DIPLOMSKO DELO - CORE · 2017. 11. 28. · V 15. stoletju je v Evropi nastopilo obdobje renesanse, ki je pomembno vplivala na tedanjega evropskega človeka. Spet se je začel zanimati

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

Simon Podhostnik

Maribor, 2016

http://www.ff.uni-mb.si/

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

OBLEGANJE IN PADEC TENOCHTITLANA

GRADUATION THESIS

THE SIEGE AND FALL OF TENOCHTITLAN

Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan Kandidat: Simon Podhostnik

Maribor, 2016

http://www.ff.uni-mb.si/

Lektorica: Jana Krajnc, predmetna učiteljica slovenščine

Prevajalka: Marina Škvorc, uni. dipl. prev. tolm. za ang. jezik in profesorica zgodovine

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za pomoč pri izbiri teme

diplomskega dela, za strokovno svetovanje in za spodbudne besede takrat, ko je bilo

najteţje.

Najlepše se zahvaljujem očetu Petru in Dragici, ki sta mi ves čas stala ob strani in me

podpirala.

Zahvaljujem se vsem kolegom in kolegicam, ki so mi pomagali na študijski poti.

Posebna zahvala gre prijateljem, Radovanu, Urošu, Amadeji in Maši, ker so mi

pomagali z nasveti in me bodrili na poti proti zastavljenemu cilju.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani Simon Podhostnik, rojen 14. 8. 1983, študent Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijski program Zgodovina in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom OBLEGANJE IN PADEC TENOCHTITLANA, pri mentorju doc.

dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj,

Datum,

_________________________________

(podpis študenta)

POVZETEK

Konec 15. stol. se je miselnost tedanjega evropskega človeka vse bolj spreminjala. Spet

so ga začele zanimati znanost, umetnost in neznane deţele. Orientalsko blago je zaradi

muslimanskih posrednikov v Evropi doseglo vrtoglave cene. Zato so Evropejci začeli

iskati pomorske poti proti Vzhodu. Genoveţan Krištof Kolumb, ki je plul pod zastavo

Kastilje, je leta 1492 odkril Ameriko. Začela se je doba španskih geografskih odkritij

neevropskega sveta. Kolumb je s svojim pogumom in odločnostjo odprl pot kasnejšim

španskim osvajalcem – konkvistadorjem. Do sredine 16. stoletja so ti s svojo zvitostjo,

pogumom, naprednim oroţjem, širjenjem krščanske vere, predvsem pa zaradi pohlepa

po bogastvu, uničili ali zasuţnjili večino indijanskih plemen v Srednji Ameriki. Osvojili

so tudi najmogočnejšo drţavo Srednje Amerike – imperij Aztekov. Ta je obsegal

ozemlje na področju današnje Mehike, od Tihega oceana na zahodu do Atlantskega

oceana na vzhodu. Glavno mesto Tenochtitlan je bilo pravi biser. Ko so ga Španci prvič

uzrli, jih je veličastnost mesta povsem prevzela, saj je imelo pribliţno 300.000

prebivalcev – za tedanji čas Evropejcem nepredstavljiva številka. Azteki so bili zelo

bojeviti, vendar ob prihodu Špancev zelo neodločni, pa tudi neenotni. Konkvistador

Hernan Cortez je leta 1519 z majhnim številom španskih vojakov začel z osvajanjem

imperija. Azteke mu je uspelo pokoriti po dveh letih neprestanih bojev in ob pomoči

indijanskih zaveznikov. Prerokba o vrnitvi Quetzalcoatla, sovraţnost med plemeni,

španska preračunljivost, brezobzirnost in pohlep ter napredno oroţje so povzročili

propad najsijajnejše civilizacije Srednje Amerike tedanjega časa.

KLJUČNE BESEDE: Španci, odkritja, Srednja Amerika, konkvistadorji, Hernan

Cortez, osvajanja, Mehika, Azteki

ABSTRACT

At the end of the 15th century the mentality of the European man of that time altered

increasingly. Once again he started to take interest in science, art and unknown

countries. Due to Muslim handlers in Europe the oriental goods reached steep prices.

Therefore Europeans started to search for sea routes to the East. Genovese Christopher

Columbus, who sailed under the flag of Castile, discovered America in 1492. This

started the era of Spanish geographic discoveries of the non-European world. Columbus'

courage and determination opened the way for the later Spanish conquerors –

conquistadors. By the middle of the 16th century they have, due to their cunningness,

courage, advanced weapons, spreading of Christianity, and above all their greed for

wealth, destroyed or enslaved the majority of Native American tribes in Central

America. They have also conquered the mightiest country of Central America – the

Aztec empire. It included the territory of today's Mexico, from the Pacific Ocean in the

west to the Atlantic Ocean in the east. The capital Tenochtitlan was a true gem. As the

Spaniards first laid eyes on it, they were overwhelmed by its magnificence as the city

had approximately 300,000 inhabitants – an unimaginable number for the Europeans of

that time. The Aztecs were very aggressive yet indecisive as well as disunited at the

arrival of Spaniards. In 1519 conquistador Hernan Cortez began conquering the empire

with a small number of Spanish soldiers. He managed to subdue the Aztecs after two

years of constant battles and with the help of Native American allies. The prophecy of

the return of Quetzalcoatl, hostility between tribes, Spanish opportunism, ruthlessness

and greed as well as advanced weapons have caused the fall of the most glorious

civilization of Central America of that time.

KEYWORDS: Spaniards, discoveries, Central America, conquistadors, Hernan Cortez,

conquests, Mexico, Aztecs

KAZALO

UVOD .............................................................................................................................. 1

1. ŠPANSKA OSVAJANJA SREDNJE AMERIKE ................................................ 2

1.1 Krištof Kolumb in osvojitev bahamsko-karibskega otoškega sveta ........... 3

1.2 Španski prihod na kopno v začetku 16. stol. in ustanavljanje prvih

kopenskih postojank ................................................................................................. 24

1.3 Cortezova osvojitev osrednje Mehike .......................................................... 34

1.4 Zaključne faze osvojitve ................................................................................ 47

2. HERNAN CORTEZ .............................................................................................. 53

2.1 Zgodnja leta in prihod v Novi svet ............................................................... 53

2.2 Cortezove priprave na ekspedicijo leta 1519 ............................................... 57

2.3 Smrt prve ţene in ponovna poroka .............................................................. 60

2.4 Zadnja leta ţivljenja ...................................................................................... 74

3. CORTEZOVO OSVAJANJE AZTEŠKEGA IMPERIJA ................................ 77

3.1 Izkrcanje Corteza na obali Mehike in pot proti Tenochtitlanu ................. 78

3.2 Stopnjevanje napetosti med Azteki in Španci ............................................. 92

3.3 Pokol na festivalu povzroči upor Aztekov ................................................. 103

3.4 »Ţalostna noč« in beg Špancev v Tlaxcalo ................................................ 107

4. OBLEGANJE IN PADEC TENOCHTITLANA ............................................. 112

4.1 Cortezove priprave na obleganje ................................................................ 113

4.2 Prvi spopadi in napredovanje Špancev ...................................................... 118

4.3 Zadnja bitka in poraz Aztekov ................................................................... 122

5. ZAKLJUČEK ...................................................................................................... 124

LITERATURA, SPLETNO GRADIVO .................................................................. 132

1

UVOD

Če bi mi nekdo rekel, naj mu povem nekaj asociacij ob omembi besede Azteki, bi se

odgovor najverjetneje glasil: Indijanci, človeško ţrtvovanje, Mehika. Zanimivo je, da bi

povedal veliko več, kot so o Aztekih vedeli Španci na začetku 16. stol. Španci so pod

vodstvom Hernana Corteza prišli na področje današnje Mehike in presenetila jih je

visoka stopnja razvoja tam ţivečih plemen. Ko so pokrajino bolje spoznali in izvedeli,

da na tem kontinentu ţivi prav tako velik vladar, kot je bil španski, so bili odločeni, da

ga bodo obiskali. Od tega trenutka naprej se je začela vznemirljiva zgodba nekaj sto

španskih pustolovcev, ki jim je uspelo po nekaj več kot dveh letih zavzeti azteško

prestolnico Tenochtitlan. Tako so povzročili propad azteške drţave, obenem pa začeli

na novo pisati zgodovino današnje Mehike.

V diplomskem delu Obleganje in padec Tenochtitlana ţelim predstaviti, kako je

potekalo osvajanje azteškega imperija. Za temeljno literaturo mi je sluţila knjiga

Williama H. Prescotta, Osvojitev Mehike. Po posvetovanju z mentorjem sem se odločil,

da bo moje diplomsko delo sestavljeno iz štirih poglavij.

V prvem poglavju navajam vzroke za začetek geografskih odkritij in zakaj je konec 15.

stol. področje pravkar nastajajoče Španije imelo pri tem vodilno vlogo. Sledi podrobna

predstavitev potovanj Krištofa Kolumba, saj je bil prav on zasluţen za nadaljnja

španska odkrivanja in osvajanja Srednje Amerike. Poglavje zaključujem z opisom

španskega osvajanja Srednje Amerike vse do prve polovice 16. stol.

V drugem poglavju sledi podrobna predstavitev ţivljenja konkvistadorja Hernana

Corteza, od njegovih mladostniških let do njegove smrti.

V tretjem in četrtem poglavju opisujem špansko osvajanje azteškega imperija, od

prihoda Špancev na področje današnje Mehike pa vse do padca glavnega mesta azteške

drţave.

V zaključku sem strnil ugotovitve in spoznanja, do katerih sem prišel ob prebiranju

zbrane literature.

2

1. ŠPANSKA OSVAJANJA SREDNJE AMERIKE

V 15. stoletju je v Evropi nastopilo obdobje renesanse, ki je pomembno vplivala na

tedanjega evropskega človeka. Spet se je začel zanimati za umetnost in znanost, s tem

pa se je prebudila tudi ţelja po potovanjih v neznane deţele. Evropa je ponovno

navezala stike z Vzhodom, trgovanje pa je potekalo preko Srednjega vzhoda, kjer so

evropski trgovci kupovali predvsem začimbe, svilo in zlato, ki je v Evropi 15. stol.

postalo neprecenljiva kovina. Zlato je bilo namreč temeljna osnova za mednarodne

menjave, poleg tega so vladarji po Evropi z zlatom financirali vojne, opremljali dvore in

iz te plemenite kovine kovali denar. Zlato je postalo sinonim za bogastvo.1

Leta 1453 so Turki zavzeli Konstantinopel in s tem zadali precejšnji udarec evropski

trgovini z Vzhodom. Blago od tam se je zaradi muslimanskih posrednikov zelo

podraţilo, kar je krščansko Evropo, ki jim je zavidala trgovinski monopol, prisililo, da

je začela iskati nove poti proti Vzhodu. S tem so ţeleli izločiti muslimanske posrednike

in neposredno trgovati s proizvajalci. Obenem je Rimskokatoliška cerkev videla

priloţnost v širjenju katoliške vere med domorodci novoodkritih deţel.2

Tudi katoliška kralj in kraljica, Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska, ki sta vladala

na področju pravkar nastajajoče Španije3, sta si ţelela zagotoviti neposreden dostop do

luksuznega blaga, ki je bilo v rokah dragih posrednikov. Dodatna spodbuda je bila tudi

prazna kraljeva zakladnica, ki jo je povzročila rekonkvista4. Leto 1492 ni bilo le leto

odkritja Amerike, tega leta je na Pirenejskem polotoku padla Granada, še zadnja utrdba

islama na področju pravkar nastajajoče Španije. Pogled katoliških monarhov se je lahko

zazrl preko Atlantika, kamor si je ţelel pod njunim pokroviteljstvom odpluti Genoveţan

1 Gianni Granzotto, Krištof Kolumb, Ljubljana 1992, str. 14-15 (dalje: Granzotto, Krištof Kolumb).

2 Prav tam, str. 11 in 16.

3 Leta 1469 sta se poročila Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski, kar je obe kraljevini zdruţilo v

personalno unijo. Kljub zdruţitvi obeh kron je vsaka obdrţala svoje tradicionalne institucije, drţavne

stanove in zakone. To je bil temelj za nastanek zdruţene Španije leta 1516 pod vodstvom španskega

kralja Karla I. Habsburškega, ki je leta 1519, kot Karel V. postal še vladar Svetega rimskega cesarstva.

H. J. Chaytor, A History of Aragon and Catalonia, [14. 6. 2016], dostopno na:

http://libro.uca.edu/chaytor/hac16.htm; Charles V., Holy Roman emperor, [14. 6. 2016], dostopno na:

http://www.britannica.com/biography/Charles-V-Holy-Roman-emperor. Ker o zdruţeni Španiji lahko

govorimo šele od leta 1516 dalje, bom do tega leta uporabljal termin »področje pravkar nastajajoče

Španije«, nato pa termin »Španija«. 4 Ponovna osvojitev muslimanskega ozemlja na področju Iberskega polotoka s strani krščanskih

kraljestev, ki je potekala od leta 722 do leta 1492, ko je bila osvojena Granada - prestolnica zadnjega

islamskega kalifata na področju pravkar nastajajoče Španije. Bartolome de las Casas, Uničevanje

Indijancev in evangelizacija, Celje 1993, str. 7 (dalje: de las Casas, Uničevanje Indijancev).

http://libro.uca.edu/chaytor/hac16.htm

3

Krištof Kolumb. Slednji jima je namreč predstavil drzen načrt, kako priti v obljubljeno

deţelo, polno zlata in dragocenih začimb. In ne samo to, ţelel je priti tja v nasprotni

smeri kot vsi ostali!5

Področje pravkar nastajajoče Španije se je izpostavilo kot deţela dvignjenih mečev, na

ročajih katerih se je bohotil kriţ. Za Cerkev je širitev kastiljskega kraljestva pomenila

tudi širitev boţjega kraljestva na Zemlji. Katoliška vladarja sta bila prepričana, da je

področje pravkar nastajajoče Španije zmagovito, zato sta mu dala privolitev za

uresničitev načrta, s tem pa Evropo potisnila v dobo odkritij.6

1.1 Krištof Kolumb in osvojitev bahamsko-karibskega otoškega sveta

V začetku leta 1492 sta katoliška vladarja Kolumba poklicala na dvor, da bi se

dogovorili o podrobnostih Kolumbove odprave proti zahodu. Kolumb je bil pripravljen

uresničiti svoj načrt pod trdimi pogoji, ki jih je postavil Izabeli in Ferdinandu. Vladarja

sta njegove zahteve najprej zavrnila, kasneje pa le popustila. Sestavljena je bila pogodba

med Kolumbom in španskima vladarjema, znana kot kapitulacije7 iz Santa Feja, v kateri

so bile zapisane predpravice in naslovi, ki sta jih vladarja podarila Kolumbu. Pogodba je

bila napisana tako, da je postala veljavna šele ob Kolumbovi vrnitvi, pa še to samo v

primeru uspeha.8

Vsebina pogodbe je imela le pet odstavkov. V njej je bilo zapisano, da je Kolumbu

podeljen naslov Admirala Oceanskega morja9 do konca ţivljenja, ta naslov pa naj bi se

prenašal tudi na njegove naslednike. Čin admirala je prinašal Kolumbu enake

predpravice, kot jih je imel Veliki admiral Kastilje. Kolumb je bil postavljen tudi za

podkralja in glavnega guvernerja vseh novoodkritih ozemelj. Dodeljena mu je bila

pravica, da lahko za vsak poloţaj pod njegovo oblastjo predlaga tri osebe, med katerimi

bosta uradno nato eno izbrala vladarja. Kolumbovo plačilo naj bi znašalo desetino vsega

blaga, ki ga bodo našli in tudi desetino od blaga, s katerim bodo trgovali znotraj

novoodkritih deţel. Dobil je tudi pooblastilo, da lahko svoj kapital vlaga v vsako ladjo,

5 Eduardo Galeano, Odprte ţile Latinske Amerike, Ljubljana 2010, str. 26-27 (dalje: Galeano, Odprte

ţile). 6 Prav tam.

7 Kapitulacija - v tem smislu izraza! - pomeni sporazum, dogovor o predpravicah, ki so nekomu

podeljene. Granzotto, Krištof Kolumb, str. 108. 8 Piers Pennington, Kdo je odkrival svet, Ljubljana 1988, str. 51 (dalje: Pennington, Kdo je odkrival svet);

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 101-106. 9 Oceansko morje je bilo poimenovanje za Atlantski ocean.

4

ki bo trgovala z novoodkritimi deţelami in da mu pripada osmina od tega dobička.

Poleg kapitulacij so Kolumbu izročili še listine, v katerih so bili zapisani naslovi, ki jih

je dobil, o pravici do naziva don10, o uporabi teh predpravic za njegove naslednike in

dobil je tudi poverilno pismo za tuje vladarje, ki naj bi jih srečal na svojem potovanju.11

Kolumbove priprave na odpravo preko Atlantika

Kolumb je nemudoma začel priprave za odpravo. 12. maja je zapustil Santa Fe in

odpotoval v obmorsko mesto Palos, kjer je ob pomoči Martina Alonza Pinzona,

izkušenega kapitana, novačil mornarje za svojo odpravo. Kolumb namreč ni imel veliko

izkušenj s poveljevanjem, saj je na svojih potovanjih po morju sodeloval kot mornar in

ne kot kapitan ladij. Ker je bil Pinzon zelo cenjen med mornarji na Palosu, je Kolumb

kmalu imel posadko 90 izkušenih moţ, ki so bili pripravljeni na nepredvidljivo pot.12

Potreboval je štiri mesece, da mu je uspelo zbrati vse potrebno za odpravo. Dodeljene

so mu bile tri ladje. Največja med njimi, Santa Maria, je bila njegova poveljniška ladja,

poveljeval pa ji je prvi oficir, Juan de la Cosa. Ostalima dvema ladjama, Pinti in Nini, ki

sta bili nekoliko manjši od Santa Marie, sta poveljevala Martin Pinzon in njegov brat

Vicente.13

Prvo Kolumbovo potovanje in odkritje Novega sveta

3. avgusta 1492 so tri ladje pod vodstvom Kolumba zapustile Palos in odplule proti

Kanarskim otokom, kjer so se na otoku Gomeri oskrbeli z ţiveţem in opravili manjša

popravila na Pinti. Tam so se zadrţali skoraj en mesec, preden so nadaljevali z odpravo.

6. septembra so nadaljevali pot in Kolumbovo ladjevje je zaplulo proti zahodu, v

neznano.14

Plovba je potekala relativno mirno. Nekaj strahu so med posadko povzročile haluge,

velikanske alge, ki so jih mornarji videli prvič. Bili so prepričani, da bodo alge

zaustavile ladje in da ne bodo mogli nadaljevati s potjo proti zahodu. Obenem je prišlo

še do odklona magnetne igle na kompasu. Tedaj še namreč niso vedeli, da se

zemljepisni in magnetni sever ne pokrivata, zato pride na kompasu do odklona

10

Španski plemiški naziv. 11

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 107-109. 12

Prav tam, str. 109-114. 13

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 51; Borivoj Maksimović, Doba velikih geografskih otkrića,

Zagreb 1955, str. 260 (dalje: Maksimović, Doba velikih geografskih). 14

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 52; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 260-261.

5

magnetne igle. Kolumb je to opazil in tudi pravilno predvideval, da kaţe kompas proti

neki namišljeni točki. Toda med posadko se je začelo širiti malodušje.15

Po dvajsetem dnevu plovbe se je med mornarji začelo širiti odkrito nezadovoljstvo, saj

na vidiku še vedno ni bilo kopnega. Kolumb in Martin Pinzon sta jih skušala prepričati,

da morajo izpolniti svojo nalogo, ki jim jo je poverila španska krona. Obenem jim je

povzročalo teţave brezvetrje. Mornarji naj bi razmišljali celo o tem, da bi Kolumba

vrgli čez krov ladje. Izgovorili naj bi se, da je gledal zvezde in iz neprevidnosti padel z

ladje.16

5. oktobra 1492 se je veter končno okrepil, naslednji dan je sledil sestanek kapitanov,

kjer so se odločili, da bodo nadaljevali s plovbo še kakšne tri, štiri dni, nato pa se bodo

na podlagi videnega odločili, ali nadaljujejo s plovbo proti zahodu ali pa se vrnejo

domov. Kmalu so opazili jate ptic, ki so napovedovale bliţino kopnega. Zato so s

plovbo nadaljevali in nobeden se ni več oziral na prej omenjeni dogovor, saj so bili vsi v

pričakovanju odkritja. Poleg tega sta Izabela in Ferdinand tistemu mornarju, ki bo prvi

zagledal kopno, obljubila zajetno mesečno rento do konca ţivljenja.17

V noči iz 11. na 12. oktober je mornar na Pinti, po imenu Juan Rodriguez Bermejo, prvi

opazil kopno. S Pinte so izstrelili opozorilni znak, ki je med mornarji vseh treh ladij

povzročil navdušenje. Kasneje Bermejo ni bil nagrajen z letno rento, saj je Kolumb

trdil, da je bil on tisti, ki je ţe nekaj ur prej videl svetlobo na kopnem. Nagrada je tako

pripadla njemu.18

Španci so se zjutraj izkrcali na otoku, ki so ga poimenovali San Salvador. Gre za otok

Guanahani oziroma Watling, ki predstavlja enega od mnogih otočkov na Bahamskem

otočju. Vsi kapitani ladij in kraljevi odposlanci so odšli na kopno, kjer je Kolumb

zavzel otok v imenu španske krone. Kolumb je bil prepričan, da je odkril otok pred

zahodno obalo Azije.19

Zaradi tega zmotnega prepričanja se je Kolumb napotil proti jugozahodu, kjer naj bi po

njegovih predvidevanjih leţal otok Čipango, današnja Japonska. Bil je tudi prepričan,

da če bo po smoli zgrešil Čipango, bo kljub temu prišel na področje današnje Kitajske.

15


Prav tam, str. 145 in 148. 17

Prav tam, str. 149-151. 18

Jakob Wassermann, Kristof Kolumbo: Otkrivanje Amerike, Zagreb 1992, str. 58 (dalje: Wassermann,

Kristof Kolumbo). 19

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 52.

6

Na poti iz San Salvadorja proti jugozahodu so Španci naleteli na mnogo majhnih

otokov, ki so jim dajali imena po svetnikih ali imenih kraljev. Na tej poti so imeli tudi

šest Indijancev, ki so jih pobrali v San Salvadorju in so jim sluţili kot tolmači in vodiči.

Kolumb je namreč hotel izvedeti, kje so nahajališča zlata. Kamorkoli so prišli, so jim

usluţni domačini kazali pot proti jugu.20

Slika 1: Kolumb zavzema novoodkrito ozemlje v imenu španske krone21

28. oktobra 1492 so se Španci zasidrali na otoku Kuba. Toda Kolumb je bil prepričan,

da se je znašel pred Katajem (današnja Kitajska). Španci so bili navdušeni nad bujnim

rastlinjem, vendar spet niso našli tistega, kar so si najbolj ţeleli – zlata. Španci so na

Kubi prvič videli tobak, ki so ga kadili domorodci.22

Španci so se 1. novembra zasidrali v zalivu Mares, kjer jih je očaralo veliko ustje reke.

Kolumb jo je poimenoval Rio de Mares (danes je na tem mestu kraj Puerto Gibara).

Kolumb je bil zaradi mogočnosti reke trdno prepričan, da se je izkrcal na celini, ne pa

na otoku. Španci so hoteli pluti ob obali Kube proti vzhodu, vendar jim je močan

vzhodni veter to preprečil. Odločili so se, da bodo raziskali območje vzdolţ reke. Tam

so jim domačini povedali, da na vzhodu leţi otok Babeque (današnja Velika Inagua),

20


http://misanec.ru/2016/07/30/30-iyulya-chem-znamenita-eta-data/, [8. 9. 2016]. 22

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 262-263.

http://misanec.ru/2016/07/30/30-iyulya-chem-znamenita-eta-data/

7

kjer naj bi bilo veliko zlata. Kolumb je takoj ukazal, naj zaplujejo proti omenjenemu

otoku.23

Med plutjem proti otoku Babeque je izginila Pinta, ki jo je vodil Martin Pinzon. On je

najverjetneje hotel sam najti otok, poln zlata. Odkritje takšnega otoka bi mu prineslo

slavo in bogastvo. Pinta je naslednja dva meseca plula ločeno od ostalih španskih ladij.

Medtem Kolumb ni uspel najti otoka Babeque, zato se je usmeril proti vzhodu, proti

otoku, ki so ga domorodci imenovali Bohio (današnji Haiti). Prepričan je bil, da gre za

Japonsko.24

6. decembra 1492 je Kolumb s svojima ladjama Santo Mario in Nino priplul na otok,

kjer leţi današnji Haiti, ki ga je zaradi naravnih lepot imenoval Hispaniola (»Španski

otok«). Na Hispanioli so Španci našli precej začimb, zlata pa ne prav veliko. Predvsem

so jih očarali bujni gozdovi in rodovitna polja.25

25. decembra je prišlo do nesreče, ki je imela resne posledice za Kolumbovo odpravo.

Njegova ladja Santa Maria je ponoči nasedla na obali in namesto da bi jo posadka

reševala, so vsi v paniki zapustili ladjo ter iskali rešitev na Nini, ki je bila nedaleč stran.

Ladja je bila izgubljena in Špancem je uspelo s pomočjo domorodcev, ki jih je vodil

kacik26 Guacanagari, prenesti tovor na kopno. Ker o Pinti še vedno ni bilo ne duha ne

sluha, mornarjev pa je bilo preveč, da bi vsi lahko pluli na Nini, se je Kolumb odločil in

štirideset svojih moţ pustil na otoku, v improvizirani trdnjavi, ki jo je imenoval Navidad

(»Boţič«). Pustil jim je dovolj zalog ţiveţa in streliva za pribliţno leto dni. Ukazal jim

je, naj iščejo rudnike zlata, zlato kupujejo od domačinov in z njimi ţivijo v miru. Tako

je Kolumb ustanovil prvo špansko naselbino v Novem svetu.27

4. januarja se je Kolumb z Nino odpravil proti Evropi. Dva dni pozneje je naletel na

Pinto, ki je plula proti njemu. Martin Pinzon se je Kolumbu opravičeval, da se je izgubil

v megli in ko je slišal za nesrečo Santa Marie, je pohitel na pomoč. Kolumb je

opravičilo hladno sprejel, kajti vedel je, da za potovanje nazaj v Evropo potrebuje

izkušenega Pinzona in njegovo posadko. Obe ladji sta se vrnili na Hispaniolo, kjer so v

23

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 165 in 168. 24

Prav tam, str. 170-171. 25

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 263; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 52. 26

Kacik je bil plemenski ali vaški poglavar v Srednji in Juţni Ameriki. German Arciniegas, Karibska

rapsodija: Ţivljenjepis morja, Ljubljana 1963, str. 43 (dalje: Arciniegas, Karibska rapsodija). 27

Wassermann, Kristof Kolumbo, str. 71; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 263-264;

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 52-53.

8

desetih dneh opravili potrebna popravila; nato pa so se 16. januarja 1493 podali na pot

proti domovini.28

Potovanje je na začetku potekalo mirno, nato pa je ladji zajel močan vihar. Ladji sta se v

neurju ločili. Kolumb je bil prepričan, da se bodo potopili, zato je zapisal svoje vtise o

potovanju na papir, ki ga je dal v zaprti sodček in odvrgel sredi oceana v upanju, da ga

bo kdo našel. Kolumbov največji strah je bil, da bi s potopitvijo obeh ladij odšel v

zgodovinsko pozabo. Kljub neurju je Kolumbu 15. februarja uspelo priti do otoka Santa

Maria, ki je bil del Azorskih otokov, ti pa so bili v lasti Portugalcev.29

Slednji so Špance sprejeli z nezaupanjem, vendar so jim 24. februarja dovolili, da

nadaljujejo s plovbo proti Kastilji. Toda Nino je kmalu spet zajel močan vihar in

Kolumb je bil prisiljen, da se je ustavil v Lizboni. Tam ga je portugalski kralj Janez II.

sprejel z vsemi častmi in mu dal na razpolago ladjedelnice, v katerih so popravili

Kolumbovo ladjo. Po končanem popravilu je Kolumb dobil dovoljenje za odhod in 15.

marca 1493 je Nina pristala v Palosu. Pinta je pristala kmalu za tem, vendar je Martin

Pinzon bil tako izčrpan, da je 5 dni pozneje umrl.30

Kolumba so ob vrnitvi čakali zmagoslavje, slava in potrditev vseh predpravic in

naslovov, ki so mu pripadali po pogodbi, podpisani v Santa Feju. Vladarja sta bila

navdušena nad Kolumbovim odkritjem, kljub temu da pravzaprav ni mogel pokazati

veliko zlata in začimb. Ţe kmalu sta od njega zahtevala, da naj se pripravi na drugo

odpravo.31

Pogodba v Tordesillasu

Ker se je področje pravkar nastajajoče Španije zavedalo, da bi lahko Kolumbovo

odkritje izkoristili Portugalci, sta njena vladarja papeţa Aleksandra VI. prosila, naj

razdeli interesna področja med obema drţavama. Papeţ je najprej izdal dva dekreta, ki

sta urejala pravico do raziskovanja novih deţel in njihovo upravljanje. Prvi papeţev

dekret, razglašen julija 1493, imenovan Inter Caetera, je svet razdelil po namišljeni črti,

ki je potekala 100 lig32 zahodno od Zelenortskih otokov in Azorov, od severa proti jugu.

28

Wassermann, Kristof Kolumbo, str. 74; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 53; Granzotto, Krištof

Kolumb, str. 187 in 190. 29

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 196-197; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 53. 30

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 53. 31

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 264; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 53. 32

1 liga meri 5,572 m. de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 117.

9

Področje pravkar nastajajoče Španije je dobilo ozemlja zahodno, Portugalska pa

vzhodno od te črte.33

Portugalci z omenjenim papeškim dekretom niso bili zadovoljni, saj so ţeleli premakniti

namišljeno črto nekoliko proti zahodu. Razlog za to je tičal v velikem, še neodkritem

ozemlju na jugu, današnji Juţni Ameriki, ki je bila takrat še popolnoma neznana, vendar

je portugalski vladar upal, da bodo njegove odprave tam našle bogate deţele. Poleg tega

se je postavljalo vprašanje, kako daleč na zahod bi lahko kastiljska krona razširila svoj

vpliv in posestva. Vsi so bili takrat namreč prepričani, da je Kolumb priplul do Indij.

Portugalci so se bali, da bi Španci lahko posegli na območje, ki so si ga lastili sami.34

26. septembra 1493 je papeţ izdal drugi dekret, Dudum siquidem, ki pa ni rešil ničesar

od prej naštetega. Portugalci so bili še vedno besni, zato je Kolumb predlagal, da naj bi

se vladarji obeh drţav dogovorili med seboj. Njegov predlog je bil upoštevan in obe

drţavi sta po precej dolgih pogajanjih končno le podpisali sporazum.35

Do podpisa sporazuma je prišlo 7. junija 1494 v Tordesillasu, ko je Kolumb ţe bil na

svojem drugem potovanju v Novi svet. Namišljena črta med obema interesnima sferama

je potekala 370 lig zahodno od Azorov. Področje pravkar nastajajoče Španije je s tem

sporazumom dobilo vso Srednjo Ameriko (ki so jo sami imeli za Zahodno Indijo),

Portugalci pa vse deţele, ki so bile vzhodno od te namišljene črte. Omeniti je treba, da

je področje današnje Brazilije po tordesillski pogodbi pripadlo portugalski interesni

sferi. Ta razdelitev je vplivala na kasnejši razvoj zgodovine Amerik. Posledice tega

sporazuma so vidne še danes, saj je Brazilija edina juţnoameriška drţava, kjer je uradni

jezik portugalščina.36

Drugo Kolumbovo potovanje

Kolumb se je na drugo potovanje v Novi svet odpravil iz pristanišča Cadiz, 23.

septembra 1493. Pod njegovim poveljstvom je bilo sedemnajst ladij, na katerih je bilo

1200 ljudi, med njimi veliko število obrtnikov (rudarji, tesarji, zidarji, krojači itd.) in

okoli 300 vojakov, plemičev in pustolovcev, ki so si ţeleli na hitro obogateti. Osnovni

cilj drugega potovanja je bil naseliti otok Hispaniolo. Če se je na prvem potovanju

Kolumb soočil s teţavami pri pridobivanju zadostnega števila moţ, je bilo drugo

33

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 54; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 211. 34

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 211. 35

Prav tam, str. 212. 36

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 54; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 212.

10

potovanje pravo nasprotje. Prostovoljcev, ki so si ţeleli v Novi svet, je bilo toliko, da jih

je Kolumb moral celo zavračati. Na ladje so natovorili veliko konj, svinj, goveda, razna

semena in orodje.37

Ladje so po enem tednu ţe bile na Kanarskih otokih, kjer je Kolumb naredil še zadnji

postanek pred prekomorsko potjo. Na ladje so vkrcali še zadnje zaloge, nato pa 13.

oktobra dokončno odpluli proti Novemu svetu. Kolumb je tokrat plul nekoliko juţneje

kot na prvem potovanju, saj je bil prepričan, da bo odkril nove otoke. Drugo potovanje

je potekalo precej laţje kot prvo in 3. novembra 1493 so mornarji pred seboj zagledali

kopno. Odkrili so otok, ki ga je Kolumb poimenoval Dominika (leţi v današnjih Malih

Antilih). Na poti proti Hispanioli so odkrili še otok Guadelupe, 46 otočkov, ki danes

spadajo v skupino Deviških otokov (vseh skupaj je okoli 100) in otok Portoriko. Po

dvajsetih dneh plovbe po labirintu otokov so se končno pribliţali Hispanioli.38

Kolumb je nestrpno čakal, da vidi, kako se je razvila njegova prva kolonija v Novem

svetu. Ob prihodu v Navidad pa je Špance pričakal grozovit prizor. Vsi evropski

naseljenci, ki jih je Kolumb pustil v improvizirani trdnjavi, so bili mrtvi. Hiše so bile

poţgane do tal, sod, ki naj bi bil poln zlata, je bil prazen.39

Španske naseljence so domorodci pobili, ker so ropali po deţeli, plenili vasi, si s silo

jemali indijanske ţenske in v iskanju zlata brezobzirno nastopali proti domačinom.

Navidadski pokol je pomenil pomemben preobrat v odnosu med Evropejci in staroselci.

Kolumbu je namreč postalo jasno, da bo kolonizacija novih deţel od tega trenutka

naprej potekala z oroţjem. Nenapadalno in plašno ljudstvo je, zaradi evropske

predrznosti in arogance, pokazalo, da bo svojo neodvisnost branilo s silo.40

Kolumb je ukazal moţem, naj preiščejo naselbino. Nato so na hitro opravili pogrebne

slovesnosti, dvignili sidra in se odpravili ob obali Hispaniole iskat bolj ugodno mesto za

kolonijo. Na severu Španskega otoka so našli primeren kraj in tam je Kolumb, v začetku

leta 1494, ustanovil novo kolonijo, ki jo je poimenoval Izabela (orig. Isabella). Izbira

kraja za novo kolonijo se je kmalu pokazala za zgrešeno, saj je področje bilo

nezaščiteno in zdravju škodljivo. Zaradi bliţine močvirja je bilo tam polno insektov, ki

37

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 265; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 54;

Wassermann, Kristof Kolumbo, str. 83 in 85. 38

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 216-219; Clint Twist, Krištof Kolumb, Ljubljana 1994, str. 20-21

(dalje: Twist, Krištof Kolumb). 39

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 32. 40

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 222-223; Twist, Krištof Kolumb, str. 21.

11

so na koloniste prenašali malarijo. Ţe do konca meseca je bilo obolelih Špancev več kot

polovica in Kolumb je bil prisiljen poslati nazaj v Španijo dvanajst ladij, ki naj bi se

vrnile z nujno potrebnimi zalogami.41

Sam se je napotil proti notranjosti deţele, kjer naj bi leţali rudniki zlata, čeprav je šlo

zgolj za drobce zlata v potokih. V bliţini je dal sezidati trdnjavo San Tomas, ki naj bi

postala rudarsko središče. Odnosi med domačini in Španci so se kmalu skrhali, poleg

tega je kolonija preţivljala teţke trenutke zaradi pomanjkanja hrane. Dišalo je po uporu

tako Indijancev kot Špancev. Medtem je Kolumb ugotovil, da je ime Čibao domorodsko

poimenovanje za otok Hispaniolo in nima nikakršne zveze s Čipangom, o katerem je

vselej sanjal. V njem se je spet prebudila obsedenost, da dokaţe, da je resnično prispel

do Indij. V času, ko bi moral nastopiti odločno in narediti red v koloniji, se je Kolumb

raje odpravil na novo potovanje. Njegova dejanja kaţejo, da Kolumb pravzaprav ni bil

moţ dejanj, kadar je prišel navzkriţ v odnosih z bliţnjimi.42

24. aprila se je odpravil s tremi ladjami na novo raziskovalno odpravo, upravo nad

kolonijo Izabelo pa prepustil bratu Diegu. Plul je ob severni obali Hispaniole do Kube,

obplul jugovzhodno obalo tega karibskega otoka, nato pa zavil na jug. 3. maja je odkril

otok Jamajko, kjer so ga pričakali sovraţno razpoloţeni domorodci. Sledila je bitka, v

kateri so Španci porazili prebivalce otoka in jih pokorili, vendar niso našli začimb in

zlata. Nato so odpluli nazaj proti Kubi in nadaljevali pot proti jugozahodnemu delu

otoka. Prišli so skoraj do skrajnega jugozahodnega dela Kube, vendar jim je

zmanjkovalo zalog hrane, zato so se odpravili nazaj na Hispaniolo. Kolumb je bil zaradi

tega še vedno prepričan, da je Kuba del celine. Kdor je mislil drugače, mu je Kolumb

zapretil z izgubo jezika.43

Ob prihodu v Izabelo proti koncu septembra 1494 je Kolumba pričakala kolonija, ki je

praktično razpadala, sam pa je obleţal v postelji zaradi protina. Medtem je iz Evrope v

Novi svet s tremi ladjami prišel njegov brat Bartolomej. Njemu je obnemogli Krištof

predal v roke vso oblast, saj ga je imenoval za adelantada44 kolonije. S tem si je nakopal

sumničenja kraljevega para, ki sta videla v tej potezi zlorabo moči. Obenem je njegova

41

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 225-227; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 54. 42


Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 267-268; Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 55. 44

Poloţaj adelantadov so dajali v Španiji guvernerjem pokrajin, kar je pomenilo, da so imeli popolna

pooblastila za upravljanje. Ker je ta naslov prinašal veliko moč, ga je lahko podeljeval samo kraljevski

par. Granzotto, Krištof Kolumb, str. 237.

12

odločitev sproţila upor med španskimi kolonisti, ki so zajeli Bartolomejeve tri ladje in

odpluli proti Evropi. Krištof je še enkrat dokazal, da ni bil kos svoji nalogi, tj. vodenju

kolonije.45

Odnos Špancev z domačini je postajal vse bolj napet. Krištof je izvedel, da nameravajo

domorodci napasti naselbino. Odločil se je, da bo upor zadušil s 400 španskimi vojaki in

20 konjeniki. Prišlo je do bitke, v kateri so Španci s strelnim oroţjem, psi in konji

popolnoma porazili domorodce, ki so mrtve šteli v tisočih. Tisti, ki so preţiveli, so

pobegnili v notranjost otoka. Po tej zmagi so bile domorodcem vsiljene teţke dajatve.

Vsak domorodec, starejši od 14 let, je moral štirikrat letno oddati točno določeno

količino zlata in obdelovati zemljo. Kdor se tega ni drţal, je tvegal izgubo ţivljenja. Ker

je v obeh primerih šlo za teţko fizično delo, ki ga domačini niso bili vajeni, so

mnoţično umirali. Svoje so naredile še bolezni, ki so jih Evropejci prinesli v Novi svet

in število avtohtonih prebivalcev je začelo naglo upadati.46

Kolumbov načrt je propadel, saj je veliko domačinov pobegnilo na gore, kjer so se

začeli pripravljati na odpor proti Špancem, ki so bili vse bolj osovraţeni. Poleg tega so

škodoţeljneţi, ki so Kolumbu zavidali uspeh, na dvoru širili novice o njegovi ošabnosti

in častihlepnosti. Izabela in Ferdinand sta zato na Hispaniolo poslala posebnega

odposlanca Juana Aguada, ki sta ga pooblastila, naj razišče vse govorice. Kolumb je

pobesnel, saj je kot podkralj moral odgovarjati nekomu, ki je bil dvorni upravitelj. Čutil

se je poniţanega, zato se je odločil, da se bo vrnil v Evropo in razčistil z vladarjema vsa

sporna vprašanja.47

Marca 1496 se je odpravil na pot proti Evropi z dvema ladjama, na katerih je bilo 225

španskih kolonistov in 30 domorodcev. Zaradi slabega vremena sta ladji v Cadiz

prispeli šele na začetku junija. Vladarja sta Kolumba lepo sprejela, kljub temu da je bilo

drugo potovanje v Novi svet neuspešno, saj mu ni uspelo najti rudnikov zlata in začimb,

ne nazadnje pa tudi naselbina Izabela ni dobro uspevala. Na drugem potovanju je

Kolumb odkril okoli 700 otokov, raziskal juţno obalo Kube in si pokoril področje

današnjega Haitija.48

45


Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 268-269. 47


Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 269.

13

Tretje Kolumbovo potovanje

Kljub neuspehom je Kolumb še vedno uţival zaupanje kraljevskega para, izgubil pa je

zaupanje ljudstva. Za tretje potovanje v Novi svet mu je uspelo opremiti samo šest ladij,

največjo teţavo pa mu je predstavljalo novačenje moštva. Ker mu ljudje niso več

zaupali, je bil prisiljen sprejeti na svoje ladje zločince, ki sta jim katoliška vladarja

obljubila pomilostitev, če bodo sodelovali na odpravi. Kolumbu je uspelo zbrati

posadko in 30. maja 1498 se je začela odprava, na kateri je odkril ameriško celino.

Kolumbovo ţivljenje je ţe doseglo zenit, od tega trenutka naprej je tonil vse globlje in

globlje v propad. Postal je mračen in zagrenjen, bolezen je pustila vidne sledi, poleg

tega pa je dajal vtis, da ga je začel zapuščati zdrav človeški razum.49

Tri ladje je Kolumb s Kanarskih otokov poslal neposredno na Hispaniolo, z ostalo

trojico pa je zaplul proti Kapverdskim oz. Zelenortskim otokom (leţijo ob zahodni obali

Afrike), saj je ţelel raziskati področja ob ekvatorju. Na začetku junija je odprava začela

pluti proti zahodu. Čez nekaj dni se je veter povsem polegel, vročina je postala

neznosna in ţiveţ na ladjah je kmalu bil neuţiten. Moţje so ţe skoraj obupali, nato pa

so konec julija le opazili tri vrhove, ki so se dvigali visoko v nebo. Otok so prav zaradi

tega poimenovali Trinidad. Srečali so se tudi z domorodci, ki so bili svetlejše polti, kot

pa tisti na Karibih.50

Španci so nekaj dni pluli ob obalah Trinidada in prišli do njegove skrajne jugozahodne

točke, od tam pa zapluli v zaliv Paria. Opazili so kopno na drugi strani zaliva, vendar se

mu niso mogli pribliţati zaradi močnega toka, ki ga je ustvarjala reka Orinoko. Odpluli

so proti severu in dosegli preliv, ki ga je Kolumb poimenoval Bocas del Dragon

(»Zmajeva ţrela«). Tam je zaliv Paria povezan z Atlantskim oceanom. Ker jim je na

ladjah zmanjkovalo vode, je Kolumb dal izkrcati nekaj mornarjev, ki so prvi stopili na

kopno nove celine, ki jo danes imenujemo Juţna Amerika. Španci so odkrili področje,

ki so ga domačini poimenovali Paria (področje današnje Venezuele). Kolumb tega

takrat seveda ni vedel, še vedno je bil trdno prepričan, da pluje po azijskih vodah. Je pa

bil skoraj prepričan, da je ozemlje, ki so ga odkrili, pripadalo celini, predvsem zaradi

mogočne reke Orinoko. Španci so prvič videli nekatere rastline, med njimi tudi koruzo

in bisere, ki jih do tedaj niso poznali.51

49

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 36-37. 50

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 270; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 250-251. 51

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 270-271; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 250-252.

14

Kolumb, ki je ţelel čimprej spet priti na Hispaniolo, je dal ukaz za dvig sider in kmalu

so bile tri ladje ţe na poti proti Španskemu otoku. S tem je zamudil zgodovinsko

priloţnost, saj je odkril novo celino, poleg tega pa je še zanemaril pomen bogastva, ki

so ga prinašali biseri. Priloţnost ga je ujela nepripravljenega in od tega trenutka naprej

je bila njegova usoda zapečatena.52

Na poti proti Hispanioli je Kolumb odkril še otok Margarita (Biserni otok), vendar se ni

izkrcal na njem. Ob prihodu na Španski otok je izvedel, da je njegov brat Bartolomej

našel nova nahajališča zlata in je v bliţini ustanovil novo naselbino, ki je dobila ime

Santo Domingo. Ampak to je bilo dejansko tudi edina dobra novica. V Krištofovi

odsotnosti so se proti Bartolomeju dvignili španski kolonisti pod vodstvom Francisca

Roldana, ki so vsem bratom Kolumb očitali nesposobnost. Naselbina je namreč

preţivljala teţke čase, predvsem zaradi pomanjkanja hrane in sifilisa, ki je med Španci

terjal svoj davek. Upirali so se tudi domačini, saj jih je nenasitnost Špancev po zlatu in

indijanskih dekletih pognala v upor.53

Krištof se je poniţal in popustil pred Roldanom, ki je zahteval zemljo in indijanske

suţnje. Kolumb je uvedel t. i. repartimiento (»razdelitev«), ki je kasneje postal osnova

kolonialne politike v Ameriki. Roldanovim pristašem je razdelil zemljo in indijanske

suţnje, da so lahko udobno ţiveli od dela domorodcev. Poleg tega je Krištof vsako

nepokorščino kaznoval z vislicami, ki so kmalu stale na vseh koncih naselbine.54

Ker so do Izabele in Ferdinanda prišle skrb vzbujajoče novice o stanju v koloniji in

govorice o samopašnosti bratov Kolumb, sta se odločila, da mu odvzameta oblast. Na

Hispaniolo sta poslala vrhovnega sodnika, Francisca de Bobadillo, ki je imel

pooblastila, da lahko prime vse osebe, ki bi si drznile upreti kraljevi oblasti.55

29. avgusta leta 1500 je Bobadilla prišel v Santo Domingo. Ob prihodu v pristanišče je

takoj zagledal dva na novo obešena kolonista, kmalu jih je nekaj našel še v temnici, ki

so čakali na vislice. Vsa naselbina je nastopila proti Kolumbom. Bobadillove

pristojnosti, ki sta mu jih dala kralj in kraljica, so mu dovoljevale, da se je oklical za

guvernerja, izpustil zapornike na prostost in zaplenil vse premoţenje bratov Kolumb.

Kmalu so bili vsi trije bratje – Krištof, Bartolomej in Diego – v verigah in prepričani, da

52


Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 272; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 38. 54


Granzotto, Krištof Kolumb, str. 258.

15

jih čaka smrt. Toda Bobadilla je bil pošten, predvsem pa zvest sluţabnik vladarjev. Po

dveh mesecih zbiranja dokazov o samovolji Kolumbov in njihovih prekrških jih je na

ladji poslal v domovino. Ker je kapitan ladje spoštoval Krištofa, mu je hotel sneti

okove, na kar pa Admiral ni pristal, saj je bil prepričan, da sta mu kralj in kraljica

nataknila okove in samo onadva mu jih lahko snameta.56

Konec novembra je ladja prispela v Cadiz, na področje današnje Španije. Vse tri brate

Kolumb so peljali skozi mesto, okovane v verige. Ljudstvo se je čudilo in godrnjalo nad

samovoljo vladarjev, ki sta tako sramotno ravnala s človekom, ki je odkril Novi svet.

Vladarja sta se zavedela, da sta s svojim ravnanjem pri ljudeh naletela na neodobravanje

in kmalu sta ukazala, naj Krištofu snamejo okove in sta ga povabila na dvor. Sprejela

sta ga šele proti koncu decembra, leta 1500. Ob srečanju z vladarjema je Kolumb

zahteval povrnitev vseh pravic, naslovov pa tudi Bobadillovo glavo, ker si ga je drznil

tako poniţati. Vladarja so njegove obtoţbe in obnašanje pripeljali do zaključka, da je

Admiral neprimeren in nesposoben upravljati kolonije.57

Četrto Kolumbovo potovanje

Septembra 1501 se je kraljevski par dokončno odločil glede Kolumbovih zahtev.

