DIPLOMSKO DELO - University of Ljubljana · 2016. 8. 19. · Tomic, B. (2016). Organizacija krosa v vrtcu _____ ZAHVALA »It always seems impossible until itʹs done.« ( Nelson Mandela)

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

BARBARA TOMIC

Ljubljana, 2016

Tomic, B. (2016). Organizacija krosa v vrtcu

___________________________________________________________________________


___________________________________________________________________________

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna rekreacija

ORGANIZACIJA KROSA V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

prof. dr. Mateja Videmšek

RECENZENT Avtorica dela

prof. dr. Damir Karpljuk BARBARA TOMIC

KONZULTANT

doc. dr. Aleš Dolenec

Ljubljana, 2016


___________________________________________________________________________

ZAHVALA

»It always seems impossible until itʹs done.«

( Nelson Mandela)

Zahvaljujem se mentorici, dr. Mateji Videmšek, za razumevanje, strokovno pomoč,

spodbudo, nasvete in vodenje pri izdelavi diplomskega dela.

Iskrena zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij, me podpirala in ves čas verjela

vame.

Hvala vsem prijateljicam, ki so mi nudile pomoč in stale ob strani na poti do cilja.

Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem Vrtca Jarše.

Hvala vsem, ki ste verjeli vame.

HVALA.


___________________________________________________________________________

Ključne besede: predšolski otroci, tek, vzdržljivost, kros.

NASLOV: ORGANIZACIJA KROSA V VRTCU

Avtor: Barbara Tomic

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je predstaviti organizacijo krosa v vrtcu, pripravo na vzdržljivostno

preizkušnjo predšolskih otrok ter predstaviti pojem aerobne in anaerobne vzdržljivosti za

predšolske otroke. Predstaviti smo želeli celoten potek krosa od postavitve do same izvedbe,

gibalne dejavnosti, s katerimi pripravimo otroke na tek kot vzdržljivostno preizkušnjo, ter

razvoj aerobne in anaerobne vzdržljivosti v otroštvu.

Pri diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela, dejavnosti pa smo tudi

dejansko izvedli. Kros smo izvedli z otroki Vrtca Jarše, starimi od dveh do šest let, pripravo

otrok na tek kot vzdržljivostno preizkušnjo pa smo izvedli z otroki iz Vrtca Jarše, starimi od

pet do šest let.

V diplomsko delo je zajet celoten potek organizacije krosa, ki ga morajo poznati vzgojitelji,

športni pedagogi v vrtcih, klubih in društvih, ki organizirajo kros.

Pomembno je, da v gibalnih/športnih dejavnostih v predšolskem obdobju vse poteka skozi

igro. Ta otroku pomaga premagati oviro, ki je zanj brez igre nepremostljiva, zagotavlja mu

motivacijo za delo in je zato v organiziranih oblikah nepogrešljiva.


___________________________________________________________________________

Key words: preschool children, jogging, endurance, cross.

TITLE: ORGANIZING A CROSS IN A KINDERGARTEN

Author: Barbara Tomic

ABSTRACT

The purpose of this thesis is to present the organization of a cross in a kindergarten, the

preparation for the endurance experience of preschool children and to present the concept of

aerobic and anaerobic endurance of preschool children. We intended to present the full

concept of a cross, from the formation to the execution, the physical activities that help

prepare the children for the jogging and for the endurance experience and the development of

aerobic and anaerobic endurance in early childhood.

We used the descriptive method in this thesis and the activities were actually performed. We

performed the cross with the children from Kindergarten Jarše (Vrtec Jarše) between the ages

of two to six. The preparation for the jogging as an endurance experience was performed with

the children from Kindergarten Jarše (Vrtec Jarše) between the ages of five to six.

We incorporated the whole process of organizing a cross into the thesis and all kindergarten

teachers, sport teachers in kindergartens, clubs and societies that organize a cross, should

know this process.

It is important that physical/sports activities are presented through play to preschool children.

These activities help children to overcome an obstacle that to a child seems impossible to go

through without the element of play. It gives the child the motivation for the activity and for

this reason, it is a very important part of organized activities.


___________________________________________________________________________

KAZALO VSEBINE

1. Uvod ................................................................................................................................... 8

1.1 Gibalni razvoj otroka ........................................................................................................ 8 1.2 Vzdržljivost kot sposobnost ........................................................................................... 12

1.2.1 Vadba predšolskih otrok za razvoj vzdržljivosti ..................................................... 14 1.2.2 Razvoj aerobnih sposobnosti in aerobne vzdržljivosti v otroštvu ........................... 16 1.2.3 Razvoj anaerobnih sposobnosti in anaerobne vzdržljivosti v otroštvu ................... 17

1.3 Dosedanje raziskave na področju teka ........................................................................... 19 1.4 Kurikulum za vrtce ......................................................................................................... 21

1.4.1 Gibanje v Kurikulumu za vrtce ............................................................................... 22

1.4.2 Vloga odraslih ......................................................................................................... 25 1.5 Cilji ................................................................................................................................. 26

2. Metode dela ...................................................................................................................... 27 3. Razprava ........................................................................................................................... 28

3.1 Mali sonček .................................................................................................................... 28 3.2 Organizacija krosa v Vrtcu Jarše .................................................................................... 29 3.3 Splošna priporočila za pripravo otrok na tek kot vzdržljivostno preizkušnjo ................ 38

4. Sklep ................................................................................................................................. 46

5. Viri ................................................................................................................................... 47

KAZALO SLIK

Slika 1. Kolajna in knjižica Mali Sonček (osebni arhiv). ......................................................... 28

Slika 2. Obvestilo na oglasni deski (osebni arhiv). ................................................................. 30 Slika 3. Travnata površina (osebi arhiv). .................................................................................. 30 Slika 4. Trasa krosa (osebni arhiv). .......................................................................................... 31

Slika 6. Količki, kladivo, samokolnica (osebni arhiv). ............................................................ 32 Slika 7. Akustika (osebni arhiv). .............................................................................................. 32

Slika 8. Napovedovalec, povezavalec krosa z ušesnim mikrofonom (osebni arhiv). .............. 33 Slika 9. Diploma Vrtca Jarše (osebni arhiv). ............................................................................ 33 Slika 10. Zmagovalne stopničke (osebni arhiv). ...................................................................... 34 Slika 11. »Račka« (osebni arhiv). ............................................................................................ 34

Slika 12. Hidracija (osebni arhiv). ............................................................................................ 35 Slika 13. Izdelovanje kartončkov (osebni arhiv). ..................................................................... 36

Slika 14. Tekmovalni kartončki (osebni arhiv). ....................................................................... 36 Slika 15. OPP otrok s svojo spremljevalko (osebni arhiv). ...................................................... 36 Slika 16. Razglasitev, podelitev priznanj (osebni arhiv). ......................................................... 37 Slika 17. Razpis za Ljubljanske vrtce * .................................................................................... 37 Slika 18. Igra Repki (osebni arhiv). .......................................................................................... 39

Slika 19. Tek med stožci (osebni arhiv). .................................................................................. 41 Slika 20. Igra Osliček kdo te jaha/jezdi (osebni arhiv)............................................................. 41 Slika 21. Igra Transformacije (osebni arhiv). ........................................................................... 42 Slika 22. Poligon 1 (osebni arhiv). ........................................................................................... 43 Slika 23. Poligon 2 (osebni arhiv). ........................................................................................... 44

Slika 24. Igra Telefončki (osebni arhiv). .................................................................................. 45


___________________________________________________________________________

8

1. Uvod

Z naravnimi oblikami gibanja, predvsem s hojo in tekom, je zaznamovano zgodnje predšolsko

obdobje. To je obdobje, v katerem otrok osvaja osnovne in naravne oblike gibanja in v

poznem otroštvu bo to čas za razvoj novih kompleksnih gibanj. Gibanje – predvsem sproščen

tek v igri – omogoča otrokom svobodo in zadovoljstvo. Poleg hoje je tek napomembnejše

gibanje, ne samo za otroke, temveč za vse ljudi. Otroku je treba ponuditi in omogočiti

kakovostne oblike gibanja, ki mu bodo ponudila občutek svobode in pozitivne izkušnje.

Pomembno pa je tudi to, da bodo oblike in načini ponujenih gibalnih nalog pozitivno vplivali

na otrokov gibalni razvoj.

Aktiven življenjski slog je v današnjem času prevzel večino populacije, dotaknil pa se je tudi

najmlajših, torej predšolskih otrok. Lahko bi rekli, da skoraj noben tek oziroma maraton ne

mine brez otroškega teka oz. teka na prilagojeni razdalji. Za vsako športno udejstvovanje se je

treba ustrezno kondicijsko pripraviti, tako da tudi otroci niso izjeme. Kot organizirana oblika

teka v predšolskem obdobju vrtci sodelujejo v gibalnem/športnem programu Mali sonček, v

katerega je vključen tudi mini kros.

1.1 Gibalni razvoj otroka

»V predšolskem obdobju je otrokov razvoj celosten. Posamezna področja razvoja, kot so

telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, se med seboj prepletajo« (Zajec idr., 2010,

str. 73).

