Zahodni Julijci - Planinski vestnik

9 770350 434008

RREEVVIIJJAA ZZAA LLJJUUBBIITTEELLJJEE GGOORRAA ŽŽEE OODD LLEETTAA 11889955

GGllaassiilloo PPllaanniinnsskkee zzvveezzee

SSlloovveenniijjee

104. LETNIK / FEBRUAR 2004 / 700 SIT

Zahodni JulijciIntervju: Ang Tsering Sherpa

Aconcagua, kraljica Andov

2

00_Ovitek 6.2.04 10.08 Page 3

00_Ovitek 6.2.04 10.08 Page 4

2–2004

00_Ovitek 6.2.04 10.08 Page 65

1

2–2004

UV

OD

NIK

Izdajatelj in založnik:

Planinska zveza Slovenije

ISSN 0350-4344Izhaja enkrat mesečno, julija kot dvojna številka.Planinski vestnik objavlja izvirneprispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.

Naslov uredništva:PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJEUredništvo Planinskega vestnikaDvoržakova ulica 9, p.p. 214SI-1001 Ljubljanatelefon: 01 434 56 86, faks: 01 434 56 91e-pošta: [email protected]://www.planinskivestnik.com

Vladimir Habjan (odgovorni urednik)

Uredniški odbor:Marjan Bradeško, Marjeta Keršič – Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone Škarja, Adi Vidmajer

Lektoriranje: Katarina Minatti, Tinka Kos, Mojca Volkar

Oblikovanje: Jurij KocbekGrafična priprava: Studio CTP, d. o. o.Tisk: DELO tiskarna, d. d.Naklada: 5150 izvodov

Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajtenatisnjene in po elektronskem mediju na naslovuredništva ali na eletronski naslov. Poslanihprispevkov ne vračamo. Številka transakci-jskega računa PZS je 05100-8010489572, odprtpri Abanki, D.D., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT,50 EUR za tujino, posamezna številka 700 SIT.Članarina PZS za člane A vključuje naročnino.Reklamacije upoštevamo dva meseca po iziduštevilke. Ob spremembi naslova nave-dite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisneodpovedi do 1. decembra za prihodnje leto.Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje ure-dništva. Kopiranje revije ali posameznih delovbrez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Ure-dništvo si pridržuje pravico do objave ali neob-jave, krajšanja povzemanja ali delnega objavl-janja nenaročenih prispevkov v skladu s svojouredniško politiko in prostorskimi možnostmi.

V času okoli novega leta je bilo v kamniškem območju nekaj odmevnihreševalnih akcij. V primeru tragedije mladih hrvaških planincev v plazuje zbodla informacija, da naj bi bile razmere za turo ugodne. Je to res?Od kod jim ta podatek? Pomeni ta nesreča tudi priložnost, da se vpraša-mo, ali smo sami storili vse potrebno za čim boljše informiranje obisko-valcev gora oziroma - kaj še lahko storimo, da bi ga izboljšali? In če sepostavimo v kožo uporabnika - kje pa lahko dobimo »prave« podatke otrenutnih razmerah? V omenjenem primeru je po nesreči podkomisija za informatiko in anali-ze pri GRS Slovenije posredovala sporočilo za javnost o nevarnih snežnihrazmerah v gorah in poročilo o nesreči, ki sta bili objavljeni na spletnistrani PZS in na najbolj obiskani strani Gore ... ljudje, drugje sem zasle-dil le povzetke. Verjetno je slovenska GRS tista, ki ji je v največjem intere-su, da takšne informacije redno sporoča in da pridejo v »prave roke«. ToGRS občasno tudi izvaja s sporočili za javnost na (po večini dokaj dobroobiskanih) tiskovnih konferencah, ponavadi takrat, ko predstavlja oprav-ljeno delo. Število teh sporočil bi kazalo še povečati, pa ob tem niti ni nuj-no, da jih spremljajo »tiskovke«. Mislim na redna sporočila ob kakršnihkoli neugodnih okoliščinah (PZS npr. redno vsak teden obvešča medije osvoji dejavnosti). Kaj bi objavljali? Vsa opozorila o trenutnih razmerah.(Ta nekatere postaje GRS na svojih spletnih straneh že objavljajo! Naj-boljše informacije o snežnih razmerah so na spletni strani vremenarjev,vendar ne mislim samo na sneg - spomnimo se npr. lanskega helikopter-skega reševanja oslabelega planinca, ki je v hudi vročini preprosto pre-malo pil!) Kje bi se to objavljalo? Žal ne vedno tam, kjer je največ občin-stva. Televizija običajno poroča šele takrat, ko je »kaj narobe«. Večji uči-nek bi dosegli z objavo na radiu in v dnevnih časopisih. Odmevne so tudiposebne redne radijske gorniške oddaje, npr. na Ognjišču, Duru, Gamiidr. (posebno, če je »v ozadju« kak dober gorniški svetovalec, kot na Duru); tako veliko informacij le pride v prava ušesa. Na radijskih posta-jah bi morda lahko celo objavljali takšna sporočila v slogu »Razmer nacesti«. Tudi pri Planinskem vestniku bi radi pomagali, žal pa je mesecdni (v praksi še več) predolga doba za takšno informiranje. Bolj smo»uporabni« za objavljanje prispevkov na temo GRS in analiz nesreč. Na koncu nam ostane še spletno informiranje. Redno obveščanje je tumožno brez večjih težav, dostop uporabnika je mogoč kadar koli. Prav tako se lahko »poobjavi« (kot piše urednik Franci Savenc) veliko prispev-kov, ki so že bili objavljeni drugje - npr. v revijah in časopisih. Verjetno so zaradi velikega obiska najbolj primerne objave (ali povezava) na najbolj obiskani gorniški strani Gore ... ljudje, vseeno pa bi bilo koristnoobjavljati tudi na (naslovni) strani GRS (povezava prek strani PZS). Na spletni strani pa se lahko objavi še več: npr. (za uporabnika najboljzanimiva) poročila o akcijah (ne nujno vsa), morda pa tudi kronikasmrtnih nesreč, ki jo že več desetletij skrbno vodi France Malešič. Tako bi uporabnik lahko sledil razmeram vse leto, in to pride še posebnoprav pozimi, ko spremljamo stanje snežne odeje. Tako bi dobili tudi nekakšen arhiv - tega sicer enkrat na leto objavljamo tudi v PV v analizi reševalnega dela minulega leta. Za organizacijo tega bi bilo potrebno seveda nekaj dodatnega dela in predvsem redno spremljanje dogodkov,vendar - če bi s tem preprečili eno samo nesrečo ali rešili »eno samo« življenje, smo lahko več kot zadovoljni. In uporabnik? Še vedno velja, da se vsak za turo (odgovorno) odloča samin da se mora tudi sam potruditi, da poišče prave podatke - to pa bi biloprecej lažje, če bi jih vedno našel zbrane na istem mestu.

Vladimir Habjan

Informacije pomenijo večjo varnost

Fotografija na naslovnici:Zimska idila�Marjan Bradeško

01-03_Uvod in kazalo 6.2.04 14.08 Page 1

2

2–2004

KA

ZA

LO

AKTUALNA TEMA 4-18

Montaž in Strma peč ..............................................6Pestre poti na skrajnem zahodu JulijcevJana Remic

Strma peč 2379 m ....................................................9Andrej Mašera

Glorija na Montažu ................................................10Večina je ne doživi nikoliMilan Pavliha

Potepanje po Zahodnih Julijcih ..................11Krog okoli Viševe skupineIrena Benedik

Visoko nad dolino Belopeških jezer ......15Po najdrznejši ferati v Julijskih AlpahGregor Gartner

PLANINSTVO 19-31

Na tromeji ......................................................................19Na pohod po GoričkemMilan Vogrin

Brinškove neznane planinske razglednice ....................................................................22Ob 120-letnici rojstva Bogumila BrinškaVojko Čeligoj

Čez Jalovško škrbino in skozi »Blažejev preduh« ....................................................24Pavel Dimitrov

Prva tekma državnega prvenstva v turnem smučanju ....................................................26Vladimir Habjan

Veliki vrh ..........................................................................28 Nenavadno srečanje pod Kofcami Jana Remic

Planinska zveza Slovenije v letu 2004 ....................................................................30Alojzija Korbar Tacar

Utrinki s šole v Manangu ................................31Vlado Schlamberger

INTERVJU 34-39

Anga Tsering Sherpa ............................................34Marjeta Keršič - Svetel

GORSKI VELIKANI 40-46

Kraljica Andov ............................................................40Aconcagua (6960 m) je najvišja gora Andov in obeh AmerikBoris Strmšek

ŽIVLJENJE GORA 47

Ledeno bogastvo Olševe....................................47Andreja Gobec - Vidali

NAŠA SMER 48-51

Lukežev led....................................................................48Ledena poslasticaMateja Pate

NOVICE IZ VERTIKALE 52-53

PISMA BRALCEV 54-56

LITERATURA 56-58

NOVICE IN OBVESTILA 58-64

SLIKOVNA UGANKA 64


3

2–2004

KA

ZA

LO

Ang Tsering SherpaŽe v zgodnjem otroštvu sem se srečal z ljudmi, ki so pripotovali od daleč, z drugega konca sveta, da bi videli Everest. Mimo nas so hodile alpinistične odprave, namenjenena Everest, Lhotse, Nuptse, Pumori, Ama Dablam ...

Montaž in Strma pečJa, poti. Dolge steze in neverjetna brezpotja, strma travnata pobočja in ostri grebeni, velikanski balvani in čudovita tiha jezera, kamni, skale, grušč, ruševje in drevesa. Pripovedujejo zgodbe o popotnikih, o vetru, dežju, o nevihtah, o snegu in vročini.

Aconcagua, kraljica AndovNenadoma pogledava čez greben na drugostran. Južna stena! Prepaden zid, posut s snegom, ledom in skalovjem, ki se končadobrih 2500 m niže ... Konec snega, še nekaj skal in že stojiva ob križu na vrhu gore, nad nama pa samo modro nebo in razgled do neskončnosti ...


Zahodni Julijci

04_18_Aktualna tema 6.2.04 11.11 Page 4

Montaž, levo od njega Strma peč � Janez Skok


6

2–2004

� Jana Remic

JJaa,, ppoottii.. DDoollggee sstteezzee iinn nneevveerrjjeettnnaabbrreezzppoottjjaa,, ssttrrmmaa ttrraavvnnaattaa ppoobbooččjjaa iinnoossttrrii ggrreebbeennii,, vveelliikkaannsskkii bbaallvvaannii iinn ččuuddoovviittaa ttiihhaa jjeezzeerraa,, kkaammnnii,, sskkaallee,,ggrruušščč,, rruuššeevvjjee iinn ddrreevveessaa.. PPrriippoovveedduujjee--jjoo zzggooddbbee oo ppooppoottnniikkiihh,, oo vveettrruu,, ddeežžjjuu,,oo nneevviihhttaahh,, oo ssnneegguu iinn vvrrooččiinnii.. PPaa vveessččaass pprriiččaakkuujjeejjoo,, ddaa hhooddiimm.. LLee ttaakkoo llaahh--kkoo pprriippoovveedduujjeejjoo.. OObb vveeččeerriihh ppaa,, ppoollnnaaddoožžiivveettiijj,, nnoovviihh zzggooddbb iinn ssppoommiinnoovv,,ssppoozznnaavvaamm,, ddaa mmee uuttrruuddiijjoo ......

Stena stoji kot grozeč velikan

Pot Elenita in Augusto Leva, ki pelje naMontaž, sem si še želela prehoditi. Čudovito je-sensko nebo je kar klicalo, naj se vendar že od-pravim novim stezam naproti. Kar neverjetnorazkošje se je pripeljati prav na planino Pecol intakoj sem imela občutek, da sem že prav visoko.Planina je zelo razgledna in tako je pot, ki se vi-je proti Špiku Hude police, hitro minevala. Ve-selila sem se že razpotja, saj sem tako končnoprišla do zahtevnejšega dela poti. Trenutek semše opazovala mogočno gmoto Kaninove skupi-ne, nato pa sem se potopila v strm, skalnat svet,v stene Montaža. Hladen veter in čisto modronebo sta turo le še polepšala. Drzna, razglednapot najprej preči pobočja Špika nad plazom, še-le nato privede pod mogočno steno Montaža.Kaj naj rečem? Zelo lepo vodi po poličkah nekjev strmih pobočjih in razgledi so zares čudoviti.Včasih človeku kar zastane korak, ko za robomuzre nov svet, še mogočnejši, teman, siv, stenastoji tam kot grozeč velikan in za hip se zdr-znem. Je treba pohiteti, zbežati pred to mogo-čnostjo? Toda hkrati začutim tudi vabilo in z ne-

kaj tesnobe v srcu stopim naprej ... Stezica, semter tja ji teže sledim, ker se hoče skriti, pa mi kotza nagrado spet odkriva nov pogled. Stopilasem na greben in odprle so se nove širjave, lestala bi in gledala. Toda hladen, oster veter pri-ganja naprej; steza vabi: pridi, to še ni vse, pridipogledat. Na severni strani pa so bile poličkebele, zasnežene in ledene in bolj sem moralapaziti na vsak korak. Previdnost in počasnost pasta bili tudi razlog, da sem se še nekajkrat usta-vila in občudovala čudoviti svet gora, dolin, ve-tra in sonca.

No, pa je le prišel čas za malico. Toda ni semi mudilo. Najprej sem pozvonila z zvončkomna vrhu Montaža ... se oblekla ... no, le kaj je lep-šega kot jesti visoko na vrhu, med nebom inzemljo, ko je edina pesem – pesem vetra, ko ob-čutiš mir, svet in svobodo narave? Pa vendarsem se hkrati zavedala ujetosti in nečesa, kar mini dolgo pustilo mirno sedeti gori na gori, am-pak me je že spraševalo: kam pa zdaj? Ne znamobsedeti in se spočiti? Seveda, toda za to bo šečas. Zdaj pa želim hoditi. Odkriti še kaj novegasveta. Mikal me je sestop skozi Findeneggovozebnik in ker sem pot poznala, sem odšla tja.Pošteno je bil že zasnežen od zadnjih padavin.Nekaj ljudi se je vzpenjalo skozenj proti vrhu.Tako so mi s svojimi stopinjami po krpah snegaolajšali orientacijo. Pa sem imela še malo zah-tevnejše poti za sabo. Počasi sem sestopala pro-ti sedlu in prav uživala ob čudovitih pogledihna stene, v temne globine in na neverjetnozgradbo gora.

Pogled v divje, mračne globine –pretresljiva slika

Na sedlu Forca dei Disteis sem se odločila,da grem še na gori Curtissons in Zabuš. Gori se-stavljata visok travnat greben severozahodnonad planino Pecol. Vredno se je potruditi; ko sevzpenjaš po strmih travah, si ne moreš pred-

Montaž in Strma pečPPeessttrree ppoottii nnaa sskkrraajjnneemm zzaahhoodduu JJuulliijjcceevv

AK

TU

AL

NA

TE

MA


7

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

stavljati, kako neverjetno je na severni strani.Strmo odsekane, divje, ostre stene se spustijoskoraj navpično, vse do dna doline. Zares pre-tresljiva slika; najbolj divji se mi je zdel pogledz vrha Curtissons in potem, čez nekaj ur, še sškrbine Vandul.

Nagledala sem se divjih sotesk, izdatno semsi privoščila vode. Strma peč. Toda steza vodi les planine Pecol. Toliko sestopiti in se potemznova vzpenjati, no, tu menda ni nobene logike.Opazovala sem planino, vrh Strme peči – ne večzelo oddaljen – in karto. Saj je kar logično; čeprečim travnata pobočja, moram priti na stezo,ki pelje s Pecola na Strmo peč. Po pobočju semse spustila, tako da sem hodila pod nekaj skalni-mi skoki, po strmih travnikih, pa vendar še nadgozdno mejo. In sem hodila proti škrbini Van-dul. Hodila sem in hodila, steze s Pecola protiStrmi peči pa nikjer! Nisem si mogla predstav-ljati, da se pobočje lahko tako vleče. Dvakratsem se znašla pred skalovjem, tako da sem semorala vrniti in ga obiti. Vsakokrat, ko sem sedvignila na komaj opazen greben, podoben va-lu na pobočju, se je pokazal drug. Začelo mi jeprimanjkovati vode, bila sem že kar žejna, pasem si le sem ter tja privoščila požirek. Vode panikjer. Potem sem končno opazila stezo. Nanjosem stopila le nekaj ovinkov pod škrbino Van-dul.

Zares, divje brezno zija takoj za travnatimrobom; občudovala sem ga in nehote pomislilana brezup in grozo ob padcu, če bi stopila le zakorak dalje. Opazovala sem meni še tako zeloneznano daljno dolino Dunje.

Lepota večera na Strmi peči, a brez vode

Steza pa vodi v skalovje levo od škrbine inpočasi sem ji sledila. Lepa je, zavarovana, todabila sem zelo žejna in le še nekajkrat sem si pri-voščila požirek vode ... Končno sem bila pri bi-vaku na vrhu Strme peči. Večerjala sem in po-pila še zadnje ostanke vode. Grozljivo, ko si ta-ko žejen, da ti je še jezik v napoto – pa mendabo že bolje, malo je treba potrpeti. Prijazni ki-pec Marije na vrhu mi je vlil nekaj upanja. Bompač morala zjutraj takoj v dolino. Mraz me jekmalu pregnal v posteljo. Skozi linico sem opa-zovala modro nebo, ki je počasi temnelo inspreminjalo barve. Sonce se je skrilo za daljnevrhove Dolomitov, ko sem s fotoaparatom odhi-tela iz bivaka in se presenečeno ustavila ob šebolj presenečenih kozorogih, ki so prav tako ve-čerjali ob bivaku (kje pa drugje?!). Naredilasem nekaj posnetkov, čeprav sem se zavedala,da ne bodo tako lepi, kot je bil večer. Zlasti Ju-lijci, barvasti, tihi in samotni.

Vso dolgo noč me je zeblo na ozkem, neudo-bnem ležišču. Še sem šla ven in opazovala čudo-vito zvezdnato nebo. Pa me je mraz hitro pre-gnal.

Končno se je začelo prebujati jutro. Svet jeznova zažarel v čudovitih mavričnih barvah.Topli sončni žarki so pobožali vrh in v hipu za-čeli premagovati mraz. Sonce je pokukalo čezgrebene in se mi nasmehnilo. Obljubljalo je lepdan. Govorilo mi je o vztrajanju. Saj vendar vzi-de vsako jutro, saj nam dan za dnem pričara

Zahodni Julijci


svetlobo in kaže lepoto sveta ... Mrzla noč je bi-la takoj pozabljena. Pila sem mleko (moja samo-disciplina je res lepa čednost – dan prej se ga ni-sem smela lotiti), sicer pa je bila to zadnja teko-čina, ki sem jo imela s seboj. Počasi sem odšla.Zelo sem si želela prehoditi pot Norina v sever-nih stenah Strme peči, ki pripelje iz Dunje. To-da čutila sem, da brez vode ne bo šlo dolgo.

Kljub žeji in divjini – do vedra vode!

Vendar – želja me pač potegne – prelepo jebilo videti strmino in varovala in že sem sesto-pala in občudovala strme stene. Še bolj pa semstrmela ob odsekanih ostenjih Zabuša. Šele te-daj sem resnično občutila neverjetno globino so-teske pod seboj. Upala sem, da se zaradi žeje nebom slabo počutila; zaradi izpostavljenosti si te-ga ne bi smela privoščiti. Potem sem prišla do»lope« z vpisno knjigo. In pod skalo je bilo vedrovode!! Vedro hladne vode, ki se je ob dežju na-kapljala iz skalovja. Bila sem presrečna. Pokusi-la sem jo. Čisto dobra, hladna voda. Natočilasem jo v plastenko in počasi pila. Kar čutila sem,da se mi vrača moč. (Sicer pa – to je zagotovo du-ševnost. Tako hitro spet ne gre). Res je bilo pravneverjetno. Lahko sem šla naprej. Še sem se spu-ščala in opazovala dolino Dunje. In pila.

Ob vrnitvi sem si znova natočila vodo. Po-tem sem se vračala proti planini Pecol. Na trav-niku sem opazovala kozoroge, ki so se pasli, ob-sedela na sončnih travah in si še sama privošči-la pošteno malico. Prav lep vrh je Strma peč.Kar nerada sem se poslovila. Še sem stala inopazovala idilo – s tega skoraj najzahodnejšegavrha s pogledom objameš prav vse čudovite Ju-lijce. Mir, le veter je rahlo valovil trave. Šla semmimo škrbine Vandul, ki me je tako prevzela.Čakali sta me še steza, ki se spusti proti dolini,in dolga, prijetna pot skozi gozd. Na planini Pe-col sem občudujoče gledala široko pobočje Za-buša. Ni čudno, da sem toliko časa hodila. Ve-dno pa najdem kaj, da si popestrim pot ...

Montaž iz Dunje � Vladimir Habjan


9

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

Strma peč (Monte Cimone) je mogočnagora na skrajnem zahodnem obrobju Julij-skih Alp, med dolinama Dunjo (Dogna) naseveru in Reklanico (Raccolana) na jugu. Ra-zen proti jugovzhodu, od koder je sorazmer-no lahko dostopna, prepada na vse strani sstrmimi stenami. Prvi turistični vzpon na Str-mo peč je leta 1878 opravil prvopristopnikna Montaž, znani beljaški alpinist HermannFindenegg. Nanjo se je povzpel čez škrbinoForca di Vandul, 1986 m, ki je ostro zareza-na med Strmo pečjo in sosednjim Zabušem(Monte Zabus), 2244 m. Po smeri njegovegavzpona gre danes običajni pristop na Strmopeč. Lahko pa se na goro povzpnemo tudi posrednje težavni ferati Norina, ki pripelje izDunje.

KKooččee iinn bbiivvaakkii:: V masivu Strme peči stadva bivaka – Cividale, 1414 m, na opuščeniplanini Sotgoliz, pod severnim ostenjem nadDunjo, in Sandro del Torso, ki stoji na samemvrhu. Najbližja koča je Rif. Brazza, 1660 m,malo nad planino Pecol, kjer se začne običaj-ni pristop na Strmo peč.

Izhodišči: Izhodišče za običajni pristop jeparkirišče na planini Pecol, na katero se pri-peljemo po strmi cesti z Nevejskega prevala.Izhodišče za ferato Norina je parkirišče levoob cesti, kake 4 km od začetka doline Dunje.

OObbiiččaajjnnii pprriissttoopp:: Zahtevna označena pot.S planine Pecol gremo kako urico vodoravnopo lepi poti št. 621. Pri označenem odcepuzavijemo na desno in strmo navzgor na škrbi-no Vandul. Nad škrbino se čez stometrskoskalno stopnjo ob žični vrvi (zahtevno) vzpne-mo na široko travnato sedlo Forca de la Vie-ne, 2121 m, z njega pa se po strmem, s skal-nimi skoki prekinjenem slemenu v tri četrture povzpnemo na vrh. Višinska razlika: 877m; čas vzpona od 3 ure do 3.30, sestop poisti poti (2.30).

FFeerraattaa NNoorriinnaa:: ZZeelloo zzaahhtteevvnnaa oozznnaaččeennaappoott.. Od izhodišča navzdol do potoka Dunja,čezenj po železnem mostu in strmo navzgor,

zvečine skozi gozd, do bivaka Cividale (2 uriin pol). Nato dolgo po slabo izhojeni poti (po-nekod izpostavljeno, nerodno), pod severnimostenjem Strme peči (vmes stik z označeno,zahtevno potjo iz Dunje skozi Rio Saline), doizpostavljenega travnatega pomola, na kate-rem se začne ferata. Ob odličnih varovalih,po razčlenjeni strmi steni do prostorne lope(vpisna knjiga), nato na desno po zelo izpo-stavljeni prečnici in navzgor do ozkega predu-ha, skozi katerega se prerinemo na sedlo Vi-ene, na katerem se srečamo z običajno potjo.Višinska razlika: 1837 m (!). Dolgo, naporno,priporočljivo je prenočiti v enem izmed biva-kov; čas vzpona približno 7 ur, sestop po istipoti 5 ur, sestop po običajni poti na Pecol 2uri in pol.

TTeežžaavvnnoosstt:: Običajni pristop je težaven vsicer odlično zavarovani skalni stopnji nadškrbino Vandul; vršno pobočje je strmo, v mo-krem drsno, v skokih si moramo pomagati tu-di z rokami (I). Ferata Norina ni pretirano te-žavna, je brezhibno zavarovana in ponekodzelo izpostavljena. Celoten vzpon iz Dunje paje zelo dolg in naporen ter zahteva odlično te-lesno pripravljenost.

LLiitteerraattuurraa:: Tine Mihelič: Julijske Alpe.PZS, 2003; Andrej Stritar: 111 izletov po slo-venskih gorah. Sidarta, 1997; Andrej Maše-ra: Zahodne Julijske Alpe. Sidarta, 1998.

ZZeemmlljjeevviidd:: Alpi Carniche Orientali, Canaldel Ferro, Tabacco 018, 1: 25.000.

� Andrej Mašera� Marjan BradeškoStrma peč 2379 m


10

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

� Milan Pavliha � Marjan Bradeško

Od starejših planincev sem že pred leti slišalo skoraj čudežnem pojavu na gorskem vrhu, kose planinec v posebnih vremenskih razmerahznajde v rdeče žarečem mavričnem soju, odti-snjenem v nadnaravni velikosti na sosednjemgorskem vrhu. Ko sem prišel v Saturnus, mi je otakem svojem doživetju pripovedoval tudi našplaninski predsednik Franci. Ni mi bilo dano,da bi doživel prav takšno »glorijo«, čeprav sempo 13. letu nekajkrat prehodil večino naših vr-hov. Doživel sem prečudoviti pogled s Triglavana Tržaški zaliv po nevihti, nepopisno lepe son-čne vzhode in zahode, glorije pa mi goreniso naklonile – dokler se nisem po-leti odpravil na najvišji vrh Zaho-dnih Julijskih Alp in drugi naj-višji vrh celotnih Julijcev,Montaž oz. Špik nad Policami(2754 m).

Že navsezgodaj smo priRatečah zapustili mejo in jomimo Trbiža mahnili proti Ne-vejskemu sedlu. Pot je vodila poJezerski dolini mimo Rabeljskegajezera in se v športnem središčuSella Nevea odcepila na desno po str-mi avtomobilski cesti na planino Pecol.Tam smo pustili avtomobile. Odprl se je čudovitpogled: kamor seže oko, povsod same gore.

Okrog prostrane planine Pecol se vrstijo šte-vilni visoki vrhovi v jasnem nebu in pred namise je vzpenjala mogočna vršna zgradba Monta-ža. Vsi smo se takoj nalezli praznično igrivegarazpoloženja. Od planine Pecol se je pot skorajdve uri zložno in enakomerno vzpenjala potravnatih pobočjih proti vznožju Montaževihsten. Med potjo smo občudovali gorsko floro.Preden smo se podali v steno, smo pozajtrkova-li. Pomenkovali smo se o »železnih lojtrah«, kinas čakajo in ki nam jih je Tone napovedal žedoma. Šestdeset ali nekaj več metrov, kot lju-

bljanski nebotičnik visoka »Pipanova lestev« sepne navpično proti vršnemu grebenu. Občutkiso nenavadni, vrtoglavica ne pride v poštev, tu-di malo korajže je treba – sicer pa je bil pri rokiTone z nasveti in pomočjo. Lestev smo laže pre-magali, ker smo prišli v meglo, ki nas je potemspremljala do vrha. Na vrhu smo bili razočara-ni zaradi megle, ki nam je odnesla obetavenrazgled. Ko smo se že skoraj odpravljali, me jepoklicala Koviljka: »Pridi takoj k meni, glorija!«Kar je hip predtem vsa presenečena doživela, jenarava poklonila tudi meni. Sredi goste megle,ki je še vedno ležala nad Montažem, se je namalo nižji steni skozi megleni zastor zarisal

mavrični krog in sredi tega kroga – obri-si moje glave. Ko sem snel kapuco in

klobuk, je bil obris še izrazitejšiin lepši. Strmel sem v to nena-

vadno čudo in ga užival zvsem svojim bistvom, kot biga hotel za vedno vsrkati va-se ... Ko so pritekli še drugi,naravnega pojava žal ni biloveč. Spustili smo se po isti po-

ti – tokrat nevarnejši. Sestoppo Pipanovi lestvi s pogledom v

globino je zahteval vso zbranostin previdnost. Zato smo sestopali po-

časi. Šele ko se je pot spet prevesila v ne-nevarna travnata pobočja, se je misel povrnila ksanjskemu doživetju na vrhu.

Kot tolikokrat doslej sem bil spet poplačanza zvestobo goram. Na to ljubezen, ki je po-memben del mojega življenja, bom obsojen šenaprej. V gorah sem spoznal, kako smo pogostomajhni, ko se bojujemo za vsakdanje in pravsmešne zadeve, ko ljubimo in sovražimo in sikvarimo zdravje. Gore oblikujejo v nas občutekza dobro in lepo. Skratka, gore so vzgojni dejav-nik najplemenitejše vrste. So žlahtna potratačasa globoke etične vrednosti. Gore tiste, ki ho-dijo po njihovih poteh z iskreno mislijo v srcu,nagradijo prej ali slej.

Glorija na MontažuVVeeččiinnaa jjee nnee ddoožžiivvii nniikkoollii


11

AK

TU

AL

NA

TE

MA

� Irena Benedik

Zahodne Julijske Alpe so veličastno lepe go-re, ki po večini ležijo onkraj slovensko-italijan-ske meje. Vanje se iz vseh smeri zajedajo večjein manjše doline, ki jih s svojim potekom inobliko razkosavajo na posamezne gorske skupi-ne. Najbolj znane so Montaževa, Viševa in Ka-ninova skupina. Zahodni Julijci so v primerjaviz Vzhodnimi bolj strmi in nepristopni, dodatnomikavnost pomeni njihova slabša obiskanost.Seveda, domačini ne zahajajo trumoma na tegore, saj je glavni tok planincev, plezalcev in al-pinistov usmerjen v dolomitske stene in na vr-hove Centralnih Alp.

Viševa skupinaViš (Jof Fuart) je s svojimi 2666 metri nad-

morske višine in obliko elegantne piramide nes-

poren prvak svoje skupine. S centralno lego inobilico bolj ali manj zahtevnih poti, ki se iz vsehsmeri pnejo nanj, je privlačen gorniški cilj. Sa-ma gorska skupina je gostiteljica kar nekaj pla-ninskih koč in bivakov, ki so skoraj idealno raz-porejeni ob vznožjih njenih vrhov. Gostota za-dnjih je skupaj z vročo željo preživeti v hribihnekaj dni letnega dopusta dala zamisel za ob-hod Viševe skupine.

