UMETNOST SREDNJEGA VEKA

NA SLOVENSKEM

ARHITEKTURA IN KIPARSTVO

Skripta v dodelavi

sestavila in uredila Janez Höfler in Samo Štefanac

Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani

Ljubljana 1994, 1999

2

Umetnost srednjega veka na Slovenskem

1. del

ARHITEKTURA

3

ZGODOVINSKI UVOD

Po letu 476, ko se je pod pritiskom Vzhodnih Gotov zrušilo rimsko cesarstvo, je ozemlje, ki so ga kasneje zasedli Slovenci, menjalo več lastnikov. V prvi polovici 6. stol. (535) je severovzhodni del Italije z Istro in Posočjem zavzel Bizanc iz rok Vzhodnih Gotov. Ta vnovična romanizacija se je ugodno izrazila na sosednji Norik (osrednji del na Koroškem), že prej obstoječo romansko tvorbo, z njenimi kasteli, mesti in škofijami. Sredi 6. stoletja so to ozemlje za kratek čas zavzeli Franki. Leta 546 je bizantinski cesar panonsko ozemlje podaril Langobardom, ki so segli tudi na zgornje Posavje. Ta čas pa so se na jugovzhodnem delu Panonije pokazali že Obri s svojimi zavezniki, Slovani, katerih južni tok je že v prvi polovici tega stoletja začel groziti samemu Bizancu, zahodni pa je pritiskal na Langobarde. Leta 568 so Langobardi zapustili Panonijo in se umaknili naprej v Italijo, prazno ozemlje pa prepustili Obrom in Slovanom s prijateljsko pogodbo. Leto 568 je nekdaj pomenilo mejnik v najstarejši zgodovini Slovencev. Danes vemo, da Slovenci nove domovine niso poselil naenkrat. To se je zgodilo v več kolonizacijskih sunkih, katerih prvi gredo že v prvo polovico 6. stoletja, čeravno so bili usmerjeni še na severna področja panonske kotline. V naslednjih desetletjih pa so v glavnem v dveh tokovih – enem s severa na Koroško in drugem z vzhoda proti zahodu do Soče – naselili že skoraj vse poznejše etnično ozemlje. Nazadnje, v 8. stoletju, je bila s slovanske strani kolonizirana Istra. Podobno, kot je bilo s prodorom Slovanov na Balkanski polotok, tudi predniki Slovencev ob prihodu v novo domovino niso poskusili ustvariti plodnega stika z romaniziranimi staroselci. Rušili so ostanke stare civilizacije in si tako utrjevali položaj na novem ozemlju. V porušenih mestih (npr. Emona, Celeja, Poetovio) se sprva niso naseljevali; njihov tip življenja jim ni dopuščal, da bi nadaljevali s tradicionalno romansko urbanostjo dežele. Takšna je v glavnem ugotovitev, ki nam jo ponuja doselj znano – in predvsem skromno – pisno in materialno gradivo zgodnjega srednjega veka na Slovenskem, četudi niso neznani primeri, kjer je mogoče slutiti kontinuiteto naselbin v slovanski čas (npr. Kranj ali Ptuj). Za umetnostno zgodovino je važno spoznanje, da umetnostna dediščina antike za poznejšo umetnostno tvornost Slovencev (drugače kot npr. pri Hrvatih v Dalmaciji) ni imela pomena. Ko so se Slovenci pokristjanili (to je bilo v 8. stoletju) in je postala aktualna gradnja cerkva – prvo oprijemljivejše umetnostno delo – morebitni naslon na obstoječe spomenike antike (oz. pozne antike) ni bil mogoč. Potreben je bil vnovičen impulz od zunaj. Naslednja pomebnejša zgodovinska dejstva: Samova plemenska zveza (623), ki je zajela tudi Slovence v vzhodnih Alpah. Poraz Obrov pred Carigradom leta 626. Učvrstitev samostojne slovenske karantanske kneževine, sprva še v okviru Samove zveze, s sedežem na Krnskem gradu (Karnburg), severno od Celovca nad nekdanjim Virunumom. Krnski grad je tudi pozneje ostal upravno-politični center Karantanije, pozneje karolinška kraljevska in cesarska pfalca. Sledijo boji z Bavarci – napadi na bogato langobardsko Furlanijo, sprva vse uspešno.

4

Proti sredini 8. stoletja se Obri spet okrepijo – zavezništvo Slovencev z Bavarci. Leta 743 – boji Bavarcev (in Slovencev) s Franki, Bavarci poraženi. Pomoč Bavarcev v bojih z Obri se je sprevrnila v bavarsko nadvlado nad Slovenci. Po bavarskem porazu s Franki 743, ko so bili z njimi poraženi tudi Slovenci, je naše ozemlje prešlo v frankovski politični sistem in s tem dokončno v zahodno latinsko kulturno območje. Pokristjanjenje Slovencev: V pozni antiki se je v rimskem političnem okviru izoblikovala (rimska poznoantična) cerkvena organizacija s škofijami v Emoni, Celeji in Poetoviju ter na Koroškem v Teurniji (nad Špitalom v Gornjedravski dolini) in v Virunumu (severno od Celovca na Gosposvetskem polju), ki je propadla v drugi polovici 6. stoletja s prodori Slovencev. Šele v 8. stoletju slede prvi koraki za vnovično pokristjanjenje ozemlja, naseljenega z novim ljudstvom. Vir: Conversio Bagoaorum et Carantanorum (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Najprej s strani Salzburga, kjer je bila irska misijonska postaja (benediktinski samostan s škofijskim sedežem; sv. Virgil, Rupert) za Bavarce. Za papeža Caharijo (741–752) si je Salzburg pridobil cerkveno pripadnost Karantanije (na škodo Ogleja!). Prva krščanska kneza Karantancev – Gorazd (749 ali 752) in njegov naslednik Hotimir – sta bila pristaša Frankov in pokristjanjevanja. Po sredini 8. stol. (ok. l. 760) je salzburški škof Virgil na Hotimirjevo željo v Karantanijo poslal pokrajinskega škofa Modesta, ki je posvetil prve tri cerkve na slovenskem ozemlju: to so Gospa sveta (Maria Saal) – nad Virunumom –, ki je postala sedež pokrajinskega škofa za Karantance, Sv. Peter v lesu (St. Peter im Holz) (nad Spittalom ob Dravi, na lokaciji antične Teurnije), “Ad Undrimas” – nekje ob Zgornji Muri (danes severozahodna Štajerska). V novejšem času se je pojavila možnost, da je poleg pokristjanjenja s strani Salzburga, ki je zajelo osrednjo Koroško, v drugi polovici 8. stoletja (po zmagi nad protikrščansko stranko, 772–788) potekalo tudi pokristjanjenje iz Bavarske na zgor-njem Koroškem (na področju antične Teurnije in poznejše Lurnske grofije) s središčem v samostani sv. Tiburcija v Molzbichlu (o tem gl. spodaj). Ta tok pokristja-njenja naj bi Conversio zaradi konkurenčnih razlogov (povzdigovanje zaslug Salzburga) zamolčala. Podatkov o dogajanjih južno od Karavank ni, samostojna kneževina Karniola(?) s sedežem na lokaciji današnje Ljubljane(?), predvidevamo lahko misijonska prizadevanja s strani Ogleja, ki verjetno niso bila tako intenzivna (npr. Šentpeter pri Ljubljani, Šempeter v Savinjski dolini ...). “Irski misijon” – še brez intenzivnejših kolonizacijskih prizadevanj. 769 – smrt kneza Hotimira in s tem propad krščanske stranke med Karantanci. Istega leta (769) bavarski vojvoda Tassilo ustanovi samostan Innichen (S. Candido) na južnem Tirolskem (na mejni črti slovanske naselitve) za nadaljevanje pokristjanjenja Karantancev (tu namreč prazno ozemlje med romanskimi prebivalci na današnjem Južnem Tirolskem na zahodnu in poganskimi Slovani na vzhodu). 788 – Franki obtožijo Tassila veleizdaje in ga strmoglavijo – zopetna nadoblast Frankov nad Bavarci in Karantanci, ki je bila to pot dokončna, vendar so Karantanci lahko imeli svoje kneze vse do upora Ljudevita Posavskega (819–822) v Panoniji. Ok.

5

800 vsa slovenska ozemlja združena pod frankovskim kraljem in cesarjem (Karel Veliki). 811 – dokončna ureditev cerkvenih meja med Salzburgom in Oglejem (Drava) – odprta pot za “drugi”, tj. karolinški misijon, ki je bil tudi povezan s fevdalizacijo ozemlja in ustanavljanjem cerkvene teritorialne organizacije (pražupnij). Kot smo omenili, so leta 788 Bavarci padli pod Franke, z njimi tudi Karantanci, s tem so alpski Slovani dokončno prešlo v okvir frankovske države. S propadom (hrvaškega?) kneza Ljudevita Posavskega so tudi izgubili domače kneze. S tem pa še ni bilo konec državnostnega procesa Karantanije. Dežela je kljub frankovskemu knezu še vedno veljala za čisto slovensko ozemlje; knezi so njeno etnično naravo in njeno zemljepisno zaokroženost ter relativno oddaljenost od nemškega cesarstva pogosto izrabljali za uveljavljanje lastne samostojnosti nasproti cesarju. Vrhunec je ta proces doživel v t. i. Veliki Karantaniji, ki je do ok. leta 1000 zajela skoraj vse s Slovenci poseljeno ozemlje (vojvodino Koroško, celotno Štajersko, sedanje osrednjeslovensko ozemlje, Istro, k temu še Furlanijo in Veronsko krajino). V družbenem pogledu je v času Velike Karantanije bila plast slovenskega plemstva še vedno dovolj močna, zlasti na tistih severnih območjih (npr. zgornja Štajerska ob Muri), ki so mejila na docela nemške pokrajine. Tu je treba predvsem opozoriti na rod savinjskih mejnih grofov (savinjskih krajišnikov). Kljub temu pa so bili temelji Velike Karantanije prešibki, da bi se ta politična tvorba ohranila. V teku 11. stoletja je razpadla (propadu je botroval tudi propad savinjskih mejnih grofov) in s tem se je izgubila zadnja priložnost, da bi se slovenske dežele izoblikovale v zaključeno fevdalno tvorbo, kot je to bilo npr. s Češko. Iz razvalin Velike Karantanije so nastale visokosrednjeveške vojvodine in grofije, katerih pokrajinska (in ne etnična) pogojenost se je izrazila v zgodovinsko-političnem razvoju Slovencev vseh nadaljnjih osemsto let. Že stoletje prej je bila sklenjena usoda Panonskih Slovencev. Slovencem v Spodnji Panoniji se je v 9. stoletju (pod Kocljem, Pribinovem sinom) posrečilo, da so v okviru frankovske države pridobili določeno samostojnost. Kazalo je celo, da bo Spodnji Panoniji pripadla tudi odločilna vloga v kulturnem razvoju Slovencev (nasledstvo misije solunskih bratov Konstantina in Metoda), vendar so ozemlje leta 899 zasedli in opustošili Madžari. Glede na zemljepisno-politične okoliščine so Slovenci pripadli zahodnemu, latinskemu kulturnemu krogu. Krščanstvo so prejemali iz dveh pomembnih središč, iz Salzburga in Ogleja. Leta 811 (Karel Veliki) je bila zadnjič potrjena jurisdikcijska razmejenost obeh interesnih sfer. Meja je potekala po Dravi: ozemlje severno od Drave je pripadlo Salzburgu, tisto južno od nje Ogleju. V okrilju Salzburga je v srednjem veku nastalo troje škofij: v Krki na Koroškem (1072), v Št. Andražu v Labotski dolini (lavantinska škofija) (1228) ter v Seckauu na Štajerskem. Južno od Drave je oglejski patriarh z izjemo škofij na obali (Trst, Koper) ostal edini cerkveni gospod do ustanovitve ljubljanske škofije (1461). Vzpostavitev cerkvene organizacije: Začetki cerkvene organiziranosti slovenskega ozemlja, ki ostane v temelju nespreme-njena do reforme za časa cesarja Jožefa II. (1782–1785), segajo v drugo polovico 10.

6

stol. po vnovični zasedbi ozemlja s strani Nemcev. Osnova pražupnije (ustanovitelj oglejski patriarh za velike fevdalne teritorije) in lastniške cerkve (ustanove fevdalnih gospodov za manjše teritorialne enote). Najbolj načrtni primer stara Kranjska (Gorenjska, del Notranjskega) s pražupnijami v Rodinah-Radovljici, Kranju, Mengšu, Šentpetru pri Ljubljani, Stari Loki in v Cerknici. Na Koroškem severno od Drave starejša osnova iz 9. stoletja (lastniške cerkve koroškega vojvode, ki so prešle pod salzburškega nadškofa). Na Dolenjskem predvsem Šentvid pri Stični, zatem Šentrupert. Na oglejskem delu Primorske očitne pražupnije v Solkanu, Vipavi in Komnu na Krasu. Na ozemlju tržaške škofije pražupnije ustanove tržaškega škofa verjetno še v 10. stol. (mdr. Hrenovice pri Postojni, Slavina, Trnovo-Ilirska Bistrica, Košana, Predloka, Tomaj?). Na Štajerskem: Radgona, Ptuj, Kamnica-Maribor, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Šempeter v Savinjski dolini, Slivnica in/ali Hoče, Konjice, Laško, Ponikva, Pilštanj ... Pomen patrocinijev (Marija, Peter, Mihael, Rupert, Jurij ...). Pomen nastajanja prvih cerkva in župnij za zgodovinske, arheološke in umetnostnozgodovinske raziskave (npr. kje lahko pričakujemo sledove še predromanske arhitekture), vendar rekonstrukcija najstarejše župnijske mreže (z izjemo “stare” Kranjske) še ni zanesljiva. Lit.: J. HÖFLER, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Ljubljana 1986. Za Štajersko: F. KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), Maribor 1928.

7

PREDROMANIKA

Pred naselitvijo Slovencev Dediščina krščanske pozne antike rimskih mest: pomembne arheološke najdbe šele po drugi svetovni vojni: odkritje krščanskega kultnega kompleksa Emone (pri sedanji šoli Majde Vrhovnik; sledovi oratorija-molilnice iz druge polovice 4. stol., škofijski kompleks z začetka 5. stol., z lepo ohranjenimi temelji krstilnice, t. j. pravokotnega prostora z mozaiki in osmerokotnim krstnim bazenom-piscino ter portikom; za samo cerkev je mogoče reči le to, da je morda bila triladijska bazilika ali pa, verjetneje, podvojena bazilika, basilica gemina, z dvema paralelnima enoladijskima cerkvama, kakršne so znane v šišrem vzhodnoalpskem prostoru in vzdolž vzhodnega Jadrana), posamične najdbe v Celju in na Ptuju. Vendar v celoti gledano razmeroma skromno. Koroška: Teurnia (St. Peter im Holz), coemeterialna (pokopališka) bazilika pod vznožjem hriba, v novejšem času odkrita tudi sama škofijska cerkev v okviru prvotnega mesta na hribu, v drugi fazi (6. stol.) s trolistnim vzhodnim delom. Obsežneje je ohranjena dediščina sakralne in druge arhitekture, ki je nastala kot posledica preseljevanja narodov v okviru t. i. refugijev (utrjenih naselij v višjih, manj dostopnih legah, kamor se je zatekalo prebivalstvo med vdori barbarskih ljudstev; četudi funkcija teh naselij ni povsem razjasnjena, v poštev pridejo v določenih primerih zgolj urbanizirane vojaške postojanke). Z urbano infrastrukturo in škofijskimi kompleksi z več cerkvami. Lokalitete (med drugim): 1. Vranje nad Sevnico (3 cerkve) 2. Kučar pri Podzemlju (Bela Krajina) (2 cerkvi) 3. Rifnik pri Celju (2 cerkvi) 4. Ajdna nad Žirovnico (pod Stolom) 5. Veliki Korinj nad Dobrepoljem (novejše odkritje) 6. Svete gore nad Sotlo (Bistrica ob Sotli) – tu cerkve niso odkrite posebej (zaradi

žive skale tudi ni verjetno, da bi se veliko ohranilo, morda osnova sv. Jurija, o katerem bomo pozneje govorili, pod glavno Marijino cerkvi še ni bilo izkopavanj). Grobni material od 1. do 4. stol., skupaj z barbari (Goti) prva pol. 6. stol., slovanski grobovi 9. stol. (prehodni čas med karantansko in ketlaško kulturo).

Zelo pomembne lokalitete na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem; na Koroškem: • pri Sv. Hemi (Hemmaberg) v Podjuni • Dole (Duel) pri Bistrici ob Dravi (Feistritz/Drau) • Šenturška gora (Ulrichsberg) nad Gosposvetskim poljem. Pojavi: dvojne cerkve (“podvojene bazilike” oz. “bazilike dvojčki”, basilicae geminae) – ena za škofijsko liturgijo, druga za mučeniški kult; krstilnice, drugi stranski prostori; prevladujoča tlorisna oblika: pravokotna osnova z duhovniško klopjo – subselijem).

8

Izhodišče tlorisnih oblik: Oglej, tudi kot cerkveno središče za vzhodnoalpski prostor, sorodne oblike tudi v Istri, le da monumentalnejše in bolj izdelane. Monumentalen istrski vzorec: Sv. Nezakcij pri Pulju (arheološka lokaliteta, severno od Pulja). Lit.: Kratka poročila v AV XXIX (1978), sicer monografije; SLAVKO CIGLENEČKI, Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum – Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru, Ljubljana 1987 (SAZU). Oglej – Gradež – Istra: problem t. i. vrisanih apsid 1. Oglej (Aquileia): a. po raznih prvih fazah ob koncu 4. stol. postopoma zgrajena

dvojna bazilika (postteodorijska) (obe na osnovi pravokotnika in triladijski, v osi južne cerkve na zahodu atrij s krstilnico); b. patriarhatska bazilika, iz časa patriarha Maksencija (prva pol. 9. stol.), na tlorisu južne cerkve (severna že opuščena), osnova latinski križ z apsidama na krakih, srednja apsida vrisana v pravokotnik.

2. Gradež (Grado): prva faza cerkve sv. Marije (zač. 5. stol.?) 3. Gradež (Grado): bazilika na Piazza Vittoria (prva pol. 9. stol.) (opozorilo na

“podkvasto” apsido). 4. Poreč, cerkveni kompleks z dvojno baziliko in episkopijem (škofijskim poslopjem);

a. prva predevfrazijeva faza; b. ohranjena Evfrazijeva bazilika (prva pol. 6. stol.) (zadnja odkritja pokazala, da je bila tudi severna predevfrazijska cerkev triladijska; izredno pomembna zgradba episkopija, v jedru ohranjena do strehe, edini primer svoje vrste v Evropi).

Močna avtohtona tradicija tega tipa v Istri od 6. stol. do pozne romanike; več spomenikov iz 7. in 8. stol (“temna doba”). 1. Peroj, sv. Foška (7. stol., tloris + rekonstrukcija notranjščine) 2. Dvigrad, sv. Sofija (konec 7. stol., delno ohr. v temeljih, sed. zgradba kasnejša) 3. Guran pri Vodnjanu, sv. Simon (konec 8. stol.) 4. Dvori nad Izolo, sv. Nedelja (romanika) Lit.: splošno: ANTE ŠONJE, Bizant i crkveno graditeljstvo u Istri, Rijeka 1981; o cerkavh z vrisanimi apsidami BRANKO MARUŠIĆ, ‘Monumenti istriani dell’architettura sacrale altomedioevale con le absidi inscritte’, AV XXIII (1972). Druge bližnje primerjave: Trst (stolnični kompleks sv. Justa, prvotno dvojna bazilika), Staro Milje pri Trstu (Muggia vecchia) (istrski tip); Sesto al Reghena (benediktinska opatija, že 11. stoletje, oblikovanje vzhodnega dela po “istrskem” tipu). Zalavar (Blatograd): postojanka kneza Pribine (Blatno jezero na Madžarskem) v prvi polovici 9. stol., pod cerkveno jurisdikcijo Salzburga, cerkev sv. Adrijana (s kasnejšim benediktinskim

9

samostanom): vpliv istrskega stavbarstva na salzburškem prostoru (cf. T. Bogyay), vendar gre slejkoprej za posredovanje Ogleja! a. prva faza: 9. stol. (enoladijska na pravokotnem tlorisu s tremi vrisanimi apsidami); b. druga faza: 11. stol. (notranjščina z dvema vrstama slopov predeljena v troladijsko); c. tretja faza: 12. – 14. stol. (nebistveni dodatki). Med arheološkim gradivom tudi plošče s t. i. pleteninsko ornamentiko. Lit.: TAMAS BOGYAY, ‘Izkopavanja v Zalavaru in njihova zgodovinska razlaga’, ZUZ n. v. II (1952), 211–248

Po naselitvi Slovencev; arhitektura predromanike

Materialna kultura: Kultura karantanskih Slovencev – karantansko-ketlaška kultura, 8. – 11. stol. (Köttlach, na Spodnjem Avstrijskem) – luničasti uhani: Beljak, Kranj, Ptuj. Paola Korošec (cf. spodaj) razlikuje med starejšo karantansko skupino in mlajšo ketlaško skupino (ta od sredine 9. stol. dalje). Panonski Slovenci oz. Slovani – belobrdska kultura, mlajša – grozdasti uhani, najdišča segajo na zahodu do Ptuja Lit.: PAOLA KOROŠEC, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Ljubljana 1979; TIMOTEJ KNIFIC in MILAN SAGADIN, Pismo brez pisave, katalog razstave Ljubljana, Narodni muzej, 1991. Arhitektura: Prva oblika gradnje v kamnu – cerkvena arhitektura. Zgodovinske okoliščine: na Koroškem severno od Drave lastniške cerkve karantanskega vojvode, ki jih je le-ta v drugi pol. 9. stol. predal salzburškemu nadškofu za zgraditev župnijske mreže. Južno od Drave oglejski patriarhat, vejetno misijonske postaje v 9. stol., vendar zgraditev župnijske mreže s prvimi pražupnijami šele po umiku Madžarov v drugi polovici oz. drugi tretjini 10. stol. Pri nas ohranjenega zelo malo, in še to ne v okviru tistih cerkva, katerih starost se da dokazati na podlagi zgodovinskih konstrukcij. V glavnem ni pričakovati ostankov, starejših od poznega 10. stol., čeprav ni izključiti presenečenj. Nekoliko več spomenikov na Koroškem. Že tu tipologija: razdelitev na tri osnovne tipe: 1. enoladijske s polkrožno apsido, 2. enoladijske s kvadratnim prezbiterijem, 3. eno- ali večladijske z vrisanimi apsidami.

