24
ZAščITENI!? Manjšine in njihove pravice

Zaščiteni!?lex.skgz.org/uploads/news_file/uploadsnews_file38.pdf · 2016. 3. 9. · ali etničnim, verskim ali jezikovnim manj ... je, da poseže v primeru potencialnih konflik-tov,

  • Upload
    others

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

  • Zaščiteni!?Manjšine in njihove pravice

  • Uvod ...............................................................................................................2

    Zaščita manjšin – zakaj je potrebna? ................................................4

    evropa in zaščita manjšin ......................................................................6

    Mednarodne pogodbe in sporazumi: problem italijanske in slovenske narodne skupnosti ..................9

    Slovenska manjšina v italiji ................................................................ 10

    italijanska narodna skupnost v Sloveniji ...................................... 15

    Progetto LEX/Analisi, applicazione e sviluppo della tutela delle Minoranze in Italia e Slovenia finanziato nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dei fondi nazionali.

    Projekt LEX/Analiza, izvajanje in razvoj zaščite narodnih skupnosti v Sloveniji in Italiji je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

    Založnik: Slovenska kulturno-gospodarska zveza

    Za založnika: Rudi Pavšič, predsednik SKGZ

    Besedila in prevodi: David Sanzin

    Jezikovni pregled: G. Ghiretti in M. Grgič (Slov.I.K.)

    Oblikovanje: Studio link, Trst

    Natisnila: Grafica Goriziana, Gorica

    Naklada: 1500

    Trst, april 2015

    Publikacija je na voljo v elektronski obliki na spletni strani http://lex.skgz.org/

    Projekt je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

    Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. Za vsebino publikacije je odgovorna izključno Slovenska kulturno-gospodarska zveza - SKGZ.

    CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in študijska knjižnica, Trst

    323.15(450=163.6+497.4=131.1)

    SANZIN, David Zaščiteni!? : manjšine in njihove pravice / [besedilo in prevodi David Sanzin]. - Trst : Slovenska kulturno-gospodarska zveza, 2015

    Avtor naveden v kolofonu. - Vsebuje tudi it. besedilo, tiskano v obratni smeri: Tutelati!? / testi e traduzioni David Sanzin

    1. Gl. stv. nasl.

    7899372

  • 2 3

    Večkulturnost in zaščita manjšin sta tesno povezani, saj je zašči-ta funkcionalna večkulturnosti in jo izrazito pogojuje; projekt LEX je nastal v okviru sodelovanja med italijansko narodno skupnostjo v Sloveniji in slovensko manjšino v Italiji prav v perspektivi analize in promocije pravne zaščite obeh manjšin.Promocija poznavanja in izvajanja zakonov oz. uveljavljanja pravic je ključnega pomena za razvoj manjšin; glavni akterji te promocije smo namreč sami »uporabniki« zakonodaje – zakoni brez ljudi so le prazne besede na papirju. Uveljavljanje pravic ne sme biti zoprna naloga; nasprotno, biti mora dolžnost do naših prednikov, ki so z vztrajnostjo in potrpežljivostjo zgradili sistem, v katerem živimo, predvsem pa do mlajših generacij, ki jim te pravice omo-gočajo rast in razvoj v dvojezičnem okolju. Raba manjšinskega jezika omogoča ohranjanje kulturne dediščine, zgodovine, tradicij – z eno besedo: razvoj identitete tega širšega prostora.

    Dvojezičnost je v osnovi prednost pripadnikov neke manj-šinske narodne skupnosti. Žal pa se prevečkrat dogaja, da te prednosti ne izkoriščamo, ampak jo nasprotno celo zanemarjamo. Razlogov je več, eden od teh je zagotovo senca grozot iz minulega stoletja, ki nekaterim še vedno zastira po-gled v prihodnost. A prav te grozote so v ljudeh vzbudile zavest, da je diskriminaci-ja na podlagi kulture, narodne pripadnosti ali jezika nedopusten zločin; sredi 20. stoletja so se tako pojavili prvi dokumenti, ki pri-znavajo in promovirajo človekove pravice, začenši s Splošno de-klaracijo človekovih pravic iz leta 1948. Gre za temeljne pravice vsakega posameznika, ne glede na etnično, versko ali politično pripadnost. Prav ta deklaracija predstavlja prvo obliko zaščite manjšin, ki se – v končni fazi in v večletnem procesu – odraža v specifični državni zakonodaji.

  • 54

    Zaščita Manjšin– Zakaj je potrebna?

    sodelovanja oseminpetdesetih držav članic Organizacije združenih narodov, njeno jedro pa predstavlja izhodišče za bogato zakono-dajo na področju človekovih pravic, ki se je razvila v drugi polovici dvajsetega stoletja.

    V tem zgodnjem povojnem obdobju se to-rej pojem manjšine ne pojavlja v neposredni obliki; v tem dokumentu sodi zaščita manjšin v okvir zagotavljanja pravic človeka kot posa-meznika, ne predstavlja pa specifike. Pripad-nik manjšine je torej deležen zaščite, ker je človek, ne pa zato, ker pripada neki manjšini.

    Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966, predstavlja pravi preobrat. Posebnega pomena je predvsem 27. člen, ki se glasi: »V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine, osebam, ki pripadajo takim manjšinam, ne bo odvzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupine uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo in prakti-cirajo svojo vero ali uporabljajo svoj lasten jezik.«

    Omenjajo se torej manjšine in njihove osnovne pravice na področju kulture, vere in jezika. Zelo pomembo pa je dejstvo, da je 27. člen tega pakta še danes edina obvezujoča

    norma, ki na mednarodnem nivoju specifično omenja in ščiti manjšine, formulacija »skupaj z drugimi člani svoje skupine« pa predstavlja prvi zametek priznavanja kolektivnih pravic.

    Nazadnje pa je treba še omeniti Deklaracijo o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, ki je bila sprejeta 21 februarja leta 1992. Deklaracija obsega le 9 členov; njen cilj ni le varovanje manjšin, ampak tudi pro-mocija njihove identitete, kakor je določeno prav v prvem členu.

    Deklaracija predstavlja torej velik korak naprej: iz pasivnega pristopa, ki je pravice le zagotavljal, prehajamo tu na aktivni pristop, ki predvideva promocijo narodne, etnične, kulturne, verske in jezikovne identitete.

    Zaščita manjšin – zakaj je potrebna?

    »Manjšina je skupina, ki je številčno podrejena ostali populaciji države in je v nedominanti poziciji, sestavljajo pa jo državljani, ki imajo posebne etnične, verske ali jezikovne značilnosti in ki kažejo občutek solidarnosti z namenom ohranjanja teh značilnosti.«

    Zakaj pa je pojem zaščite tako pomemben za manjšino? In od kod potreba po zaščiti?

    Po grozotah dvajsetega stoletja, ko so totalitarni režimi sistematič-no uničevali posameznika in njegovo identiteto, si je človeštvo postavilo vprašanje: kako lahko preprečimo, da bi se to dogajalo tudi v prihodnosti? Med ostalimi ukrepi je posebno mesto imelo tudi spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Te pravice so univerzalne, kar pomeni, da veljalo pov-sod po svetu ne glede na državo ali na pravni sistem, v katerem se človek nahaja. Te pravice so neodtujljive, kar pomeni, da se jim posameznik ne more odpovedati.

    Če naj pojem zaščite povzamemo v par besedah: človekove pravice pri-padajo človeku zato, ker je človek.

    Splošna zaščita na mednarodnem nivojuV tem kontekstu je leta 1948 nastala Splošna deklaracija človekovih pravic, ki sicer ni obvezujoča, je pa kljub temu pomembna listina, saj je sad

    na KRatKO Zaščita manjšin na mednarodni ravni se v zgodnjem povojnem obdobju le »zr-cali« v zaščiti človeka kot posameznika. S časom pa se je ta zamisel preoblikovala in približala specifičnim problemom, ki jih pripadniki raznih manjšin doživljajo vsakodnevno. iz nediskri-minacije do promocije: drugačnost je postala element, ki ga je treba ohraniti in promovirati s specifičnimi zakoni, ki naj zagotavljajo specifične pravice. Le na tak način se lahko prepreči asimilacija in se razvija identiteta.

    Preden sploh spregovorimo o zaščiti in o njenem pomenu, je nujno, da si najprej postavimo vprašanje: kaj je manjšina? Odgovorov in interpretacij je več; strokovnjak Združenih narodov, Italijan Francesco Capotorti, je v svojem delu O pravicah ljudi, ki pripadajo etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam iz leta 1976 takole definiral pojem manjšine:

    »V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine, osebam, ki pripadajo takim manjšinam, ne bo odvzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupine uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo in prakticirajo svojo vero ali uporabljajo svoj lasten jezik.«

  • 76

    evropa in Zaščita Manjšin

    Tako kot na mednarodni je tudi na evropski ravni prišlo po drugi svetovni vojni do ugotovitve, da je zaščita človekovih pravic nujna za mir po svetu. Evropa je bila namreč v minulem stoletju središče dveh svetovnih vojn in je prav zaradi tega postala posebej pozorna na te teme.

    evropa in zaščita manjšin

    Svet evropeEden najvažnejših deležnikov na tem področju je prav gotovo Svet Evrope; že od ustanovitve leta 1949 je njegov glavni cilj varovanje človekovih pravic in promoviranje raznolikosti; pravna baza za delovanje na tem področju je zagotovo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, ki predstavlja tudi pomembno izhodišče za ustanovitev Evropskega sodišča za človekove pravice; v resnici se ta ne ukvarja specifično z manjšinami, a kljub temu posameznikom, in torej tudi pripadnikom manjšin, zagotavlja določeno raven zaščite.

    Vprašanje zaščite manjšin specifično obravnavata dva dokumenta Sveta Evrope iz devetdesetih let. Prvi tak dokument je Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin iz leta 1995, ki ga je Italija ratificirala leta 1997, Slovenija pa leta 1998. Sprejet je bil predvsem na podlagi politične potrebe, da se vzpostavi minimalen standard zaščite manjšin, ki bi zago-tavljal stabilnost, varnost in mir v Evropi.

    Posebno zanimiv je 5. člen, ki državam nalaga dolžnost, da vzpostavi-jo »razmere, ki so potrebne, da pripadniki narodnih manjšin ohranjajo in razvijajo svojo kulturo ter ohranjajo bistvene sestavine svoje identitete, in sicer svojo vero, jezik, tradicijo in kulturno dediščino.«

    Drugi dokument pa je Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki je bila sicer sprejeta že leta 1992, v veljavo pa je stopila šele 1. mar-ca 1998. Čeprav je ta listina nastala z namenom splošne promocije in var-stva večjezičnosti in temelji na predpostavki, da je »uporaba regionalnega

    ali ste vedeli?Svet Evrope je bil ustanovljen v Londonu 5. maja 1949 in je sprva imel deset članic, med katerimi je bila tudi Italija. Z leti je število članic naraslo, tako da jih danes šteje kar 47, med katerimi tudi Rusijo, Turčijo in Azerbajdžan. Glavni cilj organizacije je varovanje človekovih pravic, večkulturnosti in raznolikosti ter promocija političnih, zakonodajnih in ustavnih reform. Svet Evrope je tudi pristojen za skupne simbole: že leta 1955 je sprejel evropsko zastavo, ki je trideset let kasneje postala simbol Evropske skupnosti in nato Evropske unije. Svet Evrope ni organ Evropske unije (kot na primer Evropski svet in Svet Evropske unije).

    ali manjšinskega jezika v zasebnem in javnem življenju neodtujljiva pravica«, se je v pra-ksi uveljavila kot primerno orodje za zaščito manjšin, saj je pogosto prav jezik eden najpo-membnejših elementov manjšinske identitete.

