UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

DAVČNA KONKURENCA

Kandidatka: Lilijana Remich Študentka rednega študija Številka indeksa: 81576270 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: doc. dr. Timotej Jagrič

Slovenska Bistrica, maj, 2006

2

PREDGOVOR Davčna konkurenca je fenomen, ki se tiče vsega sveta in je pridobil na svoji moči predvsem v zadnjih desetletjih z globalizacijo. Razcvet davčnih oaz ter preferenčnih davčnih režimov po svetu predstavlja trn v peti mednarodnim organizacijam OECD, EU in ZN, ki si zato močno prizadevajo za zmanjšanje njihovega, po mnenju tradicionalnih režimov, škodljivega delovanja. OECD in EU sta tako ob koncu prejšnjega stoletja predstavili kriterije za prepoznanje takšnih škodljivih davčnih režimov ter določili skrajni rok za njihovo ukinitev, saj sta se zbali, da je tekma med vladami za pridobitev ljudi, podjetij in ekonomskih aktivnosti »dirka proti ničelni davčni stopnji« oz. »race to the bottom«, kot so pojav poimenovali tradicionalni režimi. Industrializirane države so trdile, da bo znižanje davkov na dohodek posameznikov in podjetij v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hkrati vodilo do zmanjšanja davčnih prihodkov, pri čemer so si pomagale s teorijami Oatesa, ter Zodrowa in Mieszkowskega, ki opisujejo, da davčna konkurenca vodi do nezadostne preskrbe javnih dobrin. Vendar je praksa pokazala nasprotno. Ne samo, da se je v državah OECD in EU prihodek v zadnjih desetletjih rahlo povečal, temveč so številne davčne reforme določenim državam, kot je Irska, Velika Britanija, Združene države Amerike idr., prinesle večjo ekonomsko blaginjo. O slednjem pozitivnem učinku davčne konkurence v pridobivanju mobilnih faktorjev je govoril že Tiebout leta 1956. Kljub številnim prednostim, ki so spremljale davčno konkurenco (pospeševanje gospodarske rasti, povečanje življenjskega standarda, večja proračunska odgovornost vlade, omogočanje neodvisnosti in finančne zasebnosti posameznikov idr.), pa je EU medtem že uspelo doseči nekaj ciljev, ki si jih je zadala s harmonizacijo. Med temi je tudi ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov, s katerim je uspela doseči, da se je 22 držav članic, vključno s Slovenijo, zapriseglo medsebojni izmenjavi informacij, le Avstrija, Belgija in Luksemburg ter Švica, kot tretja država, so zaradi okrepljene bančne diskretnosti izbrale alternativno možnost, in sicer bodo raje za finančne dohodke odmerjale davek po odbitku. Ukrep je vstopil v veljavo 1. julija preteklega leta, prav tako kot ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU. Podobno je OECD uspelo do marca 2004 odpraviti večino škodljivih davčnih režimov. Tradicionalni režimi so še posebej pohiteli z odpravo škodljive davčne konkurence zaradi bojazni pred novimi, še konkurenčnejšimi davčnimi režimi vzhodne Evrope. Prav nove pridružene članice EU so vzbudile preplah, da se bo davčna konkurenca na področju obdavčenja podjetniških zaslužkov z razširitvijo EU še bolj okrepila. Najvišja mejna davčna stopnja na dohodke pravnih oseb je npr. v Cipru 10 %, medtem ko v Nemčiji dosega 38,6 %. Tudi efektivna obdavčitev je v povprečju v pristopnih državah članicah precej nižja kot v prvotni petnajsterici. Leta 2003 je bila efektivna povprečna davčna stopnja na dohodek pravnih oseb v stari deseterici za natanko sedem odstotnih točk višja kot v novih članicah, kjer je znašala 21,3 %. Sodelovanje na področju obdavčenja dohodka od kapitala pa je bilo za OECD in EU težje izvedljivo predvsem zaradi heterogenosti vladnih interesov in ker je davčna konkurenca asimetrična zapornikova dilema.

3

Študije iz teorije iger prikazujejo davčno konkurenco kot asimetrično zapornikovo dilemo, saj so manjše države, ko zmanjšajo svoje davčne stopnje, v strukturno boljšem položaju kot večje, ne samo zaradi tega, ker manjša država pridobi na tuji davčni osnovi, ampak tudi zaradi dodatnih delovnih mest in s tem večjega narodnega dohodka in povpraševanja. Razumljivo je, da je zaradi navedenih prednosti od njih težko izsiliti kooperativno rešitev. Davčna konkurenca med državnimi oblastmi je ena izmed mnogih tem javnih financ, kjer so mnenja močnejša kot najzanesljivejši dokazi. O tej temi se že lep čas zelo veliko govori in piše, vendar pravo pot za dobrobit ekonomski blaginji bo težko najti, predvsem zaradi tega, ker so politiki razdvojeni med tem ali bolj obdavčiti kapital in se soočiti z odlivom kapitala ali večjo obremenitev prenesti raje na delo in žrtvovati kvalificirano delovno silo. Na podlagi pomena davčne konkurence v svetu ter nekaterih empiričnih podatkov iz prakse in teoretičnih modelov davčne konkurence, lahko trdimo, da davčna konkurenca ni nekaj slabega in da jo je v bistvu potrebno spodbujati enako, kot vsako drugo konkurenco. Pomembno je poudariti, da globalizacija ni bila edini izziv, ki se je soočil s stanjem blaginje za časa osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, ampak so obstajali tudi počasna rast, visoka brezposelnost, visoki nivo državne potrošnje in vzpenjajoči se javni dolg. Ti problemi, ki niso neposredno povezani z globalizacijo, so pritisnili na davčno politiko, ki je našla krivca raje v davčni konkurenci. Kot posebnost bi rada še izpostavila, da v slovenskih medijih in prav tako v izobraževalnih institucijah posvečamo premalo pozornosti davčni konkurenci. Slovenija se pri oblikovanju svojih davčnih reform raje zgleduje po evropskih državah, kot pa da bi sestavila davčni paket, ki bi bil osnovan na preteklih izkušnjah fiskalne politike in bi vseboval značilnosti konkurenčnih prednosti. Zadnje čase je predvsem veliko govora o enotni davčni stopnji, za katero se je navdušila zaradi njenih pozitivnih učinkov predvsem v Estoniji in na Slovaškem. Povsod, vključno s Slovenijo, je najobsežnejši vir obdavčitve delo, ki pomeni okoli polovico davčnih prihodkov, davki na kapital prinesejo približno 20 odstotkov in davki na porabo kakih 30 odstotkov. Žal pa že dolgo velja, da je delo relativno bolj obdavčeno v Sloveniji kot v EU in prav to je bil eden izmed razlogov, da je Slovenija v preteklem letu pripravila novi sveženj davčnih reform, za katere se sedaj zdi, da ne bodo (še kmalu) ugledale luč sveta.

4

VSEBINA

1 UVOD ................................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema....................................................................... 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve..................................................................................... 6 1.2.1 Namen................................................................................................................... 6 1.2.2 Cilji ....................................................................................................................... 7 1.2.3 Osnovne trditve..................................................................................................... 7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave............................................................................. 7

1.4 Uporabljene raziskovalne metode................................................................................ 8

2 KAJ JE DAVČNA KONKURENCA?............................................................................ 9

2.1 Aktivna in pasivna davčna konkurenca .................................................................... 10

2.2 Implicitna in eksplicitna davčna konkurenca........................................................... 10

2.3 Horizontalna in vertikalna davčna konkurenca....................................................... 10

3 TEORIJE DAVČNE KONKURENCE ........................................................................ 12

3.1 Konkurenca v preskrbi javnih dobrin in Tieboutov model..................................... 13

3.2 Davčna konkurenca v pridobivanju kapitala ........................................................... 18 3.2.1 Osnovni model davčne konkurence .................................................................... 19 3.2.2 Subvencijska politika .......................................................................................... 23 3.2.3 Velika območja ................................................................................................... 24 3.2.4 Trgovanje ............................................................................................................ 31

3.3 Raznovrstni davčni instrumenti ................................................................................. 32 3.3.1 Davki na delo in kapital ...................................................................................... 33 3.3.2 Mobilnost delavcev............................................................................................. 33 3.3.3 Skupni agencijski pristop.................................................................................... 35

3.4 Možnosti prekomernega obdavčenja......................................................................... 36 3.4.1 Vertikalna davčna konkurenca............................................................................ 36 3.4.2 Sporazumi o dvojnem obdavčenju...................................................................... 38

3.5 Povečevanje učinkovitosti konkurence...................................................................... 39

3.6 Napotki iz teorije za obdavčenje dohodka iz kapitala v Evropski Uniji ................ 42

4 DAVČNA KONKURENCA KOT ASIMETRIČNA ZAPORNIKOVA DILEMA.. 46

4.1 Analiza strateške konstelacije med evropskimi državami....................................... 47

5

4.1.1 Davčna konkurenca: kooperativna igra ali zapornikova dilema? ....................... 47 4.1.2 Davčna konkurenca med heterogenimi državami članicami EU........................ 50

4.2 Rezultati analize........................................................................................................... 53

4.3 Položaj nacionalnih vlad ............................................................................................. 54

5 DAVČNA KONKURENCA KOT GLOBALNI FENOMEN..................................... 57

5.1 Koristi davčne konkurence za svetovno ekonomijo ................................................. 58 5.1.1 Razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov ..................................... 59 5.1.2 Pospeševanje gospodarske rasti .......................................................................... 62

5.1.2.1 Znatna znižanja davkov v osemdesetih in devetdesetih letih ............................ 62 5.1.2.2 Davčne reforme v vzhodni Evropi .................................................................... 64 5.1.2.3 Razmislek o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji ..................................... 70

5.1.3 Pospeševanje proračunske odgovornosti ............................................................ 80

5.2 Davčna harmonizacija kot odgovor na davčno konkurenco ................................... 81 5.2.1 Kaj je davčna harmonizacija? ............................................................................. 81 5.2.2 Davčna harmonizacija v državah EU.................................................................. 83

5.2.2.1 Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (Code of Conduct for Business Taxation) ........................................................................................................ 86 5.2.2.2 Ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti ..................... 88 5.2.2.3 Ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU ............................................................................................ 89

5.2.3 Ukrepi za odpravo škodljive davčne konkurence v državah članicah in nečlanicah OECD ................................................................................................................ 91 5.2.4 Predlog ZN za ustanovitev Mednarodne davčne organizacije............................ 96

5.3 Empirična evidenca o posledicah davčne konkurence v svetu................................ 97 5.3.1 Mednarodna davčna konkurenca ........................................................................ 97 5.3.2 Ali se je z razširitvijo EU povečala davčna konkurenca?................................. 103 5.3.3 Ali je davčna konkurenca spremenila strukturo obdavčenja?........................... 113 5.3.4 Ali bi celotno obdavčenje bilo višje brez davčne konkurence?........................ 117 5.3.5 Ali bi davčni prihodki iz kapitala bili višji brez davčne konkurence?.............. 119

5.3.5.1 Davek na dohodek pravnih oseb..................................................................... 120 5.3.5.2 Davek na finančne dohodke ............................................................................ 121

5.3.6 Ali bi davki na delo in potrošnjo bili nižji brez davčne konkurence? .............. 125 5.3.6.1 Davki na delo .................................................................................................. 125 5.3.6.2 Davki na potrošnjo in »zeleni« davki.............................................................. 127

5.4 Davčna dilema............................................................................................................ 128

6 SKLEP ........................................................................................................................... 130

7 POVZETEK / ABSTRACT ......................................................................................... 134

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV........................................................................ 136

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Davčna konkurenca je fenomen, ki se tiče vsega sveta in ki je pridobil na svoji moči predvsem v zadnjih desetletjih z globalizacijo. Pojav in razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov po svetu predstavlja trn v peti mednarodnim organizacijam OECD, EU in ZN, ki si zato močno prizadevajo za zmanjšanje njihovega, po mnenju tradicionalnih režimov, škodljivega delovanja. Države članice EU so prepričane, da je tekma med vladami za pridobitev ljudi, podjetij in ekonomskih aktivnosti »dirka proti ničelni davčni stopnji«, zato se še predvsem v zadnjih mesecih odvija vroča diskusija okrog osrednjega evropskega vprašanja: Davčna harmonizacija ali davčna konkurenca? Tudi v Sloveniji je trenutno veliko govora o enotni davčni stopnji ter o njeni uporabi in učinkovitosti v praksi. Industrializirane države so trdile, da bo znižanje davkov na dohodek posameznikov in podjetij hkrati vodilo do zmanjšanja davčnih prihodkov, pri čemer so si pomagale s teorijami Oatesa, ter Zodrowa in Mieszkowskega, ki opisujejo, da davčna konkurenca vodi do nezadostne preskrbe javnih dobrin. Vendar je praksa pokazala nasprotno. Ne samo, da se je v državah OECD in EU prihodek rahlo povečal, temveč so številne davčne reforme določenim državam, kot je Irska, Velika Britanija, Združene države Amerike idr., prinesle večjo ekonomsko blaginjo. O slednjem pozitivnem učinku davčne konkurence v pridobivanju mobilnih faktorjev je govoril že Tiebout leta 1956. Študije iz teorije iger prikazujejo davčno konkurenco kot asimetrično zapornikovo dilemo, saj so manjše države, ko zmanjšajo svoje davčne stopnje, v strukturno boljšem položaju kot večje, ne samo zaradi tega, ker manjša država pridobi na tuji davčni osnovi, ampak tudi zaradi dodatnih delovnih mest in s tem večjega narodnega dohodka in povpraševanja.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Problem fiskalne politike je v svetu raziskalo že veliko znanih in manj znanih ekonomistov, vendar v slovenskem prostoru je ta pojem, še bolj kot ne, neraziskan. Obstaja zelo malo literature v slovenskem jeziku o sami davčni konkurenci, nekaj več je recimo o offshore centrih, kar pa ne da odgovora na vprašanje, čemu naenkrat v medijih toliko govora o enotni davčni stopnji in kje je pravzaprav njen izvor. To je osnovni namen, zaradi česar sem hotela ta pojem podrobneje opredeliti. Analiza davčne konkurence ter z njo povezanih prednosti (pospeševanje gospodarske rasti, večja proračunska odgovornost vlade, omogočanje neodvisnosti in finančne zasebnosti posameznikov idr.) ter slabosti (omejevanje davčne politike) me je toliko pritegnila, da sem hotela popolnoma razčistiti, ali je omejevanje oziroma preprečevanje davčne konkurenca prava politika ali ne.

7

1.2.2 Cilji Cilj diplomske naloge so: - analizirati vzroke in dimenzije davčne konkurence; - ugotoviti prednosti in slabosti davčne konkurence ter njene pozitivne oziroma

negativne eksterne učinke; - poiskati razloge za davčno harmonizacijo v članicah EU s poudarkom na Republiki

Sloveniji; - raziskati delovanje mednarodnih organizacij OECD, EU in ZN v zvezi z omejevanjem

preferenčnih davčnih režimov in davčnih paradižev; - analizirati dejanske posledice globalizacije in z njo povezane davčne konkurence v

zadnjih dveh desetletjih v svetu; - ugotoviti, kakšne napotke daje teorija davčne konkurence za ekonomsko politiko ter - preveriti ali davčna konkurenca predstavlja asimetrično zapornikovo dilemo. 1.2.3 Osnovne trditve Davčna konkurenca med državnimi oblastmi je ena izmed mnogih tem javnih financ, kjer so mnenja močnejša kot najzanesljivejši dokazi. O tej temi se že lep čas zelo veliko govori in piše, vendar pravo pot za dobrobit ekonomski blaginji bo težko najti, predvsem zaradi tega, ker so politiki razdvojeni med tem ali bolj obdavčiti kapital in se soočiti z odlivom kapitala ali večjo obremenitev prenesti raje na delo in žrtvovati kvalificirano delovno silo. Predlagana harmonizacija davčnih stopenj mednarodnih organizacij OECD, EU in ZN bi lahko bila dobra rešitev, če ne bi dolgoročno težila k višjim stopnjam zaradi zagotavljanja še višjih davčnih prihodkov, saj se je izkazalo, da tudi npr. OPEC, zvišuje cene nafte v skladu s svojimi potrebami. Na podlagi pomena davčne konkurence v svetu ter nekaterih empiričnih podatkov iz prakse in teoretičnih modelov davčne konkurence, lahko trdimo, da davčna konkurenca ni nekaj slabega in da jo je v bistvu potrebno spodbujati enako, kot vsako drugo konkurenco, ampak če upoštevamo nekatere vidike, ki so povezane z globalizacijo, bomo primorani mirno sprejeti dejstvo nove dobe, t.j. poenotenje.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke pri raziskovanju: - davčna konkurenca je aktualen pojem, zato se mnogi ukrepi zoper njo hitro

dopolnjujejo ali spreminjajo; - pojavljajo se vedno novi razlogi za odliv kapitala v druge države, predvsem v nižje-

obdavčena območja; - trenutno so v teku povsod po svetu, tudi v Sloveniji, davčne reforme, ki bodo prinesle

s seboj precej sprememb; - že uveljavljene davčne reforme v Evropi bodo dober ali slab vzgled Sloveniji pri

oblikovanju njenih davčnih reform.

8

Raziskovalno delo zajema naslednje omejitve: - iz področja davčne konkurence je premalo domače literature; - domača literatura je omejena predvsem na kratke članke in povzetke tujih literatur; - domača literatura ne zastopa niti enega primera strokovnega članka iz obravnavane

teme, kar je verjetno razlog, da v Sloveniji posvečamo premalo pozornosti temu globalnemu fenomenu tako v medijih kot tudi v izobraževalnih institucijah;

- ovirana dostopnost do tujih strokovnih člankov in tuje literature zaradi gesel ali plačila;

- problem so določeni strokovni izrazi, ki s prevodom izgubijo del svojega svojevrstnega pomena (»voting with their feet«, »race to the bottom«, »flat tax«, »level playing field« ipd.);

- zaradi boljše predstave davčnih stopenj so zastopane države OECD ter tako nove kot stare članice držav EU.

1.4 Uporabljene raziskovalne metode Ekonomska raziskava v tem diplomskemu delu ima makroekonomski značaj, saj je obdavčenje eden izmed faktorjev, ki vpliva na celotno gospodarstvo, kot tudi na njene posamezne agregate: bruto domači produkt, agregatno porabo, agregatno varčevanje, agregatne investicije idr. Pri analizi davčnih stopenj smo se posluževali statične ekonomske raziskave, saj smo ugotavljali odvisnosti med ekonomskimi pojavi v določenih letih, zanimala pa nas je tudi sprememba davčnih stopenj in prihodka v zadnjih petindvajsetih letih. Učinkovito raziskovalno delo je zahtevalo dva različna pristopa k raziskovanju; deskriptivnega in analitičnega. V okviru deskriptivnega pristopa sem se posluževala metode deskripcije, metode klasifikacije, zgodovinske metode ter metode kompilacije. Analitičen pristop pa je bil usmerjen predvsem k interakciji deduktivnega in induktivnega načina sklepanja. Na podlagi obstoječih teoretičnih ugotovitev znanih ekonomistov o davčni konkurenci smo v prvi fazi deduktivnega sklepanja izpostavili njihove napotke za ekonomsko politiko. Nadaljnje induktivno sklepanje nas je pripeljalo do povezovanja teorije s prakso, kjer smo na osnovi dejanskih podatkov iz prakse ter njihovega medsebojnega urejanja in primerjanja, sklepali o njihovi povezavi ter kvantificirali intenzivnost in razsežnost davčne konkurence v svetu. Tako smo prišli do novih trditev, hipotez in teorij, katera izmed politik, davčna konkurenca ali davčna harmonizacija, bi bila najboljša za svetovno ekonomijo upoštevajoč trenutni razvoj dogodkov. V končnem koraku bi bilo smiselno te teorije preveriti in analizirati, vendar zaradi aktualnosti teme bo šele praksa pokazala in teoretiki dokazali, ali bo izbrana politika prava. Raziskava je potekala na osnovi študije domače in tuje literature in virov iz področja pravne in ekonomske prakse, poudarek je predvsem na novejših podatkih.

9

2 KAJ JE DAVČNA KONKURENCA? Zanimivo je, da obstaja zelo malo literature, ki daje temeljito razlago tega fenomena. V nekaterih primerih je davčna konkurenca definirana kot katerakoli oblika nekooperativnega določanja davkov neodvisnih državnih oblasti. Nekoliko ožja definicija dodaja zahtevo, da davčna politika posamezne državne oblasti vpliva na razporeditev davčnih prihodkov po ostalih državnih zakladnicah. Državne oblasti tako niso usmerjene le k svojim blagajnam, temveč so povezane z informacijsko vsebino ostalih davčnih politik. Zlasti pa primerjava davkov iz dane jurisdikcije s tistimi iz »podobnih« jurisdikcij omogoča volivcem dane sodne oblasti, da lažje ocenijo učinkovitost svojih vladnih uradnikov in volijo. Najožja definicija davčne konkurence izpostavlja razloge, zakaj so vladni proračuni medsebojno odvisni. Tako ekonomista Wilson in Wildasin (Wilson in Wildasin 2001, 2 – 4) definirata davčno konkurenco kot nekooperativno določanje davkov neodvisnih vlad, pri čemer njihova politična odločitev vpliva na razporeditev mobilne davčne osnove po območjih. Pretežno vlade tekmujejo med seboj zaradi privabljanja delavcev, podjetij, kapitala ali kupcev (Wilson in Wildasin 2001, 2 – 4). Davčna konkurenca tako obstaja, ko lahko ljudje zmanjšajo svoje davčno breme s premestitvijo kapitala in/ali dela iz visoko-obdavčenih v nizko-obdavčene jurisdikcije (Mitchell 2004, 25). Posamezniki se odločajo kje bodo delali, kupovali ali varčevali, podjetja pa se odločajo kam bodo investirala svoj finančni kapital, kam bodo razporejala svoje produkcijske aktivnosti, od kod jih bodo nadzirala ali kam se bodo razvijala. V tem odločanju posamezniki in podjetja upoštevajo vrsto ekonomskih faktorjev, vključno s privlačnostjo davčnega režima. Davčna konkurenca se pojavi, ko vlade na nacionalnem, državnem ali lokalnem nivoju reagirajo na spremembo davkov v sosednjih jurisdikcijah. Z bolj odprtimi mednarodnimi mejami je za posameznike in podjetja lažje, da se izognejo prekomernemu obdavčenju na kapital, vključno z davki na dohodek podjetij, dividende, obrestno mero in kapitalski donos in prerazporedijo svoj mobilni kapital v nižje-obdavčena območja (de Rugy 2003, 623-624). Ali povedano preprosteje, konkurenca obstaja, ko tekmeci ponujajo podobne ali boljše proizvode po nižji ceni. V poslovnem svetu konkurenca vodi do inovacij, nižjih cen in dobrega servisa. V primeru davčne konkurence ima davkoplačevalec vlogo potrošnika, zato morajo vlade paziti, da ga ne bodo preveč obdavčile in ogrozile ekonomsko aktivnost (Mitchell 2000). Vladni uradniki so kot lastniki edine mestne črpalke, ki se po mnogih ležernih letih, ko so zaračunavali visoke cene in hkrati ponujali slabo postrežbo, nenadoma morajo soočiti z množico konkurentov. Rezidenti mesta pa so kot svetovni davkoplačevalci. Konkurenca zniža ceno bencina, jim popravi avtomobil in jim tako polepša življenje (Mitchell 2000 in Mitchell 2004, 26). To je tudi osnovni razlog, zakaj je davčna konkurenca nekaj dobrega. Povzamemo lahko, da je mednarodno davčno konkurenco možno najti v več oblikah. Ena izmed pomembnejših je zagotovo tista, ki izvira iz (dejanskega ali možnega) gibanja produktivnih virov – predvsem dela in kapitala in njunih oblik – čez mednarodne meje, saj so prihodki določenega fiskalnega sistema pogosto odvisni od dohodkov iz kapitala in dela

10

(ali njunih povezav, vključujoč osebno potrošnjo) in končno je tudi državna potrošnja pogosto povezana z delom in kapitalom (ali njunimi demografskimi in ekonomski soodvisnostmi, vključujoč populacijo in subpopulacijo vseh starosti). Hkrati pa ne smemo pozabiti, da lahko konkurenca izhaja tudi iz menjave blaga in storitev ali preprosto, iz pretoka informacij med posameznimi jurisdikcijami (Wildasin 2005). Veliko ekonomistov je skušalo davčno konkurenco umestiti v skupine zaradi boljšega razumevanja in pregleda. Tako v literaturi večkrat naletimo tudi na razlikovanje med aktivno in pasivno, implicitno in eksplicitno ter, že predstavljeni, horizontalno in vertikalno davčno konkurenco.

2.1 Aktivna in pasivna davčna konkurenca Davčna konkurenca med jurisdikcijami je lahko pasivna v smislu, kjer dejanja posamezne sodne oblasti nimajo namena vplivati na ostale jurisdikcije ali aktivna, kadar obdavčenje ali državna potrošnja služi kot instrument za doseganje nekega cilja (Varsano, Ferreira in Afonso 2002, 1 in Ferreira, Varsano in Afonso 2005, 296).

2.2 Implicitna in eksplicitna davčna konkurenca Enciklopedija davčne politike (op. p. Encyclopaedia of Tax Policy) opredeljuje davčno konkurenco kot eksplicitno in implicitno. Avtor pojasnjuje, da se vlade spopadajo z eksplicitno davčno konkurenco, ko odrejajo davčne zakone in predpise izrecno z namenom povečati privlačnost svojih jurisdikcij za podjetja, rezidente, zaposlene ali potrošnike (Gaboury in Vaillancourt 2003: povz. po Tannenwald, 1999), kar zelo spominja na pojem aktivne davčne konkurence. Medtem, ko bi pričakovali, da bo implicitna davčna konkurenca soroden pojem pasivni davčni konkurenci, pa nas njena definicija prepriča v nasprotno. Implicitna davčna konkurenca se pojavlja namreč takrat, kadar sodne oblasti spremenijo in prilagodijo cilje drugih davčnih politik – kot so enakost, nevtralnost, preprostost, zadostnost prihodka ali davčno izvažanje – v takšni meri, da ublažijo možne negativne posledice tekmovalnosti (Gaboury in Vaillancourt 2003; povz. po Tannenwald, 1999).

2.3 Horizontalna in vertikalna davčna konkurenca V tretjem poglavju diplomske naloge se bomo sprehodili skozi obsežno literaturo, ki se je ukvarjala z možnimi pozitivnimi ali negativnimi posledicami in učinkovitostmi horizontalne oziroma vertikalne davčne konkurence za blaginjo, sedaj pa bomo njuni razlagi prikazali v strnjeni obliki. Konkurenco med posameznimi jurisdikcijami iz istega geografskega nivoja (med kraji, okraji ali državami) imenujemo horizontalna konkurenca (Bird 2000). Če pa tekmujejo med seboj vlade iz različnih nivojev oziroma vzdolž geografsko-hierarhične lestvice, kot sta na primer zvezna in državna raven v Združenih državah Amerike, govorimo o vertikalni konkurenci (Wilson 1999, 289).

11

Vertikalna konkurenca izvira iz soodvisnosti davčnih odločitev, ko različni nivoji vlad obdavčujejo enako osnovo (Wilson in Wildasin 2001, 3) ali pa če davki na nekem nivoju služijo kot odbitek od davčne osnove oz. so vračunani na drugem nivoju (Bird 2000). V literaturi je govora tudi o direktnih in indirektnih horizontalnih oziroma vertikalnih učinkih. Dokazano je bilo, da direktni oz. neposredni horizontalni davčni učinki vodijo jurisdikcije bodisi, da diskriminatorsko obdavčujejo nerezidente ali pa prekomerno obdavčujejo blago, ki ga v večji meri trošijo nerezidenti. Indirektni oz. posredni horizontalni učinki pa se pojavijo kadarkoli povečanje davčne stopnje dane jurisdikcije vpliva na davčni prihodek drugih sodnih oblasti. Jurisdikcije so tako usmerjene k tekmi za mobilno davčno bazo. Vertikalna davčna konkurenca in njeni posredni davčni učinki med višjim in nižjim nivojem vlade nastanejo, ko davčna politika nekega nivoja vlade vpliva na davčne prihodke drugih nivojev (de Borger in Proost 2004).

12

3 TEORIJE DAVČNE KONKURENCE Pojav liberalizacije in prosti pretok kapitala in dela v osemdesetih in devetdesetih letih sta okrepila tekmo za viri. Nosilci političnih odločitev so se zbali, da bo odprtost meja omejila področje obdavčenja, kar bo imelo za posledico globalno znižanje davčnih stopenj in državnih izdatkov. Večina študij o davčni konkurenci odseva to preprosto logiko v svojih modelih. Obstajajo pa tudi nasprotne hipoteze, ki opisujejo, da davčna konkurenca zvišuje blaginjo posamezne države (Janeba 2001). Zanimivo je, da doslej še nobena ekspertiza ni uspela dognati ali je davčna konkurenca škodljiva ali pa vendarle izboljša učinkovitost državnih oblasti, kljub široki ponudbi teoretičnih raziskav iz davčne konkurence. Namen tega poglavja zato ni obširen prikaz brezmejne literature o davčni konkurenci, temveč izvleček najpomembnejših prispevkov, analiz in rezultatov, ki bodo pripomogli k plodni diskusiji na to temo v naslednjih poglavjih. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj prispevkov k teorijam davčne konkurence, ki imajo svoje korenine pri Tieboutovem znanstvenem članku iz leta 1956 in Oatesovi sistematizaciji obstoječe ekonomske teorije o federalizmu1 iz leta 1972 (Ferreira, Varsano in Afonso 2005, 296). Zgodnejše teorije napovedujejo, da bo konkurenca med območji za nezadostno količino kapitala povzročila zmanjšanje davkov in izdatkov na suboptimalni nivo. Wallace E. Oates, ki je zagovornik začetnih uradnih modelov, pojasnjuje, da je davčna konkurenca rezultat težnje k manj učinkovitim nivojem agregatne proizvodnje lokalnih služb. V nasprotju s to teorijo je hipoteza Charlesa M. Tiebouta, ki domneva, da je davčna konkurenca učinkovita. Nasprotujoči si tezi pa je mogoče zgladiti v debati v zvezi z primerno stopnjo ekonomskega povezovanja med državami. V Evropi se je integracija izvajala do točke, ko so bile ovire za mobilnost dela in kapitala že uradno odstranjene (čeprav so kulturne pregrade ostale). Tieboutova literatura podpira politiko, ki dovoljuje prosto mobilnost faktorjev in omogoča državi, da funkcije opravlja neodvisno na večini političnih področjih. Pogodba Evropske Unije odseva to predpostavko o neodvisnosti. V nasprotju pa veliko literature o davčni konkurenci opozarja na možne škodljive učinke te neodvisnosti (Wilson 1999, 269). Nedavni prispevki so izboljšali analizo davčne konkurence do takšne mere, da so napovedovali celo povečanje davkov ob naraščajoči konkurenci (Janeba 2001). Slednji so šele dognali vedno pomembnejšo vlogo davčne konkurence med državnimi oblastmi. Današnje teorije davčne konkurence povezujejo davčno konkurenco in politično ekonomijo (Wilson 1999, 269). Takšna literatura trdi, da je prevladujoči interes birokratov in politikov potegovanje za rento (op. p. »rent-seeking behavior2«), kar pomeni, da se ne zanimajo izključno le za maksimiranje blaginje volivcev (Janeba 2001).

1 Federalizem lahko definiramo kot sistem, kjer centralna oblast in številne decentralizirane enote – ki so do neke mere avtonomne – v nekem obsegu sodelujejo, zaradi doseganja skupnega cilja. Tradicionalna teorija o fiskalnem federalizmu govori o dodelitvi ekonomskih funkcij javnega sektorja (alokacija, razdelitev in stabilizacija) različnim nivojem oblasti. Centralna oblast bi naj bila odgovorna za makroekonomsko stabilizacijo in razdelitev dohodka, kot tudi za preskrbo tistih nacionalnih javnih dobrin, ki koristijo celotni državi (ali ekonomski uniji), medtem ko so decentralizirane oblasti zadolžene za preskrbo javnih dobrin, katere koristi so omejene na posebno območje ali določeno populacijo (lokalne javne dobrine). 2 Izraz »potegovanje za rento« (angl. »rent-seeking behavior«) pomeni izdatek virov z namenom doseči neizravnan prenos dobrin ali storitev druge osebe ali oseb nase kot rezultat ugodne odločitve določene javne politike. Primeri takšnega obnašanja bi lahko zajemali različne načine, ko bi vlada lobirala posameznike ali skupine na podlagi obdavčenja, zapravljanja in politične ureditve z namenom pridobiti finančne koristi ali

13

V nadaljnjih podpoglavjih tega diplomskega dela so predstavljeni modeli, v katerih je vlada lahko opredeljena kot lokalno ali državno področje ali pokrajina znotraj ene države ali kot država znotraj svetovne ekonomije. Te različne interpretacije vlade bodo v nadaljevanju opredeljene kar z izrazom »območje«. Skupna značilnost večine teh modelov je, da vsaka vlada neodvisno (ali »nekooperativno«) izbere svojo davčno ali subvencijsko politiko z namenom, da maksimira blaginjo svojih rezidentov znotraj določenega območja in njena odločitev vpliva na velikost davčne osnove v ostalih državah (Wilson 1999, 269 – 271).

3.1 Konkurenca v preskrbi javnih dobrin in Tieboutov model Vzroke za to, zakaj je davčna konkurenca za mobilnim kapitalom ali podjetji dobra, lahko iščemo v Tieboutovi hipotezi iz leta 1956, ki govori o tem, da tekma med jurisdikcijami v pridobivanju gospodinjstev vodi do učinkovite preskrbe lokalnih javnih dobrin (Wilson in Wildasin 2001, 4). Tieboutov model je preprost in eleganten. Osnovan je na sedmih predpostavkah (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 419): 1. Potrošniki so popolnoma mobilni in se tako selijo v skupnosti, kjer je njihov vzorec

preferenc najbolj zadovoljen. 2. Za potrošnike se predvideva, da imajo popolno znanje o razlikah med prihodki in

izdatki ter da reagirajo na te razlike. 3. Obstaja veliko število skupnosti, zato lahko potrošnik svobodno izbira kje bo živel. 4. Omejitve o možnostih zaposlitve ne pridejo v poštev […] privzema se […], da vsi

posamezniki živijo od donosov dividend. 5. Ponujene javne storitve ne povzročajo nobenih zunanjih učinkov skupnostim. 6. Za vsak vzorec storitev […] obstaja optimalna velikost skupnosti […], definirana s

številom rezidentov, za katere se ta obseg storitev […] proizvaja po najnižjih povprečnih stroških.

7. Skupnosti pod optimalno velikostjo težijo k privabljanju novih rezidentov zaradi znižanja povprečnih stroškov. Obratno velja za skupnosti nad optimalno velikostjo.

Za Tiebouta je ključno to, da ''lahko potrošniki izberejo skupnost, ki najbolj ustreza njihovemu vzorcu preferenc za javnimi dobrinami […]. Razen, ko je ta sistem v ravnovesju, takrat obstaja podmnožica potrošnikov, ki so nezadovoljeni z vzorcem preferenc v svoji skupnosti […]. Mobilnost bo se vršila iz skupnostih z nad-optimalno velikostjo v skupnosti s pod-optimalno velikostjo […].'' Tako mobilnost lahko označimo kot obliko povpraševanja, ki omogoča, da se razdelitev gospodinjstev približuje idealni tržni rešitvi (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 418, 420). Ta gospodinjstva učinkovito razkrivajo svoje preference za lokalnimi dobrinami, lokalne oblasti pa uporabijo te informacije za učinkovito preskrbo teh dobrin (Wilson in Janeba 2004, 1). To je bistvo t. i. Tieboutove hipoteze in osnova za znan izraz »izbiranje z nogami« (op. p. »voting with their feet«) (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout druge posebne ugodnosti na račun davkoplačevalcev ali potrošnikov ali ostalih skupin in posameznikov (Felkins 1997).

14

1956, 418, 420), ki izvira iz članka »A Pure Theory of Local Public Expenditures« iz leta 1954. Tiebout je ta znanstveni sestavek napisal kot odgovor na Samuelsonov članek »The Pure Theory of Public Expenditures«, izdan dve leti prej. Samuelson in ostali ekonomisti so analizirali »sopotnikov problem« (op. p. »free rider problem3«), kjer se soočajo državne oblasti pri oskrbovanju z dobrinami in storitvami. Če noben ne sme biti izključen iz potrošnje javnih dobrin, potem posamezniki niso prisiljeni, da bi izdali svoje preference. Vsak razume svoje prave preference na način, ki mu omogoča zmanjšati svojo davčno obremenitev ob upanju, da bo še vedno lahko užival javne dobrine drugih. Trgi tako ne uspevajo učinkovito preskrbovati javnih dobrin, zato je potrebna nekakšna oblika državne intervencije (Stoddard 2001). Temelj Tieboutovega modela pa so popolno informirana in mobilna gospodinjstva, katerih osnovni razlog za mobilnost je optimiranje svoje potrošnje lokalnih javnih dobrin (Marsh in Kay 2004, 5 – 6). Razlog, zakaj je Tiebout svoj model označil za »čisto teorijo« (op. p. »pure theory«), je ta, da gre za razmeroma idealno-tipično razmere, analogne tistim iz teorije o popolni konkurenci (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 424). Ta analogija je pomembna, saj je potem področje strateških dejanj samodejno vpleteno v model ob domnevi, da so davki in koristi nespremenljivi iz vidika lokalnih odločevalcev (Marsh in Kay 2004, 3 – 4). Zgoraj navedeni pogoji tako ne omogočajo vladi, da bi bila učinkovit oskrbovalec čistih javnih dobrin, kot je na primer obramba države, zato pa namigujejo, da lahko občinska uprava učinkovito preskrbuje bistvene zasebne dobrine, kot so uporaba cest, izobraževanje, policijska in požarna zaščita, zbiranje odpadkov ipd. (Stoddard 2001). V moderni razlagi te teorije se velikokrat domneva, da si posestniki prizadevajo maksimirati obdavčeno vrednost določenega ozemlja z namenom pritegniti posameznike zaradi poseljevanja te zemlje, pri tem pa območna vlada ponuja javno blago, ki je financirano z lokalnimi davki (Wilson 1999, 271). Kritična domneva je ta, da obstaja veliko »koristolovskih« območij. To pomeni, da ne obstaja niti eno območje, ki bi lahko ponudilo toliko boljše koristi, da bi pritegnilo posameznike prav na svoje posesti. Ne preseneča torej, da so ravnovesja takšnih modelov Pareto učinkovita4. V tem primeru se davčna konkurenca pojavlja takrat, ko so ob dani preskrbi javnih dobrin davki na posestva dovolj nizki, da privabljajo posameznike. Ti

3 V ekonomskih in politično-znanstvenih analizah izraz »sopotnikov problem« ali tudi »zastonjkarski problem« (anlg. free rider problem) izvira iz pojava, ko ekonomski akterji jemljejo več od pravičnega deleža koristi ali ko ne prevzemajo svojega pravičnega deleža stroškov ob uporabi virov. »Sopotnikov problem« se torej ukvarja s vprašanjem, kako preprečiti ali vsaj zmanjšati ta pojav in njegove učinke. Ker je pojem »pravičnosti« zelo subjektiven, je »zastonjkarstvo« navadno obravnavan kot ekonomski problem takrat, ko vodi k neproduktivnemu ali manj-produktivnemu nivoju javnih dobrin in tako do Pareto neučinkovitosti ali kadar vodi do prekomerne uporabe virov skupne lastnine. Pogost primer tega problema je obramba dežele, kjer noben posameznik ne sme biti izključen iz možnosti, da ga ne bi ščitila državna vojska in so »zastonjkarji« vsi, ki zavrnejo ali se izogibajo plačila obrambe, pa so vseeno varovani kot vsi drugi v državi. Zato se državna oblast ne zanaša na dobrodelne prispevke in pobira davke ali novači prostovoljce za vojsko (http://en.wikipedia.org/wiki/Free_rider_problem). 4 O Pareto učinkovitosti javne preskrbe blaga govorimo takrat, ko centralna oblast ne more prerazdeliti blaga in virov na način, kjer bi se položaj nekaterih subjektov izboljšal ne da bi se ostalih hkrati poslabšal.

15

davki se zbirajo v obliki učinkovitih »davkov po glavi5« (op. p. »head taxes«) in na takšen način, da so plačani davki posameznega rezidenta enaki stroškom rezidentu priskrbljene količine javnih dobrin in storitev (Wilson 1999, 271 – 272). Visoko-obdavčene skupnosti bi lahko bile zelo zaželene za poselitev le, če bi tudi ponujene javne storitve bile visoke kvalitete (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253). Občani z visokim povpraševanjem po javnih dobrinah se bodo zbirali v skupnostih z visokim nivojem javnih storitev in visokimi davki, medtem ko se bodo tisti z nizkim povpraševanjem izbirali v skupnostih z nizko ravnijo javnih storitev in nizkimi davki. Konkurenca med jurisdikcijami ima za posledico homogene skupnosti, kjer vsi rezidenti podobno vrednotijo javne storitve. V ravnovesju noben posameznik ne more biti na boljšem z mobilnostjo in trg je učinkovit (Stoddard 2001). Po predlogih nekaterih drugih teoretikov leta kasneje (1975) se lahko ta teorija zlahka razširi na mobilna podjetja. Za podjetja velja enaka predpostavka kot pri mobilnih rezidentih z dodatno domnevo, da zanje velja neskončno elastična ponudba kateremukoli območju, slednje pa jim v zameno ponuja različne javne surovine (Wilson 1999, 272). V tem primeru so podjetja tista, ki se okoriščajo na podlagi javne potrošnje (na primer investicija v infrastrukturo) (Wilson in Wildasin 2001, 4). V ravnovesju, ki je Pareto učinkovito, je vsako podjetje obdavčeno tako, da so plačani davki enaki mejnim stroškom podjetju ponujenih javnih dobrin (Wilson 1999, 272). Rezultat je učinkovita razdelitev podjetij po območju. Zanimivo je razmišljanje nekaterih ekonomistov, ki obravnavajo primer jurisdikcij, ki izberejo različne politike, kljub temu, da se zanje predvideva popolna identičnost. Tako dve jurisdikciji izbereta različna nivoja »infrastrukture« v nekem obdobju. Četudi območje z manj infrastrukture ve, da ne bo tako privlačno za podjetja, vseeno izbere pozitivni nivo, ker obstaja verjetnost, da bo pritegnilo podjetje v naslednjem obdobju. Ta vzorec investicij v infrastrukturo se izkaže za popolnoma učinkovitega (Wilson in Wildasin 2001, 4). Model pa lahko razširimo tudi tako, da vključuje mobilnost obeh, tako dela kot kapitala (Wilson 1999, 272). Tieboutov model ima pomembne napotke za oblikovanje grafičnega modela o stopnji privlačnosti skupnosti za podjetja in gospodinjstva. Ravnotežje med davki in storitvami (plačan davek za ponujeno javno dobrino primerne kakovosti) vpliva na vrednost lastnine v skupnosti, kot je prikazano s sliko 1 (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253).

5 Davek po glavi ali tudi proporcionalni davek oz. pavšalni davek (angl. head tax ali poll tax ali capitation tax, lump-sum tax, tudi flat-tax) je davek, ki obremenjuje v enakem znesku vsakega posameznika iz določenega razreda ali skupine. Ali z drugimi besedami, je davek, ki ga mora vsak plačati, ne glede na njen oz. njegov nivo dohodka. Ta davek se obravnava kot učinkovit, ker ne vpliva na posameznikovo odločitev, koliko delati.

16

Slika 1: ILUSTRACIJA UČINKOV TIEBOUTOVE HIPOTEZE a) b) c)

Opomba: Stvaritev javnega parka je primer pozitivnega eksternega učinka. Simboli: $ = letna vrednost davkov na gospodinjstvo v ameriških dolarjih Q = stvaritev javnega parka s0 = mejni družbeni stroški = mejni zasebni stroški d0 = mejne zasebne koristi d1 = mejne družbene koristi Vir: Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253. Na primer, da se skupnost odloči ustvariti nov javni park, ki zahteva letni porast premoženjskega davka za 100 $ na gospodinjstvo in pri tem obstajata dve skupini ljudi na svetu: tisti, ki jim ni mar ali nasprotujejo izgradnji javnih parkov in tisti, ki se zavzemajo zanje (morda pari z otroci in starejši občani), potem bi na podlagi Tieboutove hipoteze pričakovali dva različna izida. Prvič, povpraševanje po nastanitvi v tej skupnosti bi naraslo med tistimi iz skupine, ki marajo parke in drugič, pojavilo bi se zmanjšano povpraševanje po nastanitvi med tistimi iz druge skupine ljudi. Slednji bi se morda zato preprosto preselili drugam. Ti premiki v povpraševanju so nazorno prikazani v prvih dveh grafikonih na sliki 1. Dejanja teh dveh skupin bodo vodila do povečanega povpraševanja po nastanitvah v skupnosti, kar bo imelo za posledico višje cene stanovanj ali po drugi strani tudi do zmanjšanja povpraševanja in nižjih cen. Celotni učinek na cene domov v skupnosti je odvisen ne samo od tega, katera skupina ljudi je prevladujoča, temveč tudi od tega, ali se bo le-ta odločila za naselitev v skupnosti ali zunaj nje. Grafikon c) na sliki 1 domneva, da je tistih, ki so naklonjeni javni površini, razmeroma več, zato je prikazan porast vrednosti domov v skupnosti. Očitno pa je, da morajo občinski uradniki in planerji na dolgi rok vpeljevati takšne projekte, ki so v povprečju bolj zaželeni med večino članov v skupnosti, ker sicer bodo priča eroziji populacije. Tako bodo posamezniki kadarkoli bodo naleteli na neravnovesje v smislu plačanih lokalnih davkov in v zameno prejetih javnih storitev, izbirali s svojimi nogami (»vote with their feet«), kar pomeni, da se bodo prosto selili ali gibali med skupnostmi. S tem lahko ustrezno razložimo pojav, zakaj se družine s šoloobveznimi otroci lahko preselijo v drug kraj ali skupnost, če niso npr. zadovoljne s kvaliteto izobrazbe. Blair (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 276) poudarja, da je ta teorija bolj prikladna za razlago primera, ko se posamezniki odločajo za bivališče med večjimi mesti, ne pa med državami, kjer so stroški preselitve bistveno višji (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 276).

17

Tieboutov članek upošteva, da se bomo z večanjem stroškov ponovne razdelitve oddaljevali od optimalnosti. To je ena izmed opomb, ki jih Tiebout priznava v svojem članku, eksplicitno ali implicitno. Drugo Tieboutovo priznanje pa se nanaša na to, da v praksi potrošniki nimajo popolnih informacij, nespremenljivih preferenc ali popolne mobilnosti (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 422 – 423). Kritike Tieboutove hipoteze pa motijo predpostavke o učinkovitem davku po glavi, odsotnosti ekonomije obsega pri preskrbi javnih dobrin in velikem številu jurisdikcij, ki omogoča učinkovito razvrščanje posameznikov, kajti obdavčenje kapitala je v realnosti neučinkovito (Janeba 2001). Vsakršno odstopanje od idealiziranega Tieboutovega modela predstavlja škodljivo davčno konkurenco. Glavni vir odstopanja je obstoj »davčnih eksternalij« (''fiscal externalities" ali tudi ''interregional externalities''), pri čemer aktivnosti, ki se jih določena območna vlada poslužuje za povečevanje blaginje svojih rezidentov, vodijo do zmanjšanja blaginje rezidentov v ostalih območjih. Na primer, ko določeno območje zniža davčno stopnjo na mobilni kapital, pridobi koristi na račun drugih, saj se v ostalih območjih zmanjša davčna osnova in posledično upade njihov davčni prihodek. Takšni primeri eksternalij so pogosto prisotni v modelih davčne konkurence. Tako je predpostavka o učinkovitem obdavčenju rezidentov ali podjetij očitno v praksi oskrunjena (Wilson 1999, 272). V tem primeru lokalna oblast ne uspe učinkovito obdavčevati ali subvencionirati podjetja, ker ne računa na takšne in podobne učinke, navedene v nadaljevanju (Wilson in Wildasin 2001, 5). Drug tip eksternalij so »finančne eksternalije« (op. p. pecuniary externalities6). Vzemimo za primer več območij znotraj neke države, ki tekmujejo med seboj za mednarodno mobilno podjetje. Če podjetje postavi svoj obrat znotraj kateregakoli območja, potem se bo izognilo transportnim stroškom, povezanimi z izvozom dobrin v obravnavano državo. Transportni stroški bodo potem očitno manjši in zato bo podjetje lahko prodajalo svoje izdelke po nižjih cenah. Čeprav podjetje izbere eno samo območje za svoj obrat, imajo vsa območja znotraj države korist v smislu višjega potrošniškega presežka. Ta primer velja takrat, ko so podjetja dovolj velika, da vplivajo na tržne cene produktov ali faktorjev v domači državi in je svet razčlenjen v države, ki so relativno nepovezane in so zato izpostavljene višjim transportnim stroškom v primerjavi s tistimi v območjih znotraj ene države. Če pa so države »asimetrično povezane«, kot recimo Evropa in Združene države Amerike, potem se predvideva, da bo takšna konkurenca ustvarjala neučinkovito lokacijo podjetij (Wilson in Wildasin 2001, 5 – 6). Prav tako se lahko pojavijo različni zunanji učinki, ko vlade izberejo politiko, ki ni v najboljšem interesu njenih rezidentov, vendar pri tem je nemogoče vnaprej predvideti ali mobilnost faktorjev izboljša ali poslabša obnašanje teh državnih oblasti (Wilson 1999, 272).

6 Finančne eksternalije (angl. pecuniary externalities) so učinki, ki vplivajo na tržno ponudbo in pogoje povpraševanja. Sprememba v povpraševanju vodi do spremembe cene in posledično do spremembe dohodka ostalih ljudi. Finančne eksternalije so združljive s Pareto učinkovitostjo na popolno-konkurenčnem trgu.

18

Tieboutova znanstvena razprava je sicer povsem teoretične narave, vendar je dala snov mnogim empiričnim analizam. Predvsem pa je razumevanje Tieboutove teorije imelo močan vpliv na diskusije o fiskalnem federalizmu in primerni vlogi centralne, regionalne in lokalne vlade (Stoddard 2001).

3.2 Davčna konkurenca v pridobivanju kapitala Literatura davčne konkurence se osredotoča predvsem na en sam faktor, kapital, saj slednji velja za posebno mobilnega v mednarodnem smislu v primerjavi z delom in potrošnjo. Zanimivo je namreč, da je dejanska mobilnost dela znotraj EU zelo nizka navzlic uresničitvi Skupnega trga, ki zagotavlja svobodno gibanje prebivalcev EU in četudi so potrošne dobrine zelo mobilne znotraj integracije, lahko iz modelov davčne konkurence izključimo tudi potrošnjo zaradi veljavnosti načela države uvoznice blaga v EU7 (Bretschger in Hettich 2000, 4). Verjetno osnovna tema iz literature davčne konkurence je ta, da mobilnost kapitala povzroči nižanje davkov na kapital pod njihov optimalni nivo (Wilson in Wildasin 2001, 6) in nezadostno preskrbo javnih dobrin (Krogstrup 2002, 2) oziroma omeji zapravljivost pri vladi (Wilson in Wildasin 2001, 6). Wallace E. Oates, ki je zagovornik začetnih uradnih modelov, pojasnjuje, da je davčna konkurenca rezultat težnje k manj učinkovitim nivojem agregatne proizvodnje lokalnih služb. Z namenom, da se obdržijo nižji davki, ki pritegnejo podjetja k investicijam, lokalne oblasti utegnejo zadržati porabo pod takšnim nivojem, za katere velja, da so mejne koristi enake mejnim stroškom, predvsem za tiste načrte, ki ne nudijo direktnih koristi lokalnim podjetjem. Z drugimi besedami, lokalne oblasti bodo dopolnile običajne ukrepe mejnih stroškov s tistimi stroški, ki izvirajo iz negativnih vplivov obdavčenja podjetniških investicij. Ti dodatni stroški bi morda vključevali nižje plače in manjši nivo zaposlenosti, kapitalske izgube na stanovanja in ostalo premoženje ter znižano davčno osnovo. Njihova prisotnost bi zmanjšala javno porabo in davke na nivo, kjer so mejne koristi enaki mejnim stroškom. Oates je sklepal, da je takšno obnašanje neučinkovito, saj kadar se vlade obnašajo na tak način, nima nobena od njih konkurenčnih prednosti in so potemtakem skupnosti na slabšem, kot če bi lokalne oblasti v njihovih odločitvenih pravilih preprosto uporabile običajne ukrepe mejnih stroškov (Wilson 1999, 269; povz. po Oates 1972, 143). Šele v sredini osemdesetih letih so ekonomisti začeli oblikovati formalne modele, osnovane na Oatsovih idejah. Najzgodnejše raziskave so prikazali George R. Zodrow in Peter Mieszkowski (1986) ter John D. Wilson (1986) (Wilson 1999, 269, 273). »Osnovni model davčne konkurence«, kot je poimenovan teoretični pristop Zodrowa in Mieszkowskega, raziskuje učinke mobilnosti kapitala na obdavčenje dohodkov od kapitala (Wilson in Wildasin 2001, 6). Model je v nadaljevanju najprej predstavljen v njegovi najbolj preprosti obliki in nato se razširi v različne smeri (Wilson 1999, 273).

7 Po načelu države uvoznice blaga izvoz ni obdavčen v državi izvoznici, temveč v uvoznici. Obdavčenje po načelu izvoznice blaga se uporablja le za čezmejno nakupovanje. Glede na to, da je delež čezmejnega nakupovanja v celotni menjavi nepomemben, ne raziskujemo davčne konkurence na področju potrošnje.

19

3.2.1 Osnovni model davčne konkurence V tem razdelku si bomo podrobneje ogledali sistem z veliko identičnimi območji, ki so lahko tako mesta, države, pokrajine ali države (Wilson 1999, 273). Vsaka država sestoji iz velikega števila identičnih gospodinjstev oziroma rezidentov, podjetij in vlad (Bretschger in Hettich 2000, 4). Znotraj vsake takšne Walrasianske ekonomije8 (Baldwin in Forslid 2002, 3) konkurenčna podjetja proizvajajo en sam homogen proizvod, pri čemer uporabljajo dva faktorja; mobilni kapital in nemobilno delo9 (Wilson 1999, 273). Rezidenti so nemobilni ter ponujajo delo konkurenčnim podjetjem samo znotraj območja njihove države (Wilson in Janeba 2004, 3), pri čemer je ponudba dela neelastična. Poleg tega ti rezidenti posedujejo fiksno količino kapitala, pri čemer domneva popolne mobilnosti kapitala pomeni, da lahko svoj kapital prosto investirajo kamorkoli (Wilson 1999, 273). Podjetja uporabljajo konstantne donose obsega za proizvodnjo učinka na podlagi dela in kapitala (Wilson in Janeba 2004, 3). Ko se izvrši investicija in proizvodnja, se produkt proda rezidentom kot končna, vladi pa kot vmesna dobrina (Wilson 1999, 273), ki se zaradi tehnologije konstantnih donosov obsega10 spremeni v javno dobrino in je tako enotno razporejena med rezidenti (Wilson in Janeba 2004, 3). Tehnologija za domačo in vse ostale države je podana s standardno neoklasično proizvodno funkcijo (Baldwin in Forslid 2002, 3): Y = F[K, L] pri pogojih FL, FK, FKL > 0 > FKK, FLL in Y = LFL + KFK (3.1), kjer indeksi pomenijo parcialne odvode. Problem razdelitve dohodka je namenoma spregledan zaradi domneve bodisi, da so rezidenti vsakega območja identični bodisi se lahko njihovi agregatni javni blagor oriše s preferencami reprezentančnega (tipičnega) potrošnika. V splošnem se lahko te preference predstavijo s funkcijo koristnosti (Baldwin in Forslid 2002, 3 in Wilson 1999, 273): U(C,G) = Gγ C1-γ (3.2), kjer C izraža osebno, G porabo javnih dobrin, Cobb-Douglasov parameter γ pa meri jakost preferenc po javnih dobrinah. Tipični porabnik financira potrošnjo (C) s svojo plačo in dohodkom na kapital (Wilson 1999, 273) iz investiranih prihrankov (Krogstrup 2002, 3). Sklepamo lahko, da obseg kapitala posameznih rezidentov oblikuje fiksno količino kapitala za »svetovno ekonomijo«. 8 Walrasianska ekonomija govori o ravnovesju na vseh trgih. Značilnosti Walrasianske ekonomije so: popolna konkurenca, popolna ločljivost vseh dobrin, tržna popolnost, končno število dobrin, konstantni donosi obsega, popolne informacije, homogeni proizvodi. 9 Zodrow in Mieszkowski sta za nemobilni faktor sicer določila zemljo, bi pa prav tako lahko bilo mišljeno tudi delo. 10 Konstantni donosi obsega označujejo primer, ko proporcionalni porast vseh inputov (dela: L in kapitala: K) povzroči enako velik porast outputa: Q (npr. pri serijski proizvodnji). Torej λL + λK λQ (Rebernik 1997, 143, 149 – 150).

20

Kritična točka tega modela je ta, da je ponudba javnih dobrin posameznega območja financirana izključno z davki na kapital, ki je zaposlen znotraj njegovih meja11. Edino preprosto opravičilo predpostavke modela je, da vlada verjetno sodi, da je administrativno primerneje obdavčiti oboje, kapital in zemljo, po enaki stopnji, čeprav je v »osnovnem modelu« Zodrowa in Mierzkowskega, ki je predstavljen v nadaljevanju, upoštevano le obdavčenje kapitala. Za vlado se predpostavlja, da se učinkovito obnaša, torej ne preobremenjuje davkoplačevalcev oziroma ne razsipava davčnih prihodkov (Bretschger in Hettich 2000, 5). Problem, s katerim se sooča vlada, je izbrati enotno12 davčno stopnjo na kapital, t, da bo lahko maksimirala koristnost tipičnega porabnika – U(C,G) – pod pogojem proračunske omejitve, ki zahteva, da je davčni prihodek enak porabi javnih dobrin: tK(r + t) = G, (3.3), kjer je r dohodek od kapitala po obdavčenju, ki je izenačen po vseh območjih in obravnavan kot fiksen za katerokoli majhno območje, K(r + t) pa je funkcija, ki povezuje povpraševanje po kapitalu v določenem območju s stroški kapitala, r + t. Z obsežnostjo investiranega kapitala se manjša njegov mejni produkt in veča mejni produkt dela. Podjetja investirajo torej tako dolgo, dokler ni mejni produkt kapitala enak vrednosti (r + t). Upoštevajoč pogoj optimalnega obnašanja vlade (G), mora ta povečati enotno davčno stopnjo t, če hoče upravičiti za enoto večje svoje izdatke. Kot rezultat tega financiranja, porastejo stroški kapitala, kar povzroči, da se povpraševanje po kapitalu spremeni za negativno vrednost, ∆K. Ker je r konstanten (izenačen po območjih), višja davčna stopnja ne zmanjša dohodkov iz kapitala. Namesto tega plačajo davek posredno preko zmanjšanja njihovih plač. Torej, če porast javnih izdatkov (G) za enoto zahteva porast davkov za ∆t zaradi vzdrževanja ravnovesja v proračunu, potem se bo plača znižala na račun povišanih stroškov kapitala, K∆t, da bo preprečila podjetjem negativne dobičke. Žal mora ta porast davka biti dovolj velik, da pokrije ne samo mejne stroške vlade (MC = marginal costs), ampak tudi, da nadomesti negativni učinek odliva kapitala na davčne prihodke, t∆K. Tako bo zmanjšanje rezidentove plače doseglo mejne stroške (MC) s pozitivno vrednostjo (- t∆K) (Wilson 1999, 274).

11 Velja pravilo porekla (angl. origin principle) pri obdavčenju kapitala. 12 Enotna davčna stopnja t ima poseben pomen. Predstavlja namreč razliko med družbeno vrednostjo dodatne enote kapitala in družbenimi oportunitetnimi stroški kapitala. Družbeno vrednost predstavlja mejni produkt kapitala, MPK, ki ga podjetja izenačijo s stroški kapitala, r + t, ko težijo k svojim dobičkom v obliki maksimalnega nivoja investiranja. Družbeni oportunitetni stroški pa obsegajo le obdavčene dohodke od kapitala, r, ker davki določajo državni prihodek in tako ta ni družbeni strošek. Tako dobimo t = MPK – r, iz česar je lepo razvidno, da ima območje koristi iz priliva kapitala in je oškodovano pri njegovem odlivu. V bolj splošnem modelu bi spoznali, da investicije kapitala naprtijo različna bremena na javni sektor, kot so povečano povpraševanje po javni infrastrukturi in druge javne storitve. Če bi bil kapital obdavčen zaradi kritja mejnih stroškov teh javnih dobrin, bi bila območja indiferentna na mejne prilive in odlive kapitala in s tem bi pogoja (3.4) in (3.5), ki vsebujeta t, izginila. Če pa kapital ni obdavčen učinkovito in gledamo na enačbi (3.4) in (3.5) bolj posplošeno, kot le na razliko med družbeno vrednostjo in družbenimi oportunitetnimi stroški kapitala, potem izraza ostaneta veljavna.

