Coworking ali sodelo je relativno mlad in vedno bolje raziskan koncept, ki se vse pogosteje pojavlja v visoko letečih besedilih o novih oblikah

dela, kričeče seva z odebeljenih naslovov podjetniških člankov ter išče svoje mesto v sistemskih dokumentih strategij zaposlovanja. Vendar koncept sodela, ki je bil spontano skovan skoraj dve desetletji nazaj, vsebinsko označuje veliko več. V svoji biti predstavlja skupnost posameznikov, ki samostojno ali znotraj manjših skupin souporablja delovni prostor, deli znanja in si nudi medsebojno podporo. Model sodela je alternativna metoda dela, ki opolnomoča samozaposlene ter jim prek povezovanja in sodelovanja posledično omogoča kakovostnejšo izvedbo projektov.

Pričujoča knjižica na jasen in karseda zanimiv način povzema temelj-no teoretično znanje ter orisuje razvoj sodelovne kulture, sodelovnih skupnosti in sodelovnih prostorov v ljubljanski regiji. Sodelo se je razvilo predvsem kot odgovor na naraščajoče število samozaposlenih delavcev in fleksibilnih oblik zaposlitev, kar je pereč problem predvsem pri mlajši delovni aktivni populaciji tako na nivoju naše občine kot širše, na ravni države in kontinenta. Strnjeno besedilo je namenjeno vsem, ki želite kon-cept sodela pobližje spoznati in ga v prihodnosti morda uveljaviti v praksi ter tistim vizionarjem, ki iščete načine, kako ta inovativni model dela učinkovito podpreti in razvijati na sistemski ravni.

Naj živi sodelo! Naj živi sodelovanje!

Marko in Eva

Živelo

sodelo!/1

Medijski prostor je zadnjih nekaj let precej nasičen z vsebinami, ki

globinsko analizirajo posledice svetovne gospodarske krize in po njej sprožene recesije. V letih 2008 in 2009 so dodobra pretreseni finančni trgi sprožili temel-jite spremembe na trgu dela (Helleiner, 2011). Številna podjetja so se zaradi klestenja stroškov prestrukturirala in reorganizirala svoje delovanje. Presežni delež delavcev je romal na cesto, trg dela pa zaradi svoje neprožnosti in neinovativnosti ni bil sposoben preraz-porediti vseh nenadnih in novih iskalcev zaposlitve. Ti dejavniki so sprožili povečevanje brezposelnosti na eni ter aktivno samozaposlovanje na drugi strani. Številne svetovne in evropske države so zato začele intenzivno razvijati ter bolj ali manj uspešno uveljavljati različne programe aktivnih politik zaposlovanja (APZ). Vzporedno s tem se izredno ranljiva in nizko zaščitena skupina samozaposlenih krepi in pred-stavlja nov družbeni razred, odvisen od začasnih pogodb in časovno zamejenih delovnih projektov.

Zgoraj orisane trende potrjujejo tudi domače in tuje statistike. Ameriški Intuit 2020 Report (2010) je že leta 2010

napovedal, da se bo številčnost tega družbenega razreda do leta 2020 razširila na okoli 40 odstotkov delovno aktivne populacije. Raziskava Freelancing in America: A National Survey of the New Workforce (Edelman Berland, 2014) pa je lansko leto izmerila, da se je število samozaposlenih znotraj ZDA v preteklih letih že povečalo na kar 34 odstotkov celotne delovno aktivne populacije. Podobna situacija se kaže tudi v Evropi. Raziskava Future Working: The Rise of Europe‘s Independent Professionals (Leighton in Brown, 2013) ugotavlja, da se je znotraj Evrope do leta 2013 število samozaposlenih povečalo za 14.5 odstotka oziroma na 8.9 milijona. V Veliki Britaniji se samozaposlenost v primerjavi s tradicionalnimi oziroma rednimi oblikami zaposlovanja povečuje za 4 odstotke hitreje, medtem ko se je na Nizozemskem v zadnjih desetih letih dvignila za neverjetnih 92 odstotkov (ibid.)1. V Grčiji, ki so jo uničujoče posle-dice gospodarske recesije med državami Evropske unije verjetno najmočneje zaznamovale, je število samozaposlenih doseglo že skoraj 32 odstotkov delovno aktivne populacije, v sosednji Italiji pa samostojno deluje že skoraj četrtina zaposlene populacije (ibid.). Zadnji

/TEORIJA:

Sodelo

kot model

reorganizacije

koncepta dela

2

1 Ibid. - Okrajšava za izraz ibidem, ki označuje isto referenčno mesto.

niki, delujočimi pod eno organizacijo (npr. zaposlenimi znotraj določenega podjetja) v klasičnem delovnem okolju.

Prva temeljita slovenska študija o konceptih in terminih sodela je raziskava Stanje in potencial cowor-kinga v Sloveniji: Študija o rezultatih pilotnega projekta coworkinga oz. sodela ter možnostih implementacije pilotnega poslovnega modela kot temeljnega stebra podpornega okolja v okviru socialnega podjetništva (2015). Na enem mestu so tako prvič celostno razloženi različni modeli sodela v teoriji in praksi ter identificirane napačne rabe in aplika-cije koncepta. Ključne definicije so nanizane v terminološkem slovarju.

— Slovar ključnih pojmov

Coworking ali sodelo

koncept sodobnega načina dela posameznikov različnih pokli-cev, ki delujejo samostojno (so samozaposleni) ali pod okril-jem določene organizacije in ki souporabljajo delovni prostor s ciljem kakovostnejšega uresniče-vanja poslovnih in/ali družbeno koristnih ciljev. Razlogi za sodelo so različni, kot npr: zmanjševanje socialne izolacije, poveče-vanje profesionalne izmenjave, optimizacije samostojnega ali kolektivnega delovnega procesa ter prostora in povezovanja z ostalimi posamezniki.

Coworking ali

sodelovna kultura

temelji na sodelovanju, medse-bojni pomoči ter deljenju znanja. V ospredju je vodilo kolektivne zavesti, ki temelji bodisi na vna-prej postavljenih bodisi organsko razvijajočih se normah, ki jim vodilo predstavlja souporaba družbenih ali stvarnih dobrin. Ključni element coworking oziroma sodelovne kulture ni prostor, kot je velikokrat napačno razumljeno, marveč skupnost, ki si lahko prostore v fizični obliki deli zgolj občasno (npr. v obliki začasne rabe prostora), posa-mezniki ali kolektivi, ki koristijo takšne prostore, pa sledijo vrli-nam souporabe, kot jih narekuje svetovni coworking manifest. Te so naslednje: razvijanje t.i. open source oziroma odprto kodne kulture, v ospredju je sodelo-valni individualizem v nasprotju s prevladujočim tekmovalnim individualizmom, poudarja se interdisciplinarnost nad ozko specializacijo, spodbuja akcijo ter aktivno participacijo nad opazovanjem in zgolj velikimi besedami, poudarja usmerjanje na proces in rezultat, namesto zgolj na rezultat, raziskuje poten-cial nadarjenih skupnosti nad osebnostmi ter spodbuja sponta-nost oziroma organske procese in relacije, ki se snujejo v obliki prijateljstva in zaupanja pred formalizacijo odnosov.

podatki Statističnega urada Republike Slovenije na podoben trend kot v drugih evropskih državah kažejo tudi pri nas. Število samozaposlenih (ob upoštevanju kvartarnega sektorja, torej brez kmetov) se je do začetka druge polovice 2015 v primerjavi z letom 2008, ko je bilo samo-zaposlenih nekaj več kot 55 tisoč oseb, povečalo za 21,1 odstotka - danes jih je več kot 66 tisoč (Rupar, 2015).