    Listina je inovativna in zelo pragmatična, saj so v njej zapisana jasna in točna določila; prav zaradi tega je nekatere države, med ka-terimi tudi Italija, niso ratificirale, v Sloveniji pa je stopila v veljavo leta 2001.

    Organizacija za varnost in sodelovanje v evropiDanašnja Organizacija za varnost in sodelo-vanje v Evropi je nastala kot Komisija za var-nost in sodelovanje v Evropi po Helsinški listi-ni leta 1975 in se je nato preimenovala leta 1990. Temelji na načelu, da je varstvo manjšin eden ključnih elementov za mir in varnost na mednarodni ravni. In na tem načelu je orga-nizacija, prav v letu svojega preimenovanja, sprejela Kopenhagenski za ključni dokument o humani dimenziji, ki med drugim poudarja:∫ tesno povezavo med manjšinskimi pravi-

    cami in demokracijo;∫ pravico do identitete in do rabe materne-

    ga jezika v zasebnem in javnem življenju;∫ pravico do druženja in do skupnega delo-

    vanja;∫ vlogo držav članic organizacije, ki mora-

    jo ne le ščititi identiteto manjšin, ampak tudi ustvarjati pogoje za njeno promocijo.

    V okviru organizacije deluje tudi Visoki ko-misar za narodne manjšine; njegova naloga je, da poseže v primeru potencialnih konflik-tov, ki nastanejo zaradi nerešenih manjšin-

    Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin iz leta 1995 je bila sprejeta predvsem na podlagi politične potrebe, da se vzpostavi minimalen standard zaščite manjšin, ki bi zagotavljal stabilnost, varnost in mir v Evropi. 5. člen državam nalaga dolžnost, da vzpostavijo »razmere, ki so potrebne, da pripadniki narodnih manjšin ohranjajo in razvijajo svojo kulturo ter ohranjajo bistvene sestavine svoje identitete, in sicer svojo vero, jezik, tradicijo in kulturno dediščino.«

  • 8 9

    evropa in Zaščita Manjšin

    skih vprašanj. Poročilo o jezikovnih pravicah oseb, ki pripadajo narodnim manjšinam iz leta 1999 vsebuje razmišljanja in priporočila na področju odnosov med uradnimi jeziki in jeziki s posebnim statusom, izobraževanja in rabe maternega jezika v odnosih z javnimi upravami, zasebnega manjšinskega šolstva in dostopanja do medijev v manjšinskih jezikih.

    evropska unijaČeprav je Evropska unija aktivna predvsem na pravno-ekonomskem področju, je le izda-la nekaj dokumentov, ki obravnavajo tema-

    tiko manjšin. Lizbonska pogodba, ki spreminja pogodbo o Evropski uniji in pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, je bila objavljena leta 2007 in v členu 1a določa, da »Unija temelji na vrednotah spoštovanja člo-vekovega dostojanstva, svobode, demokra-cije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami manj-šin.« K temu je treba dodati še drugi člen, ki določa, da se Unija »bori proti socialni izlju-čenosti in diskriminaciji« ter »spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine.«

    na KRatKO evropska zakonodaja je torej zelo raznolika; manjšinsko problematiko obravna-va sprva na posreden način – pravice manjšin se na tem nivoju zrcalijo v pravicah posameznika. predvsem v devetdesetih letih, z izbruhom etničnih konfliktov na balkanu, je prišla v evropi do izraza potreba po zaščiti manjšin na kolektivni ravni, kar je za evropske organe ključen element pri ohranjanju stabilnosti, varnosti in miru v vedno širši evropski regiji. v zadnji fazi pa so manjšine postale bogastvo in pravi izraz pluralnosti, ki ga je treba promovirati, ne le ohraniti.

    Mednarodne pogodbe in sporazumi: problem italijanske in slovenske narodne skupnosti

    Londonski memorandum (1954) določa, da bo Italija odtlej upravljala cono A (današnje ozemlje tržaške pokrajine), Jugoslavija pa cono B (torej del Istre) dotedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Še posebej je za-nimiv Posebni statut, priloga memoranduma, ki je v bistvu dvostranska pogodba o zaščiti narodnih manjšin na tem ozemlju ter jamči njihovo ena-kopravnost. Italija ga vsekakor ni ratificirala, veljal je le za Tržaško.

    Osimski sporazum med Italijo in SFRJ iz leta 1975 pa v 8. členu določa, da bo vsaka od dveh držav v okviru svojega notranjega prava zagotovljala pripadnikom manjšin raven varstva, ki je bila že uveljavljena na osnovi Po-sebnega statuta.

    V povojnem obdobju so pravzaprav nastajale razne pogodbe, katerih cilj je bila zaščita manjšin: na primer pogodba De Gasperi-Gruber iz leta 1946, ki je zagotavljala enakopravnost nemško govorečih prebivalcev v pokrajini Bocen, ali pa deklaraciji Bonn-Copenhagen iz leta 1955 o manjšinah ob dansko-nemški meji. Določilo o zaščiti manjšin vsebuje tudi 7. člen Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955.

    S pravnega vidika se problem slovenske narodne manjšine v Italiji ter italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in pojem zaščite poja-vita že po drugi svetovni vojni. Prvi temeljni dokument tega obdobja je Pariška mirovna pogodba iz leta 1947. V pogodbi je zapisano, da bodo vsem državljanom zagotovljene temelje pravice in svoboščine.

  • 10 11

    SLovenSka Manjšina v itaLiji

    Slovenska manjšina v Italiji je zgodovinsko prisotna na približno trideset kilometrov širokem pasu, ki teče vzdolž italijansko-slo-venske meje od Trbiža do Milj, in to v treh pokrajinah dežele Fur-lanije - Julijske krajine. Slovenci v Italiji so delovali organizirano že v 19. stoletju in vse do tragičnega obdobja druge svetovne vojne, ko je fašistična diktatura skušala zatreti vsakršno obliko povezo-vanja. Po drugi svetovni vojni se je manjšinsko delovanje obnovilo in se tako ohranilo in razvilo vse do današnjih dni.

    Slovenska manjšina v italiji

    Od ustave do zakona 38/2001

    ITALIJANSKO NOTRANJE PRAVOPri analizi nekega pravnega sistema predstavlja ustava temeljni državni zakon in hkrati izhodiščno točko, na podlagi katere se zgleduje in je obliko-van celoten pravni sistem države. In prav v ustavi Italijanske republike, ki je stopila v veljavo 1. januarja leta 1948, najdemo prvo obliko zaščite vseh avtohtonih manjšin, ki živijo na območju države: šesti člen ustave namreč zagotavlja, da »Republika s posebnimi določili ščiti jezikovne manjšine«.

    Vsebina je posledica prepričanja ustavodajne skupščine, da mora Italija prenehati s prakso asimilacije, ki je bila značilna za obdobje fašizma.

    Obetavnemu zakonodajnemu začetku, ki ga je začrtala ustava, pa v na-daljnjih desetletjih niso sledila druga dejanja, saj je bila tema varstva na-rodnih in jezikovnih manjšin sporna in potencialno nevarna. V šestdesetih in sedemdesetih letih sta se le pojavila dva zakona, ki sta omogočila redno delovanje šol s slovenskim učnim jezikom v tržaški in goriški pokrajini. To sta zakona 1012/1961 in 932/1973, ki urejata področje ustanavljanja šol in zaposlovanja učnega osebja, določata pa tudi, da je v teh šolah pou-

    čevanje italijanskega jezika obvezno. Zakona sta bila v letih dopolnjena v skladu z refor-mami šolskega sistema. Področje šolanja v slovenskem jeziku je nato dokončno nadgra-dil še zaščitni zakon 38/2001, ki predvide-va podržavljenje dvojezične zasebne šole v Špetru v Videmski pokrajini ter ustanovitev posebnega urada za šolstvo in deželne ko-misije.

    Na področju medijev gre omeniti zakon 104/1975, ki italijanski državni radiotele-viziji RAI nalaga dolžnost, da radijske in te-levizijske sporede oddaja tudi v slovenskem jeziku (radijski sporedi v slovenskem je-ziku so sicer obstajali že pred tem), zakon 416/1981, s katerimi so bili tiskani mediji v slovenskem jeziku upravičeni do prejema-nja državnih subvencij in pri tem izenačeni z italijanskimi mediji, ter zakon 67/1987, na osnovi katerega mora država dnevnikom namenjati veliko izdatnejše dotacije – zakon posebej omenja dnevnike, ki izhajajo v jezikih priznanih manjšin.

    V sedemdesetih in osemdesetih letih so se sicer pojavljali še drugi zakonski predlogi, ki naj bi deželam omogočili, da sprejemajo specifična določila glede zaščite manjšin, a

    ti predlogi niso bili izglasovani. Razloga za to sta bila predvsem močan odpor najbolj na-cionalističnih struj parlamenta in predčasen zaključek zakonodajnih dob, ki je preprečeval odobritev osnutkov. Do padca berlinskega zidu pravzaprav ni bilo politične volje za izva-janje 6. člena ustave. Stanje je bilo torej pa-radoksalno, saj si je država dejansko prilasti-la izključno pristojnost urejanja manjšinskih vprašanj, a se tega dejansko ni lotila, hkrati pa je nižjim ravnem uprave preprečevala, da bi se z vprašanji spopadle same.

    Prvi znaki odprtosti so v osemdesetih letih prišli s strani ustavnega sodišča, ki je z razsodbo 312/1983 določilo, da zašči-ta manjšin ni vsebina zakonskega določila, ampak načelo in cilj, h kateremu morajo te-žiti država, dežele in druge oblike krajevne uprave v okviru svojih pristojnosti. Devet let kasneje je razsodba 62/1992 priznala pravi-co do rabe manjšinskega jezika v odnosu do javnih uprav.

    Udejanjanje načela 6. člena ustave je po-stalo mogoče leta 1999: po več kot petdese-tih letih je italijanska država končno odobrila Okvirni zakon o pravnem varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin (št. 482/1999). Zakon, ki ga sestavlja dvajset členov, vsebuje seznam dvanajstih manjšin, med katerimi je tudi slovenska, in zagotavlja široko pale-to pravic: predvideva namreč možnost rabe manjšinskega jezika v šoli in v odnosu do jav-nih uprav, v medijih, v založništvu in v tisku.

    Zakon določa tudi, da sta jezik in območje naselitve bistvenega pomena za manjšinsko skupnost, saj so vse avtohtone manjšine pri-znane in zaščitene na ozemlju, na katerem so zgodovinsko prisotne. V tem se italijanska

    V ustavi Italijanske republike, ki je stopila v veljavo 1. januarja leta 1948, najdemo prvo obliko zaščite vseh avtohtonih manjšin, ki živijo na območju države: šesti člen ustave namreč zagotavlja, da »Republika s posebnimi določili ščiti jezikovne manjšine«.

  • 12 13

    SLovenSka Manjšina v itaLijiSLovenSka Manjšina v itaLiji

    zakonodaja razlikuje od zakonodaje številnih drugih držav, ki zaščito povezujejo s številom pripadnikov manjšine.

    Čeprav je bil ta zakon deležen številnih kritik, je pomemben, ker se v njem na državni ravni prvič formalno priznava obstoj manjšin, iz česar izhaja njihova zaščita in posledično tudi financiranje.

    Dokončen korak k popolni zaščiti slovenske manjšine v Italiji pa predstavlja zakon 38/2001, specifično namejen slovenski na-rodni skupnosti v Italiji.

    Zakon 38/2001: določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji - Julijski krajini»Republika priznava in ščiti pravice italijan-skih državljanov, ki pripadajo slovenski jezi-kovni manjšini, ki je prisotna v tržaški, goriški in videmski pokrajini.«

    Tako se glasi prvi člen zakona št. 38 z dne 23. februarja 2001, to je globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Že prve besede zakona so dejansko inovativne, saj se tu slovenska narodna skupnost v pokraji-nah Trst, Gorica in Videm prvič obravnava kot enoten subjekt. Gre za prvi zakon, ki priznava obstoj slovenske manjšine tudi v Videmski pokrajini in s tem dejansko zaključuje dolgo pot uveljavljanja pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki se je začela v povojnem obdobju.

    Zakon sestavlja 28 členov; že v drugem členu se poudarja pomen priznavanja re-gionalnih ali manjšinskih jezikov, ki so izraz kulturnega bogastva, in se, v skladu z Okvir

    no konvencijo o varstvu narodnih manjšin, spodbuja čezmejno in meddeželno sodelovanje tudi v okviru programov Evropske unije.

    V tretjem členu predvideva zakon usta-novitev paritetnega odbora, ki skrbi za izvajanje zakonskih določil. Odbor sestavlja dvajset članov, od teh je deset pripadnikov slovenske manjšine. Prav paritetni odbor je leta 2007 sprejel seznam dvaintridesetih občin vseh treh pokrajin, v katerih se zašči-tni zakon dejansko izvaja. Tudi na tem mestu prihaja torej do izraza pojem teritorialnosti.

    Po splošnih določilih v prvih členih na-vaja zakon tudi serijo konkretnih pravic, ka-terih cilj je promocija slovenskega jezika in slovenske kulture; med temi pravicami gre omeniti:∫ rabo slovenskih imen, priimkov in po

    imenovanj – vsak pripadnik slovenske manjšine ima pravico, da svojim otrokom daje slovenska imena; obenem ima pra-vico, da sta ime in priimek v vseh javnih aktih pravilno zapisana ali natisnjena, če

    pa je prišlo do spremembe v času poitali-jančevanja, ima pravico do brezplačnega vračanja svojega priimka v slovensko različico;

    ∫ rabo slovenščine v odnosih do krajevnih uprav – upravne in sodne oblasti mora-jo zagotoviti rabo slovenskega jezika v ustni in pisni obliki vsaj s prevodom, ki je priložen italijanskemu besedilu. Na zah-tevo uporabnika se akti in javni sklepi, ki so natisnjeni na obrazcih, vključno z dokumenti osebnega značaja, izdajajo v dvojezični obliki;

    ∫ rabo slovenščine v izvoljenih organih – svétnikom in drugim izvoljenim članom različnih skupščin in organov, ki so go-vorci slovenskega jezika, je dovoljeno, da slovenski jezik v pisni in ustni obliki upo-rabljajo v razpravah in pri pripravi predlo-gov; to določilo se je v praksi dejansko že izvajalo v nekaterih dvojezičnih občinah na Tržaškem in Goriškem;

    ∫ vidno dvojezičnost in toponomastiko – slovenska imena krajev se lahko poja-vljajo na tablah in v javnih uradih ter na splošno v vseh javnih napisih in na grbih;

    ∫ organizacije in dejavnosti slovenske manjšine – dežela podpira kulturne, umetniške, športne, rekreacijske, znan-stvene, izobraževalne, informativne in založniške dejavnosti ter programe or-ganizacij in združenj slovenske manjši-ne; ta člen je posebej pomemben, saj so dejavnosti slovenskih društev ključne za ohranjanje in rabo slovenskega jezika v javnosti, obenem pa večkrat predstavlja-jo konkretno priložnost za srečevanje in soočanje z italijanskimi vrstniki;

    ∫ odnose z Republiko Slovenijo – vlada podpira odnose med ljudmi na obmej-nem območju ter med slovensko manjši-no in kulturnimi organizacijami v Slove-niji – tudi v okviru projektov in programov Evropske unije za čezmejno sodelovanje. V osemnajstem členu se omenja Slo

    vensko stalno gledališče, ki se mu priznava status »ustanove za gledališko produkcijo javnega interesa« in se mu določa sistem javnega upravljanja in financiranja. Devet-najsti člen pa obravnava vprašanje vračanja nekaterih nepremičnin, ki so bile slovenskim organizacijam odvzete v času fašizma; gre za Narodna domova v Ulici Filzi in pri Sv. Iva-nu v Trstu ter za Trgovski dom v Gorici.

    Dvaindvajseti člen je namenjem sindikalnim in stanovskim organizacijam, ki delujejo pretežno v slovenskem jeziku in imajo pred-stavniški značaj znotraj manjšine. Priznane so jim vse pravice, ki veljajo za sorodna vse-državna združenja in ogranizacije. Leta 2009 je bil priznan tudi Sindikat slovenske šole.

    Zaščitni zakon je torej pravi mejnik na po-dročju zaščite slovenske narodne skupnosti v Italiji, saj ji je, za razliko od vseh drugih za-konov, specifično namenjen.

    Še vedno pa je aktualen problem dejan-skega izvajanja zakonskih predpisov tako na državni kot na krajevni ravni. Določila o rabi jezika in vidni dvojezičnosti se izvajajo zelo počasi, do zastojev prihaja pri vračanju kulturnih domov, člen o glasbenem šolstvu je na mrtvi točki in isto velja za določilo, ki za-vezuje državo, da v volilnih zakonih za senat in poslansko zbornico predvideva postopke, ki bi olajšali izvolitev kandidatov iz vrst slo-venske manjšine – do tega še ni prišlo.

    Že prvi člen zakona št. 38/2001, to je globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, je inovativen, saj se tu slovenska narodna skupnost v pokrajinah Trst, Gorica in Videm prvič obravnava kot enoten subjekt. Gre za prvi zakon, ki priznava obstoj slovenske manjšine tudi v Videmski pokrajini in s tem dejansko zaključuje dolgo pot uveljavljanja pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki se je začela v povojnem obdobju.

  • 1514

    SLovenSka Manjšina v itaLiji

    Deželna zakonodaja: zakon 26/2007 dežele Furlanije - Julijske krajineDežela Furlanija - Julijska krajina že v tre-tjem členu svojega statuta »priznava ena-kost vsem državljanom, naj pripadajo kate-rikoli jezikovni skupini, z varstvom njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.«

    S ciljem, da primerno zaščiti in promovira kulturno in jezikovno raznolikost na svojem ozemlju, je dežela dne 16. novembra 2007 sprejela še zakon št. 26 z naslovom Deželna določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine.

    Manjšina predstavlja del zgodovinske, kulturne in človekove dediščine dežele, kot izhaja iz prvega člena omenjenega zakona.

    Med raznimi pravicami, ki se priznavajo slovenski manjšini, je javna raba slovenskega jezika v ustnem in pisnem sporazumevanju v odnosu do deželne uprave in njenih organov; dežela nato zagotavlja pravilno zapisovanje slovenskih imen in priimkov v svojih aktih ter spodbuja učenje in spoznavanje slovenskega jezika in kulture.

    Na podlagi 13. člena je raba slovenskega je-zika dovoljena na zasebnih napisih ter na vseh sporočilih za javnost, vključno z nalepkami na kmetijskih, obrtnih in industrijskih proizvodih.

    Zadnji predpisi deželnega zakona vse-bujejo vrsto praktičnih določil na področju financiranja in delitve sredstev, v glavnem v skladu in na področju izvajanja različnih čle-nov zakona 38/2001.

    na KRatKO Zaščitni zakon je torej pravi mejnik na področju zaščite slovenske narodne skup-nosti v italiji, saj ji je, za razliko od vseh drugih zakonov, specifično namenjen. še vedno pa je aktualen problem dejanskega izvajanja zakonskih predspisov tako na državni kot na krajevni ravni. Določila o rabi jezika in vidni dvojezičnosti se izvajajo zelo počasi, do zastojev prihaja pri vračanju kulturnih domov, člen o glasbenem šolstvu je na mrtvi točki in isto velja za določilo, ki zavezuje državo, da v volilnih zakonih za senat in poslansko zbornico predvideva tudi določila, ki bi olajšala izvolitev kandidatov iz vrst slovenske manjšine – do tega še ni prišlo.

    Italijanska narodna skupnost v Sloveniji je avtohtona skupina prebivalcev, ki je na obalnem območju Republike Slovenije na-seljena že več stoletij. Po Pariški mirovni pogodbi je skupnost dejansko postala manjšina, ohranila pa je svojo identito, svoje tradicije in svojo kulturno dediščino ter še danes aktivno deluje in je organizirana na družbenem, kulturnem, političnem, športno-rekreacijskem in medijskem področju.

    italijanska narodna skupnost v Sloveniji

    Italijanska narodna skupnost v Sloveniji nima pravega okvirnega zako-na, ki bi zbiral glavna določila v zvezi s pravicami in zaščito. Taka določila pa najdemo tako v ustavi kot v številnih področnih zakonih, odlokih in sta-tutih občin na narodnostno mešanem območju, v meddržavnih pogodbah ali sporazumih ter v mednarodnih konvencijah, ki jih je ratificirala Repu-blika Slovenija.

    Ustava Republike Slovenije z dne 31. 12. 1991 zagotavlja splošne člo-vekove pravice vsakemu posamezniku, ne glede na narodnost (oz. etnično pripadnost), raso, spol, jezik, vero, politično prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo okoliščino. Že peti člen ustave pa določa, da država varuje in zagotavlja posebne pravice av-tohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti.

    Za italijansko narodno skupnost je še posebej pomembno dejstvo, da ustava zagotavlja posameznikom pravico, da svobodno izražajo pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da gojijo in izražajo svojo kulturo ter da uporabljajo svoj jezik in pisavo.

    Te specifične pravice so dvojne narave. To pomeni, da so istočasno individualne in kolektivne, kar nadalje pomeni, da ustava posebej ščiti italijansko narodno skupnost kot celoto in vsakega njenega pripadnika posebej. Tak sistem predstavlja pravzaprav pomembno pravno dediščino

  • 16 17

    itaLijanSka naroDna SkupnoSt v SLovenijiitaLijanSka naroDna SkupnoSt v SLoveniji

    1991 sprejeta le dva taka zakona, in sicer Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih in Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.

