UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Alenka Lubej

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

KULTURNOZGODOVINSKE PODOBE

LJUBLJANE

Mentor: Kandidatka:

izr. prof. dr. Bernard Rajh Alenka Lubej

Maribor, 2016

Lektorica: Mateja Drevenšek, prof. slov.

Prevajalka: Sabina Janžekovič, univ. dipl. tolm. in prev. za nem. in ang.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Bernardu Rajhu za strokovno in

organizacijsko pomoč pri pisanju diplomskega dela.

Srčna hvala staršema za vsestransko podporo v času študija, hvala za njuno

potrpežljivost in neomajno vero, da bom nekega dne postala to, kar smo si skupaj

želeli. Še enkrat iskrena hvala!

Tebi. Tvoja ljubezen, spoštovanje, potrpljenje in zaupanje so mi vseskozi dajali

moč, voljo in upanje. Z vso ljubeznijo hvala!

Hvala lektorici profesorici slovenščine Mateji Drevenšek za vložen trud.

Trud je poplačan le,

če človek ne odneha.

(Napoleon Hill)

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Alenka Lubej, rojena 20. 6. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Kulturnozgodovinske podobe Ljubljane pri mentorju

izr. prof. dr. Bernardu Rajhu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj: Maribor

Datum: 18. 5. 2016

Alenka Lubej

____________________________

www.ff.um.si | ff@um.si | t +386 2 22 93 840 | f +386 2 22 93 625 | trr: SI56 0110 0600 0020 393 | id ddv: SI71674705

POVZETEK

V diplomskem delu je okvirno predstavljen kronološki razvoj mesta Ljubljane do

konca 19. stoletja, zlasti njegova kulturnozgodovinska preteklost. Pri tem so nas

zanimali pomembnejši zgodovinski dogodki in obdobja, ki so skozi dolga stoletja

od prvotne naselitve vodili do pomembnega urbanega središča, predvsem pa do

osrednjega slovenskega narodnostnega središča konec 18. in v 19. stoletju, od koder

je bila tudi logična pot do glavnega mesta samostojne slovenske države.

Diplomsko delo temelji na različnih metodah pisanja. Uporabljeni sta bili

deskriptivna in zgodovinska metoda za opisovanje zgodovinskih dejstev, pri

povzemanju ugotovitev pa analitična in sintetična metoda.

Ključne besede:

Ljubljana, kulturna zgodovina, slovenski narod

ABSTRACT

The diploma paper represents the chronological development of the city of

Ljubljana till the end of the 19th century. The focus is on its cultural historical past.

Special attention was payed to important historical events and periods, which made

Ljubljana through long centuries after the first settlement to an important urban

centre and to the central Slovenian national centre of the late 18th and 19th century.

Those were the fundaments which also made Ljubljana the capital city of

independent Slovenia.

The diploma paper includes different methods of writing. Historical facts are

described with the descriptive and historical method, while conclusions are summed

up with the analytic and synthetic method.

Key words:

Ljubljana, Cultural history, The Slovene nation

I

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

1.1 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE .......................................................... 2

1.2 METODOLOGIJA DIPLOMSKE NALOGE .......................................... 3

2 LJUBLJANA V STAREJŠI ZGODOVINI ................................................ 4

2.1 PRVA NASELITEV LJUBLJANSKEGA BARJA ................................. 5

2.2 ANTIČNA LJUBLJANA ......................................................................... 8

3 LJUBLJANA V SREDNJEM VEKU ........................................................ 11

4 PROTESTANTSKA LJUBLJANA ........................................................... 22

5 OBDOBJE BAROKA ................................................................................. 28

5.1 JEZUITI IN URŠULINKE ..................................................................... 28

5.2 KULTURNI RAZCVET ........................................................................ 32

6 LJUBLJANA ‒ SREDIŠČE SLOVENSKEGA PREPORODA ............. 34

6.1 LJUBLJANA ‒ GLAVNO MESTO ILIRSKIH PROVNIC .................. 46

7 LJUBLJANA V 19. STOLETJU ............................................................... 49

7.1 PRVA POLOVICA 19. STOLETJA ...................................................... 49

7.1.1 LJUBLJANSKI KONGRES IN POLITIČNE RAZMERE ............ 49

7.1.2 PREŠERNOV KROG ..................................................................... 50

7.1.3 DRUGO .......................................................................................... 51

7.2 DRUGA POLOVICA 19. STOLETJA .................................................. 56

7.2.1 INSTITUCIJE ................................................................................. 57

7.2.2 ČASOPISJE .................................................................................... 61

7.2.3 POMEN 19. STOLETJA ZA LJUBLJANO ................................... 63

8 SKLEPNE UGOTOVITVE ....................................................................... 64

9 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 68

1

1 UVOD

Ljubljana – danes glavno mesto Republike Slovenije – ima pestro

kulturnozgodovinsko preteklost. Od obdobja prvotnih prebivalcev, antične Emone,

razgibanega srednjega veka, turških vpadov, avstro-ogrske nadvlade pa vse do

slovenskega narodnostnega in nacionalnega osamosvajanja je doživela korenite

spremembe na vseh področjih, od gospodarskega in demografskega pa do

političnega in kulturnega.

Diplomska naloga je sestavljena iz devetih poglavij. V Uvodu so navedeni razlogi

za izbiro teme diplomske naloge, metodologija in namen naloge. V drugem

poglavju so predstavljeni prvi zametki bodočega urbanega središča v Ljubljanski

kotlini. V tretjem poglavju je na kratko predstavljeno obdobje ljubljanskega

srednjega veka. V četrtem poglavju je predstavljena protestantska Ljubljana, v

petem poglavju njeno baročno obdobje. Šesto poglavje je namenjeno dogajanju v

obdobju slovenskega preporoda v času razsvetljenstva. Sedmo obravnava razmere

do konca 19. stoletja. V osmem poglavju so povzete sklepne ugotovitve, v devetem

pa navedena literatura, ki je omogočila nastanek diplomskega dela.

2

1.1 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE

Namen diplomske naloge je s pomočjo ustrezne literature in virov diahrono

prikazati pomembnejše izseke kulturnozgodovinskega razvoja mesta Ljubljane od

njenih začetkov do konca 19. stoletja. Pozornost je namenjena najpomembnejšim

obdobjem tega razvoja, njegovim posameznim dogodkom, osebnostim in tudi

institucijam, ki so za ves slovenski prostor na območju Ljubljane delovale zlasti od

konca 18. stoletja naprej. Na ta način naj bi dobili osnovni vpogled v to, kako je

Ljubljana postala kulturnozgodovinsko in narodno središče vseh Slovencev.

3

1.2 METODOLOGIJA DIPLOMSKE NALOGE

V diplomskem delu so bile uporabljene naslednje metode:

a) Deskriptivna metoda je omogočila opisovanje poteka kulturnozgodovinskega

razvoja mesta Ljubljane.

b) Zgodovinska metoda je bila uporabljena pri navajanju in opisovanju

zgodovinskih dejstev ter njihovega vzročnega razlaganja.

c) Metoda klasifikacije je omogočila razvrstitev kulturnozgodovinskih obdobij,

njihovo delitev na manjše dele, vse z upoštevanjem časovne zaporednosti.

Omogoča boljši pregled nad posameznimi obdobji.

d) Metoda analize je omogočila določitev bistvenih značilnosti posameznih

dogodkov in obdobij ter njihovo združitev v sklepne ugotovitve.

4

2 LJUBLJANA V STAREJŠI ZGODOVINI

Prva omemba imena mesta Ljubljana sega v leto 1112. Najdemo jo v dokumentu z

naslovom Nomina defunctorum, ki izvira iz Ogleja. V njem piše, da je 25. novembra

umrl dobrotnik Rudolf, ki je podaril oglejskim kanonikom dvajset kmetij ob

ljubljanskem gradu.1 Pergamentna listina ohranja spomin na podpornike oglejskega

kapitlja ter hkrati priča o različnih zemljiških lastnikih v samem središču

ljubljanskega območja.

1 Archivio del Capitolo di Udine, Pergamene, IV, 66.

5

2.1 PRVA NASELITEV LJUBLJANSKEGA BARJA

Prostor Ljubljanske kotline je kot prehodno ozemlje med severno Italijo in

Panonsko nižino ter Alpami in Balkanom že od pradavnine privlačil ljudi k stalni

naselitvi. Vzroke za to lahko najdemo v njegovi izredni geografski legi ob plovni

reki, klimatskih pogojih ter naravni prehodnosti na vse strani.

Ali so ljudje na tem območju v starejši kameni dobi že stalno prebivali, so arheologi

še v dvomih.2 Je pa dovolj dokazov, da je v paleolitiku (3.500.000–10.000 pred Kr.)

človek sem občasno prihajal, predvsem v času lova, saj je ozemlje bilo bogato z

divjadjo. Površinske najdbe kamnitih predmetov (keramičnih izdelkov med njimi

še ni bilo), ki so nastali v mezolitiku (10.000–6.000 pred Kr.), so dokaz, da je človek

tu tudi bival.

V mlajši kameni dobi – neolitiku (6.000–2.000 pred Kristusom) se je na Barju

začela visoko razvita eneolitska (eneolitik je obdobje, ki je trajalo med 5.000–3.000

pred Kr.) in bronastodobna koliščarska kultura.

Najpomembnejši prebivalci Ljubljanske kotline so zagotovo bili koliščarji, t. i.

mostiščarji. Naše ozemlje so naseljevali v 2300–1800 pred Kr. Na ozemlju današnje

Ljubljane so bili stalno naseljeni prebivalci zabeleženi v pozni bronasti dobi, ki jo

imenujemo kultura žarnih grobišč, ki sega v čas 1200–750 pred Kr.

2 Prebivalec stare kamene dobe je divjad zalezoval, ko pa se je naučil obdelovati kovino in iz nje

naredil sulico s koščeno konico, je postal lovec. Nabiral je divje sadeže, znal je izdelati orodje in

orožje iz kamna in kosti, si s koščeno šivanko iz živalskih kož sešiti oblačila ter zakuriti ogenj.

Okrasil je koščene osti, piskal na preproste piščali. Živel je pred vhodi jam, občasno pa tudi na

prostem.

6

Koliščarji oz. mostiščarji

Prebivalci koliščarskih selišč na Barju so bili predvsem lovci in ribiči.3 Gojili in

pasli so skromne črede udomačenega goveda in drobnice. Preprosta orodja, ki so

jih uporabljali pri obdelavi zemlje, so si izdelovali sami iz lesa in kosti. Iz gline so

izdelovali preprosto glineno posodo. Z izdelki so precej aktivno trgovali med seboj,

z bližnjimi in prav tako z oddaljenimi ljudstvi, ki so koliščarjem v zameno dala

najdragocenejšo kulturno dobrino tistega časa – kovino.

Vse to potrjujejo najdbe bakrenih in bronastih predmetov v strugi Ljubljanice na

ožjem delu Ljubljane. Arheologi so tam našli konice puščic, sulic in bodala ter prišli

do dveh zaključkov: a) ožje območje Ljubljane je bilo s koliščarji stalno naseljeno

že v mlajši kameni dobi, zagotovo pa v bronasti dobi evropske prazgodovine, b)

kovine so v koliščarski kulturi odigrale odločilno vlogo sooblikovalca napredka.

Najprej so kovino uporabljali kot izmenjalno blago, kasneje pa je le-ta postala

nepogrešljiva surovina za izdelavo orodja, orožja in okrasja.

