1

MARIBOR2016

Robert Podgoršek

Tisti Slavko sem jaz

2 3

Tisti Slavko sem jazRobert Podgoršek

Spremna beseda Vinko Škafar

Izšlo ob zlati maši p. Roberta Podgorška Maribor, 2016Izdala: Župnija Maribor−Sv. Jožef Ob izvirkih 5, MariborOdgovarja: Vinko ŠkafarNaklada: 100 izvodovPrelom in tisk: Bezjak tisk d.o.o., Maribor

(Brezplačni izvod)

CIP − Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-475.5

PODGORŠEK, Robert

Tisti Slavko sem jaz/ Robert Podgoršek; [spremna beseda

Vinko Škafar].- Maribor: Župnija Maribor−Sv. Jožef, 2016

ISBN 978-961-285-324-2

285211904

Spremna beseda

Duhovniki se zelo različno pripravljamo na pri-dige, homilije in nagovore. Nekateri ves teden pred pridigo meditirajo in si je ne zapišejo, drugi preveč dobesedno uporabljajo pridige drugih avtor-jev, tretji imajo svoj poseben način za pripravo svojih izvirnih nagovorov, ki si jih redno zapisujejo. P. Robert Podgoršek se je na svoje pridige pripra-vljal tako, da je spremljal različne pridigarske in druge vire, si tisto, kar ga je nagovorilo, izpisal, dodal svojo misel in slog ter tako ljudi nagovoril. K zbranim in izbranim mislim je rad dodajal čustveni naboj, in tako poslušalce, tudi zaradi angažirane dikcije, pritegnil. Tako ima ohranjene pridige za vse nedelje vseh treh krogov nedeljskih beril (A, B in C) in za različne priložnosti. Večkrat so tudi ohranjeni uvodi v mašo, uvodi pred očenašem, za pozdrav miru in pred sklepnim blagoslovom ter odslovitvijo od maše. Pri pridigi je navadno zapi-sal uporabljene vire in kraj ter datum pridige, ki jih je včasih tudi ponavljal. Ob njegovi zlati maši objavljamo nekatere od njegovih priložnostnih in prazničnih pridig, vse druge ostajajo shranjene na CD-ju oziroma DVD-ju in so tam dostopne.

Iz povedanega izhaja, da p. Robert ni nikoli šel k oltarju nepripravljen, da je bil zelo delaven in redoljuben, ker je vse nagovore zapisal v prvih desetletjih svojega duhovništva s pisalnim strojem, pozneje pa na računalnik.

Pridige nekaterih nekdanjih duhovnikov so ohra-njene v rokopisu in so zelo dragocene s teološkega

4 5

in še bolj z jezikoslovnega vidika. Omenim naj samo nekatere: Petra Pavla Glavarja (1721−1784), zna-nega Komendčana, Jožefa Sakoviča (1874−1930), župnika v Turnišču, kapucina p. Angelika Janeza Vizintina (1735−1790) iz Kranja in p. Justina Brusa (1807−1865) iz Idrije.

P. Robert Podgoršek je že kot bogoslovec preve-del vzgojno knjižico C. Pereira, Da bi jih razumeli (Beseda staršem), Ljubljana 1963, in K. Bauerle, Ti in tvoje dekle (Očetovska beseda mladim fantom − bodočim možem), Ptuj 1965, in S. Roedleitner, Ti in tvoj fant (Materinska beseda mladim dekletom − bodočim materam), Vipavski Križ 1965. Nekaj let po novi maši je tudi urejal interni list slovenskih kapucinov Naši zapisi.

Poznejša dušnopastirska zaposlenost p. Robertu Podgoršku sicer ni omogočila, da bi še nadaljeval prevajal in pisal, kljub temu pa priča njegova pri-digarska zapuščina, da je žilica za pisanje in ljube-zen do lepe besede ostala del njega samega vse do danes. Razen prvega besedila, ki je zanimiva osebna izpoved, so druga besedila nanizana po cerkvenem letu, na koncu pa so dodana še nekatera druga.

Teh nekaj vzorčnih pridig in nagovorov obja-vljamo ob zlati maši p. Roberta Podgorška, ki so ga krstili Vekoslav, v osnovni šoli in drugod pa so ga vsi klicali Slavko. Ime Robert je dobil v kapucinskem noviciatu, saj so pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom ob vstopu v noviciat dali redovnim kandida-tom novo redovniško ime. (Naslov Tisti Slavko sem jaz je vzet iz ene od pridig, kjer p. Robert govori o svoji odločitvi za kapucina in duhovnika. Tako ga naslov knjige povezuje z otroštvom, ki ga je pre-življal v Mariboru na Studencih z mamo Tončko, očetom Ivanom in mlajšim bratom Francijem). Ob mariborskih kapucinih je tudi začutil poklic za redovnika in duhovnika. Za duhovnika je bil posve-

čen 29. junija 1966 in letos, leta 2016, je zlatoma-šnik.

Bog naj blagoslavlja njegovo sedanjost in priho-dnost!

Vinko Škafar

6 7

KRISTUSOV DUHOVNIK

V prvih krščanskih stoletjih so Jezusa Kristusa radi upodabljali kot dobrega pastirja. Stoji sredi črede ali pa stopa pred njo in jo vodi na bogato pašo Božje besede ...

Predragi! Jezus se sam v evangeliju imenuje Dobri Pastir. Ni najemnik, marveč pravi pastir, ki mu ovce pripadajo. Zato jih v vsaki nevarnosti varuje in je pripravljen umreti zanje.

Jezus pove tudi priliko o izgubljeni ovci. Pastir pusti vso čredo, ki je na varnem, in gre za izgu-bljeno živaljo, dokler je ne najde. Če je ranjena, jo obveže in vesel dene na rame.

Morda se marsikdo sprašuje, kaj naj počnemo s podobo pastirja v dobi računalništva, informacij-ske revolucije in osvajanja vesolja? Ali ima vse to o pastirju, čredi, ovcah po dvajsetih stoletjih še kaj povedati današnjemu človeku? Ali ne spada vse to v neki docela drugačen, časovno in krajevno odma-knjen svet? Predvsem pa danes nihče ne mara, da bi ga primerjali z ovco. Beseda je postala že kar podcenjujoča.

Vendar je podoba pastirja nadčasovna in vsem razumljiva. Pri starih pastirskih ali nomadskih naro-dih je bila življenjskega pomena. Pastir jim je bil svet. Predstavlja človeka, ki ni nikjer doma, nikjer se ne ustali, vedno išče novo pašo za živali, za katere skrbi. Opazuje nebo, sonce, luno in zvezde. Ve, kakšno bo vreme. Razločuje glasove in šume, sliši bližajočega se volka in blejanje izgubljene ovce.

Zaradi vseh teh lastnosti je pastir pri nomadskih Hebrejcih kmalu postal ena izmed podob za Boga in njegovo ljubečo skrb za ljudi. Tudi narodni in verski voditelji so se pri njih imenovali pastirji. Zato tudi o papežu, škofi h in duhovnikih pravimo, da opra-vljajo pastirsko službo, da so dušni pastirji ...

Uvodoma sem poudaril, da je danes svetovni molitveni dan za duhovne poklice.

Veste, molivci za duhovne poklice smo predvsem sejalci ne žanjci. Ura žetve je v Božjem načrtu. Krščansko upanje pa nam zagotavlja, da je vsaka molitev in žrtev za duhovne poklice kot seme, ki bo gotovo ob svojem času obrodilo sadove. Mogoče na zemlji ne bomo dočakali ure žetve. V večnosti pa bomo gotovo spoznali, kako dragocena je bila naša molitev in žrtev v poslanstvu Cerkve.

Naj vas k molitvi povabim še s Kristusovimi bese-dami, ki jih je izrekel, ko je videl množice, izmu-čene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (Mt 9, 37−38).

Petdeset let mineva letos … V neki povprečni delavski družini z dvema otrokoma je starejši sin proti koncu nižje gimnazije izjavil, da želi postati duhovnik. Njegova izjava je bila tem bolj nenava-dna, saj niso bili, ne vem kako, verni. K maši se je šlo le za večje praznike, otroka sta obiskovala verouk samo do birme. Nikoli se niso zbrali k družin-ski molitvi. Razumljivo je bilo tudi nasprotovanje s strani staršev, ker sta menila, da njun sin gotovo ni primeren za ta poklic.

Vendar je Slavko−tako mu je bilo ime−vztrajal pri svoji odločitvi in kljub nasprotovanju kot pet-najstletni fant odšel v samostan. Veliko solza je bilo ob slovesu − toda Slavko je vztrajal. In še sedem let se mama ni mogla pomiriti s sinovo odločitvijo.

8 9

Ni mogla verjeti, da bo srečen v poklicu, ki si ga je izbral. Slavko je že služil vojake, in ni mu bilo lahko v vojaški suknji. Ko pa je mama videla, kako prenaša tudi to težko preizkušnjo, mu je dejala: »Slavko, vzdrži, pa če bodo polena sekali na tebi!« Od takrat se je tudi pri njih doma marsikaj spre-menilo.

Minevala so leta − prišel je dan nove maše: 10. julij 1966. V župniji niso pomnili zadnje nove maše, tako da je bilo vse še bolj slovesno in edinstveno. In ni bilo srečnejših tisti dan, kot pa so bili novoma-šnik in njegovi starši. Novomašnik je začutil na čelu drhtečo roko očeta in matere, ko sta ga blagoslovila in pokrižala na začetku njegove duhovniške poti. Ni pomnil, da bi ga kdaj pokrižala; prvič in zadnjič je obhajal svojega očeta, saj je nekaj mesecev za tem umrl, nenadoma zadet od kapi. Starša sta bila srečna, ko sta zrla svojega sina kot duhovnika.

Na novomašne podobice je zapisal: »Življenje nam je darovano. Zaslužimo ga s tem, da ga sami darujemo.« In na novomašnih vabilih je bila nati-snjena molitev, ki jo še danes vsak dan ponavlja: »Gospod, daj, da bo moja duša svetla luč in moje roke tih blagoslov za vse, ki trudni čakajo ob moji življenjski poti.«

In tisti Slavko sem jaz …1

1 Prim. Bogdan Dolenc, Sejalec na ozarah, Ljubljana 1999, 240 sl.; Franc Cerar, Beseda da besedo, Ljubljana 1994, 161; P/1991; Glasnik Kraljice miru, 3-4/2002. (20. 4. 2002 ob 0.45; Škofj a Loka – kapucini, 17. 4. 2005 ob 8. in 17. uri.)

ADVENTNI VENEC

Adventni venčki različnih oblik in izvedb bodo krasili naša domovanja. In menim, da bi bilo pri-merno prav o adventnem vencu spregovoriti nekaj besed. Saj ne gre zgolj za lep okras, temveč in predvsem za globoko simboliko in nenehno spod-budo za bolj živo in poglobljeno pričakovanje pra-znika Gospodovega rojstva.

Predragi! Adventi venec ima svoj globok pomen: zimzelene vejice spominjajo na življenje, na neu-mrljivo življenje, saj kljubujejo tudi zimskemu mrtvilu v naravi; zelena barva je barva upanja; oblika kroga je prispodoba popolnosti in kroženja življenja brez konca; sveča je prispodoba darova-nja, saj se z izgorevanjem daruje okolici, ko raz-daja svetlobo in toplino. Vsa simbolika adventnega venca govori o luči, toplini, darovanju, upanju in življenju, kar vse prihaja med nas po Kristusu. Venec nas spominja na njegov prihod.

Štiri sveče predstavljajo štiri adventne nedelje, štiri adventne tedne, in ko vsakič zagori ena sveča več, nas na poseben način vabi, da tudi mi v svojem vsakdanjem življenju prižgemo eno luč več.

V prvem adventnem tednu naj bi prižgali luč molitve. To pomeni, da bi obnovili molitev po naših družinah, poglobili svojo osebno, zakonsko in obče-stveno molitev, molitev, ki nas bo povezovala med seboj in z Bogom.

Drugi teden prižgimo luč Božje besede. Dodajmo molitvi branje Svetega pisma. Božja beseda nam bo

10 11

pomagala spoznati Božjo voljo in sprejeti Kristusa.Tretji adventni teden naj ožarja luč dobrih del.

Radi priskočimo na pomoč doma, sosedom, ostare-lim, vsem potrebnim pomoči. Božja dobrota naj nas spodbuja k dobroti do drugih.

V četrtem adventnem tednu prižgimo luč sprave. Opravimo dobro božično spoved in se spravimo s svojim Bogom. Pogoj pa je sprava z bližnjim. V naša srca, v naša medsebojne in sosedske odnose se bo naselil mir svete noči in veselje božičnih prazni-kov.

Predragi! Gotovo adventni venec niti v župniji niti v družini ni bistvena stvar adventnega časa. Po izkušnji vernih pa nam lahko v veliki meri pomaga pri živem in veselem doživljanju adventnega časa: med nedeljskim družinskim obedom, pri skupni družinski molitvi, ali ko čisto sam, daleč od svojih dragih, sklepaš svoje utrujene roke v večerni moli-tvi in solznih oči zreš v plamen adventne sveče.