Od bivaka do bivakaOtovorjena z nabito polnim nahrbtnikom

sem lepega avgustovskega jutra začela svojopot. Izhodišče je bilo parkirišče v Jezerski doli-ni ob Belem potoku, 5-6 km oddaljeno od Ra-blja po asfaltirani cesti. Krenila sem proti lovskikoči Guida Brunnerja. Steza se vije ob potokunavzgor v prijetni gozdni senci in v dobri uripripelje do koče. Le-ta je (baje) zaradi vandali-

Potepanje po Zahodnih JulijcihKKrroogg ookkoollii VViiššeevvee sskkuuppiinnee

Divja koza, Gamsova mati in Viš nad Žabniško krnico � Marjan Bradeško


12

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

zma v zelo slabem stanju in ni primerna za pre-nočevanje. A to tudi ni bil moj namen; mahnilasem jo naprej proti bivaku Gorizia. Na voljo semimela skoraj ves dan, to pa je za gibanje v viso-kogorju poleti prej izjema kot pravilo. A tokra-tni vremenoslovski obeti so bili skopi s svarilipred nevihtami. »Tudi prav, bomo šli po ‘daljšni-ci’ do Gorizie,« sem se odločila ter od lovske ko-če zavila proti jugu, na Pot saškega kralja. Potpreči južna pobočja Visoke Bele špice, porašče-na je z macesni in smrekami, med katerimi sespuščajo številne globoke grape. Vidi se ji, da jeredko obiskana, saj je marsikje skrita pod razra-slim nizkim ruševjem. To je lahko precej nepri-jetno, namreč zvijati se med vejami ruševja nažgočem soncu, ko ti vsaka zanihana veja rado-darno odmeče kup odmrlih iglic naravnost naprepoteni hrbet. So pa zato grape, ki jih pot pre-či, polne potočkov, jezerc in slapov, ki vabijo kpočitku. Pot je bila v dokaj zadovoljivem stanjuin na izpostavljenih krajih zavarovana z jekleni-cami. Ključno mesto (prehod čez ozko razpokopo trhlem hlodu) je zahtevalo miren korak inzbrano glavo.

Naslednje počivališče je bila koča GuidaCorsija. Stoji v osrčju Viševe skupine in k njej sekot pajčevina stekajo poti od drugih koč in biva-kov. Zelo lep pogled nanjo in veličastno Viševojužno ostenje se ponuja s sedla Passo degli Sca-lini, običajnega pristopa na Viš z Nevejskegaprevala, ki ga uporablja večina gornikov.

Zaradi primerne lege je koča imenitno izho-dišče za številne ture v Viševi skupini in Poli-ških špikih. Dolgo se pri njej nisem ustavljala,odpravila sem se naprej proti sedlu Krniška škr-bina ter se prekobalila na drugo stran sedla. Šemalo sem se podričala po melišču in že sem bi-la na cilju današnjega dne, pri bivakih Gorizia.To sta kovinska bivaka, ki ležita na koncu doli-ne Belega potoka in ponujata prvovrsten raz-gled na »naše« Julijce z Mangartom in Jalovcemna čelu. Vsak izmed bivakov daje prenočiščedvanajstim planincem. Opremljena sta boljskromno, a čisto. Sicer tukajšnje bivake vzornooskrbujejo italijanske planinske sekcije; nered-ko sem v njih odkrila posodo za pripravo večer-je, plinski gorilnik in pogosto tudi zaprte, še ne-rabljene pločevinke s hrano … »Hrana? Je kdoomenil hrano?« Seveda, po celodnevnem pote-

panju se je mojemu želodcu prilegla topla ve-čerja.

Prihajajoči mrak sem dočakala na skalnihpolicah pred bivakom, ogrnjena v odejo in sskodelico toplega čaja med dlanmi, ki mi jo jeponudila skupinica gostoljubnih italijanskihplanincev. Večerna zarja je prek odtenkov rde-če in vijolične vse bolj temnela in mrak se je karnaenkrat prevesil v noč. Od nekod je povlekelveter in privlekel s seboj kopico težkih oblakov.Umaknila sem se v notranjost bivaka. O dežju,ki me je, ko sem že tonila v spanec, rahlo škro-pil skozi priprto okno, ne bom izgubljala besed.Hvala Italijanom, da so moje cunje, obešene navrveh zunaj bivaka, odnesli noter, sicer bi jihdež popolnoma premočil.

Iskanje fantomskega bivakaNaslednje jutro sem vstala že pred svitom,

odločena, da se povzpnem na Trbiško Krniškošpico. Nanjo ne vodi običajna markirana pot,saj vzpon nanjo zahteva plezanje med I. in II.stopnjo. Vseeno težav z iskanjem poti ni; v po-moč so nam rdeče pike in možici, ki nas v dobriuri privedejo na vrh 2368 metrov visoke skalnelepotice. Dol je šlo še laže, tudi po zaslugi na-hrbtnika, ki je modro počakal v bivaku. S svojotežo bi me samo oviral pri sestopu. Nazaj do bi-vakov sem se spustila po Poti stoletnice, kratki,a razgibani ferati, speljani po grebenu MalihBelih špic. Ime je dobila v spomin na stoletni-co goriške planinske sekcije. Njena poglavitnaprivlačnost je vojaški rov, ostanek iz prve sve-

Bivak Gorizia I__� Janez Skok


13

2–2004

tovne vojne, ki je vklesan v steno Rabeljske Kr-niške špice. V njem je tema kot v rogu in brezsvetilke ne pridemo daleč. Čeprav je rov kratek(prehodimo ga v slabih 15 minutah), se kot ka-ča zvija v notranjosti gore, piko na i pa pridataleseni lestvi, ki na najstrmejših krajih olajšatavzpon.

Po krepčilnem zajtrku sem nadaljevala potproti bivaku Calligaris. Pot počasi zapusti doli-no Belega potoka in se pod SZ ostenji Lepe gla-ve prevesi v dolino Mrzle vode, čarobno lepo intiho krnico. Tam nekje naj bi stal bivak, vsaj ta-ko je trdil moj zemljevid. Po dobri uri prepira znjim in prečesavanja vseh možnih kotičkov kr-nice, v katere bi se lahko potuhnil preklicani bi-vak, sem obupala. V slogu »pametnejši odneha«sem pobasala zemljevid v nahrbtnik in preklo-pila na rezervni načrt, Pellarinijevo kočo. Dveuri hoda od ‘fantomskega’ bivaka stoji namrečkoča Luigija Pellarinija, pred kratkim popolno-ma obnovljena gorska postojanka. Na poti dokoče sem se zapletla v pogovor s skupino Itali-janov. Po obveznem uvodnem vprašanju »Seisola?« (»Si sama?«, tj., ali hodim sama po hribih)sem jih pobarala o bivaku. Potrdili so moje su-me o uničenem bivaku – v dokaz smo pogleda-li na njihovo topografsko karto, na kateri je po-leg napisa Biv. Calligaris v oklepaju pisalo dis-tr./verf. »No, lepa reč,« sem mozgala sama zase,»torej sem pravilno sklepala.« Italijanom sem seočitno zasmilila in so mi poklonili svojo special-ko. Z obrazložitvijo, da je za varno pot v gorenujna natančna in zanesljiva karta … in ob temmalce pomilovalno pogledali na mojo »50-tiso-čko« Zahodnih Julijcev. Karte sem bila vesela,sama pri sebi pa sem sklenila, da ob vrnitvi do-mov opozorim kolege kartografe na zastarelipodatek. Ker smo vsi iz iste »hiše«, bo to hitrourejeno. Bivak gor ali dol, tisto noč sem samasamcata kraljevala v spalnici s štirimi postelja-mi in temu primerno spala kot polh.

Ostaja samo še pot …Jutro tretjega dne. Še kratek klepet z ose-

bjem Pellarinijeve koče in že sem jo ubiralaproti sedlu Škrbina V. Nabojsa. Veliki Nabojs jepo krivici zapostavljen dobrih 2300 metrov vi-sok očak; ima pač to smolo, da leži v senci 300

metrov višjega in slavnejšega brata Viša. Potnanj ni zelo zahtevna; v spodnjem delu hodišpo stopnicah, grobo vklesanih v skalo, in nada-ljuješ po travnatem pobočju. Nekaj deset me-trov pod vrhom te pričakajo jeklenice, s kateri-mi se ob strmi, gladki steni povlečeš na vrh.Tam stoji prelep kovinski križ z vgrajeno mini-aturno kapelico. Od tam se je kot na dlani od-piral razgled na SZ ostenje Viša ter pod njim le-po vidno pot Carla Chersija, po kateri sem na-meravala proti Mazzenijevemu bivaku. »Po ma-lici,« sem si mislila in začela jemati hrano iz na-hrbtnika, a sem delala račun brez krčmarja. Vdaljavi je začelo grmeti iz več smeri in to me je

Bivak Gorizia II__� Andrej Mašera


14

2–2004

do hrane – skozi tako šolo bi moral iti vsak, ki sije drznil vreči stran kos kruha. A tudi telo poza-bi jesti in se čudovito prilagaja fizičnim napo-rom, le potrebne količine vode mu ne smešodrekati. Tako sem izkoristila vsako priložnostza postanek ob tekoči vodi na poti za potešitevžeje, osvežitev telesa in napolnitev praznih pla-stenk. Zgodilo se je že, da mi je plastenko uspe-lo napolniti šele s slamico, tako majhen curek jemezel iz skale. Hmm, nasmehnila sem se ob mi-sli na nasvet svoje sestre, naj ne hodim v hribebrez slamice.

In tako dan za dnem … Med hojo si po veči-ni sam, slediš ritmu svojih korakov. Opazuješpokrajino in premišljuješ, kakšen boj za obstojtam poteka dan za dnem. Z zanimanjem opazu-ješ polžka, velikega, kot je za nohtom črnega, ingorsko cvetje, ki je zraslo iz očem nevidne špra-nje v živi skali. Ali pa očaran slediš stopinjamgamsov in kozorogov, baletnih plesalcev nedo-stopnih vrhov.

Včasih ves dan ne srečaš žive duše, šele navečer, ko prispeš do prenočišča, se za nekaj ursrečaš s civilizacijo. Izmenjaš vtise in premelješnačrte za naslednji dan. Pod noč se umakneš vbivak, se zaviješ v toplo vrečo in zaspiš z misli-mi na prihodnji dan …

Krog se končujeJutro zadnjega dne. Teresa se je že poslavlja-

la, ko sem se šele kobacala s pograda. Z Evo izCelovca sva imeli skupno pot do sedla ŠkrbinaPrednje špranje. Njen pes Argon, mlad nemškiovčar, je ves čas poskakoval pred njo in prožil ka-menje v strmi grapi. To je bilo za Evo tu in tamnevarno, a je samo zamahnila z roko ob mojempredlogu, naj ga priveže na vrvico. Z njim hodiv šolo, tisto pasjo namreč. Želi ga uporabiti za la-vinskega psa in v ta namen pes potrebuje osnov-no znanje, pridobljeno v pasji šoli.

Na sedlu sem sprejela odločitev, da končampotepanje in se spustim v dolino. Hrane mi jeostalo le še nekaj drobtinic, prav tako mi je pri-manjkovalo svežih oblačil. Čuden je bil obču-tek, ko sem po štirih dneh v kraljestvu tišine inneokrnjene narave zaslišala zvok avtomobilske-ga motorja in uzrla cestni asfalt … Noge bi senajraje obrnile tja, od koder so prišle … A

KT

UA

LN

A T

EM

A

spravilo pokonci. Niti najmanj si nisem želelabližnjega srečanja s strelo na grebenu, oprem-ljenem s kupom železja. Odbrzela sem navzdolin se pravočasno umaknila v zavetje velikan-skega balvana.

Pot C. Chersija je razgledna in zelo zanimi-va povezava med Pellarinijevo in kočo bratovGrego nad dolino Zajzere. Bolj kot tehničnozahtevna je naporna zaradi svoje dolžine inrazgibanosti. Krasijo jo namreč številni vzponiin spusti. Prehodila sem le del poti (do bivakaMazzeni), prečkala velikanska melišča in obšlasnežišče v velikosti nogometnega igrišča, debe-lega vsaj pol metra; mrzlo je zavelo, ko sem šlamimo njega.

Urni kazalec se je pomaknil proti peti popol-dne, ko sem prispela k bivaku. Stoji nad robomkrnice Špranje, opremljen je z devetimi ležiščiin tudi za kritične ženske oči solidno čist. Blizunjega teče živahen potoček z osvežujočo ledenomrzlo vodo. Tam sem si natočila vode za večer-jo ter si prav na hitro zdrgnila telo od nog doglave. Pred bivakom sem še dolgo v večer klepe-tala s simpatičnima planinkama, Italijanko inNemko. Trije narodi, trije jeziki in ena skupnastrast – ljubezen do hribov, ki je premagala vsejezikovne ovire med nami.

Še dolgo v noč sem se premetavala na zgor-njem pogradu bivaka in prisluškovala nočnimšumom. Nekaj se je premikalo okoli bivaka, sli-šati je bilo stopinje več živali, komaj slišno trga-nje trave in prežvekovanje … gamsi! Spustili sose do bivaka ter si privoščili nočno pojedinobrez kančka slabe vesti, da so s svojim hrupomzbudili pol bivaka. A meni ni bilo do spanja …strmela sem v nepredirno temo in premišljeva-la … Bi podaljšala izlet še za en dan ali naj se zjutrišnjim dnem obrnem proti domu? Malosem na tesnem z obleko in hrano, po drugi stra-ni pa čutim, kako z mene padajo bremena, tež-ke misli in skrbi. Ostaja samo še hoja po skali,produ ali mehki travi. Noge se navadijo na vsak-danji ritem 7- do 8-urne hoje, stopala pozabijo,da obstaja tudi lažja in manj nerodna obutev odgojzarja.

Hrana in voda sta, razen v kočah, težko do-stopni ali pa sploh ne. Vse, kar imaš, nosiš v na-hrbtniku. Za vsak grižljaj hrane se zahvališ, pre-den ti spolzi po grlu; temu se reče spoštovanje


15

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

� Gregor Gartner

Počasi nadaljujemo sestopanje proti sedlu. Ssnežišča zgoraj se cedi voda in osvaja skalni svetpod seboj. Vnovič, kot že tolikokrat doslej, po-gledam, kam bi lahko postavil desno nogo. Uja-me se na skalno rebro desno spodaj. Previdnopotipam, če bo skala zdržala. Kaže, da bo. Na-slednji premišljeni gib naredim z desno roko.Poiščem si skalni oprimek, ga narahlo pote-gnem in … ostane mi v roki. Poskušam si najtiboljšega, iznenada pa se Mitja zadere: »Pazi,skaaalaaaa!« Samo obstanem, umakniti se takoali tako nimam nikamor. Trenutek čakanja, kise zdi daljši kot najdaljše ponedeljkovo dopol-dne, in velikanska skala s hitrostjo dirkalnikaformule 1 zgrmi mimo mene in se s strahotnimbobnenjem zapelje v zahodno steno Mangarta.

Na Mangartsko sedloMangart je z 2678 m tretja najvišja gora v

Sloveniji. Svojo neizmerno veličino ponosno»razkazuje« na dve strani. Na eni so južna pobo-čja, ki strmo padajo v Koritnico. Zelo strma so,prekinjena s pečinami in razdrtimi grapami terposejana z nežno visokogorsko travico. Na dru-gi strani pa je široka in veličastna severna stena,ki se vleče vzdolž celotnega grebena Mangarta.Čez ta greben poteka tudi meja med Slovenijoin Italijo.

Poleg dveh strani pa ima gora tudi dva obra-za. Prvi je gladek in nežen, po njem potekatadve poti, ki nas z Mangartskega sedla v uri inpol pripeljeta na teme Mangarta. To sta lahkapot po italijanski strani gore in zahtevnejša Slo-venska smer na naši strani. Drugi obraz gore paje strog in resen, pot se vije od Belopeških jezerdo bivaka Nogara, od tam po Italijanski poti,

imenovani Ferrata Italiana, na Mangartsko se-dlo, na vrh pa po želji. Mi trije si izberemo za-dnjo varianto. Belopeška jezera-bivak Nogara-Mangartsko sedlo (Via Italiana)-vrh Mangarta(Slovenska smer).

Prvi teden julija se torej odpeljemo čez me-jo v Ratečah, do prvega kraja Bela Peč (FusineLaghi), tam pa zavijemo na levo po vijugasti ce-sti do velikega makadamskega parkirišča obZgornjem Belopeškem jezeru. V lepem vreme-nu se tam odpre sanjski razgled na severnoostenje Mangarta, mi pa smo kljub zgodnji ju-tranji uri naleteli na megleno zaveso, ki je po-krivala dobršen del tega ostenja. Parkiramo.Hkrati se nam čez parkirišče bliža starejši mo-žakar, ki bi očitno rad pristavil svoj »lonček«. Po-stavi se pred nas in zamrmra dnevno takso upo-rabe parkirišča. Nemudoma se naredimo neu-mne, češ da ne vemo, za kaj gre, obenem pasam prav na hitro zaklepam avto. Možak se ni-kakor noče sprijazniti z že skoraj izgubljenomezdo in začne prav po cirkuško opletati z ro-kami, še bolj pa jezikom. Ker vidi, da mu vseskupaj nič dosti ne pomaga, nazadnje zagrozi šes »carabinieri«. Končno se nam zazdi že malcepreveč razburjen za šesto uro zjutraj, tako damu le damo zahtevanih 800 SIT.

S parkirišča nadaljujemo pot proti 1750 vi-šinskih metrov oddaljenemu vrhu, za to naj bipotrebovali kakih šest ur. Do bivaka Nogara sevzpenjamo najprej po prelepem bukovem goz-du, nato pa po vedno strmejšem in s travo pora-ščenem skalnatem pobočju. Bivak je na zunajvideti kot hišica iz pravljice, znotraj pa z nekajdomiselno razporejenimi pogradi ponuja pravorazkošje. Je ravno pravi kraj za malico. Privo-ščim si dva kosa kruha, močno zabeljena s sla-stno zaseko, ki je na gosto posejana z drobnimizrnci česna. Vse skupaj poplaknem še z limona-

Visoko nad dolino Belopeških jezerPPoo nnaajjddrrzznneejjššii ffeerraattii vv JJuulliijjsskkiihh AAllppaahh


16

AK

TU

AL

NA

TE

MA

do. Obeta se tudi posladek, in sicer v obliki Mi-hovega domačega rumčka. Ko so želodci »na-red«, grlo zadosti vlažno in glava pripravljena, sinadenemo plezalne pasove in se odpravimo vferato.

Italijanska pot od bivaka Nogara do Man-gartskega sedla je zagotovo odlična izbira zapravega planinca s pogumno, doživetij željno inizbirčno dušo. Je zelo dobro zavarovana, še boljpa zračna, zato vrtoglavica odpade. Fizično nitini zahtevna, saj premaga nekako 400 metrov vi-šinske razlike. Plezalni pas s samovarovalnimkompletom in čelado vsekakor sodi v obveznoopremo. Zgodaj poleti je priporočljiv tudi ce-pin, zaradi snežišča ob vstopu v ferato. Kakorkoli že, to leto je bilo v gorah julija še veliko sne-ga, zato je bilo strmo trikotno snežišče, ki nas jeprivedlo do vstopa v steno, kar nesramno veli-ko, mi trije, bolj nerodni ne bi mogli biti, pabrez cepinov. Besede vrniti se so zazvenele takočudno prazno, da smo se brez premisleka lotili

snežišča. Previdno, kot bi hodil po žebljih, za-čnem prečkanje. Po stari, slabo uhojeni gazi sepočasi pomikam proti vznožju stene. En sampogled proti izteku snežišča je dovolj za neizo-gibno spoznanje, da ob zdrsu ne bo šale. Še ko-rak, pa sem na varnem. Z vponko se pripnemna jeklenico, nato pa se začne novo poglavje.Zamenjajo se dva žleba in dve votlini, potem pase počasi znajdemo na strmi travnati terasi. Natem mestu se skala »obrne« pokonci. Oči jo spoš-tljivo pobožajo. Plezanje postane edini smiseltrenutka, možgani neuporabno orodje, duša po-joč angel.

Po izstopu iz ferate se korak ustavi na Man-gartskem sedlu, zavitem v meglo. Najtežji del po-ti naj bi bil za nami. Pred seboj zagledam velikosnežišče. Sneg to leto res ni skoparil. Do vrhaimamo še uro in pol. Malce više opazim človeka,ki si po italijanski strani gore s cepinom utira potproti vrhu. Stopim proti njemu, da bi ga povpra-šal, po kateri poti je bolje iti na vrh, Slovenski aliItalijanski? Spoznam, da imam opravka z Italija-nom. Takoj se zavem, da bom z angleščino težkokaj opravil, italijanščina pa mi je na žalost popol-na neznanka. Nekako se sporazumeva, da pot poitalijanski strani brez cepina in derez ne pride vpoštev. Odločimo se torej za Slovensko smer. Še-le zdaj, ko smo mislili, da je skoraj vse že za na-mi, se začne zares prava avantura.

Proti vrhuPrečimo snežišče in nadaljujemo pot proti

zahodni steni Mangarta, kjer je vstop v Sloven-sko smer. Kaj hitro po vstopu se ponudi nadvsemikaven fotografski posnetek, zato predlagamMihi in Mitju, naj se postavita v kakšno bolj za-nimivo pozo. Snamem nahrbtnik, ga odpremin vzamem aparat iz usnjene torbice. Naredimposnetek, nato pa se mi ob nerodnem »pos-pravljanju« aparata torbica nehvaležno odkota-li v težko prehodno grapo nekaj metrov niže.Dobro jo vidim in zazdi se mi, kot da bi se mirahlo posmehnila: »No, kaj boš pa zdaj?« Zelonejevoljen sem prisiljen razmišljati, kaj storiti.Nastala je namreč nepredvidena težava. Kjeneki naj dobim novo torbico, saj je prav ta zaaparat kot »ulita«? Obstaja seveda možnost, dase, če se ne prevrnem in pobijem, »izmuznem«

Via Italiana; zračna prečnica v zgornjem delu � Tine Mihelič


17

2–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

v grapo in jo poberem. Lahko pa se ji ravno ta-ko posmehnem: »Boš že videla, ko pride zimain z njo plazovi.« Ker se ne dam tako zlahka za-smehovati, se odločim, da vendarle pojdem po-njo. Nadvse previdno in počasi se spuščam pogladkih skalah. Uspelo mi je. Poberem jo insplezam nazaj. Skupaj s fotoaparatom jo poba-šem v nahrbtnik, potem se odpravimo naprej.Dobro zavarovana pot nas nekaj časa zanesljivovodi proti vrhu, kar naenkrat pa se pred namipokaže nova ovira. Še eno brez cepina in derezneprehodno snežišče, ki je na obeh straneh za-prto s steno. Kako naprej? Opazimo, da je nadesni strani snežišča voda izdolbla nekakšnovotlino v snegu. Poskusimo, ali bo šlo skoznjo.Snamemo torej nahrbtnike in se plazimo ponjej, dokler ne opazimo izhoda, ki pelje protirazu nad snežiščem. Iz raza bi bil mogoče lah-ko kakšen prehod naprej. Res je tako, kot smopredvidevali, vendar se zavedamo, da bo nazajteže. Spet smo na označeni poti. Zaviti smo vvse gostejšo meglo in tako nadaljujemo pleza-nje po gladkih skalah, dokler ne pridemo donovega snežišča. To ne pomeni nobene ovire inz lahkoto se zmuznemo čezenj. Za tem sneži-ščem je znova na vrsti plezanje ob jeklenici domanjšega potočka, ki teče naravnost čez steno;tam je tudi pot. Hitra prha, nekaj skal in že spetsmo na robu novega snežišča. Od tod torej po-toček spodaj. To snežišče nam zopet zapira pot.Ali še ne bo konec tega vzpona? Kje je sploh tavrh? Poiščemo si nov prehod čez strme skale.Znova je šlo. Steza postane položnejša. Čutimo,da vrh ne more biti več daleč. Še deset minutin v gosti megli in vetru ga le dosežemo. Skorajsedem ur smo potrebovali. Olajšanje. Posnetekin požirek žganja, nato se obrnemo.

Po Slovenski smeri se vnovič spuščamo na-zaj proti Mangartskemu sedlu. Ob prehodu nazadnje snežišče pod vrhom srečamo tri Franco-ze, dva moška in žensko, ki se neustrašno vzpe-njajo proti vrhu. Ženska ima kljub ne ravno vi-sokim temperaturam, snegu in vetru sicer ve-trovko in čelado, spodaj pa le kratke hlače. Vse-kakor ne gre oporekati dejstvu, da ji le-te mo-čno pristajajo, še posebno, ker se pod njimi po-kaže ponos marsikatere ženske. Prečudovitenoge. Vzdržati se pogleda v takšnem trenutkubi bil verjetno greh.

Prav pri prehodu zadnjega snežišča pa sejim je zalomilo. Ne najdejo poti na vršno ska-lovje. Še malce smo omotični od pogledov, kojim pokažemo pravo pot. V angleščini si izme-njamo nekaj besed. Povprašajo nas, po kateripoti smo prišli do Mangartskega sedla. Povemojim za ferato, ki jo očitno že poznajo. Zazdi se,da so celo malce ponosni na nas. Razložimojim, da so zdajšnje razmere v Slovenski smeripravzaprav hujše od same ferate. Res je, taleSlovenska smer zanje ni nikakršen mačji kašelj.Zaželimo jim srečno pot in gremo naprej. Vsedo snežišča z votlino nam je šlo kar se da dobro.Nekako se prebijemo skozi. Sestop je vedno te-žji od vzpona! Spet smo v skali. Počasi nadalju-jemo sestopanje proti sedlu. S snežišča zgorajse cedi voda in osvaja skalni svet pod seboj.Vnovič, kot že tolikokrat doslej, pogledam, kambi lahko postavil desno nogo. Ujame se na skal-no rebro desno spodaj. Previdno potipam, alibo skala zdržala. Kaže, da bo. Naslednji premi-šljeni gib naredim z desno roko. Poiščem siskalni oprimek, ga narahlo potegnem in …ostane mi v roki. Poskušam si najti boljšega,iznenada pa se Mitja zadere: »Pazi, skaaalaaa-aa!« Samo obstanem, umakniti se tako ali takonimam nikamor. Trenutek čakanja, ki se zdidaljši kot najdaljše ponedeljkovo dopoldne, invelikanska skala s hitrostjo dirkalnika formuleI zgrmi mimo mene in se s strahotnim bobne-njem zapelje v zahodno steno Mangarta.

Raje ne pomislim, kaj bi se lahko zgodilo.Neizogibno je, da bom moral današnjo merosreče krepko odslužiti. Ob takih trenutkih sevečkrat vprašam, koliko je vredno človeško živ-ljenje. Po eni strani ne dosti, eden več ali manj,po drugi strani pa se spomnim stavka avtorja,čigar ime sem že pozabil: Vsaka lučka, ki uga-sne, nekomu pomeni vse. V pol ure smo naMangartskem sedlu. Časa za postanek ni, vre-me se namreč počasi, toda vztrajno slabša. Kbivaku Nogara se spustimo po običajni poti, insicer prek prevala Čez Travnik zahodno od Ra-teškega Malega Mangarta. Vreme še kar drži,zato se ustavimo ter usedemo na trave pod bi-vakom. Po petih urah hoje si prvič privoščimopožirek pijače. Ne ve vsak, kako dober je takratpožirek navadne vode. Da o pivu sploh ne go-vorim!


18

mere. Sanje, zaradi katerih ima življenje pomen.Spomini, ki z leti dobivajo vedno večjo vrednost.To je tisto, zaradi česar se bomo vedno znova vra-čali. Nazadnje se le odpravimo proti dolini. Ravnoko pridemo do avtomobilov, se pošteno ulije.

AK

TU

AL

NA

TE

MA

Prepustimo se čarobnosti trenutka in prepro-sto »pijemo« svet okoli sebe. Za tisto, kar čutiš, jevsaka, še tako velika, beseda kot ena sama kaplji-ca vode v velikem zmrznjenem slapu, ki se leske-ta v poznopopoldanskem soncu. Veličina brez pri-

V dolino Belopeških oziroma Mangart-skih jezer se pripeljemo po cesti Kranj-Jese-nice-Kranjska Gora-mejni prehod Rateče. Vprvem kraju na italijanski strani, Bela Peč(Fusine Laghi), zavijemo ostro levo v Fužin-ski naravni park, nato pa po cesti do parkiri-šča ob zgornjem Belopeškem jezeru (od od-cepa 4 km). Vožnja naprej je prepovedana.Parkirišče je treba tudi plačati. Do planineTamar nadaljujemo peš po gozdni cesti, na-to sledimo markirani poti številka 517a, kinas po strmem gozdu pripelje do meliščapod stenami Mangarta. Tam zavijemo de-sno in se priključimo poti št. 517. Pot sevzpenja po skalovju in travah in pripelje dobivaka Nogara. Če so trave mokre, nam lah-ko zdrsne! Od bivaka naprej sta do Mangart-skega sedla (2078 m) na voljo dve možno-sti. Prva je povsem preprosta pot, ki seusmeri na desno in se v ključih vzpne čeztravnata pobočja Travnika na preval ČezTravnik. S prevala se nekoliko spustimo nazložno pot, ki pride od koče pri Mangart-

skem jezeru, in se po njej vzpnemo na se-dlo. Dosti težja pot do sedla pa je Via Italia-na. To je ena izmed treh najzahtevnejših za-varovanih poti v Julijskih Alpah. Od bivakaNogara sledimo trikotnim markacijam levonavzgor, do bližnjega vstopa v strmo stenoRateškega Malega Mangarta. Tam je vstopv ferato. Z Mangartskega sedla na vrh Man-garta sta spet na voljo dve poti. Lažja, ki po-teka po italijanski strani gore, in težja Slo-venska smer, ki je dobro zavarovana z jekle-nicami in klini. Težave v Slovenski smeri sopredvsem te, da se snežišča pogosto obdr-žijo dolgo v poletje, zato naj bo cepin karobvezen del opreme. Priporočam krožno va-rianto – po Slovenski smeri navzgor, navz-dol pa po Italijanski.

