B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Logistično inženirstvo

Modul: Poslovna logistika

BITKA PRI MIDWAYU

Mentor: mag. Zvezdan Marković Kandidat: France Logar

Lektorica: Ana Peklenik, prof. slov.

Kranj, april 2014

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju mag. Zvezdanu Markoviću.

Zahvaljujem se tudi lektorici Ani Peklenik, ki je mojo diplomsko nalogo jezikovno in

slovnično pregledala.

IZJAVA

»Študent France Logar izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga

napisal pod mentorstvom mag. Zvezdana Markovića.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah

dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Dne _____________ Podpis: __________________

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................... 1

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................................... 1

1.2 CILJI NALOGE ........................................................................................... 1

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ............................................................... 2

1.4 METODE DELA ......................................................................................... 2

1.4.1 Analiza vsebine zgodovinskih pisnih in elektronskih virov. ................. 2

1.4.2 Deskriptivna metoda ............................................................................ 3

1.4.3 Primerjalna metoda ............................................................................. 3

1.4.4 Deduktivna metoda ............................................................................. 3

2 POTEK DRUGE SVETOVNE VOJNE PRED BITKO ........................................ 3

2.1 VOJNA V EVROPI ..................................................................................... 3

2.2 BITKA ZA ATLANTIK ................................................................................. 6

2.3 VOJNA V AFRIKI ....................................................................................... 8

2.4 NAPAD NA PEARL HARBOR .................................................................... 9

3 BITKA PRI MIDWAYU .................................................................................... 10

3.1 DOGODKI PRED BITKO .......................................................................... 10

3.1.1 O otoku Midway ................................................................................ 10

3.1.2 Sprejetje načrta za operacijo ............................................................. 11

3.1.3 Japonske in ameriške priprave .......................................................... 13

3.1.4 Ameriška obveščevalna dejavnost .................................................... 16

3.2 SESTAVA SIL IN VOJAŠKA TEHNIKA .................................................... 18

3.2.1 Poveljniki in sestava sil (groba sestava 4.–7. junij 1942) ................... 18

3.2.2 Vojaške ladje ..................................................................................... 19

3.2.3 Vojaška letala .................................................................................... 23

3.3 BITKA ...................................................................................................... 27

3.3.1 Dogodki pred 4. julijem 1942 ............................................................. 27

3.3.2 Predvideni začetek bojev .................................................................. 28

3.3.3 Boji .................................................................................................... 28

3.3.4 Dogodki po bitki – t. i. zasledovalna faza bitke .................................. 31

3.3.5 Rezultat bitke in izgube ..................................................................... 33

3.4 KRONOLOŠKI PREGLED BITKE ............................................................ 34

3.4.1 Tretji junij 1942 .................................................................................. 34

3.4.2 Četrti junij 1942 ................................................................................. 35

3.4.3 Peti junij 1942 ................................................................................... 39

3.4.4 Šesti junij 1942 .................................................................................. 40

3.4.5 Sedmi junij 1942 ............................................................................... 40

4 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 41

4.1 ANALIZA PREDPOSTAVK ...................................................................... 41

4.2 SKLEP ..................................................................................................... 43

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 45

KAZALO SLIK ..................................................................................................... 46

KAZALO TABEL ................................................................................................. 46

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 1 od 46

1 UVOD

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA

Bitka pri Midwayu je bila pomorska bitka v drugi svetovni vojni med mornaricama

Japonske in ZDA, ki velja za odločilni spopad na Pacifiku, v katerem je ameriška

mornarica zaustavila prodiranje, ki ga je Japonska začela z napadom na Pearl

Harbor pol leta prej.

Zakaj smo diplomsko nalogo naslovili »Bitka pri Midwayu« in zakaj ne »Bitka

za Midway«?

Operacija Midway, načrtovana s strani japonskega admirala Yamamota, je imela tri

cilje: zavzetje najpomembnejših točk na zahodnih Aleutih, zavzetje samega otoka

Midway ter uničenje ameriške mornarice na Pacifiku. Zadnji je bil tudi prvi in

osnovni cilj celotne operacije. Do spopada med japonskim in ameriškim ladjevjem v

geografskem smislu je prišlo severno od Midwaya, zato se nam je zdelo primerneje

uporabiti naslov »Bitka pri Midwayu«.

Bitka se je odvijala med 4. in 7. junijem 1942, točno mesec dni po bitki v Koralnem

morju, kjer so se ZDA prvič enakovredno postavile po robu Japoncem, pri Midwayu

pa so jih nato prvič tudi porazile. V tej bitki so ključno vlogo odigrale letalonosilke in

letala, potekala pa je v bližini tihomorskega atola Midway, ki so ga želeli Japonci

zasesti. Otok so v nadaljevanju vojne hoteli uporabiti kot odskočno desko za

zavzetje Havajev. Za japonski napad so Američani izvedeli iz obveščevalnih

podatkov, zato so proti oddaljenemu atolu poslali tri letalonosilke in s tem Japoncem

postavili past. V bitki, ki je sledila, so Američani izgubili eno letalonosilko, Japonci pa

štiri. S to izgubo je bila usoda japonske flote zapečatena, Midway pa rešen japonske

invazije.

1.2 CILJI NALOGE

Japonska vojaška flota, ki je sodelovala v bitki pri Midwayu junija 1942, je imela

veliko premoč v številu mornariških letal in ladij nad ameriško floto. Kljub vsemu

je zmaga pripadla ameriški strani.

V nalogi bomo poskušali analizirati vzroke za poraz mogočne japonske vojske v boju

s šibkejšo ameriško.

Cilj diplomske naloge je strokovna analiza pomorsko-zračne bitke pri Midwayu,

japonskih priprav na operacijo Midway in ameriških priprav na obrambo Midwaya

z vidika vojaške zgodovine in vojaške logistike.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 2 od 46

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Japonsko ladjevje je kljub številni premoči nad Američani to bitko izgubilo. Navedli

bomo štiri predpostavke, ki predstavljajo glavne vzroke za zmago ameriških sil v tej

bitki.

1.) Ameriška flota je v tej bitki zmagala, čeprav je imela dvakrat manj ladij in

topov od japonske flote. Japonske sile so bile namreč razpršene po celotnem

Pacifiku. Razpršenost japonskega ladjevja in razvejanost operacij je prispevala k

hitri zmagi koncentrirane ameriške flote.

2.) Ameriška mornarica je imela na nekaterih ladjah in na otoku Midway

nameščene radarske sisteme. Američani so s tem pridobili določeno taktično

prednost. Radarji so ameriški strani omogočili odkrivanje nasprotnikovih letal na

večjih razdaljah, torej je imela ameriška mornarica več časa za priprave na

obrambo.

3.) Japonsko vojaško vodstvo je računalo na element presenečenja, na

katerem je slonela celotna japonska taktika. Američani pa so imeli že pred začetkom

bitke veliko prednost, saj je ameriška obveščevalna služba že imela vse potrebne

informacije o japonski operaciji.

4.) Bitka pri Midwayu je bila odločena v zelo kratkem času, v katerem so

ameriška letala potopila tri japonske letalonosilke. Za japonsko izgubo treh velikih

ladij v tako kratkem času je kriv predvsem admiral Nagumo, ki je s svojimi

nepravilnimi odločitvami pripeljal japonsko ladjevje do poraza.

1.4 METODE DELA

Metodologija dela diplomske naloge bo analitična (metoda za pridobivanje, analizo

in interpretacijo podatkov in izsledkov), deskriptivna, primerjalna ter deduktivna. Pri

tem je bilo uporabljeno gradivo, dostopno na svetovnem spletu, ter literatura, ki

omogoča vpogled v obravnavano tematiko.

Kot že omenjeno bodo v diplomskem delu uporabljene naslednje metode.

1.4.1 Analiza vsebine zgodovinskih pisnih in elektronskih virov.

Uporabili bomo knjižne vire, ki so na voljo, in spletne vire.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 3 od 46

1.4.2 Deskriptivna metoda

Opisali bomo:

okoliščine, ki so pripeljale do bitke,

ameriške in japonske priprave na bitko,

potek bitke pri Midwayu,

vojaško tehniko, ki sta jo uporabljali obe vpleteni strani.

1.4.3 Primerjalna metoda

Primerjali bomo:

ameriške in japonske vojaške tehnike,

razmerja med številom letal in plovil.

1.4.4 Deduktivna metoda

Dogodke bomo poskušali prikazati od splošnega h konkretnemu (posamičnemu).

2 POTEK DRUGE SVETOVNE VOJNE PRED BITKO

2.1 VOJNA V EVROPI

Oktobra 1933 je Hitler izključil svojo državo iz Društva narodov in ženevske

konference z obrazložitvijo, da Nemčija nima enakopravnega položaja v primerjavi z

drugimi narodi. To je pomenilo, da se bo Nemčija kljub versajski pogodbi zopet

začela oboroževati.

Marca 1935 Hitler že oznani, da nemško vojno letalstvo že obstaja in da bo armada

v miru štela šestintrideset divizij. Zavezniki so sicer protestirali, vendar je bilo to tudi

vse.

Nemčija je versajsko pogodbo prvič prekršila leta 1936 z zasedbo demilitariziranega

Porenja. Ker se zavezniki na to niso odzvali, je bila Nemčija prepričana, da bo tako

tudi v prihodnje.

Leta 1936 je bil med Nemčijo in Japonsko, leta 1937 pa še z Italijo, podpisan t. i.

antikominternski pakt – predhodnik trojnega pakta.

Ko si je Hitler z zasedbo Porenja zavaroval meje in si ustvaril močan vojaški stroj, je

končno lahko začel širiti meje nemškega Tretjega rajha.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 4 od 46

13. marca 1938 je Nemčija anektirala Avstrijo (anšlus). Hitler je to potezo upravičil z

načelom o samoodločbi, saj so se mnogi Avstrijci prištevali k nemškemu narodu, od

katerega so bili razdvojeni z umetno mejo.

Na podoben način se je Hitler zagovarjal tudi pri Sudetih, delu Češkoslovaške, v

katerem je bilo večinsko prebivalstvo nemško. Češkoslovaška vlada se je bila

pripravljena upreti z vojsko, saj je računala na francosko zaveznico. Ker pa

britanska vlada še ni bila pripravljena na vojno, je nagovorila Francijo, da sta 30.

septembra 1938 skupaj podpisali Münchenski sporazum, s katerim je bila Nemčiji

priznana pravica do Sudetov. Češkoslovaško sta tako njeni zaveznici pustili na

cedilu. Češkoslovaška je bila brez Sudetov brez moči in gospodarsko uničena. Hitler

se ni oziral niti na sporazum niti na obljube in je izmučeno deželo priključil k Nemčiji

ter jo izbrisal kot neodvisno državo.

Francija in Britanija nista storili ničesar, zato je Hitler že koval načrte za naslednjo

zasedbo. Aprila 1939 je Mussolinijeva Italija po Hitlerjevem vzoru brez spopadov

priključila Albanijo.

V Britaniji je zaradi zadržanega odnosa do Nemčije med ljudmi nastal tak vik in krik,

da je ministrski predsednik kmalu spremenil svoje mnenje. S Francijo sta se

sporazumeli, da bosta branili nedotakljivost Poljske. Skupaj sta prosili Rusijo, naj se

jima pridruži, a Stalin se je odločil za pakt z Nemčijo. 23. avgusta 1939 sta Nemčija

in Rusija podpisali nacistično-sovjetski pakt o nenapadanju. S tajnimi določbami v

tem sporazumu je bila Poljska razdeljena med Nemčijo in Rusijo.

Prvega septembra 1939 ob 4:45 zjutraj je Nemčija napadla Poljsko (blitzkrieg).

Nemčija je kot vzrok navedla zaigrani incident na nemško-poljski meji, v katerem naj

bi poljska vojska uničila nemško radijsko postajo in pri tem ubila tam zaposlene

Nemce. To je uradni datum začetka druge svetovne vojne v Evropi.

Dva dni kasneje sta Britanija in Francija Nemčiji napovedali vojno.

Poljska se je sicer pogumno branila, vendar proti mogočni nemški vojski ni imela

nobenih možnosti.

Sedemnajstega septembra so poljskemu veleposlaniku v Moskvi izročili noto, v

kateri je pisalo, da je rusko-poljska pogodba o nenapadanju neveljavna ter da

poljske države ni več. Rdeča armada je vkorakala v vzhodni del Poljske. 28.

septembra je bila s padcem Varšave usoda Poljske zapečatena.

Po kratkotrajni vojni na Poljskem se je na francosko-nemški meji pojavila t. i. lažna

vojna, ko ne ena ne druga stran ni prevzela pobude in napadla sovražnika. V tem

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 5 od 46

času Rdeča armada ni počivala, poleg Poljske je okupirala še baltske države: Litvo,

Latvijo in Estonijo, na severu pa se je spustila v spopade s finsko vojsko.

Zavezniška in nemška vojska sta se prvič srečali na odprtem bojišču v Skandinaviji,

vzrok pa je bil varovanje transportnih poti do rudnikov železa na Švedskem, od

katerih je bila nemška težka industrija življenjsko odvisna. Za zagotovitev nemotene

dostave rude preko Norveške in Švedske so bili Nemci pripravljeni zasesti tudi

skandinavske države. K temu jih je med drugim prisilila britanska mornarica, ki je v

teritorialnih vodah sicer nevtralne Norveške položila mine.