21

V optimumu bo vlada torej izbrala takšno davčno stopnjo, da bodo mejne koristi javnih dobrin (MBsoc) enake mejnim stroškom porasta davka (MCsoc): MBsoc = MCsoc. Da bi določili komponento MCsoc, moramo uporabiti totalni diferencial na enačbi (3.3), ki nam da naslednji izračun: dG = dt . K + t . dK, pri čemer prvi del izraza predstavlja posameznikove mejne stroške obdavčenja; MCpriv, drugi del pa učinek obdavčenja kapitala (Bretschger in Hettich 2000, 5), kot je prikazano z enačbo (3.4) (Wilson 1999, 274 in Bretschger in Hettich 2000, 5): MBsoc = MCpriv - t∆K (3.4). Zgornja enačba nam kaže rezidentovo mejno pripravljenost za financiranje dodatne enote javnih izdatkov oziroma »mejne koristi« (marginal benefits) javnih izdatkov. Alternativno je mogoče uporabiti odvisnost ∆K od elastičnosti povpraševanje po kapitalu z ozirom na stroške kapitala in nato lahko v predelani obliki zapišemo enačbo (3.4):

MBsoc = τε−1

privMC (3.5),

kjer ε označuje elastičnost povpraševanja (merjeno pozitivno) in je τ ad valorem davčna stopnja oz. davčna stopnja »od vrednosti«, kjer je τ = t/(r + t). Kot je razvidno iz zgornjih dveh pravil, mejne koristi javne porabe (G) dosegajo mejne stroške, da bi nadomestile izgubo kapitala (Wilson 1999, 274). V zaprtem gospodarstvu se učinek obdavčenja kapitala izniči (∆K = 0). V tem primeru dobimo Samuelsonovo pravilo o preskrbi javnih dobrin, ki zahteva, da je MBsoc = MCpriv, pri pogojih t = topt in G = Gopt. To je prvi najboljši izid. Ampak glede na to, da dovoljujemo v modelu mednarodno mobilnost kapitala, prihaja do njegovega odliva (∆K ≠ 0) zaradi povišanja davka. Mejni stroški odliva kapitala so opisani z drugim izrazom enačbe (3.4) in jih lahko označimo s spremenljivko MCoutfl.. Tako za odprto gospodarstvo velja MBsoc = MCpriv + MCoutfl., pri pogojih t < topt in G < Gopt, kar predstavlja drugi najboljši optimalni izid ali z drugimi besedami, dobili smo modificirano Samuelsonovo pravilo. Glede na to, da so mejni družbeni stroški obdavčenja višji za odprto gospodarstvo kot pa zaprto, morajo biti višje tudi mejne družbene koristi preskrbe javnih dobrin. Davčna stopnja na dohodek od kapitala in posledično ponudba javnih dobrin sta na neučinkovito nizki ravni, kljub temu, da vlada še vedno deluje optimalno iz nacionalnega vidika in rešitev je še vedno prva najboljša iz državnega stališča. Razloge za takšen rezultat moramo iskati v pojavu pozitivnih fiskalnih eksternalij zaradi povečanja dane davčne stopnje določene države (Bretschger in Hettich 2000, 5 – 6). Na primer, ob predpostavki o nespremenljivosti celotne zaloge kapitala, povečanje domače davčne stopnje na kapital poveča ponudbo kapitala (Wilson 1999, 275) in zato tudi prihodkov (Janeba 2001) v drugih območjih, s čimer postanejo slednja konkurenčnejša. Davčno povzročen odliv kapitala iz danega območja predstavlja njegov priliv v drugem območju. Vrednost teh pritokov bo odvisna od spremenjenih davčnih stopenj v danem območju. Z drugimi besedami, to drugo območje j se okoristi z zneskom tj∆Kj, kjer je tj davčna stopnja in ∆Kj kapitalski pritok. Gre torej za pozitivni zunanji učinek (davčne eksternalije). Problem slednjega območja je, da njegova vlada ne računa na takšne zunanje koristi, ker se ukvarja

22

le z doseganjem blaginje svojih rezidentov (Wilson 1999, 275). Končni rezultat tega je, a so davki postavljeni prenizko, kar se kaže v nezadostni preskrbi javnih dobrin. Zato bi hkratno povečanje vseh davčnih stopenj za manjšo vrednost povečalo ponudbo javnih dobrin in s tem tudi blaginjo v vseh območjih (Janeba 2001). Obsežnost davčnih eksternalij je odvisna od števila konkurenčnih območij. Če je to število veliko, potem je elastičnost ponudbe kapitala posameznega območja, z ozirom na davek, majhna, glede na to, da povečanje davčne stopnje pritiska na donos na kapital, r, s tem pa omehča vpliv spremembe tega davka na stroške kapitala (Wilson in Wildasin 2001, 7 – 8). Literatura o davčni konkurenci se neutrudno oklepa primera, kjer so vsa območja identična in tako izbirajo tudi enake davčne stopnje. V tem primeru je strošek kapitala, odlitega iz enega območja natančno enak prilivu koristi iz kapitala v drugem območju. Tako ∆K odpade v enačbi (3.4). Preostanek enačbe (3.4) se glasi: MB = MC in predstavlja učinkovito preskrbo javnih dobrin. Če pa izhajamo iz pogoja, kjer je MB > MC, lahko pogoj učinkovitosti zadovoljimo tako, da povečamo davčne stopnje in nivoje javnih dobrin v vseh območjih za enake vrednosti. S tem se blaginja vseh konkurentov enako poveča. Drug način zadovoljitve pogoja učinkovitosti (Wilson 1999, 275) in lajšanja davčnih eksternalij, ki izvirajo iz davčne konkurence kapitala (Janeba 2001) bi bil, da bi vsako območje zaprlo svoje meje faktorski mobilnosti. Tako bi podjetja posameznega območja lahko uporabljala le kapital svojih rezidentov. V tem primeru bi zunanji učinki, opisani zgoraj, izginili in davek na kapital bi postal enak učinkovitemu »pavšalnemu« davku (op. p. »lump-sum tax«). Tako bi vsaka vlada neodvisno odredila svojo ponudbo javnih dobrin, ki bi zadostovala pogoju MB = MC (Wilson 1999, 275). Vendar to ni najbolj privlačen način za obravnavo, če upoštevamo administrativne stroške in probleme pri realni uporabi tega modela. Razen tega je lahko pri bolj splošni obravnavi nadzor kapitala škodljiv za blaginjo (Janeba 2001). Ob odprtih mejah ne bi imela nobena sodna oblast namena povečati javne porabe (G) do točke, kjer je MB = MC ob nastalih stroških odliva kapitala. Obstaja torej nekakšna oblika sodelovanja med območji, ki poudarja vlogo centralnih oblasti (Wilson 1999, 275). Dve opombi bi lahko vodili k zmanjšanju težnje območij k nezadostni preskrbi javnih dobrin (Wilson 1999, 275 – 276): 1. Na primer, da je model spremenjen na način, da vključuje spremenljivo ponudbo

kapitala za celotni sistem območij in upošteva varčevalno nagnjenje rezidentov. Če določena območja povečajo davke, kapital odteče v druga območja in celotno varčevanje utegne upasti. Eksterni učinki se sicer pojavijo, ampak so manj pomembni. Potemtakem dopuščanje spremenljive ponudbe kapitala zmanjša, ne pa tudi izniči, problem davčne konkurence.

2. Razširitev osnovnega modela za nemobilni faktor, zemljo, predstavlja v analizi »izvoz

davka«. Davek na kapital je sedaj kapitaliziran v renti, kjer se del njegovega bremena prenese na nerezidente. Vendar ta oblika »izvoza davka« nasprotuje učinkom davčne konkurence in s tem tudi povečanju ponudbe javnih dobrin.

23

3.2.2 Subvencijska politika13 Z razliko od prejšnjega modela, je predpostavka tega, da lahko območja izberejo različne davčne stopnje, ker so lastnice različnih tehnologij v proizvodnji ali pa imajo njihovi rezidenti različne preference ter različno razpoložljivost faktorjev. Če se davčne stopnje resnično razlikujejo, potem obstajata v ekonomiji dva tipa neučinkovitosti. Prvič, nivoji javnih dobrin so določeni neučinkovito, ker območja ne računajo na zunanje učinke (davčne eksternalije), o katerih je govora v prejšnjem razdelku. Drugič, kapital je nepravilno razporejen po območjih in je zato mejni produkt kapitala relativno visok v visoko-obdavčenih območjih. Popolnoma učinkovita alokacija ne more biti dosežena, če se davčne stopnje po območjih razlikujejo, hkrati pa identične davčne stopnje pogosto niso skladne z razlikami med nivoji javnih dobrin po območjih, razen če centralna oblast prav tako prerazdeljuje prihodek. Centralna oblast lahko doseže učinkovito prerazporejanje le s preskrbo dodatnih subvencij (angl. »corrective subsidy«) vsaki občini, ki prihodek zviša, saj tako in tako posega pri pavšalnih prenosih dohodka med območnimi vladami. S simboli opišemo situacijo na način, da vlada na območju i zagotavlja pomoč v obliki: Si = ai + si(tK)14, (3.6) kjer je ai pozitiven ali negativen in odseva transferje med območji, si pa pomeni dodatne subvencije. Za sistem N območij, ai-ji in si-ji predstavljajo 2N spremenljivk, ki so izbrani tako, da zadovoljijo 2N pogojem za učinkovito alokacijo, pri čemer N-1 enačb pomeni, da vsa območja izberejo enake davčne stopnje. Sistem (N) enačb pa zahteva, da je nivo javnih dobrin v posameznem območju določen s pogojem MB = MC in s potrebo, da oblast obdrži ravnovesje v proračunski bilanci. V ravnovesju bodo subvencije glede na območje različne z namenom, da bodo omogočile povsod enake davčne stopnje. Poudarek je le na tem, da bi te dodatne subvencije morale biti pozitivne v ravnovesju, saj bodo samo v tem primeru območjem poravnani pozitivni zunanji učinki (davčne eksternalije), povezani s povečanjem njihovih davkov. Obstajajo še alternativne oblike političnega poseganja, kjer se upoštevajo tudi informacije. Pri tem ločimo dva tipa območij, ki se razlikujeta glede na povpraševanje rezidentov po javnih dobrinah. Oblast ima v tem primeru na razpolago dva instrumenta: nacionalni davek na kapital, T, in eden glavni načrt, s katerim določa celotno podporo za območje kot funkcijo v območju izbrane davčne stopnje: Si = f(ti). Kritična razlika med to obliko politike in tisto, ki je opisana z enačbo (3.6), je ta, da se v obravnavanem modelu obe območji soočata s funkcijo f, v primerjavi z različnimi linearnimi funkcijami iz enačbe (3.6). Ob dani omejitvi torej ne bi smeli pričakovati optimalne funkcije subvencij, ki bi omogočila območjema isto davčno stopnjo, saj bi območji s tem dobili isti podpori ne glede na njune različne preference. 13 Povzeto po Wilson (1999, 276 – 277). 14 V praksi bi bilo politično poseganje, opisano z enačbo (3.6), dvomljivo in nemogoče, glede na možnost, da bi glavne funkcije bile zaupane posameznim območjem, saj bi to bilo za centralno oblast težko nadzorovati.

24

Problem, ki pesti centralno oblast, je izbira nacionalnega davka na kapital ter izbira subvencije za maksimiranje celotnega blagostanja rezidentov. Rezultat te teorije razodeva, da optimalna funkcija subvencij povzroči na območjih z visokim nivojem povpraševanja višjo davčno stopnjo kot na območjih z nizkim nivojem povpraševanja. S tem položaj na trgu kapitala ni več najugodnejši, saj so različni tipi območij prisiljeni k izboru različnih nivojev subvencioniranja. V posebnih primerih, kjer je povpraševanje po javnih dobrinah neodvisno od nivoja dohodka, se izkaže, da je na območjih z visokim povpraševanjem nezadostna preskrba (MB > MC), na območjih z nizkim povpraševanjem pa čezmerna preskrba z javnimi dobrinami (MB < MC). Za vzpostavitev ugodnejšega položaja na trgu kapitala sprejme oblast takšno politiko, kjer je razlika med območji zaradi različnega nivoja javnih dobrin manjša, kot bi bila v primeru učinkovite alokacije (kjer velja MB = MC za vsa območja). Več kot očitno je, da asimetrija informacij lahko povzroči, da oblast problem davčne konkurence »popravi« na tak način, da v nekaterih območjih pomanjkanje ponudbe javnih dobrin vodi nato v njihov presežek. Da bi bolje razumeli »optimalni davčni federalizem«, se nadaljnje raziskave ne bodo mogle izogniti problemu vključevanja informacij. Vseeno pa ima informacijsko-osnovan pristop dve omejitvi. Prva opozarja, da nismo dovolj dobro obveščeni o tem, kako prihaja do asimetričnih informacij med različnimi nivoji vlade in v kakšni obliki asimetrije se pojavljajo. Namesto tega predvidevamo, da lokalne oblasti vedo več, ker so »bližje ljudem«. Prihodnje raziskave bi morale raje »endogenizirati« to pomanjkanje informacij, kot pa da jih preprosto le predpostavljajo. Druga omejitev pa pravi, da je ta informacijski pristop k davčnemu federalizmu bolj normativne narave v smislu, da državne oblasti na vseh nivojih poskušajo povečati blaginjo svojih rezidentov. To ignorira egoistično obnašanje in omejitve, ki jih nalagajo politične institucije, kar bi lahko bilo zelo uporabno za model. Na mednarodnem nivoju ne obstajajo tako močne institucije, ki bi lahko usklajevale aktivnosti neodvisnih narodov. Potrebo po spodbudi sodelovanja med takšnimi narodi neprizanesljivo omejuje večina obstoječih politik. Na srečo, literatura o davčni konkurenci pogosto predstavlja oblike poseganja, ki omogočajo vsem območjem boljši položaj v primeru sodelovanja. 3.2.3 Velika območja Vzemimo torej primer, ko so območja dovolj velika, da lahko vplivajo na ravnovesje obdavčenega dohodka na mobilni kapital. Za ta primer večjih območij privzamemo, da je omenjeno ravnovesje15 »Nashevo ravnovesje« (Nash equilibrium). Literatura obravnava davčne stopnje kot spremenljivke strategij, kjer se nivo javnih dobrin določi tako, da zadovolji proračunske omejitve vsake območne oblasti brž ko so vse davčne stopnje bile izbrane. Vsako območje izbere svojo davčno stopnjo takrat, ko so davčne stopnje ostalih območij že določene. Šele nato ugotovi, da je ravnovesje obdavčenega dohodka na mobilni kapital odvisno od njegove in davčnih stopenj vseh ostalih območij: r = r(t1, ..., tN), kjer je ti izbrana davčna stopnja posameznega območja i v sistemu N območij. V splošnem, če območje i poveča svojo davčno stopnjo za enoto, potem se bodo njeni stroški na kapital (r + t) povečali za 1 + ∆r, kar je manj kot ena, saj mora biti sprememba obdavčenega 15 Ekonomija je v ravnovesju, ko je strategija vsakega območja maksimiranje svojih ciljnih funkcij (funkcije izplačil) ob danih strategijah, h katerim težijo ostala območja.

25

dohodka na mobilni kapital negativna, da se trg kapitala izprazni. Tako je izid K(r + T) manj občutljiv na spremembe v davčnih stopnjah, ti, kot v primeru velikega števila manjših območij, kjer je r nespremenljiv iz vidika posameznega območja. Povečanje davka v enem območju nadalje povzroči pozitivne učinke preko odliva kapitala, ∆K, vendar je sedaj ta odliv bolj zmeren zaradi delne kapitalizacije višjih davčnih stopenj v obdavčen dohodek na kapital. Upoštevajoč primer identičnih območij, pravilo (3.4) ostane veljavno ob ugotovitvi, da je odliv kapitala, ∆K, nižji kot pred tem, pravilo (3.5) pa se spremeni za vračunan učinek kapitalizacije (Wilson 1999, 278):

MB = )1(1 r

MC∆+−τε

(3.7).

V vseh zgoraj navedenih modelih je bilo upoštevano pravilo simetrije med območji zaradi poenostavitve izpeljave ravnovesja v modelih davčne konkurence. Toda simetrija le malo odraža resnične razmere v svetu in, če smo bolj natančni, v državah Evropske Unije. Različne študije so se ukvarjale s vprašanjem, na kakšen način se standardni model davčne konkurence spremeni, kadar upoštevamo asimetričnost (Krogstrup 2002, 8), torej, kot so območja različno velika. Sam Bucovetsky in John D. Wilson sta analizirala »asimetrično davčno konkurenco« med velikimi in malimi območji, ki se razlikujejo po številu rezidentov, kjer ima vsak v lasti enako količino kapitala in dela. Ker je veliko območje relativno velik povpraševalec na trgu kapitala, povečanje njegove davčne stopnje pritiska na obdavčen dohodek od kapitala, r, v relativno veliki količini (Wilson 1999, 278). To pomeni, če velika država spremeni svojo davčno stopnjo, bo iz nje odteklo na svetovni trg kapitala relativno več kapitala, kot pa če bi v istem znesku povečala davčno stopnjo manjša država. Zaradi tega sprememba davčne stopnje v veliki državi spremeni svetovni obdavčen donos od kapitala v večjem obsegu kot podobna sprememba v manjši državi. Velika država bo potemtakem zaznala manjšo elastičnost kapitala – učinek davčne osnove zaradi spremembe davčne stopnje – kot pa mala država. Bucovetsky je dokazal, da so višji davki v večji državi, v primerjavi z manjšo državo, pravzaprav Nashevo ravnovesje ob predpostavki kvadratne produkcijske funkcije (Krogstrup 2002, 8 – 10). Strošek kapitala, r + t, je zato manj občutljiv na davčne spremembe v velikih, kot pa v malih območjih. To razmišljanje nas vodi do sklepa, da bodo velika območja na trgu kapitala manj agresivno konkurirala z zniževanjem davčnih stopenj, kot pa mala in zato končajo z višjimi davčnimi stopnjami (Wilson 1999, 278). Praktičen primer asimetrične konkurence med dvema jurisdikcijama, kjer multinacionalno podjetje skuša premakniti delež svoje obdavčljive osnove iz višje- v nižje-obdavčeno jurisdikcijo, najdemo tudi v novejši literaturi in temelji na zgoraj omenjenem modelu Bucovetskega iz leta 1991 (Stöwhase 2004, 1 – 24). Predpostavke tega modela so: 1. Svet sestoji iz dveh jurisdikcij, imenovanih A in B, ki sta identični v vseh ozirih, razen

v velikosti prebivalstva. 2. Vsaka jurisdikcija ima nespremenljivo število prebivalcev, ki so mednarodno

nemobilni.

26

3. Tipični posameznik v vsaki jurisdikciji ponuja enoto dela, katerega ponudba je neelastična in ima v lasti k' enot kapitala. Tako je k' tudi povprečno razmerje med kapitalom in delom v svetu, če domnevamo, da je kapital popolnoma zastopan. Glede na to, da je kapital popolno mobilen med jurisdikcijami, je možno, da se zastopano razmerje kapital-delo v vsaki državi ki razlikuje od svetovnega povprečnega razmerja.

Če z si označimo eksogen delež države i k svetovni populaciji na način sA + sB = 1, potem bo svetovno razmerje kapital-delo podano z enačbo: k' = sA kA + sB kB (3.8). Obe jurisdikciji proizvajata en sam, homogen proizvod, katerega cena je ustaljena na enoto. Produkcijska funkcija v obeh jurisdikcijah je identična in podana z f(ki), razen tega je konkavne oblike glede na inpute, dvakrat odvedljiva in kaže konstantne donose obsega, takšne, da velja f′(ki)>0 in 0 f′′ (ki) < 0. Kot že zgoraj omenjeno, Bucovetsky domneva kvadratno produkcijsko funkcijo, ki nam dovoljuje vpeljavo različnih ustreznih poenostavitev. Proizvod in trgi faktorja so popolnoma konkurenčni. Proizvod je v obeh jurisdikcijah proizveden z enim samim tipičnim multinacionalnim podjetjem, ki upravlja podružnici v vsaki jurisdikciji. Obe jurisdikciji odmerita davek po stopnji ti na vsako enoto kapitala, zaposlenega znotraj meja. Z identično razpoložljivostjo kapitala na prebivalca, istovetnimi preferencami po vseh jurisdikcijah, je raznolikost v davčnih stopnjah edini razlog za odliv kapitala v ravnovesju. Za nadaljnjo analizo še je potrebna dodatna domneva tA ≥ tB. Rezultat tega bo odliv kapitala iz visoko-obdavčene jurisdikcije A v nizko-obdavčeno jurisdikcijo B, ki ga bomo dokazali skozi posamezne korake modela. Obnašanje podjetij Tipično podjetje skuša z optimalnimi nivoji kA in kB maksimirati svoj celotni neto dobiček upoštevajoč različne davčne stopnje in obrestno mero r, ki je endogeno določena in enaka v obeh jurisdikcijah. Zraven tega ima podjetje možnost premestitve dobička. Da bi dobili primerljive rezultate tistim iz standardnega modela Bucovestskega, modeliramo prenos dobička na način, ki je zelo preprost: z namenom, da bi se podjetje izognilo davkom na kapital v visoko-obdavčeni jurisdikciji, utegne davčni upravi prikazati manjšo količino kapitala od dejansko zastopane v tej jurisdikciji. Velja pa, da lahko davčni strokovnjaki za vsa območja opazujejo celotno količino kapitala (ki je, po predpostavki, enak svetovni populaciji). Potemtakem, če bodo informacije o davčnih plačilih razodete javnosti preko bilanc, bo podjetje moralo prijaviti za toliko večjo količino kapitala v nižje-obdavčeni jurisdikciji B, kolikor manjšo količino je prikazalo v jurisdikciji A, sicer bi davčne oblasti opazile davčno utajo. Stališče prenosa dobička zajema temeljno strategijo multinacionalnih podjetij, ko minimizirajo svoje celotno davčno breme – alokacijo obveznosti.

27

Da bi zmanjšali možnost prenosa dobička v našem modelu (od sedaj naprej se bomo sklicevali na aktivnost »napačnega poročila«), domnevamo, da te aktivnosti podjetju pomenijo stroške vira. Predvidevamo, da se skupni stroški napačnega poročila večajo sorazmerno z davčno osnovo16: θ(α, β) kA (3.9), kjer je funkcija θ(α, β) definirana kot:

θ(α, β) = 2β α2 (3.10).

Parameter β ∈ [0,∞] je eksogeno podan in označuje splošne stroške za aktivnosti napačnega poročila. Ta parameter je lahko povezan s stopnjo globalizacije ali z davčno ureditvijo visoko-obdavčenih jurisdikcij. Kot je razvidno iz enačbe (3.10), se stroški povišujejo s parametrom β. Zatorej manjše vrednosti parametra lahko bodisi opišejo situacijo, v kateri povečana globalizacija ustvari možnosti za podjetja, da napačno poročajo bodisi opišejo razmere, kjer obstajajo številne vrzeli v nacionalni davčni ureditvi, ki omogočajo veliko lažji prenos dobička. Parameter α ∈ [0,1] je definiran kot tisti delež davčne osnove, ki je napačno prikazan. Predpostavljamo, da so stroški vira konveksna funkcija tega parametra. Ta predpostavka je v literaturi standardna, tako za davčno utajo kot tudi za prenos dobička in upošteva dodatne napore, ki so potrebni za prikritje napačnih poročil davčni upravi. Z zgoraj navedenimi značilnostmi, je celotni neto profit multinacionalke podan z: П = f(kA) + f(kB) – tAkA – tBkB – (kA + kB) r + (tA – tB) αkA – θ(α, β) kA (3.11). Podjetje maksimira profit z izbiro kA, kB in α. V prvem koraku izpeljemo optimalni delež kA z odvajanjem po α: (tA – tB) kA – θα(α, β) kA = 0 = tA – tB – θα(α, β) (3.12). Če enačbo (3.12) razrešimo po θα(α, β) in jo uredimo, dobimo:

α = β

BA tt − (3.13).

Kot je razvidno iz enačbe (3.13), je napačno poročilo odvisno le od različnih davčnih stopenj med jurisdikcijami in od eksogenega parametra β. Medtem ko povišanje tA poveča aktivnosti napačnih poročil, bo povišanje tB povzročilo zmanjšanje slednjih aktivnosti, ob predpostavki ceteris paribus. Implicitno odvajanje nam da potem naslednje enačbe:

16 Domneva, da se stroški napačnega poročila povečujejo sorazmerno z davčno osnovo, znatno olajša našo analizo. Kot je podano z enačbo (3.9) v nadaljevanju, je izbira α neodvisna od alokacije kapitala med jurisdikcijama.

28

),(1

βαθα

αα

=Adt

d , AB dt

ddtd α

βαθα

αα

−=−=),(

1 (3.14).

V drugem koraku izpeljemo razporeditev kapitala med jurisdikciji z odvajanjem enačbe (3.11) po kA in kB. Glede na to, da mora neto dohodek na kapital, r, biti enak v vseh jurisdikcijah, dobimo: f '(kA) – tA (1 – α) – tB α – θ(α, β) = r = f '(kB) – tB, kar lahko poenostavimo: f '(kA) – f '(kB) + (tB – tA) (1 – α) – θ(α, β) = 0 (3.15). Za dan par (tA, tB) enačbi (3.12) in (3.13) popolnoma določata razporeditev kapitala po jurisdikcijah in njegov neto donos, r. Če upoštevamo še primer, ko je α enaka nič, kar pomeni, da ne obstajajo napačna poročila, od zadnje enačbe ostane le še izraz: f '(kA) – tA = r = f '(kB) – tB. V tem primeru se vrnemo na asimetrični model davčne konkurence Bucovetskega. Vpeljava aktivnosti napačnega prikazovanja davčnih osnov sedaj povzroči, da so razlike razmerja kapital-delo med jurisdikcijama manjše. V naslednjem koraku določimo učinek sprememb davčnih stopenj na alokacijo kapitala. Če razrešimo enačbo (3.8) po kA in kB, jo vstavimo v (3.15), implicitno odvajamo in uporabimo enačbo (3.12), dobimo spremembo v razmerju kapital-delo posamezne jurisdikcije kot odgovor na domači in tuji porast davkov.

)('')('')1(

ijji

j

i

i

kfskfss

dtdk

+

−=

α < 0 i, j ∈{A, B}; i ≠ j (3.16).

0)('')(''

)1(>−=

+

−−=

i

i

ijji

j

j

i

dtdk

kfskfss

dtdk α

(3.17). Kot je razvidno, povišanje domače davčne stopnje povzroči odliv kapitala, medtem ko povišanje tuje privlači kapital in posledično poveča razmerje kapital-delo. Podobno, kot pri osnovnem modelu asimetrične davčne konkurence, intenzivnost reagiranja kapitala na spremembo davčnih stopenj je odločilno odvisna od relativne velikosti jurisdikcije. Glede na to, da je imenovalec enačb (3.16) in (3.17) konstanten, to pomeni, da je enak za obe jurisdikciji v primeru kvadratne produkcijske funkcije, je števec večji za manjšo državo. Posledično bo povišanje davčne stopnje v manjši jurisdikciji povečalo odliv kapitala. Rezultati, ki jih dobimo pri obravnavanem modelu se od standardnega razlikujejo po tem, da je odziv kapitala na davčno spremembo odvisen tudi od parametra α. Za pozitivne vrednosti α, je učinek davčne spremembe manjši kot pri standardnem modelu Bucovetskega.

29

Problem oblasti Oblasti v posamezni jurisdikciji odrejajo svojo davčno stopnjo na kapital, da bi maksimirali prihodke tega davka na prebivalca. To je skladno s predpostavko »leviatanskega17« tipa vlade ali oblasti, ki maksimira blaginjo takrat, ko so mejne koristi od javnih dobrin konstantne in dosegajo mejno blaginjo zasebne potrošnje. Glede na to, da imamo tukaj opravka z davčno konkurenco, se jurisdikciji obnašata nekooperativno pri določanju svojih davčnih stopenj. Zaradi asimetrije v modelu se prihodka jurisdikcij razlikujeta. Prihodek visoko-obdavčene jurisdikcije je podan z: RA = tA(1 – α)kA (3.18). Prihodek nizko-obdavčene jurisdikcije pa je podan z: RB = tBkB + tBαkA (3.19). Z odvajanjem enačbe (3.18) po tA, je davčna stopnja za jurisdikcijo A pri maksimalnem prihodku, ob katerikoli izbrani davčni stopnji druge jurisdikcije, enaka:

FA(tA, tB) = (1 – α)kA + [ (1 – α) A

A

dtdk –

Adtdα kA ] tA = 0 (3.20).

Ko jurisdikcija A določi svojo davčno stopnjo, mora razmisliti o naslednjih učinkih: 1. Davčni prihodek od kapitala na prebivalca se bo spremenil. 2. Kapital bo pritekel (odtekel) v (iz) jurisdikcijo(e) B. 3. Davčna stopnja določa α, ki bo delno nadomestila kapitalne tokove med A in B. S povišanjem tA se bo hkrati zmanjšal kA in povečala α. Kot posledica nastaneta dva negativna učinka za davčno osnovo. Vrednost davčne stopnje jurisdikcije B, pri maksimiranju njenega prihodka, je sedaj odvisna od davčne stopnje v jurisdikciji A in rezultat odvajanja enačbe (3.19) po tB:

FA(tA, tB) = kB + αkA + [B

B

dtdk +

B

A

dtdk α +

Bdtdα kA ] tB = 0 (3.21).

Iz enačbe (3.14) vemo, da je dα/dtB = - (dα/dtA). Nadalje iz enačb (3.16) in (3.17) velja, da je dkB/dtB = (dkA/dtA)(sA/sB) in dkA/dtB = – (dkA/dtA), kar nam omogoča, da lahko izboljšamo optimalno vrednost za tB na naslednji način:

17 Leviatanski model je podrobneje opisan v poglavju 3.5.

30

FB (tA, tB) = kB + αkA + [(B

A

ss – α)

A

A

dtdk –

Adtdα kA ] tB = 0 (3.22).

Povišanje tB ima tri različne učinke: 1. Obstaja odliv kapitala, ki zniža kB. 2. Kakršenkoli upad kB ima za posledico povečanje kA, celotni učinek davčne osnove je

tako oslabljen. 3. Povečanje tB bo znižalo aktivnosti napačnih poročil, kar ima negativen vpliv na

davčno osnovo. V Nashevem ravnovesju bodo pogoji (3.20), (3.21) in (3.22) izpolnjeni. V nadaljevanju bi radi dognali zahtevan pogoj za obstoj tega Nashevega ravnovesja. Ker je v ravnovesju FA (tA, tB) = 0 in FB (tA, tB) = 0, mora prav tako držati trditev: FA (tA, tB) = FB (tA, tB). Tako mora par davčnih stopenj iz Nashevega ravnovesja slediti izrazu:

kA – kB – 2αkA + ( tB – tA) α A

A

dtdk + [tA –

B

A

ss tB]

A

A

dtdk – ( tB – tA )

Adtdα kA = 0 (3.23).

Vsako kombinacijo parametrov, ki ne izpolnjuje pogoja (3.23), lahko izločimo kot možno rešitev ravnovesja. Iz pogoja (3.23) je očitno, da je izraz 2αkA negativen za katerokoli α večjo od nič, kar je drži že zaradi predpostavke tA > tB. Nadalje vemo, da je izraz (tB – tA)(dα/dtA)kA, iz enačbe (3.14), negativen v tem primeru. Izvirajoč iz k' obeh jurisdikcij, se kapital v ravnovesju pretaka iz visoko- v nizko-obdavčeno jurisdikcijo. Zato mora izraz kA – kB biti prav tako negativen. Po drugi strani pa ob danem pogoju tA – tB in upoštevajoč enačbo (3.16) je izraz (tB – tA)α(dkA/dtA) zagotovo pozitiven. Končno moramo še raziskati predznak zadnjega izraza:

[tA – B

A

ss tB]

A

A

dtdk (3.24).

Ker so vsi ostali izrazi negativni, mora ta biti pozitiven, da bi izpolnil pogoj (3.23). V ravnovesju mora zato držati, da je sBtA – sAtB < 0 (3.25). Ta pogoj pa bo držal le, če je sA > sB. Zato bo v ravnovesju manjša jurisdikcija odmerjala nižjo, večja pa višjo davčno stopnjo. To pa je v skladu z rezultati Bucovetskega, kjer v primeru asimetrične davčne konkurence in ob odsotnosti aktivnosti v zvezi z napačnimi poročili prihaja do istih posledic. Vpeljava modela za prenos dobička potemtakem ne spremeni osnovnih rezultatov standardnega modela. Manjša davčna stopnja manjše jurisdikcije izvira iz dejstva, da se v primerjavi z veliko jurisdikcijo manjša sooča z večjim odtokom kapitala za dano spremembo svoje davčne stopnje (Stöwhase 2004, 1 – 11).

31

Te ugotovitve nas vodijo do zanimivega zaključka o prednostih »majhnosti« v modelu davčne konkurence. Mala območja imajo namreč v ravnovesju nižji strošek kapitala. Podjetja v tem primeru zaposlujejo večjo količino kapitala na enoto dela in zato uživajo večje dohodke od nespremenljivih faktorjev ter ponudijo višjo plačo kot pa podjetja v velikih območjih (Wilson 1999, 278 – 279). Tipični državljan iz manjše države ima višji neto dohodek kot tisti iz večje. Davčna osnova je tako v majhni državi širša in davčna stopnja nižja (Krogstrup 2002, 10). Kot rezultat te tekme so rezidenti malih območij v boljšem položaju kot tisti v velikih območjih. To je dokaz, da imajo nekatera območja lahko tudi koristi od davčne konkurence, kljub temu, da je po mnenju večine neučinkovita (Wilson 1999, 279). Ta primer se izpostavlja kot možna razlaga, zakaj je tako težko doseči sporazum o davčnem sodelovanju v Evropski Uniji (Krogstrup 2002, 10). Druga zanimiva implikacija asimetrične davčne konkurence med dvema območjema je ta, da eno območje lahko izbere čezmerno preskrbo javnih dobrin v primerjavi s pravilom učinkovite preskrbe. Razlike v velikosti območij, proizvodni tehnologiji ali potrošniških preferencah bi lahko vzbudila pričakovanja, da bo eno območje izvažalo kapital v drugo in da si bo kapitalno-uvozno območje pri tem prizadevalo omejiti takšen uvoz z zmanjšanjem želenega obdavčenega dohodka na kapital. Ta teorija napeljuje k dejstvu, da je poseganje centralne oblasti včasih potrebno. Prva najboljša prerazporeditev se lahko doseže s subvencijsko funkcijo iz enačbe (3.6). Vendar v tem primeru bi dodatna subvencija lahko bila negativna v kapitalno-uvoznih območjih zaradi izravnavanja finančnih eksternalij. Potemtakem ne moremo več trditi, da vsa območja sodelujejo v škodljivi davčni konkurenci, ko določajo svojo davčno stopnjo neučinkovito nizko z namenom privabiti kapital. Po drugi strani pa je napačna prerazporeditev kapitala, kot izid različnega delovanja na kapitalno-uvoznih in kapitalno-izvoznih območjih, nova in potencialno pomembna vrsta neučinkovitosti. Problem velikih in malih območij razvnema zanimivo vprašanje o namerah skupin območij, da bi se oblikovale v zvezo (ali »federacijo«) z namenom potegovati se z ostalimi območji za relativno redki kapital (Wilson 1999, 279 – 280). 3.2.4 Trgovanje18 Primerno je vprašanje ali je vzorec med-območnega trgovanja z zasebnimi dobrinami prav tako izkrivljen z davki. Osnovni model davčne konkurence sicer ne obravnava tega problema, ker je osebna poraba združena v sami dobrini. Wilson pa zato proučuje sistem območij z dvema zasebnima dobrinama, eno delovno intenzivno in drugo kapitalno intenzivno. Vpletenost teh sprememb je presenetljiv. Različna območja izberejo različne davčne stopnje in trgujejo z blagom in storitvami med seboj. Pravzaprav, nizko-obdavčena območja proizvajajo samo kapitalno-intenzivne dobrine in visoko-obdavčena območja le delovno-intenzivne dobrine, z deležem območij, ki proizvaja vsako dobrino pod pogojem, da je povpraševanje izenačeno ponudbi na trgu dobrin. Če upoštevamo zahtevo za konkurenčno ravnovesje in območje proizvaja obe dobrini, potem ne bo nobena industrija nič zaslužila. Vendar že malenkostno znižanje davčne stopnje bi zmanjšalo strošek kapitala in povečalo stopnjo plač, kar bi bila prednost kapitalno-intenzivni industriji, ki bi s tem izrinila delovno-intenzivno iz območja in bi se odslej specializirala le za kapitalno- 18 Povzeto po Wilson (1999, 280).

32

intenzivni dobrino. Izid bi bilo veliko povečanje zaloge kapitala, kar bi povečalo davčni prihodek in hkrati oskrbelo rezidente z večjo zalogo javnih dobrin. Na ta način ne more biti nikoli optimalno za območje, da bi proizvajala obe dobrini. Povedano drugače, nekatera območja izberejo prodoren način tekme v pridobivanju kapitala in končajo s kapitalno-intenzivnimi podjetji in visokimi plačami, vendar nizko ravnijo javnih dobrin, medtem ko ostala območja izberejo agresivno konkurenco, se zadovoljijo z delovno-intenzivnim podjetjem in nizkimi plačami, vendar visokim nivojem javnih dobrin. Glede na to, da model prevzema, da so vsi posamezniki identični, je za rezidente različnih območij neučinkovito potrošiti različne zaloge zasebnih in javnih dobrin. Torej ta analiza napeljuje na možno vrsto neučinkovitosti v modelu davčne konkurence.

3.3 Raznovrstni davčni instrumenti19 Problem davčne konkurence ne bi obstajal, če bi oblasti lahko koristno uporabile katerokoli vrsto pavšalnih davkov; torej tiste davke, ki ne izkrivljajo obnašanje zasebnega sektorja, ker se zbirajo v ustaljeni vrednosti, neodvisni od potrošnje in ponudbenih odločitev. Na primer, davek na dohodek delavcev bi lahko bil pavšalni davek v osnovnem modelu davčne konkurence, ker je ponudba dela nespremenljiva. Večina modelov takšne davke izključuje in analizira raje davke, ki jih oblasti odmerijo na mobilni faktor. Eden izmed razlogov zakaj se ne posveča dovolj zaupanja pavšalnim davkom je ta, da administrativno možne oblike pavšalnega obdavčenja ne bi bile pravične ali politično izvedljive. Na primer, uporaba davka po glavi v času vladanja Margaret Thatcher v Veliki Britaniji je označen kot zgrešen primer. Če torej ni možno ali zaželeno ustvarjati davčnih prihodkov z uporabo pavšalnih davkov oziroma enotne davčne stopnje, potem smo še vedno pred dilemo, ali neučinkovitost davčne konkurence v osnovnem davčnem modelu ostaja, če so k obdavčenju kapitala dodane še ostale oblike obdavčenja, ki izkrivljajo potrošnikove in proizvajalčeve odločitve. To poglavje raziskuje ta problem. V naslednjih podpoglavjih bo predstavljen razširjen in izboljšan osnovni model davčne konkurence, ki bo dovoljeval, da sta tako kapital, kot delo mobilna. Pod predpostavko, da je preskrba z javnimi dobrinami nezadostna, bomo ugotovili, da nekateri modeli namigujejo na dejstvo, da je samo delo obdavčeno in ne kapital. V nasprotju s tem, pa nas bo Samuelsonovo pravilo o učinkoviti preskrbi javnih dobrin prepričalo v obratno trditev, da oblast obdavčuje kapital. Ti rezultati nas bodo pripeljali do zaključka, da nezadostna preskrba javnih dobrin ni vezana le na obdavčevanje mobilnega kapitala, ko so na razpolago tudi ostali davčni instrumenti.

19 Povzeto po Wilson (1999, 280 – 287).

33

3.3.1 Davki na delo in kapital Bucovetsky in Wilson (1991) sta razlagala, da bi naj mala območja izpolnila vse svoje zahteve o prihodku le z obdavčenjem dohodka delavcev. Ponovno nas intuicija vodi k temu, da investiranje v kapital predstavlja neskončno elastično ponudbo za majhno odprto gospodarstvo, pri čemer je ponudba dela končno elastična. Če pa so območja dovolj velika, da lahko vplivajo na ravnovesni obdavčeni donos na kapital, potem optimalni sistem obdavčenja vključuje davke na dohodek kapitala, ki so obdavčeni na osnovi vira. Avtorja tega modela predpostavljata, da je preskrba javnih dobrin v ravnovesju nezadostna. Vendar sedaj se tema osredotoča na mehanizem zunanjih učinkov, ki pa se od tistih v osnovnem modelu davčne konkurence razlikujejo. Na primer, da posamezno območje poveča svoje davke na delo, da bi financiralo dodatno preskrbo z javnimi dobrinami, bo se to odražalo v zmanjšani ponudbi dela, na kar se podjetja odzovejo z zmanjšanjem svojega povpraševanja po kapitalu. Tako je ostalim območjem na voljo več kapitala, kar poveča mejni produkt dela v teh območjih. Posledičen porast stopenj plač ohrabri delavce v teh območjih, da povečajo ponudbo dela, da hkrati delno poravnajo neugoden učinek davkov na delo. Tako porast davka na delo v določenem območju ustvari pozitivne eksternalije, vendar se v tem primeru ti učinki odrazijo preko vzajemnega sodelovanja med nepopačenim kapitalnim in deformiranim trgom dela. Njihova prisotnost namiguje, da so davčne stopnje in raven javnih dobrin postavljene prenizko. V splošnem bi vsi lahko bili na boljšem, če bi centralna oblast prisilila oblasti na nižjih nivojih, da bi obdavčile dohodek delavcev po višji stopnji in bi se tako laže financiral višji nivo preskrbe z javnimi dobrinami. Razpoložljivost mnogovrstnih davčnih instrumentov nas opozori na še en vir neučinkovitosti, ki vpleta obnašanje oblasti: izbira med davčnimi instrumenti. Na primer, da spremenljivko ponudbe prihrankov v modelu Bucovetsky-Wilson nadomestimo z domnevo, da je razpoložljivost kapitala nespremenljiva tako, kot v osnovnem modelu, se izkaže, da bodo majhna območja nadaljevala samo z obdavčenjem dohodka delavcev, vendar učinkovita davčna politika za sistem območij v tem primeru sestoji iz obdavčevanja kapitala, katerega ponudba je nespremenljiva. To nas pripelje do ugotovitve, da decentralizirana izbira davčnih instrumentov prikaže stvari iz vidika učinkovitosti povsem napačno. Sklepamo lahko le, da lahko razširjanje osnovnega modela davčne konkurence na različne načine ustvari nove oblike neučinkovitosti. 3.3.2 Mobilnost delavcev Glede na to, da so posamezniki svobodno prepuščeni odločitvi v katerem mestu znotraj njihove države se bodo nastanili, so teoretični modeli, opisani v prejšnjih podpoglavjih morda bolj primerni za davčno konkurenco med državami (z izjemo skupin držav s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in kapitala, kot je na primer Evropska Unija). Kakorkoli, pretok delavcev se lahko doda k osnovnemu modelu davčne konkurence brez, da spreminjamo rezultate in lahko nadaljujemo s premiso, da je obdavčen samo kapital.

34

Jan K. Brueckner je osnovni model davčne konkurence z dvema faktorjema (delom in kapitalom) dopolnil tako, da je dovolil vsakemu posamezniku ne samo, da izbere, kam bo investiral svoj kapital, temveč tudi v kateri skupnosti bo delal in trošil. Privzemal je veliko število konkurenčnih »investitorjev«, ki določajo ravni javnih dobrin in davčne stopnje na mobilni kapital z namenom maksimirati koristi razvoja skupnosti (ki so enake nič v ravnovesju). Javne dobrine imajo lastnosti privatnih dobrin, kar pomeni, da je strošek preskrbe dane količine na prebivalca neodvisen od števila rezidentov (ne obstaja ekonomija obsega v potrošnji javnih dobrin). Mobilni posamezniki se razlikujejo le po svojih preferencah. V ravnovesju skupnosti ponudijo različne davčne stopnje in nivoje javnih dobrin, posamezniki pa se razporedijo glede na svoje preference20. Vendar davek na kapital še kar ustvarja pozitivne zunanje učinke, kar se odrazi v neučinkovito nizki davčni stopnji in nivojih javnih dobrin. Dejansko ostane pravilo za ravnovesno preskrbo javnih dobrin, predstavljeno z enačbo (3.4), nespremenjeno. Kot je prikazano v razdelku »Subvencijska politika«, ne izgubijo vsi v davčni konkurenci. V obravnavanem primeru bi posamezniki z relativno »nizkimi« preferencami za javne dobrine morebiti bili na boljšem ob prisotnosti davčne konkurence, kot pa če bi se nahajali v povsem učinkovitem ravnovesju z »davki po glavi«, uporabljenimi v namene financiranja javne preskrbe dobrin. Intuitivno se ti posamezniki okoristijo s tistimi skupnostmi, kjer so davki na kapital relativno nizki in zato razmerja kapital-delo relativno visoka. V teoretičnem modelu Wilsona najdemo podobne zaključke pri odsotnosti ekonomije obsega. Njegove predpostavke so obstoj velikega, vendar ustaljenega, števila istih območij, kjer vsako razpolaga z nespremenjeno količino tretjega faktorja. Vsako območje sodeluje v tekmi za mobilni kapital in identične mobilne delavce s ciljem maksimirati vrednost zemlje na določenem območju. Kapital je sedaj obremenjen s tako imenovanim premoženjskim davkom, ki je odmerjen enakomerno na vrednost obeh; kapitala in zemlje. Ob domnevi, da je to edini davek, postane enačba (3.4) veljavna pod pogojem, da se odliv kapitala na določenem območju nadomesti z znižanjem vrednosti na prebivalca za kapital in zemljo, medtem ko slednje sedaj služi kot davčna osnova za posameznega prebivalca. Podobno kot prej, povečanje premoženjskega davka povzroči običajne pozitivne zunanje učinke in nekaj omenjene davčne osnove se preseli v ostala območja. Če bi v ta model dodali davek po glavi ob enaki predpostavki, ki ne dovoljuje ekonomije obsege, potem bi rezultat bil povsem enak kot v osnovnem modelu davčne konkurence: oblasti bi opustile premoženjski davek in uporabile le davek po glavi, vendar bi v tem primeru slednji davek služil za učinkovit nadzor migracije. Zlasti pa bi veljalo, da bi vsak rezident plačal davek po glavi, ki bi bil enak mejnim stroškom ponujenih javnih dobrin ostalim posameznikom. Noben drug davek ne bi bil potreben za uravnoteženje državnega proračuna, ker odsotnost ekonomije obsega pomeni, da so mejni stroški enaki stroškom preskrbe javnih dobrin na prebivalca. Z učinkovitim obdavčenjem po glavi, bi oblasti izbrale učinkovit nivo preskrbe javnih dobrin in tako bi Samuelsonovemu pravilu bilo zadoščeno.

20 Če bile javne dobrine čiste (prenaseljenost), potem bi njihovi stroški na prebivalca padali s številom rezidentov in pri tem ustvarjali možnosti za rast območij.

35

Wilsonov zanimiv zaključek je, da to pravilo za učinkovito preskrbo drži tudi, ko obstaja ekonomija obsega, čeprav davek po glavi ne izpopolnjuje več pogoja mejni-strošek-cena. Prisotnost ekonomije obsega zahteva uporabo ostalih davkov, ker stroški javne preskrbe dobrin na prebivalca potem dosežejo mejne stroške. Oblasti se na to odzovejo z uporabo premoženjskega davka in z upravljanjem davka po glavi na takšen način, da delno nadomestijo negativne učinke premoženjskega davka. Vendar pa se pri tem ne oddaljijo od učinkovite preskrbe javnih dobrin. Vidimo, da obdavčenje mobilnega kapitala nujno ne vodi do nezadostne preskrbe javnih dobrin v ravnovesju. Ta zadnji zaključek je še bolj izrazit, če davek po glavi nadomestimo z davkom na delo, ki moti izbiro med delom in brezdeljem. Če je predpostavka o ekonomiji obsega odsotna, potem je izid podoben tistemu iz Bucovetsky–Wilson (1991) modela, kjer je v sistemu veliko območij obdavčeno le delo in javne dobrine so nezadostne. Če pa se ekonomija obsega dovoljuje, pridobi obdavčenje premoženja ponovno na pomenu, vendar javne dobrine niso nujno več nezadostne. Pravzaprav je sedaj Samuelsonovo pravilo spet izpolnjeno, v posebnem primeru čistih javnih dobrin (skrajni primer ekonomije obsega)21. V nasprotju z zgornjimi razmišljanji je Ralph M. Braid preiskoval model vozačev. Svetovna ekonomija je sestavljena iz veliko prestolnic, kjer vsaka vsebuje nespremenljivo število identičnih lokalnih jurisdikcij z ustaljeno populacijo rezidentov. V tem primeru je delo mobilno, kjer lahko posamezniki brez stroškov zamenjajo jurisdikcijo. Za javne dobrine se domneva, da koristijo rezidentom, ne vozačem. Da bi jih lahko financirali, lahko jurisdikcije uporabijo na osnovi vira obdavčeno delo in dohodek od kapitala, pa tudi premoženjski davek, ki obremenjuje enakomerno kapital in zemljo. Jurisdikcije dajejo raje prednost premoženjskim davkom, kot pa davkom na kapital. V tekmi za vozači, jurisdikcije uporabljajo tako premoženjski, kot davek na plače, raje kot pa da bi samo bili odvisni od slednjega davka. Tako Braidov model endogenizira tudi obdavčenje premoženja. Braid poveže raven obdavčenja s stopnjo konkurence med jurisdikcijami za vozači. Z večanjem števila jurisdikcij se niža davek na plače, viša premoženjski davek in preskrba z javnimi dobrinami manjša22. Pomembna razlika med Wilsonovim in Braidovim modelom je ta, da je ekonomija obsega pri preskrbi javnih dobrin za Wilsona osrednja, pri Braidovem modelu pa povsem nepomembna, glede na to, da Braid predpostavlja, da le rezidenti trošijo javne dobrine in da je njihovo število nespremenljivo v vsaki jurisdikciji. Zanimivo bi bilo videti, če bi modela dala bolj podobne zaključke, če bi tudi vozači imeli koristi od javnih izdatkov v določeni jurisdikciji. 3.3.3 Skupni agencijski pristop Analize, ki so opisane v prejšnjih podpoglavjih predstavljajo omejeno vlogo oblasti glede obdavčenja in raziskujejo zanimive posledice za davčno konkurenco. Alternativni pristop govori o nepopolnosti vladnih informacij o podjetjih, ki jih nameravajo obdavčiti. Na primer, podjetja se morda razlikujejo po stopnji mobilnosti, vendar te razlike vlada težje motri. V tem primeru vlada ne more obdavčiti podjetja na način, ki je neposredno odvisen 21 V nasprotju s primerom, ki vsebuje davek po glavi, je to ravnovesje neučinkovito. 22 Do upada preskrbe z javnimi dobrinami pride tudi v primeru, ko imamo opravka le s premoženjskim davkom.

36

od teh težje nadzorovanih mobilnih značilnosti. Namesto tega mora osredotočiti svoje davke na posebnosti podjetij, ki jih je mogoče opazovati, kot so recimo odločitve podjetij o investiranju. Gre za problem principala (vlada) v odnosu do agenta (podjetje). Kadar pa dve ali več oblasti med seboj tekmujejo za delež mobilnega podjetniškega dobička, postane ta problem skupni agencijski pristop, kjer vlade sedaj predstavljajo mrežo principalov. Nashevo ravnovesje je vzpostavljeno, ko vsaka vlada izbere optimalno politiko ob dani izbrani politiki druge vlade. Zasebne informacije podjetjem omogočajo tako imenovani zaslužek v obliki informacijske rente, kar dodaja novo dimenzijo k analizi blaginje v povezavi z davčno konkurenco. Na primer, davčna konkurenca lahko veča informacijsko rento, kadar dva principala sodelujeta in izid je nižja agregatna blaginja principalov. Davčna konkurenca spet poslabša blagor, vendar iz drugih razlogov. Skupni agencijski pristop se zdi še posebej uporaben za analizo obdavčenja velikih podjetij, multinacionalk. Veliko držav si prizadeva obdavčiti dohodek tujih podružnic, upoštevajoč skupni agencijski pristop, kjer sta domača in gostiteljska država v vlogi principala. Eric W. Bond in Thomas Gresik sta predstavila zanimiv model, kjer se domača in gostiteljska država neodvisno soočita z multinacionalko ter njenimi podružnicami. Kljub kooperativnim določanjem političnih instrumentov, je davčna konkurenca prikazana kot slabost, saj poslabša agregatni blagor obeh držav in pusti multinacionalko v slabšem položaju. Z drugimi besedami, neučinkovitosti, povezane z davčno konkurenco se izkažejo kot škodljive za vse soudeležence. Glede na to, da potemtakem obstajajo pričanja, da se škodljivi učinki davčne konkurence v osnovnem modelu prenašajo na bolj kompleksni skupni agencijski pristop, še ostaja veliko neraziskanega.

3.4 Možnosti prekomernega obdavčenja Glavni poudarek večine literature je, da davčna konkurenca vodi do neučinkovito nizkih davkov. Obstajajo pa tudi davčne konkurence, ki ustvarjajo neučinkovito visoke davke. K tej skupini spadata teorija o vertikalni davčni konkurenci in o dogovoru dvojnega obdavčenja (Wilson 1999, 289). 3.4.1 Vertikalna davčna konkurenca23 Tipi davčne konkurence opisani do te točke spadajo v skupino horizontalne davčne konkurence v smislu, da vlade med seboj tekmujejo na istem nivoju. Kadar pa vlade med seboj konkurirajo na različnih ravneh, kot sta na primer zvezna in državna raven v Združenih državah Amerike, govorimo o vertikalni davčni konkurenci. Medtem ko davek neke države poveča davčno osnovo v drugi državi v horizontalni davčni konkurenci, v primeru vertikalne davčne konkurence davek, naložen na določeni ravni vlade zmanjša obseg davčne osnove, razpoložljive na drugemu nivoju vlade. V primeru obdavčenja kapitala bi povečanje davčne stopnje na zveznem nivoju zmanjšalo nacionalno varčevanje in s tem znižalo vrednost kapitala, razpoložljivega posamezni državni oblasti. Povečanje

23 Povzeto po Wilson (1999, 289 – 291).

37

davčne stopnje v posamezni državi ima podobne, a manjše, učinke zmanjšanja davčne osnove, ki je na voljo zvezni vladi. Glede na to, da povečanje davkov sedaj ustvari negativne eksternalije in ne pozitivnih, bi morebiti pričakovali, da bodo zaključki osnovnega davčnega modela obratni: davki so sedaj postavljeni previsoko. Toda ti zaključki so prenagljeni, ker moramo podrobno opredeliti še ostale vidike politično-gospodarskega okolja. Prvi problem je, kakšna je ciljna funkcija zvezne vlade. Zvezna vlada ima željo maksimirati nekatere ukrepe agregatne blaginje vseh rezidentov, medtem ko je skrb posameznih oblasti na nižjem nivoju maksimirati blaginjo svojih rezidentov. Z razliko od horizontalne davčne konkurence, cilji zvezne in državnih vlad sovpadajo do določene mere: da zmanjšajo navzkrižja. Drugi problem, ki ga je potrebno obravnavati je časovno usklajevanje dejanj, ki se jih lotevajo zvezna in državne vlade. V odseku »Subvencijska politika« opisujemo fiskalni federalizem pod standardnimi predpostavkami, da zvezna vlada »naredi prvi korak« in določi množico politik, ki jih kasneje posamezne vlade lahko obravnavajo kot nespremenljive, ko izbirajo svoje politike. To se izkaže tudi kot najboljši primer za učinkovitost. V nasprotju pa modeli horizontalne davčne konkurence predpostavljajo, da vse vlade izberejo svoje politike sočasno. Posamezna vlada pridobiva v vertikalni davčni konkurenci, če ne upošteva negativnih vplivov svojih davkov na zvezni proračun. Vendar zvezna vlada ima močno davčno orodje in je pripravljena, da odstrani vsakršno neučinkovito ravnanje državnih vlad. Z drugimi besedami, vertikalna davčna konkurenca se zdi, da se dogaja na državnih, ne pa tudi na zvezni ravni, ker zvezna vlada »spregleda« omejitve državnega proračuna, ko izbira svojo politiko. Rezultat je učinkovito ravnovesje. Če pa zvezna in državne vlade oblikujejo svoje politike sočasno, potem zvezna vlada ne more več prekrojiti izbiro politik posameznih držav s spreminjanjem svoje politike. Učinkovito ravnovesje je nedosegljivo v večini primerov, vendar zvezna vlada še vedno lahko upravlja s svojimi političnimi instrumenti do takšne mere, da vsaj delno izboljša neučinkovitost na ravni države. Nekateri avtorji so izpeljali dober zgled neučinkovitosti, ki je lahko posledica nedobrohotnosti vlad. V njihovem modelu je edina skrb zvezne in državnih vlad maksimiranje davčnega prihodka. Kljub temu, da obstaja tako horizontalna davčna konkurenca med državami kot tudi vertikalna davčna konkurenca med zvezno in državnimi vladami, prevladuje problem vertikalne davčne konkurence na način, kjer so odločitve vlad sočasne. Iz tega izhaja ugotovitev, da so ravnovesne davčne stopnje previsoke celo v primerjavi s tistimi primeri, kjer je cilj maksimizacija davčnega prihodka. Če sklenemo, se vertikalna davčna konkurenca zdi bolj kočljiva kot horizontalna. Zdi se bolj verjetno, da v modelih, kjer je zvezna vlada nesposobna ugodno vplivati na izbor političnih instrumentov lokalnih vlad zaradi informacijskih problemov ali ciljev, drugačnih od maksimiranja blaginje, ustvarja neučinkovitosti. Kritika teh modelov je, da ne obravnavajo realistični procesov v politiki znotraj in med različnimi nivoji vlad.

38

3.4.2 Sporazumi o dvojnem obdavčenju Pomemben predmet razprav je dvojno obdavčenje multinacionalk. Ob domnevi, da domača država poskuša obdavčiti zunanji vir dohodka, imamo situacijo, ko je dohodek podjetja obdavčen v dveh različnih državah, v domači in gostiteljski. Zato se dvojno obdavčenje obravnava kot potencialni problem, pri čemer se uporabljajo tri metode za manjšanje tega problema. Domača država s t. i. kreditno metodo v celoti prizna davke, plačane gostiteljski državi24, ali dovoli investitorjem, da odštejejo te davke od njihovega obdavčljivega dohodka (metoda dedukcije oz. angl. deductions), ali pa prizanese obdavčenju tujega vira dohodka s t.i. metodo izvzetja25. Od navedenih treh metod je metoda dedukcije (odštevanja) najmanj uporabljena (Wilson 1999, 291). Velik delež literature o obdavčenju multinacionalnih podjetij se je osredotočal predvsem na sistem kreditne metode. V zvezi s tem se postavi pomembno vprašanje, ali takšna davčna politika vodi do bolj učinkovitih izidov kot sistem dedukcije. V zgodnjih znanstvenih prispevkih se obdavčenje po odštevalni metodi obravnava kot neučinkovito iz globalnega vidika, ker povečuje možnosti dvojnega obdavčenja dohodka iz mednarodnih investicij in zato diskriminira tuje v primerjavi z domačimi investicijami. Ob danih davčnih stopnjah je potemtakem odštevalna metoda manj priljubljena pri trgovanju s kapitalom kot pa kreditna. Vendar pa to ne pomeni, da kreditna metoda nujno vodi tudi do učinkovitih rezultatov. Pomembno analizo davčne politike ob uporabi kreditne metode sta izpeljala Eric W. Bond in Paul Samuelson leta 1989, saj sta pokazala, da če se upošteva, da je nivo davčnih stopanj odvisen od sistema olajšav iz dvojnega obdavčenja, je predsodek za trgovanje s kapitalom veliko večji v primeru kreditne metode (Fuest, Huber in Mintz 2003, 4). Bond in Samuelson sta prikazala model dveh držav, kjer kapitalno-izvozna (domača) in kapitalno-uvozna (gostiteljska) država uporabljata svoje davčne stopnje na tuji vir dohodka kot strateško spremenljivko. Presenetljiv rezultat dobimo, ko domača država uporabi kreditno metodo, potem Nashevo ravnovesje vsebuje tako visoke davke, da se vsi mednarodni kapitalski tokovi ustavijo. Torej gre za očitno nasprotje osnovnega modela davčne konkurence, kjer so davki prenizki. Osnovna intuicija je ta, da je gostiteljska država vedno pred izzivom pripravljena povečati svojo davčno stopnjo najmanj do nivoja, ki je odmerjen v domači državi. Vendar takoj ko nastopi izvoz kapitala, bi morala domača država imeti svojo davčno stopnjo na tuji vir dohodka višjo od davčne stopnje države gostiteljice, ker bi ji to omogočilo moč na svetovnem trgu kapitala, kar pomeni, da bi močno povečala svoj ravnovesni obdavčljiv donos od kapitala z zmanjšanjem spodbud za investiranja v tujini. Tako bi bile davčne stopnje na kapital v ravnovesju tako visoke, da bi se ves izvoz kapitala ustavil. V nasprotju pa se kapitalski tok ob uporabi deduktivne metode pojavi. In s tem se znajdemo v empirični zmedi s vprašanjem zakaj je kreditna metoda tako razširjena v svetovni ekonomiji. 24 Kreditna metoda (angl. tax credit) se v praksi uporablja zaradi preprečevanja dvojne obdavčitve, čeravno ni nujno, da se s to metodo dvojna obdavčitev dejansko odpravi, kajti najvišja stopnja davka, ki se prizna, je tista iz domače države investitorja, kljub temu, da je investitor v gostiteljski državi morebiti plačal davek po višji stopnji (Kranjec 2003, 170). 25 Metoda izvzetja (angl. exemption) je še en izmed načinov preprečevanja dvojnega obdavčenja, kjer dohodek od kapitala iz tujine ni predmet obdavčenja doma. V resnici se ta metoda aplicira tako, da se izračuna davčna obveznost za dohodke iz vseh virov (vključno z dohodki iz tujine), izračunani davek pa se nato zmanjša za delež dohodka iz tujine v celotnem dohodku (Kranjec 2003, 170).