VVooddnniikkaa:: Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS;Andrej Mašera: 50 zavarovanih plezalnihpoti, Sidarta. Zemljevida: Alpi Giulie Occi-dentali Tarvisiano 1 : 25.000; Julijske Alpe– zahodni del 1 : 50.000.

Vevnica in Mangart � Vladimir Habjan


2–2004

� in � Milan Vogrin

Ali veste, kje je Goričko? No, če ste pomisli-li na pokrajino kje ob Novi Gorici, potem nistebili edini, ki ste bili v zmoti. Goričko je namrečpokrajina, ki leži na skrajnem severovzhoduSlovenije, na povsem drugem koncu države to-rej! Je del Prekmurja, oziroma, če smo natan-čnejši, kar njegov večji del. Kot pove že ime, greza gričevnato pokrajino, ki je sestavljena izmehkih usedlin, kot so pesek, glina in prod. Za-obljeni griči zvečine ne presežejo tristo petdese-tih metrov, no, sem ter tja kakšen preseže celoštiristo metrov. Takšne izjeme so recimo Rdeči(416 m) in Sotinski breg (418 m) tik ob avstrij-ski meji in Srebrni breg (404 m) ob madžarskimeji, s katerih je dober razgled ne samo po Go-ričkem, temveč tudi po Ravenskem in Dolin-skem ter po sosednji Avstriji in Madžarski.

Goričko je razgibana pokrajina: razpršenanaselja, ekstenzivno kmetijstvo, obsežni boroviin bukovi gozdovi, na južnih obronkih vinogra-di, trdo kmečko življenje, pa kljub temu prijazniGoričanci, to so njegove značilnosti. Življenje znaravo, redka poseljenost ter malo ali skoraj ničindustrije – vse to je pripomoglo, da je celotnapokrajina postala svetla točka s številnimi kul-turnimi in naravnimi zanimivostmi. Zato niti ničudno, da so predlagali zavarovanje celotnegaGoričkega kot regijskega parka. Oglejmo si enoizmed zanimivosti v tem koncu Slovenije: Tro-mejnik.

Hoja po mejiZa obisk Tromejnika, ki, kakor pove že ime,

leži na meji treh držav, se iz Kuzme napotimoproti Matjaševcem in tamkajšnjemu maloo-bmejnemu prehodu. Tukaj nas čakata klanec inmanjši vzpon, povzpeti se moramo za dobrih 40metrov; Kuzma namreč leži na nadmorski viši-ni 259 metrov, Matjaševci pa na dobrih 300. Si-cer pa, za ogrevanje ravno prav. Prebivalci Ma-tjaševcev so pravi mejaši, saj je kar nekaj hiš po-

Na tromejiNNaa ppoohhoodd ppoo GGoorriiččkkeemm

Ob tromejniku

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.17 Page 19

2–2004

stavljenih dobesedno na meji. Pred nami je ne-kaj minut prijetne hoje po poti skozi mešanigozd. Pot je speljana po meji, tako da smo obča-sno z levo nogo v Avstriji, z desno pa v Sloveni-ji. No, kdaj pa kdaj nas zanese in kar naenkratilegalno prestopimo državno mejo, kot nas opo-zarjajo mejni kamni. Pa nič zato, saj pot upora-bljajo prebivalci obeh držav. Na tej poti se dakar pogosto srečati našega breznogega kuščarjaslepca Angius fragilis, ki ga marsikdo zamenju-je za kačo. Slepcu ni nič pogodu močno sonce,zato se raje zadržuje v prijetni gozdni senci. Inkje je bolj pripravno kot na poti?! Ko smo mimoslepca, se kar naenkrat znajdemo na asfaltiranicesti, ki nas pripelje do gostilne Lang na avstrij-ski strani. No, če slišijo žvenket evrov, prav nične vprašajo, ali smo k njim prišli legalno! Pri go-stilni zapustimo asfaltirano cesto in zavijemona desno na gozdno pot, ki nas vodi zdaj po goz-du zdaj po njegovem robu. Do Tromejnika po-trebujemo kakšnih 30 minut zmerne hoje,vmes pa nas ves čas spremlja ptičje petje. V po-letnem času sta najglasnejša divja grlica Strep-

topelia turtur in kobilar Oriolus oriolus. Ko po-stanemo malo zadihani, ker se pot nekolikovzpne, pred sabo že zagledamo znameniti pira-midasti tromejnik, ki nas opozarja, da smo natočki, kjer se stikajo tri države: Avstrija, Ma-džarska in Slovenija. No, tukaj si privoščimomalo počitka, posedimo na klopci v senci ali pana hitro pokukajmo še v sosednjo Madžarsko.Stavim, da tako hitro kot tokrat še nikdar nisteprestopili meje treh držav! Za tiste, ki vas zani-ma, kako visoko ste: prilezli ste do višine 388 mnad morjem.

Na tem mestu lahko zapišem, in to samo za-to, ker to že dolgo ni nobena skrivnost več, dana Goričkem zelo dobro uspevajo tudi gobe.Glas o tem se je razširil vse tja prek Trojan. Mo-goče pa lahko zapišem še nekaj, kar bo mordaza nekatere, ki mislijo, da so na Goričkem do-brodošli že zato, ker pridejo od drugod in pusti-jo v gozdu samo razdejanje in kup smeti, nekajnovega: Goričanci takšnih »gostov« niso niti naj-manj veseli!

Hrast in močvirjePri Tromejniku oziroma takoj po spustu se

moramo odločiti, v katero smer bomo nadalje-vali pot: lahko se vrnemo po isti poti, vendarbomo s tem prikrajšani za marsikatero zanimi-vost, ali pa bomo naredili nekaj kilometrov večin ob poti videli še kaj več. Če smo se odločili zabližnjo pot, se spustimo v dolino; kmalu bomoprišli do manjše mlake in okoliškega močvirja.V mlaki kar vrvi od življenja, zato si je vrednovzeti nekaj minut časa in si ogledati pisane le-teče dragulje v podobi kačjih pastirjev, ki sespreletavajo nad vodo, ali pa prisluhniti orke-stru žab, ki so posebno glasne spomladi. Naj-prej se prebudijo iz zimske otrplosti navadnekrastače (Bufo bufo) in rjave žabe sekulje (Ra-na temporaria), pozneje jim sledijo zelene žabeter hribski urhi (Bombina variegata), ki malospominjajo na krastače, vendar so njihovi tre-buščki obarvani svarilno rumeno. Od tod – vbližini je tudi parkirišče za vse tiste, ki bi Tro-mejnik radi obiskali, pa daljše poti ne zmorejoali pa za celotno pot nimajo dovolj časa – naspot po nekaj sto metrih hoje po makadamu pri-pelje na lokalno asfaltirano cesto in v dolino

Senca velikega hrasta vabi …

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.17 Page 20

21

potoka Lukaj. Ostane nam samo še pot do na-šega izhodišča v Kuzmi. Tako opravljena je dol-ga slabih 12 km.

Lahko pa se odločimo za daljšo varianto pro-ti Trdkovi. Pot do nje nas vodi prek manjšihvzponov po prijetni senci gozda. Ko prispemo izgozda, kmalu zagledamo prve hiše, ki že pripa-dajo Trdkovi. Od lepe razgledne točke, na kate-ri stoji tudi stara karavla iz obdobja naše sku-pne države, nas loči še nekaj metrov asfaltiraneceste. Od tam imamo še kakšen kilometer hojedo križišča, na katerem našo pozornost prite-gne velik hrast graden (Quercus sessiliflora), kiv svojo senco zvabi marsikaterega popotnika.Da je hrast res prava točka za počitek, pričatatudi bližnji križ in oglasna deska. Po počitkupod hrastom zavijemo na desno in se spustimov dolino – da, uganili ste, k potoku Lukaj. Celo-tna pot je dolga nekaj manj kot 15 kilometrov;to je za pohod povsem sprejemljivo.

Seveda pa to še zdaleč ni vse, kar vas čaka napoti. V sami Kuzmi je gnezdo na Goričkem neravno preveč pogoste bele štorklje (Ciconia ci-conia). Očitno je tu in v okolici našla dovolj vla-žnih predelov, kjer si lahko nabira hrano. In res,na nekaterih vlažnih travnikih ob potoku Lukajlahko najdemo celo pri nas ogroženo sibirskoperuniko (Iris sibirica), ki nas v spomladanskihmesecih navdihuje z izjemno modro barvo svo-jih cvetov. Če se boste mudili v teh krajih tudi vvečernih urah, skoraj gotovo ne boste moglipreslišati skovikanja sove. No, to ni kakršna ko-li sova, pač pa veliki skovik Otus scops, ki se povelikosti kosa s škorcem. Če vam je njegovooglašanje znano, recimo s kakšnega dopustova-nja ob morju, se tokrat ne motite! Res, velikiskovik je pogost v mediteranskem okolju, polegtega pa je pri nas razširjen še na Goričkem. VDoliču, le streljaj od Kuzme, je zanimiv velik le-sen zvonik. Ne morete ga zgrešiti, tik ob cesti je.Če omenimo še Frčkov mlin in izvir slatine vGornjih Slavečih, ki si ju lahko ogledate na potinazaj, je za enodnevni izlet po Goričkem več kotdovolj. Da pa bi se v te kraje še vrnili (o tem povsem, kar boste videli in doživeli, sploh ne dvo-mim!), povejmo še, da je v bližini pri naseljuGrad naš največji grad, še malo niže pa že ome-njeno Ledavsko jezero. Vsako zase si zaslužisvoj opis.

Lakote v Prekmurju ne boste trpeli in to ve-lja tudi za Goričko. Sicer pa tega tistim, ki ste vteh delih države že bili, ni treba omenjati; vsemtistim, ki se boste odločili za obisk, pa priporo-čam, da namesto dunajskega zrezka pokusijokakšno tamkajšnjo specialiteto. Vredno je po-skusiti pravi prekmurski bograč, zraven pa odli-čno kapljico.

DostopDo tromejnika oziroma do Kuzme, v kateri

začnemo našo pot, lahko prispemo iz različnihsmeri. Če prihajate iz Maribora, je najbližja pottista prek Gornje Radgone, Radencev in Petanj-cev. Namesto proti Murski Soboti zavijete na le-vo proti Cankovi oziroma mejnemu prehoduGederovci. Od tam nadaljujete pot proti Perto-či, še prej pa se peljete mimo Lendavskega jeze-ra, umetne akumulacije. Na koncu jezera selahko odločite, ali boste pot nadaljevali po glav-ni cesti skozi Rogaševce ali pa boste zavili na de-sno in jo nadaljevali po meni ljubši stranski ce-sti. Pot vas vodi po slikoviti dolinici potoka Lu-kaj, najprej skozi Motovilce, zatem pa Slaveče,Dolnje in Gornje, od tam pa je le še za dobradva lučaja do Kuzme. Pri orientaciji si lahko po-magate bodisi z izletniško karto Pomurja invzhodnega Podravja v merilu 1 : 75 000 ali pauporabite Atlas Slovenije. P

LA

NIN

ST

VO

Ob cesti v Doliču stoji zanimiv lesen zvonik

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.17 Page 21

22

2–2004

PL

AN

INS

TV

O

� Vojko Čeligoj

Davnega leta 1972 smo planinci v Ilirski Bi-strici na Brinškovi rojstni hiši (zdaj Gregorčiče-va 19) slovesno odkrili spominsko ploščo z na-pisom, da se je leta 1884 tam rodil BogumilBrinšek, pomemben rojak. Spominsko ploščosmo simbolično ozaljšali s tremi venčki cvetja,ki so jih pritrdile k njej delegacije domačih pla-nincev, jamarjev in fotoamaterjev. S tem smoželeli označiti področja delovanja tega vrlegadomačina. Odkritje spominske plošče je častnoopravil Brinškov osebni prijatelj profesor PavelKunaver iz znane planinske druščine drenov-cev in v daljšem doživetem nagovoru zbranimnožici planincev, domačinov in gostov pred-stavil pomen obsežnega Brinškovega delova-nja. Pozneje nam je profesor Kunaver poslal tu-di pisni sestavek o svojih spominih na prijateljaBogumila Brinška, ki ga je ilirskobistriško pla-ninsko društvo objavilo v svojem prvem Zbor-niku leta 1977.

Profesor Kunaver v svojih spominih pred-stavlja Brinška kot »dušo« planinske druščinedrenovcev, popisuje navdušenje nad prijatelje-vo iskrivo duhovitostjo in močjo, s katero se jeodpravljal v skalne previse in v neraziskane ja-me. Posebno pa poudari, da je bil izreden foto-amater, ki jih je vse navduševal s svojimi po-snetki »nepoznanih motivov, skritih, samotnihstranskih dolin, vrhov, viharnikov. Prijazni, na-smejani, značilni Kraševec Bogumil Brinšek,avtor teh slik, se nam je tudi sam predstavil, po-jasnjeval motive, užival pri opisu resnično sa-motne gorske pokrajine, v katero zaidejo le dr-varji, lovci in divji lovci – in on, samotar, samo-hodec po gorskih samotah«. Za fotografijo je ta-koj navdušil vse člane druščine, posebno JožetaKunaverja in Ivana Tavčarja. Slovenski planin-ski javnosti se je Brinšek predstavil z odlično fo-

tografsko razsta-vo v Ljubljani le-ta 1910, bralcemPlaninskega vest-nika pa s svojimifotografijami, kiso bile objavljenein priložene v po-sameznih števil-kah. Brinškove fo-tografije so objav-ljene še v mno-gih drugih knji-žnih delih. V letu1910 je bil v Lju-

bljani ustanovljen prvi fotoamaterski klub, vkaterem je bil Brinšek takoj izvoljen za tajnikakluba. Njegovo ustvarjalno delo je žal pretrgalasvetovna vojna. Padel je na južnem bojišču, into že v prvih mesecih vojne, septembra 1914. Ponjegovi smrti je njegov brat Ivan vse njegove fo-tografske plošče izročil v hrambo Slovenskemuplaninskemu društvu v Ljubljani, po drugi voj-ni pa so bile v požaru za vedno uničene. Brin-škov fotografski opus kar kliče k temeljiti razi-skavi in popisu vsaj njegovih znanih del. In resne kaže odlašati!

Po srečnem naključju sem spoznal potomceMilana Brinška, Bogumilovega starejšega bra-ta. Milanova vnuka inženir Nikola Ćubranić vZagrebu in doktor medicine Igor Deml v Puljuhranita kar precej fotografij tako deda Milanakot dedovega brata Bogumila. Žal so slike po-mešane in neoznačene, vendar bi se glede namotiviko dalo ločiti fotografije obeh avtorjev.

Prav med fotografijami, ki jih hrani inženirNikola Ćubranić, sem odkril tri planinske raz-glednice Bogumila Brinška in postal pozorenna tovrstno avtorjevo fotografsko dejavnost, kidoslej ni bila nikjer omenjena. Razglednice so

Brinškove neznane planinske razgledniceOObb 112200--lleettnniiccii rroojjssttvvaa BBoogguummiillaa BBrriinnšškkaa

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 22

23

2–2004

ročno izdelane fotografije na razgledničnemfotografskem papirju.

Prva, z ročnim pripisom »Sv. Jakob, prvisneg v novembru 1910« in oznako avtorja »Fot.Brinšek B.«, je bila poslana avtorjevi materi.

Drugo s pripisom »Pihavec in Sovatna« – po-zneje je bilo s črnilom na zgornjem robu doda-no še »Križki podi.«, je avtor poslal bratu Mila-nu na železniško postajo v Št. Peter na Krasu(Pivka), katere načelnik je bil le-ta. Sicer pa jebil Milan Brinšek dober fotograf (glej zapis: V.Č.: » Železnica v objektivu Milana Brinška«, No-va proga, 1/1996), ki je pritegnil svojega osemlet mlajšega brata Bogumila v svet fotografije.

Tretja razglednica je znana Brinškova foto-grafija Jalovca; nima nobenega zapisa ne nasprednji ne na zadnji strani in ni bila odposlana.

Naj bo ta zapis tudi poziv vsem, ki so mordaprišli v stik s fotografskim opusom BogumilaBrinška, naj se odzovejo vabilu, da s skupnimimočmi popišemo Brinškovo fotografsko zapu-ščino!

Predvsem pa naj bo ta prispevek drobna za-hvala Bogumilu Brinšku za njegov obsežni de-lež v slovenski planinski zgodovini ob 120-letni-ci njegovega rojstva.

PL

AN

INS

TV

O

Sv. Jakob, prvi sneg v novembru 1910

Jalovec

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 23

24

2–2004

V tretji številki Planinskega vestnika leta2001 je bil na strani 111 objavljen moj članek znaslovom Našel sem pozabljeni Blažejev pre-duh. Blažejev preduh je ključna točka na potiod Zavetišča pod Špičkom do doma v Tamarju.Že takrat, ko sva bila s soprogo Poldko 5 letoskrbniški par v zavetišču pod Špičkom (od le-ta 1997 do leta 2001), sem v 4 »raziskovalnihdneh« spet našel preduh in sestopil skozenj. Ta-krat sem si zaželel, da bi to pot opravil v celoti,

od Tamarja čez Jalovško škrbino in skozi Blaže-jev preduh do Zavetišča pod Špičkom.

Neko julijsko soboto leta 2002 je bila vre-menska napoved dobra; rečeno je bilo, da se bopo nekajdnevnih padavinah vreme izboljšaloin da bo posijalo sonce. Iz Brega pri Žirovnicismo se odpeljali zelo zgodaj, v nekoliko boljoblačnem vremenu. Na naše presenečenje je vMojstrani začel padati rahel dež; stopnjeval seje vse do doma v Tamarju. Sin Darko je odpe-ljal avto domov, saj smo načrtovali vrnitev naVršič še isti dan pozno zvečer. Kar celo uro smovedrili v domu, dež pa ni hotel prenehati. Samsem nekoliko razočaran nad vremenom odko-rakal po poti na Jalovec, hči Mojca in njen živ-ljenjski sopotnik Jure ter njegova sestra Mili paso še čakali v domu, da preneha deževati. Hojapo razmočeni poti ni bila prijetna, debele ka-plje, ki so padale z vej, so me dodobra namoči-le. Po enourni hoji je prenehalo deževati in zagrebenom Rateških Ponc se je začelo svetlikatiin jasniti. Pod seboj sem opazil tri postave, ki sose mi nenehno približevale, in videl, da so tomoji današnji sopotniki, en rod mlajši od mene.Ko so me dohiteli, smo se skupaj trudili po me-liščih do vznožja Jalovškega ozebnika. Zgornjidel poti je bil zelo utrujajoč, saj se grušč nene-hno melje pod nogami. Nato smo zavili na levoin se na majhnem stolpiču navezali na vrv, kerje tam stena spolzka. Sledilo je nekaj metrovspusta do snežne krajne poči. Prestop iz krajnepoči v steno je bil kar zahteven. Vzpon po ste-ni je zelo dobro varovan s klini in jeklenicamiin vsa pohvala tistim, ki so ta del poti tako vzor-no tehnično opremili. Med plezanjem so se ne-nadoma nakopičile megle, postalo je zelo hla-dno. Ko mi je nenadoma butnil veter v obraz,sem se zavedel, da smo po dveh urah hoje inpol prišli na Jalovško škrbino (2117 m). Na ju-žni strani nas je razveselilo sonce, ki nas je ne-

Čez Jalovško škrbino in skozi »Blažejev preduh«� Pavel Dimitrov

Avtor članka v Blažejevem preduhu

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 24

25

2–2004

PL

AN

INS

TV

O

koliko ogrelo, in zazdelo se nam je, kot da biprišli v popolnoma drug svet. Sestopili smo ne-kaj metrov po poti, ki vodi proti lovski koči, insi na zelenih travicah privoščili zasluženo ma-lico. Pred nami se je odprl čudovit pogled naVeliko Dnino, dolino Trente in gore nad njo:Ušje, Plešivec, Trentski Pelc, Srebrnjak in doli-no Zgornje Trente, ki jo dominantno končujeBavški Grintavec. Na naši levi so kraljevali Tri-glav s svojimi sosedi, Prisank, Razor, Planja, Pi-havec ter nazobčani greben Velikega Špičja, zakaterim smo čutili dolino Sedmerih jezer. Zahrbtom smo opazili gamsjo samico z mladi-čem. Lepo počasi sta korakala po svoji uhojenistezici do večje skale. Tam je samica stopila narob skale in se zazrla v dolino Trente, za njo paje priskakljal mladiček ter se zapodil v njeno vi-me po svoj obrok mleka, zadovoljno nenehnomigljal z repkom in s tem dokazoval svoje zado-voljstvo in ljubezen do matere. Pet desetletij žezahajam v gore in sem doživel že marsikaj, ta-ko lepega trenutka pa še nikoli!

Po tem enkratnem prizoru smo sestopili popoti proti lovski koči in po 200 metrih zavili nadesno ter po travnatih vesinah (brezpotju) instrmem melišču prišli do Blažejevega preduha.Tam smo se za spomin slikali ter navezali naplezalno vrv. Splezali smo skozi preduh v str-mo grapo in po njej do možica, ki sva ga posta-vila z Juretom pred dvema letoma, z name-nom, da bi naključni planinci našli pravo smer.Nato smo po travnatih vesinah prečili na desnopod ostenje Goličice. Pod nami se je na jasi pa-sel trop gamsov, mi pa smo mimo njih sestopi-li po melišču do skalnatega skoka ter po lažjemplezanju do melišča. Tam smo se razvezali, sajdo našega cilja ni bilo več nobenih težjih mest.Mili je bila presrečna, saj je bila prvič navezanana plezalno vrv in tudi prvič na zelo zahtevnihpoteh, opremljenih s klini in jeklenicami.

Pot nas je nato vodila mimo Grive pod oste-nja Velikega Ozebnika do poti, ki vodi na Vršič,v dolino Trente in do Zavetišča pod Špičkom.Po štirih urah smo prispeli do zavetišča in poz-dravili novega oskrbnika Toneta, ki je imel pol-ne roke dela. Prijazno nas je pogostil in da ga nebi preveč motili, smo odšli po poti proti Škrbiniza Gradom. V konti pod Malim Ozebnikom smoposedeli na majhnih zaplatah trave. V času

oskrbovanja zavetišča sva s soprogo Poldko, ka-dar ni bilo planincev, »skočila« v ta mirni svet,poln lepot in tišine. Tam so naju večkrat prese-netili gamsi, kozorogi in planinski orli. To je ča-roben svet, v katerem tišina šepeta in vsak lju-bitelj gora najde vse za dušo in srce. Ko sta na-ju obiskovala Mojca in Jure, sta vedno »ušla« nata prelepi kraj, ki je le 10 minut oddaljen od za-vetišča. Ko smo se naužili tišine in lepote, smose vrnili v zavetišče, pojedli nekaj hrane, natopa zunaj na klopeh občudovali lepoto gorskegasveta. Spomini so mi uhajali k tistim petim le-tom dela v zavetišču, polnim samoodrekanja,srečanj z znanci in prijaznimi planinci, čudovi-tih sončnih vzhodov in zahodov, nenadnih ujmin šviganja strel, da so se gore tresle. To je biloenkratno in nepozabno, to je bil del mojih lepihdoživetij v triglavskem kraljestvu.

Iz tega podoživljanja me je predramila Moj-ca, ki je kazala na pozno popoldansko uro. Sle-dilo je še slovo od Toneta in že smo zdrveli popoti proti Vršiču, ki smo jo vsi, razen Mili, že ve-likokrat prehodili. Po treh urah prijetne hojesmo bili tik pred mrakom pred Tičarjevim do-mom. Tam nas je pričakala soproga z vnučkomAljažem. Po kratkem postanku smo se odpeljaliproti domu.

Za nami je bila lepa pot – lepo doživetje. Ta-kih poti si še želim!

Zimski haikujitežek sneg -odlomljena vejaše vsa jesenska

gaz v sneguz vsako stopinjo v hribbližje nebu

mrzel večerbodi moja blazina,beli oblak!

Alenka Zorman

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 25

26

� in � Vladimir Habjan

V soboto, 31. januarja 2004, je bila na Jezer-skem prva tekma državnega prvenstva v tur-nem smučanju. To je bila sicer že deveta turno-smučarska tekma na Jezerskem in sedmi memo-rial Luke Karničarja in Rada Markiča, ki sta seponesrečila leta 1997 v gorah nad Okrešljem, te-kma pa je prvič veljala tudi za državno prven-stvo. V letu 2003 je bila pri PZS ustanovljena ko-misija za tekmovalno smučanje, ki je sprejeta tu-di v mednarodno organizacijo ICSM UIAA. Te-kmovalno turno smučanje je v zadnjih letih po-stalo mednarodno uveljavljena zimskošportnapanoga, ki je med najresnejšimi kandidatkamiza to, da postane nova olimpijska disciplina. Toje športna zvrst, ki združuje prvine planinstva,turnega smučanja, teka na smučeh in alpskegasmučanja. Tekmovanja potekajo v gorah in zah-tevajo od tekmovalcev smučarsko znanje, gorni-ške izkušnje in dobro telesno pripravljenost. Gretorej za zanimivo kombinacijo gorniških aktiv-nosti in smučanja, zato ni čudno, da je večina te-kmovalcev iz vrst planincev, alpinistov in gor-skih reševalcev. Jezerjani so ena gonilnih sil natem področju. Začetki ukvarjanja s to tekmoval-no zvrstjo segajo že v osemdeseta leta, edenizmed pobudnikov pa je bil ravno Luka Karničar(njegova sinova sta na tekmi mladincev zasedlatretje mesto). Večina tekmovalcev je rekreativ-

cev, nekaj pa se jih s tem ukvarja tudi tekmoval-no. Spet so pred vsemi Jezerjani, saj ima PD Je-zersko verjetno edini odsek za tekmovalno tur-no smučanje v Sloveniji, na katerem se s temukvarjajo tudi bolj načrtno. Imajo močno mla-dinsko in člansko ekipo. Mladince trenira DrejcKarničar, sicer načelnik postaje GRS Jezersko.

V čudovitem sončnem dnevu se je na startuzbralo rekordnih 57 ekip, v vsaki sta bila po dvatekmovalca. Da ne gre samo za rekreacijo, pačpa tudi za tekmo, je pokazal že start, saj so senekateri z vso naglico zapodili na progo. Orga-nizatorji so pripravili dve, krajšo za mladince,ženske ekipe in mešane pare ter daljšo za člane.Da so tekmovalci hitri, smo se kmalu prepričalisami, saj so nas mladinci s svojim hitrim priho-dom na cilj dobesedno presenetili. Borba prvihdveh mladinskih ekip se je razpletla šele na cilj-ni ravnini.

Rezultati: člani: 1. GRS Jezersko: Milan Šenk,Tone Karničar, 2. GRS Celje 2: Gregor Justin,Marko Lihtener, 3. Promontana: Dušan Podlo-gar, Primož Ravnikar (39 ekip); ženske: 1. Slowmotion: Mirjam Leban, Jana Marinko, 2. Jezer-sko 1: Anja Karničar, Mojca Markič, 3. AO Kranj:Simona Grabec, Meta Meglič (4 ekipe); mešanenaveze: 1. Kovačec: Majda in Bojan Kovačec, 2.GRS Bohinj: Lidija in Tomaž Perše, 3. Presno te-am: Maja Bajec, Tadej Kosmačin (8. ekip); mla-dinci: 1. Jezersko 4: Anže Šenk, Nejc Kuhar, 2.

Prva tekma državnega prvenstvav turnem smučanju

PL

AN

INS

TV

O

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 26

27

2–2004

Jezersko 3: Žiga in Jernej Karničar, 3. Jezersko 5:Miha in Gašper Karničar (5 ekip). Nagrado za»fair play« je prejel Marko Lesjak, ki je pomagalponesrečenemu ob progi.

In kaj so povedali tekmovalci? Da je bila pro-ga zanimiva in dobro pripravljena. Žiga in JernejKarničar pravita, da na Jezerskem kaj drugegakot planinariti, plezati ali smučati niti ne moreš.Ta disciplina jima je všeč, ker poteka v naravi,mladi pa imajo v tem športu precejšnje ambici-je. Veliko smeha je bila deležna polovica zmago-vite ženske ekipe - Jana Marinko, ki je takoj poprihodu (bolj »priteku«) v cilj odšla »preverit«svojega sinka Matevža, ki se je rodil 7. novembra2003! Zmagovalka mešanih dvojic, Majda Kova-čec, je povedala, da sama trenira, sotekmovalec- mož Bojan - pa skoraj nič; pa ji vseeno komajuspeva, da mu sledi. Milan Šenk (njegov sin An-že je v zmagovalni ekipi mladincev), članskizmagovalec skupaj s Tonetom Karničarjem, pra-vi, da ima tekmovalno turno smučanje še velikoprihodnost, morda podobno kot športno pleza-

nje. Jezerskemu bodo pri razvoju tega športaprav gotovo sledili še drugi kraji.

Letos bodo še štiri tekme: na Pokljuki, v Tr-žiču (informacije na naslovu: http://users.volja.net/grstrzic/rally.html in http://www.melom.si/rally), na Pohorju in na Okrešlju.

PL

AN

INS

TV

O

Naπ novi naslov

KRAKOVSKI NASIP 4Tel.: (01) 426 34 28

Akcijske cene Gore-tex jaken in velurjev Dumo

PrviË pri nas v prodaji πvicarske turne vezi Naxo

Turni Ëevlji Scarpa po lanskoletnih cenah

Ponovno v prodaji odliËne palice Kohla

10 % gotovinski popust za imetnike potrjene planinske izkaznice.

V A B L J E N I !

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 27

28

2–2004

� Jana Remic

Bilo je pred nekaj leti. Prve pomladne dni jesnežilo in svet vrhov je bil ponovno pod belosnežno odejo. Vremenoslovci so obetali hla-den, jasen četrtek in vzela sem si prost dan.Odpeljala sem se proti Dovžanovi soteski. Le-dene sveče ob potoku so krasile jutranjo podo-bo hladne soteske. Sneg je temno, bledo odse-val v trenutkih, ko je sonce poslalo prve žarkev novo jutro. Včasih, ko pričnem stopati v tiho,temno jutro, za trenutek podvomim, da bo da-leč na vzhodu velika, svetla krogla sploh vzšla.Kako neverjetno, lepo, tiho in gotovo je rojstvovsakega novega dne. Snežna odeja je počasibledela in končno zažarela v čistih, belih, bar-vastih odtenkih senc in sonca. Gazila sem svežsneg, uživala sem v pogledih okrog sebe. Vejicesmrek so bile rahlo upognjene pod snežno pu-hasto odejo.

