mag. O. Urbanc - Berčič

mag. Olga URBANC-BERČIČ·

- 77 - UREJENOST VODA -

OSNOVA ALI OMEJITEV

CELOSTEN POGLED NA ZGRADBO IN DELOVANJE MOKRIŠČ IN NJIHOVO PROPADANJE

VODA KOT NEPOGREŠLJIV DEL URAVNOTEŽENE POKRAJINE ALI ZAKAJ ZADRŽEV ATI VODO V POKRAJINI

1 UVOD

Celostni pristop, ki vključuje vse procese v zaledju, tako s prostorskega kot tudi časovnega aspekta, lahko vodi k pravemu razumevanju dogajan v pokrajini. Le s takim pristopom, ki vključuje vse procese v pokrajini, lahko resnično razumemo vlogo posamezne enote te pokrajine ter predvidimo verjetnost sprememb v njej, kar je predpogoj za sonaravno gospodarjenje. Povezovanje življenjskih procesov, vodnih ciklusov in energetskih pretokov postavi dogajanje v naravi v novo luč, saj nam šele razumevanje teh povezav in njihovo soodvisnost daje pravo predstavo, kako lahko poseg spremi ni in destabilizira ekosisteme na različnih nivojih. Le celosten pristop je lahko izhodišče za nove posege ali sanacijske procese k ponovnemu vzpostavljanju ravnotežja.

Še posebej so občutljivi vodni ekosistemi, saj Imajo v pokrajini in izven nje povezovalno vlogo. Vsaka sprememba v njihovem zaledju, vsaka aktivnost v pokrajini, se prej ali slej odrazi tudi v vodnem ekosisitemu. Kriterij za oceno stanja v porečju z ozirom na življenjski potencial izhaja iz učinkovitosti, s katero se uspejo v njem zadržati neobnovljive, v vodi topne snovi. Človek namreč prepogosto s svojo dejavnostjo destabilizira te sisteme z neenakomernim razporejanjem energije, prostorsko in časovno, zmanjšuje njihovo učinkovitost in stabilnost na račun povečevanja izgub snovi, ki so nepovratne za ekosistem. V zadnjih 100 letih se je izpiranje teh snovi, kot so bazični kationi, preko površinskih vod v morje povečala več kot 1oo-krat. Izgubo s kmetijskih površin pogosto ocenjujejo na 1 tona/ha/leto. Z uporabo gnojil te izgube težko kompenziramo, saj dušik in fosfor, glavni sestavini gnojil, skupaj predstavljata le 1-2% teh snovi. Človek je s posegi v pokrajino spremenil tudi vodni ciklus in njegovo vključevanje v pretok energije in transport snovi. Preveliko odtekanje vode, snovi in energije lahko preprečimo z zadrževanjem, ki ga lahko dosežemo gostejšo vegetacijo in znasičenjem prsti z vodo. Močvirja so tisti deli pokrajine in porečja, ki so se izoblikovala zato, da učinkovito razporedijo energijo v času in prostoru ter vplivajo na podnebje, skrajšujejo vodni ciklus, vzdržujejo visok nivo podtalnice, zadržujejo nutriente in minerale ter zmanjšujejo izgubo snovi.

V prizadevanjih za obnovo-sanacijo degradirane pokrajine oz. porečja vključno z vodn imi ekosistemi moramo upoštevati vse te aspekte.

2 ZGODOVINA RAZVOJA POKRAJINE

Paleolimnološke študije južnih švedskih jezer, z aspekta razvoja pokrajine, ki so potekale v 70. letih so pokazale, v kakšnem stanju je bilo zaledje od zadnje

• mag. Olga Urbanc-Berčič. dipl.biol, Inštitut za biologijo Ljubljana, Večna pot 111, 1111 Ljubljana

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

- 78 - UREJENOST VODA -

;..;.m..;:.;.ag"'-'._O=-._U..::..;r..;;;.b=an.;..:c_-......::...Be=-rč.:...ič=--_________________ --'OSNOVA ALI OMEJITEV

poledenitve dalje. Takoj potem, ko je prenehala poledenitev, se je v novonastalih jezerih močno povečalo odlaganje snovi. Skozi naslednjih 3000-4000 let se je hitrost usedanja snovi ustalila na 0.1-0.2 mm na leto in to vse do srede 19. stoletja. Takrat se je ponovno povečala količina usedlin, prvotno kot posledica povečane količine