Gibalni razvoj je aktivna posledica razvojnih sprememb, zlasti razvoja živčnega

(motoričnega) sistema. Skozi gibalni razvoj (strokovnjaki ga opredeljujejo tudi kot proces),

otrok pridobiva gibalne spretnosti (stabilnostne, lokomotorne in manipulativne) in gibalne

veščine (vzorce), ter razvija gibalne sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, ravnotežje,

gibljivost, preciznost in vzdržljivost). Gibalni razvoj je – tako kot vsako področje

človekovega razvoja – pravzaprav sposobnost prilagajanja okolju. Udejanja se prek

komplementarnih procesov akomodacije in asimilacije, ki sta posebej intenzivni pri igri in

gibalnih dejavnostih (Kukolj, 2005).


___________________________________________________________________________

9

Gibalni razvoj je sestavni del in hkrati tudi pomemben člen človekovega razvoja. Zelo

dinamičen in celosten razvoj je prav v predšolskem obdobju. Za nadaljnji razvoj predšolskega

otroka je gibalna dejavnost izjemno pomembna. Skozi gibalne dejavnosti predšolski otrok

pridobiva informacije in nabira nove izkušnje, hkrati pa razvija gibalne in funkcionalne

sposobnosti (Pišot in Jelovčan, 2006).

Gibalni razvoj je proces, ki se kaže predvsem v spremembah gibalnega obnašanja (oblikah

gibanja in gibalni storilnosti) v različnih obdobjih človekovega življenja (Škof, 2007).

Človekov gibalni razvoj se začne že v predporodni dobi in se neprestano izpopolnjuje v

nadaljnem življenju, najizrazitejši pa je v prvih letih otrokovega življenja.

V prvih letih življenja spremljata otroka, poleg hitrega gibalnega razvoja, tudi hitra rast in

splošni razvoj. Na to ima velik vpliv prav gibanje. S pomočjo gibanja otrok zaznava sebe in

svet okoli sebe, doživlja ugodje, veselje, razvija zaupanje v svoje telo. Otrokove sposobnosti

se večajo z rastjo, tako sta rast in razvoj v nenehni odvisnosti od gibanja in obratno

(Videmšek in Visinski, 2001).

Gibalni razvoj poteka po določenih zakonitostih, ki so značilne za otrokov celosten razvoj. V

začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v dveh smereh:

v cefalo-kavdalni smeri in

proksimo-distalni smeri.

Cefalo-kavdalna smer predstavlja kontrolo gibanja od glave proti trupu in rokam, ter nazadnje

nogam. Proksimo-distalna smer pa pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov

telesa, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih. Tako je otrok postopoma

sposoben nadzirati celo telo in učinkovito izvajati zahtevnejše gibalne spretnosti.

Gibalni razvoj predšolskega otroka poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih in

zahtevnejših oblik gibanja. Posameznikov potek gibalnega razvoja je odvisen od zorenja,

učenja in posameznikove lastne aktivnosti. Spodbujanje gibalnega razvoja je ena temeljnih

razvojnih nalog v otroštvu. V veliki meri je osvajanje novih, zahtevnejših gibalnih spretnosti

pogojeno tudi z gibalnimi spretnostmi posameznika. Višja kot je raven gibalnih sposobnosti


___________________________________________________________________________

10

posameznika, uspešnejše bo učenje in izvajanje različnih gibalnih nalog. Gibalne sposobnosti

so temelj izvajanja gibalnih spretnosti, saj so v osnovi odgovorne za izvedbo naših gibov. Za

razvoj gibalnih spretnosti pa je potrebna določena raven razvitosti otrokovega mišičja,

živčnega in zaznavnega sistema (Videmšek in Pišot, 2007). Vsak posameznik ima svoj tempo

razvoja, ki ga določa njegova »biološka ura« (Gallahue in Ozmun, 2006).

Prispevek gibalnih sposobnosti h gibalni učinkovitosti je pri otroku veliko večji, kot pri

odraslem človeku. Ključni pomen pri realizaciji gibalnih nalog imajo med gibalnimi

sposobnostmi predvsem koordinacija gibanja, moč in ravnotežje. Predvsem slednje

predstavlja filter, ki omogoča ali neomogoča oziroma otežuje realizacijo večine gibalnih

nalog (Videmšek in Pišot, 2007).

Zaradi dejstva, da se določene strukture centralnega živčnega sistema – ki so odgovorne za

najzahtevnejše oblike človekovega delovanje, kamor uvrščamo tudi motoriko v obdobju

otroštva – še vedno razvijajo, obstaja možnost, da predstavljeni model motoričnih sposobnosti

za otroke, ne velja v celoti. Strokovnjaki (npr. Strel in Šturm, 1981; Videmšek in Cemič,

1991; Planinšec, 1995; idr.) so izvajali raziskave, ki so obravnavale latentno strukturo in

razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših otrok. Raziskave so pokazale, da pri

predšolskih otrocih težko natančno določimo gibalne sposobnosti. Na osnovi rezultatov pa

lahko kljub temu trdimo, da je latentni prostor motorike predšolskih otrok že delno

diferenciran, vendar se še razlikuje od motoričnega prostora odraslih (Videmšek in Pišot,

2007).

Gibalne sposobnosti so torej zmožnosti, ki posamezniku omogočajo realizacijo gibalnih

nalog. So merljive, zato lahko na osnovi njih ločimo razlike v uspešnosti izvedbe določene

gibalne naloge med dvema posameznikoma pri enakih pogojih, znanju in motivaciji.

Osnovni gibalni vzorci imajo genetsko podlago, so osnova učenja in nadaljnega razvoja.

Posameznik utrjuje in izpopolnjuje gibalne vzorce z izkušnjami. Osnovni gibalni vzorci so

tisti gibalni mejniki, ki razvijejo naravno zaporedje dogajanj v življenju posameznika, zanj so

značilni in predstavljajo preprosta, naravna, namerna gibanja: dvig glave, kobacanja, plazenje,

hoja, tek, met, skok … (Škof, 2007).


___________________________________________________________________________

11

Raznolika izbira vsebinskih in organizacijskih dejavnikov lahko pozitivno doprinese k

učinkovitejšemu in hitrejšemu razvoju otroka na vseh področjih. Prav zaradi tega,

strokovnjaki poudarjajo, naj otrok v predšolskem obdobju pridobi čimbolj pestro in široko

paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim gibalnim vzorcem (Zajec idr., 2010).

Okoljski dejavniki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na otrokov gibalni razvoj, poleg

tega pa na slednjega vplivajo tudi genski dejavniki. Ti predvsem vplivajo na hitrost živčno-

mišičnega zorenja, morfološke značilnosti, fiziološke značilnosti in na tempo rasti. Povezava

med dejavniki okolja in genskimi dejavniki pa predstavlja rezultat gibalnega razvoja, kot

proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje.

Vsaka razvojna stopnja je rezultat predhodne razvojne stopnje in je hkrati pogoj za

vzpostavitev naslednje, višje stopnje. Posamezne razvojne stopnje se navadno pojavijo v

enakih starostnih obdobjih in trajajo približno enako dolgo, saj so odvisne od dozorevanja

funkcij, ki so med drugim, gensko pogojene. Zaradi individualnih razlik pa se posamezne

razvojne stopnje lahko pojavijo v različnih starostnih obdobjih, vendar naj bi bil vrstni red

njihovega ponavljanja vedno enak. Gibalni razvoj torej poteka po več fazah, znotraj katerih

obstajajo različna obdobja (Videmšek in Pišot, 2007).

Kot navajata Gallahue in Ozmun (2006) je razvoj povezan tudi s kronološko starostjo, ni pa

od nje odvisen. Gibalni razvoj posameznika poteka skozi različna razvojna obdobja oziroma

razvojne stopnje.

»Gibanje človeka pri dnevnih opravilih, profesionalnem delu in športu je odvisno od njegovih

sposobnosti, značilnosti in znanj« (Pistotnik, 1999, str. 17).

Na splošno je za človeka značilno, da njegovo gibalno učinkovitost omejuje šest gibalnih

sposobnosti, in sicer:

koordinacija,

moč,

ravnotežje,

hitrost,


___________________________________________________________________________

12

gibljivost in

preciznost.

Pri gibalni učinkovitosti in izvajanju gibalnih nalog ima pomembno vlogo tudi funkcionalna

sposobnost:

vzdržljivost.

1.2 Vzdržljivost kot sposobnost

»Vzdržljivost označuje sposobnost človeka, da opravlja neko dejavnost dlje časa, ne da bi jo

zaradi utrujenosti moral prekinjati ali da bi moral bistveno zmanjšati njeno intenzivnost.

Najpreprosteje povedano – vzdržljivost je odpornost proti utrujenosti. Je ena tisti gibalnih

sposobnosti človeka, ki je v največji meri povezana z njegovim zdravjem, s telesno vitalnostjo

in kakovostjo njegovega življenja« (Škof, 2010, str. 33).

Škof (2010) meni, da vzdržljivost ni pomembna samo v športu, ampak je ena tistih gibalnih

sposobnosti človeka, ki je v veliki meri povezana z njegovim zdravjem, telesno vitalnostjo in

kakovostjo njegovega življenja. Z vadbo vzdržljivosti človek razvija tudi vztrajnost,

delavnost, nepopustljivost. Kot meni Škof (2007) ima vadba vzdržljivosti zelo pomembno

vlogo v šolski športni vzgoji in tudi drugih vsebinah športa. Slaba vzdržljivost ima negativne

učinke, ljudje se hitreje utrudijo, potrebujejo daljši odmor in pri dolgotrajnem naporu je večja

verjetnost napak, potemtakem lahko povzameno, da je vadba vzdržljivosti pomemben

dejavnik v našem življenju.

Pojmovanje vzdržljivosti kot funkcionalne sposobnosti, številni avtorji razlagajo drugače, so

pa v grobem vsi enotnega mnenja – da je vzdržljivost odpornost proti utrujenosti.

Videmšek in Pišot (2007) vzdržljivost opredeljujeta kot intenzivnost v izvajanju določene

gibalne naloge (premagovanje napora v hitrosti, moči, gibljivosti), ki je povezana z srčno

žilnim in dihalnim sistemom. Medtem Rajtmajer (1990) pojasnjuje, da je vzdržljivost

posameznika povezana s kardiovaskularnim in respiratornim sistemom in tudi predpogoj za

osebno zdravje vsakega posameznika. Vzdržljivost in utrujenost sta tesno povezana pojma.


___________________________________________________________________________

13

Pri vsaki športni vadbi, če je le-ta dovolj intenzivna, pride do utrujenosti in s tem do

motenega, neekonomičnega nadaljevanja vadbe z enako intenzivnostjo. Tako je utrujenost

različna glede na športno panogo in njeno intenzivnost. Utrujenost maratonca se bistveno

razlikuje od utrujenosti plavalca, smučarja ali šprinterja. Kot pravi Ušaj (2003) pomeni

utrujenost tisti trenutek v naporu, ko je njegovo nadaljevanje z enako intenzivnostjo

nemogoče in je navadno povezano z delovanjem živčno-mišičnega sistema, črpanjem zalog

goriv v mišicah in kopičenjem presnovnih produktov. Utrujenost deli na lokalno in periferno

utrujenost. Tako lokalna oziroma centralna utrujenost izhaja predvsem in CŽS (centralno-

živčnega sistema), medtem ko periferna utrujenost izvira iz mišic. Pustovrh (2004) pa

razlikuje med celovito in regionalno utrujenostjo. Celovita utrujenost se po njegovem pojavi,

ko sta v športno aktivnost vključeni več kot dve tretjini mišične mase, medtem ko do

regionalne utrujenosti pride ob aktiviranju ene tretjine do dveh tretjin mišične mase.

Med telesnim naporom, ki traja dlje časa, se telo bojuje proti utrujenosti. Vzdržljivost, kot

funcionalna sposobnost telesa pa precej zmanjšuje stanje utrujenosti posameznika. Tako kot

razlikujemo različne vrste utrujenosti, ni nič drugače z vzdržljivostjo.

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, čeprav jo mnogi prištevajo h gibalnim

sposobnostim. Je sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako

učinkovitostjo. Ločimo statično in dinamično vzdržljivost, ki je lahko splošna ali specifična,

aerobna ali anaerobna ter vključije različne mišične skupine. Pri predšolskih otrocih se pri

izvajanju gibalnih nalog osredotočamo na vsebine, ki mu bodo omogočale razvoj dinamične,

splošne, aerobne in globalne vzdržljivosti, tj. telesne kondicije.

Kot strokovni delavci smo dolžni natančno poznati stopnje gibalnega razvoja otroka, mu z

opazovanjem slediti in mu omogočati nadaljni razvoj. Pri načrtovanju gibalnih nalog moramo

biti natančni in upoštevati lastnosti posameznika. Le tako bomo otroku pomagali do razvoja

gibalnih sposobnosti, v nasprotnem primeru lahko otroku škodujemo pri njegovem gibalnem

razvoju.


___________________________________________________________________________

14

1.2.1 Vadba predšolskih otrok za razvoj vzdržljivosti

Različni avtorji podajajo različne primere, kako predšolskim otrokom približati vzdržljivostne

dejavnosti.

Primerno izbrana in vodena gibalna dejavnost pripomore k skladnemu in uravnoteženemu

razvoju duha in telesa posameznika, zlasti otrok in mladine.

Vadba otrok se od vadbe odraslih razlikuje ne le po intenzivnosti in količini, pač pa morajo

biti tudi gibalne naloge otrok vsebinsko drugačne. Spoznanja o dinamiki biološkega in

gibalnega razvoja v dobi otroštva kažejo na to, da je šport v obdobju otroštva predvsem igra.

Vsebino športne vadbe naj bi v predšolskem obdobju sestavljala predvsem temeljna gibanja

različnih športov: športne igre z žogo, loparji, igre z elementi borilnih veščin itd. Gibalne

situacije bodo ob razvoju različnih gibalnih veščin omogočale tudi potreben vzporeden gibalni

razvoj. Pristop k razvoju gibalnih veščin naj temelji predvsem na igri in otrokom zabavnih

oblikah vadbe. Kot strokovni delavci bi morali skrbeti tudi za razvoj pozitivnega razpoloženja

otrok med vadbo (Škof, 2007).

Vadba vzdržljivosti otrok, naj bi poleg zgoraj navedenega temeljila na aerobnih

obremenitvah, kar pomeni, da otrokom ponudimo gibalne naloge, obremenitve, v področju

nizke, zmerne in srednje intenzivnosti. Znano je, da imajo otroci dobro razvite periferne

mehanizme aerobne presnove. Prav zaradi tega so lahko otroci v gibalnih dejavnostih

učinkoviti v opravljanju gibalnih obremenitev, ki so daljše in manj intenzivne, do ravni

aerobnega praga. Upoštevati pa moramo, da se pri otrocih stanje čiste aerobne obremenitve

ohranja do višje ravni največjega telesnega napora kot pri odraslih. Pri vadbi vzdržljivosti

otrok je treba upoštevati tudi dejstvo, da zaradi nedokončane osifikacije kostnega sistema, ni

primerna prepogosta in dolgotrajna vadba vzdržljivosti. Vadba v obliki metode iger, ki otroku

omogoča vmesne postanke, počitek, je primerna vadba.

Kot navaja Škof (2007) je potrebno za optimalni učinek vzdržljivosti izpolniti tudi nekatera

splošna načela. Vsaka dovolj intenzivna in obsežna športna dejavnost povzroči določene


___________________________________________________________________________

15

spremembe v organizmu. Vplivi na telo so lahko pozitivni, ob neustrezno načrtovani gibalni

dejavnosti pa so lahko učinki tudi negativni. Torej, če želimo, da bo gibalna dejavnost

koristna, jo moramo prilagoditi trenutnim sposobnostim in lastnostim posameznika.

Pri vadbi vzdržljivosti otrok je pomembno upoštevati načelo postopnosti in rednosti, kar

pomeni, da vadbo vzdržljivosti redno izvajamo in postopoma otežujemo. Ciklična ponavljanja

niso potrebna, pomembna sta le rednost in postopnost.

Otroci naj bi dejavnosti na prostem izvajali vsaj trikrat na teden od 10 do 20 minut v vseh

vremenskih razmerah (razen dežju), še bolje pa vsak dan in vso leto. Izvajali naj bi dejavnost

z obremenitvijo, ki naj bi dosegla intenzivnost (od 70 % do 80 % maksimalnega srčnega

utripa), v zmernem teku od 5 do 10 minut, z vmesnimi odmori hoje, s hitrejšo hojo od 10 do

15 minut ali ob različnih tekalnih igrah do 20 minut (Videmšek in Pišot, 2007).

Glede na poznavanje gibalnega razvoja predšolskega otroka smo mnenja, da ne moremo

posploševati in navajati odstotka intenzivnosti obremenitve otrok. Za predšolskega otroka je

najprimernejši način za razvoj vzdržljivosti – kratek tek z vmesnimi postanki. Poleg tega je

pomembno, da otrokom tek ponudimo skozi igro in ne vztrajamo pri tem, da neprekinjeno

tečejo 5 ali 10 minut. Otroku omogočimo, da si sam, glede na svoje potrebe, prireja vmesne

postanke in znova začenja s tekom.

Zato je treba poudariti, da naj bodo gibalne dejavnosti za razvoj vzdržljivosti predšolskih

otrok organizirane v obliki metode iger. Vsebine, ki jih pripravimo naj bodo za otroke

zanimive, privlačne, naj pritegnejo otrokovo pozornost, posamezniku pa naj omogočajo

postanke takrat, ko jih bo potreboval. Po drugi strani pa naj bodo vsebine organizirane tako,

da bo upošpteval tudi tiste posameznike, ki so sposobni neprekinjeno preteči daljše razdalje.

Poleg tega, bi pri načrtovanju gibalnih dejavnosti za razvoj vzdržljivosti poudarili tudi to, da

je naravno okolje najprimernejše za vadbo vzrdžljivosti.


___________________________________________________________________________

16

1.2.2 Razvoj aerobnih sposobnosti in aerobne vzdržljivosti v

otroštvu

Mnogi avtorji – ki preučujejo otrokove tekalne sposobnosti – navajajo, da imajo pri razvoju

mlajšega otroka, gibalne dejavnosti veliko vlogo, posebej tiste, ki razvijajo splošno aerobno

vzdržljivost. Splošno aerobno vzdržljivost otrok razvija ob obsežnih vsakodnevnih

dinamičnih aktivnostih, še zlasti v obliki tekalnih iger (Rajtmajer, 1997).

»Da je otrokova spontana telesna aktivnost nekaj naravnega, je znano že dolgo. Odvisna je

tako od bioloških kot socialnih potreb razvijajočega otroka. Šele zadnjih 20 let pa je znano,

da so med temi gibalnimi potrebami zelo pomembni tudi daljši večminutni teki« (Rajtmajer,

1997, str. 49).

