1. 1. Od želja in idejOd želja in idej k odločitvamk odločitvam

I. Duhovna poglobitevI. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek

Odpoved vsemu (Lk 14,25-35)Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k

meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹

Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Pokvarjena sol»Sol je sicer dobra, če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj; proč jo mečejo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

Zahteve za izvajanje dejavnosti učenca so: da sovraži to, kar mu je drago in da ljubi to, kar je predmet sovraštva v svetu, da bi hodil za Jezusom; d previdno in skrbno oceni, ali izpolnjuje te zahteve, da ne bi ostal na pol poti pri uresničevanju svojega cilja – tako kot človek, ki bi se odločil zidati stolp, pa ga ne bi mogel dokončati, ker ne bi prej preračunal stroškov zidave, ali kot kralj, ki bi šel v vojno z drugim kraljem, ne da bi se prej posvetoval o sovražnikovi moči, in bi bil zato poražen. Pri tem gre za modro norost človeka, ki najde svojo moč v tem, da se odpove vsemu, kar ima. Tehtanje, preračunavanje in presojanje ne bi smeli biti opravljeni v naglici. Kdor se loti takšnega dela, mora zadevo dobro oceniti in pretehtati. To je edini korak, pri katerem Jezus svetuje učencu, naj se usede, da bi lahko nato hodil v pravi smeri. V primeru, da bi

Uvodno razmišljanje

storil drugače, bi bil kot pokvarjena sol: ni je mogoče več popraviti, neuporabna je in treba jo je vreči proč. Kdo se, gledano z evangeljskega vidika, odloči pustiti vse, da bi si izbral kraljestvo? Moč takšne odločitve je ljubezen tistega, ki ga je osvojil Kristus, in doseže potešilno združitev z njim, v katerem se nahaja vse veselje. On postane edini, ostalo nima več okusa. Uboštvo je dejansko obličje ljubezni: kdor ljubi, da vse, kar ima. Kadar nima ničesar več, da samega sebe in je on sam. Kdor se odpove vsemu, kar ima in svoji varnosti, lahko v trenutku pride k Jezusu.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2012, 535–539.

Osebno premišljevanje 20 minut

1. Kako sta se prebrani svetopisemski odlomek in razmišljanje ob njem dotaknila mene osebno?

2. Kaj sem se naučil/a iz napačnih, kaj iz pravih odločitev, ki sem jih v življenju sprejel/a?

Gospod, prosim te preudarnosti pri odločitvah, ki jih sprejemam, naj jih ne navdihuje človeška, ampak Božja modrost.

II. Načrtovalno delo

II. Čemu pastoralno načrtovanje?Vsak človek mora v življenju sprejemati številne odločitve. Podobno velja tudi za naše župnije. V prihodnjih letih je pred člani župnijskih pastoralnih svetov pomembno delo pastoralnega načrtovanja, ki nas vabi, da si vzamemo potreben čas za razmislek o tem, kako živimo in delamo v naših župnijah in občestvih. Osnovni namen pastoralnega načrtovanja, ki izvira iz krovnega dokumenta Pridite in poglejte, je: vrniti se k izvirom, preveriti, v kolikšni meri vse dejavnosti, ki potekajo v naših župnijah, izvirajo oz. so sad naše žive povezanosti z Gospodom, sad naše notranje potrebe po pričevanju in ne zgolj same sebi namen, izraz naše notranje stiske, bolečine ali celo želje po prepoznavnosti ter tekmovalnosti z drugimi. Pri tem moramo najprej pogledati sami vase, saj je vsakdo izmed nas pomemben ud župnije, član ali celo voditelj skupine, živega občestva, ki deluje v župniji. V kolikšni meri moje življenje raste iz tesne povezanosti z Gospodom v molitvi, evharistiji, branju

Svetega pisma? Kako prepoznavam in uresničujem svojo življenjsko poklicanost? Sem ljudem, s katerimi se srečujem, blagoslov ali prekletstvo? Kako svojo vero hranim v živem občestvu bratov in sester in kako s svojimi darovi občestvu vračam, kar sem prejel? Znam sprejemati drugačnost in se je veseliti? Imam srce za bližnjega, znam jokati z žalostnimi in se veseliti z veselimi? Je moje iskreno sočutje usmerjeno tudi v prizadevanje za pravičnost? Znam odpuščati, moliti za tiste, ki so me prizadeli ali mi naredili krivico? Ni druge Cerkve, druge župnije, kot je ta, v kateri živimo in pričujemo mi. Koliko se trudimo, da bi bila naša občestvena molitev in obhajanje evharistije kraj živega stika z Bogom? Ali pri svojem oznanjevanju in pričevanju otroke, mlade in odrasle spodbujamo k branju Svetega pisma? Imamo v župniji biblično skupino? Ali branju Božje besede v naši župniji posvečamo

dovolj pozornosti pri katehezi, nedeljski pridigi, pripravi na prejem zakramentov, v naših živih občestvih? Kako v župniji skrbimo za pomoč posamezniku pri prepoznavanju lastne poklicanosti tako za duhovniški in redovniški poklic kot za zakon, posvečeno samskost, misijone in laiški apostolat? So naša občestva odprta in gostoljubna, so res živa, ali so se morda zaprla v lastno samozadostnost? Vzgajamo otroke, mlade in odrasle za pristno sočutje do sočloveka v katerikoli stiski? Se tudi kot občestvo ali župnija zavzemamo za pravičnost? Znamo sebe prepoznati ne zgolj kot pravične, ampak tudi kot grešnike, kot tiste, ki smo sami prvi deležni Božjega usmiljenja? Znamo odpuščati in si prizadevati za spravo, ko pride do razhajanj, zamer in prepirov? Prepoznavamo, da smo poklicani, da drug drugemu služimo v ljubezni in ne gospodujemo ali si prizadevamo biti vedno prvi?

Pastoralno načrtovanje bo torej najprej pogled v naša srca, v pristno ukoreninjenost našega življenja, naših občestev in župnije v Kristusa. V iskrenem prepoznavanju znamenj časov, smo povabljeni, da ob slednjem sprejmemo tudi odločitve. Pri svojem delu se po opravljeni analizi stanja pogosto srečujemo s številnimi idejami in predlogi, kako naprej. Pastoralno načrtovanje je spodbuda, da ne bo ostalo le pri izrečenih lepih željah, ampak, da bomo po opravljenem premisleku sprejeli tudi ustrezno odločitev – cilj, kaj si želimo, kdo bo prevzel odgovornost za uresničevanje zastavljenega cilja, kdaj bomo zastavljeni cilj uresničili in kako bomo preverili, kako uspešni smo bili pri tem delu.

Ob prepoznavanju vsega lepega, bomo verjetno našli tudi kaj takega, kar nas pri osebnem odnosu z Bogom ovira ali kar bomo prepoznali kot prazno lupino brez vsebine. Pastoralno načrtovanje je tako priložnost za to, da odložimo maske, s katerimi smo morda skušali preko na zunaj vidnih dejavnosti prikriti notranjo praznino, pa tudi priložnost, da naša župnija in živa občestva z vsem, kar se v njih dogaja, ob tehtnem razmisleku in sprejetih odločitvah postanejo odraz naše žive vere v Boga, ki nas ljubi.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana