Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Mladoletniki kot storilci kaznivih dejanj umorov svojih staršev
September, 2016 Jasminka Zarifović
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varstvoslovje
Mladoletniki kot storilci kaznivih dejanj umorov svojih staršev
September, 2016 Jasminka Zarifović
Mentor: viš. pred. dr. Srečko Felix Krope
Zahvala
Zahvaljujem se svojim domačim za podporo pri študiju
in pisanju diplomske naloge.
Posebno se zahvaljujem mentorju dr. Srečku Felix Krope.
3
Kazalo
Povzetek ....................................................................................................................................... 6
1 Uvod........................................................................................................................................... 8
1.1 Opis problema ............................................................................. 8
1.2 Namen in cilj .............................................................................. 9
1.3 Metodologija ............................................................................... 9
1.4 Hipoteze ................................................................................... 10
2 Kazniva ravnanja ................................................................................................................... 11
2.1 Disciplinski prestopki .................................................................... 12
2.2 Prekrški .................................................................................... 12
2.3 Kazniva dejanja .......................................................................... 12
3 Kazenska odgovornost in krivda.......................................................................................... 14
3.1 Splošno o kazenski odgovornosti ....................................................... 14
3.1.1 Sestavine kazenske odgovornosti ................................................. 15
3.2 Splošno o krivdi .......................................................................... 15
3.3 Izključitev krivde ........................................................................ 16
3.3.1 Dejanska zmota .................................................................... 17
3.3.2 Pravna zmota ....................................................................... 18
3.3.3 Neprištevnost ........................................................................ 18
3.3 Kaznivo dejanje - umor ................................................................ 18
4 Mladoletniško kazensko pravo ............................................................................................ 20
4.1 Mladoletniško prestopništvo ........................................................... 20
4.2 Starostne skupine oziroma delitev mladoletnikov .................................. 21
4.3 Kazenski postopek zoper mladoletnike ............................................... 21
4.3.1 Predkazenski postopek ............................................................ 22
4.3.2 Odvračanje kazenskega postopka ............................................... 23
4.3.3 Pripravljalni postopek ............................................................. 23
4.3.4 Postopek pred senatom ........................................................... 23
5 Sankcioniranje mladoletnikov ............................................................................................. 24
5.1 Vzgojni ukrepi ........................................................................... 24
5.1.1 Ukor .................................................................................. 26
5.1.2 Navodila in prepovedi ............................................................. 26
5.1.3 Nadzorstvo organa socialnega varstva .......................................... 27
5.1.4 Oddaja v vzgojni zavod ........................................................... 27
5.1.5 Oddaja v prevzgojni dom ......................................................... 28
4
5.1.6 Oddaja v zavod za usposabljanje ................................................ 29
5.2 Kazni za mladoletnike .................................................................. 29
5.2.1 Mladoletniški zapor ................................................................ 30
5.2.2 Denarna kazen ...................................................................... 31
5.2.3 Izrek stranskih kazni ............................................................... 31
5.2.4 Izrek varnostnih ukrepov .......................................................... 31
6 Vplivi zunanjih dejavnikov na mladoletnike in motivi ................................................... 32
6.1 Osebne značilnosti ....................................................................... 32
6.2 Vpliv družine.............................................................................. 32
6.3 Šola ........................................................................................ 33
6.4 Socialno okolje ........................................................................... 34
7 Statistika mladoletnih storilcev kaznivega dejanja umora na območju občine
Velenje ....................................................................................................................................... 35
7.1 Podatki policije .......................................................................... 35
7.2 Podatki Centra za socialno delo ....................................................... 40
8 Testiranje hipotez ................................................................................................................. 42
9 Zaključek ................................................................................................................................ 44
10 Viri in Literatura ................................................................................................................. 45
5
Kazalo tabel
Graf 1: Premoženjska kazniva dejanja obravnavana na PP Velenje od leta
2011 do leta 2015 ..................................................................... 35
Graf 2: Kazniva dejanja zoper življenje in telo obravnavana na PP Velenje od
leta 2011 do leta 2015 ............................................................... 36
Graf 3: Kazniva dejanja zoper javni red in mir obravnavna na PP Velenje od
leta 2011 do leta 2015 ............................................................... 37
Graf 4: Kazniva dejanja zoper človekove pravice in temeljne svoboščine
obravnavane na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 .......................... 37
Graf 5: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost obravnavane na PP
Velenje od leta 2011 do leta 2015 .................................................. 38
Graf 6: Kazniva dejanja zoper človekovo zdravje obravnavane na PP Velenje
od leta 2011 do leta 2015 ............................................................ 38
Graf 7: Kazniva dejanja zoper gospodarstvo obravnavana na PP Velenje od
leta 2011 do leta 2015 ............................................................... 39
Graf 8: Kazniva dejanja zoper pravosodje obravnavana na PP Velenje od leta
2011 do leta 2015 ..................................................................... 39
Graf 9: Kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja
obravnavana na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 .......................... 39
Graf 10: Obravnavani mladoletniki 2011-2015 …………………………………………….40
6
Povzetek
Danes se veliko govori o nasilju med mladimi pa tudi o nasilju mlajših na starejše.
Nasilje je resen problem v življenju mnogih mladih in lahko bistveno vpliva na
kvaliteto življenja. Razlogi za takšno vedenje in ravnanje mladih so lahko v njihovi
osebnosti, lahko pa na vedenje vplivajo dejavniki iz okolja.
Nasilje je ukoreninjeno v okoliščinah in se nenehno spreminja, zato mora politika in
izobraževalna praksa upoštevati, da je treba načrte za njegovo preprečevanje
spreminjati in posodabljati. Mladoletne prestopnike je potrebno z dobrimi vzgojnimi
in prevzgojnimi metodami usmeriti v pravilen razvoj.
V diplomskem delu smo opredelili kaznivo dejanje, krivdo in kazenske sankcije, ki so
osrednji pojmi kazenskega prava. Ugotavljali smo učinkovitost kazenskih sankcij in
morebitno odsotnost pravnega reda (»acquis«), v okviru postopkov obravnave
mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in sankcioniranja le teh. Postopek obravnavanja
mladoletnikov, ki so storilci, kaznivih dejanj smo primerjali s postopkom polnoletnih.
Obravnava mladoletnikov v kazenskem postopku še vedno ohranja lastnosti, ki s
poudarkom na pravicah otrok in mladoletnikov, zagotavljajo, da se upoštevajo osebni
razvoj prestopnika in njegov položaj v družbi.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, kazenska odgovornost, kazenska sankcija,
mladoletnik
7
Summary-Minors as criminals murders of their parents In present times we hear a lot about violence between young people and
young against elderly people. Violence is a serious problem regarding young
people because it influences the quality of their lives. We can find the reason
for that behaviour in their personality and in environmental factors.
Violence is positioned in a daily situations which are changing constantly. For
that reason the politics and educational practices have to consider to change
and update plans for its prevention. Juvenile offenders are to be directed
with educational and pre-educational methods for correct development.
In this Diploma thesis I defined the offence of criminal trespass and Sanctions,
which are central concepts of criminal law. I was observing the effectiveness
of the criminal sanctions and the possible absence of the acquis ("Acquis"),
within the framework of the handling of juvenile offenders and thereof
penalties. The method for treating minors who are accused of the crime were
compared with an adult procedure. The treatment of minors in criminal
procedures is still maintaining the features of emphasis for rights of the
children and juveniles to ensure the personal development and theirs status in
society.
Keywords: offence, guilt, criminal liability, sanction, minor, juvenile
8
1 Uvod
Odkar obstaja človeštvo, so se ljudje trudili vzgajati svoje potomce. Vzgoja se je
skozi zgodovino razlikovala, saj je bila povezana z potrebami širše družbe. Vzgoja se
je poleg potreb družbe razlikovala tudi glede na spol. Temelj vzgoje pa je ves čas
isti, torej temelji na določenih znanjih, katere morajo otroci obvladati.
Družba se je vedno trudila svoje člane vzgajati v koristne in poštene, ki bodo s svojim
znanjem in manirami delali v korist širši družbeni skupnosti. Pri vzgoji otrok so bili
včasih strogi. Zelo strogo so kaznovali vsako vedenje, katero je nakazovalo elemente,
ki bi otroke vodili na kriva pota. O otrokovih pravicah nihče niti pomislil ni, prav tako
se s tem niso ukvarjali. Vzgojne metode so bile včasih krute in so vsebovale elemente
nasilja.
Prve spremembe so se pojavile šele ob sprejetju Konvencije o otrokovih pravicah iz
leta 1989. Tudi v Sloveniji so otrokove pravice kmalu po sprejetju te Konvencije o
otrokovih pravicah vključili v Ustavo Republike Slovenije (URS, 1991).
Prvi, ki so dolžni za vzgojo otroka so njegovi starši. Njihova dolžnost pa ni zgolj
vzgoja temveč tudi odgovornost za svojega otroka in za zaščito njegovih pravic.
Včasih se kljub temu zgodi, da starši pri vzgoji svojih otrok odpovedo. Ali je to
odgovor na vprašanje zakaj nekdo postane delinkvent, drugi pa ne, si že mnogo let
postavljajo vprašanja mnogi strokovnjaki, znanstveniki in preprosti ljudje. Kljub
temu, da je »mladoletniška problematika« v današnjem času zelo aktualna, je temu
problemu z raziskovalnega vidika namenjeno premalo prostora, še posebej v smislu
osvetlitve problema z različnih perspektiv.
1.1 Opis problema
Temelj za delovanje pravne države je vključenost kazenskega prava v celovit pravni
sistem. Osrednji pojem kazenskega prava je kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje
predstavlja tisto, kar po posebnem postopku in merilu lahko le po Ustavi, kot
najvišjim pravnim aktom, določi zakonodajalec.
Kazenska odgovornost se vzpostavi na temelju krivde s sodbo sodišča. Krivda, kot
element kaznivega dejanja predstavlja oceno sodišča o storilčevem nespoštljivem
odnosu do pravnih pravil v času storitve kaznivega dejanja. V primerjavi s prejšnjim
konceptom kazenskega parava je država z Kazenskim zakonikom (KZ-1, 2012) uvedla
9
novosti pri obravnavi mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. To se izraža predvsem pri
vzgoji, prevzgoji in pravilnem razvoju in daje možnost drugim oblikam sankcioniranja
in določa odgovornega za nadzor nad izvajanjem vzgojnih ukrepov.