Postopoma pa so barjane nove potrebe potisnile z jezera in močvirij v stalna, manj

varna selišča na suhem, trdnem območju t. i. ljubljanskih vrat.

Z ugotavljanjem prostorske poselitve koliščarjev pa pridemo do še enega zaključka:

nova stalna selišča so nastajala ob poteh ali vsaj zelo blizu poti, ki so si jih ljudstva

z vseh smeri neba pri iskanju in ohranjanju trgovskih ter izmenjalnih stikov utirala

že stoletja.

3 Prevladovale so koliščarske kolibe pravokotnega tlorisa. Obsegale so največjo velikost 25 m^2.

Sleme je bilo obrnjeno v smeri jug-jugozahod-sever-severovzhod. Leseni pod je bil na kolih,

dvignjen od tal. Da bi kolibe izolirali, so jih premazovali z glino. Takšne kolibe so zdržale do nekje

20 let. Velikokrat so bile »žrtve« požara. V kolibi je bil en prostor – lahko tudi dva. V sredini pod

slemenom je bilo ognjišče, ob strani pa prostor za spanje. Streha bila dvokapna, pokrita s slamo ali

drevesno glino, ki je je bilo na obrežju jezera v izobilju. Vhodna vrata so bila običajno tik pod

slemenom. Nekatere kolibe so imele tudi manjše preddverje. Od vhoda je na tla vodila krajša lestev.

Vsakodnevne aktivnosti so se večinoma odvijale na prostem.

7

Te poti so potekale prek Ljubljanske kotline, in sicer po suhem, križale oz. stikale

pa so se na naravni, nekoliko dvignjeni ploščadi ljubljanskih vrat. Nikakor ne

smemo pozabiti omeniti plovne poti po reki Ljubljanici.

Vplivi materialnih kultur v neolitiku in eneolitiku v alpskem prostoru in Panoniji

so v koliščarski kulturi zelo intenzivno zaznamovani do starejše železne dobe.

Poslednji rodovi barjanov so bili precej komunikativni. V 13. stoletju pred našim

štetjem so izginili v naselitvenem valu novega ljudstva z vzhoda − nosilci kulture

žarnih grobišč. Pepel svojih umrlih so ti pokopavali v glinenih posodah, tj. žarah.

Odkrito je bilo žarno grobišče v Gosposki ulici v Ljubljani, kjer je 323 žarnih

grobov. To kaže na to, da je tam bilo stalno grobišče prednikov Ljubljančanov. Na

Ljubljanskem gradu so odkrili nova grobišča, ki tako stalno bivališče potrjujejo.

Pripadniki selišča so na ožjem mestnem območju pripadali halštatskemu

kulturnemu krogu z razvojnimi spremembami vse do vdora Keltov v naše kraje. Ne

poilirjenje ne pokeltenje nista zabrisala kulturnih prvin prvotnih stalnih prebivalcev

ljubljanskega prostora. Bivalna kontinuiteta torej nikoli ni bila prekinjena. O tem

pričajo materialni ostanki iz kasnejšega t. i. emonskega križišča.

Po letu 131 pred Kr., ko so Rimljani preko Ogleja že osvajali jugovzhodne predele

noriškega kraljestva, je bil manjši del današnje Ljubljane etnično središče treh

narodov: Keltov, Ilirov in Venetov. Nekje v 3. stoletju pred Kristusom so z zahoda

na naš prostor vdrli Kelti. Njihovo pleme se je imenovalo Tavriski, ki so zavladali

ilirsko–keltskim Japodom.

8

2.2 ANTIČNA LJUBLJANA

Ljubljana se je prvič po izumrtju koliščarjev oblikovala v naselje, kateremu so

kmalu vladali Rimljani ter ga poimenovali Emona.

Začetki Emone segajo v obdobje rimskega vojaškega prodora na območje pokrajin

severnega Balkana. Vzhodnoalpsko področje je bilo polno naravnih dobrin in preko

njega so potekale trgovske poti, ki so vodile proti Podonavju, Panoniji in na Balkan.

V času vladarja Julija Cezarja je le-to postalo cilj rimske gospodarske in politične

širitve. Izhodišče vojaških osvajanj v bojevanjih z venetsko-ilirsko-keltskimi

plemeni je bilo mesto Oglej (Aquileia).

Rimski imperij je pridobil tri nove province – Benečijo z Istro (Venetia et Histria),

Ilirika (Illyricum) in Noriko (Noricum), kamor je pljusknil prvi val rimske

kolonizacije. V Iliriko so se naseljevali odsluženi vojaki legionarji, trgovci in vsi

tisti, ki so si od naselitve v novih krajih obetali boljše, ugodnejše življenje.

Romanizacija se je okrepila z doseljevanjem rimskega civilnega uradništva.

Sredozemsko mestno kulturo so Rimljani preselili k nam z ustanavljanjem kolonij

in municipijev.4

Emona, rimsko civilno mesto, je bila ustanovljena leta 14 z odlokom cesarja

Tiberija in je poleg Ogleja postala najdejavnejši pospeševalec romanizacije

slovenskih pokrajin v prvi polovici 1. stoletja našega štetja. To dokazujejo bogate

arheološke najdbe. Manj dokazov pa imamo o obstoju legijskega taborišča, ki je po

lokaciji ostankov zidnih temeljev stalo na območju današnjega Trga revolucije,

torej v središču Emone.

4 Municipiji so upravna središča poprejšnjih staroselskih plemenskih enot, ki so jih upravljali rimski

vojaški poveljniki ob podpori domačih voditeljev, ki so bili naklonjeni romanizaciji.

9

Kasneje je bilo dokazano, da je civilna Emona bila obvarovana z obrambnim zidom

in jarki, kar ne velja za vojaško taborišče. Na severni in zahodni zunanji strani

obzidja sta Emono varovala še dva obrambna jarka; severni je bil v zahodnem

koncu povezan z Ljubljanico.

Če si na podlagi tlorisov poskušamo v mislih prikazati oblikovanost tal in naravne

ploščadi, kjer je stala antična Emona, ugotovimo, da je morala tedaj gladina vode v

obeh jarkih biti precej višja od gladine vode v reki, ki je tekla vzhodno pod Emono

med ploščadjo in grajskim gričem.

Živahno trgovsko in obrtno mestece, kar je Emona vsekakor bila, je doživelo svoj

razcvet tudi v drugem stoletju naše dobe.5 Večina prebivalcev je živela v

večdružinskih blokih. Enodružinskih bogatašev je bila le peščica.

Leta 238 našega štetja je bila Emona prvič porušena in opustošena. A so jo Emonci

znova pozidali – dodali nov vodovod in hišno centralno ogrevanje. 6

V drugi polovici 4. stoletja se je v Emoni utrdila nova vera – krščanstvo. Postala je

sedež škofije, podrejena nadškofiji v Akvileji. Zgrajeno je bilo cerkveno središče z

baziliko in krstilnico. Prvi po imenu znani škof je bil Maksim.

V začetku 4. stoletja je Emona spet preživljala težke čase, bila je žrtev državljanske

vojne, predvsem zaradi lege ob cesti med Panonijo in Italijo. Kasneje so ji

prizadejali tudi Zahodni Goti. Začeli so se vse večji navali naseljevanja novih

ljudstev, življenje na tem območju je počasi zamiralo, emonsko prebivalstvo pa se

je umaknilo v pribežališča zunaj mesta.

5 Razprostiralo se je na 23 hektarih in je imelo obliko pravokotnika. Glavna vrata so bila vzidana v

vsako glavno stranico, skoznje sta vodili glavni mestni vpadnici, ki sta se križali v njegovi sredini

na tlakovanem forumu – trgu. Tu je bilo središče življenja Emone s tržnim prostorom. Okrašeno je

bilo s kipi zaslužnih mož, trgovinicami, gostišči, upravnimi poslopji. Stranske ulice so mesto delile

na večje stanovanjske enote, kjer so se okoli osrednjega dvorišča nizala stanovanjska in gospodarska

poslopja ter delavnice. 6 Sistem kanalizacije je bil narejen tako, da je vse odplake usmerjal v Ljubljanico. V nekaterih delih

se je ohranil in celo ostal v uporabi vse do današnjih dni. Bivalne prostore premožnejših hiš so

ogrevali z vročim zrakom v stenah in pod tlemi, ki so bila pogosto okrašena z mozaikom, sobe so

imele poslikane stene, zavese in preproge. Pohištva je bilo malo.

10

Leta 425 so Emono uničili Huni. Ostalo je nekaj kolib sredi in na obrobju nekdaj

živega mesta. Prebivalci so životarili, pomešani z gotskimi prišleki in ostalimi

novimi naseljenci. Ostanki materialne kulture so majhni in skromni.

Ko so Langobardi7 leta 568 našega štetja odšli v Italijo, so se na območje

Ljubljanske kotline naselili Slovani. Na bregu Ljubljanice na dvorišču današnje

SAZU8 so postavili manjše selišče, drugo, večje, pa na območju današnjega

Hrvaškega trga. Na ostankih nekdanje Emone je tako pod grajskim gričem ob reki

že nastajala Ljubljana.

Minili sta dolgi dve stoletji po naselitvi Slovanov in izoblikovali sta se dve

slovanski plemeni: Karantanci in Karniolci. Oboji so imeli svojo plemensko

kneževino9 (oz. vojvodino). Medse so vzeli tudi staroselce10 in ostala ljudstva,

kolikor jih je ostalo. V manjšem obsegu so ohranjali tudi krščanstvo. Vsekakor pa

je naselitev Slovanov predstavljala kulturno spremembo in uveljavljanje novega,

slovanskega jezika.

7 Langobardi (tudi Lombardi) so bili eno izmed germanskih plemen. Izvirali so iz Severne Evrope

in se naselili ob dolini reke Donave, od kjer so napadali Apeninski polotok. Vzpostavili so Italsko

kraljestvo, ki je obstajalo do leta 774. Osvojili so ga Franki. Langobardski vpliv v današnji

geografski politiki Italije je viden v pokrajini Lombardiji. 8 Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 9 Kneževina je ozemeljska upravno-politična enota, ki ji vlada knez. 10 Staroselsko prebivalstvo je bilo deloma fizično uničeno ali zasužnjeno, preostanek pa se je

umaknil v dobro zaščitena obalna mesta ali v gorske, težje dostopne predele, kjer se je postopoma

zlil s Slovani. Sožitje s Slovani dokazujejo antična krajevna imena. Ta kažejo na ostanek Romunov,

tj. Vlahov (npr. Laško). Na staroselce pa spominjajo tudi ljudske pesmi in povesti.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Knez

11

3 LJUBLJANA V SREDNJEM VEKU

Leta 955, po porazu Madžarov, je slovensko ozemlje postalo del Svetega rimskega

cesarstva, ki je nasledilo frankovsko oblast. Območja ob meji so bila organizirana

v mejne krajine pod vodstvom mejnih grofov.

V virih se je leta 973 prvič pojavilo ime Carniola, tj. Krajna, ki je v začetku

obsegala Gorenjsko z Ljubljansko kotlino in Notranjsko. Njeno središče je bilo v

Kranju. Uveden je bil zahodnoevropski družbeno-gospodarski red – fevdalizem.

Temeljil je na zemljiških gospostvih. Te so predstavljale upravno-organizacijske,

gospodarske in sodne enote. S podeljevanjem so nastale kraljeve zemlje, tj. zemlje,

ki niso imele lastnika in so pripadale vladarju in cerkvenim gospodom kot nagrada

za zvestobo ali služenje. Velika večina teh je bila Bavarcev, ki so na obmejnih

območjih iskali priložnost za uveljavitev.

