DIPLOMSKO DELO

Zaseg prepovedane droge in policijsko pridržanje po Zakonu o

kazenskem postopku

December, 2013 Matej Harb

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo

Zaseg prepovedane droge in policijsko pridržanje po Zakonu o

kazenskem postopku

December, 2013 Matej Harb

Mentor: viš. pred. dr. Igor Lamberger

2

Zahvaljujem se vsem, ki so kakorkoli

pripomogli pri izdelavi diplomskega dela.

ZAHVALA

3

KAZALO

1 Uvod ............................................................................................ 6

1.1 Uporabljene metode dela .................................................................6

1.2 Hipoteza ......................................................................................7

2 Opredelitev prepovedanih drog ........................................................... 8

2.1 Delitev in vrste prepovedanih drog .......................................................9

2.2 Načini pakiranja prepovedanih drog .................................................... 11

2.3 Načini uživanja prepovedanih drog ..................................................... 11

3 Zakonska ureditev kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog v Republiki

Sloveniji ............................................................................................. 13

4 Policijsko pridržanje in opredelitev pojmov »razlogi za sum«, »utemeljeni

razlogi za sum« in »utemeljen sum« .......................................................... 18

4.1 Razlogi za sum ............................................................................ 20

4.2 Utemeljeni razlogi za sum .............................................................. 21

4.3 Utemeljen sum ............................................................................ 22

5 Zavarovanje prepovedanih drog in nadaljnje ravnanje z zaseženimi drogami .. 24

5.1 Vrste in izbor embalaž glede na vrsto zasežene snovi ............................ 24

5.2 Preliminarni test oz. analiza zasežene snovi ....................................... 26

6 Začasna omejitev gibanja in policijsko pooblastilo vabljenje ...................... 28

7 Zaključek ...................................................................................... 33

7.1 Verifikacija hipoteze .................................................................... 33

7.2 Sklep ........................................................................................ 33

8 Uporabljeni viri .............................................................................. 35

4

Povzetek

»V poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah Ustave Republike

Slovenije je zapisano, da ima vsakdo pravico do osebne svobode, in da se ne sme

nikomur odvzeti prostost, razen v primerih in v postopku, ki jih določa zakon.«

(Žaberl, 2006: 125) Ko gre za grob poseg v osebno svobodo posameznika, je nujno

potrebno dobro poznavanje zakonskih predpisov, ki urejajo navedeno področje. Pri

tem policisti in kriminalisti, ki se ukvarjajo z nalogami odkrivanja in preiskovanja

kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog pridejo v dilemo, kdaj so izpolnjeni

pogoji »utemeljenih razlogov za sum« storitve kaznivega dejanja. Dilema je, ali

zgolj zasežena snov zadostuje zakonskemu standardu »utemeljenih razlogov za sum«

storitve kaznivega dejanja kljub temu, da še analiza ni bila opravljena, ali pa so

utemeljeni razlogi za sum podani lahko šele po opravljeni analizi, ki potrdi, da je

zasežena snov prepovedana droga.

Seveda je potrebno pri tem poudariti, da sama posest prepovedane droge ne

zadostuje zakonskemu standardu »utemeljenih razlogov za sum«. Tukaj je potrebno

upoštevati še druge pogoje, kot so količina, način pakiranja prepovedane droge,

posest oz. uporaba pripomočkov, ki se uporabljajo pri prodaji prepovedanih drog

(elektronke tehtnice, manjše PVC vrečke, zavitki ALU folije, ipd.), identifikacija

kupca prepovedane droge ipd.

V takšnem policijskem postopku policist oz. kriminalist osebi še pred rezultatom

analize omeji svobodo gibanja za nujno potreben čas oz. do rezultatov analize. V

primeru pozitivnega rezultata, da je zasežena snov prepovedana droga, je podan

pogoj za odvzem prostosti in policijsko pridržanje. Med policijskim pridržanjem in

začasno omejitvijo gibanja na videz ni bistvene razlike. Ta se odraža v intenziteti

posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ter samem namenu uporabe

policijskega pooblastila.

Ključne besede: prepovedane droge, policijsko pridržanje, utemeljeni razlogi za

sum, policist, kriminalist

5

Summary - Seizure of illegal drugs and police custody under the

criminalprocedure act

“In a chapter of human rights and fundamental freedoms of the Republic Slovenia is

written, that everybody has the right to personal freedom and nobody should be

taken away their custody, except in cases and process that is determined by the

law.” (Žaberl, 2006: 125) Because of the rough intervention in the personal freedom

of individual, it is necessary to know the law regulations for this specified area very

well. In this case policeman and criminal investigator, that are dealing with this

assignment of discovering and researching criminal acts from forbidden drug area,

often come in dilemma, when the terms are fulfilled with “justified reasons for

suspect” of criminal act. The dilemma is, does simply seized substance satisfies law

standard of “justified reasons for suspect” for criminal act, despite testing for

forbidden drugs has not been made, or “justified reasons for suspect” appear after

the positive testing for forbidden drugs.

Of course it is necessary to highlight that the possession of forbidden drugs does not

satisfy the law standard of “justified reasons for suspect”. It is necessary to consider

other circumstances like amount, the way of packing, possession and accessories that

are used for drug dealing (electronic scales, small PVC bags, aluminum foils

packages, and so on), the buyer of illegal drug identification... In particular police

treatment policeman or crime detective limits personal movement for the necessary

period of time before the result of analysis. In the case of positive result, that the

seized substance is illegal drug, condition is given to deprivation of liberty and police

custody. There seems to be no difference between police custody and deprivation of

liberty. This reflects in intensity of intervention in human rights and fundamental

freedom and also intended use of police powers.

Keywords: illegal drugs, police custody, “justified reasons for suspect”, criminal

investigator

6

1 Uvod

V diplomskem delu smo opisali opredelitev prepovedanih drog, kjer smo navedli

podatke, ki jih morajo policisti in kriminalisti poznati za lažje in učinkovitejše

opravljanje del in nalog na področju odkrivanja in preiskovanja kriminalitete s

področja prepovedanih drog. Nato smo raziskali samo opredelitev kaznivih dejanj s

področja prepovedanih drog v Republiki Sloveniji ter opredelili pojme oziroma

dokazne standarde »razlogi za sum«, »utemeljeni razlogi za sum« in »utemeljeni

sum«. Iz tega smo nato preučili same pogoje za odvzem prostosti in odreditev

policijskega pridržanja osebi, ki so ji policisti oziroma kriminalisti zasegli snov za

katero se domneva, da je prepovedana droga. Prav tako smo opisali sam postopek

zavarovanja snovi, za katere obstaja sum, da je prepovedana droga.

S preučitvijo literature različnih avtorjev smo poskušali izvedeti, kdaj se osebi, ki ji

je bila zasežena snov, za katero obstaja domneva (sum), da je prepovedana droga,

odvzame prostost in odredi pridržanje po določilih Zakona o kazenskem postopku

(ZKP). Pri tem smo se osredotočili ali zasežena snov, za katero s preliminarnim

testom oziroma analizo ni potrjeno, da gre za prepovedano drogo, ustreza

dokaznemu standardu »utemeljeni razlogi za sum«, da je bilo storjeno kaznivo

dejanja, kot je to navedeno v določilih ZKP.

1.1 Uporabljene metode dela

Za samo izdelavo diplomskega dela smo uporabili metode dela, in sicer:

Opisna metoda – z namenom podrobne predstavitve obravnavane teme smo

pisno opredelili sistem dokaznih standardov in zakonske pogoje za odvzem

prostosti in odreditev pridržanja osebe po določilih ZKP.

Metoda proučevanja – z namenom strokovne predstavitve obravnavane teme

smo preučili strokovno literaturo in pravne vire.

Metoda analiziranja – z namenom verifikacije postavljene hipoteze smo

analizirali ureditev v Republiki Sloveniji.

