UNIVERZA MARIBOR

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

Delo diplomskega seminarja

Projektno financiranje ter njegov pomen s poudarkom na obliki BOT

Študentka: Jožica Frangeš Naslov: Cirkovce 43, Cirkovce Številka indeksa: 81664083 Študentka izrednega študija Program: visokošolski strokovni Študijska smer: ekonomika in upravljanje javnega sektorja Mentor: doc. dr. Darja Boršič Študijsko leto: 2008/2009

Maribor, junij, 2009

2

Predgovor Namen dela diplomskega seminarja je predstaviti koncept in osnove principa projektnega financiranja s poudarkom na BOT obliki. V nalogi smo predstavili kaj projektno financiranje je in za kaj vse je ta način financiranja primeren. Poznavanje osnovnih značilnosti projektnega financiranja, kakšne so njegove prednosti in kaj njegove slabosti, pripomorejo k razjasnitvi, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi lahko nek projekt financirali po principu projektnega financiranja. Danes je gospodarstvo zelo dinamično, še posebej s finančnega vidika. Javno-zasebno partnerstvo, kot oblika sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem naj bi prispevalo k preseganju razlik, ki med njima obstajajo, ter doseganju sinergij. Glede na to, da v svetu pridobiva vse večji pomen projektno financiranje, ki med drugim razbremenjuje proračunsko financiranje, se tudi v Sloveniji pojavlja potreba po projektnem financiranju. Naloga vsake države je določiti tiste infrastrukturne dejavnosti, ki delujejo učinkoviteje pod konkurenčnimi tržnimi pogoji brez državne regulacije, in tiste, ki imajo monopolno obliko in za katere je državna regulacija nujno potrebna. Znotraj tega izbora imajo države na voljo več možnih oblik javnega in zasebnega zagotavljanja infrastrukturnih storitev. Odločitev države o najprimernejši obliki zagotavljanja infrastrukturnih dejavnosti temelji na osnovnih ekonomskih, institucionalnih in socialnih značilnostih posamezne države ter značilnostih posamezne infrastrukturne dejavnosti. Tehnološke spremembe in hiter gospodarski razvoj so odprle nove možnosti v skoraj vseh sektorjih za vključitev zasebne udeležbe pri zagotavljanju infrastrukturnih dobrin in storitev, ki so javnega pomena. Projektno financiranje tako zahteva določeno stopnjo razvitosti trga kapitala, stabilno gospodarstvo in predvidljivost, ki jo narekuje projektno financiranje, zaradi kompleksnosti alokacije tveganj med udeležence v projektu. Investitorji imajo raje predvidljivost kot negotovost, morajo dobiti zagotovilo, da se ekonomske predpostavke projekta vključno s prihodki, davki in ostalimi ekonomskimi dejavniki v času trajanja projekta v državi ne bodo spremenile. Vključevanje zasebnega kapitala v investicije BOT oblike projektnega financiranja omogoča povečanje obsega investicij, manjšanje dolga države, povečanje učinkovitosti, racionalizacije, ekonomičnosti in uspešnosti pri zagotavljanju kvalitetnejših storitev, ki jih ta infrastruktura zagotavlja prebivalstvu. V času globalizacije smo priča : * liberalizaciji trgovine, finančnih storitev, pretoka kapitala, * hitremu razvoju finančnih trgov in storitev, * globalnemu trendu privatizacije, * spreminjanju vloge javnega sektorja. Posledice globalizacije in liberalizacije pa se odražajo v hitrem razvoju projektnega financiranja ter predvsem v razviti Evropi tudi javnega in zasebnega partnerstva.

3

1. Uvod ....................................................................................................................................... 5

1.1 Opredelitev problema, ki je predmet dela diplomskega seminarja .................................. 5 1.2 Cilji in teze dela diplomskega seminarja.......................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................. 6 1.4 Predvidene metode dela ................................................................................................... 7 1.5 Projektno financiranje ter njegov pomen v svetu in v Sloveniji ...................................... 7 1.6 Projektno financiranje infrastrukture v Sloveniji ............................................................. 8

2. projektno financiranje s poudarkom na obliki BOT............................................................. 11 2.1 BOT oblika projektnega financiranja in njene značilnosti......................................... 14 2.1.1 Pravne osnove BOT koncepta: koncesije in projektno financiranje ....................... 14 2.1.2 BOT oblika projektnega financiranja v primerjavi s klasičnim podjetniškim financiranjem.................................................................................................................... 15 2.1.3 Razlike BOT koncepta v odnosu na projektno financiranje v drugih sektorjih gospodarstva..................................................................................................................... 16

2.2 Struktura BOT oblike projektnega financiranja in njeni ključni elementi ..................... 16 2.2.1 Projektno podjetje ................................................................................................... 18 2.2.2 Sponzorji projekta ................................................................................................... 18 2.2.3 Posojilodajalci ......................................................................................................... 19 2.2.4 Drugi investitorji ..................................................................................................... 22 2.2.5 Finančni svetovalec ................................................................................................. 22 2.2.6 Gradbeni izvajalci, dobavitelji opreme in tehnologije ter surovin .......................... 23 2.2.7 Kupci ....................................................................................................................... 24 2.2.8 Upravljavec projekta ............................................................................................... 24 2.2.9 Država ..................................................................................................................... 25 2.2.10 Drugi udeleženci ................................................................................................... 25

3. Dejavniki uspešnega projektnega financiranja..................................................................... 26 3.1 Kriteriji za oceno uspešnosti projekta ............................................................................ 26 3.2 Pomembni koraki za uspešno izvedbo projektnega financiranja ................................... 31

4. Vloga države v BOT obliki projektnega financiranja ......................................................... 32 4.1 Dejavniki splošnega okolja za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo........................................................................................................................ 33

4.1.1 Pozitivni dejavniki................................................................................................... 33 4.1.2 Negativni dejavniki ................................................................................................. 33

4.2 Zagotavljanje pogojev za uspešno pripravo projektov na osnovi BOT modela projektnega financiranja s strani javnega sektorja ............................................................... 34

4.2.1 Obseg in vrsta podpore javnega sektorja................................................................. 35 4.2.2 Elementi podpore države BOT oblik projektnega financiranja .............................. 35

5. Sklep..................................................................................................................................... 37 6. Povzetek ............................................................................................................................... 38 7. Seznam uporabljenih kratic .................................................................................................. 39 8. Seznam literature in virov .................................................................................................... 40

4

Kazalo tabel Tabela 1: Projekti Slovenije v naslednjih letih Tabela 2: Matrična predstavitev ključnih elementov in oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem Tabela 3: Predvideni viri financiranja projekta Kazalo slik Slika 1: Oblike zagotavljanja storitev in finančno projektiranje na področju gospodarske Infrastrukture Slika 2: Tipično strukturo BOT oblike projektnega financiranja Slika 3: Tveganja povezana s projektnim financiranjem

5

1. UVOD

1.1 Opredelitev problema, ki je predmet dela diplomskega seminarja Poleg velikih investicijskih potreb na področju gospodarske infrastrukture, ki jih država v celoti ne bo mogla financirati s proračunskimi sredstvi, obstaja vsaj še en ključni razlog, ki govori v prid pospeševanja zasebnega sektorja v zagotavljanju infrastrukturnih storitev ter financiranja in izgradnjo gospodarske infrastrukture. Izkušnje kažejo, da je zasebni sektor v večini primerov bolj učinkovit od javnega sektorja, tako pri izgradnji, obnavljanju in vzdrževanju objektov na področju gospodarske infrastrukture, kakor tudi pri zagotavljanju storitev. Javno-zasebno partnerstvo je predvsem ekonomsko partnerstvo in pomeni za zasebni sektor tržno naložbo z manjšim tržnim tveganjem in zagotovljenimi, vnaprej dogovorjenimi donosi. Za javni sektor, pa je to naložba z ekonomsko učinkovitejšim in uspešnejšim zagotavljanjem javnih storitev ali javnih investicij v infrastrukturo ob pomanjkanju proračunskih sredstev. Za uspešno uvedbo javno-zasebnega partnerstva v slovensko prakso, pa je potrebno, da se zagotovijo minimalni pogoji s strani države:

- zakonodaja, ki ureja pravna in ekonomska razmerja javno-zasebnega partnerstva, - institucionalni okvirji, ki so potrebni za nemoteno delovanje javno-zasebnega

partnerstva, - politična podpora vlade, parlamenta, strank, lokalnih skupnosti in širše javnosti, - dovolj izobraženega in usposobljenega kadra, - jasni standardi in normativi o kakovostnih storitvah.

Svetovna liberalizacija trgov in izkušnje razvitih držav z različnimi oblikami zasebne udeležbe v infrastrukturni dejavnosti pa so le še potrdile, da vse manj teh dejavnosti potrebuje državno intervencijo. Tudi Slovenija se počasi umika s področja izgradnje in upravljanja infrastrukturnih objektov in prevzema predvsem vlogo regulatorja.

1.2 Cilji in teze dela diplomskega seminarja V nalogi bomo predstavili osnovni koncept projektnega financiranja, v tem okviru pa zlasti BOT oblike projektnega financiranja. Predstavljeni bodo pogoji za izpolnitev projektnega financiranja, prednosti in slabosti BOT oblike projektnega financiranja in vloga javnega sektorja v BOT obliki projektnega financiranja. Kot pomemben cilj je dokazovanje, kako pomembni so ključni elementi podpore države pri JZP v BOT obliki projektnega financiranja. Javni sektor ima pri zagotavljanju pogojev za uspešno pripravo projektov na osnovi BOT modela projektnega financiranja ključno vlogo.

6

Cilji dela diplomskega seminarja so:

- kaj pomeni projektno financiranje v BOT obliki javno-zasebnega partnerstva, - pomembnost zasebnega vlaganja v izgradnjo, obnovo, vzdrževanje in upravljanje

infrastrukture, ki je v javnem interesu, - z vstopom zasebnega kapitala v javni sektor se zagotovi racionalno izvajanje javnih

služb oziroma drugih dejavnosti, - izkušnje in znanje se iz zasebnega sektorja prenesejo v javni sektor, - vzpostavijo se dobri poslovni odnosi med javnim in zasebnim sektorjem, - zasebna podjetja, katerih poslovanje je podvrženo tržnim zakonitostim zaradi

konkurence, zagotavljajo širši dostop do storitev, posledično se dvigne kvaliteta storitev,

- da je projektno financiranje v zadnjih letih ena pomembnejših oblik zagotavljanja srednjeročnega in dolgoročnega kapitala za financiranje investicijskih projektov,

- razbremenitev državnega proračuna za projektno financiranje.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri proučevanju javno-zasebnega partnerstva se bomo osredotočili predvsem na koncept projektnega financiranja ter njegov pomen v svetu in v RS ter podrobneje opisala financiranje oblike BOT. Ostalih oblik javno zasebnega-partnerstva ne bomo proučevali. V delu diplomskega seminarja izhajamo iz naslednjih hipotez:

- javno-zasebno partnerstvo pomeni novo obliko sodelovanja med javnim in privatnim sektorjem, ki omogoča vlaganje v izgradnjo, vzdrževanje oziroma uporabljanje javne infrastrukture ter druge projekte, ki so v javnem interesu,

- javno-zasebno partnerstvo je oblika financiranja, ki lahko zapolni vrzel pomanjkanja

proračunskih investicijskih sredstev, - v javno-zasebnem partnerstvu so vključeni različni deležniki med katerimi se razvije

določeno razmerje (finančno, pravno), - zaradi kompleksnosti razmerji med deležniki je javno-zasebno partnerstvo

izpostavljeno različnim tveganjem, kar se še posebej kaže v fazi uresničevanja projekta.

Uporabili smo strokovno domačo in tujo literaturo. Za pomoč pri oblikovanju diplomske seminarja smo upoštevali strokovno literaturo avtorja Žižmond Egona (Kako nastane pisno delo).

7

1.4 Predvidene metode dela Pri izdelavi dela diplomskega seminarja bomo uporabili deskriptivni pristop kot tudi analitični pristop. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili metodo deskripcije in komparativno metodo. Z metodo deskripcije bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotavljali dejstva. V okviru analitičnega pristopa pa bomo uporabili deduktivno metodo sklepanja.

