1

UNIVERZA V LJUBLJANI VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO Poljanska 26 a Oddelek za delovno terapijo

AKTIVNOSTI DELOVNE TERAPIJE (ADT)- 1.DEL

Pripravila: Vita Marušič Ljubljana, 2006/07 Za interno uporabo!

2

1. UVOD 1.1 AKTIVNOST, NAMENSKA AKTIVNOST, OKUPACIJA Da ima vključenost v aktivnost moč zdravljenja so odkrili že v gibanju »Arts and crafts« v poznem 19. stoletju. Tako so menili tudi ustanovitelji delovne terapije. Zgodnji teoretiki so odkrili močno povezavo med mislimi, telesom ter razpoloženjem po eni, ter vključenostjo, samoizpolnitvijo ter zdravjem na drugi strani. V tem času je Adolph Meyer spoznal pomen dela in človekove dejavnosti pri obravnavi nevropsihiatričnih pacientov. Meyer je promoviral pomen aktivnosti predvsem za psihosocialno in psihično obravnavo pacientov - to metodo je poimenoval kot "nova shema". Termini, ki so na začetku opisovali poklic delovnega terapevta, so bili zdravljenje z delom (work treatment, work cure), terapija z delom (work therapy), ponovno delovno učenje (occupational re-education). Termin delovna terapija (occupational therapy) je očitno sestavil George Barton, ki si je predstavljal, da terapevti zdravijo z uporabo dela (Dunlop, 1933). Barton je bil arhitekt, ki je na lastni koži izkusil ovire, ki jih prinašajo nezmožnosti, tako da se je posvetil področju rehabilitacije. Tako je spoznal takratne vodilne ljudi na tem področju; dr. William R. Duttona, Eleanor Clark Slagle, Susan Tracey ter Susan Cow Johnson. Kot je zapisal Polatajko (2001): »Naša evolucija se je začela s konceptom delovanja, ki je soroden današnjemu konceptu dela, ne nujno plačanega dela, temveč dela na splošno...Mišljenje takratnega časa je bilo, da ima pomanjkanje dela za posledico nazadovanje v stanju človeka ter da je edino zdravilo zoper nazadovanje samo delo.« Ostali zgodnji teoretiki so menili, da je potencialni spekter delovanja delovne terapije veliko širši ter da je bolj povezan z zdravjem, kot pa z poklicnim treniranjem. Leta 1921 je bila predlagana naslednja različica definicije delovne terapije: »vsaka aktivnost, mentalna ali fizična, ki je predpisana z direktnim namenom, da pripomore k hitrejšemu okrevanju po bolezni ali poškodbi« (Hall, 1922). Ta širša konceptualizacija področja delovne terapije je kmalu prevladovala; čeprav so zgodnji teoretiki pisali o konceptu delovanja, je bil termin uporabljen v obdobju 1940-80 le v imenu poklica. Literatura iz tistega časa je bila večinoma osredotočena na aktivnosti ter na terapevtski pomen aktivnosti. V obdobju od 1960 do 1970 so vodilni na področju delovne terapije priporočili, da se pozornost preusmeri iz zgolj zagotavljanja, da se oseba vrne k opravljanju prejšnjih aktivnosti, tudi, da se ljudem pomaga, da se vključijo v pomembne okupacije - vključujejo v življenje (Polatajko, 2001). V letu 2002 je osredotočenost na vključevanje - participacijo, bila priznana z uradno definicijo področja poklica: »vključevanje v okupacijo, da se podpre participacija v kontekstu ali kontekstih « (AOTA, 2002).

3

1.2. AKTIVNOST V DELOVNI TERAPIJI AKTIVNOST- dejavnost, delovanje AKTIVEN – tvoren, delaven AKTIVIRATI - spraviti v delovanje, napraviti aktivno (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994) AKTIVNOSTI so orodja, ki jih delovni terapevt uporablja dnevno. Velikokrat se srečamo s termini kot so medij – sredina, modalnost, ki se uporabljajo neposredno s pojmom aktivnost. Mary Reilly je pomembno ime v zgodovini delovne terapije, ko govorimo o pomenu aktivnosti za delovno terapijo. Znana je njena hipoteza "da človek z uporabo svojih rok, ki so vodene z razumom in voljo, lahko vpliva na stanje lastnega zdravja." Tromblyjeva opisuje aktivnost kot "vse kar vpliva na mentalno obdelavo podatkov, fizično manipulacijo nekega objekta ali direktno gibanje (Trombly, 1983). Cynklin & Robinson, 1990 omenjata, da vključevanje v raznolike aktivnosti ( na primer v take, ki vsebujejo fizične, socialne, kognitivne in senzorne komponente ), razvija bogastvo izkušenj, ki jih posameznik potrebuje za rast - razvoj in spremembe. Vključevanje v priljubljene aktivnosti/okupacije so lahko nekaj kar nas »žene« naprej. Vključevanje v aktivnosti/okupacije nas uči, kje so meje naših sposobnosti, daje življenju smisel preko katerega kreiramo naše življenje. Aktivnosti/okupacije prispevajo k mentalnemu zdravju. AKTIVNOSTI gradijo NAVADE in oblikujejo VLOGE. Zgodovinsko gledano so teoretiki delovne terapije (Kielhofner, 1995, Christianson & Baum, 1997 et.al.) predlagali uporabo aktivnosti za prikaz navad in rutin. Na ta način aktivnosti pomagajo pri strukturiranju življenja. Navada (habit) je človekova priučena težnja, da se v znanih okoljih ali situacijah avtomatično odzove in izvaja stvari na nek določen način. Habituacija (habituation) je človekova ponotranjena spretnost, da kaže skladne vzorce vedenja, ki jih določajo navade in vloge. Le te pa ustrezajo njegovim običajnim časovnim, fizičnim in družbenim okoljem. Vloga (internalized role) je preplet družbeno in osebno definiranega statusa ter z njim povezanega skupka vedenj in dejanj (Kielhofner, 2002)

4

Rutina (rutine) je organiziran kompleks navad in okupacij, za katere je značilen ustaljen, predvidljiv in ponavljan način delovanja (Corbin,1999 cit. Po Clark, 2000) Pedrettijeva (1996) v Modelu izvedbe okupacije, definira vlogo aktivnosti preko štirih faz intervencije: 1.pomožne aktivnosti; običajno pripravljajo klienta na izvajanje DA (akcije za povečevanje obsega giba/gibov, večanje mišične moči). 2.aktivnosti za usposabljanje; preko njih se klient simultano uči določene spretnosti, ki mu bo omogočala povratek v poklic in realno življenje (trening vožnje, delovne naloge, kognitivne igre vse z namenom ocenjevanja in vzpostavljanja komponent potrebnih za funkcijo. Učenje spretnosti v različnih kontekstih za dosego izvedbe ( uporaba pripomočkov sodi tudi med akt. za usposabljanje). Terapevt mora klientu razložiti namen pomožnih in aktivnosti za usposabljanje ter povezavo z namensko aktivnostjo. 3.namenska aktivnost v tem kontekstu je aktivnost, ki jo izvaja klient v realnem svetu – realnih nalogah, ki jih želi narediti. Že od začetka stroke ima namenska aktivnost posebno mesto v intervenciji. Izvajanje aktivnosti združuje (preko usklajene uporabe komponent funkcioniranja: kognitivnih, senzomotoričnih, psihosocialnih) misli/možgane in telo. Preko namenskih aktivnosti je klient »vključen« brez premišljanja in pogosto avtomatično vidi vrednost aktivnosti in njeno povezavo z njegovimi cilji. Aktivnost se uporablja v procesu ocenjevanja in intervencije za:

° dosego številnih izzidov ° za oceno trenutnega nivoja in potenciala za izvedbo ° omogočanje izkušnje in obvladovanje življenjskih spretnosti ° pospeševanja razvoja in rasti ° pospešenega vključevanja v domače in širše družbeno okolje. ° izboljšanja kvalitete življenja

4.Izvedba okupacije četrta faza intervencije. Klient izvede aktivnost/nalogo, ki se tiče njegove vloge in sodi na področje dela, prostočasovnih aktivnosti ali/in DA v okolju, kjer živi. Okupacijo in namensko aktivnost pojmujemo kot jedro delovne terapije. Največja razlika med njima je v tem, da se okupacija izvaja v kontextu klientove aktualne vloge in v njegovem okolju. Kontekst omogoča klientu vključevanje/ ponovno vključevanje v njegovo ožje in širše okolje in podpira njegove vloge v mnogih pogledih. Enostavne okupacije vključujejo hranjenje, higieno, umetnost, delo na računalniku, volonterske aktivnosti ipd. Predvsem je potrebno prisluhniti klientovi percepciji, njegovi izkušnji »namenskosti«, ko predlagamo aktivnosti terapevtske intervencije.

5

Namenske aktivnosti (NA v nadaljevanju) so na cilj usmerjeno vedenje ali naloge, ki jih posameznik smatra za pomembne (zanj pomembne) AOTA,1993. NA ni predpisana le na osnovi analize karakteristik aktivnosti temveč tudi na osnovi upoštevanja posameznikovih specifičnosti. Kljub na cilj usmerjenosti NA ni vezana na produkt ali kakršen koli drugi izid, vendar nujno aktivno vključuje posameznika, da uresničuje svoje osebne cilje in potrebe. Terapevtsko se NA uporabljajo za ocenjevanje, spodbujanje, vračanje ali vzdrževanje posameznikovih sposobnosti, da bi dosegel zastavljene cilje v življenju/ da bi bil vključen v okupacijo. Okupacijo sestavljajo namenske aktivnosti, vendar vse namenske aktivnosti niso okupacija ( klient ne vidi smisla v njihovem izvajanju). Namenska aktivnost je definirana kot proces delovanja človeka; nanaša se na uporabo misli, energije usmerjene k želenemu cilju (ločiti moramo naključne aktivnosti in rutinske aktivnosti, ki ne sodijo v to skupino). Namen v namenski aktivnosti pomeni v naprej predvidene odzive pacienta na aktivnost, kar poudarja cilje obravnave. Glede na terapevtske cilje lahko izvajanje aktivnosti omogoči povečanje fizične moči, vzpodbuja socialne kontakte, zmanjša anksioznost, stimulira kognitivne funkcije ipd. Namen neke aktivnosti je lahko povezan s samim procesom aktivnosti (uporaba aktivnosti za zmanjšanje anksioznosti) ali z rezultatom aktivnosti - izdelkom (učenje specifičnih spretnosti). Kako bo posameznik sprejemal namen neke aktivnosti je odvisno od: � Njegove kulture; vrednot in potreb � Starosti; � Socialnega statusa ipd. O namenski aktivnosti ne moremo govoriti, če je posameznik prisiljen v izvajanje aktivnosti. Končni rezultat namenske aktivnosti mora biti planiran, ni pa nujno, da je ta rezultat neki končni izdelek. Če pa že obstaja izdelek, je ta manj pomemben kot proces nastajanja le-tega. Končni izdelek je pomemben le zato, ker reflektira oz. simbolizira proces. Ko pogledamo različne definicije delovne terapije ugotovimo, da ne glede na čas, v katerem so nastale, vse vsebujejo glavno nit AKTIVNOST. To je aktivnost, uporabljeno z namenom, ki lahko prinese pozitivne spremembe v človekovem funkcioniranju. Jasno razumevanje povezanosti vseh teh dejavnikov vodi k primerni izbiri aktivnosti za določenega posameznika. Optimalna izbira in klientova motivacija (notranja/zunanja), pozitivno vplivajo na izvedbo aktivnosti. Delovni terapevt usmerja pozornost v aktivnost/i, ki imajo tendenco biti »namenske«.

6

1.3 OKUPACIJA/E Okupacije so aktivnosti, ki imajo pomen in namen za posameznikovo življenje; so centralne za identiteto ter kompetenco ter vplivajo na to, kako posameznik preživlja čas ter se odloča (AOTA, 2002): »delovni terapevti se osredotočajo na to, kako pomagati ljudem, da se vključijo v vsakodnevne aktivnosti, ki se jim zdijo pomembne in namenske. Termin, ki ga terapevti uporabljajo, da zaobjamejo globino ter pomenski odtenek »aktivnosti vsakodnevnega življenja« je okupacija « (AOTA, 2002 ). OKUPACIJE se nanašajo na skupke smiselnih aktivnosti v katere se posameznik voljno vključuje, se odvijajo skozi čas; vključevanje v okupacije služi preživetju (samooskrba), vzdrževanju vloge, samo izražanju, razvoju identitete, adaptaciji, užitku, smislu in izpolnitvi (AOTA, 2000). Okupacije vključujejo higieno, hobije, iskanje zaposlitve in vključevanje v prijateljske družbe – socialne grupe ipd. Okupacije se gradijo v povezavi z nalogami – aktivnostmi. Pedretti (1969) briše mejo med aktivnostjo in okupacijo, opisuje okupacijo kot samoiniciativno, osebi lastno, namensko aktivnost, ki spaja posameznikove misli (duševnost,duhovnost) in telo. Creek J.(1990) Okupacija je vsaka na cilj usmerjena aktivnost, ki ima smisel za posameznika in je sestavljena iz spretnosti in vrednot. Kielhofner G. (2002) Človekova okupacija se nanaša na DELO, IGRO/PROSTI ČAS ali DNEVNE AKTIVNOSTI upoštevajoč časovni, fizični in socio-kulturni kontekst, ki daje karakter človekovemu življenju. RAZLIKA MED AKTIVNOSTJO IN OKUPACIJO Okupacija je definirana na mnogo načinov, včasih jo izenačujejo s smiselno aktivnostjo, Darnell in Heater (1994) navajata, da okupacije združujejo klientove fizične in mentalne sposobnosti in vključujejo kontekst za posameznikovo rast in razvoj skozi življenje. Ker posameznik preko aktivnosti/okupacije združuje komponente izvedbe in specifičnega konteksta, ima možnost razvoja »sebe«, izkušnje kompetence in kontrole, gradnje samopodobe in občutka dobrega počutja (Christiansen, 1999;Jackson,1998). Hkrati z okupacijo, oseba izpolnjuje okupacijsko vlogo. Enostavne okupacijske vloge so študent, starš, otrok ipd. Znanje, spretnosti in vedenje potrebno za določeno okupacijsko vlogo se razvija preko delovnoterapevtskih intervencij – učenjem z uporabo senzomotoričnih, kognitivnih in socialnih izkušenj. »Terapevtskost« je v učinkoviti združitvi aktivnosti, naloge in okupacije v podporo izpolnjevanja posameznikove vloge . Glede ločevanja aktivnost – okupacija pa velja, da sta obe centralni v našem življenju in sta medij med osebo in okoljem.

