20. marca 2008 NAŠI KRAJI IN LJUDJE 13

Naš čas, 20. 3. 2008, barve: CMYK, stran 13

Piše: Vlado Vrbič

Ata Karel je bil pravi Škalčan,rojen leta 1908 pri Stropniku - podomače pri Kavretovih, kjer so ime-li kar 16 otrok. Mama, BrišnikovaGelca, je bila rojena leta 1912 vavstrijskem Leobnu, kjer je nekaj letv rudniku delal njen oče. Karel inGelca sta bila skoraj soseda, pa stase zagledala in se dve leti pred dru-go vojno tudi poročila. Ker je bilKarel, tako kot večina Stropniko-ve družine, »rdeč«, v dolini ni dobildela. Zato sta odšla v Zabukovico,kjer se je Karel zaposlil vtamkajšnjem rudniku. Prviotrok Karli je bil načrto-van, saj naj bi Angelinanosečnost preprečila, da biKarla v velikih racijah leta1941 zaprli. Pa so ga kljubtemu, po njegovi izpustitvijunija leta 1942 pa se jeavgusta družina vrnila vŠkale.

6. septembra 1942 rojeniKarli je čakal na bratcaJožeta kar pet let, na sestri-co Rezko pa oba skupaj šedve leti. Do leta 1956 jedružina živela na Brišniko-vi domačiji pod Škalskimhribom, ko pa je šla ta podvodo, je rudnik zanje odku-pil sedanje tri hektarje zem-lje in tam so si postavili novo doma-čijo, večidel kar iz gradbenegamateriala svoje stare hiše. Otroškaleta so bila brezskrbna, saj domani bilo toliko dela, da bi bili otrocine vem kako obremenjeni, še naj-bolj so njihove roke potrebovali obkošnji, spravilu sena … Otroci sovečino prostega časa prebili na bliž-njem rudniškem »štircu«, kot sopravili deponiji premoga. Iz jalovi-ne so prebirali premog, ki so gapozimi kurili doma. Predvsem paso se na rudniških področjih, kjerse je vedno kaj gradilo, radi igrali.Najbolj zanimivo se je bilo vozitiv rudarski cicki za prevoz delavcevv kamnolom, ki so jo potiskali navrh hriba in jo potem spustili pohribu navzdol, enkrat celo v vrata»šale« za prevoz rudarjev v jamo.Ko so gradili takratne Preloge, soz jabolčnikom podkupovali stroje-vodjo, da so se lahko vozili z rud-niškimi lokomotivami. Zima pa jeseveda prinesla zimske radosti, naj-raje od vsega so fantje smučali. NaLežnju so pod vodstvom inženirjaJevšenaka zgradili skakalnico.

Karli je obiskoval skoraj vse šolev velenjski kotlini. Vpisal se je vprastaro šolo v Škalah, vendar jeprvi razred obiskoval v Vaznerjevihiši v bližnjem zaselku Brezovo,preostale tri razrede v Pesju, nižjogimnazijo pa v Šoštanju. In napo-sled je bil v zadnji generaciji obrt-ne šole v Velenju leta 1957. Šolskaleta so bila čisto lepa, a tako uka-željen kot brat Jože, ki je postalcelo magister znanosti in predavastrojništvo na ljubljanski univerzi,le ni bil. Rad je imel matematiko,zemljepis in zgodovino, nikakor pasi ni bil prijazen z angleščino. Izosnovnošolskih let se spominja uči-teljic Manice Blatnik, Marije Žorž,Jovanove, Smrekarjeve, pa Jarnovi-ča; iz obrtne šole, ki jo je začel vkonjušnici, nadaljeval v sedanji viliMojca in končal na Miha PintarjaToledu, pa mu je ostal v spominupredvsem ravnatelj EdmundKmecl, profesor Blaž, Franjo Arlič,Henrik Vrtačnik …

Deklet v času šolanja ni pogre-

šal, plesov ni bilo, tu in tam so upri-zorili kakšno igro. Leta 1950 so vokviru vsedržavne akcije proti sov-ražniku socializma št. 1 - kolorad-skemu hrošču - sodelovali tudi škal-ski učenci. Hrošče so pobirali pocelih Škalah. V vasi Pleterje se jeKarli med pobiranjem hroščevzravsal s sošolcem, ki mu je s pip-cem ranil prst. Ker je Karli ranodoma skrival, se mu je prst naro-be zarasel in ostal do danes trd,negiben …

V obrtni šoli se je izučil za stroj-

nega kovača in se leta 1960 takojzaposlil v rudniški kovaški delav-nici, kjer je bilo preko osemdesetdelavcev. Z veseljem je pripravljalstojke, stropnike in podobne zade-ve za jamo. Takratni čas je bil časudarniškega dela. Že za to, da jeoddal vlogo za vajeništvo, je moralimeti 280 udarniških ur. Delal jevsepovsod - v parku, na stadionu,tudi v svoji kovaški delavnici, šenajraje pa v kamnolomu, kjer soure štele dvojno. Ker je bil za ple-sat »prefaulast«, deklet pa se je»bal«, je užival v samskem stanu.Pa saj tudi časa ni bilo ne vem koli-ko. Služba, udarniško, pomočdoma … edini konjiček mu je bilonavijanje na nogometnih tekmah.Leta 1961 si je umislil motor Prima.S sodelavci so se največkrat zadr-ževali v kakšni gostilni, še posebejv Kolodvorski restavraciji. Po pre-več zvrnjenem kozarčku so včasihzapele pesti, tudi Karlijeve.

Ker je bil visok in presuh, je šelv jugoslovansko armado šele z ena-indvajsetimi let. V Slavonski Pože-gi in v Osijeku je kot pripadnik lah-ke artilerije častno odslužil leto inpol. Vojska je bila takrat za fantesvojevrstna univerza, mnogi so sedokončno postavili na lastne noge.Na lepe čase v vojski »komandirjaodjelenja« in »komandirja voda«Karlija še danes spominja tetovi-ran top na levi rami.

Ko so se na Stropniki priseliliKonovo, je bilo le nekaj hiš, cestni bilo, pri domačiji sta z očetomsama izkopala vodnjak. Ob Karli-jevem prihodu iz vojske pa se je naKonovem načrtno množično zače-lo graditi. Tako se je za gradnjo hišekar pod njihovo domačijo odločiltudi Karli. In da hiša ne bi bila praz-na, se je začel počasi ozirati tudiza nevesto. Glede na to, da so fant-je v prostem času najraje hodili pogostilnah, jo je našel kar tam. Lojz-ka Senovršnik je bila zaposlena vgostilni Pri Gelci, nasproti vileBiance. Poročila sta se leta 1968in se dve leti kasneje, preselila vsvojo hišo. Lojzka je upravno orga-nizatorko Mojco povila leta 1969,

sodnico Ditko pa leta 1971. V tejhiši so stanovali osemnajst let, pomamini smrti pa sta se vrnila k oče-tu na domačijo.

Med pridnim delom v rudniškikovaški delavnici je »junak bojaproti koloradarju« opravil izpit zavisokokvalificiranega delavca, leta1978 pa je iz Elektro strojnih obra-tov šel v novo službo - na občinskištab teritorialne obrambe, kjer jesicer sodeloval že od prihoda iz voj-ske. Bil je pomočnik komandantaza zaledje in v tej službi je res uži-val. Veliko je hodil po terenu in sedružil z domačini, njihove težaveje spoznaval v praksi. Takrat sopogosto sodelovali z ljudmi iz enot

teritorialne obrambe inskupaj z njimi pomagaliprebivalcem pri marsičem.Po štirih letih se je vrnil naRudnik lignita za upravite-lja obrambnih načrtov.

Politično »kariero« jeKarli začel s članstvom vmladinski organizaciji leta1958, štiri leta kasneje pa jezačel delati v Socialističnizvezi delovnega ljudstvakot podpredsednik v Šale-ku. V tej organizaciji jepozneje opravljal pomemb-ne dolžnosti, bil je predsed-nik v krajevni skupnosti,član občinske konference,član republiške konferen-ce, pa delegat zvezne kon-ference. Od začetka osem-

desetih je bil pet let član občinske-ga izvršnega sveta, pa član sveta zaljudsko obrambo, varnost in druž-beno samozaščito, predsednik zbo-ra uporabnikov v komunalni skup-nosti, dvanajst let občinski svetnik.V zvezo komunistov se je vpisalšele pred zaposlitvijo na štabu teri-torialne obrambe, od nje se je ločilkonec osemdesetih, preko združe-vanj njegove SZDL pa je nazadnjepristal pri Liberalni demokraciji.Orden za delo s srebrno zvezdo,zlati in srebrni znak OF, srebrniznak za izumiteljstvo, grb Mestneobčine Velenje, bronasti znak RS zapožrtvovalnost … so le nekatera odštevilnih priznanj za Stropnikovobogato delo.

Oslovski kašelj v otroštvu, mesecivojske v vlažnih krajih in delo v kova-ški delavnici so bili krivi hudegabronhitisa in astme, ki ga pestita šedanes. Zato je leta 1994 odšel v inva-lidski pokoj, še dve leti prej pa si jenašel dolgoletnega konjička - vode-nje krajevne skupnosti Konovo. Toje bil čas, ko so hoteli krajevne skup-nosti ukiniti. V svojem bivanju naKonovem (predsednik sveta krajev-ne skupnosti je že od leta 1992) jebil predsednik odbora za izgradnjotoplovoda, doma krajanov in vrtca,kabelsko razdelilnega sistema, bil jepobudnik pri asfaltiranju cest, kana-lizacijskega sistema, plinovoda invodovoda Šenbric …

Z ženo, ki je šla v pokoj leto dnipred njim, sta bila na Konovemvedno med organizatorji družab-nih prireditev, Lojzka v kuhinji,Karli pa že kje. Rada sta šla na pla-ninske izlete, Karli je že desetletjagasilec, trenutno pa plačuje člana-rino kar v dvanajstih društvih alizdruženjih! Vsa leta mu je v naj-večje veselje urejanje okolice in brk-ljanje v domači delavnici. Mogočebo za delo z železom navdušil kate-rega od štirih vnukov, kaj se ve.

Za šestdesetletnico je napisalzajetno knjigo Mojih šestdeset let,ki je pravi spomenik njegovemukraju. Počasi bo potrebno dodatiše kakšno poglavje, sedemdesetlet-nica se bliža.

Zaleščanski portreti2 5

Karli Stropnik

Milena Krstič - Planinc

Idejo so dobili v Osnovni šoliGustava Šiliha Laporje, eni od trehšol v slovenskem prostoru, ki nosiime po pedagogu Gustavu Šilihu.»Tam so za invalidne otroke poskr-beli tako, da so jim uredili dvigalo.Mi smo sprva razmišljali o čembolj skromnem, o nakupu stopnišč-nega vzpenjavca, ki si ga zdaj žedeveto leto zapored sposojamo. Ko pa smo začeli bolj poglobljenorazmišljati o težavah, s katerimi sesoočamo v naši štirinadstropnistavbi, ki jo vsak dan napolni 450učencev, smo spoznali, da je pra-va rešitev samo dvigalo,« nam jeprejšnji teden, ko je v njihovi šolipotekala slikarska delavnica, pri-povedoval ravnatelj Alojz Toplak.

Seveda v projekt, ki bo finančnoprecej velik zalogaj, niso šli prej,preden zadeva ni dozorela in pre-den niso malo potipali, kaj meni-jo o tem podjetja v dolini. Skupajz njimi so prišli do spoznanja, dabi lahko razmišljali o dvigalu. »Takš-nem manjše zmogljivosti seveda,pa vendar. Uporabljali bi ga inva-lidi, zaposleni, ki imajo težave shojo po stopnicah, starši, ki jimvčasih tudi ni lahko, ko pridejo nagovorilne ure. Dvigalo bo velika

pridobitev tudi za starejše zaposle-ne, za ljudi, ki so tik pred upokojit-vijo in se težko gibljejo. Enako vel-ja za mnoge starše, ki pridejo knam na govorilne ure, roditeljskesestanke. Pridejo mamice z majh-nimi otroki, nosečnice … Kaj bolahko boljšega zanje kot to, dabodo v pritličju stopili v dvigalo inbrez velikega napora opraviliposlanstvo, zaradi katerega so pri-šli v šolo. Prvenstveno pa smo raz-mišljali o naših otrocih, o našihučencih.«