Zaradi skokovitega naraščanja samoza-poslovanja pojem stalnega delovnega mesta (t.i. sekundarni življenjski prostor) nima več enopomenske defi-nicije (Merkel, 2015). Posamezniki, ki v določenem časovno zamejenem obdobju delajo za enega ali več naroč-nikov, za svoje delovno okolje navadno izberejo kar domače okolje (Laing, 2013). Pospešeni razvoj tehnologije je omogočil sprejemanje, obdelovanje in izmenjevanje informacij kar na domu in je tako nekdaj primarno življenj-ski prostor transformiral v delovno okolje. Sočasna prednost in slabost tega fenomena je, da si danes lahko vse več posameznikov samostojno odreja delovni čas ter svobodno razporeja svoje delovne aktivnosti, vendar pa s tem obenem prihaja tudi do zabrisa meje med formalnim in neformalnim (ibid.). Z delom od doma posamezniki tvegajo socialno izoliranost, kar lahko posledično zmanjša stopnjo učinko-vitosti in ustvarjalnosti, ki je nujno potrebna za fleksibilnost delovnih pro-cesov (Orel, 2014). V teoriji in praksi so zato vedno bolj aktualne razprave, kako učinkovito in po meri samozaposlenega

nadgraditi klasično delovno okolje, da bo primerno odgovarjalo potrebam sodobnega načina dela.

Ena izmed novih in obetavnih metod dela je coworking ali sodelo, ki sočasno združuje več ravni, in sicer: orga-nizacijsko okolje (delovni prostor), organizacijsko kulturo (elemente in vrednote, ki jih želijo posamezniki vpeti v določeno začasno ali stalno sodelovno okolje) in skupnost (različna omrežja, v katera so vpeti posamez-niki). Temelj sodela je vzpostavitev odprte platforme, ki predstavlja stalno ali začasno delovno okolje ter nima omejitev glede na kvalifikacijo, pro-filno usmerjenost, zanimanje ali starost posameznikov (Schuermann, 2014). V ospredju je skupnost, ki temelji na vrednotah sodelovanja, medsebojne pomoči in deljenja znanja. Sodelovni prostor je običajno odprt prostor in nudi souporabo površine v obliki stalnih ali fleksibilnih delovnih mest ter različnih pisarniških in drugih delovnih orodij, ki omogočajo kakovostnejšo izvedbo delovnih nalog. Sestavine sodelovne kulture so tudi spontane ali moderirane aktivnosti, ki pospešujejo medsebojno povezovanje in tvorbo družbenih omrežij. Pogosto se sodelo napačno zamenjuje z modelom delje-nih uporabnih površin (t.i. shared desk model), katerega značilnost je zgolj souporaba fizičnega delovnega okolja. Terminološko se coworking ali sodelo napačno enačita tudi s pojmoma co-wor-king in so-dela, ki označujeta zgolj vezi, ki so vzpostavljene med posamez-

Coworking ali

sodelovni prostor

fizično ne zamejen oziroma delno zamejen odprt prostor, ki predvideva souporabo delovne površine v obliki stalnih delovnih površin (t.i. fix desks) oziroma delovnih površin, ki nimajo vnaprej rezerviranega mesta (t.i. flex desks), poleg tega pa nudi souporabo tudi ostalih dobrih, ki nastopijo v obliki tehnične opreme (npr. tiskalnik, brezžična spletna povezava itn.) ter spod-buja skupnostne aktivnost (npr. dogodki v obliki konferenc, sre-čanj, predavanj, delavnic itn.), ki so odprti tako za uporabnike kot tudi zunanje obiskovalce.

Sodelo vs. sodelovanje

v Sloveniji se coworking pogosto prevaja v sodelovanje, vendar gre za nepravilen prenos pomena. Coworking je sodelo, ki lahko preraste v sodelovanje, vendar ne nujno. Coworking metoda dela omogoča, da se na coworking platformah srečajo in spoznavajo posamezniki ter drug ob drugem delajo oziroma sodelajo. Čez čas, ko spoznajo veščine drug drugega, lahko sodelo preraste v sodelovanje, torej skupno izvedbo projektov.

Co-working ali so-delo

delo posameznikov, ki so vpeti v vzpostavljeno oziroma tradicio-nalno organizacijsko okolje (npr.

podjetja), vezi med njimi pa so oblikovane na podlagi postavlje-nih norm (npr. odrejen delovni čas), organizacijske kulture (npr. predvidene smernice oblačenja na delovnem mestu) in formaliza-cije dela (npr. sklenjena pogodba o zaposlitvi). Zamenjevanje tega pojma s konceptom coworkinga oziroma sodela se največkrat pojavlja pri od zgoraj navzdol (t.i. top-down) projektih.

Model prazne lupine

gre za delovni prostor, ki se navzven manifestira kot sodelovni prostor, pri tem pa je zaznati manko ključnega gradnika – skupnosti. Do takšnih primerov največkrat prihaja pri top-down oziroma od zgoraj navzdol vzpostavljenih projektih, kjer je navadno v ospredju namenska raba denarnih sredstev. Primeri tovrstnih prostorov so v ljubljan-skem prostoru tisti, vzpostavljeni s strani lokalnih ali regionalnih oblasti, ki se bodisi ne povežejo bodisi se ne želijo povezati z lokal-nimi ustvarjalnimi skupnostmi, ki delujejo po vodilih sodelovne kul-ture. V največ primerih tovrstni prostori v osnovi temeljijo na modelu souporabe miz.

Podjetniški inkubator

je poslovna tvorba, prostorsko navadno razdeljena na večje ali manjše zaključene enote (pisarne), ki so namenjene

inkubacijskemu procesu novo-nastalih oziroma zagonskih podjetij. Znotraj inkubatorjev potekajo največkrat moderirani oziroma vodeni procesi (pogosto v obliki bodisi izobraževalnih dogodkov bodisi dogodkov mreženja), njihov glavni namen pa je pospešiti in optimizirati rast inkubiranih podjetij. Ključna razlika med inkubatorji in cowor-king platformami je, da uporaba platforme v coworking kontekstu ni časovno zamejena in temelji na skupnosti, medtem ko je inkubacijska doba podjetja točno časovno določena (obdobje od treh mesecev do enega leta) in ni vezana na druge uporabnike določenega prostora.

Shared-desk model

ali model souporabe miz

predvideva fizično (delovno) okolje v obliki odprtega ali delno zamejenega odprtega prostora, ki nudi osnovno infrastrukturo (npr. mize, brezžično spletno povezavo itn.), potrebno za delo posameznikov (tako samostojno delujočih kot tudi tistih, ki so vpeti v določeno organizacijo) ali kolektivov (tako v obliki organiza-cij kot tudi podjetij). Predstavlja delovno okolje, kjer skupnost ni v ospredju oziroma o njenem obstoju ne moremo govoriti.

— Povzeto po Perčič in drugi (2015).

Izraz »coworking« je leta 1999 prvič uporabil ameriški razvijalec video iger Bernard DeKoven (Foertsch in Cagnol, 2013). Z njim je želel definirati fenomen medsebojnega sodelovanja po načelu enakosti, ki je značilen za ameriške kolektive razvijalcev računal-niških iger. Izraz je potreboval še nekaj let, da je dosegel zdajšnjo konceptu-alno osnovo, ki se je prvič manifestirala ob odprtju odprte pisarne Spiral Muse Brada Neuberga. Spiral Muse velja za prvi prostor, ki je gostil heterogeno skupnost, odprto za posameznike raz-ličnih profilov in poklicev (Uda, 2013). Čeprav niso uporabljali coworking terminologije, so se v Evropi sodelovni prostori pojavljali že prej. Berlinski prostor C-base, odprt v letu 1995, je bil prvo hekovišče (t.i. hackerspace), ki je nudilo okolje delujočim znotraj polja odprtokodnega programiranja. V letu 2002 sta se nato odprla dunajski Schraubenfabrik, skupnostni center za podjetnike in LYNfabriikken v danskem Aarhusu, namenjen sodelu obliko-valcev (Foertsch in Cagnol, 2013). Na področju Ljubljane je sodelovna kultura konec tisočletja zaživela pod Društvom Lugos – Kiberpipa, ki je bilo osredotočeno na ustvarjalno rabo sodobnih tehnologij, z Društvom Ljudmila, ki v obliki laboratorija za umetnost in znanost vse do danes povezuje polja odprtokodne tehnolo-gije ter v KUD-ovem CyberCafe-u.