Prostor je bil na novo urejen v obsežne pražupnije. Poleg pražupnije sv. Petra11 v

Ljubljani, so bile na tem območju še tri ali štiri.

Jedro ljubljanskega gospostva se je razvilo okoli leta 1000. Ljubljanski grad na

grajskem griču je služil kot vojaško-upravni center. Predstavljal je prehod čez reko

Ljubljanico in bližnje ceste. Dvor pod njim (današnji Dvorni trg) je predstavljal

gospodarsko središče. V pisnih virih je zabeleženo, da se je Ljubljana takrat

imenovala castrum Leibach12 in da se je na tem prostoru uveljavila mogočna

rodbina Španhajmov (izvorno: Spanheim). Bili so mejni grofi Istre in vojvodine

Koroške. Okoli leta 1100 pa so z nakupi, zamenjavami in dedovanji zakoračili tudi

na območje Ljubljane. Tako so leta 1141 postali lastniki ljubljanskega gradu.

Le kot zanimivost: predvidevajo, da naj bi grad dobil ime po reki, naselbina pa po

gradu. Jezikoslovci so mnenja, da tako Emona kot Ljubljana pomenita »kraj v

bližini vode oz. močvirja«.

11 Cerkev se danes nahaja v bližini Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana zunaj prostora, ki je

bil znan kot »srednjeveško mesto«. 12 Castrum Leibach je besedna zveza latinsko-italijanskega izvora. Pomeni pa grad Ljubljana.

12

Na gradu so prebivali ministeriali.13 V listinah se ti plemiči omenjajo že v 12.

stoletju. Poleg Ulrika Spanheimskega14 so najstarejši »Ljubljančani«, znani pod tem

imenom.

Ljubljanski grad in ljubljanski dvor

Ljubljanski grad – zidani stolp z obzidjem − je bil postavljen na grajskem griču, na

mestu, kjer je v rimskih časih stala opazovalna postojanka. A so sledove prvotnega

gradu izbrisala gradbena in obnovitvena dela v stoletjih, ki so sledila. Z gradom in

dvorom povezujemo zasužnjeno plemstvo, tj. ministeriale in milite. Povsem so bili

odvisni od zemljiškega gospoda. Nekateri so živeli na dvoru, nekaterim pa je

zemljiški gospod dovolil, da si postavijo sedeže na pomembnih točkah gospostva,

tj. v Polhovem Gradcu, na Igu, Falkenbergu itd.

Z dvora, ki sta ga še vedno trdno varovala reka Ljubljanica in še ohranjeno emonsko

obzidje, so izvajali kolonizacijo ljubljanskega polja proti Savi. V novonastalih

vaseh so naseljevali podložnike, s krčenjem zemlje dobili njive in uvedli triletno

kolobarjenje. Delali so s praho, ki je dajala večji pridelek. Pridelek so shranjevali v

velike silose žita.

»Zasužnjeno« in grajsko osebje se je razlikovalo predvsem po opravilih. Bili so

rokodelci, kovači, tesarji, lončarji, mlinarji, mesarji, čevljarji, peki, krojači, tkalci,

zidarji, čolnarji, ribiči, poljedelci, ki so živeli v manjših jedrih ob dvoru v zavetju

grajskega griča. Kot se za takšno naselbino spodobi, se je sčasoma izoblikoval tudi

trg, na katerem so meščani opravljali trgovino z izdelki.

13 Ministeriali so višja stopnja nesvobodnega plemstva, ki so last teritorialnega gospoda. Lahko so

lastniki zemljiškega gospostva. Gospod z njimi s pravnega vidika ravna kot s stvarjo. Otrokom izbira

bodoče žene ali može, s katerimi se morajo poročiti. Otroci podedujejo »zasužnjenost« staršev.

Zemlje ne obdelujejo sami. Živijo od zemljiške rente, ki jim jo dajejo drugi. S premoženjem lahko

upravljajo le ob odobritvi gospoda. Tudi tuji gospodje jim lahko podeljujejo zemljo v fevd. Tako

ministerial enega teritorialnega zemljiškega gospoda postane vazal drugega gospoda. 14 Ulrik Spanheimski je bil prvi, ki je svoj dvor poimenoval po Ljubljani.

13

Mesto, Stari trg, Novi trg

Na prehodu v 13. stoletje Ljubljana postane znana kot mesto »treh mest«, namreč

sestavljena iz treh mestnih predelov: Mesta, Starega trga in Novega trga. Prva dva

sta se nahajala med gradom in Ljubljanico, bila med seboj ločena z zidom na

Grajskem griču pa južno do Ljubljanice. Tretji se je nahajal na levem bregu

Ljubljanice med reko in vzhodnim obzidjem stare Emone (tj. med današnjo Zoisovo

cesto in Kongresnim trgom).

Neki srednjeveški opazovalec je z naslednjimi besedami izrazil svoj vtis o Ljubljani

konec 15. stoletja: »Tri mesta – Stari trg, Novi trg in Mesto – vsako obdano s svojim

obzidjem, pa vendar vsa tri združena s skupno mestno upravo v eno samo celoto.«

Obzidje, ki je delilo Stari trg od Mesta, priča, da niso vsi mestni deli nastali

istočasno. Ni povsem znano, kakšen je bil njihov razvoj. Vsekakor pa ime Stari trg

označuje tiste kraje v Sloveniji, ki so bili v bližini sejemskega trgovanja pred

nastankom sosednjega mesta.

Stari trg – kot že samo ime pove, označuje najstarejšo, obrtniško-trgovsko

naselbino. Sestavljen je bil iz Starega trga, Gornjega trga in ulice, ki je od tod vodila

proti jugu. Na stičišču vseh je bilo nekako središče tega dela mesta. V bližini je stala

romarska cerkev sv. Jakoba. Stari trg ni imel mostu, ki bi ga povezoval z levim

bregom Ljubljanice.

Mesto oz. Mestni trg se je razprostiral od obzidja južno od tranče15 do obzidja, ki

je potekalo od stolpa ob Ljubljanici na vzhodnem delu današnjega Vodnikovega

trga do zahodnega »vogla« Krekovega trga. Oba mostova, ki sta v srednjem veku

vodila preko Ljubljanice, sta tu stala že leta 1280. Eden njiju je bil Spodnji ali

Špitalski most, ki je služil zunanjemu prometu Mesta. Zgornji most, današnji

Čevljarski most, je povezoval vsa »tri mesta« med seboj.

15 Mesto, kjer so se na podaljšku Čevljarskega mostu, ki je vodil na Novi trg in v bližini vrat, ki so

vodila iz Mesta na Stari trg, stikali vsi trije predeli Ljubljane.

14

Ob Mestnem trgu so ribiči in čolnarji nekje v prvi polovici 13. stoletja zgradili

cerkev svojemu zaščitniku sv. Nikolaju (danes je to stolna cerkev ljubljanske

nadškofije). Prvič je bil omenjen leta 1228.

Novi trg je s treh strani obdajalo obzidje, razen s strani proti reki. Južni del je

pripadel »križnikom«,16 severni del trga pa je bil predel, kjer so se leta 1327 naselili

Judje (tj. Židovska ulica). Tu so ostali do svojega pregnanstva leta 1515. Za ta

predel Ljubljane je značilno predvsem to, da se je tu naseljevalo plemstvo, zato se

je tega dela prijelo ime »plemiški del«. Sledovi obzidja Novega trga so vidni še

danes, in sicer pri Križankah in v ploščadi ob Narodni in univerzitetni knjižnici.

Ljubljana je tako imela podobo »trimestja« z gradom nad njim. Do 16. stoletja so

dogradili še vrsto utrdb ob obzidju. Predvsem pa so utrdili tudi mestna vrata.

Mestno življenje in oblast

Domneva se, da je Ljubljana v tistem času imela okoli 4000 prebivalcev različnih

socialnih stanov. Med njimi so bili: trgovci, obrtniki, meščani, nekaj malega

plemičev, deželni uradniki, duhovščina, Judje; podložniki, dekle, hlapci in druge

skupine brez meščanskih pravic. Delali so za potrebe mesta in okolice.

Obrtniki so prvič omenjeni, ko dobijo gospodarsko in socialno veljavo. Njihove

obrti so se počasi začele množiti. Na začetku je bilo največ tistih obrti, ki so bile

povezane s hrano − torej tiste, ki so bile potrebne za ugoditev najosnovnejšim

potrebam oz. storitvam.

Kasneje so se jim pridružile še mnoge druge. Razvijale so se glede na vse bolj

razvite potrebe kupcev. Predvsem zelo cenjena je bila predelava krzna v oblačila.

Iz tega se je razvila tudi trgovina s krznom in kožami.

16 Križniki, tj. komenda nemškega viteškega reda s središčem v Križankah.

15

Tukajšnji trgovci so se pomembno vključili v evropsko obrt. Cvetela je zlasti

trgovina z živino in pridelki. Ljubljana je bila v zaledju Beneške republike, ki je

imela tedaj najmočnejše gospodarstvo v Evropi ter je za svoje prebivalce

potrebovala veliko hrane in potrebščin.

Tudi mestna oblast je dobila svojo srednjeveško podobo. Mestni gospod je bil

pravzaprav lastnik mesta in je izvajal oblast preko mestnega sodnika, ki ga je sam

izbral. V Ljubljani je to prvič omenjeno leta 1269. Razvijati pa se je začela tudi

avtonomna mestna oblast, ki se je pojavila po izumrtju prvih mestnih gospodov

Spanheimov. Sestavljala jo je skupina meščanov, imenovana komuna in je na svojih

zborovanjih odločala o nekaterih mestnih zadevah. Sprva so bili ti shodi na prostem,

ob koncu 13. stoletja pa so že zgradili prvo mestno hišo.17 Leta 1280 se prvič omenja

pečat mesta Ljubljane z grbom.

V šestih desetletjih je oblast nad mestom imela stranska veja goriško-tirolskih

grofov in v Ljubljani so se krepili gospodarsko-upravni vplivi Italije. Pridružilo se

je nekaj močnih trgovsko-bančnih družin, ki so svoj položaj utrjevale na škodo

starega pešajočega gospodarskega ministerialnega plemstva. Iz komune, tj. zbora

vseh meščanov, se je v 14. stoletju izoblikoval 12-članski notranji mestni svet; ta

je sčasoma postal glavni avtonomni mestni organ. Hiša svèta18 – »rotovž« je postala

sedež mestnih oblasti. Kasneje se mu je pridružil še 24-članski zunanji svet, ki je

deloval kot neke vrste nadzorni organ.

Novi mestni gospodje so imenovali kar po več sodnikov hkrati, ki bi vršili sodne

zadeve, ali upravljali s premoženjem. To je bila velika posebnost srednjeveške

Ljubljane.

Leta 1327 je v Ljubljano prišla prva skupina Židov.

17 Ta najstarejša ljubljanska mestna hiša se leta 1406 omenja kot komuna, kasneje, ko je bila leta

1484 na Mestnem trgu zgrajena nova mestna hiša, pa je postala mestni zapor. 18 Rotovž (Rat-haus) ali hiša svèta.

16

Kmalu po tem so Habsburžani leta 1355 skupaj s Kranjsko prevzeli oblast tudi nad

Ljubljano in imela je enega samega mestnega sodnika.

Novost je bila tudi, da ga je od srede 14. stoletja mestna komuna sama volila. Za

svojo odločitev ni več potrebovala dovoljenja mestnega gospoda. Ker je mesto

imelo mestnega sodnika, niso potrebovali posebnega predstojnika, tj. župana.