7

1.2 Hipoteza

Pri celoviti obravnavi teme diplomskega dela bomo preizkusili postavljeno hipotezo:

»Zasežena snov, ki ni bila analizirana na prepovedano drogo in za katero obstaja

zgolj domneva oz. sum, da je prepovedana droga, ne zadostuje dokaznemu standardu

»utemeljeni razlogi za sum« in zato osebi, ki ji je bila ta snov zasežena ni mogoče

odvzeti prostosti in zoper njo odrediti pridržanja po določilih ZKP.«

8

2 Opredelitev prepovedanih drog

Na temo »droge« je napisanih že veliko knjig, strokovne literature in zloženk, ki

opozarjajo na posledice uživanja prepovedanih drog, prav tako tudi pogovori med

posamezniki kdaj pa kdaj nanesejo na to temo. Bodisi zaradi same radovednosti

posameznika o učinku delovanja prepovedanih drog, poizkusu zaužitja droge ali pa se

med seboj pogovarjajo starši, ki ne vedo, kako, kdaj oz. kaj storiti, da njihov otrok

ne poseže po tej, za nekatere zelo mamljivem, čeprav prepovedanem sadežu. Vendar

velikokrat posamezniki niso dobro poučeni o sami vrsti, učinku prepovedane droge,

sestavinah, ki jih vsebuje prepovedana droga ipd. in v pogovoru o drogi ne najdejo

pravih besed s katerimi bi lahko nekomu kaj povedali oz. besed ne razumejo. Še huje

pa je, da posamezniki, ki želijo poizkusiti določeno vrsto droge, o njej ne vedo

ničesar ali pa zgolj to, da je »fajn«.

Mogoče je razlog v tem, da v literaturah zasledimo kopico različnih izrazov, ki

označujejo snovi, ki vplivajo na vedenje in počutje posameznika, kot so droge,

mamila, psihoaktivne snovi oz. substance, psihotropne snovi, opojna sredstva itd.

Prav tako najdemo veliko izrazov, ki opisujejo sam proces vnosa droge v telo, kot so

raba oz. uporaba, uživanje, tvegana raba, škodljiva raba in zloraba. »Kar nekaj

pojmov pa označuje osebo, ki uporablja droge: toksikoman, narkoman, odvisnik in

zasvojenec ter dva pojma, s katerima označujemo skrajno posledico uporabe droge,

to sta zasvojenost in odvisnost.« (Hočevar, 2005: 23) Prav tako posamezniki zelo

pogosto uporabljajo t.i. ulične besede, kot so: cajt (droga), špura (odmerek droge v

obliki črte), šut (odmerek droge), furat (intravenozno zaužit drogo), avtocesta

(skupek vbodnih ran, ki nastanejo na mestu, kjer si oseba intravenozno vbrizga

drogo), gun (injekcijska brizgalka) ipd. Različni uradni dokumenti, tudi mednarodni,

ki urejajo področje prepovedanih drog, uporabljajo različne pojme, kot so mamila,

droge, narkotična droga ipd. Oba zakona, po katerih policisti in kriminalisti na

območju Republike Slovenije izvajajo policijska pooblastila, in sicer tako Kazenski

zakonik (KZ-1-UPB2), kot tudi Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi

drogami (ZPPPD) uporabljata besedno zvezo »prepovedane droge«, zato se v samem

diplomskem delu opredelimo na to besedno zvezo oz. besedo droga.

»Sama beseda droga je arabskega izvora, in sicer izhaja iz besede »dova«, t.j.

»surovina mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora za izdelavo ali pripravo

9

zdravil.« (Hočevar, 2005: 26) Tukaj je potrebno omeniti, da beseda »droga« zajema

snovi, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot prepovedane oz. nelegalne in dovoljene

oz. legalne, kar bomo bolj podrobno opisali v nadaljevanju. Sami pa se bomo

opredelili na t.i. prepovedane droge.

Na tem mestu velja objasniti pomen besede »mamilo« in besedne zveze

»prepovedana droga«.

Beseda mamilo opredeljuje snov, ki z delovanjem na osrednje živčevje ublaži

bolečino, neprijetna občutja, človeka omamijo ali uspavajo. So torej zgolj snovi, ki

imajo omamni ali opojni učinek. (Strokovno navodilo za izvedbo policijskih nalog v

povezavi s prepovedanimi drogam, 2009: 10)

Prepovedane droge »so rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki

imajo psihotropne učinke in lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali

ogrožajo primerno socialno stanje ljudi.« (Kastelic in Mikulin, 2004: 152) Pri

vsakodnevni uporabi besede »droga« pa najprej pomislimo na snovi, ki so z zakonom

prepovedane oziroma država prepoveduje njihovo posest, hrambo, prenos, gojenje

oziroma izdelavo, predelavo ter prodajo.

2.1 Delitev in vrste prepovedanih drog

Najpogostejša delitev je delitev drog na dovoljene oz. legalne droge in prepovedane

oz. nelegalne droge. Dovoljene droge so tiste snovi, katere zakonodajalec ni uvrstil

oz. navedel v seznamu Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog. Pri tem je potrebno

omeniti, da od 1. novembra 2008, zakonodajalec na območju Republike Slovenije

kazensko preganja tudi nedovoljene snovi v športu, katere so navedene na seznamu

Mednarodne športne zveze. Med legalne droge tako uvrščamo kofein, tobak, alkohol,

nikotin ... Med prepovedane droge pa spadajo psilocibin, meskalin, heroin, kokain,

marihuana, hašiš, hašiševo olje, amfetamin, LSD – dietilamid lizergične kisline ali

trip, MDMA – metilendioksimetamfetamin ali ecstasy ipd.

Med posamezniki oz. nepoznavalci je še vedno prisotna in zelo pogosto uporabljena

delitev drog na trde in mehke droge, ki pa se v strokovnih krogih »zaradi

zavajajočega učinka in netočnosti opušča.« (Kastelic in Mikulin, 2004: 152) Mehke

10

droge, bi naj povzročale psihično odvisnost, ki za posameznika naj ne bi bila tako

nevarna kot fizična in zato se sam pogled na t. i. mehke droge, med katere spada

nikotin, marihuano, hašiš, hašiševo olje smatra kot »mehak«. Med trde droge pa sodi

heroin, kokain, LSD, amfetamini, nekatera zdravila, …

Delitev prepovedanih drog, kateri sledita Organizacija združenih narodov (OZN) in

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je delitev prepovedanih drog glede na

učinek in glede na izvor.

Glede na učinek prepovedane droge delimo na:

stimulanse centralnega živčevja (kokain, MDMA …),

depresorje centralnega živčevja (opij, heroin, metadon, kodein, morfin …),

halucinogene centralnega živčevja (LSD, meskalin, psilocibin, PCP – fenciklidin

…) in

kanabis (marihuana, hašiš, hašiševo olje), ki je v tej delitvi dobil svojo mesto

zaradi široke razširjenosti med uporabniki. (Strokovno navodilo za izvedbo

policijskih nalog v povezavi s prepovedanimi drogami, 2009: 10)

Glede na izvor prepovedane droge delimo v tri skupine, in sicer:

naravne (konoplja, opij, meskalin, psilocibin, kodein, morfin, koka …);

polumetne ali polsintetične (kokain, heroin, morfin …) in

umetne ali sintetične droge (amfetamin, metamfetamin, MDMA, PCP, LSD …).

(Strokovno navodilo za izvedbo policijskih nalog v povezavi s prepovedanimi

drogami, 2009: 10)

»Glede na obliko drog pa ločimo droge, ki se pojavljajo v obliki prahu, zrnc,

raztopin, olja. Droge so vsebovane tudi v delih rastlin, listov, cvetov, korenin. V

obliki ampul, svečk, prahu, tablet, raztopin se pojavljajo predvsem heroin, hašiš,

kokain, ecstasy in druge. V obliki cigaret, pivnikov, sladkorja in drugih predmetov,

ki so prepojljivi, pa se pojavlja predvsem LSD.« (Kastelic in Mikulin, 2004: 105)

11

2.2 Načini pakiranja prepovedanih drog

Osebe, ki se ukvarjajo s prodajo prepovedanih drog največkrat poskrbijo, da se

prepovedano drogo kar se da najbolje zapakira, tako, da ne pride v stik z snovjo, ki

bi jo uničila, med potjo od prodajalca, največkrat mimo posrednika (več

posrednikov) do končnega kupca. Največkrat se za pakiranje uporablja ALU folija, ali

PVC folija, saj ta ne prepušča vlage in s tem onemogoča kontanimacijo oz. uničenje

snovi. Pri pakiranju prepovedane droge je potrebno upoštevati količino le-te in kam

oz. po kateri poti (morje, cesta) se bo transportirala oz. prenašala. Pri tako

imenovanih uličnih prodajalcih prepovedanih drog oz. dilerjih se prepovedana droga

konoplja-rastlina, bolj znano pod imenom marihuana in konoplja-smola, bolj znano

pod imenom hašiš najpogosteje pakira v prozorne PVC ovitke škatlic cigaret ali v

zavitke ALU folije, med tem, ko pri pakiranju manjših količin prepovedane droge

heroina, kokaina, amfetamin najpogosteje uporabljajo zavitki ALU folije ali zavitki iz

papirja (t. i. pisemca).