Nemci so na to odgovorili tako, da so zavzeli Dansko in Norveško. V t. i.

skandinavski operaciji so Nemci brez večjih težav v enem samem dnevu zasedli

Dansko, nato pa so se usmerili proti Norveški, kjer so se spopadli z norveško,

britansko in francosko vojsko. Po dveh mesecih krvavih spopadov na daljnem

severu je bila zavezniška vojska poražena, zato se je morala umakniti. Zaradi tega

je bil britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain prisiljen odstopiti,

nadomestil pa ga je Winston Churchill, ki si je zadal nalogo uničiti nacizem in

fašizem.

Desetega maja 1940 je Nemčija napadla nevtralne države: Nizozemsko, Belgijo in

Luksemburg ter se usmerila proti Franciji in s tem obšla nepremagljivo Maginotovo

linijo. Istočasno sta britanski ekspedicijski korpus in francoska vojska prestopila

belgijsko mejo in se spopadla z nemško armado. Zavezniški vojski sta imeli sicer

premoč v orožju, vendar sta bili premalo gibljivi, zato so ju nemške tankovske enote

zlahka obšle in s tem obkolile. Po več neuspelih protinapadih v operaciji Dinamo je

sledil umik britanskih čet iz Francije. Desetega junija 1940 je Francijo napadla še

Italija, vendar njena vojska ni bila tako uspešna kot nemška, zato je francoska

vojska njen napad odbila.

Po umiku britanskih čet se je nemška armada usmerila proti Parizu. Sledi bitka pri

Somi, v kateri je bila francoska vojska poražena, zato je ta 22. junija podpisala

kapitulacijo.

Po porazu Francije je ostala Velika Britanija edini nasprotnik nacistične Nemčije.

Tako se je začela na nebu bitka za Veliko Britanijo, v kateri so bili Nemci poraženi.

Vojna se je potem na zahodu za nekaj časa umirila. V tem času so nemška letala

sistematično bombardirala Anglijo, ta pa je izvajala skrivne operacije na

sovražnikovem ozemlju.

Po končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod proti

Sovjetski zvezi. Same vojaške priprave za napad so stekle takoj po porazu Francije,

nepričakovano pa jih je prekinila balkanska kriza.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 6 od 46

Hitler se sprva ni hotel vmešavati v balkanske probleme, ker je vedel, da Balkan

predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vsak čas raznese. Aprila 1941 pa je prišlo do

nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija kmalu po njegovem podpisu

zavrnila pakt med Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo

osebno in je ukazal, da naj v t. i. aprilski vojni vojska napade Jugoslavijo in Grčijo, ki

sta bili tudi kmalu poraženi.

Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko zvezo ponovno

stekle, vendar so tu Nemci izgubili ogromno dragocenega časa.

Za začetek napada na Sovjetsko zvezo šteje 22. junij 1941 z operacijo, imenovano

Barbarossa. Nemška vojska je brez večjih težav porazila enote Rdeče armade, ki

napada niso pričakovale. Glavni cilj je bila Moskva, ki jo je bilo potrebno zavzeti še

pred zimo, vendar je v zimi med leti 1941 in 1942 kmalu postalo jasno, da to ni

mogoče. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je ustavilo tudi na severu pred

Leningradom in na jugu, ko so se poleti 1942 začeli boji za Stalingrad (Druga

svetovna vojna, 1981).

2.2 BITKA ZA ATLANTIK

Bitka za Atlantik se je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s

torpediranjem britanske potniške ladje SS Athenia. Nemci so v pričakovanju vojne

svoje mornariške enote poslali na Atlantik že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob

začetku vojne takoj začele napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.

Najbolj zloglasno orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice (U-boat), ki so

že na začetku vojne začele napadati zavezniško trgovsko ladjevje. Najprej so plule

okrog Britanskega otočja, kjer je bilo največ prometa, po uvedbi varovanih konvojev

pa so se preselile v osrednji Atlantik, kjer Britanci zaradi pomanjkanja spremljevalnih

ladij in letal niso mogli nadzorovati ladij.

Največji podvig nemške mornarice na začetku vojne je bila potopitev britanske

letalonosilke HMS Courageous ter nočni napad podmornice U-47 na britansko

pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih otokih, kjer je bila potopljena ladja

HMS Royal Oak.

S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v bitki za

Atlantik. Takrat je nemška mornarica na zahodni francoski obali dobila oporišča, iz

katerih je lažje napadala britanske konvoje. Temu obdobju so nemški podmorničarji

pravili kar "srečni časi", saj so takrat potopili veliko trgovskih ladij, sami pa pri tem

skoraj niso imeli izgub.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 7 od 46

Stvari so se za Britance nekoliko izboljšale s podpisom Atlantske listine1 med ZDA

in Veliko Britanijo. ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja

zagotovila skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.

Pomembno vlogo v bojih za Atlantik je imelo tudi nemško površinsko ladjevje. Sicer

ni bilo tako uspešno kot podmornice, vendar je Britancem povzročilo veliko težav.

Tak primer je bila težka križarka Admiral Graf Spee, ki je prvo leto vojne križarila po

južnem Atlantiku in Indijskem oceanu ter potapljala zavezniške trgovske ladje, pri

tem pa jo je zaman iskal velik del britanske flote vse do bitke pri ustju reke Rio de la

Plata.

Pomembno vlogo so odigrale tudi pomožne križarke, ki so ogrožale zavezniške ladje

vse do Avstralije in Antarktike.

Največji udarec za nemško mornarico je bila pomorska operacija na Norveškem leta

1940, v kateri so izgubili skoraj polovico svojih najboljših bojnih ladij.

Hud udarec za nemško mornarico je bila tudi izguba vojne ladje Bismarck. Hitler je

zaradi tega preklical vse bojne operacije površinskega ladjevja. To je lahko do

konca vojne delovalo le v vodah okoli okupirane Norveške z nalogo ogrožati arktične

konvoje, namenjene proti Rusiji.

Pomemben mejnik v bitki za Atlantik je bila maja 1941 tudi zaplemba kodirnega

stroja Enigma v potapljajoči se nemški podmornici. Ta jim je v prihodnje pomagal pri

dešifriranju nemških sporočil, namenjenih podmornicam.

Leta 1941 so v vojno vstopile tudi ZDA, kar je pomenilo za Nemce nove "srečne

čase", ker še niso bile pripravljene na vojno. Njihove ladje še niso bile varovane, kar

je pomenilo, da so bile za nemške podmornice lahek plen. Te so pričele z napadi

tudi v Mehiškem zalivu.

Februarja 1942 se je nemški mornarici posrečil izjemen podvig. Skozi skoraj

neprehodni Rokavski preliv, ki je bil posejan z minami ter ga je varovalo britansko

ladjevje in letalstvo, jim je uspelo pretihotapiti več težkih križark, ki so pri tem utrpele

le manjšo škodo.

1 Atlantska listina je dokument, sprejet na atlantski konferenci (kodno ime Riviera) 14.

avgusta 1941, ki sta ga podpisala takratni ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in ministrski predsednik Združenega kraljestva Winston Churchill. V njem sta se zavezala za uničenje nacizma in fašizma ter podala osnovo za povezovanje držav v protifašistično koalicijo.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 8 od 46

Zaradi vse večjih izgub ladij v ameriških vodah so tudi ZDA uvedle sistem konvojev,

zaradi česar se je ulov podmornic drastično zmanjšal, tako da so se bile prisiljene

umakniti nazaj na odprti Atlantik (Druga svetovna vojna, 1981).

Slika 1: Evropa pod Hitlerjem leta 1942 (sivo)

(Vir: http://en.wikipedia.org)

2.3 VOJNA V AFRIKI

Vojna v severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska s

petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri

Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji

je poveljeval general Archibald Wavell, izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih

pregnala Italijane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih

vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Benghaziju, potem ko je

padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.

Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve

diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v

Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj

tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je

pridobil nazaj skoraj vse izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško

posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo

Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in

materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah

premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal

nemški Afriški korpus.

Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dlje časa trn v Rommlovi peti,

potem pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 9 od 46

znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek Puščavska

lisica (Druga svetovna vojna, 1981).

2.4 NAPAD NA PEARL HARBOR

Gre za japonski napad na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor na otoku Oahu

na Havajih. Začel se je v nedeljo, 7. decembra 1941, ko so japonska letala in

podmornice brez opozorila napadla zasidrano ameriško ladjevje. V dveh zaporednih

zračnih napadih je bilo uničenih 188 ameriških letal, 18 vojaških ladij je bilo

potopljenih ali težje poškodovanih, mrtvih je bilo 2.402, ranjenih pa približno 1.250

ameriških vojakov in civilistov.

Napad je bil z vidika zmage popoln uspeh japonske mornarice, vendar pa ni imel

nobene taktične vrednosti, saj letalonosilk, ki so bile glavne tarče napada, tistega

dne ni bilo v pristanišču. Dejansko sta bili v napadu uničeni le dve relativno stari

bojni ladji, vse ostale poškodovane ladje pa je Američanom v kratkem času uspelo

popraviti. Nedotaknjena so ostala tudi številna skladišča goriva in ostale kopenske

naprave. Napad je bil povod, da so ZDA vstopile v vojno, s čimer je evropski konflikt

postal svetovni, vojna pa druga svetovna (http://sl.wikipedia.org/wiki/

Napad_na_Pearl_Harbor).

Slika 2: Pearl Harbor ob začetku napada

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 10 od 46

3 BITKA PRI MIDWAYU

3.1 DOGODKI PRED BITKO

3.1.1 O otoku Midway

Midway je atol s površino 2,4 km2 ki leži v severnem Pacifiku, blizu

severozahodnega konca Havajskega otočja, nekje na tretjini poti med Honolulujem

in Tokiom. Sestavljajo ga prstanast koralni greben in nekaj peščenih otočkov, med

njimi tudi Peščeni in Vzhodni otok.

Slika 3: Atolsko otočje Midway 1

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

Še pred obdobjem letal so Američani izkoristili geografsko lego otoka in že leta 1867

v laguni uredili sidrišče za vojaške in oskrbovalne ladje. Leta 1904 so na Peščenem

otoku postavili telegrafsko postajo. Trideset let pozneje je družba Pan American na

atolu postavila oskrbovališče za vodna letala. Leta 1938 so v ameriškem kongresu

sklenili, da je Midway izredno pomembno letalsko oporišče in odobrili večja finančna

vlaganja v zavarovanje otoka.

2. maja 1942 si je Admiral Nimitz ogledal Peščeni in Vzhodni otok. Vsak otok je imel

svoje vojaške barake, svojo elektrarno in vso oskrbo. Razlika je bila le v tem, da je

bila celotna letalska infrastruktura na Vzhodnem, le hangarji za vodna letala so bili

na Peščenem otoku.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 11 od 46

Uredili so tudi obrambo otoka Midway, ki ji je poveljeval kapitan fregate Cyril T.

Simard. Ta je tudi neposredno vodil letalsko in pomožno osebje. Na otoku je bila

tudi pehotna vojska, ki jo je vodil poveljnik 6. bataljona Mornariške pehote (2.138

mož) Harold Shannon. Na obale Peščenega in Vzhodnega otoka so postavili

bodečo žico, podvodne ovire in mine. Okoli otoka je nenehno patruljiralo deset

torpednih čolnov. Namestili so protiladijske in protiletalske topove.

25. maja so otok okrepili z dvema četama kopenske vojske in baterijo protiletalskih

37-milimetrskih topov. Naslednjega dne so pripeljali še sedem lovskih prestreznikov,

šestnajst bombnikov strmoglavcev, pet lahkih tankov in več protiletalskih topov.

Število patruljnih vodnih letal tipa Catalina se je povečalo na trideset. Zračne sile

kopenske vojske so prispevale osemnajst letal tipa B-17 in štiri B-26, mornarica pa

šest letal tipa Avenger. Obrambne sile otoka so do 4. junija štele 121 vojaških letal,

141 častnikov in 2.886 vojakov (http://en.wikipedia.org/wiki/Midway_Atoll).

3.1.2 Sprejetje načrta za operacijo

Po izvedbi prve faze vojne napada na Pearl Harbor je poveljnik štaba Združenega

ladjevja kontraadmiral Matome Ugaki v sredini januarja 1942 začel proučevati

operacije druge faze, ker je menil, da morajo naslednje japonske operacije ostati

ofenzivno naravnane. Razmišljal je o smereh ofenziv proti Avstraliji, Indiji in

Havajem. Odločil se je za slednjo, začela pa bi se z zasedbo otokov Midway,

Johnston in Palmyra. Tu bi se postavile pomorske baze, ki bi bile odskočna deska

proti Havajem, obenem pa bi izzvali ter porazili ameriško pacifiško ladjevje v

odločilni bitki.

To so bili tudi trije argumenti za to ofenzivo:

Z zasedbo Havajskega otočja in uničenjem ameriškega pacifiškega ladjevja

bi ameriški vojaški moči zadali najhujši udarec.