Zatorej ga je dobila šele leta 1504, bolj zaradi prestižnih razlogov kot nuje. Moral

pa je biti spreten, sposoben in pošten.

Ljubljana je bila tako že izoblikovana tudi kot glavno mesto dežele Krajnske.

Omenjala jo je listina iz leta 1442: Laybach … haupstat daselbst in Krain.

Ljubljanski grad (na samem začetku je bil oblastni center zemljiškega gospoda in

občasna rezidenca mestnega gospoda) je postal središče deželnoknežje oblasti.

V Ljubljani so bivali namestniki oziroma zastopniki deželnega kneza – deželni

glavarji. O njihovem obstoju pričajo grbi, ki se nahajajo v grajski kapeli sv. Jurija.19

V mestu je živel tudi deželni vicedom.20 Bil je zadolžen za upravljanje s

premoženjem deželnega kneza. Njegovo službo podaja Valvasor v Slavi Vojvodine

Kranjske:

»Vicedom (ali deželni vicedom) je deželnoknežji uradnik, ki ga sprejme ali postavi

deželni knez, a ima čisto posebno jurisdikcijo ali sodno oblast in sodstvo. Pod

njegovim nadzorstvom in upravo so kameralna posestva in pravice v deželi. Tako

je tudi pravi predstojnik deželnoknežjih mest in trgov, ki imajo pri njem prvo

instanco ali sodno pristojnost. Odgovoren pa je notranjeavstrijski dvorni komori.

Službo opravlja, dokler živi. Druga mesta pa, in trgi, ki niso deželnoknežji, temveč

pripadajo raznim gospostvom, ne spadajo pod vicedoma.

19 Grajska gotska kapela sv. Jurija, eden najstarejših ohranjenih delov Ljubljanskega gradu, ki se

nahaja v jugozahodnem traktu v sklopu razglednega stolpa. Kapela je posvečena sv. Juriju, zavetniku

mesta Ljubljane. Kapela je podružnica Župnije Ljubljana - Sveti Jakob. 20 Vicedom (lat. vicedominus; zloženka iz vice, ki pomeni namesto, in dominus, ki pomeni gospod)

je deželni vladarjev ali škofov namestnik, tudi upravnik cerkvene posesti. V fevdalizmu je bil

vicedom namestnik deželnega kneza.

17

Kakor deželnoknežja mesta in trgi so pod njegovim poveljstvom in sodstvom tudi

deželnoknežji kmetje. Ima tudi svoje posebne prisednike, ki jim splošno pravijo

deželni svetniki.« (Valvasor, 1984).

Svojo hišo, poimenoval jo je lontovž, je imel na Novem trgu, kjer danes stoji

Slovenska akademija znanosti in umetnosti.21 Tam so zasedali tudi kranjski deželni

stanovi. V Ljubljani, kjer je bil sedež sodišča za kranjsko plemstvo, so potekale tudi

poklonitve kranjskemu deželnemu knezu.

Leta 1461 je Ljubljana dobila tudi škofijo. Njena stolnica je postala cerkev sv.

Nikolaja, prvič omenjena že leta 1262. Ljubljana je tako pred koncem srednjega

veka postala tudi cerkveno središče, ki je celo presegalo meje dežele Kranjske.

Pospešeni razvoj Ljubljane in njen prehod v glavno deželno mesto sta se začela v

13. stoletju pod vladavino Spanheimov. Opaznejšo vlogo je imel zadnji predstavnik

Koroške vojvodine Ulrik III. Pogosto omenjanje njegovega imena v Ljubljani

dokazuje, da je mesto postalo njegovo prebivališče. Po njegovi smrti leta 1269 si je

njegov dedič, češki kralj Otokar II. Přemysl, priboril Ljubljano povsem zase in ji

podredil Kranjsko. Do leta 1279 je Ljubljana prešla pod goriško oblast, kar je imelo

za mesto pozitivne posledice, saj se je njen položaj deželnega središča okrepil.

Okrepil se je tudi gospodarski položaj mesta. Naseljevali so ga zaradi bančništva

bogati Judje, priselili pa so se tudi bogati trgovci iz Italije in v mestu okrepili

tranzitno trgovino.

Da je Ljubljana postala najvažnejše trgovsko in prometno »križišče« mejnih držav

– Italije, Hrvaške, Ogrske, je poleg idealne lege svoj »levji delež« prispeval tudi

začetek t. i. vodne poti po Ljubljanici in naprej po Savi. Zato ni niti malo čudno, da

se je njeno gospodarstvo hitro razširilo preko meja Kranjske, štajerskega Gradca in

celo Dunajskega novega mesta.

21 Beseda lontovž izhaja iz nemške besede Landhaus, kar pomeni deželna hiša.

18

Ljubljanska je bila predvsem trgovina s kožami, železom, žitom in krznom, medtem

ko je trgovina s soljo in živino ostala podeželska.

Leta 1355 so oblast nad Ljubljano prevzeli Habsburžani. Postala je njihovo oporišče

za širjenje proti morju. Četrt stoletja kasneje so prav v Ljubljani sklenili mirovni

sporazum z Benetkami. Leta 1382 je tudi Trst priznal oblast Habsburžanov.

Ljubljana je v naslednjih desetletjih uspešno prestala več obleganj – tako Celjskih

grofov kot tudi Turkov.

Prebivalstvo mesta Ljubljane v srednjem veku

»Srce« meščanstva so predstavljali osebno svobodni trgovci in obrtniki. Mesto si je

prizadevalo, da bi bili obrt in trgovina nekaj, kar bi opravljali le meščani,

poljedelstvo pa bi bilo prisotno le na podeželju. Tedenski in letni sejmi, ki bi se

odvili v mestu, pa bi služili kot medsebojna zamenjava vsega pridelanega. A pravi

meščani med vsemi so bili le tisti, ki so po meščanskem pravu dobili v posest del

mestnega zemljišča. Dodeljena jim je bila dolžnost, da izpolnjujejo posebne

meščanske obveznosti: straženje obzidja, pomoč pri utrjevanju mesta in, seveda,

plačevanje davkov. Za opravljanje vojaških in vodilnih upravnih služb so bili

zaslužni predvsem ministeriali in vitezi različnih koroških družin. Ti so bili tudi

prvi, ki so bili po imenu znani kot »Ljubljančani«, ter so začetniki najuglednejših

ljubljanskih meščanskih družin.

Ljubljana se je sicer sredi 15. stoletja še močno razvijala. Nastali so prvi mestni

cehi. Bilo jih je 6 – krznarski, čevljarski, mesarski, kovaški, čolnarski in krojaški.

V začetku 16. stoletja pa že zasledimo manjša trenja. Predvsem potrebo po tem, da

se preprečijo nepošteni načini medsebojnega tekmovanja, na drugi strani pa so si

prizadevali za kvaliteto izdelkov.

19

Med slovenskimi ljubljanskimi meščani je bila najbolj znana in uspešna družina

Khislov. Ukvarjala se je z izdelavo kristalnih steklenih predmetov. Proizvodnjo je

imela na gradu v Fužinah pri Ljubljani; tam so ustanovili tudi Ljubljansko trgovsko

družbo.

Ker je bila Ljubljana vse pomembnejša gospodarska postojanka, so se tu nastanili

tudi prebivalci »drugih vrst«. V mislih imamo predvsem križnike, frančiškane in

tudi prve posvetne fevdalce.22

Križniki23 so v Ljubljano prišli že pred letom 1228. Privabili so jih Spanheimi in

so jim bili v oporo pri utrjevanju oblasti in razvoju meščanske naselbine. Pri tem so

bili križniki zelo uspešni, saj so si na Kranjskem pridobili obsežna posestva v

Ljubljani in njeni okolici ter na Dolenjskem in v Beli krajini, podeljeni so jim bili

tudi številni privilegiji. To je redu omogočalo, da se je uspešno angažiral pri

obrambnem, karitativnem in dušnopastirskem poslanstvu.

Njihova redovna hiša, današnje Križanke, je prvič izrecno navedena leta 1256, že

leta 1282 pa sta omenjena tudi redovna bolnica in šola za vzgojo revnih otrok.

Koroški vojvoda Ulrich III. jim je v današnjih Križankah sezidal hišo, ki so jo

poimenovali Dom zmagoslavne Device Marije. Križniki so najverjetneje prvi na

slovenskem ozemlju skrbeli za reveže in bolnike, za obrambo dežele in izobrazbo

ljudi.

Že listina iz leta 1337 priča, da so imeli šolo, pod Rožnikom so ustanovili bolnišnico

za gobavce, ki se omenja že leta 1280, pozneje so ustanovili tudi sirotišnico.

Križanke so bile srce in žarišče duhovnosti vseh križniških bratov na Slovenskem

(delovali so na Štajerskem, Dolenjskem in v Beli krajini).

22 Frančiškani je naziv enega izmed cerkvenih redov, ki delujejo na podlagi duhovnosti svetega

Frančiška Asiškega. 23 Križniki ali tevtonski vitezi so bili nemškega rodu (nem. Orden der Brüder vom Deutschen Haus

St. Mariens in Jerusalem). Sestavljali so Tevtonski viteški red, tj. katoliški viteški red, ki je bil

ustanovljen v Sveti deželi med tretjo križarsko vojno.

20

Leta 1897 je bil tu ustanovljen redovni konvent (samostan in zavod za vzgojo

učencev in bodočih teologov), ki je dal kar lepo število redovnih duhovnikov.

V Križankah je bil od leta 1917 sedež samostojne in neodvisne slovenske križniške

redovne province. Tu so delovala tudi številna verska društva in Marijine

kongregacije.

Zato je zaplemba njihovega imetja po drugi svetovni vojni, s katero se je končalo

delovanje nemškega viteškega reda v Ljubljani, zelo močno prizadela redovno

skupnost. Red so močno okrnili tudi poboji nekaterih patrov med drugo svetovno

vojno.

Turški vpadi in epidemija kuge v Ljubljani

Od leta 1409 so kar nekaj desetletij Turki ves čas vpadali na Kranjsko. Zaradi tega

je Ljubljana dobila trdnejše obzidje s stolpi, »zacvetela« pa je tudi proizvodnja

vojne opreme.

Prvi turški vdor na Kranjsko je potekal med leti 1408−1415. Leta 1415 so Turki

prodrli v Ljubljano, a je niso resneje poškodovali, saj je šlo v tej fazi zgolj za

ropanje.

V nadaljevanju je ogrski kralj Matija Korvin uspel premagati Turke v Bosni, zato

le-ti nekaj let niso več vpadali na slovensko ozemlje. Ker jih je obvaroval pred t. i.

»turško pošastjo«, so ga Slovenci častili kot junaka in mu nadeli ime »kralj Matjaž«.

Po letu 1491 so se turški vpadi na naše ozemlje spet okrepili, vendar Kranjska v tej

fazi ni bila napadena. V obdobju 1522−1540 so Turki načrtno napadali le deželo

Kranjsko. Tu so namreč želeli izčrpati habsburško vojsko, čeprav je bil njihov cilj

Dunaj. Ko so v boju zanj Turki doživeli poraz, so njihovi napadi na naše ozemlje

skoraj povsem prenehali.

21

Hkrati s Turki je Kranjska bila boj tudi s kugo. Leta 1554 je bila črna smrt razširjena

po vsej deželi, strašna epidemija pa je Ljubljano ohromila v letih 1563 in 1564.

Trgovina se je popolnoma ustavila, zaprli pa so tudi vse ceste proti Italiji. Za pol

leta so morali v Škofjo Loko umakniti tudi vse urade, ki so imeli sedež v Ljubljani.

V začetku 70. let 16. stoletja se je kuga iz Salzburga in Beljaka ponovno razširila

na Kranjsko, vendar je bilo Ljubljani (leta 1571) prizaneseno. A že okoli leta 1577

se je razširila na Vrhniko in Dolenjsko, le dve leti kasneje, leta 1579 pa je ponovno

v svoje kremplje vzela Ljubljano. Mesto je bilo zaprto, deželni uradi pa so bili tokrat

preseljeni v Kranj. Najhujša epidemija kuge pa je Kranjsko prizadela v 90. letih 16.

stoletja. Takrat je umrlo 13 ljudi, zaprli so 7 hiš – med njimi tudi deželno hišo,

deželni uradi pa so se preselili v Kamnik. Povzročila je velik zastoj trgovine in

ustavila dotekanja davkov.

Kugo bi lahko primerjali z grozotami in posledicami naravnih nesreč. Prebivalci so

bili proti tej nevarni nalezljivi bolezni brez moči. Trudili so se širjenje bolezni in

obolelih zmanjšati tako, da so obolele izolirali od zdravih, prepovedali so

kakršnekoli stike med območji, kjer je bolezen razsajala. V želji, da bi bolezen

izkoreninili ali vsaj omejili, so »prekrškarje« denarno in telesno kaznovali. Že

okuženim niso znali pomagati, zato so bili le-ti prepuščeni žalostni usodi.

Posledice kuge so dežela in njeni ljudje čutili še leta, desetletja. Ker se je epidemija

kuge po drugi polovici 16. stoletja »vračala« skoraj vsako desetletje, jo lahko

štejemo za enega glavnih krivcev velikanske revščine na Kranjskem; denarno stisko

so zaradi nje močno občutili tudi deželni stanovi.

Veliko škode in preglavic so na območju Ljubljane povzročali tudi potresi in požari.

Proti slednjim so se bolj ali manj uspešno borili, prav ti pa so bili povod za

spremembo predpisov o gradnji, ki so prepovedali gradnjo lesenih hiš. Ljubljana je

tako dobila lepše in predvsem trpežnejše stavbe.

22

4 PROTESTANTSKA LJUBLJANA

Habsburžani so po letu 1500 pod svojo oblast dobili skorajda celotno slovensko

ozemlje. V deželah, ki so se imenovale avstrijske, so se oprli na t. i. deželne

stanove, v katerih so bili poleg plemstva tudi cerkveni dostojanstveniki in

predstavniki deželnoknežjih mest.24 Da bi njihov pravni položaj in odnos z

deželnim knezom bil boljši, je bil plemstvu dodeljen t. i. deželni privilegij, ki je

urejal pravni položaj plemstva in njegov odnos z deželnim knezom.

Ob izteku srednjega veka si je deželni gospod Maksimiljan I., ki si je prizadeval za

prevlado v Evropi, za svoje bojne pohode skušal pridobiti znatna finančna sredstva,

znanja pa tudi soglasja deželnih stanov. Dežele je upravno-politično preuredil tako,

da je ustanovil osrednje urade na Dunaju, v posameznih deželah pa njim podrejene

urade. V Ljubljani kot prestolnici dežele Kranjske so redno potekali zbori deželnih

stanov.

Ljubljanska škofija25

Že leta 1446 si je Friderik III. pri papežu pridobil pravice in pristojnosti za izbiro

škofov in nižjih duhovnikov. Po pridobitvi dediščine Celjskih grofov je preuredil

tudi cerkveno področje, na katerem je želel zmanjšati vpliv Ogleja.

Najpomembnejša v tem oziru je bila že omenjena ustanovitev ljubljanske škofije.

24 Deželni stanovi (nemško Landstände) je naziv za privilegirane osebe (plemstvo), ki so imele

pravico sodelovati na deželnem zboru (nemško Landtag), in so pojav fevdalizma v habsburških

dednih deželah. V zgodovinskih virih se omenjajo tudi kot častitljivi deželani. Deželni stanovi so

bili do deželnega kneza (vsakokratnega vladarja ‒ Habsburžana) neenakopravni, saj so se mu morali

pokloniti, ta pa jim je v zameno podelil ročine (privilegije). Deželnoknežja posest v deželi je bila

izvzeta iz uprave deželnih stanov. Stanovi se v habsburških dednih deželah dokončno izoblikujejo

v zgodnjem 15. stoletju ter z manjšimi presledki obstajajo vse do zemljiške odveze leta 1848. 25 Po obsegu največja škofija na Slovenskem. Merila je 8542 km2 in imela 299 župnij, 359 škofijskih

duhovnikov in 165 redovnih duhovnikov. Sestavljena je bila iz 13 moških redov in 18 ženskih redov.

23

Če to pogledamo s teritorialnega vidika, je bila zelo neenotna. Zaradi nestrinjanja

oglejskega patriarhata ji je lahko cesar dodelil samo tiste župnije, nad katerimi je

imel zemljiško oblast.

Svoje središče je nova škofija res imela v Ljubljani, vendar je svoje posesti poleg

Kranjske imela tudi na Štajerskem in Koroškem. Oglej je izgubil velik del svoje

upravne moči, velik del slovenskega ozemlja (tudi na Kranjskem) pa je ostal pod

njegovim vplivom.

Prvi škof v Ljubljani je bil Žiga Lamberg – humanistični izobraženec iz stare

plemiške družine.

Njegov naslednik Krištof Ravbar je na svojem položaju ostal skoraj 40 let (do leta

1536). Opravljal je vrsto služb in bil za svoje dobro opravljeno delo nagrajen z

nazivom kneza (kasneje so ta naziv lahko »nosili« vsi ljubljanski škofje do leta

1918). Ravbar je odločilno vplival na kulturno in duhovno podobo takratnega časa.

Okoli sebe je zbiral ljudi, ki so bili naklonjeni idejam humanizma.

Že ob ustanovitvi škofije, in zlasti nekaj desetletij kasneje, je Katoliško cerkev

zajela velika kriza. Civilna oblast je bila premočna, deželni knez, meščani in

plemiči pa so si »prilastili« župnijske cerkve. Zmanjšani vpliv oglejskega

patriarhata se je poznal predvsem v povečanem verskem neredu.

Krščanski nauk in praska Cerkve sta se občutno razhajala, zato je cerkveni monopol

nad duhovnim življenjem začel upadati. Vse je vodilo v razkol cerkve.

Proti tedanjim razmeram so se ostro usmerili privrženci novega duhovnega gibanja,

humanizma.26

26 Gibanje se širilo iz Italije, nekje med 15. in 16. stoletjem pa se je uveljavilo v krogu izobražencev

zahodne in srednje Evrope. V ospredje so postavljali osebnostno razvitega človeka. Goreče so se

zavzemali za »vrnitev« od božjega k človeškemu in za novo doživljanje vere. Usmerjeni so bili v

raziskovanje, iskanje, prevajanje in komentiranje prvotnih oblik Svetega pisma, razširjali so

duhovna obzorja.

24

Obdobje humanizma

Na našem ozemlju je bil humanizem najprej sprejet na Primorskem (saj se je širil

iz Italije v Beneško Slovenijo in proti matični Sloveniji, kjer pa je bil na osrednjem

delu našega ozemlja njegov vpliv veliko skromnejši). Velika večina humanističnih

izobražencev je »zbežala« iz rodnih krajev in se uveljavila zunaj meja svoje

domovine, saj doma ni bilo možnosti, da bi svoje delo uspešno uveljavili.

Na tuje so šli tudi študenti. Do leta 1585 so se najpogosteje odločali za univerzo v

Wittenbergu, takrat pa je bila ustanovljena univerza na Dunaju. Študirajoča mladina

je po večini izhajala iz nižjih slojev, izobrazba pa je postala zelo pomembna, ker so

bile pomembne službe dostopne le šolanemu meščanstvu. Manj premožnim

študentom so pomagali t. i. štipendijski skladi, ki so jih zanje ustanovili

mecenarji.27

Humanistični »beg možganov« se je zaustavil, ko so se v domače kraje začeli

vračati protestantski izobraženci, razlogi za njihovo vračanje pa so bili verske

narave.28

27 Mecen (iz priimka Mecenas – rimski velikaš, ki je bil pokrovitelj pesnikov, kot sta Vergil in

Horacij) je ljubitelj umetnosti, ki finančno podpira umetnike, ker ti niso imeli denarja (npr. za

material – marmor za kipe). Meceni so bili tudi v literaturi, pri nas eden najbolj poznanih je bil Žiga

Zois. Ustanovil je tudi krožek, ki se je imenoval po njem. 28 Znan tudi pod angleškim izrazom brain drain. Pojem opisuje eno od oblik migracij in ga na

splošno uporabljamo, kadar govorimo o odhajanju oz. emigraciji izobraženega kadra v tujino,

najpogosteje iz manj razvitih v razvitejše družbe. Pojav naj bi prispeval k nazadovanju razvoja

družbe, izgubi investicij v šolanje strokovnjakov, ki odidejo, prav tako pa naj bi imel negativne

posledice na tiste, ki ostanejo doma, saj naj bi bila družba osiromašena strokovnega kadra,

nesposobna učinkovitega delovanja in razvoja. Vzroki: razlika v plači, poklicne priložnosti v

razvitejših državah, prenizka dovzetnost za spremembe oz. inovacije v domovini, naprednejše

izobraževanje v tujini, pomanjkanje zaposlovanja izobražene delovne sile v domovini, večji

tehnološki napredek v tujini, politična neenotnost, nestabilnost in diskriminacija v domovini.

25

Slovenski protestantizem in Ljubljana

Protestantizem je ime za versko gibanje, ki se je začelo v 16. stoletju kot protest

proti Rimskokatoliški cerkvi, zlasti zoper nemoralno ravnanje duhovnikov. Od

tod poimenovanje protestantizem; ker so zahtevali prenovo ali

reformo cerkvenega reda, se to gibanje imenuje tudi reformacija. Omenjeno

gibanje se je začelo v Nemčiji, ko je Martin Luter29 leta 1517 na vrata cerkve v

kraju Wittenberg pribil 95 tez proti Rimskokatoliški cerkvi. V njih je zlasti

zahteval odpravo potratnosti v obredih, čaščenja svetnikov in relikvij30 ter

poenostavitev bogoslužja. To dejanje je sprožilo velik odziv in je imelo usodne

posledice za razvoj Cerkve in duhovnega življenja v Evropi.

Ena izmed zahtev protestantizma je bila, naj vsak vernik bere Sveto pismo v

domačem, razumljivem jeziku, kajti do tedaj so ga brali v latinščini. Že Luter je

Biblijo prevedel v nemščino. Papež je Luthra izobčil iz cerkve, kar je to gibanje

le še pospešilo.

Novo versko gibanje je zašlo tudi v Slovenijo. Prinesli so ga študenti in prvi

protestantski duhovniki, sprejeli pa meščani, plemstvo in tudi katoliški duhovniki.

Kmečko ljudstvo novi veri ni izkazalo zaupanja.

Že leta 1529 je bil v Ljubljani ustanovljen protestantski krožek. Vodil ga je pisar

Matija Klombner. Največje zasluge za širitev in utrditev protestantizma na

Slovenskem moramo pripisati delovanju nekdanjega katoliškega duhovnika

Primoža Trubarja.