2.3 Načini uživanja prepovedanih drog

Pri opisovanju načina uživanja prepovedanih drog smo mnenja, da je način uživanja

prepovedanih drog največkrat odvisen od agregatnega stanja prepovedane droge,

posameznikovega interesa, želje, počutja ter fizične zmožnosti. Pri tem opišemo

načine uživanja posameznikom, policistom in kriminalistom najbolj poznanih

prepovedanih drog.

Po našem mnenju najbolj razširjeni prepovedani drogi, ki spada v skupino naravnih

prepovedanih drog, t. j. konoplji – rastlini, bolj znani pod imenom marihuana, lahko

ugotovimo, da se le-ta najpogosteje kadi, v ročno zviti cigareti mešana s tobakom.

Seveda pa nekateri uporabniki zmlete drobce marihuane dodajo masi za piškote (t.i.

cookie) ali v čaj in se marihuana peroralno zaužije oz. se pojé ali popije.

Pri prepovedani drogi konoplji – smoli, bolj znani pod imenom hašiš, pa ugotovimo,

da se hašiš lahko kadi, pije ali jé. »Od različno trdih plošč hašiša, sladko začinjenega

vonja, odlomimo majhen košček, ga pogrejemo in razdrobimo. Za kajenje drobtinico

pomešamo med tobak za cigarete in pripravljen je »joint«. Lahko ga kadimo čistega

12

v vodni pipi ali v posebno majhni pipi za hašiš.« (Krek, 1997: 95) Lahko pa hašiš, kot

tudi marihuano primešamo pijačam oz. jedem, pripravimo čaj ali pecivo. (Krek,

1997: 96)

Iz skupine polsintetičnih prepovedanih drog lahko zapišemo, da se večini najbolj

poznan kokain največkrat zaužije z vdihavanjem oz. njuhanjem, in sicer tako, da se

na trdo podlago naredi t. i. črtica kokaina, ki se nato s pomočjo papirnatega tulca,

vdihne skozi nos. Seveda, pa se lahko »belo«, »sneg«, »svetlo«, kot kokain imenujejo

ulični uporabniki, zaužije tudi tako, da se ga stopi v vodi in se nato s pomočjo

injekcijske brizgalke, največkrat insulinke vbrizga v žilo.

Ko govorimo o heroinu, pa je večini ljudem poznano intravenozno uživanje le-tega

oz. vbrizgavanje heroina v žilo. »Za ta način se heroinski prah strese na žlico (če je

le-ta pri roki, drugače pa tudi v dele konzerv ali podobno) in zmeša z vodo ter

askorbinsko kislino (vitamin C v prahu) ali z limoninim sokom, da postane heroin bolj

topljiv. Z vžigalnikom ali s svečo se vse skupaj »skuha« (segreje), da se dobi po

možnosti čim bolj enakomerno raztopino. Ker zaradi primesi kljub temu ostajajo

grudice, je potrebno raztopino potegniti v brizgalko skozi filter (cigaretni filter,

vato ali podobno). Nato uporabnik poišče primerno veno in jo z zaustavitveno cevko

(največkrat z pasom, z vrvico ali s podobnim) stisnejo, da postane bolj nabita in

vidnejša.« (Krek, 1997: 78) Pri dolgotrajnem uživanju oz. vbrizgavanju heroina v žilo

se pojavi problem t. i. »uničenja žil«, kjer uporabniki (narkomani) v svojem telesu ne

najdejo več žile v katero bi vbrizgali heroin, zato si vbrizgavajo heroin tudi v

mišičevje, kar pa je za zdravje izredno škodljiv način, saj pogosto povzroča hudo

gnojenje, pri katerem mišičevje odmre. (Krek, 1997: 78)

Pri uporabnikih tablet, kot so amfetamini ali MDMA oz. ecstasy in ostalih tablet, se

le-te največkrat uživajo peroralno, in sicer tako, da jih splaknemo z vodo ali jih v

vodi raztopimo. Kadar pa uživamo pivnike, kjer zelo izstopa prepovedana droga LSD,

pa pivnik enostavno damo pod jezik in se le-ta stopi v ustih.

13

3 Zakonska ureditev kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog v Republiki Sloveniji

V Republiki Sloveniji je ureditev kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog,

urejena s Kazenskim zakonikom (KZ-1-UPB2), ki v svojem dvajsetem poglavju oz. v

poglavju Kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje v 186. členu opredeljuje

neupravičeno proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi

v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog in v členu 187,

kjer opredeljuje omogočanje uživanja prepovedanih drog ali drugih snovi v športu.

Tako je v 186. členu Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) navedena abstraktna

kazenskopravna dikcija Neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi

drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo

prepovedanih drog, ki se glasi:

»1) Kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj

ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali

posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v

promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali

nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za

izdelavo prepovedanih drog, se kaznuje z zaporom od enega do desetih

let.

2) Kdor prodaja, ponuja na prodaj ali brezplačno deli prepovedano drogo,

ali nedovoljeno snov v športu, ali predhodno sestavino za izdelavo

prepovedanih drog mladoletni osebi, duševno bolni osebi, osebi z začasno

duševno motnjo, hujšo duševno zaostalostjo ali osebi, ki je v postopku

odvajanja od odvisnosti ali rehabilitaciji ali če stori dejanje v vzgojnih

ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v zaporih, v

vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah, ali stori

dejanje iz prvega odstavka javni uslužbenec, duhovnik, zdravnik, socialni

delavec, učitelj ali vzgojitelj in pri tem izkorišča svoj položaj ali kdor za

izvrševanje omenjenega dejanja uporablja mladoletne osebe se kaznuje z

zaporom od treh do petnajst let.

14

3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka storjeno v hudodelski

združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral

mrežo prekupčevalcev ali posrednikov, se kaznuje z zaporom od petih do

petnajstih let.

4) Kdor brez pooblastila izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo

opremo, snovi ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za

izdelavo prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu, se kaznuje z

zaporom od šestih mesecev do petih let.

5) Prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu in sredstva za

njihovo izdelovanje se vzamejo. Prevozna sredstva, uporabljena za

prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu, se odvzamejo, če

imajo za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu posebej

prirejene prostore ali če je njihov lastnih vedel ali bi moral vedeti, da

bodo uporabljena za tak namen.« (KZ-1-UPB2, 2012)

»Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi

drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za

izdelavo prepovedanih drog lahko stori vsakdo. Za to kaznivo dejanje je lahko

odgovorna tako fizična kot tudi pravna oseba. Kaznivo dejanje se lahko stori le

z naklepom.« (Deisinger, 2002: 301)

»V prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) je predvidenih

več alternativnih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino s

prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi

sestavinami, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Prva oblika je

proizvajanje prepovedanih drog, ki pomeni določeno dejavnost storilca, ki vodi

v neposreden proizvod, to je v izdelavo prepovedanih drog ali nedovoljenih

snovi oziroma predhodnih sestavin.« (Deisinger, 2002: 301)

15

»Tako na primer samo sejanje rastline opijskega maka, grmov koke ali

kanabisa še ne pomeni kaznivega dejanja, proizvodnja se začne šele s posegi na

dozoreli rastlini.« (Deisinger, 2002: 301)

»Predelovanje kot izvršitvena oblika pomeni vso nadaljnje delovanje, ki ga ni

moč uvrstiti pod pojem proizvodnje, v praksi pa pomeni oblike prečiščevanja

prepovedanih drog in predelavo enih prepovedanih drog v druge droge.«

(Deisinger, 2002: 301)

»Pod pojem prodaje sodijo vse stopnje pri trgovini, dejanje pa je dokončano s

sporazumom med kupcem in prodajalcem glede blaga in cene, pri čemer ni

potrebno, da bi bilo blago že predano kupcu.« (Deisinger, 2002: 301-302)

»Kaznivo dejanje je lahko podano tudi v obliki ponudbe prepovedane droge,

torej je že sam poskus prodaje določen kot dokončano kaznivo dejanje. Druga

vrsta izvršitvenih dejanj je nakup, hramba ali prenašanje prepovedanih drog s

storilčevim namenom, da jih proda. Prenašanje prepovedanih drog je lahko

opravljeno v naši državi, prek naše države, z izvozom ali uvozom prepovedanih

drog. V prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) je

predvidena tudi splošna oblika neupravičenega dajanja prepovedanih drog ali

prepovedanih substanc v promet, kar storilec lahko stori s podaritvijo,

menjavo prepovedanih drog ali prepovedanih substanc in podobnim.«

(Deisinger, 2002: 302)

»Bistvo izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja je storilčev namen prodaje

prepovedane droge, saj brez tega elementa ni kaznivega dejanja in se posest smatra

in obravnava kot prekršek (namen prodaje se v praksi dokazuje glede na količino,

pakiranje, posest pripomočkov za pakiranje in tehtanje, pisnih zabeležk, več

bankovcev v manjših apoenih in podobno).« (Strokovno navodilo za izvedbo

policijskih nalog v povezavi s prepovedanimi drogami, 2009: 29)

V drugem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1UPB2) gre za t.i.

kvalificirano (hujšo) obliko kaznivega dejanja, kjer se zakonodajalec še posebej

varuje mladoletnike, duševno bolne ljudi, osebe z začasno duševno motnjo, hujšo

duševno zaostalostjo, osebe, ki so v postopku odvajanja od odvisnosti ali v

16

rehabilitaciji in tudi ostreje kaznuje storilce, ki so navedeno kaznivo dejanje storili

nad temi ljudmi. Prav tako se ostreje kaznuje storilce, ki izvršijo tovrstno kaznivo

dejanje v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v

zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah. V drugem

odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) je navedeno tudi t. i. Delictum

proprium, in sicer se javni uslužbenec, duhovnik, zdravnik, socialni delavec, učitelj

ali vzgojitelj, ki pri tem izkoristi svoj položaj ali kdorkoli, ki za izvrševanje

navedenega kaznivega dejanja uporabi mladoletno osebo, kaznuje ostreje (od treh

do petnajstih let zapora).

Iz tretjega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) je razvidno, da je

zakonodajalec dvignil spodnjo mejo kazni zapora, kadar je tovrstno kaznivo dejanje

izvršeno v hudodelski združbi in to kaznuje z kaznijo zapora od petih do petnajstih

let.

V četrtem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) opazimo, da

zakonodajalec mileje (z zaporno kaznijo od šestih mesecev do petih let) kaznuje

osebe oz. storilce, ki izdelujejo, nabavljajo, imajo ali dajejo v uporabo opremo,

snovi ali predhodne sestavine (prekurzorje) in so namenjeni za izdelavo prepovedanih

drog oz. izvršitev kaznivega dejanja Neupravičene proizvodnje in prometa s

prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami

za izdelavo prepovedanih drog.

Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2) v petem odstavku 186. člena govori o tem, da se

prepovedane droge in nedovoljene snovi v športu in sredstva za njihovo izdelovanje

vzamejo. Prevozna sredstva pa se odvzamejo takrat, ko so bila uporabljena za prevoz

in hrambo prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu in imajo posebej

prirejene prostore ali če je njihov lastnik vedel oz. bi moral vedeti, da bodo

uporabljena za tak namen.

Prav tako je v 187. členu Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) navedena abstraktna

kazenskopravna dikcija Omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih

snovi v športu, ki govori:

17

»1) Kdor napelje drugega k uživanju prepovedanih drog ali prepovedanih

doping snovi ali mu jih da, da jih uživa on ali kdo drug, ali kdor da na

razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v

športu ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa prepovedane droge ali

nedovoljene snovi v športu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih

let.

2) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka proti več osebam, proti mladoletni

osebi, duševno bolni osebi, osebi z začasno duševno motnjo, hujšo duševno

zaostalostjo ali osebi, ki je v postopku odvajanja od odvisnosti ali

rehabilitacije ali če stori dejanje v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v

njihovi neposredni bližini, v zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na

javnih prireditvah, ali stori dejanje iz prvega odstavka javni uslužbenec,

duhovnik, zdravnik, socialni delavec, učitelj ali vzgojitelj in pri tem izkorišča

svoj položaj, se kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let.

3) Prepovedane droge, nedovoljene snovi v športu in pripomočki za njihovo

uživanje se vzamejo.

4) Dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena ni protipravno, če

storilec ravna po programu zdravljenja odvisnosti ali nadzorovane uporabe

droge, ki je v skladu z zakonom potrjen in se izvaja v okviru ali pod nadzorom

javnega zdravstva.« (KZ-1-UPB2, 2012)

Tako v 187. členu Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) zakonodajalec poudari še ostale

primere, kot so nudenje prostorov za uživanje prepovedanih drog oz. nedovoljenih

snovi v športu in napeljevanje k uživanju prepovedanih drog ali doping snovi, kar ni

navedel v prejšnjem oz. 186. členu.

Pri tem opazimo, da zakonodajalec v Republiki Sloveniji v materialnem predpisu oz.

Kazenskem zakoniku (KZ-1-UPB2) zelo resno inkriminira prepovedane droge in za to

vrsto kaznivih dejanj predpisuje tudi visoke zaporne kazni. Pristojnost zaznavanja

elementov kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog zakonodajalec nalaga v prvi

vrsti policistom in kriminalistom ter državnim tožilcem, preiskovalnim sodnikom …

18

4 Policijsko pridržanje in opredelitev pojmov »razlogi za sum«, »utemeljeni razlogi za sum« in »utemeljen sum«

Da bi policisti in kriminalisti uspešno zbrali dokaze in obvestila o zaznanih elementih

kaznivih dejanj imajo med policijskimi pooblastili ob izpolnjevanju zakonsko

določenih pogojev pravico in dolžnost odrediti t. i. policijsko pridržanje, ki je

določeno v 157. členu ZKP, ki govori:

»1) Policisti smejo nekomu vzeti prostost, če je podan katerikoli od razlogov

za pripor iz prvega odstavka 201. člena ali prvega odstavka 432. člena tega

zakona, vendar ga morajo brez odlašanja privesti pristojnemu

preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi sporoči policist preiskovalnemu sodniku,

zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost. Preiskovalnemu sodniku

se ob privedbi izroči tudi kopija kazenske ovadbe z zapisnikom o zaslišanju

osumljenca in drugimi prilogami, razen uradnih zaznamkov o obvestilih, ki jih

je policija zbrala od osumljenca, preden mu je bil dan pouk, po četrtem

odstavku 148. člena tega zakona. Te uradne zaznamke pošlje policija skupaj z

ovadbo državnemu tožilcu.

2) Policisti smejo izjemoma nekomu vzeti prostost in ga pridržati, če so

podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se

storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi

ugotavljanja istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja obvestil in dokaznih

predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogi iz 1. in 3.

točke prvega odstavka 201. člena tega zakona in 1. in 2. točke prvega

odstavka 432. člena tega zakona, v primeru iz 2. točke prvega odstavka 201.

člena tega zakona pa le, če je opravičena bojazen, da bo ta oseba uničila

sledove kaznivega dejanja.

3) Oseba, ki ji je bila odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mora biti kot

osumljenec takoj poučena po določilih prvega odstavka 4. člena ter 4.

odstavka 148. člena tega zakona. Če je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost,

tuj državljan, se jo obvesti, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o

odvzemu prostosti obvestiti tudi konzulat njene države.

19

4) Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, policija odloži njegovo

zaslišanje kot tudi opravo drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih

bilo nevarno odlašati, do prihoda zagovornika, vendar najdlje za dve uri od

tedaj, ko je bila osumljencu dana možnost, da obvesti zagovornika. Na

zahtevo osumljenca mu mora policija pomagati, da si lahko vzame

zagovornika. Zaslišanje osumljenca se opravi v navzočnosti zagovornika po

določbah 148.a člena tega zakona. Če osumljenec izjavi, da si zagovornika ne

bo vzel, ali če izbrani zagovornik ne pride v roku dveh ur, ravna policija po

šestem odstavku 148. člena tega zakona.

5) Pridržanje po drugem odstavku tega člena lahko traja največ

oseminštirideset ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo

izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena. Če

pridržane osebe, ki je na misiji v tujini, zaradi oddaljenosti ali drugih

izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k

preiskovalnemu sodniku, ki je pristojen po prvem odstavku 29. člena tega

zakona, se o tem takoj obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost in državnega

tožilca, ob privedbi pa je potrebno pisno obrazložiti zamudo.

6) Če pridržanje po drugem odstavku tega člena traja več kot šest ur, mora

policist takoj v pisni obliki z odločbo obvestiti osebo, ki ji je odvzeta prostost,

o razlogih za odvzem prostosti.

7) Oseba, ki ji je vzeta prostost ima, dokler traja pridržanje, pravico do

pritožbe zoper odločbo iz predhodnega odstavka tega člena. Pritožba ne

zadrži ukrepa odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega

sodišča (šesti odstavek 25. člena) v oseminštiridesetih urah.

8) O vsakem odvzemu prostosti policija takoj obvesti državnega tožilca, ki ji

lahko da navodila glede nadaljnjih ukrepov (160. a člen). Policija je dolžna

ravnati po teh navodilih.« (ZKP-UPB8, 2012).