1.5 Projektno financiranje ter njegov pomen v svetu in v Sloveniji Mrak, Gazvoda, Mrak (2005, 7-8) navajajo, da je projektno financiranje v zadnjih desetletjih postala ena izmed pomembnejših oblik zagotavljanja srednjeročnega in dolgoročnega kapitala za financiranje investicijskih projektov. Tradicionalno so bili večji infrastrukturni projekti javnega sektorja financirani s proračunskimi sredstvi in z zadolževanjem države, projekti zasebnega sektorja pa s klasičnimi krediti, ki so temeljili na bilančni moči kreditojemalca. S pospešenimi trendi privatizacije in deregulacije se je tudi tradicionalni način financiranja infrastrukturnih projektov začel spreminjati, in to v oblike, pri katerih je zasebni sektor začel prevzemati bistveno večjo vlogo tako pri financiranju kot pri prevzemanju tveganj. Ključni faktor, ki opredeljuje, ali je določen projekt primeren za projektno financiranje ali ne, je stopnja zanesljivosti bodočih prihodkov projekta. Za projektno financiranje so primerni tisti projekti, kjer financerji projekta lahko dokaj natančno predvidijo, kaj se bo dogajalo s prihodki projekta v prihodnosti, bodisi na osnovi dolgoročne pogodbe o odkupu (na primer pri proizvajalcih električne energije) bodisi na osnovi koncesije (na primer čistilne naprave) ali na neki tretji osnovi (na primer cestnina). Projektno financiranje se uporablja za financiranje projektov v zelo različnih sektorjih gospodarstva. Po modelu projektnega financiranja se tako pojavljajo finančne konstrukcije projektov s področja rudarstva, naftne in plinske industrije, zelo pogosto pa tudi projektov s področja telekomunikacij in turizma. Projektno financiranje, kombinirano s koncesijsko pogodbo, pa se vse bolj uveljavlja tudi pri financiranju objektov gospodarske in socialne infrastrukture. Klasični primeri BOT oblik projektnega financiranja na področju gospodarske infrastrukture so izgradnja energetskih kapacitet, cest, mostov, tunelov, čistilnih naprav, garažnih hiš in podobno. Med projekti na področju socialne infrastrukture pa velja omeniti izgradnjo oziroma obnovo šol, bolnišnic, študentskih domov, zaporov in podobno. Projektno financiranje je v svetu uveljavljena oblika financiranja projektov, v Sloveniji pa smo praktično na začetku. Medtem ko je v svetu koncept BOT oblike projektnega financiranja že dokaj uveljavljen in v številnih državah tudi široko uporabljan, smo v Sloveniji na začetni stopnji uvajanja. Razlogov za to je več. Med najpomembnejšimi pa so zlasti naslednji (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 8):

8

- projektno financiranje je v svoji osnovi bolj zahtevno od klasičnega financiranja projektov,

- od vseh udeležencev zahteva bistveno natančnejšo oceno ekonomske in finančne

upravičenosti projekta, - žal so tovrstna znanja v Sloveniji še dokaj omejena, - čeprav država na načelni ravni zelo podpira vključevanje zasebnega kapitala v

financiranje infrastrukturnih objektov, dejansko ni vzpostavila ne konceptualnih ne zakonskih in tudi ne institucionalnih pogojev, ki so potrebni za aktivno promoviranje te oblike financiranja,

- relativno dober javno-finančni položaj Slovenije, ki se je obdržal v še vedno dokaj

enostavnem dostopu do državnih garancij, ni stimuliral javnega sektorja, da bi si posebno prizadeval za pritegnitev netradicionalnih oblik financiranja.

1.6 Projektno financiranje infrastrukture v Sloveniji Slovenija se sooča s potrebo po nujnosti dodatnih naložb v gospodarsko infrastrukturo. To so potrebe kot podpora gospodarski rasti in povečanju splošnega blagostanja v državi. Empirične študije ocenjujejo naložbene potrebe naše države v tem segmentu gospodarstva na okoli 8 odstotkov BDP v primerjavi z okoli 5 odstotki BDP, kolikor smo za financiranje gospodarske infrastrukture namenjali v preteklem desetletju. To jasno kaže, da v Sloveniji obstaja razkorak med potrebami naše države za investiranje v gospodarsko infrastrukturo in razpoložljivimi tradicionalnimi viri sredstev za te namene, to pa so predvsem proračunska sredstva ter zadolževanje doma in v tujini (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 8). Motivi za razvoj JZP v Sloveniji delimo na makroekonomske in mikroekonomske dejavnike (Čuček 2007, 14-15). Ključni makroekonomski motivi so:

• razpoložljiva proračunska sredstva – javni sektor ne more slediti čedalje večjim potrebam v infrastrukturnih dejavnostih z dodatnim zadolževanjem in večanjem dolga države, tako išče javni sektor nove možnosti za financiranje v partnerstvu z zasebnim sektorjem,

• javni dolg – v obdobju izpolnitvenih kriterijev za vstop v Evropsko monetarno unijo,

so Slovenijo zavezovale omejitve pri višini javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. Glede na davčne obremenitve, vključno s prispevki za socialno zavarovanje, Slovenija sodi med davčno najbolj obremenjene države. Slovenija mora razbremeniti gospodarstvo, da bi dosegla povečanje konkurenčnosti in napredek v gospodarskem razvoju podjetij,

• Strukture sprememb gospodarstva – svetovana konkurenca in odpiranje trgov EU

vplivata na razvoj podjetij na tem področju tudi v Sloveniji.

9

Mikroekonomski motivi pa so:

• prizadevanje za učinkovitejšo in racionalnejšo opravljanje storitev (krajšanje in racionalizacija administrativnih postopkov),

• vključevanje zasebnega sektorja v javni sektor zaradi večje uspešnosti in učinkovitosti

opravljanja storitev,

• uspešno zadovoljevanje strank, • novi inovativni pristopi v izgradnji infrastrukture ali zagotavljanja storitev.

Slovenija je ena redkih držav, ki se šele v zadnjem času aktivno loteva razvoja javno-zasebnega partnerstva. Na tem področju je zaostala za nekaterimi razvitejšimi državami, kar potrjuje študija Price Waterhause Coopens. Imamo nekaj realiziranih projektov, pri čemer velja omeniti čistilni napravi v Mariboru in Kranjski Gori. Kot razloge za slabo stanje v Sloveniji bi lahko navedli:

- vladajoča politika ni nikoli sprejemala zasebnega sektorja kot partnerja, temveč ga je želela nadzirati in obvladovati,

- ovira za razmah javno-zasebnega partnerstva bi lahko navedli tudi sorazmerno dober finančni položaj Slovenije,

- neusposobljenost in primanjkljaj znanja administracije za pogajanja z zasebnim sektorjem,

- različni strokovni pogledi in interpretacija zakonodaje, - negativni demonstracijski učinki.

V zadnjem času se zavzema tudi vlada za razvoj javno-zasebnega partnerstva. Osnutek resolucije o nacionalnih razvojnih projektih v letih od 2007-2023 predvideva izpeljavo številnih projektov v sodelovanju javnega in zasebnega sektorja. Tabela 1: Projekti Slovenije v naslednjih letih Osrednji projekti (Resolucija) 1. Razvojna mreža Slovenije (gospodarska središča, znanje, avtocesta) 2. Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov (športna in turistična infrastruktura) 3. Učinkovito upravljanje z okoljem; 3.1. Energetski objekti (omrežje, skladišče plinov) 4. Mobilnost za podporo gospodarskega razvoja (cestna in železniška infrastruktura) 5. Institucionalna in administrativna usposobljenost (modernizacija zdravstva, pravosodja) Skupaj 26.276,00 milijonov EUR Vir: Hren 2006, 10. Po podatkih avtorja (Hren 2006, 9) izhaja vrednost načrtovanih projektov v znesku 26.276,00 milijonov EUR iz:

• 7.827,00 milijonov EUR iz proračuna Republike Slovenije, • 201,00 milijonov EUR iz občinskih proračunov, • 1.848,00 milijonov EUR iz evropskih virov, • 16.140,00 milijonov EUR iz zasebnih virov (JZP).

10

Čepeljnik (2006, 23) navaja, če se država odloči prepustiti izvajanje javne infrastrukturne dejavnosti zasebnemu podjetju in želi uveljaviti javni interes ima naslednje možnosti:

• liberalizira panoge oziroma nekatere njene segmente, • vzpostavi strogo regulacijo nad celotno panogo, • ali se odloči za kombinacijo med konkurenčnim prestrukturiranjem in regulacijo.

Slika 1: Oblike zagotavljanja storitev in financiranja projektov na področju gospodarske

infrastrukture

Vir: Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 38 Zakon javno-zasebnega partnerstva (ZJZP) opredeljuje oblike javno-zasebnega partnerstva (JZP):

1. pogodbeno partnerstvo: koncesijska razmerja in javno-naročniška razmerja, 2. statusno-institucionalno partnerstvo: nova pravna oseba, prodaja deleža osebe javnega

prava v javnem podjetju, nakup deleža javnega partnerja v osebi javnega prava. Temelj pogodbenih oblik JZP je obligacijsko razmerje med javnim in zasebnim partnerjem. Obligacijsko razmerje je pravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja (upnik) upravičen do drugega subjekta ( dolžnik) zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt (dolžnik) pa je to izpolnitveno razmerje dolžan izpolniti. Temeljne sestavine obligacijskega razmerja so: a. subjekti obligacijskega razmerja-pri JZP javni in zasebni partner, b. predmet obligacijskega razmerja, c. vsebina obligacijskega razmerja. Oblike javno-zasebnega partnerstva so:

1. klasična pogodba o izvajanju storitev, 2. pogodba o upravljanju,

11

3. pogodba o najemu oz. nakupu, 4. pogodba tipa BOT in njene različice, 5. koncesija storitev, 6. gospodarska družba, kjer imata poslovne deleže javni in zasebni sektor.

Pogodba tipa BOT pomeni zgradi, upravljaj in prenesi. Tabela 2 predstavlja ključna razmerja partnerstva med javnim in zasebnim partnerjem v BOT obliki projektnega financiranja. Tabela 2: Matrična predstavitev ključnih elementov in oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem Oblika partnerstva

Lastništvo premoženja

Upravljanje in vzdrževanje

Kapitalske investicije

Komercialno tveganje

Trajanje pogodbe

Pogodba o opravljanju storitev

Javni Javni/Zasebni Javni Javni 1-2 let

Vodenje in upravljanje

Javni Zasebni Javni Javni 3-5 let

Lizing pogodbe

Javni Zasebni Javni Javni/Zasebni 8-15 let

Koncesijske pogodbe

Javni Zasebni Zasebni Zasebni 25-30 let

BOT oblika projektnega financiranja

Javni/Zasebni Zasebni Zasebni Zasebni 20-30 let

Povzeto po: Brook Cowen 1999, str. 23.

2. PROJEKTNO FINANCIRANJE S POUDARKOM NA OBLIKI BOT Projektno financiranje predstavlja posebno obliko financiranja dolgoročnih projektov, pretežno s področja infrastrukture. S pomočjo zasebnega kapitala se financirajo projekti na področju prometne in komunalne infrastrukture, telekomunikacijska infrastruktura, energetike, ekologije, turizma, zabaviščne industrije ipd. Projektno financiranje je strukturno financiranje in zahteva strukturiranje lastniškega kapitala in dolga na način, da denarni tok projekta zadošča za poplačilo vseh njegovih obveznosti. Specifične potrebe posameznega projekta so torej tiste, ki opredeljujejo strukturiranje finančne konstrukcije projekta. Kompleksnost pogodbenih razmerij med udeleženci v projektu in tveganj, ki se skrivajo v posameznih fazah izgradnje in obratovanja projekta, pa narekuje natančno izdelavo študij ekonomske upravičenosti projekta (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 12). Pomembno je omeniti tudi razlike med projektnim in podjetniškim načinom financiranja. Omenimo dve glavni prednosti projektnega financiranja v primerjavi s podjetniškim financiranjem. Gre zlasti za to, da:

• pri projektnem financiranju je večji dostop do različnih virov financiranja, • tveganja so porazdeljena med udeležence projekta.