Verjetnost uspeha naj bi bila precej visoka, saj je bilo japonsko ladjevje v

številčni premoči nad ameriškim.

Zelo pomemben faktor je bil čas, saj je bila ameriška vojaška industrija šele

na začetku zagona.

Kontraadmiral Ugaki je nato ukazal kapitanu bojne ladje Kuroshimi, naj pripravi

potek operacij proti zahodu. Predvidena je bila ofenziva za uničenje britanskega

ladjevja, invazija na Cejlon in vzpostavitev zračnega nadzora nad Indijskim

oceanom, vendar je bila ta preklicana, ker je kopenska vojska, katere sodelovanje je

bilo nujno, vlogo v tej operaciji zavrnila.

Japonci so hoteli čimprejšnjo realizacijo nove ofenzive, želeli so se spet usmeriti na

vzhod, kjer operacije ne bi zahtevale sodelovanja enot kopenske vojske. Oklenili so

se ideje o zavzetju Midwaya, ki je od Honoluluja oddaljen le 2100 km, o postavitvi

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 12 od 46

zračne baze na tem otočku, iz katere bi lahko z zračnimi preleti nadzirali premike

ameriškega ladjevja. Obenem so predvidevali, da bi s premikom proti Midwayu

izzvali glavnino ameriškega ladjevja in jo uničili v odločilni bitki.

Z načrtom je soglašal tudi vrhovni poveljnik Združenega ladjevja admiral Isoroku

Yamamoto. 30. marca 1942 je bil začetni načrt za operacijo Midway dokončan. V

sredini marca je bil tudi admiralštab obveščen o načrtovanju operacije za napad na

Midway.

Slika 4: Japonski admiral Isoroku Yamamoto

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

Razgovore o Midwayu so Japonci pričeli 2. aprila 1942. Admiralštab je naslednji dan

proučil logistiko operacije. Ugotovil je, da je tri četrtine logističnih zahtev izvedljivih.

V naslednjih dneh je kapitan fregate Watanabe pred admiralštabom zagovarjal

stališča Združenega ladjevja oziroma stališče admirala Yamamota:

Američani vzpostavljajo mogočne pomorske sile. Nadaljnji potek vojne na

Pacifiku je odvisen od tega, ali bodo japonske sile v naslednjih mesecih s

hitro akcijo popolnoma onesposobile ameriško ladjevje.

S to operacijo bi izzvali Američane, da bi angažirali vsa svoja sredstva

oziroma letalonosilke.

Tudi brez angažiranja ameriške mornarice bi Japonci z zavzetjem Midwaya

in zahodnih Aleutov dosegli pomemben strateški cilj.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 13 od 46

Admiral Yamamoto pri svojih stališčih ni popuščal. Sporen pa je bil tudi datum

začetka operacije. Združeno ladjevje se je zavzemalo za začetek operacije v

začetku junija, ki je zaradi polne lune ugoden za nočni desant, admiralštab pa je

potreboval še dodatne tri tedne za realizacijo priprav na obsežno operacijo.

Generalštab Kopenske vojske se je z načrtom Združenega ladjevja strinjal. Za

operacijo Midway naj bi od enot kopenske vojske potrebovali le malo vojakov, ki bi

sodelovali s posebno mornariško desantno enoto.

18. aprila zjutraj je ladja Nitto Maru okrog 1150 km vzhodno od Tokia opazila

ameriško ladjevje. Ob 6.30 je po radiu poročala o treh ameriških letalonosilkah.

Japonci so hitro reagirali. Proti ameriškim letalonosilkam je odplulo Prvo ladjevje (iz

Hashirajime), Drugo ladjevje (iz Yokosuke) ter Nagumovo ladjevje, ki pa se je

nahajalo pri Formozi. Poslali so tudi 32 srednjih bombnikov in 12 lovcev proti

sovražnemu ladjevju, a japonska letala ameriškega ladjevja tudi po izčrpnem iskanju

niso odkrila.

Potem pa je sledilo presenečenje: okrog 13. ure so ameriški bombniki B-25

bombardirali Tokio, Yokohamo, Kawasaki, Yokosuko, Nagoyo, Yokaichi, Wakayamo

in Kobe. Napad na japonska mesta je vodil podpolkovnik James H. Doolitle, ki je s

16 bombniki poletel z letalonosilk Hornet in Enterprise. Leteli so nizko nad vodno

gladino in piloti japonskih letal, ki so krožili visoko nad morjem, jih sploh niso opazili.

Ameriški letalonosilki sta po uspešnem lansiranju bombnikov obrnili nazaj proti

Havajem, piloti bombnikov pa so zasilno pristali v kitajski pokrajini Nanching

(enosmeren napad).

Materialna škoda, ki so jo povzročili ameriški bombniki, je bila zanemarljiva, vendar

je imel napad velik psihološki učinek. Yamamoto je po ameriškem napadu na Tokio

še bolj pritisnil na Imperialni generalštab, da je treba čim hitreje uničiti ameriško floto

in z zavzetjem Midwaya in zahodnih Aleutov potisniti obrambni perimeter bolj na

vzhod. Tudi admiralštab se je odločil, da je varnost glavnega mesta na prvem

mestu, in prižgal zeleno luč za operacijo Midway v začetku junija.

Načrt za operacijo Midway je bil dejansko dokončan že proti koncu aprila. Potrdila

sta ga tudi admiral Yamamoto in poveljnik admiralštaba admiral Nagano. Slednji je

5. maja izdal direktivo, ki je obvezovala admirala Yamamota, da opravi okupacijo

Midwaya in ključnih točk v zahodnih Aleutih s sodelovanjem kopenske vojske

(Druga svetovna vojna, 1981).

3.1.3 Japonske in ameriške priprave

Japonsko zavzetje Midwaya je imelo dva cilja. V prvem bi atol uporabili kot oporišče,

s katerega bi izvajali napade na ameriške cilje proti vzhodu. Drugi cilj pa je bil, da bi

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 14 od 46

atol uporabili kot nekakšno vabo, s katero bi privabili ameriško ladjevje in ga nato

uničili. Če bi dosegli oba cilja, bi nato opravili še invazijo na Havaje, od tam pa bi

lahko nato izvajali napade na celinsko ZDA.

Za izvedbo teh dveh ciljev so Japonci zbrali preko dvesto ladij, med njimi je bilo 8

letalonosilk, 11 bojnih ladij, 22 križark, 65 rušilcev, 21 podmornic in 700 letal.

Plovila so bila organizirana v pet skupin, ena je bila letalska.

Prvi skupini, imenovani GLAVNE SILE, je poveljeval Isoroku Yamamoto.

Skupino je sestavljalo 7 bojnih ladij, lahka letalonosilka Hošo in 2 nosilki

vodnih letal.

Drugi skupini, imenovani PRVA UDARNA ESKADRA LETALONOSILK, je

poveljeval viceadmiral Nagumo (7. decembra 1941 je vodil napad na Pearl

Harbor). Skupina je imela letalonosilki Akagi in Kaga, ki sta bili pod njegovim

osebnim poveljstvom, ter še dve letalonosilki, Hirju in Sorju, pod poveljstvom

kontraadmirala Yamaguchija. Skupina je imela v spremstvu še nekaj bojnih

ladij, križark, rušilcev in pet tankerjev.

Tretja skupina, imenovana ZDRUŽENE DESANTNE SILE ZA MIDWAY, pod

poveljstvom viceadmirala Nobutake Konda je bila namenjena za zavzetje

atola Midway. Sestavljena je bila iz ene lahke letalonosilke, 8 križark, 2

lahkih križark, 24 rušilcev, 6 tankerjev, 16 ladij za prevoz čet in skupine

minolovcev.

Četrto skupino, imenovano SEVERNE SILE, pod poveljstvom viceadmirala

Bošira Hosogaja sta sestavljali 2 lahki letalonosilki, 3 križarke, 3 lahke

križarke, pomožna križarka, 16 rušilcev, 6 podmornic ter več ladij za prevoz

čet, tankerjev in minolovcev.

Peto skupino, PODMORNIŠKE SILE, je sestavljalo 16 podmornic. Skupini je

poveljeval viceadmiral Komatsuja.

Šesto skupino, OBALNO LETALSTVO, pod vodstvom viceadmirala

Tsukahare je sestavljalo 108 lovskih letal, 72 torpednih lovcev,10 kopenskih

bombnikov, 26 letečih čolnov.

Prva skupina ladij pod poveljstvom kontraadmirala Kakute se je iz pristanišča

odpravila 6. maja, dva dni kasneje je izplula skupina viceadmirala Hosogaja, dan

kasneje pa je iz Hirošime izplula skupina letalonosilk pod poveljstvom Naguma. Še

dan kasneje so se iz Saipana na pot odpravile tudi tovorne ladje in skupine za

podporo. V izvidnico so bile poslane podmornice, ki pa niso odkrile ameriških ladij.

Napad na Pearl Harbor je ameriško mornarico pretresel do samih temeljev.

Posledice tega napada so bile še toliko hujše, saj so ameriški obveščevalci vedeli,

da Japonci pripravljajo napad, a o tem niso pravočasno poročali. Da se kaj takega

ne bi ponovilo, so Američani vložili ogromno truda v obveščevalne dejavnosti.

Rezultat je bil kmalu viden, uspelo jim je namreč razbiti japonsko mornariško šifro

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 15 od 46

JN-25, zato je admiral Nimitz že pred bitko v Koralnem morju vedel, da Japonci med

4. in 5. junijem pripravljajo napad na Midway.

Vrhovni poveljnik ameriških vojaških operacij na območju Pacifiškega oceana je bil

admiral Chester W. Nimitz. Poveljeval je enotam mornarice kot enotam kopenske

vojske. Od 10. maja naprej je bila ameriška obveščevalna služba v stalni navezi z

admiralom s poročili o japonskih pripravah na bližajočo se bitko.

V poročilu, ki ga je 20. maja izdal admiral Nimitz, je bilo razvidno, da se Japonci

resno pripravljajo na invazijo na Midway in Aleute. Razvidno je bilo tudi, da bo

japonski floti poveljeval admiral Yamamoto. Vedelo se je tudi za okvirno sestavo

japonskega ladjevja in letalstva.

Američanom so najbolj kritičen problem predstavljale letalonosilke. Saratoga je bila

v San Diegu, kjer so vadili z zračno enoto. Letalonosilka Wasp je bila ravno na poti

čez Atlantik. Poškodovana je bila tudi letalonosilka Yorktown, Lexington pa je bila

potopljena v bitki v Koralnem morju.

Letalonosilko Yorktown so v Pearl Harborju usposobili v slabih dveh dneh. V

pristanišče je priplula 27. maja ob 14.30. Na njej je delalo 1.400 mož. 29. maja ob

11.00 so jo splavili nazaj v morje in napolnili z gorivom in letali. Naslednjega dne ob

9.00 zjutraj je že odplula. Njena letalska enota je bila zbrana skupaj iz treh različnih

letalonosilk.

26. maja sta v pristanišče vstopili letalonosilki Enterprise in Hornet. Enterprise je bila

najboljša ameriška letalonosilka z izurjeno posadko. Na letalonosilki Hornet pa je

bila letalska enota brez bojnih izkušenj.

Nobena bojna ladja Pacifiškega ladjevja ni zmogla hitrosti, ki so jih dosegale

letalonosilke. Bojnih ladij, zasidranih v zalivu San Francisca, admiral Nimitz ni hotel

vključiti v akcijo, ker mu je primanjkovalo zračne zaščite.

Nimitz se v bližajoči se bitki ni mogel uporabiti rušilcev, ti so ščitili konvoje, ki so

zagotavljali logistično podporo med zahodno obalo Združenih držav in ameriškimi

oporišči na Samoi, otoku Noumea, Avstraliji in Novi Zelandiji.

Časa za priprave so Američani imeli zelo malo. Razpolagali so s 16. in 17. eskadro.

Prvo sta sestavljali letalonosilki Enterprise in Hornet, šest križark, devet rušilcev in 4

tankerji, 17. eskadra je imela letalonosilko Yorktown, dve težki križarki in šest

rušilcev. V vodah osrednjega Pacifika pa so imeli še 16 podmornic ter večje število

letal na samem otoku Midway. Obrambo otoka so v zadnjih tednih pred bitko še

dodatno okrepili. Hud udarec za ameriško mornarico je bila potopitev letalonosilke

Lexington in hude poškodbe na letalonosilki Yorktown, zaradi katerih je ta morala na

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 16 od 46

popravilo v ZDA, vendar je bila letalonosilka popravljena v izredno kratkem času in

je samo z nekajurno zamudo odplula proti Midwayu.

Američani so imeli dve strateški prednosti pred Japonci: poznali so japonski načrt

skoraj v celoti, imeli pa so tudi krajšo razdaljo med bazo in prizoriščem boja. S

taktičnega vidika je pa veliko prednost predstavljalo oporišče Midway: ni ga bilo

mogoče potopiti, sprejelo pa je več letal kot letalonosilke. Poleg tega pa so imeli

Američani radarje. Na Midwayu sta bila nameščena dva iskalna radarska sistema,

letalonosilka Enterprise je imela vgrajen starejši tip radarja (model CXAM). Hornet,

Yorktown in nekaj križark pa je bilo opremljenih z naprednejšo verzijo radarja (model

SC).