BOŽIČ2

Uvod Sveta noč je nocoj (Sveti dan je danes, dan), noč

spominov, lepih in grenkih, noč (dan) številnih obra-zov, veselih in objokanih, noč (dan) Božje in člove-ške bližine, noč (dan) človeške in Božje ljubezni …

Predragi, mi vsi navzoči! Obžalujmo v začetku svetonočnega (svetodnevnega) bogoslužja vse, kar smo slabega storili in dobrega opustili; obžalujmo svoj greh zoper Boga in sočloveka, zoper sebe in lastni narod, da bo mir svete noči legel na naše duše in se bo v srcu zgodil božič. In če še niste utegnili opraviti božične spovedi, lahko to storite sedaj med sv. mašo. Spovednik je na voljo v zadnji kapeli …

Nagovor To noč (ta dan) sem vam dolžan povedati konec

zgodbe, s katero sem pričel svoj božični nagovor lansko polnočnico. Naj vas spomnim:

»Ni lepšega, kot pričakovati otroka,« je lani vzkliknila pastoralna asistentka Judith Höndorf iz Celovca, toda njenemu srečnemu pričakovanju se je kmalu pridružila skrb in žalost zaradi bolezni še nerojenega otroka. Bila je v 4. mesecu nosečno-sti. »Vaš otrok bo umrl,« je bila kratka zdravnikova ugotovitev, »zaradi genetske napake«. Pogovor z zdravnikom je bil kot udarec: prekinitev nosečno-

2 2008

12 13

sti. Šele pred vrati bolnišnice se je Judith zavedla: jaz sem tista, ki odloča o trenutku smrti lastnega otroka. Judith in Markus sta nosila v sebi globoko prepričanje, dajati in ohranjati življenje. Imeti mnogo otrok, je bila Markusova velika želja. Ostala sta trdna: to je najin otrok, midva ne bova odločila njegove smrti, ta odločitev je v Božjih rokah.

Veselju in radosti nad še nerojenim otrokom, ki se je oglašal v materinem telesu, se je pridružila žalost. Kako dolgo bo živel najin otrok? Bo umrl že med nosečnostjo, pri porodu ali šele pozneje? Od tistega trenutka je veselje nad otrokovim brcanjem v maminem trebuhu spremljal občutek slovesa …

V tistem času starši izvedo, da je otrok deklica in imenujejo jo Ana. Zadnji tedni pred izračunanim dnem poroda so bili vedno bolj žalostni. Po drugi strani pa so hvaležni, da so jo smeli imeti devet mesecev. Bližal se je dan poroda, z njim pa verje-tno tudi Anin dan smrti.

Razdvojena med žalostjo in veselim pričakova-njem poroda sta zakonca preživela letošnje janu-arske tedne. V večernih urah 3. februarja letos je mala Ana prvič odprla oči. Žareče, črne oči, ki so očarale ljudi okrog nje. Bila je čisto mirna. V porodniški sobi je vladala popolna tišina, dokler se ni Ana prvič oglasila. Ko sta mlada starša držala v rokah malo Ano−čudež življenja−, strah, da bi mala deklica umrla, sploh ni bil pričujoč. Sorodniki so še v isti noči prišli pozdravit in blagoslovit malo Zemljanko. Ana pa nikoli ni zaprla oči. Vse je hotela videti. Njen obraz je izžareval odraslost, kot da je že vse videl in doživel. En dan je živela Ana, se borila za življenje, in tako podarila staršem nekaj srečnih trenutkov. V teku dneva je postajala Ana vedno bolj bleda, vedno bolj se je borila za vsak vzdih in bila je spet čisto mirna, ko je ob goreči sveči prejela zakrament sv. krsta.

Sredi spečih staršev je Ana mirno zaspala. Kot majhen dragulj je ležala na postelji; od nje so se z veliko spoštljivostjo poslovili zdravniki in sestre, ki so jo s pozornostjo in spoštovanjem spremljali en dan. Ko sta se mama Judith in oče Markus s križ-cem na čelo in poljubom poslovila od hčerkice Ane, sta začutila bolečo izgubo. Z Ano sta intenzivno živela devet mesecev, se je veselila, obenem pa se poslavljala od nje. En dan jim je bil podarjen, da so začutili drug drugega.

Skrivnost vere je polnila slovo od ljubljene Ane, ki je živela le en dan in podarila mladim staršem toliko ljubezni in veselja. Žalosti ob izgubi se je s časom pridružila hvaležnost, da sta jo en dan smela imeti, jo držati v rokah. Vesela in hvaležna sta, da vesta, za katerim otrokom žalujeta, kakšna je bila, kako mehka so bila njena lica in kako radoveden njen pogled … In to je konec zgodbe, ki sem vam jo začel pripovedovati lanski božič.

Predragi! Kruta je resnica, da ima sleherni, tudi v sveti noči, svojo Kalvarijo …, svojo bolečino, za katero morda nihče ne ve … Križ, ki je človeku ob tebi neviden, trpljenje, za katero vesta le ti in Bog … Toda v Kristusovi luči je tudi najtemnejša noč − sveta noč.

Otrok iz Betlehema je Emanuel v najrazločnej-šem pomenu tega hebrejskega imena, ki pomeni »Bog z nami«. Ta Bog prihaja to noč med nas in želi ostati z nami. Kdor v veri to ve in doživlja, ne pozna zadnjega obupa in tudi ne najgloblje osamljenosti. Ali kot je zapisal eden velikih vzhodnih učiteljevsv. Gregor Nazianški: »… da je Kristus hotel spati, da bi blagoslovil naše spanje, hotel je biti utrujen, da bi posvetil naše napore, hotel je jokati, da bi dal vrednost našim solzam …«

14 15

Zato od prve betlehemske noči naprej Božja bli-žina obdaja naš počitek in Božji blagoslov žlahtni naše delo in so solze posvečene.3

VeraUjeti v oklep časa in hrepenenja po neskončnem,

ko naša srca drhtijo v nedoumljivi božični skrivno-sti, izpovejmo svojo vero v Boga, ki se je v svojem Sinu Jezusu Kristusu sklonil k človeku v sveti božični noči, ter se ob besedah − in se je utelesil iz Device Marije in postal človek − spoštljivo sklonimo svoje glave ter s poklekom na desno koleno izrazimo svojo ljubečo hvaležnost za Božje učlovečenje.

Oče naš Z vsem zaupanjem se sedaj obrnimo k nebe-

škemu Očetu z Gospodovo molitvijo …

Pred svetim obhajilom Gospod Jezus Kristus, ob tvojem rojstvu je mno-

žica angelov hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.« Ne glej na naše grehe …

Pozdrav miru Naš duhovni pogled naj se razširi do skrajnih

meja te zemeljske oble, kjer koli prebiva naš slo-venski človek; objame naj svet našega zamejstva, zdomstva in izseljenstva in ko si bomo segli v roke s prazničnim voščilom, naj to velja slehernemu člo-veškemu bitju na zemlji.

3 Literatura: Nedelja, Priloga božič, dec. 07; P/Božič 2005; P/2007; Nedelja – Priloga 14 dni 2008. (Škofj a Loka – kapucini, 25. 12. 2008 ob polnoči in ob 16. uri.)

Odslovitev Kaj naj rečem za sklep prazničnega bogoslužja?!

Samo to: Stori, kar je storil Bog−postani človek! Pa lepo praznujte!

16 17

SVETA DRUŽINA4

Nazareška družina je bila kristjanom vseh časov občudovanja in posnemanja vredni vzor družinskega življenja (Cerar).

Predragi! Morda nam je še v spominu kakšna podoba svete nazareške Družine, ki smo jo videli v naši starih domovih: sveti Jožef žaga, Marija prede, med obema pa stoji nakodrani Jezušček kot utele-šeni vzor pridnega otroka. Modernejše slike svete Družine utegnejo poudariti drugačne predstave.

V nobenem primeru pa ni bistvena naša konkre-tna predstava o družinskem življenju pred dva tisoč leti, ampak dejstvo, da je Jezus sprejel družinsko življenje in ga tako potrdil v naravni in verski vse-bini. Jezus, učlovečena Božja Beseda, se je rodil v družini in največ časa preživel v družini. V njej je našel normalno človeško zavetje in iz nje je stopil na razpotja javnega življenja in delovanja. Tako je družino potrdil kot človeško nujnost in jo hkrati prerasel zaradi svojega mesijanskega poslanstva. Družinsko ljubezen je Kristus sprejel in celo pov-zdignil v zakrament svoje navzočnosti; v zakrament svoje ljubezni do Cerkve (Bratina).

Glejte, Bog je prišel na Zemljo v družini. Zato od takrat nobena družina ni samo gospodarska, psi-hološka in sociološka danost, temveč je kraj sve-tosti in posvečenosti. Vsak zakon in družina je od takrat prostor, kjer se učlovečenje in razdajanje

4 Leto A, 2007

Božje ljubezni nadaljuje. Vsakokrat namreč, ko se mož in žena, kakor tudi ostali družinski člani, trudijo za ljubezen, dobroto, odpuščanje, medse-bojno pomoč, razumevanje, se Kristus znova rodi v zakonski, družinski in človeški skupnosti.

Prav zaradi tega božična noč ni samo rojstni dan našega Odrešenika, temveč tudi rojstni dan novega človeka, novih zakonskih in družinskih sku-pnosti, novega človeštva in novega sveta (P/93). Zato praznik svete Družine na poseben način pogla-blja božično skrivnost in še kako je prav, da ga obhajamo v božičnem času.

Za sklep − ne brez razloga − naj vam preberem spis osemletnega dečka iz Švice, ko so v šoli pisali o babicah. Takole je zapisal: »Babice so edini odra-sli, ki imajo čas. Na sprehodu ne preganjajo kar naprej: »Pridi, gremo naprej, hiti!« Babice gredo počasi. Ogledujejo listje na drevesu in hrošče v listju. Babica nikoli ne udari otroka; kadar se raz-jezi, se vedno tudi nasmehne zraven. Babica pri-poveduje zgodbe, ničesar ne izpusti, in rade volje pripoveduje isto zgodbo še enkrat. Ve, da otroci potrebujejo še en kos pogače ali pa večji kos. Kadar se neprimerno vedemo, takrat babica slabo sliši. Babice so navadno debele, toda z lahkoto ti zave-žejo pentlje na čevljih. Nosijo očala in včasih lahko vzamejo zobe iz ust. Babice niso tako šibke, kot vedno pravijo, čeprav večkrat umrejo kot mi. Vsak bi se moral potruditi, da bi imel babico.5

5 Literatura: Franc Cerar, Beseda da besedo, Lj 1994; Lojze Brati na, Kruh besede, Lj 1991; P/1993; Nedelja, 14. 5. 1955; DR 14. 5. 1995. (Uporabil: Škofj a Loka – kapucini, 30. 12. 2005 ob 8. uri; 30. 12. 2007 ob 8. uri.)

18 19

NOVO LETO

Kolikokrat, predragi, smo in še bomo slišali to voščilo v teh dneh, kolikokrat smo ga in še ga bomo sami ponovili! »Srečno novo leto« je napisano na plakatih, v izložbah, z žarnicami na ulicah, na voščilnicah, na internetu … »Srečno novo leto« sli-šimo po radiu in televiziji. Vsi želijo srečo in vsi si jo želimo. Biti srečen je prahrepenenje, neizbri-sno zapisano v človekovo naravo, kakor je zapisano »živeti«, pravi mariborski škof Kramberger.

Srečno novo leto smo si voščili pred enim letom, pa za mnoge ni bilo srečno. Pomislimo na žalostne novice v časopisih, na vojne, na prelivanje krvi, na strah in grožnjo z orožjem, na umiranje od lakote, na nesreče, ki so zadele cele pokrajine. Kako je težko reči »Srečno novo leto« brezposelnim, na smrt bolnim ali tistim, katerih človeško dostojan-stvo je poteptano …

Verni ljudje pa dodajmo voščilu še eno besedo: Srečno in blagoslovljeno novo leto! S tem pa želimo nekaj več − pomoč Njega, ki je prava sreča, pomoč Boga. Bog naj pomaga, Božja previdnost naj nas varuje, Božje oko naj bedi nad nami. On, ki mu je prihodnost že sedanjost, naj daje vsebino novemu letu. On, ki je postal človek, da bi bil sodobnik in sopotnik vsakemu človeku, naj krmari v novem letu, da ne bo hoja v prazno, v neznano, v nesmisel niča, ali hoja v megleno in temno prihodnost.

Zato bere Cerkev v novoletnem bogoslužju: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj

da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milo-stljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« (4 Mz 6,24−26) Na vse to mislimo, ko rečemo: Srečno in blagoslovljeno novo leto!

V Božjem imenu, s praznikom Božje matere Marije začnimo novo leto kot Božji dar, kot novo milost, kot še eno ponujeno priložnost, da bi živeli in delali lepše in bolje. AMEN.

20 21

SVETI TRIJE KRALJI6

Šesti januar velja kot tretji veliki praznik božič-nega časa. To je praznik Gospodovega razglašenja. Praznuje se razglašenje Božjega in kraljevskega Kristusovega dostojanstva. Te glavne misli razgla-šenja temeljijo na treh dogodkih: na počastitvi treh modrih z Jutrovega, na Jezusovem krstu v reki Jordan, ko ga je glas z nebes potrdil za Božjega Sina, in na svatbi v Kani Galilejski, kjer je Jezus storil prvi čudež.

Primerno temu so raznovrstni tudi običaji ob tem prazniku. V vzhodni Cerkvi ima praznik Gospodovega razglašenja večji pomen kot božični praznik 25. decembra. Tudi na področju otroškega doživljanja igra praznik svetih treh kraljev važno vlogo. Na ta praznik po številnih krajih zasledimo tri kralje z zvezdo, kako gredo od hiše do hiše. S pesmimi oznajajo sporočilo, da se je Jezus rodil za vse ljudi. To je ljudsko ponazarjanje treh modrih z Jutrovega, ki so sledili zvezdi, da počaste „novega kralja“ Jezusa. Ljudsko izročilo jih poimenuje Gašper, Miha in Boltežar. Ti so Jezusu prinesli zlato, kadilo in miro. Prastara tradicija je videla v teh darovih bogato simboliko: zlato so Jezusu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro pa kot umrljivemu človeku. Mira je namreč dišava, ki so jo uporabljali pri maziljenju trupel, da niso zaudarjala.