Odvzela sta mu naslov guvernerja in na njegovo mesto postavila Nicolasa Ovanda,

preklicala pa sta zaplembo Kolumbovega premoţenja, kar je pomenilo, da je Admiral

postal kar premoţen moţ. Toda to mu ni zadostovalo, saj si je kljub razmeroma

precejšnji starosti, štel jih je ţe čez 50, še vedno ţelel raziskovati. Obenem je naivno

upal, da si bo z novimi uspešnimi odkritji spet pridobil ţe izgubljene naslove.58

Na novo odpravo, ki je potekala pod pokroviteljstvom vladarjev, se je odpravil 9. maja,

leta 1502. Iz Cadiza je odpotoval s štirimi ladjami, na potovanje je vzel tudi svojega

najmlajšega sina Fernanda in brata Bartolomeja. Poveljstvo nad ladjevjem je bilo

dodeljeno Diegu Tristanu, saj je Kolumb bil ţe v letih, poleg tega je imel še probleme z

zdravjem. Cilj potovanja je bil najti prehod do Indije, obenem pa sta vladarja Kolumbu

prepovedala vkrcavati suţnje in izkrcati se na Hispanioli. Plovba čez ocean je potekala

brez teţav in štiri španske ladje so jo preplule v dvajsetih dneh. Cilj je bil otok

56

Wassermann, Kristof Kolumbo, str. 127-129; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 39. 57

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 273; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 263-264. 58

Granzotto, Krištof Kolumb, str. 268-269.

16

Dominika, kjer se je Kolumb ustavil ţe na drugem potovanju. Ker je zgrešil smer, sicer

za malenkost, je pristal na sosednjem Martiniqueju, kjer se je zadrţal kratek čas.59

Od tam je, kljub izrecni prepovedi vladarjev, zaplul proti Santu Domingu, ker je ţelel

zamenjati eno izmed svojih poškodovanih ladij, vendar ga je guverner otoka zavrnil.

Kmalu po tem je karibske vode zajelo hudo neurje, ki je na preizkušnjo postavilo tudi

Kolumbove ladje. K sreči je ladjam uspelo najti zavetje v enem izmed pristanišč na

otoku in ladjevje je ostalo nepoškodovano. Medtem je iz Santa Dominga proti Evropi

krenila odprava španskih ladij, ki jih je močno neurje potopilo. Na njih sta bila tudi

Bobadilla in Roldan, Kolumbova največja sovraţnika. Slednji je imel to za znak boţje

pravičnosti. Kljub slabemu vremenu je odprava nadaljevala pot proti zahodu in odkrila

Kajmanske otoke, ki leţijo med Jamajko in Kubo. Nato so se odpravili proti

jugozahodu, kjer so konec julija pristali na otoku Guanaja, ki leţi pred obalo

Hondurasa.60

Tam so se prvič srečali s pripadniki majevske kulture in z njimi tudi trgovali.

Domorodci so bili, za razliko od Indijancev na Karibih, dobro oblečeni, obenem pa

uglajeni in vljudni. Orodje so imeli narejeno iz bakra, tkali so bombaţne srajce raznih

barv, imeli so tudi oroţje in pivo iz koruze. Zaradi vsega naštetega, so bili Španci

presenečeni nad stopnjo razvoja pripadnikov majevske civilizacije, ki so bili dosti bolj

razviti kot Indijanci na Karibih.61

Kolumb se je na Guanaji spet napačno odločil, saj je, namesto proti severozahodu,

zaplul proti jugu, in s tem zapravil moţnost za odkritje področja današnje Mehike. Na

začetku avgusta je dosegel obalo Hondurasa. Od tam je zaplul proti vzhodu, kjer se je za

odpravo začelo neznosno trpljenje. Nasproti so jim namreč pihali pasatni vetrovi, zaradi

česar so morali pluti v cikcaku, poleg tega je odpravo ves čas spremljalo slabo vreme z

močnimi nalivi. Pluli so ob obali današnjega Hondurasa, Nikaragve in Kostarike. Na

poti so se izkrcali tudi na kopnem, kjer so srečali pume, opice in kajmane.62

V začetku oktobra so prišli do preliva, za katerega je bil Kolumb prepričan, da je prehod

do Indije. Izkazalo se je, da gre za veliko laguno, imenovano Chiriqui. Domačini so

imeli veliko zlata, zato je potekala ţivahna trgovina s Španci. Kolumb je od

59


Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 274; Wassermann, Kristof Kolumbo, str. 142-143. 61


Granzotto, Krištof Kolumb, str. 275-276.

17

domorodcev izvedel, da laguna leţi na oţini med dvema oceanoma. Prišel je na

območje današnje Paname. Prehod do Indije je očitno potekal preko kopnega, zato je

Kolumb to misel opustil, saj ni imel ustreznih pripomočkov za prečkanje oţine. Glavni

cilj je tako postalo zlato.63

Tega so našli vzhodno od lagune, v pokrajini Veragua, ki je bila polna zlata. Toda

pokrajina je bila neprijazna in teţko dostopna, podnebje popolnoma neprimerno za

kakršnokoli dejavnost. Trmasti Kolumb je kljub temu hotel na tem mestu postaviti

kolonijo Santa Maria de Belen, ki naj bi jo vodil njegov brat Bartolomej. Postavili so ţe

nekaj koč in skladišče, začeli so tudi ţe z izgradnjo utrdbe, nato pa se je nenadoma

zniţal vodostaj reke Verague. Ladje tako niso mogle več izpluti na odprto morje.64

Medtem so Špance napadli tudi domorodci, ki so hoteli pokončati vsiljivce. Po dveh

dneh je reka spet narasla in tri ladje so odplule proti odprtemu morju, ena pa je ostala –

ta naj bi ostala v Veragui z Bartolomejem in 50 moţmi. Indijanci so Špance neutrudno

napadali, ubili so poveljnika ladjevja Diega Tristana in njegove moţe, Bartolomej je bil

ranjen. Kolumbu se je celo bledlo, saj je zbolel za malarično mrzlico. Medtem je

pogumnemu moţu Diegu Mendezu uspelo na splavu pripeljati posadko iz utrdbe do

ladij in 16. aprila 1503 so se tri španske ladje napotile proti Hispanioli. Komaj

ustanovljena naselbina je doţivela klavrn konec; hkrati so Španci veliko zlata pustili v

Veragui.65

Med potjo proti Hispanioli so se ustavili v luki Puerto Santo, ki je leţala na področju

današnje Paname, saj je bila ena izmed ladij nesposobna za plovbo. Posadko so

prerazporedili na dve preostali španski ladji in odpluli proti Hispanioli. Ker so zgrešili

smer, namesto proti severovzhodu so pluli kar naravnost proti severu, so sredi maja

prišli do juţne obale Kube. Od tam so pluli proti vzhodu, proti Hispanioli. Ker sta bili

ladji v zelo slabem stanju, so se Španci bili prisiljeni ustaviti v zalivu Santa Gloria na

Jamajki. Ladji, neuporabni za plovbo, so uporabili za gradnjo kolib. Kolumb je Diega

Mendozo v kanuju poslal na Hispaniolo po pomoč. Mendozi je v drugem poskusu

uspelo priti na cilj, kjer je guvernerja Ovanda prosil za pomoč. Na Hispanioli je prav v

tem času potekal upor Indijancev proti Špancem. Šele po zatrtju upora se je Mendez,

63



Prav tam, str. 278-279.

18

junija 1504, vrnil na Jamajko po Kolumba in preostanek moštva ter jih prepeljal v Santo

Domingo.66

Novembra 1504 se je Kolumb s svoje zadnje odprave vrnil na področje pravkar

nastajajoče Španije. Njegovo zdravstveno stanje je bilo vse slabše, mučil ga je močan

artritis. Izvedel je, da je njegova najbolj goreča zagovornica, kraljica Izabela, na smrtni

postelji. Kmalu za tem je umrla in kralj Ferdinand ga je na dvoru sprejel komaj maja

Karta 1: Vsa Kolumbova potovanja v Novi svet67

naslednje leto. Sporočil mu je, da ostaja pri odločitvi, da Kolumba ne postavi na mesto

guvernerja Hispaniole. Eden največjih evropskih raziskovalcev in odkritelj Amerike je

ţivljenjsko pot sklenil v Valladolidu, 20. maja 1506, razočaran in zagrenjen.68

Amerigo Vespucci in poimenovanje Amerike

Če bi Kolumb vedel, da je odkril novo celino, bi današnjo Ameriko verjetno klicali

Kolumbija. Ker pa je bil prepričan, da je dosegel Azijo, je Amerika dobila ime po

66


http://www.chroniclesofamerica.com/images/map-of-columbus-voyages.jpg, [8. 9. 2016]. 68

Pennington, Kdo je odkrival svet, str. 55.

http://www.chroniclesofamerica.com/images/map-of-columbus-voyages.jpg

19

drugem. Ta moţ je bil Firenčan Amerigo Vespucci, ki je bil bančnik in je v Sevillo

prišel kot predstavnik trgovske hiše Medičejcev. Leta 1497 naj bi se pridruţil odpravi

Španca Alonza Ojede, ki bi jo naj na raziskovanje poslal kralj Ferdinand. Potovanje naj

bi trajalo 17 mesecev, odprava pa naj bi raziskala področje današnje Venezuele,

Paname, Hondurasa in del Mehiškega zaliva. Še vedno se namreč pojavljajo ugibanja,

ali je bilo njegovo pismo o tem potovanju avtentično ali ne. Če je bilo resnično, je

skoraj eno leto pred Kolumbom odkril Juţno Ameriko. Zadnji izsledki sicer kaţejo, da

so bili zapiski napisani kasneje, kar kaţe na to, da je bil vendarle Kolumb prvi, ki je

odkril Juţno Ameriko.69

Na svojo drugo odpravo, ki je potekala pod vodstvom Ojede, se je Vespucci podal maja

1499. Prišli so na ozemlje današnje Gvajane, Vespucci pa naj bi sam raziskal tudi obale

današnje Brazilije in celo odkril Amazonko. Tretje in četrto potovanje je opravil pod

portugalsko zastavo, zato se ne bomo spuščali v podrobnosti teh dveh odprav.70

Po vrnitvi iz potovanj je Vespucci napisal podrobno poročilo o vsem, kar je na

potovanjih videl. Poročilo je poslal lorenskemu vojvodi, natisnili so ga v Strasbourgu in

Augsburgu. Lorenski vojvoda je zapiske poslal znanstvenemu kroţku iz Saint Dieja71,

kjer je deloval tudi kozmograf Waldseemüller. Ta je postal pozoren na odlomek, v

katerem je Vespucci pisal o kopnem, ki je leţalo juţneje od Evrope (zaliv Paria ob obali

Venezuele), saj je do takrat veljalo, da juţno od Evrope v tem delu sveta ni nobenega

kopnega, samo Atlantik. Vespucci je zapisal: … kajti v teh krajih sem naletel na celino,

ki je gosteje obljudena in bolj polna živalstva, kot so naša Evropa, Azija in Afrika. Zato

jo lahko upravičeno imenujemo Novi svet. Waldseemüller je bil navdušen nad

Vespuccijevim poročilom.72

Ko je leta 1506 napisal knjigo Novi uvod v Kozmografijo, je omenil tudi Vespuccija in

predlog, da naj se nova celina imenuje po njem. Ker so imele vse celine ţenska imena,

je predlagal, da naj se nova celina imenuje Amerika. Ker ni bilo nikogar, ki bi

ugovarjal, saj je bil Kolumb ţe mrtev, njegovi dediči pa v nemilosti vladarja, je

poimenovanje ostalo. Treba je omeniti, da so še kar nekaj let uporabljali besedo

69

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 286 in 288; Granzotto, Krištof Kolumb, str. 298; Amerigo

Vespucci Biography, Explorer (1451- 1512), [13. 6. 2016], dostopno na:

http://www.biography.com/people/amerigo-vespucci-9517978 (dalje: Amerigo Vespucci Biography). 70

Amerigo Vespucci Biography. 71

Mesto je leţalo na ozemlju lorenskega vojvodstva. Granzotto, Krištof Kolumb, str. 297. 72


http://www.biography.com/people/amerigo-vespucci-9517978

20

Amerika samo za področje današnje Juţne Amerike, Severna in Srednja sta še vedno

veljali za del azijske celine, Karibi so bili azijski otoki, skrajni del Azije je bila Kuba.

Šele Magellanovo potovanje okoli sveta je do konca razjasnilo te zemljepisne

nejasnosti.73

Osvajanje Hispaniole

Santo Domingo je bilo prvo trajno mesto, ki so ga ustanovili Španci na Hispanioli.

Postal je prestolnica prve kolonialne vlade. Ko govorimo o mestu, dejansko mislimo na

naselbino z okoli 200 Španci, indijanskimi sluţabniki in črnskimi suţnji. Naselbina je

bila zgrajena iz lesenih koč, ki so bile pokrite z rogoznico. Šele leta 1502, ob prihodu

Nicolasa de Ovanda za guvernerja, so se začele graditi koče iz kamna. Najpomembnejše

stavbe v mestu so bile cerkev, trdnjava, bolnišnica in zapor. Zgradili so tudi ravne in

dokaj široke ceste. Mesto je tako postalo izhodišče za vse nadaljnje španske osvojitve v

Novem svetu.74

Španci, ki so se podali na avanturo v Novi svet, so lahko zraven vzeli tudi suţnjo,

kasneje je bilo dovoljeno imeti celo dvajset suţnjev. Imeti suţnje je bilo nekaj povsem

vsakdanjega. Celo nekateri španski menihi so spodbujali prihod črnskih suţnjev na

Hispaniolo. Opozarjali pa so, da morajo biti iz Afrike, kajti črnski suţnji iz področja

pravkar nastajajoče Španije so se v Novem svetu upirali.75

Ob prihodu Špancev je bilo na Hispanioli pet velikih kraljestev, ki jim je vladalo enako

število mogočnih vladarjev. Kraljestvo Magua je bilo znano po pokrajini Cibao, kjer so

bila nahajališča zlata. Kacik tega kraljestva je bil Guarionex, ki je bil ubogljiv in

miroljuben človek. Ko so mu Španci posilili ţeno, je raje pobegnil, kot da bi se

maščeval. Španci so ga izsledili in ujeli, med tem pohodom pa ubili veliko

domorodcev.76

Drugo kraljestvo je bilo Marien, katerega kralj je bil Guacanagari. Ta je pomagal

Kolumbu na njegovem prvem potovanju, ko je prav na tem področju nasedla njegova

ladja Santa Maria. Kasneje se je Guacanagari zaradi pobojev in krvoločnosti Špancev

umaknil v gore, kjer je tudi umrl. Vsi njegovi podloţniki so bili pobiti ali zasuţnjeni.

Maguana je bilo ime tretjega kraljestva. Značilna zanj je bila zelo rodovitna zemlja.

73


Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 50-51 in 53. 75


de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 33-34.

21

Kralj Caonabo, ki so ga Španci vklenili kar na njegovem domu, je umrl v brodolomu na

poti proti Kastilji. Četrto kraljestvo – Higuey – je vodila kraljica z imenom Higuanama.

Španci so jo obesili, njene podloţnike pa zasuţnjili, mučili ali ţive seţgali. Peto

kraljestvo se je imenovalo Xaragua. Po smrti vladarja Behechia, je vladarsko mesto

zasedla njegova sestra Anacaona.77

Ovando je Anacaono in njene plemenske poglavarje povabil na slavje, ki bi ga naj

priredili njej v čast. Vse skupaj je bila pretveza, saj so španski jezdeci ob guvernerjevem

znaku napadli Indijance in jih poklali. Anacaoni so namenili spoštljivejšo smrt – smrt na

vislicah. Ovando je, v spomin na ta dogodek, ustanovil mesto Santa Maria de la Vera

Paz (»Sveta Marija resničnega miru«). Pokol je med Indijanci na Hispanioli imel velik

odmev, od takrat se niso več resneje upirali Špancem.78

Ko je Ovando obračunal z domorodci in si jih pokoril, je začel z ustanavljanjem novih

naselbin na Hispanioli. Nastajale so v večini na področjih, kjer so ţe prej stale

indijanske naselbine. Nekaj naselbin, kot so Bonao, Concepcion de la Vega in

Buenaventura, je nastalo, ker so v bliţini našli zlato. Puerto de la Plata je postala

pomembno pristanišče na severnem koncu otoka. Na zahodu otoka je nastala naselbina,

Salvatierra de la Sabana, kjer je imel sedeţ Ovandov namestnik, Diego Velazquez de

Cuellar, moţ, ki je kasneje imel pomembno vlogo pri španskem osvajanju Kube in pri

Cortezovem osvajanju azteškega imperija.79

Leta 1509 je Ovanda na mestu guvernerja zamenjal Diego Kolumb, sin Krištofa

Kolumba. Ker so Indijanci zaradi bolezni in teţkega dela mnoţično umirali, je dal

Diego pripeljati črnske suţnje iz Afrike. Ti so bili fizično močnejši in odpornejši proti

boleznim. Trgovina z afriškimi suţnji se je v naslednjih letih povzpela do neslutenih

višin. Kmalu se je pojavil nov problem, ki ga je moral reševati. Prišlo je namreč do

upora črnskih suţnjev na njegovem posestvu sladkornega trsa. Upor se je razširil tudi na

druga posestva in Kolumb je bil prisiljen zbrati španske jezdece, ki so kmalu obračunali

z uporniki. Veliko si jih pobili v samem boju, tiste, ki so preţiveli, pa so čakale vislice.80

77

de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 33-36. 78


Hugh Thomas, Rivers of Gold: The Rise of the Spanish Empire, London 2003, str. 228-229, dostopno

na: http://uploaded.net/file/p88k8g9z/1x0c7.Rivers.Of.Gold.The.Rise.Of.The.Spanish.Empire.pdf (dalje:

Thomas, Rivers of Gold). 80

Prav tam, str. 228; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 56-57; Maksimović, Doba velikih geografskih,

str. 296.

22

Ko so si Španci pokorili domorodce na Hispanioli, je vsak kolonist bil upravičen do

indijanskih suţnjev. Njihovo število se je gibalo od 30, pa tudi do 200. Število je določil

guverner, v zameno pa so morali španski kolonisti poskrbeti za duhovno vzgojo

suţnjev. Slednji so zelo trpeli in mnoţično umirali zaradi lakote in izčrpanosti, saj so

morali garati v rudnikih in na poljih. Večini španskih kolonistov je bilo za duhovno

vzgojo Indijancev malo mar, zanimalo jih je le bogastvo.81

Za poučevanje Indijancev v katoliški veri so skrbeli predvsem menihi. Med temi so

izstopali predvsem menihi reda sv. Hieronima, ki jim je pripadal tudi goreč zagovornik

Indijancev, Bartolome de las Casas. Pripadniki reda naj bi v Novem svetu opravili

splošno štetje Indijancev in ustanovili vasi z okoli 300 Indijanci, vsaka vas pa naj bi

imela pitno vodo, dovolj zemlje in ţivine, hiše za indijanske druţine, cerkev in

bolnišnico. Ţal so ti načrti ostali samo mrtva črka na papirju.82

Diego Velazquez in osvajanje Kube

Kubo (tedaj so jo imenovali Juana pa tudi Fernanda), za katero je Kolumb bil prepričan,

da je skrajni del Azije, je Španec, Diego Velazquez de Cuellar, začel osvajati leta 1511.

Tri leta prej je njegov rojak Sebastian Ocampo z osemmesečno plovbo okoli Kube

dokazal, da se je Kolumb motil, in da gre pravzaprav za otok, ne pa za polotok. Kubo je

objadral z dvema ladjama, se ustavil v pristanišču Havana Bay in na obalah Xague

(današnji Cienfuegos) videl idealen kraj za pristanišče, ki bi lahko po njegovi oceni

sprejelo tisoč ladij. Sumil je tudi, da je na vzhodnem koncu otoka zlato.83

Po umiritvi razmer in utrditvi španske oblasti na Hispanioli so se pojavile teţnje, da bi

Španci svojo oblast razširili še na sosednje otoke – Kubo, Portoriko in Jamajko. Leta

1509 je Ponce de Leon dobil dovoljenje za osvajanje Portorika. Istega leta je Juan de

Esquivel začel z osvajanjem Jamajke. Porajalo se je vprašanje, kdo bo vodil odpravo na

Kubo. Diego Velazquez je hotel z odpravo na Kubo ujeti Hatueya, enega izmed

indijanskih kacikov, ki so se uprli Špancem na Hispanioli. Hatuey je pred gotovo smrtjo

raje pobegnil na Kubo, kjer je nato vodil odpor proti Špancem. Guverner Hispaniole,

Diego Kolumb, je ţelel, da bi odpravo vodil njegov stric Bartolomej. Kralj s tem ni

soglašal, zato je Diego leta 1509 dal Velazquezu pooblastila, da je lahko začel z

81

de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 37. 82


Thomas, Rivers of Gold, str. 274.

23

osvajanjem. Slednji je zbral štiri ladje in okoli 300 moţ, ki jih je financiral sam.

Odprave se je udeleţil tudi Velazquezov tajnik, Hernan Cortez84, kasnejši osvajalec

azteškega imperija.85

Velazquezova odprava se je najprej zasidrala na skrajnem vzhodu otoka. Tam so

ustanovili naselbino Asuncion de Baracoa, ki je postala hkrati tudi glavno mesto.

Osvajanje Kube je potekalo laţje kot osvajanje Hispaniole, saj Kuba ni bila tako gosto

poseljena. Domorodci so se sicer upirali, vendar niso bili kos izurjenim španskim

vojakom, ki so bili tedaj najbolje izurjena in učinkovita vojaška sila v Evropi. Kmalu so

Španci ujeli tudi pobeglega kacika Hatueya, ki so ga zaţgali na grmadi.86

Nedolgo zatem se je na juţni obali Kube izkrcal tudi Španec Panfilo de Narvaez87 z

okoli 30 moţmi. Vojski obeh moţ sta nato skupaj začeli z osvajanjem Kube proti

njenemu zahodnemu delu. Zavzeli so Bayamo, kjer so se domorodci Špancem takoj

pokorili. Sledil je pokol domorodcev pri Camagueyu, ki mu je bil priča tudi španski

menih Bartolomeo de las Casas. Ta je ob tem dogodku rešil 40 Indijancev in od takrat

postal njihov goreči zagovornik. Po tem pokolu so imeli Španci odprto pot do popolne

osvojitve Kube.88

Velazquez je postal guverner Kube in ostal na tem poloţaju do smrti, leta 1524. V tem

času je ustanovil precej naselbin kot: Santiago, Bayamo, Trinidad, Camaguey. Od leta

1515 je bil Santiago glavno mesto Kube; tam je svojo rezidenco imel tudi Velazquez.

Kmalu so lesene koče na otoku zamenjale hiše, grajene iz kamna. Havana je bila najprej

ustanovljena na jugu otoka (blizu današnjega mesta Babatano), vendar so jo nekaj let

kasneje preselili na mesto, kjer stoji še danes.89

Domorodci na Kubi so doţiveli enako usodo kot oni na Hispanioli. Tiste, ki so se uprli,

so Španci pokončali. Vsi ostali so bili zasuţnjeni. Nekaterim je uspelo pobegniti v

84

Različni avtorji uporabljajo različna imena. Zasledimo lahko imena Hernan, Hernando, Fernan,

Fernando in Ferdinando. Sam bom uporabljal ime Hernan. Hubert Howe Bancroft, The Conquest of

Mexico, New York 1900, 1. knjiga, str. 39, dostopno na:

https://archive.org/stream/conquestofmexico01banciala#page/n7 (dalje: Howe Bancroft, The Conquest,

knj. 1). 85

de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 38; Thomas, Rivers of Gold, str. 276-277. 86

Thomas, Rivers of Gold, str. 277; Torbjörn L. Knutsen, Vzpon in propad svetovnih redov, Ljubljana

2001, str. 49. 87

Narvaez je imel pomembno vlogo tudi pri kasnejšem Cortezovem osvajanju azteškega imperija.

Velazquez, ki je bil tedaj ţe guverner Kube, je poslal za upornim Cortezom odpravo pod Narvaezovim

vodstvom. Slednjega je Cortez premagal pri azteškem mestu Cempoali in svojo vojsko okrepil z

Narvaezovimi moţmi. Nigel Davies, Azteki, Ljubljana 1980, str. 295 in 298 (dalje: Davies, Azteki). 88

Thomas, Rivers of Gold, str. 277-279. 89

Prav tam, str. 280 in 282.

24

hribe, vendar so jih kmalu polovili. Zaradi lakote in garaškega dela so mnoţično

umirali, druţine so se iz obupa obešale.90

1.2 Španski prihod na kopno v začetku 16. stol. in ustanavljanje prvih

kopenskih postojank

V petnajstih letih 16. stol. so Španci osvojili večino bahamsko-karibskega otoškega

sveta in severne obale Juţne Amerike. Kmalu so se začele vrstiti tudi odprave, ki so

začele raziskovati področja današnje Paname, Venezuele in Kolumbije. Leta 1500 je

Vicente Pinzon raziskal brazilsko obalo vse do rta sv. Avguština (orig. Cabo de Santo

Agostinho). Skupaj z Juanom Diazom de Solisom, sta leta 1507 odkrila tudi polotok

Jukatan. Seviljski notar Rodrigo de Bastidas je leta 1500 z dvema ladjama odplul iz

Cadiza in se naslednje leto izkrcal na obalah Dariena (področje današnje Panamske

oţine). Tierra Firme91, kot so celino imenovali Španci, je nemudoma razplamtela

domišljijo španskih raziskovalcev. Vsi so sanjali, da je Tierra Firme polna bogastev, ki

čakajo nanje.92

Odprava Ojede in Nicuese

Alonso de Ojeda in Diego de Nicuesa sta leta 1509 dobila dovoljenje, da lahko začneta

s kolonizacijo Tierra Firme. Na območju od venezuelskega zaliva do skrajne točke

Hondurasa, rta Gracias a Dios, naj bi ustanovila naselbino. Prvi je odplul Ojeda,

Nicuesa mu je sledil nedolgo zatem. Oba skupaj sta imela skoraj 1100 moţ, ki so kmalu

po prihodu na kopno napadli in poţgali indijansko vas, ki je leţala blizu Cartagene

(današnja severozahodna Kolumbija). Ustanovili so naselbino San Sebastian, v spomin

na Španca Juana de la Coso, ki so ga na tem področju ubile domorodske puščice.93

Španci so na tem področju naleteli na zelo močan odpor domačinov, ki so uporabljali

zastrupljene puščice. V samo nekaj mesecih je zaradi napadov Indijancev, lakote in

90

de las Casas, Uničevanje Indijancev, str. 40-41. 91

Ime izhaja iz latinskega imena Terra Firma, kar pomeni trdna tla. Tako so poimenovali celoten ameriški

kontinent, na začetku tudi severno obalo Juţne Amerike in juţni del Panamske oţine. Terra Firma, [15. 6.

2016], dostopno na: http://www.dictionary.com/browse/terra-firma; de las Casas, Uničevanje Indijancev,

str. 117. 92

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 293; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 60; Porter Garnett,

The Inscriptions at the Panama-Pacific International Exposition, San Francisco 1915, [15. 6. 2016],

dostopno na: http://www.books-about-california.com/Pages/The_Inscriptions/The_Inscriptions_text.html. 93

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 63-64; Oskar Hermann Khristian Spate, The Spanish lake, Canberra

2004, str. 32, dostopno na: https://www.oapen.org/download?type=document&docid=459544 (dalje:

Spate, The Spanish lake).

http://www.dictionary.com/browse/terra-firma

25

bolezni ostala ţiva samo še desetina Špancev. Ojeda je bil prisiljen poslati enega izmed

svojih moţ v Santo Domingo po pomoč. To pomembno nalogo je zaupal odvetniku iz

Santa Dominga, Fernandezu de Encisu. Temu je sicer uspelo priti v Santo Domingo,

vendar je preteklo precej časa, preden se je spet odpravil nazaj v Darien. Ker je bil

Ojeda prepričan, da Encisu ni uspelo, se je še sam odpravil proti Santu Domingu, oblast

v naselbini pa poveril Franciscu Pizzaru, kasnejšemu osvajalcu inkovskega imperija.

Ojeda je sicer prispel v Santo Domingo, vendar je bil tako izčrpan, da je kmalu po

prihodu umrl.94

Enciso je tako postal vodja nove odprave, ki se je napotila proti Darienu, kjer so čakali

na pomoč preostali Španci iz Ojedove odprave. Kmalu po prihodu Encisa v Darien, je

padla odločitev o opuščanju San Sebastiana. Bila je ustanovljena nova naselbina, Santa

Maria la Antigua de Darien, ki so jo ustanovili na nasproti leţeči strani zaliva. Ime je

naselbina dobila po seviljski Sveti Mariji, h kateri je molil Enciso, ko se je znašel v

nevarnosti na morju.95

Vasco Nunez de Balboa odkrije »Juţno morje«96

Med Španci v Darienu se je kmalu po ustanovitvi Antigue postavljalo vprašanje, kdo bo

vodja naselbine. Ojeda je namreč umrl na Hispanioli, Encisa pa nobeden ni mogel

prenašati zaradi njegove formalnosti, Nicuesa pa je bil aroganten in nesposoben.

Francisco Pizzaro, ki ga je Ojeda postavil na čelo San Sebastiana, je bil pred prihodom

v Novi svet svinjski pastir. Tudi on ni bil primeren za vodjo nove naselbine.

Najprimernejši in najsposobnejši za takšno nalogo je bil Vasco Nunez de Balboa.97

Balboa je vedel za zaklade, ki jih je skrivala Tierra Firme, saj je prišel v Novi svet

skupaj z Bastidasom, leta 1500. Ker mu na Hispanioli ni šlo dobro, se je kot slepi

potnik, skupaj s svojim psom, vkrcal na eno izmed Encisovih ladij, ki so potovale proti

Darienu. Skrival se je v sodu in ko je ladja ţe bila na odprtem morju, je stopil na njen

krov. Enciso je bil besen in ga je najprej hotel pustiti na enem izmed karibskih otokov,

kjer bi ga prepustil kruti usodi. Toda moţje na ladji so se zavzeli zanj in kmalu po

pristanku v Darienu, si je Balboa med moţmi ţe pridobil ugled.98

94

Spate, The Spanish lake, str. 32; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 64. 95


Juţno morje (orig. Mar del Sud) je bilo poimenovanje za Tihi ocean. Spate, The Spanish lake, str. 33. 97

Spate, The Spanish lake, str. 32; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 64. 98

Spate, prav tam; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 65.

26

Bil je moţ nemirnega duha, vedno pripravljen na nove dogodivščine. Ob prihodu v

Darien se je Balboa takoj lotil krčenja gozda, negoval je bolnike in pripravljal roparske

napade proti Indijancem, ki so jim Španci jemali predvsem koruzo in zlato. Prav Balboa

je bil tisti, ki je Encisu predlagal, kje naj ustanovi Antiguo. Španski kolonisti so mu vse

bolj zaupali in kmalu videli v njem novega vodjo. Da pa je lahko to tudi postal, se je

moral najprej rešiti Nicuesa in Encisa, ki sta bila formalno gledano še vedno nadrejena.

Prvega je poslal nazaj na Hispaniolo v preluknjani ladji, ki se je na odprtem morju

potopila in Nicuesa so poţrli morski psi. Encisa pa je obtoţil zarote, ga vrgel v ječo in

poslal v Santo Domingo, kjer bi mu naj sodili. Medtem je Diego Kolumb, guverner v

Santu Domingu, ob privolitvi kralja Ferdinanda, Balboo imenoval za poveljnika

naselbine.99

Balboa ni stal kriţem rok. Od svojih podrejenih je zahteval popolno poslušnost in

spoštovanje. Kdor mu tega ni izkazoval, ga je vrgel v ječo. Z domorodci je sklenil

zavezništva (v znak prijateljstva je kot prileţnico vzel hčerko indijanskega poglavarja)

in z njimi trgoval. Indijanska plemena, ki so se mu upirala, si je podredil s silo. Ropal je

indijanske vasi in z mučenjem domorodcev hotel izvedeti, kje skrivajo zlato. Kljub

temu z uporabo nasilnih metod ni pretiraval, saj ni ţelel povzročiti splošnega upora

domorodcev.100

Med enim izmed roparskih pohodov so Španci našli v hiši indijanske poglavarke precej

zlatih predmetov, ki so jih ţeleli pretopiti v palice. Njen sin je ob tem pobesnel in

Špancem dejal, naj gredo na drugo stran kopnega, kjer leţi ocean, katerega obale so

polne zlata. Balboa se je ob tem zamislil, saj bi mu odkritje novega oceana in deţele, ki

je polna zlata, prineslo večno slavo in ogromno bogastvo. Od tega trenutka naprej je

Balboa začel zbirati podatke o neznanem svetu, ki je leţal na drugi strani Panamske

oţine.101

21. januarja 1513 je Balboa v domovino poslal pismo, v katerem je kralja Ferdinanda

obvestil o obstoju juţnega morja z druge strani oţine. Od kralja je ţelel dobiti

dovoljenje, da bi ga lahko odkril. Omenil je tudi, da so obale morja na jugu polne zlata.

99

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 65-66. 100

Prav tam, str. 66; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 298. 101

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 298-299.

27

Pismo je na dvoru povzročilo razburjenje, kmalu nobeden ni več govoril o Darienu,

ampak o »Zlati Kastilji« (orig. Castilla del Oro).102

Ferdinand se je odločil, da bo odkritje novega oceana zaupal nekomu iz njegovega

dvora, saj ni ţelel, da bi novi ocean odkril kapitan nizkega rodu. Osebno je prevzel

nadzor nad odpravo, ki naj bi odkrila drugo polovico Zemlje. Pedro Arias de Avila,

znan tudi kot Pedrarias, je bil imenovan za vodjo odprave. Obenem je bil imenovan tudi

za vrhovnega poveljnika in guvernerja Zlate Kastilje. Ti naslovi so Pedrariasa postavili

neposredno pod kraljevo oblast. S tem je kralj ţelel preprečiti vmešavanje guvernerja

Hispaniole, Diega Kolumba, ki je sicer bil odgovoren za odprave v Novem svetu.

Obenem je novo imenovani guverner dobil kraljevi ukaz, da naj ob prihodu v Darien,

vrţe Balboo v ječo in ga pošlje v domovino.103

Ker so bile priprave za odpravo temeljite in je bilo treba mnogo postoriti in nabaviti

ogromno blaga, je Pedrarias proti Darienu odplul šele 11. aprila 1514. Medtem se je

Balboa, ki je izvedel za kraljeve namere, odločil, da bo on tisti, ki bo odkril novi ocean.

Na ladji in devetih pirogah je 190 Špancev in okoli 600 domorodskih nosačev priplulo

do Carete, ki je leţala na atlantski obali Panamske oţine. Od Carete do San Miguela, ki

je leţal na pacifiški strani, je oţina najoţja (okoli 60 km), zato se je Balboa odločil, da

bodo tam prečili oţino. Nekaj Špancev je pustil v Careti, da so varovali plovila, sam pa

se je z ostankom moštva 1. septembra 1513 začel prebijati proti pacifiški obali. Pot je

bila zelo naporna, saj je bilo to področje polno vodotokov, močvirij, raznih insektov in

divjih ţivali.104

Med pohodom proti obali Tihega oceana so Špance napadali domorodci, ki pa Špancem

v boju niso bili kos. 26. septembra je Balboa prvič zagledal novi ocean. Tri dni pozneje

je z mečem v eni roki in zastavo v drugi zakorakal v morje in ga razglasil za last kralja

Ferdinanda. Novi ocean je poimenoval »Juţno morje«, ker je bil na jugu Panamske

oţine. Balboa na obalah Tihega oceana ni našel zlata, vendar so mu domorodci

povedali, da se mnogo zlata skriva v deţeli, ki leţi daleč na jugu (današnji Peru). Glede

na to, da je pri tej odpravi sodeloval tudi Francisco Pizarro, ni naključje, da se je kasneje

podal na odpravo ravno na področje današnjega Peruja. Po nekaj tednih, ki jih je Balboa

preţivel na obalah Tihega oceana in zbiral informacije, se je 19. januarja 1514 vrnil v

102

Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 299; Thomas, Rivers of Gold, str. 291. 103

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 67-68; Thomas, Rivers of Gold, str. 291. 104

Thomas, Rivers of Gold, str. 292; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 299.

28

Antiguo. Na poti proti atlantski obali je trgoval z domorodci in v Antiguo prišel obloţen

z zlatom in biseri.105

Pedrarias pride v Panamsko oţino

V Santa Mario la Antiguo de Darien je Pedrarias prispel junija 1514. Z njim je prišlo

1600 novih priseljencev, med njimi tudi ţena in pa Fernandez de Enciso, ki je bil

odločen, da se bo Balboi maščeval, ker ga je vklenil v verige. Medtem je do kralja

Ferdinanda ţe prišlo pismo, v katerem je Balboa zapisal vse o osvojitvi novega morja.

Kmalu po Pedrariasovem prihodu v Darien, je kralj razveljavil prejšnji ukaz o Balboevi

aretaciji in ga povišal v adelantada (kraljevega namestnika) Juţnega morja, vendar je še

vedno bil podrejen Pedrariasu. Ta si ni drznil prekršiti kraljevega ukaza, zato je moral

opustiti misel o aretaciji Balboe.106

Balboa je medtem ţe imel nov cilj – hotel je raziskati pacifiško obalo Paname. V

tajnosti je poslal enega izmed svojih moţ na Kubo in v Santo Domingo, kjer naj bi našel

ljudi za novo odpravo. S tem se je ţelel izogniti teţavam, ki bi jih lahko prinesli

Pedrariasu naklonjeni kolonisti. Odzvalo se je 60 moţ, ki so v Antiguo prišli ponoči.

Pedrarias jih je odkril in Balboo vrgel v ječo zaradi izdajstva. Spor so rešili tako, da je

Balboa obljubil, da se bo poročil s Pedrariasovo hčerko, saj bi tako vse ostalo v druţini.

Balboa je bil spuščen na svobodo. S svojim moštvom se je odpravil podirat drevesa, ki

jih je potreboval za izgradnjo štirih ladij, s katerimi se je ţelel odpraviti na naslednjo

odpravo.107

Oktobra 1518 je Balboa s svojim moštvom na obali Tihega oceana sestavil prvi dve

ladji. Drevesa so podirali na nasprotni strani Panamske oţine, nato pa deske prenašali

čez oţino, saj je Balboa trdil, da je les na atlantski strani veliko boljše kakovosti kot pa

tisti na tihomorski obali. Preden se je odpravil raziskovat obale Tihega oceana, je slišal

govorice, da naj bi kralj zamenjal Pedrariasa z drugim guvernerjem. Ker se je ţelel

prepričati, ali je to res, je nekaj moţ poslal v Aclo, kjer so ostali moţje iz njegovega

moštva sekali drevesa.108

105


Thomas, Rivers of Gold, str. 302; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 71-72. 107

Thomas, Rivers of Gold, str. 307; Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 72; Maksimović, Doba velikih

geografskih, str. 302. 108


29

Medtem ko je bil Balboa zaposlen z izdelavo ladij, je španska naselbina Antigua

doţivljala teţke trenutke. V koloniji je izbruhnila huda lakota, ki je bila posledica

Pedrariasovega okrutnega ravnanja z domorodci. »Strašni starec«, kot so ga klicali, je

bil slavohlepen, okruten in podel človek. Okoli 2 milijona domorodcev je bilo ubitih v

16 letih njegove vladavine v Venezueli in Kolumbiji. Samo najmanjši prestopek je bil

dovolj, da je dal poţgati celotne indijanske vasi in pobiti njene prebivalce. Njegovi

častniki so Indijance pretepali, ropali in jih ţive pekli. Pobijali so jih zaradi masti, s

katero so si mazali rane. Nekatere domorodce so razčetverili in z njimi hranili svoje pse.

Zaradi takšne okrutnosti je bilo konec prijateljstva z indijanskimi plemeni, s tem pa tudi

konec pritoka hrane v naselbino.109

Ker se je Pedrarias bal, da Balboa pripravlja upor proti njemu, ga je dal zapreti.

Aretacijo je opravil eden izmed Balboevih nekdanjih častnikov ̶ Francisco Pizzaro.

Balboa je bil obtoţen izdajstva, upora proti španski kroni in Pedrariasu, umora Diega de

Nicuesa in nelegitimne polastitve oblasti, ko je vrgel v ječo Encisa. V januarju 1519 so

bili Balboa in še trije njegovi prijatelji obglavljeni na trgu v Acli.110

Po obglavljenju Balboe je imel Pedrarias prosto pot za raziskovanje Juţnega morja.

Prepričan je bil, da so obale Juţnega morja bolj primerne za kolonijo kot pa kraj, kjer je

tedaj stala Antigua. Zato je na pacifiški obali, tam, kjer je kopno med obema oceanoma

najoţje, 15. avgusta 1519 ustanovil novo naselbino, ki so jo poimenovali Panama. Kraj

je bil kar primeren za poselitev, saj je bilo morje bogato z ribami, pa tudi podnebje je

bilo primerno za gojenje rastlin.111

Ko se je guverner vrnil v Antiguo, je ţelel, da se njeni prebivalci nemudoma preselijo v

novoustanovljeno naselbino. Kolonisti nad ukazom niso bili navdušeni, saj se niso ţeleli

preseliti na novo lokacijo. Kljub temu je do leta 1522 Pedrariasu s silo uspelo preseliti

večino kolonistov v Panamo. Tiste, ki so ostali v Antigui (v večini starejši ljudje, ki niso

bili zmoţni potovati), so pobili domorodci. Naselbino so Indijanci poţgali in kmalu ni

bilo skoraj nobenega dokaza, da je tam obstajala prva evropska naselbina, ki je bila

postavljena na ameriški celini.112

109

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 73; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 302. 110




30

Odkritje Floride

Leta 1513 je španska odprava odkrila Florido. Vodja odprave je bil španski

konkvistador, Juan Ponce de Leon. Na potovanje se je odpravil s tremi ladjami, med

posadko pa je bil tudi njegov sin Juan Gonzalez Ponce de Leon, ki mu je sluţil kot

prevajalec. Španci so se na potovanje odpravili marca, leta 1513.113

Ponce de Leon je bil guverner na otoku Borinquen (današnji Portoriko). Diego Kolumb,

ki je bil tedaj guverner Santa Dominga, mu je naslov guvernerja odvzel. Ker je bil

Ponce ţe v poznih letih svojega ţivljenja, je v njegovi glavi vzniknila misel, da bi našel

studenec, katerega voda ima moč, da pomlajuje ljudi in jim zagotavlja večno ţivljenje.

Bajka o studencu večne mladosti je bila čista izmišljotina, kljub temu pa priročen

izgovor domorodcev, ki so se ţeleli čimprej rešiti evropskih vsiljivcev. Čudeţni

studenec naj bi bil na otoku Bimini (današnja Florida), zato se je v tisto smer podal tudi

Ponce de Leon.114

27. marca je prispel do kopnega, ki ga je imenoval Pascua Florida115. Izkrcal se je v

bliţini današnjega Palm Beacha. Nato se je napotil proti jugu in objadral področja, na

katerih danes leţijo Cape Canaveral, Daytona Beach in Miami. Zatem je zaplul v

Mehiški zaliv in se obrnil proti severu ter nekaj časa plul ob zahodni floridski obali.

Tam ni našel ne zlata ne studenca večne mladosti, je pa odkril Zalivski tok.116

Španci so se na Floridi srečali tudi z domorodci, ki so se precej razlikovali od

domorodcev v Karibih. Španci pred tem še nikoli niso naleteli na Indijance, ki bi bili

tako spretni z lokom. Indijanski loki so imeli tako močne tetive, da jih Evropejci sploh

niso mogli napeti. Puščice so letele s tako hitrostjo, da so z lahkoto prebile španske

oklepe. Do tedaj Španci česa takšnega še niso videli.117

Odprava se je nato obrnila proti jugu, na poti proti Portoriku se je Ponce de Leon ustavil

še na polotoku Jukatan, ki pa ga ni raziskal. Odprava se je zaključila 10. oktobra 1513,

ko se je Ponce de Leon vrnil na otok Portoriko.118

113



Ker je bilo področje polno bujne vegetacije in cvetja, je Ponce de Leon regijo imenoval za Florido.

Glede na to, da jo je odkril v času velike noči, je bila dodana še beseda pascua (šp. velika noč). Od tod

potem tudi ime Pascua Florida. Juan Ponce de Leon, Explorer (1460 – 1521), [14. 7. 2016], dostopno na:

http://www.biography.com/people/juan-ponce-de-le%C3%B3n-9444105. 116

Thomas, Rivers of Gold, str. 250. 117



31

Odprave na polotok Jukatan

Španci so polotok Jukatan odkrili ţe leta 1507. Na njegovih obalah se je leta 1513

ustavil tudi Ponce de Leon, ko se je vračal s Floride proti Portoriku. Kljub temu pa do

leta 1517 nobena španska odprava Jukatana še ni podrobno raziskala.119

Leta 1517 se je na odpravo proti Jukatanu odpravilo 110 moţ pod poveljstvom

Francisca Hernandeza de Cordobe. Cilj odprave je bil odkriti novo deţelo, njena

bogastva in naloviti indijanske suţnje. Potovali so na treh ladjah, ki so bile last

guvernerja Kube, Diega Velazqueza. Ta je ladje posodil, v zameno pa naj bi moţje na

odpravi nabrali suţnje, in tako odplačali svoj dolg. Odprava je s Kube odplula 8.

februarja 1517. Od skrajnega zahodnega dela Kube, rta San Antonio, so se napotili proti

zahodu, proti rtu Catoche, ki leţi na skrajnem severovzhodnem delu Jukatana. Izbrali so

pot, ki je bila najkrajša, vendar še vedno dokaj neznana. Ko so prečkali odprto morje,

jih je zajel hud vihar, ki je divjal kar dva dni. Z zadnjimi močmi so uspeli priti do rta

Catoche.120

Tam so Španci, prvič, odkar so prišli v Novi svet, zagledali hiše iz kamna. Naselbine so

bile precej večje kot kjerkoli v Karibih ali na Terra Firme. Ker so naleteli na templje,

podobne piramidam, ki so bili zgrajeni iz kamna, so področje poimenovali Veliki Kairo.

V notranjosti templjev, posvečenih boţanstvom, ki so jih častili domorodci, so našli

precej zlatih in bakrenih okraskov. Obenem so naleteli tudi na kipe boţanstev, ki so se

Špancem zdeli hudičevo delo. Ko so pokradli vse, kar se jim je zdelo vrednega, so

Španci nadaljevali pot in po petnajstih dneh prispeli v Campeche. Tam so se hoteli

oskrbeti s pitno vodo, ki je začela pohajati. Domorodci so bili na tem področju zelo

sovraţni do prišlekov in Španci se nikakor niso mogli izkrcati. Zato so se napotili proti

Champotonu.121

Tam se jim je uspelo izkrcati, vendar jih je kmalu napadlo ogromno število Indijancev.

Število moţ je bilo 200:1 v korist Indijancev in Španci so se morali umakniti. Izgube so

bile velike, saj je umrlo 50 moţ, poleg tega je bil smrtno ranjen tudi Cordoba. Španci so

se umaknili v smeri proti Floridi, od tam pa nazaj proti Kubi. Zlato, hiše iz kamna in

kipi boţanstev so med Španci povzročili veliko zanimanje, saj so bili prepričani, da

119

Thomas, Rivers of Gold, str. 250; Maksimović, Doba velikih geografskih, str. 293. 120

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 80; Ralph Hammond Innes, The Conquistadors, London 1972, str.

38-39 (dalje: Hammond Innes, The Conquistadors). 121

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 39.

