AKOHOLNI DELIRIJ IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE · slovenske in tuje literature predstavili problem alkoholizma. Podrobneje smo opisali posledice alkoholizma, alkoholni delirij ter vlogo

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

AKOHOLNI DELIRIJ IN VLOGA

MEDICINSKE SESTRE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Urška Osovniker

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Somentor: Predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

I

POVZETEK

Alkoholizem je aktualen zdravstveni problem v našem okolju, saj je alkohol prisoten ter lahko

dostopen skoraj povsod. Zloraba alkohola lahko pripelje do številnih teţav. Uţivanje alkohola

vpliva na posameznikovo osebnost, medsebojne odnose, delovno sposobnost, telesno in

duševno zdravje ter druţbeni poloţaj.

V diplomskem delu z naslovom, Alkoholni delirij in vloga medicinske sestre, smo s pomočjo

slovenske in tuje literature predstavili problem alkoholizma. Podrobneje smo opisali posledice

alkoholizma, alkoholni delirij ter vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta v

alkoholnem deliriju.

V empiričnem delu diplomskega dela je predstavljena raziskava, ki je bila izvedena v letu

2010, med zdravstvenimi delavci, zaposlenimi na Oddelku za gastroenterologijo, v UKC

Maribor. Ugotavljali smo ali zdravstvene delavce delo s pacienti v alkoholnem deliriju bolj

obremenjuje, kot delo z ostalimi pacienti ter ali imajo dovolj znanja za obravnavo pacientov v


Rezultati raziskave so pokazali, da zdravstveni delavci doţivljajo delo s pacienti v

alkoholnem deliriju bolj naporno, kot delo z ostalimi pacienti, saj se pri svojem delu srečujejo

z najrazličnejšimi teţavami. Izvedeli smo, da imajo dovolj znanja za obravnavo pacientov v

alkoholnem deliriju, vendar bi se kljub temu večina od njih udeleţila dodatnih seminarjev o

posebnih varovalnih ukrepih.

Ključne besede: alkoholizem, alkoholni delirij, zdravljenje, pacient, medicinska sestra.

II

ABSTRACT

Alcoholism is a worthy public health problem in our environment, because the alcohol is

present and easily accessible in our place. Alcohol abuse can lead to many problems in

society. Alcohol consumption can affect the individual's personality, interpersonal relations,

work ability, physical and mental health and social status

The diploma thesis titled "Delirium and the role of the nurse˝ where we have presented the

alcoholism by the use of Slovenian and foreign literature. Emphasis lies in consequences of

alcoholism, delirium and the role of the nurse.

The empirical part presents a survey that was carried out in 2010 among nursing providers

employees at department of gastroenterologija, UKC Maribor. We tried to determinate

whether nursing providers are more burdensome in work with patient in delirium than the

work with other patients, whether they have sufficient knowledge to control patient in

delirium.

The results showed that nursing providers experience of working with patients in delirium are

more difficult than working with other patients, it is in contact with a variety of problems. We

learned also that they have sufficient knowledge to deal with patients in the delirium, but

nevertheless, the majority of them attended additional seminars on specific protective

measures.

Keywords: alcoholism, delirium, treatment, patient, nurse.

III

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................................................... 1

2 ALKOHOLIZEM .......................................................................................................................................... 3

2.1 Raba alkohola v Sloveniji .................................................................................................................... 4

2.2 Vzroki za alkoholizem ......................................................................................................................... 5

2.3 Razvoj alkoholne bolezni ..................................................................................................................... 6

2.3.1 Razvoj alkoholizma po Jellineku..................................................................................................... 8

2.3.2 Vrste alkoholikov po Jellineku ........................................................................................................ 9

3 BIOLOŠKE ZNAČILNOSTI ZASVOJENOSTI OD ALKOHOLA ............................................................ 11

3.1 Psihična zasvojenost ........................................................................................................................... 11

3.2 Telesna zasvojenost ............................................................................................................................ 12

3.3 Toleranca do alkohola ........................................................................................................................ 12

3.4 Sindrom odvisnosti od alkohola ......................................................................................................... 13

4 POSLEDICE ALKOHOLIZMA ................................................................................................................. 16

4.1 Telesne posledice alkoholizma ........................................................................................................... 16

4.1.1 Okvare jeter – jetrna ciroza ........................................................................................................... 16

4.1.2 Okvare trebušne slinavke .............................................................................................................. 17

4.1.3 Alkoholna okvara srčne mišice ..................................................................................................... 17

4.1.4 Atrofija velikih moţganov............................................................................................................. 17

4.2 Psihične posledice alkoholizma ......................................................................................................... 18

4.2.1 Alkoholna halucinoza .................................................................................................................... 18

4.2.2 Psihoza Korsakova (amnestični sindrom) ..................................................................................... 19

4.2.3 Alkoholna demenca ....................................................................................................................... 19

4.2.4 Samomorilnost in alkoholizem ...................................................................................................... 20

4.3 Osebnostne motnje ............................................................................................................................. 21

5 ALKOHOLNI DELIRIJ (DELIRIUM TREMENS).................................................................................... 23

5.1 Klinična slika in simptomi alkoholnega delirija ................................................................................. 23

5.2 Potek alkoholnega delirija .................................................................................................................. 24

5.3 Vzroki alkoholnega delirija ................................................................................................................ 26

5.4 Zdravljenje alkoholnega delirija ........................................................................................................ 26

5.4.1 Medikamentozna terapija .............................................................................................................. 27

6 RECIDIV ALKOHOLIZMA ....................................................................................................................... 29

6.1 Vzroki recidiva in značilnosti recidivistov ......................................................................................... 29

6.2 Preprečevanje recidiva ....................................................................................................................... 30

7 ZDRAVLJENJE ALKOHOLIZMA IN REHABILITACIJA ....................................................................... 33

7.1 Postopki zdravljenja alkoholizma ...................................................................................................... 34

7.1.1 Ambulantno zdravljenje ................................................................................................................ 35

7.1.2 Zdravljenje v bolnišnici ................................................................................................................. 36

7.2 Proces rehabilitacije ........................................................................................................................... 38

IV

7.2.1 Klubi zdravljenih alkoholikov ....................................................................................................... 39

7.2.2 Klubi anonimnih alkoholikov ........................................................................................................ 40

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTU Z ALKOHOLNIM DELIRIJEM .............................. 42

8.1 Psihične in fizične obremenitve medicinske sestre na delovnem mestu ............................................ 44

9 ALKOHOLIZEM IN DRUŢINA ................................................................................................................ 46

9.1 Značilnosti druţine s problematiko bolezni odvisnosti ...................................................................... 46

9.1.1 Značilnosti otrok iz odvisnih druţin .............................................................................................. 47

9.1.2 Posledice alkoholizma v druţini .................................................................................................... 48

9.2 Druţinska terapija .............................................................................................................................. 48

10 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ....................................................................................................... 50

10.1 Namen ................................................................................................................................................ 50

10.2 Cilji .................................................................................................................................................... 50

10.3 Raziskovalna vprašanja ...................................................................................................................... 50

10.3.1 Raziskovalne metode ................................................................................................................ 51

10.3.2 Raziskovalni vzorec .................................................................................................................. 51

10.3.3 Raziskovalno okolje ................................................................................................................. 51

10.3.4 Etični vidik ............................................................................................................................... 51

11 REZULTATI ................................................................................................................................................ 52

12 RAZPRAVA................................................................................................................................................. 68

13 SKLEP ......................................................................................................................................................... 73

14 ZAHVALA .................................................................................................................................................. 74

15 LITERATURA ............................................................................................................................................ 75

16 PRILOGE ...................................................................................................................................................... 1

16.1 Priloga 1: Soglasje Sluţbe zdravstvene nege za izvedbo raziskave ..................................................... 1

16.2 Priloga 2: Anketni vprašalnik ............................................................................................................... 2

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Izobrazba zdravstvenih delavcev .............................................................................................................. 52

Graf 2: Delovna doba zdravstvenih delavcev ........................................................................................................ 53

Graf 3: Pogostost obravnave pacientov v alkoholnem deliriju.............................................................................. 53

Graf 4: Doţivljanje napora pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju ............................................................... 54

Graf 4a: Razlogi za večji napor pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju ........................................................ 54

Graf 5: Teţave pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju................................................................................... 55

Graf 6: Obremenjenost zdravstvenih delavcev ..................................................................................................... 56

Graf 7: Fizične obremenitve zdravstvenih delavcev ............................................................................................. 57

Graf 8: Psihične obremenitve zdravstvenih delavcev ........................................................................................... 58

Graf 9: Obremenitve in kakovost dela zdravstvenih delavcev .............................................................................. 59

Graf 10: Razlike pri delu z pacientom v alkoholnem deliriju od ostalih pacientov .............................................. 60

Graf 10a: Najpogostejše razlike v delu ................................................................................................................. 60

V

Graf 11: Udeleţevanje izobraţevanj in seminarjev ............................................................................................... 61

Graf 12: Znanje zdravstvenih delavcev ................................................................................................................. 62

Graf 13: Aktivnosti zdravstvene nege ................................................................................................................... 63

Graf 14: Izvajanje posebnih varovalnih ukrepov .................................................................................................. 64

Graf 15: Upoštevanje pacientovih pravic .............................................................................................................. 65

Graf 16: Odnos svojcev ob pojavu alkoholnega delirija ....................................................................................... 66

Graf 17: Vključenost svojcev v obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju ........................................................ 67

Urška Osovniker: Alkoholni delirij in vloga medicinske sestre

1

1 UVOD

Odvisnost od alkohola je pereč problem, tako doma kot po svetu, vse bolj pa se pojavlja tudi

med mladimi.

Kovše (2007) navaja, da je bila v letu 2007 registrirana poraba čistega alkohola na prebivalca

9,5 litra, oz. 11 litrov na odraslega prebivalca.

Alkohol je izredno kvalitetna hrana, vendar le v majhnih količinah, kar tolerirajo tudi

zdravniki; vendar ko alkohol preseţe prag tolerance, ki je za slehernega drugačen, se

začenjajo teţave, ki sprva lahko uničujejo človeka samega, nato pa še njegovo okolico

(Glaser, 1995, str. 124).

Verjetno se je odvisnost od alkohola pojavila hkrati s pojavom alkoholnih pijač, le te pa so

postale neločljiv del človeške zgodovine. Prvo nam znano zapisano svarilo pred prekomernim

uţivanjem alkoholnih pijač je zapisano v klinopisu in je staro pribliţno 3500 let: “Ne napravi

sebe nemočnega s pitjem v krčmi, da se besede tvojega govorjenja ne bodo ponavljale in ne

bodo vrele iz tvojih ust, ne da bi vedel, da si jih izrazil.” (Ţidanik, 2007, str. 11).

Alkohol je v naši kulturi prisoten praktično na vseh praznovanjih in druţabnih dogodkih in bo

tudi v prihodnje nedvomno ostal del naše kulture. Je pa alkohol tudi stvar naše osebne kulture.

Iz odvisnosti od alkohola vodi samo ena pot. Treznost. Na tej poti pomaga znanje –

poznavanje odvisnosti in posledic dolgotrajnega uţivanja alkoholnih pijač (prav tam, str. 11).

Alkoholni delirij (delirium tremens) je med alkoholnimi psihozami najpogostejši in se kaţe

pri ljudeh, ki popivajo ţe vrsto let in so tako ali drugače organsko prizadeti. Bolnik je zmeden,

časovno, krajevno in situacijsko neorientiran, nemiren. Nastanek delirija napovedujejo včasih

ţe nekaj dni prej različni prodromalni znaki: bojazni, tesnoba, pojačan tremor, posamezne

zaznavne motnje halucinatorne narave, zlasti zvečer. Delirij traja navadno od 2 do 5 dni,

včasih pa se simptomatika poleţe ţe v nekaj urah ali enem dnevu ob terapiji (Ţokalj, 1992, str.

317).


2

Ker delirij ogroţa bolnikovo ţivljenje posredno in neposredno, je vloga medicinske sestre še

posebej pomembna. Bolnik z alkoholnim delirijem potrebuje intenzivno nego. Medicinska

sestra mora bolnika opazovati in ugotavljati njegove psihofizične potrebe. Posebno skrb mora

posvečati prehrani, telesni negi in medikamentozni terapiji. Pri opazovanju mora biti pozorna

na morebitne zaplete (Ţokalj, 1992, str. 318).


3

2 ALKOHOLIZEM

Alkoholizem je med boleznimi našega časa po številčnosti na tretjem mestu in je obseţen

pojav, tako zaradi števila odvisnih od alkohola kakor zaradi številnih posledic, ki jih pušča.

Bistvo alkoholizma ni v pitju alkoholnih pijač, temveč v spremenjenem vedenju. Vzrok za

spremenjeno vedenje je sama odvisnost od alkohola, ki je trajna (Drakšič, 1992, str. 323).

Temeljna značilnost alkoholizma je zasvojenost od alkohola. Natančnejša opredelitev

zasvojenosti je teţavna ţe zato, ker bi jo lahko večina prebivalstva razumela kot provokacijo.

Eno skrajnost »protizasvojenosti« predstavlja manjši deleţ ljudi, ki kljub temu, da ţivijo v

kulturi, kjer je pitje alkohola povsem normalno, ne pijejo. Vmes do druge skrajnosti je večina

prebivalstva, pri katerih se ţe pojavlja psihična odvisnost od alkohola, saj morajo z

alkoholnimi pijačami pomirjati svojo napetost, se sproščati, veseliti. Drugo skrajnost pa

predstavljajo tisti alkoholiki, ki so ţe prišli v fazo osebnostnega in druţbenega propadanja

(Rugelj, 2000, str. 421).

Alkoholik v svojem alkoholnem sistemu mišljenja dolga leta ne čuti potrebe, da si poišče

pomoč. Učinek alkohola mu blokira sisteme, ki ga opozarjajo na zgrešenost njegovega

ţivljenjskega sloga (Jakopič, 1999, str. 10).

Za alkoholizem je značilno, da se običajno razvija počasi in pritajeno, tako da ga nepoučeni

opazi, ko je prepozno. Prav ta sposobnost mimikrije, sposobnost dolgotrajnega prikrivanja, je

pomembna značilnost alkoholizma (Rugelj, 2000, str. 232).

Rugelj (prav tam, str. 147) navaja, da bistvo alkoholizma ni v pitju alkoholnih pijač, temveč v

spremenjenem, asocialnem vedenju pivca: v sebičnosti, površnosti, prepirljivosti,

zanemarjanju obveznosti v druţini in v sluţbi, zanemarjenosti ter nazadovanju. Temeljni

vzrok za spremenjeno vedenje pa je zasvojenost od alkohola.


4

2.1 Raba alkohola v Sloveniji

Kadar govorimo ali razmišljamo o rabi alkohola, sta v ospredju dve njegovi lastnosti: tista, ki

je ljudem všečna in prijetna ter tista, ki ji pravimo škodljiva ali celo pogubna (Čebašek

Travnik, 1999, str. 2).

Danes je alkohol v večini drţav najbolj razširjena droga. Vsako okolje ima tudi svojo značilno

»pivsko kulturo«. Pri nas, v Sloveniji, je alkohol lahko dostopen, do pitja alkoholnih pijač

vlada velika strpnost, glede rabe alkohola pa praktično ni omejitev (Hovnik Keršmanc, 2003,

str. 222).

V Sloveniji je bilo leta 2002 po uradnih ocenah od 75 000 do 150 000 ljudi odvisnih od

alkohola. Tretjina do polovica ljudi je imela vsaj enkrat v ţivljenju teţave zaradi uţivanja

alkohola (Kravos, 2002).

Slovenija je bila leta 2000 po porabi alkohola na prebivalca med vodilnimi drţavami. Ker pa

se s porabo alkohola na prebivalca veča tudi verjetnost za njene negativne posledice, je tudi

škoda, ki jo lahko poveţemo z rabo alkohola, visoka (Čebašek-Travnik in Hovnik Keršmanc,

2000, str. 37).

Alkoholizem je bil v Sloveniji stoletja tako zdravstveni kot tudi socialni problem. Pred letom

1970 je bil alkoholizem večinoma obravnavan iz moralnega stališča z zelo nizko mero

medicinskega znanja. Novo obdobje se začne v zgodnjih 1970-letih, z ustanovitvijo klubov

zdravljenih alkoholikov (KZA), ki so delovali po modelu Hudolina in z odprtjem oddelkov za

zdravljenje odvisnosti v večini psihiatričnih bolnišnic po Sloveniji (Čebašek-Travnik, 2004,

str. 32).

Za večino ljudi je pitje alkoholnih pijač nepogrešljiv del druţabnega ţivljenja, tradicije in

odredov ter v številnih tveganih situacijah velja za povsem neproblematično vedenje (Gruntar

Činč, 2003, str. 337).

V Sloveniji pribliţno polovico čistega alkohola zauţijemo v obliki vina, preostalo pa v obliki

piva in ţganih pijač. Alkohol je postal bolj pomemben sestavni del ţivljenja mladih

Evropejcev, kot je bil kdaj koli prej.


5

Sedanja mlada generacija uţiva alkohol bolj pogosto, v večjih količinah in v zgodnejšem

starostnem obdobju. Sklepamo lahko, da je stanje pri porabi alkohola v Sloveniji še slabše,

kot ga prikazujejo uradni podatki (Hovnik Keršmanc, 1999, str. 5).

Različne raziskave med srednješolci so pokazale, da je malo mladostnikov, ki še niso

poskusili alkoholne pijače ali bili večkrat letno pijani. Alkohol je pogost vzrok tudi nesrečam

pri delu, prekinitvi delovnega razmerja in nezaposlenosti zaradi zapitosti. Glede umrljivosti

zaradi samomorov, kroničnih bolezni jeter, vključno s cirozo, ki je pogosto posledica

škodljive uporabe alkohola, sodi Slovenija v sam evropski vrh (Nolimal, 1995, str. 121).

Boj zoper alkoholizem je dolgotrajen. Ozaveščanje se mora pričeti ţe v osnovnih šolah,

predvsem pa v poklicnih in srednjih šolah ter povsod tam, kjer se zbira več ljudi (Glaser,

1995, str. 140).

2.2 Vzroki za alkoholizem

Znanih je nekaj dejavnikov tveganja: dedni dejavniki, moteni odnosi v primarni in sedanji

druţini ali bliţnjem okolju, alkoholizem pri enem od staršev, sociokulturni vplivi, psihološke,

psihiatrične ali osebnostne motnje (Anderson et al., 2006, str. 144).

Rugelj (2000, str. 139) je opisal teorije o nastanku alkoholizma:

biološke teorije govorijo, da se deduje poseben tip presnove, ki sekundarno sproţi

alkoholizem. V prid te teorije govori dejstvo, da ima 80% alkoholikov v oţjem sorodstvu

alkoholike. Proti pa govori dejstvo, da poseben tip presnove še ni dokazan; pojav več

alkoholikov v eni druţini je prav tako lahko posledica vzgoje, mladosti, preţivete v

alkoholični druţini, ne pa dednost;

psihološke teorije omenjajo kot vzroke nevroze, osebnostno nezrelost, psihopatije itn.

