22 LET OD IZBRISA - Amnesty · 15 najboljŠi na 16. festivalu dokumentarnega filma 16 Šola Človekovih pravic 'živi' tudi na spletu 17 navduŠujoČe: cela Šola je 'dihala' z nami

22 LET OD IZBRISAVABLJENI NA ZBOR ČLANOV 2014PRILOGA: LETNO POROČILO O DELU AIS V 2013

Twitter: AmnestySlovenia I Facebook: Amnesty Slovenije I Pinterest: amnestysloveniaPodpisovanje mesečnih peticij preko mobilnega telefona: www.amnesty.si/sms

ISSN 2232-3198

LETO 11, šTEVILkA 1, MAREC 2014

Kje-Kaj? I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/201402

Zaradi ohranjanja neodvisnosti in nepristranskosti za naše delo proti kršitvam človekovih pravic ne sprejemamo denarja od države. Državna sredstva sprejmemo le za posamezne projekte učenja človekovih pravic.

akcija izhaja 3-krat letno. Urednica: Metka Naglič. Oblikovna zasnova: Marko kadić. DTP: RumenaPika. Tisk: Evrografis. Naklada: 8000. ISSN: 2232-3198aI Slovenije, Beethovnova 7, 1000 Ljubljana. Tel.: 01 426 93 77; faks: 01 426 93 65. e-pošta: [email protected] Splet: www.amnesty.si TRR: 1010-0005-1940-973Stališča avtorjev, objavljena v Akciji, niso nujno tudi stališča AI. Letna naročnina na Akcijo znaša od 2010 dalje 12 EUR.

03 aKcIjI Na POT UvODNIK04 aKTUaLNIK06 Pod žARomEtom

MINILO JE 22 LET OD IZBRISA ALEkSANDRU TODOROVIĆU V SLOVO POGOVOR Z UMETNIškO VODJO

PREDSTAVE 25.67110 POGOVOR Z AkTIVISTkO ZA PRAVICE ROMOV12 kAMPANJA MOJE TELO, MOJE PRAVICE13 PONOVNO BOMO HODILI, TEkLI, USTVARJALI

IN UkREPALI ZA PRAVICO DO VODE15 NAJBoLJŠI NA 16. FEStIVALU doKUmENtARNEGA FILmA16 ŠoLA ČLoVEKoVIH PRAVIC 'žIVI' tUdI NA SPLEtU17 NAVdUŠUJoČE: CELA ŠoLA JE 'dIHALA' Z NAmI18 VRtImo SVEt CAR: 'ZoB ZA ZoB' - KRVAVE SLEdI; UKRAJINA - NoVA KRIZA V SoSEŠČINI19 TRaNSSPOLNe OSeBe v evROPI20 AKtIVIZEm Lie-in ZA PRAVICE BEGUNCEV IN mIGRANtoV 21 ABC PRoStoVoLJStVA PRI AmNEStY22 PISmA REŠUJEJo žIVLJENJA o mARAtoNU PISANJA APELoV 2013 24 VABILo NA ZBoR ČLANoV 2014 SReDINa LEtNo PoRoČILo o dELU AIS V 2013

aKcIjI Na POT I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014 03

Kar želim povedati, je, da so naš cilj seveda dobre novice. A tudi, kadar jih (dolgo časa) ni, sploh ni druge možnosti, kot da vztrajamo. Ker te tragične, resnične zgodbe, ki polnijo poročila Amnesty International, so nesprejemljive. In to je po moje edini motiv, ki ga potrebujemo za naš boj.

Na področju varovanja človekovih pravic velja, da rabimo dobre novice. Gre za uspehe, ki služijo za spodbudo. Za to, da ljudje, ki se pridružujejo našim prizadevanjem, vedo, da »deluje«.

Rada imam dobre novice, zlasti naše, ki imajo človeške obraze. Ko je pred tedni v e-predal priletela novica, da je Jabeur Mejri, zapornik vesti iz Tunizije, za katerega smo pisali na Maratonu pisanja apelov, izpuščen, smo imeli s kolegi in kolegicami v pisarni resnično »yes!« moment, kot bi rekel eden naših prijateljev. Sledilo je veliko nasmeškov in dvignjenih palcev v naši FB skupini prostovoljcev. Sigurno, vsak nov dokaz, da skupaj zmoremo, prilije olja našemu ognjenemu zagonu. Kljub temu pa verjamem, da nas vse, ki se bodisi profesionalno bodisi prostovoljsko ukvarjamo s človekovimi pravicami, pravzaprav pomembno ženejo naprej (tudi) neke druge novice. Tiste, ob katerih smo ogorčeni, prizadeti, žalostni, osupli, jezni ali nas je sram v imenu oblasti. Čustva so močna zato, ker imajo tudi vse te novice človeški obraz. Naj vam predstavim tri. Izbor je povsem samovoljen; z njimi sem se »srečala« v zadnjih tednih, žal je bila izbira resnično velika in raznolika.

V kotu razsute, zapuščene hiše je bila v dve gubi zvita 11-letna muslimanska punčka. Našla jo je ekipa Amnesty International sredi marca v vasi Bouguere v Centralnoafriški republiki. Obkrožena je bila s trupli. Štiri dni prej so ji v masakru brutalno ubili starše in sosede. Od takrat se je skrivala sama, brez hrane in vode.

V sirskem taborišču Yarmouk, južno od Damaska, naj bi živelo celo 20.000 otrok, žensk in moških, večinoma palestinskih beguncev, pa tudi Sircev. Več kot leto dni so že tarča brutalnega napadanja, vlada od julija lani blokira dobavo hrane in zdravil. Sestradani prebivalci po poljih iščejo regrat in kaktuse ter pri tem tvegajo krogle ostrostrelcev. Ljudje se prehranjujejo s plevelom, kaktusi, v vodo pomešajo začimbe ter ostanke iz smetnjakov; jedo tudi pse in mačke. Amnesty poimensko ve za 194 ljudi, ki so v Yarmouku umrli od julija lani, med njimi 128 zaradi lakote, 51 zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe, 10 jih je padlo pod streli ostrostrelcev. Med umrlimi je 12 dojenčkov in 6 otrok, ki so bili stari eno ali več let.

Nedavno sem končno v živo spoznala Alija Berisho, enega od izbrisanih. Ob izbrisu in posledičnih tegobah izbrisanih se mi vedno zdi, kot da v živo spremljam nekakšno absurdno dramo. Absurdno v smislu, da je bilo toliko ljudi, ki so povsem legalno živeli v državi, sploh lahko kar izbrisanih, potem pa so sledila še vsa ta leta sprenevedanja oblasti. Absurdno, ker so ljudje za to, kar je njim in tudi njihovim bližnjim tako usodno zaznamovalo življenje, izvedeli nekako mimogrede. Ali Berisha npr. na mejnem prehodu Šentilj, ko se je vračal z obiska. Seveda ni razumel, zakaj naenkrat nima več vstopa v državo, v kateri je legalno živel in delal zadnjih pet let. Kaj bolj jasno mu ne more biti niti več kot 20 let kasneje; času, ki ga je z družino do pred dvema letoma preživljal v centru za tujce. Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2012 razsodilo v njegov prid, sredi marca mu je Veliki senat dosodil še odškodnino za materialno škodo. Ko pišem ta tekst, pa je njegova situacija taka, da še vedno ni jasno, kako bi lahko uredil status za svojo ženo in za štiri od petih otrok. Med njimi 12-letne Egzone, ki jo je ponoči strah, da bi kdo prišel in jih odpeljal…

Kar želim povedati, je, da so naš cilj seveda dobre novice. A tudi, kadar jih (dolgo časa) ni, sploh ni druge možnosti, kot da vztrajamo. Ker te tragične, resnične zgodbe, ki polnijo poročila Amnesty International, so nesprejemljive. In to je po moje edini motiv, ki ga potrebujemo za naš boj.

Znotraj naše organizacije se na mednarodnih srečanjih kdaj pojavi nejevolja, da uporabljamo preveč pravniški, abstrakten jezik. »Speak human«* je hudomušna pripomba, ki jo pogosto izrečemo ob tem. Všeč mi je, ker ni le duhovita, ampak ima še tisti skriti pomen: za ljudi gre! Tak primanjkljaj dobrih novic imamo, ker vse prevečkrat pozabljamo na to; posebej pogosto se takšna pozabljivost dogaja vladam, prepogosto pa tudi običajnim ljudem v odnosu do soljudi. Vesela sem, da sodelujem v našem gibanju ljudi, v katerem se vsakodnevno skupaj trudimo ta primanjkljaj zmanjševati.

Metka NagličNamestnica direktorice za področje kampanj in komunikacij

*Govori tako, da te bodo ljudje razumeli.

SPEAk HUMAN!*

Foto

: Tan

ja R

istič

04 aKTUaLNIK I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

Na poslopju Prešernovega gledališča Kranj smo ob 25. obletnici ustanovitve prve skupine slovenske Amnesty v tem gledališču odkrili spominsko ploščo. Na ogled so jo postavili Mirjam Drnovšček, direktorica PGK (levo), Iztok Pipan, prvi generalni sekretar AIS, in Nataša Posel, direktorica AIS.

Zgoraj levo zahvala Alijeve družine, okoli apeli zanje. V smeri urnega kazalca: na notranjem ministrstvu, v uradu predsednika, pri predsedniku DZ in v pogovoru pred predstavo o izbrisu 25.671.

Zasedbi Terrafolk in Simbolični orkester sta nas navduševali s programom lastne avtorske glasbe. Na fotografiji prizor s prvega večera v Prešernovem gledališču Kranj.

Foto

: Boj

an S

tepa

nčič

Foto

: Boj

an S

tepa

nčič

Foto

: AIS

Foto

: AIS

Foto

: AIS

Foto

: AIS

Foto

: AIS

ZBOR ČLANOV: 22. APRILA V LJUBLJANI Ne pozabite na zbor članov, ki bo letos v torek, 22. aprila, popoldne v Ljubljani. Podrobnejše informacije, vključno s prijavnico, najdete na zadnji strani revije.

NAROČITE SE NA NAšE E-NOVICEČe bi želeli še bolj redno spremljati naše aktivnosti – biti na tekočem z novostmi, aktualnostmi, obenem pa sproti dobiti možnost, da ob pregledu e-pošte naredite še dobro delo – vas vabimo, da se naročite na naše e-novice Emnesti. Novičke pošiljamo približno tri do štirikrat mesečno in z njihovo pomočjo boste zajamčeno ves čas vedeli, kaj počnemo. In pri tem se nam boste lahko tudi večinoma pridružili!

Naročite se na spletni strani www.amnesty.si ali nam pišite na [email protected].

POMAGAJTE NAM SESTAVITI kODEkS O STRPNOSTIV preteklosti smo že izdali Kodeks nenasilnega obnašanja, ki so ga tako pedagoški delavci kot učenci in dijaki zelo lepo sprejeli. Letos smo se odločili, da bomo v okviru izobraževalnega projekta Z opolnomočenjem proti diskriminaciji pripravili Kodeks o strpnosti, ki bo v pomoč v boju proti diskriminaciji.

Mogoče ima vaša šola že napisane dokumente, ki zajemajo tudi tovrstno tematiko? Ali pa ste morda kako drugače naleteli na podoben dokument? Če je tako, vas lepo prosimo, da nam jih posredujete ([email protected]). V naše besedilo bi radi vključili primere dobre prakse in skupaj z vami oblikovali kodeks, ki bi ga resnično lahko uporabljali v vsakdanjem življenju.

aKTUaLNIK I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014 05

ZA VEČ NOVIC POJDI NA www.amnesty.si

kONCERTA IN SPOMINSkA PLOšČA V PGkNa dan človekovih pravic lani smo imeli v slovenski Amnesty 25. rojstni dan. Prva skupina Amnesty International v naši državi je bila namreč ustanovljena 10. decembra 1988 v Prešernovem gledališču Kranj (PGK).

V spomin na to smo na poslopje tega gledališče ob njihovi prijazni privolitvi postavili spominsko tablo. Sledil je koncert zasedb Terrafolk in Simbolični orkester, ki sta za naš rojstni dan in v počastitev dneva človekovih pravic izvajali svojo lastno avtorsko glasbo. S programom sta navdušila tako kranjsko občinstvo kot tudi tiste v ljubljanski Slovenski filharmoniji (SF), kjer je bil koncert ponovljen dan kasneje, 10. decembra. Še enkrat se lepo zahvaljujemo vsem izvajalcem in drugim, ki so s svojo energijo in podporo pripomogli k dvema magičnima večeroma. To sta nam prijazno omogočila tudi PGK in SF z omogočenim brezplačnim najemom prostora in plačilom le materialnih stroškov.