Osemindvajsetega in tridesetega maja 1942 sta 16. in 17. eskadra izpluli iz

pristanišč in se 2. junija sestali kakih 325 milj od Midwaya. Američani so bili

pripravljeni na boj, bilo je le še vprašanje časa, kdaj bodo izvidniška letala našla

japonsko ladjevje (Druga svetovna vojna, 1981).

3.1.4 Ameriška obveščevalna dejavnost

V začetku leta 1942, ko so se Japonci pripravljali nove vojne operacije, so se

Američani osredotočili tudi na obveščevalne operacije. Ameriška mornarica je bila

prisiljena čakati na japonski napad, da bi lahko potem ustrezno reagirala. Američani

so morali braniti področje od Havajev do Avstralije, mornariškega arzenala pa niso

imeli toliko, da bi pokrili vse območje. Njihov bojni uspeh je temeljil na koncentraciji

sil v pravem času in na pravem mestu.

Klasične metode obveščanja (izvidovanje, zaslišanje zapornikov, podatki iz zajetih

dokumentov) ameriški strani niso bile dostopne. Edini uporabni vir informacij je bilo

komunikacijsko obveščanje – radijsko prisluškovanje (COMINT – communication

intelligence). Izvajanje komunikacijskega obveščanja v Mornarici je imel sektor OP-

20-G, Sektor za radijsko obveščanje. Njegova naloga je bila prestrezanje japonskih

radijskih sporočil, dešifriranje in obveščanje nadrejenih o rezultatih. Imeli so tri

centre na Pacifiku, in sicer na Guamu, na Filipinih in na Havajih, z ustanovitvijo

centra v Washingtonu pa je leta 1942 ostal le še center na Havajih. Rezultate

obdelave obveščevalnih podatkov je seveda najbolj potreboval admiral Chester W.

Nimitz.

Do 11. maja je OP-20-G zbral zelo malo obveščevalnih podatkov o načrtovanju

napada na Midway. Vedeli so, da Japonci pripravljajo vojne operacije, časovno

nekje med 20. majem in 20. junijem, niso pa vedeli točno kdaj, kakšen je njihov cilj

in sestava sil.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 17 od 46

Prvi teden maja je COMINT analiziral več sporočil, ki so se nanašala na morebitno

operacijo, 6. maja pa so prestregli sporočilo, v katerem bilo razvidno, da bodo v

operaciji sodelovale vse razpoložljive japonske letalonosilke.

Sredi maja so Američani prestregli zelo pomembno sporočilo. V bistvu je to bil ukaz

tankerju Goshu Maru. Omenjene so bile »kopenske sile AF«. Američani so ugotovili,

da naj bi bila »AF« oznaka za določeno geografsko lokacijo. Uspeli so že dešifrirati

več podobnih oznak: RZP – Port Moresby, R – Rabaul, PS – Saipan in AH – Oahu.

Predvidevali so, da je AF oznaka za Midway, kajti črka »A« naj bi bila značilna za

lokacije na havajskem območju, F pa najbolj logična izbira za Midway.

Admiral Nimitz se ni dal zlahka prepričati, ker je hotel potrditev domneve, da je

oznaka »AF« res šifra za Midway.

Nekje sredi maja naj bi Nimitzu načrt predlagali, kako to ugotoviti. Preko

podvodnega kabla naj bi ukazali poveljniku mornariške baze na Midwayu, naj preko

radijske zveze pošlje sporočilo poveljniku 14. mornariškega okrožja o tem, da se je

na Midwayu pokvarila naprava za destilacijo vode in da takoj potrebujejo pitno vodo.

Japonska obveščevalna služba naj bi sporočilo prestregla in poročala naprej v

Tokio. In res, Comint je prestregel japonsko sporočilo, ki se je glasilo: »Na AF je

zmanjkalo vode.« To je bil dovolj tehten dokaz, ki je prepričal tudi admirala Nimitza.

Prestregli so tudi sporočila, kot so: »Lansiranje letal za napad na Midway s točke 50,

16 milj SZ od Midwaya ...«, kot tudi potrditve sodelovanja letalonosilk Kaga, Akagi,

Soryu, Hiryu, Zuikaku in Junyo v ofenzivi.

COMINT je tako admirala Nimitza obvestil o skoraj vseh pomembnih podatkih o

japonskih vojnih operacijah. Tako je Nimitz poznal glavne in stranske cilje operacije,

čas napada na Midway, pot japonskih sil in točke srečanja med njimi, sestavo

japonskih sil, natančen položaj japonskih podmorniških kordonov ter celo načrt za

operacijo (http://www.history.navy.mil/library/online/srh230.htm).

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 18 od 46

3.2 SESTAVA SIL IN VOJAŠKA TEHNIKA

3.2.1 Poveljniki in sestava sil (groba sestava 4.–7. junij 1942)

ZDA JAPONSKA

POVELJNIKI

Admiral flote Chester W. Nimitz Admiral Isoroku Yamamoto

Admiral Frank J. Fletcher Viceadmiral Čuiči Nagumo

Admiral Raymond A. Spruance Admiral Nobutake Kondo

Kontraadmiral Tamon Jamaguchi

SESTAVA SIL

3 letalonosilke 4 letalonosilke

2 bojni ladji

15 spremljevalnih ladij 15 spremljevalnih ladij

233 letal z letalonosilk 248 letal z letalonosilk

127 letal z Midwaya 16 vodnih letal

Tabela 1: Poveljniki in sestava sil 1

(Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Midway)

Slika 5: Ameriški admirali Spruance, Fletcher, Nimitz

(Vir: http://flattopshistorywarpolitics.yuku.com/topic/2137#.Uxc5evkX5qh)

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 19 od 46

Slika 6: Japonski admirali Yamamoto, Nagumo, Konda, Jamaguchi

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

3.2.2 Vojaške ladje

V bitki pri Midwayu je sodelovalo veliko različnih vrst vojaških plovil in letal.

Vojaške ladje so vodna plovila, namenjena neposrednemu bojevanju s sovražnikom.

To so letalonosilke, bojne ladje, križarke, fregate, korvete, topnjače, nosilke

helikopterjev, rušilci, podmornice, raketni čolni, torpedni čolni, patruljni čolni. Lahko

pa so namenjene tudi za posredne naloge, kot so iskanje ali polaganje min,

prevažanje nafte (tankerji) ali pa se uporabljajo kot desantne ladje ali čolni.

Letalonosilke so večje ladje z vzletno-pristajalno stezo in letalsko eskadriljo, ki je

njihovo glavno orožje. Obstajale so težje bojne letalonosilke s težo do 45.000 ton in

dolžine tudi do 250 m. Američani so imeli proti koncu vojne le tri, ki so lahko nosile

do 82 dvomotornih in do 150 enomotornih letal (Enciklopedija druge svet. vojne,

1982).

Naslednja vrsta so bile standardne letalonosilke: do 33.000 ton in do 80 letal, ter

lahke letalonosilke. Te so bile zelo hitre, dosegale so 30 in več vozlov. Imele so

močno protiletalsko oborožitev oz. veliko ofenzivno moč ter debel oklep. Lahko so

streljale z razdalj, enakih akcijskemu radiju bombnikov in torpednih letal, ki so

vzletala z njenega krova. Njihova slabost je bila, da so bile zelo ranljive, kadar so

bile osamljene.

Največje ameriške letalonosilke so bile Yorktown, Enterprise in Hornet. Za bojne

ladje tega tipa je bil značilen zelo velik doseg (do 22.200 km pri hitrosti 15 vozlov),

do 100 letal, odprti hangarji in nezaščiten krov. Te letalonosilke so se izkazale kot

izjemno trpežne.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 20 od 46

Slika 7: Letalonosilka Yorktown

(Vir: http://ww2db.com/images/ship_yorktown_e23.jpg)

Japonci so razpolagali z štirimi težkimi letalonosilkami: Akagi, Haga, Hiryu in

Soryu.

Slika 8: Letalonosilka Soryu

(Vir: http://www.worldweapons.eu/1-Warships)

Letalonosilka Akagi je bila predelana bojna križarka iz leta 1927. Na bojno križarko

je bila dodana vzletna platforma in poveljniški otok na levem boku. Kot pri večini

japonskih letalonosilk je bilo tudi pri Akagi zelo slabo poskrbljeno za varnost

shranjenega letalskega goriva. Za ta japonska plovila so bili tudi značilni zaprti

letalski hangarji, ki so pripomogli k boljši zaščiti pred širjenjem ognja po ladji,

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 21 od 46

medtem ko so odprti hangarji na ameriških ladjah omogočali boljšo ventilacijo zraka,

a obenem večjo požarno nevarnost.

Tudi Kaga je nastala iz bojne ladje, zgrajene leta 1928, in je bila deležna podobnih

posodobitev kot Akagi, a s precej neučinkovitimi topovi.

Letalonosilka Soryu je bila načrtovana kot letalonosilka - križarka. Ta koncept so

kasneje umaknili in razvili zelo hitro in po zasnovi sodobno letalonosilko, ki je lahko

sprejela veliko letal. Ta zasnova letalonosilk je kasneje prevladala v obdobju po

drugi svetovni vojni. Imela pa je zelo šibko podvodno zaščito – že en zadetek

torpeda bi bil lahko usoden.

Hiryu je bila povečana letalonosilka tipa Soryu z otokom na levem boku in povečano

oklepno zaščito.

Bojne ladje (oklepnice) so bile najsilovitejše rušilne ladje v drugi svetovni vojni,

nujno potrebne za zagotovitev premoči na morju, obstreljevanje obal in topniško

pomoč pri izkrcanju. Njihove značilnosti so velike razsežnosti, zelo so široke, vendar

ne več od 33,54 m (Panamski prekop), imajo veliko tonažo in težo (okoli 50.000

ton), zelo močan oklep (tudi do 40 % celotne teže) z debelino okrog 40 cm.

Vgrajeno je bilo težko topništvo – tudi do 9 406-milimetrskih topov, ki so lahko

izstreljevali 1.200 kg težke granate 36 km daleč, in 148 polavtomatskih in

avtomatskih protiletalskih topov, ki so lahko izstrelili v 15 sekundah več kot 5 ton

granat (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

V bitki pri Midwayu ameriške bojne ladje niso sodelovale, zato bomo podali le opise

nekaterih japonskih bojnih ladij.

To so bile bojne ladje tipa Kongo. Dosegale so hitrost do 30 vozlov, z dosegom do

16.000 km pa so lahko spremljale tudi letalonosilke. Teža oklepa je predstavljala kar

tretjino celotne teže. Močno okrepljen je bil predvsem palubni del ladje, medtem ko

je bil oklep spodnjega dela trupa ladje debel le 200 mm, kar je najmanj izmed vseh

bojnih ladij druge svetovne vojne.

V japonski floti sta bili tudi bojni ladji tipa Fuso, ki sta nastali po vzoru Konga.

Značilen zanju je bil zelo odebeljen oklep na spodnjem delu (305 mm). Ladja je bila

nekoliko hitrejša od ameriških bojnih ladij, vendar je bila slabše oklepno zaščitena.

Bojna ladja Mutsu je imela zelo dobre karakteristike. Bila je prva bojna ladja s 409-

milimetrskimi topovi, ki so bili na ponovni strel pripravljeni že po 21,5 sekundah.

Najmočnejši japonski bojni ladji sta bili Yamato s sestrsko ladjo Musashi – z

največjo ognjeno močjo in najtrdnejšo oklepno zaščito. Yamato je bila načrtovana za

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 22 od 46

spopad s številčno močnejšim nasprotnikom. Na ladjo so montirali največje 460-

milimetrske topove, katerih kupola je tehtala toliko kot celoten rušilec. Oklep je

zavzemal 35 % spodriva celotne ladje. Na sprednjem delu topovskih kupol je bil

postavljen oklep debeline 650 mm.

Težke križarke so dobro oborožena vojna plovila za pomorsko vojskovanje z

velikim akcijskim radijem. Pripravljene so za patruljiranje po morju in za hitro

razbijanje oboroženih trgovskih ladij, lahko so delovale tudi kot izvidnica ali kot

zaščita oziroma zapora proti napadom torpednih čolnov in letal. Izpodriv križark je

od 5.000 do 13.000 ton, opremljeni s 6 do 15 topovi kalibra od 155 do 203 mm,

nekaj lahkega protiletalskega orožja in nekaj cevi za spuščanje torpedov. Njihova

hitrost je bila do 35 vozlov, a za dosego do približno 15.000 km so plule s približno

15 vozli (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

Američani so razpolagali z rušilci Astoria, Pensacola, Northampton, Portland ter

New Orleans, Japonci pa z rušilci Myoko, Mogami, Tone.

Za primerjavo – Myoko je bila največja križarka na svetu. Imela je velike 203-

milimetrske topove in skupno 2.100 ton oklepne zaščite, kar je dvakrat več od

ameriške Pensacole.

Lahke križarke so bile namenjene za spremljanje rušilcev ali naloge vodenja

skupine rušilcev.