Škof (2007) navaja, da je čas otroštva tudi čas zmernega razvoja osnovne aerobne

vzdržljivosti. Prav v otroštvu posamezniki dosežejo najvišjo relativno vrednost aerobne

funkcije v človekovem življenju nasploh. Visoko aerobno učinkovitost otroku zagotavljajo

ugodni periferni aerobni mehanizmi. Predšolski otroci imajo hitrejšo dinamiko vključevanja

aerobne presnove (VO2), kar pomeni, da imajo otroci manjši delež ogljikovega deficita in

nizko tvorbo laktata. Nekatere raziskave kažejo tudi, da imajo otroci aktivnejši maščobni

metabolizem, kar pomeni, da imajo višji izkoristek maščob v svoji energijski produkciji.

Če aerobni prag izražamo z odstotnim deležem od največje vrednosti VO2max, lahko

povzamemo, da imajo otroci anaerobni prag na značilno višjem odstotku (več kot 85 %) kot

odrasli ljudje.

»Zato pogosto pravimo, da otroci različne obremenitve rešujejo bolj aerobno kot odrasli.

Pogosto pravimo, da so otroci aerobni tipi« (Škof, 2007, str. 215).

Tudi relativno intenzivne obremenitve otroci rešujejo na aerobni način, delež oksidativne

presnove je visok. Dejavnost srčno-žilnega sistema (transport kisika) in s tem aerobne

presnove je pri otrocih hitrejša in boljša kot pri odraslih. To je eden izmed razlogov, zakaj

otroci razvijajo manjši kisikov deficit.


___________________________________________________________________________

17

Ugodni periferni pogoji (večji delež počasnih mišičnih vlaken, višja koncentracija aerobnih

encimov) omogočajo visoko aerobno sposobnost delovanja na submaksimalnih obremenitvah,

še posebej v prekinjajočih obremenitvah, kot je po naravi njihova igra. Otroci imajo hiter

razvoj aerobne funkcije (posledično manjši kisikov dolg in kisikov deficit) in zelo učinkovito

obnovo ATP-ja, zato se manj utrujajo in lahko visoko intenzivno dejavnost opravljajo že z

zelo kratkimi odmori. Prav iz tega razloga je otrokom prekinjajoča oblika vadbe, tj. vadba v

obliki iger, pisana na kožo. Prav takšna vadba prispeva k izboljšanju njihovih aerobnih

sposobnosti in tudi k napredku v hitrosti in eksplozivni moči. Na splošno pa takšna oblika

vadbe pozitivno vpliva na celosten otrokov razvoj.

Vendar pa se to dejstvo v praksi pogosto spregleda, saj obremenitev otrok ne ustreza njihovim

razvojnim značilnostim. Kjub temu da otroci relativno intenzivne obremenitve rešujejo na

aerobni način, je potrebno vedeti, da zelo dolge in neprekinjene aerobne obremenitve niso

primerne, tako s psihološkega kot razvojno-biološkega vidika. Posledice nepravilnih in

dolgotrajnih obremenitev se kažejo v prevelikem izčrpavanju mineralov (Ca in P), ki so

potrebni za rast, ob tem pa lahko pride tudi do izčrpavanja pomembnih hranil. Druga neželena

učinka prevelike obremenitve predšolskih otrok pa sta prekomerno povečanje srčne mišice in

zakisanost mišic (Škof, 2007).

Kot navaja Cemič (1997), je pri predšolskih otrocih pomembno, da razvijejo splošno aerobno

dinamično vzdržljivost. Zato je ustrezno načrtovanje gibalnih dejavnosti za otroke zelo

pomembno. Zavedati se moramo, da je treba otrokom gibalne naloge prilagoditi njihovim

razvojnim značilnostim in zmožnostim. Le-tako bomo pozitivno vplivali na njihov nadaljni

razvoj, ne le gibalni, ampak tudi socialni, čustveni in osebnostni razvoj.

1.2.3 Razvoj anaerobnih sposobnosti in anaerobne vzdržljivosti v

otroštvu

Anaerobne sposobnosti (kratkotrajne in dolgotrajne) se z odraščanjem povečujejo skladno s

telesno rastjo. Kratkotrajna aerobna učinkovitost (mišična učinkovitost), temelji na veliki

mišični sili in moči, ter predstavlja učinkovitost v najbolj intenzivnih obremenitvah (sprint,

skok, met), ki trajajo do 10 sekund. Pri otrocih je anaerobna sposobnost nizka. Pri dekletih


___________________________________________________________________________

18

razvoj aerobne učinkovitosti doseže svoj vrh že okoli 14. leta, pri dečkih pa raste ves čas

biološkega razvoja (Škof, 2007).

Celostni razvoj predšolskega otroka je zelo specifičen. Dihalni in srčno-žilni sistem, ki

pomembno vplivata na razvoj in stopnjo vzdržljivosti, se pri otroku šele razvijata, medtem ko

ju ima odrasel človek že popolnoma razvita (Cemič, 1997). Značilno za anaerobne dejavnosti

je povečanje izločanja laktata v krvi, kar povzroča spremembo pH (kislosti) v krvi in pa

rušenje acidobaznega ravnovesja (Ušaj, 2003). Prav zaradi tega smo mnenja, da predšolskega

otroka ni primerno izpostavljati gibalnim dejavnostim na ravni anaerobnega območja. Vse to

negativno vpliva na razvoj dihalnega in srčno-žilnega sistema, nenazadnje pa tudi na njegov

gibalni in celostni razvoj. Kjub temu so nekateri avtorji drugačnega mnjenja.

Škof (2007) pojmuje anaerobno vadbo v predšolskem obdobju kot vadbo moči. Navaja, da

učinki vadbe moči otrok temeljijo predvsem na »živčnih« mehanizmih. Za vadbo moči v

obdobju otorštva je pomembno, da temelji na raznovrstnih kompleksnih vsebinah, v katerih

otroci razvijajo mehanizme medmišične in celostne koordinacije telesa. Obremenitev mora

biti dovolj velika, da sproži aktivacijo in da ni nevarna za še nerazvit kostni sistem.

Obremenitev z lastnim telesom ali partnerjem je v otroštvu povsem zadostna. Vadba moči naj

bi pri otrocih temeljila predvsem na vajah z lastno težo in ponavljanju, učenju različnih vaj.

Pomembno je, da pri otroku najprej okrepimo center telesa, tj. trebušno in hrbtno mišično

strukturo. Na podlagi tega kasneje – z drugimi kompleksnimi vajami – dosežemo, da bo otrok

sposoben upravljati svoje telo v različnih načinih gibanja.

Številne študije, ki jih navajajo Škof (2007), kažejo, da je tudi vadba s prostimi utežmi, za

posamezne mišične skupine, lahko varna in učinkovita. Hkrati pa navajajo, da je taka oblika

vadbe z vidika dolgotrajnih učinkov vadbe za otroke, manj priporočljiva. Bolj primerna je

vadba s kompleksnimi vsebinami (elementarne igre s pospeševanji, zaustavljanji, borilne igre

itd). Pozitivni učinki vadbe bodo vidni le ob pravilno izbranih vsebinah, pravilni

organiziranosti in ustrezni pogostosti.

Glede na poznavanje gibalnega razvoja predšolskega otroka pa smo mnenja, da je otroku

treba ponuditi tako obliko gibalnih nalog, ki mu bodo omogočale razvoj splošne in dinamične,

tj. aerobne vzdržljivosti. Le tako bomo pozitivno vplivali na njegov gibalni in celostni razvoj.


___________________________________________________________________________

19

Gibalne naloge, ki temeljijo na ravni anaerobnega območja, pa za predšolskega otroka niso

primerne, saj bomo s tem škodili otrokovemu nadaljnemu razvoju.

1.3 Dosedanje raziskave na področju teka

Žvokelj in Čoh (2004) sta izvedla raziskavo, v kateri sta ugotavljala povezanost med

morfološkimi in biomehanskimi spremenljivkami ter njun vpliv na maksimalno hitrost teka.

Vzorec merjencev je vključeval 457 otrok, strarih med 7 in 11 let. Otroci so opravljali test 10

m z letečim štartom in antropometrijske meritve. Rezultati so pokazali, da ima največjo

negativno povezanost s hitrostjo – kožna guba nadlahti. Vrednosti dolžine koraka, kožna guba

in telesna teža s starostjo naraščajo. Pri deklicah se dolžina koraka podaljša za 19 %, medtem

ko se pri dečkih podaljša še za 1 % več, torej 20 %. Deklice imajo daljši korak od dečkov,

vendar nižjo frekvenco, ki je precej neodvisna od biološkega razvoja.

Raziskava, ki jo Tome (1986) navaja, proučuje razliko med tekom ženske in moškega.

Raziskovalci so ugotovili, da so ženske pri teku manj zakrčene, ker držijo glavo bolj

sproščeno, imajo pa manjšo dolžino in frekvenco korakov glede na tek moških. Druga

raziskava, ki jo Tome navaja, pa so znanstveniki s pomočjo filmskih posnetkov, tri leta

opazovali tehniko teka otrok. Prišli so do zaključka, da se tehnika teka v obdobju treh let,

kolikor so jih opazovali, ni spremenila. Zaključili so, da je tehnika teka prirojena in specifična

za vsakega posameznika in da se je ne da spremeniti v okviru osnovne vzgoje, ampak z

intenzivnim treningom. Tome še dodaja, da obstajajo možnosti za spremembo tehnike, in

sicer s povečano količino vadbe in osveščanjem ter izobraževanjem otrok.

