DIPLOMSKA NALOGA - PeFprintspefprints.pef.uni-lj.si/3543/1/DIPLOMSKA_NALOGA_-_vezava.pdf · Da bi razumeli govorni razvoj, moramo najprej razumeti razliko med jezikom in govorom

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

TAMARA PRAČEK

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Študijski program: Predšolska vzgoja

SODELOVANJE VZGOJITELJEV, LOGOPEDOV

IN STARŠEV PRI PREPOZNAVANJU IN

ODPRAVLJANJU GOVORNIH NAPAK OTROK

V VRTCU

PRESCHOOL TEACHERS, SPEECH

THERAPISTS AND PARENTS: COOPERATION

IN RECOGNITION AND TREATMENT OF

PRESCHOOL CHILDREN SPEECH DISORDERS

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: doc. dr. Darija Skubic Kandidatka: Tamara Praček

Ljubljana, junij 2016

ZAHVALA

Iskrena zahvala mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso pomoč in svetovanje pri oblikovanju in

pisanju diplomske naloge. Zahvaljujem se partnerju Marku, za podporo in spodbude ter

staršem, ki so mi omogočili študij.

POVZETEK

Besede Iva Škarića (2005), da z govorom sebe posredujemo svetu, so dober razlog za

razmišljanje, kaj vse je potrebno storiti, da bo ta čim boljši (tekoč, razumljiv …). Na razvoj

otrokovega govora vplivajo različni dejavniki (fiziološki, sociološki). Otrok ima ob rojstvu

določene predispozicije za govor (centri v možganih, govorni organi), ki pa jih ne more razviti,

če govora ne sliši. Otrok z rojstvom »vstopi« v družinsko okolje in do njegovega prvega leta

starosti je družina edina, s katero otrok komunicira, jo posluša in posnema. Kasneje so z njim

v stiku tudi strokovni delavci v vrtcu oz. se krog ljudi, s katerimi se otrok srečuje, širi. Če

katerikoli od teh ljudi opazi, da se otrokov govor ne razvija pravilno, da prihaja do odstopanj

ali celo do govornih napak, je zelo pomembno, da poiščejo strokovno pomoč. Če se

nepravilnost v govoru spremeni v govorno napako, je potreben obisk logopeda, ki s svojim

znanjem in nudenjem strokovne pomoči (prepoznavanje govornih napak, izbira ustreznih

pristopov in postopkov) otroku pomaga pri odpravljanju težav. Hkrati v procesu sodelujejo tudi

starši in vzgojitelji oz. strokovni delavci v vrtcu. Logoped jim svetuje in daje napotke. Prav to

sodelovanje me je spodbudilo k raziskovanju, ali je sodelovanje staršev, vzgojiteljev in

logopedov pri odpravljanju govornih napak pomembno. Zanimalo me je njihovo mnenje.

Raziskovala sem tudi, kakšna je vloga vzgojiteljev, staršev in logopedov pri odkrivanju in

odpravljanju govornih napak. Zanimalo pa me je tudi, katera govorna napaka se pri predšolskih

otrocih najpogosteje pojavlja.

KLJUČNE BESEDE: govor, govorni razvoj, govorne napake, starši, vzgojitelji, logoped,

sodelovanje.

ABSTRACT

The words by Ivo Škarić (2005) that we give ourselves to the world by using speech is a good

reason to dwell upon what needs to be done to make speech the best possible (fluent,

intelligible…). There are various factors that influence the development of child's speech

(physiological, sociological) A newly born child has certain speech predispositions (brain

centres, speech organs) which cannot be developed unless a chiald hears the speech. When

born, a chiald »enters« his family's environment and until the end of his first year, it is the

family members that he communicates with, listens to and immitates. Later in life he comes in

contact with some other people and these are teachers in a kindergarten. So the circle of people

a child interacts with becomes wider. If any of these people should notice that a child's speech

does not develop properly, that irregularities or even speech defects occured, it is very important

to seek expert help. In case that speech irregularities turn into a speech defect, a visit to a speech

therapist is necessary. They will use their knowledge and expertise to help a child eliminate

speech defects. This proces involves parents, teachers and specialists. The role of a speech

therapist is to advise and give directions for work. It is this cooperation that involves different

parties that encouraged me to begin a research into whether the cooperation between parents,

teachers and speech therapists to eliminate speech defects is important. I was interested in ther

opinion. I researched the roles of educatiors, parents and speech therapists in the process of

recognition and treatment children speech disorderd. At the same time I also wanted to find out

which speech defect that occurs with pre-school children is the most common one.

KEY WORDS: speech, speech development, speech defects, parents, kindergarten teachers,

speech therapist, cooperation.

KAZALO

I. UVOD............................................................................................................................. - 1 -

II. TEORETIČNI DEL ................................................................................................... - 2 -

1 JEZIK IN GOVOR ............................................................................................................... - 2 - 1.1 Kaj je jezik? .................................................................................................................................. - 2 - 1.2 Kaj je govor? ................................................................................................................................ - 3 -

2 GOVORNI RAZVOJ ............................................................................................................ - 4 - 2.1 Mišljenje in govor ......................................................................................................................... - 4 - 2.2 Dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj ...................................................................................... - 6 -

3 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA ...................................................................................... - 9 -

4 GOVORNE NAPAKE ........................................................................................................ - 16 - 4.1 Napake v izgovorjavi izgovorjave (artikulacijske motnje) ......................................................... - 17 -

4.1.1 Bebljanje ali dislalija .............................................................................................................. - 18 - 4.1.2 Nosljanje ali rhinolalia ........................................................................................................... - 18 -

4.2 Napake v ritmu in tempu govora ............................................................................................... - 18 - 4.2.1 Jecljanje .................................................................................................................................. - 19 - 4.2.2 Prehitri govor (brbotanje) ....................................................................................................... - 19 - 4.2.3 Pretirano počasen govor ......................................................................................................... - 20 - 4.2.4 Skandirani govor .................................................................................................................... - 21 -

4.3 Napake glasu .............................................................................................................................. - 21 - 4.3.1 Hripav glas (disfonija) ............................................................................................................ - 21 - 4.3.2 Patološko mutiranje glasu ...................................................................................................... - 21 -

5 STARŠI IN OTROKOV GOVOR ..................................................................................... - 22 - 5.1 Otrok od rojstva do 7 meseca ..................................................................................................... - 23 - 5.2 Otrok od 7. do 15. meseca .......................................................................................................... - 24 - 5.3 Otrok od 15 mesecev do 2 let in pol ........................................................................................... - 25 - 5.4 Otrok od 2 let in pol do 5 let ....................................................................................................... - 26 - 5.5 Starši in odpravljanje govornih napak ........................................................................................ - 27 -

5.6 Knjiga vez med staršem in otrokovim govorom ..................................................................... - 28 -

6 VZGOJITELJI (POMOČNIKI VZGOJITELJA) IN OTROKOV GOVOR................ - 31 - 6.1 Kurikulum za vrtce in otrokov govorni razvoj ........................................................................... - 32 -

6.1.1 Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta .......................................................................................... - 34 - 6.1.2 Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta .......................................................................................... - 34 -

6.2 Vloga vzgojiteljice pri ugotavljanju in odpravljanju govornih napak ........................................ - 36 -

7 OTROK IN LOGOPED ...................................................................................................... - 38 - 7.1 Vaje za otroke z govornimi napakami oz. govorno-jezikovnimi motnjami ................................ - 42 -

7.1.1 Vaje za otroke, ki ne govorijo ................................................................................................ - 43 - 7.1.1.1 Vaje za razvoj splošne motorike telesa .......................................................................... - 43 - 7.1.1.2 Akustične (avditivne) vaje ............................................................................................. - 44 - 7.1.1.3 Vaje vizualnega zaznavanja ........................................................................................... - 44 - 7.1.1.4 Vaje razumevanja posameznih besed ............................................................................ - 45 - 7.1.1.5 Vaje za grobo telesno odzivanje .................................................................................... - 45 - 7.1.1.6 Vaje za izvajanje navodil ............................................................................................... - 45 - 7.1.1.7 Vaje govornih organov .................................................................................................. - 45 - 7.1.1.8 Vaje za izpihovanje ....................................................................................................... - 46 - 7.1.1.9 Vaje za dobro delovanje mehkega neba ........................................................................ - 46 - 7.1.1.10 Vaje za jezik .................................................................................................................. - 46 - 7.1.1.11 Vaje ustnic ..................................................................................................................... - 47 - 7.1.1.12 Igrice in vaje za dobro izreko ........................................................................................ - 47 - 7.1.1.13 Vaje fonacije, govorne imitacije in začetnega izgovarjanja .......................................... - 48 -

7.1.2 Vaje za otroke z nerazvitim govorom .................................................................................... - 48 -

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Praček Tamara; Sodelovanje vzgojiteljev

logopedov in staršev pri prepoznavanju in

odpravljanju govornih napak otrok v vrtcu

7.1.2.1 Akustične vaje ............................................................................................................... - 48 - 7.1.2.2 Vaje govornih organov .................................................................................................. - 49 - 7.1.2.3 Vaje pozornosti – vidne in zvočne vaje ......................................................................... - 49 - 7.1.2.4 Vaje artikulacije............................................................................................................. - 49 - 7.1.2.5 Vaje za zapomnitev oblike besed .................................................................................. - 49 -

7.1.3 Vaje za otroke s kombiniranimi govornimi motnjami ............................................................ - 50 - 7.1.3.1 Vaje za odpravljanje prehitrega govora ......................................................................... - 50 - 7.1.3.2 Vaje za odpravljanje počasnega govora......................................................................... - 50 - 7.1.3.3 Vaje za otroke z nerazvitim govorom in rinolalijo ........................................................ - 51 -

III. EMPIRIČNI DEL .................................................................................................... - 52 - 1 VZOREC ........................................................................................................................................ - 52 - 2 METODA ....................................................................................................................................... - 52 - 3 CILJI IN HIPOTEZE ...................................................................................................................... - 52 - 4 REZULTATI .................................................................................................................................. - 53 - 5 SKLEPNE UGOTOVITVE ............................................................................................................ - 71 -

IV. LITERATURA ......................................................................................................... - 73 -

V. PRILOGE ................................................................................................................. - 76 -




- 1 -

I. UVOD

Od vseh avtoportretov, ki jih kažemo družbi, je najpomembnejši tisti izdelan v govorni tehniki.

A govor nas ne le odslikuje, ampak tudi oblikuje, izgrajuje in učloveči. Zdrav duh je v zdravem

govoru. Tega naj se zaveda vsak posameznik, vsi starši v odnosu do svojega otroka in družba

kot celota (Škarić, 1988: 3).

Govor je eden najpomembnejših sposobnosti otroka (človeka). Če ima otrok težave pri govoru,

vpliva to na njegovo celotno osebnost, na to kako vidi sam sebe in kako ga vidijo drugi. Govorne

napake so za otroka lahko zelo moteče. Vplivajo na njegovo samopodobo, vključevanje v

družbo in iskanje stikov z vrstniki. Pri odpravljanju teh težav si lahko pomaga sam, seveda ob

pomoči staršev in drugih strokovnjakov. Prav zaradi zavedanja pomembnosti govora sem se

odločila, da raziščem, kako otrok usvaja govor in kakšne so njegove težave pri tem. Z vidika

mojega poklica me je zanimalo, kaj lahko storim, da otroku z govornimi napakami pomagam

in kaj lahko pri tem storijo starši in logopedi. Pri tem sem ugotovila, da otroku sicer lahko

pomagam in pripomorem k napredku, vendar brez staršev in strokovne pomoči logopeda

optimalen napredek ni mogoč. Da bi otrok samozavestno vstopal v komunikacijo z okoljem, je

potrebno čim boljše sodelovanje med starši, vzgojitelji in logopedi. Le na tak način bo otrok

lahko optimalno izboljšal svoj govor in se aktivno in kvalitetno vključeval v vsa področja

svojega življenja.




- 2 -

II. TEORETIČNI DEL

1 JEZIK IN GOVOR

Da bi razumeli govorni razvoj, moramo najprej razumeti razliko med jezikom in govorom.

Povezava med njima je zelo tesna, vendar njun pomen ni isti. Razlikovanja govora in jezika se

je prvi lotil de Saussure v začetku 20. stoletja. Tako je ločil jezik (langue) od govora (parole).

Jezik naj bi bil zgodovinsko nastali objektivni sistem medsebojno povezanih znakov, značilen

za skupino, čeprav ga obvlada vsak posameznik, govor pa kot proces pojasnjevanja s pomočjo

jezika (Žnidarič, 1993).

Jezik in govor nista dana, ampak naučena. Jezikovni razvoj naj bi se začel že v predgovorni fazi

(Grilc, 2014: 11). Otrok naj bi se bil ob rojstvu sposoben naučiti kateregakoli jezika. Ali se bo

naučil slovenskega ali italijanskega, pa je odvisno od jezika, ki ga uporabljajo njegovi starši

(okolje v katerem živi). Tako pravi tudi Starc, ki meni, da ima vsak zdrav otrok anatomske in

glasovne sposobnosti, da se nauči glasove kateregakoli jezika (Starc in dr., 2014).

1.1 Kaj je jezik?

De Saussure pravi, da jezik ni funkcija govora, temveč je proizvod, ki ga posameznik pasivno

sprejme ter nikoli ne zahteva vnaprejšnjega premisleka, razmišljanje pa posega vanj le pri

uveljavljanju dejavnosti (1997, nav. po Skubic, 2004: 10). Jezik je družbeni del govorice, zunaj

posameznika, ta ga sam ne more niti ustvariti niti spreminjati. Obstaja samo po neki pogodbi

med člani skupnosti (De Saussure, 1997, nav. po Skubic, 2004: 10).

Pri jeziku gre po mnenju D. Skubica za določen »sistem znakov« (Skubic, 2004: 10), D. Jelenc

pa o jeziku govori kot »abstraktnem sistemu simbolov in pravil« (Jelenc, 1998). Ta sistem pa

»uporablja in razume določena jezikovna skupnost, ki jih druži skupno delovno okolje, kulturna

identiteta, interesi ali pa seveda življenje na določenem območju« (Jelenc, 1998).

O vplivu okolja, v katerem se otrok rodi ali raste ali se razvija, na razvoj jezika priča tudi mnenje

S. Kranjc, ki pravi: »…da se otroci učijo jezika od drugih govorcev, ki sodelujejo v

komunikacijskem procesu.« (Kranjc, 1999: 25). To potrjuje tudi naslednja trditev: »Jezika se

učimo. Ni prirojen in se ne podeduje. Vsak otrok se uči maternega jezika oz. jezika skupnosti,

v kateri živi.« (Jelenc, 1998)




- 3 -

Če torej strnemo vse definicije jezika, dobimo skupno komponento, ki opredeljuje jezik. To je

sistem simbolov, sistem znakov. Ta sistem uporablja določena (večja ali manjša) skupina ljudi

na nekem območju oz. na nekem prostoru. Pri rabi jezika se ta skupina (družba) drži določenih

pravil, ki so dogovorjena in veljajo za vse. Za realizacijo jezika pa uporabljamo govor (Žnidarič,

1993).

1.2 Kaj je govor?

Prebrali smo lahko, da sta jezik in govor tesno povezana, ampak hkrati nimata istega pomena.

Ob tem, ko jezik in govor ločimo, ločimo: družbeno od individualnega, bistveno od drugotnega

in bolj ali manj naključnega (De Saussure, 1997, nav. po Skubic, 2004: 25). O govoru kot

individualnemu dejanju govori tudi Matić, ki pravi: »da se govor nanaša na posameznika,

realizira pa se na subjektivni podlagi.« (Lipnik, Matić, 1993). Govor je v nasprotju z jezikom,

individualno dejanje volje in razuma (De Saussure, 1997; nav. po Skubic 2004: 25).

Individualno funkcijo govora je moč zaznati tudi v izjavi S. Vasića, ki pravi: »Govor je oblika

človekovega naučenega vedenja, ki rabi lastnemu izražanju in komunikaciji. Govor je

pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njegovi socializaciji.« (Vasić, 1980; nav. po

Marjanovič - Umek, 1990: 11). Piaget govorno izražanje opredeljuje kot sredstvo za izražanje

misli, Jolly pa kot: »… mentalno sposobnost, ki človeku omogoča, da v komunikaciji uporablja

organizirane simbolne sisteme kot je jezik.« (prav tam).

Govor ima torej dve funkciji delovanja. Prva funkcija je funkcija oblikovanja človeka kot

posameznika, individuuma (individualna funkcija), druga pa je funkcija vzpostavljanja

komunikacije z okolico (družbena funkcija).

V naslednjem poglavju se bom osredotočila na potek govornega razvoja otroka oz. na mejnike

v otrokovem govornem razvoju.




- 4 -

2 GOVORNI RAZVOJ

Govorni razvoj je poleg drugih področij zelo pomemben. Je zelo zapleten in dinamičen proces.

Še posebej intenziven pa je v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva.

2.1 Mišljenje in govor

Ko govorimo o razvoju govora, ne moremo mimo odnosa med mišljenjem in govorom. Škarić

meni, da je odnos med mišljenjem in govorom eden izmed najbolj zapletenih problemov

psihologije in da o tem odnosu obstajajo različna stališča (Škarić, 1988: 30). Leskovar (nav. po

Lipnik in Matić, 1993: 7) meni, da je razvoj govora tesno povezan z razvojem mišljenja, saj sta

drug z drugim neločljivo povezana in drug na drugega razvojno vplivata. Nekateri so mnenja,

da ni mišljenja brez govora, niti govora brez mišljenja. Spet tretji pa pravijo, da je mišljenje

neodvisno od govora oz. da imata mišljenje in govor dva neodvisna razvojna korena (Žnidarič,

1993: 15). D. Žnidarič meni, da razvoj mišljenja podpira razvoj govora, torej sta mišljenje in

govor dve fazi istega procesa, ki vplivata druga na drugo, zato motnje v razvoju govora navadno

slabo vplivajo na razvoj mišljenja – in obratno (1993: 15 16).

Raziskovanju odnosa med mišljenjem in govorom sta se poleg drugih posvetila tudi Piaget in

Vigotski.

Piaget je kot bistvo svoje teorije izpostavil koncept otrokove egocentričnosti. Meni, da se

mišljenje razvija neodvisno od govora in da mišljenje omogoča razvoj govora (Marjanovič -

Umek, 1990: 51). Piaget (nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 52) trdi, da gre najprej za razvoj

egocentričnega govora (otrok govori sam sebi oz. za sebe). Z razvojem se to izgubi in takrat

nastopi socialni govor. Piaget meni, da zaporedje razvoja poteka preko individualnega in

egocentričnega govora, ko otrok ne misli na poslušalca, do socialnega govora, ko otrok pazi

komu pripoveduje. Egocentrični govor v tem primeru nima komunikacijske funkcije in z

razvojem odmira. Nastane na osnovi nezadostne socializiranosti govora, ki je individualen in

nima nikakršne funkcije v aktivnosti otroka. Je samo spremljava, ki ne vpliva na njegovo

aktivnost (Marjanovič - Umek, 1990: 52).




- 5 -

Vigotski meni, da imata mišljenje in govor različne razvojne korene (Vigotski, 1977; nav. po

Marjanovič - Umek, 1990: 51). Po mnenju Vigotskega vse otrokove najpomembnejše aktivnosti

izhajajo iz njegovega socialnega okolja. Odnos med mišljenjem in govorom ni stalna,

nespremenljiva veličina (prav tam). Za razliko od Piageta kot prvo stopnjo omenja zunanji oz.

socialni govor, ki mu sledi egocentrični in nato notranji govor. Funkcija notranjega govora je

pomoč in opora mišljenju, funkcija socialnega govora pa komunikacijska (Marjanovič - Umek,

1990: 52). Po mnenju Vigotskega (1977; nav. po Batistič Zorec, 2006: 72) gre na stopnji

egocentričnega govora pri otroku za glasen monolog, ki spremlja posameznikove aktivnosti.

Poleg ekspresivne vloge opravlja tudi vlogo spremljanja otrokove dejavnosti ter postaja izraz

mišljenja v pravem pomenu besede (Kranjc, 1999: 14). Pri notranjem govoru pa gre za uporabo

tihega govora, ki je neke vrste notranji monolog in miselno oz. notranje rešuje probleme

(Batistič Zorec, 2006: 72). Notranji govor kasneje preide v miselno dejavnost. Funkcija

notranjega govora je pomoč in opora mišljenju. (Marjanovič - Umek, 1990: 52).

TABELA 1: Primerjava Piageta in Vigotskega v njunem pojmovanju razvoja ter odnosa

mišljenje – govor (De Lisi, 1982; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 52)

PIAGET VIGOTSKI

ZAPOREDJE

GOVORNEGA RAZVOJA

Individualni - egocentrični -

socialni

Socialni - egocentrični -

notranji

KLJUČ SOCIALNIH

ODNOSOV

otrok - otrok

otrok - odrasel

ODNOS MIŠLJENJE -

GOVOR

miselne strukture določajo

razumevanje in uporabo

govora

dinamika in spreminjanje: od

relativne neodvisnosti v

zgodnjem otroštvu do

spajanja in integracije v

odraslosti

POUDARKI Spoznavne sposobnosti,

narava egocentrizma

kognitivni preizkusi,

uporabna funkcija govora




- 6 -

2.2 Dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj

Majhen otrok nas v razvoju govora zrcali, pozorno gleda v obraz in opazuje tudi obliko ustnic

pri izgovorjavi. Prve otrokove besede so hkratne z njegovim gibanjem (gib – beseda) (Lesjak

Skrt, 2014: 83).

N. Grilc meni, da je razvoj jezika in govora pokazatelj otrokovega razvoja. To lahko porušijo

različni dejavniki tveganja, kot so predčasni porod, nizka porodna teža, okvare sluha,

možganske krvavitve, zanemarjanje otroka (Grilc, 2014: 14). N. Grilc (prav tam) poudarja, da

razvoja jezika in govora ne moremo uporabiti kot diagnostično sredstvo, ampak je spodbuda za

razmišljanje o pričakovanem govorno – jezikovnem razvoju in iskanju morebitne strokovne

pomoči. Za pravilen razvoj jezika in govora pa nujno potrebujemo zdrav živčni sistem z

intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo

delovanje govoril, pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje,

mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom) (Žnidarič, 1993: 39).

I. Posokhova meni, da je razvoj otroškega govora precej kompleksen in subtilen proces, ki se

odvija pod vplivom množice različnih faktorjev (Posokhova, 1999: 9).

N. Grilc te dejavnike razdeli na notranje (fiziološke, psihološke) in zunanje (socialne,

sociološke) (Grilc, 2014: 13).

N. Grilc (Vladisavljević, 1973, nav. po Grilc, 2014: 19) pod notranje dejavnike uvršča razvoj

splošne motorike telesa in govornih organov, razvoj akustične percepcije (avditivno

zaznavanje), razvoj vizualne percepcije (vidno zaznavanje), razvoj sposobnosti za

koncentracijo in pozornost, razvoj intelektualnih sposobnosti (kognitivnih), razvoj odzivanja s

telesnimi gibi in razvoj odzivanja z osnovnim glasom in govornim poskusom. Če povzamemo

besede N. Grilc, so notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora povezani z organskimi

pogoji (Grilc, 2014: 12). Zajemajo zgradbo govornega aparata, neokvarjen sluh, enakovredne

psihične in fizične funkcije ipd. (prav tam). S. Kranjc med notranje dejavnike šteje motivacijo,

čustveno stanje, prirojene predispozicije za razvoj govora (dednost) (Kranjc, 1999: 20). Omerza

tu omenja tudi pravilno razvite psihične funkcije, kot so mišljenje, občutenje, pomnjenje,

fantazija, pa tudi dobro razvit slušni spomin. Meni, da je za pravilen razvoj govora pomemben

zdrav živčni sistem, še posebej sistem govornih središč v možganski skorji ter sistem živčnih

zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov govornega mehanizma.