Tudi »Eskimi« zmrznejoTega dne sem hodila počasi. Strma stezica

do planine Kal me je ogrela in slekla sem si pu-lover. Tišina, čudovit mir me je obdajal. Nobe-nega srečanja z ljudmi nisem pričakovala, saj jebil delovni dan. Kako prijeten je bil občutek, kosem gazila puhast, svež sneg. Stezica me je vo-dila skozi položen, prekrasen gozd smrek. Takolepo je bilo, tako pravljično, da sem se ustavlja-la in opazovala naravo okrog sebe. Potem semprišla do zasnežene ceste pod Kofcami. Prese-nečena sem opazila terenski avto , ki se je oči-tno pred kratkim pripeljal ...

Toda, stekla so bila rahlo zamrznjena. Ne-prijetno me je spreletelo. Korak mi je zastal. Bi-lo je, kot da v vozilu nekdo sedi! Obstala sem.Pozorno sem opazovala avto in počakala. Mor-da bo zdaj zdaj kdo izstopil. Nič se ni zgodilo.Stopila sem še dva koraka bliže. Res je bil nek-do v vozilu. Še korak ...P

LA

NIN

ST

VO

Veliki vrhNNeennaavvaaddnnoo ssrreeččaannjjee ppoodd KKooffccaammii

Veliki vrh – pogled s planine Korošica � Jože Šter

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 28

29

2–2004

Takrat me je zmrazilo ob neprijetnem ob-čutku. Možak se je nepremično smehljal, njego-va brada je bila bela od ivja. Privezan je bil zvarnostnim pasom. Tudi kapuco je imel čezglavo, toda očitno je bilo, da je zmrznil v avtu.Srce mi je močno razbijalo. »Kako? Kaj se jezgodilo? Kaj naj storim?«, sem se spraševala.Dvignila sem roko, pomahala in glasno pozdra-vila. Nič. »Naj grem sedaj v dolino in sporočim,kaj se je zgodilo? Ali pa lahko grem še prej navrh? Od tega verjetno ne bi imela nič, me jeprešinilo. Misli so me begale, potem pa sem seodločila pogledati, kaj je pravzaprav z moža-karjem v avtu. Počasi- priznati moram, da žekar tresočih kolen- sem se približala terenske-mu vozilu, dvignila roko, da bi odprla vrata inponovno pogledala možaka. Roka mi je oma-hnila ...

Tedaj sem osupla in jezna spoznala, kaj meje tako zelo prestrašilo. Bila sem zares jezna innisem si še oddahnila od presenečenja in stra-hu.Nekaj stavkov, izrečenih v tistem trenutku,zagotovo ni primernih za objavo. Kaj se je torejzgodilo?

Nič.Takrat je bila znana reklama za avtomo-bilska gume Eskimo in možak, oblečen v Eski-ma, je predstavljal te gume. In na kartonu v te-renskem avtu je bila slika prav tega možaka .Postava ravno prav velikega moža, lepo izreza-na iz kartona, je bila postavljena na sedež zavolanom in privezana z varnostnim pasom. Šenekaj trenutkov sem stala ob vozilu, potrem pasem še enkrat ozmerjala Eskima in odšla.

Veter ohladi jezoJeza me je počasi minevala, potem pa sem

razmišljala, kaj bi pravzaprav storila, če bi bil vavtu res zmrznjen človek. Tako zamišljena semprišla v kočo na Kofcah. Spila sem čaj in mali-cala. O srečanju pa sem raje molčala. Niti malo

mi v tistem trenutku ni bilo do tega, da bi se mikdo smejal.

Sledila je še pot na vrh. Snega je bilo vseveč. Neskončna belina, sem ter tja sem nekoli-ko zašla s poti. Vendar je bila prav prijetna vsedo grebena. Na grebenu pa je pihal močan ve-ter in le počasi sem premagovala pot proti vr-hu.

Vrh. Hodila sem v krogu in opazovala čudo-vit svet Julijcev, ki so se bleščali v zlatih son-čnih žarkih, opazovala sem bele vrhove avstrij-skih Alp in na drugi strani greben Košute inGrintovcev. Spet sem se spomnila na zmrznje-nega možaka v avtu. Pomislila sem, kako zelobi bilo smešno, če bi me snemali s skrito kame-ro! Ob sliki, predstavljala sem si, kako sem sebližala vozilu, sem se smejala ... Tako čudovitoje stati na vrhu gore! Prepozno sem spoznala,kako zelo me zebe v roke. Veter niti malo ni ne-hal pihati, močan in ledeno hladen. Jaz pa sempočasi in previdno sestopala. Sem ter tja so bi-le moje stopinje že prekrite s snegom. Svet podmenoj se je strmo spuščal proti dolini. Skušalasem si ogreti roke, ki so me neznosno bolele.Rokavice je veter prepihal. Šele, ko sem se spu-stila nižje in me leden veter ni več dosegel, jebilo bolje. Hoja je bila le še užitek. Sonce je bi-lo neverjetno toplo in celo nekaj oblačkov se jeizgubilo. V daljavi pa se je skrivala dolina vmorju megle. Počasi, čisto počasi sem sestopa-la, ozračje je bilo spet tiho, mirno. Kako čudo-vita je narava, kako veliko mi daje in kako trdaje včasih ...

Potem sem se vrnila v dolino. Samo postra-ni sem pogledala zamrznjenca v avtu in najra-je bi mu pokazala jezik! Pa nisem ...

Na srečanje pa nisem pozabila. Čez nekajdni sem o dogodku pripovedovala družbi pri-jateljev, ki so se prav od srca nasmejali. Še se-daj me včasih kdo spomni na »Mojega Eski-ma«!

PL

AN

INS

TV

O

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 29

30

2–2004

PL

AN

INS

TV

O

Planinska zveza Slovenije v letu 2004� Alojzija Korbar Tacar

Predsedstvo PZS, ki ga je vodil predse-dnik PZS mag. Franci Ekar, je na svoji za-dnji seji v letu 2003 sprejelo okvirni planaktivnosti, ki se bodo izvajale v tem letu.

Leto 2004 je leto vključitve Slovenije vEvropsko unijo. Na dan vključitve bo vod-stvo PZS v imenu vseh slovenskih planin-cev razvilo zastavo Slovenije, EU in PZSna vrhu Triglava, takrat po predvidevanjihže v lasti in upravljanju PZS. Zastave bo-do plapolale tudi na preostalih vrhovih,med njimi na Storžiču, Grintovcu in Stolu.Planinska društva, pobratena z društvi izzamejstva, bodo na dan vključitve na na-ših vrhovih skupaj z njimi tudi razvila za-stave in imela krajše kulturne programe.Predsedstvo PZS je podprlo akcijo »Medkrvodajalci smo tudi planinci«; ta bo vmarcu in aprilu. V teh dveh mesecih boslovensko planinstvo ponovno pokazalo,da podpira humanizem, ki ga to dejanjezahteva.

Leto 2004 so razglasili za Leto izobra-ževanja. PZS podpira pobudo Ministrstvaza šolstvo, znanost in šport, da projekt zimenom »Vseživljenjsko učenje na podro-čju usposabljanja strokovnih delavcev všportu« zaživi kot dolgoročen projekt, vdobro zdravja in turizma vsega slovenske-ga prebivalstva. Zavedamo se, da znanjein razvoj človeških virov lahko zvišata tudizaposlovanje. Izboljša se tudi turističnainfrastruktura naših planinskih koč in pla-ninskih poti. V letu 2004 bomo posodobi-li Statut PZS in ga naredili primerljivega zdrugimi društvenimi statuti. Posodobitevterja tudi nova zakonodaja, ki nalagadruštvom drugačne zahteve in omejitve.Delo PZS bo s tem preneslo odločanje na

tiste, ki si želijo kvalitetnejšega dela innapredka.

Notranja organizacija dela posame-znih komisij se bo poenotila s primerljivi-mi pravilniki. Analizirali bomo tudi organi-zacijo dela planinskih društev in med-društvenih odborov PZS. Določili bomo ra-zmejitve in pristojnosti obeh pri medse-bojni organizaciji dela. Planinskim vetera-nom bomo posvetili posebno pozornost inorganizirali srečanja. Gradili so nam te-melje slovenskega planinstva in dolžnismo spoštovati njihovo delo. Slovenskojavnost bomo tudi sproti seznanjali z do-godki v posameznih društvih na naši pre-novljeni spletni strani. To bo tudi del na-šega prispevka k slovenski akciji »Razgi-bajmo življenje«. Načrtujemo tudi aktiv-nejšo ponudbo rekreativnih programov vvseh življenjskih obdobjih. Organiziralibomo tudi izobraževalne seminarje, nakaterih bodo naši društveni delavci spo-znali novosti v organizaciji dela na podro-čju društvene dejavnosti, izobraževanjain dela z mladimi. Podprli smo pobudo, damladim posvetimo letošnje leto. Delo zmladimi temelji na znanju, odgovornostiin ljubezni do gora. Danes pa mora bitiprežeto tudi z atraktivnimi programi, ki ssvojo raznovrstnostjo pritegnejo mlade.Tudi družini smo namenili njeno mestoznotraj naših aktivnosti. Družina je te-melj, na katerem se gradi ljubezen do go-ra. Povezava planinskega dela z našimšolstvom se bo nadaljevala tudi v smeriizboljšanja medsebojnega priznavanjavzgojno-izobraževalnih programov. Našaplaninska založba pripravlja vodnike, kibodo kvalitetno dvignili raven izobraževa-nja planinskih vodnikov ter vseh tistih, kibi svoje znanje radi izpopolnili.

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 30

2–2004

� in � Vlado Schlamberger

Četrti dan hoje kosimo v vasi Hongde priletališču. Po slabi uri hoje za mostom čez Sap-che Kholo zavijemo na levo. Zagledam šolskostavbo v redkem borovem gozdu. Spustimo DaGombuja Šerpo na čelo. Naj se ve, kdo je vodjaizobraževanja in usposabljanja na NMA. Karprecej časa traja, da se z vsemi rokujeva. Z ne-katerimi se že poznamo: vodja tečaja PadamGhale je Bojanov tečajnik izpred petnajstih let,inštruktor Pemba Gyaljen Šerpa je bil v mojiskupini na tečaju v Langtangu leta 1994. ImanGurung je sirdar na letošnjem tečaju, z njim sepoznava že od Langtanga 1994. Spoznava šedruge nepalske inštruktorje: Datsiri Šerpo,Lakpo Šerpo, Ngima Šerpo in Dorje Lamo. Počaju in keksih se v učilnici z Damijanom pred-staviva tečajnikom. Pred večerjo ponavljajosnovi, učeno napisano »interaction«. Zvrstijose štirje prostovoljci, tisti, ki snov razumejo, innepalščina se meša z angleščino, posebno pritehničnih izrazih. Danes je na vrsti orientacijav naravi in na karti. Risanja po tabli in razlageni konca. Odgovori na vprašanja so takoj na vo-ljo.

Po večerji imamo pogovor z inštruktorji:izvedba programa za naprej. Pogovorni jezik jeangleščina, kljub temu pa inštruktorji svojemnenje pogosto izražajo v nepalščini, zlasti ta-krat, kadar mislijo drugače kot jaz. Poskušamjim dopovedati, da so priprave zato, da lahkovsak pove svoje mnenje. Da Gombu jih vsakičspomni: »Fantje, dajmo po angleško!«

Po dveh dneh na šoli bomo šli v višinski ta-bor, zato bo na vrsti prva pomoč. Damijan imana voljo dan in pol. Predavanja in vaje o vplivuvišine na človeka, ohladitvah, sončarici, po-škodbah, zlomih in prvi pomoči. Pomagal mubo Ngima Šerpa, ki bo prevajal za tiste, ki neznajo angleško, jaz pa pri vajah. Malo stran odjezerca zraven šole, od koder je lep pogled naAnapurni 2 in 4, nama postavijo šotor. Vročineni več in spalna vreča pride kar prav. Zvečer de-žuje.

Operacija na prostemZbudi me najin nosač, ki je napredoval v

kuhinjskega pomočnika. Ponudi nama vroč čaj.Kmalu se zasliši topotanje, tečajniki imajo ju-tranjo telovadbo. Po zajtrku Damijan začne vučilnici, z Nimo mu asistirava. Ko postane to-pleje, se preselimo na travo pod borovce. Višin-ska bolezen, ohladitve in omrzline, snežna sle-pota. Odmor po kosilu in nadaljevanje. Začne-mo s šokom, sledijo nezavest, oživljanje, krvavi-tve, zvini, izpahi in zlomi. Potem še vaje. Delaje precej in pazimo, da vsaka skupina tečajni-kov vajo ponavlja toliko časa, da jo vsak tečaj-nik zna ponoviti. Pred večerjo ponavljajo orien-tacijo.

Drugi dan Damijan razdeli večino povojev iztovora, nato obvezujemo in vadimo z dekom-

Utrinki s šole v Manangu

Vaje v lednem plezanju

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 31

32

2–2004

PL

AN

INS

TV

O

presijsko vrečo in kisikovo masko. Popoldan jeprost za pripravo na pohod v višinski tabor. Popomoč pride Mingma Šerpa. Stegno ima močnovneto, absces velik. Damijan se pripravi na ope-racijo kar pred šotorom. Pomagam tako, daMingmo držim za roke in čez hrbet. Kljub ane-steziji toži, da ga močno boli. To čutim, saj se mikar trga iz rok. Pove, da je star dvaindvajset letin da je že štirikrat stal na vrhu Everesta. Takoza kratek čas pozabi na bolečino. Pozno popol-dne kljub omejenemu času najbolj zagreti šenajdejo čas za odbojko. Z Damijanom si pripra-viva tovore.

Zjutraj pomagava podreti šotor. Hodimo odjutra in pozno popoldne smo že visoko nadKhangsarjem. Pot v sipkem melišču utrjujejobrinove veje in ploščate skale. Melišča strmopadajo do Khangsar Khole, ki se peni tisoč me-trov niže. Kar naprej dežuje. Mokri in zadihanidospemo do Tilicho hotela, zavetišča v dolinici,kjer se stikata poti. Drugi dan hoje po neskon-čnih morenah opoldne zagledam čorten na se-dlu in za njim jezero Tilicho. Tabor postavimoob jezercu vzhodno od sedla. Ob popoldanskemčaju z inštruktorji že pripravljamo program zanaslednje dni. Kljub sneženju je snega le nekajcentimetrov. Zelo je toplo, čeprav smo 5.000metrov visoko.

Spim slabo. Ponoči me je prebujal sneg, ki jedrsel s šotora. Vroč čaj me spravi k sebi. Novisneg je moker, preide v droben pršec. Po zajtrkupo slabi uri hoje pridemo do ledenika. Izberemosedem prostorov, ki se razlikujejo po naklonusnega in ledu. Skupine, v katerih je po pet tečaj-nikov, krožijo od enega prostora do drugega. Va-dijo tehniko hoje v snegu in ledu: brez opreme,s smučarskimi palicami, s cepinom, z derezami,z obojim, vadijo ustavljanje padca brez opremein z opremo. Namesto kosila imamo suhi obrok,prinesejo pa nam vroče limonade. Popoldnesmo že vsi premočeni. Megla se je spustila do le-denika in vztrajno prši. Popoldanski čaj pijemov šotoru. Pršenje se spremeni v vztrajen dež. Povečerji sneži. Poskušamo se pogovoriti o delu zaprihodnji dan. Počutje še ni najboljše, tudi inš-truktorji so čemerni. Ob vročem čaju pogovorne steče, kot bi moral.

Čeprav se ponoči še nekajkrat zbudim, je to-krat bolje. Po zajtrku sneg spet preide v dež. V

bližini tabora vadimo hojo in plezanje ob fiksnivrvi. Nekateri inštruktorji se zavlečejo v šotore,Padam, Pemba Gyaljen, Lakhpa in jaz pa vztra-jamo s tečajniki, dokler vaja ni končana. Poma-gam, kjer je mogoče. Nekateri, ki imajo slabšoobleko, so premočeni do kosti. Sklenemo, dabomo po kosilu ostali v šotoru. Vadimo oživlja-nje, uporabo dekompresijske vreče in kisikovemaske. Spet je začelo snežiti. Po večerji sklene-mo, da se jutri premaknemo niže, na planinoGangapurna Kharka, na višino 4.000 metrov.Spodnja meja oblakov je na 4.500 metrih, čegremo niže, bo verjetno bolje.

Učenje na ledenikuZjutraj rahlo rosi in po zajtrku odidemo. Po-

poldne smo v Khansarju. Z Damijanom ne ča-kava na večerjo. Čaj in juha, nato pa spat. Zju-traj imamo skupni zajtrk na trgu v veliko vese-lje vaške mladine. Po poldrugi uri hoje smopred Manangom. Pot nas vodi navkreber naplanino in slabo uro grizemo strmo v breg. Vsoncu se blešči na novo zapadli sneg na ledeni-ku Gangapurne. Trava na planini je živo zelena.Popoldne je višinski tabor ponovno postavljen.Sonce sije, le nad Gangapurno je oblačni po-krov. Predvideli smo pol ure hoje na ledenik,traja pa kar celo uro. Težko je priti do upora-bnega ledu. Skupine se razporedijo po ledeni-ku. Novi sneg se topi, potočki se bleščijo v son-cu. Nad nami Gangapurna, pokrita z meglenimpokrovom. Spravimo se na strm serak in začne-mo vaje v ledu: dereze, orodje, ledni klin, vpnivrv, varuj, preči, popusti. Vadimo korake, privi-jamo ledne kline, delamo sidrišča in se spušča-mo po vrvi. Kosimo na ledeniku, sirdar Iman skuharji prinese okusno kosilo. Popoldne se me-gleni pokrov z Gangapurne preseli prav nad nasin neprijetno rosi. Popoldanski čaj nas čaka v ta-boru. Premlevamo današnje dogodke. Po večer-ji se dogovorimo za delo naprej.

Po zajtrku hitimo na ledenik. Ponavljamovčerajšnje vaje, nadaljujemo pa plezanje v leduv navezi. Z vrha seraka se spuščamo ob vrvi. Pokosilu poskusim s sidriščem Abalakova in po-sreči se mi privleči pomožno vrvico skozi prevr-tan led brez kvačke. Pred odhodom pokažem šenavezovanje za hojo po ledeniku in odpravimo

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 32

33

2–2004

PL

AN

INS

TV

O

se v tabor prek ledenika navezani: Pasang, Pem-ba, Kabendra in Nawang so tako navdušeni, dase razvežejo šele v taboru pred šotorom. Po po-poldanskem čaju poslušamo radio. V Katman-duju so ubili poveljnika vojske, ponoči je policij-ska ura. Dogodki so zelo daleč od nas.

Na pripravi po večerji se dogovorimo za de-monstracijo dviganja iz ledeniške razpoke. SPembo Gyaljenom ponoviva postopek. Navsez-godaj zjutraj inštruktorjem brezhibno pokažedviganje iz ledeniške razpoke kar pod velikimborovcem. Na ledeniku dviganje ponovi še zatečajnike, ti pa vsak v svoji skupini vadijo tolikočasa, da stvar teče gladko. Po kosilu na kratkopredstavim iskanje zasutega v plazu z lavinskožolno. Moj ortovox je na srečo kompatibilen sfrancoskimi lavinskimi žolnami, ki jih imajo naNMA. Počasi in pazljivo razlagam in kažem.Pemba Gyaljen gladko ponovi, nato pa na vajo.Uživam ob domiselnosti skrivalcev in iskalcevpredmetov pod snegom. Po večerji se dogovori-mo za turo, združeno z izpitom iz orientacije.

Krenemo v prekrasen dan. Bolj hodimo kotplezamo na skalnat vrh ob ledeniku. Vadimovodenje skupine, ustavljamo se, orientiramo sein določamo položaje na karti. Na vrhu imamoprekrasen razgled: Rock Noir, Gangapurna, Ti-licho Peak, Yawa Khang, Chulu West, ChuluEast, Pisang Peak, Peak 29 in Manaslu. Čortenin drogovi so okrašeni z molilnimi zastavicami,ki plapolajo v vetru. Hitro nekaj posnetkov. Zle-knem se na nahrbtnik in se sprostim. Svetlobame prevzame. Čez čas se privleče megla izza vr-ha in zakrije sonce. Čas je, da sestopimo. Ko sevrnemo v tabor, zvemo, da maoisti pripravljajotridnevni štrajk. Da Gombu Šerpa razmišlja okoncu tečaja: »Počakajmo še dan. Jutri zjutrajgremo do šole. Začnete z izpiti, jaz pa grem dopolicije v Hongde. Poklical bom v Katmandu.Če bo treba tečaj končati, imamo lahko izpitetudi v Katmanduju! Pomembno je, da se komukaj ne zgodi.«

Začetniški alpinistični tečaj na šoli v Manan-gu 2003 je organizirala Nepalska planinska zve-za (NMA) ob pomoči Planinske zveze Slovenijein je bil dvajseti po vrsti. Od prvega tečaja leta1979 do leta 2003 je uspešno končalo usposa-bljanje v temeljnih alpinističnih veščinah zavzpone v visokih gorstvih 647 tečajnikov. Tečaj je

trajal od 10. avgusta do 28. septembra 2003.Med 88 prijavljenimi kandidati so za tečaj izbra-li 31 kandidatov, med njimi 1 žensko. Začel se jes plezanjem v kraljevem parku Balaju, plezanjemna umetni steni in tednom predavanj v Katman-duju. Na vrsti je bilo plezanje v kopni skali na šo-li v Manangu (3.250 m), nato pa v snegu in le-du na ledeniku ob jezeru Tilicho (višinski tabor5.000 m). Zaradi močnega deževja so višinski ta-bor prestavili ter plezanje v snegu in ledu nada-ljevali na ledeniku Gangapurna (višinski tabor4.000 m). 12. avgusta so se vrnili v Manang intam so se začeli izpiti. Zaradi maoističnih izgre-dov so tečaj na hitro končali in imeli izpite v Ka-tmanduju 28. septembra 2003. Vsi tečajniki sotečaj uspešno opravili. Tečaj so izvedli: g. DaGombu Šerpa, vodja usposabljanja pri NMA, g.Padam Ghale, glavni inštruktor, ter inštruktorjig. Nawang Ngima Šerpa, g. Datsiri Šerpa, g.Pemba Gyaljen Šerpa, g. Lakpa Šerpa in g. Dor-jee Lama. Pomoč Planinske zveze Slovenije svadajala g. dr. Damijan Meško, zdravnik kirurg izBolnice dr. Petra Deržaja, zdravnik na tečaju, ing. Vlado Schlamberger, gorski vodnik z mednaro-dno licenco, vodja inštruktorjev.

Prva pomoč – dekompresijska komora

19_33_Planinstvo 6.2.04 10.18 Page 33

34

2–2004

Gospod Ang Tsering, lepo pozdravljeni pri nasv Sloveniji!

Slovenija je zelo lepa dežela in ljudje so zeloprijazni! In gostoljubni! Zato bi se najprej radzahvalil za priložnost, da sem tu na obisku. Lju-bljana je zelo lepo mesto, obdano z gorami, intukaj se počutim skoraj kot doma – kot veste, jetudi Katmandu mesto, obdano z gorami.

Doma ste v Nepalu, ste predsednik Nepalskeplaninske zveze in zelo uspešen posloven člo-vek. Prepričana sem, da bo naše bralce zani-malo, od kod ste doma, v kakšni družini ste serodili in kakšna je bila vaša življenjska pot.

Rodil sem se v pokrajini, ki je daleč od Ka-tmanduja – v Kumjungu. Moja družina je biladoma v majhni vasi kakih 4000 m visoko podvznožjem Everesta. Tam sem preživel prva letain začel hoditi v šolo. Kumjung je na poti protibaznemu taboru pod Everestom in že v zgo-dnjem otroštvu sem se srečal z ljudmi, ki so pri-potovali od daleč, z drugega konca sveta, da bivideli Everest. Mimo nas so hodile alpinističneodprave, namenjene na Everest, Lhotse, Nup-tse, Pumori, Ama Dablam … Alpinisti dobro po-znajo mojo rojstno vas, saj so v bližini mnogenajlepše in najvišje gore v Himalaji. Poznejesem hodil v srednjo šolo v Katmanduju. Vpisalsem se tudi na medicinsko fakulteto. Želel sempostati zdravnik. Toda doma sem iz visokih hri-bov, navajen sem bil živeti 4000 m visoko, me-dicino pa bi moral študirati v Indiji – v nižini,tako rekoč na višini morske gladine. Obupnosem se počutil! Strašno slabo prenašam vročinoin tropsko podnebje. Kar naprej sem bil bolan.Zato sem študij medicine opustil. Ko sem še ho-dil v osnovno šolo, sem hodil z odpravami intrekinškimi skupinami in sem pomagal pri ku-hi, postavljanju šotorov … vsi moji strici so dela-li v trekinškem turizmu. Hitro sem se naučil ne-kaj malega angleščine in lahko sem jim poma-

gal. Ko sem torej zapustil medicinsko fakultetoin se vrnil iz Indije, kjer sem tako zelo zbolel, daso me morali celo operirati, sem se vrnil nazaj vdomače visoke hribe in se spet lotil tega, česarsem se naučil v otroštvu: gorniškega turizma.Moj profesor na medicinski fakulteti, ki me jetudi zdravil, mi je dejal: »Bolje je, da postanešzdrav hribovec kot bolan zdravnik!« In čistoprav je imel! Najprej sem se zaposlil pri veliki inznameniti trekinški agenciji ASIAN TREK-KING. Počasi sem začel na svoje in uspelo mi jepostaviti verigo hotelov pod Everestom. Potempa sem ustanovil prvo privatno komercialnohelikoptersko podjetje v Nepalu. Že moji hoteliso zelo uspešno poslovali – helikopterska prevo-zna družba pa je bila res velikanski poslovni us-peh! Sezidal sem tudi čisto novo počitniško na-selje na robu Katmandujske doline, le uro odsredišča Katmanduja. Iz mojega hotelskega na-selja »Hilltop« je prekrasen razgled na vse okoli-ške gore Himalaje. Ustanovil sem tudi svojo la-stno letalsko družbo za polete znotraj Nepala,tudi ta zelo uspešno deluje.

Ang Tsering SherpaPogovarjala se je Marjeta Keršič – Svetel*

INT

ER

VJU

* Intervju je bil opravljen oktobra 2003 v Ljubljani.

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 34

2–2004

Zdi se mi, da so prebivalci Nepala, ki so domav gorah, zelo uspešni podjetniki. Kar nekaj jihpoznam – vsi so zelo prizadevni, imajo ideje injih znajo tudi uresničiti. Mislite, da ima značajgorjancev, ki so navajeni, da si morajo za svo-je cilje zelo prizadevati, kaj pri tem?

Mislim, da imate kar prav. Življenje v hribihje zelo težko in naporno. Že majhni otroci se na-učijo, da jim ni nič v življenju podarjeno – za vsese je treba pošteno potruditi! Hribovci smo na-vajeni trdo delati, ne ustrašimo se naporov ingaranja. To je prav gotovo res! Pa tudi zelovztrajni smo. Poleg tega pa so ljudje iz mojegaljudstva, Šerpe, že po tradiciji zelo zelo pošteni.V poslovnem svetu pa je nadvse pomembno, dasi pošten.

Kakšen pa je vaš odnos do gora? Povedali ste,da ste se v gorah tako rekoč rodili – kako pa seje vaš odnos do gora razvijal pozneje, ko steodraščali?

Zelo rad imam gore. V gorah se dobro poču-tim, v nižavju Indije pa sem skoraj umrl! Kotpredsednik Nepalske planinske zveze si želimposvečati kar največjo pozornost ohranjanjugorske narave in okolja. Gorsko naravo moramoohraniti čim bolj neokrnjeno – hkrati pa poskr-beti, da bodo prebivalci gorskih vasi bolje žive-li. Da bodo imeli zdravo pitno vodo, zdravstve-no oskrbo, šole … Zelo pomembno je tudi ohra-njati izročila in kulturo prebivalcev gora. Našakulturna in naravna dediščina sta naše največjebogastvo; zato prihajajo k nam turisti in turi-zem nam omogoča boljše življenje. Če bomo iz-gubili neokrnjeno naravo in svojo kulturo, bo-mo izgubili svojo identiteto in osnovo za razvoj.To pa se ne sme zgoditi!

Mislim, da se Nepalska planinska zveza zelorazlikuje od planinskih organizacij v Evropi inZDA. Naša planinska društva združujejo ljudi,ki radi hodijo v gore v prostem času – vaša pla-ninska zveza pa je pravzaprav poklicno združe-nje ljudi, ki živijo od gorskega turizma. Imamprav?

Kot veste, so najvišje gore na svetu v Nepa-lu. Ti vrhovi pomenijo veliko privlačnost – pri-hajajo ljudje z vsega sveta, da bi jih videli inplezali nanje. Vsaka odprava potrebuje sodelo-vanje Nepalcev, zato vsaka pomeni za nas delturističnega razvoja. Poleg alpinistov so tu šetisoči pohodnikov, namenjenih po manj zah-tevnih poteh, in tudi oni potrebujejo nosače,kuharje, vodnike … Skratka, v Nepalu je gor-ništvo velika industrija. Od tega živi zelo veli-ko ljudi! Razvila se je vrsta posebnih poklicev:sirdarji, višinski nosači, kuharji, oskrbniki za-vetišč in tako naprej. Vse te ljudi združuje Ne-palska planinska zveza. Imamo več kot 6000članov. Včlanjenih je tudi 450 trekinških in tu-rističnih agencij. Najpomembnejša naloga jeusposabljanje naših ljudi za varno delovanje vgorah in razvijanje turizma v gorskih predelih.To sta temeljna cilja naše planinske zveze. Ze-lo pa smo hvaležni vladi Republike Slovenijein Planinski zvezi Slovenije za vso pomoč priusposabljanju naših ljudi. Odkar so se začelitečaji osnovnih gorniških veščin, ki jih organi-zira nepalska planinska zveza v sodelovanju sslovensko, se je že več kot tisoč naših članovusposobilo za delo v najzahtevnejših razmerahv gorah.

Kako pomembna je pravzaprav šola v Manan-gu, ki je nastala na pobudo Aleša Kunaverjapred mnogimi leti?