7

Delovni terapevti uporabljajo pojem OKUPACIJA za organiziranje in definiranje domene poklica. Okupacije se nanašajo na aktivno participacijo v samooskrbi, delu in prostem času. Torej so OKUPACIJE aktivnosti v katere smo vključeni vsakodnevno, nam zapolnjujejo čas in dajejo življenju smisel. Vključujejo mentalne zmožnosti in spretnosti, imajo ali ne opazno fizično dimenzijo in vedno "vsaj mali" pomen za osebo. Okupacije vključujejo kontekstualne faktorje (časovne, psihološke, socialne, simbolične, kulturne, etnične in/ali duhovne dimenzije). Obstajajo diskusije med teoretiki glede termina okupacija in števila elementov, ki jih okupacija vsebuje. Kaj » naredi« okupacijo? (AOTA, 1997). Vsekakor je to zbir aktivnosti, ki so individualno izbrane, smiselne in vključujejo klienta (aktivno ali pasivno). Število, obseg, zahtevnost aktivnosti je odvisna od namena delovno terapevtske intervencije (primer: starejša oseba želi vrtnariti zaradi zapolnitve prostega časa – torej gre za intervencijo v prostočasovne aktivnosti, intervencija pri poklicnem vrtnarju pa sega v vlogo delavca (delo in produktivne aktivnosti)ipd. Namenskost in pomenskost kot terapevtska mehanizma Aktivnosti, medij v delovni terapiji, so terapevtske, ker so namenske in ljudje preko izvajanja izboljšujejo spretnost, ki je bila okvarjena zaradi poškodbe ali bolezni. Klientova izbira med aktivnostmi, ki imajo iste zahteve (pomeni isti vpliv na določene funkcije/disfunkcije) pa daje aktivnosti dimenzijo smisla. SMISEL AKTIVNOSTI ZDRUŽUJE MISLI (duševnost, duhovnost) in TELO. Ni pomembna samo vrsta ali faza terapevtske aktivnosti ampak klientova percepcija smisla aktivnosti, ki vpliva na njegovo odločitev za aktivnost in učinek vključevanja je terapevtski (medij). Smisel vsebuje nevidno dimenzijo izvedbe, ki vpliva na posameznikovo izbiro in vključevanje v aktivnost (Hasselkus & Rosa,1997). To je zato, ker je posameznik motiviran za vključevanje v smiselne aktivnosti (Trombly,1995). Kako aktivnost pridobi »smisel« je odvisno od posameznikove duhovnosti, kulture (Crepeau, 1998), ali vsakodnevnih življenjskih rutin, načrtov, ciljev ipd. Ko imajo aktivnosti smisel za posameznika, prispevajo h kvaliteti življenja in splošnemu občutku dobrega počutja (Yerxa,1998). Izkušnja flow-a je eden od načinov, ko je smiselnost aktivnosti doživeta kot doprinos h kvaliteti življenja. Flow je okrnjen, ko je oseba ni zmožna koncentracije, pozornosti, nezmožna »videnja« ciljev; vse našteto je lahko posledica nesreče, bolezni,travme ipd. Flow je prav tako okrnjen, ko se posameznikovi cilji in investicija energije v aktivnost kažejo kot dolgčas, tesnobnost, konflikt ipd.

8

Thomas Moore(1992, 1996, 1997) navaja, da postane aktivnost smiselna, ni dovolj, da je zaključena – ampak mora biti plod procesa vključenosti. Ta »duhovni« smisel aktivnosti, okupacije, življenjske vloge je element, ki delovnemu terapevtu kaže pot iskanja aktivnosti, pomembne in smiselne za klienta. Smiselna aktivnost bazira na klientovi zaznavi smiselnosti. Smiselne aktivnosti/okupacije so vezane na posameznikovo starost in prostor v življenju. V vsakem življenjskem obdobju najdemo posebno zadovoljujoče aktivnosti, ki nam predstavljajo izziv in »brusijo« naše spretnosti. Proces rasti in razvoja oblikuje strukturo fizičnih, psihosocialnih, kognitivnih sposobnosti in pričakovanj, ki pomagajo pri izbiri osebnih ciljev, kot tudi pri izbiri aktivnosti, preko katere se bodo ti cilji realizirali. Obdobje razvoja je časovni okvir, ki daje strukturo človekovemu življenju in močan pečat nadaljnjemu doseganju zadovoljnega življenja. Kaj dela aktivnost namensko in smiselno – optimalno ujemanje (kot ga vidi klient, naj bo to otrok ali odrasel), ravno pravo za klienta, v tistem času in obdobju življenja. Npr. 6-letni otrok se počuti ponosnega, ko se nauči vožnje s kolesom. Eric Erikson(1969) navaja, da vsako življenjsko obdobje nudi specifične psihosocialne priložnosti (izzive), ki jih mora posameznik doseči, da bi občutil zadovoljstvo in pripravljenost »iti« naprej.

VRSTE SMISELNIH CILJEV Cilji ZAZNANI s čutili Ko zadovoljimo občutke lakote, žeje ipd. nas navdaja ugodje. Ugodje, ki izhaja npr. iz seksualnih izkušenj lahko vodi k cilju »ustvariti družino«. IDEJNI cilji izhajajo iz našega socialnega in kulturnega okolja in so »vtisnjeni« v naše vrednote in prepričanja. Ti cilji nas učijo »biti dober sosed« ali »dober kristjan« ZANESENJAŠKI (idealistični) cilji nam služijo za ravnovesje internih in eksternih potreb in pričakovanj, gradnjo avtonomije ipd. Koncept izvedbe okupacije je padajoča hierarhija vlog, nalog, aktivnosti, sposobnosti - zmožnosti in kapacitet. Izvedba okupacije in posledično razviti občutek kompetentnosti in samopodobe je cilj delovne terapije. Kompetentna oseba ima dovolj rezerv za interakcijo z fizičnim ali socialnim okoljem - in jim je tudi lahko kos (White, 1959). Občutek kompetence je višje asociirani občutek samoučinkovitosti (Adler & Fretz,1988). Pomeni prepričanje osebe, da je sposobna doseči cilj. Biti kompetenten pomeni biti sposoben se vključiti v življenjsko vlogo.