- 7 -

Prav tako pa med notranje dejavnike uvršča zdrava in pravilno razvita govorila (Omerza, 1972:

20)

Med zunanje dejavnike uvrščamo socialni položaj družine, izobrazbo staršev in širše družbeno

okolje, v katerem otrok živi. S. Kranjc meni, da imajo sociološki dejavniki pri razvoju otroškega

govora pomembno vlogo, saj lahko vplivajo na nekatere psihološke dejavnike. (Kranjc, 1999:

20). L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja so med zunanje dejavnike uvrstile kakovost

družinskega okolja, sociodemografske značilnosti družine, kakovost vrtca in genetske

dejavnike.

Starši, ki so prvi govorni model otroku, z oblikovanjem kakovostnega družinskega okolja

spodbujajo govorni razvoj otroka. L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc, U. Fekonja (po Foy in

Mann, 2003) menijo, da je kakovost družinskega okolja celovit in večplasten kontekst, ki

vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne

kompetentnosti kot tudi značilnost govornih interakcij med otrokom in njegovimi starši (Hoff

in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Na otrokov razvoj

govora pa naj bi vplivala tudi pogostost govornih interakcij med otrokom in njihovo mamo

(Hoff in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Mati in otrok

komunicirata, izmenjujeta neverbalne in verbalne informacije ob vsakodnevnih opravilih –

rutini. Poseben pomen za razvoj govora pa ima skupna igra. Več avtorjev (Hoff in Naigles,

2002; Sabbah in Baldwin, 2001; Silven, Ahtola in Niemi, 2003; nav. po Marjanovič - Umek,

Kranjc, Fekonja, 2006: 51) namreč meni, da pozornost predmetom, ki jo v skupni igri delijo

malček in njegovi starši, spodbuja usvajanje novih besed v zgodnjem obdobju govornega

razvoja. Ko starši z otrokom komunicirajo in ob tem razširjajo, kar je otrok povedal, se z njim

pogovarjajo o tem, kar ga zanima, ga poslušajo dovolj dolgo, da se lahko odzove na govorne

spodbude ter mu postavljajo različna vprašanja, spodbujajo govorni razvoj (prav tam). H

kakovosti družinskega okolja avtorice uvrščajo tudi interakcijo med materjo in otrokom, način

komunikacije, pogovor, izmenjava mnenj (tudi otrok ima možnost odgovora). Izpostavljajo

zavedanje staršev o pomembnosti govornega razvoja za otroka in otroško literaturo ter glasno

branje.

Pod sociodemografske značilnosti spadajo ugodnejši ekonomski status družine, višja stopnja

izobrazbe staršev in velikost družine (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53). Starši z

višnjo stopnjo izobrazbe in višjim osebnim dohodkom se z otrokom več pogovarjajo. V

komunikaciji otrokom pogosteje dopuščajo več samostojnega govornega izražanja, uporabljajo




- 8 -

raznolik govor, njihov besednjak pa je bolj bogat (prav tam). Bernstein (1997; nav. po

Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53) je v svojih raziskavah prišel do ugotovitev, da

starši iz družin z manj ugodnimi demografskimi dejavniki v pogovoru s svojimi otroki rabijo

omejen jezikovni kod, za katerega je značilno omejeno upoštevanje slovničnih pravil, raba

enostavnih in nepovezanih izjav, s katerimi starši pogosto posredujejo implicitni pomen. Po

mnenju avtoric (prav tam) starši iz družin s slabšimi sociodemografskimi dejavniki uporabljajo

več ukazov in izvajajo strog nadzor nad otrokovim vedenjem. Otrok naj bi bil le sprejemnik

navodil. Matere z višjo stopnjo izobrazbe pa naj bi otrokom več brale, otroke spodbujajo k rabi

jezika, obiskujejo knjižnico, kino in lutkovne predstave. Z otrokom se več igrajo in se zavedajo

pomena simbolne igre za otrokov govorni razvoj. Številne raziskave so pokazale, da se govorni

razvoj razlikuje glede na otrokov spol. Deklice hitreje spregovorijo, prej usvojijo slovnico

jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo daljše

izjave, imajo širši besednjak, ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja

(Marjanovič-Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 56). Deklice naj bi tudi prej brale in črkovale

besede (Alfred, 1990; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57). Drugi, npr.

McCune (1992; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57) pa menijo, da k

razlikam v govornem razvoju med dečki in deklicami v obdobju malčka in zgodnjega otroštva

prispevajo predvsem razlike v hitrosti razvoja. Pozneje te razlike izginejo.

Pod sociodemografske dejavnike naj bi vplivala tudi kakovost vrtca. Vrtec oz. vrstniška skupina

je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave je pokazal, da

kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih

staršev oz. otrok, katerih družinsko okolje je pogosto manj spodbudno za govorni razvoj –

kompenzacijska funkcija (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 60). Hkrati z vstopom v

vrtec pa otrok vstopi tudi v vrstniško skupino. Otrok tu vstopa v komunikacijo z vrstniki, pri

čemer mora uporabiti drugačne izjave kot v strukturirani dejavnosti v vrtcu (Marjanovič -

Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 61).

V govornem razvoju otroka je pomembno, da so vsi ti dejavniki med seboj usklajeni. Le tako

lahko otrok doseže visoko stopnjo v razvoju govora in tudi mišljenja. V nasprotnem primeru se

stopnja razvoja zniža. Lahko se celo zgodi, da pride do motenj tako v govoru kot v mišljenju

(Kranjc, 1999: 20).




- 9 -

3 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA

Znano je, da otrok preide več faz v procesu oblikovanja govora. Poudariti pa je treba, da so nam

ti mejniki v pomoč pri sledenju otrokovega govornega razvoja, vendar pa se govor pri vsakem

otroku razvija z različno hitrostjo in med otroci nastajajo velike individualne razlike, zato ga ni

moč enoznačno umestiti znotraj posameznih mejnikov, saj otroci ob tem, da razvijajo splošne

govorne zmožnosti, kreirajo tudi neobičajne in njim lastne stvaritve (Marjanovič - Umek,

Kranjc, Fekonja, 2006: 10). Potek govornega razvoja opišejo besede avtoric L. Marjanovič -

Umek, S. Kranjc in U. Fekonja, ki menijo, da se govorni razvoj začne z jokom, neverbalnim

sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem prvih glasov, poteka preko prve izgovorjene

besede, hitrega skoka v besednjaku, oblikovanja enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanja

slovničnih pravil, razumevanja različnih besedil, rabe govora v različnih govornih položajih,

razvoja komunikacijskih spretnosti, metajezikovnega zavedanja in se zlasti pri prehodu v

obdobje srednjega otroštva preplete z otrokovim mišljenjem, pismenostjo; kasneje pa postane

način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 7).

Strokovnjaki govorni razvoj delijo na več faz. Omerza tako govori o predfonematični

(predgovorni) dobi oblikovanja otroškega govora, začetni dobi oblikovanja govora, tretji dobi

govornega razvoja (predšolska doba) in četrti dobi ali šolski dobi (Omerza, 1972: 23). L.

Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja pa govorni razvoj razdelijo v dve fazi in sicer na

predjezikovno in jezikovno obdobje.

N. Grilc opisuje, da se govorni razvoj začne že v predjezikovnem obdobju, kjer otrok s svojimi

odzivi, kot so jok, izraz obraza, geste in kretnje vsega telesa, obrača pozornost nase (Grilc,

2014: 11). S pomočjo joka, prvih glasov in bebljanja otrok preizkuša in razvija svoj govorni

aparat, prevzema vse večji nadzor nad proizvajanjem glasov ter sporoča svoje potrebe in čustva

(Papalia, Old in Feldman, 2001; Whitehead, 2005; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in

Fekonja, 2006: 15). Grilc pa dodaja, da tako jok, sesanje, požiranje, žvečenje, gibi ustnic in

jezika pomagajo razvoju mišic in vsega mehanizma, ki je potreben za izvajanje glasov (Grilc,

2014: 11). L. Marjanovič - Umek (1990: 15) na tej stopnji opozarja, da mora otrok najprej ločiti

človeške glasove od drugih, nato pa razlikovati med človeškimi (približno pri dveh tednih).

E. Kaplan in G. Kaplan (nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 17) razdelita predjezikovno obdobje

v štiri faze. To so jok, gruljenje, bebljanje in izgovorjava po govornem vzorcu. Jok je otrokova

prva vokalizacija. Z jokom otrok sporoča, da je lačen, ga nekaj boli in tudi svoja čustva. L.

Marjanovič - Umek tukaj omenja, da si starši pomen otrokovega joka razlagajo s pomočjo




- 10 -

situacije, v kateri se jok javlja (Marjanovič - Umek, 1990: 17). Ločimo tri načine joka, s katerim

otrok izraža lakoto (podaljšan jok, ki postaja vse močnejši), bolečino – trebušne krče

(neobičajno dolgotrajen jok, ki se stopnjuje), jezo in bolečino (kratkotrajen, oster in močen jok).

Po mnenju L. Marjanovič - Umek (1990: 17) otrok z gruljenjem sporoča, da je zadovoljen,

srečen, razburjen. Omerza meni, da s pomočjo gruljenja, ki ga izvaja z mehkim zastavkom,

otrok glas ozvočuje in olepšuje (Omerza, 1972: 27). Faza bebljanja nastopa okrog šestega

meseca. Otroci v tej fazi vokalizirajo tako, da rabijo glasovne povezave soglasnik –

samoglasnik, npr. pa, ga (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16). Po mnenju L.

Marjanovič - Umek je bebljanje prva vokalizacija, ki vsebuje nekaj podobnosti z govorom

(Marjanovič - Umek, 1990: 18). Otrok glasove posluša. Ob prekinitvi pa nanje odgovarja z

bebljanjem. Z bebljanjem otrok vzpostavlja vedno večjo kontrolo govorne izgovorjave in je

tako osnova za govorni razvoj. Omerza v tej fazi omenja čebljanje. Pravi, da otrok s čebljanjem

ritmično uri govorila in to izvaja zavestno (Omerza, 1972: 27). Pri čebljanju otrok ritmično

ponavlja zloge, kar doživlja kot ugodje, zabavo. D. Žnidarič pravi, da se otrok s čebljanjem

nauči uporabljati ustrezne mišice in mišične skupine, zato postanejo glasovi s časom bolj

razumljivi in podobni pravim glasovom (Žnidarič, 1993: 41). Proti koncu prvega leta nastopi

faza izgovorjave po govornem vzorcu. Glasovi, ki jih je otrok izrekel prej, so bili več ali manj

nestalni. Glasovi v tej dobi pa postajajo jasnejši in točno določeni. Po mnenju L. Marjanovič -

Umek otrok vedno pogosteje uporablja glasove, ki so značilni za njegov materni jezik

(Marjanovič - Umek, 1990: 18). Desetmesečni otrok pa po mnenju nekaterih avtorjev (Papalia

in dr., 2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16) že namerno posnema

glasove, ki jih sliši v govoru odraslih. Pri tem še ne razume njihovega pomena.

L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja dodajajo, da otrokovo socialno okolje na

zgodnjo vokalizacijo (gruljenje in bebljanje) ne vpliva, saj enako kot slišoči, vokalizirajo tudi

gluhi otroci (prav tam). Dodajajo še, da model govorjenja staršev torej ni pomemben dejavnik

zgodnje vokalizacije (prav tam).

Okrog prvega leta nastopi jezikovno obdobje. Snow in McGaha (2002; nav. po Marjanovič -

Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) pojasnjujeta, da se jezik razvija na dveh področjih in sicer

na receptivnem (razumevanje besed, stavkov in navodil) in ekspresivnem področju (raba besed,

pripovedovanje zgodb in raba slovničnih pravil). V tej fazi je veliko govora o prvih besedah oz.

o prvi besedi. Whitehead (1999, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) navaja tri

kriterije, ki določajo prvo besedo in sicer, da otrok rabi besedo spontano, otrok uporablja besedo

stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in da besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z




- 11 -

otrokom komunicira v različnih situacijah. Omerza meni, da otroci izgovorijo prvo besedo

okrog enajstega oz. dvanajstega meseca (Omerza, 1972: 37). Marjanovič-Umek in drugi avtorji

pa menijo, da je prva izgovorjena beseda v starosti med dvanajstim in dvajsetim mesecem

(Marjanovič -Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 18). L. Marjanovič - Umek (1990: 21) prvo besedo

opredeljuje oz. definira kot skupino glasov, ki jih otrok izgovarja in imajo pomen. Dodaja, da

izgovorjave in aktivne uporabe prvih besed ne moremo izenačiti z razumevanjem besed, saj

otrok v tem zgodnjem obdobju razume besede približno tri mesece prej, kot jih je sposoben

aktivno uporabljati (prav tam). Prve otrokove besede najpogosteje opisujejo oz. so najpogosteje

vezane na predmete, hrano, osebe iz njegovega najožjega okolja (mama, tata, kuža, muca, avto,

vlak …). Pogosta je uporaba gest (dvignjene roke, ko hoče v naročje).

Rezultati slovenske raziskave so pokazale, da otroci stari od 15 23 mesecev in od 29 31

mesecev, v svojem govoru prevladujoče uporabljajo polnopomenske besede. Te so

najpogosteje samostalniki, nekoliko redkeje tudi glagoli ter kazalni zaimki. Pri starejših otrocih

pa število samostalnikov upada, narašča pa uporaba glagolov in pridevnikov (Kranjc, 1999;

nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 19).

Otrokov govor je največkrat bolje razumljen pri ljudeh, ki so neprestano v stiku z otrokom

(njegovi najbližji – starši, stari starši). L. Marjanovič - Umek (1990: 27 28) tu navaja nekaj

splošnih značilnosti pri razvoju govornega izražanja. Prva značilnost je izpuščanje zlogov

(otroci izpustijo nepoudarjene zloge; npr. »nana« namesto »banana«), druga je zlogovno

podvajanje (ko otroci slišijo dvozložno besedo, imajo težave s pravilno izgovorjavo drugega

zloga ločeno od prvega; npr. »lala« namesto »ladja«), tretja značilnost je izpuščanje glasov (gre

za izpuščanje končnih soglasnikov, še posebej v zgodnji razvojni fazi; npr »di« namesto »dim«,

»go« namesto »gos«). Otrok lahko izpusti tudi začetni soglasnik ali soglasniško skupino (»toj«

namesto »stroj«, »meko« namesto »mleko«). Četrta značilnost je dodajanje glasov (otrok

dodaja samoglasnike in s tem doseže, da soglasnik ni več zadnji v besedi; npr. »luča« namesto

»luč«), zadnja pa je zamenjava glasov (nekateri glasovi, so v določenih glasovnih pozicijah

lažje izgovorljivi kot drugi; npr. »kolomotiva« namesto lokomotiva, »povilinil« namesto

»polivinil.

Otroci ob koncu prvega leta obvladajo na splošno 3 do 4 besede. Pomembno pa je omeniti, da

čeprav je otrokovega zavestnega govora vedno več, se še vedno pojavlja eholalija. Pri eholaliji

gre za posnemanje govora odraslih. S posnemanjem govorice so glasovi jasnejši in bolj

natančno opredeljeni. Ko otrok sliši zvoke ali šume, jih razume in jih skupaj z mimiko in sogibi

poskuša posnemati. Oponašanje v začetku ni zavedno ampak instiktivno, sčasoma pa s




- 12 -

poslušanjem in posnemanjem postaja zavestno. Otroci razumejo veliko več kot lahko izrazijo.

V tem obdobju otrok razume preproste izraze kot so: Pridi k meni., Daj mi kocko. itn. Tomasello

in Bates (2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 21), menita, da otrok

samostojne besede uporablja v širšem smislu in jih ne veže ozko na en predmet ali osebo,

temveč z njimi izraža celotno misel. Te besede poimenujejo holofraze. Snow in McGaha (2002;

Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) menita, da te besede nosijo pomen povedi.

Smith in Cowie (1993, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) ugotavljata, da

čeprav otrok pogosto izgovori le eno besedo, lahko različne situacije, v katerih se ta beseda

pojavlja, njegove geste ali intonacija njegovega glasu, kažejo na širši pomen te besede, npr.

izjava Žoga! pomeni Hočem žogo. ali Kje je žoga?.

Okrog osemnajstega meseca se začne otrokov besednjak hitro širiti. Obvladal oz. uporabljal naj

bi od 25 do 50 besed. Otrok začne združevati dve besedi, da bi izrazil določeno misel (Bates

in Goodman, 2001; Nelson, 1996; Papalia in dr., 2001; v Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja,

2006: 24). L. Marjanovič - Umek dvobesedne stavke imenuje telegrafski govor (1990: 28). Ti

dvobesedni stavki so sestavljeni iz samostalnika in glagola. Otroci razumejo veliko več, kot pa

lahko izrazijo. Otrok že razume preproste izraze kot so: Pridi sem!, Primi dudo!, Daj mi kocko!

itn. Otrokovo zanimanje za poimenovanje predmetov, pojmov, oseb vedno bolj narašča. Temu

sledi prva vprašalna doba z vprašalnico: »Kaj je to?«. M. Železnik (2000, 1/21 ) to obdobje

poimenuje obdobje »kajčka«. Proti koncu drugega leta starosti otroci preidejo na pregibni

govor. Pojavljati se začne podredje in s tem glavni in odvisni stavki. Otroci pa imajo kljub temu

težave pri izgovorjavi daljših besed. Jasno je, da otrok v tej fazi govorno zelo napreduje in se

vse bolj pogosto vključuje v pogovor z odraslimi. S tem vedno bolj spoznava okolje, v katerem

živi in na nek način tudi nanj vpliva.

Tvorjenje stavkov se izpopolnjuje. Otroci vedno bolj obvladujejo pregibanje besed tako

sklanjatev kot spregatev. Izboljšuje se tudi uporaba časov. Do konca četrtega leta starosti otrok

pravilno uporablja vse sklone in osebne zaimke, najprej v ednini, kasneje pa v množini. Otrok

se veliko pogovarja sam s seboj, s svojimi igračami, hišnimi ljubljenčki. Omerza pravi, da je to

glasno mišljenje, ki pa postopoma doseže stopnjo notranjega govora (Omerza, 1972: 47).

Omeniti je potrebno, da je tempo govora še vedno počasnejši od govora odraslih. Prav tako pa

še vedno težje izgovarjajo (artikulirajo) glasove. Otrok veliko sprašuje, pri čemer uporablja

predvsem vprašalnico »zakaj?«, pogosto pa tudi vprašalnici »kdaj?« in »kako?«. Omerza iz

tega razloga otroku te dobe pravi »zakajček« Psihologi pa jo strokovno poimenujejo druga

vprašalna doba. Omerza opozarja, da je treba na vsa ta vprašanja smiselno odgovarjati, ker to




- 13 -

pomembno vpliva na razvoj vzročnega mišljenja (Omerza, 1972: 47). Otrok v tej dobi pogosto

tvori nepravilne stavke. Gre predvsem za napačen vrstni red besed (npr. Fantek papu ne.) ali pa

uporabi nepravilne glagole (npr. Mama je denar kupila, namesto dobila.). Otrok začenja

uporabljati stopnjevanja, pozna razliko med velik in večji, med dobro in boljše. Prav tako

uporablja vljudnostne izraze, izboljšuje stavke in izpopolnjuje stavčna priredja in podredja.

Število zaimkov, glagolov, veznikov, pridevnikov, predlogov in prislovov narašča. Otrok si že

izmišlja svoje zgodbe in se vedno bolj in bolj vključuje v okolje. Pogosteje se vključuje v igro

in pri njej vztraja dalj časa. Pomembno je, da se besedišče veča oziroma širi, razvoj stavkov pa

izboljšuje. Skladno s tem pa se izboljšuje tudi otrokova komunikacija.

Ob koncu tega poglavja naj poudarim še to, da je otrokov govorni razvoj individualen in ne

poteka vedno po predpisanih vzorcih. Nekateri otroci so bolj tihi, drugi pa radi veliko govorijo.

Jasno pa je, da je obdobje predšolskega otroka izredno pomembno za otrokov govorni razvoj.

Dokaz za to so npr. volčji otroci, ki nikoli v življenju niso slišali človeškega glasu, ampak so

znali oponašati le volčje krike. Tudi po vrnitvi v civilizacijo, pri njih ni bilo opaziti posebnega

napredka.




- 14 -

Tabela 2: Mejniki v govornem razvoju (povzeto po L. Marjanovič - Umek, 1990: 29 30)

STAROST VOKALIZACIJA IN

GOVOR

RAZUMEVANJE IN

GOVOR

1 mesec Otrok veliko joka, cvili;

producira nekaj

samoglasnikov.

Nasmeh, upadanje splošne

aktivnosti; ob močnih zvokih

se prestraši in zdrzne.

3 meseci Različen jok za bolečino,

lakoto, neugodje; upadanje

časa, ki ga otrok prejoka;

nekaj ponavljajočih glasov

(ga, ga); gruljenje.

Vokalno gruljenje kot

odgovor na pomirjajoče

glasove; nekaj imitacijskih

odgovorov na govor.

5 mesecev Bebljanje; vokalne igre;

mnogo ponavljajočih glasov;

vsi samoglasniki; soglasniki

m, k, g, b, p; glasen smeh.

Imitacijski odgovori na govor

upadajo; obračanje in

gledanje za glasom;

prepoznavanje domačega

poznanega glasu; z vokali

izraženo nezadovoljstvo,

jeza.

7 mesecev Različnost v bebljanju, glasu

in ritmu; že naučenim

glasovom doda d, t, n, v;

govori – pogovarja se z

igračami

Pogostejše so geste kot del

vokalizacijskih odgovorov na

dražljaje; na glasove v okolju

pogosteje odgovarja.

9 mesecev Jok, s katerim želi zbuditi

pozornost; »mama«, »dada«,

»baba« so del vokalnih iger,

ne gre za asociacijo na osebo

ali objekt.

Umikanje pred tujci, pogosto

kombinirano z jokom;

posnema ploskanje.

11 mesecev V povprečju uporablja eno

besedo pravilno; posnema

glasove in pravilno število

zlogov; malo joka.

Razume »ne, ne«; odgovarja

na »pa, pa« in podobno z

ustreznimi kretnjami.




- 15 -

Od 1 leta do 2 let Več nerazumljivega žargona

(žlobudranje); napredek v

artikulaciji; pri dveh letih že

poimenuje veliko predmetov;

veliko eholalije.

Pri dveh letih prepozna 150

do 300 besed; pravilno

odgovarja na številne ukaze,

kot so »sedi«, »pridi«, »daj

mi to«…

od 2 do 3 let Poskuša z novimi glasovi,

vendar artikulacija zaostaja

za besednjakom; 50 57 %

besed je razumljivih; pogosto

izpušča zadnji soglasnik;

žlobudranje počasi upada.

Pri teh letih razume 800 do

1000 besed; odgovarja na

različne ukaze, ki vsebujejo

besede »na«, »pod«, »gor«…

od 3 do 4 let Razumljivost povedanega je

blizu 100 %; pogosto

pomanjkljiva artikulacija l in

r; uporablja 3 do 4 besede v

stavkih; malo jih pri 4 letih

uporablja množino.

