Razredni pouk
MOTNJE POVEZANOSTI S HIPERAKTIVNOSTJO(SEMINARSKA NALOGA PRI PREMETU SPECIALNA PEDAGOGIKA)
Mentor: mag. Marta LicardoPripravile: Nastja Auguštin, Venesa Banovšek, Ana Dobaj
Maribor, 15.3.2010 Skupina: LV1
POVZETEK
Dandanes je hiperaktivnost vedno pogostejši pojav, kateremu v zadnjih časih ljudje
posvečamo vedno več naše pozornosti, kar ponazarja tudi to, da v zadnjih časih označujemo
hiperaktivnost kot motnjo. Pred leti so otroke z navedeno motnjo smatrali za manjvredne
oziroma manj sposobne za uspešno dokončanje osnovne šole, dandanes pa teh razlik ne delajo
več, temveč jim posvečajo še večjo pozornost, kar se tudi kaže v vse večji zaposlitvi osebja,
kot so na primer specialne pedagoginje, katere jim nudijo individualno pomoč. Vse večjo
pomoč pa ne nudijo samo na področju šolstva, ampak tudi na področju zdravstva, saj so
dandanes znani tudi razlogi za t.i. sindrom ADHD, kateri so predčasno rojstvo otroka,
pomanjkanje kisika med porodom, bolezni in poškodbe osrednjega živčevja v prvih letih
življenja, razne kemične snovi v vodi in hrani, idr. , obstajajo pa tudi zdravila s katerimi
blažimo simptome hiperaktivnosti, in sicer Ritalin. Raziskave so prav tako pokazale, da
obstajajo razlike med dečki in deklicami z sindromom ADHD, in sicer dečki kažejo simptome
navzven, kot so na primer, nemirnost, nestrpnost, samosvojost, .., deklice pa ravno obratno,
kot na primer zaprtost vase, zasanjanost, pomanjkanje energije, itd. Na blaženje tega
sindroma pa ne vpliva samo zdravniška pomoč, ampak tudi način sodelovanja med starši,
učitelji ter učenci.
KLJUČNE BESEDE:
otroci s posebnimi potrebami,
sindrom ADHD,
hiperaktivnost,
motnje pozornosti,
zdravljenje.
2
Kazalo
UVOD..................................................................................................................................................................... 5
1. KLASIFIKACIJE.................................................................................................................................................6
1.1. Znaki nepozornosti:...................................................................................................................................6
1.2. Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti):............................................................................................................7
1.3. Znaki impulzivnosti:...................................................................................................................................7
2. ZGODOVINA MOTNJE IN TERMINOLOGIJA.....................................................................................................8
3. ZGODNJA OBRAVNAVA RIZIČNIH OTROK S PRIMANJKLAJI.............................................................................9
3.1. Najpomembnejša področja zgodnje obravnave so:.................................................................................10
3.2. Cilji zgodnje obravnave............................................................................................................................11
3.2.1. Splošni cilji zgodnje obravnave so:..................................................................................................11
3.3. DELOVNI PRINCIPI ZGODNJE OBRAVNAVE..............................................................................................12
3.3.1. PRINCIP CELOSTNOSTI....................................................................................................................12
3.3.2. PRINCIP USMERJENOSTI V DRUŽINO..............................................................................................12
3.3.3. PRINCIP TRANSDISCIPLINIRANOSTI.................................................................................................13
3.3.4. PRINCIP MREŽE ŠIRJENJA POMOČI.................................................................................................13
3.4. KAKO IN KJE POTEKA ZGODNJA OBRAVNAVA.........................................................................................13
4. KDAJ GOVORIMO O HIPERAKTIVNEM OTROKU?..........................................................................................14
5. KAKŠEN JE NEMIREN OZIROMA HIPERAKTIVEN OTROK?..............................................................................15
6. ZAKAJ JE OTROK HIPERAKTIVEN?.................................................................................................................16
7. VPLIVI OKOLJA NA HIPERAKTIVNOST OTROK...............................................................................................17
7.1. FIZIČNO OKOLJE.......................................................................................................................................17
7.2. SOCIALNO OKOLJE...................................................................................................................................17
7.3. OTROKOVO NOTRANJE OKOLJE...............................................................................................................18
8. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA......................................................................................................................18
8.1. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA PRED VSTOPOM V ŠOLO.........................................................................18
8.2. NEMIREN OTROK V ŠOLI..........................................................................................................................19
8.3. DRUŽINSKO OKOLJE JE VEČKRAT POMEMBNO........................................................................................19
3
9. RAZVOJNE ZNAČILNOSTI HIPERAKTIVNEGA OTROKA...................................................................................20
10. RAZLIKE MED SPOLOMA..........................................................................................................................21
11. ZDRAVLJENJE ADHD MOTNJE..................................................................................................................23
11.1. Sodelovanje staršev pri zdravljenju.........................................................................................................23
11.2. Družinska terapija....................................................................................................................................24
11.3. Prehrana..................................................................................................................................................25
11.4. Zdravljenje z zdravili................................................................................................................................25
11.4.1. Ritalin.........................................................................................................................................25
12. SOŠOLCI UČENCA Z ADHD.......................................................................................................................27
13. UČITELJI IN UČENEC Z ADHD...................................................................................................................27
14. NEMIREN OTROK IN STARŠI.....................................................................................................................28
15. KO OTROCI Z MOTNJO ADHD ODRASTEJO..............................................................................................30
16. NAJPOGOSTEJŠA PRIPOROČILA STARŠEM...............................................................................................30
17. SPREMEMBE V OTROKOVEM ŽIVLJENJU.................................................................................................32
17.1. SLABI IN DOBRI DNEVI – ŠOLA.................................................................................................................33
17.2. OTROCI IN DRUŽINA................................................................................................................................33
17.3. ŠOLA IN VRSTNIKI....................................................................................................................................34
17.4. BRANJE....................................................................................................................................................34
17.5. TALENTI...................................................................................................................................................34
17.6. STARŠI.....................................................................................................................................................35
17.7. UČNE NAVADE.........................................................................................................................................35
18. POMOČ NEMIRNIM OTROKOM...............................................................................................................35
19. ZAKLJUČEK...............................................................................................................................................37
20. LITERATURA.............................................................................................................................................38
4
UVOD
Motnja ADHD, se v današnjem času pojavlja vse pogosteje oziroma je o njej vedno več
govora, kar je tudi vzrok, da smo izbrale prav ta naslov za izdelavo naše seminarske naloge. V
prvem delu nas je predvsem zanimalo, kako se zaznavanje motnje spreminjalo skozi
preteklost in kako motnjo spremljajo tudi v današnjih časih. Nakar smo na kratko opisale,
kako dandanes sploh definiramo motnjo hiperaktivnosti, kateri so vzroki ter simptomi motnje,
kakšne so možnosti zdravljenja, kakšne so razlike simptomov med spoloma ter kakšne so še
druge alternative za zmanjšanje pojava hiperaktivnosti. Pomembno se nam je zdelo tudi
preučiti, kakšen je najprimernejši pristop sodelovanja starš – učitelj- učenec, za na konec pa
smo navedle tudi nekaj priporočil ter sporočil za bodoče starše, kajti dandanes je ta motnja
izredno pogosta.
5
1. KLASIFIKACIJE
Mednarodna klasifikacija bolezni ICD-10 (Kesič Dimic, 2009; cit. po Rotvejn Pajič, 2002, str.
31) hiperkinetično motnjo uvršča v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se začnejo
navadno v otroštvu in adolescenci in jih pri tem opisuje kot ''skupino motenj'', za katere se
značilni zgodnji nastanek ( navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri
dejavnostih ki zahtevajo kognitivno zavzetost, težnja seliti se od ene aktivnosti do druge, ne
da bi katero koli dokončal, skupaj z dezorganizirano slabo usmerjeno in pretirano aktivnostjo.
Pridružene so lahko še druge motnje. Hiperkinetični otroci so pogosto impulzivni, nagibajo se
k nezgodam in se večkrat znajdejo v disciplinskih konfliktih zaradi nepremišljenih kršitev
pravil, ne pa iz nemarnega kljubovanja. Njihovi odnosi z odraslimi so pogosto brez socialnih
zavor; manjka jim za našo kulturo običajne opreznosti in zadržanosti. Med drugimi otroki so
manj priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Prizadetost kognitivnih funkcij je splošna,
pogostejši so specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju. Sekundarni znaki
vključujejo disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.
Klasifikacija Ameriške psihiatrične zveze DSM-IV-TR ( The Diagnostic and Statistical
Manual of Mental Disorders) (Kesič Dimic, 2009; cit. po Iversen, 2006, str. 51) za tovrstne
težave uporablja naziv primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (ADHD - Attention
Deficit Hyperactivity Disorder). Kriterije za postavitev diagnoze opredeljuje glede na
področja težav, kot so znaki nepozornosti, nemirnosti in impulzivnosti (Kesič Dimic, 2009;
cit. po Parker, 2000, str. 5-6 in Iversen, 2006, str. 515-2):
1.1. Znaki nepozornosti:
podrobnostim ne namenja velike pozornosti, dela napake pri šolskem delu in pri
preostalih dejavnostih;
težko se usmeri v novo dejavnost, ne dokonča naloge do konca, težko se uči novo
snov;
težko se osredotoči na eno dejavnost in kmalu postane zdolgočasen;
ima težave pri vzdrževanju pozornosti ob vodenih nalogah ali igri;
če ga dejavnost zanima ali motivira, nima težav z osredotočenjem;
6
občutek daje, kot da nas ne posluša, čeprav mu govorimo direktno;
ne sledi navodilom, ne dokonča nalog in svojih zaposlitev;
ima težave z organizacijo pri nalogah in dejavnostih;
pogosto zavrača naloge, kjer je potreben miselni napor;
pogosto izgublja stvari (igrače, šolske potrebščine, copate,…);
hitro ga zmoti zunanji dejavnik;
pogosto deluje zasanjan, otopel, počasen;
domača naloga je muka; pozabi si zabeležiti, kaj je za nalogo ali pa zvezek pozabi v
šoli. Domov ne prinese učbenika, ali pa prinese napačnega. Če domačo nalogo že
dokonča, je polna napak in popravkov;
pogosto pozablja na svoje bveznosti;
večinoma ne moti pouka in sedi pri miru, vendar ni popolnoma pri stvari, kljub
našemu občutku da dela.