39

V nadaljnjih raziskavah so si nekateri ekonomisti prizadevali uskladiti teorijo in prakso. Nekateri modeli dovoljujejo podružnicam financirati svoje investicije z izposojo dodatnega kapitala iz domačih podjetij, ki imajo sedež v državi gostiteljici. Ta dodaten vir investicijske zaloge dramatično spremeni učinek kreditne metode. Države namreč ne postavljajo več svojih davčnih stopenj tako visoko, da vsi kapitalni tokovi izginejo. Tako ta metoda izgubi negativni predznak. Vendar ta izid še vedno ne pojasnjuje uporabe kreditne metode v celoti, čeprav avtorji slednjih raziskav zagovarjajo, da ima domača država malenkost raje deduktivno kot pa kreditno metodo. Medtem ko Bond in Samuelson dovoljujeta domači državi, da obdavči dohodek svojih rezidentov, zaslužen doma in v tujini, po različnih stopnjah, je Eckhard Janeba odločno proti takšnemu načinu diskriminiranja. Nepričakovana posledica slednjega načina obdavčenja je, da domača država določi davčno stopnjo enako nič tako pri metodi kredita, kot tudi izvzetja. Osnovna ideja je ta, da bi pozitivna davčna stopnja povečala izvoz kapitala in ustvarila neželene učinke terms-of-trade. Vendar Janeba je prišel tudi do sklepa, da je ravnovesni nivo narodnega dohodka posamezne države neodvisen od vrste uporabljene metode (kreditne, deduktivne ali izvzetja). Tako njegov model reši uganko, ki se je pojavila pri Bondu in Samuelsonu: ne glede na uporabljeno metodo, je ravnovesna davčna stopnja neučinkovito določena. Glavni problem pa ni ta, da so davčne stopnje prenizke, kot v osnovnem modelu davčne konkurence, temveč da relativne stopnje povzročijo, da domača država izvaža premalo kapitala. V nedavnih raziskavah (1998) je bil obravnavan dvostranski tok kapitala, kjer je vsaka država izvoznica kapitala v drugo državo. Ponovno vzamemo za predpostavko pravično26 davčno politiko in možnost, da v ravnovesju vedno obstaja pozitivni tok kapitala, ne glede na to, kateri dogovor o dvojnem obdavčenju uporabljamo. Kakorkoli, izbira med njimi ni več predmet brezbrižnosti. Če endogeniziramo to izbiro, dopuščajoč posamezni državi, da neodvisno izbira metodo pred izbiro davčnih stopenj, potem pridemo do spoznanj, da bi metoda dedukcije bila v prednosti. Zlasti se slednja uporablja za posebni primer, ko imata državi identične značilnosti. Medtem ko se ta zaključek ponovno zdi v nasprotju s priljubljenostjo kreditne metode, kasnejši rezultati pojasnjujejo zaželenost dvostranskega sporazuma, ki izloči uporabo metodo dedukcije. Nemara je najbolj očiten zaključek tisti, kjer ima uporaba deduktivne metode v primeru identičnih držav za posledico popolnoma učinkovito ravnovesje. Čeprav se neučinkovitosti ponovno pojavijo v asimetričnih primerih, je ta, do neke mere učinkovit rezultat, zanimivo nasprotje neučinkovitostim, najdenim v osnovnem modelu davčne konkurence (Wilson 1999, 291 – 292).

3.5 Povečevanje učinkovitosti konkurence Glede na to, da Tieboutov model iz prvega poglavja predstavlja obliko »učinkovite davčne konkurence«, smo ugotovili, da vsakršen odklon od idealizirane oblike tega modela lahko ustvari različne oblike škodljive davčne konkurence. Vendar so nedavne raziskave opozorile nase z možnostmi, da bi takšni odkloni lahko ustvarjali tudi učinkovito davčno konkurenco. To poglavje opisuje model, ki povezuje davčno konkurenco in politično ekonomijo.

26 Pravična v smislu predpostavk Eckharda Janebe.

40

Pogosta predpostavka v dosedanji literaturi je ta, da si vsaka območna vlada prizadeva delovati po najboljših interesih neke določene množice rezidentov ali lastnikov faktorjev. Osnovni model davčne konkurence ter veliko njegovih izpeljav in razširitev domneva razlike med rezidenti na takšen način, da ne obstajajo nobeno navzkrižja o tem katere rezidentove preference dajejo največjo težo. V osnovnem modelu je edini možni vir neučinkovitosti davčna konkurenca (Wilson 1999, 296). Drugačen pogled dobimo iz javnih občil, ki predstavljajo t. i. »leviatanske27 modele«. Osnovno idejo sta izpeljala Geoffrey Brennan in James Buchanan leta 1980 s trditvijo, da bi bila velikost vlade prekomerna ob odsotnosti davčne konkurence. Brennan in Buchanan sta razpravljala o tem, da državni politiki in vladni uradniki težijo k maksimiranju svojih ciljev, ki so tipično pozitivno povezani z velikostjo državnega proračuna ali pa so močno pod vplivom posebnih interesnih skupin, katerih osnovni namen je pridobivanje posebnih koristi na račun davkoplačevalcev (potegovanje za rento). V takšnih okoliščinah ima davčna konkurenca potencialno učinkovito vlogo, saj lahko omeji težnjo lokalnih vlad, da bi se pretirano razširile. Michael Rauscher (1996 in 1998), Michael Keen in Jeremy Edwards (1996) pa so to debato formalizirali v različnih leviatanskih modelih, kjer se vlade delno zavzemajo za maksimiranje velikosti javnega sektorja. Oblikovali so model, podoben osnovnemu ob predpostavki, da vladni uradniki skušajo maksimirati tako blaginjo svojih rezidentov, kot tudi svojo, za katero pa se domneva, da je neposredno povezana s prihodki, namenjenimi predvsem vladnemu zapravljanju. Znotraj te zveze so nakazali, da davčna harmonizacija nedvoumno koristi vladnim uradnikom, ko učinkovito ustvarja medvladni »kartel«, ki pospešuje prekomerno širitev javnega sektorja. Po drugi strani pa ima harmonizacija negotov vpliv na blaginjo državljanov (Zodrow 2003, 659 in Wilson 1999, 296). Zaključki slednjih treh znanstvenikov o posledicah davčne konkurence za blaginjo so mešani, vendar vsi trije domnevajo, da vlade vseeno ohranjajo neko stopnjo naklonjenosti, morda zaradi možnosti ponovne izvolitve, kar sicer ni uradno vpeto v model (Wilson in Wildasin 2001, 8 – 9). Sklenemo lahko, da tako leviatanski, kot tudi model Zodrowa in Mieszkowskega manjšajo velikost vlade. Zato je tako težko empirično razlikovati med tema tipoma modelov (Wilson in Wildasin 2001, 8 – 9). Empirično je težko preveriti tudi ali je bolj točen vidik izboljšanja ali poslabšanja blaginje zaradi davčne konkurence, glede na to, da oba vidika predvidevata, da bi povečanje števila državnih oblasti, ki sodelujejo v davčni tekmi, zmanjšalo njihov skupen obseg. John D. Wilson in Roger H. Gordon (1998) sta se oddaljila od domneve leviatanskega modela tako, da sta predpostavila, da le en organ upravlja s celotnim nizom davčnih in izdatkovnih instrumentov. S svojim modelom sta spoznala, da bi lahko bili nekateri politični instrumenti bolj učinkoviti vpeti v modele, če bi bili pod nadzorom volivcev ali njihovih predstavnikov, medtem ko so ostali široko pod pooblastili sebičnih vladnih uradnikov, ki dopuščajo volivcem le osnovne metode nadzora. Zlasti se za vladne uradnike domneva, da izbirajo politiko javnih izdatkov in ne davčnih stopenj, ki so izbrane za maksimiranje blaginje. Gordon in Wilson sta nadrobno dokazala, da se ta asimetrična obravnava davčne in izdatkovne politike izkaže za dober opis razmer večine vladnih birokratov. Na primer, dokler ima zakonodajni zbor čvrst nadzor nad izborom davčnih 27 Leviatan (po bibliji) velikanska morska pošast; (fig.) ogromna ladja, nekaj ogromnega, pošast; zelo zmožen, močan, vpliven človek.

41

stopenj, ne more ustrezno upravljati z brezštevilnimi specifičnimi izdatki in odločitvami, ki vplivajo na davčno osnovo, zato morajo za slednje naloge pooblastiti druge. Razen tega lahko volivci brez težav kontrolirajo kaj se dogaja z davčnimi stopnjami, vendar imajo večje težave s nadzorom kvalitete velikega števila različnih izdatkovnih odločitev. Hkrati sta Wilson in Gordon domnevala, da imajo vladni funkcionarji osebno korist od proračuna, ki ga nadzorujejo in zato težijo k aktivnostim, ki povečujejo njegov obseg. Pozitivna povezava med davčno osnovo in nivojem javnih dobrin je modelirana tako, da se domneva sistem velikega števila identičnih območij, kjer vsako sestoji iz nespremenljive količine zemlje in dopušča delavcem, da so popolno mobilni po vseh območjih. Vsako območje uporablja linearni dohodninski davek, ki sestoji iz davka po glavi ali podpore in enotne davčne stopnje na ves dohodek od dela in zemlje, zaslužen znotraj mej določenega območja. Ob takšnih danih pogojih davčnega sistema, so vladni uradniki v vsakem območju vpleteni v »izdatkovno konkurenco«, ko povečajo svojo preskrbo javnih dobrin za privabljanje več delavcev in s tem širjenjem davčne osnove. Da bi izločila učinke povečevanja učinkovitosti, sta Wilson in Gordon (1998) primerjala ravnovesje navedene »odprte ekonomije« z ravnovesjem »zaprte ekonomije«, kjer pomanjkanje medobmočne faktorske mobilnosti pomeni, da je ponudba vseh faktorjev nespremenljiva. Vsak rezident ima v lasti določen obseg zemlje in dela in zatorej ni možnosti, da bi javni uradniki razširili davčno osnovo na podlagi dodatne preskrbe javnih dobrin. Zato model predpostavlja, da se uradnike lahko nadomesti z verjetnostjo, ki je povezana z njihovim službenim izvrševanjem del in da je kazen za njihovo nadomestitev lahko direktno nadzorovana skozi izbiro uradnikovih plač. Z ustvarjanjem izdatkovne konkurence, se z odprtostjo ekonomije povečuje »učinkovitost«, saj vladni uslužbenci koristno uporabijo davčni prihodek in tako je manj »izgube« v vladi. Potemtakem izdatkovna konkurenca izboljšuje blagor v vseh območjih. Ampak območja sodelujejo tudi v obliki davčne konkurence, podobne tisti, ki se pojavlja v osnovnem modelu, ki povzroča, da so davčne stopnje prenizke. V obravnavanem problemu, vsakemu območju spodleti, da bi oblikoval takšen davčni sistem, ki bi popolnoma izkoristil možne spodbudne učinke, ustvarjene z mobilnostjo delavcev. Višje davčne stopnje bi okrepile povezavo med ravnijo davčnega prihodka in preskrbo javnih dobrin in s tem omogočile večjo spodbudo javnim uslužbencem za povečanje ponudbe javnih dobrin. Vendar območja tekmujejo za mobilnimi delavci skozi znižanja davčnih stopenj. Če pa bi vsa povečala davčne stopnje hkrati, bi spodbuda bila okrepljena brez kakršnegakoli odtoka delovne sile. Kljub izgubi učinkovitosti davčne konkurence, blaginja v odprti ekonomiji doseže tisto iz zaprte zaradi obstoja izdatkovne konkurence. Možne davčne spodbude, povezane z mobilnimi delavci, bi lahko ne bile popolnoma izkoriščene, vendar so vsaj prisotne, v nasprotju z njihovo popolno odsotnostjo v zaprti ekonomiji. Z zmanjšanjem izgube v vladi, se lahko z odprtostjo ekonomije dovolj zmanjša efektivna »cena« javnih dobrin, kar prepriča rezidente, da oskrbijo javni sektor z več davčnega prihodka, kot ga je na razpolago v zaprti ekonomiji. Na tak način bi lahko odprtje ekonomije povečalo ali zmanjšalo skupen obseg vlade, kljub temu, da blagor nedvoumno raste. Ta sklep je združljiv z empiričnimi nejasnostmi, ki so jih opredelili Oates in ostali.

42

Kljub temu, da Wilson in Gordon ne vključita v model mobilnosti kapitala, je mogoče, da ta igra vlogo povečanja učinkovitosti. V tem primeru bi javni uradniki sodelovali v izdatkovni konkurenci s povečanjem tistih javnih vložkov, ki povečujejo produktivnost kapitala (Wilson 1999, 296 – 298).

3.6 Napotki iz teorije za obdavčenje dohodka iz kapitala v Evropski Uniji Mogoče je oblikovati celotno serijo modelov davčne konkurence, ki vodijo k široki ponudbi pozitivnih in normativnih posledic. Normativne posledice fiskalne konkurence so vredne vsaj kratke omembe. Zgodnji prispevki k literaturi o davčni konkurenci poudarjajo njeno možno korist za ekonomsko učinkovitost kot tudi omejitve za redistribucijo. Tiebout predlaga, da razvrščanje ljudi med kraji (npr. konkurenca med kraji za mobilnimi gospodinjstvi) lahko izboljša učinkovitost javne potrošnje. Ljudi z velikim povpraševanjem po javnih storitvah bi privlačili kraji z visokim nivojem javnih storitev in visoko obdavčitvijo, medtem ko bi ljudje z manjšimi potrebami težili k lokacijam, kjer so davki in poraba nižji. V nasprotju s to teorijo pa so nekateri dokazovali, da mobilnost virov omejuje sposobnost oblasti za redistribucijo dohodka. Oblast bi lahko obdavčila bogate in subvencionirala revne (v gotovini ali v naturalijah), vendar ta politika ne bo učinkovito niti zmanjševala neto dohodka bogatih niti povečevala neto dohodka revnih, če bo katerakoli skupina prosto mobilna. Zanimivo pa je, da sta obe nasprotujoči si ideji povezani. V kolikor konkurenca omejuje politiko prerazdelitve je javna potrošnja tesno povezana z davki. Tesnejša povezava med davki in potrošnjo pa ima za posledico večjo učinkovitost pri alokaciji virov. V praksi bi to pomenilo, da bi se za lokalno šolanje v Združenih državah pričakovalo, da bo konkurenca med jurisdikcijami za mobilnimi gospodinjstvi vodila do ravnovesja, kjer bi se kvaliteta izobrazbe in obseg potrošnje razlikovali po krajih (obstajale bi skupine z visokim povpraševanjem v visoko-obdavčenih jurisdikcijah z dobrimi šolami in skupine z nizkim povpraševanjem v nizko-obdavčenih jurisdikcijah z revnimi šolami). To ravnovesje, kjer se koristi in stroški ter stroški izobrazbe med seboj ujemajo, bi lahko bilo bolj učinkovito kot tisto, ki ne bi dovoljevalo proste mobilnosti gospodinjstvom. Ob danih empiričnih dokazih, da je izobrazba normalna dobrina (z večanjem dohodka ljudi se veča njihovo povpraševanje po dobrini), velja za to ravnovesje tudi, da so otroci iz bogatih družin deležni boljše izobrazbe, kot pa tisti iz revnih. Iste konkurenčne sile, ki prispevajo k učinkovitosti, tudi onemogočajo prerazdelitev iz bogatih na revne. Tako posledice učinkovitosti in enakosti v fiskalni politiki, v splošnem, ne morejo biti povsem ločene. (Wildasin 2005, 3, 8 – 9). Povsem drugačno razlago nam da osnovni model davčne konkurence. Davčne stopnje na dohodek od kapitala v državah Evropske Unije so predpisane na nacionalni ravni brez kakšne usklajenosti med vladami pri odrejanju teh davčnih stopenj. Osnovni model davčne konkurence zato napoveduje, da se bodo države EU pospešeno potegovale za produktivni kapital z nižanjem davčnih stopenj na kapital. Kadar pa je mobilnost kapitala visoka, bo ravnovesna davčna stopnja na kapital neoptimalno nizka in prihajalo bo do nezadostne preskrbe javnih dobrin. To je tudi osnovni zaključek tradicionalne literature o davčni konkurenci. V nadaljevanju je izpeljanih pet napovedi oz. napotkov za obdavčenje dohodka od kapitala in njegove mobilnosti v Evropski Uniji.

43

Osrednji napovedi v zvezi z obdavčenjem kapitala v Evropski Uniji, izpeljani iz literature o davčni konkurenci sta: Hipoteza 1: Višja je mobilnost kapitala, nižja je preskrba javnih dobrin. Hipoteza 2: Višja je mobilnost kapitala, nižji je davčni prihodek in obremenitev kapitala, obdavčenega pri viru28. Kadar dopuščamo, da je lahko obdavčeno tudi delo, bo povečana mobilnost kapitala imela za posledico delen ali popoln prenos davčne obremenitve iz kapitala na delo, neodvisno od tega, ali je ponudba dela elastična ali ne. Izid se spremeni, če so države, ki sodelujejo v davčni konkurenci velike in lahko vplivajo na obdavčen prihodek od kapitala. V tem primeru elastičnost kapitala ni več popolna in neka oblika obdavčenja dohodka od kapitala ostane, čeprav je manjša, kot v primeru, ko obdavčenje dohodka od dela ni prisotno ali ko kapital ni mobilen. Napoved za obdavčenje kapitala v Evropski Uniji, izpeljana iz modela, ki dovoljuje obdavčenje nepopolno mobilnega dela je potemtakem: Hipoteza 3: Višja je stopnja mobilnosti kapitala, višji je davčni prihodek in davčno breme na dohodek iz dela glede na kapital. Če domnevo, da so vse države majhne, opustimo, potem dobi vsaka konkurenčna država tržno moč, ki ji omogoča vplivati na svetovni obdavčen prihodek od kapitala, ko odreja svojo davčno stopnjo na kapital. To sicer ne spremeni zaključka, da je davčna stopnja prenizka in da je preskrba javnih dobrin nezadostna v ravnovesju, vendar pa vsaj ublaži rezultat, povezan z premajhno preskrbo na takšen način, da ravnovesni Pareto dominira nad ravnovesjem majhne države. Tako prvi dve napovedi (oz. prve tri hipoteze) iz literature davčne konkurence nista okrnjeni z domnevo o velikosti držav. Ko opustimo še predpostavko o simetriji konkurenčnih držav in so razlike v razpoložljivosti kapitala in velikosti populacije dovoljene, je elastičnost kapitala glede na davčno stopnjo znatno višja v manjši državi. Večja država bo potemtakem določila višjo davčno stopnjo v primerjavi z manjšo državo, vendar pa še dovolj nizko, da bo učinkovita. Manjša država bo še vedno na boljšem kot večja. Asimetrično modeli nimajo jasnega odgovora na to, kako asimetrija učinkuje na preskrbo javnih dobrin v primerjavi s simetričnimi primeri. Tretja napoved zastran obdavčenja kapitala v Evropski Uniji, ki se lahko izpelje na podlagi teoretičnih trditev o davčni konkurenci je zato naslednja: Hipoteza 4: Večja je država, manjši je pritisk mobilnosti kapitala na nižanje davčne stopnje. Eno izmed vprašanj, ki se nam poraja ob tem je ali se države EU lahko obravnavajo kot tako velike, da vplivajo na obdavčen prihodek od kapitala ali bi bilo bolje, da bi bile vpete v model kot majhne države, ki na mednarodnem trgu kapitala prevzemajo cene večjih. Lahko bi rekli, da so nekatere države v EU morebiti dovolj velike, da bi lahko imele učinek na svetovno obdavčeno ceno kapitala, medtem ko je večina premajhnih v tem pomenu. Zato tudi domneva o simetriji v okviru EU ni zagotovljena. 28 Obdavčitev pri viru (angl. source principle) pomeni obdavčitev po davčni stopnji države uvoznice kapitala (tam, kjer je kapital nastal). Davčni prihodek pripada uvoznici kapitala.

44

Če združimo hipotezo 4 z dejstvom, da bi ob popolni nemobilnosti kapitala vse države, neodvisno od velikosti, izbrale enako davčno stopnjo, bi prišli do novega zaključka: Hipoteza 4a: Višja je mobilnost kapitala v EU, bolj se davčne stopnje na kapital razlikujejo z ozirom na velikost države. V primeru EU bi to pomenilo, da so se v zadnjih dvajsetih letih, ko je kapital postal še mobilnejši, razlike med davčnimi stopnjami večjih držav, kot so Nemčija, Francija in Italija, in manjših držav, kot so Belgija, Luksemburg, Danska in Portugalska, še povečale, ob splošnem nižanju teh davčnih stopenj, ki jih napoveduje osnovni model davčne konkurence. Kadar predpostavljamo, da je oblast delno ali popolno egoistična, znajo biti izidi neučinkovitosti obratni. Torej takšni, da je harmonizacija neučinkovita in da davčna konkurenca povečuje učinkovitost. Vendar napoved za davčno stopnjo na kapital ostaja enaka kot pri osnovnem modelu, kjer se za vlado predpostavlja, da je radodarna. Če sklenemo, davčna konkurenca povečuje mejne stroške javnega denarja in tako omejuje možni davčni prihodek, ki bi ga lahko dosegli iz dohodka kapitala. Pritisk na nižanje davčne stopnje bi se vseeno zgodil četudi vlada ne bi bila radodarna. Tako leviatanski modeli davčne konkurence prav tako napovedujejo, da bi se naj davki na dohodek kapitala v državah EU zniževali zaradi povečane davčne konkurence. Javno trošenje bi se lahko, ali pa tudi ne, zmanjšalo, odvisno od tega, kako je leviatanski model predstavljen (ali maksimira davčne prihodke ali razsipno trošenje). Osnovna razlika med zaključki leviatanski modelov in modelov, kjer je vlada radodarna, je normativna. Oba tipa modelov napovedujeta padec davčnih stopenj z ozirom na povečanje mobilnosti kapitala, vendar pa v leviatanskem modelu ta padec povečuje učinkovitost z omejevanjem težnje po prekomernem trošenju oz. zapravljivosti, kadar pa je oblast dobrotna, pa pritisk na nižanje stopenj vodi do neoptimalno nizke preskrbe javnih dobrin. Del literature, ki upošteva politično reagiranje na povečanje mobilnosti kapitala, napoveduje, da so pritiski davčne konkurence sicer ublaženi s splošnim povpraševanjem po socialnem zavarovanju v zameno za višje davke. Sklicujoč se na te trditve, se pričakuje, da bo davčna stopnja sicer padla ob povečani mobilnosti kapitala, vendar bo ta padec manjši kot v napovedih tradicionalnih modelov davčne konkurence. Kot nakazuje teoretična literatura, obstaja mnogo načinov obdavčenja kapitala, vendar vsi niso naklonjeni davčni konkurenci. Nadaljnji argumenti, ki jih je potrebno izpostaviti je, da imajo države EU zraven kapitala še ostale davčne osnove in očitno precej uporabljajo tudi te. Zraven tega se kapital velikokrat obdavči tudi po načelu izvoznice, ne pa samo uvoznice kapitala (Krogstrup 2002, 6, 8, 10, 13 – 15, 22 – 25). Čeprav so modeli davčne konkurence skozi čas pokazali več značilnosti iz resničnega življenja, to ni olajšalo napovedovanja posledic davčne konkurence. Dober primer je priznanje teoretikov, da javni sektor oskrbuje s takšnimi javnimi dobrinami, ki imajo pozitivni učinek na delovanje podjetij, katera bi lahko izničila efekt davčne konkurence. Nadalje iz politične stroke prihaja bodrilno sporočilo, ki poudarja, da davčna konkurenca lahko poveča blaginjo. V teh modelih je skrb ponovne izvolitve in »moč« konkurence

45

vladne uradnike napeljevalo k preskrbi takšnih paketov javnih dobrin, ki bolje zadovoljujejo preference volivcev. Razumen sklep iz teorije davčne konkurence je potemtakem ugotovitev, da davki sicer lahko padejo, ampak vedno ne gre za »dirko proti dnu« (»race to the bottom«) niti ni padec davčnih stopenj vedno slab, četudi oblasti maksimirajo blaginjo svojih državljanov (Janeba 2001).

46

4 DAVČNA KONKURENCA KOT ASIMETRIČNA ZAPORNIKOVA DILEMA V primeru obdavčenja dohodka od kapitala mobilna davčna osnova pomeni nevarnost in skušnjavo za nacionalno oblast. Država z visokimi obdavčitvami bi morebiti zaradi odtoka kapitala izgubila ne samo nekaj svojega davčnega prihodka, temveč tudi ekonomsko in politično prednost. Države z nižjimi davčnimi stopnjami pa lahko privlačijo ta kapital in s tem izboljšajo svojo ekonomsko in politično sliko, ter v nekaterih primerih tudi povečajo svoj davčni prihodek. V literaturi javnih financ najdemo veliko trditev, da davčna konkurenca lahko vodi do ničelnih davčnih stopenj, ter posledično do izgube prihodka, zato je evropska vlada že nekaj desetletij odločna zagovornica sodelovanja v primeru obdavčenja prihrankov ali mobilnega kapitala. EU je namreč prepričana, da harmonizacija davčnih stopenj ali drugi mehanizmi sodelovanja med državami članicami lahko pomagajo preprečiti davčno utajo in odtok kapitala. Kljub temu pa je EU stalo petintrideset let, da je dosegla sporazume o sodelovanju in usklajevanju ukrepov pri obdavčenju prihrankov. Pri tem pa se porodi vprašanje, zakaj se je sodelovanje na področju obdavčenja dohodka iz kapitala izkazalo za težko dosegljivo? Odgovor na to najdemo v strokovni literaturi, kjer zagovorniki davčne konkurence opozarjajo, da vlade niso dobrohotni igralci ter da njihovi interesi ne sovpadajo z interesi davkoplačevalcev, kar povečuje »politična izkrivljenja« in razsipavanje davčnega denarja. Iz tega vidika se davčna uskladitev obravnava kot kartelna oblika vlad, ki bogati na račun davkoplačevalcev, medtem ko davčna konkurenca povečuje blaginjo in vzdržuje nadzor nad oblastmi (Holzinger 2003, 1 – 2). Zagovorniki davčne konkurence nadalje poudarjajo, da sporazumi o sodelovanju v splošnem ne morejo biti vsiljeni, zato je teorija nekooperativnih iger primerno orodje za analizo obnašanja držav. Medsebojna konkurenčna igra med državami se lahko zato preprosto oriše z dobro-znano igro »zapornikovo dilemo« ob uporabi preproste matrike dimenzije 2 x 2 (Rogers 1996, 2). Politična znanost predlaga dve razlagi za problem vzpostavitve sodelovanja med državami EU (Holzinger 2003, 1 – 2): 1. Sodelovanje je težko zaradi heterogenosti vladnih interesov. Države z majhno davčno

osnovo v smislu števila populacije podpirajo davčno konkurenco, medtem ko države s veliko težijo k sodelovanju.

2. Sodelovanje je težko zaradi zastopanosti problema skupnega delovanja. Igralci se

soočajo z zapornikovo dilemo. Obe razlagi imata svoje omejitve. Prvi pristop ni preveč dober v napovedovanju aktualnih političnih preferenc vlad, drugo stališče pa opušča dejstvo, da EU razpolaga z institucijami, ki ponujajo sodelovanje in katere bi naj bile sposobne razrešiti dilemo. To poglavje torej predlaga model, ki secira te razlage in se natančno prilega položaju vlad v EU in njihovim problemom pri iskanju skupnega dogovora (Holzinger 2003, 1 – 2).

47

4.1 Analiza strateške konstelacije29 med evropskimi državami30 Ta odsek se ukvarja z analizo problema o sodelovanju, osnovani na matrični igri. Predstavljen je osnovni model o davčnem sodelovanju med homogenimi državami. Navzoči sta dve obliki heterogenosti: heterogenost funkcij koristnosti posameznih vlad in heterogenost držav z ozirom na njihovo velikost. 4.1.1 Davčna konkurenca: kooperativna igra ali zapornikova dilema? Vpeljemo model, kjer vladi med seboj tekmujeta za mobilno davčno osnovo, pri čemer imata dve možnosti: bodisi odmeriti davek po odbitku31 na dohodek iz kapitala (angl. »withholding tax«) ( T) bodisi ne (~ T). Državi A in B sta identični glede na obseg zaloge kapitala in vladne preference. Kapital je popolno mobilen med obema državama, lastniki kapitala so popolnoma racionalni in ne obstajajo transakcijski stroški. Te predpostavke nas vodijo do sklepa, da je prisoten dokončen beg kapitala iz države A v državo B, če A odmeri omenjen davek, B pa ne. Izplačilna funkcija vlade vključuje dva elementa: prvi je prihodek, r, iz davka, ki je določen z davčno stopnjo in davčno osnovo, drugi pa predstavlja politične koristi, b, ki so povezane z domačim trgom kapitala: uspešen bančni in finančni sektor, zadostna ponudba kapitala, nizke obrestne mere, investicija, inovacija, rast in zaposlenost so (delna) posledica obsežnega in zanesljivega trga kapitala. Glede na to, da gospodarski položaj igra pomembno vlogo v volivčevi oceni o vladnem delovanju, omenjene koristi nimajo le gospodarske, temveč tudi politično vrednost. Za model se domneva, da sta oba elementa izplačilne funkcije nenegativna (r ≥ 0, b ≥ 0). Za prihodek je to nedvoumno, vendar pa so politične koristi v realnosti lahko tudi negativne, vendar pa poenostavljena predpostavka ne vpliva na rezultat. »Politična izguba« v modelu pomeni, da politične koristi ne obstajajo. Druga predpostavka zadeva relativno težo spremenljivk r in b v izplačilni funkciji. Najprej se predpostavlja, da je r večji od b (r > b), v naslednjem koraku pa se domneva obrne.

29 Konstelacija pomeni medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev; tudi razmestitev, razporeditev. 30 Povzeto po Holzinger (2003, 1 – 22). 31 Davek po odbitku (tudi akontacijski davek) je davek, odtegnjen od dividend, ki so plačane tujim investitorjem. Ta se lahko zahteva nazaj, če med državama obstaja sporazum o dvojnem obdavčenju. Definiramo ga tudi kot vrednost dohodka zaposlenega, ki jo delodajalec nakaže neposredno zveznim, državnim ali lokalnim oblastem kot del plačila posameznikove davčne obveznosti za tekoče leto (http://www.investorwords.com/5979/withholding_tax.html). Med državami ni velikih razlik v načinu plačevanja dohodnine. Ker so plače najpomembnejši vir dohodnine, se davek od tega dohodkovnega vira pobira sproti, tj. ob izplačilu dohodka. Takšnemu sprotnemu davčnemu odtegljaju ob izplačilu dohodka rečemo davek po odbitku. Tudi v Sloveniji se dohodnina pobira pretežno s sprotnimi odtegljaji. Vsem oblikam sprotnega poravnavanja dohodnine - bodisi v obliki sprotnega odtegljaja ali sprotnega vplačevanja) rečemo akontacijski davek. Sistem sprotnega poravnavanja dohodnine ima svoje nesporne prednosti, predvsem so davčni prilivi bolj enakomerno razporejeni, zmanjšajo se tudi problemi z davčnim utajevanjem ali izogibanjem; zaradi teh prednosti je takšen davčni sistem v veljavi v vseh evropskih državah z izjemo Francije (Stanovnik 1998, 68).

48

Obstaja pa subjektivni faktor pri vrednotenju političnih koristi in davčnega prihodka. Izplačila so odvisna od relativne vladne ocene prihodka in koristi. Da bi bili natančni, moramo govoriti o vrednostih u(r) in u(b). Oblast ne bo v nobenem primeru več ocenila davčni prihodek kot politične koristi ali obratno. To bo odvisno od aktualnih razmer. Na primer, če bo celotna proračunska situacija pozitivna, bo vlada verjetno veliko bolj zainteresirana za politične koristi obsežnega trga kapitala, medtem ko bo v razmerah visokega proračunskega deficita, prihodek postal pomembnejši. Vlada, ki je dovzetna na zanimanje finančnega sektorja, bo morebiti dajala prednost kar se da veliki domači zalogi kapitala in zato žrtvovala davčni prihodek. To bi lahko bila posledica neusmiljenega pritiska finančnega sektorja na državo, ki predstavlja relativno velik sektor znotraj nacionalne ekonomije. Tako bo vlada včasih usmerjena k prihodku (u(r) > u(b)), včasih pa k političnim koristim (u(b) > u(r)). Da bi zapis poenostavili, lahko domnevamo, da je r > b oziroma b > r. Prvi model, ki ga bomo predstavili, je orientiran k prihodku vlad. V tabeli 1 so prikazane izplačilne funkcije posameznih strateških kombinacij za dve enaki državi A in B. Korist iz davčnega prihodka je lahko uresničena le, če obe vladi odmerita davek. Če oblast ne odmeri davka, potem ne obstaja davčni prihodek. Obstajajo pa politične koristi, b, iz domačega kapitala, kadar se obe vladi bodisi poslužujeta davka bodisi ne. Oblast, ki ne odmeri davka, pridobi politične koristi tako domačega, kot tujega kapitala (2b). Oblast, ki uvede akontacijski davek, pa nima popolnoma nobenih političnih koristi, saj se domači kapital seli drugam. Tako imamo štiri možnosti: bodisi obe državi odmerita davek bodisi ga uvede le druga država, tretja preferenca opisuje primer, kjer nobena država ne uvede davka in najmanj zaželena situacija, ko prva država odmeri davek, medtem ko druga ne. Tabela 1: DAVČNA USKLADITEV DOHODKA IZ KAPITALA VLAD, USMERJENIH K PRIHODKU

Strateška kombinacija

Davčni prihodek

Politične koristi

Izplačilo Pomembnost preferenc

A: T B: T r b r + b 4 A: T B: ~T 0 0 0 1 A: ~T B: T 0 2b 2b 3

Vlada A

A: ~T B: ~T 0 b b 2 Opombe: Domneva: r > b ≥ 0. Simboli: T = odmera akontacijskega davka na dohodek iz kapitala ~ T = akontacijski davek na dohodek iz kapitala se ne odmeri r = davčni prihodek b = politične koristi, ki so povezane z domačim trgoma kapitala Vir: Holzinger (2003, 16).

49

Na sledeči matrični sliki imamo primer simetrične32 kooperativne33 igre, ki ima Pareto-optimalno34 (T, T) in dve Nashevi ravnovesji35, neoptimalno (obstoj davčne konkurence: (T, T)) in optimalno (odsotnost davkov oziroma »dirka proti dnu«: (~T, ~T)). Četudi se igralca sporazumeta, da bosta igrala Pareto-optimalno strategijo (T, T), imata oba možnost, da si kasneje še premislita in odločita, da ne bosta uporabila akontacijskega davka na dohodek iz kapitala (~T, ~T). Matrična igra 1 Vlada B T ~ T T

Vlada A

~ T Nadalje si bomo pogledali model, ko se za vladi A in B predpostavlja, da sta orientirani h koristim, kar je zajeto v domnevi, da so koristi večje od prihodka (b > r). Izplačila v tabeli 2 so oblikovana tako, kot v predhodni tabeli, le da se tokrat spremenijo vrednosti izplačil in posledično vrstni red preferenc. Igra se s tem preoblikuje v »zapornikovo dilemo«36. 32 Za dano igro dimenzije 2x2 velja, da je simetrična, kadar njena izplačilna matrika ustreza naslednji shemi (http://en.wikipedia.org/wiki/Symmetric_game):

E F E (a, a) (b, c) F (c, b) (d, d)

33 V kooperativne igre je kot posebna poteza uvedeno dogovarjanje. Znani primeri kooperativnih iger so pogajanje za plačo med sindikati in delodajalci ali vlado, transakcije na trgih za nedeljive proizvode, določanje letaliških pristojbin, obdavčevanje in sklepanje pogodb med pisci in založniki (Čančer 2003, 121). 34 Ob danih alternativnih alokacijah in množici posameznikov, premiku iz ene alternativne alokacije v drugo, pri katerem se stanje vsaj enega posameznika izboljša, ne da bi se kateregakoli drugega poslabšalo, pravimo Pareto izboljšanje ali Pareto optimizacija. Alokacija virov je Pareto učinkovita ali Pareto optimalna, ko ni mogoče narediti nobene Pareto izboljšave več. Izraz je poimenovan po Vilfredu Paretu, italijanskemu ekonomistu, ki je ta koncept uporabil v svojih študijah o ekonomski učinkovitosti in dohodkovni razdelitvi (http://en.wikipedia.org/wiki/Pareto_efficiency). 35 Nashevo ravnovesje, poimenovano po Johnu Nashu, je optimalni niz strategij v igri z dvema ali več igralci, kjer noben igralec ničesar ne pridobi le ob spremembi svoje strategije. Če je vsak igralec izbral svojo strategijo in se noben ne more okoristiti z menjavo svoje strategije ob danih strategijah ostalih igralcev, potem trenutna množica strateških izbir in ustreznih izplačil sestavlja Nashevo ravnovesje. 36 V teoriji iger govorimo o zapornikovi dilemi takrat, ko dva igralca skušata pridobiti nagrado bodisi s sodelovanjem bodisi z izdajo drugega igralca. Primarna skrb posameznega igralca (»zapornika«) je njegova lastna korist, saj jo skuša kolikor je mogoče maksimirati ob minimalnem zanimanju za dobrobit ostalih igralcev. V zapornikovi dilemi je sodelovanje strogo dominirano z izdajo, zato je slednja edino možno ravnovesje igre za vse igralce. Edinstveno ravnovesje igre pa ne vodi do Pareto-optimalne rešitve. To je, ko se oba racionalna igralca odločita za izdajo, četudi bi bila skupna nagrada večja, če bi oba sodelovala. V ravnovesju vsak igralec izbere izdajo, kljub temu, da bi bil na boljšem s sodelovanjem. Temu pravimo dilema (http://en.wikipedia.org/wiki/Prisoner%27s_Dilemma).

(r + b, r + b) (0, 2b) (4, 4) (1, 3) (2b, 0) (b, b) (3, 1) (2, 2)

50

Tabela 2: DAVČNA KONKURENCA IZ DOHODKA NA KAPITAL VLAD, USMERJENIH H KORISTIM

Strateška kombinacija

Davčni prihodek

Politične koristi

Izplačilo Pomembnost preferenc

A: T B: T r b r + b 3 A: T B: ~T 0 0 0 1 A: ~T B: T 0 2b 2b 4

Vlada A

A: ~T B: ~T 0 b b 2 Opombe: Domneva: b > r ≥ 0. Simboli: T = odmera akontacijskega davka na dohodek iz kapitala ~ T = akontacijski davek na dohodek iz kapitala se ne odmeri r = davčni prihodek b = politične koristi, ki so povezane z domačim trgoma kapitala Vir: Holzinger (2003, 17). Matrična igra 2 Vlada B T ~ T T

Vlada A

~ T

4.1.2 Davčna konkurenca med heterogenimi državami članicami EU Upoštevati moramo, da niso vse evropske države v istem položaju glede na politične koristi in davčni prihodek. Posamezne vlade imajo različne preference iz številnih razlogov: finančni sektorji in trgi kapitala se razlikujejo po velikosti in razvoju, nekatera gospodarstva so bodisi v vzponu, druga trpijo za recesijo, proračunski deficit je nekje bolj, drugje manj neprizanesljiv, dohodek iz kapitala lahko zavzema večji ali manjši delež celotnega osebnega dohodka in bo zato davek iz tega dohodka dosegal ustrezno večji ali manjši delež celotnega državnega prihodka, davkoplačevalci so lahko bolj ali manj naklonjeni davčni utaji ipd. To razhajanje omenjenih faktorjev bo zato vodilo do različnih relativnih vrednotenj davčnega prihodka in političnih koristi. Primerno je razlikovati med dvema tipoma oblasti, med tistimi, ki so usmerjene k prihodku (r > b) in tistimi, ki so orientirane h koristim (b > r). Izplačila so ista kot v tabelah 1 in 2, pri čemer imamo sedaj vlado A, ki je usmerjena k prihodku ter vlado B, ki je usmerjena h koristim. Matrična igra je ponazorjena v tabeli 3 in predstavlja asimetrično zapornikovo dilemo, ki ima eno samo neoptimalno Nashevo ravnovesje. Ta igra se razlikuje od zapornikove dileme po tem, da ima le vlada B dominantno strategijo (neobdavčitev). A daje prednost obdavčenju v primeru, ko se B poslužuje te strategije in obratno, A ne vpelje davka, če se tako odloči B.

(r + b, r + b) (0, 2b) (3, 3) (1, 4) (2b, 0) (b, b) (4, 1) (2, 2)

51

Tabela 3: DAVČNA KONKURENCA IZ DOHODKA NA KAPITAL MED HETEROGENIMI VLADAMI – MATRIČNA IGRA

Vlada B T ~ T T

Vlada A

~ T

Opombe: Domneva za vlado A: r > b (pomagamo si z vrednostmi iz tabele 1). Domneva za vlado B: b > r (pomagamo si z vrednostmi iz tabele 2). Simboli: T = odmera akontacijskega davka na dohodek iz kapitala ~ T = akontacijski davek na dohodek iz kapitala se ne odmeri r = davčni prihodek b = politične koristi, ki so povezane z domačim trgoma kapitala Vir: Holzinger (2003, 19). Kot je nazorno razvidno iz tabele 3, ima v primeru davčne uskladitve (T, T) le vlada B možnost, da kasneje ne obdavči dohodka od kapitala. Izid Pareto-optimalne davčne uskladitve predstavlja prvo preferenco za vlado A, ampak šele drugo za vlado B. Slednja bi namreč imela raje drugi Pareto-optimalni rezultat (T, ~T). Zgornji model je osnovan na subjektivnih preferencah vlad, na njihovih heterogenih vrednotenjih spremenljivk r in b, kar pomeni metodološki problem. Po eni strani so vladne preference pomembne pri razlagi strateških interakcij med vladami v EU, po drugi strani pa je uporaba subjektivno ocenjenih preferenc problematična. Naslednji model je razvit tako, da se sklicuje na samo en objektiven faktor, na velikost državne davčne osnove. Za države se predpostavlja, da so heterogene glede na ta faktor. Državi imata enake preference za davčni prihodek, vendar njun obseg davčne osnove je različen. Predpostavimo sedaj, da ima država A veliko davčno osnovo (cA), medtem kot ima država B malo (cB). Tako bo cA > cB. Državi imata vsaka po dve strategiji: lahko odredita visoko davčno stopnjo (tH) ali nizko (tL), pri pogoju 0 < tL < tH < 1. Kapital je ponovno popolno mobilen in ne obstajajo transakcijski stroški. To pomeni popolni beg kapitala iz visoko- v nizko-obdavčeno državo, če ne obstaja davčna uskladitev. Nadalje se za majhno državo, B, domneva, da je pozitivni tuji učinek davčne osnove (cAtL) pri nizkih davkih večji kot negativni domači učinek davčne stopnje (cBtH – cBtL) in da je za večjo državo, A, negativni domači učinek nizkih davčnih stopenj (cAtH – cAtL) večji od pozitivnega tujega učinka davčne osnove (cBtL). Potemtakem bo vlada B v primeru davčne konkurence dajala prednost nižjim davkom, vlada A pa višjim. V tabeli 4 so prikazana izplačila za posamezno kombinacijo strategij, kot tudi zaporedje preferenc za obe državi. Če obe vladi izbereta visoko davčno stopnjo, pridobita visok prihodek iz svoje domače davčne osnove. Če samo ena vlada izbere visoko davčno stopnjo in druga nizko, visoko-obdavčena vlada popolnoma izgubi svojo davčno osnovo in je ob davčni prihodek. V tem primeru nizko-

(r + b, r + b) (0, 2b) (4, 3) (1, 4) (2b, 0) (b, b) (3, 1) (2, 2)

52

obdavčena vlada pridobi prihodek, pridobljen na podlagi nizkih davkov, iz svoje in tuje zaloge kapitala. Če se obe vladi odločita za nizko stopnjo, se vsaka okoristi s nizkim prihodkom iz svoje davčne osnove. Zato je vrstni red preferenc v zadnjem stolpcu tabele 4 različen glede na velikost države. Igra ima enako strateško strukturo kot tabela 3. Gre za asimetrično zapornikovo dilemo. Za B velja, da nizka davčna stopnja predstavlja zanj dominantno strategijo. Njegova prva preferenca je rezultat, ko A izbere visoko davčno stopnjo, B odredi nizko. Če bi obstajal sporazum med državama, kjer bi obe državi vpeljali visok davek, bi se za B pričakovalo, da si bo kasneje premislila. Zato je nizka davčna stopnja ravnovesna. Tabela 4: DAVČNA KONKURENCA IZ DOHODKA NA KAPITAL MED MAJHNIMI IN VELIKIMI DRŽAVAMI ČLANICAMI EU

Strateška kombinacija

Izplačilo za vlado A

Izplačilo za vlado B

Pomembnost preferenc za A

Pomembnost preferenc za B

A: tH B: tH cAtH cBtH 4 3 A: tH B: tL 0 (cB + cA) tL 1 4 A: tL B: tH (cA + cB) tL 0 3 1

Vladi A in B

A: tL B: tL cAtL cBtL 2 2 Simboli: tH = visoka davčna stopnja tL = nizka davčna stopnja cA = davčna osnova vlade A cB = davčna osnova vlade B Vir: Holzinger (2003, 21). Matrična igra 3

Vlada B Visok davek Nizki davek Visok davek Vlada A

Nizki davek Iz matrične igre 3 se lahko prepričamo, da B ne bo veliko izgubila, če se bo namesto Pareto-optimalnega izida davčne uskladitve odločila za ravnovesni rezultat davčne konkurence. Zaradi tega vlado B ne bo lahko prepričati, da je uskladitev davkov v korist obema državama. Čeravno bi skupen davčni prihodek bil veliko višji v razmerah davčne uskladitve, je dobiček v tem primeru razdeljen neenako. Učinki davčne konkurence se bodo zmanjšali, če opustimo zahteve o popolni mobilnosti kapitala in popolni racionalnosti lastnikov kapitala. Razumno je potem predpostaviti, da lastniki kapitala upoštevajo transakcijske stroške in da je tveganje investicij kapitala v mednarodnem merilu veliko večje kot doma. Še več, določen odstotek davkoplačevalcev bo morebiti poštenih in se ne bodo izogibali plačevanju davkov. To sicer ne spremeni rezultatov modela, zmanjša le učinek davčne konkurence (Holzinger 2003, 11, 13 – 22).

(cAtH, cBtH) (0, (cB + cA)tL) (4, 3) (1, 4) ((cA + cB)tL, 0) (cAtL, cBtL) (3, 1) (2, 2)

53

4.2 Rezultati analize Kadarkoli vlada skuša preprečiti davčno konkurenco, se znajde v zapornikovi dilemi, čeprav je skupni želeni in najboljši dosežek takrat, ko vsi sodelujejo ali se prepričljivo zavežejo, da bodo davčno konkurenco opustili. Je pa racionalno, da posamezna država poskuša privabiti tujo davčno osnovo. Na ta način bo povečala investicije in davčni prihodek. Seveda do obeh učinkov ne bo prišlo, če bodo države tekmovale med seboj z nižanjem davčnih stopenj. V tem primeru bo dosežena za vse najslabša korist. Osnovni problem zapornikove dileme je učinkovita izsiljivost kooperativne rešitve. Da bi bilo vsem državam zanimivo odstopati od davčne konkurence, bi za učinkovito rešitev problema potrebovali močno institucijo, ki bi lahko uveljavila ta dogovor (Rixen 2005, 6 – 7). Obstajajo štirje osnovni zaključki, ki jih lahko izpostavimo na podlagi analize strateške konstelacije med evropskimi državami: a) Prostovoljno sodelovanje med subkoalicijami ne bo obstajalo tako dolgo, dokler ne bodo vse potencialne davčne oaze pristopile v skupno združenje. Če bi vlade med seboj tekmovale le zaradi davčnega prihodka, bi šlo za popolno sodelovanje. b) Strateška konstelacija je sporna. To pa zaradi tega, ker za vlado ni pomemben le davčni prihodek, temveč tudi, in za nekatere vlade še toliko bolj, politične koristi iz obsežnega trga kapitala in uspešnega finančnega sektorja. Dilema nas vodi do razmišljanja, da so institucije ali zavezujoče pogodbe in dogovori o sodelovanju med vsemi možnimi davčnimi oazami potrebne za rešitev tega problema (Holzinger 2003, 22 – 23). Možen je sicer neuspeh institucij pri poskusu regulacije davčnega sistema v EU, čeprav pa postavitev sodelovanja ni nemogoča. Da bi sodelovanje uspelo, mora skupina zagovornikov takšnega režima biti čim večja. Iz tega sledi, da bi obravnavno sodelovanje moralo na vsak način biti multilateralno (Rixen 2005, 13). c) Heterogenost je pomembna lastnost igre. Ne le, da šteje različna obsežnost davčnih osnov, ampak tudi različno vrednotenje davčnega prihodka in političnih koristi. Vlade velikih držav oziroma tiste, ki višje vrednotijo davčni prihodek kot pa politične koristi, imajo raje davčno sodelovanje, medtem ko vlade manjših držav oziroma tiste, ki jim več pomenijo politične koristi, dajejo prednost davčni konkurenci. d) Strateška konstelacija je asimetrična dilema. To nam ne pove le, da so institucije, ki se zavzemajo za sodelovanje, in zavezujoči dogovori potrebni, temveč nas opozori tudi na dejstvo, da se pri naporih za dosego sporazuma o sodelovanju soočimo s problemom pogajanja. V brezpravnem okolju ni velike razlike med simetrično in asimetrično dilemo. Igralci se v obeh primerih znajdejo v neoptimalnem ravnovesju. V simetrični zapornikovi dilemi bi oba igralca imela raje skupno obdavčenje, kot pa Nashevo ravnovesje popolne neobdavčljivosti. V asimetrični dilemi pa je težje najti sporazum. Nekatere vlade imajo močno spodbudo za pogajanja o popolnem sodelovanju, ki je osnovan na usklajenem sistemu, kjer vse države uporabljajo akontacijski davek po enotni davčni stopnji in se poslužujejo proste izmenjave informacij. Ostale oblasti pa se upirajo takšnemu izboru davčnega sistema. Četudi slednje dajejo prednost popolnemu sodelovanju pred davčno konkurenco, je njihova prva izbira nesodelovanje, kar pomeni, da »sodelujoče« države odredijo davek, »upornice« pa ne ali pa »sodelujoče« države odredijo visok davek,

54

»upornice« pa nizek ipd. Slednje države manj pridobijo s harmonizacijo kot pa »sodelujoče«. Tako ima lahko pogajanje pri asimetrični dilemi tri oblike: popolno sodelovanje (T, T), ki zahteva nadomestilo za tiste države, ki dajejo prednost davčni konkurenci, nekooperativnost, ki predstavlja škodo zagovornicam davčnega sodelovanja (T, ~T) in kompromis, ki ni ne popolno sodelovanje niti čista nekooperativnost (Holzinger 2003, 22 – 23). Na podlagi teh dejstev lahko potem pričakujemo, da bodo pogajanja vse do konca zelo neusmiljena in se bo sodelovanje uspešno vzpostavilo le na podlagi plačil poražencu igre. Ena izmed pozitivnih oblik nadomestila oškodovanca so na primer monetarna plačila iz dodatnih davčnih prihodkov, kar imenujemo direktna kompenzacija. Vendar ni pa nujno potrebno, da so nadomestila pozitivne narave. Obstaja tudi možnost, da se sodelovanje izsili na podlagi grožnje. V tem primeru dobitnik igre nagradi poraženca z opustitvijo zagrožene sankcije. Dejstvo je, da se manjše države lahko prej okoristijo od davčne konkurence kot pa večje. To je razvidno, ko imamo opravka z učinkom enostranskega zmanjšanja davčne stopnje. Zmanjšanje vodi do znižanja davčnih prihodkih iz davčne osnove obravnavane države (učinek davčne stopnje) in do privabljanja davčne osnove druge države (učinek davčne osnove). Glede na to, da majhne države izgubijo na svojih davčnih prihodkih malo, hkrati pa lahko veliko pridobijo na tujih davčnih osnovah, bo znižanje stopnje vodilo do povišanja njihovih davčnih prihodkov. To je razlaga, zakaj so vsi davčni paradiži majhne države. Tako država pridobi ne samo na tuji davčni osnovi, temveč tudi na podlagi drugih, prav tako pomembnih pozitivnih učinkih, kot so dodatna delovna mesta in s tem večji dohodek in povpraševanje (Rixen 2005, 7, 13 – 14).

4.3 Položaj nacionalnih vlad37 Na podlagi modelov iz teorije iger, kjer je funkcija koristnosti posameznih vlad sestavljena iz dveh faktorjev, davčnega prihodka in političnih koristi iz uspešnega finančnega sektorja, izvemo, da bodo vlade podprle davčno sodelovanje, če je njihova davčna osnova velika v primerjavi z osnovami ostalih držav ali če so prepričani, da njihov finančni sektor ni tako pomemben za gospodarstvo. Za vlade, ki imajo majhne davčne osnove in verjamejo, da je njihov finančni sektor zelo pomemben za gospodarstvo, pa velja, da jim je ljubša davčna konkurenca. Davčni prihodek se lahko oceni na podlagi velikosti domače davčne osnove. Politične koristi pa se lahko ocenijo na podlagi pomembnosti finančnega sektorja za nacionalno gospodarstvo, četudi so odvisne od subjektivnih vrednotenj posameznih vlad. Opisani indikatorji za države EU15, Združene države Amerike in Švico so zbrani v tabeli 5. Najboljši pokazatelj za velikost davčne osnove je velikost populacije. Sicer bi bil bolj uporaben podatek o investiranem kapitalu rezidentov obravnavane države, vendar ti podatki ne obstajajo, saj podatki o finančnem premoženju vključujejo investicije nerezidentov, kar pa ne daje dobrega približka za domačo davčno osnovo.

37 Povzeto po Holzinger (2003, 23 – 28)

55

Tabela 5 nam izda že znano dejstvo, da po številu prebivalstva med pet največjih držav članic EU sodijo Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija, za vse ostale države pa se potemtakem smatra, da imajo majhno davčno osnovo in bodo morebiti dajale prednost davčni konkurenci. Relativno pomembnost finančnega sektorja določajo trije pokazatelji: število zaposlenih v bančni industriji v odstotku vseh zaposlenih ter bilanca in dodana vrednost v bančni industriji (oboje v odstotkih bruto domačega proizvoda). Tako iz tabele 5 izvemo, da ima, med vsemi članicami EU, le Luksemburg izrazito vrednost pri vsakem od navedenih indikatorjev. Sledi mu Švica, medtem ko so omenjene vrednosti pri Združenih državah Amerike najmanjše. Pozornost pri obravnavi pa si zagotovo zaslužijo še Belgija, Nemčija, Velika Britanija in Avstrija, saj je objektivna velikost njihove bančne industrije nad povprečjem EU. Zato bi na podlagi analize v predhodnem poglavju lahko sklepali, da bodo te države prav tako zainteresirane za davčno konkurenco zaradi opaznih političnih koristi. Tabela 5: VELIKOST DAVČNE OSNOVE IN POMEMBNOST FINANČNEGA SEKTORJA

Velikost davčne osnove

Pomembnost bančnega sektorja

Prebivalstvo v milijonih

Zaposleni v bančni industriji

v % vseh zaposlenih

Bilanca celotne bančne

industrije v % BDP

Dodana vrednost v

bančni industriji v % BDP

Avstrija 8,083 2,0 262 3,8Belgija 10,213 1,9 313 4,6Danska 5,313 1,8 233 3,2Finska 5,159 1,1 106 -Francija 58,977 1,7 213 3,1Grčija 10,521 1,4 114 4,9Irska 3,735 - - -Italija 57,617 1,7 155 3,4Luksemburg 0,429 12,0 3299 29,3Nemčija 82,037 2,1 328 4,1Nizozemska 15,760 1,7 242 3,7Portugalska 9,979 1,3 283 4,4Španija 39,394 1,8 179 3,8Švedska 8,854 1,2 174 3,1VB 59,391 1,8 313 4,3ZDA 271,626 1,2 61 2,3Švica 7,124 3,2 593 12,2Opomba: - ni podatka Vse vrednosti veljajo za leto 1999. Vir: Prirejeno po Holzinger (2003, 25)

56

Verjetno je, da oba elementa funkcije koristnosti, tako davčni prihodek, kot politične koristi, igrata pomembno vlogo pri oblikovanju preferenc. Zveza med faktorjema bi lahko bila takšna, da bi oba nakazovala v isto smer, bodisi na davčno konkurenco bodisi sodelovanje. Če to velja, potem model iz teorije iger pravilno predvideva. Francija, Italija in Španija imajo velike davčne osnove, hkrati pa njihov bančni sektor, sodeč po rezultatih iz tabele, ni temeljnega pomena za gospodarstvo, kar nakazuje na to, da bi omenjene države morale podpirati davčno sodelovanje, kar so dejansko vseskozi tudi počele. Luksemburg, Belgija in Avstrija pa so države z majhnimi davčnimi osnovami in močnim finančnim sektorjem, tako se bo zanje pričakovalo, da se bodo upirale davčnemu sodelovanju, ampak v realnosti to velja le za Luksemburg in Avstrijo, ne pa tudi za Belgijo, ki je v zadnji fazi zapustila bojno vrsto privržencev sodelovanja. V primerih, kjer pa faktorja kažeta v različni smeri, preference težje pojasnimo. Nemčija in Velika Britanija imata široki davčni osnovi in hkrati pomembna finančna sektorja. Potemtakem ni presenetljivo, če takšne države spremenijo svoj položaj skozi čas. Pri tem lahko odpremo vprašanje, zakaj se je Nemčija večino časa opredeljevala za sodelovanje, Velika Britanija pa za konkurenco? Nemčija je podpirala idejo o skupnem akontacijskem davku večino časa, vendar pa je bila tudi odgovorna za neuspeh predloga evropske Komisije iz leta 1989, ko je prevzela pobudnico proti skupnemu obdavčenju. V tistem času je namreč opredelitev nacionalnega davka po odbitku povzročila masiven beg kapitala v Luksemburg in posledično nejevoljo med nemškimi volivci. Vladna reakcija (odprava davka) je pokazala, da so politične koristi bile takrat pomembnejše kot pa davčni prihodek. Nekoliko kasneje je Nemčija spet spremenila smer in se ponovno odločila za podporo evropski direktivi. Ta zgodovinska razlaga je skladna z modeli. Odgovor na to, zakaj je Velika Britanija bila tako dolgo proti davčnemu sodelovanju, pa lahko najdemo v tem, da je bila veliko manj ogrožena z begom kapitala v sosednje evropske države v primerjavi s Francijo ali Nemčijo, saj je dolgo časa imela eno najmanjših davčnih stopenj na osebni dohodek v Evropi. Vse ostale članice EU imajo malo davčno osnovo in nimajo pomembnega finančnega sektorja. Za te države velja, da že dosledno podpirajo davčno sodelovanje38. Pomislimo sedaj, kaj jih je pripeljalo do te odločitve in zakaj te države nikoli niso poskusile ojačati svoje bančne kapacitete na takšen način, da bi postale konkurenčne tekmice v davčni konkurenci prihrankov? Za to obstajata dve možni pojasnili: države morebiti niso privlačne za tuji kapital, četudi so davki nizki ali celo neobstoječi ali pa so nekatere izmed manjših držav članic, kot na primer Belgija, Nizozemska in Irska, zelo dobro vpletene v davčno konkurenco na področju davkov od dohodka pravnih oseb. Najboljša razlaga pa je vsekakor tista, ki povezuje davčni prihodek in politične koristi: če hipoteza, da bo država dajala prednost davčni konkurenci in nasprotovala sodelovanju edino kadar je majhna in ima pomemben finančni sektor, velja, potem ostane v fazi pred končnim sporazumom nepojasnjeno le še obnašanje Belgije in Velike Britanije. 38 Izjema je Nizozemska opozicija, ki je bila leta 1967 proti harmoniziranemu akontacijskemu davku.

57

5 DAVČNA KONKURENCA KOT GLOBALNI FENOMEN Zgodovinsko gledano se je davčna politika primarno razvila zaradi ekonomskih in socialnih interesov. Oblika in nivo obdavčenja je bila vpeljana na osnovi želenega nivoja javne preskrbe blaga in transferjev z ozirom na cilj in funkcijo (alokacijsko, prerazdelitveno in stabilizacijsko), primerno za določeno državo. Glede na to, da so domači davčni sistemi bolj zaprtih ekonomij imeli tudi mednarodne dimenzije, je bilo vzajemno delovanje domačih davčnih sistemov relativno nepomembno ob dani omejeni mobilnosti kapitala. Odločitev o visoki davčni stopnji in veliki državni potrošnji oziroma o nizkih davkih in omejenih javnih izdatkih je bila stvar mešanice posrednih in neposrednih davkov in uporabe davčnih spodbud, ki so imele predvsem domače učinke. Če pa je slučajno prišlo do razlitja učinkov na ostale ekonomije, so bili ti učinki v splošnem omejeni (OECD 1998, 13 – 14). Pospešen proces globalizacije, trgovanja in investicij je bistveno spremenil razmerje med domačimi davčnimi sistemi. Globalizacija je eden največjih ekonomskih dogodkov dvajsetega stoletja in je povezana s stopnjujočo liberalizacijo čezmejnega trgovanja in investiranja (OECD 1998, 8 – 9), z večjo mobilnostjo dela ter s pospešenim prenosom tehnologije (Edwards 2003), kar pa vse skupaj predstavlja eno najmočnejših sil, ki poganjajo gospodarsko rast in povečujejo življenjski standard (OECD 1998, 8 – 9). Odstranitev nedavčnih ovir za mednarodni blagovni promet in investiranje ter posledična povezava narodnih gospodarstev je bistveno povečala potencialni vpliv domačih na ostale davčne politike (OECD 1998, 13 – 14). Globalizacija je države spodbudila k razširjenju davčne osnove in k oblikovanju reform o znižanju davčnih stopenj (Makhlouf 2001, 1) ter k nepretrganemu ocenjevanju njihovih javnih izdatkov. Globalizacija in povečana mobilnost kapitala sta poživila razvoj kapitalnega in finančnega trga in ohrabrila države, da so znižale davčne ovire za pretok kapitala in modificirale svoje davčne sisteme. Proces globalizacije je pripeljal do povečane konkurence med podjetji v celotnem tržnem prostoru. Multinacionalne gospodarske družbe vedno bolj razvijajo globalne strategije, pri čemer postajajo njihove povezave z ostalimi državami redkejše. Zraven tega pa je tehnološka inovacija vplivala na vodstveno strukturo multinacionalnih družb. Ta proces je nedvomno izboljšal blaginjo in življenjski standard po svetu z omogočanjem učinkovitejše alokacije in izkoriščanja virov (OECD 1998, 13 – 14). Globalizacija pa po drugi strani otežuje vladi, da bi postavljala previsoke davke, ker je davkoplačevalcem dandanes lažje, saj lahko kdajkoli preusmerijo svoje poslovne aktivnosti v okolja z nižjimi davki. Globalizacija je namreč ustvarila okolje, v katerem cvetijo davčne oaze in kjer so se ustvarile jurisdikcije, ki privzemajo prednostne davčne režime za privabljanje mobilnih faktorjev (Shah in Gupta 2000, 1).