Prepozna množino, spol,

pridevnike, razume

sestavljene stavke.

od 4 do 6 let Sintaksa je ustrezna pri 6

letih; sestavi 5 do 6-besedne

stavke; tekoč govor; lahko

izraža časovne odnose; glas

dobro modulira v

konverzaciji.

Razume 2500 do 3000 besed;

sledi navodilom, ki vsebujejo

3 do 4 aktivnosti; razume

»če«, »zato« in »zakaj«.

V naslednjem poglavju bom govorila o govornih napakah. Osredinila se bom na to, kdaj sploh

lahko govorimo o govorni napaki in katere govorne napake poznamo.




- 16 -

4 GOVORNE NAPAKE

Ni vsako odstopanje v govoru že govorna napaka. Včasih otroci potrebujejo le malo več

spodbude in njihov govor se normalizira. Tu si zato lahko postavimo vprašanje, kdaj govorimo

o govornih napakah. D. Žnidarič (1993: 61) meni, da je otrok z govorno napako tisti otrok, pri

katerem smo bolj pozorni na to, kako govori in ne na to, kaj govori. I. Hočevar Boltežar pa

pravi, da so govorne motnje vse motnje, ki ovirajo oblikovanje pojmov in njihovih simbolov,

njihovo uresničevanje ter razpoznavanje, vendar le tedaj, ko so odkloni veliki (Hočevar

Boltežar, 2008: 12). Dodaja, da jih za motnje označimo šele takrat, ko je odklon vsebine in

zvočnega učinka tolikšen, da zbudi pozornost, moti medsebojno sporazumevanje ali neugodno

vpliva na govornika in poslušalca (prav tam). I. Posokhova pa pojem govornih napak razlaga z

odstopanjem v govoru, kjer otrok zaradi različnih razlogov ne izgovarja nekaterih glasov, jih

med seboj meša ali povsem izpušča, nepravilno izgovarja posamezne zloge. Njegovo besedišče

je kljub temu široko, sam govor pa slovnično pravilen (Posokhova, 1999: 55).

Vzrokov za nastanek govornih napak je več. Različni avtorji jih definirajo oz. opredeljujejo

drugače. O vzrokih, vplivih na pojav govornih napak lahko govorimo tudi kot o rizičnih

faktorjih. Ogulin (2001; 21) jih deli v tri skupine in sicer prenatalne, perinatalne in postnatalne.

Prenatalni dejavniki so rizična nosečnost, infekcija matere in nedonošenost otroka. Perinatalni

dejavniki so težak porod, asfiksija, ovita popkovnica in hemoragija. Pod postnatalne pa uvršča

hiperbilirubinemijo, akutne infekcije novorojenčka, nejasna stanja, respiratorni sindrom,

odstopanja v nevrološkem statusu (motnje sesanja in požiranja). Vzroke lahko razdelimo tudi

na biološke in socialne, ki pa se največkrat prepletajo. Biološke dejavnike opredeljujejo kot

dejavnike fizične narave. To so napake na organih, ki omogočajo govor (nepravilno razporejeni

zobje, zajčja ustnica itn.). Družinska zdravstvena enciklopedija vzroke za nastanek govorno

jezikovnih motenj pripisuje okvaram in motnjam, ki se pojavijo v živčevju, mišicah in ostalih

delih telesa, ki so udeleženi pri govoru. Pri nekaterih motnjah je bolj prizadeta govorica kot

govor, ker je to posledica okvarjenega centra za govor v možgani ne pa hiba govornega aparata

(Družinska zdravstvena enciklopedija, 1992: 310). Globačnik (1999) vzroke govornik napak

deli v štiri govorne skupine: vzroki okolja (slab govorni vzorec po katerem se otrok zgleduje),

organski vzroki (anatomske nepravilnosti perifernih govornih organov in nevrološki, ki so

posledica obolenj kortikalnih območij), psihološki vzroki (čustvene narave) in dedni vzroki.

Nepravilen govor škoduje otroku doma in tudi v vrtcu ali kasneje v šoli. S tem pa posledično




- 17 -

vpliva tudi na otrokov čustveni razvoj. Otroci, ki imajo govorne napake, so pogosto sramežljivi,

nezaupljivi in se umikajo od družbe vrstnikov.

Delitev govornih napak je prav tako raznolika. Omerza jih je že davnega leta 1972 razdelil na

govorne motnje in govorne hibe (Omerza, 1972: 65). Za govorne motnje je menil, da so

centralnega izvora. Izvirajo iz možganskih središč in subkorteksa ter živčnih povezav med

njimi. Govorne hibe pa so perifernega izvora. So napake govornih organov ali njihovih funkcij.

Tu gre predvsem za deformacije ustne in nosne votline, pomanjkljivost zob, za napake v trdem

in mehkem ustnem nebu in pomanjkljivem sluhu (prav tam). Nekateri pod govorne hibe

uvrščajo dysfonije, dyslalije, dysfazije in dysfemije. T. Vizjak Kure (2010: 13) pa govorno

napako opredeljuje kot težavo posameznika s produkcijo govornih glasov, fonacijo, hitrostjo in

ritmom govora. V novejši literaturi sem največkrat zasledila termin govorno - jezikovne motnje.

Ysseldyke in Alozzine (nav. po Marjanovič - Umek, 2006: 9) govorita o obstoju dveh vrst

komunikacijskih napak. Prve vplivajo na sam govor – govorne napake, druge pa na jezik –

jezikovne napake. Govorne napake pri tem vplivajo na zvok govora (artikulacija), nadzorujejo

hitrost ter ritem govora (fluentnost) ter nadzorujejo proizveden zvok (glas). Jezikovne motnje

so težave z uporabo primarnih oblik jezika (fonologija, sintaksa, morfologija), težave z uporabo

funkcije jezika (pragmatika) in težave z uporabo vsebine (semantika) (prav tam). Tudi N. Grilc

uporablja termin govorno - jezikovne motnje. Deli jih na motnje izgovorjave (artikulacijske

motnje), motnje ritma in tempa govora, motnje glasu, govor duševno manj razvitih in jezikovne

motnje (Grilc, 2014: 26 35).

4.1 Napake v izgovorjavi izgovorjave (artikulacijske motnje)

Pri napakah v izgovorjavi je motena izreka glasov. Artikulacijske motnje so najpogostejše

govorno-jezikovne motnje v predšolskem obdobju. N. Grilc opisuje, da se napake v izgovorjavi

pojavljajo v treh oblikah in sicer kot opuščanje ali neslišna realizacija glasu (omisije). Primer

za to je izgovor besede riba – otrok izgovori iba; ali izgovor besede krava – otrok izgovori kava.

Druga oblika je zamenjava ali substitucija. Otrok glas ali skupino glasov, ki jih ne more

izgovoriti, zamenja z drugim glasom. Npr. beseda roka – otrok izgovarja loka, joka. Tretja

oblika pa je nepravilno izgovarjanje glasu ali skupine glasov (distorzija). Primer distorzije je




- 18 -

izgovor glasu r – otrok ga izgovarja kot grleni r; ali pa zmehčani izgovor glasov š, č, ž (Grilc,

2014: 26).

4.1.1 Bebljanje ali dislalija

Omerza pravi, da so največkrat prizadeti soglasniki, samoglasnike pa otrok pravilno izgovarja

(Omerza, 1972: 68). Izjema je le samoglasnik e, ki je tudi edini moteni samoglasnik. Otrok, ki

beblja, govori kljub temu tekoče, s pravilnim ritmom in intonacijo, brez krčev in sogibov. Glede

na glasovne skupine razlikujemo (povzeto po Grilc, 2014: 27):

sigmatizem (napačno izrečeni sičniki in šumniki; glasovi s, z, c, š, ž, č);

rotacizem (motnja izgovora glasu r);

lambdacizem (motnja izgovora glasu l);

kapacizem (motnja izgovora glasu k – pri tem je glas k zamenjan s t);

gamacizem (motnja izgovora glasu g – glas g najpogosteje izgovori d);

tetizem (motnja izgovorjavi glasu t);

deltacizem (motnja v izgovorjavi glasu d);

etacizem (motnja v izgovorjavi glasu e).

Bebljanje je lahko razvojno. Govorna napaka postane, če se izreka sama od sebe ne uredi do

izrasta stalnih zob (Omerza, 1972: 68). Na pojav dislalij v veliki meri vpliva okolje saj se otrok

uči govora s poslušanjem in posnemanjem.

4.1.2 Nosljanje ali rhinolalia

Pri nosljanju je ključnega pomena prehod zraku. Če zrak delno ali popolnoma prehaja skozi nos

namesto skozi usta, se pojavi nosljanje. Poraba zraka je večja od normalne. Vzrok za to je

hkratno prehajanje zraku skozi usta in nos. Pri pravilni izreki gre zrak samo skozi usta.

4.2 Napake v ritmu in tempu govora

N. Grilc sem uvršča jecljanje (angl. Babuties), prehitri govor (angl. cluttering), upočasnjen

tempo govora (bradilalija) in skandirani govor (Grilc, 2014, 31).




- 19 -

4.2.1 Jecljanje

Jecljanje lahko označimo kot psihofizično motnjo, saj vsebuje znake fizičnega in psihičnega

govora. Fizične znake lahko opredelimo kot nepravilen, sekan govor. Pod psihične znake pa

spadajo občutki nemoči in strahu, ki jih otrok, ki jeclja, doživlja. Vzroki za nastanek niso znani.

T. Recek meni, da na razvoj te govorne napake vpliva dednost. Dodaja (prav tam), da če ima

otrok predispozicije in družinsko okolje, v katerem so starši slabi govorni modeli, se prepirajo,

se jecljanje manifestira. N. Grilc pa pod vzroke uvršča genetsko predispozicijo (dednost),

karakteristiko osebnosti (občutljive osebe) in provokacijski faktor (izzivalen dogodek ali

nenaden stres) (Grilc, 2014, 31 32).

Kdaj pa lahko govorimo o jecljanju? To je zelo pomembno vprašanje. N. Grilc (prav tam)

uporablja dva termina – fiziološko jecljanje in jecljanje. Fiziološko jecljanje omenja v obdobju

med drugim in petim letom, ko se otrokov govor intenzivno razvija. Gre le za fazo prehoda,

kjer je motena fluentnost govora (razvojna fluentnost). V. Podbrežnik (2008) fiziološko

jecljanje poimenuje zatikanje. Če ti znaki ne izzvenijo spontano, lahko postanejo vzrok motnje

in postanejo pravo jecljanje. Razlika med fazo fiziološkega jecljanja in »pravega« jecljanja je

ta, da pri fiziološkem jecljanju ni napetosti govornih organov (mišice obraza, ustnic), otrok pa

se ne zaveda nepravilnosti v govoru, zato se govoru ne izogiba. Pri pravem jecljanju pa po

mnenju N. Grilc okolica otroku ozavesti zastajanja (Grilc, 2014: 31). Otrok izgubi spontanost,

sproščenost in začne vse bolj razmišljati, kako bo neko misel povedal, ubesedil. Razmišlja tudi,

kako in kolikokrat vdihniti. V. Podbrežnik (2008, spletni vir) pravi, da je jecljanje lahko tako

hudo, da otrok ob govorjenju tleska s prsti, tolče z nogo, grbanči čelo, miga z očmi ali si pomaga

z rokami. Intenzivnost jecljanja je odvisna od govorne situacije in sogovorca. V določenih

situacijah tak otrok zelo malo jeclja, lahko pa se zgodi, da sploh ne jeclja.

4.2.2 Prehitri govor (brbotanje)

Pri tej govorni napaki se pogosto zgodi, da jo zamenjamo z jecljanjem. N. Grilc to pojasnjuje z

obstojem majhnega števila oseb s »čistim« jecljanjem ali hitrim govorom (Grilc, 2014: 32). Pri

brbotanju otrok prehitro govori. D. Žnidarič pravi, da je otrok z brbotanjem simpatičen,

nemiren, nereden, odprt in se težko podreja normam okolja (Žnidaršič, 1993: 65). Pri brbotanju

misel teče hitreje kot govor, tako da naslednja misel prehiteva prvo, še preden jo otrok uspe

izgovoriti do konca. To pa privede do zatikanja. Otrokov govor je zaradi tega težko razumljiv.




- 20 -

N. Grilc kot znake brbotanja omenja pospešen tempo govora, artikulacijske napake v govoru,

nepravilno izreko glasov, skromen besednjak, kratke preproste in prekinjene povedi (Grilc,

2014, 32). Otrok pogosto uporablja prekinitve (respiracijski premor) in daje vtis, da razmišlja,

kaj bo povedal v nadaljevanju. Če uporablja daljše povedi, pogosto dela slovnične napake.

Njegovo besednjak je osiromašen, pogosto si pomaga z različnimi gestami in »oporo izrazov«

(ah, hm) (Grilc, 2014, 32).

Tabela 3: Razlikovanje jecljanja in prehitrega govora (Grilc, 2014: 33)

OTROK S HITRIM

GOVOROM

OTROK Z JECLJANJEM

Strah pred govorjenjem Ga ni. Ga ima.

Usmerjanje pozornosti na

govor

Govori bolje. Govori slabše.

V težkih situacijah Govori bolje, je orientiran na

govor.

Govori slabše, ker se strah

povečuje.

V sproščenih situacijah Govori slabše, sproščen,

pozornost je slabša.

Govori bolje, ker nima

napetosti.

Po premoru Govori bolje, se koncentrira. Govori slabše (nov začetek =

nova napetost).

Kratke izjave Bolje uresničuje. Slabše uresničuje, ker nima

časa za relaksacijo.

Učenje tujega jezika Popravi govor zaradi

sistematičnega učenja.

Enako ali močneje jeclja.

4.2.3 Pretirano počasen govor

N. Grilc pravi, da se pretirano počasen govor pojavi kot posledica organskih obolenj

centralnega živčnega sistema, lahko pa tudi pri nekaterih otrocih z mentalno retardacijo in pri

psihično bolnih otrocih (Grilc, 2014, 32).

Pri tej motnji gre za podaljševanje vseh glasov. Pogostejše pa je podaljševanje samoglasnikov.

Grilc dodaja, da so ti otroci na splošno upočasnjeni in svetuje izvajanje vaj motorike celega

telesa in preko te motoriko govornih organov (Grilc, 2014: 32).




- 21 -

4.2.4 Skandirani govor

Skandirani govor je upočasnjen, ritem pa okvarjen. Okvarjenost se kaže skozi spremembe

višine in/ali intenziteto govora. Grilc razlog za tak govor vidi v nezmožnosti usklajevanja finih

gibov organov, ki so odgovorni za artikulacijo (Grilc, 2014: 33).

4.3 Napake glasu

Pod napake, ki se pojavljajo na otrokovem glasu N. Grilc (2014: 34) uvršča hripav glas in

patološko mutiranje. Bolfan - Stosić (1994; nav. po Grilc, 2014: 34) pravi, da so napake glasu

vse kar zmanjšuje učinek komunikacije, pri čemer postaja glas manj ugoden.

4.3.1 Hripav glas (disfonija)

Je zelo pogosta napaka glasu v predšolski dobi. Gre za javljanje afonij (otrok je brez glasu) in

disfonij (hripavost). Omerza pravi, da se hripavost pojavi zaradi pretiranega kričanja in pri tem

napenjanja dihalne mišice in mišice grla, zaradi česar pride do trzanja in krčenja, ki škodi

otrokovemu glasu (Omerza, 1972: 157). N. Grilc svetuje, naj se otroci izogibajo glasnemu in

napornemu govorjenju in govorjenju v hrupu, naj ne kličejo na velike razdalje, pijejo dovolj

tekočine, kjer pa odsvetuje pitje gaziranih pijač, velike količine čaja in čokolade (Grilc, 2014:

34 35).

4.3.2 Patološko mutiranje glasu

Mutiranje ali premena glasu se pojavi oz. se pojavlja v dobi spolnega dozorevanja. Zaradi tega

ga pri predšolskem otroku ni. To se posebno pri fantih kaže z večanjem Adamovega jabolka na

grlu in z znižanjem glasu. Ker se te spremembe odvijajo zelo hitro, se jim funkcije centralnega

živčnega sistema ne morejo prilagoditi. Ob tem nastaja nenaraven glas, ki niha med visokimi

in nizkimi toni. Če je mutacija pravilna, to obdobje oz. faza zelo hitro izzveni. Če pa je mutacija

nepravilna, se glas ne more pravilno razviti in se mutacija podaljša ali pa se sploh ne dovrši.

Posledica nedovršenosti mutacije je infantilen, previsok in piskajoč glas.




- 22 -

5 STARŠI IN OTROKOV GOVOR

V prejšnjem poglavju sem govorila o govoru in govornih napakah, ki se pojavljajo pri otrocih.

V tem poglavju pa bom predstavila vlogo staršev v razvoju otrokovega govora ter njihovi

pomoči pri odpravljanju govornih napak. Nesmiselno se mi zdi, da bi opisovala, kaj lahko starši

naredijo pri posamezni govorni napaki, ampak se bom teme lotila bolj celostno. Osredinila se

bom predvsem na to, kakšna je vloga staršev pri razvoju govora in kaj lahko starši doma počnejo

s svojim otrokom, da bo otrokov govor čim bolj razvit, govorne napake pa uspešneje

odpravljene ter na koga se lahko obrnejo v primeru, da zaznajo nepravilnosti v razvoju govora

pri svojem otroku.

Otrok naj bi že v maternici slišal materin glas in vse glasove iz okolice.

Ko se otrok rodi, so starši prvi, ki z otrokom spregovorijo. L. Marjanovič - Umek in dr. (2006:

127) so mnenja, da starši izberejo jezik za svojega otroka, kar predstavlja prvo jezikovno

načrtovalsko nalogo. Otrok sliši in posluša, kaj in kako mu govorijo in se na to primerno odziva.

Najprej se odziva neverbalno, z razvojem pa tudi verbalno. Ko otrok začne govoriti, so starši

prvi, ki to slišijo. Menim, da ni potrebno poudarjati, da imajo zato prvi možnost zaznati, da z

otrokovim govorom nekaj ni v redu. Poudariti pa je treba, da starši niso specialisti za razvoj

otrokovega govora in odpravljanje govornih napak. Pomembno pa je, da so o govornem razvoju

otroka osveščeni in da poznajo vsaj najosnovnejše prijeme, ki spodbujajo otrokov govor. Snow

(1977, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127) meni, da je pomemben dejavnik v

govornem razvoju predvsem težnja odraslih po pripisovanju pomena otrokovi vokalizaciji.

Avtorica poudarja pomen govorne izmenjave med dojenčkom in malčkom ter njegovimi starši,

v kateri odrasla oseba dejavno interpretira, komentira, razširja ali ponavlja tisto, kar ji je

povedal otrok (prav tam).

Če starši zaznajo, da utegne biti z otrokovim govorom nekaj narobe oziroma, da zaznajo

odstopanja, pa je pomembno, da se o tem pogovorijo z vzgojiteljico ali varuško (če je otrok v

vrtcu oziroma v zasebnem varstvu) ali pa se posvetujejo z otrokovim zdravnikom, ki bo otroka

lahko napotil k ustreznemu strokovnjaku. Z vzgojiteljico naj teče pogovor predvsem o tem,

kako otrok komunicira v vrtcu (ali sploh govori, se vključuje v dejavnosti verbalno ali

neverbalno, komunicira in išče stik z vrstniki, razume navodila, dnevno rutino…) in v smislu

zaznavanja težav (ali so tudi strokovne delavke zaznale morebitna odstopanja). Če strokovne

delavke v vrtcu ne zaznavajo težav, a starši še vedno menijo, da z otrokovim govorom morebiti




- 23 -

nekaj ni v redu, je za starša najbolje, da se posvetuje z otrokovim osebnim zdravnikom

(pediatrom).

V nadaljevanju se bom predstavila vlogo staršev pri spodbujanju govora v posameznih

obdobjih.

5.1 Otrok od rojstva do 7 meseca

Otrok ima prirojeno zanimanje za glasove in glasovom podobne zvoke. Znano je, da otrok od

prvega dne posluša materin glas in kaj mu govori, čeprav se nanj še ne odziva. Woolfson pravi,

da obstaja veliko dokazov, da sta hitrost in bogastvo otrokovega jezikovnega razvoja (zajet

govor) odvisna od količine jezikovne spodbude, ki jo prejme od staršev in družine (Woolfson,

2001: 86). Starši, ki pogosto govorijo, pojejo ali mrmrajo ob prisotnosti dojenčka, spodbujajo

njegov govorni razvoj (University of Delaware, 2003; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127). V prvih dneh oziroma tednih ( in tudi kasneje)je zato pomembno, da se z otrokom

pogovarjamo v mirnih, nežnih tonih, ki otroka pomirjajo. Pomembno je tudi otrokovo dobro

počutje in ugodje. Dojenčki, s katerimi se starši veliko pogovarjajo, so navadno bolj zgovorni,

zato strokovnjaki svetujejo, da čeprav se otrok ne odziva verbalno (z govorom), nadaljujemo s

pogovori z njim. Govor, ki ga dojenček sliši, ima pomemben učinek na število in obliko glasov,

ki jih proizvaja tudi sam (Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127). P. Leach (2004) staršem

svetuje, naj jih v tem obdobju ne bo sram govoriti s svojim otrokom.

Svetuje:

naj otrokom pokažejo slikanico in v njej s prstom pokažejo in poimenujejo stvari. Govorne

interakcije med otrokom in njegovimi starši, v katerih se tako dojenček kot starši usmerjajo na

različne predmete ali dogodke v okolju, imajo že v prvem letu otrokove starosti pozitiven

učinek na razvoj njegovih predgovornih zmožnosti. Otrok se tako uči komunikacije »o nečem«,

ne samo »z nekom«. Mame, ki se pogosto govorno odzivajo na govor svojega otroka, usmerjajo

njegovo pozornost na določen predmet ter mu nato pomagajo, da ta predmet pravilno poimenuje

(Dunham in Dunham, 1995, po Baumwell in dr., 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127);

dojenčku naj povedo, kaj počnejo, kadar se ukvarjajo z njim (kopanje, negovanje, hranjenje)

starši naj otroka sprašujejo po počutju, stvareh, ki jih počnejo, čeprav se otrok na to ne bo

odzval;




- 24 -

naj bo njihov govor naraven

pomembno je prisluhniti svojemu dojenčku in mu odgovoriti z besedami, saj dojenček ne

potrebuje neprestanega govorjenja in monologa, ampak pogovor (dvostranska komunikacija)

(Leach, 2004: 209-210).

Woolfson ob tem dodaja, da se je potrebno v pogovoru ustaviti, da ima otrok čas svoj »govor«

uskladiti z govorom staršev (Woolfson, 2001: 89). Različni raziskovalci (Clark in Clark, 1977;

Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001; Muser, 1999; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127) menijo, da se novorojenčki že v prvih interakcijah s svojimi starši učijo pravil menjavanja

vlog. Dodajajo primer: Oče govori z novorojenčkom, sledi odmor, v katerem mu ta npr. z

brcanjem »odgovori«, nato pa oče nadaljuje z govorjenjem. Woolfson pravi tudi, da je že v tem

obdobju otrokom primerno brati pravljice in zgodbe, odsvetuje pa jim uporabljati »otročje

besede.« (Woolfson, 2001: 97)

5.2 Otrok od 7. do 15. meseca

Dojenček se mora najprej naučiti pomena besed, šele nato jih lahko tvori tudi sam. P. Leach

meni, da starši prepogosto podcenjujejo poslušanje in razumevanje in prevelik pomen

pripisujejo besedam, ki jih izgovori sam (Leach, 2004: 294). Staršem svetuje, da bo njihov otrok

imel veliko priložnosti dojeti pomen besed, ki jih sliši, poleg tega naj posluša čim več besednih

iger, pesmic in šal (prav tam). Avtorica še dodaja, da bo otrok bolj motiviran za govor, če ne

bo pod pritiskom, ampak bo okolje sproščeno.

Otroku starši pomagajo poslušati in razumeti če:

se pogovarjajo neposredno z otrokom. P. Leach meni, da kjer je veliko ljudi in vsi govorijo,

se otrok izgubi v poplavi glasov (Leach, 2004: 299),

otroku govorijo oziroma pripovedujejo o stvareh, ki so v bližini, da jih lahko vidi, govorijo o

stvareh, ki otroka zanimajo,

ob govoru pretiravajo in besede pospremijo s kretnjami in grimasami,

poskušajo razumeti otrokove lastne in izmišljene izraze, pomembno je, da ga razumejo,

otroka spodbujajo, da besede, ki jih pozna, uporablja v primernih okoliščinah,




- 25 -

otrokovih lastnih besed ne popravljajo in se ne delajo, da jih razumejo. Ob tem pa avtorica

dodaja, da pa je pomembno, da otrok sliši pravilno izgovorjavo besed. Otrok npr. reče »oga«

(namesto žoga). Starši mu lahko odgovorijo: »Ja, žoga je tam.«

Avtorica opozarja, da če se starši delajo, da otroka ne razumejo, ga s tem ogoljufajo. Pravi, da

najboljša spodbuda za prve besede izhaja iz zadovoljstva, naklonjenosti in navdušenja (Leach,

2004: 301-302).

Woolfson v tem obdobju staršem svetuje, naj svojemu otroku ponudijo dober govorni zgled, da

ga bo lahko posnemal. Pravi, da v tem obdobju igrajo pomembno vlogo pesmi in rime. Staršem

svetuje tudi, da se po 12 mesecih ne odzovejo le na otrokove kretnje in mu ob njih zastavljajo

vprašanja (Kaj hočeš?, Ali hočeš kozarec mleka?). Tako starši otroka spodbujajo, da se izrazi z

govorjeno besedo (Woolfson, 2001: 101). Empirični podatki kažejo, da je odzivnost mame na

govorne spodbude dojenčka pozitivno povezana z obsegom malčkovega besednjaka v drugem

letu starosti (Olson, Bates in Bayles, 1984; Olson, Bates in Bayles; 1986, v Baumwell in dr.,

1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127).

5.3 Otrok od 15 mesecev do 2 let in pol

Otrok se v tem obdobju že lahko pogovarja ne le o stvareh, ki jih vidi, ampak tudi o stvareh, ki

jih ne vidi in jih ni mogoče videti (grmenje, elektrika, veselje, o očetu, ki je na poti iz službe).

Tudi v tem obdobju je pomembno, da starši čim več in čim pogosteje govorijo s svojim

otrokom. Otrok naj vidi kretnje in obraz staršev oziroma človeka, ki govori z njim (pripomore

k boljšemu razumevanju).

P. Leach (2004: 393 - 394) daje staršem naslednje predloge:

otrok naj vidi, kaj starši mislijo z nekim stavkom (npr. ko mu slačijo majico mu rečejo:

»Sleciva majčko«),

starši naj otroku pokažejo svoje občutke,

otroku naj pomagajo dojeti, da je vse govorjenje komunikacija. Če starši govorijo »v prazno«,

ne da dajo otroku čas za odgovor, se bodo besede otroku zdele zgolj nesmiselni glasovi,

starši naj kažejo navdušenje, čustva in poudarke. Te lastnosti pogovora pritegnejo otrokovo

pozornost in ga motivirajo k razumevanju.

Mame naj v pogovoru sledijo otrokovim željam in interesom. Na tak način vplivajo na razvoj

njegovih mentalnih predstav (Hoff in Nigles, 2002, nav. po Marjanovič - Umek, 2006: 129). Z




- 26 -

osredotočanjem na njemu znane situacije in dogodke ustvarjajo optimalne pogoje za razvoj

otrokove govorne kompetentnosti (Bawmwell in dr., 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr.,

2006: 129).

5.4 Otrok od 2 let in pol do 5 let

V tem obdobju si otroci z besedami pomagajo pri razmišljanju, misli pa kar kličejo k temu, da

bi jih ubesedil. Gre za intenzivno krepitev otrokovega besedišča. Več kot se starši pogovarjajo

z otrokom, bolje je zanj. Starši neprestano preverjajo otrokova pričakovanja ter sposobnost

njegovega govornega izražanja in zato postopno zvišujejo svoja pričakovanja (Bruner, 1983;

nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 128). P. Leach opozarja, če starši v svojem govoru le

kritizirajo in grajajo, to prav malo pripomore k otrokovemu izražanju. Različni raziskovalci

(Tomasello in Farrar, 1986; Tomaselo in Todd, 1983, v Baumwell in dr. 1997, nav. po

Marjanovič - Umek in dr., 2006: 128) so mnenja, da starši, ki otroka pogosto prekinjajo,

zavirajo ali spregledajo otrokove pobude za komunikacijo, ne nudijo podpore njegovemu

govornemu razvoju. Otroku koristi pogovor, ki je naravna dvosmerna komunikacija. V resnični

dvosmerni komunikaciji otrok izve od staršev imena, oznake, opise stvari in pojmov v trenutku,

ko jih potrebuje. Otrok pa potrebuje vedno nove izraze, kljub temu da že ima zelo široko

besedišče (Leach, 2004: 493). Komunikacija, ki je usmerjena na otroka, spodbuja razvoj

pozornosti, ki si jo partnerja v pogovoru delita. Ta pozornost pa daje otroku možnost za

usvajanje novih besed (Hoff in Nigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129).

Čeprav otrok v tej starosti že obvlada govor (zdrav otrok), imajo pesmi, rime, branje in

pripovedovanje pravljic in seveda vsakdanji pogovori pomembno vlogo tudi v tem obdobju.

Spreminja se le njihova vsebina (glede na zanimanje otroka) in zahtevnost (glede na

razumevanje).

M. Železnik je v članku z naslovom Govor in govorne motnje pri predšolskem otroku zapisala:

»Z otrokom od prvega dne govorimo umirjeno, jasno in razločno, ne preglasno in ne pretiho.

Učimo ga govoriti tako, da se z njim veliko, preprosto in lepo pogovarjamo. Pustimo mu, da

veliko govori in ga čim bolj pozorno poslušamo ter odgovorimo na vsa njegova vprašanja

(Železnik, 1/2000: 21) L. Marjanovič - Umek in dr. (2006: 129) ob vsem tem omenjajo še

popravljanje in razširjanje malčkovih izjav. Bohannon in Stanowicz (1988, v Berk, 1997; nav.

po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129) sta ugotovila, da otroci pogosto izjave svojih staršev,

kadar ti pravilno popravijo njihovo slovnično nepravilno izjavo, ponavljajo. Ob tem pa




- 27 -

dodajata, da starši največkrat popravljajo neresnično vsebino, manj pa slovnično strukturo.

Primer: Mama na malčkovo slovnično nepravilno izjavo: »Mami ne fantek, ona punčka.«

najpogosteje odgovori z » Ja, res je.«, medtem ko neresnično izjavo otroka: »Jana pride danes.«

popravi in odgovori: » Ne, Jana pride jutri.«.(Crain in Lillo - Martin, 1999; nav. po Marjanovič

- Umek in dr. 2006: 129). Za malčkov govorni razvoj pa ni pomembno samo popravljanje

ampak tudi razširjanje izjav. Z razširjanjem izjav starši spodbujajo razvoj besednjaka. L.

Marjanovič - Umek in dr. razširjanje opisujejo kot razširjanje otrokove izjave z dodajanjem

nove informacije. Z razširjanjem izjave v stavek, starš otroku na ustrezen način posreduje

pomen, ki ga je želel izraziti otrok. Primer: Otrok reče:«Ati stol.« Mama pa odgovori:« Ja, res

je, ati sedi na stolu.« (Crain in Lillo - Martin, 1999; Harris, 1993; nav. po Marjanovič - Umek

in dr., 2006: 130).

H govornim spodbudam sodi tudi pripovedovanje kratkih pravljic, opisovanje slik, različnih

opravil itn. Otroka je treba pozorno poslušati. Ko spozna, da ga odrasli poslušajo, da sledijo

toku njegovih misli, si pridobi tudi samozavest. Avtorica nadaljuje: »Sposobnost govora daje

otroku možnost, da sodeluje pri vseh bolj zapletenih dejavnostih z vedno večjim številom novih,

doslej neznanih ljudi.« (Železnik, 1/2000: 21)

Avtorica pa starše opozarja, naj ne uporabljajo »srčkane« otroške govorice. Pravi, da je otrok,

ko pride v šolo, zaradi tega pogosto tarča posmeha. Starši bi potem radi, da se čez noč nauči

odrasle govorice, to pa ni tako preprosto.

5.5 Starši in odpravljanje govornih napak

Omenila sem že, da starši niso strokovnjaki za odkrivanje in odpravljanje govornih napak.

Imajo pa kljub temu pomembno vlogo pri tem seveda v sodelovanju s strokovnjaki (logopedi).

Pomembno je, da so starši in logoped v dobrih odnosih (dobra komunikacija) in so pripravljeni

sodelovati. Starši naj se dogovorijo z logopedom, na kakšen način bo potekalo »zdravljenje«.

Logoped naj staršem razloži, kaj od njih pričakuje in kakšna je njihova vloga in njihove naloge.

Starši pa naj se teh nalog in dogovorov držijo.

Omerza (Omerza, 1959: 184) staršem svetuje, naj pazijo na to, da bo otrok izpolnjeval vse

domače vaje in naj mu pri tem pomagajo. Pravi, da je za napredek pomembno tudi, da prihajajo

na logopedsko obravnavo in tako vidijo, kakšen je postopek logopeda. Pri logopedu dobijo tudi

posebna navodila, kako in pri čem naj pomagajo svojemu otroku. Avtor piše, da se je velikokrat

uporabil postopek, da so starši v njegovi prisotnosti vadili z otrokom. S tem je dosegel, da so




- 28 -

starši točno razumeli tisto logopedsko delo, ki so ga »morali« opraviti doma. S tem je preprečil,

da je doma prihajalo do napak in nepotrebnega zaustavljanja napredka (Omerza, 1959: 184

185).

5.6 Knjiga vez med staršem in otrokovim govorom

V prejšnjem poglavju sem omenjala predloge, kako lahko starši pripomorejo k otrokovemu

razvoju govora v predšolskem obdobju. Skozi vsa obdobja razvoja govora se je kot sredstvo

spodbujanja le tega pojavljala beseda pravljica (knjiga). Ta je lahko brana ali pripovedovana.

Ko sem brala različno literaturo o tem, zakaj je knjiga oziroma pravljica pomembna za otrokov

govorni razvoj (in na razvoj nasploh), sem prišla do različnih (že znanih) ugotovitev, trditev …

Avtorji govorijo predvsem o tem, da je branje pravljic primerno za širjenje besedišča, razvijanje

domišljije, tvorjenje lastnih pravljic, zgodb … Zelo zanimiva se mi je zdela trditev avtorice T.

Jamnik in M. Kordigel, da ob branju pravljic in zgodb otrok doživlja govor kot »tisti, pri

katerem od njega ničesar ne pričakujejo, pri katerem ni nikakršnih pomenljivih primerov, v

katerih bi moral sam kaj dodajati, se odzivati, tisti govor, ko govorijo odrasli sami in ki je očitno

namenjen le temu, da bi mu ob njem bilo (postalo) lepo (Jamnik, Kordigel, 1999: 36). Še enkrat

je jasno, da mora otrok ob govornih spodbudah doživljati ugodje, prijetne občutke in mora biti

sproščen. To mu omogočajo pravljice, ki mu jih pripovedujejo ali berejo starši. Znano je, da

otroci, ki jim doma veliko berejo, hitreje sežejo po knjigi kot otroci, ki mu starši berejo le tu pa

tam. Pomembno je, da tudi starši pokažejo zanimanje za knjige in jih sami prebirajo. Pri branju

pa ne gre le za doživljanje ugodja in bogatenje besedišča, ampak je branje tudi močna socialna

aktivnost, ki otroku omogoča govorne spretnosti. Zato naj branje poteka kot komunikacija

odraslega z otrokom (ne le golo branje). To otroku omogoča, da preseže svoje trenutne

zmožnosti (napreduje).

Ko starši vzamejo v roke knjigo, da bi otroku prebrali pravljico, se pogosto vprašajo, ali je za

to primeren čas. Strokovnjaki imajo ob tem različna mnenja. T. Jamnik in M. Kordigel menita,

da je glede na jezikovni razvoj in na razvoj fantazijske sposobnosti zrel za poslušanje pravljice

šele po četrtem letu (Jamnik, Kordigel, 1999: 41). Stoppard (1999: 233) pa meni, da otrok ni

nikoli premajhen, da bi mu brali. Kropp pravi (2000: 6), da je priporočljivo, da si starši vsak

dan vzamejo čas za branje. Časovno naj bi si vzeli od petnajst do trideset minut. Silven (2003;




- 29 -

nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 130) navaja raziskavo finskih avtoric, da starši

najpogosteje skušajo usmeriti otrokovo pozornost na skupno branje knjig nekaj mesecev pred

tem, ko otrok izgovori prvo besedo. Pri tem gre za poimenovanje ilustracije ter podkrepljevanje

vokalizacije (prav tam).

Otroku lahko beremo kadarkoli si to zaželi (ne samo pred spanjem). Prostor, kjer naj mu starši

berejo, prav tako ni pomemben. Pomembno je le to, da je okolje (prostor) umirjen, prijazen, da

se starši in otroci dobro počutijo. Starši naj pravljice prebirajo doživeto, spreminjajo ritem,

barvo in ton glasu. Kropp pravi (2000: 7), da je ob branju najbolj pomembno (tako za starše kot

za otroke) ne branje ampak pogovor, ki se ob njem razvije. Če so starši v zgodnjem obdobju pri

skupnem branju knjig uporabljali predvsem poimenovanje ilustracij in podkrepili vokalizacijo,

po mnenju avtoric raziskave v obdobju drugega leta starosti, za kontinuiran proces, ki se

spreminja v nize zaporednega prevzemanja vlog. Skupno branje poteka v smeri dialoga, ki ga

usmerjajo starši in otrok (Silven in dr., 2003, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 130).

Ko se starši odločajo, da bodo otroku brali pravljico, morajo najprej imeti v mislih starost

svojega otroka. Predolga besedila za mlajše otroke niso primerna, saj jim niso sposobni slediti

niti po razumevanju besedila niti časovno.

Starši lahko svojega otroka ob branju pestujejo ali pa otrok sedi poleg njih. Za otroka je

pomembno tudi, da vidi ilustracije, ki spremljajo besedilo. Splošno je znano, da starši svoje

zanimanje prenašajo na otroke. Pravljico, ki je všeč staršem, bodo starši prebrali bolj doživeto

in bo pospremljena z večjim zanimanjem otroka.

Prva otrokova knjiga je slikanica. Ta je narejena iz kartona in je bolj primerna za otroke prvega

starostnega obdobja. V teh knjigah prevladujejo večinoma ilustracije (le malo je besedila).

Staršem pa omogočajo več pripovedovanja ob ilustracijah. Za otroke od tretjega leta dalje, so

že primerne knjige z več besedila, ki jih otrokom lahko berejo starši. Hkrati se pri teh knjigah

naučijo boljšega rokovanja s knjigo (imajo tanke liste). T. Jamnik meni, da v tem obdobju starši

lahko otrokom ponudijo tudi poezijo, basni, uganke, enciklopedije in druge knjige prilagojene

otrokom, še posebej če so z otrokom tudi odrasli (Jamnik, Kordigel, 1999: 86).

Starši z branjem otroku pomagajo razumeti in doživeti svet, v katerem živi. Knjige vplivajo na

otrokov jezikovni (posledično tudi govorni) razvoj. Otrok si zapomni ogromno novih besed. S

tem širi svoj besednjak. Samo vsakdanji govor otroku tega ne omogoča. Različne vrste otroške

literature sodoločajo obliko in vrsto govora, ki ga otrok in njegovi starši rabijo v govornih

interakcijah med skupnim branjem (Pellegrini in Galda, 1998, nav. po Marjanovič - Umek in




- 30 -

dr., 2006: 131). Z branjem knjig otrok dojame, da je besedišče veliko bolj široko od tistega, ki

ga uporablja v vsakdanji komunikaciji s starši.

Kropp pravi (2000: 68), da je prednost branja knjig tudi ta, da starši otrokom besede, ki jih ne

razume, v dani situaciji razložijo. Ob branju in poslušanju pravljic pa se otroku razvija tudi

domišljijski svet (Jamnik, Kordigel, 1999: 19).




- 31 -

6 VZGOJITELJI (POMOČNIKI VZGOJITELJA) IN OTROKOV GOVOR

Otrok je do svojega približno prvega leta (lahko tudi več) imel za govorni zgled svoje starše.

Ob vstopu v vrtec se krog ljudi, ki vplivajo na njegov govor, poveča. Poleg staršev (oče, mati,

bratje, sestre) vstopita v njegovo življenje z vpisom v vrtec še vzgojiteljica in pomočnica

vzgojiteljice. Seveda pa je potrebno omeniti tudi otrokove vrstnike. Vsi ti od vstopa v vrtec

vplivajo na razvoj njegovega govora. Otroci razvijajo svojo govorno kompetentnost s

poslušanjem, spraševanjem, oblikovanjem hipotez in trditev ter ob interpretiranju odgovorov,

ki jih dobijo od vzgojiteljev (Marjanovič - Umek in dr., 2006: 133).

Za vzgojiteljico je pomembno, da pozna do podrobnosti potek razvoja govora, da ji bodo cilji

in naloge jezikovne vzgoje postali jasni in da bo znala presoditi razvojno stopnjo oddelka in s

tem tudi načrtovati svoje delo. Da bi vsem otrokom zagotovila uspešen razvoj govora, mora

poznati in upoštevati načelo individualnega pristopa. Poznati mora tudi stopnjo razvoja vsakega

posameznika.

Browne (1996; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 133) ob tem omenja pet kriterijev, ki

vplivajo na uspešnost vzgojitelja pri spodbujanju govornega razvoja otrok v skupini. Izpostavlja

razumevanje vrednosti pogovora - vzgojitelj je pripravljen razglabljati o različnih vsebinah in

problemih. Pri tem pa dovoli otrokom, da tudi sami izrazijo svoje mnenje in preko tega širijo

svoje znanje. Pod drug kriterij Browne (prav tam) uvršča odnos do govornega izražanja.

Vzgojitelj s svojim zanimanjem za to, kar je otrok povedal, vpliva na sproščenost govornega

izražanja otrok. Čas, ki ga vzgojitelj nameni pogovoru, je prav tako pomemben. Otroci širijo

besednjak in usvajajo slovnico, če imajo več priložnosti za preizkušanje različnih načinov

govora, z različnimi osebami (občinstvom) in v različnih situacijah. Vzgojitelj, ki namenja

veliko pozornosti lastnemu govornemu izražanju, s svojim načinom govora vpliva tudi na govor

otrok. Kot zadnji kriterij je omenjeno poznavanje strategij in dejavnosti, ki spodbujajo

poslušanje in govorno izražanje otrok. Poudarek daje načrtovanju ter komunikaciji z vrstniki

(govor in poslušanje).




- 32 -

6.1 Kurikulum za vrtce in otrokov govorni razvoj

Da bi vzgojiteljica lahko dosegla uspešno razvijanje govora, mora otrokom ponuditi vsebinsko

bogato življenje, sproščeno vzdušje v skupini, ki spodbuja otroke, da se pogovarjajo z

vzgojiteljico. Otroci morajo imeti občutek zaupanja. Pomembna je tudi potrpežljivost in

spodbujanje govora otrok, ki slabše govorijo oziroma imajo govorne napake. Ne smemo

pozabiti pomembnega dejstva, da morata vzgojiteljica in njena pomočnica dobro poznati

otrokov razvoj in stopnjo razvoja, zato je potrebno opazovanje otrok. Le tako jim bosta lahko

pomagali z ustreznimi vsebinami in primernim načinom dela.

Opazovanje otrok vzgojiteljici pomaga, da pri otrocih opazi odstopanja in na podlagi tega

pripravi tudi individualen načrt zanje. Seveda pa vzgojiteljica dobrih rezultatov ne more doseči

sama. Sodelovanje in razumevanje s starši je tu ključnega pomena.

Vzgojitelj se pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela (dejavnosti) opira na Kurikulum za

vrtce. V Kurikulumu za vrtce je zapisano »Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju, ki je

najpomembnejše obdobje za razvoj govora, vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije

z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in (skozi doživljanje) spoznavanje nacionalne

in svetovne književnosti – lastne in tuje kulture. Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih

pogovorov in pripovedovanja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s

pripovedovanjem, opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah,

izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok in sicer v različnih socialnih igrah,

pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah, besednih igrah itn., ki so preživele kot

skupna lastnina skozi generacije.« (Kurikulum za vrtce, 1999: 31)

S. Kranjc in Saksida (2001, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) ob tem menita, da je

področje jezika prepleteno z vsemi področji dejavnosti v vrtcu. Vzgojiteljica naj bi pri vseh

dejavnostih (na vseh področjih) otroku dajala govorni zgled in tako neposredno vplivala na

njegov govorni razvoj (Marjanovič - Umek, 2010: 79).

Govorni razvoj je v Kurikulumu vključen v jezikovno področje. L. Marjanovič - Umek in dr.

(2006: 134) menijo, da se opredeljuje na štirih ravneh dejavnosti in sicer govorna vzgoja,

književna vzgoja, predopismenjevanje in književna vzgoja kot del informacijskega

predopismenjevanja. S. Kranjc in Saksida (2001, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134)

na prvo mesto postavljata standardni jezik, govor odraslih, nato pa izbiro tem pogovorov, ki jih

otroku predlaga vzgojiteljica. Poseben pomen pripisujeta otroškim knjigam, slikanicam,




- 33 -

revijam in časopisom. Avtorice slovenske raziskave (Marjanovič - Umek, Lešnik Musek,

Kranjc in Fekonja, 2001; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 135) so ugotovile, da branje

otroške literature predstavlja enega pomembnejših načinov spodbujanja govornega razvoja

otrok v vrtcu. Gre za redno in pogosto branje, ki pri otrocih spodbuja razvoj višje ravni govora.