1.2. Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti):
je stalno v gibanju;
pogosto maha z rokami ali nogami in se pozibava na stolu;
prijema predmete okoli sebe, nenehno govori;
pogosto vstane s sedeža in hodi po prostoru, čeprav se od njega pričakuje sedenje;
v neprijetnih situacijah vztrajno teka naokoli ali pleza;
pri igranju in poljubnih dejavnostih se težko tiho zaposli;
je kot stalno vključen ''motor'';
prekomerno govori.
1.3. Znaki impulzivnosti:
pogosto odgovori, še preden je slišal vprašanje do konca;
ne premisli preden odreagira;
pogosto izbruhne z neprimernimi komentarji;
brez zadržkov izraža svoja čustva;
ne zaveda se posledic svojih dejanj;
težko počaka na vrsto;
7
pogosto moti preostale ali se vmešava v njihove aktivnosti (vpada v igro,v besedo… );
če je razburjen, lahko vrstniku zgrabi igračo, ali ga udari;
raje se odloči za kratke naloge, in ne za tiste, ki so dolgotrajne narave.
Čiste tipe, ki ustrezajo le znakom ene skupine, najdemo zelo težko. Otroci imajo pogosto
znake vseh treh ali vsaj dveh skupin.
Obe navedeni klasifikaciji (ICD-10 in DSM-IV-TR) določata, da se diagnoza lahko postavi le,
če so znaki pri otrocih prisotni dlje od šestih mesecev in v vsaj dveh ali treh situacijah (npr.
šola,dom).
2. ZGODOVINA MOTNJE IN TERMINOLOGIJA
Prve omembe motečega vedenja pri otrocih, ki spominjajo na današnjo ADHD motnjo,
najdemo pri Hoffmannu (1845), Maudsleyju (1867) in Irelandu (1877) (Kesič Dimic, 2009;
cit. po Sandberg, 2002, str. 2).
Scherpf (1881) pozornost vzbujajoče vedenje opiše kot ''impulzivno zmešanost'', Czerny
(1917) pa te otroke imenuje težko vzgojljive (Kesič Dimic, 2009; cit. po Skrodzki, 2002, str.
127). Prvi najbolj očiten opis sta podala Still in Tredgold v začetku dvajsetega stoletja (Kesič
Dimic, 2009; cit. po Sndberg, 2002, str. 2).
Leta 1902 je zdravnik Still opozarjal na nenormalna stanja pri otrocih, ki jih je poimenoval
kot nenormalna zmogljivost za uporabo pozornosti, prisoten nemir, samopoškodovanje in
uničevalnost (Kesič Dimic, 2009; cit. po Kocijan-Hercigonja, Buljan-Flander, Vučković,
2004, str. 11).
Epidemija encefalitisa (1917-1918) je odigrala pomembno vlogo v zgodovini motnje. Po
epidemiji so zdravniki začeli opažati otroke s težavami na vedenjskem in kognitivnem
področju. Veliko otrok, ki so preboleli encefalitis, je kazalo na spremembe v vedenju, kot so
impulzivnost, razdražljivost, agresivnost, težave z osredotočanjem, nekontrolirano izražanje
čustev. V zgodovini je motnja doživela veliko preimenovanj. Strokovnjaki so sklepali, da se
te spremembe zgodijo zaradi minimalnih poškodb možganov, zato se začne uporabljati
poimenovanje MCD (minimalna cerebralna disfunkcija).
8
Okoli leta 1957 se staro poimenovanje MCD spremeni v hiperkinetično impulzivno motnjo
(oz. sindrom), ki ga predlagata pedopsihiater Laufer in nevrolog Dengoff (ibid), saj
zagovarjata, da mora poimenovanje odražati karakteristike otrokovega vedenja. Leta 1960 je
Chessova (Kesič Dimic, 2009; cit. po Sandberg, 2002, str. 3) prvič ponudila izraz
hiperkinetični sindrom. Leta 1970 so se strokovnjaki poleg izrazite motorične aktivnosti
začeli posvečati tudi vidiku nepozornosti. Frostigova (1998, str. 55) jih poimenuje otroci z
motnjami zaznavanja ali možgansko oškodovani (značilni znaki: nemir, slaba kontrola,
impulzivnost, odkrenljivost, kar je posledica živčne oškodovanosti).
V DSM – II se motnja poimenuje kot hiperkinetična reakcija v otroštvu, v DSM – III pa se
prvič pojavi izraz ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder), ki se uporablja še danes
(Kesič Dimic, 2009; cit. po Kocijan-Hercigonja, Buljan-Flander, Vučković, 2004, str. 12).
3. ZGODNJA OBRAVNAVA RIZIČNIH OTROK S
PRIMANJKLAJI
Tako kot življenje sta tudi vzgoja in izobraževanje pravici vsakega človeka. Človeku
omogočata sodelovanje in prispevanje na kulturnem in socialnem področju. Če bi prišlo do
izključevanja na kulturnem področju, bi se znižala kulturna raven okolja. V današnjem času se
kot cilja vzgoje in izobraževanja izpostavljata predvsem največja samostojnost in kakovost
posameznikovega življenja. Kakovost dosežemo z zgodnjo obravnavo otroka s posebnimi
potrebami in pravočasno pomočjo ter svetovanjem družini. Sodelovanje med družino in
strokovnjakom mora potekati strokovno korektno, prisotno mora biti razumevanje,
zbliževanje in enaki skupni cilji.
»Zgodnja obravnava je celoten sistem specialnopedagoških, terapevtskih, psiholoških,
medicinskih in socialnih postopkov za predšolske otroke s posebnimi potrebami in njihove
družine.« (Novljan 2004: 10)
Raziskave kažejo, da imajo starši pri zgodnji obravnavi ključen pomen. Če starši v njej
sodelujejo, je uspeh veliko večji. Ker pa so družine različne, se mora zgodnja obravnava vsaki
9
družini prilagajati glede na posebnosti družine in zakonskega para. Zaradi tega mora
obravnava potekati s pomočjo mobilne službe različnih strokovnjakov.
Pri zgodnji obravnavi dobijo starši informacije o razvojnih posebnostih in možnostih
otrokovega razvoja, hkrati pa tudi navodila za delo z otrokom. Strokovnjaki jim razložijo, da
bo na uspešnost razvoja vplivalo okolje, v katerem otrok biva, sprostitev, pozitivna
samopodoba in odprta komunikacija. Stroka zahteva, da so specialni pedagogi:
»...usposobljeni za specialnopedagoško delo s predšolskim otrokom, poznajo didaktični
material in igrače, metode dela in druge tehnične pripomočke za predšolske otroke, imajo
vedenje iz diagnostike, znajo primerjati otrokov razvoj z razvojem povprečnega otroka ipd. in
tako so v svojem vedenju korak pred starši.« (Novljan 2004: 12)
Starši otroka s posebnimi potrebami pogosto čutijo krivdo. Ta lahko še bolj poglobi nerešene
konflikte v družini, netočne informacije o vzrokih motnje in nereflektivno vedenje
strokovnjakov in staršev. Visoka družbena pričakovanja starše pogosto napeljejo na
razmišljanje o tem, ali delajo prav in če so za otroka dovolj naredili. Ogroža jih misel, da
bodo vse življenje skrbeti za otroka. Strokovnjak naj bi staršem pomagal na
praktičnopedagoškem področju prenesti vedenje s področja zgodnje obravnave vaje in
terapijo za njihovega otroka. Starše bi uvedel v domače delo z otrokom, seznanil bi jih s
pomenom igre za otrokov razvoj itd., svetoval bi jim na področju komunikacije z drugimi
strokovnjaki in jim pomagal na čustvenem področju. Cilj dela s starši je, da se starši naučijo
živeti z otrokom s posebnimi potrebami in si znati vzeti čas tudi zase in bližnje, za rekreacijo,
zabavo ipd. Vse to ugodno vpliva na interakcijo med starši in otrokom. Strokovnjaki morajo
otroka obravnavati iz različnih zornih kotov.
3.1. Najpomembnejša področja zgodnje obravnave so:
– zgodnje evidentiranje rizičnih otrok z razvojnimi primanjkljaji,
– zgodnje prepoznavanje razvojnih primanjkljajev,
– zgodnja terapija,
– uvajanje in vzpodbujanje staršev za delo z otrokom s posebnimi potrebami,
– ozaveščanje staršev z informacijami, motivacijo,
– pomoč in svetovanje staršem pri reševanju problemov,
10
– pomoč staršem, da bodo otroka čustveno sprejeli brez občutka krivde.
3.2. Cilji zgodnje obravnave
3.2.1. Splošni cilji zgodnje obravnave so:
– preprečevanje motenj s preventivnimi ukrepi,
– omilitev motenj,
– preprečevanje stanja nemoči pri progresivnih motnjah,
– vključevanje v skupino vrstnikov,
– pomoč staršem in družini,
– vključiti otroka v ustrezno ustanovo, če je to v dobro otroka ali družine.
Cilje zgodnje obravnave lahko oblikujemo na različnih ravneh. K otroku usmerjeni cilji imajo
zahteve za razvijanje in razširjanje otrokovih zmožnosti, njegovega samodoživljanja, občutka
lastne vrednosti in vključevanja v širše socialno okolje. Pri cilju razvijanja in razširjanja
otrokovih zmožnosti gre predvsem za omilitev otrokovih razvojnih zaostankov, razvijanje
kompenzacijskih možnosti in izboljšanje njegovih razvojnih možnosti. Otrokovo doživljanje
sebe in občutek lastne vrednosti sta jedro za razvoj pristojnosti in motivacije. K temu
preštevamo tudi dobro telesno počutje in njegov razvoj ter soočanje z razvojnimi zaostanki.