Vsi organi, ki sodelujejo pri obravnavanju mladoletnikov, ki so storilci kaznivih dejanj
morajo ob ukrepanju spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, postopke
pa morajo voditi hitro, transparentno in v prid mladoletnika. Samo z učinkovitim in
hitrim sodelovanjem vseh pristojnih institucij je moč doseči prevzgojo mladoletnega
storilca kaznivih dejanj.
1.2 Namen in cilj
Namen diplomskega dela je opredeliti pojme in predstaviti spremembe. Ki so nastale
pri pojmovanju krivde in kazenske odgovornosti v primerjavi KZ (2008) – KZ-1 (2012) v
slovenskem kazenskem pravu. Podrobneje bodo predstavljene posebnosti pri vodenju
kazenskega postopka zoper mladoletne storilce kaznivih dejanj pri čemer se bomo
opredelili na kaznivo dejanje umora.
Ugotoviti želimo ali je izločitev mladoletnikov iz veljavnega KZ (2012) vplivala na
delo institucij, ki so aktivno vključene v obravnavo mladoletnih storilcev kaznivih
dejanj, s katerimi težavami se najpogosteje srečujejo v praksi, kako poteka njihovo
delo ter morebitnih predlogih, katere bi zakonodajalec moral upoštevati ob
sprejemu posebnega zakona, ki bi obravnaval mladoletnike.
1.3 Metodologija
Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu so predstavljeni pojmi in
spremembe katere so nastale z veljavnostjo KZ-1(2012) pri opredelitvi pojmov
kazenske odgovornosti, krivde in sankcioniranja mladoletnikov. V drugem,
empiričnem, delu je predstavljeno sodelovanje državnih ustanov pri obravnavi
mladoletnih storilcev kaznivega dejanja umora. Empirični del je omejen na območje
občine Velenje in zajema kazniva dejanja mladoletnikov, ki so v obdobju od 2011pa
vse do 2015 storili kaznivo dejanje umora.
V diplomskem delu smo v raziskovalnem delu in empiričnem delu uporabili več vrst
metod za namen:
10
Teoretični del
Primerjalna metoda - primerjalno metodo smo uporabili, tako da smo primerjali
zakonska besedila KZ (2008) in KZ-1 (2012).
Jezikovna, sistematična in teleološka metoda - Jezikovno, sistematično in teleološko
metodo smo uporabili za iskanje vsebin, pomen in namen zakonskih določb.
Metoda kompilacije - Glede opredelitve ključnih pojmov, ki so obravnavani v nalogi
pa smo povzeli mnenja različnih avtorjev z uporabo metode kompilacije.
Empirični oz. raziskovalni del
Metoda analize – Z metodo analize smo v pridobljene podatke analizirali.
Metoda razčlenjevana – z to metodo smo podatke, pridobljene od ustreznih institucij
razčlenili.
V obliki razgovora z delavko na Centru za socialno delo smo opravili razgovor, prav
tako s policistom – kriminalistom zaposlenim na Policijski postaji. Oba obravnavata
mladoletna storilce kaznivih dejanj.
1.4 Hipoteze
Na podlagi namena in ciljev diplomskega dela smo postavili hipoteze, ki smo jih med
proučevanjem potrdili oziroma zavrnili.
Hipoteza številka 1: »Mladoletniki imajo v primerjavi z polnoletnimi enake
pravice v predkazenskem postopku.«
Hipoteza številka 2: »Mladoletni storilci kaznivega dejanja umora prihajajo iz
družin z nižjim ekonomskim statusom.«
Hipoteza številka 3: »Center za socialno delo opravlja varstveno funkcijo, ki
mu jo nalaga sodišče pri sankcioniranju mladoletnih prestopnikov.«
Hipoteza številka 4: »Mladoletniki ne izstopajo pri zelo hudih oblikah kaznivih
dejanj, kot so umori.«
11
2 Kazniva ravnanja
Država in njeni organi s pravnimi predpisi oziroma pravnimi normami predpisuje
pravila za vedenje ljudi. Pravne norme so prevzete iz družbenih in moralnih norm,
običajev. Pravne norme so zapovedi in prepovedi, ki jih predpisuje država z
namenom uresničitve svoje politike ali dosegel družbenih ciljev. Takšna pravila so
lahko vsiljena s strani države zaradi neposrednih interesov ali političnih potreb ali pa
so v skladu z splošno veljavnim in moralnem pojmovanju večine ljudi.
Niso vsa ravnanja kazniva. Kazniva ravnanja so tista, ki jih pristojni zakonodajni ali
drugi državni organi po posebnih kriterijih določijo in izberejo kot takšne v pravnih
predpisih.
Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za disciplinske prestopke, prekrške, in kazniva
dejanja. Tudi v slovenskem pravnem sistemu je zaznati delitev kaznivih ravnanj na te
tri kategorije.
Delitev je nujno potrebna saj dejanja, ki so v družbi negativno ocenjena in kaznivosti
vredna niso vsa enake po stopnjah škodljivosti oziroma nevarnosti v družbi. Merili za
odločitev pristojnih organov v katero kategorijo kaznivih ravnanj je potrebno uvrstiti
dejanje ali ravnanje sta dve:
Kolikšna je nevarnost oziroma škodljivost tistega ravnanja ali dejanja za pravno
zavarovalno dobrino.
Ali pomeni zadevano ravnanje samo prekršitev predpisa in samo po sebi niti
resneje ne ogroža niti ne poškoduje zavarovane dobrine, ali pa je z takšnim
ravnanjem zavarovana dobrina neposredno ogrožena oziroma celo poškodovana
(Bavcon, Šelih in soavtorji, 2003, str. 34).
Še ena pomembna lastnost kaznivih ravnanj so kaznovalne sankcije. Kaznovalne
sankcije so tiste ki storilcu grozijo z odvzemom ali omejitvijo kakšne njegove
pravice. Posebnost teh je kazenska represija. Kazensko represijo izvajajo s pravnimi
predpisi v okviru predpisanega postopka in predpisane oblike pristojni državni organi
zoper kršitelja ki krši pravno normo (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2003, str. 34).
12
2.1 Disciplinski prestopki
Disciplinski prestopki so najlažja oblika kaznivih ravnanj, so dejanja s katerimi se
kršijo pravila za nemoteno delovanje gospodarskih in drugih organizacij.
Narava disciplinskih prestopkov se torej nanaša predvsem na delovna razmerja.
Vsakdo, ki se vključi v delovno razmerje se mora podvreči disciplini. Ta disciplina
predstavlja skupino pravil za ravnanje in vedenje delavcev in se nanaša tudi na
specifične lastnosti v določeni organizaciji in na vrsto in naravo dela. Kršitve pravil so
disciplinski prestopki, zanje pa se izrečejo disciplinske sankcije. Disciplinske
prestopke ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, 2013) v 174. členu vsebuje
disciplinske prestopke v 175. členu pa določa sankcije. Ureja tudi disciplinski
postopek in organe. Za disciplinske postopke smatra kršitve izpolnjevanja pogodbenih
in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.
2.2 Prekrški
Stari zakon o prekrških (ZP, 2003) je skušal izraziti težo, da so prekrški kršitve tistih
pravil, ki omogočajo sožitje med ljudmi v širših družbenih skupnostih. Za prekrške je
definiral kot kršitve javnega reda, ki jih določajo zakon ali drugi predpisi in za
katere so predpisane sankcije za prekrške.
Novi ZP (2013) v 6. členu pravi, da je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev
zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako
določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Predpisuje
postopek za obravnavane prekrškov in določa organe, ki bodo obravnavali prekrške in
izrekli sankcije
2.3 Kazniva dejanja
Kazensko materialno pravo določa predpostavke, pod katerimi se lahko nekoga šteje
za storilca kaznivega dejanja. Poleg predpostavk, ki jih vsebujejo posamezni zakonski
opisi kaznivih dejanj, morajo biti izpolnjene tudi predpostavke, ki veljajo za splošne
predpostavke. V pretežnem delu Evrope so se kot take izoblikovale štiri:
Ravnanje – storilec mora navzven prepoznavno ravnati, to ravnanje pa mora biti
obvladano z njegovo voljo.
Izpolnjenost biti inkriminacije – ravnanje storilca mora ustrezati določenemu
zakonskemu opisu kaznivega dejanja.
13
Protipravnost – okoliščine, ki so podane ne smejo biti takšne zaradi katerih bi bilo
storilčevo ravnanje dopustno.
Krivda – storilcu je mogoče očitati dejanje glede na njegov odnos do dejanja.
Te štiri veje se ločijo še v številne podkategorije, skupaj pa tvorijo sistem – splošni
pojem kaznivega dejanja (Ambrož, 2007, str. 11).
Kaznivo dejanje, osrednji pojem kazenskega prava in pojav, zaradi katerega
kazensko pravo sploh obstaja. V pravnem pomenu besede je kaznivo dejanje tvorba,
oblikovana po zamisli zakonodajnega telesa, ki mora pri udejanjanju te zamisli
izhajati iz že predstavljenih načel pravne države in zakonitosti. Odklonski pojavi,
kateri naj bi bili opredeljeni kot kazniva dejanja se skozi čas spreminjajo in so
odvisni od družbe. Določene vrednote1,ki so povsod priznane kot občečloveške pa
uživajo kazenskopravno varstvo zaradi že zaradi njihove narave2.
Odločilno za status kaznivega dejanja je dejstvo, da je dejanje zakonodajno telo
razglasilo za kaznivo dejanje. Izhajajoč iz 7. člena KZ-1 (2012) je »kaznivo dejanje
protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo
dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj«. Izhajajoč iz KZ-1 so elementi
kaznivega dejanja protipravnost, nevarnost in določenost v zakonu. Da je mogoče
pojem kaznivega dejanja zaokrožiti v celoto, morata biti podana še dva elementa,
izvršitveno ravnanje in krivda (Selinšek, 2007, str. 95-96).
1 Npr. življenje in telo, čast in dobro ime, premoženje, spolna nedotakljivost, . . . , ipd. 2 Kazniva dejanja, ki so zla sama po sebi.
14
3 Kazenska odgovornost in krivda
Kaznivega dejanja ni brez storilca. Tisti, ki s storitvijo ali opustitvijo povzroči
nastanek prepovedane posledice je storilec oziroma aktivni subjekt kaznivega
dejanja. Potrebno je opozoriti na razliko med storilcem, kot fizičnim povzročiteljem
prepovedane posledice in krivim storilcem, to je tistim, glede katerega je
ugotovljena njegova kazenska odgovornost. Ni namreč vsak storilec tudi kazensko
odgovoren, kar pomeni da je med njegovo storitvijo ali opustitvijo in nastalo
prepovedano posledico podana vzročna zveza. Ko je ugotovljeno, da je obtoženi
zares storilec se postavita naslednji vprašanji:
Ali mu kazensko pravo daje lastnost aktivnega subjekta?