Ugotovile so, da so otroci stari od štirih do pet let, ki so jim vzgojiteljice brale kakovostno

otroško literaturo, pripovedovali zgodbe na višjih ravneh, za razliko od otrok, ki niso bili

deležni sistematičnega dodatnega branja. Saksida in S. Kranjc (2001; nav. po Marjanovič -

Umek in dr., 2006: 134) poudarjata tudi obisk gledališča, razstav, kjer se otrok uči sodelovati v

različnih govornih položajih. Z izkušnjami, ki si jih pri tem pridobijo, opazujejo jezikovna

sredstva in jih kasneje tudi sami uporabljajo (npr. v igri). Dodajata (prav tam), da gre za

opazovanje, posnemanje govora in obnašanja odraslih oseb. Vzgojiteljica mora zato dobro

poznati in paziti tudi na svoj stil komunikacije, saj na otrokov govor vpliva s svojim zgledom

in govorom. Na razvoj govora vpliva tudi z ustrezno izbiro tem pogovorov, ki jih predlaga

sama. Pomembno pa je, da ima možnost izbire tudi otrok. Otrok naj sam začenja pogovor, pri

tem pa spoznava svoje vedenje o slovnici jezika in pravil komuniciranja (kdaj, kje, s kom, o

čem, zakaj in kako govoriti). (Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134)

Vzgojiteljica mora otroku nuditi možnost, da sam začne pripovedovati, kadar mu to ustreza. V

procesu menjavanja vlog prevzame vlogo govorca in tako odgovori na vprašanje. Pomembno

pri tem je, da mora spoštovati otrokove pravice do zasebnosti in ne sili otroka in od njega

zahteva, da govori stvari, ki jih ne želi deliti z drugimi. S. Kranjc in Saksida (2001; nav. po

Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) menita, naj bodo vprašanja, ki jih vzgojiteljica zastavlja,

taka, da ne bodo zahtevala enobesednega odgovora, ampak bo odgovor potrebno utemeljiti.

Dodajata, naj vzgojiteljica uporabi taka vprašanja, ki otroka spodbujajo k razmišljanju in

primerjanju (prav tam).

Pomembno je omeniti, da naj vzgojitelj pri branju ali pripovedovanju nudi otrokom tudi

vizualno podporo (npr. ilustracije v knjigi, različni aplikati, ki si jih izdela sam).

Če torej povzamemo, je za vzgojiteljico pomembno, da:

se z otrokom čim večkrat pogovarja kot z enakopravnim partnerjem in ga spodbuja pri

uvajanju komunikacije;

pokaže, da ceni verbalno komunikacijo;

pozorno posluša komunikacijo med otroki in poskuša teme, ki jih je uvedel otrok sam, razširiti

in poglobiti;




- 34 -

»izkoristi« naj vse dejavnosti za pripovedovanje, pogovor;

pri spodbujanju jezikovne zmožnosti uporabi čim več različnih pripomočkov, od leposlovnih

in strokovnih knjig, revij in drugega slikovnega gradiva (Marjanovič - Umek, 2010: 84 - 85);

pripoveduje in bere otrokovi starosti primerne pravljice, zgodbe, uganke, pesmice;

uprizarjajo naj lutkovne igre;

se z otrokom pogovarja v »neotroškem jeziku«;

izkoristi priložnost za poglobljen pogovor z otroki;

pozna razvoj otroka, temu prilagodi svoja pričakovanja glede otrokovega govora

(Kurikulum za vrtce,1999; 35 36).

6.1.1 Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta

Otrok:

posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih;

sodeluje v igrah s prsti, v akcijskih igrah (npr. Biba leze, biba gre), bibarijah, preprostih

skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;

tvori prve večbesedne stavke, tvori nove besede in stavčne vzorce, odziva se na pozive, sam

začenja pogovor;

komunicira z otroki;

igra se jezikovne igrice;

pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in zgodbice, v katerih se

deli besedila ponavljajo in si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja (Kurikulum za vrtce, 1999; 33

34).

6.1.2 Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta

Otrok:

razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni

govorni jezik : narečje);

v vsakdanji komunikaciji je priča razširitvi uporabe knjižnega jezika na večje število govornih

položajev;




- 35 -

sodeluje v različnih govornih položajih, začenja pogovor, vpeljuje nove teme, se igra in

zabava z besedami in strukturami, sprašuje, se pogaja;

sodeluje v komunikaciji v manjših skupinah ali parih ter v komunikaciji z odraslimi in otroki;

posluša odraslega in otroka;

samostojno pripoveduje zgodbe, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;

sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besedišča,

obnavljanje in izmišljanje zgodb;

ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi (Kurikulum

za vrtce, 1999: 33 - 35).

Da bi dosegli namen Kurikuluma za vrtec, mora vzgojiteljica (in tudi njena pomočnica) delovati

torej v več smereh:

razvijati pravilno izgovorjavo. Pri tem naj se nagiba k temu, da bi otroci izgovarjali pravilno

vse glasove. Pri otrocih, ki tega ne zmorejo, si lahko pomagajo s primernimi igrami. Če teh

pomanjkljivosti s splošnimi ukrepi ne more odpraviti to prepusti specialistom – logopedom;

širiti in dopolnjevati besedišče;

razvijati sposobnosti pripovedovanja in pogovarjanja,

vplivati na slovnično pravilnost;

gojiti polnost govora. K temu pripomore sproščeno vzdušje pri zaposlitvah in zgled živega

pripovedovanja vzgojiteljice oziroma njene pomočnice;

odpravljati popačenke;

spodbujati zanimanje za knjige. To doseže z gledanjem slikanic, branjem pravljic … (Markič,

2006: 69).

Vzgojiteljica pa otrok ne vzgaja govorno le neposredno v vrtcu. Lahko jih vzgaja tudi preko

staršev (roditeljski sestanki, izobraževanja za starše). S tem omogoči uspešnejšo govorno

vzgojo tudi v družini. Govor staršev in vzgojiteljice mora biti čim pravilnejši, izgovor pa

natančen. Če starši sami tega ne vedo, jim to lahko svetuje vzgojiteljica ali pa svetovalna služba,

ki jo ima vrtec.




- 36 -

6.2 Vloga vzgojiteljice pri ugotavljanju in odpravljanju govornih napak

Vzgojiteljica s svojim opazovanjem zazna pomanjkljivosti oziroma odstopanja v otrokovem

govoru. Vzgojiteljice niso strokovnjaki za odpravljanje govornih napak. Morajo pa poznati

otrokov govorni razvoj. Že s tem lahko v veliki meri pripomorejo k izboljšanju govora.

Dobrodošlo pa je, da vzgojiteljice poznajo vsaj nekaj osnovnih načinov, s katerimi lahko

preprečijo, da se nepopoln govor ustali in postane govorna napaka. Z opazovanjem, ki naj bi

bilo načrtovano, vzgojiteljica ugotavlja stopnjo otrokovega govornega razvoja. V primeru da

zazna težave, je dobro, da se posvetuje s svetovalno službo in s starši. Svetovalna služba in

vzgojitelj so pri tem staršu v podporo in mu lahko nudijo tudi informacije, kje iskati dodatno

pomoč (npr. napotitev k otrokovemu osebnemu zdravniku). Za odpravljanje govornih napak je

sodelovanje s starši izrednega pomena. Kjer je sodelovanje s starši dobro, se otrok bolje počuti,

vzgojiteljica pa mu ustrezno posveča pozornost tako pri rutini kot pri načrtovanih dejavnostih.

V primeru, da je otrokova težava tako velika oz. obsežna, da potrebuje odločbo oz. da odločbo

že pridobi, mora vzgojiteljica za otroka napisati individualiziran program, kjer poleg ostalih

ciljev in dejavnosti (če ima otrok težave tudi na drugih področjih), vključi tudi cilje in načrtuje

dejavnosti na področju jezika. V povezavi s svetovalno delavko, ki je vodja tima dodatne

strokovne pomoči (npr. delovna terapevtka, logopedinja), in starši oblikujejo tim, ki se sestane

trikrat. Tim na podlagi vzgojiteljičinega individualnega programa ugotavlja napredek ali pa tudi

nazadovanje v govornem razvoju otroka. Skupaj z ostalimi člani tima išče razlage, nove rešitve

in strategije.

Če ima vzgojiteljica v oddelku otroka z govorno napako, mora paziti, da ne posveča prevelike

pozornosti le njemu. Pomembno je tudi, da primerjav ne izreka na glas (npr. Vsi lepo govorijo,

le ti ne.). Če vzgojiteljica že izreče opazko, naj bo v smislu: »Včeraj še nisi znal, danes pa tako

lepo govoriš.« ali pa »Daj, ponovi še enkrat, da bova pozneje razveselila s tem še mamico.«

(Dolanc, 1967: 39). Prav tako mora vzgojiteljica imeti veliko mero potrpežljivosti, saj naj ne bi

popravljala vsake napačno izgovorjene besede. Otrokov govorni razvoj je dolg proces, v

katerem moramo otroka opogumiti, da bo govoril pred skupino, ne pa ga k temu siliti.

Otroci z govornimi težavami imajo velikokrat težave z vključevanjem v skupino. Zgodi se tudi,

da jih sovrstniki ne sprejemajo, se jim posmehujejo, jih opozarjajo na njihov govor. Prav zaradi

tega se otrok še bolj oddalji od skupine in okolice in se vedno bolj umika v svoj svet. Prav tu

imata vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice pomembno vlogo. Otrokom lahko približata

težave, jih razložita in ostalim otrokom pomagata razumeti, zakaj je tako. Pri tem pa je še enkrat




- 37 -

potrebno poudariti, da tega ne počneta na način, da bi otroka in njegov govor še bolj

izpostavljala in poudarjala.

Mislim pa, da imajo vzgojiteljice na področju govora (in tudi na drugih področjih) veliko

prednost, saj vse lahko naredijo skozi igro. B. Lesjak Skrt meni, da se otroci, ki manj govorijo,

lažje sprostijo v igri in gibanju, ko so povezani z drugimi, ko spontano pristopijo k igri, ko jih

skupina potegne za seboj in ko se čutijo sprejeti (Lesjak Skrt, 2008: 82).

B. Lesjak Skrt meni, da k razvoju govora veliko pripomorejo tudi gibalne in rajalne igre.

Dodaja, da je v komunikaciji prvotna gesta, gib, ki govor ves čas spremlja in ga podpira. Z

gibalno-rajalnimi igrami naj bi otrokom omogočili hitrejši govorni razvoj in lažje vključevanje

med vrstnike (Lesjak Skrt, 2008: 83).

Učenje govora je dolg proces in vloga vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice je pri tem zelo

pomembna. S pomočjo Kurikuluma za vrtce, strokovno usposobljenostjo in dodatnimi

izobraževanji, kjer pridobiva nove informacije, vzgojiteljica in njena pomočnica načrtujeta

dejavnosti v vrtcu. Hkrati ob načrtovanju dejavnosti pa oblikuje tudi učno okolje - prostor, ki

pri otroku prav tako spodbuja področje govora. Oddelku, v katerega je otrok vključen (fizično

okolje), mora vzgojiteljica prav tako nuditi pozornost in ga oblikovati tako (lahko tudi s

pomočjo otrok), da se bo otrok v njem dobro počutil, hkrati pa na posreden način (ob

fotografijah, slikah, ilustracijah itn.) razvijal področje jezika in s tem tudi govora.




- 38 -

7 OTROK IN LOGOPED

V prejšnjem poglavju sem opisala delo vzgojitelja in njegovo vlogo pri razvoju govora ter

odpravljanju govornih napak. V tem poglavju pa se bom osredinila na delo logopeda – kdo je,

kje deluje, kako poteka njegova obravnava otrok z govornimi napakami ter kakšne vaje oz.

načine uporablja pri odpravljanju govornih napak.

LOGOPEDIJA je veda, ki preučuje motnje v govorno-jezikovni komunikaciji. Ugotavlja

prisotnost motenj, vzroke in posledice njihovega nastajanja ter načine njihovega preprečevanja

in odpravljanja.

LOGOPED/-INJA je visoko izobražen strokovnjak, ki se ukvarja s preventivo, odkrivanjem,

diagnostiko in rehabilitacijo govorno jezikovnih motenj v komunikaciji. Logopedsko delo je

preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje motenj govorno-jezikovne komunikacije (Keršič,

Steiner, 2000: 9).

Mednarodna zveza logopedov in foniatrov je v smernicah o izobraževanju logopedov (IALP,

2009, nav. po Slokar, 2014: 1) zapisala naslednje: »Logopedsko delo mora ljudem s

komunikacijskimi težavami ter težavami požiranja zagotoviti najboljšo možno logopedsko

obravnavo. Glavni cilj logopedskih obravnav je omilitev težav in izboljšanje kvalitete življenja

pacientov. Pri tem komunikacija vsebuje vse procese in funkcije, povezane s produkcijo govora,

z razumevanjem in produciranjem govorjenega in pisanega jezika in tudi oblike neverbalne

komunikacije.«

Logoped je tretji člen tima, ki sem ga želela opisati. Pri odpravljanju govornih napak igra

pomembno vlogo in je za razliko od staršev in vzgojiteljev edini, ki je za odpravljanje govornih

napak ustrezno izobražen. Kolenc pa opozarja in pravi, da zakonodaja na področju vzgoje in

izobraževanja od vrtca do izobraževanja odraslih ne omenja logopeda kot strokovnega delavca.

Pravi, da je logoped nepogrešljiv strokovni delavec, ki je ustrezen in zelo potreben pri obravnavi

otrok z govornimi (tudi jezikovnimi) napakami. Logoped se vključuje v strokovni tim kot

strokovnjak. Njegovo delo pri tem zajema obravnavo otrok z govornimi napakami in izvajanje

dodatne strokovne pomoči, če otrok po odločbi o usmeritvi tako pomoč potrebuje (2. kongres

logopedov Slovenije, 2007: 48).




- 39 -

Po podatkih Logopedske zveze Slovenije za leto 2012 je v Sloveniji zaposlenih približno 180

logopedov (Čepeljnik in Ževma, 2016. Dostopno na: http://www.dlogs.si/index.php/drustvo-

dlogs/razvojna-pot).

Logoped lahko dela v naslednjih ustanovah:

osnovnih šolah,

osnovnih šolah s prilagojenim programom,

centrih za sluh in govor,

zdravstvenih domovih,

univerzitetnih klinikah in zavodih za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami,

bolnišnicah,

vrtcih,

univerzitetnih klinikah,

inštitutu za rehabilitacijo invalidov in

privatni praksi.

Glede na ustanovo, v kateri je logoped zaposlen, lahko ta dela v kabinetu, ambulanti ali šolski

učilnici. Logoped lahko dela tudi na terenu, tako da na primer obišče učenca z motnjo govora

v šoli. Urnik logopeda je lahko tudi popoldanski, kar omogoča, da na posvetovanje pridejo tudi

starši ali skrbniki otroka, ki potrebuje logopedovo pomoč.

Že večkrat sem zapisala, da je za čim boljše odpravljanje in reševanje govornih napak potrebno

in pomembno zgodnje odkrivanje. Zgodnje odkrivanje je posebno pomembno v prvih štirih

letih otrokovega življenja. Hirscbuhl (2004) pravi, da otroci s težavami v komunikaciji težje

navežejo stik z vrstniki, imajo pa tudi težave pri samostojnem igranju. Govorne napake vodijo

tudi k težavam v razvoju osebnosti, učnem razvoju, zato strokovnjaki menijo, da je čakanje, da

se težave uredijo neprimerno (prav tam). Zgodnje odkrivanje je prva faza pri reševanju

govornih napak. Tukaj so pomembni starši in vzgojitelji. Druga faza je pravilno

diagnosticiranje. Pravilno diagnozo lahko postavi logoped z raznimi testi, posvetovanji z

ostalimi strokovnjaki in opazovanjem. Logoped sestavi načrt in terapijo, ki jo nato izvede.

Omerza pri tem opozarja, da je poprava govorne težave samo del celotne terapije, ki s svojo




- 40 -

uspešno izvedbo vpliva tudi na izboljšanje otrokovega zaupanja v svoje govorne sposobnosti in

samega sebe (Omerza, 1959: 66 67). Cilj logopedske obravnave je, da otoku, ki ima govorne

težave, omogoči čim uspešnejšo komunikacijo. Pri tem pa logoped upošteva individualne

psihofizične potenciale otroka. Z zgodnjim odkrivanjem pa vplivamo tudi na preprečevanje in

pravočasno ukrepanje ob pojavu težav v razvoju govora. Ob tem lahko govorimo o preventivi

v logopediji. CPLOL (2000, povzeto po Slokar, 2014: 4) govori o primarni, sekundarni in

terciarni preventivi. Primarna preventiva zajema aktivnosti, ki vplivajo na zmanjševanje pojava

bolezni. Na logopedskem področju gre za osredotočenost na začetek in razvoj komunikacijskih

težav. Sekundarna preventiva zajema dejavnosti, ki vplivajo na omejevanje razširjanja bolezni

in čas trajanja bolezni. Terciarna preventiva pa je v logopediji osredotočena na zmanjševanje

škode na način, da se izgubljene funkcije govora in jezika obnovijo. Na odločitev, ali je terapija

za otroka nujna, vplivajo različni kriteriji. S pomočjo le teh lahko ocenimo ali je govor primeren

za otrokovo starost ali ne. Za starost dveh let je tako kritična meja 50 besed. Logoped na tej

stopnji prevzema nalogo svetovanja staršem in vzgojiteljem ter opazovanja. Če so pri teh letih

težave še vedno izražene, je potrebna terapija (Pravention in der Logopadie, 2006, povzeto po

Slokar, 2014: 2).

Cilj logopedske obravnave je omogočiti osebi čim uspešnejšo komunikacijo glede na njene

individualne psihofizične potenciale. Uspešna komunikacija omogoči uresničevanje lastnih

potreb in želja in vodi k povečanju kvalitete življenja.

Pri strokovni obravnavi oseb:

vzpodbuja razvoj otrokovih komunikacijskih sposobnosti;

razvija otrokov govor;

odpravlja motnje artikulacije;

določi in izdela otroku prilagojen sistem nadomestne komunikacije, če se govor ne razvija

(Jurgec, 2016; Dostopno na: http://www.zavod-dornava.si/index.php/logopedska-

obravnava.html).

Pred prvim srečanjem logoped obiskovalcu poda informacije o logopedskih storitvah in ga

pripravi na ocenjevanje. Na sprejem se mora logoped ustrezno pripraviti: imeti mora dostop do

ocenjevalnih instrumentov, zbrati mora ustrezne informacije, ki jih bo ponudil pacientu.

Logoped pacienta oceni na podlagi kriterijev za sprejem v obravnavo, in sicer opravi klinično

http://www.zavod-dornava.si/index.php/logopedska-




- 41 -

presojo, ki je zasnovana na odkritjih ocenjevanj v diagnostičnih postopkih in na pogovoru.

Pacient mora dati soglasje o programu obravnave, po prvi obravnavi pa logoped pripravi tudi

pričakovan izid obravnave (prognoza). Logoped pacienta seznani z namenom in trajanjem

ocenjevanja (formalnega in/ali neformalnega) in opazovanja. Po končani diagnostiki se logoped

s pacientom ali skrbnikom pogovori o odkritjih diagnostike in pomenu za nadaljnjo obravnavo.

O svojih odkritjih, diagnozi, prognozi in načrtovani obravnavi poroča v multidisciplinarnem

timu in vse vpiše v logopedsko dokumentacijo.

Izidi diagnostičnih pregledov vplivajo na vse nadaljnje postopke logopeda, in sicer:

na vključitev klienta v obravnavo s priporočilom terapevtskih postopkov,

napotitev k drugim članom multidisciplinarnega tima,

napotitev v drugo ustanovo na dodatno diagnostično obdelavo,

na odločitev, da obravnava ni potrebna, kadar ugotovi, da je govorno - jezikovna težava le

variacija normale, ali na upoštevanje mnenja pacienta ali skrbnika, ki obravnave ne želi in to

tudi pisno potrdi.

Logoped da pacientu tudi ustrezne informacije o primernih prostovoljnih organizacijah in

društvih, v katere se lahko vključi. Terapije so večinoma individualne in potekajo v ustreznem

prostoru. Vsebine in metode dela ter didaktični materiali so prilagojeni posamezniku glede na

stopnjo in vrsto težav pri govoru in jeziku. O vsaki fazi obravnave se logoped in pacient ali

skrbnik dogovarjata. Sprejem in odpust pacienta iz terapije opravi kvalificirani logoped z

diskrecijo. Psihološko prilagajanje pacienta ali skrbnika na komunikacijsko prizadetost

predstavlja integralni del terapevtskega programa. Logoped v sodelovanju s pacientom

neprestano evalvira učinkovitost terapevtskega programa in ga po potrebi modificira. Izid

terapevtskega programa logoped zabeleži v dokumentaciji in o njej poroča napotenemu viru in

drugim zainteresiranim strokovnjakom in službam.

Otroku, ki je zaključil določeno fazo terapevtskega programa, lahko logoped da jasna pisna

navodila za vzdrževanje maksimalne komunikacijske sposobnosti, ki lahko vsebujejo tudi

napotitev v ustrezno društvo ali organizacijo za pomoč. Poleg tega logoped pogosto sodeluje s

komisijo za usmerjanje otrok in mladostnikov z govorno-jezikovnimi težavami, pri čemer poda

strokovno mnenje o njegovih primanjkljajih in močnih področjih ter tako prispeva k ustreznejši

usmeritvi posameznega otroka ali mladostnika v obstoječe vzgojno-izobraževalne programe

(ZRSZ, 2016. Dostop na:

http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=508&Filter=L).




- 42 -

V Sloveniji imamo z zakonodajo določene preventivne preglede, ki zajemajo sistematski

pregled novorojenčkov, sistematski pregled predšolskih otrok in mladih do 19. leta starosti.

Preventivne preglede dojenčkov in predšolskih otrok v timu izvajajo pediater, pri treh letih

poleg njega še psiholog, pri petih letih pa otroke pregleda tudi logoped (MZZ, 2013, povzeto

po Slokar, 2014: 4). Ena izmed metod je presejalni test. S presejalnim testom ločimo otroke z

normalnim govorno-jezikovnim razvojem od tistih, ki potrebujejo bolj natančno (poglobljeno)

testiranje govorno-jezikovne zmožnosti. S presejalnimi testi tako zaznamo otroke, ki

potrebujejo nadaljnjo obravnavo. U. Fekonja Peklaj (2011: 85) omenja standardizirano lestvico

govornega razvoja, s pomočjo katere lahko usposobljen strokovnjak oceni otrokov aktualni

razvoj govora ter morebitne odklone. S. Kranjc (1999) omenja še etnografsko metodo, ki temelji

na opazovanju skupine, in eksperimentalno metodo, kjer se ocenjuje raven govora v umetni

situaciji.

Iz tega sledi, da logoped pri strokovni obravnavi otrok (oseb):

vzpodbuja razvoj otrokovih komunikacijskih sposobnosti,

odpravlja motnje artikulacije,

razvija otrokov govor,

določi in izdela otroku prilagojen sistem nadomestne komunikacije, če se govor ne razvija

(http://www.zavod-dornava.si/index.php/logopedska-obravnava.html).

7.1 Vaje za otroke z govornimi napakami oz. govorno-jezikovnimi

motnjami

V tem poglavju bom povzela nekaj vaj, ki pripomorejo k boljšemu govorno-jezikovnemu

razvoju, hkrati pa tudi odpravljanju težav. N. Grilc (2014: 47) jih je razdelila na

vaje za otroke, ki ne govorijo,

vaje za otroke z nerazvitim govorom in

vaje za otroke s kombiniranimi motnjami.