10

1. Bled – Otok: cerkev na otoku, sistematične objave izkopavanj ni bilo, precej nejasnosti glede posameznih faz gradnje: prva faza: 9. stol., tanek zid (cf. teza P. Koroščeve, da so bile te cerkve lesene z zidanimi

temelji, torej ohranjen tloris, apsida pa naj bi bila zidana, kar ostaja zelo vprašljivo; po rekonstrukciji tlorisa apsida podkvaste oblike).

druga faza: glede na grobne dodatke druga pol. 10. stol., coemeterialna bazilika, slovansko okolje (morda gre že za 11. stol.; glede na zgodovinske okoliščine – podelitev blejskega in bohinjskega ozemlja škofiji v Briksnu na Južnem Tirolskem, 1004).

tretja faza: po drugi rekonstrukciji dvoladijska cerkev “briksenškega” tipa (11. stol.). Prim. rekonstrukcije faz v Enciklopediji Slovenije I, str. 285 (T. Knific).

Novejše odkritje: 2. Legen nad Slovenj Gradcem, c. sv. Jurija: izkopavanja na lokaciji sedanje romanske cerkve, odkriti temelji enoladijske cerkve s pravokotnim korom, ki ima vrisano polkrožno apsido “istrskega” tipa, datacija 9. ali zgodnje 10. stol. (tako je bila oblikovana glavna apsida oglejske bazilike za patriarha Maksencija, 9. stol.). Doslej prvi in edini primer cerkvene stavbe z jasno določljivim tlorisnim tipom v Sloveniji iz predmadžarskega časa. Pomemben dokaz o ekspanziji oglejskega stavbnega tipa. 3. Svete gore na Bizeljskem: predromanski kapeli sv. Jurija in sv. Martina. Prvotna arheološka interpretacija (ladja 5. stol., dodan kvadratni kor v predromaniki; JOSIP KOROŠEC ml., v: AV XXI–XXII (1970/71)) vprašljiva. Ladji lahko 9., morda verjetneje šele 11. stol. (ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji, 1982); vprašanje prvotnega oltarnega prostora, verjetno ne korni kvadrat, ampak polkrožna apsida, zaradi gradnje na živo skalo ni arheoloških sledov; arheološko izpričani korni kvadrat pri c. sv. Jurija 13. ali 14. stol. (t. i. svibenska skupina!). Podoben sporen primer: 4. Otok pri Dobravi (nekdanje freisinško mesto Gutenwerth na Krki na Dolenjskem) (VINKO ŠLIBAR): romanika (prvotno z dokumentirano polkrožno apsido) + sekundarni korni kvadrat svibenske skupine. Karantanija (zemljevid); Modestove cerkve (ok. 752); 769–772 upor protikrščanske stranke; bavarski vojvoda Tassilo III. – 769 ust. samostana Innichen (S. Candido) Molzbichl (južno od Spittala ob Dravi, c. sv. Tiburcija), samostan s cerkvijo na poznoantični lokaliteti, rezultati novejših izkopavanj in interpretacij (objave: v: Carinthia 1981). Samostan deloval po zmagi nad protikrščansko stranko 772–788; po nemški razlagi ustanova Tassila III.; Andrej Pleterski: slovanski samostan; slovanski (slovenski) knez Domicijan, ustanovnik prvega samostana v Millstattu ok. 800; samostana v Molzbichlu naj ne bi uničili nekrščanski Slovenci, marveč Nemci (Franki po zmagi nad Tassilom III. leta 788). Smer pokristjanjevanja iz Bavarske, paralelno in konkurenčno Salzburgu, zato Conversio o njem molči. Morda tu (po Pleterskem) nastali t. i. Brižinski (Fresisinški) spomeniki. Lit.: ANDREJ PLETERSKI, Arheologija in nastanek Brižinskih spomenikov, v: Zbornik Brižinski spomeniki (SAZU), 1996; Zgodovinski časopis, 1998, št. 2. Rekonstrukcija tlorisa; najdbe plastike.

11

Izvor kvadratnega prezbiterija: Na Britanskem otoku (6.–7. stol.: St. Gwythian v Cornwallu, korni stolp), po irsko-škotskem misijonskem delovanju v Srednjo Evropo (Nemčijo) konec 7. stol. Dobri primeri na Bavarskem (model rekonstrukcije lesene cerkve na lokaliteti Staubing, 7. stol., in druge zidane na lokaliteti Klais, 8. stol.). Alpe: Salzburg, posebej se je ta tip vsidral na Koroškem, kar je bilo pomembno za izoblikovanje lokalne cerkvene arhitekture v romaniki. Obstoječe zgradbe: 1. Krnski grad, c. sv. Petra, še stoji, karolinška pfalca, sredina 9. stol., cerkev iz tega časa; kvadratni prezbiterij kot karolinška arhitekturna sestavina.

2. Breže (Friesach), Petersberg (v salzburški posesti), c. sv. Petra (osnova poznokarolinška, 9./10. stol.?), kor nadzidan, ostanek kornega stolpa?

3. Grače (Gratschach) pri Beljaku, predromanika, 10. stol.? Nova odkritja na Slovenskem (ostanki v zidovju obstoječih cerkva, Braslovče, c. Marijinega vnebovzetja, Bistrica ob Sotli oz. Sv. Peter pod Svetimi gorami), tudi gradovi (Brestanica-Rajhenburg). Lit.: IVAN STOPAR, Karolinška arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1987 (zgrešena izhodišča) Plastika: pleteninska ornamentika Ostanki kamnite cerkvene opreme (korne pregraje, oltarni antependiji itd.). Razcvet v severni Italiji, 8. – 9. stol., v naslonu na poznoantično obrtno tradicijo, posebej močno zastopana na obrobju italskega vpliva (predalpski prostor, Dalmacija), izhodišče v Ogleju. Bogate najdbe tudi na Koroškem v okviru karolinških lokacij. Na sedanjem Slovenskem le nekaj skromnih primerkov: Slivnica pri Mariboru, Batuje pri Ajdovščini, več na obali (Koper, Piran). Problem gostote in kvalitete: na Koroškem (Molzbichl in okolica Millstatta na Zgor-njem Koroškem, druga skupina okolica Krnskega gradu: St. Peter am Bichl) posledica bavarskega (in ne neposrednega oglejskega) vpliva s političnimi pretenzijami (na Bavarskem se je ta dejavnost močno razmahnila). Od tod tudi skromnost na današnjem slov. ozemlju v primerjavi s Koroško. Lit. (za Slovenijo): F. STELE, ‘Vorromanisches aus Slowenien’, Festschrift Rudolf Egger, 1952; MAKSIMILIJAN SAGADIN, ‘Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji’, ZUZ n.v. XVII (1981), 33–65.

12

ARHITEKTURA ROMANIKE

Zgodovinski uvod (od razpada tako imenovane Velike Karantanije, nastanek dežel, nastanek velikih fevdalnih

teritorijev) 955: zmaga Otona I. nad Madžari pri reki Lech, zatem vnovična okupacija slovenskih dežel po Nemcih. Ustanavljanje pražupnij južno od Karavank (oglejsko področje) od sredine druge pol. 10. stol. (ok. 975) dalje. 976: dobi Koroška samostojnega vojvodo (prej unija z Bavarsko); Postopen nastanek dežel: • Karantanska krajina (= zgornji del današnje avstrijske Štajerske) in Podravska

krajina (med Mariborom in Ptujem), Savinjska krajina: savinjski mejni grofje s Hemo Breško-Seliško (u. 1043). Sredi 12. stol. te krajine postopoma združene v Štajersko.

• Kranjska iz “stare Kranjske” (Gorenjska in del Notranjskega), 1036 se razširi na jugovzhodni del nekdanje Savinjske krajine (Dolenjska), v 12./13. stol. priključena Bela Krajina (iztrgana Hrvatom oz. Ogrski).

• Goriška. • Istra (kasneje razdeljena na zahodni, obalni – beneški – del ter na Pazinsko grofijo v

notranjosti). Razdelitev ozemlja velikim fevdalcem (največkrat iz tujine), tudi cerkvenim. 973 cesar podeli škofjeloško ozemlje škofiji v Freisingu (nastanek loškega gospostva), 1004 in dalje dobi briksenška škofija v fevd Bled z okolico, Bohinj itd. Stara posest salzburških nadškofov v Ptuju in okolici, nova (ok. 1040) na levem bregu spodnje Save (od Sevnice do Brežic). Tudi škofija v Krki, ki je dobila velike posesti nekdanjih savinjskih mejnih grofov na Štajerskem (Kozjansko, Bizeljsko) in na Dolenjskem, itd.

Cerkvena arhitektura (brez samostanske arhitekture)

Enoladijske stavbe po tipologiji polkrožne apside: 1. Podvrh pri Raki na Dol. 2. Zgornja Draga pri Stični (ladja obokana, z oprogo razdeljena v dve poli, verjetno

stavbenik Mihael, avtor stiške samostanske cerkve, iz Francije) 3. Šilentabor, notranjščina kvadratni prezbiterij:

13

4. Bleči vrh nad Višnjo goro (kor prvotno leseno krit, vpliv stiških cistercijanov) 5. Lovrenc na Dravskem polju korni zvonik (vpliv Koroške): 6. Dravograd, sv. Vid (Koroška!), 3 posnetki (sreda 12. stol.!, ok. 1170, om. 1177);

korni zvonik + polkrožna apsida 7. Vuzenica, ž. c. sv. Nikolaja (verjetno sredina 13. stol.) 8. Velika Nedelja (ok. 1200, tudi tu na vzh. polkrožna apsida) 9. Šmartno na Pohorju (oltarni prostor pod zvonikom) T. i. “laška skupina”: 10. Laško, ž. c. sv. Martina (verjetno ok. 1230, za časa lastništva laškega gospostva pod

avstrijskimi Babenberžani, povezana z arhitekturo kartuzijanske c. v Jurkloštru, ust. 1208/1209 po Babenberžanih in posv. 1227), 4 posnetki

11. Zidani most, Radeče Lit.: T. i. “svibenska skupina”:(cf. IVAN STOPAR, K problematiki t. i. “laške skupine”, ZUZ n.v. XVII (1981), 9ss) 12. Svibno: prvotno krajša enoladijska s polkrožno apsido, zatem podaljšana, s kornim

kvadratom + na severu zakristija, zatem severna ladja v 14./15. stol. (interpretacija Zadnikarja korigirana; napis, o katerem že sporoča Valvasor, najden v prepisu na zidu kora po obnovitvenih delih, “Hoc opus fieri fecit Paulus von Serfimberch sub anno domini 1324”, vendar vprašanje, ali se nanaša na gradnjo ali na poslikavo)

13. Loka pri Zidanem mostu (? 1208 ali po Svibnem?) 14. Rodež pod Kumom (že 15. stol.?); še več primerov (Otok pri Dobravi, kapela sv.

Jurija na Svetih gorah) Prekmurje 15. Domanjševci (tudi 13. stol.), lokalni (panonski) tip plemiške enoladijske c. s

polkrožno apsido, na zah. pročelje prislonjenim zvonikom, od koder izhod na emporo; spodnji vhod v cerkve na južni strani); podoben primer:

16. Öriszentpeter (onstran meje)

Triladijske bazilike

Triladijska ravnokrita slopna bazilika s tremi apsidami v ravni črti (brez transepta) lombardski osnovni tip, razširjen preko Alp do južne Nemčije, na vzhod do Madžarske 1. Ljubljana, sv. Nikolaj (12. stol.), rekonstrukcija (Janez Veider) 2. Mošnje (12. stol.) 3. Stari trg pri Ložu (12. – 13. stol.) 4. Šmarje pri Ljubljani

14

5. Šentjernej na Dolenjskem, dve romanski fazi (enoladijska, triladijska); situacija po izkopavanjih, tloris

6. Hrastovlje, c. sv. Trojice, istrski tip (polkrožna glavna apsida, zunaj poligonalno oblikovana, v zid vrisani stranski apsidi, triladijska psevdobazilika s slopi v obliki stebrov, banjasti obok v ladjah), po Zadnikarju 12. ali 13. stol. Nova interpretacija: rustikalen odmev beneške renesanse s konca 15. stol. (freske 1490) RADOVAN IVANČEVIĆ, Crkva sv. Trojstva u Hrastovlju: romanika ili renesansa, Radovi Instituta za povijest umjetnosti, 12–13, Zagreb, 1989, 127–137. Cerkev je bila v resnici posvečena leta 1480.

adaptacije, monumentalne prezidave 7. Maribor, današnja stolnica (iz enoladijske, 13. stol., razlike v oblikovanju arkad) Po

Curku že prvotno zah. empora (JOŽE CURK, Časopis za zgod. in narodopisje 1988). 8. Ptuj, proštijska c. (v jedru sed. zgradbe enoladijska c. z vhodno lopo iz ok. 1140, za časa salzburškega nadškofa Konrada I., v 13. stol. razširjena v troladijsko, zgodnjegotsko obokana zahodna empora, stranski ladji sprva leseno kriti, nato zgodnjegotsko obokani; vzhodna partija v tem času ni dokumentirana.

najmonumentalnejši primerek v naši soseščini (na nekdanjem slov. etničnem ozemlju) 9. stolnica v Krki (Gurk) (ok. 1040 ust. ženski samostan po Hemi Koroški, 1072

sedež škofije, podrejen Salzburgu, zidava prve faze od ok. 1140 – pod salzb. nadškofom Konradom I. in krškim škofom Romanom – do ok. 1180, 1174 posv. kripta, zatem po prekinitvi do ok. 1200). Vzor: cesarske stolnice na Reni, delavnica lombardska (stavbenik Wido). Frontalni par stolpov, vhodna lopa in empora, transept v širini ladje.

Samostanska arhitektura

Samostanske naselbine visokega srednjega veka na Slovenskem: Benediktinci na Koroškem (11. stol.) 1. Osoje (Ossiach) – enkrat v začetku 11. stol. (pred 1028), ustanova bavarskega grofa Ozija

(I.) in žene Glismod 2. Millstatt – v drugi pol. 11. stol. (najpozneje 1086–1088), ustanova plemenitega Ariba 3. Šentpavel (St. Paul im Lavanttal) – 1091, ustanova grofa Engelberta Španhajmskega in

žene Hadvike tudi: 4. Dobrla vas (Eberndorf) – avguštinski korarji, ustanova ogl. patriarha iz l. 1154 na osnovi

posestev grofa Chacelina (1106), ki je imel tudi v lasti slovenjgraško kotlino Furlanija

15

V 11. stol. ustanovi Rožac (Rosazzo) (pod Goriškimi Brdi) (oglejski patriarh) in Možac (Možnica, Moggio) v Reziji (ustanova koroškega plemiča grofa Chacelina). Sedanje slovensko ozemlje 1. 1140: benediktinski samostan v Gornjem gradu na Štajerskem 2. 1136: cistercijani v Stični na Dolenjskem; c. posv. 1156 3. 1160: kartuzijani v Žičah in Špitaliču na Štajerskem, zg. c. v Žičah posv. 1190 4. druga pol. 12. stol., zatem obnovljeno 1209, c posv. 1227: kartuzijani v Jurkloštru na

Štajerskem 5. 1234 oz. 1248: cistercijani v Kostanjevici na Krki 6. 1255/1260: kartuzija v Bistri pri Vrhniki

Spomeniki

1. Osoje, osnova prva pol. 11. stol., triladijska bazilika s tremi apsidami na vzhodu v ravni črti, vrisan transept (za potrebe samostanske liturgije – chorus maior in chorus minor), barokizirana.

2. Millstatt, druga pol. 11. stol., triladijska bazilika s tremi apsidami na vzhodu v ravni črti, frontalni par zvonikov na zahodu, vmes vhodna veža, znotraj gotsko obokana, zanimiva vzhodna polovica – triladijski dvoranski prostor s centralnimi tendencami, verjetno ostanek otonskih arhitekturnih principov(?).

3. Šentpavel – sed. c. s konca 12. stol., končana ok. 1220 (delavnica krške stolnice), tloris benediktinski z odmevi hirsauske arhitekture (hirsauska kongregacija); latinski križ s tremi apsidami, ena ob vzhodnem kraku, drugi dve ob transeptu.

Na Slovenskem 1. Gornji grad, benediktinski samostan sv. Marije & sv. Mohorja in Fortunata, ust.

1140, 1461 inkorporiran novo ust. ljubljanski škofiji, kmalu zatem razpuščen; gotski prezbiterij, sredi 18. stol. c. podrta za novo baročno gradnjo.

viri za rekonstrukcijo: bakrorez v Vischerjevi Topografiji vojvodine Štajerske (Topographia ducatus Styriae, 1681); škofijske vizitacije 17. stol. (predvsem v zvezi z lego oltarjev); memorabilije škofa Tomaža Hrena. poskusi rekonstrukcije: A. STEGENŠEK, Dekanija gornjegrajska, popravil M. Zadnikar 1959 Benediktinci nimajo lastnega redovnega tipa samostanske arhitekture, se navezujejo na lokalne razmere. Tu preprosta “lokalna” varianta benediktinske cerkve s paralelami v alpskem prostoru. Slopna bazilika z dolžino treh travej, brez prečne ladje, s tremi v isto vrsto postavljenimi apsidami, posebnost rekonstruirani kapelni prostori pred apsidami. (Neohranjeni zidani križni hodnik je bil ob cerkvi postavljen sredi 13. stol.) 2. Stična, cistercijanski samostan, ust. 1136, ustanovnik oglejski patriarh Peregrin I.,

redovniki naj bi prišli iz sam. Rein na Štajerskem (vprašljivo), opata pa je v Stično poslal sam sv. Bernard, z njim naj bi pripotoval tudi graditelj cerkve, stavbenik Mihael (Michael homo Latinus), izpričan v virih.

16

Poznejše prezidave: gotski kor na mestu srednje apside, na zahodu skrajšana, v prvi pol. 17. stol. je bila barokizirana (obokana, predelana notranjščina), ponovno v 18. stol. Triladijska slopna bazilika – z dolžino 7 travej v ladijskem delu, iz tlorisa izstopajoča prečna ladja, apsidalni del sestoji iz treh apsid na podaljšku vzdolžnih ladij, še po ena apsida ob transeptu, majhen zvonik nad križiščem. Notranjščina vseskozi ravno krita. “Inkunabula” evropske cistercijanske arhitekture pred uveljavitvijo t. i. “bernardinskega” tlorisa, edini dokumentirani in ohranjeni primer, dokaz za naslon na reformirani benediktinski tip Cluny II (10. stol.). Spec. lit. M. ZADNIKAR: Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov, Lj. (DZS) 1977. Križni hodnik: iz prve faze kapiteljska dvorana z biforama, pred ust. 1136, sam križni hodnik šele iz prve pol. 13. stol. 3. Žiče na Štaj., ust. štajerski mejni grof Otokar III. (u. 1164) ok. 1160 (1165?), prva

kartuzija na področju nemško-rimskega cesarstva, menihi in graditelji skupaj s priorjem prišli iz Francije (graditelj brat Aynardus), matične dežele kartuzijancev. V soglasju z redovnimi zahtevami dve “hiši”, zgornja za menihe z glavno cerkvijo (domus superior), spodnja za laike s hospicem (domus inferior). Zgornji samostan v “samotni dolini sv. Janeza”, spodnji v dan. Špitaliču. Zgornja c. posv. 1190, morda takrat tudi spodnja. Samostan po reformi Jožefa II. 1782 razpuščen, zgornji samostan propadel, spodnja c. postala župnijska in se ohranila.

Redovni tip kartuzijianske c.: enoladijska, obokana, z ravnim sklepom, levo kapiteljska dvorana v sklopu “malega” križnega hodnika, desno zakristija. Zgornja c., rekonstrukcija. Ok. 1400 gotizirana. Tudi prvotno obokana, zunanji oporniki na južni strani (prvotno nižji od ohranjenih), orig. arh. členi niso ohranjeni. Izjemno za ta geogr. prostor. Spodnja c. v Špitaliču, ohranjena v prvotnem stanju (z izjemo baročnega zvonika in lokacije zah. portala), z zgodnjegotskimi elementi. Arhitekturna plastika. 4. Jurklošter, sam. sv. Mavricija, druga kartuzija na spodnjem Štajerskem, ust. že v 12.

stol. (1174) po prizadevanjih krške škofije, ki je tu imela posestva, a kmalu razpuščen. Za obnovo se je zavzel žički prior, novo naselbino ust. Leopold VI. Babenberžan, vojvoda avstr. in štaj., naslednik Otokarjev, leta 1209, c. posvečena 1227. Ponovitev žičkih cerkva, vendar v tem času lokalno konservativna. Debelejši zidovi, ni opornikov. S tipom križnorebrastega oboka vpliv na razvoj “laške skupine”. Stranska prostora (kapiteljska dvorana in zakristija) se nista ohranila.

5. Kartuzija v Bistri, ust. španhajmskih vojvod (ok. 1255–1260), od cerkve se ni

ohranilo nič. Lit.: Za kartuzijansko arhitekturo specialna monografija M. ZADNIKAR: Srednjeveška

arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije, Ljubljana 1972

17

6. Kostanjevica na Krki, cistercijanski samostan, drugi na sed. Slovenskem, ustanova Bernarda Španhajmskega leta 1234 in 1248, z izjemo dela, ki pripada prvi fazi (do 1234) že v celoti zgodnjegotska.

Rotunde 1. Edina prava “okrogla” c. v Selu v Prekmurju, c. sv. Nikolaja, s polkrožno apsido

(rekonstruirana), 13. stol., z zvezami v madžarskem in moravskem prostoru, kjer gre po nekaterih hipotezah za izročilo slovanskih vladarskih kapel 9. in 10. stol. (vplivi karolinške in/ali bizantinske arhitekture).

2. Spodnja Muta, sv. Janez Krstnik, krstna c. za dolino severno od Drave, verjetno

sredina 11. stol., z dodanim zgodnjegotskim prezbiterijem. kostnice Pomožni kultni prostori, verjetno od 12. stol. dalje pri župnijskih cerkvah, z dvema prostoroma, enim nad drugim, prvotni namen za krst (zgornji prostor) in kostnico (spodnji prostor), od poznega srednjega veka dalje samo kot kostnice (pretežno patrocinij sv. Mihaela). Veliko dokumentiranih, ohranjeni primerki Jarenina v Slovenskih goricah, Libeliče pri Dravogradu, Zgornji Mokronog na Dol. (ta že z križnorebrastim obokom “svibenske skupine”, 13. ali 14. stol.). krstilnice

Mediteranski tip (italijanska romanika), tako edini primer krstilnice pri koprski stolnici (12. stol.); v Kopru še rotunda sv. Elije, funkcija neznana, 9. stol.?

Grajske kapele

1. Kamnik, Mali grad, dve nadstropji + kripta, osnova 11. stol. (timpanon portala), v prvi pol. 13. stol. prezidana (pod Andechs-Meranci).

2. Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, sv. Pankracij, v funkciji župnijske c. Že zgodnjegotska (sredina 13. stol.).

3. Prem na Notranjskem, s križnorebrastim obokom (13. stol.).

Gradovi (11. – 13. stol.)

Prvi zidani gradovi verjetno vsaj v drugi pol. 10. stol. (po nemški okupaciji), v glavnem od 12. stol. dalje. Ptuj, salzburški grad, osnova sed. zgradbe pod nadškofom Konradom I. ok. 1140, v novejšem času odkrit del romanskega palacija s stebriščno dvorano in okni, Brestanica, odkriti predromanski deli (10. – 11. stol.?), Hmeljnik, Lož, Celje itd. (lit. IVAN STOPAR).

18

Dva tipa: samostojno stoječi bergfried ali kastelna zasnova (regularni obodni grad s palacijem). Primeri: Sevnica (bergfried), Konjice (bergfried), Pišece na Bizeljskem, Podsreda (I. STOPAR: Romanski grad Podsreda v novi luči, VS XXVIII, 1986, 213–225).

19

ARHITEKTURA ZGODNJE GOTIKE

(13. stoletje)

Zgodovinski uvod

13. stol. zadnja doba (višek) velikih domačih (oz. pri nas udomačenih) dinastij in njihovo postopno izumrtje: Andechs-Meranski, istrski mejni grofje in grofje v Kamniku, posestniki celotne vzhodne polovice Gorenjske in Slovenjgraške kotline (zadnja Oton II., †1248, Bertold, ogl. patriarh, †1251), Španhajmski (vojvodi koroški in gospodje na Kranjskem, tu njihov sedež Ljubljana, Bernard, †1256, sin Ulrik III., †1269); avstrijski in štajerski vojvodi Babenberžani (Friderik Bojeviti, †1246). Po smrti zadnjega Babenberžana boj za njihovo dediščino, v katerem zmaga mladi češki kralj Otokar II. Přemislid (1254, 1260 dobi še južne dele Štajerske, ki jih je 1254 pridržal ogrski kralj), ki je po smrti zadnjega Španhajmca 1269–1270 zasedel še Koroško in Kranjsko. Vladal le nekaj let. 1273 izvoljen novi cesar iz novega rodu Habsburžanov, Rudolf, 1274 nemški državni zbor zahteval od Otokarja Češkega vrnitev vse babenberške in španhajmske dediščine, leto zatem ga je doletel interdikt, 1276 mir z Rudolfom na Dunaju. Kranjsko in Koroško zasedli Goriško-Tirolski, kot upravniki teh dežel v cesarjevem imenu, Štajersko in Avstrijo Habsburžani. Kljub temu nemirni časi, ki so rezultirali v razširjanju habsburške oblasti (1335 njihovi Koroška in Kranjska, 1382 Trst). Od starih dinastij ostali le goriški grofje, v 14. stol. vzpon nove: celjski grofje kot edini tekmeci Habsburžanov v slovenskih deželah v poznem srednjem veku. Na Štajerskem pomembni Ptujski gospodje. Krepitev mest (gospodarska, strateško-obrambna), opora dinastov v njihovem boju z lokalnim malim plemstvom, za to posebej pomembni Španhajmci in za njimi Otokar II. Meščani prevzemajo tudi vodilno vlogo pri gradnji in oskrbi cerkva v mestih. Pojav novih (beraških oz. uboštvenih) redov, frančiškanov in dominikancev, z njihovo vlogo v socialni strukturi mest, zatem tudi avguštinov-eremitov in zlasti nemškega viteškega reda, ki se poleg v mestih (Breže na Koroškem, Ljubljana, Gradec) naseljuje na novo prisvojenem “obrobju cesarstva” (Bela Krajina, Ormož in Velika Nedelja na Štajerskem) z nalogo, da ga učvrsti.

Splošna slogovna vprašanja:

Že obravnavani arhitekturni spomeniki so pokazali, da je z nastopom 13. stoletja romanika prešla v zadnjo fazo. Gre za izrazito prehoden čas: v prvi polovici 13. stoletja še vedno nastajajo zgradbe izrazitih romanskih oblik (zlasti v vrsti cerkva na podeže-lju), na drugi strani pa se zlasti z novimi redovnimi ustanovami pojavljajo arhitekture z opaznimi novostmi, ki pa se le počasi integrirajo v domačo arhitekturo. Slogovni premik iz romanike v gotiko lahko v arhitekturi 13. stoletja na Slovenskem opazujemo predvsem v naslednjih smereh: 1. uveljavljanje rebrastega obokanja (in sicer križnorebraste sheme), pri čemer dobivajo rebra določen

zgodnjegotski profil, loki pa postajajo zašiljeni;

20

2. z obočni rebri in z že iz gotskih oblikovnih načel izhajajočo aritekturno plastiko (konzole, kapiteli) postaja prostor členjen in s tem bolj dinamičen. Inertnost in masivnost romanike se rahljata, arhitektura postaja lahkotnejša in dobiva značilen notranji ritem;

3. uvajanje novih arhitekturnih tipov prostorov, ki jih je spočela evropska gotika, posebej gre tu za kapelni tip cerkvenega prostora s petosminskih sklepom.

To so seveda šele začetne karakteristike, ki pomenijo le skrajno skromen odmev tega, kar se je že v 12. stoletju pokazalo v Franciji in drugje. Vse tiste konstrukcijske in estetske zakonitosti, ki veljajo za imanente gotski arhitekturi, prodro na Slovensko razmeroma pozno, šele v zrelem 14. ali celo 15. stoletju. Zatorej ne moremo govoriti, da bi v 13. stoletju gotika v slovenski arhitekturi že slavila kakršnokoli zmagoslavje. Kar zadeva rebrasto obokanje, smo omenili, da sta ga preko neposrednega francoskega vpliva pri nas prvi uvedli obe cerkvi žičke kartuzije s konca 12. stoletja, in to skupaj z zunanjimi oporniki. To ni bila novost samo za naše ozemlje, temveč tudi za širši srednjeevropski prostor. Vendar je prostor učinkoval še romansko, tudi profil reber je bil še romanski: ali (obrezan) kvadrat ali pravokotnik ali pa pravokotnik s krogom (palico) (rebra v Špitaliču). Križnorebrasto obokanje z rebri pravokotnega profila ima tudi leta 1227 končana kartuzijanska cerkev v Jurkloštru in za njo v načelu tudi celotni t. i. laška in svibenska skupina. Profil reber (razvoj in tipologija: skice posameznih profilov objavlja KOMELJ [1973] na str. 113 – na Komeljeve skice se nanašajo tudi oznake tipov reber): Izhodiščni obliki sta dve: kvadrat in palica Kvadrat:: iz njega se razvijejo klinasti profili • kvadrat brez posnetih robov (I/a), t. i. “trakasta rebra” (nem. Bandrippen) je še

romanska oblika: v Franciji že pred l. 1100, pri nas od konca 12. stol. (Špitalič [kor], Jurklošter, Loka pri Zid. Mostu).

• kvadrat s posnetimi robovi (I/b,c) je vmesna oblika med kvadratnim in klinastim profilom: oblika je značilna za 13. stoletje (npr. Studenice).

• močno stanjšan klinasti profil z rahlo konkavno posnetimi robovi (I/d) je zrelogotska oblika, značilna za 14. stol. (pri nas proštijska c. v Ptuju [kor], Breg pri Preddvoru)

• klinasti profil z obojestranskim žlebom (II/b) je parlerjevskega izvora, na Češkem se pojavi v 3/4 14. stol., pri nas najstarejši primeri v Prekmurju (stari kor ž. c. v Murski Soboti že v 70?-letih 14. stol., Turnišče pred 1383, Martjanci do 1392). V 15. stol. najbolj razširjeni profil reber.

• klilnasti profil z obojestransko palico (II/c): tudi parlerjevskega izvora (Sv. Vid v Pragi!), pri nas zelo redek: pojavi se samo v ptujskogorski delavnici (Hajdina, Ptujska gora) ter Šentrupertu na Dol.

• dvojnožlebljeni profil (II/a) se pri nas verjetno prvič pojavi v južni ladji mariborske stolnice (1442), sicer pa značilen za pozno gotiko na Štajerskem (predvsem t. i. “slovenjegoriška gotika”).

Palica: iz nje nastanejo hruškasti profili • paličast profil (III/a) je značilen za zgodnjo gotiko konca 12. in 13. stol.

(Kostanjevica, Špitalič [ladja – že rahlo hruškast])

21

• hruškasti profili (III/b, d) so značilni za 13. stol (minoritska c. v Ptuju, Kostanjevica [stranska ladja]).

• hruškasti profili s temenskim trakom (III/c, e) so oblika, značilna za 14. stol., ki se pojavlja vse do sredine 15. stol. Posebej pogosta v avstrijskih deželah, pri nas značilna za pozno 14. in zač 15. stol. (opat. c. v Celju, kor mariborske stolnice, kor ž. c. v Ljutomeru [1/4 15. st.]).

Poznogotski profili reber: pojavljajo se praktično vsi našteti ter razne njihove kombinacije (IV/a–d). Pogosto so disproporcionirani glede na dimenzije prostora in skrajno rustificirani. Nekateri se obdrže do zač. 17. stoletja.

Adaptacije

1. Proštijska c. v Ptuju: prvo obokanje zahodne empore (druga četrtina ali šele druga pol. 13. stol.), dve veliki preko celotne širine segajoči križnorebrasto obokani poli, rebra verjetno zgodnjegotskega profila, zgodnjegotske konzole z čašasto-brstičnim kapitelom. Veliki polkrožno sklenjeni okni v južni steni (pozneje zazidani). Obokanje prvotno leseno kritih stranskih ladij, križnorebrasti obok z rebri hruškastega profila, vendar verjetno šele v 14. stol.(?). Obok južne ladje nedvomno starejši od oboka severne.

2. Križni hodnik v Stični, prej lesen, ok. 1220–1230, monumentralno zasnovan po

zgledih cistercijanskih samostanov na Avstrijskem, predviden tudi plastičen okras, vendar ostal nedokončan (M. Schwarz, Katalog 1995). Prečne oproge, ki dele posamezne pole oboka, so istega profila kot rebra (tako kot v stranskih ladjah na Ptuju), v Kostanjevici so te oproge še debele!

3. obokanje križnega hodnika v Gornjem gradu (sredina ali tretja četrtina 13. stol.), ni

ohranjen, ostanki stavbne plastike (kapiteli, konzole), delavnica, ki je delala tudi v Ljubljani (križniška cerkev).

Nove zgradbe

1. Špitalič (še enkrat). 2. Kostanjevica na Krki, 3. Sv. Pankracij nad Starim trgom pri Slovenjem Gradcu, 4. Studenice, 5. arhitektura uboštvenih redov 1. Špitalič: križnorebrasto obokanje prehodnega romansko-gotskega tipa, oblikovanje

slavoloka in portalov še polkrožno, vendar s profiliranim lokom, kapiteli (zahodni portal kombinacija romanskih na levi in gotskih na desni, romanski izhajajo iz klasičnega antikizirajočega repertoarja volut in palmet, gotski čašasti z brstiči, južni portal ima samo gotske kapitele), sedilije v južni steni kora odločno zgodnjegotske: rahlo zašiljene, profilirano ostenje, kapiteli čašasti z brstiči). Problem datacije: ok. 1190 (direktni francoski burgundski vpliv) (M. Schwarz, Katalog 1995) ali (manj

22

verjetno) šele ok. 1220 pod Babenberžani. Z dat. ok. 1190 kapiteli prve svoje vrste v Srednji Evropi.

Francoska zgodnja gotika se je še zadovoljevala z antikizirajočimi romanskimi oblikami kapitelov: St. Denis, ambulatorij, 1140–1143, Le Mans, stolnica, ladja 1145–1158, dalje Vezelay, kor 1185–1190, čašasti, brez brstov: Pontigny, od ok. 1185 dalje, čašasti brstni: Angers, St. Serge, po 1180!). Čaša-brst v Srednji Evropi: Magdreburg, stolnica, Bamberg, stolnica, oboje šele šele v drugem desetletju 13. stol.; v Avstriji, okolica Dunaja, po 1210. 2. Kostanjevica, druga cisterca na Slovenskem po Stični, ust. 1234 (Bernard

Španhajmski in soproga Juta, za gospodarsko in politično utrditev novo pridobljenega ozemlja južno od Krke), menihi prišli iz Vetrinja, ponovna ust. 1249. C. pozneje na zahodu skrajšana, nova gotska kapela, notranjščina barokizirana, po obnovi po drugi vojni rekonstruirana južna ladja. Z Vetrinjem (c. posv. 1202) primerek “bernardinskega” tlorisa (latinski križ, raven sklep korne kapele, vrsta kapel ob transeptu). Vetrinj kot Fontenay v Burgundiji (1139–1147) obokan z zašiljeno banjo (v stranskih ladjah prečni odseki banje), brez bazilikalne osvetljave, v Kostanjevici naprednejši križnorebrasti obok na snopih, zgodnjegotsko profilirane arkade, bogati kapiteli in konzole. Prečna rebra (v smislu oprog) debelejša (konservativen element). Glede na arhitekturno plastiko gradbeniki verjetno prišli z Ogrskega (E. Cevc) (gospodarske in politične zveze z Ogrsko in Hrvaško). Problem datiranja: Prva faza (južni kapeli ob transeptu, nekdaj tu grobnici ustanoviteljev) romanska, druga (verjetno po 1249) vseskozi zgodnjegotska; naš najmonumentalnejši zgled zgodnjegotske arhitekture. Pomembna bogata kapitelna plastika. Ista delavnica delala tudi pri ž. c. sv. Jakoba v Kostanjevici (posebej zahodni portal) (enoladijska romanska c., s kornim kvadratom, oblikovanje slavoloka zgodnjegotsko).

3. Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, ž. c. sv. Pankracija, prvotno grajska

kapela, kubičen prostor prvotno brez posebnega oltarnega prostora z enim stebrom (rimskim monolitom) in štirimi križnorebrasto obokanimi polami (Einstützenraum), rebra klinastega profila. Odlična arhitektura, verjetno po prizadevanju ogl. patriarha Bertolda iz rodu Andechs-Meranskih, ki so tu imeli posest, ok. 1240–1250. Češki ali južnonemški vzori?

4. Studenice pri Poljčanah, pod Bočem, samostan magdalenk oz. dominikank, ust. v

prvi pol. 13. stol. (ok. 1245?), c. (v dveh fazah) končana 1277 (krški škof). Enoladijska barokizirana c., ohranjen prvotni zahodni del (križnorebrasto obokano pritličje empore in zunanji t. i. nunski kor v nadstropju). Rebra klinasti profil. Južni portal (lep primerek zgodnje gotike, luneta, rastlinski kapiteli)

5. Samostani uboštvenih (beraških) redov, tako im. v nasprotju s starejšimi

“zemljiškimi” redovi, ust. po mestih. Zgodovinska naloga (religiozno prizadevanje usmerjeno v širše mestne množice, praviloma živeli od miloščine, osnovno delovanje pridiganje itd). Izvor zahod: dominikanci Francija in Italija, frančiškani Italija. Slov. dežele se že zgodaj seznanijo z obema redovoma (dominikanci ust. 1216, frančiškani 1220) – ok. 1220 ali 1221 prišli dominikanci v Breže na Koroškem (samostan sicer ust. že 1217, prva naselitev tega reda v cesarstvu), od tod kmalu zatem v Ptuj (ok. 1230); frančiškami ust. samostane l. 1233 v Ljubljani, 1240 v

23

Mariboru, 1239 v Ptuju (minoriti), še prej v Kopru in Piranu. V cerkveni arhitekturi povezava askeze s praktičnostjo, velik, preprost in pregleden ladijski del, primeren za pridiganje, + dolgi kor.

V Italiji so frančiškani in dominikanci največkrat prevzemali tlorisno shemo cistercijanov (t.j. bernardinski tloris) in jo poenostavili (večji svetlobni viri) ter gotsko preoblikovali (zašiljene arkade, gotski zaključki kapel), ohranili leseno ostrešje. Na Primorskem in v Dalmaciji se je uveljavil tip enoladijske cerkve (ravno krita dvorana) s trodelnim vzhodnim sklepom (redukcija bernardinskega tlorisa), tako tudi minoritska c. v Kopru (po 1260). Tostran Alp se srečamo z določenim prilagajanjem srednjeevropskemu okolju: dva tipa (troladijski bazilikalni po italijanskem zgledu ali enoladijski z dolgo ladjo), z dolgim korom (po več pol s petosminskim sklepom). Bazilikalne zgradbe v Avstriji: Breže (Friesach), dominikanci (ust. 1217, naselitev ok. 1220–1221, II. c. 1251–55 ali 1258, ravno krita bazilika s tremi gotskimi apsidami, novi dolgi kor posv. 1300); Dunaj, dominikanci, II. c. 1258–62; Beljak, minoriti pred 1278 (cerkev profanirana in pregrajena). Enoladijske – Bruck na Muri, minoriti, po 1273–1292. Pri obeh tipih vodilni motiv dolgi kor. Zgodnja arhitektura “beraških” redov se na Slovenskem razen na Ptuju praktično ni ohranila. Možne rekonstrukcije (nekdanja ljubljanska frančiškanska c. na sed. Vodnikovem trgu, profanirana in odstranjena v zač. 19. stol, vendar s poznejšim korom iz zač. 15. stol.). • Dominikanci in minoriti v Ptuju. Ustanovi Ptujskih gopspodov. V obeh primerih

dolga in prostrana ladja z dolgim korom. Dominikanska c. barokizirana, ostala samo ladja (zdaj profanirana, v njej muzejska zbirka), končana 1252, posv. 1255. Prvotno neobokani križni hodnik z biforama kapiteljske dvorane iz časa gradnje. Minoritska c. (ok. 1270–75; morda v času kralja Otokarja II.) kljub barokizaciji nebistveno spremenjena, vendar ob koncu druge vojne bombardirana, ostal le prezbiterij (restavriran): dve kvadratni poli + petosminski sklep, okna v vseh stranicah, tudi v severni steni (pri nas to izjema), zgodnjegotski slavolok s čašasto-brstičnimi kapiteli. Najstarejši ohranjeni primer te vrste (Bruck na Muri) malo mlajši. V zadnjem času odkrita tudi vhodna partija v kapiteljsko dvorano

• Križevniška c. v Ljubljani, v zač. 18. stol. odstranjena in nadomeščena z baročno

novogradnjo, z. verjetno ok. 1260–1270, ostanki arhitekturnih členov zgodnjegotski (+ timpanon gl. portala, t. i. Krakovska madona), prvotno mogoče pomembna cerkev kapelnega tipa (enotna enoladijska brez ločitve ladje in prezbiterija) (podobno križevniški cerkvi na Leechu v Gradcu – Leechkirche, med 1275–1293, stavbna plastika ista delavnica kot križevniška v Ljubljani).

• Dolgi kor, prej napačno imenovan meščanski dolgi kor; pri redovnih cerkvah

(frančiškani in dominikanci) za potrebe samostanske liturgije (namesto “meniškega kora” v cerkvah starejših redov), sicer najvidnejših konstrukcijski in estetski dosežek gotike v arhitekturi. Redna sestavina arhitekture “beraških redov” se kmalu (predvsem po letu 1300) pojavi tudi pri svetnih cerkvah.

24

ARHITEKTURA ZRELE GOTIKE

(14. in prva polovica 15. stoletja)

Dolgi kor

Vzor zrelega gotskega prostora se je v Evropi uresničil s t. i. Sveto kapelo (Sainte Chapelle) kraljevskega dvora v Parizu (1243–1248): v konstrukcijskem smislu čista struk-tura, kar je gradbenih sredstev, so tu uporabljena povsem konstrukcijsko – ni elementa stene ali oboka, ki bi samo izpolnjeval statično prazna mesta in torej ne bi imel konstrukcijske naloge. Lupina stavbe je pravi arhitekturni skelet v modernem pomenu besede, na mesto stene nastopa steklo. Stena je torej dematerializirana in dopušča popoln prodor svetlobe v notranjščino. Svetloba ima tu simboličen pomen božje luči – v smislu sholastičnega pojmovanja božjega stvarstva, v notranjščini je materializirana z igro barv, ki jo ustvarjajo vitraži. Višina ni poglavitni element gotskega arhitekturnega izraza, saj ob vsej svetlobi, ki prodira v cerkev, obok komaj zaznamo. Obok je tu nekaj lahkotnemu baldahinu podobnega, papirnato krhkega. Ne pomeni težke prostorske meje navzgor, tudi ne sili gledalčevega pogleda v nebo, saj so nebesa realizirana tu v samem prostoru, na zemlji. Pariška Sainte Chapelle velja za ideal v stilnem izoblikovanju sorodnih dvoranastih prostorov evropske gotike. Na Slovenskem se je tip takšnega prostora uresničil v t. i. dolgem koru, pri katerem pa gre za posledico posebnega razvoja v Srednji Evropi z začetkom v t. i. Capelli speziosi samostanske cerkve v Klosterneuburgu pri Dunaju (posvečena že leta 1222; o njej gl. Mario Schwarz, v simpozijskem zborniku Gotika v Sloveniji 1995/96). V primerjavi z idealom pariške Svete kapele se pri dolgih korih na Slovenskem in tudi drugod po Srednji Evropi pojavljajo tudi prvine slogovne redukcije: svetloba prihaja navadno samo z vzhodne in južne strani (drugače, kot je to bilo pri minoritskem koru na Ptuju), stena je na severni strani ohranila popolno materialno zgovornost, njena prisotnost je občutna tudi v partijah med okni, obok se kaže kot pokrov nad prostorom. Gre za ohranjevanje tektonike oz. tektonskega arhitekturnega jezika. Gotske konstrukcijske prvine (rebrasto obokanje, počivajoče na služnikih na steni, visoke, zgoraj zašiljene okenske odprtine, ritem posameznih obočnih travej) so nanesene na v principu še vedno tektonski arhitekturni okvir. Arhitektura torej ne izhaja iz konstrukcijskih gradbenih sestavin, marveč so le-te sokraj sekundarno vstavljene v stavbno lupino. Očitno je, da je ravno ohranjevanje tektonsko pojmovane stavbne lupine ena od odločilnih karakteristik gotske arhitekture na Slovenskem. Minoritski kor na Ptuju: najstarejši ohranjeni primerek dolgega kora na Slovenskem, okna na vseh treh straneh kažejo na pomen naročila in izvedbe. Nadaljnji primerki tega arhitekturnega snovanja: povsod gre za prizidavo novega oprezbiterija k starejši še romanski ladji, pri čemer je cerkev v starem ladijskem delu v starih oblikah še vedno zadostovala svoji nalogi. Kot “pars pro toto” rekonstrukcija stare ljubljanske stolnice sv. Nikolaja (prizidava kora mogoče leta 1367 ali ok. 1400), problematičnma rekonstruirana obočna shema (rombasta oz. zvezdasta), ki se je uveljavila šele po letu 1400.

25

1. Ptuj, proštijska cerkve sv. Jurija, prizidava kora prva pol. 14. stol., dvopolni s petosminskim sklepom, križnorebrasti obok, kvadratne pole (in še ne pravokotne) kot pri minoritskem koru, vendar ne gre za vpliv minoritov, marveč za splošne tendence zgodnjega 14. stol. (primeri v Brežah na Kor. ter na Zgornjem Štajerskem: ž. c. v Brucku na Muri, Spittal am Semmering). Naslednja dela: obok glavne ladje (ni zanesljivo, kdaj), novo obokanje zahodne empore (morda po požaru 1377), podaljšanje južne ladje v krstno kapelo 1415.

2. Celje, opatijska cerkev sv. Danijela, prvotno triladijska ravno krita slopna bazilika

(ok. 1300) z neznanim prezbiterijem (kvadrat?), ok. 1380 (1379?) (grof Herman I. Celjski, 1360–1385) obokana s križnorebrastim obokom, dodan dolgi kor iz dveh pol in petosminskim sklepom, tu pole že potlačene (pravokotniki). Vzhodni sklep po baročni predelavi novogotski (19. stol.).

Nadaljni primeri dvopolnega križnorebrasto obokanega dolgega kora s petosminskim sklepom: 3. Konjice, ž. c. sv. Jurija še v 14. stol. ali ok. 1400. 4. Kranj, ž. c. sv. Kancijana (ok. 1410), prva faza zgradbe. 5. Novo mesto, kapiteljska c. sv. Nikolaja, ok. 1500 ali zač. 16. stol. Potreba

dolgega kora po ustanovitvi kolegiatnega kapitlja (1494), vsekakor pod proštom Jurijem Slatkonjo (od 1500 dalje). V star. lit. tudi zgodnja datacija po Jožetu Gregoriču (ZUZ n. v. I) v zač. 15. stol. (izpričana neka posvetitev 1429). Kripta! Križnorebrasti obok v tem času, ko se drugje po Sloveniji uveljavljajo drugačne obočne sheme, karakteristika Dolenjske (npr. Marijina c. na Muljavi). Na Gorenjskem takšen kor kot izjema pri ž. c. v Mengšu, sredina 15. stol. (delo nekega škofjeloškega stavbenika), verjetno po spodbudah stiških cistercijanov (župnija Mengeš takrat v lasti cistercijanskega samostana v Dunajskem Novem mestu, do 1462).

Nove obočne sheme • Maribor, ž. c., (kasnejša stolnica), kor ok. 1400. Če starejši dolgi kor ptujske

proštijske c. še obvladuje visokogotska monumentalnost, je v Mariboru že mogoče opazovati poznogotsko poenotenje prostora in živahnejšo obočno shemo. Kitasti obok je prva stopnja (pri nas seveda) k načinom obokavanja, ki zapušča konstruktivna izhodišča in se bliža k izrazitejši dekorativnosti: obočna shema postaja izrazitejši estetski element prostora sam po sebi. Na baldahinu sedilij že nastopa poznogotski “ribji mehur”. Sicer gre za izjemno pomemben spomenik, shema oboka prva svoje vrste v štajerskem in avstrijskem prostoru (lit.: SAMO ŠTEFANAC, ‘Kor mariborske stolnice’, ZUZ n.v. XXVIII, 1992, 37– 52)

Zvezdasti obok Zvezdasti obok izvira iz Anglije (13. stol.), v 14. stol. se je uveljavil v severovzhodni Nemčiji (Prusija, Šlezija). V Srednji Evropi so ga vpeljale stavbarske družine Parlerjev (v kombinaciji z dvojnoparalelnim obokom, o tem pozneje), zlasti s centrom v Pragi (Peter Parler, drugi arhitekt praške stolnice sv. Vida, ok. 1330–1399, v pragi od 1353 dalje). Na Slovenskem se češki vplivi

26

Parlerjevega kroga vežejo na probleme plastike in mecenstva velikih štajerskih rodbin. Tu se bomo omejili le na vlogo, ki jo je zvezdasti obok dobil v arhitekturnem oblikovanju dolgega kora. Zvezdasti obok – v tem primeru pravilneje “rombasti obok” (nem. Rautengewölbe) – posebna iznajdba Petra Parlerja (obok prostora pod Staromestnim stolpom v Pragi, ok. 1380), pri nas prvič ok. 1400 v ž. c. v Hajdini pri Ptuju (ista parlerjevska delavnica, ki je gradila romarsko c. na Ptujski gori). Stari prezbiterij hajdinski majhen, a posebno dragocen arhitekturni prostor. Za zvezdasto obočno shemo na splošno značilna ponavljajoča in vklenjajoča se enota zvezde (četvero-, šestero- ali osmerorogeljne), ki ima v prostorskem smislu dvojen učinek: izničuje horizontalno (vzdolžno) gibanje prostora (ki ga npr. še vedno občutimo v mariborskem koru) ter daje oboku določeno arhitekturno samostojnost: obok se spreminja v poseben baldahin, lebdeč nad prostorom, ki se na drugi strani tudi zoperstavlja vertikalizmu (višinskemu zagonu) prostora. Obok postaja torej poseben, samostojen element arhitekture, ki se oddvaja od stene; uveljavlja se torej dinamična napetost med steno in obokom (karakteristika pozne gotike). S tega vidika so tu posebej pomembne obočne kape nad ločnimi zaključki stenskih pol, ki so redno mračnejše od stene na eni in obočnih zvezd na drugi strani. • Hajdina, notr., rahli notranji oporniki, spodaj v steno vdolbljene niše, po

vizualnem učinku miniaturni reducirani “korni obhod”. Hajdinska oblika oboka (na osnovi šesterorogeljne zvezde, glede na strukturo ni to prava zvezda, pravilneje “rombasti obok” oz. rombasto-zvezdasti obok: rombasti obok z zvezdastim zaključkom) pri nas daleč najpogostejša oblika oboka prezbiterijev v pozni gotiki.

Kronološko: 1. Šentrupert, ž. c., 1390 patronat nad župnijo dobe celjski grofje, nova dat. kora ok.

1415–1420 (prva faza nove cerkve, končane v poznejših fazah do konca stol.). 2. Drugi primeri na Štajerskem: prizidava romanskim ladjam Laško, ž. c., Vuzenica,

ž. c., špitalska c. v Slovenj Gradcu (ok. 1447), tudi z rahlimi notranjimi oporniki kot v Hajdini.

3. Kanal ob Soči, ž. c., prezb. zač. 1431, dvopolen, izreden in vsega upoštevanja

vreden spomenik: vitkost, proporcionalnost, klasična umirjenost, bogati arhitekturni členi (sestavljen profil služnikov, ki gredo do tal). Drugi primeri takšnega tipa kora na Gorenjskem in Primorskem (npr. Vremski Britof pri Divači, ok. 1440, podoben kor kapiteljske cerkve v Pazinu v Istri, dat. 1441, Suha pri Škofji Loki, ok. 1450 itd.) relativno prostornejši.

Vaške župnijske in podružnične cerkve do sredine 15. stol.

V pregledu romanske arhitekture na Slovenskem smo pokazali na dvojnost med preprosto, ravno krito ladjo in obokano apsido oz. kornim kvadratom. Ta liturgično, pa tudi prostorsko-simbolična pogojenost ostane pri skromnejših podeželskih cerkvah v veljavi tudi v gotiki. Pod vplivom mestne cerkvene arhitekture nastajajo na slovenskem podeželju skozi vse 14., 15. in delno še 16. stol. cerkve (z izjemo pomembnejših romarskih ali vaških župnijskih cerkva) arhitekture z ravno krito ladjo in gotskim rebrasto obokanim prezbiterijem. Mnogokrat (če že ne v večini) pa gre –

27

zopet po zgledu mest – za prizidave novih gotskih korov k starim romanskim ladjam. V vseh teh primerih pomeni prezbiterij, visok, obokan in razmeroma svetel, edini novi in kontrastni arhitekturni moment teh stavb. Najpogostejša starejša oblika vaškega gotskega prezbiterija je enopolni petosminsko sklenjeni kor z dolgo polo (v obliki oblongno postavljenega pravokotnika) in križnore-brastim obokom: • c. sv. Ožbalta na Zgornjem Jezerskem (prva pol. 14. stol.) Okoli leta 1400 nastajajo enopolni križnorebrasto obokani prezbiteriji podobnih oblik, le da se osnovna ploskev približuje kvadratu ali že zoži na pravokotnik: to je v nasprotju z dolgim korom t. i. kratki kor (Sv. Janez v Bohinju, Breg pri Preddvoru, Podpeč pri Gabrovki na Dol., Mače nad Preddvorom, Prilesje nad Anhovim itd.). V prvi pol. 15. stol. pa se na podeželju že kaže zgledovanje po mestnih cerkvah z dolgim korom. Pri tem se na Dolenjskem po nekem neznanem zgledu (morda predelava in obokanje glavnega kora stiške samostanske cerkve, pred 1425, ki ni ohranjeno) ohranja križnorebrasti obok (npr. Visoko pod Kureščkom, Muljava), na Gorenjskem pa se že uveljavi zvezdasta shema: Rateče pri Planici, Žirovnica, Bodešče pri Bledu, Suha pri Škofji Loki. Glede na freske v Ratečah in Žirovnici, ki so bile prej datirane v trideseta leta 15. stol., se je pojav zvezdastega oboka na Gorenjskem postavljal v ta čas (Komelj), kar pa je prezgodaj. Najstarejši utegne biti prezbiterij stare, ok. 1900 podrte ž. c. sv. Martina na Bledu iz ok. 1440 (ostalo ok. 1450). Povsod tu gre za dvopolni zvezdasto obokani prezbiterij v tipu (za eno polo skrajšanega) prezbiterija v Šentrupertu na Dol. Medtem je obokavanje ladijskega dela na podeželje prodiralo le s težavo. Z ravno krito ladjo so se večinoma zadovoljevali vse do baročnega 17. stol., ki je prvo resno poseglo v stavbno strukturo vaških cerkva. Romarska c. v Crngrobu – postopno obokana v treh ladjah s križnorebrastim obokom – pomeni tu prej izjemo. V splošnem lahko rečemo, da se je v osrednji Sloveniji gradbeniška vnema razmahnila šele pod vplivom velikih podvigov v centrih: ž. c. sv. Kancijana v Kranju, ok. 1452, in mestna c. sv. Jakoba v Škofji Loki (1474?) sta pomenil vzvod in merilo za vrsto cerkva po Gorenjskem, Primorskem in delno celo na Štajerskem vse v prva desetletja 16. stol. V poznem 15. in zgodnjem 16. stol. pa že opažamo tudi izoblikovanje regionalnih arhitekturnih “šol”. Sorazmerno več je obokanih ladij na Štajerskem in na slovenskem delu Koroške. Drugo: križni hodniki • Ptuj, križni hodnik pri dominikancih, verjetno v daljšem časovnem razponu od ok.

1415 do sredine 15. stol. • Bistra, kartuzijanski samostan, po volilu škofa Martina Pičenskega proti sredini 15.

stol.

Ptujski in celjski krog (ok. 1400–1420) Če se je s tipom t. i. dolgega kora uveljavila gradbena dejavnost meščanstva, novega sloja srednjeveške družbe, s tem še ne smemo reči, da je prizadevnost plemiških naročnikov v tem pogledu usahnila. Prav nasprotno. Okoli leta 1400, ki ga v evropski

28

umetnosti zaznamuje “dvorni” internacionalni gotski slog, se je pri nas zaradi posebnih političnih okoliščin okrepila umetnostna vnema visokega plemstva, ki ga zastopa predvsem mogočna družina celjskih grofov in knezov, ob njej pa tudi ptujski gospodje, ki so s svojimi sorodniki, Celjskimi, obvladovali Štajersko. Pod Celjskimi in Ptujskimi nastale arhitekture povezujejo določene skupne značilnosti, zaznavne predvsem v oblikovanju arhitekturnih členov in arhitekturni plastiki, ki izhajata iz dosežkov češke (praške) arhitekture pod Petrom Parlerjem. Filiacija od tod na Dolenjsko in Gorenjsko. 1. Hajdina, stari prezbiterij ž. c. sv. Martina, ok. 1400. Sezidan verjetno sočasno s

prvo gradbeno fazo romarske cerkve na bližnji Ptujski gori v zadnjih letih 14. stol. (rombasto-zvezdasti obok, konzolne maske).

2. Ptujska gora, ustanova (mladoletnega) Bernarda III. Ptujskega in njegovega varuha

Ulrika IV. Walsee (u. 1400) s konca 14. stol. (mogoče v zahvalo za rešitev iz bitke pri Nikopolju 1396, v kateri so Turki porazili krščansko vojsko); glede na patronate oltarjev v resnici kolektivna ustanova štajerskega plemstva s Ptujskimi (glavni oltar) in Celjani (prvi oltar v ladji, t. i. celjski oltar) na čelu. 1398 dovoljenje papeža Bonifacija VIII. za gradnjo cerkve, ok. 1400 verjetno sezidana, opremljena v naslednjih letih do ok. 1420 (dovoljenje za nastavitev kaplana). – Triladijska stopnjevana dvorana, s tremi kori na vzhodu (za kostanjeviško samostansko c. prvi primer v celoti na novo zgrajene in ohranjene gotske cerkve z več ladjami na Slov.). Nova obočna shema v srednji ladji (parlerjevski dvojnoparalelni obok, ki se nad oltarnim delom razreši v zvezdo, obok prezbiterija stolnice sv. Vida v Pragi, arh. Peter Parler; v stranskih ladjah križnorebrasti). V ladjo vrinjen zahodni zvonik s preddverjem (ob koncu 15. stol. zrušen). Neposredni vzor: Marijina romarska c. v Straßenglu pri Gradcu (v oskrbi cisterc. samostana Rein). (Monografije: F. Stelè 1940, 21966; M. Zadnikar 1987, 1991; za plastiko E. Cevc.)

Tip triladijske dvorane s tremi vzhodnimi kori: Predzgodovina: Regensburg, stolnica (korni del končan ok. 1280), Dunaj, Albertinski kor (končan 1340). Soest, Wiesenkirche, od 1331 dalje, Straßengel, 1346–1355 (velja za odvod Sv. Štefana na Dunaju); enako proporcioniran tloris (posebnost: pole stranskih ladij oblongno postavljene v smer zahod-vzhod), čista dvorana, v srednji ladji še vedno križna shema oboka. Pripadnost dunajski stavbarski delavnici. Opozorilo na vrinjen zahodni zvonik (fasadni zahodni zvonik), ki ga Straßengel nima, izvor v Marijini cerkvi v Nürnergu (sredina 14. stol., Heinrich Parler), genetična povezava s kranjsko ž. c. (o tem pozneje). Tudi na Gornjem Štajerskem v 14. stol. znan tak tip zvonika: Mariazell (barokizirana, vendar zvonik nad fasado ohrajen). Pomen arhitekturne plastike, ki ima določen slogovni profil (zveze z delavnico Petra Parlerja pri stolnici v Pragi). Možni arhitekt Mojster ptujskogorskih portalnih angelov (po E. Cevcu), ki mu lahko pripišemo tudi stari prezbiterij v Hajdini. Profil te plastike govori (skupaj z oltarno plastiko), da je cerkev zidala skupina ljudi, ki se je izšolala v Pragi. Ptujska gora predstavlja sintezo srednjeevropskih arhitekturnih in skulpturalnih tokov (Dunaj, Praga). 3. Kapela ŽMB pri opatijski cerkvi sv. Danijela v Celju, verjetno ustanova Hermana

II. Celjskega, ni dokumentirana (posv. 1413?), z. ok. 1400, tip privatne plemiške kapele ob župnijskih ali samostanskih cerkvah (na Avstrijskem zgled mdr. kapela

29

Walseejevcev sv. Katarine pri c. ženskega dominikanskega samostana v Imbachu (zač. 1285); četveropolna tlorisna shema se sklada s celjsko, razen v sklepu (vzhodna sklepna pola v Celju daljša torej bolj rustikalna in manj francoska kot v Imbachu). Najbližje paralele na Dunaju. Razlike v obravnavi stene, ki je v Celju bolj ali manj zaprta, za gotski ideal karakteristična “diafana struktura” dosežena v skulpturalnem okrasu (baldahini in konzole s plastiko z določenim programom, 12 apostolov, sedilije itd.). Plastika kaže konservativnejši štajerski značaj (nasledstvo konzol v Pöllaubergu). Freske.

4. Pleterje, c. kartuzijanskega samostana sv. Trojice, ustanova Hermana II. Celjskega

za njegovo zadnje počivališče, 1403, c. zid. do ok. 1413, posv. 1420. Tip sledi zahtevam kartuzijanskega reda (enoladijska c. brez zvonika). Tloris sestoji iz ladje s šestimi potlačenimi križnorebrasto obokanimi travejami in enopolnega prezbiterija s petosminskim sklepom. Prezbiterij v širini ladje, enoten dvoranski učinek. Konzole parlerjevskega tipa. Odličnost in lahkotnost stavbnih členov (reber, služnikov). Fasada (preprosta, sloka, z “reprezentančnim” oknom v osi nad portalom, podobno na Ptuju, Žiče po gotizaciji, Kranj, ž. c.), odličen stopničasti portal s fialami.

5. Velika c. v Žičah. 1397 začeta akcija rimske obedience kartuzijanskega reda, katere

generalni prior je tačas sedel v Žičah, za zbiranje denarja za prezidavo žičke kartuzije. Glavni posamični podporniki celjski grofje. Novo obokanje c. s križnorebrastimi oboki verjetno že ok. 1400 in ne šele ok. 1440.

6. Šentrupert na Dol., ž. c. sv. Ruperta, od 1390 v patronatu celjskih grofov, novi

prezbiterij in spodnji del zvonika (z originalno ohranjeno zakristijo) ok. 1415–1420 (obok po 1418 glede na celjski grb, ki že vključuje ortenburško znamenje). Zvezdasti oz. rombasti obok, bogastvo izvedbe, arh. plastika parlerjevskega tipa. Ladja v več fazah do konca 15. stol. Lit.: ROBERT PESKAR, v zborniku: Župnija Šentrupert 1393–1993 (odlična monografska študija o celotnem spomeniku).

30

ARHITEKTURA POZNE GOTIKE (I.)

Kranjska župnijska cerkev in tip gorenjske dvoranske cerkve Arhitektura ptujskega in celjskega kroga je v globljem smislu “viteška gotika”, rezultat prizadevanja visokega plemstva. Visoka “mednarodna” kvaliteta kot rezultat dinastičnih povezav. Na osrednjem Slovenskem (Kranjskem), predvsem na Gorenjskem ta pojav ne bi bil možen. Na Gorenjskem z relativno samostojnimi in močnimi mesti je gradbena aktivnost v 15. stoletju povsem pripadla meščanskemu sloju. V sredini in drugi polovici tega stoletja je v arhitekturi tega področja prišlo do posebnih prostorskih rešitev, ki se že tako močno odmikajo od klasičnih gotskih načel, obenem pa so tako regionalno pogojene, da lahko vpeljemo termin “posebna gotika” (nem. “Sondergotik”), s katerimi so zlasti nemški zgodovinarji želeli poudariti posebnosti svoje gotike od francoske. Termin opozarja na regionalnost teh pojavov. Osnovni motiv te naše arhitekturne skupine je dvoranska cerkev z zvezdastim obokom. V tej skupini je ideja dvoranske cerkve z zvezdastim obokom uresničena tako dosledno in enotno, da lahko vpeljemo termin “gorenjska dvoranska cerkev” Njen izvor je na Gorenjskem, se pa je s celotnim prostorskim tipom ali pa le z elementi razširila tudi na Štajersko in Dolenjsko, predvsem pa na Primorsko. 1. Kranj, ž. c. sv. Kancijana. Sedež zelo stare pražupnije, z eno, verjetno

predromansko cerkvijo, ki je služila potrebam do začetka 15. stol. Zidava nove cerkve: prezbiterij v gradnji leta 1413, 1433 se omenjajo zvonik in zvonovi, verjetno vsaj do takrat tudi zidovi ladijskega dela. 1452 odlok za zagotovitev sredstev za obokanje ladje, po tem letu obokanje ladje, končano vsaj ok. 1460 (tako dat. freske na osrednji poli oboka).

Tloris: konservativen dolgi kor (dvopolni prezbiterij s petosminskim sklepom, križnorebrasti obok), ladijski del z vrinjenim fasadnim zvonikom in zahodno emporo. Na prvi pogled triladijska c., vendar osrednji ladijski del v kvadratni osnovi v tipu “Vierstützenraum” (štirje stebri z devetimi obočnimi polami). Obočna shema: osmerorogeljna zvezda (ki izpolnjuje eno obočno polje). Ladijski del zato deluje centralno. Obočni sistem brez delilnih reber med “ladjami”, celo ne posameznimi obočnimi polami, za gotiko značilno gibanje izničeno. Bogato dekorativni obok (s krepkimi sklepniki) se kot baldahin (“nebo”) pne nad prostorom. Stebri vitki, osmerokotno obrezani. Vsa pozornost velja očitno ladji (prostoru za vernike), premik srednjeveške miselnosti in estetike od prezbiterija k ladji, ki naj jo vernik doživi kot “raj”. Vprašanje geneze kranjske župnijske cerkve: STELÈ, ‘Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji’, ZUZ XV (1938): ž. c. v Kranju naj bi bila le torzo prvotnega projekta (brez prezbiterija), hipoteza o idealu gorenjske dvoranske cerkve, ki ga dobimo, če združimo kranjsko ladjo s prezbiterijem romarske cerkve v Crngrobu (gl. spodaj). Izhodišče takšnega tipa na Spodnjem Bavarskem v delu Hansa iz Burghausna (prej napačno Hans Stettheimer), dela v Landshutu (ž. c. sv. Martina, špitalska c. sv. Duha, kor franč. c. (nekdaj mestne c.) v Salzburgu, zač. 1408). Zgodovinska utemeljitev v zvezah Gorenjske (Škofje Loke) z Bavarsko

31

(freisinška škofija). Ta hipoteza ne more veljati, ker je prezbiterij v Crngrobu le adaptacija ladje za potrebe romarskega kora; ideal gorenjske dvoranske cerkve v resnici sama ladja. Izhodišče treba iskati v Marijini cerkvi (Frauenkirche) v Nürnbergu (Heinrich Parler, posv. 1355): “Vierstützenraum” (s križnorebrastim obokom) s preddverjem, ki se v Kranju razvije v zvonik. Ideja “parlerjevska” (takšen zvonik ima že Ptujska gora), križnorebrasto obokanje nürnberške Frauenkirche obogateno z osmerorogeljno zvezdo in sklepniki (podobnost z deli Hansa iz Burghausna). Nasledstvo kranjske župnijske cerkve 2. Škofja Loka, mestna c. sv. Jakoba (ladja 1471), bolj naglašena longitudinalnost

(brez vrinjenega zvonika); cetralnost kranjske ladje je bila enkratna, poslej ladje (z izjemo Cerknice) praviloma longitudinalno naglašene, prezbiterij poznejši (1524, Mojster H.R., zvezdasto obokan).

3. Radovljica, ž. c. sv. Petra, kor starejši (ok. 1460?), ladja končana 1495 (letnica na fasadi). Določeni disproporci v širini ladij zaradi terenskih razmer.

4. Šentrupert na Dol., ž. c. sv. Ruperta, kor starejši (gl. zgoraj), ladja končana 1497 (letnica na portalu), vsekakor adaptacija starejšega (morda dvoladijskega) projekta, zato ozke ladje (gl. R. Peskar, o. c.).

5. Novo mesto, franč. c., predelana, ladja naj bi po rekonstrukciji bila v tipu gorenjske dvoranske cerkve. Sklepniki kažejo na t. i. kamniško delavnico.

6. Cerknica, ž. c. Mar. vnebovzetja, po vzoru kranjske ž. c. (z vrinjenim zvonikom), začeta po turškem pustošenju 1473, končana naj bila (obokanje) do ok. 1520.

7. Crngrob, romarska c., prezbiterij, pogodba škofjeloških meščanov z Mojstrom Jurkom iz Loke 1520 (v njej poudarjeno, naj nima zunanjih opornikov), končano šele po 1530. Adaptacija “gorenjske” ladje za kor.

Elementi gorenjske dvoranske cerkve pomenijo osnovo za izoblikovanje lokalne poznogotske arhitekture na Gorenjskem, ki vpliva posredno ali neposredno tudi na Primorsko (povezovanje tipa prostora z zvezdasto obočno shemo in smislom Primorske za plastično oblikovanje – sklepniki). Kamniška delavnica (definicija po stilnem karakterju arhitekturne plastike, obočne konzole, sklepniki), druga polovica 15. stol. in zač. 16. stol. (nadrobnosti E. Cevc v delih o plastiki), delovala na kamniškem področju, v Tuhinjski dolini, segla na Štajersko in na Dolenjsko. 1. Sv. Primož nad Kamnikom, romarska c., dvoladijska, dat. na oboku 1459 (zelo

zgodaj glede na kranjsko ž. c.) ali (verjetneje) 1479 (nejasnost glede tretje številke v letnici), prvotno zamišljena z ravnim sklepom na vzhodu, prezbiterij šele 1507 (freske v ladji 1504!). (Podobna, četudi krajša dvoladijska romarska c. sv. Petra nad Begunjami, ok. 1520, naj bi bilo delo kranjske delavnice).

2. Moste pri Mengšu, p. c. sv. Sebastijana, 1517, rekonstrukcija oboka (zdaj preobokana) (po novih ugotovitvah obok naj ne imel te sheme).

3. Svetina pri Laškem, romarska Marijina c., 1480–1490. Gorenjski stavbarji na Primorskem Vpliv gorenjskih stavbarskih delavnic (posebej kranjsko-škofjeloške) na primorsko stran od okoli leta 1460, najprej na Vipavskem (rombasto-zvezdaste obočne sheme v

32

prezbiterijih, obilje plastično oblikovanih sklepnikov), zatem na Posočju. Izoblikovanje lastnih delavnic in primorskih karakteristik (mdr. opustitev zunanjih opornikov). Lit.: ROBERT PESKAR, Gotska arhitektura na Goriškem: Stavbarske delavbnice (1460–1530), Nova Gorica 1999 (slov. in it.). 1. Podnanos (Št. Vid. pri Vipavi), ž. c., stari kor ohranjen (ok. 1460), 2. Tolmin, pokopališka c. (nekdaj ž. c.) sv Urha, kor (freske dat. 1472). Karakteristike:

rombasto-zvezdasta obočna shema, figuralni sklepniki, brez zunanjih opornikov, masivno (tektonsko) učinkovanje stvabne mase.

Zunaj državne meje: • Pomemben vzor za severno Primorsko (Goriško) c. sv. Janeza Krstnika v Štivanu /

S. Giovanni di Timavo pri Devinu (ok. 1472–1475) (delo kranjsko-škofjeloške smeri).

• Andrej iz Loke (Andre von Lack), loški stavbar v Posočju in v Beneški Sloveniji ok. 1470–1480 (mdr. c. sv. Ivana v Čele, Landarska jama / S. Giovanni in Antro).

33

ARHITEKTURA POZNE GOTIKE (II.)

Odmiranje konstrukcijskih karakteristik gotike (zlasti obočne konstrukcije, rebra aplicirana na statično samozadosten obok in dobivajo zgolj dekorativno funkcijo, redukcija zunanjih opornikov). Posebne skupine z “vegetabilnim” obokom (rebra posnemajo naravne oblike, veje, vitice ipd.). Izoblikovanje regionalnih (pokrajinskih) karakteristik. Gorenjska gradi na elementih “gorenjske dvoranske cerkve”, poleg kamniške deluje škofjeloška (ali škofjeloško-kranjska) delavnica, Mojster H.R. (mdr. prezbiterij c. Škofji Loki) in Mojster Jurko (prezbiterij v Crngrobu). Dvoranska cerkev s križnorebrastimi oboki: 1. Krtina pri Domžalah, p. c. sv. Lenarta (po 1494 oz. ok. 1500), raste iz preprostega

tlorisa troladijske dvorane z enako širokimi ladjami in kvadratnimi obočnimi polami s križnim obokom, brez sklepnikov. Prezbiterija ni! Glavni oltar se je verjetno nahajal med slopi v sredini vzhodne polovice cerkve, tako da ga je bilo mogoče ob romanju obiti.

2. Brunk pri Radečah, p. c. sv. Treh kraljev (ok. 1510–1520), romarska: zvezdasto

obokan prezbiterij, ladijski del soroden onemu na Krtini, le da je krajši za dve poli, obočne pole so rahlo potlačene. – Podoben prostor v dvoladijski c. sv. Ahaca na Malem Ločniku nad Turjakom (masivnost, rustikalnost, že ok. 1450–1460). Preprost križni obok v splošnem dolenjska karakteristika, na drugi strani most v naprednejšo, renesančno občuteno arhitekturo 16. stol. (ž. c. v Leskovcu pri Krškem).

Primorska: Gorenjski vplivi (morebiti tudi s severozahoda: Južna Tirolska, Koroška), bogati oboki s sklepniki, odsotnost zunanjih opornikov (Šmarje pri Sežani, p. c., 1504; Nadavč nad Avčami, romarska c. Marije Snežne, 1515, načrtovanje obokanja ladje ni bilo izvedeno). Pomembni gotska zgradba zunaj državne meje: ž. c. sv. Hilarija in Tacijana v Gorici, zdaj stolnica, žal močno barokizirana in predelana, poleg kapele sv. Ahacija (zdaj zakristija, s freskami) ohranjen prezbiterij, po prvi svetovni vojni obnovljen (1525, tirolski vplivi). (Lit. R. Peskar, gl. zgoraj.) Skupina Valentina Fabra (Fabrija): Valentin Faber (Fabri), župnik v Slovenskih Konjicah in Vuzenici, prošt v Dobrli vasi na Koroškem, arhidiakon savinjski in podjunski (gl. M. Klemenčič, Katalog 1995, zbornik simpozija Gotika v Sloveniji 1996). Za svoje gradbene načrte verjetno izoblikoval ali najel lastno stavbarsko delavnico, ki je semkaj prenesla takrat

34

najmodernejše arhitekturne dosežke dunajskega prostora. Osnovni novi princip: ukrivljena rebra. 1. Ok. 1494/95 predelava (obokanje) ladje ž. c. sv. Jurija v Konjicah z “vegetabilnim

sistemom” z ukrivljenimi rebri, ki ima izhodišče na Avstrijskem (Steyr; odvod dunajske stavbarske delavnice), notranji oporniki, sočasna zahodna empora s stopniščem. (Doslej uveljavljeno mnenje, da gre za koroški vpliv, ne velja, saj so vse podobne cerkve na Koroškem mlajše in drugačne.) Za svoj čas odlična in napredna poznogotska arhitektura brez paralele na Štajerskem ali Koroškem.

2. Realizacija istih principov v velikem merilu (in z nekaterimi novimi oblikami v

obočni shemi) samostanska cerkev v Dobrli vasi (Eberndorf) na Koroškem (1506).

3. odmevi v Globasnici na Koroškem (zač. 16. st.) 4. Ž. c. sv. Nikolaja v Vuzenici (osnova romanska enoladijska s kornim zvonikom),

pod Fabrijem (do ok. 1510) obokana ladja z zvezdastim obokom (prava šestrogeljna zvezda) in notranjimi oporniki, sočasna zahodna empora. Delo iste Fabrijeve stavbarske delavnice kot v Konjicah in v Dobrli vasi.

5. Nedatirana ladja p. c. sv. Barbare pri Konjicah (kor starejši, 1452) Koroški vplivi: Igračkast splet rebrovja z vegetabilnimi formami je vsekakor najvidnejša karakteristika srednjeevropske poznogotske arhitekture (posebej “zankasti” obok, “Schlingengewölbe”). Izhodišče na Dunaju, vodilni avstrijsko-češki arhitekt Benedikt Ried in njegova Vladislavova dvorana na Hradčanih v Pragi, 1493–1502 (drugi dve pomembni arhitekturi v tej zvei: Kutna hora, zadnja faza, Annaberg v Rudogorju-Erzgebirge na Saškem, 1516); tej arhitekturi sorodni elementi v starejši fazi že uresničeni v Konjicah. Na Koroškem viden predstavnik dekorativnega zankastega oboka Jernej (Bartlmä) Firtaler (oz. Viertaler), iz Innichena na Južnem Tirolskem, deloval na Zgornjem Koroškem (mdr. Laas, ok. 1510–1518; Kötschach, adaptacija starejše troladijske zasnove 1518–1527): lahkotnost, skrajna dekorativnost, vegetabilnost (posnemanje rastlinskih vitic z lističi ali želodi na konceh), opečna rebra brez kakršnekoli konstrukcijske ali statične vloge. Jerneju Firtalerju se pripisuje tudi ž. c. v Kranjski gori (ok. 1510–1520), z istim sistemom rebrovja, rebra sicer iz kamna, notranji oporniki(!) kot koroška značilnost. Štajerska Štajerska sicer ni doživela takšnih vegetabilnih form oboka, vendar v tem pogledu še vedno bogatejša od osrednje Slovenije. Obočne sheme pretežno čiste mrežaste ali izhajajo iz zvezdastih shem. Izhodišče v “fridericijanski” arhitekturi druge pol . 15. stol.

35

(cerkvene zgradbe v Gradcu in okolici za časa cesarja Friderika III.) Posebna gostota spomenikov v Slovenskih goricah (Matej Klemenčič, katalog 1995). 1. Prezbiterij ž. c. sv. Ožbalta na Ptuju, prva četrt. 16. stol., obok mrežasti

(trojnoparalelen). 2. Prezbiterij ž. c. v Apačah (1517), “pahljačasti” obok, z ukrivljenimi rebri. 3. Ž. c. v Lenartu v Slovenskih Goricah (ladja z notranjimi oboki obokana 1516–

1518), delavniško izhodišče za slovenjgoriško poznogotsko arhitekturo. 4. Zelo pomembno obokanje glavne ladje stolnice v Mariboru (letnice 1520–1524,

mrežasti obok na osnovi obogatenega dvojnoparalelnega oboka, po shemi graške stavbarnice, Straßgang pri Gradcu, Groß St. Florian).

5. Izzven v monumentalni troladijski romarski c. pri Sv. treh kraljih pri Benediktu v Slovenskih goricah (1521–1577), z istimi poznogotskimi shemami, le v grebenasti izvedbi.

36

Umetnost srednjega veka na Slovenskem

2. del

KIPARSTVO

37

PREDROMANIKA, ROMANIKA,

ZGODNJA GOTIKA

Stoletja prve slovenske kneževine v Karantaniji in karantanske državnosti do nastopa romanike niso bila ugodna za razvoj kiparske umetnosti, zlasti ne figuralike. S prodorom krščanstva med Slovence in uveljavitvijo karolinškega družbenega reda je z zahodno cerkveno zidano arhitekturo prišla k nam predvsem potreba po plastičnem okraševanju arhitekturnih členov in cerkvene opreme: tu lahko pričakujemo skoraj izključno nefiguralno pleteninsko ornamentiko, ki sodi v široki splet italskih predkarolinških in karolinških vzorcev 8. in 9. stol. Na sedanjem ožjem slovenskem ozemlju so ostanki pleteninske ornamentike te dobe sila redki in po kakovosti izvedbe komaj omembe vredni (Slivnica pri Mariboru, Batuje pri Ajdovščini), več je tega v primorskih mestih (Koper, Piran), kar je razumljivo glede na bližino Italije in s tem povezano kontinuiteto antične civilizacije. Predvsem je tu važna sama Koroška, kjer se je pleteninska ornamentika ohranila gosteje in to v sorazmerni kvaliteti (najpomembnejša nahajališča: St. Peter am Bichl, Moosberg/Možberk, sv. Peter, oboje sev. od Celovca, Krnski grad, področje severno od Millstatta itd.); vpliv Bavarske oz. bavarskega misijona in ne neposredno s strani Ogleja. Med predromansko skulpturalno zapuščino na slovenskem etničnem ozemlju zaslužita posebno pozornost dve zagonetni plošči z vklesanimi liki: 1. Plošča s Svetih gor na Bizeljskem, nekdaj nad portalom c. sv. Jurija, zdaj v

brežiškem muzeju: v skrajno rudimentarnih črtah podana človeška podoba s hruškasto glavo in v orantni pozi, morda sedeča na prestolu, zgoraj nerazumljivi črtovni znaki. Nepojasnjena ostajata tako vsebina kot tudi datacija (skrajno poljuden ostanek poznoantične figuralne umetnosti v staroselskem refugiju?).

2. Plošča v Hodišah (Keutschach) na Koroškem, ki je pozneje služila za oltarno

menzo v cerkvi (od tod 5 sekundarnih vklesanih posvetilnih križev). Nekoliko spretneje, a tudi nenavadno vrezana človeška figura z eno samo roko v orantni drži, s prečnimi črtami na prsih, s križnim nimbom namesto glave in posebej izdelanimi stopali. Ikonografska razlaga ostaja odprta (vstali Kristus, kar pa ni povsem verjetno). Vsekakor pa niti prve niti te plošče ne moremo povezati s staroslovenskimi umetnostnimi prizadevanji, tudi ne germanskimi, najbližja resnici bo najbrž razlaga, da gre v obeh primerih za nagrobnik neke imenitnejše staroselske osebe 6. ali celo 7. stoletja.

S plastiko romanskega obdobja smo se deloma srečali že v okviru arhitekture, z arhitekturno plastiko (kapiteli, konzole, okrasje portalov ipd.). Okrasje portalov je v primerjavi z rezultati evropske romanike skromno, omembe vredne so lunete portalov kapele na Malem gradu v Kamniku, spodnje cerkve žičkega samostana v Špitaliču in cerkve v Domanjševcih v Prekmurju. Luneta na Malem gradu v Kamniku slej ko prej pripada prvi gradnji na tem mestu v 11. stol. (angela v primitivni risbi častita križ – namesto Kristusa – sediment ikonoklazma 9. stol.). Luneta v Špitaliču (ok. 1190?) prikazuje Jagnje božje v romanski stilizaciji. V Domanjševcih (13. stol.) nastopa

38

podoba leva s križem, motiv madžarskega izvora (T. BOGYAY, ‘Der Löwe mit dem Kreuz’, ZUZ n.v. V/VI, 1959, 147–176). • Luneta portala sam. c. v Studenicah (križ v vitičevju) je že zgodnjegotska. • Cmurek pri Gornji Radgoni, grad, sekundarna lokacija, “alegorija jeze” (tudi neka

luneta s pleteninsko ornamentiko, 12. stol.). • Romansko polno arhitekturno plastiko zastopa nekaj stiliziranih človeških glav

(nobena od teh na prvotnem mestu): Piran, glava vzidana na prezbiteriju minoritske c., Laško, glava,. ki služi za kropilnik v severni ladji župnijske c., na zunanjščini župnijske c. v Veliki Nedelji, verjetno ostanki arhitekturne plastične dekoracije, kakršno so gojili lombardski gradbeniki (več podobnih in motivično raznovrstnejših zgledov na Koroškem: stolnica v Krki, sam. c. v Šentpavlu in v Millstattu). Od teh je najkvalitetnejša piranska glava (prepričljiva modelacija, zanesljiva stilizacija črt v bradi in laseh, učinek slikovitosti; druga pol. 12. stol.).

Kovinski izdelki

Na Slovenskem se je iz dobe romanike ohranilo nekaj drobnih kovinskih izdelkov, ki so takrat praviloma sodili med potrošniško blago, ki se je izdelovalo na enem koncu Evrope in prodajalo na drugem. Predvsem gre za majhne bakrene ali bronaste križce s Križanim, ki je polno oblikovan ali v reliefu, in v tem primeru okrašene še z emajlnimi vložki. Njihova prvotna domovina je bila Francija, natančneje, pomembno cerkveno in umetnostno središče Limoges (postaja na romarski poti v Santiago da Compostela) na jugu Francije. Kovinski križci iz Limogesa so skupaj z romarji ali pa celo pravimi prekupčevalci potovali po vsej Evropi, pozneje so nastajali lokalni posnetki. 1. Lokev pri Divači, župnišče, po vsej verjetnosti originalno limoško delo, relief iz

brona z emajlnimi okraski (rozete), nekdaj služil kot okras knjižnih platnic. Križ širokih krakov, tako da je nanj postavljeno (oz. iztolčeno) celotno Kristusovo telo; na zgornjem kraku božja roka in napis IHS. Podoba Križanega nosi vse poteze v romaniki (do ok. 1200) znanega in splošno razširjenega tipa “zmagoslavnega Kristusa” (živega in kronanega), z opasico, segajočo do kolen, nogi v kolenu rahlo upognjeni, v spodnjem delu med seboj paralelni. Telo je anatomsko komaj nakazano, skrbneje je naznačeno oprsje z rebri.

2. Narodni muzej v Ljubljani (iz Vrzdenca), polnejša obdelava, po vzorcih iz

Limogesa, vendar nastal nekje bliže (morda na Madžarskem), shematična redukcija “zmagoslavnega Kristusa”, druga pol. 12. stol.?. Bolje je izdelan križec istega tipa iz frančiškanskega samostana v Kopru (telo bolj upognjeno, sredina 13. stol.).

3. V podobno zvrst kovinskih reliefov, vendar v drugo tematsko skupino, sodi relief

Matere božje iz Grgarja pri Novi Gorici, župnišče. Po strogo frontalni orantni drži Marije (navezava na motiv Marijinega vnebovzetja) lahko delo postavimo v beneško-bizantinski krog 12. stol.

4. Kositrni (ali svinčeni) diptih v Narodnem muzeju v Ljubljani (najden v Podkraju

nad Vipavo): levo križani, desno Marija z detetom, kljub romanskim elementom v postavitvi stilni izraz že zgodnjegotski (ok. 1300).

39

Monumentalna plastika

Ohranjena samo dva primerka v lesu. 1. Križani v Narodni galeriji v Ljubljani, iz Cerknice oz. Notranjskega, izrezljan iz lesa,

ohranjeno samo telo (manjka križ), verjetno osrednja figura t. i. triumfalnega Križanja (skupaj z Marijo in Janezom ev.), ki je bilo običajno postavljeno v cerkvah nad oltarno pregrajo ali v slavoloku pred oltarnim prostorom (npr. evropsko pomembna skupina v Halberstadtu iz ok. 1210–1220, v naši bližini v stolnici s Seckauu na Štajerskem iz približno istega časa, v Innichenu na Južnem Tirolskem). Hibridni tip romanskega zmagoslavnega Križanega (krona, do kolen segajoča opasica, paralelne noge), vendar glava nagnjena v levo (zelo nenavadno) kot pri mrtvem Kristusu. Zanesljivo modeliranje brez očitnih disproporcev ali posplošitev iz neznanja, bolj realistična izdelava opasice. Po E. Cevcu (1963) verjetno delo domačega rezbarja v posnemanju neke male plastike, začetek 13. stol. Mogoče gre za furlanski izdelek (primerjalno gradivo: MICHAEL SEMFF, ‘Appunti sulla scultura lignea romanica del Friuli’, v: La scultura lignea in Friuli, Udine 1985, 102–120).

2. Velesovska Marija, Mati božja z detetom na prestolu, kot milostna podoba v

glavnem oltarju nekdanje samostanske cerkve v Velesovem na Gor. Tip romanske “zmagoslavne Marije” (Nikopeje): mati sedi strogo frontalno na prestolu, dete, ki je sicer običajno postavljeno v Marijino naročje v osi kipa, je tu premaknjeno na materino desno koleno. Naslonjalo prestola nekdaj seglo preko Marijinih ramen, dete je blagoslavljalo, Marija je v levici držala jabolko. Stilne poteze: hieratična strogost, v glavnem paralelno vodene gube oblačila, vzvišena monumentalnost obeh obrazov. Po E. CEVCU (pomembna razprava: ‘Romanski Marijin kip v Velesovem’, ZUZ n.v. I, 1951) tip izvirno francoski, izvedba (statična kubičnost, oblikovanje obeh obrazov, paraleno gubanje oblačila) italijanska, morda nastalo v bližini vodilnega severnoitalijanskega kiparja pozne romanike Benedetta Antelamija, z datacijo ok. 1220.

Druga pol. 13. stol.: Mojster Solčavske Marije

Dvoje naslednjih Marijinih kipov (Solčavska Marija, Krakovska Marija) je po tipologiji sicer še odvisnih od romanskih predstav, vendar se v izdelavi in v kontekstu, v katerem sta nastala, že vežeta na pojav zgodnje gotike. 1. Krakovska Marija, Marija z detetom na prestolu, relief v kapelici v Krakovem v

Ljubljani, original zdaj v Narodni galeriji, gotovo luneta portala stare križevniške cerkve v bližini nahajališča kipa. Čeprav je Marijina in detetova postavitev bolj frontalna in vzvišena, kažejo nadrobnosti na kasnejši nastanek: z (gotskim) zašiljenim trolistom nakazan prostor, večja svoboda v gubanju draperije, robovi Marijinega plašča so rahlo cikcakasto vzvihrani (odmev t. i. zgodnjegotskega ostrolomljenega sloga oz “zobčastega” v slikarstvu, “Zackenstil”). Leva ob vznožju prestola (in orla na naslonjalu) kažeta na redukcijo ikonografskega tipa Salomonovega prestola, prenesenega na t. i. “sedež modrosti” (ta tema v celoti realizirana v freskah zahodne empore stolnice v Krki na Koroškem, ok. 1260,

40

najpomembnejši primer čistega “Zackenstila” v Vzhodnih Alpah; lit.: MARJETA KAMBIČ, ‘Ikonografske opombe k Solčavski in Krakovski Mariji’, ZUZ n.v. XXIV, 1988). Datacija po Cevcu ok. 1260, po Schweigertu (Katalog 1995) ok. 1265–1270.

