ANALIZA POVEZANOSTI GOSPODARSKE RASTI IN RAZVOJA Z … · 2018-11-04 · Osnovni namen tega dela je raziskati, ali globalizacija vpliva na gospodarsko rast v posamezni državi oziroma

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

ANALIZA POVEZANOSTI GOSPODARSKE

RASTI IN RAZVOJA Z GLOBALIZACIJO

September, 2018 Tomaž Kokot

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

ANALIZA POVEZANOSTI GOSPODARSKE

RASTI IN RAZVOJA Z GLOBALIZACIJO

Analysis of relationship among economic growth,

development and globalisation

Kandidat: Tomaž Kokot

Študijski program: Magistrski študijski program Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Ekonomija

Mentor/ica: dr. Darja Boršič, redna profesorica

Jezikovno pregledal/a: Valentina Žitek, mag. tolmač.

Študijsko leto: 2017/2018

Maribor, september 2018

ZAHVALA

Za nastanek magistrskega dela se iskreno zahvaljujem svoji mentorici, redni profesorici

dr. Darji Boršič, za vse nasvete in podporo, ki mi jo je nudila ob izdelavi magistrskega

dela.

Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem, ki so me nenehno spodbujali pri nastajanju

tega magistrskega dela.

POVZETEK

Vsaka država mora poznati kazalnike, na podlagi katerih se merijo gospodarski razvoj,

gospodarska rast, konkurenčnost in globaliziranost posameznega gospodarstva. Rezultati,

ki jih dobimo s pomočjo omenjenih kazalnikov, nas lahko včasih pozitivno presenetijo,

kar je znak, da je gospodarstvo uspešno. Kadar nas rezultati omenjenih kazalnikov

presenetijo negativno, pa je potrebno povzeti ukrepe za izboljšanje razmer na

posameznem področju.

Za proučevanje omenjenega področja smo si izbrali kazalnike bruto domači proizvod,

indeks človeškega razvoja, globalni indeks konkurenčnosti in indeks globalizacije KOF.

Omenjene kazalnike smo analizirali na primeru izbranih držav, ki smo jih razvrstili med

zelo razvite, srednje razvite in manj razvite države. Analiza kazalnikov globalnega

indeksa konkurenčnosti je za manj razvite države pokazala, da manj razvite države

spadajo med najbolj konkurenčne države, saj imajo najvišjo vrednost globalnega indeksa

konkurenčnosti. Za vsako državo smo prav tako poiskali dejavnike, ki najbolj ovirajo

njeno poslovanje. Ob pregledu vseh dejavnikov smo ugotovili, da se največkrat kot ovira

pri poslovanju pojavita korupcija in neučinkovita vladna birokracija.

Osnovni namen tega dela je raziskati, ali globalizacija vpliva na gospodarsko rast v

posamezni državi oziroma ali gospodarska rast vpliva na globalizacijo v državi. Narejena

analiza je pokazala, da ta vpliv v nekaterih državah, zajetih v vzorec, obstaja.

Ključne besede: gospodarski razvoj, gospodarska rast, konkurenčnost, globalizacija.

ABSTRACT

Each country should know the indicators that represent the basis of measuring economic

development, economic growth, competitiveness and globalisation of a certain economy.

The results obtained by these indicators can sometimes agreeably surprise us, which is a

sign of a successful economy. On the other hand, when the results of the aforementioned

indicators are shocking, we need to take measurements in order to improve the situation

in a certain area.

To research the abovementioned area, we chose the following indicators: gross domestic

product, Human Development Index, Global Competitiveness Index, and KOF

Globalisation Index. We analysed these indicators on a selection of countries that were

classified into highly developed, medium developed and less developed countries. The

analysis of the Global Competitiveness Index indicators of less developed countries

showed that these countries are the most competitive ones, since they have the highest

Global Competitiveness Index. For each country, we also identified the most common

factors that hinder its business operations. After examining all the factors, we established

that the most common obstacles to business are corruption and ineffective government

bureaucracy.

The main goal of this thesis is to determine whether globalisation affects the economic

growth in a certain country or economic growth is influenced by globalisation in this

country. The performed analysis showed that this influence does exist in some countries

included in our sample.

Key words: economic development, economic growth, competitiveness, globalisation.

i

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1 1.1 Opredelitev področja in opis problema .............................................................. 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze ..................................................................................... 2

1.3 Predpostavke in omejitve ................................................................................... 3 1.4 Predvidene metode ............................................................................................. 3

2 GOSPODARSKI RAZVOJ IN GOSPODARSKA RAST ................................... 4 2.1 Gospodarski razvoj ............................................................................................. 4 2.2 Gospodarska rast ................................................................................................ 6

2.3 Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli .............................................. 9

3 KONKURENČNOST ............................................................................................ 12 3.1 Kako definiramo konkurenčnost ...................................................................... 12

3.2 Kaj vpliva na konkurenčnost ............................................................................ 13 3.3 Konkurenčne prednosti držav .......................................................................... 14 3.4 Zgodovinski vidik konkurenčnosti držav ......................................................... 15 3.5 Teorija primerjalnih prednosti .......................................................................... 16

4 GLOBALIZACIJA ................................................................................................ 18 4.1 Definicija globalizacije .................................................................................... 18

4.2 Značilnosti globalizacije .................................................................................. 19 4.3 Faze globalizacije ............................................................................................. 21 4.4 Globalizirano gospodarstvo ............................................................................. 22

4.5 Alternativni pogled na razvoj ........................................................................... 25

5 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................. 26 5.1 Bruto domači proizvod ..................................................................................... 26 5.2 Indeks človeškega razvoja ................................................................................ 30

5.3 Globalni indeks konkurenčnosti ....................................................................... 33 5.4 Indeks globalizacije KOF ................................................................................. 41 5.5 Analiza povezanosti gospodarske rasti z globalizacijo .................................... 49

5.6 Ugotovitve raziskave ........................................................................................ 54

5.7 Preverjanje hipotez ........................................................................................... 55 5.8 Predlogi za izboljšave ...................................................................................... 58

6 SKLEP .................................................................................................................... 60

SEZNAM LITERATURE IN VIROV ........................................................................ 62

ii

KAZALO SLIK

Slika 1: Model interakcij med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki razvoja ................................ 5 Slika 2: Slika 2: Začarani krog nerazvitosti ................................................................................................. 6 Slika 3: Gospodarska rast in poslovni cikli .................................................................................................. 9 Slika 4: Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli ......................................................................... 11 Slika 5: Bruto domači proizvod zelo razvitih držav na prebivalca v USD ................................................. 28 Slika 6: Bruto domači proizvod srednje razvitih držav na prebivalca v USD ............................................ 29 Slika 7: Bruto domači proizvod manj razvitih držav na prebivalca v USD ............................................... 30 Slika 8: Indeks človeškega razvoja zelo razvitih držav .............................................................................. 31 Slika 9: Indeks človeškega razvoja srednje razvitih držav ......................................................................... 32 Slika 10: Indeks človeškega razvoja manj razvitih držav .......................................................................... 33 Slika 11: Globalni indeks konkurenčnosti zelo razvitih držav ................................................................... 35 Slika 12: Globalni indeks konkurenčnosti srednje razvitih držav .............................................................. 36 Slika 13: Globalni indeks konkurenčnosti manj razvitih držav .................................................................. 37 Slika 14: Zelo razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa konkurenčnosti ................. 38 Slika 15: Srednje razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa konkurenčnosti ............ 39 Slika 16: Manj razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa konkurenčnosti ................ 40 Slika 17: Razmerja indeksa globalizacije KOF .......................................................................................... 42 Slika 18: Seznam najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016 .......................................................... 44 Slika 19: Najbolj globalizirane države na področju ekonomske globalizacije v letu 2016 ........................ 45 Slika 20: Najbolj globalizirane države na področju socialne globalizacije v letu 2016 ............................. 45 Slika 21: Najbolj globalizirane države na področju politične globalizacije v letu 2016 ............................ 46 Slika 22: Indeks globalizacije KOF zelo razvitih držav ............................................................................. 47 Slika 23: Indeks globalizacije KOF srednje razvitih držav ........................................................................ 48 Slika 24: Indeks globalizacije KOF manj razvitih držav ............................................................................ 48 Slika 25: Empirična analiza za Avstrijo ..................................................................................................... 49 Slika 26: Empirična analiza za Čile ........................................................................................................... 49 Slika 27: Empirična analiza za Češko ........................................................................................................ 50 Slika 28: Empirična analiza za Norveško .................................................................................................. 50 Slika 29: Empirična analiza za Slovenijo ................................................................................................... 50 Slika 30: Empirična analiza za Egipt ......................................................................................................... 51 Slika 31: Empirična analiza za Indonezijo ................................................................................................. 51 Slika 32: Empirična analiza za Salvador .................................................................................................... 52 Slika 33: Empirična analiza za Indijo ........................................................................................................ 52 Slika 34: Empirična analiza za Kambodžo ................................................................................................ 52 Slika 35: Empirična analiza za Madagaskar............................................................................................... 53 Slika 36: Empirična analiza za Ugando ..................................................................................................... 53

KAZALO TABEL

Tabela 1: Pogoji za globalizacijski razvoj in kazalniki globalizacije ......................................................... 20 Tabela 2: Nekaj ključnih dogodkov v globalni trgovini in financah .......................................................... 24 Tabela 3: Razvrstitev držav glede na njihovo razvitost .............................................................................. 26 Tabela 4: Največje ovire pri poslovanju zelo razvitih držav ...................................................................... 40 Tabela 5: Največje ovire pri poslovanju srednje razvitih držav ................................................................. 41 Tabela 6: Največje ovire pri poslovanju manj razvitih držav ..................................................................... 41 Tabela 7: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – ekonomska globalizacija .......................................... 43 Tabela 8: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – socialna globalizacija ............................................... 43 Tabela 9: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – politična globalizacija .............................................. 44 Tabela 10: Preverjanje hipotez od zaporedne številke 1−4 ........................................................................ 56 Tabela 11: Preverjanje hipotez od zaporedne številke 5−6 ........................................................................ 58

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Gospodarski razvoj z vidika kvalitativne strani zajema rast produkta, enakomerno

zadovoljitev materialnih in nematerialnih potreb, zaposlenost ter socialne in kulturne

vidike. Eden izmed elementov gospodarskega razvoja je gospodarska rast (Bajt in Štiblar

2002, str. 370−371).

Kračun (2008, str. 71) gospodarsko rast imenuje kot proces, ki omogoča povečanje

proizvodnih možnosti. To povečanje lahko dosežemo z večjim obsegom kapitala, ki ga je

moč doseči s povečanim varčevanjem in investiranjem. Gospodarska rast je lahko

ekstenzivna ali intenzivna. O ekstenzivni gospodarski rasti govorimo, kadar se poveča

obseg uporabljenih in zaposlenih proizvodnih faktorjev, o intenzivni gospodarski rasti pa

govorimo, kadar se poveča učinkovitost obstoječih proizvodnih faktorjev.

Sodobni čas, v katerem živimo, je po vsem svetu pustil velik pečat na vseh področjih

našega življenja. V zadnjem desetletju se je močno spremenilo tudi gospodarstvo, čemur

so botrovale predvsem velike tehnološke in industrijske spremembe. Doba digitalizacije

je spremenila svet in s tem posledično tudi zamajala temelje celotnega gospodarstva.

Podjetja se morajo iz dneva v dan boriti za svoj obstoj na trgu in skrbeti za to, da

(p)ostajajo konkurenčna ostali ponudbi na trgu. Globalizacija je pojem, ki ga še najbolj

poznajo velika uspešna podjetja, a je pri tem potrebno poudariti, da se tudi manjša

podjetja zelo trudijo svoje poslovanje internacionalizirati. Vsem podjetjem je skupno to,

da želijo optimizirati svoje stroške poslovanja ter ustvarjati dobiček in ne izgube. Z rastjo

ter uspešnostjo podjetij pa je močno povezano tudi gospodarstvo, saj se na ta način

izboljšuje gospodarski položaj države. Gospodarski razvoj držav v mednarodnem

pomenu je širok pojem, ki ga merimo na podlagi različnih kazalnikov in zajema več

različnih področij, medtem ko gospodarska rast v številkah odraža bruto domači

proizvod, ki je bil pridelan v posamezni državi na prebivalca. Gospodarstvo je panoga,

na katero ima država velik vpliv.

Ob proučevanju ekonomskega področja se srečamo s številnimi kazalniki, ki definirajo

gospodarski razvoj, gospodarsko rast, konkurenčnost in nenazadnje tudi stopnjo

globalizacije znotraj posamezne države. Vsako področje ima točno določene kazalnike,

ki po navadi na letni ravni merijo ter analizirajo pridobljene vrednosti. Vsak kazalnik

predstavlja točno določene specifične lastnosti za posamezno področje. S pomočjo

vrednosti ekonomskih kazalnikov določamo posamezna stanja oziroma trenutne razmere.

Kazalniki služijo kot sredstvo za primerjanje posameznega področja primarne države s

sosednjo ali konkurenčno državo oziroma s katerokoli državo na svetu. Na podlagi

vrednosti ekonomskih kazalnikov se lahko za vse države na svetu določi stopnja njihove

razvitosti, konkurenčnosti in globaliziranosti. Ekonomija pa je tista veda, ki omenjene

vrednosti pridobi, natančno analizira in dela vsakoletne primerjave. Primerjava se lahko

naredi za eno državo na podlagi podatkov iz preteklih let ali pa se naredi primerjava več

držav za preteklo enoletno obdobje.

V sklopu magistrskega dela smo proučili, pridobili ter analizirali kazalnike treh osnovnih

ekonomskih področjih, za katera menimo, da so medsebojno močno prepletena in

pomembno vplivajo na gospodarstvo. S področja gospodarskega razvoja in gospodarske

2

rasti smo analizirali podatke za dva kazalnika, in sicer za bruto domači proizvod in indeks

človeškega razvoja. S področja konkurenčnosti smo analizirali globalni indeks

konkurenčnosti, s področja globalizacije pa indeks globalizacije KOF. Izbrali smo si

petnajst držav, ki smo jih glede na njihovo razvitost razdelili v tri skupine.

Z analizo, ki smo jo opravili v empiričnem delu, smo za izbrane države izvedeli, ali

globalizacija vpliva na njihovo gospodarsko rast ali gospodarska rast na globalizacijo.

1.2 Namen, cilji in hipoteze

Osnovni namen magistrskega dela je raziskati, ali gospodarska rast znotraj posamezne

izbrane države vpliva na njeno globalizacijo oziroma ali globalizacija vpliva na

gospodarsko rast.

Za dosego osnovnega namena magistrskega dela smo si kot osnovni cilj zadali, da bomo

najprej teoretično predstavili področje gospodarske rasti, gospodarskega razvoja,

konkurenčnosti in globalizacije, pozneje pa bomo s pomočjo statistične analize

ugotavljali medsebojni vpliv med globalizacijo in gospodarsko rastjo.

Med cilje magistrskega dela uvrščamo naslednje:

- pregled literature, ki se nanaša na naše področje raziskovanja;

- opredelitev pojmov gospodarski razvoj in gospodarska rast;

- opredelitev pojma konkurenčnost;

- opredelitev pojma globalizacija;

- predstavitev in analiza naslednjih kazalnikov za izbrane države:

a) bruto domači proizvod,

b) indeks človeškega razvoja,

c) globalni indeks konkurenčnosti,

d) indeks globalizacije KOF;

- analiza odnosa med gospodarsko rastjo držav in globalizacijo na podlagi

statistične obdelave podatkov.

V sklopu namena in ciljev magistrskega delu smo ugotavljali veljavnost naslednjih

hipotez:

Hipoteza 1: Vrednosti bruto domačega proizvoda so najvišje pri zelo razvitih državah in

najnižje pri manj razvitih državah.

Hipoteza 2: Zelo razvite države so bolj konkurenčne.

Hipoteza 3: Manj razvite države so bolj globalizirane.

Hipoteza 4: Srednje razvite države pri vseh obravnavanih kazalnikih dosegajo srednje –

povprečne vrednosti.

Hipoteza 5: Gospodarska rast vpliva na globalizacijo.

Hipoteza 6: Globalizacija vpliva na gospodarsko rast.

3

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavki magistrskega dela sta naslednji:

- imamo dostop do gradiva obravnavane tematike,

- imamo dovolj podatkov, ki so natančni in točni.

Analizirali smo petnajst držav, ki smo jih razdelili v tri skupine glede na njihovo razvitost

oziroma glede na njihovo vrednost indeksa človeškega razvoja. V skupino zelo razvitih

držav smo uvrstili: Avstrijo, Čile, Češko, Norveško in Slovenijo. V skupino srednje

razvitih držav smo uvrstili: Egipt, Indonezijo, Salvador, Indijo in Kambodžo. V skupino

manj razvitih držav smo uvrstili: Etiopijo, Madagaskar, Nigerijo, Jemen in Ugando. Pri

analizi podatkov smo uporabili časovno omejitev od leta 1990 do leta 2017, kajti določeni

indeksi ne nudijo podatkov za celotno obdobje, zato smo skladno s tem analizo prilagodili

razpoložljivosti podatkov izbranih indeksov.

1.4 Predvidene metode

Magistrsko delo je sestavljeno iz uvoda, jedra in sklepa. V uvodnem delu so predstavljeni

osnovni podatki o magistrskem delu. Jedro je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu so

zbrana teoretična izhodišča k obravnavanim temam s področja gospodarskega razvoja,

gospodarske rasti, konkurenčnosti in globalizacije. V drugem delu, ki smo ga

poimenovali empirični del, pa so zbrani in analizirani podatki o posameznih kazalnikih.

V drugem delu je prav tako narejena empirična analiza, ki za posamezno državo razkriva,

ali globalizacija vpliva na njeno gospodarsko rast ali gospodarska rast na globalizacijo.

V sklepu smo povzeli najpomembnejše ugotovitve in na podlagi pridobljenih rezultatov

zapisali naše sklepne misli o celotnem magistrskem delu.

Pri pisanju magistrskega dela smo uporabili naslednje znanstvene metode:

- metodo deskripcije (opisovanja) za pregled ustrezne literature in zapisa teorij, ki

se nanašajo na temo magistrskega dela,

- metodo klasifikacije pri definiranju pojmov,

- metodo komparacije (primerjanja) za analizo odnosa teoretičnih predpostavk

razvitosti in globalizacije z obravnavanimi podatki različnih indeksov,

- metodo indukcije za prenos individualnih primerov na celotno področje,

- zgodovinsko metodo za prikaz razvoja globalizacije,

- Grangerjev test vzročnosti, ki smo ga uporabili za preverjanje hipotez 6 in 7.

4

2 GOSPODARSKI RAZVOJ IN GOSPODARSKA RAST

Senjur (1993, str. 1−2) trdi, da za izraz gospodarska rast in gospodarski razvoj obstajata

dve različni definiciji. Prva govori o tem, da sta si izraza podobna in da med njima ni

pomembne razlike. Druga pa govori o tem, da si ta dva pojma vendarle nista tako zelo

podobna, zato zanju obstajata dve različni definiciji. V zahodni literaturi gospodarsko rast

definirajo gospodarska gibanja razvitih držav, medtem ko gospodarski razvoj definirajo

gospodarska gibanja manj razvitih držav. A omenjenemu avtorju se takšna razlaga ni

zdela najbolj primerna, saj je gospodarski razvoj širši pojem, gospodarska rast pa ožji.

Gospodarska rast spada pod pojem gospodarski razvoj, merimo pa jo lahko s pomočjo

stopnje rasti realnega domačega proizvoda na prebivalca, zato jo lahko opredelimo kot

pokazatelj količinskih sprememb. Nasprotno pa lahko trdimo za gospodarski razvoj, ki je

pokazatelj kakovostnih sprememb.

Gospodarski razvoj se enači s spremembo načina proizvodnje ob hkratnem povečanju

produktivnosti dela. Povečanje produktivnosti zaposlenih skupaj s spremembo načina

proizvodnje predstavlja gospodarski razvoj. Bolj je proizvodnja razvita, bolj je

produktivna. Kadar pa se poveča samo proizvodnja oziroma produktivnost zaposlenih

brez sprememb v načinu proizvodnje, pa govorimo o gospodarski rasti (ibid., str.

438−439).

2.1 Gospodarski razvoj

Senjur (1993, str. 1) gospodarski razvoj opredeljuje na podlagi materialnih dobrin, ki

pripomorejo h količinskemu in kakovostnemu izboljšanju življenjskega standarda ljudi.

Gospodarski razvoj zajema problematiko bogastva, revščine, proizvodnje, razdelitve in

politike razvoja.