Koncerta sta bila »češnja na tortici« celoletnega praznovanja obletnice, ki je bilo zastavljeno v duhu naše organizacije. Prepletli smo načine našega delovanja: aktivizem, učenje človekovih pravic, zbiranje sredstev in medijsko delo. Že od aprila smo vabili k praznovanju v okviru Torte za Amnesty: prejeli smo kar 94 fotografij tort. Vsaka od njih je »dokaz«, da so se ljudje 94-krat družili ob peki torte in skupaj podpisali aktualni apel. Fotografije večino tort – večinoma so bile užitne, nekatere pa tudi iz papirja, jekla, stiropora ipd. – najdete na našem Pinterestu (AmnestySlovenia). Skoraj polovico tort so ustvarili na slovenskih šolah; na številnih so peko torte in podpisovanje peticije povezali z Maratonom pisanja apelov. Vam je »ušlo«, kaj je bila Torta za Amnesty? Poglejte si na www.amnesty.si/torta.

Ob obletnici smo se obrnili tudi na fakultete z vabilom, da pripravijo predavanja na temo človekovih pravic. Od oktobra do decembra je bilo izvedenih 9 predavanj na ljubljanskih fakultetah za socialno delo, za družbene vede in filozofski fakulteti, na mariborski filozofski fakulteti ter na fakulteti za humanistiko novogoriške univerze. Še

enkrat hvala vsem predavateljicam in predavateljem.

ALI BERISHA NA OBISkU V SLOVENIJIV tednu izbrisanih je bil v Sloveniji na obisku Ali Berisha, eden od izbrisanih in zmagovalec na Evropskem sodišču za človekove pravice. Med drugim je nastopil v oddaji na TV Slovenija Polnočni klub. Oddaja, na kateri so o svojih izkušnjah spregovorili še drugi izbrisani, je že bila predvajana. Če ste jo zgrešili, vabljeni, da si jo ogledate v televizijskem arhivu.

Berisha živi v Nemčiji, kjer z ženo in otroki nima urejenega trajnega statusa. Želeli bi se vrniti v Slovenijo, a se je to izkazalo za praktično nemogoče (glejte tudi stran 6). Berisha je s sabo pripeljal tudi dva od svojih petih otrok, 12-letno Egzono in 14-letnega Egzona. O svojih izkušnjah sta spregovorila na simpoziju na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je bil namenjen otrokom izbrisanih. Egzona je med drugim povedala, kako jo je še vedno strah, da bi kdo prišel ponoči in jih odpeljal. Za Berisho in njegovo družino smo pisali apele v okviru Maratona pisanja apelov 2013: podpora jim je vsem neznansko pomenila, otroci so celo napisali zahvalna sporočila vsem, ki so se zanje zavzemali.

Za Berisho smo organizirali tudi vrsto srečanj s predstavniki oblasti. Sestal se je s predsednikom državnega zbora Jankom Vebrom, podpredsednikom Komisije DZ za peticije, človekove pravice ter enake možnosti Brankom Kurnjekom (DL), z generalno sekretarko in vodjo kabineta Predsednika RS, Natašo Kovač in Aljo Brglez, navzoč je bil tudi Matjaž Dovžan iz MNZ, vodja sektorja za migracije. Na notranjem ministrstvu sta ga sprejela državni sekretar Boštjan Šefic ter namestnica generalnega direktorja Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo Nina Gregori. Srečal se je tudi s predstavniki poslanske skupine SD. Ali bodo vsa ta srečanja obrodila kakšne konkretne sadove..?

NOV IZID AkCIJE Z letom 2014 spreminjamo frekvenco izhajanja revije Akcija. Po novem vas bo pričakala v poštnem nabiralniku trikrat letno: predvidoma marca, septembra in decembra. Vsaka številka pa bo za 4 strani daljša kot doslej.

06 Pod žARomEtom I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

MINILO JE 22 LET OD IZBRISA

»GROZNO JE TUDI, kAJ POČNO ZDAJ...«26. FEBRUARJA JE MINILO 22 LET OD IZBRISA. HkRATI JE POTEkAL TUDI TEDEN IZBRISANIH Z VRSTO DOGODkOV, kI SO NA TO NEZAkONITO DEJANJE IN NJEGOVE POSLEDICE OPOZARJALI SkOZI OSVEšČANJE IN RAZPRAVO, PA TUDI kULTURO. ZA NAS JE BIL TEDEN V ZNAMENJU OBISkA ALIJA BERISHE IN NJEGOVIH DVEH OTROk. GRE ZA GOSPODA, kI JE NA EVROPSkEM SODIšČU ZA ČLOVEkOVE PRAVICE DOSEGEL ZMAGO – NADVSE POMEMBNO ZMAGO ZA VSE IZBRISANE, A ZA NJIHOVO SEDEMČLANSkO DRUŽINO SE ZDI, DA JE »PIROVA«.

IZBRIS – DEJSTVA• 26. 2. 1992: 25.671

ljudi izbrisanih iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije.

• Vsi so imeli prijavljeno stalno prebivališče, nekateri več desetletij, izvirajoč iz obdobja nekdanje Jugoslavije (ustreznica dovoljenju za prebivanje).

• Ustavno sodišče je večkrat ugotovilo, da je bil izbris protipraven in neustaven, prvič leta 1999.

• Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je bil izbris s posledicami huda kršitev človekovih pravic; ugotovilo je tudi diskriminacijo.

• Slovenija izbrisanim še vedno ni zagotovila resnične poprave krivic.

Z Alijem Berisho, za katerega so na Evropskem sodišču za človekove pravice ugotovili, da mu je bila kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja in do učinkovitega pravnega varstva, ste lahko prebrali pogovor v tej reviji septembra 2012 (na voljo kot pdf na www.amnesty.si/akcija). Že takrat je preroško dejal, »naj mi kdo razloži, po kakšni logiki sem zmagovalec«. Kaj je imel v mislih? Dejstvo, da mu je sicer država morala vrniti nezakonito odvzet status stalnega prebivalca, tega lahko dobi tudi njegov sin, ki je bil slučajno rojen v Sloveniji, ne pa tudi žena in ostali štirje otroci, rojeni medtem ko ga v Nemčiji oblasti »tolerirajo«, dokler se zadeve v Sloveniji ne uredijo. To je praktična posledica tega, da slovenske oblasti urejajo vprašanje poprave krivic izbrisanim z resnično minimalnimi možnimi koraki. Med drugim povsem nesmiselno ne omogočajo pridobitev statusa otrokom izbrisanih, ki niso bili rojeni v Sloveniji. Kje pa naj bi se rodili, če so bili deportirani?

Alijeva zgodba se sliši skoraj filmsko, a žal na njej ni oznake, da je izmišljena. Potem ko je bil izbrisan, čeprav je imel dovoljenje za bivanje in službo v Mariboru, so ga deportirali v Albanijo. Z njo na Kosovu rojeni Ali ni imel nič. Po plačilu podkupnine se je od tam takoj vrnil – in si z Brnika znova zagotovil prevoz v Center za tujce. Od tam je pobegnil, se prebil do Nemčije, od koder že več kot 20 let bije bitko, da bi se lahko vrnil nazaj v Slovenijo. Sem si želijo tudi njegovi otroci, saj se v Nemčiji ne počutijo zaželene. Žal jim gostoljubja ne izkazujejo niti slovenske oblasti, čeprav za svojo situacijo niso nič krivi. Za Alija in njegovo družino smo se zavzemali tudi na Maratonu pisanja apelov 2013; za podporo so bili zelo hvaležni in otroci so nam celo vsem narisali in napisali sporočila.

V tednu izbrisanih je potekal tudi simpozij na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer so dobili besedo otroci izbrisanih in tisti, ki so bili sami izbrisani. Izbris jih je močno zaznamoval – kot njihovi starši so bili tarče verbalnih, pa tudi fizičnih napadov, bili so brez zdravstvenega zavarovanja, trpeli so denarno pomanjkanje… Tri, zdaj že odrasle mlade ženske, so ganile s svojimi spomini. Iz njihovih besed je vela žalost in bolečina, včasih primesi jeze in osuplosti. Kot je dejala hči nedavno preminulega aktivista za pravice izbrisanih Aleksandra Todorovića: »Grozno je tudi, kaj počno zdaj. Trpinčijo te ljudi, umirajo na obroke«. Pri čemer je imela v mislih usode, kot je Alijeva.

Aliju Berishi in sotožnikom v zadevi Kurić proti Sloveniji je sicer sredi marca, ravno ko smo revijo že pošiljali v tisk, še enkrat prikimal tudi Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice. Razsodil je o višini materialne odškodnine za šest izbrisanih pritožnikov; po tej sodbi so upravičeni do bistveno višjih odškodnin, kot jih za izbris ponuja država Slovenija v decembra 2013 sprejetem zakonu.

Več info o izbrisu, Aliju Berishi in pričevanjih z omenjenega simpozija najdete na www.amnesty.si/izbrisani

Pod žARomEtom I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014 07

Malo je ljudi, ki življenje res živijo. Še manj jih je, katerih plamen gori tako svetlo, da odbijejo vse sence teme in med nas ostale vnašajo energijo vztrajati. Ta karizma mu je bila gotovo prirojena in bogovi so mu jo namenili za povezovanje in spodbujanje ljudi. V njegovem primeru pač za pričetek, nadaljevanje ter na koncu stopnjevanje boja za pravice izbrisanih. Do konca, heh, to je bil njegov stil in odnos do politikov, ki so izbrisanim uničili življenja.

Ena od največjih zmot javnosti je, da je bil zgolj aktivist izbrisanih. V resnici je bil Aco bojevnik za dostojanstvo vseh ljudi. Antifašist. Dobro je razumel, da je človek v osnovi svobodno in politično bitje. In če človeku vzameš svobodo, tudi z zlorabo njegovih pravic, ter mu onemogočiš možnost političnega delovanja, ga razčlovečiš. Sam je to tudi doživel, bil je izbrisan in efektivno popolnoma odstranjen iz slovenske politike. Vsak zakon, vsak ukrep glede izbrisa je šel ali na referendum ali pa na ustavno sodišče in marsikoga bi to zlomilo. A ne Acota...

Aco se je zavedal prihodnosti. Večkrat sva se pogovarjala, da ni daleč dan, ko se bo logika izbrisa dotaknila tudi večine... zato je vedno skušal izkušnje izbrisa posredovati javnosti in opozarjati na politike izključevanja. Izbrisani in Aco v prvih bojnih vrstah so tako leta pred drugimi protestirali: zasedali so stavbe, ustavljali promet, gladovno stavkali in opozarjali na diskriminacijo, na pomen pravne države... Njegove napovedi so se žal uresničile: ko so oblasti upokojencem nižale pokojnine brez odločbe ali obvestila ali ko so oblasti poračunavale akontacije socialnih prejemkov z vsemi drugimi prejemki brez izračuna, odločbe, obvestila ali možnosti pritožbe in ko je veliko posameznikov bilo kar nekaj mesecev celo brez kakršnihkoli prejemkov, brez odločb, obvestila ali možnosti pritožbe – je to nenavadno spominjalo na izbris, saj je logika popolnoma ista.

Bil je tudi ekstremen (oooo.... kako je znal jeziti, še posebno oblastnike, pa tudi vse nas okoli njega, ki smo izbrisanim skušali pomagati – in ga, vem, tudi nehote omejevali). Zavedal se je, da mora biti nekdo ekstremen, da mora premikati meje v glavah. Tu je bil nekako podoben Malcolmu X, ki je sam svojo ekstremno držo videl tudi kot sredstvo za doseganje lažjega dogovora zmernejših politikov (v njegovem primeru dr. M. L. Kinga). A ni bil ekstremen človek... šlo je pač za politiko. In Aco je bil eden boljših slovenskih politikov. Vse to nam je skušal dati, da bi lahko na lastnih napakah izbrisa izgradili pravičnejšo družbo, kjer bi bil človek na prvem mestu, da bi izrinili diskriminacijo na smetišče zgodovine.