Začetki sodelovnih prostorov tako temeljijo na okoljih, ki so spodbu-jali nastanke heterogenih skupnosti,

projektih, si izmenjujejo izkušnje, si medsebojno pomagajo in skupaj ustvarjajo (Spinuzzi, 2015).

Empirični podatki nakazujejo, da se bo samozaposleni segment delovno aktivne populacije v prihodnje naj-verjetneje še povečeval, z njim pa bo naraščalo tudi povpraševanje po vključenosti v sodelovne skupnosti. Samozaposleni ne bodo edini upo-rabniki sodelovnih prostorov. Študije opozarjajo, da se bo v prihodnosti povečeval tudi delež zaposlenih v podjetjih in organizacijah, ki za delo ne potrebujejo več stalnega delovnega mesta (t.i. remote workers). Lokalni trendi in statistike kažejo podobno sliko kot evropsko in ameriško doga-janje. Sodelo na slovenskih tleh in tudi v ljubljanski kotlini že nekaj let brbota, prihajajoča leta pa bodo pokazala, ali sodelo kot nova oblika spodbude nacionalnega in lokalnega gospodar-stva lahko uspešno (pre)živi. Slednje bo pogojeno z aktivnim vključevanjem tako večjih kot tudi manjših podjetij ter vladnih in nevladnih institucij, ki bodo v tej obliki (re)konceptualiza-cije dela in povezovanja prepoznali razvojne priložnosti.

vzpostavljenih s strani posameznikov s podobnimi interesi. Današnji narašča-joč trend sodelovnih skupnosti pa je posledica pereče gospodarske recesije in naglega tehnološkega razvoja. Če je desetletje nazaj v Evropi in ZDA delovala le peščica sodelovnih prosto-rov, lahko danes govorimo o eksploziji sodelovne kulture. Lanskoletna Deskmag-ova2 (Foertsch, 2014) štu-dijska projekcija je navedla kar 6.000 obstoječih prostorov po svetu, razis-kava Emergent Research pa napoveduje, da se bo število sodelovnih prosto-rov do leta 2018 še podvojilo, torej preseglo številko 12.000 (King, 2014). Če upoštevamo svetovno porast števila samozaposlenih in razumemo pozitivne učinke sodela na delovne rezultate ter bivanjsko kakovost uporabnikov koncepta, take projekcijo niso presenetljive.

Deskmag-ova raziskava Global Coworking Survey je namreč pokazala, da je 75 odstotkov vprašanih uporab-nikov sodelovnih prostorov poročalo o dvigu svoje delovne učinkovitosti, 80 odstotkov je zaznalo pozitivno širitev svoje poslovne mreže in kar 86 odstot-kov jih je zatrdilo, da z delom znotraj

sodelovnih okolij čutijo manjšo izolira-nost od zunanjega okolja (Foertsch, 2012). Sodelovni prostori namreč vzpostavljajo t.i. tretji življenjski pros-tor, ki ga lahko razumemo kot okolje, ki povzema določene prostorske in organizacijske vidike življenjskega prostora ter spet druge elemente delovnega okolja, ki je značilno za podjetja in organizacije (DeGuzman in Tang, 2011). Sodelovna okolja so opremljena z vsemi pohištvenimi in delovnimi elementi, ki posamezniku omogočajo nemoteno delo (npr. mize, orodja ter ostale pisarniške dobrine, katerih namen je souporaba), obenem pa združujejo elemente, ki nudijo udobje (npr. prostor za oddih, kavarniški del prostora itn.). Znotraj sodelovnih skupnosti potekajo spon-tani procesi, ki med uporabniki tkejo neformalne vezi (aktivnosti v obliki skupnih kosil, druženj itn.) in mode-rirani procesi (dogodki v obliki okroglih miz, predavanj ali namensko organizi-ranih srečanj), ki spodbujajo nastajanje oziroma vključevanje posameznikov v omrežja. V tovrstnih okoljih se vzpostavlja temeljno zaupanje med uporabniki, ki daje dodatno spodbudo posameznikom, da se povezujejo na

2 Deskmag je prvi tematski spletni medij, ki se ukvarja z raziskovanjem

sodela in sodelovne kulture.

PRAKSA:

Razvoj sodela,

sodelavnih

skupnosti

in sodelovnih

prostorov

v ljubljanski regiji

Vzporedno z naraščajočim trendom odpiranja sodelovnih

prostorov po vseh večjih slovenskih mestih se je tudi v Ljubljani kultura sodela začela prebujati konec 2011. Značilnost razvoja sodelovnih skupnosti je, da so se začele razvijati od spodaj navzgor. Vse do danes kljub številnim pozitivnim učinkom in mednarodni prepoznavnosti ti projekti niso deležni sistematične podpore na ravni mesta ali države.

Prvi domači akter, ki je identificiral družbeno razvojni potencial sodelovnega modela, je bila konec leta 2011 ustanovljena iniciativa Slovenia Coworking (Šubic, 2011). Januarja 2012 so s prostorsko podporo Kina Šiška v okviru svetovnega praznika sodela Jelly Week organizirali prvi sodelovni dogodek, ki se je vzporedno odvijal v številnih večjih in manjših mestih po svetu in je bil med ljubljanskimi samozaposlenimi ustvarjalci sprejet z navdušenjem (Crnović, 2012). Od tu naprej je bil razvoj sodela bliskovit. Zaradi izredne priljubljenosti med ljubljanskimi kreativci so se sodelovni dogodki v obliki tedenskih srečanj v prostorih Kina Šiška nadaljevali vse do 2014.

Inicativa Slovenia Coworking je kulturo sodelovanja in souporabe krepila in razvijala v prestolnici, širše v Sloveniji in tudi v regiji, saj je leta 2012 pomagala ustanoviti tudi hrvaško coworking pobudo - Coworking Croatia (Vodanović, 2012). Splošno in strokovno javnost v ljubljanski regiji, Sloveniji in v sosednjih državah je prek najrazličnejših predavanj in delavnic ter prek številnih medijskih objav izobraževala o konceptu, značilnostih in prednostih sodela. Koncept sodela je tako postal hitro prepoznan, vzpostavil pa se je tudi trend posnemanja in aplikacije modela, vendar ne brez težav.

Zaradi manka finančnih možnosti, preko katerih bi kreativci prišli do kapitala za uresničitev svojih projektov, je iz Slovenia Coworking jeseni 2012 izšla tudi pobuda Slovenia Crowdfunding (Pierre, 2015). S podporo le-te je bilo do danes na področju množičnega financiranja v Sloveniji zbranih že prek tri milijone evrov. Crowdfunding je bil dodatno lepilo, ki je poleg drugih momentov povezovanja skupnosti, kot npr. podjetniških dogodkov Sedi 5 in Startup dan ter dnevov souporabe, še dodatno utrjeval ljubljansko ustvarjalno skupnost. Slednja je bila

/3

Projekt so zagnali iniciativa odprte arhitekture Maja Farol, IPOP, AVA in Fakulteta za arhitekturo (Murn, 2011). Namen Kreativne postaje je bilo nudenje občasnega prostora za sodelo in povezovanje ustvarjalcev, njeni najaktivnejši člani pa so se povezali v Rátneek, transmedijsko umetniško skupino na presečišču med arhitekturo, digitalnimi tehnologijami in filmom (Murn, 2014). Čeprav je bil projekt ambiciozen in dobro strukturiran, v praksi zaradi finančnih težav ne živi več. Medtem ko je pri Slovenia Coworking in Kreativni coni Šiška po fazi začetne, ločene vzpostavitve sledilo združevanje, tretja iniciativa – DUKZ ni prešla v naslednjo fazo povezovanja.