6 2002

Predragi! Praznik Gospodovega razglašenja ali sveti trije kralji nam s svojim sporočilom želi poma-gati, da globlje prodremo v skrivnost božične noči. Bog se nam je v Jezusu Kristusu ponudil kot pomoč-nik in odrešenik, prijatelj in sopotnik.

Toda − eni ga sprejemajo, drugi zavračajo. Tudi sami se nenehno nahajamo pred izbiro: zanj ali proti njemu, ko v vsakdanjem življenju izbiramo med dobrim in slabim, med ljubeznijo in sovraštvom, med upanjem in obupom, med vero in nevero ...

Božji Sin se je učlovečil, da bi ves grešen rod pobožanstvil. Postal je nemočen otrok, da bi nas podprl v prizadevanju za dobro. Povili so ga v ple-nice, da bi raztrgal naše grešne vezi. Postal je ubog, da bi mi obogateli. Rodil se je jokajoč, da bi obrisal vse naše solze. Na tujem se je rodil, da bi nas pri-vedel v nebeško domovino. V mestnem prenočišču ni bilo prostora zanj, da bi nam pripravil prostor v svojem kraljestvu.

Jezus je postal človek, da bi naše zemeljsko potovanje že zdaj razsvetljevala luč, ki ne zaide, in da bi se tema smrti spremenila v polnejše in nekoč večno življenje. Zato naj nam božična skrivnost vzbudi v srcu prepričanje in vero v Božjo ljubezen. Božji Sin je zaradi nas in našega zveličanja prišel iz nebes na zemljo. Torej ni dvoma, da nas ljubi.

Spoznanje, da smo ljubljeni, nas vabi, da se tudi mi ljubimo med seboj. Za nas je pomembno eno: da se damo voditi od te Luči, o kateri govori prerok Izaija v berilu in da iz preproste in pretresljive zgodbe o poklonu treh modrih povzamemo nauk, kako je treba Boga iskati in kako ga je mogoče najti.7

7 Prim. Forum, 2/2002; P-1994; Med nami povedana (Essen, Zaplotnik) 12, 2001. (Schaan, Amriswil, Zürich, 5. in 6. 1. 2002.)

22 23

VERONIKA – ŽENA ŠESTE POSTAJE

Današnja meditacija nosi naslov: Veronika - žena šeste postaje križevega pota.

Spomnimo se: šesta postaja – Veronika poda Jezusu potni prt. Veronika se je verjetno odtrgala od gruče žena, ki so jokaje spremljale sprevod obso-jencev, namenjen na Kalvarijo. Kasneje so od daleč, ker jim bliže ni dovolila straža, opazovale poslednje ure Gospodovega trpljenja in njegovo smrt.

Veronika – morda dekle v rosni mladosti in ob prvem srečanju s trpljenjem in smrtjo, morebiti trdo preizkušena zrela žena. V njej se je z vso silo-vitostjo zganilo usmiljenje in vzgib dobrote je bil tako močan, da je premagala naravno plahost in strah pred nasiljem, pozabila na svojo zadržanost in odpor pred zbujanjem pozornosti, pozabila na človeške ozire in se prebila skozi vznemirjeno in hrupno množico, skozi vrsto oboroženih vojakov prav do Trpečega. Veliko ni mogla pomagati, a dala je, kar je bilo v njeni moči: blagodat hladilne sve-žine čistega platnenega prta, s katerim je otrla ranjeno, razbolelo, z znojem, s krvjo in pljunki omadeževano Gospodovo obličje; in dala je tolažbo nežne in obzirne kretnje svoje usmiljene roke.

Veronika − žena šeste postaje križevega pota, pa tudi žena vseh jezikov in kultur, žena s tisoč obrazi in tisoč imeni, naj bodo zgodovinsko izpričana ali legendarna. Ozrimo se na ozemlje krščanskega sve-tništva: sveta Monika, neskončno potrpežljiva spre-mljevalka težav svojega moža in notranjih bojev

svojega sina, kasnejšega svetega Avguština. Mož, pogan, vzkipljiv. Veliko je z njim potrpela in dose-gla, da se je dal pred smrtjo krstiti. Sinu Avguštinu je bilo tedaj sedemnajst let. Ta je postal nova, še večja skrb. Njegova miselnost in moralne zablode so jo težile, saj je bila edina v družini krščena. V svoji materinski ljubezni ga je nevsiljivo spremljala. Iz Afrike je šla prav do Milana z njim. Monika je neprestano jokala in molila, da bi se sin odvrnil od krive vere in lahkomiselnega življenja.

Leta so minevala, toda o spreobrnjenju ni bilo nobenega sledu. Ona ni odnehala, prepričana, da ne bo umrla, preden ne bo uslišana. In bila je usli-šana. Sin Avguštin je spremenil svoje življenje. Postal je kristjan, duhovnik, škof in svetnik. Postal je eden tistih velikanov, ki so polagali temelje za stoletja, postal je največji med cerkvenimi očeti in edini izmed njih, ki je ohranil do današnjih dni duhovno moč. Njegovi spisi pritegujejo verne in neverne, fi lozofe in teologe, ne glede na njihovo usmerjenost in vero.

Njena pobožna duša se je ločila od telesa leta 387, ko je dopolnila šestinpetdeset let. In človek se zdrzne, ko v cerkvi svetega Avguština v Rimu opazi grob svete Monike. Ko je brezupno jokala in molila, ni slutila, da bo uslišana bolj, kot je pričakovala: da bo njen sin svetnik, da mu bodo postavili cerkev in bo v njej počivala tudi sama.

»Uslišal si jo, Gospod, nisi prezrl njenih solz, ki so tekle in namakale zemljo na vsakem kraju, kjer je molila …« piše v molitvenem bogoslužju za sveto Moniko. Postala je zavetnica trpečih mater, vzor-nica vztrajne in tihe materine molitve, spremljane s solzami in zgled ter opora sleherni materi, kako naj ljubi svoje otroke in moli zanje.

Pa sveta Elizabeta Ogrska, zavetnica tretjega reda in še in še bi se dalo naštevati. In če stopimo v

24 25

naš čas: blažena mati Terezija iz Kalkute; pa toliko brezimnih mater, ki leta in leta negujejo neozdra-vljivo bolnega otroka; žena, ki z brezmejnim razu-mevanjem lajšajo tegobe možem, ki jih je življenje razočaralo in strlo; sester, ki so zaupljivo zatočišče bratom, za katere se je že zdelo, da jim družinske vezi ne pomenijo ničesar; bolniških strežnic, ki oti-rajo smrtni znoj umirajočim in jim gasijo žejo.

Veronika − žena šeste postaje križevega pota in žena vseh časov. Najbrž ni človeka, naj bo še tako močan, samozavesten in sebi zadosten, ki je ne bi kdaj že iskal. Celo svetniki so se zatekali k svojim Veronikam. Ko sveti Frančišek začuti, da se mu bliža konec življenja, si zaželi, naj mu izkaže poslednje dejanje usmiljenja ženska roka, zato narekuje pismo, naslovljeno na gospo Jakobo iz Settesoglia: »Vedi, predraga, da mi je blagoslovljeni Kristus po svoji milosti razodel bližnji konec mojega življenja. Ako me torej hočeš najti živega, pridi, brž ko prej-meš to pismo, k sveti Mariji Angelski. Prinesi s seboj raševinasto platno, v katero boš zavila moje telo, in sveče za pogreb. Prosim te tudi, da mi prineseš nekaj takih jedil, kakršna si mi navadno dajala, ko sem bil bolan v Rimu.«

Veronika − žena šeste postaje križevega pota. Tiste postaje, za katero pravijo, da ni verodostojna, saj nima opore v Svetem pismu. In vendar − ali je mogoče, da bi Veronika manjkala prav na križevem potu?!

Veronika, nič ne vemo o tebi, toda vemo tisto, kar je najvažnejše: ti si tista žena, ki noče križem rok gledati Kristusa, ki gre s križem mimo. Ti si tista žena, ki vzame prt in ga položi na njegov obraz, kot ji narekuje rahločutno in ljubeče srce.

Gospod, vedno znova srečujemo obraze, prepo-jene z znojem in s krvjo. Še vedno so ljudje, ki jih mučijo. Še vedno so taki, ki jih tare revščina kot

posledica krivic in zapostavljanja. Še vedno sreču-jemo obraze, popačene zaradi trpljenja po sobah bolnišnic ali po zavetiščih za umirajoče v Kalkuti. Še vedno so ljudje, ki se čutijo osamljene in zapu-ščene kakor ti, Gospod, v svojem trpljenju.

Pomagaj nam torej, da bomo znali blažiti nji-hovo bolečino, kakor je Veronika tvojo …8

8 Prim. Prijatelj, 2/2001; Franc Sodja, Minute v ti hoti , Ljubljana 1986; P/03; Vsi smo na križevem potu, Koper 1998. (FSR – Škofj a Loka, 13. 3. 2005.)

26 27

CVETNA NEDELJA9

Cvetna nedelja in veliki petek sta si zelo blizu. Ob prihodu v Jeruzalem je bil Jezus deležen slo-vesnega mesijanskega navdušenja množic. Malo pozneje, točneje po petih dneh, so ga isti ljudje zavrgli in pahnili v smrt.

Predragi! V središču pasijona je Jezus Kristus. Okoli njega, vendar v varni razdalji, so ljudje naj-različnejše vrste. To so ljudje kakor mi; ne čisto slabi, vsekakor ne slabši kot ljudje danes. Tako se lahko vsak od nas v tihi uri vpraša: »Ko bi bil takrat živel v Jeruzalemu, kje bi bil? Bi bil pod križem ali bi bil pobegnil? Ali bi bil sodeloval pri zasmehova-nju nemočne žrtve? Ali bi bil pri sočutnih gledalcih? Ali pri radovednežih?«

Cvetna nedelja je zadnja stopnica pred začet-kom drame velikega tedna. Pravico imamo, da se razveselimo ob vhodu v Jeruzalem! Ne smemo pa ustaviti koraka na poti, ki sledi. Oljska gora je resnica in neizbežnost. Iz cvetne nedelje na Oljsko goro torej! Da, toda ne pasivno, prisiljeno in neje-voljno. Kajti, ni ga človeka na svetu, ki prej ali slej ne bi bil prisiljen opraviti te poti. Pomembno je, da si je ne spreminjamo v pekel. Nikomur ne prizane-šeno, sleherni mora s svojo osebno Kalvarijo skozi življenje. Ne ustavljajmo se ob vsakem padcu in bolečina ne sme nikoli postati sama sebi namen …

9 Leto A, 2008

Predragi! Naše življenje se odvija med cvetno nedeljo in velikim petkom. Danes vriskamo od vese-lja, jutri pa že žalujemo; danes ljubimo, jutri že sovražimo; danes zaupamo, jutri pa že izdajamo.

Naše življenje se odvija med vzklikanjem: »Hozana!« in »Križaj ga!«. Danes poveličujemo, jutri že grajamo. Danes smo veliki prijatelji, jutri se že zaničujemo med seboj. Med radostjo in bole-čino se odvija naše življenje: danes trdno veru-jemo, jutri že dvomimo, danes smo dobrohotni, jutri že zagrenjeni, danes bi dali vse, jutri pa nič. Med trpljenjem in vstajenjem se odvija naše življe-nje: danes je kruto, jutri pa nežno, danes polomija, jutri pa uspeh.

Predragi! Naj sklenem: Veliki petek kaže na neiz-ogibnost trpljenja. Jezus je prosil svojega Očeta, da naj gre kelih trpljenja mimo njega, vendar naj se zgodi … S krikom bolečine pridemo na svet in ga po napornem romanju spet v bolečinah zapuščamo. Čudna logika trpljenja in življenja. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, rodi obilo sadu,« pravi Jezus. V trplje-nju se oluščimo lupine našega egoizma, sebičnosti, kot mlinski kamen olušči zrno in ga zdrobi, da bi iz njega prišla čista moka za žlahtni kruh.

Trpljenje ni cilj, temveč nujni spremljevalec pri doseganju cilja. Trpljenje, sprejeto iz ljubezni, pa odrešuje in plemeniti. Kot Kristusovo. Trpljenje, ki ga sprejemamo z ljubeznijo, se vedno spreminja v dejanja ljubezni.10

10 Literatura: P/2002; Nedelja, 11, 16. 3. 2008; Jožica Pizzoni, n. d., 69. (Škofj a Loka − kapucini, 16. 3. 2008 ob 8. in 16. uri.)

28 29

VELIKA NOČ11

Luč je in življenje je ... Gregorčičevi verzi iz pesmi V pepelnični noči ohranjajo svojo težo in jih še posebej lahko naobrnemo na naše velikonočno praznovanje.

Predragi! Glejte, križev pot, križanje in smrt na križu, vse to se je javno dogajalo pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Povsem drugače, kot bi si ga zamišljali mi ljudje, ki bi tudi na zunaj hoteli pokazati vse zmagoslavje in iz tega narediti velik dogodek, da bi se čim bolj očitno videlo, kdo je zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učin-kovitejše (Šustar).