odplak iz mest in naselij, ki so se izlivale v reke in jezera. Hitrost usedanja v jezerih se je povečala za skoraj 100-krat (2-8 mm/leto). Organske snovi, nutrienti kot so N in P ter bazični kationi kot sta Mg in Ca kažejo isti relativni vzorec usedanja. Iz navedenega lahko zaključimo: • Hitrost sedimentiranja je direktno proporcionalna pogostosti procesov v zaledju. • Procesi v zaledju so podvojujejo, razvoj vegetacije pa usmerja razporejanje snovi in energije. • Količina snovi, ki se steka v jezero, je obratnosorazmerna s stopnjo organiziranosti združb v pokrajini. • Kakršnekoli motnje se odražajo v močno povečanih pretokih snovi in energije v smeri kopno-voda. • Obstaja povezava med količino snovi, ki se sedimentira in količino, ki odteče v morje, v odvisnosti od hidrologije pokrajine, morfometrije jezerske kotanje in metabolnih procesov v jezeru. • Pri dani morfometriji jezer'a bo povečana dinamika bioloških procesov vplivala na manjše usedanje snovi. Ta odnos ni linearen, je odvisen od prostorske in časovne

razporeditve združb. Tako lahko perifiton lahko zadrži več snovi kot planktonski organizmi. • Poslabšanje stanja vodnega ekosistema je vedno posledica posegov v ustaljeno zgradbo v pokrajini, predsem na vegetacijo in vodni režim. Iz navedenega je razvidno, da je za vsak uspešen poseg v vodni ekosistem nujno potrebna sprememba vzorca pretoka energije in snovi v povodju.

3 KROŽENJE VODE IN TRANSPORT SNOVI

Bistvenega pomena za posege v pokrajino in v vodo je, da poznamo razporeditev energije v pokrajini in vlogo vode pri tem razporejanju. V naravi je namreč voda tisti edinstveni medij, ki vrši transport snovi in v katerem se odvijajo pretvorbe v kemijskih reakcijah. Količina in kvaliteta vode v pokrajini, vključno z vodnimi ekosistemi, je točno določena s prostorsko in časovno razporejenost jo energije in njeno interakcijo z življenskimi združbami. Združbe so tiste, ki to energijo usmerjajo v procesih izhlapevanja, raztapljanja in produkcije. Ker se v teh treh procesih energija porablja, jih imenujemo hladilni proceSi, dopolnjujejo pa jih komplementarni ogrevaini proceSi, v katerih se energija sprošča. Ti zadnji so procesi kondenzacije, precipitacija in dihanja. Pri vseh teh dogajanjih ima vodni ciklus vlogo usmerjevalca, ki razporeja energijo v odvisnosti od razmer v okolju.

3.1 ENERGETSKO-TRANSPORTNO-REAKCIJSKA POVEZAVA

Pomembna je povezava med energijo, vodnim transportom ter fizikalnimi, kemijskimi in biološkimi procesi. V ekosistemih se primarna solarna energija razprši. Pri tem procesu razporejanja energije ima voda pomembno vlogo. Vendar pa se človek

vmešava v ta stalen dotok energije in spreminja vzorec razporejanja. To počne na nivoju združb s selektivnim izborom vrst, z razporejanjem števila predstavnikov teh združb ter z uvajanjem tujih elementov. Tudi vnos fosilnih goriv in transport materiala predstavljata povečan vnos energije in povečan pretok snovi. Zaradi uničevanja

vegetacije se spremeni vodni ciklus in število hladilnih procesov se zmanjšuje. Nihanja, ki nastajajo zaradi vmešavanja v energetski ciklus niso v skladu z razvojno

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

mag. O. Urbanc· Berčič

. 79 . UREJENOST VODA •

OSNOVA ALI OMEJITEV

fazo sistema in jih označujemo kot katastrofična. Manifestirajo se kot poplave, suše, sprememba klime, masoven propad rastlinskih in živalskih združb.