K razumevanju tekalnih sposobnosti otrok so pomemben delež prispevali avtorji, kot so

Frolov in sodelavci (1976), Steffiny (1977, 1978), Fix (1979), Van Aaken (1979, 1983, 1993),

Diem in sodelavci (1986), Dvorakova (1983, 1995), Rajtmajer (1992, 1993, 1994, 1995) in

mnogi drugi. Navedeni strokovnjaki, raziskovalci, zdravniki, trenerji in pedagogi namreč

ugotavljajo, da so že mlajši otroci sposobni zmernega teka do 12 in več minut.

Maček in Lavra (1977) navajata, da otroci lažje aktivirajo aerobne kot anaerobne

funkcionalne mehanizme. V svoji raziskavi sta tudi Kučera (1975) in Havličkova (1982) prišli

do iste ugotovitve. Sallis in soavtorji (1987, 1991) so s pomočjo svojih raziskav ugotovili, da


___________________________________________________________________________

20

je otrokova aerobna zmožnost res velika. Omenjene avtorje sta podprla tudi Dvorakova

(1995) in Rajtmajer (1996) s svojimi raziskavami tekalnih sposobnosti, saj sta ugotovila, da za

otroke, mlajše od sedmih let, 12 minutni teki niso večja težava.

Mnogi od navedenih avtorjev poudarjajo, da ne kaže pretiravati z obremenitvijo oziroma

preobremenitvijo otrok, zlati sta pri tem kritična Dvorakova (1989, 1995) in Rajtmajer (1993,

1995).

Poučevanja tekalnih sposobnosti otrok starih do šest let in pol sta na večjih skupinah in z

večjim številom merskih instrumentov (tekov) doslej opravila Rajtmajer (1993, 1995) in

Dvorakova (1995). Osnovni predmet proučevanja navedenih raziskav so bile tekalne

sposobnosti otrok v daljših zmernih tekih. Poleg navedenega pa so raziskovalci pridobili še

pomembne izkušnje pri sami organizaciji testiranja majhnih otrok, spoznali pa so tudi

specifične reakcije testirancev.

Rajtmajer (1995) je v svoji raziskavi želel določiti tekalne rezultate mlajših otrok na razdaljah

50, 100, 300, 400, 500, 600, 800 in 1000 m ter frekvenco srčnega utripa po obremenitvi na

omenjenih razdaljah. V raziskavi je sodelovalo 295 otrok. Prišel je do spoznanja, da noben od

otrok ni imel večjih težav med tekom in tudi kasneje, po prihodu v cilj ne. Večina otrok je po

prihodu v cilj sicer kazala znake utrujenosti, vendar je ta v nekaj minutah minila, saj so se vsi

otroci kmalu po prihodu v cilj vključili v skupinske igre. To pomeni, da imajo otroci dobro

razvite regeneracijske sposobnosti.

Pomembne so tudi ugotovitve Van Aakena (1993), ki navaja, da lahko triletniki in štiriletniki

pretečejo v dnevni igri do šest kilometrov, pet in šestletniki pa tudi do deset kilometrov.

Navaja še, da ga v raziskavi ni zanimalo kako hitro so otroci tekli, predvsem ga je zanimalo,

kako dolgo tečejo. Dokazal je, da gre za daljše razdalje.

Videmšek, Karpljuk in Štihec so leta 2002 izvedli raziskavo na vzorcu petletnih deklic in

dečkov. Namen raziskave je bilo ugotoviti, ali tudi spol vpliva na vzdržljivost otroka.

Ugotovljeno je bilo, da so dečki bistveno bolj vzdržljivi kot deklice. Prav zato poudarjajo, naj

k izvajanju dejavnosti za razvoj vzdržljivosti v igrani obliki spodbujamo tako deklice kot

dečke. Če otroci redno izvajajo dejavnosti za razvoj vzdržljivosti vse leto, so tako

izpostavljeni postopnemu zniževanju temperature in povečani vlažnosti zraka ter si tako


___________________________________________________________________________

21

postopoma prilagodijo funkcionalne (termoregulativne) mehanizme, izboljšajo splošno

kondicijsko pripravljenost in s tem tudi odpornost mehanizma.

Veliko obolenj dihal predšolskih otrok lahko pripišemo prav slabi splošni vzdržljivosti otrok.

Če pod tem pojmom razumemo dobro delovanje srčno-žilnega sistema, potem lahko rečemo,

da je le dobro razvita sposobnost vzdržljivosti prvi pogoj za zdravje (Videmšek in Pišot,

2007).

1.4 Kurikulum za vrtce

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ga je sprejel Strokovni svet RS za splošno

izobraževanje leta 1999. Je dokument, ki ob uporabi strokovne literature in priročnikov za

vzgojitelje omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu.

Kurikulum je namenjen vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem in svetovalnim

delavcem. Upošteva odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu in vpetost vrtca

v širše okolje (Kurikulum, 1999).

V kurikulumu je velik poudarek na povezovanju različnih področij dejavnosti v vrtcu, in

sicer: gibanje, jezik, družba, narava, matematika in umetnost. Potrebno je zagotavljati

aktivnosti z vseh področij in spodbujati vse vidike otrokovega razvoja. Pomembno je tudi

spoštovanje individualnosti, drugačnosti, strpnosti in zasebnosti (Videmšek in Pišot, 2007).

V kurikulumu so predstavljeni cilji in iz njih izpeljana načela in tudi temeljna spoznanja o

razvoju in učenju otroka v predšolskem obdobju. Poleg globalnih ciljev v Kurikulumu za

vrtce so izpeljani še cilji po posameznih področjih (družba, gibanje, narava, jezik,

matematika, umetnost) in predlagani primeri vsebin in dejavnosti, s katerimi lahko

realiziramo zastavljene cilje (Zajec idr., 2010).

V veliki meri je poudarjena aktivna vloga otroka, vloga odraslega pa je opisana, da otrokom

zagotovi spodbudno okolje, ki mu omogoča iskanje lastnih poti pri reševanju gibalnih

problemov in ne samo neposredno vodi, demonstrira in odpravlja napake (Videmšek in Pišot,

2007).


___________________________________________________________________________

22

Cilji Kurikuluma za vrtce (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 10):

bolj odprt in fleksibilen kurikulum v različnih programih za predšolske otroke,

pestrejša in raznovrstnejša ponudba na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje v

vrtcih,

bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje v

vrtcih, ki hkrati ne onemogoča poglobljenosti na določenih področjih,

večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino,

oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik

(nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor,

narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo),

večje upoštevanje in spoštovanje zasebnosti ter intimnosti otrok,

dvig kakovosti medosebnih interakcij med otroki ter med otroki in odraslimi v vrtcu,

rekonceptualizacija in reorganizacija časa v vrtcu,

rekonceptualizacija in reorganizacija prostora in opreme v vrtcu,

večja avtonomnost in strokovna odgovornost vrtcev in njihovih strokovnih delavcev,

povečanje vloge evalvacije (kritičnega vrednotenja) pri načrtovanju življenja in dela v

vrtcu,

izboljšanje informiranja in sodelovanja s starši.

1.4.1 Gibanje v Kurikulumu za vrtce

Potreba po gibanju in igri sta v Kurikulumu za vrtce (1999) opredeljeni kot otrokovi primarni

potrebi. Preko gibanja otrok zaznava okolico, prostor in čas, zaznava tudi samega sebe. Otroci

v predšolskem obdobju z igro pridobivajo raznovrstne gibalne izkušnje, ki jim prinašajo

zadovoljstvo in veselje. Kurikulum za vrtce (1999) navaja, naj vrtec otrokom vsakodnevno

omogoči in jih spodbuja, da z raznovrstnimi gibalnimi dejavnostmi v prostoru in na prostem

spoznavajo, razvijajo, utrjujejo gibalne sposobnosti in osvojijo nekatere gibalne koncepte.

Tako bodo otroci razvili intelektualne sposobnosti, poleg tega pa lahko gibanje pozitivno

pripomore tudi pri čustvenem in socialnem razvoju.

Videmšek in Visinki (2001) navajata, da je otrokov organizem najbolj dovzeten za vplive

okolja prav v zgodnjem otroštvu in prav to vpliva na njegov osebnostni razvoj. Dejavnosti na


___________________________________________________________________________

23

področju gibanja, ki jih izvajamo v vrtcu, so prilagojene različnim potrebam, sposobnostim in

interesom otrok ter optimalno pripomorejo k otrokovemu razvoju in zdravju. Strokovno

usmerjene in pravilno organizirane gibalne dejavnosti v vrtcu omogočajo uresničevanje

ravnotežja med raznimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja.

Globalni cilji za področje dejavnosti »gibanje«, ki so opredeljeni v Kurikulumu za vrtce

(1999) so:

omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok,

zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju,

omogočanje otrokom, da spoznajo svoje gibalne dejavnosti,

razvijanje gibalnih sposobnosti,

pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti,

usvajanje osnovnih konceptov,

postopno spoznavanje in usvajanje osnovnih prvin različnih športnih zvrsti,

spoznavanje pomena sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti.

Cilji za področje dejavnosti »gibanje«, ki so opredeljeni v Kurikulumu za vrtce (1999), so

razdeljeni v tri sklope (Videmšek in Visinski, 2001):

Z vidika razvoja gibalnih sposobnosti:

razvijanje koordinacije oziroma skladnosti gibanja (koordinacije gibanja

celega telesa, rok in nog), ravnotežje,

povezovanje gibanja z elementi časa, ritma in prostora,

razvijanje prstnih spretnosti oziroma t.i. fine motorike,

razvijanje moči, natančnosti, hitrosti in gibljivosti.