32

nova deţela skriva ogromno bogastev, in špansko osvajanje se je usmerilo na to

področje.122

Guverner Kube, Velazquez, je takoj začel priprave na drugo ekspedicijo. Dvema

ladjama iz prejšnje odprave je dodal še dve svoji. Poveljstvo nad odpravo je izročil

svojemu nečaku, Juanu de Grijalvu. Odprava se je iz San Antonia na Kubi odpravila 1.

maja 1518 in tri dni kasneje pristala na otoku Cozumelu, ki leţi na vzhodni strani

Jukatana. Od tam so krenili severno ob obali Jukatana do rta Catoche. Po enajstih dneh

so dosegli Champoton, kraj, kjer je prejšnja odprava doţivela bridki konec.123

Tudi tokrat so domorodci napadli Špance, vendar so slednji napad odbili in Indijance

pognali v beg. Kljub temu so španske izgube bile kar precejšnje – 7 mrtvih in 60

ranjenih, med njimi tudi Grijalva. Prišleki so ostali v Champotonu kratek čas, nato pa

nadaljevali z odpravo. Krmarjenje ladij je bilo teţavno zaradi sipin, ki so se raztezale

daleč v morje. Zaradi nevarnosti, da bi nasedli, so pluli samo podnevi. Nadaljevali so

pot proti zahodu in prišli v pokrajino Tabasco, kjer so se zasidrali blizu mesta

Potonchan. Tam domorodci niso bili tako sovraţno nastrojeni proti Špancem. Med seboj

so trgovali in ko so Španci spraševali, ali imajo še več zlata, so kazali proti zahodu in

ponavljali besedi Culhua in Mexico124. To Špancem ni veliko povedalo, saj niso imeli

tolmača.125

Ko so potovali proti področju, kjer danes leţi mesto Veracruz, so v daljavi zagledali

zasneţene vrhove mehiških ognjenikov. Dvomov ni bilo več, Španci so bili prepričani,

da gre za celino in ne za otok. Na področju današnjega Veracruza se je Grijalva izkrcal

in zavzel deţelo v Velazquezovem imenu za špansko krono. Domačini so jih pričakali

miroljubno in spet je prišlo do obojestranskega trgovanja.126

Ker so opazili otok, ki je leţal le nekaj kilometrov od obale, so se odločili, da se bodo

tam zasidrali. Na otoku so bili templji, v katerih so indijanski duhovniki ţrtvovali ljudi.

Ko so jih Španci vprašali, zakaj opravljajo ţrtvovanja, so duhovniki odvrnili Culhua.

Ker so besedo razumeli kot Ulua, so otok poimenovali San Juan de Ulua. Otok je bil

122

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 39-41; Richard F. Townsend, The Aztecs, 2. izdaja, London

2000, str. 14 (dalje: Townsend, The Aztecs). 123

Arciniegas, Karibska rapsodija, str. 80; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 41-42. 124

Culhua-Mexica sta bili besedi, ki sta izhajali iz azteškega jezika nahuatl. Izraz se je uporabljal za

pripadnika Aztekov. Aztec people, [18. 7. 2016], dostopno na: https://www.britannica.com/topic/Aztec. 125

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 42-43; Nicholas Hordern, Vera, zlato in slava, v: Odkritja in

raziskovanja: Novi svet (Ljubljana 1977), str. 48 (dalje: Hordern, Vera, zlato in slava). 126


33

odlično sidrišče za ladje, saj je dajal zavetje pred močnimi vetrovi, ki so pihali na tem

področju.127

Na področju Veracruza so se Španci prvič srečali z azteškimi pobiralci davkov, ki so

velikodušno pozdravljali prišleke. V kanujih so pripluli do španskih ladij in poljubljali

njihove krme, saj so bili prepričani, da pozdravljajo boţanstva. Špancem so za steklene

bisere dali zlato in zaloge hrane. Bili so oblečeni v ogrinjala iz bombaţa s čudovitimi

perjanicami in zlatim nakitom. Grijalva je pravilno ugotovil, da se ti Indijanci

razlikujejo od drugih, vendar mu ni uspelo izvedeti, kdo so, saj ni imel tolmača.128

Grijalva se je po tehtnem premisleku odločil in poslal eno izmed ladij, ki ji je poveljeval

Pedro de Alvarado, nazaj na Kubo. Ladja je bila naloţena z zlatom, ki so ga uspeli

dobiti s trgovanjem in ropanjem. Grijalva je bil prepričan, da bo Velazquez poslal

okrepitve, ko bo videl zaklade. Moţje v odpravi so bili namreč na morju ţe skoraj štiri

mesece. Trinajst Špancev je umrlo v bojih z domorodci, preostanek moštva pa ni štel

dovolj moţ, da bi lahko ustanovili naselbino ali se podali v osvajanje celine, ki se je

zdela ogromna.129

Medtem je Velazquez na Kubi izgubljal potrpljenje, saj Grijalva ni in ni bilo nazaj. Ker

ga je skrbelo za usodo odprave, se je odločil in poslal Cristobala de Olida, naj izsledi

Grijalva. Toda Olida je na morju ujel vihar in vrniti se je moral nazaj na Kubo. Medtem

se je v Santiago na Kubi vrnil Alvarado z ladjo, polno zakladov. Povedal je vse o

zakladih in ogromni celini, ki se razprostira za obalami Jukatana. Guverner Kube je bil

nejevoljen, saj Grijalvu ni uspelo ustanoviti naselbine. Velazquez je namreč hotel

uveljavljati pravico do vladanja deţeli, ki jo je odkril Grijalva. Da bi to lahko zahteval,

je moral tam nujno ustanoviti naselbino. Zato se je odločil, da bo poslal novo, še večjo

odpravo, in si s tem zagotovil pravico do vladanja na Jukatanu. Za vodjo nove odprave

je določil Hernana Corteza.130

Po pribliţno pol leta, odkar se je odpravil na morje, se je v Santiago vrnil naposled tudi

Grijalva. V šestih mesecih je dosegel več kot katerakoli druga odprava do tedaj. Odprl

je vrata v Novo Španijo, kot jo je sam poimenoval. Pri tem je izgubil samo 30 moţ in

niti ene ladje. Odprava je kljub temu bila označena za neuspešno. Medtem pa se je na

127

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 43-44. 128

Townsend, The Aztecs, str. 14-15; Davies, Azteki, str. 266. 129

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 44. 130


34

novo odpravo proti Jukatanu in na največjo pustolovščino svojega ţivljenja ţe

pripravljal Hernan Cortez.131

1.3 Cortezova osvojitev osrednje Mehike

Preden si bomo podrobno pogledali, kako je potekalo osvajanje azteškega imperija, si

poglejmo značilnosti azteške drţave. Tako bomo bolje razumeli, zakaj so tako

maloštevilni Španci lahko osvojili tako mogočno drţavo, kot je bila drţava Aztekov.

Nastanek azteškega imperija in njegove značilnosti

Azteki ali Mehiki so bili indijansko nomadsko pleme na tleh današnje Mehike, ki so

govorili jezik nahuatl. Okrog leta 1325 so na otoku sredi jezera Texcoco zgradili mesto

Tenochtitlan. Pribliţno sto let pozneje so vstopili v trojno vojaško zvezo s Texcocom in

Tlacopanom, ki sta bili sosednji mesti. Imperij se je širil izključno z vojaškimi pohodi, s

katerimi so si Azteki podrejali mesta v Srednji Ameriki. Do konca 15. stoletja se je

imperij razširil skozi vso Srednjo Ameriko, od Atlantika do Tihega oceana v smeri

vzhod-zahod, ter do ozemlja Majev na jugu. Tenochtitlan je postal glavno mesto

imperija, ki je zdruţeval 38 provinc. Azteki so od podloţnih mest zahtevali letne

dajatve, ki so jih pobirali pobiralci davkov. Ti so prišli pobirat davke s spiski letnih

dajatev, ki so jih napisali pisarji v prestolnici. Davek so podloţna mesta plačevala s

kmetijskimi pridelki ali z ljudmi, ki so bili nato ţrtvovani.132

Azteška druţba

Značilna za azteško druţbo je bila stroga hierarhija. Vrhovni vodja se je imenoval Huey

tlatoani133, ki je bil napol boţanski voditelj. Imel je vrhovno politično, vojaško in versko

oblast. Novi tlatoani je v večini primerov pripadal vladajoči dinastiji. V času vladanje

Montezume II., ki je prestol zasedel leta 1502, pa krvno nasledstvo ni bilo več

pomembno. Montezuma ni bil dedni vladar, temveč je bil izvoljen. Ukvarjal se je

predvsem z verskimi zadevami, ki so bile najpomembnejše v ţivljenju Aztekov. Ker so

podloţniki videli v vladarju napol boga, so v njegovi prisotnosti vedno povesili glavo,

saj ga niso smeli gledati v oči, ker se to ni spodobilo. V času njegove prisotnosti se tudi

131

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 44 in 47; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 51-52. 132

Antony Mason, Amerika in predkolumbovske civilizacije, Ljubljana 2002, str. 63-64 (dalje: Mason,

Amerika in predkolumbovske). 133

Huey tlatoani je v jeziku nahuatl pomenil »veliki govornik« in je bil vladar Tenochtitlana. Manuel

Lucena, Kako so ţiveli Azteki, Ljubljana 1994, str. 27 (dalje: Lucena, Kako so ţiveli Azteki).

35

niso smeli usesti ali biti obuti. Svoje bivališče je zapuščal zelo redko, tudi ljudi je

sprejemal zelo redko. Celo njegovi svetovalci so imeli stik z njim le preko posrednikov.

Z drţavnimi zadevami se ni veliko ukvarjal, zato je imel uradnike.134

Pod njim na druţbeni lestvici so bili njegovi svetovalci, upravitelji in duhovniki, ki so

vladarja tudi volili. Ti so predstavljali plemiško elito. Če z delom vladarja niso bili

zadovoljni, so ga lahko tudi odstavili. Najpomembnejšo vlogo med svetovalci je imel

cihuacoatl135, ki je bil odgovoren za delovanje vlade, sodišč in drţavne uprave.

Pomembno vlogo v vladi so imeli tudi vojaški poveljniki – to so bili neustrašni

bojevniki, ki so se izkazali na bojišču. Junaštvo na bojišču se je vrednotilo po številu

ujetnikov. Med plemstvo se je prištevalo tudi duhovništvo. Duhovniki so morali

spoštovati celibat, njihova glavna naloga je bila, da so sledili koledarju in z njim

povezanimi dejavnostmi, kot so poljedelska opravila in praznovanja. Obenem so skrbeli

tudi za ţrtvovanja ljudi.136

Pod plemstvom je bil širok krog svobodnjakov in drţavljanov, ki so imeli pravico, da so

lahko kmetovali in si zgradili bivališča. Pomembni so bili uradniki, trgovci in obrtniki.

Prvi so skrbeli, da je upravljanje drţave potekalo brez problemov, drugi pa so zaradi

trgovanja potovali po vsej drţavi, kar je pomenilo, da so prinašali podatke in novice o

mestih, ki jih imperij še ni napadel in si jih podredil. Rokodelci so se ukvarjali z

različnimi obrtmi, bili so kiparji, zidarji, tkalci itd. Njim so na druţbeni lestvici sledili

navadni vaščani in kmetje, ki so obdelovali zemljo, in so predstavljali večino azteškega

prebivalstva. Ko je bil moški star 20 let, je dobil ţeno in kos zemlje, ki ga je obdeloval

skupaj z ostalimi pripadniki plemena.137

Najniţje na druţbeni lestvici so bili suţnji. To so bili vojni ujetniki ali pa ljudje, ki so

jih prodali v suţnost zaradi dolgov ali drugih razlogov. V večini se z njimi ni ravnalo

tako kruto kot v poznejšem kolonialnem obdobju pod vladavino Špancev, lahko so si

priborili tudi svobodo. Suţnji so se lahko poročali po svoji volji. Suţenjstvo ni bilo

134

Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 64; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 23-27; Lucena, Kako

so ţiveli Azteki, str. 27. 135

Cihuacoatl je v jeziku nahuatl pomenilo »kačja ţenska«, čeprav je ta poloţaj vedno zasedal moški.

Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 64. 136

Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 64-65; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 23. 137

Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 65-66; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 24; Laszlo

Passuth, Bog deţja objokuje Mehiko, 1. knjiga, Murska Sobota 1975, str. 93-94 (dalje: Passuth, Bog

deţja, knj. 1).

36

dedno, saj so potomci suţnjev ob rojstvu dobili vse pravice, ki so pripadale svobodnemu

drţavljanu.138

Azteki so ţiveli v skupnostih, podobnim klanom, ki so jih imenovali calpulli. Vsak

calpulli je imel svojo zemljo, svetišča, druţbene strukture, šole in praznovanja.

Prestopke so strogo kaznovali, kazni je določal zakon. Njihovo oroţje je bilo

primitivno. Uporabljali so loke, kopje, ščite, prače in sulice. Puščice so imele kamnite

konice, saj ţeleza niso poznali. Uporabljali so slikovno pisavo, podobe so risali na

posušene agavine liste ali ţivalske koţe.139

Azteško verovanje

Najpomembnejša stvar v ţivljenju vsakega Azteka je bila vera. Bili so mnogoboţci, saj

je azteški panteon imel več kot 40 bogov. Glavno boţanstvo je bil sončni bog,

Huitzilopochtli, ki je po njihovem prepričanju vsak dan zahteval nove človeške ţrtve.

Ponoči se je sončni bog boril s temo, zato mu je bilo treba darovati človeška srca, ki so

ga napolnila z energijo, da je lahko ob sončnem vzhodu spet vstal. Verjeli so, da če bi

izgubil boj s temo, bi to pomenilo propad sveta. Ţrtvovanja so potekala na vrhovih

piramidnih svetišč, kjer so ţrtve, ki so bile največkrat vojni ujetniki, poloţili na ţrtveni

kamen. Tam pa so jim duhovniki z noţi iz obsidiana izrezali srce. Nekatere ţrtve so ţive

odrli, duhovniki pa so se nato oblekli v njihove koţe. Lobanje so nato razstavili na

posebno stojalo, ki so mu rekli tzompantli. Ker je bilo v miru teţko priti do ujetnikov, so

bili Azteki skoraj neprestano v vojni z mesti, ki so se upirali njihovi nadvladi. Eno

izmed takih mest je bila Tlaxcala, ki je Azteki nikoli niso podjarmili. V času, ko jim je

primanjkovalo vojnih ujetnikov za ţrtvovanje, so prirejali t. i. cvetlične vojne140. Šlo je

za ritual, v katerem so se vojaki dveh sovraţnih mest spopadli na določenem mestu, v

enakovrednem boju, moţ na moţa. Cilj teh cvetličnih vojn je bil, da so zajeli čim večje

število ujetnikov, ki so jih nato ţrtvovali bogovom.141

Prav tako pomembno boţanstvo je bil Quetzalcoatl, »pernata kača«, bog znanja in

duhovništva. Ljudi je poučil o poljedelstvu, umetnosti in obrtništvu. Zavračal je

ţrtvovanje ljudi, s Huitzilopochtlijem pa sta bila neprestano v vojni za vrhovno oblast

138

Hordern, Vera, zlato in slava , str. 24-25 ; Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 66. 139

Laszlo Passuth, Bog deţja, knj. 1, str. 93-94; Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 66; Hordern,

Vera, zlato in slava, str. 24. 140

Cvetni listi so bili simbol za padle vojake. Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 69. 141

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 27; Mason, Amerika in predkolumbovske, str. 68-69.

37

nad vesoljem. Sončni bog je svojega konkurenta z zvijačo pregnal, vendar je

Quetzalcoatl obljubil, da se bo preko morja z vzhoda vrnil v letu Ce Acatl142 in zahteval

nazaj svoj prestol.143

Legenda o Quetzalcoatlovi vrnitvi je imela verjetno korenine v Montezumovem strahu

pred Španci, ki so bili po polti in značaju povsem drugačni od Indijancev. Ker je

legenda govorila o vrnitvi boţanstva z vzhoda, je prav verjetno, da je bil azteški vladar

trdno prepričan, da se je bog, ali pa vsaj boţji odposlanec v podobi Corteza, resnično

vrnil. V bistvu je to tudi edina moţna razlaga njegovega pokornega vedenja, saj drugače

skoraj ni mogoče razloţiti Montezumove vdaje v usodo. Quetzalcoatl naj bi imel po

legendi bel obraz in temno brado, čeprav je bog na azteških slikarijah upodobljen s črno

poltjo. Zgodba o bradatem, belopoltem bogu je verjetno nastala šele po španski

osvojitvi in je čista izmišljotina.144

Cortezova odprava in prihod na Cozumel

Kljub temu, da si je Velazquez premislil in je hotel zamenjati Corteza na čelu odprave,

je slednji guvernerja Kube prelisičil in se odpravil osvajat Mehiko 18. februarja 1519.

Njegove sile, ki jih je sestavljalo 110 mornarjev, 553 vojakov (32 samostrelcev in 13

arkebuzirjev), 16 konj, 10 teţkih in 4 lahki topovi ter 200 karibskih Indijancev, so z 11

ladjami odplule od rta San Antonio na Kubi proti Cozumelu, otoku pred obalo Jukatana.

Sicer je bila pot daljša, kot če bi šel takoj proti zahodu, saj je moral od Cozumela pluti

okoli severovzhodne obale Jukatana do rta Catoche. Najverjetneje je sledil poti Grijalve,

ki je plul po isti poti eno leto prej.145

Pred pristankom na otoku je kapitanom ladij naročil, da naj raziščejo obalo. Ko se je

zasidral, je ugotovil, da so nekateri njegovi moţje, ki so pristali pred njim, ţe ropali

indijansko lastnino, kar ga je hudo razjezilo. Od svojih moţ je zahteval, naj Indijancem

takoj vrnejo vse uplenjeno blago. Cortez je bil namreč prepričan, … če bomo ropali

Indijancem njihovo lastnino, ne bomo mogli nikoli pomiriti dežele.146

142

V letu Ce Acatl pomeni v letu »Enega trsa« - to so bila po azteškem koledarju leta 1363, 1467 in leto

1519. Hordern, Vera, zlato in slava, str. 29. 143


Davies, Azteki, str. 287-288. 145

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 50; William H. Prescott, Osvojitev Mehike, Ljubljana 1954,

str. 133 (dalje: Prescott, Osvojitev Mehike). 146

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 52.

38

Cortez si je vedno prizadeval, da se je drţal diplomatskega uvoda. Indijancem je prebral

kraljevo listino, ki je vabila vse Indijance, naj sprejmejo krščansko vero in postanejo

podloţniki Španije. V primeru, da so Indijanci to zavrnili, jim je običajno pretila smrt

ali suţenjstvo.147

Do Corteza je prišla novica, da na otoku prebivata tudi moška bele polti. Izkazalo se je,

da gre za Španca Jeronima de Aguilarja in Vincenta Guerrera, ki sta na eni od prejšnjih

odprav doţivela brodolom. Osem let sta bila suţnja nekega indijanskega poglavarja.

Aguilar se je pridruţil Cortezu, medtem ko je Guerrero ostal na otoku, saj je popolnoma

sprejel indijanski način ţivljenja. Aguilar se je v osmih letih naučil jezika jukatanskih

Majev, kar pa je bilo za odpravo neprecenljivo, saj se je Cortez od tega trenutka naprej

lahko pogovarjal z domorodci.148

Sovraţen sprejem Tabascov in neprecenljiva pridobitev

Cortez je nato ţelel dopolniti zaloge hrane in vode, zato je zaplul proti Tabascu, kjer je

pred enim letom Grijalva trgoval z domorodci. Tokrat je bilo drugače. Pričakali so jih

sovraţno razpoloţeni Indijanci. Tabaske so namreč sosedje zasmehovali in jih imeli za

strahopetce, ker niso napadli Grijalvove odprave. Okrog 12.000 tabaških bojevnikov je

napadlo Špance, razmerje sil je bilo 30:1 v korist Indijancev. Spopad pa so vendarle

dobili Španci, predvsem zaradi boljše taktike in naprednejšega oroţja. Strelno oroţje in

jekleni meči so močno prekašali indijanska kopja, sulice in prače.149

Indijanski poglavarji so nato prisegli zvestobo španskemu kralju in postali njegovi

podloţniki. Špancem so domorodci dali hrano, zlato in druge zaklade, pa tudi 20

tabaških deklet kot vojni plen. Ta dekleta so Španci takoj krstili. Med njimi je bila tudi

Malinche (v jeziku domorodcev tudi Malintzin ali Malinalli), ki so jo Španci prekrstili v

Marino. Ker je bila hčerka velikega kacika, je dobila poleg svojega krščanskega imena

še naziv dona, s čimer so ji Španci izkazali spoštovanje. Kot se je izkazalo kasneje, je

bil to eden izmed prelomnih trenutkov Cortezovega osvajanja azteškega kraljestva.

Marina je namreč govorila jezik Tabaskov in nahuatl, jezik, ki so ga govorili Azteki.

Cortez je tako imel popolno prevajalsko ekipo, ki mu je omogočila, da se je lahko

147

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 52 in 57. 148

Davies, Azteki, str. 267. 149

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 57

39

pogovarjal z domorodci kjerkoli na svoji poti. Kasneje se je bistra Malinche naučila

osnov španščine, s čimer je postala za Corteza neprecenljiva.150

Ustanovitev prve kolonije na področju Nove Španije

Cortez je nadaljeval pot vzdolţ jukatanske obale in 22. aprila 1519 se je izkrcal na

kopnem, na območju današnje mehiške zvezne drţave Veracruz. Naključje je hotelo, da

se je izkrcal prav na dan, za katerega je prerokba napovedala vrnitev boga

Quetzalcoatla. Za Montezumo to ni bilo presenečenje, saj je bil ţe od odprave Grijalve

prepričan, da se bo prerokba izpolnila. Montezuma je bil neodločen, h kateremu bogu

naj se obrne. Huitzilopochtli je bil vrhovno boţanstvo, torej ga ni smel uţaliti. Odločil

se je, da bo boga Quetzalcoatla, v Cortezovi podobi, zasipal z darili. Upal je, da ga bo to

prepričalo, da odide. Corteza so takoj po izkrcanju ţe čakali Montezumovi ogledniki, ki

so mu zaţeleli dobrodošlico. Prinesli so mu tudi veliko daril, kar je Corteza popolnoma

očaralo. Montezuma je z darili dosegel popolnoma nasproten učinek, kot je načrtoval.

Cortezova odločnost, da hoče spoznati Montezumo, je postala neizmerna. Ker je hotel

prestrašiti Montezumove odposlance, je priredil predstavo s topovskimi salvami, ki je

dodobra nagnala Indijancem strah v kosti.151

Ker se je Cortez ţelel rešiti Velasquezovega jarma, se je dal izvoliti za poveljnika in

vrhovnega sodnika nove naselbine, ki jo je imenoval La Villa Rica de la Vera Cruz.

Naselbino so kmalu preselili nekoliko juţneje (današnja Villa Rica), kasneje pa so jo na

novo sezidali na mestu, kjer še danes leţi mesto Veracruz. Naselbina, ki jo je ustanovil

Cortez, je bila prva v Novi Španiji, priznavala pa je samo oblast španskega kralja Karla

V. in nikogar drugega. Cortez se je trudil, da bi svojemu početju dal videz zakonitosti.

Nekaj moţ iz odprave se je z eno ladjo vrnilo v Španijo s pismom, v katerem je kralju

razloţil svoje dejanje. Poleg tega so h kralju odpeljali tudi vse zaklade, ki jih je Cortez

dobil od Montezume. S tem dejanjem je Cortez hotel pri kralju ustvariti vtis, da so

njegova dejanja v korist španske krone.152

Cortez je bil odločen, da bo vkorakal v azteško prestolnico. Ker med svojimi moţmi ni

opazil navdušenja za to dejanje, se je odločil za rigorozno odločitev. Vse svoje ladjevje

150


Prescott, Osvojitev Mehike, str. 154-156; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 59. 152

Davies, Azteki, str. 272-273; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 60-61.

40

je dal potopiti, s tem je svojim moţem odvzel še zadnjo moţnost vrnitve na Kubo.

Edino, kar jim je preostalo, je bilo, da mu vdano sledijo v Tenochtitlan.153

Pohod proti Tenochtitlanu

Medtem so Corteza obiskali totonaški odposlanci iz Cempoale. Pritoţevali so se nad

Montezumo in ob obisku kacika v Cempoali se je Cortezu utrnila zamisel, kako bi lahko

slabo povezan azteški imperij spravil na kolena. Totonaška mesta so bila v vazalnem

odnosu z Azteki, zato so morali plačevati visoke davke. Cempoalci so prav iz tega

razloga Corteza prosili za pomoč, zato je sklenil, da če ţeli napasti Montezumo, si mora

pridobiti nezadovoljne deţele.154

Na 200 milj dolgi pohod proti Tenochtitlanu je Cortez odšel z vojsko štiristotih moţ,

petnajstih konj in šestnajstih topov. Okoli sto moţ je pustil v Veracruzu, da so branili

naselbino. V Cempoali se je Špancem pridruţilo še sto indijanskih nosačev in štirideset

bojevnikov. Cortezu so svetovali, naj ubere pot skozi Tlaxcalo, saj so bili Tlaxcalci

zagrizeni nasprotniki Aztekov.155

Karta 2: Cortezova pot proti Tenochtitlanu156

153

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 61. 154

Davies, Azteki, str. 272-273 in 275. 155


https://en.wikipedia.org/wiki/Hern%C3%A1n_Cort%C3%A9s#/media/File:Ruta_de_Cort%C3%A9s.svg,

[8.9.2016].

https://en.wikipedia.org/wiki/Hern%C3%A1n_Cort%C3%A9s#/media/File:Ruta_de_Cort%C3%A9s.svg

41

Na 200 milj dolg pohod proti Tenochtitlanu je Cortez odšel z vojsko štiristotih moţ,

petnajstih konj in šestnajstih topov. Okoli sto moţ je pustil v Veracruzu, da so branili

naselbino. V Cempoali se je Špancem pridruţilo še sto indijanskih nosačev in štirideset

vojščakov. Cortezu so svetovali, naj ubere pot skozi Tlaxcalo, saj so bili Tlaxcalci

zagrizeni nasprotniki Aztekov.157

Cortezovo zavezništvo s Tlaxcalci

Sredi avgusta leta 1519 so Španci zapustili Cempoalo in se napotili proti Tlaxcali.

Pribliţno dva tedna so potrebovali, da so prišli do mej Tlaxcale. Azteki Tlaxcale nikoli

niso podjarmili in Tlaxcalci so bili njihovi največji sovraţniki. Kljub temu pa Tlaxcala

Corteza ni pričakala odprtih rok. Ker je Cortez izmenjeval sporočila z Montezumovimi

odposlanci in ker se je povezal z azteško vazalno drţavo Totonak, so bili prepričani, da

se Cortez povezuje z njihovimi največjimi sovraţniki - Azteki. Odločili so se, da bodo

Corteza in njegovo vojsko pobili in jih pojedli.158

V dveh bitkah, ki sta sledili, Tlaxcalci kljub ogromni premoči niso uspeli premagati

Špancev. Odločili so se, da bodo z vsiljivci raje sklenili premirje in zdruţili moči proti

Aztekom, njihovim smrtnim sovraţnikom. Španci so tako na svojo stran pridobili, kot

se je izkazalo v nadaljevanju, najbolj zveste zaveznike v boju proti Aztekom. Tlaxcalci

so jim namreč ostali zvesti vse do konca, do padca Tenochtitlana.159

Cortez je bil še v Tlaxcali, ko mu je Montezuma preko svojih odposlancev sporočil, da

ga vabi v Tenochtitlan. Obenem mu je predlagal, da naj gre po poti skozi Cholulo,

Quetzalcoatlovo sveto mesto. Mesto je imelo ogromno svetišč in glavno piramido, ki je

bila večja od Keopsove v Egiptu. Tlaxcalci so bili sumničavi, prepričani so bili, da

Corteza v Choluli čaka past. Cortez se je kljub temu odločil za pot skozi sveto mesto,

zato se mu je pridruţilo tudi 6000 tlaxcalskih bojevnikov.160

Montezuma se je zavedal, da le še Cholula leţi med Tenoctitlanom in Španci. Cholulci

so Corteza pričakali pred mestom, da ga pozdravijo. Dovolili so mu, da se je s svojimi

moţmi utaboril v bliţini templja. Tlaxcalcev, ki so spremljali Corteza, niso spustili v

157



Davies, Azteki, str. 278; Townsend, The Aztecs, str. 23. 160

Laszlo Passuth, Bog deţja, knj. 1, str. 207-210.

42

mesto, saj so bili njihovi sovraţniki. Cortez je svojim indijanskim zaveznikom ukazal,

naj se nastanijo v okolici mesta.161

Pokol Indijancev v Choluli

Po nekaj dneh prebivanja v mestu je Malinche zvedela za domnevno zaroto, ki naj bi jo,

na pobudo Montezume, kovali prebivalci. Takoj je o nameri Indijancev posvarila

Corteza, ki je zelo hitro odreagiral. Zahteval je, da se vsi prebivalci Cholule zberejo na

tempeljskem dvorišču. Ko se je indijanska mnoţica zbrala, so španski vojaki na njegov

znak napadli neoboroţene Cholulce s topovi in z meči. Kmalu so se Špancem pridruţili

še Tlaxcalci, ki so pri vhodu v mesto čakali na znak. Sledil je grozljiv pokol, v katerem

je bilo ubitih na tisoče Cholulcev.162

Po pokolu v Choluli je Cortez imel prosto pot proti Tenochtitlanu. 1. novembra 1519 se

je Cortez podal iz Cholule proti Tenochtitlanu. Pot, ki je vodila med dvema

pettisočakoma, Popocatepetlom („Kadeča se gora“) in Iztaccihuatl („Bela ţena“), je bila

za Cortezovo vojsko skrajno teţavna. Njegovi moţje so trpeli zaradi hudega mraza,

snega in vetra, ki je občutek mraza še povečal. Španci niso bili primerno oblečeni za

takšne vremenske razmere. Na mehiških ravninah so bile namreč povsem drugačne

klimatske razmere kot na 5000 metrih nadmorske višine.163

Ko so prišli na vrh prelaza, se je Špancem odprl veličasten pogled na Mehiško kotlino.

Od tam so lahko videli indijanska mesta, ki so bila posejana po ravnici. Najbolj je

seveda izstopal Tenochtitlan, ki je leţal na jezeru Texcoco, dostop do mesta je bil

moţen samo preko nasipov. S svojimi bleščečimi templji je mesto bilo videti veličastno.

Španci so bili popolnoma očarani in začudeni.164

Prihod Špancev v Tenochtitlan

Montezuma je Špance lepo sprejel ob njihovem prihodu v mesto. Indijanski plemeniteţi

so stali v dolgi vrsti ob poti, po kateri so v zlati nosilnici, posuti z dragulji, nosili

azteškega vladarja. Vsi plemeniteţi so pred njim povešali poglede, kajti tako so mu

izkazovali čast in svojo poniţnost. Montezuma je bil zelo bogato oblečen, kot se je za

161


Laszlo Passuth, Bog deţja, knj. 1, str. 214-219. 163


Townsend, The Aztecs, str. 25-26 in 28.

43

vladarja spodobilo. Montezuma in Cortez sta se naposled le srečala, kljub temu da si je

Montezuma prizadeval, da do tega srečanja nikoli ne bi prišlo.165

Španci so se utaborili v palači na glavnem trgu Tenochtitlana, zraven katere je bilo

Huitzilopochtlijevo svetišče. Azteki so tukaj vsak dan opravljali človeška ţrtvovanja.

Azteški duhovniki so ţrtvi z rezilom iz obsidijana izrezali srce in truplo pahnili z vrha

svetišča. Okončine so duhovniki in plemeniteţi pojedli, lobanje so obesili na posebna

stojala, ostalo so vrgli zverem. Španci so bili ob teh prizorih šokirani.166

Čeprav je bil Montezuma zelo gostoljuben in vljuden s Španci, je bil Cortez ves čas na

preţi. Poloţaj Špancev je bil namreč nezavidljiv, saj so bili obdani z Indijanci, katerih

gostoljubnost je bila odvisna od volje njihovega vladarja. Cortez je začel razmišljati,

kako bi obrnil potek dogodkov sebi v korist. Pravi trenutek je prišel ob novici, da so

Montezumovi podloţniki na obali ubili šest Špancev. Cortez je ta dogodek izkoristil za

ugrabitev azteškega vladarja.167

Cortez ugrabi azteškega vladarja

S 30 oboroţenimi španskimi vojaki in Malinche, ki je prevajala, je Cortez vstopil v

Montezumovo palačo in zahteval, da gre z njim v španski tabor. Azteškega vladarja je

prepričeval, da lahko drţavo vodi tudi iz španskega tabora, čeprav je bilo jasno, da ga

tam čaka hišni pripor. Montezuma je bil osupel, vendar se je vdal, saj mu je Marina

zatrjevala, da ga bo odklonitev stala ţivljenje. Takšne predrznosti Špancev ni pričakoval

nihče, zato so bili osupli tudi vsi Montezumovi podloţniki, ki so jokajoče pospremili

odhod cesarja iz palače. Pozneje so Španci Montezumo, ki je se očitno vdal v usodo,

prisilili, da je prisegel zvestobo španskemu kralju.168

Nekaj dni kasneje je Cortez v izbruhu jeze, ker so se azteški duhovniki posmehovali

njegovi razlagi krščanstva, zapravil vse moţnosti, da bi po mirni poti zavzel azteško

drţavo. V napadu besa je pograbil ţelezni drog in začel razbijati azteška kamnita

boţanstva. Ves trud, ki ga je vloţil, da bi osvajanje azteškega imperija potekalo mirno,

je bil s tem uničen. Za Azteke je bilo to dejanje nedopusten greh, ki ga ni bilo mogoče

tolerirati. Montezuma, vidno zgroţen nad bogoskrunskim dejanjem, je Corteza posvaril,

165

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 66-67. 166



Hammond Innes, The Conquistadors, str. 146-148.

44

da je za Špance najbolje, če zapustijo mesto, kajti azteški duhovniki so ljudstvo ţe

pozivali k uporu.169

Cortezova vojska se nenadejano okrepi

Obenem je Cortez izvedel, da so se na obali izkrcale španske sile (okoli 1400 moţ) pod

vodstvom Panfila de Narvaeza, ki jih je poslal guverner Kube, Diego Velazquez.

Njihova naloga je bila, da uničijo neposlušnega Corteza in njegovo vojsko. Cortez se je

odločil, da bo s 70 moţmi odšel proti Cempoali, kjer ga je čakalo še 150 njegovih moţ.

Obrambo palače v Tenochtitlanu je zaupal Alvaradu.170

Ponoči in v hudem nalivu je Cortez z okoli 270 moţmi pri Cempoali napadel

Narvaezove sile. Narvaez je bil kmalu ujet in njegovi moţje premagani. Cortez je

guvernerjevim vojakom obljubil zlato, če se mu pridruţijo, in večina je to tudi storila.

Tako je Cortez skoraj potrojil moč svoje španske vojske. Konkvistador je po tem

preobratu spet pridobil samozavest, kajti 400 španskih moţ pod njegovim vodstvom je

do tedaj doseglo sijajne rezultate; zdaj je imel zavidljivo silo 1300 moţ.171

Alvaradov pokol povzroči upor Aztekov

Medtem je do Corteza prispela novica, da Alvarada v Tenochtitlanu oblegajo Azteki.

Med Cortezovo odsotnostjo je Alvarado Aztekom dovolil, da so praznovali pomemben

verski praznik, posvečen Huitzilopochtliju. Ker so do njega prišle govorice o tem, da

bodo Indijanci na festivalu poskusili napasti Špance, se je odločil, da bo s svojimi 80

vojaki napadel Azteke. Sledil je neusmiljeni pokol, španski meči so sekali brez premora.

Nekaterim Indijancem je uspelo pobegniti, a ko se je po mestu razvedelo, kaj so storili

Španci, je sledil upor. Alvarado in njegovi moţje so se pred razbesnelo mnoţico

umaknili v palačo in čakali, da se vrne Cortez.172

Ob Cortezovi vrnitvi v azteško prestolnico je v mestu prevladovala tišina. To ga je

presenetilo, saj je pričakoval, da si bo moral izboriti prihod v mesto. Najvišji azteški

svet se je medtem ţe posvetoval, koga naj izbere za naslednjega tlatoanija, saj je

Montezuma izgubil njihovo zaupanje. Ker se je Cortez hotel pogajati, da bi spet odprli

glavni mestni trg, je iz pripora spustil Montezumovega brata, Cuitlahuaca. Azteki pa so

169


Laszlo Passuth, Bog deţja objokuje Mehiko, 2. knjiga, Murska Sobota 1975, str. 15-16, 20-21 (dalje:

Passuth, Bog deţja, knj. 2). 171

Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 26-30; Davies, Azteki, str. 298. 172

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 161-162; Davies, Azteki, str. 298-299.

45

Cuitlahuaca izbrali za novega vladarja in pod njegovim vodstvom ţe naslednji dan

napadli Špance.173

Montezumova smrt

Po nekaj dneh neprestanih bojev je Cortez pozval Montezumo, naj z nagovorom pomiri

svoje ljudstvo. Montezuma naj bi Azteke prepričal, da naj nehajo z napadi na prišleke, v

zameno pa bi Španci zapustili Tenochtitlan. Montezuma se je sicer strinjal s predlogom,

vendar je globoko v sebi vedel, da se njegovo ljudstvo s tem zagotovo ne bo strinjalo.

Oblast je namreč ţe bila prenesena na Montezumovega brata, Cuitlahuaca - ta pa je

zahteval špansko kri.174

Ko se je Montezuma pojavil na vrhnji ploščadi palače, se je boj ustavil, vsi so s

spoštovanjem gledali nekdanjega kacika, ki je bil oblečen v slavnostna oblačila.

Montezuma je začel govoriti, a ko je omenil Špance, so Indijanci podivjali. Proti

Montezumi in Špancem se je vsulo nešteto puščic, kopij in kamnov. Montezuma se je

ranjen zgrudil, prenesli so ga v notranjost palače, kjer je kmalu za tem zaradi rane na

glavi tudi umrl. V tem trenutku je Cortezu preostala samo ena moţnost – čim prej je

moral zapustiti Tenochtitlan. Zapustiti mesto pa je bila zelo teţka naloga, saj je leţal na

jezeru; s celino so ga povezovali mostovi na nasipih, ki so jih Indijanci podrli, da bi

tako onemogočili umik Špancem. Izbojevati si pot skozi trume Indijancev je bilo skoraj

nemogoče, saj bi Špance napadali iz vseh smeri, zato se je Cortez odločil, da bodo

mesto zapustili ponoči in se poskusili pretihotapiti na celino. Upal je, da jih Indijanci ne

bodo opazili.175

Umik Špancev v Tlaxcalo

Španci so ponoči 30. junija176 1520 zapustili palačo v Tenochtitlanu, vendar so jih

Azteki opazili. Kaj kmalu so ţe doneli azteški bobni, ki so pozivali v boj. Indijanski

bojevniki so se z vso silo vrgli na Špance, napadali so jih z vseh strani. Uporabili so tudi

kanuje, da bi tako presekali Špancem pot, ki je vodila na kopno. Boj se je popolnoma

razvnel. Nekateri Španci so zaradi teţe zlata padli v vodo in se utopili, nekateri so se

ranjeni zgrudili v jarke, kjer so jih ţe čakali krvi ţeljni Azteki. Kdor se je utopil, se je

173


Hammond Innes, The Conquistadors, str. 165 in 168. 175


Nekateri avtorji omenjajo 30. junij, drugi pa 10. julij. Hammond Innes, The Conquistadors, str. 173.

46

lahko prišteval med srečneţe, kajti smrt je bila vsaj hitra. Slabše so jo odnesli španski

ranjenci, ki so jih ujeli Indijanci. Te nesrečneţe je čakala boleča smrt na azteškem

ţrtvenem kamnu. Iz človeških trupel in ţivalskih kadavrov so nastali pravcati mostovi,

kjer so Španci lahko prečkali nasipe. Cortezu se je uspelo prebiti na kopno, ko je

zagledal svojega tovariša Alvarada, ki je zaostal za njim, in bil obkoljen z indijanskimi

bojevniki. Alvarado se je rešil tako, da je sulico zapičil v tla in preskočil vrzel, ki ga je

ločila od Corteza. Nato sta si skupaj izborila pot do kopnega.177

Ob zori se je pokazalo vse opustošenje, ki ga je za sabo pustila nočna bitka. Cortez naj

bi, ob pogledu na svojo vojsko, pod eno od cipres bridko zajokal. Dogodek je bil zato v

zgodovino zapisan kot La Noche Triste (»Ţalostna noč«). Preţivelo je 440 Špancev,

ostalo jim je le 20 konj. Med španskimi vojaki ni bilo moţa, ki ne bi bil ranjen. Njihov

poloţaj je bil obupen.178

Skušali so se prebiti v Tlaxcalo, ki je bila njihova zaveznica. Na poti tja so se spet

spopadli z Azteki. 7. julija 1519 je prišlo do bitke pri Otumbi, v kateri so Azteki napadli

popolnoma izmučene Špance. Tukaj so imeli edinstveno priloţnost premagati vsiljivce,

vendar se je ponovno pokazala španska moč bojevanja na odprtem terenu. Konjenica se

je spet pokazala za nerešljivo uganko med Indijanci. Po čudeţni zmagi so Španci srečno

prispeli v Tlaxcalo, Cortez pa je nemudoma začel s pripravami za osvojitev glavnega

mesta.179

Cortez začne oblegati Tenochtitlan

Po desetih mesecih priprav je bil Cortez, 28. aprila 1521, pripravljen za obleganje

Tenochtitlana. Njegovo vojsko je sestavljalo 700 vojakov, 86 jezdecev, 118 mušketirjev

in lokostrelcev ter 15 topov. Najprej je pretrgal oskrbovanje mesta. Da je lahko izvedel

ta načrt, je potreboval ladje, s katerimi bi lahko prekinil promet po jezeru. Zato je dal

izdelati majhne ladje, brigantine, s katerimi je Cortezu uspelo preprečiti oskrbo mesta

po vodi. Nato je Aztekom pretrgal oskrbo s pitno vodo, ki je pritekala iz vodovoda

Chapultepeca.180

Medtem je prišlo do menjave oblasti pri Aztekih. Cuitlahuac je umrl po osemdesetih

dneh vladanja zaradi črnih koz. Nasledil ga je Montezumov nečak, 22-letni Guatemozin

177


Hordern, Vera, zlato in slava, str. 72-74; Davies, Azteki, str. 301. 179


Hordern, Vera, zlato in slava, str. 74; Davies, Azteki, str. 304-305.

47

(imenovan tudi Cuauhtemoc), ki je zavračal vsakršen poziv Corteza za predajo. Poloţaj

v Tenochtitlanu je postal obupen. Mesto je trpelo zaradi epidemije črnih koz, ki so

zdesetkale prebivalstvo. Obenem je zaradi španske blokade primanjkovalo hrane. Ljudje

so v obupu in boju za preţivetje jedli črve, ţuţelke, karkoli je pač bilo moţno pojesti.

Drevesa so bila gola, kajti prebivalci mesta so z njih postrgali vse lubje in ga pojedli.

Prebivalci Tenochtitlana so neizmerno trpeli, kljub temu pa so zavračali Cortezove

pozive za mir.181

Ker Španci zaradi ozkih ulic in prekopov niso mogli zavarovati ţe osvojenih predelov

mesta, saj so venomer od nekod na njih planili Indijanci, so začeli uporabljati taktiko

parnega valjarja. Mesto so začeli sistematično rušiti, dokler ni bilo zravnano z zemljo.

Azteški vladar Guatemozin je v obupnem poskusu ţelel prebiti špansko blokado in

pobegniti v kanuju, vendar mu to ni uspelo. Španci so ga ujeli 13. avgusta 1521 in s tem

je bilo tudi konec azteške drţave. Azteška prestolnica je bila popolnoma porušena,

vendar je Cortez kmalu po osvojitvi začel z gradnjo novega mesta, ki je nastalo na

ruševinah Tenochtitlana. Mesto so poimenovali Mexico (danes Mexico City ali Ciudad

de Mexico).182

1.4 Zaključne faze osvojitve

Corteza njegov pustolovski duh ni pustil pri miru. Še vedno je hotel raziskovati in

osvajati nove deţele. Njegov glavni cilj je bil poiskati preliv med Atlantikom in

Pacifikom, saj tedaj še ni vedel, da takšnega preliva ni, in da je Panamska oţina

najkrajša kopenska pot med obema oceanoma. Pošiljal je pomorske odprave, ki so

raziskovale pacifiško obalo, pa tudi kopenske ekspedicije. Od vodij odprav je zahteval,

da so mu natančno opisovali naravna bogastva novoodkritih deţel. Poleg tega jim je

naročil, naj z domorodci ravnajo obzirno, kolikor so pač dopuščale razmere, čeprav so

njegovi poveljniki v veliki večini te ukaze ignorirali.183

Po padcu azteškega imperija je sledilo špansko osvajanje še ostalih področij na tleh

današnje Mehike; med drugim tudi Oaxace, kamor je Cortez poslal španske vojake pod

vodstvom svojih častnikov Alvarada in Sandovala. Sandovala je poslal tudi na območje

181


Davies, Azteki, str. 307 in 311; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 629-630. 183

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 646-648.

48

reke Panuco. Uspelo mu je zavzeti indijansko mesto Coatzacoalcos in osvojiti vse

obalno področje, vključno s sovraţnimi Tabaski.184

Alvaradova odprava v Gvatemalo

Leta 1523 je Cortez na odpravo poslal Pedra de Alvarada, ki naj bi področje Gvatemale

podredil španski kroni in tam ustanovil nove kolonije. Domorodce naj bi prepričal, naj

se odpovedo njihovim bogovom in človeškemu ţrtvovanju. Obenem mu je ukazal, da

naj z domorodci ravna spoštljivo. Alvarado se je na pot odpravil sredi decembra 1523 z

okoli 300 vojaki, 153 konjeniki in štirimi topovi.185

Med potjo proti Gvatemali se je ustavil v mestu Tecuantepec, kjer so ţiveli Zapoteki,

eno izmed srednjeameriških indijanskih plemen. Lepo so ga sprejeli in mu podarili

zlato. Na teţave je naletel pri mestu Zapotitlan, kjer so se mu domorodci uprli. Španci

so Indijance premagali in si jih podredili. Isto usodo so doţiveli domorodci v Utatlanu

in Quetzaltenancu. Indijanci na področju Utatlana so se močno uprli prišlekom. Okoli

6000 bojevnikov je napadlo Špance, ki jim je uspelo njihov napad odbiti. Umikajoči

domorodci so bili nato lahek plen za špansko konjenico.186

V Quetzaltenancu je Alvaradove moţe napadlo okoli 16.000 indijanskih bojevnikov, ki

so bili prav tako odločeni, da bodo vsiljivce pobili. Alvarado je svoje sile postavil na

odprt teren, kjer je španska konjenica izbojevala zmago. Po tem porazu so Indijanci

zaprosili za mir in se navidezno podredili Špancem, ki so nadaljevali pot v mesto

Utatlan. Tam naj bi prenočili, vendar je Alvaradu prišlo na uho, da gre za prevaro.

Domorodci naj bi ponoči napadli Špance in jih ubili. Slednji so takoj zapustili mesto in

kakor hitro so bili na varni razdalji, je Alvarado zahteval prijetje glavnega kacika, ki je

nato bil obsojen na smrt na grmadi. Ker se je kacik pokristjanil, je umrl na vislicah.187

Španci so nato prišli v mestno občino Gvatemalo, katere prebivalci so bili

seznanjeni s španskimi vojaškimi uspehi. Špancem so se takoj podredili in se razglasili

za podloţnike španskega kralja. Obenem se je Špancem pridruţilo tudi 2000

bojevnikov. Alvarado je nadaljeval odpravo in kmalu spet naletel na močan odpor,

tokrat s strani Atatlana, glavnega mesta province, ki je leţala na mejah Gvatemale.

184

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 173; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 629-630. 185

Bernal Diaz del Castillo, Discovery and Conquest of Mexico and New Spain, 2. knjiga, London 1844,

str. 165-166 (dalje: Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2), dostopno na:

https://archive.org/stream/memoirsofconquis02diaz#page/n5. 186

Prav tam, str. 166-167. 187


https://archive.org/stream/memoirsofconquis02diaz#page/n5

49

Domorodci niso bili kos izurjenim španskim vojakom in so doţiveli poraz. Španci so si

podredili tudi mesto Izcuintepec, kjer so storili mnogo zločinov proti avtohtonemu

prebivalstvu. Leta 1524 je bilo področje današnje Gvatemale ţe pod oblastjo Španije.188

Cortezov pohod v Honduras

Leta 1523 je Cortez poslal Cristobala de Olida, naj razišče področje današnjega

Hondurasa. Ko je Olid prišel v Honduras, je ustanovil naselbino Triunfo de la Cruz.