A njegova ostra, neizprosna podoba ni bila njegova prava. Pod kapo, brado, pod tisto slavno rumeno bundo in pod večnim pisanim puloverjem – in vedno s cigareto – se je v resnici skrival iskriv, duhovit in topel človek. Svojo jezo zoper slovensko politično elito je aktiviral, ko se po rojstvu hčere ni mogel vpisati kot njen oče na rojstni list. Nato je svoje življenje posvetil boju proti fašizmu, nacizmu, diskriminaciji.

Kaj vse lahko dosežejo možje in žene, ko se odločijo boriti proti krivici! In v tem, se bojim, bo njegova zapuščina še dolgo ostala nepresežena. Nam preostane najbolj spoštljiv način, da se mu poklonimo, ta, da nadaljujemo njegov boj.

Blaž Kovač, AIS

ALEkSANDRU TODOROVIĆU V SLOVOSREDI FEBRUARJA NAS JE V PISARNI PRETRESLA NOVICA, DA SO ALEkSANDRA TODOROVIĆA NAšLI MRTVEGA.

V resnici je bil Aco bojevnik za dostojanstvo vseh ljudi.

Foto

: Sar

a P

isto

tnik


Zakaj ste se odločili pripraviti to predstavo?Odločitev za predstavo 25.671 o izbrisanih je bila osebna, pa tudi logična posledica večletne usmeritve repertoarja Prešernovega gledališča v Kranju v izpostavljanje družbeno angažiranih tem. V ospredju je bil cilj ozaveščanja javnosti, saj o izbrisanih večina izmed nas vse premalo ve, kljub temu, da je bilo o tem v zadnjih letih veliko govora. Žal se večinoma - če se določene teme ali problemi ne dotikajo nas osebno - zadovoljimo s površnimi, stereotipnimi poročili in mnenji ali celo dopustimo, da gredo mimo nas, kot da se nas ne tičejo.

In če me sprašujete o konkretnem impulzu za predstavo, z režiserjem Oliverjem Frljićem sva se pogovarjala o naslednjem projektu. Predlagala sem mu avtorski projekt z naslovom Kriza, njegov predlog pa je bil naslov Poraz. Seveda sem se začela mrzlično spraševati o tem, kaj bi bil lahko eden izmed največjih porazov za Slovenijo od njene osamosvojitve ... in prav v času vnetega razmišljanja sem v eni izmed knjigarn opazila knjigo z naslovom Zgodbe izbrisanih prebivalcev, ki sta jo uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn (založba Sanje). Med branjem izrazito osebno izpovednih zgodb sem z osuplostjo ugotavljala, kako nemarna sem bila, ko se je v javnosti govorilo o izbrisu. V bistvu sem šele z zgodbami konkretnih ljudi z »obrazom in glasom« spoznala, kaj je pomenil izbris iz registra stalnega prebivalstva z izgubo pravice do stalnega prebivališča in kako usodno je posegel v življenja preprostih ljudi, ki so zaradi premišljene sistemske in birokratske poteze ostali čez noč brez vsega. In kakšno kalvarijo so morali prehoditi, ki se za nekatere še po 22 letih ni končala, hkrati pa spoznala, da je tema širša in da se tak ali drugačen »izbris« lahko zgodi vsakemu izmed nas. Da je na delu še zmeraj kafkovska državna birokracija, v kateri človek kot posameznik ne šteje nič in da je vsak že apriori pred »vrati postave« kriv. Ko sem knjigo prebrala, sem bila trdno odločena, da je to tema poraza, ki jo iščemo, da je prav Frljić režiser, ki mu je dobesedno pisana na kožo. Frljića je tema zanimala, saj je imel na nek način tudi sam podobno izkušnjo, ko je ostal kot bosanski begunec brez dokumentov na Hrvaškem. Za večino igralcev je bilo branje knjige pravi šok in prvo resno srečanje s problematiko izbrisa.

Kako je nastajanje predstave vplivalo na ustvarjalce, vključno z igralsko ekipo? Gre za težko tematiko, ki pogosto izzove burna čustva. Za igralce je bil izjemno čustveno buren, avtorsko in osebno zahteven in kreativen študij. Režiser je od njih zahteval osebna stališča do problema. Ena izmed nalog, ki se je izkristalizirala v tri izjemno močne in kontroverzne monologe Boruta Veselka, Aljoše Ternovška in Matjaža Višnarja je bila, da vsak izmed njih napiše sovražni govor na temo izbrisa. Struktura predstave se je rojevala sproti, na vajah, ob pogovorih in prebiranju literature o izbrisu in komentarjev na spletnih straneh. Ob njihovem prebiranju smo z

IZBRIS - EDEN IZMED NAJVEČJIH PORAZOV ZA SLOVENIJO »TO JE ENA NAJBOLJ ČUSTVENIH PREDSTAV, ČEPRAV DELAM V GLEDALIšČU ŽE NEkAJ VEČ kOT 25 LET, kAJ TAkEGA NISEM DOŽIVELA,« O PREDSTAVI 25.671 PRAVI MARINkA POšTRAk, DRAMATURGINJA IN VODJA UMETNIškEGA ODDELkA V PREšERNOVEM GLEDALIšČU kRANJ. TO GLEDALIšČE SE V ZADNJIH LETIH USMERJA V DRUŽBENO ANGAŽIRANE TEMATIkE, ZATO NE PRESENEČA, DA SO NA ODER POSTAVILI TUDI TEMATIkO IZBRISA. NJEGOVA kRIVIČNOST IN HUDE POSLEDICE SO SE GLOBOkO DOTAkNILE NAšE SOGOVORNICE IN CELOTNE EkIPE, kI JE USTVARILA PROJEkT, kI šOkIRA, ČUSTVENO PRETRESE TER MARSIkDAJ IN MARSIkOMU IZVABI SOLZE.

Foto

: Rob

ert B

alen

Marinka Poštrak

… predstava je veliko večino ljudi neizmerno pretresla, iz nje so odhajali objokani, zgroženi, z občutki krivde, sramu, slabe vesti ...

09Pod žARomEtom I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

grozo in na veliko presenečenje ugotovili, koliko sovražnega govora je na temo izbrisanih. Frljićevo »poigravanje« med fiktivnim in realnim, provokativnimi in emocionalno nabitimi scenami, interakcija z avditorijem in napad na njihovo odgovornost in krivdo ... vse so bile do skrajnosti premišljene režiserske poteze! Študij predstave je bil tako zaradi teme kot tudi natančnega načina režiserjevega dela izredno intenziven in zahteven, po drugi strani je Frljić odpiral tudi osebna stališča. V nekaterih scenah je prišlo do izrazite polarizacije med moškim in ženskim delom ekipe. Skratka ... med študijem predstave je bilo veliko debat in dilem, kako peljati predstavo, da dosežemo učinek grške tragedije sočutja in na koncu katarze z izbrisanimi. Zato študij predstave nikakor ni bil lahek in enostaven, ampak prepoln dilem in osebnih preizpraševanj ... in kar je najlepše in kar smo si želeli - prav to sproža tudi v gledalcih!

Priprave so verjetno pomenile mnogo raziskovalnega dela, študije primerov itd. Ste se s kom povezali, kje ste iskali/pridobivali informacije?Priprave so bile zelo intenzivne. Zbrali in prebrali smo veliko literature, ki je v teh letih nastala na to temo (v okviru Mirovnega inštituta), veliko novinarskih člankov (na srečo je vsaj Mladina veliko pisala o tem), brskali po spletnih komentarjih, ugotovili, kako močno je tam razširjen sovražni govor in nestrpnost do tega problema. Igralci Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Matjaž Višnar so bili pri tem izjemno kreativni in zavzeti; prav njihovi avtorski prispevki so pod Frljićevim lucidnim vodstvom »zgradili« predstavo.

Kakšni so odzivi na predstavo pri gledalcih? Je kakšen, ki bi ga želeli posebej izpostaviti?Odzivi gledalcev so bili po pričakovanjih različni in diametralno nasprotni. V večini primerov pozitivni in reakcije podobne nam na začetku vaj, saj se je večina izmed njih spraševala, kako da tega niso vedeli že prej, da je šel izbris tako neopazno mimo njih ... predstava je veliko večino ljudi neizmerno pretresla, iz nje so odhajali objokani, zgroženi, z občutki krivde, sramu, slabe vesti ... Pretresljivo je tudi, koliko ljudi se odloči za simboličen prerez osebnih izkaznic in koliko v bistvu darujejo za izbrisane! To je ena najbolj čustvenih predstav, čeprav delam v gledališču že nekaj več kot 25 let, kaj takega nisem doživela. Publika je na koncu šokirana, pretresena in predvsem solidarna z izbrisanimi in to je natanko tisto, kar smo želeli doseči s predstavo. V ljudeh se zbudi empatija, sprašujejo se, kako so lahko tako ignorirali ta problem leta in leta in to predvsem zato, ker dobi v predstavi izbris, tako kot v knjigi Zgodbe izbrisanih prebivalcev osebni, prepoznaven obraz in je na tak način možna identifikacija. Bile pa so tudi negativne reakcije. Direktorici in meni so nekateri izmed naših abonentov pisali, da naslednje leto ne bodo več vpisali abonmaja, bili so tudi razni drugi pritiski in ekscesi na predstavah.

V pozitivnem smislu so me pretresli odzivi gledalcev na gostovanjih v tujini, še posebej čustvene reakcije so bile v Srbiji in na Slovaškem. Pa tudi na predstavi v Španskih borcih na 22. obletnico izbrisa; pretresljivo je bilo videti publiko, ki je na koncu v tišini vstala v znak solidarnosti z izbrisanimi. Ta in druge podobne reakcije mi govorijo, da je takšne predstave vredno delati in da so še ljudje, ki imajo srce in občutek solidarnosti!

Zaradi pomanjkanja prostora smo morali zanimiv pogovor precej skrajšati, za njegovo daljšo verzijo, prosimo, obiščite www.amnesty.si/akcija.

Pogovarjala se je Metka Naglič.

kAJ SE VAS JE PRI PRIPRAVI PREDSTAVE NAJBOLJ DOTAkNILO –POZITIVNO ALI NEgATIVNO?V negativnem smislu so se nas najbolj dotaknili sovražni govori na spletu, nestrpnost, klišeji, še zmeraj izjemna netoleranca in nepoznavanje problematike. Zgodbe izbrisanih in njihova neizmerna moč, želja in vztrajnost, da bi javnosti dopovedali in predstavili svojo stisko pa v pozitivnem smislu. Izpostavila se je tudi dilema, kolikšna je sploh moč gledališča v današnji družbi, kaj lahko s predstavo sploh naredimo in dosežemo. Gostovanja na Slovaškem na festivalu v Nitri kot tudi na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji so nam dokazala, da publika problem razume in dojema univerzalno. Zmeraj in povsod je predstava na gostovanjih naletela na izjemen čustven in kritiški odziv ter na prepoznavanje.

Izbrisani ali Berisha z otrokoma egzonom in egzono v pisarni aIS. V rokah imajo sporočila zahvale vsem, ki so se zanje zavzeli na maratonu pisanja apelov 2013.


POGOVOR Z AkTIVISTkO ZA PRAVICE ROMOV LILI GRM

»MOJ BOJ SE NE BO NIkOLI kONČAL«V AkCIJI STE ŽE VEČkRAT BRALI O TEŽAVAH ROMOV V DOBRUškI VASI V OBČINI škOCJAN. V VEČJEM OD OBEH ROMSkIH NASELIJ ŽIVIJO ČLOVEkA NEVREDNO ŽIVLJENJE. NASELJE JE NELEGALNO, VELIkA VEČINA DOMOV JE BREZ DOSTOPA DO OSNOVNE INFRASTRUkTURE (VODA, ELEkTRIkA) IN BREZ PRAVNE VARNOSTI BIVALIšČA. šE VEČ: OBČINA JE PRIPRAVILA PROJEkT IZGRADNJE ČISTILNE NAPRAVE IN POSLOVNE CONE, kI GROZI, DA BO DO NOVEMBRA 2016 POVZROČIL RUšENJE CELOTNEGA ROMSkEGA NASELJA. VEČ kOT POLOVICA TAMkAJšNJIH ROMOV JE OTROk.

Občinske oblasti so o teh namerah »pozabile« obvestiti Rome, prav tako občina ni predvidela rešitve za prebivalce naselja, kot da prihodnost 300 oseb ni pomembna. Kljub medijski pokritosti situacije in angažmaju države, občine in civilne družbe danes uradno nihče ne zna povedati, kaj se bo novembra 2016 z njihovimi domovi dejansko zgodilo. Pogovarjali smo se z Lili Grm, ki živi v tem naselju in se vsakodnevno spopada s tem izzivom.