12

V projekt bodo zasebni investitorji financirali lasten kapital le, če bo ta projekt izkazoval na dolgi rok pozitiven denarni tok. Prihodki projekta morajo pokriti vse stroške poslovanja, vse nastale obveznosti do kreditodajalcev in vsa izplačila predvidenih donosov. Iz navedenega je nujno potrebno, da je projekt skrbno strukturiran. To pa pomeni, da morajo biti obveznosti vseh, ki so v projekt vključeni natančno dogovorjene in pogodbeno zavezujoče. Pri strukturiranju projekta sodelujejo finančni, pravni in drugi strokovnjaki, ki iz različnih vidikov ocenijo vse faze obravnavanega projekta. Študije upravičenosti temeljijo na izdelavi projekcije poslovanja v prihodnosti, ki so za razliko od klasičnega projektnega načrtovanja finančnih učinkov investicije znotraj podjetja izrazito dolgoročne narave, saj zajemajo obdobje do 25 let in več. Ključna razlika pri tovrstnih projekcijah poslovanja je tudi v tem, da predpostavljajo izven bilančno financiranje projekta. Pri tem je pomemben kriterij primernosti projekta za projektno financiranje njegova zmožnost, da deluje in ostaja kot samostojna poslovna celica oziroma ekonomska enota, katere sredstva, denarni tokovi in pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz posameznega projekta, niso izkazane v bilancah sponzorja projekta, pač pa so izločeni v samostojni ekonomski oziroma pravni subjekt. Shema projektnega financiranja tako v bistvu predpostavlja vzpostavitev novega projektnega podjetja, ki ga ustanovijo za projekt zainteresirani vlagatelji oziroma sponzorji projekta in na ta način izločijo financiranje investicij iz svojih bilanc (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 13). Projektno podjetje je samostojna in osnovna celica projektnega dogajanja. Projektno podjetje je neodvisno podjetje, ki se ustanovi izključno zaradi izpeljave projektnega financiranja. Ker gre torej za graditev proizvodnega ali storitvenega objekta, je glavni povzročitelj tveganj. Projektno podjetje je tudi osrednji, povezovalni člen med vsemi udeleženimi v projektu (Goličnik 1997 b, 21-24). Kosi (1999, 28) navaja, da so posojilodajalci omejeni z zavarovanji, ki jih lahko ponudi projektno podjetje, je veliko pozornosti namenjene posojilnim pogodbam. Finančne zaveze določajo, kako bodo posojila odplačana v normalnih razmerah poslovanja ali v posebnih okoliščinah. Pogoji, ki jih mora izpolniti posojilojemalec so:

• zahtevana plačila; izdelava sheme odplačila dolga, • neobvezna predplačila; brez obveznosti plačila pogodbene kazni, • omejitev pri refinanciranju, • neobvezna predplačila v posebnih okoliščinah; klavzula dovoljuje posojilojemalcu, da

predčasno poplača posojilo brez pogodbene kazni v primerih, ko posojilodajalec ni pripravljen dovoliti posojilojemalcu določene aktivnosti, ki je sicer prepovedana s posojilno pogodbo,

• možnost predplačila s plačilom pogodbene kazni. Obstajata dva osnovna tipa projektnega financiranja. Poznamo tip projektnega financiranja brez pristopa in z omejenim pristopom. Klavzula brez pristopa pomeni, da upniki in drugi vlagatelji do sponzorjev projekta nimajo nobenih direktnih pravic, kot je to v primeru, ko gre za klasičen odnos dveh povezanih podjetij. Nimajo torej dostopa do sredstev matičnega podjetja niti posredno v obliki garancij ali jamstev.

13

V praksi ima zato večina projektov obliko z omejenim pristopom, kjer se tveganja delijo med udeležence v projektu na način, da obstaja določeno jamstvo sponzorja projekta, običajno v obliki garancij za dokončanje izgradnje projekta v začetni konstrukcijski fazi ter ostale oblike zagotovil, ki predstavljajo podporo projektu s strani sponzorja. Seveda se upniki in investitorji zavedajo, da je sposobnost vračanja vloženih sredstev oziroma zagotavljanje primerne stopnje donosa prvenstveno odvisno od uspešnosti samega projekta. Prednost projektnega financiranja v primerjavi s klasičnim, podjetniškimi financami gre torej iskati zlasti v večjem dostopu do virov financiranja ter v zmanjšanju tveganj na sprejemljivo raven (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 14). Tveganja povezana z realizacijo BOT projektov so v veliki meri odvisna od stabilnosti in uspešnosti domače vlade in države kot celote. BOT projekte spremljajo tveganja, ki jih lahko razdelimo v tri skupine (Mrak 1993, 40):

• komercialna tveganja projekta, • ekonomska in finančna tveganja države, • politična tveganja.

Med komercialna tveganja projekta sodijo predpodpisna tveganja, tveganja graditve in tveganja poslovanja. Predpodpisna tveganja se nanašajo na izgubo posla zaradi bolj konkurenčne ponudbe drugega podjetja. Za tveganje graditve gre v primeru, da projekt ne bi bil zgrajen pravočasno ali da bodo predvideni stroški prekoračeni. Pri tveganju poslovanja pa mislimo na vsa tveganja, ki onemogočajo, da projekt posluje učinkovito. Tveganja povezana z BOT projekti, so ekonomski in finančni riziki države. Sem sodijo tveganje inflacije in tečajna tveganja. Na inflacijo ne morejo vplivati udeleženci v projektnem financiranju, zato običajno ta rizik prevzame država. Pogodbi o prodaji storitev se doda klavzula, ki dovoljuje povečanje cen storitev v skladu z inflacijo. Pomembna so tudi tečajna tveganja, saj se BOT projekti financirajo tako iz domačih kot tujih finančnih sredstev. Tečajno tveganje je mogoče bistveno zmanjšati z večjim vložkom domačih finančnih sredstev. Politično tveganje pa je povezano s splošnim političnim stanjem v državi, kjer se projekt izvaja. Na to tveganje močno vpliva davčna in fiskalna politika ter splošna varnost v državi (Mrak 1993, 40-41). Projektno financiranje je lažje izvedljivo v panogah, kjer so prihodki v naprej predvidljivi oziroma jih je možno napovedati z relativno gotovostjo (na primer v dejavnostih, kjer se podeljujejo koncesije). Uporaba tehnike projektnega financiranja zahteva določeno stopnjo razvitosti trga kapitala, zato se projektno financiranje pogosto, zlasti v finančno manj razvitih državah sveta, pojavlja kot hibridna finančna tehnika, ki kombinira značilnosti pravega projektnega financiranja in podjetniških financ. Na finančno manj razvitih trgih se poslovno okolje v primerjavi z razvitim svetom razlikuje predvsem v štirih glavnih področjih:

- manj razviti pravni sistem in zakonodaja, - nejasna politična situacija, - ekonomska negotovost, - centralizacija lastništva nad infrastrukturo v rokah države.

14

Za projekt zasebnega sektorja ima to za posledico sklop tveganj, ki pomeni potencialno višje stroške izgradnje in obratovanja.

2.1 BOT oblika projektnega financiranja in njene značilnosti Do začetka osemdesetih let so države v razvoju in države v tranziciji financirale infrastrukturne objekte na klasični način. To pomeni, da so se finančna sredstva za izgradnjo infrastrukture zagotavljala iz proračunskih sredstev in z najemanja kreditov doma in v tujini. Države so se s takšnim financiranjem vedno bolj zadolževale in povečevale dolg države. Slab finančni položaj, večanje dolga države in manjšanje obsega finančnih sredstev za financiranje projektov v javnem sektorju, so glavni vzroki za vse večje vključevanje zasebnega sektorja v izgradnjo infrastrukturnih objektov, ki so javnega pomena. Proces privatizacije je povečal vlogo zasebnega sektorja pri projektnem financiranju infrastrukturnih dejavnosti. Države so pospešile razvoj domačih finančnih trgov, liberalizacijo zakonodaje na področju tujih naložb in uvedle druge ukrepe, ki so potrebni za priliv tujega, privatnega kapitala. V preteklosti, ko je imel javni sektor monopol nad tem segmentom gospodarstva, sta v zadnjih letih vse bolj jasno izražena dva med seboj tesno povezana trenda. Prvič, umikanje države s področje izgradnje infrastrukture in drugič, vključevanje zasebnega sektorja .

2.1.1 Pravne osnove BOT koncepta: koncesije in projektno financiranje Prevladuje miselnost, da država ni dober gospodar in je zaradi tega pritekanje zasebnega finančnega kapitala na državno področje gospodarjenja (energetika, telekomunikacije, transport, infrastrukturni objekti, varstvo narave…), rodilo zamisel o projektnem financiranju. Projektno financiranje je izraz, ki se v praksi uporablja za vse vrste financiranja. Zaradi tega se je oblikovala definicija, ki natančno razjasni, kaj dejansko sodi pod projektno financiranje. Gre torej za financiranje posameznega gospodarskega objekta ali storitve, kjer je posojilodajalec že vnaprej seznanjen z denarnim tokom dokončanega projekta. Posojilodajalci o posojilu odločajo na podlagi predvidenih finančnih analizah, ki izkazujejo prihodek projekta, ki ga bo ustvarjal dokončan projekt (Goličnik 1997 a, 27). BOT oblika financiranja se je razvila iz dveh pravnih osnov. Prvo predstavlja projektno financiranje v varianti« z omejenim pristopom«. To pomeni, da se projektno financiranje nanaša na tiste finančne strukture, pri katerih država kot sponzor projekta pritegne subjekte iz zasebnega sektorja v financiranje projekta predvsem na osnovi predvidenih finančnih prilivov projekta. Druga pravna osnova BOT oblike financiranja so koncesije. Pri tem velja poudariti, da pri pravilno strukturiranem BOT projektu je vloga države velika. Država odloči ne le o tem, ali je objekt potreben ali ne, temveč običajno opredeli tudi, kakšne naj bodo njegove osnovne značilnosti. To pomeni, da z razliko od klasičnih koncesij, BOT projekti dejansko predpostavljajo partnerski odnos med zasebnim sektorjem in državo (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 18).

15

2.1.2 BOT oblika projektnega financiranja v primerjavi s klasičnim podjetniškim financiranjem Pri modelu BOT oblike projektnega financiranja gre za pogodbeno javno-zasebno partnerstvo. To je najbolj pogosta oblika vključevanja zasebnega sektorja v izgradnjo infrastrukturnih objektov, ki temelji na koncesijskem tipu pogodbe. Najboljši ponudnik projekta dobi od države ali pristojne institucije koncesijo za njegovo izgradnjo in upravljanje. Koncesionar je odgovoren za pripravo in financiranje objekta. Po končanem izteku koncesijske pogodbe, koncesionar preda projekt v lastništvo države. Zasebni partner zgradi infrastrukturo, jo vzdržuje in upravlja. V obdobju upravljanja zaračunava nadomestilo za uporabo zgrajene infrastrukture v okviru dogovorjenih višin v pogodbi. Na ta način se zasebnemu partnerju povrnejo stroški investicije, vzdrževanja, upravljanja ter z uspešnim poslovanjem ustvari lahko tudi dobiček (Ferk, Ferk 2008, 259-260). Poleg BOT oblike projektnega financiranja se v praksi uporabljajo še številne druge oblike kot so BOO, BOR, BTO, BLT, ROT, ki so po svoji osnovni logiki samo izpeljave BOT modela in se od njega bistveno ne razlikujejo (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 19). BOT oblika projektnega financiranja ima določene potencialne prednosti v odnosu na klasično obliko financiranja infrastrukturnih objektov, med katerimi so zlasti naslednje (Mrak 1993, 40):

- angažiranje zasebnih virov kapitala za izgradnjo projektov, ki so se tradicionalno financirali iz javnih proračunskih virov in s tem manjša poraba proračunskih sredstev,

- državi ni treba izdati garancije za potrebne najete kredite projekta in krediti ne

predstavljajo javnega dolga države, - najpomembnejše zavarovanje, na katerem temelji kreditiranje BOT projekta, je

pogodbena pravica koncesionarja do prihodkov, ki jih projekt ustvarja in ki naj bi po oceni kreditorja zadostovali za servisiranje dolgov,

- povečuje se pritok zasebnega kapitala na področju infrastrukture, ki je bila monopol

javnega sektorja, - uspešno izvedeni projekti projektnega financiranja z zasebnim kapitalskim vložkom

državi omogoča, da izdela merila, s katerimi uspešno nadzoruje graditev in poslovanje podobnih projektov v javnem sektorju.

Pomanjkljivosti BOT oblike projektnega financiranja s stališča države, v kateri bo projekt realiziran po dosedanjih izkušnjah so (Mrak 1993, 40):

• stroški tovrstnega financiranja projektov v primerjavi s klasično obliko financiranja so običajno višji,

• priprava in realizacija BOT projektov je dolgotrajna, zaradi izredno kompleksne finančne strukture (problem delitev tveganja); veliko projektov kljub začetnim visokim stroškom propade.