Tam je ovrgel Cortezovo oblast in hotel vladati samostojno. Ko je Cortez izvedel za to

nepokorščino, je za njim poslal svojega častnika Francisca de las Casasa, ki naj bi

upornega častnika prijel. Casas je ob obali Hondurasa doţivel brodolom, nato pa ga je

zajel Olid. Casasu je v ujetništvu uspelo organizirati upor proti Olidu in ta je bil

obglavljen. Casas je kmalu za tem ustanovil mesto Truxillo.189

Cortez, ki ni vedel, kaj se dogaja v Hondurasu, se je odločil, da mora kaznovati

neposlušnega Olida. Z namenom, da odpadnika kaznuje in razišče naravna bogastva

Hondurasa, se je 12. oktobra 1524 odpravil na vojaški pohod. S seboj je vzel okoli 100

španskih konjenikov, okoli 40 do 50 vojakov in okoli 3000 Indijancev. Pohod je terjal

nečloveške napore odprave, ki je morala iti preko zelo teţko prehodnega terena. Poleg

tega so se pojavile teţave s preskrbo ţiveţa, saj so Indijanci svoje vasi, ko so zagledali

prihajajoče Špance, zaţigali. Cortezova vojska je trpela hudo lakoto. Odrešitev je prišla,

ko so naleteli na kraj Iztapan, kjer so se končno lahko oskrbeli s hrano.190

Po odhodu iz Iztapana so Španci naleteli na teţko prehoden gozd, poleg tega so jih

zapustili še indijanski vodiči. Preden jim je s pomočjo kompasa in zemljevida uspelo

najti pot iz teţko prehodnih cedrovih gozdov, so jim pošle zaloge hrane. Ljudje v

odpravi so zboleli, saj so jedli le korenine in gozdne sadeţe, ki so jih našli ob poti.

Nekateri so zaradi popolne izčrpanosti tudi umrli.191

Cortezovo moštvo je bilo nato vse do končnega cilja, to je bila naselbina Naco oziroma

San Gil de Buena Vista, soočeno z lakoto in nečloveškimi napori. Ko so končno prišli

na cilj, so od vidno presenečenih rojakov izvedeli, da je Olid medtem ţe bil obsojen in

obglavljen. Cortezov cilj je bil doseţen, vendar za pustolovca njegovega kova to ni bilo

188

Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 170-172; Hammond Innes, The Conquistadors, str.

195. 189

Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 229 in 233; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 649. 190

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 649-651. 191

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 652.

50

dovolj. Na obali Puerto de Caballos, je našel odlično pristanišče in tam ustanovil novo

naselbino, ki jo je poimenoval Natividad. Še kakšen mesec je raziskoval okolico, nato

pa se je odločil, da bo šel raziskovat še Nikaragvo. Vznemirljiva sporočila iz

prestolnice, kjer so člani začasne vlade Corteza proglasili za mrtvega, so ga odvrnila od

nadaljnjih raziskovanj. Izdal je uredbe za upravljanje španskih naselbin v Hondurasu in

odplul proti Novi Španiji.192

Poznejše Cortezove odprave

Ker Cortezu mirni način ţivljenja ni bil po godu, je kmalu spet začel graditi ladje in

pošiljati odprave na Tihi ocean. V letih 1532 in 1533 je poslal dve odpravi, ki sta pluli

proti severozahodu. Drugi odpravi je uspelo priti do Santa Cruza, današnjega La Paza,

juţne točke Kalifornije. Na kalifornijskem polotoku je Cortez ţelel ustanoviti naselbino,

zato se je odpravil s 400 Španci in 300 črnskimi suţnji na novo odpravo, ki pa se je

končala katastrofalno. Zajel jih je silovit vihar, ki je tako poškodoval ladje, da so komaj

priplule do pristanišča v Santa Cruzu.193

Cortez kljub neuspehom ni obupal, saj je opremil tri ladje in jih leta 1539 poslal na novo

odpravo pod vodstvom častnika, ki mu je bilo ime Ulloa. Ta odprava je plula okoli

skrajne juţne točke Kalifornije, nato pa navzgor ob njeni zahodni obali do okrog 29°

severne geografske širine. Ena izmed ladij se je obrnila in vrnila domov, za ostalima

dvema se je izgubila vsaka sled. S tem je bilo tudi konec Cortezovih odprav, ki so na

svojih raziskovanjih odkrile področje Tihega oceana, od Panamskega zaliva pa vse do

Kolorada. Poleg tega so raziskali tudi Kalifornijo, za katero so ugotovili, da je polotok.

Španci so Kalifornijski zaliv imenovali tudi Cortezovo morje, v znak spoštovanja do

velikega raziskovalca.194

Špansko osvajanje Jukatana

Zanimivo je, da je bil Jukatan nekakšna črna lisa na tedanjih zemljevidih. Španske

odprave vse tja do konca dvajsetih let 16. stol. niso raziskovale notranjosti polotoka.

Razlog tiči verjetno v tem, da tam niso našli zlata ali kakšnih drugih dragocenosti. Poleg

192

Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 229 in 233; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 658-

663. 193



51

tega na Jukatanu ni bilo neke osrednje, centralizirane oblasti. Zato so se prebivalci

polotoka dolgo upirali španski nadvladi.195

Prvi resni poskusi Špancev, da bi si podredili prebivalce Jukatana, so se začeli leta

1527, ko je na polotok prišel Francisco de Montejo. Odprava pod njegovim vodstvom je

med leti 1529 in 1534 odkrila osrednje in severno področje polotoka. Ker Španci niso

našli nobenih zakladov, so polotok zapustili. Vrnili so se šele leta 1540, pa še to

predvsem zaradi tega, ker so potrebovali suţnje. 1542 so na polotoku ustanovili mesto

Merida, ki je nastalo na ruševinah majevskega mesta Tiho. Kmalu za tem je bil

ustanovljen še Valladolid. Maji so se proti Špancem bojevali z gverilsko taktiko, nanjo

pa so slednji odgovarjali s pokoli in zasuţnjevanjem domačega prebivalstva.196

8. novembra 1546 je zaradi španske agresije prišlo do dobro načrtovanega napada

domorodcev v Valladolid. Napadli so ga avtohtoni prebivalci kar sedmih provinc.

Domorodci so pobili precej Špancev in skoraj porušili naselbino. Španski odgovor je bil

silovit, vrstila so se mučenja in poboji Indijancev. Kljub temu pa Španci nekaterih

področij na Jukatanu niso nikoli osvojili.197

Začetki oblastnih struktur v Novem svetu

Temeljna ustanova, ki jo je španska krona ustanovila za zaščito Indijancev v Novem

svetu, je bila encomienda, ki je uvajala fevdalno razmerje med vladarjem in vazalom.

Šlo je pravzaprav za kolonialni način organizacije dela, ki je bil uveden leta 1503.

Španska Krona je encomenderom, po navadi so to bili vojaki, konkvistadorji ali dvorni

uradniki, dodelila določeno število domorodcev, za katere naj bi skrbeli, jih naučili

jezika in jih spreobrnili v krščanstvo. Od staroselcev so v zameno za te usluge lahko

zahtevali dajatve v delu ali blagu. Treba je poudariti, da so španski priseljenci grobo

zlorabljali indijanske pravice in so staroselce močno izkoriščali. Zanimivo je tudi, da

encomenderi niso bili lastniki zemljišč, temveč samo njihovi uporabniki.198

Po letu 1530 je začela španska vlada v Novem svetu nastavljati plačane kraljeve

uradnike, ki so jim pravili corregidores. Značilno zanje je bilo, da so ţiveli v večjih

mestih, hkrati pa prevzeli dolţnosti encomenderosov. Prehod v novi sistem je sicer v

195

Epic World History. Conquest of the Yucatan, [18. 7. 2016], dostopno na:

http://epicworldhistory.blogspot.si/2012/04/conquest-of-yucatan.html (dalje: Conquest of the Yucatan). 196

Prav tam. 197

Prav tam. 198

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 156; Galeano, Odprte ţile, str. 50.

http://epicworldhistory.blogspot.si/2012/04/conquest-of-yucatan.html

52

teoriji pomenil izboljšanje poloţaja staroselcev, saj naj bi bila kontrola španske krone

nad corregidores večja. V praksi je bilo obratno, saj so bili slednji kot kraljevi uradniki

še bolj nedotakljivi. Poleg tega pa je Karel V. uporabljal podobne metode, da si je

zagotovil dovolj sredstev za nenehne vojne na evropskih tleh.199

Omeniti moramo Caso de Contratacion, ki je bila urad za sklepanje pogodb oz. vladna

agencija španskega imperija s sedeţem v Sevilli. Ustanovljena je bila leta 1503 in bila

prva ustanova za nadzor trgovine med Španijo in njenimi kolonialnimi posestvi.

Obvladovala je vse posle s kolonijami, tudi njihovo raziskovanje in poselitev.200

Pomemben je bil tudi Svet za Indije (šp. Consejo de Indias), ki je postal ob prej

omenjenem uradu najpomembnejša institucija kolonialnega vladanja v španskih

prekomorskih posestih. Imel je zakonodajno, izvršno in sodno oblast. Selil se je s

kraljevim dvorom, zato ni imel stalnega sedeţa. Svet za Indije je leta 1511 zasnoval

Ferdinand Aragonski, Karel V. pa ga je dobro desetletje kasneje preuredil.201

Na vrhu upravne piramide v Novem svetu je bil od leta 1535, ko je bila ustanovljena

podkraljevina Nova Španija, podkralj. Dvor je imel v Mexicu Cityju, njegova oblast pa

je segala od Paname pa vse do Teksasa. Podkralju je pomagala audiencia, ki je bila

civilno sodišče in posvetovalni organ. Manjše upravne enote so upravljali guvernerji in

ţupani. Vsi ti uradniki so bili v večini rojeni v Španiji in so bili poslani v Novi svet,

zato da so utrdili oblast španskega kralja.202

199

Davies, Azteki, str. 322-323. 200

Galeano, Odprte ţile, str. 40. 201


Hordern, Vera, zlato in slava, str. 157-158.

53

2. HERNAN CORTEZ

Hernan Cortez se je rodil leta 1485 v španskem mestu Medellin, v pokrajini

Estremadura. Njegov oče, Martin Cortez de Monroy, je bil pehotni stotnik v kastiljski

vojski. Hernanova mati je bila Catalina Pizzaro Altamirano. O njej je malo znanega, bila

bi pa naj v sorodu z druţino Francisca Pizzara, osvajalca inkovskega imperija. Druţina

je ţivela v skromnih razmerah, vendar sta bila oba Hernanova starša v Medellinu zelo

spoštovana, saj so prebivalci mesteca cenili njuno preprostost in skromnost.203

2.1 Zgodnja leta in prihod v Novi svet

Hernan je bil bolehen otrok, ki pa je kazal znake nadarjenosti in bistroumnosti. Zato ga

je oče, ko je bil Hernan star 14 let, poslal na študij prava v Salamanco. Šole ni končal,

ţe po dveh letih se je na veliko razočaranje staršev, ki so upali, da si bo ustvaril dobro

kariero, vrnil domov. Kljub temu da šole ni končal, se je v Salamanci naučil latinščine

in je pisal prozo. Bolj kot za učenje, je Hernan kazal navdušenje za vojskovanje. V

mladostniških letih je bil zelo nemiren, nagajiv in trmast. Šestnajstletnik je bil namreč

zagrenjen zaradi ţivljenja v Medellinu, malem provincialnem mestu, kjer ni bilo

moţnosti za pustolovščine. Vsak otrok je sanjaril o slavi in zakladih, ki jih je ponujal

Novi svet. In Cortezova mladostniška domišljija ni bila nič drugačna.204

Moţnost, da zapusti rojstno mesto, se mu je pokazala, ko ga je za odpravo v Novi svet

izbral Nicolas de Ovando, novoimenovani guverner Hispaniole. Na koncu iz vsega tega

ni bilo nič, saj je nenavadna poškodba Cortezu to preprečila. Poškodoval se je, ko je

plezal po visokem zidu, v spalnico neke gospe v Medellinu, s katero je imel razmerje.

Spodrsnilo mu je in pri padcu se je tako poškodoval, da je bil nekaj časa priklenjen na

posteljo. Ovandova odprava je medtem odplula in Cortez je moral ostati doma.205

Cortezov prihod na Hispaniolo

Dve leti po tem pripetljaju, leta 1504, se je 19-letni Hernan pridruţil odpravi petih ladij,

ki so plule na otok Hispaniolo. Ladji, na kateri je bil Cortez, je poveljeval Alonso

203

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 116 in 669. 204

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 42-44; Joaquin Telesforo de Trueba y Cosio, Life of Hernan

Cortes, Edinburgh 1829, str. 31-34, dostopno na:

https://archive.org/stream/lifehernancorte01cosgoog#page/n7 (dalje: Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan

Cortes). 205

Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 34-35.

https://archive.org/stream/lifehernancorte01cosgoog#page/n7

54

Quintero, Odprava se je najprej ustavila na Kanarskih otokih, kjer so dopolnili zaloge za

dolgo pot preko Atlantika. Quintero je hotel na Hispaniolo priti prvi, da bi si zagotovil

boljše pogoje za trgovanje, zato ni upošteval ukazov in je zapustil Kanarske otoke pred

ostalimi ladjami. Quinterova namera se je izjalovila, saj je ladjo zajel hud vihar. Samo

gromozanski sreči se je posadka lahko zahvalila, da je ostala ţiva. Ob prihodu na

Španski otok so mornarji ugotovili, da so jih ostale štiri ladje krepko prehitele in

Quinterov načrt za boljšim zasluţkom je propadel. Je pa treba omeniti, da je ţe takrat

mladega Corteza spremljala sreča, ki mu je bila naklonjena tudi v poznejšem ţivljenju.

Takoj po pristanku je odšel v guvernerjevo hišo, kjer ga je pričakal guvernerjev tajnik,

ki mu je obljubil velik kos zemlje. Cortez je odrezavo odgovoril, da ni prišel obdelovat

zemlje, ampak je prišel iskat zlato.206

Guverner mu je nato podaril

zemljo in Indijance, ki so to

zemljo obdelovali, ter ga

prepričal, da še ni čas za

pustolovščine. Potrdil ga je tudi

za notarja v naselbini Acua. V

Novem svetu se je velikokrat

zapletel v dvoboje, v katerih je

pokazal svoje dobro

obvladovanje meča. Udeleţeval

se je vojaških pohodov proti

Slika 2: Portret Hernana Corteza207

domorodcem, ki jih je prirejal Ovandov poročnik Diego Velazquez. Med temi

oboroţenimi pohodi si je Cortez nabiral neprecenljive izkušnje, ki so mu pri kasnejšem

uničenju azteškega imperija prišle še kako prav.208

206

Francis Augustus Macnutt, Fernando Cortes: his five letters of Relation to the Emperor Charles V.,

Cleveland 1908, 1. knjiga, str. 3-6, dostopno na:

https://archive.org/stream/fernandocorteshi01cort#page/n5 (dalje: Macnutt, Fernando Cortes, knj. 1). 207

http://www.biografiasyvidas.com/biografia/c/cortes.htm, [8. 9. 2016]. 208


https://archive.org/stream/fernandocorteshi01cort#page/n5

http://www.biografiasyvidas.com/biografia/c/cortes.htm

55

Cortezovo ţivljenje na Kubi in spor z Velazquezom

Cortez se je leta 1511 udeleţil Velazquezove odprave, katere cilj je bil zavzetje Kube. S

svojim pogumom in odločnostjo je na poveljnika napravil zelo dober vtis, saj mu je ta

namenil pohvalo. Tudi med vojaki, ki so sodelovali na tej odpravi, je bil zelo

priljubljen. Cenili so ga predvsem zaradi prisrčnega vedenja in njegove sproščenosti.

Velazquez, ki je bil po zavzetju Kube imenovan za guvernerja tega otoka v Karibskem

morju, je Corteza imenoval za svojega tajnika, saj ga je zelo cenil. Vendar Cortezova

lahkoţiva narava je povzročila, da sta z Velazquezom prišla navzkriţ.209

Razlog zato je bila Španka Catalina Juarez, katere druţina se je preselila na Kubo iz

španske Granade, ki ji je Hernan obljubil poroko. Svoje obljube ni drţal. Ker se Cortez

ni zmenil za opomine njene druţine, je v dogajanje posegel Velazquez, ki je imel

razmerje z eno od Catalininih sester. Pograjal je Corteza in odnos med obema moţema

se je poslabšal.210

Sporu z Velazquezom sledi sprava

Verjetno je ta pripetljaj še dodatno podţgal Corteza, da se je pridruţil nezadovoljnim

španskim naseljencem na Kubi, ki so bili odločeni, da bodo oblastem na Hispanioli

izročili pritoţbe proti guvernerju Velazquezu. Nezadovoljstvo je izhajalo iz prepričanja,

da za svoje usluge niso bili primerno nagrajeni. Zarotniki so za kurirja, zaradi njegovih

sposobnosti in neustrašnosti, izbrali Corteza. Velazquez je zaroto odkril, še preden je

Cortez uspel izpluti, in ga dal zapreti. Cortezu se je uspelo iz zapora rešiti in pobegnil je

v bliţnjo cerkev, kjer pa si Velazquez ni upal uporabiti sile, saj se je bal oskruniti

svetost cerkve.211

Ker pa je bil nepreviden, so ga vklenili zunaj cerkvenih zidov. Tokrat se je guverner

Kube odločil, da bo jetnika poslal na Hispaniolo, kjer bi mu naj sodili. Toda Hernan je

še enkrat pokazal svojo iznajdljivost in je z majhnim čolnom pobegnil z ladje. Zatočišče

je spet poiskal v isti cerkvi tako kot prvikrat. Pristal je na poroko s Catalino, verjetno iz

preračunljivosti, poleg tega pa si je pridobil tudi naklonjenost njene druţine. Kmalu

zatem je sledila tudi sprava z Velazquezom.212

209

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 119. 210

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 48. 211

Prav tam, str. 48-49. 212


56

O Cortezovi spravi z Velazquezom obstaja tudi anekdota. Hernan naj bi zaradi svojega

ponosa zavračal guvernerjeve pozive k spravi. Nato je nekega dne zapustil cerkev, kjer

se je skrival, in se odpravil za Velazquezom. Vdrl je v hišo, kjer je stanoval Velazquez,

in hotel guvernerju obrazloţiti svoja prejšnja dejanja. Po začetnem prerekanju se je

pogovor končal prijateljsko. Ko je Velazquezov sel prinesel novico, da je Cortes

pobegnil iz cerkve, je oba moţa našel v isti postelji, kjer sta mirno spala.213

Po spravi je Cortez sicer izgubil mesto tajnika, vendar je spet dobil veliko ozemlje na

Kubi, v bliţini španske naselbine Santiago, in repartimiento Indijancev. Kmalu za tem

je postal tudi alcalde214 v Santiagu. Na Kubi je postal pomemben moţ, saj je na svojem

posestvu vzredil več vrst ţivine, poleg tega je imel v lasti tudi zlati rudnik. Njegova

ţena Catalina ga je ljubila, kljub temu da je od začetka zaradi njenega niţjega stanu ni

videl kot primerno nevesto. Kasneje je Cortez izjavil, da je z njo živel tako srečno,

kakor da bi bila hči vojvodinje.215

Cortez je imenovan za vodjo odprave na Jukatan

Ko je Velazquez začel iskati vodjo tretje odprave na mehiški polotok Jukatan, je

hidalgov216, ki so se potegovali za to mesto, kar mrgolelo. Velazquez jih je vse zavrnil,

saj je dvomil v njihove sposobnosti ali pa se mu niso zdeli dovolj lojalni. Dva moţa, ki

sta bila Velazquezu zelo blizu, sta kot primernega kandidata priporočila Corteza. To sta

bila Amador de Lares, ki je bil contador217, in Velazquezov tajnik Andres de Duero.

Oba sta bila Cortezova prijatelja, poleg tega jima je Cortez obljubil še velik del dobička

od odprave. Velazquez je Corteza dobro poznal, zato je vedel, da je pogumen in

sposoben moţ. Imel je tudi kar nekaj premoţenja, s čimer je lahko sam pokril precejšen

del stroškov odprave. Poleg tega je bil Cortez priljubljen med Španci na otoku, kar je

pomenilo, da je lahko brez naporov zbral posadko za odpravo. Vsa ta dejstva so

Velazqueza prepričala, da je Corteza imenoval za vrhovnega poveljnika odprave.218

213

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 50-51. 214

Občinski sodnik. Alcalde, Spanish official, [20. 4. 2016], dostopno na:

http://www.britannica.com/topic/alcalde. 215


Hidalgo je bil španski naziv za viteza oz. pripadnika višjih druţbenih slojev. Hidalgo, Spanish

Nobility, [20.4.2016], dostopno na: http://www.britannica.com/topic/hidalgo-Spanish-nobility. 217

Kraljevi zakladnik. Prescott, Osvojitev Mehike, str. 123. 218


http://www.britannica.com/topic/hidalgo-Spanish-nobility

57

2.2 Cortezove priprave na ekspedicijo leta 1519

Ko je bil Cortez imenovan za vodjo odprave na Jukatan, so se njegove sanje uresničile.

Ţe takoj po imenovanju se je njegovo vedenje spremenilo. Postal je resen moţ z jasnim

ciljem. Takoj se je lotil dela in začel zbirati ladje, vojake in opremo za vojsko. Vloţil je

ves svoj denar, ki ga je imel. Poleg tega je obremenil tudi svoja posestva in se zadolţil

pri bogatih trgovcih, ki so se nadejali, da jih bo poplačal z zakladi iz odprave. V

Santiagu so bili vsi vznemirjeni, saj so ţeleli tako ali drugače pomagati pri odpravi. V

nekaj dneh je Cortezu uspelo zbrati šest ladij in okoli 300 vojakov.219

Velazquezova navodila Cortezu so bila, da naj poišče Grijalvo220, nato pa naj bi oba

poveljnika skupaj nadaljevala pot. O ustanovitvi kakršnekoli španske naselbine na

Jukatanu ni bilo govora, saj Velazquez od španskega vladarja ni prejel nobenega

pooblastila, da bi smel svojim zastopnikom dati dovoljenje za kaj takega. Njegova

glavna naloga je bila, da naveţe trgovske stike z domorodci. Indijanci naj španskemu

kralju obljubijo svojo vdanost in jo izrazijo s tako bogatimi pokloni zlata, biserov in

dragih kamnov, da bodo z njimi dokazali svojo iskrenost in si tako zagotovili njegovo

milost in zaščito. Z Indijanci naj bi lepo ravnal in jih spreobrnil v krščansko vero.

Obenem naj bi tudi raziskal obalo Jukatana, se seznanil s pridelki in značilnostmi tam

ţivečih plemen, pri vsem tem pa pazil, da ne zanemari česa takega, kar bi lahko sluţilo

bogu ali vladarju.221

Velazquez ţeli Cortezu odvzeti poveljstvo nad odpravo

Ker je Velazquez opazil spremembo vedenja pri Cortezu, je začel sumiti, da se njegov

odposlanec ne bo drţal njegovih navodil. Zadevo so poslabšali še nekateri guvernerjevi

svetovalci in celo njegova druţina, ki so zavidali Cortezu in trdili, da se zagotovo ne bo

drţal zastavljenih nalog. Še dodatno je olje na ogenj prilil eden izmed Velazquezovih

mestnih norčkov, ki je guvernerju v šali dejal, češ da naj bo previden, da ne bo treba

loviti vodje odprave. Zaradi vsega naštetega si je Velazquez premislil in hotel nekoga

219

Hernan Cortes Part 1, The Preparations of Cortes, [24. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#prep. 220

Juan de Grijalva je bil španski pustolovec, ki ga je leta 1518 kot vodjo druge odprave na polotok

Jukatan poslal Velazquez. Grijalva je po štirih mesecih plovbe in precejšnjih izgubah med svojim

moštvom poslal eno izmed ladij, pod vodstvom Pedra de Alvarada, nazaj na Kubo. Velazqueza je hotel

obvestiti, da mu je uspelo navezati trgovske stike z Indijanci na Jukatanu, poleg tega je bila Alvaradova

ladja polna zakladov. Velazquez je odpravo označil za neuspešno, saj Grijalvi ni uspelo ustanoviti

naselbine na Jukatanu. Hammond Innes, The Conquistadors, str. 41-44. 221


http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#prep

58

drugega postaviti za vodjo odprave. Lares in Duera sta Corteza posvarila pred namero

guvernerja in mu dejala, naj nadvse hitro zaključi s pripravami in čimprej odpluje.

Cortez si je s financiranjem odprave nakopal velik dolg. Velazquezova namera, da mu

odvzame poveljstvo nad odpravo, bi bila zanj finančna katastrofa.222

Cortez se je njunega nasveta drţal in obvestil svojo posadko, da bodo še isti dan izpluli.

Primanjkovalo mu je zalog hrane, zato je pred odhodom kupil vse meso, ki ga je

premogel prodajalec mesa v mestu. Tudi moštvo na ladjah ni bilo popolno, vendar če je

ţelel ostati na mestu vodje odprave, ni smel izgubljati časa. Ponoči, 18. novembra 1518,

se je s svojo posadko vkrcal na ladje in izplul iz Santiaga. Zjutraj, ko so se ladje ţe

oddaljevale od obale, je za novico izvedel tudi Velazquez, ki se je takoj podal v

pristanišče. Ob njegovem prihodu v luko so bile Cortezove ladje ţe precej oddaljene od

obale. Cortez je s svoje ladje opazil Velazqueza in se vrnil k obali na čolnu ter se obali

pribliţal samo toliko, da se je bilo moţno pogovarjati z njim. Ko ga je guverner vprašal,

kaj za boţjo voljo počne, mu je Cortez odgovoril, da je v časovni stiski, in da še mora

poskrbeti za določene stvari. Vprašal je guvernerja, ali ima zanj še kakšne ukaze, in ko

je Velazquez razjarjeno odgovoril, da ne, mu je Cortez vljudno pomahal v slovo.223

Iz Macace, kjer se je oskrbel z ţivili, se je nato odpravil v Trinidad, mesto na juţni

obali Kube. Tam mu je uspelo zbrati nekaj odličnih vitezov iz uglednih druţin. Nekateri

med njimi so bili ţe v odpravi pod vodstvom Grijalva, na primer Pedro de Alvarado in

njegovi bratje, Cristobal de Olid, Juan Velazquez de Leon, Alonso de Avila, Alonso

Hernandez de Puertocarrero in Gonzalo de Sandoval, ki so se vsi izkazali pri kasnejši

osvojitvi azteškega imperija. Obenem je zbiral zaloge in oroţje. Dal je zasesti tudi dve

ladji, ki sta prišli v pristanišče. Prva je bila trgovska ladja, katere lastniku je plačal z

zadolţnicami in ga celo prepričal, da je precej premoţenja vloţil v odpravo. Drugo ladjo

je zasegel njegov častnik Diego de Ordaz, ki je moral po naročilu Corteza ladjo zaseči

na morju, in se nato odpraviti proti rtu San Antonio, kjer naj bi se srečale vse Cortezove

ladje in vojaštvo, pred odhodom na Jukatan.224

Medtem ko je bil Cortez zaposlen s pripravami, je poveljnik Trinidada, Francisco

Verdugo, dobil navodilo kubanskega guvernerja, naj Corteza pripre, saj je vodstvo

222

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 127 – 129. 223

Hernan Cortez Part 1, The Rushed Departure of Cortes, [24. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#orders; Macnutt, Fernando Cortes, str. 20-21. 224


http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#orders

59

odprave zaupal nekomu drugemu. Verdugo je razglabljal, kaj naj naredi. Če bi hotel

pripreti Corteza, bi to verjetno povzročilo upor njegovih moţ in mesto bi lahko poţgali

do tal. Preučil je poloţaj in ugotovil, da je najbolje, da Corteza, ki je imel za seboj kar

precej močno vojsko, pusti pri miru.225

Zatem se je Cortez ustavil še v Havani, kjer se je oskrbel s topovi. Vojaške obleke je dal

debelo podloţiti z bombaţem, da bi svoje vojake zaščitil pred puščicami domorodcev.

Medtem je poveljnik mesta Pedro Barba dobil Velazquezovo sporočilo, da naj pripre

Corteza. Guverner Kube je poslal sporočilo celo Cortezu samemu, da naj ne odpluje,

preden se osebno ne pogovorita. Seveda so bili ti Velazquezovi prijemi povsem

neučinkoviti in pa tudi nerealni. Barba se je zavedal, da ima Cortez vdano vojsko, ki bi

ob kakršnem koli poskusu prijetja njihovega poveljnika, bila pripravljena napasti mesto.

Zato je raje poslal Velazquezu sporočilo, da je takšno dejanje nemogoče izvesti in da je

prepričan, da mu je Cortez lojalen. V sporočilu Velazquezu je dodal svoje še Cortez, ki

je guvernerju napisal, da mu bo vdano sluţil in da bo odprava odplula naslednje jutro.226

10. februarja 1519 se je Cortez odpravil proti najzahodnejši točki Kube, rtu San

Antonio, kjer so se vse njegove sile zdruţile. Ob izkrcanju na rtu in preštevanju moštva

in ladij, je Cortez ugotovil, da ima 11 ladij, okrog 100 mornarjev, okrog 550 vojakov227,

med njimi 32 samostrelcev in 13 arkebuzirjev, 200 Indijancev s Kube, nekaj Indijank za

gospodinjska dela, nekaj črncev, 16 konj, 10 teţkih topov in 4 lahke, imenovane

falkoneti. Za glavnega krmarja je bil določen Antonio de Alaminos, izkušen pomorščak,

ki je pred tem ţe krmaril ladje Kolumba, de Cordobe in Grijalve. S temi silami je Cortez

18. februarja krenil proti Jukatanu.228

Leta 1519 je bil Cortez star 34 let. Bil je srednje rasti in vitke postave. Imel je bledo polt

in velike temne oči. Imel je lepo oblikovano, mišičasto telo, kar mu je omogočalo

gibčnost pri rokovanju z mečem in jezdenju konj. Jedel je zmerno, tudi pil ni veliko,

napore in pomanjkanje je prenašal brez teţav. Njegova oblačila so bila statusu primerna,

bogata, vendar ne načičkana. Nakita ni nosil veliko in skoraj vedno istega, vendar je ta

225

Macnutt, Fernando Cortes, str. 22-23. 226

Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 53-56. 227

Pri tem podatku se število vojakov, ki jih je imel na voljo Cortez, razlikujejo. Nekateri avtorji (npr.

Davies) omenjajo število 508, medtem ko drugi (npr. Prescott) omenjajo število okrog 550. Davies,

Azteki, str. 267; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 133. 228

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 133-134; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 50.

60

bil dragocen. Bil je zelo preračunljiv in odločen človek, zato so mu bili vojaki zelo

vdani, saj so v njem videli trdnega in zanesljivega vodjo.229

Njegovi govori so bili kratki, vendar ognjeviti. Znal je svojemu moštvu dvigniti moralo

in moţje, ki jim je poveljeval, so vedno imeli občutek, da se jim pod njegovim

vodstvom ni treba ničesar bati. Cortez je v svojih govorih velikokrat omenjal boga, saj

je bil prepričan, da bo njegovo moštvo v bojih ščitil Vsemogočni. Na zastavi, ki so jo

španski konkvistadorji vedno imeli na odpravah, je imel v latinščini napisano: Prijatelji,

sledimo križu, kajti pod njegovim znamenjem bomo osvajali. Iz tega lahko sklepamo, da

je bil Cortez zelo veren moţ.230

2.3 Smrt prve ţene in ponovna poroka

Poleti, leta 1522, je s Hispaniole v Mehiko prišla Cortezova ţena Catalina Juarez.

Cortez se njenega prihoda ni ravno razveselil, saj sta mu njen niţji stan in njena ne

preveč ugledna druţina povzročala nelagodje. Prepričan je bil, da bi ga to lahko oviralo

pri njegovem napredovanju po druţbeni lestvici. Kljub temu je svojo ţeno lepo sprejel

in ji izkazal vse časti, ki so ji pripadale. Ţe kmalu po prihodu, novembra 1522, je

Catalina umrla. Vzrok smrti ni bil znan, vendar je obstajal sum, da jo je ubil njen moţ.

Ob tem lahko dodamo, da je obstajal upravičen sum, da jo je ubil njen moţ. S tem se je

namreč Cortez rešil bremena njenega nizkega stanu, kar mu je gotovo koristilo pri

kasnejših napredovanjih.231

Dogajanje po osvojitvi Tenochtitlana

Po osvojitvi Tenochtitlana, prestolnice Aztekov, 13. avgusta leta 1521, se je za Corteza

začelo precej teţavno ţivljenjsko obdobje. Med njegovimi vojaki je tlelo nezadovoljstvo

zaradi majhnega plena, ki so ga bili deleţni ob osvojitvi azteškega imperija. Za nastali

poloţaj so krivili Corteza in Guatemozina232, ki naj bi po prepričanju vojakov sklenila

zavezništvo in opeharila španskega vladarja in njih. Corteza so govorice zelo prizadele,

zato jim je izročil azteškega vladarja, iz katerega so vojaki, tudi z mučenjem, ţeleli

izvleči, kam so Azteki skrili zlato. Pred smrtjo ga je rešil prav Cortez, ki ga je začela

229


Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 58-59. 231

Macnutt, Fernando Cortes, str. 50; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 642. 232

Zadnji azteški vladar, ki se je skoraj tri mesece pogumno upiral španskemu obleganju Tenochtitlana.

13. avgusta 1521 so ga Španci ujeli v kanuju, ko je s svojo vojsko skušal prebiti špansko blokado na

jezeru Texcoco. Davies, Azteki, str. 311 in 315.

61

peči vest, saj je indijanskemu vladarju pred tem obljubil, da se mu ne bo zgodilo nič

hudega. Svojim vojakom je ukazal, naj prenehajo z mučenjem, toda Cortezova čast je ţe

bila ranjena.233

Po obleganju Tenochtitlana, ki je bil popolnoma uničen, se je Cortez utaboril v mestu

Cojohuacan. Odločil se je, da bo na istem mestu, kot je bilo mesto Tenochtitlan, dal

zgraditi novo špansko prestolnico, Mexico. S svojo spretnostjo in diplomacijo je

pregovoril Indijance, da so mu pomagali pri obnovi mesta. Nad indijanskimi delavci je

imel Cortez neposredno oblast in obnova mesta je potekala zelo hitro. Sledilo je

špansko osvajanje še ostalih področij na tleh današnje Mehike, med drugim tudi

Oaxace, kamor je Cortez poslal španske vojake pod vodstvom Alvarada in Sandovala.

Ker je Alvarado Cortezu pošiljal poročila o bogatih rudnikih na območje Oaxace, si je

Cortez verjetno to področje kasneje tudi izbral za svojo posest.234

Ker iz Španije ni prišla v Novi svet nobena novica v zvezi z njegovim osvajanjem

azteškega imperija, je Cortez bil negotov, saj ni vedel, kako je kralj odreagiral na

njegovo neupoštevanje Velazquezovih ukazov. Zato je 15. maja 1522 poslal tretjo

izmed svojih petih pisem španskemu kralju Karlu V., v katerem je opisal osvajanje in

svoja kasnejša dejanja. Skupaj s svojim pismom je poslal tudi kraljevo petino zakladov

iz Mehike in pismo Cortezovih vojakov, ki so opravičevali dejanja svojega poveljnika

in prosili kralja, naj mu oprosti ravnanje. Cortez je pooblastil dva svoja častnika, da sta

se vkrcala na ladjo in odplula proti Španiji. Eden je izgubil ţivljenje na Azorih, kjer se

je ladja ustavila; drugega je, skupaj z ladjo, polno mehiških zakladov, zajela francoska

gusarska ladja. Kljub temu mu je uspelo spraviti pisma na španski dvor.235

Cortez si ustvari sovraţnike na španskem dvoru

Ţe pred tem je burgoški škof Fonseca, tedaj vodilna oseba v španskem Svetu za Indije,

hotel Corteza uničiti. Fonseca je podpiral Velazqueza, zato je bil Cortezov zapriseţeni

sovraţnik. Ker je bil kralj Karel V. v Nemčiji, je njegov regent, 11. aprila 1521 v

Burgosu, podpisal listino, v kateri so bile naštete vse Cortezove napake zoper

Velazqueza. Listina je tudi vsebovala ukaz, da bodo člani Sveta za kolonije izbrali

poverjenika, ki bo poslan v Novi svet, da Cortezu zapleni premoţenje, preveri njegova

233

Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 305, 308-309. 234


Prav tam, str. 631.

62

dejanja, ga razreši vseh funkcij in ga zapre, dokler kastiljski dvor ne bo povedal svojega

mnenja.236

Za poverjenika so izbrali Cristobala de Tapio, ki je prispel v Mehiko kmalu po osvojitvi

Tenochtitlana. Konec leta 1521 je priplul v Villo Rico de la Veracruz. Ţe kmalu je

ugotovil, da v svojih namerah ne bo uspel. Mestna oblast, na čelu katere je bil Pedro de

Alvarado, ga je hladno sprejela, saj se ni strinjala z njegovim pooblastilom, češ da je

osnovano na napačnih poročilih. Tapia je kmalu ugotovil, da v svojih namerah, kljub

pooblastilom, ne bo uspel. Nato je Tapia prodal svoje konje in suţnje Cortezu za

precejšnjo vsoto ter natovorjen z zlatom odplul nazaj na Kubo. Cortez je tako obdrţal

neomejeno oblast; vendar je to njegovo dejanje sproţilo še dodatne obtoţbe v Španiji.237

Seveda je imel tudi prijatelje v matični drţavi, ki so se zavzemali zanj na španskem

dvoru, med njimi je bil tudi Martin Cortez, njegov oče. Pritiskali so na regenta, naj ne

posluša Fonsece, saj njegova dejanja škodujejo španski kroni. Čez nekaj časa je regent

res izdal ukaz, da se Fonseca ne sme vtikati v zadeve, ki so povezane s Cortezom.

Fonseca je bil zgroţen in besen hkrati. Prav takrat sta se iz Mehike vrnila poverjenik

Tapia in vodja neuspešne Velazquezove odprave Narvaez238, ki sta na račun Corteza

izrekla kup obtoţb, predvsem iz maščevanja. Regenta je v tem vmesnem času spet

zamenjal kralj Karel V., ki se je v Španijo vrnil julija 1522. Kralj je dal sestaviti

komisijo, ki naj bi odločala, kdo ima prav. Sestavljena je bila iz članov njegovega

tajnega sveta in iz članov Sveta za Indije.239

Nasprotniki Corteza so trdili, da se je nezakonito polastil Velazquezovega ladjevja in ga

nato uničil. Slednji naj bi tudi opremil ladjevje na svoje stroške. Cortez je bil obtoţen,

da si je prisvojil oblast in ni upošteval kraljevih pravic, da je nedopustno ravnal z

Narvaezom in Tapio, ki sta bila zakonito imenovana, da ga nasledita. Obtoţen je bil tudi

krutega ravnanja z domorodci, še posebej Guatemozina, da je oddal premajhen deleţ

zakladov za kraljevo petino, in da je porabil denar za nekoristne stvari, med drugim tudi

za gradnjo mesta Mexico, ki je nastalo na ruševinah Tenochtitlana.240

236


Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 312-313; Macnutt, Fernando Cortes, str. 28-29. 238

Vodja Velazquezove odprave, ki bi morala ujeti in zapreti Corteza. Ta je Narvaeza uspel premagati v

bitki pri Cempoali, po kateri so se Narvaezovi vojaki pridruţili Cortezovi vojski. Hordern, Vera, zlato in

slava, str. 70. 239


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 198-199.

63

Nasprotni tabor, naklonjen Cortezu, je trdil, da je Cortez kril kar dve tretjini stroškov

odprave, da je bilo ustanavljanje kolonije na Jukatanu v korist španske krone, da je

Narvaez krivec, da so se Španci spopadli med seboj, in da so mestne oblasti Tapiu ţe ob

prihodu v kolonijo povedale, da so njegova pooblastila nična zaradi napačnih poročil.

Za mučenje Guatemozina je bil kriv kraljevi zakladnik, ki je nahujskal vojake, da so kaj

takega sploh zahtevali. Dokazano je bilo, da je Cortez od vseh zakladov, ki jih je nabral,

španski kroni poslal precej več kot petino. Glede nekoristno porabljenega denarja so

Cortezovi zagovorniki dejali, da je poveljnik denar vedno porabil za razvoj novo

osvojene deţele. Poudarili so tudi vedenje Velazqueza in Fonsece, ki sta Cortezu vedno

nepravično grenila ţivljenje. Ob koncu so dodali še vse uspehe, ki jih je dosegel v

Mehiki.241

Sklep kraljeve komisije je bil, da se Fonseca in Velazquez ne smeta več vmešavati v

zadeve Nove Španije. Cortez je bil imenovan za guvernerja, vrhovnega poveljnika in

vrhovnega sodnika Nove Španije. Smel je tudi imenovati vse civilne in vojaške

usluţbence in izgnati vsakega, ki bi deloval proti španski kroni. Karel V. je listino, v

kateri so bile zapisane vse te pravice, potrdil 15. oktobra 1522. Cortez je dobil tudi

denarna sredstva, s katerimi si je lahko privoščil udobje, ki guvernerju pritiče. Nagrajeni

so bili tudi Cortezovi častniki, ki so dobili precejšne denarne nagrade, in navadni vojaki,

ki so dobili velika zemljišča v Novi Španiji. Fonseco in Velazqueza je sodba močno

prizadela in kmalu za tem sta oba tudi umrla. Medtem je odločitev kraljeve komisije v

Novi Španiji sproţila pravo navdušenje, predvsem med vojaki, ki so bili pohvaljeni za

ves trud.242

Medtem se je posvečal gradnji in ponovni naselitvi Mexica. Špance je privabil tako, da

jim je dodeljeval hiše in zemljišča, Indijancem pa je dovolil, da so lahko ţiveli v mestu

tako kot prej pod svojimi poglavarji. Mesto je kmalu spet začelo cveteti in postalo je

stičišče evropske in indijanske kulture. Izdal je tudi dve zelo nenavadni odredbi, ki sta

se nanašali na samski stan španskih priseljencev. Prva odredba je od poročenih španskih

moških priseljencev zahtevala, da so se jim morale v obdobju 18 mesecev pridruţiti tudi

njihove boljše polovice iz matične drţave. Tistim, ki stroškov potovanj niso mogli

241


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 208-209; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 636.

64

plačati, je pomagala drţava. Če se tega niso drţali, jim je bilo posestvo odvzeto. Istega

ukrepa so bili deleţni tudi samski moški, ki si v enakem obdobju niso našli ţene.243

Pri razdeljevanju zemlje med španske osvajalce je Cortez uporabljal suţnjelastniški

sistem repartimientov. To ga je teţilo, saj je bil mnenja, da so Azteki bolj civilizirani

kot pa divji Indijanci na bahamsko-karibskem otočju, in si ne bi smeli deliti enake

usode. V pismu kralju skuša upravičiti suţnjelastniški sistem, s tem da bi španski

osvajalci brez pridnih indijanskih rok propadli in obuboţali. Španski dvor je sicer

uradno preklical to uredbo, vendar je v Novi Španiji repartimiento ostal trdno zasidran,

saj španski dvor ni bil dovolj močan, da bi lahko omejil pohlep španskih priseljencev.244

Tlaxcalci so bili za svoje zasluge in zavezništvo s Španci nagrajeni, tako da so bili

izvzeti iz sistema repartimientov. Cortez je uvedel kar nekaj dodatnih pravic, ki so jih

bili deleţni Indijanci. S tem je skušal omejiti oblast španskih gospodarjev in dati veliko

pravic Indijancem. Kljub temu so španski naseljenci močno izkoriščali Indijance,

predvsem tiste, ki so delali v rudnikih. Je pa treba omeniti, da se je Indijancem na

področju današnje Mehike godilo bolje kot v ostalih kolonialnih posestih, ki so spadala

pod špansko krono.245

Pri zagotavljanju političnih pravic Indijancev ni bil ravno najbolj uspešen; je pa bil zelo

uspešen pri širjenju krščanstva v Novi Španiji. Španskega vladarja je prosil, da naj v

Mehiko pošlje krščanske misijonarje. Vladar je njegovi prošnji ugodil in v začetku leta

1524 v Novo Španijo poslal 12 Frančiškanov. Njihov prihod so v deţeli ovekovečili z

mnoţičnim praznovanjem. Celo sam Cortez jih je pričakal, pokleknil pred njimi in jim

poljubil roke. To je med domorodci povzročilo takšno začudenje, da so od takrat imeli

misijonarje za nadnaravna bitja.246

Zelo si je prizadeval za gojenje avtohtonih rastlin in rastlin, uvoţenih iz Evrope.

Španskemu dvoru je priporočal, da naj vse ladje, ki pridejo v Novo Španijo, pripeljejo

zraven semena in rastline. Iz Evrope so pripeljali ţita, sadje in zelenjavo, ki so v

tropskem podnebju odlično uspevali, iz Karibov sladkorni trs, gojili so tudi indigo in

bombaţ. Uvedel je dva pogoja, na podlagi katerih je podeljeval zemljo. Prvi je bil, da

mora vsak španski priseljenec, ki je dobil v last zemljo, zasaditi točno določeno število

243


Prav tam, str. 642-643. 245


Davies, Azteki, str. 317-318.

65

trt. Drugi pogoj je bil, da mora lastnik vsaj osem let ţiveti na posestvu, če jo ţeli

obdrţati v trajni lasti. Vse to je bilo namenjeno rasti poljedelskega donosa novo

osvojene deţele.247

Poleg vseh gospodarskih in političnih ukrepov, ki jih je sprejel Cortez, ga njegov

pustolovski duh ni pustil pri miru. Še vedno je hotel raziskovati in osvajati nove deţele.

Njegov glavni cilj je bil poiskati preliv med Atlantikom in Pacifikom, saj tedaj še ni

vedel, da takšnega preliva ni, in da je Panamska oţina najkrajša kopenska pot med

obema oceanoma. Pošiljal je pomorske odprave, ki so raziskovale pacifiško obalo, pa

tudi kopenske ekspedicije. Od vodij odprav je zahteval, da so mu natančno opisovali

naravna bogastva novoodkritih deţel. Poleg tega jim je naročil, naj z domorodci ravnajo

obzirno, kolikor so pač dopuščale razmere, čeprav so njegovi poveljniki v veliki večini

te ukaze ignorirali.248

Odpadništvo Olida in Cortezov pohod v Honduras

Eden takšnih omalovaţevalcev Cristobal de Olid, ki ga je Cortez poslal raziskovati

področje današnjega Hondurasa. Ko je prišel v Honduras, je ovrgel Cortezovo oblast in

hotel vladati samostojno. Ko je Cortez izvedel za to nepokorščino, je za njim poslal

svojega častnika Francisca de las Casasa, ki naj bi Olida prijel. Casas je ob obali

Hondurasa doţivel brodolom, nato pa ga je zajel Olid. Casasu je v ujetništvu uspelo

organizirati upor in kmalu za tem je bil Olid obglavljen.249

Cortez je izvedel, da je Casas doţivel brodolom in da je bil v Olidovem ujetništvu. Do

njega pa niso prišle informacije o Casasovem uporu in Olidovi smrti. Zato je hotel sam

poskrbeti za neposlušnega Španca. S tem je ţelel pokazati, da ne bo toleriral

odpadništva med svojimi poverjeniki in je hotel Olida postaviti za vzgled vsem ostalim,

ki bi se zoperstavili njegovim ukazom. Z namenom, da odpadnika kaznuje in razišče

naravna bogastva Hondurasa, se je 12. oktobra 1524 odpravil na vojaški pohod.250

Cortez je vzel s seboj okoli 250 španskih vojakov, več kot polovica je bila jezdecev.

Odpravo je sestavljalo tudi 50 moţ s strelnim oroţjem in precej indijanskih nosačev.

Ker se je bal, da bi v njegovi odsotnosti prišlo do upora Indijancev v glavnem mestu, je

s seboj vzel tudi Guatemozina in precej uglednih azteških kacikov. S tem je ţelel

247

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 76; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 645-646. 248


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 229 in 233. 250


66

preprečiti, da bi ti ljudje, ki so še vedno bili zelo spoštovani med svojimi rojaki,

izkoristili svojo politično moč in zdruţili Indijance, kar bi lahko privedlo do upora

zoper Špance.251

Pohod je terjal nečloveške napore odprave, ki je morala iti preko zelo teţko prehodnega

terena. Skozi to področje namreč teče veliko rek, ki so bile naravna ovira, saj so Španci

morali delati plavajoče mostove, da so jih lahko prečili. Poleg tega so se pojavile teţave

s preskrbo, saj so Indijanci svoje vasi, ko so zagledali prihajajoče Špance, zaţigali. S

tem so Špancem onemogočili, da bi osveţili zaloge hrane. Cortezova vojska je trpela

hudo lakoto, nekateri njegovi spremljevalci so zaradi utrujenosti padali po tleh.

Odrešitev je prišla, ko so naleteli na kraj Iztapan, kjer so se končno lahko oskrbeli s

hrano.252

Po odhodu iz Iztapana so Španci naleteli na teţko prehoden gozd, poleg tega so jih

zapustili še indijanski vodiči. Preden jim je s pomočjo kompasa in zemljevida uspelo

najti pot iz teţko prehodnih gozdov, so jim pošle zaloge hrane. Ljudje v odpravi so

zboleli, saj so jedli le korenine in gozdne sadeţe, ki so jih našli ob poti. Nekateri so

zaradi popolne izčrpanosti tudi umrli.253

Ko so končno le našli pot iz labirinta gozdov, je pred njimi stala nova naravna ovira. To

je bila široka reka, ki je bila zaradi globine za Špance neprehodna. Med Cortezovimi

spremljevalci, ki so bili lačni in utrujeni, se je začelo širiti malodušje. Mislili so, da

bodo umrli. Medtem se Cortez ni vdal v usodo, prepričal je indijanske zaveznike, da so

začeli graditi most. Ko so Španci videli, da so Indijanci poprijeli za delo, se jim je zdelo

sramotno, da sami ne bi pomagali pri gradnji. V štirih dneh jim je uspelo zgraditi most,

ki je med domačini povzročil veliko občudovanje. Bil je plod Cortezove odločnosti in

vztrajnosti.254

Po prečkanju mostu je v začetku leta 1525 prišlo do razdora med Cortezovim moštvom.

Cortezu je namreč prišlo na uho, da so Guatemozin in njegovi indijanski kaciki snovali

zaroto proti Špancem. Njega in Špance naj bi ob ustrezni priloţnosti ubili, nato pa z

vsemi razpoloţljivimi silami napadli Mexico in povzročili vsesplošen upor zoper

špansko nadoblast.255

251

Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 203-204. 252


Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 206. 254


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 251.

67

Cortez je dal prijeti indijanske kacike na čelu z Guatemozinom. Slednji je zatrjeval, da

je nedolţen. Priznal je sicer, da so Azteki razpravljali o vstaji proti Špancem, vendar je

on zavrnil ta načrt. Kljub temu je Cortez dal zadnjega azteškega cesarja obesiti, poleg

njega pa še nekaj indijanskih imenitneţev. Celo Španci se niso strinjali z obsodbo in so

jo imeli za krivično. Cortez, ki je v ujetem azteškem vladarju videl človeka, ki bi lahko

povzročil upor med domorodci, se je tako znebil nevarnosti, ki je grozila Špancem v

Novi Španiji.256

Corteza je po tem dejanju začela peči vest. Očitno je sam pri sebi vedel, da njegov ukaz

za obešanje nesrečnega Guatemozina ni bil pravičen, ampak je šlo za hladno

preračunljivost. Ponoči ga je dajala nespečnost, bil je razdraţljiv in čemeren. Neko noč

je v temi celo padel z neke stopničaste piramide, in si hudo poškodoval glavo. Kljub

temu je ţelel njegov notranji nemir skriti pred vojaki.257

Odprava je po tem neslavnem dejanju nadaljevala pot. Cortezovo moštvo je bilo nato

vse do končnega cilja, to je bila naselbina Naco oziroma San Gil de Buena Vista, kot so

ga poimenovali Španci, soočeno z lakoto in nečloveškimi napori. Ko so končno prišli na

cilj, so od vidno presenečenih rojakov izvedeli, da je Olid medtem ţe bil obsojen in

obglavljen. Cortezov cilj je bil doseţen, vendar za pustolovca njegovega kova to ni bilo

dovolj. Še kakšen mesec je raziskoval okolico, nato pa se je odločil, da bo šel raziskovat

še Nikaragvo, vendar so ga skrb vzbujajoča sporočila iz prestolnice, kjer so člani

začasne vlade Corteza proglasili za mrtvega, odvrnila od nadaljnjih raziskovanj. Izdal je

uredbe za upravljanje španskih naselbin v Hondurasu in odplul proti Mehiki.258

La Malinche

Na pohodu v Honduras ga je še zadnjič spremljala indijanska tolmačica in njegova

ljubica Malinalli, oziroma Marina, kot se je glasilo njeno krščansko ime. Po tem pohodu

se je v zgodovinskih virih zanjo izgubila sled. Marina je prevajala v zadevah, povezanih

z domorodci, prevajala pa je tudi krščanski nauk, ki so ga širili španski misijonarji med

indijanskimi plemeni, ki so jih srečali na poti proti Hondurasu.259

Ker je imela Malinalli, kot se je glasilo njeno ime v jeziku nahuatl, zelo opazno, če ne

celo odločilno vlogo pri osvojitvi azteškega imperija, je prav, da o njej spregovorimo

256

Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 251-252. 257


Prav tam, str. 658-663; Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 209. 259


68

podrobneje. Mallinali je bila hči enega izmed indijanskih poglavarjev, ki je zaradi spletk

v druţini postala suţnja. Njena mati se je namreč po moţevi smrti ponovno poročila in

Malinalli prodala potujočim trgovcem. Tako je vsa dediščina, ki je pripadala Malinalli,

prešla na njenega polbrata, ki se je rodil v drugem zakonu. Potujoči trgovci so jo kot

suţnjo nato prodali kaciku v Tabascu, kjer je bila med dvajsetimi dekleti, ki so jih

nameravali ţrtvovati. Prav v tem času se je Cortez spopadel s Tabaski in jih premagal.

Teh dvajset deklet, ki so bila namenjena ţrtvovanju, je tabaški kacik kot vojni plen

podaril Špancem. Ti so jih krstili, nato pa je Cortez devetnajst indijanskih deklet dodelil

svojim častnikom, Malinalli pa je obdrţal zase. Dobila je krščansko ime Marina, ker je

to krščansko ime verjetno fonetično najbolj ustrezalo poimenovanju v nahuatlu.260

Govorila je nahuatl, jezik, ki so ga govorili Azteki, kot tudi jezik Majev, ki ga je govoril

tudi Aguilar, član Cortezove odprave. Cortez je tako imel popolno prevajalsko ekipo, ki

mu je omogočila, da se je lahko pogovarjal z domorodci kjerkoli na svoji poti. Kasneje

se je bistra Marina naučila osnov španščine, s čimer je postala za Corteza neprecenljiva,

Aguilar pa je izgubil svojo vlogo prevajalca. Cortez se je nato vse bolj zanašal na njeno

rahločutnost in preudarnost, sploh v zadevah, ki so se nanašale na domorodce. Postala je

Slika 3: Cortez in Marina, ki prevaja besede domorodca261

260


http://jmarshalltech.weebly.com/hernan-cortes.html, [8. 9. 2016].

http://jmarshalltech.weebly.com/hernan-cortes.html

69

njegova svetovalka; kamorkoli v Novem svetu je šel, mu je sledila. Imela sta tudi

ljubezensko razmerje, v katerem se jima je rodil sin Martin, prvi mestic262, ki ga lahko

najdemo v uradnih zgodovinskih zapisih.263

Azteki so Corteza klicali Malinche, kar je v nahuatlu pomenilo kapitan, La Malinche pa

je pomenilo kapitanova ţenska. Ker so Azteki lahko razumeli Cortezove besede samo

skozi Marinina usta, so gledali na oba kot na eno osebo. Zato so v pogovorih s

Cortezom uporabljali besedo Malinche tako za Corteza kot za Marino. Ker je Marina

bila v resnici hčerka velika kacika, je dobila pri svojem krščanskem imenu naziv dona, s

tem so ji Španci izkazali spoštovanje. Sčasoma je beseda malinche dobila negativen

prizvok, saj je pomenila nekoga, ki je izdal svoj narod. V današnji Mehiki se beseda

malinchista uporablja za tistega, ki zataji svoj narod.264

Na odpravi proti Hondurasu, je Cortezova odprava šla skozi Coatzacualco, ki je bila

Marinina rojstna pokrajina. Ker je Cortez sklical sestanek z vsemi okoliškimi

indijanskimi poglavarji, je na sestanek prišla tudi Marinina mati s svojim sinom.

Podobnost med njo in Marino je bila očitna in obe sta ugotovili, da sta mati in hči.

Starka se je ustrašila, da se ji bo Marina maščevala, ta pa je svojo mater objela in ji

odpustila podlo ravnanje. Podarila ji je celo nekaj dragih kamnov, ki jih je imela pri

sebi. S tem je ţelela pridobiti izgubljeno materino ljubezen. Med odpravo v Honduras je

Cortez Marino oddal kastiljskemu vitezu, donu Juanu Xamarillu, ki jo je vzel kot

zakonito ţeno. V rodnem kraju je dobila posestva, kjer je verjetno ţivela do smrti.265

Cortezova vrnitev v prestolnico

Med Cortezovo odsotnostjo je v Mexicu zavladala popolna zmeda, saj so člani začasne

vlade proglasili Corteza za mrtvega in se polastili njegovega imetja in imetja njegovih

moţ, ki so ga spremljali na odpravi v Honduras. Zatirali so tako španske priseljence kot

domorodce, zato je moţnost upora postajala vse verjetnejša. Frančiškanski misijonarji

so zaradi samovolje teh začasnih upraviteljev prestolnico celo zapustili.266

262

Potomec evropskega priseljenca in prvotnega ameriškega prebivalstva. Besede slovenskega jezika,

mestic, [25. 4. 2016], dostopno na: http://bos.zrc-

sazu.si/cgi_new/neva.exe?name=ssbsj&expression=mestic. 263


Prav tam; La Malinche – harlot or heroine, [25. 4. 2016], dostopno na:

http://www.mexconnect.com/articles/224-la-malinche-harlot-or-heroine. 265

Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 325; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 657. 266


70

Cortez se je iz Hondurasa ţelel vrniti v prestolnico, vendar ga je na morju zajel močan

vihar, ki ga je prisilil, da se je vrnil, od koder je prišel. Veliki napori, ki jih je prestal na

pohodu v Honduras, so se začeli kazati na njegovem zdravju. Staknil je vročino, bil je

shujšan in izčrpan. Njegov častnik in dober prijatelj Gonzalo de Sandoval ga je

prepričal, da se je 25. aprila 1526 z ladjo odpravil iz Hondurasa proti obalam Mehike.

Spet mu je načrte prekriţal močan vihar, ki ga je odnesel na Kubo. Tam si je nabral

novih moči in 16. maja odplul proti Jukatanu. 24. maja je pristal blizu San Juana de

Ulue, od tam se je nato napotil proti glavnemu mestu.267

Pot proti prestolnici je minila v znamenju čaščenja Corteza, španski priseljenci in

domorodci so ga toplo pozdravili ter ga v vsakem velikem mestu, skozi katerega je

potoval, razkošno pogostili. Junija 1526 je slavnostno vkorakal v Mexico. Proti svojim

nasprotnikom je uvedel sodni postopek, pri tem pa pazil, da ni prekoračil svojih

pooblastil.268

Cortezovi sovraţniki na španskem dvoru so medtem spet postali zelo dejavni. Pred

kraljem so ga obtoţevali, da si prisvaja zaklade, ki bi morali iti v kraljevo zakladnico in

da se hoče otresti nadvlade kralja. Kralj se je na obtoţbe odzval, tako da je julija 1526

poslal v Novo Španijo poverjenika, ki naj bi preiskal zadeve. Poverjeništvo je dal Luisu

Ponceju de Leonu, ki je bil znan kot razsoden in pravičen človek. O vsem je španski

kralj obvestil tudi Corteza in mu napisal, da ţelijo na dvoru dokazati vsem njegovim

kritikom, da je pošten.269

Cortez je Ponce de Leona lepo sprejel in kazalo je, da se bodo vsi nesporazumi med

Cortezom in špansko krono v prihodnje zgladili. Vendar je usoda hotela drugače, saj je

le nekaj tednov po prihodu kraljevi poverjenik, tako kot precej njegovih sopotnikov,

umrl zaradi vročice. Pred smrtjo je svoja pooblastila prenesel na starca Marcosa de

Aguilara, ki pa je kmalu za tem umrl. Vladna oblast je nato prišla na kraljevega

zakladnika, imenovanega Estrada, ki je Corteza sovraţil. Njegova dejanja so bila

uperjena proti Cortezu in ko je ta protestiral, mu je Estrada ukazal, naj zapusti mesto.

Španske priseljence je ta ukaz tako razkačil, da so se hoteli upreti s silo, vendar jih je

267


Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 210. 269

Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 322-323; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 665.

71

Cortez od tega odvrnil. Sam se je umaknil v svojo vilo v Cojohuacanu, kjer je čakal, kaj

bo prinesla prihodnost.270

Cortezova vrnitev v Španijo in njegova druga poroka

Na španskem dvoru so se medtem širile novice, da namerava Cortez organizirati vstajo

v kolonijah in napasti domovino. Ugotovili so, da Estrada ni kos svoji nalogi, zato so

ustanovili preiskovalno komisijo, imenovano Kraljeva avdienca Nove Španije. Komisija

je imela vsa pooblastila, da je lahko raziskala obtoţbe proti Cortezu, poleg tega je imela

še navodila, da naj Corteza pred preiskavo pripelje v Kastiljo. Corteza so hoteli ukaniti

tako, da so mu poslali pismo, v katerem so ga pozivali, da naj pride v domovino, zato da

mu bodo lahko dali primerno nagrado za doseţke. Še preden je pismo prišlo v Novo

Španijo, se je Cortez odločil, da ima dovolj ţalitev. Sklenil je, da se vrne v Španijo in

zahteva popravo vseh krivic, ki jih je doţivljal, ter da se mu dodeli pravična nagrada za

vse zasluge.271

Ko je Estrada izvedel, da se namerava Cortez vrniti v domovino, se je ţelel z njim

pogoditi in zakopati bojno sekiro. Cortez je njegove predloge zavrnil, saj je bil trdno

odločen, da se vrne v rodno deţelo. Ob prihodu v Veracruz je izvedel, da je umrl njegov

oče. Nato se je z dvema ladjama, polnima indijanskih poglavarjev, rastlin, ţivali, rud in

dragocenosti, odpravil proti Španiji.272

Maja leta 1528 se je Cortez izkrcal na Palosu, od tam pa je šel v samostan La Rabida,

kjer se je hotel spovedati vseh svojih grehov. Ob prebivanju v samostanu je prišla

novica, da je njegov najboljši prijatelj Gonzalo de Sandoval smrtno bolan. Cortez ga je

uspel še pravi čas obiskati v neki krčmi na Palosu in Sandoval mu je umrl v naročju. Po

tem ţalostnem dogodku se je Cortez odpravil v notranjost deţele, še prej pa pisal

cesarju, da ga obvesti o svojem prihodu v Španijo.273

Na dvoru so ob tej novici takoj potihnile vse obsodbe proti Cortezu, tudi cesar je

pokazal precejšnje navdušenje. Kar najlepše je hotel sprejeti svojega vazala, ki mu je

osvojil tako velika prostranstva v Novem svetu. Ob Cortezovem obisku pri cesarju, je

slednji ţelel izvedeti vse o osvojenih deţelah Novega sveta. Kasneje se je s Cortezom

270

Davies, Azteki, str. 320; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 665-666; Diaz del Castillo, Conquest of

Mexico, knj. 2, str. 319. 271


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 323-324 in 327. 273


72

posvetoval tudi o najboljšem načinu vladanja kolonijam, kako spodbuditi obrt, Cortez

mu je tudi predlagal nekaj pobud za izboljšanje razmer med avtohtonimi prebivalci

Nove Španije. Cesar Karel V. je sedaj osvajalcu azteškega imperija popolnoma zaupal

in Cortezova zmaga nad nasprotniki, ki so ga venomer blatili pred cesarjem, je bila

popolna.274

Naslednje leto, 6. julija 1529, je cesar podpisal listino, s katero je bil Cortez povišan v

markiza Oaxaške doline. V dveh drugih listinah, ki jih je cesar prav tako podpisal v

juliju tega leta, je Cortez dobil veliko posestvo v pokrajini Oaxaca in posesti drugje po

mehiški dolini. Na posestvu, ki mu je pripadalo, je leţalo 23 velikih mest in vasi ter

23.000 vazalov. Obenem se mu je cesar zahvalil za osvojitev novih deţel, širjenje

krščanstva in za vdanost. Predvsem slednja pohvala je za Corteza pomenila največje

zadoščenje.275

Cesar je Corteza imenoval za vojaškega poveljnika Nove Španije in obal Juţnega morja,

upravna oblast pa ni bila več v njegovih rokah. Značilnost španske kraljeve politike je

bila, da je za osvajanje novih ozemelj spodbujala en sloj svojih vazalov, medtem ko je

za vladanje izbrala moţe, ki so bili lojalni cesarju in so spoštovali njegova navodila.

Cortez je dobil pooblastilo, da je lahko odkrival nove deţele in vladal nad

novoustanovljenimi kolonijami, pripadala mu je tudi ena dvanajstina vrednosti odkritih

zakladov.276

Leta 1529 se je Cortez drugič poročil. Tokrat je za ţeno zaprosil Juano de Zunigo, ki je

bila dekle iz plemenite kastiljske druţine. Bila je zelo lepa in precej mlajša od njega.

Svoji nevesti je ob poroki dal pet čudovitih smaragdov, ki so na dvoru povzročili kar

nekaj zavisti, tudi pri kraljici, ţeni Karla V. Cortez je imel dovolj razkošnega ţivljenja,

njegov pustolovski duh se je spet prebudil, zato se je odločil, da se bo vrnil v Mehiko.277

V začetku pomladi, leta 1530, se je Cortez, tokrat z ţeno in materjo, odpravil proti

Mehiki. Najprej se je ustavil na Hispanioli, kjer je čakal na novice o novi vladi, ki naj bi

prevzela upravo nad Novo Španijo. Na čelo Kraljeve avdience, ki ji je kralj podelil

upravno oblast nad Novo Španijo, je prišel Nunez de Guzman, Cortezov zapriseţeni

274

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 671-672; Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 329. 275

Macnutt, Fernando Cortes, str. 54; Story of Cortes part 7, Aztecs Surrender August 1521, Cortes meets

emperor Charles, [25. 8. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#corchar (dalje:

Cortes meets emperor). 276


Macnutt, Fernando Cortes, str. 55; Cortes meets emperor.

http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#corchar

73

sovraţnik. Guzman je bil znan kot brezobziren nasilneţ, ki je z Indijanci ravnal zelo

kruto. Španski dvor je zaradi takšne brezobzirnosti imenoval novo komisijo. Ko je bil

Cortez o tem obveščen, se je odločil, da nadaljuje pot proti Novi Španiji. 15. julija 1530

se je izkrcal v Villi Rici in se odpravil proti prestolnici.278

Ker je cesar Karel bil odsoten, je njegove pristojnosti prevzela cesarica. Ta je Cortezu

prepovedala, da se pribliţa mehiški prestolnici na manj kot 30 milj, dokler je tam bila še

stara oblast z Guzmanom na čelu. Bala se je namreč, da bo prišlo do spopada med

obema stranema. Cortez se je prestolnici sicer pribliţal, kar je sproţilo preplah v mestu,

vendar je prihod nove Avdience to napeto stanje umiril. S Cortezom je nova oblast

ravnala zelo spoštljivo, vendar je kmalu spet prišlo do nesporazumov. Ugotovil je, da

ima Avdienca pooblastila razsojati tudi v vojaških zadevah, kar naj bi pripadalo njemu

kot vrhovnemu poveljniku. To ga je razjezilo in kmalu po tem je zapustil prestolnico ter

se naselil v mestu Cuernavaci, kjer je imel svoje posestvo. Pridno je obdeloval zemljo,

dal zasaditi nove vrste rastlin in pripeljati ţivali, poleg tega je dal zgraditi tudi sladkorne

tovarne in predelovalne obrate za surovine. Obenem je bil tudi lastnik rudnikov srebra

in zlata.279

Ker mu mirni način ţivljenja ni bil po godu, je kmalu spet začel graditi ladje in pošiljati

odprave na Tihi ocean. V letih 1532 in 1533 je poslal dve odpravi, ki sta pluli proti

severozahodu. Drugi odpravi je uspelo priti do Santa Cruza, današnjega La Paza, juţne

točke Kalifornije. Na kalifornijskem polotoku je Cortez ţelel ustanoviti naselbino, zato

se je odpravil s 400 Španci in 300 črnskimi suţnji na novo odpravo, ki pa se je končala

katastrofalno. Zajel jih je silovit vihar, ki je tako poškodoval ladje, da so komaj priplule

do pristanišča v Santa Cruzu.280

Ker je minilo precej časa, Cortez pa se z odprave še vedno ni vrnil, so bili v Mexicu

prepričani, da je preminil. Njegova zaskrbljena ţena je za njim poslala dve ladji, ki naj

bi ga izsledili. Obenem je pisala tudi Antoniu de Mendozi, prvemu podkralju281 Nove

Španije, naj poišče oziroma izve, kaj se je zgodilo z njenim moţem. Do Corteza so

278


Prav tam, str. 678-679. 280

Prav tam, str. 679-680. 281

Kraljevo Avdienco kot najvišjo upravno oblast v Novi Španiji je namreč leta 1535 nadomestil

podkralj, ki ga je imenoval vladar. Španski dvor je v naslednjih letih podkralje večkrat zamenjal ali

odpoklical, kajti s tem so ţeleli preprečiti, da bi si uradniki pridobili preveliko politično moč. Prescott,

Osvojitev Mehike, str. 680-681.

74

prišle novice o njegovem izginotju in zaskrbljenosti njegove ţene, zato se je v začetku

leta 1537 vrnil v Mehiko, natančneje v Acapulco.282

Cortez kljub neuspehom ni obupal, saj je opremil tri ladje in jih leta 1539 poslal na novo

odpravo, pod vodstvom častnika, ki mu je bilo ime Ulloa. Ta odprava je plula okoli

skrajne juţne točke Kalifornije, nato pa navzgor ob njeni zahodni obali do okrog 29°

severne geografske širine. Ena izmed ladij se je obrnila in vrnila domov, za ostalima

dvema se je izgubila vsaka sled. S tem je bilo tudi konec Cortezovih odprav, ki so na

svojih raziskovanjih odkrile celotno področje Tihega oceana, od Panamskega zaliva pa

vse do Kolorada. Poleg tega so raziskali tudi Kalifornijo, za katero so ugotovili, da je

polotok. Španci so Kalifornijski zaliv imenovali tudi Cortezovo morje, v znak

spoštovanja velikega raziskovalca.283

2.4 Zadnja leta ţivljenja

Cortezove odprave so bile finančno zahtevne in neutrudni raziskovalec je zašel v

finančne teţave. Za zadnjo odpravo si je moral izposoditi denar in zastaviti ţenin nakit.

Vendar ga to ni ustavilo, ţelel je še naprej raziskovati. Predvsem so ga mikala področja

na severu Mehike. Toda, ker je raziskovanje tega področja ţelel Mendoza zase, je med

njima prišlo do spora. Cortez je bil prepričan, da podkralj krši njegove pravice. Zaradi

tega se je odločil, da se vrne v Španijo in pri kralju zahteva svoje pravice. Upal je tudi,

da mu bo dvor vrnil stroške, ki so se kopičili zaradi številnih odprav. Na pot v Španijo

se je odpravil leta 1540, s seboj pa je vzel tudi osemletnega sina Martina, ki je bil

njegov zakoniti dedič.284

Ponovna vrnitev v Španijo

Ob vrnitvi v Španijo ga je Kraljevi svet za Indijo sprejel z vsemi častmi, saj cesarja ni

bilo v Španiji. Cortezu v domovini ni uspelo doseči nič od tistega, kar si je zadal za cilj.

Po skoraj enem letu čakanja se je kot prostovoljec udeleţil španske odprave proti

Alţiru. Pridruţil se je španski floti ladij, ki naj bi se srečala s silami Karla V., ki je ţe

oblegal muslimansko trdnjavo. Špance je na morju ujel močan vihar, ki je razdejal

ladjevje. Cortezu in njegovemu sinu se je s plavanjem uspelo rešiti iz potapljajoče se

282

Macnutt, Fernando Cortes, str. 59. 283


Story of Cortes part 6, Retreat (Noche Triste) June 1520, Cortes returns to Mexico, [25. 8. 2016],

dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#corchar; Macnutt, Fernando Cortes, str. 60.


75

ladje, vendar je Hernan ob tem izgubil dragoceno zbirko azteških draguljev. Obleganje

Alţira ni potekalo po načrtu in vojni svet je odločil, da se preneha z vojskovanjem.

Cortez se je temu uprl, saj je bil prepričan, da bi ob primerni podpori vojske trdnjavo

lahko zavzel. Toda njegovi načrti so naleteli na gluha ušesa, saj je medtem ţe padla

odločitev o vrnitvi v Španijo.285

Ob prihodu v Španijo je Cortez naslovil svoje prošnje na cesarja, ki jih je sicer vljudno

sprejel, vendar v Cortezu ni videl več sijajnega osvajalca, ki bi še lahko širil imperij,

ampak samo nadleţnega vazala, ki je zahteval svoje pravice. Cortezova slava je bila v

zatonu, odkritje Peruja in Pizzarova osvojitev inkovskega imperija sta preusmerila

pozornost španskega dvora v Juţno Ameriko. Leta 1544 je Cortez napisal še zadnje

pismo cesarju, v katerem ga prosi, naj se vsaj posveti njegovim prošnjam. V tem pismo

je naštel svoje zasluge in teţave, s katerimi se je ubadal ob osvajanju, ter probleme, ki

so ga pestili v starosti.286

Cortezova smrt in njegova oporoka

Cesarjevega odgovora ni dočakal, kljub temu da je dvor obiskoval pogosto. Po treh letih

jalovega čakanja se je odločil, da je čas, da se s svojim sinom raje vrneta v Mehiko. Ob

prihodu v Sevillo je zbolel za griţo, ki je bila zanj usodna. Umaknil se je v bliţnjo vas,

kjer je zanj skrbel njegov sin Martin. Umrl je 2. decembra 1547, star 62 let. K večnemu

počitku so ga poloţili v druţinsko grobnico vojvode Medine Sidonie. Še pred smrtjo mu

je uspelo urediti vse zadeve in napisati oporoko, ki je bila zelo obseţna.287

V oporoki, ki je bila potrjena 11. oktobra 1547 v Sevilli, je večji del svojega premoţenja

zapustil sinu Martinu, za katerega je ţelel, da ga njegovi varuhi proglasijo za

polnoletnega pri 25 letih, dohodke pa mu naj prepustijo ţe pri dvajsetih. Tudi za druge

otroke je velikodušno poskrbel. Za izvršitelje oporoke in varuhe svojih otrok je

imenoval aguilarskega grofa, astorškega markiza in vojvodo Medino Sidonio, za

izvršitelje oporoke v Mehiki pa je določil toledskega nadškofa in še dva druga škofa ter

svojo ţeno. V oporoko je dal zapisati imena poverjenikov, ki jim je dal v upravljanje

svoja posestva. Namenil je darila svojim dolgoletnim sluţabnikom, precej denarja pa

namenil tudi v dobrodelne namene. Ţelel je, da se prihodki iz njegovega posestva v

285


Hordern, Vera, zlato in slava, str. 79; Telesforo de Trueba y Cosio, Hernan Cortes, str. 338-339. 287

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 685 in 687.

76

prestolnici porabijo za ustanovitev in vzdrţevanje treh ustanov: bolnišnice v glavnem

mestu Mehike, kolegija za vzgojo misijonarjev, in nunskega samostana v

Coyohuacanu.288

V oporoki se je dotaknil tudi vprašanj, povezanih z domorodci. Od sina Martina je

zahteval, da naj njegovim indijanskim vazalom, ki so plačali prevelik davek, vrne

razliko. Obenem je zahteval pošteno plačilo za delo, ki so ga opravljali indijanski

podloţniki. Sprašuje se tudi, ali je suţenjstvo opravičeno ali ne, zato je od sina zahteval,

da naj poišče odgovor.289

Cortez je za seboj pustil štiri zakonske otroke, ki jih je imel z Juano de Zunigo. Iz

prvega zakona s Catalino Juarez ni imel otrok. Njegovi zakonski otroci so bili: sin

Martin, hčere Maria, Catalina in Juana, ki so se kasneje poročile z bogatimi snubci. Imel

je tudi pet nezakonskih otrok, ki jih je imel z indijanskimi prileţnicami. Med temi

petimi sta bila dva sinova, prvi je bil Martin Cortez, ki ga je imel v razmerju z Marino,

drugi pa Luis Cortez. Tri nezakonske hčere so bile Catalina Pizzaro, Leonora Cortez in

Maria Cortez.290

288


Macnutt, Fernando Cortes, str. 91-92. 290

Prav tam, str. 86-87 in 89; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 689.

77

3. CORTEZOVO OSVAJANJE AZTEŠKEGA IMPERIJA

Cortez se je odpravil osvajat Mehiko 18. februarja 1519, ko je njegovo moštvo z

enajstimi ladjami odplulo iz rta San Antonio na Kubi proti otoku Cozumel, ki leţi pred

jukatansko obalo. Sicer je bila pot daljša, kot če bi šel takoj proti zahodu, saj je moral

od Cozumela pluti okoli severovzhodne obale Jukatana do rta Catoche. Najverjetneje je

sledil poti Grijalve, ki je plul po isti poti eno leto prej. Obenem je verjetno hotel videti,

kako bodo na njegovo odpravo odreagirala obalna indijanska plemena. Prepričati se je

hotel, da se z njimi ne bo treba spopasti, če bi bila odprava neuspešna, in bi se moral

vrniti.291

Prihod na Cozumel

Cortes se je ţe od začetka obnašal drugače kot drugi vodje odprav. Ţe takoj po pristanku

na Cozumelu, je dal vkleniti krmarja na ladji Pedra de Alvarada, ker se ni drţal

Cortesovih navodil, da mora počakati na ostale ladje. Alvaradovi moţje so bili prvi na

obali, zato so začeli z ropanjem indijanske vasi. Cortesa je to zelo razjezilo, takoj je od

njih zahteval, da vrnejo Indijancem vse nakradene stvari. Indijancem je podaril tudi

nekaj biserov in zahteval, naj se vsi kaciki bliţnjih vasi zberejo v španskem kampu. Pri

sporazumevanju z domorodci mu je pomagal Indijanec Melchorejo, ki je znal nekaj

malega španščine, saj je bil ţe v Grijalvovi odpravi. Obenem je poslal svojega častnika,

Diega de Ordaza, na obalo Jukatana, ki je leţala nasproti Cozumela. Cortez je namreč

hotel poiskati španske ujetnike, ki so jih zajeli Indijanci.292

Eden izmed Cortezovih glavnih ciljev je bil širjenje katoliške vere, zato se je zgraţal

nad verskimi obredi cozumelskih Indijancev, ki pa, za razliko od Aztekov, niso

ţrtvovali ljudi. Misijonarja Juan Diaz in Bartolomeo de Olmedo sta ţelela Indijance

prepričati, naj se odpovejo svojim malikom, v katerih so Španci videli podobo hudiča.

Domorodci so zavračali njune pozive, saj so bili prepričani, da jih bo doletela poguba,

če oskrunijo kipe svojih bogov. Cortez je zato ukazal svojim ljudem, naj podrejo kipe

malikov. Španci so nato hitro postavili oltar s podobo device Marije in misijonarja sta

291



78

ţe imela mašo. Domorodci, zgroţeni nad dejanjem Špancev, so se uklonili in sprejeli

krščansko vero.293

Ordaz se je medtem vrnil z Jukatana, kjer ni izvedel nič o ujetih Špancih. Cortez je na

začetku marca nadaljeval odpravo, vendar se je zaradi poškodovane ladje moral spet

vrniti na Cozumel. Srečno naključje je hotelo, da je kmalu po pristanku k njim prišel

eden izmed španskih ujetnikov, Jeronimo de Aguilar. Kot se je izkazalo kasneje, je to

bil eden izmed prelomnih trenutkov odprave. Aguilar je bil španski duhovnik, ki je leta

1511 doţivel brodolom na poti iz Dariena proti Hispanioli. Ţivel je med Indijanci in si

kmalu pridobil zaupanje lokalnega kacika. Ko je izvedel, da se na Cozumelu nahajajo

Španci, je prosil indijanskega poglavarja, ali se lahko vrne med svoje rojake. Poglavar

mu je odhod dovolil, vendar je bil Aguilar prepozen, saj so Španci otok ţe zapustili.

Prej omenjene okoliščine so povzročile vrnitev Špancev, ki so z Aguilarjem dobili

odličnega prevajalca. V osmih letih bivanja med jukatanskimi Indijanci se je namreč

naučil majevskega jezika.294

3.1 Izkrcanje Corteza na obali Mehike in pot proti Tenochtitlanu

Španci se izkrcajo v Tabascu

4. marca je Cortezova odprava, okrepljena s tolmačem Aguilarjem, zapustila Cozumel.

Napotila se je proti rtu Catoche, ga obplula in prijadrala do reke Rio de Tabasco, kjer je

leto prej Grijalva trgoval z domorodci. Cortez se je napotil po reki navzgor proti mestu

Tabasco. Domorodci, ki so Grijalvo prijazno sprejeli, so bili sedaj sovraţno nastrojeni,

kar je Corteza presenetilo, saj takšnega odziva ni pričakoval. Svoje moštvo je izkrcal na

otoku, nedaleč stran od mesta. Naslednji dan je okoli 100 Špancev, pod vodstvom

Alonsa de Avila, krenilo proti mestu z zadnje strani, medtem ko se je Cortez z ostalim

moštvom mestu pribliţeval s sprednje.295

S pomočjo tolmača je Cortez ţelel dopovedati domorodcem, da si ţeli prijateljskih

stikov in da si ţeli v mesto. Ker so Indijanci na ta poziv odgovorili s točo puščic, se je

Cortez s svojimi moţmi pripravil na boj, ki je najprej potekal v kanujih. Kmalu je do

izraza prišla španska fizična moč in bojna taktika, tako so sovraţnika potisnili na rečni

293

John S. C. Abbot, Hernando Cortez, New York - London 1902, str. 59-60, dostopno na:

https://archive.org/stream/hernandocortez00abbo_0#page/n7 (dalje: Abbot, Hernando Cortez); Prescott,

Osvojitev Mehike, str. 137-138. 294



79

breg. Boj na kopnem je minil v premoči Špancev, saj so lahko uporabili strelno oroţje.

Strelno oroţje je med Indijanci sejalo strah, kmalu za tem so ţe beţali pred

prodirajočimi Španci. Medtem je z druge strani prodiral Avila in mesto je bilo kmalu v

španskih rokah. Sledil je Cortezov uradni razglas, da se je polastil Tabasca v imenu

kastiljske krone. Španci so po bitki ugotovili, da je njihov tolmač Melchorejo pobegnil,

kar ni obetalo nič dobrega. Corteza je predvsem skrbelo, da bi lahko sovraţniku izdal,

kako malo moţ šteje njegova vojska.296

Naslednji dan je Cortez poslal v izvidnico dva oddelka moţ, ki so jih kmalu napadli

domačini. Špancem je uspelo ujeti nekaj sovraţnikov in od njih so izvedeli, da je

celotna pokrajina oboroţena in pripravljena na boj s prišleki. Ostala indijanska plemena

so namreč imela Tabaske za strahopetce, ker so Grijalva in njegove moţe lepo sprejeli,

zato so bili sovraţni do Corteza. Poleg tega je Melchorejo odšel v sovraţnikov tabor in

svetoval Indijancem, naj napadejo maloštevilne Špance.297

Ţal mu je bilo, da se je ustavil v Tabascu, saj mu ta vojna ni prinesla nobenih koristi;

vendar mu ni preostalo drugega, kot da se spoprime s sovraţnikom. Če bi se umaknil, bi

s tem izgubil zaupanje svojih moţ, poleg tega bi novica med indijanskimi plemeni, ki bi

jih srečali na svoji poti, povzročila še večji odpor zoper Špance. Cortez se je odločil, naj

se tisti, ki niso sposobni za boj, vrnejo na ladje. Z ladij so prinesli topove in izkrcali

konje. Španski pehoti je poveljeval Ordaz, Cortez pa je prevzel vodstvo nad konjenico,

ki so jo sestavljali njegovi najbolj pogumni moţje, med katerimi so bili Alvarado,

Avila, Puertocarrero, Olid in Montejo. Odločil se je, da bodo Španci domorodce napadli

na prostem in ne v mestu, saj je bila konjenica na prostem veliko bolj učinkovita.298

Naslednje jutro, 25. marca 1519 so se Španci spopadli z domorodci na t. i. Ceutlski

ravnici. Okrog 12.000 tabaških vojakov je napadlo Špance, razmerje sil je bilo 30:1 v

korist Indijancev. Spopad so zaradi boljše taktike in naprednejšega oroţja dobili Španci.

Predvsem pa je bila konjenica tista, ki je Špance popeljala do bleščeče zmage. Cortez je

s konjeniki napadel Tabaske s hrbtne strani, kar je med Indijanci povzročilo preplah in

296


Bernal Diaz del Castillo, Discovery and Conquest of Mexico and New Spain, 1. knjiga, London 1844,

str. 71-73, dostopno na: https://archive.org/stream/memoirsconquist01lockgoog#page/n5 (dalje: Diaz del

Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1). 298

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 144; Story of Cortes part 2: Tabasco, Marina, Veracruz early 1519,

Cortes plans for a second battle with the Tabascans, [30. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes2.htm#2nd.

80

posledično umik. Indijanci so imeli namreč jezdeca in konja za eno bitje. Poleg tega so

španske muškete, topovi in jekleni meči prekašali indijanska kopja, sulice in prače.299

Španci so v bitki ujeli nekaj Indijancev, med katerimi sta bila tudi dva poglavarja.

Cortez ju je osvobodil in zahteval, naj svojim rojakom sporočita, da se mu uklonijo ali

pa bo dal pobiti vse prebivalce Tabasca. Kmalu so indijanski poglavarji španskemu

kralju prisegli zvestobo in postali njegovi podloţniki. Špancem so domorodci dali

hrano, zlato in druge zaklade, pa tudi 20 tabaških deklet kot vojni plen. Med njimi je

bila tudi Malinche300, ki so jo Španci prekrstili v Marino.301

Pred odhodom so Španci spreobrnili Indijance, da so sprejeli krščansko vero. Na cvetno

nedeljo so napravili slovesno mašo, kjer so tudi krstili 20 tabaških deklet. Spet so

postavili oltar, na katerem je bila Marija z Jezusom, duhovnik Olmedo pa je bral mašo.

Na Indijance, ki so prvič prisostvovali takšnemu obredu, je to napravilo velik vtis. Po

obredu so se Španci poslovili, se vrnili na ladje in odpluli proti zahodu.302

Prvi stiki Špancev z Azteki

Španci so štiri dni kasneje prišli do otoka San Juan de Ulua, ki je leţal pred obalo

Mehike. Kmalu za tem so Špance obiskali Indijanci s kopnega, ki jih je zanimalo,

kakšen je namen prihoda Špancev. Pojavile so se teţave v sporazumevanju, saj Aguilar

ni razumel azteškega jezika, ki je bil precej drugačen od jezika jukatanskih Majev.

Pogovor je naprej potekal s kretnjami, nato pa se je pogovoru pridruţila Marina, ki je

nagovorila domorodce v njihovem jeziku. Pogovor je potekal tako, da je Aguilar

prevajal Cortezove besede Marini, ta pa je naprej prevajala domorodcem.303

Cortez je od indijanskih obiskovalcev izvedel, da so podloţniki velikega azteškega

imperija, v katerem vlada cesar Montezuma, ki ţivi v notranjosti deţele, pribliţno 200

milj od obale. Njihovi pokrajini je vladal azteški plemič Teuhtlile. Cortez je v pogovoru

omenil, da bi rad spoznal tega azteškega plemiča in da so njegovi nameni miroljubni.

Pozanimal se je še, ali je mogoče najti kaj zlata v notranjosti deţele, nato pa Indijance

ob slovesu tudi obdaril. Ker so domorodci Corteza lepo sprejeli, se je naslednji dan

odločil nastaniti na kopnem, na področju današnjega Veracruza. S pomočjo domačinov

299

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 145-146; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 57. 300

Več o Malinche sem razloţil v 2. poglavju diplomskega dela. 301

Hordern, Vera, zlato in slava, str. 57; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 55-56. 302


Hammond Innes, The Conquistadors, str. 56-57.

81

so si Španci postavili tabor, kamor so prihajali številni domorodci, ki so prišli

občudovat prišleke.304

Na veliko noč je španski tabor obiskal Teuhtlile, ki ga je Cortez slovesno sprejel. Nato

sta skupaj prisostvovala maši, kasneje sta imela še pojedino. Vprašanja azteškega

plemiča so se nanašala na domovino Špancev in njihov namen obiska. Cortez se je

predstavil kot odposlanec svojega vladarja in hkrati izrazil ţeljo, da bi se sestal z

azteškim cesarjem. Sledila je izmenjava daril, pri kateri so eni druge obdarili s

precejšnjimi dragocenostmi.305

Teuhtlile je ob ogledu tabora opazil pozlačeno čelado, ki jo je nosil eden izmed

španskih vojakov. Spominjala ga je na pokrivalo azteškega boga Quetzalcoatla, zato je

prosil Corteza, če jo lahko pošlje svojemu vladarju na ogled. Slednji je namignil, naj jo

napolnijo z zlatim prahom. Povedal mu je, da Španci potrebujejo zlato, ker lahko z njim

zdravijo srčno bolezen. S tem je nedvoumno pokazal, česa si od Aztekov najbolj ţeli.306

Azteški pisarji so vse dogajanje pridno beleţili z narisanimi podobami z namenom,

da si bo lahko Montezuma bolj ţivo predstavljal prišleke. Cortez je prišel na idejo, kako

bo na azteškega cesarja naredil vtis. Ukazal je svojim konjenikom, naj na obali

napravijo nekaj manevrov, poleg tega je ukazal uporabo arkebuz in topništva. Predvsem

topništvo je pri Aztekih, zaradi hrupa in rušilne moči, povzročilo osuplost in strah. Vse

to so azteški pisarji upodobili na svojih skicah, pozabili niso niti na »vodne hiše«, kot so

imenovali ladje. Po tej predstavi se je azteški plemič poslovil in ukazal svojim ljudem,

naj zalagajo Špance s hrano.307

Prihod Špancev povzroči nemir v azteški prestolnici

Prihod Špancev za Montezumo ni bil presenečenje, saj je bil ţe leto prej, ob prihodu

Grijalva, prepričan, da se bo prerokba o vrnitvi Quetzalcoatla uresničila. V času od

odhoda Grijalvove odprave pa do prihoda Corteza je dal Montezuma postaviti straţe, ki

so morale spremljati dogajanje in ga obveščati o morebitnem prihodu bledoličnikov.

Azteški vladar je bil o prihodu Corteza nemudoma obveščen.308

304




Hammond Innes, The Conquistadors, str. 57 in 60; Abbot, Hernando Cortez, str. 90-91. 308


82

Slikovno sporočilo o prišlekih, ki je kmalu prišlo v Tenochtitlan, je Montezumo navdalo

še z večjim strahom. Takoj je dal sklicati zborovanje svojih svetovalcev, na katerem so

razpravljali, kako naj sprejmejo Špance. Nekateri so bili prepričani, da je najbolje, če se

vsiljivcem uprejo. Drugi so bili prepričani, da bi bil upor nekoristen, če so prišleki

resnično nadnaravna bitja, zato so predlagali, naj Špance lepo sprejmejo. Tretji so

dokazovali, da tujci niso nadnaravna bitja, saj so v Tabascu sovraţno nastopili proti

Quetzalcoatlovi veri. Montezuma se je odločil, da bo Špance zasul s tako dragocenimi

darili, da se bodo ustrašili njegove veličine. Upal je, da jih bo to odvrnilo od pohoda

proti Tenochtitlanu.309

Montezumovi odposlanci, med katerimi je bil tudi Teuhtlile, so po pribliţno desetih

dneh prispeli v španski tabor. Špancem so prinesli raznorazna darila, od ščitov, oklepov,

ogrlic in zapestnic iz zlata, do biserov in dragih kamnov. Med darili je bila tudi španska

čelada, ki jo je Teuhtlile poslal v azteško prestolnico, do vrha napolnjena z zlatom.

Kljub temu da so bili Španci nad darili navdušeni, je Corteza razočaralo Montezumovo

sporočilo, naj ne hodijo v Tenochtitlan, saj je potovanje dolgo in nevarno. Cortez je na

vsak način hotel obiskati vladarja Aztekov, zato je azteške odposlance ponovno prosil,

naj njegovo sporočilo posredujejo Montezumi.310

Azteška darila povzročijo razdor med Cortezovimi vojaki

Med Španci so azteška darila povzročila nemalo razburjenja. Moštvo se je razdelilo na

dva tabora. Prvi tabor, ki je bil na Cortezovi strani, bi nemudoma začel z osvajanjem

deţele, ki je imela tako brezmejna bogastva. Na drugi strani so bili tisti, ki so menili, da

bi bilo najpametneje, da se vrnejo na Kubo, in se tam, ob pomoči guvernerja

Velazqueza, temeljito pripravijo na novo odpravo. Cortez se je vsekakor bolj nagibal k

prvi opciji, saj bi ga Velazquez ob prihodu na Kubo najverjetneje vrgel v ječo. Cortez,

ki so ga azteška darila samo še spodbudila v nameri, da bi obiskal Montezumo, je

previdno skrival navdušenje nad azteškim bogastvom. Ţelel je namreč, da bi se njegovi

moţje sami navdušili nad potjo v Tenochtitlan, ne pa, da bi jih moral on spodbujati.311

Ker je njegovo moštvo trpelo zaradi vročine, nadleţnih insektov pa tudi zaradi vse

večjega pomanjkanja hrane in vode, je Cortez odposlal dve ladji, pod vodstvom

309

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 125-126; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 164. 310

Abbot, Hernando Cortez, str. 95; Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 129. 311


83

Francisca de Monteja, raziskovat mehiško obalo proti severu. Montejo se je po nekaj

dneh vrnil z dobro novico, da je našel primeren kraj, kjer bi lahko postavili nov tabor.

Cortez ni odlašal, kmalu so se Španci preselili na kraj, ki je bil zaradi vodotokov in

zavetja pred vetrom zelo primeren za poselitev.312

Med Montejovo odsotnostjo je v španski tabor prišlo pet Indijancev, ki so se po

oblačilih in videzu razlikovali od Aztekov. Bili so Totonaki, ki so h Cortezu prišli iz

Cempoale. Pritoţevali so se nad Azteki in Montezumo, češ da jih močno zatirajo.

Totonaki so bili v vazalnem odnosu z Azteki, zato so morali plačevati davke. Ker jim je

bilo dovolj azteškega jarma in ker so do njih prišle novice o pogumnih Špancih, so

ţeleli gostiti prišleke v svojem glavnem mestu. Obenem so Cortezu povedali vse o

notranjih razmerah v imperiju. Cortezu, ki je do tedaj sklepal, da je azteška drţava

močna in enotna, se je posvetilo, kako bi lahko to ogromno drţavo uničil. Rešitev je bila

na dlani – nezadovoljne deţele je moral pridobiti na svojo stran. Totonaške odposlance

je obdaril in obljubil, da bo kmalu obiskal cempoalskega kacika.313

Upor Velazquezovih pristašev in ustanovitev prve španske naselbine v Mehiki

Medtem so Cortezovi prijatelji, Pedro de Alvarado in njegovi bratje, Puertocarrero, Olid

in de Avila, hoteli ostale moţe v odpravi prepričati, da je najbolje, če sledijo

Cortezovem načrtu. Pojavile so se govorice o ustanovitvi kolonije, za katero pa Cortez

ni imel dovoljenja Velazqueza. Nasprotni tabor, v katerem so bili guvernerjevi prijatelji,

je takšno početje označil za izdajalsko. Ti moţje so Cortezu dali vedeti, da je za njih

edina prava pot tista, ki vodi na Kubo. Tja so nameravali odpluti z njim ali brez njega,

zraven pa bi vzeli tudi vse, ki so bili zvesti Velazquezu.314

Cortezov odziv je bil nenaden in presenetljiv. Ţe naslednje jutro je od moštva zahteval,

naj se pripravi za pot proti Kubi. Ukaz je med vojaki povzročil osuplost. Privrţenci

Corteza so glasno protestirali, češ da jih je poveljnik izdal. Kmalu je večina moštva

protestirala proti ukazu in rotila Corteza, naj še enkrat premisli o svoji odločitvi.

