DIPLOMSKO DELO

Odkrivanje krvnega dopinga v Republiki Sloveniji

September, 2016 Kristina Stojchevska

2

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Odkrivanje krvnega dopinga v Republiki Sloveniji

September, 2016 Študentka: Kristina Stojchevska

Mentorica: doc. dr. Danijela Frangež

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Danijeli Frangež za vse nasvete, napotke, vodenje

in usmerjanje ter za potrpežljivost in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se svoji družini za vso skrb, razumevanje, moralno in finančno podporo

ter zato, da so verjeli vame.

Hvala vsem športnikom in trenerjem, ki so si vzeli čas in opravili intervjuje.

Posebej bi se zahvalila vsem tistim, ki ste mi pomagali pri popravljanju slovničnih

napak. Hvala vsem za vso pomoč.

4

KAZALO

POVZETEK ......................................................................................... 7

SUMMARY - DETECTION OF BLOOD DOPING IN SLOVENIA ................................... 8

1 UVOD ............................................................................................. 9

1.1 Opredelitev problema/predstavitev teme .............................................. 10

1.2 Cilj diplomskega dela ...................................................................... 11

1.3 Hipoteze ..................................................................................... 11

1.4 Omejitve diplomskega dela ............................................................... 11

1.5 Metode diplomskega dela ................................................................. 11

2 DOPING ......................................................................................... 13

2.1 Vrste dopinga ............................................................................... 14

2.1.1 Prepovedane substance ............................................................... 14

2.1.2 Prepovedane metode ................................................................. 15

3 KRVNI DOPING ................................................................................. 15

3.1 Vrste krvnega dopinga ..................................................................... 17

3.3 Zgodovina krvnega dopinga ............................................................... 20

3.4 Vzroki in posledice krvnega dopinga ..................................................... 21

3.5 EPO (Eritropoetin) .......................................................................... 22

4 ODKRIVANJE KRVNEGA DOPINGA ............................................................ 24

4.1 Biološki potni list ........................................................................... 25

4.2 Izvajanja testiranj .......................................................................... 28

5

4.3 Transport vzorcev in dokumentacije .................................................... 29

4.4 Analiza vzorcev ............................................................................. 29

4.5 Vzdolžni profil ............................................................................... 30

4.6 Kritike sistema biološkega potnega lista ................................................ 30

4.7 Poznavanje krvnega dopinga s strani športnikov in trenerjev ........................ 30

5 PREVERJANJE HIPOTEZ ....................................................................... 34

6 ZAKLJUČEK ..................................................................................... 36

7 UPORABLJENA LITERATURA .................................................................. 37

6

Kazalo tabel

Tabela 1: Poznavanje krvnega dopinga s strani športnikom in trenerjem ..............33

7

Povzetek

Doping je največja problematika, s katero se srečujejo v različnih športnih disciplinah.

Pojem dopinga je sestavljen iz več terminov, ki se nanašajo na substance in metode,

ki se zlorabljajo za doseganje boljših rezultatov na tekmovanjih.

V diplomskem delu smo se osredotočili na krvni doping, njegove karakteristike,

uporabo, pogostost zlorab ter njihovo preprečevanje in odkrivanje na območju

Republike Slovenije. Največji problem odkrivanja krvnega dopinga predstavlja finančni

vidik. Za izvajanje, testiranje in odkrivanje krvnega dopinga je pooblaščena Slovenska

antidoping organizacija (SLOADO), ki se ravna po pravilih in protokolih Svetovne

antidopinške agencije (WADA).

Krvni doping kot prepovedana metoda dopinga se uporablja predvsem pri

vzdržljivostnih športih. Z manipulacijo krvi športniki poskušajo izboljšati svoje

zmogljivosti in vzdržljivost. V Sloveniji se za odkrivanje krvnega dopinga uporabljajo

nove metode, ki temeljijo na standardizirani analizi, odvzemu in transportu krvnih

vzorcev ter vzorcev urina. Celoten postopek se izvaja v akreditiranih in

standardiziranih laboratorijih, dobljeni rezultati pa se beležijo v biološkem potnem

listu.

Ključne besede: krvni doping, odkrivanje, uporaba, SLOADO, WADA, šport, Slovenija

8

Summary – Detection of blood doping in Slovenia

Doping is one of the burning problems associated with sport, athletes and trainers. The

term doping consists of many other terms, which refer to substances and methods

being abused in order to achieve better results at competitions.

In my thesis I focused on blood doping, its characteristics, application, prevention and

detection in the Republic of Slovenia. Blood doping detection is a serious problem,

especially from the financial perspective. The Slovenian Anti-Doping Organisation

(SLOADO) is authorized for testing and blood doping detection. Its operation is

regulated by the regulations and protocols of the World Anti-Doping Agency (WADA).

Doping is mostly used in endurance sports and it is a forbidden method. Athletes are

trying to improve their performance and endurance with blood manipulation. We can

say that the new blood doping detection methods in Slovenia are based on standardised

analysis, taking blood and urine samples and their transport. The entire process is

carried out in accredited and standardised laboratories. The results are recorded in

the biological passport.

Keywords: blood doping, detection, usage, SLOADO, WADA, sport, Slovenia

9

1 Uvod

Želje vsakega športnika so, da bi bili najboljši, da bi ponovno zmagali in s tem

predstavili sebe ter svojo državo v najboljši luči. Želje skušajo doseči s pomočjo

napornih treningov in priprav, nekateri pa jih uresničujejo tudi po drugi poti, ki je

nemoralna, ilegalna in nevarna.

Največji in najbolj odmeven problem, s katerim se bori šport, je doping. V športu

obstaja že veliko let, pojavil pa se je z namenom, da bi na lažji način pridobili zmago

in s tem upravičili pričakovanja, ki jih imajo občinstvo, mediji, trenerji in menedžerji

(Freuderich in Allen, 2000).

V sodobnem svetu se pravi pomen športa izgublja. Šport se je začel spreminjati, nanj

so začeli gledati kot na ekonomski vir, da bi čim več zaslužili. Pritisk medijev,

sponzorjev in menedžerjev pred velikimi tekmami ter dogodki privedejo do tega, da

športniki posežejo po dopingu (Malovrh, 2007).

S pojavom dopinga v športu so se začeli iskati različni načini in metode za njegovo

odkritje, preiskovanje, preprečevanje ter kaznovanje. Veliko strokovnjakov s področja

športne medicine, športa in antidoping agencij kot tudi farmacevti in laboranti

pomagajo pri odkritju novega načina za preprečevanje uporabe dopinga (Freuderich in

Allen, 2000).

Lažja pot do zmage ni edini razlog, zakaj se doping preiskuje in preprečuje. Obstaja

več razlogov, eden najbolj zaskrbljujočih je, da je uporaba dopinga zelo nevarna za

športnikovo zdravje in življenje. Velikokrat je doping razlog za športnikovo smrt

(Lombardy et al., 2012).

Kot so se strokovnjaki lotili iskanja novih metod za odkrivanje dopinga, so začeli tudi

športniki iskati nove substance in metode, ki bi jih težje odkrili. Ena od metod je krvni

doping. Krvni doping predstavlja prepovedano metodo, ki jo uporabljajo športniki z

namenom, da povišajo predvsem svojo vzdržljivost. Metoda se z uporabo športnikove

krvi odvija v več fazah in jo je težko odkriti. Povzroči lahko resne zdravstvene težave,

infekcije in smrt (Lindby, Robach in Saltin, 2011).

V diplomskem delu bomo predstavili odkrivanje krvnega dopinga v Republiki Sloveniji.

Skušali bomo ugotoviti, ali imamo tudi v Sloveniji primere, ko športniki za doseganje

boljših rezultatov uporabljajo krvni doping, kako pogosto ga uporabljajo in ali imamo

primere, v katerih so bili športniki zdravstveno ogroženi ali so celo izgubili življenje.

10

1.1 Opredelitev problema – predstavitev teme

Nenehno povečevanje zahtev po doseganju vrhunskih rezultatov športnike spodbuja,

da se vse pogosteje zatekajo k dopingu. Pogostejša uporaba dopinga je vodila k

povečanju števila doping kontrol. Ker pa doping kontrole postajajo vse bolj uspešne,

športniki iščejo nove substance, ki jih ne bi bilo mogoče odkriti (Kozjek, Zorec in

Dobovšek, 2004).

Doping lahko definiramo kot prepovedane substance in metode, ki jih športniki

uporabljajo za doseganje boljših rezultatov na tekmovanjih (Kozjek, Zorec in

Dobovšek, 2004). Krvni doping je ena izmed takih prepovedanih metod. Bistvo krvnega

dopinga je v povečanju sposobnosti krvi za prenos kisika. To se lahko doseže s

transfuzijo avtologne in homologne krvi ali rdečih krvničk. Drugi način pa je

administracija proizvodov, ki spodbudijo povečanje transporta in oddaje kisika.

Eritropoetin, modificirani proizvodi hemoglobina in efaproksiral so umetne snovi, ki se

uporabljajo, kadar ni na voljo človeške krvi (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004).

Krvni doping je znano sredstvo za prevaro, saj predstavlja enega izmed postopkov, ki

se izvajajo za povečanje ravni vzdržljivosti (Lundby, Robach in Saltin, 2011).

Drugi glavni razlog za uporabo različnih oblik krvnega dopinga je, da je zelo enostavno

izvedljiv, dobljeni rezultati so odlični in zelo težko ga je odkriti (Lundby, Robach in

Saltin, 2011). Uporaba krvnega dopinga lahko privede do različnih fizioloških posledic,

med katerimi so najpogostejše: povečan pritisk na srce, krvni strdki in kap. Transfuzija

pomeni tveganje za infekcijske bolezni, kot sta AIDS in hepatitis (SLOADO, 2015).

Zaradi velikih zaslužkov mnoge športne zveze »podpirajo« doping, ker z vidnejšimi

dosežki tako povečujejo zanimanje za športno panogo. Zato se dogaja, da na nekaterih

tekmovanjih ne opravljajo doping kontrol ali celo prikrijejo pozitivne rezultate, da ne

bi s tem zmanjšali ugleda športa (Lundby, Robach in Saltin, 2011).

Svetovna antidoping agencija oziroma World Anti-Doping Agency (WADA) pokuša odkriti

in omejiti uporabo krvnega dopinga. V ta namen so ustvarili športni biološki potni list,

kjer se beležijo spremembe ravni rdečih krvničk (Lundby, Robach in Saltin, 2011).

Boj proti dopingu poteka že več kot sto let in ves ta čas so potekale najrazličnejše

dejavnosti, da bi doping omejili. Ukrepi so vedno ostrejši, a sočasno se večajo tudi

nagrade, ki športnike premamijo, da si pri doseganju uspehov pomagajo z dopingom

11

ter s tem tvegajo svoje zdravje in pogosto tudi življenje (Kozjek, Zorec in Dobovšek,

2004).

1.2 Cilj diplomskega dela

Cilj je predstaviti odkrivanje krvnega dopinga na območju Republike Slovenije. Krvni

doping, ki je kot vrsta prepovedanih metod dopinga pogost pojav pri športnikih, je

namreč zelo težko odkriti.

1.3 Hipoteze

V diplomskem delu smo postavili dve hipotezi:

H1: Uvedba biološkega potnega lista je v pomoč pri odkrivanju krvnega dopinga.

H2: Krvni doping se lahko odkrije samo s sodobnejšimi metodami (npr. s krvnim testom

za odkrivanje prepovedanega spodbujevalnega hormona EPO in biološkim potnim

listom).

1.4 Omejitve diplomskega dela

Omejitve pri pisanju diplomskega dela so povezane z zbiranjem podatkov, saj so

podatki o odkrivanju krvnega dopinga težko dosegljivi.

1.5 Metode diplomskega dela

V teoretičnem delu bomo preučili slovensko in tujo literaturo, kot so knjige in članki,

povezani s krvnim dopingom. Za doseg opisanih ciljev in potrditev oziroma zavrnitev

hipotez bomo uporabili kvalitativni pristop. Izvedli bomo nestrukturirane intervjuje.

Intervju smo izvedli z dr. Joškom Osredkarjem, svetovalcem na Kliničnem inštitutu za

klinično kemijo in biokemijo v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer športnikom jemljejo

vzorce za testiranje na doping. Dr. Osredkar je tudi vodja Nacionalne antidopinške

komisije (NAK) v Sloveniji, ki sta jo ustanovila Olimpijski komite Slovenije ter

ministrstvo za šolstvo in šport. Intervjuvali smo tudi štiri športnike izbranih športnih

12

disciplin (atletike, kolesarstva in borilnih športov) in tri trenerje, ki se ukvarjajo

profesionalno s kolesarstvom, borilnimi športi in fitnesom.

13

2 Doping

Izraz »doping«izhaja iz Afrike. Glede njegovega izvora obstaja več teorij. Ena izmed

njih pravi, da so afriška plemena Bantuz izrazom »dop« imenovala primitivno alkoholno

pijačo, ki so jo uporabljali kot stimulans. Beseda »dop« se je kasneje uporabljala za

opis vsakega stimulativnega napitka. Izraz se je razširil po vsem svetu; nazadnje so ga

začeli uporabljati pri opisovanju širokega spektra substanc v športu, kjer so uporabo

takih substanc sčasoma definirali kot »doping«.1 (Bouckaert et al., 2001)

»Beseda 'doping' je postala internacionalna in najpogosteje v povezavi z njo razumemo

prepovedane substance in metode, ki jih uporabljajo športniki za dosego boljših

rezultatov na tekmovanjih« (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004: 362). »Doping

opredeljujemo kot uporabo prepovedanih substanc in metod, ki omogočajo povečanje

športnikovih psihofizičnih sposobnosti« (Bouckaert et al., 2001: 1). Opredeljen je kot

kršitev protidopinških pravil, ki so zapisani v Svetovnem protidopinškem kodeksu 2003

(angl. World Anti-Doping Code 2003) v členih od 2.1 do 2.8 (Bouckaert et al., 2001).

Svetovni antidopinški kodeks definira doping kot (SLOADO, 2009):

prisotnost prepovedanih substanc ali njihovih metabolitov ali sledi v vzorcu

športnika,

uporabo ali poskus uporabe prepovedanih substanc ali metod,

zavrnitev, neopravičen izostanek ali drugačno izogibanje postopku za zbiranje

vzorcev,

posredovanje netočnih informacij o športniku, kot so trenutni kraj bivanja in

podatki v zvezi z dostopnostjo športnika izven tekmovanj, ter neopravljanje

tovrstnih testiranj, ki so vnaprej najavljena,

vplivanje ali poskus vplivanja na doping kontrolo,

posedovanje prepovedanih substanc in metod ter tudi ukvarjanje z

nedovoljenim trgovanjem s substancami,

dajanje ali poskus dajanja prepovedanih substanc, izvajanje ali poskus

izvajanja prepovedanih metod in

vsako sostorilstvo, kot sopomoč, spodbujanje, prikrivanje in podobno.

1 Beseda »doping« se je prvič pojavila v angleškem slovarju leta 1889 (Bouckaert et al., 2001).

14

Glede na navedeno definicijo doping predstavlja vsako kršitev, povezano s

prepovedanimi substancami in metodami, ki so zbrane v seznamu prepovedanih

substanc in metod (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004).

2.1 Vrste dopinga

Doping lahko razvrstimo v dve veji, in sicer doping kot prepovedana uporaba substance

in doping kot uporaba prepovedane metode. »Katere so prepovedane substance in

metode, lahko izvemo s pomočjo liste prepovedanih snovi in postopkov. Lista vsebuje

vse informacije glede prepovedanih substanc in metod in je mednarodni standard, ki

identificira snovi in postopke, ki so prepovedane v športu. Prvič jo je leta 1968 izdal

Mednarodni Olimpijski komite. Od leta 2004 je za pripravo in izdajo Liste prepovedanih

snovi in postopkov odgovorna Svetovna protidopinška agencija (WADA), ki seznam

posodobi vsako leto 1. januarja« (SLOADO, 2015).

2.1.1 Prepovedane substance

Med prepovedane substance spadajo (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004):

1. Poživila, kot so efedrin, katin, kokain, metamfetamin in strihnin. Z njihovo uporabo

se spodbuja delovanje psihomotoričnih funkcij, pomagajo pri zmanjševanju

utrujenosti, povečanju koncentracije oziroma zbranosti, zvišujejo motivacijo za

tekmovalnost in agresivnost.

2. Narkotiki, med katere sodijo diamorfin, metadon, morfij, petidin idr. Služijo

povečanju praga občutenja bolečine.

3. Kanabinoidi: primer za take vrste substance sta hašiš in marihuana. Z njihovo

uporabo je športnik bolj sproščen, naraščata evforija in navdušenje.

4. Anabolični agensi, ki se delijo v dve skupini: prva skupina so anabolični androgeni

steroidi, med katere spadajo dehidroepiandrosteron (DHEA), nandrolon, stanozol idr.

Povečujejo mišično maso in moč. Druga skupina so ostali anabolični agensi; predstavnik

te skupine je klenbuterol. Učinki so podobni tistim iz prve skupine.

5. Peptidni hormoni: najbolj znani so eritropoetin (EPO), rastni hormon (hGH),

insulinu podoben rastni dejavnik (IGF-1), horionskigonadotropin (hCG), hipofizni in

15

sintetični gonadotropini (LH), inzulin in kortikotropini. So naravni hormoni, ki imajo

podobne učinke kot anabolični steroidi.

6. β-2 agonisti: jemanje v velikih količinah povišuje mišično maso in zmanjšuje količino

maščob. Mednje uvrščamo formoterol, salbutamol, salmeterol in terbutalin.

7. Agensi z antiestrogeno aktivnostjo: spodbujajo nastajanje testosterona.

Predstavniki skupine so aromatični spodbujevalci, ciklofenil, klomifen in tamoksifen.

8. Maskirni agensi: kot ime pove, služijo prikrivanju prisotnosti prepovedanih substanc

v odvzetih vzorcih oziroma izločanju prepovedanih substanc.

9. Glukokortikoidi: z njihovo uporabo se zmanjšujejo vnetja in občutek bolečine.

Zvišujejo evforične učinke.

2.1.2 Prepovedane metode

Med prepovedane metode spadajo (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004):

krvni doping ali povečanje prenosa kisika,

farmakološka, kemična in fizična manipulacija, ki je uporaba substanc in

metod, s katerimi se spremeni ali poskušata spremeniti integriteta in

verodostojnost zbranih vzorcev,

genski doping, ki predstavlja nezdravstveno uporabo genetskega materiala.

Določene substance so prepovedane le v nekaterih športnih panogah. Med nje

štejemo alkohol. Običajno ga športniki uporabljajo, da bi zmanjšali tremo, strah,

napetost in nervozo. Beta blokatorji delujejo na način, da umirijo športnika,

znižujejo srčni utrip in krvni pritisk. Diuretiki služijo zmanjševanju telesne teže

(Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004).