Japonski križarki Kiso in Nagara sta bili že dokaj zastareli ob izbruhu vojne na

Pacifiku. Sodobnejša ameriška Atlanta je bila prenatrpana s protiletalskimi topovi,

torpednimi cevmi in cevmi za globinske bombe, kar je močno zmanjšalo njene

manevrske sposobnosti. Tudi oklepna zaščita je bila šibka (obsegala je le 9 %

celotnega spodriva)

Rušilci so vojaška plovila, namenjena za različne naloge. Bodisi so ščitili ostalo

ladjevje pred napadi s torpedi ali ga prikrivali pred sovražnikovim topništvom z

dimnimi zavesami; ali pa so s torpedi napadali sovražnikove oklepnice ali varovali

konvoje pred podmornicami. Rušilci niso imeli oklepa, zato so tehtali samo 1050–

2200 ton, oboroženi so bili s 4–8 topovi kalibra 100 do 130 mm in 4–8 cevmi za

spuščanje torpedov. Majhen trup in nizka teža sta jim omogočila doseganje velikih

hitrosti (35 do 40 vozlov) (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 23 od 46

3.2.3 Vojaška letala

Poznamo več vrst vojaških letal. Ločimo jih glede na njihovo velikost oziroma

namen. To so lovska letala, bombniki strmoglavci, torpedni bombniki ter srednji in

težki bombniki. Vojaška (mornariška) letala so vojnemu ladjevju nujno potrebna za

zavarovanje ladjevja pred napadi iz zraka, izvidniške naloge, opazovanje topniških

zadetkov in za povečanje bojne moči z bombardiranjem in torpediranjem. V bojih pa

jih velikokrat podpirajo tudi kopenska letala, ki vzletajo z bližnjih ali bolj oddaljenih

letališč – odvisno od njihovega dosega, hidroavioni pa lahko vzletajo in pristajajo

celo na vodi.

Srednji in težki bombniki

Srednji bombniki so bili večja dvomotorna letala za bombniške naloge (ameriški

Boeing B-25 in B-26), še večji štirimotorni bombniki (Boeing B-17) pa so veljali za

težke bombnike (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

Martin B-26 Marauder je bil srednji dvomotorni bombnik, ki se ga je držal precej slab

glas. Imel je razpon kril skoraj 20 m, v dolžino je meril nekaj več kot 17 m. Težak je

bil nekaj manj od 10 ton in imel akcijski radij okoli 1800 km. Njegova hitrost je bila

med 400 in 500 km/h. Letalo so naročali v velikih serijah že takrat, ko so še risali

prvi prototip, zato je bilo na njem tako med preizkušanjem kot tudi že med samo

proizvodnjo opravljenih veliko sprememb, ki jih je bilo zelo težko realizirati. Vojno

letalstvo je recimo zahtevalo, da mora letalo nositi več bomb in imeti več strojnic za

obrambo, kot je bilo prvotno načrtovano. Zaradi povečane teže na krilo so bila letala

na začetku zelo hitra in nevarna pri pristajanju. Zato so razpon kril povečali za 180

cm. Te spremembe oziroma izboljšave so močno zavrle proizvodnjo. Na krovu

bombnika je bila sedemčlanska posadka in je bil močno oborožen (1.800 kg bomb).

Boeing B-17 je bil velik štirimotorni bombnik dolžine malo več kot 22 m z razponom

kril 31,62 m. Akcijski radij je imel čez 5300 km in je lahko nosil do 1900 kg bomb.

Dobil je tudi vzdevek »leteča trdnjava«, kar je kasneje postalo pojem za letala, ker

so lahko daleč ponesla veliko količino bomb. Letela so zelo visoko in bila močno

oborožena.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 24 od 46

Slika 9: Leteča trdnjava Boeing B-17

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

Japonska v bitki pri Midwayu ni uporabljala težkih bombnikov.

Bombniki strmoglavci

Osnovna oziroma prvotna naloga bombnika strmoglavca je, da v strmoglavem letu z

eno ali več bombami napade sovražne ladje ali kopenske cilje. Objekt oziroma

sovražnikovo ladjo napade z velike višine in strmoglavi proti njemu skoraj navpično

ter na koncu odvrže bombe. Uporabljali pa so jih tudi za naloge klasičnega

bombardiranja (med vodoravnim letom) in torpediranja (Enciklopedija druge svet.

vojne, 1982).

Ameriški Vought SB2U Vindicator je bilo letalo s pregibnimi krili. Dolgo je bilo nekaj

več kot 10 m, razpon čez krila pa je obsegal malo manj kot 13 m. Akcijski radij je

imelo približno 1800 km, nosilo je 227 kg bomb. Med ameriškimi piloti je bilo dokaj

nepriljubljeno. Še pred začetkom vojne so ga umaknili z letalonosilk. Med bitko pri

Midwayu so ga uporabljali marinci na otoku Midway.

Vindicatorja je zelo uspešno nadomestil Douglas SBD Dauntless, čeprav je bil takrat

že zastarel. Imel je nekoliko večji akcijski radij, nosil pa je nekaj več bomb.

Uporabljali za ga za bombniške in ogledniške naloge. Kljub zastarelosti pa so po

vojni statistiki ugotovili, da je bilo to letalo, ki je utrpelo relativno majhne izgube, to

pa je bila posledica zelo trdne konstrukcije letala.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 25 od 46

Slika 10: Bombnik strmoglavec Dauntless

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

Japonski Aichi Type 99 D3A, znan pod imenom »Val« je imel je največji razpon kril

(14,4 m) in s tem zelo dobre manevrske sposobnosti. Lahko je deloval tudi kot

lovec. Ta bombnik je med drugo svetovno vojno potopil največ zavezniških ladij med

vsemi japonskimi letali.

Torpedni bombniki

Osnovna funkcija torpednih bombnikov je bila realizacija torpednega napada na

sovražnikove ladje. Ker pa so torpedni bombniki zelo podobne konstrukcije kot

bombniki strmoglavci, se je med vojno pogosto dogajalo, da so namesto torpedov

nosili bombe, pa tudi obratno, odvisno od naloge in taktike. To so bila letala z

razponom kril okoli 15 m, dolžine 10 do 12 m, z akcijskim radijem od 700 do 1600

km in so nosila od 450 do 1180 kg bomb (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

Američani so v bitki pri Midwayu uporabljali dve vrsti torpednih bombnikov. S

samega otoka so vzletala letala Grumman TBF Avenger, letalonosilke pa so nosile

letala proizvajalca Douglas TBD Devastator, starejšega tipa, ki je nosil do 450 kg

bomb ali pa torpedo. Njegova slaba lastnost so bile slabe manevrske sposobnosti,

zaradi katerih je bil lahka tarča sovražnikovih letal.

Devastatorja je uspešno nadomestil Avenger, za katerega se je pokazalo, da je bilo

najbolj uspešno ameriško torpedno letalo v vojni na Pacifiku. Avenger je bil izjemno

prikladen, kar se tiče množične proizvodnje. Bil je tudi izredno preprost pri

oskrbovanju na krovih letalonosilk. Oborožen je bil z 870-kilogramskim torpedom ali

pa je nosil do 900 kg bomb ali raketne izstrelke. Z njim so napadali ladje ali pa so ga

uporabljali tudi kot jurišnika za napade na japonske otoške postojanke.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 26 od 46

Slika 11: Torpedni bombniki Grumman Avenger

(Vir: https://lh6.googleusercontent.com)

Japonski Nakajima type 97 z vzdevkom »Kate« je bil najsodobnejši torpedni

bombnik na svetu ob izbruhu vojne na Pacifiku, vendar je bil zaradi preslabe

oborožitve precej ranljiv.

Lovska letala

To so bila letala, namenjena prestrezanju nasprotnikovih letal. Oborožena so bila s

strojnicami, topovi in raketometi. To so bila najmanjša in najokretnejša letala dolžine

med 8 in 9 metri, z razponom kril od 10 do 12 metrov. Dosegala so hitrosti nekaj čez

500 km/h in imela akcijski radij do 1500 km, z dodatnim zunanjim rezervoarjem pa

tudi do 3100 km (Zero). Njihova ognjena moč se je izražala v teži izstreljenega

streliva v sekundi (1,66–3,68 kg/sec) (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).

V bitki pri Midwayu so Američani uporabljali lovce Grumman F4F Wildcat. To so bili

njihovi najboljši lovci, ki so jih uporabljali prvi dve leti v bojih na Pacifiku.

Slika 12: Lovsko letalo Grumman F4F Wildcat

(Vir: http://www.wwiivehicles.com/usa/aircraft/fighter/grumman-f4f-wildcat)

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 27 od 46

Ti lovci pa niso bili tako okretni kot japonski lovci proizvajalca Mitshubishi Type 0,

poznani kot »Zero«. Če je bil japonski Zero okretnejši, saj nobeno letalo ni zmoglo

tako tesnih zavojev in lupingov, pa je bil toliko manj varen, saj je imel preslabo

oborožitev, prešibak motor, ni pa tudi imel oklepne zaščite za pilota.

Slika 13: Lovec Mitshubishi Type 0 (ZERO)

(Vir: http://padresteve.files.wordpress.com/2010/06/mitsubishi-a6m-type-0-zero)

Poleg lovskih leta Wildcat so Američani uporabljali lovce proizvajalca Brewster F2A

Buffalo (http://midway1942.org/specs.shtml).

3.3 BITKA

3.3.1 Dogodki pred 4. julijem 1942

Japonci so že od začetka prve svetovne vojne kazali osvajalske ambicije, z

razvojem njihovega gospodarstva pa so te še posebno narasle. Japonska je tako

kmalu prišla v spor s sosednjimi državami. V letih 1931 in 1932 je zasedla z

rudninami bogato kitajsko Mandžurijo in prišla v spor s svetovnimi velesilami, kot sta

bili Velika Britanija in ZDA.

Vendar Japonci niso odnehali. Leta 1937 so zavzeli večji del Kitajske. Padec

Francije junija 1940 jim je dal nov zalet in tako so zasedli še francosko Indokino, 27.

septembra pa so podpisali pakt z Nemčijo in Italijo. S tem so nastale sile osi. Nastal

je spor, ki so ga sprva poskušali rešiti po diplomatski poti, vendar je sredi leta 1941

Japoncem kljub intenzivnim pogajanjem postalo jasno, da je vojna neizbežna.

Zato so 7. decembra 1941 nenapovedano napadli ameriško vojaško oporišče Pearl

Harbor. V naslednjih dneh se je celoten Pacifik znašel v ognju. V tem času so

napadli tudi Hong Kong, ki se je predal 25. decembra, istega dne sta padli tudi

ameriški oporišči na Guamu in Wakeu. Januarja 1942 so napadli britansko Malezijo,

Burmo, Nizozemsko vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. Petnajstega februarja je padel

britanski Singapur, mesto, ki naj bi ga bilo nemogoče zasesti, v ognju so se znašla

tudi nekatera severna avstralska mesta (Darwin, Broome idr.). Po večmesečnih

bojih so se 8. maja predale zadnje ameriške enote na Filipinih in kazalo je, da

japonskega napredovanja ni več mogoče ustaviti.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 28 od 46

Nato pa je med 4. in 8. majem prišlo do bitke v Koralnem morju, s katero so

zavezniki želeli ustaviti japonsko napredovanje na Novi Gvineji in tako preprečiti

obkolitev Avstralije. Čeprav je bila bitka neodločena, je zaveznikom dala izkušnje v

vojskovanju in jim pokazala, da japonska mornarica ni tako zelo nepremagljiva, kot

je bilo videti na prvi pogled (Piekalkiewicz, 1996).

3.3.2 Predvideni začetek bojev

Za izkrcanje na otoku Midway je bil določen »Dan N«, to je 7. junij 1942. Ta datum

je bil določen iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da morajo biti priprave na to obsežno

operacijo čim bolj temeljite. Ladje Nagumovega in Kondovega ladjevja so prispele

v japonska pristanišča šele konec aprila, njihovo vzdrževanje pa naj bi se zavleklo

do konca maja. Drugi razlog pa je bil luna: 7. junij je bil zadnji dan v mesecu, v

katerem bi luna še relativno dobro osvetljevala predvideno nočno izkrcanje.

3.3.3 Boji

Ameriška izvidniška letala z Midwaya nekaj do devete ure 4. junija niso ničesar

opazila. 480 km SZ od Midwaya se je pojavila manjša vremenska fronta, ki jo je za

krinko uporabilo Nagumovo ladjevje. Malo pred 9.00 zjutraj pa so piloti iz ameriške

Cataline (ameriško letalo) le opazili japonske ladje (transportne skupine).

Predvidevali so, da gre za ladje iz japonske glavnine. Dvomotorno Catalino iz

zračne baze na Midwayu je upravljal pilot Jack Reid. Do enajste ure je sledil

japonskim ladjam. Njegovo poročilo se je glasilo: »11 ladij pluje s hitrostjo 19 vozlov

proti vzhodu.«

Kapitan Simard je hitro reagiral in poslal v zrak devet letal B-17. Bombniki so ob

16.24 912 km zahodno od otoka naleteli na japonske transportne ladje in izvedli tri

višinske bombne napade. Poročali so o štirih zadetih ladjah, a dejansko niso zadeli

nobene. Vzletele so še štiri Cataline, oborožene s po enim torpedom. S pomočjo

radarja so našle japonske ladje in 4. junija ob 1:43 odvrgle tri torpede, od katerih je

eden zadel tanker Akebono Maru. Eksplozija je ranila oziroma ubila 23 mož in

začasno upočasnila ladjo, ki pa se je kasneje ponovno pridružila formaciji.

Ob 4.30 je iz Yorktowna v patruljo poletelo deset letal. Istočasno je Nagumo ukazal

letalski napad na Midway. Uro kasneje so Američani prestregli telegram, po katerem

so ugotovili, da se japonske letalonosilke nahajajo okoli dvesto milj zahodno in

jugozahodno od 16. eskadre. Zato je kontraadmiral Spruance ob 6.07 ukazal svojim

ladjam, naj se obrnejo proti sovražniku. Medtem je radar na atolu odkril skupino 108

letal, ki jih je v pred dvema urama v napad poslal Nagumo. Vsa razpoložljiva letala

na atolu so nemudoma vzletela, z Japonci so se srečala 30 milj od atola. Vnel se je

boj, v katerem so Japonci prebili ameriške vrste in okoli šeste ure zjutraj napadli

atol.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 29 od 46

Ker je po prvem napadu kazalo, da bo potrebno atol ponovno napasti, je Nagumo

ukazal, naj 93 letalom zamenjajo torpeda z bombami, kar je tehnične posadke na

letalonosilkah zaposlilo za več kot uro. Ta letala naj bi služila za morebiten napad na

ameriške ladje (za kar bi rabili torpeda), ki pa jih japonski izvidniki do sedaj še niso

našli.

Nato pa se je situacija nenadoma spremenila. Kmalu po ukazu o zamenjavi

torpedov z bombami je izvidniško letalo s križarke Tone odkrilo ameriško ladjevje v

oddaljenosti 240 milj.

Ob prejetju sporočila je Nagumo še celih pet minut razmišljal, kaj storiti, tako

je izgubil veliko dragocenega časa.

Nato je po principu salomonske rešitve ukazal, naj letala, ki še imajo torpeda, ta

obdržijo, letala z bombami pa naj obdržijo bombe. Pri tem pa se je pojavil še en

problem, palube letalonosilk so morale biti proste, da bi lahko pristala letala, ki so

napadla Midway. Nenadoma pa se je nad japonskimi letalonosilkami pojavilo

šestnajst ameriških bombnikov strmoglavcev, ki v napadu niti enkrat niso zadeli

Hirju, to se četrt ure kasneje ni posrečilo niti bombnikom B-17 niti letalom tipa

Vindicator, ki so nekoliko kasneje napadla še bojno ladjo Haruna.

Ko je admiral Spruance izvedel za napad na atol, se je odločil, da bo Japonce

presenetil v trenutku, ko bodo letala, ki so napadla Midway, na palubah, kjer

se bodo oskrbovala z gorivom in strelivom.

Po sedmi uri je proti japonskim letalonosilkam poslal 20 lovcev Wildcat, 67

strmoglavcev Dauntless in 29 letal tipa Devastator. Okrog 9.30 so vsa japonska

letala pristala in se začela oskrbovati z gorivom in strelivom, takrat pa so se na

obzorju nenadoma pojavila ameriška letala. Japonci so na napadalce odprli močan

protiletalski ogenj, ki so se mu kasneje pridružila še letala tipa Zero. V ameriških

vrstah je nastal pravi pokol. Od 30 članov posadk iz skupine torpednih letal s

Horneta je preživel en sam. Podobna usoda je doletela posadke in letala z

letalonosilke Enterprise. Japonci so sestrelili deset od štirinajstih letal, ki v napadu

niso zadela niti ene ladje. Nekoliko bolje je kazalo le letalom s Yorktowna, ta so se

nevarno približala letalonosilki Sorju, zato so jih napadli lovci, ki so varovali

letalonosilko.

V tem trenutku je iz Enterprisa priletela skupina bombnikov strmoglavcev in napadla

japonske letalonosilke, japonski lovci, ki so se spopadali s torpednimi bombniki z

Yorktowna, so bili nemočni. Akagi s 40 letali na krovu je bila ob 10.26 trikrat zadeta,

zato jo je moral 20 minut pozneje admiral Nagumo zapustiti. Zadeti sta bili tudi

letalonosilki Kaga in Akagi. Bombniki iz Yorktowna so trikrat zadeli Sorju, zato je

poveljnik letalonosilke ukazal, naj jo posadka zapusti. Tako so Američani kljub

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 30 od 46

velikim izgubam potopili tri od štirih japonskih letalonosilk.

Slika 14: Zadeta letalonosilka Akagi

(Vir: http://en.wikipedia.org)

Ameriško ladjevje je do sedaj ostalo nedotaknjeno, vendar ne za dolgo. Japonski

izvidniki so admiralu Yamaguchi na letalonosilki Hirju sporočili, da imajo Američani

samo dve letalonosilki, zato je ta ukazal napad na ameriško ladjevje. V napadu se

je nekaj japonskim letalom uspelo prebiti skozi protiletalsko obrambo in trikrat

zadeti letalonosilko Yorktown. Po koncu prvega napada so hudo poškodovano

letalonosilko ponovno usposobili.

Toda ob 14.30 so se na obzorju ponovno prikazala japonska letala, prebila so

protiletalsko obrambo in na letalonosilko Yorktown odvrgla štiri torpeda. Dva sta

ladjo zadela, nagnila se je za 26 stopinj. Ob 15.00 je bila letalonosilka že v takšnem

stanju, da je bilo posadki ukazano, naj zapusti ladjo. Medtem pa je ameriško

izvidniško letalo odkrilo zadnjo japonsko letalonosilko. Okoli 17.00 je Hiryu napadlo

24 bombnikov strmoglavcev in po štirih zadetkih je bila letalonosilka tako hudo

poškodovana, da jo je morala posadka 5. junija zjutraj zapustiti (Piekalkiewicz,

1996; Colins, Atlas of second war, 2003).

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 31 od 46

Slika 15: Japonska letalonosilka Hiryu v plamenih

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

3.3.4 Dogodki po bitki – t. i. zasledovalna faza bitke

Jedro japonskega ladjevja je bilo uničeno, vendar Japonci niso nameravali odnehati.

Yamamoto je ukazal, naj se transportno ladjevje umakne, admiralu Kuriti pa ukazal,

naj z ognjem iz štirih križark zasuje atol, nato pa naj se pridruži glavnini sil. Tudi

admiraloma Takasuju in Kakuti je ukazal, naj prekineta napad na Aleute, ter se

usmerita proti jugu, kjer se bosta združila s preostankom japonskega ladjevja pri

Midwayu.

Vsi skupaj naj bi nato napadli ameriško ladjevje, ki ga je Yamamoto nameraval

uničiti v nočni akciji. Vendar načrta ni uresničil, saj je ugotovil, da je praktično

neizvedljiv, zato je ukaz preklical, Kuriti pa ukazal, naj se obrne v nasprotno smer.

Ne da bi vedel, je njegovo ladjevje zaplulo direktno pred ameriško podmornico

Tambor. Križarka Mogami, ki je bila zadnja v koloni ladij, je opazila podmornico in se

ji želela izogniti, pri tem pa je trčila v Mikumo, ki je plula pred njo. Mogami si je hudo

poškodovala premec, na Mikumi pa so bili poškodovani tanki za gorivo, tako da je

za sabo puščala široko naftno sled. Preostale ladje v skupini so nemoteno

nadaljevale svojo pot. Šestega junija ob 7.45 so Američani odkrili naftno sled,

nekoliko pozneje pa še dve poškodovani križarki. Križarki so napadli, vendar brez

uspeha. Popoldne so napad ponovili in ob 14.15 potopili Mikumo. Hudo

poškodovana Mogami je napad preživela in dosegla Truk, kjer so jo popravili.

Medtem pa so Američani reševali letalonosilko Yorktown, ki se kljub pričakovanjem

ni potopila. Odločili so se, da bodo ladjo rešili, zato je nanjo prišla reševalna ekipa,

ladjo pa so privezali na vlačilec. Ko so že mislili, da bodo letalonosilko rešili, jo je

opazilo japonsko izvidniško letalo in o tem poročalo Yamamotu. Ta je podmornici I-

168 ukazal, naj letalonosilko potopi. Šestega junija ob 13.30 je podmornica proti

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 32 od 46

letalonosilki izstrelila dve torpedi. Eden je zadel rušilec USS Hammann, ki je varoval

desni bok letalonosilke (ladja je v štirih minutah razpadla in izginila v valovih). Drugo

torpedo zadane Yorktown, ki letalonosilko na koncu potopi (http://sl.wikipedia.org

/wiki/Bitka_za_Midway).

Slika 16: Obstreljevanje letalonosilke Yorktown

(Vir: http://upload.wikimedia.org)

Slika 17: Torpedirana letalonosilka Yorktown

(Vir: http://jeanmichelrihet.files.wordpress.com/2012/09/midway_5-1.jpg)

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 33 od 46

Isti dan so Japonci zavzeli Kisko in Attu v Aleutskih otokih. Z zavzetjem teh otokov

skupaj z Midwayem bi Japonci naredili nov korak proti ameriški celini. Zdaj pa so bili

Aleutski otoki brez pomena ter breme za japonsko mornarico.

3.3.5 Rezultat bitke in izgube

Bistveni del bitke je trajal 48 ur. Američani so bitko dobili v tistih petih minutah,

ko so ameriški bombniki strmoglavci napadli japonske (Nagumove) letalonosilke s

polnimi krovi letal, ki so se oskrbovala s strelivom in gorivom. To je bila pomembna

ameriška zmaga in po dolgem času tudi prvi japonski poraz na morju vse od leta

1592, ko so Korejci pod Yi Sunsinom s prvimi oklepnimi ladjami v zgodovini

pregnali Hideyoshijevo ladjevje iz zaliva Chinhai. Natanko šest mesecev po

japonskem napadu na Pearl Harbor so Američani na Tihem oceanu spet dosegli

ravnovesje v mornariškem arzenalu.

Predsednik japonske vlade Hideki Tojo je ukazal, da mora japonski poraz pri

Midwayu ostati strogo varovana skrivnost, ki ga niso omenili niti cesarju. Pozornost

javnosti so nekako poskusili preusmeriti na operacijo na Aleutih. 7. junija so

Japonci zasedli majhna, vendar strateško pomembna otoka Attu in Kiska, ne da bi

pri tem izgubili enega samega moža.

Ko se je Yamamotova flota vrnila v domača oporišča, so tam uvedli izjemne

varnostne ukrepe. Trupla padlih so z ladij odnesli ponoči, ranjence so zdravili v

tajnosti ter uvedli strogo cenzuro pošte in objavljenih sporočil.

Američani so bitko pri Midwayu pojmovali kot prelomnico v vojni na Pacifiku. Na

drugi strani so bili Japonci tako trdno prepričani v varnost svojega šifrirnega

sistema, da so poraz pri Midwayu tolmačili s pretirano samozavestjo. Imperialni

Generalštab je 10. junija 1942 objavil, da je Japonska naposled osvojila popolno

oblast nad Pacifikom.

Bitka pri Midwayu je bila ena najbolj zmedenih bitk v drugi svetovni vojni, saj se vse

do konca ni vedelo, kdo bo zmagovalec, kdo poraženec. Veliko stvari je bilo

odvisnih od naključja in sreče. Po tej bitki so bili Američani v veliki prednosti. Izgubili

so letalonosilko Yorktown, rušilec Hamman, 109 letal z letalonosilke in 38 letal s

kopnega. Umrlo je približno 550 mornarjev in pilotov.

Na drugi strani so Japonci so izgubili štiri letalonosilke (Akagi, Haga, Hiryu, Soryu) in

težko križarko (Mikuma), hudo pa je bila poškodovana še ena križarka (Mogami),

dva rušilca in bojna ladja. En tanker je bil lažje poškodovan. Izgubili so 322 letal,

3500 mornarjev in najboljših pilotov. Seveda pa se ti podatki, pridobljeni v japonskih

oziroma ameriških virih, med seboj močno razlikujejo.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 34 od 46

Ob takih izgubah si japonsko ladjevje še dolgo ni opomoglo, zaradi tega je v

nadaljevanju vojne tudi opustilo napade na Port Moresby, Novo Kaledonijo in otočje

Samoa.

Slika 18: Razvoj sil

(Vir: http://www.pacificwar.org.au/webgraphics/MidwayMap2.jpg)

3.4 KRONOLOŠKI PREGLED BITKE

3.4.1 Tretji junij 1942

04.15 Ramsey pošlje skupino B-17 v izvidnico.

06.00 Nagumovi tankerji zapustijo Udarne sile.

07.00 2. udarne sile letalonosilk napadejo Dutch Harbor.

08.00 Aleutske sile se ločijo od Yamamotove glavnine.

08.20 Povratek B-17 na Midway.

08.25 Abe izda povelje o protipodmorniških patruljah naslednjega dne.

09.00 Eskortne sile opazijo ameriško letalo.

09.04 Vojak Eaton poroča na Midway, da je opazil japonske minolovce.

09.25 Pilot Reid sporoči, da je videl japonske ladje.

11.30 Letalo PBY 7V55 poroča o »dveh tovornih plovilih ...«

11.58 Boeing B-17 OV 58 – pilot Smith vzleti v izvidnico.

12.00 Druge udarne sile se začnejo umikati proti Adaku.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 35 od 46

12.28 9 B-17 (poveljnik Sweeneya) vzleti za napad na Invazijske sile.

13.25 Nagumo signalizira svojim ladjam, da bodo z manevri začeli 4. junija.

16.11 Smith poroča o dveh tovornih ladjah in dveh rušilcih.

16.40 B-17 začnejo z napadom na Transportno skupino. Ni zadetkov.

18.30 Abe signalizira spremembe v protipodmorniških akcijah.

19.50 Fletcher obrne Yorktown v smeri točke lansiranja.

21.15 Vzletijo štiri letala PBY oborožena s torpedi.

3.4.2 Četrti junij 1942

01.30 Hidroplani Cataline napadejo transportno skupino.

02.45 Hidroplani Cataline poročajo o končanem napadu.

03.00 Reveille na Midwayu.

04.00 Nagumo ukaže: »Na položaje!«

04.00 6 letal F4F vzleti z Midwaya na patruljo.

04.00 11 Catalin poleti z Midwaya na preiskovanje sektorjev.

04.05 16 B-17 poleti na drugi napad na transportno skupino.

04.30 Nagumo prične z lansiranjem skupine letal za napad na Midway.

04.30 Akagi, Kaga in Haruna lansirajo izvidniška letala.

04.30 Yorktown lansira 10 SBD-jev na iskanje v smeri proti severu.

04.35 Chikuma lansira izvidniško letalo št. 5.

04.37 Zora

04.37 Chikuma lansira izvidniško letalo št. 6.

04.42 Tone lansira izvidniško letalo št. 3.

05.00 Tone lansira izvidniško letalo št. 4.

05.05 Kimes pokliče 6 lovcev, naj se vrnejo na Midway.

05.10 Tonejevo letalo št. 4 poroča: »Dve sovražnikovi podmornici ...«

05.20 Ady poroča o neznanem letalu.

05.30 Ady poroča o sovražni letalonosilki.

05.30 Letalske posadke na Midwayu v pripravljenosti.

05.34 Enterprise prejme sporočilo o sovražnikovi letalonosilki.

06.07 Fletcher ukaže Spruancu, naj pluje proti zahodu in napade sovražne

letalonosilke.

06.10 Ameriški bombniki VMSB 241 vzletijo.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 36 od 46

06.10 Japonska letala 75 km oddaljena od Midwaya.

06.15 Ameriški TBF-ji vzletijo z Midwaya.

06.15 Boeingi B-17 vzletijo z Midwaya.

06.15 Japonska letala 48 km oddaljena od Midwaya.

06.15 Ameriški lovci z Midwaya se spustijo v boj z japonskimi letali.

06.20 Japonska letala 35 km oddaljena od Midwaya.

06.30 Protiletalski topovi začnejo delovati po japonskih napadalcih.

06.32 Hangar in letalske steze so večkrat zadete.

06.35 Pralnica zadeta. Bolnica gori.

06.38 Električna centrala zadeta. Ni elektrike.

06.43 Tomonaga pošlje Nagumi radijsko sporočilo: »Napad je zaključen.«

07.00 Hornet prične z lansiranjem svojih letal.

07.06 Z lansiranjem prične Enterprise.

07.08 Akagi in Tone streljata na ameriška letala.

07.10 Kimes ukaže majorju Norrisu in njegovim SB2U-3, naj napadejo

sovražno letalonosilko.

07.10 Napadejo ameriška letala. TBF-ji in B-26 napadejo ločeno.

07.14 Japonske letalonosilke napadejo ameriški višinski bombniki.

07.15 Na Midwayu oznanjen konec napada.

07.28 Tonejevo letalo št. 4 poroča: »10 sovražnikovih površinskih ladij.«

07.32 Sweeney (B-17) opazi japonske ladje.

07.45 Nagumo se pripravlja na napad in ukaže, naj tista torpeda, ki jih še

niso zamenjali z bombami, ostanejo na letalih

07.48 Na Soryu opazili 6 do 9 sovražnih letal. Verjetno VMSB-241.

07.55 Hornet končal z lansiranjem.

07.55 Nautilus napade.

07.32 Sweeney (B-17) opazil japonske ladje.

07.48 Na Soryu opazili 6 do 9 sovražnih letal. Verjetno VMSB-241.

07.55 Hornet končal z lansiranjem.

07.55 Nautilus napade.

07.55 Soryu napadena. Brez zadetkov.

07.56 Soryu poroča: »Približuje se 14 dvomotornikov«. – Sweeneyevi B-17.

07.56 Akagi in Hiryu napadeni.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 37 od 46

07.58 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da je sovražnikovo ladjevje spremenilo

smer.

08.00 Nagumo vpraša letalo št. 4 po tipu sovražnikovih ladij.

08.02 Akagi opazi 16 ameriških letal.

08.09 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da sovražno ladjevje sestavlja 5 križark in

5 rušilcev.

08.09 Podmornico Nautilus globinsko bombardira japonski rušilec.

08.10 Akagi in Hiryu napadeni.

08.12 Kaga napadena.

08.19 Soryu napadena.

08.19 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da sovražno ladjevje spremlja ladja, ki

izgleda kot letalonosilka.

08.27 Haruna napadena.

08.30 10 ameriških letal strmoglavlja proti Haruni.

08.37 Na Akagi pristajajo letala Tomonagove skupine.

08.38 Yorktown lansira svoja letala.

08.39 Pristajanje japonskih letal je prekinjeno, ker Akagi opazi ameriške

torpednike.

08.55 Nagumo sporoči, da bo ladjevje spremenilo smer proti severu.

08.59 Pristali so vsi japonski bombniki.

09.05 Tonejevo letalo št. 4 sporoči Akagi, da se jim bliža 10 ameriških

torpednih bombnikov.

09.10 Yorktown lansira Lesliejevo skupino VB-3.

09.10 Arashi napade Nautilus.

09.17 Akagi spremeni smer proti 70°.

09.18 Chikuma opazi skupino VT-8.

09.25 VT-8 napadejo Akagi.

09.52 Gray se pojavi nad japonskimi letalonosilkami.

09.55 McClusky vidi brazde rušilca Arashi in mu sledi.

09.58 Na Akagi opazijo Elyjevo in Lindseyjevo skupino letal. Kaga je

napadena.

10.14 Akagi napadena in opazi torpednike VT-3.

10.20 Strmoglavci nad Kago.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 38 od 46

10.22 Bestova VB-6 strmoglavi proti Kagi.

10.24 Akagi se izmika torpedom in zagleda strmoglavce.

10.24 Ogenj izbruhne na Kagi.

10.25 Leslie in Holmberg (VB-3) strmoglavita proti Soryu.

10.26 3 strmoglavci napadejo Akagi. 2 zadetka.

10.33 Akagi zavije, da bi se izmaknila 4 torpednim bombnikom.

10.42 Akagin motor se ustavi.

10.43 Lovska letala na Akagi zajame ogenj.

10.46 Nagumo zapusti most in se vkrca na Nagaro.

10.50 Chikuma zagleda 5 torpednih bombnikov.

10.50 Nagumo javi Yamamotu, da je Akagi, Kago in Soryu zajel ogenj.

10.50 Yamaguchi sporoči Abeju, da letala s Hiryu že vzletajo.

10.54 Prvi val s Hiryu že v zraku.

10.55 Yanagimoto ukaže zapustiti Soryu.

11.27 Akagi se zaustavi.

11.40 Bombniki s Hiryu poročajo o 3 ameriških letalonosilkah in 22 rušilcih.

11.45 Nagumova admiralska zastava prenešena na Nagaro.

12.10 Bombniki s Hiryu napadejo Yorktown.

12.12 Hiryu poroča, da je na Yorktownu izbruhnil ogenj.

12.20 Yamamoto ukaže, naj se Glavnina, Okupacijske sile in 2. mobilne sile

združijo.

12.35 Spruance priključi 2 križarki in 2 rušilca Fletcherjevi skupini.

12.37 Na Enterprise začno pristajati letala VB-3.

13.10 Yamamoto začasno prekine operacijo AF in AO.

13.10 Nagumo prejme poročilo o 5 ameriških križarkah in 1 letalonosilki.

13.13 Fletcher se vkrca na Astorio.

13.20 Hiryu lansira drugi val.

13.55 Nagumo prejme sporočilo o 5 ameriških letalonosilkah in 5 križarkah.

13.59 Nautilus izstreli 3 torpeda proti Kagi.

14.34 Tomonaga napade Yorktown.

14.45 Adams poroča o položaju letalonosilke Hiryu.

14.54 Hiryu poroča o dveh zadetkih na Yorktownu.

14.55 Buckmaster ukaže zapustiti Yorktown.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 39 od 46

15.50 Nagumo spremeni smer od SV na SZ.

15.50 Vsi bombniki strmoglavci (iz VS-6, VB-6 in VB-3) vzletijo z Enterprise.

16.00 Yamaguchi poroča, da so zadeli dve ameriški letalonosilki.

16.40 Amagai ukaže zapustiti Kago.

16.45 Gallaher opazi Hiryu.

17.01 Chikuma opazi ameriška letala. Gallaher strmoglavi proti Hiryu.

17.05 Hiryu je zadeta in zajame jo ogenj.

17.07 Haruna napadena.

17.12 VB-8 in VS-8 s Horneta napadejo Tone in Chikumo.

19.15 Soryu potone.

19.15 SB2U-3 in SBD-2 vzletijo z Midwaya, da bi napadli japonske sile.

20.00 Vsi možje zapustijo Akagi.

20.30 I-168 prejme ukaz naj obstreljuje Midway.

22.00 SBD-2 se vrnejo na Midway. Japonskih ladij niso videli.

23.40 Nagumo prejme ukaz, naj se obrne in priključi okupacijskim silam.

3.4.3 Peti junij 1942

01.30 I-168 strelja na Midway.

02.00 Spruance se obrne proti zahodu.

02.15 Ameriška podmornica Tambor opazi 4 japonske ladje.

02.30 Kaku ukazal zapustiti Hiryu.

03.00 Mikuma se zaleti v Mogami.

04.15 Na Midwayu prejmejo poročilo Tamborja o japonskih ladjah.

04.30 12 B-17 vzleti z Midwaya.

05.10 Makigumo torpedira Hiryu.

06.30 Ameriška patruljna letala poročajo o 2 japonskih bojnih ladjah.

07.00 MAG-22 pošlje v zrak dauntlesse in vindicatorje, da najdejo ti dve

ladji.

07.00 Patruljno letalo poroča o 2 japonskih križarkah.

08.00 Patruljno letalo poroča o 2 bojnih ladjah, 1 letalonosilki in 3 križarkah.

08.40 Vindicatorji napadejo Mikumo.

09.00 Hiryu potone.

11.00 TF 16 zavije proti SZ in zasleduje Naguma.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 40 od 46

12.05 Nagumovo ladjevje se sreča z glavnino in okupacijskimi silami.

14.30 Vireo začne vleči Yorktown proti Pearl Harborju.

14.35 B-17 napadejo »težko križarko«.

15.45 Enterprise in Hornet pričneta z lansiranjem 58 bombnikov. Najdejo

rušilec Tanikaze in ga napadejo. Brez zadetkov. Letala se vrnejo na

letalonosilki.

3.4.4 Šesti junij 1942

04.10 I-168 opazi Yorktown.

05.02 Enterprise lansira 18 SBD-jev.

06.45 Patruljno letalo 8B2 poroča o japonski letalonosilki in 5 rušilcev.

07.30 Patruljno letalo 8B8 poroča o 2 križarkah in 3 rušilcih.

07.59 Hornet lansira 26 strmoglavcev in 8 lovcev.

09.45 Hornetova letala napadejo. Zadetki na Mogamiju, Mikumi in

Asashiotu.

10.45 Enterprise lansira 31 strmoglavcev in 12 lovcev. Z Midwaya pa vzleti

26 B-17.

12.30 Enterprisova letala zadenejo Mikumi in Mogami.

13.31 I-168 torpedira Yorktown. 1 torpedo zadane Hammanna, ki takoj

potone.

14.45 Druga Hornetova skupina 23 strmoglavcev zadane Mikumo, ki po

sončnem zahodu potone.

18.50 I-168 se reši pred globinskimi napadi.

19.00 Spruance zaključi z zračnimi operacijami in se obrne proti vzhodu.

3.4.5 Sedmi junij 1942

04.58 Letalonosilka Yorktown potone.

Tabela 2: Kronološki pregled bitke 4.–7. junija 1942

(Vir: http://www.secondworldwarhistory.com/battle-of-midway.asp)

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 41 od 46

4 ZAKLJUČEK

4.1 ANALIZA PREDPOSTAVK

Prva predpostavka

Za napad na Midway je japonsko cesarstvo angažiralo skupaj več kot 200 ladij,

vendar so se japonske sile zaradi ogromnega geografskega območja porazgubile po

širnem Pacifiškemu oceanu.