Poligon kreativni center je posledično zaradi preteklega organskega povezovanja različnih ustvarjalnih skupnosti v Ljubljani največja delujoča sodelovna platforma v Sloveniji. S programom in načinom dela je Poligon prerastel okvirje klasičnega sodelovnega prostora in je prvi ter do sedaj edini kreativni center v Sloveniji. Poligon je vzpostavljen v 1200m2 veliki industrijski hali bivše tovarne Tobačna in po številu uporabnikov šteje že čez 250 članov, imenovanih Prebivalci. Ustanovitelji Poligona so Luka Piškorič, Marko Orel in Eva Matjaž ter štiri skupnosti, ki so združile različne samozaposlene s področja kreativnih industrij: Slovenia Coworking, Slovenia Crowdfunding, Kreativna cona Šiška in Ljudje. Poligon deluje od februarja 2014 in je od spodaj navzgor vzpostavljena

odprta platforma, ki združuje in nudi podporno okolje za samozaposlene in novo nastale start-upe s področja kreativnih industrij, socialnega podjetništva in kulture. V manj kot dveh letih delovanja je Poligon postal eno izmed centralnih stičišč različnih slovenskih ustvarjalnih skupnosti. V Poligonu se je doslej odvilo prek 300 najrazličnejših dogodkov, ki jih je obiskalo več kot 20.000 različnih obiskovalcev (Perčič in drugi, 2015).

Poligon stremi k povezovanju ljudi z najrazličnejšimi znanji ne glede na stopnjo razvoja njihovih projektov in pri tem skrbi, da ves čas prilagaja vsebine potrebam svoje skupnosti ter znanja in veščine deli tudi navzven. Predstavlja unikum v programskem obsegu tudi v svetovnem smislu. Čeprav imamo v svetu različne kreativne centre, je Poligon edini, ki združuje znanja množičnega financiranja (Crowdfunding Lab) in hitrega prototipiranja izdelkov (Poligon Maker Lab) na enem mestu (Mesku, 2014). Uporabnikom in širši skupnosti nudi uporabo prostora za delo, saj samozaposleni in mikro podjetja v začetni ali zrelejši fazi delovanja potrebujejo stike z drugimi profili, da lahko kakovostneje izvajajo projekte. Poligon razvija različne programske sklope, ki jih ustvarjalci potrebujejo pri svojem delu. Tako posreduje znanja s področja intelektualne lastnine, novih ekonomskih modelov, socialnega podjetništva, množičnega financiranja (crowdfundinga),

v začetku 2014 že dovolj trdna, da se je naposled preselila v stalni prostor, v Kreativni center Poligon v prostorih nekdanje tovarne Tobačna.

Iniciativa Slovenia Coworking, ki se je tako teoretično kot praktično ukvarjala s konceptom sodela na nacionalni in lokalni ravni ter skrbela za njegovo popularizacijo, ni bil edini sodelovni kolektiv v mestu. V šišenski četrti in zgolj streljaj od kulturnega centra Kina Šiška se je oblikovala skupnost pod okriljem umetniškega kolektiva Rompom, ki je z lastnimi sredstvi in delom obnovila skoraj stoletje staro stanovanjsko poslopje ter ga prelevila v ustvarjalne prostore poimenovane Kreativna cona Šiška (KCŠ). Zgornjo etažo poslopja so ustvarjalci razdelili na pet medsebojno povezanih pisarniških prostorov, spodnja etaža pa je postala kolesarska delavnica in delavnica za obdelavo lesa, kovin in drugih materialov z namenom realizacije prototipov in končnih izdelkov. KCŠ-jevci so ljubljansko javnost navdušili s projektom Pop-up dom, enomesečno prodajno razstavo del industrijskih in vizualnih umetnikov, ki se je odvila v novembru 2012 ter je nudila začasne delovne površine za ustvarjalne posameznike na Kongresnem trgu (Artnak, 2014). Kljub kakovostnim vsebinam so se ustvarjalci ves čas srečevali s finančnimi težavami. Ker ni bilo druge možnosti, je skupnost z močno podporo ljubljanske kreativne scene pripravila dogodek množičnega financiranja Save KCŠ, in zbiralo donacije za obstoj tega izredno iskrivega in

izvirnega produkcijskega prostora, s čimer so si zagotovili sredstva za nadaljnji obstoj. Kljub nestabilni finančni situaciji, ki se nadaljuje vse do danes, pa je KCŠ združil moči še v drugem Pop-up domu. V razširjeni obliki se je odvil v decembru leta 2013, v zakulisju pa je vzporedno potekal vedno močnejši organski proces so kreacije in artikulacije sodelovne skupnosti, katere rezultat je bilo odprtje prvega slovenskega kreativnega centra Poligon (ibid.). Medtem ko so KCŠ-jevci postavili infrastrukturne temelje delovanja Poligona, je Slovenia Coworking intenzivno delala na razvoju vsebinskih sklopov in utrjevanju povezav med različnimi skupnostmi. Brez kakršnekoli sistemske podpore, povsem od spodaj navzgor. Slovenia Coworking je po vzpostavitvi Poligona opustila delovanje v prostorih Kina Šiške, upravljanje KCŠ pa je potem, ko so se soustanovitelji preselili v Tobačno, zasedla mlajša generacija ustvarjalcev (ibid.).

V začetku 2012 je brbotalo še v eni ljubljanski četrti, v Mostah. Konec leta 2011 ustanovljen kolektiv Kreativnih zadrug (DUKZ) je Kreativno postajo vzpostavil v zgornjem preddverju Španskih borcev (DUKZ, 2012). Razvoj prostora in zadruge je bil rezultat projekta Ustvarjalne skupnosti. Namen projekta je bilo prizadevanje za vzpostavljanje organizacijske ter fizične infrastrukture, ki bi mladim ustvarjalcem na začetku poklicne poti omogočila uporabo praznih zasebnih in javnih objektov za delo in/ali bivanje.

obsega poslovanja želela svoje odvečne prostorske kapacitete zapolniti s podnajemniki oziroma posamezniki, ki bi najemali mize v odprtem prostoru ali medsebojno povezanih pisarnah. Omenjeni poskusi so nesodelovni zato, ker ne nudijo vzvodov za oblikovanje in artikulacijo sodelovne skupnosti, ali vzpostavljene organizacijske kulture, ki bi uporabnike spodbujala k souporabi znanja ter medsebojni podpori. Čeprav gre v teh primerih za sistem deljenja miz (t.i. shared-desk model), njihovi akterji svoje storitve tržijo kot coworking. Tovrstne zlorabe koncepta se označujejo s terminom lažnive souporabe (t.i. sharewashing), saj ne živijo vrednot ekonomij souporabe, ki so usmerjene v opolnomočenje skupnosti, ampak gre le za nove tržne prijeme starih ekonomij (Carlin, 2014).