2. Solčavska Marija, milostni kip iz kamna v župnijski cerkvi v Solčavi. Marija sedi na

klopi z blazino, brez naslonjala, dete ji sedi na levem kolenu, v levici drži svitek, z desnico blagoslavlja. Figuri se rahlo obračata druga proti drugi, Marija drži z desnico dete za brado, njen obraz nakazuje nasmešek. Romanske poteze kipa: tip glav, drža Marijinih kolen, prekrižani nogi deteta, bogastvo v glavnem paralelno potekajočih gub; razgibanost zgornjega dela Marijinega telesa in njen (bolj čustven) odnos do deteta kažeta na gotiko. Odlični prototipi francoskega izvora. Nastanek po Cevcu ok. 1250, po Schweigertu (Katalog 1995) ok. 1270–1280.

Po E. CEVCU (spec. razprava: ‘Mojster Solčavske Marije’, ZUZ n.v. III, 1955) je Solčavska Marija verjetno nastala v Gornjem gradu, in sicer v času, ko so tam obokavali danes neohranjeni križni hodnik benediktinskega samostana (c. v Solčavi je v srednjem veku spadala pod gornjegrajske benediktince); ohrajeni deli arhitekturne plastike v Gornjem gradu (kapiteli) kažejo soroden preplet zmajev-ptičev kot na podstavku prestola Krakovske Marije, od tod sklep, da gre za neko stavbarsko delavnico, ki je iz Gornjega grada ok. 1260 prišla na gradnjo križevniške cerkve v Ljubljani (tudi od te je ohranjeno nekaj sorodnih kosov stavbnne plastike). Krakovski Mariji podoben relief krasi luneto portala križevniške cerkve v Gradcu (t. i. Leechkirche), zato je verjetno, da je ta stavbarska (ali samo klesarska) delavnica po zvezah križniškega reda odšla na Štajersko, kjer je v Gradcu sodelovala pri gradnji cerkve na Leechu (posv. 1283; slogu Krakovske Marije pripadajo poleg portalne lunete tudi trije sklepniki na oboku kora te cerkve). Nadaljnji sledovi te delavnice sežejo na severozahod v Seckau (Madona na portalu nekdanje stolnice) in v Murau (župnijska cerkev, sklepniki v koru, že pod konec 13. stol.). Ti primerki arhitekturne plastike kažejo še v večji meri vplive “zobčastega” sloga.

41

VISOKA IN POZNA GOTIKA

14. stoletje

Okoli leta 1300 Solčavska in Krakovska Marija sodita po slogovnem izrazu še v prehodno dobo med romaniko in gotiko in še ne kažeta vplivov gotike, ki je dozorela v zahodnoevropski plastiki sočasno z gradnjo katedral v Franciji. Razvoj evropske gotske plastike, kakor ga je mogoče opazovati v okviru francoskih stavbarskih in kiparskih delavnic v Chartresu, Reimsu in Amiensu v drugem in tretjem desetletju 13. stol. je Vzhodne Alpe dosegel šele ob koncu tega stoletja. Po dosedanjem mnenju je bilo središče in žarišče novega sloga v Salzburgu, vendar nove ugotovitve razkrivajo določene neposredne povezave bodisi z Nemčijo (Regensburg kot pomembna izpostava francoskega sloga, morda tudi Zgornje Porenje, kjer je bila habsburška posest) ali celo s samo Francijo. Zato si opredelitve posameznih spomenikov in njihovo datiranje v dosedanji literaturi močno oporekajo. Kot pomembno središče se zdaj namesto Salzburga postavlja Dunaj (zgodnji Habsburžani). Najvidnejše vtelešenje novega francoskega gotskega sloga predstavlja tip stoječe celopostavne Marije z detetom, ki ga romanika še ni poznala. Gre za tip francoskih “katedralnih” Madon (v okviru skulptur na trumeaujih – predelnih stebrih – portalov, npr. Reims, zah. portal, 1230–1240). Izvor: bizantinska Hodegétrija (“ki kaže pot”). Proti letu 1300 se v Franciji pojavijo samostojne Marijine kultne podobe v notranjščini cerkve; ena najvplivnejših med njimi Madona v cistercijanski samostanski c. v Fontenayu. Vplivi na vzhod (najprej Köln in Spodnje Porenje ter Zgornje Porenju, Freiburg i. Breisgau, stolnica). Zgleda zunaj Slovenije: • Breže (Friesach) (kamen, kasnejša gotska polihromacija), dominikanski samostan,

datacija niha med 1300 in 1330. Stoječa celopostavna, dete ji sedi na levici. Telo razgibano v obliki črke S, realizem v obrazu, ki je obrnjen proti detetu. Halja samostojno razgibana in osvobojena shematične stilizacije, draperija se giblje v mehkih krožnih (cevastih) gubah. Da je Madona iz Brež nastala pol stoletja pozneje od francoskih prototipov in na drugem koncu Evrope, se razkriva v opuščanju strožje klasične (na antiko spominjajoče) postavitve, v rasti intimnega človeškega stika med materjo in otrokom in bogatenju površine s številnejšimi in bogateje oblikovanimi gubami oblačila.

• Admontska Madona (les, originalna polihromacija), iz samostana Admont na

Štajerskem, razstavljena v Joanneumu v Gradcu, dat. ok. 1310 (tudi 1325–1330). Nekdaj je veljala za domače štajersko delo, zdaj za import z Zgornjega Porenja (predvsem glede na značilni obrazni tip). Preprostejši obris s padajočimi, nad tlemi rahlo zalomljenimi gubami.

42

Kasnejša pomebnejša zgleda v Avstriji: T. i. “Dienstbotenmadonna” v Sv. Štefanu na Dunaju, ok. 1310–1320, Madona v samostanu Neuberg na Štajerskem, ok. 1330–1340. 1. Ptujska minoritska Madona (kamen), edini naš primer monumentalne

“katedralne” Madone. Iz ptujske minoritske cerkve, v baroku rahlo predelana, med bombardiranjem 1945 močno poškodovana, zdaj v ptujskem Pokrajinskem muzeju. Kot kaže, gre za odlično delo pod močnim francoskim vplivom (“klasična” postavitev, izjemno monumentalno izklesana partija draperije ob boku), po merah nadkriljuje sorodne spomenike v Avstriji in je verjetno nastala še pod konec 13. stoletja (ok. 1290–1300). Verjetno najzgodnejša in najpomebnejša skulptura te vrste v širšem štajerskem in avstrijskem prostoru.

2. Celje, sv. škof (sv. Miklavž), v opatiji v Celju, iz c. sv. Miklavža, poleg ptujske

minoritske Madone edini drugi ohranjeni primer “stavbarske” plastike (kamen) iz ok. 1300 (dat. ok. 1320) pri nas. Tipičen zgled zgodnjega 14. stol. Občutek materialnosti blaga.

3. Drugo delo: Marija v Zgornjem Bregu pri Ptuju, manjše delo eklektično delo iz

lesa, ok. 1330–1340, manj monumentalno, po E. Cevcu morda po kakšni slokonokoščeni predlogi sev. franc. ali gornjeporenskega izvora (Marijina kodrasta glava in nasmešek).

Sedeče Marije: kot tip že v romaniki, vendar v gotiki doživel isto vsebinsko preobrazbo. 4. Šempetrska Madona (kamen s sledovi orig. polihr.), sedeča Marija z detetom v ž.

c. v Šempetru v Sav. dolini. Odlično delo iz ok. 1310–1320 (obraz predelan v zač. 15. stol., mogoče roka mojstra ptujskogorskega roženvenskega oltarja). Marijina leva noga sloni na levu (simbol Davidovega rodu) in je rahlo višja od desne, napetost v diagonali Marijin obraz – dete – lev. Novi čustveni odnos med materjo in detetom. Težka plastična obravnava oblačila, občutek za materialnost blaga (karakteristika zgodnjega 14. stol.!)

5. Madona iz Ormoža (les, Ptuj, Pokrajinski muzej), poenostavljena ponovitev

Šempetrske Madone, datacija vprašljiva (po Cevcu 1963 zadnja četrtina 14. stol. ali 1370 [Ars Slov.]; morda vendarle zgodnejša, sredina ?).

6. Sekundarni import: Marija z gradu Strmol (les, Ljubljana, NG), mala plastika iz ok.

1300, Porenje (tipična “kölnska” glavica z nasmeškom, ki mu je mogoče slediti nazaj do znamenitega smehljajočega angela oznanjenja v Reimsu).

Sredina 14. stoletja 7. Marija iz Radelj ob Dravi (I) (les), Ljubljana, NG, ok. 1350. Razpotegnjena sloka

figura, z drobnimi gubami okoli telesa, ki se “lepijo” na telo, poduhovljenost (karakteristika razvoja dela nemške plastike proti sredini 14. stol. z ekspresivnimi težnjami). Sorodna dela v češko-moravskem prostoru ok. 1340.

8. Sv. Miklavž v Krestenici, Krestenica pri Kanalu, p. c., ista stilna stopnja sredine

14. stol. z rahlo ekspresivno noto (z dat. 1350–1360).

43

Nove “mistične” teme 14. stol. • Breže (Friesach), Križani (les), druga pomebna plastika v dominikanskem

samostanu, ok. 1300, salzburško delo, predstavlja novi gotski tip Kristusa v agoniji (trpečega Kristusa, Christus patiens, z razliko od romanskega zmagoslavnega Kristusa). Sad nove mistike in religioznega vživetja v “svete podobe”, izvor v Nemčiji (“mistični Križani”, St. Maria im Kapitol, pred 1300?): viličasti (vejnati) križ, ki posnema obsekane veje (simbol drevesa življenja, arbor vitae), trpljenje upodobljenega je podano v njegovem upognjenem telesu, globoki sklonjeni glavi, razkrečenih prstih na rokah in nogah, s krvavimi sragami, posutimi po telesu. Obdelava toraksa je bolj realistična od romanskih predhodnikov.

Izhodišče takšnih razpel v Vzhodnih Alpah je bil bržkone Salzburg. Drugo pomembno (manjše) delo Križani iz Steirisch Laßnitz, Gradec, Joanneum, druga četrtina 14. stol. Pri nas en sam primer takšnega lesenega razpela: • Razpelo iz Pirana, Piran, krstilnica, bolj suhljat, manj upognjen, oprsje izraziteje

izdelano, suhljate roke z napetimi žilami, dodane naslikane nadrobnosti (kri. rane), deluje potencirano ekspresivno. Različne datacije: po Cevcu 1963 ok. 1370 (pred restavracijo), po restavraciji 1973 ok. 1300–1310, italijansko delo pod severnimi vplivi. Po novi interpretaciji (JOSIP BELAMARIĆ, Gotičko raspelo iz Kotora, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji 26, 1986/1987) delo nekega beneškega potujočega rezbarja iz ok. 1370: sorodna dela v Krku (stolnica, celotna skupina z Marijo in Janezom), v Splitu (stolnica) in v Kotoru (Sv. Marija), zadnje je mogoče po novcih, najdenih v Kristusovi rani, datirati v čas ok. 1370.

Drugi rezultat vpliva nove mistike na plastiko, Sočutna (Pietà), sedeča Mati božja z mrtvim Kristusom v naročju. Se pojavi ok. 1320 v Srednji Nemčiji, pri nas šele v poznih primerkih. Eksemplarični zgled Pietà Roettgen (Bonn, Renski dež. muzej, datacija od zgodnjega 14. stol. celo do ok. 1370!) (silna ekspresivnost, tako v Kristusovem telesu kot v spačenem Marijinem obrazu). Sicer pa gre v tem času za “heroični” tip Sočutne (monumentalnejše mere kot pozneje, Kristusovo telo stopničasto prelomljeno, njegova desnica spuščena). Temu tipu ustreza tudi: • Sočutna z Brega pri Sevnici, ok. 1370 (tako pozna datacija po mehkejši stilizaciji

gub in manjši meri ekspresivnosti), najjužnejši primerek nemške monumentalne Sočutne: sicer natačen posnetek “heroičnega” tipa, vendar spremembe v vsebini (toplejši, intimnejši odnos med osebama, Kristus nima več obrnjene glave proč od Marije, Marija polaga levico na Kristusovo levo roko).

• Sočutna iz Tuhinja (Ljubljana, NG), naš najzgodnejši primerek z elementi “lepe

Sočutne” (Kristusovo telo položeno vodoravno v Marijino naročje, pomembna lega rok, zmanjšanje ekspresivnosti), še pred letom 1400 (nerazgibanost draperije, Marijin trpki obraz). Po novih dognanjih pripada tipu (“treh rok”), ki se je v Srednji Evropi že zelo zgodaj uveljavil, dat. 1370–1380. Temu tipu sledi tudi Sočutna celjske kapele ŽMB.

44

Pozno 14. stoletje Približevanje spremembam, ki jih plastika doživi v času ok. 1400 v okviru t. i. internacionalnega gotskega oz. mehkega sloga. 1. Madona iz Kostrivnice (Celje, Pokr. muzej), v draperiji “trezni” linearni slog

sredine 14. stol., prelom v kolku (motiv, pomemben za t. i. “Lepe Madone” mehkega sloga), ki se v avstrijsko-češkem prostoru zgodi ok. 1360. Dat.: ok. 1370.

2. Marija iz Zdol pri Kozjem (Maribor, Pokr. muzej), nasprotje prejšnji, najbolj na poti k “Lepim Madonam” (Marijina figura z logično izpeljanim oblačilom, golo dete). Ok. 1380.

3. Sv. Jurij (Ptuj, iz nekdanjega glavnega oltarja ž. c., na Ptujskem gradu, zdaj spet v mestni ž. c. sv. Jurija), krasno delo “viteškega izraza” iz ok. 1370–1380.

4. Štirje reliefi s Sv. Jošta nad Dreto, edino delo z izgubljenega krilnega oltarja, ok. 1380 (eno redkih te vrste v širšem prostoru iz 14. stol.).

5. Prestol milosti (Središče ob Dravi), Križani manjka, ok. 1380–1390, mehka draperija (že češki vpliv).

Drugo izjemno delo plastike 14. stoletja na Slovenskem: • Nagrobnik sv. Nazarija v koprski stolnici, beneško delo z različnimi datacijami in

atribucijami. Forma: beneški tip nagrobnika, tumba prvotno na nogah (primerki iz delavnice De Sanctis), po Cevcu tretja četrtina 14. stol., po Tiglerju (Katalog 1995) ok. 1350 (darilo beneške republike Kopru)

Mehki slog: 1400–1420

Arhitekturna plastika Vzporedno z novimi arhitekturnimi formami na Slovenskem okoli leta 1400, predvsem v krogu štajerskih velikašev Ptujskih in Celjskih, so se uveljavile tudi nove forme arhitekturne plastike, ki se tako ali drugače povezujejo z družino Parlerjev (predvsem Petrom Parlerjem v Pragi). Kar zadeva figuralno arhitekturno plastiko, gre v prvi vrsti za oblikovanje listnatih kapitelov in konzol, kot posebej karakteristična oblika pa nastopajo t. i. “parlerjevske” maske. Vendar izvor in pot teh form na Slovensko nista vselej zanesljivo pojasnjena (neposredno Praga ali Dunaj kot drugo oporišče tega sloga preko Štajerske). Primeri figuralne arhitekturne plastike izven t. i. ptujskega kroga: Martjanci, ž. c. sv. Martina, po napisu dat. 1392, v prezbiteriju “parlerjevske” konzolne maske praškega tipa, verjetno najstarejši primerek te vrste na Slov.; Maribor, kor (in zakristija), ok. 1400, kvalitetne figuralne konzole in sklepniki na oboku kora (gl. S. ŠTEFANAC, ZUZ XXVIII, 1992); Celje, kapela ŽMB pri opatijski c., tudi ok. 1400, pomembne figuralne konzole z motivi iz Physiologusa, ki jih pojasnjuje nemško besedilo na vzidani

45

plošči. Stil celjskih konzol ni izrazito parlerjevski in se navezuje na Štajersko (Neuberg, križni hodnik cist. samostana, posv. 1344, Pöllauberg, romarska c., ok. 1370–1380) in je za svoj čas nekoliko konservativen. Po drugi strani kažejo bogato razčlenjeni baldahini naprednejšo tendenco, ki se približuje slogu Michaela Chnaba na Dunaju (npr. Maria am Gestade) “Ptujski krog” 1. Hajdina, stari prezbiterij ž. c., tipične parlerjevske konzolne maske praškega tipa

(stilizirane živalske glave s širokim nosnicami in valujočo grivo). Izvor v konzolnih maskah triforija praške stolnice (osemdeseta leta 14. stol.), v izvedbi pripadnost t. i. mehkemu slogu. Nastanek sočasno s prvo fazo gradnje romarske c. na Ptujski gori (ok. 1398–1400), delo vodilnega ptujskogorskega mojstra, po E. Cevcu imenovanega “Hajdinski mojster” ali “Mojster ptujskogorskih portalnih angelov”.

2. Ptujska gora, angela na portalnem podporniku: rastlinski kapitel (tipična

parlerjevska obdelava listov) z dvema angeloma v realističnem plastičnem slogu Petra Parlerja iz osemdesetih let 14. stol. (plastike na vzhodni fasadi Staromestnega stolpa v Pragi). Ista roka vodilnega mojstra je izdelala tudi t. i.

3. Ptujska gora, “Celjski oltar”, oltarni baldahin nekdanjega Marijinega oltarja sredi

cerkve, v preteklosti prenesen iz cerkve, zdaj v južni apsidi. Ustanova Celjskih (grb). Odlična mala arhitektura s štirimi figuralnimi kapiteli (fantazijski skupki človeških postav in večjih grotesknih glav; mehko razgibani kodrasti lasje in brade, obrazi s širokimi nosnicami in odebeljenimi ustnicami). Vse to je moralo nastati že ok. leta 1400. Po Cevcu delo istega mojstra (“Hajdinski mojster” ali “Mojster ptujskogor-skih portalnih angelov”).

Nekaj nadaljnih podobnih konzol v vogalih lope in v sami cerkvi, dalje v kotih ob zahodni empori v ladji proštijske c. na Ptuju in še nekaj drugih primerkov na sekundarnih nahajališčih. Pojav parlerjevske arhitekturne plastike v “ptujskem krogu” je rezultat širše ekspanzije češke arhitekture in plastike v Srednji Evropi. Najpomembnejši postojanki poleg Dunaja (stolnica sv. Štefana), ki ima sicer posebno mesto, Budimpešta in Zagreb; v Zagrebu podobne maske na oknih severne ladijske stene stolnice, ki je ob nasilni regotizaciji še ostala intaktna, gl. A. HORVAT, ZUZ V–VI, 1959. Zagrebške maske se od hajdinskih in ptujskogorskih razlikujejo po razvitejših, bolj razgibanih in fantastičnih formah in se jasneje vežejo na Dunaj. Prosta plastika in reliefi: Verjetno je sočasno s samo gradnjo ptujskogorske romarske c. nastajala tudi njena prva oprema (oltarji). Kamenita oltarna plastika Ptujske gore pomeni s plastiko iz Velike Nedelje vrh kiparskega ustvarjanja mehkega sloga na Slovenskem z vrhunsko kvaliteto nadregionalnega pomena. Mehki slog (imenovan tudi lepi slog: der Weiche Stil, der Schöne Stil): termin za ki-parsko, pa tudi slikarsko ustvarjanje v Srednji Evropi v času t. i. mednarodnega

46

gotskega sloga (1400–1420; kronološko oprijemljivejši začetki v slikarstvu: Třebonski oltar v Pragi, ok. 1380–1390). Vodilna Praga, zatem vzhodnonemške dežele v okviru posesti križniškega reda (Prusija, tudi Šlezija; zdaj v okviru Poljske). Kot pomembno središče se poleg drugih regij (Köln) pojavlja tudi Salzburg, pri čemer delež Prage na eni in Salzburga na drugi strani med strokovnjaki še ni natančno določen. (V novejšem času se poudarja tudi vloga Dunaja.) Pojav novih tipov: Lepa Madona in Lepa Sočutna. Pri celopostavni figuri oživljanje stilnih tendenc časa ok. 1300 (realizem v postavitvi figure in obravnavi oblačila in njegove materialnosti), v izrazu “dvorna milina”, otroška naivnost v obrazih, odsotnost ekspresije. V figuri izoblikovanje posebnega gotskega kontraposta, v draperiji mehki (melodični) tok gub s posebnimi formami (lasnica, čolnič, “ušesa” itd.). Variiranje določenih tipov figure (npr. tip Torunjske Madone, tip Krumlovske Madone). Kot material prevladuje kamen (peščenjak ali umetni kamen, “Steinguß”). Lepa Madona (die Schöne Madonna): strokovni izraz za srednjeevropski tip stoječe Matere božje z detetom v mehkem slogu (od ok. 1390 dalje). Razvoj še ni povsem pojasnjen. Dva osnovna vzorca glede drže in sistema draperije: Torunjska Marija (nekdaj v c. sv. Janeza v Torunju/Thorn na Poljskem; prusko-šlezijski tip; po 1945 izgubljena), Krumlovska Madona (iz Češkega Krumlova, zdaj na Dunaju, Kunsthistorisches Museum; češki tip, nekateri ga povezujejo tudi z Dunajem). Ptujskogorska delavnica: Delavnica, ki se izoblikovala ok. 1400 na gradbišču romarske cerkve na Ptujski gori ok. 1400 za potrebe oltarne opreme in delovala do ok. 1420, ko je bila cerkev povsem dokončana in posvečena. Po novih dognanjih (Katalog 1995) je ta delavnica izvrševala naročila tudi za bližnje kraje, predvsem za nemški viteški red v Veliki Nedelji. Utemeljitev te delavnice in njen prvi in vodilni mojster je avtor kipa sv. Jakoba iz kasnejšega loretskega oltarja (Mojster sv. Jakoba s Ptujske gore), ki je bil prusko-šlezijsko izšolan. V drugih, malo mlajših kipih se delavnica deloma usmeri v praške in salzburške vzore. Dela: kip sv. Jakoba, rožnovenski oltar s kipi sedeče Marije z detetom, sv. Katarine in sv. Andreja, reliefi angelov z grboma, Poklona sv. treh kraljev in Marijine smrti (nekdaj sekundarno vzidani v stene vhodne lope, zdaj v kapeli župnišča), relief Matere božje zavetnice s plaščem (na glavnem oltarju), k temu še stoječa Marija (nekdaj z detetom) v Narodni galeriji v Ljubljani (nova pridobitev, objavljena šele v Katalogu 1995). Posebna skupina plastik iz Velike Nedelje in Ormoža. Po Cevcu se s kiparji na Ptujski gori vežeta tudi dve Sočutni (Stare gore pri Podsredi, Svibno nad Radečami). Med plastikami obstajajo določene razlike, ki govore za sodelovanje več kiparjev, vendar ostaja razločevanje rok problematično. 1. Ptujska gora, Sv. Jakob, nekdaj shranjen v baročnem loretskem oltarju v severnem

stranskem koru, zdaj samostojno na enem od slopov v notranjščini. Najzgodnejši in najkvalitetnejši ohranjeni kip na Ptujski gori (ok. 1400–1405). Svetnik postavljen v severnjaško razumljen kontrapost z desnim kolenom, ki se boči iz draperije. V levici drži knjigo, desnico ima poškodovano. Telo je odeto v oblačilo s širokimi, mehko usločenimi gubami, ki pa dajejo oblačilu relativno neodvisnot od telesa in celo določen zagon. Po tipu oz. sistemu gub sodi v bližino Lepih Madon okoli Madone iz Torunja (Thorn) (zrcalno) in kaže mojstra, izšolanega v prusko-šlezijskem krogu.

2. Ptujska gora, Rožnovenski oltar (prvotno oltar sv. Andreja), v celoti ohranjen

oltarni nastavek iz kamna s tremi “prostori” in predelo, kjer sta upodobljena klečeča donatorja (iz rodbine Stubenberg) (ok. 1400–1405). V sredini sedeča Mati božja z detetom, ob straneh sv. Andrej in sv. Katarina. Gube v oblačilih nekoliko manj

47

plastične oz. tanjše kot pri sv. Jakobu, drugače obravnavana partija okoli kolen, vdor praških prvin.

3. “Lepa Madona” v NG, Ljubljana, ok. 1410; dete odlomljeno. Po slogu gubanja se

na eni strani navezuje na kipe ptujskogorskega roženvenskega oltarja, na drugi na skupino velikonedeljskih svetnic (kratko vrhnje oblačilo!) in tako povezuje ptuj-skogorsko in velikonedeljsko skupino.

4. Ptujska gora, relief Marije zavetnice s plaščem. V baročnem glavnem oltarju

cerkve kot milostna podoba, prvotno po vsej verjetno v luneti enega od portalov (glavnega ali južnega stranskega, ki ga domnevamo na mestu današnje baročne Ksaverijeve kapele). Ikonografski tip “Mater omnium”, vendar še na stopnji, ko predstavniki stanov pod plaščem še niso razvrščeni na klerike in laike. Poskusi starih avtorjev (A. STEGENŠEK), da bi v figurah pod plaščem prepoznali konkretne zgodovinske osebe časa. Dvojnost v slogu: Marija izhaja iz sloga rožnovenskega oltarja, figure pod plaščem na reliefa Marijine smrti in Poklona treh kraljev. Datacija nejasna (relief je verjetno nastajal dalj časa med 1410–1420)

Reliefi: Na Ptujski gori se je ohranilo tudi troje reliefov, ki so bili sekundarno vzidani v stene vhodne lope in so zdaj v kapeli župnišča, njihova prvotna namembnost pa ni znana (s prvotnega glavnega oltarja cerkve?). Tudi očitno niso delo istega mojstra. 5. Ptujska gora, relief z angeloma grbonoscema, na ščitkih naslikana borlski grb

(obrnjeno sidro, desno) in vurberški (kača, na starih posnetkih celjski, ki pa je bil kasneje naslikan preko prvotnega), oba v rabi Ptujskih gospodov. Visoka kvaliteta glav in mehkoba gub sta blizu Mojstru sv. Jakoba in roženvenskemu oltarju.

6. Ptujska gora, relief poklona sv. treh kraljev. Nekoliko trša izvedba kot pri

angelih grbonoscih. Po stilu bliže klečečim figuram reliefa Marije zavetnice s plaščem, morda delo avtorja Marijine smrti.

7. Ptujska gora, relief Marijine smrti (očiten naslon na slikarske predloge češkega

porekla). Skupina iz Velike Nedelje: tri plastike vrhunske kvalitete, zdaj v muzeju na Ptujskem gradu: sv. Barbara, sv. Katarina in Sočutna. Delo ptujskogorske delavnice za nemški viteški red (križnike) v Veliki Nedelji. Poleg teh kipov je ohranjenih še nekaj drugih, ki pa ne dosezajo kvalitete teh treh plastik. Tudi tu gre v osnovi za tip figure češkega mehkega sloga, vendar se v določenih motivih v postavitvi (naklon zgornjega dela telesa naprej, ki ustvarja videz, kot da se figura giblje) in drugih momentih, ki jih pokaže tudi Lepa Madona iz ljubljanske NG, uveljavjajo salzburški vzorci. Kot poznejši izdelek pripada tej skupini tudi Lepa Madona s Ptujske gore v mariborskem Pokrajinskem muzeju. 8. Sv. Barbara in Sv. Katarina iz Velike Nedelje (zadnje nahajališče kapela graščine,

zdaj v varstvu Pokrajinskega muzeja na Ptuju), stranska kipa nekega neohranjenega oltarja, podobnega ptujskogorskemu rožnovenskemu oltarju, verjetno z Marijo v sredini, oboje ok. 1410. Izjemna kvaliteta v prostorskem razgibanju figure in pretanjenosti detajlov.

48

9. Sočutna iz Velike Nedelje (tudi Pokrajinski muzej na Ptuju), mlajše delo kot plastiki sv. Barbare in sv. Katarine (ok. 1415) (gl. spodaj).

10. Lepa Madona s Ptujske gore, Maribor, Pokrajinski muzej. Poleg malega in

okrnjenega kipa v ljubljanski Narodni galeriji edini primerek te vrste na Slovenskem, vendar v zelo pozni rešitvi. Verjetno zadnji izdelek pturjskogorske kiparske delavnice. Momenti, ki so razgibali plastike iz Velike Nedelje, so tu že povzročili “razpad” dinamike figure v več nesinhroniziranih smereh. Klasična “naivnost” obrazov lepih Madon se je tu že umaknila določeni realistični noti. Nastanek ok. 1420 (po E. Cevcu 1973 in Katalogu 1995 ok. 1420–1430).

Sočutne. Internacionalni gotski slog razvije v Srednji Evropi oz. konkretno na Češkem novi tip Sočutne (“Lepa Sočutna”), ki se diametralno razlikuje od starejšega monumentalnega (heroičnega) tipa 14. stol. Kristus leži vodoravno ali še pogosteje diagonalno v Marijinem naročju, z glavo, obrnjeno bolj ali manj navzgor proti Marijini, z obema rokama prekrižanima v naročju. Marijina pozornost je osredotočena na mrtvega sina, njeno čustvovanje je zadržano. Pomembna je postavitev njene desnice (ali je položena na Kristusove roke: motiv treh rok, ali na njene prsi ali pa z njo drži konec oglavnice) in oblikovanje spodnjega dela njenega oblačila; glede na to ločimo osnovne tipe. Obrazni tipi in potek draperije ustreza standardom mehkega sloga. Pomembna tudi (decentna) polihromacija z nadrobnostmi (Kristusove rane s sledovi krvi, solze na Marijinem obrazu). 1. Sočutna v kapeli ŽMB v Celju, ok. 1400 (stara dat. ok. 1410–1415). Pripada

zgodnjemu tipu “treh rok” (prim. Sočutno iz Tuhinja!), ki se je v Srednji Evropi uveljavil že v poznem 14. stol. Levi konec Marijinega plašča obrnjen navznoter, tudi sicer je kip koncipiran bolj v “bloku” kot klasični “češki” primerki, kar karakterizira tudi poznejši salzburški krog. Izredno kvalitetno in pomembno delo (naročilo celjskih grofov?), ki se daleč dviguje nad druge Sočutne na Slovenskem (LOTHAR SCHULTES, v simpozijskem zborniku Gotika v Sloveniji, 1995/1996).

2. Sočutna na Starih gorah nad Podsredo, po E. Cevcu delo Mojstra sv. Jakoba,

ptujskogorska kiparska delavnica ok. 1405–1410 (GREGOR PODNAR, v katalogu Gotika na Kozjanskem, 1995). “Klasični” češki tip s širokim trikotniškim spodnjim delom.

3. Sočutna iz Brestanice ob Savi (Ljubljana, NG), prej obravnavana kot salzburško

delo (Cevc, gl. spodaj), gre pa za kvalitetno in gornjemu kipu sorodno delo ptuj-skogorske delavnice (Podnar, kot zgoraj).

4. Sočutna v Svibnem, po E. Cevcu delo Mojstra milostnega reliefa, ok. 1415–1420,

istega tipa kot prejšnja, vendar Marijino oblačilo v spodnjem delu ni več tako na široko položeno.

5. Sočutna iz Velike Nedelje, Ptuj, Pokrajinski muzej, ok. 1415. Marija z desnico

drži za konec oglavnice. Marijin plašč je spodaj na naši desni bolj razpotegnjen po tleh kot na levi.

49

Po letu 1400 se v vzhodnoalpskih deželah okrepi vloga Salzburga kot izvoznika kipov Sočuten, ki seže tudi v Italijo (zlasti Furlanija in beneško področje). Salzburškemu tipu pripada tudi Sočutna iz Goričan (ok. 1420) (Ljubljana, Narodna galerija), ki predstavlja skrajno možno stopnjo Lepe Sočutne (otrdevanje obrisa kipa, uveljavljanje bolj realističnih potez v Marijinem obrazu).

Pozni mehki slog V začetku 15. stol., zlasti po letu 1410, se v vzhodnih Alpah pojavijo domače delav-nice, ki nadaljujejo z izročilom češkega mehkega sloga, vendar v drugih družbenih razmerah (nova vloga meščanstva) in drugem slogovnem pojmovanju (počasno shematiziranje in otrdevanje form). Najpomembnejši je anonimni Mojster iz Großlobminga (imenovan po plastikah iz ž. c. v Großlobmingu na Štajerskem, zdaj na Dunaju, Unteres Belvedere, dela se datirajo ok. 1410–1430), izšel iz dunajske tradicije in še delal v kamnu; velik radij delovanja (do Dunaja in Budimpešte). Hans iz Judenburga (v Judenburgu dok. med 1411 in 1424), verjetno predvsem slikar in vodja delavnice, identificiran po drugi svetovni vojni na podlagi skulptur z nekdanjega velikega oltarja ž. c. v Boznu na Južnem Tirolskem (pogodba 1421), raztresenih na različnih hraniščih. Predstavnik “alpskega” poznega mehkega sloga pod češkimi vplivi, delal v lesu. Slogu Hansa iz Judenburga pripada tudi nekaj plastik na Slovenskem. 1. Sv. Ožbalt z Zgornjega Jezerskega (Ljubljana, NG), po E. Cevcu pripisan

Hansu iz Judenburga, vendar delo neke spodnjekoroške delavnice njegove smeri, verjetno v Velikovcu (R. Wlatnigg v Katalogu 1995). Delo istega mojstra leseni plastiki sv. Jurija in sv. Florijana v c. St. Georgen am Weinberg nad Velikovcem (ok. 1430).

2. Bližnjo maniro Hansa iz Judenburga, vendar na rustificirani ravni, kaže lesena

plastika sv. Janeza Krstnika iz Maribora (Pokrajinski muzej), medtem ko sv. Katarine s Pohorja (tudi v Mb, Pokr. muz.) še vsebuje reminiscence na ptujskogorsko delavnico.

Ljubljanska kiparska delavnica “Pomeščanjen” zapozneli mehki slog, dela v glavnem ok. 1440–1465. Gre za skupino plastik, katerih izvor ni arhivsko dokumentiran, vendar upravičena domneva, da gre za Ljubljano. Karakteristike: material kamen, v figurah in oblačilu vzorci mehkega sloga, vendar zelo rustificirani (z ohranjevanjem linije v obliki črke S, glave nagnjene). Čokatost figur, v obrazih se krepi realističen izraz, očiten “primorski” naglas (smisel za tektoniko). Časovne in stilne paralele s slikarjem Janezom Ljubljanskim (vendar očitne razlike: znatnejša tektonika, bolj groba obdelava draperije). Delavnica delala predvsem za okolico Ljubljane, Dolenjsko, Kras in Istro. V poznih deli (1460–1465) zaznaven rahel italijanski (beneški) naglas. 1. Stoječa Marija (brez Jezusa) s Sv. Treh kraljev nad Vrhniko (Ljubljana, NG),

ok. 1450.

50

2. Stoječa Marija z detetom, Vremski Britof, ž. c. 3. Stoječa Marija z detetom iz Sevnice (Ljubljana, NG), ok. 1450–1460. 4. Sv. Jakob iz Strahomera (Ljubljana, NG), proti 1460. 5. Marija z Voklega pri Kranju (Ljubljana, Teološka fakulteta), ok. 1465, kot pri

spodnjem kipu spodaj že zalomljene gube. 6. Stoječ škof (Spodnje Bitnje, p. c.), tudi ok. 1465. 7. Stoječ svetnik (Lenart?) iz okolice Stične (Ljubljana, Mestni muzej), les(!), nekdaj

pripisan ljubljanski delavnici, a ni njeno delo, višje kvalitete. Janez Lipec po J. Gr. Dolničarju ljubljanski kipar, ki naj bi izdelal kipa Adama in Eve za (stari) ljubljanski rotovž, zgrajen leta 1484. Zveza z ljubljansko kiparsko delavnico iz sredine 15. stol. slogovno ni nedvoumna. Kipa za ljubljanski rotovž sta se ohranila v fragmentih. 1. Adam s starega ljubljanskega rotovža, poškodovan fragment zgornjega dela

(Ljubljana, Mestni muzej). 2. Eva s starega ljubljanskega rotovža, poškodovano, manjka glava (Ljubljana, Mestni

muzej). Oba v kamnu. Prvotno nahajališče vidno na Valvasorjevi upodobitvi rotovža (na obeh vogalih fasade). Zanimiva ikonografska vloga plastik v okviru profane javne arhitekture. Očiten naslon na Benetke (kipa Adama in Eve Antonia Rizza v nišah t. i. Arco Foscari na dvorišču Doževe palače), vpliv beneškega zgodnjerenesančnega kiparja Rizza opazen tudi v proprocioniranju in obdelavi figur in v detajlih (prameni Evinih las po ramenih), slogovno oblikovanje figur vsekakor drugačno kot na severu (primerjava Adama in Eve Tilmana Riemenschneiderja na portalu Marijine kapele v Würzburgu, 1491–1493). (Kipa Adama in Eve Antonia Rizza nista dokumentirana, Lipčevi skulpturi kot “terminus ante quem”!).

Sredina 15. stoletja; “težki slog” Skupina Marijinega oznanjenja s Ptujske gore • Angel in Marija oznanjenja, s “Celjskega oltarja” na Ptujski gori (Ptuj, Pokrajinski

muzej). Angel poškodovan (brez glave). Verjetno dar Friderika II. Celjskega ob ustanovitvi oltarja Marijinega oznanjena po njegovi vrnitvi s spokorniške poti v Rim 1430. Slogovna govorica avstrijskega oz. konkretno dunajskega “težkega” sloga, ki ga v kiparstvu zastopa Jakob Kaschauer, v slikarstvu pa anonimni Mojster Albrechtovega oltarja (po kralju in cesarju Habsburžanu Albrechtu II.) (t. i. Mali in Veliki Albrechtov oltar, zadnji nastal za karmeličansko cerkev Am Hof na Dunaju ok. 1438). Novi slog: plastični realizem v figuri, logika in materialnost draperije, nove forme v gubanju: “trikotniške” ali zmečkane gube. Razvoj tega sloga v Srednji Evropi po nizozemskih spodbudah (Jan van Eyck, Mojster iz Flémalla, predvsem v slikarstvu), deloma francoskih – burgundskih (Claus Sluter, v kiparstvu). V kiparstvu vodilni človek Hans Multscher v Ulmu. Problematična identifikacija Jakoba Kaschauerja

51

(dokumentirano delo za veliki oltar stolnice v Freisingu, 1443, ohranjeno samo z nekimi kipi, pomembna Marijina plastika v Münchnu, Bayerisches Nationalmuseum). – “Težki slog”: termin za prvo stopnjo novega (pozno)gotskega realizma v Avstriji s središčema na Dunaju in v Salzburgu ok. 1435–1445 (o tem gl. tudi pri slikarstvu). – Skupina Marijinega oznanjenja s Ptujske gore po stilni govorici bliže Mojstru Albrechtovega oltarja kot samemu Kaschauerju, nedvomno nastala na Dunaju ok. 1440. Poleg figur Jakoba Kaschauerja za Passau najpomembnejše ohranjeno kiparsko delo tega časa v tem prostoru.

Skupina Marijinih plastik “zahodne usmeritve” Gre za skupino sedečih Marij z detetom (vse v lesu), ki delavniško sicer niso povezane, povezuje pa jih odmik od mehkega sloga in uveljavjanje (vzporedno z avstrijskim “težkim slogom”) novih realističnih form pod zahodnim vplivom (Južna Tirolska, Furlanija). Plastična kompaktnost forme, realizem v obrazih, naravno gubanje oblačila. Deloma gre za import, deloma pa za domača dela pod primorskim vplivom. (Sumarična obravnava E. CEVC, ‘I riflessi della scultura friulana nella Slovenia’, v: La scultura lignea in Friuli (zbornik razprav s simpozija), Udine 1983, 15–25; glede razlik v interpretaciji gl. spodaj.) 1. Sedeča Marija z detetom, z Brda pri Lukovici, zdaj v Ljubljani (NG). Odlično

delo z elementi novega gotskega realizma, paralelnimi “težkemu slogu”, očitno pod neposrednim vplivom Hansa Multscherja, nastanek ok. 1450–1460. Brez neposrednih paralel v Furlaniji. Morda delo nekega prišleka v Furlaniji po neohranjenem (najbrž lastnem) vzorcu, ki je bil često posnet (Marija z detetom v Palmanovi, ljub-ljanska Rožniška Marija). Realističen, a plemenit obraz, težko in voljno nagubano oblačilo z notranjo dinamiko.

2. Marija z Rožnika (Ljubljana, NG), po kvaliteti šibkejši posnetek Brdske Marije (oz.

njenega neznanega vzora) (in ne obratno), ok. 1460. Drugače formiran primorski (goriški?) rezbar (njegovo delo tudi sv. Danijel v Sanaboru pri Vipavi).

3. Sedeča Marija z detetom, Bled, Otok, morda ob posvetitvi novega prezbiterija

cerkve (1465). Višja kvaliteta od Rožniške Marije, vidnejši južnotirolski vplivi. 4. Sedeča Marija z detetom iz Sopotnice pri Škofji Loki (Škofjeloški muzej), in

Sedeča Marija z detetom s Primskovega (Kranj, Gorenjski muzej). V obeh primerih gre (verjetno) za domače (primorsko, goriško? ali gorenjsko pod goriškim vplivom?) delo s paralelami v slikarstvu “goriške” skupine (suško-bodeško-prileška skupina): “tektonizacija” (“blok”) in rustificiranje figure, “grafizmi”: zgoraj paralelne vertikalne gube, spodaj večkrat zalomljene (vzorec “rastra” gub, značilen za furlansko plastiko poznega 15. stol. “šole” iz Tolmezza, ki pa se pojavlja tudi že v suško-bodeško-prileški skupini). Nastanek pač 1460–1470 (in ne kasneje). (Gl. tudi J. HÖFLER, ‘Die Wandmalereien der Gruppe Suha-Prilesje und die künstlerischen Wechselbeziehungen zwischen Friaul und Slowenien im 15. Jahrhundert’, v: Cultura in Friuli (zbornik razprav), Udine 1988, 467–483.)

52

5. Sedeča Marija z detetom, Lokev pri Divači, ok. 1470. (Južnotirolske in furlanske karakteristike, značilni sistem paralelnih gub v zgornjem delu kipa in zalomljenih pri tleh.)

Plastika “zgodnjega realizma” na Južnem Tirolskem: vodilna osebnost Lienhart iz Brixna, slikar in kipar, dela med 1450 in 1470, prehod iz mehkega sloga v “zgodnji realizem” (paralela avstrijskemu težkemu slogu) (bolj realistični, četudi tipizirani obrazi, značilne rahlo zmečkane “grafizirane” gube brez formul mehkega sloga, vendar brez prave plastičnosti težkega sloga). Njegovo boljše delo plastike z oltarja v Säbnu pri Brixnu (že ok. 1468). Ključno delo za razvoj slikarstva in kiparstva na Južnem Tirol-skem veliki oltar za ž. c. v Sterzingu (Vipiteno) Hansa Multscherja (postavljen 1458). V Furlaniji posebna lokalna stilna usmeritev po mojstrih iz Tolmezza (“Scuola di Tolmezzo”), vodilni Domenico Mioni, imenovan da Tolmezzo, delal v Vidmu od 1462 do smrti 1507. Pod vplivom (beneške) renesanse, vendar tudi severa (Južna Tirolska). Lit.: za Južno Tirolsko: ERICH EGG, Gotik in Tirol, Die Flügelaltäre, Innsbruck 1985, za Furlanijo: ALDO RIZZI, Il profilo di storia dell’arte in Friuli, 2, Udine 1979. 6. Sedeča Marija z detetom, Smolenja vas pri Novem mestu, ok. 1470. (Podobno

kot pri prejšnjem kipu, očitnejši furlanski oz. primorski naglas.) 7. Sedeča Marija z detetom, Vrtovin v Vipavski dolini (v glavnem olt. cerkve). Ok.

1460–1470. V resnici ne sodi več v to široko skupino. Odlično monumentalno delo po vzorcih sedečih Madon mehkega sloga, vendar že v kompaktnem realističnem obrisu in v ostrih formah po sredini stoletja, značilnih za salzburško plastiko (verjetno salzburško eksportno delo z več sorodnimi primerki na Salzburškem in Koroškem).

Kiparstvo pozne gotike (1450 – 1490)

Slog “zmečkanih gub” Plastika tega časa in tega sloga je na Slovenskem razmeroma slabo zastopana. Poleg skupine Marijinih plastik “zahodne” usmeritve v osrednji Sloveniji in na Primorskem, ki v bistvu še ne pripadajo temu slogu, poznamo v glavnem le posamična dela na Štajerskem in slov. delu Koroške, ki se po slogu navezujejo na razvoj v Južni Nemčiji in v Avstriji. Slog “zmečkanih gub” (nem. Knitterstil) se od predhodnega “težkega sloga” razlikuje po vnovični stilizaciji in grafizaciji gub na škodo čistih plastičnih vrednot. Slogovni premik: ločitev vrhnjega oblačila od spodnjega, vrhnje oblačilo se začne oblikovati avtonomno (neodvisno od telesa) in postane nosilec estetskega potenciala. Logika težnosti se umika čistim stiliziranim formam (“papirnate gube” okoli udov). Močan vpliv grafike. Stopnjevanje realizma v obrazih in drugih razgrnjenih delih telesa (vrat, udi) (“poznogotski realizem”). Razvoj v smeri t. i. poznogotskega “baroka” na prehodu iz 15. v 16. stol. Na Nemškem in v Avstriji odločilno delovanje Nizozemca Nicolausa Gerhaerta iz Leydna.

53

Nicolaus Gerhaert iz Leydna, dokumentiran od 1462 dalje, najprej delal v južnozahodni Nemčiji (Straßburg), od 1467 dalje za cesarja Friderika III. na Dunaju in v Dunajskem Novem mestu (cesarjev nagrobnik v Sv. Štefanu na Dunaju), umrl 1473. Stilne povezave z grafikami Mojstra E.S. (deloval v Strassburgu do ok. 1467), verjetno obojestransko vplivanje. Za alpsko področje, zlasti za Tirolsko, pomembna tudi Švabska (predvsem Ulm), z vodilno delavnico Michela (Michaela) in njegovega sina Gregorja Erharta (poznogotsko predelano nasledstvo Hansa Multscherja). Močan eksport in posredovanje vplivov na lokalne delavnice. 1. Sv. Barbara iz Leš pri Prevaljah (Ljubljana, NG), ok. 1450–1460. Že izpeljana

dvojnost vrhnjega in spodnjega oblačila. Plašč z zmečkanimi gubami, ki ne padajo navzdol, marveč se zbirajo okoli rok. Podobnost (in še ne vpliv) z grafikami Mojstra E.S. (štajersko-koroško delo?, verjetno salzburško).

• Slogovno manj izrazita dela sv. Danijel s Pohorja (ok. 1450–1460, Mb., Pokr.

muzej) in neka sv. škof in sv. diakon (sv. Lovrenc?) iz Dravske ali Mislinjske doline (Ljubljana, NG), delo istega (štajerskega) rezbarja ok. 1480–1490. Slikovite globoke (četudi še ne v resnici vdolbljene) gube.

2. Marija iz Rogaševec (Ljubljana, ZVNKD) in Sv. Ana samotretja iz Gornje

Radgone (Ljubljana, NG), delo nekega štajerskega (obmurskega) rezbarja iz ok. 1480–1490 (po E. Cevcu prvi kip starejši, ok. 1480–1485, drugi mlajši, ok. 1490), čigar dela so tudi na avstr. Štajerskem. V gostih gubah Gerhaertovi vplivi.

3. Oltarni krili iz Prepol z apostoloma (Maribor, Pokr. muz.), ok. 1480–1490 (ali

pozneje, ok. 1510), apostola povzeta po grafičnih predlogah Martina Schongauerja, skupaj z realističnimi potezami v obrazu.

4. Sv. Lovrenc, Stranice pri Konjicah, ok. 1490, štajersko (E. Cevc, Katalog 1995),

morda importirano švabsko delo v slogu Michela (Michaela) Erharta, vodilnega kiparja v Ulmu ali še verjetneje iz kroga Tilmanna Riemenschneiderja (Würzburg). Visoko kvalitetno (razgibana drža, lepo obdelan obraz, realistične nadrobnosti v obdelavi rok – žile).

5. Marija iz Radelj II. (Ljubljana, NG), ok. 1490–1500 (Cevc), verjetneje pa šele ok.

1510, obmejni štajersko-koroški rezbar. Prehod iz klasičnega sloga “zmečkanih gub” v slog “vdolbljenih gub”. Vitkost in eleganca figure značilnost 15. stoletja. Večje gladke površine, oživljene z drobnimi “zmečkaninami”. Bolj kot doslej jasno izražena dvojnost med vrhnjim in spodnjim oblačilom. Mandljasti obris figure.

Kiparstvo pozne gotike (1490 – 1520)

Slog “vdolbljenih gub” Proti koncu 15. stol. se pokaže težnja po urejevanju gub v določen sistem z večjo ve-ljavo gladkih površin. Osnova sistema so daljše vdolbljene gube zaokroženega profila

54

(uporaba dleta z zaokroženim profilom, t. i. Hohleisen). Figure, zlasti ženske, dobivajo modne poteze (pričeske, oblačila, nakit itd.). S časom se krepi bolj plastična proporcioniranost (širina figure), ki doseže vrh v renesančno usmerjeni produkciji po 1520. Od tega časa dalje je mogoče tudi že govoriti o morebitnih lokalnih delavnicah s “pokrajinskimi” značilnostmi. Kranjska 1. Sv. Janez Krstnik iz Bohinja (Ljubljana, NG), s skrinjo nekdanjega krilnega

oltarja, ok. 1490–1500. 2. Sv. Miklavž iz Kranjske gore in Sv. Ana samotretja iz Kranja (oboje Ljubljana,

ZVNKD), konec 15. stol., tudi domače delo (morda neki gorenjski rezbar, Kranj?) skromnejše kvalitete.

3. Sv. Neža in Sv. Uršula (brez atributov), Crngrob, sekundarno nameščeni v zlatem oltarju iz 17. stol., iz izgubljenega gotskega krilnega oltarja, po Cevcu konec 15. stol., v resnici šele ok. 1510–1515 pod koroškim (beljaškim) vplivom. Figuri ogrnjeni v plašč, ki je spredaj obdelan z značilnimi dolgimi, postrani potekajočimi vdolbljenimi gubami (reminiscence na mehki slog!). Glava in poprsje po modi zgodnjega 16. stol. v načinu mlajše beljaške delavnice.

Mojster Trbojske Marije Imenovan po Mariji z Jezusom iz Trboj pri Kranju, morda delal v Ljubljani od ok. 1480(?) do 1510, glavnina del 1500–1510. Rezbar skromnejših sposobnosti (reliefne tendence, značilni tip zabuhlega obraza z izbuljenimi očmi in močnimi ustnicami), verjetni koroški vplivi (t. i. starejša beljaška delavnica). Dela: mdr.: 1. stoječa Marija z Jezusom iz Trboj (ok. 1505, Ljubljana, Republiška uprava za

varstvo kulturne dediščine, nekdanji Republiški zavod ...), 2. sv. Tilen z Bleda (ok. 1505, Ljubljana, NG), 3. sv. Rok in sv. Gregor iz Zakala pri Kamniku (zač. 16. stol., privatno), 4. Oltarna skrinja iz Gosteč s sv. Andrejem (ok. 1500, Ljubljana, NG), 5. sedeča Marija z Jezusom (dete odlomljeno, ok. 1510, Jesenice, Muzej), 6. stoječa Marija iz Srednje vasi pri Šenčurju (ok. 1510, Ljubljana, NG), 7. oltarna reliefa iz Srednje vasi pri Šenčurju (sv. Jurij, sv. Ahac, ok. 1510, Lj, NG), 8. Sočutna iz Bistrice nad Tržičem (ok. 1510, Kranj, Gorenjski muzej),

razen tega še 9. dve oltarni krili s pasijonskimi prizori v c. sv. križa v Kojskem v Gor. Brdih (ok.

1505). Mojster radovljiškega sv. Petra 1. Sedeči sv. Peter kot papež, iz Radovljice (verjetno z nekdanjega velikega oltarja)

(Ljubljana, NG), polna, plastična figura z markantnim obrazom, ok. 1510–1515.

55

2. Križani iz Dramelj pri Celju (Ljubljana, NG), ok. 1510–1515. Delo silne ekspresije. Obe plastiki kažeta na severnjaško razpoloženega rezbarja z morebitnimi salzburškimi in štajerskimi vplivi, čigar delavnico pa bo treba iskati v Ljubljani.

Štajerska Spomeniki iz časa ok. 1500 in zač. 16. stol. kažejo raznovrstne slogovne črte. Verjetnost importa iz avstrijskega dela Štajerske (kvalitetni Marijini figuri iz okolice Rogatca, Ljubljana, privatno, Cevc 1973, kat. št. 101, in iz Dornave, oboje iz ok. 1500): • Stoječa Marija iz Dornave, ok. 1505–1510, Ptuj, Pokrajinski muzej. Po Katalogu

1995 (št. 101) štajersko-koroško, pravilneje štajersko delo (tipično). Štajerske karakteristike kaže tudi skupina • Trpečega Kristusa med Marijo in Janezom z Brega pri Ptuju, ok. 1510, Ptuj,

Pokrajinski muzej. E. CEVC (1973) domneva obstoj edine lokalne rezbarske delavnice v Celju ok. 1500, ki ji pripadata tudi dva kipa v Koritnem: • Stoječa sv. Magdalena (ok. 1490–1500) in Stoječi sv. Miklavž (ok. 1500), Koritno

nad Čadramom, p. c. sv. Nikolaja. Dela domnevne celjske delavnice kažejo več povezav z “alpskim” rezbarstvom (Južna Tirolska, Koroška) kot z avstrijsko Štajersko.

Na slovenskem delu Koroške se dela iz časa ok. 1500 (kot Marija iz Radelj II.) drže nekega mejnega koroško-štajerskega sloga kot npr. 1. Sv. Elizabeta in Sv. Magdalena iz Sv. Magdalene pri Dravogradu, ok. 1490–

1500 (zadnja ukradena) (vpliv Mojstra E. S., “mandljasti” obris). 2. Sv. Lenart, Vič pri Dravogradu (ok. 1500). Koroška Koroška je v začetku 16. stoletja postala najbolj profilirana alpska dežela v kiparstvu, njen pomen se je povečal tudi zaradi eksporta v sosednje dežele. Četudi temelji kiparstvo tega časa na Koroškem na eklekticizmu (zlasti na švabskih – ulmskih – in južnotirolskih vplivih – Pacherjeva dediščina), izoblikuje domače slogovne karakteristike. Viri: Švabska – Ulm, vodi delavnica Michela in Gregorja Erharta (veliki oltar v nekdanji samostanski cerkvi v Blaubeuernu, 1493/1494). Michael Pacher, Bruneck na Južnem Tirolskem, naj-pomembnejši kipar in slikar alpskih dežel v drugi pol. 15. stol., prevzel določene severnoital. renes. umetnostne principe (bivanje v Padovi, študiral Andrea Mantegna; naslikani arhitekturni prostori, komponiranje figure, “grafično” oblikovanje draperije, tudi realizem v obrazih) in jih prilagodil severnjaškemu občutju. Pacher ustvaril nekaj pomembnih krilnih oltarjev z rezbarijami in naslikanimi tablami, izjemno vpliven oltar sv. Volfganga v St. Wolfgangu pri Salzburgu, 1471–

56

1481. Najvidnejši Pacherjev naslednik, vendar ulmsko vplivan, je Hans Klocker v Brixnu (delal ok. 1480–1500). Lit.: za Južno Tirolsko: ERICH EGG, Gotik in Tirol, Die Flügelaltäre, Innsbruck 1985, za Koroško: OTTO DEMUS, Die spätgotischen Altäre Kärntens, Celovec 1991. Na Koroškem središči v Šentvidu na Glini (St. Veit an der Glan) in v Beljaku, neka šentviški vzporedna delavnica morda tudi v Brežah. V Beljaku lahko razlikujemo med t. i. starejšo in t. i. mlajšo delavnico. Kar zadeva definicijo teh delavnic in dela, ki se jim pripisujejo, se velja opreti na O. Demusa (1991), ki je popravil nekaj pred tem uve-ljavljenih tez (zlasti glede starejše beljaške delavnice, ki ji je predpisal nekatera dela, ki so jih starejši avtorji, predvsem KARL GINHART, postavljali v zvezo s Šentvidom). K opredelitvi starejše in mlajše beljaške kiparske delavince: JANEZ HÖFLER, Bemerkungen zu den Villacher Bildschnitzerwerkstätten des frühen 16. Jahrhunderts, Neues aus Alt Villach 35 (1998). Šentviška delavnica Delovala ok. 1500–1515, ko se njen prvotni slog razpusti oz. približa slogu starejše beljaške delavnice. Šentviška delavnica je od koroških delavnic najbolj severnjaško “gotska” (suhljate figure s “starikavimi” podolgovatimi obrazi, upadlimi lici, povešenimi očmi, ukrivljena drža, globlje gube v draperiji). Najznačilnejše delo je krilni oltar iz Tiffna (Sv. Jakob) v Deželnem muzeju v Celovcu (ok. 1510), s tremi plastikami v skrinji in rezljanimi krili. Nekemu rezbarju iz šentviške delavnice je mogoče pripisati tudi reliefa iz nekdanjega velikega oltarja Marijine cerkve v Zgornjem Tuhinju: • Poklon sv. treh kraljev in Darovanje v templju, po slogu v nasledstvu reliefnega

cikla sv. Heme v stolnici v Krki (mojster Lienhart), stara datacija ok. 1515–1520 (E. Cevc), po Demusu (1991) ok. 1505, verjetno gre za oltar, ki se v virih om. kot nov leta 1507. Rezbar morda delal v delavnici slikarja Vida v Kamniku (Mojstra Kranjskega oltarja).

Koroški šentviški delavnici podoben slog kaže tudi nekaj drugih del pri nas: 1. Sv. Peter, Ribičje pri Vuzenici, ok. 1510, 2. Apostol iz Mislinjske ali Dravske doline, ok. 1510–1515 (Ljubljana, NG), in

Apostol iz Dolž v Mislinjski dolini, ok. 1515 (Ljubljana, NG), 3. Stoječa Mati božja z detetom iz Sel izpod Uršlje gore, ok. 1510–1515

(Ljubljana, NG), “mandljasti” obris podoben Radeljski Mariji II, tipičen podolgovat obraz.

4. Skupina v Nadavču nad Kanalom, Marija med sv. Elizabeto in sv. Marijo Magdaleno, v velikem oltarju p. c. Marije Snežne (c. končana 1515), plastike iz skrinje prvotnega gotskega velikega oltarja (mnogo paralel za takšno postavitev na Koroškem). Dolge linije, manj drobnjakarska površina.

5. Sv. Lambert iz Lancovega pri Radovljici, ok. 1515 (Ljubljana, NG), sorodno skupini v Nadavču.

57

Starejša beljaška delavnica Verjetno delavnica, ki jo je v Beljaku vodil slikar Tomaž Beljaški (Tomaž Artula) v zadnjem obdobju svojega življenja, s sodelovanjem raznih rezbarjev in slikarjev. Naj-bolj “domača” od vseh koroških kiparskih delavnic: idealizirani zaokroženi obrazi (nagibajoči se k otroški naivnosti), lirično razpoloženje, plastične vrednote v ozadju; poudarjena reliefnost, slikovita površinska struktura (neurejene zmečkane gube) brez globine in s tem brez posebno izrazitih svetlobnih kontrastov, ki odlikujejo ulmsko ali južnotirolsko kiparstvo v nasledstvu Michaela Pacherja. “Tostranskost”, prikupnost, poljudnost. Osrednja dela je troje krilnih oltarjev: Osoje (Ossiach), samostanska cerkve (ok. 1505), Breže, c. nemškega viteškega reda (iz Heilgengestade pri Osojah, po 1512, s poslikanimi krili, ki so večinoma delo Tomaža Beljaškega) in Marija na Zilji (Maria Gail) pri Beljaku (ok. 1515). Oltar v Mariji na Zilji ima po južnotirolskih pacherjevskih zgledih (Volfgangov oltar!) v skrinji Marijino kronanje, poučna primerjava s sočasnim velikim oltarjem pri Sveti Krvi (Heiligenblut), ki je delo nekega popotnega švabskega rezbarja (resnoba v obrazih, plastičnost, globina, slikovitost). Pri nas pripadata starejši beljaški delavnici: 1. Relief Kristusovega rojstva, Vuzenica, p. c. Marije device na Kamnu, fragment, v

kompoziciji, ki je pogosta v starejši beljaški delavnici, in 2. Madona z detetom, Maribor, stolnica, oboje delo rezbarja krilnih reliefov oltarja v

Mariji na Zilji, verjetno ne pred 1510. Mlajša beljaška delavnica Se povezuje z arhivsko izpričanim mojstrom Henrikom (Heinrich), odtod tudi “Henrikova delavnica” (“Heinrich-Werkstätte”), najobširnejša in najpomembnejša koroška rezbar-ska delavnica, ki je tudi veliko delala za izvoz (predvsem na severozahodno Štajersko, St. Lambrecht). Deluje od ok. 1510 dalje, pomembnejša naročila od ok. 1515 dalje. Pomembne novosti z znamenji renesanse: klasični kontrapost v figuri, široka ramena, paralelne gube, zlasti okoli pasu (slog paralelnih gub), tipični obraz z latentnim nasmeškom. Na zunaj podobnosti z nemško renesanso (Augsburg), vendar gre tu za lokalen pojav (morda z naslonom na zgodnjerenesančno beneško in furlansko plastiko). Osrednji deli Henrikove delavnice sta veliki oltar za Marijino c. v Pontebbi v Kanalski dolini (1517) in t. i. oltar iz Varpje vasi (Arndorfer Altar) pri Gospe sveti (ok. 1520). Pri nas: 1. Stoječa Marija z detetom, Troblje pri Slovenj Gradcu (ok. 1515), kvalitetno

delo, a samo bližina mlajše beljaške delavnice (ni značilnega sistema gub, določene razlike v obrazu),

2. Krilni oltar v Kojskem v Goriških Brdih, p. c. sv. Križa, dat. 1515, edini ohranjeni

ambicioznejši primerek poznogotskega krilnega oltarja na Slov. (v sredini mnogofiguralno Križanje, ob straneh reliefi križeve legende, na predeli Kristus nosi križ). Vidno pojavljajoči se slog paralelnih gub. Delo neke skromnejše podružnice mlajše beljaške delavnice.

58

• Srečanje Joahima in Ane, Nemški rovt, relief oltarnega krila, ok. 1520–1530. Po

Cevcu delo Gašperja iz Brež (Caspar von Friesach). Zelo lep primer sloga paralelnih gub (kot v slikarstvu npr. Albrecht Altdorfer), vendar vprašanje, če sploh gre za koroško delo (znatnejša strogost in resnost, ki je značilnejša za Južno Nemčijo).

Gotsko-renesančno kiparstvo

Na nekaterih slovenskih plastikah je mogoče v času ok. 1520–1525 opazovati odločilne odmike od kompozicijskih in plastičnih vrednot gotike, ki kažejo odzivanje na slogov-ne zahteve novega časa, ne da bi seveda bile renesančne (v evropskem smislu). Volumen raste v širino – figure postajajo čokate in se vzravnajo. Obrazni tipi se dezidealizirajo, postajajo vsakdanji. Spet se uveljavlja sodobna moda v oblačilih in pričeskah (in pokrivalih). V draperiji se uveljavlja slog paralelnih gub (navadno v usločenih slapovih okoli udov in pasu). V poljudnih primerkih se srečamo s “pokmetenimi” meščanskimi liki. Ta slog doživi pri nas vrhunec v kamniti plastiki Ožbalta Kitlla za škofa Krištofa Ravbarja v Gornjem gradu. 1. Sv. Florijan iz Kotelj, ok. 1520 (Ljubljana, NG), stilno težko opredeljiv zaradi

monumentalne preprostosti in neposrednosti, vsekakor sad severnega gotsko–renesančnega realizma.

2. Stoječa Marija z detetom, Visoko pri Kranju, ok. 1520. Novi obrazni tip in

moda, v plašču spredaj elementi paralelnega sloga, vendar še z gotskimi “zatiki”. Mogoče koroško delo.

3. Stoječa Marija z detetom, Brunk pri Radečah, ok. 1525–1530. Široka figura,

paralelne gube so sitematično izpeljane. Morda štajersko delo. 4. Stoječa Marija z detetom, Golo brdo pri Kožbani (Goriška Brda), po E. CEVCU

pripisano Michaelu Parthu z dat. ok. 1530 (vodilni južnotirolski rezbar druge četrtine in sredine 16. stol., ki je delal tudi za furlansko Karnijo), verjetno delo nekega Parthovega učenca (s furlanskimi vplivi) v Furlaniji, ok. 1520–1530, ki je delal tudi za bližnjo Kožbano (Goriški muzej, Kromberk). Vzravnana renesančna figura v lepem kontrapostu, goste paralelne gube.

5. Sv. Rok iz Kožbane (Goriški muzej, Kromberk). 6. Krilni oltarček v Britofu ob Idriji, p. c. sv. Kancijana (ok. 1530) predstavlja bolj

“pokmeteno” varianto Parthovega sloga. Temu rezbarju lahko pripišemo tudi sv. Roka s Sv. Petra nad Begunjami (Ljubljana, NG).

Ožbalt Kitell Kipar ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja, pri nas tujec (po priimku sodeč morda s Salzburškega), za naše razmere odličen kipar severnorenesančne usmeritve, delal v kamnu. Njegovo ime odkrito šele ob pripravah na ljubljansko razstavo (1973) na hrbtni

59

strani Andrejevega oltarja. Šolanje v krogu augsburške renesanse (E. CEVC), verjetneje pa na Spodnjem Bavarskem (prvine t. i. “donavske šole”; Hans Leinberger). Njegovo prvo znano delo pred prihodom na Slovensko nagrobnik prošta Sebastiana Schnepfa v Passauu (c. sv. Nikolaja, 1524), s paralelami na Ravbarjevem nagrobniku, vendar bolj gotski (JAKOB KLEMENČIČ v Katalogu 1995). Kitell se je v Ljubljani udomačil (sin Hans je deloval kot slikar) in vzgojil nekaj posnemovalcev. 1. Oltarna plošča sv. Andreja, 1527, kamnit oltarni nastavek z osrednjo ploščo

(pridiga in mučeništvo sv. Andreja), za oltar sv. Andreja v stari gornjegrajski sostolnici, kombiniran z ostanki nekega drugega oltarja (sv. Križa), kasneje vzidan v zunajščino nove cerkve, zdaj v zidu ob župnišču.

2. Nagrobnik škofa Ravbarja, 1527, Gornji grad. Odličen primerek renesančne

nagrobne plošče s podobo umrlega, na način najuglednejšega ustvarjalca takšnih plošč, Augsburžana Loya Heringa. Visoka kvaliteta v podobi umrlega.

3. Svetnica (sv. Barbara?), Tomaška vas pri Slovenj Gradcu, ok. 1525–1530 (nova

atribucija).