Pomen načrtovanja gospodarskega razvoja se je iz leta v leto v literaturi spreminjal. V

šestdesetih in sedemdesetih letih je bila v ospredju problematika planiranja

gospodarskega razvoja, desetletje za tem pa je bila deležna vse večjih kritik in tudi vedno

manjšega pomena. Temu je bil vzrok spreminjanje vloge države v razvojnih procesih, ki

velikokrat omejuje gospodarski razvoj, kar ima lahko velike negativne posledice za

gospodarstvo. Država se mora posvečati samo omogočanju, olajšanju in spodbujanju

razvojnih procesov, odpovedati pa se mora aktivni vlogi pri začenjanju in določanju

razvojnih procesov. Razvojna politika predpostavlja, da se naj gospodarstvo odziva na

spodbude in signale, ki jih daje država skozi svoje ukrepe razvojne politike. Pri tem igrata

ključno vlogo za uspeh tudi odzivnost in fleksibilnost gospodarstva, ki ga država s svojimi

ukrepi velikokrat ovira. Proces planiranja gospodarskega razvoja lahko razdelimo v tri

faze. Prva faza govori o tem, da je potrebno začrtati koncepcijo dolgoročnega razvoja, ki

jasno opredeli cilje, možnosti in pogoje dolgoročnega razvoja. Nato je potrebno določiti

strategijo razvoja, ki opisuje, na kakšen način se bodo zastavljeni cilji uresničili. V tretji

fazi je potrebno izdelati konkreten plan razvoja, ki vsebuje točno zastavljene ukrepe za

izvedbo (ibid., str. 344−346).

Na Sliki 1 je prikazan model interakcij med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki

razvoja. Glavni poudarek je na podrobnejši teoretični in empirični opredelitvi

kompleksnih povezav med navedenimi tremi skupinami vidikov razvoja, kakor tudi med

posameznimi dejavniki razvoja znotraj določene skupine. Proučevanje razvojnih povezav

5

in razlik je prikazano glede na procese globalizacije na eni strani in prebivalstvene rasti

na drugi strani. Oba dejavnika predstavljata izzive oziroma ovire za doseganje čim bolj

uravnoteženega razvoja in hkrati ohranjanja kakovosti okolja ob zadovoljevanju teženj

po zviševanju kakovosti življenja.

Slika 1: Model interakcij med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki razvoja

Vir: (One Planet, Many People 2005, povzeto po Vintar Mally 2009, str. 13).

Na tem mestu se je smotrno vprašati, ali je vse to razvoj. Obstaja kup filozofskih in

psiholoških idej v povezavi s tem. Seveda so to izredno pomembni problemi, ampak niso

ekonomski in niso predmet pričujočega magistrskega dela.

Rihtarič (1998, str. 209−213) navaja štiri temeljne faktorje gospodarskega razvoja. Kot

prvega navaja človeški faktor, med katerega uvršča ponudbo dela, izobrazbo, disciplino

in motivacijo. Drugi faktor gospodarskega razvoja predstavljajo naravni viri, pod katere

spadajo zemlja, minerali, goriva in podnebje. Stroji, tovarne in ceste kot oblika kapitala

predstavljajo tretji faktorji gospodarskega razvoja. Kot četrti faktor pa je naveden tehnični

napredek v obliki znanosti, inženiringa, managementa in podjetništva. Ekonomisti zelo

radi proučujejo gospodarski razvoj na podlagi faktorske analize. Več kot očitno je, da

produkcijski faktorji vplivajo na družbeni proizvod, hkrati pa so medsebojno tehnološko

povezani v obliki proizvodne funkcije. Revne države imajo veliko težav pri kombiniranju

vseh štirih faktorjev gospodarskega razvoja. Slika 2 v nadaljevanju prikazuje začaran

krog nerazvitosti. Nizek dohodek, nizka produktivnost, pomanjkanje investicij ter

kapitala tvorijo začaran krog nerazvitosti, ki pa je še toliko bolj intenziven znotraj

revnejših držav. K temu prispevata tudi nizka izobrazba in strokovna usposobljenost, ki

še dodatno zavirata razvoj tehnologije. Iz Slike 2 je moč razbrati, da nizek dohodek

zmanjšuje potencialne možnosti za investiranje. Nizek nivo investicij predstavlja oviro

za rast kapitala, ki je nujno potreben za rast produktivnosti, katere pomanjkanje ponovno

vodi v nizek dohodek. In tako se začaran krog nerazvitosti ponavlja, dokler država ne

preide v začaran krog hitrega ekonomskega razvoja.

6

Slika 2: Slika 2: Začarani krog nerazvitosti

Vir: (Rihtarič 1998, str. 213).

V svetu ekonomije je zmeraj ključna tema, o kateri se razpravlja, gospodarski razvoj.

Države po svetu so različno razvite, saj se nekatere države razvijajo bistveno hitreje od

ostalih. Takšne države imajo tudi bistveno višji življenjski standard, v gospodarsko

nerazvitih državah pa vlada veliko revščine. Vsem državam pa je skupno to, da si želijo

hitrega gospodarskega razvoja, ki se običajno meri z bruto domačim proizvodom na

prebivalca. Leta 1999 so bile glede na bruto nacionalni dohodek med tremi ekonomsko

najrazvitejšimi državami ZDA, Japonska in Nemčija, glede na število prebivalstva so bile

največje države Kitajska, Indija in ZDA, glede na stopnjo razvitosti pa so bile

najrazvitejše države Švica, Norveška in Japonska, najmanj razvite pa Etiopija, Burundi

in Sierra Leone. Gospodarski razvoj pomeni povečanje gospodarske blaginje ljudi v

posamezni državi. Gospodarski razvoj se meri za daljše časovno obdobje na podlagi

pismenosti, dolžine življenjske dobe, zdravstvenega stanja prebivalstva, stopnje

izobraženosti ljudi in na podlagi različnih ostalih ekonomskih kazalcev. Dejavnike

gospodarskega razvoja predstavljajo tudi vsi dejavniki gospodarske rasti, in sicer obseg

in učinkovitost investicij, ekonomske institucije, kakovost delovne sile, motiviranost

delovne sile za uspeh, rast prebivalstva, tehnološki napredek, velikost trga ter strukturne

in družbenoekonomske razmere (Senjur 2001, str. 125−138).

2.2 Gospodarska rast

Gospodarska rast je nujen, a ne zadosten pogoj gospodarskega razvoja (Diffen 2017). Bajt

in Štiblar (2002, str. 369) kot temelj gospodarskega razvoja navajata prihranke in

investicije, katerih medsebojno razmerje predstavlja osnovni dejavnik razvoja

gospodarstva. Gospodarska rast je osnovni pokazatelj dolgoročne uspešnosti

gospodarstva. Merimo jo z gospodarsko blaginjo oziroma bruto domačim proizvodom.

Gospodarsko rast na kratek rok določa povpraševanje, pozneje opremljenost dela,

dolgoročno pa jo povezujemo s tehnološkim napredkom. Kadar nas zanima dejanska

velikost bruto domačega proizvoda, proučujemo uporabno strukturo, kadar pa nas zanima

potencialna velikost bruto domačega proizvoda, pa proučujemo dohodkovno ali

proizvodno strukturo (Ahtik in Mencinger 2012, str. 44).

Bajt in Štiblar (2002, str. 370−381) sta gospodarski rasti pripisala sopomenko družbeni

produkt. Gospodarska rast je kvantitativen element gospodarskega razvoja, za katerega

7

pa ne velja, da zmeraj prikaže realno stanje. V tistih gospodarstvih, ki imajo velik delež

zaposljivosti in maksimalno izkoriščen tehnični napredek, je gospodarska rast kar precej

otežena. Ravno nasprotno pa velja za gospodarstva v nerazvitih državah, ki si prizadevajo

za zmanjšanje brezposelnosti in doseg tehnično neizkoriščenih možnosti, ki so v svetu.

Investicijski učinek in velikost investicij predstavljata osnovna faktorja, na podlagi

katerih se določa gospodarska rast. Ostali dejavniki, ki so pomembni pri proučevanju rasti

gospodarstva, so tehnični napredek, potencialna zaposlenost, demografske investicije,

neto investicijski učinek in interna stopnja donosnosti investicije. Dodatna gospodarska

rast se lahko doseže s spremembo strukture produkcije, med katero uvrščamo odpiranje

narodnega gospodarstva, industrializacijo in tehničen napredek. Največjo omejitev

gospodarski rasti predstavljajo inovacije, naravni pogoji, kapital, podjetništvo, delovna

sila in omejenost trgov. Poznamo več pristopov k pospešitvi gospodarske rasti. Eden

izmed njih je uvoz kapitala, tehnologije in podjetništva, ki imajo za posledico

ustanavljanje podjetij v nerazvitih državah. Države, ki si želijo čim večje gospodarske

rasti, se poslužujejo aktivne politike rasti, za katero je osnova povečan obseg investicij.

Na trgu pa lahko kar hitro pride do konflikta rasti, kjer se lahko dogodi nasprotje interesov

med investicijami in prebivalci.

Savin (1999, str. 31) se je odločil za definicijo gospodarske rasti na poenostavljen način,

ki govori o tem, da je gospodarska rast odvisna od treh ključnih dejavnikov. Kot prvega

navaja kapital, kot drugega delovno silo in kot tretjega raven tehnologije, ki se uporablja

v proizvodnji. Osnovna naloga ekonomije, ki si želi na dolgi rok povečati gospodarsko

rast, je, da poskrbi za večji obseg produkcijskih sredstev, boljšo učinkovitost zaposlenih

in uvedbo nove tehnologije, ki ima večje zmogljivosti. Na izboljšanje gospodarske rasti

na kratek rok pa imata velik vpliv kreditno-monetarna in fiskalna politika.

Gospodarsko rast ločimo na kratkoročno in dolgoročno. Kratkoročna gospodarska rast

nastane ob vzpostavitvi ravnotežja na trgu dela in na trgu kapitala. Na dolgoročno

gospodarsko rast pa vplivajo investitorji, varčevalci ter podjetja in posamezniki, ki

kreirajo ponudbo in povpraševanje. Gospodarska rast je mogoča, kadar se na trgu dela

poveča zaposlenost, ki preko produkcijske funkcije vpliva na obseg proizvodnje v

gospodarstvu. Takšno gospodarsko rast je mogoče doseči na naslednje načine:

- neravnotežje na trgu dela (manjši obseg povpraševanja podjetij po delovni sili

in manjša zaposlenost ter proizvodnja vodijo do povečevanja zaposlenosti in

obsega produkta, kar ima za posledico gospodarsko rast),

- tehnične spremembe (produktivnejša delovna sila ob danih zalogah kapitala

vpliva na obseg outputa, ki ga proizvedemo pri danem obsegu zaposlenosti.

Povpraševanje po delovni sili se poveča, kar vodi do večje zaposlenosti in večjega

obsega produkcije),

- obseg kapitala (povečanje obsega kapitala poveča zaposlenost in obseg

proizvodnje),

- preference do prostega časa (nastanek sprememb na strani ponudbe dela in

nastanek sprememb osebnega dohodka sta razlog povečanja zaposlenosti in

obsega proizvodnje, česar posledica je gospodarska rast),

- povečanje števila posameznikov (kadar se znotraj ponudbe dela poveča število

posameznikov, lahko govorimo o povečanju zaposlenosti in povečanju

proizvodnje, posledično pa tudi o gospodarski rasti),

- povečana učinkovitost kapitala in povečan obseg investicij (vodita do večje

zaposlenosti in večjega produkta ter gospodarske rasti),

8

- sprememba preferenc posameznikov do potrošnje (povečanje investicij in

povečanje ponudbe prihrankov na trgu kapitala vodi do nastanka gospodarske

rasti) (Tajnikar 2015, str. 96−97).

Proces gospodarske rasti posamezne države se odvija v mednarodnem okolju. V

nadaljevanju navajamo dejavnike, ki vplivajo na gospodarsko rast. Kot prvi dejavnik, ki

vpliva na gospodarsko rast, bi omenili uvoz prihrankov iz tujine (izposoja oziroma

posojilo sredstev), ki bistveno spremeni razmerje med domačimi investicijami in

domačimi prihranki ter vpliva na gospodarsko rast. Drugi dejavnik, ki vpliva na

gospodarsko rast, so tuje neposredne investicije, ki domače investicije dopolnjujejo,

hkrati pa iz tujine prinašajo razvojno tehnologijo, nova menedžerska znanja ter nove trge.

Mednarodna migracija ljudi je tretji dejavnik, ki ima velik vpliv na gospodarsko rast, saj

predstavlja prihod oziroma odhod delovne sile, katere pomanjkanje je lahko v nekaterih

državah veliko. Kot četrti dejavnik, ki vpliva na gospodarsko rast, se navaja mednarodni

transfer tehnologije. Država, ki se sooča s pomanjkanjem tehnološkega napredka, ga

lahko delno tudi uvozi in s tem izboljša svoj položaj. Kot peti dejavnik gospodarske rasti

pa se navaja mednarodna menjava, ki omogoča specializacijo na podlagi primerjalnih

prednosti, s čemer se povečuje produktivnost dela (Senjur 2001, str. 138).

V okviru teorije rasti se proučuje dolgoročna raven bruto domačega proizvoda.

Gospodarska rast izboljšuje nivo življenjskega standarda vsakega posameznika, kar se

odraža v brezplačnem šolstvu, brezplačnim cepljenjem otrok in v številnih drugih

ugodnostih. Dolgoročna gospodarska rast izboljšuje tehnološko in managersko področje,

omogoča boljše ceste, večje in lepše hiše, čistejše reke, več sredstev za raziskave o

boleznih ter izboljšuje pogoje za ustvarjanje novih inovacij. Iz Slike 3 je razvidna analiza

vzrokov za dolgoročno rast narodnega dohodka, pri čemer točka A predstavlja

dolgoročno rast, točka B kratkoročni razcvet in točka C kratkoročno upadanje

gospodarske konjunkture. Kratkoročno povečanje narodnega dohodka je povezano z

gospodarskim razcvetom, kar je razvidno iz točke B. Kratkoročno zmanjšanje narodnega

dohodka pa je povezano z gospodarsko recesijo, kar je razvidno iz točke C (Mikek in

Rihtarič 2002, str. 27−31).

9

Slika 3: Gospodarska rast in poslovni cikli

Vir: (Mikek in Rihtarič 2002, str. 31).

2.3 Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli

Največje spremembe v gospodarstvu sta povzročili industrijska revolucija in

kapitalistični razvoj. V globalni strukturi proizvodnje se je povečeval delež industrije in

hkrati zmanjševal delež kmetijstva. Kljub hitremu razvoju kmetijske proizvodnje je

industrijska revolucija pomenila neizogiben prodor industrije na trg, kar se je kazalo v

izjemno visokih stopnjah rasti industrije, ki je bila na vsakem koncu sveta različna. V

drugi polovici 19. stoletja se je najbolj razvila proizvodnja premoga, železa, energije in

železnic (Senjur 1993, str. 452−453).

V nadaljevanju prikazujemo potek industrijskega razvoja (Stanovnik in Kavaš 2002, str.

11−12):

1. 1770−1840: prvi val industrijske revolucije je bil zasnovan na razvoju parnega

stroja, ki se je sprva uporabljal pri proizvodnji železa, jekla, tekstila in lončarstva.

Najbolj značilna so bila majhna podjetja, ki so jih ustanovili posamezni podjetniki

na osnovi lastnih prihrankov. Prostorski prenos tehnologije je bil vezan skoraj v

celoti na migracije teh podjetnikov.

2. Sredina 19. stoletja: drugi val industrializacije je bil zasnovan na uporabi parne

energije na področju železniškega, morskega in rečnega prometa. Prišlo je do

razvoja prvih tovarn orodnih oziroma obdelovalnih strojev, transportne opreme in

sintetičnih barv. Postopoma so podjetja postajala vse večja, nastajale so prve

10

družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe. Značilnosti formalnih oblik

prenosa tehnologije so bile zaščita intelektualne lastnine v zahodni Evropi,

medtem ko je v ostalem svetu vladal »laisser-faire« sistem.

3. Osemdeseta leta 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja: tretji val tehnološke

industrijske revolucije prinese razvoj težke in elektroindustrije, razmah

ladjedelništva, kemične industrije, avtomobilske industrije, proizvodnje letal in

proizvodnje za široko potrošnjo. Značilnost tretjega vala so vse večja podjetja v

kartelnih oblikah. Finančni kapital se začne koncentrirati v bankah. Nastajati

začnejo prvi raziskovalno-razvojni oddelki, ki zahtevajo univerzitetno izobražene

inženirje in raziskovalce. Najnaprednejše države so začele vzpostavljati

tehnološko infrastrukturo, kamor uvrščamo univerze, raziskovalne laboratorije,

meroslovje.

4. Od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let: četrti tehnološki val

so zaznamovale industrije s »fordistično« masovno proizvodnjo: avtomobili,

letala, kemikalije, izdelki za široko potrošnjo, petrokemija. Vsled množičnih

procesnih inovacij so se proizvodni postopki bistveno izboljšali. Hiter razmah

multinacionalnih družb je pospešil razvoj oligopolne konkurence. Množična

izobraževanja na vseh ravneh postanejo del narodnogospodarskih in podjetniških

strategij.

5. Peti tehnološki cikel je pogojen z novimi tehnologijami, kamor uvrščamo

mikroelektronske tehnologije, računalniško strojno in programsko opremo,

robotiko, optična vlakna. Proizvodni sistemi postajajo vse bolj fleksibilni in pride

do razmaha mrežnih podjetniških sistemov. Poslovni procesi, kot so planiranje,

marketing, finance, raziskave in razvoj, se vse bolj povezujejo. V industrijskih

podjetjih so se uveljavili sistemi totalne kvalitete na področju managementa, »just

in time« sistemi pri vodenju zalog in zelo izpopolnjeno proizvodno planiranje.

Razvijejo se koncepti mrežnega povezovanja in strateškega zavezništva med

podjetji in naraščajo tehnološka sodelovanja med industrijskimi podjetji in

visokošolskimi institucijami.

Slika 4 prikazuje zgoraj opisani industrijski razvoj in dolgoročne tehnološke cikle od leta

1775 do leta 1995. Iz slike je razviden razvoj gospodarskih dejavnosti, ki so se skozi leta

krepile oziroma razvijale.

11

Slika 4: Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli

Vir: (Mansfield 1969, povzeto po Stanovnik in Kavaš 2002, str. 13).

12

3 KONKURENČNOST

Neoklasična teorija za konkurenco predpostavlja nižanje cen, ki na kratek rok pomenijo

odlične razmere za potrošnika, a na dolgi rok bi to pomenilo izumrtje oziroma

zapostavljanje inovacij in s tem tudi novih ter naprednejših proizvodov (Jaklič 2009, str.

28).

3.1 Kako definiramo konkurenčnost

Svetličič (1997, str. 9−10) znotraj prispevka z naslovom »O konkurenčnosti in kako jo

okrepiti« navaja, da je bolj smiselno poudariti državne pogoje, ki ustvarjajo

konkurenčnost med podjetji, kakor pa samo definicijo konkurenčnosti. Kot najbolj

konkurenčno se šteje tisto podjetje, ki je sposobno poslovati na mednarodnem trgu in

hkrati ob tem imeti še dobiček. Takšno poslovanje se lahko doseže z zniževanjem

stroškov, s proizvodnjo visokocenovnih izdelkov oziroma storitev ali s produktno

oziroma procesno inovacijo, ki pa je seveda odvisna od ravni razvoja države. Avtor je

izpostavil pomembno dilemo, in sicer ali tudi države med seboj tekmujejo, saj v večji

meri velja to zgolj za podjetja. Tekmovanje med državami lahko omeji temeljni zakon

mednarodne ekonomike in zakon primerjalnih prednosti, ki navaja, da vse države z

mednarodno menjavo pridobivajo, kolikor se razlikujejo po relativnih primerjalnih

prednostih.

Porter (1998, str. 33) izpostavlja, da na mednarodnih trgih med seboj tekmujejo podjetja

in ne posamezni narodi. Pomembno je vedeti, kako podjetja ustvarjajo in ohranjajo

konkurenčno prednost, da lahko razumemo, kakšno vlogo ima v vsem tem procesu

država. Podjetja, ki želijo biti konkurenčna, se ne smejo omejiti samo na domači trg,

temveč morajo prodirati na svetovni trg, kljub temu da je tam že marsikatera dejavnost

precej »sodobna«. Podjetje mora slediti svetovnim strategijam, saj mu le-te lahko

omogočijo konkurenčno prednost. Nujno je poznati načine poslovanja znotraj trga na

svetovni ravni, saj zagotavljajo prednost pred konkurenco.