16

2.1.3 Razlike BOT koncepta v odnosu na projektno financiranje v drugih sektorjih gospodarstva Zakaj se BOT oblika projektnega financiranja uporablja izključno za financiranje infrastrukturnih objektov, kot so npr. ceste, mostovi, letališča, energetski objekti, ne pa tudi projektov v neposredno produktivnih sektorjih gospodarstva? Osnovni razlog je v tem, da je ta oblika financiranja primerna samo za tiste vrste projektov, ki so običajno v lasti države in katerih cene produktov oziroma storitev, s tem pa tudi njegovi prihodki, so pod neposredno ali vsaj pod posredno kontrolo države. Prav to pa so specifične okoliščine, v katerih običajno funkcionirajo infrakstrukturni objekti, ne pa tudi projekti kot so npr. rafinerije, petrokemija, rudniki ali železarne. Za razliko od infrastrukture so projekti v teh produktivnih sektorjih gospodarstva običajno v lasti zasebnega sektorja, pri čemer le ta nima nikakršnega interesa, da svoje lastništvo po določenem obdobju prenese na državo ( to je ena temeljnih značilnosti BOT projektov). Poleg tega ti projekti običajno ustvarjajo pomemben del svojih prihodkov s prodajo blaga na mednarodnih trgih in torej ne po cenah, ki so pod kontrolo države, kot je to primer pri BOT projektih. Obstaja še ena pomembna specifičnost BOT projektov. Za razliko od projektov v drugih sektorjih gospodarstva BOT projekti običajno ustvarjajo prihodke izključno v domači valuti. To seveda ne predstavlja nobenega problema, če je financiranje projekta zagotovljeno v lokalni valuti. Če pa so krediti za financiranje najeti v tuji valuti, kar je primer pri večini BOT projektov, pa to pomeni izpostavljenost upnikov dodatnim rizikom, ki izhajajo iz sprememb tečaja med domačo valuto in valutami, v katerih so bili krediti najeti (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 20-21).

2.2 Struktura BOT oblike projektnega financiranja in njeni ključni elementi Projektno financiranje je tako po pravni kot po finančni strukturi bistveno bolj kompleksno in s tem tvegano od klasičnega principa financiranja, saj pomeni predhodno postavitev celotne sheme udeležencev v projektu. Osnovna struktura BOT oblike projektnega financiranja zajema sponzorje oziroma investitorje, posojilodajalce, dobavitelje, kupce, operaterje, gradbena podjetja, zavarovalnice, razne državne agencije in druge subjekte, ki sodelujejo v projektu. Medsebojni odnosi udeležencev morajo biti predhodno pogodbeno do potankosti urejeni, njihov nastop v projektu pa časovno natančno opredeljen in usklajen.

17

Slika 2: Tipična struktura BOT oblike projektnega financiranja

Vir: Mrak, Gazvoda, Mrak, 2005, 22 Slika 2 predstavlja tipično strukturo projekta, strukturirano po principu projektnega financiranja. V projektu poleg projektnega podjetja, nastopa vrsta drugih udeležencev, ki jih delimo v tri osnovne skupine:

- na tiste udeležence, ki zagotavljajo finančne vire ter ostale finančne storitve, potrebne za uspešno postavitev in delovanje projekta,

- v drugo skupino udeležencev sodijo stranke, ki zagotavljajo opravljanje komercialnega dela na projektu,

- v tretjo skupino udeležencev uvrstimo državo, razne državne agencije, institucije (sem štejemo tudi občine in mesta) ter zavarovalnice, ki z zavarovanji, z garancijami ali jamstvi sodelujejo v projektu ter s tem pripomorejo k zmanjševanju tveganj.

V projektnem financiranju je zaradi kompleksnosti tovrstnih projektov udeleženih še veliko drugih ekonomskih subjektov. Mednje sodijo pravni svetovalci, tehnični svetovalci, razne agencije za ocene tveganj in drugi. Medsebojna razmerja vseh udeležencev v projektnem financiranju BOT oblike, morajo biti natančno dogovorjena. To pa pomeni, da je potrebno že na samem začetku vzpostaviti takšno pogodbeno strukturo podjetja, kjer so natančno definirane koristi in obveznosti vseh udeleženih.

18

2.2.1 Projektno podjetje Projektno podjetje običajno ustanovijo projektni sponzorji z namenom realizacije določenega projekta. Projektno podjetje je ključni element v celotni shemi projektnega financiranja. Je samostojna pravna oseba, ustanovljena z namenom, da zgradi zasnovani projekt ter skrbi za njegovo izvedbo in upravljanje (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 23). V projektnem podjetju poleg zasebnih ustanoviteljev sodelujejo še drugi udeleženci, ki imajo komercialni interes za prodajo končnih produktov ali storitev. Naloga projektnega podjetja je, da posluje uspešno in ustvarja dobiček. Z uspešnim poslovanjem ustvarja razmere za primerne stopnje kapitalskega donosa. V projektu ima svoj delež tudi država, v kateri se projekt izvaja. Projektno podjetje ali projektna družba je samostojna celica, s svojo upravo oziroma vodstvom. Je popolnoma samostojno in ima vse kompetence za sprejemanje poslovnih odločitev. Poslovne odločitve se nanašajo na neposredno nastopanje na finančnem trgu, kjer projektno podjetje pridobiva in najem posojila, izdaja dolžniške in lastniške vrednostne papirje. Če je z pogodbo vnaprej urejeno, lahko v imenu projektnega podjetja te posle opravljajo tudi sponzorji. Ko je projekt uspešno zaključen, se projektno podjetje ukine (Gazvoda 2001, 6).

2.2.2 Sponzorji projekta Sponzorji so gonilna sila projekta, saj lahko največjo podporo projektu nudijo ravno tisti, ki so projekt razvili in oblikovali in ki bodo od njega imeli tudi največje koristi. V vlogi sponzorjev poleg idejnega ustanovitelja projekta nastopajo ključni pogodbeni partnerji v projektu, na primer dobavitelji, gradbena podjetja, družba, ki bo projekt upravljala, končni uporabniki storitev oziroma kupec produkta, banke oziroma mednarodne institucije idr. (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 24). Za izpeljavo vsakega projekta so ključnega pomena kapitalska sredstva. Uspešnost projekta je v veliki meri odvisna od vloženega lastnega kapitala sponzorjev in ostalih zainteresiranih, ki sodelujejo v projektu. Več je vloženega lastnega kapitala, večja je uspešnost izvedbe nekega projekta. Sponzorji zagotovijo za izvedbo projekta velik del finančnih sredstev in na osnovi vloženega kapitalskega vložka, prevzamejo določena tveganja, ki so v razmerju z višino vloženih sredstev. Gazvoda (2001, 6) navaja, da je največji kapitalski delež v projektnem podjetju, ki je običajno v lasti glavnega sponzorja, je najpogosteje tudi večinski delež. Finančna zaveza glavnega sponzorja v obliki kapitalskega vložka pripomore k uspešnosti projekta, saj:

• sponzorji ne morejo izstopiti iz projekta brez velikih stroškov ali izgub, zato je njihov interes za iskanje rešitev v primeru, če pride do težav, velik,

• zaradi večinskega lastništva nad podjetjem, ne prihaja do nepotrebnih zamud pri sprejemanju odločitev,

19

• s tem se povečuje zaupanje ostalih strank v projekt.

2.2.3 Posojilodajalci Posojilodajalci se za sodelovanje v projektu odločajo na osnovi kapitalskih vložkov projektnih sponzorjev oziroma drugih investitorjev in šele po temeljiti preučitvi projektne dokumentacije. Za zagotovitev potrebnih virov sredstev posojilodajalci od sponzorjev ali državnih institucij navadno zahtevajo vrsto garancij in jamstev, s čemer se v največji možni meri zavarujejo pred nevračilom glavnice in pripadajočih obresti. V projektu navadno sodeluje več posojilodajalcev bodisi v obliki konzorcija domačih in tujih poslovnih bank bodisi posamično. Prisotnost različnih posojilodajalcev ima svoj namen. Tuje bank zagotavljajo finančne vire v tuji valuti, medtem ko domače posojajo sredstva v lokalni valuti (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 25). V projektnem financiranju je krog posojilodajalcev zelo velik. Viri dolžniškega financiranja so lahko (Goličnik 1997 a, 28):

• komercialne banke, • lizing podjetja, • institucionalni investitorji, • investicijske družbe (zavarovalnice, pokojninski skladi), • tuji investitorji, • kupci, • dobavitelji, • državne institucije, • nacionalne izvozno-kreditne družbe, • multilateralne agencije (World bank).

Ena finančna institucija prevzame vlogo vodje, preostali pa so razvrščeni po pomembnosti vloge v projektu. Preden se finančna institucija odloči za financiranje projekta, opravi vrsto ukrepov, da se prepriča o zanesljivosti in strokovnem znanju vseh udeležencev. Natančno proučijo narejeno oceno tveganja in analizo pričakovanih prihodkov. Prav tako je pomembna za posojilodajalce tudi splošna ocena gospodarskih razmer v državi, kjer projekt poteka. Navadno kreditodajalci naredijo še svoje analize projekta in jih primerjajo s kompleksno analizo projekta neodvisnih institucij. Dobro se zavedajo, da vsak financer nosi svoje tveganje in ima zato pravico do pridobitve natančnih analiz, ki mu podajo jasno organizacijsko in finančno strukturo celotnega projekta. Zasebni investitorji oziroma posojilodajalci v projektnem financiranju so v večin primerov banke. Banke projektom dajejo posojila in zaslužijo na obrestni marži. Obresti za posojen denar so natančno določene v pogodbi. Tudi v primerih, ko je projekt zelo uspešen in posluje z velikimi dobički, banke dobijo v celoti vrnjeno glavnico kredita in obresti. Zaradi tega so banke v projektnem financiranju pripravljene sprejeti kar najmanj tveganj, ki bi ogrozila vračilo posojila.

20

Posojilodajalci običajno podpišejo poseben sporazum s katerim uredijo svoje medsebojne odnose. Posojila različnih posojilodajalcev so običajno različna tako po tipu posojila kot po ročnosti. Poleg tega pa je lahko ena skupina posojilodajalcev drugi podrejena, zato mora sporazum v takem primeru opredeliti tudi pogoje subordiniranosti (Mrak, Gazvoda, Mark 2005, 26). Za projektno financiranje je tako značilna uporaba številnih finančnih instrumentov, ki jih lahko razvrščamo po številnih kriterijih (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 90):

• po ročnosti - kratkoročni, ki sodijo na trg denarja, in dolgoročni, ki se uvrščajo na trg kapitala,

• po obličnosti - posojila in vrednostni papirji, • po vrsti kapitala - lastniški, dolžniški in kvazi-lastniški, • po tipu vrednostnega papirja - navadne in prednostne delnice, zamenljive obveznice,

obveznice z nakupnim bonom, navadne obveznice, komercialni zapisi in drugo, • po načinu izdaja - zasebni plasma ali javna prodaja, • po izvoru kapitala - po tem, kdo sredstva prispeva in plasira finančni instrument.

V praksi se finančni instrumenti največkrat analizirajo po vrstah kapitala. Pri postavitvi finančne konstrukcije v projektnem financiranju gre običajno za kombiniranje naslednjih treh vrst kapitala (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 90):

• Lastniškega kapitala v obliki denarnih in stvarnih vložkov zainteresiranih investitorjev, ki so lahko sponzorji projekta ali pa institucionalni lastniki. Lastniški kapital predstavlja določeno varnost ostalim investitorjem in posojilodajalcem, ki projektu zagotavljajo potrebna finančna sredstva. Posojilodajalci namreč pričakujejo, da projekti, v katerih sodelujejo, razpolagajo z določenim obsegom lastniškega kapitala.

Lastniški kapital, ki je sicer običajno dražji od dolga, namreč ohranja dolgoročni interes investitorja za projekt in zagotavlja, da sponzorji projekta ne opustijo, pač pa ga izpeljejo do konca, saj bi v nasprotnem primeru preveč izgubili. Večji delež lastniškega kapitala zmanjšuje breme dolga v denarnem toku projekta in s tem tveganje projekta. Manjši kot je delež dolga v strukturi kapitala, manjše je tudi tveganje za posojilodajalce. Lastniški kapital delno ščiti posojilodajalce, kar pomeni, da v kolikor pride do izpada poslovnih prihodkov, to izgubo krijejo investitorji v breme svojega lastniškega vložka.

• Dolžniškega kapitala, pretežno v obliki dolgoročnih posojil finančnih institucij, pa tudi

dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih kot portfeljsko naložbo prevzamejo institucionalni investitorji. Dolžniški kapital v projektnem financiranju navadno predstavlja glavnino finančnih sredstev za izvedbo projekta. Pri tem imamo v mislih predvsem tako imenovani dolg najvišjega reda, ki ni podrejen nobeni drugi obveznosti. Je na prvem mestu za poplačilo v primeru finančnih težav posojilojemalca in ima prioritetno pravico do denarnih tokov projekta. Dolg najvišjega reda delimo na posojila, ki so zavarovana, in na tista, ki niso. Posojila, ki so zavarovana, imajo v primeru stečaja dolžnika višjo prioriteto in so poplačana pred drugimi obveznostmi. Nezavarovana posojila projektu pogosto zagotavljajo kar sami sponzorji. Glavni pomisleki posojilodajalcev prvega reda v zvezi s financiranjem projekta so naslednji: a.) začetni obseg financiranja naj bi zadostoval za realizacijo

21

projekta, saj si ne želijo, da bi se v financiranje projekta vključili novi posojilodajalci, b.) vrstni red glede servisiranja dolga med posojilodajalci prvega reda ne obstaja, prioritete so enake, c.) posojila prvega reda morajo vsebovati določilo o hkratni odpovedi vseh kreditnih pogodb v trenutku, ko posojilojemalec ni več zmožen servisirati enega samega posojila oziroma krši zaveze in določila posameznih kreditnih pogodb, d.) predčasna odplačila morajo biti proporcionalna zneskom odobrenih posojil prvega reda.