Največkrat se coworking koncept napačno enači z različnimi pospeševalniki oziroma podjetniškim podpornim okoljem. Leta 2012 se je tako v ljubljanskem Tehnološkem parku3 odprl Start:up Geek House. Gre za program, ki je umeščen v manjši, nekaj deset kvadratnih metrov velik prostor, opremljen z delovnimi postajami v obliki pisarniških miz, ki so namenjene globalno usmerjenim zagonskim podjetjem in samostojnim podjetnikom. Start:up Geek House temelji na tristebrni

filozofiji inovativnega, vitkega in agilnega, obenem pa je za uporabo njihovih prostorov potreben vstopni cenzus, ki določa delo na minimalno sprejemljivem produktu (MVP) in postavljenem poslovnem načrtu (Eterović Klemenčič, 2012). Zaradi slednjega lahko Start:up Geek House označimo za podjetniško podporno okolje z deljenimi delovnimi površinami in ne za sodelovni prostor, ki stremi k heterogeni skupnosti ter fleksibilnim delovnim mestom brez omejitev.

Podjetniško podporno okolje je značilno tudi za MP Coworking, ki se je odprl v začetku leta 2014 v prostorih Zavoda Mladi podjetnik (Zaletel, 2014). Tudi MP Coworking je podobno kot Start:Up Geek House vzpostavljen na majhni kvadraturi, ki ne omogoča primernega organskega razvoja skupnosti, je pa za razliko od ekipe v tehnološkem parku odprt za vse pobude, ki bi lahko pripomogle k aktivaciji ter zaposlovanju mladih in ne le ozko na podjetniško skupnost.

V letu 2015 sta se v Ljubljani odprla še dva prostora, ki sicer uporabljata coworking terminologijo, a sta dejansko inkubatorja. Letos ustanovljeni Dplac za Bežigradom je usmerjen v razvijanje socialno podjetniških idej in je prostore dobil od NLB. DPlac4 ponuja podporno

storitvenega oblikovanja, razvoja in trženja novih izdelkov, programskih jezikov,... V različnih Poligonovih laboratorijih (Crowdfunding lab, Coworking Lab, Poligon Maker Lab,...) se razvijajo nove storitve in produktni prototipi. Nenazadnje pa je za edini slovenski kreativni center značilna tudi produkcija, koprodukcija in organizacijska podpora pri izvedbi delavnic, predavanj, konferenc,... na temo novih ekonomij, samozaposlenih, družbenih inovacij ter kulturna in umetniška produkcija.

Pravno-formalno je Poligona zasebni zavod in se v celoti financira iz tržne dejavnosti. Kljub podpori številnih javnih in zasebnih institucij Poligon ni prepoznan kot javno dobro in zato plačuje profitno najemnino ter ni upravičen do sistemske podpore na ravni mesta ali države. V letu 2015 je bil s strani Javne agencije Spirit Slovenija na nacionalnem natečaju prepoznan za najboljši coworking prostor v ljubljanski regiji, teden dni kasneje pa je prejel še nagrado Central European Start-up Awards (CESA) za najboljši slovenski sodelovni prostor.

Prva smer razvoja sodelovne kulture v Ljubljani in v Sloveniji je bila tesno povezana s skupnostmi, delujočimi na polju kreativnih industrij, ki so coworking kot enega izmed uporabnih konceptov novih ekonomij za opolnomočenje samozaposlenih ustvarjalcev predstavile slovenski javnosti in ga lokalizirale. Za pionirje

slovenskega coworkinga je značilno dosledno sledenje vrednotam mednarodnega coworking manifesta (Perčič in drugi, 2015). Te vrednote so razvijanje odprto kodne kulture, v ospredje se postavlja sodelovalni individualizem v nasprotju s prevladujočim tekmovalnim individualizmom, poudarja se interdisciplinarnost pred ozko specializacijo, spodbuja se akcijo ter aktivno participacijo pred opazovanjem, poudarja se usmerjanje na proces in rezultat in ne zgolj na rezultat, raziskuje se potencial nadarjenih skupnosti nad osebnostmi ter spodbuja spontanost oziroma organske procese in relacije, ki se snujejo v obliki prijateljstva in zaupanja pred formalizacijo odnosov.

Druga smer aplikacije koncepta sodela je v ljubljanski regiji prevzela neposredno podjetniško konotacijo, ki temelji na zagonskih (t.i.start-up) podjetjih, inoviranju ter iskanju semenskega kapitala. Na žalost je za te primere značilno površinsko in nenatančno apliciranje konceptov novih ekonomij, saj so le-te zaradi popularizacije s strani ustvarjalnih skupnosti postale privlačen trend. Danes si tako številni akterji v ljubljanski regiji na bolj ali manj učinkovit način skušajo odrezati svoj kos sodelovnega kolača, čeprav vrednot sodelovne kulture ne živijo.

V ljubljanski regiji so se pojavila nekatera podjetja in organizacije, ki so največkrat zaradi zmanjšanega

3 Vzporedno z ljubljanskim programom se enak projekt vzpostavi tudi v

drugih inkubatorjih in tehnoloških parkih v Mariboru, Novi Gorici, Zagorju,

Kranju in Celju.

kot vozlišče kreativnih industrij, se RogLab ne razglaša za sodelavni prostor. Ključna ovira za učinkovitejši razvoj projekta poleg tega, da ga manj kot strast poganjajo razpisna sredstva, pa je, da je prostorsko odmaknjen od skupnosti, ki je njegov potencialni uporabnik. Namesto, da bi se RogLab postavil na mesto, kjer deluje ustvarjalna scena, je razmerje obrnjeno. Povsem drugačen in zato tudi bolj učinkovit je organski razvoj Poligon Maker Lab-a, ki je po vsebini soroden RogLabu, a se je razvil kot posledica dejanske potrebe znotraj skupnosti, od spodaj navzgor.

Primer dobre prakse ne pisarniškega sodelovnega prostora je Anselma (Perčič, 2012), ki je bila ustanovljena z željo, da ljubljanski modni ustvarjalci dobijo prostor, kjer lahko s pomočjo primerne opreme izdelajo različna oblačila in druge modne izdelke ter se tako priučijo postopkov njihove izdelave. Je šiviljska delavnica, ki je svojo skupnost začela postopoma graditi v manjših prostorih na Židovski ulici v Ljubljani, lani pa se je preselila v večje prostore na Kolodvorski. Poleg uporabe prostora in strojev v Anselmi izvajajo tudi različne tečaje. So dejanski

sodelovni prostor, ki je vzpostavljen od spodaj navzgor in ni inkubator.

Glede na nagel razvoj sodelovnih prostorov ter upoštevajoč silnice družbenih sprememb, ki so neposredna posledica naglih nihanj globalnih trgov ter njihovih vplivov na domače gospodarstvo, lahko pričakujemo, da se bo v bližnji prihodnosti število sodelovnih prostorov in inkubatorjev, ki uporabljajo (in tudi tistih, ki izrabljajo!) coworking terminologijo, v ljubljanski regiji še povečevalo. Zaradi še vedno naraščajočega trenda samozaposlovanja se bo precej verjetno povečevala tudi potreba Ljubljančanov po vključenosti v tovrstne sodelovne skupnosti, saj v mestu in regiji primanjkuje primernih produkcijskih prostorov za samozaposlene. Zato bi bilo smotrno, da se na nivoju lokalnih politik in odločevalcev skupaj z iniciatorji sodelovnih prostorov oblikuje enotna strategija za sistematično podporo tovrstnim platformam za doseganje optimalnih učinkov za samozaposlene meščane. Sodelovni prostori so namreč poganjalci kreativnih industrij, ki so v svetu prepoznane kot vse bolj donosna gospodarska panoga.

okolje posameznikom in ekipam v obliki pisarniške infrastrukture ter skrbi za deljenje znanja in svetovanje. Prostor ima izrazit proces selekcije, saj je namenjen posameznikom ali ekipam, katerih socialna podjetniška ideja je šele v idejni ali začetni izvedbeni fazi (Pavlin, 2015).