3.2 RAZVOJ VEGETACIJSKE ODEJE

Vodni ciklus, razvoj vegetacije in nadzor nad izgubo snovi so v tesni povezanosti. Da bi bolje razumeli te povezave in vpliv človeka nanje moramo poznati razvoj pokrajine od zadnje poledenitve dalje. Na sliki 1 je prikazana izguba snovi, ki jo je odnesla voda po poledenitvi. Situacija velja za S Evropo in je razdeljena na 5 faz, ki ustrezajo širjenju vegetacije, oblikovanju družb, spremembam zaradi kmetovanja, korenitim spremembam v industrijskem obdobju in predviden propad. Razvoj vegetacije in izguba snovi s površine je prikazana na sliki 2, kjer so prikazane štiri faze: faza pionirske združbe, faza klimaksne združbe s hitrim kroženjem vode, faza postopnega vmešavanja človeka preko kmetovanja in propad združb ter porušenje vodnega ciklusa. Slika 1. Izgube snovi na površino in sedimentiranje v postglacialnem obdobju v J Evropi

.. · fa&a l ·fol.Q .b. fena •. fel1.Q J. fQ&CI

1~· o A

,( L-• ""'" 1 t.t:o -'i 0·1- o.1.",,./l,lo -."

" '" ~

I

Jtot

1 ."lrofiZQCijca Qcidifi \taci';' -..J .r

~ ~ V

..1

1 • t.

12000 '1000 1500 O 1000 n. ..

V razvoju pokrajine razlikujemo dve jasno prepoznavni fazi: - faza nastajanja, ko se organizmi širijo in se manjša izguba snovI ln - faza podvojevanja, ko se povečuje stabilnost sistema in je izguba snovi najmanjša. 1. Pionirske združbe postglaciala

Razvoj vegetacije in prsti se je pričel, ko so se ledeniki umaknili in so potoki razvrstili topne in netopne snovi ter tako oblikovali pokrajino. V vodnih ekosistemih je bila živahna biološka in biokemijska aktivnost, ki so jo omogočili bogati dotoki nutrientov, zaradi kemijske erozije površja in tvorbe prsti. Ko se je vegetacija širila, je poraba ionov narasla, prav tako energije, pH se je zmanjšal in topni ioni so bili bolj

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

• 80 •

mag. O. Urbanc • Berčič

UREJENOST VODA •

OSNOVA ALI OMEJITEV

dovzetni za spiranje z deževnico. V tem obdobju so bile zato izgube snovi visoke, vendar so se zmanjševale, ko se je večala gostota vegetacije v pokrajini. 2. Klimaksne združbe Ko je vegetacija porasla razpoložljiv prostor in so se izoblikovali ciklični procesi znotraj the biocenoz, se je odtok snovi zmanjšal. Mrežne povezave znotraj biocenoz so prispevale k učinkovitosti in stabilnosti sistema, kar se je odražalo tudi na podnebju. Nastajajoča prst je kot vmesna plast med podlago, vegetacijo in vodnim ciklusom predstavljala prostor, kjer je preko rastlin potekal proces kroženja nutrientov in snovi. Rastline so uravnavale vodni ciklus in preko njega dekompozicijske procese, primarno produkCijo in pretok energije preko procesov evapotranspiracije. Sistem je postal zaprt, ko so bile izgube minimalne in je edino izgubo predstavljala žetev. Nova biomasa je črpala ione iz lahko topne podlage.

Slika 2. Vodni ciklus in izguba snovi v različnih fazah razvoja pokrajine po poledenitvi

1. pionirska združba

~ir minerali nutrienti

3. kmetijske kulture

Il ~ni ciklus

~;D:;;'" ir

minerali nutrienti

--

2. klimaksna združba

minerali nutrienti

4. uničene združbe, porušen vodni ciklus, naslednja poledenitev?

minerali nutrienti

3.3 Propadanje VEGETACIJSKE ODEJE

Kot rezultati človekovih posegov in vmešavanj v pokrajino nastopita v nadaljevanju dve fazi : - faza, ko se pojavijo motnje v sistemu zaradi povečane mineralizacije in izgub snovi v zaledju - prehodna faza ki vodi k naslednji poledenitvi zaradi porušenja vodnega ciklusa in propada združb.

3.3.1 Vpliv človeka na degradacijo združb

V S Evropi je faza klimaksnih združb trajala do 1500 pred n.št., ko je človek pričel z intenzivnim kmetovanjem. Vendar je bila z razliko z današnjimi aktivnostmi ta dejavnost

