UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Eva Brajković

(DE)KONSTRUKCIJA ZNANSTVENE VEDNOSTI NA

PRIMERU KONCEPTOV HORMONOV IN KLIMAKTERIJA

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Alenka Janko Spreizer

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

Koper, julij 2008

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Eva Brajković, z vpisno številko 92032012, vpisana na študijski program

Kulturni študiji in antropologija, rojena 2. 10. 1975 v Postojni, sem avtorica diplomskega

dela z naslovom: (De) Konstrukcija znanstvene vednosti na primeru konceptov

hormonov in klimakterija

S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat mojega

lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih del kot mojih

lastnih kaznivo po zakonu.

V Kopru, dne 2. 7. 2008 Podpis avtorice:_______________________________

2

ZAHVALA

Mami in očetu – za sponzorstvo za življenje v preteklem letu (in še kaj) Teti Mirni Duraković – za velikodušno pomoč pri pridobivanju kontaktov Teti Aniti Brajković – za to, ker mi je posodila stanovanje za teden dni, da sem lahko napisala prvo polovico naloge Bratu Gregorju – za vzdrževanje računalnika in krizne intervencije Sanji in Mateju – za posteljo in večerjo ob intervjujih v Ljubljani Alenki Janko Spreizer – za zaupanje, za vso podporo, kritične premisleke in večurno večkratno potrpežljivo korigiranje mojih napak; za razmejevanje obzorij pri predmetu »Kulturne študije znanstvene vednosti« (in še kaj) Taji Kramberger – za pomoč in kritične opombe pri mojem članku o klimakteriju za Monitor ZSA, ki sem jih s pridom uporabila tudi pri pisanju pričujočega besedila Bracu Rotarju in Taji K. – za razmejevanje obzorij pri predmetih »Antropološke študije družbene konstrukcije spolov v medkulturni perspektivi« in »Antropologija meja in mejnosti« Ireni Rožman – za možnost sodelovanja v terenski raziskavi znotraj njenega projekta “Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji” Maji Bratož – za pomoč pri razumevanju kemijske terminologije C. M. K. – za kontakt z Leno Žigon Milanu Medenu – za kontakt s Heleno Meden Vrtovec Posebna zahvala vsem Ženskam, ki so sodelovale v moji raziskavi.

3

IZVLEČEK

Besedilo poskuša pokazati, kako se konstruirata dva večja korpusa vednosti o

hormonih in klimakteriju – biomedicinski in feministični. Pod drobnogled je najprej vzet

izvor in razvoj koncepta spolnih hormonov, ki mu lahko sledimo v konec 19. stoletja, ko so

znanstveniki biomedicinske stroke in biokemiki pričeli odkrivati delovanje in lastnosti

kemijskih substanc, ki pretežno izvirajo iz spolnih žlez, za katere so verjeli, da so sedež spola

– t.i. »moškosti« in »ženskosti«. Sodobni biomedicinski diskurz je prvotni pomen spolnih

hormonov spričo novih odkritij v toku časa le malo spremenil, spolni hormoni pa ostajajo

koncipirani kot ključni generatorji biološkega spola in spolno diferenciranega ter seksualnega

vedênja.

Biomedicinski diskurz s pomočjo koncepta spolnih hormonov reproducira

razumevanje spolne razlike kot antagonističnega nasprotja ženska-moški, na osnovi definicije

klimakterija kot »pomanjkanja hormonov« pa ta pojav reprezentira kot nekaj, kar ni

»naravno«, prinaša zgolj nevšečnosti in kar je potrebno zdraviti z dodajanjem »manjkajočih«

hormonov.

Feministične raziskave ponujajo alternativni pogled na ta edinstven proces v ženskem

življenju in pokažejo na možnost, da ima klimakterij za ženske tudi pozitivne konotacije ter

da žensko telo le ni tako zelo neobvladljivo, kot se znotraj medicine nenehno kaže,

medikalizacijo ženskih reproduktivnih procesov pa identificirajo kot posledico vsesplošne

potrebe po discipliniranju ženske in njenega telesa.

Oba diskurza, tako biomedicinski kot feministični, pa velikokrat funkcionirata kot

zaprta ideološka miselna sistema, med katerima ni nikakršnega dialoga, do česar so nekatere

avtorice (Kaufert, Wei Leng, Coupland in Williams) odkrito kritične. Skladno s tem nekatere

iščejo načine boljšega komuniciranja med njima in rešitve za odpiranje ideoloških zaprtij.

Antropološka komparativna študija razlik v doživljanju klimakterija pri ženskah iz

različnih družb pokaže na raznolikost izkušnje klimakterija in pritrjuje ugotovitvi, da ima

družben kontekst velik vpliv nanjo, najbolj pozitivno (ali nevtralno) pa jo ženske opisujejo v

tistih družbah, kjer je koncipirana v smislu rituala prehoda.

Zaključna etnografska analiza terenske raziskave med 12 ženskami v Sloveniji ponuja

dodatne argumente v prid ugotovitvi o subjektivnosti in raznolikosti izkušnje klimakterija in

menopavze ter pokaže, da menopavzne ženske nikakor ne morejo biti vir ene same »Resnice«

o klimakteriju in da enotna teorija o tem pojavu enostavno ni mogoča.

4

Ključne besede: hormoni, estrogeni, androgeni, menopavza, klimakterij, biološki spol,

družbeni spol, spolna razlika, ženskost, medikalizacija, feminizem, biomedicina, študij

znanost, konstrukcija vednosti

ABSTRACT

The text will try to demonstrate how two major corpuses of knowledge about

hormones and climacteric – the biomedical and the feminist one – are being constructed. The

origin and the development of the concept of hormones which we can follow back into the

late 19th century will be closely revised. It was then when the scientists of biomedicine and

biochemistry first started to discover the functions and the characteristics of these chemical

substances which predominantly originate in the sex glands which at that time were thought to

be the agents of sex difference – the so called “femininity” and “masculinity”. In spite of new

discoveries in the field in the course of time the biomedical discourse changed very little of

the meaning of hormones. They remain conceptualized as the key generators of sex, and

gendered, and sexual behavior.

Using the concept of sex hormones the biomedical discourse reproduces the concept of

sex difference as sex antagonism: female-male. Based on the definition of the climacteric as

hormone deficiency the biomedical discourse represents this event as something “unnatural”,

unpleasant, and which should be treated with the administration of the “missing” hormones.

The feminist researches offer an alternative view on this unique event in a woman’s

life and show that the climacteric can also have positive connotations for women and that

female body is not as uncontrollable as the medicine portraits it. The medicalization of the

female reproductive processes is identified as the consequence of the omnipresent need to

discipline the woman and her body.

Both discourses – the biomedical and the feminist one – often function as closed

ideological thought systems between which no dialog is possible. While some researchers

(Kaufert, Wei Leng, Coupland & Williams) are openly critical about this, they also try to find

better ways of communication between the two and better solutions for the opening of the

ideological closures.

An anthropological comparative study of the differences in the experience of the

climacteric among women from different societies reveals the variety of the menopausal

experience and acknowledges the assumption that the social contexts plays a crucial role in

5

the construction of the menopause experience. Women from societies where menopause is

regarded as a rite of passage tend to experience it most positively (or at least neutrally).

The final ethnographic analysis of the field research among 12 women in Slovenia

offers additional arguments in favor of the assumption of the subjectivity and variety of the

menopause experience and thus shows that menopausal women cannot be the source of the

ultimate Truth about the climacteric and that a single theory about it is not possible.

Keywords: hormons, estrogens, androgens, menopause, climacteric, sex, gender, sex

difference, femininity, medicalization, feminism, biomedicine, science studies, construction

of knowledge

6

KAZALO

IZJAVA O AVTORSTVU............................................................................................... 2 ZAHVALA......................................................................................................................... 3 IZVLEČEK ........................................................................................................................ 4 ABSTRACT....................................................................................................................... 5 KAZALO ........................................................................................................................... 7 1. UVOD ............................................................................................................................ 9 1.1. Metodologija terenske raziskave............................................................................... 13 2. HORMONI................................................................................................................... 16 2.1. Medicinski diskurz o hormonih: Medicinske definicije pojma hormon – dva primera.......................................................................................................................................... 16 2.2. Izvor osnovnih endokrinoloških konceptov .............................................................. 21 2.2.1. Vpeljava koncepta spolnih hormonov.................................................................... 22 2.3. Spolni hormoni kot določevalci biološkega spola in »spolni« značaj spolnih hormonov ......................................................................................................................... 24 2.4. Spolni hormoni in »spolno« vedênje......................................................................... 26 2.4.1. Biomedicinski in biološki pogled ter feministična kritika ..................................... 26 2.4.2. Primer obravnave istospolne usmerjenosti............................................................. 28 2.4.3. Iskanje spolne razlike ............................................................................................. 31 2.4.4. Paradigma spolnega antagonizma in njen vpliv na oblikovanje imen za spolne hormone............................................................................................................................ 34 2.5. Arheologija razvoja vednosti o hormonih in spolnih žlezah konec 19. in v začetku 20. stoletja ........................................................................................................................ 37 2.5.1. Gonade kot sedež spola .......................................................................................... 37 2.5.2. Spolna endokrinologija .......................................................................................... 38 2.5.3. Kemijska ekstrakcija žlez....................................................................................... 40 2.5.4. Koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti« . 40 2.5.5. Heteroseksualni hormoni........................................................................................ 41 2.5.6. Poskusi sprememb koncepta spolnih hormonov .................................................... 42 2.6. Spolni hormoni v vsakdanjem govoru ...................................................................... 44 2.6.1. Primeri medijskega diskurza spletnih strani........................................................... 44 2.6.2. Razumevanje koncepta hormoni pri informatorkah iz terenske raziskave ............ 49 3. KLIMAKTERIJ ........................................................................................................... 51 3.1. Biološko-medicinski diskurz o klimakteriju ............................................................. 51 3.1.1. Definicija in izvor poimenovanja........................................................................... 51 3.1.2. Fiziologija menopavze in klimakterija................................................................... 52 3.1.3. Ženska cikličnosti proti moški stabilnosti.............................................................. 53 3.1.3. Klimakterij kot pomanjkanje hormonov ................................................................ 53 3.1.5. Hormonsko-nadomestno zdravljenje...................................................................... 56 3.1.6. Modeli razumevanja biologije menopavze: biomedicinski vs. širši biološki model.......................................................................................................................................... 61 3.2. Feministični diskurz o klimakteriju........................................................................... 65 3.2.1. Kritika medikalizacije menopavze ......................................................................... 65 3.2.2. Feministični model razlage menopavze ................................................................. 67 3.2.3. Menopavza kot prehod med družbeno skonstruiranimi vlogami ženskosti ........... 70 3.3. Kritike diskurzov o klimakteriju ............................................................................... 73 3.3.1. Klimakterij kot mit ................................................................................................. 73 3.3.2. Kritika feminističnega modela in diskurza o naravnosti ........................................ 75

7

3.3.3. Kibernetični feminizem.......................................................................................... 78 3.3.4. Ne dva, trije diskurzi o klimakteriju: od biomedicinskega in feminističnega k alternativnemu diskurzu ................................................................................................... 79 3.4. Pomeni in doživljanja menopavze in klimakterija v medkulturni perspektivi.......... 80 4. KLIMAKTERIJ V SLOVENIJI................................................................................... 88 4.1. Slovenski ginekološki diskurz o klimakteriju v praksi ............................................. 88 4.2. Analiza etnografije o terenski raziskavi med izbranimi ženskami v Sloveniji ......... 98 5. SKLEP........................................................................................................................ 120 6. SEZNAM LITERATURE IN VIROV....................................................................... 123 Priloga 1: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ženskami o izkušnjah klimakterija.. 131 Priloga 2: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ginekologinjama.............................. 133 Priloga 3: Intervju z Leno Žigon .................................................................................... 135 Priloga 4: Intervju s Heleno Meden Vrtovec ................................................................. 139

8

1. UVOD

In tako sem pri koncu svoje naloge, pripravljena, da zapišem nekaj o njenem začetku.

S kritično idejo o problematičnosti koncepta hormonov sem se prvič srečala v 4. letniku

študija, ko sem pri predmetu Alenke Švab »Študije spolov« za seminarsko nalogo prebirala

članek Celie Roberts (2003) »Drowning in the Sea of Estrogens: Sex Hormones, Sexual

Reproduction and Sex«. V njem se avtorica spoprijema z danes zelo popularno paranojo pred

estrogenizacijo populacije, ki naj bi bila posledica hormonskih motilcev ali

estrogenomimetikov, snovi, ki so pomemben del pesticidov (predvsem kloriranih

oglikovodikov, npr. DDTja), ki preko uporabe v kmetijstvu prehajajo v podtalnico in nato v

našo (ne)pitno vodo ter naposled v naše »krhke« organizme, ki jim nenehno grozijo

hormonska neravnovesja. Ena ključnih posledic teh hormonskih neravnovesij naj bi bil razvoj

reproduktivnih rakastih obolenj, zato pesticidi veljajo za ene najnevarnejših karcinogenih

substanc. Ta okoljevarstvena teorija je izjemno popularna že vse od sedemdesetih let, še

dodatno pa so jo okrepila nova dognanja biokemikov, ki hormonske motilce imenujejo za

»lopove na avtocesti bioloških informacij, ki sabotirajo vitalne komunikacije«. Sledeč

metafori hormonov kot glasnikov, ki prenašajo informacije, trdijo, da hormonski motilci

zmotijo ali celo preslepijo hormone, zamešajo njihova sporočila in povzročajo generiranje

napačnih kemičnih informacij. Avtorji omenjene metafore (Colborn idr., v: Roberts, 2003:

202) pa poudarek pravzaprav od kancerogene nevarnosti preusmerijo v nevarnost, ki preži na

sam reproduktivni proces. Hormonski motilci naj bi namreč »zmešali sporočila« spolnim

hormonom, ki so ključni pri nastanku biološkega spola zarodka in nasploh vplivali na

reproduktivno sposobnost človeških in živalskih organizmov. Neplodnost, vedno pogostejši

primeri preredke in nekakovostne semenske tekočine pri moških1, primerki aligatorjev s

premajhnimi penisi in primeri »lezbičnih« galebov naj bi dokazovali nevarnost

estrogenizacije oz. feminizacije populacije (Roberts, 2003: 201—202). Branje o tej pereči in

kontroverzni problematiki2 je v meni vzbudilo neznansko zanimanje za te kemijske

1 Tu moram podati alternativno možno razlago za tovrsten pojav »nekakovostne« sperme pri moških, ki mi jo je v intervjuju podala ginekologinja Lena Žigon. Po njenem mnenju je namreč bolj verjeten razlog za to večletna uporaba sodobnih plenic (kot so npr. Pampers), pri dojenčkih. Te plenice imajo namreč v izogib prepuščanju urina všito najlonsko plast, prav ta pa povzroči, da se temperatura znotraj plenice dvigne za kar nekaj stopinj in je naposled enaka ali celo večja kot je dojenčkova telesna temperatura, kar že takoj v prvih letih življenja kvarno vpliva na razvoj testisov. Lena Žigon je povedala, da sicer raziskave, ki bi to tezo potrjevale, še niso bile izvedene, zato tudi trdnih dokazov zanjo ni. 2 Tematiko imenujem za kontroverzno zato, ker strah pred estrogenizacijo oz. feminizacijo populacije pravzaprav pomeni strah pred »poženščenjem« ljudi. Ljudje, ki so pri tem v nevarnosti, pa so v prvi vrsti pravzaprav – kako zelo znano to zveni – moški. Sam koncept »poženščenja« oz. »feminizacije« povsem

9

substance, ki jih je znanost poimenovala hormoni in ki naj bi v človeškem organizmu igrale

tako pomembne vloge, kot so npr. formiranje spola (t.i. spolni hormoni), počutja in

razpoloženja (npr. t.i. hormoni sreče – endorfini, dopamin itd.), vedenja v kriznih situacijah

(npr. adrenalin) in tako naprej. Tovrstni medicinski diskurz je seveda del redukcionističnih in

determinističnih razlag delovanja človeka, ki je na splošno inherentna materialistično

usmerjeni biomedicinski znanosti, ta pa pomemben in povečini nepredvidljivi del delovanja

človekovega telesa in psihe skonstruira kot odklon od pričakovane »normalnosti«3 in

naposle

omedicinskega diskurza o klimakteriju pa predstavljajo osrednji

vzrok o

d bolezen.

Osrednji temi moje diplomske naloge sta povezali štiri interese oz. štiri področja, ki

me posebej zanimajo in mi predstavljajo izziv, tudi za prihodnost. Prva je moja fascinacija

nad biološkimi teorijami razvoja človeka in njegovih atributov (posebej v točki, ko človekovo

psihološko in miselno delovanje razlagajo izključno kot posledico kemičnih reakcij in/ali

električne aktivnost možganov in živčnega spleta), ki se je združila z mojim zanimanjem za

načine konstrukcije družbenega in biološkega spola, spolne identitete in spolnega vedenja, in

našla idealno tarčo v pojavu, ki je del življenja vsake ženske, ki uspe živeti dovolj dolgo, da

doživi konec svoje reproduktivne sposobnosti – klimakteriju4. Skladno s tem se je moje

raziskovanje pomenov hormonov osredotočilo na raziskovanje pomenov t.i. spolnih

hormonov, ki so v medicinskem diskurzu razumljeni kot ključni konstitutivni elementi

formiranja spola, znotraj bi

bstoja tega pojava.

Pomemben del mojega zanimanja za ta pojav je tudi dejstvo, da je klimakterij kot

proces ne le povezan s hormonskimi in spremembami reproduktivnega sistema, temveč je tudi

nekritično predpostavlja idejo spolne razlike kot antagonističnega nasprotja, strah pred zabrisanjem te meje pa se izkaže kot njegov predpogoj. Nasploh se »poženščenje« kot koncept navezuje na seksualno vedénje (»poženščen« moški naj bi bil navadno homoseksualec), v najbolj skrajni verziji »mutacije« pa vključuje še neplodnost, ki predstavlja pomemben potencialni vir človekove tesnobe, zato so tovrstni argumenti tako zelo uporabni za generiranje paranoje. 3 Naj že takoj na začetku pojasnim koncept »normalnosti«, ki ga bom v nadaljevanju na več mestih problematizirala. Definicijo zanj sem si sposodila pri Georgesu Canguilhemu, ki je v svoji knjigi Normalno in patološko (1987) podrobno raziskal pomene izrazov »normalno«, »nenormalno«, »patološko« in »anomalija«. Med drugim citira Lalandov Vocabulaire technique et critique de la philosophie, ki opozarja na precejšnjo dvoumnost izraza »normalno«. »Normalno« je definirano kot tisto, kar mora biti, tisto, kar srečamo v večini primerov določene vrste ali tisto, kar predstavlja bodisi povprečje, bodisi mersko enoto kakšne izmerljive značilnosti, vendar je pomen besede dvoumen, ker hkrati označuje neko dejstvo in neko vrednost, ki jo temu dejstvu pripisuje tisti, ki govori, in to na podlagi lastne presoje. Ta dvoumnost je jasno izražena tudi v povezavi z biološko normativnostjo. Obstajajo namreč biološke norme zdravja in patološke norme, toda druge niso kvalitativno identične prvim. Življenje samo in ne medicinska presoja, meni Canguilhem, naredi iz biološke normalnosti vrednostni pojem, vendar to hkrati že ni več pojem, ki označuje statistično realnost (Canguilhem, 1987: 87, 90—92). 4 Pri tem moramo omeniti tudi, da je pomembno na mojo odločitev vplivalo tudi dejstvo, da sem živela ob ženski (moji mami), ki je bila v tistem času v postmenopavznem obdobju in je doživljala take in drugačne spremembe na telesu in – če hočete ali ne – v duši.

10

znanilec in del staranja. Staranje (in čas, ki teče za vse) človeka pa je moja tretja fascinacija,

najbrž tista, ki je v pričujoči nalogi najmanj izražena, pa vendar zame osebno izrednega

pomena, saj je v funkciji znanilca prihodnosti, katerega pomen mi bo najbrž zares postal jasen

šele retrogradno, nekoč v prihodnosti. Poleg že naštetih sem z izbiro pričujoče teme

zadovoljila in dala polet še četrtemu – zanimanju za kritične študije vednosti. To je področje,

ki je v Sloveniji, kot sem lahko doslej ugotovila, precej teoretsko »podhranjeno«, saj je

slovenskih avtorjev, ki bi se ukvarjali s kritičnim preučevanjem znanstvenih teorij morda

zgolj za peščico. Mednje vsekakor sodijo nekateri moji predavatelji, kot so Drago Braco

Rotar Taja Kramberger in nenazadnje tudi moja mentorica Alenka Janko Spreizer, ki me je pri

predmetu Kulturne študije znanstvene vednosti uvedla v to področje prek kritične študije

slovenske romologije. Pomemben del literature, ki sem jo v svojem raziskovanju prebrala,

prihaja iz tega interdisciplinarnega področja preučevanja, katerega cilj je družbeno,

zgodovinsko, antropološko in filozofsko kontekstualizirati različne tipe vednosti in razgaliti

odnos med znanostjo in družbo oz. opozoriti na družbeno skonstruiranost vsake vednosti. V

pričujočem tekstu se bom referirala predvsem na tiste avtorje s področja študij medicinskih,

humanističnih in družbenih znanosti, ki so se in se ukvarjajo z vprašanji, ki zadevajo

razume

vanje in formiranje spola in spolne razlike.

Klimakterij in hormoni sta tako temi, v katerih so se združile moje osebne fascinacije

in interesi, moj osnovni namen pa je skladno z njimi raziskati, kako in na kakšen način

obstajajo, so se in se še oblikujejo različne vednosti o hormonih, menopavzi in klimakteriju,

na kakšne načine sta obe temi povezani in kje se prepletata – v konstrukciji pomenov

»ženskosti5«, telesa in njegovih procesov, spola nasploh in spolnosti ali seksualnega vedênja.

Pri preučevanju literature o hormonih in klimakteriju sem tako identificirala dva nasprotujoča

si diskurza – prvi je medicinski, ki se ukvarja predvsem z materializirano platjo delovanja

telesa, ki zreducira telo na biološko funkcioniranje, drugi pa feministični, ki je v marsikaterem

5 »Ženskost« se v tem primeru nanaša predvsem na biološke družbene reprezentacije, v katerih je ženska razumljena kot zapeljiva, plodna, s poudarjenimi sekundarnimi spolnimi znaki, in na kulturne družbene reprezentacije, v katerih je ženska prikazana kot šibka, čustvena, intelektualno nedorasla in nestabilna. Za komentar se zahvaljujem Taji Kramberger. Družbene reprezentacije razumem v smislu Denise Jodelet, ki jih opredeli kot oblike družbene vednosti, ki si jih delijo ljudje, ki pripadajo partikularni skupnosti in ki pristajajo na določeno konstrukcijo realnosti. So interpretativni sistemi, ki oblikujejo naše razmerje s svetom in z drugimi ljudmi in ki obenem organizirajo obnašanja in družbene komunikacije. S pomočjo družbenih reprezentacij se prilagajamo svetu, ki nas obdaja, da bi z njim mogli »rokovati«. Ta svet si delimo z drugimi ljudmi – včasih skozi sožitje, drugič skozi konflikt. Vodijo nas skozi vsakdanje življenje na način poimenovanja in definiranja skupkov različnih aspektov naše realnosti, ki nam jo pomagajo interpretirati – so torej interpretativna orodja naše realnosti, s pomočjo katerih si prilaščamo zunanji svet (Jodelet, 1989: 31, 36—37, prevod: T. Kramberger). V pričujočem besedilu se zaradi zamejenega obsega terminološkim in epistemološkim razsežnostim tega pojma nisem podrobneje posvetila.

11

pogledu pravzaprav odgovor in predstavlja neposredno kritiko prvega. Vsak po svoje sta v

nekaterih pogledih odkrito agresivna in nasprotna ter zato generirata odkrit boj za izključno

oblast nad vednostjo ter, kot bomo še videli, velikokrat funkcionirata kot zaprta miselna in

vrednostna sistema, po drugi strani pa je nujno dodati, da nista vedno homogena – tam, kjer

nista, se odpirajo številne možnosti za interdisciplinarno obravnavo problemov in dialog.

Povedati moram, da so viri za mojo raziskavo pretežno besedila avtorjev iz anglo-ameriškega

sveta, delno zato, ker so mi bila ta najlažje dostopna in (zaradi znanja jezika) razumljiva,

delno pa tudi zato, ker je to svet, kjer je bil koncept hormonov pravzaprav odkrit in ustvarjen,

skladno s tem pa mu je lastno tudi specifično razumevanje klimakterija v smislu hormonskih

sprememb. Kar se medicinskega diskurza tiče, sem se za njegovo analizo, kjer se je le dalo,

skušala držati slovenskih virov, slovenske feministične literature na to temo pa v Sloveniji na

žalost praktično ni, zato so avtorice pretežno z anglo-ameriškega sveta (čeprav ne vse).

Pomembno področje, kjer se medicinski in feministični diskurz uspešno srečujeta in

komunicirata, je (predvsem v ZDA) področje zdravstvene nege, ki je v zadnjih desetih letih

zelo očitno pridobilo na akademski pomembnosti. Avtorice in avtorji, strokovnjakinje in

strokovnjaki za zdravstveno nego in zdravstveno psihologijo (Derry, 2002; Im in Meleis,

2000; Hall, Callister, Berry in Matsumura, 2007; Will in Fowles, 2003; Wood, Mansfield in

Koch, 2007) v svojih kvalitativnih raziskavah uspešno združujejo feministično kritiko in

dognanja biomedicinske vednosti ter oblikujejo programe in napotke za izobraževanje

delavcev zdravstvene nege s poudarki na splošni in medkulturni raznolikosti razumevanja in

doživljanja klimakterija. Ta direktna aplikativna uporabnost dialogiziranja obeh, na prvi

pogled zaprtih diskurzov, pa je po mojem mnenju še kako pomembna in dodatno legitimira in

osmišlja cilje znanstvenega preučevanja.

Moja naloga je razdeljena na tri večje vsebinske sklope. Prvi se ukvarja s konceptom

hormonov, posebej spolnih hormonov, njegovimi izvori, genezo razvoja tega koncepta, ki je

nastal in bil direktno uporabljen za postuliranje in dokazovanje spolne razlike kot

antagonističnega nasprotja na osnovi redukcionističnih biologističnih argumentov, ki –

številnim in tehtnim kritikam navkljub – še vedno vztrajno ostajajo v splošni rabi. Šele s

podrobno obravnavo razvoja in pomenov koncepta hormonov bomo namreč lahko razumeli,

kdaj, zakaj in na kakšen način je nastala medicinska definicija klimakterija kot »pomanjkanja

hormonov«, ki se je izkazala hkrati tudi kot ključni argument za medikalizacijo tega pojava

znotraj biomedicinske vednosti. V drugem delu naloge se posvečam podrobni obravnavi

medicinskega in feminističnega diskurza o menopavzi in klimakteriju ter naposled kritiki

12

obeh, o

di feminističnih diskurzov), ampak

pripove

prav to je tudi razlog, zaradi

katerega se mi področje študij vednosti kaže kot najbolj idealna točka vstopa v pričujočo

mojega besedila.

1.1. M

b koncu pa podajam še komparativno antropološko študijo pomenov menopavze in

klimakterija v različnih, predvsem t.i. »ne-zahodnih« družbah.

Tretji del je posvečen etnografski analizi moje terenske raziskave, ki je vključevala

intervjuje z 12 ženskami v klimakteriju in 2 ginekologinjama. Etnografski analizi sem, kljub

začetnim pomislekom, namenila posebno poglavje ob koncu besedila. Na ta način sem

ženskam iz raziskave dala zaključno besedo, njihova pričevanja pa bodo pokazala, da je

klimakterij v prvi vrsti subjektivna izkušnja, ki ne ponuja nobene ultimativne »Resnice« (kot

jo ponujajo nekatere/i avtorice in avtorji medicinskih, pa tu

duje o posamezni ženski, času, v katerem živi, njenem življenju, družbi, okolju in

sistemu, katerega del je in kjer udejanja svojo eksistenco.

Osrednji del besedila se sicer ukvarja z vprašanjem, kako se konstruira znanstvena

vednost o hormonih in klimakteriju, kako različni avtorji konstruirajo različne tipe vednosti o

določenem pojavu, kakšne te vednosti so in kako med seboj komunicirajo ter naposled – na

kakšen način si te vednosti jemljejo moč in oblast nad objekti svoje obravnave. S terensko

raziskavo sem hotela ugotoviti, koliko in kako so intervjuvane ženske seznanjene s

posameznimi pojmi, kot so klimakterij, menopavza, hormoni in drugi, ki jih analiziram;

koliko so ti koncepti internalizirani. Namen moje terenske raziskave ni bil pokazati na

morebitno njihovo »nepoučenost«. Pač pa pokazati, da nekatere akterke svojo pozicijo vidijo

zelo različno. Pripovedi so v veliko aspektih so namreč zelo oddaljene od pojmov in izkušenj,

ki jih opisujejo nekatere študije. njihov diskurz se razlikuje, četudi se ponekod zdijo podobne,

če so izražene s terminologijo, ki se reprezentira kot znanstvena. Ko namreč posameznice

spregovorijo o svojih individualnih izkušnjah, subjektivna realnost posameznic postane

objektivna relativnost, na drugi pa odpremo vrata možni novi teoriji, ki izhaja iz vsote

partikularnih izkušenj. Po navedbi Wikipedie uporaba termina študije v nasprotju z uporabo

termina teorija še posebej poudarja namen raziskovalcev študij vednosti (knowledge; ali študij

znanosti, science), da določen pojav preučujejo, ne da bi favorizirali določeno teorijo oziroma

ne da bi se podredili enemu partikularnemu pogledu nanj. Sama nisem v poziciji, ko bi si

upala postavljati kakršnokoli teorijo, to tudi ni moj namen in

diplomsko nalogo. To je tudi pomemben cilj

etodologija terenske raziskave

13

Ob pregledu znanstvene vednosti o klimakteriju me je seveda zanimalo tisto, kar je za

antropološko terensko preučevanje najpomembnejše – kako klimakterij doživljajo ženske v

Sloveniji, kako svoje izkušnje opisujejo in se o pojavu izrekajo, kakšne so njihove izkušnje s

predstavnicami in predstavniki medicinske stroke (ginekologi/njami), kakšnih rešitev in

blaženja morebitnih težav se poslužujejo ipd. Analizirala sem 12 globinskih polstrukturiranih

intervjujev (glej prilogo 1 – spisek vprašanj za polstrukturirani intervju z ženskami v

klimakteriju) z ženskami iz različnih krajev v Sloveniji, od katerih sem jih deset izvedla sama,

enega pa Alenka Janko Spreizer6. Med njimi je bila skoraj polovica (pet) žensk iz Primorske

(iz Kopra in okolice), štiri ženske iz Koroške, dve iz osrednje Slovenije (iz Ljubljane, pri

čemer se je ena pravkar preselila na Primorsko, vendar je večino življenja preživela v

Ljubljani) in ena iz Štajerske (Celja). Informatorke sem izbirala na različne načine. Eden od

teh je bil preko moje sorodnice, ki je tudi ena od informatork, in se je hkrati izkazala kot

odlična sponzorka, saj mi je priskrbela nekaj odličnih kontaktov. Štiri ženske iz Koroške so

bile zajete v raziskavi »Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji«, ki pod vodstvom Irene

Rožman7 poteka pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru, intervjuje z njimi

pa sva izvedli z Alenko Janko Spreizer na terenu na Koroškem, nekaj žensk pa je bilo mojih

osebnih znank ali prijateljic. Osnovna kriterija izbire sta bila srečanje s klimakterijem in

pripravljenost za sodelovanje. Večina žensk je starih od 55 do 57 let (8), tri so starejše od 60

let (61, 62 in 79 let), ena pa ima 53 let. Vse, razen slednje, so že doživele menopavzo in so v

perimenopavznem ali pomenopavznem obdobju, 53-letnica pa je v predmenopavznem

obdobju (ki je v medicinskem diskurzu, kot bomo videli, klasificirano kot del klimakterija).

Intervjuji so po predhodnem dogovoru večinoma potekali na njihovih domovih, le en intervju

sem opravila po elektronski pošti in delno tudi po telefonu. Deset intervjujev sem posnela na

diktafon in jih kasneje transkribirala, ena informatorka pa izrecno ni želela, da pogovor

snemam, zato sem si njene odgovore med intervjujem zapisovala. Posnetke in transkripcije

nim

hra pri sebi in jih zaradi zagotavljanja anonimnosti informatork ne bom objavila. V njih je

namreč veliko podatkov, po katerih bi bilo informatorke kljub zakodiranju osebnih imen

mogoče prepoznati.

Drugi del etnografije predstavlja analiza intervjujev z dvema predstavnicama

medicinske stroke. To sta ginekologinji Lena Žigon, ki dela v Zdravstvenem domu Bežigrad

6 Za pomoč se ji še enkrat iskreno zahvaljujem, obenem tudi za možnost, ki mi jo je ponudila, da sem se ji lahko pridružila pri terenskem delu na Koroškem. 7 Na tem mestu se Ireni Rožman še enkrat zahvaljujem, ker mi je omogočila sodelovati v omenjenem raziskovalnem projektu, znotraj katerega sem pridobila nekaj pomembnih kontaktov in skupaj z Alenko Janko Spreizer opravila štiri intervjuje z ženskami na Koroškem, ki so bistveno obogatili rezultate moje terenske raziskave.

14

in Helena Meden Vrtovec, ki je strokovna direktorica ljubljanske Ginekološke klinike in

redna profesorica na Medicinski fakulteti. Kontakta z ginekologinjama sta mi priskrbela

prijatelj in ena od informatork, za kar sem jima zelo hvaležna. Z Leno Žigon sem intervju

opravila v ljubljanskem lokalu Zvezda. Ker je izrazila pomisleke do snemanja pogovora, sem

si njene odgovore zapisala. S Heleno Meden Vrtovec sem intervju posnela v njeni pisarni na

Ginekološki kliniki in ga kasneje transkribirala. Osrednji cilj teh dveh intervjujev je bil

ugotoviti kakšna so stališča slovenske ginekologije do klimakterija in menopavze ter

V poglavju, ki sledi, bomo za nekaj časa zapustili etnografske metode raziskovanja in

si s pomočjo podrobne analize literarnih virov o hormonih ogledali, kako so te substance

»prišle na svet« in kakšne so vzroki in posledice njihove konceptualizacije.

odgovoriti na vprašanje, ali slovenski/e ginekologi/nje poznajo kritične premisleke o

biomedicinskih konceptih hormonov in klimakterija ter kako nanje odgovarjajo. Oba

omenjena intervjuja tudi objavljam v prilogah 3 in 4.

15

2. HORMONI

2.1. Medicinski diskurz o hormonih: Medicinske definicije pojma hormon – dva primera

Za začetek pričujočega poglavja si bomo najprej ogledali dva primera medicinskih

definicij koncepta hormoni. Razlog za potrebo po podrobnejši obravnavi tovrstnih definicij je,

kot sem povedala že v uvodu, v tem, ker je natančnejše poznavanje razvoja vednosti o teh

kemijskih substancah nujno za globlje razumevanje razvoja definicij in pomenov klimakterija,

poleg tega pa je to zgodba o konstruiranju znanstvene vednosti, ki je, kot bomo videli, v

marsičem presenetljiva in kontroverzna.

Medicinske definicije hormonov so običajno zelo zapletene. Razlog za to je izredno

zapleten preplet funkcij in načinov delovanja teh kemičnih substanc v organizmu, ki so jih

endokrinologi, pa tudi drugi znanstveniki biomedicinskih in biokemijskih ved postopoma

odkrivali skozi celo 20. stoletje (in jih še vedno). Skladno s tem so se medicinske definicije in

pomeni ves čas dopolnjevali in spreminjali. Posebno avtoriteto za preučevanje hormonov ter

podeljevanje njihovih pomenov in oblikovanje definicij si lasti veja biomedicinske znanosti,

imenovana endokrinologija. To je veda, ki se ukvarja s preučevanjem sistema notranjega

izločanja organizmov. Od tu tudi etimološki izvor termina iz grških besed endon (v, znotraj),

krinein (ločiti) in logos (govor, misel, razum, razumevanje, govoriti)8. Posebej zanimivo in s

stališča antropološke perspektive (kot bomo videli) kontroverzno področje endokrinologije je

področje t.i. spolnih hormonov ter diskurzi, ki iz njega izhajajo. V tem poglavju si bomo

najprej ogledali kakšen je danes medicinski govor o spolu9, ki se artikulira predvsem prek

diskurza o spolnih hormonih, na kakšen način se je v preteklem stoletju razvijala vednost o

njih ter si na koncu ogledali še na kakšne načine se koncept spolnih hormonov danes

uporablja v vsakdanjem govoru in v medijskem diskurzu spletnega novinarstva ter kakšni

pomeni se ob tem (re)producirajo.

Za začetek si oglejmo dve medicinski definiciji termina hormon, ki ju podajata dva

zdravnika. Prva opredelitev je iz knjige »Endokrinologija« (1974) Borislava Božovića in

pravi:

8 Vir za izvor poimenovanj je spletni slovar Dictionary (www.dictionary.com) 9 Videli bomo, da ta medicinski govor temelji predvsem na mnogih zdravorazumskih pojmih, ki zadevajo konstrukcijo spola.

16

»Za hormone se danes smatrajo substance različnih kemijskih struktur, ki se izločajo v

medcelične prostore oz. neposredno v krvni sistem v zelo majhnih koncentracijah in so

proizvod fiziološke metabolične aktivnosti specializiranih celic in tkiv. (...) Osnovno merilo za

to, da se nek biokatalizator10 uvrsti v skupino hormonov, je danes prvenstveno njegov način

delovanja v organizmu, veliko manj odločilen je njegov izvor oz. mesto, kjer se sama aktivna

substanca izloča11« (Božovič, 1974: 15).

Drugi primer je definicija Andreje Kocijančič, ki je v knjigi z enakim naslovom

»Endokrinologija« (1987) (ta velja za prvo slovensko knjigo o klinični endokrinologiji,

namenjena pa je študentom medicine), nekoliko bolj pedagoška. Potem, ko najprej navede tri

klasične »vprašljive« definicije hormonov12 in jih nato popravi oz. dopolni13, konča z dokaj

preprosto definicijo, ki se glasi: »Hormoni so kemični glasniki, ki uravnavajo delovanje

sosednjih ali oddaljenih celic« (Kocijančič, 1987: 9). Beseda glasnik je v tem primeru prevod

angleškega termina messenger; lahko bi mu rekli tudi sporočevalec ali sel. V uporabi

navedenih besed lahko prepoznamo izraz, značilen za sodobne t.i. informacijske družbe, ki

temeljijo na izmenjavi informacij. Ključni za izmenjavo informacij so mediji, ki le-te

prenašajo; v tem smislu so hormoni koncipirani kot nekakšni kemični mediji, ki po telesu

nosijo informacije in ukaze, kaj naj se v določenih celicah, tkivih zgodi. Če si ogledamo

zapleteno shemo izločanja, delovanja in učinkovanja določenega hormona (glej sliki 1 in 2,

Vir: Kocijančič, 1987), ugotovimo, da je sistem, ki ga ponazarja, dejansko reprezentiran kot

posebna informacijska mreža, pri kateri vsak element vedno vpliva na več drugih hkrati ter

ima obenem ciljno in povratno funkcijo. 10 Katalizatorji so snovi, ki spremenijo hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenile ali postale sestavni del produkta reakcije; biokatalizatorji so katalizatorji, ki nastajajo in delujejo v organizmih (predpona bio izvira iz gr. besede bios, ki pomeni življenje) (Viri za izvor poimenovanj: spletni slovar Etymonline www.etymonline.com in Slovar slovenskega knjižnega jezika (nadaljevanju SSKJ) na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html) 11 Tako so poleg substanc, ki jih izločajo endokrine žleze, v skupino hormonov uvrščene tudi nekatere druge snovi, npr. thyreocalcitonin, nekateri peptidi centralnega živčnega sistema, stimulatorji hipotalamusa in inhibitorji adenohipofize RF, metaboliti, ki vplivajo na izločanje inzulina,… (Božovič, 1974: 15). 12 Trije segmenti »vprašljive« klasične definicije so: (1) hormoni so kemične snovi, ki jih tvorijo določene endokrine celice in nato spuščajo v krvni obtok, (2) po katerem potujejo do oddaljenih celic, kjer (3) sprožijo za določen hormon značilen biokemični učinek (Kocijančič, 1987: 9). S pripombo, da so te definicije vprašljive Kocijančič meri na njihovo netočnost, popravek njihove »netočnosti« pa sledi v opombi št. 4. Obe definiciji Andreje Kocijančič navajam, ker se mi zdi zanimivo pokazati, da tudi zdravniki komunicirajo s preteklimi zmotami lastne vednosti. 13 Klasično definicijo Kocijančič nadgradi z naslednjimi pojasnili [ki se nanašajo na opombo 12]: (1) kompleksne hormone so odkrili tudi v primitivnih, enoceličnih organizmih; specifične oblike hormonov so sposobne tvoriti tudi možganske celice; reproduktivni hormoni lahko nastajajo v celicah prebavnih poti; maligne celice lahko tvorijo dolgo vrsto peptidnih hormonov; nekateri hormoni nastajajo v celicah perifernih tkiv iz prohormonov (npr. testosteron pri ženskah) ali v krvnem obtoku; (2) hormoni lahko delujejo povsem lokalno na mestu, kjer nastajajo, ali prek sinaps ali tako, da vstopajo v medprostor (intersticijski prostor) in učinkujejo na sosednje celice (t.i. parakrino (bližnje) delovanje); (3) delovanje hormonov ni na vseh ciljnih organih enako; specifičnost hormonskega delovanja določajo hormonski receptorji v celicah tkiv, kjer hormon deluje, celični odgovor na hormon pa uravnavajo geni (Kocijančič, 1987: 9).

17

Slika 1: Delovanje steroidnih hormonov v celici in kroženje soudeleženih sestavin Legenda: H: steroidni hormon, Rc: receptor v citoplazmi, HRN–DNA: kompleks hormon-receptor-vezalno mesto na kromatinu

Vir: Endokrinologija, Kocijančič A., 1987: 19

Slika 2: Uravnavanje izločanja androgenov Legenda: T: testosteron, C: holesterol, LH: luteinizirajoči hormon, FSH: folikle stimulirajoči hormon14

Vir: Endokrinologija, Kocijančič A., 1987: 240

14 LH in FSH sta hormona, ki ju izloča hipofiza. Pri ženski večja količina hormona LH (t.i. LH val) sproži ovulacijo, pri moškem pa stimulira nastajanje testosterona. FSH pri ženskah sproži zorenje jajčnih celic (t.i. Graafovih foliklov, od tu tudi njegovo ime), pri moških je pomemben za nastajanje sperme (Vira: spletna enciklopedija Wikipedia - http://en.wikipedia.org/wiki/Follicle-stimulating_hormone, http://en.wikipedia.org/wiki/Luteinizing_hormone).

18

Ob tem je potrebno upoštevati še dejstvo, opozarja Kocijančič v svoji knjigi, da sta

endokrini in živčni ustroj v organizmu med seboj funkcionalno povezana in je težko reči, kje

se neha živčno in kje prične endokrino uravnavanje15. Mišljenje, da v človeškem telesu

delujeta dva ločena sistema – živčni in endokrini, postaja vprašljivo, pravi (Kocijančič, 1987:

8). To sklicevanje na »vprašljivo mišljenje« je povezano z zgodovinskim razvojem vednosti o

delovanju človeškega telesa: na prelomu stoletja je namreč »staro«, nevrološko fiziologijo,

zamenjala »nova«, biokemijska fiziologija, in kar nekaj desetletij je nato moralo preteči, da so

znanstveniki odkrili kompleksne povezave obeh sistemov, ki so pokazale, da je oba načina

razumevanja delovanja in regulacije človeškega telesa pravzaprav potrebno združiti in ju ne

obravnavati ločeno. Andreja Kocijančič v tem smislu domneva, da verjetno obstaja en sam

sistem, ki ga najbolje opredeljuje skupni naziv nevroendokrinološki sistem16 (Kocijančič,

1987: 8).

Dejstvo, da Andreja Kocijančič na več mestih navaja in opozarja na »vprašljiva

mišljenja«, »ne povsem točna klasična pojmovanja«, »ne dovolj točne« ali »ne povsem

absolutne trditve«, ki jih nadomešča s sodobnejšimi dognanji in ustreznejšimi definicijami ali

zgolj domnevami, kaže na to, da avtorica aktivno komunicira s preteklostjo in zgodovinskim

razvojem vede, ki jo obravnava (endokrinologije), kar je s stališča študij znanosti zelo

pozitivno in konstruktivno. Na žalost je ta kritičnost in refleksivnost omejena na »druge« in

na nedefinirano preteklo vednost, kar se nazorno izkaže v njenem uvodu k omenjeni knjigi,

kjer lahko preberemo naslednji stavek: »V obdobju razcveta biokemičnih ved so večino

znanih hormonov izolirali in sintetizirali, endokrinologija pa je postala eksaktna veda«

(Kocijančič, 1987: 6). Lastnost eksaktnosti si zelo rade lastijo predvsem naravoslovne

znanosti in je velikokrat zelo problematičen17. Po navedbi spletne enciklopedije Wikipedia se

termin eksaktne znanosti nanaša na: polja znanosti, ki naj bi bila sposobna producirati točne

15 Nevrotransmitor, npr. adrenalin, ki nastaja v endokrinih celicah, potuje po krvi in deluje kot hormon, obratno pa živčni dražljaji lahko direktno spodbudijo tvorbo in sproščanje nekaterih hormonov, npr. inzulina. (Kocijančič, 1978: 8) 16 Živčna in endokrina celica sta si namreč v marsičem podobni. Obe izločata kemične glasnike, ki izvabljajo odgovore v drugih celicah, in imata električno aktivnost, ki se povečuje s sekretorno aktivnostjo žleze med sproščanjem kemičnih glasnikov. Obe tvorita hormone, ki preidejo v krvni obtok, pogosto celo izločata enake kemične glasnike. Če se take snovi sproščajo iz nekaterih drugih nevronov, se obnašajo kot nevrohormoni; kadar jih tvorijo endokrine celice, pa kot klasični hormoni. (Kocijančič, 1987: 8) 17 O problematični »eksaktnosti« na področju ginekologije in porodničarstva (to sta veji medicine, ki sta na področju spolnih hormonov tesno povezani z endokrinologijo) piše tudi Ann Oakley v knjigi Experiments in Knowing: Gender and Method in the Social Sciences (2000), Cambridge Polity Press. Oakley navaja primer škotskega zdravnika Archieja Cochrana, ki je leta 1979 medicini zastavil pomemben izziv. Menil je, da je hud problem, da zdravniško delo ni osnovano na kritičnih pregledih vseh naključno nadzorovanih poskusov, ki so organizirani po področjih, njihova spoznanja pa so redno posodobljenih. Cochrane je rangiral medicinska področja po pozornosti, ki jo namenjajo znanstvenim dokazom – področje tuberkuloze je prišlo na vrh, porodničarstvo in ginekologija pa na rep seznama (Oakley, 2000: 312—314).

19

kvantitativne izraze ali natančne napovedi, ki uporabljajo rigorozne metode testiranja hipotez,

eksperimente, ki jih je mogoče ponoviti in ki vsebujejo merljive napovedi in meritve; ali

drugače: na matematiko in druge vede, ki slonijo na računskih operacijah

(http://en.wikipedia.org/wiki/Exact_science, http://www.omegawiki.org). Avtorji

antropologije znanosti so pokazali, da so takšne opredelitve ideološke (npr. Oakley, 2000;

Nader, 1996). Izhajajoč iz perspektive konstruktivistov, je vsaka znanost zgodovinsko

umeščena in družbena dejavnost, ki jo je moč razumeti le v odnosu do konteksta, iz katerega

izhaja, pri čemer je po mnenju filozofa znanosti Iana Hackinga potrebno upoštevati še

distinkcijo med razumevanjem znanosti kot dejavnosti (značilno še posebej za humanistične

in družboslovne znanosti) in na drugi strani kot zbirke univerzalnih resnic (npr. fizika)

(Hacking, 2000: 66). Biomedicinska znanost se že zaradi dejstva, da so pojavi v živem svetu

preveč kompleksni, da bi bili zvedljivi na matematične formule ali univerzalne zakone, k

eksaktnim znanostim ali zbirkam univerzalnih resnic na noben način ne more in ne sme šteti.

Atribut »eksaktnosti« si – podobno vprašljivo in neupravičeno – rada lasti tudi

biokemija, veda, ki proučuje kemične snovi in procese, ki se odvijajo v živih organizmih –

živalih, rastlinah in mikroorganizmih – in je tudi ena od ved, ki so (skupaj z endokrinologijo,

ginekologijo in farmacijo) odkrivale in soustvarjale sodobne medicinske pomene hormonov

(in jih še vedno). Po molekularni strukturi omenjene vede hormone delijo na štiri večje

skupine: amine, aminokisline (npr. adrenalin, noradrenalin), proteine (npr. rastni hormon,

inzulin, eritropoetin, prolaktin,…) in lipide (npr. estradiol, progesteron, testosteron,…), po

načinu sinteze in nastanka pa na t.i. peptidne hormone in steroidne hormone. V skupino

slednjih spadajo tudi androgeni, estrogeni in progestageni (Kocijančič, 1987: 10, 12), ki jih je

biomedicinska znanost v zapletenem procesu odkrivanja in preučevanja poimenovala tudi t.i.

spolni hormoni in so za namen moje raziskovalne naloge še posebej pomembni.

Kot ostali steroidni hormoni, tudi androgeni, estrogeni in progestageni (ali progestini)

nastajajo iz holesterola, za sintezo slednjega do aktivnega hormona pa je potrebna še cela

vrsta encimov, vendar nas natančnejši kemijski procesi nastanka teh snovi ne bodo zanimali.

Te podatke navajam zgolj zato, ker so pomembni za razumevanje razvoja vednosti o

hormonih, saj je biokemijska znanost vstopila v aktivno soustvarjanje slednje šele v obdobju

večjih odkritij in z razvojem lipidne kemije18 (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22).

18 Diana Long Hall piše, da so bili v začetku 20. stoletja biokemiki zaposleni predvsem s preučevanjem proteinov. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja se je konstituiralo novo polje proučevanja – lipidna kemija, znotraj katere so bili spolni hormoni prvič klasificirani kot steroidi – substance, ki jih je mogoče izločiti s pomočjo istih topil kot maščobe. To je biokemikom ponudilo tako informacije kot orodje, da so lahko začeli s preučevanjem spolnih hormonov (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22).

20

V nadaljevanju si bomo ogledali, kje lahko najdemo izvore idej, ki so bile podlaga za

razvoj osnovnih endokrinoloških konceptov (notranje izločanje, endokrine žleze, hormoni).

2.2. Izvor osnovnih endokrinoloških konceptov

Začetkom odkrivanja sistema notranjega izločanja organizmov lahko sledimo daleč v

preteklost. Zanimivo je, da so izvori osnovnih endokrinoloških konceptov predmet

radovednosti tudi za predstavnike medicine. Tako endokrinolog Borislav Božović v svojem

ekskurzu v preteklost omenja zapise egipčanskega, kitajskega, staroindijskega in biblijskega

izvora o obstoju »sokov« različnih notranjih organov. Nekateri od teh zapisov govorijo o

uporabi jeter volka, osla ali bika za zdravljenje bolezni tega organa pri ljudeh. Proti bolezni

ledvic, piše Božović, naj bi zdravilci priporočali uživanje zajčjih ledvic, proti impotenci in

sterilnosti pa moda ovna, osla ali drugih živali. Hipokratova šola (460—377 p.n.š.) naj bi

vzroke bolezni pripisovala kvalitativnim in kvantitativnim spremembam osnovnih sokov v

telesu, kot so kri, sluz, žolč, in je za zdravljenje predpisovala uživanje raznih organov,

pripravljenih na različne načine. Tudi Paracelsus (1488—1541) naj bi po Božoviću verjel, da

se v krvi različnih organov nahajajo duše, ki se lahko, če zbolijo, pozdravijo le s pomočjo

podobnih duš. V 17. stoletju naj bi seciranje trupel živali in ljudi omogočilo nova spoznanja

na področju anatomije, med njimi tudi o žlezah, ki svoje produkte izločajo neposredno v kri.

Mednje so šteli jetra, vranico in nadledvične žleze. Že takrat naj bi Villis (1622—1675)

menil, da določeni organi proizvajajo posebne snovi - »fermente«, ki povzročajo spremembe

v organizmu (tako naj bi t.i. »fermenti« spolnih žlez delovali na zorenje mlade osebe ipd.)

Kljub vsem tem idejam, naj bi se – kot meni Božović – pravilna predstava o endokrinih

žlezah kot specializiranih organih, prvič pojavila šele v Müllerjevem učbeniku fiziologije iz

leta 1830, ki že jasno razlikuje med izločanjem (ekskrecijo) »sokov« skozi posebne odvodne

kanale in ločenjem (sekrecijo) aktivnih substanc neposredno v kri, ter vpliv teh metabolnih

proizvodov vranice, ščitnice, nadlevičnih žlez, timusa in placente na vse metabolne procese v

telesu. Kot prvi dokaz za notranje izločanje organizma Božović navaja Bertholdov

eksperiment iz leta 1849. Berthold je namreč kastriranim petelinom pod kožo na raznih

mestih implantiral odstranjene testise in trdil, da se pri njih niso pojavile posledice kastracije.

21

Nekaj let kasneje (1855) je Claude Bernard dokazal glikogensko19 funkcijo jeter in jo označil

za endokrino sekretorno aktivnost tega organa, izločanje žolča prek odvodnih kanalov v

dvanajsternik pa za njegovo eksekretorno funkcijo (Božović, 1974: 4), vendar je za predmet

pričujočega besedila veliko pomembnejši Bertholdov eksperiment. Tiče se namreč tistih

substanc, ki so jih znanstveniki v stoletju po Bertholdovem poskusu poimenovali spolni

hormoni.

2.2.1. Vpeljava koncepta spolnih hormonov

Prvo uporabo besede hormon najdemo, piše feministična biologinja in raziskovalka

študij znanosti Nelly Oudshoorn v svojem delu »Beyond the Natural Body – an Archeology of

Sex Hormones« (1994), pri britanskem profesorju fiziologije Ernestu Henryju Starlingu, ki je

v začetku 20. stoletja opisal kemične glasnike ali hormone, ki po njegovem mnenju s pomočjo

krvnega obtoka potujejo od organa, ki jih proizvaja, v organ, na katerega vplivajo

(Oudshoorn, 1994: 16). Spletni slovarji20 in Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe kot izvor

besede hormon navajajo gr. besedo horman, ki pomeni poganjati, spodbujati, poljudna

definicija termina iz Velikega slovarja tujk pa se glasi: »organska snov, ki jo v obtočila

izločajo žleze z notranjim izločanjem in ki uravnava procese v organizmu« (Tavzes idr., 2002:

472).

Nelly Oudshoorn razkriva, da je uvedba tega koncepta učinkovite substance, ki naj bi

regulirala fizične procese v organizmu, v začetku 20. stoletja prinesla drastično spremembo v

fiziološki paradigmi – »stara« fiziologija je namreč temeljila na razumevanju razvoja in

delovanja organizma na osnovi živčnega sistema, »nova« fiziologija pa v smislu kemičnih

procesov in kemijske regulacije21. Kemijske glasnike, za katere so verjeli, da izvirajo v

spolnih žlezah (gonadah), so tako poimenovali spolni hormoni. Znanstveniki so tedaj začeli

verjeti, da so našli ključ do razumevanja tega, kar naj bi moškega naredilo za biološko

19 Glikogen je osnovna oblika uskladiščene glukoze v celicah človeka in živali. Zaužita hrana se ob vstopu v telo s pomočjo inzulina razgradi, glukoza, ki iz nje nastane, pa se kot glikogen uskladišči v jetrih, kamor pride s krvjo. Največ glikogena je v jetrih, nekaj pa tudi v mišicah, ledvicah, možganih in drugih tkivih. Jetrni glikogen je vir energije za celo telo (http://sl.wikipedia.org/wiki/Glikogen). 20 Viri za izvor poimenovanja: spletni slovarji Your Dictionary (http://www.yourdictionary.com), Etymonline (http://www.etymonline.com), Merriam Webster (http://www.merriam-webster.com) in Dictionary (http://dictionary.reference.com). 21 Sodobna medicinska dognanja, kot že omenjeno, oba sistema povezujeta v soodvisni nevro-endokrini sistem.

22

»moškega« in žensko za biološko »žensko«22. Spolni hormoni so bili tako konceptualizirani

kot kemijski glasniki »moškosti« in »ženskosti« (Oudshoorn, 1994: 16—17, poudarek je

moj). Prav v omenjenem paradigmatskem premiku lahko zasledimo začetek sodobnega

medicinskega diskurza, ki vse dogajanje v človeku (pa tudi ostalih živalskih organizmih)

drastično zvede na kemično delovanje in, kot bomo videli, spol in spolne karakteristike ter

celo spolno vedenje redukcionistično razlaga kot posledico točno določenega delovanja

kemijskih reakcij in živčnega spleta.

Da bi odgovorila na vprašanje, kateri idejni svetovi so pravzaprav navdahnili

znanstvenike k vpeljavi koncepta spolnih hormonov, Oudshoorn uporabi Fleckov koncept

»predznanstvenih idej23«. Dokaze za predznanstvene ideje za kasnejši koncept spolnih

hormonov najde že pri Aristotelu, ki je pisal o tem, da odstranitev jajčnikov pri svinjah

povzroči izgubo spolne sle in stimulira rast in debelost. Ta navada odstranjevanja jajčnikov

pri domačih živali je bila razširjena po vsej Evropi še skozi ves srednji vek, pa vse do 19.

stoletja, ideja, da so jajčniki povezani z žensko seksualnostjo, pa je vse do začetka razvoja

ginekologije ostala omejena zgolj na področje agrikulturnih praks (Oudshoorn, 1994: 17).

Ideja, da so testisi sedež »moškosti«, je prav tako zelo stara. Že zelo zgodaj so jih

povezovali z moško spolno aktivnostjo, dolgim življenjem in hrabrostjo. Grki in Rimljani so

uživali pripravke iz kozlovih ali volčjih testisov kot spolne stimulanse, Paracelsus je

pripravke iz testisov uporabljal kot zdravilo proti imbecilnosti. V 17. stoletju je uradna

londonska farmakopeja vsebovala napotke za odstranjevanje živalskih reproduktivnih

organov za izdelovanje zdravila proti številnim boleznim in za spolne stimulanse. V 18.

stoletju pa se je verovanje v testis kot sedež »moškosti« preselilo v domeno ljudskega

verovanja in mazaštva. Do začetka 19. stoletja so ekstrakti iz testisov sicer izginili iz uradnih

evropskih farmakopej, verovanje pa je ostalo še naprej živo v popularni kulturi in ostalo

popularno med zdravilci in drugimi ljudmi (Oudshoorn, 1994: 11, 17—18). Če te ugotovitve

primerjamo z navedbami endokrinologa Borislava Božovića, postane očitno, da slednji do teh

predznanstvenih konceptov iz zgodovine vednosti ne vzpostavi distance.

22 Na tem mestu moram opozoriti na antropološko distinkcijo med biološkim in družbenim spolom. Biomedicina se navadno ukvarja z biološkim spolom, a kot bomo videli v nadaljevanju, v zadnjem času vse bolj posega tudi na polje konstrukcije družbenega spola, predvsem preko preučevanja možganov in redukcionističnih razlag človekovega vedenja. Antropologi že dolgo vemo, da je konstrukcija družbenega spola odvisna od kulture in da nekatere lastnosti, ki v določenih kulturah veljajo za »ženske« lastnosti, v drugih kulturah pomenijo atribut »moškosti«. 23 Ludwik Fleck z vpeljavo koncepta predznanstvenih idej prikaže kulturno pogojen značaj znanstvene vednosti. Meni, da znanstveniki kulturne ideje uporabljajo kot kognitivne vire. V svoji knjigi »Genesis and Development of Scientific Fact« trdi, da so znanstvena dejstva neodtujljivo povezana s predznanstvenimi idejami, ki obstajajo v kulturi, včasih celo več stoletij preden se utelesijo v znanstvenih konceptih (Fleck, v: Oudshoorn, 1994: 11).

23

Razvoj znanstvene vednosti o spolnih hormonih in njene začetke si bomo podrobneje

ogledali v nadaljevanju, prej pa si oglejmo še, na kakšen način medicinski diskurz obravnava

»spolni« značaj spolnih hormonov.

2.3. Spolni hormoni kot določevalci biološkega spola in »spolni« značaj spolnih hormonov

Nelly Oudshoorn (1994: 42) meni, da je najbolj revolucionaren aspekt koncepta

spolnih hormonov ravno ideja, da spol ni omejen le na svet živih organizmov: od začetka 20.

stoletja naprej postane spol tudi lastnost kemičnih substanc. Znanstveniki v svojih zapisih

razpravljajo o hormonih, ki naj bi bili »moški«, hormonih, ki naj bi bili »ženski«, in o

»heteroseksualnih« spolnih hormonih kot o realnosti, ki naj bi obstajala v »naravi«24. Celo

danes je naturalistična realnost spolnih hormonov pogosto razumljena zelo samoumevno.

Nekritično sprejemanje »ženskih« in »moških« hormonov kot da bi šlo za »naravna« dejstva

je povezano s pozitivistično idejo, da znanost opisuje svet tak, kakršen je. Konstruktivistični

pristop k študijam znanosti pa je pokazal, da znanstveniki ne opisujejo realnosti, ampak jih

ustvarjajo. V tem konstruktivističnem smislu spolnih hormoni ne obstajajo preprosto v

tistemu, kar naj bi predstavljalo »naravo« (saj je tudi posamično razumevanje narave hkrati že

družben konstrukt), temveč so dobesedno ustvarjeni s strani laboratorijskih znanstvenikov oz.

so produkt njihove vednosti (ki je včasih predznanstvena), v veliko ozirih pa tudi produkt

znanstvene ideologije25.

Ian Hacking celo meni:

»Hormonov nismo našli nekje v nekem izgubljenem kotu kot zapuščenega otoka v megli,

temveč smo mi sami spolne hormone priklicali v obstoj« (Hacking, v: Oudshoorn, 1994: 43).

Podobno so raziskovalci priklicali v obstoj tudi njihovo t.i. »spolno naravo«.

24 »Narava« je eden od problematičnih konceptov, ki se velikokrat reprezentira kot da je »tam zunaj«, neodvisen in prisoten nekje izven vpliva človekovega delovanja. V resnici je vsak koncept »narave« za človeka hkrati že tudi kulturna oz. družbena konstrukcija. Kot pravi Eriksen, obstajata dva načina razumevanja odnosa med naravo in kulturo. Na eni strani lahko raziskujemo, kako je narava in odnos med naravo in kulturo konceptualiziran v določeni družbi, ali pa lahko raziskujemo, na kakšen način narava (okolje in to, kar naj bi bile vrojene značilnosti ljudi) vpliva na družbo in kulturo. »Narava« torej obstaja hkrati kot kulturna reprezentacija narave in kot nekaj izven kulture in družbe, ki vpliva na način, kako ljudje živij(m)o (Eriksen, 2001: 48), vendar je potrebno poudariti tudi, da je ta vpliv med »naravo« in človekom vedno recipročen. 25 Alenka Janko Spreizer (2002) navaja, da so za znanstveno ideologijo značilni diskurzi z znanstveno pretenzijo, ki jih oblikujejo ljudje, ki so na tem področju šele dozdevni ali domišljujoči si znanstveniki (Canguilhem, v: Janko Spreizer, 2002: 50), ali drugače – zgolj psevdoznanstveniki.

24

Na tem mestu moram razjasniti terminološko zagato, na katero sem naletela ob pisanju

tega besedila, povezana pa je z domnevno spornostjo izrazov spolni hormoni, ženski hormoni

in moški hormoni. Izraz spolni hormoni je sporen le delno. Označuje sicer substance, ki po

medicinskih razlagah, sodelujejo pri formiranju in razvoju biološkega spola, vendar so ob tem

poimenovanju prezrte njihove preostale funkcije, ki s formiranjem in razvojem bioloških

spolnih karakteristik nimajo neposredne zveze, npr. vpliv na delovanje žlez lojnic, vpliv na

rast tkiv, ki niso povezana s spolom in reprodukcijo ipd. Zelo problematična pa sta izraza

moški spolni hormoni in ženski spolni hormoni, saj implicirata, da imajo omenjene substance

svoj lasten spol ter da so hkrati specifične za le enega od spolov. To seveda ni res, saj imajo

tako biološko moški kot biološko ženski organizmi obe vrsti hormonov, pomembno pa se

razlikujejo njihova razmerja. O tem bo še govora, v nadaljevanju pa se bom na omenjene

substance raje referirala z njihovimi strokovnimi imeni26, prilastka »moški« in »ženski« v

omenjenih besednih zvezah pa bom v nadaljevanju v ilustracijo njune problematičnosti vselej

zapisovala med navednicami.

Med spolne hormone se, vse od njihovega odkritja ali točneje – iznajdbe, po splošnem

prepričanju uvršča skupino steroidov, ki po izsledkih endokrinoloških raziskav sodelujejo pri

reproduktivnih procesih in oblikovanju tistih karakteristik človeka, ki jih opredeljujejo za

spolno specifične. Endokrinolog Borislav Božović v knjigi Endokrinologija (1974) uporablja

termin spolni steroidi, čeprav jih kasneje ne poimenuje s predponama moški ali ženski,

temveč jih skladno s specifičnim strokovnim izrazoslovjem imenuje s strokovnimi imeni, ki

so uveljavljena za poimenovanje teh kemičnih substanc in so delno sestavljena iz predpon in

pripon (estr-, andro-, testo-, proge-, -gen), ki izvirajo iz grščine ali latinščine, delno pa iz

standardiziranih kemijskih poimenovanj po IUPAC nomenklaturi27 (npr. končnice –on, -ol

ipd.). O natančnejšem etimološkem izvoru strokovnega poimenovanja »moških« in »ženskih«

hormonov (estrogeni, androgeni) bo govora še v nadaljevanju.

V novejši literaturi o endokrinologiji (Kocijančič, 1987; Nussey in Whitehead, 2001)

avtorji ne uporabljajo terminov spolni hormoni, ženski hormoni ali moški hormoni, zato so

tudi poglavja v njihovih besedilih strukturirana drugače. Medtem ko Božović celotno poglavje

v knjigi nameni spolnim steroidom in jih nato enega za drugim opiše, sodobnejši avtorji

knjige strukturirajo tako, da poglavje namenijo posameznim endokrinim žlezam (npr. 26 Strokovna imena za moške hormone so androgeni, za ženske pa estrogeni. Več o etimološkem izvoru imen v nadaljevanju besedila. 27 IUPAC nomenklatura je sistem poimenovanja kemičnih zmesi ter opisovanja kemijske znanosti na splošno. Razvija in posodablja se pod okriljem organizacije International Union of Pure and Applied Chemistry (http://en.wikipedia.org/wiki/International_Union_of_Pure_and_Applied_Chemistry_nomenclature, http://www.iupac.org/).

25

nadledvičnim žlezam, testisom, ovarijem,…) in se na ta način izognejo uporabi imena spolni

hormon ali spolni steroid. Po moji prvotni domnevi, da to pomeni, da vendarle upoštevajo

kritiko podeljevanja spolnega značaja kemijski substanci, sem po pogovoru z eno od soavtoric

knjige Endokrinologija (1987), ginekologinjo Heleno Meden Vrtovec ugotovila, da gre

verjetno bolj za slučaj. V intervjuju, ki sem ga izvedla z omenjeno ginekologinjo, je bilo

namreč očitno, da v terminu spolni hormon ne vidi nič spornega, saj:

»... sex steroids se jim reče…po celem svetu. (…) Zato, ker to so steroidi, ki usmerjajo razvoj

spola, a ne (…) in tudi primarne, sekundarne spolne znake in je oznaka primerna« (H.M.V.,

intervju posnet 22. 4. 2008).

Ko sem jo opozorila na težavo v povezavi s podeljevanjem spola kemijski substanci, mi je

odgovorila, da »je to finesa« ter:

»Mislim, jaz nisem še opazila, da bi to blo kaj pomembno (…), pa sem kar tega brala…«

(H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Ginekologinja Helena Meden Vrtovec s tovrstno problematiko torej ni bila seznanjena in se ji

je zato zdela nepomembna in obrobna. Očitno je tudi, da sodobnih razprav s področja študij

spola in študij znanosti ne bere. To se mi zdi problematično, posebej zato, ker pripada tisti

veji znanosti, ki najbolj intenzivno producira oblastno vednost, ki nato neposredno učinkuje

na življenja velikega števila ljudi.

2.4. Spolni hormoni in »spolno« vedênje

2.4.1. Biomedicinski in biološki pogled ter feministična kritika

Endokrinologinja Andreja Kocijančič in ginekolog Primož Reš se v poglavju o testisih

iz že omenjene knjige ne moreta izogniti stereotipni in neargumentirani navedbi in ob

številnih fizioloških učinkih androgenov28 (rasti semenovoda, semenskih vezikul, prostate,

penisa, skeletnih mišic, poraščenosti itd.) zatrdita, da naj bi androgeni opredeljujevali tudi

posebno moško vedênje (Kocijančič in Reš, 1987: 240), pri čemer seveda ne razložita, kaj naj

bi »posebno moško vedênje« sploh bilo. Tu naletimo na dvojni problem nekritičnega

sklicevanja na vedênje, ki naj bi bilo značilno za določen spol. Izraz »posebno moško

vedênje« namreč implicitno namiguje na družbeno vedênje, ki naj bi bilo značilno za določen

spol v vsakdanjih situacijah. Komparativne antropološke in antropološko-zgodovinske

28 Izraz androgeni se v biomedicini uporablja kot sinonim za t.i. »moške spolne hormone«.

26

raziskave so že večkrat jasno pokazale in dokazale, da je vedênje ljudi odvisno od kulturno-

socialnega, zgodovinskega in povsem individualnega konteksta, zato iskanje spolno

specifičnega vedênja (za moške ali ženske) pomeni le iskanje potrditev trenutnega družbenega

stereotipa. Druga implikacija izraza »spolno vedênje« pa se nanaša na vedênje, ki je povezano

s človekovo seksualnostjo, ki je prav tako povsem relativna kategorija. Kocijančič in Reš se

teh distinkcij očitno ne zavedata, implikacije njune mimogrede navržene neargumentirane

trditve pa so širše kot na prvi pogled izgledajo. Da bi terminološko ločila oba pomena, bom v

nadaljevanju uporabljala sintagmo »spolno vedênje«, ko se bo pomen nanašal na družbeno

vedênje in »seksualno vedênje«, ko se bo pomen nanašal na vedênje povezano s

seksualnostjo.

Kot je pokazala feministična biologinja in raziskovalka študij spola Anne Fausto-

Sterling (2000), je v biomedicini in biologiji preučevanje nastanka spolnih značilnosti teles

tesno povezano s preučevanjem spolnega in seksualnega vedênja. Pri preučevanju živali se

npr. v prvi vrsti vse vrti okrog vprašanja, kako naj bi spolni hormoni vplivali na seksualno

vedênje. Laboratorijski znanstveniki so v preteklosti preučevali vedênje morskih prašičkov in

dokazovali preprosto povezavo med spolnimi hormoni, biološkim spolom in seksualnim

vedênjem. »Moški« hormoni naj bi tako povzročali »moškost«, pomanjkanje [sic!] »moških«

hormonov pa »ženskost«29. Ko so brejim samicam morskega prašička vbrizgali moške

hormone, so bile genitalije njihovih ženskih potomcev »maskulinizirane«, vedênje živali pa se

je kazalo kot povečano »moško« seksualno vedênje (vzpenjanje na samice) z agresivnostjo. V

drugih primerih so podganjim samcem s kastracijo ali anti-androgenim zdravilom odvzeli

androgene, kar je povzročilo manifestacijo seksualnega vedênja, ki so ga opredeljevali za

žensko – t.i. lordozo – žensko pozicijo30 med spolnim odnosom, ki je pokazatelj ženskega

seksualnega vedênja pri podganjih samicah (Fausto-Sterling, v: Roberts, 2003: 198).

Tudi pri primatih so znanstveniki dokazovali, da so spolni hormoni povezani tako s

seksualnim vedênjem, kot s spolno reprodukcijo31. Kot pri podganah in morskih prašičkih, so

tudi pri primatih uporabljali seksualno vedênje (vzpenjanje in receptivnost) kot indikator

spola in prisotnosti spolnih hormonov (Adkins-Regan, 1988; Sperling, 1991, v: Roberts,

2003: 198).

29 To je zanimiva sprevržena interpretacija dejstva, da je človeški zarodek v osnovi biološko ženskega spola in se šele pod vplivom androgenov razvije v moškega. 30 Pri uporabi termina »žensko« v povezavi s tovrstnimi eksperimenti je potrebno opozoriti, da ga ne smemo aplicirati na področje človeškega seksualnega vedenja. 31 Kako zelo družbeno skonstruirana so lahko dejstva in ugotovitve, do katerih prihajajo preučevalci primatov, je briljantno pokazala Donna Haraway v knjigi »Primate visons: Gender, Race and Nature in the World of Modern Science« (1992)

27

2.4.2. Primer obravnave istospolne usmerjenosti

V sedemdesetih letih je preučevanje v nevroendokrinologiji in vedenjski psihologiji

razširilo sklepanja o povezavi med spolnimi hormoni ter spolnim in seksualnim vedênjem tudi

na človeka. Tu se zdaj srečamo s pomembnim problemom. Kot sta pokazali feministični

teoretičarki Anne Fausto-Sterling (2000) in Bernice Hausman (2000), je večina teh raziskav

neupravičeno povezovala odnose med hormoni in spolno determiniranim vedênjem. Večina

literature o hormonih in spolnem vedênju pri človeku preučuje otroke in ljudi, ki so bili v

maternici izpostavljeni visokim količinam hormonov (posebej še deklice, ki so bile

izpostavljene večjim količinam androgenov zaradi genetske bolezni, imenovane prirojena

hiperplazija nadledvične žleze ali CAH – congenital adrenal hyperplasia), predmet

preučevanja pa so tudi homoseksualni moški in lezbične ženske (Roberts, 2000, 2003). V teh

študijah merijo določene vedenjske značilnosti – od likovnih in glasbenih sposobnosti otrok

do otroške igre in levičarstva – in skušajo odkriti korelacijo med izpostavljenostjo hormonom

pred rojstvom in vedênjem. Družbeni spol in spolna orientacija, pravi feministična

teoretičarka Celia Roberts, sta v večini teh študij prepletena, implicitno ali eksplicitno, to pa

naj bi izhajalo iz razumevanja antagonistične nasprotnosti spolov in razumevanja

homoseksualnosti kot oblike vmesne pozicije v tej opoziciji moški/ženska. Problem teh študij

je tudi definicija vedênja kot tipično ženskega ali moškega. Žensko vedenje naj bi vključevalo

zanimanje za igro s punčkami, zanimanje za izgled, obleke in pričesko ter zanimanje za

poroko in materinstvo, moško pa grobo igro, agresijo, zanimanje za gledanje športnih oddaj

na TV in udeležba pri športu. Raziskovalcev pri tem sploh ne moti, da te definicije

domnevnega s spolom določenega vedênja odsevajo in so pogojene z zgodovinskim in

socialnim kontekstom32 in nikakor niso splošno veljavne. Brez večjih pomislekov tako

nekateri raziskovalci preprosto zaključujejo, da je za spremembe v spolnem vedênju kriv

vpliv spolnih hormonov na otroka (Roberts, 2003: 198—200). V kontekstu (ne)vednosti, ki jo

producirajo tovrstne raziskave gre torej razumeti tudi zgoraj omenjeno navedbo Andreje

Kocijančič in Primoža Reša o tipično moškem vedenju.

Pri raziskavah vpliva spolnih hormonov na spolno diferencirano vedênje vedno lahko

naletimo tudi na vprašanje homoseksualnosti (Roberts, 2000: 5), pri čemer gre predvsem za 32 Ideje o idealni »ženskosti« in »moškosti« se skozi čas in glede na razredno pripadnost nenehno spreminjajo tudi znotraj posamezne družbe. Tako je npr. nega otrok, ki je bila še nekaj desetletji nazaj percepirana kot tipično žensko opravilo, danes povsem sprejemljiva in zaželjena tudi za moške v Sloveniji. Še več – isti moški, ki niso sodelovali pri negi svojih otrok, danes celo negujejo svoje vnuke in se pri tem ne počutijo nič manj »moške«.

28

težnjo k postuliranju njene biološke determiniranosti. Tako so že v začetku 20. stoletja

nekateri iskali vzrok zanjo v »nepravilnih« nivojih spolnih hormonov. Temeljna predpostavka

teh raziskav je bila hipoteza, da naj bi bili homoseksualni moški bolj »ženstveni« – njihovo

spolno usmerjenost pa so povezovali z »ženskimi« spolnimi hormoni: v nasprotju s

heteroseksualnimi moškimi naj bi homoseksualci imeli obrnjeno razmerje spolnih hormonov

– pri njih naj bi prevladovali »ženski« hormoni. Dunajski anatomist Eugen Steinach je razvil

teorijo homoseksualne žleze ter celo trdil, da je s transplantacijo tkiva testisov

heteroseksualca v telo homoseksualca mogoče homoseksualnost »pozdraviti«. Med leti 1916

in 1921 je Steinach to operacijo izvedel na najmanj dvanajstih homoseksualnih moških.

Kasneje so zaradi vpeljave hormonskih merilnih testov tovrstne operacije zamenjali s

hormonskimi zdravljenji, homoseksualnost pa definirali kot hormonsko neravnovesje. V

tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja so predvsem v ZDA zdravniki homoseksualnim

pacientom merili vsebnost hormonov v urinu in jim nato predpisovali testosteronsko terapijo,

da bi jih »ozdravili« homoseksualnosti (Oudshoorn, 1994: 57, 85). Petdeset let kasneje, leta

1990, so McCormick, Witelson in Kingstone spričo številnih dokazov o nesmiselnosti teorije

o hormonski »drugačnosti« homoseksualcev sicer priznali, da nivoji spolnih hormonov pri

odraslih ne morejo razložiti spolne orientacije, zato pa menili, da je koristneje preučevati

možgane, ki so pravi »organ vedênja« (McCormick idr., v: Roberts, 2000: 5). Vendar pa cilj

Cheryl McCormick, Sandre Witelson in Edwarda Kingstonea ni spet nič drugega kot dokazati

biološki vzrok homoseksualnosti. Trdijo namreč, da so prednatalni endokrini dogodki

pomembni za razvoj človekove spolne orientacije. Prednatalni33 hormoni naj bi namreč

učinkovali na možgane (in tako na vedênje) na način, ki je ločen od učinka hormonov na telo

preko spolnih žlez. Ta ideja, da so možgani sami zaradi hormonov spolno diferencirani v

posebnem, od spolne diferenciacije spolnih žlez in telesa ločenem procesu, je med

biomedicinci danes močno popularna (Roberts, 2000: 5—6). Nevropsihiatrinja Louann

Brizendine je leta 2006 izdala uspešnico »The Female Brain«, ki je v slovenskem prevodu

izšla takoj naslednje leto34, v kateri trdi, da je verjetnost, da se bodo ženski možgani naravnali

33 Prednatalni hormoni so tisti, ki vplivajo na razvoj zarodka. 34 V Sloveniji se očitno raje kot argumentirane in verodostojne raziskave in knjige prevajajo psevdoznanstvene študije, ki bi jih z Evo Bahovec lahko opredelili kot reprodukcije neumnosti vsakršne sorte (Eva Bahovec, predavanje maj 2008).. Louann Brizendine je jezikoslovni blog Language log leta 2006 podelil nagrado »The Becky Award«, ki jo podeljujejo ljudem ali organizacijam, ki uspejo najbolj neverjetno prispevati k dezinformiranju javnosti. Dobila jo je zato, ker je v prvi izdaji knjige »Ženski možgani« citirala število besed, ki naj bi jih v enem dnevu izrekla moški in ženska, navedba pa je izvirala iz nekega priročnika za samopomoč in je bila dokazano nepravilna. V naslednjih izdajah je to navedbo umaknila. Njena knjiga je kljub temu prevedena v kar 24 jezikov (Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Louann_Brizendine). Avtorica zdaj piše naslednjo knjigo z naslovom Moški možgani. Težko jo pričakujemo [lol].

29

na istospolno usmerjenost kar za polovico manjša kot pri moških možganih, zato naj bi bilo

dvakrat bolj verjetno, da bo homoseksualec moški. Avtorici se ne zdi vredno, da bi to trditev

podkrepila z navedbo kake, pa čeprav zgolj statistične raziskave, pove pa, da so si

znanstveniki pozorneje začeli ogledovati ženske možgane šele pred kratkim. Pravi, da ni

videti, da bi bila spolna usmerjenost stvar zavestne samoopredelitve, temveč je posledica

ustroja možganov. Trdi namreč, da so ugotovili, da se lezbijke na strah odzovejo podobno kot

naj bi se moški, kar v miselnem svetu Brizendine pomeni agresivneje, to pa naj bi potrjevalo

razlike v možganskih »nastavitvah« med heteroseksualnimi in homoseksualnimi ženskami.

Brizendine navaja tudi raziskavo, ki naj bi pokazala, da imajo lezbijke manj občutljive slušne

odzive, kar naj bi bil znova tipično moški vzorec35. To pa še ni vse – heteroseksualke naj bi v

testih govorne spretnosti dosegale boljše rezultate kot lezbijke, pri vprašanjih, ki so

ocenjevala tipično »moško« in »žensko« vedenje pa naj bi istospolno usmerjene ženske

dosegale rezultate, ki so bili nekje med moškim in ženskami (Brizendine, 2007: 197—198).

Kot vidimo, je diskurz, ki homoseksualce razume kot biološko determiniran, poseben, ločen,

nekakšen tretji spol, še vedno zelo vitalen, le da je svoje lovke v zadnjem času razširil še na

najmanj razumljeni človekov organ - možgane. Dejstvo, da bi nekateri tako zelo radi dokazali

drugačnost možganov homoseksualcev, se na prvi pogled kaže kot zelo nedolžno, celo kot del

boja za pravice homoseksualcev. Med navdušenimi zagovorniki teorije homoseksualnih

možganov je tudi nevrobiolog Simon LeVay36, ki je tudi sam homoseksualec. Meni namreč,

da bi sprejetje ideje, da specifično hormonsko okolje v maternici povzroči homoseksualnost,

pomenilo konec domnev, da je homoseksualnost ozdravljiva, da je svobodna odločitev

posameznika ali celo grešna. Obenem LeVay priznava, da ta ideja s seboj prinaša tudi

nevarnost razumevanja homoseksualnosti kot napake, ki se jo, če je pravočasno odkrita, lahko

prepreči z abortusom ali popravi s hormonsko terapijo (LeVay, v: Vines, 1993: 113—114).

Poleg že zgoraj omenjenih primerov oseb z boleznijo prirojene hiperplazije

nadledvične žleze (CAH), so predmet preučevanja povezav med specifičnim hormonskim

okoljem v maternici in kasnejšim spolnim vedenjem tudi osebe s t.i. sindromom androgenske

35 Ženske naj bi imele večjo sposobnost za poslušanje, komunikacijo in empatijo in naj bi že kot dojenčki znale brati čustvena sporočila z obrazov ljudi – vse to naj bi bile posledice hormonov, saj »hormoni ženske dobesedno silijo v povezovanje in komunikacijo« (Brizendine, 2007: 27, 37). 36 Simon LeVay je med drugim teorijo homoseksualnih možganov dokazoval s preučevanjem možganov moških, ki so umrli zaradi aidsa. Domneval je, da so bili to homoseksualci in rezultate primerjal z izsledi raziskave možganov moških, ki so umrli zaradi drugih bolezni, s predpostavko, da so bili slednji heteroseksualci. Dokaz nesmiselnosti te raziskave, meni Celia Roberts, je že sam obstoj moških, ki prakticirajo homoseksualno spolnost, vendar živijo in umrejo brez aidsa in se ne identificirajo kot homoseksualci. Roberts sklene, da je nezmožnost razlikovanja med spolno identiteto in spolno prakso ena od večjih napak te in podobnih bioloških raziskav (Roberts, 2003: 200).

30

neobčutljivosti. Otroci s to boleznijo, se rodijo z zunanjimi genitalijami, ki izgledajo kot

ženske ali z genitalijami, ki so nejasno razvite, čeprav imajo kombinacijo kromosomov xy, ki

je v diskurzu genetike pripisana »moškemu« spolu. Največkrat jih vzgajajo kot deklice in jih

medicinska stroka »odkrije« šele v najstniških letih, ker ne dobijo menstruacije. Imajo

trebušne testise, ki proizvajajo testosteron, vendar so njihova tkiva nanj povsem neobčutljiva.

Izgledajo feminilno, v puberteti se jim razvijejo dojke, ker ohranijo običajno biokemijsko

sposobnost, ki omogoča celicam, da testosteron spreminjajo v estradiol. Raziskovalca John

Money in Anke Erhardt sta take otroke preučevala vse od petdesetih let 20. stoletja naprej in

ugotovila, da razvijejo »žensko« spolno identiteto in spolno usmerjenost k moškim. Njihove

»ženstvenosti« se po njunem mnenju ne da na noben način izpodbijati. Čeprav so nekateri

raziskovalci poskušali sklepati, da v teh primerih pomanjkanje androgenov (oz. njihovega

vpliva) v prednatalnem okolju povzroči njihovo spolno usmerjenost v odraslosti, pa so

obenem morali priznati, da so učinki vzgoje in hormonov pri teh osebah pomešani. Jasno je

le, da se o vplivu prednatalnega hormonskega okolja ali vzgoje na kasnejšo spolno identiteto

ali spolne usmerjenosti ne da preprosto sklepati (Vines, 1993: 96—97), temveč so relacije

med temi faktorji bistveno kompleksnejše in specifične glede na posamezen primer.

2.4.3. Iskanje spolne razlike

Louann Brizendine vzrok za vse človekovo vedênje kratko malo pripiše vplivu

hormonov na možgane. Hormoni so po njenem mnenju edini pravi generatorji človekovega

delovanja. Tako pravi:

»Odkrili smo, da hormoni tako močno vplivajo na možgane žensk, da v resnici ustvarjajo

njihovo resničnost. Oblikujejo vrednote in želje žensk ter jim iz dneva v dan sporočajo, kaj je

pomembno. Ženske njihovo navzočnost čutijo v vseh življenjskih obdobjih od rojstva naprej.

Vsako hormonsko obdobje – deklištvo, adolescenca, leta zmenkov, materinstvo in menopavza

– je kot kemijsko gnojilo za različne nevrološke povezave, ki so odgovorne za nove misli,

čustva in interese. Ker se nihanja začnejo že pri treh mesecih starosti in trajajo vse do obdobja

menopavze, ženska nevrološka resničnost ni tako stalna kot moška. Moška resničnost je kot

gora, ki jo skozi tisočletja komaj opazno spodkopljejo ledeniki, vreme in globoki tektonski

premiki v zemlji, ženska resničnost pa je bolj podobna vremenu, ker se nenehno spreminja in

jo je težko napovedovati.« (Brizdendine, 2007: 23)

31

Ta odstavek povzema večino sodobnih stereotipov o ženskah in moških iz t.i. zahodnih kultur.

Ženska je reprezentirana kot tista, ki je nestalna, muhasta (kot vreme), in nepredvidljiva,

moški pa je njeno nasprotje – trden (kot gora), zanesljiv in skorajda večen v svoji

nespremenljivosti. Tovrstne stereotipne metafore pa so mlajše kot bi morda predvidevali.

Nekateri raziskovalci spola so namreč pokazali, da je spolna razlika v smislu antagonističnega

nasprotja, kot jo poznamo danes, plod znanstvene misli 18. stoletja. Študija Thomasa

Laquerja »Making sex: body and gender from the Greeks to Freud« (1992) dokazuje, da je

bila vse od antike do poznega 18. stoletja splošno priznana ideja, da sta si žensko in moško

telo strukturno podobna, le da so moške genitalije locirane zunaj telesa, ženske pa v njem. To

dokazujejo tudi številne risbe sekundarnih spolnih organov, ki prikazujejo to strukturno

podobnost (glej sliki 3 in 4).

Slika 3: Na levi so penisu podobni ženski organi, na desni pa maternica in vagina v prerezu, avtor slik je Georg Bartisch (Kunstbuche, 1575)

Vir: Making sex: body and gender from the Greeks to Freud, Laqueur T., 1992, 88

32

Slika 4: Levo – vagina upodobljena kot penis, avtor: Vesalius (Fabrica); Desno – Vagina in uterus,

Avtor: Vidus Vidius (De anatome corporis humani, 1611)

Vir: Making sex: body and gender from the Greeks to Freud, Laqueur T., 1992, 82

Ženska je bila skladno s tem razumljena kot pomanjšana verzija moškega. Čeprav se je

razumevanje anatomije skozi čas spreminjalo, so medicinski znanstveniki vse od antike do 17.

stoletja verjeli, da so ženski interni spolni organi analogni moškim eksternim. Imena za dele

ženskih spolnih organov, kot jih poznamo danes, še niso obstajala, ženski spolni organi so bili

poimenovani v referenci na moške. Tako jajčniki, npr. še niso imeli posebnega imena, ampak

so jih opisovali kot ženske testise, imen kot so vagina in klitoris pa še niso poznali (Laqueur,

1992: 5, 96). Poudarjanje podobnosti in reprezentiranje ženskega telesa kot le gradacije

osnovnega moškega tipa, je po mnenju Laqueurja tesno povezano s patriarhalno logiko, ki

odseva vrednote pretežno moškega javnega sveta, v katerem je moški merilo vseh stvari in

ženska kot ontološko distinktivna kategorija ne obstaja (Laqueur, 1992: 62). Model

razumevanja spola kot enotnega torej še zdaleč ni pomenil večje enakopravnosti med moškim

in žensko, temveč le odsotnost razlike in pravzaprav zanikanje obstoja neenakosti.

Biološki spol, kot ga poznamo danes, je bil odkrit nekje v 18. stoletju, piše Laqueur.

Organi, ki jih prej niso razločevali (npr. jajčniki in moda), so postali tudi lingvistično

prepoznani kot različni, tisti, ki prej niso imeli imena (npr. vagina, sicer latinska beseda za

nožnico za meč), pa so ime dobili (Laqueur, 1992: 149). Londa Schiebinger (1989) poroča, da

se je iskanje razlike začelo z anatomskim preučevanjem razlik okostij. Medtem ko slike

skeletov iz 16. stoletja reprezentirajo isto obliko človeškega okostja tako za žensko kot za

33

moškega, so anatomi v 18. stoletju že začeli risati spolno diferencirane skelete – ženski so

imeli širše kolke, manjše lobanje in bolj stisnjena rebra (Schiebinger, v: Roberts, 2002: 9). V

19. stoletju se je seksualizacija razširila na vse možne dele telesa – kosti, ožilje, celice, dlake

in možgane37 (Schiebinger, v: Oudshoorn, 1994: 7). Medicinski diskurz se je tako odločilno

premaknil od iskanja podobnosti k iskanju razlik. Ženska in moška telesa so tako postala

koncipirana kot nasprotna telesa z neprimerljivo različnimi organi, funkcijami in občutki

(Laquer, v: Oudshoorn, 1994: 7).

V 19. stoletju se je iskanje razlik nadaljevalo v obliki vede, imenovane kraniologija, ki

je z merjenjem prostornine človeških lobanj obupno38 poskušala dokazati inferiornost žensk

in Neevropejcev. V splošni teoriji biološkega determinizma so namreč »manjvredne« skupine

medsebojno zamenljive, pravi Stephen Jay Gould (2000: 128). Vprašanje biološke spolne

razlike tako tesno sovpada tudi z vprašanji t.i. rasnih razlik. Nancy Leys Stepan meni, da je

fokus 19. stoletja na iskanje spolne razlike pravzaprav omogočila ta analogija med spolno in

»rasno« razliko, po kateri so iskali pomanjkljivosti tako pri evropskih ženskah kot pri ne-

evropskih ljudeh obeh spolov (Stepan, v: Roberts, 2002: 10), da bi dokazali večvrednost

evropskega moškega nad moškimi, ki so veljali za Neevropejce, pač pa tudi njegovo

superiornost nad ženskami. Ta razlaga tudi pojasnjuje izvor tako obsežne spremembe v

razumevanju spola. Vprašanja spolne razlike v 19. stoletju so bila tudi del novega

osredotočenja na spolnost, telo ter na razvoj in uporabo znanstvenih modelov normalnosti in

zdravja. Pojav endokrinologije je po mnenju Celie Roberts prav tako del tega razvoja

(Roberts, 2002: 10).

2.4.4. Paradigma spolnega antagonizma in njen vpliv na oblikovanje imen za spolne hormone

Vrnimo se zdaj ponovno k vprašanju hormonov in človekovega vedenja in si oglejmo

vpliv paradigme spolnega antagonizma na oblikovanje imen za spolne hormone. Tudi ta

namreč odsevajo stereotipno in pristransko razumevanje tipičnega vedenja, ki naj bi bilo

značilno za bodisi za »ženski«, bodisi za »moški« spol. Spolne hormone biomedicinska

37 Le oči – kaže – nimajo spola (Honegger, v: Oudshoorn, 1994: 7). 38 Obupno zato, kot je pokazal Stephen J. Gould (2000), ker se je tovrstno dokazovanje izkazalo kot niz napačnih sklepanj, pristranskih meritev in laži. Za podrobnejšo razlago glej: Stephen Jay Gould – Za-mera človeka, 2000, Založba Krtina Ljubljana

34

znanost deli na tri večje skupine – estrogene39 (med njimi: estradiol estriol, estron),

progestagene ali progestine (progesteron, pregnandiol) in adrogene (testosteron,

androstendion, androstandiol) (Meden Vrtovec, 1987: 259—260).

Različni slovarski viri pokažejo, da že ime40 samo pove, so androgeni identificirani

kot moški spolni hormoni. Predpona andro- namreč prihaja iz grške besede aner, ki pomeni

mož, moški, pa tudi ime (povezava med moškim in imenom očitno ni naključna). Ime

testosteron je podobno enostavno sestavljeno iz predpone testos-, ki prihaja iz besede testis, ki

pomeni moška spolna žleza, in končnice -steron, ki označuje tip kemične substance. Louann

Brizendine ga v svojem narativnem slogu opiše, v skladu s svojimi stereotipnimi predstavami

o t.i. tipičnem moškemu, kot »hitrega, nepopustljivega, zbranega, neobrzdanega moškega,

prepričljivega zapeljivca, agresivnega, brezčutnega, ki nima časa za ljubkovanje« (Brizendine,

2007: 15). Nanizani pridevniki seveda zgoščeno povzemajo stereotipne mačistične lastnosti in

predstave in kemični substanci zelo nepremišljeno podeljujejo človeške lastnosti.

Imena za ženske spolne hormone (estrogeni in progestini) pa imajo, kot bomo videli,

veliko bolj pomenljivo etimologijo. Ime estrogen je skovano iz korena latinske besede estrus,

ki prihaja iz grške besede oistros, ki pomeni brencelj, pa tudi nemirnost, divjost, in končnice -

gen ki prihaja iz grške besede gennan in pomeni proizvajati, povzročiti. Beseda estrus (ali

oestrus) se od sredine 19. stoletja v angleščini uporablja v smislu »divje strasti«, od konca 19.

stoletja pa je prevzela pomen »spolne razdraženosti živalske samice« oz. »obdobja živalskega

gonjenja ali parjenja«. Ti pomeni naj bi bili povezani z dejstvom, pišeta Tarín in Gómez-

Piquer, da brenclji (obadi) s svojim brenčanjem okrog goveda te živali razdražijo in pri njih

povzročajo divje in hiperaktivno vedenje, podobno tistemu, ki ga kažejo samice med

obdobjem parjenja. Termin estrus je bil skovan tudi za označevanje ovulacijskega ciklusa

(estrusni ciklus), in za poimenovanje posebne stopnje v tem ciklusu, ko nastopi ovulacija

(faza estrusa). Estrusna faza v ciklusu je namreč tista faza, ko nastopi vedenjski estrus, saj

večina samic sesalcev le v tistem obdobju samcem dovoli spolno združitev (Tarín in Gómez-

Piquer, 2002: 2243).

Termin estrogen je bil, kot je videti, najprej skovan v povezavi s poskusi, ki so jih

fiziologi delali na živalih in opazovanjem njihovega vedênja; delovanje estrogenov pa je v

bioloških teorijah vedno tesno povezano s seksualnim vedênjem. Estrogen tako tudi

dobesedno pomeni – »delati estrus«, »delati seksualno razdraženost«. 39 Estrogeni je ime za družino strukturno podobnih molekul. Njihove morebitno različne biološke vloge še vedno niso jasno znane (Fausto-Sterling, 1985: 115). 40 Viri za izvor poimenovanja hormonov so spletni slovarji Your dictionary (http://www.yourdictionary.com), Etymonline (http://www.etymonline.com) in Merriam Webster (http://www.merriam-webster.com).

35

Dandanes nekateri še vedno skušajo odgovoriti na – kakor to sami imenujejo –

»kontroverzno« vprašanje, ali imajo tudi ženske – podobno kot večina samic sesalcev41 – v

menstrualnem ciklusu »skrito« obdobje estrusa, z drugimi besedami, ali so tudi ženske v

določenem obdobju ciklusa (domnevno v povezavi z spremenjenim nivojem estrogenov) bolj

dovzetne za spolne odnose42. Tako se biomedicinska raziskovalca Juan J. Tarín in Vanessa

Gómez-Piquer v iskanju odgovora namenita opisati vzorec spolnega vedenja pri ženskah, pri

čemer se osredotočita na preučevanje ženskih vizualnih in vohalnih percepcij ter navajata, da

naj bi študije kazale, da ženske na sredini ciklusa izražajo povečano spolno motivacijo. Dokaz

za to vidita v tem, da naj bi ženskam v obdobju ovulacije neprijetni vonj substance

androstenona43 manj smrdel [sic!] in naj bi kazale večjo všečnost do »vonja in oblik

maskuliniziranih, fizično privlačnih in simetričnih moških« (Tarín in Gómez-Piquer, 2002:

2243). Kakšni naj bi »maskulinizirani in fizično privlačni« moški bili, raziskovalcema – razen

tega, da zapišeta, da so simetričnih oblik – ne pride na misel razložiti, ob tem pa pozabljata

tudi na dejstvo, da sta ti dve »vrlini« odvisni od niza povsem osebnih preferenc

posameznice/ka, kulturnih norm, vrednot in (vsaj še) zgodovinskega konteksta. Želja, da bi

človeško vedenje pojasnili z biološkimi vzroki, ostaja neizmerna in z zatisnjenimi očmi za

stvarnost še naprej rine v eksperimentiranje in teoretiziranje predpostavkah t.i. zdravega

razuma, ki so seveda napačne ali vsaj pomanjkljive.

Etimologijo termina estrogen je mogoče razumeti tudi kot odraz odnosa, ki ga moški

vedež (ne le tisti, ki JE ime, temveč tudi tisti, ki poimenuje) zavzema do ženske in njenega

telesa kot nečesa neobvladljivega, nemirnega, muhastega, animaličnega – kakršen naj bi bil

brencelj. Ime očitno namiguje tudi na domnevno tipično žensko vedenje – neobvladljivo in

muhasto, pa strastno in za razplod namenjeno. Podobne, z maskulino dominacijo44

informirane konotacije reproducira tudi Louann Brizendine, ki gre v svoji poljudnem in

stripovskem slogu tako daleč, da estrogen krsti za »močno kraljico, ki ima vse pod nadzorom, 41 Izjemo po splošnem mnenju zoologov predstavljajo le t.i. opice Starega sveta, hominoidne opice in človek. Opice Starega sveta so iz družine t.i. Cercopithecidae, in naj bi izvorno živele v Afriki in Aziji. Hominoidne opice so iz družine opic, ki so najbolj podobne človeku (Vir: Spletna enciklopedija Wikipedia –http://en.wikipedia.org/wiki/). Poskus biologov, da bi v menstrualnem ciklusu ženske našli skrito estrusno fazo torej lahko razumemo tudi kot poskus, da bi ženske še bolj potisnili v animalično sfero. 42 V ljudskem jeziku bi temu najbrž rekli »bolj potrebne«. 43 Androstenon je steroidna substanca, ki je prisotna tako v ženskem kot moškem znoju in urinu in jo uvrščajo med t.i. feromone, snovi, ki naj bi med pripadniki iste vrste sporočale določene informacije in sprožale določene vedenjske vzorce v povezavi s spolnim vedenjem. Androstenon je v velikih količinah prisoten v slini prašičev in ga prašičerejci uporabljajo pri umetnem osemenjevanju svinj, saj naj bi v času estrusa pri samici povzročal tipično spolno držo pripravljenosti na parjenje (tako rejci vedo, kdaj naj uspešno osemenijo žival). Študije, ki bi potrjevale, da bi feromoni kakorkoli podobno učinkovali na ljudi, niso znane, okoli 30 odstotkov ljudi pa naj ne bi imelo sposobnosti vonjanja te substance (Vir: Spletna enciklopedija Wikipedia – http://en.wikipedia.org/wiki). 44 Za podrobnejši uvid v problematiko moške dominacije glej: Pierre Bourdieu (2002): La domination masculine, Pao, Editions du Seuil, Normandie Roto Impression.

36

je neobrzdana, včasih strogo poslovna, včasih agresivna zapeljivka« (Brizendine, 2007: 15), v

čemer ponovno lahko prepoznamo niz človeških lastnosti, poosebljenih v organski kemijski

spojini.

Imena tretje skupine spolnih hormonov – progestin, progestagen in progesteron pa

imajo preprostejši izvor. Izvirajo namreč iz korena latinske besede progerere, ki pomeni

roditi, označujejo pa hormon, ki ga izločata rumeno telesce in placenta in je direktno povezan

predvsem s sposobnostjo zanositve in nosečnostjo. Brizendine ga imenuje za »močno sestro

estrogena, ki se pojavi včasih kot nevihtni oblak, ki učinke estrogena obrne na glavo, spet

drugič pa deluje kot blažilo«. Tudi ta opis pa, kot je videti, reproducira lastnost

nepredvidljivosti, ki ga medicinski diskurz nenehno podeljuje ženski in njenemu telesu. Kot

bomo videli kasneje, so z biološko determiniranostjo »ženskosti« v medicinskem diskurzu še

posebej povezani prav estrogeni, katerih izločanje v jajčnikih se v obdobju menopavze

bistveno zniža45.

V nadaljevanju si bomo ogledali na kakšen način se je vednost o spolnih hormonih

začela in kako se razvijala konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ter kdo so bili

najvidnejši akterji, ki so jo pomagali ustvarjati.

2.5. Arheologija razvoja vednosti o hormonih in spolnih žlezah konec 19. in v začetku 20. stoletja46

2.5.1. Gonade kot sedež spola

Ključni akter za vpeljavo ideje gonade kot sedeža spola je francoski fiziolog Charles-

Edouard Brown-Séquard, ki je leta 1889 poročal o samozdravljenju z injiciranjem pripravka iz

zdrobljenih gonad morskih prašičkov in psov, da bi revitaliziral svoj spolni gon, življenjsko

moč in duševno bistrino47. Brown-Séquard je domneval, da testis proizvaja izloček, ki nadzira

razvoj moškega organizma, ta notranja izločanja pa bi lahko odkrili tako, da bi ekstrakte

uporabili za zdravljenje različnih bolezni. Njegova teorija je spodbudila razvoj t.i.

45 Čeprav ne popolnoma, poleg tega jajčniki tudi niso edini vir estrogenov, le-ti v manjših količinah in še posebej v primeru odpovedi funkcije jajčnikov, nastajajo tudi v nadledvični žlezi (Božović, 1974: 107). 46 V nadaljevanju tega poglavja bomo povzemala predvsem po knjigi Nelly Oudshoorn, Beyond the Natural Body – an Archeology of Sex Hormones (1994). 47 Brown-Séquard je o rezultatih svojih poskusov na sebi poročal svojim kolegom iz pariškega Biološkega društva (Sociéte de Biologie) in obenem pripovedoval tudi o zdravljenju neke pariške babice, ki je bolnicam dajala filtriran sok iz jajčnikov morskega prašička kot zdravilo zoper histerijo, različna maternična vnetja in starostno demenco (Oudshoorn, 1994: 18).

37

organoterapije – uporabe živalskih ekstraktov kot terapevtskih substanc (Oudshoorn, 1994:

18; Roberts, 2003: 197).

Predznanstvena ideja jajčnika kot sedeža »ženskosti« se je v moderno znanost

inkorporirala preko sprememb v zdravstveni praksi. K temu, ugotavlja Oudshoorn, je

pomembno prispevala institucija ginekološke klinike kot osrednjega centra za preučevanje

ženskega telesa in ženske reproduktivnosti48. V sredini 19. stoletja se je pozornost iz

maternice postopoma preusmerila v jajčnike, ki so prevzeli vlogo sedeža »ženskosti«;

preučevanje tega organa pa naj bi vodilo k razumevanju ženske kot celote, vključno z vsemi

njenimi boleznimi. V začetku vloge jajčnikov še niso opisovali v smislu kemičnih substanc,

temveč v tedaj veljavnih terminih regulacije s strani živčnega sistema. Prav ginekologi so bili

prvi, ki so sprejeli idejo, da jajčniki izločajo kemične substance, ki regulirajo razvoj ženskega

telesa, torej prvi, ki so prepoznali relevantnost Brown-Sequardove teorije notranjega izločanja

ženskih spolnih žlez. Zaradi pogoste prakse odstranjevanja jajčnikov49 so v 19. stoletju

namreč že zelo dobro poznali spremembe telesa, ki so bile posledica odstranitve teh žlez.

Posebej jih je privlačila ideja spolnih hormonov zaradi obetov boljšega razumevanja in

posledično boljšega nadzora nad boleznimi njihovih ženskih pacientk, ki so jih največkrat

povezovali z jajčniki, kot so npr. motnje v menstruacijskem ciklusu in razne bolezni, ki so v

medicinski literaturi opisane kot živčne bolezni. Poleg tega so s povezavo teh bolezni s

spolnimi hormoni ženske težave ostale v domeni ginekologov (Oudshoorn, 1994:19).

2.5.2. Spolna endokrinologija

Preučevanje spolnih hormonov se je v prvem desetletju 20. stoletja razvilo v

pomembno polje raziskav pod imenom spolna endokrinologija. Koncept spolnih hormonov

kot agensov »moškosti« in »ženskosti« je funkcioniral kot paradigma, ki je prej razdrobljeno

preučevanje združila okrog splošno sprejete teorije, da je spolna žleza sedež biološkega spola.

V preučevanje so se kmalu vključili tudi fiziologi in kasneje, v dvajsetih letih 20. stoletja, še

biokemiki ter naposled tudi farmacevtska industrija. Nelly Oudshoorn je v svoji analizi

identificirala tri pomembnejše veje preučevalcev hormonov s specifičnimi interesi: prvič,

laboratorijske znanstvenike, drugič, zdravnike, med njimi predvsem ginekologe (tudi zato je 48 Ob tem je treba opozoriti, da tudi danes ne obstaja nobena posebna institucija, ki bi primerljivo ginekološki kliniki preučevala moško telo in moške bolezni. 49 Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej je bila v Angliji, Nemčiji in ZDA ovariektomija rutinski poseg za zdravljenje menstrualnih težav ali nevroz, katerih vzrok so pripisovali jajčnikom (Oudshoorn, 1990: 9, 28).

38

področje preučevanja androgenov ostalo dolgo zapostavljeno; Oudshoorn pojasnjuje, da naj bi

bil razlog za to predvsem v težji dostopnosti do raziskovalnih materialov50) in tretjič,

farmacevtsko industrijo (Oudshoorn, 1990; 1994).

Ginekologe so spolne žleze zanimale iz že omenjenih razlogov, fiziologi pa so se po

začetnem obotavljanju (tudi zaradi povezanosti spolnih žlez s človeško seksualnostjo in

reprodukcijo, področjem, ki je prej znotraj biomedicinskega preučevanja veljalo za tabu)

začeli zanje zanimati, ker so ponujale (skupaj s konceptom hormonov) nov model za

razumevanja fiziologije telesa. Za razliko od ginekologov, katerih interes se je omejeval na

nadzor nad različnimi »ženskimi« boleznimi, so imeli fiziologi širši interes za preučevanje

vloge jajčnikov in testisov pri razvoju telesa. Tako so s pomočjo kastracij in transplantacij pri

živalih pričeli iskati kemične substance v spolnih žlezah (Oudshoorn, 1994: 20).

Sprejetje hormonske teorije v biološki znanosti je sovpadalo tudi z debato o spolnem

razvoju organizmov, poroča Oudshoorn. V drugem desetletju 20. stoletja je bila tema

kontroverzna, predvsem med spolnimi endokrinologi in genetiki. Prvi so domnevali, da

spolne karakteristike določajo okoljski in fiziološki pogoji med razvojem zarodka. Frank

Lillie je leta 1916 ponudil razlago, da spol zarodka določajo tako spolni hormoni kot spolni

kromosomi (preučeval je primere medspolnikov pri govedu – freemartine, t.i. »jalove

krave51«). Ta razlaga je endokrinologom in genetikom ponudila orodje za razmejitev polja

preučevanja na podlagi konceptov spolne determiniranosti in spolne diferenciranosti. Genetiki

so se osredotočili na študijo spolne determiniranosti, ki jo je Lillie definiral kot »osnovo

notranjih pogojev, ki vodijo k razvoju niza enih ali drugih spolnih karakteristik«, spolni

endokrinologi pa so svoje raziskave omejili na preučevanje spolne diferenciacije, definirane

kot »razvoj spolnih karakteristik v toku posameznikove življenjske zgodovine«.52 V zgodnjih

desetletjih 20. stoletja je tako spolni razvoj postal definiran kot rezultat dveh procesov –

spolne determiniranosti (regulirane z genetskimi faktorji) in spolne diferenciacije (pod

vplivom spolnih hormonov) (Oudshoorn, 1994: 21—22). 50 Estrogene so omenjene tri skupine raziskovalcev v začetku pridobivale predvsem iz odstranjenih jajčnikov (ovariektomija je bila pogosta praksa, izvajali pa so jo na ginekoloških klinikah), kasneje pa tudi iz živalskih žlez (predvsem iz žlez goveda, saj so do materiala tako zlahka dostopali v klavnicah), urina nosečih žensk (te so po navodilih njihovih ginekologov sistematično zbirale svoj urin in ga nosile v klinike) in brejih kobil (pri tem se je farmacevtska industrija povezala s konjerejci, ki so urin svojih kobil prodajali po ceni, ki je bila podobna ceni mleka, tovrstni urin naj bi bil najbogatejši »naravni« vir estrogenov). Iskanje raziskovalnega materiala za pridobivanje androgenov je bilo bistveno težje, meni Oudshoorn, klinike za moške niso obstajale, pa tudi sistematično zbiranje moškega urina ni bilo enostavno (živalski urin naj namreč ne bi vseboval dovolj androgenov, zato tudi ni bil dober vir), testisi pa so bili nedostopni. Pomembnejše raziskave o androgenih so stekle šele po tem, ko so znanstveniki sintetizirali testosteron (Oudshoorn, 1990; 1994) 51 Prevedeni izraz v Angleško-slovenskem slovarju je več kot pomenljiv. 52 V prvem primeru gre za kromosomsko določenost spola, v drugem pa za mehanizme spolne diferenciacije, ki jih sprožajo spolni hormoni (Oudshoorn, 1994: 21).

39

2.5.3. Kemijska ekstrakcija žlez

V dvajsetih letih 20. stoletja so se v raziskave vključili še biokemiki. Kirurški pristop

iz začetka stoletja je zamenjala kemijska ekstrakcija žlez. Ta vstop kemijske tehnologije je bil

nekoliko pozen, predvsem zaradi tehničnih težav. Biokemiki so bili v začetku 20. stoletja

zaposleni s preučevanjem proteinov in niso imeli ne interesa, ne pogojev, da bi vstopili v

polje preučevanja hormonov. V dvajsetih letih se je s pojavom lipidne kemije situacija

spremenila, saj so bili spolni hormoni takrat klasificirani kot steroidi, razred substanc, ki jih je

mogoče izločiti s pomočjo enakih topil kot lipide, kar je ponudilo orodje za vstop na področje

raziskav spolnih hormonov (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22). Poleg naštetih (kliničnih

zdravnikov in laboratorijskih znanstvenikov) je področje endokrinologije kmalu privabilo tudi

tretjo skupino – farmacevtsko industrijo. Proizvodnja izvlečkov iz spolnih žlez je namreč

obetala novo proizvodno linijo. Farmacevtske družbe so pričele s proizvodnjo pripravkov iz

jajčnikov in testisov, ne brez uspeha. Oglasne strani medicinskih revij so v tistem obdobju

glasno priporočale predpisovanje teh preparatov pod raznoraznimi imeni; veliko

raziskovalcev je delalo v tesnem sodelovanju s farmacevtskimi podjetji (Oudshoorn, 1994:

22).

2.5.4. Koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti«

Do leta 1910 se je predznanstvena ideja gonad kot agensov spolne razlike spremenila

v koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti«, ugotavlja

Oudshoorn. Spolni endokrinologi so se osredotočili na izločanje spolnih žlez in ne več na

same žleze, znanstvena koncepcija spola pa je še naprej ostala zelo tesno povezana s splošnim

zdravorazumskim mnenjem o »ženskosti« in »moškosti«. V zgodnjem obdobju spolne

endokrinologije je bil koncept spolnih hormonov jasen in preprost – obstajala sta le dva

hormona, po en na spol. V obdobju med leti 1905 in 1920 so jih znanstveniki definirali kot

ekskluzivno specifične za biološki spol po izvoru in funkciji. S to koncepcijo so spolni

endokrinologi potrjevali mnenje, da je spol striktno dualističen koncept – to je bilo v sozvočju

tako s starimi predznanstvenimi idejami, kot s takratnimi kulturnimi pomeni »moškosti« in

»ženskosti« (Oudshoorn, 1994: 22—23). Dominantna kulturna ideja spola je bila določena z

»doktrino dveh spolov« – konceptom, ki se je razvil v viktorijanski dobi in ostal prevladujoč

40

še v začetku 20. stoletja. Skladno s to doktrino so bile aktivnosti ženske v čim več ozirih

nasprotne moškim. Žensko in moško sta bili dve nasprotni kategoriji (ne pa dve neodvisni in

komplementarni dimenziji) (Lewin, v: Oudshoorn: 1994: 23). Ta ideja je bila še okrepljena s

strani endokrinologov, ki so zagovarjali spolni antagonizem53. Dunajski ginekolog Steinach je

to koncepcijo apliciral na področje spolnih hormonov in trdil, da ženske in moške gonade

izločajo nasprotne, antagonistične hormone. Za starejše raziskovalce, npr. Brown-Sequarda, je

bila funkcija spolnih hormonov zgolj skladna s spolnimi karakteristikami, nova koncepcija pa

je okrepila antagonizem – estrogeni zdaj niso bili le skladni z ženskimi karakteristikami,

temveč naj bi tudi zatirali nasprotne, torej »moške« spolne značilnosti (in obratno)

(Oudshoorn, 1994: 23—24).