Ali je kazensko odgovoren?
Splošno gledano je aktivni storilec lahko vsak, ki je dopolnil štirinajst let. Ta
omejitev je splošne narave, druge omejitve pa izhajajo iz posebnega dela KZ-1
(2012).
V kazenskem pravu se kot storilec pojavlja tista oseba, ki s storitvijo ali opustitvijo
sama ali skupaj z drugimi3 povzroči nastanek prepovedane posledice. Kot storilci
kaznivega dejanja pa se v kazenskem pravu štejejo tudi napeljevalci ali pomagači in
kdor je izvršil pripravljalna dejanja oziroma kazniv poskus (Bavcon, Šelih in soavtorji,
2003, str. 268).
3.1 Splošno o kazenski odgovornosti
Pogoj za obstoj kaznivega dejanja ali pogoj za kaznivost storilca je njegova kazenska
odgovornost. Izraz kazenska odgovornost se uporablja v različnih pomenih. Pravi
pomen in smisel izraza je skupek vseh tistih subjektivnih pogojev , ki morajo biti
ugotovljeni, da bi storilca lahko razglasili za kazensko odgovornega in mu izrekli
ustrezno kazensko sankcijo.
Kazenska odgovornost je temeljni element splošnega pojma kaznivega dejanja. Če
kazenske odgovornosti ni, to izključuje obstoj kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega
3KZ-1 v 36. a čl. da določbe KZ-1 veljajo za storilca in se hkrati uporabljajo tudi za udeleženko oziroma udeleženca (v nadaljnjem besedilu: udeleženec), ki v okviru napeljevanja oziroma pomoči sodeluje pri kaznivem dejanju, razen če zakon določa drugače. Glede napeljevanja in pomoči zakonik pravna instituta ureja posebej. Pomoč v 38. čl. KZ-1, napeljevanje pa v 37. čl KZ-1.
15
dejanja je potrebna izvršitev kaznivega dejanja in očitek storilcu, da se ni vedel
oziroma ravnal v skladu z dolžnostmi in obveznostmi, katera mu nalagajo človeška,
moralna in pravna pravila. Očitek je mogoče očitati storilcu le, če so v konkretnem
primeru ugotovljene določene okoliščine in dejstva, ki očitek kot takšen opravičujejo
in utemeljujejo (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2003, str. 269-270).
3.1.1 Sestavine kazenske odgovornosti
Institut kazenske odgovornosti je sestavljen iz dveh sestavin. Za ugotovitev storilčeve
kazenske odgovornosti je potrebno ločiti:
Prištevnost – določene storilčeve psihične lastnosti.
Krivda – storilčev odnos do norme in do dejanja.
Iz KZ-1 (2012) je mogoče razbrati da sta obe sestavini kazenske odgovornost med
seboj povezani. O tem govori 24. člen KZ-14. Vsebina krivde je očitek storilcu, da se
je ali bi se moral zavedati prepovedanosti svojega ravnanja (Bavcon, Šelih in
soavtorji, 2003, str. 270-272).
3.2 Splošno o krivdi
Kadar posameznik objektivno izpolni zakonske znake določenega kaznivega dejanja in
obstaja vzročna zveza med njegovim dejanjem in prepovedano posledico je potrebno
za odgovornost, da se storilcu izreče kazen biti podana tudi krivda. V slovenskem
pravnem sistemu sta v KZ-1 (2012) uporabljena izraza kazenska odgovornost in
krivda. Kazenska odgovornost je širši pojem od krivde saj je slednja le ena od
sestavin kazenske odgovornosti.
Krivda je odločilni element kaznivega dejanja saj načelo »nullapoena sine
culpa«5nima izjem.
Iz spoznavnega pomena, krivda predstavlja psihični odnos storilca do izvršenega
kaznivega dejanja, medtem ko je bistvo kazenskopravnega pomena očitek
storilcu, da ni ravnal oziroma se vedel prav. Vsak pravni red določa konkretne
predpostavke oziroma elemente krivde, ki jih je potrebno ugotoviti, da bi storilec
veljal za krivega (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009, str. 248-250).
4 Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo. (24. čl. KZ-1) 5 Latinski izraz za načelo brez krivde ni kazni.
16
V slovenskem pravnem sistemu krivda prestavlja psihološko osnovo, kar nakazuje
vsebina naklepa6 oziroma malomarnosti7, hkrati pa tudi normativno osnovo, ki se
kaže v zavesti o prepovedanosti dejanja - protipravnosti. Normativno psihološko
pojmovanje je razvidno iz 2. odstavka 33. člena KZ-1(2012)8. Naštetim elementom je
potrebno dodati še prištevnost, saj neprišteven storilec ne mora biti kriv9.
Podrobneje je kriva opredeljena kot negativni subjektivni odnos storilca do
zapovedane oziroma prepovedane norme, ki jo je s svojim dejanjem kršil in do
posledice ki jo je povzročil. Poleg psihološke osnove krivde je krivda negativna
vrednostna sodba o storilčevem dejanju, kar predstavlja normativno osnovo
(Selinšek, 2007, str. 142)
Izhajajoč iz zgornje koncepcije krivde in po istem avtorju izhajajo naslednji
elementi, ki morajo biti v določenem primeru podani, da krivdi lahko sledi kazen:
Storilec mora biti krivdno sposoben.10
Storilec se mora ali se zaveda svojega ravnanja.11
Storilec se mora ali se zaveda da je njegovo dejanje v nasprotju z pravom.
Odsotnost elementov za izključitev krivde.
3.3 Izključitev krivde
Krivdo je moč izključiti, če se pojavijo določeni odkloni ali napake v sestavini
posamezne oblike krivde. Razlogi za izključitev so opredeljeni v splošnem delu KZ-1
(2012). Razloge je mogoče prepoznati po zakonskem opisu, kateri vsebuje besedno
zvezo »ni kazensko odgovoren«.
6 25. čl. KZ govori da je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). 7 V 26. čl. KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). 8 2. odst. 33. čl. KZ-1 govori Izključitev pregona zaradi nekaznivosti ni ovira, da se za storjeno dejanje zoper storilca ne uveljavi drugačna pravna odgovornost. 9 1. odst. 29. čl. KZ-1. 10 Glede na svojo starost mora biti storilec sposoben razumeti pomen takšnega ravnanja, pri tem pa je pomembno tudi duševno stanje. 11 Storilec pri izvršitvi dejanja razvije bodisi naklep bodisi malomarnost.
17
Posledico, izključitev krivde, imajo instituti dejanska zmota12, pravna zmota13 in
prištevnost14. Pomembno je da morajo biti podani v času, ko je storilec izvršil
kaznivo dejanje in potrebno jih je razlikovati po smislu oziroma logičnem zaporedju.
Krivda je bistveni sestavni element pojma kaznivega dejanja. Če je krivda izključena,
je izključeno tudi kaznivo dejanje (Selinšek, 2007, str. 161).
3.3.1 Dejanska zmota
Če se storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa
kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi
bilo to dejanje dopustno je podana dejanska zmota. Izhajajoč iz 1. odstavka je
mogoče izluščiti dve vrsti dejanske zmote :
zmota o dejanskem stanju kaznivega dejanja (ožji pomen) in
dejanska zmota o okoliščinah, ki izključujejo protipravnost (širši pomen).
Dejanska zmota v ožjem smislu oziroma zmota o dejanskem stanju kaznivega dejanja
je podana, če se storilec ni zavedal katere od okoliščin svojega dejanja, ki so
pomembne za opredelitev takšnega dejanja kot kaznivega. Pomen dejanske zmote je
pravzaprav odsotnost tiste zavesti, katera tvori intelektualno sestavino storilčevega
naklepa. Do takšne oblike pravne zmote privede storilčevo nepopolno oziroma
napačno dojemanje stvarnosti. Dejanska zmota v širšem pomenu glede dejanskega
stanja kaznivega dejanja se nanaša na okoliščine, ki kažejo na nekaznivost in
12 30. čl. KZ-1 govori kdor v dejanski zmoti stori dejanje, ki ga zakon določa kot naklepno kaznivo dejanje, ni kriv. Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno. Za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati. 13 31. čl. KZ-1 govori da storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje. 14 29. čl KZ-1 govori Kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv. Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati. Kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.
18
dopustnost dejanja. Dejanska pomota v ožjem pomenu je podana kadar storilec
zmotno misli, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo takšno dejanje dopustno.
3.3.2 Pravna zmota
Institut pravne zmote je urejen v 21. čl. KZ-1 (2012). V 1. odstavku 21. člena določa,
da storilec, ki iz opravičljivih razlogov ni vedel, da je njegovo dejanje v nasprotju z
pravom, ni kriv. Institut se nanaša na zavedanje storilca o obstoju pravnega pravila. S
katerim je neko ravnanje prepovedano oziroma zapovedano. Storilčevo zavedanje
oziroma ne zavedanje pa je pomembno za opredelitev ravnanja, ki je samo po sebi
pravno nedopustno. V 2. odstavku 31. člena določa konkretni primer pravne zmote,
katerega značilnost je neopravičljivost.
Za uporabo določbe o pravni zmoti je nepomembno, kakšno je storilčevo stališče
glede spoštovanja pravnega pravila, ki ga sicer pozna. O pravni zmoti bi bilo možno
govoriti le če storilec sploh nebi vedel za pravno pravilo države.
3.3.3 Neprištevnost
Izključitveni razlog krivde je neprištevnost. KZ-1 (2012) v 1. odstavku 29. člena
definira neprištevnost. »Kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni
kriv.«
Obravnava neprištevnosti sodi v okvir krivdne sposobnosti. Neprištevnost mora
obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja pri storilcu in predstavlja temelj za
povezljivost ostalih elementov krivde.
3.3 Kaznivo dejanje - umor
Kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 116. člena je temeljno kaznivo dejanje umora.
Kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. O naklepu storilca se sklepa glede na
storilčev odnos do nastale posledice, storilčev odnos do oškodovanca, ter motive,
cilje in subjektivne okoliščine.
Kaznivo dejanje umora pomeni tisto naklepno uničenje človeškega življenja, ki je
protipravno15.Predmet kaznivega dejanja je torej človek kot živo bitje. T.j. ko se
plod pri porodu začne odvajati iz telesa matere, pri čemer pa ni pomembno ali je
15Potrebno pa je zavedanje, da glede na določilo ki izhaja iz KZ-1 ne gre za kaznivo dejanje tudi v primerih silobrana.