Kaj bo z romskim naseljem?Sami veste, da se nam ne sanja, kaj bo. Del romskega naselja je v kazenskih postopkih, ker naj bi ukradli zemljo, drug del pa ima odločbe o rušenju ali pa tava v temi. Na začetku februarja 2014 je bil sestanek na Uradu Vlade RS za narodnosti, na katerem predstavnica občine ni želela odgovarjati na vprašanja, ker ni bilo župana. Ni želela ali znala povedati, kaj bo na koncu projekta. Predstavniki države pa tudi niso nič povedali, razen obljube, da bo vlada posegla v občino. Nisem pravnica in ne razumem se najbolje na politiko, ampak zdaj je že marec, prav na Amnesty ste mi povedali, da so neka gradiva šla na vlado, ampak da so zaupna. Tako da dejansko ne vemo nič. Vsaj jaz ne.

In kako se vam to zdi, glede na to, da ste najaktivnejša Rominja v naselju?No, moj položaj je na nek način smešen, saj se skušam zavzemati za celotno naselje – nekateri Romi so resnično reveži in sramota je, kako morajo ljudje, otroci živeti. Po drugi strani imam svojo družino in se borim za naš dom. Meni se zdi vse skupaj predvsem, kot da bi se vsi igrali igrice z nami. Kot da so nas šele zdaj odkrili. Kje so bili vsi 20 let nazaj? Kje so bili vsi, ko so padale bombe? (Opomba: v letu 2005 je bil v tem romskem naselju izveden bombni napad, umrli sta dve Rominji, do danes pa kazenski postopek še ni pravnomočno končan). Vse to je le igra, če bi hoteli, bi nas lahko rešili že leta nazaj, pa nihče noče. Tudi to, glede poslovne cone in čistilne naprave je le igra. Igra, v kateri Romi izgubijo in izginejo iz občine Škocjan.

Zakaj?Ah, daj no, moram res povedati zakaj? Zakaj samo Romi živijo brez vode in elektrike? Zakaj sami Romi nimajo dostopa do skladišč Rdečega križa? Zakaj se poslovna cona, čistilna naprava in visokonapetostna transformatorska postaja načrtuje prav v bližini romskega naselja?

Te besede so črnoglede...Sam veš, saj je bila Amnesty vedno z nami, da so dolga leta vsi obiskovali naše naselje in nas gledali. In kaj je rezultat obiskov uradnikov, občinarjev, novinarjev, Varuha človekovih pravic, nacionalnih romskih predstavnikov, pa tudi Amnesty International? Ni ga. Dobro, 3 družine, tudi moja, smo leta 2011 dostop do vode dobile, nisem verjela, da bo tako in hvaležna sem in vodo redno plačujem, a brez nje je še vedno ostalo 16 od 19 družin,

»Res se trudimo, dan za dnem, ampak kako, če cele dneve skrbim samo za hrano, umivanje... brez elektrike je to celodnevni napor, in potem naj se še učim z njima in vodim boj proti občini in državi, da bomo dostojno živeli.«

»Je to tako slabo, če bi tudi Romi imeli enake pogoje za lepo življenje?«


ki smo leta 2011 podpisale peticijo oblastem. In elektrika, sama sem brez elektrike in vam povem, da je to še huje kot biti brez vode, v temi, voda je mrzla. Torej, kakšen je dejansko učinek mojega boja? In aktivnosti vseh nas, vseh vas? Ni ga, bolje bi naredila, če bi takoj odšla drugam, ampak kaj hočemo, zdaj sem tu in se borim. In zdaj, ko bo posredovala vlada – spet tako, da nas ne bo niti obveščala niti vključila... to je vse skupaj brez veze, same igre.

Zakaj potem vztrajate?Zaradi otrok. Imam dva sina, ki si zaslužita vsaj možnost. Vsaj to, da si sama krojita usodo, ne pa, da se rodita v revščino in izključenost. Preveč je takih otrok v naši državi, jaz sicer vidim in poznam samo romske, a vem, da je to mogoče tudi pri večinskih otrocih. No, zaradi tega se borim. In izgubljam. Brez elektrike, kako naj se moj starejši sin uči dela z računalnikom? Kako bo znal karkoli in kdo ga bo vzel v službo? In ker zamuja te osnove, se mu izmika tudi nadaljnje izobraževanje. Kmalu bo končal osnovno šolo in kaj bo potem? Res se trudimo, dan za dnem, ampak kako, če cele dneve skrbim samo za hrano, umivanje... brez elektrike je to celodnevni napor, in potem naj se še učim z njima in vodim boj proti občini in državi, da bomo dostojno živeli. Nemogoče, čudno je, da sem to zdržala.

Kaj pa preostali Romi v naselju? So tudi oni aktivni?Zdaj so, ko so začutili, da so naši domovi v nevarnosti, in zadnje čase delamo vsi skupaj. Ampak je težko. Smo večinoma nepismeni, brez vode, elektrike, borimo pa se z občino in državo, kjer so vsi zaposleni, s plačami, dnevnicami. Mi ne zmoremo zbrati niti sredstev za sestanek v Ljubljani; brez vas se ne bi mogli udeleževati sestankov. Spet po drugi strani nas občina ne priznava, v poročila piše, da v občini ni Romov, da se na popisu nihče ni izrekel za Roma. Zato nam ne dovolijo niti romskega svetnika. Po vseh teh letih plavanja proti toku se vsakdo izmuči. Težko je biti aktiven, če si sam proti svetu. Tak občutek imamo.

Iz vaših besed veje utrujenost, razočaranje…Seveda. Toliko let neaktivnosti, žaljenja, češ, da Romi samo krademo, da ne skrbimo za svoje otroke... Se je kdo vprašal, kako je živeti brez vode in elektrike? Brez prihodnosti? Zdaj ko je bil ledolom in je tudi drugim zmanjkalo elektrike, so lahko videli vsaj za nekaj dni, kako nam je – pa ne privoščim tega niti najhujšim sovražnikom. Ampak nam dolga desetletja nihče ni ponudil agregatov, vode, vključevanja. Nam so ponudili samo rušenje domov, pa pojdi kamor hočeš. Kako naj bom torej vesela?

Bi želeli še kaj sporočiti našim bralkam in bralcem? Samo to, da naj si vsak sam ustvari vtis. Naj obiščejo Rome in jim pomagajo. Da bodo sami videli, da smo ljudje kot vsi drugi – dobri, slabi, veseli, žalostni. Ljudje. In da naša usoda, naš položaj prizadeva tudi večino, če to hoče ali ne. Zakaj torej ne bi drug drugemu pomagali – in zakaj ne bi živeli skupaj? Je to tako slabo, če bi tudi Romi imeli enake pogoje za lepo življenje?

Pogovarjal se je Blaž Kovač.

Foto: Luka Cjuha/Dnevnik Foto: Nataša Posel

Norveška nacionalna TV je septembra 2013 v naselju

Dobruška vas posnela reportažo o prizadevanjih prebivalcev za njihove pravice. Oddajo so posneli, ker je norveška

Amnesty v letu 2012 prejela sredstva iz tradicionalnega vsakoletnega celodnevnega

zbiranja sredstev te televizije. Del sredstev je prejela tudi slovenska Amnesty za delo na področju izobraževanja

in opolnomočenja Romov in izbrisanih. TV voditeljica Haddy N'jie je bila navdušena nad Lili

Grm (na sliki druga z leve).

Po pogovoru, tik preden je šla Akcija v tisk, smo izvedeli, da je v primeru doma iz nekega drugega romskega naselja upravno sodišče prekinilo postopek odstranitve črne gradnje in ustavnemu sodišču podalo zahtevo za presojo ustavnosti Zakona o graditvi objektov - saj zakonodaja ne upošteva specifike romskih naselij in zatečenega stanja, pogosto še iz nekdanje države, ter desetletij neukrepanja.


kAMPANJA MOJE TELO, MOJE PRAVICE

kDO ODLOČA O NAšIH SPOLNIH IN REPRODUkTIVNIH PRAVICAH?OkOLI LETOšNJEGA MEDNARODNEGA DNEVA ŽENSk SMO V AMNESTY INTERNATIONAL ZAČELI kAMPANJO MOJE TELO, MOJE PRAVICE. ZgOVOREN NASLOV ALI PA TUDI NE? MORDA SE ZDI MARSIkOMU POVSEM LOGIČNO, DA O SVOJEM TELESU ODLOČAMO SAMI. NE, ŽAL PREPOGOSTO NE. POSLEDICE PA SO LAHkO TRAGIČNE – OD RAZBITIH DRUŽIN IN IZkLJUČEVANJA DO PONAVLJAJOČIH SE ZDRAVSTVENIH TEGOB IN CELO SMRTNIH PRIMEROV.

kAJ SO SPOLNE IN REPRODUkTIVNE PRAVICE?Ljudje imamo pravico do zdravega, varnega, sporazumnega in prijetnega spolnega življenja. Pravico imamo do nadzora nad lastnim telesom ter do informacij, ki so nam v pomoč pri odločanju glede zdravega (spolnega) vedenja. Nenazadnje imamo tudi pravico do cenovno razpoložljivih zdravstvenih storitev. Ne gre le za pravice žensk, ampak tudi moških. Posebej skrbi, da se te pravice pogosto odrekajo mladim, marsikdaj s tragičnimi posledicami za njihovo prihodnost. V Burkini Faso je npr. odprt pogovor o seksu tabu. Kontracepcija ni splošno dostopna in nenačrtovana nosečnost je pogosta. Hassatou je bila stara le 13 let, ko je zanosila. Ni vedela, da spolnost vodi v nosečnost. Ko se je otrok rodil, ju je družina vrgla na cesto…

Na drugem koncu sveta, Nepalu, je široko razširjena diskriminacija žensk. To ima posledice tudi za njihovo zdravje, na sto tisoče žensk trpi zaradi povešene maternice. Če prisluhnemo zgodbi Khumeni, postane jasno zakaj. Ko je bila stara 15 let, so se njeni starši odločili, da se mora poročiti. Desetkrat je bila noseča in vsakič je morala roditi v kravjem hlevu. Med nosečnostmi je morala nositi težka bremena in včasih je lahko po porodu počivala le en teden. Vse to je povzročilo, da se ji je pojavil zdrs maternice, a osem let ni bila deležna ustreznega zdravljenja.

V okviru kampanje bomo v Amnesty International objavili vrsto poročil iz izbranih držav, v katerih bomo opozorili na za tisto državo posebej perečo situacijo. Ob tem bomo izvajali tudi osveščevalne aktivnosti in izobraževanje z namenom, da bi ljudi opolnomočili za sprejemanje svobodnih in informiranih odločitev glede spolnih in reproduktivnih pravic, ne da bi bili pri tem diskriminirani, v kaj prisiljeni ali žrtve nasilja.

Pri tem gre na eni strani pogosto za državno zatiranje v obliki diskriminatornih zakonov. Recimo takšnih, ki kriminalizirajo sporazumne spolne odnose zunaj zakona ali med istospolnimi partnerji, prepovedujejo splav, tudi če je nosečnost posledica posilstva, ter dopuščajo posiljevalcem, da se izognejo kazenskemu pregonu, če se poročijo s svojimi žrtvami. Po drugi strani pa spolne in reproduktivne pravice, zlasti mladim in ženskam, pogosto odrekajo tudi člani njihove družine ali skupnosti. Poročanje deklic in obrezovanje ženskih spolnih organov sta primera teptanja pravic, ki sta tudi v 21. stoletju zaskrbljujoče široko razširjena.

(M.N.)

Več informacij: www.amnesty.si (Kampanje – Moje telo, moje pravice)

HITER POGLED• 150 milijonov deklet,

mlajših od 18 let, je že doživelo spolni napad.

• Med letoma 2011 in 2020 se bo verjetno 142 milijonov deklet poročilo, ko bodo dejansko še otroci.

• Vsako leto rodi 14 milijonov mladostnic, večinoma zanosijo zaradi prisilnega seksa ali gre za nezaželeno nosečnost.

• 215 milijonov žensk nima dostopa do kontracepcije, čeprav ne želijo več imeti otrok ali bi jih rade imele kasneje.

• Spolna aktivnost med predstavniki istega spola je trenutno zakonsko prepovedana v vsaj 76 državah.