Japonsko Združeno ladjevje je bilo razdeljeno na pet večjih enot:

Glavne sile,

Desantne sile za Midway,

Udarna eskadra letalonosilk (prva in druga),

Severne (aleutske) sile in

Podmorniške sile.

Za spopad z ameriškim ladjevjem (primarni cilj operacije) so bile določene Prva in

Druga eskadra letalonosilk, glavnina 1. ladjevja, Aleutske zaščitne sile in del

podmorniških sil. Cilj Severnih sil z Drugo udarno eskadro letalonosilk je bilo

zavzetje najpomembnejših strateških točk v zahodnih Aleutih. Ta cilj je bil pri

načrtovanju operacije Midway podrejen primarnemu cilju, vendar sta bila Kakuta z

Drugo udarno eskadro in Takasu z Zaščitnimi silami predaleč na severu, da bi lahko

pomagala Nagumu v boju z ameriškimi silami. Japonske podmornice so bile

prepozne, da bi ujele in napadle ameriško ladjevje.

Prav tako je bil prepozen tudi Yamamoto, ki je čakal 480 km zahodno od Naguma,

katerega ladjevje so 4. junija napadala letala z Midwaya in ameriških letalonosilk. Tu

so bili Američani v veliki premoči glede števila letal in Nagumove letalonosilke niso

imele pogojev za obrambo pred številnimi napadi ameriških letal. Ko je Yamamoto

prevzel vodenje bitke, je bilo že prepozno, saj je bila bitka za Japonce že izgubljena.

Druga predpostavka

Američani so imeli pred Japonci veliko prednost, saj so imeli moderne radarske

sisteme, ki so ameriške letalonosilke pravočasno opozorili na prihajajoča

sovražnikova letala. Če bi imela podobne radarje vgrajena tudi japonska mornarica,

bi bili pravočasno opozorjeni vsaj proti ameriškim letalom strmoglavcem, ki so

potopila tri japonske letalonosilke.

Po drugi strani pa bi bilo tudi to vprašljivo, saj so ameriška letala napadala tako

pogosto in silovito, da jim verjetno tudi radarski sistemi ne bi pomagali. Boljša

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 42 od 46

rešitev v tem primeru bi bilo verjetno več japonskih letal (lovcev), namenjenih za

obrambo, kot tudi protiletalskih topov, s katerimi bi bolje zaščitili dragocene

letalonosilke.

Tretja predpostavka

V bitki pri Midwayu so se Japonci odločili za taktiko, ki je temeljila na elementu

presenečanja.

Da pa do tega presenečenja ni prišlo, ima največ zaslug ameriška obveščevalna

služba, precej pa so pomagali tudi Japonci, ki so sami napravili veliko napak. Svoje

priprave na pomembno bitko so zelo slabo držali v tajnosti. Zelo slabo je delovala

tudi japonska obveščevalna služba, ki je z gotovostjo trdila, da Američani ne

pričakujejo japonskih operacij. Na predvečer bitke pa so trdili celo, da se ameriška

operativna eskadra še vedno nahaja nekje pri Salomonovem otočju.

Tudi japonsko izvidniško delovanje (operacija K) je zatajilo na celi črti. Američani so

namreč uspešno sabotirali operacijo »K«. Z nekajdnevno zamudo japonskih

podmornic pa so japonske sile same zapečatile usodo lastnega ladjevja.

Četrta predpostavka

Admiral Yamamoto v tej bitki ni skrival svojih načrtov: ključno je bilo zavzetje

Midwaya in pomembnih točk v Zahodnih Aleutih, najvažnejše pa je bilo uničenje

ameriškega pacifiškega ladjevja. Nagumo je že na začetku dobil dve težki in med

seboj neusklajeni nalogi: z letali naj bi napadel Midway ter uničil ameriško ladjevje.

Njegov problem je bil v tem, da so Američani (Spruance in Fletcher) napadli ravno

takrat, ko je Nagumo napadal Midway in ni imel veliko manevrskega prostora, da bi

se lahko zadovoljivo upiral ameriškim letalonosilkam. Če bi za napad na Midway

uporabil le dve letalonosilki, ostali dve pa bi čakali v bojni pripravljenosti, bi lahko

učinkoviteje odreagiral na ameriške napade.

Bojna postavitev Združenega ladjevja je ustrezala tradicionalni japonski strategiji.

Značilnost te strategije je bila precenjevanje učinka presenečenja, a je to tako

odlično delovalo le na začetku vojne.

Zelo radi so tudi uporabljali več raznovrstnih taktik v eni bitki. Vzorec bojevanja je bil

enak tako za pomorske kot tudi za kopenske bitke – sovražnika zvabiti v njemu

podrejeno taktično situacijo, preprečiti umik, napasti po njegovih bokih in na

koncu zgostiti vse sile za popolno uničenje sovražnika.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 43 od 46

4.2 SKLEP

V bitki pri Midwayu je prišlo do različnih variant spopadov. Boji so potekali med

letalonosilkami oziroma letali, ki so jih nosile, ter letali z letalonosilk in letali iz baze

na kopnem (Midway). V teh bitkah, ki jih od takrat imenujemo pomorsko-zračne

bitke, so plovila (bojne ladje, križarke in rušilci) igrali bolj stransko vlogo, razen pri

lastni obrambi s svojim topništvom. Z naraščanjem moči letalstva v drugi svetovni

vojni se je torej spremenil način bojevanja iz pomorskega v letalsko-pomorsko

vojskovanje.

Za večino velikih bojev je bil poglavitnega pomena hiter in množični napad (naval)

letal z letalonosilk ali kopenskih baz proti sovražnikovi floti. To sedaj ni bil več samo

boj ladje proti ladji, ampak predvsem spopad letalo proti ladji. Ker so ladje nosile

močno protiletalsko oborožitev, pa je dostikrat prišlo tudi do obratnih bojev, ladja

proti letalu, seveda pa so obenem potekale bitke v zraku v smislu boja letalo proti

letalu.

Na Tihem oceanu se je med drugo svetovno vojno odvijalo pet velikih bitk. Bitka pri

Midwayu je bila druga po vrsti. Skupni imenovalec teh bitk je, da so vse zadetke

dosegala letala. S tem dejstvom je bilo končno tudi potrjeno, da v sodobnem

pomorskem vojskovanju igrajo ključno vlogo letalonosilke, predvsem pa letala, ki

vzletajo z njih.

Japonski admiral Yamamoto ni porazil ameriške mornarice, čeprav je imel na voljo

ogromno topovsko moč. Realno razmerje moči v tej bitki je bilo precej drugačno od

tistega, kakršnega so imeli v mislih japonski vojaški strategi. Ker pa so bili Japonci

zaradi slabega izvidovanja slabo obveščeni o aktualnih premikih ameriškega

ladjevja, so Američani lahko presenetili osamljene japonske (Nagumove)

letalonosilke. Bitka oziroma napad je potekal hitro in silovito, da Yamamoto, ki je bil

s svojimi silami precej oddaljen, ni utegnil pomagati Nagumu v boju z ameriškimi

letalonosilkami.

Po drugi strani pa sta zmago slavila ameriška admirala Spruance in Fletcher, in sicer

tako, da sta z uspešno taktiko z nekaj napadi iz zraka uničila japonske zračne sile,

uspelo pa jima je tudi ubraniti in ohraniti večino lastnih zračnih sil.

Ameriški vojaški strokovnjaki so po bitki še posebej izpostavili odločitve in dejanja

admirala Raymonda A. Spruancea: izkazal se je v najbolj kritičnih momentih s

samostojnim delovanjem. Ko se je 4. junija zmračilo, sta se Flether in Spruance

premeteno in pametno umaknila izven dosega japonskih bojnih ladij, katerih

posadke so bile dobro izurjene za nočne bitke.

Taktika obeh admiralov je bila sicer tvegana, a zelo uspešna, vendar pa je Američani

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 44 od 46

v naslednjih bojih niso več uporabljali. V tej bitki je pa deloma razočarala učinkovitost

kopenskega letalstva iz letalskih baz na otokih, predvsem v neposrednih akcijah v

bojih, pa tudi pri izvidniških poletih.

Po drugi strani pa je japonska mornarica največ napak v tej bitki zagrešila zaradi

lastne arogance. V času bojev pred to bitko so Japonci poznali le zmage in so bili

krepko samozavestni. Močno so zaupali v varnost mornariške kode.

Japonska samozavest in aroganca je bila tako na visokem nivoju, da so bili

prepričani v zmagoslavje celo takrat, ko so dobro vedeli, da so se Američani na

spopad zelo dobro pripravili. Čeprav so vedeli za razpršenost svojih enot povsod po

Pacifiku, je med visokimi japonskimi mornariškimi častniki očitno vladala pretirana

aroganca, premočno so bili prepričani v svojo zmago.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 45 od 46

LITERATURA IN VIRI

Knjige

Churchill, W. (1995). Velike bitke druge svetovne vojne. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Collins, H. (2003). Atlas of the second world war. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Druga svetovna vojna (druga knjiga) (1981). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945 (1982). Ljubljana: Založba

Borec.

Kronika 20. stoletja (1940–1949). (1998). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Piekalkiewicz, J. (1996). Druga svetovna vojna. Ljubljana: Delo.

Sulzberger, C. L. (1970). Druga svetovna vojna (2. knjiga). Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Spletne strani

Battle of Midway: 4–7 June 1942: The Role of COMINT in the Battle of

Midway (SRH-230). Pridobljeno 15. 12. 2013 z naslova

http://www.history.navy.mil/library/online/srh230.htm.

Battle of Midway Timeline. Pridobljeno 15. 11. 2013 z naslova

http://www.secondworldwarhistory.com/battle-of-midway.asp.

You Tube: Battlefield S1/E3 – The battle of Midway. Pridobljeno 5. 11. 2013

z naslova http://www.youtube.com/watch?v=1w30FkSXyTE.

You Tube: Midway 1976 Full Movie. Pridobljeno 6. 11. 2013 z naslova

http://www.youtube.com/watch?v=b45D720gTaY.

You Tube: Documentary on the Decisive World War 2 Battle of Midway.

pridobljeno 6. 11. 2013 z naslova

http://www.youtube.com/watch?v=r3FfFDukdpI.

Midway 1942 Ships & Aircrafts. Pridobljeno 8. 11. 2013 z naslova

http://midway1942.org/specs.shtml.

Midway chronology. Pridobljeno 16. 11. 2013 z naslova

http://www.bartcop.com/midway.htm.

Wikipedija: Druga svetovna vojna. Pridobljeno 3. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna.

Wikipedija: Sudetska kriza in začetek vojne. Pridobljeno 4. 11. 2013 z

naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Sudetska_kriza_in_za.C4.

8Detek_vojne.

Wikipedija: Bliskovita vojna. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Bliskovita_vojna_.28Blietz

krieg.29.

B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

France Logar: Bitka pri Midwayu stran 46 od 46

Wikipedija: Bitka za Atlantik. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Bitka_za_Atlantik.

Wikipedija: Vojna v severni Afriki. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Vojna_v_severni_Afriki.

Wikipedija: Vzhodna fronta in Balkan. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Vzhodna_fronta_in_Balka

n.

Wikipedija: Napad na Pearl Harbor. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Napad_na_Pearl_Harbor.

Wikipedija: otok Midway v 20. stoletju. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova

http://en.wikipedia.org/wiki/Midway_Atoll.

Wikipedija: Bitka za Midway. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova

http://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_za_Midway.

KAZALO SLIK

Slika 1: Evropa pod Hitlerjem leta 1942 (sivo) .......................................................... 8

Slika 2: Pearl Harbor ob začetku napada ................................................................. 9

Slika 3: Atolsko otočje Midway 1 ............................................................................ 10

Slika 4: Japonski admiral Isoroku Yamamoto ......................................................... 12

Slika 5: Ameriški admirali Spruance, Fletcher, Nimitz ............................................. 18

Slika 6: Japonski admirali Yamamoto, Nagumo, Konda, Jamaguchi ...................... 19

Slika 7: Letalonosilka Yorktown .............................................................................. 20

Slika 8: Letalonosilka Soryu ................................................................................... 20

Slika 9: Leteča trdnjava Boeing B-17 ...................................................................... 24

Slika 10: Bombnik strmoglavec Dauntless .............................................................. 25

Slika 11: Torpedni bombniki Grumman Avenger .................................................... 26

Slika 12: Lovsko letalo Grumman F4F Wildcat ....................................................... 26

Slika 13: Lovec Mitshubishi Type 0 (ZERO) ........................................................... 27

Slika 14: Zadeta letalonosilka Akagi ....................................................................... 30

Slika 15: Japonska letalonosilka Hiryu v plamenih ................................................. 31

Slika 16: Obstreljevanje letalonosilke Yorktown ...................................................... 32

Slika 17: Torpedirana letalonosilka Yorktown ......................................................... 32

Slika 18: Razvoj sil ................................................................................................. 34

KAZALO TABEL

Tabela 1: Poveljniki in sestava sil 1 ........................................................................ 18

Tabela 2: Kronološki pregled bitke 4.–7. junija 1942............................................... 40