1. Navadni alpski zvonček (znanstveno ime Soldanella alpina) je rastlinska vrsta iz družine jegličevk.

Zimzelena trajnica zraste v višino od 5 do 15 centimetrov. Pritlehni okroglo ledvičasti listi merijo v premeru do 3

centimetre, so precej debeli in usnjati. Steblo je pokončno, neolistano, na vrhu nosi enega, dva ali celo tri

rdečevijoličaste lijakaste cvetove. Čas cvetenja se razteza od aprila do julija, odvisno od nadmorske višine oz. lege

rastišča. Razširjena je v Alpah, Pirenejih in na Balkanu.

Alpski zvonček cveti v začetku poletja ob talečem se snegu visoko v slovenskih Alpah. Na prvi pogled ga nikakor ne bi uvrstili med jegličevke, sorodnice trobentice, zelo podroben pogled na njegov nacepljen cvetni venec pa le pokaže, da je ta sestavljen iz petih nacepljenih zraslih venčnih listov. Od drugih jegličevk boste alpske zvončke ločili že na prvi pogled, navadni alpski zvonček pa boste prepoznali takole:

Listi (zbrani so v pritlični rozeti) so širši od enega centimetra. Steblo je visoko do 20 cm, pogosto večcvetno. Venec je nacepljen do sredine, v goltu ima luske.

Običajen čas cvetenja

4 5 6 7

Najpogostejšega med alpskimi zvončki lahko najdemo blizu topečih se snežnih krp v visokogorju, včasih tudi pod

gozdno mejo. Cvetijo lahko že aprila, visoko v planinah pa včasih še avgusta. Listi so dolgopecljati in imajo okroglo ali

ledvičasto listno ploskev, široko do 3 cm. Steblo nosi od enega do treh cvetov, visoko pa je do 15 cm. Po cvetenju se

še podaljša. Na njem so kratke sedeče žleze. Vijoličasti, 10-13 mm dolgi cvetovi so kimasti ali poševni, široko odprti.

Venec je do polovice dolžine drobno nacepljen v resice. V sredini cveta je 5 goltnih lusk, ki prekrivajo plodno glavico.

Vrat pestiča štrli iz venca. Zvonček raste na vlažnih traviščih ali ustaljenem grušču iz apnenca. Razširjen je po

evropskih gorovjih od Pirenejev do Balkanskega polotoka. Pri nas ga najdemo v Julijskih in Kamniških Alpah, na

Karavankah ter na Snežniku.

2. Alpska velesa (Dryas octopetala)

V slovenskih Alpah, tu in tam pa tudi pod Snežnikom, boste v juniju in juliju opazili bele cvetove, ki se bohotijo na nizkih (do 10 cm visokih), blazinasto razraslih polgrmičkih z usnjatimi nazobčanimi listki – našli ste alpsko veleso.

Že hiter pogled na cvet razloži njeno latinsko ime – cvet ima osem venčnih in osem čašnih listov, veliko število prašnikov v cvetu in majceni prilisti pa nedvoumno povedo, da sodi ta čudovita rastlinica med rožnice. Od tod dalje prepoznavanje ne bo več težavno – velesa je edini grmiček v družini rožnic, ki ima osem venčnih listov.

Alpska velesa

Latinsko ime: Dryas octopetala

Čas cvetenja: junij - avgust

Med rastlinami visokogorskega sveta je velesa ena izmed najpogostejših. Velesa je rastlina arktične flore, ki se je med

ledeno dobo preselila v južnejša gorovja (Alpe). Pritlikavi plazeči grmiček ima usnjate in na spodnji strani, kjer so reže

odlakane liste, ki spominjajo na hrastove (drys, starogr. hrast).

Ogroženost: ni ogrožena.

Spada v družino rožnice, cveti od maja do avgusta, zraste pa od 2 do 12 cm visoko. Pogosta v sredogorju in

visokogorju. Prerašča velike površine. Ljubi apnenčasta tla, trate, grušč med 1200 do 2500 m. Ima obilo zelenega

listja. Listi so ustnati, po robovih topo narezani in spodaj polsteno dlakavi. Cvetno steblo je dlakavo. Na vrhu stebla je

ogromen bel cvet. Beli cvetovi imajo po večini 8 venčnih ali cvetnih listov.