58

Padec mednarodnih meja pa je hkrati omogočil tudi prosto mobilnost kvalificiranih delavcev. »Beg možganov«, kot imenujemo takšen pojav, predstavlja industrializiranim državam še eno skrb več. Dobro plačani mladi strokovnjaki, predvsem iz visoko-tehnološkega in finančnega področja, se raje odločajo za nižje-obdavčena področja (Edwards 2003). Zaradi zgoraj navedenih razlogov vsi niso naklonjeni razvoju teh dogodkov. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je konkurenco med nižje- in višje-obdavčenimi območji imenovala za škodljivo ter pristransko, zato si za pospeševanje dobrega vladanja in nadzorstva v globalni ekonomiji skupaj z državami članicami Evropske Unije (EU) in Združenimi narodovi (ZN) ter ob podpori skupine G839, prizadeva preprečiti ali vsaj nevtralizirati prednostne davčne režime. Takšna davčna konkurenca, ki je v obliki »škodljivih« davčnih praks, po mnenju OECD popači trgovske in investicijske vzorce, razje nacionalno davčno osnovo in posledično spodkoplje davčno strukturo (Shah in Gupta 2000), povzroči, da se davčno breme prevali iz nepoštenih na poštene (predvsem revnejše) davkoplačevalce in nenazadnje popači odločitve o optimalni alokaciji ekonomskih aktivnosti (Makhlouf 2001, 1). Iz globalnega ekonomskega vidika, škodljiva davčna konkurenca lahko vodi do »fiskalne degradacije« (Ghosh 2000). EU skrbi, da bo povečana integracija pripeljala članice do »ničelne davčne stopnje«, zato se predvsem v zadnjem času zelo zaposluje vprašanje: Ali je za asimetrične davčne stopnje, ki trenutno kraljujejo v EU, boljša predpisana davčna harmonizacija ali tržno vodena davčna konkurenca (Stults 2004)? OECD pa se bori proti še večjemu odlivu kapitala in dela v nižje-obdavčena območja (Mitchell 2004, 26). Dejstvo pa je, da je vedno večja davčna konkurenca stvarnost, na katero bi se morali politiki odzvati na premišljen in produktivni način (Edwards 2003).

5.1 Koristi davčne konkurence za svetovno ekonomijo Ekonomisti, ki so naklonjeni davčni konkurenci, radi navajajo članek z naslovom »A Pure Theory of Local Expenditures« iz leta 1956, kjer njegov avtor Charles Tiebout opisuje, da konkurenca v pridobivanju mobilnih rezidentov med lokalnimi oblastmi povečuje blaginjo države (Edwards 2003). Tej trditvi pa dodajajo še, da davčna konkurenca odvrača vlade, da bi sprejemale takšne režime, ki bi ovirali podjetniški duh in poškodovali ekonomijo ter preprečuje vrsto davčnih obremenitev na najvišjem nivoju (Mitchell 2000). Davčna konkurenca ustvarja pritisk na zmanjšanje ekonomsko uničujočih davkov, kot so davek na dohodek podjetnikov. Zmanjšanje slednjih davkov je ugodno zato, ker ta davek nenazadnje prizadene posameznika. To zmanjšanje naredi davčni sistem bolj transparenten in omogoči davkoplačevalcem, da lažje ocenjujejo strošek vlade. Davčna konkurenca skrbi za to, da politiki izvršujejo bolj učinkovite proračunske politike in odpravljajo nepotrebne programe trošenja (de Rugy 2003, 624). Vredno je tudi omeniti, da je davčna konkurenca uspešno orodje za ekonomski razvoj (Mitchell 2004, 32). 39 Skupina G8 zajema naslednje države: Kanado, Francijo, Nemčijo, Italijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Združene države Amerike (Ghosh 2000).

59

V praksi se davčna konkurenca kaže v precejšnjem znižanju davkov na dohodek posameznikov in podjetij vse od osemdesetih let. Prav tako so se v večini držav znižali davki na kapitalski dohodek, akontacijski davki, premoženjski davki. Glede na to, da so v zadnjih desetletjih politiki v več državah postali bolj usmerjeni k trgu, so bili prisiljeni znižati davčne stopnje, saj so investitorji in podjetniki selili svoje aktivnosti v nižje-obdavčene države (de Rugy 2003, 624). Zagovorniki davčne konkurence, ki pripadajo predvsem neprofitnim ustanovam, med katerimi so najodmevnejše: The Center for Freedom and Prosperity (CF&P), The Heritage Foundation, The Cato Institute (Cloud 2001), se zavzemajo za ohranitev mednarodne davčne konkurence, neodvisnosti in finančne zasebnosti (http://www.freedomandprosperity.org), zato poudarjajo zlasti njene koristi, hkrati pa predstavljajo trmastega nasprotnika industrializiranim državam, katere si zadnji dve desetletji prizadevajo za njeno omejitev. Eden izmed najvidnejših pripadnikov koalicije je celo prepričan, da bi v razmerah brez konkurence politiki delovali kot monopolisti, ki bi svobodno določevali prekomerne davčne stopnje brez bojazni pred posledicami (Mitchell 2001). Z namenom, da bi bolje razumeli, zakaj je omejevanje oziroma odprava davčne konkurence lahko slaba vladna politika, je umestno, da si pogledamo kakšne so lahko njene koristi za svetovno ekonomijo. Med te koristi vsekakor spadajo razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov v zadnjih dvajsetih letih, ki so med za tiste posameznike in družbe, ki hočejo znižati svojo davčno obveznost ter pospeševanje gospodarske rasti in proračunske odgovornosti. 5.1.1 Razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov V zadnjih dvajsetih letih je svet doživel tehnološko in telekomunikacijsko revolucijo. Globalizacija je povzročila razcvet offshore centrov. Gre za območja z različnimi imeni. Nekateri jih imenujejo offshore centri, drugi davčni paradiži ali oaze, skupno pa jim je to, da poslovni subjekti, ki poslujejo v teh območjih, ne plačujejo davka (npr. Jersey, Otok Man, Mauricius) oziroma ga plačujejo po nižjih stopnjah (Šešok 2002a, 10). Obstaja vrsta definicij za offshore finančne centre, vendar pa vseeno ne obstaja splošno veljavna. V pomoč so nam le značilnosti, na podlagi katerih lahko offshore centre identificiramo (Andrews 2003, 5): 1. V offshore center prihajajo podjetja največkrat od drugod. 2. Način urejanja poslov je usmerjen k tajnosti in neformalnosti. 3. Center deluje v ničelnem ali nizko-obdavčenem okolju. Znotraj offshore centrov se ustanavljajo offshore družbe. Offshore družbe so glede dejavnosti lahko trgovinske ali storitvene družbe, banke, zavarovalnice, pokojninske družbe, kapitalski skladi in druge vrste, ki so natančno opredeljene s predpisi offshore centrov. Skladno s predpisi offshore družbe koristijo posebne davčne in carinske olajšave, olajšave trgovinskega in deviznega nadzora ter številne druge olajšave, ki so povezane s poslovanjem teh družb ter z davčnim obravnavanjem zaposlenih v teh družbah (Šešok 2002b, 9).

60

Za posameznike in družbe so offshore družbe učinkovito poslovno orodje, saj lahko ustrezno zmanjša davčno obveznost poslovnega subjekta. Poslovanje preko offshore jurisdikcij je preprosto. Ustanovitev družbe je mogoča v nekaj urah, anonimnost družbenikov je v nekaterih jurisdikcijah zagotovljena. Mogoče je uporabiti nominirane direktorje. Družbi ni potrebno voditi poslovnih knjig in sestavljati letnega poročila. Najbolj bistveno pa je, da družbe, ki so ustanovljene v offshore jurisdikcijah, ne plačujejo davka oziroma ga plačujejo po minimalnem in vnaprej določenem znesku. V offshore jurisdikcijah velja torej poseben davčni režim, ki uporabnikom offshore centrov omogoča, da ne plačujejo davka na dobiček. Poleg tega nekatere jurisdikcije ne poznajo niti obdavčitve posameznikov, offshore družbe pa so tudi izvzete iz sistema davka na dodano vrednost. Offshore centrov je v svetu že več kot petdeset, med seboj se razlikujejo in prav zaradi tega je potrebno skrbno premisliti v kateri offshore jurisdikciji ustanoviti družbo (Šešok 2002b, 9). Šešok (2002b, 9) navaja naslednje dejavnike, ki vplivajo na odločitev posameznika o izbiri offshore jurisdikcije:

politična in ekonomska stabilnost; zakonodaja; korporativna ureditev; infrastruktura; komunikacije; jezik; bančni sistem; dejavnost offshore družbe in mreža sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčenju.

Splošna ugotovitev, ki velja za večino offshore centrov je ta, da offshore družbe praviloma ne morejo poslovati z družbami, ki niso ustanovljene v offshore centrih, temveč v državi, v kateri deluje offshore center. Seveda obstajajo določene izjeme, vendar je večina teh izjem omejena na sodelovanje, kot je sodelovanje s telekomunikacijskimi družbami, bankami, zavarovalnicami, nepremičninskimi družbami ter servisnimi in podobnimi družbami. Vsakršno drugačno sodelovanje med offshore družbo in družbo, ki je ustanovljena v isti državi, vendar ne v okviru offshore centra, je prepovedano (Šešok 2002b, 9). Preferenčni davčni režimi se od offshore centrov ločijo po tem, da so njihovi nizki efektivni davki delno ali popolnoma izolirani od domače ekonomije. Podobno kot pri davčnih paradižih, tudi pri preferenčnih davčnih režimih naletimo na pomanjkanje zakonodaje in administrativne transparentnosti, kot tudi na težavnost pridobivanja informacij. Ti nizko obdavčeni režimi so namenjeni za bančništvo, financiranje in zavarovalništvo, služijo pa lahko tudi kot sedež podjetja ali distribucije in podobnih aktivnosti (Owens 1999).

61

Vse od sedemdesetih let je večina držav zmanjšala ali omejila nadzor menjave, ter s tem dopustila svojim državljanom kupovati tuje vrednostne papirje in tujcem investirati doma. Finančni trg je doživel eksplozijo čezmejnih investicij (Edwards 2003). Tako so se svetovni tokovi neposrednih tujih investicij (NTI) od 1980 do 2000 približno potrojili (kot lahko ocenimo tudi na podlagi slike 2), saj so leta 1980 beležili približno 55,11 milijard dolarjev, dvajset let kasneje pa že 1.092 milijard oziroma približno 1,1 bilijona dolarjev pritokov. V novem tisočletju ugotavljamo spet znaten padec NTI. Pritoki so se v zadnjih letih zmanjšali za približno polovico v primerjavi z rekordnim letom 2000 in so tako leta 2004 znašali 648,15 milijard dolarjev (Slika 2). Glavni razlog za ta nihanja so čezmejne združitve in prevzemi podjetij, ki predstavljajo levji delež svetovnih investicij (UNCTAD 2001). Slika 2: SVETOVNI TOKOVI NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ V OBDOBJU OD 1980 – 2004 V MILIJONIH DOLARJEV (po tekočih cenah)

Opombe: Na sliki so upoštevani pritoki neposrednih tujih investicij (angl. FDI inflows). Vir: UNCTAD (2005). Današnja offshore industrija se je razvila v enega največjih poslov. Iz sledeče slike se da razbrati, da se približno polovica svetovnih finančnih transakcij izvede prav preko offshore centrov, kar je iz vidika EU, OECD in ZN nespremenljivo, saj predstavlja resno grožnjo tradicionalnim davčnim sistemom (Šešok 2002b, 9).

62

Slika 3: DELEŽ NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ OFFSHORE CENTROV V SKUPNI VREDNOSTI VSEH SVETOVNIH INVESTICIJ V LETIH OD 1995 DO 2004

0%

20%

40%

60%

80%

100%

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

razlika tokov medsvetovnimi ininvesticijami offshorecentrov

NTI offshorecentrov

Vir: Prirejeno po podatkih UNCTAD (2005). 5.1.2 Pospeševanje gospodarske rasti Koristi davčne konkurence pridobijo na vrednosti, če si pogledamo nekatere najbolj vidne davčne reforme, ki so zaokrožile svet v zadnjih petindvajsetih letih. Pri tem lahko izpostavimo znatna nižanja davkov Veliki Britaniji, Združenih državah, Irski in Luksemburgu ter pospešen proces vpeljave učinkovite enotne davčne stopnje v nekaterih državah vzhodne Evrope in Sloveniji. 5.1.2.1 Znatna znižanja davkov v osemdesetih in devetdesetih letih Znatno znižanje davkov na osebni dohodek v Veliki Britaniji in Združenih državah v zgodnjih osemdesetih je imelo pomenljive posledice za obe ekonomiji. Margaret Thatcher, ki je postala premierka Velike Britanije v letu 1979 in Ronald Reagan, ki je nastopil s predsednikovanjem Združenih držav v letu 1981, sta nasledila slabotni gospodarstvi, ki sta ju spravila v ponovni pogon s svobodnejšimi tržnimi reformami. Ko je Thatcherjeva prevzela ministrovanje, je najvišja davčna stopnja znašala 83 %, ki jo je nekaj let za tem znižala na 40 % (Mitchell 2004) in je še danes aktualna (glej tabelo 9). Omenjeno znižanje je imelo pozitiven vpliv na vladni prihodek, saj je BDP na prebivalca po stalnih cenah iz leta 1995 narasel iz £9,276 v letu 1979 na £11,516 do leta 1990. Po drugi strani pa so posamezniki z visokimi zaslužki plačevali višji odstotek od celotnega prihodka: 10 % posameznikov z najvišjimi dohodki so v letu 1979 prispevali 35 % k celotnemu prihodku, leta 1990 pa se je ta delež povzel na 42 % (Grecu 2004, 9). Reagan je po svoji izvolitvi najvišjo davčno stopnjo znižal iz 70 na 28 % (tabela 9) (Mitchell 2004). Za časa Reaganove sedemletne konjunkture je povprečna gospodarska rast znašala skoraj 4 % letno, skupni davčni prihodek pa se je v tem času povečal za kar 99,4 % (Grecu 2004, 8). Tako so se od davčnega znižanja okoristili ne samo Velika Britanija in Združene države, temveč tudi ostali narodi.

63

Vendar pa je Irska zagotovo najbolj prepričljiv primer za to, da je davčna konkurenca temelj za dobro davčno politiko. Še pred približno dvema desetletjema je za irsko gospodarstvo veljala dvomestna stopnja brezposelnosti in neizrazita ekonomija. Najvišja davčna stopnja na osebni dohodek v letu 1984 je bila 65 %, na kapitalski dobiček 60 % in na dohodek pravnih oseb 50 %. Te stopnje je Irska po tem letu začela očitno zniževati, predvsem stopnji na kapitalske dobičke in dohodke od pravnih oseb sta se drastično zreducirali. Danes znaša davčna stopnja na osebni dohodek 42 %, na kapitalske dobičke in dohodke podjetij pa le 20 oziroma 12,5 % (Mitchell 2004). Tako je na primer s prisvojitvijo privlačnega režima z nizko obdavčljivimi dohodki podjetij preobrazila svojo gospodarstvo (Butler in Boyfield 2002). V letu 2001 je ta mala dežela z le 3,9 milijona prebivalcev privabila več tujih investicij, kot Japonska ali Italija. Glavni razlog je bila 10 % davčna stopnja za tuje investitorje (Edwards in de Rugy 2002, 3). Še pred tridesetimi leti je veliko Ircev bilo prisiljenih v iskanje dela preko meje, danes je delovnih mest več kot dovolj. Nizke dohodnine za pisatelje, umetnike, zabavljače in športnike so očarale, na primer, pevko Liso Stansfield, igralca Jeremyja Ironsa in avtomobilskega dirkača Damiena Hilla. Zraven tega se je posebni davčni režim za poslovno trgovanje v Mednarodnem finančnem storitvenem centru v Dublinu in na letališču v Shannonu izkazal za izjemen uspeh v privabljanju tujih investicij. (Butler in Boyfield 2002). Vse to je Irsko gospodarstvo pognalo v višave (Edwards in de Rugy 2002, 3). Medtem ko je leta 1970 irski bruto nacionalni produkt na prebivalca znašal zgolj 40 % nemškega (Butler in Boyfield 2002), je to isto primerjalno razmerje do leta 2004 zraslo že na 114 % (The World Bank 2005). V izredno kratkem obdobju je »bolni mož Evrope« postal »Keltski tiger« (Mitchell 2004). Organizacija Združenih narodov je v svojem poročilu obravnavala Irsko kot »najbolj dinamično državo in osrednje območje tehnološko-intenzivne proizvodnje v razvitem svetu« ob upoštevanju njihove nedavne gospodarske rasti in konkurenčnosti (Edwards in de Rugy 2002, 3). Zahvaljujoč davčni konkurenci je znižanje davčnih stopenj na Irskem imelo pozitivne učinke za preostalo Evropo. »Irski čudež« je spodbudil ostale evropske narode, da so z leti prav tako znižali svoje davčne stopnje (Mitchell 2004). Luksemburg je drugi primer notranjega davčnega paradiža (onshore centre), ker ima tradicionalno strogo določeno bančno diskretnost z odsotnostjo akontacijskih davkov na obresti tujih vlagateljev. Temu lahko pripisujemo razcvet v gospodarstvu: vrednost premoženja v luksemburškem bančnem sektorju je bila v letu 1995 celih 93 milijard dolarjev, kar je bilo enakovredno 587 % luksemburškega bruto nacionalnega proizvoda. Ta ogromen priliv kapitala je ustvaril veliko dobro-plačanih delovnih mest in celotna ekonomija je cvetela. Učitelji v Luksemburgu so na primer plačani skoraj dvakrat toliko kot njihovi kolegi v Belgiji (Butler in Boyfield 2002). Luksemburški bruto nacionalni produkt per capita se je leta 2004 znašel na vrhu svetovne lestvice. Upoštevajoč pariteto kupne moči so obravnavano leto omenjeni indikator ocenili na 56.230 ameriških dolarjev, kar je za 36 % presegalo primerljivi podatek v Združenih državah (The World Bank 2005 in Finfacts 2005). Nič kaj drugačna slika ni bila leta 1995, ko je bil indikator ovrednoten na 37.930 dolarjev in je celo za 40 % presegal tistega iz Združenih držav (Butler in Boyfield 2002).

64

Vredno je omeniti, da je davčna konkurenca tudi uspešno orodje za ekonomski razvoj. Hongkong je nemara najboljši primer. Skrajno revni Hongkong je po drugi svetovni vojni za oživitev gospodarstva uporabil tržno-osnovano politiko, vključujoč nizki pavšalni davek. Rezultat je bil viden prav kmalu, saj je Hongkong v povojnem obdobju postal svetovno najhitrejše gospodarstvo (Mitchell 2004) in je, po zadnjih podatkih Svetovne banke, med dvajsetimi najbogatejšimi jurisdikcijami na svetu (Tabela 6). Bogata baza Svetovne banke podatkov na internetu, ki smo jih zbrali v sledeči tabeli, nam da še en zanimiv podatek. Izvemo namreč, da je polovica svetovno najbogatejših jurisdikcij davčnih oaz (po pojmovanju OECD). Ob tem se porodi zanimivo vprašanje: Če se mednarodne birokracije zavzemajo za pospeševanje rasti, ne bi bilo razumneje, da bi propagirale tako imenovane davčne paradiže namesto, da jih preganjajo? (Mitchell 2004). Tabela 6: DVAJSET NAJBOGATEJŠIH JURISDIKCIJ NA SVETU V LETU 2003

Rang Država Rang Država 1 Luksemburg 11 Švedska 2 Norveška 12 Velika Britanija 3 Švica 13 Finska 4 Združene države Amerike 14 Irska 5 Bermudi 15 Monako 6 Kajmanski otoki 16 Avstrija 7 San Marino 17 Nizozemska 8 Japonska 18 Belgija 9 Danska 19 Nemčija

10 Islandija 20 Hongkong, Kitajska Opombe: 1. Države so razvrščene glede na bruto narodni dohodek na prebivalca v ameriških dolarjih, izračunan glede na pariteto kupne moči. 2. Davčne oaze so označene z debelim tiskom. Vir: Prirejeno po World Bank (2005) in podatkih spletne strani http://www.success-and-

culture.net/articles/percapitaincome.shtml#data ; Lastni izračuni. 5.1.2.2 Davčne reforme v vzhodni Evropi Eden izmed najosupljivejših posledic preoblikovanja fiskalne politike je vpeljava pavšalnega davka oziroma enotne davčne stopnje (op. p. »flat tax«), ki je »kriva« tudi za nedavno večjo gospodarsko rast v vzhodni Evropi (Mitchell 2004). Koncept enotne davčne stopnje je na področju dohodnine z vsebinskega vidika mogoče bolj pravilno imenovati koncept proporcionalne obdavčitve dohodkov. To pomeni, da so za razliko od progresivne obdavčitve dohodkov v sistemu EDS vsi dodatni dohodki zavezancev obdavčeni po isti stopnji. Ideja o enotni mejni davčni stopnji se je prvič javno pojavila v začetku osemdesetih. Osnovala sta jo Robert E. Hall in Alvin Rabushka iz Hooverjevega inštituta na prestižni univerzi Stanford, ki sta v svoji knjigi z naslovom »The Flat tax« (1985) pripravila načrt za temeljno reformo davčnega sistema.

65

Osnovna zamisel Halla in Rabushke je bila, da bi davek od dohodka fizičnih oseb in davek od dohodka pravnih oseb nadomestila z davkom na potrošnjo. To bi storila tako, da bi ukinila dvojno obdavčitev prihrankov (obdavčili bi se le na nivoju podjetij), uvedla 100 % olajšavo za nove investicije ter iz progresivnega sistema obdavčenja prešla na proporcionalni sistem obdavčenja. Učinkovitost davčnega sistema se torej ne bi povečala le na račun premika k davku na potrošnjo, ampak tudi zaradi povečanja spodbud za varčevanje ter investiranje. Pri proporcionalnem obdavčenju torej ljudje z višjimi dohodki plačajo enak delež dohodka državi kot ljudje z nižjimi dohodki. Davčni sistem v tem primeru torej slabo vpliva na enakost, saj z enotno mejno davčno stopnjo izgubi funkcijo prerazdeljevanja dohodka. Davčne breme se torej vsaj v neki meri prenese iz bogatih na nižji in srednji sloj, ki plačujeta višje davke kot pri progresivnem davčnem sistemu. Prekomerno večanje neenakosti pa praviloma negativno vpliva na gospodarstvo, saj se povečuje razslojenost, kriminal in nestabilnost gospodarstva. Problem protisocialnega značaja enotne davčne stopnje sta Hall in Rabushka poizkusila rešiti z uvedbo splošne olajšave, ki so jo deležni vsi davčni zavezanci. Uvedba splošne olajšave oz. praga neobdavčenih dohodkov pretvori enotno davčno stopnjo v progresivni sistem obdavčenja. Davčni zavezanci z najnižjimi dohodki v tem primeru davkov sploh ne plačujejo. Vsi ostali, katerih dohodek presega znesek splošne davčne olajšave, pa plačujejo davek na del dohodka, ki presega splošno olajšavo. Povprečna davčna stopnja v tem primeru narašča, saj predstavlja ljudem z nižjimi dohodki splošna davčna olajšava večji delež davčne osnove kot ljudem z visokimi dohodki. Višji kot je prag neobdavčenih dohodkov, bolj progresivno je obdavčenje. Davčno osnovo za fizične osebe bi predstavljali osebni prejemki, od katerih bi odšteli preživnino za odvisne osebe. Davčno osnovo za podjetja bi dobili, če bi od celotnih prihodkov podjetja odšteli stroške inputov, plač ter nove investicije podjetja. Na tako dobljeni davčni osnovi bi nato aplicirali enotno davčno stopnjo Hall – Rabushkin predlog je v osemdesetih letih zbudil precejšnjo pozornost administracije takratnega predsednika Reagana. Slednji se je kot pristaš supply-side ekonomistov in velik liberalist zavzemal za uvedbo enotne davčne stopnje. Arthur B. Laffer, Reaganov svetovalec in avtor Lafferjeve krivulje, je takrat kot glavni argument proti progresivni obdavčitvi dohodka navedel nestalnost in spremenljivost proračunskih prihodkov. Slednji v času konjunkture močno narastejo, kar bi naj spodbujalo prekomerne izdatke v času konjunkture in se boleče znižajo v času recesije. Enotna davčna stopnja pa bi naj po Lafferjem mnenju ustvarila bolj stabilne prihodke med poslovnim ciklom. Naj navedemo le kot zanimivost, da je Reagan kasneje idejo o uvedbi enotne davčne stopnje opustil in koncept enotne davčne stopnje v ZDA je za desetletje poniknil v pozabo (Damijan in Polanec 2005, 14 – 15). S Lafferjevo krivuljo lahko slikovito prikažemo zvezo med davčno stopnjo, ki jo vlada odredi in prihodkom, ki ga pobere, hkrati pa jo lahko uporabimo tudi za razumevanje, zakaj neprogresivni pavšalni davek ne rabi pasti in morebiti lahko celo poveča celotni davčni prihodek (slika 4).

66

Slika 4: LAFFERJEVA KRIVULJA

Davčni prihodek (d.e.)

Davčna stopnja (%) 0 % T* 100 % Vir: Prirejeno po Grecu (2004, 5) in Laffer (2004, 2). Kot je že znano in vidno iz slike 4, Lafferjeva krivulja sugerira, da davčni prihodek narašča bolj strmo pri nižjih nivojih obdavčenja. Če davčna stopnja dalje narašča, prihodek narašča pojemajoče vse do točke, pri kateri oblast pobere maksimalno vrednost davčnega prihodka (točka T* na sliki 4). Za to točko, vsako povečanje davčne stopnje povzroči, da ljudje manj delajo ali pa naredijo vse, da se izognejo plačilu davka, zato se celotni prihodek prične manjšati. Pri domnevni 100 % davčni stopnji, ne bi potemtakem noben imel volje do dela, saj bi vlada pobrala vse, kar bi posameznik zaslužil (Grecu 2004, 5). Hipotetično gledano, bi bila vlada brez davčnega prihodka pri stopnji 0 %, ne glede na velikost davčne osnove oziroma pri 100 %, ker ne bi obstajala davčna osnova. Med tema dvema ekstremoma obstajata dve davčni stopnji, kjer se bo pobrala enaka količina prihodka: visoka davčna stopnja na ozko davčno osnovo in nizka davčna stopnja na široko davčno osnovo (Laffer 2004, 1). Lafferjeva krivulja namreč razlaga, kako lahko oblast doseže isti prihodek na različne načine: s pobiranjem visokega davka od majhnega deleža populacije ali z odrejanjem nizkega davka na širši segment obdavčljive populacije. Posledično je lahko učinkovita davčna reforma prav tako dosežena na dva različna načina. Po eni strani, če je trenutna davčna stopnja višja kot optimalna (T*), potem bi njeno zmanjšanje povečalo prihodek ob povečanju davčne osnove. Po drugi strani pa, če je sedanja davčna stopnja nižja od optimalne, potem bi njeno povečanje povečalo prihodek, kljub zmanjšanju davčne osnove. Zagovorniki pavšalnega davka so prepričani, da obstoječi progresivni davčni sistem povečuje ovire zoper ponovno investiranje, varčevanje ali nadurno delo. Prepričani so, da so davki višji od optimalne stopnje T*, opisane z Lafferjevo analizo, in da bi razmeroma nizka pavšalna stopnja povečala davčni prihodek. Nadalje dokazujejo, da če bi znižali davčne stopnje, bi ljudje imeli večje veselje to dela in investiranja, kar bi pospešilo celotno gospodarstvo (Grecu 2004, 5).

67

Analiza Lafferjeve krivulje pa sama po sebi ne pove, če bo znižanje davkov povečalo ali zmanjšalo prihodek. Reakcija prihodka na spremembo davčne stopnje bo odvisna od davčnega sistema v določenem območju, obravnavanega časovnega obdobja, omogočenega prehoda v sivo ekonomijo, nivoja že obstoječih davčnih stopenj, ipd (Laffer 2004, 2). Prve države, ki so uvedle proporcionalno obdavčitev dohodka so bile Jersey, Guernsey, ki sta enotno davčno stopnjo uvedla leta 1940 in Hongkong, ki jo je vpeljal sedem let kasneje. Uvedba enotne davčne stopnje v Hongkongu zaradi povsem specifičnih značilnosti njihovega gospodarstva ni pritegnila pozornosti svetovne javnosti in Hongkong je kar nekaj desetletij ostal osamljen primer, čeprav gre za najhitreje rastoče gospodarstvo v zadnji polovici stoletja (Damijan in Polanec 2005, 14 – 15). V letu 1994 je bila Estonija prva evropska država, ki je predstavila davek, ki je nadomestil tri davčne stopnje na osebni dohodek in enega na dobičke podjetij z enotno stopnjo 26 %. S tem ukrepov je ta neopazna država vzbudila zavist celo pri ameriških konservativcih, ki so zavlačevali s to odločitvijo v svoji državi. Litva in Latvija sta nemudoma sledili svoji sosedi. Leta 2001 se je tudi Rusija odločila za pavšalni davek na osebni dohodek. Tri leta kasneje je Slovaška predstavila enotno stopnjo 19 % na osebni in dohodek pravnih oseb ter se odločila, da bo uporabila enako stopnjo še za davek na dodano vrednost. Na Poljskem desna opozicijska stranka želi kopirati Slovaško, vendar ob uporabi še nižje stopnje, v višini 15 % (The Economist 2005) oziroma 18 % po oceni generalnega sekretarja Svetovnega združenja davkoplačevalcev in svetovalca Svetovne banke Wahlberga (Wahlberg 2005). V sledeči tabeli so zbrane enotne davčne stopnje za države, ki so zagovornice takšnega načina obdavčenja in so doslej že vpeljale takšen davčni sistem oz. se nanj šele pripravljajo. Tabela 7: UVEDENE OZ. PREDLAGANE ENOTNE DAVČNE STOPNJE V POSAMEZNIH DRŽAVAH V %

Država Stopnja Leto vpeljave Jersey in Guernsey 20 1940 Hong Kong 10 1947 Estonija 26 1994 Litva 33 1994 Latvija 25 1995 Rusija 13 2001 Irak 15 2004 Ukrajina 13 2004 Slovaška 19 2004 Gruzija 12 2005 Romunija 16 2005 Kirgizija 10 2006a

Poljska 18 2007a

Slovenija 20 2007a Opomba: a Ocena. Vir: The Economist (2005) in Wahlberg (2005).

68

Takšen režim pavšalnih davkov sam po sebi ne bo rešil problemov, ki so se nakopičili v zgoraj navedenih narodih, vendar pa obstajajo že dokazi, da je takšna politika imela želene posledice. Baltske države so, na primer, najbolj cvetoče izmed bivših sovjetskih držav (Mitchell 2004). Estonsko gospodarstvo je od leta 1994 izrazito naraslo in je doseglo celo dvomestno število v letu 1997. Po tem letu se je rast ustalila pri približno 6 % letno. Ukinitev davčne stopnje bogatim ni razjedlo domače davčne osnove, kot so se nekateri bali. 1993. leta je splošni vladni prihodek znašal 39,4 % bruto domačega proizvoda, v letu 2002 pa 39,6 %. Estonija zato sedaj namerava postopno zniževati svojo enotno davčno stopnjo do leta 2007 (The Economist 2005): na 24% v letu 2005, 22 % v 2006 in 20 % v 2007. Podobno razmišlja tudi Litva, za katero se ocenjuje, da bo s 1. julijem letošnjim letom znižala svoj pavšalni davek za kar šest odstotnih točk, do leta 2008 pa še za tri (Wahlberg 2005). Rusija je bila prvi primer velikega gospodarstva z enotno davčno stopnjo obdavčitve osebnega dohodka, prvič pa je bila ta postavljena tudi zelo nizko. Glavni razlog za uvedbo proporcionalnega obdavčenja dohodka fizičnih oseb v Rusiji so predvsem težave s pobiranjem davkov. Številne davčne utaje ter rastoča siva ekonomija sta močno oklestili njene davčne prihodke (Damijan in Polanec 2005, 16). Rusija je 1. januarja 2001 vpeljala pavšalni davek na osebni dohodek in tako združila 12 %, 20 % in 30 % davčno stopnjo v enotno 13 % (The Economist 2005). Ruska davčna reforma je se je do sedaj izkazala za upravičeno, saj je pozitivno vplivala na zmanjšanje deleža sive ekonomije, proračunski prihodki so se celo povečali, pozitivni učinki pa so vidni tudi skozi povečano gospodarsko rast (Damijan in Polanec 2005, 17). Rusko gospodarstvo se je od takrat razširilo za približno 10 % (Mitchell 2004). Vendar pa, kot kaže študija Ivanove, Keena in Klemma (2005), da povečanje proračunskih prihodkov Rusije v tem obdobju ni nujno izključno povezano z uvedbo enotne davčne stopnje. V tem istem obdobju so namreč cene nafte – njen delež v ruskem izvozu je zelo pomemben, Rusija pa na nafto zaračunava izvozne carine – močno narasle, kar se je brez dvoma odražalo tudi na gospodarski rasti in proračunskih prihodkih. Izboljšanje fiskalnih in gospodarskih razmer torej ne gre v celoti pripisovati uvedbi proporcionalnega obdavčenja dohodka. Največ pozornosti svetovne javnosti pa je pritegnila davčna reforma Slovaške, ki je leta 2003 (v veljavo je stopil januarja 2004) uvedla 19 % enotno davčno stopnjo na dohodek pravnih oseb in dohodek fizičnih oseb in eno davčno stopnjo za davek na dodano vrednost - prav tako v višini 19 %40. Po besedah slovaškega finančnega ministra Ivana Mikloša se je Slovaška za reformo davčnega sistema odločila, ker je hotela ustvariti pošteno, preprosto in investicijsko orientirano davčno okolje. Na Slovaškem so ukinili tudi dvojno obdavčitev dividend, vendar v nasprotju z Estonci, ki z obdavčitvijo dividend ob razdelitvi med delničarje poizkušajo spodbuditi zadrževanje in ponovno vlaganje dobičkov, obdavčijo le dobiček družb, ne pa tudi dividende na nivoju posameznika. Slovaški sistem je tako še najbliže modelu, ki sta ga zasnovala Hall in Rabushka.

40 Pred uvedbo enotne davčne stopnje je bila na Slovaškem pri obdavčitvi dohodka fizičnih oseb v veljavi stopničasta progresija, z najnižjo davčno stopnjo 10 % in najvišjo 38 %. Pri davku na dobiček pravnih oseb je bila davčna stopnja na višini 25 %, medtem ko sta bile pri obdavčitvi dodane vrednosti v veljavi nižja in višja davčna stopnja – in sicer 14 % ter 20 % (Damijan in Polanec 2005, 16).

69

Slovaki so z uvedbo enotne davčne stopnje izenačili davčno obremenitev kapitala in dela, vendar pa je ta po drugi strani zamegljena zaradi visokih socialnih prispevkov (v letu 2004 so ti predstavljali skoraj polovico bruto plače), ki bremenijo delodajalca. Breme torej pada na zaslužke od dela, ne od kapitala, in tako daje Slovakom ponovno spodbudo za davčno arbitražo – se pravi, da se prijavijo kot samozaposleni in nadaljujejo z delom za bivšega delodajalca. Poleg tega je zato morda tudi več sive ekonomije, ki je zunaj dosega sistema socialne varnosti. Z ukinitvijo nižje davčne stopnje za davek na dodano vrednost so nameravali na Slovaškem zapolniti luknjo v proračunu, ki je nastala z znižanjem efektivne davčne stopnje za davek na dobiček pravnih in fizičnih oseb. Analiza pobranih davkov za leto 2004 pa je pokazala, da so davčni prihodki iz naslova dobička fizičnih in pravnih znatno višji od pričakovanih – davek ob dobička fizičnih oseb je prinesel 36 % več, davek od dobička pravnih oseb pa 34,6 % več - in da izpad z naslova teh dveh davkov ni tako problematičen, kot so nekateri pričakovali. Za proučevanje skupnega vpliva davčne reforme na proračun bo pa vsekakor potrebno spremljanje na daljši rok, začetni rezultati pa so vsekakor spodbudni. V prvem letu Slovaški je uspelo več neposrednih davkov kot leto poprej, kar je ob občutnem znižanju efektivne davčne stopnje zelo spodbuden rezultat. Zaenkrat kaže, da je Slovaški res uspelo ustvariti investicijsko orientirano davčno okolje, saj ji je v slabem letu uspelo privabiti velike korporacije kot so Volkswagen, in Whirpool, Peugeot in Hyundai. Volkswagen je imel svoje obrate na Slovaški že prej, z uvedbo enotne davčne stopnje pa so proizvodnjo še razširili. Volkswagen je tako postal največji slovaški delodajalec, saj zaposluje 9300 ljudi, ki v njihovih obratih v industrijski coni v Bratislavi sestavljajo tri različne modele njihovih avtomobilov. Največ delovnih mest se odpira ravno v avtomobilski industriji. Peugeot namreč gradi tovarni, ki bo zaposlila okoli 3500 ljudi, vlada pa trenutno pogaja z Hyundaijem. Če bodo le-ta uspešna, bi to pomenilo še 4000 novih delovnih mest. Zelo pomemben je tudi sekundarni efekt avtomobilskih investicij, saj bo v bližini novih industrijskih nastalo mnogo oskrbovalnih in dobaviteljskih podjetij. Na tem mestu je pomembno poudariti tudi, da je na selitev industrije na Slovaško brez dvoma pomembno vplivalo tudi dejstvo, da je slovaška delovna sila neprimerno cenejša v primerjavi s tistimi v EU-15 in da ne gre vpliva na neposredne tuje investicije v celoti pripisovati davčni reformi. Je pa dejstvo, da je bil pritok neposrednih tujih investicij sprožen s temeljitimi ekonomskimi reformami na Slovaškem. Večina omenjenih post-komunističnih držav je enotno davčno stopnjo sprva uvedlo z namenom, da bi zmanjšali utajo davkov, ki je bila v tranzicijskih gospodarstvih pereč problem. Z nižanjem davkov je kasneje prihajalo do medsebojnega pritiska in davčnega tekmovanja, saj je vsaka izmed držav hotela ponuditi nižjo davčno stopnjo kot dodatno spodbudo za investitorje (Damijan in Polanec 2005, 17 – 19). Davčna konkurenca pa se ne sme obravnavati kot edini faktor, ki je vodil do omenjenih davčnih sprememb predvsem v vzhodni Evropi. V nekaterih primerih davčna konkurenca morebiti ni bila niti gonilna sila, vendar pa je v vsakem primeru preusmerila davčno politiko v vzpostavljanje rasti in novih možnosti za gospodarstvo (Mitchell 2004).

70

Splošno veljavno torej je, da nižji davki spodbujajo produktivnost in bruto domači proizvod na podlagi večje motiviranosti za investiranje, varčevanje in vpeljevanje novosti (Edwards in de Rugy 2002, 3), visoke davčne stopnje pa ovirajo ekonomsko rast. Davčna konkurenca s spodbujanjem nižjih davčnih stopenj mora potemtakem biti koristna za ekonomijo. Ta koncept je znan tudi kot Tieboutova hipoteza, imenovana po avtorjevem članku iz leta 195641. Bolj specifično bi lahko rekli, da davčna konkurenca povzroča visoke dividende na način, da oteži vladi dvojno obdavčenje prihrankov in investicij. V današnji globalni ekonomiji to pomeni dvoje: obsežnejše in boljše investiranje. Na primer s pomočjo zmanjšanja obdavčenja varčevanja in investiranja se poveča produktivnost in tehnološki razvoj ekonomije, hkrati pa se varčevanje in investiranje po svetu odvijata brez težav, kar pospeši dolgoročno gospodarsko rast in življenjski standard. Mednarodna organizacija OECD je priznala, da je odprtost kapitalskega trga povzročila večjo gospodarsko rast. Morda celo bolj presenetljivo priznanje te organizacije je, da so davčne oaze delno odgovorne za to odprtost trgov, ker je bila deregulacija v davčnih paradižih odziv na grožnjo finančnih trgov. Izhajajoča sprostitev (liberalizacija) in uskladitev (harmonizacija) finančnih trgov je močno pospešila prost pretok kapitala med nacionalnimi mejami, kar je izboljšalo razporeditev kapitala in zmanjšalo njegove stroške. Ljudje, predvsem visoko produktivni posamezniki, lahko prečkajo meje in se selijo v davčne sisteme, ki nagradijo podjetništvo in trdo delo; ta migracija je oblika davčne konkurence. Tudi takšen proces maksimira gospodarsko rast in pospešuje posameznikovo svobodo (Mitchell 2000). 5.1.2.3 Razmislek o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji Kot je poročala Slovenska tiskovna agencija v članku Strokovnjaki za davčno poenostavitev; neenotni glede načina v rubriki Gospodarstvo – Slovenija, 10.10.2005, se Sloveniji letos obetajo popravki lani uveljavljene davčne zakonodaje, naslednje leto pa celovita davčna reforma. Odbor za reforme navaja, da so davčne reforme nujne, saj se je slovenska gospodarska rast v zadnjih treh letih upočasnila, predvsem zaradi počasnega prestrukturiranja gospodarstva in šibke razvoje politike. Lanska analiza IMD je namreč pokazala strmo upadanje globalne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Po tej analizi je Slovenija v obdobju od 2002 do 2005 s 35. mesta padla na 52. med 6042 zajetimi državami (Mihelič 2005, 4 in Damijan in Polanec 2005, 1). Mešanica štirih dejavnikov – precej kakovostne delovne sile, poznavanja in bližine trgov v regiji, dokaj razvite prometne in informacijske infrastrukture ter kakovosti življenja – s katero se Slovenija gospodarsko promovira navzven, ne zadošča niti za to, da bi bili privlačni za nove tuje naložbe (NTI43), niti niso s tem zadovoljna sedanja velika domača in tuja podjetja. Zato se tuje neposredne naložbe v Sloveniji zmanjšujejo, hkrati pa se tudi slovenski kapital odliva v tujino. 41 Poenostavljeno avtorjevo razmišljanje o tem problemu je opisano že v prvem delu diplomskega dela, v podpoglavju 3.1. 42 IMD v svoji knjigi z naslovom World Competitiveness Yearbook 2005 razvršča 60 držav na podlagi 314 različnih kazalcev konkurenčnosti, ki so zajeti v štiri skupine: ekonomska aktivnost, učinkovitost vlade, poslovna učinkovitost in infrastruktura (IMD 2005a). 43 Po definiciji Mednarodnega denarnega sklada (International Monetary Fund – IMF) je v vrednost neposrednih naložb vključen lastniški kapital, ki zavzema večinski delež naložb ter neto obveznosti do tujih investitorjev (Banka Slovenije 2005, 15).

71

Marjan Svetličič iz fakultete za družbene vede opozarja, da so neposredne tuje naložbe pomemben instrument za pospešitev preobrazbe gospodarstva (Rednak 2004, 34), vendar smo po rekordnih prilivih neposrednih tujih naložb v Slovenijo v letu 2002 (1.750,5 milijonov evrov), ko je prišlo do nekaterih tujih prevzemov, predvsem Leka iz strani Novartisa in nakupa 34-odstotnega deleža Nove Ljubljanske Banke s strani belgijske banke KBC, v zadnjih letih spet dokazali (slika 5), da nismo sposobni pritegniti omembe vrednih »greenfield44« naložb. To ob problemu razpoložljivosti prostorskih pogojev kot takih in visoke cene zemljišč, ob dejstvu, da poslovno nismo najprijaznejše okolje (najrazličnejše mednarodne primerjave še vedno kažejo, da je čas za ustanovitev podjetja v Sloveniji med daljšimi in stroški med višjimi), in ob odsotnosti resne aktivne politike spodbujanja NTI tudi ne preseneča (UMAR 2004a, 82 – 83). Iz slike 5 je razvidno, da so prilivi NTI letos spet pešali in so v devetih mesecih dosegli 224,8 milijonov evrov, kar je sicer nekoliko več kot lani v istem času (188,2 milijonov evrov), vendar še zdaleč ne zadovoljivo. ''Zaradi visokih davkov tudi precej slovenskega kapitala odhaja iz države, in sicer na Nizozemsko, Švico in bolj eksotične kraje, ki so davčno bolj prijazni do kapitalskih naložbenikov,'' je 01.01.2005 seznanila javnost Slovenska tiskovna agencija v članku z naslovom Precej sprememb v obdavčitvi kapitala. Urad za makroekonomske raziskave in razvoj (UMAR 2005b, 8) je v zadnjih treh letih beležil približno štirikrat več odliva neposrednih slovenskih naložb v tujino kot v letih 2000, 2001 in 2002 (slika 5). Slika 5: LETNI PRILIVIa IN ODLIVI NETO TUJIH INVESTICIJb V SLOVENIJI V LETIH OD 2000 DO 2005 V MILIJONIH EVROV

-1000

-500

0

500

1000

1500

2000

2000 2001 2002 2003 2004 I. - IX.2004

I. - IX.2005

Vhodne NTI

Izhodne NTI

Opomba: a V prilivih in odlivih niso zajete spremembe v neto obveznostih do tujega investitorja in ne vsebujejo podatkov povezanih gospodarskih družb v drugem kolenu.

b Podjetja, v katerih ima posamezni tuji investitor 10-odstotni ali višji delež v kapitalu. Vir: UMAR (2004a, 83), UMAR (2004b, 5) in UMAR (2005a, 125).

44 Podjetje lahko vstopi v domačo državo z neto tujimi investicijami na dva načina: s t. i. »greenfield« naložbami, ki pomenijo novo investicijo za ustanovitev tuje podružnice, medtem ko čezmejne t. i. »M&A« investicije obsegajo spremembo v nadzoru premoženja in delovanja prevzetega ali pridruženega podjetja (UNCTAD 2000).

72

Mnogi ekonomisti se strinjajo, da zgolj nizki davki niso odločilni niti za privabljanje tujih naložb niti za uspešno poslovanje in razvoj že delujočih domačih in tujih podjetij, zagotovo pa so pomembni, še posebno, če je naša celotna davčna zakonodaja nekonkurenčna v primerjavi z drugimi državami. Podjetja bolj zanimajo stroški poslovanja (Rednak 2004, 34). Iz tega vidika so v odboru za davčne reforme pripravili predloge, ki bi omogočili zmanjšanje teh stroškov ter doprinesli več spodbud za investiranje in varčevanje. V odboru so pod vodstvom Jožeta P. Damijana pripravili nabor ukrepov, ki med drugim zajemajo uvedbo enotne davčne stopnje (EDS) pri dohodnini, uvedbo EDS pri davku od dohodkov pravnih oseb, brez posebnih olajšav, uvedbo enake EDS pri davku na dodano vrednost (DDV) in odpravo davka na izplačane plače, pri čemer se zgledujejo po ameriškem modelu Hall-Rabushka. Glavni namen davčne reforme v smeri uvedbe enotne davčne stopnje je predvsem razbremeniti slovensko gospodarstvo in oblikovati pogoje za njegovo večjo konkurenčnost na svetovnih trgih. Gre za prvi korak k omogočanju sistemskih pogojev za doseganje Lizbonskih ciljev, to je za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, za prestrukturiranje gospodarstva v smeri večje tehnološke zahtevnosti, večje intenzivnosti človeškega kapitala in višje dodane vrednosti ter za večje zaposlovanje (Damijan in Polanec 2005, 2 – 3). Osnovni motiv za davčno reformo torej je, da Slovenija dobi enostaven, stabilen in pregleden davčni sistem, ki bo spodbujal gospodarsko rast in omogočal lažje poslovanje podjetij. Glavna težava sedanjega davčnega sistema je nemogoče velika obremenitev strokovnjakov z davki in prispevki, kar še posebno prizadeva mala in srednja podjetja, ki temeljijo na znanju in zaposlujejo predvsem ljudi z visoko izobrazbo (Urbas 2005, 7). Najvišja mejna stopnja dohodnine je kar 50 odstotkov, davka na izplačane plače pa 14,8 odstotka. Drugače kot večina gospodarsko razvitih držav Slovenija nima navzgor omejenih niti socialnih prispevkov, kar pri višje izobraženi delovni sili dodatno povečuje davčno breme v skupnih stroških dela (Kovač 2005a, 8). Andrej Šircelj, član odbora za reforme, je za Delo, 11.11.2005, v članku Enotna stopnja je sredstvo, ne cilj, še dodal, da se najvišji davčni razred v Sloveniji začne pri letnih bruto dohodkih 40.000 evrov, v ostalih državah EU pa šele pri dohodkih v znesku 90.000 ali 100.000 evrov, kar predstavlja še dodaten problem pri konkurenčnosti Slovenije. Na podlagi lanske Forbsove davčne raziskave Tax Misery Index, ki obsega poslovno najatraktivnejše države sveta in je države razvrstila glede na višino davčnega bremena v skupnih stroških dela v odvisnosti od višine bruto plače (gre za t. i. davčni primež, ki pove, kolikšen je skupni relativen delež dohodnine, delojemalčevih in delodajalčevih prispevkov za socialno varnost ter davka na izplačane plače v skupnih stroških dela, ki ob davkih in prispevkih vključujejo še neto plačo zaposlenega), ugotovimo, da je Slovenija takoj za sosednjo Italijo davčno najbolj obremenjena država z neposrednimi davki v skupnih stroških dela (slika 6; za primerjavo vzamemo samskega zaposlenega z letno bruto plačo 50.000 evrov). Podatek za Slovenijo na sliki 6 nam pove, da mora slovensko podjetje za menedžerje in najbolje plačane vrhunske strokovnjake kar 60,4 % stroškov dela nameniti državi v obliki davkov in socialnih prispevkov, preostalih 39,6 % pa je namenjeno delavčevi neto plači (Kovač 2005a, 8).

73

Slika 6: DAVČNO BREME V STROŠKIH DELA ZA LETO 2004 (V %)

63,6

60,4

59,7

58,1

57,5

56,4

53,8

53,3

52,7

51,2

51,1

50,6

48,3

46 45,7

41,1

39,1

38,7

37,5

37,1

36,4

35,5

34,2

32,4

32,2

30,1

29,2

28,1

27,3

22,5

15,6

14,2

6,2

010203040506070

Italij

aSl

oven

ijaB

elgi

ja

Mad

žars

kaD

ansk

a Šv

edsk

aN

emči

jaČ

eška

Avs

trija

Grč

ijaFi

nska

Litv

aPo

rtuga

lska

Poljs

kaB

razi

lija

Špan

ijaN

orve

ška

Niz

ozem

ska

Latv

ijaA

vstra

lija

Luks

embu

rgIrs

ka VB

Indi

jaK

anad

aZD

AJa

pons

kaSl

ovaš

kaK

itajsk

aSi

ngap

urR

usija

Hon

gkon

gM

alta

Država

Davčn

o br

eme

v st

rošk

ih d

ela

(%)

Opomba: Davčna lestvica razvršča države po sorazmernostnem deležu davčnega bremena v stroških dela za samskega zaposlenega z letno bruto plačo 50.000 evrov. Vir: Prirejeno po Kovač (2005a, 8). Po poročanju STA dne, 22.02.2006, v članku Srebotnikova izbrala Dubaj, so slovenske davčne reforme, ki jih je država uvedla pred dobrim letom, najboljšo slovensko teniško igralko in eno najbogatejših slovenskih športnic Katarino Srebotnik prisilile, da si je za nov kraj bivališča izbrala Dubaj. Srebotnikova, ki bo še naprej ostala državljanka Slovenije, je v dosedanji karieri iz nagradnih skladov turnirjev WTA zaslužila 1.982.287 dolarjev, samo v letošnjem letu pa 104.101 dolarjev. To je že drugi primer "bega iz davčno neprijazne države" v slovenskem športu. Najboljša slovenska atletinja Jolanda Čeplak je maja lani za kraj stalnega bivališča izbrala monaško kneževino. Aleš Vahčič, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani trdi, da bi pravilno izpeljana davčna reforma v smeri enotne davčne stopnje lahko vse navedene stroške dela precej zmanjšala ali jih celo odpravila (Urbas 2005, 7). Z zmanjšanjem relativne cene zaposlenih z višjo izobrazbo glede na zaposlene z nižjimi stopnjami kvalifikacije bi se za podjetja povečala privlačnost zaposlovanja bolj izobražene delovne sile, ki bi bila sposobna slediti tehnološko vodilnim podjetjem v svetu (Kužet 2005, 5). Reformisti predlagajo, da bi enotna davčna stopnja znašala 20 %, splošna olajšava pa okoli 620.000 tolarjev, kar je 4,9 % več kot sedaj (Kovač 2005b, 8). Najbolj smotrno je namreč EDS izbrati v določenem intervalu okrog povprečne efektivne dohodninske stopnje v progresivnem sistemu dohodnine45. V Sloveniji je v letu 2004 povprečna efektivna dohodninska stopnja znašala 19.7 %, zaradi tega je za odbor smiselno optimalno EDS iskati v določenem intervalu okrog te točke. Stopnje EDS pod 19 % pomenijo prevelik izpad proračunskih prihodkov, medtem ko stopnje EDS nad 21 % že preveč dodatno

45 Slemrod in Yitzhaki sta na podlagi kriterija minimalnih odklonov od davčnih obveznosti kot optimalno za ZDA v začetku osemdesetih let ocenila EDS v razponu med 20.4 – 25.4 %. Conessa in Krueger pa sta v najnovejši študiji za ZDA kot optimalno ocenila EDS v višini 17.2 %, pri čemer sta ocenila, da bi se ob tej EDS večini populacije (62 %) blaginja izboljšala (Damijan in Polanec 2005, 20).

74

obremenijo gospodarstvo, predvsem delovno intenzivne panoge. Zaradi tega so v odboru za reforme nabor možnih stopenj EDS zožili na stopnje 19 %, 20 % in 21 % (Damijan in Polanec 2005, 20 – 21). Nadalje uvedba enotne davčne stopnje predvideva ukinitev vseh sedanjih olajšav, razen seveda splošne olajšave in olajšave za vzdrževane družinske člane, ki pa naj bi se zamenjala z enotnim odbitkom davka. Tako bi ob upoštevanju splošne olajšave efektivna stopnja obdavčitve znašala 14 %. Jože P. Damijan ocenjuje, da bi se naj z ukinitvijo davka na izplačane plače, ki je prav tako eden izmed ukrepov bližajoče se davčne reforme, in z uvedbo enotne davčne stopnje gospodarstvo razbremenilo za približno 115 milijard tolarjev letno (Mihelič 2005, 5) ali bolj specifično, na letni ravni za 80 milijard SIT iz naslova odprave davka na izplačane plače ter za okrog 35 milijard SIT iz naslova manj plačane dohodnine (Damijan in Polanec 2005, 24). Ta sredstva naj bi podjetniki nato vložili v nove investicije, raziskave, inovacije in nova delovna mesta (Mihelič 2005, 5), saj je recimo prav inovativnost našega gospodarstva, ki je ob tehnoloških spremembah ključna za doseganje višjih stopenj gospodarske rasti, ena najnižjih v EU. Pri nas je inovativnih le 21 % podjetij. Manj inovativnih podjetij od Slovenije imajo znotraj EU le še Slovaška, Litva in Poljska (Kovač 2005b, 8). Damijan zagotavlja, da bo lahko gospodarska rast zaradi predlaganih ukrepov višja za 3 ali 4 odstotke, kar pomeni, da bodo tudi plače rasle za 3 do 4 odstotke hitreje, kot bi sicer. Tudi pri davku od dohodkov pravnih oseb predvideva reforma eno davčno stopnjo, ki bi že upoštevala sedanje olajšave za investicije v tehnološki razvoj in zaposlovanje. Predvidoma naj bi bila davčna stopnja nižja od sedanje 25-odstotne, nekje med 16 in 18 odstotki. Pri tem odbor poudarja, da se ni potrebno bati, da bodo samostojni podjetniki, ki so obdavčeni na podlagi dohodnine, bolj obremenjeni. Še več. Najmanjši gospodarski subjekti bodo na boljšem že zaradi tega, ker bodo imeli možnost enostavnejšega administriranja in ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov, če ne bodo imeli več kot 12 milijonov tolarjev prihodkov. Tak podjetnik bi torej upošteval 25 % normiranih odhodkov, preostali del njegovih prihodkov pa bi bil obdavčen z dohodnino po davčni stopnji 20 % (Mihelič 2005, 5). Ob Damijanovih trditvah pa se je dvignil prah v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), kot je 04.11.2005 v članku ZSSS: Enotna davčna stopnja bi poslabšala standard upokojencev poročala tudi Slovenska tiskovna agencija. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je opozoril, da se bodo ob uvedbi enotne davčne stopnje povečale cene hrane, prevozov in zdravil, za katere sedaj velja nižja, 8,5-odstotna stopnja. To pa so tisti izdelki oz. storitve, ki v strukturi potrošnje upokojencev z najnižjimi pokojninami predstavljajo najvišji delež. Po besedah Semoliča bo v primeru sprejetja enotne davčne stopnje 70 odstotkom ljudi zagotovo slabše, kot jim je sedaj, 30 odstotkom bo boljše, a med temi zagotovo ni upokojencev. Prav tako so se sindikalisti zbali, da podjetniki presežka sredstev ne bodo vlagali v investicije, delovna mesta in drugo, ampak ga bodo preprosto obdržali zase (Mihelič 2005, 5).

75

Navedbe Semoliča so zamajale temelje koalicije, saj je decembra preteklega leta presenetila napoved predsednika Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), da je pripravljen zapustiti zvezo strank, če bi uveljavitev EDS pomenila povečanje življenjskih stroškov in poslabšanje statusa upokojencev (Stepišnik 2005, 3). Znano je celo, da imajo o EDS nekatere pomisleke tudi v Slovenski ljudski stranki (SLS), saj so se nedavno na mednarodnem akademskem forumu na Bledu javno opredelili za ohranitev znižane stopnje DDV. V Obrtniku (Mihelič 2005, 5) je bilo zapisano, da je Damijan na videokonferenci Obrtne zbornice Slovenije ob koncu preteklega leta sicer priznal, da dvig DDV lahko privede do podražitev določenih življenjskih potrebščin, hrane, zdravil in kulturnih storitev, vendar so v odboru tudi za to predvideli rešitve. Damijan zatrjuje, da bi se hrana posledično podražila za največ 10 %, kar bi znižalo kupno moč plač tistih z najnižjimi dohodki za 2,4 %46, vendar to za odbor ne predstavlja nobenega problema, saj bi predlagano povečanje splošne olajšave za 4,9 % nadomestilo morebitno zvišanje cen. Damijan poudarja, da pa ni nujno, da s poenoteno stopnjo DDV pride do podražitev, saj bodo tudi proizvajalci hrane in trgovci deležni znižanja stroškov dela, zaradi česar jim izdelkov ne bi bilo potrebno dražiti. Damijan razlaga, da je enotna stopnja pri DDV ob hkratnem dvigu davka na premoženje47, nujna predvsem zato, da bi nadomestila izpad proračunskih prihodkov zaradi ukinitve davkov na izplačane plače. S tem bi se namreč težišče davčne obremenitve preneslo s proizvodnje na potrošnjo, kar priporočajo tudi države OECD in EU (Mihelič 2005, 5). 11. oktobra preteklega leta je pred slovenskim občinstvom v oddaji Pod žarometi prišlo do nekaterih trkov interesov v zvezi z EDS. Damijan je med drugim izpostavil, da se v primeru enotne davčne stopnje, če je ta uvedena na pravilen način (ob ustreznem znižanju bruto plač neto dohodki ostanejo enaki), razlike v dohodkih ne povečajo. Tine Stanovnik, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, je javno izrazil, da to ne more biti uresničljivo, saj ne pozna ene države, ki bi ji uspelo s spremembami bruto zneskov ohraniti enake neto plače. Nekdanji predsednik vlade in član opozicijske stranke Liberalna demokracija Slovenije Rop se je strinjal s Stanovnikom, hkrati pa očital še nekonsistentnost ukrepov odbora in vlade. Vlada je lani dvignila javnofinančne izdatke, odbor predlaga, da se do leta 2008 znižajo za dve odstotni točki. Odbor predlaga, da je treba znižati izdatke na zaposlene, vlada predlaga, naj se ti povečajo za približno 12 %. Tukaj je nastopil minister za gospodarstvo, Andrej Vizjak, ki je zagotovil, da je usmeritev vlade identična predlaganim reformam: znižati javnofinančne odhodke, število brezposelnih in izdatke za plače. Poudaril je, da vlada ni sprejela še nobenih rešitev, odločila pa se bo za takšne, ki bodo Slovenijo pripeljale k večji gospodarski rasti. Janez Šušteršič, namestnik vodje odbora za reforme, je Vizjaka podprl z izjavo, da sistem EDS, kot ga predlaga odbor, še vedno pomeni progresivnost, ker predvideva olajšave in je v tem smislu tudi pravičen. Kot je za Delo v članku Za poštenost gre, 05.11.2005, poročala STA, je predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša sindikatom preprosto razložil, da tudi pri EDS premožnejši prispeva v državno blagajno več: ''Dvajset odstotkov od 100 je 20, 20 odstotkov od 200 pa 40.''

46 Damijan ugotavlja, da lahko iz podatkov Statističnega urada Slovenije o deležu, ki ga gospodinjstva porabijo za hrano, razberemo, da hrana pri tistih z najnižjimi dohodki predstavlja okrog 24 % njihovega dohodka (Mihelič 2005, 5). 47 V okviru reforme davčnega sistema je odbor za reforme predlagal še uvedbo davka na nepremičnine, ki so neizkoriščene ali pa so luksuzne narave ter davek na premoženje (Mihelič 2005, 5).