Zadnji ustanovljeni prostor v ljubljanski regiji, ABC Hub, se je pred kratkim odprl v kletnih prostorih centra Emporium v BTC City Ljubljana. ABC Hub stremi k izrazito poslovnemu ekosistemu in predstavlja podjetniško središče, ki je namenjeno zagonskim podjetjem in mladim podjetnikom (Vabšek, 2015). Ker sledi postavljenim programskim smernicam za podjetniško rast in le del svojih prostorov namenja fleksibilni in fiksni delovni postaji, ga prav tako težko označimo za celosten sodelovni prostor. Gre za podjetniški ekosistem, ki delno povzema metodologijo sodela kot načina dela v prostor vključenih posameznikov.

Vsem navedenim primerom je skupno, da so najprej vzpostavili prostor in ne skupnosti, kar je v nasprotju s sodelovno teorijo ter primeri dobrih praks.Brez skupnosti coworking

kultura ne more obstajati, saj je ključna in začetna sestavina sodelovnega procesa. Kultura sodela hkrati teži k povezovanju samozaposlenih posameznikov pred podjetji ter ne glede na to, ali le-ti sledijo izdelanemu poslovnemu načrtu ali ne.

Coworking skupnosti in prostori niso namenjeni le delu, ki je omejeno na računalnik, temveč je sodelovna kultura lahko bolj ali manj uspešno prenešena na katerokoli delovno okolje. Od zgoraj navzdol leta 2012 vzpostavljeni RogLab je še primer vzpostavitve sodelovnega projekta, ki za seboj nima skupnosti. Izšel je iz razvojnega projekta Second Chance, namen katerega je bilo spodbuditi razvoj vsebin, ki se bodo v prihodnosti prenesle v Rog (Štular, 2014). Nekaj deset kvadratnih metrov velik prostor se nahaja v kontejnerskem objektu na ljubljanskem Petkovškovem nabrežju in naj bi deloval kot vozlišče ustvarjalnih dejavnosti, namenjeno arhitektom, oblikovalcem in umetnikom, ki za svoje delo uporabljajo 3d tiskalnike, laserske rezalnike in druga visokotehnološka orodja. Prostor je odprt le občasno in je spet prej projektno kot sodelovno usmerjen. Čeprav se skuša vzpostaviti

4 DPlac je bil ustanovljen na pobudo Javnega zavoda Cene Štupar – Centra

za izobraževanje Ljubljana v sodelovanju z Zavodom Uspešen podjetnik,

Društvom Mladinski ceh, marketinško agencijo Iz principa, Skladom 05, Šen-

tprimo, Zavodo za rehabilitacijo in izobraževanje ter tujimi partnerji Euclid

Network in Co-seed (Pavlin, 2015).

S trendom vse večjega samozapo-slovanja, ki je značilen ne le za

ljubljansko regijo in Slovenijo, ampak za Evropo in ZDA, se spreminjajo tudi potrebe glede primernega delov-nega okolja. V svetu občine in države podpirajo razvoj sodelovnih platform zato, ker samozaposlenim omogočajo učinkovitejše delo, posledično pa v občinske in državne blagajne prek davkov priteka več denarja.

Javni prostor, kot je park, trg, igrišče in sprehajalna steza, uporabljamo predvsem za druženje in prostočasne dejavnosti, postavlja pa se vprašanje, kako javni prostor ustrezno razvi-jati, da bo podprl prihodnje potrebe meščanov. Lahko sodelovni prostor v prihodnosti postane podobno samo-umeven in nepogrešljiv del mestne infrastrukture, kot so danes trgi s fontanami in klopmi?

S prihodom modernizma se je pričelo spodbujanje predvsem specializacije in delovanja znotraj okvirov raznih področij, v postmodernistični družbi in ekonomiji pa se zopet izpostav-ljajo prednosti spajanja različnih polj in profilov ljudi. Resnične inovacije namreč tičijo na preseku polj včasih navidezno povsem nezdružljivih

področij. Pogosto se te inovacije dogajajo z naključnim povezovanjem, zato je pomembno, da postane prostor profesionalnega srečevanja čim bolj odprt, javen in dostopen najrazličnej-šim posameznikom.

Povezovati javni prostor z delom ni enostavno, saj je potrebno jasno začrtati meje, kje tovrstna podpora samozaposlenim preide v komercia-lizacijo javnega prostora. Temu bi se bilo nujno potrebno izogniti. Zato bi bilo potrebno, da občinski odločevalci pred začetkom uvajanja sistemskih sodelovnih rešitev dodobra spoznajo koncept sodela in tudi širše področje značilnosti novih ekonomij. Pri pripravi modela sistemske podpore je ključno, da se stremi k dosledni uporabi jezika sodelovne kulture in pravilni uveljavi-tvi konceptov. Šele tako se bo lahko oblikoval kakovosten načrt sistemske podpore že delujočim coworking plat-formam. Nujno je postaviti tudi jasne kriterije, kdo so upravičenci do pod-pore, da se prepreči ponovitev zlorab financiranja, kot smo jim bili priča v nekaterih slovenskih občinah in na ravni države, ko so samooklicani coworking prostori brez skupnosti, vzpostavljeni »od zgoraj navzdol«, prejeli sredstva, dejanski sodelovni prostori pa ne, saj

VIZIJA:

Razvoj javnega

prostora in javne

infrastrukture

po meri

samozaposlenih

/4

niso zadostili birokratskim ocenjevalnim kriterijem, ki so merili spremenljivke, te pa niso dejanski indikatorji razvoja in delovanja učinkovite sodelovne platforme. V sistemsko podporo bi bilo smiselno vključiti tudi sredstva za razvoj in izvedbo programskih modulov s področja novih ekonomij (vključno s socialnim podjetništvom).

V Ljubljani je kultura sodela že na izredno visokem nivoju. Najkreativnejša

in izrazito inovativno naravnana mesta po svetu imajo največjo koncentra-cijo sodelovnih prostorov5, Ljubljana pa bi lahko z močnimi, medsebojno povezanimi in sistemsko podprtimi sodelovnimi prostori postala ne le inovatorsko središče Slovenije, temveč tudi močno regijsko stičišče za Balkan in Srednjo Evropo. Vprašanje pa je, ali si mesto, ki že skoraj desetletje stremi k temu, da postane najlepše, sploh drzne postati še kaj več?

Si Ljubljana upa postati najbolj ustvarjalno in inovativno mesto? Stara modrost namreč pravi, da lepota hitro mine, pamet pa ostane.

5 Ta mesta so v ZDA San Francisco, New York, v Evropi pa Amsterdam,

Berlin in Pariz.

— Viri in literatura

2014 HR Service Delivery Survey. 2014.

Towers Watson & Co. Dostopno prek:

https://www.towerswatson.com/

DownloadMedia.aspx?media=%7BA2A-

D60A3-5494-4077-A719-D6BDCFF-

CEC68%7D (10. november 2015)

Artnak, Miha. 2014. Zgodba Kreativne cone

Šiška: Od kreativnega studia do kolesarske

meke. Kreazin. Dostopno prek:

http://kreazin.si/zgodba-kreativne-cone-sis-

ka-25-02-2014.html (10. november 2015)

Brown, William, Bryson, Alex, Forth, John

& Keith Whitfield. 2009. The Evolution of

Modern Workplace. Cambridge: Cambridge

University Press.

Bunnell, Dave & Jeannine Van Der Linden.

2011. Is Coworking the New Incubator?.

Deskmag. Dostopno prek: http://www.

deskmag.com/en/has-coworking-re-

placed-the-incubator-175 (10. november 2015)

Carlin, Kelly. 2014. The Problems with

'Sharing'. Motherboard. Dostopno prek:

http://motherboard.vice.com/blog/the-share-

washing-scourge (10. november 2015)

Crnović, Deja. 2012. Coworking za novodobne

nomade. Planet Siol.net. Dostopno prek:

http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/01/

coworking_za_novodobne_nomade.aspx

(10. november 2015)

DeGuzman, Genevieve V. & Andrew I. Tang.