19
sposoben za življenje. Predmet napada je človek do trenutka, ko preneha življenje v
njem. Ko je plod v materinem telesu ga ni možno pravno opredeliti in plod ne more
biti žrtev napada.
Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo. Za storitev so mogoča
vsakršna sredstva, s katerimi se lahko povzroči smrt človeka. T.j. neposredno ali
posredno. Opustitev je lahko tudi izvršitveno dejanje, vendar le, če zoper storilca
obstaja pravna obveznost za delovanje, ki ga opusti.
Posledica kaznivega dejanja je smrt človeka. Med posledico in storilčevim ravnanjem
mora obstajati vzročna zveza. Smrt ni nujno, da nastopi takoj, lahko preteče tudi
daljše časovno obdobje, podana pa mora biti vzročna zveza16.
Ne glede na zmoto, torej če storilec vzame življenje kakšni osebi, prepričan, da gre
za drugo osebo, je storilec kazensko odgovoren. Zmota je brez pomena, saj je podan
storilčev naklep glede odvzema življenja, s tem pa je hkrati podana tudi kazenska
odgovornost. V 116. členu KZ-1 (2012) je glede na odstavke mogoče ločiti odvzem
življenja:
na grozovit ali zahrbten način
zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v
predkazenskem postopku ali zaradi odločitev državnih tožilcev ali zaradi postopka
in odločitev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pričanja v sodnem postopku
zaradi kršitve enakopravnosti
iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo
kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih
nagibov
z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj
na grozovit način, na zahrbten način storjen umor, umor storjen iz
koristoljubnosti.
Poizkus kaznivega dejanja umora je kazniv. Poizkus je podan glede na ravnanje
storilca, ki je namenjen umoriti žrtev, podan pa mora biti storilčev naklep.
16 Vzročna zveza je podana tudi takrat, ko je zaradi storilčevega ravnanja le poslabšano oškodovančevo stanje, ki bi sicer samo po sebi povzročilo smrt.
20
4 Mladoletniško kazensko pravo
Razvoj kazenskega prava za mladoletnike kaže, da je pozitivno pravo začelo vse bolj
opuščati razlikovanje med kazensko odgovornimi in kazensko neodgovornimi
mladoletnimi storilci kaznivih dejanj. Pomembno vlogo je pri tem je imela
Organizacija združenih narodov (OZN) ko je leta 1985 sprejela t.i. Pekinška pravila17.
Pekinška pravila določajo najmanjši okvir pravic in obveznosti držav članic OZN na
področju obravnavanja otrok in mladoletnikov in se nanašajo na kazniva dejanja in
druge oblike odklonskega vedenja. Konvencija OZN o otrokovih pravicah (konvencija,
1989) je prevzela izhodišča načel in t.i. Pekinških pravil. Konvencija OZN je pravno
obvezujoč dokument za države članice OZN.
4.1 Mladoletniško prestopništvo
Mladoletno prestopništvo ali delinkvenca je pojem, ki zajema kazniva dejanja, ki jih
izvršujejo mladoletniki in druge oblike negativnega odklonskega vedenja mladih18.
Kazenskopravne sisteme je glede na obseg mladoletniškega prestopništva možno
razdeliti v dve skupini. Za Slovenijo je značilen model, ki mladoletniško prestopništvo
obravnava kot ožji pojem. S tem je mišljeno da pristojni organi mladoletnike
obravnavajo samo v okviru ravnanj oziroma vedenj, ki jih KZ-1 (2012) določa kot
kazniva dejanja in jih storijo mladoletniki19.izključena so vsa tista ravnanja, ki pa so
odklonska, niso pa kazniva. Izključena so tudi tista dejanja, ki imajo znake kaznivih
dejanj, vendar jih storijo otroci, katere se v kazenskem pravu naj nebi obravnavalo.
Odklonsko ravnaje mladoletnikov, ki se ne kaže v izvršitvi kaznivih dejanj, če bi
mladoletnike obravnavali pred sodiščem, bi bilo v nasprotju z temeljnimi načeli
slovenskega pravnega sistema. Takšna ureditev in način obravnavanja morata
temeljiti na dobro organizirani mreži organov20, kateri delujejo v slučaju, ko gre za
katero iz med oblik odklonskega vedenja otrok ali mladoletnikov.
17 Standardna minimalna pravila za kazensko pravosodje za mladoletnike. 18 Dejanja, ki jih storijo otroci in imajo znake kaznivega dejanja. Gre za otroke, ki ji različni pravni sistemi štejejo do desetega, trinajstega ali štirinajstega leta starosti. Taka kazniva dejanja niso označena kot kazniva dejanja, saj se prti otrokom ne smejo uporabiti kazenske sankcije. 19 Osebe, ki jih zakon označuje kot mladoletnike. 20 Zlasti izvensodnih organov. V slovenskem pravnem sistemu so to organi socialnega varstva (Center za socialno delo).
21
4.2 Starostne skupine oziroma delitev mladoletnikov
KZ-1 (2012) mladoletnike deli v več skupin. Najprej loči otoke do štirinajstega leta
starosti21. Otroci po teh določbah ne smejo biti kaznovani in zanje se ne smejo
uporabiti varnostni ali vzgojni ukrepi – kazenske sankcije, ki jih prepisuje KZ-1.
Otroke obravnavajo organi socialnega skrbstva.
V prvo skupino KZ-1 (2012) uvršča mladoletnike, kateri so ob izvršitvi kaznivega
dejanja že imeli dopolnjenih štirinajst let so pa mlajši od šestnajst let. To je skupina
mlajši mladoletniki. Proti njim je možno izreči zgolj varnostni ali vzgoji ukrep, ni pa
jih mogoče kaznovati.
Starejši mladoletniki spadajo v drugo skupino.. To so mladoletniki, ki so v času
izvršitve kaznivega dejanja že imeli dopolnjenih šestnajst let, ne pa že osemnajst.
Proti starejšim mladoletnikom se načeloma izrekajo vzgojni ukrepi, se pa jih lahko
tudi kaznuje vendar le v izjemnih primerih, katere določa KZ-1 (2012).
V tretjo skupino sodijo mlajše polnoletne osebe. Te osebe so v času izvršitve
kaznivega dejanja že imele osemnajst let t.j. so bile polnoletne vendar pa v času
sojenja še niso dopolnile enaindvajset let. Tem osebam se izrekajo kazni saj so
kazensko odgovorne vendar pa če sodišče presodi glede na osebnost (mlajše
polnoletne osebe) in okoliščine (v katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje) lahko za
takšnega storilca (če bi bilo primernejše) namesto kazni zapora izreče vzgojni ukrep.
Sodišče takšni osebi izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali
zavodski ukrep.
4.3 Kazenski postopek zoper mladoletnike
Zakon o kazenskem postopku (2007) v 27. poglavju vsebuje določbe, katere
predstavljajo posebnosti v postopku zoper mladoletnike. Bistvene značilnost
postopka so naslednje:
Upravičeni tožilec v Kazenskem postopku proti mladoletniku je državni tožilec.
Sodišče ne odloča v mladoletnikovi prisotnosti.
Kazenski postopek ni javen.
Poročanje o sojenju ni dovoljeno, prav tako ni dovoljena objava sodbe.
Redno in primarno pristojno je okrožno sodišče po kraju bivanja mladoletnika.
21 Tudi če je otrok storil kaznivo dejanje pred dopolnjenim štirinajstim letom, sodilo pa bi se mu po dopolnjenem štirinajstim letom, se kazenske sankcije ne smejo uporabljati.
22
Kazenski postopek proti mladoletniku teče ločeno od postopka proti polnoletnim.
Priprt mladoletnik mora biti ločen od priprtih polnoletnih.
Pomemben del kazenskega postopka je zbiranje podatkov o mladoletnikovi osebnosti,
duševnem razvoju, družinskih in drugih razmerah in šolanju mladoletnika. Pridobljeni
podatki so pomembni za sprožitev pregona in za izbiro sankcije. Nihče, niti
privilegirana priča, nima pravice odkloniti sodelovanje s organi socialnega varstva in s
sodiščem pri zbiranju teh podatkov.
Vsi organi, ki sodelujejo v postopku v mladoletnikovi navzočnosti morajo ravnati na
obziren način, pri tem pa upoštevati tudi mladoletnikove osebne lastnosti,
mladoletnikovo duševno razvitost in občutljivost, da kazenski postopek nebi na
mladoletnika vplival na škodljiv način. Mladoletnik mora imeti od začetka
pripravljalnega postopka zagovornika22.
4.3.1 Predkazenski postopek
Predkazenski postopek ni pravno urejen postopek, ampak le skupek norm, ki določajo
pravice in dolžnosti treh protagonistov predkazenskega postopka: policije, državnega
tožilca in preiskovalnega sodnika. Predkazenski postopek traja od prve informacije o
kaznivem dejanju, do trenutka uvedbe formalnega predkazenskega postopka.
V predkazenskem postopku se delo organov odkrivanja prične z naznanitvijo
kaznivega dejanja s strani oškodovanca ali ga organi odkrivanja sami zaznajo. Če
organi odkrivanja ugotovijo, da je kaznivo dejanje storil otrok, o tem obvestijo
pristojni center socialnega varstva - Center za socialno delo. Kadar pa je
ugotovljeno, da je storilec kaznivega dejanja mladoletnik, pa je potrebno podati
kazensko ovadbo pristojnemu okrožnemu tožilcu.
Po 1. odstavku 157. člena ZKP (2007) morajo organi odkrivanja za pridržanje, prijetje
in odvzem prostosti mladoletnika takoj privesti k pristojnemu preiskovalnemu
sodniku, ki ga zasliši in odloči o prostosti.
22 Razlog za to je, ker je mladoletnik psihično in socialno nezrela oseb, ki je sugestibilna in kot taka ni sposobna skrbet sama zase, za svoje pravice, korist in obrambo.
23
4.3.2 Odvračanje kazenskega postopka
V predkazenskem postopku se odkrivajo konkretna kazniva dejanja in zbirajo dokazi
za utemeljen sum. Ob prijetju kazenske ovadbe državni tožilec preuči dopustnost
ovadbe in ugotavlja, ali ima dejanje znake kaznivega dejanja, ali gre za sum storitve
kaznivega dejanja in obstoj dokazov in dejstev, kateri bi utemeljevali sum.