___________________________________________________________________________

24

Z vidika usvajanja različnih znanj:

sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (hoja, tek, skoki, poskoki,

valjanje, plezanje itn.),

usvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora (kje se telo

giblje), načina (kako se giblje), spoznavanje različnih položajev in odnosov

med deli lastnega telesa, med predmeti in ljudmi, med ljudmi,

spoznavanje in izvajanje različnih elementarnih gibalnih iger,

usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo,

iskanje lastne poti pri reševanju gibalnih problemov,

sproščeno gibanje v vodi in usvajanje osnovnih elementov plavanja,

pridobivanje spretnosti vožnje s kolesom, spretnosti kotalkanja ipd.,

spoznavanja zimskih dejavnosti,

usvajanje osnovnih prvin ljudskih, rajalnih in drugih plesnih iger.

Čustveno-socialni cilji:

uvajanje otrok v igre, kjer je treba upoštevati pravila,

spoznavanje pomena sodelovanja v igralni skupini, medsebojne pomoči in

»športnega obnašanja«,

spoznavanje različnih športnih orodij in pripomočkov, njihovega

poimenovanja in uporabe,

spoznavanje osnovnih načel osebne higiene,

spoznavanje oblačil in obutev, primernih za gibalne dejavnosti,

spoznavanje elementarnih iger ter športnih zvrsti, značilnih za naša in

druga kulturna okolja v sedanjosti in preteklosti,

Spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v

naravi,

spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju

gibalnih dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost

drugih.


___________________________________________________________________________

25

1.4.2 Vloga odraslih

V Kurukilumu za vrtce (1999) je zapisano, da večina otrok uživa v gibanju in se z veseljem

vključuje v spontane in vodene dejavnosti. Za njihovo uspešno izvajanje odločilno prispeva

prijetno vzdušje, v katerem imajo otroci možnost izbire, raziskovanja, odkrivanja rešitev

nalog ter sprejemanja napak. V takšnem vzdušju imajo tudi odrasli svojo vlogo, saj se z

otrokom igra in uči, seveda če gre za takšno dejavnost, pri kateri nadzorna vloga odraslega ni

nujno potrebna. Vzgojitelj in pomočnik, lahko na tak način otroke opazujeta, spodbujata,

spremljata posameznikov gibalni razvoj, ga dodatno usmerjata, da se otroci dejavnosti

udeležujejo sproščeno, brez strahu pred neuspehom ali zavrnitvijo. Vzgojiteljice in športni

pedagogi naj bi otroku nudili razmere, v kakršnih bo lahko uresničeval svoje temeljne pravice,

ki izhajajo iz njegovih potreb (Videmšek in Visinski, 2001).

Dejavnosti morajo biti načrtovane na osnovi temeljitega poznavanja in razumevanja

otrokovega razvoja in potreb, saj so le takrat otroci uspešni. Tistim, ki so gibalno nadarjeni in

tistim, ki so gibalno manj spretni, naj vzgojitelji in pomočnik namenijo več oziroma posebno

pozornost. Enako spodbujajo dečke in deklice.

Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da otrokova prizadevanja in individualni napredek

pohvalimo, kajti pozitivna spodbuda je ena izmed osnovnih motivacijskih sredstev pri delu s

predšolskimi otroki. Posameznik uspeh oziroma neuspeh doživlja na svojevrsten način, zato je

pomembno, da se odrasli z otroki pogovarjamo o tem, kakšne občutke doživlja ob uspehu

oziroma neuspehu. V pogovor vključimo tudi zgodbe iz življenja športnikov, ki jih otroci

poznajo ter aktualne dogodke iz sveta športa.

Odrasli naj uporabljajo različne organizacijske metode, oblike dela ter raznovrstne

standardizirane in improvizirane rekvizite. Dejavnosti naj organizirajo tako, da bodo otroci

aktivni večinoma časa, tiste otroke, ki ne želijo sodelovati, naj poskušajo pridobiti z

motiviranjem in spodbujanjem oziroma jim ponudijo druge, njim zanimive dejavnosti.

Kot je zapisano v Kurikulum za vrtce (1999) je naloga odraslih, ki delajo z otroki zelo

pomembna. V vseh situacijah in pri vseh dejavnostih smo namreč odgovorni za varnost otrok.

Naša dolžnost je, da otroke navajamo na varnost pri izvajanju dejavnosti, uporabi rekvizitov

in igral ter jih ozaveščamo o pomenu in sprejemanju osebne odgovornosti zanjo.


___________________________________________________________________________

26

1.5 Cilji

Glede na predmet in problem so cilji diplomskega dela naslednji:

predstaviti organizacijo krosa v vrtcu,

predstaviti aerobne sposobnosti in aerobno vzdržljivost v otroštvu,

predstaviti anaerobne sposobnosti in anaerobno vzdržljivost v otroštvu,

predstaviti dejavnosti za pripravo otrok na tek kot vzdržljivostno preizkušnjo.


___________________________________________________________________________

27

2. Metode dela

Diplomsko delo je monografsko delo, pri katerem smo uporabili deskriptivno metodo dela. V

nadaljevanju bomo prikazali, kaj vse potrebujemo za organizacijo krosa in kako poteka

celoten kros. Pri pregledovanju literature nam je bila v pomoč domača in tuja literatura,

internetne strani, poleg tega pa so nam bile v pomoč lastne izkušnje, pridobljene pri delu s

predšolskimi otroki. Za slikanje in snemanje so bila pridobljena vsa dovoljenja in soglasja.


___________________________________________________________________________

28

3. Razprava

3.1 Mali sonček

Zgodovina današnjega gibalnega/športnega programa Mali sonček sega daleč nazaj. Leta

1977 je Inštitut za kineziologijo na Fakulteti za šport izdelal široko zasnovan program (avtor

Kristan s sodelavci), ki ga je vpeljala takratna Telesnokulturna skupnost. Program se je prvih

dvajset let imenoval Športna značka, leta 1997 pa se je z posodobitvijo programov

preimenoval v Zlati sonček, leta 2012 pa je program dobil današnje ime – Mali sonček. Od

prejšnjih programov se razlikuje predvsem v dopolnitvi, razširitvi in predvsem posodobitvi,

saj posega tudi v prvo starostno obdobje. Projekt Mali sonček izvaja in financira Zavod za

šport RS Planica. V pravilniku delovanja v programu Mali sonček je zapisano, da program

neposredno izvajajo vrtci, športna društva, klubi in zasebniki ter da ga lahko izvajajo le

izobraženi oziroma usposobljeni strokovni delavci. Vsak otrok dobi posebno knjižico, v

katero neposredni izvajalec nalepi ustrezno nalepko, za vsako uspešno opravljeno nalogo.

Knjižice, nalepke in diplome otroci dobijo brezplačno.

Slika 1. Kolajna in knjižica Mali Sonček (osebni arhiv).

Program Mali sonček v vrtcih ni obvezen, je pa zelo zaželjen. Vrtci, ki se vključijo v program,

so dolžni upoštevati pravilnik in smernice, vzgojiteljice pa uvrstiti program v svoj LDN (Letni

delovni načrt), kot obogatitveno dejavnost.


___________________________________________________________________________

29

Gibalni/športni program Mali sonček je sestavljen iz štirih stopenj in je namenjen otrokom od

drugega do šestega leta starosti. Mini kros v vrtcih je ena izmed nalog, ki spada v program

Mali sonček.

Gibalni/športni program Mali sonček traja štiri leta in poteka na štirih ravneh:

Mali sonček (modri), za otroke od 2. do 3. leta, vsebuje 8 nalog, med njimi ni mini

krosa oziroma so naravne oblike gibanja na prostem ali dejavnosti na trim stezi na

igrišču,

Mali sonček (zeleni), za otroke od 3. do 4. leta, vsebuje 8 nalog, med njimi tudi mini

kros (tek na 200m) ali dejavnosti na trim stezi na igrišču,

Mali sonček (oranžni), za otroke od 4. do 5. leta starosti, vsebuje 8 nalog, med njimi

tudi mini kros (tek 250 do 300m),

Mali sonček (rumeni), za otroke od 5. do 6. leta starosti, vsebuje 11 nalog, med njimi

tudi mini kros (tek 300 m).

3.2 Organizacija krosa v Vrtcu Jarše

Vrtec Jarše, sodeluje v programu Mali sonček. Krosi se izvajajo v lastni režiji, in sicer jeseni

in spomladi na igrišču v enoti Kekec. V vrtcu se določi koordinatorje (zaposleni), ki skrbijo za

celotno izvedbo krosa.

Jesenski kros se izvede meseca septembra, spomladanski pa v mesecu maju. Koordinatorji

določijo datum izvedbe in o tem obvestijo vzgojiteljice, katere izobesijo obvestilo na oglasno

desko. Na kros se povabi tudi starše, stare starše, kot gledalce in navijače.


___________________________________________________________________________

30

Slika 2. Obvestilo na oglasni deski (osebni arhiv).

Za izvedbo krosa je priporočljiva ravna travnata površina, z zadostno razdaljo, v večini

primerov se teče v krogu.

Slika 3. Travnata površina (osebi arhiv).


___________________________________________________________________________

31

Slika 4. Trasa krosa (osebni arhiv).