V AI SLOVENIJE BOMO V SODELOVANJU Z MESTNO OBČINO LJUBLJANA IN DRUšTVOM ZELENI PRSTAN PONOVNO SODELOVALI NA PRIREDITVI POT OB ŽICI. TUDI TOkRAT BOMO PRIPRAVILI POSEBNE AkTIVNOSTI ZA šOLE, VSI UDELEŽENCI PA BODO IMELI MOŽNOST STORITI TUDI NEkAJ DOBREGA – ZAVZETI SE ZA DOSTOP DO VODE ZA VSE.

kAkO LAHkO SODELUJETE?Med rekreacijskim pohodom (v soboto, 9. maja) po trasi, kjer je bila med drugo svetovno vojno Ljubljana obdana z bodečo žico, se lahko ustavite na naših stojnicah. Z veseljem vam bomo posredovali dodatne informacije o problematiki dostopa do pitne vode v Sloveniji, lahko pa boste tudi podpisali peticijo, s katero boste odgovorne pozvali k temu, da zagotovijo dostop do pitne vode vsem prebivalcem, brez diskriminacije, s konkretnim poudarkom na občine Škocjan in Ribnica in tamkajšnja romska naselja.

Če se boste pridružili teku trojk, se lahko prijavite kot trojka Amnesty – v ime trojke vključite besedo AMNESTY ali VODA ter tako tecite za vodo in opozarjajte na problematiko. Podarili vam bomo darilca, s katerimi bo vaša trojka (in vaše prizadevanje za človekove pravice) bolj vidna.

DELATE V šOLI ALI Z MLADIMI?Za učence in dijake tudi letos pripravljamo različne aktivnosti. Že v tednih pred prireditvijo bodo šole imele možnost, da se aktivno vključijo v projekt, za človekove pravice pa bodo lahko ukrepali tudi v petek, 8. maja, ko po Poti ob žici hodijo šolarji in dijaki.

Delavnica Voda je človekova pravicaNa naši spletni strani sola.amnesty.si je na voljo predlog delavnice o vodi kot človekovi pravici, obogatena pa je s 7-minutnim videom Vzporedna življenja, ki priča o življenju brez vode v romskih naseljih v Sloveniji, ter pogostimi vprašanji in odgovori o tematiki. Delavnico lahko izvedete samostojno, z veseljem pa bomo za učitelje izvedli tudi usposabljanja, kako izvajati delavnice učenja človekovih pravic.

Pogovor z Lili GrmKako je živeti v naselju brez vode, iz prve roke ve Lili Grm, ki se aktivno bori, da bi romsko naselje, v katerem živi s svojo družino, imelo dostop do vode. Pogovor z njo si lahko preberete na straneh 10 in 11). Lahko se prijavite za njen obisk v aprilu (žal obisk lahko zagotovimo le omejenemu številu šol iz MO Ljubljana), prepričani smo, da bodo mladi dobili pomembne informacije, ki jim bodo pomagale razumeti diskriminacijo.

Solidarnostna sporočila za vrstnikeŠole vabimo, da se nam pridružijo pri pisanju solidarnostnih sporočil za otroke, ki morajo odraščati brez dostopa do pitne vode. Pišite nam na [email protected] in poslali vam

PONOVNO BOMO HODILI, TEkLI, USTVARJALI IN UkREPALI ZA PRAVICO DO VODE

Foto

: Tan

ja R

istič

V petek smo na različnih kontrolnih točkah o pravici do vode osveščali osnovno- in srednješolce …

Foto

: Met

ka N

aglič

… v soboto pa ostale pohodnike, ki so lahko podpisali tudi peticijo. Kljub dežju smo vztrajali …

Foto

: Tan

ja R

istič

Mladi so si lani poskušali predstavljati dan brez vode. Njihove izdelke smo razstavili na Poti ob žici.

Foto

: Den

is Š

vige

lj

… in tudi tekače zalagali s čisto pitno vodo.


bomo prazne razglednice, na katere lahko mladi rišejo in pišejo sporočila, ki jih bomo nato posredovali njihovim vrstnikom v romskih naseljih.

Delavnice na petkovem pohoduV petek, 9. maja, bomo na kontrolni točki Vič za udeležence pohoda pripravili tudi aktivnosti, kakršne sicer izvajamo med delavnicami na šolah. Učenci in dijaki bodo lahko postanek izkoristili tudi za učenje o človekovih pravicah skozi interaktivne participatorne igre. Razredi, ki bi se radi pridružili aktivnostim, naj nam pišejo na [email protected], kjer bodo dobili podrobnejše informacije.

NISTE IZ LJUBLJANE?To ni ovira, da ne bi mogli ukrepati za pravico do vode. Udeležite se lokalnega teka ali drugega dogodka in tecite, smučajte, plavajte, kolesarite … ZA pravico do vode. Predlagajte organizatorjem dogodkov, naj o pobudi obvestijo vse udeležence. Pri tem vam z veseljem pomagamo – pišite nam na [email protected] in posredovali vam bomo podatke in nasvete.

ZAkAJ ZA PRAVICO DO VODE?Več kot 900 milijonov ljudi na svetu in okrog milijon prebivalcev v Evropi nima dostopa do vode. V Sloveniji imajo skoraj vsi prebivalci do varne pitne vode, žal pa to ne velja za številne Rome. Vladni podatki iz leta 2010 kažejo, da kar od 20 do 30 odstotkov romskih naselij na jugovzhodu države nima dostopa do pitne vode. Po mednarodnem pravu človekovih pravic mora biti dostop do vode zagotovljen vsem prebivalcem brez diskriminacije, tudi ne glede na status naselja ali bivališča, v katerem bivajo.

Pomanjkanje dostopa do vode negativno vpliva na vrsto človekovih pravic – pravico do izobrazbe, zaposlitve in zdravja. Brez vode ljudje težje skrbijo za higieno in pranje oblačil, zato so tako otroci v šolah kot odrasli na delovnih mestih lahko zasmehovani. Voda je osnovno sredstvo za zagotavljanje higiene, ta pa je potrebna za zagotavljanje zdravja. Voda je nujna tudi za pitje in kuhanje, pri čemer je zlasti pomembna njena neoporečnost. Če morajo ljudje uporabljati vodo iz potokov ali jo hraniti v plastičnih posodah (npr. sredi poletne vročine), je njena varnost vprašljiva.

Življenje v neustreznih razmerah – brez pitne vode, elektrike, dostopa do druge infrastrukture in brez varnosti uživanja bivališča, številne Rome na JV države, predvsem na območju Dolenjske, Posavja in Bele krajine, postavlja v neenak položaj oziroma jih diskriminira. To bistveno otežuje uresničevanje njihovih ostalih pravic, zlasti do izobraževanja in zaposlitve, vpliva pa tudi na njihovo zdravje in kakovost življenja nasploh. To je tudi glavno sporočilo raziskave, ki jo je AI Slovenije opravila na terenu in je bila marca 2011 objavljena v poročilu Vzporedna življenja: Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode. Več informacij o pravici do vode najdete na www.amnesty.si/potobzici. (A.Č.)

VSE INFoRmACIJE NA www.AMNESTY.SI/

POTOBZICI IN

www.POHOD.SI.

Prireditev Pot ob žici poleg spomina na osvoboditev Ljubljane in temeljne vrednote, kot so solidarnost, pravičnost, strpnost in odpor, spodbuja tudi zdrav način življenja. Prireditev v četrtek odprejo otroci iz vrtcev, v petek se nadaljuje s pohodi osnovno- in srednješolcev, v soboto pa sta tek trojk (3km za srednješolce, ostale kategorije 12,5 in 29 km) in rekreativni pohod (trasa je dolga od 3 do 35 km). Letos bo prireditev med 8. in 10. majem, več informacij na www.pohod.si.

BI POMAGALI kOT PROSTOVOLJEC?Sodelovanje na Poti ob žici je velik organizacijski zalogaj, zato je pomoč prostovoljcev nadvse pomembna. Vabimo vas, da se nam pridružite v petek ali soboto, za vsakogar se bo našlo delo in vsak par rok bo zelo dobrodošel. Javite se nam na [email protected].

UKREPATE LAHKO TAKOJ: PODPIŠITE APEL VLADI IN ŽUPANOMA OBČIN ŠKOCJAN IN RIBNICA!

Prosimo vas, da podpišete apel in nam ga pošljete do 10. maja 2014 na Amnesty International Slovenije, Beethovnova 7, 1000 Ljubljana.

Spoštovani,

pišem vam zaradi neustreznih bivanjskih razmer, v katerih živijo nekatere romske družine v Sloveniji. Zaradi diskriminacije nimajo dostopa do ustreznih bivališč, nekateri celo do pitne vode. Slovenske oblasti pozivam, naj zagotovijo dostop do pitne vode vsem prebivalcem, brez diskriminacije. Dostop do pitne vode za osebno rabo je človekova pravica.

Hvala za ukrepanje. S spoštovanjem,

Podpis: Datum:


NAJBOLJšI NA 16. FESTIVALU DOkUMENTARNEGA FILMA

VRNITEV V HOMSNA 16. FESTIVALU DOkUMENTARNEGA FILMA SMO LETOS PODELILI kAR DVE NAGRADI – MED TEkMOVALNIMI FILMI FESTIVALA JE ŽIRIJA ZA NAJBOLJšI DOkUMENTAREC NA TEMO ČLOVEkOVIH PRAVIC IZBRALA FILM VRNITEV V HOMS, PRVIČ PA SMO PODELILI TUDI NAGRADO ZA NAJBOLJšI kRATEk DOkUMENTARNI FILM, ZA kATERO SO SE POTEGOVALI MLADI. ŽIRIJO SO NAJBOLJ PREPRIČALI UČENkE IN UČENCI Oš BIČEVJE IZ LJUBLJANE.

Dokumentarni film Vrnitev v Homs režiserja Talala Derkija prikazuje skupino mladih revolucionarjev, ki pod vodstvom karizmatičnega dvajsetletnika Basseta predsedniku Al-Assadu sprva nasprotujejo z nenasilnimi demonstracijami, po vse bolj agresivnih posegih režimske vojske pa tudi sami poprimejo za orožje. Za nagrado se je sicer potegovalo pet filmov iz tekmovalnega programa, poleg Vrnitve v Homs še Slika, ki je ni, 727 dni brez Karama, Obljubljena dežela in Sepideh. Obrazložitev žirije najdete na www.amnesty.si.

Film, ki se je okitil z nazivom najboljši dokumentarni film na temo človekovih pravic, je tudi tokrat izbrala mednarodna žirija. Sestavljali so jo novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, ki se ukvarja predvsem s socialnimi tematikami, Jelena Aščić; neodvisni fotograf in filmski ustvarjalec, oporečnik vesti, begunec iz Irana, ki trenutno živi v Grčiji, kjer je tudi član izvršnega odbora tamkajšnje AI, Kusha Bahrami in Matej Povše, fotograf, ki pa se zadnje čase tematsko osredotoča predvsem na begunce iz Bližnjega vzhoda in severne Afrike.

Amnesty nagrado na festivalu, ki ga organizira Cankarjev dom, podeljuje že od leta 2009. Letos smo preko natečaja za najboljši kratki dokumentarni film prvič k sodelovanju povabili tudi mlade med 10. in 20. letom. Namen natečaja je povečati osveščenost mladih o človekovih pravicah, kot so zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ter jih spodbuditi, da o kršitvah razmišljajo tudi z osebne oz. lokalne perspektive. Tokrat je bil poudarek na strpnosti, torej pozitivnih primerih oz. idejah, kako prispevati k odpravi diskriminacije in spoštovanju človekovih pravic. Žirijo, ki so jo sestavljali režiser Miha Hočevar, vodja učenja človekovih pravic v naši sekciji Simona Podobnikar in Tina Plahutnik z OŠ Frana Albrehta iz Kamnika, je najbolj prepričal film We All Make This World Beautiful (Mi vsi delamo ta svet čudovit), ki so ga pod mentorstvom Bernardke Avsenik in Alenke Fajfar Gnezda ustvarili učenke in učenci OŠ Bičevje iz Ljubljane. Filmček si lahko ogledate na spletni strani sola.amnesty.si, uporabljali pa ga bomo tudi pri delavnicah in aktivnostih Šole človekovih pravic.

Oba nagrajena filma sta nagrade prejela na zaključni prireditvi Festivala dokumentarnega filma, kjer so naši prostovoljci ponovili instalacijo Lie-in (o tem si lahko več preberete na strani 20, fotografije pa najdete na naši spletni strani). Človekove pravice beguncev in migrantov na poti v Evropo so bile namreč tudi tokrat rdeča nit aktivnosti ob robu festivala. Na naši info točki v Cankarjevem domu so obiskovalci lahko napisali sporočila dobrodošlice beguncem in migrantom, ki se uspejo prebiti do meja Evrope, kjer pa naletijo na zaprto trdnjavo – čeprav Evropa ni najboljša gostiteljica, smo lahko gostoljubni njeni državljani. To so pokazali tudi mladi z OŠ Vincenzo e Diego de Castro iz Pirana, ki so se odzvali našemu povabilu ter zgibali ladjice in nanje napisali sporočila dobrodošlice, ki smo jih razstavili na naši info točki.

(A. Č.)

Žiranti Tina Plahutnik (levo), Miha Hočevar in Simona Podobnikar med gledanjem kratkih filmov, prijavljenih na natečaj.

Žirija za izbiro najboljšega dokumen-tarnega filma na FDF: Kusha Bahrami, Jelena Aščić in Matej Povše.


šOLA ČLOVEkOVIH PRAVIC »ŽIVI« TUDI NA SPLETU

PISANA NA kOŽO PEDAGOškIM DELAVCEM, UPORABNA TUDI ZA DRUGETUDI V SLOVENSkI AMNESTY IMAMO SVOJO šOLO! GRE ZA PROGRAM UČENJA ČLOVEkOVIH PRAVIC, V OkVIRU kATEREGA PRIPRAVLJAMO IZOBRAŽEVALNA GRADIVA, IZVAJAMO DELAVNICE IN MLADIM PONUJAMO šTEVILNE MOŽNOSTI, DA UkREPAJO ZA ZAšČITO ČLOVEkOVIH PRAVIC. TOkRAT VAS VABIMO NA PRENOVLJENO SPLETNO STRAN NAšE šOLE IN k NAROČILU DIDAkTIČNIH kARTIC.

Spletna stran Šole človekovih pravic (sola.amnesty.si) je namenjena predvsem pedagoškim in mladinskim delavcem oz. vsem, ki vas zanima učenje človekovih pravic (UČP). V lanskem letu smo stran posodobili in oblikovali tako, da jo je lažje uporabljati.

kAJ NAJDETE NA SPLETNI STRANI šOLE ČLOVEkOVIH PRAVIC? • Informacije o aktualnih dogodkih, • predloge delavnic, ki jih lahko izvedete sami, • izobraževalna gradiva (priročniki ter avdio in video

posnetki), ki so v pomoč pri obravnavi tem človekovih pravic,

• prijavo na brezplačne delavnice in • prijavo na Mesečnik, v katerem 10-krat letno obveščamo

o novostih in dogodkih, ki jih izvajamo v slovenski Amnesty na področju učenja človekovih pravic.

Vabimo vas, da raziščete ponudbo in nam pišete, če potrebujete našo pomoč pri uporabi materialov.

kARTICE IZJEMNI LJUDJE ZA BOLJšI SVET Kartice 18 običajnih posameznikov, ki so s preprostimi dejanji povzročili pomembne spremembe v svetu, so izšle tudi v tiskani izdaji v okviru projekta Z opolnomočenjem proti diskriminaciji, ki ga sofinancira Amnesty International Norveške. O karticah smo podrobneje pisali v Akciji iz decembra 2013; slednja je na voljo tudi na spletu v pdf obliki (www.amnesty.si/akcija).

Kartice so didaktičen pripomoček, ki ga lahko uporabite pri pouku in učence/dijake motivirate, da so lahko tudi oni posamezniki, ki spreminjajo svet. Če bi radi imeli svoj izvod kartic, prosim pišite na [email protected].

Simona Podobnikar, vodja učenja človekovih pravic.

Več informacij: sola.amnesty.si

kAJ SO NAM PO MARATONU PISANJA APELOV 2013 POVEDALI UČITELJI/CE IZ NAšE MREŽE UČP? Veliko pozitivnega; izpostavimo naj:

»Vsako leto me preseneti odziv otrok, ki apele resnično pišejo s srcem in nato vprašujejo, če so se krivice popravile in kako je z ljudmi, za katere smo pisali. Vesela sem tudi, da AI tako odlično pripravi maraton.«

»Kar tako naprej...šolniki vas potrebujemo :)«


USPEšNI PREPLET 25 LET AIS IN MARATON

NAVDUšUJOČE: CELA šOLA JE »DIHALA« Z NAMINA SREDNJI šOLI ZA STROJNIšTVO, MEHATRONIkO IN MEDIJE V CELJU SO »PEkO« TORT ZA NAš ROJSTNI DAN VEČ kOT USPEšNO ZDRUŽILI Z MARATONOM PISANJA APELOV IN V PROJEkT VkLJUČILI VSE DIJAkE IN PROFESORJE.

Kako jim je to uspelo, nam je pojasnila mentorica dijaške skupnosti Suzana Slana: »V skupnosti dijakov smo se za Maraton pisanja apelov odločili že pred dvema letoma. Prvo leto smo pisali apele samo na stojnicah, lansko šolsko leto pa smo človekove pravice in cilje Maratona natančneje predstavljali na razrednih urah. Tako smo vse dijake na šoli seznanili z vašo organizacijo in človekovimi pravicami, napisali pa smo tudi precej več apelov.« Pisanje apelov je bilo med dijaki očitno dobro sprejeto, saj so že oktobra spraševali, ali bodo spet sodelovali: »Ko sem pogledala na vašo spletno stran, so me navdušile torte in porodila se mi je ideja za izdelovanje strojniških, mehatroničnih in medijskih tort, ki so značilne za programe, v katerih se naši dijaki izobražujejo. Pri tem so me podprli tudi drugi učitelji, predvsem učitelji pri praktičnih predmetih, in dijaki.«

Torte so dijaki večinoma izdelovali pri praktičnem pouku, nekaj pa tudi na razrednih urah in doma. Ob tem Suzana Slana dodaja: »Naši dijaki so pač bolj praktiki in jih je veliko bolj kot pisanje navduševalo praktično delo, pri katerem njihova domišljija ne pozna meja.« Da je res tako, se lahko prepričate na spletni strani sola.amnesty.si, kjer so zbrane fotografije vseh tort, dijaki iz Celja pa so med drugim zvarili prave umetnije, spekli torto v obliki fotoaparata in s pomočjo robota izrezali torto iz stiropora.

Vsekakor pri projektu ni šlo zgolj za izdelovanje tort, temveč predvsem za učenje o človekovih pravicah in ukrepanje za ogrožene posameznike in skupine. Z delom so začeli že oktobra, ko so učiteljskemu in dijaškemu zboru predstavili projekt, razredniki prvih letnikov pa so na razrednih urah dijakom in dijakinjam predstavili Amnesty International in Maraton pisanja apelov. Novembra so izdelovali torte, akcijo pa so ves čas spremljali in podpirali s plakati, okrožnicami in obvestili. Akcijo so zaključili na dan človekovih pravic: »10. decembra smo akcijo zaključili s tremi stojnicami na različnih lokacijah po Šolskem centru, na katerih smo razstavili vse nastale torte in hkrati zbirali apele. Za vsak napisan apel so dijaki dobili košček prave torte, ki smo jih spekle učiteljice.«

Suzana Slana uspeh pripisuje dvema dejavnikoma: »Prvi dejavnik je bil čas, ki ga je bilo na razpolago več kot dovolj. Velikokrat dobimo na šolo zelo zanimive akcije in projekte, a žal premalo časa za izvedbo. Drugi pomemben dejavnik pa je ta, da smo že prejšnji dve leti sodelovali pri pisanju apelov in smo akcijo samo nadgradili.«

Mi k temu dodajamo še tretji, najpomembnejši dejavnik – zavzetost mentorice, ostalih profesorjev, predvsem pa dijakov, ki sodelujejo v različnih humanitarnih projektih. V minulih dveh letih so organizirali zbiranje prispevkov za sajenje dreves in za otroke v Malaviju, sodelujejo pri teku podnebne solidarnosti, sprejeli pa so tudi Kodeks sožitja, s katerim želijo izboljšati odnose na šoli. Upamo, da bodo k njihovim prizadevanjem za boljši svet pripomogle tudi delavnice, ki smo jih februarja z velikim veseljem izvedli tudi na njihovi šoli.

Ana Čemažar, koordinatorka učenja človekovih pravic.

Suzana Slana v sredini,med dijaki/njami 2. letnika smeri medijski tehnik z dvema krasnima tortama.

Navdušili smo se nad kovinsko torto in torto iz papirja; ostale fotografije tort iz te šole najdete na našem Pinterestu in na sola.amnesty.si.

18 VRtImo SVEt I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

TRANSSPOLNE OSEBE V EVROPI

TEŽkO JE ŽIVETI V kONFLIkTU S TEM, kAR ČUTIš, DA SI EVROPSkE DRŽAVE kRšIJO ČLOVEkOVE PRAVICE OSEB, kI POSkUšAJO NA PRAVNO FORMALNI NAČIN SPREMENITI SVOJ SPOL (LEGAL GENDER), OPOZARJA AMNESTY V NOVEM POROČILU. TRANSSPOLNE OSEBE SO PRISILJENE V INVAZIVNE kIRURškE POSEGE, STERILIZACIJO, HORMONSkE TERAPIJE IN PSIHIATRIČNE OCENE, PREDEN LAHkO PRAVNO SPREMENIJO SVOJ STATUS OZ. SPOL.

Države ne bi smele transspolnih oseb prisiliti v te izbire. Številne transspolne osebe se morajo spopasti z veliki težavami pri sprejemanju svoje identitete, odkrita diskriminacija s strani države pogosto situacijo še poslabša. Poročilo izpostavlja kršitve osnovnih človekovih pravic v postopkih pridobivanja pravnega priznavanja spola na Danskem, Finskem, v Franciji, Norveški, Belgiji in Nemčiji. Na Irskem postopkov sploh ni, čeprav načrtujejo zakonodajo na tem področju. V Evropski uniji bi lahko bilo do 1,5 milijona transspolnih oseb.

V veliko državah obstajajo strogi pogoji, pod katerimi lahko posamezniki pravno-formalno spremenijo svoj spol. Transspolne osebe lahko dosežejo priznavanje pravnega spola samo, če jim diagnosticirajo duševno motnjo, če se strinjajo z zdravstvenimi posegi, kot so hormonske terapije in operacije, ki vodijo v dokončno sterilizacijo, in morejo dokazati, da so samski. Postopek lahko traja leta.

Ljudje morajo sprejeti grozno odločitev: ali se pustijo podvreči kupu ponižujočih korakov in ukrepov na ukaz države ali pa so prisiljeni v nadaljnje življenje na podlagi spola, ki so jim ga pripisali ob rojstvu - tudi če ta ni v skladu z njihovim izgledom in identiteto. Pravno-formalno priznavanje spola je ključ do uživanja človekovih pravic transspolnih oseb. Slednje so v nevarnosti, da jih bodo diskriminirali, vedno, ko morajo pokazati osebne dokumente, na katerih so ime ali informacije, povezane s spolom, ki ne izkazujejo njihove resnične spolne identitete in izražanja.

Hélène, transseksualna ženska iz Pariza, je bila rojena kot fant. V Franciji ni specifične zakonodaje, ki bi dovoljevala transspolnim osebam spremembo njihovega spola ali imena na uradnih dokumentih. O tem odloča sodišče, ki pa ne sledi nekemu enotnemu postopku; pogosto so potrebne dolgotrajne zdravstvene obravnave. »Želim si kirurško zamenjati spol, to je zame pomembno, da bi lahko živela kot ženska. Žensko sem se počutila že od kakšnega četrtega ali petega leta, a zelo dolgo je trajalo, da sem to priznala… Šele pri 48 letih. V šoli so me nadlegovali, pri petnajstih so me brutalno pretepli, ker so me imeli za ženstvenega fanta. V glavi sem si določila rok;

petdesetega leta ne bom dočakala kot moški. Prej se ubijem. Težko je preživeti celo življenje v nenehnem konfliktu s tem, kar dejansko si.«

kAkO JE V SLOVENIJI?

