Zacetki jezikovne politike in nacrtovanja v prekmurskem knjiznem jeziku 18. in 19. stoletja - 07 Zora 90 - Jesenšek

7/27/2019 Zacetki jezikovne politike in nacrtovanja v prekmurskem knjiznem jeziku 18. in 19. stoletja - 07 Zora 90 - Jesenek

1/7

82

Zaetki jezikovne politike in nartovanja v prekmurskem knjinem jeziku 18. in 19. stoletja

0 Do sredine 18. stoletja so obstajale na ozemlju Slovenije tri knjine jezikov-ne razliice. Normativno najbolj izoblikovan je bil osrednjeslovenski knjini jezik, ki je pokrival jezikovno ozemlje osrednjih narenih skupin, tretjina slo-venskega prostora pa je pripadala t. i. vzhodnoslovenskemu knjinemu jeziku,ki je imel dve razliici prekmursko in vzhodnotajersko. Prekmurski jezik se je dolga leta izoblikoval loen od matinega ozemlja, zato so pri njem opazninekateri manji vplivi kajkavine in madarine.Prekmurski knjini jezik, imenovan tudiisti ali stari slovenski jezik, se je v18. stoletju ob sorodni kajkavini, ki so jo imenovali slovenski jezik , obliko-val kot nadnarena tvorba ravenskega in gorikega govora; v drugi polovici19. stoletja so vanj zaele vdirati tudi dolinske glasoslovne znailnosti. Tak knjini jezik je po protestantih (npr. tevan Kzmi, Bako, Barla) nadalje-

val in izpopolnjeval tudi najodmevneji katoliki pisec Miklo Kzmi (npr.Szveti evangeyeliomi, 1780; Kniga molitvena, 1782), najvijo stopnjo omika-nosti pa je dosegel v narodno prebudnem delu Joefa Koia (npr. Zobrisani Szloven i Slovenka med Mrov i Rabov, 184548; Zgodbe vogerszkogakralesztva, 1848); prekmurski knjini jezik se je potrdil tudi v strokovnem(npr. ubeniki sestav, Agustiev Prirodopis s kepami za narodne ole, 1878)in publicistinem jeziku (npr. Agustiev Prijatel 18751878, Kleklove Novineod 1913. leta), na koncu pa se je pojavilo tudi spogledovanje z umetnostnim jezikom (predvsem v ubenikih, tj. berilih najve je bilo prevodov, nekaj

tudi krajih izvirnih leposlovnih poskusov), in sicer tudi e v asu, ko se je po prikljuitvi Prekmurja k Sloveniji prekmurski knjini jezik poasi umikalenotni slovenski knjini normi, pisna ustvarjalnost pa je zaela prehajati vnarene okvire.1 Prvi nastavki jezikovne politike in nartovanja prekmurskega knjinega jezika segajo v 18. stoletje, v as, ko so se pojavile prve tiskane prekmurskeknjige. lo je za pomembno protestantsko odloitev, da se Slovencem medMuro in Rabo omogoi branje svetega pisma v maternem jeziku.

1.1 Kajkavino, ki je bila do takrat tudi nadomestni knjini jezik v prek -murski cerkvi, je zamenjal nov slovenski knjini jezik, od tevana Kzmia


2/7

83


leta 1771 razloevalno imenovan tudi stari slovenski jezik v naslovu svojegaznamenitega prevoda nove zaveze je zapisal, da gre za Nouvi Zkon ali Te-stamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa zdaj oprics zGrcskoga na sztari

szlovenszki jezik obrnyeni. S tem je opozoril, da v kajkavskih knjigah predtem imenovani slovenski jezik ni materni jezik Slovencev med Muro in Rabo,ampak je to sinonim za knjino kajkavino zato je novi prekmurski knjini jezik tudi razlikovalno poimenoval stari slovenski jezik.S tem je opozoril nanjegovo arhainost in (govorno) tradicijo, ki sega v ase pred normiranjemknjine kajkavine, v skupni panonski jezikovni prostor, v katerem so se po prihodu Cirila in Metoda v Kocljevo dravo iz skupne starocerkvenoslovanskeosnove postopoma razvili trije slovanski knjini jeziki: kajkavski, prekmurskiin na prelomu 18. ter 19. stoletja e vzhodnotajerski knjini jezik. Za obliko-