29 Avguštinec, univerzitetni profesor in pridigar Martin Luther (1483‒1546) je na vrata Wittenberške

cerkve leta 1517 nabil 95 tez proti odpustkom in v njih odrekel pravico komur koli odpuščati grehe.

S tem je zavrnil avtoriteto papeža. Spor se je še okrepil, saj je Luther v naslednjih letih načela

prenovljene cerkve še zaostril in celo oblikoval nova. Boril se je za to, da bi bil posameznik podvržen

le božji avtoriteti, katero bi lahko spoznaval in gojil le s pomočjo Biblije. 30 Relikvija je del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se mu izkazuje

posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki.

26

V obdobju svoje največje protestantske vneme je objavil svoj novi cerkveni red,

Cerkovno ordningo, ostro zavračal ljudsko praznoverje in nemoralno življenje

katoliških duhovnikov, zato pa bil leta 1548 pregnan iz Kranjske.31 Glavno vlogo

je pri tem imel takratni ljubljanski škof Urban Textor.

Trubar je vsa svoja prizadevanja namenil tudi pisanju, prevajanju in tiskanju

knjig, čeprav je svoja zadnja leta preživljal na tujem, v Nemčiji. Zelo se je trudil,

da ga »Lubi Slovenci« v domovini ne bi pozabili. S svojimi somišljeniki je v

Ljubljani poskrbel, da je bila ustanovljena tudi slovenska šola (kar predstavlja

prvo šolsko reformo na slovenskem ozemlju), zanjo pa so natisnili tudi slovenske

učbenike (abecednik, katekizem, pesmarice …). Leta1550 izideta prvi slovenski

knjigi (Katekizem, »Catechismus« in Abecednik, »Abecedarium«) izpod peresa

Primoža Trubarja.

Protestanti so se zavedali, da potrebujejo izobražene učitelje, uradnike in

protestantske duhovnike. Zato so v Ljubljani (in Celovcu) ustanovili tudi nemško

stanovsko šolo, ki je bila na ravni gimnazije. Ravnatelj deželnostanovske šole v

Ljubljani je bil Adam Bohorič, šola pa naj bi učencem odpirala pot na univerzo.

Protestantsko delovanje Trubarja in sodobnikov v Ljubljani je imelo velike

posledice za nastanek slovenskega knjižnega jezika in slovenske literature. Novi

standardni jezik je pač temeljil na osnovni želji protestantov, da vernik božjo

besedo bere v razumljivem, njemu domačem jeziku. Osnovo zanj je Trubar videl

v ljubljanskem mestnem govoru, na katerega je sicer vplivalo dolenjsko in

gorenjsko narečje.

31 Cerkovna ordninga je knjiga o evangeličanskem nauku in cerkvenem redu, ki jo je leta 1564 izdal

Primož Trubar. Obravnava osnovna vprašanja teologije, bogoslužja, cerkvene organizacije,

evangeličanskega prava in šolstva. Velja za prvi cerkveni red protestantov v avstrijskih deželah, v

luči slovenskega protestantizma pa je ob Dalmatinovi Bibliji ena najpomembnejših knjig.

27

Za njegov zapis je izbral gotico, kasneje pa je začel pisati v latinici.32 Vse do leta

1575 so v novem jeziku protestanti tiskali svoja slovenska dela v Nemčiji, za

krajši čas pa za potrebe svojega verskega in slovstvenega delovanja ustanovili tudi

prvo tiskarno v Ljubljani, katere lastnik je do pregona bil Janž Mandelc. Delovala

je 5 let, v njej pa so natisnili 27 knjig v različnih jezikih, ne le slovenskem.

32 Gótica (tudi gótska pisáva ali gótska minúskula) je različica latinice, nastala pod vplivom gotike.

Tiskana gotica se v grobih potezah ne razlikuje od latinice, podrobnosti pa so slogovno drugače

izrisane. V obdobju od (približno) leta 1150 do (približno) 1500 so gotico uporabljali kot različico

latinice po večjem delu Evrope. Gotica se je razvila iz karolinške minuskule. Ta pisava je bila

pregledna in lažje berljiva, vendar je bila precej potratna s prostorom. Gotico so začeli uporabljati

zaradi varčevanja ‒ ker so bile črke bolj stisnjene, so lahko na isti prostor spravili več besedila.

Latínica je bila pisava starih Rimljanov in je vsaka pisava, ki se je razvila iz nje. Latinska abeceda

je široko uporabljen sistem zapisovanja po celem svetu, standardna pisava slovenščine ter osnova

za večino evropskih jezikov. V 19. in 20. stoletju je latinica postala standardna pisava za mnoge

neevropske jezike. Danes je v svetu najbolj uveljavljena angleška latinica, ki ima naslednjih 26 črk:

velike črke imenujemo tudi verzalke ali majuskule, male črke pa imenujemo tudi minuskule.

28

5 OBDOBJE BAROKA

Proti koncu 16. stoletja se je v Italiji razvil nov umetnostni slog, barok – izhaja iz

portugalske besede »barocco«, ki pomeni izkrivljen, pretiran, popačen. Novo

umetnostno in duhovno gibanje se je kmalu razširilo tudi na Slovenskem, svoje

osrednje mesto pa našlo v Ljubljani, kjer je prevladovalo vse do konca 18. stoletja.

Pečat je pustilo v literaturi, likovni umetnosti, arhitekturi, znanosti.

V obdobju od leta 1582 do leta 1678 na slovenskem ozemlju ni bilo niti ene tiskarne.

Vse knjige so tiskali v Gradcu, Trstu in Celovcu, največkrat v latinščini, redkeje pa

v slovenščini ali nemščini. Šele leta 1678 začne v Ljubljani delovati Mayrjeva

tiskarna.

V Ljubljani je bil na začetku tega obdobja natisnjen katoliški liturgični priročnik

Evangelia inu listuvi, ki ga je na pobudo protireformatorskega ljubljanskega škofa

Hrena pripravil jezuit Janez Čandek. Knjiga se je intenzivno širila v slovenski

prostor, ob njej pa so se vse bolj uveljavljale tudi tiskane pridige (v slovenskih

pridigarskih priročnikih), cerkvene pesmi, pasijonske igre, celo dramske predstave

(največkrat v rokopisni obliki), pa tudi slovenske prisege, pogodbe ali zapisi v

davčnih knjigah.

5.1 JEZUITI IN URŠULINKE

Kot najmočnejše rekatolizacijsko orodje se v tem obdobju po protestantih

uveljavijo jezuiti,33 tudi v Ljubljani. Njihovo delovanje je slonelo na t. i. ustanovni

listini,34 močno pa so se uveljavili s poglobljeno katehezo ter na področju šolstva,

zlasti srednjega.

33 Jezuiti so bili izobraženci, katerih prepričanje je bilo, da se s svojim delom držijo »apostolskega«

načela, da posnemajo dela Jezusovih učencev kot ga prikazuje Nova zaveza. 34 Začetnik je bil Ignacij Loyolski. Ignacij je sestavil 5 poglavij, ki so opisovala bistvene informacije

o Družbi Jezusovi. Torej njeno ime, namen, cilj, zaobljubo uboštva, čistosti, pokorščine, zaobljubo

posebne pokorščine papežu, da bodo odšli, kamor jih bo papež poslal, sprejem novincev, odpoved

sleherni lastnini in stalnim dohodkom …

29

S svojim vplivom in delovanjem je pustili neizpodbiten pečat na Slovenskem

jezuitski kolegij v Ljubljani. Nastal je leta 1597 pri cerkvi sv. Jakoba (ob špitalskih

vratih). Že dunajski kolegij, ustanovljen leta 1551, je ljubljanskim študentom

omogočil, da so tam študirali.35

Leta 1597, natančneje 5. maja, so jezuiti v Ljubljani odprli latinsko šolo in uvedli

prve gimnazijske razrede. Na svojem vrhuncu je imela šola šest razredov – 4

gramatične in 2 humanistična. Velik poudarek je bil na jezikih – najprej latinščini,

nato grščini. Nemščina in slovenščina sta bili v tistem času povsem v ozadju.

Poslopje kolegija so jezuiti gradili od svojega prihoda v Ljubljano do leta 1615. Po

požaru leta 1774 sta ostali le gimnazijska zgradba in cerkev.

Pouk v latinski šoli je potekal po pravilih, zapisanih v vzgojnem dokumentu.36

Jezuiti so si v njej od samega začetka prizadevali tudi za uporabo in uveljavitev

slovenskega jezika. Z znanjem, ki so ga gimnazijci pridobili, so se lahko po dveh

letih vpisali v šole na Dunaj ali v Gradec, po dokončani gimnaziji pa naprej na

evropske fakultete.

V njihovi skrbi za izobrazbo pa niso pozabili niti na najmlajše. Leta 1601 so

organizirali tudi osnovno šolo, ki je bila z več vidikov posebna. Poučevanje dečkov

in deklic je bilo ločeno. Dečke sta poučevala dva učitelja, deklice pa učiteljica. Leta

1621 so na željo Tomaža Hrena37 osnovno šolo »preselili« k cerkvi sv. Nikolaja.

Takrat se je tam šolalo 70 osnovnošolcev.

35 V Gradcu pa je bil tak kolegij ustanovljen leta 1578, leta 1586 pa preimenovan v univerzo za

notranjeavstrijske dežele. 36 Ratio atque Institutio Studiorum Societatis Iesu (slv. Uradni načrt jezuitske izobrazbe) je bil

napisan leta 1599. Vseboval je pravila za poučevanje predvsem fizike, tehnike, latinščine in grščine. 37 Tomaž Hren je bil naslednik škofa Janeza Tavčarja (1580‒1597). Kot škof je deloval v letih

(1597‒1630).

30

Poleg poučevanja so se jezuiti ukvarjali tudi s šolskim gledališčem. Jezika, ki so ju

pri tem večinoma uporabljali, sta bila latinščina in nemščina. Prirejali so nastope ob

začetku šolskega leta v obliki dialogov. Kasneje so takšne prireditve (največkrat

pasijone38) pripravili tudi ob cerkvenih praznikih, ob podelitvi nagrad, ob različnih

slovesnostih.

Ker so ljudje te nastope množično obiskovali in se nad njimi navduševali, so se

odločili, da bi začeli ustvarjati prave javne dramske predstave, ki so bile na ogled

ljudstvu v cerkvah in na prostem. Tematika teh predstav je bila vezana predvsem

na verske vsebine in zgodovino. Pomemben mejnik pri tem so postavili leta 1657,

ko je bil uprizorjen pasijon kot slovenska igra.39 Uprizorili so jo revni slovenski

dijaki v slovenskem jeziku. Podobno in še uspešneje so leta 1670 nastopili z Igro o

paradižu, ki je govorila o Adamu in Evi ter njunem izgonu iz raja (raj = paradiž).

Tudi ta je bila uprizorjena v slovenščini zato, da jo je razumelo večje število ljudi

in se je z njo dalo tudi nekaj malega zaslužiti, ko so gojenci nastopali po gostilnah

in kmečkih hišah.

Prve pripadnice reda uršulink40 so z Dunaja na slovensko ozemlje prišle v drugi

polovici 17. stoletja. V Gorici so leta 1672 odprle samostan in glas o njihovem delu

je kmalu segel tudi v Ljubljano. V Kroniki ljubljanskega uršulinskega samostana iz

leta 1702 najdemo tale zapis:

“Glas o življenju in delu Družbe sv. Uršule je nedavno zajel tudi glavno mesto

Kranjske. Vzbudila se je soglasna želja, da bi drevo, čigar sadove sosedne dežele

že dolgo uživajo, zasadili tudi tukaj. Toda uresničitev te tako visoko cenjene

ustanove je ostala več let le pri nemočnem ljubljanskem zdihovanju in želji.”