76

Ne preseneča, da opozicijske stranke, kot so Liberalna demokracija Slovenije (LDS), Socialni demokrati (SD) in Slovenska nacionalna stranka (SNS), niso izpustile priložnosti, da ne bi izpostavile pomanjkljivosti EDS, o čemer nas je 08.11.2005 obvestila STA v članku Opozicija na TVS predvsem o reformah. V SD so se odločili, da ne nameravajo podpreti predloga EDS, neodgovorno pa bi bilo, kot pravi predstavnik stranke Borut Pahor, zavzeti že vnaprej negativno stališče do vseh reform. STA je še zapisala, da je podpredsednik SNS Sašo Peče dejal, da bodo v njegovi stranki nasprotovali tistim projektom, ki bodo proti dobrobiti Slovenije. Prepričan sicer je, da je potrebno slovensko gospodarstvo prevetriti, a ne na način, kot ga predlagajo v reformah. EDS je po mnenju Pečeta škodljiva. Predstavnik LDS Matej Lahovnik pa poudarja, da EDS ni in ne sme biti pogoj za reforme v Sloveniji. Lahovnik meni, da bi bilo za reforme potrebno pridobiti družbeni konsenz, socialnih partnerjev, sindikatov in tudi opozicije ter strokovne javnosti. Razloge za nasprotovanja sindikatov vidi v neustreznem komuniciranju tako vlade kot odbora. Prepričan je, da sindikati niso proti vsem predlaganim rešitvam, porajajo pa se jim nekateri dvomi, tako kot tudi pri študentih in upokojencih. Do presoje reformnega svežnja so se v LDS dokopali kolektivno, saj so se posvetovali s širokim krogom strokovnjakov, vključno z Jožetom Mencigerjem, Tinetom Stanovnikom in ostalimi. Med drugim so opozorili tudi na to, da EDS izjemno slabo vpliva na posamezne gospodarske panoge (Zupanič 2005, 3), kot so kmetijstvo, turizem, živilsko-predelovalna industrija, založništvo, kulturo idr. Zato je povsem upravičeno, da so se na uvedbo EDS odzvali v Društvu agrarnih ekonomistov, kot je zapisala STA v krajšem sestavku z naslovom Agrarni ekonomisti o izzivih po vstopu v EU 10.11.2005, in v Združenju za turizem in gostinstvo (Meršnik 2005a, 4). STA je poročala, da se je davčni strokovnjak Marko Kranjec lotil kritične analize davčne politike na področju kmetijstva, saj meni, da je kmetijstvo bistveno manj obremenjeno kot drugi sektorji. V zvezi s predlagano davčno reformo je povedal, da Slovenija že petič v zadnjih 15 letih menjava davčno politiko, kar je nenavadno, zato bi bilo po njegovem bolje davčno zakonodajo nadgraditi, ne pa v celoti reformirati. Kranjca moti predvsem EDS, saj bo dvig znižane stopnje DDV dvignil cene hrane, trgovci pa bodo še bolj pritiskali na kmetijstvo. Tudi na Združenju za turizem in gostinstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) so naredili nekatere izračune oziroma simulacije, ki so pokazale, da bi uvedba enotne davčne stopnje (20-odstotne), ki jo predlaga odbor za reforme, negativno vplivala na razvoj slovenskega turizma. Takega mnenja je tudi Marjan Hribar, v.d. generalnega direktorata za turizem v gospodarskem ministrstvu. Analitiki na GZS so ocenili, da bi enotni davek povečal v slovenskem gostinstvu obremenitve za 12 do 17 milijard tolarjev. Vida Černe, vodja enote za turizem na občini Kranjska Gora, pravi, da bi uvedba (EDS) in morebitno povišanje davka na dodano vrednost (od 8,5 na 20 odstotkov) izničila konkurenčno prednost, ki jo imajo gostinci v bližini meje z Avstrijo in Italije. Član upravnega odbora Združenja za turizem in gostinstvo pri GZS Boris Nemec iz novogoriškega Hita pa opominja, da je v EU določena najnižja možna stopnja DDV v višini 15 odstotkov, znižana pa 5-odstotna, saj čim manjša je država in čim bolj je obkrožena z velikimi državami in močnim ekonomijami, bolj mora biti prilagojena izbira stopenj DDV konkurenci. ''DDV je edini davek, ki ga plačujejo tujci v našo blagajno ali mi v njihovo (čezmejni trgovski nakupi, enodnevni in večdnevni turizem)," je še pojasnil Nemec. Nadalje predlaga, da bi

77

ostale stopnje DDV na 20 in 8,5 odstotka, v naslednjih letih pa naj bi se celo postopoma spuščale na minimalne stopnje – na 15- in 5-odstotne. Različni avtorji v Sloveniji namreč ocenjujejo, da znaša prihodek od sive ekonomije pri nas med 3 do 5 milijard evrov. Z nižjimi stopnjami DDV bi se zmanjšal, z višjimi pa povečal (Meršnik 2005a, 4). Sicer pa v direktoratu za turizem v gospodarskem ministrstvu pripravljajo analize razmer ob morebitni uvedbi enotne davčne stopnje Slovenije. Hribar napoveduje, da bodo končne ocene poslali odboru za reforme (Meršnik 2005a, 4 in Meršnik 2005b, 11). Ekonomista Aleš Kuhar in Mićo Mrkaić sta predstavila izsledke analize učinkov morebitne uvedbe enotne davčne stopnje na živilsko industrijo, ki pa niso tako negativni. Prodajalčeve cene naj bi se po njunih izračunih znižale za štiri do deset odstotkov, maloprodajne pa zvišale le za dva do tri odstotke. Mrkaić po drugi strani poudarja, da bi hkratna ukinitev davka na plače za živilsko industrijo pomenila zanemarljiv pozitiven učinek, saj je strošek delovne sile v tej panogi nizek, poleg tega delavci v živilski industriji spadajo v najnižje plačne razrede (Pihlar 2006, 20 in Sebenik 2006, 32). Guverner Banke Slovenije, Mitja Gaspari, pa je precej skeptičen v zvezi ukinitvijo davka na izplačane plače. Damijan si je pri razlagi, zakaj je ta predlog dober, pomagal s teorijo iz ekonomskih učbenikov: ''odziv podjetij na to, da se jim bodo znižali stroški dela z ukinitvijo davka na izplačane plače, je odvisen od elastičnosti ponudbe dela. Če je neskončno elastična pri najbolj nizko izobraženi delovni sili, se bo to v celoti prelilo v povečanje zaposlovanja. Če ni popolnoma elastična, bo del tega šel v višje plače, del v večje zaposlovanje. Če pa bi bila krivulja absolutno neelastična, torej navpična, kar pomeni, da določenega strokovnjaka ni mogoče dobiti in zaposliti, potem bi se to v celoti prelilo v višje plače.'' Damijan je mnenja, da ni naključen Gasparijev dvom v ukinitev davka na izplačane plače saj je slednji še kot finančni minister, uvedel ta davek, češ da bi zajezil rast plač. Damijan pa je prepričan, da se je z uvedbo tega davka morala nekako pokriti proračunska luknja, saj se hkrati znižala prispevna stopnja za socialne prispevke z 42 na 38,2 odstotka (Ferluga 2005, 11). Finančni minister in predsednik koalicijske stranke Nove Slovenije (NSi) Andrej Bajuk ne vidi logike v javnih nasprotovanjih o enotni davčni stopnji, saj model še sploh ni bil predstavljen v celoti in podrobni izračuni o tem, kako naj bi predlagani ukrepi odbora za reforme učinkovali na posamezne kategorije, še niso dokončni (Mlinarič 2005, 5). Bajuk je v Odmevih na TV Slovenija 29.12.2005 pojasnil, da bodo izsledki o negativnih učinkih morebitne uvedbe enotne davčne stopnje, v sodelovanju z Uradom za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) in predsednikom odbora za davčne reforme Jožetom P. Damijanom, znani pred koncem marca 2006 in dodal, da bi v zvezi z izračunanimi posledicami, ki bi jih enotna davčna stopnja povzročila turizmu ter živilsko predelovalni industriji, negativne učinke bilo treba preučiti v celoti in ne zgolj posamično. Protesti, grožnje, nesoglasja in nasprotovanja zoper EDS po njegovem mnenju ustvarjajo situacijo, v kateri očitno ne bo soglasja o tako potrebni koreniti spremembi davčnega sistema (Mlinarič 2005, 5). Mićo Mrkaić, aktualni profesor na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in še do pred nekaj meseci predsednik Strateškega sveta za gospodarski razvoj Republike Slovenije, pa sindikalistom očita, da če bi vlada umaknila predlog enotne davčne stopnje, bi se oni usmerili na kaj drugega, vedno pa bi našli razlog, s katerim bi opravičevali svoje reakcionarno vedenje (Mrkaić 2005, 8).

78

Medtem ko slovenska vlada, koalicija, opozicija ter ostali ekonomski strokovnjaki razglabljajo o EDS, pa je Bosna in Hercegovina z novim letom že uvedla 17-odstotni davek na dodano vrednost (DDV). Kot je zapisala STA 27.12.2005 v članku BiH z novim letom uvaja 17-odstotni DDV, je predsednik sveta ministrov BiH Adnan Terzič zagotovil, da to ne bo privedlo do kakšne "eksplozije" cen ali motenj na trgu. Vendar odziv opozicijske stranke in sindikalne organizacije je bil podoben kot je pri nas. Opozicija in sindikati v BiH namreč trdijo, da DDV z enotno stopnjo predstavlja drastičen udarec za najrevnejše sloje prebivalstva. Na Hrvaškem so si zamislili podoben model kot pri nas z razliko višine davčne stopnje. Razmišljajo namreč o enotni 15-odstotni davčni stopnji na dohodek in porabo, ki bi jo naj uvedli že prihodnje leto, z namenom pospešiti gospodarsko rast in stabilizacijo javnih financ. Nižja obdavčitev ljudi spodbuja k delu in naložbam, kar dvigne gospodarsko aktivnost in seveda BDP, nenazadnje je treba upoštevati tudi učinek sive ekonomije, ki na Hrvaškem po ocenah Svetovne banke znaša 34 odstotkov BDP – ob znižanju obdavčitve so namreč ljudje manj stimulirani k skrivanju svojih zaslužkov, zato se tudi tu osnova za obdavčitev razširi. To sta pred kratkim izračunala Nataša Srdoč in Joel Anand Samy, soustanovitelja reškega Jadranskega instituta za javno politiko. Dohodek oseb je trenutno progresivno obdavčen od 15 do 45 odstotkov, dobiček podjetij pa z 20-odstotno stopnjo. Na 15 odstotkov bi ob uvedbi sistema EDS znižali tudi DDV, a postopoma – 22-odstotno stopnjo bi obdržali prvo leto po reformi, nato pa bi stopnjo vsako leto znižali na 19, 16 do končnih 15 odstotkov leta 2009. Uvedba takega režima bi bila davčno nevtralna, kar pomeni, da izpada davčnih prihodkov ne bi bilo zaradi razširitve davčne baze z odpravo vseh olajšav in izjem. Plačila dohodnine bi bili oproščeni državljani, ki imajo plačo nekaj nižjo od polovice povprečne plače. Na Hrvaškem so zaenkrat še prepričani, da je zamisel več kot primerna zanje (Usenik 2005, 15). Če bi pri nas imeli 20-odstotno davčno stopnjo, v sosedstvu pa 15- oz. 17-odstotno, bi to pomenilo, da smo davčno nekonkurenčni! Ponekod se je uvedba EDS obnesla zavidljivo, pri čemer sta najlepša primera zagotovo Irska in Estonija, ki smo ju omenili v prejšnjih podpoglavjih. Zato je bila toliko bolj osupljiva trditev predsednika stranke evropskih socialistov (PES) in nekdanjega predsednika danske vlade Poula Nyrup Rasmussen, da je Irska kot najstarejši primer po uvedbi EDS sprva res pritegnila dodatne tuje naložbe, a se zdaj spoprijema denimo z velikimi razlikami med bogatimi in revnimi, nenazadnje tudi zaradi visokih cen nepremičnin (Kenda 2005, 11), in novica Slovenske tiskovne agencije, zapisana 02.12.2005 v članku Ilves: Sloveniji ne priporočam enotne davčne stopnje, da nam evropski poslanec in nekdanji estonski zunanji minister Tommas Hendrik Ilves ne svetuje uvesti EDS. Ilves kot dolgoletni član vodstva Socialdemokratske stranke Estonije, ki je pred več kot desetletjem podprla uvedbo EDS, razlaga, da je Estonija takrat potrebovala korenito reformo, saj dediščina Sovjetske zveze, iz katere so izšli, ni bila bogata. Ljudje niso bili vajeni plačevanja davkov, imeli so težave z davčno administracijo ter zelo nizko stopnjo gospodarske in podjetniške aktivnosti. Po njegovih besedah je Slovenija za razliko od takratne Estonije razvita država z visokim bruto družbenim prihodkom in urejeno administracijo ter se lahko pohvali z relativno visoko gospodarsko rastjo in socialno vključenostjo. "V Estoniji se danes soočamo z številnimi negativnimi posledicami enotne davčne stopnje, ki je, četudi je bistveno vplivala na visoko gospodarsko rast, povzročila

79

zelo velike socialne razlike in povečala socialno neenakost," je dejal Ilves in dodal, da mora Estonija zato ponovno razmisliti, ali ne bi drugačen, progresivni davčni sistem pripomogel k izravnavanju socialnih razlik in večji solidarnosti v družbi. Medtem ko je Ivo Vanasaun z estonskega ministrstva za finance na Mednarodnem akademskem forumu na Bledu, ki je potekal 3. februarja letos, govoril popolnoma nasprotno kot Ilves dva meseca prej. Vanasaun je bodril prisotne na forumu, da je EDS prava odločitev za Slovenijo in Slovence. V Estoniji se je namreč po njegovih besedah izkazalo, da so Estonci s takšnim sistemom zadovoljni in tudi prihodkov od davkov se iz leta v leto nabere več, tako da ne kaže, da bi v prihodnosti ponovno uvedli naraščajoče davčne stopnje. Naši reformisti so si za zgled vzeli Slovaško. Sašo Polanec z ekonomske fakultete, ki je član odbora za reforme, je prepričan, če bo slovaški primer uspešen, je mogoče pričakovati, da bodo tudi druge države v EU, v katerih vlada nekakšna davčna konkurenca, šle v isto smer (Rednak 2004, 34). Rasmussen pa ni enakega mnenja. "Enotna davčna stopnja ne more delovati. Prvič, jemlje revnim in daje bogatim. In drugič, predstavlja tveganje, da bi evropske države tekmovale s čim nižjimi davki. A mi ne smemo tekmovati proti dnu, temveč proti vrhu," pojasnjuje Rasmussen (Zgaga 2005, 3). "Enotna davčna stopnja (EDS) pomeni izbiro med kohezijo in konkurenčnostjo, to pa je napačna izbira," je prepričan. ''Slovaška kot primer države, ki je uvedla EDS, bo zašla v težave, saj EDS lahko pripelje v destabilizacijo družbe,'' napoveduje Rasmussen. ''Evropa ima pri reformnih poskusih zdaj pred sabo temeljno izbiro med ameriškim in skandinavskim modelom,'' zaključuje Rasmussen, sicer Danec. Danska kot predstavnica skandinavskega modela in ena med najbolj konkurenčnimi državami na svetu48 ima sodoben sistem socialne varnosti v kombinaciji z aktivno politiko trga dela, tako da stavi na prožnost in varnost hkrati (Kenda 2005, 11). Pridružujem se mnenju Boruta Pahorja iz skupine socialnih demokratov v Evropskem parlamentu (PES) in predsedstva koalicijske stranke SD, ki ga je zabeležila STA 02.12.2005 v Ilves: Sloveniji ne priporočam enotne davčne stopnje, da je nemogoče kopirati estonske, slovaške, danske ali izkušnje ostalih držav, saj Slovenija potrebuje izviren reformni vzorec. Podobnega prepričanja je tudi predsednik Liberalne demokracije Slovenije Jelko Kacin, ki je Janši predlagal enostavno alternativo ekonomsko-socialnih reform: odstop od enotne davčne stopnje (Mekina 2005, 5). Tudi Mrkaić je kritičen do »propagandistov« davčnih reform, saj je prepričan, da so pričakovanja, da bo EDS prinesla gospodarsko rast ter da bomo vsi več delali in pridobljeno investirali v razvoj in tehnologijo, neumna iluzija (Klapš 2005, 4). V nekaterih publikacijah je mogoče zaslediti že konkretne predloge, kako olajšati in poenostaviti sedanji davčni sistem v Sloveniji. Mrkaić razlaga, da zapletenosti davčnega sistema ne povzročajo različne davčne stopnje, povzročajo jo olajšave in izjeme, saj če bi ob enotni davčni stopnji imeli enake olajšave in omejitve, kot jih imamo zdaj, davčni sistem ne bi bil nič manj zapleten, kot je zdaj (Klapš 2005, 4). EU močno uporablja olajšave podjetjem, saj je efektivna obdavčitev podjetij precej nižja od zakonsko predpisane davčne stopnje. Pri nekaterih državah segajo razlike med njima tudi do tretjine (Glavič 2005, 12), kar si bomo podrobneje pogledali v poglavju 5.3 (tabela 11).

48 IMD je Dansko glede na svojih 314 kriterijev konkurenčnosti uvrstil na 7. mesto med 60 obravnavanimi državami tako v letu 2004 kot tudi 2005 (IMD 2005b).

80

Nižja obdavčitev dohodka podjetij najučinkoviteje zagotavlja večje razvojne naložbe. Estonija ima na primer kljub svoji EDS od leta 2000 izjemo – popolno oprostitev plačevanja davka na ves dobiček, ki je neposredno investiran v razvoj in od takrat so se naložbe podeseterile. Zvišanje obeh stopenj DDV namesto ukinitve znižane stopnje pa bi recimo omogočila, da bi podjetja v glavnem sama prevzela breme razmeroma skromnih podražitev, ker bi bile te razpršene na vse gospodarstvo in ne le na nekaj dejavnosti. S tem bi se izognili večjim podražitvam življenjskih potrebščin za velik del davkoplačevalcev, ki zanje porabijo večino svojih prihodkov (Glavič 2005, 12). V SD, ki bo pripravila alternativne predloge, se mnenje vse bolj nagiba v smeri popravkov obstoječega progresivnega davčnega sistema z opuščanjem cele vrste olajšav. Predsednik SD, ki postavlja projekt reform ob bok osamosvojitvi in vstopu Slovenije v EU, vztraja pri nujnosti nacionalnega soglasja (Predan 2005, 2). Vendar niti jalove razprave niti soglasje ljudstva, temveč le praktična uvedba enotne davčne stopnje v Sloveniji lahko pokaže njene dejanske učinke. 5.1.3 Pospeševanje proračunske odgovornosti Kljub temu, da so se nižanja davkov večinoma izkazala za dobro davčno politiko, številni vladni uradniki, predvsem v Evropi, ne marajo ta konkurenčni proces, saj s tem izgubljajo moč nad določanjem davčnih stopenj. Strokovnjaki organizacije IMF (International Monetary Fund) opozarjajo, da bo za državo postajalo vedno težje in dražje obdržati visoke davke. Dokler bo davčna konkurenca trajala, tako dolgo bodo davkoplačevalci pridobivali. Davčna konkurenca omejuje rast vlade. Velika večina proračunskih izdatkov je financiranih iz davčnih prihodkov. Zato bodo politike, ki pritiskajo na znižanje davkov, pomagale nadzorovati javno potrošnjo. To je dobrodošel razvoj dogodkov, predvsem ker so nižji nivoji javne potrošnje povezani z boljšim ekonomskim delovanjem. Ni samo to, da davčna konkurenca omeji vlado. Lahko jo tudi spodbudi k varčnosti. Sklicujoč se na svetovalno skupino organizacije OECD davčna konkurenca »ustvarja ugodno klimo za manjšo zapravljivost in potemtakem večjo učinkovitost uporabe javnih skladov«. V bolj teoretičnih izrazih davčna konkurenca ni »dirka k ničelnim davčnim stopnjam« (»race to the bottom« oziroma »towards zero tax rates), ampak dirka k najučinkovitejšim uporabi davčnih prihodkov. Vendar se davčna konkurenca v splošnem ne nanaša na vlade, temveč na ljudi in na to ali uživajo več svobode in imajo več možnosti. Davčna konkurenca je nagnila ravnotežje moči stran od vlade nasproti davkoplačevalcem. Ali, kot je bilo zapisano v časniku »The Wall Street Journal«, je davčna konkurenca med državami dobra stvar. Moč posameznikov in podjetij, da »volijo s svojimi nogami«, je eno najmočnejših orožij proti pretirano domišljavi vladi. Vsakršen poskus prikrajšanja njihovih pravic mora biti obravnavan kot napad na svobodo in kot grožnja blaginji (Mitchell 2000). Zanimiv je sklep ekonomista Daniela J. Mitchella (2001), da je davčna konkurenca ljuba tistim režimom, ki so privrženci nižjih davčnih stopenj in sovražna tistim, ki želijo več moči vlade in višje davčne stopnje (Mitchell 2001).

81

5.2 Davčna harmonizacija kot odgovor na davčno konkurenco V devetdesetih letih se je v Evropi pojavila skrb, da bi globalizacija lahko spodkopala proračunsko osnovo v fazi blagostanja. Raziskovalci so opozarjali na tako imenovano »politiko obubožanja svojega bližnjega soseda« in morebitni pritisk na delež celotnega vladnega prihodka, ustvarjenega z davki na dohodke podjetij in kapitala. Ravnovesna davčna stopnja v vsaki državi bi se naj približala k ničli (»race to the bottom«) z možnimi resnimi posledicami za preskrbo javnih dobrin in enakost v razdeljevanju (Genschel 2001). Misel na izgubo virov davčnih prihodkov je prestrašila vladne uradnike visoko-obdavčenih narodov, ki so pričele hrupno obsojati davčno konkurenco. V ta namen so mednarodne organizacije, kot so Evropska Unija (EU), Združeni narodi (ZN) in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), predstavile različne programe davčne harmonizacije, s katerimi bi bilo mogoče omejiti oz. do neke mere preprečiti pretok delavcev in kapitala iz visoko- v nizko-obdavčene jurisdikcije. Vendar je takšen pristop popolnoma v protislovju z dobro davčno politiko, saj davčna harmonizacija lahko pomeni višje davke in hkrati diskriminacijsko in destruktivno dvojno obdavčenje privarčevanega in investiranega dohodka (Mitchell 2004). 5.2.1 Kaj je davčna harmonizacija? Davčna harmonizacija oz. uskladitev obstaja, ko se davkoplačevalci soočijo s podobnimi ali identičnimi davčnimi stopnjami, ne glede kje delajo, varčujejo, nakupujejo ali kam investirajo (Mitchell 2004). Obstaja še en pristop, ki definira usklajevanje davkov kot proces odpravljanja finančnih omejitev in različnosti med davčnimi sistemi različnih držav, ki sestavljajo Evropsko Unijo. Ni pa nobenega prepričljivega razloga, da bi davčno usklajevanje omejili na Evropo, kljub temu, da ta definicija pomeni uporabno začetno izhodišče. Prvi del te definicije, »odpravljanje finančnih ovir«, se bistveno nanaša na spodbujanje prosto-trgovinskega območja. Drugi vidik, »odstranitev različnosti med davčnimi sistemi«, obravnavamo kot odraz davčnega sistema, ki deluje v »skladnosti« z namenom narediti trdno celoto. To bi v primeru popolne uskladitve pomenilo, da bi imela vsaka država enake davke, izračunane na enaki davčni osnovi, kar pomeni, da bi bila v vseh državah enaka davčna struktura. (Kostanjevec 2002, 271). Davčna uskladitev se lahko doseže na dva različna načina: z eksplicitno ali implicitno davčno harmonizacijo. Eksplicitna davčna harmonizacija se pojavi, ko se narodi strinjajo z določitvijo minimalne davčne stopnje ali se odločijo obdavčevati po enaki stopnji. V tem primeru gre za obliko neposredne davčne harmonizacije. Evropska Unija (EU) na primer zahteva, da njene članice odredijo davek na dodano vrednost v višini vsaj 15 odstotkov. EU je harmonizirala tudi davčne stopnje za gorivo, alkohol in tobak in je tako pripravljena uskladiti še davčne stopnje na dohodek pravnih in fizičnih oseb.

82

O implicitni davčni harmonizaciji govorimo, ko oblasti obdavčujejo dohodek svojih prebivalcev, zaslužen v ostalih jurisdikcijah. Ta politika »svetovnega obdavčenja« zahteva, da vlade zbirajo finančne informacije od nerezidenčnih investitorjev, ki jih nato posredujejo drugim vladam. Na podlagi implicitne oz. posredne in eksplicitne oz. neposredne oblike davčne harmonizacije so se davkoplačevalci nezmožni okoristiti z boljšo davčno politiko v ostalih narodih, oblasti pa so izolirane od tržne discipline. Obe obliki davčne harmonizacije imata podobne neproduktivne ekonomske posledice. V vsakem primeru je davčna konkurenca oslabljena in spodbuja višje davčne stopnje. To pa ovira učinkovito alokacijo kapitala in dela in upočasnjuje ekonomsko aktivnost. Usklajene davčne stopnje na mednarodni ravni uničijo davčno konkurenco (Mitchell 2004). V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so se oblikovale tri večje iniciative davčne harmonizacije: 1. EU je leta 1997 sprejela paket ukrepov za ukinitev škodljive davčne konkurence

znotraj evropske zveze, ki zajema Kodeks o ravnanju na področju podjetniškega obdavčenja (v izvirniku: Code of Conduct for Business Taxation), ki obvezuje države članice, da se zavzemajo za pravično davčno konkurenco (Ghosh 2000), Direktivo o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti kot posredno obliko davčne harmonizacije (Mitchell 2004) in Direktivo o skupnem sistemu obdavčenja obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU (Šircelj 2004a, 1015). Ti ukrepi ne poskušajo harmonizirati niti davčne osnove niti davčnih stopenj, kar je bilo predlagano že nekaj let prej (1992) s t. i. Rudingovim poročilom (Eggert in Haufler 2006, 8 – 9).

2. V aprilu leto kasneje je OECD izdala Poročilo o škodljivi davčni konkurenci (v

izvirniku: Harmful Tax Competition: An Emerging Global Issue), ki je nakazovala na razvoj začetnega sodelovanja in skupnih ukrepov za ukinitev škodljivih davčnih praks ob predhodnem identificiranju škodljivih davčnih režimov ali paradižev. Predlogi v poročilu so bili močno podprti s strani držav članic G8, ki vključujejo Kanado, Francijo, Nemčijo, Italijo, Japonsko, Rusijo, Veliko Britanijo in Združene države Amerike (Ghosh 2000). Poročilu iz leta 1998 so sledila še krajša in daljša naznanila v letih 2000, 2001 in 2004 v zvezi z napredkom začetne iniciative. V zadnjih letih pa se je OECD še posebej usmerila v doseganje visokega standarda transparentnosti in izmenjave informacij na način, ki omogoča pravično davčno konkurenco med vsemi državami (OECD 2004b, 3 – 4, OECD 2004c, 7 – 12).

3. Poročilo Združenih narodov o financiranju za razvoj oz. Zedillovo poročilo (v

izvirniku: Financing for development ali tudi »Zedillo report«), objavljeno leta 2001 kot podlaga za konferenco o Financiranju za razvoj v Monterreyu v Mehiki, predlaga oblikovanje Mednarodne davčne organizacije (angl. International Tax Organization oz. skrajšano ITO). Predlagana organizacija bi imela mnogovrstne vloge, ki bi med drugim zajemale tehnično pomoč nacionalnim oblastem pri širjenju informacij z namenom zmanjšati davčne utaje inozemskih dohodkov od investicij in omejiti prekomerno spodbudo za privabljanje multinacionalnih podjetij (Bonilla 2004).

83

5.2.2 Davčna harmonizacija v državah EU V okviru EU poteka harmonizacija številnih pravnih področij. To na primer velja za potrošniško pravo, pripravlja pa se tudi predlog evropskega civilnega zakonika, osnutki evropskega pogodbenega zakonika, napreduje priprava predlogov nekaterih delov evropskega odškodninskega prava in celo "evropeizacija" trusta. Poleg že omenjenih pa harmonizacija čedalje obsežneje posega tudi v urejanje pravnih subjektov, posebej gospodarskih družb. Poleg uredb in direktiv, ki so najpogostejše, pa postajajo čedalje pomembnejše sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, ki države silijo bodisi k spremembi zakonodaje ali pa da sodbe v praksi neposredno upoštevajo (Trstenjak 2004, 981). Harmonizacijo posrednih davkov na ravni Evropske skupnosti je predvidel že Rimski sporazum. Prva smernica, ki je davek na dodano vrednost (DDV) določila kot splošno obliko davka na potrošnjo, je bila sprejeta leta 1967 (Žvan 2004, 37). V naslednjih letih si je Skupnost prizadevala za harmonizacijo predvsem dveh vrst davkov: DDV in trošarin. V letu 1977 ji je – kot prvi davek sploh – uspelo harmonizirati DDV. Leta 1992 je bil ta prilagojen zahtevam novega enotnega trga, v istem času pa so bile harmonizirane tudi trošarine (European Commission 2004a). Bela knjiga, ki je vsebovala ukrepe za vzpostavitev enotnega trga oz. ukinitev fizičnih, tehničnih in fiskalnih ovir, je predvidela dve stopnji DDV, standardno med 14 % in 20 % ter znižano med 4 % in 9 %. Zaradi ukinitve mej med državami je Bela knjiga predvidela nov način obračunavanja DDV, t. i. sistem klirinške hiše. Vsi ti predlogi (poenotenje davčnih stopenj, sistem klirinške hiše) so bili kasneje zavrnjeni, zato je začasno obveljal stari sistem obračuna DDV, ki temelji na načelu države uvoznice blaga. Sedanji sistem davkov na dodano vrednost ima veliko pomanjkljivosti, predvsem ker je zapleten in dovzeten za prevare (Žvan 2004, 37). Medtem ko je na področju posrednih davkov (DDV in trošarin) bolj malo možnosti za urejanje na nacionalnem nivoju, je sfera neposrednih davkov (davka na dohodek pravnih oseb in dohodnine) v Evropski Uniji (EU) precej manj harmonizirana (Petauer 2003, 13). Davek od dohodka pravnih oseb je v državah članicah EU različen, kar pomeni, da ni enotnega, usklajenega sistema davka niti skupne politike držav članic na tem področju obdavčitev. Tako imajo države članice različno obdavčitev dohodkov pravnih oseb z različnimi rešitvami na področju obravnavanja prihodkov, odhodkov, oprostitev, olajšav, obračuna ipd. ter z različnimi davčnimi stopnjami. Te razlike so med državami članicami (in tudi med drugimi razvitimi državami) med drugim prepoznavne kot vpliv mednarodne investicijske dejavnosti in varčevanja. V obdobju čedalje večje ekonomske soodvisnosti med državami imajo davčni elementi čedalje pomembnejšo vlogo glede kraja odločanja o finančnih vprašanjih. To je še posebej očitno pri davku od dohodkov pravnih oseb, ker je kapital zelo mobilen in zato "občutljiv" na davčne olajšave, izvzetja in oprostitve. Davčna konkurenca je zato morda eden glavnih razlogov, da je proučevanje davka od dohodkov pravnih oseb dobička tako pomembno v številnih državah, vključno z državami EU (Šircelj 2004a, 1015).

84

Že leta 1992 je t. i. Rudingovo poročilo opozorilo na prekomerno davčno konkurenco med državami članicami (Ganghof in Genschel 2005, 2) in da različni sistemi na področju obdavčitve dobička podjetij v EU povzročajo težave pri zagotavljanju skupnega trga. V ta namen so priporočili minimalno stopnjo davka – 30 %. (Ganghof in Genschel 2005, 2 in Šircelj 2003, 13). Vendar takrat nobena država članica ni imela davčne stopnje pod tem pragom, zato je bil predlog kmalu zavrnjen (Šircelj 2003, 13). Ideja o minimalni davčni stopnji na dobičke pravnih oseb je ponovno zašla na dnevni red v letu 2004, saj so ugotovili, da stopnje v državah članicah vztrajno padajo že vse od osemdesetih let. Povprečna davčna stopnja na dohodek pravnih oseb v petnajsterici se je približala predlagani minimalni stopnji iz Rudingovega poročila, nove vzhodno-evropske članice pa so v Unijo vstopile s stopnjami, ki so veliko pod to mejo (Ganghof in Genschel 2005, 2 – 3). Evropska komisija je v letu 2001 svojim članicam ponudila več poti, ki bi lahko dolgoročno pomagale odstraniti individualne davčne ovire pri čezmejnem trgovanju na notranjem trgu. Predlagala je tudi uporabo ene same konsolidirane davčne osnove za izračun davka na evropski dobiček multinacionalnih podjetij. Ta predlog je bil potrjen leta 2003. Septembra leto kasneje je Komisija koncept o skupni konsolidirani korporacijski davčni osnovi predstavila na neuradnem sestanku skupine ministrov ECOFIN (The Economic and Financial Affairs Council). Na podlagi uspešne diskusije se je oblikovala delovna skupina, katere udeleženci bodo strokovnjaki iz vseh petindvajsetih držav članic in komisijske službe in ki si bo nadalje prizadevala za napredek v zvezi s skupno davčno osnovo. Cilji skupine so oblikovanje definicije in temeljnih elementov za skupno konsolidirano korporacijsko davčno osnovo podjetij, delujočih na notranjem evropskem trgu ter preskrba asistence in ostalih tehničnih detajlov Komisiji (European Commission 2005c). Večja manifestacija v zvezi z usklajevanjem evropskih neposrednih davkov pa sega v april 1996, ko je Evropska komisija na neuradnem sestanku skupine ministrov ECOFIN v Veroni predlagala novo in izčrpno »globalno« videnje politike direktnega obdavčenja in jih opisala v referatu »Obdavčenje v Evropski Uniji« (v izvirniku: »Taxation in the European Union«) (Pernek 2003, 298). Evropska Unija (EU49) je s tem začela svoj boj proti »škodljivi« davčni konkurenci, ker slednja ni združljiva z njenimi cilji (Szeto 2001), kot so stabilizacija prihodka držav članic in pospeševanje zaposlenosti ter nemoteno delovanje enotnega trga, hkrati z zaščito davčne osnove pred škodljivo davčno konkurenco (European Commission 2004a). Evropska komisija je v omenjenem dokumentu pojasnila, da se proračun zmanjšuje na osnovi razjede davčne osnove, ki jo povzroči t. i. škodljiva davčna konkurenca (preselitev obdavčljivih osnov v druge države), kar je odvisno od razlike med efektivnimi davčnimi stopnjami ter razvoja ilegalne ekonomije (preselitev obdavčljivih osnov na črni trg), kar je odvisno od absolutnega nivoja efektivnih davčnih stopenj.

49 Področje delovanja EU je do nedavnega bilo omejeno še na 15 držav: Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Luksemburg, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo, Švedsko in Veliko Britanijo. Ne glede na to, da so zadeve glede obdavčenja običajno prepuščene neodvisni odločitvi vsake članice, se članice strinjajo z enotnimi merili za vso EU, vključno z odpravo škodljive davčne konkurence (Szeto 2001). Isto velja za 10 pridruženih članic: Ciper, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko, Slovaško in Slovenijo.

85

Strukturne spremembe v davčnem sistemu držav članic so v dokumentu Evropske komisije pojasnjene kot možna posledica globalizacije. Stabilnost celotnega davčnega prihodka v posameznih članicah je bila namreč dosežena na račun prenosa davčne obremenitve na manj mobilno davčno osnovo – delo – z namenom nadomestiti davčno izgubo zaradi že razjedenih drugih, bolj mobilnih davčnih osnov. Med leti 1980 in 1993 je implicitna davčna stopnja na zaposleno delovno silo v vsej Evropski skupnosti narasla za približno petino, medtem ko je isti pokazatelj za ostale faktorje proizvodnje, predvsem za samozaposleno delo in kapital, pokazal zmanjšanje za več kot desetino. Evropska komisija je na sestanku zaskrbljeno opomnila na dejstvo, da dela ne more še bolj obremeniti, da bi se izognila tveganju erozije davčne baze, ker bi s tem poslabšala že obstoječe negativne vplive na stroške dela in zaposlenost. Zato je več kot potrebno ukiniti preobremenitev dela z namenom, da se pospeši zaposlenost znotraj EU. Pred tveganjem fiskalne degradacije pa niso imuni niti potrošni davki, čeravno so harmonizirani v veliko večjem obsegu kot neposredni davki, se je na neformalnem srečanju v Veroni aprila 1996 zavedla Komisija. DDV je ogrožen predvsem zaradi povečanega števila mednarodnih storitvenih dejavnosti (telekomunikacij, bank, zavarovalnic ipd.), ki uporabljajo novo tehnologijo z namenom prenosa obdavčljivih transakcij v bolj prijazne davčne sisteme. Problemi, kot so dvojno obdavčenje enakega dohodka ali neuskladitev plačevanja davkov v eni članici in socialnega zavarovanja v drugi, se štejejo za pregrade in popačijo pojmovanje enotnega trga (European Commission 1996, 2 – 6 in Pernek 2003, 298). Takratni finančni minister je toplo pozdravil to razpravo in hkrati soglašal, da je obravnavanje teh problemov potrebno. Tako so v nadaljnjih pogovorih 5. novembra 1997 predstavili Davčni paket ukrepov za razreševanje škodljive davčne konkurence v EU (v izvirniku: »A package to tackle harmful tax competition in the European Union«), ki je zajemal naslednja tri področja (Pernek 2003, 298): 1. Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (v izvirniku: »Code of

Conduct for Business Taxation«); 2. Ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti 3. Ukrep o skupnem sistemu obdavčenja obresti in licenčnin med povezanimi

gospodarskimi družbami držav članic EU. 1. decembra 1997 je ta davčni paket predlogov sprejel finančni minister na svetu ministrov ECOFIN. Pomembno je poudariti, da je pristop Evropske Komisije k davčnem paketu bil in je osnovan na dveh načelih. Prvo načelo, ki je usmerjeno k davčnemu usklajevanju, naj ne bi vodilo k povečanju davčnih obremenitev, ampak k zmanjšanju. Drugo načelo pa poudarja, da ne gre za harmonizacijo kot takšno; članicam EU je namreč bilo zagotovljeno, da je cilj Komisije le izpostaviti tiste probleme usklajevanja, ki jih članice niso sposobne razrešiti individualno (Abeele 1999, 3).

86

5.2.2.1 Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (Code of Conduct for Business Taxation)

Obdavčenje dobička v EU ureja Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (Šircelj 2004a, 1015), ki ga je pripravila skupina »Code of Conduct Group«, sestavljena iz predstavnikov držav članic in Evropske komisije (Verrue 2004b, 4). Osnutek pravil o poslovnem obdavčenju ureja predvsem probleme, povezane s škodljivimi ali potencialno škodljivimi davčnimi režimi v državah članicah EU (Pernek 2003, 298). S privzetjem pravil iz osnutka so se članice EU obvezale na mirujoče (standstill) in izločitvene (roll back) klavzule. Prve določajo, da se morajo države članice EU vzdržati sprejemanja novih ukrepov, ki bi povzročili škodljivo davčno delovanje in širitve njihovega obsega ali obstoječih ukrepov, ki predstavljajo škodljivo davčno delovanje. Izločitvene klavzule pa določajo, da morajo biti škodljive lastnosti prioritetnih (škodljivih) režimov izločene pred iztekom petih let od leta 1998 in prepovedujejo uvajanje takšnih režimov v prihodnosti (Pernek 2003, 291). Debata o pravičnosti davčne konkurence je osnovana na razlikovanju med »belim območjem« (op. p. »white area«) oz. obliko nesporne davčne konkurence, kjer se sprejemljivi režimi osredotočajo na celotno davčno obremenitev EU; »črnim območjem« (op. p. »black area«) oz. obliko škodljive davčne konkurence, ko se neželene davčne prakse zavzemajo za privabljanje tujih davčnih osnov ter »sivim območjem« (op. p. »grey area«), kamor spadajo sporni režimi, ki ponujajo boljše pogoje predvsem nerezidentom in kratkoročnim rezidentom, vendar niso nujno škodljivi (Bridgland 2006 in Verrue 2004a, 2 – 4). Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja se nanaša na davčne režime, ki imajo ali bi lahko imeli značilne vplive na izbiro lokacije podjetja znotraj EU. Kriteriji za dognanje potencialnega škodljivega delovanja so (Code of Conduct Group 2000, 2 in Meussen 2003, 2): a) Efektivni nivo obdavčenja, ki je pomenljivo nižji kot splošni nivo v obravnavani

državi; b) Davčne koristi, rezervirane za nerezidente; c) Davčne spodbude za aktivnosti, ki so izolirane od domačega gospodarstva in tako ne

vplivajo na nacionalno davčno bazo; d) Nagrajevanje davčnih prednosti celo ob odsotnosti dejanske ekonomske aktivnosti; e) Pravila za določanje dobička glede na aktivnosti znotraj skupine multinacionalk se

razlikujejo od mednarodno sprejetih načel, predvsem od tistih, ki so bili sprejeti znotraj organizacije OECD;

f) Pomanjkanje transparentnosti. Prvoten primer preferenčnega davčnega režima je bila razdeljena davčna osnova na dohodek pravnih oseb na Irskem, ki je vzdržala do leta 2002. Po tej shemi proizvodna podjetja (prvotno multinacionalke) plačujejo znižano stopnjo – 10 %, medtem ko so se ostala (predvsem domača) do nedavnega soočala s 40 odstotno stopnjo na dohodek pravnih oseb. Za takšne in podobne primere se zahteva, da popravijo svojo škodljivo delovanje. Tako npr. v odsotnosti kakršnegakoli formalnega predpisa o usklajevanju davčne stopnje

87

(npr. ob odsotnosti minimalne predpisane davčne stopnje), države lahko odredijo zelo nizko splošno davčno stopnjo za korporacijske profite, ki nastanejo znotraj njihove jurisdikcije. To se je pravzaprav zgodilo na Irskem, ki je leta 2003 prešla iz dvostopenjske (10 % oz. 40 %) na splošno 12,5 odstotno stopnjo (Eggert in Haufler 2006, 9 – 10). Eden izmed problemov v zvezi s tem je pa dejstvo, da ima pravilnik globalno razsežnost, kar pomeni, da se njegovi cilji nanašajo tudi na povezana in odvisna območja držav članic EU. Tako je bilo na podlagi kriterijev leta 1999 prepoznanih 66 davčnih režimov za škodljivih (40 med EU članicami, 3 v Giblartarju in 23 v odvisnih ali povezanih območjih z EU) (Meussen 2003, 2 – 3). Z desetimi škodljivimi davčnimi praksami je Nizozemska vodilna v Evropi (Meussen 2003, 2 – 3). Zato ne preseneča, da je nizozemska vlada kritizirala pravilnik predvsem na tistih področjih, kjer so bili nekateri režimi predstavljeni kot škodljivi, nekateri pa niso bili niti omenjeni. Nizozemsko ministrstvo za finance je zagotovilo, da bo poskušalo postopno modificirati režim neformalnega kapitalnega upravljanja (Pernek 2003, 298 – 299). V letu 2003 je bila oblikovana nova skupina davčnih strokovnjakov, imenovana »Tax Experts Group« z namenom raziskati, kateri davčni režimi so škodljivi v desetih pridruženih članicah. Omenjena skupina je sprva v EU 10 spoznala 30 od 52 režimov za škodljivih, vendar jih je 27 že ukrepalo do oktobra 2003. Malta je ena izmed najbolj problematičnih med novo deseterico. Dva malteška davčna režima sta še vedno pod budnim očesom skupine davčnih strokovnjakov. Na podlagi pravilnika bi morala petindvajseterica svoje škodljive davčne režime odpraviti oziroma izboljšati do 31. decembra 2005, vendar se o nekaterih režimih še vedno razpravlja. Irska, Portugalska, Luksemburg in Belgija so zahtevale podaljšanje roka. Belgija je zahtevala podaljšanje roka do leta 2009 zaradi prezapletene koordinacije svojega davčnega režima. V prvi polovici preteklega leta se je Skupina osredotočila na izločitveno klavzulo v povezavi s Slovenijo, Britanskimi deviškimi otoki, Litvo, Luksemburgom, Malto, Češko republiko in Gibraltarjem, hkrati pa je obravnavala nova pravila Slovenije, Irske, Grčije, Arube in Madžarske ter zaključila, da ne spadajo v področje Kodeksa. V zadnjih štirih letih je bilo Svetu ministrov predstavljenih več poročil o napredku. Zadnje poročilo je bilo izdano 6. decembra 2005. Razprava iz novembrskega srečanja preteklega leta najvišjih predstavnikov petindvajseterice in Komisije o prihodnjih dosežkih Kodeksa se bo nadaljevala pod avstrijskih vodstvom v letošnjem letu, ki ji bo sledilo tudi poročilo (Bridgland 2006). Pravila iz Kodeksa sicer niso pravno zavezujoč instrument in se ne morejo prisiljeno uveljavljati na Evropskem sodišču, vendar očitno imajo politično moč (Meussen 2003, 3). Problem se pojavi le pri območjih, ki so le povezana in odvisna od EU, ne pa tudi njene članice. Vprašanje je, koliko zakonite in/ali politične moči imajo članice, da bodo prisilile nečlanice k sodelovanju pri teh predlogih (Pernek 2003, 299).

88

Verjetno najbolj značilni razlog za to, da je Kodeks dosegel širšo politično razpravo o obdavčenju podjetij v EU je ta, da sprejmemo zasnovo, da škodljiva davčna konkurenca nima nič skupnega z različnostjo davčnih stopenj in ravni. Zraven tega pa napori za odpravo »škodljive« davčne konkurence na nek način vodijo do konvergence davčnih režimov držav članic (Bridgland 2006). 5.2.2.2 Ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti50 3. junija 2003 je Svet ministrov ECOFIN sprejel Direktivo 2003/48/ES o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti. Ta ukrep je sestavni del »davčnega paketa« iz leta 1997, ki je usmerjen k razreševanju škodljive davčne konkurence v Evropski skupnosti. Direktiva je dobila svojo veljavo 1. julija 2005. Ukrepi za obdavčenje dohodka od prihrankov so bili potrebni, ker je kapitalski dohodek zelo mobilen. Pridobivanje takšnega dohodka v nizko-obdavčenih deželah je relativno preprosto, vendar v primeru, ko takšen dohodek ni naznanjen davčnim uradnikom v investitorjevi domači državi lahko pride do davčne deformacije ali utaje. Komisija je leta 1998 ciljala na zagotovitev minimalnega efektivnega obdavčenja dohodka od prihrankov znotraj Skupnosti. Omenjena sta bila dva predloga v zvezi s tem; države članice, kjer je dohodek zaslužen, imajo dve alternativi: bodisi redno informirajo ostale članice o obrestih iz varčevanja, plačanih njihovim rezidentom bodisi uporabijo »davek po odbitku« (op. p. withholding tax) po minimalni stopnji na dohodek, ki ga zaslužijo posamezniki, rezidenti iz ostalih držav članic. 18. julija 2001 je Komisija predstavila predlog smernic, ki ga je 13. decembra 2001 potrdil Svet skupine ministrov ECOFIN in se nanašajo na naslednje značilnosti: - Vse članice petnajsterice EU, razen Avstrije, Belgije in Luksemburga, bodo

nemudoma vpeljale sistem avtomatične preskrbe informacij o obrestnem izplačevanju nerezidentom;

- Avstrija, Belgija in Luksemburg bodo uporabile akontacijski davek na takšna obrestna izplačila v prehodnem obdobju sedmih let: 15 % za prva tri leta (1. julij 2005 – 30. junij 2007), 20 % za naslednja štiri (1. julij 2008 – 30. junij 2010) in 35 % v letih zatem. V času prehodnega obdobja bo 25% prihodka od teh akontacijskih davkov zadržanih v omenjenih treh članicah, ostalih 75% pa bo prenesenih v državo, od koder je investitor;

- Smernice se nanašajo na široko področje, ki zajema prihodek iz obresti, pridobljen bodisi neposredno ali kot rezultat posrednega investiranja v obveznicah.

Poročilo iz 3. junija 2003 razkriva, da so za enakovredne ukrepe bili sklenjeni sporazumi še z določenimi tretjimi državami (Švico, Andoro, Liechtenstein, Monako in San Marino) in z odvisnimi in povezanimi območji držav članic EU.

50 Povzeto po European Commission (2005b) in European Commission (2003b).

89

5.2.2.3 Ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU

Davki, ki izvirajo iz obresti in licenčnin med gospodarskimi družbami iste skupine, vendar te niso iz istih držav članic, lahko povzročijo probleme v smislu povečanih sporazumnih stroškov. Ti davki so navadno naloženi na bruto vrednost izplačil, kar pomeni, da ne upoštevajo odbitkov, do katerih bi država – prejemnica bila sicer upravičena. Na osnovi velike večine dogovorov o dvojnem obdavčenju med članicami, so ti davki ukinjeni ali zmanjšani, vendar lahko tudi v takšnih primerih proces terjanja oprostitev in redukcij vplete državo – prejemnico – v dolgotrajne formalnosti ter vodi do finančnih izgub. Sklicujoč se na sporazum o davčnem paketu ukrepov na svetu ministrov ECOFIN decembra 1997, je Komisija marca 1998 odobrila predlog smernic o skupnem davčnem sistemu, ki je nakazoval na odstranitev zgoraj omenjenih davkov. 3. junija 2003 je Svet sprejel Direktivo 2003/49/ES o skupnem sistemu obdavčenja v zvezi s plačili obresti in uporabe premoženjskih pravic oz. licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU, ki je začela veljati 1. januarja 2004 (European Commission 2004c). Namen Direktive je odpraviti morebitno dvojno obdavčenje teh plačil in omogočiti, da so v državi članici EU obdavčena le enkrat. Zato velja ureditev, da se obresti in plačila uporabe premoženjskih pravic ne obdavčijo v državi članici EU, v kateri nastanejo. Direktiva pa ne ovira države članice EU, da v obdavčitev ne zajame obresti in licenčnine, ki jih prejmejo njene družbe, stalne poslovne enote njenih družb ali stalne poslovne enote, ki se nahajajo v tej državi članici EU (Šircelj 2004a, 1015). Z Direktivo je bil določen prehodni sporazum za Grčijo in Portugalsko za obresti in licenčnine in za Španijo le za slednje z namenom ublažiti proračunski vpliv smernic na te dežele. Grčiji in Portugalski bo za prehodno osemletno obdobje dovoljena uporaba akontacijskega davka na obresti ali licenčnine, ki ne bo smel presegati 10 % v obdobju prvih štirih let in 5 % v zadnjih štirih. Španiji je v času prehodnega šestletnega obdobja, ki se je začelo v začetku leta 2005 (velja tudi za zgoraj omenjeni državi), odobrena stopnja na licenčnine, ki ne sme presegati 10 %. Ker se direktiva nanaša le na oblike podjetja znotraj bivše petnajsterice, je bila s 26. aprilom 2004 dodana še Direktiva 2004/66/ES (European Commission 2004c) o prilagoditvi nekaterih direktiv, vključno z Direktivama 2003/48/ES in 2003/49/ES, na področjih prostega pretoka blaga, svobode opravljanja storitev, kmetijstva, prometne politike in obdavčitve zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL EU L 168, 35). Direktiva 2004/76/ES Sveta ministrov iz 29. aprila 2004 dovoljuje določenim novim članicam možnost prehodnega obdobja (glej tabelo 8) v zvezi z ukrepom Direktive 2003/49/ES. Novim članicam, navedenim v tabeli 8, se priznajo ekvivalentna pravila za prehodno obdobje, kot za Grčijo, Španijo in Portugalsko (European Commission 2004c).

90

Tabela 8: PREHODNO OBDOBJE ZA NOVE ČLANICE EVROPSKE UNIJE V ZVEZI Z UKREPOM DIREKTIVE 2003/49/ES

Država Obrestna plačila Licenčnina Češka republika - 6 let Latvija 8 let 8 let Litva 6 let 6 let Poljska 8 let 8 let Slovaška - 2 leti

Opomba: To prehodno obdobje je pričelo teči s 1. julijem 2005 oz. z dnevom veljave Direktive 2003/48/ES o obdavčenju dohodka od prihrankov v obliki plačila obresti. Vir: European Commission (2004c). V primeru obstoja suma, da je prišlo v kakšni državi članici EU do nezakonitega dejanja na področju davkov, so oblasti držav članic dolžne o tem informirati Evropsko sodišče (Pernek 2003, 299). Razen zgoraj navedenega Kodeksa in direktiv 2003/48/EC in 2003/49/EC pa pri obdavčevanju dohodka pravnih oseb obstajata še naslednji direktivi, ki jih morajo države članice51 upoštevati (Šircelj 2004a, 1015, Novak 2004, 35, Pernuš 2004, 38 in European Commission 2004b): a) Direktiva EU o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in

zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic (90/434/EEC), z dne 23. julija 1990, ki so jo (tedanje) države članice začele uporabljati 1. januarja 1992, z izjemo Portugalske, ki jo je začela uporabljati 1. januarja 1993.

b) Direktiva o skupnem sistemu obdavčenja, ki velja za matične družbe in odvisne

družbe iz različnih držav članic z dopolnitvami (90/435/EEC), z dne 23. julija 1990, ureja problematiko skupin povezanih podjetij, ki so davčni zavezanci v različnih državah članicah EU, in se nanaša na davčni režim v zvezi z razdelitvijo dobičkov hčerinskih družb matični družbi.

Zraven omenjenih direktiv je bila sprejeta še Direktiva 77/799/EC z dne 19. decembra 1977 o vzajemni upravni pomoči med davčnimi organi v državah članicah na področju neposrednih davkov. Področje obdavčevanja dohodka pravnih oseb v EU ni enotno urejeno oziroma usklajeno, edina skupna točka držav članic na tem področju so direktive in Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (Šircelj 2004a, 1015). Obdavčenje, predvsem podjetij je eno izmed redkih politik, kjer je Svet lahko sprejel direktive le soglasno (European Commission 2004b).

51 S 1. majem 2004 sledi tem direktivam tudi pridruženih deset članic EU (Pernuš 2004, 38).

91

Delo Evropske komisije je tesno povezano s projektom organizacije OECD, katere posebni poudarek je na odpravi davčnih režimov, ki dajejo možnost izogibanja davkom (angl. tax avoidance52) in davčni evaziji (angl. tax evasion53). 5.2.3 Ukrepi za odpravo škodljive davčne konkurence v državah članicah in

nečlanicah OECD Podatek, da se več kot polovica svetovnih finančnih transakcij odvije v offshore centrih in strah pred črnimi napovedmi je povzročil, da se je OECD začela pritoževati nad škodljivimi davčnimi učinki teh centrov (OECD 2001, 4). Na tej podlagi so države članice OECD maja leta 1996 posredovale organizaciji predlog za začetek aktivnost zoper območja s škodljivimi davčnimi učinki. Predlog držav članic so istega leta na svojem srečanju v Lyonu ponovno izpostavili tudi predsedniki držav G7. Fiskalni komite OECD je leta 1996 začel projekt določitve škodljivih davčnih sistemov. Rezultat dela je Poročilo o škodljivi davčni konkurenci (v izvirniku: Harmful Tax Competition: An Emerging Global Issue), ki ga je OECD sprejela 9. aprila 1998. Poročilo so sprejele vse države članice OECD, razen Luksemburga in Švice (Šešok 2001, 18). Poročilo se osredotoča na geografsko mobilne aktivnosti, kot so finančne in druge storitvene dejavnosti, vključno s preskrbo nesnovne aktive (patentne pravice ipd.) (OECD 2001, 4), v državah članicah in nečlanicah OECD, zaradi katerih prihaja do pomenljivih izgub davčnega prihodka. Cilj OECD je namreč zavarovati popolnost davčnih sistemov s poudarkom na problemu škodljivih praks. Ta projekt je bil vzpostavljen, da bi breme obdavčenja pravično porazdelil in da davek ne bi bil dominantni faktor pri odločitvah o alokaciji kapitala (OECD 2000, 5). OECD je določila naslednje osnovne kriterije, ki opredeljujejo nek režim ali jurisdikcijo za škodljivo (OECD 1998, 22 – 29 in Šešok 2001, 18): a) Odsotnost ali obstoj le nominalnih davkov v primeru davčnih oaz in ničelna ali nizka

efektivna davčna stopnja na ustrezen dohodek v primeru preferenčnih režimov. b) Pomanjkanje učinkovite izmenjave informacij z ostalimi (predvsem tradicionalnimi54)

davčnimi sistemi. c) Pomanjkanje jasnosti in razvidnosti oziroma transparentnosti. d) Odsotnost bistvenih aktivnosti v primeru davčnih oaz in osamitev v primeru

preferenčnih režimov.

52 Izogibanje davkom oziroma davčno izmikanje pomeni »zakonito« izognitev davku, ki izrablja praznine, nedorečenosti ali neskladnosti v davčnih predpisih (Šešok 2002a, 10). 53 Davčna evazija oziroma davčna utaja je nezakonita izognitev davku bodisi tako, da se ne vloži davčna napoved bodisi tako, da se navajajo neresnični podatki, pa tudi z goljufivo samoobdavčitvijo, s premajhnim obračunom davkov po odbitku ali s tihotapskim ravnanjem. Davčna utaja je v skladu s kazensko pravno zakonodajo Republike Slovenije obravnavana kot kaznivo dejanje (Šešok 2002a, 10). 54 Med t. i. tradicionalne davčne sisteme uvrščamo sisteme z rednimi – višjimi stopnjami obdavčitve, ki so trden nasprotnik offshore centrom oz. davčnim paradižem z nižjo oz. ničto davčno stopnjo (Šešok 2002a, 10).

92

Prvi naveden faktor je pristopni kriterij, ki determinira tiste situacije, na podlagi katerih je analiza ostalih kriterijev potrebna (OECD 1998, 22 – 29). V primeru davčnih paradižev je prvi faktor, ki se bo preveril – davčna stopnja. Pri preferenčnih davčnih režimih pa predstavlja problem efektivna davčna stopnja na dohodek. Če režim uporabi bodisi ničelno ali pa odredi takšno pozitivno davčno stopnjo, da zoži osnovo do obsega, pri katerem je efektivna stopnja veliko nižja kot predpisana, potem je škodljiv. Pomanjkanje učinkovite izmenjave informacij je ključni faktor za prepoznavanje škodljive davčne politike. Države bi morebiti lahko nasprotovale ali bile nezmožne izmenjave informacij zaradi svojih administrativnih politik, omejenega dostopa do bančnih informacij ali drugih praks, ki dovoljujejo investitorju ščititi finančni račun pred možnim pregledom davčnih strokovnjakov, ki bi bili zainteresirani zanj zaradi preprečevanja fiskalne utaje ali izmikanja (Weiner in Ault 1998, 604). Učinkovita izmenjava informacij pa omogoča vladam zagotavljati, da so njihovi lastni davčni zakoni v skladu s tujimi, še posebej tam, kjer so vključene čezmejne transakcije. Ko se nivo aktivnosti davkoplačevalcev razširi izven narodnih meja, se vlada ne more vedno zanašati na domače vire informacij ob oblikovanju svojih davčnih zakonov. Kriterij transparentnosti zagotavlja, da so zakoni odprti in dosledni za davkoplačevalce podobnih položajev in da so prisotne informacije, ki jih potrebujejo davčne oblasti za dognanje situacije davkoplačevalcev. Pomanjkanje razvidnosti in jasnosti lahko oteži ali celo onemogoči davčnim oblastem učinkovito in pravično oblikovanje zakonov. »Skrivna« pravila, pogajalske davčne stopnje ali druge prakse, ki izneverijo pravoznanstvo v odprtem in enotnem sistemu so primer pomanjkanja transparentnosti. Pomanjkanje transparentnosti je prav tako prisotno, če obstaja neustrezna kontrola ali če oblast nima zakonitega pristopa do finančnih poročil. Zadnji kriterij je bil vključen v Poročilo, ker bi odsotnost bistvenih aktivnosti v primeru davčnih oaz pomenilo, da bi jurisdikcije morda poskušale privabiti investicije in transakcije, katerih gonilo so predvsem davki ali pa so morebiti posebni davčni režimi delno ali popolnoma izolirani od trga domače gospodarstva. Slednjim režimom pravimo »ograjeni« (op. p. »ring fencing«) režimi. V takšnem primeru država namreč smatra, da mora z ograjevanjem zavarovati svoje gospodarstvo, saj se lahko škodljivi učinki preferenčne jurisdikcije razširijo navzven, hkrati pa jurisdikcija ni pripravljena nositi stroškov v izgubljenem prihodku z ozirom na svoj lastni davčni sistem. Če je domača država učinkovito zavarovana pred škodljivimi učinki režima, bo slednji imel negativni vpliv le na tuje davčne baze. Tako bo država, ki ponuja režim, nosila malo ali celo nič finančnega bremena svoje preferenčne davčne zakonodaje (OECD 1998, 22 – 27). »Ograjevanje« lahko zajema eno izmed dveh oblik: bodisi se eksplicitno ali implicitno izključi rezidenčne davkoplačevalce iz režima (OECD 1998, 27 in OECD 2004a, 75) oz. rezidentom se ni dovoljeno okoriščati iz njega (Weiner in Ault 1998, 604 – 605) bodisi je podjetjem, ki se okoriščajo iz režima eksplicitno ali implicitno prepovedano delovati na domačem trgu (OECD 1998, 27 in OECD 2004a, 75) oz. nerezidentom je preprečeno vstopiti na domači trg (Weiner in Ault 1998, 604 – 605).

93

Razen ključnih pa obstaja še veliko dodatnih faktorjev, ki so v pomoč pri prepoznavanju škodljivih davčnih praks. Kakršnokoli vrednotenje režima zahteva celotno oceno posameznega relevantnega faktorja in brž ko je režim identificiran kot potencialno škodljiv, se morajo raziskati še njegovi ekonomski učinki (OECD 2004b, 2). Med dopolnilne faktorje štejemo, med drugim, umetno definicijo davčne osnove, ko države z različnimi ukrepi zožijo davčno osnovo; pogajalsko davčno stopnjo in osnovo (OECD 1998, 30 – 34), ki vsebuje element netransparentnosti (pogajalska davčna stopnja ali osnova bi morebiti lahko postavljali pod vprašaj zadostnost preskrbe informacij) (OECD 2004a, 76 – 77) ter obstoj tajnih predpisov in uredb, kjer otežen dostop do informacij morebiti zaradi bančne tajnosti lahko predstavlja eno najškodljivejših karakteristik režima (OECD 1998, 30 – 34). Zlasti pa se je OECD osredotočila na faktorje, ki bi lahko povzročili škodo s spodkopavanjem popolnosti in nepristranskosti davčnega sistema (OECD 1998, 22 – 29).