Športniki morajo biti zelo pozorni na prehranske dodatke, kot so vitamini, minerali,

proteini in aminokisline, ki niso prepovedani in predstavljajo del prehrane, vendar

lahko vsebujejo prepovedane substance (Kozjek, Zorec in Dobovšek, 2004). »Analiza,

ki jo je opravil Mednarodni olimpijski komite in je zajemala 600 prehrambenih

izdelkov na tržišču, je pokazala, da jih približno ena četrtina vsebuje prepovedane

snovi, kot so anabolični steroidi« (Bouckaert et al., 2001: 12).

16

3 Krvni doping

Kapaciteta kisika, ki potuje skozi človeški organizem prek krvnega obtoka, je glavni

razlog, da imajo športniki, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo večjo vzdržljivost in

kondicijo, boljše oziroma slabše rezultate (Pottgiesser in Schumacher, 2013). Iz osnove

fiziologije je znano, da je prenos kisika v telesu odvisen od minutnega volumna srca

(zmnožka frekvence srca in iztisnega deleža srca v eni minuti) in oksiformne kapacitete

krvi (koncentracije hemoglobina). Oba dejavnika sta ključna, da pretok kisika poteka

(Pottgiesser in Schumacher, 2013). S treningi za vzdržljivost se športnikovo srce

sčasoma preoblikuje oziroma se razširijo srčne votline in s tem se poveča minutni

volumen srca, na celični ravni pa nastanejo spremembe, kar povzroči povečanje

volumna rdečih krvničk. To sta pomembna dejavnika pri izboljšanju prenosa kisika

(Pottgiesser in Schumacher, 2013).

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da krvni doping lahko razumemo

kot del manipulacije, ki se je športniki poslužujejo. V tem segmentu govorimo o

uporabi metod, ki so prepovedane, kot je transfuzija, oziroma nekaterih snovi, ki

pospešujejo oziroma povečujejo možnost boljšega rezultata. Najbolj uporabljena

metoda za izvajanje krvnega dopinga je uporaba eritropoetina (EPO), EPO se je pojavil

na tržišču leta 1988 in od takrat se uporablja za zdravljenje anemij ter pri odpovedi

ledvic. Različne oblike EPO se zlorabljajo z namenom, da se izboljša kapaciteta krvi

za prenos kisika. EPO kot rekombinat, ki se je najprej pojavil, je imel relativno kratko

razpolovno dobo, zato je bilo potrebno bolj pogosto induciranje novejše variante

molekul z različnimi spremembami, predvsem v hidrantnem delu. To privede do tega,

da so potrebe po aplikaciji razredčene: EPO se lahko vzame enkrat na mesec in s tem

se zadosti potrebam organizma. Daje se ga bolnikom, ki imajo težave z ledvicami ali

ki bolehajo za anemijo –tu gre za zdravljenje. Ko govorimo o zlorabi, pa je to seveda

z razlogom prepovedano, ker EPO, ki ga dodamo, dodatno povečuje hitrost nastajanja

dozorevanja eritrocitov in njihovega izplavljanja v periferni del krvi. Takrat ko

organizem normalno deluje, se sprošča toliko EPO, kolikor je potrebno. Krvni doping

je nedovoljena metoda, ki izboljšuje športnikove sposobnosti z umetnim povečanjem

rdečih krvničk, ki prinesejo več kisika v mišice (Karriem-Norwood, 2014). Krvni doping

se definira kot zloraba substanc ali tehnik, ki omogočijo večji prenos kisika do mišic, s

ciljem, da bi povečali in izboljšali športnikovo vzdržljivost in aktivnost (Rodrigues de

Oliveira, Valle de Bairros in Yonamine, 2014). Naloga krvnega dopinga je, da poveča

količino hemoglobina. Ko se poveča, se prenaša večja količina kisika, s tem pa se

17

izboljšata vzdržljivost in zmogljivost. Še posebej je uporaben v dejavnostih na dolge

razdalje, kot sta tek in kolesarjenje (Karriem-Norwood, 2014).

Prepovedani postopek vsebuje uporabo sintetičnih prevoznikov kisika, transfuzijo

rdečih krvničk (eritrocitov), infuzijo hemoglobina in umetno stimulacijo eritropoeze.

Vse spremembe predstavljajo biološki označevalci in pomagajo pri odkrivanje krvnega

dopinga. Beležijo se v biološkem potnem listu (Jelkmann in Lundby, 2011). Zato krvni

doping sodi med nezakonite metode in predstavlja neposredno obliko povečanja

prenosa kisika do mišic. Učinek krvnega dopinga je takojšen (Bouckaert et al., 2001).

3.1 Vrste krvnega dopinga

Obstajajo trije najpogosteje uporabljeni načini krvnega dopinga, in sicer (Karriem-

Norwood, 2014):

transfuzija krvi (homologna in avtologna),

uporaba EPO in

vnašanje umetnih prenašalcev kisika v telo.

1. Transfuzija krvi je proces, ki predstavlja prenos krvi iz krvnega sistema ene osebe

v krvni sistem druge osebe (Giraud et al. v Rodrigues de Oliveira, Valle de Bairros

in Yonamine, 2014a).

Transfuzija krvi je proces, ki se zelo pogosto uporablja v medicinske namene, in sicer

kot nadomestilo za izgubljeno kri ali pa za ljudi, ki imajo nizko število rdečih krvničk

oziroma so anemični. Transfuzija se uporablja tudi v primerih, ko oseba izgubi večjo

količino krvi, pri operacijah, pri večjih poškodbah ipd. Športniki uporabljajo

prepovedane krvne transfuzije, da bi zvišali svoje sposobnosti. Obstajajo dve vrsti

transfuzije: avtologna in homologna (Karriem-Norwood, 2014).

a) Avtologna transfuzija predstavlja postopek, pri katerem gre za transfuzijo

športnikove lastne krvi. Kri, ki se odvzame športniku, se za prihodnjo uporabo

shranjuje v hladilnikih (Karriem-Norwood, 2014). Športniki uporabljajo

postopek avtologne transfuzije krvi približno štiri desetletja. Namen samega

postopka je povečati športnikovo učinkovitost. Prepovedana je s strani WADE,

vendar še vedno ne obstajajo neposredne in razvite metode, s katerimi bi

odkrili uporabo avtologne transfuzije (Morkeberg, 2012).

18

b) Homologna transfuzija: pri tej vrsti transfuzije športniki uporabljajo kri druge

osebe (krvodajalca) ali več oseb, ki imajo isto krvno skupino (Karriem-Norwood,

2014).

Homologni ali alogenski krvni doping je najlažji, najhitrejši in najcenejši način

za povečanje celične mase (hematokrita), s tem pa se poveča zmogljivost

prenosa kisika (Manokhina in Rupert, 2013).

2. Uporaba EPO: eritropoetin je hormon, ki nastaja v ledvicah. Njegova naloga je, da

ureja nastajanje rdečih krvnih celic v telesu. Športniki uporabljajo EPO, da bi

spodbudili svoje organe, da proizvajajo čim več rdečih krvnih celic, da bi imele

boljši prenos kisika, s čimer si povečajo zmogljivost (Nabili in Conrad Stöppler ,

2015).

3. Sintetični nosilci kisika so kemikalije, ki imajo sposobnost prenašanja kisika.

Najbolj znana predstavnika te skupine sta (Karriem-Norwood, 2014):

a) HBOCs (hemoglobin, katerega naloga je prenašanje kisika) in

b) PFC (perfluoroogljiki).

Sintetični nosilci kisika imajo legitimno medicinsko uporabo za nujno zdravljenje.

Uporabljajo se, ko oseba potrebuje transfuzijo krvi, vendar človeška kri ni na voljo.

Obstaja velika nevarnost okužbe krvi. Športniki uporabljajo sintetične nosilce kisika za

dosego enakih učinkov, kot bi jih dosegli pri ostalih vrstah krvnega dopinga, to je

povečanje prenosa kisika v krvi (Karriem-Norwood, 2014).

Predpostavlja se, da se je pojavila nova substanca, ki pomaga pri uporabi krvnega

dopinga. Gre za naravni element kobalt, ki ima podobne lastnosti, kot jih imata železo

in nikelj. Čeprav je na voljo malo informacij o presnovi kobalta, obstaja dokaz, da ga

športniki uporabljajo kot dodatek v prehrani in si s tem zvišujejo serumsko

koncentracijo. Njegove posebnosti so, da ga je lahko dobiti in da je cenovno zelo

ugoden. Pomembno pa je tudi to, da ni vključen v prepovedano listo WADE.

Razpoložljive tehnike, ki jih imajo v antidopinških laboratorijih, se uporabljajo, da se

preveri stanje vse krvi, seruma in urina. V telesu je prisotnost kobalta težko odkriti,

saj njegova preiskava vključuje analitične pristope, ki trenutno niso praktični za

antidopinške laboratorije. S tem lahko kobalt postane najbolj primeren dodatek ali

nadomestek za EPO. Pri uporabi kobalta se je težko izogniti nevarnim posledicam.

Lahko povzroči toksične učinke na srcu, jetrih, ledvicah in ščitnici ter razvoj raka

(Lippi, Franchini in Guidi, 2006).