Ocenjujejo, da bi za dvigalo, zastrojni in gradbeni del, potrebova-li okoli 45.000 evrov. Te pa bo tre-ba zbrati, da bodo lahko šli v ta,kot pravi Toplak, najlepši del pro-jekta. Zastavili so ga na široko, sajbo zanj konec koncev treba zbratiprecej denarja. Pri tem računajona številne, tudi na posameznike.»Veliko korakov, in to lepih, je žeopravljenih. Kot že povedano, smošli naprej v podjetja. Povsod, kjersmo se oglasili, smo naleteli na pri-jazen sprejem, razumevanje. Nik-jer nismo naleteli na pomisleke,nikjer nismo bili zavrnjeni, povsodso nam obljubili pomoč. Veseli

smo bili tako odgovornih vodilnihv podjetjih, ki so razmišljali sku-paj z nami.«

Računajo seveda tudi na posa-meznike, na vsak njihov evro. Pa gane bodo samo pobrali. Ljudembodo dali kaj tudi v zameno. Meddrugim zanje pripravljajo številneaktivnosti, vključno z velikimdobrodelnim koncertom, o kate-rem bomo še govorili tudi na tehstraneh. »Prispevki se bodo namen-sko zbirali, številko računa bomo

še objavili. Z akcijo bomo sezna-nili starše naših učencev, na kate-re prav tako računamo. Verjamem,da se bo rade volje vsak odzval posvojih zmožnostih. Z obema orga-noma šole, svetom zavoda in sve-tom staršev, smo se dogovorili insklenili, da bomo tudi zaposleni

prispevali finančni delež,« pripo-veduje ravnatelj osnovne šoleGustava Šiliha Velenje AlojzToplak. »Naše osnovno delo jeizobraževanje, a nam tudi taki pro-jekti, ki nastajajo v dobro vseh,predvsem pa invalidnih otrok, kiso bistri in zvedavi, niso odveč.

Osnovno šolo Gustava ŠilihaVelenje trenutno obiskujeta dvaučenca in obema bi dvigalo pome-nilo ogromno. »Ve se, da pouk nepoteka samo v enem razredu. Našašola ima, kot že rečeno, štiri nad-stropja. Povsem na vrhu je učilni-ca glasbene vzgoje, povsem spod-aj učilnica tehnične vzgoje in telo-vadnica. Učenci se vsako uro seli-

jo. Za invalidne otroke to predstav-lja poseben napor. Zdaj si pomaga-mo s stopniščnim vzpenjavcem, kipa se zelo počasi premika. Kobomo imeli dvigalo, bo stvar ste-kla v nekaj sekundah, pa še sto-krat lažje bo, kot je sedaj.«

Pomagajmo šoli do dvigalaOsnovna šola Gustava Šiliha Velenje začenja zbirati potrebnasredstva za gradnjo dvigala - Stopniščni vzpenjavec, ki si ga šola žedeveto leto sposoja, ne zadošča več - Vse več takih, ki bi jim dvigaloolajšalo pot do vrha - Računajo na dobrodelnost, a bodo v zamenozanjo tudi sami veliko dali

Skupaj do ciljaTrenutki in dogodki, ki se

bodo odvijali vse do 23. maja,ko pripravljajo velik dobrodel-ni koncert, ki bo najbrž pote-kal v Rdeči dvorani in kamorvas že sedaj vabijo, pa so, kotpravijo, vsi enako vredni, enakolepi. Že zato, ker jih povezujein druži želja, priti na cilj.

Akciji sepridružujejoŠaleški likovniki

Prejšnji teden, 11. marca, soimeli na šoli goste. Člani Dru-štva šaleških likovnikov in izbra-ni učenci šole so ustvarjali vlikovni delavnici. Tema je bilapomlad. Dela, ki so jih ustvari-li, so podarili šoli, šola pa jih boprodala na posebni avkciji, kjerbodo sodelovali rotarijanci inin lionsi, ki bodo avkcijo tudiizpeljali. Ustvarjena dela bodopostavili na ogled, predstavlje-na bodo v posebni zgibanki, kijo bodo posredovali vsem, ki jihnakup katere od slik zanima.

Alojz Toplak: »Nikjer nas

niso zavrnili. Povsod smo

dobili zagotovila, da bodo

pomagali.«

Umetniki in učenci so skupaj ustvarjali. Družila jih želja ‘čim

lepše’.

Likovnih delavnic, več jih je bilo, so se udeležili tudi učenci

OŠ GŠ iz Laporja.