9

AOTA je kategorizirala vloge v tri področja človekovega delovanja; Naloge (npr. priprava kosila) so skupki aktivnosti (lupljenje krompirja), za izvedbo katerih so potrebne spretnosti (akcije). Spretnostim podrejene so zmožnosti (komponente), ki jih je posameznik razvil preko prakse, npr. koordinacija med očmi in roko. Zmožnosti izhajajo iz razvojnih kapacitet, ki jih je oseba dosegla z učenjem ali zorenjem. Razvojne kapacitete so z zorenjem in učenjem oplemenitene biološko osnovane kapacitete. Razvojne kapacitete spadajo v prvi nivo kapacitet. Hiearhija izvedbe okupacije: POJEM PRIMER Vloge Položaj v družbi, ki prinaša odgovornosti in privilegije

Starš, negovalec

Okupacije Na cilj usmerjeno izvajanje nalog, ki imajo pomen za klienta

Nakupovanje

Naloge/aktivnosti Kombinacije različnih akcij prepoznanih s strani izvajalca

Izdelava nakupovalnega seznama

Akcije/spretnosti/pod enote Opazni – prepoznani deli nalog

Stoja, hoja

Zmožnosti/sposobnosti/komponente Splošne značilnosti–posameznikove karakteristike, ki vplivajo na izvedbo okupacije

Prostorska orientacija, ročna spretnost

Kaj dela okupacijo »terapevtsko«? Prvo, aktivnost mora imeti namen - cilj in mora na nek način predstavljati izziv za klienta. Drugo, mora biti smiselna in ustrezno izbrana za klienta. Nelson (1996, 1997) je predstavil terapevtsko okupacijo kot posebno vrsto okupacije: terapevtska okupacija je smiselno, namensko izvajanje aktivnosti/okupacije, ki vodi k natančnemu ocenjevanju, pozitivni adaptaciji in uspešni kompenzaciji, vse to v kontekstu sintetizirane okupacijske oblike.« Avtor torej vključi v terapevtsko okupacijo, ki predstavlja centralno delovnoterapevtsko metodo, terminologijo s katero sistematično prikaže njene temeljne značilnosti. Pri okupacijski sintezi gre za v naprej dobro premišljeno integracijo bistvenih okoliščin, ki bi omogočile uresničiti okupacijske cilje. Z njo poskuša delovni terapevt zagotoviti ravno pravšnji izziv posameznikovi razvojni strukturi. Hkrati pa jo lahko oblikuje tako, da jo integrira v kulturno

10

okolje. Takšen sintetiziran način omogoča, da bo okupacijska oblika imela zaznavni, simbolični in emocionalni smisel za klienta, njegova posledica pa se bo pokazala v oblikovanju večdimenzionalnih namenov in voljni okupacijski izvedbi. Nelson pojmuje smisel celovito, kot kompleksen fenomen. Šele ko klient odkrije smisel okupacijske oblike, se v njem pojavi želja, da aktivno sodeluje v njej. Delovnoterapevtska obravnava naj bi pomenila aktivno vključevanje klienta v smiselne in namenske aktivnosti/okupacije, s čimer se strinjajo številni avtorji s področja delovne terapije. Terapevtski aspekt okupacije kot poti je v njeni namenskosti in smiselnosti. Namenskost v okupaciji kot poti: okupacija kot pot bazira na prepričanju, da aktivnost zdravi s svojim vplivom na organske ali vedenjske okvare. Ta aspekt se lahko identificira preko analize aktivnosti. Smiselnost v okupaciji kot poti; smiselna okupacija ima namenskost, namenska aktivnost pa je ali ni smiselna. Namen je cilj, pričakovan končni rezultat. Smisel je vrednota, ki jo za klienta predstavlja dosega cilja. Delovni terapevt pozna pacientove želje - potrebe, kar ugotovi s pomočjo intervjuja, pacientove »zgodovine«, življenjskih vlog, njegovih vrednot ter funkcionalnega stanja: senzo-motoričnega, kognitivno-integrativnega, kognitivnega, psihičnega in socialnega področja. Participacija/sodelovanje/vključenost Od devetdesetih naprej delovna terapija uporablja participacijo kot načelo. Definicije dajejo poudarek vlogi terapevta v podpiranju participacije: »delovna terapija je umetnost in znanost usmerjanja posameznikove participacije v izbrane naloge, da se ohrani, okrepi ter izboljša izvedba, da se olajša učenje tistih spretnosti ter funkcij, ki so nujne za prilagajanje ter produktivnost; da se zmanjša in popravi patologija ter da se promovira in ohranja zdravje « (AOTA 1995). Law (2002), je zapisala naslednje, ko je razmišljala o pomembnosti participacije: »Participacija v vsakodnevnih okupacijah življenja je vitalen del človeškega razvoja ter izkustva življenja. Skozi participacijo pridobivamo spretnosti ter kompetence, se povežemo z našim okoljem in skupnostjo ter najdemo namen in smisel v življenju. Kot sodelavci v poklicu delovne terapije skušamo izboljšati zdravje ter dobro počutje skozi okupacijo. Delovna terapija se osredotoča na omogočanje posameznikom in skupinam, da sodelujejo v vsakodnevnih okupacijah, ki so pomembne za njih, ki jim nudijo izpolnitev ter jih vključijo v življenje z ostalimi. V središču naše pozornosti je izboljšanje participacije.«

11

2. IZVEDBA OKUPACIJE: model oseba-okolje-okupacija V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je AOTA predlagala, da je glavna domena delovnih terapevtov njihova vloga ter funkcija pri izvedbi okupacije. Le-ta je izvrševanje izbranih okupacij, nalog ali aktivnosti - dinamičnih interakcij med klienti, njihovimi okolji ter okupacijami (AOTA, 1994). V svoji tretji izdaji je knjiga »Uniform Terminology for Occupational Therapy« je AOTA (1994) predlagala, da se stroka posveti predvsem trem domenam: področju izvedbe okupacije, izvedbenim komponentam ter kontekstu izvedbe. V tistem času je veljalo prepričanje, da je optimalna izvedba okupacije takrat, ko obstaja ujemanje med osebami, aktivnostjo ter okoljem, kar tudi izboljša participacijo. Delovno terapevtska intervencija je v ustvarjanju ujemanja med osebo, aktivnostjo in okoljem, z urejanjem spretnosti in zmožnosti posameznika, potreb aktivnosti ter karakteristik fizičnega, socialnega ter kulturnega okolja. Pristop delovne terapije k ocenitvi ter intervenciji se osredotoča na

dinamične, med seboj odvisne odnose ter odnose, ki presegajo zgolj eno aktivnost med osebami, okoljem ter okupacijami (Law, 1996). Model oseba-okolje-okupacija (angleško PEO; person – environment – occupation) je osnovan na ideji, da je izvedba okupacije odvisna od simultane interakcije med temi dimenzijami (CAOT, 1993). Prva slika prikazuje tri dimenzije PEO modela z izvedbo okupacije na sredini. Različne, toda povezane sfere predstavljajo osebo, okolje ter okupacijo. Optimalna izvedba se zgodi,

kadar je področje prekrivanja sfer največje, kar je prikazano na drugi sliki. Tretja slika pa predstavlja te tri sfere skozi življenjski cikel; njihovo prekrivanje se tako v času spreminja ter se pozna na spreminjajočih se izvedbenih vzorcih (navadah, rutinah, vlogah) oseb (Law, 1996). Faktorji, ki vplivajo na spremembe v času so situacije, ki vplivajo na zdravje.