Svetličič (1996, str. 108) poudarja, da je potrebno ločiti med konkurenčnostjo in

konkurenco. Podjetje mora biti konkurenčno, kar pomeni, da mora znati ustvariti kakor

tudi poznati pogoje, ki mu omogočajo tekmovanje na trgu, šele pozneje se srečuje s

konkurenco.

Konkurenca predstavlja medsebojno izmenjujoče tekmovanje gospodarskih subjektov, ki

lahko eden drugega izrinejo s trga. Gospodarski subjekti bodo konkurenčni takrat, ko

bodo imeli jasno vizijo poslovanja na trgih in kot cilj zastavljeno doseganje čim večjega

dobička. Konkurenco na trgu definirajo ponudba, povpraševanje in možnost pridobitve

novih ponudnikov in povpraševalcev ter njihova gibljivost (Ahtik in Mencinger 2012, str.

207).

Bajt in Štiblar (2002, str. 240) sta zaradi diferenciacije razdelila trg na naslednje štiri

načine:

- teritorialno (dumpinška prodaja v tujini ceneje kot doma),

- časovno (lansiranje nove mode in takojšnja prodaja novih modnih izdelkov),

- individualno (prodaja različnim skupinam porabnikov po različnih cenah),

- materialno (železniške tarife).

13

Svetličič (1996, str. 378) navaja naslednjih deset zapovedi kot temelj za krepitev

konkurenčnosti:

1. samozavestnost in prodornost,

2. hitro odzivanje na spremenjene značilnosti globalne konkurenčnosti,

3. ambicioznost in previdnost,

4. organizacija, asimilacija, adaptacija in inovativnost,

5. čas je za konkurenco – bodi hiter in odločen,

6. tekmuj z znanjem, ne z rokami,

7. internacionaliziraj svoje delovanje,

8. postani del globalnih dejavnosti,

9. izpopolnjuj svoja znanja,

10. prizadevaj si za cenejšo in podjetjem prijaznejšo državo.

Industrijska politika v smislu makroekonomskega pojma predstavlja dejavnik

povečevanja konkurenčnosti gospodarstva. Prispeva k pospeševanju gospodarske rasti in

učinkovitosti ter prilagajanju sprememb gospodarske strukture na področju ekonomije,

tehnologije in kulture (Jaklič 2009, str. 126).

3.2 Kaj vpliva na konkurenčnost

Jaklič (2005, str. 37−38) na podlagi Porterjeve študije pojasnjuje, zakaj imajo nekatera

podjetja konkurenčne prednosti in kako jim uspeva konkurenčno prednost zadržati pred

ostalimi podjetji. Obstajajo štiri skupine determinant Porterjevega diamanta

konkurenčnosti, ki vplivajo na oblikovanje pogojev za razvoj konkurenčnih prednosti

podjetij, industrijskih panog in celotnega gospodarstva:

- Stanje na strani produkcijskih faktorjev (Ključno je vprašanje, s kakšnimi

produkcijskimi faktorji razpolaga določeno gospodarstvo. Torej ali ima

gospodarstvo kakovostno kvalificirano delovno silo in ali ima potrebno

infrastrukturo, kamor prištevamo tudi naravne vire. Najpomembnejše pa je, da

imajo podjetja in družbe znanje, da te vire produktivno in uspešno uporabijo).

- Stanje na strani domačega povpraševanja (Veliko vlogo imata obseg in kakovost

domačega povpraševanja, saj je lažje in ceneje zaznati potrebe kupcev na

domačem trgu, kjer so impulzi neposredni, kot pa na tujih trgih).

- Sorodne in podporne panoge (Potrebna je prisotnost konkurenčnih sorodnih

podjetij in konkurenčnih dobaviteljskih podjetij. Konkurenca pripomore k

oblikovanju in vzdrževanju prednosti, kajti omogoča uporabo skupne tehnologije

in prenos informacij, podjetja pa se tako povezujejo v grozde podjetij).

- Strategije podjetij, struktura in tržna konkurenca na domačem trgu

(Konkurenčnost panoge je posledica dopolnjevanja strategij podjetij z načini

vodenja, organizacije in virov konkurenčnih prednosti v tej panogi. Veliko vlogo

pri razvoju gospodarstva imata tudi motivacija za delo in izobraževanje. Razvita

domača konkurenca pripomore k dvigu produktivnosti gospodarstva in spodbuja

podjetja k povečanju realizacije z izvozom).

14

3.3 Konkurenčne prednosti držav

Konkurenca se ne proučuje samo med podjetji, ampak jo je potrebno proučiti tudi z vidika

konkurence, ki se pojavlja med državami. Pogledi na konkurenčnosti držav so različni.

Nekateri trdijo, da se konkurenčnost države odraža samo na podlagi makroekonomskih

spremenljivk, kot so menjalni tečaj, obrestna mera ali primanjkljaj v državnem proračunu.

A to trditev porušijo države, ki so uspešne, a hkrati v makroekonomskem neravnovesju,

takšni državi sta na primer Italija in ZDA. Spet drugi se zanašajo na naravna bogastva, ki

naj bi predstavljala najpomembnejši dejavnik za določitev konkurenčnosti posamezne

države. Japonska predstavlja gospodarsko najbolj konkurenčno in uspešno državo, kljub

temu da ima zelo malo naravnih bogastev. Države, ki se preveč zanašajo na svoj uspeh

zaradi naravnih bogastev, so bolj izpostavljene neuspehu, saj je za njih samoumevno, da

jim naravni viri zagotavljajo konkurenčnost, kar pa seveda ne drži. Nekateri so

zagovorniki trditve, da je najbolj konkurenčna država tista, ki ima najcenejšo in najbolj

obsežno delovno silo. Nemčija, Švica in Švedska so države, ki so se močno razvile kljub

visokim plačam in občasnem pomanjkanju delovne sile. Tehnološki razvoj države sili v

to, da postanejo stroški delovne sile manj pomembni od dejavnika konkurenčnosti (Jaklič

2009, str. 76).

Svetličič (1997, str. 16) trdi, da danes države tekmujejo med seboj v tem, kdo ima več

znanja in uspešno obvladuje pogoje, ki znanje ustvarjajo. V preteklosti so države med

seboj tekmovale, kdo bo bolje gospodaril z naravnimi gospodarstvi, danes pa je v

ospredju tekmovalen boj za najboljšo ponudbo v tehnologiji, znanju in produktivnosti.

Konkurenčne države pri svojem poslovanju dajejo velik poudarek na stroške in inovacije,

ki veljajo kot temelj konkurenčne strategije. Za bolj konkurenčno bo veljala tista država,

ki bo z nižjimi stroški ustvarila enak produkt oziroma izdelek, ki že obstaja na trgu. Druga

pomembna stvar, ki je država, ki želi konkurirati ostalim, ne sme spregledati, pa je, da

trgu ponudi nekaj inovativnega, nekaj novega. Pri tem pa se seveda ne sme pozabiti na

zaposlene, ki lahko s svojim znanjem zelo prispevajo k uspehu podjetja. Zaradi hitrega in

nenehnega spreminjanja tehnologije je nujno, da podjetje svoje zaposlene izobražuje.

Konkurenčne prednosti dajejo pojasnjevalno moč strategiji in organizaciji. Uspešnost

posameznega podjetja na trgu je odvisna izključno od organizacije dela, podjetja in

sektorja ter od tega, kakšna je njihova medsebojna odvisnost. Kot primer lahko navedemo

japonske oblikovalce strategij, ki svojega dela ne temeljijo na podlagi razpoložljivih

naravnih virov, saj le-teh nimajo. Iz tega razloga poskušajo doseči maksimalno stopnjo

rasti v tistem sektorju, za katerega predvidevajo, da lahko dosežejo konkurenčno prednost

(Jaklič 2009, str. 137).

Svetličič (1996, str. 134−135) opozarja na spremembe sodobnega časa, ki vplivajo na

položaj majhnih držav. Omenja več dejavnikov, ki pozitivno oziroma negativno vplivajo

na položaj majhnih držav. Pozitivni vplivi so lažji dostop na svetovni trg, znižanje

transportnih in komunikacijskih stroškov, zmanjšan pomen naravnih pogojev,

prilagodljive spremembe v tehnologiji, več poudarka na mednarodni menjavi, občutek

skupne varnosti, večji pomen človeške dejavnosti in različnega trženja izdelkov.

Negativni vpliv so oligopolizacija svetovnega trga, homogenizacija potrošnih obrazcev,

omejene možnosti raziskav, razvoja, kapitala in standardizacije izdelkov ter storitev,

naraščajoča soodvisnost.

15

Porter (1998, povzeto po Senjur 1993, str. 216−217) kot dejavnike nacionalne

konkurenčne prednosti navaja sledeče:

- faktorski pogoji (položaj države in njene razpoložljivosti, ustvarjanja in

izpopolnjevanja produkcijskih faktorjev, pridobivanje prednosti zaradi

institucionalnih mehanizmov),

- pogoji povpraševanja (za pridobivanje konkurenčnih prednosti sta pomembni

kvaliteta in domače povpraševanje),

- povezane in podpirajoče dejavnosti (pomembna prisotnost dobaviteljev in

dejavnosti, ki so mednarodno konkurenčne),

- strategija firme, njena struktura in tekmeci (pomembne so razmere ustanavljanja

novih podjetij v državi ter domača tekmovalnost v dejavnosti).

3.4 Zgodovinski vidik konkurenčnosti držav

V Sloveniji sega začetek vzpostavljanja gospodarskih načrtov v leto 1991, ko se je

Slovenija osamosvojila in se začela zgledovati po razvitih državah, saj je bila njena želja

postati čim bolj konkurenčna. Slovenija si je v svoji strategiji razvoja v osnovi začrtala

konkurenčno gospodarstvo in hitro gospodarsko rast, a je bila pri realizaciji površna in

premalo osredotočena na ta cilj. Država se je takoj na začetku pričela ukvarjati z

makroekonomskimi in privatizacijskimi temami, v ospredje je postavila program

pozitivne industrijske politike. Najpomembnejši ukrepi so bili usmerjeni k razvoju

podjetništva, spodbujanju znanja za razvoj, razvoju turistične dejavnosti, pospeševanju

internacionalizacije in prilagajanju zrelih industrij (Jaklič 2009, str. 158−159).

Države v evropskem prostoru že dlje časa medsebojno sodelujejo bodisi iz ekonomskih

bodisi iz političnih razlogov. Prvi trgovinski sporazumi so se uveljavili že v času antike,

med tistimi, ki so prvi posegli po sklepanju trgovinskih sporazumov, pa so bile Atene (z

drugimi grškimi mestnimi državami) in Rimska republika (z barbarskimi narodi). V 17.

in 18. stoletju so nastale moderne evropske države, katerih glavna značilnost je bila

poenotenje domačega tržišča in odprava notranjih carin. Anglija, Škotska in Irska so v

tem času oblikovale skupni trg in carinsko unijo. Tekmovanje med Francijo in Veliko

Britanijo je doprineslo tudi k vojnim razmeram, a sta državi kljub temu med seboj sklenili

več trgovinskih sporazumov, ki so znižali carine in prinesli bistvene ugodnosti za

mednarodno trgovino 20. stoletja. Francoska revolucija je sprožila želje po ustanavljanju

lastnih držav. Ob koncu 19. stoletja so ZDA, Velika Britanija in Nemčija predstavljale

največje ekonomske sile sveta. V letu 1985 je bila predstavljena Bela knjiga o programu

enotnega trga, ki naj bi poenostavil mejne postopke, zmanjšal stopnje DDV, liberaliziral

javna naročila in odstranil nadzor nad kapitalom. Schengenski sporazum predstavlja

odskočno desko za povezovanje na evropskem trgu (Ahtik in Mencinger 2012, str.

113−125).

V Nemčiji se je industrijska politika močno razvila po drugi svetovni vojni, k temu pa je

veliko pripomogla država s svojo finančno pomočjo v obliki nižje obrestne stopnje.

Investicijska banka je zagotavljala posojila za kapitalne investicije. Nemčija sodi med

konkurenčne države zaradi svojega trdnega sistema splošne podpore gospodarstvu, zaradi

prednostne obravnave splošnih pobud pred vodenjem države in zaradi visoke stopnje

soglasja, ki vlada v državi. Banke si pripisujejo največji delež odgovornosti za razvoj

gospodarstva. Japonska je v 19. stoletju od zahodnih držav prevzela kapitalistični sistem,

brez individualizma in svobodnega trga. Japonska je imela izredno pomembno ter aktivno

16

vlogo pri pospeševanju industrijske rasti v obdobju po vojni. Učinkovitost tržnega sistema

prepoznava kot osnovni element uspeha ter aktivnosti v gospodarstvu, skoraj nikoli pa se

ne spušča v način poslovanja privatnih podjetij. Osnovna motivacija za nastanek

industrijske politike izhaja iz pomanjkanja naravnih virov, ki je bil razlog za razcvet

izvozne industrije, ki je omogočil tudi potreben uvoz surovin. Vojna je Japonsko tako

močno prizadela, da je bila v velikem razvojnem zaostanku za najrazvitejšimi državami,

zato japonska vlada ni ničesar prepustila naključju, temveč je usmerjala in spodbujala

tržne sile. Agencija za gospodarsko načrtovanje, Ministrstvo za mednarodno trgovino in

industrijo, Ministrstvo za finance in centralna banka so institucije, ki prispevajo k večji

konkurenčnosti Japonske. Zelo aktiven program industrijske politike je glavni razlog za

razvoj in konkurenčnost drugih azijskih držav, kot so Južna Koreja, Singapur, Kitajska

ter Indija. Po drugi svetovni vojni so svoje specifične razvojne modele oblikovale tudi

majhne evropske države, kot so Danska, Švedska, Norveška, Finska, Avstrija, Švica in

Irska. Tudi te države so veliko pozornosti namenile industrijski politiki, se pa zavedajo,

da zaradi svoje majhnosti ne morejo biti ključen nosilec sprememb na svetovnem trgu.

Ob koncu prejšnjega stoletja sta zaradi uspešne politike spodbujanja konkurenčnosti

veliko pozornosti vzbudili Irska in Finska, ki spadata med majhne države in ki jima je

uspelo izbrati pravo strategijo za krepitev gospodarske rasti. Finsko je v devetdesetih letih

prejšnjega stoletja zajela recesija zaradi razpada Sovjetske zveze, kar hitro za tem pa se

je začel vzpon finskega gospodarstva, ki je doživel neverjeten uspeh. Finska se je odlično

spopadla z izzivi sodobnega gospodarstva, nenehno je vzpodbujala tehnološki razvoj,

zato je nastalo veliko novih podjetij. Irska je imela podoben način razmišljanja pri razvoju

gospodarstva kot Finska, a je uspeh dosegala na malce drugačen način, ki je analiziral

potencialne možnost in se pozneje osredotočil na izbrani cilj. Irska je nekoč veljala za

revno, podeželsko državo z izredno slabimi gospodarskimi razmerami. Dodatno oviro pri

razvoju so predstavljale katoliške vrednote, ki niso spodbujale podjetništva in ustvarjanja

bogastva. To so bili razlogi oziroma pogoji, v katerih je bilo skoraj nemogoče izboljšati

gospodarsko rast in pospešiti razvoj industrije. Glavna pozitivna prednost Irske je bila

ugodna lokacija na morski poti med ZDA in zahodno Evropo. Irska se je razvijala s

pomočjo tujih neposrednih investicij (Jaklič 2009, str. 142−146).

3.5 Teorija primerjalnih prednosti

Svetličič (1996, str. 146) pojasnjuje, zakaj so teorije mednarodne menjave sploh nastale.

Razlogi za nastanek so predvsem v tem, da teorije mednarodne menjave niso več uspele

razložiti sodobnih tokov mednarodnih ekonomskih odnosov, trg je bil deležen velike

spremembe tržne strukture, podjetja so postala nosilci mednarodnih ekonomskih

odnosov, politika pa je postala bolj naklonjena do tujega kapitala.

V nadaljevanju navajamo nekaj prelomnih točk razvoja teorij mednarodne menjave in

teorij mednarodne proizvodnje. Med najpomembnejše uvrščamo spoznanje, da

tradicionalna teorija mednarodne menjave več ni zmogla pojasniti nastajajoče

mednarodne menjave. Pomembne so tudi ugotovitve, da obrestne mere niso gibalo tujih

neposrednih investicij v tujini, ampak predstavljajo nadzor. Tehnologija se je pojavila v

mednarodni menjavi, kjer je bil prisoten tudi paradoks Leontijefa. Pomembno ugotovitev

je predstavljajo dejstvo, da trg ni popoln in da so se pričele povezovati teorije mednarodne

menjave s teorijo lokacije (ibid., str. 156).

Jaklič (2009, str. 135) navaja, da so teorije primerjalnih prednosti nastale zaradi

predpostavke, da popolna konkurenca in konstantni donosi prevladujejo na vsakem trgu.

17

Ločimo dve osnovni primerjalni teoriji mednarodne menjave, in sicer Ricardov model, ki

kot osnovno determinanto mednarodne trgovine poudarja tehnološke razlike, ter

Heckscher-Ohlin-Samuelsonovo teorijo, ki izpostavlja razlike v razpoložljivosti

produkcijskih faktorjev. V omenjeno teorijo so se pozneje vključili še človeški kapital,

raziskovanje in razvoj. Statičnost te teorije pomeni, da država ne more bistveno

spremeniti trgovinskih tokov, saj so le-ti določeni s količino in kvaliteto produkcijskih

faktorjev. Na drugi strani pa se srečamo z dejstvom, da ta teorija ne drži, saj zagovorniki

industrijske politike menijo, da se lahko vpliva na trgovinske tokove in konkurenčne

prednosti. Takšne ugotovitve nam pojasnijo, zakaj lahko na primer majhna država Tajvan,

ki nima naravnih bogastev, izvozi veliko več kot nekatere velike države. Bistvo

tradicionalne teorije primerjalne prednosti je v razpoložljivih produkcijskih faktorjih, a to

je zaradi tehnoloških sprememb in globalizacije konkurence vedno manj pomembno pri

razlagi konkurenčnosti.

Ena izmed slabosti Heckscher-Ohlin-Samuelsonove teorije je, da kot spodbudo za

mednarodno menjavo preveč poudarja substitucijo dejavnikov dela oziroma kapitala,

medtem ko je znižanje stroškov transporta pospešilo mednarodno menjavo. Omenjena

teorija je osredotočena na specializacijo med panogami, ne pa znotraj panog, hkrati pa

pozablja na pomembno dejstvo, da ima večina današnje tehnologije svojega lastnika, ki

ovira vstop drugim podjetjem na trg oziroma prispeva k nastanku monopolov in

oligopolov. Tehničnemu napredku ne daje dovolj velikega pomena, kar otežuje

zmanjševanje stroškov in povečanje ekonomije obsega (Svetličič 1996, str. 148).

Ricardova teorija primerjalnih prednosti temelji na popolni nemobilnosti proizvodnih

faktorjev med državami. To onemogoča izravnavanje cen v mednarodnih razmerah, zato

prihaja do relativnih razlik v proizvodnih stroških med posameznimi državami. Ta teorija

vsaki državi priporoča, da se naj specializira za proizvodnjo, ki v blagovni menjavi

omogoča doseg maksimalnega dohodka oziroma minimalne izgube. Na podlagi te teorije

se dokazuje, da je blagovna menjava ob različnih komparativnih stroških posameznega

produkta ugodna za obe državi tudi v kolikor ena država proizvaja dražje blago od druge.

Ricardova teorija temelji na dejstvih, da svetovno gospodarstvo sestavljata samo dve

državi in v teh obeh državah proizvajajo dva produkta. Prav tako navaja, da agregatno

povpraševanje ostaja konstantno, da so izvozniki ene države hkrati tudi uvozniki in da ni

trgovinskih omejitev. Slabost te teorije je v njeni domnevi o splošni statiki v gospodarskih

razmerjih, v obstoju absolutnega liberalnega sistema v mednarodni menjavi in v

primerjavi samo omejenega števila proizvodov in držav (Strašek in Žižmond 1997, str.

169−172).

18

4 GLOBALIZACIJA

Beck (2003, str. 119−120) predstavlja bistvene razlike med naslednjimi pojmi:

- globalnost (pomeni multidimenzionalno, policentrično, kontingentno in politično

svetovno družbo),

- globalizacija (predstavlja proces transnacionalnega v dimenzijah),

- globalizem (neoliberalna ideologija vladavine svetovnega trga).

Odločili smo se, da bomo v nadaljevanju uporabljali izraz globalizacija.

