Batognica28.08.2011

sončni zahod

Za dražit prijatelje…

Miljko

miljko.lesjak@gmail.com

Dan brez oblačka, brez dekoracije na nebu, midva pa sva se namenila tja gor. Pozno popoldne, že pod večer, sva šla preverit, če sonce še vedno zahaja na

zahodu. Po dolgih dneh vročine prvi, malce hladnejši dan. Ne hladen, a v primerjavi s prejšnjimi, znosen.

Da bi ga izpustil? To pa ne …

Že v Kuhinji je zavihal nos. Po tej vročini …

Zazdelo se mi je, da sem slišal: “Ob tej uri se ne hodi v hribe!” Eh, …

Na drugi strani me je pozdravil znanec. Bel kuža s čopkom je zalajal v pozdrav.

Rdeč rob pa se je le hudomušno nasmehnil.

S Škrbine se je že pokazal Triglav in nebo brez oblačka. Tudi na Gorenjskem varčujejo. Z oblaki …

Je kriva vročina, suša ali že prihaja jesen. Še pred nekaj dnevi …

… so bili taki. Danes jih ni več.

Samo suhe trave so še ostale. Tako je življenje.

Stopnice v nebo. V zahajajočem soncu so toplo žarele.

Po toliko letih še vedno stoji. Ko bi zdaj znali tako preprosto in tako trdno.

Čez Peske proti vzhodu. Daleč je segel pogled, daleč …

… in tam spodaj je v soncu žarel Škofič. Tako majhen … od zgoraj.

Kot bi vedel, kaj pričakujem. Že vajen …

Kdo ve, od kdaj je ta “pridobitev” tu gori. Dolgo sigurno.

Za Krnom se je sonce počasi potapljalo za obzorje. Daleč za Dolomiti …

… in od Gomiščkovega zavetišča je zlato žarelo. Slišal sem, da tudi zaradi osebja. Bo že držalo …

Nazadnje je ugasnilo na Triglavu. Zatem …

… se je stemnilo, …

… na hitro, brez prehoda. Nekaj je manjkalo na nebu. Dekoracija?

Le Reiev odsev je še spretno vijugal med osati po bližnjicah. Dobro pozna vse te najine “poti”. Kolikokrat že … in kolikokrat še???