Poveljnik jim je naslednje jutro sporočil, da bo spoštoval njihovo ţeljo, in ukrenil vse

potrebno za ustanovitev kolonije.315

312



Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 134; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 172. 315

Abbot, Hernando Cortez, str. 99-100.

84

Kmalu za tem je sledilo Cortezovo imenovanje Puertocarrera in Monteja za sodnika

nove naselbine, ki so jo imenovali Villa Rica de la Vera Cruz. Zanimivo pri tem je bilo,

da so določili upravo in ime naselbine, še preden je sploh bila izbrana lokacija, kje bo

mesto sploh stalo. Nova mestna oblast je kmalu za tem Corteza določila za poveljnika in

vrhovnega sodnika naselbine.316

Velazquezovi moţje so Corteza obtoţili zarote in Cortez je najbolj dejavne med njimi,

Velazqueza de Leona, Diega de Ordaza in Escobara, dal vkleniti v verige in jih poslal

na ladjo. Medtem ko so bili v okovih, je Cortezu in njegovim privrţencem uspelo

pridobiti ostale moţe na poveljnikovo stran. Kmalu za tem so celo tisti, ki so bili

vklenjeni na ladjah, izrazili vdanost novi oblasti. S tem si je Cortez zagotovil trdno

osnovo za nadaljnje operacije in pridobil neomajno zvestobo večine moţ.317

Cortez se odpravi proti Cempoali

Ob prihodu Monteja so Španci odpluli proti severu, proti Quiahuiztlan, kjer so

nameravali postaviti naselbino, Cortez pa se je z nekaj svojimi vojaki odpravil po

kopnem v Cempoalo. Med potjo tja so Španci v svetiščih, ki so ostala v zapuščenih

vaseh, naleteli na grozljive prizore človeških ţrtvovanj. Kmalu so naleteli na 12

cempoalskih Indijancev, ki jih je v izvidnico poslal njihov kacik, da naj poiščejo Špance

in jim pokaţejo pot do mesta. Tukaj je prišleke očarala lepa pokrajina, z bujnimi

gozdovi - popolno nasprotje tiste, kjer so imeli prej postavljen tabor.318

Kmalu so Španci ţe videli obrise indijanskega mesta, zato je Cortez v izvidnico poslal

nekaj svojih konjenikov. Ob vrnitvi so ti poročali Cortezu, da so videli hiše iz srebra.

Ob prihodu v Cempoalo, ki je imela okrog 20.000 do 30.000 prebivalcev, so se ostali

španski vojaki tej novici iskreno nasmejali. Nekatere hiše so bile namreč zgrajene iz

kamna in apna, ki se je na ţgočem soncu lesketalo kot srebro. Ob prihodu v mesto je

Špance pred svojo palačo pričakal kacik in jim zaţelel dobrodošlico. Kljub temu da so

Špance lepo sprejeli, je Cortez ostal na preţi pred morebitno nevarnostjo. Postavil je

straţe in vojakom prepovedal zapustiti tabor brez ukaza.319

Naslednje jutro je Cortez v spremstvu svojih moţ obiskal cempoalskega kacika v

njegovi palači. V spremstvu je bila tudi Marina, ki je Cortezu prevajala. Kacik je

316

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 136 in 138. 317




85

Corteza seznanil s političnim stanjem v azteški drţavi. Povedal mu je, da mora

Cempoala plačevati visoke davke Aztekom. Če tega ne stori, jih azteški vladar kaznuje,

tako da jim odpelje mladeniče in dekleta, ki jih ţrtvuje bogovom. Cortez mu je

zagotovil, da če mu bodo Totonaki zvesti, jim bo pomagal, da se rešijo azteške

nadvlade.320

Naslednji dan se je Cortez s svojimi vojaki napotil proti Quiahuiztlanu. Da bi Špance

razbremenil bremena, jim je mestni kacik priskrbel okoli 400 indijanskih nosačev. Ko

so prispeli v Quiahuiztlan, je bilo mesto zapuščeno. Corteza je pričakalo samo 15

najuglednejših moţ, ostali prebivalci pa so od strahu pobegnili. Špance so lepo sprejeli

in kmalu so ţe potekali pogovori, ki se jim je pridruţil tudi cempoalski poglavar.

Medtem so se v mesto začeli vračati tudi prebivalci, ki so videli, da so prišleki

prijateljsko razpoloţeni.321

Cortez si z zvijačo pridobi totonaške zaveznike

Sredi razgovora je med mnoţico prišlo do nemira na trgu, kar je takoj vzbudilo

zanimanje pri Cortezu. Videl je pet Indijancev, ki so bili po videzu drugačni kot

Totonaki. Cortez je vprašal Marino, kaj se dogaja. Razloţila mu je, da so to azteški

pobiralci davkov. Totonaški poglavarji so Cortezu povedali, da so Azteki prišli po 20

mladeničev in deklet, ki jih bodo ţrtvovali. Cortes je pobesnel in velel Totonakom, naj

Azteke vklenejo v verige in vrţejo v ječo. Poglavarji so omahovali, vendar je bil Cortez

neizprosen, zato so izvedli njegov ukaz.322

Vse skupaj je bil del Cortezovega načrta, saj je ponoči omogočil dvema pobiralcema

davkov, da sta pobegnila v španski tabor. Izrazil je obţalovanje, da so Totonaki tako

sramotno ravnali z njima, in da bo poskusil osvoboditi še ostale azteške jetnike. Ţelel je,

da sporočita Montezumi, kako spoštljivo je ravnal z njima. Beg dveh zapornikov je

Totonake razkačil, zato so hoteli ostale Azteke ţrtvovati. Spet se je vmešal Cortez in

zahteval, naj jetnike pošljejo na njegovo ladjo, saj bodo tam na varnem. Ko so ujeti

Azteki prišli na špansko ladjo, jih je vse osvobodil in poslal domov.323

Cortez si je s tem dejanjem pridobil odpustek pri Montezumi, obenem pa je Totonake

pridobil na svojo stran. Novica o prijetju azteških pobiralcev davkov se je kot poţar

320

Abbot, Hernando Cortez, str. 109-110. 321



Fani Okič, Kraljestvo velike kače, Ljubljana 1996, str. 182-183 (dalje: Okič, Kraljestvo velike kače).

86

razširila med totonaškimi mesti, ki so vsa po vrsti prisegla zvestobo španskemu kralju.

Montezuma jim namreč njihove predrznosti ne bi nikoli oprostil, zato so raje izbrali

špansko zaščito in upali na ponovno pridobitev neodvisnosti. Španci so se nato odpravili

proti svoji prihodnji naselbini.324

Španci zgradijo mesto

Kraj, kjer so Španci postavili svojo prvo naselbino na področju današnje Mehike, je stal

na prostrani in rodovitni ravnini, ob zalivu, v katerem so španske ladje našle zavetje

pred močnimi vetrovi iz Mehiškega zaliva. Cortez je takoj po prihodu določil obseg

obzidja in kje bodo stale javne stavbe v mestu. Domorodci so Špancem vneto pomagali

pri gradnji, in v nekaj tednih je bila naselbina postavljena. Španci so dobili postojanko,

ki jim je sluţila za nadaljnje osvajanje.325

Poročilo o prijetju azteških izterjevalcev je v Tenochtitlanu povzročilo osuplost in

ogorčenje. Montezuma je takoj ţelel kaznovati uporne vazale, ki so si dovolili ţaliti

njega in njegov imperij. Toda kmalu za tem so prišli v prestolnico tudi izterjevalci, ki so

Montezumi razlagali, kako obzirno je z njimi ravnal Cortez. Vladarjeva jeza je izginila

in spet se je vrnil k spravljivi politiki. Medtem ko so Španci zidali mesto, jih je

presenetil prihod azteških odposlancev. Montezuma jih je poslal z darili v zahvalo za

osvoboditev ujetih Aztekov, vendar je bil hkrati uţaljen, ker so Španci podpirali

Totonake pri njihovem uporu. Cortez je odposlance gostoljubno sprejel in jim povedal,

da bo kmalu obiskal Montezumo v Tenochtitlanu, kjer bosta lahko rešila vse

nesporazume.326

Cortezova vrnitev v Cempoalo povzroči verski konflikt

Ob vrnitvi v Cempoalo so domačini Corteza sprejeli z navdušenjem. V znak hvaleţnosti

mu je cempoalski kacik podaril osem indijanskih deklic, ki so bile hčere

najpomembnejših poglavarjev. Zaprosil je Corteza, naj se Španci oţenijo z njimi.

Cortez je zahteval, da se morajo indijanska dekleta najprej pokrstiti, saj Španci naj ne bi

imeli spolnih odnosov z nevernicami. Zahteval je od Cempoalcev, da se morajo

324

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 68; Okič, Kraljestvo velike kače, str. 183. 325



87

odpovedati svojim starim bogovom. Indijanci so zahtevo zavrnili, in dejali, da bodo z

oroţjem branili svoje malike.327

Španci so se takoj zapodili proti enemu izmed templjev, medtem pa je cempoalski kacik

dal svojim bojevnikom znak, naj se pripravijo na spopad. Cortez je odločno ukrepal, saj

je dal svojim vojakom ukaz, naj primejo kacika in nekatere izmed uglednejših

poglavarjev. Zagrozil jim je, če bo v Špance priletela ena sama puščica, bodo vsi plačali

z ţivljenjem. Marina je medtem kacika opomnila, da bo brez španskih zaveznikov v

nemilosti Montezume. Poglavar je nato samo nemo pristal na rušenje in zaţig malikov.

Kmalu je v templju staroselske bogove nadomestil leseni kriţ, oče Olmedo pa je imel

mašo. Nato se je Cortez pozdravil s totonaškimi zavezniki in se odpravil proti Villi Rici,

novi španski naselbini.328

Cortezovo pismo cesarju in potopitev španskega ladjevja

Ko je Cortez prišel tja, je ugotovil, da je za njimi prišla španska ladja, na kateri je bilo

dvanajst vojakov in dva konja. Poveljeval ji je kapitan z imenom Saucedo, ki je Cortezu

povedal, da je Velazquez dobil kraljevo dovoljenje za ustanovitev kolonije v

novoodkritih deţelah. Cortez je nemudoma v Španijo poslal ladjo s pismom za cesarja,

v katerem ga je hotel obvestiti o svojih odkritjih in opravičiti svoje ravnanje zoper

Velazqueza. Hkrati je v pismu rotil cesarja, naj potrdi njegovo ravnanje in oblast, v

zameno pa mu je Cortez obljubil, da bo za kastiljsko krono osvojil azteško drţavo.

Cesarju je poslal tudi obvezno petino dobička in še dodatne dragocenosti. Svoje so

dodali še meščani Ville Rice, vsi Cortezovi vojaki, ki so v svojem pismu prosili cesarja,

naj potrdi njihovo ravnanje in imenuje Corteza za njihovega vrhovnega poveljnika.

Ladja je 26. julija odplula proti Španiji, na njej pa sta bila tudi dva Cortezova častnika,

Puertocarrero in Montejo.329

Nedolgo po odhodu pooblaščencev v Španijo, so nekateri španski vojaki, ki si niso

ţeleli na negotovo pot v azteško prestolnico, ţeleli zapleniti eno izmed ladij in skrivoma

oditi na Kubo. Načrt bi se jim celo posrečil, če jih ne bi izdal eden izmed udeleţencev

upora, ker je imel slabo vest. Vodji upora je Cortez obsodil na smrt, krmarja na izgubo

obeh nog, nekatere pa na kaznovanje z bičanjem. Cortez se je zbal, da bi tudi v

327

Abbot, Hernando Cortez, str. 117-118 in 121. 328


Abbot, Hernando Cortez, str. 124-125; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 189-191.

88

prihodnje utegnilo priti do podobnih dogodkov. Da bi takšne pobege preprečil, se je

odločil za rigorozno odločitev – dal je potopiti skoraj celotno ladjevje. Ostala je samo

ena ladja, s katero naj bi se vrnili na Kubo tisti španski vojaki, ki mu niso ţeleli slediti

na poti v Tenochtitlan. Potopitev ladjevja je med Španci povzročilo hudo negodovanje,

ki pa ga je Cortez s svojim govorom o bogastvih, ki jih čakajo v azteški prestolnici,

uspešno zatrl. Spet si je pridobil njihovo zaupanje in edina moţnost, ki jim je ostala, je

bila pot v notranjost azteške drţave.330

Pot proti Tenochtitlanu

Pred odhodom proti azteškemu glavnemu mestu, se je Cortez spet napotil v Cempoalo.

Poveljstvo Ville Rice je zaupal Juanu de Escalanteju, ki mu je bil zelo vdan. Njegovi

vojski, ki je štela 400 vojakov, 15 konjenikov in nekaj topov, so se pridruţili še

cempoalski bojevniki in nosači. Z njim je šlo tudi 40 uglednih Totonakov, ki naj bi mu

kazali pot in mu sluţili z nasveti. Odpravili so se 16. avgusta 1519.331

Na poti proti azteški prestolnici so Španci po treh dneh naleteli na mesto Xocotlan, ki je

imelo nad 20.000 prebivalcev. Vladar mesta je bil podloţen Montezumi, v mestu je bila

nastanjena tudi močna azteška posadka. Cortez je v pogovoru s kacikom mesta izvedel

marsikaj o Montezumi in azteški drţavi. Poglavar je Špancem priskrbel hrano in jih

obdaril z nekaj zlatimi drobnarijami. Ker je Cortez spet ţelel širiti krščanski nauk in

domačine pozval, naj se odrečejo svojim bogovom, je poloţaj postal zelo napet. K sreči

se je vmešal oče Olmedo, ki je Corteza odvrnil od njegove namere. Španci so po petih

dneh, ko so se vojaki odpočili in se okrepčali, mesto zapustili in nadaljevali

potovanje.332

Cempoalci so Cortezu svetovali, naj njegova pot vodi skozi Tlaxcalo, ki je bila

neodvisna in je Azteki nikakor niso mogli pokoriti. Tlaxcalci so veljali za poštene in

neustrašne bojevnike. Totonaki so bili z njimi v prijateljskih odnosih, zato je Cortez

izbral štiri cempoalske odposlance, ki naj bi pridobili njihovo naklonjenost. Dal jim je

darilo, meč in samostrel, s katerim je ţelel napraviti dober vtis pri Tlaxcalcih. Obenem

jim je dal tudi pismo, v katerem je prosil, da mu dovolijo prehod čez Tlaxcalo, in da ima

namero uničiti azteški imperij. Ob prihodu na ozemlje Tlaxcale je na Špance naredil

330




89

velik vtis ogromen kamnit zid, ki je meril okoli 3 m v višino in 6 m v širino. Tlaxcalci

so ga postavili, da so se lahko branili pred vdori sovraţnikov.333

Cortezov prihod v Tlaxcalo, pogajanja in boji s Tlaxcalci

Ker je bila Tlaxcala zagrizena sovraţnica Aztekov, je Cortez računal, da ga Tlaxcalci ne

bodo sovraţno sprejeli. Toda ţe prvi stik z njimi mu je dal vedeti, da si njihovega

prijateljstva ne bo lahko pridobiti. Cortez je ob prehodu kamnitega zidu jezdil na čelu

konjenice in kmalu zagledal četico Indijancev, ki so se ob pogledu na Špance pognali v

beg. Španska konjenica jim je sledila in ko so domorodci videli, da ne morejo pobegniti,

so se hrabro spustili v boj. Španci so jih zlahka pokončali, nato pa opazili, da proti njim

drvi več tisoč Indijancev, ki so hiteli na pomoč svojim rojakom.334

Cortez je nemudoma postrojil svojo majhno skupino konjenikov in napadel sovraţnika.

Tlaxcalci so špansko konjenico zasipali s točo puščic, vendar jim naleta Špancev ni

uspelo ustaviti. Istočasno je indijanske čete začelo obstreljevati špansko topništvo in

med Tlaxcalci sejalo smrt. Čeprav so se Indikanci hrabro borili, so bili Španci na

odprtem terenu premočni in Tlaxcalci so se morali umakniti. Bitko so Španci sicer

dobili, vendar so imeli štiri ranjene moţe, od katerih je nato eden podlegel poškodbam,

ter precej poškodovanih konj. Zanimivo je, da se Tlaxcalci konj niso bali, kljub temu da

so jih videli prvič.335

Kmalu so Španci naleteli na dva od štirih cempoalskih odposlancev, ki so ju poslali v

Tlaxcalo. Spremljala sta ju dva tlaxcalska odposlanca, ki sta trdila, da je bil prejšnji

napad na španske čete samovoljno dejanje. Cortezu sta zagotovila, da ga bo Tlaxcala

prijateljsko sprejela. Naslednji dan so Španci naleteli na druga dva cempoalska

odposlanca, ki sta trdila, da so ju Tlaxcalci prijeli in ţeleli ţrtvovati, vendar sta

pobegnila. Cortezu sta povedala, da Tlaxcalci zbirajo veliko vojaško silo, s katero bodo

napadli Špance.336

Kmalu so Španci zagledali okrog tisoč Indijancev, ki so jim stali nasproti. Cortez je

tolmačem ukazal, naj razglasijo, da je prišel z miroljubnimi nameni. Na njegov poziv so

se domorodci odzvali s točo puščic in kamnov, ki pa so izurjenim španskim vojakom

povzročili le malo škode. Nekaj časa so Indijanci hrabro vzdrţali na poloţajih, nato pa

333



Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1, str. 145. 336


90

se naglo umaknili. Španci so jim sledili v ozko dolino, kjer jih je pričakala glavnina

tlaxcalskih sil, ki je štela okrog 40.000 bojevnikov. Španci so se znašli v nevarnem

poloţaju, vendar jim je uspelo prebiti indijanske vrste in priti na ravnino, kjer so lahko

spet uporabili topove, ki so sejali smrt med zgoščenimi tlaxcalskimi četami. Domorodci

so uvideli, da Špancev ne morejo premagati, zato so se umaknili.337

Naslednji dan je Cortez v tlaxcalski tabor poslal dva odposlanca. Izbral je dva ugledna

poglavarja, ki ju je zajel v zadnjem spopadu. Naročil jima je, naj rojakom povesta, da

ţeli prekiniti s sovraţnostmi. Še isti dan sta se odposlanca vrnila s sporočilom

Xicotencatla, tlaxcalskega poglavarja, da jim bodo populili meso s kosti za žrtev

bogovom. Odposlanca sta še povedala, da ima Tlaxcala okoli 50.000 bojevnikov.

Špance je začelo skrbeti, saj še nikoli niso naleteli na tako trdovratnega sovraţnika, v

tako ogromnem številu. Cortez se je odločil, da se bo vojskoval na odprtem terenu, saj

sta bila konjenica in topništvo tam najbolj učinkovita.338

5. septembra 1519 je prišlo do enega izmed odločilnih spopadov, ki je zaznamoval

nadaljnjo usodo Srednje Amerike. Cortez je svojim vojakom dal nekaj zelo uporabnih

nasvetov, kako se lotiti sovraţnika. Pehoti je ukazal, naj se bojuje bolj s konico kot z

rezilom meča. Konjenici je svetoval, naj s sulicami meri Indijance v oči. Arkebuzirji,

samostrelci in topničarji so se morali uskladiti, da so lahko izmenično streljali. Na

travniku so se srečali s 50.000-glavo mnoţico Indijancev, ki so bili oboroţeni s pračami,

loki, kiji in kopji.339

Kakor hitro so Tlaxcalci videli prihajajoče Špance, se je zaslišal njihov bojni krik.

Cortez je razporedil svoje čete tako, da bi dosegel čim večji izkoristek strelnega oroţja.

Ob njegovem znaku so Španci zasuli Indijance z izstrelki. Indijanci so z grozo gledali

razdejanje, ki ga je povzročalo strelno oroţje. Zagnali so se v Špance tako silovito, da so

prebili njihove vrste. Kljub Cortezovim pozivom svojim vojakom, naj se strnejo v vrsto,

jim to ni uspelo. Zdelo se je, da bodo Španci končno premagani.340

Toda Španci so imeli vrlino, ki je Indijancem največkrat manjkala – odločnost. V

največji stiski, ko se je ţe vse zdelo izgubljeno, so Španci v sebi našli še tisto zadnjo,

skoraj nadnaravno moč, ki jim je velikokrat pomagala rešiti se iz nemogočih poloţajev.

337

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 81; Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1, str. 147. 338



Prav tam, str. 228.

91

Španska pehota je neutrudno sekala Indijance s svojimi meči, topovi so od daleč

povzročali strahotne izgube strnjenim indijanskim vrstam, medtem pa se je konjenica s

Cortezom na čelu napadala neurejene indijanske vrste. Tlaxcalci so sicer ponavljali

napad za napadom, vendar niso znali učinkovito izrabiti ogromne številčne premoči, saj

niso poznali urejenega bojnega reda in so se vsi zaganjali na eno mesto. Ker so se

pojavila nesoglasja med samimi Indijanci, sta dva izmed petih poveljnikov umaknila

svoje sile. S tem je bila indijanska vojaška sila skoraj za polovico manjša. Xicotencatl je

zaradi nesoglasja v lastnih vrstah in hudih izgub uvidel, da je bitka izgubljena, zato so

se Indijanci umaknili.341

Cortez je ponovno poslal odposlance, tokrat kar v prestolnico Tlaxcale. Spet je ţelel s

Tlaxcalci skleniti mir in tudi tokrat je bil zavrnjen. Xicotencatl je odločno zavračal mir,

saj je ţelel poraziti Corteza na bojišču in oprati svojo čast. Duhovniki so predlagali, naj

Tlaxcalci napadejo Špance ponoči. Prepričani so bili, da so Španci otroci sonca, zato jih

lahko porazijo samo ponoči. Indijanci so zato vsiljivce napadli ponoči, vendar so jih

španske straţe odkrile, še preden so prišli do vojaškega tabora. Ker so Španci bili vedno

pripravljeni na boj, je bila vsa vojska pripravljena v nekaj minutah. Španci so

presenečene Tlaxcalce napadli prvi in jih pognali v beg, nato pa je španska konjenica

povzročila pokol med beţečimi domorodci.342

Cortez je kot ţe nekajkrat prej spet poslal odposlance s ponudbo miru. Tlaxcalski svet,

ki mu je zmanjkalo idej, kako premagati sovraţnika, je ponudbo sprejel. Toda

odposlance, ki so se ustavili v tlaxcalskem taboru, je zadrţal Xicotencatl, ki je bil še

naprej odločen, da se ne bo predal, in bo Špance porazil na bojišču.343

Kmalu je v španski tabor prišla četica Tlaxcalcev, ki so imeli bele znake, kar je

pomenilo, da prihajajo z miroljubnimi nameni. Prinesli so zaloge hrane in nekaj

okraskov. Dejali so, da jih pošilja tlaxcalski poveljnik, saj se je naveličal vojne in ţeli s

Španci skleniti mir. Po dveh dneh je Marina posumila, da so Tlaxcalci v španskem

taboru pravzaprav vohuni. Cortez je vsakega odposlanca posebej izprašal in ugotovil, da

je imela Marina prav. Vsem petdesetim Tlaxcalcem je dal odsekati roke, s tem pa

dokončno vzel pogum tudi Xicotencatlu. Ta je zaprosil za mir, ki ga je Cortez z

341




92

odobravanjem sprejel in s Tlaxcalci sklenil zavezništvo, ki je Špancem pomagalo

spraviti na kolena mogočno azteško drţavo.344

Montezuma povabi Corteza v Tenochtitlan

Montezumo so španski uspehi še dodatno prestrašili. Ni mogel verjeti, da so Španci

lahko premagali Tlaxcalo s tako malim številom vojakov. Njegove sile, nekajkrat večje

od sovraţne Tlaxcale, so tam vedno doţivele poraz. Zaradi strahu pred prihajajočimi

Španci je v Tlaxcalo poslal svoje odposlance s pozivom, naj se Španci odpovejo obisku

v azteški prestolnici. Cortez je poziv zavrnil, saj je dejal, da mora izpolniti ukaze

svojega vladarja.345

23. septembra 1519 je Cortez s svojimi moţmi vkorakal v prestolnico Tlaxcale, kjer so

jih slavnostno pričakali. Po nekaj dneh prebivanja v Tlaxcali, je iz Tenochtitlana prišlo

Montezumovo povabilo, da bo z veseljem sprejel Špance v azteški prestolnici. Opozoril

je Corteza, naj ne sklepa zavezništva s Tlaxcalci, ker ga bodo izdali. Predlagal mu je

tudi, naj ubere pot skozi Cholulo. Tlaxcalski zavezniki so bili odločno proti, saj so trdili,

da gre za zvijačo, s katero ţeli Montezuma pokončati Špance. Cortez je v Cholulo poslal

poziv z zahtevo, da naj mu uradno sporoči svojo vdanost. Kmalu so prišli ugledni

Cholulci, ki so Špance povabili v svoje mesto.346

3.2 Stopnjevanje napetosti med Azteki in Španci

Prihod Špancev v Cholulo

Cortez se je odločil, da bo šel v Tenochtitlan skozi Cholulo, ki je leţala pribliţno 30 km

juţno od Tlaxcale. Zraven je vzel tudi okoli 6.000 tlaxcalskih bojevnikov. Cholula je

bila Quetzalcoatlovo sveto mesto, ki je imelo ogromno svetišč in glavno piramido, ki je

bila celo večja od Keopsove v Egiptu. Kljub temu da je Quetzalcoatl zavračal človeška

ţrtvovanja, so Cholulci letno ţrtvovali okoli 6.000 ljudi.347

Cortez se je ustavil pred svetim mestom, ker je tja prišel proti večeru in ni hotel

vznemirjati prebivalcev s svojo vojsko. Nasproti so mu prišli številni cholulski

imenitneţi, da bi si ogledali prišleke in jih pozdravili. Cholulci so v španskem taboru

videli svoje sovraţnike, Tlaxcalce, in zahtevali od Corteza, naj njegovi indijanski

344


Davies, Azteki, str. 278; Abbot, Hernando Cortez, str. 150-151. 346

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 84 in 86; Abbot, Hernando Cortez, str. 156. 347

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 255, 257-258.

93

zavezniki ostanejo zunaj mestnih zidov. Španski poveljnik je njihovemu ugovoru

pritrdil in ukazal Tlaxcalcem, naj ostanejo v taboru zunaj mesta. Naslednje jutro so se

Španci odpravili v mesto, spremljali pa so jih Cempoalci in nekaj tlaxcalskih nosačev.

Prebivalci so jim podarjali šopke in Španci so dobili občutek, da so v mestu dobrodošli.

Nastanili so se v enem izmed piramidnih templjev in kmalu so jih obiskali poglavarji

mesta, ki so Špancem priskrbeli vse, kar so potrebovali.348

Dva dni po prihodu Špancev v mesto so cholulske poglavarje obiskali Montezumovi

odposlanci. Po njihovem odhodu se je vedenje Cholulcev vidno spremenilo. Prej

prijazni kaciki so sedaj postali ošabni in hladni v odnosih s Španci. Omejili so dobavo

hrane in vedno iskali izgovore, da jim ni bilo treba v španski tabor. Tudi Cempoalci so

postali sumničavi, saj so na ulicah videli barikade in kupe kamenja na strehah. Ulice

mesta so bile skoraj prazne. Cortezove slutnje so dobivale vse več potrditev, da se

Cholulci pripravljajo na napad.349

Njegove slutnje je potrdila tudi Marina, ki ji je ena izmed cholulskih ţena povedala za

zaroto. Indijanska deklica ji je prirasla k srcu, zato jo je hotela obvarovati pred smrtjo.

Napad naj bi naročil Montezuma in plačal Cholulcem celo podkupnino. Marina je, ko je

imela priloţnost, odhitela do Corteza, in mu povedala vse o zaroti. On je takoj dal

privesti ţensko, o kateri je govorila Marina. Cholulka je še enkrat potrdila Marinino

poročilo. Ker je ţelel potrditev tega, kar je pravkar izvedel, je k sebi poklical tudi dva

indijanska duhovnika, ki sta uţivala ugled v mestu. Tudi onadva sta mu potrdila to, kar

mu je povedala Marina.350

Cortez je sklical svoje častnike na posvet in jih seznanil z namerami Cholulcev.

Razpravljali so o tem, kaj naj naredijo. Cortez se je odločil, da bo Cholulce kaznoval.

Mestne poglavarje je obvestil, da namerava naslednje jutro zapustiti Cholulo. Pred

odhodom je poklical predse še azteške odposlance in jih seznanil z zaroto, ki naj bi jo

naklepal njihov gospodar. Odposlanci so Corteza prepričevali, da je Montezuma

nedolţen. Vso krivdo so zvalili na Cholulce. Da bi prikril svoje nadaljnje poteze, se je

Cortez pretvarjal, da verjame azteškim odposlancem. Povedal jim je, da ne verjame, da

bi bil Montezuma vpleten v tako podlo dejanje, in da bodo Cholulci plačali zaradi laţi,

348


Story of Cortes part4: Cholula, March to Aztec capital, Marina discovers a plot, [1. 9. 2016], dostopno

na: http://mexicanhistory.org/Cortes4.htm#marina. 350

Passuth, Bog deţja, knj. 1, str. 213-215.

94

ki so mu jih natrosili. Odposlance je dal nato močno zastraţiti, da niso mogli zapustiti

španskega tabora.351

Strašen pokol

Cortez je ţe zgodaj zjutraj postavil svojo vojsko na primerne poloţaje. Jedro sil je

obdrţal na velikem trgu, ki so ga obkroţala poslopja in zid. Topove je namestil zunaj

trga tako, da so lahko nadzirali ulice, svojim tlaxcalskim zaveznikom pa naročil, naj ob

dogovorjenem znamenju vkorakajo v mesto in se pridruţijo Špancem. Nato so se

prikazali cholulski kaciki in mnoţica nosačev, ki jih je prejšnji dan zahteval Cortez. Vsi

so se zgrnili na veliki trg, tam pa jih Cortez obtoţil izdaje. Cholulci so bili osupli, zaroto

so pripisovali Montezumi.352

Nato je sledil strel iz arkebuze, kar je bil znak za napad. Španci so z vso silo in iz vseh

strani napadli Cholulce, ki niso imeli kam pobegniti. Arkebuze in samostreli so kosili

vse pred seboj, španski meči so sekali skozi Indijance, kot da bi bili snopi ţita. Tiste

Cholulce, ki so hoteli pobegniti čez zid, so postrelili s strelnim oroţjem. Medtem ko se

je na trgu dogajal masaker, so ostali Cholulci, ki niso bili na trgu, začeli napadati

Špance od zunaj. Toda topovi, ki jih je dal Cortez skrbno postaviti, so svoje delo

opravljali odlično in odbijali napade Cholulcev.353

Zatem so nesrečne Cholulce napadli še Tlaxcalci, ki so pridrveli v mesto ob

dogovorjenem znaku. Kot blisk so se vrgli na presenečene Cholulce, ki so kričali v

smrtnem strahu, in si skušali rešiti ţivljenje. Po mestu so se razlegali bojni kriki

Špancev in njihovih zaveznikov, oglušujoč zvok strelnega oroţja in kriki premagancev.

Ko ni bilo več odpora, so zmagovalci vdrli v poslopja in začeli pleniti vse, kar jim je

prišlo pod roke. Cortez je v vsesplošnem kaosu ukazal Tlaxcalcem, naj mu izročijo

ugrabljene cholulske ţene in otroke. Ukaz so, čeprav z veliko mero nestrinjanja,

spoštovali.354

Cortezu in cholulskim poglavarjem je po pokolu uspelo zagotoviti mir. Cholulci so se

počasi začeli vračati v mesto. Poskrbeli so, da so z ulic odstranili številna trupla, od

351




Okič, Kraljestvo velike kače, str. 184; Passuth, Bog deţja, knj. 1, str. 217-219.

95

katerih se je širil smrad. Cholulci so se začeli vračati v mesto, ki ga je zadela tako

nesrečna usoda.355

Nadaljevanje poti in prihod v Tenoctitlan

Po več kot dveh tednih v Choluli se je Cortez odločil, da bo nadaljeval s pohodom proti

azteški prestolnici. Medtem so spet prišli Montezumovi odposlanci in prinesli nove

darove. Hkrati so Corteza prepričevali, da njihov cesar ni imel nič z zaroto v Choluli.

Cempoalci, ki so se bali Montezumovega maščevanja zaradi njihove neposlušnosti, so

Corteza prosili, če se lahko vrnejo domov. Prepričani so bili, da jih v Tenochtitlanu čaka

smrt. Cortez jih je popolnoma razumel, njihovim prošnjam ugodil in jih nagradil z

dragocenostmi.356

Španci in njihovi tlaxcalski zavezniki so 1. novembra 1519 krenili na pot proti azteški

prestolnici. Izbrali so pot, ki je bila teţko prehodna, saj je peljala čez dva pettisočaka.

Ob prečkanju prelaza med Popocatepetlom (»Kadeča se gora«) in Iztaccihuatlom (»Bela

ţena«) so Cortezove vojake zajele neugodne vremenske razmere. Moţje so trpeli zaradi

snega in hudega mraza, ki ga je močan veter še dodatno okrepil.357

Po prečkanju prelaza se je Špancem odprl lep pogled na Mehiško kotlino. Indijanska

mesta so se bleščala v soncu, osupnilo jih je tudi bujno rastlinje. Medtem je Montezuma

izvedel, da so vsiljivci prečkali prelaz in da so ţe v dolini. S podkupnino je poskusil

Špance odvrniti od tega, da bi ga obiskali v Tenochtitlanu. Cortezu in njegovim

častnikom je obljubil ogromno pošiljko zlata, poleg tega je bil pripravljen plačati še

letni davek španskemu vladarju. Cortez, ki je bil trdno odločen, da bo vkorakal v

prestolnico, je ponudbo vljudno zavrnil.358

Montezuma je zato nasproti Špancem poslal svojega nečaka Cacamo, vladarja Texcoca,

da jim zaţeli dobrodošlico. Cacama je Cortezu izrekel dobrodošlico v Montezumovem

imenu. Nato sta si oba izmenjala dragocena darila, si izmenjala poklone in se v

prijateljskem duhu poslovila. Španci so nadaljevali s potjo po zahodnem nasipu, na

katerem je leţalo mesto Cuitlahuac. Ob prečkanju jezera, so prvič videli plavajoče

355




Hammond Innes, The Conquistadors, str. 127; Abbot, Hernando Cortez, str. 171.

96

vrtove, t. i. chinampas. Pred prihodom v Tenochtitlan je Cortez prenočil v mestu

Iztapalapan, kjer ga je gostil Montezumov brat, Cuitlahuac.359

Cortezovo prvo srečanje z Montezumo

8. novembra 1519 je Cortezova vojska vkorakala v Tenochtitlan. Sestavljalo jo je manj

kot 400 španskih vojakov in blizu 7.000 Tlaxcalcev. Lepota mesta je popolnoma očarala

Špance, ki pa so vendarle bili na preţi, saj so bili nasipi in pregrade odlično mesto za

postavljanje zased. Špance je najprej sprejelo okoli sto azteških poglavarjev, ki so jim

zaţeleli dobrodošlico in jim naznanili prihod Montezume. Celotna ceremonija je trajala

kakšno uro, nato pa so Španci zagledali cesarjevo spremstvo in Montezumo, ki so ga

nosili azteški plemeniteţi.360

Slika 4: Prvo srečanje Corteza in Montezume361

Cortezov vojak, Bernal Diaz, je podal opis tega srečanja: Ko smo bili prišli na kraj v

bližini mesta, kjer so bili drugi, manjši stolpi, je iz svoje nosilnice stopil Moctezuma362.

Opiraje se na roke svojih najvišjih dostojanstvenikov je prihajal izpod prečudovitega,

359


Prav tam, str. 290-291. 361

https://www.loc.gov/exhibits/exploring-the-early-americas/interactives/conquest-of-mexico-

paintings/painting3/enlarge.html, [8. 9. 2016]. 362

Nekateri avtorji za Montezumo uporabljajo poimenovanje Moctezuma.

https://www.loc.gov/exhibits/exploring-the-early-americas/interactives/conquest-of-mexico-paintings/painting3/enlarge.html


97

dragocenega baldahina iz zelenih peres, obdelanega z zlatom in srebrom, biseri in

zelenimi kamni, da ga je bilo čudovito videti. /…./ Potem so bili tu še štirje drugi knezi,

ki so nosili baldahin, in številni drugi gospodje, ki so stopali pred velikim Moctezumo,

da so očistili tla, po katerih bo stopal, in jih pokrili s preprogami, da se njegova noga

ne dotakne zemlje. Nobeden izmed teh knezov si ni drznil, da bi ga pogledal v obraz; vsi

so pogled, poln spoštovanja, pobešali k tlom.

Ko je Cortes videl prihajati velikega Moctezumo, je skočil s konja, in eden drugemu sta

izkazala veliko spoštovanje … Cortes je Moctezumi podaril ogrlico, ki jo je imel v ta

namen pripravljeno. /…./ Položil jo je Moctezumi okoli vratu in ga hotel objeti, kar pa

so mu preprečili spremljajoči knezi, ki so ga z rokami pridržali, ker so menili, da ne sme

raniti Moctezumovega dostojanstva.363

Po izkazovanju spoštovanja in Montezumovi dobrodošlici Špancem, se je azteški vladar

povzpel nazaj v nosilnico, nato pa svojemu bratu ukazal, naj Špance odpelje v njihovo

prebivališče. Špance so nastanili v palači Axayacatla, Montezumovega pokojnega očeta.

Cortez je takoj po nastanitvi začel z ustreznimi vojaškimi ukrepi, s katerimi se je hotel

zavarovati v primeru azteškega napada. Topove je postavil tako, da so nadzirali dohode,

namestil straţe vzdolţ zgradb in uvedel strogo vojaško disciplino. Brez njegovega ukaza

noben španski vojak ni smel zapustiti tabora.364

Španci v azteški prestolnici

V naslednjih dneh so potekali pogovori med Cortezom in Montezumo. Slednjega je

najbolj zanimala domovina Špancev, njihov vladar ter razlogi, zakaj so Španci prišli na

področje današnje Mehike. Cortez, ki ga je na vsakem koraku gnala verska gorečnost, je

med temi pogovori hotel spreobrniti Montezumova verska prepričanja. Razloţil je

azteškemu vladarju, kolikor je pač bilo mogoče, osnove katoliške vere. Prosil ga je, naj

resno razmisli o tem, da bi opustil poganske bogove in se zavezal Bogu. Montezuma ga

je molče poslušal, nato pa dejal, da so bili njegovi stari bogovi dobri z njim, zato jih ne

misli opustiti.365

Cortez je po nekaj dneh prebivanja v Tenochtitlanu prosil Montezumo, če bi lahko

Španci eno od dvoran Axayacatlove palače spremenili v kapelo, da bi tam opravljali

363


Hammond Innes, The Conquistadors, str. 138; Abbot, Hernando Cortez, str. 180-181. 365

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 289-290 in 292-293.

98

maše. Montezuma je privolil, Španci pa so ob tem, ko so dvorano prenavljali, naleteli na

skrivna vrata, za katerimi se je skrivalo ogromno bogastvo. To je bil zasebni zaklad

azteškega vladarja. Španci se ga niso upali polastiti, Cortez je celo ukazal, naj vrata

zazidajo, in prisotnim zabičal, naj o zakladu molčijo.366

Montezuma je bil do Špancev zelo gostoljuben in radodaren. Pravzaprav je bil popolno

nasprotje tega, kar so Španci slišali od svojih indijanskih zaveznikov. Kljub temu je bil

Cortez ves čas zaskrbljen, kajti bil je obkroţen s tisoči Aztekov, ki bi lahko Špance

napadli v trenutku. Poloţaj je bil za Špance nezavidljiv, saj je bil Tenochtitlan s svojimi

jarki in dviţnimi mostovi podoben trdnjavi, iz katere bi si Španci teţko izborili izhod.

Njihov poloţaj je bil odvisen od dobre volje Montezume, kar pa bi se lahko čez noč

spremenilo.367

Cortez je vedel, da če ţeli osvojiti drţavo Aztekov, mora zavzeti njihovo prestolnico.

Španci so bili ţe en teden v Tenochtitlanu, pa vendar niso bili nič bliţje njegovi

osvojitvi kot ob prihodu vanj. Poleg tega je Corteza skrbelo, da bo Velazquez za njim

poslal močno vojsko, kar bi pomenilo, da bi se moral boriti še proti svojim rojakom.

Nastali poloţaj je hotel rešiti z ugrabitvijo Montezume. Svojim častnikom je to

predlagal in skupaj so se odločili, da je za uspeh odprave to najboljša pot. Cortez je bil

prepričan, če bo vzel azteškega vladarja za talca, si Azteki ne bodo upali napasti

Špancev.368

Montezuma postane španski ujetnik in marionetni vladar

Naslednji dan je prišel Cortez z okoli tridesetimi Španci v Montezumovo palačo. Za

osebno spremstvo si je izbral pet najboljših častnikov: Pedra de Alvarada, Gonzala de

Sandovala, Francisca de Luja, Velazqueza de Leona in Alonsa de Avila. Ob pogovoru z

Montezumo je Cortez opazoval svoje vojake, ki so prihajali v palačo. Ko se je zbralo

dovolj njegovih moţ, je azteškega vladarja obvestil, da je obtoţen spletkarstva proti

Špancem.369

Med bivanjem Špancev v Choluli je Cortez izvedel za incident, ki se je zgodil severno

od Ville Rice. Azteški poglavar Quauhpopoca je od Escalanteja, ki je bil poveljnik v

španski naselbini, zahteval osebno spremstvo štirih Špancev. Poglavar naj bi se namreč

366


Davies, Azteki, str. 292; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 145. 368



99

osebno prišel poklonit španskim oblastem v Villi Rici. Escalante je poslal štiri španske

vojake in ko so prišli k poglavarju, je dva od njih ubil. Dvema se je uspelo prebiti nazaj

do španskega mesta, kjer sta povedala, kaj se je zgodilo. Escalante je vzel okoli 50

vojakov in več tisoč indijanskih zaveznikov in napadel azteškega kacika. Španci so sicer

zmagali, vendar jih je nekaj umrlo, med njimi je bil tudi Escalante. Ujeli so nekaj

azteških bojevnikov, ki so trdili, da je pobudo za sovraţno dejanje dal Montezuma.370

Montezuma je Corteza gledal z začudenjem, nato pa zanikal to dejanje. Španski

poveljnik je izjavil, da mu sicer verjame, vendar bi bilo treba upornega kacika prijeti in

pripeljati na zaslišanje. Azteški vladar mu je pritrdil in ukazal svojim ljudem, naj

pripeljejo Quauhpopoca. Na naslednji Cortezov predlog je Aztek odreagiral z

osuplostjo. Španec je predlagal, da bi se Montezuma preselil v španski tabor. S takšnim

dejanjem bi se otresel vseh obtoţb. Azteški vladar je uţaljeno zavrnil predlog, vendar

Cortez je bil vztrajen. Po dolgem prerekanju je eden izmed Špancev izgubil ţivce in

dejal, da je najbolje, da Montezumo ubijejo. Marina, ki je bila prav tako prisotna, je

rotila Azteka, naj gre s Španci, saj ga v nasprotnem primeru čaka smrt. Montezuma se je

naposled vdal in ob svojih ţalujočih podloţnikih zapustil svojo palačo.371

Dvajset dni pozneje je v Tenochtitlan prišel uporni poglavar Quauhpopoca s svojim

spremstvom. Montezuma je zadevo prepustil Cortezu, ki je na hitro opravil z

zaslišanjem. Quauhpopoca je zločin priznal in Cortez je njega in njegove sostorilce

obsodil na smrt na grmadi. Uporni poglavar je še dodal, da naj bi mu ukaz za takšno

dejanje dal Montezuma. Cortez, ki je hotel azteškega vladarja poniţati, ga je dal vreči v

okove. Obtoţil ga je, da je prav on povzročitelj nasilja nad Španci, kar so potrdili celo

Azteki sami. Kasneje mu je okove lastnoročno snel, s tem pa hotel Montezumi pokazati,

da je njegova usoda v Cortezovih rokah. To poniţanje je azteškega vladarja popolnoma

strlo. Vdal se je v usodo in kasneje celo prisegel zvestobo španskemu vladarju.372

Montezuma je sicer v španskem taboru dneve preţivljal podobno kot v svoji palači.

Sprejemal je svoje podloţnike in razsojal o zadevah, ki so se nanašale na vsakdanje

ţivljenje Aztekov. Bil je zelo dareţljiv do Špancev, ti pa so mu skušali ugoditi vsako

njegovo ţeljo. Je pa bil zelo občutljiv, kadar ga je kdo uţalil. Neki španski vojak ga je

370

Story of Hernan Cortes part5: Montezuma Tribute, Narvaez, Cortes learns of Aztec attack on Vera

Cruz, [1. 9. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#veracruz. 371


Hammond Innes, The Conquistadors, str. 148 in 152.

100

jezno nagovoril in Montezumi so privrele na oči solze, ko se je zavedel svoje nemoči.

Corteza je to dejanje tako razjezilo, da je ukazal, naj vojaka obesijo. Po Montezumovem

posredovanju je kazen spremenil v bičanje. Cortez ni nikomur, razen sebi, dovolil

nedostojno ravnati z azteškim vladarjem.373

Medtem ko je bil Montezuma v španskem ujetništvu, je njegov nečak in vladar

Texcoca, Cacama, ţelel organizirati upor proti vsiljivcem. Skušal se je povezati s

sosednjimi poglavarji, med drugim tudi s Cuitlahuacom, vladarjem Iztapalapana. Cortez

je izvedel za njegove namere in je hotel napasti Texcoco. Montezuma ga je od tega

odvrnil in ponudil boljšo rešitev. Plemičem, ki so bili zvesti Montezumi, je uspelo

zvabiti Cacamo na posvetovanje. Tam so ga prijeli in pripeljali pred Montezumo, ki je

nečaka prepustil Cortezu, ta pa ga je vrgel v ječo. Enako je naredil še z drugimi

upornimi kaciki, in iskra upora je popolnoma zamrla.374

Cortezova verska gorečnost ima resne posledice

Zdelo se je ţe, da je Cortezova odprava v popolnosti uspela. Toda en cilj še ni bil

doseţen -spreobrnitev domorodcev. Kljub vsem naporom Corteza, se Azteki niso hoteli

odpovedati svojim bogovom in ţrtvovanju ljudi. Cortez je od Montezume najprej

zahteval, naj mu dajo na voljo svetišče, kjer bodo Španci lahko imeli maše. Azteški

vladar ga je opozoril, da to lahko zaneti upor med ljudstvom. Po posvetu z duhovniki

jim je Montezuma dovolil, da so Španci zasedli eno od svetišč, kjer so lahko postavili

oltar s kriţem in podobo Device Marije. Toda Cortezu to ni bilo dovolj. Ob tem, ko so

se azteški duhovniki posmehovali njegovi razlagi krščanstva, je besno pograbil ţelezni

drog in razbil nekaj kipov azteških boţanstev. Oskrunjenje azteških bogov je imelo za

Corteza resne posledice, saj je s tem razţalil celoten azteški narod. Zatem ga je k sebi

poklical Montezuma in mu dejal, da je za varnost Špancev najbolje, da zapustijo mesto.

Corteza so začele obdajati zle slutnje, zato je ukazal svojim moţem, naj bodo vedno

pripravljeni na boj.375

V začetku maja 1520 so do Corteza prišle skrb vzbujajoče novice. Konec aprila se je

namreč na otoku San Juan de Ulua zasidral Panfilo de Narvaez, ki je po naročilu

kubanskega guvernerja ţelel ujeti in kaznovati Corteza. Narvaezova vojska je štela okoli

373


Davies, Azteki, str. 295; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 150-151. 375

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 154-155; Hordern, Vera, zlato in slava, str. 70.

101

80 konjenikov in 900 moţ, med temi je bilo 80 arkebuzirjev in 120 samostrelcev. Poleg

tega je imel na voljo še nekaj topov. Vojska, ki je imela dvakrat več moţ kot Cortez.376

Narvaezovo izkrcanje v Mehiki in poraz

Takoj po pristanku je Narvaez poslal nekaj odposlancev v Villo Ricco, kjer je tedaj

poveljeval Gonzalo de Sandoval. Zahteval je, naj se posadka v mestu mirno preda.

Sandoval je odposlance ujel in jih s spremstvom poslal h Cortezu v Tenochtitlan. Ta je

Narvaezove odposlance lepo sprejel in jih obdaril. Kmalu so sovraţniki postali prijatelji

in Cortez je uspel iz odposlancev izvleči, da si Narvaezovi vojaki sploh ne ţelijo

spopada s Cortezovo vojsko. Cortez je takoj poslal Narvaezu pismo, v katerem ga je

prosil, naj bo razumen, saj bi spopad lahko bil usoden za oba. Očeta Olmeda je določil

za odposlanca in ga poslal v Narvaezov tabor. Njegova naloga je bila, da naj bi s

podkupnino v zlatu pridobil čim več Narvaezovih vojakov na Cortezovo stran. To mu je

tudi uspelo in kmalu je v Narvaezovem taboru mrgolelo vojakov, ki jim je bilo vseeno

za njihovega poveljnika, ţeleli so samo zlato.377

Cortez se je odločil, da bo Narvaeza napadel, pri tem pa je računal, da je oče Olmedo

dobro opravil svojo nalogo in se mu ne bo treba niti spopasti s sovraţnikom. Poveljstvo

nad posadko v mestu je zaupal Pedru de Alvaradu, ki je veljal za neustrašnega in

iskrenega prijatelja. S seboj je vzel le okoli 70 vojakov, 140 jih je pustil pod

Alvaradovim poveljstvom.378

Cortezu se je v Choluli pridruţil še Velazquez de Leon, ki je imel 120 moţ. Na

Cortezov ukaz je iskal primeren kraj za novo naselbino. Izvedel je za prihod Narvaeza

in prihitel Cortezu na pomoč. Na poti proti Tlaxcali so naleteli na očeta Olmeda, ki je

pobegnil iz sovraţnega tabora in postregel z uporabnimi podatki o Narvaezovih silah.

Cortezu se je nenadejano pridruţil še Sandoval z okoli 60 vojaki iz Ville Rice. Vsega

skupaj je imel Cortez nekaj več kot 250 moţ.379

Pribliţno 5 km od Cempoale, kjer so taborile Narvaezove sile, si je Cortezova vojska

privoščila kratek počitek. Poveljnik je imel govor, s katerim je hotel razvneti srca svojih

vojakov. Kazalo je, da se pripravlja nevihta. Cortez je izkoristil to priloţnost, saj sta bila

376


Hammond Innes, The Conquistadors, str. 158; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 370-374; Howe

Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 365 in 369-371. 378


Story of Hernan Cortes part5, Montezuma Tribute, Narvaez, Cortes marches to attack Narvaez, [2. 9.

2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#cornav.

102

tema in bobnenje strel njegova zaveznika. Sandovalu je dodelil 60 moţ in mu naročil,

naj ujame Narvaeza, če se mu bo upiral, pa naj ga ubije. Olid je moral z glavnino sil

zasesti topništvo in ščititi Sandovala. Cortez je obdrţal 20 moţ za posredovanje tam,

kjer bi bilo najbolj treba.380

Razbesnela se je huda nevihta, deţ je popolnoma razmočil tla. Ko so se Cortezovi

vojaki začeli plaziti proti sovraţnikovemu taboru, so na vsem lepem naleteli na dva

straţarja. Enega jim je uspelo ujeti, drugi jim je pobegnil v Narvaezov tabor, kjer je

poročal o prihodu sovraţnika. Toda na Cortezovo srečo straţarju nihče v taboru ni

verjel, niti Narvaez ne. Medtem so Cortezovi moţje pohiteli proti sovraţnikovemu

taboru, saj so bili prepričani, da je pobegli straţar sproţil preplah.381

Cortezovi moţje so se skušali pretihotapiti v center mesta, vendar so bili odkriti.

Zagledali so luč na enem izmed templjev in takoj ugotovili, da je tam Narvaezov tabor.

Oglasile so se trobente, in tabor je v trenutku oţivel. Konjeniki so planili h konjem,

topničarji k topovom. Narvaez si je pripel oklep in zbral svoje moţe okrog sebe.

Topništvu je uspelo ustreliti samo enkrat, nato pa so topničarje ţe napadle Olidove sile

in jih pobile. Drugi oddelek se je spopadel s konjenico, medtem pa se je Sandoval s

svojimi moţmi zagnal proti vrhu ploščadi, kjer je bil Narvaez. Slednji se je hrabro boril,

vendar napadalci so bili oboroţeni z dolgimi kopji, ki jim njegov kratek meč ni bil kos.

Eno od kopij ga je zadelo v oko in ga onesposobilo. Njegovi moţje so ga zvlekli na

varno v svetišče, vendar so jih napadalci pregnali na plano z gorečimi baklami. Kmalu

je bil Narvaez vklenjen, njegovi moţje pa so se predali.382

Bitka je za Corteza pomenila sijajno zmago, saj je skoraj potrojil moč svoje vojske.

Narvaezovim moţem je namreč obljubil ogromno bogastvo, ki jih čaka v Mehiki, in jih

prepričal, da so se mu pridruţili. Drzni osvajalec je po tej bitki verjel, da ga ne more nič

več ustaviti. Ţe prej je s skromnim številom moţ dosegal tako velike uspehe, sedaj pa je

imel pod svojim vodstvom zavidljivo vojaško silo. Samozavest mu je spet narasla,

problemi, ki so mu še pred nekaj dnevi kratili spanec, so se zdaj zdeli rešljivi.383

380

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 158; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 384-386. 381



Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 26-30; Davies, Azteki, str. 298.

103

3.3 Pokol na festivalu povzroči upor Aztekov

Cortezova vrnitev v Tenochtitlan in pokol v templju

Ko se je Cortezu zazdelo, da so se stvari končno postavile na svoje mesto, je iz azteške

prestolnice prišla vznemirljiva novica. Sel, ki ga je Cortez poslal v Tenochtitlan, se je

vrnil z Alvaradovim pismom, v katerem je poveljnika prosil, naj mu priskoči na pomoč.

Azteki v prestolnici so se namreč uprli in Špancem je grozila izguba azteške prestolnice.

Pobesnela azteška mnoţica je oblegala Alvaradove moţe in jih nekaj pobila. Cortez se

ni obotavljal, ampak je svoje moţe takoj pripravil na odhod, saj ni hotel izgubiti mesta,

ki ga je ţe osvojil. Proti Tenochtitlanu se je odpravil z okoli 1300 španskimi vojaki in

okoli 2000 Tlaxcalci.384

Cortezova vojska je 24. junija 1520 prispela v Tenochtitlan. Španci so bili presenečeni,

saj je nad pokrajino prevladovala smrtna tišina. Cortez se je zavedal, da mora biti v

mestu nekaj hudo narobe, saj ni bilo na ulicah ţive duše. Kmalu so prišli do španskega

tabora, kjer so jih prisrčno pozdravili Alvaradovi moţje. Cortez je od njih takoj ţelel

slišati poročilo in vzrok, zakaj so se Azteki uprli. Vsi so se strinjali, da je za azteški

upor krivo Alvaradovo nasilje nad Indijanci.385

Medtem ko je bil Cortez odsoten, so Azteki v prestolnici slavili praznik boga

Huitzilopochtlija. Praznovali so ga z verskimi pesmimi, plesi in daritvami, slavja pa se

je udeleţila večina mestnih plemičev, ki so bili razkošno oblečeni. Ker je slavje

potekalo pred templjem, kjer so imeli Španci kapelo, so Azteki prosili Alvarada, naj jim

dovoli tam opravljati obred. Ţeleli so tudi, da bi se slavju pridruţil Montezuma.

Alvarado jim je uslišal prvo ţeljo, vendar pod pogojem, da bodo neoboroţeni in ne

bodo ţrtvovali ljudi. Drugo prošnjo je zavrnil, ker se je drţal Cortezovih navodil.386

Azteki so kmalu plesali kot v stanju zamaknjenosti in prepevali svoje verske pesmi.

Alvarado in njegovi moţje so prav tako prisostvovali temu prazniku. Na dogovorjen

znak so planili na Azteke in jih napadli z oroţjem. Španski meči so neusmiljeno sekali,

španske arkebuze so kosile vse pred seboj. Sledil je neusmiljen pokol. Več kot 600

384

Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1, str. 333-334; Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 42-43. 385

Francis Lister Hawks, The Adventures of Hernan Cortes, the Conqueror of Mexico, New York 1851,

str. 122-123, dostopno na: https://archive.org/stream/adventuresherna00hawkgoog#page/n6 (dalje:

Hawks, The Adventures); Prescott, Osvojitev Mehike, str. 399-400. 386

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 400; Hawks, The Adventures, str. 121.

104

azteških plemičev je obleţalo v mlakah krvi. V mestu skoraj ni bilo plemiške druţine, ki

ne bi izgubila vsaj enega člana.387

Alvaradova stran zgodbe je bila drugačna. Cortezu je povedal, da so mu vohuni zaupali,

da se Azteki pripravljajo na vstajo. Na dan festivala naj bi vsi zbrani kaciki spodbudili

ljudstvo k uporu. Alvarado jim je ţelel preprečiti načrte, zato je zahteval, naj pridejo na

slavje neoboroţeni. Azteki naj bi oroţje kljub temu prinesli, vendar so ga skrili v

sosednje oroţarne. Alvarado jih je prehitel in preprečil vstajo. Alvaradova verzija

dogodka je malo verjetna, verjetno je samo iskal opravičilo pred Cortezom.388

Azteški upor in Montezumova smrt

Kmalu se je po prestolnici razvedelo, kaj so naredili Španci. Azteki, ki so do tedaj poţrli

marsikatero ţalitev, so se uprli. Zahtevali so maščevanje za tako ostudno dejanje.

Naslednji dan so ob zori naskočili špansko trdnjavo in samo posredovanju Montezume

so se Španci lahko zahvalili, da so ostali ţivi. Azteški vladar se je postavil na obrambni

zid in opozoril ljudstvo, naj se ozira na njegovo varnost. Njegove besede so nekoliko

umirile napadalce, ki so spremenili taktiko. Niso več napadali španske utrdbe, ampak so

ţeleli Špance izstradati, zato so postavili blokado. Rešil jih je prihod Cortezovih moţ.389

Zatem je Cortez na prostost izpustil Cuitlahuaca, saj je upal, da bo njemu uspelo

pomiriti azteško ljudstvo. Toda vladar Iztapalapana se ni več vrnil v špansko trdnjavo.

Ljudstvo ga je namreč sprejelo kot novega vodjo, saj je bil Montezuma v ujetništvu.

Cuitlahuac je bil izkušen bojevnik in kmalu so se proti Špancem zagnale trume azteških

bojevnikov.390

V naslednjih dneh so Azteki neutrudno naskakovali špansko trdnjavo in Španci so

izgubili okoli 30 moţ. Cortez je uvidel, da z lastnimi silami ne bo mogel poraziti

odločnih Aztekov, poleg tega je Špancem začelo primanjkovati še ţiveţa. Montezumi je

dejal, naj prepriča ljudstvo, da ne bi več napadalo Špancev, ti pa bi se lahko umaknili iz

Tenochtitlana. Montezuma je Corteza najprej zavrnil, nato pa si je, na prigovarjanje

ostalih Špancev, premislil. V sebi je vedel, da ljudstvo njegovih besed ne bo več

387

Abbot, Hernando Cortez, str. 210-11; Story of Cortes part5, Montezuma Tribute, Narvaez, Cause of

the Aztec Revolt, [2. 9. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#causerev. 388




105

spoštovalo, saj je bila oblast ţe prenesena na njegovega brata, vendar je bil kljub temu

pripravljen poskusiti.391

Ko se je Montezuma, oblečen v kraljevska oblačila, pojavil na vrhnji ploščadi palače, je

med azteškim ljudstvom zavladala smrtna tišina. Ker so vladarja še vedno spoštovali, je

veliko ljudi pokleknilo. Montezuma je z mirnim glasom nagovoril svoje ljudstvo.392

Zakaj vidim svoje ljudstvo pod orožjem pred palačo mojih očetov?Ali zato, ker mislite,

da je vaš vladar ujetnik in ga hočete osvoboditi? Ko bi bilo tako, ste ravnali prav. Toda

motite se. Nisem ujetnik. Tujci so moji gostje. Pri njih živim prostovoljno in jih morem

zapustiti, kadar me je volja. Ali ste prišli sem, da jih poženete iz mesta? To je

nepotrebno. Sami bodo odšli, če jim dovolite prosto pot. Vrnite se torej domov! Odložite

orožje! Dokažite svojo pokorščino, ki jo smem z vso pravico terjati. Belci se bodo vrnili

v svojo lastno deželo; in vse bo spet dobro med stenami Tenochtitlana.393

Ko je Montezuma omenil, da je prijatelj s Španci, je med azteško ljudstvo vnesel nemir,

ki je prerasel v glasno negodovanje in s trga so se zaslišale zbadljivke na račun vladarja.

S tem nagovorom je izgubil še zadnjo trohico spoštovanja pri svojem ljudstvu. Kmalu

se je na Montezumo in njegovo špansko spremstvo vsulo nešteto puščic in kamnov.

Montezumo so zadeli trije izstrelki, med njimi kamen, ki ga je zadel v glavo. Vladar se

je zgrudil in nezavestnega so ga odnesli v palačo. Ko je ljudstvo videlo ranjenega

Montezumo, je zavladal preplah. Zaradi bogokletnega dejanja se je tisočglava mnoţica

v trenutku razbeţala.394

Ko se je indijanski vladar osvestil, se je zavedel, da je doţivel največje poniţanje v

svojem ţivljenju, saj ga je osramotilo in zavrglo njegovo lastno ljudstvo. Njegovo

ţivljenje je izgubilo smisel. Krvavečo rano bi lahko pozdravili, vendar je Montezuma

zavračal vsakršno pomoč. Španci so ga hoteli potolaţiti z besedami, toda nič ni

pomagalo. Tri dni kasneje, 30. junija 1520, je Montezuma umrl. Kljub temu da je izdal

svoje ljudstvo, svoje vere ni izdal nikoli. Ko ga je oče Olmedo na smrtni postelji rotil,

naj sprejme krščanstvo, ga je Montezuma ostro zavrnil. K sebi je dal poklicati Corteza

in ga prosil, naj poskrbi za njegove otroke. Špance je smrt azteškega vladarja zelo

uţalostila, saj so ga imeli radi, predvsem zaradi njegove radodarnosti. Cortez je takoj

391

Davies, Azteki, str. 299; Hammond Innes, The Conquistadors, str. 165 in 168; Diaz del Castillo,

Conquest of Mexico, knj. 1, str. 344. 392

Hawks, The Adventures, str. 128. 393

Okič, Kraljestvo velike kače, str. 185. 394

Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 54-55.

106

obvestil Cuitlahuaca, da je njegov brat umrl. Nedolgo zatem je prišlo šest azteških

plemičev, ki so Montezumovo truplo odnesli na kraj, imenovan Copalco, kjer so njegovi

rojaki ţalovali za njim.395

Španska posadka v stiski

Medtem ko je Montezuma preţivljal muke, so med Španci in Azteki potekali

vsakodnevni spopadi. Indijanci so se polastili velikega templja, posvečenega

Huitzilopochtliju, ki je stal zraven španskega tabora. Z vrha templja so s kamenjem in

puščicami neprenehoma napadali špansko posadko. Če so Španci ţeleli še nekaj časa

vzdrţati v Axayacatlovi palači, so morali tempelj zavzeti. Cortez je vodil napad nanj z

okoli 300 konjeniki in tlaxcalskimi zavezniki. Ker je konjem na tlakovani cesti polzelo,

so jih Španci razjahali in pot nadaljevali peš. Prebili so indijanske vrste, ki so jih čakale

pred palačo in se napotili proti vrhu templja, kjer so se spopadli z azteško posadko.

Vrhnja ploščad je bila tako velika, da se je na njej lahko borilo tudi tisoč borcev hkrati.

Boj se je razplamtel in nekateri vojaki so zgrmeli v prepad, saj roba ploščadi ni varoval

noben zid. Po triurnem boju je, po številu pol manjša, španska četa premagala Azteke,

vendar pri tem izgubila 45 moţ. Pri Indijancih sta preţivela samo dva duhovnika, ki so

ju kristjani vzeli za talca. Španci so po zmagi podrli kip azteškega vrhovnega boga in v

templju podtaknili ogenj ter s tem dodobra prestrašili Azteke.396

Cortez je imel občutek, da je s svojimi dejanji nekoliko prestrašil Azteke, zato je

sovraţnika poklical na pogovor. Stopil je na vrhnjo ploščad palače in nagovoril azteško

ljudstvo in kacike, ki so stali na trgu, Marina pa je prevajala njegove besede. Povedal

jim je, da jim je dokazal, da se nima smisla upirati Špancem. Pripravljen je bil sprejeti

mir, sicer bo v nasprotnem primeru porušil mesto do tal. Toda dobil je nepričakovan

odgovor Indijancev, ki so mu dejali, da tudi, če žrtvujemo tisoč življenj za enega, se

bomo bojevali tako dolgo, dokler vas ne uničimo.397

Špance so te besede osupnile, kajti pri Indijancih niso bili vajeni takšne odločnosti.

Cortez se je zavedal problemov, s katerimi se je moral soočati. Hrane in vode je začelo

primanjkovati, Azteki so lahko nadomestili padle, medtem ko si on tega ni mogel

privoščiti. Povrhu vsega pa so Indijanci podrli še mostove in kristjanom praktično

395

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 168; Hawks, The Adventures, str. 129 in 130. 396


Abbot, Hernando Cortez, str. 225.

107

onemogočili pobeg iz mesta. Med Španci je bilo zaznati preplah, med vojake se je

prikradel strah in nezadovoljstvo. Preboj iz mesta se je zdel edina moţna rešitev.398

Cortez je začel razmišljati o odhodu iz Tenochtitlana. Zdelo se mu je, da bi bilo

najbolje iti preko nasipa, ki je peljal proti Tlacopanu oz. Tacubi, saj je bil tlacopanski

nasip najkrajši. Problem je bil, kako prečkati številne prekope, predvsem pa, kako

prečkati porušene mostove. Cortez je dal narediti neke vrste oblegovalne stolpe, s

katerimi so se premikali po nasipu proti Tacubi, odganjali sovraţnika in nato s

kamenjem mašili globoke prekope. Alvarado je medtem s svojimi silami straţil pri

mostovih, da jih Azteki ne bi spet razrušili. Kmalu jim je uspelo narediti pot, primerno

za prečkanje. Toda, ţe naslednji dan so morali vse skupaj ponoviti, saj so mostove

Azteki medtem spet porušili.399

3.4 »Ţalostna noč« in beg Špancev v Tlaxcalo

Na dan Montezumove smrti je Cortez sklical svoje častnike na posvet. Iz Tenochtitlana

se je ţelel umakniti v Tlaxcalo, kjer bi se, glede na okoliščine, odločil o nadaljnjih

ukrepih. Po krajši razpravi so se zedinili, da bodo prestolnico zapustili po tlacopanskem

nasipu. Pojavljalo pa se je vprašanje o uri odhoda. Nazadnje so se odločili, da bodo

mesto zapustili ponoči, ker je obstajala moţnost, da jih Azteki ne bodo opazili. Treba je

bilo poskrbeti še za prevoz zaklada, ki so ga Španci našli v skriti dvorani. Večje zlate

predmete so pretopili v palice, zlati nakit pa so pograbili vojaki in se natovorili z njim.

Kasneje se je izkazalo, da je teţa zlata marsikaterega Španca pogubila.400

Cortez je vojsko razdelil na več čet. Prva pod vodstvom Sandovala, je štela 200 moţ in

20 konjenikov in je korakala na čelu kolone. Na sredini kolone je bil Cortez, s sto

najbolj izkušenimi španskimi vojaki, z zakladom in ujetniki, med katerimi so bili

Cacama in dve Montezumovi hčeri. Zadnjo straţo je sestavljalo okoli 100 moţ in 30

konjenikov, pod poveljstvom Alvarada in Velazqueza de Leona. Posebno nalogo je

imelo 50 španskih vojakov, ki so morali prenašati prenosni most. Indijancem je namreč

uspelo porušiti tri mostove čez prekope. Španci so zato naredili prenosni most, ki ga naj

bi prenašali od ene do druge odprtine v nasipu.401

398


Story of Cortes part 6, Retreat(Noche Triste) 1520, Retreat, [2.9.2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#retreat. 400

Hawks, The Adventures, str. 133-134. 401

Abbot, Hernando Cortez, str. 225; Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 471.

108

Španci zapustijo azteško prestolnico

Opolnoči, 1. julija 1520, so Španci krenili iz svojega tabora. Do začetka nasipa jim je

uspelo priti, ne da bi jih opazil sovraţnik. Kakor hitro pa so ţeleli postaviti prenosni

most, so jih opazile azteške straţe. Te so z glasnim vzklikanjem pozivale rojake, naj

primejo za oroţje. Nedolgo zatem so ţe doneli azteški bobni, ki so pozivali svoje v boj.

Špancem se je začelo muditi, hitro so prinesli most in ga postavili, da so čete lahko

prečkale most. Kmalu se je pojavil problem, saj je španska prednja četa prišla ţe do

naslednjega prekopa, medtem ko zadnja četa še sploh ni prečkala prejšnjega. Španska

kolona se je ustavila in iz neštetih kanujev, ki so plavali po gladini jezera, se je nanjo

vsula toča izstrelkov. Indijanci so namreč ob alarmu hitro poskakali v kanuje in se

Špancem pribliţali po jezeru, iz vseh smeri. Izbruhnila je neusmiljena bitka.402

Prenosni most se je zagozdil in ga nikakor niso mogli dvigniti. Nato se je še prelomil in

med Španci je nastal preplah. Ni bilo več discipline, ki jih je krasila v bojih z Indijanci.

Vsak Španec se je boril le še za lastno ţivljenje. Cortez se je trudil, da bi spet vzpostavil

red, vendar mu to, zaradi trušča, ni uspelo. Vnel se je dolg in zagrizen boj, v katerem so

Azteki mnoge Špance pobili, še več jih je končalo na azteških ţrtvenih kamnih.403

Pri drugem prekopu, ki ga Španci prej niso mogli prečkati, je kmalu nastal pravcat most

iz trupel, vozov in poginulih konj. Zadnje španske čete so se pognale preko in prišle do

tretjega, zadnjega prekopa, ki jih je ločil od kopnega. Španci so se obotavljali, nato pa le

ugotovili, da je edina moţnost ta, da bodo prekop preplavali. S strahom so se pognali v

Slika 5: Spopad med Azteki in Španci v "ţalostni" noči404

402



http://www.latinamericanstudies.org/aztecs/noche-triste-1.jpg, [8. 9. 2016].

http://www.latinamericanstudies.org/aztecs/noche-triste-1.jpg

109

vodo in veliko jih je utonilo, predvsem zaradi usodne teţe zlata. Cortez, ki je bil sedaj

na čelu kolone, je ţe dosegel kopno, ko je izvedel, da je zadnja četa ostala ujeta pri

tretjem prekopu. Še z nekaj drugimi španskimi jezdeci se je odločil, da jim bo pomagal.

Vrnili so se do prekopa, ga preplavali in se spustili v boj z Azteki, ki jih je kar

mrgolelo.405

Alvarado in peščica Špancev je bila še ţiva. Kmalu so Azteki pritisnili v tolikem

številu, da so se Španci umaknili. Na drugo stran nasipa so morali spet plavati, vendar

se niso vsi rešili. Alvarado, ki je videl v vodi polno indijanskih kanujev, je čez prekop

skočil kar s svojo dolgo sulico, ki jo je zapičil med razbitine, ki so leţale v vodi. Kraj,

kjer se je to zgodilo, se imenuje Salto de Alvarado (»Alvaradov skok«). Cortez in

njegova preostala vojska sta dosegla kopno, na njihovo srečo jih sovraţnik ni

zasledoval.406

Španci imajo hude izgube

Ko se je Cortez spomnil vseh padlih tovarišev in se oziral po razredčeni in neurejeni

španski vojski, si je z rokami pokril obraz in zajokal. Med padlimi je bil tudi njegov

zvesti častnik Velazquez de Leon. Ta dogodek je bil nato v zgodovino zapisan kot La

Noche Triste (»ţalostna noč«). Med Španci skorajda ni bilo vojaka, ki ni bil ranjen. Od

vojaške opreme je ostalo samo nekaj samostrelov, vse ostalo je bilo izgubljeno. Vse

dragocenosti so ostale na padlih tovariših ali pa jih je pogoltnila voda. Okoli 450 do 600

Špancev je izgubilo ţivljenje, podatki se razlikujejo od avtorja do avtorja. Je pa Corteza

razveselilo dejstvo, da so bili med preţivelimi njegovi odlični častniki: Sandoval,

Alvarado, Olid, Ordaz in Avila. Bitko sta preţivela tudi oba tolmača, Marina in

Aguilar.407

Sedaj se je za Špance začela mučna in negotova pot proti Tlaxcali. Iz Tacube so s

pomočjo tlaxcalskih vodičev krenili proti severu ob jezeru Tzompanco (tudi

Zumpango). Španci so bili izčrpani, poleg tega so jim preglavice povzročali tudi

domorodci, ki so jih nenačrtovano napadali. Dodatno teţavo za Cortezovo vojsko je

pomenila tudi lakota, zaradi katere so nekateri vojaki omedlevali.408

405



Hammond Innes, The Conquistadors, str. 174-175; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 448-452. 408

Hawks, The Adventures, str. 139-140.

110

Bitka pri Otumbi

7. julija so Španci prišli na vrh pogorja, pod katerim se je raztezala ravnina Otumba oz.

Otompan. Izvidniki so ţe prej poročali Cortezu, da se na drugi strani zbira mogočna

vojska. Ko so prišli na vrh, so v dolini pod seboj zagledali mogočno azteško vojsko. Po

nekaterih podatkih naj bi štela 200.000 moţ. Na ukaz Cuitlahuaca so prišli predvsem

bojevniki iz Texcoca. Ko so kristjani zagledali nepregledno mnoţico azteških

bojevnikov, jih je preplavil strah. Celo sam Cortez je bil prepričan, da je napočila

njegova poslednja ura.409

Naslednji dan, 8. julija 1520, se je maloštevilna španska vojska pod Cortezovim

vodstvom spopadla z ogromno azteško vojsko. Cortez je svojim vojakom najprej

svetoval, kako naj se lotijo nasprotnika, nato pa imel kratek govor, s katerim jih je hotel

še dodatno motivirati. Poudaril je, da število brez discipline ne pomeni nič in da jih bo

Vsemogočni vodil do zmage. Nato so se Španci po pobočju zagnali v morje

sovraţnikov.410

Španske čete so se zarile globoko v sovraţnikove vrste in prebadale nasprotnike. Vitezi

na konjih so v skupinah po pet povzročili Aztekom ogromno škode, poleg tega pa s

svojimi dejanji hrabrili pehoto, ki je bila bitko moţ na moţa. Cortez je moral med bitko

celo zajahati drugega konja, kajti njegov je bil smrtno poškodovan. Špance, ki so se

prebili globoko v sovraţnikove vrste, so Azteki obkolili. Kazalo je, da so Španci

izgubljeni.411

Tedaj je Cortez v daljavi zagledal poveljnika azteške vojske, po imenu Cihuacatzin. V

trenutku je vedel, kaj mora storiti, da bo zmedel sovraţnika. Naglo se je obrnil k svojim

vitezom na konjih in jim pokazal poglavarja. Dejal je, naj mu sledijo. Mala skupina se

je z glasnim krikom zagnala proti cilju in poteptala ali prebodla vse pred seboj. Čez

nekaj trenutkov je Cortez s konjem prevrnil nosače, s sulico pa prebodel presenečenega

azteškega poveljnika.412

Indijanci so bili zgroţeni in ob pogledu na Corteza, ki je mahal s poveljnikovim

praporom, in obšla jih je groza. Azteška telesna straţa se je presenečena spustila v beg,

kmalu so ji sledili še ostali indijanski bojevniki, ki so zaradi velikega števila in

409

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 456 in 459; Hawks, The Adventures, str. 141. 410



Hawks, The Adventures, str. 142; Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1, str. 355.

111

nekontroliranega bega stopali eden čez drugega. Španci so to izkoristili in beţeče

nasprotnike popolnoma premagali. Tla so bila pokrita s trupli azteških velikašev, ki so

na sebi nosili dragocen nakit. Tega so Španci z veseljem pobrali in vsaj malo pokrili

izgubo iz Tenochtitlana.413

Prihod v Tlaxcalo

Ob prihodu v Tlaxcalo so prebivalci Corteza lepo pozdravili in poskrbeli za njegovo

vojsko. Kmalu sta ga prišla pozdravit tudi Maxixca in Xicotencatl st., oče mladega

Xicotencatla. Poglavarja sta Corteza prisrčno objela in mu dejala, da občudujeta

njegovo junaštvo. Obenem sta mu zagotovila, da se bodo Aztekom z zdruţenimi močmi

maščevali. Cortez si je oddahnil, saj ni bil prepričan, kaj ga čaka v Tlaxcali. Lahko bi

izkoristili njegovo nesrečo in ga napadli. S tako izčrpano vojsko brez strelnega oroţja bi

prav gotovo postal lahek zalogaj za izkušene tlaxcalske vojake.414

Toda spopasti se je moral s povsem drugimi teţavami. Med njegovim moštvom se je

začelo širiti nezadovoljstvo, kar niti ni čudno, glede na vse teţave. Precej vojakov je

bilo nekdanjih Narvaezovih privrţencev, ki so imeli svoja posestva na Kubi. Večina se

jih je pridruţila Cortezu zaradi obljub o bajnem azteškem bogastvu. Ker z bogastvom ni

bilo nič, se jim je zdelo nesmiselno vztrajati v Cortezovi odpravi, zato so si ţeleli

vrnitve na Kubo. Cortez je pri prepričevanju nezadovoljneţev uporabil vse svoje

retorične sposobnosti, kar je na koncu tudi obrodilo sadove. Moštvo mu je še naprej

stalo ob strani.415

413

Hawks, The Avdentures, str. 147; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 463. 414



112

4. OBLEGANJE IN PADEC TENOCHTITLANA

Medtem ko so Španci zapustili Tenochtitlan, je Cuitlahuac postal novi vladar. Ker je bil

izkušen vojak, se je trudil izboljšati disciplino in oboroţitev svojih čet. Uvedel je dolge

sulice, rezila španskih mečev je dal pritrditi na dolga kopja, popraviti je dal porušene

mostove in zgradbe, vse z namenom, da bi mesto čim bolje utrdil. Pozval je vazale, naj

se pripravijo v primeru, če bi se pojavila španska vojska. Toda naletel je na teţave.

Vazali v neposredni soseščini so mu ostali zvesti, medtem ko so se mu tisti bolj

oddaljeni uprli. Slednji so namreč čutili priloţnost, da naredijo konec azteški

nadvladi.416

Mladega Xicotencatla je ob vrnitvi Špancev popadel bes, ko je videl, koliko njegov

rojakov je bilo ubitih v azteškem glavnem mestu. Xicotencatl, ki je še vedno gojil

sovraštvo do Špancev, je predlagal, naj se Tlaxcalci poveţejo z Azteki. Takoj je bil

sklican svet starešin, kjer so njegov predlog ostro zavrnili. Mladega Xicotencatla je

odločitev vznejevoljila. Za Corteza je bil to zelo pomemben posvet, saj bi ob drugačnem

izidu prav gotovo moral končati svojo odpravo.417

Cortezov obračun z upornimi indijanskimi plemeni

Najprej je ţelel obračunati s tistimi indijanskimi plemeni, ki so Špance izdala. Eno

izmed takih so bili Tepeačani. Slednji so Špancem obljubili zvestobo, nato pa zahrbtno

umorili nekaj španskih vojakov. Cortez jih je imel za upornike in jih hotel pokoriti.

Španci so se s Tepeačani spopadli na polju, kjer je Cortez popolnoma porazil sovraţno

vojsko. Sovraţniki se niso več upirali in španski poveljnik je dal vsem prebivalcem z

razbeljenim ţelezom vţgati suţenjski vţig. S tem je hotel pokazati upornim plemenom

svojo moč in neprizanesljivost.418

Mnogo drugih pokrajin je nato priznalo špansko nadoblast. Cortezovo ravnanje z

zavezniki mu je pridobilo velik ugled. Veljal je za pravičnega in nesebičnega, zato so se

nekatera indijanska plemena obračala nanj, da je razsojal v sporih. Gojil je zmerno in

obzirno politiko ter si tako povečeval vpliv na ozemlju današnje Mehike. Kmalu je

416



Hammond Innes, The Conquistadors, str. 178-179; Hawks, The Adventures, str. 143-144.

113

svojo oblast razširil do te mere, da se je čutil dovolj močnega za naskok na

Tenochtitlan.419

4.1 Cortezove priprave na obleganje

Vedel je, da mora, če ţeli biti uspešen pri obleganju azteškega glavnega mesta,

zagotoviti ogromno zalogo ţiveţa. Ker si je ustvaril veliko zaveznikov med domačimi

plemeni, je menil, da s preskrbo ne bi smelo biti večjih teţav. Za naskok na azteško

prestolnico je moral zavladati na jezeru, ki obkroţa Tenochtitlan. Zato je svojega

ladjedelca Martina Lopeza poslal v Tlaxcalo z ukazom, naj zgradi trinajst manjših ladij,

brigantin. Te naj bi zgradil po delih, ki bi jih nato prenesli do jezera Texcoco.420

Corteza je medtem uţalostila novica o smrti njegova tlaxcalskega prijatelja Maxixce, ki

je umrl za črnimi kozami. Eden izmed črnskih suţnjev na Narvaezovi ladji je bolezen

prinesel v deţelo in kmalu se je razširila po celotnem področju današnje Mehike. Španci

so bili proti bolezni odporni in jim ni povzročala večjih teţav. Epidemija črnih koz je

najprej izbruhnila v Cempoali, nato pa se je razširila v Tenochtitlan, kjer je bolezni

podlegel tudi vladar Cuitlahuac. Na prestolu ga je zamenjal Guatemotzin, komaj 25 let

star mladenič, ki je bil odličen bojevnik in je uţival veliko čast med podloţniki.421

Cortez dobi okrepitve

V tem času se je Cortezu nasmehnila sreča. S Kube je prišla ladja, ki jo je na področje

današnje Mehike poslal Velazquez, ki je bil prepričan, da deţeli vlada Narvaez. Kakor

hitro se je ladja zasidrala v pristanišču, so Cortezovi moţje ladjo zasegli, posadko pa

brez teţav prepričali, da se jim pridruţi. Kmalu za tem je prišla še ena Velazquezova

ladja, ki je doţivela enako usodo. V Villo Rico sta pripluli še dve ladji, ki ju je hudo

zdelalo neurje. Mestna oblast jih je lepo sprejela in kmalu je bila posadka obeh ladij v

Cortezovih vrstah. Toda srečnih naključij še ni bilo konec. V Villo Rico je priplula še

ladja iz Španije, ki je prevaţala oroţje. Mestna oblast je na ukaz Corteza odkupila ladjo

in ves tovor, posadka pa se je pridruţila ostalim rojakom.422

419



Hammond Innes, The Conquistadors, str. 179; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 481 in 488-489; Diaz

del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 1, str. 368. 422

Abbot, Hernando Cortez, str. 243-244; Hawks, The Adventures, str. 145-146.

114

Decembra 1520 se je Cortez vrnil v Tlaxcalo. Ţelel je izuriti Tlaxcalce in jih seznaniti z

evropsko taktiko in disciplino. Španci so si naredili zaloge smodnika, ki so ga izdelovali

z ţveplom iz Popocatepetla. Gradnja brigantin je bila v polnem teku in za boţič, leta

1520, se je Cortez odpravil iz Tlaxcale v smeri Tenochtitlana. Imel je okoli 600

vojakov, od tega 40 konjenikov ter 80 arkebuzirjev in samostrelcev. Pridruţilo se mu je

tudi ogromno število indijanskih zaveznikov, nekateri avtorji pišejo o 75.000, drugi celo

o 150.000 bojevnikih. Vsekakor jih je moralo biti nekaj 10.000.423

Texcoco postane sedeţ poveljstva

Cortez se je odločil, da se bo s svojo vojsko ustavil v Texcocu. Mesto je imelo dobro

strateško lego, zato je tam hotel imeti svoj sedeţ poveljstva. 31. decembra je vkorakal v

Texcoco, ki so ga njegovi prebivalci in poglavar mesta zapustili, kakor hitro so

zagledali prihajajoče Špance. Za vladarja Texcoca je Cortez nato postavil Ixtlilxochitla,

ki je bil lojalen Špancem in se je dal celo krstiti. Cortez je z njim dobil odličnega

zaveznika.424

Cortez si je ţelel najprej pokoriti indijanska mesta, ki so bila še vedno lojalna Aztekom.

Z napadom na prestolnico je moral še počakati. Za naslednji cilj je določil zavzetje

Iztapalapana, ki je bil zvesti vazal Aztekov. Sandovalu je izročil poveljstvo nad posadko

v Texcocu, sam pa se je odpravil na pohod proti azteškemu mestu. S seboj je vzel 200

španskih vojakov, 13 konjenikov in nekaj tisoč Tlaxcalcev. Španci so močno azteško

posadko najprej premagali na odprtem bojišču, nato pa še v samem mestu. Sledil je

neusmiljen pokol vseh prebivalcev mesta, tudi ţensk in otrok. Mesto so nato izropali in

poţgali. Azteki so videli, da je mesto izgubljeno, zato so podrli dva jezova. Upali so, da

bo voda zalila Špance in jih pogubila. Ti so še pravi čas splezali na vrhove hiš in si rešili

ţivljenja. Poţig Iztapalapana je tako prestrašil kacike nekaterih mest, da so Špancem

takoj obljubili fevdno zvestobo. Temelji azteške drţave so se počasi, a zanesljivo

rahljali.425

Nedolgo zatem je v azteško prestolnico poslal odposlance. Guatemotzinu je obetal, če

obljubi zvestobo španski kroni, bo potrdil njegovo oblast in spoštoval ţivljenje ter

lastnino njegovih vazalov. Mladi azteški vladar je sovraţil Špance, zato se mu ni zdelo

423

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 486-487 in 490-491. 424

Davies, Azteki, str. 303; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 498-501 in 505. 425


115

vredno poslati odgovora. Svojim ljudem je celo ukazal, naj vsakega Španca, ki ga

ujamejo, takoj pošljejo na ţrtveni kamen v Tenochtitlan.426

Medtem je v Tlaxcalo poslal Sandovala, saj je dobil sporočilo, da so brigantine

dokončane. Brigantine so ţe bile na poti, dele ladij pa so na svojih plečih nosili

indijanski nosači. Sandovalu se je pridruţilo še ogromno tlaxcalskih bojevnikov, pod

vodstvom poglavarja Chichemecatla. Ko je karavana prišla v Texcoco, jo je Cortez

radostno pozdravil.427

Cortezov pohod okoli jezera

V marcu 1521 se je odločil za odpravo, s katero je ţelel prečesati okolico Tenochtitlana

in kaznovati nekatera mesta, ki so se mu še naprej upirala. S seboj je vzel 300 španskih

vojakov, 25 konjenikov in na tisoče indijanskih zaveznikov. Sandovalu, ki je postal

eden najzanesljivejših častnikov v Cortezovi vojski, je zaupal poveljstvo nad posadko v

Texcocu.428

Cortezove sile so se najprej odpravile severno, proti otoškemu mestu Xalcotan, kjer so

jih pričakale azteške sile na kanujih. Ker je bil dostop do mesta mogoč samo preko

nasipov, so Španci utrpeli kar nekaj izgub. Ko jim je vendarle uspelo priti v mesto, so se

maščevali in pobili vse, ki so se jim postavili po robu. Kar je bilo vrednega, so odnesli,

nato pa mesto zaţgali. Na poti proti Tacubi so se Španci ustavili še v več manjših

indijanskih mestih, kjer so jih pričakale zapuščene hiše, saj so prebivalci pred vsiljivci

pobegnili.429

Ob prihodu v Tacubo so Špance pričakale močne azteške sile, ki pa so jih Španci z

naskokom konjenice pognali v beg. V naslednjih dneh so si Španci v Tacubi postavili

svoj tabor in se vsak dan zapletli v boje z Azteki. V eni izmed bitk je Cortez zasledoval

sovraţnika po nasipu, ki je peljal v Tenochtitlan. V tem trenutku so Indijancem iz

glavnega mesta prišle na pomoč okrepitve, Špance so obkolili in Cortez je komaj

izvlekel ţivo glavo. Po pribliţno enem tednu se je Cortez odločil, da se vrne v Texcoco.

Odprava je bila uspešna, saj je oplenil in poţgal uporna mesta ter se seznanil z

razmerami v prestolnici. Ugotovil je, da je Tenochtitlan precej bolje pripravljen na

426





116

obrambo, kot je predvideval.430

Po vrnitvi v Texcoco je Cortez dobil skrb vzbujajoča poročila iz Chalca, mesta juţno od

Texcoca, ki je bilo strateško pomembno za Špance. Čez njegovo ozemlje je namreč

peljala pot proti Vera Cruzu in Tlaxcali. Tamkajšnji zavezniki so Corteza obvestili, da

se v bliţini mesta zbirajo močne azteške sile. Cortez je Chalcu na pomoč poslal svoje

sile pod Sandovalovim vodstvom. Španci so napad Aztekov odbili in zavarovali mesto.

V Texcocu je medtem sestavljanje brigantin prišlo v sklepno fazo in Španci so računali,

da jih bodo kmalu splavili.431

Cortezov ponovni pohod

Španski poveljnik je bil izkušen moţ, zato je vedel, da je za čete najslabše, če ţivijo v

brezdelju. Odločil se je za ponovno odpravo proti Tacubi, toda tokrat okoli jezer na

juţni strani Tenochtitlana. S pohodom je začel 5. aprila 1521, pod svojim poveljstvom

pa je imel 300 španskih vojakov in 30 konjenikov.432

Španci so se najprej ustavili v Chalcu, kjer so jih domačini lepo sprejeli in se jim v

ogromnem številu tudi pridruţili. 9. aprila so Cortezove sile prišle do Cuernavace, v

kateri je bila azteška posadka. Mesto je leţalo na teţko dostopnem kraju, zato so zlahka

odbijali španske napade. Španci so z iznajdljivostjo uspeli priti v mesto, za hrbet

branilcem, ki so se hrabro upirali Špancem, vendar so kristjani na koncu vendarle

prevladali. Mestni kaciki so, nedolgo zatem, prišli do Corteza in mu prisegli zvestobo.433

Naslednji Cortezov cilj je bilo mesto Xochimilco, ki je bilo zvesto Aztekom. Ker je

mesto stalo na vodi, so Španci vanj lahko prišli samo po nasipu. Indijanski branilci so

most na nasipu podrli in se postavili v obrambne poloţaje. Ker je bila voda okoli mesta

plitka, so Španci naravno oviro preplavali in se spopadli z branilci. Cortez, ki je

zasledoval skupino azteških bojevnikov, je padel v zasedo. Njegovo malo četico so

Azteki preplavili in padel je s konja. Azteški bojevniki so ga pograbili in hoteli odpeljati

v ujetništvo. V tistem trenutku je eden izmed Tlaxcalcev skočil na Azteke in osvobodil

Corteza, ki bi ga Azteki z lahkoto ubili, če ne bi imeli tako bolestne ţelje po ujetnikih.434

430


Diaz del Castillo, Conquest of Mexico, knj. 2, str. 22-24 in 26-28. 432


Prescott, Osvojitev Mehike, str. 531 in 534-536. 434

Davies, Azteki, str. 303; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 537-538.

117

Medtem je Guatemotzin izvedel za španski napad na Xochimilco in poslal svojim

rojakom na pomoč bojevnike v kanujih. Kmalu je bila gladina jezera črna od mnoţice

kanujev. Cortez jih je opazil in se pripravil na obrambo mesta. Španci so v bitki, v kateri

se je izmenjevala vojna sreča, na koncu prevladali. Azteki so se pognali v nekontroliran

beg, kar je Špancem omogočilo, da so s konjenico popolnoma porazili nasprotnika.

Mesto so Španci oropali in poţgali, nato pa se odpravili proti Tacubi. Na poti tja so se

ustavili v Coyohuacanu, ki so ga njegovi prebivalci zapustili ţe pred španskim

prihodom. S prihodom v Tacubo je Cortez obhodil celotno obreţje jezer, ki so obdajale

Tenochtitlan. Njegova naloga je bila izpolnjena, zato se je po severni poti vrnil v

Texcoco, kjer ga je pričakala dobra novica. 13 brigantin je bilo končanih in 28. aprila so

jih Španci spustili v jezero Texcoco.435

Zarota proti Cortezu

Medtem ko je bil zaposlen s pripravami za obleganje azteške prestolnice, se je v španski

vojski pripravljala zarota proti njemu. Zasnoval jo je Antonio Villafana, ki je bil eden

izmed Narvaezovih moţ, ki so se pridruţili Cortezovim silam. Ker od bajnega bogastva

ni bilo nič, so nekateri vojaki postali nejevoljni. Pridruţili so se jim tudi tisti, ki se jim je

Cortez zameril, ter tisti, ki jih je skrbel izid vojne. Hoteli so umoriti Corteza in njegove

najbolj vdane častnike. Ubili naj bi ga med prebiranjem pisma, ki bi ga prinesel nekdo

izmed zarotnikov. Poveljstvo bi nato predali Velazquezovemu svaku, Franciscu

Verdugi. Računali so na to, da jim bo Velazquez, ki je Corteza sovraţil, njihovo dejanje

odpustil.436

Dan pred načrtovanim atentatom je enega izmed zarotnikov obšla slaba vest in je vso

zadevo povedal Cortezu. Ta je odločno ukrepal in dal Villafana obesiti. Slednji je imel

pri sebi list s seznamom ostalih zarotnikov. Ob prihodu Corteza ga je hotel pojesti,

vendar je bil poveljnik hitrejši in mu je papir iztrgal z rok. Cortez je beţno preletel list

in ga raztrgal. Kasneje je vojakom povedal, zakaj je dal obesiti Villafana in da mu on ni

izdal ostalih zarotnikov. Ti nikoli niso izvedeli, da je Cortez poznal resnico.437

435

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 540-542, 545 in 552. 436



118

Začetek obleganja

Ob splavitvi brigantin, 28. aprila 1521, je Cortezova vojska štela 87 konjenikov, več kot

700 vojakov, 118 arkebuzirjev in samostrelcev, imela je 3 teţke in 15 lahkih topov. 300

moţ je Cortez poslal na ladje, polovica od teh je morala opravljati delo mornarja, kar

jim ni bilo najbolj po godu. Vsaka ladja je dobila top in uglednega častnika. V Texcocu

se mu je pridruţilo tudi 50.000 Tlaxcalcev pod vodstvom poglavarjev Chichemecatla in

Xicotencatla. Slednjega je dal Cortez nedolgo zatem obesiti zaradi dezerterstva.438

Cortez se je odločil, da bo svoje sile razdelil na tri pribliţno enake dele. Nameraval jih

je postaviti ob koncu nasipov, ki so vodili v Tenochtitlan. Mesto je bilo odvisno od

zunanje oskrbe, zato je Cortez hotel pretrgati povezavo med mestom in okolico.

Alvaradove sile je poslal v Tacubo. Olida je s pribliţno enako vojaško silo poslal v

Coyohuacan. Sandoval, s prav tako močnim oddelkom vojakov kot prejšnja dva, pa naj

bi napadel Iztapalapan. Sandoval je krenil proti jugu, medtem ko sta se Alvarado in Olid

odpravila proti Tacubi po severni poti.439

4.2 Prvi spopadi in napredovanje Špancev

Alvarado in Olid sta nato s skupnimi močmi napadla Chapultepec, vodovod, ki je

napajal Tenochtitlan. Azteki so imeli tam velik oddelek svoje vojske, saj so se zavedali

njegove pomembnosti. Prišlo je do krvavega spopada, v katerem sta obe strani imeli

precejšnje izgube. Španci so zmagali in presekali cevi na vodovodu. Naslednji dan so

Španci napadli bliţnji nasip, kjer je kar mrgolelo azteških bojevnikov. Spopad je terjal

veliko ţrtev, toda tokrat so se morali Španci umakniti. Olid se je 30. maja 1521 s svojo

četo umaknil na svoj poloţaj v Coyohuacan, kjer si je postavil glavni štab.440

Zavzetje jezera in obkolitev Tenochtitlana

Medtem je Sandoval prispel v Iztapalapan, kjer ga je pričakala ogromna azteška vojska.

Sandovalova četa se je pogumno lotila sovraţnika in kmalu so se morali Indijanci

umakniti. Cortez, ki je svojemu častniku pomagal z brigantinami, se je izkrcal na drugi

strani mesta in s skupnimi močmi so Španci premagali branilce mesta. Medtem je iz

azteške prestolnice proti Iztapalapanu krenilo na stotine kanujev, na katerih so bili

438

Davies, Azteki, str. 305; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 552-553 in 556. 439

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 181 in 183; Davies, Azteki, str. 305. 440

Hawks, The Adventures, str. 158; Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 622.