Ostale tehnike krvnega dopinga so (Lippi, Franchini, Luca Salvagno in Cesare Guidi,

2006):

a) Transfuzija krvi, ki je lahko:

avtologna,

homologna in

alogenična.

b) Snovi, ki spodbujajo eritropoezo:

rekombinirani humani eritropoetin (rHuEPO): epoetin alfa, beta,

gamma in delta,

derbepoetin alfa, protein, ki stimulira eritropoezo, in

eritropoezo-receptor.

c) Hipoksični trening, ki obsega:

izvajanje treninga v okolju in objektih, ki so na večji nadmorski višini,

mešanice hipoksičnih plinov in

dodatni kisik za dihanje.

d) Krvni nadomestki, kot so:

emulzije perfluoroogljikov,

nosilci kisika, ki temelji na hemoglobinu, in

alosterični modulatorji hemoglobina.

e) Dodatki, kot sta:

Iron in

Cobalt klorid.

f) Genski doping, na primer humani EPO gen.

20

3.3 Zgodovina krvnega dopinga

Dejanski začetek uporabe krvnega dopinga ni znan. Predvideva se, da obstaja nekaj

desetletij. Večja pozornost je bila podana vlogi hemoglobina (HB), njegovi

koncentraciji in skupnemu deležu HB. Hemoglobin je potreben za maksimalne

porabe kisika za povečanje vzdržljivosti (Lundby, Robach in Saltin, 2011).

Obstajajo mnenja, da se krvni doping uporablja zadnjih 30 let. Dokaz zato je, da

je leta 1984 Olimpijski komite v ZDA priznal, da je sedem ameriških kolesarjev

uporabljalo krvni doping na poletnih olimpijskih igrah. Nato so se začeli pojavljati

novi primeri. Leta 1990 je bila v Italiji narejena preiskava, v kateri je sodelovalo

1018 italijanskih športnikov. Rezultati so pokazali, da je bilo 7 % športnikov

pozitivnih na uporabo krvnega dopinga oziroma so poskušali uporabo krvnega

dopinga prikriti (Madden, Putukian, McCarty in Young, 2010).

Eden od razlogov za uporabo krvnega dopinga je, da ga je zelo težko odkriti, v

času, ko se je krvni doping začel razvijati in uporabljati, pa ni obstajala nobena

metoda, s katero bi se krvni doping lahko odkril. Obstajal je način za odkrivanje

uporabe EPO, ki ima podobne učinke kot krvni doping. Pojav boljših načinov

testiranja in odkrivanja EPO je športnike privedel k uporabi krvnega dopinga

(Madden et al., 2010).

Aktualen primer krvnega dopinga je kolesar Tyler Hamilton, ki je osvojil zlato

medaljo na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah. Druga zanimiva preiskava, ki je

bila zabeležena v zgodovini odkrivanja krvnega dopinga, je Operacija Puerto.

Izvedli so je španski policisti, ki so obtožili zdravnika, ki je pomagal mnogim

profesionalnim športnikom pri izvajanju krvnega dopinga. Zdravnik je bil obtožen

izdajanja prepovedanih izdelkov (Madden et al., 2010).

Zaključimo lahko, da krvni doping nima dolge zgodovine. Obstaja nekaj desetletij

in še zmeraj ga je težko odkriti.

21

3.4 Vzroki in posledice krvnega dopinga

WADA manipulacije krvi opisuje kot ponovni vnos krvi ali krvne komponente, ki umetno

izboljšuje prenos kisika v katerokoli obliko na intravaskularno manipulacijo krvi in

njene komponente (Morkeberg, 2013). Krvni doping se lahko izvede z različnimi načini,

uporabo in rekombinacijami humanega EPO, transfuzije krvi, diuretikov in substanc, ki

prikrijejo uporabo krvnega dopinga. Vse to prinaša povečanje volumna krvne plazme.

S povečanjem viskoznosti krvi se povišuje tudi tveganje za nastajanje smrtno nevarnih

bolezni, kot so: srčne bolezni, kap, ter cerebralna in pljučna embolija (Morkeberg,

2013).

»Krvni doping poveča obremenitev kardiovaskularnega sistema. Vpliva na povečanje

krvnega pritiska in verjetnost nastanka krvnih strdkov« (Bouckaert et al., 2001: 13).

»Transfuzije krvi prinašajo tveganja alergičnih reakcij ali akutnih zapletov, kot tudi

tveganje težkih infekcij, kot je na primer okužba s hepatitisom ali virusom HIV«

(Bouckaert et al., 2001: 14). S povečanjem števila rdečih krvnih celic krvni doping

povzroča zgostitev krvi. Zgostitev prisili srce, da težje potiska kri po telesu. S tem

krvni doping povečuje tveganje za (Kariem-Norwood, 2014):

krvni strdek,

srčni infarkt in

kap.

Dodatna tveganja, ki jih prinaša krvni doping, so različne infekcije, in sicer (Karriem-

Norwood, 2014):

HIV,

hepatitis B in

hepatitis C.

Večkratne transfuzije krvi lahko sčasoma povzročijo nevarno kopičenje železa v telesu.

Nepravilno shranjena kri in nepravilna uporaba transfuzije lahko povzročita akutne

poškodbe pljuč ter bakterijske okužbe (Karriem-Norwood, 2014).

Morebitni stranski učinki transfuzije krvi so (Karriem-Norwood, 2014):

alergijske reakcije,

vročina in

Izpuščaji.

22

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da je krvni doping nevaren, saj

je bilo več kot deset smrtnih primerov zaradi njegove zlorabe. Nevarnost nastane, ker

EPO stimulira oziroma pospešuje proizvodnjo eritrocitov v kostnem mozgu in povečano

izplavljanje eritrocitov v periferni del krvi. Kri posledično postane bolj gosta in

viskozna. Na eni strani imamo bolj gosto kri, na drugi strani pa obremenitev, ki pomeni

izgubo tekočine, posledično pa še gostejšo kri. Ko se kri zgosti, srce dela z večjim

naporom in prvi rezultat je, da goste krvi ne more črpati, zaradi česar pride do

tromboze v nogah. Potem lahko nastanejo strdki, ki lahko zamašijo žilo v srcu ali

možganih, kar lahko privede do odpovedi srca ali celo smrti. Posledice so odvisne od

pogostnosti uporabe krvnega dopinga, od doze in drugih pogojev. Če se doping

zlorablja v ekstremnih primerih, kot je premalo tekočine v pretoku, lahko pride do

neželenih učinkov.

3.5 EPO (eritropoetin)

»Kisik je bistvenega pomena za delovanje fizioloških funkcij telesa. Poleg možganov

potrebujejo mišice največ kisika, saj so le tako lahko vseskozi učinkovite. Ravno zaradi

omenjenega delovanja, eritropoetin močno 'privlači' kolesarje, maratonske tekače in

smučarske tekače na dolge proge, saj njegova uporaba poveča zmožnost oksigenacije

tkiv in s tem boljših športnih dosežkov. EPO pomeni hormon eritropoetin. To je naravni

hormon, ki ga izločajo ledvice in spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk« (Bouckaert et

al., 2001: 9). »EPO deluje kot vzpodbujevalec nastajanja rdečih krvnih celic in s tem

poveča dostavo kisika v mišična tkiva. Zaradi tega ga je Mednarodni Olimpijski Komite

leta 1987 uvrstil na seznam prepovedanih substanc v športu. Vendar pa sama

tehnologija detekcije in ločevanja endogenega in eksogeno vnesenega EPO ni bila

dostopna vse do leta 2000, ko so prvič uporabili metodo izoelektričnega fokusiranja

oziroma IEF. Problem detekcije rHuEPO je njegova kompleksnost in velika strukturna

podobnost naravnemu endogenemu EPO. Poleg tega je koncentracija EPO v človeških

tekočinah zelo nizka« (Španinger in Debeljak, 2009: 279). »Eritropoetin (EPO) je

glikoprotein z molekulsko maso med 30-39 kDa. Glavno mesto sinteze endogenega EPO

so ledvične celice (1, 2). Stimulus za samo sintezo EPO je hipoksija v tkivih. Povečana

sinteza EPO v hipoksičnih ledvicah je dosežena tako, da se rekrutira večje število celic,

ki sintetizirajo EPO protein« (Španinger in Debeljak, 2009: 279).

Ledvične celice so zelo občutljive na nizke ravni kisika v krvi, ki gre skozi ledvice. Kot

rezultat pomanjkanja kisika začnejo ledvične celice proizvajati EPO. Eritropoetin

23

stimulira kostni mozeg, da tvori več krvnih celic, kar izboljša pretok kisika po krvi

(Nabili in Conrad Stöppler, 2015).

Eritropoetin je beljakovina z vezanim sladkorjem (glikoproteinom), ki je podoben

glikoproteinom. Ti služijo kot stimulansi za rast določenih vrst krvnih celic v kostnem

mozgu (Nabili in Conrad Stöppler, 2015). Rdeče krvničke ali eritrociti so krvne celice,

ki oskrbujejo telo s kisikom. Ciklus proizvajanja rdečih krvničk je odvisen od količine

kisika v krvi, ki ga vseskozi »merijo« kemoreceptorji. Če kisik v telesu doseže raven

hipoksije (nezadostne preskrbe tkiva s kisikom), se sproži proizvodnja EPO, ki spodbudi

rdeči kostni mozeg k izdelavi večjega števila eritrocitov (Španinger in Debeljak, 2009).