2011. Working in the UnOffice. A Guide to Cow-

orking for Indie Workers, Small Businesses and

Non-profits. San Francisco: Night Owls Press.

Docherty, Danielle. 2015. History of Coworking.

Binaryspace blog. Dostopno prek:

http://binaryspace.co/history-coworking/

(10. november 2015)

DUKZ. 2012. Ustanovna seja Društva

za ustanavljanje kreativnih zadrug.

Kreativne zadruge. Dostopno prek: http://

kreativnezadruge.org/ustanovna-seja-drust-

va-za-ustanavljanje-kreativnih-zadrug/

(10. november 2015)

Gandia, Ed. 2012. Freelance Industry Report

2012. International Freelancers Academy.

Edelman Berland. 2014. Freelancing in

America: A National Survey of the New

Workforce. Dostopno prek: https://fu-web-

storage-prod.s3.amazonaws.com/content/

filer_public/7c/45/7c457488-0740-4bc4-ae45-

0aa60daac531/freelancinginamerica_report.

pdf (10. november 2015)

Eterović Klemenčič, Ana. 2012. Start:up Geek

House: ta petek v TP-ju sodelujte na natečaju

Geek Pitch Challenge in se potegujte za »plac«

v sanjskem bivališču za startupe. Netokracija.

Dostopno prek: http://www.netokracija.si/

startup-geek-house-ta-petek-v-tp-ju-sodelu-

jte-na-natecaju-geek-pitch-challenge-in-se-

potegujte-za-plac-v-sanjskem-bivaliscu-za-

startupe-33189 (10. november 2015)

Finc, Mojca. 2012. Benettonov izbranec je

Delov iskalec prve zaposlitve. Delo. Dost-

opno prek: http://www.delo.si/druzba/

delova-borza-dela/benettonov-izbran-

ec-je-delov-iskalec-prve-zaposlitve.

html?fb_action_ids=4382694158421&fb_action_types=og.

recommends&fb_source=aggregation&fb_ag-

gregation_id=288381481237582

(10. november 2015)

Foertsch, Carsten & Remy Cagnol. 2013. The

History of Cowering in a Timeline. Deskmag.

Dostopno prek: http://www.deskmag.com/en/

the-history-of-coworking-spaces-in-a-timeline

(10. november 2015)

Foertsch, Carsten. 2014. The Coworking

Forecast 2014. Deskmag.

Dostopno prek: http://www.deskmag.com/en/

the-coworking-market-report-forecast-2014

(10. november 2015)

Rupar, Ana. 2015. Kako se v Sloveniji krči delovno

aktivno prebivalstvo. Spletni portal Siol. Dostopno

prek: http://www.siol.net/novice/moja_sluzba/

novice/2015/09/stopnja_brezposelnosti_julij_2015.

aspx?format=json&hide_hf=1&mob=1&os=i-

os&ver=2.4 (10. november 2015)

Sapsad, Jonathan, Camerani, Roberto,

Masucci, Monica, Petermann, Mylene, Ra-

jguru, Megha & Phil Jones. Brighton Fuse 2:

Freelancers in the Creative Digital IT Economy.

Brighton: University of Brighton.

Schuermann, Mathias. 2014. Coworking Space.

A Potent Business Model for Plug'n’play and

Indie Workers. Berlin: Rocket Publishing.

Shirky, Clay. 2008. Here Comes Everybody: The

Power of Organizing Without Organizations.

New York: Penguin Group.

Spinuzzi, Clay. 2015. All Edge. Chicago: The

University of Chicago Press.

Stokes, Kathleen, Clarenca, Emma, Anderson,

Lauren & April Rinne. 2014. Making Sense of

the UK Collaborative Economy. London: Collab-

orative Lab.

Suarez, Ramon. 2014. The Coworking Hand-

book: The Guide for Owners and Managers.

Brussels: Serendipity Accelerator

Štular, Meta. 2014. RogLab - The Factory That

Is Making Itself: A Pilot Project of a Contempo-

rary Production Space, The Future Rog Centre.

Kreazin. Dostopno prek: http://www.kreazin.

si/roglab---the-factory-that-is-making-it-

self-03-06-2014.html (10. november 2015)

Šubic, Petra. 2012. Najpodjetniška ideja: Po

načelih tako imenovanega coworkinga že dela

300 samozaposlenih. Finance.

Dostopno prek: http://www.finance.

si/352601/Najpodjetniška-ideja-Po-nače-

lih-tako-imenovanega-coworkinga-že-de-

la-300-samozaposlenih (10. november 2015)

Teicher, Jordan. 2015. Contently Study: The

State of Freelancing in 2015.

The Freelancer. Dostopno prek: http://content-

ly.net/2015/06/22/resources/

contently-study-state-freelancing-2015/

(10. november 2015)

Uda, Tadashi. 2013. What is Coworking?: A

Theoretical Study on the Concept of Coworking.

Discussion Paper, Series A, 265: 1-15.

Van Thoen, Lindsay. 2014. Self-Employment

Continues to Rise Internationally: Nearly

15% of Europeans Now Freelancing. Free-

lancers Union. Dostopno prek: https://www.

freelancersunion.org/blog/2014/02/24/

self-employment-growth-continues-rise-inter-

nationally-nearly-15-europeans-now-freelanc-

ing/ (10. november 2015)

Vabšek, Stanislava. 2015. ABC HUB svečano

odprl vrata in podelil nacionalne nagrade za

Central European Startup Awards. Start-up.si.

Dostopno prek: http://www.startup.si/sl-si/

novica/166/abc-hub-svecano-odprl-vrata-in-

podelil-nacionalne-nagrade-za-central-euro-

pean-startup-awards (10. november 2015)

Vodanović, Iva. 2012. Što je coworking i top 5

razloga zašto ga isprobati. PlanB.

Dostopno prek: http://www.planb.hr/

sto-je-coworking-i-top-5-razloga-zasto-ga-is-

probati/ (10. november 2015)

Waters-Lynch, Julian & Tim Butcher. 2013.

Quitting the Cubicle Farm for Coworking.

The Conversation.

Dostopno prek: http://theconversation.

com/quitting-the-cubicle-farm-for-cowork-

ing-19517 (10. november 2015)

Zaletel, Anja. 2014. Deljen delovni prostor:

zanimiva in poceni ideja za mlada podjetja.

Delo. Dostopno prek: http://www.siol.net/

novice/tehnologija/racunalnistvo/2014/01/

coworking_deljen_delovni_prostor.aspx

(10. november 2015)

Helleiner, Eric. 2011. Understanding the

2007–2008 Global Financial Crisis: Lessons for

Scholars of International Political Economy.

Annual Review of Political Science, 1. 14: 67–87.

Intuit Inc. 2010. The Intuit 2020 Report.

Dostopno prek: http://http-download.intuit.

com/http.intuit/CMO/intuit/futureofsmall-

business/intuit_2020_report.pdf

(10. november 2015)

King, Steve. 2014. Coworking Forecast: 1 Mil-

lion Coworkers in 2018. Small Business Labs.

Dostopno prek: http://www.smallbizlabs.

com/2014/05/coworking-forecast.html

(10. november 2015)

Klemenčič, Janez. 2014. Novi ‘coworking’

prostori v Ljubljani. Netokracija. Dostopno

prek: http://www.netokracija.si/mladi-podjet-

nik-coworking-66667 (10. november 2015)

Kupec, Blažej. 2015. To so prostori, zaradi

katerih naj bi Ljubljana postala »moderna

podjetniška prestolnica«. Startaj.si.