Tako kot v prvem velikem tednu tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa. Prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. Na nas je, da se odpremo za drugačnost Božje govorice in za spoznanje, da ne samo Božja govorica, ampak tudi njegov molk spada h krščanskemu razodetju. Ko bomo doživeli moč te drugačne govorice Boga, razodevanje Boga v Njegovem molku, bližino navidezne odsotnosti Vstalega, takrat bo v našem življenju prostor za nov žarek velikonočnega jutra.

Kot kristjan se zavedam, da nimam nobene moralne pravice obsojati drugih. Nimam pravice,

11 2002

da bi se imel za boljšega; ne od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega člo-veka, ki skupaj z drugimi zahteva Jezusovo smrt.

Kdor si odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje; ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov.

In če bi se mi z vso pripravljenostjo na kompro-mise, z vso brezbrižnostjo za krivice, ki se dogajajo okrog nas in jih mirno prenašamo, ker nočemo imeti sitnosti in neprijetnosti, z vso strahopetnostjo in z vso svojo sedanjo odvisnostjo od javnega mnenja in propagande, našli na jeruzalemskih ulicah na prvi veliki petek, kako bi ravnali? Bojim se, da nič dru-gače od takratnih prebivalcev Jeruzalema.

Predragi! Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj skušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč. To pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga, ki me kliče po imenu, po osebnem imenu ...

Jutri (in pojutrišnjem) bo še praznik, potem pa se bodo začeli vrstiti delavniki. Vsakdanje delo, ki nam omogoča preživetje, spremljano z napori, odgovor-nostjo, utrujenostjo. Šolska obveznost, ki zna biti včasih breme; na površju se bodo znova znašle raz-lične tegobe in se jim pridruževale nove skrbi, težave ... Pa vendar, če nam bo vse to vsakdanje prebijanje skozi življenje ožarjala svetloba velikonočne zarje in bo v temo trpljenja svetila luč vstajenjskega pra-znika, korak ne bo tako težek, križ bo lažji in v srcu bo živelo veselo upanje, in to je tudi bistvo obhaja-nja velikonočnih praznikov!

Svojo znamenito preroško pesem v Pepelnični noči Simon Gregorčič končuje:

30 31

Le vstani, vborni narod moj,do danes v prah teptan,pepelni dan ni dan več tvoj,tvoj je − VSTAJENJA DAN!12

12 Prim. P/1995; P/1994. (Zürich-Seebach, Amriswil, Zürich-Guthirt 30. in 31. 3. 2002.)

GOSPODOV VNEBOHOD13

Minili so dnevi odrešilnega trpljenja, ko je tekla Kristusova kri. Minili so dnevi tihega žalovanja, ko je ležal v grobu. Minili so tudi veseli trenutki nje-govega vstajenja, ko je velika radost napolnila srca zvestih učencev. Minilo je štirideset dni, ko je bil po svojem vstajenju med njimi, se jim prikazoval, jih bodril, opominjal, dokazoval svoje vstajenje in jih v veri utrjeval. Danes odhaja …

Tri leta je živel med njimi, tri leta sejal Božjo besedo, tri leta ljubil in svojo ljubezen kronal s smrtjo, da bi oni živeli. Sedaj jih zapušča. Slišijo njegovo naročilo: «… Dana mi je vsa oblast v nebesih in na Zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapo-vedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18−20)

Gospodov vnebohod sicer pomeni veličastni sklep vidnega Kristusovega bivanja na zemlji. Zgodovinski Kristus preneha delovati, vendar pa nadaljuje svoje življenje v skrivnostni evharistični navzočnosti, ki pri sveti maši v svetem obhajilu postane tudi vidna, nekako otipljiva, je navzoč v Cerkvi, v svojem skriv-nostnem Telesu, je tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v Njegovem imenu …

Praznik Kristusovega vnebohoda nam živo kliče v spomin, da tista luč, ki je zasijala v velikonočnem

13 Leto A

32 33

jutru, nikdar več ne bo ugasnila; zmaga nad temo greha in smrti je s Kristusove strani nepreklicno in za vekomaj pridobljena.

Od vnebohoda dalje Cerkev devet dni čaka na Jezusovo novo navzočnost, navzočnost po Svetem Duhu. A to čakanje ni nedejavno, marveč je goreča, z drugimi dobrimi deli spremljana molitev, da bi se Sveti Duh, Duh poveličanega Kristusa, razlil na Cerkev v vsem obilju. Devet dni − to je čas, ki so ga po pripovedovanju evangelista Luka apostoli prebili v molitvi skupaj z Jezusovimi brati, ženami iz Galileje in z Marijo v njihovi sredi; to je bila prva binkoštna devetdnevnica v zgodovini.

Vztrajali so, dokler jih Sveti Duh na binkošti ni prešinil z Božjim ognjem in življenjem, z močjo in milostjo … In od takrat Kristus po Svetem Duhu vodi Cerkev in v njej deluje in bo deloval do konca sveta …

Toda gorje kristjanom, če v prepričanju, da imajo Svetega Duha v žepu, pozabljajo, da Duh veje, kjer hoče, in po navadi tam, kjer človek tega ne pričakuje. Kajti Bog rad preigra tiste, ki mislijo, da imajo pravico in moč ustaviti ga. Amen.

BINKOŠTI14

Binkošti imenujemo praznik Svetega Duha in binkoštna nedelja velja za sklep petdesetdnevnega praznovanja Kristusovega vstajenjskega zmago-slavja. Prvotno so tretji največji praznik v cerkve-nem letu obhajali kar osem dni!

Predragi bratje in sestre! Binkoštno praznova-nje poteka v najlepšem mesecu leta, mesecu, ki ga slovenski kristjani zaradi šmarničnih pobožnosti upravičeno imenujemo Marijin mesec. In vse upo-dobitve binkoštnega dogodka po pravici postavljajo Marijo v sredino prve Cerkve in tudi nad njeno glavo je naslikan plamen Božjega Ognja.

Sploh je bila Marija pri svojem poslanstvu na poseben način obdarjena s Svetim Duhom. In naj-večja ljubezen med Bogom in Cerkvijo gori prav v srcu Marije, ki je izzivu Božje ljubezni odgovorila z najmočnejšim plamenom ljubezni. Marija, v žaru binkoštnega ognja, vsa prepojena s Svetim Duhom je tudi sredi med nami, kot ljubeča in skrbna Mati, zvesta Sopotnica na poti našega življenja, mogočna Priprošnjica pri nebeškem Očetu in Tolažnica v uri trpljenja.

Glejte, vsak dan izgovarjamo ime »SVETI DUH«, ko molimo kratko molitev v čast Sveti Trojici: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, ali ko se pokrižamo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. In iz kate-kizma vemo, da je Sveti Duh tretja Božja oseba, ki

14 Leto A, 2008.

34 35

povezuje Očeta s Sinom in stvarstvo s Stvarnikom. Sveti Duh je poosebljena Ljubezen. Sveto pismo uporablja žive simbole, da bi nam približalo bistvo te Božje osebe, kot so: ŽIVA VODA, ki človeka oči-ščuje, hladi, poživlja, daje rast; kot OGENJ, ki člo-veka prečiščuje, navdušuje, greje, razvnema; kot GOLOBA, ki je simbol krotkosti in miru; kot VIHAR, ki lahko žene jadra, lahko pa izruje tudi nasprotu-joče si sile …

Veste, brez Svetega Duha je Bog daleč. Kristus ostane v preteklosti. Brez Svetega Duha bi bila Božja beseda mrtva črka, Cerkev zgolj organizacija, misi-joni le propaganda, človekovo srce pa brez ognja ljubezni. Brez Svetega Duha je krščanstvo suženj-ska morala …

Tednik Družina je za osebnost tedna pred krat-kim (4. 5. 2008) izbrala Ljubico Zakovšek, predse-dnico Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Njeno telo je že več kot trideset let privezano na invalidski voziček, a Ljubičin duh ostaja močan, svoboden, ustvarjalen. »Po nesreči si nisem zasta-vljala vprašanja, zakaj sem morala biti takrat v tistem avtu ali zakaj se je to moralo zgoditi prav meni. Za takšna vprašanja ni bilo časa, preveč moči bi izgubila. Spoprijela sem se z življenjem, prijela za plug in se nisem ozirala nazaj.«

Prometna nesreča 27. julija 1975 ji je v tre-nutku spremenila življenjske načrte. Še je nihala po končani srednji šoli, ali bi šla študirat ali bi se zaposlila, a je po maminem nasvetu − »in božji pre-vidnosti« (poudari) − izbrala slednje. »Vsaj za eno leto, za prve delovne izkušnje,« so se dogovorili doma. Danes pa je tistih devet mesecev delovne dobe, plus bolniški staž, ki ji je pripadal po nesreči, osnova za pokojnino, njen edini prihodek. »Z leti se pokaže, kaj je dobro zate, čeprav tisti trenutek vsega ne razumeš,« prepričljivo pove Ljubica, ki se

je tistega usodnega dne od doma v Domžalah odpe-ljala s starši in staro mamo − v nesreči so trije utr-peli lažje poškodbe, Ljubica pa je imela zlomljen vrat v hrbtenici. Diagnoza: tetraplegik, kar pomeni ohromelost vseh štirih okončin.

Med zdravljenjem v bolnišnici je doživela še eno preizkušnjo: dober mesec po nesreči ji je umrla mama, za rakom. »Izgube so se vrstile − gibko telo, mama, mnogi prijatelji so se oddaljili. A pogled je bil usmerjen na tisto, kar mi je ostalo. Brez vere ne bi šlo, z Jezusom sva se ves čas trdno držala za roke. Povsod sem zaznavala nemoč …« Neizmerna ljubezen očeta, kasneje pa tudi vdanost mačehe in potrpežljivost 25 let mlajšega polbrata. Vse to jo je gnalo naprej in ji vlivalo voljo do življenja. Našla je tudi nove prijatelje v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, ki so pridali novo kvaliteto in še en razlog, zakaj se splača živeti. »Rada imam življe-nje. Vsakega jutra se razveselim. Vsem ljudem bi želela povedati, da je življenje lepo, da se splača upati, da se splača vztrajati,« pove z neizmerno vedrino, vedrino, ki pritegne in osvoji.

Prvič je Gospodu postavila vprašanje: »Zakaj spet jaz?« pred osmimi leti, ko so ji odkrili raka. Predlani so odkrili nov rak na drugem delu telesa. »Vmes pa zaradi hude osteoporoze dva zloma nog.Odkar pomnim, me nekaj boli, bolečina me spre-mlja od dvajsetega leta.« Ljubica križe, ki jih, kot pravi, »vozi s seboj«, res našteva, a precej na kratko, misel preusmeri na vse lepo, ki jo spremlja v življenju. »Življenje je res trdo in težko, ampak tudi neizmerno lepo,« spet ponovi in njene besede ne zvenijo sladkobno; temeljijo na izkušnji, na stvarnosti, trdo življenje na invalidskem vozičku pač ne dovoli narejenosti.

»Vstani in hodi« je geslo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Ljubica ima poleg tega še svo-

36 37

jega: »Bodi na voljo!« Na voljo mnogim, ki ji jih Gospod pošilja na pot …15

15 Literatura: P/2005; Družina, 18, 4. 5. 2008. (Škofj a Loka – kapucini, 11. 5. 2008 ob 8. in 17. uri.)

MARIJA MATI CERKVE16

Ustavimo se, predragi bratje in sestre, za trenu-tek pri pravkar prebrani Božji besedi.

Apostoli in učenci so po Jezusovem vnebohodu z Oljske gore prišli v mesto Jeruzalem in stopili v gornje prostore hiše, v kateri so se zadrževali celih devet dni: Peter in Janez in Jakob in drugi, a tudi učenci in Jezusovi bratje, se pravi sorodniki, in pobožne žene, z Jezusovo Materjo Marijo, ki je bila poleg apostolov edina poimensko navedena. Vse upodobitve binkoštnega dogodka po pravici postavljajo Marijo v sredino prve Cerkve in tudi nad njeno glavo je naslikan plamen božjega Ognja. In zanimivo: To je zadnje mesto v Svetem Pismu, kjer se omenja Jezusova Mati Marija.

Evangeljski odlomek je poročilo o najpretreslji-vejšem evangeljskem dogodku: o Mariji pod križem svojega in Božjega Sina Jezusa. V izročitvi Marije Janezu za mater in Janeza Mariji za sina je krščansko izročilo od vsega začetka v Janezu videlo vse člove-štvo in na poseben način Cerkev. Kristjani nismo le posebna Božja lastnina, ampak tudi Marijina »last in posest«.

Kakor je Marija do konca vztrajala pod Jezusovim križem, tako je vztrajala tudi sredi njegovih učen-cev. Pod križem je trpela, sredi prve Cerkve je molila. Pod križem je Cerkvi izročena za mater, v binkoštni dvorani je to materinstvo začela izvrše-

16 Binkoštni ponedeljek, 2005

38 39

vati. Izvršuje ga še sedaj, toliko bolj nad tistimi, ki se z zaupanjem zatekajo k Mariji materi Cerkve.

Tako je Marija v žaru binkoštnega ognja, vsa prepojena s Svetim Duhom sredi med nami, kot ljubeča in skrbna Mati, zvesta Sopotnica na poti našega življenja, mogočna Priprošnjica pri nebe-škem Očetu in Tolažnica v uri trpljenja.