»V omenjeni cikel lahko posežemo in nanj vplivamo tudi od zunaj (eksogeno), tako da

eritropoetin v telo vnesemo z injekcijo (podkožno ali intravensko). Ker eritropoetin

spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk, je povečana vrednost teh v tem primeru dosežena

brez treniranja« (Bouckaert et al., 2001: 9). Razen tega, da je EPO glavni regulator

proizvodnje rdečih krvnih celic, ima še eno pomembno nalogo, in sicer sproženje

sinteze hemoglobina (Nabili in Conrad Stöppler, 2015). »Eritropoetin (EPO), tako v

naravni (humani [h] EPO) kot v umetni, z gensko tehnologijo vzpostavljeni obliki

(rekombinantni humani eritropoetin [rh] EPO), nima stranskih učinkov, ki bi izhajali iz

njegove zgradbe. EPO je lahko zelo nevaren. Vsi njegovi škodljivi stranski učinki

izhajajo iz zgradbe rdečih krvničk, ki povzročajo nastanek povečane viskoznosti krvi.

V skladu s tem zloraba eritropoetina predstavlja povečano tveganje za visok arterijski

pritisk ali verjetnost nastanka krvnih strdkov v pljučih, možganih ali srcu, kar lahko

privede do srčnega infarkta ali kapi« (Bouckaert et al., 2001: 9). Zloraba EPO je

življenjsko nevarna. Injekcije EPO zgostijo kri, s čimer se povečuje pritisk na srce. To

je še posebej nevarno, ko se srčni utrip upočasni, na primer med spanjem (Quinn,

2014). Bistveno bolj varna in legalna možnost povečanja vzdržljivosti ter učinkovitosti

mišic je višinski trening. Višinski trening omogoča povečanje količine kisika v krvi.

Razlog za to je redkejši zrak v visokogorju, kar privede do popolnoma »legalnega«

povečanja proizvodnje rdečih krvničk (Bouckaert et al., 2001).

»Eritropoetin se uporablja kot terapija pri anemijah, ki so posledica kronične odpovedi

ledvic, pri anemijah kot posledica kemoterapije pri bolnikih z rakavimi obolenji, pa

tudi pri bolnikih z virusom HIV. EPO deluje tudi neuroprotektivno in tkivno zaščitno

(epitelij, endometrij, srce itd.)« (Španinger in Debeljak, 2009: 284).

4 Odkrivanje krvnega dopinga

Krvni doping se lahko realizira na več načinov, vendar obstajajo trije načini, ki se

najpogosteje uporabljajo, in to so: transfuzija krvi (avtologna in homologna), uporaba

EPO in vnašanje umetnih prenašalcev kisika v telo. Glede na način, kako je izveden

postopek krvnega dopinga, obstaja direkten in indirekten način odkrivanja njegove

uporabe (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Indirektna metoda

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da je bilo včasih zelo težko odkriti

uporabo krvnega dopinga, ker so obstajali samo indirektni označevalci. Za indirektne

pokazatelje se štejeta hemoglobin in hematokrit. Z indirektnimi možnostmi

najpogosteje preverjamo, ali gre za zlorabo EPO oziroma krvnega dopinga. Indirektni

pokazatelji lahko pokažejo, ali obstaja verjetnost zlorabe, ne moremo pa je 100-

odstotno dokazati. Ta kontrola se imenuje zdravstvena kontrola. Z uporabo navedenih

dveh parametrov se je določal odstotek retikulocitov. Povišan odstotek retikulocitov

pomeni večjo stimulacijo kostnega mozga, ki jo je nekaj moralo povzročiti. V primeru,

da je stimulacija povečana za 2 % in če so vrednosti hemoglobina povišane, se športniku

prepove tekmovati iz zdravstvenih razlogov. Metode, ki bi določile EPO v krvi ali urinu,

niso obstajale. V slovenskih laboratorijih, kjer določamo kazalnike EPO, imamo imuno

kemijsko metodo, s katero zaznamo EPO in s tem izvemo, kolikšna je njegova

koncentracija. Pomanjkljivost te metode je, da ne moremo ločiti endogenega in

eksogenega EPO. Enega organizem sam proizvaja, drugi pa je umetno vnesen v telo. Z

metodo, ki jo uporabljajo naši laboranti, lahko določimo visoko koncentracijo, ampak

ne moremo vedeti, kolikšen delež predstavlja naravni oziroma umetni EPO. Ta podatek

je zelo pomemben, ko se vodijo postopki proti športnikom, ki so bili pozitivni na

testiranju.

V letu 2000 so se na olimpijadi v Sydneyju začele uporabljati nove metode. Zdaj

obstaja metoda z električnim fokusiranjem, ki dejansko loči endogeni in eksogeni EPO.

Na ta način se dokaže prisotnost eksogenega EPO, vendar je metoda zelo kompleksna.

Takrat so se razvili tudi druge metode in laboratoriji, vzporedno pa se je začel razvijati

tudi biološki potni list (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Direktna metoda

Druga metoda predstavlja direktno zaznavanje koncentracije posameznih snovi.

Uporablja se za zaznavo krvnega dopinga prek transfuzije krvi. Največji problem, ki ga

25

ima ta metoda, je določiti pravi čas, kdaj se bo izvedla kontrola. Da so rezultati točni,

je treba vedeti, na kašen način je izvedena transfuzija. Transfuzijo lahko športnik

prejme od druge osebe, lahko pa je avtologna, kar pomeni, da športnik svojo kri shrani.

Obstajata dve populaciji eritrocitov, tisti, ki so naravno v krvi, in tisti, ki so bili vneseni

s transfuzijo. Če je bila kri odvzeta in shranjena več kot mesec, je ob transfuziji v krvi

populacija eritrocitov, ki so stari en mesec. Ko se ta kri pregleduje, lahko ugotovimo

razliko v krvni sliki. To je posredni dokaz. WADA je financirala novo metodo, ki

omogoča, da se prek urina zaznajo določene snovi, ki pridejo v urin kot posledica

transfuzije. Plastične vrečke, v katerih je kri shranjena, namreč spuščajo določene

snovi, ki jih človek običajno nima. Ob transfuziji pride del teh snovi v kri. To so

ponavadi fenoli, ki jih zaznamo v urinu, kar je znak, da je bil športnik na transfuziji.

Športnik mora dokazati, da je bila transfuzija opravljena iz medicinskih razlogov, v

nasprotnem primeru se šteje za zlorabo (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Dostopnost zdravila

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da je industrija zelo uspešna, saj

EPO potrebujejo bolniki z odpovedjo ledvic oziroma vsi bolniki, ki so na dializi. Poleg

EPO potrebujejo tudi analoge oziroma zdravila, ki podobno delujejo. Danes obstaja

velika paleta zdravil, ki se lahko zlorabijo. Razlikujejo se po deležu sladkorja.

4.1 Biološki potni list

Boj proti dopingu temelji na prepoznavi in zaznavi v telesu tuje snovi iz bioloških

vzorcev športnika, kot so urin, kri, lasje in podobno. Lahko služijo kot dokaz, da

športnik zlorablja snovi in uporablja prepovedane metode, da bi prišel do želenega

rezultata. Dejstvo je, da je pristop učinkovit, ampak ima tudi številne pomanjkljivosti,

kot so (Ferlež in Osredkar, 2012: 218):

številne tuje snovi v telesu metabolizirajo, zato je pred dokazovanjem njihove

zlorabe treba za vsako od njih narediti študijo metabolizma in določiti njihove

presnovke, kar zahteva svoj čas, poleg tega pa na trg nenehno prihajajo nove

snovi (zdravila), zato jih lahko športniki do razvoja testov zlorabljajo brez

bojazni,

nekatere snovi se iz telesa hitro izločijo, njihov učinek na telesne sposobnosti

športnika pa je prisoten dalj časa,

26

dokazujejo se le odobrena zdravila in metode, zlorabljajo pa samo tudi druga

oziroma druge,

razvoj novih zdravil, še posebej bioloških, usmerjenih v čim natančnejše

posnemanje telesu lastnih hormonov, grozi, da bo izničil napore boja proti

dopingu, ki temelji le na razlikovanju snovi, ki je telesu tuja, od telesu lastne

snovi.

Zaradi vsega tega se danes iščejo nove metode za odkrivanje in dokazovanje uporabe

prepovedanih metod ter zlorabo zdravil oziroma različnih snovi (Ferlež in Osredkar,

2012).

»Ena od teh metod je strategija dolgoročnega spremljanja posrednih bioloških

kazalnikov za identificiranje in sankcioniranje krvnega dopinga pri športnikih.

Strategija sloni na predpostavki, da bo ob dopingu športnika prišlo do sprememb

njegovih bioloških kazalnikov, ki se drugače ohranjajo v homeostazi. Da lahko

ugotovimo, ali je sprememba bioloških kazalnikov posledica dopinga ali pa je posledica

naravnega nihanja, moramo uporabiti validiran matematični model. Tak model je

biološki potni list, s katerim je z visoko verjetnostjo mogoče identificirati nenormalne

spremembe krvnih bioloških kazalnikov pri športniku« (Ferlež in Osredkar, 2012: 717).

Biološki potni list je bil prvič predlagan leta 2000, šele po devetih letih pa je dozorel

za uporabo v neposredni uporabi. V njegov razvoj je največ vložila Mednarodna

kolesarska zveza (Sottas, Robinson, Rabin in Saugy, 2011). Biološki potni list

predstavlja dolgotrajni test, po katerem ugotavljamo nihanje fizioloških parametrov

(Sottas et al., 2011). Temeljno načelo biološkega potnega lista je spremljati izbrane

spremenljivke (biološke označevalce) za daljše časovno obdobje, ki posredno

razkrivajo učinek dopinga (Sanchis-Gomar, Martinez-Bello, Gomez-Cabrera in Vina,

2011). Cilj je ugotovitev, ali je športnik uporabljal doping s preverjanjem posrednih

krvnih kazalnikov. Za rešitev tega problema se uporablja Bayesov teorem, s katerim

sledimo smeri, ki je v nasprotju vzročnosti, s tem pa lahko ugotovimo, ali je povišanje

hemoglobina posledica transfuzije ali posledica naravne variacije biološkega kazalnika.