Šola za gorske vodnike v Manangu je začeladelati leta 1979. To je bila nadvse pomembna inplemenita zamisel! Med prvimi tečajniki te šo-le sem bil tudi sam. To je zelo zelo pomembnaustanova za vse Nepalce, ki si služijo kruh kotvišinski nosači, sirdarji in gorski vodniki. Samsicer nisem nadaljeval s plezanjem – šel sem vIndijo in pozneje sem vodil podjetje – vem pa,da je marsikateremu tečajniku znanje, ki si ga jepridobil pod vodstvom slovenskih inštruktor-jev, rešilo življenje. IN

TE

RV

JU

35

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 35

2–2004

Ste poznali Aleša Kunaverja?Alešu Kunaverju gre vse priznanje za ta po-

membni korak. Leta 1979 je bila za vaše alpini-ste zelo pomembna odprava na Everest, ki jebila tudi zelo uspešna. Njemu pa se je zdela šo-la v Manangu prav tako pomembna naloga. Onje dal pobudo za to, da se je v Nepalu začelo te-meljno usposabljanje v gorniških veščinah. Toje bil res zelo velik korak! Nisem ga osebno po-znal, vendar sem veliko slišal o njem. Bil je ute-meljitelj vseh poznejših uspehov, ki so jih dose-gli nepalski domačini – kot veste, imamo zdajtudi nadaljevalne tečaje in že vrsto nepalskihgorskih vodnikov. Vse to se je razvilo po njego-vi zaslugi in seveda po zaslugi odličnih sloven-skih alpinističnih inštruktorjev, ki v Nepaluvsako leto izvajajo izobraževalne programe,njihovemu delu pa lahko izrečem samo najve-čjo pohvalo. Trenutno Slovenci usposabljajo te-čajnike začetnih tečajev, veseli pa bi bili, če bitudi nadaljevalne tečaje prevzeli slovenski inš-truktorji. Kakovost pouka slovenskih inštruk-

torjev je namreč na izjemno visoki ravni. Našaprošnja slovenski vladi je, da bi omogočila va-šim inštruktorjem organizirati tudi nadaljeval-ne tečaje in izobraževanje za naše gorske vo-dnike in gorske reševalce.

Šerpovska kultura in način življenja sta tesnopovezana z gorami. Kakšna je pravzaprav vlo-ga gora v šerpovski kulturi?

Zaradi številnih odprav, ki so že v začetkudvajsetega stoletja prihajale v Himalajo, je na-ša šerpovska kultura postala znana po vsemsvetu. Velika večina alpinistov in obiskovalcevpokrajine pod Everestom spoštuje in ceni našokulturo, naš način življenja. To nas seveda ve-seli. Vendar pa imam občutek, da večina našokulturo, naša izročila, verovanje in način življe-nja pozna precej površno – le nekateri se zarespoglobijo in želijo razumeti naše šege in nava-de. V otroštvu, ko sem imel pet ali šest let, sempomagal pasti očetovo čredo na višinskih pa-šnikih; živali smo poleti gnali zelo visoko, vsedo meje večnega snega. Hodili smo do 5500 mvisoko. Šerpe smo navajeni na višino. Z nami jeravno nasprotno kot z Evropejci ali Američani:čim više gremo, bolje se počutimo, v nižinah pazbolimo! Mi dobimo »nižinsko bolezen«, ha,ha! Seveda tudi Šerpe lahko zbolijo za višinskoboleznijo, če se povzpnejo zelo visoko, ampakdejstvo je, da smo na velike višine veliko boljeprilagojeni kot zahodnjaki. Naša kultura je gor-ska kultura – ko shodimo, smo navajeni na str-mine in veliko višino. Ampak plezanje na vrho-ve gora ni bilo nikoli prej del naše kulture. Šer-pe smo budisti in visoke gore so za nas svete.Ideja, da bi splezali na vrhove, je prišla šele zzahodnjaki, s prvimi alpinističnimi odpravami.Dolgo Šerpe tudi niso imeli prave možnosti, dabi prišli na vrhove – vodje odprav jim tega pre-prosto niso omogočili. Velika sreča je bila, dasta Hillary in Tensing skupaj prišla na vrh Eve-resta – Tensing je postal vzor mnogim Šerpam,ki so si želeli tudi sami splezati na vrhove naj-znamenitejših gora na svetu. Zdaj je nepalskavlada spremenila predpise in če sirdarji in vi-šinski nosači želijo na vrh, jim mora dati vodjaodprave enake možnosti za vzpon kot drugimčlanom odprave. Zato je dandanes že velikoŠerp, ki so osvojili osemtisočake in druge zna-

36

INT

ER

VJU

Spominska plošča Alešu Kunaverju vzidana na pročelje šole � Jani Bele

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 36

menite vrhove. Na Everestu smo tako rekoč vserekorde postavili Šerpe: najhitrejši vzpon, naj-več vzponov na vrh, najdalj časa na vrhu … Nato smo zelo ponosni!

Zdi se, da se zdaj odpira novo poglavje v zgo-dovini alpinizma na najvišjih gorah. Po obdo-bju zahodnjakov morda prihaja obdobje do-mačinov, ki so vse bolj sposobni zares zahtev-nih vzponov?

Pomislite, da nekateri Šerpe leto za letom zodpravami plezajo na določeno goro – recimona Everest. Poznajo jo zares dobro, vedo za vsevremenske preobrate, nevarne pasti in različneokoliščine, ki jih lahko srečaš na gori. Vedetimorate, da gre višinski nosač na eni sami od-pravi tudi po petkrat iz baze do Južnega sedlana Everestu – tak človek goro v desetih ali dvaj-setih letih zares dobro spozna! To je velika pre-dnost. Poleg tega imajo Šerpe tudi vse boljše te-hnično znanje, to pa je seveda prav tako po-membno. Število nesreč med domačini se je vzadnjih petnajstih letih drastično zmanjšalopredvsem zaradi dobrega poznavanja gora innačrtnega usposabljanja; za to pa so, kot sem žedejal, močno zaslužni prav slovenski alpinisti-čni inštruktorji šole v Manangu.

Turizem je zelo spremenil življenje v pokrajiniKhumbu. Se je stari način življenja (pastirstvoin poljedelstvo) sploh še obdržal ali ljudje dan-danes živijo predvsem od turizma?

Ni se spremenilo le življenje v pokrajiniKhumbu, ampak tudi v okolici Anapurne, Ma-kaluja, v Lanktangu … povsod, kjer se je v za-dnjih desetletjih močno razvil turizem. Spre-membe so velike. Zavedati se moramo, da so po-sledice takega razvoja lahko zelo pozitivne, lah-ko pa tudi negativne. Prav gotovo pa je turizemprinesel veliko več dobrega kot slabega. Turizemje prinesel mnogim ljudem, ki so prej živeli v ve-liki revščini, priložnost za zaslužek, in to doberzaslužek. Mnoge družine zdaj živijo v blaginji,za to pa je treba trdo delati! Turizem je prineselveliko dobrega posameznikom, pa tudi skupno-sti – lahko smo zgradili šole, ambulante, boljšein varnejše poti, ceste … Zaradi najvišje gore nasvetu in zaradi šerpovske kulture je pokrajinaKhumbu za turiste zelo privlačna. Velika večinatistih, ki pripotujejo v Nepal, si želi videti Eve-rest, zato je turistični obisk pokrajine Khumbuzares množičen. To pomeni veliko razvojno pri-ložnost, ki jo moramo znati izkoristiti. Seveda pase je treba zavedati, da moramo ohraniti to, karsi turisti pri nas želijo: neokrnjeno naravo in svo- IN

TE

RV

JU

37

Šola za gorske vodnike v Manangu � Jani Bele

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 37

2–2004

jo kulturo. To je osnova našega turizma in najpo-membnejši temelj našega ekonomskega razvoja.

Sami ste nosilec tega razvoja – graditelj novihhotelov, cest, letališča … Kako vi vidite iskanjeravnovesja med razvojem in ohranjanjem tra-dicionalne kulture, ohranjanjem naravne inkulturne dediščine?

Marsikdaj to res ni lahko. Dandanes so podEverestom še ljudje, ki kmetujejo na tradicio-nalni način, še vedno so ljudje, ki imajo čredejakov in jih pasejo visoko v gorah, tako kot predstoletji. Toda ti ljudje vidijo, da tisti, ki so opu-stili kmetovanje in delajo v turizmu, živijo veli-ko bolje od njih. Seveda obstaja nevarnost, da bitradicionalne dejavnosti popolnoma opustili …No, jaki se bodo gotovo obdržali že zato, ker soglavno transportno sredstvo in jih nujno potre-

bujejo tudi turisti. V pokrajini Khumbu zelotežko najdete nosača, pri nas tovore prenašajopredvsem jaki. Toda življenje se je zelo spreme-nilo. Mnogi Šerpe imajo turistične agencije, ho-tele, gostišča, svoja letala in helikopterje … To jepač prinesel razvoj. Toda jaz si prizadevam, dabi ta razvoj vendarle upošteval naša izročila innašo kulturo. Ko na primer gradim hotel, sode-lujem z arhitektom, ki je Šerpa, pri graditviuporabljamo lokalna gradiva in skušamo datistavbi videz, ki sodi v našo pokrajino … Prav go-tovo ni modro postaviti v tako lepo pokrajinokaj motečega – s tem bi si spodžagali temelje tu-rizma!

Pogosto beremo o velikih kupih smeti, ki sekopičijo na najbolj obiskanih gorah v Himalaji… Kaj bi morali storiti, da bi rešili ta problem?Seveda gre predvsem za to, da obiskovalci nebi puščali smeti za seboj, saj jih prinašajo pre-dvsem turisti in alpinisti.

Nepalska planinska zveza posveča veliko po-zornosti in dela čiščenju gora. Everest smo čisti-li že dvakrat: leta 1996 in leta 2001. Z gore smospravili po več ton odpadnega materiala, starejeklenke, šotore, vrvi … Načrtujemo veliki čistil-ni akciji na Manasluju in Daulagiriju, kjer je tre-nutno problem odpadkov najbolj pereč. Ko pos-pravljamo odpadke z gora, opažamo, da izvira-jo predvsem iz sedemdesetih in osemdesetih letdvajsetega stoletja. Takrat so alpinisti res pušča-li na gorah vse – od šotorov do kisikovih jeklenk.Pozneje pa je začela vse bolj rasti zavest o tem,da je treba z gore odnesti vse, kar se le da, inčim manj puščati za seboj. Seveda alpinisti nemorejo vedno vsega pospraviti – včasih so takoizčrpani, da še sami komaj sestopijo. Cele tabo-re lahko odnesejo plazovi in ta oprema se šelepo mnogih letih spet pojavi na površini ledeni-kov in snežišč. Leta 1993 je nepalska vlada spre-jela predpis, da mora vsaka odprava deponiratidoločeno vsoto denarja, ko se odpravlja na go-ro. Če ne odstrani vse opreme, ki jo je prinesla,gre ta denar za čistilne akcije. Zvezni oficirji soodgovorni za to, da res vsaka odprava pospraviza seboj – sicer izgubi deponirani denar. Tapredpis je veliko pripomogel k temu, da se je poletu 1993 znatno zmanjšala količina odpadkov,ki jih odprave puščajo za seboj.

Šerpe na odpravi Kangbačen (1965) � Tone Škarja

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 38

2–2004

Vloga zveznega oficirja na odpravi je torej tudipreverjanje, ali se člani odprave vedejo primer-no in ali je odprava pospravila za seboj?

Vloga zveznega oficirja na odpravi je zelopomembna – bolje rečeno, morala bi biti. Te-žava je v tem, da so zvezni oficirji državniuradniki, ki pogosto sploh niso kos vzponuniti do baze, ne poznajo gora in alpinizma, nemorejo svetovati odpravi pri odločitvah, šemanj pa nadzirati početje članov odprave gle-de odpadkov in podobnega. Za take stvaripreprosto nimajo izkušenj. Nemalokrat gre zaljudi, ki sploh nikoli ne gredo iz mesta – ka-ko naj se tak človek znajde na alpinistični od-pravi? Kar pogosto se dogaja, da zvezni oficir-ji zbolijo že na začetku odprave, da potrebu-jejo nego ali celo reševanje s helikopterjem,to pa pomeni velike stroške. Nepalska planin-ska zveza si že nekaj časa prizadeva, da bi zazvezne oficirje imenovali samo take ljudi, kiimajo gorniško izobrazbo in izkušnje, se pra-vi člane NMA. Tako bi odpravi res lahko kori-stili, pa tudi vladi, saj bi zares lahko spremlja-li početje odprave.

Nepalska planinska zveza je postavila v Pok-hari imenitno stavbo – mednarodni gorski mu-zej. Kakšna ustanova je to in kakšne načrteimate z njo?

Muzej v Pokhari ne bo posvečen samo gor-ništvu in alpinizmu, ampak gorskim ljudstvom,rastlinstvu in živalstvu. Torej goram v najšir-šem pomenu besede. Osrednja stavba je žezgrajena. Ko bo projekt dokončan, bo to velikosredišče za izobraževanje o gorah vsega sveta,predvsem seveda o Himalaji. Vse planinske zve-ze po svetu smo povabili, naj sodelujejo in najpomagajo postaviti različne zbirke in razstave,da bi kar najbolj temeljito predstavili različnasvetovna gorstva in dosežke alpinistov z vsehkoncev sveta, ki so bili pomembni za zgodovino

alpinizma. Na žalost pa ugotavljamo, da odzivni tak, kot smo pričakovali.

Kakšne vrste predstavitev si želite iz Slovenije?

Slovenija ima vrsto zelo znamenitih alpini-stov. Mnogi sodijo med najboljše na svetu, opra-vili so vrhunske vzpone. Za naš muzej si želimozbirko njihove opreme, s katero so plezali naosemtisočake in opravili vzpone, ki so del alpi-nistične zgodovine.

39

INT

ER

VJU

Rojstvo sanj

Napet zrak zveni kot struna.Zdaj, zdaj bo ...Mrmranje gore prerašča v trušč.Megla se ulije po pobočju.Žareče se razpara nebo.Ledena mokrota, ki bije v obraz.Sanje so izginile.

Mračno se prekucne oblak prek grebena.Gluha tišina.Strašljivo se vleče sivina, vse bližje je.Zrak vztrepeta ...V slepo belino se ogrne gora. Ni več zavetja, le še ogušujoč vihar.Sanje so izginile.

In vendar se prav v tem nemiruznova silovito rojevajo.

Marko Naklas

34_39_Intervju 6.2.04 10.21 Page 39

40

� in � Boris Strmšek

Počasi, neskončno počasi, vsaj tako se mizdi, delam korake, ki me vodijo navzgor protirobu. Pas snega ob desnem robu Canalete neko-liko olajša vzpenjanje, saj bi sicer vzpon potekalčez neprijetno skalnato pobočje. Snega ni pravveliko, povsod je okrašen s temno rjavim ska-lovjem. Veter, ki je grizel v roke in obraz spodajna Traverzi, se je skril nekam med razbito pe-čevje gore. Smo visoko nad preostalo pokrajino.Cuerno je kot majhna topa konica, Catedral pakot kakšen ubog hribček, le oddaljeni Merceda-rio bi se na videz lahko kosal z našo goro. A smože v višini njegovega vrha, naš pa je še kar da-leč. S Kazimirjem se nekajkrat ustaviva, da senadihava redkega zraka, nato pa noge kar samespet odidejo naprej. Ni druge, kot da jim sledi-

va. Počutiva se presenetljivo dobro, čeprav svapred skoraj sedmimi urami začela dobrih 1400m niže. In tam spodaj na Nidu de Condores na-ju čakajo šotor ter prijatelji. Kakšnih 50 metrovpred nama se vzpenja Lucho, alpinist iz Kolum-bije, ki ga počasi dohajava. Pa saj se nama nitine mudi, le želiva si, da bi bilo vzpona počasi žekonec. Nenadoma pogledava čez greben nadrugo stran. Južna stena! Prepaden zid, posut ssnegom, ledom in skalovjem, ki se konča dobrih2500 m niže. Tudi nekaj slovenskih smeri je vtej zahtevni steni. Sva med obema vrhovoma,tisti na zahodu je nekoliko nižji, zato se obrne-va proti levi in po ozki gazi pod grebenom poča-si stopava proti vrhu Aconcague. Konec snega,še nekaj skal in že stojiva ob križu na vrhu gore,nad nama pa samo modro nebo in razgled doneskončnosti.

Kraljica AndovAAccoonnccaagguuaa ((66996600 mm)) jjee nnaajjvviiššjjaa ggoorraa AAnnddoovv iinn oobbeehh AAmmeerriikk

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Aconcagua v večernih barvah

40_46_Gorski velikani 6.2.04 11.20 Page 40

41

2–2004

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Od prazgodovine do InkovAconcagua je stara že nekaj milijonov let, a

v geološkem pogledu je še vedno mlada. Ko seje Južna Amerika začela odmikati od Afrike, jenjena celinska plošča začela pritiskati ob pacifi-ško oceansko ploščo, katere rob je v globinah tikob obali Pacifika oziroma Tihega oceana. Oce-anska plošča se je vrinila pod celinsko, posledi-ca tega pa je bilo gubanje in dvigovanje zaho-dnega dela južnoameriške celinske plošče. Na-stalo je precej ognjenikov, ob stikih tektonskihplošč pa so pogostejši tudi potresi. Spodnji delAconcague je sestavljen iz peščenjakov, sadre inapnenca, po večini starejših kamenin, v zgor-njem delu pa so zvečine mlajše magmatske ka-mnine, ki naj bi prišle tja kot posledica potresovoziroma živahnega dogajanja na zemeljski po-vršini in pod njo. Prav na mestu sedanje Acon-cague naj ne bi bilo ognjenika.

Vrh gore je v Nacionalnem parku Aconca-gua v Argentini, kakih 15 kilometrov od meje sČilom ter nekoliko vzhodno od ceste, ki povezu-je Čile oziroma njegovo glavno mesto Santiagoz Mendozo v Argentini. Okoliški vrhovi so pre-cej nižji, najbližji »visoki« sosed pa je Merceda-rio (6770 m), ki leži približno 50 kilometrov vs-tran proti severovzhodu. Sicer pa je drugi najvi-šji vrh Andov Ojos del Salado (6880 m) na ar-gentinsko-čilski meji kakih 500 km zračne linijeproti severu. Predeli okoli Aconcague so dokajpuščavski, okolica je razen ob rekah in jezerihbolj ali manj kamnita.

Pravzaprav Aconcague dolgo niso opazilioziroma se jim ni zdela kdo ve kako pomembna,čeprav so že Inki nekoč davno pred prihodom

Špancev v bližini prečkali andsko verigo na svo-ji poti od čilske obale proti argentinski pampi.Zaradi njih se čudoviti naravni most čez rekoCuevas, ki teče proti Mendozi, imenuje Inkov-ski most – Puente del Inca. Vas z istim imenomob mostu je glavno izhodišče za dostop pod go-ro z juga (južna stena) in zahoda (Normalnasmer).

Njena gorniška zgodovina se je začela na la-žjih zahodnih pobočjih; tam so našli celo sledo-ve davnih indijanskih kultur. 5200 m visoko najugozahodnem grebenu Cerro Piramidal (6009m), stranskem vrhu Aconcague, so leta 1985 na-šli človeško mumijo. Truplo sicer ni bilo balza-mirano, vendar se je dobro ohranilo zaradimraza in suhega zraka. Leta 1947 so na grebenumed glavnim in zahodnim vrhom Aconcaguepribližno 6850 m visoko našli staro okostje gua-naka, sorodnika lame. Do tja bi lahko zaradi ne-zahtevnega terena splezal sam ali pa bi ga pri-nesli staroselci; to bi bilo možno, saj so na vrho-vih nekaterih visokih andskih gora našli sledo-ve Inkov. Ob tem se lahko vprašamo, ali so prvivzponi modernih gornikov na marsikatero gorores prvi.

Pionirska leta osvajanjaMnogo let za Inki so spet prišli vojščaki. Le-

ta 1817je argentinski general Jose de San Mar-tin z vojsko prečkal Ande in osvobodil Čile iz-pod Špancev. Ti so očitno spali, saj se je SanMartinova armada, ki je bila sestavljena iz5.300 vojakov, 10.600 mul in 1.600 konjev, tri le-ta pripravljala v gorah blizu čilske meje, nato paje odšel k Špancem »na obisk« kar čez visokegorske prelaze blizu Aconcague, Mercedaria inTupungata. Na naravnem mostu v vasi Puentedel Inca je spominska plošča, na kateri piše oteh dogodkih. Leta 1832 je celo Charles Darwinobiskal te kraje in bil navdušen nad njihovo le-poto.

Nam znana gorniška zgodovina se je začelaleta 1883, ko je prišel pod goro s čilske straninemški alpinist in raziskovalec Paul Guessfeldt.Brez pravih vodnikov in primerne opreme jeprišel celo 6600 m visoko, še bolj pa so pomem-bne njegove raziskave in dognanja o tem deluAndov. Ob tem je verjetno prvi opozoril na to,

Ime Aconcagua izvira iz govorice starihindijanskih narodov, vendar je več teorijo njegovem pomenu. Indijanci Ayamari,ki so nekoč živeli na področju Mendoze,so imenovali goro Kon-Kawa, Snežnagora. Aracani, ki so živeli na čilski straniAndov, so jo imenovali Aconca-Hue; to bilahko prevedli »prihaja z druge strani«.Podobnost s sedanjim imenom se kažetudi v inkovskem imenu Ancocahuac aliv prevodu Beli stražar.


42

2–2004

da je Aconcagua najvišja gora ameriške celine.Štirinajst let pozneje je po dolini Horcones pri-šel pod goro angleški znanstvenik Edward A.Fitzgerald, spremljali pa so ga najboljši evrops-ki gorski vodniki. Po več neuspešnih poskusih je14. januarja 1897 zapičil svoj cepin na vrhu go-re švicarski vodnik Matthias Zurbriggen. Vsi tivzponi so potekali čez severozahodna pobočja,tam, kjer je zdaj Normalna smer. Skoraj mesecdni po prvem vzponu – 13. februarja 1897 – staosvojila vrh še druga dva člana odprave, angle-ški znanstvenik Stuart Vines in italijanski vo-dnik Nicolo Lanti. Zurbriggnov cepin sta prine-sla z vrha, zgoraj pa pustila nekaj svojih stvari.Po nekaj neuspelih poskusih je nato 31. januar-ja 1906 opravil tretji vzpon na vrh dr. Helbling,njegov soplezalec dr. Friedrich Reicher pa jemoral naslednji dan zelo blizu vrha zaradi vetraodnehati.

Naslednji vzpon na vrh so šele leta 1925opravili angleški alpinisti, ki so goro našli skorajpopolnoma kopno. Isto leto je zahtevala prvožrtev. Avstrijec J. Stepanek je izginil na njenihpobočjih in šele leta 1934 so našli njegovo tru-plo na višini 6600 m. Leta 1928 so goro osvojilipetič, pozimi pa je postal angleški stotnik in al-pinist Basil Marden druga žrtev gore. Poznejese je izkazalo, da si je življenje vzel sam. Ko soga našli, so ga pokopali v vasi Puente del Inca,kakor tudi večino prihodnjih žrtev. Tako je na-stalo pokopališče andinistov – umrlih v tamkaj-šnjih gorah. Na njem lahko najdete tudi veliknagrobnik s slovenskim imenom – duhovnik Jo-že Kastelic je namreč leta 1940 ostal na gori,njegovo truplo pa so našli dve leti pozneje. Za-radi slabega vremena je umrl tik pod vrhom go-re; bil je sedma žrtev kraljice Andov. Vzponi sose vrstili, tudi število žrtev je naraščalo. Gora jelahko zelo muhasta. Včasih je vabljivo prijaznain topla ter skoraj povsem brez snega, spet dru-gič obdana s hladnimi snežnimi viharji, s kate-rimi se brani tudi najbolj vztrajnih vsiljivcev.

Leta 1934 je goro naskočila močna italijan-ska odprava, v kateri pa je bilo tudi nekaj Ar-gentincev. Poleg treh Italijanov jo je kot prvidomačin osvojil poročnik Nicholas Plantamu-ra, na vrhu pa je bil tudi znani čilski vodnikMariano Pastťn. Dotlej so vse odprave osvajalegoro s severozahoda, naključje pa je hotelo, da

so se v tistem času odpravili nanjo tudi Poljaki,vendar z druge strani. Po dolini reke Rio de LasVacas in skozi dolino Relinchos so dosegli seve-rovzhodni ledenik in se povzpeli čezenj na vrh.To je zdaj tako imenovani Poljski ledenik. Štir-je so stopili na vrh gore le šest ur za člani itali-janske odprave. Le-ti so bili nato presenečeni,ko so ob vrnitvi v Puente del Inca tam našlisvojo zastavo, ki so jo pustili na vrhu, Poljaki paso jo vzeli in prinesli v dolino. Ta smer na goroje še nekoliko daljša od običajnega pristopa, po-leg tega tam razmere veliko bolj odločajo o us-pehu.

V južnoameriškem poletju 1952/53 je podjužno steno Aconcague prišel legendarni fran-coski alpinist Lionel Terray, že naslednje pole-tje pa se je stene lotila močna francoska odpra-va. Ob ledeniku pod njo je postavila bazni ta-bor, ki je zdaj poznan pod imenom Plaza Fran-cia in leži na višini 4200 m. Skoraj 3000 m viso-ke in 7 km široke stene so se lotili skoraj v vpa-dnici glavnega vrha, po dokaj varni liniji desnood osrednjega žleba, ki je najbolj plazovit in ne-varen. Ekipa šestih plezalcev – G. Poulet, R. Pa-ragot, P. Lasseur, L. Berardini, A. Dagory in E.Denis – je v sedmih dneh preplezala smer čezstrmo skalovje, ledene slapove, serake, visečeledenike, oviral pa jih je tudi precejšen mraz,zaradi katerega so skoraj vsi pomrznili. A to jebila v tistem času ena najtežjih smeri na svetu,ki ima še danes velik sloves.

Slovenski sledoviPrvi Slovenec na vrhu Aconcague je bil Pe-

ter Skvarča 14. januarja 1969. V tistih časih jebil eden vodilnih alpinistov med argentinski-mi Slovenci, ki je opravil veliko prvenstvenihvzponov v Patagoniji, pa tudi drugod po An-dih, mnoge skupaj z bratom Juretom. Trinajstlet zatem je prišla pod Aconcaguo primorskaodprava in se povzpela na goro z vseh trehstrani. Janez Aljančič je šel po Normalni sme-ri, prvi slovenski pristop čez Poljski ledenik soopravili Dani Felc, Marjan Olenik, Miro Ska-pin, Borut Slapernik in Tamara Likar, ki je bi-la prva Slovenka na vrhu, dva odlična vzponapa sta bila opravljena tudi v južni steni. Bog-dan Biščak, Milan Črnilogar, Slavc Svetičič inG

OR

SK

I V

EL

IKA

NI


Med poletom iz Buenos Airesa proti Santiagu se pod krili letala

prikaže iz oblakov najvišja gora Andov.


Cenik za vstop v Nacionalni park (v USD)

44

2–2004

Igor Škamperle so v štirih dneh (19.-22. 1.1982) preplezali Francosko smer s prvenstve-no varianto, izstopili pa so po Messnerjevi va-rianti. Dan za njimi so v steno stopili še ZlatkoGantar, brata Peter in Pavel Podgornik terIvan Rejc. Plezali so nekoliko levo od Franco-ske smeri in po devetih dneh v steni 28. janu-arja po novi smeri osvojili zahodni vrh (6935m) ter sestopili po Normalni smeri. Za njimi jeostala izredno zahtevna Jugoslovanska smer.Od 18. do 22. februarja 1986 sta na šestmese-čni poti po južnoameriških vrhovih preplezalajužno steno Milan Romih in Dani Tič; njunasmer sodi med najtežje v steni. Čez dve leti staprišla pod steno Milan Romih in Slavc Svetičič.Po še nepreplezanem jugozahodnem grebenu12. januarja sta preplezala novo smer Sončnalinija in jo priključila na zahodno smer, po ka-teri je nato Romih sestopil. Svetičič je nadalje-val do vrha in nato sestopil (brez vrvi) poFrancoski smeri – to še zdaj velja za izrednodejanje. Čez nekaj tednov sta spet prišla pod

steno in preplezala še novo smer Ruleta ter jona dveh tretjinah stene priključila Francoskismeri, ki poteka nekoliko levo.

Zadnje pomembno slovensko dejanje v južnisteni Aconcague se je zgodilo konec lanskega le-ta, ko sta Tomaž Humar in Aleš Koželj med 17.in 21. decembrom preplezala zelo težko prven-stveno smer, ki ju je pripeljala na stranski vrh,od tam pa sta se povzpela še na glavni vrhAconcague.

Sicer pa so se Slovenci s kraljico Andov sre-čali še velikokrat. Prvi Slovenec med redkimismučarji, ki so se spustili z vrha, je bil BorisStrmšek, ki mu je 3. februarja 2002 uspel spustpo Normalni smeri (direktna varianta), leto zanjim pa je to opravil še Davo Karničar. Sicer paso z vrha leteli tudi z jadralnim padalom, posta-vili hitrostni rekord po Normalni smeri od bazedo vrha (slabih pet ur) in še bi lahko naštevali.Aconcagua je kot najvišji vrh obeh Amerik seve-da izredno popularna in kronisti zapisujejo vsemogoče statistike ter rekorde.

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

15. 12. – 31. 1. 1. 12. – 14. 12. 15. 11. – 30. 11.in 1. 2. – 20. 2. in 21. 2. – 15. 3.

PLEZANJE 300 200 100

KRATEK TREKING 30 20 20

DOLG TREKING 50 40 30

Aconcagua 2005Za tiste, ki bi se želeli povzpeti na Acon-

caguo po Normalni smeri, se ta možnost po-nuja v januarju 2005. Polet v Santiago, od-hod pod goro, vzpon, obisk obale Pacifika,po možnosti tudi rafting na eni izmed čilskihrek in še veliko zanimivih doživetij ter vrnitevdomov – vse to bo trajalo tri do štiri tedne. In-formacije na telefonu 031/592 437, e-mail:[email protected]; informacije tudi naspletni strani APD Kozjak – www.kozjak.org.

Veliko informacij o Aconcagui lahko naj-dete na internetu, npr.www.aconcagua.com,za tiste, ki raje vzamejo v roke knjigo, pa jeprimeren vodnik R. J. Secorja: Aconcagua –

A climbing guide. Za vstop v Nacionalni parkAconcagua morate plačati vstopnino, ki jeodvisna od namena vašega obiska – pleza-nje ali le treking (kratek – 3 dni, dolg – 7dni). Dovoljenje za plezanje velja 20 dni, do-biti pa ga je mogoče v Centru za obiskoval-ce v Mendozi ob parku General San Martin.Zakaj ga ni mogoče dobiti v vasi Puente delInca, mi ni znal povedati nihče.

Najugodnejši čas za vzpon je v južnoa-meriškem poletju oziroma v evropski zimi,najbolj aktualna meseca pa sta januar in fe-bruar, ko je v baznem taboru Plaza de Mu-las tudi 200 in več plezalcev z vseh koncevsveta. Cene za vodene odprave na Aconca-guo so v Evropi od 2600 do 3500 evrov.


45

2–2004

Dolgi dostopiVsem smerem, ki vodijo na vrh gore, so sku-

pni predvsem dolgi dostopi do baznih taborov.Od vasi Puente del Inca (2700 m) do Plaze deMulas (4200 m), baznega tabora za Normalnosmer, je dobrih 35 kilometrov po večini slikovi-te puščavske pokrajine. Mimo vstopne postaje vnacionalni park ob jezeru Horcones ter po doli-ni istoimenske reke je štiri ure hoje do taboraConfluencia (3400 m), pri katerem se odcepipot za bazni tabor Plaza Francia (4200 m) podjužno steno, ki vzame približno pet ur. Od Con-fluencie do Plaze de Mulas je še kakih sedem urhoje. Za transport opreme je najbolje najeti mu-le. Cena mule z vodnikom je 120 dolarjev, tovo-ri lahko 60 kilogramov, vsaka nadaljnja pa stanedodatnih 60 dolarjev. V bližini baznega taboraje gorniški hotel Refugio Plaza de Mulas, v ka-terem stane prenočišče od 20 do 80 dolarjev;tam je tudi telefon, v baznem taboru pa sta navoljo internet ter brezplačna medicinska po-moč. V bazo in iz nje leti tudi helikopter, kadargre za nujne primere.

Vzpon čez Poljski ledenik pomeni nekolikodaljšo pot. Od Punta de Vacas (2400 m), vasice10 km od kraja Puente del Inca niže ob reki, jedo baznega tabora 60 km. Pot vodi ob reki RioVacas. Poteka mimo postaj Casa de las Lenas(2800 m, 15 km – 4 ure), Casa de Piedra (3800 m,30 km – 6 in 7 ur) in nato po dolini reke Relin-chos do baze Plaza Argentina (4100 m, 15 km –5 ur). Dostop vzame dva do tri dni. Podobno kotna Plazi de Mulas so tudi tam rangerji, na voljosta medicinska oskrba in telefon, v bazni taborpa po potrebi prileti tudi helikopter. Na vzponuproti vrhu uporabljajo tudi do 4 višinske tabore,vendar normalno pripravljena naveza potrebu-je za vzpon dva dni.

Prvi višinski tabor na Normalni smeri je Ni-do de Condores (5400 m), do katerega je od 4do 7 ur hoje, odvisno od pripravljenosti. Na

5830 m je tabor Berlin, v katerem sta celo dvalesena bivaka, vendar pa je v njiju po navadigneča, saj od tam večina krene proti vrhu. Hojeje od 2 do 4 ure. Više je še Independencia (6250m) z ostanki lesenega bivaka. Od Berlina do vr-ha je od 7 do 10 ur vzpona. V okolici baznega ta-bora je še nekaj nižjih vrhov, ki jih nekateri obi-ščejo zaradi aklimatizacije, nekateri pa si s tempopestrijo cilje – Bonete (5050 m), Catedral(5335 m) in Cuerno (5482 m). Tudi kakšna te-žja smer za bolj zahtevne se najde.

Malo snegaKo smo se privadili na višino, postavili šotor

na Nidu de Condores ter se povzpeli do Berlina,smo ugotovili, da je najbolje kreniti proti vrhukar iz prvega tabora. Do drugega smo potrebo-vali le kako uro hoje in pol; to je zanemarljivo vprimerjavi s tovorjenjem celotne opreme navz-gor. Sicer pa nekatere odprave uporabljajo šerazne vmesne tabore in so včasih po ves tedenna gori, pa nato odnehajo zaradi utrujenosti alijih prehiti poslabšanje vremena. Pravzaprav jebil edini uporabni nasvet množice ljudi v bazi –

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Lama – simbol Andov


46

nekateri so bili tam že večkrat in po večini brezuspeha -, da se je treba povzpeti na vrh hitro ins čim manj višinskih taborov. Tako smo po po-čitku v bazi krenili navzgor lahki in zato tudi hi-tri. A hiter tam ne pomeni vselej, da moraš dir-jati navzgor. Pravzaprav velja, da hodi počasne-je in po daljši poti, pa boš hitrejši. Vsak, ki se jezaganjal naravnost navzgor, je vselej ostal dalečza nami. Po treh urah vzpona sem se že sončilna Nidu de Condores. Poležavanje, kuhanje pahrana in pijača … Že pred mrakom smo bili vspalnih vrečah. Tu in tam je šotor stresel veter,vendar je bil zelo odporen. Imeli smo namrečdvojne palice, ki smo jih zlepili s trakom, in toje zelo povečalo njihovo trdnost. Včasih tam ve-ter trga ali odnaša šotore, celo s plezalci vred.

Zjutraj med četrto in peto krenejo navzgortisti, ki vedo, kaj hočejo. Drugim je prehladno innato jih običajno še kak teden ali dva zebe, do-kler končno ne ugotovijo, da tisti izrek o rani urini kar tako. Po uri in četrt pozdravim tiste, ki sepravkar odpravljajo z Berlina proti vrhu. Pribli-žno dvajset stopinj pod ničlo je, to je še kar zno-

sno. Nato pod nogami škriplje spihan sneg naozki gazi. Večina počasi zaostaja. Izza obzorja seprikaže rdeča krogla, vendar nas nič kaj ne ogre-je. Dvoglavi Mercedario se dviga v daljavi. Cuer-no, ki se nam je iz baze zdel velik, je zdaj le maj-hen griček tam spodaj. Nad Independencio jeznamenita Traverza, pri kateri je treba prečkativršni del gore od leve proti desni. Glavna oviraje veter, a mi smo imeli kar srečo. Zadnji delvzpona se začne na 6500 m, pri tako imenovaniCanaleti. O kakšnem »kanalu« seveda ni govora,gre le za široko in nekoliko bolj strmo pobočje,omejeno z razbitimi skalami. Navzgor in navz-gor, malo grize mraz, pozna se že tudi višina – innato je do vrha le še greben. Na drugi strani jejužna stena. Na severni strani grebena nas ozkagaz med skalovjem pripelje do zadnje stopnice.Še nekaj metrov skal in po sedmih urah vzponain pol se objemamo zraven polepljenega ter po-pisanega križa na vrhu Aconcague. Snega na vr-hu ni skoraj nič, odpihnili so ga orkanski vetro-vi. Kljub mrazu nam je toplo pri srcu. Posedamoin zremo v daljavo, daleč spodaj vidimo postave,ki se počasi vzpenjajo. Čez slabo uro se spuščammimo utrujenih obrazov proti baznemu taboruin zvečer že nazdravimo s pivom. In misli so žedaleč na obalah Pacifika. G

OR

SK

I V

EL

IKA

NI

Na gorskih čevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. Čevljarstvo, Slovenska 30,

Ljubljana. Telefon: 041-325-432

Transport opreme v bazo je najenostavnejši na mulinih hrbtih


47

2–2004

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

� Andreja Gobec - Vidali

Olševa je gora vzhodnega dela Karavank, kis svojim skoraj 10 kilometrov dolgim vršnimgrebenom z več vrhovi zapira Savinjsko dolinona severu nad Solčavo. Dovolj je velika, da se vi-di prav od daleč, čeprav se v resnici ne ponašaniti z 2000 metri nadmorske višine. Zaradi nje-ne malce samotne lege se z nje odpira čudovitrazgled: razlomljena črta Grintavcev od Ojstri-ce pa vse do Rink je kot na dlani, daleč na zaho-du v obrisih slutimo Triglav.

To pa seveda ni njen edini adut. V sebi skri-va še izjemno zanimivost – veliko jamo Potočkozijalko, ki ima s svojo mistiko in zgodbami o pra-človeku in jamskem medvedu še posebno priv-lačno moč. Njen vhod se odpira na višini 1700m v strmem južnem pobočju Olševe. Jama ležiob planinski poti, ki vodi na vrh. Vhod v Poto-čko zijalko je širok 17 m, za vhodom pa se v no-tranjost hriba širi 115 m dolga ter 20-40m širo-ka in kakih 6 m visoka jama.V preteklosti je po-gosto dajala zavetje pastirjem, ki so nad njo pa-sli ovce. Nabiralci zdravilnih rastlin so včasih vjami strgali s sten mehko sigo – olševsko mleko,ki je rabila za zdravilo proti različnim boleznimpri živini in tudi ljudeh. Domačini so torej jamodobro poznali, vedeli pa so tudi, da so v njej ko-sti, ki so jih pripisovali velikanom.

Potočka zijalka ima ime po kmetu Potočni-ku, vendar pa jo je do njene slave pripeljal Sre-čko Brodar. V njej je našel 40 000-30 000 let sta-re ostanke živali, zlasti jamskega medveda, ter

ostanke orodja in orožja ledenodobnega člove-ka. Danes so najdbe shranjene v Pokrajinskemmuzeju v Celju in za marsikaterega amaterske-ga arheologa obisk jame ni več tako zanimiv.

Le malokdo pa ve, da zna jama v zimskemčasu ponuditi enkratno bogastvo, ki se zaradisvoje krhkosti in minljivosti pokaže le maloko-mu. Posebne temperaturne razmere pozimi inprimerna količina padavin in snežne odeje, kipokriva pobočje nad jamo, so pogoj, da skozipredrte dachsteinske apnence iz razpok nastropu jame počasi in vztajno curlja voda. Tem-perature v vhodnem delu jame so v zimskemčasu po večini pod lediščem in se ne razlikuje-jo kaj dosti od zunanje temperature v okolici ja-me. Kapljice vode na tleh ledenijo in v nekajmrzlih tednih se notranjost Potočke spremeniv pravo kristalno dvorano. Dno jame je poseja-no s stoterimi ledenimi stalagmiti, ki vso zimovztrajno in počasi rastejo od tal. Na njih lahkorazberemo, koliko so priraščali iz dneva v dan.Nekateri kapniki dosežejo tudi višino 2 metrovin več.

Njihova življenjska doba je kratka, saj se obprvi spomladanski odjugi začnejo topiti in tanj-šati prav pri dnu in se zato hitro polomijo. Zatoje čas, ko jih lahko občudujemo, kratek, nalete-ti na takšno množico kot steklo krhkih skulpturpa je veličastno in enkratno.

Literatura: Geološki zbornik št.15, Klinar, S.(1991). Sto slovenskih vrhov. Ljubljana: Prešer-nova družba. Zemljevid Kamniško-Savinjske Al-pe, 1 : 50 000.

Ledeno bogastvo Olševe

47_Zivljenje gora 6.2.04 10.25 Page 47

Lukežev led

48_51_Nasa smer 6.2.04 10.28 Page 48

49

NA

ŠA

SM

ER

LLeeddeennaa ppoossllaassttiiccaa

� Mateja Pate� Mateja Pate in Peter Štefančič

Okolica Loga pod Mangartom je kot ustvar-jena za vse, ki komaj čakajo, da slapovi dobijoleden oklep. Porečje Koritnice je eno najboga-tejših in najzanimivejših področij v naših gorah;težko bi našli še kakšen kotiček, kjer se na enemmestu odpira toliko možnosti za alpinističnezimske radosti kot prav tu, v tem (včasih odvseh pozabljenem) kotu, ki ga oklepajo Man-gart, Jalovec, mogočni zid Loške stene, Jerebicain Rombon. Izbira je pestra, tako da lahko pridena svoj račun prav vsak: začetniki, ki se tipajespoznavajo z ledom, stari mački, ki pridejo pre-zračit svoj kožuh, ter tisti, ki želijo dodatno ra-ziskati bogati potencial koritniškega in možni-škega sveta navpičnice. Pa ne gre le za zalede-nele slapove, ki jih zaradi bolj skromne dolžineoziroma višine marsikdo primerja s športnimplezanjem, čeprav je taka primerjava nekolikozgrešena. Ta enkratna okolica ponuja tudi kopi-co grap, ki pa so nemalokrat prekinjene s skal-nimi odstavki, tako da gre po večini za dolge, re-sne ture, ki zahtevajo celega plezalca. Kar nekajsmeri se najde, ki kljub temu, da niso ravno naj-novejšega datuma, še vedno nimajo ponovitve.

Zgodba o tujcu v KoritniciSlapovi, ki so bili preplezani v Koritnici, so

med prvimi pri nas, denimo Zeleni slapovi, kista jih že davnega leta 1981 preplezala brataPodgornik in se s svojo strmino (ocena 5-6) inspoštljivo višino (skupaj 600 m) uvrščajo medtežje, hkrati pa najdaljše in najlepše zaledeneleslapove pri nas. Pravi razmah plezanja po novihslapovih je sledil leta 1985, v očitno zelo mrzlizimi, ko je bila preplezana cela množica najra-zličnejših slapov v pobočjih gora, ki se dvigajonad Možnico in Koritnico. Pri tem so bili seve-da med najboljšimi primorski plezalci, polegomenjenih bratov Podgornik še Mitja Lo Duca,Igor Škamperle, Edo Kozorog, Robi Rot, AlojzFon, Milan Nikolič in še majhen bataljon dru-gih. Le sem ter tja se je v teh pionirskih časih

zgodilo, da je v lovišče bolj ali manj lokalnihplezalcev zajadral kak outsider. Taka izjema jebil Zvone Peterlin, ki je v že omenjeni sezoni ‘85v Koritnici sam preplezal dva prvenstvena sla-pova: Polico slapov in Lukežev led, imenovantudi Poševni slap. Drugi je po mnenju mnogiheden najlepših slapov daleč naokoli.

»Ja, kje ste pa njega našli?« je z mešanico pre-senečenja in začudenja vprašala Peterlinova že-na, ko sem mu pred leti, ko je revija Grif še ra-zveseljevala plezalsko in drugo bralstvo, telefo-nirala, da bi se dogovorila za kratek pogovor oLukeževem ledu. Če me spomin ne vara, je bilopotrebno kar nekaj vztrajanja, preden je privo-lil v razgovor, češ: »Kaj sem pa takega naredil,da bi moralo biti kje objavljeno ...« No, kratekobisk v Gorenji vasi se je potem le uresničil, vGrifu pa članek žal ni bil objavljen in zapiski po-govora so vse do letos ostali nedotaknjeni. Ksreči čez čas vse prav pride in tako bom s poza-bljene zgodbe odpihnila stoletni prah ter iz sta-rih zapiskov skušala potegniti kaj uporabnega.

Sam svoj mojsterZvone Peterlin je bil nekoliko poseben ple-

zalec. Že dolgo prej, preden je alpinistično sa-

V strmem delu slapu

48_51_Nasa smer 6.2.04 10.29 Page 49

50

2–2004

NA

ŠA

SM

ER

plezal kakih 50 slapov, med drugim sta z Uro-šem Ruparjem prva zmogla Zgornji Ledinskislap na Jezerskem, sam pa se je potikal tudi poslapovih pod Prisojnikom. »Če smo se lotili,smo v enem dnevu v Tamarju zlezli na pet ališest slapov … Bili smo bolj uživači, smo rekli‘gremo’, pa smo šli,« se je spominjal osemdese-tih let prejšnjega stoletja.

Kako se je znašel v Logu pod Mangartom?»Takrat sem delal v rudniku urana v Žirovskemvrhu; dobro sem se razumel s kolegi in bil ve-čkrat na obisku pri njih v Logu. Na večer predvzponom sem prenočil pri Lukežu, zato se slapimenuje Lukežev led. Namenoma sem uporabilbesedo led in ne slap, ker se tako izražajo doma-čini; Zelenim slapovom recimo pravijo Zeleniled.« Tega obdobja se dobro spominja tudi nje-gova žena: »Ja, en cepin si je kupil takrat, bara-kudo, ves mesec smo potem tenko piskali, dosmrti ne bom pozabila,« je pripomnila napol všali, napol zares. Barakuda je očitno napravilasvoje, kajti teden dni po uspešnem vzponu vLukežu se je Peterlin (sam, seveda) vrnil v Ko-ritnico in zbirki prvenstvenih smeri dodal šePolico slapov, ki pod zadnjim, najtežjim delomZelenih slapov krene na desno po grapi do sli-kovitih sveč in se prek njih in skalnega previsavzpne do zaledenele rampe in po njej na rob.Da pa ne bi zastonj delal tako dolge poti, je vistem dnevu »stisnil« še Zelence.

Konec, kot bi odrezalLeto pozneje je barakudo in preostalo ple-

zalno opremo obesil na klin. »Zamenjal semslužbo, stanovanje in se nehal ukvarjati s špor-tom.« Tu ga je, precej skromnega sogovornika,spet dopolnila žena: »No, to ni čisto res; ko jenehal plezati, je recimo s hoduljami prehodilrazdaljo med Hodošem in Gorenjo vasjo, šel sčolnom od Gorenje vasi do Beograda, pa s ko-lesom po Evropi … Kar zanimivo je bilo znjim!« Zdelo se mi je, da mu je nesrečno bara-kudo kar malce oprostila … Tik pred koncempogovora je beseda nanesla še na trening. Pe-terlin, ki je obvladal zgornjo šesto stopnjo vskali, je zatrdil, da ni nikoli posebej treniral vnobeni telovadnici. Dodal pa je še tole: »Nikolipa nisem bil toliko dober, da bi imel žensko na

mohodstvo postalo medijsko odmevno, je povečini plezal sam, plezalne tovariše je dobil še-le potem, ko si je nabral že kar nekaj plezalskihkilometrov. Bil je član odseka v Škofji Loki in,kot je dejal, so mu zaradi njegovega veselja do»soliranja« vsak četrtek na odseku postaviliprognozo, da ga naslednjič ne bo več na sesta-nek. Pred vzponom v Lukeževem ledu je plezalkakih pet ali šest let in se v tem obdobju sezna-nil z gorami in stenami na Hrvaškem, v Franci-ji, Italiji, Turčiji, Perziji in Bolgariji. Čeprav jeomenil, da ga je navdušil predvsem kamen, stasi morala biti precej domača tudi z ledom.Eden prvih slapov, ki jih je preplezal, je bil Lu-cifer, ki je še danes nekakšen preizkusni kamenza prehod iz vajeniške v zrelejšo dobo povpre-čnega lednega plezalca. Pred »Lukežem« je pre-

LOŠKA STENA – LUKEŽEV LED

Ris

ala

Bar

bara

Žiž

ič p

o pr

edlo

gi s

kice

iz p

leza

lneg

a vo

dnik

a Ju

lijsk

e Al

pe (a

vtor

Gre

ga K

resa

l, 1

99

5)

48_51_Nasa smer 6.2.04 10.29 Page 50

51

2–2004

NA

ŠA

SM

ER

štriku.« Verjetno sem, kot bi rekel Iztok Mla-kar, pogledala malo »bjondasto«, pa se je še ne-koliko dopolnil: »Veliko sem jih videl, ki so po-noči s soplezalkami hodili iz sten, pa sem si re-kel, da tako dober ne bom nikoli.« Razlagajtesi, kakor si hočete …

No, tudi brez ženske »na štriku« je bil Peter-lin očitno dovolj dober, da je s svojimi vzponinaslednikom pokazal, kje vse je mogoče plezati.Lukežev led se zarezuje poševno na levo v vzno-žje osrednjega dela Loške stene, levo od Zelenihslapov. Začetek je najbolj strm in ponuja več va-riant, v dobrih zimah je mogoč direkten vstoppo sveči. Nadaljevanje ima bolj ali manj enako-

meren naklon, ki ga občasno prekinejo strmejšiodstavki, na koncu pa imamo opravka s polo-žnejšo grapo. Dolžina je kar spoštljiva, zato slapmarsikomu pomeni pravo ledno turo.

Ocena: III-/4-5, 85°/65°-75°, 250 mDostop: Od gostišča Mangart v Zgornjem

Logu na desno čez most in po travniku navzgor vgozd; po lovski poti in pred pravim vstopom čezponekod strme ledne vesine pod slap (30 minut).

Sestop: Z vrha na desno navzdol med drevesiin po rušnatem pobočju v grapo, ki pripelje kvstopu (1 ura).

Vodniška literatura: Kresal, G., Julijske Al-pe. Plezalni vodnik po zaledenelih slapovih inkombiniranih snežno-lednih smereh. Ljubljana:PD Ljubljana Matica, 1995; Savenc, F. in drugi.Zaledeneli slapovi. Ljubljana: PZS in PD Postoj-na, 1987.

Marjanu Kešiču - BelačuPrebodenin nemoblak se spustil je med skale,se tam razpršil v tisoč kapljicin suhe skaleso hlastale,hoteč jih vjeti,da bodo še živele,da treba jim ne bo umreti,da kljubovale bodo še veselo,ko sonce moč bo svojo imelo.

A kapljice si iščejo brežindo svojih korenin,da vse krog njih bo oživelo.Saj skala mrtva je, ne rabi vode.Drevesa, rože pa veseloRazpirajo, odpirajo vse svoje vhode.Le en samcat vhod se je zaprl,ker nič več ne rabi vode.

Če vprašate: Zakajse več ne bo odprl?Odmevov sto odmeva zdaj:Belač je umrl ... Belač je umrl ...

Zvonko Čemažar

Mož, ki se vedno vrne(gora ni hotela)Nič kolikokrat noč me je objela,ko skoz gozdove hitel sem med skale;kar nekajkrat moči so me izdale,nič kolikokrat gora ni hotela.

Bile nevihte so, za strelo strela,ko da bi proti meni zarotilonebo in zemlja se, da b’ me zdrobilo,a gora nikdar tega ni hotela.

Bili so dnevi sonca in jasnine,bile noči spokojne in srebrne,svetile zvezde so tja dol v doline.

A bile so noči prav vražje črnein vedel sem, da tudi to vse mine,bil mož sem, ki se vedno z gore vrne.

Zvonko Čemažar

Opomba: »Mož, ki se vedno vrne« so besede znane-ga slovenskega alpinista in gorskega reševalcaFranceta Zupana o avtorju pesmi.

48_51_Nasa smer 6.2.04 10.29 Page 51

52

2–2004

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

Prvenstvena smer Humarja in Koželja na Aconcaguo

Tomaž Humar je prvič po vzponu na Nuptse –tam se je smrtno ponesrečil njegov soplezalec JanezJeglič – plezal v navezi. Med 17. in 21. decembrom2003 sta z Alešem Koželjem po prvenstveni smeri valpskem slogu prišla na Aconcaguo. Smer, ki je dolga2500 metrov, sta poimenovala Mobitelova lastovka –Johanova smer in jo ocenila s VI+ (A2), IV-V+, 90°-100° (60°-70°), M5-M6. M. S.

Himalajska trilogijaJean Christophe Lafaille ima očitno več darov, je

zapisala francoska revija Montagnes Magazine. Oza-dje za to trditev je večstranska vrhunskost tega dro-bnega, a jeklenega Francoza, ki je že prava redkost vdobi specializacij. Odličen alpski plezalec, solist in hi-malajec je minulo sezono (2003) preplezal tri osem-tisočake: Daulagiri (8167 m), Nanga Parbat (8126 m)in Broad Peak (8051 m), vse tri na alpski način inbrez dodatnega kisika.

Na Daulagiriju je od 2. do 17. maja sam postaviltri šotorčke, nato pa je od 17. do 20. maja po klasi-čnem SV grebenu plezal na vrh in zadnji dan v 6urah sestopil v bazo. V tabore je znosil 25 kg opreme,vreme je imel pretežno slabo, baza je bila postavlje-na 1 mesec. Drugi cilj je bil Nanga Parbat, pobočjeDiamir. Levo od Kinshoferjeve smeri je potegnil 2100m svoje (do 7100 m). V spodnjem delu je bil z njimSimone Moro, v zgornjem Ed Viesturs, prvenstvenidel vzpona je preplezal sam. Vrh je dosegel 23. juni-ja po štiridnevnem končnem vzponu. Baza je stala le10 dni. Vreme je imel slabo, le na vrhu mu je sijalosonce. Na ledeniku Godwin Austen pod Broad Pea-kom se je utaboril 11. julija in že 15. julija sta z EdomViestursom po klasični smeri dosegla vrh. Baza jestala le teden dni, vreme je bilo ugodno – le z vetromna vrhu.

Zdaj ima Ed Viesturs 13 osemtisočakov in JeanChristophe Lafaille 12. Tega Slovenci poznamo z od-prave leta 1992 pod južno steno Anapurne, ko se muje nekje pri 7700 m soplezalec ubil in je potem sam tridni plezal navzdol po steni. Padajoče kamenje mu jezlomilo roko in prvo zdravniško oskrbo je dobil v na-ši bazi. Trije osemtisočaki v vremensko slabi sezoni solep dosežek. Za trilogijo je porabil kakih 40.000 EUR.

Odmevno prvenstveno smer po južnem stebruVzhodnega Nuptseja (7803 m) sta opravila Rusa Vale-gij Babanov (39 let) in Jurij Kašelenko (36 let), prviprejemnik in drugi nominiranec za »zlati cepin«. Navz-

gor sta plezala 12 dni, vrh sta dosegla 2. novembra2003, sestopala pa dva dni. Imela sta lepo in mrzlovreme, vzpon z napenjanjem fiksnih vrvi in alpsko,dolžina smeri 4500 m (višina 2500 m), težavnost: VI-5, A3/A4, W16, M5. Zapravila sta kakih 5.000 EUR. Iz revije Montagnes magazine povzel Tone Škarja

Novomeški alpinisti naAconcaguo

Sredi januarja je odšla na pot šestčlanska odpra-va Alpinističnega odseka PD Novo mesto pod vod-stvom Tomaža Erpiča, ki bo v prihodnjih treh tednihposkusila osvojiti Aconcaguo po normalni smeri. Stem vzponom, ob katerem bo snemalec Jože Har-tman posnel dokumentarni film, želijo počastiti 90-letnico delovanja svojega planinskega društva, hkra-ti pa se pripraviti za odpravo na 7123 metrov visokoPatibaro v Tibetu leta 2005. M. S.

Deževna PatagonijaKonec leta je na območju Torres del Paine šest

Slovencev zaman čakalo na dan brez padavin, takoda so na koncu plezali v snegu in vetru. Tomaž Jakof-čič in Grega Lačen sta 14. decembra po večini tehni-čno (in zaradi snega vseskozi v usnjenih čevljih!) v24 urah preplezala smer Bonnington-Williams (VI,A2, 650 m) v Centralnem stolpu. Navezi Rok Šišer-nik-Igor Puhan ter Miha Praprotnik-Milena Prapro-tnik pa sta istega dne preplezali smer Monzino (5.10,4+, 450 m) v Severnem stolpu. M. S.

Trening lednega plezanja v Solčavi

Od sobote, 10. januarja, lahko svoje cepine in de-reze praktično preizkušate na lednem poligonu vSolčavi. Za trening sta na voljo dve strani ledene koc-ke, prispevek za uporabo pa znaša 500 SIT. M. S.

Svetovno prvenstvo v lednemplezanju

Letošnje svetovno prvenstvo v lednem plezanju jepotekalo 23. in 24. januarja v švicarskem Saas Feeju.Kraj na višini 1800 m slovi po lepih smučiščih, skorajkičastih hišicah na koncu alpske doline in mondenihturistih. Konec januarja pa je bilo med turisti opazititudi pozornost vzbujajoče plezalce, ki so napolnili vsecenejše hotelčke. Prvenstva se je udeležilo 19 tekmo-valk in 71 tekmovalcev iz 14 držav, Slovenijo je zasto-

52_53_Novice iz vertikale 6.2.04 10.31 Page 52

53

2–2004

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

pal Primož Hostnik, ki se je v kategoriji težavnostiuvrstil na 35. mesto. Navzoči smo bili še z dvema so-dnikoma ter z oprimki za suho plezanje s cepini, ki jihje prispevalo naše podjetje MR Climbing. Že v petekzvečer, ko so se pomerili najboljši plezalci v kategori-ji hitrosti, so bile galerije nabito polne gledalcev, ki soz glasnim navijanjem spodbujali najboljše. Ti so 25 mvisoko ledeno svečo preplezali v 20 do 25 sekundah(1. do 5. mesto). Tudi dekleta niso veliko zaostajala,najhitrejša so za isto progo potrebovala dobrih 30 se-kund. Še več gledalcev je napolnilo garažno hišo v so-boto, ko se je v kategoriji težavnosti pomerilo med se-boj najboljših 8 plezalcev in plezalk. V hitrosti so pr-va tri mesta pri fantih in dekletih osvojili Rusi, pri te-žavnosti pa je pri moških zmagal Avstrijec Harry Ber-ger pred Ukrajincem Jevgenijem Krivošejcevim inŠvicarjem Samuelom Anthamattnom, pri dekletih paNemka Ines Pappert pred Rusinjo Natalijo Kulikovoin Nemko Kirsten Buchmann. A. P.

Prva ženska ponovitev Mortal Kombata

Francozinji Leyli Hachem in Belgijki Muriel Sar-kany je v Castillionu v razmaku nekaj dni uspelo pre-plezati Mortal Kombat (8b+), 40-metrsko smer, kizahteva veliko vzdržljivosti. Francoz Gérard Richterpa je pri petinštiridesetih preplezal Final Kombat(8c) v istem plezališču. M. S.

Nova smer nad TamarjemAndrej Pečjak in Primož Hostnik sta 20. decem-

bra 2003 preplezala prvenstveno smer v severni ste-ni Suhega vrha nad Tamarjem. Spodnji del smeri Obletu osorej (III, WI 3-4, V/+IV, 230 m) vodi prek sla-pu (WI 3-4, 80 m), za katerega plezalca menita, da jelahko samostojen cilj in primerno okolje za učenje gi-banja v ledu, medtem ko je nadaljevanje v trenutnihrazmerah primernejše za bolj izkušene. Pečjak in Ho-stnik sta v smeri pustila tri svedrovce. M. S.

Švab na pogled 7c+Erik Švab je konec avgusta na pogled ponovil smer

Il ciclone v Beli peči nad Nevejskim sedlom. Smer imaoceno 7c+ (IX+) in je gotovo ena izmed najtežjih te vr-ste, kar so jih na pogled preplezali slovenski plezalci vgorah. Opremljena je s svedrovci, med katerimi je tre-ba obvezno preplezati mesta do 7b, sicer pa ima se-dem raztežajev z ocenami 6b+, 7c+, 6c, 7a+, 6a, 6b, 6b.Eriku je pri zahtevnem vzponu gotovo pomagal pred-

hodni trening, med katerim je spomladi na Sardinijipreplezal prvo smer na pogled s težavnostjo 7c+, natopa je v raznih plezališčih preplezal kar nekaj smeri napogled z ocenami od 7b do 7c+. Jeseni je z Luko Bišča-kom v enem dnevu prosto ponovil Steber spominov(7a) in Tržaško (7b+) v Osapski steni. M. S.

Ledno plezanje v Kötschach-Mauthenu

V Kötschach-Mauthenu na Koroškem sta bili vprvi polovici januarja dve tekmovanji v lednem ple-zanju. Na tekmi avstrijskega prvenstva sta zmagalaMarco Muller (Švica) in Claudia Colussi (Italija), odSlovencev pa sta bila najbolje uvrščena Andrej (9.mesto) in Tanja Grmovšek (3. mesto). Odprto pr-venstvo Koroške in Tirolske 10. in 11. januarja namje bilo bolj naklonjeno, saj je Primož Hostnik s hi-trim in učinkovitim plezanjem zmagal pred Otmar-jem Baierjem iz Avstrije in Ursom Odermattom izŠvice. Organizator je v finalni smeri poskrbel za tež-ke prečne prehode prek visečih ledenih sodčkov injo končal pod vrhom 28-metrskega ledenega stolpa.Hostnik s tem nadaljuje dosežke Janeza Jegliča inErika Švaba, ki sta že zmagala na tekmovanjih v le-dnem plezanju v tujini. Pri ženskah je zmagala Cla-udia Colussi (Italija). M. S.

Plezalni vodnik za balvane v Reziji

Tisti, ki nestrpno pričakujete poletje, si lahko časkrajšate s plezalnim vodnikom za Rezijo, ki je izšelzadnje dni leta 2003 in v katerem je zajetih skoraj stoapnenčastih balvanskih problemov. Več informacij ozgibanki ima Robi Jamnik, [email protected]. M. S.

5. Explorers FestivalDecembra je bil v poljskem mestu Łodz že peti fe-

stival gora Explorers Festival, na katerem so sodelova-li številni gostje iz Poljske in tujine. Liv Arnesen je pre-jela nagrado Explorer 2003 za polarne dosežke, alpi-nist in polarni raziskovalec Ryszard Wiktor Schrammter himalajist Janusz Kurczab pa za življenjsko delo.Nagrado Camera Extreme sta dobila Pascal Tournaireza alpinistične fotografije in Joe Jennings za fotografi-je višinskih akrobacij padalcev. Del festivala je bilo tu-di odprto prvenstvo v športnem plezanju za pokal žu-pana mesta Łodz in III. mednarodno prvenstvo v bal-vaniranju, na katerem so sodelovali športniki iz Polj-ske, Rusije, Ukrajine in Slovaške. M. S.

52_53_Novice iz vertikale 6.2.04 10.31 Page 53

54

2–2004

Pesem na gori

Oktobra sem bila na Travniku.Tam sem našla pesem. Prosim, dajo objavite. Morda kdo pozna pisca.Rada bi ga spoznala, če je mogoče.

MajdaSpet še ena gora osvojena.Še ena radost omejena.Tukaj v gori svoj svet objamem.A ni samo moj, tudi tvoj je lahko.Lahko, a vem, da ne bo tako.Sam sem na tej poti lepote.Saj rad bi, da kdo z menoj bi šel.A je ni sreče, ki to želela bi z menoj.Še bom osvajal lepe vrhove gora.Prišel bom spet sam, tud’ odšel

bom sam z gore …Mrzli veter želi me pregnati z gore.Saj bom šel tja v dolino, a srečen ne

bom.Tudi ti si ne želiš moje družbe.Vrh le zase si želiš.Naj bo tvoj, saj jaz ničesar nimam.S pesmijo objemaj ta vrh.Jaz tako nikogar ne bom objel.Ne znam objeti in objeman biti.Zato ti ta dva verza puščam

in del sebe.Gora, tebi hvala, da si me sprejela.

Robert

Vsako jutro s planinci na pot

Planinski čevelj je pohodnosredstvo, namenjeno in prilagoje-no za ture v gorah. Obuvalo naj bostabilno, da se prijema tal in pre-prečuje zdrs. Želja slehernega je,da bi se nepoškodovan vrnil do-mov. Na pohod naj bi šla družbaodraslih, ki vedo, koliko zmorejo.Previdnost naj bo naše stalno ge-slo, bodimo pozorni na majhne na-pake, da se izognemo velikim. Žekamenček, ki ga malomarno spro-ži čevelj v strmini, je lahko usodenza ljudi spodaj v koloni. Tega se ve-dno bojim. Dobrih nasvetov ni ni-koli preveč. Zato prisluhnimo v ra-nem jutru ob 6.10 Radiu Slovenija,na katerem se že vrsto let oglaša»naša planinska svetovalka« UršulaMajcen. Ona dobro pozna vzponein padce planinskega življenja insvet, v katerem nismo sami; v

njem živijo tudi živali. Bodimo Ur-šuli hvaležni, da je vsako jutro znami, nas obvešča, opozarja, sve-tuje in pripoveduje anekdote. Po-vedala je tudi to, da je bil pokojniJaka Čop velik ljubitelj tolminskihgora, iz katerih smo mi doma. Sre-čno.

Janko Mlakar

Predlog planinskimdruštvom

Sem navdušena planinka, lju-biteljica gora in tudi vseh naših le-pot od Krasa do prekmurskih rav-nic, razgibanih Haloz, valovitihdolenjskih in belokranjskih gričevin tople Koroške. Ni kotička našedežele, ki me ne bi obogatil s svo-jimi posebnostmi in lepotami.Pred leti sem z družino največkratobiskovala kraje na Gorenjskem inhodila po planinskih poteh našihJulijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Nekega dne semna policah PD Ljubljana Maticazagledala vse polno različnih pla-ninskih dnevnikov. Tako sem za-čela spoznavati Ljubljansko mla-dinsko pot, Škofjeloško planinskopot, pa Kamniško, Bohinjsko, Za-savsko, Haloško itn. Do danes semjih prehodila več kot trideset. Spo-znala sem toliko krajev in se povz-pela na toliko vrhov, za kateredrugače sploh ne bi slišala. Večinamojih znancev ne ve, kje je Bučka,kje ležijo Šebrelje, kje je Racna go-ra pa Veliko Kozje, kje stoji cerkevz oltarjem Črne Marije, kje ležikmetija kmeta Končnika v doliniTople in še in še bi lahko našteva-la. In ne vedo, kaj zamujajo, ne ve-do, koliko zanimivih reči izveš oddomačinov, koliko zanimivih kra-jev in ljudi spoznaš. Vse to človekabogati in jaz sem bogat človek. Karnekaj krajev je še po Kozjaku, oko-li Svečine, Brežic, pa tudi še kak-šen dvatisočak v Julijcih me še ča-ka, da ga osvojim, na mojo velikosrečo pa so tu še planinske akcijeraznih planinskih društev. Neka-tera so res aktivna. PD Moravče jeimelo akcijo 25 vrhov za 5 let ob-stoja in na osvojene vrhove me

spominja res lepo priznanje zapreseženih 50.000 višinskih me-trov. Zdaj poteka njihova akcija 4 x10 vrhov za 10 let. PD Polzela jeimelo akcijo 40 vrhov za 40 let inza preseženih 60.000 metrov semna prijetni podelitvi na Gori Oljkiprejela zanimiv kipec – pravimmu planinski oskar. PD Litija imaakcijo 100 vrhov za 100 let, PD Tr-žič pa akcijo 100 vrhov za 100 let,toda vsak osvojen vrh mora biti vi-šji od 1500 m. Nekaj vrhov je ve-dno določenih, drugi pa so prepu-ščeni izbiri posameznika. Na ža-lost na PD Ljubljana Matica v svo-ji ponudbi nimajo več novih pla-ninskih dnevnikov in novih akcij,teh informacij ne moreš dobiti ni-ti na PZS. Zato predlagam planin-skim društvom, da na novo začrta-ne poti in nove akcije objavljajo vPlaninskem vestniku, PZS pa bi jihlahko objavila tudi na svoji spletnistrani. Verjemite mi, marsikdo bibil teh novic vesel. Jaz se že danesveselim nove akcije PD Moravče,morda 5 x 10 vrhov za 15 let uspe-šnega delovanja. Vsem lep planin-ski pozdrav!

Zvonka Berčič

Slovenec na Čo OjuSpoštovani g. urednik Vladi-

mir Habjan!Najprej Vam in uredništvu PV

želim vse najboljše v letu 2004. Koprebiram PV z raznimi članki o od-pravah Slovencev v Himalajo, migorska žilica ne da miru, da ne bi vnekaj stavkih opisal in komentirallanske mednarodne odprave na ČoOju (8201 m), glede na to, da je vletu 2003 osemtisočak osvojil le enSlovenec (Roman Dobrajc). Alpi-nisti nekako postavljajo gornike vozadje. In ko se vrneš z uspešnemednarodne odprave na šesti naj-višji vrh sveta, 8201 m visoki ČoOju, ti (mariborski) alpinističnipublicisti sarkastično rečejo, da toni nič kaj posebnega in da je to »tu-ristična« gora, ki ni vredna omem-be. Kako, prosim??? Mogoče pišemprav zaradi njih in bralcev PV, kisanjajo prav o tej pustolovščini.Pot v Himalajo je bila zelo dolga.P

ISM

A B

RA

LC

EV

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 54

55

2–2004

Kalili smo se v Evropi (Grossgloc-kner – 3798 m, Matterhorn – 4478m, Monte Rosa – 4634 m, MontBlanc – 4807 m). Naša prva resnaodprava je bila 6962 m visokaAconcagua v Južni Ameriki. Šelepotem smo bili končno zreli za Hi-malajo. Načrt je bil, da gremo ponormalni smeri iz Tibeta na vrh.Kot bi mignil, sta odfrčala dva mi-lijona SIT (kako zbrati denar, je paseveda poglavje zase). Pridružilismo se mednarodni odpravi, ki joje organizirala nepalska agencija(www.asian-trekking.com) in v ka-teri nas je bilo 13 gornikov z vsegasveta. Pisano druščino sva sestav-ljala tudi midva, Kazimir Perko(PD Ormož) in Roman Dobrajc(PD Grmada – Celje). Zbrali smose 28. 8. 2003 v Katmanduju in 6.9. prispeli v bazo na višini 5700 m.Sledili sta aklimatizacija in posta-vitev šotorov tabora 1 na 6400 m,tabora 2 na 7100 m in tabora 3 na7500 m. Dne 27. 9. sva krenila pro-ti vrhu, vendar sem se na višini7600 m zaradi mraza vrnil, Romanpa je v šestih urah in pol ob pomo-či dodatnega kisika prišel na vrh.Glede na to, da je bil to leta 2003najvišji osvojeni osemtisočak, si za-služi vso pohvalo, mogoče tudiPZS. Prav je tudi, da se napove no-va gorniška odprava v Himalajo, kinamerava leta 2005 splezati naEverest (8848 m) s tibetanske stra-ni – samo za alpinistične prijatelje.

Kazimir Perko

Pismo Nade Kostanjevic

Vem, da nisem edina, ki bo izra-zila svoje zadovoljstvo nad prvo le-tošnjo številko Planinskega vestni-ka. Upam, da bo tako še naprej.»Rob« ali »Krog«, kakor ga domačiniz Gore imenujejo, sem na svojih što-parskih potovanjih ob nedeljah po-poldne večkrat prehodila – na obro-ke. Večkrat sem bila tudi v Šebre-ljah, še takrat, ko je nepozabniOtmar Črnilogar tam iskal zdravja.Ko sem mu zaupala, da želim čezŠebreljski vrh na Oblakov vrh inskozi Kanomljo v Idrijo, mi je njegov

svak to odločno odsvetoval, pokojniOtmar je pa bil nad mojo odločitvi-jo navdušen in mi je celo dal navo-dila. Peš sem se odpravila po poti, kibi bila z malo dobre volje celo pre-vozna za terensko vozilo, in prišlado zanimivih križpotij in samotnihdomačij, ob katerih so na šmarnidan zorele češnje. Sestop na Obla-kov vrh je bil več kot prijeten, vide-la sem celo domačijo, katere lastnik(pozneje sem izvedela, da je šofer)si je poleg krav, kokoši, njiv in praši-čev omislil bazen z odskočno desko.Ko sem sestopila na cesto na Obla-kovem vrhu, sem se »na svoje stro-ške« prepričala, da v Kanomlji nihčene ustavlja rad, in sem vso Kanom-ljo do Spodnje Idrije premerila peš.Šele v Spodnji Idriji sem ustavila ne-ki avto – in glej šmenta, bil je moj so-sed iz Vipave. Ob Otmarjevi smrtisem tudi večkrat prištopala na nje-gov grob in ni je bilo poletne nede-lje, da ne bi tam srečala Vipavca aliPodražana. V Kanomljo sem enkrattudi sestopila z Vojščice pri Voj-skem. Večkrat sem z Vojskega šlapeš na Hudournik; od tam je krasenrazgled. To je sklani pomol nad do-lino Kanomlje in Trebuše. Zdaj, kosem pristala v domu starejših obča-nov, si verjetno takih potovanj nebom mogla več privoščiti, vendarmi je že ob prihodu upravnica rekla,da upa, da bom malo razmigala ne-katere stanovalce, ki so povsem spo-sobni za planinstvo.

Nada Kostanjevic, Dom starejših občanov Ajdovščina

Predlogi z RekePlaninski vestnik prejemam

dolgo vrsto let, vendar še nikoli do-slej ni bil tako lep kot zadnja, janu-arska številka. Odlične fotografijein odlične teme. In dobro razmerjemed planinstvom, alpinizmom inpreostalimi temami. Še nekaj pre-dlogov za v prihodnje: število inter-vjujev zmanjšati na minimum – pomojih spoznanjih za večino nisodovolj zanimivi. V vsaki številkipredstaviti vsaj eno lahko planin-sko pot, eno brezpotje in eno turo»za specialiste« (ferata). Seveda nemislim samo na opis poti, ker je do-

volj vodniške literature. Vsak izletje več kot samo opis. Območja vSloveniji, Hrvaški, Italiji in Avstrijibi morala biti v ospredju. Dobro bibilo uvesti rubriko o planinski foto-grafiji. Via Alpina, evropske pešpo-ti in dolomitske alte vie so premalopoznane in si zaslužijo večjo pozor-nost. Še enkrat čestitke za zavidlji-vo kakovost in želim vam še velikouspehov pri nadaljnjem delu!

Arsen Miletić z Reke

Slovenska koledarska imena

Že nekaj let z zanimanjem pre-biram revijo Planinski vestnik, kije v zadnjem času postala oblikov-no privlačna in tako širi svoj krogbralcev ter na svoj način oblikujeslovensko planinsko misel. Menja-ve sestave uredniškega odbora soprinesle kar nekaj sprememb, ven-dar na žalost ne tiste, na katero biVas v svojem skromnem imenu že-lela opozoriti. Že od vsega začetkaprebiranja revije me namreč motito, da na naslovnicah ne upora-bljate slovenskih koledarskihimen, temveč se omejujete zgolj nalatinska. Koledarska imena so delljudskega izročila, so naša kultur-na dediščina. So ohranjene pričeodnosa med človekom in naravo,ki nam ga v tem času tako zelo pri-manjkuje … In Planinski vestnikkot osrednja revija Planinske zvezebi moral odgovorno skrbeti zaohranjanje ne samo narave, tem-več tudi kulturne dediščine. Velikebesede o suverenosti naroda in le-potah slovenskih gora se namrečzačnejo z odnosom do drobnihstvari. S tega stališča je pomanjklji-va tudi vsebinska podoba koledar-jev Planinske zveze Slovenije. Čese osredotočimo zgolj na letošnje,je seveda pohvalno, da so oprem-ljeni tudi z angleškimi imeni zadneve v tednu, to jim daje medna-rodno, odprto naravo. Vendar ježalostno, da avtorji ob tem poza-bljajo na vrednote maternega jezi-ka. Ob teh imenih bi lahko enakov-redno navedli tudi slovenska. Za-kaj bi zanemarjali tisto, kar je re- P

ISM

A B

RA

LC

EV

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 55

56

2–2004

snično naše in na kar smo lahkoponosni? Navsezadnje je že čas, dazačnemo živeti v skladu s časom indojamemo pojme, kot je npr. »ev-ropska dimenzija«. To pomeniupoštevanje evropske različnostiin pestrosti – kulturna in naravnapestrost Evrope pa sta njeni najve-čji doti za prihodnost. In epilog tezgodbe? Vzemite v roke revijo Lo-vec in prejšnje koledarje Lovskezveze Slovenije. Njihov uredniškiodbor zgledno skrbi za ozavešča-nje svojih članov, saj na naslovnicivsake izdaje dosledno upoštevauporabo tako latinskih kakor tudislovenskih koledarskih imen. Tudiplaninci in gorniki bi morali bitimed tistimi, ki se zavzemajo za od-govoren odnos do narodne dedi-ščine.

Planinski pozdrav, Martina Pečnik

Lirične zgodbe inpesmi

V vašem novem konceptu na-šega glasila pogrešam več liričnihzgodb in pesmi, ki so bile včasihodlika te revije. Plezalska tematikaima glede na ozek krog alpinistovmalo preveč prostora. Upam, daboste to glede na želje bralcev pri-lagodili, sicer zame vestnik ne boveč zanimiv. Prepričana sem, da seboste še naprej trudili zadovoljitisvoje bralce. O dobronamernostimojih pripomb ne dvomite, takomeni tudi veliko prijateljev, ki be-rejo naše planinsko glasilo.

S planinskimi pozdravi, Marija Lebar

Kot urednik, zadolžen za podro-čje doživljajskih izpovedi, sevedabralki lahko samo pritegnem. Kerpa Planinski vestnik pokriva širokrazpon dejavnosti v gorah, je pačpotrebno tehtanje med različnimivsebinami. Tako imamo denimo podrugi strani bralce, ki bi tudi pri li-ričnih opisih želeli natančno vedeti,kje se je »doživljaj« dogajal, kako sedo tja pride ... Piscem tako svetuje-mo, naj v opisovanje svoje dejavno-sti v gorah poskusijo vpletati tudi

doživljanja, saj vemo, da le redkok-do zahaja v gore iz čistega športne-ga užitka - vsakogar zagotovo prite-gne tudi lepota gorskega sveta. To-rej, trudili se bomo po najboljšihmočeh, kar lahko opazite že v tokra-tni številki - pesmi je že več.

Marjan Bradeško

Jožičino pismoZačasno prekinjam naročniš-

tvo na revijo. Lepo vas pozdravljamin vam želim še naprej uspešnopredstavljanje naših in tujih gora

Jožica

Jožico prosimo, naj nam sporo-či svoje podatke, da jo bomo lahkoizbrisali iz evidence. V pismu, ki muje priložena zimska slika, žal nismonašli podatkov, potrebnih za odja-vo.

Uredništvo

Sto deset let

Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinske-ga društva / Planinske zvezeSlovenije, več avtorjev, zbral inuredil Božidar Lavrič, Planin-ska zveza Slovenije, Ljubljana,2003.

Dolgo pot je že prehodilo slo-vensko planinstvo, mnogo vrhovso doživeli »udi« (člani) te organi-zacije, tudi praznovalo se je. Lani

znova. Ob stodeseti obletnici Pla-ninske zveze Slovenije (PZS) ozi-roma njenega predhodnika – Slo-venskega planinskega društva –pa je decembra izšel še razkošenzbornik, ki poskuša obuditi spo-mine na bližnjo preteklost, govoripa tudi o zgodovini te poti. Takojna začetku nas pozdravi fotografi-ja sedanjega predsednika, FrancaEkarja, ki je prispeval tudi daljšeuvodno razmišljanje. Želimo silahko, da bi bil nekoč, ob še boljčastitljivih obletnicah, pri pregle-du predsednikov, ki so zaznamo-vali razvoj planinstva pri nas, nje-gov pečat na vidnem mestu. Za-tem v knjigi, ki obsega kar štiristostrani, Matjaž Deržaj na prav za-nimiv način predstavi dogodke inljudi iz obdobja, še preden se je tadejavnost združila pod pokrovi-teljstvom Slovenskega planinske-ga društva. Sledi obsežno poglav-je, ki ga je prispeval Tone Strojin,o zgodovini sedanje generacije,predvsem o dogodkih preteklegadesetletja. Žal je kar nekaj »zapi-snikarskih« podatkov z raznih sej,po drugi strani pa avtor večkratpoudari močan kulturni pomenplaninstva. Ne pozabi tudi na vlo-go Planinskega vestnika, vendarje ta, resnici na ljubo, v zbornikuskoraj prezrt, četudi je ogledaloplaninske dejavnosti. Tudi StankoKlinar v poglavju o leposlovni že-tvi zadnjih desetih let to najstarej-šo revijo le bežno omeni. Sicernjegove prodorne in živahne be-sede o bogati knjižni beri na pla-ninskem področju skali precejoseben pristop do ocene izdanihdel – nekaj jih celo zamolči. Za-kaj? Po zgledu Toneta Škarje, ki jev pregledu odprav v Himalajo po-leg opisa dodal še zgleden tabela-rični pregled, bi Stanko Klinarlahko storil podobno za literatu-ro. Zbornik postreže še s številni-mi drugimi razmišljanji; o varstvunarave, ki ga lepo predstavi JurijDobravec, o geologiji naših gora(Anton Ramovš) pa o združenjugorskih vodnikov, o katerem Ja-nez Duhovnik spregovori na zeloodkrit način, saj omeni tudi ne-prijetnosti. Zgodovino alpinizmaP

ISM

A B

RA

LC

EV

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 56

57

2–2004

LIT

ER

AT

UR

A

poda Bine Mlač, njegovemu obse-žnemu znanju pa je zaradi pre-skakujočih misli na trenutke mal-ce teže slediti. Uspehom športne-ga plezanja, ki je prav v zadnjemdesetletju doživelo izjemenvzpon, nameni nekaj besed TomoČesen, kar četrtina zbornika pa jeposvečena zgodovini Gorske reše-valne službe (GRS) pri PZS. Taslužba, katere nesebično poslan-stvo je mnogim rešilo življenje, jezagotovo občudovanja vredna.Danilo Škerbinek ob pomoči ne-katerih sodelavcev spregovori oprav vseh vidikih GRS, na koncupa je opisanih še nekaj znanih ne-sreč – tako iz oddaljene zgodovinekot izpred nekaj let. Celotnemupoglavju ni kaj zameriti, le to, daje nekoliko predolgo. Videti je, kotda je zborniku, ki je sicer ličnografično oblikovan in vsebuje le-pe fotografije, zmanjkalo »sape«pri utežitvi same vsebine. Tudinekaj »krhkim oprimkom« sezbornik ni izognil – npr. greben»Penterey« pri sliki na strani 15 jepač »Peuterey«, nekateri nemškistavki v pregledu literane bere soneprevedeni – svetovljani in poli-gloti gor ali dol, če bomo tako de-lali s svojim jezikom v Evropskiuniji, je vprašanje, ali bomo še go-vorili o slovenskem planinstvu.Celota pa vendarle deluje razko-šno, kot zasneženi Triglav, ki nanaslovnici kipi v žareče nebo. In vzbornik je za vedno zajeto novopoglavje zgodovine planinstva prinas. Za tako častitljivo dobo se totudi spodobi.

Marjan Bradeško

Kraji ovčarja Markain Cvetkóve Cilke

Izbrani spisi I, prva knjiga:Ovčar Marko, Cvetkóva Cilka,uredil in spremno besedo napi-sal France Pibernik, Mohorjevazaložba, Celje, 2003.

Branje knjig, ki govore o kra-jih, kjer si doživljal v knjigi ubese-deno lepoto narave, v spominuznova silno oživi tiste lepe trenut-ke. In taki sta povesti oziroma ro-

mana Ovčar Marko in CvetkóvaCilka pisatelja Janeza Jalna. Mo-horjeva založba se je odločila izda-ti štiri knjige izbranih spisov tegapisatelja – mojstra opisov narave,ki povsem prevladajo nad sicernezapletenimi zgodbami. Predbralcem zaživi prvo veliko proznodelo, Ovčar Marko, še bolj pa seve-da gorenjski svet, vasice pod Re-brijo (ena od vzpetin v grebenu odŽirovnice do Smokuškega vrha),svet nad Završnico, pod Begunjši-co in Vrtačo, Zelenica. Jalen jesvoje povesti umeščal v resničnekraje in ljubitelji gora bodo z Mar-kom obiskovali ali celo raziskovaliže zapuščene planine, morda ho-dili po že zaraslih stezicah od sv.Petra nad Begunjami noter v Zavr-šnico, stopili bodo celo v sosednjoAvstrijo, na Mačensko planino.Nekaterih ledinskih imen verjetnodanes ni več, pa vendar bi pozna-valci znali slediti Markovim pa-stirskim potem. Kdor je kdaj do-življal podobe gorske narave, kotjih je z besedo naslikal Jalen, bozagotovo vzkliknil: »Tako je, res jebilo tako.« Na mnogih mestih vknjigi. Podobno bo s Cvetkóvo Cil-ko, na Koprivniku nad Bohinjem,na številnih pokljuških planinah,nenazadnje na Velem polju, kjerse s trnjem posuta pot glavne ju-nakinje pravzaprav začne … In čeje ovčar Marko človek iz osemnaj-stega stoletja, je Cilka kmečka žen-ska, nam bliže po času, saj jo je Ja-len postavil v prvo polovico dvaj-setega stoletja, torej v obdobje, koje živel in ustvarjal sam. Goreljektakrat še ni bil pozidan s počitni-škimi hišicami, veliko stvari, tudipaša, pa je ostalo do danes. Prav znavdušenjem človek bere o Podje-lju, Javorovem vrhu, Zajamnikih,Praprotnici, Rudnem polju – vsemznanih krajih na bohinjski straniplanotaste Pokljuke. In o prelepihbarvah jeseni, puščobni zimi, zele-neči pomladi ali visokem poletju.Janez Jalen, tudi sam navdušennad gorami, nam je zapustil dedi-ščino, ob kateri ljubitelji naravepreprosto ne morejo ostati ravno-dušni. Priporočamo.

Marjan Bradeško

Razkošje v travi

100 travniških rastlin Slove-nije, Meta Krese, ilustracije Za-gorka Simić, Tehniška založbaSlovenije, Ljubljana 2003

Planinska potepanja nas sko-raj obvezno, vsaj v pomladansko-poletnem času, vodijo skozi živopisano cvetano, ki se razkazuje obtravniških poteh. Nekatere rožicein travice poznamo, mnoge paostanejo »tiste rumene« ali »tiste sčudnimi listi«. Da bi tudi te dobilesvoje ime, se moramo o travniškihrastlinah dodatno poučiti. In nilepšega načina, kot da gremo natravnik s knjigo v roki, z nekak-šnim vodnikom po travniškemsvetu. Strokovnjaki imajo rajeknjige (rečejo jim ključi), v kate-rih so značilnosti posameznihvrst točno opisane z besedami, zabolj povprečne in podpovprečnebotanike pa so veliko prijaznejšiopisi, ob katerih je zraven še foto-grafija. Še bolj kot fotografija pa jekoristna ilustracija, saj prikaže lerastlino brez motečega ozadja, ta-ko da laže opazimo bistvene zna-čilnosti. Tega se v Tehniški založ-bi Slovenije očitno zavedajo, saj so

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 57

58

2–2004

LIT

ER

AT

UR

A

so pa res samo orientacijske nara-ve. Seznam prenočišč in gostišč obpoti bo pomagal utrujenim in la-čnim, na koncu knjižice pa je pro-stor še za vseh devetintrideset ži-gov, kolikor jih je treba zbrati. Potje treba prehoditi v eni smeri, obprekinitvi pa nadaljevati na istemkraju. V priročnem vodničku je ce-lo nekaj barvnih fotografij, ki karkličejo na pot. Žal pa, kot se vseprepogosto dogaja, lektorica, četu-di je navedena, nikakor ni opravilasvojega dela in tako »jezične zade-ve« vodniček ponekod kar poštenokalijo. Ne smejo pa skaliti veseljapopotnikov, saj je pot zanimiva invodi prek lepih krajev – prečka Po-horje, Sleme, Dobrovlje, Limbar-sko goro, Janče, Turjak, Bloke, Sne-žnik, Brkine, Slavnik, SlovenskoIstro in se spusti do Jadranskegamorja. In koliko jih je še na poti!

Marjan Bradeško

Seminar orientacijeMenina 2003

Seminar pod pokroviteljstvomMK PZS izvaja Odbor za orientaci-jo. Letos je bil že sedmi po vrsti inčetrtič je potekal po dvostopenj-skem sistemu usposabljanja vadi-teljev orientacije. Trajal je štiridni, od četrtka do nedelje. Semi-nar je vodila Andreja Konovšek obsodelovanju tehničnega vodje An-dreja Stuchlyja in članov odbora:Boža Jordana, Bojana Rotovnikain Aleša Glavnika. Letos je bilaMenina idealna za tako delo, sajsmo bili v objemu goste megle intudi dežja ni manjkalo. Vmes pasmo, vsaj za vaje, izkoristili trenut-ke jasnega vremena. Razpoloženjeje bilo delovno in sodelovanje vskupini vzorno. Udeležencev je bi-lo 13 iz 9 PD in le eden je prišel sa-mo na izpitno turo. V povprečju sodosegli 348 točk (najmanj 314,največ 398). Za drugi del seminar-ja se je že odločilo sedem udele-žencev. Za prijetno ozračje v do-mu sta poskrbela oskrbnika. Poanketi je seminar dobil oceno 5,6od šestih možnih točk.

Božo Jordan

na tak način predstavili že Ra-stlinstvo naših gora in OrhidejeSlovenije, tokrat pa so prišle navrsto travniške rastline. Pri temsta moči združili (pa ne prvič)Meta Krese in Zagorka Simić, pr-va z besedno predstavitvijo, skratkim opisom rastline, rastišča,časa cvetenja in načina uporabe,druga pa s čudovitimi botanični-mi risbami. Predstavili sta stotravniških rastlin, vendar ne kak-šnih silno redkih, sistematičnoposebnih, od človeka ogroženih,izjemnih – ne, izbrali sta sto pov-sem običajnih vrst. Ne nazadnje otem priča že to, da ima kar dobračetrtina predstavljenih vrst v ime-nu »navadni«. Pa vendar je tudi tanavadnost izjemno bogastvo, ki gane znamo ceniti tako kot v deže-lah, v katerih so ga človekovi po-segi že zdavnaj uničili. Da ga bo-mo lahko cenili in ohranili, gamoramo najprej spoznati in za toje knjiga 100 travniških rastlinSlovenije več kot primerna.

Igor Maher

Slovenija je že dolgo v Evropi

Ciglarjeva pot od Drave doJadrana, popotni vodnik –dnevnik, uredil Uroš Vidovič,založila Turistična zveza Slove-nije, Ljubljana 2003

Evropo prepreda vrsta pešpoti,kar enajst jih je naštetih v drobce-ni knjižici – vodničku, ki ga je izda-la Komisija za evropske pešpoti vSloveniji. Dve poti, E6 in E7, pre-čkata tudi Slovenijo. E6 je bila pr-va, po kateri je Slovenija »odkora-kala« v Evropo, in nekdanji vodni-ček zanjo je že pošel. Novi je zatodobrodošel. Vsebuje osnovne po-datke o pokrajinah in regijah, ki jihprečka, zatem pa podrobne opiseposameznih odsekov poti; skupajjih je osemintrideset (38) – od mej-nega prehoda Radlje na severu doStrunjana na slovenski obali. PotE6 prek Slovenije je dolga 315 kilo-metrov, najvišja točka, ki jo dose-že, pa je Snežnik. Sicer pa vodiprek gozdov in travnikov in se po-skuša izogniti cestam, kjer je seve-da mogoče. Pot je popotniška, torejne »pretirava« z vzponi in spusti,vendar je zagotovo privlačna zavsakega ljubitelja narave in hoje.Opisi so precej splošni, vendar biob predlaganih zemljevidih Pla-ninske zveze Slovenije morali za-dostovati. Skromne skice posame-znih odsekov so tudi v vodničku,

Učbenik lahko naročite na Pla-ninski zvezi Slovenije, Planin-ski založbi, Dvoržakova 9, 1000Ljubljana, tel. 01/43-45-684,fax: 01/43-45-691 ali po e-pošti:[email protected].

Novo v založbi PZS

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 58

59

2–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Sporočilo za javnost o snežnihrazmerah v gorah*

Trenutne snežne razmere v vi-sokogorju so zaradi na novo zapa-dlega snega konec tedna izjemnonevarne za proženje snežnih pla-zov. Na skorjasto podlago nesprije-tega starega snega – v zametih soskrite zahrbtne plasti kložastegasnega – je v visokogorju zapadloveč kot 50 cm vlažnega nesprijete-ga snega, tako da je snežna odejazelo nestabilna. Gorski reševalciodsvetujejo gibanje v takih razme-rah, saj se plazovi v strmejših pobo-čjih prožijo sami ali pa že ob naj-manjši obremenitvi. Ker so za ta te-den napovedane nove padavine, serazmere tudi naslednji konec te-dna še ne bodo izboljšale. Ocenju-jemo, da gre za 4. stopnjo nevarno-sti po evropski 5-stopenjski lestvicinevarnosti proženja snežnih pla-zov. Kaj svetujemo?• v trenutnih okoliščinah se odpo-

vejmo zahtevnejšim turam • odločimo se za lažje oz. varne ture • seznanimo se s poročilom o sne-

žnih razmerah, ki ga objavlja Hi-drometereološki zavod RS

• če se že znajdemo v nevarnih si-tuacijah, se izogibajmo gibanju(prečenju) po strmih pobočjih,grapah, koritih …

• hodimo v varni oddaljenostidrug od drugega in se opazujmo

• nevarna pobočja prečimo posa-mično (primer hrvaških planin-cev v Kokrškem plazu kaže nas-protno: plazišče so prečili sku-paj. Plaz je zajel vse štiri hkrati injih po večstometrskem drsenjutudi odložil skupaj – vse v obmo-čju 50 metrov. Dva sta imela sre-čo, da ju je izvrgel na površje,dvema ni bilo pomoči.)

• na ture nikoli ne hodimo sami• nameravani turi se posvetujmo z

bolj izkušenimiPodkomisija GRS

za informatiko in analize

Martinova pot

Ob praznovanju občinskegapraznika v Šmartnem ob Paki so 8.11. 2003 izvedli planinski pohodpo krožni planinski poti, ki je bilaodprta 9. 11. 2002. To je bil že se-dmi pohod po vrsti ob občinskemprazniku. Doslej je pot prehodilo366 pohodnikov. Vsak dobi spo-minsko značko. Dnevnik poti sedobi na prvi točki blizu železniškepostaje. Martinova pot ima sedemkontrolnih točk (Šmartno, 311 m,

Jug, Gora Oljka, 733 m, Bezgovica,Veliki vrh, Sv. Anton, Slatine).Označena je s Knafeljčevo marka-cijo z dodatno črko M. Prehoditi seda v enem zamahu v dobrih se-dmih urah ali pa seveda s krajšimiizleti na posamezno točko. Pohodje bil tudi priložnost, da so na pri-reditvenem prostoru blizu žele-zniške postaje v dvanajstih dnehpostavili brunarico za svoje druš-tvene prostore.

Božo Jordan

Poročilo z 2. zboravodnikov PZS

Drugi zbor vodnikov PZS je bil29. novembra v sejni sobi ČGP De-lo. Udeležilo se ga je več kot 80%delegatov vodniških odsekov in večgostov. Delo zbora je brez večjih za-pletov potekalo po predlaganemdnevnem redu. Poslovnik o delu

zbora vodnikov je bil sprejet zmanjšimi dopolnitvami in bo veljaltudi na naslednjih zborih. Nasle-dnji točki, poročilo o delu vodniškekomisije (VK) PZS in njenih odbo-rov in razprava o poročilih, sta mi-nili brez posebnih razprav. Razpra-va se je razživela pri dopolnitvahPravilnika o organiziranosti vodni-kov PZS. Nekaj delegatov je izrazi-lo mnenje, da pri sedanjem načinukadrovanja člani VK izhajajo prete-žno iz MDO iz vzhodne Slovenijein tako MDO iz druge polovice Slo-venije nimajo vpliva na delo VK.Sprejet je bil kompromisni pre-dlog, da se predlog pravilnika, ki soga delegati dobili nazadnje, dopol-ni z nekaj manjšimi popravki in setak tudi sprejme. Drugi predlogi panaj se zbirajo in pripravljajo za na-slednji zbor VK. Med razpravo onovem pravilniku VPZS se je odpr-lo vprašanje, koga vodnik PZS lah-ko vodi, ker v predlogu pravilnikani nobenih omejitev. Želja vodni-kov je, da bi vodili čim več ljudi. Aizkazalo se je, da so omejitve pove-zane z zavarovanjem odgovornosti.Ob tem se je tudi izkazalo, da jemoč udeležence vodniških aktiv-nosti razdeliti v tri skupine; v prvibi bili člani PZS, v drugi šole, vrtci,dijaški domovi in preostale organi-zacije in podjetja, ki potrebujejopomoč vodnikov PZS, v tretji pa najbi se znašlo vodništvo, ki deluje nakomercialni podlagi. S tem pravil-nikom je do neke mere zajeta prvaskupina, za drugi dve pa se bo tre-ba še dogovarjati, kaj in kako. In-formacije, ki smo jih dobili medzborom, kažejo na to, da obstoječazakonodaja in predpisi omogočajovodenje vseh treh skupin, izvedbe-ne podrobnosti še niso jasne, neka-tere informacije pa si nasprotujejo.Na koncu je bil sprejet pravilnik,kakršen je bil predlagan delega-tom, z nekaj manjšimi dopolnitva-mi. Dopolnitve se zbirajo za nasle-dnji zbor VK. Zbor je nato razrešilnamestnika načelnika VK in napredlog ljubljanskega MDO na tomesto izvolil Staneta Tomšiča. Vzadnji točki dnevnega reda je bilopostavljeno vprašanje, ali je trebavodene izlete prijavljati policiji. Na

* Napisano 19. januarja 2004 po nesreči hrvaških planincev v plazu pod Kokrškim sedlom.

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 59

60

2–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Primorskem je policija zahtevala,da so izleti, ki jih vodijo vodnikiPZS, prijavljeni kot javne priredi-tve. PZS je glede tega že sprožilapotrebne aktivnosti, da bomo dobi-li ustrezne razlage in navodila.Drugi zbor vodnikov PZS je tako podobrih štirih urah uspešno končalsvoje delo. Pokazalo se je, da je šenekaj pomembnih odprtih vpra-šanj, ki se nanašajo na pristojnostiin delo vodnikov. Prav tako je šenekaj nejasnosti v zvezi z vsemi za-varovanji, ki se nanašajo na vodni-ško aktivnost. Zato je bil z odobra-

vanjem sprejet predlog, da se ti od-prti problemi in vprašanja med le-tom razčistijo in se pripravijo pre-dlogi za reševanje. Dobro bi bilo, čebi VK organizirala kakšno temat-sko posvetovanje oziroma okroglomizo, na kateri bi lahko dobili večmnenj vodnikov o omenjeni pro-blematiki. Prevladalo pa je skupnospoznanje, da je za kakovostne pra-vilnike, ki naj bi opredeljevali delovodnikov PZS, potrebno daljše, po-stopno in sistematično delo, takovodniških odsekov kot MDO in VK.

Drago Metljak

Poimenovanje trzinske knjižnicepo profesorju Tinetu Orlu

V Trzinu je bil 19. 12. 2003 od-prt center družbenih dejavnostiIvana Hribarja, znanega ljubljan-skega župana, rojenega v Trzinu. Zaširšo slovensko planinsko javnost inza bralce Planinskega vestnika pa jeverjetno veliko bolj zanimiva novi-ca, da se je trzinski občinski svet napobudo UO PD Onger Trzin odlo-čil, da novo trzinsko knjižnico, ki boodprla svoja vrata v začetku febru-arja, poimenuje po profesorju Tine-tu Orlu, znanem pedagogu, ravna-telju, slavistu, uredniku in planin-skem delavcu, ki se je leta 1913 ro-dil v Trzinu. Profesor Orel je medplaninci znan kot urednik Planin-skega vestnika. Urejal ga je kar tridesetletja. Dejaven je bil tudi nadrugih področjih planinstva: bil jedolgoletni predsednik PD Celje, ak-tivno je deloval v organih PZS, pre-plezal je vrsto klasičnih smeri v na-ših gorah. Profesor Orel je doslej vTrzinu že imel manjšo stalno zbirkov hišici domačega PD, katerega pr-vi častni član je postal leta 1984.

Emil Pevec

Pohod na gruzijskičaj na Celjsko kočo

PD Celje Matica je 27. 12. 2003organiziralo tradicionalni večernipohod s svetilkami na gruzijski čajv Celjski koči. Pohod je bil letos or-ganiziran že dvajsetič, v spomin naceljska alpinista, ki sta se preddvajsetimi leti udeležila vzpona naKazbek (5020 m) na Kavkazu inprinesla v Celje na pokušino gruzij-ski čaj; s prijatelji so ga prvič poku-sili prav v Celjski koči. Planinci smose zbrali v Pečovniku, ko je bila žetrda tema. Pot nas je v lepem, a hla-dnem vremenu vodila čez Grmadomimo nove planinske koče na Gr-madi in mimo kmetije Čater doCeljske koče. Svetlikanje lučk v goz-du je bilo prav čarobno. Nekateriso hodili kar z naglavnimi svetilka-

Sejem LovV prostorih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehra-

no RS je konec preteklega leta potekal sestanek programskegasveta mednarodnega sejma lovstva, ribištva, turizma in aktivno-sti v naravi, sejma Lov, ki bo potekal v Gornji Radgoni od 7. do 9.maja 2004. Udeleženci srečanja so ocenili, da je prvi sejem odli-čno uspel, saj je na njem sodelovalo 61 razstavljavcev iz 7 držav,ogledalo pa si ga je 8.500 obiskovalcev; dobro obiskani in odmev-ni so bili tudi strokovni posveti. Sejem v letu 2004 bodo sestavlja-li poslovni, strokovni in spremljajoči del. Razstavni program sej-ma je večji za dva pomembna nova segmenta: turizem (predvsemlovni in ribolovni turizem, predstavitev zdravilišč in počitnic napodeželju) ter outdoors (aktivnosti v naravi; to se ujema s progra-mom lova in ribolova). Poseben poudarek bo dan tudi kinologiji.Strokovni posveti bodo predstavili aktualne lovske in ribiške te-me ob sprejemanju nove zakonodaje in vključevanju v EU. S stro-kovnimi razstavami se bodo kvalitetno predstavile institucije, kisestavljajo jedro strokovnega dela sejma: Lovska in Ribiška zvezaSlovenije, Zavod za gozdove Slovenije, Strelska zveza Slovenije,Kinološka zveza Slovenije – Lovska kinologija, Zveza za sokolar-stvo in druge. Novost sejma bo tudi nastop Planinske zveze Slo-venije, ki bo predstavila svoje dejavnosti in organizirala strokov-ni posvet. Glede spremljajočega dela so udeleženci srečanja na-povedali dogodke, ki bodo popestrili sejemsko dogajanje in prite-gnili obiskovalce: streljanje, kasting, plezalna stena, nastopi lov-skih rogistov in pevskih zborov, ponudba lovskih in ribjih jedi,agility … Bojan Lepičnik, predsednik LZS, je predlagal, da bi nasejmu organizirali prvo srečanje Lovskih zvez držav, ki bodo ma-ja naslednje leto postale članice EU, pobudi pa se je za ribiškezveze držav pristopnic EU pridružila tudi RZS. Predstavnik Kino-loške zveze Slovenije je napovedal predstavitev avtohtonih lov-skih pasem, ki se v Sloveniji uporabljajo na različnih terenih, vokviru športne kinologije pa naj bi na sejmu potekala ena izmedtekem državnega prvenstva v agilityju z mednarodno udeležbo.Sejem Lov bo v letu širitve EU odmevno mednarodno strokovnosrečanje lovcev, ribičev in vseh ljubiteljev narave. Poseben pou-darek bo namenil skrbi za neokrnjeno okolje, ki bo tudi enaizmed najpomembnejših skupnih evropskih nalog.

Projektna skupina za organizacijo sejma

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 60

61

2–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

mi, drugi spet z baklami, najiznaj-dljivejši pa so nosili stare svetilke,med katerimi so zbujale največ po-zornosti stare oljenke, petrolejke,celo stara rudarska svetilka je bilamed njimi. Pred kočo je vse planin-ce, ki jih je bilo več kot 170, po žeustaljeni navadi pričakal topel gru-zijski čaj. Tam so tudi oddali svojestare svetilke v oceno, saj je bila nakoncu pohoda razglasitev »naj sve-tilke«. Lastniki najizvirnejših sve-tilk so prejeli simbolične nagrade.Pri organizaciji pohoda sta organi-zatorjem pomagala tudi najemnikaCeljske koče, ki je bila lepo novole-tno okrašena, poskrbeli pa so tudiza razvedrilo in ples ob prijetnihzvokih domačih viž. Najvztrajnejšiplaninci so vztrajali pozno v noč, šeprej pa smo si zaželeli trden korakin veselo novo leto.

Davorka Lamut

Srečanje koroškihvodnikov na Ošvenu

V petek, 28. 11. 2003, so se nakmetiji Ošven nad Ravnami spetzbrali koroški vodniki PZS na dru-žabnem večeru. Zbralo se nas jepetdeset iz vse Koroške skupaj znekaj povabljenimi. Ivan Cigale,organizator in vodja inštruktorjevPZS in KVIZ za Koroško, je pozdra-vil vse navzoče, nas seznanil z de-lom v PD, akcijami, ki so potekalepo društvih, izobraževanjem vpreteklem in prihajajočem letu.Vsak udeleženec srečanja je prejelrazpored izletov, ki jih bodo orga-nizirala koroška društva v letu2004. Matjaž Šerkezi je s predava-njem ob diapozitivih o izobraževa-nju nepalskih vodnikov, ki se ga jeletos udeležil z Bojanom Pollakom,dodatno popestril prijetno in spro-ščeno ozračje. Posnetki in glasba izNepala so nas popeljali v čudovitisvet ledenikov, gora, jezer in življe-nja v Nepalu. Sledila sta še medse-bojno obdarovanje in večerja. Obklepetu in glasbi harmonike smose zadržali dolgo v noč, razšli pasmo se z željo, da bi se dobili v ševečjem številu kot letos.

Veronika Viltužnik

Jubilej PD Ptuj

V počastitev 50-letnice društvain 45-letnice Mladinskega odsekasmo člani mladinskega odseka vCentru interesnih dejavnosti naPtuju med 11. decembrom 2003 in19. januarjem 2004 pripravili raz-stavo, na kateri smo razstavili risbi-ce, pesmi in spise naših mladih pla-nincev ter fotografije mladinskegavodnika Primoža Tropa. S to raz-stavo smo hoteli tudi širši okolicipokazati, kdo smo in kaj delamo …Kaj torej počnemo v Mladinskemodseku? Mladi člani PD (cicibani,osnovnošolci, dijaki in študentje)pomenimo 50 % članstva. Osnov-nošolci so organizirani v 17 planin-skih skupinah, ki delujejo na šolahv ptujski in okoliških občinah. Vsa-ka skupina ima mentorja (pravilo-ma je to učitelj, ki na tisti šoli uči)in ta vodi planinski krožek, zbiraprijave za izlete in otroke na izletutudi spremlja. Društvo pošiljamentorje na seminarje za Mentor-je Planinskih skupin, ki jih organi-zira MK PZS, tako da dobijo tudiustrezno planinsko izobrazbo. Izle-te za osnovnošolce organiziramovodniki PD Ptuj, prilagojeni sootrokom, udeležijo pa se jih lahkovsi člani društva. Od lani so pose-bej organizirani tudi izleti za dijakein študente, kajti naš cilj je ponudi-ti tej populaciji atraktivne izlete injih pritegniti k hoji v hribe in delu

v društvu ter si tako zagotoviti tudiprihodnji kader za delo z mladimi.V šolskem letu 2002/2003 smo ta-ko izvedli 17 izletov za planinskeskupine in 5 izletov za dijake in štu-dente in če seštejemo, je bilo v temšolskem letu na izletih več kot 800mladih. Imeli smo tako avtobusneizlete kot izlete z vlakom. Osvajalismo vrhove na bližnjem Pohorju inKozjaku, se odpravili v Prekmurje,kar nekajkrat pa tudi v Zasavje inosvojili nekaj vrhov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Otro-ci sodelujejo tudi v akciji MK Mladiplaninec in pridno nabirajo žige. V5. razredu se lahko vključijo tudi vplaninsko šolo, ki jo vsako leto or-ganizira MO ob pomoči naših vo-dnikov in inštruktorjev planinskevzgoje. V okviru Planinske šoleotrokom posredujemo osnovnoznanje, ki ga potrebujejo za varnohojo v hribe. Planinske skupine seredno in uspešno udeležujejo kvizaMladina in gore, začeli pa smo seudeleževati tudi orientacijskih te-kmovanj. Da vse poteka, kot je tre-ba, skrbi Odbor mladinskega odse-ka. Predvsem pa se vsi, ki delamo vMO, trudimo otrokom približatihribe v želji, da bi doživeli gore vnjihovi prvobitnosti. Povabili bi vasna razstavo, a mislim, da bo pova-bilo v hribe bolj zaleglo. Morda sesrečamo …

Jasna Drakšič, načelnica MO PD Ptuj

Mladi ptujski planinci nad Okrešljem

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 61

62

2–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Poročilo z državnega tekmovanja Mladina in goreV soboto, 17. 1. 2004, je po-

tekalo v Rušah 15. državno te-kmovanje Mladina in gore, ki gaje organizirala Mladinska komi-sija PZS s sodelovanjem PD Ru-še in OŠ Janka Glazerja iz Ruš.Tekmovalo je 29 ekip iz vse Slo-venije. Le-te so se uvrstile na dr-žavno tekmovanje z regijskih te-kmovanj, ki so potekala v no-vembru 2003.

Prireditev se je začela ob de-setih z uvodnimi govori in pro-slavo. Slavnostni govornik je bilFranci Ekar, predsednik PZS.Sledilo je pisanje testov. V temčasu je potekalo srečanje men-torjev. Po kosilu je bila razglasi-tev rezultatov. Družabni pro-gram sta popestrila pevec AdiSmolar in pisec dodatnega gra-diva Dve leti na Ruški planinskipoti Franc Hribernik.

Sedem najboljših ekip se jeuvrstilo v veliki finale, ki je potekalpred občinstvom v obliki kviza.Ekipe so se uvrstile takole:1. Markacije iz PD Fram2. Mravlje iz PD Nova Gorica3. GremoRajeSpat – GRS iz PD

Ljubljana Matica4. Divji lovci iz PD Ožbalt – Kapla5. Pohorci iz PD Ruše6. Menina iz PD Gornji grad7. Krampižarji iz PD MežicaZmagovalci so dobili za nagrado5-dnevni mednarodni tabor v tu-

jini, druga ekipa 5-dnevni tabor veni izmed slovenskih planinskihkoč in tretja konec tedna v Ruškikoči na Pohorju. Vseh sedem ekippa si je prislužilo tudi praktičnenagrade. Tekmovanje je potekalov prijetnem planinskem ozračju.Poglavitni cilj je bil seznaniti čimveč mladih s planinsko vzgojo, sajse zavedamo, da nesreča nikoli nepočiva. Previdnosti v gorskemsvetu ni nikdar preveč. Kdor večzna, manj tvega.

Brigita Čeh, koordinatorica državnega

tekmovanja Mladina in gore

Zmagovalci tekmovanja Mladina in gore 2004: Mentorica Brigita Vabič ter člani Aja Zamolo,

Maša Stres, Sara Mejal in Nejc Bobovnik (fotoarhiv PD Fram)

Mladina in gore:Organizatorji in zmagovalci

Domžale 1989PD Jezersko

Mostec 1990PD Špik (Ljubljana Sostro)

Ljubljana 1991PD Nova Gorica

Nova Gorica 1992PD Nova Gorica

Ilirska Bistrica 1993OŠ Hoče (PD Fram)

Hoče 1994OŠ Komen

Komen 1995PD Onger Trzin

Trzin 1996PD Onger Trzin

Podlehnik 1997OŠ Šempeter pri N. Gorici

Šempeter pri Novi Gorici 1998OŠ Šempeter pri N. Gorici

Fram 1999PD Dobrovlje - Braslovče

Braslovče 2000OŠ Franceta Bevka -Lj.

Ljubljana 2002Trzinski žerjavčki (PD Onger Trzin)

Trzin 2003Ledenica (PD Ruše)

Ruše 2004Markacije (PD Fram)

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 62

63

2–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Praznovanje novegaleta pod zemljo

V okviru PD Pošte in Teleko-ma Ljubljana že dolgo deluje Pla-ninsko-jamarski odsek z etnološkosekcijo, ki prireja izlete v zanimivekotičke Slovenije, sem ter tja patudi v kraško podzemlje. Načelnikodseka, kakršnega najbrž nimanobeno drugo planinsko društvo,je Rado Radešček, znani pisec kn-jig o slovenskih legendah in vra-žah. Je pobudnik posebnih poti, kista registrirani pri PZS. Prva po-hodna pot se imenuje »Poštarskajamska pot« in je bila registriranaleta 1995. Njene kontrolne točkeso skoraj vsi kraški pojavi na slo-venskih tleh in pomeni prvo slo-vensko jamsko transverzalo terbržkone tudi eno prvih na svetu.Leto pozneje je bila pri PZS regi-strirana še »Pot slovenskih le-gend«. Ta popelje pohodnika vsvet ljudskega pripovednega boga-

stva, izbranega iz dveh debelih kn-jig z naslovom Slovenske legende,ki jih je izdal načelnik odseka. Vo-dniki po obeh poteh in dnevnikiso na voljo v pisarni društva. Ja-marska dejavnost je člane odsekatesno povezala s sorodnim Jamar-skim društvom Karlovica iz Dole-nje vasi. Med prijatelji se je predveč kot desetletjem porodila zami-sel o skupnem praznovanju nove-ga leta v podzemlju. Tudi letošnjodeževno januarsko soboto, ki jemarsikomu prekrižala smučarskeali planinske načrte, naših jamar-jev slabo vreme ni prav nič oviralopri ponovoletnem praznovanju vjami Mačkovica. Pisani skupiniplanincev in jamarjev so se pri-družili tudi planinci iz Kočevja, kiso tega dne zaradi dežja opustiliplaninske načrte. Po ogledu glav-ne jame so se zbrali v Mali dvora-ni pri kapniški skulpturi, imeno-vani Mojzes. Med najmlajšo ude-leženko in najstarejšim jamarjemje bilo skoraj 80 let razlike. Tisti, kiso bili prvič v tej jami, so doživelijamarski krst s »karbidom inognjeno vodo«. Sledila sta prigri-zek in nazdravljanje jamarskemunovemu letu. Zgodaj popoldne sovsi dodobra zamazani z blatomvnovič ugledali dnevno svetlobo.V bližnjem bistroju Oaza, v kate-rem hranijo žig jame, so se vpisaliv vpisno knjigo in se razšli z načr-ti za naslednje obiske podzemlja.

Stane Tomšič

Lojze Motore prejel častni znak svobode republikeSlovenije

Rojen je bil 28. junija 1920. Vplaninske vrste je stopil takoj povojni in sodeloval pri obnovi Jurko-ve koče in graditvi Tončkovega do-ma na Lisci. Je dolgoletni članupravnega odbora PD Lisca Sevni-ca in danes častni predsednik druš-tva ter blagajnik, dolga leta je bil tu-di predsednik društva. Bil pa je tu-di tisti, ki je zaoral v ledino na izo-braževalnem področju. Društvenidelavci so mu radi sledili. Vedno jepoudarjal, da brez akcij mladih vplaninstvu ni celostnega društva.Trudil se je, da bi privabil mladi rodv aktivno planinstvo z organizacijovabljivih planinskih izletov in tabo-rov, ki se jih udeleži od 60 do 100mladih na leto. Nikoli pa ni bil izletv njegovi organizaciji le naključnoobčudovanje narave, pač pa spo-znavanje gore v vseh njenih obli-kah, lepotah in nevarnostih. Lojze-tova skrb je bila tudi, da so se mladikandidati pravočasno udeleževalitečajev za mladinske in planinskevodnike in danes se društvo lahkopo njegovi zaslugi ponaša s številni-

Ponovoletno praznovanju v jami Mačkovica

Vabilo nafotografskorazstavo

V sredo, 25. februarja2004, ob 18. uri bo v hoteluAstoria na Bledu otvoritev fo-tografske razstave BorisaStrmška z naslovom: »Človekin gore«. Vabljeni.

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 63

64

2–2004

SL

IKO

VN

A U

GA

NK

A

mi usposobljenimi planinskimi de-lavci. K društvenemu življenju jepritegnil veliko starejših, še več pamladih. Sam rad poudari, da mora-mo imeti v svojih vrstah Planince zveliko začetnico. To so ljudje širokeetične kulture za preživljanje pro-stega časa v gorskem svetu in vzdr-ževanje planinskih navad, ljudje, kinačrtno razmišljajo o pomenu na-rave za človeka. Svoje članke jeobjavljal v Planinskem vestniku,sodeloval pri izdelavi planinskihvodnikov, bil eden glavnih traser-jev Sevniške planinske poti, Zasav-ske planinske transverzale in tudiPoti XIV. divizije. Je član Nadzor-nega odbora Planinske zveze Slove-nije in aktivno sodeluje v deluMeddruštvenega odbora planin-skih društev Zasavja. Je tudi pod-predsednik prostovoljnega gasil-skega društva Sevnica, član UOZZB Sevnica in predsednik NODruštva računovodskih in finan-čnih delavcev Sevnica. Zanj še ve-dno velja: biti vedno velik in mladv svojih razmišljanjih in dejanjih.Je poročen in oče dveh otrok. Zasvoje delo je prejel številna druš-tvena in občinska priznanja, meddrugim Bloudkovo priznanje inpriznanje OKS ob letu prostovolj-nosti 2001. 23. decembra 2003 jeprejel veliko priznanje iz rok pred-sednika države dr. Janeza Drnov-ška. Vsi mu od srca čestitamo.

Jože Prah

Žive jasliceDa se tudi plezalci zanimajo za

tradicijo, je dokazalo Športnodruštvo lednih plezalcev iz Moj-strane, ki je v ledenih slapovih vMlačci med 25. decembrom in 3.januarjem pripravilo žive jaslice.

Mateja Pate

PopravekV januarski številki Planinske-

ga vestnika smo po pomoti objavili,da je na proslavi 10-letnice ZGVSdobil potrdilo o opravljenem stro-kovnem izpitu tudi Borut Naglič; tose je izkazalo za napačno.

Uredništvo

Čez vrh na sliki vodi za-varovana markirana pot.Kje je to, kaj se vidi na sli-ki? Vabimo vas, da namsporočite kakršno koli za-

nimivo podrobnost, z vese-ljem jo bomo objavili.

Rešitve pošljite na Ure-dništvo PV, p. p. 214, 1001Ljubljana ali na [email protected].

Rešitev iz januarske številke:

Dobili smo štiri pravilnein dve napačni rešitvi. Spet jepravilno odgovoril naš zvestireševalec Jure Golob, potemTomaž Polak, skupen odgovorsta poslala Luka in Polde Ta-ler, dobili pa smo tudi nasle-dnjo rešitev:

V januarski številki PV steobjavili fotografijo dela grebe-na Košute. Vidijo se vrhovi Te-goške gore in Macesja. Medlevim travnatim pobočjemMalega Kladiva, s katerega jetudi narejen posnetek, in opti-čno najvišjim vrhom Macesja(2124 m) pa je nekaj kvadra-tnih mm velik romb v resnicinajvišjega vrha Košute, 2133m visoki Košutnikov turn.Moj zimski posnetek, ki vamga pošiljam, je narejen s potina najbolj obiskani del Košu-

te – Veliki vrh, zajema pa ne-koliko širšo perspektivo grebe-na; videti je še del Toplarja,Kofce goro, Malo in VelikoKladivo.

Prijetno in ustvarjalno de-lo s PV vam želim.

Samo Jemec, Bistrica pri Tržiču

Gospod Jemec nam je pokoncu redakcije prejšnje šte-vilke poslal tudi pravilno re-šitev uganke iz decembrskeštevilke, ki jo je še podkrepils fotografijami.

Andrej Stritar

Kako poznamo naše gore?

54_64_Obvestila 6.2.04 10.33 Page 64

00_Ovitek 6.2.04 10.07 Page 2

Documents

Zahodni Julijci - Planinski vestnik