119

azteški bojevniki. Cortez se ni ustrašil, ampak je svoje ladjevje pogumno zapeljal v boj.

Azteki so doţiveli katastrofalen poraz - Španci so postali vladarji jezera.441

Cortez se je nato z ladjevjem zasidral juţno od Tenochtitlana, na kraju, imenovanem

Xoloc, kjer se je odcep iz Coyohuacana zdruţil z velikim juţnim nasipom. Pregnal je

azteško posadko, ki se je tam utaborila, nato pa ta kraj izbral za svoj sedeţ poveljstva.

Sledila je prerazporeditev španske vojske. Olid se je Cortezu pridruţil s polovico svojih

sil, Sandoval je moral Cortezu odstopiti 50 svojih vojakov, z ostalimi pa se je premaknil

v Coyohuacan. Španci so sedaj nadzorovali juţni in zahodni nasip, vendar je Aztekom

bil na voljo še severni, po katerem so se lahko oskrbovali. Sandoval, se je s svojo četo

takoj premaknil na sever in obroč okoli mesta je bil sklenjen.442

Boji za zavzetje azteške prestolnice

Špancem je uspelo ob podpori indijanskih zaveznikov zavzeti celoten juţni nasip.

Kmalu so se prebili na trg, kjer je stala Axayacatlova palača. Nekaj španskih vojakov se

je zapodilo proti velikemu templju, kjer je na vrhu stal kip azteškega boga vojne.

Iztrgali so iz njega nekaj dragocenih kamnov, to pa je Azteke tako razkačilo, da so se

kot hudournik vrgli na vsiljivce. Španske vrste so bile prebite in sledil je brezglavi

umik, ki ga je ustavila šele španska konjenica, ki je prišla na pomoč rojakom. Španci so

se nato umaknili v Xoloc.443

Toda ta prodor v središče azteške prestolnice se je izkazal kot zelo posrečen. Nekaj

krajev, ki so bili še vedno azteški vazali, je Špancem obljubilo zvestobo, saj so se hoteli

rešiti azteške nadvlade. Na pomoč španskemu zavezniku je prišel tudi vladar Texcoca.

Ixtlilxochitl je s seboj pripeljal okoli 50.000 bojevnikov, ki jih je Cortez razdelil med

svoje tri skupine. Španci so nato spet vdrli v mesto, toda tokrat so podirali in poţigali

templje ter uničili palačo Montezumovega očeta.444

Španci so nato skoraj vsak dan vpadali v mesto in poţigali stavbe, vendar so vedno

naleteli na iste teţave. Sovraţnik jim je znova in znova razrušil nasipe, ki jih ni bilo

enostavno popraviti. Guatemotzin je svoje bojevnike nenehno pošiljal nad napadalce,

kar je sčasoma privedlo do izčrpanosti oblegovalcev. Aztekom je uspelo Špance

pretentati tudi na vodi. Z okoli 30 večjimi čolni jim je uspelo dve španski brigantini

441





120

privabiti med trsje, kjer je bil skrit velik oddelek azteške vojske. Planili so na Špance in

ubili enega izmed kapitanov, druge pa ranili.445

Toda Cortez je bil iznajdljiv, za svojo vojsko je dal zgraditi vojašnice. Vojaki so lahko

od zdaj spali na suhem, kar je prispevalo k boljšemu razpoloţenju. Preskrba s hrano je

bila dobro urejena, saj so Špancem pošiljali hrano skoraj vsi indijanski zavezniki.

Medtem so v Tenochtitlanu ţe občutili posledice zapore. Primanjkovalo je hrane,

razširile so se bolezni, toda to Aztekov ni omajalo. Vsak Cortezov poziv za vdajo so

odbili.446

Španski poraz in zavzetje mesta

Španci so nato poskušali zasesti tlatelolški trg, kajti tako bi se lahko vse tri španske

skupine vojakov zdruţile. Tenochtitlan so napadli iz zahodnega in juţnega nasipa. Ker

so prehitro napredovali in niso upoštevali Cortezovih navodil, naj vedno skrbno

zadelajo luknje na cestah, so kmalu padli v azteško zasedo. Boj se je razvnel in med

Španci je nastala popolna zmeda. Cortez je bil med bitko hudo ranjen v nogo, komaj je

ušel smrti. Alvarado se je moral s svojo četo prav tako umakniti, saj je doţivel hud

odpor branilcev. Sandoval je doţivel isto usodo. Kakor hitro sta se morala Cortez in

Alvarado umakniti, so se Azteki osredotočili na Sandovalovo četo. Ta je spoznal, da

preboj ne bo mogoč, zato je ukazal umik.447

Izid bitke je bil za Špance popolna polomija. Ne samo, da je bilo precej Špancev mrtvih,

sovraţnik jih je celo 62 ujel. Ti siromaki so nato končali na ţrtvenem kamnu. Španci so

izgubili tudi dva topa in sedem konj. To so bile izgube, ki se jih ni dalo nadomestiti.

Cortez je zaradi poškodbe začasno predal poveljniško funkcijo svojemu najbolj

zvestemu častniku – Sandovalu.448

Medtem so Azteki s plesom in petjem slavili zmago. Guatemotzin je po deţeli razposlal

španske in konjske glave v opomin nekdanjim vazalom. Azteški svečeniki so začeli

razglašati, da so z ţrtvovanjem sovraţnikov spet prebudili gnev Huitzilopochtlija, ki naj

bi po osmih dneh uničil azteške sovraţnike. Na Špance seveda to praznoverje ni imelo

nobenega vpliva, je pa prestrašilo njihove indijanske zaveznike, ki so začeli mnoţično

445



Hammond Innes, The Conquistadors, str. 186 in 189; Hawks, The Adventures, str. 161-163. 448


121

zapuščati španski tabor. Vojna sreča se je obrnila in Špancem je v teh trenutkih kazalo

zelo slabo, vendar se niso predali.449

Po osmih dneh pa se prerokba ni izpolnila, in indijanski zavezniki so se spet vrnili v

španski tabor, kjer so se Cortezu opravičili za svojo lahkovernost. Temu pa se je

ponovno nasmehnila sreča. Ne samo, da je imel spet indijanske zaveznike, v Villo

Ricco je prišla še ladja, naloţena s strelivom. Neutrudni poveljnik je spet lahko začel z

vojaškimi operacijami. Toda tokrat se je odločil, da bo njegova vojska mesto zravnala s

tlemi. Tako ne bo nobene moţnosti, da bi Azteki lahko zvabili Špance v past, poleg tega

sta bila na ravnem terenu veliko bolj učinkovita tudi konjenica in topništvo.450

Cortez je na azteškega vladarja spet naslovil ponudbo za vdajo prestolnice, ki je ţivela

sedaj ţe v hudem pomanjkanju. Lakota v mestu je bila neznosna, da so prebivalci jedli

kuščarje in podgane. Ko je teh zmanjkalo, so jedli korenine in lubje. Začele so razsajati

razne bolezni. Pogoji predaje so bili enaki, kot ţe neštetokrat prej, toda neomajni Aztek

jih je ponovno zavrnil. Kristjane je preveč sovraţil, da bi se lahko z njimi pogajal.

Cortez je z ţalostjo sprejel odločitev Guatemotzina in začel uresničevati svoj načrt.

Španci in njihovi indijanski zavezniki so začeli neusmiljeno rušiti zgradbe in se prebijati

v center mesta.451

Po nekaj dneh se je Alvaradu uspelo prebiti na tlatelolški trg. Veliko število azteških

vojakov in duhovnikov je bilo zbranih v enem izmed templjev, ki je bil obrnjen proti

trgu. Alvarado in njegovi moţje so tempelj z vso silo napadli in porazili Azteke. Nato so

razbili in poţgali kipe azteških bogov ter postavili na vrh templja kastiljsko zastavo. Ko

so Španci, pod vodstvom Sandovala in Corteza videli zastavo, se je morala moţ v

trenutku dvignila. V štirih dneh so se španske sile zdruţile na tlateloškem trgu in

zahodni del mesta je bil sedaj pod španskim nadzorom.452

Španci so v naslednjih dneh zavzeli pribliţno sedem osmin Tenochtitlana, v azteških

rokah je ostal samo tlatelolški okraj med veliko severno in zahodno cesto. Mesto je bilo

zravnano z zemljo, ostal je samo veliki piramidni tempelj, za katerega bi Španci porabili

preveč časa, če bi ga hoteli porušiti.453

449

Abbot, Hernando Cortez, str. 253; Hawks, The Adventures, str. 164. 450

Davies, Azteki, str. 307; Hawks, The Adventures, str. 165. 451

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 596-598 in 600. 452



122

4.3 Zadnja bitka in poraz Aztekov

V tesnem in zadušljivem azteškem taboru so bile razmere grozljive. Ljudje so blodili

naokoli, saj so bili prešibki, da bi lahko normalno hodili. Pojedli so vse, kar je bilo

mogoče pogoltniti– črve, ţuţelke, alge, mah. Pojavljal se je tudi kanibalizem, čeprav

Azteki naj ne bi jedli svojih rojakov, temveč samo sovraţnike. Na stotine Indijancev je

vsakodnevno umrlo samo zaradi lakote. Nekateri so se zavlekli v hiše, kjer so preprosto

izdihnili. Drugi so se zgrudili na ulicah ali pa enostavno legli poleg umrlih prijateljev in

za večno zaspali. Trupla so leţala vsepovsod in mesto je zaudarjalo.454

Cortez, ki so ga pretresle razmere v sovraţnikovem taboru, je Guatemotzinu spet poslal

nekaj pozivov za pogajanja, vendar azteški mladenič je bil neuklonljiv. Španski

poveljnik je sklenil, da bo Azteke prisilil k predaji z vsesplošnim napadom španskih sil.

Azteki so Špance pričakali pripravljeni na boj. Tisti, ki so bili preslabotni, so bili zadaj,

v sprednjih vrstah pa so se gnetli azteški bojevniki, ki so še imeli dovolj moči za spopad

s kristjani. Španski arkebuzirji z ene in topovi z brigantin z druge strani so udarili po

sovraţniku, ki se ni imel kam umakniti. Pokol je bil neusmiljen, kri je zemljo obarvala

rdeče. Cortez je dal ukaz, naj prizanesejo tistim, ki so se predali. Toda Tlaxcalci niso

poslušali njegovih ukazov. Na plano so udarile vse stare zamere do Aztekov, ki jim

sedaj niso prizanašali in so jih ubijali vsevprek. V tem pokolu naj bi umrlo več 40.000

Aztekov. Cortez je ustavil morijo tako, da je ukazal umik.455

Slika 6: Zadnja bitka med Azteki in Španci456

454

Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 673-674 in 678-679; Passuth, Bog deţja, knj. 2, str. 141. 455

Prescott, Osvojitev Mehike, str. 610-613; Howe Bancroft, The Conquest, knj. 1, str. 678-679 in 681. 456

https://en.wikipedia.org/wiki/Fall_of_Tenochtitlan#/media/File:LastDaysofTenochtitlanB.jpg, [8. 9.

2016].

https://en.wikipedia.org/wiki/Fall_of_Tenochtitlan#/media/File:LastDaysofTenochtitlanB.jpg

123

Guatemotzinov poskus pobega

Naslednje jutro, 13. avgusta 1521, se je Cortez odločil, da bo, po skoraj treh mesecih

obleganja, še poslednjič napadel Azteke in končal vojno. Sandovala je opozoril, naj bo

na jezeru s svojimi brigantinami pozoren na azteške kanuje, da se jim Guatemozin ne bi

izmuznil. Zabičal mu je, da vladarju ne sme storiti nič ţalega. Ob strelu arkebuze, ki je

dala znak za napad, se je začela še poslednja bitka med Španci in Azteki. Sledil je

strašni pokol in ţrtev med Azteki naj bi bilo veliko kot prejšnji dan. Trupel je bilo

toliko, da so zapolnila prekope in tvorila naravne mostove.457

Medtem so nekateri Azteki poskušali pobegniti preko jezera s kanuji. Večino so

potopile španske ladje, nekaterim pa se je le uspelo prebiti do jezerskega nabreţja.

Španski kapitan, po imenu Garcia Holguin, je v daljavi zagledal indijanski čoln, ki je bil

drugačen po videzu. Posumil je, da se v njem pelje azteški vladar, zato je odplul za

njim. Ko je z ladjo čoln dohitel, so njegovi arkebuzirji namerili v Azteke. Ti so začeli

glasno vpiti, naj jim ne storijo ţalega. V enem izmed čolnov je bil namreč Guatemozin,

ki se je španskemu kapitanu predal, in ga prosil, naj ga odpelje h Cortezu.458

Med posadkami na španskih ladjah se je novica takoj razširila. Kmalu so jo izvedeli tudi

Azteki, ki so v trenutku prenehali z bojevanjem. Cortez je ukazal, naj mu pripeljejo

ujetnika, pridruţila se je tudi Marina, ki je prevajala. Guatemotzina je Cortez spoštljivo

sprejel, mladi Aztek pa mu je dejal: Storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi branil

sebe in svoje ljudstvo. Zdaj sem doživel takšno ponižanje. Stori z menoj, Malinche,

kakor te je volja. Cortez je občudoval Guatemotzinov pogum, rekoč: Ne boj se, ravnali

bomo s teboj z vsemi častmi. Branil si svojo prestolnico kot pogumen bojevnik. Španec

zna spoštovati hrabrost celo pri sovražniku.459

Guatemotzin je Corteza prosil, naj omogoči Aztekom nemoten odhod z mesta, ki je

kazalo ţalostno podobo. Tri četrtine mesta je bilo porušenega in ulice so bile napolnjene

z mrliči. Zaradi razpadajočih trupel se je po mestu širil okuţen zrak. Okrog 30.000 do

70.000 Aztekov je v treh dneh zapustilo azteško prestolnico, ki so jo nato razkuţili s

kurjenjem ognjev. S padcem Tenochtitlana je padel tudi azteški imperij. Med samim

obleganjem mesta naj bi padlo okoli 150.000 Aztekov in nekaj več kot 100 Špancev.

Natančno število padlih med španskimi indijanskimi zavezniki ni znano, verjetno jih je

457




124

bilo nekaj tisoč. Ţrtev med dveletno Cortezovo odpravo je bilo ogromno. Azteške

izgube segajo tja do 240.000 ljudi. Špancev je padlo sorazmerno malo, nekje med 900

do 1800, čeprav popolnoma natančnih podatkov ni.460

5. ZAKLJUČEK

Preden se posvetim Hernanu Cortezu in analizi njegovega osvajanja azteške drţave,

sledi strnjeni potek španskih osvajanj Srednje Amerike.

Leto 1492 je bilo pomembna prelomnica v evropski zgodovini. Krištof Kolumb, ki je

hotel najti pot v Indijo z odpravo preko Atlantika, je od španskih vladarjev dobil

dovoljenje za uresničitev načrta. Vladarja sta v Kolumbovem načrtu zaslutila priloţnost

za širitev kraljestva in dobiček, ki bi ga prinesla uspešna odprava. Vmešala se je tudi

tudi Cerkev, ki je videla priloţnost za širjenje krščanstva med novoodkritimi ljudstvi.

Na prvo potovanje se je Kolumb odpravil s tremi ladjami 6. septembra 1492 in 12.

oktobra dosegel otok Guanahani na Bahamskem otočju, ki ga je poimenoval San

Salvador. Prepričan je bil, da je prišel v Azijo. Nato je jadral po Bahamskem otočju in

med drugim odkril Kubo in Hispaniolo, kjer je ustanovil prvo evropsko naselbino v

Novem svetu. 15. marca 1493 se je zmagoslavno vrnil na področje pravkar nastajajoče

Španije.

Glavni cilj drugega potovanja je bil poseliti otok Hispaniolo. Na poti tja je odkril otoke

Dominiko, Guadelupe in Portoriko. Ob prihodu na Hispaniolo je našel Navidad

popolnoma razdejan, vsi španski naseljenci so bili mrtvi. To je bila pomembna

prelomnica, ki je vplivala na odnose med Evropejci in Indijanci. Kolumb, ki je pred tem

imel Indijance za neškodljive, se je zavedal, da bo nadaljnje osvajanje potekalo s silo.

Na Hispanioli je ustanovil novo kolonijo, ki jo je imenoval Izabela. Odprava ni bila

uspešna, saj Španci niso našli ne zlata ne začimb, pa še naselbina ni najbolje uspevala.

7. junija 1494 so Španci in Portugalci podpisali tordesillski sporazum, s katerim

so si razdelili interesna področja. S tem sporazumom je interesna sfera Špancev

obsegala celotno Srednjo, pa tudi velik del Juţne Amerike. Posledice sporazuma so

vidne še danes, saj večina narodov v Srednji in Juţni Ameriki govori špansko.

460

Hammond Innes, The Conquistadors, str. 193; Prescott, Osvojitev Mehike, str. 619-620; Hawks, The

Adventures, str. 169.

125

Na tretjem potovanju leta 1498 je Kolumb odkril Juţno Ameriko. Odkril je otoka

Trinidad in Margarito ter prišel na področje današnje Venezuele. Ob prihodu na

Hispaniolo je ugotovil, da je njegov brat Bartolomej ustanovil Santo Domingo, ki je

nato Špancem sluţil kot odskočna deska za nadaljnja osvajanja. Tam je bil tudi sedeţ

kolonialne oblasti vse do leta 1535, ko je bila ustanovljena podkraljevina Nova Španija.

Sedeţ kolonialne oblasti je nato bil prenesen v Mexico (nekdanji Tenochtitlan).

V Santu Domingu se je del španskih naseljencev uprl, ker so zahtevali zemljo in

indijanske suţnje. Kolumb je zahtevam popustil in uvedel sistem repartimientov, ki je

nato postal osnova kolonialne politike v Ameriki. Domorodce so Španci močno

izkoriščali, veliko jih je umrlo v rudnikih, svoje so naredile še bolezni, ki so jih

Evropejci prinesli v Novi svet. Populacija staroselcev je začela naglo upadati.

Novembra 1500 se je Kolumb vrnil na področje pravkar nastajajoče Španije.

Na četrto potovanje se je Kolumb odpravil leta 1502. Odkril je Martinique in

Kajmanske otoke, nato pa plul ob obalah Hondurasa, Nikaragve in Kostarike, prišel je

celo do Paname. Hotel je najti prehod do Indije, vendar je ugotovil, da pot do nje

najverjetneje poteka preko kopnega. Po dveh letih se je vrnil na področje pravkar

nastajajoče Španije, kjer je leta 1506 umrl. Na svojih potovanjih je odkril večino otokov

v bahamsko-karibskem arhipelagu. Obplul je tudi velik del Srednje Amerike in odkril

obale Juţne Amerike. S svojimi odkritji je sproţil nezadrţen plaz španskega odkrivanja

in osvajanja Srednje Amerike.

Kolumba je njegova zmota drago stala. Sam je bil namreč vedno prepričan, da je prišel

do Azije. Medtem pa je Amerigo Vespucci, bankir iz Firenc, vestno beleţil svoje

zapiske iz potovanj. Kmalu je ugotovil, da kopno, ki so ga dosegli, ni Azija, temveč

nova celina. Imenoval jo je Novi svet, kasneje pa je bila preimenovana v Ameriko.

Španci so nato iz Santa Dominga začeli z osvajanjem Hispaniole. Kmalu so otok

osvojili in leta 1509 v Novi svet pripeljali črnske suţnje, ki so pri teţkem delu

nadomestili staroselce. Začela se je mnoţična trgovina s suţnji. Po osvojitvi Hispaniole

so Španci začeli z osvajanjem sosednjih otokov - Kube, Jamajke in Portorika. Ko je bila

večina bahamsko-karibskega otočja osvojena, so se začele vrstiti odprave, ki so začele

raziskovati področja današnje Paname, Venezuele in Kolumbije.

Vasco Nunez de Balboa je septembra 1513 odkril Tihi ocean, ki ga je sam poimenoval

»Juţno morje«, saj je bil na juţni strani Panamske oţine. Medtem ko so španske

126

odprave na jugu odkrivale Darien in Tihi ocean, je leta 1513 Juan Ponce de Leon odkril

Florido. Leta 1517 so se začele vrstiti odprave na Jukatan. Prvi dve nista bili prav

uspešni. S tretjo odpravo leta 1519, ki jo je vodil Hernan Cortez, pa je Špancem uspelo

osvojiti azteški imperij.

Cortez je po osvojitvi azteške drţave nadaljeval z odpravami. Najbolj odmevna je bila

njegova odprava v Honduras leta 1524. Po vrnitvi v Mexico je poslal še nekaj odprav, ki

so raziskovale zahodne obale današnje Mehike. Odkrile so področje od Panamskega

zaliva do Kalifornije. Zadnje neodkrito področje Srednje Amerike je ostal Jukatan, ki so

ga Španci začeli resneje raziskovati šele po letu 1540.

Zgodovina španskih osvajanj Srednje Amerike je ţalostna zgodba tam ţivečih

domorodcev. Španske osvajalce je pri osvajanjih zanimala samo ena stvar in to je bilo

bogastvo. Redka izjema je bil Cortez, ki si je prizadeval za širjenje krščanstva. Indijanci

so pod špansko oblastjo zelo trpeli. Mnoţično so umirali zaradi lakote, izčrpanosti,

bolezni in španskih pokolov.

V nadaljevanju sledi povzetek Cortezovega ţivljenja in strnjen potek osvajanja azteške

drţave, od prihoda Špancev leta 1519 do padca Tenochtitlana leta 1521.

Hernan Cortez je v Novi svet prišel leta 1504. Bil je otrok revnih staršev, Martina

Corteza de Monroya in Cataline Pizzaro Altamirano. V mladosti je bil veliko bolan,

vendar sposoben otrok. Dve leti je študiral pravo v Salamanci in med vsemi

konkvistadorji je bil Cortez eden najbolj izobraţenih, kar dokazuje tudi pet pisem, ki jih

je poslal španskemu kralju Karlu V.

V Santu Domingu je zaradi sproščenosti in prisrčnosti postal zelo priljubljen. Bil je

dober mečevalec, zato se je udeleţeval vojaških pohodov proti domorodcem. Sodeloval

je tudi pri osvajanju Kube. Te izkušnje so mu kasneje prišle še kako prav.Ker se je sprl

z guvernerjem Kube Diegom Velazquezom, je končal v ječi. Uspelo mu je pobegniti in

prijateljsko rešiti spor z guvernerjem. Sledila je poroka s Catalino Suarez.

Ko je Velazquez izbiral človeka, ki bo primeren za vodjo tretje odprave na Jukatan, je

bil prepričan, da je z izbiro Corteza zadel v polno. Slednji je bil pogumen in sposoben,

poleg tega je bil priljubljen med španskimi naseljenci. Takoj po imenovanju za

poveljnika odprave je začel s pripravami. Kmalu je zbral večje število moţ in ladij.

Velazquez je v Cortezovi odločnosti videl nevarnost, da se ta ne bo drţal navodil, ki mu

jih je izrekel. Zato mu je hotel odvzeti poveljstvo nad odpravo, vendar ga je Cortez

127

prehitel. 18. novembra 1518 je na skrivaj odplul iz Santiaga in po poti okrog Kube

zbiral moţe, opremo in zaloge hrane. 18. februarja 1519 se je iz rta San Antonio na

Kubi odpravil osvajat področje današnje Mehike. Imel je nekaj več kot 500 moţ, 16

konj, 14 topov in 11 ladij.

Naprej se je odprava ustavila na Cozumelu, kjer se je Cortezu pridruţil Jeronimo de

Aguilar, ki je postal pomemben član Cortezove odprave. Znal je namreč jezik, ki so ga

govorili domorodci na Jukatanu. To je bil prav gotovo eden prelomnih trenutkov

Cortezove odprave. Od takrat naprej se je lahko sporazumeval z indijanskimi plemeni

na poti okoli Jukatana.

Na poti proti današnjemu Veracruzu se je ustavil v Tabascu, kjer je porazil nekaj

desetkrat številčnejšo indijansko vojsko. Pokazalo se je, kot ničkolikrat v nadaljevanju,

da Indijanci niso bili kos Špancem, ki so domorodce prekašali v vojaški taktiki in

opremi. Konji, jekleni meči in strelno oroţje so bili nerešljiva uganka za Indijance. Ti s

puščicami, kopji in pračami niso bili kos izurjenim španskim vojakom. Ne smemo

pozabiti, da so Španci v tistem času sloveli kot najboljši vojaki na stari celini.

V Tabascu se je Cortezu spet nasmehnila sreča. Tabasci so Špancem podarili 20

indijanskih deklet. Ena izmed teh je bila Malinalli oz. Malinche, ki so jo Španci

prekrstili v Marino. Govorila je jezik jukatanskih Indijancev, ki ga je govoril Aguilar,

poleg tega pa tudi nahuatl, jezik Aztekov. Kasneje se je izkazala kot odlična prevajalka,

saj se je naučila osnov španščine. Cortezu je svetovala v odnosih s staroselci, saj je

poznala njihove običaje in navade. Postala je Cortezova zaupnica in ljubica. Njene

sposobnosti so bile ključne za končni uspeh odprave.

Nato so se Španci izkrcali na otoku San Juan de Ulua, kjer so se prvič srečali z Azteki.

Marina je prevajala besede azteških odposlancev Aguilarju, ta pa dalje Cortezu. Španci

so izvedeli, da v notranjosti otoka ţivi mogočni azteški vladar Montezuma. Ker je bil

prvi stik z Azteki miroljuben, so se Španci zasidrali na obali današnjega Veracruza.

Cortezov cilj je bil najti zlato, širiti krščanstvo in spoznati mogočnega azteškega

vladarja.

Ob obisku azteškega plemiča v španskem taboru je ugotovil, da azteški slikarji rišejo

podobe Špancev. Te podobe so bile namenjene azteškemu vladarju, ki je ţelel zvedeti

več o Špancih. Montezumo so namreč strašile podobe belih ljudi, kajti prepričan je bil,

da je njihov prihod pomenil propad azteškega imperija. Prerokba o Quetzalcoatlu in

128

nekateri drugi nepojasnjeni naravni dogodki so Montezumo navdajali z grozo. Ţelel se

je znebiti vsiljivcev z bogatimi darovi. S tem pa je samo še povečal zanimanje Špancev,

ki so bili prepričani o bajnem bogastvu Aztekov.

Cortez je medtem pokazal svojo iznajdljivost in preračunljivost. Z vojaškimi manevri in

strelnim oroţjem je hotel na Montezumo narediti močan vtis, kar mu je tudi uspelo.

Montezuma česa takega še ni videl in kmalu je sklical svoje svetovalce. Razpravljali so,

kako naj se odzovejo na prihod Špancev. Nekateri so menili, naj se takoj uprejo, drugi

so bili za prijateljski sprejem prišlekov. Montezuma je izbral tretjo pot. Nameraval je na

Špance zasipati s takšnimi dragocenostmi, da bi se ustrašili njegove veličine in bi

odpotovali tja, od koder so prišli. Azteškemu vladarju ni bilo jasno, da vsak njegov dar

še bolj privablja Špance.

Prihod Totonakov v španski tabor, enega izmed indijanskih plemen, ki so priznavali

nadvlado Aztekov, je za Corteza pomenil blagoslov. Prej je bil namreč prepričan, da je

azteška drţava zelo močna in enotna. Ko so mu Totonaki povedali, da je azteška drţava

pravzaprav konglomerat različnih indijanskih plemen, ki nadvlado Aztekov priznavajo

samo zaradi strahu pred njihovim maščevanjem, je Cortez takoj dobil idejo, kako

ogromno drţavo spraviti na kolena. Toda za pohod na Tenochtitlan si je moral

zagotoviti vdanost moţ. To si je zagotovil z ustanovitvijo španske naselbine in

potopitvijo ladjevja.

Z iznajdljivostjo si je uspel zagotoviti zvestobo Totonakov in od njih izvedel, da

Tlaxcala Aztekom ni podrejena. Zato se je odločil, da mora s Tlaxcalci skleniti

zavezništvo. Upal je, da ga bodo prijateljsko sprejeli. Toda tokrat se je uštel, Tlaxcalci

so bili zelo ponosni in so prišleke sovraţno sprejeli. Vse njegove pozive za mir so

zavrnili. V septembru 1519 sta sledila dva večja spopada, v katerih so Španci spet

pokazali svojo vojaško in taktično premoč v boju proti Indijancem. Premagali so

Tlaxcalce in z njimi sklenili zavezništvo, ki je trajalo vse do padca Tenochtitlana, saj so

Tlaxcalci smrtno sovraţili Azteke.

Na poti proti Tenochtitlanu so se Španci in njihovi indijanski zavezniki ustavili še v

Choluli. Po razkritju zarote proti Špancem je sledil pokol, v katerem je bilo ubitih okoli

6.000 Cholulcev. Montezuma je poskusil Špance prepričati, naj ne hodijo v

Tenochtitlan, vendar zaman. 8. novembra 1519 je Cortezova vojska vkorakala v

Tenochtitlan. Montezuma je Corteza lepo sprejel in Španci so se nastanili v središču

129

mesta. V naslednjih dneh so potekali pogovori med obema stranema. Montezuma je bil

do Špancev radodaren in gostoljuben. Toda Cortez je ugotavljal, da je mesto podobno

trdnjavi, iz katere bi teţko prišel, če bi ga Azteki napadli. Ti so ga sicer lepo sprejeli,

vendar bi se poloţaj lahko nemudoma spremenil. Odločil se je in ugrabil Montezumo, ki

je bil od tega trenutka naprej še samo marioneta v Cortezovih rokah.

V začetku maja 1520 je v Mehiko prišla Velazquezova odprava s Kube pod vodstvom

Panfila de Narvaeza, ki je ţelel ujeti Corteza. Slednji je Narvaeza v bitki pri Cempoali

premagal in si priključil večino Narvaezovih moţ. Nenadejano je potrojil moč svoje

vojske, vendar so medtem do njega prišla skrb vzbujajoča poročila iz prestolnice.

Alvarado, ki je poveljeval španski posadki v Tenochtitlanu, je dal na festivalu pobiti

nekaj sto azteških plemičev. To je povzročilo upor v glavnem mestu.

Po prihodu v mestu so razjarjeni Azteki vsakodnevno napadali trdnjavo Špancev, ki so

imeli precejšnje izgube. Cortez je prosil Montezumo, naj nagovori ljudstvo. Ta je to tudi

storil, vendar tako razjezil svoje ljudstvo, da so proti njemu zalučali kamenje. Kamen ga

je smrtno ranil. Španci so bili prisiljeni zapustiti Tenochtitlan. V »ţalostni« noči« 1.

julija 1520, je Cortez izgubil pribliţno dve tretjini svojih vojakov.

Španci so se morali umakniti v Tlaxcalo. Na poti tja jih je prestregla ogromna azteška

vojska in Španci so srečno izbojevali zmago. Pred prihodom v Tlaxcalo so Corteza

mučili dvomi, ali jih bodo Tlaxcalci prijateljsko sprejeli. Španska vojska je bila v

obupnem stanju in izdaja Tlaxcale bi lahko bila za njih pogubna. Toda tlaxcalsko

sovraštvo do Aztekov je bilo preveliko, da bi se uprli Špancem.

Cortez je spet začel razmišljati o ponovnem naskoku na Tenochtitlan. Takoj se je lotil

dela. Najprej je obračunal s tistimi indijanskimi plemeni, ki so odrekla Špancem

zvestobo. Kmalu se je število indijanskih zaveznikov povečalo do te mere, da se je čutil

dovolj močnega za napad na azteško prestolnico. Zanimivo je, da Cortez v času

osvajanja, ni nikoli skušal spreobrniti Tlaxcalcev v krščanstvo. Bil je očitno dovolj

moder, da se je zavedal, da imajo preveč pomembno vlogo pri osvajanju Tenochtitlana.

Cortez je dal zgraditi trinajst manjših ladij, brigantin. Vedel je, da mora

zagospodariti na jezeru, če hoče učinkovito napasti Tenochtitlan. Pri tem so mu

pomagali Tlaxcalci in kmalu je bilo njegovo ladjevje nared. Medtem ko so gradili ladje,

se je Cortez premaknil v mesto Texcoco, ki je imelo odlično strateško lego. Tam je bilo

130

tudi Cortezovo glavno poveljstvo. Za vladarja mesta je postavil Ixtlilxochitla, ki je ţe

pred prihodom Špancev sovraţil Montezumo.

Cortez se je nato iz Texcoca odpravil na dva pohoda okoli jezera, s tem pa ţelel

preveriti okolico Tenochtitlana in si pokoriti uporna mesta. Marca 1521 se je odpravil

na prvi pohod po severni strani velikega jezera. Končni cilj je bilo mesto Tacuba oz.

Tlacopan, na nasprotni strani jezera. Do tam se je nekajkrat spopadel z Azteki. Tudi v

Tacubi je premagal azteško vojsko. Pohod je bil uspešen, saj je premagal uporna mesta.

Aprila 1521 je odšel na drugi pohod, tokrat po juţni strani velikega jezera. Na poti proti

Tacubi je napadel mesta, ki so še bila vdana Aztekom. Ob prihodu v Tacubo je Cortez

zaokroţil pot okoli jezer. Njegov cilj je bil doseţen in vrnil se je v Texcoco. Brigantine

so bile pripravljene in konec aprila so ţe plavale po jezeru.

Svoje sile je Cortez razdelil na tri enake dele in jih poslal na začetek nasipov, ki so

peljali v Tenochtitlan. Sandovala je poslal na severni nasip, Alvarada na zahodni, sam

pa se je utrdil na juţnem. Brigantine so kmalu zagospodarile na jezeru in začelo se je

obleganje prestolnice. Presekati je dal tudi vodovod, kajti hotel je popolnoma odrezati

preskrbo Tenochtitlana.

Španci so hoteli zasesti veliki tlateloški trg, zato so krenili proti mestu po juţnem in

zahodnem nasipu. V spopadu, ki je sledil, so doţiveli boleč poraz. Več kot 60 Špancev

je bilo ujetih, končali so na ţrtvenem kamnu. Zanimivo je, da je bilo mrtvih Špancev po

navadi zelo malo. Azteki so namreč ţeleli svoje nasprotnike uloviti ţive, kajti to jim je

po njihovih pravilih vojskovanja prinašalo ugled. Mrtvi nasprotnik je bil ničvreden.

Prav temu se je marsikateri španski vojak lahko zahvalil, da je preţivel.

Azteki so slavili veliko zmago in zadnji azteški vladar Guatemotzin je razglasil, da bo

azteški bog vojne sovraţnike pogubil v osmih dneh. Večina indijanskih zaveznikov je

zapustila Špance, saj so ustrašili prerokbe. Po osmih dneh se ni zgodilo nič in indijanski

zavezniki so se Cortezu opravičili ter se vrnili, on pa se je odločil, da bo prestolnico

zravnal z zemljo, kajti vse njegove pozive za vdajo je Guatemotzin zavračal.

Medtem so bile razmere v prestolnici obupne. Azteki so umirali zaradi lakote,

pomanjkanja in bolezni. V začetku avgusta 1521 so Španci začeli prodirati proti

tlatelolškem trgu in v štirih dneh so se španske sile zdruţile na trgu. Napadalci so

nadzirali celotni zahodni del mesta. V naslednjih dneh so zavzeli okoli sedem osmin

mesta. Azteki so nepredstavljivo trpeli, saj hrane in vode ni bilo. Kljub temu se niso

131

predali. Cortez se je odločil, da bo mesto zavzel v naskoku. Špancem je pomagalo okoli

200.000 indijanskih zaveznikov. Cortezova vojska je napadla azteške poloţaje in pobila

na desettisoče branilcev.

13. avgusta 1521, se je Guatemotzin odločil za beg iz obkoljenega mesta. S svojimi

spremljevalci je hotel pobegniti v čolnih, toda prestregla jih je španska brigantina. Mlad

azteški vladar se je predal Cortezu, ki je njegovo predajo sprejel. Tako se je končalo

skoraj trimesečno obleganje Tenochtitlana. Branilci so trpeli hude muke, vendar se niso

vdali. Do bridkega konca niso opustili verovanja v svoje bogove, ki pa jim niso mogli

pomagati.

Po osvojitvi Tenochtitlana je Cortez dal na ruševinah mesta zgraditi novo mesto,

poimenoval ga je Mexico. Leta 1535 je postalo prestolnica podkraljevine Nove Španije.

Leta 1522 je Cortezu umrla ţena Catalina, ponovno se je poročil spet leta 1529 z Juano

de Zunigo, ki mu je rodila štiri otroke. Imel je še pet nezakonskih otrok, vse z

indijanskimi prileţnicami. Martin Cortez, sin, ki ga je imel v razmerju z Marino, je bil

prvi mestic, o katerem so znani zgodovinski podatki. Torej je bil prvi izmed mnogih

mesticev, ki sestavljajo moderno Mehiko.

Ker so konkvistadorja Corteza ogovarjali in širili laţi na španskem dvoru, se je maja

1528 vrnil v Španijo. Cesar ga je sprejel z navdušenjem in mu podelil naslov markiza

doline Oaxaca. Cortezova zmaga nad nasprotniki je bila popolna. Leta 1530 se je vrnil v

Mehiko, tokrat z mamo in ţeno, oče mu je umrl ţe pred vrnitvijo v Španijo.

Cortez je bil zelo uspešen pri širjenju krščanstva med domorodci, saj si je prizadeval za

prihod misijonarjev iz Španije. Ti so bili pri širjenju krščanstva zelo uspešni. Prizadeval

si je za gojenje avtohtonih rastlin in rastlin, ki so jih uvozili iz Evrope. Ker je bil po srcu

pustolovec, je še naprej pošiljal odprave, ki pa so bile finančna polomija. Leta 1540 se

je spet vrnil v Španijo, kjer je 2. decembra 1547 umrl.

132

LITERATURA, SPLETNO GRADIVO

LITERATURA

-German Arciniegas, Karibska rapsodija: Ţivljenjepis morja, DZS, Ljubljana 1963.

-Bartolome de las Casas, Uničevanje Indijancev in evangelizacija, Mohorjeva druţba,

Celje 1993.

-Nigel Davies, Azteki, DZS, Ljubljana 1980.

-Eduardo Galeano, Odprte ţile Latinske Amerike, Sanje, Ljubljana 2010.

-Gianni Granzotto, Krištof Kolumb, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1992.

-Ralph Hammond Innes, The Conquistadors, Fontana, London 1972.

-Nicholas Hordern, Vera, zlato in slava, v: Odkritja in raziskovanja: Novi svet, ur.

Breda Konte (1977), Ljubljana: Mladinska knjiga.

-Torbjorn L. Knutsen, Vzpon in propad svetovnih redov, Mladinska knjiga, Ljubljana

2001.

-Manuel Lucena, Kako so ţiveli Azteki, EWO, Ljubljana 1994.

-Borivoj Maksimović, Doba velikih geografskih otkrića, Novinarsko izdavačko

poduzeće, Zagreb 1955.

-Antony Mason, Amerika in predkolumbovske civilizacije, Cankarjeva zaloţba,

Ljubljana 2002.

-Fani Okič, Kraljestvo velike kače, Samozaloţba, Ljubljana 1996.

-Laszlo Passuth, Bog deţja objokuje Mehiko, 1. knjiga, Pomurska zaloţba, Murska

Sobota 1975.

-Laszlo Passuth, Bog deţja objokuje Mehiko, 2. knjiga, Pomurska zaloţba, Murska

Sobota 1975.

-Piers Pennington, Kdo je odkrival svet, Delavska enotnost, Ljubljana 1988.

-William H. Prescott, Osvojitev Mehike, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1954.

-Richard F. Townsend, The Aztecs, 2. izdaja, Thames&Hudson Ltd, London 2000.

-Clint Twist, Krištof Kolumb, Slovenska knjiga, Ljubljana 1994.

-Jakob Wassermann, Kristof Kolumbo: Otkrivanje Amerike, Izvori, Zagreb 1992.

SPLETNO GRADIVO

- Alcalde, Spanish official, [20. 4. 2016], dostopno na:

http://www.britannica.com/topic/alcalde.

-Amerigo Vespucci Biography, Explorer (1451- 1512), [13. 6. 2016], dostopno na:

http://www.biography.com/people/amerigo-vespucci-9517978.

-Aztec people, [18. 7. 2016], dostopno na: https://www.britannica.com/topic/Aztec.

-Bernal Diaz del Castillo, Discovery and Conquest of Mexico and New Spain, 1. knjiga,

J. Hatchard and Son, London 1844, dostopno na:

https://archive.org/stream/memoirsconquist01lockgoog#page/n5.

-Bernal Diaz del Castillo, Discovery and Conquest of Mexico and New Spain, 2. knjiga,

J. Hatchard and Son, London 1844, dostopno na:

https://archive.org/stream/memoirsofconquis02diaz#page/n5/mode/2up.

-Besede slovenskega jezika, mestic, [25. 4. 2016], dostopno na: http://bos.zrc-

sazu.si/cgi_new/neva.exe?name=ssbsj&expression=mestic.

-Burgos, Spain, [21. 4. 2016], dostopno na: http://www.britannica.com/place/Burgos-

Spain.

-Charles V., Holy Roman emperor, [14. 6. 2016], dostopno na:

http://www.britannica.com/biography/Charles-V-Holy-Roman-emperor.

http://www.biography.com/people/amerigo-vespucci-9517978

https://www.britannica.com/topic/Aztec

https://archive.org/stream/memoirsofconquis02diaz#page/n5/mode/2up

http://www.britannica.com/biography/Charles-V-Holy-Roman-emperor

133

-Epic World History, Conquest of the Yucatan, [18. 7. 2016], dostopno na:

http://epicworldhistory.blogspot.si/2012/04/conquest-of-yucatan.html.

-Francis Augustus Macnutt, Fernando Cortes: his five letters of Relation to the Emperor

Charles V., The Arthur H. Clark Company, Cleveland 1908, 1. knjiga, dostopno na:

https://archive.org/stream/fernandocorteshi01cort#page/n5.

-Francis Lister Hawks, The Adventures of Hernan Cortes, the Conqueror of Mexico, D.

Appleton and co., New York 1851, dostopno na:

https://archive.org/stream/adventuresherna00hawkgoog#page/n6.

-Hernan Cortes Part 1, The Preparations of Cortes, [24. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#prep.

-Hernan Cortez Part 1, The Rushed Departure of Cortes, [24. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#orders.

-Hidalgo, Spanish Nobility, [20. 4. 2016], dostopno na:

http://www.britannica.com/topic/hidalgo-Spanish-nobility.

-Hubert Howe Bancroft, The Conquest of Mexico, The Bancroft Company, New York

1900, 1. knjiga, str. 39, dostopno na:

https://archive.org/stream/conquestofmexico01banciala#page/n7.

-Hugh Thomas, Rivers of Gold: The Rise of the Spanish Empire, [pdf], Weidenfeld and

Nicolson, London 2003, dostopno na:

http://uploaded.net/file/p88k8g9z/1x0c7.Rivers.Of.Gold.The.Rise.Of.The.Spanish.Empi

re.pdf.

-Joaquin Telesforo de Trueba y Cosio, Life of Hernan Cortes, Constable and co.,

Edinburgh 1829, dostopno na:

https://archive.org/stream/lifehernancorte01cosgoog#page/n7.

-John S. C. Abbot, Hernando Cortez, Harper&Brothers, New York in London 1902, str.

59-60, dostopno na: https://archive.org/stream/hernandocortez00abbo_0#page/n7.

-Juan Ponce de Leon, Explorer (1460 – 1521), [14. 7. 2016], dostopno na:

http://www.biography.com/people/juan-ponce-de-le%C3%B3n-9444105.

-La Malinche – harlot or heroine, [25. 4. 2016], dostopno na:

http://www.mexconnect.com/articles/224-la-malinche-harlot-or-heroine.

-Porter Garnett, The Inscriptions at the Panama-Pacific International Exposition, San

Francisco 1915, [15. 6. 2016], dostopno na: http://www.books-about-

california.com/Pages/The_Inscriptions/The_Inscriptions_text.html.

-Oskar Hermann Khristian Spate, The Spanish lake, [pdf], ANU E Press, Canberra

2004, dostopno na: https://www.oapen.org/download?type=document&docid=459544.

-Story of Cortes part2: Tabasco, Marina, Veracruz early 1519, Cortes plans for a second

battle with the Tabascans, [30. 8. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes2.htm#2nd.

-Story of Cortes part4: Cholula, March to Aztec capital, Marina discovers a plot, [1. 9.

2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes4.htm#marina.

-Story of Cortes part5: Montezuma Tribute, Narvaez, Cause of the Aztec Revolt, [2. 9.

2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#causerev.

-Story of Hernan Cortes part5: Montezuma Tribute, Narvaez, Cortes learns of Aztec

attack on Vera Cruz, [1. 9. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#veracruz.

-Story of Hernan Cortes part5: Montezuma Tribute, Narvaez, Cortes marches to attack

Narvaez, [2. 9. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#cornav.

http://epicworldhistory.blogspot.si/2012/04/conquest-of-yucatan.html

https://archive.org/stream/fernandocorteshi01cort#page/n5

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#prep

http://mexicanhistory.org/Cortes.htm#orders

http://www.britannica.com/topic/hidalgo-Spanish-nobility

http://uploaded.net/file/p88k8g9z/1x0c7.Rivers.Of.Gold.The.Rise.Of.The.Spanish.Empire.pdf

http://uploaded.net/file/p88k8g9z/1x0c7.Rivers.Of.Gold.The.Rise.Of.The.Spanish.Empire.pdf

https://archive.org/stream/lifehernancorte01cosgoog#page/n7

http://www.biography.com/people/juan-ponce-de-le%C3%B3n-9444105

http://www.books-about-california.com/Pages/The_Inscriptions/The_Inscriptions_text.html

http://www.books-about-california.com/Pages/The_Inscriptions/The_Inscriptions_text.html

https://www.oapen.org/download?type=document&docid=459544

http://mexicanhistory.org/Cortes2.htm#2nd

http://mexicanhistory.org/Cortes4.htm#marina

http://mexicanhistory.org/Cortes5.htm#veracruz

134

-Story of Cortes part 6, Retreat (Noche Triste) June 1520, Cortes returns to Mexico, [25.

8. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#corchar.

-Story of Cortes part 6, Retreat(Noche Triste) 1520, Retreat, [2 .9. 2016], dostopno na:

http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#retreat.

-Story of Cortes part 7, Aztecs Surrender August 1521, Cortes meets emperor Charles,

[25. 8. 2016], dostopno na: http://mexicanhistory.org/Cortes6.htm#corchar.

-H. J. Chaytor, A History of Aragon and Catalonia, [14. 6. 2016], dostopno na:

http://libro.uca.edu/chaytor/hac16.htm.

-Terra Firma, [15. 6. 2016], dostopno na: http://www.dictionary.com/browse/terra-

firma. -http://misanec.ru/2016/07/30/30-iyulya-chem-znamenita-eta-data/, [8. 9. 2016].

-http://www.chroniclesofamerica.com/images/map-of-columbus-voyages.jpg, [8. 9.

2016].

-

https://en.wikipedia.org/wiki/Hern%C3%A1n_Cort%C3%A9s#/media/File:Ruta_de_C

ort%C3%A9s.svg, [8. 9. 2016].

-http://www.biografiasyvidas.com/biografia/c/cortes.htm, [8. 9. 2016].

-http://jmarshalltech.weebly.com/hernan-cortes.html, [8. 9. 2016].

-https://www.loc.gov/exhibits/exploring-the-early-americas/interactives/conquest-of-

mexico-paintings/painting3/enlarge.html, [8. 9. 2016].

-http://www.latinamericanstudies.org/aztecs/noche-triste-1.jpg, [8. 9. 2016].

-

https://en.wikipedia.org/wiki/Fall_of_Tenochtitlan#/media/File:LastDaysofTenochtitlan

B.jpg, [8. 9. 2016].



http://libro.uca.edu/chaytor/hac16.htm



http://misanec.ru/2016/07/30/30-iyulya-chem-znamenita-eta-data/

http://www.chroniclesofamerica.com/images/map-of-columbus-voyages.jpg



http://www.biografiasyvidas.com/biografia/c/cortes.htm

http://jmarshalltech.weebly.com/hernan-cortes.html



http://www.latinamericanstudies.org/aztecs/noche-triste-1.jpg



Documents

DIPLOMSKO DELO - CORE · 2017. 11. 28. · V 15. stoletju je v Evropi nastopilo obdobje renesanse, ki je pomembno vplivala na tedanjega evropskega človeka. Spet se je začel zanimati