• Kvazi-lastniškega kapitala, so vmesne kategorije, ki jo včasih označujemo tudi kot subordiniran dolg, ki ga prispevajo bodisi sami sponzorji projekta bodisi drugi udeleženci v projektu. Pri kvazi lastniškem kapitalu oziroma pri subordiniranem dolgu gre za vrsto kapitala, ki kombinira značilnosti dolga in lastniškega kapitala, kar pomeni, da je v primeru likvidacije dolžnika ob izplačilu podrejen vsem drugim kategorijam posojil, ima pa prednost pred lastniškim kapitalom.

Subordiniran dolg ima običajno obliko nezavarovanega dolgoročnega posojila s fiksnim donosom (le ta je običajno nekoliko višji kot pri normalnem posojilu). To obliko kapitala pogosto zagotavljajo sponzorji projekta z namenom, da pritegnejo projektu potreben dolžniški kapital posojilodajalcev prvega reda. Varnost servisiranja subordiniranega dolga je odvisen izključno od zadostnega obsega denarnih tokov projektnega podjetja. Preden je ta vrsta posojila poplačana, se mora projektno podjetje znebiti posojil prvega reda, kar je možno izvesti le, če podjetje generira zadostne prihodke od poslovanja.

Razvoju tehnike projektnega financiranja sledi tudi potreba po razvoju novih finančnih instrumentov. Razvoj novih finančnih instrumentov se pripisuje finančnemu inženiringu, ki ga omogoča informacijsko razvit in povezan mednarodni finančni trg. Kateri finančni instrument se uporabi pri projektnem financiranju, pa je odvisno od (Gazvoda 2001, 25):

- tipa projekta, ki se financira, - od okolja v katerem se ta izvaja

22

Tabela 3: Predvideni viri financiranja projekta V tuji valuti V lokalni

valuti Stvarni vložek Skupna

vrednost Kapital (v denarju)

sponzorji projekta lokalni partnerji drugi Kapital (stvarni) sponzorji projekta lokalni partnerji drugi Dolg, posojila poslovne banke mednarodne finančne ustanove

sponzorji projekta lokalni partnerji drugi viri Skupaj Vir: Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 79

2.2.4 Drugi investitorji V to skupino investitorjev sodijo pravne in fizične osebe, ki so pripravljene sodelovati v projektu in vanj vložiti svoj kapitalski delež. Sem sodijo predvsem investicijske družbe. To so vzajemne, pokojninski skladi ter zavarovalnice. Sponzorje uvrščamo v skupino drugih investitorjev takrat, ko projekt po potrebi oskrbujejo tudi z lastnimi posojili, največkrat v obliki podrejenega dolga.

2.2.5 Finančni svetovalec Gazvoda (2001, 8) pojasnjuje, da je udeležba finančnega svetovalca v projektu stvar poslovne odločitve sponzorjev projekta. V projektnem financiranju koristi udeležba finančnega svetovalca. Finančni svetovalci so za organiziranje virov financiranja plačani v obliki provizij, zato je jasno, da so zainteresirani za dokončanje in izvedbo projekta. Brez pomoči izkušenega finančnega svetovalca lahko postane uspešnost realizacije projekta vprašljiva Pri organiziranju projektnega financiranja je delo finančnega svetovalca zelo pomembno. Iz navedenega lahko sklepamo, da sponzorji želijo na to mesto visokokvalificiranega in strokovno usposobljenega partnerja. Za finančnega svetovalca izberejo banko ali vodilno finančno družbo. Takšna izbrana institucija je znana in žanje velik ugled na področju finančnega svetovanja. Ima pomembno vlogo na finančnem trgu, pozna dejavnost, ima dobre odnose s sponzorji, razpolaga s tehničnim znanjem in ji tveganja niso tuja.

23

Finančni svetovalec informacije o projektu navadno predstavi v obliki informacijskega memoranduma, ki običajno vključuje naslednje informacije (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 110):

• predstavitev glavnih sponzorjev projekta, njihov motiv za vlaganje ter osnovnih finančnih podatkov,

• predstavitev namena in ciljev projekta, • predstavitev ostalih udeležencev v projektu, • lokacijo projekta, • oceno stroškov investicije z načrtom izgradnje projekta ter predvidenimi stroški

financiranja, • finančni plan s prikazom dolgoročnih projekcij denarnega toka projektnega podjetja, ki

upošteva plačila obresti in odplačila glavnic ter predhodno opredeljuje potrebe po kapitalu in posojilih,

• predlagane pogoje financiranja, ki z zneski, ročnostjo in terminskim planom predstavljajo bistvo projekta.

Dobro pripravljen memorandum bo zainteresiral posojilodajalce in jih prepričal o usposobljenosti vodstvene ekipe projekta, medtem ko bo slab pripravljen dokument imel povsem nasproten učinek. Finančni svetovalec sodeluje tudi pri organizaciji financiranja in pridobitvi najugodnejših ponudnikov finančnih sredstev na trgu. V fazi organiziranja projektnega financiranja, finančni svetovalec tako posega tudi na naslednja področja (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 112):

• kreditno posredovanje, • izbor najugodnejšega ponudnika oziroma finančnega instrumenta, • svetovanje pri izdaji vrednostnih papirjev, • svetovanje pri sklepanju kreditnih pogodb, • zavarovanje pred tečajnimi in obrestnimi tveganji.

2.2.6 Gradbeni izvajalci, dobavitelji opreme in tehnologije ter surovin Gradbeni izvajalci, dobavitelji opreme in tehnologije sodelujejo v fazi izgradnje projekta, v kateri je terminska usklajenost udeležencev ključnega pomena za uspešen in pravočasen začetek poslovanja projekta. Od njihove zanesljivosti je odvisno, ali bo projekt dokončan do v terminskem načrtu določenega roka in kdaj bo sposoben začeti ustvarjati prihodke ter s tem poravnavati obstoječe obveznosti do vlagateljev (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 27). Podjetje, ki prevzame izpeljavo tehnološkega postopka ali dobavo opreme v projektnem financiranju mora izpolnjevati določene zahteve (Goličnik 1997 a, 28):

• imeti mora dobre reference na velikih mednarodnih projektih in na projektih v državi, kjer objekt gradijo,

• podjetje mora imeti dober finančni položaj, • pomemben konkurenčni položaj na trgu, • sposoben vodstvo.

24

Banke so pri ocenjevanju uveljavljenosti tehnologije za izvedbo projekta zelo previdne. Z nepreizkušeno ali povsem novo tehnologijo se tveganje v financiranje takšnega projekta poveča, zato banke v takšnih projektih le izjemoma sodelujejo. Zato se v projektih uporablja že poznana in preizkušena tehnologija. Velikokrat se pogodbe sklepajo za graditev na ključ z glavnim izvajalcem. Pri graditvi objekta pa sodeluje še cela vrsta podizvajalcev, s katerimi je prav tako sklenjena pogodba, ki natančno določa čas dokončanja del. V projektu sta dobavitelj tehnologije in gradbeni izvajalec v mnogih primerih soudeležena kot vlagatelja lastniškega kapitala. Na osnovi lastnega vložka se poveča njun interes in učinkovitost pri izvajanju pogodbenih nalog na projektu.

2.2.7 Kupci Uspešnost zaključenega projekta je odvisna od konkurence na trgu in od cen proizvodov ali storitev. Ali bodo cene proizvodov in storitev omogočale prihodek, ki je potreben za pokrivanje stroškov poslovanja, servisiranje dolga ter ustvarjanje dobička? Če želimo odgovor moramo (Goličnik 1997 a, 29):

• temeljito raziskati tržišče, • pridobiti kupce.

Od trenutka, ko je projekt končan, kupci kupujejo njegove proizvode ali storitve. Kupci že v fazi priprave na projekt stopajo v poslovni odnos s tem, ko podpišejo dolgoročne pogodbe o poslovnem sodelovanju. Kupci se v pogodbi obvežejo, da bodo proizvode ali storitve odkupili po vnaprej določenih cenah, kar predstavlja glavni vir prihodkov končanega projekta. Če projekt nima zagotovljenih dolgoročnih pogodb s kupci, je prihodek od prodaje odvisen od trenutnega tržnega povpraševanja. To pa je lahko vzrok za negotovo usodo ali neuspešno poslovanje projektnega podjetja.

2.2.8 Upravljavec projekta Zaradi kompleksnosti projektnega financiranja je zelo pomembna dobra organizacija in medsebojna uskladitev vseh udeležencev projekta. Za uspešno poslovanje projektnega podjetja potrebujemo upravljavca projekta. Družba, ki projekt upravlja, je pogosto eden izmed sponzorjev in v zameno za upravljanje prejema določeno nadomestilo. Ne glede na to, ali prevzame upravljanje projekta neodvisno podjetje, sponzor ali nekdo drug, mora biti upravljavec finančno in tehnično zelo izkušenj. Izkušnje na področju projektnega financiranja so zelo pomembne. Večje kot so izkušnje, manjša so tveganja z izvedbo projekta (Goličnik 1997 a, 28).

25

2.2.9 Država Država, v kateri je projekt lociran, pogosto igra pomembno vlogo v projektu. Oblika in obseg udeležbe države pa je odvisna od primera do primera. Najpogosteje se država in njihove agencije v projektnem financiranju pojavljajo v naslednjih vlogah (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 29):

- vlagatelj kapitala, - posojilodajalec, - izdajatelj garancij, - dobavitelj potrebnih resursov za poslovanje projekta, - kupec končnega produkta ali storitev, - izvajalec davčnih olajšav, - podeljevalec koncesij.

Vloga države v projektnem financiranju je lahko aktivna ali pasivna. Aktivno lahko država nastopa kot udeleženec v financiranju, kot javno podjetje ali podeljevalec koncesij. V pasivni vlogi pa država nastopa kot usmerjevalec oziroma regulator. Logično je, da bo državna podpora projektu odvisna od percepcije potencialnih koristi za javni interes. Vloga države se kaže v implicitni kot eksplicitni podpori projektu:

- pri prevzemanju političnih tveganj, - vzpostavitvi primarnega pravnega reda, - vzpostavitev ekonomskega okvira za delovanje projekta, - oblikovanje enotnega sistema postopkov, - oblikovanje postopkov za pridobitev raznih dovoljenj za vzpostavitev in delovanje

projekta. Razlogi za reguliranje javno-zasebnega partnerstva so (Čepeljnik 2006, 33-34): * da se prepreči monopolističen položaj zasebnega partnerja, * to omogoča promoviranje zasebnega vlaganja v javno infrastrukturo, * vrši se nadzor nad javnim posojanjem in zadolževanjem, * brez regulacije bi vsi dogovori trajali le za čas mandata ene vlade ali lokalne oblasti, * potreba po pogodbenih pravilih, ki so zavezujoči med javnim in zasebnim partnerjem, * učinkovitejše povezovanje med ministrstvi, ki sodelujejo pri javno-zasebnem partnerstvu.

2.2.10 Drugi udeleženci Pri projektnem financiranju sodelujejo tudi drugi udeleženci, ki nastopajo zlasti v konstrukcijski fazi projekta. Mednje lahko uvrstimo nacionalne izvozno-kreditne družbe, različne zavarovalnice ter druge svetovalne institucije.

26

Ekonomska uspešnost projekta je zagotovljena le takrat, ko so medsebojni poslovni odnosi v pogodbi natančno določeni. Iz pogodbene strukture projekta mora biti razvidna korist in obveznost vseh sodelujočih. Pri strukturiranju projekta imajo izredno pomembno vlogo visoko usposobljeni strokovnjaki ekonomske, pravne in druge stroke, ki v pogodbi natančno definirajo obveznosti, koristi in prevzemanja s projektom povezanih tveganj.

3. DEJAVNIKI USPEŠNEGA PROJEKTNEGA FINANCIRANJA Vsi avtorji se strinjajo, da je uspešnost projekta v veliki meri odvisna od ekonomsko-političnega okolja v katerem se projekt izvaja. Naredijo se študije na področju tehnične in okoljske izvedljivosti projekta. Na tej podlagi se izdela ocena posameznega projekta, ki je temeljna osnova za ugotavljanje upravičenosti izvedbe projekta v danem okolju. Iz analize so razvidna tveganja, ki spremljajo projektno financiranje. Tveganja se razporedijo med udeležence tako, da določeno vrsto tveganja prevzame tisti udeleženec v projektu, ki tveganje uspešno obvladuje. Vsi investitorji se zavedajo dejstva, da neobvladljiva tveganja lahko ogrozijo izvedbo projekta ali zmanjšajo pričakovane finančne donose. Udeleženci v projektnem financiranju se poskušajo zaščititi pred določenimi tveganji. V praksi se najpogosteje uporabijo naslednji mehanizmi zaščite pred tveganji (Gazvoda 2001, 14):

• garancije, • zavarovanja, • pogodbene kazni in penali, • pogodbe o dobavi inputov in prodaji outputa, • opcije, • posebni ločeni računi, • zastava ostalega premoženja.