38 Pasijon (beseda izhaja iz latinščine in pomeni trpljenje) je predstava, ki prikazuje Jezusovo

trpljenje in smrt v 4 evangelijih. Odvija se v tednu pred veliko nočjo. Po virih sodeč so ga na

Slovenskem prvič uprizorili leta 1617 v latinskem in nemškem jeziku. 39 Vir: Slava Vojvodine Kranjske. Vsebina: Neki kmet, ki si je prišel pogledat predstavo, je prosil

dijaka, naj se preobleče v hudiča in prestraši njegovo ženo, da bi ta nehala piti. 40 22. april 1702: na bregu Ljubljanice se izkrca pet uršulink goriškega samostana, da bi v Ljubljani

ustanovile novo skupnost. Glavni pobudnik za njihov prihod in ustanovitelj uršulinskega samostana

je Jakob pl. Schellenburg s svojo ženo Ano Katarino. Prva predstojnica ljubljanskega samostana je

bila m. Margarita Eleonora von Eisswald.

31

Po nekaj začetnih težavah so v Ljubljani julija leta 1703 odprle prvo javno šolo za

mlada dekleta. Deset let kasneje se začne gradnja samostana, ki traja štiri leta.

Odločijo se, da bodo ob samostanu zgradile tudi cerkev, ki je bila blagoslovljena

leta 1726.

Uršulinska šola se je delila na dve vrsti. Prva je bila zunanja, druga pa notranja.

Učenke notranje šole so stanovale v internatu (v samostanu), učenke zunanje pa pri

starših ali skrbnikih. »Zunanje« učenke so se šolale brezplačno. Dekliški šoli sta

bili dolgih sto sedemdeset let edini javni dekliški šoli v Ljubljani. Na samem

začetku sta bili to trirazredni šoli, kasneje pa sta se razvili v osemrazredni. En razred

je bil ponavljalni; namenjen je bil učenkam, da utrdijo pridobljeno znanje in se

naučijo ženskih del.

Po ustanovitvi šole je število učenk hitro naraščalo. Učni načrt je obsegal branje,

pisanje, računanje, verouk, pletenje, vezenje, šivanje, opravilne dejavnosti in

igranje inštrumentov. Od leta 1768 so poučevali tudi francoščino, ki je bila na

samem začetku izbirni predmet, v času Ilirskih provinc (1811–1813) pa obvezni

predmet. Poučevali so tudi italijanščino, zgodovino, naravoslovje, geografijo,

risanje in slikanje. Verouk je poučeval duhovnik katehet, ki ga je izbral škof.

Do leta 1823 je bil katehet tudi ravnatelj šole, od leta 1823 pa redovnica kot

predstojnica samostana. Učiteljice uršulinskih šol so ves čas sledile sodobnim

pedagoškim vzgibom in se na tem področju redno izobraževale.

Leta 1792 se je v notranji šoli šolalo 28 deklic, v zunanji pa 138. Obdobje Ilirskih

provinc položaja ni izboljšalo; po odhodu Francozov se je začelo kazati večje

zanimanje za uršulinsko šolo. Prvič po letu 1818 so morali poslopje povečati, uvedli

pa so tudi prve paralelke. Leta 1850 se je v zunanji šoli šolalo 638 učenk, v notranji

72, deset let kasneje na zunanji šoli 831 učenk, na notranji 117, leta 1868 pa na

zunanji že 932, na notranji pa 143.

32

5.2 KULTURNI RAZCVET

Barok na Slovenskem od druge polovice 17. stoletja naprej predstavlja povsem

novo kulturnozgodovinsko obdobje ter bogato duhovno ustvarjalnost. Vplivi iz

zahoda in severa so zlasti v Ljubljano prinesli nove družbene vzorce in dosežke.

Italijanski jezik se je ohranil le med družbeno elito, medtem ko je nemški jezik

posegal tudi v literaturo in znanost. Spremenila se je kultura bivanja, oblačenja in

prehranjevanja. Spremenile so se zdravstvene in higienske razmere in navade.

Pogostejše so postale gledališke predstave, ki so jih izvajali dijaki jezuitskih

kolegijev. Prav tako so bili pomembni potujoče italijanske gledališke skupine in

nemški komedijanti.

V skladu z aktualnimi dogajanji se je razcvetela likovna umetnost. Bistvene njene

značilnosti baroka so pretirana vznesenost, poudarjena čustvenost, sijaj, »kič«. Kot

samosvoja slogovna smer (predvsem v cerkveni umetnosti) se je iz likovne

umetnosti prenesla na ostale vrste umetnosti – predvsem glasbo, gledališče,

književnost.

Na Slovenskem se obdobje baroka deli na zgodnji barok, zreli in pozni barok. V

prvem obdobju prostor prisvaja baročne značilnosti, v drugem je poudarek na tujih

umetnikih, v tretjem pa prevlada rokoko.41

Academia operosorum Labacensium (Akademija delavnih Ljubljančanov)

Akademija delavnih je bila prva ljubljanska znanstvena akademija. Ustanovljena je

bila v letu Valvasorjeve smrti 1693, in sicer po vzorcu italijanskih akademij. Njen

pobudnik je bil Janez Krstnik Prešern, med člani pa so bili znani kranjski cerkveni

in posvetni izobraženci, predvsem pravniki, teologi, zdravniki itd.

41 Rokoko (1720‒1750) je polbaročni umetnostni slog poznega 18. stoletja. Zanj sta značilni

lahkotnost in igrivost oblik. Gre za umetnostno obdobje, ki se je uveljavilo v vseh evropskih državah.

Izraz rokoko je francoski in pomeni kup kamenčkov, kar spominja na drobne okraske, značilne za

umetnost tega časa. Za ta slog je značilna lahkotnost, umiritev in ljubkost, pa tudi razkošje in

bogastvo oblik, okraski v školjkasti obliki ter pozlata. Rokoko je bil v nekaterih evropskih okoljih

bolj priljubljen kot barok.

33

Najprej so delovali v zaprtem krogu, šele čez čas so stopili v javnost. Kdor je želel

postati član društva, je moral imeti univerzitetno izobrazbo. Njeni člani so pisali v

latinščini (čeprav so bili po svoji zavesti slovenski izobraženci), in sicer

zgodovinska, domoznanska, biografska, medicinska in astronomska dela, ki se tako

ali drugače nanašajo na slovensko ozemlje. Akademija je bila tista, ki je baročni

umetnosti odprla pot na Kranjsko in Ljubljano postavila za njeno središče; je

predhodnica današnje SAZU.

Delavni Ljubljančani so podali tudi zamisel za ustanovitev prve javne knjižnice v

Ljubljani. Na njihovo pobudo se je ustanovilo združenje glasbenikov Ljubljane

(Academia philharmonicorum Labacensium).42

Academia philharmonicorum Labacensium

(Akademija filharmonikov Ljubljane)

Ustanovljena je bila leta 1701. Njena dejavnost je bila precej zaprtega tipa, kar

pomeni, da so bili nastopi namenjeni le članom društva, po drugi strani pa so javno

nastopali ob svečanih priložnostih tako, da so zabavali ugledne goste na uradnih

državnih slovesnostih ter redno sodelovali pri slovesnostnih mašah v ljubljanskih

cerkvah. Prvi javni nastop pa naj bi se zgodil že v prvem letu delovanja v nekem

dvorcu.

Akademija je bila v prvih dveh desetletjih obstoja najbolj aktivna, sicer pa je zelo

obogatila glasbeno življenje v Ljubljani in jo uvrstila med mesta, kjer je imela

glasba v javnem življenju velik pomen.

42 Sestavljali so jo plemiči in predstavniki iz visokih slojev.

34

6 LJUBLJANA ‒ SREDIŠČE SLOVENSKEGA PREPORODA

Spremenjene razmere v habsburški monarhiji ter na Slovenskem

Splošni okvir novemu obdobju je dal razsvetljeni absolutizem habsburških cesarjev,

zlasti Marije Terezije (1740−1780) in Jožefa II. (1780−1790), ki je državo krepil z

velikimi družbenimi spremembami. Te so bile posledice številnih in vsebinsko

temeljitih reform na različnih področjih: gospodarstva (krepitev na osnovi

merkantilističnih in fiziokratskih načel, pospeševanje kmetijstva, začetne oblike

industrializacije), uprave in sodstva (nova upravna organizacija, centralizacija

države, uvajanje poklicnega uradništva, splošna in sorazmerna obdavčitev, uvajanje

sodne mreže, enotenje zakonodaje), vojske (večletna splošna vojaška obveznost,

izobraževanje častnikov), Cerkve (državni nadzor nad njo, nova upravna razdelitev

škofij in župnij, enakost veroizpovedi) in šolstva (poudarjanje pomena izobrazbe,

državni nadzor nad šolstvom, osnovnošolska obveznost, novi tipi šol).

Duh novega časa ter spremenjene razmere niso obšli Slovencev, kar se je pokazalo

na več načinov in v obliki povsem konkretnih dogodkov.

Do 18. stoletja so središče kulturnega življenja na Slovenskem predstavljali

samostani in jezuiti. Pisatelji so bili po večini duhovniki. Ukinitev starih

samostanov pa je izničila njihov pomen za kulturo.

Pomembni pa so postali nekateri posamezniki. Mednje vsekakor sodi Žiga Zois, ki

je kot mecen ustanovil t. i. Zoisov krožek.43

43 Baron Žiga (Sigismundus) Zois pl. Edelstein, slovenski razsvetljenec, gospodarstvenik, podjetnik,

mecen in mineralog, * 23. november 1747, Trst, † 10. november 1819, Ljubljana. Zoisov krožek je

bil skupina kranjskih izobražencev, ki so se po letu 1780 začeli zbirati v Zoisovi hiši na Bregu v

Ljubljani. Delovali so v duhu razsvetljenstva. V ta krog so spadali Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej

Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in drugi. Zois je bil njihov mecen, podpiral jih je

materialno, jih spodbujal in usmerjal. S tem je postal središčna oseba slovenskega razsvetljenstva.

35

V njem so razvijali novo razsvetljensko miselnost, svoje konkretno delovanje pa

širili na različna področja, celo na naravoslovno. Pripadniki krožka so hkrati

predstavljali nove in vse bolj dejavne družbene plasti, buržoazijo, izobraženstvo in

uradništvo ter zahtevali dvig pismenosti med Slovenci.

Novi čas v Ljubljani

Povečana pismenost je kazala potrebo po knjigah različnih vrst ter nastanku novih

tiskarn v drugi polovici 18. stoletja. Pojavili so se trgovci s knjigami, ki so zalagali

knjige. Nastajali so novi časopisi (tedniki). V Ljubljani je to bilo glasilo Kmetijske

družbe (med leti 1775–1776, nato od leta 1782 naprej, pisano sicer v nemščini).

Kulturno življenje se je v drugi polovici 18. stoletja našlo v različnih društvih. Eno

izmed njih je bilo Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti. Leta 1779 je

Blaž Kumerdej želel obnoviti akademijo – družbo 15 ljudi, ki so delali vsak zase,

si prizadevali, da bi kranjski jezik dobil pravila, pravopis in abecedo. Društvo pri

poskusu za nastanek slovenske slovnice ni bilo uspešno. Leta 1781 je delovala tudi

obnovljena Akademija operozov.