Na podlagi Poročila iz leta 1998 so države članice ustanovile Forum o škodljivih davčnih sistemih (v izvirniku: Forum on Harmful Tax Practices), ki je pristojen predvsem za identifikacijo davčnih režimov znotraj skupnosti OECD, za katere se smatra, da so škodljivi in ki naj bi bili v prihodnje odpravljeni (Pernek 2003, 291), prepoznavanje davčnih paradižev, od katerih si prizadeva pridobiti sporazum za učinkovito izmenjavo informacij ter spodbujanje držav nečlanic, ki niso davčni raji, da se povežejo z škodljivimi davčnimi praksami (OECD 2004b, 1). Smernice, ki se ukvarjajo s škodljivimi davčnimi delovanji vsebujejo dve vrsti klavzul, in sicer mirujoče (standstill) in izločitvene (roll-back) klavzule, podobno kot pri ukrepih Evropske skupnosti, opisanih v prejšnjem odseku. Poročilo iz leta 1998 predstavlja osnovo za kasnejše poročilo, ki ga je OECD izdala junija 2000 z naslovom Poročilo o napredku identificiranja in odstranitvi škodljivega davčnega delovanja (v izvirniku: Towards Global Tax Co-operation: Progress in Identifying and Eliminating Harmful Tax Practices. Report to the 2000 Ministerial Council Meeting and Recommendations by the Committee on Fiscal Affairs) (Pernek 2003, 291). Poročilo iz leta 2000 opisuje napredek, ki so ga napravili člani Foruma pri iskanju škodljivih davčnih praks (OECD 2001, 6 in OECD 2004c, 5): - identificiranih je bilo 47 potencialno škodljivih preferenčnih davčnih režimov iz držav

članic OECD iz devetih kategorij (zavarovanja, financiranja in leasinga, upravljanja skladov, bančništva, mešanih aktivnosti ter režimov s sedeži podjetja, distribucijskimi, storitvenimi ali transportnimi centri);

- navedenih 35 držav, ki spadajo med davčne paradiže glede na kriterije, navedene v Poročilu 1998;

- predstavljen je bil proces, na podlagi katerega bi se ukinile škodljive davčne prakse; - opisan je bil predlog za povezovanje ekonomij, ki niso članice s projektom škodljivih

davčnih praks; - predlagani so bili obrambni ukrepi, oblikovani za nevtraliziranje erozivnih učinkov

škodljivih davčnih praks.

94

Kot je podrobno opisano v načrtih za izvajanje iz leta 2000, so davčna oaze morale škodljive posebnosti svojih davčnih režimov postopoma odpraviti najpozneje do 31. decembra 2005 (Pernek 2003, 297 in OECD 2000, 15). V tem času bi lahko namreč davčne oaze realno opredelile svoje načrte prilagajanja in poiskale najustreznejše rešitve za svoje davčne sisteme dokončale nujno potrebne postopke glede prevzemanja obveznosti (Pernek 2003, 297). OECD je še zahteval, da morajo davčna oaze javno priznati, da bodo spremenile svoje zakone tako, da bodo tuje vlade lažje zbirale davke na svetovni dohodek in premoženje državljanov. To vključuje pogoje, da povečajo svoje davčne stopnje in/ali ukinejo finančno zasebnost (Mitchell 2000). Svet OECD je naročil Odboru za proračunske zadeve, da izdela seznam preferenčnih davčnih praks, ki do navedenega datuma ne bodo odpravili škodljivih lastnostih svojih režimov (OECD 2000, 18). Omenjena organizacija pa nima moči nad nečlanicami. Zato zahteva od držav članic, da vpeljejo finančni protekcionizem proti »nesodelujočim režimom«, ki se ne vdajo in podpišejo sporazuma (Mitchell 2000). Nekateri možni ukrepi, ki jih je Forum predlagal zoper takšne uporniške režime in zahtevajo globalni pristop, so naslednji (Shah in Gupta 2000, 2, OECD 2000, 25 in OECD 2004c, 15 – 16): - neodobritev oz. preklic odbitkov, izvzetja, kredita ali drugih davčnih ugodnosti; - zahteva o izčrpni izmenjavi informacij; - uporaba akontacijskih davkov po minimalni stopnji na izplačila dividend, obresti ali

licenčnin rezidentom nesodelujočih davčnih praks; - uporaba zakonitih ukrepov, ki dopuščajo obdavčenje rezidentov za vrednosti

dohodkov, pridobljenih v škodljivih davčnih praksah; - posebna revizija; - prepoved vstopa v nove oz. prekinitev že obstoječih dogovorov ali pogodb v zvezi z

obdavčenjem dohodka ipd. Naslednje poročilo o napredku je bilo izdano leta 2001 (v izvirniku: The 2001 Progress Report) (OECD 2004b, 1). Izkazalo se je, da je delovanje Foruma vse od njegove ustanovitve učinkovito, zaradi česar se je do 14. novembra 2001 zavezalo že enajst jurisdikcij (Aruba, Bahrain, Bermudi, Kajmanski otoki, Ciper, Otok Man, Malta, Mauricius, Nizozemski Antili, San Marino in Sejšeli), da bodo odstranile škodljivo davčno delovanje. Te jurisdikcije že razvijajo nove zakonite instrumente za izmenjavo informacij. Država Tonga pa je naredila prve korake za odpravo svoje škodljive davčne prakse in več ne ustreza kriterijem davčnih oaz (Makhlouf 2001, 2). Kot zanimivost pa lahko omenimo tudi to, da sta bili dve jurisdikciji, Maldivi in Barbados, izključeni iz seznama davčnih oaz, ker je bilo ugotovljeno, da ne ustrezata kriterijem Poročila iz leta 1998 (Erjavec 2002, 29). V marcu 2004 je OECD v svojem nadaljnjem poročilu (v izvirniku: 2004 Progress Report) razkrila, da je bilo izmed 47 potencialno škodljivih preferenčnih davčnih režimov, navedenih v Poročilu iz leta 2000 (OECD 2004b, 3 in OECD 2004c, 7 – 10): - 18 odpravljenih ali pa so že v procesu ukinjanja; - 14 popravljenih na takšen način, da se potencialno škodljive lastnosti niso odstranile; - 13 prepoznanih za neškodljive.

95

Režima v Švici in Luksemburgu pa zahtevata nadaljnje diskusije. Luksemburg je, kot je bilo potrjeno na Svetu ministrov ECOFIN 3. junija 2003, sicer zaprisegel, da bo odstranil svoje škodljive lastnosti, ki so definirane v Kodeksu ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja, vendar je Odbor izrazil zaskrbljenost, da pri tem ni bila izpostavljena škodljiva lastnost režima – pomanjkanje učinkovite izmenjave informacij (OECD 2004b, 3 – 4, OECD 2004c, 7 – 12). Trenutno 33 jurisdikcij iz držav nečlanic ter 30 članic OECD sodeluje pod pokroviteljstvom Svetovnega foruma OECD o obdavčenju (v izvirniku: OECD's Global Forum on Taxation) zaradi doseganja visokega standarda transparentnosti in izmenjave informacij na način, ki omogoča pravično davčno konkurenco med vsemi državami (OECD 2004b, 3 – 4, OECD 2004c, 7 – 12). Na podlagi tega je v začetku junija 2004 v Berlinu nastalo poročilo o procesu vzpostavljanja globalnega območja enakosti (op. p. global level playing field) (v izvirniku: A Process for Achieving a Level Playing Field) (OECD 2004e). Koncept o »globalnem območju enakosti« govori v prvi vrsti o pravičnosti, v povezavi z učinkovito izmenjavo informacij pa pomeni konvergenco obstoječih praks k enakemu visokemu standardu izmenjave informacij v sprejemljivem roku v zvezi s kazenskim in civilnim obdavčenjem z namenom doseganja enake in pravične konkurence. Konvergenco je mogoče doseči na podlagi individualnih, bilateralnih in kolektivnih aktivnosti OECD (OECD 2004d, 3 – 4), pri čemer se individualne aktivnosti nanašajo na zahtevo, da bodo nekatere države in jurisdikcije morebiti morale spremeniti svoje zakone in prakse, da bodo dosegle popolno transparentnost in izmenjavo informacij, smisel dvostranskih dogovorov je zadostitev ciljema procesa do leta 2006, kolektivne aktivnosti pa zajemajo preverjanje stopnje transparentnosti in izmenjave informacij ter ocenitev konvergence pri finančnih centrih oz. praksah tako iz držav članic in v postopku soudeleženih nečlanic OECD, kot tudi pri tistih, ki še niso del globalnega procesa in jih je zato potrebno še povabiti k sodelovanju (OECD 2004d, 4 – 8 in OECD 2004e). Seznam nesodelujočih davčnih oaz je od konca leta 2003, ko sta se Nauru in Vanuatu zavezali za odpravo svojega škodljivega delovanja, pa do junija 2004 zajemal le pet jurisdikcij: Andoro, Liberijo, Liechtenstein, Maršalove otoke in Monako (OECD 2004b, 1). OECD pa je na forumu v Berlinu razširila »črno listo« za 11 dodatnih finančnih centrov: Barbados, Brunej, Kostariko, Dubaj, Gvatemalo, Hongkong, Macao, Malezijo (Labuan), Filipine, Singapur in Urugvaj. Od vseh navedenih jurisdikcij OECD pričakuje, da bodo v sprejemljivem roku zaprisegle osnovnima ciljema Svetovnega foruma (Scott 2004). Nedavno novembrsko srečanje predstavnikov Svetovnega foruma o obdavčenju v Melbournu je pokazalo napredek pri vzpostavljanja globalnega območja enakosti, saj so Argentina, Kitajska Hongkong, Macao, Rusija in Južna Afrika že potrdile, da bodo spoštovale temeljni načeli transparentnost in izmenjave informacij na področju obdavčenja (OECD 2005, 1, 8).

96

Iniciativa OECD lahko pojasni prehod od ideje harmoniziranega akontacijskega davka do avtomatične izmenjave informacij. Danska in Nizozemska sta vpeljali takšen sistem. Očitno je, da države, kot so Nemčija, Francija in Belgija, ki so najbolj podvržene begu kapitala, niso poskušale uvesti samodejnega sistema poročanja, saj bi ta še otežil njihov problem. Od šestdesetih let dalje je znano, da je izmenjava informacij optimalna rešitev, ker ne zahteva harmonizacije davka iz dohodka na kapital in povsem preprečuje davčno utajo (Holzinger 2003, 29 – 30). Za konec se postavlja vprašanje, kako bo OECD sploh uspelo vzpostaviti območje enakosti, ko pa več njenih članic (Švica, Luksemburg, Združene države Amerike, Avstrija, Belgija in Velika Britanija) navaja, da ne bo opustila svojih zakonov o finančni zasebnosti zaradi izmenjave tajnih informacij o nerezidenčnih investitorjih, k čemur OECD in EU neutrudno težita (Mitchell 2004 in Scott 2004). 5.2.4 Predlog ZN za ustanovitev Mednarodne davčne organizacije Prve pobude za oblikovanje Mednarodne davčne organizacije (angl. International Tax Organization oz. skrajšano ITO) so se pojavile v letu 1999 (Horner 2001), vendar je bil predlog zanjo uradno objavljen v poročilu Združenih narodov o financiranju za razvoj oz. t. i. Zedillovem55 poročilu (v izvirniku: Financing for development ali tudi »Zedillo report«) šele 25. junija 2001 (Horner 2002, 2 in Bonilla 2004). Soglasje o obdavčenju je bilo v Monterreyu usmerjeno k dvema perspektivama. V prvi vrsti je bilo veliko pozornosti namenjene domači davčni administraciji držav v razvoju, saj je nacionalni proračun odvisen od učinkovitega sistema obdavčenja, prav tako pa je za pospešeno poslovanje in investiranje potrebna jasnost, preglednost in pravičnost. Druga perspektiva pa je dajala poudarek mednarodnemu davčnemu sodelovanju (Horner 2002, 1 – 2). Aktivnosti Mednarodne davčne organizacije bi bile, razen zadnje spodaj navedene, zelo podobne delu OECD (UN 2001, 2, Horner 2002, 2 in Bonilla 2004): - vodenje statistike, identificiranje trendov in problemov, poročanje, tehnična pomoč ter

izmenjava idej in oblikovanje pravil za davčno politiko in administracijo; - sodelovanje pri nadzoru napredka na področju obdavčenja na podoben način, kot

nadzoruje Mednarodni monetarni sklad (IMF – International Monetary Fund) makroekonomsko politiko držav;

- sodelovanje v pogajanjih z davčnimi paradiži pri odpravljanju njihovega škodljivega delovanja;

- pripravljanje postopkov za arbitražo ob morebitnih sporih med državami v zvezi z davčnimi vprašanji;

- pospeševanje mehanizma mednarodne izmenjave davčnih informacij z namenom brzdanja davčne utaje tujih dohodkov od investicij;

- prizadevanje za razvoj mednarodnih sporazumov v zvezi enotnim obdavčenjem multinacionalnih podjetij oz. omejitev prekomerne spodbude za njihovo privabljanje.

55 Ernesto Zedillo je bivši mehiški predsednik, ki je vladal od leta 1994 do 2000. Leta 2001 je pri Združenih narodih prevzel vodenje odbora, ki se ukvarja s pomočjo državam v razvoju.

97

ZN pa niso podprli le OECD pri njihovih naporih za ukinitev davčnih paradižev, temveč so predlagali še tri nove davke (Salsman 2002): 1) davek na devizne transakcije oz. t. i. Tobinov davek; 2) davek na emisijo karbonskega dioksida; 3) davek na emigracijo premožnih in uspešnih oz. t. i. »davek na beg možganov«. V zvezi s tretjo vrsto davka ZN razlagajo, da je naraščajoča polarizacija med imeti in ne-imeti postala temeljna značilnost našega sveta, zato je prišel čas za sodelovanje med vladami z namenom optimiziranja skupnih koristi od gibanja dela čez nacionalne meje. »Koristi« se v tem primeru nanašajo na pridobivanje davčnega prihodka od tistih, ki se izseljujejo v atraktivnejše davčne režime. Mednarodna davčna organizacija bi bila torej zadolžena za obdavčevanje na globalni ravni. Davki, ki bi jih Združeni narodi zbrali od davkoplačevalcev iz industrializiranih držav (in davčnih paradižev), bi se prerazporedili med revne narode v obliki tuje »pomoči« (Salsman 2002). Zanimivo je, da četudi bi se naj delo organizacije zadevalo predvsem držav v razvoju, pa to iz poročila in navedenih aktivnosti vseeno ni mogoče razbrati (Horner 2002, 3). Nekateri so prepričani, da Mednarodna davčna organizacija ne bo nikoli zaživela, kajti pravica do obdavčenja je jedro nacionalne neodvisnosti in je skoraj nemogoče, da bi se predvsem vplivni narodi kdajkoli odpovedali tej pravici (Mitchell 2004). Problem se pojavlja tudi pri vprašanju, kakšen tip davka uporabiti. Večina držav v razvoju pridobiva visok odstotek davčnega prihodka od davka na dodano vrednost, medtem ko vse države članice OECD, z izjemo ZDA, zberejo pomenljiv prihodek od neposrednega obdavčenja, predvsem davkov na dohodek. To nakazuje, da bi države v razvoju morale uporabiti takšen davčni sistem, predvsem za obdavčenje posameznikov, kot odločilen korak na poti k ekonomski rasti (Horner 2002, 6). Prav tako se predlog, ki daje vladam trajno davčno moč pri emigrantih, sooča z nekaterimi ovirami (Mitchell 2004). V zvezi s tem pa ne gre spregledati, da bi manjša davčna bremena zagotovo pripomogla k zmanjšanju bega kapitala in ljudi iz tradicionalnih režimov (Salsman 2002).

5.3 Empirična evidenca o posledicah davčne konkurence v svetu 5.3.1 Mednarodna davčna konkurenca V zadnjih petindvajsetih letih so se davčne stopnje v državah EU znižale v okviru programa enotnega trga; odpravljeno je bilo tudi obdavčevanje dobička z več stopnjami, glede na namen uporabe dobička (Šircelj 2003, 13). Davčna konkurenca je povzročila tudi znatno zmanjšanje predpisanih davčnih stopenj na osebne dohodke (kar je tudi razvidno iz tabele 9) in dohodke pravnih oseb (tabela 10) v državah OECD. Ostale reforme so vključevale ukinitev posebnih davkov na premoženje ter znižanje davka na kapitalski dobiček in akontacijskega davka (Edwards in de Rugy 2002, 14), ki predstavlja davke za čezmejna plačila obresti, dividend in ostalih dobičkov iz investicij (Edwards 2005, 142).

98

Tabela 9: NAJVIŠJE DAVČNE STOPNJEa NA OSEBNE DOHODKE V DRŽAVAH OECD V LETIH 1980 – 2005 (v %)

Država 1980 1985 1990 1995 2000 2005 ∆ 1980 - 2005

Avstrija 62 62 50 50 50 50 -12 Belgija 76 76 55 58 58 50 -26 Danska 66 73 68 64 59 59 -7 Finska 65 64 57 54 51 52 -13 Francija 60 65 53 51 54 48 -12 Grčija 60 63 50 45 43 40 -20 Irska 60 65 58 48 42 42 -18 Italija 72 81 66 67 51 45 -27 Luksemburg 57 57 56 50 49 39 -18 Nemčija 65 65 53 57 56 42 -23 Portugalska 84 69 40 40 40 40 -44 Španija 66 66 56 56 48 45 -21 Švedska 87 80 72 58 51 56 -31 Nizozemska 72 72 72 60 52 52 -20 Velika Britanija 83 60 40 40 40 40 -43 EU-15 69 68 56 53 50 47 -22 Avstralija 62 60 49 47 47 47 -15 Islandija 63 56 40 47 45 27 -36 Japonska 75 70 65 65 50 37 -38 Kanada 60 50 44 44 44 29 -31 Koreja 89 65 60 48 44 40 -49 Mehika 55 55 40 35 40 30 -25 Norveška 75 64 54 42 48 48 -27 Nova Zelandija 62 66 33 33 39 39 -23 Švica 31 33 33 35 31 36 5 Turčija 75 63 50 55 45 35 -40 ZDA 70 50 33 42 42 35 -35 OECD-26 67 64 52 50 47 43 -24 Opombe: a = Kombinirane davčne stopnje na vseh ravneh oblasti (zaokrožene vrednosti). ∆ = sprememba Viri: Edwards (2005, 143), Eurostat (2005a) in The Heritage Foundation (2006). Zadnji stolpec v tabeli 9 nam prikazuje, da se je zgornja stopnja obdavčitve osebnega dohodka v obdobju zadnjih petindvajsetih let v državah OECD v povprečju znižala za približno 24 odstotnih točk, in sicer od 67 % v letu 1980 na 43 % v preteklem letu. Največje znižanje najvišje davčne stopnje na osebni dohodek v obravnavanem obdobju izmed držav članic OECD beleži Koreja (za kar 49 odstotnih točk), izmed evropskih držav pa Portugalska in Velika Britanija (za 44 oz. 43 odstotnih točk). Edina izmed v tabeli 9 navedenih držav, ki ni veliko spreminjala svoje najvišje davčne stopnje je Švica. V obdobju med 1985 in 2005 jo je sicer nekoliko zvišala, vendar je za posameznike z najvišjimi dohodki še vedno ena najprivlačnejših izmed držav članic OECD. Izhajajoč iz tabele 9, so bili v preteklem letu prejemniki najvišjih dohodkov najmanj davčno obremenjeni še v Kanadi, Mehiki, Združenih državah Amerike in Turčiji.

99

Tabela 10: NAJVIŠJE DAVČNE STOPNJEa NA DOHODEK PRAVNIH OSEB V DRŽAVAH OECD LETIH OD 1996 – 2005 (v %)

Država 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 ∆ 1996 - 2005

Avstrija 34,0 34,0 34,0 34,0 34,0 34,0 34,0 34,0 34,0 25,0 -9 Belgija 40,2 40,2 40,2 40,2 40,2 40,2 40,2 34,0 34,0 34,0 -6,2 Danska 34,0 34,0 34,0 32,0 32,0 30,0 30,0 30,0 30,0 30,0 -4 Finska 28,0 28,0 28,0 28,0 29,0 29,0 29,0 29,0 29,0 26,0 -2 Francija 36,7 36,7 41,7 40,0 36,7 36,4 35,4 35,4 35,4 35,0 -1,7 Grčija 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 37,5 35,0 35,0 35,0 32,0 -8 Irska 38,0 36,0 32,0 28,0 24,0 20,0 16,0 12,5 12,5 12,5 -25,5 Italija 53,2 53,2 41,3 41,3 41,3 40,3 40,3 38,3 37,3 33,0 -20,2 Luksemburg 40,3 39,3 37,5 37,5 37,5 37,5 30,4 30,4 30,4 30,4 -9,9 Nemčija 56,7 56,7 56,0 51,6 51,6 38,3 38,3 39,6 38,3 38,6 -18,1 Nizozemska 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 34,5 34,5 34,5 31,5 -3,5 Portugalska 39,6 39,6 37,4 37,4 35,2 35,2 33,0 33,0 27,5 25,0 -14,6 Španija 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 35,0 0 Švedska 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 0 Velika Britanija 33,0 31,0 31,0 31,0 30,0 30,0 30,0 30,0 30,0 30,0 -3 EU-15 38,1 37,8 36,7 35,9 35,3 33,8 32,6 31,9 31,4 29,7 -8,4 Avstralija 36,0 36,0 36,0 36,0 36,0 34,0 30,0 30,0 30,0 30,0 -6 Češka 39,0 39,0 35,0 35,0 31,0 31,0 31,0 31,0 28,0 26,0 -13 Islandija 33,0 33,0 30,0 30,0 30,0 30,0 18,0 18,0 18,0 18,0 -15 Japonska 51,6 51,6 51,6 48,0 42,0 42,0 42,0 42,0 42,0 42,0 -9,6 Kanada 44,6 44,6 44,6 44,6 44,6 42,1 38,6 36,6 36,1 36,1 -8,5 Koreja 33,0 30,8 30,8 30,8 30,8 30,8 29,7 29,7 29,7 27,5 -5,5 Madžarska 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 17,7 16,0 -3,6 Mehika 34,0 34,0 34,0 35,0 35,0 35,0 35,0 34,0 33,0 30,0 -4 Norveška 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 28,0 0 Nova Zelandija 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 0 Poljska 40,0 38,0 36,0 34,0 30,0 28,0 28,0 27,0 19,0 19,0 -21 Slovaška 40,0 40,0 40,0 40,0 29,0 29,0 25,0 25,0 19,0 19,0 -21 Švica 28,5 28,5 27,8 25,1 25,1 24,7 24,5 24,1 24,1 24,1 -4,4 Turčija 44,0 44,0 44,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 33,0 30,0 -14 ZDA 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 40,0 39,3 -0,7 OECD-30 37,2 36,4 35,5 34,5 33,3 32,3 30,9 30,5 29,5 28,3 -8,9 Opombe: a Kombinirane davčne stopnje na vseh ravneh oblasti. Vir: Edwards (2004, 143), Jakubiak in Markiewicz (2005, 6), European Commission (2005a, 88) in podatki organizacije OECD (http://www.oecd.org/dataoecd/26/56/33717459.xls). Raziskava, katere rezultati so prikazani v tabeli 10 in vključuje tako davke na nacionalni kot tudi tiste na nižjih ravneh, je pokazala, da je najvišja stopnja davka na dohodek pravnih oseb v evropski petnajsterici državah od leta 1996 do 2005 v povprečju padla za 8,4, t. j. iz 38,1 % na 29,7 %, v državah OECD pa le za pol odstotne točke več, t. j. iz 37,2 % na 28,3 %. Z najbolj vidnimi znižanji obravnavanega davka so se v zadnjem desetletju soočile predvsem Irska, Italija in Nemčija, ki so svoje najvišje stopnje znižale za 25,5, 20,2 oz. 18,1 odstotnih točk.

100

Nova Zelandija, Norveška, Španija in Švedska pa svojih najvišjih davčnih stopenj na dohodek pravnih oseb v zadnjem desetletju sploh niso spreminjale, saj je večina teh držav davčne stopnje znižala še pred letom 1996. Ena takšnih je tudi Velika Britanija, ki je v letih od 1982 do 2000 zmanjšala svoje najvišje davčne stopnje za 22 odstotnih točk, in sicer od 52 % na 30 %. Znatna znižanja so sledila tudi v Avstraliji v letu 1988, v Kanadi v letih 1986 in 1988, v Franciji med leti 1986 in 1993, v Nemčiji leta 1990 in na Japonskem med leti 1989 in 1991. V sredini devetdesetih let se je pojavil drugi večji val znižanja davkov na dohodek pravnih oseb v Nemčiji, Madžarski, na Nizozemskem in v Združenih državah ter tretji nedavno v Islandiji v letu 2002, ponovno v Nemčiji leta 2001 (Edwards in de Rugy 2002, 10 – 14) in pred dvema letoma še v Poljski, Slovaški in Portugalski. Vlade in odprta gospodarstva se soočajo z dvema osnovnima razlogoma za nižanje davkov na dohodek pravnih oseb. Nizka predpisana stopnja bodisi pomaga privabiti tuje investitorje, predvsem takšne, ki pričakujejo visoke profite bodisi odvrne odliv dobička iz domače države. Vendar visoka stopnja še nujno ne pomeni tudi visoke davčne obremenitve, saj je slednja odvisna od davčne osnove. Tako so države z visoko predpisano stopnjo in ozko davčno osnovo bolj občutljive na prenos dobička kot pa države z nizkimi stopnjami in široko osnovo, četudi je povprečna davčna obremenitev enaka. Iz tega vidika so se večje države članice odzvale na novo konkurenčno okolje bolj previdno kot male. Italija in Francija sta celo ravnali v nasprotju s trendom in sta tako v prvi in drugi polovici devetdesetih let še povečali svoje davčne stopnje na dohodek pravnih oseb (tabela 10) (Ganghof in Genschel 2005, 4 – 5, 8). Primerjava predpisanih davčnih stopenj pa ne daje (popolnega) odgovora na vprašanje, ali je obdavčitev v posamezni državi večja ali manjša, saj je velikost davčnega bremena odvisna tudi od načina ugotavljanja davčne osnove in uporabljanja davčnih olajšav, oprostitev, kot tudi od tega, kako davčni organ obravnava odhodke davčnega zavezanca. Razlike med državami pri ugotavljanju davčne osnove (dohodka) so očitne tako na področju ugotavljanja prihodkov (tako domačih, kot tujih), kot odhodkov. Tako na primer, nekatere države vključijo med prihodke, prihodke od podružnic, druge jih ne vključijo, če so ti prihodki predmet obdavčitve v državi, kjer posluje podružnica. Države različno obravnavajo obdavčitev kapitalskih dobičkov ali izgub, uporabljajo tudi različne metode in stopnje amortizacije, z različnimi metodami vrednotijo zaloge, predpisujejo različne olajšave in oprostitve. Obračun davka od dohodka se razlikuje po tem ali obstajajo posebne določbe oziroma olajšave za posamezne sektorje v gospodarstvu, posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezna področja. Razlike v predpisih o obdavčenju dohodka v državah povzročajo različne davčne osnove in s tem posledično tudi različne finančne učinke davka državi in različna davčna bremena davčnim zavezancem. Razlike pri obdavčenju dohodka pravnih oseb se tako prikazujejo z efektivnimi davčnimi stopnjami56, ki so za države bivše petnajsterice EU predstavljene v 56 Obstaja več različnih metodologij za izračun efektivnih davčnih stopenj na dohodke pravnih oseb, pri čemer ločimo dva osnovna postopka izračunov: prvi zajema pomembne razlike v davčnih stopnjah, saj temelji na preteklih podatkih bodisi podjetniških finančnih poročil (mikro pristop) bodisi nacionalnih računov (makro pristop), pri drugem pa se efektivna davčna obremenitev izračuna na podlagi hipotetičnih prihodnjih investicijskih projektov za predvideno življenjsko dobo projekta in je bolj primeren za obravnavanje problemov v zvezi z izbiro investicije. Ob uporabi makro podatkov se efektivna davčna stopnja izračuna kot razmerje plačanih davkov korporacije glede na davčno bazo, ki je lahko domači dobiček podjetja, bruto domači produkt ali bruto dobiček, ki ga prijavijo davkoplačevalci. Ta pristop je prvi uporabil

101

tabeli 11, iz katere je tudi razvidno, da so te stopnje v splošnem nižje od nominalnih oziroma predpisanih davčnih stopenj. Nadalje opazimo, da so se razlike med efektivnimi in predpisanimi davčnimi stopnjami na dohodek pravnih oseb v povprečju zmanjšale v letu 2001 glede na leto 1999 in prav tako v letu 2003 glede na predhodnji obravnavani leti. Z drugimi besedami to pomeni, da so se med državami članicami zmanjšale razlike med dobički, ki so predmet obdavčitve in poslovnimi dobički. Zadnji dokaz te splošne smeri razvoja je reforma davka od dohodka pravnih oseb v Nemčiji leta 2001, s katerim je obdavčitev dobička postala bolj transparentna, razlika med dejansko in predpisano obdavčitvijo se je zmanjšala, s tem pa se je razširila davčna osnova in znižala stopnja na 25 % (ob odsotnosti lokalnih davkov na dohodek pravnih oseb) (tabela 11). Na podlagi tega so se zmanjšali tudi stroški obračunavanja davka od dobička pravnih oseb v Nemčiji (Šircelj 2003, 13). Tabela 11: EFEKTIVNE POVPREČNE DAVČNE STOPNJE (EPDS)a IN PREDPISANE DAVČNE STOPNJE (PDS) DAVKA OD DOHODKA PRAVNIH OSEB V LETIH 1999, 2001 IN 2003 V %.

Država EPDS 1999

PDS 1999

PDS – EPDS

EPDS 2001

PDS 2001

PDS – EPDS

EPDS 2003

PDS 2003

PDS - EPDS

Avstrija 29,8 34,0 4,2 27,9 34,0 6,1 31,4 34,0 3,4Belgija 34,5 39,0 4,5 34,5 39,0 4,5 29,7 33,0 3,3Danska 28,8 32,0 3,2 27,3 30,0 2,7 27,0 30,0 3,0Finska 25,5 28,0 2,5 26,6 29,0 2,4 27,3 29,0 1,7Francija 37,5 33,3 -4,2 34,7 33,3 -1,4 33,1 33,3 0,2Grčija 29,6 40,0 10,4 28,0 37,5 9,5 26,0 35,0 9,0Irska 10,5 10,0b -0,5 10,5 10,0b -0,5 14,4 12,5 -1,9Italija 29,8 37,0 7,2 27,6 36,0 8,4 32,8 34,0 1,2Luksemburg 32,2 30,0 -2,2 32,2 30,0 -2,2 26,7 22,0 -4,7Nemčija 39,1 40,0 0,9 34,9 25,0 -9,9 36,1 26,5 -9,6Nizozemska 31,0 35,0 4,0 31,0 35,0 4,0 31,2 34,5 3,3Portugalska 32,6 34,0 1,4 30,7 32,0 1,3 27,0 30,0 3,0Španija 31,0 35,0 4,0 31,0 35,0 4,0 29,0 35,0 6,0Švedska 22,9 28,0 5,1 22,9 28,0 5,1 23,4 28,0 4,6VB 28,2 30,0 1,8 28,3 30,0 1,7 28,9 30,0 1,1EU-15 29,5 32,4 2,8 28,5 30,9 2,4 28,3 29,8 1,6

Opombe: a Efektivna davčna obremenitev je izračunana na podlagi domnevnih prihodnjih investicijskih projektov za predvideno življenjsko dobo projekta po metodologiji Devereuxa in Griffithove.

b Velja za investicije v proizvodnjo, saj Irska uporablja dve različni stopnji za dohodke pravnih oseb. Viri: Podatki za leti 1999 in 2001 – Šircelj (2003, 13), za leto 2003 – Schratzenstaller (2005, 16), OECD (2005a), Eggert in Haufler (2006, 4) in spletna baza podatkov britanskega inštituta za davčne raziskave – IFS, povzeta po Devereuxu in Griffithovi (http://www.ifs.org.uk/publications.php?publication_id=3210).

Enrique G. Mendoza leta 1994, ki ga nadgradil Carlos Martinez Mongay leta 1997 (Jakubiak in Markiewicz 2005, 6 – 7). V praksi se za analizo pogosto uporabljata tudi efektivna povprečna in mejna davčna stopnja avtorjev Devereuxa in Griffithove (Eggert in Haufler 2006, 3 – 5), ki se izračuna na podlagi domnevnih prihodnjih mikro podatkov za investicijske projekte. Takšne kalkulacije so osnovane na domnevah o ravnovesnem trgu kapitala in optimalnem investicijskem obnašanju. Cilj efektivne mejne davčne stopnje je oceniti alokacijsko učinkovitost davčnega sistema, medtem ko efektivna povprečna davčna stopnja meri vpliv obdavčenja na managerjeve odločitve (Jakubiak in Markiewicz 2005, 6 – 7).

102

Skratka, medtem ko so se nominalne davčne stopnje na dohodke pravnih oseb z leti nižale in se je razlika med dejansko in predpisano obdavčitvijo zmanjševala, so se davčne osnove večine držav razširile. Po podatkih britanskega inštituta za davčne raziskave (IFS – The Institut for Fiscal Studies) je 11 od 19 analiziranih držav v obdobju od 1982 do 2005 znižalo svoje stopnje davčnih olajšav za investicije v stroje in opremo, kar pomeni, da so s tem razširile svoje davčne osnove (Devereux, Griffith in Klemm 2002, 458 – 460). Za lažjo predstavo smo na naslednji sliki primerjali stopnje olajšav v posameznih državah za leti 1982 in 2005 in ne za celotno obdobje. Kot se lahko prepričamo iz slike 7 so Avstrija, Irska, Kanada in Velika Britanija leta 2005 glede na 1982 najbolj vidno znižale svoje olajšave, medtem ko so Grčija, Portugalska in Španija svoje davčne osnove celo zožile. Belgija, Japonska, Nizozemska, Švedska in Švica pa so svoje davčne olajšave obdržale na istem nivoju. Slika 7: SEDANJA DISKONTIRANA VREDNOST DEPRECIIRANIH DAVČNIH OLAJŠAV ZA 19 DRŽAV OECD V LETIH 1982 IN 2005 V %

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

Avs

tralij

a

Avs

trija

Bel

gija

Fins

ka

Fran

cija

Grč

ija

Irska

Italij

a

Japo

nska

Kan

ada

Nem

čija

Niz

ozem

ska

Nor

vešk

a

Portu

galsk

a

Špan

ija

Šved

ska

Švic

a

VB

ZDA

19822005

Opombe: Slika predstavlja ocene za sedanje diskontirane vrednosti (SDV) olajšav za investicije v stroje in opremo, izražene v odstotkih od začetnih stroškov premoženja (npr. če podjetje investira 100 $ v kapital, se ti stroški razporedijo po letih glede na pričakovano življenjsko dobo premoženja). Ocene so osnovane na posameznih nominalnih diskontnih (eskontnih) stopnjah (t. j. obrestni meri, ki jo centralna banka zaračunava poslovnim bankam za posojila odobrena na podlagi vrednostnih papirjev) za vse obravnavane države in leta. Nominalna diskontna stopnja je 13,9 % in je osnovana na 3,5 % konstantni inflaciji in realni 10 % eskontni stopnji. SDV bi bila 0, če olajšave sploh ne bi obstajale in 100 % pri davku, ki dovoljuje, da se stroški takoj odbijejo. Vir: Prirejeno po Devereux, Griffith in Klemm (2002, 458 – 460) in njihovi posodobljeni spletni bazi podatkov (http://www.ifs.org.uk/publications.php?publication_id=3210). Tudi davki na kapitalski dobiček so se zmanjšali v več državah, ker so se države želele kosati z ameriškim visoko-tehnološkim uspehom, ki so ga poganjale investicije, občutljive na davek kapitalskih dobičkov. Številne države, kot so Avstrija, Belgija, Češka republika, Grčija, Hong Kong, Mehika, Nemčija, Nizozemska, Nova Zelandija, Švica in Tajvan, pa v splošnem sploh ne obdavčujejo kapitalskih dobičkov (Edwards in de Rugy 2002, 14 in Edwards 2003).

103

5.3.2 Ali se je z razširitvijo EU povečala davčna konkurenca? Davek na dohodek pravnih oseb je v vseh elementih med državami članicami različen. Podjetniki, pa tudi posamezniki, se lahko pozanimajo o stopnji pravne varnosti, stopnjah, olajšavah, prijaznosti uslužbencev in uslužbenk različnih davčnih organov in drugih dejavnikih, ki določajo "konkurenčen davčni sistem". Pri delovno intenzivnih panogah je verjetno pomembnejši dejavnik za odločitev, v kateri državi plačevati davke, višina obdavčitve dela, pri kapitalno intenzivnih pa, kakšna je obdavčitev kapitala (Šircelj 2004b, 26). Z razširitvijo EU, maja 2004, se je vnela debata o morebitni davčni konkurenci med novimi in starimi državami članicami, predvsem na področju obdavčenja dohodka pravnih oseb, saj je nekaj novih članic (Ciper, Češka republika, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska in Slovaška) nedolgo pred pristopom k EU vidno znižala svoje davčne stopnje (tabela 12) in sprožila še davčna znižanja v več starih članicah (v Avstriji, Grčiji, Italiji, Nizozemski in Portugalski) (tabela 10) (Jakubiak in Markiewicz 2005, 2 in Schratzenstaller 2005, 2, 12). Tabela 12: NAJVIŠJE DAVČNE STOPNJEa NA DOHODEK PRAVNIH OSEB V PRIDRUŽENIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE V LETIH OD 1996 – 2005 (v %)

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 ∆ 1996-2005

Ciper 25 25 25 25 29 28 28 15 15 10 -15 Češka republika 39 39 35 35 31 31 31 31 28 26 -13 Estonija 26 26 26 26 26 26 26 26 26 24 -2 Latvija 25 25 25 25 25 25 22 19 15 15 -10 Litva 29 29 29 29 24 24 15 15 15 15 -14 Madžarska 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 19,6 17,7 16 -3,6 Malta 35 35 35 35 35 35 35 35 35 35 0 Poljska 40 38 36 34 30 28 28 27 19 19 -21 Slovaška 40 40 40 40 29 29 25 25 19 19 -21 Slovenija 25 25 25 25 25 25 25 25 25 25 0 EU-10 30,4 30,2 29,6 29,4 27,4 27,1 25,5 23,8 21,5 20,4 -10 EU-25 35,0 34,7 33,9 33,3 32,1 31,1 29,7 28,7 27,4 26,0 -9,0 Opomba: a Kombinirane davčne stopnje na vseh ravneh oblasti. Viri: Prirejeno po Jakubiak in Markiewicz (2005, 6) in European Commission (2005a, 88). Če primerjamo tabeli 10 in 12 odkrijemo, da so v obdobju od leta 1996 do 2005 mlajše članice v povprečju za 1,6 odstotne točke bolj znižale najvišje davčne stopnje na dohodek pravnih oseb kot bivša petnajsterica, predstavljena v tabeli 10.

104

Nižjo davčno obremenitev za zdaj nove države članice s pridom izkoriščajo, zaradi česar so privlačnejše za neposredne tuje investicije (NTI). Za zgled lahko navedemo Slovaško, kjer je ob meji z Nemčijo zrasla velikanska avtomobilska industrija, ki za zdaj proizvaja avtomobile za Volkswagen in združeni PSA Peugeot Citroën, slovaška avtomobilska industrija pa bi se lahko do leta 2010 zaradi zanimanj Hyundaia, Bridgestona, Roverja, Mazde, Honde in Toyote po nekaterih predvidevanjih celo potrojila. Podobno, čeprav manj, je zaradi bližine in nizkih stroškov izdelave za avtomobilsko industrijo zanimiva tudi Poljska (Fiat, General Motors) (Berčič in Aristovnik 2004, 21). Izhajajoč iz tabele 12 je v letu 2004 in 2005 znašala nominalna stopnja davka na dohodek pravnih oseb pri novih članicah v povprečju 21,5 oz. 20,4 %, kar je približno 10 odstotnih točk manj kot v starih članicah (31,4 oz. 29,7 %) in temu nekatere izmed stare petnajsterice niso mogle konkurirati (Usenik 2004, 8). Če se vrnemo k tabeli 10, ugotovimo, da je Avstrija izmed starih članic po razširitvi najbolj očitno znižala najvišjo davčno stopnjo na dohodek pravnih oseb, in sicer iz 34 % na 25 % (Jakubiak in Markiewicz 2005, 5), tako je ta sedaj enaka naši, približala pa se je tudi tistim v drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav, kot so Češka, Poljska in Slovaška. Po odbitku davčnih olajšav je efektivna davčna stopnja v Avstriji kakih 21 odstotkov. Poleg tega so v paketu davčne reforme v Avstriji tudi ugodnosti za raziskovalne in razvojne dejavnosti, saj jih bodo spodbudili z davčnimi olajšavami od 25 do 35 odstotkov, ter bolj liberalna pravila za skupinsko obdavčenje podjetij. Med drugim bodo lahko družbe s sedežem v Avstriji s svojim dobičkom nadomestile izgubo enot v tujini (Berčič in Aristovnik 2004, 21). V primerjavi z Avstrijo pa so Grčija, Italija, Nizozemska in Portugalska v lanskem letu zreducirale iste davke le za približno dva do štiri odstotne točke (Jakubiak in Markiewicz 2005, 5). Iz teorije je znano, da je obdavčenje podjetniških zaslužkov pozitivno povezano z velikostjo države. To pomeni, da so nove članice v večini manjše od starih in imajo zato v splošnem tudi nižje davčne stopnje. Izjemi sta le Luksemburg in Malta, ki se s svojima davčnima stopnjama 30 oz. 35 % postavljata ob bok Veliki Britaniji in Franciji, kljub temu da sta več kot stokrat manjši. Ob dani polmilijonski populaciji, je njuna absorpcijska možnost za realne domače investicije omejena. Zato sta se osredotočili na privabljanje finančnih investicij, kjer pa nizki davki na dobiček pravnih oseb niso nujno ključ do uspeha. Luksemburg in Malta sta tako dobro izkoristili svoje preferenčne davčne režime, namesto da bi recimo ponudili velikodušne davčne spodbude posebej za poslovne aktivnosti povezane z davčnim načrtovanjem. Medtem ko jima so ti preferenčni režimi dobro služili v preteklosti, verjetno ne bosta imeli veliko od njih v prihodnosti, saj so takšni davčni sistemi v konfliktu s Kodeksom ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja. Slednje bo verjetno razlog, da bosta končno tudi onidve bili prisiljeni oblikovati takšno davčno stopnjo, ki bo bližje celotnemu evropskemu trendu. Pravzaprav je Luksemburg že naredil prvi korak v tej smeri, ko je znižal davčno stopnjo na dobiček pravnih oseb iz 37,5 to 30,4 % v letu 2002 (tabela 10) (Ganghof in Genschel 2005, 8 – 10). Kljub temu, da so se davčne stopnje v zadnjem desetletju v evropski petindvajseterici precej znižale, pa med državami članicami EU še vedno obstajajo bistvene razlike (Šircelj 2004a, 1015). Najvišje davčne stopnje na dohodek pravnih oseb se gibajo med 12,5 na Irskem in 38,6 v Nemčiji.

105

Trend v nižanju predpisanih davčnih stopenj pa se nadaljuje. Češka namerava postopno do leta 2008 znižati svojo stopnjo na 24 % (Jakubiak in Markiewicz 2005, 5 in Šircelj 2004a, 1015), Madžarska iz 19,6 na 12 % (Šircelj 2004a, 1015), Estonija, kot že rečeno v enem izmed prejšnjih poglavij, pa se pripravlja na zmanjšanje svoje enotne davčne stopnje v naslednjih dveh letih za 2 odstotni točki letno in bo tako v letu 2007 dosegla 20 %. Motivacija za vsa ta nižanja je v pričakovanju večje rasti investicij in padcu brezposelnosti. Možen pristop Romunije in Bolgarije k EU v letu 2007 bo še popestril tekmovalno vzdušje za investicijami in delovnimi mesti, saj so davčne stopnje na podjetniške zaslužke v teh dveh državah pod evropskim povprečjem. V Bolgariji je vlada zreducirala davčne stopnje iz 19,5 v letu 2004 na 15 % v 2005, v Romuniji pa je bila v preteklem letu predstavljena 16 % enotna davčna stopnja za osebne in dohodke podjetij (Jakubiak in Markiewicz 2005, 5). Postopno zmanjševanje predpisanih davčnih stopenj v EU je zagotovo neposredna posledica okrepljene davčne konkurence med državami članicami. Četudi nominalne davčne stopnje niso dobri nadomestek za efektivno davčno obremenitev, se zdi, da imajo zaenkrat pomembno »psihološko« funkcijo (Schratzenstaller 2005, 12). Iz znanih razlogov bo v nadaljevanju govora o efektivni davčni obremenitvi podjetij v novi petnajsterici, ki je prikazana v tabeli 13, v primerjavi s staro deseterico. Tabela 13: EFEKTIVNE POVPREČNE DAVČNE STOPNJE (EPDS)a IN PREDPISANE DAVČNE STOPNJE (PDS) DAVKA OD DOHODKA PRAVNIH OSEB V PRIDRUŽENIH DRŽAVAH ČLANICAH EU V LETIH 2003 IN 2004, V %

EPDS 2003

PDS 2003

PDS - EPDS

EPDS2004

PDS 2004

PDS - EPDS

Ciperb 14,5 15,0 0,5 14,5 15,0 0,5 Češka republika 24,2 31,0 6,8 24,7 28,0 3,3 Estonija 22,5 26,0 3,5 22,5 26,0 3,5 Latvija 17,8 19,0 1,2 14,4 15,0 0,6 Litva 13,1 15,0 1,9 12,8 15,0 2,2 Madžarskac 19,4 18,0 -1,4 18,1 16,0 -2,1 Malta 32,8 35,0 2,2 32,8 35,0 2,2 Poljska 24,7 27,0 2,3 18,0 19,0 1,0 Slovaška republika 22,1 25,0 2,9 16,7 19,0 2,3 Slovenija 21,6 25,0 3,4 21,6 25,0 3,4 Povprečje EU-10 21,3 23,6 2,3 19,6 21,3 1,7 Opombe: a Po metodologiji avtorjev Deverouxa in Griffithove, izračuni pa so delo O. H. Jacobsa.

b Standardna predpisana stopnja je 10 %. c Brez lokalnega davka na dohodek pravnih oseb (pri predpisanih davčni stopnjah).

Viri: Jakubiak in Markiewicz (2005, 7 – 8), Schratzenstaller (2005, 17), PWC (2004, 18, 29, 42, 48, 59, 85 in 89), Ernst & Young (2003, 19), Ernst & Young (2004, 19) in European Commission (2004d, 16, 21, 22). Iz zgornje tabele izvemo, da je bila leta 2003 efektivna povprečna davčna stopnja na dohodek pravnih oseb v novi deseterici precej nižja kot v starih članicah (tabela 11) in je znašala 21,3 %, v letu 2004 pa ta ocena ni dosegla niti 20 %.

106

Podobno kot pri bivši petnajsterici (tabela 11), so bile efektivne povprečne davčne stopnje pri novih članicah v letu 2003 (tabela 13) v splošnem nižje od predpisanih stopenj, razen pri Madžarski. Prav tako so se razlike med efektivnimi in predpisanimi davčnimi stopnjami na dohodek pravnih oseb pri večini novih članic (z izjemo Litve) zmanjšale v letu 2004 glede na predhodnje leto, kar nas privede do popolnoma istega zaključka, kot pri bivši petnajsterici: davčne osnove so se v tem obdobju razširile. Z drugimi besedami to pomeni, da so se med državami članicami zmanjšale razlike med dobički, ki so predmet obdavčitve in poslovnimi dobički. Opaziti je tudi, da je med pridruženimi članicami le Češka republika v obravnavanem obdobju zabeležila porast efektivne ob hkratnem znižanju nominalne stopnje. V zadnjem času v starih in novih državah članicah Evropske unije povzroča veliko prahu predlagana harmonizacija davčnih stopenj davka na dohodek pravnih oseb. Tako se predvsem stare države članice zavzemajo za ohranitev visokih stopenj davka na dohodek oziroma za harmonizacijo davčne zakonodaje po vsej EU, medtem ko se novinke, predvsem Češka, Slovaška in Poljska, zavzemajo za ohranitev možnosti posameznih držav, da samostojno odločajo o davčnem bremenu podjetij (Berčič in Aristovnik 2004, 21). Nemčija in Francija, ki si zniževanja davkov sploh ne moreta privoščiti, saj imata javne finance najbolj obremenjene (javnofinančni primanjkljaj naj bi v letu 2004 v obeh državah znašal slabih štirih odstotkov BDP, kar zadnjih nekaj let presega dovoljene meje pakta stabilnosti, rast pa je bila komaj dva- oz. triodstotna), se zavzemata za enotno obdavčitev podjetij, saj se najbolj bojita izgube fiskalne konkurenčnosti novih članic (Usenik 2004, 8). Politični voditelji Francije, Nemčije in Belgije, Jacques Chirac, Gerhard Schroeder in Guy Verhofstadt, največji zagovorniki harmonizacije davčnih stopenj na dohodek podjetij so maja leta 2004 ponovno zahtevali postavitev minimalne davčne stopnje za celotno EU, ki je bila sprva omenjena že leta 1992 v Rudingovem poročilu in s čimer bi preprečili izvajanje tako imenovanega davčnega dumpinga (Berčič in Aristovnik 2004, 21 in Barysch 2004). Tudi avstrijski finančni minister se zavzema za takšen ukrep, ki naj bi dolgoročno znižal stopnjo obdavčitve na 15 odstotkov. Odpravi davčne konkurence pa na drugi strani izmed starih članic odločno nasprotujeta Velika Britanija, ki je nominalno stopnjo obdavčitve dohodka podjetij od osemdesetih let znižala z 52 na 35 odstotkov, in Irska, ki ima to obdavčitev pri vsega 12,5 odstotka (Usenik 2004, 8). Dejstvo je, da v primarni in sekundarni zakonodaji EU glede davčnega konkuriranja ni prav nobenih omejitev; to je sprejeto kot ena od legitimnih oblik gospodarske konkurenčnosti držav. Davki so eno od področij, ki so po zakonodaji EU v izključni pristojnosti članic EU, davčna politika pa zato v praksi pogosto instrument konkurenčnosti držav. Po drugi strani pa se omenjene države upravičeno bojijo za svojo državno blaginjo, saj je ta mogoča le ob relativno visoki splošni stopnji, vsakršno davčno konkuriranje pa bi socialne izdatke in transferje države nujno zmanjšalo. Zato predvsem Nemčija, ki vzdržuje visoko raven socialne države, pritiska na nove članice s predlogi za harmonizacijo davčne zakonodaje, saj se boji konkurenčnega pritiska na zmanjševanje lastnih davkov na dobičke pravnih oseb, s tem pa osipa enega od pomembnih virov zagotavljanja socialne varnosti. Nemčija novim članicam očita davčni dumping, saj svoj gospodarski razvoj naslanjajo tako na privabljanje tujih družb z davčnim konkuriranjem kot na sredstva strukturnih skladov in Kohezijskega sklada EU (Berčič in Aristovnik 2004, 21). Po mnenju Joschka Fisherja, nemškega zunanjega ministra, si lahko Slovaki in ostale države tako nizke davke privoščijo le s pomočjo subvencij EU (Damijan in Polanec 2005, 19). Nemčija celo grozi z

107

odtegnitvijo ali zmanjšanjem vplačil finančnih sredstev v te sklade, če pridružene članice ne bodo hotele razmisliti o spremembi svoje davčne zakonodaje (Berčič in Aristovnik 2004, 21 in Barysch 2004). To sploh ni presenetljivo, saj po ocenah nemške trgovinske zbornice država, ki jo pesti več kot desetodstotna brezposelnost, na leto izgubi okoli 50.000 delovnih mest na račun davčno ugodnejših držav (Berčič in Aristovnik 2004, 21). Nicolas Sarkozy, francoski finančni minister, je celo predlagal spremembo politike dodeljevanja subvencij. Po njegovem bi davki na dohodek podjetij novih članic EU morali biti nad povprečjem davkov na dobiček EU, če bi hotele dobivati denar iz strukturnih in kohezijskih skladov. Belgijski premier pa je predlagal ukinitev pomoči za tiste države, ki ne bi bile pripravljene sodelovati. Vendar po prepričanju nekaterih slovenskih in tujih ekonomskih strokovnjakov očitki na račun krpanja proračunskih lukenj s pomočjo denarja iz skladov EU niso utemeljeni (Damijan in Polanec 2005, 19), saj je EU dala na stran le 40 milijard evrov za regionalni in gospodarski razvoj pristopnih članic v obdobju 2004-2006, medtem ko so novinke morale prav tako prispevati članarino v evropski proračun, kar je na koncu zneslo 25 milijard evrov neto (Barysch 2004). Poleg tega so se davčni prihodki na primer na Slovaškem v resnici celo zvišali. Glavna prednost v stroških, ki jih ima srednja Evropa pred Nemčijo in Francijo niso namreč nizki davki, ampak nizke plače. Povprečen slovaški delavec je namreč plačan petino tistega, kar dobi nemški delavec (Damijan in Polanec 2005, 19). Vsaka stran ima glede kratkoročnih gospodarskih in političnih interesov dovolj prepričljive argumente, da spor med starimi in novimi članicami ostaja neodločen. Po dolgoročni dinamiki in stabilnosti razvoja EU kot celote pa je kljub vsemu najbrž v primarnem interesu vseh držav članic, tudi starejših, čim hitrejša gospodarska rast novih članic, doseganje povprečja EU in s tem tudi gospodarska, ne zgolj politična integracija novih članic v skupnost. Nove države bodo namreč ob višjem bruto domačem proizvodu tudi same plačevale več v skupno evropsko blagajno, tako da bi ti učinki morali odtehtati kratkoročne težave starejših članic EU z upadom konkurenčnosti. Nenazadnje tudi primer Irske v zadnjem desetletju priča o tem, da je s kratko- ali srednjeročnimi nekonvencionalnimi davčnimi (in drugimi) ukrepi možno pospešiti domače gospodarstvo in ga napraviti bolj konkurenčnega, kar dolgoročno koristi ne samo državi, ki te ukrepe izvaja, ampak s povečanim povpraševanjem po uvozu iz drugih držav tudi celotni skupnosti (Berčič in Aristovnik 2004, 21). Ko je Eurostat julija uvrstil na davčni zemljevid razširjene EU tudi Slovenijo, se je izkazalo, da ima država v primerjavi z drugimi zelo visoko obdavčeno delo, ne pa toliko dobičke in kapital. Preden pa se lotimo podrobne statistične analize slovenskih davkov v EU-25, si oglejmo, kako je z obsegom in sestavo davkov in predvidenimi sedanjimi dosežki davčne reforme (Jurančič 2004, 22). Po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR 2005b, 19) in evropskega statističnega urada Eurostat (Eurostat 2005a) je celotna obremenitev z davki in prispevki v Sloveniji v letu 2003 znašala 40,1 % bruto domačega proizvoda, kar je tik pod povprečnim deležem obremenitve v državah EU-25 (40,3 % BDP), oziroma EU 15 (40,6 % BDP) in nad povprečnim deležem obremenitve v novih državah članicah (35,8 % BDP) (UMAR 2005b, 19).

108

Iz tabele v nadaljevanju razberemo, da v novih članicah povprečju najbolj vidno manjše davčno breme v letu 2003 (38, 4 % BDP) glede na leto 1995 (35,8 % BDP). Bistvena manjša davčna bremena v letu 2003 v primerjavi z letom 1995 so bila zabeležena v Estoniji, Latviji, Madžarski, Poljski in Slovaški (UMAR 2005b, 19), medtem ko je bilo v Sloveniji celotna obremenitev z davki in prispevki v letu 2003 za 0,7 odstotnih točk večja glede na leto 1995 (predvsem zaradi večje obremenitve z davki na kapital). Tabela 14: DAVČNO BREME, SESTAVA DAVKOV IN URADNE DAVČNE STOPNJE V EU IN SLOVENIJI V LETIH 1995 IN 2003 V % BDP

Leto Slovenija EU-25a EU-15 EU-10a

1995 40,1 40,5 40,5 38,4Skupno davčno breme (v % BDP) 2003 40,8 40,3 40,6 35,8

Davki na potrošnjo: 1995 15,6 11,5 11,5 13,8- v % BDP 2003 13,9 11,6 11,6 12,91995 38,4 28,4 28,3 36,8- v % vseh davkov 2003 34,7 28,7 28,5 36,0

Davki na delo: - v % BDP 1995 23,1 21,4 21,4 18,6 2003 21,9 20,7 20,8 17,1- v % vseh davkov 1995 56,6 52,8 52,8 47,8 2003 54,8 51,2 51,3 48,4Davki na kapital: - v % BDP 1995 2,1 7,6 7,6 6,0 2003 4,3 8,2 8,0 5,8- v % vseh davkov 1995 5,2 19,0 19,0 15,5 2003 10,6 20,3 20,4 15,5Najvišja stopnja davka na dohodek (v %) 2005 50,0 41,1 46,7 32,6Opombe: a Brez Poljske. Za Litvo in Slovaško ni podatkov za leto 1995. Vir: UMAR (2005b, 19) in Eurostat (2005a). Seveda moramo s povprečji ravnati razmeroma pazljivo. Predvsem gre za statistično povprečje skupine, v kateri prevladujejo predvsem razlike v davčnih sistemih in politikah, saj EU-25 ni enoten davčni prostor, temveč zelo heterogena skupina. Kakorkoli že je, pa se Slovenija na davčnem zemljevidu Evrope res ni odrezala najbolje. Po obsegu davčnih bremen skupaj je skoraj v povprečju razširjene EU. Izrabimo priložnost in si oglejmo še, ali velja trditev, da je slovenska obdavčitev dela v primerjavi s celotnim notranjim trgom občutno previsoka. Po statističnih povprečjih, ki jih izkazuje evropska centralna banka, je delo v državah Evropske unije v obravnavanih letih obdavčeno resnično manj, saj je v letu 2003 pomenilo skoraj 21 odstotkov BDP, po domačih podatkih pa je obdavčitev v Sloveniji približno na ravni 22 odstotka BDP. Tudi v letu 1995 slika ni bila nič lepša, saj je slovenska obremenitev dela za približno 2 oz. kar 4,5 odstotne točke presegala tisto v evropski petnajsterici oz. novejši deseterici. Slovenija pa stare članice nekoliko prehiteva pri davkih na porabo in za njimi bistveno zaostaja pri davku na dobiček.

109

Za razvito petnajsterico velja približno naslednje statistično pravilo: povsod je najobsežnejši vir obdavčitve delo, ki pomeni okoli polovico davčnih prihodkov, davki na kapital prinesejo približno 20 odstotkov in davki na porabo kakih 30 odstotkov. Po podatkih domače statistike je tudi slovensko delo najizdatnejši vir, saj je v letu 2003 pomenilo blizu 53 odstotkov, davki na porabo s pomenili približno 38, preostali davki pa približno devet odstotkov. Po sestavi ima še marsikatera druga država precej večje razlike od povprečja, a vendarle statistika že dolgo dokazuje, da je delo relativno bolj obdavčeno v Sloveniji kot v EU (Jurančič 2004, 22 in Eurostat 2005a). Delež davkov na potrošnjo57 v celotnih davkih in prispevkih v Sloveniji je po izračunih Evropske komisije v letu 2003 znašal 34,7 %, kar je za 6 strukturnih točk več od povprečja evropskih držav (EU-25: 28,7 %, EU-15: 28,5 %) in za 1,2 strukturne točke manj kot v povprečju novih članic (36 %). Od starih držav članic imajo višji delež davkov na potrošnjo v primerjavi s Slovenijo še Irska (37,4 %), Velika Britanija (37,3 %) in Grčija (35,3 %), od novih članic pa Estonija (36,7 %), Ciper (42,9 %), Latvija (38,5 %), Litva (39,8 %), Madžarska (40,1 %), Slovaška (39,6 %) in Malta (35,6 %). V letu 2003 je znašal delež davkov na delo58 v Sloveniji 54,8 %, kar je za 3,6 strukturne točke več od povprečja evropskih držav (EU-25: 51,2 %) in kar za 6,4 strukturne točke več od povprečja novih članic (48,4 %, brez Poljske). Po posameznih državah imajo večji delež davkov na delo v primerjavi s celotnimi davki in prispevki na Švedskem (63,1 %), v Nemčiji (61,0 %), v Avstriji (55,5 %) in na Danskem (55 %), v Belgiji pa je delež enak kot v Sloveniji (UMAR 2005b, 19 – 20). Tudi leto 2004 je bilo kar izdatno po obdavčevanju prispevkov in davkov, ki se obračunavajo na osnovi plač in so tako dosegli dobrih 55 odstotkov celotnih obveznih dajatev v javnih financah. V primerjavi z letom prej so realno narasli za 3,3 odstotka, torej precej bolj, kot se je povečala povprečna bruto plača na zaposlenega (realno za 1,8 odstotka), rast obdavčitve plač pa je poslabšala tudi konkurenčnost, saj je prehitevala tudi produktivnost, ki se je popravila za 2,5 odstotka. Realno so razmeroma hitreje naraščali še davki na izplačane plače. Breme se je 4,4 odstotka mase izplačanih bruto plač v letu 2003 povečalo 4,7 odstotka v letu 2004 (Jurančič 2004, 22).

57 Davki na potrošnjo so definirani kot davki na transakcije med potrošniki in proizvajalci ter kot davki na končno potrošnjo dobrin. Po slovenskem davčnem sistemu so kot najpomembnejši med davke na potrošnjo vključeni davek na dodano vrednost, uvozne dajatve in carine, trošarine, davek od novih in rabljenih motornih vozil, davek od posebnih in klasičnih iger na srečo, posebni davek na igralne avtomate, davek od prometa zavarovalnih storitev, splošni davek na promet storitev, krajevna in prenočitvena taksa, okoljske dajatve, pristojbina za registracijo motornih vozil fizičnih oseb in nekatere komunalne dajatve. 58 Davki na delo so po metodologiji definirani kot davki, ki so neposredno vezani na plače in jih plačujejo delavci ali delodajalci. Med davke na delo se zato po naši zakonodaji vključujejo prispevki delavcev in delodajalcev za socialno varnost, davek na plače (na zaposlitev), glavni del dohodnine (dohodnina je tipično vezana na različne vire dohodkov, zato se deli med davke na delo in med davke na kapital), davek na pogodbeno delo, davek na izplačane plače ter posebni davek na določene prejemke.