Vaje za otroke, ki ne govorijo, zajemajo vaje za razvoj splošne motorike telesa, akustične vaje,

vaje vidnega zaznavanja, vaje razumevanja posameznih besed, vaje za grobo telesno odzivanje,

vaje za izvajanje navodil, vaje govornih organov, vaje fonacije, govorne imitacije in začetnega

http://www.zavod-dornava.si/index.php/logopedska-obravnava.html




- 43 -

izgovarjanja. Vaje za otroke z nerazvitim govorom zajemajo akustične vaje, vaje govornih

organov, vaje pozornosti (vizualne in akustične), vaje artikulacije, vaje za zapolnitev oblike

besede, vaje za uporabo pridevnikov, vaje za uporabo zaimkov, vaje za uporabo predlogov,

veznikov in sklonov, vaje uporabe veznikov, vaje pravilne uporabe množine, vaje zapomnitve

povedi, vaje za obvladovanje sestavljenih (nikalnih) in vprašalnih povedi, vaje uporabe

preteklega časa, učenje kratkih recitacij, izštevank, učenje kratkih zgodbic, kratek opis slike,

krajše pripovedovanje o doživljanju (Grilc, 2014: 47 48). Pri vajah za otroke s kombiniranimi

govornimi motnjami bom omenila vaje za otroke:

z nerazvitim govorom,

ki jecljajo,

ki govorijo prehitro,

s patološko upočasnjenim govorom (motnje ritma in tempa govora),

z nerazvitim govorom in glasovnimi težavami.

7.1.1 Vaje za otroke, ki ne govorijo

Otroci, ki ne govorijo, imajo težje senzorične in motorične težave. N. Grilc zato meni, da se je

potrebno osredotočiti predvsem na razvoj fizioloških osnov govora (2014: 49). Velik poudarek

daje vzpostavitvi očesnega stika, s katerim otroka spodbudi k sodelovanju.

7.1.1.1 Vaje za razvoj splošne motorike telesa

N. Grilc svetuje, naj vaje najprej naredi logoped z otrokom, pokaže mu gibe, vodi roko (Grilc,

2014: 49). Pomaga mu toliko časa, dokler otrok tega ne počne samostojno.

Sem spadajo:

telesnovzgojne in specialne fizioterapevtske vaje,

podajanje roke logopedu,

hoja ( v različne smeri, različnih prostorih, po začrtani poti, po stopnicah v obe smeri),

vaje za roke (vrtenje rok, dviganje rok v vse smeri, vrtenje dlani),

manipulacija z različnimi predmeti (žoga, voziček, balon) – otrok manipulira s predmeti tako,

da jih potiska (npr. voziček), vleče, dviguje, prestavlja, sestavlja, podira, zapira (npr. škatlo,

zaboj, torbo), razvršča predmete (npr. kocke, plodove),




- 44 -

dejavnosti povezane z osebno higieno (npr. umivanje (poleg tega odpira vodo), oblačenje in

slačenje, obuvanje in sezuvanje (čevljev in nogavic), zapenjanje in odpenjanje (gumbov in

zadrge), zavezovanje in odvezovanje vezalk),

rezanje s škarjami (pravilna drža, rezanje brez omejitve, rezanje po ravni črti, rezanje po krivi

črti),

risanje po različni podlagi in z različnimi pisali,

oblikovanje različnih materialov (plastelin, das masa, slano testo…),

listanje slikanic in knjig.

7.1.1.2 Akustične (avditivne) vaje

Logoped usmerja otrokovo pozornost na različne zvoke in šume. Ti zvoki so lahko v naravi, v

prostoru ali pa jih logoped ustvari umetno.

To so:

zvoki prevoznih sredstev (motor tovornjaka, pisk lokomotive, zvok zavor …),

oglašanje različnih predmetov (zvonjenje ure, zvonjenje telefona, ropotanje s ključi, škripanje

vrat …),

oglašanje živali (mijavkanje, lajanje, mukanje, hrzanje, gaganje …),

zvoki iz narave (padanje dežja, žuborenje vode, petje ptic),

zvoki glasbil (tudi prepoznavanje enakih instrumentov po zvoku),

poslušanje radia ali televizije,

poslušanje logopeda (petje, govor, logoped otroka kliče po imenu, kratke recitacije,

poimenovanje predmetov v vsakdanjem življenju).

Pri teh vajah naj logoped prilagaja razdaljo in jakost zvoka.

7.1.1.3 Vaje vizualnega zaznavanja

Tu gre predvsem za razvrščanje, odbiranje, prepoznavanje oblik, urejanje, prirejanje, iskanje

različnih predmetov (plodov in različnega naravnega materiala, kock, žog, kartončkov), išče

pare (enaka slika, barva, velikost, lastnost …). Otrok pri teh igrah z logopedom:




- 45 -

išče predmete, slike (logoped mu vodi prst),

se uči navzočnosti drugih oseb,

se uči prepoznavanja svoje obleke in išče razlike z drugimi,

se uči prepoznati svoj znak (npr. na obešalniku),

se navaja vzpostavljati očesni stik, dokler mu logoped govori.

7.1.1.4 Vaje razumevanja posameznih besed

N. Grilc tu omenja razumevanje opozoril in prepovedi (nanašajo se samo na vedenje

(obnašanje) in ne na otroka na osebni ravni), razumevanje besed, ki so povezane s konkretnimi

predmeti, osebami in neposrednimi dejanji, razumevanje imen delov telesa, oblačil, igrač,

razumevanje vsega v zvezi s fiziološkimi potrebami, prepoznavanje predmetov in oseb iz

vsakdanjega življenja (npr. predmeti v kopalnici, kuhinji, prepoznavanje domačih živali …),

opazovanje vremena.

7.1.1.5 Vaje za grobo telesno odzivanje

Pri teh vajah gre za sporazumevanje z gestami (pokaže, da hoče ven, da hoče piti, da je žejen,

lačen …). Logoped mu ob tem predmet ali dejanje poimenuje ter demonstrira. N. Grilc pravi,

da v času, ko logoped zazna, da je otrok toliko napredoval, da je sposoben formirati elementarno

besedo, otroka odvaja od gest. Dodaja, da na tak način vsaka otrokova gesta prehaja v glasen

verbalni odgovor (Grilc, 2014: 54).

7.1.1.6 Vaje za izvajanje navodil

Pri teh vajah preizkušamo otrokovo razumevanje in ga pripravljamo na izražanje z govorom.

Navodila (ukazi) so različni. Prehajajo od enostavnih (izraženi z majhnim številom besed npr.

Poberi avto. Prinesi čevelj.) h kombiniranim (Poberi kocko in mi jo prinesi.), ki od otroka

zahtevajo, da razvrsti več predmetov na svoje mesto.

7.1.1.7 Vaje govornih organov




- 46 -

Vaje govornih organov zajemajo igrice in vaje za izpihovanje, dobro delovanje mehkega neba,

vaje za jezik, vaje ustnic, igrice in vaje za dobro izreko nekaterih glasov.

7.1.1.8 Vaje za izpihovanje

Sem spadajo:

dolg izpih na f ali g, hipen na p, t, k,

pihanje (v vato, papirčke, plamen, napihovanje balona, pihanje v ogledalo), pri čemer

spreminjamo lego ustnic – okroglina, raztegnjene ustnice, pihanje v vetrnico, v vodo, v žogico

(skozi slamico), pihanje milnih mehurčkov - fino, jakostno izpihovanje,

klicanje kokoši (pi-pi-pi).

7.1.1.9 Vaje za dobro delovanje mehkega neba

To so:

napihovanje,

žvižganje,

piskanje na piščalko, trobento, orglice,

grgranje vode,

oponašanje živali (gos: ga-ga; čebela: brenčanje na mmmmm),

vsrkavanje in prenašanje (npr. vate, žogice, papirčka) s slamico,

zehanje,

srkanje tekočine.

7.1.1.10 Vaje za jezik

To so:

vaje za orientacijo položaja jezika,

lizanje, oblizovanje,

premikanje konice jezika (po ustnicah), gibanje jezika (levo, desno),

dotikanje nosu in brade s konico jezika,

iztegovanje jezika,




- 47 -

oponašanje ure (t-t-t; td-td-td),

skakanje po eni nogi (tdi-tdi-tdi),

oponašanje konja (tleskanje z jezikom),

pihanje skozi žleb, ki ga naredimo z jezikom.

7.1.1.11 Vaje ustnic

To so:

oblikovanje okrogline (vlak š-š-š),

raztegovanje ustnic (kača s-s-s),

držanje paličice pod nosom,

držanje paličice med ustnicami,

pošiljanje poljubov, žvižganje,

oponašanje avtomobila,

stiskanje zamaška in izstrelitev,

tresenje ustnic,

ustnice polagamo v lego vseh vokalov neposrednih oblik – i-u, u-a, o-i.

7.1.1.12 Igrice in vaje za dobro izreko

To so:

vokal u (začudenje),

vokal a (igra zdravnik),

vokal e (ovca – beeee, koza – meeee),

vokal i (konj – poganjanje z iiiii),

vaje za ugotavljanje zvenečnosti (vaje z balonom – pojav vibracij),

glas f (pihanje sapice fffff),

glas v (enako kot f vendar z dodajanjem zvena),

sičnike in šumnike urimo s pihanjem v slamico (najprej s, š, potem pa z, ž); slamica je pri tem

v navpični legi pod ustnicami,

glas ž (čmrljev let),




- 48 -

glas l (posnemanje trobente – lalalala),

glas r (ropotanje avtomobilskega motorja – brbrbrbr).

N. Grilc dodaja, da so te igre zelo preproste, vendar nepogrešljive. Otrok z njimi pospešuje

razvoj izreke, spodbuja delovanje govornih organov. Dodaja, da se ob tem krepijo tudi pljuča

in mišice grla (Grilc, 2014: 61).

7.1.1.13 Vaje fonacije, govorne imitacije in

začetnega izgovarjanja

To so:

logoped v ritmu otroku ponuja kocke (na a, ma in da) – otrok ga posnema,

glas a (otrokov jok – aaaaaa),

glas e (smeh dojenčka – eeeeeee),

glas u (vlak),

dvozložnice – ma-ma, pa-pa…

oponašanje živali (ga-ga, ko-koko).

7.1.2 Vaje za otroke z nerazvitim govorom

Otroci, ki potrebujejo te vaje govorijo, vendar ne primerno svoji starosti. N. Grilc dodaja, da s

temi vajami razširjamo psihomotorične funkcije. Gre za graditev odnosa med samostalnikom

in glagolom (Grilc, 2014: 64).

7.1.2.1 Akustične vaje

To so:

od izgovorjave po zlogih k celi besedi (npr. hi-ša – hiša),

trizložne besede (ba-na-na, lo-pa-ta, ve-li-ko),

poslušanje povedi (iz dveh, treh ali več besed). Npr. Mama kuha.; Teta ima avto.; Ata vozi

avto domov.




- 49 -

7.1.2.2 Vaje govornih organov

Uporabimo lahko enake vaje kot za ničelno raven, dodamo pa še:

spodbujanje otroka na zaprta usta (kadar ne govori),

vaje za gibljivost jezika (gibanje z jezikom v vse smeri),

kontroliranje požiranja sline,

mrmranje melodije,

žvižganje.

7.1.2.3 Vaje pozornosti – vidne in zvočne vaje

To so:

kazanje in poimenovanje predmetov, oseb, živali… v slikanici),

deli telesa (usmerjanje pozornosti in kazanje po navodilu),

samostojno kazanje slik,

usmerjanje otrokove pozornosti na zgodbo (zgodba je dramatizirana),

risanje in barvanje zgodbe,

imenovanje družinskih članov, razlikovanje oseb po imenu.

7.1.2.4 Vaje artikulacije

Začnemo z glasovoma k in g (če ju še ne izgovarja). N. Grilc svetuje, da je potrebno izzvati

tiste glasove, ki imajo veliko uporabno vrednost oz. se v besedah pogosto pojavljajo (Grilc,

2014: 68).

7.1.2.5 Vaje za zapomnitev oblike besed

Otrok naj logopeda opazuje, ko izgovarja besede, spodbujati ga je treba k večkratnemu

ponavljanju besed.




- 50 -

K tem vajam sodi:

izdelovanje črk iz plastelina, kock,

sestavljanje zlogov ob udarcih z roko (izmenjaje leva in desna roka),

igra s končevanjem besede (logoped izgovori en zlog, otrok pa besedo konča, vlogi nato

zamenjata),

igre hitrega izgovarjanja besed.

Na tej ravni izvajamo tudi vaje za uporabo pridevnikov, zaimkov, predlogov, veznikov, sklonov

in pravilne uporabe množine, vaje za zapolnitev besed, vaje za oblikovanje sestavljenih,

nikalnih in vprašalnih povedi, vaje uporabe preteklega časa, učenje kratkih recitacij in

izštevank, učenje kratkih zgodbic, opisovanje slik, pripovedovanje o doživljanju.

7.1.3 Vaje za otroke s kombiniranimi govornimi motnjami

7.1.3.1 Vaje za odpravljanje prehitrega govora

N. Grilc meni, da normalno hitrost dosežemo ob ritmu koraka, ritmu pesmice, ritmu udarjanja

roke. Otroka učimo, da se posluša in ob tem razvija samonadzor (Grilc, 2014: 91).

To sta:

razvijanje glasbenega posluha,

vaje intonacije besede in povedi.

7.1.3.2 Vaje za odpravljanje počasnega govora

To so:

vaje za motoriko celega telesa,

razvijanje spretnosti rok,




- 51 -

skladnost gibov rok in govora,

vaje za gibe govornih organov,

hitro štetje, recitiranje v paru, trojicah,

prepevanje, imitiranje hitrega govora.

7.1.3.3 Vaje za otroke z nerazvitim govorom in

rinolalijo

To so:

operirati razcep na nebu,

imitiranje gibov govornih organov,

vse vaje, ki jih izvajamo z otroci na ničelni ravni,

pozorni smo na usmerjanje zračnega toka,

izzvati glasove p, b, k, k in g, v, f, s, ž, c, č.

Vse vaje so povzete po N. Grilc (2014). Jasno pa je, da veliko dejavnosti lahko izvajamo tudi v

vrtcu. Prednost tega vidim predvsem v tem, da to počne cela skupina in se otrok, ki ima težave

pri govoru ne počuti izpostavljenega. Kot pomanjkljivost bi izpostavila, da v vrtcih ni

zaposlenega logopeda, ki bi vzgojiteljem lahko sproti svetoval ali večkrat prihajal v oddelek,

oz. da so vrtci z zaposlenim logopedom redki. Iz lastnih izkušenj vem, da bi bili ti nasveti zelo

dobrodošli, otroku pa zmanjšali stresne situacije. Preprečili bi veliko neuspelih poskusov ter pri

otroku pozitivno vplivali na samozavest.

Vzgojiteljica se mora posvetovati z logopedom, da ne prihaja do napačne izvedbe vaj. V moji

praksi se to najpogosteje dogaja pri otrocih, ki imajo težave tudi na drugih področjih razvoja

(npr. cerebralna paraliza). Kot spremljevalka otroka sem občasno obiskovala terapije z otrokom

in se posvetovala z logopedom, vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice pa tega stika nista imeli.

Vzgojitelj sicer ni strokovnjak in ni usposobljen za izvajanje nekaterih vaj. Ob nasvetih

logopeda pa lahko zastavlja dejavnosti tako, da z njimi v večji meri in z različnimi pristopi

spodbuja govor in pomaga odpravljati govorne napake

S tem sklenem teoretični del diplomske naloge. Sledi empirični del.




- 52 -

III. EMPIRIČNI DEL

1 VZOREC

V vzorec sem zajela vzgojitelje in starše iz Vrtca Nova Gorica, Vrtca Ajdovščina in Osnovne

šole Cerkno ter logopede zaposlene v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca, Šempeter pri

Novi Gorici in sicer na oddelku za invalidno mladino Stara Gora.

Sodelovalo je 17 strokovnih delavk zaposlenih v vrtcih (10 vzgojiteljic in 7 pomočnic

vzgojiteljice), 48 staršev in 6 logopedinj.

2 METODA

Za raziskovanje sem uporabila deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Merski

instrument, ki sem ga uporabila, pa je anketni vprašalnik. Z anketnim vprašalnikom sem hotela

pridobiti mnenje vzgojiteljev, logopedov in staršev o tem, ali se jim zdi sodelovanje pri

odpravljanju govornih napak pomembno, kakšna je njihova vloga ter katera govorna napaka se

najpogosteje pojavlja v predšolskem obdobju. Da bi pridobila mnenje vseh, ki v procesu

prepoznavanja in odpravljanja govornih napak sodelujejo, sem izdelala tri različne anketne

vprašalnike: prvega za strokovne delavke v vrtcu, drugega za logopede in tretjega za starše. V

anketnem vprašalniku so bili uporabljeni vsi trije tipi vprašanj (odprti, zaprti in polodprti).

Pridobljene podatke sem statistično obdelala s pomočjo programov Microsoft Word, Microsoft

Excel in SPSS. Podatke sem prikazala s pomočjo tabel in ob tem podala pisno razlago. Analiza

podatkov ni podana za posamezno skupino anketirancev, ampak se odgovori prepletajo glede

na postavitev hipoteze oz. raziskovalna vprašanja. S tem sem želela jasno prikazati prepletanje

dela strokovnih delavk, logopedov in vlogo staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih

napak.

3 CILJI IN HIPOTEZE

Cilj moje raziskave je vodilo vprašanje, kakšna je vloga vzgojiteljev, logopedov in staršev pri

odkrivanju in odpravljanju govornih napak. Zanimalo me je tudi, katera govorna napaka se po

mnenju vzgojiteljev najpogosteje pojavlja v predšolski dobi.




- 53 -

Hipoteza

HIPOTEZA 1: Predpostavljam, da vzgojitelji menijo, da je najpogostejša napaka, ki se pojavlja

pri predšolskih otrocih v vrtcu, bebljanje.

Raziskovalna vprašanja

RV1: Kakšno vlogo imajo po mnenju vzgojiteljev v procesu odkrivanja in odpravljanja

otrokovih govornih napak logopedi?


otrokovih govornih napak starši?


otrokovih govornih napak vzgojitelji?

4 REZULTATI

HIPOTEZA 1

S postavitvijo hipoteze 1 (hipoteza 1), sem želela priti do odgovora, katera govorna napaka se

po mnenju vzgojiteljev, najpogosteje pojavlja pri predšolskih otrocih. Temeljila je na

predpostavki, da je to bebljanje. Prišla sem do naslednjega odgovora.

1. S katero od govornih napak ste se na Vaši poklicni poti največkrat srečali?




- 54 -

Tabela 1: Najpogostejša govorna napaka s katero so se srečale strokovne delavke na

poklicni poti

Govorna napaka Število Odstotek (%)

Bebljanje 2 12, 50

Nosljanje 1 6, 25

Jecljanje 10 62, 50

Brbotanje 1 6, 25

Sluhonemost 2 12, 50

Drugo 0 0

Skupaj 16 100, 00

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Največ anketiranih strokovnih delavk se je na

svoji poklicni poti srečalo z jecljanjem (62, 50 %). Sledijo sluhonemost in bebljanje (12, 50 %).

V najmanjšem številu so se anketirane strokovne delavke srečale z brbotanjem in nosljanjem

(6, 25 %). Nobena od anketirank ni navedla kakšne druge govorne napake. Ena izmed

anketiranih strokovnih delavk pa na vprašanje ni odgovorila.

Enake rezultate je v svoji raziskavi objavil K. Kocmur (2012; 40), kjer ugotavlja, da se

vzgojiteljice pri svojem delu najpogosteje srečujejo z jecljanjem, ki mu sledi bebljanje. B.

Globačnik (1999: 13), pa meni, da je bebljanje tista govorna napaka, ki se najpogosteje pojavlja

pri predšolskem otroku. Vzrok za to pojasnjuje S. Levc, ki pravi, da se izreka glasov »r«, »š«,

»ž« in »č« pojavi najkasneje (med četrtim letom in pol in med petim letom in pol) (2014: 105).

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 1

Zanimalo me je, kakšno vlogo imajo, po mnenju vzgojiteljev, logopedi v procesu odkrivanja in

odpravljanja govornih napak. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.




- 55 -

Ali ima logoped pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak pomembno vlogo?

Odgovor utemeljite.

Tabela 2: Logopedova vloga pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak

Število odgovorov Odstotek (%)

Da 17 100

Ne

Skupaj 17 100

Vse anketirane strokovne delavke menijo, da imajo logopedi pomembno vlogo tako pri

odkrivanju kot pri odpravljanju govornih napak.

Svoje odgovore utemeljujejo z ustrezno strokovno izobrazbo logopedov. Logopedi poznajo

ustrezne postopke in pristope za odkrivanje govornih napak. Po mnenju vzgojiteljev logoped

takoj odkrije napake. Skladno s tem pa poudarjajo, da s svojim znanjem logoped presodi ali je

potrebna logopedska obravnava ali ne. Pomembnost vloge pripisujejo predvsem hitremu odzivu

in kakovostnim nasvetom (načinom) za odpravljanje posamezne govorne napake. Ena izmed

strokovnih delavk še dodaja, da logoped lahko svetuje tudi strokovnim delavkam v vrtcu, če je

zaposlen tam. Meni, da lahko ob tem obiskuje tudi otroke v oddelkih in strokovnim delavkam

pokaže pristope za pravilen govor.

Tudi M. Grobler (1985: 196) je mnenja, da je logoped tisti, ki nudi najbolj ustrezno strokovno

pomoč za otroke s težavami in motnjami v govoru.

Glede na to, da strokovne delavke menijo, da ima logoped pri odkrivanju in odpravljanju

govornih napak pomembno vlogo, me je zanimalo, ali je v vrtcih, ki so bili vključeni v

raziskavo, zaposlen logoped.

Ali ima vaš vrtec svojega logopeda ali zunanji logoped obiskuje vrtec?

Noben izmed vrtcev, v katerem sem izvedla anketo, nima lastnega logopeda. Anketirane

strokovne delavke so pojasnile, da za otroke, ki imajo govorne težave, prihaja v vrtec zunanji

logoped.




- 56 -

Kako pogosto prihaja logoped v vrtec?

Kot sem že pri prejšnjem vprašanju nakazala, v večino vrtcev prihaja logoped enkrat ali dvakrat

na teden. Strokovne delavke iz Vrtca Nova Gorica pravijo, da ima večina otrok, ki jih obiskuje

logoped v vrtcu, odločbo, ostali pa morajo pomoč strokovnjaka poiskati sami. V Vrtcu Cerkno

otroke logoped obišče enkrat do dvakrat na leto, vendar le otroke pred vstopom v šolo. V Vrtcu

Ajdovščina logoped obiskuje vrtec enkrat do dvakrat na teden.

Logoped v vseh treh vrtcih prihaja v vrtec predvsem za otroke s posebnimi potrebami, ki jim je

bil logoped dodeljen z odločbo. Zanimalo me je, na kakšen način strokovne delavke sodelujejo

z logopedom.

Kakšno je Vaše sodelovanje s tem logopedom?

Večina anketiranih strokovnih delavk je omenila pogovor. To so pojasnile z izmenjavo

izkušenj. Pojasnile so tudi, da se z logopedom pogovarjajo o napredku, logoped pa jim

posreduje tudi napotke za nadaljnje delo. Ocenjujejo ga kot uspešno. Le ena izmed anketirank

je odgovorila, da z logopedom sploh ne sodeluje – z njim sodelujejo le starši.

Za primerjavo me je zanimalo, kaj o sodelovanju z strokovnimi delavkami v vrtcu menijo

logopedi.

Kakšno je Vaše sodelovanje z vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljice?

Anketirani logopedi odgovarjajo, da je sodelovanje zelo dobro oz. odlično. Svoj odgovor

pojasnjujejo, da vzgojitelji prosijo za nasvet, ki ga od logopedov tudi prejmejo. Če so težave

pri otroku kompleksnejše in poleg govornih težav obsegajo tudi težave na drugih področjih,

skupaj organizirajo tim, na katerem vzgojiteljice lahko dobijo še dodatne nasvete in napotke.