12

Delovna terapija vodi »strokovni vpogled« v interakcije treh glavnih segmentov: izvedbo okupacije, izvedbene komponente in kontekst izvedbe, ter se na osnovi tega odloča za ocenjevanja, planiranje klientove obravnave ipd. Model izvedbe okupacije kaže na to, da je zdravje, dobro počutje in izvajanje okupacije na vseh treh področjih pogojeno z uravnoteženo integracijo duhovnih, fizičnih, mentalnih, sociokulturnih komponent posameznika, upoštevajoč socialno, kulturno in socialno – okoljski kontekst (CAOT, 1990).

13

A. DNEVNE AKTIVNOSTI B. IGRA/AKTIVNOSTI PROSTEGA ČASA C. DELO IN PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI DEVNE AKTIVNOSTI ( DA ) DA obsegajo 15 kategorij aktivnosti ( glej AOTA - strokovna terminologija). Delimo jih v ožje (ODA) in širše (ŠODA) dnevne aktivnosti. ODA so del intimnosti, grajene so na kulturi, vrednotah in »enkratnosti« osebnosti posameznika. ODA so od vedno bile domena delovnih terapevtov, saj velja prepričanje, da je »skrb zase« del pojma »biti človek«. Neodvisnost v ODA prispeva k človekovemu občutku dostojanstva in samopodobe. Participacija v ODA je osnova na kateri postanemo funkcionalni član družbe. Npr. Pri slovenskem mladeniču, okupacija tuširanja vključuje: vstopanje pod tuš, »odpiranje« pipe, umivanje telesa, miljenje, »zapiranje« pipe, otiranje z brisačo; okupacija je grajena na potrebah posameznika, njegovih vrednotah, kulturi in okolju. Področje skrbi zase obsega vrsto namenskih aktivnosti, ki so na cilj usmerjene in pomembne za osebo. Ko je končni cilj delovne terapije klientova sposobnost izvajanja različnih dnevnih aktivnosti v »njegovem naravnem okolju«, potem govorimo o vključevanju v okupacijo in ne o namenski aktivnosti (kontekst). Razpon DA se preko življenjskih obdobij spreminja, ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen na vseh področjih delovanja. Šele razvoj spretnosti mu omogoča interakcijo z humanim in nehumanim okoljem.

I. PODROČJE ČLOVEKOVEGA DELOVANJA/OKUPACIJE

14

Osvojitev osnovnih spretnosti omogoča gradnjo bolj zahtevnih aktivnosti. DA aktivnosti so delno tudi pogojene s spolom, kot na primer britje, nega ženske med menstruacijo, nosečnost, menopavza ipd. Kultura ima tudi zelo pomembno vlogo pri DA, npr. nekatere kulture določajo način hranjenja ; s palčicami, prsti, noš-vilice ipd. Kultura vpliva na pomen, ki ga oseba predpisuje določeni aktivnosti. Npr. nekatere kulture otroke navajajo na »čistočo« zelo zgodaj, druge pa pustijo, da je »pripravljen«; nekatere kulture pričakujejo od ženske predstavnice skrb za »kuhinjo in ognjišče«, drugje to delita oba spola. Poleg naštetih ima na DA pomemben vpliv socialno ekonomski faktorji. (Ali stanovanje ima kopalnico, tekočo vodo, centralno ogrevanje?) Skrb za sebe in za druge je ena bistvenih aktivnosti za obstoj človeka – človeštva. V sklop ŠODA sodi tudi skrb/nega drugih. Pod pojmom se razume skrb/nega družinskih članov, skrb za hišne ljubljence ipd. Skrb zase in za druge je torej del osnovne strukture človekovega življenja. Skrb/nega vključuje čustva, znanje, spretnosti in občutek za potrebe drugih. AKTIVNOSTI PROSTEGA ČASA (APČ) So aktivnosti, ki se počenjajo v prostem času in vključujejo točno določene aktivnosti ali stanje duha. V kontekstu delovne terapije aktivnosti prostega časa obsegajo smiselne aktivnosti v katere je posameznik vključen samovoljno. Vendar so APČ več kot to, ležernost (posledica vključitve v aktivnost) se zgodi pri aktivnostih, ki reflektirajo našo lastno, resnično naravo (Pieper, 1963). Ležernost je torej stanje duha v katerem smo dojemljivi in občutljivi za izkušnje iz fizičnega, mentalnega in socialnega jaza. V APČ smo lahko vključeni ali ne brez posledic, cilji aktivnosti in vodenje aktivnosti prihaja iz posameznika. APČ nimajo zunanje

15

presoje uspeha ali poloma; le udeleženec odloča o nivoju vključitve, ki je zanj ustrezna in prinaša zadovoljstvo. APČ združujejo veliko raznolikih aktivnosti, ki so lahko aktivne ali pasivne. Posameznika lahko zabavajo, sproščajo, stimulirajo ali razvijajo. Gledanje TV ali poslušanje glasbe so primeri pasivnih APČ za razliko od potovanj, športnih iger ipd. APČ od odraslih predvsem zahtevajo poglobitev vase in iskanje notranjih interesov za aktivnost. Za zadovoljno življenje v prostem času bi morali investirati toliko energije v razvoj samih aktivnosti kot jo vložimo v delo. DELO IN PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI Vsako delo, celo preja bombaža je plemenito, delo samo po sebi je plemenito…Življenje »na lahko« ni za vsakega človeka, niti ne za vsakega boga. (Thomas Carlyle citat po citatu Beck,1980) Ob besedi »delo« nam pride na misel veliko pozitivnih in negativnih misli. Kamor koli pogledamo, ljudje delajo; odrasli imajo službe; otroci se igrajo; gospodinje opravljajo gospodinjska dela in hobije. Področje dela je pomembna domena delovne terapije. Delo in produktivne aktivnosti so namenske aktivnosti samo-razvoja, socialne interakcije in preživetja. ( glej AOTA, 1994 – strokovna terminologija) Opravljanje dela pomeni izvajanje nalog in obogatitev delovne discipline/ vedenja. Ljudje osvojimo osnovne komponente dela že v otroštvu. Z osredotočanjem na nalogo, sodelovanjem ali tekmovanjem z avtoritetami, razvijanjem pravega odnosa do avtoritet, upoštevanjem smisla in vrednot, se pripravljamo na prihodnje delo. Bellman (1996) navaja, da je delo osrednjega pomena za naše življenje, ključ do življenja s smislom in »hrana« našim potrebam po rasti in dovršenosti. Delo nam omogoča demonstracijo spretnosti, vzbujanja pozornosti, delovne discipline in bogatenje izkušenj. Delo nam omogoča zdravstveno in socialno varnost, kar mu daje izjemno psiho-socialno dimenzijo.

16

Zgodovinsko gledano je bilo delo pogosteje medij obravnave, kot cilj obravnave. Začetki uporabe dela kot medija delovnoterapevtske obravnave segajo v 1920, ko so prvi delovni terapevti dokumentirali korake za enoten program »zdravilnih aktivnosti«za potrebe psihiatričnih bolnikov (Marshall,1985). Danes so delo in aktivnosti dela oboje, pristop k obravnavi in končni cilj. Analiza aktivnosti je temeljna spretnost v ocenjevanju dela. Proces analize dela ocenjuje fizične zahteve; kognitivne faktorje;specifične naloge, orodja, stroje; okolje; psihične in fizične nevarnosti pri delu. Function capacity evaluation (FCE) je procedura ocenjevanja posameznikovih fizičnih sposobnosti izvajanja osnovnih delovnih nalog. FCE ocenjuje naloge/akcije kot so dvigovanje, vlečenje, potiskanje, vzpenjanje ipd.

17

I. PODROČJE ČLOVEKOVEGA DELOVANJA/OKUPACIJE

A. DNEVNE AKTIVNOSTI

OBLAČENJE NEGA/HIGIENA USTNA HIGIENA

ZUNANJA UREJENOST

KOPANJE/ TUŠIRANJE

NEGA OSEBNIH PRIPOMOČKOV

SAMOOSKRBA Z ZDRAVILI

FUNKCIONALNA KOMUNIKACIJA

SOCIALIZACIJA FUNKCIONALNA MOBILNOST

SKRB ZA ZDRAVJE

PREHRANJE-VANJE IN HRANJENJE

UPORABA JAVNIH PREVOZNIH SREDSTEV

SPOLNO IZRAŽANJE

PREPOZNAVANJE NEVARNOSTI

B. AKTIVNOSTI PROSTEGA ČASA IGRA IN PROSTOČASOVNO

RAZISKOVANJE IGRA IN IZVAJANJE

PROSTOČASOVNIH AKTIVNOSTI

18

C. DELO IN PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI

4. POKLICNE AKTIVNOSTI

1. HIŠNA OPRAVILA:

NEGA OBLAČIL ČIŠČENJE NAKUPOVANJE UPRAVLJANJE Z DENARJEM

UREJANJE OKOLICE

UPOŠTEVANJE VARNOSTI

PRIPRAVA HRANE IN POSPRAVLJANJE

2. SKRB ZA DRUGE

3. IZOBRAŽEVALNE AKTIVNOSTI

PRIDOBIVANJE SLUŽBE

POKLICNO RAZISKOVANJE

PLANIRANJE UPOKOJITVE

OPRAVLJANJE POKLICA

PROSTOVOLJNO DELO

19

I. PODROČJE ČLOVEKOVEGA DELOVANJA/OKUPACIJE

A. DNEVNE AKTIVNOSTI

1. OBLAČENJE/SLAČENJE: Izbira oblačil ter dodatkov, primernih priložnosti; jemanje oblačil iz polic, omar, predalov; oblačenje in slačenje v ustreznem zaporedju; zapenjanje in odpenjanje oblačil, nameščanje in odstranjevanje protez.

2. HIGIENA/NEGA: Vzdrževanje ter uporaba pripomočkov; slačenje pred potrebo in oblačenje po potrebi; čiščenje telesa; skrb za menstrualne ter kontinenčne potrebe (vključno s katetri in stomami).

3. USTNA HIGIENA: Vzdrževanje ter uporaba pripomočkov; nega ustne votline; ščetkanje in nitkanje zob; snemanje, čiščenje ter ponovno vstavljanje protez in ortoz.

4. SKRB ZA UREJENOST: Telesna nega – odstranjevanje dlak, vzdrževanje ter uporaba pripomočkov (uporaba britvic, pincet, losionov ipd.) nanašanje ter odstranjevanje ličila, umivanje, sušenje, česanje, urejanje las; urejanje nohtov; nega kože, ušes in oči, nanašanje deodoranta.

5. KOPANJE/TUŠIRANJE: Vzdrževanje ter uporaba pripomočkov; miljenje, spiranje ter otiranje telesnih delov, vstopanje in izstopanje iz kadi.

6. NEGA OSEBNIH PRIPOMOČKOV: Nega ter vzdrževanje osebnih pripomočkov, npr. slušnih aparatov, kontaktnih leč, očal, ortoz, protez, prilagoditvene opreme ter kontracepcijskih sredstev – pripomočkov.

7. SAMOOSKRBA Z ZDRAVILI: Jemanje zdravil, odpiranje in zapiranje embalaže zdravil, sledenje predpisanim dozam, poročanje o spremljajočih problemih.

20

15. SPOLNO IZRAŽANJE: Uživanje v želenih spolnih in intimnih aktivnostih.

14. PREPOZNAVANJE NEVARNOSTI: Prepoznavanje nenadnih, nepričakovanih nevarnosti in reakcije za zmanjšanje le teh; za zagotavljanje zdravja in varnosti.

13. UPORABA JAVNIH SREDSTEV: Obvladovanje širšega okolja, uporaba javnih in zasebnih transport- nih sredstev, kot so avtobusi, taksiji in druga javna t. sredstva.

12. SKRB ZA ZDRAVJE: Razvijanje in vzdrževanje spretnosti – znanj o preprečevanju bolezni; promociji dobrega počutja preko telesne aktivnosti, prehranjevanja ter zmanjševanja za zdravje nevarnega vedenja.

11. FUNKCIONALNA MOBILNOST: Premikanje iz enega položaja v drugega, kot npr. mobilnost v postelji, uporabljanje invalidskega vozička, transferi (voziček, postelja, avto, kad, stranišče, tuš, stol, tla, ipd.)

10. SOCIALIZACIJA: Ocenjevanje priložnosti in interakcije z drugimi ljudmi v primernem kontekstu in na kulturni način, da bi zadovoljili čustvene in fizične potrebe.

8. PREHRANJEVANJE IN HRANJENJE: Pripravljanje obrokov; izbira ter uporaba primernega pribora ter posode; nošenje hrane – pijače k ustom; umivanje obraza, rok, zaščita obleke; sesanje, žvečenje, požiranje; alternativne metode prehranjevanja.

9. FUNKCIONALNA KOMUNIKACIJA: Uporaba opreme ali sistema za pošiljanje in sprejemanje informacij, kot so pripomočki za pisanje, telefoni, pisalni stroji, računalniki...

21

B. AKTIVNOSTI PROSTEGA ČASA

C. DELO IN PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI

1. IGRA IN PROSTOČASOVNO RAZISKOVANJE: Prepoznavanje interesov, spretnosti ter priložnosti ter izbira temu primernih prostočasovnih aktivnosti.

1. HIŠNA OPRAVILA: Pridobiti in vzdrževati osebne in družinske premičnine in nepremičnine.

a. NEGA OBLAČIL: Priskrbeti in uporabljati pripomočke; sortiranje, pranje, zlaganje, likanje...

b. ČIŠČENJE: Pripomočki; pobiranje, sesanje, pometanje, pomivanje...

d. ROKOVANJE Z DENARJEM: Varčevanje, plačevanje računov ter uporaba bančnih sistemov.

e. UREJANJE OKOLICE: Vzdrževanje hiše, vrta, dvorišča, naprav, vozil ter gospodinjskih aparatov.

2. IGRA IN IZVAJANJE PROSTOČASOVNIH AKTIVNOSTI: Načrtovanje in udeležba v igrah ali prostočasovnih aktivnosti. Vzdrževanje ravnotežje med igro/prostočasovnimi aktivnostmi, delom in produktivnostnimi aktivnostmi in dnevnimi aktivnostmi.

g. PRIPRAVA HRANE IN POSPRAVLJANJE: Planiranje obrokov hrane; strežba, odpiranje in zapiranje embalaže, uporaba kuhinjskih pripomočkov, naprav, čiščenje...

f. UPOŠTEVANJE NEVARNOSTI: Poznavanje in izvajanje preventivnih postopkov ter ukrepov v sili.

c. NAKUPOVANJE: Priprava nakupovalnega seznama, selekcioniranje in nakup, izbira načina plačila, izvedba plačila.

22

2. SKRB ZA DRUGE: Preskrba otrok, sorodnikov, staršev, hišnih ljubljencev ter ostalo, kot npr. fizična nega, hranjenje, pogovor ter uporaba starosti primernih aktivnosti.

4. POKLICNE AKTIVNOSTI: Sodelovanje v aktivnostih, povezanih s službo.

3. IZOBRAŽEVALNE AKTIVNOSTI: Sodelovanje v učnem procesu v šoli, skupnosti ali v družbeno plačanih aktivnostih kot npr. raziskovanje učnih interesov, obiskovanje inštrukcij, urejanje nalog ter doprinašanje k skupinski izkušnji.

a. POKLICNO RAZISKOVANJE: Določanje zmogljivosti; razvijanje interesov in spretnosti ter izbira primernega poklica.

b. PRIDOBIVANJE SLUŽBE: Prepoznavanje ter izbira priložnosti za delo, izpolnjevanje obrazcev ter priprava na intervju.

d. PLANIRANJE UPOKOJITVE: Določanje zmožnosti; razvijanje interesov in spretnosti ter izbira primernih neslužbenih zanimanj.

c. OPRAVLJANJE POKLICA: Učinkovito izvajanje službenih nalog glede na čas; vključno z delovnim obnašanjem-odnosom da dela.

e. PROSTOVOLJNO DELO: Izvajanje neplačanih aktivnosti za dobrobit posameznikov, skupin ali iz določenih razlogov.

23

II. IZVEDBENE KOMPONENTE

A. SENZOMOTORIČNE KOMPONENTE

2. NEVRO-MIŠIČNO-SKELETNA

1. SENZORNA -taktilna -proprioceptivna -vestibularna -vizualna -avditorna -gustatorna -olfaktorna

a. SENZORNO ZAVEDANJE

b. SENZORNA PREDELAVA: c. PERCEPTIVNA PREDELAVA -stereognezija

-kinestezija -odziv na bolečino -telesna shema -ločevanje levo-desno -konstantnost oblik -položaj v prostoru -identifikacija dela kot celote -ozadje-ospredje figure -percepcija globine -odnos med predmeti -topografska orientacija

a. REFLEKS

b. OBSEG GIBANJA

c. MIŠIČNI TONUS

d. MIŠIČNA MOČ

e. VZDRŽLJIVOST

f. KONTROLA DRŽE

g. PORAVNAVA DRŽE

h. MEHKOTKIVNA INTEGRITETA

24

3. MOTORIČNA

a. GROBA KOORDINACIJA

b. MEDIALNA LINIJA

f. POVEZOVANJE GIBOV

g. FINA KOORDINACIJA

c. LATERALNOST h. VIZO-MOTORIČNA INTEGRACIJA

d. BILATERALNOST i. ORALNO-MOTORIČNA KONTROLA e. MOTORIČNA KONTROLA

B. KOGNITIVNA INTEGRACIJA IN KOGNITIVNE KOMPONENTE

1. STOPNJA BUDNOSTI 2. ORIENTACIJA

3. PREPOZNAVANJE 4. STOPNJA POZORNOSTI

5. SPOSOBNOST ZAČETI AKTIVNOST

6. SPOSOBNOST KONČATI AKTIVNOST

7. SPOMIN 8. ZAPOREDJE

9. KATEGORIZIRANJE 10. FORMIRANJE PREDSTAV

11. MISELNE- PROSTORSKE OPERACIJE

12. REŠEVANJE PROBLEMOV

13. UČENJE 14. GENERALIZIRANJE

25

C. PSIHOSOCIALNE SPRETNOSTI

a. PSIHOLOŠKE

c. SAMOORGANIZIRANJE

b. SOCIALNE

-vrednote -interesi -samopodoba

-vloga v družbi -socialno obnašanje -medosebne spretnosti -samoizražanje

-samoobvladovanje -razporeditev časa -samokontrola

26

II. IZVEDBENE KOMPONENTE

a. SENZORNO ZAVEDANJE Sprejemanje in razlikovanje senzornih dražljajev

1. SENZORNA

A. SENZOMOTORIČNE KOMPONENTE

b. SENZORNA PREDELAVA Interpretiranje senzornih občutkov.

4. VIZUALNA: Interpretacija dražljajev preko oči, vključno s perifernim vidom, ostrino ter zavedanjem barve in vzorca.

5. SLUŠNA (AUDITORNA): Interpretacija in lokalizacija zvokov in ločevanje zvokov iz ozadja.

3. VESTIBULARNA: Interpretacija dražljajev preko receptorjev notranjega ušesa-nanašajo se na položaj in gibanje glave.

1. TAKTILNA: Interpretiranje rahlega dotika, pritiska, temperature, bolečine in tresljajev preko kontakta s kožnimi receptorji.

2. PROPRIOCEPTIVNA: Interpretacija dražljajev, ki izvirajo iz mišic, sklepov in drugih notranjih tkiv, ki posredujejo informacije o položaju dela telesa v odnosu do drugega.

7. OLFAKTORNA: Interpretacija vonjev.

6. GUSTATORNA: Interpretacija okusov.

27

c. PERCEPTUALNA PREDELAVA: Organiziranje senzornih dražljajev v smiselne vzorce.

1. STEREOGNOZIJA: Identifikacija predmetov preko propricepcije, kognicije in dotika.

2. KINESTEZIJA: Identifikacija gibanja: obsega in smeri.

3. ODZIV NA BOLEČINO: Interpretacija škodljivih dražljajev.

5. TELESNA SHEMA: Sposobnost pridobivanja notranjega zavedanja telesa in odnosov med deli telesa.

4. LOČEVANJE LEVO-DESNO: Razlikovanje ene strani od druge v odnosu do sebe in do zunanjega sveta.

6. KONSTANTNOST OBLIK: Prepoznavanje istih predmetov v različnih okoljih, pozicijah in velikostih.

7. POLOŽAJ V PROSTORU: Določanje prostorskih povezav med objekti v odnosu do sebe ali do drugih oseb/predmetov (pojmi gor, dol, nad, pod ipd.).

8. IDENTIFIKACIJA DELA KOT CELOTE: Identifikacija oblik ali predmetov, četudi jih ne vidimo v celoti.

9. OSPREDJE-OZADJE: Ločevanje med ospredjem in ozadjem figure.

10. PERCEPCIJA GLOBINE: Določevanje relativne razdalje med objekti, figurami, mejniki in opazovalcem.

11. ODNOSI MED PREDMETI: Določanje pred metov v odnosu do drugega predmeta.

11. TOPOGRAFSKA ORIENTACIJA: Določevanje lokacije predmetov in poti do njih (kognitivna mapa).

28

2. NEVRO-MIŠIČNO-SKELETNA

a. REFLEKS: Je nehoteni mišični odgovor, reakcija na senzorni dražljaj.

b. OBSEG GIBANJA: Sposobnost celostnega premikanja delov telesa.

c. MIŠIČNI TONUS: Demonstracija stopnje napetosti v mišici v mirovanju ali gibanju.

d. MIŠIČNA MOČ: Demonstracija mišične moči v gibih proti uporu ali pri premagovanju gravitacije.

e. VZDRŽLJIVOST: Vzdrževanje srčnega, pljučnega in mišično- skeletnega napora skozi čas.

f. KONTROLA DRŽE: Sposobnost uporabe vzravnalnih in ravnotežnost- nih reakcij za ohranitev ravnotežja med funkcionalnim gibanjem.

g. PORAVNAVA DRŽE: Sposobnost vzdrževanja biomehanske integritete med deli telesa.

h. MEHKOTKIVNA INTEGRITETA: Vzdrževanje anatomskih in fizioloških stanj v tkivih in v koži.

29

3. MOTORIČNA

a. GROBA KOORDINACIJA: Pomeni uporabo večjih mišičnih skupin za gibanje.

b. PREHOD PREKO MEDIALNE LINIJE: Gibanje ekstremitet in oči preko sredinske linije telesa.

c. LATERALNOST: Je uporaba prednostne ali dominantne roke ali noge za opravljanje akt. na višjem nivoju.

d. BILATERALNA INTEGRACIJA: Koordinacija obeh strani telesa preko aktivnosti. (predpogoj za fino in grobo koordinacijo)

e. MOTORIČNA KONTROLA: Vključevanje telesa v funkcionalne in mnogostranske vzorce gibanja.

f. ZMOŽNOST POVEZOVANJA GIBOV (praxis): Pomeni dojemanje in planiranje novih motoričnih akcij v odgovor na zahteve okolja.

g. FINA KOORDINACIJA: Pomeni uporabo manjših mišičnih skupin za kontrolo gibanja in manipulacijo z objekti.

h. VIZO-MOTORIČNA INTEGRACIJA: Sposobnost, da med aktivnostjo usklajuje informacije, dobljene preko oči, z gibanjem.

i. ORALNO-MOTORIČNA KONTROLA: Koordinacija oropharyngealnih mišic za izvajanje gibov (požiranje, govor ipd.).

30

B. KOGNITIVNA INTEGRACIJA IN KOGNITIVNE KOMPONENTE Sposobnost uporabe višjih možganskih funkcij.

1. STOPNJA BUDNOSTI: Kaže na budnost in odzivnost na dražljaje iz okolja.

2.ORIENTACIJA: Omogoča prepoznavanje oseb, kraja, časa in situacije.

3. PREPOZNAVANJE: Identifikacija znanih obrazov, predmetov in drugih predhodno predstavljenih materialov.

4. STOPNJA POZORNOSTI: Na nalogo usmerjena časovno opredeljena aktivnost.

5. SPOSOBNOST ZAČETI AKTIVNOST: Fizično ali mentalno aktivnost.

6. S.KONČATI AKTIVNOST: Sposobnost končati aktivnost ob pravem času.

7. SPOMIN: Omogoča priklic informacije po krajšem ali daljšem času.

8.ZAPOREDJE: Postavljanje informacij, konceptov in akcij v zaporedje-vrstni red.

9. FORMIRANJE PREDSTAV: Organizacija različnih informacij v misli in ideje.

10. MISELNE-PROSTORSKE OPERACIJE: Mentalno manipuliranje položaja Objekta v različnih odnosih.

11. UČENJE: Doseganje novih predstav in informacij.

12. GENERALIZIRANJE: Uporaba predhodno naučenega v novi situaciji.

13. REŠEVANJE PROBLEMOV: Zajema prepoznavanje problema, definiranje problema, iskanje alternativnih rešitev, selekcijo možnosti, oblikovanje načrta in evalvacijo rezultatov.

14. KATEGORIZIRANJE: Prepoznavanje podobnosti in različnosti med deli in informacijami iz okolja.

31

C. PSIHOSOCIALNE SPRETNOSTI

1. PSIHOLOŠKE:

2. SOCIALNE:

3. SAMOORGANIZIRANJE:

a. VREDNOTE: Ideje in prepričanja, ki so pomembna za posameznika in druge. So kulturno definirane.

b. INTERESI: Mentalne in fizične aktivnosti, ki nudijo zadovoljstvo in vzdržujejo pozornost.

c. SAMOPODOBA: Vrednotenje samega sebe. Dobimo jo skozi lastne izkušnje in preko drugih (feedback).

a. VLOGA V DRUŽBI: Prepoznavanje, vzdrževanje in uravnoteženje funkcij za prevzemanje vloge v družbi (delavec, študent ipd.).

b. SOCIALNO OBNAŠANJE: Interakcija z drugimi, manire, osebni prostor, očesni kontakt, aktivno poslušanje.

c. MEDOSEBNE SPRETNOSTI: Sposobnost uporabe verbalne in neverbalne komunikacije za interakcijo v različnih situacijah.

d. SAMOIZRAŽANJE: Uporaba različnih stilov in sposobnosti za izražanje misli, občutkov in potreb.

a. SAMOOBVLADOVANJE: Sposobnost prilagajanja in upravljanja življenja kljub stresnim faktorjem.

c. SAMOKONTROLA: Sposobnost prilagajanja lastnega obnašanja zahtevam in potrebam okolja, osebnim potrebam in odzivom drugih.

b. RAZPOREDITEV ČASA: Sposobnost ravnanja s časom tako, da dosežemo cilj, da smo zadovoljni mi in tisti, katerim smo odgovorni.

32

1. KONTEKSTUALNI FAKTORJI:

III. KONTEKST IZVEDBE Pri ocenjevanju funkcij na področjih človekove okupacije je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih posameznik deluje. Okoliščine vplivajo na izbiro intervencije, ki je lahko usmerjena na izboljšanje delovanja posameznika ali na izboljšanje okoliščin.

A. ČASOVNI ASPEKT

B. OKOLJE

1. KRONOLOŠKI: Posameznikova starost. 2. RAZVOJNI:

Stopnja ali faza razvoja.

3. ŽIVLJENJSKI CIKLUS: Umeščenost v posamezen življenjski cikel (npr. kariere, starševstva, šolanja...)

4. STATUS PRIZADETOSTI: Težavnost poškodbe, kroničnost nezmožnosti ali končna diagnoza bolezni.

1. FIZIČNO: Fizični aspekt okoliščin. Vključuje dostopnost in delovanje v kontekstu okolja; naravnega okolja, rastlinja, živali, zgradb, pohištva, predmetov, orodja...

3. KULTURNO: Običaji, prepričanja, vzorci aktivnosti, standardi obnašanja ter pričakovanj, sprejetih s strani družbe, katere član je posameznik, ki ga preučujemo. Tudi politična stališča, kot na primer zakoni, človekove pravice...

2. SOCIALNO: Dostopnost ter pričakovanja pomembnih posameznikov, kot so na primer sorodniki, prijatelji in negovalci. Vključuje tudi večje socialne skupine, ki so pomembne pri doseganju norm, pričakovanj.