vanje prekmurske knjine norme in razumevanje jezikovnega nartovanja pa je bilo tudi jasno e dodatno Kzmievo naznanilo v naslovu, da gre za prvislovenski prevod iz grine, tj. originalnega jezika Nove zaveze. Grki obli-koslovno-skladenjski sistem je namre ponujal drugane prevajalske vzorcein reitve kot latinsko-nemki, po katerem so prevajali slovenski protestanti16. stoletja v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru. Dvojna razlikovalnaznailnost prekmurskega knjinega jezika (do kajkavine in osrednjesloven-skega knjinega jezika), na katero je tako jasno opozoril Kzmi v naslovu Nouvega Zkona je na samem zaetku zaznamovala njegov knjini status in

narodnopredstavno vlogo. Kzmi mu je doloil govorno podstavo v irokemravensko-gorikem prostoru, zborno obliko pa je predstavil v prevodu Nou-vega Zkona, ki je tako postal ne le verska knjiga, ampak tudi jezikovni pri-ronik nove razliice slovenskega knjinega jezika. Prekmurski knjini jezik se je tako osvobodil oznake manjinskega, pokrajinskega ali nareno--pogovornega jezika in se je zael uveljavljati kot knjino sporazumevalnosredstvo med prekmurskimi Slovenci.1.2 tevan Kzmi je v Predgovoru k svoji knjigi Vre krsztanszke kratkinavuk (1754) postavil temeljne obrise za razumevanje jezikovno-kulturnihvpraanj med prekmurskimi Slovenci. Zahteval je vsestransko razvit knjini jezik (Kalin Golob 2003: 256), ko je razmiljal o knjigi in njenem mestu vduhovnem ivljenju svoje rodne krajine:

Z Rok, teri me je na pisanje i v tampanje eti mali, ali dnok z velikim dugovanjem puni, kniic podigno, igli bi zvrejdnim talom mogao biti zmenkanje Slovenskogadevnoga pisma; geto so nam nai starii, zvn Temlin Ferenca, i Vaneaj Mihala,niki stopajov svoje gjedrnosti nej nehali, nej znevejdnost navuka; (ar je njim vsa-mogoui Boug svoje nezgovorne miloe vsigdar moudre i vene lidi dao) nego alimetnosti jezika, ali svoje, kou zboleznostjov srca spoznati i vadlvati moremo, ne-

marne vtraglivosti; tera je nje vu obionoj zemlej bole na onoga potrdjavanje pelala.(V. Novak 1976: 48)


3/7

84

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Kzmi je v Predgovoru izpostavil vpraanje jezikovne kultiviranosti upo-rabnikov prekmurskega jezika v 18. stoletju in ugotovil, da jezik takrat e ni bil samodejno sredstvo doseganja skladnosti vsebine in jezikovnega izraza

(Vidovi Muha 1991: 20). Vzroke za tako stanje vidi v pomanjkanju knjine produkcije, ki bi irila zavest o knjinem jeziku in njegovi narodnopredstavnivlogi. Knjigi Franca Temlina (Mali Katechizmus, 1715) in Mihaela Severja(Red zvelianstva, 1747) sta bili e premalo za ohranjevalne potrebe prek -murskega knjinega jezika, pri tem pa je potrebno poudariti, da je pozabil nadrugo, sicer le devet strani obsegajoo, ohranjeno prekmursko knjigo iz leta1725 Abecedarium Slowensko. lo je za abecednik, ki je podobno kot Tru- barjev v osrednjeslovenskem prostoru imel e izrazito didaktino vlogo in jespodbujal k posnemanju prekmurske knjine norme, ki je v tem prironiku e

nihala med kajkavsko in prekmursko razliico.1.3 Nastavki za aktivno jezikovno politiko so v Predgovoru zelo oitni pri poimenovanju Prekmurcev, ki jih je oznail s skupinsko svojilnostjo mednaim Slovenskim narodom in jih tako doloil z mnoinsko govorno podstavov pomenu, da prekmurski Slovenci pripadajo Slovencem:

Dabi se zato ta nevola med naim Slovenskim narodom skakim talom zvraiti mogla:vtaki red sem postavo, vse eto delo, da, liki sem njemi ime dao: Vre krstanskekratki navuk

Slovence (vkljuujo prekmurske) je loil od Neslovencev, tudi drugih Slo-vanov in Praslovanov, ki jih je v Predgovoru oznail s skupinskim imenomSloveni (stari pravi Sloveni).1.4 V Predgovoru k Nouvemu Zkonu je besedna zveza slovenski narod sicer razirjena na iri slovanski prostor:

// da liki je od srejdnjega mourja notri do Bejloga vso Dalmatzio, Istrio, Slavonio,Boznio i Bulgario, Horvaki, Krajnski, tajerski, Vogrski, Morski, eki, Polski iMokovitanski orsag napuno.