Na takih timih pa tudi vzgojiteljica logopedu poroča, kako otrok deluje v skupini.

Kljub mnenju, da je sodelovanje med strokovnimi delavkami in logopedi uspešno, pa je

potrebno omeniti, da strokovne delavke sodelujejo z logopedom le v primeru, če je ta dodeljen

otroku z odločbo in logoped prihaja v vrtec. Nekateri otroci z odločbo ali brez nje, logopeda

obiskujejo izven vrtca, strokovne delavke v vrtcu tako z logopedom nimajo stika. Stik imajo le

s starši, ki otroka vodijo na obravnave.




- 57 -

V proces prepoznavanja in odpravljanja govornih napak so vključeni tudi starši, zato me je

zanimalo, ali imajo podatke o logopedski službi v primeru, da bi se izkazalo, da njihov otrok

potrebuje pomoč logopeda.

Ali ima vrtec, ki ga obiskuje Vaš otrok, lastnega logopeda ali zunanji logoped obiskuje

vrtec?

Tabela 3: Prisotnost logopeda v vrtcu

Ali ima vrtec lastnega

logopeda?


a) DA 2 4, 16

b) NE 17 35, 42

c) NE VEM 29 60, 42

Skupaj 48 100, 00

Večina anketiranih staršev ne ve, ali ima vrtec, ki ga obiskuje njihov otrok, lastnega logopeda

ali ne (60, 42 %). 35, 42 odstotkov anketiranih staršev odgovarja, da vrtec nima lastnega

logopeda, ampak zunanji logoped obiskuje vrtec. Dva od anketiranih staršev odgovarjata, da

ima vrtec svojega logopeda.

Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili negativno, me zanima, ali bi si želeli, da bi vrtec

imel svojega logopeda? Odgovor utemeljite.

Tabela 4: Želja staršev po zaposlitvi logopeda v vrtcu

Ali si želite, da bi vrtec imel

lastnega logopeda?


a) Da 7 41, 18

b) Ne 2 11, 76

c) Vseeno mi je 8 47, 06

Skupaj 17 100, 00




- 58 -

Na to vprašanje so odgovarjali le tisti anketirani starši, ki so na prejšnje vprašanje odgovorili

negativno. Večini anketiranih staršev je vseeno, ali ima vrtec lastnega logopeda ali ne. Sedem

staršev bi si želelo, da bi vrtec imel lastnega logopeda, dva od anketiranih staršev pa si ne želita,

da bi vrtec imel lastnega logopeda.

Starši, ki so na vprašanje odgovorili z da, svoj odgovor utemeljujejo s tem, da je zunanji logoped

težko dosegljiv, veliko otrok pa pomoč potrebuje. Z lastnim logopedom bi vrtec dosegel večjo

fleksibilnost in dosegljivost logopeda. Po njihovem mnenju bi bilo več sodelovanja tudi z

vzgojiteljicami in njihovimi pomočnicami. Logopedi bi imeli več časa za posameznika. Težave

v govoru bi se na tak način prej zaznale in uspešnejše reševale.

Anketirani starši, ki so odgovorili, da jim je vseeno, svoj odgovor utemeljujejo s tem, da je v

vrtcu premalo otrok in da logoped ne bi imel dela. Nekateri pravijo, da ni važno, kje logoped

je, važno da pomaga in da je dovolj, če pride zunanji logoped. Eden izmed staršev meni, da je

dovolj, če logoped obišče vrtec enkrat do dvakrat letno, saj imajo šole svojega logopeda.

Starša, ki sta odgovorila, da si ne želita, da bi vrtec imel svojega logopeda, pojasnjujeta, da je

tudi brez logopeda dobro poskrbljeno za kontrolo govora in da njihov otrok nima govornih

težav. Če, bi jih imel, bi jima bilo vseeno, kje bi logoped bil.

Ker je logoped strokovnjak za prepoznavanje in odpravljanje govornih napak, me je zanimalo,

kakšne pristope logopedi uporabljajo pri obravnavi otrok z govornimi napakami. Ker sem tudi

sama strokovna delavka v vrtcu, sem od logopedov želela pridobiti nekaj nasvetov za

spodbujanje govora v vrtcu. Prišla sem do naslednjih odgovorov.

Kakšen je Vaš pristop do otroka z govorno napako? Pojasnite.

Anketirani logopedi menijo, da je pristop odvisen od otrokove osebnosti in težav, s katerimi

pride na obravnavo. Pristop je torej individualen. Pravijo, da obravnava poteka preko igre.

Ustvarjati poskušajo prijetno klimo in sproščeno vzdušje. Upoštevajo otrokova zanimanja in

močna področja.

Nekaj Vaših nasvetov za spodbujanje govornega razvoja otroka doma in v vrtcih …

Trije anketirani logopedi menijo, da je splošno dajanje nasvetov težko. Pravijo, da je nasvet za

otroka uporaben šele, ko je razvidno za kakšne napake oz. težave gre. Ostali anketiranci pa

svetujejo, naj bi se z otrokom čim več sproščeno pogovarjali, se sprehajali v naravi, posnemali




- 59 -

različna oglašanja (živali, glasov iz okolja), otroka spodbujali na njemu zanimiv način. Prav

tako svetujejo, da se otrokom bere, poje, se jih vodi v gledališče.


Z drugim raziskovalnim vprašanjem, sem želela pridobiti mnenje vzgojiteljev o vlogi staršev v

procesu odkrivanja in odpravljanja govornih napak. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.

Ali menite, da imajo starši pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak pomembno

vlogo? Svoj odgovor utemeljite.

Tabela 5: Vloga staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak

Vloga staršev Število odgovorov Odstotek (%)

Da 17 100

Ne 0 0

Skupaj 17 100

Vse anketirane strokovne delavke menijo, da imajo starši pri odkrivanju in odpravljanju

govornih napak pomembno vlogo.

Svoj odgovor utemeljujejo s poznavanjem otroka. Starši otroka dobro poznajo in lahko hitro

zaznajo spremembe. Ob odkritju tudi sami izvajajo vaje po navodilih logopeda. Tri strokovne

delavke tu omenjajo še težave z ne sprejemanjem otrokovih težav s strani staršev, kar velikokrat

pripelje do tega, da preteče veliko časa, da starši sploh odpeljejo otroka do logopeda.

Na odgovornost, ki jo nosijo starši za otrokov govorni razvoj in posledično tudi za odpravljanje

in prepoznavanje govornih napak, opozarjajo tudi strokovnjaki. L. Marjanovič – Umek, S.

Kranjc in U. Fekonja (po Foy in Mann, 2003), menijo, da je kakovost družinskega okolja celovit

in večplasten kontekst, ki vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za

razvoj njegove govorne kompetentnosti kot tudi značilnost govornih interakcij med otrokom in

njegovimi starši (2006: 50).




- 60 -

Ker imajo starši, po mnenju strokovnih delavk v vrtcu, pomembno vlogo, me je zanimalo, kako

sodelujejo s starši, ki imajo otroka z govorno napako.

Kakšno je Vaše sodelovanje s starši otrok, ki imajo govorne težave?

Nekatere anketirane strokovne delavke menijo, da je sodelovanje s starši dobro. Pravijo, da so

starši veseli, ko jih opozorijo na določene težave. Pravijo tudi, da si dnevno izmenjujejo mnenje

o težavah ali napredku.

Anketirani logopedi odgovarjajo, da je sodelovanje s starši zelo dobro, odlično. Na obravnavah

upoštevajo napotke, izmenjujejo mnenja. Starši so iskreni in zainteresirani za otrokov napredek.

Anketirani logopedi pravijo, da starši otroke redno vodijo na obravnave.

Da je sodelovanje ključnega pomena, nakazujejo tudi besede M. Grobler (1985: 196), ki meni,

da morajo biti starši in tudi drugi odrasli pozorni na odstopanja v govornem izražanju otroka

ter izpostavlja, da je v primeru odstopanja treba poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Zanimalo me je, kaj bi strokovne delavke svetovale staršem, da bi ti v čim večji meri spodbujali

razvoj govora predšolskega otroka.

Kakšen nasvet bi podali staršem za spodbujanje govora predšolskega otroka in pri

odpravljanju govornih napak?

Strokovne delavke svetujejo staršem:

branje različne otroške literature,

pravilen govorni zgled (naj starši ne uporabljajo pomanjševalnic),

pogovor,

ogled gledaliških predstav,

ena strokovna delavka pa je posebej poudarila, da ob morebitni zaznavi govornih težav, starši

poslušajo vzgojitelja in poiščejo dodatno pomoč pri strokovnjakih. Meni, da bo le z zaupanjem

otrok napredoval.

Strokovne delavke pripisujejo velik pomen pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak

staršem. Ob tem me je zanimalo tudi mnenje staršev o pomembnosti njihove vloge ter na kakšen

način jo izpolnjujejo.




- 61 -

Ali menite, da imate starši pomembno vlogo pri razvoju otrokovega govora in

prepoznavanju ter odpravljanju govornih napak? Svojo odločitev utemeljite.

Tabela 6: Vloga staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak

Ali imajo starši pomembno

vlogo pri razvoju

otrokovega govora in

prepoznavanju ter

odpravljanju govornih

napak?


DA 48 100

NE 0 0

Skupaj 48 100

Vsi anketirani starši se strinjajo, da imajo pri razvoju otrokovega govora pomembno vlogo.

Pomembnost utemeljujejo z naslednjimi trditvami:

Starši so prvi, ki otroke učijo novih besed.

Otroci posnemajo njihov govor.

Z načinom govora vplivajo na otrokov govorni razvoj, jih popravljajo v vsakdanji

komunikaciji.

Otrokom berejo pravljice in jim s tem širijo besedišče.

Otrokom pomagajo z doslednim sodelovanjem s strokovnjaki, če ima otrok govorno napako.

Doma nadaljujejo delo strokovnjaka.

Starši opozarjajo na negativno uporabo pomanjševalnic in popačen govor.

Iz dobljenih odgovorov je možno razbrati, da se starši dobro zavedajo svoje vloge pri govornem

razvoju svojih otrok in poznajo raznolike pristope za spodbujanje govornega razvoja.

Zanimiva je izjava Brunerja (1983; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 128), ki meni, da

starši neprestano preverjajo otrokova pričakovanja ter sposobnost njegovega govornega

izražanja in zato postopno zvišujejo svoja pričakovanja. Bohannon in Stanowicz (1988, v Berk

1997; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129) pa sta ugotovila, da otroci pogosto




- 62 -

ponavljajo izjave svojih staršev, kadar ti pravilno popravijo njihovo slovnično nepravilno

izjavo.

Starši so svojo vlogo pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak tudi ovrednotili.

Rezultati so razvidni v tabeli 7.

Kako pomembna je ta vloga?

Tabela 7: Ocena pomembnosti vloge staršev pri prepoznavanju in odpravljanju

govornih napak

Ocena Število odgovorov

1 (nepomembna) 0

2 (skoraj nepomembna) 2

3 (niti pomembna, niti nepomembna) 0

4 (pomembna) 8

5 (zelo pomembna) 38

Večina anketiranih staršev meni, da je njihova vloga zelo pomembna. Le dva od anketiranih

staršev menita, da je vloga staršev skoraj nepomembna.

Na pomembnost vloge, ki jo imajo starši, je opozarjal tudi Omerza, ki staršem svetuje, naj

pazijo na to, da bo otrok, ki je v obravnavi, izpolnjeval vse domače vaje in naj mu starši pri tem

pomagajo. Za napredek je po njegovem mnenju pomemben tudi obisk obravnav, pri čemer

starši vidijo, kakšne postopke ima logoped (1972: 184).

Glede na dobljene rezultate, kjer so starši mnenja, da imajo sami zelo pomembno vlogo, me je

zanimalo, komu pripisujejo večji pomen v procesu prepoznavanja in odpravljanja govornih

napak predšolskih otrok. Rezultati so razvidni v tabeli 8.

Pripisujete večji pomen in vlogo pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak

družini, vrtcu ali logopedu?




- 63 -

Tabela 8 : Oseba, ki ima pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak,

najpomembnejšo vlogo

Kdo ima večji pomen pri

prepoznavanju in

odpravljanju govornih

napak?


a) Družina 30 63, 83

b) Vrtec 1 2, 13

c) Logoped 16 34, 04

Skupaj 47 100, 00

Anketirani starši pripisujejo največjo vlogo pri reševanju govornih napak prav sebi, sledijo jim

logopedi. Le eden od anketiranih staršev meni, da ima vrtec največji pomen pri odpravljanju

govornih napak. Eden izmed anketiranih staršev na vprašanje ni odgovoril.

V procesu prepoznavanja govornih napak, so po mnenju anketiranih logopedov, prav starši tisti,

ki govorno napako prepoznajo. To je razvidno iz tabele 9.

Kdo najpogosteje odkrije govorno napako?

Tabela 9: Oseba, ki najpogosteje odkrije govorno napako

Oseba, ki najpogosteje

odkrije govorno napako


a) Starši 6 66, 67

b)Vzgojiteljica oz.

pomočnica vzgojiteljice

3 33, 33

c) Logoped 0 0

č) Drugo 0 0

Skupaj 9 100, 00

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Po mnenju anketiranih logopedov so prav

starši tisti, ki najpogosteje odkrijejo govorno napako. Trije so zraven dodali tudi vzgojiteljico

oz. pomočnico vzgojiteljice.




- 64 -

Zanimalo me je, kakšne načine starši uporabljajo za spodbujanje govornega razvoja

predšolskega otroka.

Na kakšen način sami spodbujate govorni razvoj Vašega otroka?

Anketirani starši spodbujajo govorni razvoj svojih otrok:

s popravljanjem nepravilnega izgovora besede,

z branjem knjig, pogovorom,

spraševanjem, reševanjem ugank,

branjem stripov, petjem, z gledališkimi in kino predstavami, pravilno izreko, spodbujanjem

k pripovedovanju, gibanjem v krogu ljudi, ki so komunikativni,

z nepopačenim govorom,

z igro, gledanjem knjig, slikanic,

z opisovanjem slik, ilustracij, postavljanjem vprašanj,

s ponavljanjem besed, ki vsebujejo glasove, ki jih otrok težko izgovori, s pohvalami za lepo

izgovorjeno besedo, s spodbujanjem, da dokonča stavek,

z razgibavanjem ust, jezika.


Pri tretjem raziskovalnem vprašanju sem se osredinila predvsem na vlogo vzgojitelja pri

odkrivanju in odpravljanju govornih napak, kaj menijo vzgojitelji o svoji vlogi in kako so nanjo

pripravljeni. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.

Kako pomembno vlogo ima po Vašem mnenju vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice pri

prepoznavanju in odpravljanju govornih napak?

Anketirane strokovne delavke menijo, da imajo zelo pomembno vlogo pri odkrivanju in

odpravljanju govornih napak. Nekatere to pojasnjujejo z argumenti hitrega odkrivanja govornih

napak in nato hitrega ukrepanja - takoj sodelujejo z logopedom in starši. Strokovne delavke

menijo, da je njihova vloga pomembna tudi v smislu zgleda v vsakdanji komunikaciji. Nekatere

menijo, da so pomemben člen v verigi in lahko tudi same ob pomoči logopeda izvajajo določene

vaje za odpravljanje govornih napak.

Dve izmed anketirank menita, da imajo večjo vlogo starši.




- 65 -

Na koga ste se najprej obrnili po nasvet, ko ste v skupino sprejeli otroka z govorno

napako?

Tabela 10: Oseba, ki jo strokovne delavke prosijo za nasvete

Oseba, ki strokovnim

delavkam daje nasvete


sodelavke 2 11, 80

logoped 7 41, 20

ustrezna literatura 4 23, 50

drugo 4 23, 50

SKUPAJ 17 100

Anketirane strokovne delavke v vrtcih se v primerih, ko imajo v skupini otroka z govorno

napako, največkrat obrnejo po pomoč k logopedom (41, 20 %). V enaki meri se obrnejo na

starše, strokovno vodjo (navedeno pod drugo) ali pa poiščejo ustrezno literaturo (23, 50 %). V

11, 80 % poiščejo pomoč pri sodelavkah.

Glede na to, da anketirane strokovne delavke menijo, da imajo pomembno vlogo v procesu

prepoznavanja in odpravljanja govornih napak otrok v vrtcu, me je zanimalo, kakšne pristope

uporabljajo pri vzgojnem delu z otroki, ki imajo govorno napako.

Kakšen je Vaš pristop do otroka z govorno napako?

Anketirane strokovne delavke v večini primerov odgovarjajo, da imajo enak pristop kot do

otrok, ki nimajo govorne napake. Nekatere jim bolj prisluhnejo in še posebej poskrbijo, da je

otrok z govorno napako sprejet v skupini. Spet druge otroke spodbujajo h komunikaciji, jih več

sprašujejo in se z njimi individualno ukvarjajo ( več ga sprašujejo, več komunicirajo z njim,

izvajajo vaje po priporočilu logopeda).

Vse strokovne delavke udeležene v anketnem vprašalniku se strinjajo, da se takega otroka ne

izpostavlja.

Prav zaradi zavedanja vloge, ki jo imajo strokovne delavke, me je zanimalo, ali imajo dovolj

znanja za prepoznavanje in odpravljanje govornih napak. Rezultati so razvidni iz tabele 11.




- 66 -

Ali menite, da ste na področju govornih napak dovolj izobraženi ali bi morali temu

posvetiti več pozornosti?

Tabela 11 : Izobraženost strokovnih delavk na področju govornih napak

Naziv

strokovne

delavke

DA, sem dovolj

izobražena

NE, nisem

dovolj

izobražena

Skupaj

Vzgojiteljica 2 7 9

Pomočnica

vzgojiteljice

0 8 8

Skupaj 2 15 17

Le dve od anketiranih strokovnih delavk sta na to vprašanje odgovorile z da. Njihovo pojasnilo

ob tem je bilo, da so za govorne napake zadolženi drugi strokovni delavci. Vse ostale (15) so

menile, da na področju govornih napak niso dovolj izobražene. Nobena pa svoje odločitve ni

pojasnila.

Kljub temu da vzgojiteljice v večini menijo, da na področju prepoznavanja in odpravljanja

govornih napak niso dovolj izobražene, pa so s Kurikulumom za vrtce pridobile ogromno. V

njem je zapisano: »Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju, ki je najpomembnejše obdobje

za razvoj govora, vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi, otroki,

seznanjanje s pisnim jezikom…« (Kurikulum za vrtce, 1999: 31). S. Kranjc in Saksida (2001,

nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) ob tem dodajata, da je področje jezika prepleteno

z vsemi področji dejavnosti v vrtcu. L. Marjanovič - Umek še dodaja, da naj bi vzgojiteljica pri

vseh dejavnostih otroku dajala govorni zgled in tako neposredno vplivala na njegov govorni

razvoj (Marjanovič - Umek, 2010: 79). Tu se po mojem mnenju skriva moč vzgojiteljeve vloge,

da bo ob izvajanju Kurikuluma in poznavanju otrok imela moč in znanje za prepoznavo težav.

Anketirani logopedi menijo naslednje (tabela 12).

Ali menite, da so vzgojiteljice oz. njihove pomočnice na področju govornih napak dovolj

izobražene ali ne? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?




- 67 -

Tabela 12: Mnenje logopedov o izobraženosti strokovnih delavk na področju odkrivanja

in odpravljanja govornih napak

Število odgovorov

Da 5

Ne 1

Skupaj 6

Anketirane logopedinje, ki so na vprašanje odgovorile pritrdilno, menijo, da so strokovne

delavke dovolj izobražene za osnovno selekcijo. Dodajajo pa, da je vseeno dobro slišati kaj

novega – v smislu izobraževanj in novosti na govornem področju. Anketiranka, ki je na

vprašanje odgovorila negativno, pa meni, da prav zaradi tega prihaja pri otrocih do stisk.

Ob tem me je zanimalo, ali se v vrtcih, kjer so anketirane strokovne delavke zaposlene, namenja

dovolj pozornosti na področju prepoznavanja in odpravljanja govornih napak.

Ali menite, da se odpravljanju govornih napak v vašem vrtcu nameni dovolj pozornosti

in kaj bi se dalo popraviti?

Večina anketiranih strokovnih delavk je mnenja, da bi se temu področju lahko namenilo več

pozornosti, predvsem v smislu obiska logopeda, več izobraževanja na to temo in medsebojnega

komuniciranja med sodelavkami in starši. Menijo, da bi bilo potrebno zaposliti logopeda, ki bi

dnevno lahko delal s temi otroki. Tri strokovne delavke menijo, da se odpravljanju govornih

napak nameni dovolj pozornosti.

Ob sprejetju otroka z govorno napako v oddelek, se mora strokovna delavka ustrezno pripraviti.

Zanimalo me je, ali si pri tem lahko pomaga z različno literaturo. Rezultati so razvidni v tabeli

13.




- 68 -

Ali menite, da je o govornih napakah dovolj literature, dostopnih informacij …?

Tabela 13: Mnenje strokovnih delavk o dostopnosti literature na področju govornih

napak

DA, dovolj NE, ni dovolj Drugo

Število

odgovorov

13 4 0

Večina anketiranih strokovnih delavk meni, da je o govornih napakah dovolj dostopne

literature. Štiri izmed njih pa menijo, da bi je bilo lahko več.

Anketirane strokovne delavke v skupini vplivajo na celoten govorni razvoj otrok. Zanimalo me

je, kakšne pristope pri tem uporabljajo.

Kako v Vaši skupini spodbujate govorni razvoj otrok?

Največkrat so anketirane strokovne delavke navedle pogovor in vsakdanjo komunikacijo.

Pogosto otrokov govorni razvoj spodbujajo s pravljicami in dramatizacijami. Veliko jim same

pripovedujejo zgodbe (ob izdelanih aplikatih) in dajo tudi otrokom to možnost. Z otroki

opisujejo slike in si ob njih izmišljajo razne zgodbe. Nekaj od njih jih je omenilo tudi lutko kot

zelo primerno sredstvo za spodbujanje govornega razvoja.

L. Marjanovič – Umek (2010: 84 85) omenja, da strokovni delavec spodbuja otrokov govor,

če:

se z otrokom čim večkrat pogovarja kot z enakopravnim partnerjem in ga spodbuja pri

uvajanju komunikacije;

pokaže, da ceni verbalno komunikacijo;

pozorno posluša komunikacijo med otroki in poskuša teme, ki jih je uvedel otrok sam, razširiti

in poglobiti;

»izkoristi« vse dejavnosti za pripovedovanje, pogovor;

pri spodbujanju jezikovne zmožnosti uporabi čim več različnih pripomočkov, od leposlovnih

in strokovnih knjig, revij in drugega slikovnega gradiva.




- 69 -

V Kurikulumu za vrtce (1999: 35 36) pa je zapisano:

pripoveduje in bere otrokovi starosti primerne pravljice, zgodbe, uganke, pesmice, uprizarjajo

lutkovne igre;

se z otrokom pogovarja v »neotroškem jeziku«;

izkoristi priložnost za poglobljen pogovor z otroki;

pozna razvoj otroka, temu prilagodi svoja pričakovanja glede otrokovega govora.

Menim, da strokovne delavke v vrtcu veliko od tega izpolnjujejo in izvajajo ter tako pozitivno

vplivajo na razvoj govora.

Kot sem že prej zapisala in pojasnila, logoped in strokovne delavke v vrtcu v procesu

prepoznavanja in odpravljanja govornih napak dobro sodelujejo in si izmenjujejo mnenja.