Specialno-pedagoška obravnava želi glede vključevanja otrok doseči, da bi širša družbena
skupnost zagotovila pomoč otroku in družini. Ta pomoč bi morala biti dosegljiva za vsako
družino. S tem bi bile zagotovljene realne možnosti za vključevanje otrok v širše socialno
okolje.
Pri tem mora otrok imeti:
– dovolj možnosti, da sam premaguje težave,
– dovolj možnosti, da sam raziskuje okolje,
– dovolj možnosti za pomoč, samopomoč, spodbujanje,
– možnost, da sme kdaj sam izbirati dejavnosti,
– toplo ozračje v družini,
– pravico, da ga ne primerjamo z dosežki drugih otrok,
11
– dovolj časa in priložnosti za svoje dejavnosti,
– okolje, ki mu je naklonjeno in mu lahko zaupa.
3.3. DELOVNI PRINCIPI ZGODNJE OBRAVNAVE
Pri razvijanju zgodnje obravnave so se izoblikovali štirje principi:
3.3.1. PRINCIP CELOSTNOSTI
Omogoča specifično usmerjenost v diagnostiko, terapijo in specialnopedagoško obravnavo.
Posamezne pobude v obravnavi upoštevajo otrokov celostni razvoj in okolje v katerem živi.
Princip celostnosti pomeni, da različne prvine terapije združimo v en koncept obravnave.
Obravnavo naj bi izvajala ena oseba, si čimer bi dosegli, da strokovnjak v ospredje ne bi
postavljal specifičnih delnih vidikov, temveč da bi upošteval otrokov razvojni vidik, njegovo
razpoloženje in sposobnosti za integracijo.
3.3.2. PRINCIP USMERJENOSTI V DRUŽINO
Princip podaja pomembnost izvajanja zgodnje terapije v otrokovem domačem okolju. Uspeh
je odvisen predvsem od komunikacijskih procesov med otrokom in družino. V otrokovem
razvoju moramo upoštevati družinske razmere in na to navežemo terapijo in
specialnopedagoško obravnavo. Zgodnja obravnava mora biti dobro organizirana in družini
blizu. To je pogoj, da začne zgodnja pomoč delovati. Včasih sodelovanje staršev s
strokovnjaki ni preprosto. Starši otroka s posebnimi potrebami sodelovanje strokovnjaka
čutijo kot obremenitev, vznemirjanje in poseg v njihovo zasebno življenje. Problem se zaostri,
če družina in strokovnjak različno pojmujeta vzgojo otroka. Pri srečanju so navadno prisotni
mama, otrok in strokovnjak. Ko strokovnjak uspešno obravnava otroka, se nehote deloma
poruši odnos med mamo in otrokom. Starši so lahko na strokovnjaka celo ljubosumni, ker je
hitro in uspešno vzpostavil stik z otrokom. Pogosto se strokovnjaki ne prepričajo o možnostih
pri strokovnem delu z otrokom doma, zato je lahko za starše zaradi omejenih možnosti
zgodnja obravnava obremenjujoča.
12
3.3.3. PRINCIP TRANSDISCIPLINIRANOSTI
Princip je usmerjen v otrokove razvojne potrebe in njegovo družino. Pomeni sistematično
zbliževanje različnih strokovnjakov. Vsak izmed njih gleda na problem z vidika lastne stroke
in vsak na timskem sestanku prispeva svoj delež. Ta sestanek vodi vodja, ki določi prostor,
čas, obliko, potek, vsebino in predstavitev izidov pogovora. Po sestanku strokovnjaki skupaj
s starši oblikujejo načrt, po katerem bo delo potekalo.
3.3.4. PRINCIP MREŽE ŠIRJENJA POMOČI
Zgodnja obravnava naj bi potekala v bližini otrokovega doma ali bi bila od njega oddaljena
največ petindvajset kilometrov. Mreža pomoči in ponudb za zgodnjo obravnavo otrok in
njihovih družin mora biti transparentna, dostopna vsem staršem. Tako jim mora biti
zagotovljena možnost izražanja lastnih interesov. Treba je upoštevati tudi neformalne
ponudnike pomoči, npr. sorodnike, prijatelje, ki so lahko staršem v veliko pomoč. Kot je
pokazala raziskava Speck in Peterander (1994) 60 % staršev želi, da bi lahko izmenjali
mnenja s starši, ki imajo podobne težave.
3.4. KAKO IN KJE POTEKA ZGODNJA OBRAVNAVA
V zgodnjo obravnavo so vključeni otroci od rojstva do 3. leta starosti in od 4. leta do vstopa v
šolo. Institucije za obravnavo otrok s posebnimi potrebami imajo posebne naloge. Ena od
nalog je koordiniranje in razvijanje različnih ponudb za zgodnjo interdisciplinarno obravnavo,
zagotavljati njeno kakovost in razvijati ustrezno komunikacijo. Obravnava je za otrokov
razvoj dolgotrajna, pomembna zadeva za vso družino, za strokovnjaka pa je pomoč časovno
in poklicno omejena.
Naloge strokovnjakov:
– strokovnjak je za družino tujec, v kateri si mora pridobiti zaupanje,
13
– s pomočjo opazovanja, testiranja in pogovora s starši mora strokovnjak ugotoviti
otrokovo razvojno stanje,
– sprejemati mora odločitve in jih znati interpretirati,
– njegove odločitve mora družina sprejeti in jih prenesti,
– ublažil naj bi stisko družine in spodbujal otrokov razvoj.
Sodelovanje s starši pri skupnih nalogah zgodnje obravnave razčlenimo v pet korakov:
pridobiti zaupanje družine,
zbirati informacije o družini in otroku s posebnimi potrebami,
ovrednotiti in interpretirati informacije,
določiti otrokove razvojne možnosti in cilje obravnave,
vplivati na otrokovo okolje in vedenje le-tega do otroka.
Potek zgodnje obravnave je najpogosteje sestavljen iz začetne faze, obravnave otroka in
družine ter sklepne faze.
4. KDAJ GOVORIMO O HIPERAKTIVNEM OTROKU?
O hiperaktivnem oziroma o nemirnem otroku govorimo, če otrok med enako starimi vrstniki
trajno izstopa z večjo količino gibanja, ki je nesmotrno in neustrezno pričakovanjem okolja
glede vedenja otroka.
Primer poročila, namenjenega Svetovalnemu centru, o hiperaktivnem učencu, katerega
opisuje njegova učiteljica:
»V šoli je nepazljiv, ne zna se koncentrirati na šolsko delo. Nemiren je in s svojo nemirnostjo
moti še druge. Bere slabo. Ima trdo in okorno roko, slabo izpisano pisavo, večkrat pa tudi
izpušča črke, nato majhne in zopet večje, brez pravega reda. Lahko bi imel boljši učni uspeh,
ko bi se le hotel potruditi, kajti včasih odgovarja prav dobro, drugič pa ne spraviš iz njega
ničesar.« (Mikuš, Kos, 1995, str. 1)
Iz zgoraj navedenega primera, lahko sklepamo, da imajo hiperaktivni otroci veliko učnih
težav v šolskem okolju, prav tako pa se težave pojavljajo tudi doma ter v drugih okoljih.
Vzgoja hiperaktivnega otroka zahteva od staršev, vzgojiteljev in drugih veliko več energije ter
potrpežljivosti, saj je sožitje s tovrstnimi otroci izredno naporno. Kot posledica takšnih in 14
drugačnih težav, ki spremljajo nemirne otroke pa lahko predvidevamo, da so pogoste stranke
psiholoških in otroških psihiatričnih ustanov.
V teh ustanovah poimenujemo motnje nemirnih otrok z različnimi imeni, kot so:
Hiperkinetični sindrom,
Motnje okrnjene pozornosti z nemirnostjo,
Minimalna cerebralna (možganska) disfunkcija.
(Mikuš Kos, 1995, str. 2)
5. KAKŠEN JE NEMIREN OZIROMA HIPERAKTIVEN
OTROK?
Hiperaktivnost mlajših otrok se kaže predvsem z velikimi gibalnimi aktivnostmi, kot so na
primer tekanje, plezanje, vrtenje na stolu, medtem ko pri starejših otrocih se kaže le kot
droben nemir.
Vedenje hiperaktivnih otrok se spreminja z okoliščinami oziroma z dnevi in je nestanovitno.
Otrokovo vedenje je boljše v individualnem kontaktu, to je, če je otrok v dvoje z odraslim, in
slabše, če je v skupini. Značilno pa je tudi, da se ob večanju pritiska nemir stopnjuje. Pri
mnogih je hiperaktivnost odvisna od vremenskih razmer.
Z hiperaktivnostjo se povezujejo še druge značilnosti, vendar so kombinacije pojavov pri
različnih otrocih različne. Posebej pogosti spremljajoči pojavi so:
Nezrelost,
Blažji razvojni zaostanki v govoru, v gibalnem razvoju in navajanju na čistočo v prvih letih
življenja.
Slabša gibalna usklajenost in nespretnost,
težave v stikih z vrstniki,
motnje pozornosti,
izraziti dobri in slabi dnevi,
specifične učne težave,
15
težave v stikih z vrstniki,
slabša obvladanost, burnost reakcij, eksplozivnost, reagiranje po tipu vse ali nič.
Kot vemo ima večina hiperaktivnih otrok tudi specifične učne težave, med njimi
najpogostejše motnje branja in pisanja, za katere uporabljamo izraz legastenija. Vendar to še
ne pomeni, da so vsi hiperaktivni otroci z specifičnimi učnimi težavami nemirni, prav tako pa
tudi manjše število nemirnih otrok nima specifičnih učnih težav.
Poleg takšnih in drugačnih težav, ki pestijo nemirne otroke pa moremo o njih še povedati, da
imajo tudi ogromno prijetnih in pozitivnih lastnosti, kot na primer prisrčnost, spontanost,
neposrednost, razigranost ter pogoste svojevrstne miselne rešitve. (Mikuš Kos, 1995, str. 2, 3).