3.1 Kriteriji za oceno uspešnosti projekta Za uspešno izvedbo vsakega projekta je pomembno, da so tveganja pravilno in pravočasno obravnavana, ves čas trajanja projekta nadzorovana in v veliki meri odpravljena. Vlagatelji finančnih vložkov se bodo odločili za financiranje projekta le takrat, ko bodo na voljo kvalitetne informacije z natančnimi analizami o prevzemanju tveganj povezanih s projektom. Gazvoda (2001, 25) navaja, da se projektno financiranje izvaja s pomočjo finančnega inženiringa. Ta vključuje angažma in jamstva različnih za projekt zainteresiranih strank, izmed katerih nihče sam ne prevzema celotne kreditne odgovornosti za projekt. Angažiranje vseh udeležencev v projektu mora imeti za posojilodajalce sprejemljivo kreditno tveganje.

27

Da se projektno podjetje kvalificira kot primerno za projektno financiranje, mora zadovoljiti nekatere kriterije in imeti določene karakteristike (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 32-33):

- kapitalsko tveganje v čim večji meri spremeniti v kreditno tveganje, - priprava zadovoljive študije o ekonomski upravičenosti investicij in finančnih planov, - opredeljen in določen strošek surovin in proizvodov za uporabo v projektu, - zagotovljena dobava energije po sprejemljivih cenah, - obstoj trga za proizvod oziroma storitev projekta, - zagotovljen transport proizvodov na trg po sprejemljivih cenah, - primerna komunikacijska infrastruktura, - gradbeni materiali na razpolago po pričakovanih stroških, - izkušeno in zanesljivo gradbeno podjetje, - izkušen in zanesljiv dobavitelj opreme in tehnologij, - izkušen in zanesljiv dobavitelj surovin, - izkušen in zanesljiv upravljavec projekta, - izkušeno in zanesljivo vodstveno osebje, - zadovoljivo in pogodbeno urejeno razmerje med partnerji družbe, - stabilno in prijateljsko politično okolje za možnost pridobitve licenc in dovoljenj, - ni tveganja razlastitve premoženja, - sprejemljivo deželno tveganje, - upoštevana so valutna tveganja in tveganja sprememb deviznih tečajev, - sponzorji projekta so prispevali primerne kapitalske vložke, - projekt ima na voljo premoženje za zastavo, - izvedene so zadovoljive ocene virov in premoženja, - primerna kritina zavarovanja za škode, - upoštevano je tveganj višje sile, - upoštevano je tveganje prekoračitve stroškov, - upoštevanje je tveganje zamud in zastojev, - realistične predpostavke v zvezi z napovedjo inflacije, - realne projekcije obrestnih mer.

Nekaj najpogostejših vzrokov propada načrtovanih projektov so (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 33):

1. zamude pri izgradnji projekta, kar ima za posledico povečanje stroškov, 2. zamude pri načrtovanih prilivih projekta, 3. prekoračitve stroškov financiranja, 4. tehnične napake, 5. finančne težave gradbenega podjetja, 6. vmešavanje države in njene intervencije, 7. ne zavarovanje nesreč pri delu, 8. povečanja cen ali pomanjkanja surovin, 9. tehnična zastarelost tovarne, 10. izguba konkurenčnega položaja na trgu, 11. razlastitev premoženja ali nacionalizacija, 12. slabo vodenje in upravljanje projekta, 13. preveč optimistične ocene vrednosti zastavljenega premoženja, 14. finančna nesolventnost države gostiteljice.

28

Slika 3: Tveganje povezano s projektnim financiranjem

Tveganja se v posameznih projektih med seboj razlikujejo. Razlike se pojavljajo od projekta do projekta zaradi:

• različne kompleksnosti projektov, • razlik v geografski legi, • glede na strukturo projekta, • glede poteka in načina financiranja, • različna tveganja, • in ostalo.

Splošna tveganja so neodvisna od vsebine projekta, partnerja nanje ne moreta vplivati. So rezultat pravno-političnih in drugih razmer v državi gostiteljici, v kateri se projekt izvaja. Splošna tveganja se nanašajo zlasti na faktorje, kot so na primer ekonomska rast v državi gostiteljici, politično okolje, davčna zakonodaja, pravni sistem, sistem deviznih tečajev in podobno (Ferk, Ferk 2008, 195). Splošna tveganja pri JZP so (Ferk, Ferk 2008,195-196):

- politična tveganja, - ekonomska tveganja, - tveganje sprememb zakonodaje, - tveganje nepredvidljivih zunanjih okoliščin.

29

Specifična tveganja so neposredno povezana s projektom, partnerja jih lahko nadzirata in upravljata (Ferk, Ferk 2008, 96). Specifična tveganja pri JZP so:

- tveganje načrtovanja, - tveganje projektiranja, - tveganje financiranja, - tveganje pridobitve potrebnih dovoljenj, - tveganje izvedbe oz. gradnje, - tveganje dostopnosti oz. razpoložljivosti, - tveganje upravljanja, - tveganje izrabe zmogljivosti, - tveganje finančne stabilnosti zasebnega partnerja.

Tveganja se porazdelijo na javnega in zasebnega partnerja. Kriteriji za porazdelitev tveganj so odvisni od sposobnosti partnerjev, od višine vloženih sredstev, nadzora in od obvladovanja tveganj. Za natančno identifikacijo tveganj pa je potrebno ugotoviti, kaj pojem tveganje sploh pomeni. Definicija pojma tveganje, s katerim se srečujemo na področju projektnega financiranja zajema možnosti izgube, negotovosti, nastanka nepredvidenih posledic in odmikov od predvidenih finančnih virov projekta. Primerna definicija tveganja za potrebe projektnega financiranja je lahko tudi ta, ki tveganje pojmuje kot možnost izgube. Različni udeleženci projekta pod tem pogojem razumejo različne stvari. Za sponzorje to pomeni, da projekt iz kakršnihkoli razlogov ne bo ustvarjal pričakovanih prihodkov na vloženi kapital, je pomen možnosti izgube za posojilodajalce povezan z odpisom dolga (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 133). Mrak (1997,148-149) navaja, da podobno, kot pri drugih oblikah projektnega financiranja velja tudi za BOT projekte pravilo, da so riziki najbolj učinkovito porazdeljeni takrat, ko posamezne vrste rizikov prevzamejo tisti partnerji v projektu, ki te rizike lahko najbolj učinkovito obvladajo. V primeru BOT projektov to dejansko pomeni, da privatni sektor prevzame tiste rizike, katere lahko sam kontrolira, država pa tiste, ki so izven kontrole privatnega sektorja. Iz navedenega sklepamo, da si prav vsi akterji vključeni v projekt želijo prevzeti tveganja do take mere, da jih bodo sposobni obvladovati. Na osnovi te ocene bodo dosegli želeni prihodek na višino njihovih vloženih sredstev. Pri ocenjevanju tveganj si lahko pomagamo z razčlenitvijo projekta na posamezne faze, kjer pri večini projektov ločimo naslednje tri faze (Mrak, Gazvoda, Mrak 2001, 34):

• faza razvoja in priprave, • faza izgradnje, • faza poslovanja.

V vsaki od teh faz lahko nastopajo različni dejavniki tveganja, ki porajajo zahteve po različnih načinih financiranja, hkrati pa se v posameznih fazah spreminja tudi izpostavljenost tveganja za posamezne udeležence.

30

Pri javno-zasebnem partnerstvu so z zakonom definirana temeljna načela partnerskega razmerja ( Tičar 2007, 65). ZJZP uvršča med temeljna načela:

- načelo enakosti, - načelo transparentnosti, - načelo sorazmernosti, - načelo uravnovešenosti, - načelo konkurence, - načelo procesne avtonomije, - načelo subsidiarne odgovornosti, - načelo sodelovanja, - načelo gospodarnosti, - načelo subsidiarnosti.

Načelo enakosti prepoveduje v 12. členu ZJZP kakršnokoli diskriminacijo med kandidati za sklenitev JZP v fazah sklepanja kot tudi v fazah izvajanja. O načelu transparentnosti govori 13. člen ZJZP. Javni partner mora zagotoviti, da imajo vsi kandidati dostop do enakih pogojev za pripravo vloge in sodelovanja v postopku sklepanja razmerja. Izvajalec JZP mora biti izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Načelo sorazmernosti se razlaga v 14. členu ZJZP. To načelo zavezuje javnega partnerja, da v postopku JZP uporabi le tiste ukrepe, ki vodijo k zadovoljitvi javnega interesa in so z javnim interesom dejansko povezani. Načelo uravnoteženosti ureja razporeditev tveganj v 15. členu ZJZP. Načelo konkurence prepoveduje omejevanja konkurence med kandidati v postopku sklenitve JZP v 16. členu ZJZP. Načelo procesne avtonomije v 17. členu ZJZP zagotavlja strankama, da prosto uredita obligacijsko razmerje. Morata pa upoštevati določila ZJZP, ustavo RS in moralna načela. Načelo subsidiarne odgovornosti v 18. členu ZJZP partnerjema nalaga, da JZP izvajata nepretrgoma, nemoteno in enakopravno do vseh uporabnikov. O sodelovanju javnega partnerja za zasebnim partnerjem govori 19. člen ZJZP. Nujno je sodelovanje in komunikacija med partnerjema, saj gre za dolgotrajno partnersko za dosego skupnega cilja. Načelo gospodarnosti ZJZP ga izrecno ne uvršča med temeljna načela, je pa razvidno iz drugih določb zakona. Javni partner na podlagi ocene možnosti izvedbe JZP ugotovi, ali je javno službo gospodarno izvajati preko JZP. Javni partner v celotnem obdobju izvajanja JZP opravlja nadzor nad dejansko višino stroškov izvajanja JZP. O načelu subsidiarnosti govori 3. člen ZJZP. Ta določa, da se ZJZP uporablja za postopke sklepanja in izvajanja JZP glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom za posamezno obliko JZP niso urejeni drugače.

31

3.2 Pomembni koraki za uspešno izvedbo projektnega financiranja Da bi sponzorji projekta že na samem začetku zagotovili izhodišča za uspešno izvedbo projekta, je potrebno v pripravah na izvedbo projekta predhodno obravnavati in proučiti nekatere vidike finančne in ekonomske narave. Govorimo o štirih ključnih korakih v pripravah na projekt, ki vodijo k uspešni izvedbi projekta (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 33-35): Korak 1: Izdelava predhodnih študij o ekonomski upravičenosti projekta Namen te faze je ugotoviti, ali je projekt komercialno zanimiv in ali je model projektnega financiranja primeren način izvedbe projekta. Gre za uvodne analize, ki dajo odgovor na to, ali pozitivni vidik projekta opravičuje stroške investicij. Pomembno je, da že v samem začetku v projektu sodelujejo izkušeni strokovnjaki. Ni malo podjetij, ki so porabila milijone dolarjev za študije tehničnih izvedljivosti projektov, medtem ko ti finančno niso bili izvedljivi. Pogosto se zgodi, da je projekt že izgrajen, ko sponzorji šele poiščejo pomoč svetovalcev, da bi raziskali možnosti financiranja s strani alternativnih virov. Posledica tega e bistveno dražje financiranje, saj je zelo težko in drago spreminjati številne že sklenjene pogodbe, da bi se zadostilo ciljem projektnega financiranja. Korak 2: Načrtovanje projekta Ta faza obsega številne storitve od začetka svetovanja do organizacije financiranja. Svetovanje se nanaša na izdelavo celostne študije. Vsebuje predloge glede predvidenih ekonomskih spremenljivk projekta kot so obrestne mere, devizni tečaji, inflacijske stopnje idr., ki lahko spremenijo pričakovano donosnost projekta. Skladno z načrtovanimi stroški projekta, predvideno ekonomiko poslovanja in prihodnjimi denarnimi tokovi se ugotovi najboljši način financiranja glede na valuto stroškov in prihodkov, ki so potrebni za projekt. Načrtovanje predpostavlja tudi testiranje občutljivosti modela z vidika ključnih spremenljivk poslovanja ob upoštevanju različnih možnih scenarijev. Korak 3: Organizacija financiranja V tej fazi je delo osredotočeno na iskanje potencialnih investitorjev in kreditodajalcev za pridobitev primernega obsega in vrst finančnih virov še pred začetkom projekta. Predstavitev projekta za potrebe zagotovitve virov financiranja je lahko formalno narejena v obliki informacijskega memoranduma (prospekta), ki vsebuje vse ključne informacije o projektu. Da bi sponzorji projekta zbrali zadovoljiv obseg finančnih sredstev za normalno poslovanje projektnega podjetja, moramo upoštevati tako potrebe projekta po financiranju, kot tudi privlačnost investicije za potencialne investitorje. S kombiniranjem različnih virov kot so sredstva bank, lastniški kapital večjih in manjših investitorjev, je mogoče relativno poceni oblikovati potreben finančni paket. K tovrstnemu zbiranju finančnih virov je močno pripomogla tudi globalizacija finančnih trgov, ki so dandanes sposobni ponuditi spekter Raznovrstnih finančnih instrumentov ter nove razrede investitorjev.