V primeru, da je športnik prejel krvno transfuzijo (vzrok), se vrednost hemoglobina

poveča (učinek). Če je model, ki povezuje vzrok in učinek na voljo (npr. transfuzija

ene vrečke krvi povzroči povečanje koncentracije hemoglobina za 10 g/L), lahko

uporabimo Bayesov teorem (Pottgiesser et al., 2011).

Poleg glavnega namena, ki ga ima biološki potni list, in sicer da dokazuje uporabo

prepovedanih substanc ali prepovedanih metod, lahko služi tudi kot osnova za

27

upravljanje s pravno ureditvijo športa tako, da dokazuje, da bo športnik tekmoval v

zdravem fiziološkem stanju, ki je nespremenjeno z zdravili za izboljšanje zmogljivosti

(Sottas et al., 2011). Biološki potni list vsako leto doživlja prenovo, od leta 2014 je

doživel spremembo na hematološkem in hormonskem profilu. Pri hematološkem profilu

gre za spreminjanje parametrov, ki se preučujejo na podlagi analize krvi. Uporablja se

pri vzdržljivostnih športih. Hormonski profil analizira vzorce na podlagi urina,

uporablja pa se pri športni moči (Teran Košir, 2014). Spremenljivke v krvi, ki se

uporabljajo za določanje, ali športnik uporablja doping ali ne, so spremembe

hematokrita, hemoglobina, števila rdečih krvničk, korpuskularnega volumna,

korpuskularnega hemoglobina, koncentracije hemoglobina, števila in odstotka

retikulocitov (Sanchis-Gomar et al., 2011). Obstajajo verjetnosti, da se biološki

označevalci spreminjajo iz različnih razlogov in da pri vsakem testu dajo različne

rezultate. Na njihovo spremembo vplivajo različni dejavniki, kot so vaje, okolijski

pogoji in bolezen. Najbolj pogost primer variacije je hemoglobin; na njegov volumen

in ekspanzijo vplivajo predvsem vaje za vzdržljivost. Hemoglobin kaže značajne

spremembe tudi med tekmovanjem pri obeh spolih (Sanchis-Gomar et al., 2011). Pri

pregledu krvnega dopinga je zelo pomembna pred analitska variabilnost, obstajajo

predvsem finančne obremenitve in tudi pomembne logistične ovire, povezane z

zbiranjem, prevozom in analizo svežih vzorcev krvi v skladu s smernicami WADE

(Sanchis-Gomar et al., 2011).

Obstajajo različna mnenja glede učinkovitosti biološkega športnega lista in pojavlja se

vprašanje, koliko so rezultati, ki ji prikaže biološki potni list, verodostojni. Nekatere

študije ocenjujejo, da obstaja tveganje za napačno razlago fiziološke razlike od

hematoloških parametrov. Analitska variabilnost se lahko spreminja kot posledica

usposabljanja, izvajanja treningov in tekmovanj ali zaradi različnih metaboličnih

potreb po energiji, zdravljenja hipoksije in podobnih dejavnikov. Vse to lahko privede

do napačnih in lažnih rezultatov, ki se zabeležijo v biološkem potnem listu in ki lahko

povzročijo dramatične posledice (Sanchis-Gomar et al., 2011).

Idejo za biološki potni list je podala WADA z namenom, da odkrijejo uporabo

prepovedanih metod in substanc, ki se uporabljajo v določenih obdobjih in v majhnih

odmerkih, ki jih je danes zelo težko odkriti (Sanchis-Gomar et al., 2011). Uvedba

biološkega potnega lista je zato mejnik v dokazovanju zlorabe zdravil v športu, saj

utemeljuje nenormalna odstopanja bioloških kazalnikov od pričakovanih, čeprav vzrok

zanje ostaja neznan (Ferlež in Osredkar, 2012).

28

Biološki potni list je pomemben korak v boju proti dopingu v športu, vendar pa je na

drugi strani v znanstvenih krogih že deležen tudi resnih kritik. Trenutno se v biološkem

potnem listu upoštevajo le različni hematološki parametri rdeče krvne slike. V

prihodnosti namerava Mednarodna kolesarska zveza skupaj z WADO vzporedno razvijati

tudi hormonske potne liste, ki so bili dodani hematološkemu modulu v letu 2011. Tako

se bo zaprla pomembna vrzel na področju zlorabe steroidnih in drugih hormonov ter še

dodatno prispevalo k uspehu bioloških potnih listov v boju proti dopingu (Ferlež in

Osredkar, 2012).

4.2 Izvajanja testiranj

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da je SLOADO v Sloveniji

pooblaščena za vse postopke, ki so povezani z izvajanjem dopinških kontrol, oziroma

praktično za vse, kar je povezano s postopkom testiranj, tako za načrtovanje in

izvajanje odvzemov vzorcev kot tudi za vodenje sankcij in postopkov v primeru

pozitivnih rezultatov. Kodeks predpostavlja, da mora vsaka država imenovati

pooblaščeni organ, ki izvaja antidopinško kontrolo. SLOADO je sestavljena iz

udeležencev, ki so pooblaščeni za odvzem vzorcev na vseh tekmovanjih. Ima tudi

komisijo za terapevtske izjeme, ki pregleduje vloge vseh športnikov in potrjuje

zdravljenje oziroma uporabo zdravil. Postopke za odvzem izvajajo po protokolu, ki

ustreza standardu WADE. Da se testiranje izvede, moramo izbrati tekmovalce2 (po

naključnem izboru). Tekmovalci se testirajo na dva načina, eden je odvzem izven

tekmovanja, drugi pa na tekmovanju. Testiranje izven tekmovanja se organizira na

ravni države, gre za tako imenovani testirni pult športnikov. To so športniki, ki so z

določenimi rezultati dosegli raven, da jih uvrstimo v ta pult, in so letno testirani po

slučajnostnem vzorcu. Poznamo tudi napovedana testiranja, dogovorjena s

posameznimi zvezami, kot so Kolesarska, Atletska, Košarkarska in Rokometna zveza

Slovenije. Vnaprej je dogovorjeno, koliko vzorcev bo letno odvzetih, v skladu s tem pa

se izvede naključni izbor testirancev. Pri tretjem načinu testiranj organizator

tekmovanj sam zaprosi oziroma zahteva, da komisija pride in naredi odvzem vzorcev.

Vzorec se nato pošlje v akreditiran laboratorij.

2 Izbor tekmovalcev, športnikov, ki so z določenimi rezultati dosegli raven, se izbirajo po slučajnostnem vzorcu.

4.3 Transport vzorcev in dokumentacije

Glavni cilj SLOADA je, da vzorci in z njimi povezana dokumentacija prispejo varno ter

pravočasno do za to pristojnega laboratorija, ki je akreditiran s strani WADE (WADA,

2009).

Transport se začne, ko vzorci in z njimi povezana dokumentacija zapustijo postajo za

kontrolo dopinga, in se konča s potrditvijo prevzema dokumentacije glede vzorcev in

postopka. ODP (angl. Olympic Development Program) pooblasti način prevoza, ki

zagotavlja, da bo transport vzorcev in dokumentacije potekal na način, ki ščiti njegovo

integriteto, identiteto in varnost. Vzorci se vedno prenašajo do laboratorija z

akreditacijo WADA, s tem, da ga izvaja prevoz, ki ga je pooblastila ODP. Vzorci se

morajo transportirati v najkrajšem možnem času od končanega postopka odvzema

vzorcev. Vzorci se transportirajo na način, ki zmanjšuje možnost poškodb na vzorcih,

ki so posledica različnih dejavnikov, kot so zamude ali ekstremne temperaturne

spremembe. Dokumentacija, ki razkriva identiteto športnika, se ne pošilja skupaj z

vzorci in dokumentacijo, namenjeno za laboratorij (WADA, 2009).

4.4 Analiza vzorcev

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da se v Sloveniji analiza vzorcev

naredi po kodeksu, ki je predpisan s strani WADE. Kodeks, po katerem se ravna WADA,

je osnovni dokument, po katerem se agencija ravna. Na drugi ravni so standardi, ki jih

mora vsaka antidopinška agencija upoštevati pri postopku (npr. standardiziran odvzem

vzorcev, standardiziran laboratorij, standardizirana lista prepovedanih snovi itd.) in po

katerih se delajo analize. V kodeksu je predpisan način odvzema vzorcev, ki se pošljejo

v laboratorij, ki ima akreditacijo, in na osnovi rezultatov, ki jih dobimo, vodimo

postopke, kot je predpisano.

Zelo pomembno je, da je vzorec pravilno odvzet in zapečaten, pomembna je tudi sama

oprema, kot so različne vrečke, posodice, epruvete in razvrščanje (WADA, 2009).

4.5 Vzdolžni profil

Vzdolžni profil predstavlja individualen elektronski zapis, prek katerega lahko sledimo

krvnim spremenljivkam. Razlika med biološkim športnim listom in vzdolžnim profilom

je v tem, da vzdolžni profil za določitev hematoloških parametrov razen podatkov o

krvnih parametrih potrebuje še podatke o spolu, rasi, starosti, vrsti športa in treningih,

ki se izvajajo na višji nadmorski višini, in podobno. Vsi navedeni parametri pripomorejo

k boljšim in točnejšim rezultatom (Jelkmann in Lundby, 2011).