6. ZAKAJ JE OTROK HIPERAKTIVEN?
Otrokovi nemirnosti lahko pripišemo veliko različnih vzrokov, kot na primer dolgčas,
tesnoba, napetost, omejevanje v gibanju,…Za hiperaktivnega otroka oziroma otroka z
hiperkinetičnim sindromom pa je značilno, da je njegova nemirnost trajen pojav, ki je v
osnovi biološko oziroma nevrofiziološko pogojen.
Med danes znanimi vzroki za hiperaktivnost vključujemo:
Dednost, približno 40 % pretirano nemirnih otrok je imelo vsaj enega starša s
podobnim vedenjem v šolskem obdobju,
Neugodni vplivi, ki so delovali na otrokovo osrednje živčevje v času materine
nosečnosti (materine bolezni v nosečnosti), intenzivno kajenje, uživanje alkohola,
krvavitev iz maternice, nedonošenost in drugi), med porodom (porodne komplikacije,
kleščni porod, pomanjkanje kisika med porodom in drugi), ali bolezni in poškodbe
osrednjega živčevja v prvih letih življenja,
Ekološki dejavniki: razne kemične snovi v hrani in vodi, snovi, ki povzročajo alergije,
običajno tudi nekatere običajne sestavine prehrane.
Večjo otrokovo nemirnost lahko razumevamo tudi kot lastnost temperamenta in to razlago
ponavadi tudi uporabimo, če hiperaktivnost ni tako močno izražena najpogosteje pa
hiperaktivnost razumemo kot razvojno pogojen pojav.
16
Na sedanji stopnji medicinskega znanja pa še mnogokrat ne vemo, od kod otrokova pretirana
nemirnost. (Mikuš Kos, 1995, str. 3, 4).
7. VPLIVI OKOLJA NA HIPERAKTIVNOST OTROK
Čeprav so težave, ki jih ima nemiren otrok pri učenju, značilnosti vedenja idr. v osnovi
biološko pogojene, vemo, da na hiperkinetično vedenje otroka prav tako vpliva okolje.
7.1. FIZIČNO OKOLJE
Kot vemo, na intenzivnost nemira tako kot ostali dejavniki, vpliva prav tako fizično okolje,
znotraj tega pa so najpomembnejše vremenske razmere ter spremembe, in sicer spremembe
pritiska, spremembe vremena na boljše ali slabše ter nekatera druga atmosferska dogajanja, ki
sovpadajo s poslabšanjem otrokovega stanja (porast nemira, učinkovitost pri učenju).
Nemirnost pa se prav tako povečuje ob prisotnosti motečih dražljajev v otrokovem okolju
(vidnih, slušnih), kot so na primer veliko ljudi v prostoru in z njimi povezan hrup, neustrezna
oprema sobe, itd.
Znotraj fizičnega okolja je pomemben dejavnik tudi čas, in sicer za nemirne otroke je
značilno, da zdržijo le kratek čas pri miru in pri delu.
7.2. SOCIALNO OKOLJE
Splošno znano je, da se težave oziroma nemirnost otrok stopnjuje proti koncu šolskega leta in
tudi v drugih okoliščinah, ko so otroci izpostavljeni posebnim pritiskom. Otrokovo nemirnost
pa slabšajo tudi stresni vplivi, pretirane zahteve ter drugi pritiski. Hiperaktivni otroci so
posebej dovzetni za neorganiziranost in kaotična okolja (zmeden, neurejen, zmešan),
preveliko število socialnih dražljajev, nejasnost in nestrukturiranost situacije. V takšnih
situacijah hiperaktivni otroci še posebej slabo delujejo.
Na drugi strani pa okolje lahko deluje na otroka tudi spodbudno, mu pomaga mobilizirati
lastne sile za obvladovanje svojega nemira ter učnih in socialnih težav.
17
Pri označitvi otroka kot hiperaktivnega oziroma hipekinetičnega so posebej pomembni
kriteriji opazovalca, to so:
Kaj imajo starši ali učitelji za še normalno količino gibanja,
Kolikšna je starševska ali učiteljeva strpnost.
7.3. OTROKOVO NOTRANJE OKOLJE
Vzroke za otrokovo nemirnost pa ne iščemo zgolj v socialnem ter fizičnem okolju, ampak tudi
v otrokovem notranjem okolju, in sicer eni izmed vzrokov, ki večajo otrokovo nemirnost so
naslednji:
Utrujenost,
Izčrpanost,
Slabo telesno počutje,
Raznorazne alergije neugodna čustvena stanja ob stiskah, žalosti, strahu (poslabšajo
otrokovo pozornost in delovno učinkovitost, podkrepijo pa nemirnost).
(Mikuš Kos, 1995, str. 5, 6)
8. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA
Kot vemo, ima vsak hiperaktiven otrok svojevrsten razvoj, le da se določeni pojavi pri
tovrstnih otrocih pogostejši kot pri otrocih, ki niso hiperaktivni.
8.1. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA PRED VSTOPOM V ŠOLO
Nekateri nemirni otroci imajo težave že v prvem letu svojega življenja, kar pa je izredno
naporno za njihove starše. Težave, ki se pojavijo pri nemirnem majhnem otroku so predvsem
motnje spanja, otrok zamenja dan za noč otrok ne vzpostavi pravega ritma spanja,…
Ker pa se takšne težave pogosto pojavljajo, postanejo starši ob takih otrocih nervozni, s svojo
napetostjo ter živčnostjo pa še dodatno povečujejo motnje otroka. Nekateri nemirni otroci kot
dojenčki veliko jokajo, običajne telesne nevšečnosti in čustvena neugodja jih močno
prizadevajo, večino svojega časa so nerazpoloženi, nezadovoljni in nesrečni, prav tako pa se
18
lahko v njihovih prvih mesecih življenja pojavljajo trebušni krči ter tudi motnje
prehranjevanja z bruhanjem.
Pri nemirnih otrocih so pogostejši tudi razvojni odkloni, kar se kaže predvsem tako, da
nemiren otrok pozneje shodi kot njegovi vrstniki, kasneje spregovori ali kasneje tvori pravilne
stavke.
Tak delno upočasnjen razvoj povzroča pri starših zaskrbljenost, največkrat pa prizadeva
otroka, zlasti upočasnjen govorni razvoj, ki otroku omejuje izražanje potreb in želja ter ga
ovira v socialnih stikih.
Mnogi nemirni otroci pa pred vstopom v šolo niso povzročali svojim staršem posebnih skrbi.
Starši so jih morda doživljali le kot bolj živahne otroke, kot bolj zahtevne otroke, vendar vse
ne v tolikšni meri, da bi lahko predvidevali poznejše težave v šoli. (Mikuš Kos, 1995, str. 7, 8)
8.2. NEMIREN OTROK V ŠOLI
Pravi problemi hiperaktivnega otroka pa se najbolj pokažejo šele z vstopom v šolo, kjer se
njegove vedenjske značilnosti in učne posebnosti kažejo kot prepreka za dobro prilagoditev
pričakovanjem in zahtevam šole glede vedenja in učenja. Učitelji kar hitro opazijo, da otrok
ne more sedeti enako dolgo pri miru kot njegovi vrstniki, da otrok s svojim nemirom moti
učitelja pri šolskem delu, zaradi specifičnih učnih težav in motenj pozornosti pa se nemiren
otrok tudi razlikuje v slabšem učnem uspehu, kot bi ga drugače pričakovali. Druge značilnosti
nemirnega otroka v šoli so tudi te, da se otrok težko prilagaja predpisanim delovnim urnikom,
da zelo slabo prenaša podaljšano bivanje, celodnevno šolo ali druge oblike popoldanskega
šolskega dela. Za slabo počutje in neustrezno delovanje otroka v šoli je pomembno tudi to, da
se hitreje naveliča dejavnosti in prostora kot njegovi vrstniki, da veliko bolj potrebuje gibanje
in da ga zaradi šibke pozornosti drugi otroci motijo pri delu.
Osnovni problem nemirnega otroka je, da zaradi svojih odzivnih, vedenjskih in učnih
posebnosti ni po meri šole in ne more zadostiti njenim disciplinskim in delovnim zahtevam.
19
8.3. DRUŽINSKO OKOLJE JE VEČKRAT POMEMBNO
Ravnanja staršev, vsakdanje družinsko ozračje, družinski odnosi, vse to igra veliko vlogo v
psihosocialnem razvoja vsakega otroka, ne samo nemirnega. Družinsko okolje zelo
pomembno vpliva na nemirnega otroka, njegov razvoj, njegovo počutje in njegovo vedenje,
četudi so otrokove vedenjske in odzivne značilnosti v osnovi biološko pogojene.
Za nemirnega otroka je nadvse pomembno:
Urejeno, strukturirano, pretežno predvidljivo družinsko okolje,
Stanovitno organizirano življenje otroka,
Trdno postavljene okvire otrokovega vsakdana.
Učna pomoč otroku s strani staršev,
Ustrezna vzgojna prizadevanja staršev,
Zagotavljanje možnosti za razvijanje in udejanjanje interesov na področjih, kjer otrok
lahko doživlja uspehe.
(Mikuš Kos, 1995, str. 12, 13)
9. RAZVOJNE ZNAČILNOSTI HIPERAKTIVNEGA OTROKA
Otrok s hipekinetičnim sindromom praviloma opozori nase že prva leta svojega življenja,
posebno naporno zanj pa je obdobje ob vstopu v šolo, saj v današnji šoli tak otrok veliko
slabše funkcionira, kot kažejo njegove intelektualne sposobnosti. Ti otroci že v zgodnjem
otroštvu kažejo nekatere posebnosti v vedenju in odzivanju, po katerih se nekoliko razlikujejo
od svojih vrstnikov. Njihov razvoj je ne nekaterih področjih upočasnjen in disharmoničen.