Iz II. odstavka navedenega člena je torej razvidno, da lahko policisti v času trajanja

predkazenskega postopka nekomu izjemoma odvzamejo prostost in zoper njega

odredijo pridržanje, pri čemer je potrebno upoštevati, da morajo biti, kot smo že iz

same dikcije razbrali, »kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) utemeljeni razlogi za

sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti;

(2) pridržanje mora biti potrebno iz vsaj enega od naslednjih razlogov: (a)

20

ugotavljanje istovetnosti, (b) preverjanja alibija ali (c) zbiranje obvestil in dokaznih

predmetov o tem kaznivem dejanju; in (3) podan mora biti še vsaj eden od pripornih

razlogov: begosumnost, ponovitvena nevarnost ali koluzijska nevarnost.« (Brvar et

al., 2007: 47)

Prvi pogoj je torej »utemeljen razlog za sum« ki mora biti kumulativno podan z

ostalima dvema razlogoma, ki sta navedena. V preteklosti je ZKP, določal tudi nižji

standard oz. zgolj »razloge za sum«, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ob

upoštevanju ostalih prej navedenih pogojev. Takrat je zakonodajalec določil, da za

pridržanje v skladu z določili ZKP zadostuje »že najmanjša stopnja suma, ki je

istočasno tudi podlaga za dejavnosti policije ob ugotovitvi, da je bilo storjeno

uradno pregonljivo kaznivo dejanje.« (Žaberl, 2006: 129)

Za lažje razlikovanje dokaznih standardov, kot so »razlogi za sum«, »utemeljeni

razlogi za sum« ter »utemeljen sum«, velja navedene termine oz. dokazne standarde

tudi podrobno opisati in obrazložiti, saj gre za »abstraktne pojme, ki označujejo

manjše ali večje stopnje verjetnosti.« (Brvar et al., 2007: 24)

4.1 Razlogi za sum

Dokazni standard »razlog za sum« je v preteklosti veljal za standard na katerem je

policija delovala v predkazenskem postopku in na podlagi katerega je tudi

osumljencem odvzemala prostost in odrejala pridržanje po določilih ZKP. Gre torej

za najnižji standard oz. predstavlja tisto verjetnost, ki se zahteva za začetek

predkazenskega postopka. »Da obstajajo razlogi za sum, ni potrebno, da je sum

individualiziran oz. da se nanaša na določeno osebo, pač pa zadošča, če se nanaša na

določeno kaznivo ravnanje, ki ga v tej fazi postopka še ni potrebno (in včasih še ni

mogoče) natančno in dokončno pravno kvalificirati.« (Brvar et al., 2007: 26) Vsa

opravila oz. ukrepe, ki jih policija v predkazenskem postopku izvaja na podlagi

navedenega dokaznega standarda, se logično nanašajo na vse osebe, ki bi utegnile

prispevati k razrešitvi kaznivega dejanja, in navedena opravila oz. ukrepi nikakor niso

namenjeni obtoževanju določene osebe ali dokazovanju njene krivde. V tej fazi

policisti oz. kriminalisti skušajo ugotoviti kdo bi lahko bil storilec oz. se oblikuje zgolj

hipoteza, kako je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo ga je storil. Tako imajo

policisti oz. kriminalisti pravico in dolžnost ob obstoju oz. ob podanih razlogih za

21

sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ob pogoju, da se navedene kaznivo

dejanje preganja po uradni dolžnosti, izvesti vse ukrepe, ki so določeni v 148. členu

ZKP. Ker pa je naveden dokazni standard v preteklosti omogočal policistom tudi

hujše posege v človekove pravice, natančneje v osebno svobodo domnevnega

storilca, kot je na primer policijsko pridržanje, se je med pravnimi strokovnjaki

pričelo zastavljati vprašanje »ali je dovolj, da so podani zgolj razlogi za sum, oz. da

je, ne glede na to, da ustava omenja utemeljen sum šele v sobesedilu 20. člena,

jasno, da morajo biti prvine utemeljenega suma podane že pred odvzemom prostosti

in ne šele s podaljšanjem tega odvzema v obliki pripora.« (Horvat, 2004: 356)

4.2 Utemeljeni razlogi za sum

Pri pregledu ZKP lahko ugotovimo, da naveden dokazni standard predstavlja veliko

večjo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje, ki se

preganja po uradni dolžnosti. Naveden dokazni standard »je določen za nekatere

najgloblje posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se izvajajo v

predkazenskem postopku.« (Brvar, et al. 2007: 36) Tukaj velja omeniti, da morajo

policisti in kriminalisti za preiskovalna dejanja, ki jih največkrat opravljajo oz.

izvajajo v predkazenskem postopku, kot so hišna in osebna preiskava ter odrejanje

policijskega pridržanja po II. odstavku 157. člena ZKP, zadostiti najprej dokaznemu

standardu utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se

preganja po uradni dolžnosti in nato slediti ostalim pogojem, ki so potrebni za

izvedbo posameznega ukrepa ali preiskovalnega dejanja. Pri tem je potrebno

poudariti, da je »Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 333/2005 z 3. 11. 2005, zapisalo,

da morajo biti razlogi, ki utemeljujejo utemeljene razloge za sum, podani v času

odreditve hišne preiskave. Teh ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi,

pridobljenimi s hišno preiskavo. Utemeljeni razlogi za sum morajo torej biti

predhodni, tako kot to velja za utemeljen sum.« (Brvar et. al. 2007: 54) Glede na

naveden zapis v sodbi lahko tudi sklepamo, da bi lahko tudi pri odrejanju policijskega

pridržanja veljala enaka razlaga. Naveden »dokazni standard »utemeljeni razlogi za

sum« se pogosto nanaša na tri različne situacije: (1) kazenski postopek oz.

preganjanje kaznivih dejanj (post delictum); (2) preprečevanje kaznivih dejanj (ante

delictum); (3) obveščevalna dejavnost (priprava oz. organizacija še neizvršenega

kaznivega dejanja).« (Brvar et al. 2007:50) Pri razlaganju dokaznega standarda

utemeljenih razlogov za sum je potrebno poudariti, da so »utemeljeni razlogi za

22

sum«, v shemi dokaznih standardov umeščeni med »razloge za sum«, ki po ustaljeni

ustavnosodni presoji ne zadoščajo za invazivne posege v človekove pravice, in

»utemeljen sum«, ki je neprimeren zaradi sistematike našega kazenskega postopka.

Ker pa so utemeljeni razlogi za sum podlaga za izjemno globoke posege v človekove

pravice, mora biti ta kompromisni dokazni standard po kakovosti in količini suma

bližji »utemeljenemu sumu« kot pa »razlogom za sum«.« (Brvar et al., 2007: 52)

4.3 Utemeljen sum

Dokazni standard »utemeljen sum« predstavlja najvišjo stopnjo suma, na podlagi

katerega policisti in kriminalisti k državnemu tožilcu pošljejo kazensko ovadbo oz. se

naveden dokazni standard uporablja tudi za uvedbo sodne preiskave. Gre za t. i.

zaključek predkazenskega postopka. Utemeljen sum se utemeljuje na podlagi zbranih

obvestil in dokazov, ki so bili pridobljeni v času trajanja predkazenskega postopka.

Če se vrnemo na samo policijsko pridržanje lahko ugotovimo, da je sam namen

policijskega pridržanja odkrivanje oz. preiskovanje kaznivega dejanja in se izvaja v

predkazenskem postopku. »Ker veljajo utemeljeni razlogi za sum za standard, ki je

nižji od utemeljenega suma, je policija tako upravičena posamezniku odvzeti osebno

svobodo, še preden so izpolnjeni pogoji za njegovo aretacijo in pripor.« (Brvar et al.,

2007: 48) V času trajanja policijskega pridržanja policija zbira obvestila in dokazne

predmete s katerimi bo utemeljene razloge za sum podkrepila v utemeljen sum in bo

zoper osebo pri državnem tožilcu in nato na sodišču uveden nadaljnji kazenski

postopek. Ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 333/2005 z 3. 11. 2005 in

ob razlagi dokaznih standardov, lahko ugotovimo, da pri preiskovanju kaznivih dejanj

s področja prepovedanih drog ter obravnavi storilcev navedenih kaznivih dejanj oz.

odrejanju policijskega pridržanja po določilih ZKP mora biti nesporno potrjen

utemeljen razlog za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki se pa potrdi v prvi

vrsti s tem, ko s preliminarnim testom oz. analizo snovi potrdimo vrsto prepovedane

droge oz. nedovoljene snovi v športu.