4.6 Kritike sistema biološkega potnega lista

J. Osredkar (osebni intervju, 11. 8. 2016) je povedal, da biološki potni listi temeljijo

na tem, da se za vsakega športnika vzpostavi neko njegovo stanje hemoglobina.

Pomembno je, da med letom naredi čim več analiz krvi ter da se izračunata povprečje

in standardna deviacija. Čim več vzorcev je, manjša je standardna deviacija po

statistiki. V primeru, da en rezultat odstopa od povprečja, sta možni dve razlagi, in

sicer gre lahko za bolezen ali zlorabo.

Zelo odvisno je od tega, na kakšen način se športniki pripravljajo, od različnih situacij

pa tudi od pogojev, pod katerimi trenirajo. Obstajajo hipoksične sobe, višinske

priprave in podobno. Biološki potni list ima že v svojem algoritmu možnost, da vanj

vnesemo, pod kakšnimi pogoji je športnik treniral, in da na to s tega vidika rezultat

ovrednotimo.

4.7 Poznavanje krvnega dopinga s strani športnikov in trenerjev

Z intervjuji, ki smo jih naredili s športniki, ki se s športom (kolesarstvom, atletiko,

orientacijskim tekom in borilnimi veščinami) profesionalno ukvarjajo, smo ugotovili,

koliko so seznanjeni s krvnim dopingom. Raziskovali smo njegovo uporabo, posledice

in metode odkrivanja ter kaj bi bil glavni razlog, da športnik poseže po njem. Glede na

tabelo 1 lahko glede poznavanja sklepamo, da vsi športniki vedo, kaj krvni doping je.

Vsi se tudi strinjajo s tem, da se krvni doping največ uporablja pri vzdržljivostnih

športih, kot sta atletika in kolesarstvo, ter da se največ pozitivnih primerov krvnega

dopinga najde pri kolesarjih. V tabeli je prikazano tudi, koliko so športniki seznanjeni

s posledicami, ki jih krvni doping povzroča. Sklepamo, da vsi športniki s tem kot tudi z

31

metodami odkrivanja niso dovolj dobro seznanjeni. Iz tabele je vidno, da nekateri

(športniki borilnih disciplin) sploh ne poznajo nobene metode odkrivanja krvnega

dopinga, prav tako pa ne poznajo vloge biološkega potnega lista pri njegovem

odkrivanju. Športnik, ki se ukvarja s kolesarstvom, pa zelo dobro pozna posledice in

tudi metode odkrivanja, kot so: odvzemanje in analiza vzorcev krvi ter urina in biološki

potni list. Po njegovem mnenju se je SLOADO v zadnjih letih spremenil, je bolj izkušen

ter ima boljše naprave in metode za lažje odkrivanje ter preprečevanje dopinga (Ž.J.,

osebni intervju, 12. 8. 2016). Na vprašanje, kaj je največji vzrok, da športnik poseže

po krvnem dopingu, so intervjuvani športniki odgovorili, da so največji razlogi močna

želja po zastavljenem cilju in strah pred neuspehom (E.G., osebni intervju, 10. 8. 2016)

pa tudi pritisk menedžerjev in lastnikov klubov. Po drugi strani si vsak športnik želi

pokazati čim več, vendar ima telo svoje meje, kar vodi v uporabo nedovoljenih poživil

(Ž.J., osebni intervju, 12. 8. 2016). Športniki, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi

(atletiko, kolesarstvom), poznajo biološki potni list. Eden izmed intervjuvancev (Ž.J.,

osebni intervju, 12. 8. 2016) pravi: »To je zelo dobra stvar, ker si čez celotno leto pod

drobnogledom in si ne smeš pustit prevelika odstopanja.«

Na vprašanje, kdo je najbolj odgovoren, da športnik poseže po krvnem dopingu, so vsi

odgovorili, da je to športnik sam. Lahko zaključimo, da krvni doping najbolj poznajo

športniki, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo večjo vzdržljivost.

Intervjuvani trenerji po drugi strani zelo dobro poznajo krvni doping in njegove

posledice. Na vprašanje, koliko je krvni doping nevaren za športnika, je eden od njih

(I. P., osebni intervju, 14. 8. 2016) povedal, da je krvni doping lahko zelo nevaren za

športnikovo zdravje, saj pride do povečanega pritiska v srčno-žilnem sistemu in do

krvnih strdkov, kar posledično lahko vodi v možgansko kap ali srčni infarkt. Na

vprašanje, kaj lahko trener stori, ko posumi, da športnik uporablja doping, je

intervjuvanec (M. K., osebni intervju, 15. 8. 2016) povedal, da mora trener veliko

storiti pri preventivi, tako da je njegov športnik osveščen o nevarnostih dopinga. Če

posumi oziroma je prepričan o uporabi dopinga, se je treba s športnikom pogovoriti in

mu razložiti posledice. Eden izmed intervjuvanih trenerjev (I. P., osebni intervju, 14.

8. 2016) je povedal, da je lahko tudi sam trener soudeležen pri postopku dopinga.

Strinjajo se, da ne obstaja noben upravičen razlog, da je trener soudeležen v postopku,

in da ni nobenega razloga, da bi trener športnika podpiral pri dopingu, oziroma mora

imeti ničelno toleranco do jemanja dopinga. Za razloge, da se športnik sam odloči za

uporabo krvnega dopinga, so navedli izboljšanje fizičnih sposobnosti in pohlep po čim

boljših rezultatih ter s tem po materialnih in drugih ugodnostih.

32

Na vprašanje, od koga športniki dobijo podporo in pomoč za uporabo ter prikrivanje

krvnega dopinga, trener (M. K., osebni intervju, 15. 8. 2016) pravi: »Največkrat

sodelujejo z izkušenimi zdravniki, lahko pa sodelujejo tudi trenerji.« Dostop imajo tudi

do črnega trga (I. P., osebni intervju, 14. 8. 2016).

V tabeli 1 je vidno, da večinoma poznajo le odvzem krvi in urina ter s tem neposredno

dokazovanje povečane prisotnosti rdečih krvnih celic in drugih snovi ter spremljanje

vrednosti določene substance, na primer hemoglobina, v daljšem obdobju. Menijo tudi,

da mora trener bolj pogosto spremljati krvno sliko športnikov, da mora imeti pogoste

pogovore s športnikom o tem in da se mora udeleževati predavanj, povezanih z

dopingom, saj tako deluje preventivno. V zvezi s poznavanjem biološkega potnega lista

eden izmed intervjuvancev (M. K., osebni intervju, 15. 8. 2016) pravi: »Rezultati

biološkega potnega lista so 90-odstotno verodostojni, prav gotovo pa lahko pride do

odstopanj.«

33

Tabela 1: Poznavanje krvnega dopinga s strani športnikov in trenerjev

Športniki

Poznavanje

krvnega

dopinga

Uporaba Posledice Metode

odkrivanja Preventiva

Biološki

potni list

J.L. (kikboks) Pozna Vzdržljivostni

Športi Ne pozna Ne pozna Pogovor Pozna

Ž.J. (kolesarstvo) Pozna Vzdržljivostni

Športi Pozna Pozna Pogovor Pozna

E.G. (atletika) Pozna Vzdržljivostni

Športi Ne pozna Ne pozna Pogovor Pozna

D.Č.(orientacijski

tek) Pozna

Vzdržljivostni

Športi Pozna Pozna Pogovor Pozna

Trenerji

I.P.(kikboks) Pozna Vzdržljivostni

Športi Pozna Pozna

Pogovor in

predavanja Pozna

M.K. (kolesarstvo) Pozna Vzdržljivostni

Športi Pozna Pozna

Pogovor in

predavanja Pozna

P.M. (fitnes) Pozna Vzdržljivostni

Športi Pozna Pozna

Pogovor in

predavanja Pozna

34

5 Preverjanje hipotez

V diplomskem delu smo postavili dve hipotezi. Glede na prebrano literaturo in na

podlagi intervjuja z dr. Joškom Osredkarjem lahko potrdimo obe hipotezi.

H1: Uvedba biološkega potnega lista je v pomoč pri odkrivanju krvnega dopinga.

Hipotezo v celoti potrjujemo. Od vsega, kar smo prebrali in napisali, ter tudi s pomočjo

intervjuja z dr. Joškom Osredkarjem, ki je strokovnjak na tem področju, lahko

zaključimo, da je biološki potni list v veliko pomoč pri odkrivanju krvnega dopinga.

Biološki potni list omogoča, da imamo športnikovo fiziološko stanje pod drobnogledom

in da na lažji način ugotovimo različna odstopanja. S tem tudi lažje ukrepamo,

preiskujemo in dokazujemo. Na začetku, ko se je biološki potni list pojavil, ni bil

popolna metoda in njegovi rezultati niso bili najbolj verodostojni. Danes je biološki

potni list spremenjen in nadgrajen z vsemi parametri, ki so potrebni, da so rezultati

kar se da točni. Za verodostojnost rezultatov se upoštevajo vsi možni vplivi (višinski

treningi, hipoksične sobe, bolezen, prehrana, spol, starost, s katerim športom se

ukvarjajo, ali so kdaj bili pozitivni na doping), ki lahko vplivajo na spremembo krvi in

ki povzročijo zvišano število eritrocitov (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Z uvedbo biološkega športnega lista je manjša možnost, da športnik poseže po dopingu,

pri tem pa lahko ukrepamo preventivno, da ne bi prišlo do neželenih posledic (WADA,

2009).