Največkrat gre za upočasnjen razvoj govora, motorike in kontrole močenja.
Že v ranem otroštvu kažejo nekatere značilnosti, kot so:
Motnje spanja – nereden ritem spanja, nemirno spanje, zibanje preden otrok zaspi,
neobičajno plitvo ali neobičajno globoko spanje, manjša potreba po spanju,
20
Posebnosti telesnih funkcij – obilno slinjenje, sesanje palca, grizenje nohtov, zibanje z
glavo, upočasnjeno privajanje na čistočo, enureza,
Čustveno odzivanje – impulzivnost, ekspanzivnost, jokavost, slabše obvladovanje
čustev, hitra spremenljivost razpoloženja, pogosti napadi jeze in trme, slaba
prilagodljivost na spremembe v okolju.
Na splošno lahko pojmujemo značilnosti hiperkinetičnega sindroma kot razvojne posebnosti.
Nemirnost takega otroka si lahko razlagamo kot nezrelo obliko vedenja, zanje pa je značilna
tudi socialna nezrelost, ki pa je tudi razvojno pogojena in lahko z zorenjem osrednjega
živčevja sčasoma delno ali povsem izgine.
Vse naštete razvojne posebnosti in čustvene značilnosti še niso same po sebi motnje, vendar
pa otroku otežujejo življenje ter povzročajo, da je otrok občutljivejši ter bolj ranljiv. Zaradi
tega je težje vzgojljiv in terja od staršev, vzgojiteljev in učiteljev več potrpljenja, energije in
vzgojnih prizadevanj.
Vsekakor je potrebno v hiperaktivnem razvoju poudariti tudi izrazito pozitivne socialne
lastnosti, kot so prisrčnost, spontanost, čustvena odzivnost, neposrednost. Otrok je radoveden
in nas včasih preseneti z dobrimi in nenavadnimi rešitvami.
V šoli ima slabši učni uspeh, probleme socialne narave in pogosto prihaja v konflikte z
vrstniki in odraslimi. Številni imajo slabo samopodobo, nimajo zaupanja vase, doživljajo se
kot manjvredne, nesposobne. Pri nekaterih se pojavljajo čustvene motnje.
Večinoma je hiperkinetični sindrom razvojno pogojena motnja, ki se med zorenjem
osrednjega živčevja omili ali povsem izgine, zato je pri mlajših otrocih nemirnost jasno
opazna in prepoznavna, pri starejših pa ni več tako očitna in se kaže v drobnem nemiru. Prav
tako se z odraščanjem in zorenjem osrednjega živčevja ublažijo ali povsem izginejo tudi
druge otrokove posebnosti, kot so motnje pozornosti, motnje branja in pisanja, odzivne
posebnosti.
(Mikuš Kos, 1995, str. 14, 15)
10. RAZLIKE MED SPOLOMA
21
Večina strokovne literature navaja, da je povezanost motnje ADHD pri moškem spolu kar od
4-6- krat pogostejša kot pri ženskah. Večinoma nam izraz ADHD sproži asociacijo na
pskočnega, nagajivega dečka, ki ima stalno ''napolnjene baterije''. Zaradi te asociacije smo
pogosto zaslepljeni, saj ADHD ne predstavlja le hiperaktivnih dečkov, ki težko počakajo na
vrsto, mahajo z rokami, se gugajo na stolu, impulzivno odgovarjajo in mečejo papirčke po
razredu. Kulturni pogled na oba spola prepogosto povzroči, da spregledamo deklice s
tovrstnimi težavami. Deklice, ki ne skačejo po razredu, ostanejo nediagnosticirane in tako
prepuščene sami sebi, s pogosto veliko večjimi težavami, kot jih imajo dečki z ADHD.
Med odraščanjem deklice dobivajo popolnoma drugačne informacije o primernem vedenju
kot dečki. Kar je primerno za vedenje dečkov, še zlasti ne velja za deklice. Od deklic
pričakujemo, da bodo mile, strpne, ustrežljive, uspešne v šoli, lepe, skrbne in še in še bi lahko
naštevali. Zaradi kulturoloških vidikov in kulturnega vrednotenja ženske in moške spolne
vloge se v nekaterih družbah dečkom tolerira tisto vedenje, ki je deklicam prepovedano (nap.
nemir). V številnih kulturah se ob rojstvu deklice pričakuje, da bo spodobna, da bo delovala
skladno s tradicijo, da bo imela določen niz vrednot, če ne popolnoma enakih pa vsaj
podobnim družinskim, in da ne bo povzročala nikakršnih težav. (Kesič-Dimic, 2009)
Družba ima torej različna pričakovanja do dečkov in deklic, zato se pojavljajo tudi razlike
med spoloma pri motnji ADHD. Dečki se na stres odzovejo tako, da delujejo navzven, dekleta
pa stres pogosteje obrnejo k sebi in ga ponotranjijo, kar lahko sproži depresijo, anksioznost,
občutke krivde, umik, bolezenske znake (nap. glavobol, bolečine v trebuhu) (Kesič-Dimic,
2009)
Raziskave kažejo, da odkrijejo 4 do 5 krat več dečkov z ADHD kot deklic zaradi bolj očitnih
simptomov. Dečki očitno povzročajo več težav učiteljem in so bolj hiperaktivni. Deklice so
manj uporniške in bolj nepozorne, zaradi tega pa je veliko neodkritih in so pogosto označene
kot lene in zasanjane.
Deklice s to motnjo v primerjavi z dečki izražajo manj hiperaktivnosti in agresivnosti ter
pogosto kažejo znake nepozornega podtipa ADHD, ki je težje opazen. Ta vedenja vključujejo
pozabljivost, težave pri poslušanju, anksioznost, plahost in bojazljivost ter odkrenljivost
pozornosti.
22
V večini kliničnih raziskav je razmerje pojavnosti motnje ADHD med spoloma 9:1 v prid
dečkom. Hkrati pa avtorji navajajo, da vrstniki bolj tolerirajo simptome motečega vedenja pri
dečkih kot pri deklicah. (Kesič-Dimic, 2009)
11. ZDRAVLJENJE ADHD MOTNJE
Vse metode zdravljenja zahtevajo aktivno sodelovanje otroka in staršev. Nekateri starši sicer
zavračajo zdravljenje hiperkinetičnega sindroma z zdravili, ampak je otroka mogoče šele po
zdravljenju z zdravili obravnavati z vedenjsko-terapevtskimi postopki. Kakšna metoda
zdravljenja je najboljša je pa seveda odvisno tudi od starosti otroka ter od tega kako huda je
motnja. (Mielke, 1997)
11.1. Sodelovanje staršev pri zdravljenju
Ko pridejo starši s hiperaktivnim otrokom k terapevtu so starši obupani, saj so mnogi od teh
otrok nemirni ter živahni že od takrat, ko so bili dojenčki. Starši in otroci so razburjeni in
starši ne vedo več kaj storiti. Dostikrat je družinska povezanost zelo motena. Moteni so tudi
vsi drugi družbeni odnosi, npr. s sosedi in sorodniki.
Za starše je kot prvo najbolj pomembno, da so osveščeni o tej motnji, saj se drugače krivijo za
napačno vzgojo. S tem spoznanjem se težavni otrok sprevrže v pomoč potrebnega otroka.
Hiperaktivni otroci dostikrat ne znajo nehati v svojem početju in ne zaznajo nevarnosti. Zato
je pomembno, da jim je vedno na voljo pomoč staršev ter bratov ali sester. Še posebej jim
moramo zabičati kdaj morajo biti doma ter kam in do kod lahko gredo. Seveda jim to moramo
večkrat povedati. Če prihaja otrok točno ali še kar točno domov, ga je potrebno pohvaliti.
Ker imajo otroci probleme pri učenju ker niso zmožni dolgo posvečati pozornosti eni stvari,
morajo imeti popoldan skrbno porazdeljen. Otroka ne smemo siliti, naj se celo popoldne uči,
saj s tem izgubi voljo do učenja. Domačo nalogo je potrebno narediti čim hitreje s pomočjo
staršev ali starejših bratov in sester. Za to je seveda potrebno veliko potrpežljivosti. Potrebno
23
je tudi motivirati otroka ter zrahljati ozračje s kakšno šalo ali igro z domačo živaljo. S tem
poskrbimo, da se otrok lahko ponovno za nekaj časa skoncentrira.
Popoldanske dejavnosti morajo vsebovati tudi veliko telesnih aktivnosti, kot so šport, igre na
prostem ter hišna ali zunanja opravila, omejiti pa je potrebno gledanje televizije ter igranje
računalniških igric.
Pri otrocih s hiperkinetičnim sindromom je včasih potrebna tudi dodatna pomoč šole zaradi
primerov, kot je motenje pouka.
Z otrokom se je prav tako potrebno pogovoriti o njegovi motnji, saj mora vedeti da mu ni vse
dopuščeno. Če otroci vedo, kako je z njimi, lažje nadzorujejo sami sebe, predvsem vedenje.
Zdravljenja ni mogoče izpeljati brez otrokovega sodelovanja. (Mielke, 1997)
11.2. Družinska terapija
Najkasneje v puberteti se pojavijo skrajni vedenjski vzorci, kot so izostajanje od pouka,
mamila, tatvine, prostitucija,… Če pride do teh prestopkov, je potrebno takšne otroke iztrgati
iz okolja družine, saj jih starši ne morejo več obvladati.
Tu je potrebno začeti razmišljati o družinski terapiji. Vanjo so vključeni vsi družinski člani,
brez izjeme. Pri tem je potrebno obdelati tudi globlje konflikte v družini, ki jih razkrijejo
družinski člani, predvsem tiste za katere je kriv hiperaktiven otrok. Ker je družinska terapija
zelo zahtevna in konfliktna je smiselna le, če vsi sodelujejo in če je na voljo izkušen terapevt.
S tem se ne rešijo problemi hiperaktivnih otrok, ampak le olajšajo s spremenjenim vedenjem
njegovih družinskih članov. Otrok tudi po tem še potrebuje terapijo. (Mielke, 1997).