Zanimalo me je njihovo mnenje o vlogi strokovnih delavk v vrtcu pri prepoznavanju in

odpravljanju govornih napak.

Kako pomembno vlogo imajo po Vašem mnenju vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljic

pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak? Odgovor utemeljite.

Anketirane logopedinje so enotnega mnenja, da imajo vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

pri odkrivanju in odpravljanju govornih napak zelo pomembno vlogo. Menijo, da vzgojiteljice

otroke dobro poznajo, jih lahko med seboj primerjajo in njihove sposobnosti primerjajo s

povprečji za starost.

Želela sem izvedeti, zakaj je v procesu prepoznavanja in odpravljanja govornih napak

pomembno tudi sodelovanje med strokovnima delavkama. To sem vprašala logopede.

Ali menite, da je sodelovanje med vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljice pri

prepoznavanju in odpravljanju govornih napak pomembno in zakaj?




- 70 -

Tabela 14: Sodelovanje vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Število odgovorov

Da 6

Ne 0

Skupaj 6

Anketirane logopedinje so mnenja, da je sodelovanje med strokovnima delavkama pomembno.

Odgovor pojasnjujejo z utemeljitvijo, da le s sodelovanjem lahko otroku zagotovita napredek

pri odpravljanju govornih napak. Anketiranci menijo, da nesodelovanje otroka zmede in

spremeni otrokovo doživljanje govorne napake. Sodelovanje pa je pomembno tudi z vidika

enakih pričakovanj in zahtev do otroka.




- 71 -

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

Z raziskavo, ki sem jo izvedla, sem pridobila mnenje vzgojiteljev, logopedov in staršev o tem,

kakšno vlogo imajo pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak. Iz pridobljenih

odgovorov sem ugotovila, da se po mnenju vzgojiteljev v vrtcu pri predšolskih otrocih

največkrat pojavlja jecljanje (62, 50 %), kar pa ne potrjuje hipoteze 1, v kateri predpostavljam,

da se pri predšolskih otrocih najpogosteje pojavlja bebljanje. Strokovne delavke menijo, da

imajo pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak logopedi pomembno vlogo. Svojo

trditev so utemeljile z ustrezno izobrazbo logopedov, poznavanjem postopkov in pristopov za

odkrivanje in odpravljanje govornih napak. Logopedova vloga je tudi svetovanje strokovnim

delavkam v vrtcu. Prav tako imajo po mnenju vzgojiteljev v procesu prepoznavanja in

odpravljanja govornih napak pomembno vlogo starši. Vlogo pripisujejo dobremu poznavanju

otroka in hitremu zaznavanju sprememb. Po navodilih logopeda lahko tudi sami izvajajo vaje

doma. Svoje vloge se zavedajo tudi starši, saj menijo, da so prav oni tisti, ki imajo pri

prepoznavanju in odpravljanju govornih napak največjo vlogo. Strokovne delavke v vrtcu svojo

vlogo vrednotijo s hitrim odkrivanjem in hitrim ukrepanjem, zgledi v vsakdanji komunikaciji

ter strokovni usposobljenosti za izvajanje vaj po navodilih logopeda. Vrednost vzgojiteljevi

vlogi dajejo dobro poznavanje otrok in primerjanje otrokovih govornih sposobnosti s povprečji

za starost.

Kot je razvidno iz dobljenih rezultatov, večina vrtcev nima lastnega logopeda (vrtec obiskuje

le, če je dodeljen otrokom z odločbo), zato izboljšave na področju govora, odkrivanja in

odpravljanja govornih napak vidim v zaposlovanju logopedov v vrtcu. Ti so s tem neposredno

vpeti v življenje otrok. Logoped ima s tem večji vpogled v delo v oddelkih in lahko hitro ukrepa.

Za starše lahko organizira (skupaj z vzgojiteljico) različna predavanja in jih s tem osvešča o

svojem delu in postopkih, ki jih pri delu uporablja.

Nadaljevanje svoje raziskave vidim v raziskovanju časa, ki je porabljen za odpravo govornih

napak pri otrocih, v vrtcu, ki ima zaposlenega logopeda, in v vrtcu, ki nima zaposlenega

logopeda.

Na osnovi dobljenih odgovorov in rezultatov menim, da imajo strokovni delavci, starši in

logopedi veliko vlogo pri razvoju otrokovega govora in odpravljanja morebitnih odstopanj.

Vsak opravlja svojo vlogo, ki je v skladu z njegovimi izkušnjami in strokovno usposobljenostjo.

Če je pri otroku govorna napaka diagnosticirana, pa nikakor ne smejo delovati ločeno, eden




- 72 -

mimo drugega, saj le vzajemno sodelovanje prinaša rezultate. Njihove vloge se na nek način

dopolnjujejo, nadgrajujejo. Vsi imajo skupen cilj, da se govorna napaka odpravi oz. se govorna

napaka tako omeji, da ne moti otrokove komunikacije in socializacije ter s tem ne vpliva na

otrokovo življenje.




- 73 -

IV. LITERATURA

1. 1. Slovenski kongres logopedov Slovenije z mednarodno udeležbo. Logopedija za vsa

življenjska obdobja. Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, 2003.

2. 4. strokovno srečanje logopedov Slovenije. Multidisciplinarni pristop v logopediji. Portorož:

Aktiv logopedov Južne Primorske, 1993.

3. Batistič-Zorec, M. Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2006.

4. Čepeljnik, J., Ževma N.; Razvojna pot slovenske logopedije (online), 2016 (ogled 10. 5.

2016). Dostopnona: http://www.dlogs.si/index.php/drustvo-dlogs/razvojna-pot

5. Družinska zdravstvena enciklopedija. Ljubljana: DZS, 1992.

6. Fekonja Peklaj, U. Ocenjevanje otrokovega govora. Trst: Državna agencija za razvoj šolske

avtonomije, 2011.

7. Gašperin, R., Čoh, Z. Enci benci na kamenci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

8. Globačnik, B. Ocena artikulacije govora. Ljubljana: CenterKontura, 1999.

9. Grilc, N. Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod RS za šport, 2014.

10. Hočevar Boltežar, I. Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2008.

11. Hribar, Z. Moj otrok jeclja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1966.

12. Jakopič, B. Razvojna pot slovenske logopedije. Ljubljana, 1985.

13. Jamnik, T., Kordigal, M. Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana: DZS, 1999.

14. Jelenc, D. Osnovna vedenja o komunikaciji. Ljubljana, 1998.

15. Jurgec, I.; Logopedska obravnava (online), 2016 (ogled 10. 5. 2016). Dostopno na:


16. Kocmur, K. Najpogostejše govorne napake v drugem starostnem obdobju: diplomska

naloga. Ljubljana, 2012.

17. Kolar, U. Govorne napake. Dostopno na naslovu: http://www.vizita.si.

18. Kranjc. S. Razvoj govora predšolskega otroka. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, 1999.

19. Kropp, P. Vzgajanje Bralca: naj vaš otrok postane bralec za vse življenje. Tržič: Učila,

2000.

20. Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo, 1999

21. Law, J. The early Identification of language Inpairment in Children. London:

Chapman&Hall, 1992.


http://www.vizita.si/




- 74 -

22. Leach, P. Otrok od rojstva do šole. Ljubljana: Domus, 2004.

23. Levc, S. Liba laca lak: Kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: samozaložba,

2014.

24. Lesjak Skrt, B. Didel didel dojsa. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2014.

25. Lipnik J., Matić R. Metodika govorne vzgoje. Maribor: Založba Obzorja, 1993.

26. Marjanovič Umek, L. Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: DZS, 1990.

27. Marjanovič Umek, L. Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Založba

Obzorja, 2010.

28. Marjanovič Umek, L. et. al. Otroški govor: Razvoj in učenje. Domžale: Izolit, 2006.

29. Markič, K. Vloga in pomoč vzgojiteljev pri otrocih z govornimi težavami: diplomska

naloga. Ljubljana, 2006)

30. Omerza. Z. Govorne napake. Ljubljana: DZS, 1972

31. Omerza. Z. Logopedija. Ljubljana: DZS, 1959.

32. Ožbot, M. Jezik: Uvod v proučevanje govora. Ljubljana; Krtina, 2003

33. Pečjak, S. Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev. Ljubljana: Zavod RS za

šolstvo, 1997.

34. Pieterse, M., Treloar, R., Cairns, S. Majhni koraki, Knjiga 3: Sporazumevanje. Ljubljana:

Sekcija za Downov sindrom, 2000.

35. Posokhova, I. Razvoj govora i prevencija govornih poremećaja u djece. Zagreb: Ostvarenje,

1999.

36. Razvijanje govora v predšolski dobi – priročnik za vzgojiteljice. Ljubljana: Zavod za šolstvo

SRS, 1967.

37. Recek, T. Jecljanje: moč ga je odpraviti. Dostopno na naslovu: http://www.večer.si.

38. Sgerm, D. Poslušam, slišim, izgovarjam. Maribor: Osnovna šola Ludvika Pliberška, 2002.

39. Skamlič, N. Od joka do prvih besed. Radovljica: Didakta, 2014.

40. Skrt, B. L. Glasovi v gibanju in igri. Ljubljana: BRAVO, 2003.

41. Skubic, D. Pedagoški govor v vrtcu in prvem razredu devetletne osnovne šole. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta, 2004.

42. Slokar, P. Preventiva v logopediji: govorno-jezikovni pregled triletnikov: diplomsko delo.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2014.

43. Stoppard, M. Nega dojenčka in malčka. Ljubljana: DZS, 1999.

44. Steiner, M., Keršič. J. Speech wiewer 2 (1. del). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport

RS, 2000.

http://www.večer/




- 75 -

45. Škarić, I. Govorne poteškoće i njihovo uklanjanje. Svladao sam mucanje. Zagreb: Mladost,

1988.

46. Škarić, I. V iskanju izgubljenega govora. Ljubljana: Šola retorike, 2005

47. Švajger, M. Jezikovne igre. Ljubljana: DZS, 1962.

48. Vizjak, K. T. Spodbujanje razvoja senzorike, motorike, kognicije, govora in jezika.

Ljubljana Zavod RS za šolstvo, 2010.

49. Vse najboljše Ciciban. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

50. Vuletić, D. Govorni poremečaji: izgovor. Zagreb: Školska knjiga, 1987.

51. Woolfson, R. Bistro dete. Rdovljica: Didakta, 2001.

52. Zbornik povzetkov 2. kongresa logopedov Slovenije. Kvaliteta slovenske logopedije v

evropskem prostoru. Maribor: Kongresni center Habakuk, 2007.

53. ZRSZ. Opis poklica (online). 2016 (ogled 10. 5. 2016). Dostopno na:

http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica

54. Železnik, M. Govor in govorne motnje pri predšolskem otroku. Otrok in družina, 2005.

številka 1, str. 21.

55. Žerdin, T. Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Mengeš: BRAVO, 2003.

56. Žerdin, T. Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja – priloge. Ljubljana: BRAVO, 2003.

57. Žnidarič, D. Otrokov govor. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport, 1993.

http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica




- 76 -

V. PRILOGE

PRILOGA 1: Anketni vprašalnik za strokovne delavke v vrtcu.

ANKETNI VPRAŠALNIK

SODELOVANJE VZGOJITELJEV, LOGOPEDOV IN STARŠEV PRI

PREPOZNAVANJU IN ODPRAVLJANJU GOVORNIH NAPAK OTROK V

VRTCU

Spoštovane vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic!

Sem Tamara Praček, absolventka smeri predšolska vzgoja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Pri predmetu Metodika jezikovne vzgoje pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Sodelovanje

vzgojiteljev, logopedov in staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak otrok v

vrtcu, zato Vas prosim, če lahko odgovorite na naslednja vprašanja.

Vprašalnik je anonimen.

Za Vašo pomoč se Vam zahvaljujem.

1. V skupini ste (obkrožite):

a) Vzgojiteljica.

b) Pomočnica vzgojiteljice.

2. Kraj v katerem je vrtec:

_____________________________________________________________________

3. Ali je v Vaši skupini kakšen otrok, ki ima govorno napako, in koliko je teh otrok?

_____________________________________________________________________

4. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da, napišite za katero govorno napako

gre.

_____________________________________________________________________




- 77 -

5. Kdo je odkril to govorno napako?

a) Vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice.

b) Starši.

c) Logoped.

č) Vrstniki.

d) Drugo:___________________________________________________________.

6. Na koga ste se najprej obrnili po nasvet, ko ste v skupino sprejeli otroka z govorno

napako?

a) Na sodelavke.

b) Na logopeda.

c) Poiskala sem ustrezno literaturo.

č) Drugo:_____________________________________________________________

Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

7. Ali menite, da ste na področju govornih napak dovolj izobraženi ali bi morali temu

posvetiti več pozornosti? Pojasnite.

a) Da, sem dovolj izobražena.

b) Ne, nisem dovolj izobražena.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

10. S katero od govornih napak ste se na Vaši poklicni poti največkrat srečali?

a) Bebljanje ali dislalia.

b) Nosljanje ali rinholalia.

c) Jecljanje.

č) Brbotanje.

d) Sluhonemost.

e) Drugo:_____________________________________________________________




- 78 -

11. Kako pomembno vlogo ima po Vašem mnenju vzgojiteljica oz. pomočnica

vzgojiteljice pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak? Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

12. Kakšen je Vaš pristop do otroka z govorno napako?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

13. Kakšno je Vaše sodelovanje s starši teh otrok?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

14. Ali menite, da se prepoznavanju in odpravljanju govornih napak v vašem vrtcu

nameni dovolj pozornosti in kaj bi se dalo popraviti?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

15. Ali ima vaš vrtec svojega logopeda ali zunanji logoped obiskuje vrtec?

a) Vrtec ima svojega logopeda.

b) Vrtec nima svojega logopeda.

c) Ne vem.

16. Kako pogosto prihaja logoped v vrtec?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

17. Kakšno je Vaše sodelovanje s tem logopedom? Pojasnite.




- 79 -

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________ 18. Ali menite, da je pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak pomembno

sodelovanje med starši, vzgojitelji (pomočniki vzgojiteljic) in logopedov. Odgovor

utemeljite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

19. Ali ste s sodelovanjem med starši, vzgojitelji (pomočniki vzgojiteljic) in logopedi

zadovoljni ali bi kaj izboljšali in kako?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

20. Kako ostali otroci sprejemajo otroka z govorno napako?

a) Ga sprejemajo, spodbujajo in mu pomagajo.

b) Ga zasmehujejo in ga ne vključijo v družbo (igro).

c) Napake sploh ne opazijo.

č) Ga posnemajo.

d) Drugo:____________________________________________________________

21. Kako v Vaši skupini spodbujate govorni razvoj otrok?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

22. Ali menite, da je o govornih napakah dovolj literature, dostopnih informacij …?

a) Da.

b) Ne.

c) Drugo:_____________________________________________________________

.

Za Vaše sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

Tamara Praček




- 80 -

PRILOGA 2: Anketni vprašalnik za starše.

ANKETNI VPRAŠALNIK



VRTCU

Spoštovani starši!


Pri predmetu Metodika jezikovne vzgoje pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Sodelovanje

vzgojiteljev, logopedov in staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak otrok v

vrtcu, zato Vas prosim, če lahko odgovorite na naslednja vprašanja.



1. Starost vašega otroka ____________

2. Ali ste se že kdaj srečali z otrokom, ki je imel katero od govornih napak (bebljanje,

jecljanje, brbotanje …)?

a) Da.

b) Ne.

3. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da, obkrožite katero govorno napako ima

otrok (obkrožite).



c) Jecljanje.

č) Brbotanje.

d) Sluhonemost.

e) Drugo:

.__________________________________________________________________




- 81 -

4. Ali imate sami otroka z govorno napako (obkrožite)?

a) Da.

b) Ne.

5. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da, obkrožite katero govorno napako ima

otrok (obkrožite).



c) Jecljanje.

č) Brbotanje.

d) Sluhonemost.

e) Drugo:_____________________________________________________________

6. Kdo je to napako odkril (obkrožite)?

a) Vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice.

b) Starši.

c) Logoped.

č) Drugo:____________________________________________________________

7. Ali menite, da imate starši pomembno vlogo pri razvoju otrokovega govora in

prepoznavanju ter odpravljanju govornih napak? Svojo odločitev utemeljite.

a) Da.

b) Ne.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

8. Kako pomembna je ta vloga (obkrožite)? Pri tem številka 1 pomeni nepomembno

vlogo, 2 skoraj nepomembno, 3 niti pomembno niti nepomembno, 4 pomembno in

5 zelo pomembno.

Nepomembno 1 2 3 4 5 Zelo pomembno

9. Če bi sami odkrili govorno napako, na koga bi se najprej obrnili?

a) Prijatelja ali prijateljico.

b) Vzgojiteljico.

c) Logopeda.




- 82 -

č) Otrokovega osebnega zdravnika.

d) Drugo: ______________________________________________________________

10. Pripisujete večji pomen in vlogo pri prepoznavanju in odpravljanju govornih

napak družini, vrtcu ali logopedu?

a) Družini.

b) Vrtcu.

c) Logopedu.

11. Ali ima vrtec, ki ga obiskuje Vaš otrok, lastnega logopeda ali zunanji logoped

obiskuje vrtec?

a) Da, ima lastnega logopeda.

b) Ne, zunanji logoped obiskuje vrtec.

c) Ne vem.

12. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z odgovorom b, me zanima ali bi si želeli,

da bi vrtec imel svojega logopeda?

a) Da, želim, da bi vrtec imel svojega logopeda.

b) Ne, ne želim, da bi vrtec imel svojega logopeda.

c) Vseeno mi je..

Svoj odgovor utemeljite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

13. Na kakšen način sami spodbujate govorni razvoj Vašega otroka?

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________


Tamara Praček




- 83 -

PRILOGA 3: Anketni vprašalnik za logopede.

ANKETNI VPRAŠALNIK



VRTCU

Spoštovani!


Pri predmetu Metodika Jezikovne vzgoje pripravljam diplomsko nalogo z naslovom

Sodelovanje vzgojiteljev, logopedov in staršev pri prepoznavanju in odpravljanju govornih

napak otrok v vrtcu, zato Vas prosim, če lahko odgovorite na naslednja vprašanja.



1. Katera govorna napaka se pri predšolskih otrocih največkrat pojavi?

a) Bebljanje ali dsilalia.


c) Jecljanje.

č) Brbotanje.

d) Sluhonemost.

e) Drugo:_____________________________________________________________

2. Kdo najpogosteje odkrije govorno napako?

a) Starši.

b) Vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice.

c) Logoped.

č) Drugo:____________________________________________________________




- 84 -

3. Kdo najpogosteje napoti otroka k logopedu? Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

4. Kako pomembno vlogo imajo, po Vašem mnenju, vzgojiteljice oz. pomočnice

vzgojiteljic pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak? Odgovor

utemeljite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

5. Ali menite, da so, vzgojiteljice oz. njihove pomočnice, na področju govornih težav,

dovolj izobražene ali ne? Kaj bi bilo potrebno spremeniti? Svoj odgovor

utemeljite.

a) Da.

b) Ne.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

6. Kakšno je Vaše sodelovanje z vzgojiteljicami in njihovimi pomočnicami?

Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

7. Ali menite, da je sodelovanje med vzgojiteljicami in njihovimi pomočnicami

pomembno in zakaj? Odgovor utemeljite.

a) Da, je pomembno.

b) Ne, ni pomembno.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________




- 85 -

8. Kako pomembno vlogo imajo, po Vašem mnenju, straši pri odkrivanju in

odpravljanju govornih napak. Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

9. Kakšno je Vaše sodelovanje s starši (Vaše izkušnje)? Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

10. Ali menite, da je sodelovanje med starši, vzgojitelji in logopedi pri prepoznavanju

in odpravljanju govornih napak pomembno in zakaj? Odgovor utemeljite.

a) Da.

b) Ne.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

11. Ali menite, da se doma in v vrtcih namenja dovolj pozornosti prepoznavanju in

odpravljanju govornih napak. Odgovor utemeljite.

a) Da.

b) Ne.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________

12. Kakšen je Vaš pristop do otroka z govorno napako. Pojasnite.

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________




- 86 -

13. Nekaj Vaših nasvetov za spodbujanje govornega razvoja otroka doma in v vrtcih

…

___________________________________________________________

___________________________________________________________

___________________________________________________________


Tamara Praček




- 87 -

PRILOGA 4: Intervju z Gabrijelo Kodre, dipl. defektologinjo in logopedinjo

Dodajam kratek intervju z dipl. defektologinjo, logopedinjo GABRIJELO KODRE, ki je

zaposlena na oddelku za invalidno mladino Stara gora.

Kdo lahko napoti otroka k logopedu?

Otroka napoti k logopedu izbrani zdravnik pediater preko delovnega naloga. Če pa so težave

večje in kompleksnejše, pediater napoti z napotnico otroka v razvojno ambulanto. Po odločitvi

nevropediatra sledi timska obravnava otroka (dodeli se mu terapije, ki jih potrebuje:

fizioterapijo, delovno terapijo, logopeda, specialnega pedagoga, psihologa, predlaga se tudi

dodatne preglede pri zdravnikih specialistih).

Kakšen je postopek, da otrok z govorno-jezikovnimi težavami pride na obravnavo k

logopedu?

Na naš oddelek v Stari gori lahko starši pokličejo vsak dan od 7.30 do 8.30 in prijavijo otroka.

Otroka vpišemo v čakalno knjigo – vrsto, ki je računalniško vodena v zdravstvenem sistemu

Birpis. Ko je otrok na vrsti, to pomeni, da je prosto mesto (en otrok zaključi z obravnavo ali se

mu pogostost obravnave zmanjša), logoped po telefonu pokliče starše in se z njimi dogovori o

najboljši možnosti za starše in otroka (starost) za vključitev v obravnavo.

Kako se začne obravnava otroka z govorno-jezikovno motnjo?

Začne se s kratko anamnezo in diagnostiko.

Kakšne tehnike (način dela) se pri obravnavi uporabljajo?

Različne, odvisno je od starosti, sposobnosti, karakternih značilnosti otroka pa tudi od samega

terapevta (vsak dela drugače).

Na kakšne načine sodelujete s starši, učitelji oz. vzgojitelji?

Sodelujemo le, ko gre pri otroku za kompleksnejše težave. Za take otroke organiziramo skupne

time enkrat ali dvakrat letno.




- 88 -

Za konec bi vam rada še povedala, da je zelo dobrodošlo, če vzgojitelj, ki je vsak dan v vrtcu z

otrokom kar veliko ur in opazi pri otroku, da se slabo, težko ali malo govorno izraža oz. ima

težave pri razumevanju in izpolnjevanju navodil, odklanja sodelovanje, je molčeč, se igra sam,

je njegova igra drugačna od igre vrstnikov ali je sploh ni, ima slabo grafomotoriko, težave v

orientaciji,… o vsem tem obvesti svetovalno službo, ali sam spregovori s starši in jim predlaga,

da v otrokovo dobro poiščejo ustrezno pomoč. Veliko težje je, ko pride v obravnavo otrok, ki

je že v šoli, zahteve so takrat že veliko večje, zato je potrebno veliko truda in napora, da se

kakršne koli težave odpravijo oz. omilijo.

Gabrijela Kodre

Documents

DIPLOMSKA NALOGA - PeFprintspefprints.pef.uni-lj.si/3543/1/DIPLOMSKA_NALOGA_-_vezava.pdf · Da bi razumeli govorni razvoj, moramo najprej razumeti razliko med jezikom in govorom