110

V letu 2003 je znašal delež davkov na kapital59 v Sloveniji 10,6 %, kar je le dobra polovica deleža, ki ga dosegajo deleži davka na kapital v povprečju držav EU-25 (20,3 %), oz. EU-15 (20,4 %) in tudi manj kot je znašalo v tem letu povprečje v novih državah članicah (15,5 %, brez Poljske). Nižji delež od slovenskega imajo le v Estoniji in Litvi, med starimi članicami pa imajo zelo nizek delež davkov na kapital v celotnih davkih in prispevkih, ki ni bistveno višji od slovenskega, tudi Švedska (11,1 %), Danska (12,4 %), Nemčija (13,5 %), Finska (15,7 %) in Avstrija (16 %). V letu 2005 so bile uvedene spremembe v davčnem sistemu in instrumentariju, ki bodo skupaj s pogoji makroekonomskega okolja vplivale na obseg in strukturo javnofinančnih prihodkov. V celoti sta začela veljati nova zakona o dohodnini in o davku na dohodek pravnih oseb, po katerih se glede na prejšnjo ureditev zmanjšujejo prihodki od dohodnine ter povečujejo prihodki od davka na dohodek pravnih oseb. Nadaljevalo se je usklajevanje trošarinskih dajatev na tobak in tobačne izdelke z evropskimi direktivami ter prilagajanje trošarinskih dajatev na mineralna olja gibanjem cen nafte na svetovnem trgu v skladu s protiinflacijskimi cilji. Pri davku na izplačane plače je vse leto veljala zvišana spodnja meja obdavčitve plač, uvedena septembra 2004, kar je zmanjšalo prihodke iz tega davčnega vira (UMAR 2005c, 70). Prag obdavčitve bruto plače se je namreč takrat dvignil s 130 tisočakov na 165 (Jurančič 2004, 22). Novi zakon o dohodnini spreminja lestvico za odmero dohodnine, ki je leto vnaprej fiksno določena in ima glede na stari zakon razred manj. Najnižja stopnja dohodnine je znižana od prejšnjih 17 % na sedanjih 16 %, najvišja stopnja pa ostaja enaka in znaša 50 %. Po novem zakonu so obdavčeni vsi dohodki fizičnih oseb (obresti, dividende), spremenjen pa je tudi sistem olajšav. Poleg globalne je pomembna tudi strukturna analiza davčnih sistemov posameznih držav. Kot smo že opozorili v prejšnjih poglavjih, ima vsaka država članica svoj davčni sistem, sestavljen iz velikega števila različnih davkov, ki imajo svoje značilnosti in specifičnosti in so kot del davčnega sistema popolnoma neprimerljivi med državami. Primerljivost strukture davčnih sistemov dosežemo šele, ko jih prevedemo na skupni imenovalec v okviru nacionalnih računov. V ta namen davke in prispevke razvrstimo po ekonomski funkciji, in sicer na davke na potrošnjo, davke na delo in davke na kapital. Pri razvrstitvi davkov izhajamo iz klasifikacije davkov po ESR–95 in uporabimo enotno definirana osnovna pravila za njihovo razvrstitev. Nekateri davki so na meji med dvema možnima uvrstitvama po ekonomski funkciji, zato je za pravilno umestitev pomembno, da so davki čim bolj detajlno razdeljeni (UMAR 2005b, 19 – 20). Podatki o implicitnih davčnih stopnjah60 na potrošnjo, delo in kapital za posamezne države članice Evropske Unije so za leti 1995 in 2003 zbrani v tabeli 15.

59 Med davke na kapital se vključujejo davki, ki se plačujejo na kapital, na dohodek pravnih oseb, na dohodke iz kapitala gospodinjstev (rente, dividende, obresti, drugi prihodki iz lastnine), na kapitalske dobičke, na premoženje (stavbe, vikendi, plovila), na dediščine in darila, na promet nepremičnin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (posebna oblika našega premoženjskega davka), deli dohodnine in prispevki za socialno varnost, ki se nanašajo na kategorijo samozaposlenih oseb. 60 Implicitna davčna stopnja meri efektivno povprečno davčno obremenitev za različne tipe ekonomskih dohodkov ali aktivnosti, t. j. delo, potrošnjo in kapital (Eurostat 2005a) ter jih primerja glede na ustrezne osnove po nacionalnih računih. Implicitna davčna stopnja na potrošnjo je definirana kot razmerje med davki na potrošnjo in med končno potrošnjo gospodinjstev na teritoriju države po metodologiji nacionalnih računov. Implicitna davčna stopnja na delo pa je definirana kot razmerje med davki na delo in sredstvi zaposlenih po metodologiji nacionalnih računov, povečanih za davek na izplačane plače (UMAR 2005b, 20).

111

Tabela 15: IMPLICITNE DAVČNE STOPNJE PO EKONOMSKIH FUNKCIJAH V LETIH 1995 IN 2003 V %

Potrošnja Delo Kapital 1995 2003 1995 2003 1995 2003Avstrija 20,5 21,7 38,5 40,5 26,0 22,6Belgija 21,2 21,5 44,1 43,2 23,8 29,5Danska 31,3 33,9 40,9 40,0 26,4 26,1Finska 28,2 28,3 43,9 42,1 27,9 27,3Francija 22,9 21,4 42,2 43,3 31,0 35,9Grčija 17,5 17,9 34,1 40,9 12,0 17,0Irska 25,3 26,1 29,7 25,2 22,0 33,3Italija 17,6 17,0 37,8 41,6 26,3 31,1Luksemburg 22,0 24,8 29,5 28,5 24,9 27,0Nemčija 18,8 18,5 39,5 40,6 21,2 20,1Nizozemska 22,6 23,8 35,1 31,8 23,0 31,6Portugalska 19,5 20,0 31,0 33,7 20,7 32,6Španija 14,3 16,5 28,9 29,8 20,7 30,3Švedska 28,4 30,5 46,8 46,1 18,0 27,7Velika Britanija 21,7 21,8 25,7 24,6 28,3 28,0EU15 20,5 20,5 37,2 37,1 24,8 28,1Ciper 12,2 18,5 22,4 24,4 - -Češka republika 22,4 20,5 39,4 40,1 24,8 27,0Estonija 22,2 20,7 38,8 38,6 18,2 10,9Latvija 19,3 17,2 39,2 36,4 - -Litva - 17,1 - 38,4 - 6,5Madžarska 30,7 28,5 42,6 39,2 - -Malta 14,6 16,1 21,8 22,4 - -Poljska - - - - - -Slovaška republika - 21,7 - 32,4 - 18,3Slovenija 25,5 24,9 39,2 38,4 - -EU25 21,8 22,0 36,0 35,9 23,2 25,4

Opomba: - = ni podatka Vir: UMAR (2005b, 19 in P12) in Eurostat (2005b).

Implicitna davčna stopnja na kapital vključuje davke, ki so odmerjeni na dohodek, zaslužen na podlagi zasebnega in podjetniškega varčevanja in investicij ter davke, povezane z delnicami iz kapitala, pridobljenih iz varčevanja in investicij v prejšnjih obdobjih (Eurostat 2005a).

112

Povprečna implicitna davčna stopnja na potrošnjo v EU-25 je v letu 2003 znašala 22 % in se ni veliko spremenila v primerjavi z letom 1995, ko je dosegala vsega 21,8 %. Potrošnja je bila leta 2003 najbolj obdavčena na Danski (33,9 %), Švedski (30,5 %) in Madžarski (28,5 %), medtem ko so imele Malta, Španija in Italija na potrošnjo najnižje stopnje (16,1 %, 16,5 % oz. 17 %) (Eurostat 2005a). Za Slovenijo znaša za leto 2003 implicitna davčna stopnja na potrošnjo 24,9 %, kar je za 2,9 odstotne točke več od povprečja petindvajseterice oz. 4,3 odstotne točke več od povprečja novih držav. Glede na leto 1995 se je stopnja v letu 2003 v Sloveniji znižala za 0,6 odstotne točke (UMAR 2005b, 20). Povprečna implicitna davčna stopnja na delo je v petindvajseterici ostajala relativno stabilna, saj se povprečna vrednost v letu 2003 (35,9 %) ne razlikuje za veliko od povprečne vrednosti v letu 1995 (36,0 %). Stopnje v državah članicah v letu 2003 so se gibale od 22,4 % na Malti, 24,4 % na Cipru in 24,6 % v Veliki Britaniji do 46,1 % na Švedskem ter okrog 43 % v Franciji in Belgiji (Eurostat 2005a). Za Slovenijo znaša implicitna davčna stopnja na delo za leto 2003 38,4 %, kar je za 2,5 strukturne točke več od povprečja držav EU 25 in kar za 3,9 strukturne točke več od povprečja novih držav članic (34,5 %) (UMAR 2005b, 20), kar nakazuje, da je v povprečju v Sloveniji efektivno davčno breme na enoto davčne osnove najvišje. Če pa tabelo 16 pogledamo pobližje, pa ugotovimo, da več kot polovico držav EU obdavčuje delo bolj kot Slovenija. Glede na leto 1995 se je implicitna davčna stopnja na delo v letu 2003 znižala, in sicer za 0,8 odstotne točke (UMAR 2005b, 20). Povprečna implicitna davčna stopnja na kapital je v drugi polovici devetdesetih let v razširjeni Evropi še enakomerno naraščala in se tako povečala iz 23,2 % v letu 1995 na 27,8 % v letu 1999, nato pa je v letu 2003 padla na 25,4 %. Omenjeni porast se je pojavil zaradi znižanja predpisanih davčnih stopenj na dohodek pravnih oseb ob hkratni razširitvi davčne osnove ter zaradi gospodarskega vzpona v letu 2000. Podobno je upad implicitnih stopenj v začetku novega tisočletja povezan z upočasnjeno gospodarsko rastjo in s vplivom ukrepov za zmanjšanje davčnih stopenj. Najnižja implicitna davčna stopnja na kapital je bila leta 2003 zabeležena v Litvi (6,5 %), Estoniji (10,9 %) in Grčiji (17,0 %), najvišja pa v Franciji (35,9 %), Irski (33,3 %) in Portugalski (32,6 %) (Eurostat 2005a). Oglejmo si še primerjavo s skupino obmejnih držav, ki so praviloma davčna konkurenca Sloveniji, ta pa bržkone deluje predvsem pri davkih na porabo. Po obdavčitvi porabe je slovenska raven nad ravnijo Avstrije in Italije, ne pa tudi Madžarske, prehiteva jih tudi po obremenitvi s socialnimi prispevki, daleč pa zaostaja z davki na dobiček in osebne dohodke. Slovenija bi bila torej z davčnega vidika konkurenčna pri investicijah in zaposlovanju, pri prodaji blaga in storitev pa daleč od tega (Jurančič 2004, 22). Vlada pa bo s temi številkami težko koga prepričala, da Slovenija postaja davčna oaza, ki bi lahko dolgoročno pomenila razcvet slovenskega gospodarstva. Slovenija ni izkoristila priložnosti, da bi ob vstopanju v EU in ob vključitvi na enotni trg dajala znake, da si želi povečanja tujih naložb. Niti ni kazala znakov, da bi rada za podjetnike naredila prijazno okolje. Madžarska je svojo nominalno davčno osnovo denimo znižala z 18 na 16 odstotkov, to pa je manj, kot znaša slovenska efektivna davčna stopnja (Nidorfer 2003, 12).

113

Sicer pa je Evropa na globalnem prizorišču močna protiutež vse bolj vprašljivem gospodarsko-političnem monopolu ZDA (in morebiti prihodnjemu monopolu Kitajske), tak status pa lahko ohrani samo na podlagi znanih vzorcev obnašanja, se pravi ob upoštevanju pluralizma interesov v družbi, tako ekonomskih kot tudi socialnih in etičnih. Tudi od razrešitve podobnih konfliktov v zvezi z različnimi interesi in različnimi pogledi na delovanje svobodnega evropskega trga bo v prihodnosti odvisno, v katero smer se bo EU kot integracija razvijala: v pluralno skupnost svobodnih držav, ki ekonomske interese usklajujejo v skupno korist, ali v Evropo dveh (ali več) hitrosti, ki predvsem ščiti pridobljene pravice (nekaterih) velikih članic (Berčič in Aristovnik 2004, 21). 5.3.3 Ali je davčna konkurenca spremenila strukturo obdavčenja? Trend predpisanih kot tudi hipotetičnih mikroekonomskih efektivnih davčnih stopenj nakazuje na pojemajoč pomen obdavčenja podjetij v posameznih državah. To opravičuje nekatere strahove v zvezi s povečano davčno konkurenco in njenim morebitnim škodljivim vplivom (Schratzenstaller 2005, 24). Tradicionalni režimi so namreč napovedovali dve posledici z globalizacijo okrepljene davčne konkurence (Mitchell 2000 in Genschel 2001): 1. Nivo skupnih davčnih prihodkov bi naj upadel. 2. Davčna obremenitev bi se naj prevalila iz mobilne davčne osnove (največkrat kapital)

na nemobilno osnovo (kot so delo, potrošnja in nepremičnine). Pred leti so kritiki konvencionalnega razmišljanja opozorili nase s trditvijo, da je relativno malo dokazov za tesno povezavo med ekonomsko integracijo in nacionalno davčno politiko ter da nič ne namiguje na to, da davčna konkurenca razjeda mobilno davčno osnovo ali pritiska na davčni prihodek. Iz sledečih grafikonov se bomo lahko prepričali, da se nobena od napovedanih posledic globalizacije ni zgodila in da se kritiki niso veliko zmotili. Davčni nivoji in stopnje so bili razmeroma stabilni skozi čas v državah OECD (sliki 8 in 9), vendar ne zaradi tega, ker davčna konkurenca ne bi bila dovolj intenzivna, temveč zaradi pritiskov v gospodarstvu, kot so počasna rast, visoka brezposelnost, visoke ravni trošenja in vzpenjajoči se javni dolg (slika 8), ki so nevtralizirali njen vpliv. Kljub temu, da dokazi pričajo o splošnem znižanju nominalnih in efektivnih davčnih stopenj na dobiček pravnih oseb, to ni vplivalo na davčni prihodek. Če ne najdemo problema v znižanju prihodkov, potem je morda vzrok v spremembi razdelitve davčne obremenitve. Slika 9 prikazuje prihodke iz različnih tipov davkov v odstotkih od celotnega davčnega prihodka in nas seznanja kako so se ti odstotki spreminjali v 16 državah članicah OECD v zadnjih štirih desetletjih. Iz slike je razvidno, da so najbolj očitne spremembe nastopile pred letom 1975, ko so bile nacionalne meje še bolj kot ne zaprte (Genschel 2001). Še eno večjo spremembo v strukturi davkov so države članice OECD beležile med leti 1995 in 2000, ko je večina držav članic zmanjšanje prispevkov za socialno varnost nadomestila s povečanjem prihodkov iz davkov na premoženje. Prihodek od davkov na potrošnjo je z leti počasi padal, medtem ko je prihodek od davkov na dohodek pravnih oseb skozi čas postopoma naraščal.

114

Slika 8: SKUPNI DAVČNI PRIHODKI, IZDATKI IN BRUTO FINANČNE OBVEZNOSTI V ODSTOTKIH BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA V DRŽAVAH ČLANICAH OECD-16 V OBDOBJU OD 1975 DO 2003

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

1970

1975

1980

1985

1990

1995

2000

2001

2002

2003

Leto

v %

BD

P

skupni izdatkidržav

skupni davčniprihodki

skupne brutofinančneobveznosti

Opombe: Podatki zajemajo povprečje 16 držav članic OECD (Avstralije, Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije, Italije, Japonske, Kanade, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Švedske, Švice, Velike Britanije in Združenih držav Amerike). Vir: Prirejeno po Genschel (2001) in spletnih podatkih organizacije OECD (http://www.oecd.org/dataoecd/5/51/2483816.xls in http://www.oecdwash.org/DATA/STATS/taxrevenue.pdf). Slika 9: DAVČNA STRUKTURA V OBDOBJU OD LETA 1965 DO 2002 ZA DRŽAVE ČLANICE OECD-16

0,0 5,0

10,0 15,0 20,0 25,0 30,0 35,0 40,0

2002

2000

1995

1990

1985

1980

1975

1970

1965

Leto

v %

od

celo

tneg

a da

včne

ga

prih

odka

Davki na osebnedohodke

Davki na dohodkepodjetij

Prispevki zasocialno varnost

Davki na blago instoritve

Ostali davki

Viri: Prirejeno po Genschel (2001) in po podatkih iz letnih izdaj žepnih knjižic OECD z naslovom »OECD in Figures« (http://www.oecd.org/document/62/0,2340,en_2649_37427_2345918_1_1_1_37427,00.html).

115

Podrobnejša analiza slike 9 pa bi nas lahko napeljala k sklepu, da je bilo v obdobju od 1975 leta dalje morebiti več premestitev davčnega bremena, kot se sprva zdi. Skoraj nespremenjen odstotek davkov na osebne dohodke v celotnem davčnem prihodku v tem času bi lahko prikril prevalitev davčnega bremena iz mobilnih na nemobilne vire osebnih dohodkov, torej iz dohodkov od kapitala na dohodke od dela. Podatki o nacionalnih računih razkrivajo, da se je relativna teža važnejših makroekonomskih davčnih osnov spreminjala skozi zadnja desetletja, kar bi lahko potrdilo predvidevanja tradicionalistov, da se je redistribucija davčnega bremena zagotovo zgodila. Da bi dobili jasnejšo sliko morebitnih premikov davčnega bremena, je potrebno razčleniti prihodke iz davka na osebne dohodke po viru. Prejemki iz davkov na osebne dohodke se morajo zato razporediti glede na to, ali so pridobljeni iz dohodkov na kapital ali delo, hkrati pa je spremembe davčnih prihodkov potrebno povezati s spremembami važnejših davčnih osnov, da bi videli, če se je efektivno davčno breme na enoto davčne osnove spremenilo. Trenutno obstajata dva vira podatkov, ki zadovoljujeta tem zahtevam: statistika o povprečni efektivni davčni stopnji, ki jo je prvi razvil Mendoza (temelji na preteklih podatkih nacionalnih računov – makro pristop z razliko od postopka Devereuxa in Griffithove, ki sta računala efektivno povprečno stopnjo na podlagi hipotetičnih prihodnjih investicijskih projektov za predvideno življenjsko dobo projekta) in statistiko o implicitnih davčnih stopnjah, ki jo že nekaj desetletij ažurno spremlja statistični urad Evropske Unije – Eurostat. Njuni formuli za izračun sta si sicer zelo podobni, vendar vira razpolagata z različnimi vzorci držav in različnimi definicijami davčnih osnov (Genschel 2001). V nadaljevanju se bomo posluževali statistike Eurostata iz dveh razlogov, ker med izračuni ni veliko razlik in ker nas spremembe v EU veliko bolj zanimajo, obenem pa je večina pripadnic EU hkrati tudi članic OECD. Iz tabele v nadaljevanju izvemo, da je implicitno obdavčenje blaga in storitev v EU relativno nizko v primerjavi z bremenom na dohodek iz dela ali kapitala in da je bil porast nivoja obdavčenja od sedemdesetih pa vse do sredine devetdesetih let v dvanajstih članicah EU malenkosten (Genschel 2001). V zadnjem obravnavanem obdobju, od 1996 do 2003, je opaziti bistveno povečanje obdavčenja potrošnje in zmanjšanje obremenitev ostalih faktorjev produkcije oz. kapitala glede na prejšnja tri obdobja, 1970-1975, 1976-1985 in 1986-1995. Spremembe povprečne implicitne davčne stopnje na kapital so v veliki meri povezane z gospodarskimi cikli – torej z ekspanzivno fazo v poznih devetdesetih letih, ko so kapitalski dobički in pripadajoči davčni prihodki bistveno porasli in z upočasnjeno gospodarsko rastjo po letu 2000 – ter strukturnimi trendi, predvsem vplivom globalizacije in okrepljeno konkurenco za mobilnim kapitalom, ki izhaja iz serije nižanj davčnih stopenj na dobiček pravnih oseb ob hkratnih širitvah obdavčljive osnove v državah članicah EU v zadnjem desetletju (tabela 10 nam prikazuje vidno nižanje najvišjih davčnih stopenj na dobiček pravnih oseb v državah članicah OECD, vključno z nekaterimi starimi članicami EU) (European Commission 2005a, 52, 89). Tabela 16 nadalje odkriva, da se je implicitno davčno breme na dohodek iz dela v prvih treh obravnavanih obdobjih v EU-12 hitreje povečevalo kot pa na potrošnjo ali dohodek iz kapitala (del davčnega bremena se je premestilo na delo) (Genschel 2001). Ta splošni porast, ki je predvsem zaznamoval sedemdeseta in bil še vedno viden v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let je bil tesno povezan s povečanim trošenjem javnega sektorja v gospodarstvu, še posebej za socialno blaginjo (pokojnine, zdravstveno varstvo in ostale socialne koristi) (European Commission 2003b, 76 – 78). Povprečno davčno breme na delo

116

glede na potencialno davčno bazo – sredstva delodajalcev, izračunana po metodologiji nacionalnih računov in povečana za davek na izplačane plače – se je prvič pričelo zmanjševati šele v poznih devetdesetih letih, vendar še vedno ostaja veliko višje v primerjavi s preostalima dvema povprečnima implicitnima davčnima stopnjama. Kot že rečeno je vse od poznih devetdesetih let veliko držav članic EU izvedlo fiskalne ukrepe, da bi zmanjšalo davčno obremenitev na dohodke iz dela z namenom pospešiti povpraševanje po delu in spodbudo za delo. Skrb zaradi prekomernih stroškov dela je nekaj članic spodbodla k znižanju socialnih prispevkov in ostalih davkov na izplačane plače. Implicitna davčna stopnja na delo v veliki meri namreč odraža pomembno vlogo, ki jo igrajo prispevki iz plač zaradi financiranja sistema socialne varnosti. V EU je v povprečju okrog 65 % celotne implicitne davčne stopnje na delo sestavljene iz stroškov dela, ki jih plačajo tako zaposleni, kot delodajalci (European Commission 2005a, 9, 52). V letih od 1996-2003 je bil najbolj obdavčen dohodek iz dela v Švedski, Belgiji, Finski in Franciji s povprečno implicitno davčno stopnjo precej nad 40 %, najmanj pa v Veliki Britaniji, Irski in Luksemburgu s povprečno implicitno davčno stopnjo nekoliko nad 20 % (European Commission 2003b, 76 – 78). Najbolj viden je porast povprečnih implicitnih davčnih stopenj na potrošnjo v zadnjem obdobju, kar gre delno pripisati višjim stopnjam DDV, in v nekaterih primerih trošarin, zaradi dogovora o minimalni stopnji davka na dodano vrednost v višini 15 % v devetdesetih letih, delno pa tudi zaradi povečanja davčnih bremen na potrošnjo. Tabela 16: IMPLICITNE DAVČNE STOPNJE PO POSAMEZNIH OBDOBJIH MED LETI 1970 DO 2003 ZA 12 DRŽAV ČLANIC EVROPSKE UNIJE

Ostali faktorji oz. kapital

Delo Potrošnja

1970

-197

5

1976

-198

5

1986

-199

5

1996

-200

3

1970

-197

5

1976

-198

5

1986

-199

5

1996

-200

3

1970

-197

5

1976

-198

5

1986

-199

5

1996

-200

3 Avstrija - 40a 41 26 - 39a 41 40 - 17a 17 22 Belgija 30 40 36 28 33 39 44 44 15 14 14 22 Danska 23 31 39 30 38 39 45 41 19 19 20 33 Finska - 14a 21 31 - 40a 48 44 - 18a 19 29 Francija 28 45 45 36 31 37 43 43 17 15 15 22 Nemčija 44 51 41 23 32 37 41 40 14 13 13 18 Irska 28 25 22 28 18 25 31 28 18 19 19 26 Italija 19 23 32 28 23 32 41 42 12 11 13 17 Luksemburg 44 44 45 28 29 33 30 29 11 14 15 24 Nizozemska 37 35 34 29 39 47 51 33 14 14 15 23 Švedska - 32a 42 30 - 53a 55 48 - 15a 17 29 VB 69 61 49 32 23 28 26 25 12 12 14 22 EU-12 36 37 37 29 30 38 41 38 15 15 16 24 Opombe: a Označeni podatki so za obdobje 1980-85. - ni podatka. Podatki v prvi skupini davkov predstavljajo ostale faktorje proizvodnje, kjer je kapital najpomembnejši. Viri: Genschel (2001) in Eurostat (2005b).

117

Na podlagi sicer skromnih dokazov iz prakse, lahko sklenemo, da se napovedi tradicionalnih režimov niso povsem uresničile. Skupni davčni prihodki niso padli, temveč so bili razmeroma stabilni skozi čas oz. so se rahlo gibali v skladu z gospodarskimi cikli. Prav tako ni bila vidno razjedena davčna osnova iz dohodka na kapital. Nižanje davčnega bremena na kapital v drugi polovici devetdesetih let še zdaleč ne pomeni prenos davčnih obremenitev iz kapitala na nemobilne davčne osnove, temveč bolj odraža vladne preference, kot pa strukturne omejitve, ki bi jih naj povzročila ekonomska integracija. Res je, da davčna konkurenca omejuje nacionalno davčno politiko, vendar ne tako, da blaginjo potiska k najnižjim nivojem, temveč je ta ujeta v pasti med zunanjimi pritiski, ki neusmiljeno silijo v znižanja davčnega bremena na kapital in notranjimi pritiski, ki zahtevajo ohranjanje davčnih nivojev in sprostitev davčnih bremen iz dela. Rezultat tega je večje financiranje primanjkljaja in manj zaposlovanju-prijazni davčni sistem, kot bi bil v svetu brez davčne konkurence (Genschel 2001). 5.3.4 Ali bi celotno obdavčenje bilo višje brez davčne konkurence? V predhodnjih poglavjih smo se lahko prepričali, da bi v zadnjih tridesetih letih v vsakem primeru prišlo do le rahlega porasta celotnega davčnega prihodka, nespremenljivosti davčnih razmerij in večje obremenitve efektivnega oz. implicitnega davčnega bremena na delo, saj so ti dogodki v največji meri odražali vladne preference. Če je to res, potem obstaja dober razlog za trditev, da bi bil v svetu brez davčne konkurence nivo celotnega obdavčenja višji (Genschel 2001). Kot je razvidno iz tabele 17, so davčni prihodki v povprečju naraščali vse od sedemdesetih let, medtem ko so v evropski petnajsterici bili celo nekoliko višji v primerjavi s povprečjem šestnajstih oz. vseh držav članic OECD. Kljub temu porastu pa se je potrošnja skupine držav OECD-16 v tem času še bolj povzpela (tabela 17), kar je pustilo države članice OECD v visokih javnih dolgovih (slika 8). Visoki nivoji javne porabe za časa osemdesetih in devetdesetih let so bili posledica odločitev v šestdesetih in sedemdesetih letih v zvezi s povečanjem splošne blaginje in so se nanašale na pokojnine, zdravstveno varstvo, brezposelnost in ostala področja socialne zaščite. Ta program je ustvaril dolg, za katerega se je izkazalo, da ga je težko nadzorovati. Večina novih ali razširjenih programov je bilo namreč osnovanih na domnevah, da se bodo visoke stopnje rasti in nizki nivoji brezposelnosti iz šestdesetih let nadaljevali tudi v prihodnosti, vendar so že kmalu, takoj po prvi naftni krizi v letu 1973, gospodarstva zabredla v depresijo. Sprva so oblasti reagirale na ta razvoj dogodkov na Keynesianski način: koristnost so ohranili na istem nivoju, medtem ko se je povečalo število koristnikov, uvedli so se novi programi blaginje in raven javne porabe se je povečala z namenom zmanjšanja recesije in zatrtja njenega vpliva na družbo. Pomanjkanje prihodka se je kazalo v velikem fiskalnem deficitu. Financiranje deficita je bila poceni izbira glede na to, da so bile dolgoročne realne obrestne mere nizke. Navkljub znatnemu proračunskemu primanjkljaju, je javni dolg naraščal počasi v sedemdesetih letih, kar je razvidno tudi iz slike 8. Prav tako se je zdelo, da je deficit le začasen. Mišljeno je bilo, da ko bo recesija minila in se bodo ekonomije vrnile k visokim stopnjam rasti in visoki brezposelnosti, bodo oblasti zmanjšale proračunsko neuravnovešenost. Vendar se je pokazalo, da je brezposelnost še bolj narasla neposredno po drugi naftni krizi. Dolgoročne obrestne mere

118

so pričele naraščati in javni dolg se je stopnjeval (slika 8). Neto obresti za javni dolg so se podvojile v obdobju od 1980 do 1985, t. j. od 1,7 na 3,4 odstotka BDP (tabela 17). Višja plačila obresti pa so pomenila predčasno trošenje države in manjšo proračunsko fleksibilnost. Ko se je politikom posvetilo, da se je logika ekonomske igre bistveno spremenila, so ugotovili, da je bila ekspanzivna fiskalna politika v sedemdesetih letih napačna. Levičarsko skupino so v več državah OECD zamenjale konservativne, ponudbeno-orientirane stranke in tako sta fiskalna utrditev in omejitev trošenja postali najvišji prioriteti. Največ pozornosti in politične energije je bilo usmerjene v varčevanje na račun blaginje. Vendar so ta zmanjšanja pravzaprav zelo malo pripomogla k procesu utrjevanja davčne politike, saj je, kot kažejo izsledki v tabeli 17, delež izdatkov za socialno zaščito v BDP še dalje naraščal in je bil le delno kompenziran z manjšanjem investicij za javno dobro. Šele gospodarski vzpon v drugi polovici osemdesetih let je pomagal izboljšati razmere. Deficit je bil zmanjšan in nekaterim državam je celo uspelo uravnovesiti proračune, vključujoč Danski, Nemčiji, Veliki Britaniji in Švedski (Genschel 2001). Kljub temu pa je javni dolg ostajal visok, delež obresti v BDP so je sicer v nekoliko zmanjšal in je v 16 državah OECD znašal skoraj 3, v evropski petnajsterici pa celo 4,4 odstotke BDP (http://www.oecd.org/dataoecd/5/51/2483816.xls). Razkorak med zahtevami o trošenju in davčnimi prihodki se je povečeval tudi devetdesetih letih, ko se je gospodarsko stanje spet poslabšalo in situacija iz začetka osemdesetih let se je ponovila. Za blaginjo se je namenjalo še manj, a to ni preprečilo, da ne bi socialni izdatki še bolj porasli. Krivec za to so bile v prvi vrsti reforme, ki so bile vse prej, kot radikalne in so bile usmerjene v zmanjšanje prihodnjih, ne trenutnih trošenj ter nekateri ostali faktorji, kot so rastoča brezposelnost, ki je ohranjala visoko trošenje kljub prikrajšanim socialnim pravicam in koristim, naraščajoči stroški zdravstvenega varstva, povezani s staranjem populacije in povečana poraba za pokojnine zaradi zgodnjih upokojitev in staranja populacije. Kot že rečeno prej, so edini pravi prihranki prišli od manjšega javnega investiranja. Tako so do sredine devetdesetih let javne investicije dosegle najnižji nivo do takrat. Na prehodu novega tisočletja so se fiskalne razmere v večini držav OECD opazno izboljšale. Deficit je ponovno padel, nekatere države so prikazovale proračunski presežek in so celo začele izplačevati svoj dolg. Vendar ta napredek se je zgodil zaradi gospodarskega vzpona – višjih stopenj rasti in boljših zaposlitvenih možnosti – in ne zaradi politike državnega trošenja. Pojavila se je skrb, da bi nenehno manjšanje investicij lahko spravilo v nevarnost dolgoročno rast. V zadnjih dvajsetih letih se je tako izkazalo, da varčnost ni bila dovolj za dosego fiskalne okrepitve in naprednega stanja blaginje. Ta cilj je hkrati zahteval tudi povečanje davkov. Izsledki za države OECD kažejo, da so se v večini primerov raje usmerjali v povečanje davčnega prihodka kot pa omejevanje porabe. Podobno se je izkazalo za EU, ki je zatrjevala, da so javne finance lahko čvrste le na podlagi visokih davkov.

119

Najbolj vidna značilnost ponudbeno-navdihnjenih reform v osemdesetih so bila znatna nižanja najvišjih stopenj na dohodke fizičnih in pravnih oseb, ki pa so simultano razširila davčno osnovo. Slednje je zmanjšalo spodbude za varčevanje in investiranje, ukinilo davčna zavetja in okrepilo uveljavitev davčnih zakonov. Kljub temu so bile reforme vsaj prihodkovno nevtralne. Reforme devetdesetih so bile bolj proračunsko-usmerjene. Razširjanje osnove se je nadaljevalo. Prispevki za socialno zaščito, stopnje DDV in – v nekaterih primerih – trošarine so se povečale. Nekaj držav, vključno z Nizozemsko, Dansko in Švedsko, je predstavilo novi t. i. »zeleni davek« na energijo in potrošnjo drugih naravnih virov. Nemčija, Francija, Italija in Švedska so odmerile začasni dodatni davek na bruto dohodek fizičnih in pravnih oseb. Povečanje celotnega prihodka (tabela 17) in povprečnih/implicitnih davčnih stopenj v tem obdobju (tabela 16) priča, da trud teh držav ni bil zaman (Genschel 2001). Tabela 17: DAVČNI PRIHODKI SKUPINE DRŽAV EU-15, OECD-30 IN OECD-16 TER POTROŠNJA DRŽAVE, JAVNA PORABA, OBRESTI IN JAVNE INVESTICIJE ČLANICAH DRŽAVAH OECD-16 V OBDOBJU OD 1970 DO 2003 (V % BDP)

Leto Davčni prihodki

EU-15

Davčni prihodki OECD-30

Davčni prihodki OECD-16

Potrošnja držav

Socialni izdatki

Obresti Javne investicije

1970 30,4 28,3 31,2 36,0 14,0 1,4 - 1975 33,2 30,3 33,9 43,0 - - - 1980 35,9 32,0 36,0 46,2 19,5 1,7 3,5 1985 38,8 33,5 37,7 47,0 21,3 3,4 3,0 1990 39,4 34,8 38,5 45,0 22,2 2,9 2,8 1995 40,3 35,7 38,8 47,3 24,7 3,4 2,7 2000 41,8 37,1 40,2 42,3 23,3 2,3 - 2001 41,2 36,7 39,7 43,2 23,6 2,1 - 2002 40,6 36,4 38,8 43,7 - 1,9 - 2003 40,5 36,3 38,6 44,2 - 1,7 -

Opomba: - = ni podatka Viri: Prirejeno po Genschel (2001) in spletnih podatkih OECD (http://www.oecd.org/dataoecd/5/51/2483816.xls, http://www.oecd.org/dataoecd/56/37/31613113.xls in http://www.oecdwash.org/DATA/STATS/taxrevenue.pdf ). 5.3.5 Ali bi davčni prihodki iz kapitala bili višji brez davčne konkurence? Kritiki konvencionalnega razmišljanja dvomijo, da bi davčni prihodki iz kapitala bili višji v svetu brez davčne konkurence, kajti če se kapital premesti iz visoke- v nizko-obdavčeno jurisdikcijo, to še nujno ne zmanjša efektivnega davčnega bremena na preostali kapital, temveč bodo vlade verjetno prisiljene povečati efektivno obdavčenje z namenom ohranitve enakega prihodka od razjedene davčne osnove. Potemtakem so podatki o efektivnih/implicitnih davčnih stopnjah, razmerjih in davčnih prihodkih revni vodnik za ocenitev če in kako globoko se davčna konkurenca zajeda v mobilno davčno osnovo kapitala. Da bi dobili jasnejšo sliko, je potrebno proučiti obnašanje davkoplačevalcev na mikro-nivoju. Pri tem se je smiselno vprašati ali lastnikom kapitala – posameznikom in podjetjem – uspeva izogibanje in utaja in kako razširjeni sta ti dve aktivnosti? (Genschel 2001).

120

5.3.5.1 Davek na dohodek pravnih oseb Najpogostejši način, po katerem lahko podjetja zmanjšajo svoje davke, je ustanovitev svoje prodajalne v nizko-obdavčeni državi. Dognanja iz ekonometrije dokazujejo, da neposredne tuje investicije (NTI) negativno reagirajo na visoke efektivne davčne stopnje, vendar so ocenjeni učinki pogosto šibki v smislu statistične značilnosti, kar namiguje na to, da so nedavčni faktorji, kot so dostop do nove tehnologije, prostrani trgi ali dobro-izobražena delovna sila, bolj pomembne determinante pri izbiri lokacije poslovanja. Tako multinacionalna podjetja namesto nepremičnin raje premestijo v nižje-obdavčene jurisdikcije dobiček. Na primer, za zmanjšanje obdavčljivega dobička podružnice v visoko-obdavčeni državi, njene partnerice v manj obdavčenih lokacijah naprtijo umetno zvišane cene za dostave podružnici in plačujejo znižane cene za prejete pošiljke. V tem primeru govorimo o transfernih cenah. Da bi povečali olajšave v visoko obdavčeni državi, bodo partnerice financirale podružnico raje z internimi posojili kot pa z lastniškim kapitalom, saj se plačila obresti od posojil ponavadi priznajo kot odhodek v davčnem izkazu, medtem ko se dividende ne61. Da bi zmanjšale davčno breme na donos od obresti62, bodo podružnice zbirale ta dohodek v nižje-obdavčenem okolju, kjer ponekod celo sploh ni obdavčen. Tako so aktivnosti, kot so meddružbeno financiranje, upravljanje z nesnovnimi premoženji, administracija sedeža podjetja in podobne storitve skrajno občutljive na davčne razlike. Zbirka podatkov iz prakse potrjuje, da je obdavčenje veliko pomembnejši faktor pri izbiri lokacije finančno-storitvenih centrov, kot pa proizvodnih obratov ali prodajaln. To pa ni novi fenomen. Luksemburg je prestal svoj prvi preskus s holding družbo v poznih dvajsetih letih, vendar so preferenčni davčni režimi pridobili na pomenu z multinacionalizacijo proizvodnje. Za časa osemdesetih let se je število novih režimov v EU povečalo. Irska je na primer ustanovila t. i. Mednarodni finančno-storitveni center (v originalu International Financial Services Centre) v Dublinu, režim, ki odredi posebno, znižano davčno stopnjo v višini le 10 % na dohodke podjetij, ki preskrbujejo finančne storitve nerezidentom. Belgija ima podoben režim za promet z nesnovno aktivo. Tako imenovanim koordinacijskim centrom, ki trgujejo s podružniškimi podjetji na področju financ, svetovanja, trženja, raziskave in razvoja je dovoljeno predložiti le del njihovega dobička v obdavčenje. Ostali bolj zveneči preferenčni režimi so bili vzpostavljeni še na Nizozemskem (naklonjen finančno-storitvenim podjetjem), v Luksemburgu (nova pravila za holding družbe), Italiji (Offshore finančno-storitveni in zavarovalni center v Trstu oz. v originalu Trieste off-shore financial and insurance services center), Franciji (preferenčno davčno obravnavanje sedežev podjetij) (Genschel 2001), Portugalski (Mednarodni poslovni center na Madeiri oz. v originalu Madeira International Business Centre) idr., ki jih je OECD v letu 2000 sicer ožigosala za potencialno škodljive in so se morale zavezati, da bodo do konca leta 2005 odpravile svoje škodljivo delovanje (OECD 2000, 12 – 14). Kot smo že zapisali v enem izmed prejšnjih poglavij, jih je do marca 2004 veliko že ukinilo svoje delovanje, ki je bilo glede na kriterije (OECD 2004c, 7 – 9), prvič navedene v Poročilu o škodljivi davčni konkurenci iz leta 1998, kvarno za svetovno ekonomijo (OECD 1998, 22 – 29).

61 Temu pojavu v ekonomiji rečemo tanka kapitalizacija (Čok, Prevolnik in Stanovnik 2005, 52). 62 Za obresti, izplačane nerezidentom, so ponavadi predpisane nižje stopnje davka po odbitku kot pri izplačilu dividend (Čok, Prevolnik in Stanovnik 2005, 52).

121

Multinacionalna podjetja uporabljajo preferenčne davčne režime in offshore centre kot osnovo za mednarodno davčno načrtovanje63 (Genschel 2001). Po nekaterih podatkih se približno 60 odstotkov današnje mednarodne menjave odvija prav znotraj multinacionalk ob uporabi transfernih cen in kar prav tako skrbi tradicionalne davčne sistem je, da je 207 od 500 največjih podjetij po svetu deležnih storitev davčnih zatočišč pri posebnih firmah. Ameriški energijski orjak Enron je imel leta 2000 v lasti 692 podružnic na Kajmanskih otokih. V letu 1999 so ameriške multinacionalke razpolagale s 400 milijardami ameriških dolarjev neobdavčenih zaslužkov v davčnih paradižih. Do konca leta 2002 se je ta znesek dvignil še za približno 240 milijard dolarjev. Po podatkih ameriškega finančnega nadzora (v originalu: General Accounting Office) blizu dve tretjini vseh podjetij v Združenih državah ni plačevalo zveznih davkov med 1996 in 2000. Nedavne ocene pa kažejo, da so zvezne ravni izgubile okrog 170 milijard ameriških dolarjev letno zaradi izogibanja davkom na zaslužke podjetij. Preferenčni režimi so postali popularni, ker pospešujejo finančno-storitveno industrijo, omogočajo visoko-kvalitetno zaposlitev za strokovnjake in ustvarjajo dodatni davčni prihodek. Problem je edino ta, da oslabijo sposobnost tujih vlad pri kopičenju davkov od dohodkov pravnih oseb (Rothenbühler 2005, 1 – 3). Upoštevajoč zgornja dejstva, se zdi smiselno zaključiti, da kljub rahlemu porastu prihodka iz davka na dohodek pravnih oseb v odstotku vseh davkov, kar je prikazano na sliki 9, bi porast bil večji ob odsotnosti davčne konkurence (Genschel 2001). 5.3.5.2 Davek na finančne dohodke Kljub veliki pozornosti pa davki na dohodke pravnih oseb v zadnjih desetletjih niso bili glavni vir davčnih prihodkov. Davek na dohodek fizičnih oseb je bil vse od sedemdesetih let veliko pomembnejši, kar priča tudi slika 9. Dve vrsti dohodka iz kapitala sta obremenjeni z davkom na dohodek fizičnih oseb: dobiček nekorporativnih podjetij v lasti gospodinjstev in zasebni finančni dohodek. Majhnim nekorporativnim podjetjem navadno primanjkuje kanalov za mednarodno načrtovanje, zato obdavčenje njihovega dobička ni izpostavljeno mednarodnim davčnim izogibanjem, v nasprotju z finančnimi dohodki, kot so bančni računi, obveznice ali lastniški kapital, ki so visoko mobilni in jih je lahko premestiti. To navadno omogoči davkoplačevalcem, da zmanjšajo svoje davčne obveznosti s premikom svojega premoženja preko nacionalnih meja. Tako je davčna konkurenca v veliki meri preprečila oblastem izkoriščanje tega vira prihodka.

63 Davčno načrtovanje je postopek, v katerem se analizira poslovanje davčnega zavezanca in na podlagi tako pridobljenih ugotovitev se poda davčna konstrukcija, ki davčnemu zavezancu omogoča izboljšanje poslovanja in zmanjšanje davčnega bremena. Mednarodno davčno načrtovanje temelji na mednarodnem poslovanju gospodarskega subjekta in uporabi mednarodnih pravil obdavčenja. Gre torej za zakonito izogibanje davkom (Šešok 2002a, 10).

122

V preteklosti so skoraj vse države OECD obdavčevale finančni dohodek po splošnem davku na dohodek fizičnih oseb, vendar je obdavčitev finančnega dohodka bila pomenljivo nižja kot na ostale vire dohodnine. Prvič zaradi tega, ker je finančni dohodek užival velikodušne davčne ugodnosti, kot so davčne olajšave za posebne vrste investicij z namenom pospeševanja dolgoročnih varčevanj in prelivanja investicij v posebne varčevalne instrumente, kot so državne obveznice. In drugič, finančni dohodki so se razmeroma lahko skrili. Za razliko od davka na plače, ki je bil obdavčen z akontacijskim davkom, je bil finančni dohodek obdavčen na osnovi samopresoje davkoplačevalca. Če davkoplačevalec ni razglasil svojega dohodka, je navadno ostal neobdavčen. Spodbuda za izkoriščanje te možnosti je bila predvsem velika za časa sedemdesetih let, ko so bili nivojih najvišjih mejnih davčnih stopenj visoki in inflacija dvomestna. Kombinacija davka na dohodek fizičnih oseb in inflacije je bila včasih edini način, da se je preprečila zaplemba obrestnih prihodkov. Tako je tudi velik delež te davčne osnove bil neizkoriščen. Težko je sicer meriti ta delež, vendar ocene ekonomistov kažejo, da je bilo v začetku osemdesetih let utajenih okrog 50 odstotkov obrestnih prihodkov od zasebnega varčevanja na Nizozemskem ter 70, 80 oz. 90 odstotkov v ZDA, Nemčiji oz. Belgiji. Za časa osemdesetih let so oblasti postale bolj nepopustljive pri obdavčenju finančnega dohodka. Inflacija in davki na dohodke fizičnih oseb so se znižali, zato je bilo manj razlogov za prizanesljivost davčnim utajam. Da bi poostrili davčno zakonodajo v zvezi z finančnim dohodkom, so vlade zmanjšale ali ukinile davčne ugodnosti in izpopolnile način zbiranja davkov, ki so bili pogosto neplačani. Uvedle so davek po odbitku z namenom, da bi bil vsaj del davčnega dolga pobranega pri viru. Nekatere države so vzpostavile tudi samodejni sistem poročanja, kar zavezuje banke, da redno obveščajo domači davčni urad o zaslužkih obresti davkoplačevalcev. Vse države OECD (Genschel 2001) – vključno z Luksemburgom, ki je sicer šele konec preteklega leta vpeljal končni64 davek po odbitku (Grençon, Devillers in Nonnenkamp 2006) – sedaj uporabljajo vsaj enega izmed varovalnih ukrepov proti domači davčni utaji (tabela 18). Vendar veliko investitorjev je reagiralo na te ukrepe na način, ki ga oblasti niso pričakovale: davčna utaja je dobila mednarodne razsežnosti. Nekaj najbolj odmevnih primerov je navedenih spodaj (Genschel 2001): - Ko je Belgija leta 1983 uvedla davek po odbitku v višini 25 odstotkov, je veliko

investitorjev premestilo svoje premoženje v Luksemburg in Nizozemsko, kjer teh davkov ni bilo. Posledica tega je bila, da je konkurenčnost belgijske finančno-storitvene industrije upadla, obrestne mere so porasle in belgijske oblasti so bile v letu 1990 prisiljene znižati davek po odbitku, da bi ponovno pridobile finančno premoženje.

- Po ponesrečenem poskusu v letu 1989 je Nemčija uvedla davek po odbitku v višini 30 odstotkov šele štiri leta kasneje in rezultat ni bil nič kaj prijeten. Luksemburg je doživel viden porast bančništva.

- Na Nizozemskem je uvedba sistema samodejnega poročanja leta 1988 sprožila upad domačih bančnih pologov in pospešila beg kapitala. V obdobju, ki je sledilo se je kratkoročni izvoz kapitala povečal za 1,4 odstotka BDP.

64 Davek po odbitku je končen v smislu, ko noben drug davek ni plačljiv na dohodek, obresti ni potrebno naznaniti v davčni napovedi davkoplačevalca in se ne upošteva pri izračunu povprečnih stopenj davka na dohodek (Grençon, Devillers in Nonnenkamp 2006).

123

Tabela 18: DAVČNO OBRAVNAVANJE FINANČNEGA DOHODKA REZIDENTOV (BANČNI POLOGI) V OBDOBJU OD 1985 DO 2005

Davek na finančni dohodeka v % 1985 1998 2005c 2005d

Samodejno obveščanjeb

Avstralija 60 47 47 - Da (1988) Avstrija 5 25 25 15 Ne Belgija 25 15 15 15 Ne Danska 73 59 59 SSPf Da (1977) Finska 64 28 29 SSPf več kot 20 let Francija 26 25 25 SSPf Da (1984) Grčija 63 15 15 SSPf Ne Irska 65 26 24 SSPf Da (1992) Italija 25 27 12,5/27e SSPf Ne Japonska 20 20 20 - Ne Kanada 50 44 15 - Da Luksemburg 57 47,15 10 15 Ne Nemčija 65 31,65 25 SSPf Ne Nizozemska 72 60 52 SSPf Da (1987) Portugalska 20,7 20 20 SSPf Da (1986) Španija 18 25 15 SSPf Da (1985) Švedska 80 30/28g 30/28g SSPf Da (1986) Švica 35 35 35 15 Ne Velika Britanija 30 20 20 SSPf Da (1952) ZDA 50 42 35 - Da

Opombe: a Davek po odbitku (označeno z debelim tiskom) oz. najvišja mejna davčna stopnja na dohodek fizičnih oseb. b Če da, od kdaj, če obstaja podatek. c Davčne stopnje ne veljajo za države članice EU (glej 5. stolpec). d Sistem ukrepov za rezidente držav Evropske unije. e Izbira davčne stopnje je odvisna od pogojev in narave transakcij. f SSP = sistem samodejnega poročanja. g Dvojno obdavčenje dohodka: 30 % za fizične oz. 28 % za pravne osebe rezidentov. Viri: Prirejeno po Genschel (2001), Huizinga in Nicodème (2001, 28, 31), European Commission (2005d), Deutsche Bank Research (2005, 7) in Lawtax Network (2006) in (Grençon, Devillers in Nonnenkamp 2006). Vlade so si vse od osemdesetih let prizadevale ustaviti mednarodno davčno utajo tudi z mednarodnim sodelovanjem. Evropska komisija je z Direktivo 2003/48/ES o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti, ki je stopila v veljavo 1. julija 2005, uspela doseči, da se je 22 držav članic, vključno s Slovenijo, zapriseglo informiranju ostalih članic o investicijah njihovih državljanov, le Avstrija, Belgija in Luksemburg ter Švica kot tretja država so zaradi okrepljene bančne diskretnosti izbrale drugo možnost, in sicer bodo raje za finančne dohodke odmerjale davek po odbitku. Slednje bodo v prvih treh letih po veljavi direktive za rezidente EU uporabile 15 odstotni davek po odbitku (tabela 18). V naslednjih letih se bo ta odstotek proporcionalno zviševal, kar je podrobno zapisano že v odseku 5.2.2.2 (Genschel 2001, Deutsche Bank Research 2005, 7, Lawtax Network 2006).

124

Rezultati poostrenega režima proti davčni utaji so vidni predvsem v zadnjih letih v tabeli 19, ko je večina držav uvedla davek po odbitku (Grčija, Irska in Velika Britanija) ali se po letu 1985 zanj znova odločila (Belgija, Francija, Italija in Španija). Tabela 19: DAVČNO OBRAVNAVANJE FINANČNIH DOHODKOV NEREZIDENTOV (BANČNI POLOGI) V OBDOBJU OD 1985 DO 2004

Davek po odbitku v % 1985 1998 2004

Avstrija 5 0 0 Belgija 25 0 15 Danska 0 0 0 Finska 0 0 0 Francija 45 0 15 Grčija 0 15 15 Irska 0 0 20 Italija 25 0 12,5/27b

Japonska 20 15 20 Kanada 25 25 0 Luksemburg 0 0 0 Nemčija 0 0 0 Nizozemska 0 0 SSPa

Portugalska 20,7 20 20 Španija 18 0 15 Švedska 0 0 0 Švica 35 35 35 Velika Britanija 0 0 20 ZDA 0 0 0

Opomba: a SSP = sistem samodejnega poročanja. b Izbira davčne stopnje je odvisna od pogojev in narave transakcij.

Viri: Prirejeno po Genschel (2001), Deutsche Bank Research (2005, 7) in Lawtax Network (2006). Kakšen bo odziv lastnikov zasebnih finančnih dohodkov na sistem ukrepov Evropske Komisije pa bo pokazal čas. Za splošno obdavčitev dohodka se je privzemalo, da je superiorna, saj je zagotavljala obdavčitev dohodka iz vseh virov enako, brez diskriminacije (horizontalna enakost), hkrati pa bi lahko obdavčevala posameznika po progresivnih stopnjah glede na njegovo osebno sposobnost plačila (vertikalna enakost). Pristop, po katerem je vsak vir dohodka obdavčen posebej in se uporablja dandanes, pa žrtvuje tako horizontalno, kot vertikalno enakost, vendar je očitno bil edini možen način za oblasti, da so pobrale vsaj nekaj prihodka od finančnih dohodkov (Genschel 2001).

125

5.3.6 Ali bi davki na delo in potrošnjo bili nižji brez davčne konkurence? V nasprotju z davkom na dohodek pravnih oseb in finančnim kapitalom, sta delo in potrošnja znatno manj mobilna. Navadno ljudje ne zapuščajo države le zaradi nižjih socialnih prispevkov ali davkov na delo. So pa zato čezmejni nakupi veliko pogostejši, čeprav je njihov vpliv na nacionalno davčno politiko zelo omejen. Če opazujemo tabelo 16 s povprečnimi implicitnimi davčnimi stopnjami, ugotovimo, da so davčna bremena na delo in potrošnjo v zadnjih tridesetih letih vidno porasla. Zraven tega delavci dandanes dobivajo le približno polovico svoje plače, ostalo vzame država. Ponovno se postavlja vprašanje, če bi slika bila drugačna v svetu brez davčne konkurence? (Genschel 2001). 5.3.6.1 Davki na delo V Evropi je v zadnjih desetletjih zelo razširjena teorija, da je davčno breme na delo previsoko in da bi ga morali znižati predvsem zaradi obstoja sive ekonomije in nezaposlenosti. Visoki davki na delo znajo ogroziti zaposlenost, če sindikati uspejo z višjimi bruto plačami premakniti davčno breme naprej – na delodajalca. Delodajalec pa bi morebiti povečane stroške poskušal prenesti na potrošnike. Ker pa je področje povečanja cen v svetovni ekonomiji omejeno, bo delodajalec zato zmanjšal povpraševanje po delu in s tem se bo brezposelnost povečala. Obsežnost sive ekonomije je v večini odvisna od povečanja celotne davčne obremenitve in prispevkov za socialno varnost. Na podlagi tega lahko pride do razjede davčne osnove, v nadaljevanju do zmanjšanja davčnih prejemkov ter povečanja proračunskega deficita, kar pa bi povzročilo nadaljnje povečanje neposrednih in/ali posrednih davčnih stopenj, ki bi se končalo z povečanim obsegom sive ekonomije itd. (Schneider 2000, 2). Sive ekonomije se še posebej radi poslužujejo v delovno-intenzivnih panogah, kot so kmetijstvo, gradbeništvo ali hotelirstvo, kjer so plače visoko-obdavčene. Ker je za omenjene industrije značilno cenovno-elastično povpraševanje, navadno najamejo delavce »na črno«. Visoki davki na delo nadalje izrivajo iz trga določene gospodinjske storitve in spodbujajo neprijavljene ekonomske aktivnosti, kot so varstvo otrok, vrtnarjenje, hišna popravila, zasebno učenje (Genschel 2001) in pomoč na domu (Schneider 2005, 5). Zaradi navedenih lastnosti, je obseg sive ekonomije zelo težko izmeriti, vendar ekonomisti ocenjujejo, da se je ta razširila vzporedno s povečanim obdavčenjem dela (tabela 20). Prvi večji razmah je siva ekonomija doživela v obdobju od 1970-1980, za časa velikih gospodarskih kriz in posledične večje brezposelnosti in manjše socialne varnosti. Sicer pa so se večje spremembe pojavile v daljših periodah. Medtem ko je bil obseg ekonomije v letu 1960 še pod 5 % bruto nacionalnega dohodka (BND), je ta delež vidno porasel do leta 2004 (tabela 20) (Schneider 2000, 3 – 5). V Nemčiji, Veliki Britaniji, Avstriji, Danski, Norveški in Švedski se je v tem času siva ekonomija najbolj razširila.

126

Od leta 1970 se je obseg sive ekonomije v Nemčiji in Veliki Britaniji povečal za približno šestkrat, Danski trikrat (od leta 1960 za 4 krat), Norveški in Švedski za več kot dvakrat (od leta 1960 za približno enajstkrat) in v Avstriji za več kot petkrat (od leta 1960 se je delež povečal celo za 26 krat) (Frey in Schneider 2000, 7 – 8). V Sloveniji se je delež sive ekonomije v odstotku BDP v obdobju desetih let, od 1990 do 2000, povečal le za približno 4 oz. 17 %. Ta rezultata sicer nista merodajna, saj so v istem času tudi ostale obravnavane države dosegale podoben porast. Primerjava celotne davčne obremenitve (slika 6) z razsežnostjo sive ekonomije različnih držav OECD nam lahko delno pojasni različna razmerja sive ekonomije obravnavanih držav v izbranem letu. Z edinima izjemama Španijo in Norveško, katerih deleža sive ekonomije sta v letu 2004 znašala 21,9 % in 18,2, davčnih bremen pa 41,1 in 39,1, so Italija, Belgija in Švedska, ki so imele sivo ekonomijo v letu 2004 najbolj razvito, v istem letu hkrati prikazovale najvišje davčno breme v stroških dela (63,6, 59,7 oz. 56,4 %). Podobno pravilo velja tudi za Slovenijo. Po drugi strani pa sta recimo ZDA in Velika Britanija imeli ene najnižjih deležev sive ekonomije v BDP (8,4 in 12,3 %) in istočasno temu primerno tudi najnižjo davčno obremenitev (30,1 in 32,4 %) (Schneider 2000, 3 – 5). Tabela 20: SIVA EKONOMIJA V ODSTOTKIH URADNEGA BRUTO NARODNEGA DOHODKA (BND)a OZ. BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA (BDP)b V DRŽAVAH OECD IN SLOVENIJI V OBDOBJU OD 1960 DO 2004 c

1960 1970 1980 1989/1990 1999/2000 2004 Avstralija - - - 10,1 15,3 13,2 Avstrija 0,4 1,8 3,0 6,9 10,2 11,0 Belgija - 10,4 16,4 19,3 23,2 20,7 Danska 3,8–4,8 5,3–7,4 6,9–10,2 10,8 18,2 17,1 Francija - 3,9 6,9 9,0 15,3 14,3 Irska - 4,3 8,0 11,0 15,8 14,8 Italija - 10,7 16,7 22,8 27,0 25,2 Kanada - - 10,1–11,2 12,8 16,4 15,1 Nemčija 2,0–2,1 2,7–3,0 10,3–11,2 11,8 16,3 16,2 Nizozemska - 4,8 9,1 11,9 13,0 12,2 Norveška 1,3–1,7 6,2–6,9 10,2–10,9 14,8 19,1 18,2 Španija - 10,3 17,2 16,1 22,6 21,9 Švedska 1,5–1,8 6,8–7,8 11,9–12,4 15,8 19,1 18,1 Švica 1,0 4,1 6,5 6,7 8,8 9,4 VB - 2,0 8,4 9,6 12,6 12,3 ZDA 3,5 2,6–4,6 3,9–6,1 6,7 8,8 8,4 Slovenija - - - 22,9d 24/27,1e -

Opombe: a Za leta 1970, 1980 in obdobje 1999/2000. b Za leto 1960, obdobje 1989/1990 ter leto 2005. c Velikost sive ekonomije v primerjavi z ostalimi državami in njihovim razvojem skozi čas. Uporabljen je ekonometričen pristop veljavnega povpraševanja. d Vrednost velja za obdobje 1990/1993, izračunana po DYMIMIC metodi. e Vrednosti se razlikujeta zaradi različnih virov: 24 (Jeras 2003), 27,1 (Schneider 2005, 26). - = ni podatka.

Viri: Prirejeno po Genschel (2001), Frey in Schneider (2000), Schneider (2000, 19), Schneider (2003, 5) in Schneider (2005, 29).