Vedenjska terapija
Vedenjska terapija krepi zaželeno vedenje. To se krepi predvsem z uspehi ter pohvalami.
Pomembno je tudi kako dolgo že traja nezaželeno oz. nesmotrno vedenje in koliko se je že
utrdilo, saj je znano, da je vedenjske vzorce iz otroštva zelo težko izbrisati. Seveda je pa
terapija ponovno odvisna od otroka, koliko je pripravljen sodelovati in spremeniti vedenje.
Hiperaktiven otrok potrebuje zelo močno motivacijo, saj je šele takrat sposoben sodelovati.
24
Terapija lahko spodleti ali zaradi staršev, ki je ne podpirajo, ali pa zaradi otroka, ki je
motiviran, a nima dovolj moči za vadbo različnih postopkov.
Vedenjska terapija ima eno prednost, in sicer, da je uporabna že pri malih otrocih in se lahko
simptomi spremenijo, saj si majhni otroci veliko več zapomnijo. Otrok se s to terapijo prične
nadzirati ter učiti, saj bolje kot se otrok pozna, toliko laže usmerja sam sebe.
Otroka je potrebno seznaniti tudi s sprostitvenimi tehnikami, kot sta sproščanje mišic in
avtogeni trening. Sprostitev je potrebna takrat, ko otrokom pade koncentracija. Takrat
uporabijo te sprostitvene tehnike. (Mielke, 1997)
11.3. Prehrana
Veliko hiperaktivnih otrok je nagnjenih k alergijam, zato se splača narediti alergijski test.
Alergije se lahko pokažejo tudi z živčnostjo in hiperaktivnostjo. Potrebno je pomisliti, ali
otroci jedo slabo hrano,…
Otroke, pri katerih je domneva, da ne prenašajo dobro določene hrane, je potrebno začeti
zdraviti z opustitveno dieto. Dieta traja od štiri do šest tednov. V tem času se otrokom v večini
zelo spremeni vedenje, izginejo tudi kožni pojavi, astma, ekcemi, motnje v spanju,… Po dieti
začnemo prehrano zopet dopolnjevati. Vsak teden dodamo novo vrsto hrane, in če se zopet
pojavijo simptomi, se tista vrsta hrane obravnava kot nesprejemljiva. Hiperaktivni otroci
dobijo alergijske reakcije le ob nekaj vrstah hrane, zato prehranjevanje ni tako velik problem.
Problem je le, da je dandanes v hrani vedno več novih snovi, na katere mnogi ljudje reagirajo
s simptomi alergije. (Mielke, 1997).
11.4. Zdravljenje z zdravili
11.4.1. Ritalin
25
Hiperaktivni otroci s hudimi motnjami pozornosti in nemirnosti se morajo zdraviti z zdravili.
Najbolj razširjeno zdravilo, ki se uporablja za te otroke je Ritalin.
Ritalin izboljšuje:
miselne procese,
vedenje,
počutje,
pozornost,
socialno povezanost oz. interakcije in
zmanjšuje nemirnost.
Zaradi teh učinkov ima otrok:
boljši šolski uspeh,
manj disciplinskih problemov,
manj konfliktov s starši, vrstniki in učitelji,
več volje do učenja,
boljšo samopodobo in
več zadovoljstva.
Ritalin je učinkovit pri večini hiperaktivnih otrok, vendar ne pri vseh enako.
Večina učinkov Ritalina je neposrednih, saj kemična snov v organizmu vpliva na možganske
procese, ti pa na vedenje, odzivanje in učenje.
Nekaj učinkov Ritalina pa je tudi posrednih, kar pomeni , da se otroku izboljša koncentracija,
motivacija ter socialno vedenje, s tem pa dobi več pohval staršev in učiteljev, kar na
hiperaktivnega otroka dobro vpliva. Vse to pa zboljšuje možnosti otroka, da se bo bolje učil in
da se bo ustrezneje vedel.
Jemanje zdravila je omejeno tako, da je pod njegovim vplivom takrat, ko je zanj najbolj
pomembno. Redno jemanje zdravila ni potrebno. Otrok lahko vzame zdravilo ko ima slab dan
ali če mora biti zbran v šoli zaradi spraševanja ali testa, nato pa ga spet nekaj dni ne vzame.
Ritalin predpisujejo otrokom v Sloveniji le otroški psihiatri. Predpisana količina tablet pa je
odvisna od otrokove teže in od odziva na telo. (Mikuš-Kos, 1995)
26
Ali je Ritalin škodljiv?
Kakor vsa zdravila ima tudi Ritalin stranske učinke, kot so glavobol, nespečnost, bolečine v
trebuhu, alergije, razdražljivost, itd. Če se pojavijo stranski učinki, bo zdravnik odsvetoval
nadaljnje jemanje zdravila.
Ritalin je poživilo, zato je veliko vprašanj glede tega, ali je pri jemanju Ritalina nevarnost
zasvojenosti pri otrocih. Raziskovalci so ugotovili, da se v adolescenci nevarnost zasvojenosti
ni povečala, čeprav so kot otroci jemali Ritalin.
Jemanje Ritalina otroški psihiater predlaga staršem praviloma potem, ko se druge oblike
zdravljenja niso izkazale kot zadostne in ko so nemirnost in motnje pozornosti toliko izražene,
da otroku onemogočajo napredovanje v šoli in onemogočajo zadovoljivo socialno življenje.
Zavedati se moramo, da Ritalin ne sme biti prva in edina pomoč otroku s hiperaktivnostjo in
kratkotrajno pozornostjo, temveč le možno dopolnilo vsem drugim oblikam pomoči. Samo po
sebi se razume, da je odločitev glede jemanja zdravil stvar staršev in otroka. (Mikuš-Kos,
1995).
12. SOŠOLCI UČENCA Z ADHD
Imeti sošolca z ADHD se lahko marsikdaj izkaže kot naporna izkušnja. Dobiva več
pozornosti kot drugi učenci v razredu, morda je deležen več privilegijev ali preprosto moti
pouk, ko je to najmanj potrebno. Seveda tudi sošolci izkoristijo vedenje otroka z ADHD za
ustvarjanje kaosnih trenutkov v razredu, privoščijo si odmor in zabavo, medtem ko poskuša
učitelj umiriti vso zadevo. (Kesič-Dimic, 2009).
13. UČITELJI IN UČENEC Z ADHD
27
Poučevati učenca z ADHD je za nekatere učitelje izziv, za druge pa prava muka. Veliko je
odvisno od tega, kakšen slog poučevanja ima učitelj in kakšen je sam kot človek. Učitelj, ki je
sam bolj aktiven, glasno in veliko govori, skoraj ne bo opazil učenca z ADHD ali pa bo
izvajal take dejavnosti, ki ga bodo ustrezno zaposlile. Teže je učiteljem, ki izvajajo večinoma
frontalen pouk, od učencev pa pričakujejo strogo tišino in disciplino ter jih ne vključujejo v
diskusije. Poleg tega je učiteljev odnos do takega učenca precej odvisen od predhodnih
izkušenj in od tega, čemu pripisujejo krivdo oziroma vzrok motečega vedenja. Učitelj, ki se
zaradi takega učenca počuti nesposobnega ali ima občutek, da mu namenoma nagaja, se bo
težko prebil skozi vsako uro, ko ga ima v razredu. (Kesič-Dimic, 2009).
Pouk je potrebno delno prilagoditi učencu z ADHD, ta pa postane zanimivejši za vse v
razredu. Otrok z ADHD potrebuje: (Žunko-Vogrinc, 1998).
krajše učne enote in pogostejše odmore,
nazoren pouk,
veliko utrjevanja snovi, kjer so vključeni vsi čutni kanali,
več dejavnih zaposlitev in manj besednega poučevanja,
dovolj časa za počitek in razvedrilo,
individualiziran program,
poseben trening okrnjenih funkcij,
razne podporne tehnike, kot so dosledno navajanje na delo, kratka in jasna
navodila,delo z učnimi lističi, čim manj sprememb in zunanjih dražljajev,
dobro motivacijo za šolsko delo, na kar vpliva tudi dober odnos učitelj-učenec,
tehnike in metode, ki izboljšujejo pomnjenje, kot so poudarjanje pomembnega
z barvami, več slikovnega gradiva, učenje z miselnimi vzorci,
tehnike in metode, ki izboljšujejo pozornost in zbranost; zastaviti si pravi cilj,
poudariti pomembno, razdeliti daljše naloge na manjše enote, naučiti otroka,
kakšen je način reševanja nalog, ga spodbujati pri delu, spregledati negativne
dejavnosti in krepiti pozitivne, razvijati razne vaje aktivnega poslušanja,
pridobitev učnih in delavnih navad.
28
14. NEMIREN OTROK IN STARŠI
Kot vemo, biti starš nemirnega otroka vsekakor ni lahko. Starševstvo je lahko bolj naporno že
v prvih letih življenja, zlasti pa je naporno v obdobju, ko otrok obiskuje osnovno šolo.
Otrokove vedenjske značilnosti spremljajo največkrat z učnimi težavami, terjajo posebno
razumevanje, posebno potrpljenje in posebna vzgojna prizadevanja staršev.
Šolske težave pa prizadevajo starše po različnih poteh, in sicer:
Starši so zaskrbljeni za otroka,
Starši so jezni na otroka,
Staršem je nerodno hoditi v šolo, ker vedno slišijo slabo mnenje o svojem otroku,
Starši včasih poslušajo , da je njihovo vzgojno ravnanje krivo za otrokovo nemarnost,
nerodnost, nediscipliniranost, itd.
Spodaj je navedenih nekaj primerov težav nemirnih otrok, tako kot jih opisujejo njihovi starši:
Je zelo občutljiv, za vsako stvar joka,
Ne morem se zanesti nanj,
Hitro obupa,
Noče več hoditi v šolo,
Pri delu ne zdrži niti pol ure,
Je vremenski,
Se zlahka izgubi, nima občutka za prostor,
Nemirno spi,
Vedno je umazan, kar naprej bi ga bilo treba preoblačiti,
Ne prenaša porazov,
Nobena stvar ga ne izuči.