Kadar policist ali kriminalist v policijskem postopku, ki je lahko postopek

ugotavljanja identitete, policijski postopek v cestnem prometu, ob izvajanju mejne

kontrole ipd. pri osebi opazi neznano praškasto oz. grudasto ali rastlinsko snov, za

katero sumi, da bi lahko bila prepovedana droga ali mu takšno snov v policijskem

23

postopku oseba izroči, policist oz. kriminalist takšno snov proti potrdilu ali zapisniku

o zasegu zaseže in zavaruje v vrečko za zavarovani material. Tukaj velja poudariti,

da se posest manjše količine snovi, za katero se ugotovi, da je prepovedana droga in

je bila namenjena za lastno uporabo obravnava kot prekršek, ki je opredeljen v

Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), za kar je

predpisana globa in stranska sankcija zaseg prepovedane droge. Tako lahko policisti

oz. kriminalisti v večini primerov na kraju ocenijo ali se bo postopek vodil kot kaznivo

dejanje ali prekršek.

Kadar policist oz. kriminalist ob samem postopku zasega snovi ugotovi še ostale

okoliščine, ki so opredeljene v II. odstavku 157. člena ZKP, zoper osebo odredi

policijsko pridržanje. Pri tem velja omeniti, da se ob zasegu snovi ugotovijo

navedene okoliščine, ki nakazujejo na obstoj kaznivega dejanja, vendar mora za

dokončen obstoj kaznivega dejanja biti nesporno potrjeno, da gre za prepovedano

drogo. Zasežena snov se pošlje v Nacionalni forenzični laboratorij Generalne

policijske uprave (NFL GPU), kjer se opravi analiza snovi ali na Oddelek

kriminalistične tehnike Policijske uprave (OKT PU), kjer se navedena snov testira s

preliminarnim testom na prepovedane droge. Z analizo snovi oz. preliminarnim

testom se ugotovi, da je zasežena snov prepovedana droga in pri obstoju okoliščin, ki

so ob zasegu snovi nakazovale, da bi lahko oseba storila kaznivo dejanje s področja

prepovedanih drog postane sum oz. domneva, utemeljen razlog za sum, da je bilo

storjeno kaznivo dejanje. Ker gre pri odvzemu prostosti za enega izmed najglobljih

posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot smo že omenili na začetku,

je sam zakonodajalec izbral visok dokazni standard utemeljeni razlogi za sum.

Seveda se z analizo snovi oz. preliminarnim testom lahko ugotovi, da zasežena snov

ni prepovedana, takrat pa po našem mnenju ni podanih utemeljenih razlogov za sum,

da je bilo storjeno kaznivo dejanje s področja prepovedanih drog, četudi bi oseba ob

zasegu posedovala še npr. pripomočke, ki se uporabljajo pri prodaji prepovedanih

drog (elektronska tehnica, PVC vrečke, zavitki ALU folije, denar v manjših apoenih

…), saj ni izpolnjenega osnovnega pogoja, t. j. prepovedana droga.

24

5 Zavarovanje prepovedanih drog in nadaljnje ravnanje z zaseženimi drogami

Policisti in kriminalisti, ki odkrivajo oz. se ukvarjajo s preiskovanjem kaznivih dejanj

in prekrškov s področja prepovedanih drog morajo biti zelo dobro seznanjeni s

postopkom zavarovanja snovi, za katere obstaja sum, da gre za prepovedano drogo,

kar je natančno predpisano v Navodilih o odvzemu in zavarovanju prepovedanih drog.

Prav tako bi morali navedene postopke poznati tudi policisti, ki opravljajo druge

policijske naloge, kot so opazovalna služba, mejna kontrola, kontrola in nadzor

cestnega prometna, vzdrževanje javnega reda in miru ….

Pri samem zavarovanju zasežene snovi, za katero obstaja sum, da je prepovedana

droga, mora policist oz. kriminalist na kraju zasega, na podlagi vonja, izgleda,

agregatnega stanja snovi ipd. značilnosti ločiti, ali gre za:

- snov rastlinskega izvora;

- snov kemičnega izvora;

- mešano snov rastlinskega in kemičnega izvora.

Glede na navedeno osnovo se policist oz. kriminalist odloči za predpisano embalažo,

v katero bo zasežen material zavaroval.

5.1 Vrste in izbor embalaž glede na vrsto zasežene snovi

Preden opišemo izbor embalaže in postopek zavarovanja zasežene snovi, je potrebno

omeniti nekaj osnovnih pojmov za lažje ločevanje embalaž. Po Navodilu o odvzemu

in zavarovanju prepovedanih drog se embalaže ločijo na originalno, osnovno in

varnostno embalažo.

Originalna ali izvirna embalaža je tista, v kateri so policisti oz. kriminalisti odvzeli

oz. zasegli vzorec (npr. ALU folija z praškasto snovjo, ovitek škatlice cigaret, ipd.).

25

Osnovna embalaža »je komercialno dosegljiva embalaža (vrečke iz različnih

materialov, plastenke, stekleničke, škatle, naveden lepilni trak,…), ki je v prosti

prodaji in je brez posebnih oznak oz. varnostnih elementov. Z uporabo osnovne

embalaže se prepreči raztresanje oz. iztekanje vzorcev in tudi medsebojno

pomešanje (kontanimacija) snovi različnih vzorcev.« (Navodilo o odvzemu in

zavarovanju prepovedanih drog, 2012:5)

Varnostna embalaža je embalaža s katero »se preprečiti nepooblaščene posege v

zaseženi material, hkrati pa se zagotovi tudi nadzor nad rokovanjem z materialom.

Varnostna embalaža je pripravljena posebej za potrebe policije in ni v prosti

prodaji.« (Navodilo o odvzemu in zavarovanju prepovedanih drog, 2012:5) Navedena

embalaža in oprema so:

- »papirnate in plastične vrečke za napisom »ZAVAROVANI MATERIAL« z

elementi zaščite in enoličnimi identifikacijskimi številkami ter z natisnjenim

obrazcem za zapis predpisanih podatkov;

- varnostni trak z napisom »ZAVAROVANI MATERIAL«;

- nalepke za napisom »ZAVAROVANI MATERIAL« z identifikacijskimi številkami

ter z natisnjenim obrazcem za zapis predpisanih podatkov in

- kartonske škatle standardiziranih dimenzij.« (Navodilo o odvzemu in

zavarovanju prepovedanih drog, 2012:6)

Kadar policist oz. kriminalist v postopku osebi zaseže rastlinsko snov, za katero

obstaja sum, da gre za prepovedano drogo npr. konopljo-rastlino, bolj znano pod

imenom marihuana, konopljo-smolo, bolj znano pod imenom hašiš, hašiševo olje,

psilocibilne gobice …, tako snov skupaj z njeno originalno embalažo (zavitek ALU

folije, prozoren PVC ovitek škatlice cigaret, zavitek papirja …) zapakira v papirnato

osnovno embalažo ter nato vstavi v papirnato vrečko za zavarovani material, ki jo po

tem, ko jo zalepi tudi izpolni in jo še dodatno zavaruje z varnostnim trakom z

napisom »ZAVAROVANI MATERIAL« kamor se tudi podpiše in napiše datum

zavarovanja snovi. Na enak način policist oz. kriminalist postopa, kadar pri osebi

zaseže več različnih snovi (tako rastlinskih, kot kemičnih), za razliko od tega, da

26

kemično snov pred tem zavaruje v PVC osnovno vrečko, rastlinsko snov pa v papirnato

osnovno vrečko. Nato oboje vstavi v papirnato vrečko za zavarovani material in jo

zavaruje.

Kadar je zasežena snov izključno kemijskega izvora (praškasta snov bele, rjave

barve, tablete …) in obstaja sum, da gre za prepovedano drogo kokain, heroin,

amfetamin, MDMA, ipd. se taka snov zavaruje najprej v osnovno PVC vrečko, nato pa

se tako zapakirana snov vstavi in zapakira v PVC vrečko za zavarovani material.

Pri tem velja izpostaviti izjemo, in sicer kadar se na zaseženi snovi, ne glede na izvor

(rastlinska ali kemična snov) opravlja tudi preiskave odvzema in zavarovanja vzorcev

DNA, se taka snov zavaruje v papirnato osnovno vrečko ter nato v papirnato vrečko za

zavarovani material.

Pri tem je potrebno poudariti, da se zasežena snov, takoj na kraju oz. v prisotnosti

osebe oz. preiskovanca zavaruje v vrečko za zavarovani material.