Zdravnik dr. Patrick Theiller, ki je v Lurdu zadol-žen, da sprejema izjave o ozdravljenih, je na vpra-šanje, katero je njegovo najljubše ozdravljenje, odgovoril: »Zadnje! Vsa so tako lepa, da ne morem odgovoriti drugače. Zadnje je pričevanje neke ženske, ki je izpovedala: »Sem Judinja, medicinska sestra, sploh ne katoličanka, celo prostozidarka sem bila. Ko je sin pred desetimi leti po nesreči pri judu pristal na vozičku, sem šla v Lurd in rekla Mariji: »Če boš ozdravila mojega sina, bom za tri mesece šla k materi Tereziji.« Ko sem se vrnila domov, mi je prišel odpret vrata sin. Še isti dan sem šla k materi Tereziji, da bi pomagala pri strežbi bolnikov.

Zato ne pozabimo: Marija je Mati, ki ji je kateri-koli otrok tega sveta prav tako dragocen kakor njen Sin.17

17 Prim. P/03; Miha Žužek, Božja beseda je živa, , Ljubljana 1989; P/02. ( Šk. Loka – kapucini, 16. 5. 2005 ob 8. in 11. uri.)

KRIŠTOFOVA NEDELJA18

Nebeško kraljestvo je kakor skrit zaklad, je kakor dragocen biser, je kakor polna mreža rib … Tako beremo v evangeliju današnje nedelje.

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Sora! V Svetem pismu pogosto zasledimo besedi »nebeško kraljestvo«. Z njima je Jezus zaobjel vse, kar je ponudil in ponuja človeku, vse, česar naj se človek oklene in uresniči, da bo srečen …

V dva tisoč letnem potovanju po svetu se je evangelij srečeval z vedno novimi narodi, s kultu-rami, z navadami, resnicami, vladavinami, vladar-ji, učenjaki in vsakovrstnimi pogledi na svet, na Boga in na človeka. Bil je sprejet in odbit, hvaljen in grajan, odobravan in preganjan, toda dajal je smisel človeškemu življenju, vrednost njegovi osebi. Edino Jezus Kristus ne presoja in ne izena-čuje ljudi po barvi in pameti, po denarju in spo-sobnostih, temveč po večnih vrednotah. On je prvi rekel, kar danes toliki ponavljajo kot neko novost, modrost in dosežek našega časa: človek ni, ne more biti in ne sme postati stvar − potrošniški material − niti živina, ki gara za svojega gospodarja.

Vsak človek je v luči evangelija Božji otrok, vsak človek je brat Bogočloveka, povabljen na isto gostijo življenja in večne Božje ljubezni. Zato ima vsak človek nadzemeljsko, nadzgodovinsko vrednost: ima veličino in dostojanstvo Kristusove osebe.

18 17. navadna nedelja, leto A, 2008

40 41

Zato je njegova edina in prava sreča v nebeškem kraljestvu. Te drobne sreče, s katerimi je tako na redko posuta pot našega zemeljskega življenja, so samo odsev tiste neizmerne sreče, ki nas čaka pri Bogu; zato so bežni trenutki sreče, s katerimi je pretkano naše zemeljsko bivanje, le drobec tiste večne sreče, ki ne bo nikoli zatonila, ki bo večno trajala …

In to je tisto nebeško kraljestvo, o katerem go-vori današnji evangelij, pa čeprav nam podobe izpred dva tisoč let o skritem zakladu in drago-cenem biseru in polni mreži rib morda ne povedo toliko, kot so to Kristusovim sodobnikom.

Nebeško kraljestvo je torej edini in neprimerljivi zaklad, kajti samo v njem najde človek odrešenje, uresniči svoje življenje in najde večno srečo.

Veste, ko bosta prešla nebo in zemlja − ali še pred tem oddaljenim trenutkom −, ko bo moral vsak izmed nas zapustiti to nebo in to zemljo in bo zanj vse končano, tedaj bo ostalo samo nebeško kralje-stvo. Pred nami bo, ali odprto ali zaprto, odvisno od odločitve, ki smo jo sprejeli v življenju.

Danes je tudi Krištofova nedelja. Dan hvaležnosti Bogu za varstvo pri vožnji in obenem dan prošnje, da bi nas varoval tudi v prihodnje. Duhovniki po župnijah na to nedeljo blagoslavljajo naša vozila, voznike in vse udeležence v prometu.

Vsakokrat, ko sedemo v avto, izpostavimo sebe in življenje na kocko. Zato se kristjani pred vožnjo izročimo Božjemu varstvu, med daljšo potjo kaj zmolimo, na cilju pa se Bogu zahvalimo. Poseben zaščitnik voznikov je sveti Krištof. Kdo je ta popu-laren svetnik, ki zre na nas z armature ali z obeska za ključe?

Včasih, ko ni bilo mostov, so si ljudje služili kruh s prenašanjem ljudi čez deroče vode. Tako je želel služiti ljudem tudi Oferus, sin poganskega

kralja, ko je postal kristjan. Pri krstu je dobil ime Christophorus − Krištof.

Čeprav imamo danes mostove, pa smo sle-herni dan sredi nevarne deroče prometne reke, ki nas lahko vsak hip spodnese ali odnese. Zato je Krištofova priprošnja še kako dobrodošla.

Cerkev pa nas ob praznovanju te nedelje vabi, da pokažemo tudi vidno hvaležnost Bogu; za vse srečno prevožene kilometre namenimo svoj dar za akcijo MIVA (kratica pomeni MIsijonska VozilA), ki skrbi za naše misijonarje in jim omogoča nakup avtomobilov.

»Za MIVO darujem − življenja rešujem« je geslo letošnje akcije. Zveni kakor pesem in prošnja. Naj nas sveti Krištof spremlja in naj nas Bog blagosla-vlja na vseh poteh našega življenja! Amen.19

19 Prim. P/84; Družina, 29, 17. 7. 2005, Misijonska obzorja, 3/2008. (Radio Sora, 24. 7. 2005. Radio Sora, 27. 7. 2008.)

42 43

ANGELSKA NEDELJA

Na angelsko nedeljo se spodobi, da vam sprego-vorim nekaj besed o angelih.

Angeli so dandanes zelo »v modi«. Mnogi poklicni sejalci duhovne zmede jih prikazujejo »kot nadze-meljska bitja s čarobno močjo«, ki lahko »pozitivno (dobri angeli) ali »negativno« (zli angeli ali demoni) vplivajo na usodo posameznikov in človeštva.

Po nauku Svetega pisma so angeli Gospodovi (Božji) poslanci, ki »v silni moči izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi« beremo v 13. psalmu in so postavljeni v službo Božjega odrešil-nega načrta. »Poslani, da strežejo tistim, ki bodo dobili zveličanje kot dediščino,« pravi sveti Pavel v pismu Hebrejcem (1,14).

Cerkev je od prvih časov učila, da so angeli naj-odličnejše Božje stvari. So ustvarjeni duhovi: imajo razum in voljo ter so po svoji naravi, za razliko od nas ljudi, ki smo tudi obdarjeni z razumom in voljo, neumrljivi.

Obstoj teh duhovnih, netelesnih bitij je verska resnica, za katero jasno pričujeta Sveto pismo in enodušno izročilo Cerkve.

Po nauku Cerkve, izhajajočega iz Svetega pisma, so bili spočetka vsi angeli dobri, potem pa so neka-teri med njimi grešili z napuhom in bili pahnjeni v pekel. To so hudobni duhovi (hudiči), ki nas sovra-žijo, nas zapeljujejo v greh in nas hočejo pogu-biti. Dobri angeli pa nas ljubijo: opominjajo nas k dobremu in nas varujejo na duši in telesu.

Ko majhen otrok še ne zna prav narediti križa in njegova ročica nerodno vijuga čez obraz, že ve, da ga skozi življenje spremlja angel varuh. Ve, da je ob njem tudi takrat, ko spi, in tudi takrat, ko mame ni doma.

Prva molitev, ki se je otrok nauči, je namenjena njegovemu angelu varuhu. Predstava o angelu je otroški duši bližja od predstave o Bogu in svetnikih. Angel zanj predstavlja vse, kar je lepega in dobrega. Otrok verjame vanj in mu zaupa. In v vernih druži-nah njegova podoba nikoli zares ne zbledi. Tudi, ko otroci odraščajo in znajo že dosti več kot narediti križ, jih na sleherni poti spremlja materin blago-slov in prošnja k angelu varuhu, naj jih spremlja in varuje (DRUŽINA).

Sveto pismo pravi: »… Glej, angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, kajti ne bo odpustil vaše krivde, ker je moje ime v njem! Če boš pa rad poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. Kajti moj angel pojde pred teboj …« (2 Mz 23,20−23). Tako Božja beseda.

Tudi nam, otrokom 21. stoletja, čaščenje ange-lov ne bo odveč. Čaščenje nevidnih spremljevalcev našega zemeljskega potovanja skozi mnoge nevar-nosti. Priporočajmo jim same sebe in naše drage; prosimo jih varstva, vsako jutro, ko vstanemo, in vsak večer, ko utrujeni ležemo; ko se odpravljamo na pot, ko sedemo za volan; izročajmo v njihovo varstvo otroke, male in velike, ko odhajajo v šolo ali v samostojno življenje … Saj še znate tisto moli-tev, prvo, ki ste se je naučili: SVETI ANGEL…20

20 Prim. Angeli Božji poslanci, Ognjišče, 12/05 (priloga); P/1994 (Družina 2. 10. 1994; LS 4; Molimo s Cerkvijo, 1994.) (2006)

44 45

ROŽNOVENSKA NEDELJA21

Vrnimo se danes, bratje in sestre, dobrih 400 let nazaj, v 16. stoletje. Velika zmaga kristjanov nad neprimerno močnejšim turškim brodovjem v bitki pri Lepantu, na današnji dan, 7. oktobra 1571, je končno iztrgala islamskemu gospostvu Sredozemlje in napravila konec prodiranju Turkov po morju proti Zahodu.

Že nekaj let poprej pred bitko pri Lepantu si je papež Pij V. z vsemi močmi prizadeval, da bi krščan-ske dežele ob Sredozemlju sklenile pakt, zavezo proti Turkom. Zlasti je skušal prebuditi tudi duhovne sile zaveznikov in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev sv. rožnega venca. Boj se je z vso silo razvnel pri Lepantu ravno na prvo nedeljo meseca oktobra, prav tisti dan, ko so se bratovščine svetega rožnega venca zbrale in goreče molile sveti rožni venec.

Kljub premoči s strani Turkov so kristjani zma-gali. To zmago je tudi vrhovni poveljnik don Juan d’Austria sam pozdravil kot Marijin odgovor na pobožno molitev svetega rožnega venca. Beneški senat pa je pod sliko, ki predstavlja znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne povelj-stvo − vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija«. V hvaležen spomin na to milost je papež Pij V. potem odredil, naj se 7. oktober obhaja kot Marijin praznik, kot praznik naše ljube Gospe Rožnega venca ...

21 2012

Predragi! Če beremo življenjepise ljudi, ki so v življenju veliko dosegli ali veliko pretrpeli, vidimo, da je njihovo življenje ves čas spremljala molitev svetega rožnega venca.

Brez dvoma je molitev naš blagoslov in naša težava, ni dvoma, da današnje spremenjene življenjske razmere nikakor niso ugodne za molitev svetega rožnega venca po družinah. Pa vendar drži: »Družina, ki moli, ostane skupaj« in »Svet, ki moli, je svet v miru.« (p. Payton)

In ne gre spregledati: jagode rožnega venca, ki dan za dnem drsijo skozi prste trpečih, bolnih in zapuščenih, prisilijo vsemogočnega Stvarnika, da poseže v usode ljudi in obrne krmilo sveta. Amen.

Umirala je, umirala za rakom … Ko je prejela svete zakramente in se je duhovnik poslovil od nje, je poklicala k postelji svojega moža, se rahlo dvi-gnila in mu z rožnim vencem v roki rekla:

»Poglej ta rožni venec! Tvoj oče mi ga je dal, ko je umiral. Ti si bil takrat daleč od doma v vojski. Nič nismo vedeli, ali si živ ali mrtev. Tvoj oče mi je takrat izročil tale rožni venec in dejal: 'Kruh na mizi in rožni venec spoštujte, če hočete biti srečni na Zemlji. Dokler boste rožni venec spoštovali, boste imeli tudi kruh na mizi. Če pa boste rožni venec zavrgli, boste kruha stradali.'

Molili smo rožni venec in ti si se vrnil. Molili smo rožni venec in nikdar nismo kruha stradali.

Kakor je oče nas učil, tudi ti uči svoje otroke. Ta rožni venec naj ti bo …« Glas se ji je utrgal, omah-nila je na vzglavje in umrla.22

22 Prim. P/03; P/93 (zgled Lokar, Šmarnice 1993, 32). (Škofj a Loka – kapucini, 07. 10. 2012 ob 8. in 11. uri.)

46 47

SVETA ELIZABETA OGRSKA

V letu 2007 obhajamo 800-letnico rojstva svete Elizabete, ogrske princese, turinške deželne grofi ce in frančiškanske spokornice, zavetnice krščanske dobrodelnosti, frančiškanskih tretjerednic in eli-zabetink, ki se posvečajo negi bolnikov, zavetnice Frančiškovega svetnega reda. Za svojo zavetnico jo je izbral tudi Karitas.

Kdo je bila Elizabeta? Bila je ogrska princesa, rojena leta 1207, hčerka kralja Andreja II. in Gertrude Andeške iz znane plemiške rodbine, ki je imela obse-žno zemljiško posest tudi na naših tleh s sedežem v Kamniku. Po madžarskem izročilu se je rodila na gradu Sàrospatak v severnem delu Madžarske.