    Na območjih, kjer živi italijanska narodna skupnost, lahko njeni predstavniki kot osebe javnega prava ustanovijo občinske samoupravne narodne skupnosti, in sicer eno za vsako občino (Koper, Izola, Piran in Ankaran). Naloge teh skupnosti so (4. člen):∫ samostojno odločanje o vseh vprašanjih,

    ki zadevajo italijansko narodno skupnost;∫ podajanje soglasja k pravnim aktom, ki se

    nanašajo na varstvo posebnih pravic;∫ obravnava vprašanj, ki zadevajo položaj

    narodne skupnosti;∫ sprejemanje stališč in podajanje predlo-

    gov pristojnim organom glede tem, ki za-devajo narodno skupnost.

    izobraževanje, kultura in mediji

    IZOBRAŽEVANJEPravica do izobraževanja in vzgoje je za-jamčena tako v 64. členu ustave kakor tudi v Zakonu o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.

    Na območju, kjer živi italijanska avtoh-tona narodna skupnost, poteka vzgojno- izobraževalni proces v vrtcih in šolah tudi v italijanskem jeziku, ob tem pa se otroci že od predšolske stopnje dalje usmerjeno sezna-njajo s slovenščino, ki je jezik okolja. Obve-znost učenja italijanskega jezika velja tudi

    za otroke slovenske narodnosti, čeprav je prišlo v zadnjih letih do upada bodisi v številu ur bodisi - po mnenju nekaterih - v kakovosti programa, z negativnim učinkom na raven poznavanja italijanskega jezika ob zaključ-ku šolanja. Šole z italijanskim učnim jezikom izdajajo dvojezična spričevala ter poslujejo v italijanskem jeziku, čeprav ostaja dober del dokumentacije le v slovenskem jeziku. Tudi število prevodov in tiskanje šolskih učbeni-kov ali drugih didaktičnih pripomočkov je za-enkrat omejeno.

    KULTURAKrepitev kulture in identitete pripadnikov neke narodne skupnosti je ključna za njen obstoj. Temeljni pravni akt za uresničevanje kulturnih pravic italijanske narodne skupno-sti je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo.

    Nacionalni program za kulturo je strate-ški dokument razvojnegega načrtovanja kul-turne politike. Država mora zagotoviti pogoje za kulturno ustvarjalnost italijanske narodne skupnosti in kulturno raznolikost ter dostop do kulturnih dobrin; vse kulturne prireditve se morajo na narodnostno mešanem obmo-čju navajati, oglaševati in pojasnjevati tudi v italijanščini, kar pa se redko dogaja.

    iz časa Socialistične federativne republike Jugoslavije.

    Ustava postavlja torej temeljna načela za zaščito avtohtonih narodnih manjšin in prepušča zakonodajalcu, da izbere ustrezne instrumente za uresničitev teh pravic; štiri-inšestdeseti člen ustave pa določa okvirne pravice, ki jih uživajo pripadniki avtohtonih narodnih skupnosti: ∫ pravica do svobodne uporabe narodnih

    simbolov;∫ pravica do ustanavljaja organizacij, do

    razvijanja gospodarske, kulturne, znan-stvene in raziskovalne dejavnosti ter de-javnosti na področju javnega obveščanja in založništva;

    ∫ pravica do vzgoje in izobraževanja v svo-jem jeziku ter oblikovanja in razvijanja teh dejavnosti;

    ∫ pravica do odnosov s svojo matično drža-vo;

    ∫ pravica do ustanovitve samoupravne sku-pnosti za uresničevanje svojih pravic;

    ∫ pravica do neposredne zastopanosti v predstavniških organih lokalne samou-prave in v državnem zboru;

    ∫ pravica do izražanja narodne pripadnosti;∫ pravica do uporabe svojega jezika in pi-

    save v 62. členu ustave, kar pomeni, da je skladno z 11. in z omenjenim 64. čle-nom le-te italijanski jezik na narodnostno me šanem območju enakopraven sloven-skemu.

    Poleg ustave ureja zaščito italijanske na-rodne skupnosti tudi veliko število zakonov in odlokov, ki pa problem obravnavajo po sklopih, ne sistematično; temu načelu bo sledila tudi

    nadaljnja analiza pravic, ki so jih deležni pri-padniki manjšine. Analiza se bo sprva zausta-vila ob pravicah, ki izhajajo iz pravno-ustav-nega sistema, sledila pa bo krajša digresija o dejanskem izvajanju teh pravic, ki je nastala na osnovi pripomb, ki so jih iznesle ustanove italijanske narodne skupnosti v Sloveniji.

    Politična participacija in organiziranostUstava Republike Slovenije v svojem 80. čle-nu določa, da se v 90-članski državni zbor izvoli tudi en poslanec italijanske narodnosti.

    Najpomembnejše pa je dejstvo, da se je Slovenija odločila za tako imenovani pozitivni koncept zaščite avtohtonih manjšin ter že v ustavi določila, da morajo biti zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaj narodne skupnosti, sprejeti s soglasjem njenih predstavnikov.

    Gre za zelo pomembno določilo, ki pred-stavništvu manjšin dejansko daje pravico do veta glede zakonov, ki specifično obravnava-jo pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti. Priznati velja, da sta bila od leta

    Pravica do izobraževanja in vzgoje je zajamčena tako v 64. členu ustave kakor tudi v Zakonu o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.

    Slovenija se je odločila za tako imenovani pozitivni koncept zaščite avtohtonih manjšin ter že v ustavi določila, da morajo biti zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaj narodne skupnosti, sprejeti s soglasjem njenih predstavnikov.

  • 18 19

    itaLijanSka naroDna SkupnoSt v SLovenijiitaLijanSka naroDna SkupnoSt v SLoveniji

    no. Javna uprava bi morala nuditi tudi dvoje-zične obrazce v papirnati in v digitalni obliki. Čeprav je prišlo v zadnjih časih do velikega napredka, se v vsakdanjem življenju ta dolo-čila le redkokdaj izvajajo.

    Na narodnostno mešanem območju, kjer je uradni jezik tudi italijanščina, morajo javni uslužbenci na uradniških delovnih mestih iz-polnjevati posebne pogoje glede ustreznega znanja italijanščine.

    Skrb za spoštovanje pravic italijanske narodne skupnosti je izražena tudi v vrsti posameznih predpisov, ki določajo tiskanje obrazcev in osebnih dokumentov v italijan-ščini (osebne izkaznice, potni listi, vizumi): dvojezični oziroma večjezični dokumenti so obvezni za vse prebivalce narodnostno mešanega območja ne glede na njihovo naro-dno-etnično pripadnost.

    RABA ITALIJANščINE V PRAVOSODJUTudi na sodiščih imajo pripadniki italijanske narodne skupnosti zagotovljeno rabo svo-jega maternega jezika; Zakon o sodiščih v 5. členu določa, da na območjih, kjer živi avtohtona italijanska narodna skupnost, sodišča poslujejo v italijanščini, če stranka uporablja italijanski jezik. Postopek bi se

    moral torej voditi tudi v italijankem jeziku, brez pomoči prevajalca, to pa se redkokdaj dogaja zaradi pomanjkanja sodnikov, ki bi bili pripravljeni voditi postopke tudi v itali-janščini. Kadar sodišče višje stopnje odloča o pravnih sredstvih v zadevah, za katere je sodišče nižje stopnje vodilo postopek tudi v italijanskem jeziku, se odločba izda tudi v italijanskem prevodu.

    Zelo obširne določbe o rabi jezika vsebu-je Sodni red, ki v petem poglavju ureja po-slovanje sodišč na narodnostno mešanemu območju. Italijanščina je v poslovanju teh so-dišč enakopravna slovenščini, kar pomeni, da se lahko stranka, ki sodeluje v postopku, izraža v svojem jeziku.

    Tudi kazenski postopki na narodnostno me šanem območju potekajo dvojezično (prim. 6. člen Zakona o kazenskem postopku). Ta pravica je namenjena le pripadnikom ita-

    Na podlagi teh predpisov lahko torej dr-žava sprejema kulturne programe, ki upo-števajo posebna načela manjšinske kulturne politike. Manjšinska skupnost je lahko predlagateljica lastnega programa. Čeprav so dejavnosti italijanske narodne skupnosti na področju kulture kakovoste in odprte vsem državljanom, se jih v večini primerov ude-ležujejo le pripadniki italijanske skupnosti, pripadniki večinske skupnosti pa jih večkrat zanemarjajo, prav tako pa tudi mediji, ki ne zagotavljajo zadostnega kritja.

    MEDIJIPri vsaki manjšinski narodni skupnosti pred-stavljajo mediji poglavje zase, saj so, poleg

    šol in društvenega dogajanja, tretji steber, na katerem dejansko sloni ohranjanje jezika in narodne identitete.

    Zakon o medijih podrobneje ureja ta vprašanja; v njem je med drugim predvideno, da bo država podpirala medije, ki ustvarjajo in širijo programske vsebine, pomembne za uresničevanje pravic pripadnikov italijanske narodne skupnosti. Zakon tudi izrecno do-loča, da se financirajo vsebine medijev, ki lokalnim in manjšinskim skupnostim omo-gočajo uresničevanje pravice do javnega obveščanja in ki vsebine objavljajo v manj-šinskem jeziku.

    Odgovorni uredniki medijev v italijanskem jeziku morajo izkazovati aktivno znanje tega jezika.

    Raba jezika v javni upravi in v pravosodju

    RABA ITALIJANščINE V JAVNI UPRAVINa območju, kjer je naseljena italijanska na-rodna skupnost, posluje javna uprava tudi v italijanskem jeziku in mora pred začetkom vsakega postopka s tem seznaniti stranke. Tudi akti postopka so lahko izdani dvojezič-

    Država mora zagotoviti pogoje za kulturno ustvarjalnost italijanske narodne skupnosti in kulturno raznolikost ter dostop do kulturnih dobrin; vse kulturne prireditve se morajo na narodnostno mešanem območju navajati, oglaševati in pojasnjevati tudi v italijanščini, kar pa se redko dogaja.

    na KRatKO Slovenska zakonodaja namenja italijanski narodni skupnosti veliko pozornost; njene pravice so zajamčene že v ustavi in nato v mnogih specifčnih zakonih. tudi vstop Slovenije v evropsko unijo je pomenil velik korak naprej za italijansko narodno skupnost: evropski projekti da-jejo namreč italijanski narodni skupnosti možnost, da v sodelovanju s slovensko manjšino v italiji pridobiva financiranja in da postaja na tak način njena dejavnost vse bolj prepoznavna. opozoriti pa velja na potrebo po zmanjševanju administrativnih ovir in poenostavitvi postopkov, ki večkrat ovirajo izvajanje teh projektov, pa tudi na nepreglednost fragmentarne zakonodaje. S tega vidika bi bila združitev obširne zakonodaje v krovni zakon velik korak naprej.

    poudariti je treba še velik razkorak med zakonskimi predpisi, ki zagotavljajo pravice italijanske narodne skupnosti, in med njihovim dejanskim izvajanjem, ki je večkrat pomanjkljivo. Zaskbljujoč je tudi negativen trend, zaradi katerega se pravice italijanske narodne skupnosti in-terpretirajo vedno bolj restriktivno, in to predvsem na jezikovnem področju; pravice se nadalje priznavajo le tistim posameznikom, ki se eksplicitno predstavijo kakor pripadniki italijanske naro-dne skupnosti in ki torej kažejo konkretno voljo, da bi jih uveljavili. položaj italijanske narodne sku-pnosti je kompleksen tudi zaradi slabega poznavanja zgodovine in kulturne, jezikovne ter etnične pluralnosti istre, torej prostora, kjer je italijanska narodna skupnost zgodovinsko prisotna, ter

    Italijanščina je v poslovanju teh sodišč enakopravna slovenščini, kar pomeni, da se lahko stranka, ki sodeluje v postopku, izraža v svojem jeziku.