2.5.5. Heteroseksualni hormoni

V dvajsetih letih 20. stoletja je dunajski ginekolog Fellner »presenetljivo« odkril, da

izvlečki testisov pri zajkljah povzročajo podobne učinke kot tisti iz jajčnikov, kar je kazalo na

prisotnost estrogena v testisih. Kar nekaj let je preteklo, preden je to odkritje zares povzročilo

reakcijo med znanstveniki. Povzročilo je namreč nemalo težav in zmedlo poskuse opisovanja

ženskega in moškega spola kot popolnoma nasprotnih entitet. S težavo so se spopadli novinci

v polju endokrinologije – biokemiki. Analize novega vira spolnih hormonov – urina – so

pokazale, da so v njem (prav kakor v testisih) prisotni tako estrogeni koz androgeni54.

Zanimivo je, ugotavlja Nelly Oudshoorn, da so ta odkritja v začetku poimenovali za

paradoksna in se spraševali o t.i. normalnosti vzorcev oz. ob tem še posebej poudarjali, da so

uporabljali vzorce »zdravih, normalnih moških« (Laqueur idr., v: Oudshoorn, 1994: 25).

Poskusi, da bi te rezultate povezali s homoseksualnostjo in tako razložili tovrstne »anomalije«

so se namreč izkazali za neuspešne. Ta odkritja so znanstvenike postopoma prisilila, da so se

odmaknili od predznanstvene ideje o sedežu »moškosti« in »ženskosti« v pripadajočih spolnih

žlezah ter povzročila svojevrsten prelom z več stoletij staro dualistično kulturno idejo

»moškosti« in »ženskosti«. Soočeni s tako nepričakovanimi dejstvi so tako preučevalci

53 Med njimi je bil denimo britanski fiziolog Walter Heape, ki je zagovarjal idejo, da je ženska biološka usoda nasprotna moški. Zavrnil je feministične zahteve za enake pravice žensk in moških z argumentom, da biologija omejuje žensko usodo na vlogo matere. Evolucijski biolog J. Arthur Thomson je ob tem poudaril, da je koristnost ženske odvisna od njene različnosti od moškega. S tem so seveda moški znanstveniki dokazovali, da družbena vloga ženske temelji v biologiji in je nasprotna vlogi moškega (Oudshoorn, 1994: 23). 54 Urin in testisi žrebcev so se izkazali za najbolj bogat vir estrogenov, kasneje so potrdili prisotnost estrogenov tudi v moškem urinu (Oudshoorn, 1994).

41

hormonov začeli iskati kako verjetno teorijo, ki bi razložila izvor in identiteto teh

heteroseksualnih hormonov55 (Oudshoorn, 1994: 24—26). Tako so v tridesetih letih, da bi

ubranili dualistično koncepcijo spola, predlagali kar nekaj teorij, ki so skušale razložiti ta

pojav. Robert Frank je menil, da estrogenov ne proizvaja moško telo, temveč jih moški dobi

preko hrane. To domnevo so drugi sicer kritizirali kot neverjetno, vendar je ostala priljubljena

(opravljali so celo poskuse, pri katerih so moške dali na dieto brez estrogenov, kar naj bi

posledično povzročilo padec nivoja teh hormonov v urinu) (Frank, 1929; Allen idr., 1939, v:

Oudshoorn, 1994: 27). Britanski znanstveniki so se zadeve lotili drugače in so poskušali

pokazati, da so moški organizmi sicer sposobni proizvajanja estrogenov, vendar naj bi jih

proizvajala nadledvična žleza. Ta razlaga se je še vedno skladala s teorijo spolne dvojnosti

(spolne žleze po njej še vedno izločajo zgolj »spolno pripadajoče« spolne hormone!)

(Oudshoorn, 1994: 27).

2.5.6. Poskusi sprememb koncepta spolnih hormonov

Prvi, ki je prelomil z dualističnim konceptom, je bil leta 1934 Zondek. Njegova teorija

žleze je namreč predpostavila, da je prisotnost estrogenov pri moških organizmih posledica

pretvorbe androgenov v estrogene. To idejo so zagovarjali predvsem biokemiki (tudi zaradi

izredne podobnosti molekularne sestave obeh vrst hormonov, ki je kazala na tesen

medrelacijski odnos med njimi) in tako uspeli doseči splošno sprejetje ideje, da žleze

proizvajajo oba tipa hormonov. Po letu 1937 so spolne in nadlevične žleze pričele veljati za

sedeže proizvodnje tako estrogenov kot androgenov. To je povzročilo tudi spremenjeno

konceptualizacijo spola, ki pa je bila še vedno utemeljena na kemijskih substancah in

pripisovanju spolnih značilnosti:

1) Kategoriji moškega in ženske nista bili več razumljeni kot med seboj izključujoči si. Od tu

naprej je postalo jasno, da organizmi proizvajajo tako estrogene kot androgene, kar je

pomenilo, da sta se kategoriji »moškega« in »ženskega« prvič pričeli kombinirati v enem

spolu.

2) Biokemiki so spolne hormone definirali kot zelo sorodne kemične zmesi, ki se med seboj

razlikujejo le v eni hidroksi (OH) skupini56 – tudi ta ugotovitev je prelomila z dualističnim

55 Tako so poimenovali estrogene, prisotne v moških organizmih, in androgene, prisotne v ženskih. 56 Po kemijski razlagi to pomeni, da so si molekule estrogenov in androgenov izredno podobne; razlikovale naj bi se le v različnem številu OH skupin.

42

konceptom »ženskega« in »moškega« kot dveh med seboj izključujočih se kategorij

(Oudshoorn, 1994: 28—29).

Spremembe v koncepciji spolnih hormonov so vplivale tudi na njihovo poimenovanje.

V tridesetih letih 20. stoletja je veliko znanstvenikov izražalo nezadovoljstvo nad

terminologijo in klasifikacijo spolnih hormonov. V teh debati je pomembno vlogo igrala

Amsterdamska šola57 s kritiko uporabe imena »moški« in »ženski« spolni hormoni.

Pripadniki te šole so izrazili dvom, da je mogoče te substance sploh klasificirati kot spolne

hormone, saj jih je mogoče najti pri organizmih obeh spolov, obenem pa so njihove funkcije

veliko bolj raznovrstne. Laqueurova skupina je zato predlagala, da bi te substance pravilneje

klasificirali kot katalizatorje, kar bi bolje povzelo te njihove raznovrstne funkcije. S kemijske

perspektive so predlagali, da bi popolnoma opustili koncept spolnega hormona. Temu so

mnogi iz vrst biologov nasprotovali in se zavzemali za ohranitev starega koncepta, ki

implicira nadzor nad spolnimi značilnostmi. Iz te debate je mogoče videti, ugotavlja Nelly

Oudshoorn, kako je poklicno ozadje določene discipline vplivalo na oblikovanje različnih

koncepcij spolnih hormonov. Koncept biokemikov je bistveno različen od koncepta biologov;

prvi jih vidijo kot kemične substance, katalizatorje, spolno nespecifične po izvoru in funkciji,

ki v organizmu izvajajo raznovrstne aktivnosti; drugi pa jih razumejo kot spolno specifične

dejavnike, ki nadzirajo spolne karakteristike. Sodobni koncept spolnih hormonov je

kompromis med tema dvema razumevanjema. V tridesetih letih 20. stoletja lahko zasledimo

pogosto rabo bolj specializirane tehnične terminologije: substance, ki so jim biologi rekli

»ženski spolni hormoni« so postale znane kot estrin in estrogeni; za »moške hormone« pa so

pričeli uporabljati imena androsteron in testosteron ter androgeni. Ta nova terminologija pa ni

nadomestila starih izrazov »moški« in »ženski spolni hormon«. Kljub temu, da so odkrivali

vedno nove lastnosti teh substanc, sta ta dva izraza vztrajno ostala v uporabi (Oudshoorn,

1994: 35—37).

57 Amsterdamska šola je bila skupina znanstvenikov, zbrana okoli Ernsta Laqueurja v Farmacevtsko-terapevtskem laboratoriju (Pharmaco-Therapeutic Laboratory) Univerze v Amsterdamu.

43

2.6. Spolni hormoni v vsakdanjem govoru

2.6.1. Primeri medijskega diskurza spletnih strani

Mediji pomembno in velikokrat odločilno prispevajo k oblikovanju vsakdanjega

govora in (ne)razumevanja ljudi. Preko medijskih tekstov smo dnevno izpostavljeni številnim

medicinskim, psevdo-medicinskim in medikaliziranim razlagam spola in njegovih atributov,

ki velikokrat vključujejo tudi koncept hormonov. S krajšo analizo besedil, objavljenih na

medijskih internetnih portalih in objav na nekaterih spletnih forumih sem poskušala ugotoviti,

kako se koncept hormonov uporablja v vsakdanjem govoru in kako je reprezentiran v

diskurzu medijev.

Z vpisom besede hormoni v spletni iskalnik Google (http://www.google.si) sem dobila

približno 78.200 zadetkov. Že ta visoka številka pove, da se beseda hormoni očitno zelo na

široko in pogosto uporablja. Za svojo analizo sem pregledala prvih deset strani seznama

zadetkov in iz stotih spletnih naslovov izbrala 20 besedil, ki večinoma izvirajo iz spletnih

verzij običajnih revij in časopisov (npr. Viva, Osebnost, Mladina, Men's Health, Demokracija,

Žurnal24, Smrklja, Mama, Večer), iz spletnih časopisov in informacijskih portalov

(Lifestyle.enaa.com, Zanimivo.si, Siol.net, Student-info.net, Eetaq.si) ali portalov obeh naših

največjih televizij (Rtvslo.si, 24ur.com). Pri izbiranju sem upoštevala predvsem ciljno

publiko, ki jo članki oz. medij sam nagovarja in se osredotočila na članke iz razvedrilnih,

poljudnih, splošno-informativnih in svetovalnih revij, spletnih portalov ali forumov, saj so ti

namenjeni najširšemu občinstvu, ki za njihovo prebiranje ne potrebuje posebnega znanja ali

izobrazbe. Ta kriterij po mojem mnenju zadosti najširšemu razumevanju termina »vsakdanji

govor«.

Odnos oz. stališče, ki ga teh 20 besedil zavzema do koncepta hormona, ni v nobenem

od primerov nevtralen, temveč variira od ekstremno pozitivnega do ekstremno negativnega.

Tako lahko v člankih, ki aludirajo na negativno ali nevarno moč hormonov preberemo

naslednje stavke:

»Hormoni - nevidni vladarji – Utrujeni? Razdražljivi? Napihnjeni? Hormoni lahko

povzročijo pravo opustošenje v našem telesu«.

(http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=281)

44

»[Jessici Albi] … nagajajo hormoni, zaradi česar so različni izbruhi vsakdanja stvar.«

(http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=2335)

»Si velikokrat utrujen/-a, razdražljiv/-a ali imaš občutek napihnjenosti? Za vse to so

lahko krivi hormoni, ki imajo v tvojem telesu pomembno vlogo…«

(http://www.smrklja.si/zdravje/zdravo_zivljenje/7326)

Takšno sklicevanje na hormone v povezavi z razdražljivostjo in jezo postaja očitno vse

popularnejše. Najbrž je tako priljubljeno prav zato, ker daje nekakšno razlago za neprijetna

čustvena in telesna stanja in odgovornost zanje prelaga na kemične substance, nad katerimi

nimamo nadzora, torej tudi odgovornosti ne. Tako lahko v spletnem forumu revije Mama

zasledimo klic na pomoč nosečega dekleta, ki toži:

»Podivjani hormoni – V zadnjih 3T [treh tednih, op.a.] sem ugotovila da imam

probleme z obvladovanjem jeze. Sicer sem zelo mirna in mi stvari ne pridejo tako hitro

do živega. Zdaj pa me razjezi že vsaka malenkost, sploh če se pogovarjam z fantom.«

(http://mama.si/forum/viewtopic.php?t=22422)

Drugi sklop načinov uporabe besede hormoni se nanaša na še nekoliko »usodnejše«

teme. Hormoni so obtoženi kot krivci za težave z zdravjem, vedenjem, plodnostjo in celo za

spolno usmerjenost.

»Za pozno bedenje najstnikov krivi hormoni.«

(http://www.siol.net/svet/znanost_in_okolje/2008/04/za_pozno_bedenje_najstnikov_kr

ivi_hormoni.aspx)

»Estrogen kriv za ženske kapi? Znanstveniki so ugotovili, zakaj ženske pogosteje

umirajo za boleznimi srca. Glavno vlogo pri tem naj bi imel hormon estrogen.«

(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men

u=9&c_id=83237)

»Hormoni v govedini poškodujejo spermije moških potomcev«

(http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=10651)

45

»Hormoni ogrožajo sluh – Ženske, ki so že prešle menopavzo in so na nadomestni

hormonski terapiji, bi lahko imele težave s sluhom«

(http://24ur.com/servisi/vizita/hormoni-ogrozajo-sluh.html)

»Mesojedi homoseksualci – Vegetarijanci imajo manj možnosti, da bi postali

istospolno usmerjeni«

http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/uvo-manipulator--sebastijan_ozmec/

Z izjemo zadnjega članka, ki ironizira izjave nekega, najbrž samooklicanega, praktika in

»svetovalca naravnega zdravja« o tem, da je vzrok homoseksualnosti uživanje

hormoniziranega mesa kastriranih bikov in prašičev, so ostali štirje članki psevdo-povzetki

domnevnih raziskav, katerih avtorji v dveh primerih niti niso navedeni. Skupni imenovalec

navedenih člankov je psevdo-znanstveni diskurz in aludiranje na neslutene in skrite

sposobnosti hormonov, ki naj bi bili krivi za celo serijo nevšečnosti, neprijetnosti in bolezni.

Hormonom je tudi v teh primerih podeljena posebna moč, da delujejo izven našega nadzora in

mimo naše volje.

V člankih, ki se sklicujejo na bolj pozitivne vplive in moči hormonov, lahko

zasledimo naslednje naslove:

»Hormoni v življenju ženske: Čudovita moč hormonov«

(http://www.viva.si/clanek.asp?id=3495)

»Hormoni v življenju ženske: Kontracepcija za vsako žensko«

(http://www.viva.si/clanek.asp?id=3492)

»Uglasite svoje telo s hormoni – Da bi bili ob koncu dneva vitkejši, močnejši in

pametnejši, izkoristite moč hormonov«

(http://www.menshealth.si/zdravje/uglasite_svoje_telo_s_hormoni-10902.aspx)

Ti trije članki opisujejo različne funkcije spolnih hormonov, dva se posvečata ženski in

njenemu biološkemu razvojnemu ciklu oz. reguliranju plodnosti, drugi pa moškemu svetuje,

kako naj si organizira dan, da bo bolje obvladal in izkoristil skrito moč svojih hormonov. Oba

članka, namenjena ženski publiki se – zanimivo – dotikata (zasebnega) seksualnega življenja,

medtem ko tisti, namenjen moškim, svetuje na področju (javne) poslovne kariere. Stara

46

distinkcija med žensko sfero, ki je zasebna in moško, ki je javna, je tu povsem očitna in zelo

živa. Vsi trije članki hormone predstavljajo kot ključne igralce v razvoju in delovanju

človeka, ki jih z velikim trudom lahko celo razumemo in morda nekoliko obvladamo ali

prelisičimo, da delujejo nam v prid, še vedno pa ohranjajo lastnosti skrivnostnosti in

nepredvidljivosti.

Drugi sklop iz zbirke »hormonom prijaznih« člankov se ukvarja predvsem s

poročanjem o domnevnih novo odkritih lastnostih in vplivih hormonov. Tako lahko

preberemo:

»Estrogen vzpodbuja potrebo po dominaciji – Estrogen pri ženskah spodbuja občutke

moči in tekmovalnosti na enak način, kot testosteron to počne pri moških«

(http://www.zurnal24.si/cms/zstil/zdravjefitness/index.html?id=46847)

»Je strah ozdravljiv s hormoni? – Švicarski znanstveniki preizkušajo nove metode

hormonskega zdravljenja fobij, pri katerih zdravljenci pozabijo na strah«

(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men

u=9&c_id=104787#1143723842)

»Odkrili hormone za apetit – Znanstveniki so odkrili nov hormon, ki lahko poveča ali

zmanjša človekov apetit. Revolucija na področju hujšanja?«

(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men

u=9&c_id=93035)

»Hormon, ki varuje pred rakom dojke – Hormon, ki ga tvori posteljica med

nosečnostjo, bi lahko varoval pred razvojem raka dojke, trdijo ameriški znanstveniki.«

(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men

u=1&c_id=74167)

»Ena izmed skrivnosti večne mladosti – V želji po večni mladosti so strokovnjaki

izumili umetno narejen hormon DHEA, ki naj bi nadomestil zmanjšano vrednost

naravnega hormona«

(http://www.zanimivo.si/tag/hormoni)

47

Tudi ti članki hormone predstavljajo kot magične snovi, ki jih sodobni alkimisti –

znanstveniki – odkrivajo za izboljšanje našega življenja in rešitve naših težav. Niti eno od teh

besedil ne navaja avtorjev domnevnih raziskav, niti kraja ali institucije, kjer naj bi se

raziskave izvajale. Ta psevdo-znanstveni novinarski diskurz hormone vseskozi reprezentira

kot skrivnostne substance, njihovo v resnici zelo zapleteno delovanje pa poenostavlja s

pomočjo navajanja navadnih vzročno-posledičnih relacij. Sklepanja se odvijajo nekako tako

kot pri zgoraj omenjenem samooklicanem praktiku in »svetovalcu naravnega zdravja« – če

moški poje preveč »ženskih« hormonov, postane feminiziran in se naposled spremeni v

homoseksualca. Vprašanje pa je, ali je tovrstno sklepanje posledica novinarskega (ali

»svetovalčevega«, sic!) poenostavljanja zapletenih in težko razumljivih podatkov, ali gre pri

tem za reproduciranje izjav in sklepov senzacionalnih odkritij in slave željnih znanstvenikov

samih. Kot dokazujejo konstruktivisti, je vsako odkritje hkrati tudi družbeno dejanje in vsaka

vednost proizvod družbenega, zgodovinskega in interesnega konteksta.

Posebej zanimiva primera vsakdanjega govora o hormonih sta tudi naslednja:

»Zakaj se nam pogosteje zgodi, da se zaljubimo prav poleti? – Hormoni so krivi za

poletne romance«

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2006/07/31/2006-07-31_STR-16-16_MX-

01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-MI-MED-SEB.PDF

»Poletje, izpitno obdobje in hormoni – Mene pa zanima, če še komu v telih toplih

(vročih) dneh, ko imamo ravno največjo gužvo z izpiti na faksu (in bi se blo treba bl

kot ne skos učit), delajo probleme hormoni (oz če še koga kej razganja) in mislte na

seks ko bi moral študirat... a ma še kdo tak problem al sm jaz res edina??«

http://www.student-info.net/index.php/vf/forum/ID/35447/Poletje-izpitno-obdobje-in-

hormoni

Obe objavi seveda namigujeta na povezavo med toplim letnim časom, hormoni, ljubeznijo in

spolno slo. Vendar bralcu članek iz Financ na to temo hitro razblini tovrstne romantične ideje:

»Vloga hormonov pri zaljubljenosti – Spolni hormoni niso ljubezenski hormoni in pri

zaljubljenosti ne igrajo pomembnejše vloge, lahko vplivajo le na spolnost«

http://www.finance.si/40911

48

Nasploh lahko iz osebnih izkušenj navedem, da so tovrstne uporabe termina hormon

predvsem med mladimi zelo popularne. »Divjajo hormoni«, »me mečejo hormoni«,

»razganjajo me hormoni« so izjave, s katerimi se ljudje velikokrat referirajo (predvsem) na

mladostno nekontrolirano seksualno slo. Podobno uporabo lahko zasledimo tudi v izjavi

»testosteron mu gleda iz oči«58, ki se včasih v vsakdanjem govoru uporablja za označevanje

domnevno pohotnih moških. Povezave med spolnimi hormoni in spolnim vedenjem so v teh

primerih popolnoma jasne, obenem pa slednji primer nakazuje, da lahko kemična substanca

funkcionira tudi kot krivec ali opravičilo za promiskuitetno vedenje, v zadnjem primeru

moškega59.

2.6.2. Razumevanje koncepta hormoni pri informatorkah iz terenske raziskave

Večina žensk iz moje terenske raziskave60 je termin hormoni povezovala zgolj s

hormonskim nadomestnim zdravljenjem. Ker so bile, razen ene že v klimakteriju ali so ga že

dale skozi, so o tem največ slišale predvsem od svojih ginekologinj ali ginekologov61,

večinoma pa podrobnosti o delovanju in učinkovanju hormonskega nadomestnega zdravljenja

niso poznale. Na vprašanje, kaj vedo o hormonih, so odgovarjale tako:

»Strokovno vam ne bi nič razlagala. Mislim, kar se tiče prav tistih – o hormonih pa to… V

glavnem, jaz jih nikol nisem jemala, ker jaz namenoma nisem hotla jemat, ne« (Jana, intervju

posnet 24. 4. 2008).

»Ma jaz nekih posebnih, razen teh valov, ki sem jih imela v menopavzi, da bi karkoli vedla o

hormonih, da so mi nagajali tako al drgače, ne. Lahko da so mi, pa se tega nisem niti

zavedala« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).

»Nič kaj dosti« (Ema, intervju posnet 23. 4. 2008).

Večinoma jih medicinski diskurz o hormonih, razen v zelo blagih obrisih, (še) ni zajel oz. ga

niso ponotranjile. Večina med njimi se tudi ni strinjala s trditvijo, da je estrogen določevalec

»ženskosti«. Nekatere so sicer poznale medicinsko konceptualizacijo klimakterija kot

pomanjkanja hormonov, vse pa so poudarile, da se po menopavzi ne počutijo nič manj

58 Za navedbo tega primera se zahvaljujem mentorici Alenki Janko Spreizer. 59 Podobnega opravičila za žensko promiskuitetno vedenje še nisem zasledila. 60 Etnografijo terenske raziskave podajam v predzadnjem poglavju. 61 Kot bomo še podrobneje spoznali v naslednjem poglavju, je klimakterij v medicinskem diskurzu koncipiran kot pomanjkanje hormonov, zato jih nekateri ginekologi ženskam predpisujejo v obliki hormonske nadomestne terapije. Tudi o tem več v nadaljevanju.

49

»žensko«. Tudi kontracepcije večinoma niso povezovale s hormoni, najbrž zato, ker se o njej

redko govori kot o hormonskem posegu v telo, čeprav ta v resnici to je.

Na sklicevanje na hormone, povezano z vedênjem (tudi seksualnim), sem naletela tudi

pri eni svojih informatork. Dora (57 let) je dobro poznala medicinski diskurz o hormonskih

spremembah v puberteti in menopavzi. Zapisala je:

»v puberteti število hormonov narašča in nekontrolirano preveva telo, v obdobju menopavze

pa se prisotnost hormonov v telesu začne zmanjševati« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).

Po njenem mnenju tudi:

»Njihova prisotnost pomeni izgradnjo, reprodukcijo, obnovo. Ko se njihovo število v starosti

zmanjšuje, moramo poskrbeti, da telo kompenzira hormonski primanjkljaj s pravilnim

načinom življenja (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).

Na hormone v povezavi z vedênjem, pa se je Dora sklicevala, ko je govorila o svojem

razmerju do bivšega (drugega) moža. »Ker nimam več hormonov, nisem več ljubosumna«, je

dejala (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007). To se ji je zdelo zelo pozitivno, saj je svojo

mladost in odnos s prvim možem opisala kot čustveno zelo buren, strast in ljubosumje pa je

tesno povezovala ravno s hormoni.

Kot smo lahko videli, pomeni koncepta hormoni tako v biomedicinskem diskurzu, v

biokemiji, biologiji, kot v medijskih tekstih in vsakdanjem govoru ostajajo kontroverzni in

velikokrat tudi kontradiktorni. Odvisno od konteksta in namena jim različni avtorji pripisujejo

čudežne ali pogubne moči, pri čemer se ne ozirajo na problematično sklepanje in

pomanjkljivo argumentiranje. Najpomembnejši generator tovrstnih pomenov so znanstveniki

biomedicine in biokemije sami, ki v veri v (namišljeno) eksaktnost svoje stroke želijo in

poskušajo vse procese, delovanje in vedenje človeka razložiti s pomočjo kemijskih reakcij in

fizikalnih zakonov. Hormoni tako, kljub številnim kritičnim študijam raziskovalcev s

področja študij znanosti, ostajajo skrivnostni akterji, ki uravnavajo, ukazujejo in določajo

človekov (in živalski) spol, delovanje in vedênje.

Posebno zanimivo in kontroverzno polje, na katerem hormoni znotraj biomedicinskega

diskurza igrajo pomembno vlogo in kjer pridobivajo nove pomene, o katerih doslej

podrobneje še nisem razpravljala in sem jih v tem poglavju le bežno omenila, pa predstavljata

menopavza in klimakterij. Ti dve področji – obdobji življenja – bosta v središču obravnave v

naslednjem poglavju, kjer si bomo podrobneje ogledali še več praktičnih primerov

učinkovanja medicinskega diskurza o hormonih in spolu na ženske, koncipiranje »ženskosti«,

»normalnosti« in zdravja.

50

3. KLIMAKTERIJ

3.1. Biološko-medicinski diskurz o klimakteriju

3.1.1. Definicija in izvor poimenovanja

Oglejmo si zdaj, kaj besedi menopavza in klimakterij sploh pomenita. Leta 1976 se je

v južni Franciji pod pokroviteljstvom Ameriške zveze za geriatrijo (American Geriatric

Society) in medicinske fakultete Univerze v Montpellieru zbral Prvi mednarodni kongres o

menopavzi. Ob tej priložnosti je izšel tudi zbornik, v katerem so se znanstveniki in klinični

zdravniki s celega sveta dogovorili o standardni definicij terminov menopavza in klimakterij.

Menopavza označuje zadnjo menstruacijo, ki se zgodi v obdobju klimakterija. Klimakterij je

torej tisto obdobje v procesu staranja, ki označuje prehod od plodnosti k neplodnosti. V tem

smislu je menopavza enkraten dogodek, klimakterij pa proces, ki traja nekaj let. (Fausto-

Sterling, 1992: 113—114)

Beseda menopavza je sestavljena iz grških besed menos (genitiv od men, ki pomeni

mesec, od tod tudi menses in menstruacija – vsakomesečno krvavenje ženske v rodni dobi) in

besede pausis (iz pauein, ki pomeni povzročiti prenehanje). Termin menopavza torej pomeni

prenehanje menstruacije in je kot dogodek vedno ugotovljiv le retrogradno – ko ženska eno

leto ni dobila menstruacije, lahko ve, da je ob zadnji menstruaciji doživela menopavzo. Tudi

beseda klimakterij izvira iz grščine in sicer iz besede klimakter, ki pomeni prečko na lestvi,

klimakterikos pa v grški astrologiji kritično točko oz. obdobje v človekovem življenju62.

Andreja Kocijančič v »Knjigi o klimakteriju« (1995) piše, da se spremembe, ki opozarjajo na

približevanje menopavzi, lahko kažejo nekaj mesecev ali let pred izostankom menstruacije –

to obdobje imenujemo perimenopavzalno ali predklimakterično, obdobje po zadnji

menstruaciji pa imenujejo tudi postmenopavzalno. Klimakterij traja običajno od enega do treh

let, posamezni simptomi pa so lahko navzoči tudi 20 let po zadnji menstruaciji.

(Kocijančič,1995:13). Poleg besede klimakterij v slovenščini kot sopomenko uporabljamo

tudi besedo mena, večkrat (predvsem v pogovornem jeziku) pa v enakem smislu zasledimo

napačno uporabo besede menopavza (v smislu označevanja obdobja). Tudi feministične

sociologinje (Dillaway, Elson, Pirie, Roberts, Winterich, Wei Leng), feministične biologinje

62 Vir za izvor poimenovanja je spletni slovar Etymonline (http://www.etymonline.com).

51

(Fausto-Sterling, Oudshoorn), sociologinje in antropologinje (Kaufert, Lock, Lupton) ter

druge teoretičarke in raziskovalke študij spolov povzemajo to medicinsko terminologijo.

3.1.2. Fiziologija menopavze in klimakterija

Med menstrualnim ciklusom se nivo številnih hormonov v krvi redno dviguje in pada

(od tod cikličnost kot atribut »ženskosti«). Ob koncu mesečnega ciklusa nizka raven

estrogenov in progesterona sproži izločanje folikle-stimulirajočega hormona (FSH) ter

luteinizirajočega hormona (LH) v hipofizi. FSH vpliva na celice jajčnikov, da pričnejo

izločati velike količine estrogenov in progesterona in povzroči rast in zorenje nekaj jajčnih

celic, od katerih navadno prevzame vodilno vlogo in dozori ena na ciklus. Hormon LH v

točno določenem trenutku povzroči ovulacijo in spodbudi določene jajčne celice, da tvorijo

rumeno telesce (ali corpus luteum, od tu tudi ime hormona), ki začne izločati progesteron in

estrogene. V primeru, da ni zanositve, je življenjska doba rumenega telesca omejena; ko

propada, se raven steroidnih hormonov zniža, kar ponovno sproži izločanje hormonov FSH in

LH v hipofizi in ciklus se ponovi. Čeprav levji delež steroidnih hormonov producirajo

jajčniki, celice nadledvične žleze prav tako prispevajo določeno količino in ta prispevek je še

posebej pomemben po menopavzi (Fausto-Sterling, 1992: 114). Kaj se v resnici dogaja s

kompleksnim ravnovesjem hormonskega ciklusa v letih pred menopavzo, je slabo znano, kaže

pa, da nastopijo postopne spremembe v ravnovesju med delovanjem hipofize (produkcijo

hormonov FSH in LH) ter sintezo estrogenov (Utian, v Fasto Sterling, 1992: 114). Zelo jasno

pa je, meni Anne Fausto Sterling, da menopavza ne pomeni odsotnosti ali pomanjkanja

estrogena, temveč postopno zmanjševanje razpoložljivosti ovarijskega estrogena. Pomembno

je poudariti, da: 1) po menopavzi telo proizvaja različen tip estrogenov (predvsem manj

estradiola, estron in estrin ostaneta na približno enakem nivoju kot v začetku ovulacijskega

ciklusa), 2) se v jajčnikih sintetizira manj, v nadledvični žlezi pa več teh hormonov ter 3) da

mesečnih nihanj hormonov po menopavzi ni več, ampak ima telo ves čas na voljo približno

enako količino hormonov (Fausto-Sterling, 1992: 15).

52

3.1.3. Ženska cikličnosti proti moški stabilnosti

Redukcija delovanja človeka in nastanka spola na fiziologijo in kemijske reakcije je

dvorezen meč. Tako kot je na eni strani s seboj prinesla biološko determiniranost, je na drugi

strani povzročila opazno zabrisanje meja med spoloma. Kemijski model spola, o katerem je

bilo govora v poglavju 2.4., je bil precej radikalen, saj je spolne razlike zreduciral na eno

hidroksi (OH) skupino – po njem so se ženske in moški razlikovali le po relativnih količinah

spolnih hormonov. Da bi ta model dopolnili in ohranili razumevanje spolne različnosti, so

biologi in ginekologi ponudili model, po katerem so spolne razlike postale koncipirane na

osnovi dinamike proizvajanja hormonov. Ta t.i. kvantitativna teorija spolne razlike temelji na

ideji, da se moško in žensko telo razlikujeta po načinu reguliranja proizvodnje hormonov. S

pomočjo testov, ki so jih v tridesetih letih 20. stoletja razvili za merjenje nivoja hormonov v

krvi, so žensko telo označili v smislu cikličnega hormonskega uravnavanja, moško pa v

smislu stabilne hormonske regulacije. V tem biološkem kontekstu je bila »naravna« spolna

razlika tako konceptualizirana kot cikličnost nasproti stabilnosti (Oudshoorn, 1994: 146—

167). To razumevanje pa je povzročilo konceptualne probleme v povezavi z izgubo

menstruacije oz. menopavzo, ko se cikličnost pri ženski preneha, kar lahko pomeni tudi, da se

takrat zaključi »naravna« razlika med spoloma. Vprašanje, zakaj se to zgodi, je bilo znotraj

kvantitativne teorije spola težko rešljivo. Feministična teoretičarka študij znanosti Bernice

Hausman meni, da je prav to vprašanje zahtevalo in povzročilo razumevanje menopavze kot

motnje, ne pa spremembe v funkciji ali prenehanje nepotrebne funkcije. (Hausman, v:

Roberts, 2004: 32) Do sredine 20. stoletja je tako menopavza postala razumljena kot

nepotrebna in patološka prekinitev »naravne« spolne razlike (Roberts, 2004: 32).

3.1.3. Klimakterij kot pomanjkanje hormonov

Medicinsko dejstvo, nas poučujejo zdravstveni strokovnjaki, je, da je klimakterij tisto

obdobje v življenju ženske, ko njeni spolni žlezi – jajčnika – postopoma prenehata proizvajati

spolna hormona estrogen in progesteron, kar v prvi meri povzroči prenehanje ovulacije in s

tem menstruacije, torej konec rodne dobe za žensko, obenem pa povzroči tudi t.i.

klimakterijski sindrom, ki je skupek simptomov, ki se, kot pišejo Borko idr. (1998), pojavi pri

53

40 do 60 odstotkih žensk. Ti simptomi so lahko psihični in/ali organski. Med psihičnimi znaki

Borko idr. (1998) navajajo: slabost, težave s koncentracijo, občutek manjvrednosti,

neodločnost, pozabljivost, spremembe razpoloženja, agresivnost, strah, utrujenost,

depresivnost, celo samomorilne misli itd. Organski simptomi na prvi pogled izgledajo manj

grozljivo, Borko idr. (1998) pa pišejo, da so lahko zgodnji ali pozni; med prve uvrščajo

predvsem vročinske valove, znojenje, rdečico in razbijanje srca (drugače imenovani tudi

predmenopavzni vazomotorni simptomi), med pozne pa sodijo suha in uvela koža, suha

nožnica, povešene dojke (sic!) V kasnejšem postmenopavzalnem obdobju se tanjšanju

sluznice v genitalnem aparatu pridruži še tanjšanje sluznice v urinarnem sistemu, t.i.

urogenitalni sindrom, ki se kaže v ponavljajočih se vnetjih zunanjega spolovila, neprijetnem

srbenju nožnice in spolovila, spremljata pa ga tudi pogosto uriniranje in urinska inkontinenca.

(Borko idr., 1998: 77)

Druge avtorice (Stoppard, 1996; Kocijančič, 1985), kakor Borko idr (1998). tudi one

predstavnice biomedicinske stroke, med tipične simptome poleg že naštetih uvrščajo še:

nespečnost, nalaganje dodatnih kilogramov, osteoporozo, izgubo zanimanja za spolnost,

bolečine pri spolnih odnosih, krvožilne bolezni, bolečine v kosteh in mišicah, tanjšanje las in

kože itd.

Vsi ti simptomi so, po mnenju medicinskih strokovnjakov, lahko kratkotrajni ali

dolgotrajni. Kot meni slavna britanska zdravnica Miriam Stoppard, so nekateri nenevarni,

drugi pa: »prave bombe, za katere ne vemo, kdaj bodo eksplodirale« (Stoppard, 1996: 6). Med

slednje spadajo predvsem osteoporoza in krvno-žilne bolezni, pri katerih naj bi bil estrogen

ključnega varovalnega pomena. Tudi Borko idr. (1998) trdijo, da danes vemo, da imajo spolni

hormoni pomembno zaščitno delovanje, zato se po menopavzi, ko ta zaščitni učinek preneha,

pri ženskah povečajo vrednosti holesterola in maščob v krvi ter se hitro pričnejo razvijati

degenerativna obolenja (Borko idr., 1998: 77). Zelo podobno mi je v pogovoru zatrdila tudi

ginekologinja Helena Meden Vrtovec (glej prilogo št. 1).

Strokovnjaki s področja biomedicine velikokrat trdijo, da naštete klimakterijske

simptome občuti in doživlja kar 75 do 85 odstotkov vseh žensk v obdobju srednjih let (okrog

50. leta starosti) (Rubin in Quine, 1999; Uršič-Vrščaj, 2004, Stoppard, 1994). Ocene

ginekologinje Andreje Kocijančič so nekoliko drugačne – pravi, da naj bi imelo težave v

klimakteriju le polovica žensk, druge pa naj ga sploh ne bi občutile. Borko idr. (1998)

navajajo delež 40 do 60 odstotkov, obenem pa zapišejo, da se simptomi pogosteje pojavljajo

pri civiliziranih [sic!], redkeje pa pri fizično aktivnih in psihično stabilnih ženskah (Borko

idr., 1998: 77). Ali s tem menijo, da fizično aktivne in psihično stabilne ženske niso

54

»civilizirane«, ni jasno. Domnevam, da se omenjene pripombe nanašajo na medkulturne

variacije klimakterijske simptomatike, ki jih bom podrobneje predstavila v nadaljevanju,

vsekakor pa gre za napačno in rasistično uporabo termina »civiliziran«. Na žalost je takih

medicinska literatura polna.

Nekatere raziskave (Goodman, 1980; Frey, 1981) so tudi jasno pokazale, da so visoke

ocene deležev žensk s klimakterijskim sindromom večinoma močno pretirane, tudi ko so

predstavljene kot rezultati raziskav, saj vključujejo večinoma prostovoljke, ki so svoje težave

že identificirale kot klimakterijske simptome in zaradi njih iskale pomoč (Fausto-Sterling,

1992: 116—117).

Miram Stoppard, ki v svojem priročniku za ženske v menopavzi sicer zelo korektno

predstavi tudi dejstva o odvisnosti doživljanja klimakterijskih težav od kulture ter

problematiko medikalizacije klimakterija v družbah, kjer le-ta ni percepiran kot bolezen

(Stoppard, 1994: 25—28), kljub temu skoraj v isti sapi odločno zavrne utemeljevanje, da je

mena naravna in jo je treba kar pustiti pri miru. Pravi celo:

»Mena ni naravna. Tudi če bi bila, je ne bi smeli odriniti kot nepomembno. In vse, kar je

naravno, nikakor ni dobro. Mena je napaka narave. Nikoli ni bil namen, naj bi se ženske

odrekle estrogenu« (Stoppard, 1994: 7).

Po njenem namreč nikoli ni bilo mišljeno, da bi ženske preživele rodno obdobje, saj vse do

konca prejšnjega stoletja ženska ni živela dovolj dolgo, da bi dočakala menopavzo. V tem

smislu je mena posledica odpovedi jajčnikov in tudi ni del naravnega procesa staranja

(Stoppard, 1994: 7). Stoppard je tudi zagovornica hormonskega nadomestnega zdravljenja, ki

klimakterij popolnoma medikalizira – zanjo je to bolezen, ki jo je treba zdraviti.

Anne Fausto-Sterling v knjigi »Myths of Gender: Biological Theories about Women

and Men« (1992) te trditve postavi pod vprašaj. Pravi namreč, da so hormonske spremembe,

ki so povezane z menopavzo in klimakterijem precej bolj kompleksne63 in nato skuša

pojasniti, zakaj so se znanstveniki v iskanju krivca osredotočili predvsem na estrogene. Eden

od razlogov je, da raziskovalci največkrat iščejo preprosto povezavo med vzrokom in

posledico. Na ta način so predpostavili, da so estrogeni vzrok in pričeli meriti njihove učinke.

Estrogene so si po njenem mnenju izbrali zato, ker ti hormoni igrajo pomembno vlogo v

menstrualnem ciklusu, kakor tudi v razvoju značilno ženskih karakteristik, kot so prsi in

telesne obline, ter so zato razumljeni kot tipično ženski hormoni. Odločitev, da so ravno ti

63 Medtem, ko raven estrogenov v času pred menopavzo postopoma upada, raven hormonov FSH in LH narašča. Ob času menopavze in še kar nekaj let po njej je koncentracija FSH v krvi ženske tudi do štirinajskrat večja koncentracija LH pa do trikrat večja kot v času rednih menstruacij. Postopoma se kasneje v postmenopavznem obdobju raven teh dveh hormonov zmanjša za polovico (Fausto Sterling, 1992: 115)

55

hormoni krivci vsega hudega, je torej povezana z razumevanjem menopavze kot izgube

»ženskosti«. (Fausto-Sterling, 1992: 116)

Določene fizične spremembe se v klimakteriju dejansko zgodijo, vprašanje pa je, pravi

Fausto-Sterling, katere, če sploh, so posledica spremenjenega hormonskega ravnovesja.

Raziskave o menopavzi so namreč polne pasti (Goodman, v: Fausto-Sterling, 1992: 116).

Najbolj očitna je dejstvo, da je postmenopavzna populacija tudi starajoča se populacija in ni

zaradi tega mogoče zatrdno vedeti, ali so emocionalne in fizične spremembe pri

postmenopavznih ženskah posledica hormonskih sprememb ali so povezane z ostalimi aspekti

staranja. Poleg tega je bilo večino raziskav opravljenih na v naprej izbrani populaciji, na

ženskah, ki so se prostovoljno javile, ker so že menile, da imajo klasične simptome

klimakterija, kot so npr. vročinski valovi. Take raziskave ne povedo ničesar o povprečnih

spremembah v celotni populaciji, ne ponudijo namreč nič, s čemer bi lahko podatke primerjali

in ugotovili, ali je težava določene ženske tipična ali zgolj posebna. Kot bomo videli kasneje,

so številne, predvsem feministične raziskovalke, prišle do drugačnih rezultatov, ki kažejo na

to, da uveljavljena biomedicinska doktrina, ki klimakterij obravnava kot bolezen, ni povsem

pravilna. (Fausto-Sterling, 1992: 116)

Tako Miriam Stoppard, kot Andreja Kocijančič menopavzo in klimakterij primerjata

tudi z menarho in puberteto (Stoppard, 1996: 11; Kocijančič, 1995: 9) kot enkratnim

biološkim dogodkom (menopavza, menarha) oz. procesom (puberteta, klimakterij). Tudi

puberteta velja za fizično in psihično precej težavno obdobje v življenju človeka – ženske ali

moškega – saj gre za obdobje biološkega in psihološkega prehoda – odraščanja, zorenja in

prehoda med različnimi družbenimi vlogami (deklice v žensko in fantka v moškega), pa

vendar to nikakor ni indikacija, da bi ga bilo potrebno terapevtsko lajšati ali – »bog-ne-daj« –

celo hormonsko zdraviti.

3.1.5. Hormonsko-nadomestno zdravljenje

Nelly Oudshoorn piše, da so prve estrogenske hormonske preparate farmacevtske

družbe v sodelovanju z biokemiki pričele izdelovati in promovirati v dvajsetih letih 20.

stoletja. Sprva so jih tržili brez natančnejših opisov indikacij, priporočali pa so jih za

zdravljenje menstrualnih težav, predvsem amenoreje64. Na mednarodnem kongresu leta 1927

64 Amenoreja je izostanek menstruacije.

56

so zdravniki poročali, da so klinični poskusi pokazali, da preparati niso bili dovolj učinkoviti,

kazalo je, da zato, ker v njih ni bilo dovolj aktivnih učinkovin, tj. hormonov estrogenov.

Nizozemsko farmacevtsko podjetje Organon, ki ga je ustanovil Ernst Laqueur, tudi vodja

Amsterdamske šole, je zato v odgovor na kritike že istega leta izdelalo nov preparat z večjo

koncentracijo hormonov, imenovan Menformon65, ki so ga prvič opremili s seznamom in

opisom medicinskih indikacij. V naslednjih letih so se medicinske indikacije za estrogensko

terapijo razširile s področja zdravljenja menstrualnih težav najprej na zdravljenje menopavze,

neplodnosti in težav z genitalnimi organi, nato pa, z uvajanjem terapij izven ginekoloških

klinik, tudi na zdravljenje psihiatričnih bolezni (shizofrenije, melanholije), epilepsije,

izpadanja las, bolezni oči, diabetes, hemofilijo in celo – ozebline (Oudshoorn, 1994: 29—92).

Ideja, da se simptome menopavze lahko zdravi s pomočjo estrogenov, ni bila nova. Že

na prelomu stoletja so bile klimakterijske težave najpogostejša indikacija za zdravljenje z

ovarijskimi preparati (tudi zdravnica Anne E. Perkins v članku iz leta 1910 navaja, da so

ovarijski in ščitnični ekstrakti včasih v pomoč pri menopavznih simptomih (1910: 946),

vendar so ginekologi tako zdravljenje diskreditirali, ker se ni izkazalo za dovolj učinkovito.

Laqueur je zato leta 1927 predlagal ponovno uvedbo tovrstnega zdravljenja z novim

preparatom in se v zameno za brezplačno dobavo zdravila dogovoril za klinične poskuse z več

nemškimi in nizozemskimi ginekološkimi klinikami ter amsterdamskim Inštitutom za

fizioterapijo, ki se je sicer ukvarjal predvsem z revmatičnimi obolenji. Prav sodelovanje

Organona s tem inštitutom je odigralo pomembno vlogo pri ustoličenju estrogenske terapije

kot posebnega zdravljenja za ženske v klimakteriju. Pacientke, predvsem ženske v srednjih

letih z revmatičnimi obolenji, ki so jih pred tem zdravili s pomočjo fizioterapije, so zdaj

pričeli zdraviti še s hormonsko terapijo in na ta način povezali menopavzo z ostalimi

starostnimi boleznimi. V tridesetih letih so tako vedno več starostnih bolezni žensk pripisovali

nizki ravni estrogenov. Ko so nizko raven estrogenov definirali kot pomanjkanje, so

simptomi, ki prej niso bili smatrani za bolezenske, postali predmet medicinske obravnave. V

poznih tridesetih letih je podjetje Organon menopavzne težave že naštevalo kot eno

pomembnejših indikacij za hormonsko terapijo (Oudshoorn, 1994: 94—95).

Kljub temu je preteklo vsaj dvajset let, preden so hormonski preparati postali širše

uporabljena in predpisovana terapija. Da bi se to lahko zgodilo, je medicinska znanost

klimakterij morala definirati za bolezensko stanje. Sara M. Rosenthal, ki se ukvarja z bioetiko

in razvijanjem kulture osveščenega potrošništva v medicini, v knjigi »Hormonsko

65 Ime »Menformon« so skovali iz latinskih besed mensis (mesec) in formare (narediti, oblikovati, nastati) in aludira na pomen »narediti menstruacijo«

57

nadomestno zdravljenje – alternativni pristop« odstira, kako je klimakterij postal bolezen. V

kulturi Zahoda66, pravi, je vse podvrženo medicini in patologiji – od maternice do groba.

Temu očesu se ne izmakne nič – še več, vsa normalna dogajanja v človeškem telesu postanejo

»patološka«, še posebej žensko telo pa je vse bolj predmet množičnega trženja preventivnih

zdravil (Rosenthal, 2005: 14).

Leta 1960 je ginekolog in eden ključnih akterjev v procesu medikalizacije klimakterija

Robert Wilson objavil članek, v katerem je opozarjal na »resne posledice« pomanjkanja

estrogenov: bolezni srca in ožilja, povišan krvni tlak, osteoporozo, suho, luskasto in neprožno

kožo, ohlapne dojke in skrčenje sramnih usten – zadnji udarec menopavzi pa je zadal z izjavo,

da je to »pohabljenje celega telesa in da nobena ženska ne more ubežati grozi razkrajanja pri

živem telesu« (Wilson, v: Rosenthal, 2005: 15—16). Tako se je rodila nova bolezen, poroča

Rosenthal (2005: 6).

Wilsonove pa niso bile metode kliničnega opisovanja, temveč metode oglaševanja,

promocije in predpisovanja, opozarja genetičarka in raziskovalka študij spolov Madeleine

Goodman. Robert Wilson (kasneje tudi s pomočjo svoje žene Thelme Wilson) in drugi so

patološki sindrom napihnili in iz njega naredili kulturni stereotip. Invencija je postala mati

potrebe. Farmacevtske družbe, ki so želele estrogen množično prodajati, so pričele ustvarjati

zahteve tržišča. Wilson in drugi so ji priskrbeli bolezen, pomanjkanje estrogena, ki so jo

hormonski preparati domnevno ublažili ali vsaj simptomatično olajšali (Goodman, 1980:

741). Pomanjkanje estrogena so na ta način izenačili s pomanjkanjem kateregakoli hormona,

npr. inzulina – če se manjkajoči hormon lahko nadomesti, je to tudi potrebno. Tako je

razmišljal Wilson v šestdesetih letih 20. stoletja, popolnoma enake argumente pa uporablja

tudi Miriam Stoppard več kot 30 let kasneje (Stoppard, 1996: 7). Medicina torej more in mora

popraviti tudi ta »spodrsljaj narave«. In ženska mora to »popravilo« s hvaležnostjo sprejeti.

Zaradi vsega omenjenega Miriam Stoppard zagovarja hormonsko nadomestno zdravljenje67

(HNZ) kot zelo koristno varovalno zdravljenje pred nevšečnostmi klimakterija.

Robert Wilson in njegova žena Thelma sta se v obtoževanju pomanjkanja estrogena

(ali pravilneje: v poveličevanju estrogenske terapije) podala tudi na področje socialnih

odnosov in omenjeno »pomanjkanje« okrivila še za »vso mizerijo alkoholizma, odvisnosti od

drog, ločitve in razbite domove« – ki so po njunem mnenju vse posledice estrogenske 66 Avtorica je Kanadčanka, zato je bolj ali manj jasno, da s kulturo Zahoda najbrž misli na skupne poteze kultur severne Amerike in Evrope. 67 Hormonsko nadomestno zdravljenje običajno vključuje jemanje hormonov estrogenov ali kombinacije estrogenov in progestinov (npr. progesterona). Včasih ženskam z izrazitimi motnjami v spolnem življenju (libidu) predpišejo tudi zdravljenje z dodatkom androgenov (testosterona, prasterona) (Meden-Vrtovec, Pinter, 2001:23-25)

58

sestradanosti žensk (Wilson in Wilson, v: Fausto-Sterling, 1992: 110). Težko je danes brati te

besede brez sarkazma. To je namreč še eden od primerov, ki nazorno kaže, kako so si v

preteklosti (in si pravzaprav velikokrat tudi dandanes) pripadniki medicinske stroke zlahka in

brez slabe vesti lastili avtoriteto razsojanja na raznoraznih področjih, največkrat tudi na tistih,

o katerih so dejansko zelo malo vedeli.

Ob vsem tem pa je treba poudariti, da ne v »daljnih« šestdesetih, ne dandanes, med

strokovnjaki biomedicinske stroke glede »resnosti« klimakterijskih težav o ni bilo in ni

pravega konsenza. Albert C. Lammert je leta 1962 v reviji The American Journal of Nursing

(v času torej, ko je Wilson že strašil z grozljivimi posledicami menopavze) objavil članek, v

katerem je sicer naštel nekaj tipičnih simptomov menopavze, vendar izrazil mnenje, da že

običajno pravilno informiranje žensk v večini primerov odvrne potrebo po hormonskem

nadomestnem zdravljenju, ki je po njegovem potrebno le v redkih primerih (Lammert, 1962:

57).

Pa si oglejmo, katere klimakterijske težave hormonsko nadomestno zdravljenje

odpravlja in kako. Prvi so najbolj tipični – vročinski valovi. Anne Fausto-Sterling piše, da

danes poznamo neposredni vzrok zanje – to je nenaden dotok večje količine krvi v podkožje.

Tehnični termin za ta pojav – vazomotorna nestabilnost – pove le to, da živčne celice

signalizirajo razširitev krvnih žil, kar omogoči dotok večje količine krvi v periferne dele

telesa. Čeprav ni popolnoma jasno, kako se to zgodi, je za zdaj najbolj verjetno, da to

povzročajo visoke koncentracije hormonov FSH in LH, estrogenska terapija pa je trenutno

edini znani način, ki vročinske valove ustavi, najbrž zaradi povratnega mehanizma, ko z

zdravili umetno zvišana raven estrogenov hipofizi »ukaže«, naj preneha izločati hormona

FHS in LH. Čeprav estrogenska terapija ustavi vročinske valove, so njeni učinki le začasni;

takoj ko s terapijo prenehamo, se valovi vrnejo. Če ga »pustimo pri miru«, se telo sčasoma

navadi na spremenjene koncentracije hormonov. Ženske v klimakteriju imajo tako dve

možnosti – ali pričnejo permanentno jemati estrogene in, z besedami Roberta Wilsona,

»začnejo veliko pustolovščino ohranjanja polne ženskosti« (Wilson, v: Fausto-Sterling, 1992:

118), ali se soočijo z začasnimi nevšečnosti in pustijo »naravnemu« procesu, da opravi svoje.

Ob tem je treba upoštevati, da je dolgoročno jemanje estrogenov povezano z večjo

nevarnostjo nastanka hormonsko-odvisnih karcinomov, predvsem raka na dojkah (Fausto-

Sterling, 1992: 117—118)

Poleg vročinskih valov je drugi simptom, ki ga začasno uspešno lahko zdravijo s

hormonskim nadomestnim zdravljenjem, še vaginalna atrofija oz. zmanjšana vlažnost

vaginalne sluznice, ki lahko povzroča bolečine pri spolnih odnosih. Ker so v nožnični steni

59

prisotni receptorji za estrogene, naj bi lokalna terapija z estrogensko kremo ali jemanje

estrogenov v obliki tablet začasno odpravljala tudi to nevšečnost. Tudi za to težavo pa

obstajajo alternativne rešitve, denimo neestrogenske vaginalne kreme in geli, ki so prav tako

učinkovite in predvsem varnejše (Fausto-Sterling, 1992: 118).

Kar se tiče osteoporoze, bolezni krhkih kosti, se estrogenska terapija ni izkazala kot

pretirano učinkovita, tudi zato, ker so vzroki za njen razvoj precej kompleksni. Enotne teorije

še ni, med vzroke pa štejejo: sedentarni način življenja (predvsem veliko sedenja), genetsko

predispozicijo, hormonsko neravnovesje, pomanjkanje vitaminov, visoko-proteinsko prehrano

in kajenje. Estrogenska terapija to bolezen v nekaterih primerih začasno ustavi, vendar

sčasoma njena učinkovitost preneha (Fausto-Sterling, 1992: 118—119). Kljub vsem tem

naštetim različnim možnim vplivom in vzrokom za osteoporozo, veliko ginekologov še vedno

trdi, da hormonska nadomestna terapija to bolezen ne le zaustavi, temveč – prepreči. To mi je

v pogovoru zatrdila tudi ginekologinja Helen Meden Vrtovec, prav tako so o takem stališču

svojih ginekologinj/ov poročale tudi nekatere informatorke iz moje terenske raziskave.

Nekateri zdravniki (med njimi tudi ginekologinja Helena Meden Vrtovec) hormonsko

nadomestno zdravljenje promovirajo tudi kot zaščito pred kardiovaskularnimi boleznimi. V

tem smislu naj bi raziskava The Heart and Estrogen/progestin Replacement Study (t.i.

»HERS«), ki je potekala v devetdesetih letih na pobudo ameriškega združenja Women's

Health Initiative (WHI) v kateri so prvič uporabili metodologijo randomiziranih dvojno-slepih

in s placebom kontroliranih poskusov, da bi ugotovili, ali hormonska terapija zmanjšuje

možnosti smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni, pokazala, da naj bi hormonska nadomestna

terapija v prvem letu jemanja sicer ne povzročala nobene koristi – v skupini, ki je bila na

hormonski nadomestni terapiji, so v prvem letu celo zabeležili več kardioloških zapletov –

kasneje pa naj bi se njihovo število zmanjšalo – kar naj bi pomenilo, da je tovrstna terapija

dolgoročno koristna. Zdravstvena psihologinja Paula S. Derry pa v članku Time Trends in the

HERS Secondary Prevention Trial: Much Ado About Nothing? (2002) s pomočjo natančnega

branja poteka in rezultatov omenjene raziskave dokazuje, da njen končni sklep ni pravilen.

Kot poroča Derry, podroben pregled pokaže, da pri ženskah, ki so ali niso jemale hormonsko

nadomestno terapijo na splošno ni nobenih razlik med številom ne-usodnih kardioloških

zapletov ali številom smrti zaradi srčno-žilnih bolezni, da pa so imele ženske, ki so jemale

hormone, več problemov v prvem letu jemanja (Derry, 2002b: 215—216). To torej pomeni,

da hormonsko nadomestno zdravljenje v tem smislu ne učinkuje preventivno, v prvem letu

60

jemanja pa celo škoduje. S tem se mora68 strinjati tudi ginekologinja Branka Žegura, ki

zapiše:

»HNZ ni za preprečevanje SŽB [srčnožilnih bolezni, op.a.]. Nasprotujoči so si zaključki

observacijskih in randomiziranih študij (WHI). Nakazuje se zaščiten učinek pred SŽB pri

starostni skupini 50 do 59 let, pri starejših HNZ poveča tveganje. HNZ lahko predpisujemo pri

urejeni hipertenziji«. (Žegura, 2005: 51)

Podatke o še bolj negativnem medicinskem stališču glede vplivov hormonov na srčne bolnike

pa sem dobila od informatorke Fani, ki mi je pripovedovala, da so ji kardiologi zaradi tega,

ker je srčni bolnik, popolnoma prepovedali jemanje kakršnihkoli hormonov (tako tudi

kontracepcijskih tablet ni smela jemati), ker naj bi »grozno vplivali na ožilje« (Fani, intervju

posnet 24. 4. 2008). Iz navedenih informacij je jasno predvsem to, da enotnega mnenja med

zdravniki ni. Medtem, ko kardiologi hormone odsvetujejo zaradi očitno slabega vpliva na

ožilje (čeprav natančnejše biomedicinske razlage tega »slabega vpliva«69 nisem uspela

zaslediti), nekateri ginekologi še vedno trdijo, da ima hormonska nadomestna terapija zaščitni

učinek na ožilje (da »varuje pred aterosklerozo«) (Meden Vrtovec, intervju posnet 22. 4.

2008; Keber, http://med.over.net/literatura/knjiga_zdravila_za_srce/stran_157.htm) ali pa se

le nekoliko omejijo in trdijo, da ima tak učinek samo »morda« (Uršič-Vrščaj, 2003: 15).

Britanska raziskava iz leta 1999 je pokazala, da so vprašane ženske upale, da jim bo

hormonska terapija rešila celo vrsto težav, od fizičnih do psihičnih, v resnici pa se je

hormonsko nadomestno zdravljenje izkazalo za učinkovito zgolj proti vročinskim valovom in

nočnemu potenju. Avtorici raziskave sta predpostavili, da je preveliko pričakovanje posledica

preveč optimističnih in nerealnih napovedi, ki izvirajo predvsem iz medijev (Rubin in Quine,

1999).

3.1.6. Modeli razumevanja biologije menopavze: biomedicinski vs. širši biološki model

Paula S. Derry opozarja, da je nezanesljivost vednosti o klimakteriju med drugim

posledica pomembnega dejstva, da se kompetentni strokovnjaki med seboj ne strinjajo o

68 Uporabila sem besedo »mora«, saj sem skozi pregled člankov omenjene zdravnice opazila, da je v začetku (Žegura, 2001, v Večerovi prilogi Zdravo) poskušala kritizirati raziskavo HERS in ubraniti tezo, da hormonska terapija varuje pred srčno-žilnimi boleznimi. 69 Zanimalo me je npr., zakaj se v prvem letu jemanja hormonskega nadomestnega zdravljenja poviša možnost za nastanek kardiovaskularnih zapletov, vendar odgovora na to nisem zasledila nikjer. Ne vem tudi čisto natančno, ali obstaja še kakšen drugi indic, da kardiologi tovrstno terapijo tako kategorično zavračajo.

61

osnovnih vprašanjih, obenem pa se navadno držijo določenega osnovnega modela razlage

tega pojava, ki njihovo védenje in mišljenje organizira v koherenten okvir in hkrati

predstavlja osnovo za njihovo delovanje. Zaradi tega najbrž pričnejo verjeti, da so tisti

modeli, ki se od njihovega razlikujejo, preprosto napačni. Teoretski modeli, razlaga Derry, so

pravzaprav ogrodja, znotraj katerih mislimo. Ti modeli pa v resnici ne morejo zaobjeti

kompleksnosti realnosti, zato so nujno selektivni. Realnost poenostavljajo, vanje so namreč

vključene le spremenljivke, ki so za razumevanje pojava najpomembnejše, vse ostale pa so

izključene ali spregledane. Problem nastane, ko se na to dejstvo pozabi in se model razlage

zamenja za realnost samo (Derry, 2002a: 13).

Derry v svojem članku »What Do We Mean by the 'Biology of Menopause'?« (»Kaj

mislimo, ko govorimo o 'biologiji menopavze'?«) predstavi dve različni paradigmi (modela)

razumevanja biologije klimakterija70 – biomedicinsko in širše-biološko – in pokaže, katera so

vprašanja, ki si jih strokovnjaki znotraj vsakega od modelov zastavljajo in na kakšen način ta

vprašanja usmerjajo in omejujejo raziskovanje ter ključno prispevajo k produciranju različnih

vednosti o istem pojavu. Ob soočenju obeh modelov oz. paradigem Derry pokaže na

pomanjkljivosti biomedicinskega modela in opozori na prednosti širše-biološkega. Prvi je

namreč zastavljen predvsem v smislu iskanja in definiranja bolezni ter iskanja učinkovite

intervencije zoper njo, pri tem išče preproste mehanizme in navadno predpostavlja linearni

koncept spremembe – bolezen se pozdravi, napreduje in povzroči smrt ali ostane kronična.

Ciklične spremembe in samo-zdravilni procesi tega modela ne zanimajo. Poleg tega je

biomedicinski model navadno redukcionističen, saj se zanima zgolj za fiziologijo organizmov

in ne upošteva nefizioloških procesov (npr. družbenih in psiholoških izkušenj) (Derry, 2002a:

14—17).

Biomedicinski model predpostavlja, da imajo ženske redne menstruacije vse dokler ob

približevanju menopavzi menstrualni ciklus ne postane nereden in neučinkovit. Širši biološki

model pa predpostavlja, da je menopavza eden od aspektov človekovega življenjskega poteka.

Fizični razvoj človeka je namreč edinstven. Večina sesalcev ima kontinuirano rast71 (rasejo

ves čas približno enako hitro dokler ne odrasejo). Le ljudje imamo tri različne stopnje rasti,

zadnja ima vrhunec v hitri rasti v adolescenci. Spolna zrelost pri ljudeh je razvojno gledano

relativno pozna, človekova življenjska doba pa je za sesalca te velikosti izrazito dolga, piše 70 Podobna koncepta razvije tudi Nancy Fugate Woods, ki ju imenuje adaptivni in neadaptivni model razumevanja klimakterija, pri čemer prvi poudarja pomembnost adaptacije na novo, spremenjeno fiziološko in psihološko stanje, drugi pa propagira boj proti spremembam v obliki HNZ in drugih terapij (Fugate Woods, 1998). 71 Le še ne-človeški (non-human) primati rasejo nekoliko počasneje v »mladostniškem« obdobju (tik preden spolno dozorijo).

62

Paula Derry. Človekova plodnost je v marsičem podobna plodnosti ne-človeških (non-human)

primatov, hkrati pa se v marsičem tudi razlikuje. Človeška plodnost je nizka takoj po menarhi,

zatem narašča in nato upada. Menstruacija, ta adaptacija primatov, ki je pri drugih sesalcih ne

poznamo, ima potek, ki odseva te vzpone in upade plodnosti. Neredne menstruacije,

anovulacijski cikli72 in velike razlike v regularnosti ciklusov med adolescentnimi dekleti se

dogajajo kar nekaj let po menarhi, najbrž zato, ker se reproduktivni sistem še razvija in

spreminja. Povprečni menstruacijski cikel ženske se lahko skrajša, značilnosti menstrualnega

toka spremenijo, nivoji njenih hormonov se lahko spreminjajo in njena plodnost lahko upada

že v njenih tridesetih letih starosti. Porast anovulacijskih ciklusov ter spremembe v dolžini

ciklusa ter njegovi regularnosti so tipične tudi za leta pred menopavzo. Na drugi strani

plodnost nečloveških primatov s starostjo sicer upada, vendar je človek edina vrsta, ki v

življenjskem poteku doživi univerzalno menopavzo (Derry, 2002a: 19—20).

Biomedicinski model tudi predpostavlja, da je menopavza sosledje degenerativnih

učinkov staranja. Širši biološki model pa vidi postreproduktivno obdobje srednjih let kot

»naravno« in pomembno obdobje ženskega življenja. Dosedanji dokazi podpirajo sklep, da je

človeška menopavza univerzalna, edinstvena in uravnavana z geni (Pavelka in Fedigan, 1991,

v: Derry, 2002a: 20). V primerjavi z drugimi vrstami sesalcev, pri katerih se plodnost s

starostjo sicer zmanjšuje, se človeška menopavza zgodi veliko pred bistvenim starostnim

propadanjem organizma ali drugih telesnih sistemov (pri ne-človeških primatih se menopavza

zgodi kvečjemu v zelo pozni starosti, primerljivi s človeškimi osemdesetimi ali devetdesetimi

leti, pri katerih nobena ženska ne ovulira več). V takem obsegu, kot je ugasnitev celega

reproduktivnega sistema, se sprememba pri drugih vrstah ne zgodi (Derry, 2002a: 20).

En način, da se zgodi evolucijska sprememba, je sprememba določenega procesa.

Paula Derry meni, da menopavza pomeni prav tak evolucijski premik. Ni res namreč, pravi,

da foliklov (ovarijskega vira jajčec in estrogena) ženski preprosto zmanjka (ker bi vse

porabila). Folikli se namreč samo-uničujejo skozi celoten življenjski potek, tudi v otroštvu

(kljub temu, da je takrat reproduktivnih hormonov malo), vse dokler se zaloga ne izčrpa.

Stopnja samo-uničevanja začne naraščati v začetku tridesetih let starosti, brez tega porasta pa

bi zaloga foliklov ne pošla do 70. leta starosti. Ta stopnja propadanja je pod strogim

genetskim nadzorom. Derry pravi, da je povprečna starost ob menarhi v zadnjih desetletjih

padla zaradi sprememb v življenjskem stilu, kot je boljša prehrana, vendar naj bi povprečna

starost ob menopavzi ostala enaka (Derry, 2002a: 20).

72 Anovulacija je odsotnost ovulacije v rodni dobi.

63

Veliko aspektov telesnega razvoja in rasti je pri ljudeh edinstvenih. Post-

reproduktivno obdobje se tako kaže kot en aspekt edinstvenega življenjskega poteka. Po

mnenju avtorice lahko le špekuliramo o tem, kje iskati evolucijske prednosti take spremembe.

Med sodobnimi lovci in nabiralci najdemo številne ženske pri petdesetih in šestdesetih letih,

ki imajo v družbeni strukturi pomembno vlogo (Derry, 2002a: 20). Ob vseh teh dejstvih

argumentacija, da ženskam nikoli ni bilo namenjeno, da bi dočakale menopavzo, enostavno

ne zdrži. Če upoštevamo ob tem še dejstvo, da je življenjska doba ženske povprečno daljša

kot življenjska doba moškega (in to ne le v t.i. zahodnih kulturah), naletimo na paradoksalno

situacijo. Tisti del populacije, ki naj bi po menopavzi brez estrogenov, »propadal pri živem

telesu«, v resnici živi dlje.

Kot smo že videli, biomedicinski pogled predpostavlja, da lahko klimakterij najbolje

razumemo v smislu biologije bolezenskih mehanizmov. Širši biološki model razume

menopavzo kot normalen dogodek, ki ga določa kompleksna biologija smotrnih sistemov.

Težave in simptome v klimakteriju tako razume kot del normalnega poteka klimakterija,

patologije (hude težave) pa le kot odklon od tega normalnega poteka, pri čemer je potrebno

upoštevati specifične mehanizme, kot so psihološki, okoljski in psihosociokulturni kontekst,

ki vplivajo na njihovo funkcijo. Širši biološki model ponuja konceptualne povezave z modeli

klimakterija, ki raziskujejo družbene, kulturne in psihološke izkušnje, ki vplivajo na

doživljanje žensk v klimakteriju. Derry meni, da je nekatere klimakterijske težave sicer

mogoče najbolje razumeti in obravnavati biomedicinsko, vendar gre tu za omejeno

podskupino primerov, ki jih je treba jasno identificirati (Derry, 2002a: 20—21).

Biomedicinski pogled na menopavzo predpostavlja propad jajčnikov. Folikli se na

kemijske glasnike ne odzivajo več na običajen način in naposled se zaloga izčrpa. Širši

biološki model pa predpostavlja spremembo osnovnih sistemov nadzora. Odnosi med

različnimi hormoni in telesnimi sistemi se spremenijo; to pomeni, da se spremeni tudi celoten

sistem, katerega del so. Ko se organizacija v kompleksnih sistemih spremeni, ni nenavadno,

da premik zaznamujejo nerednosti in nepredvidljivosti. Klimakterijske pojave, kot je neredna

menstruacija, lahko opišemo v smislu časovno omejene tranzicije. Tako je po mnenju Paule

Derry tudi nekatere hormonske spremembe najbolje opisati v smislu povečane

nepredvidljivosti pred fazo premika (Derry, 2002a: 21).

Medtem ko biomedicinski model usmerja pozornost k iskanju enega samega

najpomembnejšega faktorja, širši biološki model predpostavlja, da imajo spremenljivke

povezovalne vloge in variirajo med različnimi ljudmi. Če so hormoni povezani v bolj

kompleksen sistem, se te povezave lahko razlikujejo pri različnih ljudeh v različnih situacijah.

64

Individualne razlike zato niso presenetljive. Širši biološki model se denimo sprašuje, ali

obstaja razlog, da toliko žensk v nekaterih kulturah doživlja neprijetne vročinske valove,

medtem ko večina žensk v drugih kulturah ne. Ukvarja s z vprašanjem, ali imajo vročinski

valovi le en fiziološki način nastanka in ali so odvisni od kombinacije fizioloških in

psiholoških dogodkov. Širši biološki model zanima tudi ali mehanizmi obvladovanja ali

družbeni kontekst vplivajo na doživljanje vročinskih valov (Derry, 2002a: 21).

Po mnenju Paule Derry biomedicinski model sicer proizvaja ključne prispevke k

zdravju in bolezni, posebej še prek identificiranja mehanizmov in zdravljenja, vendar

precenjuje središčnost bolezni pri razumevanju menopavze. Njegova predpostavka, da je

menopavza kronična bolezen, je povzročila široko uporabo hormonskega nadomestnega

zdravljenja za nedoločen čas brez definitivnih dokazov o njegovi varnosti in učinkovitosti.

Ženske spodbuja, da neprijetnosti doživljajo kot nesprejemljive simptome in tako ovira

aktivno spopadanje z njimi. Koncept menopavze kot življenjskega obdobja v tem modelu

nima prostora. Širši biološki model na drugi strani priznava visoko stopnjo nevednosti o

menopavzi in skuša razvijati pogled na menopavzo kot del življenjskega poteka, hkrati tudi

zajema in upošteva dimenzijo kulturnih diverzitet. Neprijetne izkušnje in simptomi se lahko

pojavijo in zahtevajo medicinsko intervencijo, vendar je treba upoštevati, da je menopavza

več kot le medicinski dogodek. Ta ugotovitev pa je tudi ključna predpostavka korpusa

vednosti, ki ga o menopavzi producirajo feministke, antropologi/nje, kulturologi/nje in

sociologi/nje in ki ga bom podrobno predstavila v naslednjem poglavju.

3.2. Feministični diskurz o klimakteriju

3.2.1. Kritika medikalizacije menopavze

Bryan Turner medikalizacijo v foulcaultovskem smislu definira kot »racionalno

aplikacijo medicinske vednosti in prakse v produkcijo zdravih, zanesljivih, učinkovitih in

sposobnih teles« (Turner, v: Lock, 1998: 36), ta proces racionalizacije pa poveže s

sekularizacijo kulture, v kateri je medicina sprejela velik del naloge moralne regulacije

prebivalstva73. Sodobni koncept dobrega počutja (wellnessa) – izogibanja bolezni in

obolenjem – je danes na široko razumljen kot vrlina, za nekatere posameznike pa ima celo

auro posvetne poti k odrešenju (Conrad, v: Lock, 1998: 36). Skupaj z medicinskim nadzorom

je vrlina wellnessa zlita v evfemistični koncept ohranjanja zdravja.

73 To je naloga, ki je prej pripadala Cerkvi (Lock, 1998: 36).

65

Kot ugotavlja Blanka Tivadar (1996), morata biti, da lahko govorimo o medikalizaciji

določenega področja človekovega življenja, izpolnjena dva pogoja: (1) za določeno vedenje

mora obstajati teoretični medicinski model, ki se tudi praktično uporablja in tako opredeljuje

in uokvirja posamezne človekove izkušnje. Ob tem (2) medicinska praksa, katere cilj je

zagotovitev konformnosti z družbenimi in medicinskimi normami, postane sredstvo za

izločitev ali nadzorovanje problematiziranih stanj in vedenj. Medikalizacija deluje na treh

ravneh – na konceptualni, na kateri medicinski besednjak definira problem, na institucionalni,

na kateri zdravniški poklic obvladuje posredovanje v probleme ljudi ter na interakcijski, kjer

je v pogovoru med zdravnico in pacientko (zdravnikom in pacientom) medicinsko mnenje

odločilnega pomena (Tivadar, 1996: 80).

Številne feministične kritičarke (Goodman, 1980; Pirie, 1988; MacPherson, 1995;

Chornesky, 1998; Shore, 1999; Roberts, 2004; Dillaway, 2005) za ključnega začetnika

medikalizacije klimakterija imenujejo Roberta Wilsona, ki je skupaj s svojo ženo Thelmo

žensko v klimakteriju opisal kot »kastrata (…), edinega sesalca, ki se po srednjih letih ne

more več reproducirati« (Wilson in Wilson, v: Chornesky, 1998: 36). Kot smo lahko videli v

poglavju o hormonih, Wilson v resnici ni izumil ničesar novega, osnova za njegovo teorijo se

je namreč razvijala že veliko prej, Wilson sam jo je le pograbil in na senzacionalističen in

vehementen način oznanjal svojo skorajda preroško vlogo pri »reševanju« »pohabljenih«

žensk s pomočjo hormonske nadomestne terapije, zaradi velikega odziva medijev74 pa

nedvomno pripomogel k hitrejši medikalizaciji klimakterija.

Za biomedicinski model razumevanja menopavze je medikalizacija ključnega pomena;

brez nje ne obstaja, do nje pa običajno tudi nima reflektiranega odnosa. Jasno se je to

pokazalo tudi v mojem pogovoru z obema ginekologinjama. Helena Meden Vrtovec je na

vprašanje, kako bi lahko komentirala kritiko medikalizacije procesov v ženskem življenju,

odgovorila, da meni, da to ni problem, da pa misli, da se nekatere ženske res preveč ukvarjajo

s svojim zdravjem in zato posledično postanejo hipohondri75. Njeno razumevanje pojma

medikalizacije se je izkazalo kot popolna projekcija, ki pripoveduje obratno zgodbo – niso

namreč zdravniki in medicina tisti, ki preveč posegajo v življenja žensk, temveč so

uporabnice/pacientke tiste, ki pretiravajo in same sebe medikalizirajo. Kar je seveda

velikokrat nedvomno res, vendar njen odgovor morda kaže na to, da zdravniki in medicina

vsakršno krivdo za ta pojav najraje zavračajo. Podobno stališče je imela namreč tudi druga

74 Deli njegove knjige »Feminine forever« (1966) so bili v šestdesetih letih objavljeni v različnih revijah in časopisih, sama knjiga pa je bila uspešnica (Klein in Dumble, v: Wei Leng, 1996: 36) 75 Več o izsledkih pogovora s Heleno Meden Vrtovec v poglavju 4.1.

66

ginekologinja, Lena Žigon, ki je menila, da je »medikalizacije odločno preveč (…), saj danes

ni več zdrave nosečnice, ker so vse preveč pod vtisom raznih informacij, ki krožijo po

spletnih forumih in so nato vse prestrašene« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Tudi po

njenem mnenju so očitno pacientke/uporabnice kar same krive, saj se preveč informirajo, kar

rezultira v strahu pred vsakršnim možnim znanim zapletom ali boleznijo. Ali je to posebno,

»zdravniško« razumevanje medikalizacije nekakšna strategija prelaganja krivde ali zgolj

nerazumevanje, zame zaenkrat še ostaja vprašanje, najbrž pa gre za kombinacijo obojega.

Feministični pristop v sociologiji medicine, piše Blanka Tivadar, medikalizacijo

razume kot triplasten proces spolne diferenciacije, 1) kjer medicina postavi družbene meje

vedenja za posamezni spol tako, da podrobno določi, kaj je normalno in kaj deviantno

vedenje, 2) ki omogoča nastanek situacije, v kateri moški gospodujejo ženskam, te pa se

morajo pogajati za privilegije in resurse in 3) ki je prizorišče ohranjanja in spreminjanja

zavesti – praktično izvajanje medicinske vednosti pomeni njeno uporabo za potrebe oblasti, ki

omejuje ženske na družbeno determinirane in konstruirane vloge (Tivadar, 1996: 81). V tem

smislu je klimakterij medikaliziran kot »nenormalno«, »nenaravno« stanje – odpoved

jajčnikov in pomanjkanje estrogena, katerih posledica so lahko različna telesna in čustvena

stanja, ki so odklonska od »normalnega« stanja ženskega telesa. Ker se ženski ni potrebno več

bati zanositve, odpove hkrati s tem tudi ena od kontrol nad njenim spolnim vedenjem. Ker ji

ni potrebno več skrbeti za kontracepcijo, jo je pač nujno potrebno zamotiti s čim drugim –

denimo z jemanjem hormonskega nadomestnega zdravljenja – človek se danes zares zaveda,

da je bolan le, če ga zdravijo, mar ne?

3.2.2. Feministični model razlage menopavze

Feministična teorija opozarja, da je medicinska znanost vse (ne le klimakterija, tudi

menstruacijo, nosečnost, porod…) ženske reproduktivne procese skonstruirala kot patološke,

nenormalne in nenaravne ali vsaj potrebne nenehnega nadzora. Heather Dillaway denimo

omenja raziskavo v reviji U.S. News and World Report, ki klimakterij karakterizira kot

»hormonsko zagonetko« in navaja številne avtorje, ki ugotavljajo, da je klimakterij »skupek

simptomov, ki jih povzroča pomanjkanje spolnih hormonov« (Dickson, 1990; Rostosky in

Travis, 1996; Wilsbush, 1993, v: Dillaway, 2005a: 399). Ker je pozornost tako v kliničnem

kot kulturnem pogledu usmerjena zgolj na negativne simptome, je klimakterij percepiran kot

67

problem sam po sebi. Tako se tudi ženske težko uprejo tem vztrajnim negativnim definicijam

(Dillaway, 2005a: 399).

Sodobna feministična literatura o klimakteriju ponuja alternativno perspektivo. Več

feminističnih raziskovalk (Barbre, 1998; Gannon, 1999; Greer, 1993; Winterich, 2003;

Winterich in Umberson, 1999) ugotavlja, da veliko število žensk klimakterij doživlja kot

pozitivno ali vsaj nevtralno bio-socialno tranzicijo (Dillaway, 2005a: 399). Feministične

avtorice se – za razliko od zdravnikov – ukvarjajo tudi z vprašanjem klimakterija v smislu

reproduktivnega staranja – kaj torej konec rodne dobe pomeni za žensko poleg že tolikokrat

naštetih neprijetnih simptomov? Zastavljajo si vprašanje, kako izguba reproduktivne

sposobnosti sama po sebi vpliva na doživljanje ženske in (tudi) v duhu feministke Shulamith

Firestone, ki je v sedemdesetih letih trdila, da je za uspeh feminizma ključna ločitev

reprodukcije od spolnosti (Firestone, v: Roberts, 2003: 205), ugotavljajo, da za številne

ženske to pravzaprav pomeni razbremenitev. Tu se skriva tudi srčika pozitivnih izkušenj,

povezanih s klimakterijem. Ugotovitve Heather Dillaway so v marsičem presenetljive. Zaradi

relativno dobrega dostopa do sodobnih kontracepcijskih tehnologij skozi vse rodno obdobje

(govorimo o ameriških ženskah povojne baby boom generacije, ki so imele prvič v zgodovini

tako možnost) te ženske klimakterija ne dojemajo kot simboličnega konca reproduktivne

sposobnosti, temveč zanje pomeni zgolj konec uporabe kontracepcijskih metod in konec

menstruacije, konec neprijetnih zadev in nikakor ne žalovanja za reproduktivno sposobnostjo

kot morebitnim določevalcem »ženskosti«. Veliko žensk je raziskovalkam pripovedovalo, da

se je njihov spolni užitek povečal, tudi zaradi tega, ker se spolnosti lahko posvečajo brez misli

na kontracepcijo ali menstruacijo. Obdobje klimakterija so primerjale s puberteto in poročale,

da se počutijo, kot bi ponovno vstopale v dekliška leta, zaradi česar se počutijo prej mlajše kot

starejše. Poleg tega so intervjuvanke v raziskavi klimakterij ločile od ostalih procesov staranja

in ga v primerjavi z le-temi označile kot pozitivnega. Klimakterij je bil zanje v prvi meri del

reproduktivne izkušnje in šele nato del staranja (Dillaway, 2005a: 413). Tudi Monica Jerret in

Dona Lethbridge (1994) poročata, da so ženske iz njune raziskave izrazile le malo skrbi nad

tem, da se končuje njihovo plodno obdobje, nobena pa tudi ni tožila o občutku osamljenosti

zaradi »praznega gnezda«. Pomembnejša od biološkega prehoda k neplodnosti je bila zanje

sprememba socialne vloge in osebna rast, srednja leta pa so pomenila čas za refleksijo in

revizijo preteklega življenja (Jerret in Lethbridge, 1994: 382).

Pomembna negativna medicinska simptoma klimakterija naj bi bila tudi pomanjkanje

spolne sle in atrofija nožnice (suha sluznica nožnice). Podobno kot Dillaway, tudi Julie

Winterich, ki je raziskovala spolno življenje žensk v klimakteriju, ugotavlja, da veliko žensk

68

svoje spolno življenje po menopavzi opiše kot zadovoljujoče ter da je spolnost pri teh ženskah

v večji meri odvisna od kakovosti partnerskega odnosa, zdravja in preteklega spolnega

življenja kot pa od omenjenih menopavznih sprememb. Konec koncev, podobne simptome

velikokrat doživljajo tudi ženske v rodni dobi (torej z delujočimi ovariji), ki so v

nezadovoljujoči partnerski zvezi. Študija je tudi pokazala, da heteroseksualne ženske drugače

rešujejo omenjene težave v spolnosti kot homoseksualne. Lezbične ženske iz raziskave so se

večinoma veliko bolj odprto pogovarjale o spolnosti in posledično lažje zadovoljile svoje

potrebe. Heteroseksualne ženske, ki poročajo o večjih težavah v spolnosti, pripovedujejo o

tem, da pobudo prepuščajo moškemu, o seksu s partnerjem ne govorijo in/ali hlinijo orgazme

zato, ker razumejo pomembnost tega učinka na moško identiteto. Nekatere se morajo soočati

z moškim pritoževanjem nad tem, da suhost vaginalne sluznice zmanjšuje (moški) užitek,

medtem ko se lezbijkam s tem ni potrebno ukvarjati (Winterich, 2003: 640). Ženske v teh

heteroseksualnih razmerjih ostajajo v osnovi ujete v androcentrične družbene reprezentacije,

znotraj katerih je temeljna os odnosa gradnja pozitivne moške identitete, njihova lastna pa je

prvi podrejena.

Tu moram posebej omeniti tudi ženske, ki klimakterija ne doživijo postopoma in po

običajni poti kot posledico reproduktivnega in siceršnjega staranja, ampak se z menopavzo

zaradi odstranitve maternice (histerektomije) in/ali jajčnikov (ovariektomije) ali kot posledico

kemoterapije ali obsevanja zaradi rakastega obolenja76 soočijo naenkrat in pred običajno

menopavzno starostjo. Jean Elson (2003) v svoji raziskavi med temi ženskami ugotavlja, da je

to bistveno bolj travmatična izkušnja kot klimakterij, ki se zgodi po običajni poti. Še več,

ženske ga celo povezujejo z izgubo ženskosti. Tu je nedvomno na delu medicinski diskurz o

hormonih. »Ženskost« v tem smislu določa hormon estrogen in ker ženske, ki jim odstranijo

jajčnike vedo, da tega hormona njihova telesa ne proizvajajo več, se počutijo, kot da bi jim

odvzeli ženskost. Jean Elson piše, da ima v tem smislu jajčnik zelo simbolen pomen – ker je

to ženska spolna žleza, ki izloča ženske spolne hormone, določa torej »ženskost« in z

odvzetjem le-tega, je ženskam odvzeta simbolna ženskost. Presenetljiva je ugotovitev

avtorice, da te ženske ustvarijo pravo hormonsko hierarhijo, na vrhu katere so tiste, ki so jim

odstranili le maternico in imajo še oba zdrava jajčnika (ki še producirata estrogen), na dnu pa

tiste, ki so jim odvzeli vse notranje reproduktivne organe. Vmes se rangirajo ženske, ki imajo

le en jajčnik in tiste, ki so jim pustili vsaj košček tkiva jajčnika, ki je včasih dovolj, da telo še 76 Pri t.i. hormonsko odzivnih rakastih obolenjih zdravniki ženskam predpišejo posebno zdravilo, ki blokira estrogenske receptorje, to pa povzroči menopavzo. Pri obsevalni terapiji pa močno sevanje uniči zarodne celice, kar posledično prav tako povzroči menopavzo. Tovrstnim onkološkim bolnikom zato na njihovo željo pred terapijo odvzamejo zarodne celice in jih zamrznejo.

69

naprej producira hormone estrogene (Elson, 2003: 759—760). Ta primer nazorno kaže,

kakšno silovito moč hierarhizacije imajo družbene reprezentacije o »ženskosti« za tiste osebe,

ki vanje verjamejo77.

Feministke tudi ostro kritizirajo vključitev koronarnih bolezni in osteoporoze med

»menopavzne bolezni«. Menijo, da biomedicinska stroka z vključevanjem težkih bolezni

ženske le straši, da bi jih tako na lažji način pridobila za jemanje hormonske nadomestne

terapije. Nekatere menijo, da ima kampanja za HNZ pravzaprav cilj potisniti ženske nazaj v

sfero moškega nadzora in to v trenutku, ko ženske na novo zastavljajo svoj odnos do moških.

Germaine Greer celo pravi:

»Postmenopavzni ženski ni dovoljeno, da ne bi več potrebovala moškega. Diagnosticirajo jo,

da trpi za sindromom pomanjkanja in moški ponovno pokaže svojo superiornost tako, da

priskrbi zdravilo za njeno bolezen« (Greer, v Wei Leng, 1996: 37).

Značilnost večine feministične literature je tudi poudarjanje »naravnosti« menopavze

in klimakterija. Ker je menopavza dogodek, ki ga doživi vsaka ženska, ga je potrebno vzeti

kot povsem »naravnega« in (nekoliko v duhu new-age filozofije) poskusiti v njem uživati.

Fiona Mackie tako svoje vročinske valove opiše kot »fascinantne izkušnje« in pravi, da upa,

da se bodo ponovili, ker so tako zanimivi (Mackie, v: Lupton, 1996: 94). Podobno stališče

zavzema tudi že omenjena Germaine Greer, ki v svoji knjigi »The Change: Women, Ageing

and the Menopause« (1991) s poudarjanjem pozitivnih plati sprememb poskuša »pregnati«

negativne pomene klimakterija. Pravi, da bi se ženske v klimakteriju morale umakniti v svoj

lastni spiritualni svet, postati močne (skoraj magične) figure in ponovno vzpostaviti svoj

odnos do narave ter najti užitek v svojih starajočih se, aseksualnih telesih (Greer, v: Lupton,

1991: 95).

3.2.3. Menopavza kot prehod med družbeno skonstruiranimi vlogami ženskosti

Klimakterij pa ne pomeni le biološkega prehoda od mladega, plodnega telesa v

starajoče se, neplodno, temveč pomeni hkrati tudi prehod meje med dvema družbenima

vlogama in sicer med družbeno vlogo ženske v reproduktivni dobi – vlogo matere oz.

potencialne matere, ki je po patriarhalni logiki zahodnih kultur tudi edina, ki ženski zares

77 O tem, kako žrtve rasizma same ponotranijo in celo nadalje elaborirajo strategijo rasizma, glej: Alenka Janko Spreizer (2002): Vedel sem, da sem Cigan, rodil sem se kot Rom, ISH Ljubljana

70

pritiče in je brez nje pravzaprav njeno poslanstvo neizpolnjeno, in vlogo postmenopavzne78

ali starajoče se ženske, ki je svoje poslanstvo že izpolnila (ali ga ni in za to nima več

možnosti) in vstopa v zadnje obdobje svojega življenja.

Heather Dillaway pravi, da so si tako biomedicinske/i kot feministične raziskovalke/ci

edine/i, ko klimakterij opisujejo kot čas tranzicije in prehajanja meje (Dillaway, 2005b: 1). Ta

diskurz o spremembi pa, kot ugotavljata Lyons in Griffins, ponuja predstavo tega, kaj je

normativno za žensko v srednjih letih (Lyons in Griffins, v: Dillaway: 2005b: 1). Telesne

spremembe, ki jim posvečamo posebno pozornost, so tiste, ki še posebej motijo identiteto,

sistem in red (Rogers, v: Dillaway, 2005b: 4). Klimakterij torej prevzema večji pomen v

sodobni zahodni družbi ravno zato, ker moti stereotipizirane predstave in ideološke distinkcije

med ženskami (in njihovimi telesi) in moškimi (in njihovimi telesi). Menopavzne ženske

postanejo »različne« od ideološko definirane (reproduktivne, plodne, seksualne, privlačne)

ženske, saj se spremenijo v »nekaj drugega« (ne-repreduktivnega, neplodnega, aseksualnega,

neprivlačnega) – kategorijo, ki predstavlja nekaj »nenormalnega« in »nenaravnega« in to

mora biti popravljeno, če naj meje med spoloma ostanejo nedotaknjene. V namen boljše

ilustracije pomena te različnosti – drugosti, Dillaway citira Julio Epstein, ki je na primeru

drugosti/različnosti HIV/AIDS bolnikov pomagala razložiti, zakaj veliko žensk poskuša

nadzirati svoja telesa. Ljudje s HIV/AIDSom namreč izzovejo kulturno konstrukcijo tujega,

saj že sama ideja porušenega imunskega sistema izziva trdnost priznanih meja med

ideološkimi kategorijami »normalnega« in »nenormalnega« in ustvarja to, kar socialna

filozofinja Iris Marion Young imenuje »tesnoba meje« in literarna in kulturna kritičarka

Marjorie Garber razume kot »krizo kategorij«. Ta termina označujeta prepustnost,

zamegljevanje distinkcij in definicij in možnost prehajanja meja (v: Dillaway, 2005b: 4).

Ženske v klimakteriju, ki si na vso moč prizadevajo ohranjati mladostno telo z vsemi

njegovimi pritiklinami in delovanji, se torej v tem smislu ne odzivajo le na tesnobo, ki izvira

iz prehoda meje med mladostjo in starostjo ali iz prehoda meje med reproduktivno in ne-

reproduktivno dobo, temveč zaradi ideološko definiranih pomenov ženskosti, tudi na najbolj

tesno od tesnob, ki izvira iz meje med ideološko zasnovanim »normalnim« in

»nenormalnim«.

Lep primer kršenja oz. prehajanja teh meja med »normalnim« in »nenormalnim« pa

ponujajo primeri post-menopavznih nosečnosti in odzivi medijev nanje, ki jih je v svojem

78 Kot bomo videli v nadaljevanju, nekatere azijske in južno-ameriške družbe, ki so ravno tako patriarhalne, post-menopavznim ženskam omogočajo in zagotavljajo alternativne družbene vloge, ki pomenijo celo prehod v višji socialni status. Tudi zdraviteljice in vračke so praviloma le ženske v post-menopavznem obdobju.

71

članku obdelala Angela Wall (1997). V njem pokaže, da gre pri tej problematični meji med

»normalnim« in »nenormalnim« pravzaprav v bistvu za še bolj problematično mejo med

»naravnim« in »nenaravnim«. Medicina je tista, ki nenehno operira s konceptom

»naravnosti«, hkrati pa ravno medicina s razvojem novih tehnologij ponuja vedno več

možnosti za »ne-naravne« posege v telo – med njimi je denimo na eminentnem mestu umetna

oploditev. V ilustracijo licemernosti družbenih odzivov na post-menopavzne nosečnosti Wall

opiše dva različna primera take nosečnosti. Prvi je primer 59-letne Britanke (z uspešno

poslovno kariero, torej izobražene in bogate), ki je leta 1993 rodila dvojčka, potem ko je bila

umetno oplojena z darovanimi jajčeci in spermo svojega 45-letnega moža. Mediji so se na

primer odzvali kot na primer monstruozne ne-naravnosti, ki jih ponuja sodobna medicina.

Spraševali so se o tem, kako bo pri 69 zmogla krotiti dvojčka, pod vprašaj so postavili tudi

moralnost njene odločitve. Drug primer je 53-letna Američanka, ki je svojo maternico

»posodila« svoji neplodni hčerki in tako pravzaprav sama rodila svojega vnuka. V tem

primeru so se vse moralne sodbe umaknile hvaljenju materinega altruizma. Vendar to ni vse,

kar razkrije primerjava teh dveh zgodb. Angela Wall nadaljuje z ugotovitvijo, da odločitev

59-letne Britanke za otroka ni le izzivala medicinske in biološke konstrukte o telesu, temveč

je tudi jasno pokazala na starejšo žensko, ki kljubuje kulturno sankcioniranim in jasno

označenim vlogam za ženske njene starosti. Ta uspešna direktorica z veliko mlajšim možem

je potem, ko je svoja najbolj produktivna leta posvetila karieri, hotela še otroka! Ameriška

mati-babica pa je, na drugi strani, popolnoma podrejena tradicionalnim vlogam matere in

babice. Pravzaprav predstavlja ultimativno maternalno figuro – kot mati svoji hčeri in hkrati

mati svojim vnukom je dobesedno utelesila materinskost, njeno telo pa je bila popolnoma

»naravna« izbira za hčerino nadomestno nosečnost (Wall, 1997: 4).

Diskurz, ujet v vrednote prevladujoče in maskulizirane kulture, ki od žensk zahteva

nespreminjajoče se, mladostno telo, se v istem hipu zgraža nad primeri postmenopavznih

nosečnosti – kako perverzno. Hkrati morala tega diskurza legitimira medicinsko-tehnološko

pomoč pri oploditvi parom, ki po običajni poti, ki naj bi veljala za »naravno«, ne morejo imeti

otrok. Umetna oploditev je v tem primeru smatrana za »majhno pomoč naravi«, diskurz ljudi,

ujetih v to prevladujočo moralo, pa to pravico odvzema ženskam v postmenopavznem

obdobju in te redke primere označi za ne-naravne in zato monstruozne. Vse našteto jasno

vedno bolj spodkopava legitimnost medicinskih diskurzov o »naravnosti« in ruši te iste

koncepte, s katerimi se medicina nenehno skuša vpletati v moralo in etiko.

72

3.3. Kritike diskurzov o klimakteriju

3.3.1. Klimakterij kot mit

V smislu konstruktivističnega razumevanja znanosti in ob zavedanju družbene

skonstruiranosti vsakršne vednosti moram posebno poglavje posvetiti tudi avtoricam kritike

obeh (prevladujočih) diskurzov o klimakteriju – medicinskega in feminističnega. Patricia

Kaufert ta dva diskurza sooči in razgali kot dve reprezentaciji klimakterija. Pravi namreč, da

si tako medicinski strokovnjaki kot feministke lastijo pravico interpretirati ženskam njihove

telesne izkušnje. Oba diskurza želita biti sprejeta ekskluzivno, vsak pa se je pravzaprav razvil

v dodelan in tekmovalen mit o klimakteriju. Avtorica podrobno analizira oba diskurza, ne da

bi v njiju iskala pravilnosti ali nepravilnosti, temveč v smislu antropološkega proučevanja

mita, preko katerega lahko razumemo pogled na svet tistih, ki mit kreirajo oz. posedujejo

(Kaufert, 1982: 141). Kaufert torej obe interpretaciji klimakterija obravnava kot mita v smislu

Barthesove definicije, da je mit sistem vrednot, predstavljen na način, kot bi šlo za sistem

dejstev (Barthes, v: Kaufert, 1982: 143). V tem smislu je mit družbeni proizvod, moderni mit

pa je odsev meščanske družbe. Kaufert dokazuje, da oba mita o menopavzi vsebujeta obe

karakteristiki, o katerih govori Barthes – odtujitev in eksnominacijo (Kaufert, 1982: 144).

Barthes mit opiše kot »govor, ki je bil ukraden in prenovljen«. Vmes, med krajo in

prenovo pa se zgodi skrivno ponarejanje – tako je mit vedno nekaj spremenjenega, karkoli je

bilo uporabljeno, ni nikoli več enako, ko je prenovljeno v mit. Tako npr. mit o materinstvu od

žensk jemlje neposredno izkušnjo materinstva in jo spreminja. Materinstvo je ženskam

ukradeno in nato vrnjeno v obliki mita o materinstvu. Proces ustvarjanja mita je proces

odtujitve (Barthes, v: Kaufert, 1998: 148).

Menopavza ima, po mnenju Patricie Kaufert, karakteristike, ki to izkušnjo delajo še

posebej ranljivo in dostopno za intervencije. Poseben problem je namreč nejasnost

klimakterijskih simptomov in znakov, ki so v kliničnih epidemioloških raziskavah našteti

poljubno različno – od enega samega do štiridesetih. Relativni konsenz sicer velja, da so

vročinski valovi pravi klimakterijski simptomi, drugi simptomi (depresija, utrujenost,

glavoboli, zmedenost, razdražljivost) pa so tako splošni, da se lahko pojavijo v kateremkoli

življenjskem obdobju iz raznoraznih vzrokov. Tudi izguba menstruacije je včasih nejasen

znak, saj lahko pomeni, da je ženska noseča ali da gre za kakšen patološki vzrok amenoreje.

Ta nejasen značaj klimakterijskih znakov je razlog, zaradi katerega je diagnosticiranje ženske

kot menopavzne dovzetno za družbeno-kulturne interpretacije. Kaufert pravi, da kdorkoli

73

označi njene simptome (bodisi izurjen zdravnik ali ženska sama), ženski vrne – ne njene

subjektivne izkušnje – temveč svoj lastni mit. Z besedami Barthesa: proces diagnosticiranja je

»govor, ukraden in prenovljen«, dejanje definiranja menopavze pa je dejanje odtujitve.

Moderni miti so po Barthesu proizvod buržoazije, ki jih ustvari in kasneje odstrani razredno

označbo »buržoazno« in jih promovira kot univerzalne resnice. Barthes ta proces imenuje

eksnominacija. Primer tega je denimo poročni ritual – meščanski ritual, ki ga najbolj ceni

zgornji srednji sloj, ni predstavljen kot »buržoazna poroka«, temveč kot »tista prava poroka«.

Na ta način je odstranjena razredna označba. Vsak mit, ki je sprejet kot model, ki naj ga

oponašajo člani vseh družbenih razredov, je že eksnominiran (Kaufert, 1982: 148—149).

Kaufert piše, da je tako v medicinski, kot v feministični verziji mita o menopavzi

predstavljena nacionalna in razredno-specifična podoba ženske v klimakteriju. Kljub temu se

oba predstavljata kot univerzalno veljavni pripovedi o menopavzni izkušnji. Medicinski

diskurz, ki ga opisuje Patricia Kaufert79, navadno predpostavlja, da ženska ni ne samska, ne

vdova, ne ločena. Njenega moža, ki je takrat na vrhuncu svoje kariere, in njenih otrok

večinoma ni doma. Svoje dneve preživlja tako, da briše prah, igra bridge in hodi na kosila s

prijateljicami. Kaže dovzetnost za pridobivanje kilogramov in depresijo in se zaradi tega

počuti krivo. Počuti se, da ima vse, pa je vendar nezadovoljna. Zdravniški nasvet za tako

žensko je, naj se zaposli, začne študirati, prostovoljno delati ipd., da ne bo imela časa

premišljevati o svojih simptomih in se smiliti sama sebi. Tam, kjer zdravniki vidijo

nedelovanje, ki vodi v hipohondrijo, pa bi feministke videle žensko, ki je sprejela buržoazni

mit o poroki in materinstvu. Taka ženska ima po medicinskem mitu vse, po feminističnem pa

nič, saj njeno življenje ne more biti definirano z žrtvovanjem za moža in otroke (Kaufert,

1982: 149—150).

Proces eksnominacije v feministični verziji mita ni tako očiten. Kljub tendencam

feministk, da se njihov diskurz vzdrži rasnih in razrednih označevanj in uveljavlja skupno

identiteto ženske, se izkaže, da je tudi ta skupna identiteta v bistvu identiteta bele ženske

srednjega razreda. Buržoazni značaj feministične verzije menopavznega mita se odraža tudi v

politično radikalni naravi njenega napada na estrogensko terapijo. Ta problem je namreč v

ZDA bolj ali manj rezerviran za ženske srednjega razreda, ki si lahko privoščijo svojega

ginekologa/injo, ki seveda prav rad/a svojim pacientkam predpiše hormonsko nadomestno

terapijo. Tudi nasveti feminističnih aktivistk, naj ženske težave rešujejo z zdravo prehrano, 79 Seveda moram pripomniti, da gre tu za ameriški medicinski diskurz, ki se nekoliko razlikuje od medicinskega diskurza v Sloveniji. V diskurzu, ki ga opisuje Patricia Kaufert, je v središču ideološka predstava ženske kot ameriške gospodinje iz srednjega razreda, katere glavno delo naj bi bilo skrb za dom, moža in otroke (ne nujno v tem vrstnem redu).

74

prehranskimi dopolnili, vitamini, telovadbo ipd. so naslovljeni bolj ali manj na ženske

srednjega razreda, ki si to lahko privoščijo, ugotavlja Kaufert. Namen teh nasvetov je, da bi

koristili vsem ženskam, ne glede na razredno pripadnost ali nacionalnost ali barvo kože, v

resnici pa producirajo mit, oblikovan za belo Američanko srednjega razreda. Proces

eksnominacije je tako karakteristika obeh verzij mita. Oba se predstavljata kot univerzalni

resnici, ključno vprašanje je le, kdo nadzira klimakterij – medicinska stroka ali feministke

(Kaufert, 1982: 150—151).

3.3.2. Kritika feminističnega modela in diskurza o naravnosti

Tudi Kwok Wei Leng (1996) podobno identificira dva nasprotna modela –

biomedicinskega in feminističnega. Prvi, kot smo že večkrat poudarili, klimakterij definira v

smislu hormonov oz. pomanjkanja le-teh. Nasproti mladi ženski s polno delujočimi ovariji

postavi žensko v klimakteriju, katere jajčniki so »pokvarjeni« in tako klimakterij ustoliči kot

bolezen s posebnimi simptomi, ki jo je mogoče zdraviti z dodajanjem hormonov, ki naj bi ji

primanjkovali. Feministični model menopavze pa se prične v točki, ko se postavi nasproti

biomedicinskemu in tega poveže s patriarhalnim odnosom do ženske. Za feministke

medikalizacija menopavze označuje zadnjo mejo »naravnih« in »normalnih« procesov in

ženske izkušnje, ki jo hoče moški osvojiti ter pomeni ultimativni trud, da bi moški nadziral

vse aspekte ženskega življenja in ji tako preprečil vsako upanje v avtonomno »naravno«

eksistenco. V konstruiranju biomedicinskemu modelu alternativne perspektive feministični

model predpostavi najbolj dostopno in nedolžno izkušnjo – izkušnjo »narave«. »Naravo«

predpostavi kot nekaj samoumevnega, ta samoumevnost pa generira serijo binarnih nasprotij,

ki so nato iz feministične pozicije izločena. »Narava« je tako zoperstavljena kulturi,

zdravilom, visoki tehnologiji in ostalim oblikam patriarhalnega vsiljevanja, feministično

zavedanje »naravnega« telesa pa postane edini protistrup takim intervencijam. Qwok Wei

Leng ugotavlja, da ta izkušnja »naravnosti« obstaja kot nekaj temeljnega, kar feministični

model konstruira kot miselni sistem, zasnovan na neizpodbitnem temelju »narave«,

»naravno« telo pa pridobi esenco »Resnice«, nasproti kateri je definirano vse drugo (kultura,

zdravila, visoka tehnologija). Kot taka se feministična politika odcepi od teh izločenih drugih

kot od virov možne kontaminacije. Le feministični model tako ponuja »Resnico« o

klimakteriju, ki je ohranjena preko te serije binarnih nasprotij in izključitev (Wei Leng, 1996,

33—35).

75

Podobno kritiko feminističnega diskurza o naravnosti poda tudi Deborah Lupton, ki

piše, da je diskurz, v katerem je telo predstavljeno kot da je nenehno izpostavljeno napadom

od zunaj in mora braniti svoje notranje hormonsko ravnovesje in ritme pred invazijo zdravil,

na drugi strani pa zagovarja uporabo alternativnih terapij80, ki naj bi bile bolj »naravne« in ki

telesa ne obravnavajo kot sovražne entitete, kontradiktoren in selektiven v svojem gojenju

dihotomije med »naravnim« in »umetnim«. Velik del estrogena, ki ga uporabljajo v

hormonskem nadomestnem zdravljenju, izvira namreč iz urina brejih kobil. Zakaj ta tip

estrogena ne bi bil enako naraven kot tisti iz zelenjave in tofuja? Če so vsi simptomi

klimakterija razumljeni kot »naravni« in del staranja, ali ni potem vsaka intervencija proti

njim (alternativna ali katerakoli) pravzaprav »nenaravna«? Po mnenju Deborah Lupton je to

hrepenenje po »naravnem« pravzaprav iskanje nekega mitskega telesa (Lupton, 1996: 95).

Nekatere raziskovalke so preučevale metafore klimakterija, med njimi Emily Martin

(1992) in Geri Dickson (1990). Slednja je v biomedicinskih in feminističnih raziskavah o

klimakteriju analizirala metafore in metajezik81, ki so v njih uporabljeni, in ugotovila, da v

resnici to nista različna in ločena modela, temveč le dve plati iste medalje. Biomedicinski

model npr. uporablja poseben slog mišljenja, ki ni nevtralen, temveč je poln zavednih in

nezavednih predpostavk o tem, kakšen naj bi bil svet in kakšna naj bi bila narava stvari

(Dickson, v: Wei Leng, 1996: 39). Metafore reprezentirajo oblike mišljenja in ustvarjajo svoje

lastne pripovedi ali metajezike, ki jih je mogoče preučiti, analizirati in interpretirati – lahko

jih beremo simptomatično in v njih odkrivamo motive njenih ustvarjalcev. Tako denimo v

biomedicinskem diskurzu besede pomanjkanje, izguba, motnja in propadanje funkcionirajo

metaforično. Te besede nosijo s seboj močne konotacije, ki so povezane s prevladujočim

odnosom družbe do ženske in staranja. Toda, po mnenju Geri Dickson, tudi feministična

pozicija učinkuje kot pripoved ali metajezik – tako, da pozitivne metafore razvrsti nasproti

negativnim iz dominantne medicinske paradigme. Med te popularne metafore spadajo besede

prenova, odkritje in naravno. Na eni strani imamo torej redukcionistične ideje

biomedicinskega modela, ki žensko vidi kot vsoto njenih jajčnikov, na drugi pa podobno

problematičen način esencializiranja »naravne« ženske, ki naj bi edina ponujala resnico

izkušnje (Dickson, v: Wei Leng, 1996: 39—40).

80 Med te alternativne terapije spadajo npr.: redna vadba, posebna prehrana z več kalcija in manj živalskih maščob, uživanje naravnih hormonov – fitoestrogenov, ki jih najdemo v rastlinah, predvsem soji,… 81 Metajezik v lingivistiki in logiki je jezik, ki se ga uporablja za opisovanje ali analizo jezika. Formalni sintaktični modeli za opisovanje slovnice so en tip metajezika. Širše se lahko termin nanaša na katerokoli terminologijo ali jezik, ki se uporablja za razpravljanje o jeziku samem (Vira: Spletna enciklopedija Wikipedia – http://en.wikipedia.org/wiki/ in spletni slovar The free dictionary – http://www.thefreedictionary.com).

76

Wei Leng poudarja pomembnost kritike Geri Dickson in Patricie Kaufert za

zavedanje, da je vsaka vednost – tako še posebej tudi feministična – produkt, artefakt. Tako

biomedicinska kot feministična »resnica« ne obstajata v nekem akulturnem in ahistoričnem

vakuumu. Tega se je potrebno zavedati še posebej, ko govorimo o feminističnem modelu, saj

ta opozarja na skonstruiranost biomedicinskega modela, ob tem pa lastnemu diskurzu

omogoča, da ostaja zaprt, nekakšna »resnica«, ki temelji na prvem principu »ženske« telesne

izkušnje. »Resnica« pa, kdorkoli jo že izusti, je vedno skonstruirana, relacijska in parcialna

(Wei Leng, 1996: 42).

S tem razumevanjem monolitskosti obeh modelov pa se seveda vse/i ne strinjajo.

Margaret Lock (1998) mu nasprotuje, ker meni, da znotraj obeh diskurzov nemalokrat

naletimo na številna nestrinjanja in žgoče razprave (Lock, 1998: 37), Jacquelyn Zita, katere

kritiko navaja tudi Wei Leng, pa trdi, da se feminizem zaprtju lahko upre. Feministke, pravi

Zita, pretresajo avtoriteto biomedicinskega modela ter tako interpretirajo status in pomene

menopavznega telesa. Dokazujejo, da je retorika biomedicinskega modela o telesu povezana z

maskulino gerontokracijo, ki je vpletena v poskuse odvzemanja moči ženskemu spolu (Zita,

v: Wei Leng, 1996: 43). Feministke tako v odgovor ponujajo drugo interpretacijo telesa, ki

utrjuje vrednost ženske izkušnje menopavze. Zita meni, da to ni esencialistično, saj

feministična pozicija poudarja raznolikost in različnost možnih teles, izkušenj in glasov, ter se

tako izogne zaprtjem, ki so tako značilna za biomedicinski model. Zita torej zagovarja

mnenje, da je za feministično pozicijo manj možnosti, da postane zaprta pripoved o

menopavzi, saj nikoli ne predpostavlja, da je telesna izkušnja preprosto že v naprej dana.

Kljub Zitinem zagovoru pa Kwok Wei Leng ohrani dvom, saj pravi, da pregled feministične

literature govori drugače – kaže, da le-ta reproducira zgolj eno verzijo monolitskega telesa.

Ženske imajo po feminističnem modelu namreč le dve možnosti – da sprejmejo hormonsko

nadomestno zdravljenje (in se s tem podredijo biomedicinskemu modelu) ali pa se mu uprejo.

Te dve možnosti se zelo hitro skrčita na eno samo, saj je znotraj feminističnega modela edina

pravilna možnost zavrnitev hormonske terapije. Telo, ki se upre, postane nato privilegirano

mesto feminističnega diskurza in na ta način feministična politika sama postane totalizirajoča

pripoved o menopavzi. To menopavzno telo, nekontaminirano s strani patriarhalne

intervencije, pa ni nič manj skonstruirano kot biomedicinska definicija menopavze kot

pomanjkanja ali sindroma. Narava in normalnost, pravi Wei Leng, nista koncepta, ki jima gre

zaupati kot temelj česarkoli (Wei Leng, 1996: 43—44).

77

3.3.3. Kibernetični feminizem

Wei Leng trdi, da je koncept narave potrebno problematizirati, saj prvič – menopavzno

telo ni fiksen koncept, spreminja se skozi zgodovino in glede na kulturo, drugič – ni omejeno

na starajoče se ženske, obstaja namreč več možnosti, da klimakterij doživijo tudi zelo mlade

ženske, in tretjič – nedolžne »naravne« osnove, ki bi se jo dalo odkriti z opazovanjem ali

raziskovanjem, v resnici ni. »Naravno« telo ne obstaja, zato tudi »naravne« menopavze ni.

»Narava« je skonstruirana tako kot karkoli drugega v človeški misli, zato je po mnenju Qwok

Wei Leng najbolj verjetno, da je narava pravzaprav osnova, ki je kot taka dodana naknadno,

da bi omogočili – nič drugega kot skonstruiranost kulture. Podobno kot je Judith Butler

(1990) dekonstruirala distinkcijo med biološkim in družbenim spolom, se vprašanje narave

izkaže za vprašanje kulture, izkaže se, da distinkcije med obema konceptoma pravzaprav ni.

Da bi dokončno odstranila to razlikovanje med naravo in kulturo in pravzaprav tudi

onemogočila to distinkcijo, si Wei Leng sposodi koncept kiborga Donne Haraway. Za slednjo

je zameglitev razlike med naravo in kulturo osnova za rekonstrukcijo ontologije in politike, ki

je onkraj zaprtih miselni sistemov, tako tudi za rekonstrukcijo feminizma. V ta namen vpelje

koncept kiborga. Kiborg je mit sodobnega časa, mit stoletja, ki je zgrajeno na negotovosti o

naravi (Haraway govori o obdobju t.i. postmodernizma). Kiborgi se pojavljajo povsod, saj

živimo v svetu, kjer so vse mogoče meje postale vedno bolj zabrisane. Kiborg je kibernetični

organizem, križanec med strojem in organizmom, bitje družbene stvarnosti in hkrati fiktivni

stvor, bitje, ki najbolj jasno izraža realnost in izkušnjo poznega 20. stoletja, pravi Donna

Haraway (1999: 241). Človeško telo je zaradi svoje zmožnosti utelesiti družben, kulturni in

zgodovinski prostor, ki ga obdaja, vedno tudi že protetično bitje, torej kiborg,

postmodernistična vseprisotnost kiborgov82 pa označuje smrt vsake politike, ki je zgrajena na

konceptu narave, tako tudi politike klasičnega feminizma. Za Donno Haraway je mit o

kiborgu način gradnje nove politike na parcialnosti, hibridnosti, mnogoterosti in kontradikciji

(v: Wei Leng, 1996: 46). V času kiborgov ni več smiselno govoriti o čistih telesih, ki stojijo

nasproti maskulinim razvrstitvam zdravil in visoke tehnologije. Nedolžnost in vztrajanje na

žrtvovanju kot edini osnovi za vpogled, sta naredila dovolj škode. Za prevzem nadzora nad

odnosom med žensko in klimakterijem je potrebno problem rekonstruirati. Znebiti se je

potrebno razumevanja zdravil in tehnologije kot vedno tudi moških, faličnih in patriarhalnih

82 Na koncept kiborga se denimo sklicuje tudi Margaret Lock, ko govori o postmenopavzalnih ženskah, ki s pomočjo visoke tehnologije in zdravil postanejo matere (Lock, 1998: 38).

78

in vzajemno nasprotnih feministični politiki naravnega. Drugačen način razmišljanja o

znanosti in tehnologiji v relaciji do klimakterija tako lahko omogoči razvoj popolnoma nove

slike feministične politike do klimakterija, feministkam pa tako ne bo več potrebno a priori

stati proti zdravilom in tehnologiji. Feminizem bo sicer še vedno imel možnost, da nasprotuje

zdravilom in tehnologiji, vendar le v primeru, če bodo ta reproducirala metafizična zaprtja. Na

tak način, meni Wei Leng, zavrnitev hormonskega nadomestnega zdravljenja ne bo več enaka

zavrnitvi v klasičnem feminizmu. Zdravila in tehnologija so namreč lahko pomembna orodja

za nova utelešenja in razvoj prihodnjih subjektivnosti. Wei Leng zaključi, da je njen kiborški

model klimakterija pravzaprav nekakšen nezakonski potomec nenavadnega parjenja med

biomedicinsko in klasično feministično interpretacijo menopavze. Omogoča namreč idejo

menopavzne ženske, ki je vedno že v naprej kulturno, družbeno in zgodovinsko manipulirana,

kar pomeni, da njeno »naravno« telo ne more biti vir »resnice« ali »prave izkušnje«, prav tako

pa ne more več postati igrača biomedicine ali feminizma (Wei Leng, 1996: 47—49).

3.3.4. Ne dva, trije diskurzi o klimakteriju: od biomedicinskega in feminističnega k alternativnemu diskurzu

Britanski raziskovalki Justine Coupland in Angie Williams (2002) sta se lotili analize

različnih besedil o klimakteriju in v obsežnem korpusu le-teh identificirali kar tri različne

diskurze – poleg biomedicinskega in feminističnega, lahko po njunem mnenju najdemo še

tretjega, ki sta ga poimenovali »alternativni« diskurz. Prvega sta zasledili predvsem v letakih

in brošurah, ki so ženskam na voljo pri splošnih zdravnikih in v lekarnah, drugega

predstavljajo izseki iz člankov in popularnih knjig feminističnih avtoric, tretjega pa sta

identificirali v novinarskih člankih iz revij in časopisov, ki promovirajo »alternativne« izbire

zdravstvenih metod in življenjskega stila (Coupland in Williams, 2002: 420). Vsi trije

diskurzi se po mnenju avtoric na nekaterih mestih prepletajo, hkrati pa so si temeljno

nasprotni. V biomedicinskih in farmacevtskih tekstih in besedilih o alternativnih terapijah je

menopavza problematizirana, cilj je iskanje praktične rešitve za težave, feministični teksti pa

poskušajo s pomočjo ideoloških transformacij ženske prepričati o njihovi moči, klimakterij pa

ustoličiti kot (potencialno) osebnostno in duhovno osvobajajoči del življenja. Avtorici

pripominjata še, da je medkulturno preučevanje klimakterija pokazalo, da so njegovi pomeni

odvisni tudi od kulturnih praks in reprezentacij znotraj posamezne kulture (Coupland in

Williams, 2002: 442). Prav medkulturne variacije v pomenih in doživljanjih menopavze in

79

klimakterija pa so okna, ki odpirajo nove poglede na ta pojav, ki si jih bomo podrobneje bomo

ogledali v naslednjem poglavju.

3.4. Pomeni in doživljanja menopavze in klimakterija v medkulturni perspektivi

Doslej obravnavani koncepti in pomeni spolnih hormonov, menopavze in klimakterija

so značilni predvsem za tiste družbe, kjer kot uradni medicinski sistem prevladuje t.i. zahodna

biomedicina (saj je, kot smo videli, feministična verzija modela pravzaprav v veliko pogledih

odgovor na medicinsko). Ker sem že večkrat poudarila, da so vsi ti koncepti družbeno

skonstruirani in nam antropološka komparativna študija pravzaprav lahko ponudi najboljše

dokaze za to, bom v nadaljevanju poskušala odgovoriti na vprašanje, ali ženske v različnih

kulturah različno doživljajo in razumejo menopavzo in klimakterij in kako – če – sta ta pojava

v njihovih miselnih svetovih koncipirana.

Domnevamo lahko, da biomedicinski in feministični model razumevanja klimakterija

bistveno manj (ali pa sploh ne) obremenjujeta (ali, če hočete – osvobajata) ženske v t.i. ne-

zahodnih kulturah. Nekaj indicev za to lahko najdemo v izsledkih raziskav, ki so ta pojav

preučevale pri »ne-evropskih« oz. »ne-zahodnih« ljudstvih. Pregled teh raziskav pokaže

drugo, zanimivejšo in pestrejšo sliko pomenov klimakterija. Skupni imenovalec večine teh

drugačnih pomenov je razumevanje menopavze in klimakterija kot rituala prehoda83. Čeprav

je klimakterij kot biološki pojav univerzalen za vse ženske, so njegovi pomeni in simptomi

kulturno relativni in raznoliki, najpogosteje predvsem zaradi različnih odnosov do žensk in

staranja nasploh.

Hall, Callister, Berry in Matsumura (2007) pišejo, da je pozitivne percepcije

menopavze in klimakterija mogoče zaslediti v tistih družbah, kjer ta pojava pomenita prehod

na višji in bolj privilegiran družbeni status. Ob tem omenjajo nekaj primerov, med njimi

denimo muslimanske Tuarege iz Nigra, pri katerih menopavza za ženske pomeni možnost

sodelovanja v novih družbenih, ritualnih in zdravilskih aktivnostih. Ženske se s tem prehodom

ne odrečejo ženskosti in materinskosti, temveč sta ti vlogi redefinirani v novih vlogah – vlogi

tašče, babice, zdravilke ali svečenice (Rasmussen, v: Hall idr., 2007: 110).

83 Ritual prehoda je koncept, ki ga je v antropologijo prvič vpeljal Arthur van Gennep v knjigi Les Rites de passage (1909). Preko takih ritualov se družba reproducira, je zapisal. Ljudem so preko ritualov prehoda podeljeni novi statusi, ne da bi se spremenila struktura družbe (van Gennep, v: Eriksen, 2001: 137). V družbah, kjer je klimakterij razumljen v smislu rituala prehoda, se ženskam spremeni družbeni status.

80

Drug primer so Ameriške staroselke, kot so Lakota Sioux in Navajo, ki simptomov

klimakterija praktično ne poznajo. Alice Chornesky meni, da najbrž zato, ker v njihovih

kulturah klimakterij pomeni pomemben obred prehoda, ki zaznamuje napoved vstopa v

visoko spoštovano obdobje starosti in odprtje možnosti pridobitve novih družbenih vlog. Med

ženskami v plemenu Lakota Sioux je menopavza razumljena kot simbol modrosti in zrelega

sočutja; le po menopavzi lahko ženska postane babica ali zdravilka ter prevzame vloge v

plemenskih zadevah, ki so enake moškim (Starck, v: Chornesky, 1998: 39).

Podobno ugotavlja tudi Anne Wright (1982) v raziskavi med Navajo ženskami, v

kateri je primerjala vzorec žensk, ki so živele v odmaknjenih predelih, na tradicionalen način,

ki niso znale angleščine in nikoli niso hodile v šolo, s tistimi, ki so končale osnovno šolo, so

govorile angleško in so delale in/ali živele v mestih (avtorica slednje imenuje akulturirane).

Ugotovila je, da koncept menopavze za tradicionalne Navajo ženske v klasičnem smislu

pravzaprav ne obstaja oz. da se nekakšen njegov pomen lahko izlušči le v smislu spremembe

družbene vloge. Imena oz. besede, ki bi opisovala menopavzo, v Navajo jeziku ni, kar

polovica vprašanih o tem pojavu tudi nikdar ni z nikomer govorila, večina tudi nikdar ni

slišala o simptomih menopavze. Redke ženske so omenjale nekatere težave z zdravjem, kot so

vročina, bolečine in »kri, ki se zadržuje v telesu«, vendar so ti opisi del splošnih Navajo

izrazov za slabo zdravje in – kot kaže – ne odsevajo običajnih klimakterijskih simptomov.

Menopavza kot biološki dogodek sicer pomeni konec plodnosti, kar pa za Navajo ženske ne

pomeni nič presunljivega – zaradi rojevanja do konca reproduktivne dobe imajo ob času

menopavze še številne nedorasle otroke, za katere morajo skrbeti, njihove naloge in aktivnosti

v razširjeni družini pa se tako ne spremenijo. Zanje konec rodne dobe označuje konec

menstruacije, ki je povezana s številnimi tabuji84, kar pravzaprav pomeni konec bremena ter,

podobno kot pri Lakotah, možnost pridobitve novih vlog – saj šele po menopavzi lahko

postanejo hataalii (zdravilke). Na ta način menopavza prinaša le malo sprememb, večina le-

teh pa je pozitivnih (Wright, 1982: 60—62). Na drugi strani so pogovori z akulturiranimi

Navajo ženskami pokazali, da so le-te več vedele o menopavzi, se o njej tudi večkrat

pogovarjale in vedele za menopavzne simptome. Dostop do angleške besede menopavza je

pomenil izpostavitev akulturiranih žensk »anglo« konceptu tega pojava. Tako so bolj

pričakovale spremembe in so jih pripisovale menopavzi ter celo poročale o nekaterih 84 Menstrualni tabuji omejujejo vedenje ženske med menstruacijo. Najpomembnejši se nanašajo na ceremonialne zadeve – ženska med menstruacijo npr. ne sme videti peščenih slik, ne sme vstopiti v ceremonialni hogan (slavnostno Navajo kočo), ne sme prepevati Pesmi ali sodelovati pri slavnostnem plesu. Ženska med menstruacijo ne sme hoditi na polje, nositi vode, ne sme v potilnico, ne sme imeti stika z živino, prav tako pa so odsvetovani stiki z otroci in bolnimi, ker naj bi bili škodljivi. Ključni vzrok tabujev je menstrualna kri, ki je razumljena kot nečista in nevarna, zato se je treba stiku z njo na vsak način ogniti. (Chornesky, 1998: 56-57)

81

klasičnih menopavznih simptomih. Drugačen način življenja v enodružinskih skupnostih je

zanje pomenil tudi večjo frustracijo ob koncu rodne dobe. Ena od intervjuvank je doživljanje

simptomov direktno povezala s poznavanjem »anglo« konceptov, saj je dejala, da Navajo

ženske »nimajo problemov z menopavzo, razen če so jim oprali možgane z »anglo« idejami«

(Wright, 1982: 62—64). Videti je, da vdor »zahodnih« kulturnih konceptov postopoma

spreminja tudi fizično doživljanje Navajo žensk, predvsem pa njihov govor o menopavzi sicer

nedramatičnemu dogodku daje nove pomene in razsežnosti. Raziskava Anne Wright je bila

opravljena v začetku osemdesetih let in zelo zanimivo bi bilo videti, kako – če – se je

doživljanje menopavze pri Navajo ženskah spremenilo do danes.

Iz opisanih primerov je razvidno, da ženske Ameriških staroselcev menopavzo

tradicionalno razumejo kot del življenjskega ciklusa, ki označuje konec reproduktivne dobe in

začetek staranja. Ta indijanska kulturna tradicija tudi ne implicira, da postmenopavzna ženska

postane aseksualna. Njena seksualnost namreč pridobi transcendentno kvaliteto. Navajo

Indijanci denimo menijo, da stare ženske »hodijo v lepoti« (Starck, v: Chornesky, 1998: 39).

Ta koncept po mnenju Alice Chornesky odseva tako družbeno sprejemanje fizične,

emocionalne in duhovne lepote starejše ženske, kot njeno individualno odgovornost, da

ohranja svojo lepoto, zdravje, milino in empatijo (Chornesky, 1998: 39).

Yewoubdar Beyene je v svojem delu »From Menarche to Menopause: Reproductive

Lives of Peasant Women in Two Cultures« (1989) primerjala majevske in grške ženske in

njihovo doživljanje menopavze ter ugotovila velike razlike. Majevske ženske so se omožile

mlade in rodile veliko otrok, zato so komaj čakale na menopavzo, ki jim je pomenila neke

vrste osvoboditev in prehod na višji družbeni status – nobena od teh žensk ni poročala o

vročinskih valovih ali potenju. Grške kmečke ženske, ki so se poročile pozno in imele

povprečno po dva otroka, pa so doživljale menopavzo kot začetek staranja in tudi upadanja

pomembnosti družbene vloge – večina jih je poročala o vročinskih valovih in potenju (v:

Sokolovsky, 2004: 219), vendar za lajšanje teh simptomov niso iskale zdravniške pomoči.

Pomembno razliko je Beyene zasledila tudi v prehrani obeh skupin. Medtem, ko prehrana

majevskih žensk temelji na ogljikovih hidratih in vsebuje precej kalcija (in le malo mesa in

mlečnih izdelkov), imajo Grkinje prehrano, ki je bolj podobna ameriški (Beyene, v:

MacPherson, 1995: 354).

Marsha Flint je podobne raziskave opravila v Indiji. Tudi pri Indijkah iz kaste Rajput

je Flint ugotovila, da doživljajo le malo klimakterijskih simptomov. V njihovi družbi

verjamejo, da je ženska v rodni dobi med menstruacijo kontaminirana, zato ženske s koncem

menstruacije pridobijo na svobodi (Flint, v MacPherson, 1995: 345). Podobno je Theresa

82

George je v raziskavi med petdesetimi sikhovskimi ženskami v srednjih letih, ki so emigrirale

na zahodno obalo Kanade, ugotovila, da menopavzo razumejo kot pomemben pozitiven

dogodek, saj je to biološki znak, da je njihova dolžnost rojevati otroke končana, njihova vloga

v tradicionalni sikhovski družbi pa postane pomembnejša (George, v: Chornesky, 1998: 41).

V japonski kulturi se termin menopavza le redko uporablja. Namesto njega uporabljajo

termin kônenki, ki je navadno tolmačen kot sinonim za klimakterij, vendar njegov pomen ni

povsem ekvivalenten. Kônenki se namreč nanaša na obdobje, ki tako za ženske kot za moške

predstavlja naravni prehod k staranju, čeprav je za žensko bolj verjetno, da bo ob tem imela

težave. Najbolj osnovna razlika med kônenki in klimakterijem pa je ta, da Japonci fizičnih

sprememb in drugih težav, ki so značilne za to obdobje, ne pripisujejo prenehanju

menstrualnega ciklusa, temveč menijo, da so težave bolj verjetno povezane s stresnimi

situacijami, kot je npr. nesrečna družina (Chornesky, 1998: 40). Nekatere Japonke konca

menstruacije na splošno ne povezujejo s kônenki. V primerjalni raziskavi Margaret Lock85 je

kar 24 procentov vprašanih japonskih žensk v starosti od 45 do 55 let, ki že najmanj leto dni

niso imele več menstruacije, odgovorilo, da še nimajo nikakršnih znakov kônenki (Lock,

1998: 47). V Japonskem jeziku posebnega termina za konec menstruacije ni. Tudi termin

kônenki sam je nastal ob koncu 19. stoletja, ko naj bi ga japonski zdravniki skovali pod

vplivom nemške medicine, da bi izrazili pomen evropskega koncepta klimakterija

(Nishimura, v: Lock, 1998: 48). V japonskem diskurzu o staranju ženske niso razumljene

bistveno drugače od moških, fizični znaki staranja pa so enako značilni za oba spola. Znaki in

simptomi kônenki prav tako niso enaki klasičnim simptomom klimakterija. Med najbolj

značilne simptome spadajo trda ramena, glavoboli, lumbago, mrazenje, bolečine v sklepih in

občutek otopelosti, ženske pa teh simptomov ne povezujejo s koncem menstruacije, temveč s

stresom, povezanim s povečanimi zahtevami po negovanju ostarelih moževih staršev, kar je

tradicionalno naloga vsake poročene japonske ženske. Le 10 odstotkov vprašanih Japonk je

poročalo o vročini ali vročinskih valovih (v primerjavi z 31 oz. 35 odstotki med ženskami v

Manitobi in Massachusettsu). Med Japonkami, poroča Margeret Lock, je le 20 odstotkov

žensk kdajkoli doživelo vročinski val, medtem ko ga je med tistimi in Menitobe in

Massachusettsa kar 60 odstotkov. Japonke so zelo redko doživljale tudi nočna potenja (le 4

odstotki proti 20 odstotkom med Kanadčankami in 12 med Američankami). Več kot 40

odstotkov vprašanih Japonk se je strinjalo s trditvijo tovarniške delavke iz Kyota, da se

»kônenki začne pri različnih starostih, odvisno od človeka. Pri nekaterih začne že v poznih

85 Margaret Lock (1993, 1998) je primerjala izkušnje klimakterija oz. kônenki med ženskami iz Kanade (Manitoba), ZDA (Massachusetts) in Japonske.

83

tridesetih, drugi nikoli nimajo nobenih simptomov, sploh ne doživijo kônenki«. Večina

japonskih žensk prične razmišljati o simptomih, ki bi lahko bili neprijetni šele, če besedi

kônenki (»sprememba življenja«) dodajo še termin shôgai (»slab učinek«) (Lock, 1998: 47—

48).

Študija Nancy Datan idr. iz šestdesetih let 20. stoletja o psihološkem zdravju in

odnosu do menopavze pri 1148 srednjeletnih arabskih in judovskih ženskah petih subkultur v

Izraelu (od nomadskih plemen do sodobnih urbanih skupnosti), je pokazala, da so se vse

vprašane ženske veselile konca rodne dobe, kar je raziskovalce močno presenetilo, Datan celo

poroča, da jim sprva niso verjeli. Prav tako jih je presenetilo, da se je psihološko zdravje

izkazalo najboljše pri obeh »družbenih ekstremih«86 – na eni strani pri ženskah iz

muslimanskih arabskih plemen in na drugi pri tistih iz sodobnih urbanih naselij, najslabše pa

je bilo pri ženskah iz skupin v tranziciji. Datan idr. so to odkritje razložili tako, da naj bi pri

zadnjih šlo za ženske iz srednje Evrope, ki so se preselile v deželo, kjer so njihove vrednote

prevzele dominantno vlogo, zato večjih težav niso imele, pri prvih (ženskah iz arabskih

muslimanskih plemen) pa, da je šlo za ženske, ki so živele relativno varno življenje znotraj

malih kmečkih vasi, kjer so se kulturne vrednote sicer spreminjale, a le zelo počasi.

Imigrantske judovske ženske iz tranzicijskih kultur (iz Turčije, Perzije in severne Afrike), pri

katerih so raziskovalci odkrili največ težav, pa so odraščale v tradicionalnih kulturah in so se

nato s selitvijo v Izrael pravzaprav preselile tudi v času87, saj so pristale v novi dominantni

kulturi, kjer tradicionalnim vrednotam ni bilo več mogoče slediti, hkrati pa še niso znale

uporabljati prednosti modernih idej (Datan, 1995: 452—454).

Tudi korejske imigrantke v ZDA, katerih pomene klimakterija sta preučevali Eun-Ok

Im in Afaf Ibrahim Meleis (2000) so tudi zaradi svojega materialnega statusa del ranljive

tranzicijske skupine, svojo klimakterijsko izkušnjo pa so večinoma opisale v kontekstu svojih

večkratnih tranzicij – od imigrantske izkušnje do delovne tranzicije in šele naposled tudi

86 Ob tem moram pripomniti, da je uporaba beseden zveze »družbeni ekstrem« nekoliko sporna, česar se, tako kaže, zaveda tudi avtorica, ki v nadaljevanju članka poudari, da gre za interpretacijo iz preteklosti in da se danes zaveda, da so vse družbe pravzaprav nenehno v tranziciji (Datan, 1995:454). Kljub temu zatrdi, da je navedena razlaga v veliko pogledih smiselna, zato jo tudi navajam. 87 Ob tem je potrebno pripomniti da je postkolonialna antropologija prekinila s tovrstnim razumevanjem. Johannes Fabian v svojem delu Time and the other (2002) obravnava problematičnost odvzemanja Drugim (družbam, ljudstvom, ljudem) dimenzijo istočasnosti. Z vpeljavo koncepta coevalness (istočasnost) namreč Fabian združi koncepte sinhronosti/simultanosti in istodobnosti, pri čemer se s sinhronostjo navezuje na t.i. fizični (kronološki) čas, z istodobnostjo na t.i. tipološki čas (čas, razdeljen na obdobja). Termin coeval namreč pomeni tako »iste starosti, istega trajanja in iste dobe« (Fabian, 2002:31). Družbe, ljudstva, ljudje, ki živijo v istem času kjerkoli na planetu, tudi dejansko živijo v istem času in v tisti dobi. Ne glede na način njihovega življenja so naši sodobniki in ne »živijo v preteklosti«, kot včasih navajajo zdravorazumske razlage (v tem smislu bi lahko ti »Drugi« enakovredno rekli, da tistih, ki to zdravorazumsko logiko uporabljajo, pravzaprav sploh še ni, saj živijo v prihodnosti).

84

menopavze. Svojo izkušnjo menopavze so večinoma razložile v smislu prehoda od prve

menstruacije (menarhe) do menopavze. Tako menstruacija, kot nosečnost in menopavza so v

korejski kulturi tabu teme, menarha pa je navadno šokanten dogodek, ki ga deklice ne

pričakujejo in o njem nič ne vedo. Menstrualna kri vzbuja ambivalentne občutke – hkrati je

znak zdravja in simbol plodnosti, je pa tudi nečista, ogabna, nehigienska in neprijetna.

Korejski jezik pozna dva izraza, ki sta sorodna izrazoma menopavza in klimakterij. Izraz

gangnyunki je definiran kot sprememba življenja, pekyungki pa označuje obdobje menopavze.

Kljub temu pa se ob dobesednem prevajanju obeh terminov pokaže tudi širša dimenzija

pomenov menopavze. Termin ki iz obeh izrazov (gangnyun-ki in pekyung-ki) pomeni

časovno obdobje. Beseda gang pomeni ponovno, nyun pa leta. Termin gangnyunki torej

dobesedno pomeni »časovno obdobje, ko se življenje ženske ponovno začne«, kar poudarja

poseben družben pomen klimakterija. Beseda pe pomeni zaprto, kyung pa nespremenljivo

načelo – kar neposredno namiguje na menstruacijo. Tako termin pekyungki dobesedno

pomeni »časovno obdobje, v katerem se konča menstruacija« in se nanaša na fiziološki aspekt

klimakterija, ki pa ga korejske ženske ne povezujejo s simptomi. Ena od vprašanih žensk je

pomen obeh terminov razložila tako: »Pekyungki je proces, ki se zgodi med gangnyunki.

Obstaja več procesov v gangnyunki in pekyungki je le eden od njih.« Čeprav ima pekyungki

tudi negativne pomene – razumljen je npr. tudi kot znak staranja in konca ženskosti, kar naj bi

za ženske pomenilo tudi konec spolnih odnosov, vendar tega večina žensk ne upošteva –

nobena od vprašanih žensk menopavze ni povezovala z bolezenskim stanjem in težav ni

opisovala kot simptomov, ki bi jih bilo treba zdraviti ali odpraviti. Večina vprašanih je imela

do menopavze ambivalentne občutke, hkrati so se je veselile in so se je bale. Veselile so se

konca bremena menstruacije, nosečnosti in rojevanja, hkrati pa so nekatere občutile

obžalovanje (predvsem tiste, ki niso imele veliko otrok ali tiste, ki so imele le hčerke).

Nekatere so se bale občutka praznine in neobstoja (hurhmoo), ki ga prinaša staranje,

menopavza pa je njegov znanilec. Nasploh pa je raziskava pokazala, da v življenju korejskih

imigrantk menopavza ni nekaj zelo pomembnega ali ključnega, o čemer bi veliko razmišljale,

največkrat jih je presenetila sredi zaposlenega vsakdana, vse so tudi poudarjale, da je v

njihovih življenjih veliko drugih stvari, ki so zanje pomembnejše od klimakterijske izkušnje,

saj je na prvem mestu skrb za družino (Im in Meleis, 2000: 89—97).

Vse te raziskave jasno kažejo, da izkušnje klimakterija in menopavze zelo variirajo in

so očitno zelo odvisne od kulture. To pa ne pomeni, da se pri nekaterih ljudeh biološke

spremembe ne zgodijo, temveč, da je menopavza polje, na katerem se vplivi biologije in

kulture močno prepletajo, vključno z geni, prehrano, okoljskimi vplivi in rodnostnim

85

vedenjem (Lock, v: Chornesky, 1998: 41). Poleg tega na verjetnost pojavitve določenega

simptoma verjetno vpliva tudi to, ali ga ženska dojema kot nujen del procesa staranja. V tem

smislu je ženska izkušnja menopavze najbrž opazno povezana s pričakovanji tega dogodka.

Lahko tudi predvidevamo, meni Alice Chornesky, da se stopnja neugodja, ki ga ženske

doživljajo v povezavi z določenim simptomom, spreminja glede na pomen, ki ga le-temu

pripišejo. Če v določeni kulturi konec reproduktivne sposobnosti zaznamuje tranzicijo k

častni družbeni vlogi, bodo pomeni bolj verjetno pozitivni, če pa kultura ta dogodek razume

kot konec privlačnosti ženske in začetek propadanja, bodo pomeni najbrž negativni

(Chornesky, 1998: 42).

V različnih izkušnjah in pomenih fizioloških sprememb v menopavzi se torej kažejo

velike razlike med kulturami. To z drugimi besedami pomeni, da ravno različni kulturni

pogledi na staranje, ženskost, seksualnost, prokreativni potencial in duhovnost določajo in

oblikujejo načine, na katere določene ženske sploh doživljajo in se odzivajo na fiziološke

spremembe v klimakteriju. Tako je denimo pričakovana izguba ali zmanjšanje libida, ki jo

povezujejo z klimakterijem, tesno povezana s pričakovanji t.i. »zahodnih« kultur, da želi in

mora biti ženska spolno aktivna vse svoje življenje. Ta zamisel v številnih drugih kulturah

enostavno ni relevantna. V veliko krajih v Aziji in na Bližnjem vzhodu ženske smatrajo zaton

seksualne aktivnosti v srednjih letih za olajšanje. Srednja leta (midlife) ali staranje zanje

pomenijo dobo duhovnega romanja. Nič več jim ni potrebno toliko skrbeti za svoje ali

partnerjeve telesne zadovoljitve in se lahko posvetijo duhovnim ali družbenim ciljem

(Makhlouf-Obermeyer, v: Goldman, 1999).

Za konec tega poglavja pa se vrnimo spet k biološki razlagi menopavze, k hormonom

torej, ki so ponovno v središču v biološki razlagi variiranja doživljanja simptomov med

različnimi kulturami. Številne študije (med njimi tudi nekatere zgoraj opisane) so namreč

pokazale, da večina azijskih žensk klasičnih simptomov, kot so vročinski valovi in nočno

potenje, praktično skoraj ne pozna (Hall idr., 2007: 112) oz. se pri njih pojavljajo v izjemno

redkih primerih, česar pa zlahka ne gre pripisati zgolj vplivu kulture. Nekateri avtorji so našli

biološko razlago za ta pojav in ga pripisali prehrani, ki je bogata s fitoestrogeni (Zaserson, v:

Hall idr., 2007: 112). Podobne razlage je mogoče najti tudi na številnih spletnih portalih, ki

obravnavajo problematiko zdravja in menopavze ter nudijo nasvete za lažje spopadanje s

klimakterijskimi težavami (npr: http://www.menopause-online.com,

http://menopauseportal.com, http://www.aaaom.org/HPMENOPAUSE.htm). Fitoestrogeni oz.

rastlinski estrogeni (ki so v koncentriranih količinah prisotni v soji, ta pa je pomemben del

prehrane številnih azijskih ljudstev), naj bi v klimakterijskem obdobju pri ženskah delovali

86

kot odlični nadomestki za endogene estrogene. Vežejo se namreč na iste receptorje in tako

telesu zagotavljajo običajne doze potrebnega hormona88, ki ni sintetičen, kot je velikokrat tisti

iz nadomestne hormonske terapije, zato tudi ne pomeni nevarnosti za raka dojke oz. deluje

celo zaščitno ipd. V ta namen ženske v t.i. »zahodnih« kulturah danes pogosto raje kot po

hormonski nadomestni terapiji posegajo po prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo fitoestrogene

– slednja so del »alternativnih« oz. komplementarnih metod89 za lajšanje klimakterijskih

težav. Constance Will in Willa Fowles sta v raziskavi o uporabi komplementarnih metod

ugotovili, da veliko žensk iz različnih razlogov poseže po teh »alternativnih« metodah

lajšanja težav, saj jim to daje občutek, da lahko nadzirajo svoja telesa in svoje počutje (Will in

Fowles, 2003), ne da bi se prepustile determinističnemu diskurzu biomedicinskih

strokovnjakov. Kljub temu pa biomedicinska stroka trdi, da so dokazani učinki fitoestrogenov

na postmenopavzne ženske sicer večinoma blagodejni, vendar šibki (Kurzer, 2002). Mindy

Kurzer poroča, da so nekatere raziskave pokazale, da jemanje fitoestrogenov za 10 do 20

odstotkov olajša število in moč vročinskih valov. Nekaj blagodejnih učinkov so zasledili tudi

na kostni metabolizem, učinki na dojke (morebitni zaščitni učinek pred rakom dojk) pa so še

vedno slabo razumljeni (Kurzer, 2003: 1983). Obe intervjuvani ginekologinji (Helena Meden

Vrtovec in Lena Žigon) sta mi v pogovoru zatrdili, da pri težkih menopavznih simptomih

jemanje rastlinskih estrogenov ne more pomagati, saj so veliko prešibki, ženskam pa da

največkrat dajejo zgolj občutek, da nekaj počnejo zase, kar ima po njunem mnenju bolj

psihološki kot biološki učinek. Domneva, da naj bi azijske ženske, ki v svoji prehrani vse

življenje uporabljajo veliko soje, klasičnih »zahodnih« klimakterijskih simptomov običajno

ne bi poznale, pa ostaja. Biomedicinske raziskave in klinični preizkusi običajno vključujejo

jemanje določene učinkovine za omejen čas in ugotavljanje njene učinkovitosti v tem času.

Da bi lahko raziskali učinek vseživljenjske prehrane, bogate z rastlinskimi estrogeni, na

fiziologijo menopavznih simptomov, so potrebne longitudinalne študije, ki pa jih zaenkrat še

nisem zasledila90.

88 Ob tem moram omeniti, da je ravno ta primer lep izziv veliki proti-estrogensko gonji, s katero nas na Zahodu eminentni biologi in ekologi strašijo že okoli 30 let – za podrobnejši uvid v problematiko glej: Celia Roberts: Drowning in a Sea of Estrogens: Sex Hormones, Sexual Reproduction and Sex (2003) 89 Med »alternativne« oz. komplementarne metode lahko uvrstimo spremembe prehrane, posebne diete, prehranska dopolnila (od vitaminov in mineralov do raznoraznih zelišč), homeopatska zdravila, akupunkturo, refleksologijo, aromaterapijo, različne masaže, telesne vadbe ipd. (Will in Fowles, 2003). 90 Kar seveda ne pomeni, da ne obstajajo. Zelo zanimivo bi bilo namreč odgovoriti na to vprašanje.

87

4. KLIMAKTERIJ V SLOVENIJI

Etnografsko analizo svoje terenske raziskovalne naloge bom začela s predstavnicama

medicinske stroke. Ginekologinji Lena Žigon in Helena Meden Vrtovec, s katerima sem

opravila intervju, predstavljata slovenski medicinski diskurz o menopavzi, zato bo zanimivo

videti, kako se razlikuje od diskurza, ki sem ga obravnavala v tretjem poglavju in je značilen

za literaturo o klimakteriju. Drugi, obsežnejši del etnografije, pa vsebuje izsledke intervjujev

z 12 ženskami, ki so mi pripovedovale o svojih osebnih izkušnjah in razumevanjih

klimakterija. Z njim se moje raziskovanje o klimakteriju tudi zaključi. Namenoma sem jim

glas dala čisto na koncu naloge, saj tako bralcu spomin na njihova pričevanja v toku branja ne

bo zbledel in bodo njihove izkušnje pokazale, koliko teorija pravzaprav prenese test življenja.

4.1. Slovenski ginekološki diskurz o klimakteriju v praksi

Da bi ugotovila, kako klimakterij v praksi obravnavajo ginekologi v Sloveniji, sem se

odločila izprašati nekaj predstavnikov te stroke pri nas. Nekaj informacij o tem sem dobila že

od žensk, ki so sodelovale v raziskavi, ena od njih pa je nato prevzela tudi vlogo mojega

sponzorja in mi priskrbela kontakt z ginekologinjo Leno Žigon iz ljubljanskega zdravstvenega

doma v Bežigradu, prijatelj Milan Meden pa kasneje še kontakt s strokovno direktorico

Ginekološke klinike v Ljubljani Heleno Meden Vrtovec. Vsi ti viri so mi pomagali

izoblikovati približno sliko uradnega stališča slovenske ginekologije do pojava klimakterija,

čeprav je potrebno poudariti, kar bo tudi razvidno iz analize, ki sledi, da tudi med zdravniki

obstajajo individualna odstopanja in raznolikosti v pogledih in prepričanjih.

Delno sem stališča slovenske ginekologije do klimakterija obravnavala že v tretjem

poglavju, zato bom tamkajšnje ugotovitve in omembe tu le dopolnila, predvsem z etnografsko

analizo pogovorov z obema ginekologinjama.

Kontakt s prvo ginekologinjo mi je prijazno priskrbela ena od mojih informatork. Lena

Žigon je namreč njena prijateljica, zato jo je poklicala in povprašala, ali bi sodelovala v moji

raziskavi. Pristala je, nato sva se po telefonu dogovorili za sestanek v Ljubljani. Prvi sestanek

sva zaradi vremenskih nevšečnosti prestavili, nato sva se dobili 25. 3. 2008 v ljubljanski

kavarni Zvezda. Prejšnji dan, ko sva se slišali po telefonu, sem ji omenila, da rabim mirno

okolje, da jo posnamem, vendar je bila začudena in ji ni bila všeč ideja, da bom pogovor

88

snemala. Ko sva se srečali, me je najprej vprašala, če bo ta intervju kje objavljen, ker je baje

pri njih (v Zdravstvenem domu) neka druga zdravnica zadolžena za stike z javnostjo, zato ni

bila navdušena nad idejo, da bi to bil intervju za medije. Očitno je diktafon naredil precejšen,

vendar napačen vtis. Razložila sem ji, da gre za diplomo in da potrebujem posnetek, ker bom

tako veliko bolj verodostojno citirala njene besede, vendar je nisem prepričala, dejala pa je, da

pa se lahko zmeniva za drugič oz. da jo lahko še kadarkoli pokličem, če bom imela še

vprašanja. Tako sem torej morala zapisovati, kar mi je povedala. Kontakt s Heleno Meden

Vrtovec, strokovno direktorico Ginekološke klinike v Ljubljani, pa mi je priskrbel prijatelj

Milan Meden. Poklicala sem jo in zmenili sva se, da se dobiva pri njej na kliniki. Intervju je

potekal v njeni pisarni v stavbi stare porodnišnice v Ljubljani. Helena Meden Vrtovec je bila

nahodna oz. je razložila, da ima neko alergijo, zato je proti koncu pogovoru na trenutke zaradi

kašlja težko govorila. Poleg tega se ji je mudilo, saj jo je čakalo kup obveznosti, med

pogovorom so jo dvakrat klicali in je nekdo prišel na vrata osebno. To so tudi razlogi, da mi

pogovora ni uspelo izpeljati čisto tako, kot sem si želela, saj mi zaradi časovne stiske ni

uspelo postaviti vseh vprašanj. Kljub temu so v prilogi 2 – »Spisek vprašanj za strukturiran

intervju z ginekologinjo« objavljena vsa vprašanja, tudi tista, ki jih nisem nikoli zastavila,

transkripciji obeh pogovorov pa sta za branje na voljo v prilogah 3 in 4.

Na splošno lahko rečem, da so se odgovori ginekologinj nekoliko razlikovali iz dveh

razlogov – zaradi generacijske razlike oz. razlike v letih in zaradi avtoritetnega statusa, ki ga

oz. ga ne posameznica uživa. Helena Meden Vrtovec velja za avtoriteto v slovenski

ginekologiji, posebej še za področji menopavze in neplodnosti, poleg tega nedvomno spada v

starejšo generacijo zdravnikov, ki biomedicino še vedno vidi kot izključno pristojno za

diagnosticiranje in zdravljenje. Na drugi strani Lena Žigon kot mlada ginekologinja brez

posebnega statusa predstavlja nekakšen »novi val« slovenske ginekologije, ki vrata

zdravstvene oskrbe že odpira tudi komplementarnim metodam zdravljenja.

Lena Žigon mi je povedala, da se zdravniški poklic v Sloveniji močno feminizira.

Vedno bolj so zanj zainteresirana predvsem dekleta, ki so že nekaj časa tudi v veliki večini

med vpisanimi v 1. letnik. Ko se je Lena Žigon vpisala na fakulteto, je bilo vpisanih le petina

fantov, na žalost je nisem povprašala, kako si to razlaga. Odgovor na to vprašanje mi je

kasneje podala Helena Meden Vrtovec. Povedala je, da poklic zdravnika ni več privlačen za

moške – tako finančno ne, kot tudi statusno, saj:

»Status zdravnika danes ni več tist, k je bil včasih. Medijsko smo izpostavljeni preveč.

Kar se tiče kritik, pa tega… Vse več je tožb in zato ni več to atraktiven posel kot je bil včasih.

Tud spoštovanje je manjše… pa pacienti si vzamejo včasih tud pravice, da odločajo o tem, al

89

so pravilno zdravljeni al ne, čeprav so laiki, a ne in je treba tud na vse te stvari bit pripravljen

in previdno in pravilno odreagirat« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Helena Meden Vrtovec se je za specializacijo iz ginekologije odločila iz dveh razlogov

– prvi je bil pragmatičen:

»Jaz sem bila že usmerjena kar v času študija in sicer je bila takrat tista možnost, je bil še

profesor Novak predstojnik, da smo lahko študentje v 4. in 5. letniku prišli sem [na

ginekološko kliniko] tud že dežurat. In smo delal tudi ambulante. Smo dobil tud neki

honorarja, tko da sem jaz potem v 5. letniku, ko je bla ginekologija, praktično mi sploh ni blo

treba nč več študirat… Mislim, študirat – vsaj praktično ne, ne… Študij… seveda je blo treba

pol… ampak sam izpit ginekologije in porodništva pa vem, da ni bil noben problem, takrat v

času študija, ne. Tako da sem že dve leti prej takrat dežurala, delala ambulante, potem pa

seveda me je to intrigiralo, znala sem že velik tega, poznala… in potem sem se v to usmerila«

(H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Njen drugi razlog pa je povezan s tem, da se ji je zdelo področje zanimivo, ker povezuje

interno medicino in kirurgijo:

»Se mi je zdelo zlo privlačno, kar se tiče poroda kot takega… se mi je zdel en tak veličasten

dogodek. Takrat je dr. Andolškova začela s temi materničnimi vložki in to je blo nekaj novga

za kontracepcijo... Skratka, taki izzivi so bli, kjer se je dal velik naredit in velik naučit, tako da

sem, da sem … to je nekak povezava med interno in kirurgijo. Nam pravijo kirurgoidi, ne, ker

operirat moramo, ampak v bistvu nismo pa kirurgi v pravem smislu besede…« (H.M.V.,

intervju posnet 22. 4. 2008).

Helena Meden Vrtovec je položaj žensk v medicini sicer ocenila kot primerljiv z

moškimi. Menila je, da ni kakšnih bistvenih razlik, niti po strokah, razen pri prav specifičnih

(tako recimo naj ne bi bilo prav veliko travmatologinj). Lena Žigon pa mi je zaupala, da

kirurgija kot specializacija še vedno ohranja status za ženske neosvojljive trdnjave, saj so

mesta za specializante pri nas (neuradno seveda) rezervirana za moške. Tudi sicer je z izbiro

specializacije problem, saj mora študent navadno vzeti to, kar mu ponudijo in je v resnici

izbire bolj malo. Ponudba seveda temelji na bolj ali manj realnih potrebah, zato mora bodoči

specializant navadno vzeti tisto, kar se mu ponudi, zato se je tudi ona za ginekologijo odločila

predvsem iz tega razloga.

Definicije menopavze

Lena Žigon je menopavzo definirala kot »normalen proces v življenju ženske, ki pa ga

lahko zakomplicirajo težave« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Povedala je, da je

doživljanje menopavze pri različnih ženskah zelo različno, če pa se začne pred petdesetim

90

letom, je ženski po njenem mnenju potrebno dodajati hormone, predvsem zato, da bi

preprečili propad kostne mase. V ta namen kontrolirajo kostno maso in na podlagi izvidov po

potrebi predpišejo hormonsko nadomestno zdravljenje. V isti sapi z izjavo o »normalnem

procesu« je ginekologinja kot pomembno posledico menopavze navedla bolezen –

osteoporozo. Menopavza sama po sebi torej ni percepirana kot bolezen, če pa se ne pojavi ob

»pravem«91 času, pa je razumljena kot – znanilka težkih bolezni, npr. osteoporoze.

Menopavza je v tem smislu koncipirana tako, da je vedno na robu – med patološkim in

»normalnim« stanjem. Tudi Helena Meden Vrtovec je o tem, kako menopavzo razume

medicina povedala podobno:

»Večina zdravnikov, če govorimo zdaj o zdravnikih ne, ne samo ginekologov, ampak

zdravnikov na splošno, meni, da je menopavza naraven proces staranja, ki ne zasluži posebne

obravnave in se temu primerno do tega tud obnašajo. Tudi mnogi ginekologi, ne samo drugi

zdravniki. Načeloma, recimo, pri drugih specialnostih, razen pri internistih, endokrinologih, ki

se zlo strokovno z njo bl ukvarjajo, kakšnega posebnega poudarka tem, tem spremembam po

menopavzi ne dajejo« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Menopavza je torej s stališča slovenske medicine najprej povsem »naraven proces«

(staranja). Te besede nas na prvi pogled morda napeljejo k sklepu, da v Sloveniji menopavza

ni pretirano medikalizirana. Vendar pa ni povsem tako. Helena Meden Vrtovec je namreč v

nadaljevanju opisala, na kakšen način se različne medicinske specializacije le »morajo«

ukvarjati z ženskami v menopavzi in njihovimi težavami:

»V zadnjem času [se ukvarjajo z menopavzo, op.a.] mogoče malo več družinski zdravniki, ker

so oni tisti, ki so kot izbrani zdravniki prvi na potezi, da ukrepajo oz. da reagirajo kadar

zasledijo te težave. Čeprav so naše pacientke, s temi težavami, ki jih imajo, jih preusmerjamo

na vse konce in kraje oz. same iščejo pomoč. Ene, ki imajo te palpitacije nočne, grejo h

kardiologu… Potem, tiste, k se, k imajo druge težave, grejo – ali lahko k psihologu, al k

internistu zaradi drugih težav. Skratka, to je taka interdisciplinarna zadeva in ni nujno, da

vedno poiščejo ginekologa, ne, če majo težave…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Problem te razdrobljenosti pa se po mnenju Helene Meden Vrtovec skriva v preprosti

ugotovitvi:

»Ženska, k je v menopavzi, zarad tega ne bo umrla, ne…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4.

2008).

91 Pravi čas za menopavzo je seveda statistično gledano povprečna starost, pri kateri velika večina žensk doživi menopavzo.

91

Menopavza torej ni dovolj življenjsko ogrožujoča zadeva, da bi se medicina pri nas z njo

ukvarjala posebej podrobno. Osrednji cilj medicinske obravnave je po njenem še vedno golo

preživetje:

»In zato se pa fokusirajo zadeve vedno bl na taka področja, ki so vitalna, to se pravi, na

kirurgijo, na travmatologijo, nevrokirurgijo, nevrologijo, vse to so tiste dejavnosti, ki se

ukvarjajo z, v bistvu, človekovo eksistenco, ne… A boš, al ne boš preživu… Da ne govorimo

o onkologiji …« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Na omembo, da so v ZDA razmere in stališča medicine do menopavze nekoliko drugačni, je

ginekologinja Meden Vrtovec nemudoma pokimala in povzela:

»Ja, seveda… [v ZDA, op.a.] je pa menopavza pomembna. Zato ker je drug sistem življenja,

drug način, drug štandard, in seveda ženske tam so še bl emancipirane v tem smislu, da si

hočejo še več zborit zase, ne…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Iz pogovora s Heleno Meden Vrtovec je bilo bolj ali manj jasno vidno, da sama menopavzo

smatra za pomemben proces, ki si zasluži posebno medicinsko obravnavo, nenazadnje je to

tudi pomemben segment njenega specialističnega dela. Med 70 do 80 odstotki njenih pacientk

je namreč žensk, ki so danes v menopavzi, preostanek pa so mlade ženske, ki imajo težave z

neplodnostjo:

»Tko je, moje pacientke se z mano starajo, ne. In zdej imam pretežno starejšo populacijo. Ko

sem bla mlajša, so ble mlajše, potem se pa s tabo starajo, ker so ene in iste več al manj. Edin

zdej, kaj jaz vem, mogoče, ene 20 do 30 odstotkov je pa mladih, tistih, ki so neplodne, ne.

Ostale so pa starejša populacija. Sem se ukvarjala vedno z zdravljenjem neplodnosti in pa z

menopavzo, tko da imam oba pola pokrita« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Prav klimakterij in neplodnost sta osrednji zanimanji njenega dela in če upoštevamo dejstvo,

da menopavza označuje konec ženskega plodnega obdobja, lahko ugotovimo, da se Helena

Meden Vrtovec pravzaprav na obeh polih ukvarja predvsem z neplodnostjo oz. z zdravljenjem

le-te. Najbrž je tudi s tem povezano njeno prepričanje, da si praktično vsaka ženska želi imeti

otroke – prepričanje, v katerem zlahka razberemo patriarhalno koncepcijo ženske, ki naj bi ji

bila prvenstveno namenjena vloga matere, ta vloga pa naj bi bila tudi njeno najbolj sveto

poslanstvo. Na vprašanje, ali morda opaža porast žensk, ki se odločijo, da ne bodo imele

otrok, je odgovorila:

»Načelno praktično lahko rečemo, da je tistih žensk, ki se namensko odločijo, da ne bodo

imele otrok, pa imajo partnerja, ne… Praktično jih… lahko rečemo, da je zanemarljivo. Da jih

ni. No, skoraj ne, no. Redko, redko se res to dogodi, tko da tko redko, da v bistvu lahko

rečemo, da to pr nas v Sloveniji ni problem, tovrstni, da bi rekli – zdej pa zaradi kariere al pa

92

zarad ne vem česa ne bo imela otrok, ne. Ene dve, tri sem jaz v 35 letih srečala take« (H.M.V.,

intervju posnet 22. 4. 2008),

vendar lahko rečemo, da dejstvo, da so njene pacientke na eni strani ženske v menopavzi, na

drugi pa ženske, ki imajo težave s plodnostjo in zaradi tega iščejo pomoč, kar pomeni, da si

otrok tudi zares močno želijo, njeno trditev postavlja pod vprašaj. Ker bi za odgovor na svoje

vprašanje potrebovala bolj verodostojne podatke (tj. pričevanja žensk iz prve roke, ki jih

omenjeno zadev), ki mi zdaj niso na voljo, naj zaenkrat ostane odprto.

Stališče do hormonskega nadomestnega zdravljenja

Helena Meden Vrtovec meni, da bi hormonsko nadomestno zdravljenje morale

uporabljati vse tiste ženske, ki imajo menopavzne težave, posebej pa ga morajo uporabljati

tiste, ki imajo »normalno spolno življenje«, saj:

»Mora [ženska, op. a.] vsaj met kakšno stvar za… (…) Mora uporabljat vsaj tiste stvari, ki so

pomembne za nožnico, ne… Ker težave se začnejo zarad suhe nožnice in vsaj to praktično …

Vse tiste, ki imajo partnerja in k spolno živijo, pa to uporabljat morajo, ne…« (H.M.V.,

intervju posnet 22. 4. 2008).

Tu naletimo na posebej zanimivo stališče, da ženska po menopavzi »normalnega« spolnega

življenja ne more imeti, če ne jemlje hormonskega nadomestnega zdravljenja. Vprašanja, kaj

pojmuje pod izrazom »normalno spolno življenje«, Heleni Meden Vrtovec nisem uspela

zastaviti, domnevam pa, da to pomeni nespremenjeno spolno življenje v primerjavi s tistim, ki

ga je imela ženska v rodni dobi. Če je moje razumevanje pravilno, pa si moramo priznati, da

so lahko pomeni tovrstne sintagme izjemno raznoliki, saj so načini spolnega življenja ljudi

zelo individualni in odvisni od številnih faktorjev, od spolne sle, razumevanja in ljubezni med

partnerjema, fizične kondicije, do veselja do spolnosti ipd., obenem pa spolno življenje skozi

vse življenje, četudi ga prakticiramo z istim partnerjem, najbrž ni povsem enako intenzivno.

Pričakovanje, da mora biti spolno življenje pri šestdesetih enako, kot je bilo pri tridesetih,

najbrž pri nekaterih samo po sebi lahko sproža tesnobne učinke. Nekatere moje sogovornice

iz raziskave so sicer res omenile, da se jim je po menopavzi zmanjšala spolna sla, druge pa so

svoje spolno življenje v klimakteriju še vedno opisale kot »normalno«. Za natančnejše

intimne razlage pomenov tovrstnih oznak, so rezultati moje raziskave žal premalo, tovrstna

vprašanja pa mi ostajajo v opomin za morebitno nadaljnje raziskovanje v tej smeri.

Po mnenju Helene Meden Vrtovec (oz. po uveljavljenih ginekoloških priporočilih)

lahko ženska hormonsko nadomestno terapijo brez nevarnosti jemlje pet let, kasneje pa

tveganje za karcinom dojk naraste. Estrogene je Meden Vrtovec označila za zaščitnike kosti,

93

ki sodelujejo pri njihovem metabolizmu, zato po njenem mnenju usihanje kostne gostote ne le

zaustavijo, temveč preprečijo, kar je argumentirala z naslednjo navedbo:

»Absolutno [estrogeni preprečijo usihanje kostne gostote, op.a.], zato ker v rodnem

obdobju… estrogen je najboljši zaščitnik kosti, hkrati pa tudi pomanjkanje estrogena, danes

vemo, povzroči neprimerne odnose med temi holesteroli, ta holesterol HDL, LDL92, je seveda

tist dobri in slabi… in v rodnem obdobju je ta odnos normalen, po menopavzi se pa sprevže.

In zato ob terapiji z estrogeni se pa zopet vrne v prejšnjo. Estrogeni uravnavajo te odnose in

preprečujejo nastajanje LDL holesterola, to je low density… In zaradi tega preprečujejo, če ga,

če jih pa ni, pa tega ne preprečujejo, zato poraste, a ne. HDL je pa high density, je pa tist, ki je

dober… in tega v pomenopavzi ni. Ampak to so že finese« (H.M.V., intervju posnet 22. 4.

2008).

Vprašanje oz. namig na to, da je za nastanek osteoporoze morda kriv način življenja (pretežno

sedeče delo, premalo gibanja, neuravnotežena prehrana), je Helena Meden Vrtovec namerno

ali nenamerno preslišala, na vprašanje, ali meni, da je osteoporoza univerzalen pojav, pa je

odgovorila:

»S starostjo že, vendar ni tak problem, kot se ga pri nas hoče prikazat, ravno prek

farmacevtskih firm. Zato, ker kostna masa je vedno opredeljena… In ljudje, ki se normalno, ki

so zdravi, ki ne jemljejo tistih zdravil, ki ste prebrala… takih, ki povzročajo… osteoporoza ne

more bit problem. Problem osteoporoza začne pri 70. letu, ko se začnejo lahko te spremembe

na vretencih, pa na kolkih pa tako naprej, ni pa to problem zdajle, ki ženske pr 45 leta stara, 50

let, pa bi si že kostno gostoto dala zmerit« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

Tudi Lena Žigon mi je povedala, da je po splošnem mnenju ginekologije hormonska

nadomestna terapija uspešna oblika zdravljenja predvsem v boju proti osteoporozi, nujna je

po njenem mnenju v primeru, če menopavza nastopi predčasno (to je pred petdesetim letom),

predpisujejo pa jo okoli pet let po zadnji menstruaciji. Tudi ona je navedla, da veliko več kot

pet let ni priporočljivo jemati hormonov, zaradi povečanega rizika za razvoj raka na dojki,

skrajna meja naj bi bilo desetletno zdravljenje. Kar je več, je po mnenju Lene Žigon

škodljivo. Tovrstne terapije ne predpisuje pacientkam, ki so na hormonsko odzivnih

zdravljenjih (pri raku na dojki, jajčnikih, endometrijskem karcinomu, raku materničnega 92 LDL in HDL sta kratici za Low-Density Lipoprotein (lipoprotein nizke gostote) in High-Density Lipoprotein (lipoprotein visoke gostote). Izraz lipoprotein v kemiji pomeni biokemični sestav, ki vsebuje tako beljakovine kot maščobe. LDL je lipoprotein, ki prenaša holesterol in trigliceride iz jeter v periferna tkiva. Visoka raven tega lipoproteina v krvi lahko pomeni nevarnost za razvoj kardiovaskularnih bolezni, zato se v medicini nanj včasih referirajo kot na »slabi holesterol«. HDL pa je lipoprotein, ki prenaša maščobne kisline in holesterol iz telesnih tkiv v jetra (npr. ko porabljamo zaloge energije), zato je znan tudi po imenom »dobri holesterol«. Nizka raven HDL v krvi po medicinskih razlagah pomeni višje tveganje za nastanek kardiovaskularnih bolezni. Nizka raven HDL pa, kot navaja Helena Meden Vrtovec, vpliva tudi na slabši metabolizem kosti in s tem na usihanje kostne gostote (Viri: H.M.V., invtervju posnet 22. 4. 2008, http://en.wikipedia.org/wiki/Lipoprotein, http://en.wikipedia.org/wiki/High_density_lipoprotein, http://en.wikipedia.org/wiki/LDL).

94

vratu) oz. ga predpiše le zgolj izjemoma. Kar se tiče stališča slovenske ginekologije, je pri

predpisovanju hormonske terapije po njenem mnenju osnovno merilo to, da so koristi večje

od tveganj za komplikacije. Terapijo praviloma ponudijo ob zgodnji menopavzi in ob hudih

simptomih. Ob vprašanju, če lahko primerja način razumevanja in tretiranja menopavze pri

nas in v ZDA, je dejala, da gre predvsem za to, da je tempo življenja v ZDA bistveno hitrejši

in ne dopušča oddiha ali časa, da bi ženska v miru preživela drobne nevšečnosti klimakterija,

temveč mora biti nenehno v vrhunski formi. Prav zaradi tega je po njenem mnenju

predpisovanje hormonskega nadomestnega zdravljenja tam povsem običajna praksa.

V ilustracijo neenotnosti stališč do hormonskega nadomestnega zdravljenja v

slovenski ginekologiji moram navesti tudi nekaj informacij, ki sem jih o ginekologinjah in

ginekologih pridobila od svojih informatork. Njihovemu pričevanju bom sicer namenila

naslednje, predzadnje poglavju, na tem mestu zato povzemam le nekaj njihovih izkušenj z

ginekologi. Te so prav tako raznolike kot so raznolike njihove izkušnje klimakterija, gibljejo

pa se od takih, kot je Anina, katere ginekologinja je pristašica alternativnih metod in svojim

pacientkam povsem odsvetuje hormonsko nadomestno zdravljenje, pri čemer jim tudi jasno

pove, da ga sama nikoli ne bi jemala, do takih, kot jih imata Cilka in moja mama, ki sicer ni

bila vključena v raziskavo, vendar imata s Cilko zelo podobno izkušnjo, zato sem se odločila,

da jo omenim. Obema je namreč (isti) ginekolog pred kratkim, eni po dvanajstih, drugi po

šestih letih od menopavze ginekolog predpisal hormonsko nadomestno zdravljenje (kljub

temu, da ne ena, ne druga nista prej, v »kritičnem« obdobju nikoli jemali hormonov), svojo

odločitev pa je upravičil z obljubo, da »se jima ne bo treba več mučiti in jima bo s tem olajšal

in izboljšal življenje93«, pri čemer pa se nobena od njiju (po njunem pričevanju) ni pritoževala

nad posebnimi težavami. V Sloveniji sicer zelo priznani in priljubljeni ginekolog M. (na željo

Cilke njegovega imena ne bom objavila) očitno zastopa in uveljavlja popolnoma

amerikanizirano stališče o hormonskem nadomestnem zdravljenju za vse.

93 Ko mu je moja mama povedala, da ji je hčerka, ki pripravlja diplomo na temo menopavza, svetovala, naj hormonov ne vzame, je dejal, da ve, da so proti hormonski terapiji predvsem ženske – ginekologinje (najbrž je mislil, da delam diplomo na medicinski fakulteti, mama mu namreč podrobnosti ni povedala), ki pa po njegovem mnenju potem, ko se začnejo starati, hodijo k plastičnim kirurgom na pomladitvene posege. To izjavo lahko označim za avtoritaren in androcentričen poskus diskreditirati zdravnice, ki so kritične do hormonske nadomestne terapije. Ginekologa M. namreč argumenti proti hormonskemu nadomestnemu zdravljenju sploh ne zanimajo. Ko je o njih z njim spregovorila Cilka (predvsem v povezavi z povečanim rizikom za nastanek raka na dojki), ji je M. odgovoril, da med njegovimi pacientkami, ki so dobile raka, nobena ni jemala estrogenske terapije. Zanimivo bi bilo vedeti vsaj to, ali je bila njegova sodba podkrepljena z natančnim pregledom osebnih kartotek njegovih pacientk. V bistvu je obrnil argumentativno logiko tako, da je podcenil izsledke o povečanem riziku na statistično reprezentativnem vzorcu oseb, poleg tega pa medicina verjetno ne ugotavlja palete razlogov, zakaj različne ženske zbolijo za rakom. Več kot očitno je namreč, da ženske ne dobijo raka izključno zaradi jemanja estrogenov v klimakteriju Kot zdravnik, ki pripada stroki, ki sama sebe imenuje za »eksaktno«, si take ad hoc argumentacije po mojem mnenju ne bi smel dovoliti.

95

Stališče do komplementarnih metod zdravljenja

Lena Žigon hormonski nadomestni terapiji na splošno ni naklonjena. Raje ima

komplementarne metode zdravljenja, npr. homeopatijo ali biomagnetno resonanco. Povedala

je, da pacientke redko sprašujejo za nasvete o uporabi komplementarnih metod zdravljenja.

Po njenem mnenju se spraševati bojijo zaradi uradnega negativnega stališča medicine do tega

področja. Poudarila je, da bi morali zdravilci in ponudniki komplementarnih metod znotraj

svojega področja sami vzpostaviti nadzor in pri zdravljenju nato sodelovati z »lečečimi

zdravniki« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Helena Meden Vrtovec je med

komplementarne metode uvrstila le »razne oblike t.i. fitoestrogenov, sojinih in podobno.«,

njihovo domnevno učinkovitost pa komentirala takole:

»Če ima ženska težave, potem … tiste ta prave … potem ji to ne bo pomagal, zato ker najbolj

aktiven in najbolj dejaven fitoestrogen je vsaj stokrat slabši kot najšibkejši estrogenski

preparat. (…) Tiste, k imajo res težave, ne bo pomagal, tiste, k pa to jemljejo za boljše počutje,

za občutek, da neki naredijo zase, tud za to placebo… tiste se dobro počutjo (H.M.V., intervju

posnet 22. 4. 2008).

Stališče do medikalizacije

Stališče do medikalizacije ženske in njenega življenja se pri obeh ginekologinjah le

nekoliko razlikuje. Lena Žigon je menila, da je:

»medikalizacije odločno preveč, preveč je tudi kontracepcije, čeprav je po drugi strani boljše,

da je, kot da se potem dogajajo neželene nosečnosti in splavi« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3.

2008).

Menila je tudi, da je danes nosečnost sama zelo zmedikalizirana, kar se kaže v velikem številu

prestrašenih nosečnic, ki si želijo nosečnost preživeti na bolniškem dopustu in so preveč pod

vtisom raznoraznih informacij o možnih boleznih in zapletih, ki krožijo predvsem po spletnih

forumih. Dejala je, da se ji ti informacijski viri zdijo tako negativni, da bi jih včasih kar

prepovedala. Krivdo za medikalizacijo je Lena Žigon tako pripisala kar ženskam samim, saj

se pretirano informirajo, pri tem pa pozabila da so ključni vir tega »pretiranega informiranja«

velikokrat ravno predstavniki medicinske stroke in ustvarjalci medicinske vednosti, ki jim

tudi sama pripada (glej npr. spletni portal Med.over.net – www.med.over.net ali spletni servis

Vizita na spletnem portalu 24ur.com – www.24ur.com).

Tudi Helena Meden Vrtovec je pomen medikalizacije razumela na podoben način. Iz

njenih besed je razvidno, da se njen pomen termina nanaša na zasebno delovanje ljudi, ki

sami sebe medikalizirajo, t.j. na sebi uporabljajo in zlorabljajo razna zdravila in terapije.

96

Koncept medikalizacije kot procesa, skozi katerega medicinska vednost in medicinske teorije

(katerih soavtor in promotor je tudi sama), vstopajo v človeška življenja in tako producirajo

zaželena telesa, ki naj bi bila zdrava, zanesljiva in učinkovita, je Helena Meden Vrtovec

razumela na način, ki medicino samo, in implicitno tudi njo, popolnoma razbremenjuje

vsakršne krivde. Krivi za to, da imajo zmedikalizirana življenja, so po njenem kvečjemu

»egocentrični« ljudje sami. Kljub temu pa ginekologinja Meden Vrtovec meni, da

medikalizacija (v njenem smislu) pri nas ni prevelik problem:

»Ne vem … bi rekla, da to ni kritično, ne. Namreč, kritično v tem smislu, da bi rekli, da

ženska, da se pač pretirano danes, ne, ukvarja s tem. Čeprav so pa posamezniki, ne, al pa

posameznice, bi rekla, zlo egocentrično ali pa usmerjeni ljudje, ki na sebi opazujejo

najrazličnejše spremembe, če so al pa če niso, velikokrat je to beg v bolezen, ki je ni, ampak je

zarad psiholoških travm ali okolja ali partnerskih odnosov ali družinskih, karkoli, ne… In

potem se z begom v bolezen si ljudje pač nekako priborijo več pozornosti, ne, in postanejo

pomembni. Za določen čas, ne, ker potem se jih… potem jih družba odklanja, ker sitnih,

bolnih in starih ljudi noben ne mara, ne… To je dejstvo, ne. Tko da, načelno pa, bi rekla, da

kot za Slovenijo, da to je bolj problem, tako rekoč, bi rekla, posamezni, manjši… kakor da bi

bil to populacijski problem« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).

To, da sta ženska in njeno telo veliko bolj podvržena medicinski obravnavi kot moški in

moško telo, je Helena Meden Vrtovec ocenila kot posledico privilegiranega statusa. S stališča

medicinskega diskurza je tako biti objekt podrobne medicinske obravnave privilegij in

posebna pravica, ženska pa si jo zasluži predvsem zaradi svoje pomembne reproduktivne

funkcije:

»Ženska je bla vedno privilegirana zaradi tega, zaradi nosečnosti in poroda, a ne … Ženska je

tista, ki je v bistvu center, tako rekoč, sveta, kar se tega tiče, ker ženska je tista, ki rodi. A ne?

In to je to. Zarad tega je ženska bolj … se ji posveča več pozornosti zdravstvene, tako v

nosečnosti, po porodu, pri otrokih, ne – a veste, tisto obdobje, kot otročnica … in tudi za

zdravljenje neplodnosti. Tam se vedno na žensko bolj fokusira kt na moškega … In seveda

potem je to že čist običajno, da je ženska navajena, da se nekako obrača, če ima težave, k

zdravnikom, moški pa so bolj asistenca, ne, tudi kot partnerji…« (H.M.V., intervju posnet 22.

4. 2008).

Kljub temu pa ginekologinja meni, da se danes stvari spreminjajo, saj se tudi moški

vključujejo v družinsko življenje. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da so zaradi tega bolj

podvrženi medicinski obravnavi, ponavadi le bolj sodelujejo pri medicinski obravnavi svojih

partnerk. V primeru neplodnosti so namreč večinoma še vedno ženske tiste, ki poiščejo

pomoč, in ne moški, in to ne glede na to, kdo v paru je tisti, ki ima težave.

97

Kot je pokazalo poročilo, obe ginekologinji bolj ali manj zastopata enaka ali zelo

podobna prepričanja. Njune razlage in utemeljevanja sta del medicinskega diskurza o

ženskem telesu in klimakteriju in se tudi veliko ne razlikujejo od tistih, ki sem jih obravnavala

v poglavju 3.1. Zanimiva razlika je bila opazna le v (ne)odprtosti za alternativne oz.

komplementarne oblike zdravljenja in v oceni problematičnosti medikalizacije, vendar sta obe

predstavnici medicinske stroke medikalizacijo razumeli precej podobno. Nobena od njiju tudi

nikdar v pogovoru ni spregovorila s stališča ženske. Lena Žigon se je sicer izkazala za precej

odprto in v nekaterih pogledih celo kritično do stroke, ki ji pripada, vendar sama izkušnje

klimakterija še nima, zato o tem ni mogla govoriti povsem z lastne perspektive. Odgovori

Helene Meden Vrtovec pa so ves čas strogo vezani na medicinski diskurz in stroko in z

ničemer v nobenem trenutku ne izdajo, da je pravzaprav tudi ona ena izmed žensk, ki prehaja

(ali je morda že prešla) skozi obdobje klimakterija, da je morda tudi ona ena izmed tistih, ki

so imele take ali drugačne težave ali pa je ena izmed tistih, ki težav ni občutila. Ker sem imela

za pogovor z njo zelo na voljo malo časa (trajal je slabih 45 minut), ne morem povsem trditi,

da se njena bolj osebna plat ne bi pokazala ob daljšem in še bolj izčrpnem pogovoru.

Pomanjkanje časa pa ni oviralo dvanajstih pogovorov, ki sem jih opravila z ženskami

v klimakteriju. Te so mi velikodušno namenile svoj čas in z mano delile svoja osebna občutja

in misli. Naslednje, predzadnje poglavje, je tako namenjeno izsledkom teh pogovorov, ki so

nastali med novembrom 2007 in aprilom 2008.

4.2. Analiza etnografije o terenski raziskavi med izbranimi ženskami v Sloveniji

Svojo terensko raziskavo sem začela v novembru leta 2007 z intervjujem s prijateljico

(in sošolko) Doro94, ki sva ga opravili prek elektronske pošte, nato pa dopolnili še prek

telefonskih pogovorov. Za prvo informatorko sem jo izbrala zato, ker mi je o svojem življenju

pripovedovala že prej, zato sem nekaj informacij o njej že imela, poleg tega pa je nenehno

izražala posebno voljo in kljubovalen odnos do stereotipnih družbenih predstav o staranju in

ženskah (pri dvainpetdesetih letih se je denimo vpisala na fakulteto in bo letos diplomirala),

zato sem menila, da bo kot sogovornica najbrž zelo zanimiva. Z drugo potencialno

informatorko, Stanko, ki je doma iz istega kraja kot jaz, sva se za intervju dogovarjali kar

dolgo časa, vendar je kontakt nato dokončno preprečila njena nepričakovana bolezen 94 Navedeno ime je psevdonim.

98

(zdravniki so ji diagnosticirali raka na pljučih). Po dveh mesecih pretežnega branja literature

(feminističnih in medicinskih razprav in raziskav o klimakteriju) sem terensko raziskavo

nadaljevala konec januarja 2008. Moja teta Mirna Duraković se je pri tem izkazala za odlično

sponzorko, saj se je resno angažirala in mi priskrbela kontakte s tremi ženskami. Ostale

kontakte sem pridobila sama (4) predvsem med znankami – tistimi, ki so izrazile

zainteresiranost za sodelovanje, ko sem z njimi govorila o tematiki svoje diplomske naloge –

ter s pomočjo mentorice Alenke Janko Spreizer (4), ki me je povabila s seboj na terensko

raziskovalno delo na Koroško, ki ga je opravljala v okviru raziskovalnega projekta Irene

Rožman »Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji«. V mojo terensko raziskavo je bilo tako

skupaj vključenih 12 žensk, starih od 53 do 79 let. Z enajstimi sem intervjuje opravila sama,

en pogovor pa je prispevala Alenka Janko Spreizer. Ženske iz moje raziskave so doma iz

Primorske (Kopra in okolice), Štajerske, Koroške in Ljubljane. Tri so stare več kot 60 let in že

v postmenopavznem obdobju (menopavzo so doživele pred več kot desetimi leti), osem jih je

starih med 50 in 60 leti in so bile v času pogovora sredi klimakterija ali pa le nekaj let po

njem, pri eni (najmlajši, stari 53 let) pa se je menopavza pravkar pričela napovedovati –

povedala je, da je njena menstruacija postala neredna, vendar še ni občutila nobenih težav, za

katere je slišala, da so značilne za klimakterij. Polovica informatork (6) je še zaposlenih,

polovica (6) pa jih je upokojenih, od tega mora ena delati tudi honorarno, da lahko preživi, saj

je njena pokojnina prenizka. Sedem informatork ima srednješolsko izobrazbo, tri imajo

visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, ena (že omenjena – Dora) bo kmalu diplomirala, ena

pa ima končano osnovno šolo. Devet žensk je poročenih, tri pa so samske (vse tri samske so

ločene, ena je bila poročena dvakrat). Vse imajo otroke, večina že odrasle in osamosvojene, le

tri (Dora, Čarna in Irena) še skrbijo za svoje otroke – Dora ima doma najstnika, Čarna in Irena

pa vsaka po dva študenta v zgodnjih dvajsetih letih.

Vprašanja za informatorke (glej prilogo 1) sem sestavila na samem začetku

raziskovalnega dela, tematsko pa so razdeljena v tri sklope – začetnim predstavitvenim

(demografskim) vprašanjem sledi prvi sklop o osebnem razumevanju in doživljanju

klimakterija, tako iz telesnega kot psihološkega vidika. Vprašanja drugega sklopa se dotikajo

družbenih odnosov – s partnerjem, družino, sodelavci in ostalim okoljem (vključno z oceno

vpliva medijev), tretji sklop vprašanj pa se nanaša na medicinski vidik menopavze –

poznavanje medicinskega diskurza, odnos z ginekologom/injo in odnos do hormonskega

nadomestnega zdravljenja. Med intervjuji so mi vprašanja služila kot izhodišče in vodilo,

vendar so pogovori v veliki meri potekali prosto po asociativnem nizu. Nekatere informatorke

so v pripovedovanju dajale prednost pripovedi o svojih zdravstvenih težavah in preteklih

99

boleznih, druge so podrobno razlagale svojo življenjsko filozofijo, pogled na svet in

medčloveške odnose, tretje pa so denimo od mene pričakovale nasvete glede raznih dilem,

npr. – pri odločitvi ali jemati hormonsko nadomestno zdravljenje ali ne.

Da bi svojim informatorkam ohranila anonimnost, sem njihova imena najprej

zakodirala s pomočjo črk abecede od A do K, pri čemer sem za vrstni red vzela abecedni red

njihovih pravih imen. V izogib suhoparnosti poročila sem se naposled odločila, da neosebnim

črkam kljub vsemu dodam še spremenjena imena – da bi ohranila logiko abecednega vrstnega

reda, se neprava imena začenjajo z zaporedno črko, s katero so bile informatorke prvotno

zakodirane. Za začetek sem se namenila vsako od sodelujočih na kratko predstaviti:

Informatorka A – Ana

Je stara 57 let, ima visoko izobrazbo in je zaposlena kot direktorica podjetja. Je

poročena in ima nezvestega moža. Ima dva odrasla otroka, rodila je brez težav, pri 45. letih pa

so ji naredili konizacijo95. Menopavzo je doživela v 51. letu, napovedala se je z močnimi in

nepredvidljivimi menstruacijami. Svoje klimakterijske simptome je opisala kot zmerne, imela

je vročinske valove. Je proti hormonskem zdravljenju, ker ga ne podpira tudi njena

ginekologinja. Pomemben aspekt menopavze pa je zanjo psihičen – to je obdobje

rekapitulacije življenja in postavljanja novih ciljev.

Informatorka B – Breda

Je stara 61 let, ima visoko izobrazbo, je upokojena, enkrat ločena in ponovno

poročena. Rodila je dva otroka, v 34. letu je imela konizacijo, ker so ji odkrili virus PAP 5, pri

devetintridesetih pa so ji zaradi številnih miomov odstranili maternico. Ne po odstranitvi

maternice, ne kasneje ob koncu delovanja jajčnikov ni občutila nobenih simptomov

menopavze, zato tudi nikoli ni jemala hormonskega nadomestnega zdravljenja. Ima zelo new-

age-ovski odnos do življenja, poudarjala je energetske nivoje in spominjanje na prejšnja

življenja.

Informatorka C – Cilka

Je stara 61 let, ločena, mati dveh otrok, ima srednjo izobrazbo in je upokojena, ampak

kljub temu še vedno honorarno dela. Prvi porod je opisala kot izjemno težak, sicer težav na

rodilih ni imela. Menopavzo je doživela pri petdesetih, vročinski valovi pa so jo napovedovali

95 Konizacija je izrezanje stožca (konusa) materničnega vratu zaradi diagnostičnih ali terapevtskih potreb (Borko idr, 1998: 299).

100

kar tri leta prej, od 47. naprej. Rešila jih je z domačim zdravilom iz prekuhane čebule – odkar

je po neke medicinske sestre en mesec pila ta prevretek, so se ji valovi ustavili in nikdar več

ponovili. Kasneje se ji je pojavil holesterol, omenjala pa je tudi precejšnje strese in živčnost,

kar pa ne pripisuje klimakteriju. 12 let po menopavzi ji je ginekolog ponudil hormonsko

nadomestno zdravljenje, ni čisto jasno zakaj – dejal je, da se ji bo z njim izboljšala kvaliteta

življenja. Sprejela ga je, jemala tablete okoli šest mesecev, vendar je v času intervjuja s

terapijo prekinila, ker je začela krvaveti in ni občutila nobenega pozitivnega učinka terapije,

bala pa se je tudi raka na dojkah.

Informatorka Č – Čarna

Je stara 55 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo, če vedno dela.

Boleha za hipotireozo, boleznijo ščitnice. Menopavzo je doživela pri 52. letih, obeležili pa so

jo zgolj blagi vročinski valovi. Ker je imela vse življenje boleče menstruacije, se je bala, da

bo imela težave tudi v klimakteriju, zato je bila vesela, ker temu ni bilo tako. Zaradi začetka

raka materničnega vratu so ji pri dvaindvajsetih naredil konizacijo, ki je povzročila

zabrazgotinjenje materničnega vratu, zaradi česar se je morala pred prvo nosečnostjo zdraviti

zaradi neplodnosti. Prvič je rodila pri triintridesetih, drugič pri petintridesetih, obakrat pa s

carskim rezom.

Informatorka D – Dora

Je stara 57 let, mati treh otrok in dvakrat ločena. Prva dva otroka je rodila v zgodnjih

dvajsetih letih, tretjega pa pri dvainštiridesetih. Menopavzo je doživela pri 46. letih, spremljali

so jo vročinski valovi, izguba libida in psihične spremembe. Meni, da ji je klimakterij olajšal

tretji otrok, ki je zanjo pomenil »eliksir mladosti«. Kljub temu je zaradi zgodnje menopavze

nekaj let jemala hormonsko nadomestno terapijo, dokler je ni opustila zaradi suma nastajanja

tvorb na dojkah. Poudarila je psihične spremembe v klimakteriju – rekapitulacijo življenja in

zastavitev novih ciljev. Je še zelo aktivna, pri dvainpetdesetih se je ponovno vpisala v šolo in

bo letos diplomirala.

Informatorka E – Ema

Je stara 53 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo in se ukvarja s

prodajo. Menopavze še ni doživela, pravi pa, da se počasi napoveduje z nerednimi

menstruacijami. Kljub bližanju menopavzi še ne občuti nobenih simptomov, za katere je

101

slišala, da so značilni za klimakterij. Jemlje prehranska dopolnila in na splošno ocenjuje, da

nima posebnih težav z zdravjem.

Informatorka F – Fani

Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo in je upokojena.

Menopavzo je doživela pri 51. letih, spremljale so jo neredne in močne menstruacije, ki jih je

bilo konec po čiščenju maternice. Ker je srčni bolnik, ni smela jemati nobenih hormonskih

pripravkov (kontracepcijskih tablet), zato se je pri 38ih dala sterilizirat. Kot simptom

menopavze je omenjala pekoč občutek od kolen navzgor v telesu in rokah, kar pa po njenem

ni vročinski val ali valunga, saj se pri tem ni potila.

Informatorka G – Gita

Je najstarejša v raziskavi, stara 79 let, ločena, samska od 35. leta naprej. Je mati enega

sina, rodila je pri 34ih letih in takoj po porodu začela čutiti blage vročinske valove.

Menopavzo je doživela pri 40. letih, pričela je hujšati, takrat pa so se tudi začeli hudi in

nevzdržni vročinski valovi, ki so se pojavljali vsake 15 minut. Ker ni zdržala, je zahtevala

zdravljenje in ginekolog ji je predpisal hormonske injekcije, ki jih je jemala celih 25 let,

dokler ji zaradi raka niso odstranili dojke. Vročinske valove čuti še vedno in se nikoli niso

nehali, so pa mnogo bolj blagi kot nekoč.

Informatorka H – Hermina

Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok. V 41. letu so ji zaradi miomov odstranili

maternico. Takrat je doživela menopavzo, ki so jo spremljali sunkoviti udari krvi v glavo v

času, ko bi morala dobiti menstruacijo, kar je trajalo dve leti. Ker ji niso odstranili jajčnikov,

ji niso dali hormonske terapije. Pri devetinštiridesetih je nato doživela še običajni klimakterij,

takrat so se ponovili vročinski valovi. Ginekolog ji je predpisal hormonske obliže, vendar so

valovi ponehali še preden je uporabila prvega, zato se je odločila, da jih ne bo uporabila.

Informatorka I – Irena

Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok (dvojčkov). Rodila je pri 36ih letih s carskim

rezom, zanosila je s pomočjo umetne oploditve. Menopavza se je začela napovedovat takoj po

porodu z nerednimi menstruacijami, napetostjo, živčnostjo in napihnjenostjo ter padcem

libida. Zadnjo menstruacijo je imela pri 39ih. Ker je ginekolog menil, da je nastopila

prezgodaj, ji je predpisal hormonske tablete, ki jih je jemala šest mesecev. Ker ji niso

102

pomagale, ampak so počutje še poslabšale, jih je prenehala jemati. Klimakterij so spremljali

tudi vročinski valovi in kar nekaj let po menopavzi tudi nervoznost v času, ko naj bi dobila

menstruacijo.

Informatorka J96 – Jana

Je stara 58 let, poročena, mati dveh otrok. Pri štiridesetih so ji zaradi mioma odstranili

maternico in en jajčnik. Takrat je doživela menopavzo, vendar ne simptomatično, ker je bil en

jajčnik dovolj aktiven. Ponudili so ji hormonsko nadomestno zdravljenje, vendar ga je

odklonila, zaradi strahu pred možnostjo raka na dojki in tudi zato, ker ne mara zdravil. Kot

menopavzne simptome je navedla potenje in vročinske valove ter izgubo poželenja, iz

pogovora pa ni bilo popolnoma jasno, kdaj je menopavza nastopila.

Informatorka K – Klara

Je stara 56 let, poročena in mati dveh otrok. Še vedno je zaposlena. Menopavzo je

doživela v 54. letu, spremljali so jo vročinski oblivi, ki so trajali eno leto in utrujenost, vendar

slednjo pripisuje letom. Zaradi težav s hrbtom je iskala pomoč pri alternativni medicini in

akupunkturna terapija je morda pomagala tudi pri lajšanju menopavznih simptomov, vendar

ni prepričana. Za lajšanje težav je nekaj časa jemala tudi tablete z rastlinskimi estrogeni,

vendar ni vedela, ali so imele kakšen učinek ali ne.

Splošno zdravstveno stanje informatork

Splošno zdravstveno stanje informatork je zelo različno. Kljub številnim opisanim

težavam so svoje zdravje večinoma ocenjevale kot zadovoljivo in »letom primerno«. Nekatere

so v pogovoru veliko časa posvetile podrobnemu opisu svojih preteklih in sedanjih bolezni.

Ena ženska je srčni bolnik, ena boleha za hipotireozo (boleznijo ščitnice), ena pa že 15 let živi

z rakom. Polovica informatork je doživelo kakšnega od posegov na rodilih, bodisi konizacijo

zaradi suma na ali začetka raka materničnega vratu (3), sterilizacijo (1) ali histerektomijo (3).

Slednje tri so zaradi odstranitve maternice doživele umetno inducirano menopavzo. Vse

vprašane ženske so rodile in so bolj ali manj redno hodile h ginekologu. Dve sta rodili s

carskim rezom, ena pa je imela izjemno težaven porod. Skoraj vse imajo po dva otroka, le

Dora ima tri, Gita pa le enega.

96 Pogovor z informatorko J je opravila Alenka Janko Spreizer.

103

Definicije menopavze

Način, kako ženske definirajo menopavzo kot pojav, običajno odseva ne le njihovo

razumevanje in poznavanje medicinske terminologije, pač pa predvsem njihovo lastno

izkušnjo. Tako je npr. Gita, ki je imela več kot 25 let hude težave z nevzdržnimi vročinskimi

oblivi na kratko dejala: »Klimakterij je… lahko bi rekla, da je neke vrste bolezen« (Gita,

intervju posnet 2. 1. 2008), na drugi strani pa je Ana filozofsko menila, da je »to obdobje, ko

ženska pravzaprav preneha biti ženska in postaja ženska«, to izjavo pa razložila takole:

»Ko pa se srečaš s klimakterijem, pa to pomeni – naenkrat vsi ti problemi [obremenjenost z

menstruacijo, ciklusi in spremljajočimi psihičnimi problemi] prenehajo in začneš živet super,

fajn, ker se nč več ne obremenjuješ s tem, ali bo menstruacija ali ne bo menstruacija. Ampak

hkrati pa veš, da si prenehala bit ženska. Tista ženska v tem smislu, da lahko rodiš, da imaš

neko funkcijo. Zdaj se pa soočaš z neko osebnostjo, ki je nekdo drug.« (Ana, intervju posnet

28. 4. 2008).

Nekatere od vprašanih so navedle katero od pogostih definicij:

»Menopavza je del staranja, del procesa življenja, ki se mu ne moreš izogniti« (Čarna, intervju

zapisan 21. 1. 2008).

ali »Menopavza je vmesno obdobje med obdobjem, ko je žensko telo usmerjeno v prokreacijo in

obdobjem, ko žensko telo popolnoma izgubi funkcijo prokreacije. Menopavza je nasprotje

pubertete. Ta pojav razumem kot nujno zlo. Menopavza je evidenten dokaz staranja« (Dora,

intervju zapisan 15. 11. 2007).

ali »Menopavza je nehanje delovanja jajčnikov, ko ženska ni več rodna, plodna in se potem začne

neko drugo obdobje, ki – mislim – to drugo obdobje, povzroča pri nekaterih ženskah zelo

velike težave, pri drugih manjše, pri nekaterih pa težav skoraj ni« (Cilka, intervju posnet 9. 4.

2008).

Dve informatorki sta namesto definicij enostavno opisali svojo izkušnjo menopavze,

npr.: »Jaz sem klimakterij občutila zelo zgodaj, v 39-ih letih oz. – ko sem bla stara 39 let, takrat sem

imela že določene težave, ki so mi čez nekaj časa dokazale, da je to klimakterij oz. da sem

izgubila to, kar pravijo ženske, da naj bi bilo ženstveno in žensko« (Irena, intervju posnet 25.

2. 2008).

Ali: »Bla sem stara 41 let takrat in po tem operativnem posegu, odstranitvi maternice, sem jaz ta

klimakterij lepo sprejela. Jaz nisem bla, kot sem pač slišala ženske, obremenjene s tem, da zdaj

pač niso ženske, da zdaj imajo možje do njih neke predsodke. Moj mož je to lepo sprejel.

Živela sem normalno seksualno življenje in brez nobenih obremenitev ne z njegove, ne z moje

strani. Pojavljali so se pa ob terminih, ko sem pač imela za dobit menstruacijo, tako, taki

sunkoviti udari krvi v glavo« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

104

Zanimivo je, da definicije klimakterija, ki so jih informatorke navedle, pravzaprav nizajo celo

paleto njegovih različnih pomenov, o katerih nam poroča tudi znanstvena literatura – od

klimakterija kot bolezni ali skupka simptomov, konca plodnega obdobja, do menopavze kot

znanilca staranja ali obdobja prehoda.

Viri informacij o menopavzi in klimakteriju

Le štiri sogovornice so kot vir informacij o menopavzi navedle svojo mamo.

Najpogostejši vir informacij je različna literatura o ženskah in reprodukciji, drugi

najpogostejši vir pa so prijateljice in znanke. Ani se je zdelo izjemno pomembno, da se lahko

pogovarja s prijateljicami in tako primerja izkušnje:

»Imam srečo, da mogoče tudi zato, ker so ta skupina, recimo mojih prijateljic, s katerimi se jaz

družim … se … o tej zadevi se pogovarjaš, ne, ker ko se ti srečaš, se pogovarjaš – Kako pa

zdaj … Kako pa ti to prenašaš…«

»Sej to se pogovarjaš. Mislim, to je sestavni del življenja žensk, ne. Ko se ženske med sabo

dobimo, se začnemo tud takoj pogovarjat o tem, kaj pa zdej… A si ti že v meni, kako se pa ti

počutiš… Ja, jaz pa mam te pa te probleme… Super je, ne, to, da se v bistvu ti primerjaš. Ta

obrambni mehanizem primerjave, potem iskanja izkušenj, izmenjave mnenj, to je v bistvu

najboljša metoda, ne. Da se ti lahko z nekom pogovarjaš« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).

Klara je ugotovila, da pogovor s prijateljicami, vrstnicami pomaga, saj:

»Potem ugotovimo, a imamo vse iste probleme, ene malo več, ene malo manj« (Klara, intervju

posnet 24. 4. 2008)

Tudi Hermina je veliko informacij po operaciji (histerektomiji) pridobila od žensk, s katerimi

je preživljala čas rehabilitacije v bolnišnici in zdravilišču.

Tretji najpogostejši vir informacij je ginekolog ali ginekologinja. Na splošno jim

ženske iz moje raziskave zaupajo. Ana je povedala, da se zaupanje v ginekologa gradi

postopoma skozi leta:

»Veš kaj, jaz mislim, da se to nekak zgradi, ne, ker me smo mlade rodile in ko si ti prišel h

ginekologu, pa če si si izbral pravga ginekologa, pa če si potem ob relativno kratkem času po

teh spolnih odnosih tudi zanosil, pa če je ta ginekolog te potem spremljal med nosečnostjo, pa

če je bil pri porodu zraven, potem ti enostavno temu človeku zaupaš. Jaz sem pa potem

kasneje imela srečo, da je ginekologinja bila ena moja sorodnica, tak da jo imam še zdej in je

potem to čist nekaj druzga. In potem tudi mogoče te vrednote, mislim, ta način, ti pristopi. Jaz

njej bolj verjamem« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).

Nekatere sogovornice so opisale, da so se jim ginekologi posebej posvečali. Hermina je

povedala, da ji je pred operacijo predlagal, naj pride k njemu izven rednega delovnega časa:

105

»Je bil dežuren in sva bla tam, se spomnim, ne vem, ene dve uri, k mi je razlagal, da sej to ni,

da to je tak poseg… Mi je prou narisal, kaj mi bodo nardili, ob odstranitvi… Me je potolažu,

zelo potolažu… – Veste , sej je mal tko… ampak jaz sem prepričan, morva bit optimista, ne bo

nič hudga. Ja, zelo se mi je posvetil« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008)

Irena pa je opisala poseben tretma s strani svojega ginekologa, ko je rodila dvojčka:

»In ob sedmih nula nula, tega se spomnim, je imel oba dva on v naročju. On. Oba dva. On kot

zdravnik. In je prinesel tako [pokaže, kako je ginekolog prinesel njena otroka, op.a.] (…) In

me je malo zbudil in je rekel – kaj vi veste, kaj se je danes ponoči dogajalo? Ja, sem rodila…

Ma kaj veste, kaj ste rodila? Ne, ne vem … Ma sem vam povedal ponoči … Ne vem. No, zdej

vam pa jaz povem. Imate sina in hčer. Zdej pa lepo prosim – poglejte, tle sta oba dva in

povejte – kdo je hči in kdo je sin. In za Marka sem rekla, da je hči in za Mojco, da je sin. In

pol mi on reče – no, to je dokaz, da niso vedno ženske najlepše kadar se rodijo, da so tudi

moški lepši od žensk. Nikoli tega ne bom pozabla« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).

Med ostalimi viri informacij o menopavzi so sogovornice navedle še medije in delovno okolje

(dve med njimi sta namreč delali na področju zdravstva).

Konec menstruacije

Menopavzo v striktnem pomenu termina – torej prenehanje menstruacije – je večina

žensk, z izjemo dveh (Dore in Cilke) opisala kot pozitiven ali vsaj nevtralen dogodek. Tudi

tistim, ki so jo doživele predčasno zaradi histerektomije, se to ni zdel tragičen dogodek,

ampak olajšanje. Tako je Hermina dejala:

»Fino se mi je zdelo. Ja, moram priznat. Fino se mi je zdelo. Bl si čist, bl, ne vem, super. Pa da

sem malo humorist, vložkov ni blo treba več kupovat« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

Posebej z olajšanjem so zadnjo menstruacijo pozdravile tiste, ki so imele močne in boleče

menstruacije (najbolj Čarna in Irena):

»… jaz tudi nisem jemala niti malo tragično, glede na to, da sem imela menstrualne težave

strašansko boleče in sem jih jemala, jaz sem takrat jemala to kot tragiko. Ko sem to zgubila, se

mi je zdelo, da sem se vsega tega rešla (…) in nikoli nisem o tem razmišljala, da sem manj

vredna, da nisem več ženska, da nisem več nekaj, ki nekatere mogoče razmišljajo, ko pridejo v

to menopavzo, da so manj vredne. Ne, niti najmanj ne. Jaz ne. Nikoli« (Irena, 25. 2. 2008).

Tudi nekatere druge so opisovale zadovoljstvo ob koncu neprijetnosti, povezanih z njo – od

kupovanja vložkov, skrbi, ali bo prišla ali je ne bo, predmenstrualnega sindroma, skrbi za

kontracepcijo, do bolečin in razdražljivosti.

Cilka je konec menstruacije doživela drugače. Njene menstruacije so bile

neproblematične, izguba pa je zanjo pomenila simbolni konec nekega bogatega obdobja in

106

začetek staranja, pri čemer je poudarila, da je to povezano z dejstvom, da se ona staranja zelo

boji. Tudi Dora je ob koncu menstruacije občutila obžalovanje. Povedala je, da se ji je zdelo

to, da je izgubila menstruacijo, naravnost grozno:

»Jaz sem imela rada menstruacijo, meni je pomenila življenje. Ko sem jo izgubila, je bla to

grozna izguba. To je pomenilo, da sem se začela starat, to pa zato, ker sem jaz imela tak odnos

do menstruacije – meni je, ko sem jo dobila, pomenlo to cel praznik. Jaz sem tekla k mami v

službo, in k očetu povedat – jaz sem dobila menstruacijo! Strašno sem bla ponosna, da sem

zdaj ženska. To pa zato, ker sem si od vedno želela postat mama in to je bil pogoj« (Dora,

intervju zapisan 15. 11. 2007).

Umetno inducirana menopavza zaradi histerektomije

Trem ženskam iz raziskave (Breda, Hermina in Jana) so ginekologi odstranili

maternico, vsem trem zaradi velikih ali številnih miomov in suma na rakasto obolenje. Jani so

poleg maternice odstranili tudi en jajčnik, pri vseh treh pa je preiskava pokazala, da je bilo

tkivo benigno97. Njihovo doživljanje ob odstranitve tega »ženskega organa par exellence« pa

je bilo zelo različno. Bredi so histerektomijo opravili pri 39. letih, sprejela pa jo je, kot je

povedala, brez težav in psihičnih pretresov, zaradi suma na raka se ji je zdela povsem

upravičeno in potrebna, za maternico tudi nikakor ni žalovala:

»… jaz sem bla ves čas bolj varovana z druge strani, ker je blo mišljeno tud takrat, kaj jaz

vem, na začetku, da je to huda rakasta zgodba, nadaljevanje in je blo takrat mislit, da tle sploh

ni, a veš, da je operacija v bistvu tako radikalno odstranjenje tega nevarnega terena, da je to

itak – karkoli pol še lahko pride, je minimalno, kar je zdajle blo treba« (Breda, intervju posnet

25. 1. 2008).

Breda tudi – ne takrat, ne kasneje, ob domnevnem usihanju delovanja jajčnikov – ni občutila

nobenih menopavznih simptomov, zato tudi ni znala povedati, kdaj je nastopila njena

»naravna« menopavza. Povedala je:

»Kako je zdaj to telo saniralo… a ne, ko je bla maternica odstranjena, samo telo ve, jaz sem

mu neizmerno hvaležna, ker – draga Eva – jaz pri svojih letih ne morem ti nič povedat o

kakršnihkoli problemih, ki, o katerih vem skozi pisanje ali pa kakšne besede mojih prjatelc.

Niti enega problema iz tega naslova menopavznih težav« (Breda, intervju posnet 25. 1. 2008).

Hermina je imela po drugem porodu, ko je rodila sina, ki je tehtal kar 4,5 kilogramov,

neprestano težave z mehurjem, ki se ji je zaradi napora pri porodu povesil. Zaradi te težave je

bila operirana kar trikrat, pri 41. letih pa so ji v maternici odkrili številne miome in ji po

97 Ko je v preiskavi odvzeto tkivo označeno za benigno, pomeni, da ni rakasto (ali maligno).

107

hitrem postopku zaradi suma, da so rakasti, odstranili celo maternico. Za ta sum svoji družini,

kljub velikemu strahu, ni povedala, ker jih ni želela obremenjevati:

»To je čez noč pršlo in js sm bla čist iz sebe, da nisem niti mojim povedala, da je pač sum na

rak. Sem rekla, ker – kaj čem zdaj govort možu, otrokom, to bojo znoreli…«

In: »Mislim, sej je blo hudo, ne. Sam jaz sem pač presodla. Sem rekla, ta moja familja, k sem tako

ljubljena in od moža in od otrok, to bojo šli vsi v tilt in če bo negativno, sem jim pač prišparala

tiste dva, tri tedne« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

Zaradi histerektomije je doživela tudi umetno inducirano menopavzo, ki pa jo je, kot je

povedala, tudi zaradi moževe podpore, sprejela brez večjih psihičnih obremenitev:

»Bla sem stara 41 let takrat in po tem operativnem posegu, odstranitvi maternice, sem jaz ta

klimakterij lepo sprejela. Jaz nisem bla, kot sem pač slišala ženske, obremenjene s tem, da

zdaj pač niso ženske, da zdaj imajo možje do njih neke predsodke. Moj mož je to lepo sprejel.

Živela sem normalno seksualno življenje in brez nobenih obremenitev ne z njegove, ne z moje

strani« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

Kljub temu je bilo obdobje okrevanja po odstranitvi maternice dolgo, pa tudi stresno, trajalo

je kar devet mesecev, vendar se je nato prisilila in se vrnila na delo:

»Mene so takrat že pri enainštiridesetih hoteli invalidsko upokojit … zaradi takrat maternice in

mehurja in sem bla res precej na tleh. Sem bla devet mescev na bolovanju in … ma sem rekla,

ma 41 … ma kaj bom js počela doma? Js sem tip za bit med ljudmi, za delat in to in moram

priznat, čeprav mi je zdravnica predlagala, naj štartam s štirimi urami, sem js kr, sem rekla – js

sem tako spočita, devet mescev doma, saj to, to, to je že ena porodniška. Js bom kar osem …

Je blo od začetka težko, ne. Ker vseeno mislim, ne, če bi mene tkrt upokojili, doma in otroci

so bli odrasli, hči v Ljubljani, sin v šolo, pa s prijatli okoli in tukaj sama doma… se mi zdi, pol

se uležeš in si začneš predstavljat, kako si bolan in ti si najbolj bolan in rataš tud po moje malo

hipohonder in moraš malo stvari rečt … Posebno, ko sem bla po teh zdraviliščih dosti, k sem

mela tudi težave s hrbtenico…« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

Same odstranitve maternice kljub vsemu ni doživela tragično, saj je že imela otroke:

»Mislim, da bi bila več, dosti večja obremenitev, da bi se mi to zgodilo, ko nimam otrok, ker

sem si pač celo življenje želela bit mama in met eno lepo družino in met otroke. To bil zame

velik šok, da bi se mi zgodilo preden bi mela. Sem pa mela dva otroka, bla stara 41 let in

resnično nobenih obremenitev, nobenih« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008),

a najbrž tudi zato, ker se je z možem o tem lahko pogovorila in ji nikoli ni dal vedeti, da bi

bila zaradi tega kaj drugačna:

»Mogoče tudi zato, ker je moj mož imel tako reakcijo, da mi sploh nikoli, nikoli ni dal vedet

… in ni imel nikoli nobenih zadržkov al da bi mi pokazal, rekel, pokazal… Nič, nikoli. In

108

resnično, js nisem bla s tem obremenjena nič, psihično. Nič.« (Hermina, intervju posnet 20. 1.

2008).

Ni ji bilo potrebno jemati hormonskega nadomestnega zdravljenja, saj ji jajčnikov niso

odstranili, da pa bi lažje prenesla izgubo organa, je vso zadevo transformirala v bolezen, ki jo

je bilo pač treba odstraniti:

»Js sem pač to sprejela kot neko bolezen, ne vem, kot bi mi, ne vem, vzeli žolč…« (Hermina,

intervju posnet 20. 1. 2008).

Tretjo informatorko, ki so ji odstranili maternico, Jano, je ta dogodek bistveno bolj obremenil.

Poleg maternice so ji pri 41. letih odstranili tudi en jajčnik, takrat je zato doživela tudi

menopavzo. Histerektomijo je občutila kot »izgubo organa«. Na vprašanje, ali misli, da

ženska z izgubo menstruacije postane manj ženska je odgovorila:

»Ja, to pa bi rekla, mislim, z izgubo menstruacije tolko ne, ker to je taki naravni pojav… ki se

meni ne bi zdel tak groza. Ampak z izgubo organa se mi je pa zdelo grozno takrat. To pa res.

Dočim z menstruacijo, izgubo menstruacije, ne vem, rečem, da je to naravno, narava in po vsej

verjetnosti je manj tistih čustev, manj, kaj jz vem, ampak ne gledam jz to, na to, kot da bi to

bla manj ženska. Jz lahko še vseeno delujem kot ženska, ne« (Jana, intervju posnet 24. 4.

2008).

O svoji težavi tudi ni veliko govorila z drugimi. Bilo jo je strah, da preostali jajčnik ne bo

zadostoval in bo morala jemati hormone:

»O menopavzi sami pa niti nisem dosti ne vem kak razglabljala. Malo me je blo res strah, ker

mam sam en jajčnik, da bi blo bolj grozno, ampak – super … ni blo slabše, ne. Zgleda, da je ta

jajčnik še tolko deloval, da…« (Jana, intervju posnet 24. 4. 2008).

»Izguba organa« jo je predvsem močno čustveno prizadela, skrbelo pa jo je tudi, kako bo to

vplivalo na odnos z možem:

»A, mene je čustveno zelo prizadelo, da sm jz zgubla maternico, ne. In sm tudi na vse drugač

gledala. Nekej let. Dočim zdej seveda to ne, ne več pozornosti ne posvečaš več temu, ker so že

drugi problemi, starostni problemi pri tebi, ne. Ampak takrat, ko sm pa to zgubila, je pa bil

obup. Obupno sm se počutla, ne Tudi glede na odnos z možem – strah pred tem, kaj bo on zdej

čutu, ne. A bom to… bom jz za njega enaka oseba al bom … al bo se drgač obnašal al kak. Tk

da takrat je blo grozno strahu, ne…« (Jana, intervju posnet 24. 4. 2008).

Čeprav je povedala, da ji je »mož takoj pokazal, da je še vedno ista«, je čutila velik psihični

pritisk, ob spominih na čas okoli histerektomije pa jo je med pogovorom tudi premagala

žalost.

109

Spolnost in klimakterij kot tabu

Sedem žensk od dvanajstih je povedalo, da so bili v času njihovih najstniških let vsi

procesi povezani s spolnim dozorevanjem in spolnostjo velik tabu, prav tako se ni govorilo o

klimakteriju in menopavzi. Tako jih vseh sedem v družini nikoli ni govorilo o menstruaciji, ne

o menopavzi. Nekatere so pripovedovale zgodbe o tem, da sploh niso vedele, kaj se dogaja,

ko so menstruacijo dobile in so mislile, da so zbolele, da bodo umrle ali kaj podobnega. Čarna

mi je tako pripovedovala, da se z mamo o menopavzi ni nikoli pogovarjala, mama pa se tudi

pritoževala ni nikoli o kakšnih težavah. To so bile namreč tabu teme. Čarna je glavni vzrok za

to pripisala cerkvi in njenem nauku, da je ženska umazana oz. nečista. Povedala je, da ji ne

mama, ne nona nista nič povedali o tem. O noni je Čarna govorila kot o tisti, ki je uravnavala

pretok informacij v družini – dokler je bila nona živa, v družini niso mogli govorit o zadevah,

povezanih s spolnostjo. Menstruacijo je Čarna dobila že pri 11. letih in ker o tem ni

popolnoma nič vedela, je mislila, da bo umrla. Nekaj dni je samo jokala, grozno jo je bilo

strah, potem pa je povedala mami. Pravi, da sta takrat nona in mama videli, da sta ravnali

narobe, ker sta ji to prikrivali (iz intervjuja s Čarno, zapisanega 21. 1. 2008). Tudi Irena mi je

pripovedovala podobno pretresljivo zgodbo o tem, kako se o zadevah, povezanih s spolnostjo

in spolnim dozorevanjem ni mogla z nikomer pogovoriti:

»[čutila sem, op.a.] Ful potrebo, da bi nekomu povedala, da bi rekla, da bi…. Jaz sem pri skor

sedemnajstih letih dobila menstruacijo, sem bla že v 2. letniku srednje šole, pa sem vzela

spodnjo majico od mojega brata, ker si nisem upala mami povedat, da sem pač določe … pač

te moje stvari dobila in sem s to majico hodila cel dan na stranišče in se gledala, kolko bo

daleč pač ta kri pritekla«

»Mama mi ni nič rekla – tukaj imaš neke stvari, glej, tukaj imaš, kaj jaz vem – od starih rjuh,

ker takrat so se stare rjuhe, al ne vem kaj, dajale na koščke, pa prale, pa sešile… Pa da bi mi

rekla – glej, si v letih, da danes, jutri to dobiš. Jaz sem vedla, da to moja mam ima, ampak se

nisem upala jo vprašat, ker mi nikoli o temu ni govorila.«

»Ampak nikoli doma se o temu … to je bla tabu tema. Tako, da ko je mene presenetlo, res, ko

sem šla v 2. letnik gostinske šole… Sem zjutraj vstala in ko sem bla vsa krvava, nisem vedla,

kaj naredit, sem šla in sem dobila eno majco spodnjo, kanotjero od mojga brata in jo zavila in

si jo dala pač tam, kamor je blo treba in cel dan sem bla v šoli s tem, da nisem vedla, kaj se

dogaja.«

»Šok je bil tisto jutro, ko si vstal. In ko si bil ves krvav in ko se nisi mel komu obrnit, da rečeš

– to in to se mi dogaja, kaj naj zdej naredim. Jaz sem imela sošolca, Josipa. B. – še zdaj je živ

(…) – ki me je spoznal… Tist dan jaz sem bla, sem imela podočnjake take, kakor da me je kdo

pretepel. In je rekel – kaj je s tabo, kaj te je kdo pretepel, da imaš take podočnjake? In edino

110

njemu – pa glej, ne ženski – njemu sem povedala… Ja, Josipu. B. sem povedala – Josip, glej,

jaz sem dobila to in to. In sem hodila vsak mali odmor, ki je bil vmes, na stranišče s tisto

kanotjero, da sem vidla, da mi ni šlo čez. Mami pa… In od takrat … od takrat naprej nikoli me

ni vprašala – imaš, nimaš, kdaj si dobila, kdaj imaš za dobit – nikoli, nikoli, nikoli. Ker pač je

bla za tiste čase njenega gledanja, je bla tabu tema« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).

Irena se svojo materjo prav tako nikoli ni pogovarjala o menopavzi, pa tudi vedela ni, kdaj jo

je njena mama doživela. Vse sogovornice, ki so občutile tovrstno stisko, so zatrjevale, da

same s to prakso tabuiziranja ženskega telesa in njegovih reproduktivnih procesov pri svojih

hčerkah niso nadaljevale. Vse po vrsti so poudarjale, da so svojim otrokom natančno

razložile, kaj se dogaja v puberteti, dandanes pa s svojimi hčerkami govorijo tudi o svojem

doživljanju klimakterija. Svojih mater, kljub pretresljivim zgodbam, niso obsojale, saj so

nekako razumele, da so menstruacija, spolnost in menopavza v njihovem času veljale za

sramotne, nečiste zadeve. Opravičevale so jih, češ da si same niso mogle pomagati, da so pač

ravnale tako, kot so jih učile – oz. ne naučile – že njihove matere, obenem pa poudarile, da je

njihovo ravnanje drugačno:

»Ja, ne vem, ne vem, kdo jih je tako učil. Verjetno mojo mamo je njena mama. Ne naučila –

oziroma je ni in je to se nadaljevalo in nadaljevalo in jaz sem si potem zadala, ko bom imela

kdajkoli otroke, da se bom odkrito pogovarjala, ne spremljala zaradi radovednosti, ampak

zato, da jim dopovem, oz. da jim povem, da sem zraven v dobrem in v slabem in če se nekaj

zgodi, da me lahko vprašajo. In mislim, da sem to dosegla« (Irena, intervju posnet 25. 2.

2008).

Ostalih pet sogovornic, ki s tabuji v družini niso imele težav, je pripovedovalo o tem, da so se

od svojih mater veliko naučile in zato vedele, kaj lahko pričakujejo, ko bo nastopila

menopavza. Nekatere so moje vprašanje o tem sprejele s presenečenjem, kot da se ne bi

zavedale, da so v mnogih okoljih v njihovi mladosti še vedno obstajali trdo tabuji, zaradi

katerih so se zgodile marsikatere tragedije. V približno istem času, ko je Irena skrivaj zbirala

stare krpe namesto vložkov, je Dora 200 kilometrov stran od veselja, da je dobila

menstruacijo stekla k mami in očetu v službo, da jim je lahko povedala radostno novico.

Opisi menopavznih simptomov

Deset žensk od dvanajstih je kot pojavljajoči se simptom klimakterija navedlo

vročinske valove. Skladno z medicinskim diskurzom je to tudi med mojim sogovornicami

torej najpogostejši klimakterijski simptom. Nanj so se v pogovoru referirale s pomočjo

različnih terminov, od strokovnih, kot so »vročinski val« ali »valunga«, do opisnih, kot so

»potenje«, »vročina«, »oblivanje«, »pekoč občutek« ali »naval krvi v glavo«. Vse so

111

vročinske valove opisale kot precej neprijetno izkušnjo, največ težav z njimi so imele tiste, ki

so v času menopavze delale. Daleč najtežje vročinske valove je imela Gita, ki je kar 25 let

jemala hormonske injekcije, da je lahko delala in preživele nevzdržne napade, ki jih je opisala

tako:

»No, potem se je začelo tisto hudo, na vsako uro, je prišel val. In sem šla spet h ginekologu in

sem ga prosila – takrat so obstojale pa hormonske injekcije. Torej, so ble v lekarni, mislim na

recept, ne. No, in sem ga [ginekologa, op.a.] prosila, če mi zapiše te injekcije, da jaz tega ne

morem več prenašat, ker jaz delam s strankami in se mi tresejo roke in skratka, enostavno, da

mi je tolk hudo, da to presega že vse meje. In mi ni hotel dat, pač pa mi je dal neke tabletke za

pod jezik, ne… In to se je nadaljevalo, to je blo vedno hujše. Tko hudo je blo, da sem si šla

komolce močit vsakih 15 minut pod vodo mrzlo.«

in: »se je včasih dogajalo, da sem imela jaz … sem čutla kot potres v postelji, ne, tako je blo

hudo. Začelo se je pri palcu na nogi in je šlo s tako hitrostjo v glavo in to sem bla popolnoma

mokra naenkrat. Pol sem se odgrnla in sem se prehladila in sem se prehlajala in tako naprej…

To je blo res grozno. Celo za pultom, ko sem stregla, sem se sesedla od tega, ne« (Gita,

intervju posnet 22. 1. 2008).

Gita je po 25 letih jemanja hormonskih injekcij dobila raka na dojki, vendar ni nikoli dvomila,

da je bilo njeno ravnanje pravilno. Po njenem mnenju bi namreč brez hormonskega

nadomestnega zdravljenja težko dočakala pokojnino. Menila je celo, da so bili neznosni

simptomi menopavze bržkone tudi možni vzroki za samomore žensk v preteklosti:

»Včasih, to je blo takrat še … leta dva, pa tri, bi se lahko reklo, pa še se je dogajalo, še v

socializmu se je dogajalo, ko smo slišali – pa ta je skočila v vodnjak, pa tam tista se je obesla.

To se je dogajalo po vaseh. Te ženske so verjetno imele take muke s tem in niso ble

seznanjene in si niso pomagale in jih je verjetno tudi zato…« (Gita, intervju posnet 22. 1.

2008).

Tudi Irena je imela nekaj časa zelo hude napade valung:

»Včasih sem po desetkrat na dan šla ven, sred zime, pa burja je pihala, pa mi je blo vroče, pa

bi si najrajš kožo snela dol iz sebe… da bi se čez pet minut tresla in me je zeblo, čez deset

minut zopet mi je blo prevroče, da ne govorim v sobi, ko sem se pokrivala, pa odkrivala, pa

vstajala, pa … to je … to je trajalo, ampak res dobrih deset let, se pravi, od 39. do 49. leta«

(Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).

Hermina je ob pojavu »nenadnega navala krvi v glavo« opisala tudi močan občutek strahu:

»In tisto je mene tako prestrašilo, ker sem se skozi bala, da bom dobila … da me bo kakšna

možganska kap. Mislim, to sem doživljala zelo težko. (…) Potem, ko so mi zagotovili, da ni

možno, da bi zaradi tega prišlo do kakšne možganske kapi, sem jaz spet malo zadihala in

112

sprejemala to kot nek naraven pojav, ne. Potem se je to zlo, zlo meni umirilo. Zlo umirilo«

(Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

Poleg vročinskih valov je med pogosteje omenjanimi negativnimi simptomi tudi

izguba libida ali želje po spolnosti. Dora je to opisala takole:

»Spolnost postane zahtevnejša postavka, saj ni več ogromnega števila hormonov, ki ti

ukazujejo, da se moraš pariti. Poželenja ti ne vzbujajo več hormoni, pač pa spoštovanje in

ljubezen« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).

Ana je povedala, da z veseljem pogleda poučne dokumentarce na Discoveryju na temo

spolnosti v klimakteriju. Spremembe poželenja je opisovala bolj na splošno, svojih izkušenj v

spremembi na področju spolnosti ni povsem konkretizirala, temveč je spolnost povezala s

koncem rodnosti:

»… tudi na spolnost definitivno vpliva, ne, zaradi tega, ker se počutiš drugače. Se pravi, da kot

ženska si pravzaprav lahko reku – ok, svojo reproduktivno funkcijo sem opravil, ker to je

funkcija ženske, zdej se pa kot ženska lahko postavim zase. Zdaj pa lahko jaz začnem uživat

življenje tako kot si ga jaz sama nekje postavljam. Če znaš to izkoristit, ne, ker to je velka

prednost, da se ne rabiš soočat s to menstruacijo, pa s temi problemi, ki jih menstruacija

pomeni« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).

Menila je, da zmanjšano poželenje predstavlja problem v tistih partnerskih odnosih, kjer je

ženska zgolj objekt nekega moškega. V teh primerih ženska, ki je popolnoma podrejena

moškemu, zmanjšanje libida razume kot izgubo lastne objektivirane pozicije, češ – zdaj niti

objekt nisem več, torej nisem več ženska. Jana, ki je potožila zaradi zmanjšanega libida, je

ugotavljala, da:

»Edino, kar sm dala na menopavzo krivdo, je pa odnos, ki se je poslabšal med mano in

možem, že zaradi spolnosti. Ker … imam … zdaj imava seveda občutno manj spolnih

odnosov in to sm jz dala bolj na menopavzo krivdo« (Jana, 24. 4. 2008).

Irena, ki je menopavzo doživela že pri devetintridesetih, pa je povedala, da je interes za

spolnost izgubila že takoj po porodu, saj:

»sem bla vsa srečna in presrečna, da živim za družino, za moža, za otroke brez nečesa, za kar

nekatere ženske ogromno dajo [spolnosti, op.a.]« (Irena, 25. 2. 2008).

Breda pa me je opozorila na zanimivo komponento, ki je bila v mojih intervjujih večinoma

zanemarjena. Gre namreč za problem, kako možje sprejemajo spremembe v spolnosti, ki se

zgodijo zaradi menopavze ali katerega od posegov na rodilih. Odstranitev maternice v

anatomskem smislu sicer na noben način ne vpliva na spolno življenje, vendar anatomija še

zdaleč ni vse. V času svoje histerektomije je bila Breda že drugič poročena, njen drugi mož pa

je deset let mlajši od nje (kar je označila za »zanimivo delikateso«). Svoj odnos z njim je

113

opisala kot odnos »dveh popolnoma avtonomnih individuumov«, omenila pa je naslednjo

anekdoto:

»Ko je bla ta histerektomija, je dobil [mož, op.a.] tri tedne bolniške za nego in mu je njegov

poveljnik – mož dela v vojski namreč – ga je vprašal – ja, pa boš ti to svojo žensko sploh

lahko še uporabljal?« (Breda, intervju posnet 25. 1. 2008).

Kaj natančno je njen mož svojemu poveljniku odgovoril, mi je ostalo neznano, Breda pa mi je

zatrdila, da je imela v njem »več kot podporo« in da tudi zato »že 25 let peljeta skupno

barko« in se ob tem nenehno učita.

Med ostalimi simptomi so ženske navajale še: neredne in močne krvavitve (pred

menopavzo), nervoznost, utrujenost in psihične spremembe. Slednje so posebej omenjale tri

ženske, vse tri pa v presenetljivo pozitivnem smislu – obdobje klimakterija jim je pomenilo

čas za rekapitulacijo življenja in postavitev novih ciljev, obenem pa so menile, da se zdaj

počutijo psihično bolj stabilne in močnejše, kot nekoč. Tako je Ana, ki je menopavzo

definirala kot »obdobje, ko ženska pravzaprav preneha biti ženska in postaja ženska«.

»Meni se zdi, da zdaj pa ženska lahko začne živet zase, na nek način si mora ustvarit novo

samopodobo, ne. Ne sme to jemat zdej kot prenehanje nečesa, ampak moraš jemat kot

prenehanje te reproduktivne sposobnosti, zdaj si pa neka ženska, v neki drugi podobi…« (Ana,

intervju posnet 28. 4. 2008).

Tudi Irena je ugotavljala, da se kot zrela ženska čuti veliko samozavestnejša, kot je bila

nekoč:

»Jaz se čutim zdej več vredna – Zakaj? Zato, ker sem v takih letih, da znam drugače razmišljat

… Da znam cenit sama sebe. Ko so sem bla mlada iz takih in drugačnih razlogov, ki jih ne bi

zdej rada govorila, mogoče sem sama sebe omalovaževala. Danes se čutim super. Jaz sem s

tem procesom dozorela. Pridobila. Dobesedno pridobila. Zaradi tega se sploh ne

obremenjujem. Dobro, obremenjujem se v toliko, da ne morem po stopnicah tolikokrat it na

dan kot sem nekoč, da me boli križ, ampak to jemljem kot del življenja« (Irena, intervju

posnet 25. 2. 2008).

Pozitivne psihične posledice menopavze je Dora pri sebi opisala z naslednjimi besedami:

»Psihično pa je menopavza nedvomno vplivala name bolj, kot se tega zavedam. Če pogledam

nazaj, vidim, da sem postala neverjetno željna sprememb v življenju. Vprašala sem se, kaj

želim doseči v svojem življenju. Verjetno je bila menopavza zame trenutek resnice, bilanca

dotedanjega poteka mojega življenja. Mislim, da mi je ta očitni simptom staranja dal moč, da

sem sprejela pomembne odločitve, v katere sem usmerila vso svojo energijo, rezultat tega pa

je več kot pozitiven« (Dora, intervju posnet 15. 11. 2007).

114

Odnos do hormonskega nadomestnega zdravljenja

Večina informatork (8) hormonskega nadomestnega zdravljenja nikoli ni poskusila –

bodisi zato, ker jim ginekolog/inja to ni predlagal/a, bodisi zato, ker menijo, da je škodljivo in

ga tudi, če bi jim to predlagali, ne bi sprejele. Posebej negativno so bile proti hormonski

terapiji nastrojene tri informatorke – Ana, Čarna in Jana. Ana se je ostro izrekla proti

tovrstnim posegom v telo in v argument svoje odločitve citirala mnenje svoje ginekologinje:

»Če ona meni kot ginekolog reče – jaz nikol ne bi jemala hormonov, potem se jaz

identificiram z njo. Pol se jaz ne identificiram s tistim, ki razlaga, da so hormoni fajn. Če men

moja prijateljca ginekologinja reče – jaz hormonov ne bi jemala, jaz jih ne bom jemala, jaz

delam to, pa to, pol jaz delam to, kar dela ona. Tu je identifikacija vedno prisotna, ne. In ta

argumentacija zdrži. Če imaš pa ti na nasprotni strani eno ginekologinjo, ko bo pa rekla – joj,

to pa tak, to bo pa tak fajn, dajte vi te … no, pol boš šel v hormone…« (Ana, intervju posnet

28 .4. 2009)

Čarna je izrazila mnenje, da:

»Hormonsko nadomestno zdravljenje umetno vzdržuje neko stanje mladosti, a vsega telesa ne

moreš držati umetno v stanju mladosti. Staranje je naraven proces, če ga sprejmeš, je lažje«

(Čarna, intervju zapisan 21. 1. 2008).

Jana je bila proti hormonski terapiji predvsem zaradi strahu pred rakom dojke, pa tudi zaradi

splošne naravnanosti proti vnašanju zdravil v telo. Prav tako se je Jana odrekla tudi uporabi

vaginalne kreme z estrogeni. Fani hormonskega zdravljenja, tudi tablet z rastlinskimi

estrogeni, ne sme jemati, ker je srčni bolnik, tovrstno zdravljenje pa naj bi »grozno vplivalo

na ožilje«, Breda se mu je prav tako zavestno odrekla, kljub histerektomiji in ponudbi

zdravnikov. Hermini ob histerektomiji niso ponudili hormonskih tablet, kasneje ob času

»naravne« menopavze pa ji je zaradi močnih vročinskih valov ginekolog predpisal hormonske

obliže. Vendar si jih Hermina nikoli ni nadela:

»Mi je pa dal neke obliže, ki naj bi mi te težave malo olajšali. Js sem te obliže šla dvignt v

lekarno in ko sem si misnla to dat, jst sem bla čez dva dni ko nova. In jih nisem, sem jih nesla

nazaj v lekarno in so rekli, da… Sem misnla, da bi dali komu drugmu, ker pač nisem niti

odprla jih, ne« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).

V trenutku, ko je dobila zdravilo, so torej vročinski valovi ponehali. Napol v šali je Hermina

rekla, da razmišlja, da bi svoje truplo darovala v raziskovalne namene, da se bodo študenti in

raziskovalci najbrž marsikaj naučili, ker so se ji podobne stvari (samoozdravitve) že večkrat

zgodile.

Med informatorkami so štiri poskusile hormonsko nadomestno zdravljenje, pri čemer

je pri treh hormone predlagal ginekolog sam, ena pa je zaradi hudih težav hormone zahtevala

115

in ker jih pri prvem ginekologu ni dobila, je šla k drugemu. Tako je Gita opisala svojo

izkušnjo:

»No, in potem sem izbrala drugega ginekologa in sem šla k njemu in sem mu povedala, v

kakšni situaciji sem. No, no, gospa, je rekel, sej vam bomo pomagali. Je rekel, boste dobila

hormonske injekcije, je rekel, in bo tako nekako za pet do šest mesecev dobro po vsaki

injekciji« (Gita, intervju posnet 22. 1. 2008).

Gita je hormonske injekcije jemala celih 25 let, vse dokler je niso operirali zaradi raka na

dojki in ji je onkolog svetoval, naj s tem, če le more, prekine. Prepričana je, da bi brez

hormonskih injekcij težko živela in je bila hvaležna, da jih je lahko jemala, saj so ji bistveno

olajšale življenje. Dori je ginekolog ponudil hormonsko terapijo zaradi prezgodnje

menopavze:

»Moj ginekolog mi je predlagal hormonske tablete, da je omogočil telesu normalno izgradnjo

kostne mase. Nekaj let sem jih jemala. Učinki so zelo blagodejni, saj sploh nisem vedela, da

sem v menopavzi« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007)

Kljub temu je po dveh letih zaradi suma tvorb na dojkah jemanje hormonov opustila. Ko so ji

kasneje odkrili začetek osteoporoze, je krivdo za to pripisala prezgodnji menopavzi in pomanjkanju

hormonov. Tudi Ireni je ginekolog predpisal hormonsko terapijo zaradi prezgodnje menopavze.

Njegovo mnenje je bilo, da bi morala hormone jemati zaradi zaščite pred osteoporozo, vendar

sama meni, da ji niso pri ničemer pomagale. Jemala jih je šest mesecev, nato pa se odločila,

da bo prenehala:

»Ugotovila sem, da sem začela se redit, pa niti ne redit, ampak da sem zabuhla in sem jih

nenazadnje čist sama od sebe opustila, šla h ginekologu in rekla – jaz tega ne bom jemala več.

Takrat sem to opustila, se pravi, da sem jih manj al več šest mesecev jemala … devet … ne

vem zdaj točno. (…) No, in jaz sem sama od sebe to opustila, povedala mojemu zdravniku in

sem rekla, da jih ne bom več jemala. Najbolj me je pa, kar me je najbolj prizadelo … ne

prizadelo, česar sem se najbolj bala, je blo to, da ko sem jemala te hormonske tablete, bi mogla

vsake tri mesece hodit na določene preglede pač, ker baje naj bi te tablete vplivale tudi na

nevarnost rakastega obolenja, glede prsi in tega in tako naprej« (Irena, intervju posnet 25. 2.

2008)

Cilki je minilo že dvanajst let od menopavze, ko je zamenjala ginekologa in novi ji je kmalu

predpisal hormonske tablete ter hormonsko vaginalno kremo. Ker je bil to prvi ginekolog, ki

se ji je zares posvetil, je terapijo sprejela, čeprav ji ni bilo povsem jasno, zakaj:

»Jaz potem, ko sem pri njem, torej, resnično je bil edini ginekolog, ki sem ga imela do danes,

ki se mi je zelo posvetil, z vprašanji takimi in drugačnimi, s svetovanji takimi in drugačnimi,

ker do zdaj nisem doživela … Recimo, zdaj kadarkoli sem pač imela probleme, sem šla h

116

ginekologu in ja, dobro, me je pregledal, v redu, ne… Ampak, nič kaj, da bi te spraševal, da bi

ti svetoval. No, to sem pri dr. M. naletela na to in bila res zadovoljna. Nakar mi je po nekih, v

bistvu že takrat, ampak je rekel – bova o tem še kakšno dorekla – in potem čez, to je blo lani,

nekje septembra, oktobra mesca – svetoval, naj bi začela jemat hormonske tablete« (Cilka,

intervju posnet 9. 4. 2008)

Argumenti, ki jih je dr. M. navedel, pa Cilke niso povsem prepričali:

»Torej, vprašal je, kako se počutim, dobro, naredila sem gotovo tudi napako, ker tudi

ginekologu se moraš iz …, torej povedat mu po pravici vse, zato da ti on res lahko kaj dam

svetuje, tako, no. Jaz nisem pač povedala, da živim sama, da živim v bistvu ločeno že dolga

leta. In on seveda mi je razlagal o tej jeseni življenja, o tem času, o današnjem času, ko si

ženske lahko pomagamo tako in drugače, da nadomestimo to, kar je izgubljenega s

hormonskimi tabletami, da si … ker me je spraševal seveda, če sem napeta, živčna in vse to

sem, ampak jaz sem pač zaradi življenja, ki ga živim, ne, stresno življenje tako in drugačno…«

(Cilka, intervju posnet 9. 4. 2008).

Kljub temu je hormonske tablete jemala približno mesec dni, dokler ji niso nekoč zmanjkale

in je bila tri dni brez njih in je začela krvaveti. To je jo prestrašilo, zato je klicala ginekologa

in mu povedala, da bi raje prenehala s terapijo, vendar jo je prepričal, naj še nekaj časa

nadaljuje. Ker pa tudi v nadaljevanju ni prenehala krvaveti, se je ravno v času najinega

pogovora odločila, da bo s terapijo vseeno prenehala. Kasneje me je poklicala po telefonu in

mi povedala, da je nehala jemati hormone in takoj tudi nehala krvaveti. Spraševala me je celo

za nasvet, ali naj opusti tudi vaginalno kremo, saj se ji je zdelo, da je v resnici ne potrebuje.

Najbolj presenetljivo pri njeni zgodbi se mi zdi dejstvo, da je ginekolog predpisal hormonsko

zdravljenje ženski, ki je težave zaradi domnevnega »neravnovesja« hormonov že zdavnaj dala

skozi in se je njeno telo že navadilo na novo hormonsko ravnovesje, zgolj iz nekega

imaginarnega razloga, da naj bi se ji tako »izboljšala kvaliteta življenja«98. Zanimivo pri

nekaterih sogovornicah se mi zdi dejstvo, da sicer navajajo, da ginekologu popolnoma

zaupajo, vendar odločitve o svojem telesu in svojem zdravje v ključnih trenutkih vendarle

jemljejo v svoje roke.

Med njimi je po zagovarjanju stališča, da je svoje življenje potrebno vzeti v svoje

roke, najbolj izstopala Ana. Na nek način je izpostavila svoj priviligiran položaj, ki naj bi

izhajal iz njenega pogleda na svet, ki je »drugačen od pogleda kake povprečne ženske«, iz

dejstva, da je prepričana, da ima dober dostop do informacij (npr. pri njeni ginekologinji, ki ji

povsem zaupa) ter iz dejstva, da v klimakteriju ni imela posebej hudih težav. Ana se je tako

98 Kaj natančno je s tem mislil, ginekolog Cilki ni razjasnil.

117

negativno izrekala do tistih, ki se odločajo za hormonsko nadomestno zdravljenje. Po njenem

so to:

»Jaz zdej ne vem … mogoče so psihično bolj labilne osebe … ženske smo take in drugačne,

ne… Te to [simptomi menopavze, op.a.] spravi iz tira. To je problem. To je neka psihična

napetost, ki je v tebi, to je nekaj, proti čemur ne moreš, ne. In potem … dobro, lahko začneš

jemat naravna zdravila, ene ženske, ki tega sploh ne morejo prenest, vzamejo hormone. Ti pa,

če veš, da hormoni niso dobri, pa da lahko s samoobvladovanjem… To moraš imet avtogeni

trening, to moraš znat sam sebe obvladovat, da se posegaš po teh skrajnih merah, ne. Ker jaz

mislim, da po hormonih posegajo ženske, ki so sicer kar se samopodobe tiče, pa

samoobvladovanja šibkejše. In pa, če imajo take ginekologe, da to spodbujajo, ne. Ker zelo

velik ginekologov pa to zelo lahko jemlje, pa potem kar, v bistvu, ko pride ženska s prvimi

problemi, pa že kar reče – OK, bomo pa šli z eno hormonsko terapijo, pa ti to kar hormonsko

terapijo dajo…« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).

In: »Mislim, da zelo velik žensk se pa s tem sploh ne ukvarja, sam tiste so ko neki motorji…«

(Ana, intervju posnet 28. 4. 2008)

Kljub izjavi, da je klimakterij priložnost, ki jo lahko ženska izkoristi, da se na novo spozna in

definira, je Ana povsem jasno povedala, da:

»Dobrega menopavza ne prinaša nič, zato ker se soočiš s problemom staranja, tako da nekaj je

dejstvo, ne. Tisti trenutek, ko ti prideš v menopavzo, se soočiš s problemom staranja« (Ana,

intervju posnet 28. 4. 2008).

Menopavza je zato za Ano priložnost za nekaj novega le, če ženska to zna izkoristit, če ne išče

mladosti, ki je ne more več dobiti. Zanjo je na pravi poti le tista ženska, ki se svoje starosti

zaveda in ji daje prosto pot, ključno za to pa je pravilna samopodoba:

»Se pravi, zopet je vprašanje samopodobe – kako ti ta problem začneš obvladovat. Pa s

problemom spolnosti, pa še s čem. Se pravi, da se moraš zopet znat organizirat, da lahko ti

izkoristiš to. Če jo to prednost ta, da veš, da ne moraš zanosit, pa tak naprej, je to lahka plus.

Da se pa ti staraš, je pa minus. Na tega pa ne moreš vplivat, ne. Se pravi, na koži se ti to

pozna, pozna se ti… na organizmu se ti to pozna. Se pravi, gre za zelo velko vprašanje, ne –

Kje pa sem jaz zdej, kaj pa sem jaz zdej?« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).

In prav to slednje v vprašanje – »Kje pa sem jaz zdej, kaj pa sem jaz zdej?« se mi zdaj, ko

ponovno prebiram in poslušam teh dvanajst pogovorov z ženskami, ki so sodelovale v moji

raziskavi, izrisuje kot eno ključnih vprašanj, s katerim se soočajo ženske v času klimakterija,

pa četudi nekatere tega ne ubesedijo tako. Vednost namreč vedno deluje v dve smeri – na eni

strani probleme rešuje, na drugi ustvarja nove. Tako je tudi zame vednost, ki sem jo pridobila

s pomočjo raziskovanja o menopavzi in klimakteriju, hkrati ustvarila nova vprašanja in nove

118

dileme. Moje sogovornice so, kakor je – upam – pokazala pričujoča etnografija, izrazile

raznolikost pomenov, razumevanja, doživljanja in izkušenj menopavze in klimakterija, hkrati

pa je podrobnejše preučevanje njihovih izjav v meni pustilo grenak priokus, da sem od svojih

sogovornic pravzaprav izvedela zelo malo. Da bi lahko odgovorila na vprašanja, ki se mi

porajajo ob pisanju te etnografije, bi se s sogovornicami morala pogovarjati večkrat, si

pridobiti njihovo zaupanje, s pomočjo katerega bi mi – morda – lahko spregovorile o svojih

intimnih doživljanjih tega prelomnega obdobja življenja. Na splošno se dozdeva, da je

klimakterij najpogosteje percepiran kot del življenja, ki ga je potrebno »dati skozi«. Vendar je

ta ugotovitev po mojem mnenju zavajajoča. Klimakterij namreč za vse ženske pomeni uvod v

staranje, vprašanje odnosa do staranja pa se mi je – post-festum in prepozno – odkrilo kot

posebej pomembno, vendar sem ga zaradi ne-vednosti odkrila prepozno. To pomanjkljivost

danes na tem mestu posebej izpostavljam in jo jemljem predvsem kot izziv za nadaljevanje

svojega dela.

119

5. SKLEP

Odgovori na vprašanje »Kaj je ženska?« so v 20. stoletju v t.i. »zahodnih« kulturah

vznikali kot gobe po dežju, v borbi za odcepitev od temelja moškosti (t.i. emancipacijo) so jih

pripovedovale, zapisovale, pele, igrale ali slikale številne ženske in maloštevilni možje, v

borbi za ohranitev oblasti nad vednostjo o človeku, na nasprotni strani, številni moški in prav

tako veliko žensk. Odgovori na to temeljno vprašanje razlike izvirajo iz različnih področij

človekovega ustvarjanja in delovanja, od umetnosti, družbenih znanosti, znanosti o človeku

do naravoslovnih znanosti, biologije, kemije. Vsako od naštetih področij je ustvarilo svoj

poseben korpus znanja o objektu/objektih preučevanja, poseben tip vednosti in le-ti med seboj

največkrat zelo težko komunicirajo.

Klimakterij velja (poleg adolescence) za enega od pomembnejših prehodnih obdobij v

življenju človeka, ki je, prvenstveno zaradi posebnih telesnih značilnosti, zdaj lahko že v

maternici, še do nedavnega pa šele ob rojstvu, označen za žensko. To, da je beseda človek

moškega spola (poleg večine jezikov sveta, tudi v slovenščini), se v zgornjem stavku izkaže

za še kako problematično. Stavek »Človek, ki je označen za žensko« namreč namiguje, da je

ženska v resnici alieniran moški. Dodajmo k temu biblijski mit o Evi, ki je bila narejena iz

Adamovega rebra, in namig je še popolnejši. Razvoj jezika pa gre vštric z razvojem kulture.

Kljub temu, da zdaj vemo (ali spet le verjamemo?), da Eva ni bila narejena iz rebra, pa je

domneva, da je moški temelj človeštva, še vedno trdno usidrana v kulturi in jeziku. Slednje

stališče je še posebej značilno za feministično preučevanje spola v jeziku in kulturi, vendar ne

pomeni resignirane ugotovitve, temveč predstavlja temelj za kritično obravnavo

patriarhalnega značaja sistema, v katerega smo vpeti in ki se odraža na prej omenjenih

področjih življenja in preučevanja. Nova spoznanja na žalost še zdaleč ne preoblikujejo

kulture na način, kot bi si ga nekateri želeli. Danes denimo vemo, da je osnovna oblika

človeškega zarodka pravzaprav ženska (ko govorimo o biološkem spolu), poleg kombinacije

kromosomov xy so namreč za oblikovanje moškega zarodka potrebne tudi določene količine

hormonov androgenov, da se iz »ženske« zasnove oblikuje moški zarodek. Zgodba o

Adamovem rebru se s tem odkritjem obrne – Adam je namreč, kar se fizioloških procesov

tiče, tisti, ki je narejen iz Eve. Tisti hormoni, ki jih je medicina poimenovala spolni, v tem

procesu igrajo pomembno vlogo. Isti hormoni so pomemben dejavnik skozi vse človekovo

življenje, pomembno vlogo igrajo pri metamorfozi otroka v odraslo bitje v puberteti, pa tudi v

procesu, ki je bil ključni predmet obravnave v pričujočem tekstu – menopavzi in klimakteriju,

120

vendar so za oblikovanje našega predstavnega sveta odločilni le, če kot pripadniki neke

(domnevno katere od t.i. »zahodnih«) družbe sprejemamo vednost o njih in svoje

razumevanje in doživljanje svojega telesa oblikujemo v skladu z njo. Prav tako je sprejemanje

definicije klimakterija kot »pomanjkanja hormonov« za nekatere ženske pomembno. Posebej

tukaj mislim na tiste, ki zaradi hudih težav, ki so jih podrobno opisale, tovrstno definicijo

naposled – zaradi zdravila, ki jim življenje olajša – občutijo kot rešitev.

Žensko telo za biomedicinsko znanost (in seveda moškega!) še naprej ostaja

neobvladljiv organizem. Dejstvo je, da gre skozi čas to telo skozi več specifičnih

reproduktivnih razvojnih faz, ki močno vplivajo na delovanje in percepcijo ženske tako

znotraj njenega telesa, kakor tudi v razmerju do njene okolice in klimakterij je le zadnja od

ključnih faz ali vrh življenjske lestve, kot ime samo pove. Feministične raziskave so pokazale,

da je doživljanje klimakterija pri ženskah v veliki meri odvisno od kulturnega in socialnega

konteksta, prevladujoči medicinski diskurz, vključno z medikalizacijo ženskih reproduktivnih

procesov, ki preveva prostor vedenja »zahodnega« človeka, pa velikokrat močno vpliva na

percepcijo tega prehoda kot negativnega in odvečnega, celo »nenaravnega«. Kot smo lahko

videli, pa oba diskurza, ki sta bila identificirana kot ključna pri produkciji vednosti o

hormonih, ženskem telesu in klimakteriju, kljub vsemu nista homogena, s svojim kritičnim

premislekom pa feministični po mojih ugotovitvah večkrat ponuja širše polje za

samorefleksijo in samokritičnost morebitne lastne militantnosti.

Naravnost fascinanten, predvsem pa premalo preučen in nezadostno pojasnjen se mi

zdi tudi konstrukt pomenov, ki jih medicinski diskurz podeljuje spolnim hormonom kot

nosilcem spolne determiniranosti ženske in moškega. Ob tem se mi porajajo tudi vprašanja, ki

se tičejo natančnejše analize medicinskega védenja: Kaj zares vemo ali moremo vedeti o tem,

kako poteka kompleksno učinkovanje spolnih hormonov v človeškem telesu ter kako

medicina obravnava moško staranje99?

Zahodni miselni sistem zaradi vrtoglavega tehnološkega razvoja, ki ga individuumu

miselno ne uspe dohajati, poskuša na vse možne načine ohranjati status quo na navidezno

obvladljivih področjih kot je denimo telo – tudi tu gre iskati razloge za prizadevanje po večni

99 Andropavza je bil do nedavnega uveljavljen termin za poimenovanje moškega reproduktivnega staranja. Kot pa mi je povedala ginekologinja Helena Meden Vrtovec, se ta termin ne uporablja več. Zamenjal ga je termin »PADAM« (Partial Androgen Deficiency of the Aging Male ali Delni androgenski primanjkljaj starajočega se moškega), saj naj bi moški ne doživel »pavze« v izločanju hormonov, temveč se mu količina androgenov le postopoma zmanjšuje. Pri tem je potrebno opozoriti na očitno ignorirano dejstvo, da se niti v ženskem telesu nikoli povsem ne neha proizvodnja estrogenov, le njihova raven opazno upade. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali ne sprememba poimenovanja za moško reproduktivno staranje pravzaprav pomeni le poskus simbolnega odmika moške »usode« staranja od ženske v času, ko proces medikalizacije vedno bolj pritiska tudi na moška telesa in tudi njihovo delovanje poskuša podvreči nadzoru in patologizaciji?

121

mladosti in nespremenljivem telesu. V tem smislu je klimakterij idealno bojišče različnih

vednosti in sistemov nadzora, zato ga je bilo kot takega potrebno tudi razkriti.

Ob koncu moram zapisati tudi to, da mi raziskovanje in razkrivanje mestoma grozljivo

fascinantnih metod, pogosto pa perfidnih in hipokrizijskih praks in učinkov nadzora

patriarhalnega sistema, v katerem živimo, čisto ničesar ne lajša. Pot do osvoboditve iz

primeža patriarhalnih miselnih okvirov in družbenih reprezentacij očitno vodi skozi »rušenje

podedovanih« mentalnih predstav, kar človek, ki raziskuje, včasih občuti kakor »sesutje

notranjega in zunanjega sveta«. Brez tega procesa – še tako bolečega – ostajamo ujeti v

odvisniški odnos med žensko in moškim, ki po definiciji – ker je odvisniški in ker vzpostavlja

razmerja nadrejenosti in podrejenosti – ne more nikdar biti enakopraven.

122

6. SEZNAM LITERATURE IN VIROV

LITERATURA

Borko, Elko (1998): Ginekologija. Visoka zdravstvena šola, Maribor.

Božovič, Borislav (1974): Endokrinologija. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb.

Brizendine, Louann (2007): Ženski možgani. Založba Modrijan, Ljubljana.

Butler, Judith (2001): Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Založba Škuc,

Ljubljana.

Canguilhem, Georges (1987): Normalno in patološko. Škuc, Filozofska fakulteta Ljubljana.

Chornesky, Alice (1998): Multicultural Perspectives on Menopause and the Climacteric.

Affilia, L. 13, Št. 31, Sage Publications.

Coupland, Justine; Williams, Angie (2002): Conflicting discourses, shifting ideologies:

pharmaceutical, »alternative« and feminist emancipatory texts on the menopause. 2002,

Discourse Society, L. 13, Št. 419, Sage Publications.

Datan, Nancy (1995): Corpses, Lepers, and Menstruating Women: Tradition, Transition, and

the Sociology of Knowledge. Feminism Psychology, L. 5, Št. 449, Sage Publications.

Derry, Paula S. (2002a): What Do We Mean by »The Biology of Menopause«? 2002, Sex

Roles, L.46, Št.1/2, Plenum Publishing Corporation.

Derry, Paula S. (2002b): Time Trends in the HERS Secondary Prevention trial: Much Ado

About Nothing? Journal of the American Medical Women's Association, L. 57, Št. 4, AMWA.

Dillaway, Heather E. (2005a): Menopause is the Good Old, Women's Thoughts about

Reproductive Ageing. Gender & Society, L. 19. Št. 3, Sociologists for Women in Society.

Dillaway, Heather E. (2005b): (Un)Changing Menopausal Bodies: How Women Think ad

Act in the Face of a Reproductive Transition and Gendered Beauty Ideals. Sex Roles: A

Journal of Research, L. 53, Št. 1/2, Plenum Publishing Corporation.

Elson, Jean (2003): Hormonal Hiearchy, Hysterectomy and Stratified Stigma. 2003, Gender

& Society, L. 17. Št. 5, Sociologists for Women in Society.

Eriksen, Thomas Hylland (2001): Small Places, Large Issues. Pluto Press, London, Sterling,

Virginia.

Fausto-Sterling, Anne (1992): Myths of Gender: Biological Theories about Women and

Men. 1992, Basic Books, New York.

123

Goldman, Erik L. (1999): Culture, Ethnicity Share the Perceived Problems of Menopause.

OB/GYN News, International Medical News Group.

http://findarticles.com/p/articles/mi_m0CYD/is_24_34/ai_61621317 7.9.2007

Gould, Stephen Jay (2000): Za-mera človeka. Založba Krtina, Ljubljana.

Hacking, Ian (2000): The Social Construction of What? Harvard University Press,

Cambridge, Massachusetts / London, England.

Hall, Lisa; Callister, Lynn Clark; Berry, Judith A.; Matsumura, Geraldine (2007):

Meanings of Menopause: Cultural Influences on Perceptions and Management of Menopause.

Journal of Holistic Nursing, L. 25, Št. 106, Sage Publications.

Haraway, Donna (1992): Primate visons: Gender, Race and Nature in the World of Modern

Science. Verso, London, New York.

Haraway, Donna (1999): Opice, kiborgi in ženske, reinvencija narave. ŠOU, Študentska

založba, Ljubljana.

Im, Eun-Ok; Meleis, Afaf Ibrahim (2000): Meanings of Menopause to Korrean Immigrant

Women. Western Journal of Nursing Research, L. 22, Št. 84, Sage Publications.

Jodelet, Denise (1989): Les Représentations Sociales. Presses Universitaires de France.

Kaufert, Patricia (1982): Myth and menopause. Sociology of Health and Illness, L. 4, Št. 2,

Blackwell Publishing.

Kocijančič, Andreja (1987): Uvod. V: Kocijančič, A. (ur.): Endokrinologija. DZS,

Ljubljana.

Kocijančič, Andreja; Reš, Primož (1987): Testisi. V: Kocijančič, A. (ur.): Endokrinologija.

DZS, Ljubljana.

Kocijančič, Andreja (1995): Klima o klimakteriju. EWO, Ljubljana.

Kurzer, Mindy S. (2002): Hormonal Effects of Soy in Premenopausal Women and Men. The

Journal of Nutrition. Št. 132, The American Society of Nutritional Sciences.

http://jn.nutrition.org/cgi/content/full/132/3/570S 15.3.2008.

Kurzer, Mindy S. (2003): Phytoestrogen Supplement Use by Women. The Journal of

Nutrition. Št. 133, American Society for Nutritional Sciences.

http://jn.nutrition.org/cgi/content/full/133/6/1983S 1.6.2008

Lammert, Albert C. (1962): The Menopause… A Physiologic Process. The American

Journal of Nursing, L. 62, Št. 2, Lippincott Williams & Wilkins.

Laqueur, Thomas (1992): Making sex: body and gender from the Greeks to Freud. First

Harvard Universty Press, Cambridge, Massachussetts and London, England.

124

Leng, Kwok Wei (1996): On Menopause and Cyborgs: Or, Towards a Feminist Cyborg

Politics of Menopause. Body Society, 2/33; Sage Pubications.

Lock, Margaret (1998): Anomalous Aging: Managing the Postmenopausal Body. Body

Society, 4/35, Sage Publications.

Lupton, Deborah (1996): Constructing the Menopausal Body: The Discourses on Hormone

Replacement Therapy. Body Society, L. 2, Št. 91, Sage Publications.

MacPherson, Kathleen I. (1995): Review: Going to the Source: Women Reclaim

Menopause. Feminist Studies, L. 21, Št. 2, Feminist Studies Inc.

Martin, Emily (1992): The Woman in the Body: A Cultural Analysis of Reproduction.

Beacon press, Boston.

Meden Vrtovec, Helena (ur.) (2002): Zdravljenje s hormoni v ginekologiji in andrologiji.

Klinični center, SPS Ginekološka klinika: Slovensko društvo za reproduktivno medicino,

Ljubljana.

Meden Vrtovec, Helena (1987): Ovarij. V: Kocijančič, A. (ur.) Endokrinologija. DZS,

Ljubljana.

Nader, Laura (1996): Naked Science: Anthropological Inquiry into Boundaries, Power, and

Knowledge. New York, London: Routledge.

Nussey, Stephen; Whitehead, Saffron (2001): Endocrinology, An Integrated Approach. St.

George's Hospital Medical School, London UK, Bios Scientific Publishers Ltd.

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/bookshelf/br.fcgi?book=endocrin 20.3.2008

Oakley, Ann (2000): Experiments in Knowing: Gender and Method in the Social Sciences.

Cambridge Polity Press.

Oudshoorn, Nelly (1990): On the Making of Sex Hormones: Research Materials and the

Productions of Knowledge. Social Studies of Science. L. 20, Št. 5, Sage Publications.

Oudshoorn, Nelly (1994): Beyond the Natural Body, An Archeology of Sex Hormones.

Routledge, London and New York.

Perkins, Anne E. (1910): Dangers of the Menopause. The American Journal of Nursing, L.

10, Št. 12, Lippincott Williams & Wilkins.

Pinter, Bojana (2001): Biološki učinki spolnih hormonov. V: Zdravljenje s hormoni v

ginekologiji in andrologiji, Klinični center Ljubljana, Ginekološka klinika, Ljubljana:

Slovensko društvo za reproduktivno medicino.

Pirie, Marion (1988): Women and Illness Role: Rethinking Feminist Theory. Canadian

Review of Sociology and Anthropology, L. 25, Št. 4, Questia Media America.

125

Roberts, Celia (2000): Biological Behavior? Hormones, Psychology and Sex. NWSA

Journal, L. 12, Št. 3, Indiana University Press.

Roberts, Celia (2002): »A matter of embodied fact«: sex hormones and the history of bodies.

Feminist Theory, L. 3, Št. 7, Sage Publications.

Roberts, Celia (2003): Drowning in the Sea of Estrogens. Sexualities, L. 6, Št. 2, Sage

Publications.

Roberts, Celia (2004): Sex, Race and »Unnatural« Difference: Tracking the Chiastic Logic

of Menopause-Related Discourses. European Jorunal of Women's Studies, L. 11, Št. 27, Sage

Publications.

Romih, Janez; Žmitek, Andrej (ur.) (2000): Na stičiščih psihiatrije in ginekologije

(zbornik). Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje.

Rosenthal, Sara M. (2005): Hormonsko nadomestno zdravljenje: Alternativni pristop. Ara

založba, Ljubljana.

Rubin, Rona; Quine, Lyn (1999): Women's symptoms at the menopause and their

expectations oh hormone replacement therapy, Nursing Time Research, L. 4, Št. 3, Sage

Publications.

Schrage, Rainer (1985): Ženska v meni. Nasveti in pomoč pri klimakteričnih spremembah in

težavah. Cankarjeva založba, Ljubljana.

Sokolovsky, Jay (2004): Aging. V: Ember, C.; Ember, M. (ur.): Encyclopedia of Medical

Anthropology: Health and Illness in the World's Cultures. Springer, New York.

Spreizer, Alenka Janko (2002): Vedel sem, da sem Cigan – rodil sem se kot Rom,

Znanstveni rasizem v raziskovanju Romov. ISH Ljubljana

Stoppard Miriam (1996): Mena, praktičen priročnik z odličnimi nasveti za boljše telesno in

duševno zdravje. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.

Tarín, Juan J.; Gómez-Piquer, Vanessa (2002): Do women have a hidden heat period?

Human Reproduction, L. 17, Št. 9, European Society of Human Reproduction and

Embryiology.

Tivadar, Blanka (1996): Medicinski govor o ženski. V: Bogovič, L.; Skušek, Z. (ur.): Spol:

Ž. Ljubljana: ISH.

Tavzes, Miloš idr. (2002): Veliki slovar tujk. Cankarjeva založba, Ljubljana.

Uršič-Vrščaj, Marjetka (2003): Hormonsko nadomestno zdravljenje in rak. Zdravniški

vestnik, L. 72, Št. 2, Slovensko zdravniško društvo.

Vines, Gail: Raging hormones: do they rule our lives?, 1993, University of California Press,

Berkeley, California.

126

Will, Constance I.; Fowles, Willa (2003): Woman to Woman: Complementary Therapy Use

in Menopause. Journal of Holistic Nursing, L. 21, Št. 368, Sage Publications.

Winterich, Julie A. (2003): Sex, Menopause and Culture, Sexual Orientation and the

Meaning of Manopause for Women's Sex Lives. Gender & Society, Vol. 17. Št. 4,

Sociologists for Women in Society.

Wood, Jill M.; Mansfield, Phyllis Kernoff; Koch, Patricia Barthalow (2007): Negotiating

Sexual Agency: Postmenopausal Women's Meaning and Experiences of Sexual Desire.

Qualitative Health Research, L. 17, Št. 189, Sage Publications.

Woods, Nancy Fugate (1998): Menopause: Models, Medicine, and Midlife, A Journal of

Women Studies, L. 19, Št. 1, University of Nebraska Press.

Wright, Anne (1982): An Ethnography of the Navajo Reproductive Cycle. American Indian

Quarterly, L. 6, Št. 1/2, Change and Continuity as Experienced by the Navajo Women,

University of Nebraska Press.

Žegura, Branka (2005): Klimakterij in hormonsko-nadomestno zdravljenje (zbornik). 7.

Fajdigovi dnevi, Kranjska Gora, 14 – 15. 10. 2005, Združenje zdravnikov družinske medicine

Ljubljana.

INTERVJUJI (posnetki in transkripcije):

Brajkovič, Eva: Intervju z Ano, posnet 28. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Bredo, posnet 25. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju s Cilko, posnet 9. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju s Čarno, posnet 21. 1. 2008, zapis pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Doro, posnet 15. 11. 2008, zapis pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Emo, posnet 23. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju s Fani, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Gito, posnet 22. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju s Hermino, posnet 20. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Ireno, posnet 25. 2. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Jano, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju s Klaro, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici

Brajkovič, Eva: Intervju z Leno Žigon, zapisan 25. 3. 2008, zapis objavljen v Prilogi 3

Brajkovič, Eva: Intervju s Heleno Meden Vrtovec, posnet 22. 4. 2008 posnetek pri avtorici,

transkripcija objavljena v Prilogi 4

127

INTERNETNI VIRI:

Ažman, Mojca: Hormoni – nevidni vladarji, Revija Osebnost, Št. 14, junij 2007,

http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=281 5.6.2008

Neznani/a avtor/ica: Težave s hormoni, Demokracija, 3.4.2008,

http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=2335 5.6.2008

J., Anja: Hormoni, Revija Smrklja, 15.2.2008,

http://www.smrklja.si/zdravje/zdravo_zivljenje/7326 5.6.2008

Klara&Dani: Podivjani hormoni, zapis na spletnem forumu revije Mama, 10.10.2007,

http://mama.si/forum/viewtopic.php?t=22422 5.6.2008

Sta novica: Za pozno bedenje najstnikov krivi hormoni, Siol.net, 3.4.2008,

http://www.siol.net/svet/znanost_in_okolje/2008/04/za_pozno_bedenje_najstnikov_krivi_hor

moni.aspx 5.6.2008

MMC RTV SLO: Estrogen kriv za ženske kapi?, Rtvslo.si, 24.7.2005,

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_

id=83237 5.6.2008

TD: Hormoni v govedini poškodujejo spermije moških potomcev, LifeStyleŠpil, 5.4.2007

http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=10651) 5.6.2008

STA novica: Hormoni ogrožajo sluh, 24ur.com, 8.9.2006,

http://24ur.com/servisi/vizita/hormoni-ogrozajo-sluh.html) 5.6.2008

Ozmec, Sebastijan: Mesojedi homoseksualci, Revija Mladina, Št. 33, Leto: 2004

http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/uvo-manipulator--sebastijan_ozmec/ 5.6.2008

Neznani/a avtor/ica: Hormoni v življenju ženske: čudovita moč hormonov, Revija Viva,

http://www.viva.si/clanek.asp?id=3495) 5.6.2008

Neznani/a avtor/ica: Hormoni v življenju ženske: kontracepcija za vsako žensko, Revija Viva,

http://www.viva.si/clanek.asp?id=3492) 5.6.2008

Dobrecovič, Srečko: Uglasite svoje telo s hormoni, Revija Men's Health, 19.10.2007,

http://www.menshealth.si/zdravje/uglasite_svoje_telo_s_hormoni-10902.aspx) 5.6.2008

Ti. V.: Estrogen vzpodbuja potrebo po dominaciji, Revija Žurnal24, 6.5.2208,

http://www.zurnal24.si/cms/zstil/zdravjefitness/index.html?id=46847) 5.6.2008

MMC RTV SLO: Je strah ozdravljiv s hormoni? Rtvslo.si, 30.3.2006,

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_

id=104787#1143723842) 5.6.2008

128

MMC RTV SLO: Odkrili hormone za apetit, Rtvslo.si, 11.11.2005,

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_

id=93035 5.6.2008

MMC RTV SLO: Hormon, ki varuje pred rakom dojke, Rtvslo.si, 21.4.2005,

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_

id=74167 5.6.2008

Neznani/a avtori/ica: Ena izmed skrivnosti večne mladosti, Zanimivo.si, januar 2008,

http://www.zanimivo.si/tag/hormoni 5.6.2008

Neznani/a avtori/ica: Hormoni so krivi za poletne romance, Časopis Večer, 31.7.2006,

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2006/07/31/2006-07-31_STR-16-16_MX-01_IZD-

01-02-03-04-05-06_PAG-MI-MED-SEB.PDF 5.6.2008

Strela: Poletje, izpitno obdobje in hormoni, Spletni forum Študent-Info, 4.6.2007,

http://www.student-info.net/index.php/vf/forum/ID/35447/Poletje-izpitno-obdobje-in-

hormoni 5.6.2008

Simonič, Janja: Vloga hormonov pri zaljubljenosti, Časopis Finance, 13.2.2003,

http://www.finance.si/40911 5.6.2008

Keber, Irena: Hormonsko nadomestno zdravljenje po menopavzi za preprečevanje koronarne

bolezni, Spletni portal Med.Over.Net,

http://med.over.net/literatura/knjiga_zdravila_za_srce/stran_157.htm 21.6.2008

SPLETNI SLOVARJI:

Dictionary www.dictionary.com 15.3.2008

Etymonline www.etymonline.com 15.3.2008

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) http://bos.zrc-sazu.si/sskj.htm 10.3.2008

My Dictionary http://dictionary.reference.com/ 15.3.2008

Your Dictionary http://www.yourdictionary.com/ 15.3.2008

The Free Dictionary http://www.thefreedictionary.com/ 15.3.2008

Merriam Webster http://www.merriam-webster.com/ 15.3.2008

SPLETNE ENCIKLOPEDIJE:

Wikipedia http://en.wikipedia.org

OmegaWiki http://www.omegawiki.org

129

OSTALI INTERNETNI VIRI:

Spletni portal Menopause On-line http://www.menopause-online.com 23.5.2007

Spletni portal Menopause portal http://menopauseportal.com 23.5.2007

Spletni portal American Academy of Acupuncture and Oriental Medicine –

http://www.aaaom.org/HPMENOPAUSE.htm 23.5.2007

Spletni portal IUPAC – International Union of Pure and Applied Chemistry –

http://www.iupac.org/ 24.4.2008

130

Priloga 1: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ženskami o izkušnjah klimakterija

DEMOGRAFSKI PODATKI Podatki: ime, starost, stan, otroci, zdravje (samo-ocena) 1. KLIMAKTERIJ – OSEBNO DOŽIVLJANJE: Kako bi opredelile klimakterij? Kaj veste o menopavzi? Od kje ste pridobili informacije o menopavzi? S kom jih delite? Vam informiranost poveča občutek varnosti? Kakšen odnos imate do tega pojava? Mislite, da bo/je na vas močno vplival? Kako? Ste že doživele menopavzo – kako? Ste menopavzo pričakovale/razmišljale o njej? Ste se je bale? Bale česa? Če negativno: Kako/zakaj negativno – telesni simptomi – psihološko počutje? Kaj doživljate slabo in kako? Prinaša menopavza kaj dobrega? Kaj in kako? Kaj za vas pomeni ženskost? Kaj ženskost definira? Mislite, da ste z izgubo menstruacije manj ženska? Zakaj? Kako se počutite, ko govorite o tej temi? Vam je morda neprijetno ali nimate težav s tem? 2. KLIMAKTERIJ in ODNOSI Z DRUGIMI Kaj pa: socialni odnosi, služba, partnerski odnos, spolnost – so na teh področjih spremembe in če – kakšne? Se vaš partner odziva na spremembe? Kako? Jih sploh opazi? Se o tem pogovarjata? Ste o tem govorili z vašo materjo? S kom se pogovarjate o menopavzi? Kako po vaše na menopavzo gleda družba? Kakšen je odziv vaše okolice na ta pojav? Kako ocenjujete vpliv medijev na tem področju? 3. MEDICISKI VIDIK Kaj veste o hormonih?

131

Hodite h ginekologu/ginekologinji? Kako on/ona obravnava menopavzo? Mu zaupate? Ga/jo je zanimalo, kako se počutite, ko sta se pogovarjala o menopavzi? Kaj vam je o menopavzi povedal/a oz. razložil/a? Če ima otroke: Kdaj ste rodili? Morebitni medicinski posegi? Poznate HRT? Ste jemali HRT? Kakšne so vaše izkušnje z jemanjem HRT? Učinki in stranski učinki? Jemljete/ste jemali kaj drugega za lajšanje težav? (zeliščni preparati, fitoestrogeni, soja, ipd.) Ste uporabljali/uporabljate t.i. »alternativno« medicino? Katero? Kako? Učinki, stranski učinki?

132

Priloga 2: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ginekologinjama

Ime, starost, specializacija, delovno mesto, delovne izkušnje Kako da ste se odločili, da se specializirate za področje ginekologije (endokrinologije)? Kje delate? Koliko pacientk imate? Starostna struktura (grobo)? Menite, da je nujno potrebno, da ženska redno hodi h ginekologu? Kdaj naj bi začela? Naj hodi vse življenje ali še posebej v posameznih obdobjih? Kako gledate na življenjski potek ženske? Se vam zdi primerljiv z moškim? Bi lahko izpostavili kakšne kritične točke v življenju ženske? Imate morda kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh oz. kako bi to komentirali? Ali popolnoma zaupate v znanost in njena dognanja? Koliko in kako poteka izobraževanje zdravnika/ice po končani specializaciji? Kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Menite, da morda posredno s komercialnimi strategijami posega v vaše delo/odločitve? Kako bi definirali menopavzo? Se vam to zdi to normalen proces ali bi ga lahko definirali za bolezensko stanje, ki terja zdravstveno obravnavo? (skladno z doktrino pomanjkanja hormonov) Kako ženske, ki imajo težave v obdobju menopavze opisujejo svoje težave? Kaj od vas zahtevajo/pričakujejo? Kakšno stališče imate do hormonskega nadomestnega zdravljenja? Je po vaših izkušnjah to uspešna in varna oblika lajšanja težav? Kako pogosto ga predpisujete? Koliko dolgo se ga je priporočljivo posluževati? Kdaj ga ne smete predpisati? Mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje v slovenski medicini na splošno na področju menopavze (glede govora o tem, kroženja informacij znotraj medicinskih krogov) in ali ga lahko primerjate s stanjem v tujih državah? Kakšno je vaše stališče do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke o tem velikokrat sprašujejo? Kakšne nasvete oz. metode ali oblike zdravljenja lahko predpišete oz. svetujete za lajšanje menopavznih težav/simptomov, razen HRT? Kako komentirate teorijo estrogenizacije prebivalstva zaradi domnevno vedno večje prisotnosti pesticidov in ostalih hormonskih motilcev (hormone disrupters) v okolju, ki naj bi

133

domnevno vodili k »feminizaciji« moških (primeri aligatorjev z manjšimi penisi, manj spermijev v moškem semenu ipd.) Menite, da je biologija človeka univerzalna za vse človeštvo ali je po vaše pravilnejša trditev, da je kulturno relativna? Se strinjate z doktrino hormonov kot spolnih določevalcev? Se vam zdi poimenovanje spolni hormon pravilno? (kljub temu, da podeljuje spolni značaj kemični substanci) Kaj pa ugotovitve, da je za nastajanje sperme (oz. uravnavanje količine semenske tekočine) pravzaprav potreben tudi estrogen? [Eddy, E.M. 1996, Targeted disruption of the estrogen receptor gene in male mice causes alteration of spermatogenesis and infertility, Endocrinology 137, November; Hess, R.A, 1997, A role oestrogen in the male reproductive system, Nature 390, december; Sharpe, R.M.: 1997, Do males rely on oestropgens in the male reproductive system?, Nature 390] Zakaj je žensko staranje tako zelo problematizirano (v primerjavi z moškim), ko je v resnici življenjska doba žensk daljša od moških? Zakaj je daljša življenjska doba pravzaprav na koncu problematizirana kot nekaj slabšega? Kako bi razložili dejstvo, da se medicina veliko bolj ukvarja z žensko kot z moškim? Se vam zdi, da je žensko telo toliko bolj podvrženo težavam? Se vam zdi doktrina »odpovedi jajčnikov« oz. razumevanje menopavze kot pomanjkanja spolnih hormonov pravilna in povsem nesporna? Verjamete, da jemanje HRT podaljšuje in izboljšuje življenje žensk? Kako pa komentirate teorijo, da nizek nivo estrogenov pravzaprav funkcionira kot ščit pred nastankom raka dojk in drugimi starostnimi boleznimi? Kaj pa pri moških? Ali pri njih s starostjo prav tako ne upada izločanje »moških« spolnih hormonov? Kdaj se moške zdravi z dodajanjem hormonov in zakaj? Zakaj je po vašem mnenju propadel načrt iz 40ih, ko so nekateri verjeli, da bo testosteron zdravilo zoper staranje moških? (podobno kot estrogen za ženske) Kaj menite o tem, da bi morda bil razlog za osteoporozo tudi kje drugje – v načinu življenja in ne le v pomanjkanju estrogena? Kakšna je sploh povezava med osteoporozo in estrogenom? Obstajajo kakšne primerjalne študije med pojavnostjo osteoporoze med ženskami v drugih kulturah? Mislite, da je osteoporoza univerzalni pojav? Se vam zdi, da zdravnik lahko svojo odločitve o določenem zdravljenju pacientu ne argumentira oz. namesto argumentov izrazi svoje prepričanje, da on/a že ve, za kaj je/bo to dobro? Menite, da je to, da znanstveniki iz humanističnih strok ( študije znanosti) preučujejo razvoj medicine in ostalih naravoslovnih znanosti, koristno za vašo stroko ali od tega ne vidite koristi oz. se vam zdi moteče? Kakšen je po vašem mnenju položaj ženske v slovenski medicini?

134

Priloga 3: Intervju z Leno Žigon

Avtorica intervjuja: Eva Brajkovič Informatorka: Lena Žigon, ginekologinja, ZD Bežigrad Ljubljana Kraj intervjuja: Ljubljana Datum intervjuja: 25.3.2008 Dobili sva se v Ljubljani, v kavarni Zvezda ob 9.30 dopoldne. Dan pred tem sva se slišali po telefonu in sem ji omenila, da rabim mirno okolje, da jo posnamem, pa je bila precej začudena in ji ni bila všeč ideja, da bom pogovor snemala. Ko sva se srečali, me je najprej vprašala, če bo ta intervju objavljen v kakšnem mediju, ker da je pri njih (v Zdravstvenem domu) neka druga zdravnica zadolžena za stike z javnostjo, zato ni bila navdušena nad idejo, da bi to bil intervju za medije. Očitno je diktafon naredil tak vtis. Razložila sem ji, da gre za diplomo in za kaj potrebujem posnetek, vendar je snemanju kljub temu nasprotovala, ponudila pa mi je, da naj jo brez problema še kdaj pokličem, če bo rabila dodatna pojasnila. Poleg tega je bilo v Kavarni Zvezda kar hrupno, tako da bi verjetno imela težave pri snemanju, saj bi bilo preveč motečih zvokov. Tako sem torej morala zapisovati, kar mi je povedala. Sicer je Lena Žigon precej mladostna in prijazna ženska, vmes sem celo pomislila, da bi celo jaz morda hodila k taki ginekologinji. Povedala mi je, da se zdravniški poklic v Sloveniji močno feminizira, že interesa zanj je vedno več med dekleti, ki so že nekaj časa tudi v veliki večini med vpisanimi v 1. letnik. Ko se je Lena vpisala, je bilo vpisanih le petina fantov, na žalost je nisem povprašala, kako si to razlaga. Najbrž bi morala z njo govoriti še enkrat (op: zaradi pomanjkanja časa mi to ni uspelo). Legenda: V: vprašanje O: odgovor V: Ime, starost, delovno mesto, delovne izkušnje O: Lena Žigon, 43 let (ali 42, si nisem zapisala in nisem ziher), ginekologinja, dela v ZD Bežigrad; 3 leta ZD plus 8 let klinike (s specializacijo vred) V: Kako da ste se odločili, da se specializirate za področje ginekologije? O: Ni bila ravno izbira; v Sloveniji je precej odvisno od potreb, to možnost so ji ponudili; sicer jo je najbolj zanimala kirurgija, a ta je v Sloveniji rezervirana za moške; sicer ji je tudi delo ginekologinje všeč, saj se ji zdi ključno, da lahko pomaga ljudem. V: Delate v ambulanti? Koliko pacientk imate? Starostna struktura (na grobo)? O: Dela v ambulanti; ima 3500 pacientk, je najmlajša od sodelavcev v ZD Bežigrad, zato ima še malo pacientov, glavarina je 5500, ker je v Sloveniji 94 ginekologov glede potrebe na premalo, naj bi jo še zvišali, ginekologi pa želijo, da bi se zmanjšala na 4000 žensk na ginekologa, zato se bodo zvišanju definitivno uprli. Pravi, da je čutiti omejitve, predvsem s strani zavarovalnice in organizacije zdravstva (premalo ginekologov ipd.), Tujih zdravnikov v Sloveniji praktično ni, saj je standard previsok, plače pa prenizke, zato nismo zanimivi. Od ginekologov je v Ljubljani le en tujec. Starostna struktura je tretjina adolescentk, tretjina žensk v rodni dobi in tretjina menopavzalnih žensk.

135

V: Menite, da je nujno potrebno, da ženska redno hodi h ginekologu? Kdaj naj bi začela? Naj hodi vse življenje ali še posebej v posameznih obdobjih? O: Meni, da je nujno, da ženska hodi h ginekologu; začeti mora hoditi na preglede, ko začne s spolnim življenjem; v reproduktivni dobi je dovolj, če hodi na 3 leta (PAP brisi). Adolescentke so poseben problem – prihajajo le zaradi kontracepcije in različnih vnetij (posledica zelo aktivnega spolnega življenja brez ustrezne zaščite – kondoma); rizik za razvoj raka materničnega vratu sta HPV in kajenje; O cepljenju proti PAP virusu pravi, da gre za precejšen pritisk farmacevtov in določenega dela stroke (klinike); sama ne propagira cepljenja, saj se je v preteklosti že pokazalo, da so različna cepljenja vodila k odpornosti virusov na cepivo in niso bila uspešna; svojim pacientkam pove, da je cepljenje možnost, če za to sprašujejo, če se zanimajo, jih napoti na kliniko. Adolescentke bi po njenem morale na pregled enkrat letno, ko začnejo s spolnim življenjem; ženski sicer pripada ginekološki pregled do 75. leta. V: Kako gledate na življenjski potek ženske? Se vam zdi primerljiv z moškim? Bi lahko izpostavili kakšne kritične točke v življenju ženske? O: Adolescenca je problem, takrat so dekleta veliko bolj izpostavljena različnim okužbam kot fantje, zato bi morale hoditi na redne preglede (pove primer dekleta, ki so ji ugotovili hudo vnetje, ki se je razširilo na celo trebušno votlino, če bi redno hodila na pregled, se tako vnetje ne bi moglo razširit, saj bi ga prej odkrili in zdravili); naslednja pomembna faza je obdobje pred zanositvijo in nato menopavza. V: Koliko in kako poteka izobraževanje zdravnika/ice po končani specializaciji? O: Stroka organizira izobraževalne seminarje, ki prinesejo točke; vsako leto mora zbrati določeno število točk; odločitev o izbiri izobraževanja je v zdravnikovih rokah (glede na to, kaj najbolj potrebuje, kaj mu manjka) – sam izbira, potem pa mu ZD odobri povračilo določenih stroškov, odvisno od primera (ponekod le kotizacije, drugje tudi potni stroški in bivanje, odvisno; točke so vezane na licenco, ki jo je treba obnoviti vsakih pet let. V: Kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Menite, da morda posredno s komercialnimi strategijami posega v vaše delo/odločitve? O: Če samo predstavlja izdelke, zdravila, je farmacevtska industrija čisto OK, nekateri pa postanejo tudi bolj agresivni in to se ji ne zdi OK; sama se izogiba predpisovanju istih zdravil in poskuša predpisovati čim bolj različna, da je uravnoteženo; omeni, da so farmacevti še posebej agresivni prav na primeru cepljenja proti PAP virusu. V: Imate morda kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh oz. kako bi to komentirali? O: Meni, da je medikalizacije odločno preveč; kontracepcije je preveč, čeprav je po drugi strani boljše, da je, kot da se potem dogajajo neželene nosečnosti in splavi; Pravi, da danes ni več zdrave nosečnice – preveč so pod vtisom raznih informacij, ki krožijo po spletnih forumih in so nato vse sparanojene, ona pravi, da bi jih kar prepovedala; skoraj vse nosečnice danes hočejo iti na bolniško; nosečnost je hudo zmedikalizirana. V: Ali popolnoma zaupate znanosti in njenim dognanjem?