V skladu z običaji srednjeveške družbe so jo komaj štiriletno zaročili leta 1211 s turinškim mejnim grofom Ludvikom IV. in kot je bilo tedaj v navadi, izročili v vzgojo na turinški dvor, kjer je skupaj rasla z drugimi otroki knežje družine in skupaj z njim, ki je čez deset let postal njen mož.

S svojim zaročencem se je poročila leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofi jo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Ludvik je namreč umrl na poti v Palestino, ko se je pridružil križarski vojski in je postal žrtev kuge. Njej je bilo samo dvajset let.

Elizabeta je bila vzorna žena, mati in turinška deželna grofi ca, ena od najbolj plemenitih žena

celotnega cesarstva. Zakonskih odnosov med njima niso zaznamovali samo politični razlogi ali spodob-nost, kot je bilo tedaj običajno, ampak pristna zakonska in bratska ljubezen. Bog je bil najvišja in brezpogojna vrednota, ki je hranila vse druge njene ljubezni: do moža, otrok in do ubogih.

Ko je umrl soprog, je umrla tudi princesa in se rodila sestra spokornica. Po moževi smrti je Elizabeta zapustila grad, ne ve se, ali je bila z gradu Wartburg izgnana ali je odšla sama. Odrekla se je vsemu posvetnemu blišču in se posvetila delom usmiljenja, zgradila bolnišnico v Marburgu, kjer je zbirala najrevnejše bolnike in jim stregla in jo izročila v varstvo svetega Frančiška, ki je bil nekaj mesecev prej razglašen za svetnika ter gojila globoko molitveno življenje.

Elizabeta Ogrska je ženski lik, ki najbolj pristno uteleša Frančiškovega spokorniškega duha. Ko je bila ob izgonu iz svojega gradu sama in zapuščena, je frančiškanom naročila, naj kot zahvalo Bogu pojejo Te Deum – Tebe Boga hvalimo. Na veliki petek, 24. marca 1228, enaindvajsetletna, je v frančiškanski kapeli položila roke na razkrit oltar in izpovedala javno zaobljubo. Kot zunanje znamenje je sprejela sivo spokorniško obleko.

Z Elizabeto so se zaobljubile tudi tri njene dekle ali tovarišice. Tako so osnovale majhno skupnost molitve in spokorniškega življenja pod vodstvom predstojnika vizitatorja Konrada. Skupaj so jedle in delale, skupaj so obiskovale hiše ubogih ali iskale živež, da so ga razdelile potrebnim. Ko so se vrnile, so začele moliti.

Šlo je za pravo redovno življenje zaobljubljenih žensk, ki so živele brez stroge samostanske kla-vzure in so se posvečale socialnemu delu: strežba ubogim, odrinjenim bolnim in romarjem … Šlo je za neko obliko posvečenega življenja v svetu.

48 49

Elizabeta je nedvomno znala usklajevati obe razsežnosti življenja, intimnost z Bogom in aktivno služenje ubogim. Danes je ženskih kongrega-cij regularnega tretjega reda okoli 400 z več kot 100.000 zaobljubljenimi redovnicami, ki hodijo po Elizabetinih stopinjah v aktivnem in kontemplativ-nem, t.j. globokem notranjem molitvenem premi-šljevanju in se smejo imeti za njene dedinje.

Elizabetino kratko življenje je bogato z ljube-znivim služenjem, z veseljem in s trpljenjem. Na dvoru v Wartburgu je njena velikodušnost in bližina z odrinjenimi zbujala pohujšanje. Mnogo vazalov jo je imelo za noro. Tukaj je srečala enega svojih velikih križev: kot križana je živela v družbi, ki ji je pripadala in med tistimi, ki niso poznali usmi-ljenja.

Ko je bila še princesa, se je morala v moževi odsotnosti v polnem izvrševanju svoje oblasti spo-prijeti s splošnim pomanjkanjem, ki je njeno deželo pahnilo v lakoto. Brez oklevanja je izpraznila grofi j-ske žitnice, da je pomagala potrebnim. Osebno je stregla slabotnim, ubogim in bolnim. Kot Frančišek je skrbela za gobavce, ki so bili izmeček družbe.

Dan za dnem, uro za uro je uboga med ubo-gimi živela in uveljavljala Božje usmiljenje v reki trpljenja in bede, ki jo je obdajala. V nesrečnikih je Elizabeta videla Kristusa. Elizabetina ognje-vita notranja moč je izvirala iz njenega odnosa z Bogom. Njena molitev je bila intenzivna, nepre-stana, včasih vse do zamaknjenja. Nenehno zave-danje Gospodove navzočnosti je bilo vrelec njene moči, njenega veselja in njene predanosti ubogim. Pa tudi srečanje z Jezusom Kristusom v ubogih je spodbujalo njeno vero in njeno molitev.

Na koncu življenja zase ni obdržala nič drugega kot revno spokorniško tuniko, ki jo je želela ohra-niti kot znamenje in kot obleko za pokop.

Frančiškov tretji red, tako regularni kot svetni, sta se namenila poživiti spomin na zavetnico ob 800 letnici njenega rojstva in jo želita ponuditi kot luč in vzor evangeljske zavzetosti. Frančiškova družina želi počastiti prvo ženo, ki je v hoji za Kristusom v skladu s Frančiškovim »načinom življenja« dose-gla svetost. Nihče ne more prešteti solza, ki jih je obrisala, ran, ki jih je obvezala, in ljubezni, ki jo je znala prebuditi.

Če se spominjamo njenega rojstva, njene enkra-tne osebnosti in njene rahločutnosti, je to zaradi tega, da bi tudi mi postali orodje miru in se nau-čili vlivati balzam na rane odrinjenih našega časa, počlovečevati svoje okolje in obrisati kako solzo.

Elizabeta je umrla stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu so se že nasle-dnji dan po pogrebu pričeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. že štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

Na Slovenskem se po njej imenujeta dve župnij-ski cerkvi in tri podružnice.23

23 Prim. Leto svetnikov, 4, Celje 2000; Silvester Čuk, Svetnik za vsak dan, 2, Koper, 1999; Brat Frančišek, 1/2007, Pismo ob 800-letnici rojstva svete Elizabete vsem bratom in sestram Frančiškove družine, na poseben način sestram in bratom regularnega tretjega reda in Frančiškovega svetnega reda. (Frančiškov svetni red, Krajevno bratstvo Škofj a Loka in Primskovo, 14. 1. 2007.)

50 51

SREČANJE BOLNIKOV

Leto je naokrog in zopet nas druži dan invalidov, bolnikov in starejših.

Dragi mi vsi navzoči! Zaznamujmo ta dan tudi z iskreno molitvijo za trpeče in bolne, da bi našli novo obzorje smisla svojega življenja. V molitvi pa se spomnimo velike množice zdravstvenih in drugih delavcev v službi iskanja zdravja in lajšanja trplje-nja.

Z obhajanjem dneva invalidov, bolnikov in sta-rejših želi Cerkev vzbujati v posamezniku in obče-stvu čut solidarnosti in pomoči bolnim, ostarelim, trpečim. Bolnikom pa želi, da bi mogli svoje trplje-nje ovrednotiti in mu dati smisel. Tudi v bolezni in trpljenju moramo kot kristjani iskati in hoditi za Kristusom, ki nas vabi, da bi z njim vedno nosili svoj križ in bili deležni obilja življenja ter po Kristusovem zgledu svoje trpljenje darovali za različne namene in potrebe Cerkve.

Za bolne in trpeče so spoved, evharistija in bol-niško maziljenje izrednega pomena. V skrbi za bol-nike in trpeče je pomembno prav obhajanje zakra-mentov. Prav bolniško maziljenje (včasih smo rekli sveto poslednje olje) je zakrament, ki ima v bolezni in trpljenju svojo odrešilno milost. Ta zakrament še vedno napačno povezujemo z mislijo na smrt, in tako vzbujamo nepotreben strah. Kot vsi zakramenti je tudi bolniško maziljenje zakrament za življenje v posebnih življenjskih okoliščinah, kot so nevarna in huda bolezen, starostne težave, resni medicinski posegi in operacije in seveda vse različne in mno-

govrstne oblike duševnega in duhovnega trpljenja, ki ga danes ni malo.

Zgodilo se je poleti, sredi vročega julija, piše Nataša Ahčin v eni izmed številk lista za bolnike Prijatelj. Nenadna, silovita bolečina v glavi, sla-bost na robu zavesti, sprejem v bolnišnico ... Vse se je odvijalo zelo hitro. Znašla sem se sredi belih rjuh, obdana s steklenicami infuzije in z belimi postavami zdravnikov, ki so prihajali in odhajali ... Počutila sem se kot slamica v morju, ki nekaj časa plava na površini in nato spet potone. Vseskozi pa sem čutila Božje varstvo.

Nekaj dni pred operacijo je k meni prišel bolni-ški duhovnik p. Marko (Novak). Nikoli ne bom poza-bila tega srečanja. Ko je prišel do moje postelje, je pokleknil in vzel mojo roko med svoje dlani. Kako dobro je bilo čutiti od igel prebodeno roko v člo-veški roki! Ker nisem mogla veliko govoriti, je p. Marko tiho klečal ob moji postelji in bil enostavno poleg. Bilo mi je nerodno, da on kot duhovnik kleči ob moji postelji na tleh. Prosila sem ga, naj si vzame stol in sede. On pa mi je rekel: »Ne, prav je, da klečim. Bolniška postelja je zame oltar, na katerem se vedno daruje Kristus. Ob takem oltarju je treba spoštljivo klečati.«

Besede p. Marka so me globoke prevzele. Da, bolniška postelja je v resnici živi oltar in bolnik na njej, če se tega zaveda ali ne, postaja skupaj z Jezusom hostija − dar s telesom in z dušo. Ko sem si nekoliko opomogla, sem razmišljala, koliko oltar-jev je po naših bolnišnicah in tudi domovih, koliko skritih hostij na bolniških posteljah! Kdo poklekne ob njih? Kdo ljubeče in spoštljivo blagoslovi trpeče ude, če ne Jezus sam po bolniškem duhovniku, po človeku, ki pride zraven in je preprosto navzoč?

Velike besede ne stopajo v svetišče trpljenja. Ostajajo zunaj, sklene svojo pripoved Nataša Ahčin.

52 53

V to svetišče lahko stopi le ponižna, topla in iskrena navzočnost, ki upa proti upanju in ob vznožju križa sveti z lučjo vstajenja.24

24 Priloga k Sporočilom slovenskih škofi j 2/2002; Prijatelj, 1/2002. ( Dolenjske Toplice, 18. 6. 2005.)

ČEŠČENJE

»Skrivnost svete evharistije in njenega češče-nja je skrivnost globoke preobrazbe človeka, člo-veške skupnosti in Cerkve,« pravi Marija Ravnihar, zdravnica splošne medicine v Zdravstvenem domu v Kranju, in nadaljuje: »Ni treba, da je človek mistik ali teolog, da bi vstopal v skrivnost svete evhari-stije. Potrebna pa je vera v Jezusa Kristusa, navzo-čega med nami pod podobo kruha in vina, ter vera v njegove besede, po katerih sam pride med nas.«

Predragi! Sveta maša je ponovitev, obnovitev in ponavzočenje Jezusovega rojstva, trpljenja in smrti ter vstajenja. Zato je v evharistiji vsa ta stvarnost resnična, živa. Zato je sveta maša šola našega duhovnega življenja: šola ljubezni, češčenja, daro-vanja, umiranja, šola našega vsakdanjega življenja v globoki povezanosti z Jezusovim življenjem. Tudi ob češčenju svete evharistije je zato vsa stvarnost Jezusovega življenja resnično navzoča. Češčenje, adoracija je zato poglabljanje in združevanje s trpečim in z vstalim, zmagoslavnim Zveličarjem.

Pred Najsvetejšim smo v edinstvenem svetu: smo v navzočnosti Božjega, najsvetejšega, mogli bi reči: na gori Tabor, na gori Sinaj. Tu je navzoč Jezus kot Bog z neizmernim veličastvom slave, Božje moči, vsemogočnosti v svojem večnem bivanju, bivanju v skrivnosti Svete Trojice.

Toda Bog je navzoč tudi kot človek, z vso člo-veško ljubeznijo, s človeško ranljivim srcem, ki ga gane naše bivanje, naša navzočnost pred Njim, ki

54 55

ga razveseli naša ljubezen, ki se ga dotakne naša bolečina, ki ga prevzameta naša hvala in slava, ki mu jo damo, ki nam je hvaležen za naše zadoščeva-nje, ki ga boli naša ravnodušnost.

Glejte! Večni Bog ima svoj prestol slave v nebe-sih. Odrešil nas je. Mar naj ne bi bila to dokončno izkazana njegova ljubezen do nas? Ne! Bog je ostal med nami, da bi z nami lahko živel vsak trenutek in zato, da bi mi ljudje nikoli več ne bili brez njega.

V človeškem prijateljstvu in ljubezni človek daje od svojega najboljše. Tako ob prijateljstvu z Bogom Bog daje človeku od svojega Božjega svojo ljube-zen, dobroto, svojo milost, moč, svoje darove, svoje potrpljenje, omili napetosti, hudobijo, sovraštvo v človeku in ga počasi spreminja v Božje bitje. Človek, ki globoko živi s sveto mašo, ki časti Najsvetejše, postaja podoba Boga, Bog zaživi v njem.