Državni tožilec lahko glede na ugotovitve:
Ovadbo zavrže – kadar državni tožilec ugotovi, da obstajajo ovire za kazenski
pregon.
Ovadbo odstopi v poravnavo – kadar državni tožilec spozna, da bi ti lahko koristilo
mladoletniku in oškodovancu.
Odstopi od kazenskega pregona.
4.3.3 Pripravljalni postopek
Državni tožilec je pristojen za pričetek kazenskega postopka proti mladoletniku.
Državni tožilec zahteva od sodnika za mladoletnika uvedbo pripravljalnega postopka.
Pisni predlog za uvedbo pripravljalnega postopka mora vsebovati čim več osebnih
podatkov o mladoletniku zoper katerega teče kazenski postopek, dejstva in
okoliščine kaznivega dejanja, kot zakonite znake. Vsebovati mora še označbo
kaznivega dejanja in okoliščine, katere kažejo na utemeljenost suma, da je
mladoletnik storil kaznivo dejanje. Sodnik mora v pripravljalnem postopku ugotoviti
dejstva, ki so pomembna in se nanašajo na kaznivo dejanje, okoliščine, ki so
potrebne za presojo duševne razvitosti mladoletnika, razmere v katerih mladoletnik
živi in starost mladoletnika.
4.3.4 Postopek pred senatom
Ko je pripravljalni postopek »zaključen«, sodnik za mladoletnike spis pošlje
državnemu tožilcu. Državni tožilec senatu za mladoletnike poda predlog za
kaznovanje oz. vzgojni ukrep. Predlog oziroma vzgojni ukrep sta temelj od katerega
je odvisno ali bo sodnik razpisal sejo senata ali glavno obravnavo.
Na glavni obravnavi se mladoletnikom izrekajo zavodski ukrepi in kazni, med tem ko
se na seji senata mladoletnikom izreka druge oblike vzgojnih ukrepov. Pri odločanju
o vzgojnem ukrepu ali kazni sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca.
24
Mladoletniku se izrečen vzgojni ukrep izreka s sklepom, izrečena kazen pa se izreka s
sodbo.
5 Sankcioniranje mladoletnikov
Veljavni KZ-1 (2012) je v primerjavi starim zakonom prinesel bistvene spremembe v
pravni red. KZ-1 (2012) je mladoletnike izločil iz obravnave, hkrati pa določa, da se
do uveljavitve posebnega zakona, ki bo obravnaval mladoletnike, za te uporabljajo
določbe, ki izhajajo iz šestega poglavja. Šesto poglavje ureja področje sankcioniranja
mladoletnih storilcev kaznivih dejanj.
Večina določb je usmerjena predvsem na sankcioniranje mladoletnikov. Ker je
kaznivo dejanje »zrcalo« mladoletnikove neprilagojenosti, je sistem kaznovanja
oziroma sankcioniranja usmerjen na način, ki bi zagotavljal prevzgojo mladoletnih
prestopnikov. Predvsem gre za prevzgojo v osebe, katere bodo sposobne spoštovati
veljavni pravni red.
V kazenskem pravu so se v ta namen razvile posebne vrste sankcij ali vzgojni ukrepi.
Vzgojne ukrepe izrekajo sodišča, pri izbiri pa je odločilno, kakšne so potrebe za
dosego prevzgoje mladoletnika. Teža storjenega kaznivega dejanja je pri odmeri
vzgojnega ukrepa zoper mladoletnika, ki je storil kaznivo dejanje, zgolj
sekundarnega pomena23 (Selinšek, 2007, str. 322).
Zakon določa namen kazenskih sankcij zoper mladoletnike. Po tej določbi je namen
vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike, mladoletnim storilcem kaznivih dejanj,
zagotovitev prevzgoje, vzgoje in pravilnega razvoja z ukrepi kot so pomoč, varstvo,
nadzorstvo ali strokovno usposabljanje (Selinšek, 2007, str. 322-325).
5.1 Vzgojni ukrepi
V Slovenskem pravnem sistemu je mogoče ločiti dve temeljni skupini, v kateri je
uvrščenih šest vrst vzgojnih ukrepov. Vzgojne ukrepe in splošna merila za njihovo
uporabo določa 74. člen KZ-1 (2012).
23 Izjema od tega »pravila« je le kadar se odloča o oddaji mladoletnika v prevzgojni dom.
25
Ne zavodski oziroma usmerjevalni vzgojni ukrepi, ki se izvršujejo na prostosti:
ukor,
navodila in prepovedi in
nadzorstvo organa socialnega skrbstva.
O uporabi ne zavodskega vzgojnega ukrepa odloča sodišče v primerih, ko je
mladoletnika potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja in mu zagotoviti
njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj. V 2. odstavku 74. člena so določena
splošna merila za izrek teh ukrepov.
Zavodski vzgojni ukrepi, ki se izvršujejo v posebnih institucijah:
oddaja v vzgojni zavod,
oddaja v prevzgojni dom in
oddaja v zavod za usposabljanje.
Zavodski ukrep se izreče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni in
prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova celostna ali delna izločitev iz okolja.
Zakon glede zavodskih vzgojnih ukrepov poudarja da so zavodski ukrepi skrajno
sredstvo24 in smejo trajati za nujno potreben čas25.
Sodišče izreka vzgojne ukrepe mladoletnikom. Pri izbiri vzgojnega ukrepa sodišče
izhaja iz namena vzgojnih ukrepov, to pa pomeni zagotovitev prevzgoje, vzgoje in
pravilnega razvoja mladoletnika. Vzgojni ukrep izbere na način, da se čim bolje
doseže namen ukrepa. KZ-1 (2012) v 75. členu daje sodišču smernice za izbiro
vzgojnega ukrepa. Pri izbiri sodišče preuči okoliščine o mladoletniku samem in o
njegovi odzivnosti na okolje, družinsko in širše26, in oceni težo kaznivega dejanja.
Določbe ZKP (2007) omogočajo, da se med kazenskim postopkom sodišče seznani z
okoliščinami.
24 Zavodski vzgojni ukrepi se smejo uporabljati le takrat, ko ni mogoče uporabiti nobenega drugega ukrepa. 25 Zavodski vzgojni ukrepi smejo trajati le toliko časa, kot je treba, da se doseže njihov namen vendar ob upoštevanju zakonsko določenega minimalnega oziroma maksimalnega trajanja posameznega ukrepa. 26 Delovno okolje. Šolo, sovrstnike. Lokalno skupnost, itd.
26
Sodišče, ki obravnava mladoletnika, ki je izvršil kazniva dejanja v steku27, pri izbiri
vzgojnega ukrepa, upošteva vsa kazniva dejanja in izreče zgolj en vzgojni ukrep.
5.1.1 Ukor
Ukor je najmilejši ukrep in pomeni opozorilo mladoletniku, da je storil kaznivo
dejanje. Ukor izreče sodišče v obliki graje. Ta vzgojni ukrep ima dve sestavini:
mladoletniku se prikaže škodljivost njegovega ravnanja,
mladoletnika se opozori, da mu bo izrečena strožja sankcija v slučaju ponovitve
novega kaznivega dejanja.
Sodišče izreče ukrep ukor, če spozna, da bo z grajo, izrečeno mladoletniku, dosežen
namen vzgojnih ukrepov. Z izrekom se ukrep izvrši, prav tako sodišče po izreku ukore
ne spremlja poznejšega vedenja mladoletnika.
5.1.2 Navodila in prepovedi
Navodila in prepovedi je vzgojni ukrep, katerega vsebina so različne obveznosti. Ker
obsega večje število obveznosti ga lahko sodišče mladoletniku lahko izreče posamično
ali pa več vzgojnih ukrepov hkrati. Sodišče mora pri izreku upoštevati splošna merila
za uporabo ne zavodskih ukrepov.
V Slovenski kazenski zakonodaji ta ukrep obsega enajst možnih obveznosti28. Namen
le teh je usmerjanje in spodbujanje mladoletnikove nadaljnje vzgoje in razvoja.
Navodila in prepovedi sodijo kot ne zavodski vzgojni ukrep med takšne vzgojne
ukrepe, ki so po trajanju trajnejši ali kratkotrajni. Trajanje je posameznih
obveznosti je lahko točno opredeljeno ali različno, KZ pa določa, da sme vzgojni
ukrep navodila in prepovedi trajati največ eno leto. Sodišče mora ukrep izvrševati na
način, da ni prizadeto mladoletnikovo človeško dostojanstvo.
Problem pri izvrševanju tega vzgojnega ukrepa se pojavi ob njegovem
neizpolnjevanju. V takem primeru lahko sodišče izrečen vzgojni ukrep zamenja z
vzgojnim ukrepom nadzorstva organa socialnega varstva. Sodišče o zamenjavi ukrepa
27 Stek pomeni, da je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. (1. odst. 53. čl. KZ-1) 28 Te vzgojne ukrepe taksativno našteva KZ v 77. čl.
27
obvesti starše, posvojitelje, rejnike ali skrbnike (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009, str.
498-503).
5.1.3 Nadzorstvo organa socialnega varstva
Vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva se izreče mladoletniku, kadar je
potrebna trajnejša vzgoja in prevzgoja pod stalnim vodstvom in nadzorstvom
strokovno usposobljenega osebja. Bistvo tega vzgojnega ukrepa je, da mladoletnik, ki
je izvršil kaznivo dejanje, ostane v dotedanjem okolju, sodišče pa ustreznemu
pristojnemu organu naloži izvajanje nadzorstva. Za izrek takšnega ukrepa KZ (2012)
določa dva temeljna pogoja:
mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo in
na mladoletnikovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj je potrebno vplivati
trajneje.
Za ukrep nadzorstva organa socialnega varstva KZ (2012) predvideva možnost, da
sodišče med izvrševanjem ali ob izreku določi katero izmed navodil in prepovedi,
izhajajočih iz 77. člena. To stori tedaj, kadar meni, da je to potrebno , da se doseže
namen izrečenega vzgojnega ukrepa. Takšno navodilo in prepoved nima narave
samostojnega ukrepa, sodišče pa sme med izvrševanjem ukrepa navodilo oziroma
prepoved odpraviti ali spremeniti. O možnosti spremembe ali odprave takšnega
ukrepa mora sodišče mladoletnikom, njihovim staršem, skrbnikom, rejnikom ali
posvojiteljem to pojasniti. Do spremembe oziroma odprave pa lahko pride če
mladoletnik danim navodil oziroma prepovedi ne bo izpolnjeval. To je tudi ena iz
med pogojev, po katerem sodišče odloča o uspešnosti oziroma neuspešnosti
izrečenega vzgojnega ukrepa.
Vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva traja od enega do največ treh
let. Organ socialnega skrbstva mora vsakih šest mesecev sodišču poročati o uspehih
izvrševanja. O prenehanju odloča sodišče med izvrševanjem, ko je mogoče na podlagi
uspeha odločiti, da ukrep ni potreben ali se ga lahko nadomesti z drugim vzgojnim
ukrepom (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009, str. 503-504).
5.1.4 Oddaja v vzgojni zavod
Zavodski ukrep oddaja v vzgojni zavod je ukrep, s katerim se poskuša doseči
trajnejša prevzgoja oziroma vzgoja pod stalnim nadzorstvom strokovno
usposobljenega osebja. Sodišče izreče ukrep če so podani splošni pogoji za njegovo
28
uporabo. Pri izreku sodišče presoja ali v je konkretnem primeru zavodski ukrep
skrajno sredstvo za zagotovitev mladoletnikovega pravilnega razvoja, vzgoje in
prevzgoje. Potreben je še pogoj izhajajoč iz 1. odstavka 9. člena, da je potrebno
poskrbeti za mladoletnikovo prevzgojo oziroma vzgojo pod stalnim vodstvom in
nadzorstvom (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009, str. 504).
Ukrep se izvršuje v vsakem zavodu za nastanitev mladine , ki je vzgojni dom. Ukrep
se izvaja na dva načina bodisi v stanovanjskih skupinah, ki jih organizirajo vzgojni
domovi z dnevnim bivanjem v vzgojnem domu – zavodu. Če se izvrševanje vzgojnega
ukrepa ne more začeti ali nadaljevati, ker je mladoletnik pobegnil, se skril, mora o
tem vzgojni zavod obvestiti sodišče in pristojno policijsko postajo (Selinšek, 2007,
str. 331).
Ukrep sodišče izreče za najmanj šest mesecev in največ tri leta. O trajanju sodišče
odloči glede na uspeh prevzgoje. Pri nas se takšen ukrep izvaja v osmih vzgojnih
domovih in v dveh mladinskih domovih po Sloveniji.
5.1.5 Oddaja v prevzgojni dom
Če so pri mladoletniku potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi se mu izreče vzgojni
ukrep oddaja v prevzgojni dom. Oddaja v prevzgojni dom je zavodski ukrep. Za izrek
takšnega ukrepa morajo biti izpolnjeni pogoji iz KZ (2012), kateri se nanašajo na
mladoletnikovo osebnost in na izvršeno kaznivo dejanje.
Ukrep oddaja v prevzgojni dom je edini, pri katerem zakon izrecno določa, da
sodišče odloča o naravi, teži kaznivega dejanja in mladoletnikovem okolju v katerem
živi pa tudi morebitno povratništvo. Kadar sodišče izreče ta skrajni ukrep, o trajanju
odloča kasneje, glede na uspešnost ukrepa. Ukrep se lahko izreče za najmanj eno
leto do maksimalno treh let.
Ukrep sodišča uporabljajo v redkih primerih, če gre za huje vzgojno motene
mladoletnike in mladoletnike povratnike. Vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom se
izvršuje v prevzgojnem domu. V Sloveniji je prevzgojni dom eden, ki je notranja
organizacijska enota uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.
29
5.1.6 Oddaja v zavod za usposabljanje
Pri ukrepu oddaje v zavod za usposabljanje gre za subsidiaren ukrep, ki ga sodišče
izreka mladoletnikom z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju.
Sodišče lahko takšen ukrep izreka tudi namesto varnostnega ukrepa obveznega
psihiatričnega zdravljenja ali varstva v zdravstvenem zavodu, če je mogoče v takem
zavodu poskrbeti za varstvo in zdravje mladoletne osebe, hkrati pa se s tem doseže
še namen ukrepa.
Pri prvi skupini mladoletnikov ukrep traja dokler je potrebno zaradi usposabljanja,
varstva ali zdravja mladoletnika, ne sme pa trajati več kot tri leta. Trajanje takšnega
ukrepa je zato v prvi skupini mladoletnikov časovno omejeno, saj je vezano na
usposabljanje za življenje.
Pri drugi skupini mladoletnikov je namen varstvo in zdravljenje mladoletnika.
Zakonik skladno z usmeritvijo, da ni dovoljeno podaljševati izvrševanja zavodskih
vzgojnih ukrepov in lahko trajajo samo nujno potrebni čas, določa. Da mladoletnik
ostane v domu oziroma zavodu, dokler je to potrebno za njegovo varnost, zdravje ali
usposabljanje, vendar največ do treh let. Sodišče mora vsako let ponovno odločati o
potrebi po takem ukrepu, to za zgolj zaradi tega, da ne bi prišlo do možnega
neutemeljenega podaljševanja bivanja v zavodu.
5.2 Kazni za mladoletnike
Sodišča mladoletnikom izrekajo kazni. Te kazni po naravi niso kazni temveč po
namenu združujejo značilnosti kazni in vzgojnih ukrepov. Namen je torej enak
namenu vzgojnih ukrepov. Potrebno je poudariti. Da je poleg resocializacije in
prevzgoje, kot glavnega namena kazni, potrebno upoštevati tudi namen, da bi z
njegovim izrekom in izvršitvijo mladoletniku preprečili ponovitev izvršitve kaznivega
dejanja.
Pri nas so kazni za mladoletnike denarna kazen in kazen mladoletniškega zapora kot
glavni kazni ter prepoved vožnje motornega vozila (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009,
str. 514).
30
5.2.1 Mladoletniški zapor
Posebna vrsta kazni je kazen mladoletniškega zapora. Izrek te vrste kazni je možen
le določenim kategorijam storilcev kaznivih dejanj. Kazen mladoletniškega zapora se
izreka po pravilih splošnega dela kazenskega zakonika.
Mladoletniški zapor je mogoče izreči le starejšim mladoletnikom, t.j. osebam, ki so v
času izvršitve kaznivega dejanja že dopolnile šestnajst let in še niso stare osemnajst
let. Da se lahko izreče takšno kazen morata biti podana dva pogoja:
starejši mladoletnik je storil kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana
kazen zapora petih ali več let in
zaradi narave in teže dejanja in visoke stopnje kazenske odgovornosti ni
upravičeno izreči vzgojnega ukrepa ali ta ne bi dosegel namena.
Izrek mladoletniškega zapor mora temeljiti na ugotovljeni kazenski odgovornosti
mladoletnika in vsebovati vse elemente krivde. Z obsodilno sodbo se izreče
mladoletniku, v njej pa je določeno trajanje sankcije. Izreka se za cela leta in cele
mesece, ne sme pa trajati dlje od pet let in ne maj od šestih mesecev29. Pomembno
je tudi, da sodišče pri odmeri kazni ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora,
predpisano za storjeno dejanje. Pri odmeri se upošteva:
obtoževalne in olajševalne okoliščine,
stopnja mladoletnikove osebnostne zrelosti in
čas30.
Če so kazniva dejanja storjena v steku sodišče izreka zgolj kazen mladoletniškega
zapora31. V Sloveniji starejši mladoletniki kazen mladoletniškega zapora prestajajo v
posebnem zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora. V Zavodu bivajo
lahko do triindvajsetega leta starosti, če pa se mladoletniku kazen do tedaj ne izteče
se ga premesti v zavod za prestajanje kazni zapora za polnoletne. Posebna pozornost
pri izvrševanju mladoletniškega zapora je usmerjena v psihosocialno, pedagoško in
socialno terapevtsko obravnavo mladoletnika (Selinšek, 2007, str. 335-337).
29 Izjema je le v primeru, da gre za tako kaznivo dejanje, za katero se za polnoletne osebe izreče do 30 let zapora. Za take mladoletnike – storilce kaznivih dejanj se lahko izreče kazen mladoletniškega zapora v trajanju desetih let. 30 Čas, ki je potreben za prevzgojo, vzgojo in strokovno usposabljanje mladoletnika. 31 S tem je mišljeno, da so za kazniva dejanja v steku predpisane kazni mladoletniškega zapora, kot tudi če je za eno kaznivo dejanje ali več predpisan zgolj vzgojni ukrep ali denarna kazen.
31
5.2.2 Denarna kazen
Pogoj da se lahko izreče denarna kazen mladoletniku je ta, da je mladoletnik
kazensko odgovoren, t. j. starejši mladoletnik. Pri izreku kazni sodišče upošteva
namen vzgojnih ukrepov – denarna kazen mora biti vzgojna. Za izrek denarne kazni
starejšemu mladoletniku morata biti izpolnjena dva pogoja:
starejši mladoletnik je storil kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen
zapora do petih let ali denarna kazen in
starejši mladoletnik je denarno kazen po svojih dohodkih zmožen plačati sam.
Denarna kazen predstavlja možnost, da sodišče doseže namen kazenskih sankcij za
mladoletnike z izrekom premoženjske sankcije, katera mladoletnika ekonomsko
prizadene (Selinšek, 2007, str. 337-338).
Pravila za izvrševanje denarne kazni so enaka kot pri polnoletnemu. To pomeni da v
primeru neporavnane denarne kazni se ta prisilno izterja. Če prisilna izterjava ni
možna KZ (2012) določa kako ravnati v takih primerih32, vsebuje tudi določbe o
odmeri denarne kazni min pri odmeri denarne kazni pri steku.
5.2.3 Izrek stranskih kazni
Če sodišče izreče mladoletniku glavno kazen, t,j, mladoletniški zapor ali denarna
kazen, mu lahko izreče tudi stransko kazen – prepoved vožnje motornega vozila. To
lahko naredi če so izpolnjeni pogoji, izhajajoč iz 48. člena KZ (2012) in veljajo tako
za polnoletne kot tudi mladoletne.
5.2.4 Izrek varnostnih ukrepov
Sodišče sme mladoletniku, kateremu je izreklo vzgojni ukrep ali kazen za
mladoletne, izreči varnostni ukrep33. KZ glede izreka varnostnega ukrepa določa enak
položaj za mladoletnika, ki mu je bila izrečena kazen za mladoletnike, kot tudi
tistega, kateremu je bil izrečen vzgojni ukrep (Bavcon, Šelih in soavtorji, 2009, str.
522-523).
32 3. odst. 88. čl. KZ pravi da v primeru nezmožnosti prisilne izterjave denarne kazni, sodišče takšen ukrep zamenja z enim od ne zavodskih vzgojnih ukrepov. 33 Izjema je 4. odst. 72, čl. KZ – prepoved opravljanja poklica.