Oprema, ki je potrebna za izvedbo krosa:

Označevalni trak, s katerim se označi trasa krosa. Potrebujemo kar veliko

količino traku, da označimo traso krosa. Priporočamo, da je trak svetlejše

barve oz. da je dobro viden.

Slika 5. Označevalni trak (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

32

Količki, kladivo, samokolnica, za lažji transport in za lažje postavljanje trase

krosa ter zabijanje količkov.

Slika 6. Količki, kladivo, samokolnica (osebni arhiv).

Akustika (zvočnik, mikrofon, radio, CD z otroškimi pesmicami, podaljški).

Slika 7. Akustika (osebni arhiv).

Napovedovalec, povezovalec dogodka. Ta oseba povezuje celoten kros, od

prihoda otrok, do ogrevanja, klicanja otrok na štart po letnikih, do same

podelitve priznanj.


___________________________________________________________________________

33

Slika 8. Napovedovalec, povezavalec krosa z ušesnim mikrofonom (osebni arhiv).

Diploma. Vsak udeleženec krosa prejme diplomo, za uspešno pretečen kros.

Slika 9. Diploma Vrtca Jarše (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

34

Zmagovalne stopničke. Na koncu krosa, razglasimo tri najboljše iz posamezne

kategorije.

Slika 10. Zmagovalne stopničke (osebni arhiv).

»Račka« oz. nekdo, ki teče pred otroki. »Račka« se postavi par metrov pred

udeleženci krosa. Na startni signal prične teči in teče vse do cilja. Tako otroci

vedo, kje teči, predvsem pa imajo cilj, da ujamejo »račko«.

Slika 11. »Račka« (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

35

Voda, čaj, kozarci. Po končanem krosu, smo dolžni poskrbeti, za hidracijo.

Pripravimo čaj ali vodo.

Slika 12. Hidracija (osebni arhiv).

Koordinatorji, ki postavljajo progo, morajo biti pozorni na več stvari. Štart mora biti dobro

označen, viden in dovolj širok, da se otroci ne prerivajo med seboj. Na tleh naj bo označena

črta za katero otroci stojijo. Celotna trasa krosa je označena z označevalnim trakom, tako da

otroci vedo, kje morajo teči. Pred otroci vedno teče odrasla oseba, ki jo otroci skušajo ujeti.

Proti cilju, ki mora biti prav tako dobro viden in označen, postavimo označevalni trak tako, da

se trasa krosa zoža, in sicer v obliki lijaka. V cilju eden izmed koordinatorjev pobira

kartončke, ki jih imajo otroci okoli vratu in jih zlaga na kupček po vrstem redu.

Pred samim začetkom krosa, koordinator, ki povezuje kros, nagovori otroke in jih razgiba ob

glasbeni spremljavi, najprej zaplešejo, potem pa razgibajo še ostale dele telesa (gimnastične

vaje). Vsak otrok mora imeti okoli vratu tekmovalni kartonček s podatki (ime, priimek,

kategorija (letnica rojstva), vrtec in enota). Kartončke izdelajo vzgojiteljice, velikosti 10 x 6

cm. Priporočljivo je, da so otroci oblečeni v športna oblačila.


___________________________________________________________________________

36

Slika 13. Izdelovanje kartončkov (osebni arhiv).

Slika 14. Tekmovalni kartončki (osebni arhiv).

Kros poteka v štirih kategorijah, in sicer začnemo z najmlajšimi (150 m) in končamo z

najstarejšimi (300 m). Otroci tečejo ločeno po spolu. Zaželjeno je, da se krosa udeležijo tudi

otroci s posebni potrebami, ni nujno, da kros petečejo, lahko ga tudi prehodijo.

Slika 15. OPP otrok s svojo spremljevalko (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

37

Po končanem krosu sledi pisanje diplom in razglasitev najboljših treh v posamezni kategoriji.

Slika 16. Razglasitev, podelitev priznanj (osebni arhiv).

Vrtci v MOL-u (Mestni občini Ljubljana),

ki nimajo možnosti izvesti krosa v lastni

režiji, se lahko udeležijo krosa vseh

ljubljanskih vrtcev, to velja tudi za vrtce, ki

so izvedli kros v lastni režiji. Krosi vseh

ljubljanskih vrtcev so sofinancirani s strani

Mestne občine Ljubljana in ga izvaja

Smučarsko društvo Novinar. Krose

izvedejo na štirih lokacijah po Ljubljani.

Sama organizacija in postavitev proge je

podobna kot pri krosu, ki se organizira v

lastni režiji. Krosi vseh ljubljanskih vrtcev

so zelo obiskani. Potrebno pa je poudariti,

da gre za veliko večje število otrok, ki

tečejo, kar posledično pomeni, večja

gneča, večje rivalstvo in več možnosti za

padec ali spotik otroka.

Slika 17. Razpis za Ljubljanske vrtce *

*Pridobljeno 21.3.2016 iz http://www.novinar-

drustvo.si/images/file/razpis_kros_sep15_koncna.pdf


___________________________________________________________________________

38

3.3 Splošna priporočila za pripravo otrok na tek kot

vzdržljivostno preizkušnjo

Za razvoj vzdržljivosti predšolskih otrok so najprimernejše igralne oblike teka. Razne

elementarne tekalne igre in poligoni predstavljajo prve korake teka. Organiziramo jih lahko v

zaprtem prostoru, še bolje pa je, če jih lahko organiziramo na prostem, v naravi. Bodisi na

vrtčevskem igrišču, bližnjem travniku ali urejeni sprehajalni poti.

Pri izvedbi tekalnih iger, naj bo poudarek na dolgotrajnosti, kar pomeni, da naj bi vsaka

tekalna igra trajala od 4 do 6 minut, z vmesnimi odmori, kjer naj bi izvajali sprostilne vaje.

Strokovni delavec, ki pripravlja otroke na tek, vzdržljivostno preizkušnjo, mora upoštevati

starost posameznikov, razvojno stopnjo, telesno pripravljenost in na podlagi tega prireja in

določa obseg in intenzivnost vadbe. Poudarek naj bi bil na količini vadbe in ne toliko na

intenzivnosti.

Vadbo za predšolske otroke naredimo zanimivo, igrivo oz. takšno, da jih sama po sebi

motivira. Obliko teka organiziramo po načelu postopnosti, kar pomeni, tek od prvega drevesa

do drugega ali pa tek od prve črte do druge. Z vključevanjem drugih nalog lahko tek tudi

popestrimo, npr. kot tek s spreminjanjem smeri, s prenašanjem raznih predmetov,

opravljanjem dodatnih nalog in drugih dejavnosti (preskakovanje ovir, plezanje in druga

gibanja). Povedano z drugimi besedami – tek organiziramo v obliki metode igre, ki je notranje

motivirana, svobodna, odprta in za otroka prijetna. Najprimernejše okolje za izpeljavo vadbe

je seveda travnik na vrtčevskem igrišču, kjer nam kot orienti služijo različni, otrokom znani

objekti in predmeti (drevesa, peskovniki, igrala, grmovja idr.).

Čeprav poudarjamo, da naj bi se vadba predšolskih otrok izvajala zunaj, se je potrebno

zavedati, da gibalne dejavnosti – predvsem teka – ni dobro izvajati pri temperaturah pod 0

stopinj celzija, prav tako ni priporočljivo izvajanje dejavnosti pri temperaturah nad 30 stopinj

celzija. Prav tako ni priporočljiva vadba v megli, ob povišani koncentraciji ozona, CO2 in

žvepla.

Priporočljivo je, da vadbo vzdržljivosti izvajamo vsaj eno uro oz. eno uro in pol po malici, ko

se hrana že nekoliko prebavi. Vadbo vzdržljivosti nikoli ne organiziramo takoj po malici oz.

zaužitju hrane.


___________________________________________________________________________

39

1. Primer vadbene enote:

PROSTOR: zunanje igrišče

GLAVNI CILJ URE: razvoj vzdržljivosti

METODIČNE ENOTE: tek na različne načine

UČNE OBLIKE: skupinska, frontalna

UČNE METODE: demonstracija, razlaga

Uvodni del:

Repki čas: 10 minut

Pet otrok dobi rutko, ki si jo zatlači za športne hlače na hrbtu, tako da mu prosto visi. Na znak

vzgojitelja drugi otroci poskušajo v teku uloviti repke. Tisti, ki repek ulovi, si ga sam zatlači

za hlače in drugi otroci ga lovijo.

Slika 18. Igra Repki (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

40

Glavni del:

Tek od črte do črte na različne načine čas: 25 minut

Vaja 1: Tek od črte do črte (na igrišču postavimo dve oznaki (črti) za začetek in konec teka.

Otroci se postavijo za črto in pretečejo določeno razdaljo, do konca naslednje črte. Nazaj v

kolono se vrnejo s tekom ob strani, da ne motijo otroka, ki nadaljuje).

Vaja 2: Tek čez ovire (otroci tečejo od začetka do konca označenega mesta. Pri tem imajo na

poti postavljeni dve oviri (škatli), ki ju preskočijo in nadaljujejo tek do konca označenega

mesta. Nazaj v kolono se vrnejo s tekom ob strani, da ne motijo otroka, ki nadaljuje).

Vaja 3: Tek s palico (prvi v koloni v rokah drži palico in z njo teče do konca označenega

mesta. Na koncu mesta leži obroč, kamor otrok položi palico in teče nazaj do kolone. Ko

priteče do konca, nadaljuje drugi v koloni, ki teče do obroča, pobere palico, teče nazaj in jo

izroči naslednjemu).