5.2 Preliminarni test oz. analiza zasežene snovi

Ustrezno zavarovana snov oz. snov zavarovana v skladu z Navodili o odvzemu in

zavarovanju prepovedanih drog, se nato pošlje na krajevno pristojni OKT SKP PU,

kjer kriminalistični tehniki opravijo preliminarni test na prepovedane droge ter

precizno tehtanje zasežena snovi ter o tem sestavijo poročilo o kriminalistično

tehničnih ugotovitvah, na podlagi katerega se vodi nadaljnji postopek pri pristojnem

prekrškovnem organu oz. na Okrajnem sodišču na Oddelku za prekrške, kadar je

preiskovanec mladoletnik.

Kadar v postopku obstaja sum, da se bo z analizo ugotovilo, da gre za prepovedano

drogo, in bo tak sum prešel v dokazni standard »utemeljeni razlogi za sum«, da je

bilo storjeno kaznivo dejanje, se zavarovana snov vedno, ne glede na vrsto in količino

zasežene snovi, pošlje na analizo v NFL GPU. Preiskovalci navedenega laboratorija

testirajo zaseženo snov in jo precizno stehtajo ter o tem sestavijo poročilo o analizi,

na podlagi katere se vodi nadaljnji kazenski postopek.

27

Pomembna izjema, ki je tudi opredeljena v Navodilu o odvzemu in zavarovanju

prepovedanih drog je ta, da kadar se »vzorcev v NFL ne more pravočasno dostaviti,

ali kadar se presodi, da iz kakršnih drugih razlogov policist oz. kriminalist, ki vodi

zadevo potrebuje hitro preliminarno potrditev, vzorce v najkrajšem možnem času

dostavi na pristojni OKT SKP PU, kjer dobo izvedli preliminarni test in podali

poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah.« (Navodilo o odvzemu in

zavarovanju prepovedanih drog, 2012:25) Navedeno poročilo je zadostna potrditev

dokaznega standarda »utemeljeni razlogi za sum«, ob upoštevanju še drugih okoliščin

npr. način pakiranja, število zavitkov, količina prepovedane droge, identifikacija

kupca …, ki naveden dokazni standard zgolj še podkrepijo. Na podlagi navedenega

poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, ki je osnova za potrditev

omenjenega dokaznega standarda policist oz. kriminalist zoper osebo odredi

pridržanje na podlagi II. odstavka 157. člena ZKP. Nato se tako zasežena snov s strani

kriminalističnih tehnikov pošlje na nadaljnjo analizo v NFL GPU, kjer se opravi

ponovna analiza in precizno tehtanje zasežene snovi. O rezultatih analize policisti oz.

kriminalisti naknadno obveščajo pristojno Okrožno državno tožilstvo s poročilom v

dopolnitev kazenske ovadbe.

Pri tem velja omeniti, da policisti oz. kriminalisti, ki preiskujejo kazniva dejanja s

področja prepovedanih drog oz. so opravili zaseg prepovedane droge, na kraju zasega

ne morejo in ne smejo sami opravljati preliminarnih testov, saj za to vrsto postopka

niso ustrezno usposobljeni, niti nimajo ustrezne tehnične opreme za to vrsto

postopkov. Čas od zasega snovi, za katero obstaja sum, da je prepovedana droga do

končne analize snovi oz. do končanega preliminarnega testa pa lahko v določenih

primerih traja tudi do 6. ur, odvisno od zasedenosti kriminalističnih tehnikov.

28

6 Začasna omejitev gibanja in policijsko pooblastilo vabljenje

Glede na vse ugotovljeno in zapisano se pojavljata naslednji vprašanji. Ali osebi takoj

na kraju zasega snovi, za katero obstaja zgolj sum oz. domneva, da je storila kaznivo

dejanje s področja prepovedanih drog, odvzeti prostost po določilih ZKP oz. kakšno

policijsko pooblastilo uporabi policist oz. kriminalist, v času od zasega snovi, do

potrditve, da je zasežena snov prepovedana droga, da ne prekinemo stika z osebo oz.

da zagotovimo njeno konstantno navzočnost za izvajanje nadaljnjih policijskih

pooblastil (odvzema prostosti in pridržanja)? Pri tem velja omeniti, da je čas od

zasega snovi, do konca analize snovi lahko tudi več ur, odvisno od zasedenosti

preiskovalcev oz. oddaljenosti sedeža OKT SKP PU oz. sedeža NFL GPU.

Odgovor na prvo vprašanje je do sedaj že ugotovljen, in sicer policist oz. kriminalist,

lahko odvzame osebi prostost po določilih ZKP po opravljeni analizi zasežene snovi.

Od zasega snovi do konca opravljene analize osebi še ni odvzeta prostost po določilih

ZKP, vendar se oseba ne more svobodno gibati, saj je potrebno preveriti okoliščine, v

zvezi utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. Tukaj velja upoštevati

policijsko pooblastilo, določeno v 56. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije

(ZNPPol), v katerem je zapisano:

»(1) Osebi, ki je v policijskem postopku, je gibanje začasno omejeno, če se

dejansko ne more svobodno gibati zaradi izvedbe določenega policijskega

pooblastila ali drugega uradnega dejanja. Ta omejitev sme trajati le nujno

potreben čas za izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega

dejanja.

(2) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za privedbo na podlagi:

- naloga pristojnega organa,

- zakona, ki ureja kazenski postopek, razen če gre za odvzem prostosti, in

- zakona, ki ureja postopek o prekrških.

(3) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za zadržanje na podlagi:

29

- zakona, ki ureja kazenski postopek in

- zakona, ki ureja nadzor državne meje.

(4) Policisti smejo izprazniti območje, prostor ali objekt in okoliš,

prepovedati dostop, ga pregledati, začasno omejiti gibanje v njegovi bližini

in določiti smer gibanja do izvedbe policijske naloge, če:

- obstaja verjetnost, da bo na določenem območju, prostoru ali v določenem

objektu in okolišu prišlo do velike nevarnosti,

- je na določenem območju, prostoru ali v določenem objektu in okolišu prišlo

do velike nevarnosti,

- je to potrebno za zagotavljanje varnosti določenih oseb, prostorov,

objektov in okolišev objektov,

- je to nujno, da se prime iskana oseba,

- je treba opraviti ogled kraja dejanja.

(5) Območje, kjer velja začasna omejitev gibanja, policisti lahko označijo s

trakovi ali zaščitijo z ograjami ali drugimi sredstvi.

(6) Policijsko pooblastilo iz četrtega odstavka tega člena smejo policisti v

tujem stanovanju in drugih prostorih izvesti le, če so izpolnjeni pogoji iz 53.

Člena tega zakona.

(7) Ko posebni primeri začasne omejitve gibanja po tem zakonu se štejejo:

- privedba na podlagi tega zakona,

- prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi,

- prepoved udeležbe na športih prireditvah in

- prekinitev potovanja.

(8) Ob začasni omejitvi gibanja policisti osebo seznanijo z razlogi začasne

omejitve gibanja, v zakonsko določenih primerih pa tudi z drugimi pravicami.

30

(9) Zoper osebo, ki ne upošteva začasne omejitve gibanja, smejo policisti

uporabiti druga policijska pooblastila.

(10) V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena sme čas začasne

omejitve gibanja trajati največ šest ur.

(11) Na njeno zahtevo mora policist osebi, ki ji je bilo začasno omejeno

gibanje za več kot eno uro, izdati potrdilo z navedbo časa začetka in konca

začasne omejitve gibanja ter navesti, kateri policijski postopek je bil

izveden.« (ZNPPol, 2013: 36)

Iz navedenega člena lahko razberemo, da se čas do zasega snovi do opravljene

analize, ki seveda ne sme biti daljši od šestih ur, šteje kot nujno potreben čas za

izvedbo policijskega postopka, v katerem se potrdi ali zavrže, da je zasežena snov

prepovedana droga ali ne. Pri tem velja opozoriti, da se po tem, ko se potrdijo

utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje s področja

prepovedanih drog, zoper osebo odredi policijsko pridržanje, in se »čas trajanja

policijskega postopka do odreditve pridržanja všteje v čas trajanja pridržanja.«

(ZNPPol, 2013: 45)

Pri tem je seveda potrebo omeniti, da se začasna omejitev gibanja osebe v

policijskem postopku izjava na samem kraju izvedbe policijskega postopka, t. j. na

kraju kjer je bila osebi zasežena snov.

Ker se analiza zasežene snovi opravlja v policijskih prostorih in se v praksi zelo redko

opravi na samem kraju, prav tako se poročilo o analizi napiše v policijskih prostorih,

se v navedenih primerih policisti in kriminalisti velikokrat poslužujejo policijskega

pooblastila vabljenje, ki je zapisano v 35. členu ZNPPol, in govori:

» (1) Policisti smejo vabiti v uradne prostore osebo:

- ki bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog;

- katere navzočnost je nujno potrebna za izvedbo drugega policijskega

pooblastila, določenega s tem ali z drugim zakonom.