136

O: Zaupa znanosti, vendar s pridržki; meni, da je premalo celostne obravnave; [stvari so zelo povezane, znanost jih velikokrat obravnava partikularno]. V: Hormoni – kako bi definirali hormone? Menite, da danes še vzdrži koncepcija estrogenov in androgenov kot spolnih hormonov? /Meni, da drži koncepcija estrogenov in androgenov kot spolnih hormonov. Navede primer mozoljavosti, ki naj bi jo povzročal androgen, vendar to nima nobene neposredne zveze s spolom – naslednjič moram poglobiti vprašanje, saj ni imela pravih argumentov, jaz pa nisem bila dovolj vztrajna. Premalo hormonov (estrogenov) je povezanih tudi z izgubo libida, pravi./ V: Kako bi definirali menopavzo? Se vam to zdi to normalen proces ali bi ga lahko definirali za bolezensko stanje, ki terja zdravstveno obravnavo? (skladno z doktrino pomanjkanja hormonov) O: Menopavza je normalen proces v življenju ženske, ki pa ga lahko zakomplicirajo težave; doživljanje menopavze je zelo različno; Če se začne pred 50im letom, je potrebno dodajati hormone, predvsem da bi preprečili propad kostne mase – kontrolira se kostno maso in na podlagi tega se potem predpiše HRT. V: Kako ženske, ki imajo težave v obdobju menopavze opisujejo svoje težave? Kaj od vas zahtevajo/pričakujejo? O: Težave so predvsem potenje, vročinski valovi, nekatere pravijo, da ne morejo funkcionirati, da so raztresene, niha jim razpoloženje, ene imajo zelo hude težave, tožijo za atrofijo nožnice, padcem libida ; težave se največkrat začnejo že v obdobjih nerednih menstrualnih ciklusov, povezane so z manjšo količino estrogenov. Ženske od nje pričakujejo preveč; poskuša jih potolažiti, svetuje jim, naj po skusijo s preparati, ki vsebujejo fitoestrogene, čeprav sama meni, da imajo večinoma le placebo učinek, saj so doze v pripravkih močno prenizke, da bi kemijsko delovale; pravi da ne gre za to, da bi zmanjšali simptome, ampak da jih ženske drugače doživljajo in jih zato lažje prenašajo; vsekakor ta količina ni dovolj za vzdrževanje kostne mase Ko jo vprašam o tem placebo učinku, mi navede še raziskavo med ženskami, ki so jemale kontracepcijo – razdeljene so bile na skupino, ki je jemala kontracepcijo in na kontrolno skupino, ki je če mislila, da jemlje kontracepcijo – odstotek žensk, ki so se zredile je bil enak tako v prvi skupini kot v kontrolni; razložila mi je, da kontracepcija dejansko ustavi delovanje jajčnikov, (nisva šle v podrobnosti, te zadeve mi pa še vedno niso povsem jasne – povsem kontracepcija ne zavre delovanje jajčnikov, saj ti še vedno izločajo estrogen, sicer bi po kontracepciji ženska doživela menopavzo), obenem pa vpliva tudi na metabolizem (izločanje inzulina), zato se veliko žensk zredi, ko jemljejo kontracepcijske tablete. V: Kakšno stališče imate do hormonskega nadomestnega zdravljenja? Je po vaših izkušnjah to uspešna in varna oblika lajšanja težav? Kako pogosto ga predpisujete? Koliko dolgo se ga je priporočljivo posluževati? Kdaj ga ne smete predpisati? O: HRT je uspešna oblika zdravljenja predvsem v boju proti osteoporozi; nujen je v primeru, da menopavza nastopi predčasno, pred 50im letom, predpisujejo ga okoli 5 let po zadnji menstruaciji, veliko več kot 5 let ni priporočljivo jemanje zaradi povečanega rizika za razvoj raka na dojki, skrajna meja je 10-letno zdravljenje; kar je več, je škodljivo. HRTja ne

137

predpisuje pri pacientkah, ki so na hormonsko odvisnih terapijah (pri raku na dojki, jajčnikih, endometrijskem karcinomu, raku materničnega vratu) oz. ga predpiše izjemoma, zelo redko; Ženske, ki se zdravijo za rakom, navadno doživijo menopavzo, saj kemoterapija in obsevanje uničita vse zarodne celice, kar povzroči menopavzo. V: Mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje/stališče v slovenski medicini na splošno na področju menopavze (glede govora o tem, kroženja informacij znotraj medicinskih krogov) in ali ga lahko primerjate s stanjem v tujih državah (če poznate)? O: Kar se tiče HRT, slovenska ginekologija gleda, da so koristi večje od tveganj za komplikacije. HRT praviloma ponudijo ob zgodnji menopavzi (pred 50im letom) in ob hudih simptomih. Meni, da ne drži, da so ženske bolj kritične kot moški; spol pri tem nima zveze, v slovenskem zdravstvu je veliko nekritičnih ritoliznikov obeh spolov (to so moje besede, ona je to izrazila na pol neverbalno). V: Kakšno je vaše stališče do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke o tem velikokrat sprašujejo? O: Je naklonjena komplementarnim metodam, predvsem homeopatiji. Alternativa [alternativna medicina] bi morala znotraj stroke vzpostaviti nadzor (nikakor ne s strani biomedicine), pri izvajanju pa bi morali zdravilci sodelovati z lečečim zdravnikom. Pacientke ne sprašujejo veliko po komplementarnih metodah, saj se očitno bojijo zaradi uradnega odnosa biomedicine do tega področja; temo načne sama, če vidi, da je ženska naklonjena takim metodam; svetuje homeopatijo, biomagnetno resonanco – to so metode, ki jih pozna V: Kakšne nasvete oz. metode ali oblike zdravljenja lahko predpišete oz. svetujete za lajšanje menopavznih težav/simptomov, razen HRT? O: Fitoestrogene v različnih pripravkih, ki se jih dobi v lekarnah brez recepta; sicer svetuje homeopatijo, biomagnetno resonanco [nisem je vprašala o prehrani – to jo moram naslednjič] V: Kako komentirate koncept estrogenizacije prebivalstva zaradi vedno večje prisotnosti pesticidov in ostalih hormonskih motilcev (hormone disrupters) v okolju, ki naj bi domnevno vodili k »feminizaciji« moških (primeri aligatorjev z manjšimi penisi, manj spermijev v moškem semenu ipd.) O: Večji problem kot zgoraj omenjeni vidi v kemičnih substancah, ki se kopičijo v živalskih beljakovinah (antibiotiki, različna zdravila); Sicer pa meni, da je vzrok za manjšo plodnost moških bolj v Pampers plenicah, ki jih imajo otroci nenehno na sebi prvih nekaj let življenja in so iz PVCja, ki vdržuje previsoko temperaturo v mednožju – moda so z namenom zunaj telesa, saj morajo biti zarodne celice na nekaj stopinj manj kot je telesna temperature, Pampers plenice pa jih pregrevajo) – Zdaj rase generacija Pampers otrok in pokazalo se bo, ali bodo ti otroci imeli težave pri plodnosti; zares pa raziskav in dokazov za to ni, zato tudi zdravniki še ne opozarjajo; verjetno do raziskav ne pride tudi zaradi lobiranja industrije, ki ji ni v interesu, da bi se to tveganje razkrilo. Drugi problem so tamponi pri najstnicah, še bolj pa Alldays vložki in tangice – vse to vpliva na vnetja in težave z glivicami v nožnici.

138

Priloga 4: Intervju s Heleno Meden Vrtovec

Avtorica intervjuja: Eva Brajkovič Informatorka: Helena Meden Vrtovec, strokovna direktorica Ginekološke klinike v Ljubljani Kraj intervjuja: Ljubljana Datum intervjuja: 22.4.2008 Dobili sva se njeni pisarni v stavbi stare porodnišnice v Ljubljani. Helena je bila nahodna oz. je razložila, da ima neko alergijo, zato je proti koncu pogovoru na trenutke zaradi kašlja težko govorila. Med pogovorom sojo dvakrat klicali in enkrat ji je nekdo prinesel ali prinesla neke papirje. Ker se ji je mudilo, ji tudi nisem uspela zastaviti vseh predvidenih vprašanj, saj je nisem želela preveč zadrževati. EB: Jaz študiram antropologijo. HMV: A antropologijo… EB: Ja. HMV: To je pa zanimivo… EB: Ja, pa me blazno zanima ta povezava med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi. HMV: Aha… EB: Se mi zdi, da jo je premalo pri nas. HMV: Fino. Ja. EB: Ker so, ne, neke stvari, ki bi se mogli pogovarjat o njih. HMV: Mhm… No, kar začniva. EB: Tako. Ja. Najprej bom pač povedala vaše ime zaradi tega, da potem tega… pa čeprav ne bi, ne bom verjetno zamešala… (smeh) No, Helena Meden Vrtovec, ne? HMV: Mhm. EB: A… vi ste specializirana za ginekologijo in endokrinologijo? HMV: N-n. EB: Aha.. Ne? HMV: Mi imamo… mi imamo špecializacijo ginekologija in porodništvo. EB: Aha. OK.

139

HMV: Pri nas špecializacija… ni, ni druge možnosti. EB: Aha… ni… HMV: Pol pa lahko naredite specialistični izpit… EB: Ja… HMV: Po izpitu se pa lahko vsak, recimo, usmeri v določeno specialnost, ne… EB: Mhm… HMV: Ali se pretežno ukvarja s porodništvom ali se bolj z ginekologijo… EB: Mhm… HMV: Ali se pa z reprodukcijo, ampak vsi moramo povsod dežurat. EB: Razumem. HMV: Ne, to je vse prepleteno, ker… EB: Ja, ja… seveda, seveda… HMV: Ni ginekologije brez porodništva in porodništva ne brez tega, tako da je to ena specializacija. Jaz sem sicer tud redna profesorica na medicinski fakulteti. EB: Mhm. HMV: To je to. EB: Kaj pa predavate? HMV: Predmet ginekologija in porodništvo. EB: Aha… Ker sem gledala… sem zasledila, da ste doktorirala iz endokrinologije… al…? HMV: No, to ni endokrinologija… EB: To, to sem nekje zasledila, mogoče je napačno… HMV: Ja, magistrsko in doktorsko nalogo sem delala s področja hipofiznih hormonov oz. uravnavanja, ampak to ni, mislim, endokrinologija, no. EB: Mhm… HMV: Mislim… je do neke mere. To je ozek del tega. EB: Specializacija pa prav za endokrinolog…

140

HMV: Jo imajo pa na interni. EB: Aha… HMV: To pa majo. To pa je specializacija za endokrinologijo, imajo pa internisti. EB: OK. HMV: To je pa internistična zadeva, recimo, ko obravnavajo te bolezni ščitnice… EB: Ja. HMV: … nadledvične žleze, sladkorna bolezen. To je pa internistična specializacija. Se opravičujem… Mam tako… [nerazumljivo mrmranje] [Medtem v prostor vstopi ženska, ki prinese neke papirje. Helena vstane in jih vzame, nato se vrne] EB: Se pravi, v bistvu spolni hormoni so pa v domeni ginekologije? HMV: Spolni hormoni so od vseh. EB: A, od vseh? HMV: Aha. Spolne hormone pa… s temi se pa ukvarjajo tako internisti, endokrinologi, potem se ukvarjajo ginekologi, urologi, onkologi, dermatologi… kjer čte… EB: Ja. Ja… seveda. HMV:… morajo upoštevati hormonsko dejavnost, ne… EB: Ja. Me zanima zakaj ste se odločila, ko ste se specializirala za ginekologijo? HMV: Kaj jaz vem… Pravzaprav, jaz sem bila že usmerjena kar v času študija in sicer je bila takrat tista možnost, je bil še profesor Novak predstojnik, da smo lahko študentje v 4. in 5. letniku prišli sem tud že dežurat. EB: Mhm… HMV: In smo delal tudi ambulante. Smo dobil tud neki honorarja, tko da sem jaz potem v 5. letniku, ko je bla ginekologija, praktično mi sploh ni blo treba nč več študirat… Mislim, študirat, vsaj praktično ne, ne… EB: Ja, ja… HMV: Študij… seveda je blo treba pol… ampak sam izpit ginekologije in porodništva pa vem, da ni bil noben problem, takrat v času študija, ne. Tako da sem že dve leti prej takrat dežurala, delala ambulante, potem pa seveda me je to intrigiralo, znala sem že velik tega, poznala… in potem sem se v to usmerila.

141

EB: Mhm… HMV: Se mi je zdelo zlo privlačno, kar se tiče poroda kot takega… se mi je zdel en tak veličasten dogodek. Takrat je dr. Andolškova začela s temi materničnimi vložki in to je blo nekaj novga za kontracepcijo... Skratka, taki izzivi so bli, kjer se je dal velik naredit in velik naučit, tako da sem, da sem … to je nekak povezava med interno in kirurgijo. Nam pravijo kirurgoidi, ne, ker operirat moramo… EB: Ja… HMV: Ampak v bistvu nismo pa kirurgi v pravem smislu besede. EB: Ma delate tudi ambulantno? HMV: Kako? EB: Delate ambulantno? Mate svoje pacientke? HMV: Seveda. EB: Kolk pacientk pa imate? HMV: Ja… kolk mam opredeljenih, ne vem točno… EB: Aja… HMV: Ampak… ja… ne vem točno številko, ampak… velik, velik pacientk mam jaz. EB: Kakšna pa je starostna struktura recimo, če lahko na grobo? HMV: Različno… Ja, veste kaj… tko je, moje pacientke se z mano starajo, ne… EB: Mhm… HMV: In zdej imam pretežno starejšo populacijo. Ko sem bla mlajša, so ble mlajše, potem se pa s tabo starajo, ker so ene in iste več al manj. EB: Ja, ja, ja… HMV: Edin zdej, kaj jaz vem, mogoče, ene 20 do 30 odstotkov je pa mladih, tistih, ki so neplodne, ne. Ostale so pa starejša populacija. EB: Ok. Se pravi, vi ste… HMV: Sem se ukvarjala vedno z zdravljenjem neplodnosti in pa z menopavzo, tko da imam oba pola pokrita. EB: No, no, se pravi, imate v bistvu res potem veliko število menopavznih žensk? HMV: Velik, velik jih je…

142

EB: Mhm… Ja, potem me zanima – verjetno menite, da je nujno, da ženska hodi h ginekologu, ne? HMV: Ja… Brez nadaljnjega… EB: Ja, kdaj bi morala začet? HMV: Ja, veste kako je. Kadar… vsaj takrat, kadar ima kakšne menstrualne motnje al pa kadar se začne ukvarjat s spolnim življenjem, ne… Pol pa.. tukaj seveda nimamo nobenga administrativno določene, meje ne… EB: Ja, ja… HMV: Ja, to je tisto. Čeprav… EB: To priporočate? HMV: … uradno pač, socialno tud ne priznava, da recimo pri mladih… ampak tisto ima pol že otroška… pod pediatrijo sodi, ne, pri prav mladih. EB: Ja, ja… HMV: Ampak načeloma je predvsem pomembno to, da takrat, ko se začne s spolnim življenjem, da se primerno in pravočasno zaščiti, a ne in s tem se pa ogibamo pa tega, kar je zdaj najbolj pereče pri nas trenutno – to je, da je relativno visok delež prekinitev nosečnosti pri mladostnicah nad desetim tednom, ne… EB: Mhm… Aja? Pa tolko kontracepcije je na voljo… HMV: Ja, da ne pridejo do ginekologa, da na vejo, da so noseče in take stvari… EB: Ja, pa tolko prej začejo s spolnimi odnosi, ne? HMV: Ja. EB: Ja, kako gledate drugače na življenjski potek ženske? Se vam zdi, da je primerljiv z moškim al… oz. bi lahko izpostavili kakšne kritične točke? HMV: Pri ženskah? EB: Ja, v življenju ženske. HMV: Hja. Glejte, to so različna obdobja, ne… Pri ženski so značilna predvsem ta rodno obdobje, ki traja recimo, ne, od 18. tam do enega, kaj jaz vem, 45. leta. EB: Mhm. HMV: To klasično, optimalno.

143

EB: Ja… HMV: In za to obdobje je tud značilno, da pride so najrazličnejših … [kašlja] … sprememb v telesu in sicer zlasti v zvezi z nosečnostjo in dojenjem. No, in potem… mislim, da je to obdobje najbolj tako produktivno, pol pa seveda, kot mejnik, ne, sigurno je pomembno, kolikokrat je ženska rodila oz. če sploh je rodila, a ne, ker to predstavlja bistveno spremembo v kakovosti življenja vsake ženske, ne… vsi normativi, vse norme, prioritete se bistveno spremenijo, ko dobi otroka. EB: Mhm… HMV: No, in seveda, to je ta kategorija žensk, ki so rodile in potem tiste, ki so neplodne, ne… To je tud taka, ena hujših travm za žensko, če ne more zanosit, ne. EB: Kaj pa recimo, opažate, da je več žensk, ki se odločijo, da ne bodo imele otroka? HMV: Ne. EB: Ne? HMV: Za… načelno praktično lahko rečemo, da je tistih žensk, ki se namensko odločijo, da ne bodo imele otrok, pa imajo partnerja, ne… EB: Ja? HMV: Praktično jih… lahko rečemo, da je zanemarljivo. Da jih ni. No, skoraj ne, no. Redko, redko se res to dogodi, tko da tko redko, da v bistvu lahko rečemo, da to pr nas v Sloveniji ni problem, tovrstni, da bi rekli – zdej pa zaradi kariere al pa zarad ne vem česa ne bo imela otrok, ne. Ene dve, tri sem jaz v 35 letih srečala take. EB: A celo… Zanimivo… In aa… Kaj sem se hotela? Ja, nekaj sem hotela, zdej mi je zbežalo. Hm… Nič, gremo naprej… HMV: Kaj z moškimi, ste rekla, primerljivo? EB: Ne, ne… Ja, no, to je blo tudi vprašanje… HMV: Ja, seveda. Rodna sposobnost in pa fertilna sposobnost oz. sposobnost oploditve, ne. Je bistveno prej, koker se pri nas odločamo za to, že maksimalna, ne… To je pri nekako že 24. letih, 25. letih, ne… No, ampak pri nas se pa za prvo nosečnost odločajo zdaj že pri 28., šele takrat, ko je že, malo začne ta optimalna al pa maksimalna rodna sposobnost upadat, ne. To so pač dejstva, to je trend takšen, to je razvoj družbe. Tudi emancipacija žensk je tista, ki… ambicije, karierizem, potem pa tudi delno želja po, kaj jaz vem, bolj lagodnem življenju… [kašelj] … To je vse pripeljalo do tega in to so … [kašelj] … – se opravičujem – trendi po celem svetu, ne. Tega ne bomo mogli ne preskočit, ne zavret. Tako to je. EB: Ma, po čem se pa recimo meri tale plodnost, nekako – to kar ste rekli, da začne upadat z 28. letom? HMV: Ja, šteje se po tem, kakšna je kapaciteta oz. kakovost pri moškem…

144

EB: Aja, pri moškem… HMV: … semenskega izliva, pri ženski je pa kakovost celic tista, ki je najboljša v tem obdobju… EB: Zarodnih celic? HMV: Ja, jajčnih celic. EB: Ja, ja… HMV: Zaradi tega, ker takrat se začnejo… naj bi bile v bistvu redne ovulacije. Jajčna celica še ni okvarjena zaradi tega, ker pr 40ih, 50ih letih si lahko predstavljate, da ženska nosi to zalogo jajčnih celic celo življenje in v tem času preboli velik bolezni infekcijskih, dobi razna zdravila, so tudi rentgeni, pa obsevanja taka in drugačna, sevanje ozadja, potem je to okolje, prehrana, toksični vplivi iz okolja… EB: Ja, ja… HMV: … voda, kakšen je zrak… ne… in se to akumulira v jajčniku tudi. Ker jajčne celice so v jajčniku prisotne, tolk in tolk jih je, 400.000 od rojstva, skoz propadajo in je seveda možnost, da so okvare, je večja. Pri moškem pa vsakih 72 dni nastaja nova, nova kohorta spermijev in zato je to razlika med žensko in moškim, ne. EB: Koliko se recimo ginekologi z moškimi kaj ukvarjajo? HMV: A seveda se. EB: A se? HMV: Ja. Mi imamo androloge, naše, ki se ukvarjajo… EB: So? HMV: Seveda. Dva imamo pri nas v hiši … in sicer za zdravljenje moške neplodnosti… EB: Mhm… HMV: Urologi se pa še posebej ukvarjajo tudi še z impotenco. Pa tud pr ns se delno andrologi s tem ukvarjajo, kadar je impotenca povezana z neplodnostjo. EB: V tem najbolj plodnem obdobju… Kaj pa potem, ko se začnejo starat? Recimo andropavza, zdaj se je zače … počasi se začenja o tem govorit? HMV: Ja, ne, pa ni andropavza… EB: Ni?

145

HMV: Andropavza, ta terminus se zdaj že, je zdaj že passe', se ne uporablja več. Zdaj se uporablja padam – partial androgen deficiency of anging male. EB: Padam… HMV: Ja, to je ta nova terminologija, ker andropavze pri moškem ni. EB: Mhm… HMV: Namreč, ni je zato, ker je proizvodnja semenčic poteka globoko v starost. Saj veste, da imajo lahko tudi 80-letni otroke… EB: Ja, ja… To vem… HMV: Mislim… ni to običaj, ne, ampak se zgodi. Je kakovost semenčic je slabša, količina je manjša semenskega izliva, vendar ni pa, tko kot pri ženski, ko se z menopavzo prenehajo ovulacije, prenehajo ciklusi in se preneha [kašelj] možnost zanositve, pri moškem temu ni tako. EB: Ja, ja, ja… HMV: Pri moškem je ta zadeva ohranjena praktično lahko rečemo do smrti. S tem, da seveda je decline, da pada, ampak ni pa abruptno, hitro in popolno prenehanje rodnega obdobja, a ne… EB: Kaj pa v povezavi s tem, da je počasi, da so nivoji testosterona nižji? HMV: Ja, saj zato se pa moški debelijo, zato imajo, dobijo pa vsi trebuhe, pa dobi vsi tud mal dojk, prsa, se jim maščoba tle nabira, Tipično kopičenje mašče,… Vsi moški pri 45ih, razen tistih ekstremnih, tistih športnikov, pa takih, ki pazijo nase – vsi dobijo tole… To je pač posledica tega, da pada koncentracija androgenov, ampak ne pade do take mere… Seveda, zmanjša se število spolnih odnosov, količina ejakulata, količina… vse je slabše, ampak je. EB: Je. HMV: Medtem ko pri ženski ni. EB: Se pravi zato… HMV: To je razlika. EB: OK. Zdej me zanima, če imate mogoče kakšno kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh? Oz. kako bi komentirali to teorijo, da je preveč zmedikalizirano? HMV: Ne vem… bi rekla, da to ni kritično, ne. Namreč, kritično v tem smislu, da bi rekli, da ženska, da se pač pretirano danes, ne, ukvarja s tem. EB: Mhm…

146

HMV: Čeprav so pa posamezniki, ne, al pa posameznice, bi rekla, zlo egocentrično ali pa usmerjeni ljudje, ki na sebi opazujejo najrazličnejše spremembe, če so al pa če niso, velikokrat je to beg v bolezen, ki je ni, ampak je zarad psiholoških travm ali okolja ali partnerskih odnosov ali družinskih, karkoli, ne… In potem se z begom v bolezen si ljudje pač nekako priborijo več pozornosti, ne, in postanejo pomembni. Za določen čas, ne, ker potem se jih… potem jih družba odklanja, ker sitnih, bolnih in starih ljudi noben ne mara, ne… To je dejstvo, ne. Tko da, načelno pa, bi rekla, da kot za Slovenijo, da to je bolj problem, tako rekoč, bi rekla, posamezni, manjši… kakor da bi bil to populacijski problem. EB: Mhm… HMV: Mislim, da ni. Ne vem… EB: Drugače se vam ne zdi, da medicina mogoče sama, oz. sploh naravoslovne znanost preveč vdirajo v…? HMV: Ne bi rekla… EB: Farmacija? HMV: No, farmacija. To ja… EB: V tem smislu… HMV: Predvsem gre za ta prehranska dopolnila, vitamine… EB: Ja, ja… HMV: … in te stvari… Za nekatere… torej, pridejo včasih ženske, ki jejo, toliko stvari jejo, da jaz ne morem verjet, ne… EB: [smeh] HMV: Namreč… kaj vse jedo… Ampak to je manjšina… EB: Aha… Se pravi… HMV: Od selena, kalcija, kombinacije teh, unih in tretjih stvari… EB: Ja, ja… HMV: Pač, za večno mladost, pa ne vem kaj še vse… ampak, to ni danes bi rekla, en tak večji problem. EB: Ni razširjen? HMV: Gre za absolutno v manjšini… V večini so danes ženske te, ki so starejše take, ki se recimo ukvarjajo z absolutno z nekim… z nekim… fizično aktivnostjo, pa naj bi to planinarjenje, pohodništvo, sprehodi, joga, fitnes… vse te variante, te oblike so pa postajale in postajajo zlo, zelo prisotne. Bolj kot amerikanizacija.

147

EB: Aha… Ok. HMV: Kar se tiče recimo odstotka ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Tako da tisti, ki se prekomerno medicirajo, same, tistih je bistveno manj kot teh, ki prisegajo na to zdravo obliko življenja in pa rekreativnost. EB: Dobro. Kaj pa drugače bi popolnoma zaupate v znanost in njena dognanja? HMV: No, popolnoma… vedno je treba kritično ocenjevat stvari, ne glede na to, kakšne so, zato tudi zdaj karkoli sprejemamo teh stališč, vedno upoštevamo tudi hierarhijo dokazov. Kako je kakšna stvar dokazana, al gre za multicentrične raziskave al gre randomiziranja, dvojne slepe, al gre za take case reporte… itn. EB: Ja… Ja… HMV: Na temelju tega… EB: Metodologija… HMV: Ja, seveda, raziskave in pa tistih ugotovitev, a ne, da se lahko potem te sprejemajo. Vsak od teh stvari je pa treba kritično ocenit, preštudirat in pa komparativno ocenit, a ne… EB: Aha… HMV: A veste, če tam bo eden bo napisal, da se kar…tista zdravil za raka, kar jih mate kakor čte… ne… EB: Ja, ja… HMV: No. To je to. Vedno je treba tud kritično ocenit, na kakšnem številu, kako kdaj, kolk, kakšna so druga stališča, ne. Brez tega, komparativnih analiz ne gre… EB: V tem smislu potem je treba v bistvu, se mora zdravnik neprestano izobraževat, do konca, ne? HMV: O seveda. Sej če se pol leta ne, ste že… EB: Ste že out… HMV: … v zaostanku… ker je toliko tekočih… EB: Vi se v tujini veliko al tudi tu? HMV: Grem, tud grem kej ven, ja… EB: Aha. Drugače tudi v Sloveniji je precej tega organiziranega izobraževanja in tako naprej? HMV: A, izobraževanja je seveda, jasno da…

148

EB: Mislim, ja, a več hodite v tujino ali več doma? HMV: A… pol-pol bi rekla… EB: Pol-pol… HMV: Ker mi tudi sami organiziramo razne simpozije, kongrese, sestanke tukaj… EB: A, in pridejo tudi tujci… HMV: In pridejo drugi, drugi, ko organizirajo, pa gremo mi. Svetovni kongres recimo zdajle je v Madridu o menopavzi. Jasno, da bomo šli tja. EB: Ja, sem videla, ja, ja… HMV: No, in tako naprej. Če bo pa pri nas, bomo imel pa zdajle novembra na Ptuju za Slovenijo, bomo sprejemali konsenz, stališče, seveda, za menopavzo… EB: … Mhm … HMV: Bomo, bomo pa prišli vsi, ne, drug let mamo pa s Hrvati skup. Pa drugič mamo… lansko leto smo imel pa, tud ker imamo vsake dve let s Hrvati skupaj, ne… Tako da, so ta izobraževanja sigurno zlo, zlo pomembna, ker brez tega ne gre. EB: Seveda. HMV: Dobiš naenkrat, v kratkem času več informacij. EB: Ja, kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Mislite, da lahko oz. da posredno s komercialnimi strategijami lahko posega v vaše delo oz. odločitve? HMV: Ja, veste kaj, farmacija je vedno posegala v delo zdravnikov, zato ker je pač, smo od njih tako rekoč odvisni, ker vse novosti nam morejo predstavit. EB: Ja, ja, ja… HMV: In se morejo pojavit, nam morejo razložit, mi jih moremo vedet in spoznat, tist, kar je pač za naše področje in zato… [kašelj] … recimo pri nas na naši kliniki tud organizirajo to, da nam – ne da bi hodil od zdravnika do zdravnika – ampak zjutraj po našem strokovnem sestanku – raport mu rečemo – lahko v petih do desetih minutah farmacevtska firma predstavi novosti za celo kliniko, novosti al pa kšna nova zdravila al pa kšne izsledke kšnih zdravil, pa naj bodo to zdravila, kontracepcija in podobne seveda zadeve, od anestetikov do raznega šivalnih materialov za vse… vse pač lahko, kar je novega… EB: Ja, ja… HMV: To in pa sponzorstva, ne… EB: Mhm…

149

HMV: Ker izobraževanje v tujini je drago. EB: Aha… [zazvoni telefon, Helena vstane in gre proti pisalni mizi, kjer stoji telefon, vmes govori] HMV: Klinični center nima denarja in seveda te firme sponzorirajo – se opravičujem… [se javi na telefon] HMV: Halo?... Zdajle mam pa eno, eno… en sestanek tukaj. A se da čez pol ure? Ja, prosim. Adijo. EB: No, sej bomo probali čim bolj pohitet. Ja, zdaj… se pravi, kako bi definirala menopavzo, no? HMV: No, jaz jo lahko definiram tak, kot jo mednarodna klasifikacija definira, to je: menopavza je zadnja menstruacija v življenju ženske, določi se pa retrogradno zato, ker ne morte vedet, kdaj je, kdaj bo vaša zadnja menstruacija, a ne. Ampak, če leto dni ni spontane menstruacije, potem je to kot zadnja menstruacija v življenju ali menopavza. EB: In… a… se vam zdi, da je to normalen proces ali bi ga lahko definirali kot bolezensko, ki terja zdravstveno obravnavo, se pravi, skladno z doktrino pomanjkanja hormonov? HMV: A veste kaj… to se kopja krešejo že 50 let, ne… EB: Ja. HMV: Eni zagovarjajo, da je menopavza naraven proces staranja, drugi pa pravijo, da je to taka pomanjkljivost, kot recimo, če človeku, ki ima sladkorno bolezen, zmanjka inzulina. EB: Mhm… HMV: … nima, ne proizvaja več inzulina. No, v glavnem … [kašlja] … Gre za naraven proces staranja, ki pa bistveno vpliva na kakovost življenja in je zaradi tega v primerih, kadar so te ženske v svojem življenju… tako se jim spremeni, da … da imajo drugačen odnos do dela, do… ne morejo normalno funkcionirat, da imajo take probleme, potem je seveda za teh 30 odstotkov žensk, kakor to ima, pač umestno hormonsko nadomestno zdravljenje. To je zagotovo. EB: Mhm… HMV: Ker menopavza prinaša s sabo tudi druge spremembe, ne samo te kemične, pa holesterol, pa te zadeve, ne samo tud somatske, ker se telo spremeni, ker se kopičenje mašče spremeni, ampak gre tud za pospešen proces ateroskleroze ožilja in pa seveda, po petih letih je treba ocenit tud če ne gre za usihanje oz. za zmanjševanje kostne gostote. EB: In estrogeni, dodajanje estrogenov vse to zaustavi? HMV: Prepreči.

150

EB: Prepreči? HMV: Absolutno, zato ker v rodnem obdobju… estrogen je najboljši zaščitnik kosti, hkrati pa tudi pomanjkanje estrogena, danes vemo, povzroči neprimerne odnose med temi holesteroli, ta holesterol HDL, LDL, je seveda tist dobri in slabi… in v rodnem obdobju je ta odnos normalen, po menopavzi se pa sprevže… EB: Ja. Ja… HMV: In zato ob terapiji z estrogeni se pa zopet vrne v prejšnjo. EB: Estrogeni nastajajo iz teh dobrih, dobrega holesterola? HMV: Estrogeni nastajajo v jajčnikih. EB: Mhm… HMV: Ampak, estrogeni uravnavajo te odnose.. EB: Mhm. OK. HMV: In preprečujejo nastajanje LDL holesterola, to je low density… [kašelj] EB: Ja… HMV: Ja. In zaradi tega preprečujejo, če ga, če jih pa ni, pa tega ne preprečujejo, zato poraste, a ne. HDL je pa high density, je pa tist, ki je dober… in tega v pomenopavzi ni. Ampak to so že finese. EB: Ja, ja, ja… Ne… Brala sem knjigo, tole, Endokrinologija… kjer ste tudi vi napisala članek o ovariju in … Andreja Kocijančič o testisu… HMV: Mhm… EB: No in… oz. potem še Božoviča in tam je opisana sinteza pač spolnih hormonov in ker so… piše, da so spolni steroidi in da naj bi bil… ta holesterol… HMV: Aja, holesterol je pa osnova za vse… EB: Osnova za vse… ja, ja, ja, to sem mislila… HMV: Ja, ja. To je pa obroč holesterolski, to je ciklopentano pa hidroparantenski obroč… Osnova… EB: Aha. Aha… HMV: Pol pa nastajajo razne variante, ženske, moške, odvisno od radikalov… ne… EB: In v bistvu… testosteron, v kakšnih, kakšnih okoliščinah nastaja iz testosterona estrogen?

151

HMV: Vedno v jajčniku… EB: A vedno? HMV: Ja, če je testosteron. EB: Kaj pa pri moških? HMV: Pri moških pa tudi delno, ja… EB: Aha… HMV: Seveda, moški imajo tudi nekaj estrogenov, ker se v … [kašelj]… pri moških lahko to nastane v testisu al pa v jetrih. EB: Aha… HMV: Recimo moški, ki imajo jetrno cirozo, ne, ne zna… ne morejo dobr presnovit androgenov, no, testosterona, in se kopičijo estrogeni. EB: Aha… HMV: Tako, da imajo tudi… EB: In to potem vpliva na… vse.. ? HMV: Seveda, na habitus, saj se jim povečajo te mlečne žleze in vse te stvari… EB: Aha… Se pravi, skladno s tem se vam zdi, da je ime spolni hormoni pravilno ime za te steroide, no, estrogene, androgene? HMV: Hja, to so sex steroids se jim reče…po celem svetu. EB: Ja. Ja. Ja. Še vedno? HMV: V bistvu ja. Seveda, zato, ker to so steroidi, ki usmerjajo razvoj spola, a ne. EB: Mhm. Mhm. HMV: A ne? In tudi primarne, sekundarne spolne znake in je oznaka primerna. EB: Ker sem… mislim, prav v tej vaši knjigi, ne, oz… to, slovenski Endokrinologiji, sem videla, da se nekako izogibajo avtorji uporabe besede spolni hormon, ampak govorijo o hormonih, ki sodelujejo pri reproduktivnih procesih… HMV: Aja… No, seveda saj… terminologija, vi mislte… [kašelj] EB: Čisto iz tega… terminologija, ker pač… HMV: Ja.

152

EB: To je ta feministična kritika, da naj bi spol, da ne more hormon oz. kemična substanca imet spola, ne… HMV: Aja, ja… EB: V tem smislu. Da to je podeljevanje… HMV: Aja. To je… taka finesa, ja, ja… EB: Ja… v bistvu je, ne, ampak pač feministke razlagajo, da se potem odraža tudi na sploh v kulturi, ne, da je potem vse spolno reducirano… HMV: A res? EB: Zdaj, seveda, to so pač cele teorije, zato me potem zanima, pač, kako medicina te zadeve obravnava… HMV: Ja, ja… EB: Sem pa vidla, da se dejansko, se izogibajo temu izrazu, v tisti knjigi, mogoče naključno… HMV: No, mislim, jaz nisem še opazila, da bi to blo kaj pomembno. A veste, prav … [nerazumljivo] to pa res, a ne … pa sem kar tega brala… EB: Ja, v študijah spola je precej, no. Tko… HMV: Aja? Tega… Aja? EB: Zdaj pa, v medicini ne, ne pride do tega vprašanja… HMV: Ne pride, jasno, da ne… EB: Se… je to jasno, ne… HMV: Aha. EB: OK. Me zanima, no, če mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje v slovenski medicini na splošno, kakšna je obravnava menopavze v slovenski ginekologiji, slovenski medicini glede…? HMV: Menopavze? EB: Ja, menopavze. HMV: Veste kako je, ne… Večina zdravnikov, če govorimo zdaj o zdravnikih ne, ne samo ginekologov, ampak zdravnikov na splošno, meni, da je menopavza naraven proces staranja, ki ne zasluži posebne obravnave in se temu primerno do tega tud obnašajo.

153

EB: Ja… Mhm… HMV: Tudi mnogi ginekologi, ne samo drugi zdravniki. Načeloma, recimo, pri drugih specialnostih, razen pri internistih, endokrinologih, ki se zlo strokovno z njo bl ukvarjajo, kakšnega posebnega poudarka tem, tem spremembam po menopavzi ne dejajo. EB: Mhm. HMV: V zadnjem času mogoče malo več družinski zdravniki, ker so oni tisti, ki so kot izbrani zdravniki prvi na potezi, da ukrepajo oz. da reagirajo kadar zasledijo te težave. Čeprav se naše pacientke, s temi težavami, ki jih imajo, jih preusmerjamo na vse knce in kraje oz. sami iščejo pomoč, ene, ki imajo te palpitacije nočne, grejo h kardiologu… EB: Ja… HMV: Potem, tiste, k se, k imajo druge težave grejo, ali lahko k psihologu al k internistu zaradi drugih težav. Skratka, to je taka interdisciplinarna zadeva in ni nujno, da vedno poiščejo ginekologa, ne, če majo težave… EB: Mhm… Mhm… HMV: [kašelj] Kot rečeno, današnji da bi tej populaciji razen v raziskovalnem delu, če sočasno kaj dela na žilah, al pa te spremembe al pa na kosteh, pa v bistvu slovenski zdravniki v celoti menopavzi ne dajejo posebnega, posebnega mesta, zarad tega, ker je tolk druge problematike, ki je vitalno oz. življenjsko ogrožujoča, ne. In tam, tem se bl posvečajo, ne… EB: Mhm… HMV: Ženska, k je v menopavzi, zarad tega ne bo umrla, ne… EB: Mhm, mhm… HMV: In zato se pa fokusirajo zadeve vedno bl na taka področja, ki so vitalna, to se pravi, na kirurgijo, na travmatologijo, nevrokirurgijo, nevrologijo, vse to so tiste dejavnosti, ki se ukvarjajo z, v bistvu, človekovo eksistenco, ne… EB: Ja, ja… HMV: A boš al ne boš preživu… Da ne govorimo o onkologiji, ne, ker vidte, kako je… EB: Ja, ker v primerjavi z Ameriko, je bistveno drugače recimo… V Ameriki je pa menopavza… v bistvu… HMV: Ja, seveda.. je pa menopavza pomembna. Zato ker je drug sistem življenja, drug način, drug štandard, in seveda ženske tam so še bl emancipirane v tem smislu, da si hočejo še več zborit zase, ne… EB: Ampak, mislite, da je vedno hormonsko nadomestno zdravljenje recimo, da bi lahko vsaka ženska jemala to? Da bi blo to za vsako…

154

HMV: Ne, vsaka ne, ker so kakšne kontraindikacije. EB: Aha… Mislim… HMV: Ja? EB: Aha. No, če izvzamemo tiste, ki ne bi smele… HMV: Aha. EB: Mislite, da je za vsa… da bi blo… Tako kot recimo v Ameriki, to praktično vsaki skoraj predpišejo… HMV: Ni nujno, da vsaka, zaradi tega, ker kakšne nimajo nobenih težav. EB: No… HMV: In ne vem, zakaj bi jih… EB: OK. HMV: [kašelj] … uporabljala, slej ko prej pa vsaka [kašelj], tiste, k imajo normalno spolno življenje. EB: Aha, aha… HMV: … zdrave partnerje, tiste [kašelj], pardon, EB: Ne, nič, nič… HMV:… mora vsaj meta kakšno stvar za… [tišina] … so mi čaj prinesli, pa nimam niti časa spit… EB: Mhm… HMV: … mora … uporabljat vsaj tiste [kašelj] stvari, ki so pomembne za nožnico, ne… EB: Ja, ja… HMV: Ker težave se začnejo zarad [kašelj] … suhe nožnice in vsaj to [kašelj] praktično [kašelj] … vse tiste, ki imajo partnerja in k spolno živijo, pa to uporabljat morajo, ne… EB: Kremo al tud tablete? Oboje? HMV: Kremo al… EB: Aja.. ali eno ali drugo… OK. Ja, kakšen odnos imate vi do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke kaj o tem sprašujejo? HMV: [kašelj] Seveda. A veste, to so te razne oblike t.i. fitoestrogenov, sojinih in podobno…

155

EB: Ja, ja, ja, ja ja… HMV: Torej, če ima ženska težave, potem [kašelj] … tiste ta prave, potem ji to ne bo pomagal, zato ker najbolj aktiven in najbolj dejaven fitoestrogen je vsaj stokrat slabši kot najšibkejši estrogenski preparat. EB: Mhm… HMV: Tko da, tiste, k imajo res težave, ne bo pomagal, tiste, k pa to jemljejo za boljše počutje, za občutek, da neki naredijo zase, tud za to placebo… tiste se dobro počutjo… EB: Dobro, kako bi lahko komentirali teorijo estrogenizacije populacije zarad teh hormonskih motilcev? HMV: [kašelj] Pardon… pardon… Jaz mam prav neki… kt kšen astmatični napad… EB: Prehlad težek zgleda al kaj? Bronhitis… HMV: Ne, jaz sem alergik… in mi vse z nosa teče… EB: Aja… HMV: Bom mogla nekaj vzet proti alergiji, ker mi zgleda, da … EB: Aja, prav to… To je pa sranje… ja.., HMV: Estrogenizacija… mislite hrano… EB: Ja, ja, hrano, pa tudi pesticidi, pa nasploh, okoljski… ti okoljski motilci, hormone –disrupters se kličejo… HMV: Ja… EB: Ki naj bi domnevno vodili k feminizaciji moških… ne, so dokazovali na…teh primerih… HMV: [nerazumljivo] EB: Ja… pa aligatorji naj bi imeli manjše penise, pa moški zaradi tega manj spermijev… HMV: Ne vem,jaz to ne znam presodit. O tem nimam posebnega stališča. Vem pa, da so imel v enem domu ostarelih, ki so jim tiste perutničke dajal… EB: Ja… HMV: Da so stare ženske začele kravat… Ne, to se… to je bolezen kurjih perutničk so ji rekli… EB: A?

156

HMV: Zato, ker so te… EB: So tolko bli našopani s hormoni? HMV: Mhm. Mhm… EB: Zanimivo… HMV: Tko da, je estrogenizacija, sigurno, da je. Tud vse žvali… EB: Ja, ja, ja… HMV: Tiste, ki jih prehitro…ker hočejo… EB: Ja, ja, ja… HMV: Ker estrogen povzroča proliferacija in rast. EB: Ja, ja… HMV: Ne samo sluznice maternice, dojke in te stvari, ampak tudi drugih, ne… EB: Mhm HMV: Zdaj to je odvisno… v veterini se sigurno to uporablja za gojenje… jaz ne vem česa vse, jaz se nisem s tem nikol podrobneje ukvarjala, zagotovo pa vem, da… EB: Ja, ja… HMV: Ne, in to tako se uporablja lahko tudi te razne oblike pri gojenju rastlin, ampak ne vem katerih in kako, kot rečeno, ker o tem nimam posebnega znanja al pa da bi se izobraževala… tok kt pač preberem… EB: Torej se vam zdi, da je to smiseln strah, no, pred tem? HMV: Ja… EB: Da se vidi… HMV: A veste, razložit bi… natančno bi moral bit povsod signirano, ktere žvali in v kterem okolju se to pojavlja, ne… Tko nikol mi ne vemo – če vi kupte piščanca v trgovini, nikjer ne veste, kaj je blo… EB: Kaj pa ta… mislim saj… hkratik temu spada tudi ta teorija, da naj bi ženske, ki jemljejo kontracepcijo potem skoz urin hormone v vodo, v podtalnico… HMV: Seveda… Metabolit ne gre… [nerazumljivo] EB: Mhm… Se pravi, to potem…

157

HMV: To sigurn je… EB: … potem naprej vpliva nazaj… HMV: Zdej, kolk to dejansko lahko vpliva, jaz ne znam presodit, to bi mogli kšni geologi vedet, ne… EB: Ja? HMV: Kako, glede na koncentracijo, vpliva, kok se prefiltrira, kok se unič, kok se razgradi… EB: Ja, ja, ja… neke raziskave so bile narejene… HMV: [kašelj] EB: V enem jezeru blizu enega urbanega naselja so potem odkrili, da je precej višja koncentracija hormonov bla notri… HMV: Lahko da… To bi mogla… EB: Zdej… saj pravim, to so teorije… HMV: To so pomembne, velike raziskave… EB: Ja, ja, ja… HMV: Pa poglobljene, pa res natančne, strukturirane, vse to veste… Ker to, kar prek palca ne moreš ocenjevat. EB: Ja, ja… Seveda. Mislite, da je biologija človeka univerzalna za vse človeštvo al da je tud kulturno relativna oz. da odvisna tudi od…? HMV: Absolutno je kulturološko odvisna in je tud s stališča do različnih obdobij v življenju bistveno drugačna glede na religijo, glede na okolje, na zgodovinske značilnosti, nacije… [kašelj] EB: Mhm… HMV: Na Japonskem [kašelj] je menopavza… konenki ji rečejo, ne, doba modrosti, ne… EB: Ja, ja… HMV: Pri nas pa ni, ne. Dons pa.. če so ženske stare.. je noben tok bl ne spoštuje, ne… EB: Saj zato mogoče… se vam zdi, da je to tud to tist razlog, zakaj majo težave potem v menopavzi? Ker recimo, ene raziskave so pokazale – o katerih sem brala – so pokazale, da recimo majevske ženske v Mehiki praktično sploh nimajo težav z menopavzo, zaradi tega, ker se jim status družbeni zviša… HMV: Zviša ja…

158

EB: In ker komaj čakajo v bistvu, da seveda nehajo rojevat, ne… HMV: Mhm… Ja, ja… EB: Ker dejansko rojevajo celo rodno dobo, tko da je za njih menopavza neki.. HMV: Odrešilnega… EB: blagodejnega in odrešitev, spolnost postane nevarnosti… HMV: Mhm… EB: Skratka, in teh težav ni, skoraj… oz. so zanemarljivo majhne. HMV: Ja, al jih pa ne opisujejo, ne… EB: Aha… OK, to je tudi možno… HMV: Veste, tudi to… ker je pač… zaradi tega, ker imajo.., ker se spremeni statis… EB: No… v bistvu, raziskava ene antropologinje… HMV: Ja? EB: Je prav to raziskala. Je primerjala majevske in grške ženske. In jih je pač dejansko spraševala o teh stvareh in je ugotovila, da naj bi blo to različno. HMV: Aha… Sej lahko, da je… To je tak pozitiven psihični stimulus. EB: Ja, ja, ja… HMV: Da v bistvu zavre ta proces sta… ostale procese… EB: Se vam zdi, da je to zelo… HMV: Seveda je možno. Ja, jasno da. EB: Ja, kako vi razložili dejstvo, da se medicina tolko bolj ukvarja z žensko kot se z moškim? Se vam zdi, da je žensko zelo res tolko bolj podvrženo težavam? HMV: Ja, veste kaj, ženska je bla vedno privilegirana zaradi tega, zaradi nosečnosti in poroda, a ne… Ženska je tista, ki je v bistvu center, tako rekoč, sveta, kar se tega tiče, ker ženska je tista, ki rodi. A ne? EB: Mhm.. HMV: In to je to. Zarad tega je ženska bolj… se ji posveča več pozornosti zdravstvene, tako v nosečnosti, po porodu, pri otrokih, ne – a veste, tisto obdobje, kot otročnica… in tudi za zdravljenje neplodnosti. Tam se vedno na žensko bolj fokusira kt na moškega…

159

EB: Ja? HMV: In seveda potem je to že čist običajno, da je ženska navajena, da se nekako obrača, če ima težave, k zdravnikom, moški pa so bolj asistenca, ne, tudi kot partnerji… No, zdej je drugače, ne, zdaj so, se moški drugače vključujejo v družinsko življenje kot je blo to pred dvajsetimi leti, a ne… Je čist drugo, druga oblika… EB: Mhm… Ja, kaj pa recimo, kolko časa lahko ženska jemlje hormonsko nadomestno terapijo po vašem mnenju? Da je še varno? HMV: Ja, to so različna stališča… do pet let pravjo, da ni noben sprememb… EB: Ja, ja… HMV: Kar je po pet let, se pa tveganje za karcinom dojke poveča. Predvsem to je pomembno.. EB: Ja? [zazvoni telefon] HMV: In sicer… od 1000 uporabnic jih 18 zboli za rakom na dojki… Se opravičujem... [gre proti telefonu] EB: Ja, ja, ni problema… HMV: [se javi na telefon] Halo? Kaj lahko nazaj pokličem? Dobro. Adijo. EB: Kaj pa recimo pri moških? Se njih zdravi kdaj z dodajanjem testosterona? Recimo v … HMV: Seveda se. EB: Se? HMV: Seveda se. V Ameriki že 2 mio moških jemlje [nerazumljivo] al pa androgen … [kašelj] EB: Aja? Zakaj? Za izboljšanje kvalitete al za zdravljenje… ? HMV: Oboje. EB: Oboje? HMV: Ja. [kašelj] EB: Aha. Se pravi, to je zdej trend prav… HMV: Ja.

160

EB: Pri nas pa še ne? HMV: Že. [kašelj] EB: Že, tudi? HMV: [kašelja] Ne delajo dost reklame v zvezi s tem, moški tega tud nočejo pripovedovat, a ne. Iščejo pa pomoč. EB: Aha. HMV: S tem, da v takšni količini… ne tok množično k v Amerik… EB: Ja, ja… HMV: Ampak je pa… se pa že to, je že na pohodu… EB: Neke vrste tudi potem zdravilo proti staranju oz. odlog staranja? HMV: No, recimo, ja… EB: Ja, kaj mislite, da bi bil morda razlog za osteoporozo, ne, ki jo pripisujejo… HMV: [kašelj] EB: … aa… največ… pomanjkanju estrogena – tudi načinu življenju, recimo? Oz. kakšna je sploh povezava med osteoporozo in estrogenom? Kaj estrogen povzroča … HMV: [kašelj] Estrogen je zaščitnik kosti. EB: V kakšnem…? HMV: Sodeluje v metabolizmu kosti… EB: A v metabolizmu? HMV: Ja, in je anti-parat-hormon, preprečuje razgradnjo. EB: Mhm... HMV: Tako, da je najbolj potenten. EB: Mhm. Ma mislite, da je osteoporoza drugače univerzalni pojav? HMV: S starostjo že, vendar ni tak problem, kot se ga pri nas hoče prikazat, ravno prek farmacevtskih firm. EB: Aha… HMV: Zato, ker kostna masa [kašelj] je vedno opredeljena…

161

EB: Ja? HMV: In ljudje, ki se normalno, ki so zdravi, ki ne jemljejo tistih zdravil, ki ste prebrala… takih, ki povzroča… [kašelj] EB: Ja, ja ja… HMV: Osteoporoza ne more bit problem. Problem osteoporoza začne pri 70. letu, ko se začnejo lahko te spremembe na vretencih, pa na kolkih pa tako naprej, ni pa to problem zdajle, ki ženske pr 45 leta stara, 50 let, pa bi si že kostno gostoto dala zmerit. EB: Ja, ja… HMV: [kašelj] Ne more bit še nč drugače… EB: To je pretiravanje potem? HMV: [kašelj] EB: Ja dobro… V bistvu samo še vprašanje o… Ja, mislite, da znanstveniki s humanističnih strok, konkretno s študij znanosti, preučujejo razvoj medicine in ostalih naravoslovnih znanosti, mislite, da je koristno za vašo stroko al temu ne vidite koristi oz. se vam zdi moteče? HMV: Kaj? Drugi preučujejo? EB: Ne… dejstvo, da pač… HMV: Ja? EB: … humanisti oz. od feministik do čisto… sociologov…, ki preučujejo razvoj medicine in naravoslovnih znanosti… HMV: Ja? EB: … Se vam zdi, da je to koristno za stroko, za medicino, za naravoslovne znanosti al da… HMV: Ja, slabo ne more bit. EB: Aha… HMV: Škodovat ne more… EB: Drugače, v procesu študija medicine se kaj s tem ukvarjajo al ne? HMV: Ah, imamo socialno medicino… To… precejšen delež… EB: Se pravi… Aha, OK. HMV: Potem pri družinski se tud velik to preučuje…

162

EB: Mhm… HMV: Potem delno pri psihiatriji, a veste… EB: Ja, ja, ja… HMV: A veste, tako da to je vpeto v vse… vsi ti aspekti so … tekom študija dobijo not… pridobijo vse te podatke. EB: Dobro, samo še tole. Kakšen je po vašem mnenju položaj ženske danes v slovenski medicini? HMV: V slovenski medicini al v Sloveniji kar tako? EB: V slovenski medicini me zanima… HMV: No… saj veste, da je pri nas… zdaj gre za feminizacijo medicine… EB: Ja, ja… HMV: Da se vpiše veliko več žensk kot moških, zato ker to ni več atraktivno za moške? EB: Kaj ni več tolko… ? HMV: Prvič, finančno ni, drugič, je status zdravnika danes ni več tist, k je bil včasih, a ne… Pote EB: Ja, ja… HMV: Potem je… medijsko smo izpostavljeni preveč… EB: Mhm… HMV: Kar se tiče kritik, pa tega… Vse več je tožb in zato ni več to atraktiven posel kot je bil včasih, ne. EB: Mhm… HMV: Tud spoštovanje je manjše… pa pacienti si vzamejo včasih tud pravice, da odločajo o tem, al so pravilno zdravljeni al ne, čeprav so laiki, a ne in je treba tud na vse te stvari bit pripravljen in previdno in pravilno odreagirat. EB: Ja, ja… HMV: In seveda je položaj žensk v medicini kot takšni, pa se mi zdi, da je primerljiv z moškimi. Ni kakšnih bistvenih razlik. Niti po strokah, razen pri prav specifičnih, recimo, travmatologinj ni velik, ne… EB: Vi se niste nikoli počutla kako ogrožena al pa da bi bla zaradi tega, ker ste ženska…

163

HMV: N-n… EB: Mogoče, da ne bi tako hitro napredovali v vaši karieri… HMV: Ne, mislim, da ne. Sej, če maš pogoje, pač ne morejo nč kaj bistvenega vplivat sam zato, ker si ženska. EB: Ja, ja, ja. Kaj pa plače, so enake za moške in ženske? HMV: Seveda. EB: OK. HMV: To pa ni več na spol vezan… EB: Saj vem, da je pri nas je vedno blo, vsaj državne službe, ne… zdaj pa… HMV: Ja… da so moški boljš plačani koker ženske… EB: V gospodarstvu so moški boljše… HMV: So boljše… tle pa ne… EB: Ja, ja, ker… HMV: Sej tud, a veste, ne zdej učiteljica dobila manj plače kot učitelj? EB: Ne, ne, ne, seveda… Ampak, v Ameriki pa je tako… HMV: Ja, to pa ja, sigurno… EB: Sej zato… No… HMV: To je to? EB: Ja nič, jaz se vam res zahvaljujem… HMV: Jaz se opravičujem, ker takole kreham, ampak zdej mam za ena zdravila… pa sem nekaj vzela… [kašelj] EB: Ja, ne saj… V bistvu ja, mislim, da – ne vem – vi ste tko, avtoriteta za ginekologijo v Sloveniji, tako da… Imela sem še en intervju z eno ginekologinjo, tko da… mislim, da bo to… HMV: A tud? No. Pa se kej razlikujeva po stališčih? EB: Ma v bistvu, ne, vas sem marsikaj več vprašala, ker sem potem pripravla še dodatna vprašanja zaradi tega, ker… V bistvu pa ne prav bistveno. No, ona je bila bolj naklonjena kakšnih komplementarnim …

164

165

HMV: Aha… EB: V smislu homeopatije… Da se ji zdi to okej, zato ker ženske pač… če vprašajo, ne… Mislim, da to… HMV: Ja no sej… EB: Da jim potem pač pove… pač tem smislu no, zdej ne vem… Drugače vi kar se tiče alternativne medicine pa… HMV: Jaz nimam ni proti… EB: Vas veliko sprašujejo? HMV: Kako? EB: Vas veliko sprašujejo? HMV: Ja, vprašajo. Pol se čist lepo pomenmo. Vsak lahko dela, če če… če ni škodljivo… EB: Ja, ja… seveda. Saj.. sam to je problem, ker ni nič regulirano, ne… HMV: To je pa druga pesem. Sej vprašajo – a lahko jemljem – tist kar poznam, lahk povem, tist, kar pa ne, pa ne… EB: Ja, ja… A se vam zdi, da je porast uporabe tega? HMV: Bi rekla, da ja. Da zato je zaupanje v zdravnike manjše, medtem ko je pa vse več teh tud, medijsko je tega tud velik, ne, reklam je velik. Kaj vse pomaga, kaj vse zmanjšuje EB: Ja, ja, ja… HMV: Vso pamet, glas, stas, vse kar čte… Tko. EB: Dobro. Hvala. HMV: No…