Vaja 4: Tek po črti (na poti za tek so postavljene kolebnice. Otroci skušajo teči po kolebnicah

od začetka do konca. Nazaj v kolono se vrnejo s tekom ob strani, da ne motijo otroka, ki

nadaljuje).

Vaja 5: Tek med ovirami (na poti so postavljeni stožci. Otroci poskušajo čim hitreje preteči

razdaljo med stožci. Nazaj v kolono se vrnejo s tekom ob strani, da ne motijo otroka, ki

nadaljuje).

Vaja 6: Tek vzvratno (otroci se postavijo vzvratno in poskušajo preteči razdaljo, brez da se

ozirajo nazaj. Enako storijo na poti nazaj, ko se vračajo v kolono).

Vsako vajo ponovijo dvakrat.


___________________________________________________________________________

41

Slika 19. Tek med stožci (osebni arhiv).

Zaključni del:

Osliček kdo te jaha/jezdi čas:10 minut

Otroci sedijo v krogu na tleh. Sredi kroga je v opori klečno otrok z zavezanimi očmi – osliček.

Vzgojitelj pokaže na enega izmed igralcev in ta zajaha/zajezdi oslička. S spremenjenim

glasom ga vpraša: »Osliček, kdo te jaha/jezdi?«. Osliček ima pravico do treh poskusov

ugibanja. Če prepozna otroka, se zamenjata, sicer pa določimo drugega jezdeca.

Slika 20. Igra Osliček kdo te jaha/jezdi (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

42

2. Primer vadbene enote:

PROSTOR: telovadnica

GLAVNI CILJ URE: razvoj vzdržljivosti

METODIČNE ENOTE: poligon, obhodna vadba

UČNE OBLIKE: skupinska, frontalna

UČNE METODE: demonstracija, razlaga

Uvodni del:

Transformacije čas: 10 minut

Lovec lovi ostale vadeče. Bežeči, ki se ga lovec dotakne, prevzame vlogo lovca ter nadaljuje z

lovljenjem. Osnovno gibanje je tek, ki se na učiteljev znak ali ko se vloga lovca preda,

spremeni in vsi se gibljejo z žabjimi poskoki. Tretja oblika gibanja so poskoki po eni nogi,

nato spet preidejo v tek. Takšne transformacije gibanja večkrat ponovimo.

Slika 21. Igra Transformacije (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

43

Glavni del:

Poligon čas: 30 minut

Poligon 1

1. Hoja po klopi

2. Skok na blazino iz klopi

3. Tek med stožci

4. Lazenje pod klopjo

5. Plezanje po letveniku

6. Tek do ciljne črte

Slika 22. Poligon 1 (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

44

Poligon 2

1. Kotaljenje po blazinah

2. Sonožni poskoki v obroče in iz njih

3. Tek vzvratno med stožci

4. Plazenje skozi tunel

5. Plezanje po plezalni steni

6. Tek do ciljne črte

Slika 23. Poligon 2 (osebni arhiv).

Zaključni del:

Telefončki čas: 5 minut

Otroci se posedejo v krog, potem prvi otrok drugemu zašepeta v uho svoje telefonsko

sporočilo, drugi ga zašepeta spet svojemu sosedu in preko njega tako naprej. Telefonsko

sporočilo teče od ust do ušesa in od ust do ušesa. Ko sporočilo prispe do zadnjega otroka, ga

ta glasno pove. Razlika med začetnim in končnim sporočilom je navadno tako velika, da

primerjava vzbuja veliko veselje.


___________________________________________________________________________

45

Slika 24. Igra Telefončki (osebni arhiv).


___________________________________________________________________________

46

4. Sklep

V diplomskem delu sem predstavila organizacijo krosa, ki se izvaja v vrtcu in je ena izmed

nalog za gibalni/športni program Mali sonček. Kros v vrtcih ni obvezen, je pa zelo zaželjen.

Velikonja (2012) je ugotovila, da se izvajanje krosov za predšolske otroke od regije do regije

razlikuje. Na Goriškem in Notranjskem krosov sploh ne izvajajo, na Štajerskem krose v lastni

izvedbi organizira nekaj več kot polovica vrtcev, medtem ko v ljubljanskih vrtcih vsi

organizirajo kros za otroke.

V Vrtcu Jarše kros organizirajo v lastni izvedbi in se ne udeležujejo krosov vseh ljubljanskih

vrtcev. Namreč, najbližji kros, ki bi se ga lahko udeležili, je oddaljen več kot štiri kilometne,

kar pomeni, da je potrebno iti z avtobusom. Glede na število otrok, je potrebna, poleg

vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice, še dodatna oseba kot spremstvo otrok. Kot tretji

razlog pa je za vsako vožnjo z avtobusom potrebno imeti še izvedbeno varnosti načrt (IVN),

na katerem je zapisano število otrok, ime skupine, cilji in namen, s katerimi se udeležimo

dejavnosti in število spremljevalcev. Poleg tega pa morajo imeti vsi zaposleni, ki zapustijo

območje vrtca, tudi potni nalog.

V gibalnem/športnem programu Mali sonček so za kros napisana naslednja priporočila, in

sicer: kros organiziramo na igrišču vrtca ali njegovi bližini, kros naj bo dolg od 200 metrov do

300 metrov, otroci pretečejo ali prehodijo razdaljo, časa ne merimo, otrok ne razvrščamo

glede na rezultat (ne razglašamo, kdo je prvi, drugi itd.). Žal, zadnjega priporočila ne upošteva

velika večina izvajalcev. Otroci so sicer med samo zelo tekmovalni, tudi starši, ki jih pridejo

vzpodbujat in navijat za njih, so včasih preveč motivirani in prepričani v zmago svojega

otroka. Ne zavedajo pa se, da je njihov otrok le otrok in da se na krosu lahko zgodijo kakšne

nezgode kot naprimer, da otrok v gneči pade, da se otroku lahko sezuje čevelj in podobno.

Potemtakem imamo kopico neutolažljivih otrok, ki jokajo, ker niso osvojili stopničk, ker niso

prehiteli prijatelja, ki je sicer slabši od njega. Zato bi bilo potrebno otrokom razložiti, da je

zmagovalec vsak, ki pride v cilj in ne tisti, ki osvoji zmagovalne stopničke.

Diplomsko delo je namenjeno športnim pedagogom, vzgojiteljem in vsem, ki organizirajo

kros za predšolske otroke. V diplomskem delu bodo na enem mestu našli vse potrebno za

organiziranje krosa v vrtcu.


___________________________________________________________________________

47

5. Viri

Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.

Gallahue, D. L. in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development (six edition). New

York: The McGraw-Hill Companies.

Kukolj, M. (2005). Razvoj motoričkih sposobnosti dece i omladine. V Dečiji sport od praske

do akademske oblasti. Beograd: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja, Univerziteta v

Beogradu.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: MMŠ, Urad Republike Slovenije za šolstvo.

Pistotnik, B. (1999). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov

razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pišot, R., Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

Pustovrh, J. (2004). Razvijajno vzdržljivost. Polet magazin Dela in Slovenskih novic 3 (42),

43–45.

Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje: druga knjiga. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Rajtmajer, D. (1997). Diagnostično-prognostična vloga norm nekaterih motoričnih

sposobnosti pri mlajših otrocih – 4 knjiga. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta.

Rajtmajer, D. (2011). Pridobljeno 2.4.2016, iz

http://rajtmajer.si/Rajtmajer.si_pdf/Vzdrzljivost_kot_prevencija_proti_respir_obol_otrok.pdf.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško-psihološki in biološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

http://rajtmajer.si/Rajtmajer.si_pdf/Vzdrzljivost_kot_prevencija_proti_respir_obol_otrok.pdf


___________________________________________________________________________

48

Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne

zmogljivosti slovenske mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Tome, J. (1986). Atletski minimum. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo Ljubljana.

Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Velikonja, N. (2012). Vzdržljivostni tek v predšolskem obdobju (Diplomsko delo). Pedagoška

fakulteta, Ljubljana.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Videmšek, M., Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Videmšek, M., Zajec, J., Stančevič, B., Reberšak Cizelj, M. (2012). Gibalni/športni program

Mali sonček. Revija Šport, Pridobljeno 15. 2. 2016 iz

http://www.sportmladih.net/uploads/cms/file/Mali%20soncek/Revija_Sport_MS_17_22_maj_

2012.pdf.

Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma in v

vrtcu. Koper: Univerzitetna založba Annales.

Žvokelj, M., Čoh, M. (2004). Vpliv biološkega razvoja na tekaško motoriko otrok od 7 do 11

let starosti. Prispevek predstavljen leta 2004 na simpoziju Otrok v gibanju. Izvleček

pridobljen 1.3.2016, iz

http://csg.zrs.upr.si/media/uploads/files/Otrok_v_gibanju.pdf.

http://www.sportmladih.net/uploads/cms/file/Mali%20soncek/Revija_Sport_MS_17_22_maj_2012.pdf

http://www.sportmladih.net/uploads/cms/file/Mali%20soncek/Revija_Sport_MS_17_22_maj_2012.pdf

http://csg.zrs.upr.si/media/uploads/files/Otrok_v_gibanju.pdf

Documents

DIPLOMSKO DELO - University of Ljubljana · 2016. 8. 19. · Tomic, B. (2016). Organizacija krosa v vrtcu _____ ZAHVALA »It always seems impossible until itʹs done.« ( Nelson Mandela)