Če si v natrpanem dnevu vzamemo nekaj časa in pridemo v Jezusovo navzočnost, ne bomo nikoli odšli od njega takšni, kot smo prišli. In če bomo prihajali večkrat, bomo stopili v čudovito šolo Božje ljube-zni, vedno bolj bomo okušali njegovo navzočnost in ljubezen. Dobili bomo moč, da bomo svoje stano-vske dolžnosti izvrševali lažje, hitreje, pa tudi bolje. Izboljšal se bo naš odnos do bližnjih, postajali bomo močni v trpljenju, postajali bomo novi ljudje …

Zato ne omagajmo v češčenju pred Najsvetejšim zakramentom, pa naj se nam zdi naša molitev včasih še tako borna, raztresena, nebogljena. Svojo vrednost dobiva iz naših žrtev, plemeniti jo naše trpljenje, je izraz naše, tolikokrat preizkušene vere. Ni le slabotno človeška, je silna, ker z nami moli Kristus.

In nenazadnje: na svet kliče Božji blagoslov in zadržuje Božjo kazen. AMEN.25.

25 Prim. Božje okolje, 3/2003, 5: P/2003. (Škofj a Loka, 27. junij 2003 ob 17.00.)

OB SKLEPU ČEŠČENJA

Sestre reda misijonark ljubezni, ki ga je usta-novila mati Terezija, se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Na dan posvetijo štiri ure molitvi, od tega dve uri češčenju Najsvetejšega. Nek novinar jih je vprašal: »Se vam ne zdi, da posvečate preveč časa molitvi?« »Ne,« mu je odgovorila sestra, »brez te osebne ljubezni do Kristusa naše življenje ne bi bilo mogoče. Naša moč so ure češčenja pred Najsvetejšim.«

Predragi! Tudi mi potrebujemo moč, da zmo-remo pošteno živeti svoje življenje, nositi breme in težo dneva in izpolniti svoje življenjsko poslanstvo. Verjemite mi in nekoč mi boste dali prav: pretežka je človekova pot, da bi jo zmogel prehoditi sam, brez Boga. In blagor človeku, ki v veri najde oporo in v Bogu moč, da zmore nositi težo življenja. In ta moč se nam v obilni meri daje pri sveti maši, pri svetem obhajilu, v češčenju Najsvetejšega zakra-menta …

Res je, nebogljena je človeška beseda, ko mora govoriti o Božji ljubezni, ki se je dala vkleniti v košček posvečenega Kruha. S človeškim razumom ni mogoče dojeti in ne dokazati skrivnostne Božje navzočnosti v sveti hostiji. In vendar moramo pri-znati Bogu pravico, da sme biti boljši kot mi. Da sme ljubiti vse drugače kot mi. Da sme njegova dobrota presegati bedne okvire naših človeških pojmov. Da sme biti tako velikodušen, da samo še strmimo in še sami zadrhtimo v neznani ljubezni. Da, Bog hoče

56 57

biti med nami, tako preprost, tako dober, tako kori-sten − kot kruh…

Kot duhovnik se srečujem z vernimi, ki izžare-vajo živo vero v Jezusovo navzočnost v sveti evha-ristiji, pa s takimi, ki ne razmišljajo veliko in jim je obhajilo bolj navada, pa tudi s takimi, pri katerih podvomim, da imajo iskren namen in kanček vere ali spoštovanja do najsvetejšega zakramenta.

In moram reči: Sveto obhajilo je zakrament Božjega usmiljenja in ozdravljanja in ga ne preje-mamo kot nagrado za sveto življenje. Jezus nam pri svetem obhajilu odpušča naše male grehe in naše človeške slabosti, zato ga sprejemamo z željo, da nas vedno znova očisti, nam odvzame bremena življenja in ozdravi našo nemoč, da bi se dobrih sklepov držali in živeli v popolnejši zvestobi Bogu in njegovim zapovedim. Sam način prejema-nja svetega obhajila pa je naša osebna odločitev. Pomembno je, da ga prejemamo s čistim srcem in z dolžnim spoštovanjem, pa naj se obhajamo na jezik ali na roko. Tisti, ki ga prejemajo kleče, to storijo na koncu obhajanja.

Predragi! Sveti kapucinski pater Pij je rekel: »Če bi ljudje razumeli pomen in veličino svete maše, bi morala policija stati pred cerkvijo, ker ne bi mogli vsi noter …« In blažena mati Terezija iz Kalkute pravi: »Sveta maša je duhovna hrana, ki me pod-pira. Brez nje ne bi mogla vzdržati niti en sam dan ali uro svojega življenja …«

Naj izzveni naše sklepno bogoslužje na dan celo-dnevnega češčenja kot velika zahvala Bogu za dar njegove ljubezni v sveti hostiji! Radi se udeležujmo svete maše.

PRIŠLI BODO DNEVI …

(33. navadna nedelja, leto C, 18. 11. 2001)

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6).

Predragi! Te besede so sicer veljale jeruzalem-skemu templju, a se danes sprašujemo, ali morda ne veljajo tudi današnjemu svetu. Še zlasti po 11. septembru (2001). (To je datum terorističnega napada Al Kaide na stolpnici World Trade Centra v New Yorku.)

Morda smo se nekam bolj zavedeli, kako je človek sposoben narediti konec svoji zgodovini. Kako v nekaj urah lahko uničimo, kar je raslo štiri milijarde let. Ob vsem pa je za vsakega Zemljana v skladiščih več ton streliva kot hrane. Gospodarsko gledano živi Zahod na račun tretjega sveta in na račun prihodnjih rodov. Sposobni smo uničiti stvar-stvo in človeštvo, a nismo sposobni ustvariti ene same travne bilke. Človekova moč za rušenje je neizmerno večja kot njegova moč za graditev.

Soočeni s črno sliko prihodnosti, ki nam jo rišejo nedavni dogodki, nas prebrana Božja beseda spod-buja k poglobljenemu premisleku o življenju. Nihče ne ve, kdaj bo konec sveta. Nihče tudi ne ve, kdaj bo stopil pred Boga, zato moramo biti vedno pri-pravljeni …

Lahko si predstavljamo, kako so učenci verjetno z odprtimi usti poslušali Jezusa, ko jim je s krepkimi

58 59

izrazi napovedoval nenavadne in usodne dogodke: vojske, umore, potrese, lakoto, kužne bolezni, pre-ganjanja, krive preroke in razdejanje templja. Leta 70 po Kristusu je rimski vladar Tit popolnoma razru-šil Jeruzalem, kjer res ni ostal kamen na kamnu, in Jude razgnal po vsem svetu.

Ko je Jezus obračunal z njihovim zvedavim uga-njevanjem, kdaj se bo vse to zgodilo, jih je hotel napotiti na nenehno pripravo za trenutek obračuna ter jih pripraviti na težave in preizkušnje; vsa teža odgovora je strnjena v napotek: »Ne ustrašite …!« Če sem jaz z vami ali če ste vi z menoj in mojim Očetom, le kaj se vam more dokončno usodnega zgoditi.

Vedimo, da je vedno znak pristne vere, če kdo brez sanjarjenja in zvedavega ugibanja o priho-dnosti vsak trenutek življenja vzame za možnost, da živi dobroto, da živi Bogu, da živi večnost. Pa čeprav gre za najbolj preproste in drobne dnevne opravke: pometanje, kuhanje, pranje, skrb za otroka, delo v tovarni, v delavnici ali pisarni, na polju ali v hlevu, učenje in študij … Obenem pa se zaveda, da ne more živeti, kakor se mu zljubi, in da bo moral kot oskrbnik dati račun o tem, kar mu je bilo zaupano. To daje življenju resnost, s tem pa tudi pravo dostojanstvo.

Živela sta mož in žena. V vsem sta se sicer dobro razumela, le nekaj ju je ločevalo. Žena je namreč redno hodila k maši in ni nikoli opustila nedelje. Mož pa je bolj cenil posteljo in spanje kot mašo.

Ko se je v nedeljo zjutraj žena odpravljala k maši, je zaman prosila moža, naj gre tudi on, sicer bo pogubljen in bo šel v pekel. Mož pa je zaspano pogledal izpod odeje in zagodrnjal: »Kar ti moli za oba!« obrnil se je in ponovno zaspal.

Žena je res sama hodila k maši in molila za oba, molila je za moža, da bi se spreobrnil in da bi tudi on cenil vrednost svete maše.

Nekoč pa se je možu sanjalo, da sta oba z ženo umrla in odšla pred nebeška vrata. Mož je komaj premikal noge, sopihal je, kot bi nosil težko breme. Vendar sta oba hkrati prišla do nebeških vrat. Tedaj je sveti Peter odprl vrata, se ženi globoko priklonil in ji rekel: »Vstopi za oba!« Žena je vstopila, nebe-ška vrata so se zaprla in mož je ostal zunaj v temi. Začel je padati, v strahu je zakričal in se prebudil. Žena se je prav tedaj že oblačila za nedeljsko sveto mašo. Mož je skočil iz postelje in vzkliknil: »Hvala Bogu! Ni še prepozno, hvala Bogu, da sem še živ. Nikoli več ne boš šla sama k maši, da se ne bi nekoč res tako zgodilo, kot se mi je v sanjah, da bi šla ti v nebesa za oba, jaz pa bi ostal v strašni temi.«

Od tedaj je tudi mož redno hodil k sveti maši.

60 61

OB SLOVESU 2002 (IZ ŠVICE)Sklepne misli iz pisma p. Roberta Podgorška v božičnem pismu 2002 slovenskim rojakom in njihovim potomcem v Švici in Kneževini Liechtenstein

Veliko je vezi, ki nas družijo: materin jezik, slovenski običaji, naša kultura, spomini na sončno stran Alp in dišečo opojnost lipe. A vendarle tvegam besedo o pomenu naše slovenske Cerkve, njene dediščine v naših srcih. Če kaj, kar nas razsejane po vseh celinah sveta povezuje, je to spomin nanjo. Spomin, ki morda bledi, pa vendarle z nevidno silo podzavesti vpliva na nas in nas druži in povezuje. Ne samo ohranjati ta spomin, ampak ga tudi udeja-njati, pomeni udeleževati se slovenske svete maše. Obenem pa pomeni tudi graditi skupni slovenski duhovni prostor, ki ne bo vezan zgolj na zemljepis-ne meje matične domovine, ampak bo povezoval vse Slovence v zavezi skupnemu izročilu, jeziku, kulturi in veri naroda, v katerem korenini.

Ob vsem tem pa nisem pozabljal, da sem ostal zgolj človek, kakor vsi drugi: krhek in grešen, ranljiv in slaboten, nepopoln in zamerljiv, tudi po tistem, ko se me je s posvečenjem dotaknila Božja roka.

Hitro je minilo teh 14 let. Trudil sem se po naj-boljših močeh. Bolj ali manj uspešno. Enim sem se usedel v srce, drugim v želodec. Preživeli smo. Tako ali drugače. Sedaj bi se vam rad le še zahvalil in opravičil … Prišel je čas slovesa. Prišel je čas, da vam rečem zbogom in na svidenje v domovini.

Odslovitev

Ne vzemite tega kot ceneno reklamo za sloven-sko sveto mašo. Sveta maša ni blago, ki potrebuje reklamo. Je življenjska nuja, je potreba srca in duše, je srečanje slovenskih duš in slovenskih src, je druženje otrok slovenske matere, ki si daleč od domačega praga služijo vsakdanji kruh …

62 63

BLAGOSLOVITEV KAPELE SVETEGA JOŽEFA26

Dragi mi vsi navzoči, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Upam si trditi: ni je dežele na svetu, kjer bi na tako majhnem koščku Zemlje bilo posejanih toliko cerkva in cerkvic, kapel in kapelic, križev in svetih znamenj, kot je to naša ljuba slovenska dežela … Ob pogledu nanje zadrhti srce. To so pomniki ver-nosti naših prednikov, izraz njihove prošnje v stiski in zahvale ob uslišanjih.

Danes smo se zbrali k blagoslovitvi nove kapele svetega Jožefa. Tudi ta kapela je postavljena v zahvalo in hvaležen spomin. V zahvalo, ker je sedaj že pokojni Smrekarjev oče Ivan (+ 25. 1. 2000) med drugo svetovno vojno dvakrat čudežno ušel smrti in je od takrat v njegovem srcu tlela želja, da se v zahvalo postavi kapela. Ta očetova želja se danes izpolnjuje. Obenem pa blagoslovitev kapele sovpada z deseto obletnico smrti sina in brata Jožeta (+ 28. 10. 1996). Zato se bo danes zanju tudi darovala sveta maša.

Pristopimo k blagoslovitvi z molitvijo litanij sve-tega Jožefa, zavetnika kapele.

Litanije svetega Jožefa

MolimoSlavimo te, Gospod, neizrekljivi Bog. Prve

začetke odrešenja človeškega rodu si zaupal zve-

26 Vrhnje pri Kapelah (pri Smrekarjevih), 16. 9. 2006

stemu varuhu svetemu Jožefu. Častimo ga kot varuha na Zemlji, naj nam bo tudi priprošnjik v nebesih. Blagoslovi, prosimo, to kapelo v čast sve-temu Jožefu. Naj tvoji verni čutimo, da posreduje za nas in da ga smemo klicati na pomoč v vsaki stiski. Naj spolnjujemo dolžnosti v človeški družbi, jo prepojimo s Kristusovim duhom in na njegovo priprošnjo dospemo v srečno večnost. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Pokropimo z blagoslovljeno vodo.