Zaradi stresnih situacij postane človek napet. Da bi omilil občutek napetosti, začne segati

po alkoholu. Nekateri menijo, da je glavni vzrok za uţivanje alkohola njegov

evforizirajoči učinek;


6

socialno-kulturne teorije vidijo vzroke za alkoholizem tako v človeku kot v njegovem

socialnem okolju. Ti vzroki se med seboj prepletajo. Veliko vlogo imajo navade določenih

druţbenih skupin, druţbe, v katerih vsi pijejo.

Ţidanik (2007, str. 17) navaja, da gre pri odvisnosti od alkohola za preplet različnih vzrokov,

ki so pri vsakem posamezniku drugače izraţeni – pri nekom prevladujejo dedni, pri drugem

vedenjski ali razvojni dejavniki. Včasih je odvisnost od alkohola osnova vseh bolnikovih

teţav, včasih le posledica drugih psihičnih motenj. V osnovi gre za preplet treh dejavnikov:

alkohola, človeka in okolja.

Alkohol povzroča prijeten občutek vedrine, sproščenosti, topline in dobrega razpoloţenja, kar

spodbuja naraščanje psihične odvisnosti od alkohola. Prav tako lahko blaţi neprijetna počutja,

kot so skrb, ţalost, tesnoba, vznemirjenost, bolečina. Vse te zaznave pa so znaki, ki nas

opozarjajo, da je nekaj narobe. Vzrok teţav tako ostane nerazrešen, teţave bolnika spremljajo

še naprej, se kopičijo, bolnik vedno pogosteje posega po alkoholnih pijačah in se zavrti v

začaranem krogu (prav tam, str. 17).

Človek je drugi dejavnik, za katerega so pomembni starost, spol, poklic in osebnost. Osebe z

nizkim spoštovanjem in bolj anksiozne osebe so v večji nevarnosti, da bodo postale odvisne

od alkohola. Vplivi na nastanek odvisnosti so različni: genetski dejavniki, obstoj morfoloških

sprememb v osrednjem ţivčevju (Keiholz V: Čuček Trifkovič, 2005, str. 19).

Okolje vpliva na odnos med človekom in alkoholom. Najpomembnejšo vlogo ima druţina,

kjer se oblikuje odnos do rabe alkohola. Širše socialno okolje z drţavo vpliva z raznimi ukrepi

na dostopnost in porabo alkohola. Številne drţave, med njimi tudi Slovenija, imajo in vodijo

nacionalno alkoholno politiko (prav tam, str. 19).

2.3 Razvoj alkoholne bolezni

Alkoholizem je dolgotrajna bolezen, ki se razvija 5, 10, 20 in tudi več let. Začetni zmerni

pivec preide več stopenj, preden zaradi alkoholizma propade (Rugelj, 2000, str. 153).


7

Košir (2008) je opisal razvoj alkoholne bolezni:

Predalkoholno obdobje

- pitje zaradi lajšanja teţav, navad,

- količina se zaradi tolerance počasi zvišuje.

Zgodnje alkoholno obdobje

- pogosteje pije, pogosto na skrivaj (ne pijem, če me nihče ne vidi),

- občutek krivde,

- občasne izgube spomina (Košir, 2008).

Kritično obdobje

- izguba kontrole nad količino zauţitega alkohola,

- izraţena agresivnost,

- trajni očitki vesti, kesanje,

- obdobja totalne abstinence,

- izmikanje prijateljem, zanemarjanje druţbe,

- vse početje se vrti okoli alkohola,

- samopomilovanje,

- dela si zaloge alkohola (Rugelj, 2000, str. 157).

Kronično obdobje

- zasvojenost,

- večdnevno popivanje,

- druţba ga ţe obsoja,

- moralno, etično in socialno propada,

- poslabšanje zdravja,

- čustven propad,

- zameglitev intelekta (Košir, 2008).


8

Alkoholizem pri posamezniku poteka v dveh fazah:

faza uničevanja družine: alkoholik navzven še skuša varovati svoj ugled in prikriva

zasvojenost od pijače. Doma pa tega ne zmore več; prihaja do sporov in spopadov ter do

razpada druţine;

faza osebnostnega in socialnega propadanja: alkoholni bolnik je ţe uničil svojo druţino,

izgubil zaposlitev. Povsem odtujen samo še popiva, dela samo še izjemoma priloţnostno,

da zasluţi za sprotno pijačo. Dospel je na rob druţbe, nihče več ga ne mara, zato tudi ne

more biti več deleţen prave pomoči. Povsem propade in umre (Rugelj, 2000, str. 153).

2.3.1 Razvoj alkoholizma po Jellineku

Jelinek (V: Rugelj, 2000, str. 154) je opisal razvoj alkoholizma:

predalkoholno obdobje - traja od šest mesecev do deset let. Bodoči alkoholik si skuša

lajšati vsakodnevne stiske z alkoholom, ki mu omogoča sprostitev in nudi prijetno

omamo. Postopoma začne piti čedalje večje količine alkohola,da bi dosegel enak učinek

kakor poprej z manjšimi količinami;

zgodnje alkoholno obdobje - traja od šest mesecev do pet let, alkoholik pije tudi ţe na

skrivaj. Mučijo ga občutki krivde. Jezen in razdraţljiv postane, če se kdo drzne omeniti

njegove pivske zadrege. Pojavljajo se mu alkoholne amnezije;

kritično obdobje - alkoholik zdaj nima več kontrole nad pitjem in količino zauţitega

alkohola. Pogosto se vede izrazito agresivno, ko prepričuje sam sebe, da so vseh njegovih

teţav krivi njegovi najbliţji – največkrat ţena. Včasih se bo odločil za abstinenco, in res

bo krajši ali celo daljši čas abstiniral. V tem obdobju je alkoholik v veliki nevarnosti, da

bo izgubil vse kar mu je drago in blizu, razen če ga groţnje o izgubi vsega tega ne

prestrašijo, da se odloči za zdravljenje;

kronično obdobje - je zasvojenost alkoholnega bolnika ţe dosegla takšno stopnjo, da pride

do več dni trajajočega popivanja. Zaradi tega se alkoholik znajde pred teţko socialno

obsodbo vseh segmentov druţbe.


9

Zdravje se mu hitro slabša, med drugim tudi zato, ker se pomanjkljivo hrani, saj v glavnem

samo še pije. Alkoholik propada tudi moralno in etično. V končnem obdobju bolezni se ne

meni več za svojce.

Alkoholikova sposobnost mišljenja in presoje je okrnjena, saj so njegovi moţgani ţe močno

načeti. Sposoben je le površno razmišljati. V tem času upade tudi toleranca do alkohola, saj

zdaj potrebuje alkoholik mnogo manj alkohola, da se hudo napije (Rugelj, 2000, str. 156).

2.3.2 Vrste alkoholikov po Jellineku

Ena izmed razdelitev alkoholikov, je razdelitev po Jellineku.

Jellinek (V: Rugelj, 2000, str. 159) je alkoholike razdelil v štiri skupine: alfa, beta, gama in

delta, opisal pa je tudi peti tip – epsilon alkoholike.

Za nas je pomembno, da poznamo predvsem gama in delta tip, saj so druge predstopnje

omenjenih dveh tipov:

alfa tip je tisti, ki je nekako na srednji stopnji psihične zasvojenosti od alkohola, vendar še

ni prišlo do izgube kontrole in do nesposobnosti abstiniranja. Te vrste alkoholik ţe ima

teţave v odnosih v druţini in v sluţbi;

beta tip je najti predvsem v vinorodnih krajih, kjer je pitje alkohola sestavni del prehrane

in ţivljenja. Pri tej vrsti alkoholikov se razmeroma pogosteje javljajo telesni zapleti

alkoholne bolezni, zlasti ţelodčne teţave (Rugelj, 2000, str. 160);

gama tip (»občasni« alkoholik) ima povišano sposobnost organizma, da prenaša alkohol,

zato izgublja nadzor nad popito količino alkohola. Lahko abstinirajo tudi daljše obdobje,

ne da bi se pojavili abstinenčni znaki (Frangeţ Ţigon, 1997, str. 70);

delta tip (stalno vinjeni alkoholik) je alkoholik, ki ne more brez alkohola zdrţati niti en

dan. Pije ves dan po malem. Ko se zjutraj zbudi, ima abstinenčne teţave (tresenje, nemir,

razdraţljivost, glavobol, bruhanje itn.).


10

Potem, ko popije svojo »dozo«, se pomiri. Ti alkoholiki ne morejo več ţiveti brez alkohola.

Za njih je značilno, da ne morejo abstinirati, lahko pa kontrolirajo količino (Rugelj, 2000, str.

159).

Med eno in drugo vrsto alkoholikov je veliko vmesnih tipov. Najpogostejši so:

- alkoholiki, ki pijejo »samo« zvečer,

- alkoholiki, ki pijejo »samo« po končani sluţbi,

- alkoholiki, ki pijejo »šele« ob dopoldanski malici,

- alkoholiki, ki pijejo »samo«čez vikend,

- alkoholiki, ki pijejo vsak dan razen čez vikend,

- alkoholiki, »ki čez dan pijejo kontrolirano, čez vikend pa se ne brzdajo več in pijejo do

teţke pijanosti«.

epsilon tip so občasni alkoholiki, ki jim pravimo tudi dipsomani. Takšen alkoholik pije

daljši ali krajši čas kot obseden, potem pa se spet vede normalno. Dipsomani pijejo v

napadih. Obdobja med posameznimi napadi pitja pa so različno dolga (Rugelj, 2000, str.

160).


11

3 BIOLOŠKE ZNAČILNOSTI ZASVOJENOSTI OD ALKOHOLA

Zasvojenost od alkohola je psihična in telesna (Rugelj, 2000, str. 147).

Rajnar (2004, str. 328) navaja, da je alkoholna odvisnost dolgotrajna duševna motnja, ki se

običajno razvija več let ali celo desetletij. Razvija se od abstinence prek zmernega in

pretiranega pitja do prave odvisnosti, ko nima več nadzora nad pitjem. Odvisnost je sprva

samo duševna. Ko pa organizem brez potrebne količine alkohola pade v odtegnitveno krizo,

govorimo o telesni odvisnosti. Odvisen človek tone v osebnostnem, druţinskem, poklicnem

in socialnem pogledu.

Temeljna značilnost zasvojenosti od alkohola je, da prizadeti povsem ali delno izgubi

sposobnosti nadzora nad rabo alkohola. Vedeti pa je potrebno: če bi bil problem samo alkohol,

ne pa človek in njegov ţivljenjski slog, bi bila vsa problematika odvisnosti od dneva

abstinence naprej urejena (Rajnar, 2004, str. 327).

3.1 Psihična zasvojenost

Psihična zasvojenost od alkohola nastopi takrat, ko si človek kakšno od duševnih potreb začne

redno lajšati z alkoholom. Če takrat ne zauţije alkohola postane vznemirjen in napet (Drakšič

in Majhenič Tomič, 2002, str. 60).

Psihična zasvojenost ima tri stopnje:

pri začetni obliki psihične zasvojenosti od alkohola čuti človek potrebo po alkoholnih

pijačah samo pri jedi in ob določenih druţabnih priloţnostih, srečanjih, praznovanjih itn.;

na naslednji stopnji občuti človek potrebo po alkoholu v različnih obremenilnih doţivetjih

(sreča, nesreča, neuspeh, javni nastop itn). Takšen človek potrebuje alkohol zato, da lahko

deluje v druţbenem in druţabnem ţivljenju;


12

pri izraziti psihični zasvojenosti pa človek pije alkohol tudi takrat, ko to sploh ne »velja«

za primerno in v večjih količinah, kot je navada v njegovi kulturi. Za takšnega človeka je

alkohol ţe postal poglavitni smisel ţivljenja, saj o nobeni stvari ne razmišlja več kot o

alkoholu (Rugelj, 2000, str. 148).

3.2 Telesna zasvojenost

V fazi telesne zasvojenosti alkoholik »ne more več ţiveti« brez alkohola. V tej fazi mora

alkoholik stalno piti, če pa iz kakršnihkoli razlogov preneha piti (operacija, bolezen, poškodba

itn.) se pojavi abstinenčni sindrom. Vsak alkoholik je psihično odvisen in ta zasvojenost je

pravzaprav bistvena. Pri nekaterih se telesna zasvojenost pojavlja občasno, pri nekaterih pa je

stalna in pravzaprav s telesnimi znaki dopolnjuje psihično (Rugelj, 2000, str. 149).

Drakšič in Majhenič Tomič (2002, str. 60) opredeljujeta telesno odvisnost kot hudo

bolezensko stanje, ko se presnova v telesu alkoholika tako spremeni, da telo ne more več

»normalno« delovati brez alkohola.

Zasvojenost od alkohola se pojavlja v obliki dveh pojavov:

- pojav nezmožnosti abstinence pomeni, da alkoholik ne zdrţi brez alkoholne pijače niti

enega dneva;

- pojav izgube kontrole nad količino popite alkoholne pijače – takšen alkoholik lahko

občasno abstinira, ko pa spije prvi kozarec, ni zmoţen ostati samo pri tem kozarcu,

ampak pije naprej vse do teţke pijanosti ali celo nezavesti (Rugelj, 2000, str. 149).

3.3 Toleranca do alkohola

Toleranca (prenosljivost) pomeni »prenašanje« alkohola, na katerega se človekovo telo

navadi. Telo lahko predela vedno večje količine alkohola, pri tem pa ostane učinek alkohola

isti. Toleranca doseţe neko raven, na kateri se lahko drţi leta in leta. Ko začne toleranca

padati, nastopijo telesne okvare (Frangeţ Ţigon, 1997, str. 66).


13

Razvoj tolerance je povezan s prilagoditvijo telesa na stalno prisotnost alkohola v krvi v

smislu večje aktivnosti razgradnega sistema za alkohol v jetrih in omejitve pomirjevalnega

vpliva alkohola na moţgane ter s prilagoditvijo bolnikovega vedenja na stanje opitosti. Padec

tolerance je povezan s propadom jeter in s tem z upadom sposobnosti telesa za razgradnjo

alkohola (Ţidanik, 2007, str. 27).

Toleranca je odvisna od različnih dejavnikov in se lahko spreminja, t.j. narašča ali upada.

Dviga se, ker alkoholik potrebuje za potešitev potrebe po evforiji in umiritvi čedalje večje

količine alkohola. Teţje moţganske okvare zniţajo toleranco do alkohola. Toleranca do

alkohola je tudi pri nealkoholikih različna. Nekateri »prenesejo« večjo količino alkoholnih

pijač brez značilnih znakov pijanosti, drugim pa je dovolj ţe manjša količina alkohola, da

padejo v teţko pijanost (Rugelj, 2000, str. 149).

3.4 Sindrom odvisnosti od alkohola

Sindrom odvisnosti od alkohola (SOA) označuje vrsto bolezenskih znakov, ki so neposredno

ali posredno posledica prekomernega uţivanja alkohola. Sindrom ne zajema akutne

zastrupitve z alkoholom, ampak hujšo obolelost celotnega organizma (Frangeţ Ţigon, 1997,

str. 68).

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije so odvisne od alkohola osebe, ki prekomerno

pijejo oziroma uţivajo alkoholne pijače in je njihova odvisnost od alkohola tolikšna, da

razodevajo, bodisi očitne duševne motnje, ki načenjajo njihovo telesno in duševno zdravje,

njihove odnose do druţbe in socialno ter ekonomsko stanje (Milčinski V: Čuček Trifkovič,

2005, str. 19).

Deseta izdaja mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-10) navaja sledeče kriterije o

odvisnosti od alkohola:

dokaze o toleranci do učinkov alkohola, kar pomeni večje potrebne odmerke za

dosego alkoholnega opoja;

abstinenčne znake ob zmanjšanju ali prekinitvi uţivanja alkohola;

vztrajanje pri uţivanju alkohola navkljub jasnim dokazom o škodljivih posledicah;

zmanjševanje ali opuščanje prijetnih aktivnosti na račun pitja alkohola;


14

zmanjšano sposobnost nadziranja pivskih navad v smislu pričetka, zaključka ali

količine pitja;

močno ţeljo ali občutek nuje za pitjem alkohola (Anderson et al., 2006, str. 19).

Odvisnost od alkohola je dolgotrajna bolezen, pri kateri so izraţene posledice na vseh

področjih človekovega delovanja (Gorše Goli, 1999, str. 12).

Sindrom odvisnosti od alkohola je kompleksna motnja, v kateri se prepletajo biološke,

vedenjske in determinante okolja, skupaj z različnimi psihiatričnimi dejavniki. Je motnja, ko

poskušamo ljudem pomagati tako s farmakoterapijo, kot s psihološkimi intervencijami (Rus

Makovec, 2002, str. 73).

Najpogostejši dejavniki tveganja za nastanek odvisnosti od alkohola so:

- dedni dejavniki: študije so pokazale, da otroci odvisnih od alkohola pogosteje

zlorabljajo alkohol v adolescenci in pogosteje razvijejo odvisnost od alkohola kot

njihovi vrstniki iz nealkoholnih druţin. Odvisnost se razvije pri polovici otrok staršev,

odvisnih od alkohola;

- duševne motnje: duševne motnje v otroštvu, adolescenci ali odraslosti povečajo

verjetnost za zlorabo alkohola in nastanek odvisnosti;

- družinsko in socialno okolje: pivske navade staršev pomembno sooblikujejo vedenjske

vzorce otrok, povezane z alkoholom. Več odvisnih izhaja iz druţin, v katerih je bila

komunikacija med starši in otroci pomanjkljiva in v katerih so bili otroci deleţni

premalo starševske podpore;

- travma: mladostniki, ki imajo teţave z alkoholom in zaradi njega, in odvisni od

alkohola pogosteje od zdravih vrstnikov poročajo o zlorabi v otroštvu; telesni, duševni

ali spolni (Radovanovič, 1999, str. 6).

Sindrom odvisnosti od alkohola se pogosteje razvije pri ljudeh z vedenjskimi motnjami,

motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, disocialnimi osebnostnimi potezami v otroštvu in pri

otrocih staršev odvisnih od alkohola. Dejavniki tveganja so tudi stanja, ki zmanjšujejo

samospoštovanje, starost, spol in izobrazba (Kravos, 2002).


15

Odvisnost je vedno posledica, vendar ko se pojavi, postane vzrok. Je organska motnja, ki jo z

odstranitvijo okoliščin, v katerih je nastala, ni moţno pozdraviti (Jakopič, 1999, str. 10).


16

4 POSLEDICE ALKOHOLIZMA

V obdobju 1985-1995 je Slovenija po umrljivosti zaradi kroničnih bolezni jeter in ciroze,

umrljivosti zaradi prometnih nezgod z motornimi vozili in umrljivosti zaradi samomorov

presegla evropsko povprečje (Hovnik Keršmanc, 1999, str. 5).