Dostopno prek: http://www.startaj.

si /8835612/(foto)-To-so-prostori-zaradi-kat-

erih-naj-bi-Ljubljana-postala-»moderna-pod-

jetniška-prestolnica« (10. november 2015)

Laing, Andrew. 2013. Work and Workplaces

in the Digital City. New York: The Center for

Urban Real Estate.

Leighton, Patricia & Duncan Brown. 2013.

Future Working: The Rise of Europe’s

Independent Professionals.

Dostopno prek: http://www.um.es/prinum/

uploaded/files/Future_Working_Full_

Report-2%20final%20subir%20web.pdf (10.

november 2015)

Manisha Seth & Deepa Sethi. Human Resource

Outsourcing: Analysis Based On Literature

Review. International Journal of Innovation,

Management and Technology, Vol. 2, No. 2,

April 2011.

Merkel, Janet. 2015. Coworking in the City.

Ephemera: Theory & Politics in Organization.

Volume 15(1): 121-139.

Mesku, Melissa. 2014. Creating Value through

Crowdfunding and Collaboration. New Worker

Magazine. Dostopno prek: http://newworker.

co/mag/crowdfunding-collaboration-cowork-

ing-economic-value/ (10. november 2015)

Moriset, Bruno. 2014. Building New Places of

the Creative Economy. The Rise of Coworking

Spaces. Utrecht: 2nd Geography of Innovation

International Conference 2014.

Murn, Blaž. 2011. Pridružite se nastajanju

kreativnih zadrug. Inštitut za politiko prostora.

Dostopno prek: http://ipop.si/2011/10/25/

pridruzite-se-nastajanju-kreativnih-zadrug/

(10. november 2015)

Murn, Blaž. 2014. Društvo za ustanavljanje

kreativnih zadrug - Združeni kreativci tvorijo

močnejše telo. Kreazin.

Dostopno prek: http://kreazin.si/

drustvo-za-ustanavljanje-kreativnih-zad-

rug-28-05-2014.html (10. november 2015)

Oldenburg, Ray. 1989. The Great Good Place.

New York: Paragon House.

Orel, Marko. 2014. Working in Coworking

Spaces. The Social and Economic Engagement

of European Youth. Perspectives on Youth.

Strasbourg: Council of Europe Publishing.

Pavlin, Barbara. 2015. Novi prostor za razvoj

socialnega podjetništva DPlac. Delo.

Dostopno prek: http://www.delo.si/

gospodarstvo/trg-dela/novi-prostor-za-raz-

voj-socialnega-podjetnistva-dplac.html

(10. november 2015)

Perčič, Eva. 2012. Anselma + Paul Malina.

Slovenia Coworking. Dostopno prek: http://

coworking.si/anselma-in-paul-malina/

(10. november 2015)

Perčič, Eva, Orel, Marko in Luka Piškorič. 2015.

Stanje in potencial coworkinga v Sloveniji: študi-

ja o rezultatih pilotnega projekta coworkinga

oz. sodela ter možnostih implementacije

pilotnega poslovnega modela kot temeljnega

stebra podpornega okolja v okviru socialnega

podjetništva. Ljubljana: Zavod Poligon.

Pierre, Manon. 2015. Power to the Freelancers.

Inventures.eu. Dostopno prek: http://inventures.

eu/power-to-the-freelancers

(10. november 2015)

Avtorja: Marko Orel in Eva Matjaž

Recenzent: Luka Piškorič

Oblikovanje: Žiga Artnak

Ilustracija na naslovnici: Marko K. Gavez

Fotografije: Arhiv Zavoda Poligon

Tehnična podpora: Polona Torkar in Zala Vidali

Tisk: Figo d.o.o.

Naklada: 200 izvodov

Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana

Zahvala kreativnim vozliščem

za realizacijo projekta:

Kreazin – Ljubljanska kreativna vozlišča,

Zavod Servis8, Creative Mornings Ljubljana,

Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug,

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Društvo

Pekinpah - Sekcija RTO, Kreativna cona Šiška,

KD ProstoRož, RogLab in RCKE.

Poligon

Zavod za razvoj

kreativnih industrij

Ljubljana, 2015

— O avtorjih

Marko Orel (1986) je diplomsko (2009) in magistrsko UN (2012) študijsko pot

zaključil na Univerzi v Ljubljani, v času študija pa se je izpopolnjeval na Univerzi v

Varšavi na Poljskem. V vmesnem času je delal kot organizator dogodkov in

skupnosti v praškem sodelovnem prostoru Impact Hub na Češkem ter v Ljubljani

snoval ter soorganiziral aktivnosti pod okriljem iniciative Slovenia Coworking. Med doktorskim

študijem, v okviru katerega trenutno pripravlja disertacijo na temo spontanega in moderiranega

mreženja samostojno delujočih posameznikov, ki kot svoje dnevno delovno okolje uporabljajo

odprte delovne prostore, je koordiniral delovanje ljubljanske Kreativne cone Šiška, projektov

Pop-up dom, ustanovil več različnih iniciativ znotraj polja kreativnih industrij ter soustanovil

Kreativni center Poligon, ki je zrasel v enega izmed največjih regijskih sodelovnih prostorov.

Vzporedno je opravljal samostojno raziskovalno delo v Berlinu in Leipzigu ter bil v letu 2015

kot eden izmed desetih evropskih doktorskih raziskovalcev nagrajen s štipendijo Utrechtske

raziskovalne mreže, ki mu je omogočila raziskovalno delo pod okriljem riške Univerze v Latviji.

Deluje tudi kot del mednarodnega raziskovalnega konzorcija WikiCoworking in preučuje

nastajanje organizacijskih omrežij z raziskovalci Univerze na Dunaju. Povedano na kratko in v

preprostejši povedi – njegovo življenje se suče okoli naraščajočega trenda samozaposlovanja,

povezovanja znotraj sodelovnih prostorov ter razumevanja novih organizacijskih modelov.

Eva Matjaž (roj. Perčič / 1979) je univerzitetna diplomirana psihologinja (2004),

ki je svojo raziskovalno pot začela v tržno raziskovalni agenciji Aragon (2000).

Raziskovalno delo je nadaljevala v agenciji Kline & Partner (2004 - 2007) in konec

2007 soustanovila prvo in do danes edino agencijo specializirano za kvalitativne

raziskave v Sloveniji, Memo Institut. Do danes je naredila prek 200 raziskav na področju

R&D in priprave trženjskih strategij za različna slovenska in tuja podjetja, javne zavode in

neprofitne organizacije. Za svojo magistrsko nalogo s področja raziskovanja novih ekonomskih

modelov in prednosti zmanjšane potrošnje, je leta 2009 dobila nagrado za najboljši magisterij

Fakultete za družbene vede. Leta 2011 je začela z raziskovanjem področja coworkinga in

konec leta soustanovila iniciativo Slovenia Coworking za raziskovanje in razvijanje kulture

coworkinga. Naslednje leto je soustanovila še iniciativo Slovenia Crowdfunding za raziskovanje

in podporo vse bolj razširjenemu konceptu množičnega financiranja v Sloveniji. V začetku 2014

je soustanovila prvi ljubljanski (in tudi prvi slovenski) kreativni center Poligon, ki združuje in v

praksi testira številne nove koncepte souporabe. Danes neodvisno raziskovalno delo nadaljuje

v okviru Intakodalje, zavoda za raziskovanje novih oblik ekonomij in družbe, ki ga je ustanovila

leta 2014. Je tudi soustanoviteljica Knjižnice REČI, prve slovenske knjižnice, kjer si Ljubljančani

lahko izposojajo različne uporabne predmete, ki jih potrebujejo le občasno. Eva predava na

domačih in tujih konferencah in je oziroma je bila članica različnih strokovnih vladnih skupin s

področja novih ekonomij, kreativnih industrij in problematike samozaposlenih.