Nagovor Ime Jožef, ki v hebrejščini pomeni »naj Bog doda

potomstvo«, je bilo pri Judih sila priljubljeno. Nosil ga je tudi tesar iz Nazareta, ki je bil po judovskih predpisih z Marijo zvezan v resničnem zakonu in je zato pred postavo veljal za očeta učlovečenega Božjega Sina. Zato ker je bil varuh svete nazare-ške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, velja za zavetnika vesoljne Cerkve.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Lahko rečemo, da je sveti Jožef svetnik svetnikov in pomočnik v vsakršni stiski. Drugim svetnikom je dal Bog − tako se zdi − moč, da pomagajo le v kakšni posamezni zadevi, Jožef pa lahko nudi pomoč v vseh. Če ga je na Zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.

Verniki se svetemu Jožefu radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih razmerah pa tudi v gospodar-skih in podobnih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke. Še posebej je sveti Jožef zgled in pripro-šnjik vsem tistim, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da

64 65

sta bila ob njegovi smrti navzoča Jezus in Marija, velja tudi za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro.

Sveti Jožef je bil izbran za prvega zavetnika slo-venske dežele in mu je slovensko ljudstvo v prestol-nici postavilo narodno svetišče. Razen tega je njemu v čast na slovenskih tleh postavljenih skoraj osem-deset cerkva in številne kapele in kapelice. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj raz-širjenimi imeni v Sloveniji pa tudi po svetu.

Bodite ponosni in srečni, da v vaši sredi stoji kapela svetega Jožefa. Tistim, ki so jo postavili, velja naša zahvala! Vam pa posvečen kraj moli-tve, upanja in tolažbe, pomnik naše vere in zavezo svetim izročilom naših prednikov …

Prošnje za vse potrebeBratje in sestre,obrnimo se k nebeškemu Očetu s svojimi pro-

šnjami po posredovanju svetega Jožefa.

1. Na priprošnjo svetega Jožefa, zavetnika slo-venske dežele, nas obvaruj nesreč in nas pripelji k resnični blaginji in svobodi.

2. Na priprošnjo svetega moža Device Marije in varuha Svete družine vlij vsem družinam medse-bojno razumevanje, zaupanje v Božjo previdnost in krščansko pojmovanje skupnega življenja.

3. Na priprošnjo vzornika delavcev, pomagaj vsem, ki živijo v težkih razmerah zaradi krivic, nezdravega okolja ali pomanjkanja dela, da dose-žejo pošteno plačo, primerno stanovanje in ustre-zno zaposlitev.

4. Na priprošnjo svetega Jožefa, tolažnika nesrečnih in zavetnika umirajočih, okrepčaj naše bolne in umirajoče doma, po bolnišnicah in povsod po svetu.

5. Naj bo nova kapela svetega Jožefa posvečen kraj molitve, upanja in tolažbe.

Nebeški Oče, sveti Jožef je Jezusu in Mariji izka-zoval svojo skrb in ljubezen, naj jo tudi nam, da bomo prav živeli in se bomo kot ena družina nekoč vsi zbrali pri tebi. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

66 67

BLAGOSLOV LIPE

O Bog, od začetka sveta si v svoji previdnosti zapovedal, naj zemlja požene zelenje, rastlinje in drevje. V svoji modrosti si ustvaril drevje, ki daje zavetje pticam in človeku. Prosimo te, blagoslovi to drevo, ki smo ga poimenovali »patrova lipa«. Da bo drevo zdravoin bo njegova rast razveseljevalanas in naše potomce. Naj pod njegovo krošnjo najdemo zavetje, počitek in mesto za družinsko in prijateljsko druženje. Naj lipa, simbol slovenstva, krepi našo zavest slovenstvain pripadnosti slovenski domovini. To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Škofja Loka – Stari Dvor, četrtek, 26. maja 2011(pri Erženovih)

P. ROBERT PODGORŠEK

Življenjepis in slike

68 69

KRATKI ŽIVLJENJEPISNI PODATKI O P. ROBERTU PODGORŠKU

3. julija 1940 Rojen v Mariboru

1955−57 Dva razreda gimnazije v Osijeku

1957−1958 Noviciat v Varaždinu

1958−1960 Zadnja dva razreda gimnazije z maturo v Zagrebu

1960−1961 Služenje vojaškega roka

1961−1966 Teološka fakulteta v Ljubljani

29. 6. 1966 Posvečen v duhovnika v mariborski stolnici

1966−1967 Šesti letnik teologije

1967−1970 Provincialni tajnik v Škofji Loki

1969−1970 Kot provincialni tajnik tudi nedeljski kaplan v Selcih nad Škofjo Loko

1970−1988 Župnik pri Sveti Ceciliji v Celju

1988−2003 Izseljenski duhovnik v Švici (Zürich)

2003−2015 Škofja Loka, v letih 2008−2011 tudi samostanski predstojnik

2015 Celje (Dom svetega Jožefa)

Slavko (Vekoslav) Podgoršek, z redovnim imenom p. Robert, se je rodil 3. julija 1940 ob 17. uri v Mariboru na Studencih, na Kralja Petra cesti 18 in bil 13. julija 1940 krščen kot 22. krščenec v novi mari-borski župniji svetega Jožefa na Studencih, ki je bila ustanovljena 31. 3. 1940. Krstil ga je prvi studen-ški župnik p. Janez Reberc (1881−1946). Po končani osnovni šoli v Mariboru na Studencih je ob gorečem in priljubljenem kaplanu p. Metodu Jeršinu začutil, da ga Bog kliče v redovniški in duhovniški poklic. Dva razreda srednje šole je končal na kapucinski gimna-ziji v Osijeku na Hrvaškem in nato stopil v noviciat takratne Jugoslovanske (Ilirske) kapucinske province. Po enoletnem uvajanju v kapucinsko redovno življe-nje, po noviciatu, je 10. 8. 1958 naredil začasne redovniške zaobljube. Zadnja dva razreda gimnazije je končal na zagrebški Medškofi jski gimnaziji, kjer je leta l960 maturiral. Po odsluženi vojaščini, leta 1961, je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1967. Večne redovniške zaob-ljube je naredil 17. 9. 1963, v duhovnika pa je bil posvečen po petem letniku teološke fakultete, 29. 6. 1966, v mariborski stolnici. Po končanem študiju je bil najprej provincialni tajnik, leta 1970 pa je postal župnik kapucinske župnije svete Cecilije v Celju, kjer je ostal do leta 1988, ko je odšel za izseljen-skega duhovnika v Švico (Zürich). V januarju 2003 se je vrnil iz štirinajstletnega dela z zdomci in izseljenci v Švici in postal član kapucinskega bratstva v Škofji Loki, kjer je ostal do svoje bolezni 2015, ko se je po zahtevni operaciji začasno preselil v Martino hišo (varstvo starejših) v Domu svetega Jožefa v Celju in je bil pridružen kapucinskemu bratstvu v Celju.

Kot priljubljen župnik župnije svete Cecilije27 je

27 Prim. Nada Ravter, Bogat sem kakor ti hi glas piščali, v: 7 D, Tedenska priloga maribor-skega Večera, 25. 8. 1988, 18−19.

70 71

bil znan tudi zunaj meja svoje župnije. Pri pridigah ni nikoli improviziral, marveč se je nanje skrbno pripravljal in si jih je napisal. Odlikoval se je tudi po lepem slogu, z vplivanjem na čustva, navadno s pretresljivimi in čustveno nabitimi resničnimi zgod-bami, ki jih je pisalo življenje, drugič pa zgolj s »poučnimi zgodbami«.28 Ljudje so ga radi poslušali. Zavzeto je tudi prepeval ritmične in ljudske nabo-žne pesmi, igral kitaro in mnoge navdušil za lepo in toplo bogoslužje; zato so si ga tudi zaročenci od drugod, ne samo Celjani, večkrat zaželeli, da bi vodil tudi njihov poročni obred.

V Celju mu je kot župniku v tistih tegobnih časih uspelo doseči vrnitev nacionaliziranega konvikta ob cerkvi za kapucinske dijake, ki so pred vojno obisko-vali celjsko gimnazijo, in tako omogočil bratom kapu-cinom primerno bivanje v Celju. Prav tako je obnovil cerkev svete Cecilije, v katero so po njegovi zaslugi prenesli posmrtne ostanke p. Linusa Praha, ki je v letih 1923−1924 v Mariboru na Studencih dogradil k nekda-nji majhni hiši enonadstropno poslopje (leta 1927 je bilo še povečano) za kapucinski samostan v Mariboru na Studencih, Obrežna 1. P. Robert je bil do zadnje bolezni odličen organizator, dober pevec in pridigar in velik častilec svetega patra Pija iz Pietrelcine, čigar relikvije je prinesel v Škofjo Loko in ob njih ob sobotah pospeševal gorečo ljudsko pobožnost do tega karizmatičnega kapucina.

Vinko Škafar

28 Eno od njegovih ti pičnih pridig s »poučno zgodbo«, objavljamo spodaj (pridiga 18. 11. 2001).

P. Metod Jeršin, kaplan, z ministranti župnije sv. Jožefa v Mariboru (1955). Na levi strani za Metodom je Slavko Podgoršek (p. Robert). Prvi z desne strani v zadnji vrsti je Ivo Čerček.

72 73

Bogoslovec Robert Podgoršek s p. Metodom Jeršinom, p. Gabrijelom Reckom in p. Joahimom Kunškom ter tremi ministranti na izletu.

Kapucin Dominic Romuald Basil Athaide, nadškof v Agri, v Indiji, je pred 50 leti, 12. 12. 1965, v Koprivnici na Hrvaškem posvetil pet bogoslovcev takratne Jugoslovanske (Ilirske) province. Sedita: nadškof Athaide in zagrebški pomožni škof Franjo Kuharić (poznejši zagrebški nadškof in kardinal, sedaj že Božji služabnik, ki je med mašo pridigal). Stojijo v prvi vrsti od desne proti levi: Damjan Frlan, Zlatko Šafarić, Tončka in Ivan Podgoršek, Robert Podgoršek in Vinko Škafar. Zadaj stoji novoposvečeni diakon Pavel Košir. Nad Tončko Podgoršek stoji Franc Škafar, oče diakona Vinka.

Mariborski novomašniki s škofom dr. Maksimiljanom Držečnikom leta 1966. Od leve stojijo: Anton Hribernik − salezijanec, Vinko Škafar − kapucin, + p. Gavdencij Skledar − minorit, + Jože Goličnik, Stanko Tratnjek − salezijanec, Janez Osvald, p. Robert Podgoršek − kapucin, Stanislav Duh − salezijanec, Jože Zadravec − salezijanec.

Novomašniki po posvečenju, 29. junija 1966, v mariborski stolnici po posvečenju podeljujejo novomašni blagoslov. Na skrajni levi je škof Držečnik. Od leve proti desni: Jože Goličnik, Janez Osvald, Gavdencij Skledar, Robert Podgoršek, Vinko Škafar, Stanislav Duh, Anton Hribernik, Stanko Tratnjek in Jože Zadravec.

74 75

Provinicialni kapitelj Slovenske kapucinske province 1979:V prvi vrsti (od leve proti desni): Pavel Košir (4. defi nitor), Štefan Balažic (provincial), Francesco Toppi (generalni defi nitor, v letih 1990−2001 nadškof v Pompejih − Italija; umrl 2007; začet postopek za beatifi kacijo 2014), Vinko Škafar (prov. vikar), Donat Kranjec (2. defi nitor), Jože Kunšek (3. defi nitor). Druga in tretja vrsta: Aleksander Šegula, Gabrijel Recek, Boleslav Polanski, Roman Motore, Avguštin Cijan, Zdravko Koprivnikar, Metod Jeršin, Jilarij Felicijan, Klemen Verdev, Rudolf Štrucl, Placid Prša, Fidelis Kraner. Zadnja vrsta: Simon Rupnik, Bernard Jauk, Angel Kralj, Robert Podgoršek, Damijan Frlan, Metod Benedik in Pashal Prša.

Novomašnik Robert Podgoršek (10. julij 1966), za njim stojijo mama Tončka, oče Ivan in brat Franci. Na levi strani stoji Štefan Recek, ki je bil ceremoniar, na desni je družica s trnovo krono.

Leta 1988

76 77

Zdomski deklici ob 30-letnici mašništva, 30. 6. 1996, v Amriswilu v Švici izročata šopek p. Robertu Podgoršku.

S p. Robertom Podgorškom somašujeta p. Štefan Balažic in p. Rafael Jenko.

Ovitek zgoščenke, ki jo je p. Robert Podgoršek izdal prvič leta 1988 v Celju, nato pa še drugič leta 2002 v Švici.

78 79

VSEBINA

Spremna beseda ....................................... 3

Kristusov duhovnik ..................................... 6Adventni venec ......................................... 9Božič ....................................................11Sveta družina ..........................................16Novo leto ...............................................18Sveti trije kralji .......................................20Veronika − žena šeste postaje ......................22Cvetna nedelja ........................................26Velika noč ..............................................28Gospodov vnebohod ..................................31Binkošti .................................................33Marija Mati cerkve ....................................37Krištofova nedelja ....................................39Angelska nedelja ......................................42Rožnovenska nedelja .................................44Sveta Elizabeta ogrska ...............................46Srečanje bolnikov .....................................50Češčenje................................................53Ob sklepu češčenja ...................................55Prišli bodo dnevi … ...................................57Ob slovesu 2002 (iz švice) ...........................60Blagoslovitev kapele svetega Jožefa ...............62Blagoslov lipe ..........................................66

P. Robert PodgoršekŽivljenjepis in slike ..................................67Kratki življenjepisni podatkio p. Robertu Podgoršku ..............................68

P. Robert Podgoršek pridiga v škofjeloški kapeli sv. patra Pija iz Pie-trelcine, 2011.

80