Dogaja se tudi to, da mnogi starši nemirnih otrok zmotno ocenjujejo vzroke otrokovih šolskih
težav, in sicer najpogostejše zmote staršev in tudi drugih odraslih v zvezi z nemirnim otrokom
so naslednje:
29
Otrokova težavnost in otrokove težave so posledica slabe vzgoje in neustreznega
ravnanja staršev, kot npr. : premajhne strogosti, nedoslednosti, pogosti spori med
zakoncema,…
Otrok je nemiren, nereden, neubogljiv, ker je »žleht«. Zagovorniki teh zmotenj so
starši ali drugi opazovalci, ki menijo, da je otrok v določenih dnevih lažje vodljiv kot v
drugih dnevih. Torej, če bi se bolj potrudili, bi lahko bil vedno priden.
Otrok ima slabe ocene pri posameznih predmetih in pri vedenju, ker ga ima »učitelj na
piki«. (Mikuš Kos, 1995, str. 10, 11).
15. KO OTROCI Z MOTNJO ADHD ODRASTEJO
Motnja večinoma slabo vpliva na otrokovo nadaljnje šolanje in kariero. Takšni otroci so po
navadi prešolani na šole s prilagojenim programom, kjer ne dosegajo tako visokih ocen, kot
otroci brez teh težav. Zelo redko se zgodi, da se vpišejo na fakulteto in tudi v karieri so po
navadi slabši. Če so pa otroci s sindromom ADHD deležni strokovne pomoči, so lahko enako
dobri kot ljudje brez tovrstnih težav, ali pa celo boljši. Večina hiperaktivnih otrok se razvije v
normalne odrasle osebe.
Znaki sindroma ADHD pa v adolescenci pogosto izginejo, če seveda sindrom ni povezan še s
kakšnimi drugimi motnjami. (Kesič, 2005)
Motnja včasih še ostane v adolescenci in tudi v odraslosti, ampak so le manifestacije
drugačne, kar pomeni, da adolescent ali odrasel človek lahko občuti notranji nemir, ki ga
spodbuja k nepremišljenim dejanjem. (Horvat, 2000)
Skorajda pri vseh otrocih do obdobja mladostništva zbledijo simptomi motenj pozornosti s
hiperaktivnostjo. Vendar kasneje še ostajajo rahli simptomi, kot so neugodna čustvena
doživetja, težnje po spremembah, depresija, itd.
Kakšen je pa razvoj hiperaktivnega otroka, je odvisno od spleta mnogih dejavnikov. Vsak
nemiren otrok je pa tudi osebnost zase. Ti otroci se razlikujejo med seboj po nadarjenosti in
osebnostnih lastnostih, po družinskem okolju v katerem odraščajo, po kakovosti šole v kateri
se šolajo ter po tem kakšnega učitelja imajo, in tako dalje.
30
16. NAJPOGOSTEJŠA PRIPOROČILA STARŠEM
OTROKOVA DEJAVNOST IN ORGANIZIRANJE LE–TE
Otroci s posebnimi potrebami so že po naravi živahnejši od ostalih. Mnogi starši se na žalost
ne zavedajo, da njihov otrok določenih stvari ne stori zavestno. Res je, da vsi kdaj izgubimo
potrpljenje, vendar morajo biti starši otrok s posebnimi razmerami strpnejši. Ozavestiti morajo
dejstvo, da je njihov otrok drugačen. Vzpodbudno dejstvo je, da se marsikateri otrok z
odraščanjem umiri, njegovo vedenje pa postane bolj družbeno sprejemljivo.
Strpnost pa ni vse, s čimer lahko starši pomagajo takšnemu otroku. Ker se zdi, da je otrok
poln energije, je zelo primerno, da to porabi za športne aktivnosti. Seveda te no smejo biti
izvajane pod prisilo. Dobro je tudi, da ima otrok za igro in šport veliko prostora – najbolje na
deželi. Razgibavanje je potrebno tudi med učenjem. Tak otrok namreč pri knjigi ne zdrži
dolgo. Po kratkem času (največ dvajsetih minutah) mu koncentracija pade. Zaradi tega je
dobro, da otroka ne silimo v dolgotrajno učenje, ampak mu med učenjem ponudimo čas, v
katerem se lahko razgiba in sprosti svoje misli. Prav tako je potrebna dinamičnost. Zaradi
hitrega padca koncentracije je bolje, da se otrok uči tako, da mu snov ves čas spreminjamo.
Tako obdržimo otrokovo zanimanje.
Načrtovanje časa in dela nam velikokrat povzroča velike skrbi. Velikokrat se vprašamo, kako
bomo vse skupaj uskladili oz. če nam bo uspelo. Le predstavljamo si lahko, da je to dejanje za
otroka s posebnimi potrebami to še veliko težje. Tudi če mu to uspe, že ob najmanjši težavi
obupa in je spet na začetku. Pri reševanju te težave imajo največjo vlogo starši. Oni so tisti, ki
otroka najbolje poznajo, zato vedo, kaj in koliko zmore. Z dajanjem sprva lahkih in nato težjih
nalog ga lahko prav oni naredijo bolj samozavestnejšega in vztrajnešega. Kljub temu pa ne
smejo biti tisti, ki bi namesto otroka storili vse. Sprva je sicer dobrodošlo, da starši otroka
motivirajo z dajanjem nalog in mu tako organizirajo čas, vendar ga morajo hkrati navajati na
samostojnost. Pri tem je potrebno upoštevati zmožnosti posameznika.
Starši morajo biti pripravljeni na morebitne neuspehe. Najhuje je, ko starši za neuspeh krivijo
sebe ali otroka. Bolje bi bilo, če bi se z neuspehom nekaj naučili in poskušali ponovno doseči
zastavljen cilj. Seveda pa pri otroku s posebnimi potrebami to ne gre tako zlahka.31
Mnogi starši otroka zaradi njegovega obnašanja prepustijo samemu sebi. Zdi se jim, da
njihovi vzgojni ukrepi ne zaležejo in zato popustijo in obupajo. Drugič ga za enako vedenje
kaznujejo celo s tepežem. Takšno početje pa je napačno. Za takšen slog obstaja izraz.
Imenujemo ga nekonsistenten oz. netrajen, protisloven in nepredvidljiv. Starši so pogosto
prezaposleni in zato se ne posvetijo otroku. Ne postavita mu pravil in tako otrok nima
okvirjev, v katere bi postavil svoje vedenje. Vendar tudi tak otrok potrebuje pravila. Ta
morajo biti jasna in stvarna. Res je, da morda potrebuje več časa, da jih dojame, ampak to ni
razlog da jih sploh ne bi poznal. (Mielke 1996: 54)
Pomembno je, da otrok čuti, ko kaj naredi prav. To lahko dosežemo z majhnimi nagradami, ki
jih damo otroku takoj po dejanju. Tako otroku storjeno dejanje nekaj pomeni in ga ponavlja še
naprej. V nasprotnem primeru se otrok ne bi zavedel, da je ravnal prav in tako dejanja ne bi
več ponavljal.
Če naredimo povzetek:
Ko izgubljate potrpljenje, ko ste jezni na vašega otroka, ker ste dobili neugodna
sporočila o otrokovem neprimernem vedenju v šoli, se spomnite, da je vaš otrok po
naravi bolj nemiren od svojih vrstnikov ter, da ni nalašč poreden,
Ker nemiren otrok potrebuje več gibanja, mu omogočite, da se razgiba večkrat na dan
prav tako mu omogočite, dvorišče, kjer bo vaš otrok imel več prostora za gibanje,
Navajajte ga, naj glede na svoje zmožnosti sam razporeja svoj čas, prostor in delo,
vendar mu pri tem stojte ob strani. Načrtovanje ter izvedbo načrta mu prepustite takrat,
ko ugotovite, da to on zmore sam.
17. SPREMEMBE V OTROKOVEM ŽIVLJENJU
Vsi so navajeni na nek ustaljen ritem življenja. Vsak dan se vstanem ob isti uri, se umijemo,
pojemo zajtrk itd. Če se vsakodnevna rutina poruši, lahko postanemo zmedeni in
nezadovoljni. Pri otroku s posebnimi potrebami pa je sprememba še večja težava. Povzroči
porušenje njegovega ravnotežje, ga dezorganizira in nenazadnje izzove neprimeren vzorec
32
vedenja. Najbolj ga vznemirijo spremembe v najbolj intimnem – domačem okolju.
Priporočeno je, da je v takih družinah potek življenja enostaven, ustaljen in predvidljiv. Poleg
tega je treba pri zahtevah upoštevati otrokovo trenutno počutje. Pri obravnavanju ne sme biti
razlik med otroki.
Napačno je mišljenje, da so ti otroci vedno neznosni. So dnevi, ko so po obnašanju povsem
primerljivi z ostalimi otroki. Dobri starši, ki poznajo svojega otroka vedo, kdaj to je in takrat
lahko od njega zahtevajo več. Prav tako je pomembno, da starši ugotovijo, za kaj je otrok
nadarjen in ga v to usmerjajo. Pri tem je priporočljivo ugotoviti tudi, kdaj je tisti termin v
dnevu, ko je otrok najbolj intelektualno aktiven (odvisno je od posameznega otroka).
V tem času naj naredi domače naloge. Zaradi boljšega občutka naj začne z lažjimi nalogami.
Tako že na začetku pridobi na samozavesti in lažje nadaljuje z delom. Starši ne smejo biti
vsiljivi, ampak morajo morebitno pomoč punuditi na otroku všečen način. Najlažje in
najučinkoviteje je, če starši delajo skupaj z otrokom. Do težav lahko pride, če starši ne vedo, o
čem se otroci učijo v šoli. Tako niso zmožni pomagati in otrok nima vseh možnosti za
enakovreden razvoj z vrstniki.
Ni nujno, da otrok pri učenju sploh potrebuje pomoč. Če je ne potrebuje, je najbolje, da ga
pustimo. Tako postane bolj neodvisen in samostojen. Če pa je pomoč potrebna, je bolj
primeren tisti starš, ki je strpnejši. Kot je napisano na začetku, je potrebno biti pri otroku s
posebnimi potrebami še posebej strpen; tudi kar se tiče učenja. Otroka starševa živčnost
zmede in postane neučinkovit. Žalostno je, da so prav nesoglasja med učenjem velikokrat
vzrok za kasnejši prepir. Če učenje znotraj družine ni mogoče, je najbolje, da starši za pomoč
prosijo usposobljenega delavca (inštruktor).
17.1. SLABI IN DOBRI DNEVI – ŠOLA
Kot je zgoraj napisano, imajo otroci s posebnimi potrebami dobre in slabe dneve. Pomembno
je, da so učitelji seznanjeni z dejstvom, da otrok ob svojih slabih dnevih ne bo sposoben
funkcionirati. kot bi sicer. Pogoj za to je, da učitelj otroka dobro pozna. Prav teko je velika
razlika med pisnim in ustnim izražanjem. Otroci s posebnimi potrebami so uspešnejši v
slednjem in zato mora večina njihove zaključne ocene temeljiti na ustnem zagovoru.
33
Nekatero starši mislijo, da se bo vedenje njihovega otroka spremenilo, če ga bodo bolj
obremenili. Vpisujejo ga v različne obšolske dejavnosti, npr. glasbena šola, tečaj tujih jezikov.
Zgodi se, da je otrok za določeno področje nadarjen in je bil vpis v aktivnost pametna
odločitev. Nesmisel pa je, da starši takega otroka silijo v določeno aktivnost in mu šolo
naredijo še napornejšo.
17.2. OTROCI IN DRUŽINA
Tudi staši morajo biti vešči v prepoznavanju dobrih in slabih dnevov. Vedeti moramo, da se
prav slabi dnevi odgovorni za marsikatera nesoglasja v dužini. Oče in mati se morata o tej
temi posvetovati, vključiti pa morata tudi otroka. Skupaj se morajo pogovoriti o problemih,
saj bo otrok tako spoznal vzroke slabega obnašanja in jih skušal popraviti oz. odpraviti.
17.3. ŠOLA IN VRSTNIKI
Otroci s posebnimi potrebami imajo zaradi svojega specifičnega obnašanja mnogokrat težave
pri sklepanju prijateljstva. Vrstniki jih zaradi drugačnosti zavračajo ali celo izobčijo. Četudi
otrok tega ne pokaže, ga boli kot vsakega drugega. K problemu je potrebno pristopiti zelo
resno. Prvi, ki lahko kaj stori, je otrok sam. Če se zaveda svoje drugačnosti, lahko svoje
obnašanje popravi. Drug pomembne člen v tej verigi je učitelj. Vrstnike je treba seznaniti o
specifičnosti takega otroka in jim razložiti njegovo vedenje. Nenezadnje pa so tu še starši. Ti
morajo otroku pomegati, da se (najprej) vključi v družbo in da obdrži svoj krog prijateljev.
Povezava med starši in učitelji je nujna, saj je učitelj tisti, ki otroka spremlja v šolskem času
in lahko ugotovi, če ima težave. Po drugi strani pa učitelj ne more pristopiti so takega otroka
na starševski oz. intimen način. Prav gotovo se vsi otroci prej odprejo staršem in jim zaupajo
svoje težave.
17.4. BRANJE
V vsakem od nas se skriva otrok. Vsi se spomnimo pravljic, ki so nam jih starši brali za lahko
noč. Potem pa se je to nehalo – pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Mnogi starši namreč
mislijo, da so pravljice le za predšolske otroke. To seveda ni res. Tako je tudi pri otrocih
sposebnimi potrebami. Dejstvo je, da imajo velikokrat učne težave, starši pa pričakujejo, da
bodo z vstopom v šolo sami sposobni prebirati knjige. Nasprotno pa drži to, da si otroci s
34
poslušanjem pravljic (ali kateregakoli drugega besedila) bogatijo svoj besedni zaklad. Poleg
tega se širi tudi njihova razgledanost in želja po širjenju znanja.
Od otroka se ne sme nikoli pričakovati nemogočega; nekaterim otrokom pač pisanje ne gre.
Če spoznamo, da otrok pisanja naloge ne zmore, ga ne smemo grajati; nasprotno – moramo ga
tolažiti.
17.5. TALENTI
Otroci s posebnimi potrebami so posebni tudi zato, ker imajo običajno področje, na katerem
so zelo uspešni. Včasih sicer traja zelo dolgo, da se ugotovi, za kaj je otrok nadarjen, vendar
se splača. Otrok namreč z doseženimi uspehi pridobi samozavest in postane bolj samostojen.
Zgodi se, da starši velikokrat svoje želje postavljajo pred otrokove. Že ko se otrok rodi, so
prepričani, da bo pianist. Kljub otrokovemu upiranju so odločeni, da bodo to željo ureničili.
To je popolnoma nesmiselno. Prvič zato, ker si otrok do neke dejavnosti vzpostavi povsem
odklonilen odnos, in drugič, ker ne odkrije svoejga resničnega talenta.
Ko je talent odkrit, mora otrok spoznati, da bo za uspeh pohvaljen. V dejavnosti ga moramo
vzpodbujati in motivirati kljub morebitnemu neuspehu v šoli. Nekateri starši namreč zmotno
ob šolskem neuspehu otroka kaznujejo z odvzemom nečasa, kar ima rad.
17.6. STARŠI
Po pogovorih mnogi od staršev odkrijejo, da je imel v otroštvu podobne težave. S to
ugotovitvijo je spremenjen marsikateri pogled na otroka in shajanje v družini je lažje. Pomaga
tudi pogovor s starši z enakimi težavami. Staršem je v veliko tolažbo, da niso edini, ki se
soočajo z omenjenimi težavami. Lahko si izmenjajo tudi mnenja in nasvete.
Če to ne pomaga, je priporočljivo za pomoč prositi strokovnjaka. Pomoč lahko takim otrokom
nudijo usposobljeni delavci v šoli (svetovalna služba, pedagogi, psihologi, socialni
delavci ...), delavci v ustanovah za varstvo duševnega zdravja (vzgojne posvetovalnice,
svetovalni centri) in delavci v zdravstvenih ustanovah (psihologi, otroški psihiatri). V končni
fazi pa obstajajo tudi zdravila, ki pomagajo za nekaj ur pomiriti otroka. Vedeti pa moramo, da
je to skrajna možnost in se je moramo poslužiti šele takrat, ko izčrpamo že vse druge
možnosti.
35
17.7. UČNE NAVADE
Nekateri starši so prepričani, da so za otrokove neuspehe v šoli krive slabe učne navade.
Temu pa mnogokrat ni tako. Domača naloga je namreč za otroka s posebnimi potrebami velik
in teževn zalogaj. Zahteva mnoge sposobnosti, ki jih takšen otrok nima. Morda nekatere stvari
jemljemo za smaoumevne, vendar lajko po kratkem razmisleku ugotovimo, da je domača
naloga sestavljana iz mnogih zahtev; otrok mora slišati in si zapomniti, kaj ima za nalogo. Ko
to doseže, mara poznati postopek reševanja nalog in si pripraviti potrebne pripomočke. Pri
pisanju pa mora paziti na estetiko , pravorečje in pravopisje.
18. POMOČ NEMIRNIM OTROKOM
Avtorica si pri sodelovanju s starši vedno postavi šest ciljev (Strojin 1995: 39):
– 1. cilj: soočiti starše, da imajo posebnega otroka;
– 2. cilj: starše razbremeniti občutka krivde;
– 3. cilj: staršem pomagati vzpostaviti vzgojni koncept;
– 4. cilj: starši morajo pomagati otroku;
– 5. cilj: starši morajo začeti optimistično gledati na otrokov nadaljni razvoj;
– 6. cilj: starši morajo spoznati, da si morajo vzeti čas zase.
Misli staršev otrok s posebnimi potrebami: »Živeti z njim je tako, kot bi hodil s prižgano
svečo okrog soda smodnika /.../ Življenje z njim pomeni ohranjanje čustvene dramatičnosti,
polne padcev in vzponov, pomeni neprestano angažiranost, nepredvidljive situacije; z vsem
tam pa nas ohranja tudi mlade. /.../ Najbolj me obremenjuje, pa najbolj ga pograšam, če ga
ni ...« (Strojin 1995: 41)
36
37
19. ZAKLJUČEK
Kot vemo, je pojav hiperaktivnosti dandanes vedno pogostejši , ki pa ne pestri samo otrokov
samih, temveč tudi vse ostale, ki so v takšni ali drugačni povezavi z njim. Zavedati se
moramo, da je življenje z otrokom, ki ima sindrom ADHD izredno naporno, vendar se je s to
težavo treba soočiti, sprijazniti ter otroku nuditi največjo pomoč, ki jo premoremo. Kljub
ogromnim težavam, pa so nam s pričetkom obravnavanja hiperaktivnosti kot motnje, v pomoč
tudi nekatere ustanove, ki se s tem ukvarjajo. S tem pa ni lažje samo učiteljem, staršem ter
drugim sodelujočim, ampak tudi otroku samemu.
38
20. LITERATURA
Horvat, M. (2000). Delo z vedenjsko in osebnostno motenim otrokom in mladostnikom. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Kesič Dimic, K. (2009). Adrenalinske deklice, hitri dečki. Nova Gorica: Educa.
Kesič, K. (2005). Hiperaktivnost. Ljubljana.
Mielke, U. (1997). Če z otrokom ni lahko. Radovljica: Didakta.
Mikuš - Kos, A. (1995). Nemirni otroci. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,
mladostnike in starše.
Novljan, E. (2004). Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi.
Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju
Slovenije.
39