32
6 Vplivi zunanjih dejavnikov na mladoletnike in motivi
6.1 Osebne značilnosti
Določene osebnostne lastnosti posameznika so določene z njegovo naravo in jih z
rojstvom prinese na svet, nekatere pa pridobi z vzgojo in razvojem v socialnem
okolju v katerem živi. V življenju se biološki in psihosocialni vplivi prepletajo,
povezujejo.
Med značilnostmi vedenja in odzivanja, raziskovalci neprilagojenega vedenja mladih
navajajo njihovo nemirnost, drznost, razburjenost, eksplozivnost, slabo
koncentracijo in druge vrst stanj. Take značilnost se odražajo tako navzven kot tudi
vplivajo na interese posameznikov, na njihovo vedenje, vključevanje v družbo, na
izobraževanje. Te lastnosti pa so zelo pomembne za njihove odnose z ljudmi in za
način obvladovanja stresov in frustracij (Tomori, 2000, str. 97).
Psihološke lastnosti mnogih delinkventov se največkrat pokažejo na njihovi
samopodobi in nizkem nivoju samospoštovanja. Takšne osebe imajo veliko potrebo po
sprejetosti v družbi, značilna pa je tudi socialna nezrelost. Zaradi te lastnost, slabše
socialne zrelosti, je povezana značilna nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za
svoja ravnanja in vedenje ter pripisovanje krivde drugim.
6.2 Vpliv družine
Kot navaja Tomori (2000, str. 98) je družina primarna socializacijska skupina. Družina
zaradi svoje narave nedvomno vpliva na osebnostni razvoj otrok in na vedenje svojih
članov. Slabi odnosi staršev in otrok. Napake v metodah in vzorcih socializacije so
tisti, ki odpirajo vrata v prestopništvo. Med nalogami družine, ki so pomembne in
najbolj vplivajo na socializacijo otrok so:
razvijanje občutka lastne vrednosti,
razvoj odnosa do avtoritete,
učenje sposobnosti za obvladovanje stresov in socialnih sposobnosti in
oblikovanje vrednostnega sistema, ki usmerja motive, vedenje in ravnanje
posameznika.
Prestopniško vedenje je le eden od mnogih znamenj, da je družina odpovedala pri
kateri iz med svojin nalog.
33
Pomembno je, predvsem kako starši preživijo čas s svojimi otroki. Če so odnosi med
otroki in starši ustrezni in se otok počuti varnega, ljubljenega, spoštovanega in
sprejetega potem je to znak da starši otroku nudijo oporo in ga s tem krepijo.
Mladostni takšno oporo čuti predvsem v času, ki ga preživlja s svojo družbo, vrstniki.
Kadar so odnosi med starši in polni nasilja in zlorab in podobnih negativnih oblik
odnosov pa lahko mladoletnih svoj prosti čas stran od staršev, preživlja za počitek in
celjenje ran ali pa prevzame vlogo tistega, ki obvladuje ali ponižuje druge, predvsem
šibkejše od sebe.
Mnoge kriminološke teorije prestopniško vedenje razlagajo z nepopolnostjo družine.
Ni pomembna oblika družine temveč dogajanje, ki se odvija znotraj družine.
Pomembni dejavniki so struktura družine, komunikacija, zaupanje, spoštovanje,
medsebojni odnosi, družinska pravila, odgovornost in podpora (Tivadar, 2000 st.
160).
6.3 Šola
Težave, ki se pojavljajo pri vključevanju v proces izobraževanja, predvsem pa
neuspešnost v šoli so pri mladostnikih pomemben dejavnik, ki povečuje možnost
prestopniškega vedenja. Zaradi nenehnega šolstva k višanju učnih standardov in
zahtev prihaja do uporništva mladoletnikov, saj zaradi nekaterih lastnosti34, ki jih
nimajo šolskemu procesu težko sledijo. Zaradi tega s časom postanejo moteči in
neuspešni. Posameznikov odnos do šole in učiteljev je ključnega pomena za nastanek
prestopništva.
Ob doživljanju neuspeha v šoli se pri mladostniku dvom v samega sebe povečuje, niža
se samopodoba, hkrati pa se povečuje odpor do učenja. Ko mladostnik doživlja
neuspeh se od šole oddaljuje, svoje potrebe pa skuša zadovoljiti v družbi in sicer
najpogosteje na negativen način.
34 Te lastnosti so delovne navade, sposobnost odpovedovanja trenutnim željam na račun šolskega dela, prizadevanje, pripravljenost za sodelovanje v šolskem procesu, vztrajnost in zmožnost odpovedovanja drugim željam.
34
6.4 Socialno okolje
Prestopniško vedenje mladoletnih je najpogosteje povezano s socialnimi razmerami
in ekonomsko prikrajšanostjo. Do okolja, kateremu je posameznik odtujen, se ne čuti
v njem sprejetega, mladostnik ne razvija pripadnosti, ki je podlaga za sprejemanje
meril in vrednot (Tomori, 2000, str. 104).
Izobraženost staršev, družinski prihodki, premoženje, materialna odvisnost in velikost
družine so dejavniki, ki pomembno vplivajo na položaj družine in položaj
posameznika v sodobni družbi. Predvsem za mladoletnike je izredno pomemben
njihov položaj v okolju vrstnikov. Na prestopništvo vplivajo tudi družbeni procesi, kot
so industrializacija, urbanizacija in manjše možnosti zaposlovanja.
35
7 Statistika mladoletnih storilcev kaznivega dejanja
umora na območju občine Velenje
7.1 Podatki policije
Na Policijsko upravo Celje smo naslovili vlogo za razkritje podatkov. Zaprosili smo za
podatke o številu kaznivih dejanjih mladoletnikov, ki so v času od leta 2005 do leta
2015 storili kaznivo dejanje po 116. čl. KZ-1 (2012) – Umor, na območju policijske
postaje Velenje. S strani policijske uprave smo prejeli odgovor v katerem navajajo da
od leta 2011 pa do leta 2015 ne beležijo nobenega primera oziroma kaznivega
dejanja mladoletnika, ki bi umoril svoje starše, prav tako ne beležijo podatkov o
kaznivih dejanjih mladoletnikov, kateri bi imeli za posledico smrt staršev.
Kljub njihovemu odgovoru, smo opravili razgovor z enim izmed zaposlenih
kriminalistov na Policijski postaji Velenje. Tako obravnavajo na PP Velenje kazniva
dejanja z naslednjih področij.
Premoženjska kazniva dejanja(kaznivo dejanje tatvine, kaznivo dejanje velike
tatvine in kaznivo dejanje ropa).
Graf številka 1: Premoženjska kazniva dejanja obravnavana na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje 2011-2015)
Kazniva dejanja zoper življenje in telo (kaznivo dejanje povzročitev lahke telesne
poškodbe, kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, kaznivo dejanje ogrožanje z
nevarnim orodjem).
185
190
195
200
205
210
215
220
225
230
2011 2012 2013 2014 2015
36
Graf številka 2: Kazniva dejanja zoper življenje in telo obravnavana na PP Velenje od leta
2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje)
Kazniva dejanja zoper javni red in mir (kaznivo dejanje nasilništvo, kaznivo dejanje
javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kaznivo dejanje sodelovanje v
skupini, ki stori kaznivo dejanje, kaznivo dejanje preprečitev uradnega dejanja ali
maščevanje uradni osebe, kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko opravlja
naloge varnosti, kaznivo dejanje sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi
uradno dejanje, kaznivo dejanje nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali
eksploziva, kaznivo dejanje prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države,
kaznivo dejanje zloraba znamenj za pomoč in nevarnost, kaznivo dejanje
samovoljnost in kaznivo dejanje oviranje pogreba in skrunitev grobov.).
180
190
200
210
220
230
2011 2012 2013 2014 2015
37
Graf številka 2: Kazniva dejanja zoper javni red in mir obravnavna na PP Velenje od leta
2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje)
Kazniva dejanja zoper človekove pravice in temeljne svoboščine ( kaznivo dejanje
ogrožanje varnosti, kaznivo dejanje nedotakljivost stanovanja, kaznivo dejanje
protipraven odvzem prostosti, kaznivo dejanje prisiljenost, kaznivo dejanje ugrabitev
in kaznivo dejanje neupravičeno slikovno snemanje).
Graf številka 3: Kazniva dejanja zoper človekove pravice in temeljne svoboščine obravnavane
na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje)
Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (kaznivo dejanje posilstvo, kaznivo
dejanje spolno nasilje in kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od petnajst
let).
185
190
195
200
205
210
215
220
225
230
2011 2012 2013 2014 2015
180
190
200
210
220
230
2011 2012 2013 2014 2015
38
Graf številka 4: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost obravnavane na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje)
Kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje (kaznivo dejanje neupravičena proizvodnja
in promet z prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi
sestavinami za izdelavo prepovedanih drog in kaznivo dejanje omogočanje uživanja
prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu.
Graf številka 5: Kazniva dejanja zoper človekovo zdravje obravnavane na PP Velenje od leta
2011 do leta 2015 (Vir: Policijske evidence)
Kazniva dejanja zoper gospodarstvo (kaznivo dejanje ponarejanja denarja).
180
190
200
210
220
230
2011 2012 2013 2014 2015
180
190
200
210
220
230
2011 2012 2013 2014 2015
39
Graf številka 6: Kazniva dejanja zoper gospodarstvo obravnavana na PP Velenje od leta 2011 do leta 2015 (Vir: Poročila PP Velenje)
Kazniva dejanja zoper pravosodje (kaznivo dejanje omogočanja bega osebi, ki ji je
odvzeta prostost in kaznivo dejanje kriva izpovedba).
Graf številka 7: Kazniva dejanja zoper pravosodje obravnavana na PP Velenje od leta 2011 do
leta 2015 (Vir: Policijske evidence)
Kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja (kaznivo dejanje
povzročitev splošne nevarnosti).
Graf številka 8: Kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja obravnavana na PP
Velenje od leta 2011 do leta 2015 (Vir: Policijske evidence)
180
190
200
210
220
230
2011 2012 2013 2014 2015
180
200
220
240
2011 2012 2013 2014 2015
0
1
2
3
4
5
2011 2012 2013 2014 2015
40
Število kaznivih dejanj, ki jih storijo mladoletniki vsako leto niha. Policija ugotavlja
porast kaznivih dejanj nasilništva in kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter
upadanje kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje.