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

- 81 -

mag. O. Urbanc - Berčič

UREJENOST VODA -

OSNOVA ALI OMEJITEV

orientirana le na trenutne potrebe, gospodarjenje pa je bilo bolj v skladu s prostorskimi in časovnimi fazami dogajanj v pokrajini. Kljub temu pa je vmešavanje v zgradbo ekosistema vodilo k zmanjšanju termodinamične učinkovitosti, vendar je bila v tistem odbobju kompenzacija na nivoju zalog snovi v zgornji plasti prsti. Kontrolni mehanizem v sistemu je v redkonaseljenih obmoČjih še omogočal sonaravni razvoj. Prehod iz nomadskega k ustaljenemu kmetovanju in izkoriščanje gozdov je dvignilo hitrost odtekanja snovi iz zaledja. Čiščenje površin za kmetijsko rabo je pogosto pomenilo požig gozda in izgubo z nutrienti bogatega pepela. Povečan pretok nutrientov je omogočil razvoj obrežne vegetacije ob rekah in jezerih. Tako se je zadržalo nekaj nutrientov v biomasi in zmanjšala se je hitrost sedimentiranja v večini

rek in jezer, količina nutrientov v vodi pa je bila zato še vedno majhna. Razvoj kmetijstva in pridobivanja hrane je baziral na mineralizaciji organskih snovi. Krčenje gozdov, povečevanje golih površin, spiranje s kmetijskih površin in povečevanje naseljenosti vzdolž rek so bili procesi, ki so pospeševali izgubo snovi iz zaledja. Nižanje nivoJa podtalnice, ki mu je botroval človek, je pospešilo mineralizacijo in povečano spiranje iz prsti, ki ni bila več nasičena z vodo. V vodna telesa se je povečal vnos nutrientov, kar je pospešilo proces usedanja in začetek

evtrofizacije. Rast mest in industrijska doba sta enormno pospešila izgubo snovi iz zaledja. Vodo, ki so jo pogosto črpali iz tal, so izpuščali v reke skupaj z odplakah1i. Biocenoza, ki je bila obremenjena z nutrienti daleč preko naravnih razmer, je skoraj izgubila naravno lastnost zadrževanja nutrientov.

3.3.2 Porušenje vodnega ciklusa

Ko se je povečevala izguba snovi, je vegetacija porabljala iz podlage bazične

katione, protoni , ki so ostali, pa so pomenili znižanje pH. Kislo okolje je omogOČilo povečano topnost toksičnih snovi, ki so tako prišle v rastline in pospeŠile njihov propad. Skupaj s propadom združb so se porušili hladilni sistemi in vodni ciklus. Čeprav so se procesi spiranja snovi preko površinskih vod v morje oblikovali povsem naravno, jih je človek zaradi netrajnostnega načina gospodarjenja močno pospešil. Večji je bil poseg v vode, večje je bilo neravnotežje in posledična degradacija zaledja. V toplejših, južnejših predelih je bila ta dinamika, zaradi večjega dotoka sončne energije, še močnejša kot v hladnejših predelih. Končno se je vodni ciklus sesul in opustošenje se je razširilo. Do takih katastrof je prihajalo že za časa starih kultur v Mezopotamiji in S Afriki.

3-4 ZAPRT in odprt vodni ciklus

Sipanje sol arne energije se v vodnem ciklusu dogaja preko procesa evapotranspiracije. Da je vodni krog popoln, mora biti v pokrajini prisotna površina, ki je relativno hladnejša, da je tu možno kondenziranje te vode v obliki rose in kjer so pogoji za možnost nastajanja padavin. Taki ponori toplote, kjer je evapotranspiracija velika, so močvirne in gozdne povrŠine. Tu voda hitro kroži, bolj pogosto in v manjŠih količinah, izguba za sistem je majhna. Tak proces se zato imenuje kratek ali zaprt vodni ciklus. V nasprotju s tem pa se v pokrajini, kjer ni takih površin, kjer bi se lahko toplota akumulirala (urbane in slabo porasle površine), pojavijo velika temperaturna nihanja, voda, ki ' hlapi, pa se kondenzira daleč stran od mesta evaporacije. Zato tak proces imenujemo dolg ali odprt vodni ciklus. Večina vode ne kroži lokalno in pomeni za pokrajino izgubo. Padavine so redke, njihova količina pa variira.

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

· 82 . mag. O. Urbanc· Berčič

UREJENOST VODA •

OSNOVA ALI OMEJITEV

Kratek vodni ciklus je prisoten v močvirjih. Ta imajo veliko toplotno kapaciteto in bioprodukcijo. Izhlapevanje tu je veliko, prav tako sipanje energije, zgradba biocenoz pa je taka, da se vzdržuje visok nivo podtalnice in nasičenost prsti, kar oboje zmanjšuje izgubo snovi.