4.1 Definicija globalizacije

Globalizacijo pojmujemo kot krovni pojem, ki zajema niz ekonomskih, družbenih,

tehnoloških, kulturnih in političnih sprememb, ki spodbujajo soodvisnost, integracijo in

medsebojni vpliv med ljudmi ter podjetji na različnih lokacijah po svetu.

Ravbar in Bole (2007, str. 14) navajata, da je globalizacija vseobsežen proces, ki ga

sestavljajo liberalizacija trgovine (dinamičen pretok dobrin, kapitala in tehnologije),

deregulacija finančnih trgov in nove komunikacijske tehnologije. Posledica globalizacije

v državah, ki imajo različne ekonomske sisteme in različno stopnjo razvitosti, je vedno

večja nuja po medsebojni odvisnosti. Nadalje globalizacija spodbuja konkurenčnost ne

zgolj na trgih blaga, storitev in informacijskih tehnologij, pač pa tudi pri dejavnikih

pretoka kapitala, dela in znanja. Skladno s stopnjevanjem konkurenčnosti na svetovnih

trgih postajajo tudi gospodarstva čedalje bolj avtonomna.

Za globalizacijo ne obstaja enotna definicija, saj beseda »globalizacija« predstavlja veliko

pomenov. Eden izmed njih globalizacijo opisuje na podlagi razvoja globalnih finančnih

trgov in rasti korporacij, ki prevladujejo državna gospodarstva. Mednarodni kapitalski

denarni tokovi so bili s strani večine držav ob koncu druge svetovne vojne dosledno

nadzorovani. V tem času se je spodbujalo mednarodno trgovino in zasebne naložbe.

Zaradi izjemno hitre širitve finančnega trga je bilo nemogoče nadzorovati gibanje

kapitala, ki se je močno povečalo v začetku osemdesetih let. Po razpadu Sovjetskega

sistema je prišlo do popolne globalizacije finančnih trgov (Soros 2003, str. 1−2).

Woods (2008, str. 61) razlaga pojem »globalizacija« skozi štiri različne vidike:

- internacionalizacija (povečano mednarodno poslovanje),

- tehnološka revolucija (omogoča globalno komuniciranje),

- deteritorializacija (zmanjšuje pomembnost lokacije – oddaljenosti, širjenje

globalne civilne družbe),

- liberalizacija (zmanjšuje vlogo države v gospodarstvu).

Globalizacija z geografskega vidika na eni strani predstavlja prepleten mednarodni proces

gospodarstva in politike, na drugi strani pa prepleten lokalni proces gospodarstva in

politike. Globalizacija je s svojim prodorom v informacijsko družbo močno posegla v

mentaliteto ljudi in naredila velike spremembe znotraj gospodarstva. Ta vpliv se je ob

prehodu v novo tisočletje intenzivno občutil tudi v Sloveniji. Globalizacija predstavlja

proces, ki ga tvori enakomeren pretok dobrin, kapitala in tehnologije v sorazmerju z

deregulacijo finančnih tokov in novimi komunikacijskimi tehnologijami. Globalizacija

19

stopnjuje konkurenčnost in tvori meddržavno soodvisnost (Ravbar in Bole 2007, str.

14−15).

Ahtik in Mencinger (2012, str. 25) trdita, da je beseda globalizacija v zadnjem desetletju

najbolj uporabljena beseda. Globalizaciji se pripisuje tako velik pomen tudi zaradi tega,

ker se njen vpliv čuti na vseh področjih življenja in prinaša nepredvidljive gospodarske,

pravne, ekološke, kulturne, politične in socialne posledice. Za globalni kriminal in

terorizem lahko brezkompromisno trdimo, da spadata med negativne posledice, ki jih

prinaša ta sodoben gospodarski sistem, med pozitivne posledice pa uvrščamo večjo

blaginjo, odpravo revščine in zmanjšanje zaostalosti.

Beck (2003, str. 37) definira globalizacijo kot eno izmed najbolj uporabljenih,

zlorabljenih in najredkeje definiranih besed v zadnjih letih. Potrebno je razlikovati med

ekološko, kulturno, civilnodružbeno, delovno-organizacijsko in komunikacijsko-

tehnično dimenzijo.

4.2 Značilnosti globalizacije

Osnovna značilnost globalizacije naj bi bila, da izboljša življenjski standard ljudi in s tem

posledično odpravi revščino, a dejstva kažejo drugače. Globalizacija namesto da bi

revščino odpravila, ustvarja pogoje za njen nastanek. Porast svetovne trgovine v zadnjem

desetletju je prispeval k temu, da polovica prebivalstva živi z manj kot evrom na dan.

Glavni krivec za tovrstno stanje so mednarodne institucije, ki si prizadevajo za velik

razvoj držav, s tem pa hkrati ustvarjajo veliko neenakost in otežujejo pogoje za preživetje

na trgu malim proizvajalcem, kmetom in ribičem (Ahtik in Mencinger 2012, str. 27).

Za globalizacijo je značilno, da se finančni kapital prosto giba za razliko od gibanja ljudi,

ki ostaja precej nadzorovano. Vsaka država se bori za to, da bi k sebi pritegnila čim več

kapitala, ki predstavlja bistveno sestavino proizvodnje. Zaradi kapitala imajo države

ovirano sposobnost obdavčevanja, saj so tiste države, ki so želele pretirano obdavčiti

kapital, kar hitro ostale brez njega. Država zaradi globalizacije težje nadzira lastno

gospodarstvo, manjši kot so njeni posegi v gospodarstvo, večje so možnosti za

učinkovitost globalizacije (Soros 2003, str. 2−3).

Tabela 1 prikazuje okvirne pogoje za globalizacijski razvoj in poglavitne kazalnike

globalizacije.

20

Tabela 1: Pogoji za globalizacijski razvoj in kazalniki globalizacije

Okvirni pogoji za globalizacijski razvoj: Poglavitni kazalniki globalizacije:

- povečevanje svetovne trgovine kot

posledica deregulacije svetovnega

trga ter zmanjševanje stroškov,

- liberalizacija svetovne trgovine pri

blagovnih in transportnih storitvah,

- primerjalno hitrejša rast

svetovne trgovine v primerjavi z

geografskimi razsežnostmi rasti

proizvodnje,

- nenehen pospešen razvoj

informacijskih in komunikacijskih

tehnologij in s tem povezano

»mrežno« prepletanje

gospodarstva,

- razvoj inovacij na področju

komunikacijskih tehnologij, na

primer interneta,

- razrast podjetij z mednarodnim

kapitalom,

- globalna dostopnost do trga kapitala

kot posledica deregulacije

kapitalskih trgov in prepletanja

informacij,

- novi obsežni in neodvisni

kapitalski trgi,

- nastajanje transnacionalnih

podjetij,

- bogata ponudba specializiranih

poslovnih storitev,

- »nove« smeri v mobilnosti

prebivalstva, proizvodnih središč in

delovnih mest.

- pokrajinska mikavnost,

- privlačna kulturna ponudba z

uspešnim izobraževalnim

sistemom,

- osredotočanje visoko

kvalificiranih strokovnjakov,

- privlačno in poceni bivalno

okolje ter že izgrajeno

infrastrukturno omrežje.

Vir: (Fuchs 1998, povzeto po Ravbar in Bole 2007, str. 15).

Svetličič (1996, str. 78) globalizacijo prikazuje kot večdimenzionalni proces, ki posega

na ekonomsko, politično, pravno in kulturno področje. Osnovna razlika med globalizacijo

in internacionalizacijo je v tem, da gre pri prvi za odraz nekega stanja, medtem ko druga

odraža nek proces. Integracija, povezanost in koordinacija so aktivnosti, ki predstavljajo

globalizacijo.

Globalizacija prinaša tudi negativne posledice tako za državo kot za družbo, saj je

napačno razporedila vire zasebnih in javnih dobrin. Osnovni namen globaliziranega trga

je ustvarjanje blaginje, ki pa se ne ozira na socialne potrebe ljudi. V manj razvitih državah

se zaradi tega soočajo z izrazitim pomanjkanjem socialne varnosti. Pretirana želja po

ustvarjanju dobička lahko okolju škoduje in ustvari konflikt s socialno varnostjo.

Globalizacija finančnih trgov je močno izpostavljena kriznim situacijam. Trg je ustvarjen

z namenom, da ponudi prosto menjavo blaga in storitev, ni pa njihov namen, da bi

poskrbel za ostale potrebe, kot so pravo, red, socialna pravičnost in vzdrževanje tržnega

mehanizma. Politični proces je tisti, ki lahko zagotovi omenjene potrebe (Soros 2003, str.

4−6).

Beck (2003, str. 14) opredeljuje politiko kot eno izmed značilnosti globalizacije, saj so v

sodobnem času podjetja prevzela moč nad demokratično organiziranim kapitalom. Prej

je ta nadzor pripadal državni politiki.

21

4.3 Faze globalizacije

Luostarinen (1994, povzeto po Svetličič 1996, str. 291) na primeru finskih podjetij

ugotavlja, da so bili začetki internacionalizacije odvisni od dejavnosti podjetij.

Predelovalna industrija je bila prvi sektor, ki se je v letu 1850 internacionaliziral. Pozneje

ji je v letu 1970 sledilo še gradbeništvo, od leta 1975 naprej pa še storitvene dejavnosti.

Od leta 1980 naprej je bilo internacionalizacije deležno tudi podjetništvo. Pri tem pa je

imela naftna kriza pomembno vlogo, saj je močno spodbudila internacionalizacijo

gradbeništva. Internacionalizacijske oblike poslovanja na ravni posameznega podjetja

lahko razdelimo v izvozno fazo, fazo ustanavljanja prodajnih podružnic v tujini, licenčno

oziroma podpogodbeniško fazo in na proizvodnjo v tujini. Oblike internacionalizacije

skozi preteklost so bile zelo različne, njen razvoj pa lahko razdelimo v pet faz:

1. tradicionalna izvozna faza od leta 1860 do 1960 − lesna in kovinska industrija,

2. nova izvozna faza od leta 1960 do 1970 – tekstil, oblačila, obutev,

3. faza delovanja v tujini od leta 1970 do 1980 – licence, podpogodbeništvo, projekti

na ključ,

4. mednarodna faza od leta 1980 do 1990 – več kot 50 % operacij v tujini,

5. globalizacijska faza od leta 1990 – potreba po večjih trgih za povračilo visokih

stroškov raziskav in razvoja.

Dunning (1993, povzeto po Svetličič 1996, str. 292−293) loči pet faz internacionalizacije:

1. začetek internacionalizacije (razlog za takšno odločitev je pridobitev manjkajočih

cenovno ugodnejših inputov oziroma prodor na nov ali obstoječ trg),

2. investicije v trgovinsko povezane dejavnosti (cenovno ugodna majhna stopnja

tveganja in odlična naložba za bodoče tuje neposredne investicije v prihodnosti),

3. naložbe v tujini vnaprej in nazaj po verigi dodajanja vrednosti

(internacionalizacija predstavlja dobro naložbo, ki zmanjša stroške poslovanja, v

ospredju sta ekonomija obsega in konkurenca),

4. poglabljanje in razširjanje mreže v tujini (geografska razpršenost proizvodnih

faz),

5. regionalna in globalna integracija (interno trženje znotraj sistema

multinacionalnih podjetij, v tej fazi je zelo malo podjetij).

Luostarinen (1994, povzeto po Svetličič 1996, str. 292) navaja, da lahko

internacionalizacijo dejavnosti finskih podjetij prikažemo skozi štiri stopnje:

1. začetna faza,

2. razvojna faza,

3. faza multinacionalnega podjetja,

4. zrela faza internacionalizacije.

Vsako podjetje se lahko internacionalizacije loti na svoj način na podlagi možnosti, ki jih

ima, ter na podlagi dejavnosti in okolja, v katerem deluje. Pogosto zasledimo, da podjetje

preskoči katero izmed faz internacionalizacije, kar pa hkrati predstavlja tudi večje

tveganje oziroma lahko privede do izgube kapitala podjetja. Zaradi ekonomije obsega in

liberalizacije poslovanja se podjetja danes mnogo prej in hitreje odločijo svoje poslovanje

globalizirati. Razlogi, zaradi katerih se podjetja odločajo za internacionalizacijo, so

predvsem bližina kupcem, večja učinkovitost podjetja, boljši dostop do tehnologije in

znanja ter ubranitev pred konkurenco. Preden pa se podjetje odloči za

22

internacionalizacijo, pa si mora odgovoriti na tri bistvena vprašanja, in sicer geografska

opredeljenost, oblika in tempo internacionalizacije in kakšen bo način upravljanja

(Svetličič 1996, str. 294−295).

Jaklič (2009, str. 209) opisuje internacionalizacijo na podlagi trifaznega modela, ki

zajema odvisno internacionalizacijo, neodvisno internacionalizacijo in soodvisno

internacionalizacijo. Pri odvisni internacionalizaciji gre predvsem za strateško in

poslovno odvisnost od drugih podjetij in njihovega prenosa znanja. Neodvisna

internacionalizacija predstavlja višjo obliko internacionalizacije, saj so podjetja vse bolj

samostojna in podvržena mednarodnim trgom. Osnovna značilnost soodvisne

internacionalizacije je v tem, da so podjetja med seboj enakovredni partnerji.

4.4 Globalizirano gospodarstvo

Čezmejna plačilna transakcija je transakcija v posamezni valuti države. Z uveljavitvijo

valute evro v Republiki Sloveniji so bile odpravljene omejitve kapitalskih tokov in plačil.

S tem so bile odpravljene tudi ovire za neposredne tuje investicije. Neposredne tuje

investicije so ena izmed temeljnih značilnosti globaliziranega gospodarstva in trgovanja

med državami. Tuje investicije v posameznih državah spodbujajo razvoj te države in

njeno gospodarsko rast.

Za gospodarstvo na splošno velja deset načel, ki jih navaja Kračun (2008, str. 73−75) in

definirajo gospodarstvo na podlagi mikro- in makroekonomskega pristopa:

1. ljudje so postavljeni pred izbire,

2. strošek nečesa je to, čemur se je treba odreči, da bi tisto dobili,

3. racionalni ljudje razmišljajo o mejnih količinah,

4. ljudje se odzivajo na spodbude,

5. menjava lahko vsakomur izboljša položaj,

6. trgi so po navadi dober način za organiziranje ekonomskih dejavnosti,

7. vlada lahko včasih izboljša tržne rezultate,

8. življenjski standard temelji na sposobnosti proizvodnje dobrin,

9. cene se povečajo, kadar je v obtoku preveč denarja,

10. družba se srečuje s kratkoročno izbiro med inflacijo in brezposelnostjo.

Gospodarstva merimo po naslednjih ekonomskih merilih (Ahtik in Mencinger 2012, str.

29):

- gospodarska blaginja (pogojena z razvitostjo gospodarstva in s porazdelitvijo

družbenega proizvoda),

- rast družbenega proizvoda (dolgoročno pogoj za zviševanje življenjske ravni),

- sposobnost spreminjanja gospodarske strukture (z razvojem se spreminja

gospodarska struktura in lahko povzroča zaostajanje posameznih delov

gospodarstva, njihovo propadanje in socialne pretrese),

- stopnjo izkoriščenosti gospodarskih potencialov (merjena s stopnjo zaposlenosti

aktivnega prebivalstva oziroma s stopnjo brezposelnosti),

- stabilnost rasti proizvodnje in cen (inflacija in cikličnost gibanja proizvodnje

zmanjšuje gospodarsko blaginjo in uspešno vključevanje v svetovno trgovinsko

menjavo),

- povezanost s svetovnim gospodarstvom (velikost zunanjetrgovinske menjave,

sposobnost gospodarstva izkoriščati prednosti mednarodne trgovinske menjave in

23

mednarodne delitve dela, čim bolj učinkovito zmanjšati učinke negativnih

svetovnih gospodarskih gibanj na domače gospodarstvo),

- zagotavljanje primerne delitve družbenega proizvoda (ne vključuje zgolj delitev

družbenega proizvoda med tiste, ki sodelujejo v proizvodnji dobrin, ampak se

navezuje tudi na gospodarsko in socialno varnost tistih, ki v proizvodnji ali še ne

sodelujejo ali ne sodelujejo več).

Scholte (2008, str. 332−337) razlaga obseg in pomen globaliziranega gospodarstva na tri

načine:

- čezmejne transakcije (prehajanje meja − povečanje čezmejne trgovine in financ),

- transakcije prek odprtih meja (odpiranje meja – prosto kroženje virov po celotnem

svetovnem gospodarstvu, brez državnega nadzora),

- transakcije prek meja (preseganje meja – družba postane manj vezana na

zemeljski prostor, saj se življenjski prostor poenoti).

Globalizirano gospodarstvo je izrinilo temelje nacionalne ekonomije in države, čemur so

sledile povsem nove razsežnosti in nepredvidljive posledice. V 19. in 20. stoletju je vladal

primež dela, ki se mu je večina v prihodnosti želela izogniti. Slabost globaliziranega

gospodarstva se kaže v kapitalizmu, ki udejanja brezposelnost, saj se je končalo

sodelovanje med tržnim gospodarstvom, socialno državo in demokracijo (Beck 2003, str.

14−21).

Teoretični okvirji znotraj ekonomije kažejo na to, da mednarodna trgovina s svojo

medsebojno izmenjavo prinaša vsem udeležencem pozitivne učinke, seveda ob

nespremenjenih okoliščinah. Zaradi nenehnega spreminjanja okoliščin pa lahko na trgu

zasledimo več poražencev mednarodnega trgovanja kakor zmagovalcev. Svetovna

trgovinska organizacija je oblikovala splošna načela globalnega trgovanja, ki naj bi jih

spoštovali vsi udeleženci na trgu (Soros 2003, str. 29).

Scholte (2008, str. 337−340) ponazarja globalno trgovino na podlagi prekmejne

proizvodnje in prekmejnih izdelkov. O prekmejni proizvodnji govorimo takrat, ko je en

proces razširjen v več oddaljenih krajev znotraj države ali med državami. Prekmejna

proizvodnja je popolno nasprotje klasične proizvodnje, saj je le-ta locirana samo na enem

kraju, kjer vse funkcije poslovanja ter stopnje proizvodnje potekajo na enem mestu.

Prekmejna proizvodnja pa je ravno nasprotje tega, saj je za njo značilno, da v vsaki državi

poteka ena izmed funkcij poslovanja oziroma stopnje proizvodnje. Na tak način se za

vsako funkcijo oziroma stopnjo proizvodnje uvede točno določen člen znotraj te

prekmejne verige, kar predstavlja ekonomijo obsega in izkoriščene razlike v ceni med

posameznimi lokacijami. Podjetje večkrat na novo razporedi posamezne funkcije

proizvodnje z namenom povečanja dobička. Sodobno gospodarstvo je zaradi globalnih

dobrin z vsakim dnem bolj globalizirano. Globalne dobrine se zaradi mednarodno

priznanih ter poznanih blagovnih znamk tržijo po vsem svetu. Med najpogostejšimi so

živila, pijače, tobačnih izdelki in oblačila. Sodobni trend 21. stoletja in globalizacija

trgovskih verig nam omogočata nakup enakih izdelkov po vsem svetu.

Prve transakcije čezmejnega plačilnega prometa so se uvedle v letu 1997, ko je pričela

veljati Direktiva Evropskega parlamenta in Evropskega sveta 97/5/EC o čezmejnih

kreditnih plačilih. To je posledično pomenilo, da so se vzpostavila čezmejna kreditna

plačila, ki so temeljila na informacijskih in izvršitvenih zahtevah (EPC 2009, 12−13).

24

V nadaljevanju Tabela 2 prikazuje, kateri so bili ključni dogodki, ki so v preteklosti v

posameznem časovnem obdobju zaznamovali področje globalne trgovine in financ.

Tabela 2: Nekaj ključnih dogodkov v globalni trgovini in financah

Časovno obdobje Ključni dogodek

1920−1940 Uvedba prvih offshore finančnih ureditev (v Luksemburgu).

1941−1950 Konferenca v Bretton Woodsu sestavi osnutek statuta za

Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko.

1951−1960

Vzpostavitev prvega območja za izvozno obdelavo (na Irskem).

Predstavitev »kavboja Marlboro« kot globalne komercialne

ikone. Odprtje prve restavracije McDonald's (50 let pozneje

posluje v 119 državah). Izdaja prvega evrovalutnega posojila.

Vezava dolarja na zlato začne veljati.

1961−1970

Izdaja prve evroobveznice. Začetek prvega programa

maquiladora v Mehiki. Začetek računalniške transsvetovne

poravnave poslov z vrednostnimi papirji Euroclear. Uvedba

posebne pravice črpanja.

1971−1980

Vzpostavitev prve povsem elektronske borze (Nasdaq). Začetek

trgov z izvedenimi vrednostnimi papirji, najprej z valutnimi

rokovnimi posli. Početverjene cene nafte preplavijo evrotrge z

naftnimi dolarji. Ustanovitev Baselskega odbora za bančni

nadzor po propadu dveh bank, ki sta bili močno vpleteni v posle

z devizami. Vlada ZDA sprosti nadzor nad devizami (druge

države sledijo v naslednjih letih). Zasedanje Mednarodnega

denarnega sklada na Jamajki formalizira režim spremenljivih

menjalnih tečajev. Uvedba sistema za elektronski medbančni

prenos sredstev SWIFT po vsem svetu.

1981−1990

Nevarnost, da Mehika ne bo odplačala globalnih posojil, sproži

tretjo svetovno dolžniško krizo. Nastanek Mednarodne

organizacije komisij za vrednostne papirje. Prva prekmejna

izdaja lastniških deležev. Prva prekmejna elektronska povezava

med borzami. Zlom na borzi na Wall Streetu v nekaj urah

povzroči posledice po vsem svetu.

1991−2003

Sklep Urugvajskega kroga sporazuma GATT. Ustanovitev

Svetovne trgovinske organizacije. Afera Leeson razkrije

nestabilnost globalnih trgov z izvedenimi vrednostnimi papirji.

Kriza v Aziji, Rusiji, Braziliji in Argentini povzroči

zaskrbljenost nad premalo reguliranimi globalnimi financami.

Krog pogajanj iz Dohe o multilateralni trgovini zastane in

povečajo se bilateralni trgovinski sporazumi.

Prirejeno po: (Scholte 2008, str. 346−347).

Neoklasična teorija predpostavlja, da je popolnoma prosta trgovina najboljša ureditev

svetovne trgovine, vendar je njena realizacija vprašljiva. Svetovna trgovina je po drugi

svetovni vojni doživela veliko liberalizacijo in razcvet. Obseg trgovine se je vzporedno z

zniževanjem carinskih stopenj med letoma 1950 in 2010 povečal kar za triintridesetkrat

(Ahtik in Mencinger 2012, str. 79−80).

25

4.5 Alternativni pogled na razvoj

Soros (2003, str. 7−8) kot potrebne spremembe, ki bi lahko v praksi izboljšale

globalizacijo, navaja naslednje:

- obvladovanje nestabilnih finančnih trgov, - enakomerno porazdeliti naklonjenost mednarodnih trgovinskih in finančnih

institucij do vseh držav, - izpopolnitev svetovne trgovinske organizacije (enakomerno ustvarjanje blaginje

in zmanjševanje revščine), - izboljšati družbeni standard in kakovost javnega življenja v državah, ki so

»ohromljene« zaradi podkupovanja, represije in nesposobnih vlad.

Linklater (2008, str. 473−474) znotraj prispevka z naslovom »Globalizacija in

preoblikovanje politične skupnosti« za globalizacijo trdi, da svetu ponuja veliko

priložnosti, a hkrati izpostavlja tudi nevarnosti oziroma slabosti. Zdi se, da globalizacija

krepi svetovljansko idejo o enakopravnosti vseh ljudi, a vse bolj se povezuje dejstvo o

prepletenosti globalne premožnosti in revščine. Globalizacija s seboj prinaša niz moralnih

vprašanj o kršenju človekovih pravic, o problemu globalne revščine, neenakosti in

uničevanju okolja. Mediji nam dnevno prikazujejo trpljenje, ki se dogaja po svetu. Vsa ta

vprašanja, ki temeljijo na problemu globalne medsebojne povezanosti, predstavljajo

velike moralne izzive političnih skupnosti in posameznikov v prihodnosti. Težko ali pa

skorajda nemogoče je napovedati, kaj bo globalizacija prinesla v prihodnje. Lahko, da bo

z leti prinesla večjo medsebojno povezanost in poistovetenje vseh ljudstev po svetu.

Odzivanje na globalizacijo je različno, nekateri izrazijo podporo nevladnim

organizacijam, spet drugi doživljajo pretirano sočutnostno obremenjenost ali pa

opozarjajo na nevarnosti, ki pretijo družbi. Globalizacija bo v prihodnje terjala odgovor

tudi na to, ali se bo v drugih državah razvilo človeško sočutje, ki bi lahko imelo za

posledico nastanek več svetovljanskih političnih skupnosti.

Veliko avtorjev izraža zaskrbljenost nad dobo globalizacije, ki iz dneva v dan postaja

modernejša, saj menijo, da to pomeni konec nacionalne države in s tem tudi konec

demokracije ter politike (Beck 2003, str. 143).

Slovenija mora v čim krajšem času izboljšati in poenostaviti delovnopravno zakonodajo

in visoke obdavčitve. V Sloveniji se podjetja soočajo predvsem s primanjkljajem delovne

sile v gospodarstvu, zato bi bilo smiselno, da bi se število zaposlenih v javnem sektorju

pričelo zmanjševati in bi zaposlene posledično prekvalificirali za delovna mesta, ki jih

potrebuje gospodarstvo. Nesmiselno je, da se iz leta v leto povečuje število zaposlenih v

javni upravi, medtem ko je v gospodarstvu iz leta v leto zaznati vedno večji primanjkljaj

zaposlenih (Fišer 2018).

26

5 EMPIRIČNI DEL

Poglavja, ki smo jih predstavili v predhodnem teoretičnem delu, so osnova za

razumevanje empiričnega dela, kjer bomo na podlagi ustreznih kazalnikov proučevali, ali

globalizacija vpliva na gospodarsko rast ali gospodarska rast na globalizacijo.

S pomočjo analize, narejene v statističnem programu SPSS, smo na podlagi pridobljenih

vrednosti določili medsebojni vpliv globalizacije in gospodarske rasti znotraj posamezne

analizirane države.

V nadaljevanju magistrskega dela bomo predstavili in podrobneje opisali analize oziroma

gibanja naslednjih kazalnikov:

- bruto domači proizvod,

- indeks človeškega razvoja,

- globalni indeks konkurenčnosti,

- indeks globalizacije KOF.

Zgoraj naštete kazalnike bomo predstavili za določene države, ki smo jih izbrali na

podlagi njihove gospodarske razvitosti in geografske lege posamezne države, saj smo na

ta način zajeli države iz vsega sveta. Države smo na podlagi indeksa človeškega razvoja

razdelili v tri skupine glede na njihovo razvitost (Tabela 3).

Tabela 3: Razvrstitev držav glede na njihovo razvitost

ZELO RAZVITE SREDNJE RAZVITE MANJ RAZVITE

Avstrija Egipt Etiopija

Čile Indonezija Madagaskar

Češka Salvador Nigerija

Norveška Indija Jemen

Slovenija Kambodža Uganda

Vir podatkov: (United Nations Development Programme, 2016).

5.1 Bruto domači proizvod

V sklopu podpoglavja bomo najprej zapisali nekaj splošnih definicij o bruto domačem

proizvodu, pozneje pa predstavili konkretne podatke, ki prikazujejo stanje v analiziranih

državah. Iz pridobljenih podatkov je moč razbrati, da so razlike v gospodarski razvitosti

po svetu strahotno velike.

Jaklič (2009 str. 95) opredeljuje bruto domači proizvod kot vsoto vrednosti končnih

proizvodov in storitev, ki so bili proizvedeni v gospodarstvu posamezne države v obdobju

enega leta. Omenjen makroekonomski agregat predstavlja enega izmed najpomembnejših

kriterijev za prikaz mednarodne gospodarske razvitosti, ki ga izmerimo na prebivalca v

27

posamezni državi. Pri tem pa je potrebno poudariti, da so v izračun bruto domačega

proizvoda všteti le formalno zavedeni proizvodi in storitve, zato ta izračun ne odraža

najbolj realne slike gospodarstva v posamezni državi. Prosti čas in ekološki strošek sta

elementa, ki se ju ne vključi v izračun bruto domačega proizvoda. Za vsako državo,

gospodarstvo, kakor tudi podjetje je zelo pomembno spremljanje rasti oziroma padca

bruto domačega proizvoda tako na domačem kakor tudi na tujem trgu.

Bruto domači proizvod predstavlja najpomembnejši pojem znotraj gospodarstva, saj

predstavlja vrednost celotne proizvodnje v državi znotraj obdobja enega leta. Z njim

merimo stopnjo gospodarske razvitosti in uspešnosti, opredeljuje pa se do bistvenih

vprašanj na temo brezposelnosti, inflacije, gospodarske rast in investicij. Denar je

osnovno merilo za računanje bruto domačega proizvoda, ki ga lahko izračunamo na

podlagi metode toka dobrin in na podlagi metode toka dohodkov. Indeks cen je tisti

indikator, preko katerega lahko nominalni bruto domači proizvod deflacioniramo v realni

bruto domači proizvod. Faktor cenovnega očiščenja predstavlja razmerje med

nominalnim in realnim bruto domačim proizvodom. Razmerje med nominalnim bruto

domačim proizvodom in deflatorjem bruto domačega proizvoda predstavlja realno

velikost bruto domačega proizvoda (Majerič 1998, str. 21−24).

Bruto domači proizvod spada med ključne ekonomske pojme znotraj makroekonomije, z

njim merimo obseg ekonomske aktivnosti. Glede na vsebinsko definicijo ga razvrščamo

v tri sklope. V prvem sklopu razlikujemo med nominalnim in realnim bruto domačim

proizvodom, v drugem sklopu proučujemo njegovo raven in rast, v tretjem sklopu pa

razlikujemo med absolutno velikostjo bruto domačega proizvoda gospodarstva kot celote

in med bruto domačim proizvodom na osebo. Nominalni bruto domači proizvod meri

vrednost domačega proizvoda po prevladujočih tržnih cenah v obdobju, ko je bil

proizveden, realni bruto domači proizvod pa meri vrednost domačega proizvoda v nekem

obdobju, po cenah iz nekega leta (Senjur 2001, str. 32−33).

Med ključne makroekonomske variable spadajo potencialni in naravni bruto domači

produkt, poslovni ciklusi, dejanska in naravna brezposelnost, inflacija, obrestne mere,

proračunski deficit in zunanjetrgovinski deficit. Dejanski bruto domači produkt

predstavlja velikost bruto domačega produkta, ki ga država proizvede v določenem

okolju. Potencialni bruto domači produkt pa predstavlja velikost bruto domačega

produkta, ki bi ga država dosegla, če bi zapolnila vse svoje razpoložljive resurse.

Povečanje resursov in povečanje učinkovitosti izrabe resursov sta dejavnika, ki državo

zelo približata k doseganju potencialnega bruto domačega produkta. Naravni bruto

domači produkt definiramo kot raven realnega bruto domačega produkta ob konstantni

stopnji inflacije (Strašek in Žižmond 1997, str. 11−12).

Bruto domači proizvod je spremenljivka, ki meri, koliko gospodarstvo posamezne države

ustvari v enem letu. Za lažji tovrstni izračun v analizo vključimo še proizvodnjo,

potrošnjo in naložbe. Bruto domači proizvod merimo na osnovi toka agregatnih izdatkov,

na osnovi toka agregatnih dohodkov in na osnovi dodane vrednosti (Mikek in Rihtarič

2002, str. 13−17).

V nadaljevanju je predstavljen bruto domači proizvod za zelo razvite države, srednje

razvite države in manj razvite države.

Slika 5 prikazuje bruto domači proizvod zelo razvitih držav. Iz slike je razvidno, da ima

Norveška daleč najvišji bruto domači proizvod, ki se je v letih od 2000 do 2008 najbolj

28

povečal, pozneje je doživel manjši padec in se nato ponovno počasi večal vse do leta

2014, ko je pričel ponovno padati. Druga država z najvišjim bruto domačim proizvodom

je Avstrija, ki je v letu 1990 imela približno enak bruto domači proizvod kakor Norveška,

le da je avstrijska rast bila bistveno manjša in je od leta 2008 naprej bolj ali manj

stagnirala. Slovenija in Češka imata skozi celotno analizirano obdobje skoraj enak bruto

domači proizvod. Pri tem je potrebno poudariti, da je bruto domači proizvod Slovenije v

začetnih letih bil nižji od bruto domačega proizvoda, ki ga je imela Češka, a ga je

Slovenija zelo hitro dohitela oziroma prehitela. Izmed vseh proučevanih zelo razvitih

držav imajo Čile najnižji bruto domači proizvod, ki je zelo počasi naraščal do leta 2013.

Čile so v letu 2014 ponovno zabeležile rahel padec bruto domačega proizvoda, a so te

vrednosti minimalne, zato lahko za bruto domači proizvod od leta 2013 naprej preprosto

trdimo, da bolj ali manj stagnira.

Slika 5: Bruto domači proizvod zelo razvitih držav na prebivalca v USD

Vir podatkov: (The World Bank, 2017).

Slika 6 prikazuje bruto domači proizvod srednje razvitih držav. Iz slike je razvidno, da

ima Salvador najvišji bruto domači proizvod, ki se je v letih od 1990 do 2008 ekstremno

povečal, pozneje pa je bila njegova rast bolj enakomerna, a še zmeraj med največjimi.

Druga država z najvišjim bruto domačim proizvodom je Indonezija, ki je v letih 1990 in

2009 imela približno enak bruto domači proizvod kakor Egipt, v letih 2009 in 2014 pa se

je rast Indonezije močno povzpela in se v letih 2011 in 2012 močno približala višini bruto

domačega proizvoda najbolj srednje razvite države Salvador. Indonezija je leta 2015

zabeležila močan padec bruto domačega proizvoda, ki je bil takrat manjši celo od Egipta,

a v letu 2016 se je Indonezija ponovno uvrstila na seznam druge najbolj srednje razvite

države, čeprav je bila razlika v vrednosti bruto domačega proizvoda minimalna. Egipt v

letih 2008 in 2015 beleži nenehno rast bruto domačega proizvoda, kar ga je uvrstilo na

tretje mesto srednje razvitih držav. Med srednje razvite države z najnižjo vrednostjo bruto

domačega proizvoda spadata Indija in Kambodža, slednja ima izmed vseh najnižjo

vrednost bruto domačega proizvoda, kar pomeni, da je njena gospodarska rast majhna.

0,00

20.000,00

40.000,00

60.000,00

80.000,00

100.000,00

120.000,00

1990 2000 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Avstrija Čile Češka Norveška Slovenija

29

Slika 6: Bruto domači proizvod srednje razvitih držav na prebivalca v USD


Slika 7 prikazuje bruto domači proizvod manj razvitih držav. Iz slike je razvidno, da ima

Nigerija v vseh proučevanih letih najvišji bruto domači proizvod, razen v letu 1990, ko je

imel najvišji bruto domači proizvod Jemen. Nigerijo sta kljub temu, da je njen bruto

domači proizvod izmed vseh analiziranih manj razvitih držav najvišji, zaznamovala dva

večja padca bruto domačega proizvoda, in sicer prvega beležimo leta 2009, drugega pa

leta 2015 in 2016, kar pomeni, da bruto domači proizvod v Nigeriji še zmeraj pada, a

kljub temu ostaja med najvišjimi. Druga država z najvišjim bruto domačim proizvodom

je Jemen, ki je najvišjo rast bruto domačega proizvoda zabeležil do leta 2008, pozneje pa

je bila njegova rast bolj enakomerna. Uganda, Etiopija in Madagaskar sodijo med države,

ki beležijo najnižjo vrednost bruto domačega proizvoda, a izmed vseh treh se lahko

najboljšo gospodarsko rast pripiše Ugandi, ki je večino proučevanega obdobja imela

najvišjo raven bruto domačega proizvoda.

0,00

1.000,00

2.000,00

3.000,00

4.000,00

5.000,00

1990 2000 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Indija Indonezija Kambodža Salvador Egipt

30

Slika 7: Bruto domači proizvod manj razvitih držav na prebivalca v USD


5.2 Indeks človeškega razvoja

Program Združenih narodov za razvoj (orig. United Nations Development Programme)

(1991, povzeto po Senjur 1993, str. 474) opredeljuje indeks človeškega razvoja na podlagi

pričakovane življenjske dobe, izobraževalnega dosežka in kupne moči, ki hkrati odraža

tako blaginjo kakor bogastvo. Indeks človeškega razvoja se s pomočjo domačega

proizvoda na osebo meri za vse države. S tem se omogoča rangiranje držav.

Slika 8 predstavlja indeks človeškega razvoja v obdobju od leta 1990 do leta 2015. Indeks

je prikazan za države, ki smo jih razporedili v sklop zelo razvitih držav. Iz slike je

razvidno, da je indeks človeškega razvoja v zelo razvitih državah naraščal predvsem od

leta 1990 do leta 2010, v naslednjih letih pa je bolj ali manj stagniral oziroma se vrednosti

niso tako ekstremno spreminjale. Izmed vseh najbolj razvitih držav ima Norveška najvišji

indeks človeškega razvoja, Čile pa ima najnižji indeks človeškega razvoja. Ostale države

(Avstrija, Češka in Slovenija) so imele v obdobju od leta 2010 do leta 2014 približno enak

indeks, pri tem pa je potrebno poudariti, da je v začetku analiziranega obdobja, v letih od

1990 do 2010 izmed vseh treh držav Avstrija imela zmeraj malce višji indeks, kot pa sta

ga imeli Slovenija in Češka. Indeks človeškega razvoja se meri v velikosti indeksa od 0

do 1, pri čemer 0 pomeni najnižjo vrednost, 1 pa pomeni najvišjo vrednost. Najnižja

vrednost pomeni, da ima država nižjo pričakovano življenjsko dobo, nižjo kupno moč in

nižjo stopnjo izobrazbe. Najvišja vrednost pomeni, da ima država višjo pričakovano

življenjsko dobo, višjo kupno moč in višjo stopnjo izobrazbe prebivalstva. Višja kot je

vrednost indeksa, bolj je država razvita. Indeks človeškega razvoja je sestavljen iz:

- pričakovane življenjske dobe,

- kupne moči BDP na prebivalca,

- stopnje izobrazbe prebivalstva.

0,00

500,00

1000,00

1500,00

2000,00

2500,00

3000,00

3500,00

1990 2000 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Etiopija Uganda Nigerija Madagaskar Jemen

31

Prebivalci držav z nižjo vrednostjo indeksa človeškega razvoja imajo krajšo življenjsko

dobo, manjšo kupno moč in krajšo dobo izobraževanja. Prebivalci držav z višjo

vrednostjo indeksa človeškega razvoja imajo daljšo življenjsko dobo, večjo kupno moč

in daljšo dobo izobraževanja.

Slika 8: Indeks človeškega razvoja zelo razvitih držav


Slika 9 predstavlja indeks človeškega razvoja v obdobju od leta 1990 do leta 2015. Indeks

je prikazan za države, ki smo jih razporedili v sklop srednje razvitih držav. Iz slike je

razvidno, da je indeks človeškega razvoja v srednje razvitih državah intenzivno naraščal

predvsem od leta 1990 do leta 2010, pozneje pa je bila njegova rast minimalna. Izmed

vseh srednje razvitih držav ima Egipt najvišji indeks človeškega razvoja, Kambodža pa

ima daleč najnižji indeks človeškega razvoja izmed vseh analiziranih srednje razvitih

držav. Egipt, Salvador in Indonezija imajo od leta 2010 naprej približno enak indeks

človeškega razvoja v primerjavi z bistveno nižjim indeksom Indije in Kambodže.

0,70

0,75

0,80

0,85

0,90

0,95

1990 1995 2000 2005 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Norveška Avstrija Slovenija Češka Čile

32

Slika 9: Indeks človeškega razvoja srednje razvitih držav


Slika 10 predstavlja indeks človeškega razvoja v obdobju od leta 1990 do leta 2015.

Indeks je prikazan za države, ki smo jih razporedili v sklop manj razvitih držav. Za

Nigerijo je indeks človeškega razvoja prikazan od leta 2005 naprej, za Madagaskar in

Etiopijo pa od leta 2000 naprej. Tudi v manj razvitih državah je indeks človeškega razvoja

najbolj intenzivno naraščal do leta 2010, pozneje pa je bila njegova rast zelo majhna.

Izmed vseh manj razvitih držav ima Etiopija izrazito najnižji indeks, drugi najnižji indeks

pa pripada državi Uganda. Preostale države Jemen, Nigerija in Madagaskar so v letu 2010

dosegle približno enak indeks. Od leta 2010 naprej se je stopnja indeksa v državi Jemen

malce znižala, tako da sta na vrhu s približno enakima indeksoma ostali samo še Nigerija

in Madagaskar. Nigerija je v letih 2013, 2014 in 2015 imela najvišji indeks človeškega

razvoja in s tem posledično z vrha izrinila Madagaskar, ki je v sklopu manj razvitih držav

ob koncu proučevanega obdobja po stopnji indeksa človeškega razvoja pristal na drugem

mestu.

0,35

0,40

0,45

0,50

0,55

0,60

0,65

0,70

1990 1995 2000 2005 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Egipt Indonezija Salvador Indija Kambodža

33

Slika 10: Indeks človeškega razvoja manj razvitih držav


5.3 Globalni indeks konkurenčnosti

World Economic Forum oz. Svetovni gospodarski forum (2016a) v svojem Globalnem

poročilo konkurenčnosti 2016−2017 ocenjuje konkurenčnost panog iz 138-ih

gospodarstev in zagotavlja vpogled v gonilnike njihove produktivnosti in blaginje.

Tokratna izdaja poudarja, da upadanje odprtosti gospodarstev ogroža njihovo rast in

blaginjo. Prav tako poudarja, da ukrepi denarne spodbude niso dovolj za ohranjanje rasti

in jih morajo spremljati reforme konkurenčnosti. Končna ugotovitev ključa kaže na

dejstvo, da so posodobljene poslovne prakse in naložbe v inovacije zdaj enako pomembne

kot infrastruktura, spretnosti in učinkoviti trgi. Švica, Singapur in Združene države

spadajo med tri svetovno najbolj konkurenčna gospodarstva na svetu. Gospodarstva bi

morala postati bolj odprta, če želijo še naprej biti konkurenčna. Globalni indeks

konkurenčnosti se izračuna na podlagi povprečja komponent, ki merijo vidike

konkurenčnosti. Sestavlja ga dvanajst stebrov: institucije (1), infrastruktura (2),

makroekonomsko okolje (3), zdravje in primarno izobraževanje (4), visokošolsko

izobraževanje in usposabljanje (5), učinkovitost trgov končnih dobrin (6), učinkovitost

trga dela (7), razvoj finančnega trga (8), tehnološka pripravljenosti (9), velikost trga (10),

podjetniške strategije (11), inovacije (12).

World Economic Forum oz. Svetovni gospodarski forum (2016b, str. 40) podrobneje

opisuje strukturo globalnega indeksa konkurenčnosti. Deveti steber govori o tehnološki

pripravljenosti, dvanajsti steber pa o inovacijah. Za omenjena stebra smo se odločili, ker

na današnjo konkurenčnost držav najbolj vplivata tehnološka pripravljenost in inovacije.

To sta tudi dva temeljna indeksa, na podlagi katerih se države med seboj razlikujejo,

njihove razlike pa bodo v prihodnje še bolj intenzivne, ravno zaradi inovacij in tehnološke

pripravljenosti posamezne države. Ta indeksa imata tudi velik vpliv na stopnjo

0,25

0,3

0,35

0,4

0,45

0,5

0,55

1990 1995 2000 2005 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Nigerija Madagaskar Uganda Jemen Etiopija

34

konkurenčnosti posamezne države. V nadaljevanju predstavljamo oba omenjena stebra

na podlagi podindeksov, ki jih vsebujeta:

1. Deveti steber – tehnološka pripravljenost:

- razpoložljivost najnovejših tehnologij,

- absorpcija novih tehnologij v podjetje,

- prenos novih tehnologij v državo prek tujih neposrednih investicij,

- delež uporabnikov interneta med prebivalstvom,

- širokopasovni dostop do interneta,

- internetna pasovna širina,

- naročnine za mobilne širokopasovne storitve,

- naročnine za mobilne telefone,

- fiksne telefonske linije.

2. Dvanajsti steber – inovacije:

- inovacijska sposobnost,

- kakovost znanstveno-raziskovalnih institucij,

- izdatki podjetja za raziskave in razvoj,

- sodelovanje med univerzami in industrijo na področju raziskav in razvoja,

- nabava naprednih tehnologij in izdelkov s strani države,

- razpoložljivost znanstvenikov in inženirjev,

- mednarodne patentne prijave,

- varstvo intelektualne lastnine.

Nižja vrednost globalnega indeksa konkurenčnosti pomeni, da ima država slabše

tehnologije, slabši prenos novih tehnologij v podjetja, slabši dostop do interneta in

telefonskih linij in slabšo inovacijsko sposobnost. Višja vrednost globalnega indeksa

konkurenčnosti pomeni, da ima država boljše oziroma najnovejše tehnologije, boljši

prenos novih tehnologij v podjetja, boljši dostop do interneta in telefonskih linij ter boljšo

inovacijsko sposobnost.

Slika 11 prikazuje globalni indeks konkurenčnosti zelo razvitih držav. Iz slike je razvidno,

da ima najvišji globalni indeks konkurenčnosti izmed vseh proučevanih zelo razvitih

držav Norveška, katere vrednost indeksa je daleč najvišja v primerjavi z ostalimi

državami. Norveška ima v zadnjih treh proučevanih obdobjih enako vrednost indeksa, kar

kaže na njeno stabilno konkurenčnost. Avstrija se s svojo ravnjo indeksa konkurenčnosti

giba med najvišjimi vrednostmi indeksa, kar pomeni, da je ena izmed bolj konkurenčnih

držav. V obdobju 2015–2016 je njena vrednost indeksa malce padla, a se je v naslednjem

obdobju ponovno povišala na enako raven, kot jo je imela pred leti. Avstrija velja za

drugo najbolj konkurenčno državo izmed vseh proučevanih zelo razvitih držav. Češka je

država, ki je imela prvo polovico proučevanega obdobja nižji globalni indeks

konkurenčnosti, le-ta pa se je v drugi polovici proučevanega obdobja povišal in s tem

prehitel raven indeksa, ki ga je imel Čile. Češka se je ob koncu proučevanega obdobja

uvrstila na tretje mesto glede na raven globalnega indeksa konkurenčnosti. Čile je skozi

vsa proučevana obdobja nenehno imel enako raven globalnega indeksa konkurenčnosti

in nihanja vrednosti ni bilo zaznati, kar pomeni, da se njegovi pogoji konkurenčnosti že

leta in leta ne spreminjajo. Slovenija se je glede na globalni indeks konkurenčnosti

uvrstila na zadnje mesto izmed vseh proučevanih zelo razvitih držav. V prvi polovici

35

proučevanega obdobja je višina njenega indeksa malce padala, v drugi polovici

proučevanega obdobja pa je pričela vrednost indeksa malce naraščati, kar pomeni, da so

od obdobja 2014−2015 pričeli pogoji konkurenčnosti v Sloveniji malce izboljševati.

Slika 11: Globalni indeks konkurenčnosti zelo razvitih držav

Vir podatkov: (World Economic Forum, 2016b).

Slika 12 prikazuje globalni indeks konkurenčnosti srednje razvitih držav. Iz slike je

razvidno, da je najvišji globalni indeks konkurenčnosti izmed vseh proučevanih srednje

razvitih držav imela Indonezija. Vrednost njenega indeksa je bila skozi vso proučevano

obdobje izmed vseh ostalih držav najvišja, le v obdobju 2016−2017 je Indija dosegla

enako vrednost indeksa, kot jo je imela Indonezija. Indija je glede na vrednost indeksa v

ostalih proučevanih obdobjih bila zmeraj na drugem mestu. Takoj za njo pa sta se

vrednosti indeksa prepletali med državama Kambodža in Salvador. Slednji je v obdobju

2014−2015 imel najvišjo vrednost indeksa v svojem celotnem proučevanem obdobju,

nato pa je vrednost indeksa ponovno pričela padati. Egipt ima izmed vseh proučevanih

srednje razvitih držav tekom celotnega proučevanega obdobja najnižjo vrednost

globalnega indeksa konkurenčnosti.

4

4,5

5

5,5

2013−2014 2014−2015 2015−2016 2016−2017

Norveška Avstrija Češka Čile Slovenija

36

Slika 12: Globalni indeks konkurenčnosti srednje razvitih držav


Slika 13 prikazuje globalni indeks konkurenčnosti manj razvitih držav. Iz slike je

razvidno, da ima daleč najnižji globalni indeks konkurenčnosti izmed vseh proučevanih

manj razvitih držav Jemen, ki se skozi vso proučevano obdobje nahaja na dnu grafa. Pri

tem je potrebno poudariti, da podatek o globalnem indeksu konkurenčnosti za Jemen v

obdobju 2015–2016 ni objavljen, kar je razvidno tudi iz grafa, saj v tem obdobju niz ni

zabeležen oziroma prikazan, je pa bil ponovno dosegljiv podatek za obdobje 2016–2017,

ki je tudi prikazan na grafu. Madagaskar je država z drugim najnižjim globalnim

indeksom konkurenčnosti manj razvitih držav, vrednost indeksa se je od obdobja

2014−2015 zniževala. Nigerija je imela v obdobju 2013–2014 najvišjo vrednost indeksa

izmed vseh proučevanih držav, pozneje pa je vrednost indeksa doživljala majhne padce

in vzpone. Nigerija se je v zadnjem proučevanem obdobju uvrstila na tretje mesto glede

na višino indeksa. Globalni indeks konkurenčnosti se je Etiopiji in Ugandi tekom

celotnega proučevanega obdobja poviševal, nekaj časa sta bili vrednosti njunega indeksa

enaki. Proti koncu proučevanega obdobja pa je Etiopija vendarle zabeležila malce višjo

vrednost indeksa od Ugande. S tem je Etiopija dosegla prvo mesto glede na višino indeksa

izmed vseh proučevanih držav.

3,5

4

4,5

5

2013−2014 2014−2015 2015−2016 2016−2017


37

Slika 13: Globalni indeks konkurenčnosti manj razvitih držav


Za vsak sklop držav smo prikazali vrednosti podindeksov za deveti in dvanajsti steber,

saj so inovacije in tehnološka pripravljenost posamezne države v današnjem času ključna

prednost v globaliziranem gospodarstvu.

Podatki so prikazani za obdobje 2016−2017. Slika 14 prikazuje vrednosti za zelo razvite

države. Iz slike je razvidno, da ima najvišji podindeks na področju inovacij Norveška,

najnižjega pa Čile. Podindeks, ki prikazuje vrednosti tehnološke pripravljenosti, ima

manjša vrednostna odstopanja kakor podindeks, ki prikazuje vrednosti inovacij. Norveška

je prav tako tehnološko najbolj razvita oziroma konkurenčna država, Čile pa je

tehnološko oziroma konkurenčno najmanj razvita država.

2,5

3

3,5

4

2013−2014 2014−2015 2015−2016 2016−2017

Etiopija Uganda Madagaskar Nigerija Jemen

38

Slika 14: Zelo razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa

konkurenčnosti


Slika 15 prikazuje vrednosti devetega in dvanajstega stebra za srednje razvite države. Iz

slike je razvidno, da imata najvišji podindeks na področju inovacij Indija in Indonezija,

najnižji podindeks na področju inovacij pa ima Salvador. Tehnološko najbolj razvita

oziroma konkurenčna je Indonezija, najmanj pa Indija. Vrednosti tehnološke

pripravljenosti so bolj ali manj enakih vrednosti oziroma med njimi ni velikih odstopanj

znotraj vseh držav. Nasprotno pa velja za vrednosti inovacij, ki so v Indiji in Indoneziji

najvišje, v Kambodži, Salvadorju in Egiptu pa izrazito manjše. Vrednosti obeh

podindeksov srednje razvitih držav so prav tako izrazito manjše od vrednosti obeh

podindeksov zelo razvitih držav.

0

1

2

3

4

5

6

7


6,25,7 5,5

5,1 5,25,1 5

3,83,4

3,9

Tehnologija Inovacije

39

Slika 15: Srednje razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa

konkurenčnosti


Slika 16 prikazuje vrednosti devetega in dvanajstega stebra za manj razvite države. Iz

slike je razvidno, da ima najvišji podindeks na področju inovacij Etiopija, najnižjega pa

Jemen. Tehnološko najbolj razvita oziroma konkurenčna je Nigerija, najmanj pa Jemen.

Jemen je država, ki je znotraj manj razvitih držav najmanj konkurenčna tako na področju

inovacij kot na področju tehnologije. Obe vrednosti podindeksov ima približno enaki še

Nigerija, pri ostalih državah pa so odstopanja v podindeksih malce večja. Najvišje

odstopanje v vrednosti obeh podindeksov ima Etiopija.

0

1

2

3

4

5

6

7


33,5 3,3 3,4 3,3

4 4

2,8 2,6 2,7


40

Slika 16: Manj razvite države – deveti in dvanajsti steber globalnega indeksa

konkurenčnosti


Znotraj globalnega poročila konkurenčnosti (The Global Competitiveness Report 2016–

2017) smo zasledili tudi najbolj problematične faktorje, ki ovirajo poslovanje. Za vsako

državo iz posameznega sklopa smo zapisali faktor, ki predstavlja največjo oviro pri

poslovanju. Podatki so prikazani za obdobje 2016−2017.

Tabela 4 predstavlja največje ovire pri poslovanju zelo razvitih držav. V dveh državah se

je kot faktor, ki najbolj ovira poslovanje, izkazala neučinkovita vladna birokracija, v dveh

pa davčna stopnja.

Tabela 4: Največje ovire pri poslovanju zelo razvitih držav

Največje ovire pri poslovanju

Avstrija Omejevalni delovni predpisi

Čile Neučinkovita vladna birokracija

Češka Neučinkovita vladna birokracija

Norveška Davčne stopnje

Slovenija Davčne stopnje


0

1

2

3

4

5

6

7

Etiopija Uganda Madagaskar Nigerija Jemen

2,42,8

2,5

3,1

2,2

3,4 3,3 3,1 2,9

2,2


41

Tabela 5 predstavlja največje ovire pri poslovanju srednje razvitih držav. V dveh državah

se je kot faktor, ki najbolj ovira poslovanje, izkazala korupcija.

Tabela 5: Največje ovire pri poslovanju srednje razvitih držav


Egipt Nestabilnost politike

Indonezija Korupcija

Salvador Kriminal in kraja

Indija Davčni predpisi

Kambodža Korupcija


Tabela 6 predstavlja največje ovire pri poslovanju manj razvitih držav. V dveh državah

se je kot faktor, ki najbolj ovira poslovanje, izkazala korupcija.

Tabela 6: Največje ovire pri poslovanju manj razvitih držav


Etiopija Korupcija

Madagaskar Nestabilnost politike

Nigerija Neustrezna oskrba infrastrukture

Jemen Dostop do financiranja

Uganda Korupcija


Pri razvitih državah predstavljata največje ovire poslovanja neučinkovita vladna

birokracija in davčna stopnja, pri nerazvitih državah pa predstavlja največjo oviro pri

poslovanju korupcija.

5.4 Indeks globalizacije KOF

Indeks globalizacije KOF se deli na ekonomsko globalizacijo, politično globalizacijo in

socialno globalizacijo. Ekonomska globalizacija odraža obseg čezmejne trgovine ter

naložb in tokov prihodkov v razmerju do BDP ter vpliv omejitev na trgovinske in

kapitalske transakcije. Socialna globalizacija meri družbeno razsežnost globalizacije v

treh kategorijah:

- ocenjuje čezmejne osebne stike v obliki telefonskih klicev, pisem in turističnih

tokov ter velikosti rezidentnega tujega prebivalstva,

- ocenjuje čezmejni tok informacij, ki se meri glede dostopa do interneta,

televizijskih in tujih medijskih sporočil,

42

- ocenjuje bližino poslovalnic multinacionalnih podjetij ter uvoz in izvoz knjig

glede na BDP.

Vrednosti indeksa globalizacije KOF merimo na lestvici od 1 do 100, pri čemer 1 pomeni

najnižjo vrednost, 100 pa najvišjo. Višji kot je indeks globalizacije KOF, bolj je država

globalizirana, saj imajo njeni državljani večje število čezmejnih osebnih stikov,

čezmejnih tokov informacij in bližino poslovalnic multinacionalnih podjetij.

Globalizacija ima vpliv na nešteto področij. Indeks globalizacije KOF prikazuje sestavo

indeksa, kot je razvidno iz Slike 17.

Slika 17: Razmerja indeksa globalizacije KOF

Vir podatkov: (KOF Index of Globalization, 2016).

V nadaljevanju predstavljamo podrobnejšo razčlenitev indeksa globalizacije KOF

(Tabela 7, Tabela 8 in Tabela 9).

Tabela 7 nam prikazuje razčlenitev indeksa globalizacije KOF z vidika ekonomske

globalizacije, ki znotraj indeksa predstavlja 36 %. Ekonomska globalizacija se deli na dva

osnovna dela, in sicer na dejanske tokove in na omejitve. Proučuje delež trgovine,

investicij, carinsko stopnjo in omejitve kapitalskih tokov.

38%

36%

26%

socialna globalizacija ekonomska globalizacija politična globalizacija

43

Tabela 7: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – ekonomska globalizacija

Ekonomska globalizacija 36 % Odstotek

a) Dejanski tokovi 50

- delež trgovine v bruto domačem proizvodu 22

- tuje neposredne investicije v bruto domačem proizvodu 27

- portfelj naložbe v bruto domač proizvod 24

- plačila tujcem v bruto domačem proizvodu 27

b) Omejitve 50

- skrite ovire pri uvozu 24

- carinska stopnja 28

- davki na mednarodno trgovino 26

- omejitve kapitalskih tokov 23


Tabela 8 nam prikazuje razčlenitev indeksa globalizacije KOF z vidika socialne

globalizacije, ki znotraj indeksa predstavlja 38 %. Socialna globalizacija se deli na tri

osnovne dele, in sicer na podatke o osebnih povezavah, na informacijske tokove in na

kulturne povezave. Proučuje področje telefona, televizije, interneta in število mednarodno

priznanih blagovnih znamk po svetu.

Tabela 8: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – socialna globalizacija

Socialna globalizacija 38 % Odstotek

a) Podatki o osebnih povezavah 33

- telefonski promet 25

- transferni prenosi v bruto domačem proizvodu 3

- mednarodni turizem 26

- delež tujega prebivalstva 21

- mednarodni stiki 25

b) Informacijski tokovi 35

- uporabniki interneta 36

- televizija 38

- trgovina z novicami v bruto domačem proizvodu 26

c) Kulturne povezave 32

- število McDonald's restavracij 44

- število Ikea trgovin 44

- število knjigarn v bruto domačem proizvodu 11


Tabela 9 nam prikazuje razčlenitev indeksa globalizacije KOF z vidika politične

globalizacije, ki znotraj indeksa predstavlja 26 %. Politična globalizacija proučuje

področje ambasad, mednarodnih organizacij, mirovnih misij in mednarodnih pogodb.

44

Tabela 9: Razčlenitev indeksa globalizacije KOF – politična globalizacija

Politična globalizacija 26 % Odstotek

- število ambasad v državi 25

- članstvo v mednarodnih organizacijah 27

- sodelovanje na mirovnih misijah 22

- mednarodne pogodbe 26


Na Sliki 18 je prikazan seznam petnajstih najbolj globaliziranih držav na svetu v letu

2016. Kot vidimo, se na prva tri mesta uvrščajo Nizozemska, Irska in Belgija. Iz nabora

naših držav se na lestvico uvrščata dve državi, in sicer Avstrija na četrto mesto in

Norveška na trinajsto mesto.

Slika 18: Seznam najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016


V nadaljevanju prikazujemo najbolj globalizirane države v letu 2016 glede na razčlenitev

indeksa globalizacije KOF.

Iz Slike 19 je razvidno, da so na področju ekonomske globalizacije na prva tri mesta

uvrščene države Singapur, Irska in Luksemburg. Izmed vseh naših analiziranih držav se

na trinajsto mesto na področju ekonomske globalizacije uvršča Avstrija, ki smo jo uvrstili

v sklop zelo razvitih držav.

78

80

82

84

86

88

90

92

94

45

Slika 19: Najbolj globalizirane države na področju ekonomske globalizacije v letu 2016


Iz Slike 20 je razvidno, da so na področju socialne globalizacije prva tri mesta zasedle

države Avstrija, Singapur in Švica. Avstrija je uvrščena na prvo mesto, kar pomeni, da je

bila v letu 2016 najbolj globalizirana država na področju socialne globalizacije. Izmed

vseh naših analiziranih držav se je na štirinajsto mesto na področju ekonomske

globalizacije uvrstila še Norveška. Obe državi, ki sta uvrščeni na seznam petnajstih

najbolj globaliziranih držav v letu 2016 (Avstrija in Norveška), smo v okviru našega dela

razvrstili v sklop zelo razvitih držav.

Slika 20: Najbolj globalizirane države na področju socialne globalizacije v letu 2016


75

80

85

90

95

100

80

82

84

86

88

90

92

46

Iz Slike 21 je razvidno, da so na področju politične globalizacije prva tri mesta zasedle

države Italija, Francija in Belgija. Izmed vseh naših analiziranih držav so se na seznam

najbolj globaliziranih držav na področju politične globalizacije v letu 2016 uvrstile države

Avstrija, Egipt in Norveška. Iz sklopa analiziranih zelo razvitih držav se je na četrto mesto

uvrstila Avstrija, na petnajsto – zadnje mesto pa Norveška. Iz sklopa srednje razvitih

držav se je na dvanajsto mesto uvrstil Egipt.

Slika 21: Najbolj globalizirane države na področju politične globalizacije v letu 2016


V nadaljevanju Slika 22 prikazuje indeks globalizacije KOF za izbrane države, ki smo jih

razporedili v sklop zelo razvitih držav. Iz grafa je razvidno, da ima Avstrija najvišji indeks

globalizacije KOF, ki se je v letih 1995–2000 nenehno večal, pozneje pa je bila njegova

vrednost bolj ali manj enaka oziroma ni bilo večjih odstopanj. Do leta 2004 je bila druga

najbolj globalizirana država Norveška, pozneje je zaradi padca vrednosti indeksa pristala

na tretjem mestu, čeprav je bila njena vrednost indeksa v letih 2009–2014 skoraj enaka

vrednosti indeksa, ki ga je imela Češka. Kot že omenjeno, je Češka ob koncu našega

proučevanega obdobja pristala na drugem mestu glede na vrednost indeksa globalizacije,

a je v začetnih letih našega proučevanega obdobja oziroma vse tja do leta 2004 njena

vrednost indeksa bila bistveno nižja od vrednosti indeksa, ki ga je imela Norveška.

Slovenija je iz najnižje vrednosti indeksa globalizacije KOF doživela ekstremen vzpon

na področju globalizacije. Vrednost njenega indeksa se je višala vse do leta 2008, od

takrat dalje pa so bile spremembe vrednosti indeksa bistveno manjše. Za najmanj

globalizirano državo se je izkazal Čile, ki je v zadnjih letih dosegel najnižjo vrednost

indeksa globalizacije KOF.

89

90

91

92

93

94

95

96

97

98

47

Slika 22: Indeks globalizacije KOF zelo razvitih držav


Slika 23 prikazuje indeks globalizacije KOF za izbrane države, ki smo jih razporedili v

sklop srednje razvitih držav. Iz grafa je razvidno, da ima Salvador najvišji indeks

globalizacije KOF, ki pa je celotno proučevano obdobje doživljal vzpone in padce. Na

začetku in na koncu proučevanega obdobja je bil indeks Salvadorja zelo blizu indeksu, ki

ga je imel Egipt. Od leta 1998 pa do leta 2013 je Salvador dosegel bistveno višjo raven

indeksa kakor Egipt. Na tretje mesto najbolj globaliziranih srednje razvitih držav se je

uvrstila Indonezija, ki je prav tako skozi celotno obdobje beležila nihanje ravni svojega

indeksa, ki so ga zaznamovali vzponi in padci. Na četrtem mestu se nahaja Indija, ki jo

lahko glede na vrednost indeksa srednje razvitih držav uvrstimo v zlato sredino. Pri tem

pa je potrebno dodati, da se je zadnje uvrščena Kambodža v letih 2013 in 2014 z višino

svojega indeksa močno približala Indiji. Indeks globalizacije KOF je v Kambodži skozi

vsa leta postopoma naraščal, kar kaže na dejstvo, da je Kambodža iz leta v leto bolj

prepričljivo globalizirana država.

50,00

55,00

60,00

65,00

70,00

75,00

80,00

85,00

90,00

95,00


48

Slika 23: Indeks globalizacije KOF srednje razvitih držav


V nadaljevanju Slika 24 prikazuje indeks globalizacije KOF za izbrane države, ki smo jih

razporedili v sklop manj razvitih držav. Iz grafa je razvidno, da ima Nigerija daleč najvišji

indeks globalizacije KOF, ki je skozi celotno proučevano obdobje konstantno naraščal,

seveda z vmesnimi manjšimi padci, ki pa niso pustili večjih dolgoročnih posledic. Jemen

je veljal za drugo najbolj globalizirano manj razvito državo vse do leta 2004, ko se je

njegovi vrednosti močno približala Uganda, ki je v letu 2014 dosegla celo višjo vrednost

od Jemna in se s tem posledično uvrstila na drugo mesto najbolj globaliziranih manj

razvitih držav. Vrednost indeksa države Uganda je nenehno strmo naraščala. Indeksa

Etiopije in Madagaskarja sta se prepletala na predzadnjem in zadnjem mestu, a je leta

2014 Madagaskar vendarle dosegel višjo rast indeksa, zato se je uvrstil na četrto mesto

glede na globalizacijo indeksa KOF. Zadnje uvrščena je Etiopija, ki tekom vseh let beleži

večanje in manjšanje vrednosti indeksa globalizacije KOF.

Slika 24: Indeks globalizacije KOF manj razvitih držav


25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

50,00

55,00

60,00

65,00

70,00


20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

50,00

55,00

Etiopija Uganda Nigerija Madagaskar Jemen

49

5.5 Analiza povezanosti gospodarske rasti z globalizacijo

Grangerjev test vzročnosti (orig. Granger Causality) je preizkus statistične hipoteze za

ugotavljanje, ali je časovna vrsta koristna pri napovedovanju druge časovne vrste

(European Commission 2018).

Pri izračunih Grangerjevega testa vzročnosti smo za izbrane države uporabili podatke o

realni stopnji BDP in globalizacije (indeks KOF) od leta 1990 do leta 2015. Kritična

vrednost F-statistike je 3,38 pri stopnji značilnosti 0,05. Izračunov po Grangerjevem testu

vzročnosti nismo naredili za države Jemen, Nigerija in Etiopija, saj ne obstajajo

enakovredne časovne serije, kot smo jih uporabili pri drugih državah.

Slika 25 prikazuje rezultate empirične analize podatkov o gospodarski rasti in indeksu

globalizacije KOF za državo Avstrija.

Slika 25: Empirična analiza za Avstrijo

Pairwise Granger Causality Tests Lags: 2

Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_AT does not Granger Cause G_AT 25 2.89246 0.0788

G_AT does not Granger Cause KOF_AT 0.81038 0.4588

Pri prvi ničelni domnevi je izračunana testna F-statistika nižja kot kritična vrednost F-

statistike, zato ničelne domneve ne zavrnemo in sprejmemo sklep, da stopnja

globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast v Avstriji.

Pri drugi ničelni domnevi je izračunana testna F-statistika nižja kot kritična vrednost F-

statistike, zato ničelne domneve ne zavrnemo in sprejmemo sklep, da gospodarska rast ne

vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Avstriji.


globalizacije KOF za državo Čile.

Slika 26: Empirična analiza za Čile


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_CL does not Granger Cause G_CL 25 4.52368 0.0239

G_CL does not Granger Cause KOF_CL 0.73504 0.4920

Pri prvi ničelni domnevi je izračunana testna F-statistika višja kot kritična vrednost F-

statistike, zato ničelno domnevo zavrnemo in sprejmemo sklep, da stopnja globalizacije

KOF vpliva na gospodarsko rast v državi Čile.

Pri drugi ničelni domeni je izračunana testna F-statistika nižja kot kritična vrednost F-


vpliva na stopnjo globalizacije KOF.

50


globalizacije KOF za državo Češka.

Slika 27: Empirična analiza za Češko


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_ID does not Granger Cause G_ID 25 0.22313 0.8020

G_ID does not Granger Cause KOF_ID 0.35397 0.7062



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast na Češkem.

Prvi drugi ničelni domeni je izračunana testna F-statistika nižja kot kritična vrednost F-

statistike, zato ničelno domnevo ne zavrnemo in sprejmemo sklep, da gospodarska rast

ne vpliva na stopnjo globalizacije KOF.


globalizacije KOF za državo Norveška.

Slika 28: Empirična analiza za Norveško


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_NO does not Granger Cause G_NO 25 2.51021 0.1065

G_NO does not Granger Cause KOF_NO 1.00598 0.3835



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast na Norveškem.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF na Norveškem.


globalizacije KOF za državo Slovenija.

Slika 29: Empirična analiza za Slovenijo


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_SI does not Granger Cause G_SI 22 1.21455 0.3213

G_SI does not Granger Cause KOF_SI 0.06222 0.9399

51



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast v Sloveniji.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Sloveniji.


globalizacije KOF za državo Egipt.

Slika 30: Empirična analiza za Egipt


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_EG does not Granger Cause G_EG 25 7.08888 0.0047

G_EG does not Granger Cause KOF_EG 0.75801 0.4816


statistike, zato ničelno domnevo sprejmemo. Stopnja globalizacije KOF vpliva na

gospodarsko rast v Egiptu.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Egiptu.


globalizacije KOF za državo Indonezija.

Slika 31: Empirična analiza za Indonezijo


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_ID does not Granger Cause G_ID 25 0.22313 0.8020

G_ID does not Granger Cause KOF_ID 0.35397 0.7062


statistike, zato ničelne domneve ne zavrnemo. Stopnja globalizacije KOF ne vpliva na

gospodarsko rast v Indoneziji.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Indoneziji.


globalizacije KOF za državo Salvador.

52

Slika 32: Empirična analiza za Salvador


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_SV does not Granger Cause G_SV 25 5.52785 0.0123

G_SV does not Granger Cause KOF_SV 0.07709 0.9261


statistike, zato ničelno domnevo zavrnemo in sprejmemo sklep, da stopnja globalizacije

KOF vpliva na gospodarsko rast v Salvadorju.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Salvadorju.


globalizacije KOF za državo Indija.

Slika 33: Empirična analiza za Indijo


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_IN does not Granger Cause G_IN 25 0.99909 0.3859

G_IN does not Granger Cause KOF_IN 1.72803 0.2031



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast v Indiji.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Indiji.


globalizacije KOF za državo Kambodža.

Slika 34: Empirična analiza za Kambodžo


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_KH does not Granger Cause G_KH 24 1.18370 0.3277

G_KH does not Granger Cause KOF_KH 0.15607 0.8566

53



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast v Kambodži.

Pri drugi ničelni domnevi je izračunana testna F-statistika je nižja kot kritična vrednost

F-statistike, zato ničelne domneve ne zavrnemo in sprejmemo sklep, da gospodarska rast

ne vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Kambodži.


globalizacije KOF za državo Madagaskar.

Slika 35: Empirična analiza za Madagaskar


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_MG does not Granger Cause G_MG 25 0.39650 0.6778

G_MG does not Granger Cause KOF_MG 4.43651 0.0254



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast na Madagaskarju.

Pri drugi ničelni domnevi je izračunana testna F-statistika višja kot kritična vrednost F-

statistike, zato ničelno domnevo zavrnemo in sprejmemo sklep, da gospodarska rast

vpliva na stopnjo globalizacije KOF na Madagaskarju.


globalizacije KOF za državo Uganda.

Slika 36: Empirična analiza za Ugando


Null Hypothesis: Obs F-Statistic Prob. KOF_UG does not Granger Cause G_UG 25 2.38063 0.1182

G_UG does not Granger Cause KOF_UG 0.20098 0.8196



globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast v Ugandi.



vpliva na stopnjo globalizacije KOF v Ugandi.

54

5.6 Ugotovitve raziskave

Ugotovili smo, da ima v sklopu analiziranih zelo razvitih držav Norveška najvišjo

vrednost bruto domačega proizvoda, takoj za njo pa se je na drugo mesto uvrstila Avstrija.

Približno enako vrednost imata Slovenija in Češka, najnižjo vrednost bruto domačega

proizvoda pa beleži Čile. Izmed srednje razvitih držav ima najvišjo vrednost bruto

domačega proizvoda Salvador, najnižjo pa Kambodža. Indonezija zaseda drugo mesto,

Indija pa predzadnje – četrto mesto. Vrednost bruto domačega proizvoda je Egipt uvrstila

na tretje mesto, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je vrednost bruto domačega

proizvoda v Egiptu iz leta v leto nenehno naraščala. Izmed manj razvitih držav je kljub

nenehnim vzponom in padcem Nigerija dosegla najvišjo vrednost bruto domačega

proizvoda, takoj za njo se je uvrstil Jemen, ki mu sledi Uganda. Najnižje vrednosti bruto

domačega proizvoda sta zabeležila Etiopija in Madagaskar.

Izmed zelo razvitih držav ima Norveška najvišji indeks človeškega razvoja, Čile pa se

glede na pridobljene podatke uvršča med države z najnižjo stopnjo indeksa človeškega

razvoja. Avstrija, Češka in Slovenija imajo približno enako vrednost indeksa človeškega

razvoja. V sklopu srednje razvitih držav je najvišjo stopnjo indeksa človeškega razvoja

zabeležil Egipt, najnižjo pa Kambodža. Indija je glede na vrednost indeksa uvrščena v

zlato sredino med najvišjim in najnižjim indeksom, bistveno višjo vrednost od nje pa sta

dosegla Indonezija in Salvador. V sklopu manj razvitih držav je najvišji indeks

človeškega razvoja dosegla Nigerija, sledita ji Madagaskar in Jemen. Najnižjo vrednost

indeksa je zabeležila Etiopija, tik pred njo pa se je uvrstila Uganda. Za vse države lahko

rečemo, da je indeks človeškega razvoja najintenzivneje naraščal do leta 2010, nato pa se

je njegova hitra rast umirila.

Švica, Singapur in ZDA spadajo med tri najbolj konkurenčna gospodarstva na svetu.

Temeljno pravilo za doseganje takšnega uspeha je odprto gospodarstvo. V sklopu zelo

razvitih držav je najvišji globalni indeks konkurenčnosti dosegla Norveška, takoj za njo

pa sta se uvrstili Avstrija in Češka. Na predzadnje mesto se je glede na vrednost

globalnega indeksa konkurenčnosti uvrstil Čile, na zadnje mesto pa se je uvrstila

Slovenija, ki je imela skozi vsa analizirana leta najnižjo vrednost globalnega indeksa

konkurenčnosti. Izmed srednje razvitih držav je najvišjo vrednost indeksa dosegla

Indonezija, takoj za njo pa Indija. Vrednosti indeksa Kambodže in Salvadorja sta se skozi

vso proučevano obdobje bolj ali manj prepletali, najnižjo vrednost globalnega indeksa

konkurenčnosti je dosegel Egipt. Izmed manj razvitih držav je najnižjo vrednost

globalnega indeksa konkurenčnosti dosegla država Jemen. Vrednosti indeksov vseh

ostalih držav so bile v začetku proučevanega obdobja bolj ali manj prepletene. Glede na

vrednost indeksa je predzadnje mesto v sklopu manj razvitih držav zasedel Madagaskar,

na tretjem mestu je po nekaj vzponih in padcih vrednosti indeksa pristala Nigerija.

Uganda in Etiopija sta nekaj časa imeli enako vrednost indeksa, a je v zadnjem

proučevanem obdobju Etiopija malce povišala vrednost svojega indeksa in tako izmed

manj razvitih držav postala država z najvišjim globalnim indeksom konkurenčnosti.

V sklopu globalnega indeksa konkurenčnosti smo za vse države preverili še vrednosti

podindeksa devetega stebra (tehnologija) in dvanajstega stebra (inovacije). Izmed zelo

razvitih držav je Norveška dosegla najvišjo vrednost podindeksa na področju tehnologije

in inovacij, Čile pa je na obeh področjih zasedel najnižjo vrednost podindeksa. V sklopu

srednje razvitih držav je na področju tehnologije najvišjo vrednost podindeksa dosegla

Indonezija, najnižjo pa Indija. Na področju inovacij sta enako vrednost dosegli državi

55

Indija in Indonezija, najnižjo pa Salvador. V sklopu manj razvitih držav je na področju

tehnologije najvišjo vrednost podindeksa dosegla Nigerija, najnižjo pa Jemen. Na

področju inovacij se je kot najbolj konkurenčna država izkazala Etiopija, najmanj pa

Jemen.

Raziskali smo, kateri so tisti faktorji, ki v posamezni državi predstavljajo največjo oviro

pri poslovanju. Odločili smo se, da za vsako državo predstavimo samo en faktor, ki se je

zaradi najvišjega doseženega odstotka izkazal za najbolj problematičnega. V sklopu

najbolj razvitih držav se je kot največja ovira pri poslovanju izkazala neučinkovita vladna

birokracija. Za srednje in manj razvite države se je kot največja ovira pri poslovanju

izkazala korupcija.

Indeks globalizacije KOF je sestavljen iz treh osnovnih področij. Socialna globalizacija

predstavlja 38 % omenjenega indeksa, politična globalizacija predstavlja 26 %

omenjenega indeksa, ekonomska globalizacija pa predstavlja 36 % omenjenega indeksa.

Na seznam petnajstih najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016 sta se uvrstili dve

državi, ki smo ju proučevali. Na četrto mesto se je uvrstila Avstrija, trinajsto mesto pa je

zasedla Norveška. Na seznam najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016 na

področju ekonomske globalizacije se je na trinajsto mesto uvrstila Avstrija. Na seznam

najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016 na področju socialne globalizacije je

prvo mesto zasedla Avstrija, na štirinajsto mesto pa se je uvrstila Norveška. Na seznam

najbolj globaliziranih držav na svetu v letu 2016 na področju politične globalizacije se je

na četrto mesto uvrstila Avstrija, na dvanajsto mesto se je uvrstil Egipt, na petnajsto mesto

pa se je uvrstila Norveška.

Avstrija je izmed vseh zelo razvitih držav dosegla najvišjo vrednost indeksa globalizacije

KOF, Čile pa najnižjo. Vmesna mesta so si razdelila Češka, Norveška in Slovenija.

Slednja je tekom celotnega proučevanega obdobja dosegla ekstremen vzpon vrednosti

indeksa globalizacije KOF. Izmed srednje razvitih držav je najvišji indeks globalizacije

KOF, kljub nenehnim vzponom in padcem, dosegel Salvador, drugo mesto je zasedel

Egipt. Nato sledita Indonezija in Indija, na zadnje mesto pa se je uvrstila Kambodža,

katere vrednost indeksa je iz leta v leto naraščala. V sklopu manj razvitih držav je daleč

najvišji indeks globalizacije KOF dosegla Nigerija. Sledita ji Jemen in Uganda, zadnja

mesta pa so pripadla Madagaskarju in Etiopiji, ki je zabeležila najnižjo vrednost indeksa

globalizacije KOF.

V sklopu analize vpliva med gospodarsko rastjo in indeksom globalizacije smo

proučevali izbrane države v obdobju med leti 1990 in 2015. Ugotovili smo, da indeks

globalizacije KOF vpliva na gospodarsko rast v državah Čile, Egipt in Salvador. Prav

tako smo ugotovili, da v državi Madagaskar gospodarska rast vpliva na indeks

globalizacije KOF. Pri vseh ostalih proučevanih državah je statistična analiza pokazala,

da indeks globalizacije KOF ne vpliva na gospodarsko rast in prav tako gospodarska rast

ne vpliva na indeks globalizacije KOF.

5.7 Preverjanje hipotez

V nadaljevanju navajamo hipoteze, ki smo si jih zastavili na začetku magistrskega dela.



56







Na podlagi pridobljenih rezultatov, ki smo jih pridobili z analiziranjem kazalnikov bruto

domačega proizvoda, indeksa človeškega razvoja, globalnega indeksa konkurenčnosti in

indeksa globalizacije KOF, smo preverili hipoteze od zaporedne številke 1 do 4.

Tabela 10 predstavlja države z najvišjo in najnižjo vrednostjo analiziranih kazalnikov. V

sklopu magistrskega dela smo obravnavali štiri različne kazalnike in za izbrane države

predstavili konkretne podatke. Iz tabele je razvidno, katera država je glede na njeno

razvitost pri izbranem kazalniku dosegla najvišjo vrednost indeksa in katera država je

dosegla najnižjo vrednost indeksa. Kadar so se podatki o najvišjem in najnižjem

kazalniku tekom proučevanega obdobja spreminjali, smo upoštevali vrednost, ki je bila v

zadnjem letu našega proučevanega obdobja. Kadar je bila višina vrednosti kazalnika v

zadnjem letu enaka pri več državah, smo upoštevali višine indeksov, ki jih je posamezna

država dosegala tekom celotnega proučevanega obdobja – njeno povprečje. Države,

zapisane z zeleno barvo, so dosegle najvišjo vrednost posameznega kazalnika, države,

zapisane z rdečo barvo, pa so dosegle najnižjo vrednost posameznega kazalnika. Pri

vsakem kazalniku so v prvi vrstici zapisane vrednosti, ki so jih dosegali posamezni sklopi

zelo razvitih, srednje razvitih in manj razvitih držav.

Tabela 10: Preverjanje hipotez od zaporedne številke 1−4

Ime kazalnika Zelo razvite Srednje

razvite Manj razvite

Bruto domači proizvod

do 120.000

USD do 4.500 USD

do 3.500

USD

Norveška Salvador Nigerija

Čile Kambodža Madagaskar

Indeks človeškega razvoja

0,70−0,95 0,35–0,70 0,25–0,55

Norveška Egipt Nigerija

Čile Kambodža Etiopija

Globalni indeks konkurenčnosti

4–5,5 3,5−5 2,5−4

Norveška Indonezija Etiopija

Slovenije Egipt Jemen

Indeks globalizacije KOF

50,00–95,00 25,00–70,00 20,00–55,00

Avstrija Salvador Nigerija

Čile Kambodža Etiopija

57



Hipotezo 1 potrdimo, saj je iz Tabele 10 razvidno, da so vrednosti bruto domačega

proizvoda najvišje pri zelo razvitih državah in najnižje pri manj razvitih državah.


Hipotezo 2 potrdimo, saj je iz Tabele 10 razvidno, da so zelo razvite države dosegle

najvišjo vrednost globalnega indeksa konkurenčnosti. Najnižjo vrednost globalnega

indeksa konkurenčnosti so dosegle manj razvite države, kar pomeni, da so zelo razvite

države bolj konkurenčne od manj razvitih.


Hipotezo 3 zavrnemo, saj je iz Tabele 10 razvidno, da so manj razvite države dosegle

najnižjo vrednost indeksa globalizacije KOF. To pomeni, da so manj razvite države

najmanj globalizirane, zelo razvite države pa so najbolj globalizirane.

Dreher (2005, str. 6) pojasnjuje, da bolj globalizirane države rastejo hitreje in so bolj

konkurenčne.



Hipotezo 4 potrdimo, saj je iz Tabele 10 razvidno, da so srednje razvite države pri vseh

obravnavanih kazalnikih dosegle srednje povprečne vrednosti kazalnikov.

Na podlagi empirične analize, ki nam je prikazala, ali obstaja obojestranski vpliv med

gospodarsko rastjo in indeksom globalizacije KOF, smo preverili hipoteze od zaporedne

številke 5 do 6.

Tabela 11 prikazuje rezultate empirične analize o vplivu globalizacije na gospodarsko

rast in o morebitnem vplivu gospodarske rasti na globalizacijo. Podatki so prikazani za

vsako državo posebej.

58

Tabela 11: Preverjanje hipotez od zaporedne številke 5−6

Ime države Razvitost

Vpliv globalizacije

na gospodarsko rast

Vpliv gospodarske

rasti na

globalizacijo

Avstrija

Zelo

Čile

Češka

Norveška

Slovenija

Egipt

Srednje

Indonezija

Salvador

Indija

Kambodža

Madagaskar Manj

Uganda


Hipotezo 5 delno potrdimo, saj je iz Tabele 11 razvidno, da je gospodarska rast vplivala

na globalizacijo samo v državi Madagaskar. Za preostale države je empirična analiza

pokazala, da gospodarska rast ne vpliva na globalizacijo v državi.


Hipotezo 6 delno potrdimo, saj je iz Tabele 11 razvidno, da globalizacija vpliva na

gospodarsko rast samo v državah Čile, Egipt in Salvador. Za preostale države je empirična

analiza pokazala, da globalizacije ne vpliva na gospodarsko rast v državi.

5.8 Predlogi za izboljšave

Tekom magistrskega dela je bilo ugotovljeno, da ima kljub vsemu politika velik ali morda

v nekaterih pogledih celo odločujoč vpliv na gospodarstvo v državi, zato je osnovna

naloga vsake politike, da natančno prouči razmere znotraj domačega gospodarstva in

gospodarske razmere po svetu ter v skladu z ugotovitvami sprejme določene ukrepe, ki

gospodarstvo razbremenjujejo.

Slovenija lahko z odpravo nekaterih nerazumnih birokratičnih ovir (zakonov) močno

prispeva k izboljšanju gospodarskih razmer v državi. Marsikatero podjetje je svoje

poslovanje pričelo ali pa selilo v tujino zato, ker so drugje ugodnejši in do podjetnikov

prijaznejši pogoji poslovanja. Kot primer lahko navedemo tudi nerazumno dolgo trajajoče

pridobivanje gradbenih in ostalih dovoljenj, ki so nujno potrebna za pričetek poslovanja.

Takšne ovire marsikaterega podjetnika odvrnejo od poslovanja v državi. Zraven

birokratičnih ovir se podjetniki srečujejo tudi s prevelikimi finančnimi obremenitvami, ki

pod vprašaj postavljajo racionalnost in ekonomičnost poslovanja. V kolikor bi država

pristopila k znižanju davkov in znižanju oziroma subvencioniranju nekaterih drugih

59

prispevkov ter povečanju števila razpisov za nepovratna sredstva, bi se gospodarstvo

zagotovo vsaj malce okrepilo.

60

6 SKLEP

Gospodarski razvoj je temeljni pokazatelj kakovostnih sprememb, ki so se zgodile v

posamezni državi, in v osnovi prikazuje razvoj človeškega faktorja, količine naravnih

virov in kapitala ter kakšen je tehnični napredek v državi. Države, ki so gospodarsko manj

razvite oziroma revnejše, zelo težko dosegajo velik gospodarski razvoj, saj zelo težko

razvijejo vse zgoraj omenjene faktorje razvoja hkrati. V gospodarsko nerazvitih državah

so potrebne velike spremembe, da dosegajo razvoj in odpravijo revščino. Gospodarska

rast je ožji pojem, ki ga definiramo kot del gospodarskega razvoja in je pokazatelj

količinskih sprememb. Gospodarska rast v državah se meri s pomočjo bruto domačega

proizvoda. Osnovni nasvet za vse države, ki želijo pospešiti svojo gospodarsko rast, je

pospeševanje uvoza, v sklopu katerega se ustanovijo nova podjetja, omogočajo finančna

posojila in tuje neposredne investicije. Vse to privede do večjega tehnološkega napredka

znotraj države.

Države z veliko naravnimi viri so pogosto v zmoti, ko mislijo, da so zaradi tega

avtomatsko v nenehni prednosti pred ostalimi državami. Naravni viri sicer po eni strani

res predstavljajo določeno avtomatsko konkurenčno prednost, a lahko to hkrati

predstavlja tudi določeno nevarnost, saj te države po navadi nimajo razvitih ostalih

dejavnikov, ki omogočajo gospodarski razvoj in se lahko ob padcu cene naravnih virov

oziroma morebitnem pomanjkanju le-teh znajdejo v veliki krizi.

Globalizacija naj bi gospodarstvu prinesla predvsem pozitivne učinke, a lahko za

marsikatero državo rečemo ravno nasprotno. Pomen globalizacije naj bi bil odpravljanje

razlike v nerazvitosti in neenakosti na svetu, a velikokrat se zgodi ravno obratno in kot

veliko negativno posledico za seboj pušča strahotne razlike v neenakopravnosti in še

večjem poglabljanju revščine. Vplivi globalizacije se čutijo na vseh področjih in prinašajo

zares nepredvidljive posledice. Med negativnimi beležimo predvsem globalni kriminal in

terorizem, ob katerem se na nek način začuti nemoč države. Seveda pa globalizacija

prinaša tudi vrsto pozitivnih posledic, med katerimi lahko v splošnem izpostavimo večjo

in boljšo blaginjo ter zmanjšanje nerazvitosti.

V sklopu magistrskega dela smo analizirali izbrane ekonomske kazalnike in vpliv med

gospodarsko rastjo ter globalizacijo. Izbrali smo petnajst držav in jih glede na vrednosti

indeksa človeškega razvoja razdelili v tri sklope zelo razvitih, srednje razvitih in manj

razvitih držav. Za proučevanje smo si kot kazalnike izbrali bruto domači proizvod, indeks

človeškega razvoja, globalni indeks konkurenčnosti in indeks globalizacije KOF. Analiza

omenjenih kazalnikov je pokazala, da bolj kot je država razvita, višji ima bruto domači

proizvod, višji ima indeks človeškega razvoja, višji globalni indeks konkurenčnosti in

višji indeks globalizacije KOF. Analiza vpliva med gospodarsko rastjo in globalizacijo je

pokazala, da ta vpliv v večini analiziranih držav ne obstaja. Globalizacija vpliva na

gospodarsko rast samo v državah Čile, Egipt in Salvador. Empirična analiza je pokazala,

da v ostalih analiziranih državah globalizacija ne vpliva na gospodarsko rast. Pri vplivu

gospodarske rasti na globalizacijo pa je empirična analiza pokazala, da ta vpliv obstaja

samo na Madagaskarju, v vseh ostalih analiziranih državah pa ne.

Na podlagi pridobljenih rezultatov smo od šestih zastavljenih hipotez potrdili tri, eno smo

zavrnili in dve delno potrdili oziroma zavrnili. Potrdili smo hipotezo, ki je predvidevala

najvišjo vrednost bruto domačega proizvoda pri zelo razvitih državah in najnižjo vrednost

61

bruto domačega proizvoda pri manj razvitih državah, saj je analiza kazalnika bruto

domači proizvod pokazala točne takšne vrednosti, kot smo jih predvidevali. Prav tako

smo potrdili hipotezo o tem, da so zelo razvite države bolj konkurenčne, kar dokazujejo

pridobljene vrednosti globalnega indeksa konkurenčnosti. Na podlagi analize smo potrdili

hipotezo, ki je za srednje razvite države predvidevala doseg srednjih vrednosti pri vseh

kazalnikih. Napačno smo predvidevali, da so manj razvite države bolj globalizirane, saj

je analiza pokazala ravno nasprotno. Najbolj globalizirane so zelo razvite države, saj

imajo boljše pogoje za poslovanje na globalni ravni. Delno potrdili oziroma delno zavrgli

pa smo hipotezi, ki sta predvidevali, da gospodarska rast vpliva na globalizacijo in da

globalizacija vpliva na gospodarsko rast, saj se je vpliv za slednjo izkazal samo v 25 %

analiziranih držav, za prvo pa samo pri eni državi oziroma je bil vpliv pri dobrih 8 %

analiziranih držav.

V zaključku magistrskega dela ugotavljamo, da smo dosegli zastavljen osnovni namen,

ki smo si ga zadali ob začetku tega dela. Osnovni namen tega dela je bil raziskati, ali

gospodarska rast vpliva na globalizacijo v državi ali globalizacija na gospodarsko rast. S

pomočjo statistične analize smo prišli do podatkov in ugotovili, da v večini analiziranih

držav tega vpliva ni, zato nikakor ne moremo enačiti pojma uspešnosti znotraj

konkurenčnosti in globalizacije. Skozi celotno delo smo izpolnili tudi vse vnaprej

zastavljene cilje in pravilno predpostavili, da so gospodarsko bolj razvite države bolj

globalizirane in bolj konkurenčne. Delno lahko kot pravilno štejemo tudi predpostavko,

da obstaja vpliv globalizacije na gospodarsko rast države, saj se je za nekatere države

izkazalo, da ta vpliv dejansko obstaja.

V gospodarstvu se razmere dnevno in zelo hitro spreminjajo, zato naj bi veljalo osnovno

pravilo, da vsi deležniki sledijo spremembam, ki se pojavijo na trgu in se tudi znajo nanje

pravočasno odzvati. Kadar govorimo o gospodarstvu na ravni države, ne moremo mimo

dejstva, da ima politika velik vpliv na gospodarstvo in da vsaka poteza oziroma odločitev

pomembno vpliva na gospodarsko stanje v državi. Primarni cilj vsake države je postati

najbolj razvita država na svetu, država z ugodnimi pogoji za življenje, z visokim

življenjskim standardom. Postati ena izmed najbolj konkurenčnih in globaliziranih držav

na svetu je zagotovo cilj oziroma želja marsikoga. A za dosego takšnih ciljev je potrebno

voditi pravo politiko in imeti zelo dobro zasnovano dolgoročno strategijo. Ob vsej tej želji

– postati najboljši, pa marsikdo velikokrat pozabi na tisti del socialne politike, ki zaradi

izpolnjevanja ekonomskih ciljev ostane v ozadju. Z uspešnostjo države se večajo tudi

razlike v kvaliteti življenja in bogat sloj prebivalstva postane še bogatejši, revnejši sloj pa

postane še bolj reven oziroma socialno ogrožen. Odprto gospodarstvo je ena izmed dobrih

popotnic k izboljšanju razmer na področju gospodarstva, a velik vpliv na vse skupaj imajo

tudi zunanji dejavniki vplivanja in tveganja, ki so v večini primerov zelo nepredvidljivi.

Domače gospodarstvo bi si moralo prizadevati za čim več dolgoročnih investicij ter

inovacij, pri tem pa bi se morale omiliti oziroma odpraviti nekatere nerazsodne

birokratične zahteve, ki marsikaterega podjetnika omejujejo pri poslovanju oziroma mu

ga onemogočajo.

62

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Ahtik, M. in Mencinger, J. (2012). Ekonomika evropske integracije. Ljubljana:

GV založba.

2. Bajt, A. in Štiblar, F. (2002). Ekonomija. Ekonomska analiza in politika.

Ljubljana: GV založba.

3. Beck, U. (2003). Kaj je globalizacija?: zmote globalizma – odgovori na

globalizacijo. Ljubljana: Krtina.

4. Diffen. (2017). Economic Development vs. Economic Growth. Pridobljeno 17.

november 2017 iz portala Diffen:

http://www.diffen.com/difference/Economic_Development_vs_Economic_Gro

wth.

5. Dreher, A. (2005). Does Globalization Affect Growth? Evidence from a new

Index of Globalization. Research Paper Series Thurgauer Wirtschaftsinstitut,

2005 (6), 1−32.

6. Dunning, J. H. (1993). Multinational Enterprises and the Global Economy. New

York: Addison-Wesley Publ. Company, Reading.

7. EPC – European Payments Council. (2009). Making SEPA a Realitiy – The

definitive Guide to the Single Euro Payments Area. Pridobljeno 6. maj 2018 iz

EPC: https://www.europeanpaymentscouncil.eu/documents/EPC066-.

8. European Commission. (2018). Price transmission along the food supply chain.

Pridobljeno 20. junij 2018 iz portala European Commission:

http://ec.europa.eu/eurostat/cache/infographs/foodprice/data_overview/overview

.pdf

9. Fišer, Ž. (2018). Stabilen gospodarski razvoj, a potreben pogled v prihodnost.

Pridobljeno 6. maj 2018 iz portala O-STA: https://o-sta.si/22227/stabilen-

gospodarski-razvoj-a-potreben-pogled-v-prihodnost.

10. Fuchs, G. (1998). Globalisierung – (mehr als) Wirtschaft ohne Grenzen. Praxis.

Geographie 7−8. Braunschweig: Westermann.

11. Jaklič, M. (2005). Poslovno okolje podjetja (3 izd.). Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

12. Jaklič, M. (2009). Poslovno okolje in gospodarski razvoj. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

13. KOF Index of Globalization. (2016). KOF Globalization Index. Pridobljeno 23.

december 2016 iz KOF Index of Globalization: http://globalization.kof.ethz.ch/.

14. Kračun, D. (2008). Uvod v ekonomijo z mikroekonomiko. Ljubljana: GV Založba.

15. Linklater, A. (2008). Globalizacija in preoblikovanje politične skupnosti. V J.

Baylis, S. Smith, P. Owens (Ured.), Globalizacija svetovne politike. Zv. 2,

Mednarodni problemi (4. izd.) (str. 454−477). Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

16. Luostarinen, R. (1994). Internationalization of Finnish Firms and theri Response

to Global Challenges. Helsinki: UNU World Institute for Development Economic

Research (UNO/WIDER).

17. Majerič, A. (1998). Ugotavljanje velikosti družbenega proizvoda. V D. Kračun

(Ured.), Uvod v ekonomijo – makroekonomika (str. 21−40). Maribor: Studio

Linea.

18. Mansfield, E. (1969). Economics of Technological Change. New York: Norton.

19. Mikek, P. in Rihtarič, M. (2002). Osnove ekonomske teorije II: Makroekonomija.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

https://www.europeanpaymentscouncil.eu/documents/EPC066-

http://ec.europa.eu/eurostat/cache/infographs/foodprice/data_overview/overview.pdf

http://ec.europa.eu/eurostat/cache/infographs/foodprice/data_overview/overview.pdf

https://o-sta.si/22227/stabilen-gospodarski-razvoj-a-potreben-pogled-v-prihodnost

https://o-sta.si/22227/stabilen-gospodarski-razvoj-a-potreben-pogled-v-prihodnost

http://globalization.kof.ethz.ch/

63

20. One Planet, Many People. (2005). Atlas of Our Changing Environment. Nairobi:

United Nations Environment Programme.

21. Porter, M. E. (1998). The Competitive Advantage of Nations. New York: The Free

Press.

22. Ravbar, M. in Bole, D. (2007). Geografski vidiki ustvarjalnosti. Ljubljana:

Založba ZRC.

23. Rihtarič, M. (1998). Ekonomika dežel v razvoju. V D. Kračun (Ured.), Uvod v

ekonomijo – makroekonomika (str. 203−216). Maribor: Studio Linea.

24. Savin, D. (1999). Ekonomska teorija in analiza. Ekonomija in poslovne vede (str.

5−36). Maribor: Studio Linea.

25. Scholte, J. A. (2008). Globalne trgovina in finance. V J. Baylis, S. Smith, P.

Owens (Ured.), Globalizacija svetovne politike. Zv. 2, Mednarodni problemi (4.

izd.) (str. 328−353). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

26. Senjur, M. (1993). Gospodarska rast in razvojna ekonomika. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

27. Senjur, M. (2001). Makroekonomija (3. izd.). Gubno: MER Evrocenter.

28. Soros, G. (2003). Globalizacija. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

29. Stanovnik, P. in Kavaš, D. (2002). Ekonomika tehnoloških sprememb. Portorož:

Visoka strokovna šola za podjetništvo.

30. Strašek, S. in Žižmond, E. (1997). Ekonomska politika. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

31. Svetličič, M. (1996). Svetovno podjetje: izziv mednarodne proizvodnje. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

32. Svetličič, M. (1997). O konkurenčnosti in kako jo okrepiti. V S. Hribar - Milič

(Ured.), Vpliv socialnih stroškov, cene dela ter izkoriščenosti človeških virov na

konkurenčnost slovenskega gospodarstva: Zbornik predavanj s posveta (str.

9−23). Ljubljana: GZS.

33. Tajnikar, M. (2015). Makroekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

34. The World Bank. (2017). World Development Indicators. Pridobljeno 14.

december 2017 iz The World Bank Group:

http://databank.worldbank.org/data/reports.aspx?source=2&series=NY.GDP.PC

AP.CD&country=AUT#.

35. United Nations Development Program. (1991). Human development Report.

Oxford: Oxford University Press.

36. United Nations Development Programme. (2016). Human Development Data

(1990−2014). Pridobljeno 28. november 2016 iz United Nations Development

Programme; Human Development Reports: http://hdr.undp.org/en/data.

37. Vintar Mally, K. (2009). Države v razvoju – med okoljevarstvom in razvojnimi

težnjami. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani.

38. Woods, N. (2008). Mednarodna politična ekonomija v dobi globalizacije. V J.

Baylis, S. Smith, P. Owens (Ured.), Globalizacija svetovne politike. Zv. 2,

Mednarodni problemi (4. izd.) (str. 46−73). Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

39. World Economic Forum. (2016a). The Global Competitiveness Report 2016–

2017. Pridobljeno 28. november 2016 iz World Economic Forum:

https://www.weforum.org/reports/the-global-competitiveness-report-2016-2017-

1.

40. World Economic Forum. (2016b). The Global Competitiveness Report 2016–

2017. Pridobljeno 29. november 2016 iz World Economic Forum:

http://hdr.undp.org/en/data

64

http://www3.weforum.org/docs/GCR2016-

2017/05FullReport/TheGlobalCompetitivenessReport2016-2017_FINAL.pdf.

Documents

ANALIZA POVEZANOSTI GOSPODARSKE RASTI IN RAZVOJA Z … · 2018-11-04 · Osnovni namen tega dela je raziskati, ali globalizacija vpliva na gospodarsko rast v posamezni državi oziroma