Nevladna organizacija Legebitra (www.drustvo-legebitra.si/) je v sodelovanju z mednarodnima organizacijama ILGA-Europe in Transgender Europe pripravila poročilo o uveljavljanju evropske socialne listine, ko gre za trans osebe. V Sloveniji določa spremembo spola pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru. Predpis določa, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka. Podlaga za izdajo odločbe je potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol. Pred vpisom spremembe spola v register, mora matičar zahtevati določitev nove EMŠO. Izpisek iz matičnega registra o rojstvu se izda s podatkom o novem spolu, brez zaznamka o spremembi spola.«

Kot ugotavljajo v tem poročilu, predpis ne ponuja smernic glede tega, katere kriterije naj uporablja »pristojna zdravstvena ustanova ali zdravnik« pri določanju, ali je oseba spremenila spola. Izkušnje transspolnih oseb, ki so si želele spremeniti spol, kažejo na to, da prihaja do različne uporabe kriterijev, odvisno od posameznika na uradih za urejanje matičnih zadev. Nekateri sprejmejo psihiatrično potrdilo in na tej podlagi sprožijo postopek spremembe spola, ne da bi zahtevali hormonski ali kirurški poseg. Drugi terjajo potrjeno potrdilo kirurga, ki je opravil operacijo spremembe spola. Po njihovih informacijah se zakon uporablja samovoljno, v nekaterih primerih celo z zahtevo, da se opravi obsežen in invaziven zdravstveni poseg, morebiti tudi vključno s sterilizacijo.

(M.N., S.V.Ž.)

Več: State decides who I am. Lack of legal gender recognition for transgender people in Europe. Indeks: EUR 01/001/2014

VRtImo SVEt I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014 19

CENTRALNOAFRIškA REPUBLIkA

»ZOB ZA ZOB« - kRVAVE SLEDIV PRECEJšNJEM »ZAVETRJU« POZORNOSTI MEDNARODNE JAVNOSTI SE NA AFRIškIH TLEH ODVIJA NOVA ŽALOSTNA ZGODBA PRELIVANJA kRVI, TUDI OTROk IN ODRASLIH CIVILISTOV. DOGAJA SE PRAVI EkSODUS. NAšI RAZISkOVALCI, kI SO NA TERENU, SO V ZAČETkU MARCA VIDELI TUDI ZNAMENJA PRIHAJAJOČE HUMANITARNE kATASTROFE V BEGUNSkIH TABORIšČIH.

Zdajšnja kombinacija nasilja, sovražnosti in nestabilnosti je neposredna posledica krize, ki se je začela decembra 2012, ko so večinoma muslimanske sile Seleka (sestavljajo jih frakcije različnih uporniških milic) sprožile oboroženo ofenzivo. Ta je marca 2013 vodila v prevzem oblasti. V desetih mesecih vladanja so bile te sile odgovorne za masakre, zunajsodne poboje, posilstva, mučenja in plenjenje, pa tudi za množično požiganje in uničevanje vasi s krščanskimi prebivalci.

tisti, ki z nasiljem nimajo nič. Naši raziskovalki pripovedujeta o grozi, občasno tudi prizorih, ob katerih okamniš. Kot na primer v oddaljenem mestu Bouguere, severozahodno od Banguija, kjer sta sredi marca nameravali raziskovati masaker, ki se je zgodil tri tedne prej. Milice anti-balaka so ubile več kot 40 ljudi, večina muslimanskega prebivalstva je pobegnila. Nič naših raziskovalk ni moglo pripravilo na pogled, ki ju je pričakoval ob prihodu tja: na ulicah so bila nametana trupla, našteli sta jih 21, vključno s tremi ženskami in celo dojenčkom. Nekatera telesa pokojnih so jedli psi. Trupla nekaterih moških so bila delno ožgana...

Kot omenjeno, se katastrofa človekovih pravic seli tudi v begunska taborišča, vključno v sosednjem Čadu. Delegacija Amnesty je v drugi polovici februarja obiskovala območja na meji ter naletela na tisoče ljudi, ki so jih zapostavile tako oblasti kot humanitarne agencije. Številni trpijo zaradi podhranjenosti, brez drugega zavetja, kot je senca dreves. Med njimi je veliko otrok, marsikateri so bili v kaosu ločeni od svojih družin in skrajno nujno potrebujejo pomoč. Začenja se deževna sezona in brez dostopa do bivalnih enot, hrane in zdravstvene oskrbe se bo že tako obupna situacija še poslabšala… (M.N.)

Za več novih informacij, vključno z našimi zahtevami po ukrepanju, obiščite www.amnesty.org

(tam lahko iščete informacije po državah; v angleščini).

Bekonanga, meja Centralnoafriške republike, marec 2014. Nekateri ljudje živijo tu na odprtem že dva meseca.

Foto

: Am

nest

y In

tern

atio

nal

UkRAJINANOVA kRIZA V SOSEšČINIRAZMAHNILA SE JE kRIZA V UkRAJINI. AMNESTY SPREMLJA TUDI TO SITUACIJO, ZLASTI PA OPOZARJAMO NA TO, DA MORA POLICIJA SPOšTOVATI PRAVICE PROTESTNIkOV.

V februarskih protivladnih protestih je bilo ubitih preko 100 ljudi in treba je zagotoviti, da bodo storilci odgovarjali. Nekateri protestniki so se sicer tudi sami zatekali nasilju, a Amnesty International je zabeležila številne primere, ko so mirne protestnike in tudi mimoidoče pripadniki policije za boj proti izgredom pretepli in jih ranili. Po ocenah bi lahko bilo od začetka protestov novembra lani ranjenih celo 800 ljudi.

Nek policist je 1. decembra pretepel Iryno Rabchenyuk, ki je bila tam po naključju in ni bila nasilna. S pendrekom jo je udaril v obraz, pri čemer ji je med drugim zlomil nos, morda nikoli več ne bo videla na eno oko. Iryna in na stotine drugih, ki so utrpeli napade, si zaslužijo pravico.

Ko so se sile Seleka umaknile, so mednarodne sile dovolile, da so mesto za mestom prevzemale oblast milice anti-balaka – te so pa krščanske milice. Po pričakovanjih je sledilo nasilje in nasilni izgoni muslimanskih skupnosti. Zmanjšanje moči Seleke pa tudi ni zmanjšalo njihove brutalnosti, ko so zapuščali položaje. Kljub temu, da so bile njihovo gibanje in operativne sposobnosti precej omejene, so še naprej izvajali nasilne napade na krščanske civiliste in njihovo lastnino. Slednje so napadale tudi oborožene skupine muslimanskih skupnosti, ki so delovali samostojno ali pa s silami Seleka. Povračilni ukrepi so grozni; milice anti-balake izvajajo brutalne napade v prizadevanjih, da bi državo očistile muslimanskega prebivalstva. Govora je o muslimanskem eksodusu še ne-videnih razsežnosti.Skratka, taktika zob za zob pričakovano vodi v srh vzbujajoči razmah brutalnosti, žrtve pa so civilisti in seveda večinoma

20 AKtIVIZEm I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

PRIDRUŽITE SE NAšIM MREŽAM: LGBT, ROMI V EVROPI, BEGUNCI, BALkAN, BLIŽNJI VZHOD IN SEVERNA AFRIkA

Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov je od leta 2011 v Sredozemskem morju umrlo najmanj 2600 ljudi, ki so se skušali zateči v Evropo.

ŽIVLJENJA SO POMEMBNEJšA OD MEJ

LIE-IN ZA PRAVICE BEGUNCEV IN MIGRANTOV15. MARCA SMO PROSTOVOLJCI AMNESTY SLOVENIJE IZVEDLI NOVO AkCIJO V SkLOPU kAMPANJE ZA PRAVICE BEGUNCEV IN MIGRANTOV S. O. S. EVROPA. TOkRAT PRED ZASEDANJEM EVROPSkEGA SVETA, NA kATEREM SO EVROPSkI VODITELJI RAZPRAVLJALI O SMERNICAH ZA PRAVOSODJE IN NOTRANJE ZADEVE, kAMOR SPADA TUDI MIGRACIJSkA POLITIkA, ZA NASLEDNJIH PET LET.

V Amnesty International smo z akcijami po celi Evropi opozarjali na nasilje in grobo kršenje človekovih pravic na mejah Evrope – kar bi prav s prihodnjo politiko lahko izboljšali.

Evropa je še zmeraj trdnjava, begunci in migranti, ki se na pot proti njej odpravijo v upanju na varnost in preživetje, pa prevečkrat končajo svojo pot izgubljeni med ogromnimi številkami žrtev – utopljenih v Sredozemskem morju, pretepeni in prisilno vrnjeni na mejah, pridržani ali vrnjeni v domovino brez možnosti, da bi zaprosili za azil.

Evropska unija mora ukrepati. Človeška življenja so pomembnejša.

• Zagotoviti je treba varno pot v Evropo, saj ta poteka skozi roke trgovcev z ljudmi in tihotapcev, ki begunce v boju za preživetje izkoriščajo in jih za ogromne vsote denarja pošiljajo na pot v nevarnih, komaj delujočih plovilih, brez vode in hrane.

• Več pozornosti je treba nameniti iskanju in reševanju tistih, ki se na morju znajdejo v težavah in preprečiti tragedije. Zagotovo se vsi še spominjamo 360 ljudi, ki so oktobra lani umrli na goreči ladji zgolj kilometer pred obalo italijanske Lampeduse!

• Članice Evropske unije naj prekinejo sporazume o vračanju migrantov v tretje države, ki niso varne.

Šele ko bodo za Evropsko unijo človeška življenja postala pomembnejša od nadzora mej, bo zagotovljeno dostojanstveno in pravično ravnanje z begunci in migranti.

Alenka Mrakovčič, prostovoljka, koordinatorka kampanje SOS Evropa

V Piranu in Portorožu smo prostovoljci postavili sliko, na kateri smo s svojimi telesi prikazali žrtve v Sredozemskem morju.

Sodelujoči so se tako v Portorožu zbrali okoli simbolične ‘trdnjave’ Evrope: »Evropa, ljudje so pomembnejši od mej!«

Foto

: Ale

nka

Mra

kovč

ičFo

to: D

enis

Švi

gelj

AKtIVIZEm I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014 21

PODPISUJTE MOBILNE PETICIJE! Pošljite Amnesty na 2929. Več: www.amnesty.si/smsPODPISUJTE MOBILNE PETICIJE! Pošljite Amnesty na 2929. Več: www.amnesty.si/sms

ABC PROSTOVOLJSTVA PRI AMNESTYČEPRAV ENkRAT LETNO POSEBEJ AkTIVNO VABIMO k TEMU, DA SE NAM PRIDRUŽITE kOT PROSTOVOLJkE IN PROSTOVOLJCI, STE SEVEDA VEDNO DOBRODOšLI. PRI NAS LAHkO DELATE MARSIkAJ, AkTIVNOSTI LAHkO ORGANIZIRATE SAMI ALI PA SE PRIDRUŽUJETE »LE« kOT IZVAJALCI.

Večinoma prostovoljci pri nas izvajajo tri vrste aktivnosti, nekateri vse po vrsti, spet drugi se raje »specializirajo«. Aktiviste imenujemo tiste, ki sami načrtujejo in pripravijo aktivnosti ali pa na njih sodelujejo. Te aktivnosti so različne – lahko gre za zbiranje podpisov pod peticije v svojem okolju, recimo med prijatelji, v razredu ali družinskem krogu, ali pa za pripravo kakšnega manjšega ali večjega dogodka. Nekateri se na primer zmenijo v domači knjižnici, mladinskem centru ali kakšnem drugem lokalnem prostoru in tam postavijo kotiček za zbiranje podpisov. Spet drugi se odločijo za organizacijo kakšnega večjega »zalogaja« – o kakršnih običajno berete na teh straneh.

In ne pozabimo na spletne peticije! Vse naše prostovoljke in prostovoljce prosimo, da širijo tudi glas o peticijah in apelih, ki jih lahko podpišete oz. pošljete z naše spletne strani. Podpisi zaležejo – ob tem, da si vzamete pol minute za podpis, je minimalna »aktivistična« nadgradnja, da k podpisu z elektronskim sporočilom povabite še svoje prijatelje ali znance.

Tisti, ki jih zanima in imajo za to dar, se lahko pri slovenski Amnesty usposobijo tudi za izvajanje delavnic v razredih oz. kakšno drugo obliko sodelovanja v okviru naše Šole človekovih pravic. S temi delavnicami mlade izobražujemo o njihovih človekovih pravicah, pa tudi dolžnostih: prispevamo k temu, da se znajo zavzeti za svoje pravice, obenem pa tudi ščititi pravice drugih.