Alkohol je strup, ki deluje kvarno na vsako celico v organizmu. Prizadeti so vsi organi,

najbolj pa jetra, ţelodec, srce in moţgani. Pri njih telesne poškodbe povzročajo tudi značilno

intelektualno, čustveno in moralno propadanje alkoholika (Rugelj, 2000, str. 167).

Poleg tega pa je alkohol povezan z:

- nasiljem,

- nezgodami doma, v prometu in pri delu,

- samomori,

- s teţavami v druţinah,

- bolniškim staleţem in invalidnostjo,

- brezposelnostjo ter

- uporabo drugih drog (Anderson et al., 2006, str. 144).

4.1 Telesne posledice alkoholizma

Ni organa, ki med razvojem alkoholizma ne bi bil prizadet. Alkohol vpliva na celice tako, da

začno propadati. Če je organizem nenehno, vsak dan izpostavljen delovanju alkohola, pripelje

to do maščobne prepojenosti in končno do maščobne degeneracije celic. Posebno velja to za

celice ţelodca, črevesja, jeter in ţivčnega sistema. Prebavne organe ima alkoholik navadno

poškodovane, okvarjene, zato ne izkoristi še tisto malo hrane, ki jo zauţije (Rugelj, 2000, str.

163).

4.1.1 Okvare jeter – jetrna ciroza

Okvare jeter so pogoste, okrog 50% ciroz jeter je alkoholne narave (Dragšič in Majhenič

Tomič, 2002, str. 61).


17

Jetrna ciroza začne nastajati z maščobno prepojenostjo jetrnih celic. Maščobni prepojenosti

jetrnih celic sledi alkoholno vnetje jeter. Splošni znaki so utrujenost, hujšanje, slabost,

bruhanje, izguba apetita, zlatenica, poraščenost pri moških se redči, potenca pada. Če se

alkoholik ne začne zdraviti, ga ciroza v razvitem stanju pripelje tudi v smrt (Rugelj, 2000, str.

165).

4.1.2 Okvare trebušne slinavke

Prekomerno pitje pogosto povzroča akutni in kronični pankreatitis (Dragšič in Majhenič

Tomič, 2002, str. 61).

Od alkoholnega vnetja trebušne slinavke ljudje obolevajo med 20. in 40. letom starosti, potem

ko so ţe 8 do 10 let močno popivali. Obolenje se največkrat pokaţe nenadno, z napadi silnih

bolečin, lokaliziranih v zgornjem delu trebuha, ki trajajo nekaj ur do nekaj dni. Pojavijo se še

bruhanje, mrzlica, vročina, driske. Če vnetje prizadene tisti del trebušne slinavke, ki izloča

hormon insulin se pojavi sladkorna bolezen (Rugelj, 2000, str. 165).

4.1.3 Alkoholna okvara srčne mišice

Okvara srčne mišice nastane zaradi neposrednega kvarnega vpliva alkohola, pa tudi, ker

alkohol povzroča motnje v presnovi; pogosto je zaradi jetrne ciroze oteţen tudi pretok krvi

skozi jetra.

Posebno kvarno vpliva nezadostna količina vitaminov (predvsem vitamina B). Ker se kvarni

učinki pri alkoholikih ponavljajo, pride sčasoma do hudih degenerativnih sprememb srčne

mišice (miokardiopatije), kar še pospeši postopno popuščanje srca. Okvarjeno srce se lahko

popravi z abstinenco in z zdravo prehrano (Rugelj, 2000, str. 165).

4.1.4 Atrofija velikih moţganov

Alkohol je ţivčni strup, ki najbolj prizadene moţgane. V akutni pijanosti deluje alkohol na

moţganske celice narkotično. Dnevno propade pri zdravem človeku okrog 100.000

moţganskih celic, alkohol pa to število podvoji ali celo podeseteri.


18

Za metabolizem moţganske celice so nujno potrebni: kisik, glukoza in vitamini skupine B.

Ker pa alkohol privede do velikega pomanjkanja vitamina B, akutno pijanstvo pa tudi do

zmanjšanja količine kisika, nastajajo motnje v celičnem dihanju. V 90% teţkih primerov se

pojavi moţganska atrofija. Poglavitna posledica moţganske atrofije je alkoholna demenca

(videvamo jo tudi pri mladih alkoholikih). Moţganske okvare zaradi alkoholizma se deloma

lahko popravijo samo z abstinenco in z intenzivno telesno vadbo (Rugelj, 2000, str. 167).

4.2 Psihične posledice alkoholizma

Psihični zapleti vzniknejo kot posledice več let trajajoče alkoholne bolezni. Vzroki so različni.

Ne poznamo kakšnih specifičnih biokemičnih, fizioloških, socialnih ali psiholoških

dejavnikov, ki bi prepričljivo razloţili nastanek alkoholizma oziroma alkoholnih psihoz in

psihotičnih reakcij (Rugelj, 2000, str. 169).

4.2.1 Alkoholna halucinoza

Pri alkoholni halucinozi gre za organsko psihozo, pri kateri so v ospredju slušne halucinacije

ob bistri zavesti. Pojavi se po 10. letih pitja, pogosteje pri moških okoli 40. leta (Frangeţ

Ţigon, 1997, str. 73).

Pacient sliši glasove, ki ga »obravnavajo« in mu grozijo. Prisluhe pri alkoholni halucinozi

lahko razdelimo v nekaj skupin:

glasovi, ki bolnika zmerjajo,

grozeči glasovi,

ukazovalni glasovi,

glasovi, ki bolnika ţalijo ali se mu rogajo.

Bolezen se zdravi v bolnišnici, traja pa nekaj dni do več mesecev (Rugelj, 2000, str. 170).

Z abstinenco lahko psihotična simptomatika preide sama ali pa se po potrebi uvedejo

nevroleptiki (Frangeţ Ţigon, 1997, str. 73).


19

4.2.2 Psihoza Korsakova (amnestični sindrom)

Psihoza Korsakova je demenca z alkoholno genezo, katere simptomi so hude motnje spomina,

mišljenja in čustvovanja, dezorientacije in drugi elementi hude okvare moţganov (Ţidanik,

2007, str. 170). Zavest ni motena, pojavljajo se motnje razumevanja in pozornosti. Psihoza se

razvija počasi (Glaser, 1995, str. 134).

Je najteţja alkoholna psihotična motnja. Značilno je polnjenje spominskih vrzeli z

izmišljotinami. Včasih so prisotne tudi blodnje, veličinske ali depresivne vsebine. To stanje

nastopi akutno, pogosto kot posledica delirija ali druge alkoholne psihoze (Frangeţ Ţigon,

1997, str. 73). Posebej ponoči se pojavljajo vidne halucinacije, ki pa izginevajo z vse večjim

razvojem same Korsakove psihoze (Glaser, 1995, str. 134).

Prognoza je praviloma slaba: traja mesece, da se motnje poleţejo, še naprej pa ostaja blaţja

alkoholna demenca (Ţidanik, 2007, str. 170). Zelo redko pride do popolnega ozdravljenja.

Večkrat ostaja trajni defekt v področju inteligentnosti in emocionalnosti. Za takšne bolnike je

pogosto potrebna trajna oskrba v zavodih (Glaser, 1995, str. 135).

4.2.3 Alkoholna demenca

Raziskovalci si še niso enotni glede vzroka demence pri ljudeh, odvisnih od alkohola. Vzroke

lahko pripišemo:

- direktnemu strupenemu učinku alkohola na ţivčne celice,

- preslabi prehranjenosti, kar pomeni pomanjkanje vitaminov in mineralov,

- številnim padcem in udarcem v glavo, ki spremljajo odvisnike od alkohola,

- neustreznemu delovanju drugih telesnih organov – jeter, trebušne slinavke in ledvic

(Ţidanik, 2007, str. 32).


20

Bolezen se začne s pojemanjem višjih duševnih funkcij (abstraktnega mišljenja, presoje,

samokritičnosti), z motnjami spomina za sveţe dogodke in s čustveno labilnostjo. Dementni

alkoholiki se zelo zanemarijo: ne skrbijo več za osebno higieno, nemarno se oblačijo, popušča

pa tudi kontrola nad odvajanjem. Čedalje bolj postanejo teţavni, tudi napadalni (Rugelj, 2000,

str. 175).

Prihaja do motenj orientacije – tako krajevne, časovne kot osebnostne in situacijske. Bolnik

ne pozna datuma, ne prepozna več svojcev. V zadnji fazi se lahko izgubi v lastnem

stanovanju. Bolnik nenadoma in hitro izbruhne v jok, smeh ali jezo, ima neprimerne pripombe

ali pa postane pasiven in apatičen ter samo sedi v kakšnem kotu in strmi predse. Prihaja do

motenj govora (Ţidanik, 2007, str. 32).

Pri morebitni abstinenci se opisani proces lahko včasih malo upočasni, sicer pa teh bolnikov

ni več moţno zdraviti in rehabilitirati. V zadnjih fazah demence alkoholiki sproti pozabijo, da

so si ravnokar ţeleli alkohola, zato jim ga ni potrebno vedno dajati (Rugelj, 2000, str. 175).

4.2.4 Samomorilnost in alkoholizem

Alkoholik polagoma drsi na rob druţbe. Brezup lahko blaţi samo z alkoholom, hiranje pa si

lahko skrajša s samomorom (Rugelj, 2000, str. 172).

Ocenjuje se, da se kar 10-15% ljudi, ki so odvisni od alkohola, odloči za poskus

samomorilnega dejanja. Še posebej so nagnjeni k samomoru tisti odvisni, pri katerih je

prisotna depresija, tisti, ki ţivijo sami, so brez prijateljev, brez zaposlitve in imajo ţe teţje

telesne posledice pitja. Med moškimi, ki so naredili samomor, jih je pribliţno polovica imela

teţave zaradi uţivanja alkoholnih pijač (Ţidanik, 2007, str. 30).

Letno napravi samomor v Sloveniji okoli 400 alkoholikov. Preprečevanje samomorilnosti pri

alkoholikih se lahko prične le s preprečevanjem alkoholizma samega. Samomor lahko

preprečimo samo z ustreznim pristopom ob prvem zdravljenju alkoholika, z intenzivnim

zdravljenjem, ki z visoko stopnjo zanesljivosti zagotavlja trajno abstinenco (Rugelj, 2000, str.

172).


21

4.3 Osebnostne motnje

Ljudje odvisni od alkohola osebnostno propadejo. Na začetku so čustveno labilni in nihajo od

razdraţljivosti do ravnodušnosti. Zmanjšuje se sposobnost koncentracije. Vrednote, ki so mu

nekaj pomenile izgubijo svojo vrednost. Potopoma propadejo vse duševne dejavnosti

(Frangeţ Ţigon, 1997, str. 71).

Alkohol izzove odvisnost od alkoholne pijače: alkoholik je voljan ţrtvovati zdravje, denar,

lastno druţino in ugled, samo da bi prišel do pijače. Zaradi tega se pri alkoholiku sčasoma

pokaţe tudi sprememba osebnosti (Hudolin, 1969, str. 65).

Alkoholikova osebnost in značaj se spreminjata predvsem v naslednjem:

- alkoholik vse bolj izgublja stik s svetom,

- izgublja zanimanje za vse razen za alkohol,

- zaostaja za vrstniki,

- postane izrazit sebičneţ,

- izgublja čut odgovornosti,

- laţe in konfabulira,

- otopevajo mu čustva (Drakšič, 1992, str. 324).

Raziskovalci so skušali ugotoviti osebnostne lastnosti ljudi, ki so pozneje v ţivljenju postali

odvisni od alkohola. Ugotavljali so: večjo agresivnost, impulzivnost in teţave v

vzpostavljanju medosebnih odnosov, večjo stopnjo bojazni in občutek odtujenosti, nizko

stopnjo samospoštovanja, občutke krivde in samoobtoţevanje, depresivnost, čustveno

labilnost, številne telesne simptome in teţave glede občutka lastne spolne identitete (Ţidanik,

2007, str. 34).

Bolnik, ki je odvisen od alkohola, misli, da se vse suče le okrog njega. Če spočetka še čuti

ljubezen do bliţnjih, pa se počasi nauči ta čustva izrivati, ker jih čuti kot ovire na poti do

alkohola. Tako čustveno otopi, ne čuti več ne veselja ne ţalosti, čeprav lahko navzven še

vedno zaigra močne čustvene odzive, ki pa niso več pristni (prav tam, str. 34).


22

Pri odvisnih od alkohola opaţamo niţji nivo učinkovitosti, samospoštovanja, samozaupanja in

usmerjenost v prepričanje, da sami nimamo dosti nadzora nad svojim ravnanjem, ampak da

nas usmerjajo srečne in nesrečne okoliščine ter ravnanja drugih ljudi (Ţidanik, 2007, str. 34).


23

5 ALKOHOLNI DELIRIJ (DELIRIUM TREMENS)

Delirij je stanje skaljene zavesti in izrazitih motenj spoznavnih sposobnosti. Z izrazom delirij

opisujemo skupek različnih psihopatoloških pojavov, ki se sočasno pojavljajo pri bolniku. Gre

torej za sindrom, katerega vzroki so različni. Pri deliriju, ki nastane kot posledica odtegnitve

od alkohola, se pojavljajo tudi izrazite motnje v delovanju vegetativnega ţivčevja (Korošec

Jagodič et al., 2009, str. 474).

Delirij označujejo sočasne motnje:

- zavesti in pozornosti,

- zaznavanja (halucinacije),

- mišljenja (blodnje),

- spominjanja (amnezija)

- psihomotorne aktivnosti,

- čustvovanja ter

- razporeda spanja in budnosti (Kogoj, 1999, str. 119).

Alkoholni delirij (Delirium tremens) je akutna komplikacija kroničnega alkoholizma. Je

posledica odtegnitve alkohola. Gre za stanje, ki po navadi nastane naglo (Kordič, 2004).

5.1 Klinična slika in simptomi alkoholnega delirija

Pri alkoholnem deliriju gre za nujno stanje, ki običajno nastane zaradi prisilne odtegnitve

alkohola. Redkeje pride do njega tudi med popivanjem. Pacientu se skali zavest, ne zaveda se

sebe, časa in prostora, trese se in ima privide. Običajno se začne z nespečnostjo, znojenjem in

tremorjem. Tremor se običajno kaţe kot zaposlitveni nemir; človek nekako ne more biti pri

miru, lahko pa se tudi močno trese, kar spremlja znojenje, pospešeno dihanje in tahikardija. V

okviru delirija se lahko pojavi tudi epileptični napad (Fišer Zobovič, 2004, str. 18).

Alkoholni delirij označujeta dve skupini simptomov:

v prvo skupino spadajo:

- tremor,

- halucinacije in

- napadi mišičnih krčev.


24

v drugo skupino pa spadajo:

- zmedenost,

- psihomotorični nemir,

- motnje vegetativnega ţivčnega sistema s povišano telesno temperaturo, pospešenim

srčnim utripom, razširjenimi zenicami, obilnim znojenjem (Kordič, 2004).

Kordič (prav tam) navaja, da vse te simptome spremlja izrazit občutek tesnobe in strahu.

Stanje zmedenosti se občasno prekine s t. i. lucidnimi intervali, ko se bolnik psihično ujasni in

pride k sebi, kar predstavlja veliko nevarnost za bolnika glede samomorilnosti.

Obstajajo tudi nevrološka stanja, ki so obvezni spremljevalec alkoholnega delirija. Med stalno

prisotne nevrološke znake uvrščamo:

- intenzivno tresavico,

- nerazločni govor,

- nepopolno oblikovanje besed.

Prisotni so lahko še:

- motena hoja,

- izguba občutka za bolečino,

- epileptična kriza,

- teţje oblike znakov obolenja ţivcev, ki oţivčujejo noge in roke ali celo dogajanje v

moţganih ter hrbtenjači (Kordič, 2004).

5.2 Potek alkoholnega delirija

Delirij je prehodna motnja, ki traja nekaj dni do nekaj tednov. Odvisno od narave etioloških

dejavnikov in lastnosti centralnega ţivčnega sistema lahko postopoma preide v demenco ali v

druge oblike organskega psihosindroma (Troha Jurekovič, 2001, str. 72).

Prevladuje lahko (Kogoj, 1999, str. 121):

- hiperaktivna (aktivirana) oblika s stanjem povečane budnosti,

- hipoaktivna (somnolentna oblika) s stanjem zmanjšane budnosti.


25

Ti obliki nista samostojni, saj se lahko pojavljata izmenično pri istem pacientu. Hiperaktivno

obliko pogosteje spremljajo halucinacije, blodnje, agitiranost in neustrezno vedenje. Pri

hipoaktivni obliki pa je pogostejša zmedenost in zmanjšana budnost, redko pa se pojavijo tudi

halucinacije (Kogoj, 1999, str. 121).

Faze alkoholnega delirija so:

I. stadij – bolnik se nekaj ur po zadnji dozi alkohola slabo počuti, prisotne so: ţelodčne

teţave, vznemirjenost in mišična oslabelost. Je nespeč, bruha, nima apetita. Je hiperaktiven, se

poti in ima zvišan krvni tlak. V 48. urah po prenehanju pitja, se lahko pojavijo epileptični

napadi (Frangeţ Ţigon, 1997, str. 72);

II. stadij – je preddelirantno stanje, kjer gre za grozeči delirij. Simptomi so podobni, vendar

teţji. Bolnik je zmeden, agitiran, lahko doţivlja beţne vidne in slušne halucinacije. Pridruţita

se nespečnost in nočna mora. Pulz je pospešen, krvni tlak močno zvišan (Jerina, 1999, str.

158). Bolniku upade sposobnost koncentracije in pozornosti, ne zmore se več urejeno

pogovarjati, postane močno razdraţljiv do agresivnosti, pojavi se bojazen, nedoločen strah,

bolnik kratko spi, ţivahno sanja, hodi naokrog brez obstanka, trese se, poti, boli ga glava

(Ţidanik, 2007, str. 27);

III. stadij - delirium tremens – alkoholni bledeţ. Delirij lahko sledi vsaj petletnemu hudemu

popivanju. Po krajšem abstiniranju se pojavijo motnje zavesti z inkoherentno govorico,

dezorientacija v kraju in času. Pojavijo se različne vidne halucinacije, slušne halucinacije so

redke. Prisoten je psihomotorni nemir, grob tremor celega telesa, potenje, tahipneja in

tahikardija, hipertenzija in zvišana telesna temperatura (Jerina, 1999, str. 158). Nastopijo

lahko prebavne teţave z drisko, zaradi močnega potenja se zmanjša izločanje urina do

prekinitve odvajanja vode. Z odpovedjo delovanja ledvic se telesni presnovki s strupenim

delovanjem zadrţujejo v telesu in kvarno vplivajo na delovanje moţganov (Ţidanik, 2007, str.

27)

Delirij traja dva do pet dni. Slabo znamenje je padec krvnega tlaka, suha, vroča koţa, plitek

pulz. Smrt nastopi zaradi kardiovaskularnega kolapsa (Jerina, 1999, str. 158).


26

Bolnika je potrebno krajši čas hospitalizirati. Opravijo se laboratorijske preiskave, EKG,

EEG. Kontrolirajo se vitalne funkcije, beleţi se bilanca tekočin. Epileptične napade

preprečuje dajanja diazepama. Delirij se konča s terminalnim spanjem, po katerem se bolnik

zbudi luciden (Frangeţ Ţigon, 1997, str. 72).

5.3 Vzroki alkoholnega delirija

Alkoholni delirij je posledica odtegnitve alkohola. Vzrok za nastanek so presnovne motnje,

avitaminoze, motnje v elektrolitskem ravnovesju, sistemske infekcije ter različni medicinski

ukrepi (Čuček Trifkovič, 2005, str. 20).

V bistvu je alkoholni delirij akutna komplikacija kroničnega alkoholizma. Nastane lahko pri:

pri kroničnem in kontinuiranem pitju velikih količin alkohola,

nenadnem prenehanju pitja pri človeku, ki redno uţiva alkohol.

Alkoholni delirij se nemalokrat pojavi tudi v bolnišnici, kjer kronični pivec leţi zaradi npr.

poškodbe, infekcije ali operacije, zaradi katere je bil primoran vzpostaviti takojšnjo

abstinenco (Kordič, 2004).

Komplikacije alkoholnega delirija so:

- posledice srčnoţilnega sistema (srčni infarkt, odpoved krvnega obtoka),

- posledice jetrnega sistema,

- ledvična odpoved,

- moţganska krvavitev (Kordič, 2004),

- poškodbe, ki so nastale od padca v času napada,

- poškodbe sebe ali drugih v napadu,

- napadi (Dugdale, 2009).

5.4 Zdravljenje alkoholnega delirija

Terapevtski postopki pri zdravljenju delirija so usmerjeni primarno etiološko; z odstranitvijo

osnovnega vzroka (medikamentozno, kirurško zdravljenje) ali s prekinitvijo zdravljenja lahko

delirij spontano izzveni.


27

Predvsem pri starejših bolnikih je pogosto potrebna ukinitev posameznega zdravila ali

zniţanje odmerka. Pri določenem delu bolnikov (pri starejših 5 do 20%) ostane vzročni

dejavnik nepojasnjen (Romih in Ţmitek, 1999, str. 74).

Cilji zdravljenja so:

- ohraniti pacientovo ţivljenje,

- olajšati simptome,

- preprečiti komplikacije (Dugdale, 2009),

- zmanjšati agitiranost in

- zmanjšati čezmerno dejavnost avtonomnega ţivčevja (Korošec Jagodič et al., 2009,

str. 478).

Bolniku z delirijem omogočimo mirno, a ne izolirano okolje, dovolj komunikacij s svojci in

osebjem. Pomembno je, da bolniku pomagamo pri vzdrţevanju orientacije v okolju (Romih in

Ţmitek, 1999, str. 74).

Poleg tega je treba zagotoviti primerno udobje, počitek, primerno prehrano in bilanco tekočin

ter elektrolitov. Obiski svojcev lahko bolniku koristijo. Koristno je spodbujati primerno

orientiranost z uro, koledarjem, druţinsko fotografijo (Kogoj, 1999, str. 123).

5.4.1 Medikamentozna terapija

Predvsem psihotropna zdravila so indicirana ob prevladujočih simptomih (agresivnost,

vznemirjenost, halucinacije). Pri večini delirantnih bolnikov je haloperidol učinkovito in

varno zdravilo. Doziranje je individualno prilagojeno (predvsem pri starejših so priporočljivi

niţji odmerki), ki jih lahko tudi ponavljamo.

V novejšem času se pri zdravljenju delirija vse bolj uveljavljajo tudi atipični antipsihotiki -

risperidon predvsem v soluciji, manj olanzapin. Ostala zdravila, ki jih uporabljamo v terapiji,

so še benzodiazepini s kratko razpolovno dobo (lorazepam,oksazepam), tudi diazepam.

Predvsem pri starejših se redkeje odločamo za uporabo klometiazola (Romih in Ţmitek, 1999,

str. 74).


28

Pacient dobiva infuzijo raztopine glukoze z vitamini B1, B6 in vitamina C. Le-ta sluţi

vzpostavitvi ponovnega ravnovesja sestavin v krvi. Ob tem pa še zdravljenje z zdravili na ure

(odvisno od slike bolezni in prizadetosti pacienta). Odmerke zdravil postopoma zniţujemo in

jih v 8 do 10 dneh ukinemo (Kordič, 2004).

Delirij ostaja pogosto neprepoznan in nezdravljen. Pomembno je predvsem preprečevati

nastanek delirija, če pa ta nastane, je smiselno odpraviti vzroke za nastanek. V Sloveniji

nimamo sodobnih smernic za obravnavo bolnikov z delirijem, ki bi pripomogle k izboljšanju

obravnave teh bolnikov. Izdelane pa so klinične poti za zdravljenje nekaterih oblik delirija

(Korošec Jagodič et al., 2009, str. 479).


29

6 RECIDIV ALKOHOLIZMA

Beseda recidiv pomeni ponovitev določene bolezni, ki je bila pred tem ţe vsaj delno

zazdravljena. V primeru bolezni odvisnosti je pojav recidiva ena izmed temeljnih značilnosti

bolezni same – veliko je tistih, ki so v svojih prizadevanjih vzdrţevanja abstinence dosegli ţe

nekaj uspeha, potem pa ponovno posegli po snovi, od katere so odvisni (Miller in Gorski,

1994, str. 5).

Za recidiv alkoholne bolezni štejemo ponovno pitje alkoholnih pijač pri zdravljenem

alkoholiku, ki se je začel zdraviti v sodobnem sistemu in je abstiniral najmanj leto dni.

Ponovnega pitja pri alkoholiku, ki se je začel zdraviti in abstinira manj kot leto dni, ne

opredelimo za recidiv, ampak gre za »normalno« pitje potem, ko so določeni pritiski, ki so ga

prisilili k abstinenci, popustili, pritiski same abstinence pa postali nevzdrţni (Rugelj, 2000, str.

397).

Na recidiv vpliva interakcija med močno rizičnimi situacijami v okolju, stopnjo doseţene

samokontrole in predvidenih učinkov alkohola (Rajnar, 2004, str. 329).

6.1 Vzroki recidiva in značilnosti recidivistov

Vzrokov za recidiv je več in navadno gre tudi pri recidivu za kombinacijo več različnih

dejavnikov. Tako bo odvisni posegel po alkoholni pijači, ko mu bo ta ponujena, le, če bo ob

tem hkrati v sebi čutil ţalost, bojazen ali pa se bo dolgočasil (Ţidanik, 2007, str. 57).

Najpogostejši vzroki za recidiv so:

- vsakdanje ţivljenjske stiske, frustracije,

- tesnoba, jeza,

- konflikti v medsebojnih odnosih,

- druţbeni pritiski in

- primanjkljaj čustvenih, kognitivnih in vedenjskih izkušenj obvladovanja ţivljenjskih zahtev

brez alkohola (Rajnar, 2004, str. 330).


30

Zdravljen alkoholik, ki je spet pil, ni več zdravljeni alkoholik, temveč spet »aktivni« pivec.

Zasvojenost od alkohola je namreč pri alkoholiku trajna, dosmrtna. To pomeni, da nekdanji

alkoholik ne sme nikoli več poskusiti niti poţirka alkoholne pijače. Z zdravljenjem se namreč

zasvojenost samo potaji, s prvim poţirkom pa se ponovno prebudi (Rugelj, 2000, str. 397).

Recidivirajo alkoholiki z naslednjimi značilnostmi:

- niso se »vdali v zdravljenje«,

- okorele samske osebe brez sodelujočih svojcev,

- poročene osebe, katerih partnerji so jih zaradi alkoholizma ţe siti,

- poročene osebe, ki imajo tako naivne partnerje, da ne vztrajajo pri trajnem

sodelovanju v klubu zdravljenih alkoholikov,

- potuhnjenci, zato ne napredujejo (prav tam, str. 398).

Rugelj (prav tam, str. 403) meni, da si z recidivom alkoholik v trenutku zapravi vse zaupanje,

ki si ga je s trudom pridobil med zdravljenjem. Vsi odnosi z okoljem se pretrgajo, edino

pivska druščina ga z veseljem sprejme nazaj. Recidivisti imajo zato manj moţnosti, da se

rešijo, kot pa alkoholiki, ki se niso še nikoli zdravili.

6.2 Preprečevanje recidiva

»Preprečevanje recidiva je strateški set kliničnih intervencij in odgovorov nanje. Tak set je

pripravljen z namenom, da bi pomagal pacientom vzdrţevati stanje okrevanja in jih trajno

voditi v smeri zdravega načina ţivljenja in osebnostne rasti« (Miller in Gorski, 1994, str. 6).

Miller in Gorski (1994, str. 16) sta opisala deset korakov za preprečevanje recidiva:

- posveti s strokovnjakom,

- vključitev v skupino samopomoči oziroma klub zdravljenih alkoholikov,

- vsakodnevna inventura,

- preverjanje stvarnosti,

- zdrava prehrana,

- rekreacija,

- sprotno reševanje problemov,

- sproščanje,

- duhovni razvoj,


31

- uravnoteţen ţivljenjski slog.

Bistven poudarek pri preprečevanju recidiva je na samoobvladovanju in strategijah, ki so

usmerjene v vzdrţevanje ţe doseţene spremembe vedenja (Rajnar, 2004, str. 330).

Preprečevanje recidiva je usmerjeno h ključnim vprašanjem v povezavi z recidivom in

dolgotrajno rehabilitacijo. Terapevtski pristop bolnika pripravi na moţnost recidiva in ga

spodbuja z zniţanjem dejavnikov tveganja za recidiv. Omenjeni pristop ima štiri stopnje

(Ţidanik, 2007, str. 58):

prepoznavanje in predelava osebnih dejavnikov tveganja za razvoj recidiva - ti

dejavniki so jeza, bes, dolgočasje, občutek notranje praznine, depresija, občutek krivde in

sramu ter osamljenost. Medosebne situacije z visoko stopnjo tveganja za razvoj recidiva

so posreden ali neposreden pritisk na bolnika, da popije alkoholno pijačo, ali pa konflikt z

drugo osebo;

prepoznavanje in predelava zgodnjih svarilnih znakov za recidiv - ti znaki se kaţejo v

spremembi bolnikovega odnosa do okolja, njegovih misli, občutkov in vedenja. Drugi

pogosti svarilni znak je druţenje s člani bivše pivske druţbe. Bolnik se pogosto ne zaveda

groţnje recidiva. Zato se mora naučiti prepoznavati te znake in vedeti kako naj ravna;

zgodnji terapevtski poseg v primeru spodrsljaja - ali se bo iz spodrsljaja razvil recidiv

je odvisno od bolnikovega razmišljanja in njegovega čustvenega stanja po spodrsljaju.

Bolnik o sebi razmišlja, da je nesposoben za spremembo, da abstinence ne more

vzdrţevati in zakaj bi se torej trudil. Te misli seveda bolnika usmerjajo v recidiv. Zato

bolnika učimo, da se z njimi sooči, da se spodrsljaj ne bi nadaljeval v pravi recidiv;

širše spremembe v smeri uravnoteţenja bolnikovega načina ţivljenja - tu gre za

načrtovanje, kako lahko bolnik v svojem ţivljenju zniţa pogostnost in intenziteto stresnih

situacij, kako lahko izboljša svoje sposobnosti prilagajanja na zunanje pritiske in kako

lahko izboljša svoje telesno in psihično zdravje (Ţidanik, 2007, str. 58).


32

V Sloveniji bi morali poleg programa za zdravljenje pripraviti in dosledno izvajati politiko

preventive. Cilj preventivnega dela bi bil opuščanje in zmanjševanje tistih načinov pitja, ki

vodijo k škodljivim posledicam na individualni, druţinski in druţbeni ravni (Rajnar, 2004, str.

330).

Preprečevanje ali preventiva zajema vse druţbene, gospodarske, zakonske, medicinske in

psihološke ukrepe, s katerimi skušamo doseči čim manjšo rabo alkoholnih pijač, zmanjšati

tveganje za nastanek odvisnosti pri občutljivejših osebah in zmanjšati posledice rabe

alkoholnih pijač (Ţidanik, 2007, str. 70).


33

7 ZDRAVLJENJE ALKOHOLIZMA IN REHABILITACIJA

Spoznanje, da je odvisnost od alkohola bolezen, ki jo je treba ustrezno zdraviti, je v začetku

sedemdesetih spodbudilo nastanek programov za zdravljenje odvisnih od alkohola tudi v

Sloveniji, in sicer v okviru psihiatričnih bolnišnic. Prvi programi zdravljenja so bili drugačni

kot so danes, vendar je ţe tedaj vera v uspeh zdravljenja dajala upanje mnogim, ki so trpeli

zaradi posledic pretiranega in škodljivega uţivanja alkohola (Gorše Goli, 1999, str. 12).

V procesu zdravljenja skušamo odvisnega od alkohola motivirati za čim večjo osebno

odgovornost za zdravljenje in s tem za sprejemanje takšnih ţivljenjskih odločitev, ki bodo

omogočile uspešno zdravljenje (Ţidanik, 2007, str. 49).

Zasvojenost in nevarna uporaba alkohola je eden izmed pomembnejših zdravstvenih

problemov. Le manjši del populacije se vključi v oblike zdravljenja odvisnosti. Pogosto je

iskanje pomoči pri osebnem zdravniku ali v centrih za nujno prvo pomoč zaradi nujnih

(urgentnih) stanj v povezavi z rabo alkohola (Romih in Ţmitek, 1999, str. 101).

Alkoholik je ob vključitvi v zdravljenje v hudi krizi, obenem pa je sam, čustveni odnosi v

druţini so na nitki, če niso ţe povsem pretrgani. Stoji pred neizmernimi problemi, ki si jih je

nakopal s svojim alkoholizmom, a jih sam ne more rešiti. Ljudje lahko rešujejo velike

ţivljenjske probleme samo z razumevanjem, prijateljstvom in ljubeznijo drugih (Rugelj, 2000,

str. 310).

Ali bodo alkoholiki prihajali prej oz. pravočasno na zdravljenje, je odvisno od treh stvari:

od nestrpnosti druţbe do motenj, ki jih povzročajo alkoholiki in čezmerni pivci alkoholnih

pijač;

od splošne poučenosti v druţbi o tem, kaj je alkoholizem in kako je treba alkoholika

reševati;

od uspešnega zdravljenja alkoholizma.

Navedeni dejavniki so soodvisni, in če le eden odpove, alkoholiki ne pridejo na zdravljenje ob

pravem času (Jakopič, 1999, str. 10).


34

Če alkoholik med zdravljenjem ne bo postal drugačen, tudi okolje ne bo spremenilo svojega

odklonilnega odnosa do njega. Zato morajo pri zdravljenju alkoholizma sodelovati:

- člani njegove druţine, tako da mu dejavno stojijo ob strani, ga spodbujajo,

- člani njegove delovne skupine – z razumevanjem, s spodbudami in z zahtevami po

doseganju točnosti, delovne učinkovitosti in poklicne izobrazbe,

- skupina zdravljenih alkoholikov in njihovih svojcev,

- klub zdravljenih alkoholikov.

Z zdravljenjem doseţemo zasilno umiritev alkoholikovih telesnih, duševnih in druţinskih

tegob, medtem ko popolna odprava posledic alkoholizma traja povprečno 10 let (Rugelj,

2000, str. 310).

7.1 Postopki zdravljenja alkoholizma

Zdravljenje poteka v treh stopnjah (Ţidanik, 2007, str. 50):

pripravljalna stopnja - prvi pregled opravi specialist psihiater, ki ugotovi, ali gre pri

bolniku za odvisnost ali ne. Seznani ga z morebitnimi telesnimi posledicami pitja in mu

pomaga spoznati psihične in vedenjske posledice odvisnosti. Poleg tega mu predstavi

moţnosti za vključitev v različne programe zdravljenja in ga motivira, da se za zdravljenje

odloči. Šele ko odvisni vzpostavi abstinenco, lahko začnemo s pravim zdravljenjem

odvisnosti;

intenzivno zdravljenje - to zdravljenje poteka na psihiatričnih oddelkih ali ambulantno.

Zdravljenje na psihiatričnih oddelkih je bolj intenzivno – tako se program, ki traja na

oddelku pribliţno tri mesece, v sklopu ambulantne obravnave konča pribliţno v dveh

letih. Intenzivno zdravljenje poteka preteţno v obliki skupinske psihoterapije;

rehabilitacija - to je tretja stopnja zdravljenja in pomeni vključitev v klube zdravljenih

alkoholikov (KZA), klube anonimnih alkoholikov (AA) ali v druge skupine, v katerih se z

namenom medsebojne pomoči zbirajo ljudje, ki so bili odvisni od alkohola. V KZA se

zdravljenje nadaljuje tri do pet let, v klubih AA se spodbuja doţivljenjsko sodelovanje, v

drugih skupinah je trajanje vezano na njihove programe.


35

Ne poznamo zdravil, s katerimi bi uspešno zdravili alkoholizem. Alkoholiku lahko na začetku

zdravljenja pomagamo s pomirjevali, da laţe prestane abstinenčno krizo v prvih dneh

treznosti. Pozneje, med pravim zdravljenjem, pa pomirjeval ne sme jemati, ker onemogočajo

realno doţivljanje, ki bi ga v ugodnih okoliščinah motiviralo, da bi se začel spreminjati

(Rugelj, 2000, str. 310).

Zdravljenje zajema naslednje postopke:

- psihoterapijo zasvojenosti,

- psihoterapijo nevrotičnih teţav, ki se v večini skrivajo v ozadju alkoholizma,

- psihoterapijo alkoholikovega partnerja, ki je dvakratno prizadet,

- psihoterapijo partnerskih in druţinskih teţav,

- vsestransko aktiviranje,

- aktiviranje intelektualnih funkcij, saj so alkoholikovi moţgani tako močno prizadeti,

da se njihovo funkcioniranje normalizira šele po petih letih treznosti (prav tam, str.

311).

7.1.1 Ambulantno zdravljenje

Priprava na zdravljenje poteka v ambulantah za odvisne od alkohola, ki delujejo v sklopu

psihiatričnih bolnic (Tomšič, 1999, str. 12).

V psihiatrično ambulanto pridejo alkoholiki z napotnico ali brez nje, s poročilom socialne

sluţbe in brez poročila. So s svojci ali brez njih. Nekatere pripeljejo sodelavci. Pridejo trezni

ali vinjeni. Običajno se alkoholiki sprenevedajo in pravijo, da so prišli zato, ker jih je »kdove

zakaj« poslal zdravnik, predstojnik, socialni delavec itn. Za dejanske posledice alkoholizma,

ki jih največkrat privedejo v ambulanto, pa so navadno neuvidevni (Rugelj, 2000, str. 359).

Specialist psihiater se pogovori s pacientom, ugotovi stopnjo odvisnosti od alkohola, njene

posledice in poskuša pacienta motivirati za zdravljenje. Po pribliţno 3 – 4 obiskih v ambulanti

se psihiater s pacientom odloči za obliko zdravljenja. Brez privolitve pacienta, zdravljenje ni

mogoče (Tomšič, 1999, str. 12).


36

Vključevanje alkoholika v zdravljenje je proces, ki traja od prvega pregleda do začetka

zdravljenja v dispanzerju ali v bolnišnici. Zelo pomembno je:

- aktiviranje alkoholikovega oţjega in širšega okolja za trenutno in tudi poznejše

sodelovanje,

- začetek soočanja alkoholika s stvarnostjo,

- začetek terapevtskih obremenitev (Rugelj, 2000, str. 359).

Ambulantno zdravljenje poteka v obliki terapevtskih skupin, ki se sestajajo enkrat na teden,

običajno popoldne. Sestanki skupin trajajo uro in pol daljše časovno obdobje. Skupino

sestavlja 10 do 12 članov, vodita jo eden ali dva terapevta.

Za vključitev v takšno obliko zdravljenja mora pacient izpolnjevati tale merila:

- abstinirati mora od alkohola vsaj 3 mesece,

- biti mora zaposlen oz. gmotno neodvisen,

- biti mora v takšnem zdravstvenem stanju, da bo lahko redno prihajal na sestanke,

- za nekatere oblike zdravljenja mora imeti ustreznega svojca, ki bo sodeloval pri

zdravljenju (Tomšič, 1999, str. 12).

Pomembno je, da v program ne vključimo alkoholika oz. človeka v stiski, ki še ni dovolj

dozorel, kajti takšen običajno hitro prekine zdravljenje, s seboj pa odnese številne intimne

dogodke članov skupine, za katere je slišal med predstavitvami. V skupino je potrebno

vključiti samo ljudi, ki razodevajo neko mero poštenosti in etičnosti (Rugelj, 2000, str. 360).

7.1.2 Zdravljenje v bolnišnici

Bolnišnično zdravljenje velja za posameznike, ki trpijo zaradi visoke stopnje odvisnosti od

alkohola in imajo posledično veliko teţav. Zelo pomembna je alkoholikova druţina.

Velikokrat se druţina odvisnega od alkohola sramuje in zakriva druţbi resnico. Če druţina

pravočasno dozori lahko usmeri odvisnega od alkohola v zdravljenje (Heather, 1995, str. 53).

Tomšič (1999, str. 12) navaja, da je zdravljenje v bolnišnici organizirano običajno v sklopu

psihiatričnih bolnišnic, lahko pa je prostorsko dislocirano, kar običajno pacienti ugodno

sprejmejo.


37

Program zdravljenja poteka v dveh stopnjah oz. oblikah:

začetna oblika je celodnevna oskrba, ko je pacient hospitaliziran na oddelku za odvisne od

alkohola in se mora obvezati, da brez vnaprejšnjega dogovora oddelka ne bo zapuščal;

nadaljevalna oblika je vsakodnevna oskrba: pacient je dopoldan vključen v terapevtski

program, popoldan pa odide domov (dnevna bolnica).

Čas zdravljenja je odvisen od pacientove pripravljenosti in zmoţnosti sodelovati v programu

zdravljenja, pa tudi od začrtanih ciljev zdravljenja. Okvirno traja prvi del zdravljenja 1 mesec,

drugi del pa 2 meseca (Tomšič, 1999, str. 12).

Med zdravljenjem se mora alkoholik spremeniti in se v tolikšni meri aktivirati, da bo v nekaj

letih nadomestil zamujeno na vseh področjih človekovega udejstvovanja (Rugelj, 2000, str.

343).

7.1.2.1 Sprejem pacienta na oddelek za zdravljenje odvisnih od alkohola

Ob sprejemu pacienta najprej pregleda zdravnik in z njim opravi uvodni pogovor. Medicinska

sestra pacienta seznani z nekaterimi osnovnimi pravili zdravljenja in ga pospremi na oddelek.

Predstavi ga sopacientom. Vstop v zdravljenje je za vsakega pacienta teţak, poln strahu pred

neznanim, dvomov o pravilnosti odločitve za zdravljenje, strahu pred abstinenčno krizo.

Zdravljenje v bolnišnici obsega:

- streznitev in vključitev v skupinsko psihoterapevtsko obravnavo,

- učenje oz. izobraţevanje iz teorije odvisnosti od alkohola,

- vključitev v dodatne terapevtske dejavnosti na oddelku,

- prevzemanje odgovornosti za zdravljenje in ţivljenje na oddelku,

- vključevanje svojcev v program zdravljenja (Tomšič, 1999, str. 13).

Rus Makovec (2002, str. 77), navaja, da je potrebno za določitev realnih doseţkov zdravljenja

poznati tudi dejavnike, ki vplivajo na izid zdravljenja. To so dejavniki, ki se tičejo bolnika in

dejavniki, ki so povezani z zdravljenjem samim:

dejavniki, specifični za bolnika so: odvisnost od alkohola v druţini, bolnikova

motivacija za prenehanje pitja, starost, spol, osebnostna struktura;


38

dejavniki zdravljenja so: terapevtova osebnost, teoretična orientacija in znanje

terapevta kot glavna komponenta terapevtskega programa.

Cilj zdravljenja ni le abstinenca alkohola, ta je le prvi pogoj za spreminjanje odvisnikovega

vedenja, mišljenja in ţivljenja. Da bi nekdanji odvisniki laţje nadaljevali trezno ţivljenje in se

uspešno rehabilitirali, se zdruţujejo v posebne skupine, ki delujejo bodisi kot skupine

samopomoči ali strokovno vodene skupine (Tomšič, 1999, str. 13).

7.2 Proces rehabilitacije

Proces rehabilitacije bi lahko označili kot pospešeno dozorevanje, oblikovanje ustreznejše

samopodobe in pa ustvarjanje večje skladnosti s samim seboj in z okoljem. Ne glede na

moţne ravni spreminjanja mora bolnik najprej opraviti z odnosom do alkohola. Abstinenca ni

cilj zdravljenja, temveč pogoj za zdravljenje oziroma rehabilitacijo (Gorše Goli, 1999, str. 11).

Rehabilitacija obsega nadaljevanje vseh postopkov, ki smo jih začeli v fazi zdravljenja.

Poudarek je na vsestranski stabilizaciji usmeritve v zdravo ţivljenje, izobraţevanje in

samouresničevanje (Rugelj, 2000, str. 314).

V procesu rehabilitacije lahko pomagamo alkoholiku le tako, da ga motiviramo za spoznanje

in priznanje svojega stanja in za nadpovprečno aktivnost, tako da:

- se sooči s svojo resnico (priznanje sebi in javno priznanje),

- zjutraj telovadi, skrbi za redno aerobno vadbo,

- marljivo in vztrajno dela,

- s sistematičnim izobraţevanjem nadomešča zamujeno (prav tam, str. 312).

Rugelj (2000, str. 313) meni, da moramo med rehabilitacijo alkoholiku pomagati in od njega

zahtevati, da postopoma odpravi posledice alkoholizma na vseh omenjenih področjih in

nadomesti tisto, kar je zaradi alkohola zamudil.

Popolna rehabilitacija je moţna samo pri tistih zdravljencih, ki so prišli dovolj zgodaj na

zdravljenje. V procesu rehabilitacije mora alkoholik popraviti vse posledice alkoholizma na

telesnem, intelektualnem in socialnem področju (prav tam, str. 314).


39

7.2.1 Klubi zdravljenih alkoholikov

Klubi zdravljenih alkoholikov (KZA) so pri nas nujna, nezamenljiva tretja stopnja zdravljenja

in rehabilitacije odvisnih od alkohola in pomenijo nadaljevanje zdravljenja. Gre za

terapevtsko skupino, v kateri se nekdanji odvisniki od alkohola še naprej zdravijo,

rehabilitirajo in uresničujejo zastavljene cilje. Te spremembe ni mogoče doseči na hitro, zato

je priporočljivo, da traja rehabilitacija v klubu od tri do pet let. Skupina šteje od 10 do 24

članov (Gorše Goli, 1999, str. 12).

Skupina KZA daje posamezniku varno okolje in zrcalno podobo. Skupina članu KZA

omogoči spoznati in popraviti pomanjkljivosti, prav tako mu pomaga videti, da v svojih

teţavah ni sam, ter pridobiti zaupanje vase (Rajnar, 2004, str. 328).

Zdravljeni alkoholiki, vključeni v KZA, lahko v skupini dograjujejo osebnostno, telesno,

druţinsko, delovno in splošno socialno rehabilitacijo. KZA naj bi bil prostor, ki bi jim

pomagal poiskati pogum, da sprejmejo odgovornost zase in se tako čim bolj uspešno vključijo

v normalne zahteve ţivljenja (prav tam, str. 327).

Klubi delujejo pod strokovnim vodstvom terapevta. Njegova naloga je vpeljevanje

medsebojne povezanosti in zaupanja v skupino, spodbujanja komunikacije med člani,

spodbujanje k izraţanju čustev, z odkritimi, poštenimi odgovori (Gorše Goli, 1999, str. 11).

Bistvene značilnosti kluba:

klub se sestaja enkrat tedensko, sestanek traja uro in pol do dve uri (Gorše Goli, 1999,

str. 12),

klub bi moral voditi odgovoren terapevt, z ustrezno izobrazbo in osebnostno

usposobljenostjo,

klub mora voditi osnovno strokovno dokumentacijo: seznam članov, knjiga prisotnosti

na sestanku, letna knjiga zapisnikov itn. (Rugelj, 2000, str. 365),

terapevtsko delo je usmerjeno v človeka, v njegove sposobnosti, njegovo osebnostno

rast in rehabilitacijo na vseh področjih. Velik poudarek daje klub druţini (Gorše Goli,

1999, str. 12).


40

Danes deluje v Sloveniji več kot 130 skupin, člani teh skupin pa uresničujejo podobne cilje:

- v skupini sebi enakih mora član gojiti popolno treznost,

- pridobivati mora uvid v odvisnost,

- vsak član se mora naučiti prevzemati odgovornost za ravnanje in dejanja,

- član si mora pridobiti večjo samozavest in znova navezati stik z ljudmi v okolju,

- član se mora naučiti smotrno izrabljati prosti čas,

- član si mora prizadevati za rehabilitacijo na vseh pomembnih področjih ţivljenja,

- član se mora naučiti pomagati sočlanom pri doseganju ciljev (Gorše Goli, 1999, str. 11).

Okrevanje v skupini ni vedno prijetno, vendar lahko človek razvije skozi kohezivnost skupine

vedno več uvida v svoje vedenjske vzorce. Svoja čustva si zna razloţiti, kar mu omogoči

povezanost skupine (Rajnar, 2004, str. 328).

Člani napredujejo, ko se počutijo v skupini dobro sprejeti. Medsebojna povezanost članov

skupine ima tudi zelo pomembno vlogo pri dolgoročni rehabilitaciji bolnikov odvisnih od

alkohola in jih lahko zadrţi tudi tedaj, ko se nagibajo k temu, da bi odnehali (Gorše Goli,

1999, str. 11).

Cilji kluba so v poglobitvi uvida v lastno odvisnost, posledice in vzroke odvisnosti, v iskanju

zdravih načinov ţivljenja in odpravljanju vsakdanjih teţav, v samopomoči pri vztrajanju v

abstinenci ter rehabilitaciji na vseh pomembnih področjih ţivljenja, še posebej v medsebojnih

odnosih (www.klubi zdravljenih alkoholikov.si, 2010).

7.2.2 Klubi anonimnih alkoholikov

Ţe ime pove, da se v takšni skupini anonimno zdruţujejo ljudje odvisni od alkohola. Cilj

kluba anonimnih alkoholikov (AA) je medsebojna pomoč pri doseganju treznosti in

kakovostnega ţivljenja. V skupini anonimnih alkoholikov (AA) si ljudje delijo izkušnje, moč

in upanje, da si lahko pomagajo. V svetu so zelo razširjeni, delujejo tudi pri nas (Gorše Goli,

1999, str. 11).

Skupnost AA ni povezana z nobeno sekto, veroizpovedjo, politično stranko, organizacijo ali

ustanovo; ne ţeli se vpletati v nikakršne spore; ne zagovarja nobenih stališč, niti jih ne

zavrača.


41

Njihov glavni namen je, da ostanejo trezni in pomagajo tudi drugim alkoholikom k treznosti

(www.aa-drustvo.si, 2010).

Klubi anonimnih alkoholikov so bili ustanovljeni leta 1935 in so se razvili v največji projekt

socialne psihiatrije na svetu, čeprav so organizirani in delujejo na povsem laični osnovi.

Tehnika njihovega delovanja je zasnovana na »12 korakih« in »12 izročilih« (Rugelj, 2000,

str. 371). To so koraki za ţivljenje. Samo prvi korak AA govori o pitju. Ostali koraki so

smernice za ţivljenje. Te smernice lahko do konca svojih dni uporabljate pri vsem, kar v

ţivljenju počnete (Miller in Gorski, 1994, str. 17).

Delovanje klubov in skupin je specifično. V njih je običajno zelo ţivahen pretok iz ene v

drugo redno skupino. V terapevtski skupnosti nenehno, na osnovi sprotne evalvacije

rezultatov dela, spreminjajo in dopolnjujejo program v celoti ali samo posamezna vzgojno-

terapevtska sredstva, zato je tudi smiseln pretok ljudi iz ene skupine v drugo (Rugelj, 2000,

str. 371).

Član AA postopoma napreduje v razvoju. Prva stopnja je verovanje, da so nemočni, da niso

kos alkoholu. Zadnja, 12. stopnja je doseţena, ko član AA sprejme miselnost vseh 12 stopenj

in jih prenaša na druge odvisne od alkohola in jih udejanja v ţivljenju (Gorše Goli, 1999, str.

11).


42

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTU Z ALKOHOLNIM

DELIRIJEM

Definicija medicinske sestre po Virginiji Henderson pravi, da medicinska sestra pomaga

zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja

ali mirni smrti in bi jih le-ta opravil samostojno, če bi imel za to voljo, moč in znanje. Na tem

področju je medicinska sestra ekspert in ima pravico pobude in nadzora (Pajnkihar, 1999, str.

7).

Medicinska sestra je vključena v tim ostalih zdravstvenih delavcev in se njena vloga v

marsičem razlikuje od splošno veljavne predstave o delu in mestu medicinske sestre.

Medicinska sestra je:

- skupinski terapevt, kjer v skupini motivira tako zdravljenca kakor tudi njegovo okolje za

spremembo stila ţivljenja. Medicinska sestra terapevt deluje tako, da alkoholiku onemogoči

manipulacije in umik, svojcem daje podporo za smiselno ukrepanje;

- član tima, kjer sodeluje z drugimi člani tima. Njeno sodelovanje z ostalimi člani tima je

nujno, saj lahko le na ta način načrtuje in izvaja celoten terapevtski proces (Drakšič in

Majhenič Tomič, 2002, str. 65);

- član terapevtske skupnosti, ki jo sestavljajo vsi zdravljenci in zdravstveno osebje. Vsi člani

so enakopravni in lahko izraţajo svoja stališča in mnenja. Sklepi terapevtske skupine so za

medicinsko sestro obvezujoči, razen etično spornih;

- v pomoč zdravljencu in svojcem: s svojim strokovnim znanjem in razumevanjem

zdravljenčevih teţav in stisk lahko pripomore k odločitvam za zdravljenje;

- terapevt v terapevtskih skupinah KZA: medicinska sestra deluje v skupinah KZA kot

terapevt, kjer je njena vloga podobna kot v skupini (Drakšič in Majhenič Tomič, 2002, str.

66).

Medicinska sestra sodeluje pri realizaciji diagnostično terapevtskega načrta. Je član širšega

zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju in izvajanju celotne medicinske

oskrbe posameznika ali skupine (Ţokalj, 1992, str. 26).


43

Od alkohola odvisen človek je kot osebnost v številnih pogledih spremenjen, zato potrebuje

strokovno pomoč in nadzor. Medicinska sestra ima zdravstvenovzgojno nalogo, da pripravi

alkoholno odvisnega k zdravljenju pod nadzorstvom (Jerina, 1999, str. 160).

Pri obravnavi bolnika z delirijem so pomembni štirje koraki:

- prepoznava delirija in zdravljenje vzroka,

- zagotovitev ustreznega okolja in podpora,

- simptomatsko zdravljenje z zdravili, kadar je to potrebno,

- ustrezno klinično spremljanje (Korošec Jagodič et al., 2009, str. 476).

Medicinska sestra bolnika opazuje. Pri tem ugotavlja:

- psihofizične potrebe bolnika z namenom, da ga spozna in mu nudi ustrezno nego,

- spremembe psihofizičnega stanja z namenom prenosa informacij na druge člane

zdravstvenega tima (Ţokalj, 1992, str. 319).

Bolnika obravnavamo kot ţivljenjsko ogroţenega in ga temu primerno nadzorujemo:

Poskrbeti moramo za varnost bolnika. Delirantnega bolnika moramo zavarovati, da se

zaradi zmedenosti in neorientiranosti, pod vplivom halucinatornih doţivetij ne poškoduje.

Uredimo okolje, ki kar najbolj zmanjšuje moţnost poškodb (Jerina, 1999, str. 159). Tak

bolnik ne sme nikoli biti sam. Stalna prisotnost osebja, pogovor, tudi telesni stik,

zmanjšujejo bolnikovo napetost (Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 38).

Bolnikove potrebe po aktivnosti osebne higiene so močno povečane. Bolnik se močno

poti, nekontrolirano izloča blato in urin. Potrebna sta skrbna telesna nega in ukrepi za

preprečevanje infekcij. Pogosteje kot po navadi načrtujemo ustno nego, nego oči,

anogenitalno nego, umivanje celega telesa, umivanje rok. Poskrbimo za čisto osebno in

posteljno perilo (Jerina, 1999, str. 159). Pri deliriju, ki je posledica odvisnosti od alkohola,

moramo biti pozorni še na moţnost krvavitev iz varic in prebavil, na morebitni epileptični

napad in morebitne znake hipoglikemije (Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 38).

Potrebna je stalna kontrola vitalnih funkcij. Merimo krvni tlak, pulz, telesno

temperaturo in dihanje (Jerina, 1999, str. 159). Padec krvnega tlaka in pospešen srčni utrip

opozarjata na zaplete s krvnim obtokom, povišana telesna temperatura na infekcije

(Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 38).


44

Alkoholiki so navadno neustrezno prehranjeni. Potrebna je skrb za zadostno količino

zauţite tekočine in elektrolitov (Jerina, 1999, str. 159).

8.1 Psihične in fizične obremenitve medicinske sestre na delovnem mestu

Bolnik, ki je v bolnišničnem okolju neposredno odvisen od oskrbe, bo v vsaki situaciji, ko se

ne bo počutil varnega, pozvonil na zvonec, da bi se prikazala njegova zaupna oseba –

medicinska sestra – in pri njem ponovno vzpostavila občutek lagodja oziroma varnosti.

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki vzdrţujejo kontinuiteto oddelčnega mišljenja in s

svojo stalno prisotnostjo vzbujajo pri bolnikih občutek varnosti, tudi če se bolnikovo stanje

poslabša, saj so »vedno na voljo« (Nedog, 2004, str. 129).

Vendar pa se medicinske sestre pri delu z pacienti v alkoholnem deliriju srečujejo z različnimi

obremenitvami. Potrebno je omeniti, da zahteva delo s takšnimi pacienti veliko znanja in tudi

potrpeţljivosti.

Bolnik je zmeden, časovno, krajevno in situacijsko neorientiran, nemiren. Ravno ta stanja

onemogočajo normalen potek dela medicinske sestre in povzročajo tako psihično kot fizično

obremenjenost. Ker delirij ogroţa bolnikovo ţivljenje posredno in neposredno, je vloga

medicinske sestre še posebej pomembna. Bolnik je razburljiv, večkrat tudi agresiven (Ţokalj,

1992, str. 319).

Vendar pa bolniki niso edini povzročitelji nasilnih dejanj. Pogosto so to tudi njihovi svojci,

nezadovoljni z bolnikovim stanjem ali zdravljenjem. Okoli 55% medicinskih sester poroča o

verbalnem in fizičnem nasilju svojcev (Kores Plesničar in Kordič Lasič, 2004, str. 181).

Tudi organizacija zdravstvene sluţbe je pomemben dejavnik, ki lahko prispeva k nasilju v

zdravstvenih organizacijah, kamor sodi pomanjkanje predvsem izobraţenega osebja (prav

tam, str. 181). Zaradi povečanja delovnih obremenitev in povečanja števila pacientov na

posameznega zaposlenega so tako bolniki kot zaposleni v zdravstveni negi vse bolj podvrţeni

tveganjem (Brodarič in Janeţič, 2010).

http://www.knjiznica-celje.si/


45

Mnogi zdravstveni delavci vidijo nasilje kot del svojega vsakodnevnega dela in ga dopuščajo

bolj kot druge osebe, vendar pa je nasilje tisto dogajanje, ki nikoli in v nobeni druţbi ne more

biti sprejemljivo in dopustno (Kores Plesničar in Kordič Lasič, 2004, str. 182).


46

9 ALKOHOLIZEM IN DRUŢINA

Druţina je sleherno stalno ţivljenjsko razmerje, v katerem starši ali kakšna druga odrasla

oseba skrbi za otroka. Druţina omogoča otroku razvijanje procesa, ki je nepogrešljiv za

zdravo rast otrokove osebnosti (Drakšič, 1992, str. 324).

Druţina, v kateri se rodimo, nas v prvih letih odločilno opremi za ţivljenje: določa nas ţe z

genetsko zasnovo, nato pa nam z ţivljenjskim slogom in vrednotami usmerja osebnostni

razvoj. Druţina z vsemi naštetimi vplivi v veliki meri določi naš odnos do alkohola (Rus

Makovec, 1999, str. 7).

Čebašek-Travnik (1998, str. 8) navaja, da odvisnost od alkohola negativno vpliva na druţino.

Posledice škodljive rabe alkohola se kaţejo predvsem v druţinah. V Evropi je na milijone

druţin, ki trpijo zaradi alkohola. Prizadete druţine ponavadi skrivajo »svojo sramoto« in niso

pripravljene razkriti teţav, s katerimi se spopadajo.

Alkoholna druţina ima različne moţnosti: lahko ţivi svoje ţivljenje kot stabilna alkoholna

druţina, zlasti, če se vrašča v okolje, v katerem je normalno imeti zapitega člana. Moţen je

tudi razpad druţine (Rus Makovec, 1999, str. 8).

9.1 Značilnosti druţine s problematiko bolezni odvisnosti

Druţine, v katerih eden ali več članov uţiva psihoaktivno snov, ki ni dosegljiva vsem,

razvijejo posebne oblike vedenja. Najbolj opazne so:

- zamenjava prednostnih vlog,

- spreminjanje vrednot,

- izpostavljenost različnim drugim nevarnostim,

- izkušnja prezgodnjih izgub,

- razvoj odvisniškega vedenja pri več druţinskih članih,

- nasilje (Čebašek-Travnik, 1998, str. 8).


47

V alkoholni druţini kroţi izredno veliko občutkov krivde. Člani druţine nenehno iščejo krivca

za nastali poloţaj. Iskanje krivca se po navadi konča tako, da se počuti krivega član, ki

nikakor ne more biti odgovoren, na primer otroci. Pogosto krivijo same sebe tudi ţene

odvisnikov. V druţini, kjer je nekdo odvisen od alkohola, je malo odkritosti. Člani pogosto

gojijo prepričanje, da resnica oz. spopad z resnico škoduje (Rus Makovec, 1999, str. 7).

9.1.1 Značilnosti otrok iz odvisnih druţin

Velika večina alkoholikov in njihovih zakoncev nikakor noče doumeti, da so svoje otroke

zaradi popolnoma spridenega partnerskega in druţinskega ţivljenja usodno prikrajšali za

bistvena pozitivna doţivetja in da bodo otroci zaradi tega imeli probleme vse ţivljenje

(Rugelj, 2000, str. 231).

Čebašek-Travnik (1998, str. 10) meni, da je škoda, ki jo otrok utrpi zaradi alkoholizma staršev

odvisna predvsem od njegove starosti, splošne odpornosti ter stopnje in trajanja motnje. Če je

alkoholičnega vedenja staršev deleţen predšolski otrok, bo imel hujše posledice kot šolski

otrok. Človekova osebnost se v glavnih obrisih oblikuje do konca petega leta starosti.

Dotlej je otrok nemočen in prepuščen na milost in nemilost staršev. Če je ta prvi svet otroku

sovraţen, ga bo morda pozneje zavrgel. Vendar čustvena doţivljanja sovraţnega okolja so

neizbrisna in odločilno oblikujejo čustva tudi v zreli dobi ţivljenja. Ko otrok hodi v šolo, pa je

ţe lahko deleţen zaščite šole – na ţalost poredko in prepozno – pred sovraţnimi posegi

staršev (Čebašek-Travnik, 1998, str. 10).

Še hujše posledice pa otrok trpi zaradi nepopravljive prikrajšanosti v svojem psihosocialnem

razvoju, v katerem ni zaznal medsebojne starševske ljubezni (Rugelj, 2000, str. 232).

Otroci iz odvisnih druţin so izpostavljeni večjemu tveganju za nastanek različnih teţav:

- neprilagojeno vedenje,

- čustvene teţave,

- teţave v šolskem okolju,

- čustvena in materialna zanemarjenost (Čebašek-Travnik, 1998, str. 10).


48

9.1.2 Posledice alkoholizma v druţini

Ni v vsaki alkoholni druţini doma nasilje, je pa pogostejše kot v nealkoholnih druţinah.

Najpogostejše je besedno nasilje v obliki ţaljenja in poniţevanja, sledi telesno in spolno

nasilje. Zanesljivo pa v vsaki alkoholni druţini druţinski člani prizadenejo drug drugega.

Ljudje imamo na splošno veliko problemov pri oblikovanju zadovoljivega spolnega ţivljenja;

alkohol je pogosto zmanjševalec napetosti in strahov v zvezi s spolnostjo. Partnerja sprva

doţivljata alkohol kot pomagalo pri doţivljanju večje sproščenosti, vendar imajo oboji

alkohol zmotno za afrodiziak; v resnici nam otopi zavore. Na telesni ravni alkohol dejansko

slabi spolno moč (Rus Makovec, 1999, str. 8).

Varovalni dejavniki zmanjšujejo verjetnosti tako za zlorabo kot za nastanek odvisnosti od

alkohola. Mednje uvrščamo nekatere posameznikove osebnostne lastnosti ter ukrepe

posameznika in okolja:

pogovori o alkoholu med starši in otroci zanesljivo zmanjšajo verjetnost za uţivanje le-

tega. V takšnih druţinah so odnosi običajno topli, dajejo podporo in občutek varnosti;

druţba zmanjšuje zlorabo alkohola in odvisnost z oblikovanjem alkoholne politike. Davki

na alkohol, zvišanje spodnje starostne meje za uţivanje alkohola, prepoved voţnje pod

vplivom alkohola so ukrepi, ki delujejo kot varovalni dejavniki;

izobraţevanje o učinkih alkohola in posledicah njegove rabe zmanjšujejo verjetnost

odločitve za pitje (Radovanovič, 1999, str. 6).

9.2 Druţinska terapija

Pomembno pri zdravljenju alkoholizma je multidisciplinarni pristop – gre za interakcijski in

sistemski model oziroma za druţinsko terapijo. To pomeni, da je neobhodno potrebno delo z

druţino oziroma prava druţinska terapija alkoholizma (Kavčič Kumer, 1992, str. 307).

Druţinska terapija je posebna oblika psihoterapije, s katero pomagamo druţini premagati

teţave, zaradi katerih so prizadeti vsi člani druţine. Zdravljenje alkoholizma v Sloveniji je

zastavljeno tako, da je druţina vključena v vse faze obravnave.


49

Alkoholikova druţina se v času obravnave seznani z vzroki in posledicami alkoholizma, s

spremembami, ki jih je alkohol vnesel v njihov druţinski sistem ter z načini in moţnostmi

rehabilitacije (Čebašek-Travnik, 1991, str. 12).

Druţinska terapija je ena od dodatnih moţnosti v procesu zdravljenja alkoholizma. S terapijo

poskušamo doseči spremembe v celotnem sistemu in druţino usposobiti, da komunicira in

funkcionira na takšen način, ki omogoča vsem njenim članom vse moţne pogoje za njihov

razvoj (prav tam, str. 14).

V zdravljenje odvisnosti od alkohola posredno in neposredno vključujemo vse druţinske

člane, kajti bolezen odvisnosti s svojimi posledicami zajame celo druţino in ruši medsebojne

odnose (Ţidanik, 2007, str. 50).


50

10 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

10.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti odvisnost od alkohola, alkoholni delirij in ugotoviti

psihofizično obremenjenost zdravstvenih delavcev pri zdravstveni obravnavi pacientov v


10.2 Cilji

Cilji diplomskega dela so:

- predstaviti alkoholizem, njegove posledice ter zdravljenje,

- opisati alkoholni delirij, vzroke, znake in posledice,

- opisati vlogo ter naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta v alkoholnem

deliriju,

- ugotoviti obremenjenost zdravstvenih delavcev pri obravnavi pacientov v alkoholnem

deliriju,

- vzbuditi kritično razmišljanje o prekomernem uţivanju alkoholnih pijač.

10.3 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo naslednja raziskovalna vprašanja:

Raziskovalno vprašanje št. 1:

Ali zdravstvene delavce delo s pacienti v alkoholnem deliriju bolj obremenjuje, kot delo z

ostalimi pacienti?


S katerimi teţavami se zdravstveni delavci največkrat soočajo pri delu s pacienti v

alkoholnem deliriju?


51


Ali imajo zdravstveni delavci dovolj znanja za obvladovanje teţav pri pacientih v alkoholnem

deliriju?

10.3.1 Raziskovalne metode

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela so nam bila v pomoč zbrana slovenska in tuja

literatura ter internetni viri. Literaturo smo preučili, uredili, analizirali in sistematizirali.

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. V empiričnem delu diplomskega

dela smo izvedli kvantitativno raziskavo. Podatke smo zbrali s pomočjo ankete, ki je

vsebovala 17 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Rezultate smo predstavili v odstotkih in jih

ponazorili z grafi.

10.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je zajemal 30 zdravstvenih delavcev.

10.3.3 Raziskovalno okolje

Raziskava je potekala na Oddelku za gastroenterologijo, v UKC Maribor. Za izvajanje

raziskave smo si pridobili soglasje sluţbe zdravstvene nege UKC Maribor.

10.3.4 Etični vidik

Posamezniki so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. Za sodelovanje so se v raziskavi

odločali prostovoljno in so imeli moţnost odklonitve. Upoštevali smo anonimnost in

individualnost.


52

11 REZULTATI

V nadaljevanju diplomskega dela so predstavljeni rezultati anketnega vprašalnika za izvajalce

zdravstvene nege na preučevanem oddelku. Raziskavo smo izvajali meseca avgusta 2010.

Rezultati so podani v obliki tortnih in paličnih grafikonov, predstavljeni v odstotkih in

razloţeni v besedilu pod grafi.

Graf 1: Izobrazba zdravstvenih delavcev

V raziskavi je sodelovalo 30 zdravstvenih delavcev, od tega je bilo 10 (33%) medicinskih

sester in 20 (67%) zdravstvenih tehnikov.

33%

67%

medicinska sestra

zdravstveni tehnik


53

Graf 2: Delovna doba zdravstvenih delavcev

Največ zdravstvenih delavcev, 10 (33%), je v zdravstveni negi zaposlenih med 11 in 20 let,

sledi obdobje delovne dobe med 6 in 10 let, kjer je zaposlenih 9 (30%) zdravstvenih delavcev,

6 (20%) zdravstvenih delavcev je zaposlenih 20 let in več in 5 (17%) zdravstvenih delavcev je

zaposlenih največ 5 let.

Graf 3: Pogostost obravnave pacientov v alkoholnem deliriju

22 (73%) anketiranih je odgovorilo, da na oddelku obravnavajo paciente v alkoholnem

deliriju enkrat tedensko, medtem, ko je 8 (27%) odgovorilo, da enkrat mesečno. Nihče pa ni

odgovoril na vsake pol leta in enkrat letno.

17%

30%33%

20%

do 5 let

od 6-10 let

od 11- 20 let

20 let in več

73%

27%

0%0%

enkrat tedensko

enkrat mesečno

vsake pol leta

enkrat letno


54

Graf 4: Doţivljanje napora pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju

Kar 26 (87%) anketiranih je odgovorilo, da doţivljajo delo s pacientom v alkoholnem deliriju

kot bolj naporno, kot delo z ostalimi pacienti, le 4 (13%) anketirani niso bili takšnega mnenja.

Graf 4a: Razlogi za večji napor pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju

Največ anketiranih, kar 12 (46 %), je menilo, da je razlog za večji napor pri delu s pacientom

v alkoholnem deliriju oteţkočena komunikacija ter nasilnost pacientov. Sledilo je mnenje 6

(23 %) anketiranih, da je vzrok v veliko teţjem izvajanju zdravstvene nege. 4 (15 %)

anketirali so odgovorili, da je potrebno ogromno psihične in fizične moči, 3 (12 %) so bili

mnenja, da je teţava v neobvladanem pacientu ter njegovem nepredvidljivem obnašanju. 1 (4

%) oseba je mnenja, da je vzrok najvišja kategorizacija pacienta, saj so večinoma nepokretni

in fiksirani. 4 (0%) anketiranci na to vprašanje niso odgovorili.

87%

13%DA

NE

46%

23%

15%

12% 4%

otežkočena komunikacija in nasilnost pacientov

težje izvajanje zdravstvene nege

potrebna ogromna psihična in fizična moč

neobvladan pacient in nepredvidljivo obnašanje

najvišja kategorizacija pacienta


55

Graf 5: Najpogostejše teţave pri delu s pacientom v alkoholnem deliriju

Na vprašanje o teţavah, s katerimi se anketiranci najpogosteje srečajo pri delu s pacientom v

alkoholnem deliriju, so le-ti odgovorili z več odgovori.

Največ, kar 29 (97 %) anketirancev, je odgovorilo, da so najpogostejše teţave pri delu s

pacientom v alkoholnem deliriju agresivnost in ţalitve pacientov, le 1 (3 %) anketiranec se s

tem ni strinjal. 27 (90 %) anketiranih je bilo mnenja, da je to nesodelovanje pri izvajanju

ţivljenjskih aktivnostih, 3 (10 %) niso bili takšnega mnenja. 25 (83 %) anketiranih je

odgovorilo, da je to neposlušnost pacientov, 5 (17 %) jih ni menilo tako. 9 (30 %) anketiranih

je mnenja, da je najpogostejša teţava neorientiranost pacientov, 21 (70 %) anketiranih se s

tem ni strinjalo.

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

agresivnost pacientov in žalitve

nesodelovanje pri izvajanju nživljenjskih aktivnosti

neposlušnost pacientov

neorientiranost pacientov


56

Graf 6: Obremenjenost zdravstvenih delavcev

18 (60 %) anketiranih je odgovorilo, da je delo s pacientom v alkoholnem deliriju za njih

psihično in fizično obremenjujoče. Izmed anketiranih jih je 9 (30 %) odgovorilo, da je delo za

njih bolj psihično obremenjujoče, le 3 (10 %) anketirani so mnenja, da je delo za njih bolj

fizično obremenjujoče.

10%

30%

60%

fizično obremenjujoče

psihično obremenjujoče

oboje - psihično in fizično obremenjujoče


57

Graf 7: Fizične obremenitve zdravstvenih delavcev s strani pacienta v alkoholnem

deliriju

Na vprašanje o fizičnih obremenitvah zdravstvenih delavcev, so le-ti odgovorili z več

odgovori.

Vsi anketirani, 30 (100%), so odgovorili, da jim največjo fizično obremenitev predstavljajo

fizični izbruhi pacientov. 23 (70 %) anketirancev je bilo mnenja, da je to upiranje pacientov

pri izvajanju ţivljenjskih aktivnostih, 7 (30 %) jih ni bilo takšnega menja. 20 (60 %)

anketirancev je menilo, da je to nemir pri pacientih, 10 (40 %) anketirancev je temu

nasprotovalo. 15 (50%) anketiranih je odgovorilo, da so to motnje v terapevtskem programu,

15 (50%) ni takšnega menja.

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

fizični izbruhi

upirnje pri izvajanju življenjskih aktivnosti

nemir

motnje v terapevtskem programu


58

Graf 8: Psihične obremenitve zdravstvenih delavcev s strani pacienta v alkoholnem

deliriju

Na vprašanje o psihičnih obremenitvah zdravstvenih delavcev, so le-ti odgovorili z več

odgovori.

21 (70 %) anketiranih je odgovorilo, da jim največjo psihično obremenitev predstavljajo

ţalitve in ostalo verbalno »nasilje«s strani pacientov in svojcev, 9 (30 %) anketirancev ni bilo

takšnega menja. 20 (67 %) anketirancev meni, da so to simptomi odtegnitve od alkohola, 10

(33 %) se s tem ne strinja. 19 (63 %) anketirancev je odgovorilo, da je to delirantno skaljena

zavest, 11 (37 %) jih ni takšnega menja.

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

žalitve in verbalno nasilje

simptomi odtegnitve od alkohola

delirantno skaljena zavest


59

Graf 9: Vpliv obremenitev na kakovost dela zdravstvenih delavcev

17 (57 %) anketirancev je odgovorilo, da je, ne glede na obremenitve, njihovo delo

profesionalno, 5 (17 %) jih je mnenja, da obremenitve včasih vplivajo na kakovost njihovega

dela. 4 (13 %) osebe so menja, da si tega ne smejo dovoliti, 3 (10 %) menijo, da obremenitve

vplivajo na kakovost njihovega dela, 1 (3 %) oseba pa je odgovorila, da obremenitve ne

vplivajo na kakovost njenega dela.

10%

3%

13%

17%

57%

DA

NE

tega si ne smem dovoliti

včasih

ne glede na obremenitve, je moje delo profesionalno


60

Graf 10: Razlike pri delu z pacientom v alkoholnem deliriju od ostalih pacientov

26 (87 %) anketiranih je odgovorilo, da se delo s pacientom v alkoholnem deliriju razlikuje od

dela z ostalimi pacienti, 4 (13 %) so mnenja, da se delo ne razlikuje.

Graf 10a: Najpogostejše razlike v delu

5 (42 %) anketirancev je odgovorilo, da vidijo največjo razliko v delu s pacientom v

alkoholnem deliriju, od dela z ostalimi pacienti v tem, da pacienti v alkoholnem deliriju ne

sodelujejo, 4 (33 %) anketiranci so mnenja, da je potrebno več energije, časa in razumevanja,

kot za ostale paciente. 2 (17 %) anketiranca sta odgovorila, da se delo razlikuje predvsem

zaradi psihofizičnega stanja pacienta, 1 (8 %) oseba je mnenja, da je potreben nadzor oz.

fiksacija in sedacija pacienta.

87%

13%

DA

NE

42%

33%

17%

8% nesodelovanje pacientov

potrebno več energije, časa in razumevanja

psihofizično stanje pacienta

nadzor, oz. fiksacija in sedacija pacienta


61

Graf 11: Udeleţevanje izobraţevanj in seminarjev

24 (80 %) oseb je odgovorilo, da bi se udeleţili dodatnih izobraţevanj oz. seminarjev o

posebnih varovalnih ukrepih pri pacientu v alkoholnem deliriju, 4 (14 %) anketirani se

izobraţevanj ne bi udeleţili. 2 (6 %) osebi sta se odločili za odgovor drugo. Dopisana

odgovora sta bila: vsak pacient v alkoholnem deliriju je drugačen, zato izobraţevanja na to

temo niso koristna in raje bi se udeleţila seminarja, kako zdravstvenega delavca zavarovati

pred fizičnim in psihičnim nasiljem pacientov v alkoholnem deliriju.

80%

14%3% 3%

DA

NE

drugo

drugo


62

Graf 12: Znanje zdravstvenih delavcev

16 (53 %) anketiranih je odgovorilo, da ima dovolj znanja za zdravstveno nego pacientov v

alkoholnem deliriju, 14 (47 %) pa jih je odgovorilo, da nima dovolj znanja.

53%

47% DA

NE


63

Graf 13: Najpogostejše aktivnosti zdravstvene nege

Na vprašanje o najpogosteje izvajanih aktivnostih zdravstvene nege, so anketiranci odgovorili

z več odgovori.

Vsi anketirani, 30 (100%), so odgovorili, da je najpogostejša aktivnost zdravstvene nege pri

pacientu v alkoholnem deliriju fiksacija s pasovi na postelji, prav tako so si bili vsi enotni, da

je to stalni nadzor pacientov v alkoholnem deliriju, skrb za varnost pacientov ter ustrezna

urejenost prostorov, v katerem pacient biva. 20 (67 %) oseb je odgovorilo, da je najpogostejša

aktivnost zdravstvene nege izvajanje osebne higiene, 10 (33 %) oseb se s tem ni strinjalo. 16

(53 %) anketiranih je mnenja, da je to v izrednih primerih posvet z pristojnim psihiatrom, 14

(47 %) ni takšnega menja. 14 (47 %) oseb je odgovorilo, da je to zagotovitev zadostnih

količin tekočine, 16 (53 %) tega odgovora ni izbralo. 10 (33 %) anketirancev meni, da je to

aplikacija ustrezne terapije, 20 (67 %) jih tega odgovora ni izbralo.

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

stalni nadzor

skrb za varnost

fiksacija s pasovi na posteljo

urejenost bivalnih prostorov

osebna higiena

posvet s pristojnim psihiatrom

zadostna količina tekočine

aplikacija medikamentozne terapije


64

Graf 14: Izvajanje posebnih varovalnih ukrepov

Graf 14 prikazuje kdaj zdravstveni delavci najpogosteje izvajajo posebne varovalne ukrepe pri

pacientu v alkoholnem deliriju. 17 (57 %) anketiranih je odgovorilo, da jih izvajajo takrat,

kadar obstaja nevarnost lastnega ogroţanja ali ogroţanja drugih, 9 (30 %) jih meni, da takrat,

kadar postanejo pacienti nasilni in/ali ţaljivi. 3 (10 %) osebe menijo, da takrat, kadar pacienti

ovirajo normalen proces dela, ter 1 (3 %) oseba takrat, kadar pacienti kršijo »hišni red«

oddelka. Nihče ni odgovoril, da ukrepov ne izvajajo.

30%

57%

3%

0% 10%

kadar postanejo le ti nasilni in / ali žaljivi

kadar obstaja nevarnost lastnega ogrožanja in ogrožanja drugih

kadar kršijo »hišni red« oddelka

ukrepov ne izvajamo

kadar ovirajo normalen proces dela


65

Graf 15: Upoštevanje pacientovih pravic

20 (69 %) anketiranih je odgovorilo, da vedno upoštevajo pacientove pravice, 8 (27 %) jih

meni, da pacientove pravice upoštevajo, če je to moţno. 2 (4 %) osebi sta mnenja, da jim

pravice sploh niso kršene. Nihče ni odgovoril, da ne upoštevajo pacientovih pravic.

69%

0%

27%

4%

da, vedno

ne

če je le možno, upoštevam njihove pravice

mislim, da jim pravice sploh niso kršene


66

Graf 16: Odnos svojcev ob pojavu alkoholnega delirija

11 (37 %) anketiranih je odgovorilo, da se svojci teţko sprijaznijo z dejstvom, da je njihov

svojec v alkoholnem deliriju, 10 (33 %) jih meni, da so svojci prestrašeni. 5 (17 %) oseb je

mnenja, da svojci velikokrat zanikajo resnico, 4 (13 %) pa so odgovorili, da so svojci pogosto

presenečeni.

33%

13%

37%

17%

so prestrašeni

pogosto so presenečeni

težko se sprijaznijo z dejstvom

velikokrat zanikajo resnico


67

Graf 17: Vključenost svojcev v obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju

17 (63 %) oseb doţivlja vključenost svojcev v obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju

dostikrat naporno, 4 (15 %) anketirani skušajo pri delu odmisliti svojce in opravijo svoje delo

kot je potrebno. 4 (15 %) osebe so odgovorile, da svojce vključijo v proces zdravstvene nege,

2 (17 %) osebi sta pod drugo navedli, da se svojci ne vključijo v proces zdravstvene nege oz.

nimajo interesa sodelovati v procesu zdravstvene nege. Nihče pa ni odgovoril, da je

vključevanje svojcev v obravnavo moteče.

63%

0%

15%

15%

7%

dostikrat naporno

zelo moteče pri delu

pri delu skušamo odmisliti svojce in opravimo svoje delo kot je potrebno

svojce vključimo v proces zdravstvene nege

drugo


68

12 RAZPRAVA

Odvisnost od alkohola ima za posledico najrazličnejše teţave, med katerimi je tudi alkoholni

delirij, zato smo v diplomskem delu bolj podrobno opisali alkoholni delirij ter vlogo in naloge

medicinske sestre. Z analizo literature smo ugotovili, da alkoholizem ni problem samo po

svetu, temveč tudi pri nas. Ţalostno je dejstvo, da je vedno več mladih ljudi, ki posegajo po

alkoholu.

Z raziskavo, ki smo jo izvedli med 30 zdravstvenimi delavci na Oddelku za gastroenterologijo

v UKC Maribor, smo ugotavljali ali zdravstvene delavce delo s pacienti v alkoholnem deliriju

bolj obremenjuje, kot delo z ostalimi pacienti. Spraševali smo se, s katerimi teţavami se

najpogosteje srečujejo pri svojem delu ter ali imajo dovolj znanja za izvajanje zdravstvene

nege in obvladovanje pacientov v alkoholnem deliriju.

Anketirani, vključeni v raziskavo, so se razlikovali po izobrazbi in delovni dobi. S pomočjo

rezultatov raziskave smo dobili odgovore na raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili v

diplomski nalogi.

Literatura navaja, da je delo s pacientom v alkoholnem deliriju oteţeno, zato je vloga

zdravstvenih delavcev pri obravnavi še toliko bolj pomembna (Ţokalj, 1992, str. 319), kar

lahko razberemo iz naših rezultatov.

S pomočjo anketnega vprašalnika smo ugotovili, da 26 (87 %) anketiranih doţivlja delo s

pacientom v alkoholnem deliriju kot bolj naporno, kot delo z ostalimi pacienti. Le 4 (13 %)

niso bili takšnega mnenja.

Vzrokov je kar nekaj. Največ anketiranih, kar 12 (46 %) je menilo, da je to oteţkočena

komunikacija ter nasilnost pacientov. Sledilo je mnenje 6 (23 %) anketiranih, da je vzrok v

veliko teţjem izvajanju zdravstvene nege. 4 (15 %) anketirali so odgovorili, da je potrebno

ogromno psihične in fizične moči, 3 (12 %) so bili mnenja, da je teţava v neobvladovanem

pacientu ter njegovem nepredvidljivem obnašanju. 1 (4 %) oseba je mnenja, da je vzrok

najvišja kategorizacija pacienta, saj so večinoma nepokretni in fiksirani.


69

Tako lahko na prvo raziskovalno vprašanje, kjer nas je zanimalo ali zdravstvene delavce

delo s pacienti v alkoholnem deliriju bolj obremenjuje, kot delo z ostalimi pacienti,

odgovorimo pritrdilno.

Številni avtorji opisujejo, da so najpogostejše teţave, ki jih srečamo pri pacientu v

alkoholnem deliriju nemir, agresija, zmedenost, neorientiranost itn. (Rugelj, 2000, str. 169),

zato nas je v drugem raziskovalnem vprašanju zanimalo prav to.

Anketirani so lahko odgovorili z več odgovori. Največ, kar 29 (97 %), je odgovorilo, da so

najpogostejše teţave agresivnost in ţalitve pacientov, le 1 (3 %) anketiran se s tem ni strinjal.

27 (90 %) anketiranih je bilo mnenja, da je to nesodelovanje pri izvajanju ţivljenjskih

aktivnostih, 3 (10 %) niso bili takšnega mnenja. 25 (83 %) anketiranih je odgovorilo, da je to

neposlušnost pacientov, 5 (17 %) jih ni menilo tako. 9 (30 %) anketiranih je mnenja, da je

najpogostejša teţava neorientiranost pacientov, 21 (70 %) anketiranih tega odgovora ni

izbralo.

Rezultati potrjujejo naša predvidevanja, da se zdravstveni delavci pri svojem delu

srečujejo z številnimi teţavami, zato je tudi njihovo delo bolj oteţeno.

V UKC Ljubljana so opravili raziskavo o nasilju na delovnem mestu. Rezultati so pokazali, da

so se vsi izvajalci zdravstvene nege ţe srečali z nasiljem pri svojem delu, da so nasilje izvajali

pacienti ali njihovi svojci ter, da je najpogostejši vzrok za nasilje alkohol (Tušek in Starc,

2009, str. 383).

Verbalno in fizično nasilje bolnikov in tudi njihovih svojcev, usmerjeno v zdravstveno osebje,

povsod po svetu narašča. Tudi v Sloveniji bi bilo potrebno temu problemu posvetiti več

pozornosti (Kores Plesničar in Kordič Lasič, 2004, str. 179).

Leta 1999 so v Društvu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana izvedli

raziskavo, s katero so ugotovili, da je na delovnem mestu najpogostejše verbalno in psihično

nasilje. Ugotovitve v drugih drţavah so podobne, le, da so številke nekoliko večje kot pri nas

(Klemenc in Pahor, 2000, str. 12).


70

Na vprašanje o fizičnih obremenitvah zdravstvenih delavcev pri obravnavi pacienta v

alkoholnem deliriju, so le-ti odgovorili z več odgovori. Vsi anketirani, 30 (100%), so

odgovorili, da jim največjo fizično obremenitev predstavljajo fizični izbruhi pacientov. 23 (70

%) anketirancev je bilo mnenja, da je to upiranje pacientov pri izvajanju ţivljenjskih

aktivnostih, 7 (30 %) jih ni bilo takšnega menja. 20 (60 %) anketirancev je menilo, da je to

nemir pri pacientih, 10 (40 %) anketirancev je temu nasprotovalo. 15 (50%) anketiranih je

odgovorilo, da so to motnje v terapevtskem programu, 15 (50%) ni takšnega menja.

Prav tako so na vprašanje o psihičnih obremenitvah na delovnem mestu anketiranci lahko

odgovorili z več odgovori. 21 (70 %) anketiranih je odgovorilo, da jim največjo psihično

obremenitev predstavljajo ţalitve in ostalo verbalno »nasilje«s strani pacientov in svojcev, 9

(30 %) anketirancev ni bilo takšnega menja. 20 (67 %) anketirancev meni, da so to simptomi

odtegnitve od alkohola, 10 (33 %) se s tem ne strinja. 19 (63 %) anketirancev je odgovorilo,

da je to delirantno skaljena zavest, 11 (37 %) jih ni takšnega menja.

Boyle et al. (2007) navaja, da je raziskava, ki so jo leta 2007 izvedli v Avstraliji, pokazala, da

je več kot tretjina izvajalcev zdravstvene nege bila izpostavljena fizičnemu nasilju ter, da so

bolj izpostavljene ţenske.

Kores Plesničar in Kordič Lasič (2004) navajata, da so dejavniki, ki prispevajo k večji

agresivnosti ali oslabljeni kontroli različni. Lahko so biološki, razvojni, kulturološki ali

psihosocialni. Zloraba psihoaktivnih substanc je ţe sama po sebi glavni in najpomembnejši

dejavnik tveganja za nasilno, agresivno in moteno vedenje

Tretje raziskovalno vprašanje se je nanašalo na poučenost zdravstvenih delavcev za

izvajanje zdravstvene nege in obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju.

16 (53 %) anketiranih je mnenja, da ima dovolj znanja za zdravstveno nego pacientov v

alkoholnem deliriju, 14 (47 %) pa jih je odgovorilo, da nima dovolj znanja.

O udeleţbi izobraţevanj oziroma seminarjev, so anketirani odgovorili, da bi se udeleţili

dodatnih izobraţevanj oz. seminarjev o posebnih varovalnih ukrepih pri pacientu v

alkoholnem deliriju, le manjši odstotek anketiranih se izobraţevanj ne bi udeleţil.


71

Dva anketirana sta podala svoja odgovora, in sicer, da je vsak pacient v alkoholnem deliriju

drugačen, zato izobraţevanja na to temo niso koristna ter, da bi se raje udeleţila seminarja

kako zdravstvenega delavca zavarovati pred fizičnim in psihičnim nasiljem pacientov v


Rezultati naše raziskave so pokazali, da imajo zdravstveni delavci dovolj znanja za

izvajanje zdravstvene nege ter obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju, vendar bi se

kljub temu udeleţili dodatnih seminarjev ter tako izpopolnili in nadgradili svoje znanje.

Na vprašanje o najpogostejših vzrokih za izvajanje varovalnih ukrepov, je 17 (57 %)

anketiranih je odgovorilo, da jih izvajajo takrat, kadar obstaja nevarnost lastnega ogroţanja in

ogroţanja drugih, 9 (30 %) jih je mnenja, da je to kadar postanejo pacienti nasilni in/ali

ţaljivi. 3 (10 %) osebe menijo, da takrat kadar ovirajo normalen proces dela, ter 1 (3 %) oseba

takrat, kadar kršijo »hišni red« oddelka.

Medicinske sestre so pri svojem delu velikokrat deleţne verbalnega nasilja, upiranja bolnikov

in nesodelovanja pri izvajanju ţivljenjskih aktivnostih, zato so dostikrat primorane izvajati

varnostne ukrepe, da zaščitijo sebe, bolnika samega, sobolnike in ostalo osebje. Tako ravnanje

lahko sproţi pri bolniku strah in v povezavi z halucinatornimi doţivetji reagira impulzivno

(Ţokalj, 1992, str. 319).

S pomočjo rezultatov lahko potrdimo naša predvidevanja, da je za zdravstvene delavce delo s

pacienti v alkoholnem deliriju bolj obremenjujoče kot delo z ostalimi pacienti. Pri svojem

delu se, zaradi narave bolezni pacientov, srečujejo z številnimi teţavami, kar jim oteţuje

normalen potek dela. Prav tako potrebujejo pri delu s pacienti v alkoholnem deliriju dosti več

energije in moči. Za profesionalno opravljanje dela potrebujejo veliko znanja.

Alkohol je ob nas. Okoli nas… Ljudje imamo do njega različen odnos. Ta odnos se oblikuje

ţe v otroštvu, najprej pod vplivom navad v druţini, kasneje pod vplivom vrstnikov in širšega

druţbenega okolja. Ker se odrasli pogosto znajdejo tudi v vlogi staršev, je pomembno, da

poznajo osnovna dejstva o alkoholu in se zavedajo pasti, ki so povezane z njegovim

uţivanjem (Hovnik Keršmanc, 2003, str. 232).


72

Ţiţek (V: Rugelj, 2000, str. 147) citira duhovnika: »Pijanost je prostovoljna norost… Pri vseh

drugih pregrehah (pohlep po bogastvu, prešuštvovanje itn.) namreč kljub še tako močni

obsedenosti, človek ohrani neki minimum prisebnosti, medtem ko je edino pijančevanje tisto,

ki človeka oropa najţlahtnejšega in najdragocenejšega zaklada, katerega ima, namreč

njegovega razuma.«


73

13 SKLEP

Slovenija ima veliko vinorodnih krajev, zato je tudi odnos ljudi do uţivanja alkoholnih pijač v

teh krajih, temu primeren. Ljudje imamo zelo svoboden odnos do alkohola in se premalo

zavedamo posledic, ki jih le-ta prinese. Prekomerno uţivanje alkoholnih pijač lahko prizadene

posameznikovo telesno, duševno zdravje ter socialno blagostanje. Ljudje iščejo v alkoholu

tolaţbo ter se s pomočjo alkohola sproščajo, ne zavedajo pa se, da čisto počasi tonejo v

odvisnost. Prvi znaki odvisnosti so lahko dolgo časa prikriti, prepozna pa jih lahko odvisnik

sam, če je dovolj iskren do sebe, ali partner, ki ga dobro pozna.

Skozi diplomsko delo smo bolje spoznali prav problematiko alkoholizma, ter posledice, ki jih

za seboj pusti. Podrobneje smo opisali eno izmed posledic odvisnosti od alkohola - alkoholni

delirij.

Pri pacientu v alkoholnem deliriju ima poleg druţine zelo pomembno vlogo tudi medicinska

sestra. Le-ta je ves čas ob pacientu, ga opazuje ter ugotavlja njegove psihične in fizične

potrebe. Posebno pozornost mora posvečati tudi varnosti pacienta, saj je pacient v stanju, kjer

obstaja velika nevarnost, da se poškoduje.

Dobro počutje in zdravje je ţelja slehernega posameznika. Ali bomo to dosegli, je v veliki

meri odvisno od nas samih, predvsem od našega načina ţivljenja. Alkohol na tej poti gotovo

ni prava izbira (Hovnik Keršmanc, 2003, str. 230).

Pot iz odvisnosti je dolga in strma ter za vsakega odvisnika teţka. Vendar ob trdni volji,

prepričanju ter pomoči najbljiţnjih, je gotovo laţje, zato bi diplomsko delo zaključila z

mislijo:

»Poguma ne potrebuješ za trenutke, ko te udari,

temveč za dolgo pot navzgor,

nazaj k treznosti in veri in varnosti.«

(Drakšič in Majhenič Tomič, 2002, str. 71)


74

14 ZAHVALA

Ob koncu študija se zahvaljujem vsem, ki so mi stali ob strani in mi brezpogojno pomagali pri

izdelavi diplomskega dela.

V prvi vrsti bi se iskreno zahvalila svoji mentorici, predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič,

prof. zdr. vzg., ki me je ves čas priprave diplomskega dela usmerjala, spodbujala in mi

pomagala s strokovnimi nasveti.

Zahvala gre tudi somentorici, predav. Mileni Pišlar, univ. dipl. org., za pomoč in strokovne

nasvete.

Rada bi se zahvalila tudi vodstvu Gastroenterološkega oddelka, v UKC Maribor, ki mi je

omogočilo izvajanje raziskave.

Posebna zahvala gre moji druţini, ki mi je skozi vsa leta študija stala ob strani, me spodbujala

in mi nesebično pomagala na poti do cilja.

Hvala tudi mojemu fantu Roku za razumevanje, vzpodbudne besede, podporo in pomoč,

takrat, ko sem to najbolj potrebovala.

Iskrena hvala vsem!


75

15 LITERATURA

Anderson P, Gual A, Colom J. Klinične smernice za zgodnje odkrivanje tveganega in

škodljivega pitja in hkrati ukrepi: alkohol in osnovno zdravstvo: evropski projekt za

obravnavo alkoholne problematike v osnovnem zdravstvu. Ljubljana: Medicinska fakulteta,

Katedra za druţinsko medicino, 2006.

Anonimni alkoholiki, 2010. Dostopno na: http://www.aa-drustvo.si/ (14.4.2010).

Boyle M, Koritsas S, Coles J, Stanley J. A pilot study of workplace violence towards

paramedics. Emergency medicine journal 2007.

Dostopno na: http://emj.bmj.com/content/24/11/760.full.pdf (8.10.2010).

Brodarič T, Janeţič M. Delovne obremenitve negovalnega tima v bolnišnici. Dostopno na:

http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201003900.pdf (23.6.2010).

Čebašek-Travnik Z, Hovnik Keršmanc M. Raba alkohola v Sloveniji. V: Bilban M (ur.).

Ocenjevanje delazmoţnosti pri odvisnosti od alkohola in drog ter pri epilepsiji. Rogaška

Slatina: Zdruţenje za medicino dela, prometa in športa, 2000: 27-37.

Čebašek-Travnik Z. Uţivanje alkohola stvar posameznika ali druţbe? Vita - strokovna

zdravstvena revija, 1999; 24(5): 2-3.

Čebašek-Travnik Z. Druţinska terapija v procesu zdravljenja alkoholizma. Zdrav Obzor 1991;

25; 11-15.

Čebašek-Travnik Z. Druţina in bolezni odvisnosti. Vzgoja za zdravje. Murska Sobota: Zavod

za zdravstveno varstvo, 1998.

Čebašek-Travnik Z. Alcoholism treatment in Slovenia: From the past to the future V: Turčin

A, Groleger U, Marušič A (ur.). Mental health in the region of former Yugoslavia: abstract

book. Ljubljana: Institute of Public Health of the Republic of Slovenia, 2004: 32.

http://www.aa-drustvo.si/

http://emj.bmj.com/content/24/11/760.full.pdf

http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201003900.pdf


76

Čuček Trifkovič K. Primer uporabe negovalnih diagnoz v zdravstveni negi pacienta s

sindromom odvisnosti od alkohola. Zbornik prispevkov / II. slovenska konferenca o

negovalnih diagnozah z mednarodno udeleţbo. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca,

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2005: 19-29.

Drakšič M, Majhenič Tomič S. Celostna obravnava bolnika s sindromom odvisnosti od

alkohola z vidika medicinske sestre. V: Kores - Plesničar B (ur.). Dnevi mariborske psihiatrije

2002. Zbornik predavanj II. Maribor: Splošna bolnišnica Maribor, Oddelek za psihiatrijo,

Univerzitetna knjiţnica Maribor, 2002: 59-71.

Dragšič M. Otroci alkoholikov. Zdrav Obzor 1992; 26; 323-327.

Dugdale D.C. Delirium tremens, 2009. Dostopno na:

http://www.health.nytimes.com/health/guides/disease/delirium-tremens/overview.html. (23.6.

2010).

Fišer Zobovič M. Razširjenost alkoholizma med obiskovalci zdravstvene ambulante Lovrenc

na Pohorju v starosti med 20 in 85 let in odnos manj tveganih pivcev do zmernega in

kulturnega pitja alkohola ter do abstinentov: diplomsko delo. Maribor: 2004. Dostopno na:

http://www.lovrenc.si/datoteke/vsebina/las-v-obcini-lovrenc-na-

pohorju/70_Razširjenost_alkoholizma_-_diplomska/pdf (23.6.2010).

Frangeţ Ţigon V. Mentalno zdravje. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1997.

Glaser E. Alkohol z učinkom, škodljivim za uporabnike, iz medicinskega,

socialnomedicinskega in sociološkega vidika. V: Rogl I (ur). Odvisnost. Maribor: Obzorja,

1995: 124-140.

Gorše Goli A. Rehabilitacija odvisnih od alkohola. Vita - strokovna zdravstvena revija, 1999;

24(5): 11-12.

Gruntar Činč M. Pričakovani učinki zakonodaje o omejevanju porabe alkohola. V: Čebašek-

Travnik Z (ur.). Preprečimo odvisnosti od kajenja, alkohola, drog, hranjenja, dela, iger na

srečo. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in oţilja Slovenije, 2003: 337-343.

http://www.health.nytimes.com/health/guides/disease/delirium-tremens/overview.html

http://www.lovrenc.si/datoteke/vsebina/las-v-obcini-lovrenc-na-pohorju/70_Raz�irjenost_alkoholizma_-_diplomska/pdf

http://www.lovrenc.si/datoteke/vsebina/las-v-obcini-lovrenc-na-pohorju/70_Raz�irjenost_alkoholizma_-_diplomska/pdf


77

Heather N. Treatment approaches to alcohol problems. Copenhagen: World healt

organization, Regional Office for Europe, 1995.

Hovnik Keršmanc M. Dejavniki tveganja pri odraslih - alkohol. V: Čebašek-Travnik Z (ur.).

Preprečimo odvisnosti od kajenja, alkohola, drog, hranjenja, dela, iger na srečo. Ljubljana:

Društvo za zdravje srca in oţilja Slovenije, 2003: 222-232.

Hovnik Keršmanc M. Alkohol zahrbtni sovraţnik tudi v Sloveniji. Vita – strokovna

zdravstvena revija, 1999; 24(5): 4-5.

Hudolin V. Alkoholizem: priročnik za višje razrede osnovnih šol. Ljubljana: Republiški odbor

Rdečega kriţa Slovenije, 1969.

Jakopič J. Alkoholizem je medicinski problem. Vita – strokovna zdravstvena revija, 1999;

24(5); 9-10.

Jerina T. Zdravstvena nega bolnika z delirijem. V: Kogovšek B, Kobentar R (ur.). Priročnik

psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 157-160.

Kavčič Kumer A. Skupinska terapija zdravljencev sindroma odvisnosti od alkohola in

njihovih svojcev. Zdrav Obzor 1992; 26; 303-316.

Klubi zdravljenih alkoholikov. Dostopno na: http://www.zd-mb.si/index.php?id=512

(14.4.2010).

Klemenc D, Pahor M. Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji V: Klemenc

D, Pahor M (ur.). Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v

Sloveniji: zbornik člankov s strokovnega srečanja z mednarodno udeleţbo Društva

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov, 2000: 12-35.

Kogoj A. Organske duševne motnje V: Tomori M, Ziherl S (ur.). Psihiatrija. Ljubljana:

Litterapicta: Medicinska fakulteta, 1999: 119-123.

http://www.zd-mb.si/index.php?id=512


78

Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana:

Tehniška zaloţba Slovenije, 2002.

Kordič J. Alkoholni bledeţ - Delirium tremens, 2004. Dostopno na: http://www.zdravniski-

nasveti.net/?nStran=teme&tema=tremens&pog=index (2.4.2010).

Kores Plesničar B, Kordič Lasič J. Nasilje bolnikov in njihovih svojcev v zdravstvenih

ustanovah. Zdrav Var 2004; 43; 179-183.

Korošec Jagodič H, Jagodič K, Pregelj P. Obravnava bolnika z delirijem. Zdrav Vestn 2009;

78; 473-80.

Košir B. Alkoholizem. Dotopno na: http:// www.sd-zelezniki.com/ambulanta/priloge/

ambulanta/priloge/alkoholizem.pdf (2.4.2010).

Kovše K. Poraba alkohola in posledice škodljive rabe alkohola, 2007. Dostopno na:

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/775Poraba_alkohola_incposledicecskodljive_rabe_

alkohola_C_povzetek_Slovenija_2007.pdf (8.10.2010).

Kravos M. Laboratorijska diagnostika sindroma odvisnosti od alkohola. V: Krivec Š,

Kramberger M (ur.). Zbornik predavanj / Seminar za tehnike laboratorijske medicine.

Ljubljana: Slovensko zdruţenje za klinično kemijo, 2002: 49-69.

Miller M, Gorski T. T. Zmanjšati tveganje. Ljubljana: Dan, 1994.

Nedog K. Psihodinamsko zasnovana zdravstvena nega psihotičnih bolnikov na oddelku

psihiatrične. Zdrav Obzor 2004; 38; 129-133.

Nolimal D. Alkohol, tobak in druge droge v Sloveniji. V: Nolimal D (ur.). Odziv druţbe na

probleme alkohola in drugih drog: priročnik za strokovnjake v osnovni zdravstveni dejavnosti

z navodili za izvajalce. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 1995:

117-121.

Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=tremens&pog=index

http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=tremens&pog=index

http://www.sd-zelezniki.com/ambulanta/priloge/

http://www.sd-zelezniki.com/ambulanta/priloge/alkoholizem.pdf

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/775Poraba_alkohola_incposledicecskodljive_rabe_alkohola_C_povzetek_Slovenija_2007.pdf

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/775Poraba_alkohola_incposledicecskodljive_rabe_alkohola_C_povzetek_Slovenija_2007.pdf


79

Radovanovič M. Nastanek odvisnosti od alkohola. Vita - strokovna zdravstvena revija, 1999;

24(5): 5-6.

Rajnar G. Odvisnost od alkohola in KZA: priloţnost za nov začetek. Ljubljana: Socialno delo,

Fakulteta za socialno delo, Univerza Ljubljana, 2004.

Romih J, Ţmitek A. Urgentna stanja v psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 1999.

Dostopno na: http:// www.pb-begunje.si/osnova/file.php?id=424&db=priponke (10.4.2010).

Rugelj J. Pot samouresničevanja. Ljubljana: samozal.: Slovensko društvo terapevtov za

alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski, 2000.

Rus Makovec M. Doseţki zdravljenja odvisnosti od alkohola. V: Bilban M (ur.). Ocenjevanje

delazmoţnosti pri odvisnosti od alkohola in drog ter pri epilepsiji. Rogaška Slatina: Zdruţenje

za medicino dela, prometa in športa, 2002: 73-79.

Rus Makovec M. Tipična alkoholna druţina in socialno okolje. Vita - strokovna zdravstvena

revija, 1999; 24(5): 7-8.

Tomšič V. Več oblik strokovne pomoči. Vita - strokovna zdravstvena revija, 1999; 24(5):12-

13.

Troha Jurekovič D. Delirij v interni medicini V: Romih J, Ţmitek A (ur.). Na stališčih

psihiatrije in interne medicine. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 2001: 70-75.

Tušek V, Starc Č. Zdravstvena obravnava agresivnega pacienta v urgentni kirurški ambulanti

V: Gričar M, Vajd R (ur.). Urgentna medicina / Šestnajsti mednarodni simpozij o urgentni

medicini. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za urgentno medicino, 2009: 383-386.

Ţidanik M. Sindrom odvisnosti od alkohola. Maribor: Dispanzer za zdravljenje alkoholizma

in drugih odvisnosti, Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca, 2007.

Ţokalj Z. Vloga medicinske sestre v zdravstveni negi delirantnega bolnika. Zdrav Obzor

1992; 26; 317-322.

http://www.pb-begunje.si/osnova/file.php?id=424&db=priponke


1

16 PRILOGE

16.1 Priloga 1: Soglasje Sluţbe zdravstvene nege za izvedbo raziskave


2

16.2 Priloga 2: Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Urška Osovniker, študentka na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Pišem diplomsko

nalogo z naslovom Alkoholni delirij in vloga medicinske sestre. Prosim Vas za sodelovanje pri

raziskavi na to tematiko. Vprašalnik je anonimen. Na vprašanja odgovorite tako, da obkroţite črko

pred ţelenim odgovorom, ali odgovor napišete na črto.

Najlepša hvala!

1. Vaša izobrazba?

a) Diplomirana medicinska sestra

b) Zdravstveni tehnik

c) drugo_________________________________________________________________

2. Koliko časa ste zaposleni na tem oddelku?

a) do 5 let

b) od 6-10 let

c) od 11- 20 let

d) 20 let in več

e) drugo_________________________________________________________________

3. Kako pogosto obravnavate na vašem oddelku paciente v alkoholnem deliriju?

a) enkrat tedensko

b) enkrat mesečno

c) vsake pol leta

d) enkrat letno

e) drugo_________________________________________________________________

4. Ali doţivljate delo s pacientom v alkoholnem deliriju bolj naporno, kot delo z ostalimi

pacienti?

a) DA

b) NE

Glede na zgoraj naveden odgovor, vas prosim, da napišete ZAKAJ? ___________________


3

5. Katere so najpogostejše teţave, s katerimi se srečate pri delu s pacientom

v alkoholnem deliriju? (obkroţite 3 odgovore)

a) neposlušnost pacientov

b) nesodelovanje pri izvajanju ţivljenjskih aktivnosti

c) agresivnost pacientov in ţalitve

d) neorientiranost pacientov

e) drugo__________________________________________________________________

6. Delo s pacientom v alkoholnem deliriju je za Vas bolj:

a) fizično obremenjujoče

b) psihično obremenjujoče

c) oboje - psihično in fizično obremenjujoče

7. Katere fizične obremenitve najbolj vplivajo na vas oz. vaše delo s strani pacienta v

alkoholnem deliriju? (obkroţite 3 odgovore)

a) nemir

b) upiranje pri izvajanju ţivljenjskih aktivnosti

c) fizični izbruhi

d) motnje v terapevtskem programu

e) drugo_________________________________________________________________

8. Katere psihične obremenitve najbolj vplivajo na vas oz. vaše delo s strani pacienta v

alkoholnem deliriju? (obkroţite 2 odgovora)

a) ţalitve in ostalo verbalno »nasilje«

b) simptomi odtegnitve od alkohola

c) delirantno skaljena zavest

d) drugo_________________________________________________________________

9. Ali te obremenitve kdaj vplivajo na kakovost Vašega dela?

a) DA

b) NE

c) tega si ne smem dovoliti

d) včasih

e) ne glede na obremenitve, je moje delo profesionalno

f) drugo_________________________________________________________________


4

10. Ali se delo s pacientom v alkoholnem deliriju razlikuje od dela z ostalimi pacienti?

a) DA

b) NE

Prosim napišite v čem se delo najbolj razlikuje?__________________________________

_________________________________________________________________________

11. Ali bi se udeleţili dodatnih izobraţevanj oz. seminarjev o posebnih varovalnih ukrepih pri

pacientu v alkoholnem deliriju?

a) DA

b) NE

c) drugo_________________________________________________________________

12. Ali menite, da imate dovolj znanja za zdravstveno nego pacientov v alkoholnem

deliriju?

a) DA

b) NE

13. Katere so najpogostejše aktivnosti zdravstvene nege, ki jih izvajate pri pacientu v

alkoholnem deliriju? (obkroţite 6 odgovorov)

a) aplikacija ustrezne medikamentozne terapije

b) fiksacija s pasovi na postelji (posebni varovalni ukrepi)

c) v izrednih primerih posvet z pristojnim psihiatrom

d stalni nadzor delirantnih pacientov

e) skrb za varnost pacientov

f) osebna higiena pacientov

g) zagotovitev zadostnih količin tekočine

h) ustrezna urejenost prostorov, v katerem pacient biva

d) drugo________________________________________________________________


5

14. Kdaj najpogosteje izvajate nekatere posebne varovalne ukrepe, kot sta fiksacija in

nameščanje ograjic na posteljo pri pacientu v alkoholnem deliriju?

a) kadar postanejo le ti nasilni in / ali ţaljivi

b) kadar obstaja nevarnost lastnega ogroţanja in ogroţanja drugih

c) kadar kršijo »hišni red« oddelka

d) ukrepov ne izvajamo

e) kadar ovirajo normalen proces dela

f) drugo________________________________________________________________

15. Izvajanje posebnih varovalnih ukrepov pri pacientih v alkoholnem deliriju je poseganje v

njihovo intimo. Ali pri tem upoštevate njihove pravice?

a) da, vedno

b) ne

c) če je le moţno, upoštevam njihove pravice

d) mislim, da jim pravice sploh niso kršene

e) drugo________________________________________________________________

16. Kako svojci sprejmejo dejstvo, da je njihov svojec v alkoholnem deliriju?

a) so prestrašeni

b) pogosto so presenečeni

c) teţko se sprijaznijo z dejstvom

d) velikokrat zanikajo resnico

e) drugo_________________________________________________________________

17. Kako vi doţivljate vključenost svojcev v obravnavo pacientov v alkoholnem deliriju?

a) dostikrat naporno

b) zelo moteče pri delu

c) pri delu skušamo odmisliti svojce in opravimo svoje delo kot je potrebno

d) svojce vključimo v proces zdravstvene nege

e) drugo_________________________________________________________________

Documents

AKOHOLNI DELIRIJ IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE · slovenske in tuje literature predstavili problem alkoholizma. Podrobneje smo opisali posledice alkoholizma, alkoholni delirij ter vlogo