7.2 Podatki Centra za socialno delo
Na Center za socialno delo Velenje smo naslovili vlogo za razkritje podatkov.
Zaprosila smo za podatke o številu kaznivih dejanjih mladoletnikov, ki so v času od
leta 2011 do leta 2015 storili kaznivo dejanje po 116. čl. KZ-1 – Umor, na območju za
katerega so pristojni. S strani Centra za socialno delo smo prejeli odgovor, da od leta
2011 pa do leta 2015 ne beležijo nobenega primera oziroma kaznivega dejanja
mladoletnika, ki bi umoril svoje starše, prav tako ne beležijo podatkov o kaznivih
dejanjih mladoletnikov, kateri bi imeli za posledico smrt staršev.
V vlogi smo Center za socialno delo zaprosili še za podatke o vseh obravnavanih
kaznivih dejanjih mladoletnikov od leta 2011 pa vse do leta 2015.
Graf številka 10: Obravnavani mladoletniki 2011-2015 ( Vir CSD Velenje).
Na centru za socialno delo Velenje statističnih podatkov o socialni ogroženosti
družine mladoletnega storilca kaznivega dejanja ne vodijo ločeno od vseh
obravnavanih mladoletnikov, zato statistična analiza problematike ni bila mogoča.
V pogovoru z socialno delavko nas je zanimalo njen pogled na mladoletne storilce
kaznivih dejanj. Zanimala nas je predvsem starostna skupina mladoletnikov, ki je
najpogosteje obravnavana, prav tako pa nas je zanimalo ali mladoletni prestopniki
prihajajo iz družin z nižjim ekonomskim statusom.
185
190
195
200
205
210
215
220
225
230
2011 2012 2013 2014 2015
41
Glede na razgovor smo ugotovili, da na območju občine Velenje ni odstopanja glede
na ekonomski status družin, iz katerih prihajajo mladoletni delinkventi. Večje število
prestopnikov je zaznati predvsem iz enostarševskih družin. Pri obravnavi mladoletnih
storilcev kaznivih dejanj, ne opaža, da bi določena starostna skupina pogosteje bila
obravnavana zaradi storjenega kaznivega dejanja.
42
8 Testiranje hipotez
Hipoteza 1: Mladoletniki imajo v primerjavi z polnoletnimi enake pravice v
predkazenskem postopku.
Izhajajoč iz raziskovalnega dela diplomske naloge smo ugotovili, da lahko hipotezo
potrdimo. Pekinška pravila in Konvencija o otrokovih pravicah, ki sta v Sloveniji
ratificirana, določajo, da ima mladoletnik v vseh fazah postopka pravico do pravnega
zagovornika. Omejevanje pravic sme biti kratkotrajno, o postopkih zoper
mladoletnike pa morajo biti obveščeni starši oziroma zakoniti zastopniki, posvojitelji.
Prav tako preko staršev poteka sodno in policijsko vabljenje. Mladoletniki, ki so
storilci kaznivih dejanj imajo enake pravice kot polnoletni, poleg tega, imajo zaradi
sociološke in psihološke nedozorelosti pravico do zastopnika v vseh fazah.
Država je dolžna poskrbeti za otroke brez staršev ali če starši za otroke ne skrbijo.
Hipoteza 2: Mladoletni storilci kaznivega dejanja umora prihajajo iz družin z nižjim
ekonomskim statusom.
Analiza razgovora z delavko na Centru za socialno delo pove, da življenjske okoliščine
mladostnikov, ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja, v glavnem ne odstopajo od
življenjskih okoliščin drugih običajnih mladostnikov, zato, bi se bilo treba vprašati
kaj je »tisto«, po katerem so eni mladostniki izpostavljeni organom pregona, drugi pa
ne. Tako lahko potrdimo svojo domnevo, da mladostniki, ki so bili obravnavani na
Centru za socialno delo, izhajajo iz družin z nižjim ekonomskim statusom.
Hipoteza 3: Center za socialno delo opravlja varstveno funkcijo, ki mu jo nalaga
sodišče pri sankcioniranju mladoletnih prestopnikov.
Hipotezo lahko potrdimo. V razgovoru s svetovalno delavko na Centru za socialno
delo smo ugotovila, da varstveno funkcijo izvajajo dosledno z navodili sodišča.
Prvenstvena funkcija njihovega dela je, da mladoletnikom z nadzorstvom in drugimi
oblikami pomoči pomagajo pri odpravljanju vedenjskih vzorcev in navad, ki so
pripomogli, da je takšna oseba kršila zakonske določbe.
Hipoteza 4: Mladoletniki ne izstopajo pri zelo hudih oblikah kaznivih dejanj, kot so
umori.
43
Hipotezo lahko potrdimo, saj sem iz prispelih odgovorov na vlogo pridobili zgolj
odgovor, da primera, v katerem bi mladoletnik storil kaznivo dejanje – umor svojih
staršev v obdobju od leta 2005 do leta 2015 ne beležijo.
44
9 Zaključek
Človekovo in družbeno življenje sestavlja neskončno število posameznih ravnaj,
vedenj in dejanj. S temi ravnanji ljudje zadovoljujejo svoje potrebe in opravljajo
svoje naloge. Marsikatere potrebe in te naloge pa niso po volji ljudem, temveč jih k
tem vežejo pravila. Ta pravila nastajajo v vsakdanjem življenju predvsem zaradi
potreb družbe v kateri živimo. V tem »družbenem« okolju, ljudje vstopamo v
medsebojne odnose, kar samo po svoji naravi zahteva podrejanje dveh ali več ljudi
določenim pravilom. Pravila oziroma zapovedi in prepovedi so lahko moralna,
običajna, socialna ali pravna pravila oziroma norme.
Človeška ravnanja je moč razvrstiti glede na njihovo vrednost, tako so nekatera
ravnanja pozitivna, druga negativna. Negativna ravnanja je moč opaziti tudi pri
mladoletnikih.
V sodobni družbi šteje mladoletniško prestopništvo in odklonsko vedenje mladih za
enega temeljnih problemov. Pomen razvoja mladoletniškega kazenskega prava ni v
posebni opredelitvi kaznivih dejanj, temveč v odnosu do kazenske odgovornosti
mladoletnikov, do kazenskih sankcij zanje in ciljev, kateri bi se dosegli s sankcijami.
Kazenske sankcije bi ob obravnavi mladoletnikov bile pravičen in represiven poseg
države v pravice posameznika, ki krši pravno normo, ker je storjeno kaznivo dejanje
vzrok za odziv družbe in ne potreba po prevzgoji in pravilnem razvoju mladoletnika.
V obravnavo delinkventov je vključeno več institucij, katere bi s svojim delovanjem
pripomogle k zmanjšanju tistih vzgojnih primanjkljajev posameznega mladoletnika,
zaradi katerih je izvršil kazniva dejanja. Prevzgojo je mogoče doseči le s programi,
ki bi s pravo mero resnosti, zahtevnosti in doslednosti upoštevali edinstvenost
vsakega mladostnika in ustvarjali razmere za njegovo enovito obravnavo pri
odpravljanju vzgojnih primanjkljajev, na čemer bi morala temeljiti politika
kaznovanja delinkventov.
45
10 Viri in Literatura
Anžič, A., Meško, G., Plazar, J. (2004). Mladoletniško nasilje. Ljubljana: Ministrstvo
za notranje zadeve, Policija
Ambrož, M. (2007). Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine. Ljubljana: Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Ambrož, M. in Korošec, D. (2007). Sodobne usmeritve kazenskega materialnega
prava. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Ambrož, M. (2007). Krivda in kazenska odgovornost v predlogu KZ-1. Pravna praksa,
46, 20.
Bavcon, L. (2000). Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in
procesnega prava. Uradni list Republike Slovenije.
Bavcon, L., Šelih, A. in soavtorji (2003). Kazensko pravo Splošni del. Ljubljana:
Uradni list Republike Slovenije.
Bavcon, L., Šelih, A. in soavtorji (2009). Kazensko pravo Splošni del. Ljubljana:
Uradni list Republike Slovenije.
Bakračevič Vukman, K. in Musil, B. (2015)Mladi in nasilje. Maribor: Univerza v
Mariboru, filozofska fakulteta.
Bele, I., Deisinger M., Jakulin, V. (2008). Kazenski zakonik (KZ-1 in KZ) z uvodnimi
pojasnili. Ljubljana: 1. natis GV Založba.
Bele, I.(2001). Kazenski zakonik s komentarjem Splošni del. Ljubljana: GV Založba.
Carli, A., Wohinz, M. (2001). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij s komentarjem in
podzakonskimi akti. Ljubljana: Bonex Založba.
Deisinger, M. (2002) Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Ljubljana: GV
Založba.
46
Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije.
Ljubljana: GV Založba
Dežman, Z. (1996). Sprememba v strukturi krivde in pojem pravne zmote. Pravnik,
52, 4-5.
Ferlinc, A. (2009). Koncept kazenske odgovornosti in krivde po KZ-1 in nekateri
subjektivni elementi v zvezi s kaznivim dejanjem. Ljubljana: Podjetje in delo 6-
7/2009/XXXV.
Filipčič, K. (1998). Obravnavanje mladoletnih delinkventov. Ljubljana: Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili L. Bavcona in soavtorjev
(1994). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Kazenski zakonik KZ-1 s stvarnim kazalom Janeza Topliška (2008) Ljubljana: Uradni
list Republike Slovenije.
Korošec, D. (2007) Temeljno o splošnem pojmu kaznivega dejanja. Ljubljana: Pravna
praksa, 46, 20.
Korošec, D. in soavtorji (2004). Majhen pomen dejanja kot institut materialnega
kazenskega prava. Ljubljana: Uradni list republike Slovenije.
Meško, G. (1997). Družinske vezi na zatožni klopi?. Ljubljana: Educy
Požar, D. (1997). Kazenski zakonik v praksi, Ljubljana: ČZ Uradni list RS.
Selinšek, L. (2007). Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava. Ljubljana:
Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti.
Šelih A. (2007). Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava. Ljubljana:
Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti.
47
Šelih, A. (1992) Splošni problemi otrokovih pravic. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
Tomori, M. (2000). Psihosocialni dejavniki pri mladostniškem prestopništvu.
Ljubljana: Meridiana
Ustava Republike Slovenije. (1991) Uradni list RS, (33).
Zupančič, M., Justin, J. (1991). Otrok, pravila, vrednote. Ljubljana: Didakta.
Zakon o kazenskem postopku z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in stvarnim
kazalom (1998). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Zakon o kazenskem postopku. (2007) Uradni list RS, (32).