Zelo pomembno vlogo imajo tudi prostovoljci-prevajalci, ki za nas brezplačno prevajajo besedila iz angleščine v slovenščino. Večina naših gradiv – od poročil preko nujnih akcij do sporočil za javnost – je izvorno napisanih v angleškem jeziku. Hvaležni smo, ker imamo vedno na voljo ekipo zavzetih prevajalcev, ki so vešči angleškega jezika in »naše« terminologije, obenem pa spretni v prevajanju. Z njihovo pomočjo uspemo do javnosti prenesti večji obseg naših vsebin.

Kot kaže primer prevajalcev, nam pogosto pridejo prav določena specifična znanja. Tako smo hvaležni fotografinjam in fotografom, ki pridejo na naše akcije/dogodke in nam brezplačno odstopijo fotografije. Velikokrat potrebujemo tudi oblikovalce, ilustratorje, pisce tekstov itd.

kATERE VSEBINSkE TEMATIkE OZIROMA DOGODkE LAHkO PRIČAkUJETE V LETOšNJEM LETU?

Če se nam pridružite kot prostovoljke in prostovoljci, se boste lahko že letos angažirali na vrsti dogodkov. Če ste, žal, zamudili akcijo na Obali, o kateri pišemo na sosednji strani, lahko že 8. aprila sodelujete na akciji ob svetovnem dnevu Romov (tema: zločini iz sovraštva), 22. aprila pa ste dobrodošli na zboru članov, kjer bomo med drugim predstavili kampanjo Moje telo, moje pravice.

Maja bomo znova na Poti ob žici, kjer bomo s poudarkom na izobraževalnih aktivnostih izpostavljali pravico do vode. Junija se bomo pridružili Paradi ponosa v Ljubljani. Jeseni bomo predvidoma dali nov zagon kampanji Moje telo, moje pravice, znova pa bomo tudi organizirali Maraton pisanja apelov.

Sproti bomo izpeljali tudi predavanja oz. srečanja, na katerih bomo osvetljevali določene vsebinske tematike.

Se nam želite pridružiti? Pišite nam na [email protected]. Ko se »nabere« dovolj zainteresiranih, pripravimo uvodno srečanje, kjer dobite osnovne

informacije o organizaciji in načinih delovanja, potem pa: skok v vodo. Vredno bo!

Ekipa prostovoljcev na akciji ob obletnici pokola v Srebrenici julija 2013.

Foto

: Tan

ja R

istič

22 PISmA REŠUJEJo žIVLJENJA I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

MARATON PISANJA APELOV 2013

14.000 APELOV IN PODPISOV POD PETICIJE IZ VSEH kONCEV SLOVENIJE kONEC LANSkEGA IN V ZAČETkU LETOšNJEGA LETA SMO BILI V PISARNI SLOVENSkE AMNESTY VSAkO JUTRO V VESELEM PRIČAkOVANJU POšTARJA. ZAkAJ? PRINAšAL NAM JE VELIkE kUVERTE Z APELI, RISBAMI, S SOLIDARNOSTNIMI SPOROČILI, PODPISI POD PETICIJE, ZLASTI IZ OSNOVNIH IN SREDNJIH šOL IZ CELOTNE SLOVENIJE. NAMENJENE SO BILE MARATONU PISANJA APELOV 2013: SkUPNO SMO V SLOVENIJI ZBRALI 14.000 APELOV IN PODPISOV POD PETICIJE, OD TEGA SkORAJ 8000 NA 44 Oš IN Sš TER V DIJAškIH DOMOVIH IN MLADINSkIH CENTRIH.

Maraton pisanja apelov smo v slovenski Amnesty organizirali že petič zapored in se tako pridružili globalni akciji, ko okoli dneva človekovih pravic po vsem svetu pišemo apele in podpisujemo peticije za ogrožene ljudi. Lani smo maraton povezali tudi s praznovanjem 25 let slovenske Amnesty, tako da so na vrsti šol ne le pisali apele, ampak tudi pekli torte. Navdušeni smo bili nad izvirnostjo mladih ter trudom njih in njihovih učiteljev in učiteljic. Ponekod so organizirali različne dogodke, s katerimi so obeležili svetovni dan človekovih pravic. Apele so mladi marsikje spremenili v prave umetnije.

Na OŠ Mengeš so na primer izdelovali origamije in lotosove cvetove, po tleh pa so nalepili liste z ubeseditvijo pravic – in pozvali mlade naj ne stopajo nanje, torej naj jih niti simbolno ne teptajo. Všeč nam je bilo tudi, da sta dva glasnika človekovih pravic na dan človekovih pravic v vsakem razredu prebrala »okrožnico« o pomenu njihovega varovanja. Številne šole so nam poslale fotografije in opise svojih dogodkov, ki jih najdete na spletni strani Šole človekovih pravic (sola.amnesty.si; pobrskajte med Novicami).

Zbiranje podpisov na maratonu pisanja apelov je potekalo tudi v nekaterih knjižnicah, na različnih predavanjih, na predstavi 25.671, ob robu dveh naših koncertov, naši prostovoljke in prostovoljci pa so pripravili dva javna dogodka zbiranja podpisov.

NAšA SOLIDARNOST JE GANILA Ravno v času, ko smo revijo pošiljali v oblikovanje, smo se razveselili novice, da je bil izpuščen Jabeur Mejri, zapornik vesti, ki je preživel dve leti v ječi, ker je na spletu objavil članke in stripe, ki so bili označeni kot žaljivi do islamske vere. Mejri je bil eden od 9 ljudi oz. skupin, za katere smo pisali na lanskem maratonu.

Apele smo zbirali tudi za Hakana Yamana, turškega šoferja, ki ga je junija 2013 nekaj policistov preteplo, mu iztaknilo oko in ga pustilo, misleč, da je mrtev. Zaradi prejetih pisem solidarnosti z vsega sveta se mu je obnovilo upanje: »Vaša neizmerna podpora, vse, kar delate zame, mi je dvignilo moralo. Zahvaljujem se vam in vsem tistim, ki so mi stali ob strani v teh težkih časih. Upam, da bom dosegel pravico.«

Letos nas čaka nov krog maratona. Upamo, da boste z nami. Že zdaj pa se lahko prijavite na naše brezplačno elektronsko glasilo

in redno prejemate vabila k podpisovanju peticij. Prijavite se lahko na www.amnesty.si.

23PISmA REŠUJEJo žIVLJENJA I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AkCIJA 1/2014

Tudi Miriam López iz Mehike, ki je podpisala »priznanje«, da je vpletena v trgovino z drogami, potem ko so jo ugrabili in teden dni mučili in posiljevali, je bila vesela maratona in misli, da so oblasti »čutile pritisk«. »Videla sem fotografije na moji Facebook strani in nisem mogla verjeti, da so res prihajala z vsega sveta… Zelo dobro mi dene, ker vem, da me ljudje podpirajo. Mislim, da moj primer poznajo po vsem svetu... Ganjena sem bila, ko sem videla toliko podpisov zame... Hvala vsem, ki ste me podprli pri iskanju pravice... Vse vas prosim, da mi še naprej pomagate. Oblasti se ne zmenijo, če gre le za eno osebo.«

Na tisoče pisem podpore je prejel tudi Belorus Ihar Tsikhanyuk, aktivist za pravice LGBTI, ki ga je policija pretepla, ker je gej. »Ko sem že brez upanja za boj, dobim pismo in žarek upanja znova zasveti.«

Na fotografiji zaposleni v pisarni slovenske Amnesty z nekaj solidarnostnimi sporočili, ki so jih za Miriam Lopez naredili mladi iz Slovenije - fotografijo smo ji poslali na njeno Facebook stran za njen rojstni dan, ki je bil 7. februarja.

Na OŠ Mengeš so ustvarjali pisma solidarnosti v obliki lotosovih cvetov in origamijev.

#

PRIJAVNICA NA ZBOR ČLANOV (PRIjave DO 11. 4. 2014)

Ime in priimek: ..................................................................................................................Naslov: ....................................................................................................................................................................

Telefon: .....................................................................................................................................E-naslov: ................................................................................................................................................................

gradiva mi, prosim, pošljite samo v elektronski obliki.

Prijavnico pošljite v pisarno Amnesty International na Beethovnova 7, 1000 Ljubljana. Lahko se prijavite tudi preko e-pošte [email protected] (vključite vse zgornje podatke).

DRAGE ČLANICE, DRAGI ČLANI, VABLJENI NAZBOR ČLANOV AI SLOVENIJE 2014PRIDRUŽITE SE NAM V TOREK, 22. APRILA, V LJUBLJANI, V JAKOPIČEVI DVORANI ZAVODA ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE (MIKLOŠIČEVA CESTA 24).

OkVIRNI DNEVNI RED16.30 – 16.45 prihod in registracija 16.45 – 17.10 otvoritev zbora članov 17.10 – 19.45 finančno in vsebinsko poročilo za 2013*, volitve

organov, finančni in vsebinski načrt za 2014; predstavitev kampanje Moje telo, moje pravice.

19.45 – 20.00 zaključek zbora članov

*Letno poročilo 2013, ki bo predstavljeno na zboru članov, najdete v sredini te revije.

VOLITVEOrgani našega društva so: izvršni odbor, nadzorni odbor in disciplinska komisija (več o teh organih si lahko preberete na spletni strani www.amnesty.si pod zavihkom Info). Kako se lahko potegujete za mesto v organih AIS? Člane-ice AIS, ki bi želeli kandidirati za petčlanski izvršni odbor AI Slovenija (IO AIS), za mesto v nadzornem odboru ali disciplinski komisiji, prosimo, pošljite svoje nominacije sedanjemu IO AIS do 5 dni pred volitvami, torej do 18. aprila 2014.

Članstvo v organih je prostovoljno in torej neplačano. Od kandidatov pričakujemo zavzetost, odgovornost in aktivno sodelovanje. Nominacije s kratkim življenjepisom in izjavo kandidata pošljite na e-naslov [email protected] ali po pošti na naslov Amnesty International Slovenije, Beethovnova 7, 1000 Ljubljana (s pripisom Za izvršni odbor – kandidatura). Za več informacij se lahko obrnete na pisarno AIS (01 426 93 77).

kDO LAHkO VOLI? Na zboru članov imajo pravico glasovanja posamezni člani-ce AIS. Glasujete lahko člani, ki ste poravnali članarino za preteklo leto, in novi člani, ki ste se v tekočem letu včlanili do enega meseca pred zasedanjem zbora članov.

POMEMBNO!PRIJAVA: Prosimo vas, da se na zbor članov prijavite s prijavnico s te strani. Pošljite nam jo do 11. aprila 2014 na Amnesty International Slovenija, Beethovnova 7, 1000 Ljubljana. Prijavite se lahko tudi preko e-pošte ([email protected]) – sporočilo, prosimo, naslovite s Prijava na zbor članov, v prijavi pa navedite vse informacije iz obrazca prijavnice.

NADALJNJE OBVEŠČANJE: podrobnejši dnevni red bo objavljen na spletni strani www.amnesty.si od 10. aprila. Prijavljeni boste vsa gradiva in informacije prejeli po navadni ali e-pošti. Če imate vprašanja, nas, prosimo, kontaktirajte na 01 426 93 77 ali [email protected].

»Slišala sem na poročilih, iz skupnosti in od ljudi iz drugih nevladnih organizacij, ki so me prišli obiskati (v zaporu). Povedali so mi, da je veliko ljudi tako iz Kambodže kot zunaj države podprlo mojo izpustitev in da je posebej močno kampanjo imela Amnesty International. Zelo sem bila vesela, saj to kaže, da jaz in ostali Kambodžani nismo sami... Rada bi se zahvalila Amnesty... ter vsem ljudem, ki so posvetili svoj čas, da so napisali pisma vladi in zahtevali mojo izpustitev...”

Yorm Bopha, ki se v Kambodži bori za pravice do (dostojne) nastanitve, je zaradi tega večkrat tarča pregona. Zanjo smo se na Maratonu pisanja apelov 2013 zavzemali tudi v Sloveniji.

Foto

: Am

nest

y In

tern

atio

nal

Documents

22 LET OD IZBRISA - Amnesty · 15 najboljŠi na 16. festivalu dokumentarnega filma 16 Šola Človekovih pravic 'živi' tudi na spletu 17 navduŠujoČe: cela Šola je 'dihala' z nami