127

Očitno lahko na podlagi podatkov iz tabele domnevamo: višja je obremenitev z davki in prispevki, večji je obseg sive ekonomije, ceteris paribus (Schneider 2000, 3 – 5). Ko smo že zgoraj zapisali, bi oblasti, soočene z razjedo davčne osnove dela, bile prisiljene v nadaljnje povečanje davkov na delo, da bi obdržale prihodek. Kot zanimivost navedimo, da so se evropske kontinentalne države pred leti že ujele v to past. V ta namen je Komisija leta 1994 predlagala in Svet istega leta sprejel, da bi se moralo davčno breme na delo znižati za vsaj eno ali dve odstotni točki bruto domačega proizvoda, izgubo prihodka na ta račun pa bi nadomestili s povečanimi davki na kapital ali potrošnjo. Žal pa imajo davki na potrošnjo iste pomanjkljivosti kot davki na delo: povečujejo brezposelnost in spodbujajo sivo ekonomijo (Genschel 2001). 5.3.6.2 Davki na potrošnjo in »zeleni« davki Davki na potrošnjo bi lahko povečali brezposelnost na dva načina. Prvič, z znižanjem potrošnje, ki jo zaposleni lahko financirajo s svojimi zaslužki, spodbudijo sindikate, da zvišajo njihove zahteve v zvezi mezdo in posledice so podobne kot pri povečanju davka na delo: višje bruto plače, nižje povpraševanje po delu in povečana brezposelnost. In drugič, z znižanjem povpraševanja po dobrinah in storitvah, davki na potrošnjo znižajo povpraševanje po faktorjih, ki se uporabljajo v proizvodnji teh dobrin in storitev. Če so dobrine delovno-intenzivne, kot v primeru netržnega blaga – frizerstvo, čiščenje, hišna popravila, nega otroka ipd. – to zajema znižanje povpraševanja po delu. Ob danem cenovno-elastičnem povpraševanju po takih storitvah, bi obremenitev prilagoditve skoraj popolnoma padla na delo. Delavci, pogosto nekvalificirani, bi ostali brez službe. Znižanje davkov na potrošnjo netržnih storitev je zato ena izmed strategij za zvišanje nizko-kvalificirane zaposlitve. Švedska je na primer v zgodnjih devetdesetih letih znižala stopnje DDV za restavracijske in turistične storitve ter pogodbeno delo, vendar so hkrati omejili področje obdavčenja potrošnje kot alternativnega vira prihodka. Drugi problem, ki se pojavlja pri davkih na potrošnjo, je, kot že rečeno, siva ekonomija. Eden najbolj pogostih primerov je recimo, ko potrošnik plačuje z gotovino in ne prejema običajnega računa, proizvajalec zato ne prijavlja svojega dohodka in davčni uradi izgubljajo prejemke iz davkov na potrošnjo. Italija je še posebej razvpita za takšne ilegalne dogovore, vendar so ti značilni tudi za manj sumljive države, kot je npr. Kanada. V ta namen se včasih predlaga, da bi redukcija davkov znala zvabiti ilegalne posle nazaj v uradno ekonomijo. Končno lahko davki na potrošnjo ustvarjajo probleme enakosti, saj revni ljudje trošijo večji delež svojega dohodka, kot bogati. Možno je sicer oslabiti ta regresivni proces z izključitvijo nujnih življenjskih potrebščin iz obdavčenja, vendar to ponovno zniža potencialni nivo prihodkov iz davkov na potrošnjo in s tem njihovo sposobnost za nadomestitev nižjih prihodkov iz davkov na delo. Nekatere oblasti v skandinavskih državah (Danska, Švedska in Finska) in kontinentalni Evropi (Avstrija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Velika Britanija) so pred približno desetletjem pokazale zanimanje za tako imenovane »zelene davke« (Eurostat 2005a, 74), torej davke na energijo in onesnaženje, kot alternativne vire prihodkov. Evropska komisija je vroča zagovornica teh davkov, kot eden izmed načinov za zmanjšanje obdavčenja dela

128

(Genschel 2001). V oktobru 2003, po šestih letih pogajanj v Evropskem svetu, je bila sprejeta Direktiva (2003/96/EC) za obnovitev sestave obdavčenja energijskih proizvodov in elektrike znotraj Skupnosti, katere namen je hkrati tudi dosege večjega spoštovanja do narave. (Eurostat 2005a, 74). Vendar davčna osnova ekoloških davkov je zelo ozka (Genschel 2001). Sklicujoč se na Eurostat, se prejemki iz okoljskih davkov ocenjujejo na 2,9 odstotka BDP (Eurostat 2005a, 74 – 75), davki na delo pa okrog 20,7 odstotke BDP (tabela 14). Z drugimi besedami, zmanjšanje efektivne obdavčitve dela za dve odstotni točki BDP, kot je predlagala Komisija, zahteva približno podvojitev zelenih davkov. Seveda nobena oblast še ni upala tega izpeljati. Še celo v najbolj okoljsko-usmerjenih državah je bilo povečanje okoljskih davkov skromno z malenkostnimi učinki na zaposlitev, če sploh. Temeljno je, da se z okoljskimi davki pojavljajo podobni problemi, kot pri vseh davkih na potrošnjo: ne morejo olajšati bremena na delo, saj se večina njihovega davčnega bremena prenese v višje cene, te v višje bruto plače in navsezadnje nižje povpraševanje po delu. Zraven tega zeleni davki radi ustvarjajo tudi razdelitvene enakosti, saj veliko študij kaže, da je poraba energije večja med gospodinjstvi z nižjimi dohodki. Ob danih težavah prenosa davčnega bremena na potrošnjo ali okolje, je verjetno, da bi v odsotnosti davčne konkurence, oblasti za zmanjšanje obremenitve dela lahko uporabile le še dodatne davčne prihodke od finančnih in dohodkov pravnih oseb. In res je obdavčenje kapitala bil in je še vedno navadno tisti način, ki je popravil oz. popravlja predsodke pred delom v davčnih sistemih. To temo so odprli, med drugim, v Franciji leta 1991, ko so povečali davke na obresti, dividende in kapitalske dobičke, bil je eden izmed razlogov za predlog o progresivni, namesto proporcionalni obdavčitvi dohodkov iz kapitala leto kasneje na Danskem in nenazadnje je iz tega izhajala tudi Evropska komisija pri svojem predlogu o davčni harmonizaciji. Z namenom, da bi povečala obdavčenje kapitala, je Komisija pričela svoj boj proti davčni konkurenci (Genschel 2001).

5.4 Davčna dilema65 Zagovorniki davčne konkurence imajo sicer prav, da ne obstaja dokaz za »dirko proti dnu« v obdavčenju ali taljenje celotnega davčnega prihodka, se pa motijo v tem, da davčna konkurenca ne omejuje državnih davčnih politik. Celo težko je dokazati, da davčna konkurenca ne bi bila omejevalna v tem smislu. Kako bi naj odstranitev mej z namenom prostega pretoka ljudi, kapitala, dobrin in storitev ne vodila k večji mednarodni davčni arbitraži in utaji in kako naj to ne bi povečevalo težav v obdavčevanju mobilnih davčnih osnov? Globalizacija ni bila edini izziv, ki se je soočil s stanjem blaginje za časa osemdesetih in devetdesetih let, ampak so obstajali tudi počasna rast, brezposelnost, visoki nivoji prezadolžene proračunske potrošnje in vzpenjajoči se javni dolg. Ti problemi, ki niso neposredno povezani z globalizacijo, so pritisnili na davčno politiko, ki je našla krivca raje v davčni konkurenci. Blaginja je ujeta med zunanje pritiske, ki zahtevajo zmanjšanje obremenitve kapitala in notranje pritiske, katerih namen je ohranitev nivojev prihodka. Iz

65 Povzeto po Genschel (2001).

129

tega vidika ne obstaja nobena politika, ki bi ponudila lahek način za rešitev tega problema. Vlade bi lahko poskusile zmanjšati svoje izpostavljanje konkurenci z zniževanjem davkov na kapital in odvisnostjo od davkov na delo in potrošnjo, vendar bi to lahko znižalo raven zaposlitve, pospešilo obseg sive ekonomije in ustvarilo probleme enakosti. Alternativna možnost za oblasti bi lahko bilo spodbujanje zaposlenosti na podlagi znižanja davčnih bremen na delo in potrošnjo, vendar pa to povzroča višje davke na kapital in posledično grožnjo za pospešen beg tega davka v druge države. Če bi se preveč povečali davki na delo in potrošnjo, bi se blagostanje končalo v tako imenovani pasti »blaginja-brez-dela«. Previsoki davki na mobilni kapital pa lahko povzročijo odliv investicij v tujino. Oblasti sicer lahko najdejo začasno zatočišče pred to dilemo v večjem primanjkljaju, ampak to le preloži problem na kasnejša obdobja. Davki, ki se ne povečajo danes, bodo vodili namreč do višjega obrestnega plačevanja jutri. Če je proračunski primanjkljaj prevelik, prihodnja obrestna plačevanja povišajo zahteve po potrošnji in otežijo ohranjanje ravnovesja v proračunu. Ujetost med visokimi zahtevami trošenja in tveganjem razjede davčne osnove kapitala in dela je povzročila v več evropskih državah trajni proračunski neuspeh v devetdesetih letih. Videti je bilo, da je nekaj zmeraj previsoko: dolg, primanjkljaj, davki na kapital, davki na delo. Ampak bilo je nemogoče zmanjšati kateregakoli izmed teh faktorjev ob hkratnem povečanju ostalih navedenih faktorjev. Davčne reforme so bile videti nujne, vendar je ob danih visokih nivojih izdatkov bilo zelo malo prostora za preurejanje. Problemi so se širili iz enega konca davčnega sistem na drugega, vendar brez nekih rešitev. Večina reform je bila protislovnih in nestabilnih skozi čas. Nemčija je zmanjšala obdavčenje na osebne dohodke v osemdesetih ob hkratnem povečanju prispevkov za socialno varnost. Švedska je zmanjšala progresivnost svojih davkov na dohodek v času davčnih reform leta 1991 le zaradi ponovne uvedbe progresivnosti v sredini devetdesetih. Bilo je veliko sprememb, vendar so naredile malo razlik v smislu celotnega obdavčenja. Dileme fiskalne politike in konflikti ciljev iz devetdesetih let so še dandanes prisotni, vendar se zdijo veliko manj problematični, saj je rast večja, upadajoča brezposelnost je zmanjšala zahteve po trošenju in davčni prihodek je večji. Vprašanje je le, če se bo vse to obdržalo, saj nadaljnje staranje prebivalstva ne bo moglo zmanjšati socialnih izdatkov, kljub še tako nepopustljivemu nadzoru državnega trošenja.

130

6 SKLEP Davčna konkurenca je fenomen, ki se tiče vsega sveta in je pridobil na svoji moči predvsem v zadnjih desetletjih z globalizacijo. Padec mej je ustvaril odlično klimo za posameznike, saj je njihova odločitev o tem, kje bodo delali, kupovali ali varčevali, postala veliko bolj globalno usmerjena. Predvsem pa je pospešen proces liberalizacije čezmejnega trgovanja in investiranja podjetjem omogočil svobodnejšo izbiro o tem, kam bodo investirala svoj finančni kapital, kam bodo razporejala svoje produkcijske aktivnosti oziroma od kod jih bodo nadzirala ali kam se bodo razvijala. Po drugi strani pa je prav globalizacija tista, ki je veliko bolj omejila nacionalne oblasti pri trošenju in jih postavili pred dilemo, s katerim davkom financirati javni dolg, ki se je nakopičil z leti. Iz tega vidika je davčna konkurenca pozitivna za svetovno gospodarstvo, saj sili politike k večji odgovornosti, hkrati pa pritiska na nižanje davčnih stopenj, dovoljuje ljudem, da uživajo v svojih zaslužkih in nenazadnje pospešuje gospodarsko rast. Vzroke za to, zakaj je davčna konkurenca za mobilnim kapitalom ali podjetji dobra, lahko iščemo tudi v Tieboutovi hipotezi iz leta 1956, ki govori o tem, da tekma med jurisdikcijami v pridobivanju gospodinjstev vodi do učinkovite preskrbe lokalnih javnih dobrin. Temelj Tieboutovega modela so popolno informirana in mobilna gospodinjstva, katerih osnovni razlog za mobilnost je optimiranje svoje potrošnje lokalnih javnih dobrin, kar pa omogoča državi, da funkcije opravlja neodvisno na večini političnih področjih. Tieboutova znanstvena razprava je sicer povsem idealizirane narave, vendar pa daje odlično podlago kasnejše modele ter diskusije o primerni vlogi centralne, regionalne in lokalne vlade. Nekoliko bolj realistični modeli so se razvili v drugi polovici dvajsetega stoletja, čeprav tudi ti ne dajejo popolnega odgovora o dejanskih učinkih davčne konkurence. Večina teh modelov govori o neučinkoviti davčni konkurenci zaradi pospešene mobilnosti kapitala in o posledičnem nižanju davkov na kapital ter s tem nezadostni preskrbi z javnimi dobrinami. Zagotovo je razlog v tem, da je nemogoče oblikovati takšen model, ki bi lahko zajemal vse predpostavke resničnega sveta. Iz tega razloga imajo tudi najbolj odmevni modeli, kot je recimo »osnovni model davčne konkurence« Georgea R. Zodrowa in Petra Mieszkowskega, svoje pomanjkljivosti. Bodisi ne obdavčujejo obeh, tako dela kot kapitala, bodisi se ponudba javnih dobrin financira le z davki iz kapitala, ki se pojavlja znotraj določenega območja, bodisi je omejitev v predpostavki o fiksni količini kapitala ali pa ne upoštevajo zelo pomembne lastnosti, kot je različna velikost držav. Slednje sta vzela v obzir Sam Bucovetsky in John D. Wilson, ki sta analizirala asimetrično davčno konkurenco med velikimi in malimi območji, ki se razlikujejo po številu rezidentov, čeprav je tudi pri njima količina kapitala in dela nespremenljiva. Sta pa prišla na podlagi svojega modela do zanimivega zaključka: davčna osnova je v majhni državi širša in davčna stopnja nižja, saj ima tipični državljan iz manjše države višji neto dohodek kot tisti iz večje. Kot rezultat te tekme so rezidenti malih območij v boljšem položaju kot tisti v velikih območjih. To je dokaz, da imajo nekatera območja lahko tudi koristi od davčne konkurence, kljub temu, da je po mnenju večine neučinkovita.

131

Neučinkovitosti pa se ne pojavljajo samo v primeru nižanja davkov, temveč obstajajo tudi davčne konkurence, ki ustvarjajo neučinkovito visoke davke. K slednji skupini spadata teorija o vertikalni davčni konkurenci in o dogovoru dvojnega obdavčenja. Zdi se bolj verjetno, da v modelih, kjer je zvezna vlada nesposobna ugodno vplivati na izbor političnih instrumentov lokalnih vlad zaradi sočasnosti in informacijskih problemov ali ciljev, drugačnih od maksimiranja blaginje, ustvarja neučinkovitosti. Prav tako lahko pride do prekomernega obdavčenja v primeru, ko vlade skušajo obdavčiti zunanji vir dohodka in je tako dohodek obdavčen v dveh državah, domači in gostiteljski. Slednji problemi se dandanes učinkovito rešujejo z različnimi metodami. Ena večja prednost vseh opisanih modelov, razen Tieboutovega, je, da upoštevajo obstoj davčnih eksternalij, kjer aktivnosti, ki se jih določena območna vlada poslužuje za povečevanje blaginje svojih rezidentov, vodijo do zmanjšanja blaginje rezidentov v ostalih območjih. Vsakršno takšno odstopanje od idealiziranega Tieboutovega modela predstavlja tako škodljivo davčno konkurenco. Vendar so nedavne raziskave opozorile nase z možnostmi, da bi takšni odkloni lahko ustvarjali tudi učinkovito davčno konkurenco. Današnje teorije davčne konkurence povezujejo davčno konkurenco in politično ekonomijo. Takšna literatura trdi, da je prevladujoči interes birokratov in politikov potegovanje za rento ( »rent-seeking behavior«), kar pomeni, da se ne zanimajo izključno le za maksimiranje blaginje volivcev. Tako imenovani leviatanski modeli govorijo o tem, da se oblasti delno zavzemajo tudi za maksimiranje velikost javnega sektorja, zato je prav obstoj davčne konkurence učinkovit v smislu, ker omejuje širjenje vlade. Skupna značilnost literature o davčni konkurenci je ta, da se osredotoča predvsem na en sam faktor, kapital, saj slednji velja za posebno mobilnega v mednarodnem smislu v primerjavi z delom in potrošnjo. Vse napovedi modelov, kot so višja je mobilnost kapitala, nižji so davki in davčni prihodki iz dohodka na kapital, večja je raznolikost v davčnih stopnjah po državah ter večji je prihodek iz davka na delo, so tradicionalni režimi vzeli za dokončne in ob koncu prejšnjega stoletja na podlagi tega izpeljali tri večje iniciative davčne harmonizacije, katerih primarni namen je ukinitev škodljive davčne konkurence. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj in Evropska Komisija sta nagovorili svoje članice iz industrializiranega sveta, da bi sodelovale v boju proti režimom, ki jim je z globalizacijo bilo omogočeno pospešeno privabljanje kapitala, predvsem s svojimi nižjimi ali celo ničelnimi davčnimi stopnjami. OECD in EU sta predstavili kriterije za prepoznanje takšnih škodljivih davčnih režimov ter določili skrajni rok za njihovo ukinitev. Preko držav članic poskušata celo zapovedovati davčno politiko nečlanicam. Ta predlog OECD in EU, ki je bil podprt tudi iz strani uradnikov višje-obdavčenih držav, vključno z organizacijo Združenih narodov, pa ustvarja neke vrste kartel, ki napada narodno suverenost, finančno zasebnost in tehnološki razvoj. Prizadevanja OECD in EU za ukinitev škodljivega delovanja preferenčnih davčnih režimov bi lahko označili kot nek poskus zaščite davčnih prihodkov v visoko-obdavčenih državah. Kritiki davčne konkurence so se namreč zbali, da bo pospešena mobilnost dela in kapitala povzročila približevanje davkov proti nič oz. »race to the bottom«, kot so pojav poimenovali tradicionalni režimi, in da se bo nivo celotnega obdavčenja, predvsem kapitala, zmanjšal.

132

EU je medtem že uspela doseči nekaj ciljev, ki si jih je zadala s harmonizacijo. Med temi je tudi ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov, s katerim je uspela doseči, da se je 22 držav članic, vključno s Slovenijo, zapriseglo medsebojni izmenjavi informacij, le Avstrija, Belgija in Luksemburg ter Švica kot tretja država so zaradi okrepljene bančne diskretnosti izbrale drugo možnost, in sicer bodo raje za finančne dohodke odmerjale davek po odbitku. Ukrep je vstopil v veljavo 1. julija preteklega leta, prav tako kot ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU. Podobno je OECD uspelo do marca 2004 odpraviti večino škodljivih davčnih režimov. Sodelovanje na področju obdavčenja dohodka od kapitala je bilo za OECD in EU težje izvedljivo predvsem zaradi heterogenosti vladnih interesov in ker je davčna konkurenca asimetrična zapornikova dilema. Davčna konkurenca je asimetrična zapornikova dilema, ker so manjše države, ko zmanjšajo svoje davčne stopnje, v strukturno boljšem položaju kot večje, ne samo zaradi tega, ker manjša država pridobi na tuji davčni osnovi, ampak tudi zaradi dodatnih delovnih mest in s tem večjega narodnega dohodka in povpraševanja. Razumljivo je, da je zaradi navedenih prednosti od njih težko izsiliti kooperativno rešitev. Zdi se, da v tem primeru nista dovolj niti tako močni instituciji, kot sta recimo EU ali OECD. Po eni strani se zdi protislovno, da OECD preganja davčno konkurenco, ko pa je sama priznala, da večja mobilnost vseh treh proizvodnih faktorjev, kapitala, dela in tehnologije, predstavlja eno najmočnejših sil, ki poganjajo gospodarsko rast in povečujejo življenjski standard. To je dokazalo tudi veliko držav in ne le majhnih. Predvsem so znatna nižanja davkov Thacherjeve in Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poživile gospodarsko aktivnost, hkrati se je uvedba enotne davčne stopnje Hongkongu že v povojnem času in njeno vpeljevanje v nekaterih vzhodno-evropskih državah vse od devetdesetih let izkazala za zelo dobro davčno politiko. Enoten davek na dohodke fizičnih in pravnih oseb v Estoniji in na Slovaškem je navdihnil tudi slovenske ekonomiste in politike, da so pričeli razmišljati o njegovi uvedbi v Sloveniji, predvsem zaradi nemogoče velike obremenitve strokovnjakov z davki in prispevki in oblikovanja pogojev za njegovo večjo konkurenčnost na svetovnih trgih, vendar kot smo lahko dobili občutek že ob začetnih pogajanjih med predlagatelji davčne reforme, sindikati ter na drugi strani opozicijsko stranko, da uvedba enotne davčne stopnje pri dohodnini, davku od dohodkov pravnih oseb ter pri davku na dodano vrednost in odprava davka na izplačane plače ne bo dobila blagoslova, če se ne bo poiskala najoptimalnejša rešitev za Slovenijo, ki pa hkrati mora biti tudi vzajemna. Napačno se je namreč zgledovati po drugih državah, ker naša država vodi povsem drugo politiko, kot so jo vzorne države pred uvedbo EDS. Prav nove države članice EU pa so vzbudile ponovni preplah pri tradicionalnih režimih, saj se je davčna konkurenca na področju obdavčenja podjetniških zaslužkov še popestrila z razširitvijo EU v maju 2004. Najvišje mejne davčne stopnje na dohodke pravnih oseb v razširjeni EU variirajo od 10 % v Cipru do 38,6 % v Nemčiji. Tudi efektivna obdavčitev je v povprečju v pristopnih državah članicah precej nižja kot v prvotni petnajsterici. Leta 2003 je bila efektivna povprečna davčna stopnja na dohodek pravnih oseb v stari deseterici za natanko sedem odstotnih točk višja kot v novih članicah, kjer je znašala 21,3 %.

133

Povsod, vključno s Slovenijo, je najobsežnejši vir obdavčitve delo, ki pomeni okoli polovico davčnih prihodkov, davki na kapital prinesejo približno 20 odstotkov in davki na porabo kakih 30 odstotkov. Žal pa že dolgo velja, da je delo relativno bolj obdavčeno v Sloveniji kot v EU. Prav tako povprečne efektivne davčne stopnje na delo, kapital in potrošnjo ne kažejo ugodne konkurenčne slike. Morda bi nove reforme naredile okolju prijaznejše vzdušje, vendar vsekakor bo pri tem potrebno premisliti o višini EDS. Davčna konkurenca med državnimi oblastmi je ena izmed mnogih tem javnih financ, kjer so mnenja močnejša kot najzanesljivejši dokazi. O tej temi se že lep čas zelo veliko govori in piše, vendar pravo pot za dobrobit ekonomski blaginji bo težko najti, predvsem zaradi tega, ker so politiki razdvojeni med tem ali bolj obdavčiti kapital in se soočiti z odlivom kapitala ali večjo obremenitev prenesti raje na delo in žrtvovati kvalificirano delovno silo. Pomembno je poudariti, da globalizacija ni bila edini izziv, ki se je soočil s stanjem blaginje za časa osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, ampak so obstajali tudi počasna rast, visoka brezposelnost, visoki nivo državne potrošnje in vzpenjajoči se javni dolg. Ti problemi, ki niso neposredno povezani z globalizacijo, so pritisnili na davčno politiko, ki je našla krivca raje v davčni konkurenci. Prepričali smo se lahko, da se napovedi tradicionalnih režimov niso povsem uresničile. Skupni davčni prihodki niso padli, temveč so bili razmeroma stabilni skozi čas oz. so se rahlo gibali v skladu z gospodarskimi cikli. Prav tako ni bila vidno razjedena davčna osnova iz dohodka na kapital. Res pa je, da davčna konkurenca omejuje nacionalno davčno politiko, vendar ne tako, da blaginjo potiska k najnižjim nivojem, temveč je ta ujeta v pasti med zunanjimi pritiski, ki neusmiljeno silijo v znižanja davčnega bremena na kapital in notranjimi pritiski, ki zahtevajo ohranjanje davčnih nivojev in sprostitev davčnih bremen iz dela. Rezultat tega je večje financiranje primanjkljaja in manj zaposlovanju-prijazni davčni sistem, kot bi bil v svetu brez davčne konkurence. Na podlagi pomena davčne konkurence v svetu ter nekaterih empiričnih podatkov iz prakse in teoretičnih modelov davčne konkurence, lahko trdimo, da davčna konkurenca ni nekaj slabega in da jo je v bistvu potrebno spodbujati enako, kot vsako drugo konkurenco, ampak če upoštevamo nekatere vidike, ki so povezane z globalizacijo, smo že in bomo še primorani sprejemati dejstva nove dobe, vključno s poenotenjem oz. harmonizacijo na globalni ravni. Predlagana harmonizacija davčnih stopenj mednarodnih organizacij OECD, EU in ZN bi lahko bila dobra rešitev le v primeru, če ne bi obstajala bojazen, da bo dolgoročno težila k višjim stopnjam zaradi zagotavljanja še višjih davčnih prihodkov, kot se je izkazalo tudi za OPEC, ki zvišuje cene nafte v skladu s svojimi potrebami.

134

7 POVZETEK / ABSTRACT POVZETEK Politiki po vsem svetu se soočajo s številnimi izzivi globalizacije, predvsem s povečano čezmejno mobilnostjo kapitala. To je eden izmed razlogov zakaj so mednarodne birokracije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprožile iniciativo za davčno harmonizacijo. OECD in EU sta se namreč zbali, da se bo davčna konkurenca končala v neučinkovito nizkih davčnih stopnjah na dohodke podjetij (in neučinkovito visokih davčnih stopnjah na delo) ter posledično neučinkovito nizkem davčnem prihodku iz davkov na dohodek pravnih oseb. O podobnih učinkih davčne konkurence sta pisala že Zodrow in Mieszkowski v svojem osnovnem modelu davčne konkurence. Kljub temu, da zgodnji modeli davčne konkurence domnevajo, da bi naj davki na mobilni kapital padli, kažejo podatki iz prakse drugačno sliko. Celotni davčni prihodek v državah članicah OECD (vključno z prihodkom iz davkov na dohodek pravnih oseb) je bil stabilen skozi čas. Efektivna oz. implicitna davčna bremena na delo so naraščala do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja in padla v zadnjem desetletju – sorazmerno z bremeni na kapital. Multilateralno sodelovanje za omejitev davčne konkurence ni spodletelo, kljub temu, da ima davčna konkurenca veliko prednosti, kot so npr. pospeševanje gospodarske rasti in spodbujanje vlade, da sprejema razumno davčno politiko. Je pa težko doseči davčno uskladitev na mednarodnem trgu, saj imajo velike države močno spodbudo za pogajanja o popolni kooperativni rešitvi, osnovani na harmoniziranem sistemu, medtem ko se majhne države upirajo takšni vrsti režima. Zaradi te lastnosti je davčna konkurenca zapornikova dilema. Ključne besede: »osnovni model davčne konkurence«, Tieboutova hipoteza, leviathanski model, teorija iger, mednarodna davčna konkurenca, davčna harmonizacija, davčna uskladitev, davčna dilema. ABSTRACT Policymakers worldwide are facing numerous challenges from globalization – specifically, the increasing cross-border mobility of capital. That was a reason why international bureaucrasies have started with tax harmonization initiatives in the 1990's. OECD and EU have feared that letting tax competition run its course would result in inefficiently low corporate tax rates (and inefficiently high rates on labor) and consecutively inefficiently low corporate tax revenue. Yet, the earliest models of tax competition, such as Zodrow and Mieszkowski’s »basic tax competition model«, does, in general, reflect the simplistic logic laid out in previous assertion. Although the early models of tax competition suggest that taxes on mobile capital should fall, data show that total tax revenue in OECD countries (including corporate tax revenue) have been stable over the years. The effective/implicite tax burden on labor has grown until the middle of 1990's and fallen in the last decade relative to capital. These numbers suggest that the competitive pressures affecting taxes on mobile capital are weak.

135

Multilateral co-operation to limit tax competition haven't failed although tax competition has many advantages, such as promoting growth and encouraging policymakers to adopt sensible tax policy. However, it is hard to achieve tax coordination in a global market because large countries have a strong incentive to negotiate a fully co-ordinated solution based on a harmonised system, small countries have an incentive to resist full co-ordination. That's why tax competition is a prisoners' dilemma. Key words: »the basic tax competition model«, Tiebout hypothesis, Leviathan, game theory, globalization, international tax competition, tax harmonization, tax coordination, taxing dilemmas.

136

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV LITERATURA: 1 Abeele, Michel V. (01.10.1999). Tax Competition Within Europe. Annual Conference

of the Foundation for Fiscal Studies "Irish Corporation Tax: Fair or Foul?" [online]. European Commission. Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/speech-michel_vanden_abeele-1999.10.01.pdf [15.05.2004].

2 Andrews, William Lee. (2003). A Mighty Stone For David’s Sling: The International

Space Company. Regent Journal of International Law Volume 1: 5 – 32. [online]. Available: http://www.freedomandprosperity.org/Articles/rjil-andrews.pdf [04.09.2005].

3 Baldwin, Richard E. in Rikard Forslid (2002). Tax Competition and the Nature of

Capital [online]. Instutite for International Economic Studies, Universitet Stockholms. Available: http://www.ne.su.se/paper/wp02_18.pdf [07.09.2005].

4 Banka Slovenije. 2005. Neposredne naložbe 2004. 5 Barysch, Katinka (September, 2004). Is Tax Competition Bad? Cer – Centre for

European Rerorm Bulletin, Issue 37 [online], 10 odstavkov. Available: http://www.cer.org.uk/articles/37_barysch.html [05.09.2005].

6 Berčič, Boštjan in Aleksander Aristovnik. 2004. Davčna harmonija po nemško.

Gospodarski vestnik 28: 21. 7 Bird, Richard (07.09.2000). Subnational Tax Competition [online]. The World Bank

Group, Washington D. C. Available: http://www1.worldbank.org/publicsector/pe/tax/taxcompetition.htm [07.09.2005].

8 Bonilla, Rodrigo (12.12.2004). International Finance, Tax Competition and Offshore

Financial Centers. CRDI Bulletin [online], 9 odstavkov. Available: http://www.idrc.ca/fr/ev-67839-201-1-DO_TOPIC.html [10.09.2005].

9 de Borger, Bruno in Stef Proost. (2004). Vertical and horizontal tax competition in the

transport sector [online]. Katholieke Universiteit Leuven. Available: http://www.econ.kuleuven.be/ete/downloads/ETE-WP-2004-12.PDF [07.09.2005].

10 Bretschger, Lucas in Frank Hettich. (2000). Globalisation, Capital Mobility and Tax

Competition: Theory and Evidence for OECD Countries [online]. Institut für Wirtschaftswissenschaften, Universität Greifswald. Available: http://www.rsf.uni-greifswald.de/bwl/pdf/2000/07_2000.pdf [07.09.2005].

137

11 Bridgland, Nicholas (Januar, 2006). The E.U. Code of Conduct to Eliminate Harmful or Potentially Harmful Business Tax R. Tax Planning International European Union Focus, Issue 28 [online], 37 odstavkov. Available: http://newsweaver.co.uk/bnainternational/e_article000525608.cfm?x=b11,0%5B%5BIMN.ACTION%5D%5D [27.02.2006].

12 Butler, Eamonn in Keith Boyfield. (2002). Fair tax competition!

The role of tax havens in keeping taxes low [online]. Adam Smith Institute. Available: http://www.adamsmith.org/80ideas/idea/19.htm [15.05.2004].

13 Cloud, David S. (30.07.2001). Virginian Fights For International Tax Havens:

Lobbyist Finds Bush Receptive to Ideas Clinton Rejected. The Wall Street Journal [online], 22 odstavkov. Available: http://www.freedomandprosperity.org/Articles/wsj07-30-01/wsj07-30-01.shtml [04.09.2005].

14 Code of Conduct Group (29.02.2000). Code of Conduct (Business Taxation) [online].

Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/primarolo_en.pdf [09.05.2004].

15 Čančer, Vesna. 2003. Analiza odločanja. Izbrana poglavja. Maribor: Ekonomska

fakulteta. 16 Čok, Mitja, Valentina R. Prevolnik in Tine Stanovnik. 2005. Javne finance v Sloveniji.

Ljubljana: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 17 Damijan, Jože P. in Sašo Polanec. (2005). Davčna reforma za povečanje

konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Analiza možnosti uvedbe enotne davčne stopnje v Sloveniji. Vlada Republike Slovenije. Available: www.vlada.si/util/bin.php?id=2005052713432280 [06.02.2006].

18 Devereux, P. Michael, Rachel Griffith and A. Klemm. (2002). Corporate Income Tax

Reforms and International Tax Competition [online]. Economic Policy, Vol. 35. Available: http://www2.warwick.ac.uk/fac/soc/economics/staff/faculty/devereux/publications/corporate_income.pdf [29.03.2006].

19 Deutsche Bank Research (19.05.2005). EU Savings Tax Directive is close to the finish

line. EU Monitor No 25 [online]. http://www.dbresearch.com/PROD/DBR_INTERNET_EN-PROD/PROD0000000000187549.pdf [08.04.2006].

20 Edwards, Chris (Februar, 2005). International Tax Competition. V Cato Handbook on

Policy 6th Edition [online], urednika E. H. Crane in D. Boaz. Washington: The Cato Institut. Available: http://www.cato.org/pubs/handbook/hb109/hb_109-13.pdf [20.09.2005].

138

21 Edwards, Chris (Marec, 2003). Tax competition spurs globalization – Worldview – countries develop low-tax strategies to lure business. USA Today (Society for the Advancement of Education) [online], 27 odstavkov. Available: http://www.findarticles.com/p/articles/mi_m1272/is_2694_131/ai_98829800 [06.09.2005].

22 Edwards, Chris in Veronique de Rugy. (12.04.2002). International Tax Competition. A

21st-Century Restraint on Government. V Policy Analysis No. 431 [online], urednika: E. H. Crane in D. Boaz. Washington: The Cato Institut. Available: http://www.cato.org/pubs/pas/pa431.pdf [02.05.2004].

23 Eggert, Wolfgang in Andreas Haufler. (2006). Company tax coordination cum tax rate

competition in the European Union [online]. Department of Economics, University of Munich. Available: http://epub.ub.uni-muenchen.de/archive/00000902/01/company.pdf [27.03.2006].

24 Erjavec, Irena. 2002. Škodljiva davčna konkurenca. Pravna praksa 30: 29. 25 Ernst & Young AG. (2004). Company taxation in the New EU Member States. Survey

of the Tax Regimes and Effective Tax Burdens for Multinational Investors [online]. ZEW – Zentrum für Europäishe Wirtschaftsforschung GmbH. Available: http://www.ey.com/global/download.nsf/International/EU_Tax_2004/$file/EU_Tax_2004.pdf [31.03.2006].

26 Ernst & Young AG. (2003). Company taxation in the New EU Member States. Survey

of the Tax Regimes and Effective Tax Burdens for Multinational Investors [online]. ZEW – Zentrum für Europäishe Wirtschaftsforschung GmbH. Available: http://www.zew.de/de/publikationen/taxation/studie_eu_tax.pdf [31.03.2006].

27 European Commission. (2005a). Structures of the taxation systems in the European

Union [online]. Available: http://epp.eurostat.cec.eu.int/cache/ITY_OFFPUB/KS-DU-05-001/EN/KS-DU-05-001-EN.PDF [20.03.2006].

28 European Commission. (2005b). Taxation of Savings Income [online]. Available:

http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/personal_tax/savings_tax/index_en.htm [01.03.2006].

29 European Commission. (2005c). Company Tax [online]. Available:

http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/index_en.htm [31.03.2006]. 30 European Commission. (15.06.2005d). 2nd Meeting of the Fiscal Compliance Experts’

Group – FISCO [online]. Available: http://europa.eu.int/comm/internal_market/financial-markets/docs/compliance/meetings/2005-06-report_en.pdf [08.04.2006].

31 European Commission. (2004a). Indirect taxation: Introduction [online]. Available:

http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l31001.htm#top [23.02.2006].

139

32 European Commission. (2004b). Direct taxation: Introduction [online]. Available: http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l26036.htm [23.02.2006].

33 European Commission. (2004c). Taxation of cross-border interest and royalty

payments in the European Union [online]. Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/company_tax/interests_royalties/index_en.htm [02.03.2006].

34 European Commission. (2004d). Measuring the effective levels of company taxation

in the new member States: A quantitative analysis [online]. Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/company_taxation_new_ms.pdf [31.03.2006].

35 European Commission. (2003a). Taxation: Commission welcomes adoption of package

to curb harmful tax competition [online]. Available: http://europa.eu.int/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/03/787&format=HTML&aged=1&language=en&guiLanguage=en [01.03.2006].

36 European Commission. (2003b). Structures of the taxation systems in the European

Union [online]. Available: http://epp.eurostat.cec.eu.int/cache/ITY_OFFPUB/KS-51-03-124/EN/KS-51-03-124-EN.PDF [20.03.2006].

37 European Commission. (20.03.1996). Taxation in the European Union [online].

Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/taxation_sec(1996)487_en.pdf [24.02.2006].

38 Felkins, Leon (1997). Rent-seeking behavior [online]. Available:

http://www.magnolia.net/~leonf/politics/rentseek.html [14.11.2005]. 39 Ferluga, Irena. 2005. Razbremeniti zgolj bogate ali vse prebivalce. Večer 127: 11. 40 Ferreira, Sergio G., Ricardo Varsano in José R. Afonso (Julij – September, 2005).

Inter-jurisdictional Fiscal Competition: a review of the literature and policy recommendations. Political Economy, Vol. 25, Nº 3 (99): 295 – 313. [online]. Available: http://www.scielo.br/pdf/rep/v25n3/a08v25n3.pdf [18.10.2005].

41 Finfacts. Ireland's Business & Finance Portal. (2005). Global Income per Capita

[online]. Available: http://www.finfacts.ie/biz10/globalworldincomepercapita.htm [28.01.2006].

42 Frey, Bruno S. in Friedrich Schneider. (2000). Informal and Underground Economy

[online]. Department of Economics, Johannes Kepler University Linz. Available: http://www.economics.uni-linz.ac.at/Schneider/informal.PDF [09.04.2006].

140

43 Fuest, Clemens, Bernd Huber in Jack Mintz. (2003). Capital Mobility and Tax Competition: A Survey [online]. CESifo Group. http://www.cesifo.de/pls/guestci/download/CESifo%20Working%20Papers%202003/CESifo%20Working%20Papers%20May%202003/cesifo_wp956.pdf [18.10.2005].

44 Gaboury, Geneviève in François Vaillancourt. (2003). Tax competition and tax

mimicking by sub-national entities: a summary of the literature [online]. Association of Universities and Colleges of Canada. Available: http://www.aucc.ca/_pdf/english/programs/cepra/TaxCompetition.pdf [07.09.2005].

45 Ganghof, Steffen in Philipp Genschel. (2005). Tax policy in an enlarging EU: Is there

a case for a minimum company tax rate? [online]. Das Max-Planck-Institut für Gesellschaftsforschung, Köln. Available: http://www.mpi-fg-koeln.mpg.de/people/ga/Dok/english_download_tax_policy.pdf [07.11.2005].

46 Genschel, Philipp. (01.05.2001). Globalization, Tax Competition, and the Fiscal

Viability of the Welfare State. [online], Das Max-Planck-Institut für Gesellschaftsforschung, Köln. Available: http://www.mpi-fg-koeln.mpg.de/pu/workpap/wp01-1/wp01-1.html [02.05.2004].

47 Ghosh, Abhijit (27.01.2000). No Country Wins in Harmful Tax Competition. Business

Times [online], 25 odstavkov. Available: http://www.pwcglobal.com/extweb/ncinthenews.nsf/docid/D85BBCE272CE73F28525688E00214E8F [05.10.2005].

48 Glavič, Bojan. 2005. Enotna davčna stopnja je tujek. Dnevnik 335: 12. 49 Goetz, Stephen J. (1999). The Tiebout Hypothesis. V Migration and Local Labor

Markets, Web Book [online]. Regional Research Institute, West Virginia University. Available: http://www.rri.wvu.edu/WebBook/Goetz/Migx2.htm#3.2 [14.11.2005].

50 Grecu, Andrei (2004). Flat Tax – The British Case [online]. Adam Smith Institute,

London. Available: http://www.adamsmith.org/pdf/flattax.pdf [29.01.2006]. 51 Grençon, Laurent, Nicolas Devillers in Samantha Nonnenkamp (2005). Luxembourg:

How direct and indirect systems are changing. International Tax Review [online], 12 odstavkov. Available: http://www.internationaltaxreview.com/default.asp?Page=10&PUBID=35&ISS=21456&SID=616731&ReturnPage=16 [08.04.2006].

52 Holzinger, Katharina (2003). Tax Competition and Tax Co-operation in the EU: the

case of savings taxation [online]. European University Institute, The Robert Schuman Centre for Advanced Studies – RSCAS, San Domenico di Fiesole. Available: http://www.iue.it/RSCAS/WP-Texts/03_07.pdf [07.11.2005].

53 Horner, Frances M. (24.05.2002). International Tax Cooperation and Development

Beyond Monterrey [online]. New Rules for Global Finance. Available: http://www.new-rules.org/docs/afterneolib/horner.pdf [14.03.2006].

141

54 Huizinga, Harry in Gaëtan Nicodème. (2001). Are international deposits tax-driven? [online]. Available: http://europa.eu.int/comm/economy_finance/publications/economic_papers/2001/ecp152en.pdf [07.04.2006].

55 Jakubiak, Malgorzata in Malgorzata Markiewicz. (2005). Capital mobility and tax

competition in the EU after enlargement [online]. Euroframe – European Forecasting Research Association for the Macro-Economy. Available: http://www.euroframe.org/fileadmin/user_upload/euroframe/docs/2005/session5/eurof05_markiewicz.pdf [07.09.2005].

56 Janeba, Eckhard (2001). Tax Competition: A Review of the Theory [online]. Norvegian

Prime Minister's office. Available: http://odin.dep.no/ud/norsk/tema/handelspolitikk/032121-220006/dok-bn.html [20.09.2005].

57 Jeras, Primož (junij 2003). Delo in zaposlovanje na črno. Za Slovenijo je zmanjšanje

sive ekonomije tudi stvar ugleda. Obrtnik št. 6 [online], 8 odstavkov. Available: http://www.ozs.si/obrtnik/prispevek.asp?IDpm=301&ID=219 [10.04.2006].

58 Jurančič, Iztok. 2004. Božajoča davčna reforma. Gospodarski vestnik 32: 22. 59 Kenda, Albina. 2005. Rasmussen: EDS temelji na napačni izbiri. Finance 237: 11. 60 Kenda, Albina. 2004. Največ tujih naložb na prebivalca. Finance 86: 29. 61 Klapš, Srečko. 2005. Je uvedba enotne davčne stopnje smiselna? Večer 129: 4. 62 Kostanjevec, Boris. 2002. Davčne spodbude in posebnosti harmonizacije v Evropski

Uniji. Podjetje in delo 2: 271. 63 Koštomaj, Mitja. 2004. Zakaj Slovenija ne bo Irska? Finance 90: 11. 64 Kovač, Stanislav. 2005a. Mizerni davčni rekord Slovenije. Finance 99: 8. 65 Kovač, Stanislav. 2005b. Davčni Big bang. Finance 198: 8. 66 Kranjec, Marko. 2003. Davki in proračun. Ljubljana: Fakulteta za upravo. 67 Krašovec, Tone. 1999. Uskladitev davščin v EU bo zahtevno delo. Finance 5: 3. 68 Krogstrup, Signe. (2002). What do Theories of Tax Competition Predict for Capital

Taxes in EU Countries? A Review of the Tax Competition Literature [online]. Graduate Institute for International Studies, Geneva. Available: http://hei.unige.ch/sections/ec/pdfs/Working_papers/HEIWP05-2002.pdf [07.09.2005].

69 Kužet, Zora. 2005. Bodo brezposelni laže in hitreje našli delo? Večer 237:5.

142

70 Laffer, Arthur B. (2004). The Laffer Curve: Past, Present, and Future [online]. The Heritage Foundation, Washington. Available: http://www.heartland.org/pdf/15245.pdf [29.01.2006].

71 Makhlouf, Gabriel. (14.11.2001). Current Status of OECD's Harmful Tax Practices

Initiative. A statement by the Chairman of the OECD's Committee on Fiscal Affairs [online]. OECD – Organization for Economic Cooperation and Development. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/60/27/2664423.pdf [25.02.2004].

72 Marsh, Alex in Adrian Kay (2004). Contextualizing Tiebout: Mobility, Municipalities

and Methodology [online]. School for Policy Studies, University of Bristol. Available: http://www.bristol.ac.uk/sps/downloads/working_papers/sps08_amak.pdf [14.11.2005].

73 Mekina, Borut. 2005. Rop: Da, Janša znižuje davke, vendar bogatejšim. Večer 282: 5. 74 Meršnik, Manfred. 2005a. Konkurentke imajo nižje stopnje. Večer 269: 4. 75 Meršnik, Manfred. 2005b. Spet zgolj igra na domačem dvorišču. Večer 284: 11. 76 Meussen, Gerard (12.09.2003). The EU-fight against harmful tax competition;

developments in light of the enlargement of the EU with 10 candidate Member States [online]. EuroFaculty, Riga. Available: http://www.eurofaculty.lv/taxconference/files/tp_A2/Meussen.pdf [26.03.2004].

77 Mihelič, Eva. 2005. Socialne in ekonomske reforme. Obrtniki in podjetniki reforme v

večini podpirajo. Obrtnik 11: 4 – 7. 78 Mitchell, Daniel J. (2004). The Economics of Tax Competition: Harmonization vs.

Liberalization. V 2004 Index of Economic Freedom. Establishing the Link Between Economic Freedom and Prosperity [online], urednik E. Feulner Jr. Washington D. C. Available: http://www.heritage.org/research/features/index/chapters/pdfs/Index2004_Chap2.pdf [05.10.2005].

79 Mitchell, Daniel J. (20.07.2001). A Tax Competition Primer: Why Tax Harmonization

and Information Exchange Undermine America's Competitive Advantage in the Global Economy [online], The Heritage Foundation, Washington D. C. Available: http://www.heritage.org/Research/Taxes/BG1460.cfm [02.05.2004].

80 Mitchell, Daniel J. (18.09.2000). An OECD Proposal To Eliminate Tax Competition

Would Mean Higher Taxes and Less Privacy [online], The Heritage Foundation, Washington D. C. Available: http://www.heritage.org/Research/Taxes/BG1395.cfm [28.10.2005].

81 Mlinarič, Urška. 2005. Ne pričakujem jih, težave so že tu. Večer 263: 5. 82 Mrkaić, Mićo. 2005. Smrt sindikalni demagogiji. Finance 228: 8.

143

83 Nidorfer, Matjaž. 2003. Slovenija kot davčna oaza? Gospodarski vestnik 47: 12. 84 Novak, Matic. 2004. Evropsko (gospodarsko) pravo. Pravna praksa 11: 35. 85 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (16.11.2005).

Progress Towards a Level Playing Field: Outcomes of the OECD Global Forum on Taxation [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/28/55/35670025.pdf [09.03.2006].

86 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (22.03.2004a).

The Oecd’s Project On Harmful Tax Practices. Consolidated Application Note. Guidance In Applying The 1998 Report To Preferential Tax Regimes [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/60/32/30901132.pdf [04.09.2005].

87 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (22.03.2004b).

The OECD's Project On Harmful Tax Practices. A Briefing Note for Journalists [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/59/63/30930917.pdf [04.09.2005].

88 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (22.03.2004c).

The Oecd's Project On Harmful Tax Practices: The 2004 Progress Report [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/60/33/30901115.pdf [04.09.2005].

89 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (04.06.2004d). A

Process For Achieving A Global Level Playing Field [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/13/0/31967501.pdf [08.03.2006].

90 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (08.06.2004e).

OECD and Non-OECD Economies Agree to Continue Work on Tax Information Exchange [online]. Available: http://www.oecd.org/document/8/0,2340,en_2649_201185_32021512_1_1_1_1,00.html [04.09.2005].

91 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (14.11.2001). The

OECD’s Project on Harmful Tax Practices. The 2001 Progress Report [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/60/28/2664438.pdf [25.02.2004].

92 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (2000) Towards

Global Tax Co-operation: Progress in Identifying and Eliminating Harmful Tax Practices. Report to the 2000 Ministerial Council Meeting and Recommendations by the Committee on Fiscal Affairs [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/9/61/2090192.pdf [25.02.2004].

93 OECD - Organization for Economic Cooperation and Development. (01.01.1998).

Harmful Tax Competition. An Emerging Global Issue [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/33/1/1904184.pdf [25.02.2004].

144

94 Owens, Jeffrey (1999). Curbing harmful tax practices. OECD Observer 215 [online], 15 odstavkov. Available: http://www1.oecd.org/publications/observer/215/e-owens.htm [04.11.2005].

95 Pernek, Franc. 2003a. Škodljiva davčna konkurenca v državah članicah OECD in EU.

V Posvetovanje o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava, glavni urednik F. Ramšak. Maribor: Studio Linea.

96 Pernuš, Sara. 2004. Nova davčna zakonodaja. Pravna praksa 6: 38. 97 Petauer, Boštjan. 2003. V sivo ekonomijo, Monako ali Andoro? Gospodarski vestnik

32: 13. 98 Pihlar, Tatjana. 2006. Živilci: Enotna davčna stopnja grobar naše industrije. Dnevnik

18: 20. 99 Predan, Darka Z. 2005. Minister Damijan naj bo potrpežljiv. Večer 286, 2. 100 PWC – PriceWatershauseCoopers. (2004). CEE–CIS Tax Notes [online]. Available:

http://www.pwcglobal.com/cz/eng/ins-sol/spec-int/eu/PwC_CEE-CISTaxNotes_4-2004.pdf [21.03.2006].

101 Rebernik, Miroslav. 1997. Ekonomika podjetja. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 102 Rednak, Andreja. 2004. Odliv kapitala: Kapital zapušča Slovenijo. Gospodarski

vestnik 51: 34. 103 de Rugy, Veronique. (Januar, 2003). International Tax Competition. V Cato Handbook

for Congress. Policy Recommendations for 108th Congress, urednika E. H. Crane in D. Boaz [online]. Available: http://www.cato.org/pubs/handook/hb108/hb108-62.pdf [09.05.2004].

104 Richard Salsman (09.09.2002). Tax Competition: Enemy of the Welfare State.

Capitalism Magazine [online], 14 odstavkov. Available: http://capmag.com/article.asp?ID=1845 [05.09.2005].

105 Rixen, Thomas. (2005). Kooperation im asymmetrischen Gefangenendilemma. Das

OECD Projekt gegen schädlichen Steuerwettbewerb [online]. Mannheim: International University Bremen. Available: http://www.mzes.uni-mannheim.de/konf/dvpw2005/Papers/Thomas_Rixen.pdf [07.11.2005].

106 Rogers, James R. (1996). State Tax Competition And Congressional Commerce

Power: The Original Prudence Of Concurrent Taxing Authority [online], University of Minnesota Law School. Available: http://www.law.umn.edu/uploads/images/2220/Rogers7RegentULRev103.pdf [06.11.2005].

145

107 Rothenbühler, André. (15.10.2005). Aggressive tax avoidance. A new issue in the context of corporate social responsibility [online]. Aktion Finanzplatz Schweiz. Available: http://www.aktionfinanzplatz.ch/pdf/kampagnen/steuerflucht/SustainabilityConference.pdf [07.04.2006].

108 Salsman, Robert (26.09.2002). The Trend Toward Totalitarian Government.

Capitalism Magazine [online], 18. odstavkov. Available: http://www.capmag.com/article.asp?ID=1897 [14.03.2006].

109 Schneider, Friedrich, (2005). Shadow Economies of 145 Countries all over the World:

What do we really know? [online]. Department of Economics, Johannes Kepler University Linz. Available: http://www.economics.uni-linz.ac.at/Schneider/ShadEconomyWorld145.pdf [09.04.2006].

110 Schneider, Friedrich, (2003). The Development of the Shadow Economies and Shadow

Labor Force of 22 Transition and 21 OECD Countries [online]. Department of Economics, Johannes Kepler University Linz. Available: http://www.economics.uni-linz.ac.at/Schneider/ShadEcTransitionOECD2003.pdf [07.04.2006].

111 Schneider, Friedrich, (2000). The Increase of the Size of the Shadow Economy of 18

OECD Countries: Some Preliminary Explanations [online]. Department of Economics, Johannes Kepler University Linz. Available: http://www.economics.uni-linz.ac.at/Schneider/Epcs2000AP0008.pdf [10.04.2006].

112 Schratzenstaller, Margit. (2005). Company Tax Co-ordination in an Enlarged EU

[online]. Euroframe – European Forecasting Research Association for the Macro-Economy. Available: http://www.euroframe.org/fileadmin/user_upload/euroframe/docs/2005/session5/eurof05_schratzenstaller.pdf [23.01.2006].

113 Scott, Cordia (07.06.2004). OECD Targets Additional Financial Centers in Expanded

Tax Haven Crackdown. Worldwide Tax Daily [online], 24 odstavkov. Available: http://www.freedomandprosperity.org/Articles/wtd06-07-04/wtd06-07-04.shtml [04.09.2005].

114 Sebenik, Darinka. 2006. Nova obdavčitev kot cunami. Kmečki glas 4: 32. 115 Shah, Punit, in Mahip, Gupta (14.8.2000). Harmful tax competition – An emerging

global issue. The Financial Express [online], 16 odstavkov. Available: http://www.financialexpress.com/fe/daily/20000814/fco14062.html [25.02.2004].

116 Stanovnik Tine. 1998. Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 117 Stoddard, Chris. (2001). Charles M. Tiebout: A Pure Theory of Local Expenditures,

1956 [online]. Center for Spatially Integrated Social Science, Regents of University of California, Santa Barbara. Available: http://www.csiss.org/classics/content/43 [15.11.2005].

146

118 Stöwhase, Sven. (2004). Asymmetric Capital Tax Competition with Profit Shifting [online]. Volkswirtschaftliche Fakultät, Ludwig-Maximilians-Universität München. Available: http://epub.ub.uni-muenchen.de/archive/00000454/01/Asymprofit_dp.pdf [10.09.2005].

119 Stepišnik, Matija. 2005. Enotna davčna stopnja maje koalicijo? Večer 279: 3. 120 Stults, Tom. (2004). Tax Harmonization versus Tax Competition: A Review of the

Literature. About, Inc., A part of the New York Times Company [online], 14 odstavkov. Available: http://economics.about.com/cs/moffattentries/a/harmonization.html [05.09.2005].

121 Szeto, Allen. (December, 2001). Is tax competition harmful? CaMagazin [online], 13

odstavkov. Available: http://www.camagazine.com/index.cfm/ci_id/6725/la_id/1.htm [09.05.2004].

122 Šešok, Klemen. 2002a. Davki: Davčno načrtovanje. Pravna praksa 22: 10. 123 Šešok, Klemen. 2002b. Davki: Offshore družbe. Pravna praksa 24: 9. 124 Šešok, Klemen. 2001. Offshore centri so lahko škodljiva davčna konkurenca. Finance

41: 18. 125 Šircelj, Andrej. 2004a. Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika

obdavčitve pravnih oseb. Podjetje in delo 7: 1015. 126 Šircelj, Andrej. 2004b. Davčna konkurenca, priložnost za podjetne. Finance 79 : 26. 127 Šircelj, Andrej. 2003. Obdavčitev dobička oziroma dohodka v Evropski uniji. Pravna

praksa 27: 13. 128 The Economist (14.04.2005). Simplifying tax systems. The case for flat taxes. The

Economist [online], 27 odstavkov. Available: http://www.economist.com/displaystory.cfm?story_id=3860731#top [28.01.2006].

129 Trstenjak, Verica. 2004. EVROPSKO PRAVO: PRAVNE OSEBE V EU: Prihodnost

unifikacije pravnih oseb v EU od uredb do sodb. Podjetje in delo 7: 981. 130 UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2005a. Analiza

gospodarskih gibanj v letu 2004 in Pomladanska napoved za leti 2005 in 2006. Pomladansko poročilo 2005.

131 UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2005b. Ekonomsko ogledalo

11. 132 UMAR - Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2005c. Jesensko poročilo

2005.

147

133 UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2004a. Analiza gospodarskih gibanj in utemeljitev napovedi. Pomladansko poročilo 2004.

134 UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2004b. Ekonomsko ogledalo

11. 135 UN – United Nations. (20.09.2001). Technical note No. 1: Existing proposals for

enhanced international cooperation in tax matter [online]. Available: http://www.un.org/esa/ffd/aac257-27a1.pdf [14.03.2006].

136 UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. (18.09.2001).

Foreign direct investment soars, but will decline this year M&A boom to flatten out. Press Release [online], 26 odstavkov. Available: http://www.unctad.org/Templates/webflyer.asp?docid=2544&intItemID=2022&lang=1 [26.01.2006].

137 UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. (03.10.2000).

Survival In Global Business Arena Is Key Driver Of Cross-Border Merger And Acquisition Boom. Press Release [online], 24 odstavkov. Available: http://www.unctad.org/Templates/webflyer.asp?docid=2928&intItemID=2023&lang=1 [14.02.2006].

138 Urbas, Uroš. 2005. Slovenija naj enotno davčno stopnjo uvede leta 2006. Finance 91:

7. 139 Usenik, Boštjan. 2005. O EDS resno razmišlja tudi Hrvaška. Finance 242: 15. 140 Usenik, Boštjan. 2004. Nove članice EU silijo v nižje davke. Finance 22: 8. 141 Varsano, Ricardo, Sergio G. Ferreira in José Roberto Afonso (2002). Fiscal

Competition: A Bird´S Eye View. Rio de Janeiro: The Federal Fiscal Databank. http://www.federativo.bndes.gov.br/bf_bancos/estudos/e0001880.pdf [18.10.2005].

142 Verrue, Robert. (2004a). Tax competition in the global market place: Rules for a

sustainable framework - the debate [online]. European Commission. http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/speech_vaduz_verrue_041014.pdf [28.02.2006].

143 Verrue, Robert (2004b). Tax Competition in the EU. A few remarks on the current

state of play [online]. European Commission. http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/speech-robert_verrue-2004.04.29.pdf [06.09.2005].

144 Wahlberg, T. Björn (15.11.2005). Manager – Združenje managerjev Slovenije

[online]. Available: http://www.zdruzenje-manager.si/slo/aktualno/2005-11-15/bjorn-tarras-wahlberg.pdf [02.02.2006].

148

145 Weiner, Joann M. in Hugh J. Ault. (1998). NTJ – National Tax Journal Vol 51, Nº 3: 601 – 608 [online]. Available: http://ntj.tax.org/ [04.03.2006].

146 Wildasin, David E. (2005). Fiscal Competition [online]. IFIR - Institut for Federalism

& Intergovernmental Relations, University of Kentucky. Available: http://www.ifigr.org/publication/ifir_working_papers/IFIR-WP-2005-05.pdf [25.10.2005].

147 Wilson, John Douglas in Eckhard Janeba. (2004). Decentralization and International

Tax Competition. [online]. Lehrstuhl für Volkswirtschaftslehre, insbes. Finanzwissenschaft und Wirtschaftspolitik, Universität Mannheim. Available: http://www.vwl.uni-mannheim.de/fiwi/download/papers/janeba/Wilson-Janeba-JPUBE-rev1211a.pdf [07.09.2005].

148 Wilson, John Douglas in David E. Wildasin (2001). Tax Competition: Bane Or Boon?

[online]. Stephen M. Ross School of Business at the University of Michigan. Available: http://www.bus.umich.edu/OTPR/WP2001-11paper.pdf [07.09.2005].

149 Wilson, John Douglas. (1999). Theories of Tax Competition. NTJ – National Tax

Journal Vol 52, Nº 2: 269 – 304 [online]. Available: http://ntj.tax.org/ [29.03.2004]. 150 Zgaga, Blaž. 2005. »Enotna davčna stopnja jemlje revnim in daje bogatim« Večer 283:

3. 151 Zodrow, George R. (2003). Tax Competition and Tax Coordination in the European

Union. International Tax and Public Finance, 10: 651–671 [online]. Available: http://bs.gsu.edu.tr/akademik/abakis/zodrow_tax-comp-coordin_in-EU.pdf [17.11.2005].

152 Zupanič, Jelka. 2005. Ali vlada v reforme sploh verjame? Večer 276: 3. 153 Žvan, Andraž. 2004. Pravo notranjega trga EU in finance. Pravna praksa 6: 37. VIRI: 1 Center for Freedom and Prosperity [online]. Alexandria, Verginia. Available:

http://www.freedomandprosperity.org [06.11.2005]. 2 Eurostat. (21.10.2005a). Taxation in the EU from 1995 to 2003. EU25 overall tax

burden at 40.3% of GDP in 2003. Labour accounts for half of tax revenue [online]. Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/taxation/gen_info/economic_analysis/tax_structures/press_release_en.pdf [15.03.2006].

3 Eurostat. (2005b). Implicit tax rates by economic function [online]. Available:

http://epp.eurostat.cec.eu.int/portal/page?_pageid=1090,30070682,1090_33076576&_dad=portal&_schema=PORTAL [20.03.2006].

149

4 Eurostat. (2005c). Structure of taxes by economic function [online]. Available:

http://epp.eurostat.cec.eu.int/portal/page?_pageid=1090,30070682,1090_33076576&_dad=portal&_schema=PORTAL [01.04.2006].

5 IMD – World Competitiveness Center. (2005a). List of Criteria [online]. Available:

http://www01.imd.ch/wcc/criteria/ [14.02.2006]. 6 IMD – World Competitiveness Center. (2005b). The World Competitiveness

Scoreboard [online]. Available: http://www01.imd.ch/documents/wcc/content/overallgraph.pdf [17.02.2006].

7 Investorwords.com. (2006). Withholding tax. Definition [online]. Available:

http://www.investorwords.com/5979/withholding_tax.html [04.04.2006]. 8 Lawtax Network. (2006). The Lowtax.net Guide To International Tax Planning and

Tax Incentive Schemes In High-Tax Countries [online]. Available: http://www.lowtax.net/lowtax/html/offon/offonhom.html [04.04.2006].

9 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. (04.04.2005a).

Taxation of Corporate and Capital Income [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/26/56/33717459.xls [22.03.2006].

10 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. (19.12.2005b).

OECD Economic Outlook No. 78. Fiscal Balances and Public Indeptedness [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/5/51/2483816.xls [16.03.2006].

11 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. (2005). Total tax

revenue as percentage of GDP [online]. Available: http://www.oecdwash.org/DATA/STATS/taxrevenue.pdf [05.04.2006].

12 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. Social

Expenditure Database (SOCX), 1980-2001 [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/56/37/31613113.xls [05.04.2006].

13 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. OECD in Figures

2000-2005 editions. Taxation [online]. Available: http://www.oecd.org/document/62/0,2340,en_2649_37427_2345918_1_1_1_37427,00.html [16.03.2006].

14 OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. (17.03.2004).

OECD Study Shows Tax Wedges Continue to Fall [online]. Available: http://www.oecd.org/document/51/0,2340,en_2649_37427_30486387_1_1_1_37427,00.html [12.02.2006].

15 The Heritage Foundation. (2006). Fiscal Burden Data [online]. Available:

http://www.heritage.org/research/features/index/downloads/2006FiscalBurdenData.xls [15.03.2006].

150

16 The World Bank. (2005). World Development Indicators 2005 [online]. Available: http://devdata.worldbank.org/data-query [28.01.2006].

17 Uradni list Evropske unije. (01.05.2006). Zakonodaja – L 168 [online]. Available:

http://europa.eu.int/eur-lex/sl/archive/2004/l_16820040501sl.html [02.03.2006]. 18 UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. (2005). Foreign

Direct Investment [online]. Available: http://stats.unctad.org/FDI [26.01.2006]. 19 Wikipeda, The Free Encyclopedia [online]. Available:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran.