UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA INVESTICIJSKEGA POTENCIALA BARVNE METALURGIJE NA OBMOČJU URALA Kandidat(ka): Jurič Jelena Študent(ka) izrednega študija Številka indeksa: 81612745 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: zunanja trgovina Mentorica: pred. dr. Romana Korez-Vide

MARIBOR, januar 2008

2

PREDGOVOR

Zadnji desetletja rusko gospodarstvo preživlja globoke ekonomske in finančne spremembe. V povezavi z tem se mnoga podjetja, tudi podjetja barvne metalurgije, spoprijemajo s problemi reorganizacije, širitve vrste vzajemnih neplačil, znižanja povpraševanja tako na notranjem kot na zunanjih trgih. Razmere v industriji in v gospodarstvu nasploh, so postale negotove, stalno se spreminjajo, skupaj tudi položaj podjetij in njihova konkurenčnost. Obstoj in razvoj barvne metalurgije v Rusiji je odvisen tudi od povpraševanja svetovnega gospodarstva po barvnih kovinah. Najbolj narašča povpraševanje na Kitajskem, kjer je rast BDP-ja trenutno bistveno večja kot v povprečju v evropskih državah. Ponudba surovin na trgu je velika, konkurenca pa vedno močnejša. Ruska podjetja barvne metalurgije bodo morala konkurirati drugim proizvajalcem s konkurenčno ceno, kakovostjo in boljšo organizacijo. A čeprav ruska podjetja preživljajo danes težko situacijo, imajo znaten potencial za lastni razvoj. Za odkrivanje tega potenciala so nujno potrebne investicije, kar tudi opredeljuje aktualnost dela. Diplomsko delo je razdeljeno na tri tematske sklope. Prvi del je namenjen teoretični predstavitvi. Tu je predstavljen pomen tujih neposrednih investicij v svetovnem gospodarstvu. V drugem delu diplomske naloge smo predstavili pristope k analizi stanja tujih neposrednih investicij v industrijski panogi. V tretjem delu smo opravili analizo investicijskega potenciala barvne metalurgije. Zahvaljujem se mentorici dr. Romani Korez-Vide za strokovno pomoč in nasvete za izboljšanje vsebine diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem prof. Majdi Woznjak za pomoč pri lektoriranju diplomskega dela

3

KAZALO 1 UVOD............................................................................................................................ 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................. 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................. 4 1.3 Predpostavke in omejitve ...................................................................................... 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ........................................................................... 5

2 POMEN TUJIH NEPOSREDNIH INVESTICIJ .......................................................... 6 2.1 Tuje neposredne investicije in gospodarska rast ................................................... 6 2.2 Tuje neposredne investicije v svetovnem gospodarstvu ..................................... 16

3 PRISTOPI K ANALIZI STANJA TUJIH NEPOSREDNIH INVESTICIJ V INDUSTRIJSKI PANOGI .................................................................................................. 19

3.1 Kriteriji analize stanja.......................................................................................... 19 3.2 Metode ugotavljanja stanja.................................................................................. 20 3.3 Ocenjevanje stanja z ratingi................................................................................. 22

4 ANALIZA INVESTICIJSKEGA POTENCIALA BARVNE METALURGIJE........ 26 4.1 Analiza stanja v industrijski panogi .................................................................... 26 4.2 Ocena stanja z ratingi .......................................................................................... 35 4.3 Ocena investicijskega potenciala......................................................................... 37 4.4 Predlogi za povečanje investicijskega potenciala v panogi................................. 37

5 ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 40 6 POVZETEK ................................................................................................................ 42 7 UPORABLJENA LITERATURA............................................................................... 44 8 UPORABLJENI VIRI ................................................................................................. 45

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Rusko gospodarstvo doživlja v zadnjih desetletjih korenite spremembe. Mnoga ruska podjetja se srečujejo s problemi tranzicije, kot so npr. nezadostna izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, plačilna nedisciplina in soočanje z intenzivno konkurenco na domačem in tujih tržiščih. Globalizacija zavezuje podjetja k nenehnemu prilagajanju spremembam na tržišču. Za svoje preživetje in razvoj morajo iskati nove, inovativne rešitve, potrebujejo pa tudi dodatna finančna sredstva. Možen vir finančnih sredstev so tuje neposredne investicije. Tudi industrijska panoga barvne metalurgije na območju ruskega Urala se nahaja v tranziciji. Ocenjeni potenciali za njen razvoj so visoki, vendar so za njihovo izkoriščanje potrebna nova finančna sredstva. Eden izmed možnih virov zanje so tuje neposredne investicije. Problematična pa je ocena velikosti investicijskega potenciala in možnosti za njegovo povečanje.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve V diplomskem delu nameravamo izvesti analizo investicijskega potenciala barvne metalurgije na območju ruskega Urala.

Cilji diplomskega dela so naslednji:

− proučiti teoretične vidike tujih neposrednih investicij (TNI) (TNI in temeljni makroekonomski agregati, TNI v svetovnem gospodarstvu);

− proučiti temeljne pristope k analizi stanja TNI v industrijski panogi (kriteriji analize stanja, metode ugotavljanja stanja, ocenjevanje stanja z ratingi);

− izvesti analizo investicijskega potenciala v industrijski panogi barvne metalurgije na območju ruskega Urala (analizirati stanje, oceniti stanje z ratingi, oceniti investicijski potencial, oblikovati predloge za povečanje investicijskega potenciala v panogi).

V diplomskem delu trdimo naslednje:

- procesa liberalizacije in globalizacije zahtevata prenovo ruskih industrijskih panog;

- tuje neposredne investicije postajajo pomemben vir financiranja prenove; - industrijska panoga barvne metalurgije na območju ruskega Urala ima

potenciale za rast in razvoj; - ugodni potenciali za rast in razvoj predstavljajo dobro osnovo za tuje

neposredno investiranje v panogo; - investicijski potencial v panogi je mogoče povečati.

5

1.3 Predpostavke in omejitve V diplomskem delu predpostavljamo, da

- je panoga barvne metalurgije na območju ruskega Urala sposobna konkurirati v privabljanju svetovnih tokov tujih neposrednih naložb;

- ugodna cena ruske delovne sile predstavlja konkurenčno prednost tudi za panogo barvne metalurgije;

- bo obseg tujih neposrednih investicij v Rusiji naraščal postopno in da bo velik premik predstavljalo polnopravno članstvo Rusije v Svetovni trgovinski organizaciji.

V diplomskem delu se bomo omejili na preučevanje panoge barvne metalurgije le na območju ruskega Urala, in sicer v obdobju od 1995 – 2005.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Teoretični del diplomskega dela temelji na deskriptivnem pristopu, v okviru katerega bomo kombinirali metodo deskripcije, primerjalno metodo in metodo kompilacije. Empirični del je makroekonomska dinamična raziskava: preučevali bomo industrijsko panogo barvne metalurgije v obdobju 1995 – 2005. Pri tem bomo uporabili naslednje kriterije:

- produktivnost v panogi - rentabilnost panoge - zadolženost panoge - izvozna sposobnost panoge.

Na osnovi izvedene analize stanja bomo ocenili velikost investicijskega potenciala panoge. Glede na to, da sem tudi ruska državljanka, sem diplomsko delo pisala v Rusiji in uporabljala literaturo ruskih avtorjev. Pomemben vir podatkov v analizi so spletne statistične baze podatkov.

6

2 POMEN TUJIH NEPOSREDNIH INVESTICIJ

2.1 Tuje neposredne investicije in gospodarska rast Neposredna tuja vlaganja so eden ključnih elementov pri merjenju stopnje globalizacije. Po letu 2000 je razlika med srednjo ter vzhodno Evropo postala očitna. V državah vzhodne Evrope sta neto priliv neposrednih zasebnih vlaganj in investicijski portfelj z milijarde dolarjev leta 2000 narasla na 6 milijard v letu 2001 (Sjekloča 2006, 46), medtem ko so nekatere države srednje Evrope občutile pomanjkanje kapitala. Tuji kapital je domači industriji odprl vrata v globalizirano svetovno gospodarstvo in prinesel novo znanje in tehnologijo. Predvsem pa je pomembno, da je v gospodarstvo prinesen svež kapital. V državah, kot je Slovenija (drastičen primer pa je Belorusija), je gospodarstvo zaostalo za tem razvojem in težko prenašalo svetovno konkurenco. Prednost pri privatizaciji imajo novi lastniki, ki so blizu politični oblasti, saj so novi lastniki okrepili svoj položaj. Sledi druga faza odpiranja kapitalu, domačemu ali tujemu. Ob vsem tem pa ostaja v vseh državah srednje in vzhodne Evrope še vedno pretirana previdnost v odnosu do tujega kapitala, ponekod pa tudi strah za lastni položaj. Vendar pa države srednje in vzhodne Evrope niso samo uvoznice kapitala, so tudi izvoznice. Ruski kapital se prebija v izbrane gospodarske panoge v nekdanjih članicah Sovjetske zveze, denimo v azerbajdžansko ali kazahstansko naftno industrijo. Rusija postaja vse večji izvoznik kapitala. Rusija si je po krizi in prestrukturiranju zunanjega dolga hitro opomogla predvsem s pomočjo mednarodnega kredita in izvoza nafte in plina. Toda država se iz neto uvoznice spreminja v neto izvoznico kapitala. Po uradnih podatkih naj bi od leta 2000 naprej vsako leto letno izvozila 3 milijarde dolarjev ali neto 300-500 milijonov (prav tam,47). Vendar opazovalci menijo, da so ocene najmanj dvakrat nižje od realnih številk. Rusija je tudi prva država, ki je Mednarodnemu denarnemu skladu odplačala ves dolg. Vzrokov za gibanje kapitala je seveda veliko: na eni strani ugodna makroekonomska politika, na drugi cena in stopnja razpoložljivosti proizvodnih dejavnikov, pa tudi iskanje kraja umestitve, saj velik del kapitala ni najbolj čistega izvora. Del takšnega kapitala pa, absurdno, ne išče skrivališča v pravno slabše urejenih državah, pač pa v najbolj razvitih regijah: zahodna Evropa, Kalifornija, New York ali Miami; te se sedaj razvijajo tudi s pomočjo milijard bolj ali manj sumljivega ruskega kapitala. Nekaj kapitala sumljivega izvora ostaja tudi v regiji, včasih zakritega z makroekonomsko politiko. Lahko rečemo, da je kapital pomemben, tako portfelj kot neposredne tuje investicije, da je investicijska politika izredno pomemben del makroekonomske politike in da je treba izkoristiti svetovno konjunkturo za izboljševanje položaja, zlasti na lestvici konkurenčnosti, seveda pa ne na račun velikih žrtev. Kje so meje, je v hitrosti globalizacije težko ugotoviti (ibidem, 48).

7

Tabela 1: Pritok neposrednih tujih vlaganj v milijardah USD Države 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Češka 6,3 5 5,6 8,5 2,6 4,5

Slovenija 0,1 0,14 0,37 1,6 0,18 0,5 Poljska 7,3 9,3 5,7 4,1 4,2 6,2

Ukrajina 0,5 0,6 0,8 0,7 1,4 1,7 Hrvaška 1,5 1,1 1.6 1,1 1,7 1,1 Rusija 3,3 2,7 2,5 3,5 8 11,7

Vir: UNCTAD World Investment Report, 2004 Sodobna ekonomska znanost za zdaj še ne more natančno pojasniti vzrokov nastajanja ekonomske rasti. Vendar sta se v sferi ekonomistov oblikovala dva pristopa k tej problematiki: formalni in človeški. Privrženci prvega pristopa so naklonjeni formalnim metodam in formalnim sklepom. Ko odgovarjajo na vprašanje o naravi ekonomske rasti, poudarjajo nujnost povečanja povpraševanja, izredno visoko korelacijo s pritokom zunanjega denarja, najbolj izkušeni v matematiki pa navajajo multiplikator (Homenko 1996,57). Privrženci drugega pristopa nastopajo kot predstavniki neanglo-jezikovne evropske znanosti. Tudi oni niso proti formalnim procesom raziskovanja, vendar so pri svojem sklepanju usmerjeni bolj k človeškemu bistvu ekonomskih pojavov. Najizrazitejši predstavnik te šole je bil nemški raziskovalec Joseph Schumpeter. Tudi njegova teorija ekonomskega vzpona, ki je obdobja rasti povezovala s povečanjem števila inovacij, je bila na prvi pogled tehnokratska. Inovatorstvo so imenovali tehnološke novice: čim več jih je, tem več je vzrokov za obnovo proizvodnje. Toda Schumpeter ni razmišljal le o tem. Kot inovatorstvo je razumel vsak poskus podjetnika, spremeniti kaj v običajnem toku gospodarskega življenja - drugače upravljati, delati na drugem trgu, uporabljati novo tehnologijo. Schumpeter je bil prepričan, da bistvo podjetniške dejavnosti ni proizvodnja blaga (to dela vsak strokovno usposobljeni delavec), temveč proizvodnja novih idej in odločitev. Dokazoval je, da se ob pomanjkanju novih idej celo odlično oblikovano in urejeno gospodarstvo ne more redno vzpenjati. Zatrjeval je, da se mora materialno bogastvo presojati glede na prizadevnost podjetniške volje, ne pa glede na abstraktne pretoke kapitala (Deljagin 1996,42). Eden najpomembnejših problemov ruske ekonomije se pojavlja ob povezavi investicij z makroekonomskimi procesi na regionalnem nivoju. Obstaja veliko makroekonomskih problemov, ki vplivajo na investicijski trg regij. Kravčenko (1995, 18) navaja najvažnejše med njimi:

1. Hitrost in kakovost institucionalnih sprememb, tako imenovanih sprememb v ekonomskih odnosih med udeleženci gospodarskega življenja, v kakovosti in popolnosti njihove pravne ureditve, v obnašanju podjetij in državljanov, njihovem spoštovanju zakonodajnih norm.

2. Obstoj ovir pri formiranju obstojnega in stalnega ekonomskega prostora in tudi pregled nad medpanožnim in medregionalnim pretokom blaga, kapitala in delovne sile, slab plačilni sistem.

8

3. Nizka kakovost managamenta, tehniška in tehnološka zaostalost in visoka stopnja fizične izrabljenosti proizvodnega aparata večine podjetij, njihovo počasno prilagajanje spremembam in novemu ekonomskemu okolju.