3. Zoisova zvončica (znanstveno ime Campanula zoysii) je slovenska endemična rastlina, ki z raste le na

območju Julijskih,Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah ter na manjšem rastišču v Trnovskem gozdu. Spada med

starejše endemiteTa zvončica uspeva le v skalnih razpokah, cvetovi te vrste zvončic pa se močno ločijo od drugih

predstavnic v roduCampanula. Cvetovi so sestavljeni iz petih zraslih venčnih listov, petih čašnih listov, petih

prašnikov in podrasle plodnice. Ustje cvetov pa je pri Zoisovi zvončici tako ozko, da skozenj žuželke ne morejo priti.

Za opraševanje morajo žužki tako napraviti luknjo v cvetnem košku. To je razlog, da so cvetovi odraslih rastlin skoraj

vedno načeti. Navadno v skalnih razpokah najdemo le po nekaj posameznih cvetov, redkeje pa ta vrsta razvije več

cvetov, ki se kot vijolična preproga prelivajo preko skal. Listi zoisove zvončice so majhni, gladki in okrogli in jih v času

cvetenja rastline skoraj ni videti, saj je cvet včasih celo večji kot cela rastlina.

Ime je rastlina dobila po Karlu Zoisu, slovenskemu botaniku, ki je rastlino odkril in jo poslal v Celovec, kjer jo je

preučil, opisal in poimenoval znan botanik F

Zoisovo zvončico boste našli le v slovenskih gorah - navadno med skalnimi razpokami visoko v Alpah, včasih pa tudi nižje (našel sem jo tudi na Zelenici na višini pod 1500 m).

Spada med starejše endemite. Cvetovi so sestavljeni iz petih zraslih venčnih listov, petih čašnih listov, petih prašnikov in podrasle plodnice. Ustje cvetov pa je pri Zoisovi zvončnici tako ozko, da skozenj žuželke ne morejo priti. Za opraševanje morajo žužki tako napraviti luknjo v cvetnem košku. To je razlog, da so cvetovi odraslih rastlin skoraj vedno načeti. Listi Zoisove zvončnice so majhni, gladki in okrogli in jih v času cvetenja rastline skoraj ni videti, saj je cvet včasih celo večji kot cela rastlin Ko boste ugotovili, da gre za zvončico prepoznavanje sploh ne bo več težko, saj je Zoisova zvončica edina zvončica s stisnjenim ustjem cvetnega venca (glej sliko spodaj).

Navadno boste v skalnih razpokah našli le nekaj posameznih cvetov, tu in tam pa vas bodo razveselile prave preproge zvončic, ki se prelivajo preko skal (glej sliko desno).

4. Avrikelj (Primula auricula)

Od marca do julija boste visoko v gorah v skalnih razpokah našli čudovite rumene cvetove zaščitenega avriklja. Ta rožica raste skoraj povsod v slovenskih Alpah, pa tudi v više ležečih delih Trnovskega gozda (na Kuclju) in Nanosa (ob plezalni poti na Gradiško Turo), v okolici Škocjanskih jam, Donačke gore in Boča, a le na sončnih skalah, zato ga mnogokrat med hojo po hribih sploh ne opazimo.

Cvet avriklja vas bo že na prvi pogled spomnil na cvet trobentice. Nič čudnega, saj spadata oba med jegliče. Do 20 cm visoka zimzelena sorodnica trobentice. Listi so mesnati, hrustančasto obrobljeni (apnenec). Celo rastlina ima moknati poprh. Močna korenina sega globoko v skalno razpoko, kjer je prst in voda. Živo rumeni cvetovi so združeni v socvetja. Oddrugih jegličev boste avrikelj zlahka ločili:

Večina jegličev ima rdečkaste ali roza cvetove (na primer kranjski jeglič). Vsi drugi jegliči z rumenimi cvetovi imajo nagubane liste (na primer trobentica ali visoki jeglič).

Pa še zanimivost: Če ste se kdaj spraševali, kako lahko žuželke oprašijo cvetove jegličev, pri katerih se prašniki skrivajo v venčni cevi, poiščite odgovor na povečani levi fotografiji.