3.5 Izguba snovi pri različnih rabah zemlje

Različen obseg in kvaliteta vegetacije vplivata na količino izgube snovI ln na vrsto vodnega ciklusa (zaprt in odprt vodni ciklus). Razlike se kažejo v količini

izhlapevanja, jakosti površinskega odtoka in količini vode, ki ponikne v prst. Posledice so vidne v različni količini padavin v različnih tipih pokrajin, v povezavi s tem pa je različna količina izgube snovi. Močvirja in vodna telesa imajo visoko razmerje med evapotranspiracijo in površinskim odtokom, nimajo pa pronicanja skozi tla in izgube snovi iz sistema. Gozdni sistem kaže podobne lastnosti, le da je tukaj prisotno tudi pronicanje, nekaj več površinskega odtoka in nekaj odnašanja snovi. Ostali habitati imajo večje ilgube snovi, ali skozi prst ali substrat. Mestne urbane površine imajo lahko enak del površinskega odtekanja kot je v močvirju, vendar ta voda odnese veliko količino snovi s streh in cest. Vendar vsaka oblika rabe zemlje ne pomeni obvezno velike izgube snovi. Kot ekstremna primera sta dve vrsti kmetijstva: suho kmetijstvo, ki bazira na žitaricah, ki so jih razvili iz stepskih trav in ki vodi do hitrega zmanjšanja kvalitete prsti ter mokro kmetijstvo, ki bazira na riževih poljih, kjer je kratek vodni ciklus in so izgube snovi majhne. Zadnji je lahko primer trajnostne rabe zemlje.

Razlika v pretoku energije in snovi med dvema različnima površinama, kot sta kmetijska in urbana površina, je kompleksna in očitna, v obeh primerih pa raba prostora vodi v degradacijo: Kmetijska površina 'Ir Povečan tok protonov v koreninski coni zaradi pospešenega prirastka. 'Ir Povečana propustnost prsti zaradi mineralizacije organskih snovi v z vodo nenasičeni prsti. 'Ir Zakisanje prsti zaradi gnojenja (nitrifikacija). 'Ir Nepovratne izgube snovi, ki iz točkastih virov stečejo v površinske vode in predstavljajo 80% raztopljenih snovi). Mestna površina 'Ir Transport hrane in gradbenega materiala iz okolice. 'Ir Vnos energije preko prometa, gradbenih del in črpanja podtalnice. 'Ir Nepovratna izguba snovi iz točkastih virov, kar predstavlja 20% raztopljenih snovi;

ni recikliranja snovi v tem prostoru. 'Ir Vnos delno očiščenih odpadnih vod in odtokov s cest, bogatih s solmi, v reke. Nutrienti predstavljajo samo 1-3% teh snovi.

Izkazalo se je, da so največje izgube raztopljenih snovi v pretežno kmetijski pokrajini med 900-1500 kg/ha/leto in to prav iz agrarnih površin. Ta številka ne vključuje Na ionov, ki jih je v pokrajino večinoma vpeljal človek. Nižje so vrednosti za gozdne površine, kjer je vsebnost bazičnih ionov zaradi pronicanja v tla že nizka. Tudi v kmetijstvu se dogaja, da se zaradi spiranja izgubljajo bazični ioni in se zato zgornje plasti zakisavajo. Zgornje številke so ekvivalentne izgubi 20 kg/ha/leto protonov v celotnem porečju, od česar odpade na Ca ione 5-10 kg/ha/leto. Vnos protonov v porečje preko zraka kot produkt industrije in prometa je mnogo manjŠi kot vnos preko kmetijstva in gozdarstva. Z odpadno vodo odteka 20% raztopljenih snovi, 80% snovi pa zapusti pokrajino preko površinskega odtoka.