(2) Policisti smejo osebo vabiti, pisno, neposredno ustno, po telefonu ali

elektronski poti.

31

(3) Osebe, ki policiji niso znane, se lahko vabijo z javnim naznanilom.

(4) Vabilo mora vsebovati kraj, čas in razlog vabljenja.

(5) Osebo smejo policisti prisilno privesti le v primeru iz druge alineje prvega

odstavka tega člena, če se vabilu ni odzvala niti izostanka ni opravičila, v

pisnem vabilu pa je bila opozorjena na možnost prisilne privedbe.

(6) Zaradi vabljenja oseba ne sme imeti nepotrebnih težav pri opravljanju

svojega rednega dela.

(7) Vabljeni osebi se na njeno zahtevo povrnejo stroški za potovanje z

najcenejšim javnim prevoznim sredstvom od dejanskega prebivališča do

kraja, kamor je vabljena, in nazaj.

(8) Način povrnitve potnih stroškov vabljeni osebi podrobneje predpiše

minister.« (ZNPPol, 2013: 23)

Pri tem policisti povabijo osebo, ki ji je bila zasežena snov, za katero obstaja

domneva, da gre za prepovedano drogo, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 35.

člena ZNPPol, saj je njena navzočnost v primeru potrditve utemeljenega razloga za

sum storitve kaznivega dejanja potrebna. Tukaj se pojavi vprašanje kako ukrepati, če

oseba ne želi v policijske prostore. Ali zoper njo uporabiti prisilna sredstva? Policist

oz. kriminalist na kraju osebo povabi v policijske prostore saj je prisotnost osebe

»nujno potrebna za izvedbo drugega policijskega pooblastila, določenega s tem ali z

drugim zakonom.« (ZNPPol, 2013: 23) Pri tem pa osebo tudi pouči o možnosti prisilne

privedbe v kolikor se vabilu ne bo odzvala.

Osebi tako ni odvzeta prostost, vendar ji je omejena svoboda gibanja, ki pa je nujen

ukrep, za zagotovitev uspešnega predkazenskega in nato nadaljnjega kazenskega

postopka. Takoj, ko je preliminarni test oz. analiza opravljena in se potrdi, da gre za

prepovedano drogo, se pa osebi na podlagi II. odstavka 157. člena ZKP, odvzame

prostost in zoper njo odredi policijsko pridržanje. V samem postopku seveda za osebo

oz. preiskovanca ne predstavlja bistvene razlike, ukrep iz 56. člena ZNPPol, kot

policijsko pridržanje po določilih ZKP, saj je osebi v vsakem primeru svoboda gibanja

omejena in v obeh primerih se je oseba dolžna ravnati po policistovih oz.

kriminalistovih zakonitih navodilih ter jih tudi upoštevati. Velja pa poudariti, da se

32

navedena policijska pooblastila razlikujeta v intenziteti posega v človekove pravice in

temeljne svoboščine ter v samem namenu.

Prav tako je potrebno poudariti, da je pri uporabi vseh policijskih pooblastil potrebno

upoštevati osnovna načela za uporabo policijskih pooblastil, in sicer načelo enake

obravnave, načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih

človekovih pravic in temeljnih svoboščin, načelo zakonitosti, sorazmernosti,

strokovnosti in intergritete, imunitete, ki so določena v ZNPPol in drugih zakonih.

33

7 Zaključek

7.1 Verifikacija hipoteze

Z analizo podatkov lahko potrdimo uvodoma zastavljeno hipotezo, ki se glasi:

»Zasežena snov, ki ni bila analizirana na prepovedano drogo in za katero obstaja

zgolj domneva oz. sum, da je prepovedana droga, ne zadostuje dokaznemu standardu

»utemeljeni razlogi za sum« in zato osebi, ki ji je bila ta snov zasežena ni mogoče

odvzeti prostosti in zoper njo odrediti pridržanja po določilih ZKP.«

Zakonodaja namreč določa, da moramo biti pri posegih v človekove pravice in

temeljne svoboščine dosledni in upoštevati osnovna načela za opravljanje policijskih

pooblastil, in sicer, da je na tehtnici človekovih pravic in temeljnih svoboščin in

policijskih pooblastil potrebno le-te gledati ožje, človekove pravice pa širše. Tako je

potrebno biti v vsaki fazi policijskega postopka temeljit in imeti za to dejanje

zakonsko osnovo ter dejanje oz. policijsko pooblastilo izvršiti izključno in samo na

podlagi in na način, kot to določa zakon.

7.2 Sklep

Policisti in kriminalisti pri opravljanju policijskih nalog vselej posegajo v človekove

pravice in temeljne svoboščine. Ti posegi so, glede na naravo in vrsto policijske

naloge lahko bolj ali manj globlji, kar pomeni večje ali manjše posledice, ki

nastanejo pri vsakem izvedenem policijskem pooblastilu. Za policista, kriminalista

ter državo, v imenu katere se policijska pooblastila izvajajo, je pomembno, da je

uporaba policijskih pooblastil, ne glede na vrsto policijskega pooblastila, vedno v

širokem objemu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v ožjem objemu

zakonsko predpisanih policijskih pooblastil. Navedeno pa lahko policist in kriminalist

upošteva in doseže le z dobrim poznavanjem Ustave Republike Slovenije, zakonov in

podzakonskih predpisov. »Določila o omejitvi svobode gibanja morajo biti skladna

tudi v pogledu mednarodnopravnega vidika varstva osebnih svoboščin in pravic.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa

minimalne zahteve in pogoje za omejevanje človekove svobode.« (Žaberl, 2006: 125)

34

V Republiki Slovenije poznamo več vrst policijskega pridržanja. Pogoji za izvajanje

oz. odreditev policijskega pridržanja so posebej določeni v zakonu, ki ureja

posamezno vrsto policijskega pridržanja, kjer je določen tudi čas trajanja pridržanja.

Dokazni standard »utemeljeni razlogi za sum« je standard kateremu morajo policisti

oz. kriminalisti zadostiti, kadar se zoper osebe odrejajo pridržanja na podlagi določil

II. odstavka 157. člena ZKP. V okviru obravnave oseb oz. osumljencev kaznivih dejanj

s področja prepovedanih drog, se je v okviru novo sprejete zakonodaje (ZNPPol)

natančneje določil in pravno uredil nujno potreben čas policijskega postopek oz. t. i.

začasna omejitev gibanja, v katerem lahko policisti in kriminalisti opravijo potrebno

analizo snovi oz. preliminarni test na prepovedane droge ter nato nadaljujejo z

opravili v nadaljnjem predkazenskem postopku, kot so odreditev policijskega

pridržanja, opravljanje hišne in/ali osebne preiskave …

Po našem mnenju, bi z vidika ekonomičnosti postopka, bilo konstruktivno usposobiti

policiste in kriminaliste, predvsem tiste, ki se največ ukvarjajo z odkrivanjem in

preiskovanjem primarne kriminalitete oz. kriminalitete s področja prepovedanih

drog, ki bi lahko dejansko na kraju v policijskem postopku opravili preliminarni test

na prepovedane droge ter dejansko v zelo kratkem času potrdili oz. ovrgli dokazni

standard »utemeljeni razlogi za sum«.

35

8 Uporabljeni viri

Brvar et al., (2007). Policija, državni tožilci in uspešnost preiskovanja kaznivih

dejanj. Ljubljana: Pravna fakulteta; Inštitut za kriminologijo.

Deinsinger, M. (2002). Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del. Ljubljana: GV

založba.

Dvoršak, A. in Frangež, D. (2011). Prepovedane droge v Sloveniji. Kazensko pravni,

kriminalistični in kriminološki problemi. Maribor: Pravna fakulteta; Fakulteta

za varnostne vede.

Hočevar, A. (2005). Preprečevanje rabe in zlorabe drog: starši med stroko in

ideologijo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; Center za študij edukacijskih

strategij.

Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV

založba.

Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2). (2012). Uradni list RS, (50/12).

Krek, M. (1997). Moj otrok se drogira. Ljubljana: Debora.

Navodilo o odvzemu in zavarovanju prepovedanih drog. (2012). Nacionalni forenzični

laboratorij Generalne policijske uprave (CFP-017, verzija 1.20).

Strokovno navodilo za izvedbo policijskih nalog v povezavi s prepovedanimi drogami.

(2009). Ljubljana: Generalna policijska uprava.

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91).

Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8). (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). (2013). Uradni list RS, (15/13).

36

Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD). (1999). Uradni list

RS, (108/99).

Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za policijsko –

varnostne vede.