H2: Krvni doping se lahko odkrije samo s sodobnejšimi metodami (npr. s krvnim

testom za odkrivanje prepovedanega spodbujevalnega hormona EPO in biološkim

potnim listom).

Tudi drugo hipotezo potrjujemo, saj se krvni doping lahko odkrije na več načinov, in

sicer obstajajo direktne in indirektne metode odkrivanja. Med indirektne kazalce smo

šteli hemoglobin in hematokrit. Indirektna metoda se največkrat uporablja za

odkrivanje uporabe krvnega dopinga (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Starejše metode niso ločile endogenega od eksogenega EPO in s tem rezultati niso bili

v celoti preprečljivi ter verodostojni. S sodobnejšimi metodami se endogeni EPO loči

od eksogenega, s tem pa lažje dokažemo, ali je EPO proizveden po naravni poti ali je

dodan. Če gre za eksogeni EPO, mora športnik dokazati, da gre za upravičljiv razlog

uporabe. Če ne dokaže, gre za doping (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

35

Direktne metode se največkrat uporabljajo pri transfuziji krvi. Tukaj gre za direktno

koncentracijo posameznih snovi. S sodobnejšimi metodami lahko tudi prek vzorca urina

ugotovimo, da je športnik pozitiven na krvni doping. V urinu se lahko najdejo različne

substance, ki jih izpuščajo plastične vrečke, v katerih športnik shranjuje svojo kri za

odrejeno obdobje. S tem lažje ugotovimo, da gre za zlorabo (J. Osredkar, osebni

intervju, 11. 8. 2016).

Vse ostale spremembe in nihanja števila eritrocitov v krvi lahko spremljamo z biološkim

potnim listom, za katerega je pomembna večkratna ponovitev analiz v celem letu

(Ferlež in Osredkar, 2012).

36

6 Zaključek

Krvni doping je prepovedana metoda dopinga, ki omogoča boljšo vzdržljivost ter

možnost za boljši rezultat na tekmah in se predvsem uporablja pri vzdržljivostnih

športih. Obstajajo trije najpogostejši načini, s katerimi se krvni doping izvaja, in sicer

s transfuzijo, uporabo EPO (eritropoetina) in vnašanjem umetnih prenašalcev kisika v

telo. Glede na njegovo naravo je krvni doping zelo težko odkriti in dokazati, a danes

so razvili bolj sodobne metode, ki vsebujejo več parametrov in ki ločijo endogeni ter

eksogeni EPO kot tudi endogene in eksogene eritrocite. Način izvajanja transfuzije in

ostale substance pripomorejo k temu, da se zviša število eritrocitov v perifernem delu

krvi, s čimer se omogočita boljša oksidacija in boljša vzdržljivost. Po drugi strani lahko

povečanje rdečih krvničk privede do neželenih posledic. V Sloveniji obstaja nekaj

smrtnih primerov, a nimajo dokazov, da je smrt nastala zaradi uporabe krvnega

dopinga (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Krvni doping v Republiki Sloveniji se izvaja po protokolu WADE, v akreditiranih

laboratorijih in po standardiziranih postopkih odvzema vzorca, transporta, njegove

analize in sporočanja rezultatov (J. Osredkar, osebni intervju, 11. 8. 2016).

Menimo, da je odkrivanje krvnega dopinga danes lažje, kot je bilo v preteklosti.

Biološki potni list kot tudi pogosta testiranja, ki jih izvajajo antidopinške agencije,

omogočajo lažje odkrivanje uporabe krvnega dopinga (Ž. J., osebni intervju, 12. 8.

2016). S tem se preprečijo nezaželene posledice, hkrati pa se omogoči pošteno in

korektno tekmovanje (Ž. J., osebni intervju, 12. 8. 2016). Po našem mnenju v Republiki

Sloveniji ni veliko športnikov, ki so bili pozitivni na krvni doping. SLOADO ima pogosta

predavanja na temo dopinga s ciljem, da bi seznanili svoje tekmovalce z

nekorektnostmi in posledicami, ki jih doping povzroča (J. Osredkar, osebni intervju,

11. 8. 2016).

37

7 Uporabljena literatura

Bouckaert, H. J., Kuipers, B., Deligiannis, A., Ortega, B., Müller-Platz, C. in Michna,

H. (2001). Harmonising the knowledge of biomedical side effects of doping.

München: Technische Univerzitat München.

Freuderich, C. in Allen, P. K. (15. 09. 2000). How performance-enhancing drugs work.

Entertainment. Pridobljeno na

http://entertainment.howstuffworks.com/athletic-drug-test1.htm

Rodrigues de Oliveira, C. D., Valle de Bairros, A. in Yonamine, M. (2014). Blood doping:

risks to athletes’ health and strategies for detection. Informa healthcare,

49(9), 1168 ─1181.

Ferlež, M. in Osredkar, J. (2012). Biološki potni list v boju proti dopingu. Zdravniški

Vestnik, 81(10), 717─725.

Jelkmann, W. in Lundby, C. (19. 05. 2011). Blood doping and its detection. The

American society of hematology. Pridobljeno na

http://www.bloodjournal.org/content/118/9/2395?sso-checked=true

Karriem-Norwood, V. (28. 08. 2014). Blood doping. WebMD Medical Refernce.

Pridobljeno na http://www.webmd.com/fitness-exercise/blood-

doping?page=2#2

Kozjek, J., Zorec, B. in Dobovšek, B. (2004). Doping v športu in njegovo odkrivanje.

Varstvoslovje, 6(2), 361─369.

Lundby, C., Robach, P. in Saltin, B. (2011). The evolving science of detection of »blood

doping«. British Journal of Pharmacology, 165(5), 1306─1315.

Lippi, M., Franchini, M. in Cesare Guidi, G. (24. 07. 2006). Blood doping by cobalt.

Should we measure cobalt in athletes? Journal of Occupational Medicine and

Toxicology. Pridobljeno na http://occup-

med.biomedcentral.com/articles/10.1186/1745-6673-1-18

Lippi, G., Franchini, M., Luca Salvagno, G. in Cesare Guidi, G. (2006). Biochemistry,

physiology, and complications of blood. Critical Reviews in Clinical Laboratory

Sciences, 43(4), 349─391.

38

Lombardy, G., Banfu, G., Lippi, G. in Sanchis-Gomar, F. (10. 10. 2012). Exvivo

erythrocyte generation and blood doping. Blood transfusion. Pridobljeno na

http://www.bloodtransfusion.it/articolo.aspx?idart=002460&idriv=82

Manokhina, I. in Rupert, L. J. (2013). A DNA-based method for detecting homologous

blood doping. Anal Bioanal Chem, 405(30), 9693─9703.

Madden, C. C., Putukian, M., Croig. C., Young, F. in McCarty, E. (2010). Netter’s sports

medicine. Philadelphia: Saunders Elsevier.

Malovrh, T. (14. 09. 2007). Ali postaja doping kralj športa? Naša Lekarna, 2(14), 68─75.

Morkeberg, J. (2012). Detection of Autologous Blood Transfusions in Athletes.

Transfusion Medicine Review, 26(3), 199─208.

Morkeberg, J. (2013). Blood manipulation: Current challenges from an anti-doping

perspective. Sports Medicine in Hematology, 2013(1), 627─631.

Nabili, S. N. in Conrad Stöppler, M. (19. 05. 2015). Erythropoietin (EPO, the EPO test).

Medicine.Net.com. Pridobljeno na

http://www.medicinenet.com/erythropoietin/article.htm

Pottgiesser, T. in Schumacher, Y. O. (2013). Current strategies of blood doping

detection. Anal Bioanal Chem, 405(30), 9625 ─ 939.

Pottgiesser, T., Sottas, P. E., Echteler, T., Robinson, N., Umhau, M. in Schumacher, Y.

O. (2011). Detection of autologous blood doping with adaptively evaluated.

Transfusion Practice, 51(8), 1707─1715.

SLOADO. (2009). Svetovni kodenks proti dopingu. Pridobljeno na

http://www.sportnik.si/design/uploads/content/ZAKONODAJA/Knjiga_Anti_d

oping.pdf

SLOADO. (2015). Manipulacija krvi in krvnih komponent. Pridobljeno na

http://www.sloado.si/kategorija/nevarnosti-dopinga-krvni-doping

Sanchis-Gomar, F., Martinez-Bello, V. E., Gomez-Cabrera, M. C. in Vina, J. (2011).

Current limitations of the Athlete’s biological passport use in sports. Clinical

Chemistry and Laboratory Medicine, 49(9), 1413─1415.

Sottas, P. E., Robinson, N., Rabin, O. in Saugy, M. (2011). The athlete biological

passport. Clinical Chemistry, 57(7), 969─976.

39

Španinger, K. in Debeljak, N. (2009). Eritropoetin, epoetini in njihova detekcija.

Strokovno glasilo slovenske farmacije, 60(5), 279─285.

Teran Košir, A. (06. 10. 2014). Zakaj športniki poleg klasičnega potrebujejo tudi

biološki potni list. SiolNet. Pridobljeno na

http://siol.net/sportal/kolesarstvo/zakaj-sportniki-poleg-klasicnega-

potrebujejo-tudi-bioloski-potni-list-375961

Quinn, E. (08. 08. 2016). EPO and blood doping in sports. Verywell. Pridobljeno na

https://www.verywell.com/epo-and-blood-doping-in-sports-3120522

WADA. (2009). Mednarodni standardi za testiranje. Pridobljeno na

https://issuu.com/sloado/docs/ms_za_testiranje