32

Korak 4: Nadzor nad potekom financiranja Ta faza se izvaja v treh različnih časovnih periodah poteka projekta. Izvaja se v času izgradnje, ob začetku proizvodnje in v obdobju normalnega poslovanja projektnega podjetja. Nadzor je faza, ki se dejansko začne izvajati v trenutku, ko je odločitev za izvedbo projekta že sprejeta, vendar je zaradi organizacije celotnega projekta v vseh njegovih fazah smiselno, da to funkcijo sponzorji opredelijo in načrtujejo že v sami pripravi na projekt. S tem se izognejo morebitnim kasnejšim oviram, ki bi, gledano z vidika finančne komponente projekta, lahko povzročile težave ali resno ogrozile nadaljevanje projekta. Cilji za uspešno JZP so:

- predvsem povečanje učinkovitosti in kakovosti javnih služb, - povečanje investicij v infrastrukturo, - prenos učinkovitosti iz zasebnega v javni sektor, - porazdelitev tveganja med javnim in zasebnim sektorjem.

Da pa lahko pride do sklenitve razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, pa so potrebni določeni pogoji za uspešno partnerstvo. Najpomembnejši pogoji za uspešno JZP so:

- politična podpora projektom- parlamenta, vlade, lokalnih skupnosti, - ustrezna zakonodaja in institucionalni okvirji, - človeški viri na obeh straneh, - stalen in natančen nadzor javnega partnerja nad zasebnim.

Praksa v Sloveniji pa velikokrat pokaže, da javni sektor, ko prenese določene naloge na zasebni sektor, ne ohranja oziroma ne izvaja nadzora. Pomembno je, da javni partner v celotnem obdobju javno-zasebnega partnerstva opravlja nadzor nad dejansko višino stroškov, ki so potrebni za tak določen projekt.

4. VLOGA DRŽAVE V BOT OBLIKI PROJEKTNEGA FINANCIRANJA Država lahko na področju projektnega financiranja razvojno deluje le s sodelovanjem in partnerstvom z drugimi pomembnimi družbenimi akterji. Vlogo financerja v infrastrukturnih objektih vse bolj prevzema privatni sektor. Naloga države pa je, da krepi svojo vlogo na področju zakonodajne politike, na področju sprejemanje ukrepov ekonomske in razvojne politike ter izvršuje nadzor nad izvajanju projektnega financiranja, ki je v javnem interesu vseh državljanov. Tržne zakonitosti ne rešujejo problemov gospodarskega razvoja.

33

4.1 Dejavniki splošnega okolja za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo Pri vključevanju zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo je ključnega pomena: gospodarska razvitost, zakonodajni in institucionalni okvirji, politična volja in kadrovski potenciali države, kjer se projekt izvaja. V Republiki Sloveniji delujejo številni dejavniki, ki ustvarjajo splošno okolje za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo. Nekateri dejavniki pozitivno vplivajo na vključevanje zasebnega kapitala v financiranje in izgradnjo slovenske gospodarske infrastrukture. Za drugo skupino dejavnikov pa velja ocena, da je njihov učinek na splošno ozračje vključevanja zasebnega sektorja v ta segment gospodarstva negativen (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 61).

4.1.1 Pozitivni dejavniki Pozitivni dejavniki, ki v Sloveniji pospešujejo vključevanje zasebnega kapitala v financiranje in izgradnjo gospodarske infrastrukture so (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 61-62):

- Tradicionalno financiranje investicij na področju gospodarske infrastrukture je vse bolj omejeno. Razloge za nastalo situacijo je potrebno iskati v naraščajočem deficitu države Slovenije in pomanjkanjem proračunskih sredstev za izgradnjo infrastrukturnih objektov.

- Povečana načelna politična pripravljenost za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo. Makroekonomski problemi države so razlog, da je partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem dobilo tudi politično podporo.

- Povečevanje nezadovoljstva z neučinkovitostjo javnega sektorja v nekaterih segmentih gospodarske infrastrukture. Naraščajoče nezadovoljstvo uporabnikov javnih storitev.

4.1.2 Negativni dejavniki Negativni dejavniki, za katere se ocenjuje, da bodo oteževali vključevanje zasebnega sektorja v financiranje in izgradnjo gospodarske infrastrukture so naslednji (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 62-64):

- načelna politična podpora koncesijam ni operacionalizirana; V Sloveniji do danes niso bile izdelane strategije vključevanje zasebnega sektorja v posamezne sektorje gospodarske infrastrukture. To pa seveda pomeni, da v teh sektorjih ni bil nikoli jasno opredeljen konceptualen okvir za partnerstvo med zasebnim in javnim sektorjem.

- pomanjkljiv zakonodajni okvir za koncesije; V Sloveniji še vedno ni jasnega zakonodajnega okvira za koncesije.

34

- kadrovski in institucionalni deficit za pripravo in razvoj tovrstnih projektov; Primanjkuje visoko kvalificiran kader za pripravo projektov.

- Slovenija ima zelo malo izkušenj s tovrstnimi projekti; Slovenija ima zelo omejene izkušnje na področju BOT oblike projektnega financiranja. Na tem področju je bilo izgrajeno nekaj projektov v sektorju oskrbe s plinom ter izgradnje čistilnih naprav.

- negativen demonstracijski efekt projekta Savske elektrarne; Projekt, ki ga je Slovenija do sedaj želela realizirati kot BOT obliko projektnega financiranja, je bila izgradnja petih elektrarn na Savi. Po štirih letih ovinkarjenja je projekt propadel, zaradi popolnega nerazumevanja BOT koncepta s strani pristojnih vladnih organov. Negativni efekt tega projekta v tujini se bo morda odrazil v manjši zainteresiranosti resnih tujih koncesionarjev za sodelovanje na razpisih, ki bodo za koncesije razpisani v Sloveniji. Iz izkušenj se da sklepati, da se zaradi visokih stroškov povezanih s pripravo ponudb, resni koncesionarji izogibajo sodelovanja na razpisih v državah, kjer so v preteklosti že propadli določeni projekti.

4.2 Zagotavljanje pogojev za uspešno pripravo projektov na osnovi BOT modela projektnega financiranja s strani javnega sektorja Na podlagi spoznanih pozitivnih in negativnih dejavnikov splošnega okolja, smo dobili jasen odgovor, da je BOT model projektnega financiranja potreben. Naslednji korak je ugotovitev, da je ta model financiranja tudi primeren za obravnavani projekt. Pri BOT modelu projektnega financiranja se moramo zavedati, da to ne pomeni prenos vseh odgovornosti za pripravo in financiranje projekta na zasebni sektor. Pomeni vzpostavitev partnerstva med javnim in privatnim sektorjem. Pri izvajanju BOT projektov pa je pomembno vedeti dve pomembni specifičnosti te oblike financiranja projektov, katerih se mora država zavedati, ko se odloča zanjo (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 64-65): Prva pomembna specifičnost je ta, da financiranje projekta po BOT modelu je dražje kot financiranje tega istega projekta po klasični varianti, to je s proračunskimi sredstvi in zadolževanjem države. Postavlja se vprašanje, zakaj naj bi se torej država odločila, da določen projekt financira po BOT modelu in ne po klasični varianti. Razlog je predvsem v tem, da s financiranjem določenih projektov po BOT metodi država sprošča svoj finančni potencial za klasično obliko financiranja tistih nacionalno pomembnih projektov, ki ne prenesejo komercialne oblike financiranja. Druga pomembna specifičnost je ta, da je priprava projekta, ki se financira po BOT metodi bistveno bolj zapletena in daljša kot priprava tega istega projekta financiranega po klasični varianti. Razlog je preprosto v tem, da pri klasičnem financiranem projektu praktično vsa tveganja prevzame en sam partner, to je javni sektor. Pri financiranju po BOT modelu, pa je osnovna značilnost delitev tveganja med javnim in zasebnim sektorjem. BOT oblika projektnega financiranja pomeni partnerstvo med zasebnim in javnim sektorjem. Iz izkušenj drugih držav je jasno, da uspešnega BOT programa ni mogoče izvesti brez močne

35

podpore države. Celo več, (ne)privrženost vlade tej obliki financiranja je eden od kritičnih faktorjev, na osnovi katerih potencialni investitorji in kreditodajalci ocenjujejo, kakšna je ekonomska in finančna upravičenost projekta.

4.2.1 Obseg in vrsta podpore javnega sektorja Države nudijo različne podpore in olajšave, vključenim v BOT projekte, da s tem privabijo kompetentne investitorje, ki so pripravljeni lasten kapital vložiti v projekt. Dejavniki, ki opredeljujejo podporo javnega sektorja so (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 65-66):

- višina državnega tveganja; Bolj, ko je država tvegana, večjo stopnjo podpore mora država nuditi, v kolikor želi pritegniti zasebne investitorje in kreditorje.

- ekonomska in finančna (ne)upravičenost projekta; Slabša kot je ekonomika projekta, večja podpora države je potrebna.

- pomembnost projekta za državo; Bolj kot si država želi določen projekt realizirati s pomočjo BOT oblike projektnega financiranja, bolj privlačno koncesijo bo morala ponuditi zasebnemu sektorju, da se bo v projekt vključil kot investitor oziroma kreditor.

- konkurenčnost države za BOT obliko projektnega financiranja; V kolikor se država ni pozicionirala kot atraktivna BOT destinacija, potem mora računati na to, da bo morala plačati premijo za pritegnitev potencialnih investitorjev in kreditorjev.

4.2.2 Elementi podpore države BOT oblik projektnega financiranja Specifične oblike nefinančne in finančne podpore, ki jih zasebni sektor pričakuje od države gostiteljice, zainteresirane za BOT obliko projektnega financiranja vključujejo (Mrak, Gazvoda, Mrak 2005, 66-69):

- oblikovanje strategije vključevanja zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo; Eden od predpogojev države, ki želi biti uspešna pri privabljanju investitorjev in kreditorjev v BOT projekte, je oblikovanje strategije, s katero bo jasno in nedvoumno opredelila svoj interes za vključevanje zasebnega sektorja v zagotavljanju infrastrukturnih storitev in v financiranje infrastrukturnih objektov. Zelo pomembno je, da z takšno strategijo vlada pridobi širšo politično podporo. V Sloveniji bi to verjetno pomenilo, da bi splošen odnos do vključevanja zasebnega kapitala v infrastrukturo vlada morala na primeren način preveriti v Državnem zboru. Prizadevnost države za potencialne BOT investitorje in kreditorje je v veliki meri opredeljena z zakonodajnim okvirjem, ki neposredno in posredno ureja vključevanje zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo. Gre torej za zakonodajo, ki ureja široko področje problematik, od tujih investicij in davčne zakonodaje do regulative do obligacijskih razmerjih. Sprejem posebnega zakona, ki bi urejal področje koncesij in

36

posledično tudi BOT obliko projektnega financiranja, sam po sebi še ni garancija za boljšo pravno urejenost tega področja.

- vzpostavitev primerne institucionalne podpore za pripravo BOT oblike projektnega financiranja; Zapletene birokratske procedure, v katere so vključeni številni organi z nejasno definiranimi pristojnostmi, se običajno navajajo kot ena ključnih ovir za uspešno izvajanje nacionalnega BOT programa.

Izkušnje iz številnih držav tako kažejo, da je vzpostavitev kredibilne in učinkovite institucionalne podpore predpogoj za uspešno izvajanje takšnega programa. Rešitve, ki so jih sprejele na tem področju posamezne države, se med seboj razlikujejo, imajo pa eno pomembno skupno značilnost. Organ, ki je zadolžen za oblikovanje in izvajanje BOT oblike projektnega financiranja na nacionalnem nivoju, mora biti sestavljen iz kompetentnih predstavnikov pristojnih organov, ki morajo imeti široka pooblastila za sprejemanje odločitev.