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

- 83 -mag. O. Urbanc - Berčič

4 PONOVEN RAZVOJ ZALEDJA

4_1 Povečanje vegetacijske odeje

UREJENOST VODA -

OSNOVA ALI OMEJITEV

Če hočemo ponovno razviti pokrajino, kjer so se naravni cikli porušili, moramo poseči z ukrepi v celotno pokrajino. Zgornji predeli so najbolj občutljivi na izpiranje prsti, saj je površinski odtok velik. Zato moramo v tem predelu zagotoviti popolno ·zaraslost z negospodarskim gozdom brez izsekavanja, da tako zagotovimo lokalno kroženje snovi in preprečimo erozijo. Glavne vodotoke morajo spremljati močvirne površine, ki imajo vlogo pufra in regulatorja izrednih pretokov ter imajo sposobnost uravnavanjai nenadnih procesov. Obrežni pas, posebno na sotočju dveh vodotokov iz istega porečja, je lovilec snovi iz višjih predelov. Prisotnost močvirnih površin je še posebej pomembna, saj je na teh povrŠinah izhlapevanje močnejše kot površinski odtok in se zato lahko vzdržuje kratek vodni ciklus. Obrežni pas, ki ima vzdolž rečnih robov dobro razvito vegetacijo, mora ostati v skladu z naravnimi pogoji, ki določajo njegov obseg. Voda se v vegetaciji zadržuje in če je ta pas dobro razvit, se tu zadržuje tudi večina snovi, vključno z organskimi, ki tu nastajajo. Poveča se tudi razmerje evaporacija:površinski odtok na račun povečane

evaporacije. Nutrienti in mineralne snovi, ki se akumulirajo v biomasi in v prsti se lahko reciklirajo s pomočjo premišljenega gospodarjenja v skladu s potrebami in z vzdrževanjem optimalne rasti. Višek biomase lahko služi kot substrat za obnovo prsti, ki leži višje v povodju.

4.2 Povečati zadrževanje snovi in vode v pokrajini

Povsod v zaledju je potrebno povečati močvirske površine ter tako preskrbeti zaloge vode za vegetacijo in izhlapevanje. Hladilni sistemi so v pokrajini ključnega pomena, njihova razporeditev pa ima vpliv na klimo ter na zmanjšanje gradientov v okolju (manj ekstremnih količin). Če so hladilni sistemi enakomerno razporejeni v prostoru in času, evaporacija ne pomeni izgube vode, ampak le del kroženja v sistemu. Stalne zaloge podzemne vode pomenijo manjše odtekanje snovi, ki se tako zadrži v sistemu. V takem primeru bi lahko kot vir pitne vode uporabljali le povrŠinske vode, ne pa podtalnice.

5 ZAKLJUČKI

Gospodarjenje z vodami kot dejavnost ni vprašljiva. Vprašanje pa ostaja, kako se bomo tega občutljivega podrOČja lotili v prihodnosti. Podatki inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo so že samo v zvezi s spreminjanjem nivoJa podtalnice v različnih predelih Zemlje katastrofalni. Navedeni podatki so bili zbrani do leta 1990, obsegajo pa stanje iz zadnjih nekaj desetletij. Nivo podzemne vode se je v Arizoni znižal za več kot 120 m, poraba podtalnice v Saudski Arabiji je 3 krat večja

kot je njeno naravno obnavljanje, tako da bodo s takim tempom porabe izčrpali

zaloge v naslednjih 50 letih; v dveh indijskih državah, Gudžarat in Haryana, ki sta glavni pridelovalki žita v Indiji, nivo podtalnice vidno upada; podtalnica v nekaterih predelih Pekinga je v zadnjih 40 letih upadla za 37 m; v okolici Bangkoka, Manile in Džakarte so zaskrbljeni zaradi prekomernega črpanja podtalnice. Posledica tega je, da se tla v Bangkoku vsako leto pogreznejo za 5-10 cm. Takih podatkov je še veliko, vendar so že ti dovolj zgovorni. Delovati po načelu trajnostnega in sonaravnega razvoja ni več vprašanje izbire pač pa je neizogibno in obvezuje vsakega posameznika, posebno strok~vnjaka.

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96

- 84 -mag. O. Urbanc - Berčič

UREJENOST VODA -

OSNOVA ALI OMEJITEV

Slovenija je postaja v zadnjem času eno samo veliko gradbišče , za večino posegov v prostor, ki se že izvajajo ali so v načrtu, pa je zahtevana vodnogospodarska ureditev. To lahko pomeni hitrejše odvajanje vode iz pokrajine, spremembo vodnega ciklusa, spremembo v združbah, degradacijo pokrajine. Kaj se bo v resnici dogajalo, je odvisno od celovitega razumevanja dogajan v naravi. Katastrofe niso neodvisne od človeka , so le posledica našega delovanja. Za tako trditev imamo že dovolj dokazov.

6 LITERATURA 1 Restoration of Lake Ecosystems, a holistic approach, 1994. IWRB Publication 32, International Wetlands Reserve Biosphere (Martina Eiseltova editor) . International Waterfowl and Wetlands Research Bureau, Slimbridge, Glouchester, UK 2 Lester R. Brown et al., 1996. Zemlja 1996. Poročilo inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Medium d.o.o. Radovljica, Radovljica 1996.

MiŠiČEV VODARSKI DAN '96