5. Dvocvetna vijolica

Nežne rumene cvetove dvocvetne vijolice boste od maja do avgusta opazili na vlažnih skalnih tleh, največkrat v

slovenskih Alpah. Tako kot ostale divje mačehe ima tudi dvocvetna vijolica štiri venčne lističe obrnjene navzgor.

Od večine ostalih vijolic boste to rožico zato hitro ločili že po obliki cveta, od bolj podobnih sorodnic pa jo

razlikujemo po teh lastnostih:

Rastlina ima vedno dva rumena cveta (od tod tudi njeno ime). Listi so ledvičasti, širina listne ploskve je večja od njene dolžine. Prilisti so priostreni in celorobi. Če boste cvet dvocvetne vijolice razdrli, boste opazili, da je vrat pestiča pravokotno upognjen (potrebovali

boste seveda odlične oči ali lupo).

Dvocvetni vijolici je najbolj podobna zelo redka Zoisova vijolica, ki pa uspeva le na ozkem območju Karavank.

Družina: vijoličevke (Violaceae) Čas cvetenja: maj–avgust Velikost: 5–15 cm Rastišče: skalne razpoke, vlažni in senčni kraji

Nizko, nerazvejano steblo dvocvetne vijolice ( Viola biflora) je golo. Olistano je z ledvičastimi listi. Širina listne ploskve je večja od njene dolžine. Listi so raztreseno dlakavi. Steblo navadno krasita dva živo rumena cvetova, včasih pa se na rastlinici odpre en sam cvet. Navzdol obrnjen venčni list je okrašen z rjavimi žilami. Ostali štirje venčni listi so praviloma v celoti rumeni. Obrnjeni so navzgor in zavihani nazaj. Dvocvetna vijolica najrajši uspeva v višjih legah, zato jo najlažje najdemo v alpskem svetu Slovenije. V senčnih in vlažnih soteskah pa uspeva tudi v nižinah, manjka pa v vzhodnem, severovzhodnem in jugozahodnem delu Slovenije.

6. Alpska mastnica je mesojeda rastlina. Raste od dolin, sredogorja in vse do alpskihvrhov na skromnih rastiščih

revnih z dušikovimi spojinami. Uspeva v senci in na hladnem, kjer vode skoraj nikoli ne zmanjka. Pogosto jo najdemo

tudi na apnenčastih tleh, kar je med mesojedkami bolj izjema.

Listi

Mastnice imajo na površini listov in cvetnih stebelc žleze, ki izločajo lepljive kapljice. Pod prsti je občutek zelo

podoben otipavanju mehkega masla ali masti. Odtod mastnicam ime. Tudi latinsko ime ima enak pomen (Pinguis =

masten, debel).

Cvet[

Mastnica ima rozeto bledo-zelenih do rdečkastih mesnatih listov. Listi so na robovih in na koncu zavihani navzgor. Iz

rozet požene cvetni pecelj z enim cvetom, le tu in tam sta po dva. Cvet ima pet zraslih venčnih listov, zgoraj dva večja

in spodaj tri manjše. Zadaj je cvetni venec podaljšan v dolgo ostrogo. V žrelu so vidne rumene dlačice. Cvet alpske

mastnice je bel.

Steblo[

Mastnica ima zelenkasto dolgo steblo.

Način ulova Drobne žuželke, zlasti komarji, uši in druge mušice se prilepijo na list, nato se začne iz drobnih prebavnih žlez izločati sok, ki ujete žuželke prebavi. Sok vsebuje še snovi, ki preprečujejo gnitje in plesnenje ostankov žuželk.

Če vas zanima, od kod alpski mastnici, drobceni rožici, ki od maja do avgusta cveti v slovenskih gorah, njeno ime, potipajte njene lepljive liste; brez otipavanja pa boste to rožico prepoznali po teh lastnostih:

Listi so celi, zbrani v pritlični rozeti. Cvetovi imajo dva prašnika in nadraslo plodnico. Cvetovi so somerni, venčni listi so zrasli, venec ima ostrogo (glej desno fotografijo). Venčni listi so beli, v ustju imajo eno ali dve dlakavi rumeni lisi.

V Sloveniji boste našli še podobno navadno mastnico, ki pa ima vijoličast cvet.

7. Bela čmerika (Veratrum album album)

Bela čmerika, do meter in pol visoka trajnica z dolgim razvejenim latastim socvetjem, cveti na vlažnih zakisanih neapnenčastih travnikih visoko v hribih, zato je v Sloveniji precej redka. Najlaže jo boste našli na Pohorju, kjer je sredi junija zagotovo ne boste mogli zgrešiti, če se z Rogle odpravili proti Lovrenškim jezerom. Od precej bolj pogoste zelene čmerike (ta uspeva po vsej Sloveniji, saj ima rada apnenec) jo hitro ločite po barvi cvetov, ki so ji dali tudi ime.

Vsebuje mnogo alkaloidov in je zelo strupena.

8. Vardjanov košutnik

Vardjanov košutnik spada med najbolj postavne planinske rože. Pri tej vrsti je venčna cev zelo kratka, venčne krpe pa so precej dolge in ozke. Cveti rumeno. Podporni listi so rumenozeleni in precej večji od socvetij. Talni listi so zelo veliki, njihove šope prepoznamo že od daleč. Najhitreje pa ga ločimo od podobnega bratinskega košutnika po tem, da ima proste prašnike

a prvi pogled košutnik ne spada med svišče: njegovi listi so vzporednožilnati, cvetovi pa rumeni (vsi drugi svišči imajo modre ali vijolične cvetove). Kljub temu ga mednje uvršča zgradba cveta; ta ima pet zraslih venčnih in čašnih listov ter pet prašnikov.

9. Kuštravi oklep (Androsace villosa)

Drobne nizkorastoče cvetove kuštravega oklepa boste sredi poletja našli visoko v slovenskih Alpah in na Snežniku (od

tam so tudi fotografije). Od drugih jegličevk boste oklepe ločili takole:

Steblo ni olistano, pritlični listi so v rozeti. Venčna cev ni daljša od venčnega roba (venčna cev jegličev je precej daljša), na vrhu je zožena. Cvetovi so beli ali rožnati.

Od drugih oklepov kuštravega ločijo te lastnosti:

Cvetovi so v kobulastih socvetjih na vrhu stebla. Stebla, cvetni peclji in cvetne čaše so dlakavi. Listi so dlakavi po vsej površini (pri dlakavem oklepu le po listnem robu).

Kuštravi oklep (Adrosace villosa) spada v družino jegličevke, cveti od junija do julija, zraste pa od 2 do 5 cm visoko. Ta ljubka majhna rožica z malimi belimi cvetovi, ki ima v sredini pogosto rumen ali rdeč obroček, raste običajno v sosestvu z pirenejskim kamnokrasom in brezstebelno lepnico-pogosto jo kar prezremo. Cvetovi so do 1 cm široki, venčni listi so na vrhu zarobljeni. Listi so skoraj v kroglastih rozetah skoraj goli. Tako steblo kot spodnja stran listov pa sta gosto in dolgodlakava. Ljubi suha, kamnita, apnenčasta rastišča. Raste od 1300 do 3000 m

10. Skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata)

Skorjasti kamnokreč je eden najbolj razširjenih slovenskih kamnokrečev; od junija do avgusta ga boste našli na gruščnatih tratah visoko v Alpah, pa tudi v Trnovskem gozdu in na Snežniku.

Od večine drugih kamnokrečev boste skorjastega hitro ločili po apnenčastih luskah na listnih robovih (vidne so na spodnji fotografiji), za natančno določitev pa si še malce natančneje oglejte liste rozete. Ti morajo biti celorobi (grozdasti kamnokreč ima nazobčane liste) in imeti številne luskice (listi nasršenega kamnokreča jih imajo največ sedem).

Skorjasti kamnokreč ima nekaj centimetrov dolge črtalaste, na vrhu tope liste, obrobljene z večjim številom apnenčastih lusk oz. jamic, sicer pa sivozelene in skorjaste zaradi apnenčaste prevleke, zavihane navzdol.