V drugi polovici 18. stoletja so nastale javne knjižnice, ki so pomenile nekakšno

»nasledstvo« jezuitskih redov in samostanov. Knjige so se najprej zbirale pri

kmetijski družbi, leta 1791 pa je bila v Ljubljani ustanovljena licejska knjižnica.

Tako je nekdanja knjižnica operozov, ki je leta 1721 postala semeniška knjižnica,

izgubila svoj pomen za širšo uporabo. Poleg licejske knjižnice sta bili v Ljubljani

zelo pomembni tudi frančiškanska knjižnica in knjižnica Žige Zoisa.

Kulturno dogajanje pa je seveda bilo zelo pestro tudi na drugih področjih. Do

sprememb je prišlo v gledališču, umetnosti, filozofiji in seveda, literaturi.

36

Gledališče

Ljubljana pred drugo polovico 18. stoletja ni imela samostojne gledališke stavbe.

Predstave potujočih skupin so uprizarjali zlasti v dvoranah večjih plemiških palač,

dvorcev in samostanov. V 18. stoletju se je število gledaliških gostovanj v Ljubljani

iz leta v leto večalo. Javne predstave so takrat uprizarjali zlasti v mestni hiši

(rotovžu) in deželni hiši (lontovžu).

Deželni stanovi pa so gledališkim predstavam občasno ponudili na voljo tudi svojo

jahalnico. Tako je jahalnica občasno približno deset let delovala kot tretje

ljubljansko javno gledališko prizorišče. Leta 1756 je ljubljanski arhitekt Candido

Zulliani po naročilu kranjskih deželnih stanov izdelal načrt in lesen model za

prezidavo jahalnice v deželno stanovsko gledališče.

Z novim gledališčem so hoteli razbremeniti stare majhne dvorane v mestni hiši,

deželni hiši in jezuitskem kolegiju, kjer so do takrat uprizarjali gledališke igre.

Gradnja se je pričela junija 1765 in bila dokončana v šestih mesecih. Zaradi

pomanjkanja časa in denarja je bila gradnja izvedena dokaj površno in s cenenimi

materiali. Gledališka stavba je bila že kmalu po izgradnji deležna različnih

izboljšav.

Leta 1788 so v parterju neudobne klopi nadomestili z oblazinjenimi in z usnjem

preoblečenimi sedeži. Ti so bili zaklenjeni in so jih vsako leto oddajali v zakup s

pomočjo dražbe. Tudi kasneje je gledališče doživelo še kar nekaj prenovitev.

Gledališče so dali zgraditi kranjski deželni stanovi in je zato dobilo ime Stanovsko

gledališče. Klopi v parterju so vsako leto oddajali v najem, večino lož pa so prodali

ljubljanskim meščanom. Organizacijo je vodil gledališki odbor. Gledališče je imelo

tudi direktorja, inšpektorja in knjigovodjo.

37

Poleg gledaliških in opernih predstav so v stavbi prirejali tudi plese, koncerte in

druge prireditve. Stavbo so vzdrževali predvsem s prispevki lastnikov lož. Stavbe

niso ogrevali. V prvih letih obstoja so v gledališču igrali skoraj izključno italijanske

operne predstave, od konca 18. stoletja pa so bile čedalje pogostejše tudi nemške

gledališke predstave.

Leta 1789 je bila uprizorjena prva gledališka predstava v slovenskem jeziku.

Anton Tomaž Linhart je 28. decembra pripravil uprizoritev svoje Županove Micke.

Žal je ta uprizoritev slovenske predstave še dolgo ostala osamljen primer. Na to je

vplivala predvsem cenzura, ki je skušala vzgojno vplivati celo na okus.

Prepovedovala je igre, ki so prikazovale slabosti vladarjev.

Likovna umetnost

V arhitekturi in zidavi podeželskih cerkva je bila še vedno zelo opazna baročna

umetnost – do okvirno leta 1770. Nato se je baročno obdobje končalo. Cerkvena

umetnost je zamirala, v ospredje je stopila meščanska. Ustvarjanje je prikazovalo

podobo takratnega vsakdanjega življenja. V slikarstvu se je tako zelo uveljavil

portret. Za cerkvene potrebe pa so še vedno slikali baročni slikarji – epigoni. Počasi

so se razvijale različne oblike slikanja – slikanje na steklo, slikanje na pano.

Filharmonično akademijo v Ljubljani, ki je z delovanjem prenehala leta 1746, je

leta 1794 zamenjalo Filharmonično društvo. Njihov največji dosežek je bila glasba

za Linhartovega Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

Znanost in drugo

Vse več Slovencev se je v 18. stoletju in tudi kasneje lahko pohvalilo z

znanstvenimi dosežki. Med njimi so bili kartograf Ivan Dizma Florjančič z

Topografsko karto Kranjske leta 1744, Jurij Vega z natančnimi logaritmi in

izboljšavami v teoriji topništva. Čebelar Anton Janša s knjigami o čebelarjenju.

38

Gabrijel Gruber je projektiral rečni prekop Ljubljanice in s tem izboljšal obdelavo

zemlje na Barju. Pod Edlingovim vodstvom so leta 1781 obnovili Akademijo

operozov, kasneje pa tudi Filharmonično družbo. Redno so začeli izhajati (nemški)

časniki, od leta 1774 tudi v Ljubljani.

Ob Ljubljani se je v tistem času od pomembnejših znanstvenih in kulturnih središč

uveljavila tudi Idrija z rudniškimi inženirji in zdravniki. Dva pomembnejša

zdravnika sta bila Joannes Amtonius Scopoli44 (1723–1788 deloval kot zdravnik

v Idriji) s knjigo Flora Carniolica (Kranjska flora). Pisal je tudi o živalstvu,

poljedelstvu in zdravstvu.

Še pomembnejši je bil Baltazar Hacquet.45 Najprej je bil kirurg v Idriji, nato v

Ljubljani tajnik poljedelske družbe in profesor anatomije, porodništva in kirurgije.

Njegove raziskave so bile na naših tleh usmerjene v rastlinstvo, geologijo in študij

pokrajine.

Po vsej Evropi pa sta bila na naravoslovnem področju znana Žiga Zois kot

mineralog in njegov brat Karel Zois46 kot botanik.

44 Za botaniko se je zanimal že v rani mladosti in ker je bila vsa Kranjska v naravoslovnem pogledu

takrat še precej neodkrita, se je poleg zdravniške službe v času službovanja v Idriji posvetil predvsem

botaniki in raziskovanju kranjske dežele. 45 Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji, kamor ga je pritegnilo zlasti

Scopolijevo delo. Hitro se je naučil slovenščine in spoznal tudi njena narečja. V Idriji, kjer se je

posvetil zdravljenju zastrupitev z živim srebrom in preventivi, je ostal do leta 1773. Nato je deloval

v Ljubljani kot predavatelj. Med letoma 1774 in 1787 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe, v

kateri je od 1785 do 1787 predaval kmetijsko in rokodelsko kemijo. Leta 1773 je postal učitelj

anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju ter babiški šoli. Hacquet je poleg

medicinskega in predavateljskega dela raziskoval tudi slovenske naravne posebnosti, sodi pa tudi

med utemeljitelje alpinizma. 46 Bil je med prvimi, ki je raziskoval alpsko rastlinstvo na Kranjskem. Pri nabiranju in odkrivanju je

imel srečno roko in oko za nove vrste, ki pa jih ni opisal sam, ampak jih je pošiljal botanikom v

Celovec in na Dunaj. Po njem se imenujeta zoisova zvončica, »prava hčerka slovenskih planin«,

kakor jo je poimenoval botanik Viktor Petkovšek, in zoisova vijolica, »najlepši otrok naših gora«.

Prvi je našel tudi kratkodlako popkoreso, nežni kamnokreč, črnoškrlatni kamnokreč in gorenjsko

lepnico. Ohranili so se tudi njegova terenska beležnica in seznami slovenskih rastlinskih imen, ki

sta jih zbrala skupaj z bratom Žigom.

39

Slovstvo

Za obdobje, ki ga obravnavamo, je bilo še vedno značilno splošno družbeno,

gospodarsko, politično in kulturno »nazadnjaštvo« Slovencev, ki je bilo posledica

dejstva, da smo Slovenci že stoletja živeli pod intelektualnimi in kulturnimi vplivi

tujejezičnega naroda (predvsem nemškega). Pri nas zaradi tega tudi niso mogli

nastajati višji sloji izobraženstva, ker je bila slovenščina izključno jezik kmečkih

podložnikov in služabništva in si je do tega časa pridobila le malo javnih pravic.

V drugi polovici 18. stoletja se je začel pod vplivom evropskih gospodarskih in

političnih pretresov spreminjati tudi družbeni sestav slovenskega naroda, s tem pa

tudi vsebina naše literature, ki je do tega časa bila predvsem verska literatura.

Na razcvet slovenskega literarnega preporoda je vplivalo več stvari, zlasti krepitev

meščanskega sloja ter prevzemanje razsvetljenskih idej in zgledovanje po evropski

literaturi. Nov način življenja je od preprostega človeka zahteval več znanja. Znanje

so ljudje pridobivali s prebiranjem knjig, literature. Za to so se morali začeti

izobraževati in s tem dvigovati svojo človeško in narodno zavest.

Z reformami cesarice Marije Terezije in Jožefa II. so se začele spremembe tudi na

kulturnem področju. Začelo je nastajati posvetno izobraženstvo, ki je bilo

prepričano, da je razum tista »luč«, s katero bo človek razsvetlil vso temo,

nevednost, nepoznavanja sveta in življenja. Tudi posvetna in lepa literatura sta s

tem dobili večje možnosti za svoj razvoj.

Tedanja književnost je dobila predvsem poučen značaj (poučna pesem, prilika,

pridiga, uganka, komedija). Pisali so tudi poučne spise o zemljepisu, zgodovini in

gospodarstvu ter skrbeli za priročnike za vsakdanjo rabo.

V Ljubljani se je povsem usklajen z zahtevami novega časa med prvimi pojavil

Marko Pohlin, ki je opazil slovensko zapostavljenost in zdelo se mu je nujno, da

se slovenščina začne uveljavljati v šolah in uradih.

40

Za uveljavitev pa je bila potrebna slovnica, ki je bila Pohlinova prva misel. Slovnica

bi pridobivala mladino in tudi starejše slovenske izobražence, njen glavni namen pa

je bil učenje slovenščine.

Pohlin je leta 1786 napisal slovnico Kranjska gramatika. Ima 3 dele: uvod,

slovnico in poglavje o metriki.47 Uvod je zelo pomemben, ker pomeni mejnik v

razvoju slovenske narodne zavesti; v njem Kranjce poziva, naj se ne sramujejo

svojega jezika, izraža potrebo po znanju slovenščine in poudarja potrebo po slovnici

in slovarju.

Slovnica sama pa ni dobra, ker se Pohlin z jezikovnim gradivom naslanja na

ljubljansko narečje (Pohlin se je v Ljubljani rodil, oprl se je na govorico, ki jo je

poznal predvsem iz otroštva, njegovo večletno delovanje v tujini pa mu je

onemogočalo stik s slovenščino). Bil je prepričan, da vaščani sprejmejo mestno

govorico, zaradi česar je slovnica doživela prenekatere kritike, še posebej po

njegovi smrti. Odbijala je pripadnike drugih narečij, saj so ti želeli, da bi slovenski

knjižni jezik povezoval vsa slovenska narečja.

Pohlin je bil tudi nedosleden v pravopisu, uporabljal je tujke. Pomembno je

poglavje o metriki, ker