Kljub temu pa opozarja na najtesnejo povezavo Prekmurcev, tajercev inKranjcev (i se spomenemo s Kranjcov i zdolnji tajercov; kak timamo zna-imi Vogrskimi vu eleznoj, Sala i omokoj stolici bodouimi sloveni vret),ki jih imenuje Sloveni (v pomenu: najbliji /juni/ Slovani, ne pa Slovenci in jih zgodovinsko napano izenai z Vandali; Kranjci, tajerci in Prekmurci soostanki Vandaluov). Tak pomenski premik v pojmovanju Slovencev in Slo-vanov v obeh Predgovorih je verjetno nastal pod vplivom Bohorievega uvodav Zimske urice (1584), saj gre za oitno povezavo, ki kae, da so prek murski protestanti poznali osrednjeslovenske protestantske tiske 16. stoletja. V nada-ljevanju 13. paragrafa Predgovora med drugimi navaja tudi Trubarja in Dal-matinov prevod Biblije. eprav je pod Predgovor k Nouvemu Zkonu podpisan


4/7


5/7

86


tudi bralcu jezik prekmurskih izobraencev (na jezik ) je postal jezik vsehPrekmurcev (tvoj jezik ):

Ovo v rouke ti dam knige, tere si trno elo v tvojem jeziki: Nouvi Graduval, zove se

tak, ar je do eti mao pobone pesmi, tere se eti nahajajo, nie v ete red spravlene nedao tampati.

Ta pomenski in vsebinski premik kae, da je bila Kzmieva ravensko-go-rika podstava na prelomu 18. in 19. stoletja e splono sprejeta protestantskain katolika prekmurska jezikovna norma, njegov upor proti kajkavski aliosrednjeslovenski jezikovni rabi (nadomestna knjina jezika med Muro inRabo) pa zaetek prekmurskega knjinega jezika in s tem zavedanja, da imajoPrekmurci svojo razliico slovenskega knjinega jezika.

2.1 Bako je v Predgovoru opozoril, da prekmurski knjini jezik ni nastal ezno, ampak je bilo potrebno trdno delo za uveljavitev njegove norme, ki ga je prvi opravil tevan Kzmi:

Potuvani Kzmi tevan, pouleg svoje vrejle jedrnosti, zano je v leti 1771 poboga-vati i vred spravlati Slovenske pesmi, tere je i z svojimi rokami malo pred smrtjovdoli spisao.

Gre za zelo pomembno spoznanje, da se je prekmurski knjini jezik razvil iz jezikovne tradicije, ki je v prostoru med Muro in Rabo obstajala e mnogo

pred izidom prvih prekmurskih knjig, tj. iz ljudske osnove ( pobogavati i vred spravlati).

2.2 Hkrati pa Bakoev zapis zapis kae, da je besedna zveza slovenske pesmi rabljena kot sinonim za pesmi, napisane v prekmurskem knjinem jeziku; vnadaljevanju imenuje Prekmurce s skupnim imenommoj slovenski narod , insicer razumemoj jezik in moj narod e v izrazito romantinem pomenu kot en jezik in en narod, ki je in ki obstaja enako kot npr.Vogrski ali Nemki narod .Bako je ob skupinski svojilnosti slovenski narod zapisal tudi zemljepisno

lastno ime, poimenovanje za slovenske prebivalce med Muro in Rabo,Slovenje (slovenski pripadajo Slovenjem): Nasledjte eto lejpo navado slovenje i vi potomtoga, i ka so v tom tali vai starikjez vami dobroga zmdili, tero alvati moremo, opominam vas, vi z vaov decov nezamdte.

3 Mihal Barla (Krsanske nove pesmene knige, 1823) je poimenovanje za prekmurski knjini jezik (sinonim za slovenski jezik) v pridevniki besednizvezi e dodatno raziril z levim doloilom:

V eti knigaj se ti Krsanske nove Pesmi davajo v roke. Spravlene so v istom TvojemSlovenskom jeziki: iste so i na krsanstvo gledo, takaj razumne i pobone.


6/7

87


Levo doloiloisti jezik pomeni jezik brez primesi, torej se Barla pokaekot jezikovni purist, ki je nasprotoval rabi prevzetih jezikovnih sredstev v prekmurskem knjinem jeziku in jih je elel (glede na svoje predhodnike)

zamenjati z domaimi:V tom prvom Graduvali se je dosta zmenkanja nahajalo, i nitere nespodobne rei; nitita Slovenina je nej bila prava, nego vu vnogom tali na thi jezik zaobrnjena: terovsaki lehko na pamet vzeme.

3.1 Barla je s tem odprl vpraanje jezikovne kulture v prekmurskem jeziku inga omejil predvsem na jezikovni purizem, s katerim so se v osrednjesloven-skem prostoru spoprijeli e Krelj, Hren, Hipolit in v Barlovem asu predvsemKopitar. Barla je uporabil mono ekspresivno besedje ( zmenkanje, nespodobne

rei, slovenina je nej bila prava, na thi jezik zobrnjena), ki kae na njegovoustveno prizadetost in strah, da bi prekmurski knjini jezik vse natete po-manjkljivosti pokvarile ali celo ogrozile. V skrbi za isti prekmurski sloven-ski jezik je zael nadomeati tuje prvine iz jezika, s tem pa je v razmiljanjao nadaljnji usodi prekmurskega jezika prvi uvedel puristini nazor.

3.2 V dvajsetih leti 19. stoletja sta se osrednji- in vzhodnoslovenski knjini jezik e opazno in od jezikoslovcev v osredju spodbujano pribliala. Slovenska jezikovna politika je spoznala, da jezikovni partikularizem in vztrajanje pritreh razliicah slovenskega knjinega jezika ni prava pot, saj se je upravieno pojavljala monost, da bo porajajoa ideja ilirizma naredila v neenotnem slo-venskem jezikovnem prostoru nepopravljivo kodo. Sredi stoletja je vejezi-nost avstrijskih in ogrskih Slovencev postala ovira za narodnostno zdruitev jezikovna politika je takrat zahtevala jezikovno poenotenje osrednje- invzhodnoslovenskega knjinega jezika v skupen slovenski knjini jezik (novo-slovenina), ki je po romantinem razumevanju naroda postal najpomembnej-i pogoj za zdruitev vseh Slovencev v skupni dravi.Povezovalni jezikovni procesi so Barlo potegnili v purizem in razmiljanje,kaj je v prekmurske jeziku sploh zaeleno. Jezik je elel oistiti vseh po-manjkljivosti in grdih besed ter prevzemanja iz tujih jezikov, predvsemv stiku z madarino, nemino, kajkavino in osrednjeslovenino. Kljubtakemu staliu pa primerjava pesmi v obeh Graduvalih kae, da je bil Barlavendar t. i. zmerni purist, ki je zagovarjal jezikovnokulturno prizadevanje zaohranitve prekmurskega knjinega jezika in njegove samobitnosti (Koroec1985: 61, 70) v asu, ko je poenotenje slovenske knjine norme postajalo vse bolj nujno in potrebno. Prekmurski katoliki pisci so tako potrebo v doloenemzgodovinskem trenutku razumeli in so ji sledili, tako da je sredi 19. stoletja znovimi oblikami tudi uradno prilo do poenotenja slovenske knjine norme.Protestantski pisci na elu s Kardoem pa so e naprej vztrajali pri starem


7/7

88


slovenskem jeziku, kar se je v drugi polovici 19. stoletja zelo hitro izkazalokot slabo jezikovno nartovanje, ki je e nadaljnjih sto let omogoalo razline jezikovne zablode v Podonavskem panonskem jezikovnem prostoru.

4 Kljub poenotenju slovenske knjine norme sredi 19. stoletja pa je vejezi-nost drubenega ivljenja v Avstro-Ogrski ostala prisotna: v avstrijskem delunemina, v madarskem pa madarina; v Jugoslaviji je nemko-madarsko jezikovno nadvlado nadomestila srbohrvaka, danes pa angleka jezikovna prevlada je, al, tako zgodovinska stalnica, ki Slovence doloa kot vejezinodrubo, slovenino pa kot mali jezik postavlja v podrejen poloaj v vsa-kokratnih javnih stikih (sporazumevanje v javnem ivljenju) s t. i. velikimi jeziki.

Documents

Zacetki jezikovne politike in nacrtovanja v prekmurskem knjiznem jeziku 18. in 19. stoletja - 07 Zora 90 - Jesenšek