  • 20

    itaLijanSka naroDna SkupnoSt v SLoveniji

    lijanske narodne skupnosti narodnostno mešanih območij v občinah Ankaran, Koper, Izola in Piran, ostaja pa problem njenega de-janskega izvajanja.

    Drugi viden primer dvojezičnosti pred-

    stavlja tudi Zakon o notariatu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se na območjih, kjer je uradni jezik tudi italijanščina, notarske listine sestavljajo v obeh uradnih jezikih, če stranka uporablja italijanski jezik.

    slabega poznavanja italijanskega jezika s strani večinskega prebivalstva in nezadostne ravni izva-janja pravic na jezikovni ravni. k temu prispeva tudi zelo nizek vpliv italijanske skupnosti na lokalno upravljanje, neustreznost zakonov in predpisov, ki naj bi zagotavljalji ohranjanje, varstvo in promocijo zgodovinske, kultur-ne, etnične in jezikovne identitete območja, kjer biva italijanska narodna skupnost, skoraj popol-na odsotnost informacij o italijanski skupnosti v medijih, tako na lokalni kakor na državni ravni, ter pomanjkanje neke osnovne gospodarske podlage. vsi ti dejavniki bi tako zahtevali skupno in koordinirano sodelovanje same skupnosti in slovenskih zakonodajnih organov ter specifične ukrepe za zagotavljanje in izvajanje dejanskih pravic, ki jih zakonodaja priznava italijanski naro-dni skupnosti.

  • TUTELATI!?Le minoranze e i loro diritti

  • Progetto LEX/Analisi, applicazione e sviluppo della tutela delle Minoranze in Italia e Slovenia finanziato nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dei fondi nazionali.

    Projekt LEX/Analiza, izvajanje in razvoj zaščite narodnih skupnosti v Sloveniji in Italiji sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

    Introduzione ................................................................................................2

    Perché non si può prescindere dalla tutela delle minoranze ..................................................................4

    Europa e tutela delle minoranze ..........................................................6

    I patti internazionali e la questione delle comunità italiana e slovena ........................................................9

    La minoranza slovena in Italia ........................................................... 10

    La comunità nazionale italiana in Slovenia .................................. 15

    Editore: Slovenska kulturno-gospodarska zveza/Unione Culturale Economica Slovena

    Per l’editore:Rudi Pavšič, presidente SKGZ

    Testi e traduzioni: David Sanzin

    Revisione dei testi: G. Ghiretti e M. Grgič (Slov.I.K.)

    Progetto grafico: Studio Link, Trieste

    Stampa: Grafica Goriziana, Gorizia

    Tiratura: 1500

    Trieste, aprile 2015

    La presente pubblicazione è reperibile in formato elettronico all’indirizzo http://lex.skgz.org/

    Progetto finanziato nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dei fondi nazionali.

    Il contenuto della presente pubblicazione non rispecchia necessariamente le posizioni ufficiali dell’Unione europea. La responsabilità del contenuto della pubblicazione appartiene alla Slovenska kulturno-gospodarska zveza / Unione culturale Economica Slovena - SKGZ.

  • 2 3

    La multiculturalità e la tutela hanno un legame intrinseco, visto che la seconda esiste in funzione della prima, mentre la prima dipende dalla seconda; il progetto LEX nasce dalla collaborazione tra la comunità italiana in Slovenia e la minoranza slovena in Italia, proprio in un’ottica di promozione della tutela giuridica delle minoranze. E proprio la promozione delle leggi, o meglio, la promozione dei diritti è una chiave importante di questo processo, visto che gli attori principali siamo proprio noi che delle leggi fruiamo, perché le disposizioni normative senza utilizzatori rimangono, di fatto, solo lettera morta. Far valere i propri diritti non può e non deve essere una faccenda antipatica e fastidiosa, tutto il contrario: è un dovere verso chi ci ha preceduti, verso chi ha di fatto costruito, con costanza e pazienza, il sistema in cui viviamo, ma anche e soprattutto verso le nuove generazioni per far sì che possano, in futuro, crescere e maturare in un ambiente bilingue. Perché preservare la lingua vuol dire preservare il patrimonio culturale, storico, preservare le tradizioni. O, in una sola parola, preservare e sviluppare la nostra identità.

    Il bilinguismo è un vantaggio, anzi, si potrebbe quasi definire un privilegio del quale gli appartenenti ad una minoranza nazionale possono godere. Purtroppo però troppe volte accade che questo privilegio non venga sfruttato, e che anzi venga messo in disparte. Ciò può dipendere da vari fattori, uno dei quali è forse l’ombra delle terribili atrocità del secolo scorso, che ancora oggi riesce a velare lo sguardo di alcune persone.Ma proprio queste atrocità hanno fatto nascere nell’uomo la consapevolezza che le discriminazioni di tipo culturale, etnico o linguistico rappresentano un crimine imperdonabile, e così sono comparsi, nella seconda metà dello scorso secolo, i primi documenti che riconoscono e promuovono i diritti dell’uomo, a cominciare dalla Dichiarazione universale dei diritti dell’uomo del 1948. Questi diritti appartengono ad ogni uomo in quanto tale, indifferentemente dalla sua etnia, dalla sua religione e dalla sua appartenenza politica. E proprio questa dichiarazione rappresenta la prima forma di tutela che è sfociata, in una fase finale, nelle specifiche leggi nazionali.

  • 54

    Perché non si Può Prescindere daLLa tuteLa deLLe minoranze

    Diritto internazione e tutela genericaE proprio in quest’ottica nasce, nel 1948, la Dichiarazione universale dei diritti dell’uo-mo. Anche se non ha carattere obbligatorio, è comunque il frutto del consenso di ben 58 stati, e rappresenta il fondamento di tutta la legislazione successiva avente a che fare con i diritti dell’uomo.

    Il concetto di minoranza dunque non emerge ancora in questa fase, e la sua tutela è subordinata alla tutela dell’uomo in quanto tale, quindi non in modo specifico. Un appartenente ad una minoranza è perciò tutelato solamente in quanto uomo – persona.

    Il patto internazionale sui diritti civili e politici del 16 dicembre 1966 rappresenta un primo punto di svolta a livello internazionale. Di particolare rilevanza l’articolo 27, che così recita: “In quegli Stati, nei quali esistono minoranze etniche, religiose o lin-guistiche, gli individui appartenenti a tali minoranze non possono essere privati del diritto di avere una vita culturale propria, di professare e praticare la propria religione, o di usare la propria lingua, in comune con gli altri membri del proprio gruppo”.

    Troviamo quindi la parola minoranza collegata con i diritti fondamentali sul piano della cultura, della religione e della lingua.

    Ma ciò che è ancor più importante è che l’articolo 27 rimane a tutt’oggi l’unica norma di diritto internazione a carattere obbligatorio a tutela delle minoranze; la formulazione “in comune con gli altri membri del proprio gruppo” rappresenta inoltre il primo passo verso il riconoscimento dei diritti collettivi.

    Da ricordare anche la Dichiarazione sui di-ritti delle persone appartenenti a minoranze nazionali o etniche, religiose e linguistiche. Nonostante abbia soltanto nove articoli, essa ha come scopo non solo la protezione delle minoranze e della loro esistenza, ma anche la promozione della loro identità, come sancito proprio dal primo articolo della suddetta.

    Il passo avanti è notevole: si passa infatti da un approccio passivo, la garanzia di diritti, ad un approccio attivo, volto a promuovere le diverse identità nazionali, etniche, culturali, religiose e linguistiche.

    Perché non si può prescindere dalla tutela delle minoranze

    “La minoranza è un gruppo numericamente inferiore al resto della popolazione si uno stato, in posizione non dominante, i cui membri, che hanno la cittadinanza dello stato stesso, possiedono, dal punto di vista etnico, ovvero religioso, ovvero linguistico, delle caratteristiche diverse dal resto della popolazione e manifestano - anche in modo non implicito - un sentimento di solidarietà tendente a preservare dette peculiarità”.

    Perché la tutela riveste una tale importanza per le minoranze? E da dove deriva il bisogno di tutela?

    Dopo le atrocità del ventesimo secolo, quando i sistemi totalitari si erano posti come fine il sistematico annientamento dell’individuo e della sua identità, l’umanità si è rivolta una domanda: cosa possiamo fare perché certe cose non si ripetano più? Tra le varie risposte quella più congeniale è stata la seguente: bisogna garantire ad ogni uomo dei diritti fondamentali. Tali diritti devono essere universali, devono valere in ogni luogo, indipendentemente dallo stato o dal sistema giuridico, e devono essere inalienabili, non vi si può rinunciare. Detto in poche parole, sono propri di ogni uomo in quanto tale.

    IN BREVE La tutela internazionale delle minoranze si esplica, in un primo momento, come un riflesso della tutela dell’uomo – individuo. Col tempo questa linea di pensiero muta, avvicinandosi ai problemi specifici di chi appunto vive una realtà minoritaria. Dalla non discriminazione si passa dunque alla promozione: la diversità diventa perciò un elemento che deve essere sì mantenuto, ma non solo, anche promosso in modo positivo, con leggi specifiche. Solo in questa maniera si può prevenire l’assimilazione e preservare l’identità.

    Prima di iniziare il discorso riguardante la tutela, bisogna porsi una domanda: che cos’è una minoranza? Possiamo trovare più risposte all’interrogativo; l’italiano Francesco Capotorti, consulente per le Nazioni Unite, ci fornisce la seguente definizione nel suo Studio sui diritti delle persone appartenenti alle minoranze etniche, religiose e linguistiche:

    Gli individui appartenenti a minoranze non possono essere privati del diritto di avere una vita culturale propria, di professare e praticare la propria religione, o di usare la propria lingua, in comune con gli altri membri del proprio gruppo.

  • 76

    euroPa e tuteLa deLLe minoranze

    Anche a livello europeo, come si è già visto a livello internazionale, nel periodo postbellico si è arrivati alla conclusione che l’unico metodo per mantenere la pace a livello mondiale sia garantire i diritti umani. L’Europa è infatti stata il centro di due conflitti mondiali e proprio per questo motivo è diventata molto sensibile al problema.

    Europa e tutela delle minoranze

    Il Consiglio d’EuropaUno degli attori principali in questo scenario è sicuramente il Consiglio d’Europa, il cui obiettivo principale, a partire dalla sua fondazione nel 1949, è la tutela e la promozione dei diritti dell’uomo e della diversità.

    Oltre alla Convenzione europea per la salvaguardia dei diritti dell’uo-mo del 1950, che non tratta specificatamente di minoranze ma che rappresenta però la base sulla quale è stata fondata la Corte europea dei diritti dell’uomo, e che in ogni caso garantisce una certa tutela, pure se riconosciuta agli individui come singoli, bisognerà ricordare due importanti documenti degli anni novanta.

    Il primo è la Convenzione-quadro per la protezione delle minoranze nazionali del 1995, ratificata dall’Italia nel 1997 e dalla Slovenia nel 1998. Detta convenzione è stata dettata dall’esigenza di garantire uno standard minimo di tutela delle minoranze, con l’obiettivo di perseguire la stabili-tà, la sicurezza e la pace in Europa. Particolarmente interessante risulta essere il quinto articolo, indirizzato agli Stati che devono permettere alle minoranze di “conservare e sviluppare la loro cultura e di preservare gli elementi essenziali della loro identità quali la religione, la lingua, le tradi-zioni ed il patrimonio culturale” .

    Il secondo documento è la Carta europea delle lingue regionali o mi-noritarie. Nonostante quest’ultima sia nata in un’ottica di promozione e

    Lo sapevate che?Il Consiglio d’Europa è stato fondato a Londra il 5 maggio 1999 da dieci stati firmatari, tra i quali anche l’Italia. Nel corso degli anni il numero è aumentato fino ad arrivare agli attuali 47, tra i quali anche Russia, Turchia ed Azerbaigian. Lo scopo principale dell’organizzazione è quello di tutelare i diritti umani e la multiculturalità nonché promuovere riforme a livello politico, legislativo e costituzionale. Il Consiglio d’Europa è anche responsabile per l’adozione di molti simboli, tra i quali spicca la bandiera europea, adottata nel 1955 e diventata, dopo trent’anni dalla sua prima comparsa, simbolo della Comunità europea e poi dell’Unione europea. Il Consiglio d’Europa non fa parte dell’Unione europea e non va confuso con il Consiglio dell’Unione europea o con il Consiglio europeo.

    tutela delle diversità linguistiche e si basi sul presupposto che “l’uso della lingua regiona-le o minoritaria nella vita privata e pubblica è un diritto inalienabile”, diventa invece nella prassi uno strumento idoneo a tutelare anche le minoranze. Perché la lingua è uno degli elementi cardine dell’identità minoritaria.

    La carta ha un carattere innovativo ed un approccio fortemente pragmatico, contenendo indicazioni precise e mirate, e proprio

    per questo alcuni stati, tra cui anche l’Italia, non l’hanno ratificata, mentre in Slovenia è entrata in vigore nel 2001.

    Organizzazione per la sicurezza e la cooperazione in EuropaL’Organizzazione, nata nel 1975 come Commissione per la sicurezza e la cooperazione in Europa e rinominatasi nel 1990, è nata sul presupposto che la pace e la sicurezza a livello internazionale passano per la tutela delle minoranze. Ed il Documento di Copen-hagen dello stesso anno contiene effettivamente diversi principi collegati a questo pensiero di fondo, precisando che:∫ i diritti delle minoranze sono profonda

    mente collegati alla democrazia;∫ l’individuo ha diritto alla propria identità e

    all’utilizzo della propria lingua sia nel privato che nel pubblico;

    ∫ deve essere garantito il diritto all’associazione;

    La Convenzione-quadro per la protezione delle minoranze nazionali del 1995 è stata dettata dall’esigenza di garantire un minimo standard di tutela delle minoranze. Il quinto articolo, indirizzato agli Stati che devono permettere alle minoranze di “conservare e sviluppare la loro cultura e di preservare gli elementi essenziali della loro identità quali la religione, la lingua, le tradizioni ed il patrimonio culturale” .

  • 8 9

    euroPa e tuteLa deLLe minoranze

    ∫ gli Stati membri dell’Organizzazione non devono solamente tutelare l’identità delle minoranze, ma creare i presupposti per promuovere tale identità.

    Nell’ambito dell’Organizzazione opera inoltre un Alto Commissario per le minoranze nazionali, che ha il compito di monitorare ed intervenire in caso di possibili conflitti derivanti da questioni relative alle minoranze. Così il Rapporto sui diritti linguistici delle persone appartenenti a minoranze nazionali del 1999 contiene raccomandazioni riguardanti il rapporto tra le lingue ufficiali e le lingue con uno status speciale, l’utilizzo della propria lingua madre nell’istruzione e nei rapporti con la pubblica amministrazione, le scuole minoritarie e l’accesso ai media nelle lingue minoritarie.

    Unione europeaNonostante l’Unione europea sia attiva principalmente in campo economico, il Trattato di Lisbona che modifica il trattato sull’U-nione europea e il trattato che istituisce la Comunità europea del 2007 recita, all’ar-ticolo 1bis, che “l’Unione si fonda sui valori del rispetto della dignità umana, della liber-tà, della democrazia, dell’uguaglianza, dello Stato di diritto e del rispetto dei diritti umani, compresi i diritti delle persone appartenenti a minoranze”. Da sottolineare anche il secondo articolo, dove è chiaramente indicato che “L’Unione combatte l’esclusione sociale e le discriminazioni” e che essa “rispetta la ricchezza della sua diversità culturale e lin-guistica e vigila sulla salvaguardia e sullo sviluppo del patrimonio culturale europeo”.

    IN BREVE La legislazione europea in fatto di tutela delle minoranze è, come si può nota-re, molto eterogenea e tocca il problema minoritario dapprima in modo indiretto: i diritti delle minoranze derivano dai diritti dei singoli. soprattutto negli anni ’90, a causa dei conflitti etnici nei Balcani, nasce il bisogno di tutelare le minoranze collettivamente, bisogno che è comunque subordinato alla protezione della stabilità, della sicurezza e della pace nella sempre più ampia re-gione europea. in un’ultima fase le minoranze diventano invece una ricchezza ed un espressione di pluralità che va promossa e non solamente mantenuta.

    I patti internazionali e la questione delle comunità italiana e slovena

    Da un punto di vista giuridico, il problema della minoranza e della sua tutela inizia a porsi già nell’immediato dopoguerra. Il primo documento chiave è il Trattato di pace di Parigi del 1947. Il trattato prevedeva il godimento di tutti i diritti e di tutte le libertà in modo indiscriminato da parte di tutti i cittadini.

    Il successivo Memorandum di Londra (1954) stabilisce invece che la zona A (l’odierna provincia di Trieste) passi all’Italia, la zona B, l’odierna Istria, rimanga invece alla Jugoslavia. Di particolare interesse lo Statu-to speciale allegato al Memorandum, una specie di patto bilaterale sulla tutela delle minoranze così venutesi a creare e che afferma l’esigenza di garantire un uguale trattamento ai due gruppi etnici. L’Italia in ogni caso non ha ratificato questo documento, che è rimasto valido solo per il territorio triestino. Il terzo documento in questo ambito è il Trattato di Osi-mo tra l’Italia e la Repubblica Socialista Federale di Jugoslavia del 1975. L’articolo 8 del trattato conferma la validità dei provvedimenti a suo tempo già adottati in attuazione dello Statuto speciale, obbligando gli stati a mantenere un adeguato livello di tutela, coma già garantito ed attuato in funzione dello statuto stesso.

    In generale, nel primo periodo post bellico sono nati diversi accordi bilaterali volti proprio a tutelare le minoranze: possiamo così ricordare l’accordo De Gasperi-Gruber del 1946, che assicurava una completa uguaglianza di diritti agli abitanti delle province di Bolzano e dei comuni bilingui della provincia di Trento, oppure le dichiarazioni di Bonn e Copenhagen del 1955, riguardanti le minoranze sul confine tra Danimarca e Germania.

  • 10 11

    La minoranza sLovena in itaLia

    La minoranza slovena in Italia è storicamente presente in una fascia di territorio che si estende per circa trenta chilometri di larghezza lungo il confine italosloveno, da Tarvisio fino a Muggia passando per tre province della regione FriuliVenezia Giulia. La presenza organizzata degli sloveni in Italia ebbe inizio già nel 19. secolo, proseguendo ininterrottamente fino ai tragici fasti della seconda guerra mondiale, quando la dittatura fascista tentò di sopprimere ogni tipo di attività. Dopo il conflitto l’attività della minoranza ha ripreso nuovamente vita e si è così conservata ed evoluta fino ai giorni nostri.

    La minoranza slovena in Italia

    Dalla costituzione alla legge 38/2001

    DIRITTO InTeRnO ITaLIanONell’analisi di un sistema giuridico la Costituzione, l’atto normativo fondamentale di uno stato, rappresenta di certo il punto dal quale partire, posto che l’intero sistema si modella e prende spunto dai suoi dettami. E proprio nella Costituzione della Repubblica Italiana, in vigore dal 1. gennaio 1948, troviamo la prima forma di tutela, valevole per tutte le minoranze insediate nel territorio della Repubblica: l’articolo 6 infatti afferma che “la Repubblica Italiana tutela con apposite norme le minoranze linguistiche”.

    Tale indirizzo è stato intrapreso dall’assemblea costituente nella convinzione che l’Italia debba smettere di essere un sistema assimilativo, come ai tempi del fascismo.

    Al promettente inizio non sono però seguiti i fatti. Il tema di tutela delle minoranze era, in quel periodo, potenzialmente pericoloso. Negli anni

    sessanta e settanta lo Stato ha approvato due leggi riguardanti le scuole con lingua di insegnamento slovena nelle provincie di Trieste e di Gorizia, la legge 1012/1961 e la legge 932/1973. Queste regolamentano varie procedure, come ad esempio quelle necessarie per istituire le scuole stesse o quelle per l’assunzione dei docenti. Stabiliscono anche che nelle scuole è obbligatorio l’insegnamento della lingua italiana. Le leggi sono state modificate ed integrate, anche in conformità alle varie riforme scolastiche. L’organizzazione del sistema scolastico è stata poi completata dalla legge 38, che ha istituito uno speciale ufficio per le scuole slovene ed una commissione regionale, oltre ad aver riconosciuto la scuola bilingue di San Pietro al Natisone come istituto statale.

    Nel campo dei media bisogna invece ricordare la legge 104/1975, che ha autorizzato l’emittente pubblica RAI a trasmettere programmi radiofonici e televisivi in lingua slovena, nonostante i primi esistessero già in epoca anteriore alla citata legge. La successiva 416/1981 ha invece parificato i media stampati sloveni a quelli italiani in fatto di sovvenzioni statali, mentre la legge 67/1987 ammette espressamente i quotidiani stampati in lingua minoritaria, assegnando loro stanziamenti ancora maggiori.

    Negli anni settanta e ottanta esistevano anche altre proposte di legge, che avrebbero dovuto delegare alle Regioni il compito di regolamentare in modo più specifico la questione delle minoranze, ma esse furono perlopiù ignorate. Questo per via dell’ostruzionismo delle componenti nazionaliste del parlamento e della fine prematura di molte

    legislature, che vanificava di fatto ogni sforzo fatto in precedenza. Ad ogni modo, fino alla caduta del muro di Berlino non vi era neppure la voglia politica di attuare pienamente l’articolo 6 della Costituzione.

    La situazione era quindi paradossale, con lo stato che si riservava il diritto di legiferare in via esclusiva riguardo alla tutela delle minoranze, ma che di fatto rimaneva inerte, mentre non permetteva agli altri organi locali di regolamentare la questione.

    I primi segni di apertura si iniziano a vedere negli anni ottanta con alcune sentenze della Corte costituzionale, come ad esempio la 312/1983, che afferma il principio secondo il quale la tutela delle minoranze non è oggetto di una specifica legge, è invece il criterio e il fine che tutti gli organi della Repubblica, cioè lo stato, le regioni e le amministrazioni locali devono seguire e perseguire all’interno delle proprie competenze. La successiva sentenza 62/1992 ribadisce invece il diritto all’utilizzo della propria lingua madre dinanzi alle pubbliche autorità.

    L’attuazione dell’articolo 6 della Costituzione diventa finalmente possibile nel 1999: dopo oltre cinquant’anni l’Italia approva la

    Nella Costituzione della Repubblica Italiana, in vigore dal 1. gennaio 1948, troviamo la prima forma di tutela, valevole per tutte le minoranze insediate nel territorio della Repubblica: l’articolo 6 infatti afferma che “la Repubblica Italiana tutela con apposite norme le minoranze linguistiche”.

  • 12 13

    La minoranza sLovena in itaLiaLa minoranza sLovena in itaLia

    legge 482/1999 dal titolo norme in mate-ria di tutela delle minoranze linguistiche e storiche. Composta da venti articoli, questa legge contiene un elenco di dodici minoranze, tra le quali vi è anche quella slovena, e prevede un gran numero di diritti linguistici e culturali: ammette infatti l’utilizzo della lingua minoritaria sia a livello scolastico sia nel relazionarsi con le pubbliche amministrazioni, lo ammette anche nei media, nell’editoria e nella stampa.

    La legge individua inoltre nella lingua e nel territorio i due pilastri fondamentali, posto che ogni minoranza autoctona viene riconosciuta e tutelata proprio nel suo territorio di insediamento. La legislazione italiana si differenzia, in questo contesto, da quelle di molti altri paesi che invece collegano la tutela al numero effettivo di appartenenti alla minoranza.

    Nonostante tale legge sia stata oggetto di critiche, è in ogni caso importante poiché riconosce, per la prima volta e in modo formale, l’esistenza di un certo numero di minoranze e le tutela di conseguenza, anche da un punto di vista finanziario.

    L’ultimo e definitivo passo per la tutela della minoranza slovena in Italia avverrà due anni più tardi con l’approvazione della legge 38/2001, specificatamente indirizzata a quest’ultima.

    Legge 38/2001: nORMe PeR La TUTeLa DeLLa MInORanza LIngUISTICa SLOvena DeLLa RegIOne FRIULI-venezIa gIULIa“La Repubblica riconosce e tutela i diritti dei cittadini italiani appartenenti alla minoranza linguistica slovena presente nelle province di Trieste, Gorizia e Udine”.

    Così statuisce il primo articolo della legge legge 23 febbraio 2001, n. 38, che rappresenta di fatto la legge globale di tutela per tutti gli appartenenti alla minoranza slovena in Italia. Già dalle prime parole si può capire l’importanza del disposto, visto che la minoranza nazionale slovena nelle province di Trieste, Gorizia e Udine viene per la prima volta riconosciuta come un soggetto unico. È inoltre la prima volta che una legge riconosce l’esistenza di un gruppo minoritario anche nella provincia di Udine, e rappresenta di fatto il coronamento di tutti gli sforzi volti al riconoscimento dei diritti minoritari che hanno avuto origine già nel primo dopoguerra.

    La legge è composta da 28 articoli, e già il secondo pone l’accento sull’importanza del riconoscimento delle lingue regionali o minoritarie come espressione di ricchezza culturale e, ispirandosi alla Convenzionequadro per la protezione delle minoranze nazionali, promuove inoltre la cooperazione tran-sfrontaliera e interregionale anche nell’ambito dei programmi dell’Unione europea.

    La legge prevede inoltre, all’articolo 3, l’istituzione di un Comitato nazionale parite-

    tico per i problemi della minoranza slovena, con lo scopo di controllare l’effettiva attuazione della legge stessa.

    Esso è composto da venti membri, di cui 10 appartenenti alla minoranza slovena. E proprio il Comitato ha predisposto una tabella contenente 32 comuni sparsi nelle tre province dove è attuabile la legge di tutela, è attuabile, riaffermando nuovamente il principio di territorialità.

    Dopo le prime disposizioni di carattere generale, la legge 38/2001 prevede tutta una serie di diritti finalizzati alla promozione della lingua e della cultura slovena:∫ utilizzo dei nomi, dei cognomi e delle

    denominazioni slovene ogni appartenente alla minoranza slovena ha il diritto di dare ai propri figli nomi sloveni. Egli ha inoltre il diritto di avere il proprio nome e cognome scritti o stampati in forma corretta, e se questi ultimi sono stati italianizzati durante il periodo fascista, ha il diritto di ripristinarli gratuitamente nella corretta forma in lingua slovena;

    ∫ utilizzo della lingua slovena nella pubbli-ca amministrazione - le autorità amministrative e giudiziarie locali devono garantire l’utilizzo della lingua slovena sia nelle comunicazioni verbali che nella corrispondenza, con almeno una traduzione allegata al testo. Su richiesta del cittadino interessato, inoltre, gli atti e i provvedimenti redatti su moduli predisposti, compresi i documenti di carattere personale, vengono rilasciati anche in lingua slovena;

    ∫ uso della lingua slovena negli organi elettivi - negli organi collegiali e nelle assemblee collettive è riconosciuto il diritto

    all’intervento e alla presentazione di pro-poste in lingua slovena, sia in forma scritta che in forma orale. Vi è inoltre da notare che tale prassi è entrata in vigore, in alcuni comuni bilingui delle province di Trieste e Gorizia, ancor prima della legge 38;

    ∫ bilinguismo visivo e toponomastica - l’uso della lingua slovena è previsto, in genere, in tutte le insegne pubbliche nonché nei gonfaloni ed in genere su tutte le insegne pubbliche;

    ∫ istituzioni e attività della minoranza slo-vena - la regione provvede al sostegno delle attività e delle iniziative culturali, artistiche, sportive, ricreative, scientifiche, educative, informative ed editoriali promosse da istituzioni ed associazioni della minoranza slovena. Questo articolo è particolarmente importante, visto l’importante ruolo svolto dalle associazioni nel mantenimento e nell’utilizzo in pubblico della lingua slovena; esse rappresentano inoltre una concreta possibilità di incontro e di confronto con le associazioni di lingua italiana;

    ∫ rapporti con la Repubblica di Slovenia - Il Governo agevola e favorisce i rapporti tra le popolazioni di confine e tra la minoranza slovena e le associazioni culturali della Repubblica di Slovenia, anche nell’ambito delle iniziative e dei programmi dell’Unione europea.All’articolo 18 la legge tratta del Teatro

    stabile sloveno, riconoscendolo come organismo di produzione teatrale, anche agli effetti delle relative contribuzioni statali. L’articolo 19 tratta della restituzione di alcuni bei immobili, tra i quali il Narodni dom di via

    Il primo articolo della legge 38/2001 rappresenta di fatto la legge globale di tutela per tutti gli appartenenti alla minoranza slovena in Italia e statuisce che “la Repubblica riconosce e tutela i diritti dei cittadini italiani appartenenti alla minoranza linguistica slovena presente nelle province di Trieste, Gorizia e Udine”.

  • 1514

    La minoranza sLovena in itaLia

    Filzi ed il Narodni dom del rione San Giovanni, entrambi a Trieste, nonché del Trgovski dom a Gorizia.

    L’articolo 22 è invece rivolto alle orga-nizzazioni sindacali che operano prevalentemente in lingua slovena e che hanno carattere di rappresentatività all’interno della minoranza: ad esse sono estesi tutti i diritti riconosciuti alle associazioni ed alle organizzazioni aderenti alle confederazioni sindacali maggiormente rappresentative sul piano nazionale. Nel 2009 è stato inoltre riconosciuto il Sindacato della scuola con lingua di insegnamento slovena.

    La legge 26/2007 della regione Friuli-venezia giuliaL’articolo 3 dello statuto del FriuliVenezia Giulia stabilisce che “nella Regione è ricono-sciuta parità di diritti e di trattamento a tutti i cittadini, qualunque sia il gruppo linguistico al quale appartengono, con la salvaguardia delle rispettive caratteristiche etniche e culturali”.

    Nell’ottica di salvaguardare e sviluppare le proprie differenze culturali, la regione ha

    adottato il 16 novembre 2007 la legge numero 26, intitolata norme regionali per la tutela della minoranza linguistica slovena.

    La minoranza rappresenta dunque parte integrante del patrimonio storico, culturale e umano della regione FVG, secondo l’articolo 1 della citata legge.

    Tra i vari diritti che la regione riconosce alla minoranza slovena vi è la possibilità di rivolgersi verbalmente o per iscritto nella propria lingua all’Amministrazione regionale e ai suoi uffici; la regione riconosce poi il diritto di avere stampati il proprio nome e cognome nella forma corretta in tutti gli atti a lei pertinenti, ed incoraggia inoltre lo studio e la conoscenza della lingua e della cultura slovena.

    In base all’articolo 13 si può utilizzare la lingua slovena anche su tutte le insegne private esposte al pubblico, nonché sulle etichette sui prodotti agricoli, artigianali ed industriali.

    Gli ultimi articoli della legge sono invece disposizioni pratiche riguardanti il finanziamento e l’erogazione dei contributi previsti dalla legge 38/2001.

    IN BREVE La legge 38/2001 rappresenta dunque una vera pietra miliare nella tutela della mi-noranza slovena in italia, poiché, a differenza di tutte le altre leggi, è rivolta specificatamente ad essa. rimane però il problema della sua effettiva attuazione, sia a livello statale che a livello lo-cale. Le disposizioni relative all’utilizzo della lingua ed alla toponomastica vengono attuate lenta-mente ed in modo irregolare, come anche quelle relative alle restituzioni dei beni immobili, mentre l’articolo riguardante l’istruzione musicale rimane totalmente inattuato. Lo stesso vale anche per le disposizioni in materia elettorale, che obbligano lo stato a dettare norme per favorire l’acceso al senato della repubblica ed alla camera dei deputati di candidati appartenenti alla minoranza slovena. tali disposizioni sono rimaste tutt’ora disattese.

    La Comunità Nazionale Italiana in Slovenia rappresenta un gruppo autoctono presente da diversi secoli nella fascia costiera della Repubblica di Slovenia. A seguito del Trattato di pace di Parigi il gruppo è diventato una minoranza, conservando però la propria identità, le proprie tradizioni ed il proprio lascito culturale, operando tutt’oggi in modo organizzato in ambito sociale, culturale, politico, sportivoricreativo e nei media.

    La comunità nazionale italiana in Slovenia

    La Comunità Nazionale Italiana in Slovenia non dispone di una legge quadro che raccolga in maniera organica le principali disposizioni in materia di diritti e di tutela. Questi sono stabiliti dalla Costituzione e da numerose leggi generali divise per materia, da ordinanze e dagli statuti comunali delle aree etnicamente miste, nonché nei patti internazionali e nelle convenzioni ratificate dalla Repubblica di Slovenia.

    La Costituzione della Repubblica di Slovenia del 31.12.1991 garantisce ad ogni persona i diritti fondamentali, indipendentemente da nazionalità (intesa come appartenenza etnica), razza, sesso, lingua, religione, convinzione politica, ricchezza, luogo di nascita, istruzione, posizione sociale e da qualsiasi altra circostanza. Già il quinto articolo statuisce che lo stato tutela e assicura i diritti delle Comunità Nazionali autoctone Italiana e Ungherese.

    Per la Comunità Nazionale Italiana è in ogni caso importante che ognuno abbia il diritto di manifestare la propria appartenenza, che possa coltivare ed esprimere la propria cultura ed utilizzare la propria lingua anche in forma scritta.

    Questi diritti hanno duplice natura: sono contemporaneamente diritti individuali e collettivi, tutelano cioè a livello costituzionale la Comunità Nazionale Italiana nella sua interezza ed anche ogni suo singolo ap

  • 16 17

    La comunità nazionaLe itaLiana in sLoveniaLa comunità nazionaLe itaLiana in sLovenia

    zionali autoctone Italiana e Ungherese. A livello legislativo, si tratta in effetti di due sole leggi dal 1991 ad oggi, ossia la “Legge sulle Comunità Autogestite della Nazionalità” e la “Legge sui diritti particolari delle Comunità Nazionali Italiana e Ungherese nel campo dell’istruzione e dell’educazione”.

    Nelle aree in cui la Comunità è autoctona i suoi appartenenti istituiscono a tale scopo le Comunità autogestite della nazionalità Italiana, una per ogni comune (Capodistria, Isola, Pirano e ancarano), che hanno, secondo l’articolo 4 della sopraccitata legge, i seguenti compiti:∫ decidere in modo autonomo riguardo a

    tutte le questioni di loro competenza;∫ approvare, in base alla legge, tutte le

    questioni riguardanti la tutela dei diritti specifici;

    ∫ affrontare ed analizzare le molteplici problematiche riguardanti la Comunità Nazionale;

    ∫ prendere posizione su temi specifici afferenti alla Comunità e fornire consigli e proposte agli organi competenti.

    Educazione, cultura e media

    eDUCazIOneIl diritto all’educazione e all’istruzione viene riconosciuto sia dall’art. 64 della Costituzione che dalla “Legge sui diritti particolari delle Comunità Nazionali Italiana e Ungherese nel campo dell’istruzione e dell’educazione”.

    Sul territorio d’insediamento autoctono della Comunità Italiana il processo educativo viene svolto in lingua italiana sia nelle

    scuole che negli asili; inoltre già dal periodo prescolastico i bambini vengono a conoscenza anche della lingua slovena, normalmente utilizzata nell’ambiente sociale in cui vivono. L’obbligo dello studio della lingua italiana è valido anche per i bambini sloveni, che svolgono però il processo educativo nella loro lingua madre, anche se negli ultimi anni si è andato drasticamente riducendo sia dal punto di vista delle ore d’insegnamento, sia dal punto di vista qualitativo, con grave pregiudizio sull’effettiva conoscenza dell’italiano da parte dei discenti alla fine del ciclo scolastico. Le scuole con lingua d’insegnamento italiana predispongono pagelle bilingui e operano in italiano, anche se buona parte della documentazione che dovrebbe essere bilingue in realtà è solamente in sloveno. Anche la traduzione e la stampa dei manuali scolastici e degli altri sussidi didattici è insufficiente.

    CULTURaUn elemento chiave di ogni minoranza è il rafforzamento dell’identità culturale e nazionale presente in ogni membro. L’atto giuridico dal quale derivano i diritti in campo culturale della Comunità Italiana è la Legge per

    partenente. Questa specificità rappresenta un’importante ere il diritto dità giuridica del precedente sistema esistente nella Repubblica Socialista Federativa di Jugoslavia.

    La Costituzione pone perciò le basi per la tutela delle Comunità Nazionali autoctone e lascia al legislatore la scelta sugli strumenti da utilizzare per attuarla. Il quadro complessivo dei diritti assicurati alle Comunità Nazionali autoctone è sancito dall’articolo 64 della Costituzione che prevede:∫ il diritto di usare liberamente i propri sim

    boli nazionali;∫ il diritto di istituire organizzazioni, svi

    luppare attività economiche, culturali, scientifiche e di ricerca nonché attività nei campi dell’infomazione pubblica e dell’editoria;

    ∫ il diritto all’educazione e all’istruzione nella propria lingua;

    ∫ il diritto ad intrattenere rapporti col proprio stato di appartenenza;

    ∫ il diritto ad istituire le Comunità Autogestite per realizzare i propri diritti;

    ∫ il diritto ad essere rappresentati direttamente negli organi rappresentativi locali e nazionali;

    ∫ il diritto di esprimere l’appartenenza nazionale;

    ∫ diritto all’uso della propria lingua e scrittura, secondo l’art. 62 che, in combinato disposto con l’art. 11, riconosce l’Italiano quale lingua ufficiale equiparata allo Sloveno nelle aree dove risiede la Comunità Italiana.

    Poiché esistono, oltre alla Costituzione, molte leggi che regolamentano la tutela

    della Comunità Nazionale Italiana in base a determinati ambiti del diritto in modo non sistematico, sarà utile suddividere l’analisi dei diritti proprio tenendo conto di tali ambiti. L’analisi si soffermerà in primis sui diritti statuiti dall’ordinamento giuridicocostituzionale; seguirà poi una sintetica considerazione sulla loro effettiva attuazione ed efficacia sulla base delle posizioni e delle considerazioni espresse dalle Istituzioni rappresentative della Comunità Nazionale Italiana in Slovenia.

    Organizzazione e partecipazione politicaLa Costituzione della Repubblica di Slovenia sancisce, all’articolo 80, l’obbligo di eleggere nell’Assemblea nazionale, composta da 90 membri, un rappresentante al seggio specifico per la Comunità Nazionale Italiana.

    Cosa ancor più importante è inoltre il fatto che la Slovenia abbia deciso di attuare una strategia positiva di tutela delle Comunità Nazionali autoctone, e nella già più volte citata Costituzione è stabilito che tutte le leggi, le ordinanze o gli atti che trattano esclusivamente dell’attuazione dei diritti spettanti alla Comunità nazionale devono essere approvati con l’assenso dei suoi rappresentanti. La disposizione è particolarmente importante perché attribuisce ai rappresentanti della minoranza un vero e proprio diritto di veto, che implica che i rappresentanti possono impedire in modo diretto l’approvazione di una legge o di un’ordinanza che tratti, però specificatamente e in via esclusiva, i diritti delle Comunità Na

    Il diritto all’educazione e all’istruzione viene riconosciuto sia dall’art. 64 della Costituzione che dalla “Legge sui diritti particolari delle Comunità Nazionali Italiana e Ungherese nel campo dell’istruzione e dell’educazione”.

  • 18 19

    La comunità nazionaLe itaLiana in sLoveniaLa comunità nazionaLe itaLiana in sLovenia

    contenuti pertinenti all’attuazione dei diritti della comunità nazionale, come ad esempio programmi in lingua italiana. La legge prevede inoltre finanziamenti specifici per quei contenuti che garantiscono alla Comunità Italiana il diritto alla pubblica informazione, ovviamente nella lingua minoritaria.

    Quando si tratta di media della Comunità Nazionale Italiana, il direttore responsabile deve essere una persona con conoscenza attiva della lingua italiana.

    Utilizzo della lingua nel pubblico, nell’amministrazione e nella giustizia

    UTILIzzO DeLL’ITaLIanO neLLa PUbbLICa aMMInISTRazIOneNelle aree di insediamento della Comunità Nazionale Italiana la pubblica amministrazione è tenuta ad operare e a fornire i propri servizi anche in lingua italiana ed è obbligata, all’inizio di ogni procedimento, ad informare il richiedente di questa possibilità.

    Anche gli atti di ogni procedimento devono venire emessi in entrambe le lingue. La pubblica amministrazione inoltre dovrebbe disporre di modulistica bilingue, sia in formato cartaceo che digitale. Nonostante nell’ultimo periodo siano stati compiuti degli indubbi progressi in questo settore, nella prassi quotidiana queste disposizioni sono ampiamente disattese.

    I dipendenti pubblici delle già citate aree ad insediamento misto devono inoltre soddisfare dei requisiti specifici riguardo alla conoscenza della lingua italiana.

    La tutela dei diritti della Comunità Italiana viene anche garantita da diverse disposizioni che prescrivono la stampa di moduli e documenti personali in italiano (carte d’identità, passaporti, visti): i documenti bilingui sono inoltre obbligatori per tutti gli abitanti delle aree ad insediamento misto, indipendentemente dalla loro appartenenza nazionale (etnica).

    UTILIzzO DeLL’ITaLIanO neLLa gIUSTIzIaAnche nei tribunali è garantito l’utilizzo della propria lingua madre: l’articolo 5 della Legge

    la realizzazione del pubblico interesse alla cultura.

    Il Programma culturale nazionale è invece un documento strategico che pianifica la politica culturale e ne stabilisce le linee guida. Lo stato deve garantire che la Comunità Italiana sia in condizione di promuovere la propria creatività culturale, come anche garantire la diversità culturale e l’accesso ai beni culturali. Nelle aree di insediamento autoctono della Comunità gli eventi devono essere promossi e pubblicizzati anche in lingua italiana, cosa che purtroppo avviene molto di rado.

    Sulla base di questi disposti lo stato può approvare e promuovere programmi culturali che tengano conto delle diverse necessità della politica culturale minoritaria. La Comunità Italiana è perciò promotrice del proprio programma culturale. Nonostante le attività culturali della Comunità Italiana siano di alto livello e siano aperte a tutta la cittadinanza, nella maggioranza dei casi sono fruiti solamente dagli appartenenti alla Comunità Italiana, essendo spesso ignorate dalla popolazione di maggioranza e soprattutto dai media che non ne danno l’indispensabile copertura mediatica.

    MeDIaI media hanno un valore inestimabile per ogni comunità minoritaria: essi rappresentano, infatti, oltre alle scuole e all’attività associativa, il terzo pilastro sul quale si basa la conservazione della lingua e dell’identità nazionale.

    La legge sui media tratta questi aspetti in modo dettagliato ed in essa è previsto uno specifico supporto statale per i media che creano e diffondono programmi con

    Lo stato deve garantire che la Comunità Italiana sia in condizione di promuovere la propria creatività culturale, come deve garantire anche la diversità culturale e l’accesso ai beni culturali. Nelle aree di insediamento autoctono della Comunità gli eventi devono essere promossi e pubblicizzati anche in lingua italiana.

    IN BREVE La comunità nazionale italiana gode, in ultima analisi, di buona attenzione da parte della repubblica di slovenia dal punto di vista costituzionale e legislativo. i suoi diritti vengo-no chiaramente sanciti già a partire dalla costituzione, passando poi per molte leggi specifiche. anche l’ingresso della slovenia nell’unione europea ha rappresentato un passo avanti per la co-munità, visto che tramite i p