4. Neučinkovita struktura kapitala, slabo preoblikovanje kapitala v investicije in tudi majhen obseg investicij, namenjenih tehniški reorganizaciji ekonomike in izboljševanju organizacije proizvodnje in upravljanja.

5. Nizka raven investicij v osnovna sredstva in človeške vire. 6. Visoka poraba nacionalne ekonomije. 7. Nizka raven plačilne discipline in obdavčenja, obstoj velikega števila nerentabilnih

podjetij. 8. Neučinkovita struktura izvoza in uvoza, bistvena odvisnost od konjunkture

svetovnega trga, odtok kapitala v tujino, obstoj prakse monopolnega obnašanja tujih proizvajalcev na notranjem trgu, ohranitev diskriminacijskih pogojev za vstop ruskih izvoznikov na svetovne trge.

9. Izvoz rezultatov perspektivnih in konkurenčno sposobnih tehnologij, ki se pogosto realizirajo na račun za Rusijo nelegalnih ali nepravičnih pogojev.

10. Velika zadolženost države, kar neposredno vpliva na ekonomiko. 11. Visoka diferenciacija prebivalstva po ravni dohodkov, saj pomemben del

prebivalstva prejema dohodke, ki so nižji od življenjskega minimuma. 12. Oblikovanje politike na področju stopnje vpliva in vloge države v poglabljanju

medsebojnega delovanja in učinkovitosti med investicijami in makroekonomskimi procesi na ravni regij.

Prav tako je pri analizi investicijskih procesov na ravni regij potrebno upoštevati specifiko strukturne ekonomije. Ti procesi so zaradi planskega razdelilnega sistema in izolacije od svetovnega trga obremenjeni z obsežnimi preoblikovanji, nizko konkurenčno sposobnostjo večine izdelkov predelovalne industrije ter širokim nivojem monopolizacije pri proizvajanju in trženju. Razen tega lahko v teh pogojih pride do oblikovanja škodljive strukture ekonomije, za katero je značilen potrošniški značaj, torej strukture z nizkim nivojem prihrankov in investicij, prevladovanje izvoza surovin, prvotnih virov, kar bi pomenilo za Rusijo izgubo položaja med najrazvitejšimi industrijskimi državami. V današnjem času se podobne težnje kažejo v kar precejšnji meri. Tretjič, strukturna reorganizacija poteka vzporedno z visoko stopnjo kriminala v gospodarstvu, tudi neposredno na kreditno-finančnem področju. To lahko oteži proces ozdravitve ekonomije, ker se kriminalizirajo panoge, ki so bistvene pri izhodu ekonomije iz krize. Adrianov (1997,137) pravi, da so za dosego učinka rasti investicij potrebni naslednji institucionalni pogoji:

učinkovito funkcioniranje bančnega sistema pripravljenost podjetij na racionalno koriščenje investicij zaščita pravic zasebne lastnine

»Relativno zmanjšanje proračunskega deficita, stabilizacija valutnega tečaja in izboljšanje ekonomske konjunkture morajo v Rusiji pripeljati do radikalnih sprememb v strukturi izbranih investitorjev. Po Galijevu (1997,40) so najprej na vrsti vlaganja v realni sektor s

9

ciljem večje dobičkonosnosti in izplačljivosti. Vlaganja v državne vrednostne papirje in tujo valuto ter špekulacije na borzi bodo postajala manj donosna in njihov odstotek v skupni celoti se bo zmanjševal. Tako bodo ustvarjeni predpogoji za rast ekonomije, osnova katere bodo postala vlaganja v realni sektor. Državna socialno-ekonomska politika mora pripomoči k spremembam strukturnih razmerij v realnem sektorju ekonomije v štirih medsebojno povezanih smereh:

1. Izpopolnjevanje organizacijske in upravljalne strukture v realnem sektorju ekonomije, pogojeno s potrebo po povečanju kakovosti managamenta na vseh ravneh upravljanja ter izvedbo reformiranja podjetij in državnega sektorja ekonomije.

2. Izboljšanje tehnološke strukture materialne proizvodnje na osnovi zamenjave zastarelih tehnologij in osnovnih sredstev s sodobnimi, kar predpostavlja bistveno spremembo hitrosti in intenzivnosti investicijskega procesa.

3. Sprememba strukture proizvodnje, ki predstavlja povečanje deleža proizvodov z visoko stopnjo predelave.

4. Razvoj infrastrukture skupaj z najpomembnejšimi panogami, kot sta transport in zveze (Selivesrov 2004,28).

Če upoštevamo sodobno stanje industrije in nujnost ohranjanja nove razvojne stopnje preobrazb, je glavni cilj industrijske politike povečanje učinkovitosti in konkurenčne sposobnosti ruske industrije tako na zunanjem kot tudi na notranjem trgu. Sokolov (2001,121)misli, da bo ruska industrijska strategija v prihodnjih letih usmerjena k doseganju novih tehnoloških ciljev. Pri tem se bodo razmerja med naprednimi cilji in izhodiščnimi možnostmi bistveno razlikovala po skupinah panog:

a) Izvozno sposobne panoge – smotrno pridobivanje strateških investitorjev. Glede na

daljši čas realizacije projektov je pomemben element industrijske politike v teh panogah ustvarjanje stabilnega pravnega in davčnega sistema, ki zagotavlja izboljšanje prvotno določenih pogojev investiranja.

b) V panogah z velikim znanstveno-tehničnim potencialom, ki so sposobne v kratkem času ustvariti konkurenčno sposobne proizvode pri upoštevanju skromnosti obstoječih finančnih sredstev, se bo sfera neposrednega državnega investiranja omejila na prioritetne projekte. Osnovna sredstva realizacije industrijske politike v navedenih panogah bodo postala: financiranje del po patentiranju in certificiranju izvoznega blaga, izdajanje garancij za kreditiranje izvoznih pogodb, izdajanje državnih naročil.

c) Osnovne metode industrijske politike za panoge, ki zagotavljajo socialno pomembne proizvode, (zanje je prav tako značilno tehnološko zaostajanje), so: uvozne tarife in certifikacija izvozne produkcije v mejah, ki so dovoljene z mednarodnimi normami, v nadaljnjem pa se bodo zniževali s časom, ki je nujen za doseganje potrebnih standardov kakovosti in ravni stroškov. V teh panogah morajo biti ustvarjene posebej ugodne razmere za tuje investicije, predvsem za tiste, ki bodo prinesle s seboj nove tehnologije in izkušnje upravljanja.

10

Eden glavnih vidikov industrijske politike je izdelovanje metodologije določitve depresivnih območij. Tako področje je na primer Sverdlovska pokrajina. Guseva (1999, 43) navaja naslednje temeljne znake problematičnih regij:

− Obstoj potenciala naravnih virov, izkoriščanje katerih je potrebno za rešitev

pomembnih socialnoekonomskih problemov države; − Poseben pomen ekonomsko geografskega položaja regije, kar pogojuje nujnost

posebnih ukrepov države na lokalni ravni; − Pomanjkanje lastnih virov v regiji, potrebnih za rešitev nastalih problemov

državnega ali regionalnega pomena, kar zahteva neposredno materialno in organizacijsko pomoč države tej regiji ;

− Smotrnost uporabe programsko-ciljnega pristopa, posebnih oblik realizacije programa in uradne registracije statusa problematične regije kot objekta državnega reguliranja .

Med depresivnimi regijami razlikujemo dve skupini:

− »predreformne« depresivne regije, kjer se je razvoj pričel zniževati že pred letom 1992 in se je v procesu tranzicije še poslabšal;

− »nove« depresivne regije, ki so prej imele stabilno raven razvoja, v zadnjem času (v glavnem v povezavi s spremembami trga, povpraševanjem na tržišču in pogojev nastopa na njem) pa so bile v stanju stagnacije in ne morejo samostojno preseči tega stanja. Mednje moramo prišteti regije, ki so padle v težaven položaj zaradi razpada Sovjetske zveze, ko so se nenadoma pretrgale (hkrati z ekonomsko- tehnološkimi) tudi povezave za dobavo surovin in prodajo končnih izdelkov.

Ena značilnih posebnosti Rusije je, da se država odlikuje po diferenciaciji regionalnih pogojev, kar je neobičajno v praksi razvitih držav. Za investitorja je v tem primeru primarnega pomena ravno izbor regij investiranja. Mehanizem izbora panoge ima v celoti standardni značaj, vendar se tudi ta bistveno modificira zaradi prehodnega značaja ruske ekonomije, kar pogojuje izjemen pomen subjektivnega faktorja procesa upravljanja. Poznamo hitro napredujoča podjetja, ki sodijo med »propadle« panoge, in podjetja, ki stagnirajo, ne glede na to, da pripadajo panogi, za katero je značilen razcvet. Po Sokolovu (1997,6) so razlogi za spremenljivost, nestabilnost ruske ekonomije, pomanjkanje informacij o njej, kar bistveno omejuje uporabo tradicionalnih metod, ki temeljijo na upoštevanju in primerjavi rizikov. V pogojih tranzicije gospodarstev , podobnih ruskemu, se kot najbolj perspektivne kažejo metode »sledenja investitorju«, ki temeljijo na analizi množičnega obnašanja že obstoječih investitorjev. Ta metoda predstavlja kompleks pogojev investiranja v najbolj posplošenem in analitično dostopnem smislu, prepušča informacije, ki so potrebne in zadostne za ocenitev pogojev njihovega delovanja. Ne poskuša predvideti prihodnosti, temveč samo posplošuje preteklo. Analitik lahko sodi o njih po običajnem obnašanju investitorjev in faktorje upošteva v celoti. Pri tem konkretni motivi njihovega delovanja ne predstavljajo samostojnega interesa in se kažejo kot odvečna informacija (Marčenko 2005, 13).

11

V krajši obliki lahko ideologijo »sledenje investitorju« definiramo kot: »Čim več investicij, tem boljša investicijska klima, tem višja investicijska privlačnost«. Seveda moramo pri tem upoštevati ne samo obseg investicij, ki izraža raven razvoja investicijske infrastrukture in posredno potrjuje njihovo zanesljivost, temveč tudi dinamiko, ki izraža raven njihove učinkovitosti. Problem investicijske aktivnosti je eden ključnih elementov pri oblikovanju politike, usmerjene v zagotavljanje stabilnosti ekonomske rasti. Obseg realnih virov za investicije je v vsakem konkretnem obdobju razvoja države neposredno odvisen od tega, katere prioritete so zajete v razdelitvi BDP – poraba ali varčevanje. Pri problematiki večanja investicijske aktivnosti je najtežja naloga opredelitev cilja in sredstev investicijske politike ter povezovanje diferenciranega pristopa v sektorjih gospodarstva, ki se razlikujejo po intenzivnosti poseganja države v vzpostavljena ravnotežja na ustreznih trgih blaga in kapitala. V skladu s takšnim pristopom Bandam (2006, 38) loči naslednje sektorje: liberalizirani (imenovan »velik biznis«, ki zajema proizvodnjo gradbenih materialov, živilsko industrijo, avtomobilsko industrijo in druge panoge), ter »mali biznis«: prometno infrastrukturo (ali cone naravnih monopolov), agrarne, potencialno konkurenčno sposobne, depresivne (proizvodnja premoga, pomemben del lesne industrije, delno ladjedelništvo idr.). Osnovni pristop k uresničitvi investicijske politike v liberaliziranem sektorju obsega pospeševanje vlaganj na druga gospodarska področja, kar bo preko medpanožnih povezav vplivalo na stanje sektorja. Drugače povedano, glavno vlogo pospeševanja investicijske aktivnosti pridobiva mehanizem medpanožnih vplivanj. Kot je pokazala analiza, so najboljše možnosti ekonomske rasti v liberaliziranih panogah, posebej v proizvodnji gradbenih materialov in kemični industriji, pogojene z zmanjšanjem stroškov za transport, energetskih virov in drugih proizvodnih stroškov. Že v bližnji perspektivi bo neugodno situacijo mogoče izboljšati z državnim poseganjem v rabo prvotnih virov. Država ne namenja kapitalskih vlaganj neposredno v liberalizirano panogo, temveč lahko stimulira v drugih oblikah, kot je nudenje finančne pomoči (davčno kreditiranje, zmanjšanje davka na dobiček idr. ) investicijami, povezanimi z uvajanjem novih tehnologij v tem sektorju. Med prvovrstnimi ukrepi investicijske politike naj poudarimo neposredno državno udeležbo v infrastrukturnih projektih narodnogospodarskega pomena in njihovo finančno stimuliranje z nudenjem davčnih olajšav ali kredita . Učinek realizacije takšnih projektov se ne odraža v bistvenem znižanju proizvodnih stroškov v liberaliziranem sektorju. Kot poseben, a zelo pomemben primer, se pojavljajo vlaganja kapitala v modernizacijo komunikacij. Med srednjeročne perspektive sodi realna stalna rast investicij na osnovi medsebojnega medpanožnega sodelovanja, nato povečanje kapitalskih vlaganj v zasebno gradnjo in druge segmente končne porabe, kar bo povezano s povečanjem investicijskega povpraševanja po gradbenih materialih, znova povezano z rastjo investicij v vrsti liberaliziranih panog predelovalne industrije (papirna, elektrotehnična). Možnosti takšnega razvoja potrjujejo pričakovano učinkovitost kapitala, ki se oblikuje pod vplivom zgoraj

12

opisanih strukturnih regulatorjev. Samo ob stalnem lastnem razvoju liberaliziranega sektorja in ustanavljanju vrednostnega trga kapitala se lahko realizira učinek povečanja zasebnih investicij, pogojenih s prirastkom proizvodnje blaga (Vlasov 2006, 9). V prihodnje bo ob uspešnem prestrukturiranju proizvodnje in širjenju mej liberaliziranega sektorja dosegljiv multiplikativni vpliv povečanja investicijskega povpraševanja na ekonomsko rast. Vzporedno je ta učinek lahko omejen. Povečanje povpraševanje v tem sektorju se zadovoljuje z uvozom potrošniškega blaga, veliko konkurenčnostjo tujih proizvajalcev, sledi poslabšanje pri pridobivanju in predelavi prvotnih virov, povečanje stroškov za ekologijo. Pospešena rast, ki bo bistveno prekoračila ta učinek v drugih proizvodnih panogah je mogoča samo v posameznih segmentih trga. V današnjem času je zelo pomembno državno poseganje v investiranje v prvotne panoge in prometno infrastrukturo, kjer glavni delež predstavlja območje naravnega monopola. V energetskem kompleksu so, na primer, vlaganja kapitala usmerjena v povečanje dobave in predelave prvotnih virov za njihov nadaljnji izvoz. Rešitev strateške naloge je doseganje konkurenčne sposobnosti domačih surovin na svetovnem trgu, in sicer tako po kvalitetni kot po stroškovni plati. Pri realizaciji investicij v prvotne panoge in prometno infrastrukturo prevzame glavno odgovornost država. Njeno sodelovanje pri financiranju projektov lahko poteka na paritetnih načelih z drugimi zainteresiranimi partnerji, predvsem s komercialnimi bankami, pri državnih garancijah. Rezultat je znaten dobiček od sodelovanja države v razmeroma manj dobičkonosnih, vendar nujno potrebnih investicijskih projektih, varčevanju virov ali izgradnje infrastrukture. Kruperštoh (2003, 23) trdi, da je pomembno dopolnilo neposrednega državnega sodelovanja v investicijah reguliranje tujih vlaganj. Povečanje učinkovitosti uporabe virov bi pripomoglo k širši pritegnitvi tujega kapitala, povezanega z uvajanjem progresivnih tehnologij. Takšen investicijski »napredek« bo mogoče doseči z zagotovitvijo organizacijsko-pravnih pogojev, ki ustrezajo sodobnemu svetovnemu trgu kapitala. Mišljeni so pravni akti in predpisi, v katerih bo opisana razporeditev dohodka med domačimi in tujimi partnerji, razdelitev produkcije in tudi zakonodaja glede lastništva zemlje ali njenega dolgoročnega najema. Ob upoštevanju navedenih smernic je potrebna široka možnost dolgoročnih koncesij za izkoriščanje ležišč naravnih virov. Tudi znatni prilivi v proračun bodo postali eden pomembnih virov večanja centraliziranih investicijskih fondov. Investicijski napredek v omenjenem sektorju in približevanje cen primarnih virov svetovnim bosta pripomogla k formiranju trdnega kapitalskega fonda. Omejenost investicij v potencialno konkurenčno sposobnem sektorju se odraža v odsotnosti virov samofinanciranja, zelo veliki zadolženosti mnogih podjetij, tudi tehnološko kvalitetnih, ter v slabem delovanju komercialnih bank. Pri tem upoštevamo, da je povpraševanje po proizvodnji tega sektorja omejeno. Vse to je povezano z zelo velikimi stroški, neskrbno porabo primarnih virov, kar je dediščina prejšnjega sistema; s počasnim reorganiziranjem številnih podjetij, usmerjenih v zadovoljitev tržnega povpraševanja.

13

Poseben položaj v investicijski politiki zavzema depresivni sektor. Zaradi neugodne situacije v teh panogah je država s pomočjo zunanjih kreditov prisiljena sprejeti tako imenovane »rehabilitacijske« izdatke, povezane z zmanjšanjem kapacitet. V primeru podjetij-bankrotov je potrebno pravno določiti proces reorganizaciji. Ne glede na obliko lastninjenja je potrebno povezati finančno nesposobna podjetja v družbe holdinškega tipa. Za ta podjetja naj se oblikujejo posebni programi, neučinkovita proizvodnja naj se omejuje ali ustavi. Toda v celoti je investicijska klima neugodna za dolgoročna vlaganja finančnih sredstev. Njihova vključitev v mali biznis je odvisna od oblikovanja ekonomskih odnosov v regijah. Za razvoj regijskih trgov je potrebna normalna infrastruktura, kjer igra glavno vlogo podjetništvo. Praksa je pokazala, da so vlaganja v infrastrukturo povezana z izdatki za ustanovitev pravnih služb, prekvalifikacijo kadrov, prenovo lokalnih organov upravljanja. Tudi tukaj je potrebno financiranje znatnih investicij, ki je mogoče z udeležbo države. Če želimo strniti razmišljanja v zvezi s povečanjem investicijske aktivnosti, lahko to naredimo z naslednjimi sklepi: Prvič – reforma podjetij, ki predvideva prehod k standardom računovodskega evidentiranja, sprejetim v svetovni praksi, ocenitev osnovnih proizvodnih sredstev v skladu z njihovo realno tržno vrednostjo, bistveno izboljšanje korporacijskega upravljanja, strogo in formalizirano razdelitev pravic in obveznosti managementa na eni strani ter pravic in obveznosti lastnika na drugi. Tudi okrepitev pravne baze in širitev uporabe mehanizma sanacij ter bankrotiranja nelikvidnih podjetij bo pripomogla k okrepitvi vloge lastnika in odgovornosti managementa, k odkrivanju učinkovitih poti razvoja proizvodnje. Drugič - zavarovanje premoženja (pomembno predvsem za velika podjetja), ki se v Rusiji šele razvija. Primer, vse stroške zaradi požara v Kamazu so plačali davkoplačevalci Rusije. Tretjič - razvoj infrastrukture, oblik in metod pritegnitve prihrankov prebivalstva v investicijsko sfero. Za to obsežno širitev so zadolženi investicijski in pokojninski skladi. Praksa razvitih držav je pokazala, da oni vlagajo 2/3 svojih sredstev v vrednostne papirje, 1/3 pa v investicijske projekte. Toda trenutno niti banke niti podjetja ne težijo k vlaganju sredstev prebivalstva v investicijske cilje. Četrtič - hipoteka. Potrebno je aktivno sodelovati pri ustanovitvi vseruskega sistema stanovanjskega hipotekarnega kreditiranja, pri formiranju sekundarnega trga hipotekarnih kreditov za pridobivanje dolgoročnih izvenproračunskih finančnih virov v sfero bančnega kreditiranja. Tukaj imata poseben pomen sprejetje zemljiškega kodeksa in legalizacija trga zemljišč (Urinson 1998,73). Eno številnih dejstev, ki vplivajo na investicijsko aktivnost v regiji, so specialne ekonomske cone (SEC), ki obstajajo v njej. Klasifikacijo SEC izpeljemo po štirih osnovnih kriterijih:

14

po načinu delovanja ali funkcionalnem namenu po stopnji integriranja v svetovno in nacionalno ekonomijo po panožni oznaki po načinu lastninjenja

Po načinu delovanja in funkcionalnem namenu ločimo tri osnovne vrste ekonomskih con: cone svobodne trgovine; izvozno-proizvajalne cone; znanstveno-industrijski parki (Knjažič 2006,34). Žal v Rusiji svobodne ekonomske cone za zdaj ne izpolnjujejo svoje osnovne vloge – biti žarišče dinamične ekonomske rasti, ki daje impulz za razvoj drugih območij. Rusija je razglasila za svobodne ekonomske cone 11 regij s skupno površino več kot 1 milijon kvadratnih km, kar predstavlja 7% od skupne površine celotne Ruske federacije in presega teritorij 300 SEC, ki funkcionirajo v celotnem svetu. Tuji kapital ni postal katalizator rasti celo v tistih SEC, regijah in pokrajinah Rusije, kjer je njegova koncentracija posebej velika. Danes ovira bolj aktiven priliv in učinkovitejše izkoriščanje tujega kapitala, pa tudi zaustavitev »bega« domačega kapitala vrsta faktorjev, ki oblikujejo investicijsko klimo v državi. Osnovni zadrževalni faktor je odsotnost stabilnosti, ki bi upoštevala mednarodno prakso pravne podlage, ki ureja dejavnost tujega in domačega kapitala. Skrb tako ruskih kot tudi tujih investitorjev vzbuja rast socialne napetosti, saj se socialna stabilnost kaže kot pomemben faktor investicijske klime. Na dinamiko odliva in priliva investicij vplivajo nerazvita infrastruktura, povezave, sistem telekomunikacij, transport in hotelirstvo. To pomeni odsotnost pogojev, bistveno pomembnih za večino poslovnežev. Mnogi pomembni investitorji se dejansko zavedajo vseh negativnih posledic regionalne dezintegracije Rusije, negativno so naravnani do investicijskih vlaganj. Absolutno negativen faktor, ki vpliva na investicijsko klimo je korupcija, ki je uničila številne zunanjetrgovinske povezave Rusije. Če bi ocenjevali investicijsko klimo v Rusiji po mednarodnih standardih in uporabili kriterije, kot so politična in socialna stabilnost, dinamika ekonomske rasti, stopnja liberalizacije zunanjetrgovinskih povezav, obstoj razvite industrijske infrastrukture, bančni sistemi in sistemi telekomunikacij, razvit informacijski sistem, navzočnost trga relativno cenene kvalificirane delovne sile ipd., lahko povemo, da po vseh teh parametrih Rusija danes še odstopa od večine držav sveta. Stopnja inflacije aprila 2007 na letni ravni je znašala 7,8 odstotka, po pričakovanjih pa bo na tej ravni ostala celo leto. Stopnja brezposelnosti je marca 2007 znašala 7,2 odstotka. Rast plač je bistveno višja od stopnje inflacije, povprečna mesečna plača je bila marca 2007 na letni ravni realno višja za 18,9 odstotka. Plače rastejo tudi hitreje od produktivnosti, predvsem v predelovalni industriji. Povprečna plača je v prvem četrtletju 2007 znašala 453 dolarjev. Presežek tekočega računa se je v letu 2006 povečal za 16 odstotkov in je znašal rekordno visokih 96 milijard dolarjev Realen obseg izvoza blaga se je povečal za 6,5 odstotka, pri čemer je izvoz ogljikovodikov predstavljal dve tretjini celotnega izvoza, prihodki od izvoza nafte pa so predstavljali dobro tretjino vseh izvoznih prihodkov. To kaže na izredno odvisnost ruskega gospodarstva od izvoza ogljikovodikov in posledično občutljivost na nihanje svetovnih cen le-teh. Zelo

15

pomemben je podatek, da količinski obseg izvoza nafte v zadnjih letih zaradi zastarele tehnologije in zasičenosti kapacitet narašča minimalno (v letu 2006 je bil večji za 1,6 odstotka), izvozni prihodki pa se povečujejo predvsem zaradi višjih cen. Močan rubelj je spodbujal uvoz, ki se je realno povečal za 21 odstotkov. Trgovinski presežek je znašal skoraj 140 milijard dolarjev in je bil za 18 odstotkov višji kot leto poprej. Za več kot 40 odstotkov se je povečal primanjkljaj na dohodkovni bilanci Nekateri ruski predpisi so še vedno preveč zaščitniški. V teoriji se je tuja udeležba v bankah omejila na 12% celotnega vplačanega bančnega kapitala, toda pravna osnova za to se nikoli ni v celoti zgradila. Oktobrski zakon iz 1999 omogoča tujim zavarovalniškim agencijam, da delujejo v Rusiji, ampak preprečuje popolno tržno kapitalizacijo in prepoveduje prodajo življenjskih zavarovanj ali ostalih zavezujočih oblik zavarovanja. V praksi so tuja podjetja največkrat v neprednostnem položaju glede na drugo, rusko stran, kar se tiče izvajanja pogodb, licenc, odobritev in certifikatov in tudi glede plačila davkov in dajatev. Vlada ohranja monopol nad prodajo dragocenih in nekaterih redkih zemeljskih kovin, nadzoruje centralizirano prodajo diamantov in izvoz vojaške tehnologije. Privlačnost naložb v rusko gospodarstvo se je znatno povečala potem, ko so mednarodne kreditne agencije RF dodelile status države, v katero je varno vlagati. Ne glede na ovire pri poslovanju v RF, pomanjkanje zaupanja tujih vlagateljev v pravno zaščito in nekonsistentno ekonomsko politiko, namerava 71% v RF delujočih mednarodnih podjetij povečati obseg poslovanja, 65% potencialnih vlagateljev pa namerava vlagati v gospodarstvo RF v naslednjih treh leti. Mesečna povprečna plača v RF se je v letu 2005 nominalno povečala skoraj za 24% (realno pa za 9,7%) in je znašala 8.550 RUB oz. okoli 303 USD Rusija se vedno bolj osredotoča na recentralizacijo moči različnih državnih institucij, med drugim tudi centralne banke. Ta še vedno prepoveduje bankam trgovanje, menjavo virov iz prestrukturiranj in depozite zneskov, ki jih imajo nerezidenti. Centralna banka ima tudi nadzor nad zunanjetrgovinsko menjavo za izvozne pogodbe. RF se glede plačevanja še vedno uvršča na seznam rizičnih držav (4. skupina po klasifikaciji SID po rizičnih razredih). Zato pri sklepanju posla s kupcem, čigar boniteta ni znana, pri izboru načina plačila ni odveč previdnost. Kot oblika plačevanja se priporoča uporaba akreditivov ali drugih inštrumentov zavarovanja plačil, ki je vsekakor odvisna od obsega in značilnosti posla ter medsebojnega zaupanja. Tudi pri izboru plačilnih rokov je poglavitnega pomena medsebojni dogovor, vendar se v primeru odloženih plačil priporoča zavarovanje z bančno garancijo ali odprtim akreditivom.(www. izvoznookno.si) Bistvena sprememba investicijske klime se v bližnji prihodnosti v Rusiji kot celoti kaže kot problematična, toda v posameznih regijah znotraj države je ta naloga izvedljiva. Takšna območja bi morala postati svobodne ekonomske cone. Prav te cone lahko postanejo tako imenovana »jedra rasti«. Vendar v Rusiji dejansko ni kompleksnega znanstvenega koncepta oblikovanja in razvoja SEC.

16

Na današnji razvojni stopnji bi za Rusijo bile najbolj optimalne takšne oblike SEC, v katerih bi smotrno razvijati proizvodnjo, ki bi nadomestila uvoz. Če bi se zasitil notranji trg, bi te cone preusmerili proizvodnjo, orientirano na svetovni trg. Za Rusijo z njenim omejenim znanstveno-tehniškim potencialom bi ena od prioritetnih oblik razvoja SEC morali postati znanstveno-industrijski parki. Vsako leto v Rusiji registrirajo približno deset tisoč odkritij in izumov, za katere pa ne najdejo možnosti praktične uporabe. Ne glede na vrsto resnih ekoloških problemov ostaja Rusija po svetovnih standardih eno izmed ekološko čistih območij- trdi Brezrukov (2002,90) . Takšen položaj daje Rusiji realno priložnost postati svetovni prvak v razvoju ekološko-ekonomskih regij, zasnovanih na principu odpornosti, ki bodo povezovale razumen odnos do proizvodnje, do porabe in okolja.

2.2 Tuje neposredne investicije v svetovnem gospodarstvu Analiza svetovne prakse je pokazala, da dobra institucionalna podpora in intenzivnost investicijskih procesov v gospodarstvu prinašata konkretne rezultate v smislu doseganja in vzdrževanja stabilne ekonomske rasti. Najbolj je to razvidno na primeru držav jugovzhodne Azije, posebej tistih, ki zavzemajo prve mesta v svetovnem gospodarstvu. Na splošno so za posamezne države značilni različni pristopi pri izbiri politike neposrednega kreditiranja nacionalnega gospodarstva. Neposredna kreditna podpora panog in področij gospodarstva, strukturna reorganizacija, ki je bila priznana kot nacionalna prioriteta, je bila na prvih stopnjah reformiranja značilna za številne države. Pri tem so bile med državami, katerih gospodarstvo se je razvijalo s hitrim tempom (Republika Koreja, Singapur, Malezija, Tajska), tudi take, ki so dosegle manjši napredek (Filipini, Indija, Pakistan ). Tako so v Maleziji v 1980. letu neposredni krediti predstavljali okoli 30% bančnih investicij. V Republiki Koreji je bilo obdelanih 221 programov neposredne kreditne pomoči posameznim subjektom v ekonomskih odnosih. Na Filipinih je bilo 49 takšnih programov namenjenih kmetijstvu in 12 industriji. V Pakistanu je 70% kreditov, ki so jih podeljevale nacionalne banke, imelo ciljni karakter po Noviku (1997,22). Kot je pokazala praksa držav v tej regiji, se pri tem politika, usmerjena v krčenje neposredne kreditne podpore s strani centralnih bank, ne kaže vedno kot dejavnik pospešitve ekonomskega razvoja države. Japonska in Koreja, tudi Kitajska, so v prvih stopnjah svojega razvoja aktivno uporabljale program neposredne kreditne podpore posameznim panogam in sferam gospodarstva. V današnjem času so dosegle najvišjo hitrost ekonomske rasti. Za primerjavo je potrebno dodati, da je na Filipinih, kjer je finančni sistem liberalen in je področje neposredne finančne pomoči v obliki finančnih sredstev skrajno omejeno, proces razvoja gospodarstva manj uspešen.

17

V obdobju od 1992 do 1994 je bilo na Japonskem ustvarjenih in v veliki meri realiziranih šest velikih projektov stimuliranja pospešitve razvoja gospodarstva, predvsem na račun povečanja zaposlitvene aktivnosti v javnem sektorju po Noviku (prav tam,23). Značilna težnja v zahodnih državah je v zadnjem času postalo večanje vloge in odgovornosti regij pri sodelovanju in realizaciji investicijskih rešitev Sidorova (1996, 62). Tuje izkušnje pričajo, da je uspeh realizacije investicijskih programov in projektov povezan z skupnimi povezavami sodelovanja v zasebnih, mešanih in javnih organizacijah. K uspehu v tem primeru pomaga sistem tako imenovanega koordiniranega upravljanja, ki predvideva skladnost delovanja vseh udeležencev projekta. Stepanov (1998,29) meni, da v to funkcijo države spada pomoč pri koordinaciji upravljanja regionalnih programov in ustvarjanju učinkovitih mehanizmov njegove realizacije. To vključuje:

• Zagotoviti pravno reguliranje, formalizirati odnose z lokalnimi organizacijami glede njihove odgovornosti.

• Ustvarjati pogoje za povezavo finančnih in materialnih virov, ustanavljanje prioritet davčnega reguliranja (olajšave pri kreditiranju)

• Opredelitev oblik odgovornosti lokalnih organov za realizacijo projekta in možne negativne posledice (vpliv na ekološko sfero )

• Zagotovitev povezav z javnostjo preko sredstev za množično obveščanje, da bi pritegnili različne organizacije in prebivalstvo k sodelovanju ter jih prepričali o smotrnosti realizacije projekta.

Vlade številnih držav uresničujejo aktivno regionalno investicijsko politiko, pri tem vključujejo podporo razvoja depresivnih regij, vendar so težišče te politike premestili na raven mestnih organov oblasti. Vloga regij v investicijski politiki razvoja mestnih in vaških območij se je povečala predvsem v 70. in 80. letih po zaslugi širših pooblastil, ki jim jih je podelila zakonodaja. Cilj regionalne investicijske politike je pritegniti pozornost velikih korporacij in drugih zasebnih podjetnikov na ta območja s pomočjo različnih olajšav. Vlada pomaga podjetjem, ki delujejo v teh regijah, nudi jim pravno zaščito, davčne olajšave in tarifne olajšave za uporabo transporta in energije. V posebnih primerih neposredno proračunsko financira projekt. Prvič se je v ZDA pokazala težnja po naprednem razvoju infrastrukture pri osvojitvi Aljaske, zdaj je to tudi v drugih državah postalo običajna praksa pri realizaciji velikih regionalnih projektov in rekonstrukciji mestnih in predmestnih regij. Eden pomembnih virov financiranja gradnje na ravni regij je izdaja okrožnih obveznic po Selivestrovu (2004,33). Njihova privlačnost za investitorje je v tem, da dohodek od njih praviloma ni obdavčen. Zakonodajne in finančno-ekonomske vzpodbude v regionalni in investicijski politiki držav zahoda so pripomogle k dvigu depresivnih in manj razvitih regij, večfunkcionalnemu razvoju mestnih in okrajnih območij, rekonstrukciji in modernizaciji velikih mest, rešitvi socialno-ekonomskih in ekoloških problemov. Tuja praksa stimulacije in regulacije kapitalskih vlaganj na področju regij je lahko koristna za Rusijo.

18

Eden pomembnih makroekonomskih procesov, tesno povezanih z investicijami (prav z velikimi kapitalskimi vlaganji v začetni dobi), je strukturna reorganizacija industrije. Toda pri strukturni reorganizaciji industrije je v razvitih kapitalističnih državah predhodno potekalo pripravljalno obdobje, ko so se oblikovale panoge, podjetja in proizvodnje, namenjene predvsem likvidaciji. Kvalificirale so se kot strukturno depresivne. Posebna pozornost je bila namenjena likvidaciji ekološko škodljivih proizvodenj z izrazito uporabo fizičnega dela in veliko porabo energije. Dolžina pripravljalne dobe je odvisna od velikosti industrijskega potenciala države, njegovega trenutnega stanja in globine strukturne krize. Pomembne so tudi tradicije strukturnih reorganizacij industrije v posamezni državi. Na Japonskem in ZDA, na primer, so ti procesi potekali bistveno hitreje kot v zahodni Evropi. Razsežno tehniško preobrazbo v ZDA, na Japonskem, v Veliki Britaniji in Nemčiji je spremljala masovna likvidacija zaostalih neperspektivnih podjetij in proizvodenj. V ZDA, recimo, je bilo v letu 1982 v avtomobilski in tekstilni industriji zaprtih zaradi reorganizacije ali likvidiranih več podjetij, samo med 1980 in 1985 je bilo zaprtih 250 tekstilnih podjetij po Noviku (ibidem,25) . Analogni procesi so potekali na Japonskem. Za panoge, ki niso ustrezale vsem skupnim svetovnim tendencam znanstveno–tehničnega napredka, je država sprejela konkretno usmeritev za likvidacijo proizvodnje. Krčenje kapacitet je potekalo v skladu s specialnim državnim petletnim programom, sprejetim v okviru izrednih zakonov v 1982 in 1992. letu, njihovo delovanje se je razširilo na 14 panog ( »Specialni izredni zakon o strukturno depresivnih panogah« in » Začasni zakon za strukturno reorganizacijo vrste panog«). Likvidacija zaostale tehnike v strukturno-depresivnih panogah je dosegla velike razsežnosti. Samo v industriji aluminija je taka tehnika predstavljala okoli 2/3 vrednosti vse opreme. V Veliki Britaniji je vlada Margaret Thatcher oblikovala pravila za sodelovanje pri postopni likvidaciji in reorganizaciji starih panog in razvoju novih. Državna pomoč se je namenjala izključno za modernizacijo, manjšanje starih kapacitet, povečanje konkurenčnosti. V celoti je bila državna politika kapitalskih vlaganj v razvitih državah v zadnjih 25 letih usmerjena v strukturno reorganizacijo gospodarstva na osnovi novejših naprednih tehnologij, v širitev informacijskega sistema, novih oblik upravljanja, upoštevala je povečanje vloge in odgovornosti regionalnih oblasti. Mestni oblasti je namenjena pomembna vloga v regionalnem planiranju in coniranju območij, ustvarjanju ekološke politike in upravljanju investicijskih programov. Ravno oni opredeljujejo socialni vidik območnih programov, sestavljajo demografske napovedi območij, obdelujejo načrte ustvarjanja delovnih mest in potrebnih objektov socialne in proizvodne infrastrukture, ukvarjajo se tudi z vprašanji pritegnitve projektantov, investitorjev in sponzorjev (Vlahovik 2003, 33).

19

3 PRISTOPI K ANALIZI STANJA TUJIH NEPOSREDNIH INVESTICIJ V INDUSTRIJSKI PANOGI

3.1 Kriteriji analize stanja Realna investicijska klima je sistem socialno-ekonomskih odnosov, oblikovanih pod vplivom širšega kroga med sabo povezanih procesov na makro-, mikro- in teritorialnih ravneh upravljanja v industrijskem kompleksu, ki ustvarjajo predpogoje za motiviranje investiranja po Martinovu (1997,53). Potrebno je izbrati takšen krog indeksov, ki jih bodo klasificirali faktorji za določanje investicijske situacije in se bodo po svoji specifiki razlikovali ali po zadostni stalnosti ali pa po stalni naravnanosti k spremembam. Podoben pristop je realen pri doseganju določene stabilnosti splošnega ekonomskega položaja tako v državi kot celoti kot tudi na ravni regij. V pogojih trajne krize, nestabilnosti, predvsem pa spremenljivosti makroekonomskega stanja, ko večina značilnosti socialno-ekonomskega razvoja na ravni regij ne le variira, temveč tudi doživlja vpliv raznovrstnih tendenc, je ocena oblikovanja investicijske klime na osnovi analize in posplošitve indeksov, ki so enaki za vsako regijo, otežena in popačena do takšne stopnje, da je praktično neuporabna. Pri tem niti en sam investicijski indeks, niti vsi skupaj ne nudijo osnove za dokončni sklep o stanju investicijske klime v celotni regiji, ker se v znatni meri oblikujejo pod vplivom posebnosti razvoja posameznih panog in zato odražajo zakonitosti razvoja njihove dinamike in torej zakonitosti oblikovanja panožne, ne pa teritorialne klime -Martinov (prav tam,55). V današnjem času je tržno reakcijo praktično nemogoče kvantitetno opisati, temveč jo je popolnoma realno oceniti na osnovi ekspertnih pristopov s pozicij kakovosti in to uporabljati kot temeljni kriterij pri razlikovanju regij. Tako se izognemo prisotnosti množice ne vedno verodostojnih pokazateljev in maksimalno omejimo število oblikovanih skupin regij. Tržno reakcijo lahko opredelimo po celi vrsti elementov. Po Stepanovu (1996, 62) so ti elementi naslednji:

• za začetne pogoje vstopa regij na trg so značilne objektivne in subjektivne predpostavke, zastavljene na začetku izvedbe reform, ki prispevajo ali zavirajo transformacijske procese. K takšnim pogojim spadajo:

1. navzočnost izvoznega potenciala (viri, ki kotirajo na svetovnih trgih) 2. teritorialna oddaljenost in transportne povezave 3. intelektualni in inovacijski potencial in njuna ustreznost ciljem razvoja

regije 4. raven razvoja socialne sfere in potencialne možnosti regij v izpopolnjevanju 5. stanje proizvodnega potenciala in ustaljena raven investicijske aktivnosti

(obseg investicij in kakovostne karakteristike investicijske dejavnosti);

20

• ocena strategij in taktik izvedbe reform na področju regij s poudarkom posebne državne podpore posameznim regijam je nemogoča brez proučitve naslednjih pomembnih parametrov:

1. posebnosti reform gospodarstva regij 2. dinamika tržnih reorganizacij, izpeljanih tako pod vplivom začetnih pogojev

nastopanja na trgu kot tudi oblikovanje sfere za ugodno izvedbo reform 3. praksa centralizirane investicijske pomoči in sistemov državnih

investicijskih prioritet kot temeljne tržne podpore regij s strani centra, pospešitev oziroma zaviranje tempa tržnih preobrazb

4. politično-ekonomski položaj v regiji in njegov vpliv na potek realizacije reform

• od uspeha reform in stopnje prilagajanja regij tržnim razmeram je odvisen njihov položaj v tržnem prostoru, raven pripravljenosti na tržne preobrazbe in perspektive sprememb investicijske klime. Pri tem potrebno upoštevati naslednje faktorje:

1. reorganizacija oblik lastninjenja in njihov vpliv na investicijsko klimo 2. tendence oblikovanja in razvoja proračunskega sistema, financ

gospodarskih subjektov in tudi finančnih trgov 3. nagnjenost proizvajalcev k obnovi osnovnega kapitala, raven in uspešnost

ureditve faktorjev, ki pogojujejo reformo na federalnem in regionalnem nivoju

4. privlačnost regij za neodvisne in tuje investitorje 5. vpliv procesa reforme federalnih odnosov na potek socialno-ekonomskih

preobrazb v regijah s poudarkom na investicijski sferi.

3.2 Metode ugotavljanja stanja Ekonomsko diagnosticiranje pomeni sposobnost na različne načine ugotoviti ekonomsko stanje objekta, da bi imeli jasno predstavo o njegovem investicijskem potencialu. Izraz diagnostika se v ekonomiji pojmuje kot opredelitev ekonomskega stanja objekta. V svetovni praksi se diagnostika panožnih kompleksov uresničuje s pomočjo metod, zasnovanih s pomočjo uporabe različnih indikatorjev. Metode diagnostike panog lahko razdelimo v tri velike skupine:

1. metoda analize faktorjev 2. metoda ekspertnih ocen 3. matematične metode

AD1 Metoda analize faktorjev je potrebna, kadar ima raziskovalec opravka z velikim številom pokazateljev različnega izvora. Bistvo te metode obstaja v sestavljanju obsežnih skupin, zgrajenih iz pokazateljev, ki so si po pomenu blizu in jih imenujemo faktorji. Nadaljnja obdelava ne poteka z vsakim pokazateljem posebej, temveč s celotno skupino – s faktorjem. V državah zahodne Evrope se metode analize faktorjev uporabljajo za opredelitev depresivnih in zaostalih regij. Posebno dolgotrajna praksa teh držav potrjuje,

21

da je glavni kriterij, po katerem se regije uvrstijo v kategorijo problematičnih, visoka raven brezposelnosti v regiji. Pokazatelj brezposelnosti še vedno ostaja eden osnovnih pokazateljev. Toda navadno »problematičnost« ugotavljajo po celotnem kompleksu socialno-ekonomskih in ekoloških pokazateljev. Nekateri od njih označujejo kakovost življenja prebivalstva, medtem ko drugi označujejo raven ekonomskega razvoja gospodarstva (Lapiš 2006,16). AD2 Na sodobni stopnji raziskovanj se morajo pri diagnostiki panožnih kompleksov posameznih območij uporabljati ne samo strogo formalizirani algoritmi kvantitativnih metod, temveč tudi metode kvalitetne analize sestavljanja variantnih scenarijev. S tega stališča je ena izmed najbolj perspektivnih metoda ekspertnih ocen. Njena glavna prednost pred ekonomsko-matematičnim modeliranjem je relativna preprostost, pa tudi to, da ekspert ne uporablja samo informacij, zasnovanih na začasnih statističnih pokazateljih, temveč tudi neredne enkratne kvalitetne informacije. Ekspertne metode se praviloma uporabljajo takrat, ko izbira, utemeljitev in ocena posledic rešitve ne morejo biti izpeljane na osnovi natančnih izračunov. Princip metode je tak: panoge se sprva analizirajo faktorsko. Potem se za vsak faktor poda utemeljitev baze primerjav (ugotovi se srednjo veličino oziroma tisto, ki jo najpogosteje najdemo v sklopu) in jo sprejmemo kot enoto. Šibkost te metode analize je v subjektivnosti ugotavljanja normativnih indikatorjev, omogoča pa ugotoviti rating panožnih kompleksov območij s stališča investicijske privlačnosti. Med raznovrstnimi ekspertnimi metodami (na primer analitičnimi v obliki pisnega poročila, kolektivnega anketiranja – »izbora« ekspertov idr.) je za oblikovanje scenarijev razvoja gospodarstva regij najprimernejša metoda »Delfi« v kombinaciji z metodo »Intervju«. Metoda »Delfi« spada med najbolj priznane metode ekspertnih ocen. Zanjo je značilno skupinsko odgovarjanje; do odgovora pridemo s pomočjo obdelave posameznih anket s statističnimi metodami. Odraža posplošeno mnenje udeležencev ekspertize, nudi možnost uporabe številnih prednosti tako posameznega kot skupinskega anketiranja. Posamezno razmišljanje vsakega strokovnjaka poteka v okoliščinah, kjer je izključeno neposredno debatiranje in vpliv mnenja drugih ekspertov. V procesu obdelave pridobljenih mnenj se preko ustreznih koeficientov upošteva kompetentnost ter tehtnost mnenja vsakega strokovnjaka. Metoda »Delfi« pomaga v znatni meri izključiti nezaželene psihološke aspekte, povezane s vplivom prestižnosti in pritiskom avtoritet. Slabost te metode je v tem, da za izvedbo te metode potrebnega veliko časa. Kot enega izrazitih praktičnih primerov uporabe ekspertnih metod lahko navedemo prakso v ZDA, kjer se sestavlja vsakoletna statistična karta, ki odseva investicijsko privlačnost posameznih območij, v njej se navajajo primerjalni podatki za vso državo v obliki štirih posplošenih indeksov: ekonomske učinkovitosti, zaposlenosti, potenciala razvoja regij in pogojev fiskalne politike. Med indeksi ekonomske učinkovitosti ocenitve območij zasedajo prvo mesto pokazatelji zaposlenosti prebivalstva, raven dohodkov, raven revščine. Sredi ekoloških parametrov je pomemben izpust škodljivih emisij v atmosfero in stopnja razgraditve emisij. Socialne razmere so v glavnem zajete v pokazatelju

22

zdravstvenega stanja. Zaposlenost po regijah se kaže tako v obsegu investicij kot tudi v raznolikosti strukture gospodarstva in tudi hitrosti nastajanja oziroma zapiranja podjetij. K tej skupini pokazateljev spadajo indikatorji, ki označujejo razvoj tržnega sektorja. Posebno pomembna za primerjavo regij sta dela statistične karte, ki omogočata ocenitev potenciala rasti: človeški ter tehnološki viri (razvoj mestne infrastrukture, finančne možnosti regij) in fiskalni pogoji. Zaključujejo jo parametri regionalne politike v smislu odgovornosti območij glede obveznosti v zvezi s strateškim planiranjem razvoja območij in nadzorom nad izpolnitvijo planiranega. Po Tatarkinu (2005,207) je neposredna uporaba ameriških izkušenj otežena zaradi naslednjih razlogov: ruska statistika ne razpolaga s celotnim sklopom informacij, ki so potrebne za sestavo takšnih kart. Del informacij primanjkuje ali ni dovolj razčlenjen, je slabo primerljiv, včasih prinaša popolnoma drugačen smisel; karta opisuje statistiko «biznis« procesa na območju, za privabljanje investitorjev pa je potrebna njegova dinamika faktorjev, ki so najpomembnejši za pridobivanje investitorjev (npr. naravni viri in proizvodni potencial se sploh ne pregledujejo). Kot dovolj specifično lahko imenujemo metodo »posnemanje vodje«. Ker različne panoge potrebujejo različne vsote kapitala, je njihova primerjava po obsegu kapitala vlaganj nedopustna. Misel o tem, da višji kapitalski obseg avtomatično pomeni tudi višjo investicijsko privlačnost panoge, je pravzaprav neresnična, ne glede na dovolj pogosto in znatno sovpadanje teh dveh pokazateljev po konkretnih panogah in posameznih investicijskih projektih. Zaradi tega se ocenjevanje investicijske privlačnosti ne more opreti samo na pokazatelje dinamike kapitala vlaganj brez upoštevanja pokazateljev njihovega obsega. Ta metoda se zelo pogosto uporablja pri analizi portfeljskih investicij na ravni regij in pri oblikovanju panožnih prednosti pri strateških investitorjih na področju vrednostnih papirjev. V 60. letih so bile matematične metode na področju ocenitve učinkovitosti vlaganj kapitala prednostne. Med osnovnimi metodami te skupine se pojavljajo: metoda korelacijske analize, metoda optimizacije in matematičnega modeliranja, različne metode medpanožne bilance. V današnjem času se te metode uporabljajo skupaj s kakovostnimi metodami.

3.3 Ocenjevanje stanja z ratingi Kot investicijsko privlačnost pojmujemo skupino kriterijev, ki spodbujajo investitorja k dajanju prednosti predvsem vlaganju kapitala v posamezno panogo. Naprej se zastavlja vprašanje, kdo v današnjih pogojih realno izpolnjuje funkcijo investitorja. Problem se skriva v dejstvu, da je prej to vlogo igrala samo država, ki se je dejansko pojavljala kot investitor ter narekovala družbi finančno politiko. Danes, ko je investitorjev že veliko število, njihova sredstva pa so zelo omejena, se pojavljajo metodični problemi za ocenitev stanja razvoja panožnih kompleksov z upoštevanjem tržnih indikatorjev, ki karakterizirajo stanje povpraševanja in ponudbe za proizvodnjo kompleksa.

23

Toda naprej se ustavimo pri tistih pogojih trga, ki določajo potencialni interes investitorjev za finančna vlaganja v domačo proizvodnjo. Izpeljemo klasifikacijo trgov panog. V svetovni ekonomiji poznamo nekaj klasifikacij proizvodnih kompleksov, usmerjenih na oceno primerjalnih možnosti panog. Zahodne države klasificirajo panožne komplekse v štiri skupine. Za vsako skupino so veljajo naslednje značilnosti:

1. »Molzne krave« - panoge, ki se ukvarjajo z visoko dobičkonosno proizvodnjo ter se nahajajo v fazi zrelosti. Na novo organizirana proizvodnja ima perspektivo rasti in potrebuje sredstva za realizacijo.

2. »Zvezde« - panoge, ki trenutno proizvajajo proizvode v majhnih količinah. V prihodnosti »zvezde« preidejo v »molzne krave«, toda danes potrebujejo znatne investicije za razvoj, ker se nahajajo v fazi rasti.

3. »Težavni otroci« - nekoč zvezde. Nahajajo se v obdobju nasičenosti trga. Lahko izbiramo in se odločimo za nove vrste proizvodnje ali nehamo investirati v to panogo in zmanjšujemo proizvodnjo ter prenesemo kapital v prvo ali drugo skupino.

4. »Psi« (mrtvi tovor) – panoge, za katere je značilna nizka raven proizvodnje in nestabilnost. Nahajajo se v stadiju propada in finančna sredstva je iz teh panog treba hitro premestiti drugam.

»Obstaja mnogo podvrsti tega modela. Toda vsi priznavajo, da v obdobju krize v ekonomiji ni panog, ki bi spadale v skupino »zvezd«. To je pravzaprav eden vzrokov upadanja notranjega investicijskega procesa: delujoče panoge ne morejo več zagotavljati visokega tempa razvoja ekonomije, nove panoge pa še same potrebujejo državno podporo. Naloga države v tej fazi je ustvarjanje spodbud, ki bodo pomagale pri prenosu kapitala iz panog, ki stagnirajo, v perspektivne, ki potrebujejo finančne vire za realizacijo rasti. Po Gusnerju (2000,123) je druga naloga države prispevanje k izpopolnjevanju panog, na katere se v svojem razvoju opirajo nove proizvodnje. Za krizno fazo življenjskega cikla tehnološkega sistema, v katerem se nahaja gospodarstvo države je pomembna analiza obstojnosti panožnih kompleksov s stališča ocenitve možnosti njihovega obstoja v bodočnosti. Takšna analiza predpostavlja odkrivanje depresivnih, kriznih in stabilnih panog proizvodnje. Obstaja nekaj pristopov k takšni klasifikaciji panožnih kompleksov. EU je oblikovala svojo klasifikacijo:

1. Depresivna panoga je tista, ki ima nejasne perspektive, njena hitrost razvoja je nična. Dohodki v njej so dosti nižji od povprečnih v proizvodnji.

2. Krizna panoga je tista, za katero je značilen sunkovit padec obsega proizvodnje. 3. Stabilna panoga je tista, katere ekonomski položaj je dovolj stalen in ima

perspektivo rasti, ki je višja od povprečne.

Obstajajo tudi ruske klasifikacije. Podobne so zahodnim modelom. Karp (2000, 29) uvaja, na primer štiri kategorije panog, ki karakterizirajo faze življenjskega ciklusa tehnološkega sistema:

24

• novorojena panoga - panoga, kjer se osnovni proizvod in tehnologija nahajajo še v procesu laboratorijskih raziskav ali poskusov, v zvezi s imajo vlaganja v panogo na tej stopnji značilnost povečanega finančnega rizika, s stališča navadnega investitorja pa so manj prednostna

• panoge, ki se nahajajo v fazi rasti, kjer bo proizvodnja v prihodnost služila prednostnemu povpraševanju

• za stadij stabilnega razvoja panoge je značilna stabilna proizvodnja, raven dohodka je enak povprečnemu v gospodarstvu države

• odcvetele so panoge, ki uporabljajo zastarelo tehnologijo in ustvarjajo proizvode, povpraševanje po katerih je zelo nizko in upada.

Najbližja ruskim pogojem je klasifikacija, po kateri vse panoge razdelimo na pet skupin:

• krizna panoga - panoga, za katero je značilen nagel padec obsega proizvodnje.

• depresivna panoga – panoga, ki ima nejasne perspektive razvoja in se nahaja v stanju zastoja. Tempo razvoja in dohodki v njej so enaki nič.

• stabilna panoga – panoga, ki ima stabilno in perspektivno hitrost rasti, ki je višja od povprečne v državi

• perspektivna panoga – ima velik potencial razvoja, ima investicije za jasne in ciljno usmerjene programe. Zanjo je značilen majhen obseg proizvodnje ( nahaja se v fazi nastanka), v bodoče pa lahko prinese najboljši učinek kapitalskih vlaganj

• rastoča panoga – nahaja se v fazi rasti in ima danes najboljšo rentabilnost. Podjetja teh panog delajo s polno močjo in nimajo problemov z realizacijo proizvodnje. V gospodarstvu države, ki se nahaja v fazi krize take panoge običajno ne obstajajo.

Slabost omenjenih klasifikacij je uporaba različnega nabora indikatorjev za označevanje odpornosti panožnih kompleksov do kriznih pojavov. Analiza situacije v panožnih kompleksih na ravni regij predpostavlja nujnost primerjalnih možnosti panog, kar je treba priznati kot najbolj sprejemljivo klasifikacijo, v osnovo katere so vloženi parametri upada obsega proizvodnje in rasti cen. V skladu s to klasifikacijo je za krizne panoge značilno sunkovito znižanje proizvodnje pri veliki rasti cen; za stabilne panoge je značilna postopna rast cen in postopno znižanje proizvodnje; za rastoče panoge pa povečanje obsega proizvodnje pri stabilnih ali postopno rastočih cenah; za perspektivne pa je značilen majhen obseg in počasna rast proizvodnje ter zelo draga produkcija zaradi inovacij. Uporaba faktorja cen pri analizi pogojuje izločitev skupine inflacijskih panog, za katere je značilna visoka rast cen pri majhnem upadu proizvodnje. Na osnovi proučene literature in razpoložljivih statističnih informacij lahko predložimo naslednjo shemo diagnoze panožnih kompleksov posameznih območij za izpeljavo ratinga investicijske privlačnosti z upoštevanjem ekonomskih, socialnih in ekoloških faktorjev, in to tako v administrativnih krogih kot tudi v panožnih kompleksih.

25

Shema uporabe metod:

• korelacijska analiza • faktorska analiza • metoda ekspertne ocene

Pri uporabi teh metod preidemo od velike količine začetnih znakov k omejeni skupini neodvisnih kazalcev, s katerimi lahko izvedem monitoring. Ta nabor metod dopušča:

• pregled širokega nabora začetnih kazalcev • izdelavo matematično resne obdelave informacij, kar daje možnost, da se izognemo

subjektivnosti pri analizi • presojanje velikega števila različic pristopov, ki pogosto odražajo ne samo različna

stališča znanstvenih proučevanj, temveč tudi stališča državnih organov, ki se v času spreminja.

Po preučitvi metodologije izločanja poti povečanja investicijske aktivnosti v industrijskem kompleksu lahko oblikujemo vrsto sklepov. Naprej je potrebno izbrati nabor kazalcev, ki bodo klasificirali faktorje, ki opredeljujejo investicijsko stanje. To so indikatorji, ki so realno pomembni za to območje. Ti indikatorji se merijo tako v količinskem kot tudi v kakovostnem kompleksu. Za potrebe diplomskega dela predlagamo naslednjo klasifikacijo indikatorjev:

• ekonomske • finančno-industrijske s panožno distribucijo znotraj območij • faktorje, ki določajo raven delovne infrastrukture • socialne • ekološke

Danes je problem ekonomske diagnostike zelo aktualen. Pomeni znanje, kako na različne načine opredeliti ekonomsko stanje objekta, da bi imeli jasno predstavo o njegovem investicijskem potencialu. V svetovni praksi se za diagnozo panožnih kompleksov uporabljajo metode faktorske analize, ekspertne in matematične ocene. Da bi bil investitor zainteresiran za vlaganje kapitala v eno ali drugo panogo, je potrebno, da bi le-ta bila investicijsko privlačna, da bi imela sklop pozitivnih kriterijev. Predlagamo naslednjo klasifikacijo panog:

• depresivna • krizna • stabilna • perspektivna • panoga v stopnji rasti.

26

4 ANALIZA INVESTICIJSKEGA POTENCIALA BARVNE METALURGIJE

4.1 Analiza stanja v industrijski panogi Čeprav si nisem zastavila naloge opredeliti najidealnejše metode diagnostike, sem pregledala nekaj različic, ki so značilne za pristope k tej problematiki. Izhodišče se je oblikovalo iz pokazateljev dinamične vrste od 1995 in se zaključuje leta 2005 v primerjanju cen zaključnega leta. Pregledoval se je obseg proizvodnje podjetij, število zaposlenih, finančni rezultati, podatki o izvozu, povprečni dohodek zaposlenih in ostali pokazatelji. Skupaj s tem so bili v izhodišče vključeni tudi izračunani pokazatelji: povprečna letna hitrost rasti obsega proizvodnje, delež produkcije, izvožene izven območja Rusije, povprečna letna hitrost sprememb števila zaposlenih, povprečna letna hitrost sprememb mesečnega dohodka in tudi podatki o rentabilnosti proizvodnje in uspešnosti dela. Za osnovo je bila izbrana panoga »barvna metalurgija«. Za vsako podjetje so bili preračunani pokazatelji, ki se nanašajo na ekonomske in finančno-industrijske faktorje. Faktorji, ki opredeljujejo raven delovne infrastrukture, in sicer tako socialne kot ekološke, ter se po svoje dejansko prikazujejo v ozadju, so bili izračunani za celotno okrožje. Iz izhodišča so bili zavoljo uporabe metod korelacijske analize izključeni močno korelativni znaki. V drugem koraku je bila pridobljena baza podatkov analizirana z metodami faktorske analize, da bi ugotovili skupne zakonitosti, ki opredeljujejo bistvo raziskovanega pojava in nadomestili skupino korelacijskih kazalcev z izračunano sintetično veličino za vsak faktor. V tretjem koraku so bili pridobljeni podatki interpretirani - ocenjen je bil investicijski potencial panoge - in podana priporočila za povečanje investicijske privlačnosti podjetij, ki sodijo vanjo. Tabela 2: Začetni pogoji vstopanja regij na trg

Ime regije Površina v 1000 km2

Število prebivalstva v mil. ljudi

Investicije v osnovni kapital,

v milijardah USD

Obseg zunanje prodaje,

v milijardah USD

Sverdlovska pokrajina

194,7 4,7 0,58 3,2

Kurganska pokrajina

71,5 1,1 0.05 0,7

Tjumenska pokrajina

1435,0 3,2 0,21 7,2

Hanti-mansijsko avtonomno okrožje

534,8 1,3 0,11 3,8

Jamalo-nenecko avtonomno okrožje

750,0 0,5 0,06 3,1

Čeljabinska pokrajina

87,9 3,7 0,17 2,7

Vir: http://www.kumz.ru/

27

V tabeli 2 so navedeni podatki, ki označujejo začetne pogoje vstopanja regij Uralskega federalnega okrožja na trg. Označujejo objektivne in subjektivne predpostavke, ki se oblikujejo na začetku reform. Te predpostavke pospešujejo oziroma zavirajo transformacijske procese. Obseg zunanje trgovine v razrezu pokrajin je nazorno predstavljen na sliki 1.

Slika 1: obseg zunanje prodaje

Obseg zunanje prodaje, milijard $

3,2

0,7

7,23,8

3,1

2,7

123456

Vir: http://www.kumz.ru/

Opazen je neenakomeren razvoj območij. Če poiščemo razmerje med investicijami v osnovni kapital in številom prebivalstva ustreznega subjekta federacije, opazimo, da je pri dveh vodečih (Sverdlovska pokrajina in Jamalo- Nenecko avtonomno okrožje) ta pokazatelj trikrat večji kot pri ostalih.

28

Slika 2: Raven rentabilnosti v % k lastni ceni in amortizacija

0 20 40 60 80

Amortizacija osnovnihsredstevRaven rentabilnosti v %k lastni ceni

Vir: http://www.nkaz.kemerovo.su/

Iz sliki 2 lahko opazimo, da se je v desetletju reform amortizacija povečala trikrat. To odraža dovolj vznemirljivo situacijo, ki se je ustalila v industriji. Progresivna degradacija osnovnih rezerv se ne kompenzira s kapitalskimi vlaganji, kar lahko privede do hitrega povečanja tehnološke zaostalosti praktično vseh panog narodnega gospodarstva. Moramo upoštevati tudi, da kronično pomanjkanje obratnih sredstev privede do prerazporeditve amortizacijskih odlivov za tekoče potrebe, predvsem za poplačilo dela ter do njihovega dejanskega odvzetja iz investicijske dejavnosti.

29

Tabela 3: Dinamika proizvodnje v panogah barvne metalurgije, % k prejšnjemu letu Pokazatelji 1995 1996

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005

Aluminij 101,2 102,3 99,7 99,6 102,4 105,3 98,7 98,2 111,3 103,4 100,9Boksiti 104,3 92,1 93,1 98,3 97,2 94,3 92,3 89,7 96,5 99,8 92,3

Glinozem 99,2 104,7 106,3 106,2 114,5 122,3 122,7 114,8 95,2 96,1 102,3Primarni aluminij

99,7 98,6 95,2 93,4 96,7 98,1 102,4 103,7 103,8 102,9 102,4

Bakrena 91,2 104,7 103,5 102,6 87,4 79,6 84,3 102,5 93,1 93,2 101,4Baker

(koncentrat) 96,7 97,7 108,3 107,6 105,4 102,3 84,2 84,1 111,6 127,1 117.6

Baker (rafinirani)

96,4 89,3 88,7 101,4 106,3 107,4 82,3 117,4 82,1 90,5 120,2

Nikelj-kobaltova

98,1 98,4 98,6 93,2 101,4 101,7 84,6 89,3 112,3 95,7 97,1

Nikelj 99,2 99,3 92,4 91,2 104,7 106,3 124,7 98,4 93,2 95,7 74,8 Kobalt 97,5 96,4 102,4 101,7 95,6 84,6 77,3 112,4 128,7 99,9 123,7

Volfram- molibdenova

142,6 132,9 99,7 95,6 102,3 103,7 89,6 88,3 88,4 84,7 90,6

Molibdenov koncentrat

127,8 129,6 115,4 112,3 101,4 107,8 109,4 103,4 95,4 95,3 101,2

Molibden (kovinski)

151,4 133,6 84,2 111,4 112,3 108,4 95,3 92,7 87,6 95,6 84,7

Volfram (kovinski)

139,5 132,4 99,4 82,4 101,4 103,4 85,7 92,4 92,6 84,8 100,3

Kositrna 89,7 89,3 77,1 105,2 106,4 108,3 99,1 102,4 123,7 111,4 95,2 Kositer

(koncentrat) 88,1 88,3 74,1 106,7 109,2 116,3 115,4 101,2 127,4 109,6 93,2

Kositer 90,3 90,7 82,5 104,2 101,3 101,4 95,2 105,3 122,4 117,9 94,8 Svinčevo-cinkova

98,6 96,3 95,2 91,4 95,8 95,7 102,8 114,3 142,7 123,4 105,1

Svinec (koncentrat)

95,1 92,1 90,1 74,3 74,6 71,2 65,8 102,4 104,3 174,6 118,3

Svinec (s sekundarnimi

snovmi)

92,1 92,7 92,8 93,5 84,7 107,2 108,4 113,2 136,4 95,7 99,2

Cink (koncentrat)

108,4 104,2 137,2 136,7 124,5 90,1 88,9 93,2 90,4 104,7 118,3

Cink 114,2 121,3 126,5 114,7 127,3 90,3 88,4 84,7 85,3 112,7 113,6Elektrodna 97,3 95,6 102,3 102,4 105,7 106,3 105,4 2103,7 99,2 99,3 101,4

Masa (ogljikova –

anodna)

97,3 95,6 102,3 102,4 105,7 106,3 105,4 103,7 99,2 99,3 101,4

Industrija trdih zlitin

95,4 93,2 88,1 81,2 77,1 74,2 105,3 105,6 102,4 147,3 165,8

Zlitine (trdne volframo-kobaltove)

90,1 90,2 84,7 107,1 104,7 106,3 108,9 102,4 112,3 112,9 148,6

Zlitine trdne (titano-

volframove)

84,2 83,2 86,7 98,4 98,6 98,3 95,3 97,4 112,7 112,9 112,3

Drugo 94,5 95,6 93,3 94,2 98,4 114,7 127,3 136,2 110,8 95,3 120,7Vir: http://www.chemk.ru

30

V tabeli 3 je podana dinamika proizvodnje v podpanogah barvne metalurgije za 10 let v %, primer (leta 1995 je bila proizvodnja aluminija za 1,2% večja, glede leta 1994 in leta 2001 za 1,3% manjša, glede leta 2000). Izstopa slaba korelacija med proizvodnjo posameznih podpanog. Iz tega lahko sklepamo, da podjetja barvne metalurgije vstopajo na trg sicer s težavami, vendar jim to le uspeva. To izhaja iz tega, da je proizvodnja v veliki meri odvisna od razmer na svetovnih trgih, pa tudi od makroekonomskih procesov, ki potekajo v ruskem gospodarstvu.

Slika 3:Dinamika izvoza barvnih kovin, v 1000 tonah.

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

1995

1997

1999

2001

2003

2005

AluminijNikeljBaker

Vir: http://www.nornik.ru

Na sliki 3 je predstavljena dinamika izvoza barvnih kovin za obdobje 1995-2005.

31

Slika 4: Število nerentabilnih podjetij

0

10

20

30

40

50

60

1991 1993 1995 1997 1999 2001 2003 2005

Število nerentabilnihpodjetij, % od skupnegaštevila podjetij

Vir: http://www.nornik.ru

Podatki na sliki 4 nas vodijo k pogledu na problem z drugega stališča. Resno je treba upoštevati naslednje okoliščine. 1) Tržno samoreguliranje gospodarstva je mogoče samo v pogojih zasebnega lastništva proizvodnih sredstev. Mešan tip lastništva, ki zdaj vlada v ruskem gospodarstvu, ni sposoben zagotavljati skrbnega, gospodarnega pristopa k proizvodnji, ni uporaben za obstoj posamezne iniciative in ni sposoben ustvariti dovolj močne zainteresiranosti za optimalno uporabo virov. V teh pogojih ne more nastati prava konkurenca med proizvajalci, zato zakon vrednosti ne more voditi proizvodnje k objektivno pogojenim normam. 2) Tržno samouravnavanje je lastno samo razvijajočim se sistemom. Izven takšnih sistemov samouravnavanje ne more obstajati. Pri tem je treba upoštevati, da samorazvijajoči sistem ne more nastati iz zaprtega sistema. Noben sistem, voden od zunaj, ne more postati sistem, voden od znotraj. 3) Urejen trg predpostavlja svobodno oblikovanje cen za vse blago, tudi za delovno silo. Svobodno oblikovanje cen se uresničuje v svobodni konkurenci med svobodnimi proizvajalci blaga s ciljem pridobitve dobička. Pravočasno reagira na nihanja cen, zasebni proizvajalci vzdržujejo strukturo proizvodnje na ustrezni ravni. Cene pri tem so osnovni in nemara tudi edini vzvod tržnega urejanja razmer soproizvajanja. Vsaka kršitev ruši celotni sistem reguliranja. 4) Mehanizem tržnega reguliranja se mora opirati na dovolj zanesljivo valuto, sicer povzroči nepravilnosti ter izkrivljanja. 5) Zakon vrednosti (princip porazdelitve po učinkovitosti) na svetovnem trgu vpliva različno v različnih državah. Močno vzpodbuja napredne države, jih dela gospodarsko najbolj dobičkonosne, strogo kaznuje ostale. Potemtakem lahko sklepamo, da tržni

32

mehanizmi barvne metalurgije še ne delujejo s polno mero, kar povzroča situacijo, pri kateri je (ne glede na neznaten upad obsega proizvodnje) bistven delež podjetij v pokrajini ekonomsko neučinkovit in prinaša svojim delničarjem izgube. Tabela 4: Finančni pokazatelji podjetij barvne metalurgije

Vir: http://www.nornik.ru

Pokazatelj 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 Obseg

realizirane produkcije(v milijardah

USD)

27,2 24,3 19,8 19,7 20,1 21,3 23,6 22,4 22,9 23,1 22,6

Neto zadolženost(v

milijardah USD)

0,8 11,7 12,9 14,3 15,4 15,6 16,3 12,4 11,8 12,1 12,7

Obračanje sredstev (v

dnevih)

23 27 45 49 51 48 47 54 51 49 43

Hitrost rasti dobička (v

%)

4,2 -2,3 -4,7 -22,4 -8,9 -4,7 -3,1 1,2 1,7 1,9 2,2

Hitrost upada obsega industrijske produkcije, delež

0,97 0,95 0,92 0,81 0,77 0,68 0,65 0,71 0,73 0,72 0,78

Dobiček/ (v %)

4,2 1,2 1,7 3,5 3,9 3,4 3,2 4,1 4,7 4,8 5,2

Število zaposlenih ( v 1000 )

315,2 315,7 296,4 271,4 253,8 254,1 191,2 187,4 187,2 171,4 149,2

33

Slika 5: Dinamika obsega realizirane proizvodnje in število zaposlenih v podjetjih barvne metalurgije v letih 1995-2005

0

50

100

150

200

250

300

350

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Obseg realiziraneprodukciji, milijard $Število zaposlenih, vtisočih ljudi

Vir: http://www.nornik.ru Eden glavnih sklepov, ki ga želimo izpeljati iz tabele 4 in slike 5, je povečanje produktivnosti glede na število zaposlenih v panogi. To kaže, da ne glede na vse težave reforme tečejo, in da so podjetja prisiljena ob delu na mednarodnem trgu zmanjševati stroške. Tabela 5: Raven delovne infrastrukture

Vir: http://www.sual-pm.ru

Pokazatelj 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 Obseg

investicij, financiranih

na račun lizinga, v %

2,1 2,7 3,8 14,5 16,2 24,7 40,1 23,6 34,9 42,1 45,7

Delež dolgoročnih

kreditov, v %

23,5 11,8 2,9 2,7 3,1 3,2 2,4 4,1 3,7 3,8 4,3

Obseg finančnih

virov, vloženih v inovacije,

v % od realizacije

14,9 8,2 7,1 6,3 6,2 6,2 4,9 4,8 5,1 5,2 5,4

34

Tabela 6: Socialno-ekološki pokazatelji Pokazatelj 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005

Delež prebivalstva z dohodkom več kot 1000$ na mesec, v %

2 2

7 8 6 11 14 3 4 9 12

Delež prebivalstva z

dohodkom manj kot 100 $ na mesec, v %

14 42 47 51 52 52 48 54 49 47 46

Delež prebivalstva z visokošolsko

izobrazbo, v %

22,4 23,1 22,9 25,3 25,2 24,9 25,4 25,7 25,8 26,1 26,3

Povprečna mesečna plača

v USD

40 22 26 28 46 51 69 92 58 77 112

Delež izdatkov za

nujne življenjske

potrebščine, v %

43 70 71 74 69 63 58 57 74 72 68

Raven brezposelnosti,

v %

0,54 0,60 1,3 1,2 1,5 1,6 1,8 1,7 1,6 1,4 1,9

Izgube zaradi stavk,

v milijonih US$

23 24,6 23,8 41,6 45,2 47,9 41,8 74,2 19,6 16,2 8,9

Število registriranih kriminalnih

dejanj, v 1000

893,2 911,4 923,7 935,6 933,8 926,7 948,4 951,2 962,3 977,2 956,8

Raven onesnaženosti

zraka, v milijonih ton

22,7 21,8 20,9 20,7 19,8 19,3 18,4 18,6 19,1 19,5 21,3

Raven onesnaženosti

vod, v milijonih ton

3,5 1,6 1,8 2,2 2,3 1,9 2,1 2,4 2,5 2,3 3,1

Raven ponovne uporabe

odpadkov, v %

2,3 2,7 2,2 1,9 1,9 1,8 1,8 2,1 1,9 1,6 1,7

Število industrijskih

objektov, ki ne ustrezajo ruskim

ekološkim normam

1024 1027 991 993 987 986 992 993 994 1012 1017

Vir: http://www.ocmk.ru

35

V tabeli 6 so podani socialno-ekonomski faktorji, ki posredno vplivajo na investicijski potencial podjetij v tej panogi.

4.2 Ocena stanja z ratingi Po Marčenko (2005,14) za kalkulacijo ratinga investicijske privlačnosti podjetij barvne metalurgije so bili izbrani naslednje pokazatelji:

1. Relativna rentabilnost (R) – razmerje med rentabilnostjo realizirane produkcije (Rr) in rentabilnostjo proizvedene (Rp). Čim večji je ta pokazatelj, tem manjši so problemi s prodajo.

2. Amortizacija osnovnih sredstev (O). Čim večji je ta pokazatelj, tem močneje podjetje potrebuje investicije za zamenjavo obrabljene in tehnološko zastarele opreme.

3. Hitrost rasti cen (Jc). – razmerje med cenami tekočega obdobja (Ct) in cenami prejšnjega obdobja (Cp). Pri enakih ostalih pogojih pomeni čim večji indeks cen tem večje povpraševanje po proizvodnji panoge.

4. Raven plač (D). Čim večji je ta pokazatelj, tem večje možnosti ima podjetje pri zaposlovanju kvalificirane delovne sile.

5. Neto zadolženost (N) – odnos med zapadlo kreditno (Kz) in debetno zadolženostjo (Dz). Ta pokazatelj odraža potencialno kreditno sposobnost podjetij.

6. Hitrost upada proizvodnje (Ju) – razmerje med proizvedeno produkcijo v letu 2005 (Qp) in ravnijo iz leta 1995 (Qp).

7. Izvozna sposobnost (ES) – delež izvoza (E) v proizvedeni produkciji (Qp). 8. Raven preobremenitve (RP) - razmerje med obsegom proizvedene produkcije (Qp)

in popolnimi kapacitetami podjetja (K). Indeks omogoča ocenitev sposobnosti podjetij, da v kratkem roku povečajo proizvodnjo blaga v času ugodne konjunkture.

Zgoraj našteti pokazatelji so bili preračunani za 10 naprednih podjetij panoge po obsegu proizvedene produkcije. Pozneje so bili primerjani z ustreznimi povprečnimi pokazatelji panoge za zadnjih 11 let. Nazadnje je bil sestavljen rating investicijske privlačnosti podjetij barvne metalurgije.

36

Tabela 7:Investicijska privlačnost podjetij barvne metalurgije

Podjetja Relativna rentabilnost

Amortiz-acija

osnovnih sredstev

Hitrost rasti cen

Raven plač

Neto zadolže

-nost

Hitrost upada

proizvod-nje

Izvozna sposobn

-ost

Raven preobre-menitve

Sredne panožne

pokazatelji 0,88 62,3 1,14 9143 121,1 0,47 19,7 62,0

Norilski Nikelj 0,91 67,1 1,12 19829 124,8 0,51 22,8 56,8

ALPOSA 0,93 61,5 1,12 17523 132,7 0,52 31,6 57,3 SUAL 1,07 49,4 1,17 8419 124,9 0,64 17,4 52,4 KraZ 1,12 38,2 1,18 14210 117,3 0,49 21,6 51,9 BAZ 1,01 71,4 1,09 7651 105,8 0,42 21,3 63,7

Sibirski Aluminij 0,99 77,6 1,14 6952 126,4 0,41 20,4 68,4

Novokuzn-ecki

Aluminij 0,92 56,3 1,15 6476 147,3 0,44 19,6 62,5

Oskol 1,09 34,8 1,16 7018 101,8 0,46 11,4 51,9 Ural

Elektro- baker

1,11 67,1 1,12 7249 112,6 0,57 32,6 52,4

VSMPO 1,04 63,2 1,07 9473 125,3 0,68 34,7 53,8 Vir: Marčenko (2005,15) Metoda sestavljanja ratinga po Marčenko (2005,17): Ustrezni pokazatelj podjetja se nanaša na srednjepanožni. Rezultati te operacije so se prištevali. Tako se je oblikovala veličina A.

A=RPRP

ESES

NN

DD

JcJc

OO

RR

++++++

Podjetje, ki ima največjo veličino A, je pridobilo rating 1, podjetju z najmanjšo veličino A so pripisali rating 10. Po izračunavanju dobili naslednje rezultate:

1. rating - ALPOSA 2. rating - Norilski Nikelj 3. rating - VSMPO 4. rating - Ural Elektrobaker 5. rating - KrAZ 6. rating - Sibirski Aluminij 7. rating - SUAL 8. rating - BAZ 9. rating - Novokuznecki Aluminij 10. rating - Oskol

37

4.3 Ocena investicijskega potenciala

Opazno je dejstvo, da investicijska privlačnost podjetij močno korelira z ravnjo izvozne sposobnosti in ravnjo dohodka zaposlenih. Vzroke za to lahko razložimo: tuji partnerji praviloma plačajo več, zanje velja, kaj je najpomembneje, strožja plačilna disciplina. Takšne stroge korelacije pokazatelja pri amortizaciji sredstev ni opaziti, vendar imajo podjetja v zgornjem delu ratinga vrednost pokazatelja blizu srednjepanožnemu. Dokaj teže je pojasniti odsotnost katerekoli statistično pomembne povezave med pokazateljem relativne rentabilnosti in končnim ratingom. Odgovor lahko iščemo v nepopolnosti ruskega računovodskega sistema, ki zabriše dejanske rezultate finančno-gospodarske dejavnosti podjetij.

4.4 Predlogi za povečanje investicijskega potenciala v panogi Kot večina ruskih industrijskih podjetij, tudi barvna metalurgija ne doživlja najboljših časov. Staranje kadrov, odsotnost ustreznega sistema upravljanja – to so le nekateri izmed faktorjev, ki ovirajo investicijski proces v Rusiji. Lahko država kaj stori v dani situaciji? Ne samo da lahko kaj stori, preprosto mora nekaj storiti. Po mojem mnenju so najnujnejši ukrepi za povečanje investicijske privlačnosti industrijskega kompleksa:

Zagotovitev pravnega reguliranja, ureditev pogodbenih odnosov z mestnimi in regionalnimi organizacijami z delegiranjem njihove odgovornosti, tudi na področju planiranja SEC;

Ustvarjanje pogojev za združitev finančnih in materialnih virov, ustanavljanje prioritet davčnega urejanja (kreditne olajšave idr.)

Opredelitev oblik odgovornosti lokalnih oblasti za realizacijo projekta in možne negativne posledice (prelom ekološke sfere, conskega zemljiškega planiranja idr.)

Preskrba povezave z javnostjo preko sredstev množičnega obveščanja za široko demonstracijo predlaganega projekta, da bi privabili javne organizacije in prebivalstvo k udeležbi pri sprejemanju rešitev glede smotrnosti njegove realizacije.

Razen tega je neposredna podpora države potrebna pri pospeševanju intenzivnosti investicijskih procesov v gospodarstvu, potrebna je neposredna kreditna podpora panog in področij gospodarstva, za katere je strukturno prestrukturiranje priznano kot nacionalna prioriteta. Treba je pripraviti nekaj velikih projektov stimulacije pospešitve razvoja gospodarstva, predvsem na račun povečanja delovne aktivnosti v javnem sektorju. Kot osnova za praktično realizacijo teh projektov se morajo pojaviti denarna sredstva, namenjena za državna in mestna kapitalska vlaganja.

38

Pri tem se kot kriteriji takšne centralizirane in neposredne podpore pojavljajo:

• orientacija projektov za stimuliranje širitve notranjega povpraševanja, • udeležba pri strukturnih reformah v nacionalnem gospodarstvu, • stimuliranje ciljnega izvoza in tujih investicij v gospodarstvo ter tudi razvoj

perspektivnih tehnologij proizvodnje, vlaganja sredstev v tiste investicije, ki že v prvem koraku prinašajo visoko stopnjo rizika za finančne institucije.

Hkrati je potrebno povečati vlogo in odgovornost regij pri sprejemanju in uresničevanju investicijskih rešitev. Vlada je dolžna voditi bolj aktivno regionalno investicijsko politiko ter vključevati pomoč pri razvoju depresivnih in manj razvitih regij. Pri tem se težišče te politike premešča na raven lokalnih organov oblasti. Cilj regionalne investicijske politike je s pomočjo raznih olajšav usmeriti pozornost velikih korporacij in drugih zasebnih podjetnikov na določen teritorij. Vlada mora sodelovati in nuditi podporo podjetjem, ki gradijo v manj razvitih regijah, v obliki pravne pomoči, nuditi davčne olajšave in ugodne tarife transporta in energije. Eden pomembnih virov financiranja gradnje na regionalnem nivoju je izdaja mestnih obveznic. Problem decentralizacije investicijske politike je aktualen v povezavi s tem, da v tako ogromni državi, kot je Rusija, obstajajo med subjekti bistvene raznolikosti v sklopu faktorjev, ki opredeljujejo ekonomsko in investicijsko situacijo. Zato so zakonodajno utrjevanje pravic in odgovornosti federalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, ustvarjanje ustreznih mehanizmov stimulacije kapitalskih vlaganj nujno potrebni pogoji samostojnega razvoja območij. Kot eden pomembnih makroekonomskih procesov, tesno povezanih z investicijami (in sicer z velikimi vlaganji kapitala v začetnem obdobju), se pojavljajo se strukturne reorganizacije industrije. V celoti mora biti državna politika kapitalskih vlaganj v državi usmerjena v strukturno reorganizacijo gospodarstva na osnovi varčevanja virov in novejših tehnologij, liberalizacije in globalizacije ter novih sistemov upravljanja, ki vključujejo povečanje vloge in odgovornosti regionalnih oblasti. Lokalnim oblastem je treba dodeliti pomembno vlogo v regionalnem planiranju in coniranju območij, v ekološki politiki in upravljanju z investicijskimi programi. Prav te oblasti opredeljujejo socialni aspekt teritorialnih programov, saj (s pomočjo znanstvenih ustanov) oblikujejo demografske napovedi regij, izdelujejo plane ustvarjanja novih delovnih mest in potrebnih objektov socialne in proizvodne infrastrukture, ukvarjajo se tudi s vprašanji pridobivanja dobaviteljev, projektantov, investitorjev ter delovnih partnerjev. Ko torej izdelamo analizo investicijske aktivnosti v industrijskem kompleksu, lahko izpeljemo nadaljnje sklepe.

39

V analizi je bila ugotovljena skrajna neenakomernost razvoja pokrajin na Uralu. Tako v Sverdlovski pokrajini kot v Jemalo-Neneckem Avtonomnem okrožju je delež investicij na enoto prebivalstva trikrat večji kot pri ostalih pokrajinah. Nato je bila pregledana dinamika proizvodnje v podpanogah barvne metalurgije za 10 let, ki kaže, da je proizvodnja blaga odvisna predvsem od situacije na svetovnih trgih, ne pa od makroprocesov znotraj države. Dinamika izvoza barvnih kovin za obdobje 1995-2005 razkriva bistveno statistično odvisnost med položajem podjetij barvne metalurgije in povpraševanjem svetovnih trgov po barvnih kovinah. Tržni mehanizmi v barvni metalurgiji še ne delujejo v polni moči, kar povzroča situacijo, v kateri je znaten del podjetij v pokrajini ekonomsko neučinkovit in prinaša svojim delničarjem samo izgube. Obstaja trajno pomanjkanje investicijskih virov v panogi, krajšanje obsegov dolgoročnega bančnega kreditiranja in razvoj lizinga. Med 10 največjimi podjetji barvne metalurgije v regiji smo v trojico vodilnih uvrstili naslednje:

1. rating - ALPOS 2. rating – Norilski Nikelj 3. rating – VSMPO

Prav ta podjetja imajo največje danosti za nadaljnji uspešni razvoj na račun privabljanja investicij, pri čemer so upoštevane tudi tuje investicije.

40

5 ZAKLJUČEK V tej diplomski nalogi je izvedena analiza investicijske privlačnosti podjetij panoge barvne metalurgije na območju Urala. V prvem poglavju so pregledani teoretični vidiki investicij. Opredeljeni so pojmi investicija, investicijska privlačnost in investicijska aktivnost. Proučena je svetovna praksa investicijske dejavnosti. Tako so z makroekonomskega stališča investicije koriščenje denarja zaradi pridobivanja večjih vsot denarja, zaradi pridobivanja dohodka ali doseganja rasti kapitala oziroma enega in drugega skupaj. Za doseganje stabilne ekonomske rasti je potrebno pospeševati investicijsko aktivnost na državni ravni. Predvsem je to neposredna državna udeležba v infrastrukturnih projektih narodnogospodarskega pomena, investiranje v začetne panoge in cestno infrastrukturo, rešitev reguliranja tujih vlaganj. Poseben položaj v investicijski politiki ima depresivni sektor. Tukaj mora država prevzeti tako imenovane »rehabilitacijske« stroške, katere nanašajo se na reorganizacijo proizvodnje. Analiza svetovne prakse je pokazala, da neposredna državna podpora investicijskih procesov daje konkretne rezultate v obliki doseganja stabilne hitrosti ekonomske rasti. To dejstvo omogoča upanje, da bo ruska vlada z oporo v mednarodni praksi znala izpeljati pravo investicijsko politiko. V drugem poglavju je bila proučena metodologija odkrivanja poti povečanja investicijske aktivnosti v industrijskem kompleksu. Predlagana je klasifikacija faktorjev investicijske situacije, navedene so metode proučevanja investicijske aktivnosti in sestavljanja ratingov investicijske privlačnosti. Na začetku je potrebno izbrati krog pokazateljev, ki bodo klasificirali faktorje, ki opredeljujejo investicijsko situacijo. To so tako imenovani indikatorji, ki so v regiji dejansko pomembni. Ti indikatorji se izmerijo ne le v količinskem, temveč tudi v kakovostnem pomenu. V diplomski nalogi predlagamo naslednjo klasifikacija indikatorjev: ekonomski, finančno- industrijski s panožnim porazdeljevanjem znotraj območij, faktorji, ki določajo nivo delovne infrastrukture, socialni, ekološki. V svetovni praksi se za diagnostiko investicijskega potenciala panožnih kompleksov uporabljajo metode faktorske analize, ekspertnih ocen in matematične metode. Da bi bil investitor zainteresiran za vlaganje svojega kapitala v različne panoge, je potrebno, da bi le-te bile investicijsko privlačne po sklopu izbranih kriterijev. V diplomskem delu predlagamo naslednjo klasifikacijo panog: depresivna, krizna, stabilna, perspektivna ter panoga, ki se nahaja v stopnji rasti.

41

V tretjem poglavju je izvedena analiza investicijske privlačnosti podjetij metalurškega kompleksa. V začetni fazi analize so bili pregledani izhodiščni pogoji Uralske regije po pokazateljih, kot so površina območja, številčnost prebivalstva, investicije v osnovni kapital in obseg zunanje prodaje. Naprej so bili prikazani podatki, ki kažejo učinkovitost uporabe osnovnih sredstev. Amortizacija osnovnih sredstev je v 10 letih narasla trikrat, kar se ne kompenzira z vlaganji kapitala. Nato je bila pregledana dinamika proizvodnje v podpanogah barvne metalurgije v 10 letih, ki kaže, da je proizvodnja blaga odvisna predvsem od situacije na svetovnih trgih, ne pa od makroprocesov znotraj države. Dinamika izvoza barvnih kovin prikazuje bistveno statistično povezanost med položajem podjetij barvne metalurgije in povpraševanjem po kovinah na svetovnem trgu. Naprej so bila največja podjetja panoge razvrščena po obsegu realizirane produkcije. Med njimi je bilo izbrano 10 največjih, med temi pa tri vodilna podjetja. Potrebno je poudariti, da v pogojih nestabilnosti in trajajoči inflaciji ostaja na glavnem mestu vidik začasnosti. Njegovo bistvo je v tem, da investitorji v takšni situaciji ne bodo vlagali svojih sredstev v srednjeročne in dolgoročne projekte in bodo svoja prizadevanja žal usmerili na področje kratkoročnih investicij, ki so zelo pogosto špekulativnega značaja. Lahko zaključimo, da so bile naloge, zastavljene v tej diplomski nalogi, rešene in njeni cilji doseženi.

42

6 POVZETEK Rusko gospodarstvo se je po razpadu Sovjetske zveze srečevalo s precejšnimi težavami zaradi izgube velikega notranjega trga. Zaradi neizkušenosti poslovanja na tujih tržiščih, prevelikih stroškov poslovanja, nekonkurenčnosti in velikega zaostajanja za zahodnimi državami je rusko gospodarstvo zašlo v krizo. Kriza gospodarstva je lahko pogojena s krizo države. Nastanek krizne situacije v gospodarstvu vnese številne spremembe, nova tveganja in negotovost. Za nov zagon in reformiranje potrebujejo podjetja svež kapital, torej investicije. Na razvoj investicij v Rusiji v veliki meri vplivajo makroekonomski procesi, ki potekajo na ravni regij. Negativno vpliva na privabljanje investicij nepredvidljivost institucionalnih sprememb, obstoj preprek pri oblikovanju trdnega ekonomskega prostora, tehnološka zaostalost, visoka stopnja amortizacije proizvodnega aparata večine podjetij, nizka raven plačilne discipline, način pobiranja davkov, poseben pomen pa ima izdelava državnega programa pomoči depresivnim in zaostalim regijam. V situaciji skrajne diferenciacije regionalnih pogojev je za investitorja v prvi vrsti pomembna izbira regije investiranja. V diplomskem delu so opisane metode ugotavljanja investicijske privlačnosti, ocenjevanje stanja z ratingi ter podani predlogi za povečanje investicijskega potenciala v panogi. Ključne besede: barvna metalurgija, investicija, investicijski potencial, investicijska aktivnost, rusko gospodarstvo, panoga, podjetje, rating. ZUSAMMENFASSUNG Russische Wirtschaft hatte nach dem Zerfall von der Sowjetunion sehr große Schwierigkeiten wegen des Verlustes von dem Binnenmarkt gehabt. Weil sie keine Erfahrungen mit den Geschäften auf den großen fremden Märkten oder Weltmärkten hatte und dabei sie zu große Ausgaben bei der Geschäftstätigkeiten anstellte, war sie auch nicht konkurrenzfähig und ihr Fortschritt den westlichen Ländern gegenüber war zu niedrig, ist russische Wirtschaft dadurch in eine große Krise geraten. Die Entstehung der Wirtschaftkrise kann mit der Krise des Staates verbunden werden. Die entstandene Krisensituation in der Wirtschaft kann viele Veränderungen, neue Risiken und Unsicherheiten verursachen. Für einen neuen Antrieb und ein neues Reformieren brauchen alle Unternehmen ein frisches Kapital, also Investitionen. Auf die Entwicklung der Investitionen in Russland wirken in großem Umfang die makroökonomischen Prozesse, die auf dem Niveau der Region ablaufen. Die nicht voraussehbaren institutionellen Veränderungen haben einen negativen Einfluss auf die Anziehung der Investitionen von vielen Investoren, genauso die Existenz der Hindernisse bei der Gestaltung vom stabilen ökonomischen Raum, die veraltete Technologie, hohe Stufe der Amortisation der Produktionsapparate von meisten Unternehmen, niedriges Niveau der Zahlungsdisziplin und die Art der Versteuerung . Eine besondere Bedeutung

43

hat aber die Erstellung vom staatlichen Programm für die Hilfe der depressiven und unterentwickelten Regionen. In der Situation der höchsten Differenzierung von Regionalbedingungen ist in erster Linie sehr wichtig die Auswahl der Regiono der Investierung. In der Diplomarbeit werden die Methoden der Feststellung der Investitionsanziehung, der Schätzung der Lage mit den Bewertungen und die angegebenen Vorschläge für den Zuwachs des Investitionspotenzials in der Branche beschrieben. Schlüsselwörter: farbmetallurgie, investition, investitionspotenzial, investitionsaktivität, russische wirtschaft, branche, unternehmen, bewertung.

44

7 UPORABLJENA LITERATURA

1. Adrianov, Bladislav. 1997. Specialne ekonomske cone v svetovne ekonomiki. EKO 3:130-143.

2. Bandam, Vladimir. 2006. Investiciji. Ekspert 3:34-39. 3. Brezrukov, Vasilij in Matrosova, Ekaterina. 2002. Strukturne preoblikovanja

industrije. Ekonomist 2:88-93. 4. Deljagin, Maksim. 1996. Portfoljo investiciji v Rusiji: regionalne in panožne

prednosti. Denar in kredit 8:40-43. 5. Galijev, Aleksej.1997. Ni eno reformatorski nastop v Rusiji ne trajalo več kot pol

leta. Ekspert 5:38-44. 6. Guseva, Kristina. 1999. Reguliranje investicijske dejavnosti v depresivnih regijah.

Ekonomist 5:38-44. 7. Gusner, Sergej in Vižina, Irina. 2000. Notranja regionalna diferenciacija

investicijske klime: rejtingova ocena. Regija: sociologija in ekonomika.2:109-136. 8. Homenko, Vladimir. 1996. Problemi investicijske aktivnosti. Družba in ekonomika.

1:52-59. 9. Karp, Marija. 2000. Problemi investicijske aktivnosti. Družba in ekonomika 7:26-

36. 10. Knjažič, Maksim. 2006. Zaostajanje Rusiji za razvitimi Zahodnimi državami.

Ekonomist 9: 29-45. 11. Kravčenko, Ivan. 1995. Investicijska privlačnost teritorij. EKO 6: 13-26. 12. Kruperštoh, Vladimir in Sokolov, Nikolaj.2003. Metodične osnove izločevanja

depresivnih in zaostalih regij. Regija: sociologija in ekonomika. 2:3-33. 13. Lapiš, Oleg. 2006. Problematičnost neenakomernega razvoja mest in predmestij.

Družba in ekonomika 2:15-31. 14. Marčenko, Olga. 2005. Prednosti in slabosti industriji v Rusiji. EKO 1:11-20. 15. Martinov; Aleksander. 1997. Aktivizacija investicijske politike. Ekonomist 9:54-

61. 16. Novik, Igor. 1997. Reforma podjetij: novi pristop. Ekonomist 9:20-26. 17. Seliverostov, Boris, in Bandman, Mihajil. 2004. Metodološke osnove federalnega

programa pomoči depresivnim in zaostalim regijam. Regija: sociologija in ekonomika 2: 3-43.

18. Sidorova, Nina. 1996. Posebnosti regionalne investicijske politiki držav Zahoda Problemi teoriji in prakse upravljanja 6:60-65.

19. Sokolov, Artem. 2001. Ocena poteka konvenciji obrambnega kompleksa regij. Regija: socologija in ekonomika 1:111-135.

20. Sokolov, Evgenij. 1997. Koncept srednjeročnega programa vlade za 1997-2000 leta. Vprašanja ekonomiki 1:3-7.

21. Sjekloča, Marko. 2006. Globalizacija v srednji in vzhodni Evropi. Bančni vestnik 1-2: 45-49.

22. Stepanov, Jurij. 1996. Organizacija regionalne investicijske dejavnosti Ekonomist 12: 61-64.

23. Stepanov, Jurij. 1998. Rast investicijske aktivnosti - odločujoč pogoj strukturne reorganizacije ekonomiki. Denar in kredit 1:27-35.

45

24. Tatarkin, Aleksander. 2005. Socialno- ekonomske problemi formiranja tržnih odnosov v velikem industrijskem mestu. Jekaterinburg: Znanost 4: 203-207.

25. Urinson. 1998. O merih za investicijskega procesa v rusiji. Ekonomist 1:69-76. 26. Unctad World Investment Report. 2004: 26. 27. Vlahovik, Aljoša. 2003. Investicijski bum. Ekspert 15: 32-33. 28. Vlasov, Nikolaj. 2006. Investicijska situacija v Rusiji. Denar in kredit 5:7-10.

8 UPORABLJENI VIRI 1. Noriljski nikelj [URL: http://www.nornik.ru] 2. Sibirsko-Uralska družba [URL: http://www.sual-pm.ru] 3. Novokuznecka aluminjeva tovarna [URL: http://www.nkaz.kemerovo.su] 4. Oskoljska elektrometalurška tovarna[URL: http://www. ocmk.ru] 5. Kamensko-Uralska metalurška tovarna [URL: http://www. kumz.ru] 6. Čeljabinska elektrometalurška tovarna [URL: http://www. chemk.ru] 7. Informacije o izvoznih trgih [URL: http://www.izvoznookno.si]