- različne vrste državnih garancij in/ali finančnih podpor; Čeprav je osnovna logika BOT oblike projektnega financiranja ravno v tem, da država za financiranje projekta ne izda garancije, pa so različne vrste finančnih garancij ali podpor sestavni del praktično vsakega BOT projekta. Gre za posredne finančne garancije oziroma podpore, s katerimi država podpre projekt na način, da le ta postane bolj sprejemljiv za zasebni sektor. Nekatere od tovrstnih garancij ali podpor so naslednje: • posredna garancija za ustvarjeni prihodek; Obstajajo primeri avtocestnih BOT

projektov, za katere so države dale garancije za minimalni prihodek od ustvarjenega prometa.

• garancije glede določanja tarif; V posameznih BOT avtocestnih projektih so koncesionarji zelo svobodni pri določanju cestnin.

• garancije pred tečajnimi tveganji; BOT projekti so pogosto financirani s krediti v tujih valutah, ustvarjajo pa prihodek v domači valuti, zaradi česar je razumljivo, da so ti projekti izpostavljeni velikim tečajnim tveganjem. Pri tem gre za tveganja, ki jih investitorji in upniki sami ne kontrolirajo, zato je običajno, da jim država zagotovi tako zamenljivost lokalne valute v tujo valuto kakor tudi njen nemoten transfer v tujini.

• subvencije; V kolikor država želi vzdrževati cestnine, ki so nižje od komercialnih, je ena od možnosti, ki se uporablja v praksi, da država plača koncesionarju razliko v obliki subvencije.

• neposredni krediti ali donacije; Obstaja omejeno število BOT projektov, kjer je država podprla projekt bodisi s svojim lastnim kreditom bodisi z donacijo, katere namen je bil povečati finančno atraktivnost projekta za zasebne vlagatelje in kreditorje.

- druge oblike podpore države BOT obliki projektnega financiranja; Vlade držav, ki želijo pritegniti zasebni sektor v BOT obliko projektnega financiranja, podpirajo te projekte na različne neposredne in posredne načine. Nekatere od vrst podpor, ki jih države odobravajo za BOT projekte, so naslednje:

37

• različne vrste davčnih olajšav; S ciljem pritegniti investitorje v BOT projekte so bile posamezne države pripravljene odobriti različne oblike davčnih olajšav.

• zagotovitev zemljišč, potrebnih za izgradnjo projekta; To je ena od najbolj

pogostih oblik, s katerimi države podpirajo izgradnjo projektov po BOT modelu. Država lahko ponudi samo zemljišče ali pa podporo projektu podkrepi z izgradnjo spremljajoče infrastrukture (dovozne ceste).

• zagotovitev dodatnih virov prihodkov za projekt; V primeru avtocest so to zlasti cestnine za že izgrajene dele avtocest.

• dolgoročne pogodbe o prodaji storitev, ki jo proizvaja BOT projekt; V primeru elektrarn so to zlasti pogodbe o prodaji električne energije.

• dolgoročne pogodbe o nakupu inputov, ki jih potrebuje BOT projekt; V primeru termo-central so to zlasti pogodbe o nakupu premoga.

• zagotovitev države, da ne bo ustvarjala pogojev, ki bodo koncesionarju zmanjševali povpraševanje po storitvi, ki jo bo proizvajal BOT projekt; V primeru avtocest, grajenih po BOT modelu, je zelo običajna zahteva koncesionarja, da v času trajanja koncesije država ne bo gradila paralelnih cest, na katere bi se lahko preusmeril promet.

- zagotovilo vlade o pripravi in izvedbi projekta v razumnem roku; Za uspeh projekta je

izredno pomembno, da potencialni investitorji in kreditorji ocenjujejo državo oziroma njeno vlado kot dejansko privrženo usmeritvi, da projekt pripravi in izvede doglednem časovnem roku. V kolikor proces priprave projekta zelo odstopa od zastavljenih časovnih rokov, to predstavlja velik problem ne samo za ta konkreten projekt, temveč tudi za projekte, ki jih bo država po BOT modelu želela realizirati v prihodnje.

5. SKLEP

V zadnjem desetletju se je področje projektnega financiranja zelo uveljavilo. Na ta način so države v razvoju pridobile nujno potrebne infrastrukturne in druge gospodarske objekte. V razvitih državah pa je projektno financiranje doprineslo uspešno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem. Nov način financiranja projektov omogoča vstop privatnega kapitala na tradicionalno državno področje gospodarstva. Najpogosteje se projektno financiranje uporablja za financiranje velikih kapitalskih investicij na področju infrastrukture. Vzroki za razvoj oblike projektnega financiranja so povezani s slabim finančnim stanjem države, kjer se projektno financiranje vse pogosteje pojavlja pri infrastrukturnih projektih, ki so javnega pomena. Dolžniška kriza, ki je pripeljala v državah do zmanjšanja razpoložljivih proračunskih sredstev za financiranje projektov v javnem sektorju, je bila eden od pomembnih razlogov za pričetek vključevanja zasebnega kapitala v gospodarski razvoj nacionalnih gospodarstev, ki so jih do nedavnega financirale države iz proračunskih sredstev.

38

Projektno financiranje je bistveno bolj kompleksno in tvegano od klasičnega kreditiranja. Medsebojna razmerja med udeleženci pri projektnem financiranju so pogodbeno urejena. Iz pogodb je razvidna delitev tveganj med udeleženci projekta ter koristi in obveznosti vsakega izmed njih. Ekonomski motivi in zainteresiranost privatnega sektorja za vlaganja v infrastrukturo, omogoča državi, da lahko proračunska sredstva nameni za druge projekte, kjer projektno financiranje ni možno. Ugotavljamo, da je projektno financiranje infrastrukture v svetu že zelo uveljavljena oblika financiranja projektov. Razvoj mednarodnega in domačega finančnega trga je pripomogel, da se tudi v Sloveniji na tem področju spreminjajo stvari na bolje. V Sloveniji je na eni strani velika potreba po investiranju v infrastrukturne objekte, na drugi strani pa ni zagotovljenih proračunskih sredstev za te investicije. Vemo, da državni proračun v Sloveniji že nekaj let spremlja primanjkljaj, zato država išče nove možnosti v uveljavljanju projektnega financiranja na podlagi javno-zasebnega partnerstva. Slovenija je vključena v Evropsko unijo in je leta 2006 sprejela Zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Prav tako je bil leta 2007 sprejet Pravilnik o vsebini upravičenosti izvedbe projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva, ki določa vsebino ocene o upravičenosti izvedbe takega projekta. Namen sprejete zakonodaje je, da omogoča in pospešuje zasebna vlaganja v izgradnjo, vzdrževanje oziroma upravljanje objektov in storitev, ki so v javnem interesu. Svet je zajela huda gospodarska recesija. Finančna kriza bančništva, padec gospodarske rasti, večanje javnega dolga, naraščanje brezposelnosti in omejena proračunska sredstva so glavni razlog za vse večji pritok zasebnega kapitala v javni sektor.

6. POVZETEK Za uspešno izvedbo projektnega financiranja v BOT modelu je potrebno zagotoviti medsebojno sodelovanje in zaupanje vseh partnerjev, ki sodelujejo v projektu. V diplomskem seminarju sem v uvodu predstavila pomen projektnega financiranja v svetu in v Sloveniji ter koncept projektnega financiranja s poudarkom na obliki BOT. Zakon o javno-zasebnem partnerstvu zagotavlja potrebni normativni okvir za finančno projektiranje na osnovi javno-zasebnega partnerstva. Vendar tudi zakon ne daje eno veljavnih odgovorov in rešitev na vprašanja in probleme, ki se ob tem pojavljajo. Menim, da sem v obravnavani, kljub siceršnji omejenosti na BOT obliki financiranja, uspela prikazati skozi nalogo pomen javno-zasebnega partnerstva. V zvezi z zastavljenimi hipotezami ugotavljam, da so potrjene. Nanašajo se na to, da javno zasebno partnerstvo pomeni novo obliko financiranja med javnim in zasebnim sektorjem. Glede na cilj obravnave, menim, da je projektno financiranje ključnega pomena za javno-zasebno partnerstvo. Kljub temu, da so določeni pravni okvirji oziroma da so znani pogoji sodelovanja, se pojavljajo določeni problemi. Potrebna je delitev finančnega bremena in delitev tveganj, saj se s tem zmanjšajo omenjene težave. Slovenija mora pospešeno nadaljevati z začetimi projekti in resneje pristopiti k iskanju rešitev za njihovo financiranje, kar pa je v bodočnosti projektnega financiranja. Ključne besede: projektno financiranje oblike BOT, javno-zasebno partnerstvo, javni sektor, zasebni sektor

39

ABSTRACT For a successful project funding in BOT model it is necessary to assure mutual co-operation and trust from all partners, involved in the project. This thesis presents the meaning of project funding in the world and in Slovenia, as well as the concept of project funding with emphasis on BOT model. The Public-Private Partnership Act ensures the necessary normative frame for financial planning on the basis of public-private partnership, but it does not give straight answers and solutions to arising problems and questions. In my opinion in this thesis I have managed to present the meaning of public-private partnership, in spite of limiting myself to the BOT form of financing. All proposed hypotheses have been confirmed. They refer to the private-public partnership being a new form of funding between the public and the private sector. Taking in regard the aim of the debate I believe that project funding is essential for public-private partnership. Even though the legal framework has been set and the conditions for co-operation are known, certain problems arise. In order to reduce these problems it is necessary to divide the financial load and risks. Slovenia needs to continue with the launched projects and in a more serious manner approach to finding solutions for their funding, the future of project funding. Key words: project funding in BOT form, public-private partnership, public sector, private sector.

7. SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC BOT Build-Operate-Transfer; zgradi-upravljaj-prenesi JZP Javno-zasebno partnerstvo RS Republika Slovenija Ur.l. RS Uradni list Republike Slovenije ZJZP Zakon o javno zasebnem partnerstvu BOO Build-own-operate; zgradi-poseduj-upravljaj BDP bruto družbeni proizvod BOR build-operate-renewal; zgradi-upravljaj-obnovi BTO build-transfer-operate; -zgradi-prenesi-upravljaj BLT build-lease-transfer; zgradi-najemi-prenesi ROT rehabilitate-operate-transfer; usposobi-upravljaj-prenesi

40

8. SEZNAM LITERATURE IN VIROV:

1. Brook Cowen, Penelope. 1999. The Private Sector and Water and Sanitation – How to Get Started. The Private Sector in Water . The Word Bank.

2. Čepeljnik, Matej. 2006. Uporaba javno-zasebnega partnerstva v Evropski uniji. Ljubljana: Ekonomska Fakulteta, specialistično delo.

3. Čuček, Polona. 2007. Razvijanje partnerstva med poslovnimi subjekti zasebnega in javnega sektorja. Diplomsko delo. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in poslovanje.

4. Ferk, Petra; Ferk, Boštjan. 2008. Javne službe, državne pomoči in javno-zasebna partnerstva. Ljubljana: GV Založba.

5. Gazvoda, Maja. 2001. Vloga poslovne banke v projektnem financiranju. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, magistrsko delo.

6. Goličnik, Simona. 1997 a. Projektno financiranje 1. Bančni vestnik 9 :26-29. 7. Goličnik, Simona. 1997 b. Projektno financiranje 2. Bančni vestnik 10 : 21-24. 8. Hren, Marko. 2006. Osnutek Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023.

Predstavitev na 5.seji Sveta za trajnostni razvoj. Dosegljiv na: http://www.svlr.gov.si/fileadmin/Svlsrp.gov.si/pageuploads/Svet_za_trajnostni_razvoj/SVR-Resolucija.ppt#2). (10.12.2007).

9. Kosi, Milena. 1999. Možnosti projektnega financiranja v Sloveniji. Bančni vestnik 5:26-29.

10. Mrak, Mojmir. 1993. Koncept BOT oblike projektnega financiranja. Bančni Vestnik, Ljubljana, št. 11.

11. Mrak, Mojmir, Gazvoda, Maja, Mrak, Maruša. 2005. Priročnik projektno financiranje: Alternativna oblika financiranja infrastrukturnih objektov. Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj.

12. Mrak, Mojmir: 1997. BOT oblika projektnega financiranja: riziki in zavarovanja pred njimi. Slovenska ekonomska revija. Ljubljana, 48.

13. Pravilnik o vsebini upravičenosti izvedbe projekta po modelu javno zasebnega partnerstva (Ur.l.RS, št. 32/2007).

14. Tičar, Bojan. 2007. Nov pravni institut: javno-zasebno partnerstvo. Podjetje in delo. Revija za gospodarstva, delovno in socialno pravo 1: 58-69

15. Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP). Ur.l. RS, št. 127/2006. 16. Žižmond, Egon. 1998. Kako nastane pisno delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta.