YXXXXXXXXXXX LETNIK XXI • Št. 9 GLASILO OBČINE ŠKOFLJICA ... · V četrtek, 4. 10. 2012 je potekala 16. re-dna seja občinskega sveta. Dnevni red je obsegal 11 točk in je bil

Foto: Miha Brkinjač

YXXXXXXXXXXX

LETNIK XXI • Št. 9 GLASILO OBČINE ŠKOFLJICA November 2012

Podpis pogodbe za izdelavo kanalizacije Lavrica–Škofljica


Foto: Stane Bozja

Pohod po Čemšeniški grajski poti

Izhaja enkrat mesečno, gospodinjstva v občini prejemajo glasilo brezplačno.Naklada: 2800 izvodov; ustanovitelj: Občinski svet Občine Škofljica; izdajatelj: Občina Škofljica; glavni in odgovorni urednik: Jana Vavtar, mobitel 040 665 801; odgovorna oseba izdajatelja: Ivan Jordan, župan; člani uredniškega odbora: Karmen Fabjan, Matej Novak, Frančišek Prešeren, Klemen Vider; lektoriranje: Grega Rihtar (razen: uradnih objav, oblikovanih oglasov in prepozno oddanih prispevkov); tisk: SŽ-Železniška tiskarna Ljubljana, d. d.; distribucija: Pošta Škofljica; naslov uredništva: GLASNIK, Šmarska cesta 3, 1291 Škofljica, tel.: 01 360 16 00, e-pošta: [email protected], www.skofljica.si

Uredniški odbor si pridržuje pravico, da prispevke primerno priredi za tisk tako po obsegu kot po izrazoslovju. Rokopisov ne vračamo. Članki morajo biti opremljeni s podpisom avtorja, v primeru društva, politične stranke ali skupine morajo biti članki opremljeni z žigom odgovorne osebe. Prispevke za prihodnjo številko zbiramo do vključno 22. novembra.

UvodnikLetošnje leto odšteva zadnje tedne na koledarju

in kmalu bomo potegnili črto pod leto 2012. Mesec november ali – po slovensko – listopad, saj prav v tem delu leta odpade največ listja z dreves, je obi-čajno v znamenju priprav na zimo. Menjava gar-derobe, skrb za zimsko opremo na vozilu, nabava primernega kuriva, pa zadnja opravila na vrtovih večinoma zaposlujejo proste jesenske urice.

Nas čaka v letošnjem jesenskem novembru še ena pomembna naloga. Pet let se je hitro obrnilo in čas je, da se spet odločimo, kdo nas bo kot predsednik republike predstavljal naslednjih pet let.

O tem, kaj je novega v občini, nas v županovem kotičku spet obvešča naš župan. Razveseljivo je, da smo prejeli certifikat Zlati kamen, ki ga lahko prej-mejo občine, ki ponujajo prebivalcem kakovostno raven življenja. Torej naj bi bili zadovoljni s stan-dardom v naši občini. Vsaj po primerljivih merilih. Dejansko pa so odprta še mnoga vprašanja o priho-dnjem razvoju naše občine. Razgrnitev občinskega prostorskega načrta in javna razprava, ki je temu sledila, sta ponudila določene odgovore. Več o rabi prostora po posameznih zaselkih bo znanega na po-samičnih predstavitvah v novembru.

Na osrednjih straneh pa tokrat zelo zanimiv pri-spevek o rudniku na Plešah. Veliko boste izvedeli o pridobivanju barita, pa tudi o tem, kako so včasih ljudje živeli v teh krajih. Sicer pa tudi novembrski Glasnik polnijo obvestila društev, vabila na kultur-ne prireditve, sporočila naših bralcev in zabava s križanko.

Tudi uro smo v teh dneh že prestavili. Začenjajo se dolgi zimski večeri. Naj vam bo toplo in prijetno.

Jana VavtarOdgovorna urednica

KazaloNOVICE IZ OBČINSKE HIŠE ......................................................................................... 4Županov kotiček ....................................................................................................... 4Dva milijona evrov za kanalizacijo ......................................................................... 5Poročilo 16. redne seje občinskega sveta .............................................................. 5AKTUALNO ................................................................................................................ 6»Kako prijetna prireditev . . .« ................................................................................. 6Energetika Ljubljana širi ponudbo storitev po konkurenčnih cenah ................... 7Po potresu lahko tudi zagori ................................................................................... 8S pico Lavrica do novih igrač .................................................................................. 8Gradnja škofljiške obvoznice ali sprememba dolenjskeceste v štiripasovnico? ............................................................................................ 8Pogovor z občani Škofljice o rudniku barita, galenita in sfalerita Pleše .......................................................................................................... 9POLITIČNE STRANKE ................................................................................................. 18IZ DELA NAŠIH DRUŠTEV .............................................................................................20Dobro obiskan dan odprtih vrat PGD Lavrica ........................................................ 20Gasilski starodobniki so se predstavili .................................................................. 20PGD Želimlje evakuiralo podružnično šolo v Želimljah ......................................... 21PGD Želimlje na gasilskem kvizu ........................................................................... 22Požar na Črnem kalu ............................................................................................... 22KUD Škofljica: Opravičilo in pojasnilo .................................................................... 24Peka drobnega peciva ............................................................................................ 24Potopis, film in spletna stran .................................................................................. 25Sem mislim, da sem sam ....................................................................................... 25Otroški pevski zbor Čebel'ce, župnija Rudnik, gostoval v Karmeličanskem samostanu v Sori .................................................................................................... 27Ljubljansko barje ..................................................................................................... 28Ljubljansko barje – postajališče na poti in prezimovališče ptic selivk .................29Praznovanje ob občinskem prazniku Škofljice v Brezju nad Pijavo Gorico 6. septembra 2012 ................................................................................................. 30Proslava ob 65. obletnici priključitve Primorske matični državi v Kopru ..................................................................................................................... 30ZGODOVINSKI KOTIČEK ............................................................................................. 32Barok ali nov vrhunec v umetnosti ........................................................................ 32VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ........................................................................................ 33Smrkolini smo imeli pester oktober ....................................................................... 33Sodelovanje ne pozna meja ................................................................................... 34KNJIŽNICA SPOROČA ................................................................................................. 35ŠPORTNO DRUŠTVO ŠKOFLJICA .................................................................................. 37ŠD Škofljica Pekarna Pečjak zmagala v Kočevju .................................................. 37Dobova boljša na Škofljici ....................................................................................... 37Neuspešno gostovanje na Kodeljevem ................................................................. 37ŠPORT IN REKREACIJA ............................................................................................... 38TAE-KWON-DO klub Kang s tekmovanja Kondor open prišel s tremi medaljami 38PISMA BRALCEV ....................................................................................................... 39Spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ................................................................... 39Posodobitev cestne povezave Ljubljana–Škofljica–Kočevje ................................ 39KMETIJSKI NASVETI ................................................................................................... 40Obvezna elektronska oddaja obračuna pavšalnega nadomestila! ...................... 40Vodenje knjigovodstva in drugih poslovnih evidenc! ............................................ 40ZAHVALE .................................................................................................................. 41

je glasilo Občine Škofljica

3

KAZALO / UVODNIK

Županov kotiček

Spoštovane občanke, cenjeni občaniLetošnja jesen je drugačna kot vsa leta

do sedaj. Kriza se je dotaknila skoraj vsa-kega posameznika, posebej pa je na udaru gospodarstvo. Dnevno doživljamo propad kakšnega velikega podjetja, število nezapo-slenih se dnevno povečuje. Tudi občina je na finančnem prepihu, sredstev je vse manj. Na naši občini smo uvedli varčevalne ukre-pe, še posebej se trudimo zmanjšati stroške ogrevanja. Večino objektov v lasti občine smo priklopili na zemeljski plin, kandidira-mo tudi na razpise za energetsko učinkovi-tost stavb v lasti občine.

V letnem času smo razširili dovoz na Vrh nad Želimljami, asfaltirali otroško igrišče, povezali Vrh z Gradiščem z novo cesto, vse z namenom, da šolski avtobus pobira otroke v centrih vasi. Na Gradišču smo že pridobili zemljišče za križišče, ker pa smo sedaj so-lastniki večjega kompleksa zemljišč, se mo-ramo še dogovoriti z lastniki za razdružitev.

Na Smrjenah smo uredili v novem delu vasi javno razsvetljavo, povezali center vasi z novim asfaltom, kupili starejšo hišo za po-trebe vaške skupnosti in občanov.

Na Pijavi Gorici smo začeli urejeva-ti krajevni dom (sanitarije, elektrika itd.), sofinancirali smo tudi obnovo gasilskega doma. Sedaj je v delu projekt pločnika do bencinske črpalke. Prav tako pripravljamo idejno dokumentacijo za delno ureditev kri-žišča. Novi pločnik do gostilne Čot in sema-for za varno prečkanje pešcev. Pridobivamo gradbeno dovoljenje za čistilno napravo in urejujemo dokumentacijo za gradnjo kana-lizacije na Pijavi Gorici in Želimljah. Ker je projekt ocenjen na 6,5 mio. evrov, upamo na uspešno kandidaturo za evropska sred-stva. Pred vlogo pa moramo zagotoviti v proračunu skoraj 2 mio. evrov. V Želimljah v vasi Plesa smo uspešno priklopili javno razsvetljavo. V vasi Dole smo začeli z gra-dnjo meteorne kanalizacije, prav tako pa je uspešno priklopljena javna razsvetljava. Po izgradnji meteorne kanalizacije bomo as-faltirali cesto v sami vasi. V Zalogu bomo dogradili manjkajočo javno razsvetljavo, na Klancu pa obnovili neprijetne omejevalce – grbine hitrosti na cesti; pobuda občanov.

Tudi obnova vodovoda v Pevčevi dolini gre proti koncu.

V poletnem času smo uredili križišča na Orlah, sedaj pa se aktivno ukvarjamo s pre-nosom vodovoda na VO-KO. Po vsej ver-jetnosti bo vodovod predan v upravljanje

decembra. V naslednjem letu pa moramo zagotoviti skoraj 700.000 € za priklop vo-dovoda na javni vodovod.

Zaradi manjših prihodkov smo pripravili rebalans proračuna, katerega bodo obravna-vali občinski svetniki.

Od ponedeljka dalje je v kulturni dvora-ni javno razgrnjen OPN, katerega smo ne-strpno čakali tako občina kot tudi občani. Razgrnitev bo trajala vse do 28. 11. 2012. Vse zainteresirane občane vabim, da si ga ogledate.

Prav tako bo od 26. 10. dalje v isti dvorani javna razgrnitev obvoznice Škofljica, katero je pripravilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor RS in bo trajala en mesec.

V pripravi je tudi razširitev Dolenjke v štiripasovnico. Zelo aktivno pa se pripra-vljamo za gradnjo novega petkrakega križi-šča pri osnovni šoli.

V ponedeljek, 10. septembra je bila ob 18.55 uri na mojo intervencijo sprožena nenapovedana požarna vaja v Gimnaziji Želimlje. Namen intervencijske vaje je bil reševanje učencev, ki jih je zajel požar v drugem nadstropju zgradbe. Vajo so budno spremljali predstavniki Gasilske zveze Slo-venije in gasilskih zvez Škofljica, Dobrepo-lje in Velike Lašče, ki so bili po zaključku vaje enotnega mnenja, da so bile interven-cijske gasilske enote izjemno učinkovite. Tako po izjemno hitri intervenciji, kakor tudi po organiziranosti in strokovni usposo-bljenosti. V vaji je sodelovalo 68 gasilcev, 57 iz Škofljice in 11 z Iga.

Kot župan sem izjemno vesel, da so naše gasilske enote izjemno usposobljene, zato se vsem sodelujočim iskreno zahvaljujem, še posebej pa vodji vaje, podpoveljniku Gasilske zveze Škofljica, gospodu Petru Giovaniju, in predsedniku Gasilske zveze Škofljica, gospodu Simonu Černetu.

V ponedeljek, 22. 10. bom podpisal po-godbo z izbranim izvajalcem za gradnjo ka-nalizacijskega sistema Lavrica–Škofljica v znesku 2.139.795 €. Naj povem, da smo pri-dobili 85 % nepovratnih evropskih sredstev, kar je največ do sedaj. Prav tako pa smo pred mesecem dni pridobili tudi 150.000 € državnih investicijskih sredstev.

Z a pridobitev nepovratnih evropskih sredstev je bilo vloženega veliko dela, vztrajnosti in poznanstev. Zahvaljujem se zunanjim sodelavcem in sodelavcem v ob-činski upravi za trud in podporo.

Pridobili pa smo tudi Certifikat po me-todologiji ISSO, in sicer kot občina, katera dosega standard dobrega življenja. S tem certifikatom pa smo uvrščeni v zgornji vrh slovenskih občin.

Lepo vas pozdravljam,

Ivan Jordan, župan

VABILOObčina Škofljica vabi na javno razgrnitev

OBČINSKEGA PROSTORSKEGA NAČRTA OBČINE ŠKOFLJICA inOKOLJSKEGA POROČILA z dodatkom za varovana območja

Javna razgrnitev bo potekala od ponedeljka 15. oktobra 2012 do srede 28. novembra 2012 v Kulturni dvorani na Škofljici v poslovnem času Občine. Javni obravnavi bosta v Kulturni dvorani na Škofljici:v ponedeljek 22. oktobra ob 17.00 uri za vse k.o. in v sredo 14. novembra za• k.o. Lanišče ob 17.00 uri,• k.o. Rudnik in k.o. Karlovško predmestje ob 18.00 uri,• k.o. Pijava Gorica, k.o. Drenik, k.o. Želimlje in k.o. Dobravica ob 19.00 uri,• k.o. Gradišče ob 20.00 uri.

Škofljica, 9.10.2012 Ivan Jordan, l. r. Župan

4

NOVICE IZ OBČINSKE HIŠE

Dva milijona evrov za kanalizacijoV ponedeljek, 22. oktobra 2012, je žu-

pan Ivan Jordan podpisal pogodbo, težko debela dva milijona evrov. Z predstavni-koma podjetja Komunalnih gradenj Gro-suplje, gospodoma Viktorjem Dolinškom in Jožetom Kozincem, so namreč potrdili sodelovanje pri izgradnji kanalizacije v občini Škofljica. Naša občina je namreč pristopila k projektu Čista Ljubljani-ca – 1 in skupaj s še sedmimi občinami (Postojna, Logatec, Vrhnika, Borovnica, Brezovica, Pivka, Cerknica) tudi uspešno pridobila sredstva iz evropskih skladov. Vrednost celotnega projekta je vrtoglavih 56 milijonov evrov. Nekaj bosta primakni-li država ( 13,03% ) in občina ( 10,84% ), levji delež pa Kohezijski sklad Evropske

unije (76,13 % ). V občini Škofljica se bo zgradilo 2811 metrov kanalizacijskega omrežja in 2 črpališči. Predvideno do kon-ca leta 2013 bo tako dodatno priključenih na kanalizacijski sistem 1305 prebivalcev. Izgradnja kanalizacije na Škofljici bo sta-la 2.139.795,04 evra. Okoli 1,6 milijona je evropskih sredstev. To bo ena večjih inve-sticij s sredstvi EU v naši občini. Projekt je potrjen s strani Ministrstva za okolje, na občini Škofljica pa bo nad njim skrbno bdela gospa Gabrijela Golob, višja sveto-valka za investicije.

Vsekakor pohvalno sodelovanje občin, ki so uspele pridobiti sredstva iz evropskih skladov. Žalostno pa je dejstvo, da Slove-nija letno izčrpa le borih deset odstotkov

sredstev, ki ji jih ponuja Evropa. Ne zna-mo pobrati denarja, ki leži na tleh, zato je župan Jordan za konec poudaril, da si bo prizadeval za razumljivejše in enostavnej-še postopke in tako bolj uspešno sodelo-vanje posameznikov, občin in države na evropskih razpisih.

Karmen Fabjan

Foto: Stane Bozja

Poročilo 16. redne seje občinskega svetaV četrtek, 4. 10. 2012 je potekala 16. re-

dna seja občinskega sveta. Dnevni red je obsegal 11 točk in je bil pod prvo točko sprejet. Prav tako je bil pod drugo točko sprejet zapisnik 15. seje.

Pri tretji točki se je odprla razprava na temo odloka o zbiranju komunalnih odpad-kov. Gost je bil Igor Petek iz Snage, ki je pojasnil, da se bo Črnemu kontejnerju za mešane komunalne odpadke pridružil še rumeni zabojnik za embalažo, saj embalaža meri 70 % prostornine in 35 % teže vseh go-spodinjskih odpadkov. Odvoz je predviden na tri tedne oziroma dva tedna v strnjenih naseljih. Odvoz bioloških odpadkov naj bi bil enkrat tedensko in pogostejši poleti za-radi smradu. Volumni zabojnikov naj bi bili minimalni, ki pa se lahko povečajo glede na potrebe gospodinjstev. Drugo branje odlo-ka bo obravnavano na naslednji seji.

Pri četrti točki je župan občinskemu sve-tu podal poročilo o izvrševanju proračuna v prvem polletju tekočega leta.

Pri pregledu Pravilnika o sofinanciranju letnega programa športa v Občini Škoflji-ca, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 98/2008, je inšpektorat ugotovil manjše pomanjkljivosti pri merilih za vrednotenje in izbor programov športa. Spremembe so bile storjene pri točkovanju: razširjenosti in stopnje razvitosti športne panoge, ka-kovosti dosežkov športnikov, prostorskih, kadrovskih in drugih pogojev, športni vzgoji otrok in mladine, vrhunskih športnih

prireditev, množičnih športno-rekreativnih prireditev, tekmovanj odraslih ter priznanj športnikom in športnim delavcem. Svet je te dopolnitve sprejel pod peto točko.

Pod točko 6a je bila tema razprave pravil-nik o gospodarjenju s kulturnimi objekti in prostori v lasti Občine Škofljica. Pravilnik določa upravičence do najema prostorov, postopek najema, postopek določitve naje-mnine, uporabo in vzdrževanje prostorov, ki so v lasti Občine Škofljica. Izoblikovan je bil tudi cenik najema kulturnih objektov in prostorov v lasti Občine Škofljica (točka 6b), ki podaja višine najemnin za določen objekt ali prostor. Do popusta najemnine v višini 50 % so upravičene politične stranke, zastopane v občinskem svetu, če organizi-rajo kulturno prireditev, 95 % pa društva, ki imajo sedež v Občini Škofljica in izpolnju-jejo pogoje za pridobitev sredstev na raz-pisu za sofinanciranje programov društev. Najemnine so oproščeni: krajevne, vaške, četrtne skupnosti, humanitarna društva s sedežem v Občini Škofljica in Rdeči križ. Obe točki sta bili sprejeti.

Pri sedmi točki je občinski svet sprejel Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o plačah oziroma plačilih za opravljanje funkcije župana in podžupa-na ter člana občinskega sveta in nagradah članov delovnih teles občinskega sveta ter članov drugih občinskih organov ter povra-čilih stroškov. Sprejetje Zakona o uravnote-ženju javnih financ je prineslo spremembe

tudi v Zakon o lokalni samoupravi, v delu, ki določa višino letnega zneska sejnin, ki po veljavni zakonodaji ne sme presegati 7,5 % plače župana. Mag. Iztok Petrič je vložil amandma, da bi se znižal odstotek tudi od-govornemu uredniku Glasnika. Amandma ni bil sprejet.

Pod osmo točko je bil podan predlog za novo vrednost točke za izračun NUSZ za leto 2013, in sicer v višini 0,00293 €. Pre-dlog ni bil sprejet.

Pod deveto točko je bil sprejet sklep o določitvi popusta pri uporabi športnih objektov v sezoni 2012/2013 za določena društva.

Pri deseti točki je svet za volitve članov državnega sveta – predstavnika lokalnih in-teresov izvolil kandidatko Natašo Spreitzer, in naslednja predstavnika Občine Škofljica – elektorja, v volilno telo 1. volilne enote za izvolitev člana državnega sveta: 1. Boris Zupančič in 2. Janez Zagorc.

Seja se je končala z zadnjo, 11. točko – pobude in vprašanja.

Tukaj lahko še omenim, da je Občina Škofljica prejela certifikat ISSO Zlati ka-men kot občina dobrega življenja. Certi-fikat pridobijo občine, ki ponujajo prebi-valcem kakovostno raven življenja in jih odlikuje solidna ter uravnotežena stopnja doseženega razvoja. Na to smo prav gotovo lahko ponosni.

Matej Novak

5

NOVICE IZ OBČINSKE HIŠE

2. tradicionalni pohod po Čemšeniški grajski poti po zaledju Lavrice

»Kako prijetna prireditev …« Potem, ko smo septembra lansko leto

odprli novo označeno pohodno pot po hribovitem zaledju Lavrice, nas je letos čakala izpolnitev obljube, da bomo pot vsako leto organizirano prehodili na prvo soboto v oktobru, kar smo zapisali tudi v vodnik in na spletno stran.

Priprave so se začele že poleti, ko je bilo potrebno pregledati markacije in spremlje-valne table ob celotni poti, ki sicer meri 12 km. To so skrbno opravili člani društva MTB Lavrica Klub. Septembra smo se za-čeli dogovarjati glede same izvedbe poho-da. Ena izmed markantnih točk ob poti je zagotovo dvorec Lisičje, ki pa je na žalost zaradi padajoče strešne opeke zaprt. Prav nanj smo letos najbolj računali. Kljub temu je tam stojnico postavilo Turistično društvo Lavrica, s spominki pa se mu je pridružil še Janez Skubic. Tradicionalno smo se ustavili tudi pr’Adam'č na Orlah (družina Beti in Tomaža Okorna), kjer je za sprejem pohodnikov poskrbela Vaška skupnost Orle. Vodenje je bilo predano Domoznanski sekciji Interesnega združe-nja Naša Lavrica, za sklep in razdelitev malice pri šoli na Lavrici pa je poskrbelo Društvo upokojencev Lavrica. PGD La-vrica je posodilo mize in klopi. Krovno organizacijo je prevzela KS Lavrica oziro-ma njen predsednik Jože Sebanec, za ob-veščanje preko radia pa Občina Škofljica.

Vreme nam je bilo naklonjeno

Kljub negotovi vremenski napovedi je bil 6. oktober suh in za hojo ugoden dan. Jutranja megla pohodnikov ni odvrnila od rekreacije in druženja. Poleg občanov so

pohodniki prišli še iz Ljubljane, Kočevja Trebnjega, Grosuplja in Domžal. Do de-vete ure, ko smo stopili na pot, se je zbralo dobrih 70 pohodnikov, nekaj pa se nam jih je pridružilo ob poti.

Na Šeparjevem hribu smo bili še v me-gli in brez razgleda na barje in Sela. Ko smo prišli do Lisičja, pa so nas že poz-dravili sončni žarki in stojnica TD Lavri-ca z domačimi dobrotami, kavo in čajem. Pohodniki so izvedeli nekaj osnovnih po-datkov o dvorcu in ob spremstvu Bojana Božiča, Iztoka Petriča in Francija Mače-rola odšli naprej proti Molniku. Pohodni-ki so bili kondicijsko dobro pripravljeni, tako smo ves čas hodili strnjeno in brez težav dosegli vrh Molnika. Na vrhu smo si privoščili krajši postanek, iz nahrbtnika vzeli prigrizek, podpisani pa sem udele-žencem povedal nekaj besed o arheolo-ških raziskavah Molnika, ki ga je pokojni arheolog Ivan Puš poimenoval kar »sedež prazgodovinskih knezov«. Spust proti Or-lam so mnogi izkoristili za nabiranje gob in kostanja, marsikdo pa na grmado ni po-zabil vreči veje, ki jo je pobral ob poti. Grmada nastaja v spomin na nasilno smrt kmeta iz Šmarja, ko so ga roparji, misleč, da ima pri sebi denar od prodanega vola, zahrbtno ubili. Med vzponom proti Orlam nas je prijazno grelo jesensko sonce, v da-ljavi pa se je že slišal zvok frajtonarice, ki se je pr’Adam'č oglasila takoj, ko so v vas prišli prvi pohodniki. Kot že lansko leto so nam skupaj z Vaško skupnostjo Orle pripravili pravo gostovanje z mnogo domačimi dobrotami in izdelki. Nato je zazvenela še slovenska ljudska pesem in vzdušje je bilo popolno. Težko je bilo oditi

naprej. Z Orel smo se mimo Hrastarije in Eržena preko nekdanje Daljne vasi spu-stili nazaj na Lavrico. Tam so nas članice DU Lavrica že čakale z okusnim Čotovim golažem.

Veliko pozitivnih vtisov

Pohodniki so se polni pozitivnih vtisov s poti še isti dan po elektronski pošti ogla-sili organizatorjem:

»Čestitam za uspešno izpeljan današnji pohod. Res je bilo prijetno – dobro organi-zirano, vreme je bilo lepo, fajn družba. Se vidimo tudi prvo oktobrsko soboto v 2013 na isti trasi.« (Miha)

»Odlično, čista 5 …« (Nataša)»Za ta izlet sem se odločil na priporoči-

lo znanke, čeprav ni bil oglaševan na RTV SLO 2, kjer si izbiram prireditve. Ni mi bilo žal. Še bom prišel in pripeljal še koga. Sem pa še malo pobrskal po internetu in videl, da ste zelo aktivni.« (Jožko)

»Kako prijetna prireditev, ki spominja na čase, ko smo življenje zares živeli. Čeprav sem se koloni priključila šele na Lisičju, kamor me je pripeljal mož, verja-mem, da nisem ničesar zamudila. Ste prav prijetno društvo, eno boljše organiziranih. Z veseljem se bom udeleževala vaših pri-reditev.« (Marija)

Vizija

Priprava in izvedba vodenega pohoda po Čemšeniški grajski poti po zaledju La-vrice, podobno kot krajevni praznik, dan Lavrice, lepo poveže lavriška društva in posameznike. Pot postaja prepoznavna

Foto: Bojan Božič

6

AKTUALNO

Energetika Ljubljana širi ponudbo storitev po konkurenčnih cenah

Javno podjetje Energetika Ljubljana vstopa v novo ogrevalno sezono z raz-širjeno ponudbo storitev in produktov. Dolgoletne izkušnje na področju oskrbe z zemeljskim plinom in strokovnost zapo-slenih, ki s svojim znanjem uresničujejo pričakovanja svojih odjemalcev, so edini pravi odgovor na spremenjene tržne raz-mere.

Energetika Ljubljana je podjetje z naj-večjim številom odjemalcev in najbolj razširjenim plinovodnim omrežjem v Slo-veniji, ki oskrbuje z energijo po konku-renčnih cenah, hkrati pa si prizadeva, da del svojih prihodkov nameni za izgradnjo in vzdrževanje plinovodnega omrežja. To se z vstopom novih dobaviteljev na trg ze-meljskega plina ne bo spremenilo.

Z akcijo »Bodi aktiven, zmanjšaj račun za plin« Energetika Ljubljana optimi-stično vstopa v novo ogrevalno sezono. Akcija omogoča prvim 500 prijavljenim odjemalcem nižje cene zemeljskega plina. Vsebina in pogoji akcije so objavljeni na spletni strani www.energetika-lj.si.

Energetika Ljubljana v skrbi za zdravo in čisto okolje razpisuje tudi nepovratne

finančne spodbude za izvedbo ukrepov učinkovite rabe energije pri končnih odje-malcih. Ti so namenjeni gospodinjskim in poslovnim odjemalcem. Tudi to ponudbo si je mogoče ogledati na spletnih straneh Energetike Ljubljana.

Dobre izkušnje, ki so jih pridobili z iz-vajanjem programa za doseganje prihran-kov energije pri končnih odjemalcih, so uporabili pri oblikovanju nove storitve, ki omogoča hitro, preprosto in cenovno ugo-dno »Izvedbo notranje plinske napeljave v paketu s plinskim kotlom NPN«.

Za hiter in preprost priklop na zemelj-ski plin, brez zamudnega tekanja od vrat do vrat in iskanja potrebnih informacij, je mogoče v Energetiki Ljubljana izbrati paket »Izdelava projektne dokumentacije za priključni plinovod in notranjo plinsko napeljavo«, ki omogoča prihodnjemu od-jemalcu, da izbere ustrezen paket in po-oblasti Energetiko Ljubljana za izvedbo celotnega postopka priprave projektne dokumentacije.

Nova storitev je tudi enakomerni me-sečni obrok, ki bo odjemalcem omo-gočil enakomerno plačevanje porabe

zemeljskega plina vse leto, ne glede na različno gibanje porabe po posameznih mesecih.

V času, ki zahteva preudarno ravnanje z denarjem, bo dobrodošlo tudi energetsko svetovanje, ki bo nudilo možnost analize obstoječega stanja in pripravo ukrepov za doseganje prihrankov energije.

Energetika Ljubljana poleg širitve po-nudbe prilagaja tudi ceno zemeljskega plina. Že v oktobru je vsem odjemalcem z letno porabo zemeljskega plina do 4.500 m3 znižala ceno zemeljskega plina za 10 odstotkov. V mesecu novembru pa se bo septembrska cena zemeljskega plina znižala še za 30 % za vse odjemalce do 100.000 m3 porabe.

V Energetiki Ljubljana se zavedajo, da so vse aktivnosti usmerjene k odjemalcu, kajti on je najpomembnejši, zato so mu tudi vsak delovnik na voljo na brezplačni telefonski številki 080 28 82.

V omrežju Energetike Ljubljana bo tudi v hladni zimi zagotovljena zanesljiva to-plina doma.

tako za domačine kot tudi ostale pohodni-ke in rekreativce, saj je tudi v ostalih dneh leta dobro obiskana. Z izgradnjo gostišča na Orlah bo lahko postala pomemben tu-ristični produkt naše občine. Septembra je bila pot predstavljena tudi na portalu

»Gremo na pohod«, ki jo bo zagotovo pri-bližal mnogim državljanom. Upamo, da bodo to tako krajani kot tudi občina znali izkoristiti.Če zaključimo vizionarsko, bi morali v

prihodnje na Molniku postaviti razgledni

stolp, Čemšeniško grajsko pot pa preko Golovca povezati s središčem Ljubljane. Tako bi lahko meščani preko Golovca in Orel, kjer bi se lahko ustavili v nastajajo-čem gostišču, prišli na Lavrico in se od tod vrnili domov z mestnim avtobusom.

Iztok Petrič

K uspešni izvedbi pohoda so pri-pomogli: Vaška skupnost Orle, KS Lavrica, DU Lavrica, TD Lavrica, Interesno združenje Naša Lavrica, MTB Lavrica Klub, OŠ Škofljica, Občina Škofljica. Posebna zahva-la gre družini Babšek, ki vsako leto dovoli parkiranje na svojem travniku ob šoli, ter zakoncema Betki in Tomažu Okornu, ki nas prijazno sprejmeta na svojem po-sestvu na Orlah.


7

AKTUALNO

S pico Lavrica do novih igračDa lahko z malimi prispevki kmalu

zraste kar lep kupček denarja, se je tokrat pokazalo v piceriji Arkada. Posnemanja vredna gesta je nastala kot zahvala lastnika picerije Boruta Režka lavriškim gasilcem za pomoč, ki so jo ti nudili pri varovanju dogodka ob obletnici picerije. Sprva se je Borut Režek, ki že četrto leto nadaljuje

družinsko tradicijo, odločil zbirati denar za nakup novega defibrilatorja. Velika od-zivnost ljubiteljev pic pa jih je spodbudila, da tudi potem, ko so že zbrali denar za de-fibrilator, nadaljujejo s projektom. Tako so se evri začeli nabirati za šolska igrala v no-vem vrtcu na Lavrici. Kdor je naročil pico Lavrica, je v sklad prispeval 1 evro. Akcija

se je zaključila s podarjenih 500 evrov po-močnici ravnatelja vrtca Veri Šparovec. Vrtec se je odločil, da bo s tem denarjem kupil didaktične igrače. Lavričani so se mu zahvalili in mu ob letošnjem dnevu Lavri-ce kot edinemu Škofljičanu podelili tudi priznanje.

Jana Vavtar

Civilna iniciativa Lavrica: brez obvoznice in brez štiripasovnice

Gradnja škofljiške obvoznice ali sprememba dolenjske ceste v štiripasovnico?

Se bomo sprijaznili z degradacijo okolja, v katerem živimo? Bomo do-pustili, da nas bodo ogrožale poplave? Želimo živeti v stalnem hrupu? Želimo živeti v nezdravem okolju? Bomo žive-li v kraju, ko na izlet, sprehod, tek ali kolesarjenje po Barju ne bomo mogli zaradi obvoznice?

Občina Škofljica je v prostoru, kjer po-tekajo tri velike, pomembne prometne po-vezave. To so avtocesta Ljubljana–Obrež-je s polovičnim odcepom na Škofljico (ki je tudi glavna cesta II. reda), regionalna cesta Ljubljana–Kočevje (glavna cesta II. reda) in železniška proga Ljubljana–Novo mesto. Z gradnjo nove povezave, obvoz-nice Škofljica ali štiripasovnice preko

Lavrice, rešujemo prometni problem ob-čanov drugih občin. Prometna povezava čez Pijavo Gorico ostaja v teh načrtnih nerešena, kar prinaša napovedi prometnih zamaškov tudi na načrtovani cesti (ozko grlo). Bodo vozniki iskali hitrejšo pove-zavo po že obstoječih poteh?

Lokalnega prebivalstva, torej tistih, ki bi jim štiripasovnica ali obvoznica naj-občutneje znižala kakovost bivanja, niso vključili v odločanje o tako pomembnem vprašanju. Zato načrtujemo zbiranje pod-pisov proti spremembi Dolenjske ceste v štiripasovnico in proti gradnji škofljiške obvoznice preko Barja, preko vodovar-stvenega območja za pitno vodo, preko Krajinskega parka Ljubljansko barje in

Nature 2000, preko območja varstva naj-boljših kmetijskih zemljišč.

Zdi se, da je vsem vseeno za naše oko-lje, zdravje in prihodnost naših otrok. Nam NI, saj gre za našo prihodnost in pri-hodnost naših otrok! Ne smemo pozabiti, da »planeta nismo nasledili od svojih staršev, ampak smo si ga izposodili od svojih otrok« (primatologinja Jane Go-odall).

Vabimo vas, da vaša mnenja sporočite po elektronski pošti na: [email protected].

Veseli bomo vaše podpore.(Ustanovni člani CI: Dejan Vengust,

France Prešeren, Ivan Blatnik, Pavla P. Udovič, Robert Vengust)

Oktober – mesec požarne varnosti

Po potresu lahko tudi zagoriOktober – mesec požarne varnosti –

vsako leto postreže z novo tematiko. Tokrat je bila ta tematika naslovljena s »Po potresu lahko tudi zagori«. Vsako gasilsko društvo na to tematiko pripravlja raznovrstne dogodke, ki pomagajo pri ra-zumevanju požarne varnosti. V nekaj pri-merih gre za ozaveščanje in tudi za prikaz vaj na javnih objektih. Tudi tokrat je bilo tako. V petek, 19. 10. 2012 je bila organi-zirana vaja na novi vrtec na Lavrici. Tako so bila v dopoldanskem času aktivirana gasilska društva iz Lavrice, Škofljice in Orel. Ob prihodu na prizorišče dogajanja

je bilo najprej poskrbljeno za evakuacijo otrok in ostalih zaposlenih v vrtcu. Nato pa so gasilci z različnimi tehnikami in pristopi poskrbeli, da so odkrili žarišče požara in evakuirali pogrešane osebe. Celotno vajo so nadobudno spremljali tako otroci iz novega, kakor tudi otroci iz starega vrtca; skupaj z vzgojiteljicami. Po končani vaji so gasilci otrokom pri-kazali opremo njihovih vozil, najbolj pa so bili veseli fotografiranja z gasilci. Na vaji je bil prisoten tudi župan Ivan Jordan, ki ni skrival navdušenja nad izpeljano vajo. Posebej je poudaril, da če bi prišlo

do resničnega požara na katerem izmed javnih in zasebnih objektov, bi župan najbolj izpostavil delo gasilske službe. Vaji so prisostvovali še ravnatelj Roman Brunšek in pomočnica ravnatelja Vera Šparovec, strokoven pogled na vajo pa je dodal še Peter Giovani. Po vaji je gasilce vrtec počastil z odlično obaro in pecivom. Vaja je bila zelo uspešna, starši otrok pa so lahko ob morebitnem požaru prepriča-ni v delo gasilcev in reševanje njihovih najmlajših.

Klemen Vider

8

AKTUALNO

Pogovor z občani Škofljice o rudniku barita, galenita in sfalerita PlešeRudnik barita Pleše

Rudnik Pleše so raziskovalci največ-krat omenjali kot rudnik galenita in sfalerita in ga torej uvrščali med Pb-Zn rudišča, glede na velike količine odko-panega barita pa je bil to v prvi vrsti rudnik barita!

Pleše so majhna idilična vasica na vzhodnem robu Ljubljanskega barja s prelepim pogledom na barje, na mogočni Krim (1.107 m) ter razgibane Vrhniško--Polhograjske hribe s Toščem (1.021 m), ki z zahodne in jugozahodne strani obro-bljajo najjužnejši del Ljubljanske kotline. Kljub svoji majhnosti je to naselje, ki leži v samem središču Slovenije, saj je odda-ljena od Ljubljane le slabih 13 kilometrov, precej znano prebivalcem osrednje Slove-nije zlasti po rudniku barita, galenita in sfalerita, kamnolomu gradbenega kamna ter pred dvema desetletjema zgrajenemu viaduktu avtoceste Ljubljana–Zagreb. V novejšem času postajajo Pleše zaradi bli-žine Ljubljane in njenega univerzitetnega centra ter zaradi kompleksne geološke zgradbe ozemlja, rudnika, raznovrstno-sti geoproblematike in naravnih danosti čedalje bolj učno vadbišče za študente geologije, rudarstva in geografije. Oze-meljsko in upravno pripadajo Občini Škofljica.

V pogovoru z nekaterimi domačini, ki so bili na različne načine povezani z rudnikom barita Pleše, smo izvedeli zanimive podrobnosti o tem rudnem le-žišču, rudniku, pridobivanju in prodaji rude, o perišču, separaciji in še o mar-sičem drugem. Najprej smo se oglasili pri Reparjevih iz bližnje vasi Dole pri Škofljici, ki leži v dolinici zahodno od hribčka Čelo (425 m). Domačija Re-parjevih ali po domače pr'Repar leži na vzhodnem robu vasi, takoj pod vhodom v glavni rov Dule na zahodnem pobočju hriba Čelo.

Preden začnemo z geološko in rudniško tematiko naj vam najprej postavimo krat-ko vprašanje glede imena vaše vasice: Kaj je pravilno Dule, Dole ali Dole pri Škofljici? V literaturi in praksi namreč srečujemo vsa tri imena. Povejte nam kaj zanimivega o vašem naselju.

Dole so naselje oziroma majhna vasica v občini Škofljica. Leži v dolinici med hribčkoma Čelo (421) in Cerovec (412 m) na obeh straneh Rebrskega potoka. Znane so predvsem po rudniku galenita, barita in kamnolomu glavnega dolomita, v kate-rem so najdene in določene velike mega-lodontidne školjke, ki uvrščajo ta dolomit v zgornji trias. Ime Dule in pozneje Dole je bilo leta 1955 spremenjeno v Dole pri Škofljici. To se je zgodilo pravzaprav is-točasno z nastankom občine Škofljica, ko se je naša občina leta 1955 odcepila od Občine Ljubljana–Vič–Rudnik.

Kako je bila vaša vas Dole povezana z ru-dnikom galenita, sfalerita in barita, ki ga na kratko imenujemo rudnik barita Ple-še, ker se je na pleškem območju večino-ma kopala baritna ruda? Kakšen odnos ste imeli vaščani do rudnika in rudarjev?

Rudnik je zaposloval domačine mnoga desetletja, vse do zaprtja leta 1963. Z ru-darji smo se dobro razumeli. Bili so pridni delavci, pravi garači, opravljali so težaško in nevarno delo, ki je koristilo naši sku-pnosti in družbi. Tu in tam so prihajali k nam dol v vas, kjer so nabavljali pijačo, v glavnem domače žganje. V naši vasi ni bilo trgovine, sicer pa je niso niti rabili, saj so si malico nosili s seboj. Pozneje so jo dobivali v rudniku. Bili so zelo veseli in družabni fantje in domača dekleta so nemalokrat na skrivaj pogledovala nav-zgor proti vhodu v glavni rov Dole, ki je bil takoj nad našo hišo. Pred vhodom v

rudnik je bil namreč prostor za piknike. Tu so bile postavljene klopi in raženj, na ka-terem so rudarji pogosto vrteli nalovljeno divjačino. V gozdu se je vedno dobilo kaj za pod zob. Bil je poln divjih prašičev, srn, srnjakov in zajcev, ki so delali vaščanom škodo na poljih in sadovnjakih. Najrajši so spekli kakšno srno. Rudarji so se vedno držali skupaj. Jedli so in pili, si pripovedo-vali vice, se smejali in včasih tudi kakšno zapeli še pozno v noč. Z njimi nismo imeli nikoli posebnih težav. Tu in tam, če so bili za trenutek nepazljivi, jim je sicer zdrsnil k nam dol v sadovnjak kakšen vagonček, s katerim so odvažali jalovino iz rova Dole, ki nam je polomil par vej na sadnih dre-vesih, vendar se to ni dogajalo vsak dan. Vagončki so bili tako težki, da jih nikakor niso mogli dvigniti nazaj pred rov Dole, ampak so jih morali ročno dvigniti na voz in jih s konjem prepeljati na drugo stran hriba Čelo pred glavni izvozni rov in od tod po tirih nazaj v rov Dole.

K vam zahajajo kdaj pa kdaj tudi jamar-ji. Kaj pravzaprav tu počnejo? So tu na zahodnem pobočju hriba Čelo tudi pod-zemne jame?

To bo najbrž res, vendar je na tem pobo-čju toliko napol zasutih rudarskih del, da ne vemo, kateri vhodi vodijo v prave kra-ške jame. Jamarji pa tod nekaj raziskujejo. Tako se je pred nedavnim pripeljal k nam neki jamar, parkiral avto na našem dvori-šču in odšel v hrib, ne da bi se nam javil. Že se je spuščal večer, njega pa od nikjer.

9

AKTUALNO

Bili smo že zelo zaskrbljeni, da se mu ni kaj zgodilo. Odleglo nam je šele tik pred nočjo, ko smo ga okrog 20.30 ure opazili pri njegovem avtomobilu.

Menda so se v rove in jame naselili celo netopirji?

Ko je rudnik prenehal delovati, so se v rove in jame množično naselili netopirji. Prve netopirje smo pravzaprav opazili že pred zaprtjem rudnika, vendar niso bili tako številni. Vsak predvečer so živahno krožili med sadnim drevjem in lovili mr-čes. Sedaj jih srečujemo poredko. Kje so številni drugi, lahko samo ugibamo: so se odselili, jih je pokončala kakšna bolezen, ali pa so se rovi in ostala rudarska dela po-sedli, zarušili in jim onemogočili življenje v jamah?

Med znamenitosti severnega dela vaše občine sodi tudi viadukt na avtocesti E70/A2, ki so ga poimenovali po bli-žnjem naselju Reber. Kaj veste o imeno-vanem viaduktu pri Škofljici? Je znana kakšna zgodba v zvezi z gradnjo tega objekta, ko so ga speljevali čez dolino ali pozneje?

Gre za viadukt Reber pri Škofljici. Zgradil ga je grosupeljski GRADIS pred več kot dvajsetimi leti. Dolg je 381 m in leži na nadmorski višini okoli 300 m. Spa-ja naselji Reber in Mali vrh. Je pravi lepo-tec in že toliko znamenit, da sedaj nekda-njo zgodovinsko pomembno Knapovsko cesto imenujemo domačini »cesta pod viaduktom« in ne več Knapovka. Njego-vo lepoto kazijo občasna divja odlagališča smeti. Žal se je na njem zgodilo tudi ne-kaj samomorov. Najbolj odmevna zgodba o viaduktu pa je tista v zvezi s prometno nesrečo na njem, ko je po nesreči očeta pripeljala na viadukt očetu na pomoč nje-gova hči. Ko je na koncu, kot to velevajo prometna pravila, zakoračila čez ograjo na »varno«, misleč, da je za ograjo betonska polica, je stopila naravnost v globino in se ubila.

Vas Dole in vaša hiša stojita na zaho-dnem robu hriba Čelo. Nekaj deset me-trov nad vami so nekoč rudarili. Kaj bi nam lahko povedali o zgodovini rudarje-nja ter o poteku in razvoju rudarjenja v Dolah oziroma na območju Pleš? Kdaj se je začelo s pridobivanjem barita, galenita in sfalerita v tem delu Posavskih gub? So

na tem ozemlju doslej morebiti najdeni sledovi starih in najstarejših rudarskih del?

Po nekaterih izročilih naj bi rudo na območju Pleš kopali že v železni dobi, pozneje pa naj bi rudarili Kelti in Rimlja-ni, vendar, kolikor je nam znano, doslej niso najdeni nobeni verodostojni dokazi ali vsaj dejanske sledi, ki bi potrjevali ta izročila. Sicer pa so v času Avstro-Ogrske monarhije rudarska dela imela v Posa-vskih gubah največji razmah v začetku druge polovice 19. stoletja, odkopavali pa so samo svinčeno rudo galenit. Največja rudarska dela so bila po izročilih izvajana v letih od 1857 do 1865.

Danes je v ospredju človeštva varstvo okolja. Kakšen vpliv na okolje je imelo rudarjenje v revirjih Čelo in Vrhovka? V kakšnem stanju so rudarska dela in objekti rudnika Pleše danes? Leta 1980 sta bila prehodna le del podkopa Karo-lina v zgornjetriasnem dolomitu (do 236 m) in rov Dule do petindvajsetega metra.

Precej pozneje po zaprtju rudnika se je teren nad rovi začel ugrezati. Površje na Čelu je postajalo čedalje bolj neravno in kotanjasto. Za nas Dolčane ni posebej nevarno, saj se je posedanje že zdavnaj ustavilo, poleg tega pa hodimo na vrh po novozgrajeni utrjeni gozdni poti. V pre-teklosti smo rudarji v rovih in mi vašča-ni imeli težave z vdori vode. To nevarno

stanje na Čelu je pred nedavnim občina sa-nirala, tako da so vdori hudourniške vode v vas za nas preteklost. Kot zanimivost naj povemo še to, da so v rovu Dole kar nekaj let gojili gobe (ostrige). Pogrezanje tal nad rudarskimi deli na hribih Čelo in Vrhovka priča, da so rovi danes bolj ali manj zasuti.

Pogovor o Plešah in rudarjenju v tem delu Slovenije smo nadaljevali s kmeto-valcem, vsestranskim občanom in odlič-nim poznavalcem domačih razmer Slav-kom Novakom s Pleš, hišna štev. 9, po domače pr'Antonk.

Gospod Novak, kako bi nam predstavi-li svoj rojstni kraj Pleše in sokrajane? Kako živite danes in kako je bilo pred nekaj desetletji, ko so na Plešah še ko-pali rudo? Kakšen pomen je imel rudnik Pleše za prebivalce Občine Škofljica prej, ko je še redno obratoval, in kakšen po-men ima danes? Kako se prebivalci Pleš preživljajo? Ali se lahko tu govori tudi o kmečkem turizmu?

Nekoč, ko so na Plešah še kopali rudo, je bil rudnik gospodarsko središče ne samo Pleš, temveč širše okolice, tja do Grosu-pljega. Rudnik je zaposloval ljudi različ-nih profilov in z različnimi znanji. Naj-večkrat so to bili domačini, ki so imeli na Plešah in v bližnjih vaseh še svoje hiše in košček zemlje, tako da se je z rudarjenjem in kmetovanjem dalo preživljati sebe in svoje družine. Danes je drugače. Rudnika

10

AKTUALNO

že zdavnaj ni več in nima več gospodar-skega pomena. Domačinov ni toliko kot prej. Na Plešah in širšem območju je bilo namreč doseljevanje kar precejšnje. Pre-življamo se z vsem po malem. Nekaj je polj. Več se ukvarjamo z živinorejo. Sicer pa se vsak znajde na svoj način. Čeprav obstajajo določeni pogoji za turizem, pa za zdaj pri nas še ne moremo govoriti o razvitem turizmu.

Kako so bile Pleše povezane z rudnikom in rudarji?

Rudnik je mnogim Plešanom dajal kruh. Eni so bili zaposleni kot kopači (delali so v dveh in celo v treh izmenah) ali kot meha-niki, kovači in mizarji, drugi so prevažali rudo do Škofljice, sosed je za rudnik to-voril les, ženske so prale in prebirale rudo na periščih in separaciji. Življenje je bilo takrat pestrejše, »klima« pa kljub težkemu življenju vedno pozitivna. Ob vsaki prilo-žnosti smo se veselili, živeli brezskrbno v tri dni, brez pritiskov ali stresov, zafrkava-li smo se na vsakem koraku, delavke so se poročale z rudarji. Skratka, bilo je druga-če in boljše kot danes, ko rudnika ni več. Rudarje smo imenovali baritarji. Če si na vasi slišal klic »baritarji gredo« in če se je večerilo, si vedel, da je tretja izmena ru-darjev končala delo, da se vračajo domov na zaslužen počitek in da je ura 21.30.

Dobro poznate celotno območje na Ple-šah in njegovo ožjo in širšo okolico. Kako bi nam z vašimi besedami predstavili ob-močje rudnika in rudarskih del?

Celotno rudno ležišče, ki zajema oze-mlje med Dolami, Plešami, Šmarjem ter Velikim in Malim Vrhom, vključno s hribčkoma Čelo (421 m) in Vrhovka (465 m) ter Drnovko, lahko označimo kot ru-dišče Pleše. Samo rudišče je sestavljeno iz revirjev Čelo in Vrhovka, rudo pa so odkrili tudi na Drnovki in jugozahodno od Pleš ter pri Šmarju blizu Grosupljega. Med rudarskimi deli naj omenimo še Sta-ro jamo in Karlovo polje, sestavljeno iz petih horizontov, ki so bili med seboj po-vezani z vpadniki. Nadalje številne rove, podkope, horizonte in jaške. Rudišče Ple-še se razprostira na površini skoraj treh kvadratnih kilometrov in je del rudnega pasu, ki se vleče od Pleš do Litije, kjer je najbolj znano rudišče Sitarjevec. Od žele-zniške postaje v Škofljici je rudnik barita Pleše oddaljen slabe 3 kilometre.

Kje pravzaprav leži rudnik Pleše oziro-ma, kje je glavni vhod v rudnik?

Glavni vhod v rudnik je v Podplešah ob jugovzhodnem vznožju hribčka Čelo nasproti glavnega kamnoloma. Tu sta pravzaprav dva velika vhoda oziroma rova: Karolina in Čelo. Največji je vhod v rov Čelo, ki je bil glavni izvozni rov, medtem ko je bila Karolina povezovalni rov oziroma rov za odvodnjavanje v re-virju Čelo. Od rudnika do Škofljice je 2,5 km, do centra Ljubljane pa približno 10 km daleč. Najvišji vrh Molnik (582 m) leži severno od Pleš in je oddaljen oko-li 1,5 km. Geodeti so izmerili, da se na-haja glavni vhod rudnika na nadmorski višini 328 m.

Kateri je v resnici bil pravi naslov ru-dnika v neposredni bližini vasi Pleše in katera je njegova uradna oznaka danes?

Pravi naslov omenjenega objekta je bil rudnik barita, galenita in sfalerita Pleše, saj so v tem rudniku pridobivali in pro-dajali barijevo in svinčevo rudo. Najprej so pridobivali samo svinčevo rudo galenit, ostali material pa so shranjevali na jalovi-šču. Barit so začeli izkoriščati šele po 1. svetovni vojni. Sfalerita je bilo v rudišču Pleše pravzaprav zanemarljivo malo; po-javljal se je le v sledeh. Tako vsaj navajajo dosedanja izročila. Uradna oznaka »Ple-še pri Škofljici – rudnik barita« pa se za obravnavani objekt vodi danes v registru naravne dediščine. S tem dejanjem je naš rudnik barita v bistvu proglašen za narav-no vrednoto.

Ste kdaj slišali za »Knapovsko cesto«, po kateri so menda odvažali nakopano rudo na železniško postajo v Škofljico?

Seveda sem slišal. To je cesta, ki se pri Lanišču odcepi od glavne Ceste Ljublja-na–Grosuplje in nato pelje od tod pod viaduktom naprej na Pleše. Takrat seveda še ni bilo viadukta. Po Knapovski cesti so »furmani« odvažali baritno rudo iz rudni-ka Pleše na železniško postajo v Škofljici. Bilo jih je največ petnajst. »Furmani« so prevažali rudo vse do leta 1955, ko so na rudniku kupili rdeče-beli pettonski kiper znamke Alfa Romeo. Knapovska cesta ali Knapovka je pravzaprav trden dokaz za rudarjenje na Plešah po 2. svetovni vojni, vse do sklepa o zaprtju rudnika leta 1963.

Ali ste po zaprtju rudnika imeli kakšne okoljevarstvene probleme? Je na obmo-čju rudarskih del možno, da pride do ekološke bombe? Kaj bi bilo potrebno še storiti?

Po uradnem zaprtju rudnika ni bilo po-sebnih okoljevarstvenih problemov. Do posedanja površja nad starimi rudarskimi deli je prišlo šele nekaj desetletij po za-prtju rudnika. Teren se je neenakomerno posedal tako na Čelu kot tudi na Vrhovki. Poleg tega so ljudje dovažali tja različne smeti in materiale ter jih odmetavali v novonastale kotanje. Vse skupaj se je še nekaj časa ugrezalo, nato pa se je površje stabiliziralo. Vprašali ste me, kaj se da še storiti? Nič. V težkem času hude recesi-je občina tudi nima finančnih sredstev za kaj takšnega. Skratka, ni kaj za narediti. Varnost ljudi in živali, generalno gledano, ni ogrožena. Kar se je posedlo, se je pose-dlo. Res pa je, da obstaja nekaj globokih lukenj, kamor ne bi rad padel.

Čeprav rudnik Pleše ne deluje več že pol stoletja, se je med domačini »usidral« v pripovednem izročilu v obliki pripovedk in izpovedi, ki rudnik ohranjajo v spomi-nu več generacij. Resnične zgodbe o teža-škem delu in življenju rudarjev ohranja še nekaj živečih rudarjev in domačinov.

Vsem pleškim rudarjem in nam domači-nom je dobro znana zgodba o rudarskem plačilnem dnevu, ko so rudarji vsakokrat ob prejemu plače ostali na Plešah in kar naprej popivali. Ko jih z denarjem ni in ni bilo domov še pozno v noč, so se njihove žene iz bližnjih vasi zbrale skupaj in odko-rakale v temi z baklami iskat svoje može na Pleše, pobrale denar, kar ga je rudarjem bilo še ostalo, odšle z denarjem domov, nekateri rudarji pa so ostali kar na Plešah, pili in veseljačili še naprej, toda že na novi »kredo«, tu prespali in ko se je naslednji dan zdanilo, šli precej neprespani kar na-ravnost v rudnik na »šiht«. Ta zgodba se je ponavljala iz meseca v mesec, vse do zaprtja rudnika leta 1963.

Proti koncu junija sva se s Slavkom zapeljala do Zgornje Slivnice št. 10 po, domače pr' Žgajnarju, kjer naju je čakal domačin Stane Rejc, rojen leta 1928, ki je bil kopač v rudniku barita celih 22 let. Spotoma sva v Repčah št. 9 ali po domače pr'Mivcu pobrala še Jožeta Boštjančiča, pomočnika kopača, rojenega leta 1937, ki je v rudniku odkopaval barit 7 let. Stekel

11

AKTUALNO

je prijeten strokovni pogovor o rudišču, rudah, rudarjenju, pridobivanju barita, odvozu in prodaji ter o zanimivih dogo-divščinah.

Koliko danes vemo o starih rudarskih de-lih na območju rudnika Pleše?

Kovinska plošča z letnico 1729, ki je shranjena v Narodnem muzeju Slovenije, v rudniku Pleše pa jo je v stropu podko-pa Karolina našel rudar Bohorič, priča o rudarjenju na območju Pleš v prvi polo-vici 18. stoletja. Rudarska dejavnost je na južnem robu Posavskih gub dosegla svoj višek v srednjem delu 19. stoletja, ko je iz nakopane galenitne rude pridobljenih okoli 200 ton svinca na leto. Takrat so tudi zagnali dve plamenski peči, topilni-ca pa je stala pred podkopom Karolina. Zaradi visokih stroškov proizvodnje in premočnega dotoka vode v jamo so dela kmalu ustavili. Pred 1. svetovno vojno so v rudniku Pleše odkopavali le svinčevo rudo galenit (Pbs). Barit so v tem delu Posavskih gub začeli pridobivati šele po 1. svetovni vojni.

Kaj se je dogajalo z rudo in rudnikom na območju Pleš v času pred in med obema svetovnima vojnama in kdo je financiral proizvodnjo barita?

V času med obema vojnama je proi-zvodnja zašla v težave, saj ni bilo doma tovarn, ki bi barit predelovale v litopon. Litopon je bela praškasta zmes barijevega sulfata (barita) in cinkovega sulfida (hi-drocinkita), ki so jo uporabljali za izdela-vo bele oljnate barve. Ker je v Posavskih gubah imel najboljšo kakovost pleški barit, so v Posavskih gubah barit začeli pridobivati najprej v rudišču Pleše in šele nato v drugih nahajališčih na območju Litije. Proizvodnjo barita je leta 1919 kot prva začela financirati Jadranska banka s sedežem v Ljubljani, z rudarskimi deli pa so začeli na zahodni strani hriba Čelo nad vasjo Dole. Na vzhodni strani hriba Čelo je v obdobju med 1. in 2. svetovno vojno izkoriščala barit Tehniška komercialna družba s sedežem v Ljubljani. Proizvo-dnja barita te družbe je bila majhna, saj so v obdobju 1932 do 1945 odkopali le 6.000 ton barita.

V rudniških zapisih se večkrat omenja, da je na območju rudnika bilo premalo raziskav in da so zato bile rudne zaloge

toliko prej izčrpane. Na območju Pleš menda sploh ni bilo raziskav, saj tam ni bila narejena nobena raziskovalna vrtina. Mogoče ste celo sodelovali pri raziskavah na terenu in nam lahko vse to podrobnejše pojasnite ter potrdite ali ovržete. Katerih raziskovalnih metod ste se takrat posluževali?

V času, ko smo mi delali v rudniku, ni bilo nobenega raziskovalnega vrtanja na pleškem območju. Rudnik ni imel denarja za resnejše raziskave, vrtanje pa je bilo za nas daleč predrago. Uporabljali smo samo navadno metodo sledenja s slabo izobra-ženimi, tako rekoč neustreznimi kadri. Med zaposlenimi ni bilo namreč nobene-ga geologa. Iz lastnih izkušenj smo vede-li, da se ruda pojavlja na kontaktu spodaj ležečih črnih skrilavih glinavcev in pešče-njakov ter zgoraj ležečih rumenkasto sivih in rjavkastih peščenih dolomitov. Orude-ne so bile vse naštete kamenine, zato smo sledili ta kontakt črnih klastičnih in rjav-kastih karbonatnih kamnin. Večja baritna telesa so se pojavljala prav na kontaktu črnih klastičnih in rjavih karbonatnih ka-mnin. Še najbolj razgledan, primeren in uspešen pri sledenju je bil Žebre, poznej-ši direktor rudnika. On je sledil rudo in usmerjal tovrstna dela.

Nam lahko s svojimi besedami opišete rudne pojave galenita, sfalerita in bari-ta. V kakšnih oblikah se pojavljajo (žile, leče, gnezda, plasti), v katerih kameni-nah ter kakšna je barva rud in kamenin, v katerih se pojavljajo? Kako velika so bila rudna telesa in ali so na območju ru-dišča še danes kje vidni na površini poja-vi mineralizacije z galenitom, sfaleritom ali baritom?

Kopali smo barit, ki je bil večinoma zelo čist in bele porcelanaste barve. Bari-tne rude je bilo največ v revirju Čelo, kjer smo naleteli celo na lečasto rudno telo iz zelo čistega barita, ki je imelo debelino 5 metrov, širino svojih 50 metrov, dolgo pa je bilo od 50 do 100 m. Tam, kjer je imel primesi, je bil barit rožnat, rjavkast, sivkast in modrikasto siv, temno siv do skoraj črn. Sicer pa je barit najlažje pre-poznaven po tem, da je zelo težak kamen (specifična teža okoli 4 kg). Pojavlja se največ v obliki leč in v vlaknatih agrega-tih, nastopa pa tudi v pasnatem dolomitu. Ponekod je tudi drobno pasovit in le redko drobno zrnat. Druge rude, kot so galenit,

sfalerit in pirit, so nastopale predvsem v temnih permokarbonskih sedimentih v obliki debelejših in tanjših žil, v obliki spletih žil in kot manjša nepravilna telesa. Največ baritnih teles je bilo na kontaktu med črnimi permokarbonskimi glinenimi in peščenimi sedimenti ter rumenkasto in rjavkasto sivim peščenim dolomitom. Sfalerit se je pojavljal samo v sledovih. Za velikim ovinkom pleške ceste, kjer je stik temnih permokarbonskih klastitov in rumenkasto sivega plastnatega dolomita, je bila na površini še dolgo po zaprtju ru-dnika vidna okoli 25 cm debela lečasta plast belega barita.

Kako so na Plešah rudo pridobivali in kako je bilo z odvozom rude in jalovine iz rudnika? Pojasnite nam prosim na kratko celoten postopek pridobivanja, proizvodnje in prodaje rude iz pleškega rudnika.

Rudo smo na Plešah pridobivali na dva načina: v dnevnem kopu na površini in s kopanjem rude pod zemljo v rudniku.

Dnevni kop je bil le na hribu Čelo. Naj-prej smo odstranili ilovnato krovnino, tako da smo rudo lahko kopali na površini in jo nato trikrat prekladali in spuščali po lesenih koritih na perišče nad cesto med vhodoma v rova Karolina in Čelo. Na pe-rišču je delalo devet peric, ki so se med seboj menjavale. Ene so baritno rudo pra-le s curki vode, druge pa so jo obračale z lopatami, večje kose drobile z macolami in prebirale. Poudariti moramo, da je bila ruda v glavnem očiščena že na dnevnem kopu, kjer so jo rudarji odkopavali. Čisto rudo so nato delavke z lopatami zmetale navzdol v dvoprekatni leseni bunker ob cesti, ki je predstavljal končno skladišče baritne rude.

Baritno rudo iz lesenih bunkerjev so »furmani« ročno natovarjali na vozove z gumijastimi kolesi in dvometrskimi oko-vanimi »trugami« in jo odpeljali na žele-zniško postajo v Škofljico. Jalovino sta dva delavca odlagala kar ob robu perišča in ga na ta način širila in utrjevala, ali pa natovorila na vagonček, od koder je bila odpeljana na glavno jalovišče. Pozneje, ko je rudnik kupil pettonski »kiper«, sta naša dva rudarja (Jože Boštjančič iz Repč in Franc Štrlekar s Pleš) z lopatama pre-tovarjala čisto rudo iz lesenih bunkerjev na tovornjak, od koder je bila prepeljana na železniško postajo, kjer jo je »kiper« zvrnil naravnost v vagon. Pozneje, ko je

12

AKTUALNO

v revirju Čelo čiste rude zmanjkalo, so vso rudo iz tega revirja vozili naravnost na separacijo.

Baritno rudo so v glavnem pridobivali v podzemnih rudarskih rovih revirjev Čelo in Vrhovka.

Revir Čelo je bil odprt z glavnim preč-nikom oziroma rovom Čelo na nadmorski višini 320 m, ki je služil kot glavni izvozni rov in je imel vhod pri kompresorju, ter s smerno progo oziroma rovom Karolina, ki je imel ob robu še kanal za odtekanje vode in je torej služil za odvodnjavanje. Baritna izkopnina nad rovom Čelo se je presipa-vala po jašku na izvozno obzorje, baritna izkopnina pod rovom Čelo pa se je dova-žala z motali po vpadnikih. Omenimo naj, da je rov Karolina edini danes še dostopni rov v dolžini 250 metrov, in sicer zato, ker je bil narejen v dolomitu, torej v živi skali.

Glavna metoda odkopavanja rude se je vršila v ozkih podzemeljskih prostorih, to je v rovih, kjer smo na čelu najprej izvrtali vrtine v obliki križa, nato vstavili razstre-livo amonal in po eksploziji razkosani in zdrobljeni material, ker je bilo zelo malo prostora, metali kar čez ramo na voziček in ga nato odpeljali iz rudnika. Že v tej fazi so kopači z macolami drobili kose, ki so bili preveliki ali nečisti in odbrali či-stejšo rudo. Jalovi material so nalagali na vagončke in odpeljali z jamskim vlakom na glavno jalovišče, čistejši material pa na perišče in v leseni bunker ob perišču ali na separacijo.

Revir Vrhovka je odprt s tremi etažami po 15 m višinske razlike. Etaže so bile med seboj povezane z vzpenjačo, osnov-na etaža na koti 400 m pa je bila poveza-na z zavornico s periščem na nadmorski višini 310 m. Odkopavalo se je od zgo-raj navzdol s smernim napredovanjem. Odkopane prostore smo nato »zarušili«. Vrtalo se je strojno, na izpihovanje, tako da smo bili na koncu vsi beli od prahu kot mlinarji od moke. Zaradi silnega prahu pri vrtanju smo rudarji morali uporabljati za-ščitne maske proti prahu. Na Vrhovki ni bilo nikjer dnevnega kopa. Vso rudo smo pridobivali v podzemeljskih rovih.

Rudo z Vrhovke smo prevažali na sepa-racijo v železnih vagončkih, ki so skupaj z rudo tehtali okoli eno tono, po vzpenjači do nadmorske višine 400 m, torej skoraj do dna današnjega kamnoloma, od tam naprej pa po tračnicah oziroma progi z vagončkom ročno z »hašpljem« po rav-nini na perišče oziroma separacijo. Po vzpenjači smo navzgor dovažali rudniški material, navzdol pa smo prevažali bari-tno rudo. Tovore smo po vzpenjači preva-žali s pomočjo »hašplja« ali kobile, ki je imel vitel in motor, ki je bil priklopljen na elektriko. Pri vožnji navzgor smo upora-bljali motor, vožnjo rude navzdol pa smo vodili s pomočjo zavore in sklopke, kar je bilo zelo zahtevno, odgovorno in nevarno delo.

Kaj je to perišče, kje je bilo postavljeno in kdo je tam delal?

Perišče je bilo primitivna pralnica, kjer so izkopano baritno rudo oprali in ročno očistili primesi, ki so šle v jalovino. Upo-rabno je bilo samo za najčistejšo rudo, manj čisto rudo pa so odvažali iz rovov direktno v separacijo. Perišče je bil pro-stor, kjer so delavke perice z vodnimi curki prale, z macolami drobile in ročno prebirale baritno rudo. Primitivna pralni-ca je bila postavljena ob pleški cesti malo naprej od kamnoloma in upravne zgradbe, tik pred ostrim ovinkom omenjene ceste. Šlo je pravzaprav za ravno polico nekaj metrov nad to cesto, na samem jugovzho-dnem vznožju hribčka Čelo, nekje med ru-dniškima glavnima vhodoma Karolina in Čelo. Na perišče so baritno rudo dovažali kopači z jamskimi vozički po rovu Bar-bara. Če so v vozičku bile nečiste skale, so jih delavke najprej s kladivi zdrobile v manjše kose, jih očistile nekoristnih snovi in prebrale. Naj še enkrat spomnimo, da so po vrtanju in miniranju na grobo drobili in odstranjevali prikamenine že kopači v rudniku. Perice so bile obute v gumijaste škornje, nosile so zaščitne gumirane pred-pasnike, bilo pa jih je devet. Z močnimi curki iz gumijastih cevi, ki so jih držale v rokah, so baritno rudo dodobra oprale. Še eno primitivno perišče je delovalo v bližini pozneje zgrajene separacije v ka-mnolomu Pleše. Na tem perišču je delalo od štiri do šest peric. Kot smo že omenili, so primitivne pralnice lahko uspešno de-lovale samo tam, kjer so kopali čisto ba-ritno rudo.

Malo naprej od perišča, v najostrejšem ovinku ceste, je ravna aluvialna razširitev krožne oblike, kjer so se nahajali kompre-sor, transformator, mehanična delavnica, kovačija, mizarstvo in studenec, od koder smo črpali vodo za hlajenje kompresorja in perišče. Vodo smo speljali nad perišče, da je imelo dovolj pritiska. Nedaleč od kompresorske postaje je bil glavni vhod v glavni rov revirja Čelo, rov Karolina pa je bil glavni povezovalni rov. Rov Čelo je danes delno zasut, vhod v rov pa je še delno viden.

Pozneje, ko so na rudniku nabavili rdeče beli »kiper« Alfa Romeo, so rudo natovarjali na ta tovornjak. Baritno rudo iz rudnika so najprej prepeljali na žele-zniško postajo Škofljica, od tod je šla po železnici na Reko, naprej pa z ladjo proti ameriški celini, predvsem v ZDA. Nekaj baritne rude je prodano in prepeljano tudi v tovarno JUP Domžale, kjer so jo rabili pri izdelavi bele oljnate barve. V Domžale

13

AKTUALNO

smo baritno rudo peljali s kiperjem enkrat tedensko.

Kaj nam lahko poveste o revirju Vrhov-ka, ki je po pisnih poročilih zelo povečal proizvodnjo barita na Plešah?

Revir barita Vrhovka je bil odprt leta l954 s tremi etažami po 15 m višinske razlike. Etaže so bile med seboj povezane z vzpenjačo, osnovna etaža na koti 400 m pa z zavornico s pralnico, ki je bila posta-vljena na koti 310 m.

Jalovino, rudo in različne jamske mate-riale ste na območju rudnika prevažali ročno z vagončki, jamskim vlakom po jamski železnici in z vzpenjačami, rudo iz rudnika pa so odvažali na železniško po-stajo Škofljica, najprej »furmani« nato pa s kiperjem Alfa Romeo?

Na območju revirja Čelo je bilo najbolj pomembno prevozno sredstvo ozkotirna jamska železnica. Jamski vlak so sesta-vljali vagončki, ki jih je bilo največ od deset do dvanajst, in majhna lokomotiva oziroma po rudarsko »mašina«. Vagončki so bili iz železa in so skupaj z rudo teh-tali približno eno tono. »Mašina« je bila bencinska in je po ravnem vlekla od de-set do dvanajst vagončkov, na neravnem terenu pa veliko manj. Bencinska in ne dizelska »mašina« zato, ker bi slednja razvijala mnogo več strupenih plinov kot bencinska. Dobili smo jo kot UNRA po-moč od Amerikancev. Jamski vlak je pre-važal rudo in jalovino na relaciji izvozni rov Čelo, perišče in separacija, kjer je bilo glavno jalovišče.

Na Vrhovki se je vse prevažalo z vzpe-njačo, ki je bila narejena nekje v šestde-setih letih prejšnjega stoletja. Navzgor smo po vzpenjači prevažali rudniški ma-terial, navzdol pa rudo in jalovino. Prav-zaprav smo imeli dve vzpenjači, glavno za navzdol in stransko (nad separacijo) za navzgor. Na Vrhovki so povzeli teren in tam naredili betonske temelje za vodenje vzpenjače, na katerih so postavili močan motor in reduktor. Glavna vzpenjača je peljala pod kotom 55 stopinj z vrha Vr-hovke v smeri proti kamnolomu do kote 400 m. Od tod so jo peljali ročno s po-močjo hašplja na vagončku po ozkih tirih na perišče na nadmorski višini 3l0 m. Či-sto rudo so na perišču oprali in prebrali, nečisto pa so s perišča dvignili na sepa-racijo. Manjša vzpenjača za prevažanje

navzgor je bila locirana nad separacijo, od koder je peljala na vrh Vrhovke. Vo-dili so jo s pomočjo motorja in hašplja. Vzpenjača je bila ozkotirna, sestavljena iz dveh tirov, motorja, ki je bil priklo-pljen na elektriko, in hašplja, ki je imel vitel. Njegovo vožnjo so vodili in urav-navali s pomočjo zavore in sklopke, kar je bilo zelo težavno in odgovorno delo. Navzgor je šlo veliko lažje, ker tovor ni bil tako težak in ker je vse lahko opravljal motor.

Pri separaciji, kot je večini dobro znano, gre za ločevanje iskane rude od snovi v rudi, ki se pri njeni proizvodnji ne dajo koristno uporabiti. Sem lahko štejemo tudi prikamenine in rdečerjavo ilovico, ki v večini primerov rudišče prekriva. Pri se-paraciji na splošno uporabljamo različne metode, kot so izpiranje, odbiranje, odko-pavanje in odstranjevanje prikamenin in usedlin, katerim sledi odvažanje neupo-rabnih materialov iz rudnika ali dnevnega kopa na jalovišče.

Kje in kdaj je bila v rudniku Pleše posta-vljena separacija? Kaj se je na separaciji izločevalo in kakšen je bil postopek pri ločevanju baritne, galenitne in sfaleritne rude? Slišali smo, da so na separaciji za-poslovali tudi ženske?

Makrometrična gravitacijska separacija je bila zgrajena v šestdesetih letih prej-šnjega stoletja. Postavljena je bila na robu kamnoloma ob glavnem jalovišču, kjer je ležalo okoli 100.000 ton baritne rude, ki

so jo rudarji nekoč, ko so pridobivali le svinčeno rudo galenit, smatrali za jalovi-no. Tehnološki proces separiranja barita je izdelal Inštitut za oplemenitenje eko-nomskih mineralov Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pri postopku ople-menitenja barita gre v bistvu za droblje-nje izkopnine na zahtevano granulacijo in odstranjevanje mehanično primešane jalovine. V separacijskem drobižu je jalo-va komponenta sestavljena v glavnem iz mehansko primešane gline, karbonatov, železovega oksida in kremena. Z mletjem rude omogočimo ločitev jalovih primesi in tudi zraslih mineralov, s čimer temeljito očistimo rudo in na ta način izboljšamo kakovost rude. Bistvo separiranja je v pre-biranju kosov, večjih od dveh centimetrov, manjši kosi pa se drobijo in nato mehanič-no ločijo od jalovine v usedlinski strojih in v ciklonu.

Proces separiranja baritne rude je po-drobno opisal Žebre, potekal pa je na na-slednji način: vsa izkopnina se je stresla preko mreže z odprtinami 10 x 10 cm v podajni bunker, ki je imel zmogljivost ce-lodnevne proizvodnje. Kosi nad 10 cm so se nato ročno razbijali in prebirali, ker za prodajo niso smeli imeti večjih velikosti od 10 cm. Podajalna miza pod bunkerjem je potiskala rudo v pralni boben, kjer se je izkopnina oprala in hkrati presejala. Pralni boben je imel odprtine premera 2 cm, skozi katere je padala izkopnina s premerom, manjšim od 2 cm, naravnost v valjčni drobilnik, ki jo je drobil na zrna z velikostjo, manjšo od 0,5 cm. Izkopnina s

14

AKTUALNO

premerom zrn, večjim od 2 cm, pa je šla na prebirni trak, kjer so se odbirale ruda prve kakovosti (93 do 96 % Ba SO4), ruda druge kakovosti (92 % Ba SO4) in kosovna jalovina. Oba izbirka sta padala v bunker 1 in bunker 2, jalovina pa se je odvažala z vozičkom na jalovišče. Zrasli produkti in drobir, ki je ostal na prebirnem traku, so se naknadno zdrobili najprej na čeljustnem drobilniku z odprtino 2 cm in nato še v valjčnem drobilniku na zrna pod 0,5 cm. Vsa izkopnina iz valjčnega mlina se je na vibracijskem situ razdelila na tri frakcije: zrna od 2 do 5 mm, zrna od 1 do 2 mm in zrna pod 1 mm. Zrna premera od 2 do 5 mm so šla v ločilni stroj sistema Humboldt, kjer smo dobili barit prve ka-kovosti, barit druge kakovosti in jalovino. Zrna premera od 1 do 2 mm pa so se v dveh ločilnih strojih tipa Harz separirala na barit prve kakovosti, barit druge kako-vosti in jalovino. Zrna s premerom pod 1 mm pa so šla v ciklon, kjer se je ločil barit od jalovine. Zdrob se je deponiral v posebnem bunkerju, jalovino pa so odva-žali na jalovišče. Barit iz ločilnih strojev se je zbiral v dveh usedalnih bazenih, od koder sta ga dva elevatorja dvignila v bunker 1 in bunker 2. Odtočna voda iz separacije se je očiščevala v vseh bistril-nih bazenih in ponovno odtekala v potok, stavba separacije pa je bila zgrajena tako prostorno, da bi lahko priključili pozneje flotacijo, če bi se odločili za pridobivanje svinčene rude.

Koliko delavcev je bilo zaposlenih v ru-dniku barita Pleše, kakšna je bila njiho-va kadrovska struktura, kdo so bili in od kod so prihajali?

V rudniku barita je bilo zaposlenih naj-več do 160 delavcev. Delali so v dveh, pozneje celo v treh izmenah. Največ je bilo rudarjev kopačev in njihovih pomoč-nikov, skupaj okoli 50. Kopači so imeli vsi uspešno opravljen tečaj za kopača. Vsak kopač je imel svojega pomočnika. Poleg rudarjev so delali v rudniku še me-haniki, mizarji in kovači. Ženske so delale na perišču in separaciji, kjer so prale ter prebirale in drobile rudo. Na obeh peri-ščih skupaj jih je bilo petnajst. Uprava, kjer je bilo zaposlenih okoli 15 ljudi, je bila nameščena v Ljubljani. Na rudniku so zaposlovali v prvi vrsti domačine s Pleš, iz bližnjih vasi, širše okolice, bilo pa je tudi nekaj tujih delavcev, celo iz Makedonije.

Za katerimi poklicnimi boleznimi so ple-ški rudarji zbolevali in kako je bilo takrat organizirano varstvo pri delu?

Delo v rudniku pod zemljo in brez dnev-ne svetlobe je že samo po sebi nevarno in v vseh ozirih težko. Ozki rovi, majhna in nevarna čela, nenehna nevarnost vdora vode, zlasti pa vsiljiv prah od vrtanja so bili stalno prisotni in so krhali zdravje ru-darjev, ki so najbolj zbolevali za silikozo. To je bila strašna bolezen, ki je prizadela kar nekaj naših kopačev, ki so umirali še zelo mladi. Prašni delci od vrtanja pov-zročajo namreč nastanek prašnatih pljuč, ki čedalje bolj otežkočajo dihanje. Prah se zažre v pljuča in ga nikakor ne moremo izkašljati. Gre za neozdravljivo bolezen, ki se sčasoma celo še slabša, zato je zelo pomembno predvsem njeno preventiv-no preprečevanje: ozaveščanje delavcev, uporaba kakovostnih zaščitnih mask v za-prašenih prostorih, boj proti prahu, vrtanje v vlažnih pogojih, izdatno prezračevanje s kakovostnimi ventilatorji. Naše maske so bile zelo slabe. Imele so filtre najslabše kakovosti. Varstvo pri delu je bilo takrat praktično še v povojih. Nismo imeli niti dobro izdelane zakonodaje na tem podro-čju, niti dovolj finančnih sredstev za njeno izvajanje.

V rudnikih se dogajajo tudi rudarske nesreče. Kako ste reševali tovrstno pro-blematiko? Ali je v rudniku Pleše bilo veliko nesreč? Je kdaj v rudniku zasulo katerega od rudarjev in če je, kako ste jih potem reševali?

V rudniku Pleše na srečo ni bilo veli-ko težjih nesreč, zato smo si vsako večjo nezgodo toliko bolj zapomnili. Največ je bilo pravzaprav zlomov reber, nog in rok, ki so bili posledica deformacij rovov, ko so se le-ti zaradi pritiskov v skrilavih hribinah naglo zožili ter stisnili vagonček in rudarja. Najbolj v spominu pa nam je ostal dogodek, ko sta se pomočnik kopača Jože Boštjančič iz Repč in kopač Jože Za-krajšek iz Lisičjega ponesrečila v revirju Čelo. V rovu se je vdrl del stropa in ostala sta odrezana od ostalih rudarjev in izhoda iz rudnika. Vsakokrat, ko smo odhajali iz rudnika, je bilo obvezno zbirališče vseh rudarjev pri kompresorju pred glavnim vhodom rova Čelo. Ker sta manjkala dva kopača, smo zbrani rudarji vedeli, da je z njima nekaj hudo narobe. Takoj smo se vrnili nazaj v rudnik na številko, kjer sta

delala, reševati oba ponesrečenca. Reše-valna akcija je zahtevala dobre dve uri trdega dela. Zelo smo hiteli z lopatami nalagati na vagonček in izvažati iz jame nasuti material, ki je preprečeval rudar-jema izhod iz jame. Na koncu se je vse srečno izšlo. Rudarja sta bila pravočasno rešena in nepoškodovana. Sicer pa je ru-dnik barita Pleše imel v preteklosti in pred zaprtjem hude težave in probleme prav z vdori vode, tako da je moral kar nekajkrat ustaviti proizvodnjo. Vedeti moramo, da je v revirju Čelo zadnji vpadnik, ki je vse-boval žile galenita, potekal zelo globoko, 150 m pod nivo barja, kjer smo morali čr-pati vodo z močno črpalko noč in dan, da nas ni zalilo.

Kakšno mnenje o vodilnem in strokov-nem rudniškem osebju ste si ustvarili v času vašega rudarjenja?

Vsi vodilni so bili za nas tovariši. To-rej tovariš Gregor Hribar, Dolenjčan, ki je živel na Škofljici, je bil delovodja (»štaj-ger«) ene izmene z velikimi izkušnjami. Delal je v rudnikih po Franciji. Bil je zelo pameten, strokoven in zelo dostopen. Znal je kopaču svetovati, ga usmerjati in skupaj reševati zamotane situacije. Tovariš Hacin je bil glavni delovodja in prvi za direk-torjem. Zelo je zaupal tovarišu Hribarju in direktorju. »Štajger« Erjavec iz Tlak je bil vodja druge izmene. Tovariš Maček je bil lastnik in direktor rudnika. Rudnik Pleše smo v pogovoru imenovali kar Mač-kov rudnik. S tem je vse povedano. Bil je sposoben in, kadar je bilo potrebno, dovolj strog. Ker je bil lastnik rudnika, je bil nanj tudi čustveno navezan, zato je od delavcev zahteval polno disciplino, delavnost in angažiranost. Nasledil ga je tovariš Hvale, močan človek. Bil je dobri-čina in zelo družaben. Ko je bila vzpenja-ča odprta, je kljub neodobravanju neka-terih odobril denar za njeno otvoritev in rudarsko veselico. Bil je strokoven, toda če je bilo potrebno, je znal biti tudi precej pasji. Tovariš Žebre je bil direktor rudni-ka za Hvaletom. Bil je najbolj strokoven med vsemi in je sam vodil sledilna dela v rudniku.

Prostor, kjer odlagamo neuporabne ma-teriale, imenujemo strokovno jalovišče, vendar so za to rudarji uporabljali tudi druga največkrat popačena tuja imena, kot je na primer »halda«. Kako ste vi imenovali odlagališča nekoristnih snovi,

15

AKTUALNO

kje je bilo na Plešah glavno jalovišče in kaj ste vse na jaloviščih odlagali?

Glavno jalovišče je bilo za separacijo na vzhodnem robu današnjega glavnega pleškega kamnoloma. Na jalovišče smo izvažali vse, razen barita. Rimljani in pozneje v Avstro-Ogrski monarhiji so na »haldah« odlagali vse, razen svinca, torej tudi barit. Sicer pa smo jalovino iz manj-ših rovov na Čelu, Vrhovki in Drnovki od-lagali kar pred vhodom v posamezni rov. Takšnih manjših stranskih jalovišč je bilo kar nekaj. Za jalovišče smo na pleškem območju uporabljali ime »štirc«. Zanimi-vo je, da je na glavnem jalovišču ležalo blizu 100.000 ton zelo čiste baritne rude, ki pa so jo pozneje separirali in prodali. Z jalovino so za separacijo utrjevali teren za tire.

Rudnik Pleše sodi med najstarejše ru-dnike na Slovenskem. Čeprav ne deluje že več kot pol stoletja, se je med domačini »usidral« v pripovednem izročilu v obli-ki različnih zgodb, ki rudnik ohranjajo v spominu generacij že več desetletij in sto-letij. Zgodbe o težaškem delu in resničnih dogodkih ohranja tudi peščica še živečih rudarjev in domačinov.

Ali se spomnite kakšnega zanimivega do-godka, ko ste še delali v rudniku?

Plačilni dan ali »colnga« po domače je bila enkrat mesečno. Ob 14. uri smo do-bili plačo in kmalu se je na Plešah, kljub temu, da smo bili precej lačni, začelo ve-selo popivanje. Moramo povedati, da smo rudarji, ko je šlo za družabno življenje, bili brez izjeme vsi takoj zraven. Pili smo vedno na »kredo«, se pravi, da smo takoj po prejemu plače, ob prihodu na Pleše, morali najprej poravnati dolg iz prejšnje-ga meseca (stari »kredo«), da smo lahko popivali naprej na novi »kredo«. Naprej pa že veste, da so nas obiskale naše žene in nam pobrale preostali denar.

Drug takšen dogodek je tesno povezan z živalcami, ki so množično okupirale ru-darska dela: miši, podgane, polhi in neto-pirji. Ta zgodba se najbolj dotika podgan. Podgane, ki se od miši razlikujejo samo po velikosti (na svetu živijo celo 75 cm dolge podgane) in daljšem repu, vzbuja-jo pri večini ljudi odpor, bojazen in celo gnus. Lahko rečemo, da so v človeških naseljih podgane najbolj nezaželene živa-li. So prenašalke kuge in drugih bolezni, popraskajo, pregrizejo in pogrizejo pa

vse, kar jim pride pod kremplje in zobe. Ni redkost, da se lotijo celo električne napeljave. Mnogim ljudem je malo zna-no, da podgane živijo v naših rudnikih že desetletja v nekakšnem sožitju z rudarji, podobno kot v Indiji človek in krava. V rudniku barita Pleše je bilo prepovedano pobijati podgane. Pa ne zato, ker so to zelo inteligentne živali in se jih da celo udomačiti, temveč zato, ker imajo veliko bolj občutljiva čutila kot človek. V rovih veliko prej občutijo nevarnost kot ljudje, postanejo ob tem zelo nervozne, cvilijo, brezumno tekajo sem ter tja in se nepo-pisno tresejo ter zbežijo, kar je za rudarje jasen znak za takojšen umik iz rudnika. Miši in podgane so torej indikator za ru-darske nesreče. Napovedujejo nevarnost potresa, podora oziroma sesutja stro-pa rova, nevarnost plazenja zemljin ali vdora vode.

Podgan je v rovih pleškega rudnika kar mrgolelo. Bile so prav povsod. Smukale so med nogami kopačev sem ter tja, za-vlekle so se v vsako luknjo, še najrajši pa v oblačila, torbe in čevlje rudarjev in tja, kjer so bile shranjene naše malice. Obna-šale so se precej po domače, nas rudarjev pa se sploh niso preveč bale. Naš spoštlji-vi rudarski odnos do teh, za nas rudarje koristnih živali se je izgrajeval dolga de-setletja. Nikoli se ni zgodilo, da bi se kdo v rudniku spozabil in pokončal podgano. Za nas so to bile svete živali.

Vesela zgodbica v zvezi z rudniškimi podganami se je pripetila kopaču Stanetu Rejcu. Nekega večera se je ves utrujen vr-nil iz rudnika domov na Zgornjo Slivnico. Ko si je slekel suknjič, da bi objel ženo in ji povedal, kako jo ima rad in kako je sre-čen, da je doma, mu je iz žepa skočila na tla rudniška podgana in dodobra prestra-šila ženo in otroke. Neprijetno situacijo je razrešil velik domač maček, ki je podgano pri priči ulovil in jo v ustih odnesel iz hiše na dvorišče.

Končno nam je uspelo najti še gospoda Petra Mačka iz Škofljice, sina nekdanjega direktorja Rudnika barita Pleše. Pogovor je stekel o čem drugem kot o rudarjenju na Plešah, njegovem očetu kot lastniku in direktorju rudnika, rudah, proizvodnem procesu in zgodovini rudnika vse do nje-govega zaprtja.

Če se vrnemo nazaj k zgodovini rudnika, ali imate kakšne zanesljivejše podatke ali dokaze o najstarejšem rudarjenju v na-jjužnejšem delu Posavskih gub?

Na Dunaju so obstajali neki zapisi, da so v tem delu Posavskih gub Rimljani imeli rudnik in topilnico svinca. Ko je te zapi-se dobil v roke moj oče Josip Maček, se je takoj vrgel na delo, da bi ugotovil, kje naj bi to bilo. Posumil je, da to mora biti nekje na območju Pleš in je začel iskati in raziskovati na terenu. Najprej se mu je posrečilo odkriti temelje nekdanje livar-ne. Na pleškem območju so odkopavali naprej in kmalu prišli do zaključka, da gre za zgodovinske ostanke, ki so jih omenjali dokumenti Dunajskega rudarskega muze-ja kot rimske. Vse je kazalo na to, da so Rimljani na Plešah izkoriščali samo svi-nec, zato je oče začel iskati še jalovišče. Dobil je soglasje tamkajšnjih kmetov. Po natančnem pregledu terena so končno od-krili staro haldo, kjer so Rimljani odlagali barit in drugo jalovino. S tem je rudarjenje na Plešah v času Rimskega imperija bilo še bolj potrjeno z dokazi. Dokončno pa je bilo to dokazano po odprtju rudnika, saj so najdeni še stari rovi, v njih pa okostje oslička in manjši lesen voziček, s kate-rim so Rimljani izvažali svinčevo rudo in jalovino iz rudnika. V jalovini je bil tudi barit, kar je dokaz, da so pridobivali samo galenit, barit pa kot nekoristno surovino odlagali v jalovino.

In kako veste, da je šlo na Plešah za naj-starejše rimske ostanke rudarjenja in ne za tiste iz časa, ko smo še bili pod Avstro--Ogrsko monarhijo, ko dobro vemo, da je večina našega rudnega bogastva bila odkrita in izkoriščana prav v tem obdo-bju naše zgodovine?Kaj se je z rudnikom Pleše dogajalo po 2. svetovni vojni?

Po končani 2. svetovni vojni je takoj sledila nacionalizacija rudnika, prevzela pa ga je Glavna direkcija rudarstva Ljud-ske republike Slovenije. Proizvodnjo ba-rita na hribu Čelo so takoj obnovili. Leta 1952 se je rudnik Pleše združil z rudni-kom Litija pod skupnim imenom »Posa-vski rudniki«. Istega leta sta bili zgrajeni dve makrometrični separaciji. Leta 1954 so odprli še revir Vrhovka na istoimen-skem hribu, kjer so rudarili v šestih nivo-jih. Že dve leti pozneje je revir Vrhovka dajal polovico proizvodnje barita, pri če-mer se je proizvodnja te rude v pleškem rudniku močno povečala. Leta 1955 se je skupno podjetje z obratoma Pleše in Sitarjevec preimenovalo v »Posavski rudniki svinca, cinka in barita«. Junija

16

AKTUALNO

leta 1961 se je obrat Litija odcepil, obrat Pleše pa je od takrat deloval pod novim imenom »Posavski rudniki nekovin Lju-bljana«. V rudniku Pleše so še naprej brez prekinitev pridobivali baritno rudo vse do leta 1963. Sredi tega leta se je rudnik priključil k podjetju Mineral iz Ljubljane in deloval na meji rentabilnosti do jese-ni, ko so za ta rudnik zaradi nesmotrnega izkoriščanja in temu posledično izčrpa-nosti zalog sprejeli sklep, da proizvodnjo barita ustavijo.

Gospod Maček! Kdaj so Rudnik Pleše za-prli in po vašem, zakaj? Eni trdijo, da je to bilo leta 1963, drugi pa, da je bil zaprt leta 1965.

Rudnik barita Pleše je bil uradno zaprt leta 1966, sicer pa je bil sklep o zapira-nju rudnika sprejet že leta 1963. Takrat je rudnik prešel pod Mineral Ljubljana. Po omenjenem sklepu so pogovori o usodi rudnika trajali še tri leta, to je do njegove-ga uradnega zaprtja. Eni delavci so ostali na Škofljici, drugi pa so bili premeščeni v Ljubljano in na Drenov Grič.

Zakaj so rudnik zaprli, je težko povedati. Najbrž zato, ke so znane zaloge v rudniku bile izčrpane, za iskanje novih zalog, to je za nove raziskave, pa ni bilo denarja. Ver-jetno takrat pri nas in v svetu ni bilo tudi dovolj povpraševanja po baritu. Lahko je vzrok za to bila tudi zelo nizka cena barita in svinca na svetovnem trgu. Kot primer naj navedem, da so leta 1930 cene svinca na svetovnem trgu padle z 22 funtov na 13 funtov za tono. Poleg tega so Nemci, ko so leta 1943 rudnik prevzeli od Italija-nov, pobrali vso opremo in jo odnesli kdo ve kam. Rudnik je bil dobesedno izropan. Precej težav smo imeli tudi s pogostnimi vdori vode. Naštel sem dovolj razlogov, da je takratna vlada dala v prvi načrt druge projekte, rudnik Pleše pa zaprla.

Sedaj pa pojdimo h glavnemu vprašanju. Vaš oče Josip Maček, rojen leta 1900, je bil med drugim tudi direktor rudnika ba-rita Pleše. Kot njegov sin hranite prav gotovo precej koristnih podatkov o pred-vojnem in povojnem rudarjenju. Kaj bi nam torej lahko povedali o rudniku in vašem očetu?

Po očetovem pripovedovanju je konce-sijo nad rudami v južnem delu Posavskih gub, kamor sodijo tudi Pleše, imela Ok-tansko-montanska družba s sedežem na

Dunaju in s podružnico v Ljubljani. Eden izmed lastnikov te družbe je bil tudi pre-cej znani trgovec in veleposestnik iz Sto-žic Ivan Goričnik. Moj oče je bil pri njem v službi. Ker je pri delu bil zelo vesten, sposoben in zanesljiv, ga je Goričnik ime-noval za svojega namestnika. Po že ome-njenih odkritjih rudarjenja Rimljanov na območju Pleš je moj oče odprl na svoje ime rudnik barita Pleše. Zaposlil je naj-več do 80 delavcev. Rudnik je normalno obratoval do začetka 2. svetovne vojne. Leta 1941 so rudnik okupirali Italijani in izdali nalog, da rudnik dela s polno paro naprej, izkopani barit pa so prodajali. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so rudnik za-sedli Nemci, pobrali vso opremo in jo od-peljali neznano kam, rudnik pa zaprli. Po končani vojni je oče sklenil, da nadaljuje s pridobivanjem barita, kljub temu, da je bil rudnik dobesedno izropan. V Hranil-nici ljubljanski je imel znance, ki so mu odobrili kredit v višini 2.000.000 ??? na njegovo ime in ne na podjetje. Nabavil je najpotrebnejšo opremo in začel delati, takrat pa se je zgodila nacionalizacija. Rudnik in vso rudniško opremo je oblast zasegla, oče pa je postal uslužbenec rudni-ka. Hoteli so mu soditi za vojno dobičkar-stvo, zaradi olajševalnih okoliščin (mati je delala za OF) pa je bil sklenjen dogovor. Ni bil sojen. Postal je celo direktor in je bil eden redkih nekdanjih lastnikov, ki so ga po vojni postavili za direktorja. Leta 1950 je bil s te funkcije odstavljen, za no-vega direktorja pa so imenovali Hvalo, s katerim je prišel tudi obratovodja Kacin. Očeta naj bi odstavili zaradi premajhne izobrazbe. Ker je rudnik, rudarje in rudar-jenje poznal do potankosti, so ga imeno-vali za rudarskega nadzornika. Njegova beseda je še vedno veliko veljala. Upoko-jil se je leta 1966 s štiriinštiridesetimi leti delovne dobe.

Zaključek

Čeprav je Občina Škofljica ena od naj-manjših občin v Sloveniji, se postavlja z dokaj bogato geološko oziroma naravno dediščino, med katero lahko štejemo: ru-dnike in rude, kot so barit, galenit, sfalerit, boksit, nahajališča mineralov, nekovinske mineralne surovine, kot so gradbeni ka-men, mivka, prod, pesek in glina, barje s šoto, geomorfološke oblike, geološke for-macije in nahajališča fosilov, kamnolome, tektonske strukture in elemente, reke, hu-dournike, izvire, potoke ipd.

Naravo, kakršno imamo danes, so nam zapustili naši predniki, ki kljub nekaterim spodrsljajem niso bili slabi gospodarji niti okoljevarstveniki, saj je slovensko oze-mlje eno najbolj očuvanih in najlepših v Evropi. To čedalje pogosteje slišimo od tujih obiskovalcev, svetovnih gospodar-stvenikov, športnikov in politikov. Vsi pa dobro vemo, da je očuvana narava s čistim zrakom in vodami predpogoj za življenje na Zemlji. Če hočemo torej nam in našim zanamcem omogočiti normalno življenje na lastnem ozemlju, mora biti naša prva skrb, da ga ohranimo, raziščemo in ure-dimo ter ga prepustimo čistega, zdrave-ga in čim bolj neokrnjenega prihodnjim rodovom.

V rudarskem revirju Čelo so v preteklo-sti delali največje težave vdori vode. Hrib Čelo namreč predstavlja sinklinalno (vbo-čeno) gubo, ki ima v jedru črne peščeno--skrilave sedimente, kar je vse skupaj iz-redno ugodno za zbiranje meteorske vode. V trdnostno oslabljenih conah zaradi pre-lamljanja in na mestih, kjer so skrilave ka-mnine nastopale v obliki tanjših vložkov v trdnih kameninah, je nabrana meteorska voda vdirala v rudnik, po zaprtju rudnika pa kar na površje, od koder je odtekala v obliki hudournikov proti vasi Dule. Teža-ve Dulčanov s hudourniško vodo so, kot so nam povedali, že odpravljene in so da-nes le preteklost.

Meteorska voda ima lahko katastrofal-ne posledice za ljudi in naravno okolje tudi neposredno. Slavko Novak s Pleš in drugi vaščani ne bodo nikoli pozabili ujme iz leta 1954, torej še iz časa, ko je rudnik obratoval, ko se je utrgal velikan-ski oblak, ki je segal od Pleš pa vse tja do Grosupljega. Deževni oblak je povzročil hude poplave, tako da je bila šmarska cerkev popolnoma zalita. Voda je odne-sla vsa manjša jalovišča, veter in vodna stihija pa sta ruvala sadna in druga dre-vesa. »Bil je živ hudič,« je rekel Slavko. Vas Pleše je bila dobesedno odrezana od sveta. Na celem območju je bilo precej plazenja terena, ki je zgrajen iz glinenih skrilavcev, skrilavih glinavcev, meljev-cev in drobnozrnatih peščenjakov. Tudi posamezni deli rudnika so bili preplavlje-ni, tako da je del jalovine pridrl na po-vršje, rove pa so morali zatem čistiti še nekaj let. Obroč okrog Pleš iz splazenih hribin in jalovine je prebil šele buldožer na jekleno vrv', ki takrat še ni poznal hidravlike, bil pa je najbolj dragocena pomoč.

17

AKTUALNO

Ženski odbor SDS Škofljica v okviru projekta Slovenija, dežela velikih žensk

vabi na

večer z mag. Iztokom PetričemMag. Iztok Petrič bo predaval o Terezini Jenko, roj. Lenče, ki je bila rojena na Lavrici pri Gospodcu leta 1858. Po šolanju pri uršulinkah v Ljubljani je spoznala zdravnika dr. Ljudevita Jenka, znanega panslavista, ki jo je nav-dahnil s slovansko miselnostjo. Po poroki z dr. Jenkom je sodelovala pri ustanavljanju ruskih krožkov, potovala je po Balkanu in vzhodnih slovanskih državah. Bila je predsednica ženskega pevskega zbora Glasbene matice, na svojem domu v Ljubljani in v vili ob Blejskem jezeru je sprejemala pesnike in pisatelje ter tudi sama pisala aforizme. Rodila je 4 otroke, katere je temeljito izobrazila. Hči Ana je tako leta 1911 postala prva Slovenka z doktoratom, hči Elenora pa prva slovenska zdravnica. Ko je Terezina leta 1938 umrla, je pisec nekrologa le-tega

začel s stavkom: »Umrla je velika žena«.Terezina Jenko je praktično pozabljena osebnost slovenske zgodovine, zato je pričujoče predavanje enkratna

priložnost, da spoznate veliko ženo, ki je bila rojena v naši občini.

v petek, 7. decembra 2012, ob 19.00 v Kulturni dvorani Občine Škofljica,Šmarska cesta 3, 1291 Škofljica

Vsi prav prisrčno vabljeni.

V času svojega obratovanja rudnik Ple-še ni predstavljal posebnih problemov za okolje, saj so meteorsko vodo dokaj uspešno odvajali s črpalkami. Večje teža-ve pa so nastopile po njegovem zaprtju. Nad rudarskimi deli na Čelu in Vrhovki je prišlo do posedanja površja, ki predstavlja stalno nevarnost za ljudi in živali. Ne to-liko za domačine in lovce, ki teren dobro poznajo, kolikor za občasne obiskovalce, kot so izletniki, gobarji in drugi. Poseda-nje terena in njegove škodljive posledice je potrebno evidentirati, raziskati in, če se pokaže, da je to potrebno, na ustrezen na-čin sanirati.

Naravna in kulturna dediščina imata lahko pomembno, ponekod tudi ključ-no vlogo v turistični ponudbi občine. Dobro raziskana in na ustrezen način

predstavljena naravna dediščina lahko na-mreč prinaša dohodek tudi od zunaj in na ta način omogoča hitrejši razvoj lokalne-ga gospodarstva in ustvarja nova delovna mesta.

Prepričani smo, da je rudnik barita, galenita in sfalerita Pleše pomembna ge-ološka zanimivost in naravna vrednota v občini Škofljica in da ga je potrebno po predpisanem postopku urediti za obiske javnosti, to je kolikor se da očistiti vhode v glavne rove in jame, zbrati in evidenti-rati rudniško opremo, ustvariti muzejsko zbirko, postaviti učne poti, izdelati infor-macijske table in jih ustrezno opremiti. Za izvedbo predlaganega so potrebni ljudje in seveda tudi določena finančna sredstva, ki se lahko oplemenitijo, to je združujejo s sredstvi iz ustreznih evropskih skladov.

Za to pa je seveda potrebno pripraviti ka-kovosten in izvedljiv projekt. Za naravno in kulturno dediščino skrbijo po občinah posebne strokovne službe. Med njihove pomembne kratkoročne in srednjeročne naloge sodi med drugim tudi terensko evi-dentiranje naravne in kulturne dediščine v občinah.

Rudnik barita Pleše leži na severovzho-dnem robu Ljubljanskega barja, nedaleč od gospodarskega, znanstvenega in vi-sokošolskega centra Ljubljana in ga je vredno obiskati, saj vključuje naravne in kulturne vrednote, ki jim pripisujemo poseben pomen, in je kot takšen lahko namenjen proučevanju geografskih oblik, geoloških formacij, rudnih teles in rudar-skih del.

dr. Stevo Dozet, univ. dipl. ing. geol.

POLITIČNE STRANKE

18

AKTUALNO / POLITIČNE STRANKE

19

POLITIČNE STRANKE

Dobro obiskan dan odprtih vrat PGD LavricaKer smo gasilci iz Lavrice avgusta 2012

kupili Avtomatski elektronski defibrila-tor, smo se s skupnimi močmi odločili, da ga predstavimo širši javnosti. Zato smo v soboto, 20.10.2012 organizirali dan od-prtih vrat. Pred gasilskim domom na La-vrici smo na ogled postavili razpoložljivo opremo za nudenje prve pomoči, s katero trenutno razpolagamo. Zelo smo bili za-dovoljni in veseli, da se je dnevu odprtih vrat odzvalo zelo veliko lavričanov. Polni zanimanja so vljudno spremljali in si ogle-dovali razpoložljivo opremo. Zagotovo so bili najbolj navdušeni na defibrilatorjem,

katerega so lahko s posebno napravo tudi sami preizkusili. Najbolj pogumni so se celo ulegli na odejo, gasilci bolničarji pa smo jih oskrbeli z oskrbo na zajemalnih nosilih. Menimo, da so takšni dnevi odpr-tih vrat več kot dobrodošli, še posebej, če lahko mimoidoči in vsi, ki so prispevali z darovanjem sredstev za nakup defibrila-torja nabavljeno napravo preizkusijo. Kot že rečeno, imamo veliko razpoložljive opreme za nudenje prve pomoči. Edina težava pri tem je, da za enkrat v naši lasti nimamo reševalne torbe, v katero bi spra-vili vso to opremo. Morda jo bomo lahko

nabavili zopet z vašimi prostovoljnimi denarnimi prispevki.

V sklopu dneva odprtih vrat je istega dne potekala še vaja »Pregled društva«, katera je imela dva dela: prvič - pregled urejenosti gasilskega društva in admi-nistracije ter drugič – vajo na poslopju kmetije pri Martinčevih na Selih.

Gasilci iz Lavrice se vsem obiskoval-cem dneva odprtih vrat zahvaljujemo za obisk in takšno zanimanje. Zato lepo va-bljeni zopet prihodnjič.

Klemen ViderPGD Lavrica

Gasilski starodobniki so se predstaviliŽelimlje, 15. September 2012 – 3. sre-

čanje Starih gasilskih brizgaln. Zgodovin-ska komisija pri Gasilski zvezi Škofljica napreduje s hitrostjo malih korakov, pa vendar zanesljivo. Vsi se trudijo ko-likor je le mogoče, da bi delo opravi-li resnično do potankosti natančno in avtentično.

Letos se je prijavilo 11 gasilskih ekip za predstavitev in tekmovanje z gasil-skimi starodobniki. Tako se je prijavilo 5 ekip z ročnimi brizgalnami in 6 ekip z motornimi brizgalnami. Vse prisotne še delujoče brizgalne so bile narejene pred letom 1940.

Organizirano je bilo tekmovanje. V bistvu je šlo za prikaz in zbiranje stare opreme, armature strojev in osebno opre-mo gasilcev. Pri tem je bil poseben pouda-rek na istovetnosti vsega prikazanega. Po društvih še vedno zbirajo staro opremo,

saj gledano z očmi zgodovine je 1 leto premalo.

Od domačih društev so sodelovale tek-movalne ekipe iz Škofljice, Lavrice in Pi-jave Gorice. PGD Želimlje je sodelovalo kot gostitelj z redarsko službo in ostalo potrebno logistiko. Sicer je pa celotna prireditev potekala pod pokroviteljstvom Komisije za veterane pri Regiji Ljubljana I. s pomočjo Sveta regije Ljubljana I. in GZ Škofljica.

Kot gostje so sodelovala sledeča dru-štva za ročne brizgalne: PGD Tomišelj, PGD Polje pri Vodicah, PGD Šmarje Sap in PGD Vransko in PGD Ig.

Z motornimi brizgalnami so pa sodelo-vala sledeča društva :PGD Tomišelj, PGD Ig, PGD Škofljica, PGD Lavrica, PGD Vodice in PGD Zapoge.

Za informacijo lahko povemo, da se časi pri izvajanju nalog vsako leto še

izboljšujejo. Ob vsem tem so pa zadovolj-ni vsi, ki so sodelovali, ne glede na uspeh. Tudi pri gasilcih velja tisto znano pravilo, da je važno sodelovati … Z aktivnostmi društev nameravajo nadaljevati,saj jih je vsako leto več.

PGD Pijava Gorica je svoje tekmovalce oblekla v nove uniforme narejene točno po istih krojih in vrsti tkanine. Pri takem strokovnem pristopu gre gotovo zahvala vodstvu PGD Pijava Gorica, g. Andreju Padarju in meni še neznane osebe za stro-kovne nasvete in še kaj. Vsem lepa hvala za tako strokovno sodelovanje. Mnogi sodelujoči iz istega društva so imeli nove čelade, vendar narejene po meri glave. Mnogi so sicer imeli stare čelade iz takra-tnih časov. Ob opazovanju nastopajočih je bilo moč primerjati te čelade in opazilo se je, da so bili nekoč gasilci manjši in tudi manjše glave so imeli. Prav zanimivo je

20

IZ DELA NAŠIH DRUŠTEV

bilo opaziti, kako so nekateri imeli čelade kar na vrhu glave.

Gasilski veterani bodo s svojimi aktiv-nostmi še nadaljevali. Tako bo ves vloženi trud dal neki smisel za vso gasilsko srenjo tako pri druženju,kot pri pregledu tekmo-valne zgodovine sodelujočih.

Da je prireditev dobro uspela gre zahva-la tudi Fasaderstvu Dolinšek iz Škofljice

za nudenje razne pomoči – odri in po-dobno.

Svoj pečat k celotni prireditvi je prispe-val tudi trenutni aktualni župan Občine Škofljica g. Ivan Jordan. Nikjer ni manj-kal. Na koncu je vse sodelujoče prisrčno pozdravil, se vsem sodelujočim zahva-lil za sodelovanje in podelil plakete in priznanja.

Skratka, prireditev je vsestransko uspe-la, k temu pa je svoj delček dodalo lepo jesensko vreme.

Sicer pa še vedno velja : Naše prednike je treba spoštovati!

NA POMOČ !

Besedilo in foto: Andrej Pogačnik

PGD Želimlje evakuiralo podružnično šolo v ŽelimljahV soboto, 29. 9. 2012 so imeli učenci

OŠ Škofljica delovno soboto. V podru-žnični šoli Želimlje so se odločili združiti prijetno s koristnim in otrokom pokazati, kako se odzvati v primeru požara ali druge nesreče.

Vodja šole se je povezala z želimeljski-mi gasilci in izrazila željo, da bi skupaj izvedli obvezno vsakoletno vajo evakua-cije iz šole v primeru požara ali drugega izrednega dogodka.

Gasilci PGD Želimelj smo se z vese-ljem odzvali vabilu, saj je to tudi za nas enkratna priložnost, da povadimo resnič-no reševanje naših najmlajših. Ob 9.00 jim je Peter Giovani, poveljnik PGD Že-limlje, predstavil stvari v teoriji. Predaval je o ognju, ki lahko preraste v požar, če nismo dovolj pazljivi, o otroški igri z vž-igalicami, ki ne sodijo v njihove roke, in o posledicah, ki nastanejo, če se ne držijo teh pravil. Predstavil jim je tudi, kakšne so lahko posledice, če pride do požara. Nau-čili so se pravilno ukrepati, če opazijo dim ali požar v šoli ali pa doma. Na koncu je malo »poučil« še učiteljice o pravilni rabi gasilnikov in o njihovih postopkih in dol-žnostih, če do požara pride v resnici. Pred-stavil jim je tudi sistem, kako se alarmira gasilce ali reševalce, če je to potrebno.

Tako so se otroci in učiteljice naučili po-klicati pomoč.

Potem jim je še malo v slikah predstavil raznovrstna gasilska vozila, ki jih gasilci uporabljajo pri svojem delu. Medtem pa se je kar naenkrat začel izpod vrat valiti gost dim v učilnico. Eden izmed učencev je to opazil in povedal učiteljici, da gori, tako kot so se maloprej naučili. Postavili so se lepo v vrsto in vsi skupaj z učiteljico na čelu mirno odšli iz zadimljene šole na zbirno mesto. Tu so presenečeni ugotovi-li, da eden izmed učencev manjka. Takoj so poklicali 112 in sporočili, kdo kliče, kaj se je zgodilo, kje se je zgodilo in da pogrešajo učenca. Kmalu zatem so prišli

gasilci PGD Želimlje. Gasilci so vstopili v zadimljene prostore ustrezno zaščiteni in tako kmalu varno rešili pogrešanega učenca. Nato so pregledali šolo in »poga-sili« zoglenelo šolsko malico na šolskem štedilniku (naj nam kuharice ne zamerijo, če smo si izmislili takšen scenarij) in pre-zračili prostore.

Ponesrečenega učenca so potem pregle-dali gasilci-bolničarji in ugotovili, da si je pri padcu v zadimljenih prostorih verjetno poškodoval vratno vretence, zato so mu namestili vratno opornico, ga položili na nosila, ker pa se je nadihal tudi »strupene-ga« dima, mu namestili še masko za do-dajanje kisika in ga pripravili za transport v bolnišnico.

To je bil samo dobro izveden scenarij, iz katerega smo se vsi veliko naučili.

Na koncu so jim gasilci razkazali gasilni avto, opremo in orodje za gašenje požarov in opremo, ki jo uporabljajo gasilci bol-ničarji za pomoč ponesrečencem. Učen-cem so nato še izmerili krvni tlak, preve-rili srčni utrip in odstotek kisika v krvi.Verjamemo, da so se učenci in tudi učite-ljici vsaj nekaj naučili in bodo v primeru nesreče znali pravilno ukrepati.

Za PGD Želimlje, Janja Rebolj

21


PGD Želimlje na gasilskem kvizu22. 9. 2012 je v OŠ Škofljica pote-

kal gasilski kviz gasilskih zvez Škoflji-ce, Velikih Lašč in Iga. Tudi mi smo se ga udeležili s štirimi pionirskimi in eno mladinsko ekipo.Mladinke so tekmovale že lani, tako da so vedele, kaj jih čaka, pionirji in pionirke pa so letos tekmova-li prvič. Trema je bila neizmerna, vendar znanja ni manjkalo. Tako smo se na pr-vih vajah naučili umetnosti vezanja ga-silskih vozlov, ki jih morajo tekmovalci opraviti čim hitreje. Tekmovalcem smo razdelili tudi gradivo, saj je kviz tekmo-vanje v znanju in spretnosti. Otroci mo-rajo poznati zgodovino gasilstva, vpra-šanja iz gasilske preventive (na primer, kako in kdaj pokličemo gasilce, kako ravnati v primeru požara …). Poznati morajo osnovne pojme in nazive orodja

v gasilstvu ter orodja, ki jih uporabljajo na tekmovanju v gasilsko-športnih disci-plinah. Ker je bilo nekaj pionirjev še tako majhnih, da še niso znali brati, sem jim na vajah morala jaz brati gradivo, oni pa so si vse to zapomnili in usvojili znanje.V soboto smo se ob 8.00 zbrali pred gasil-skim domom in odšli pred OŠ Škofljica. Najprej smo se prijavili pri prijavni ko-misiji in, kot se za goste v šolskih pro-storih spodobi, tudi preobuli v copate. Pionirji so v avli počakali na začetek tekmovanja v gasilskih znanjih, mladin-ke pa so začele s testi o zgodovini gasil-stva in vprašanji iz gasilske preventive. Pionirji so nato v telovadnici pokazali znanje vozlov in po parih zlagali gasilska orodja in tekmovalne znake, mladinke pa so imele na vrsti gasilska znanja. Za

pionirje je sledila malica, po malici pa so jih čakali še testi o zgodovini gasilstva in preventivna vprašanja, mladinke pa so najprej zvezale vozle in nato odšle na malico. Potem pa smo živčno čakali na razglasitev.

Mladinke so dosegle odlično 7. mesto, pionirji pa so dosegli: Želimlje ekipa 4 – 14. mesto, Želimlje ekipa 3 – 9. Mesto, Želimlje ekipa 2 – 6. mesto in Želimlje ekipa 1 – 7. mesto. Z doseženimi rezultati smo bili več kot zadovoljni, saj smo prvič imeli pionirske ekipe na gasilskem kvizu. Sedaj, ko smo prebili led in se udeležili tudi tega tekmovanja, bomo drugo leto vadili še bolj in upamo, da bomo dosegli še boljše rezultate.

Mentorica PGD Želimlje, Janja Rebolj

Požar na Črnem kalu10. 8. 2012 so na Primorskem, natanč-

neje pri Črnem Kalu in pri naselju Petrinje ter pri naselju Obrov, izbruhnili kar trije večji požari v naravnem okolju. Kmalu po izbruhu sta se zaradi izredno suhega tere-na in vročine požara pri Črnem Kalu in Obrovu združila v enega, ki je postajal ne-obvladljiv in je začel ogrožati naselja. Ga-silci so le s težavo in ob pomoči helikop-terjev Slovenske vojske, ki sta pomagala gasiti iz zraka, obvarovali hiše in požar v poznih jutranjih urah spraviti pod nadzor. Zaradi izredno velikega področja, ki ga je požar zajel, in pa zaradi pomanjkanja

gasilcev se je Uprava za zaščito in reševa-nje odločila poklicati na pomoč še gasil-ske enote iz notranjosti države. Tako se je klicu NA POMOČ odzvala tudi gasilska regija Ljubljana 1, pod katero sodi tudi Gasilska zveza Škofljica. Preko sistema tihega alarmiranja so pozvali na pomoč vse gasilce, ki so pripravljeni iti pomagat kolegom na Primorsko. Iz GZ Škofljica se je tako odzvalo 21 gasilcev, in sicer iz PGD Lavrica 4 gasilci (Franc Buh, Bo-rut Jenko, Miha Gerbajs, Peter Zupan), iz PGD Škofljica 3 gasilci (Matic Trtnik, Mitja Matjaž, Vit Žerjal), iz PGD Pijava

Gorica 2 gasilca (Tomaž Šerjak, Uroš Ci-ber), iz PGD Vrh nad Želimljami 4 gasilci (Toni Potokar Tine Zajšek, Tom Zajšek, Matej Novak) in iz PGD Želimlje 6 gasil-cev (Peter Giovani, Igor Strlekar, Matjaž Rebolj, Dejan Bažec, Martin Kisilak in Janez Jakič).

Opremili smo se z opremo za gašenje požarov v naravnem okolju in v koloni, ki je bila sestavljena iz 24 vozil in 86 ga-silcev, ter odšli proti Črnemu Kalu. Tu smo bili na sprejemnem mestu pri ka-mnolomu, razdeljeni na posamezne sek-torje, kjer smo dobili vsak svoje naloge.

22


Gasilske cisterne z večjo količino vode so bile dodeljene za dovažanje vode na heli-oport, kjer sta se z vodo preskrbovala he-likopterja Slovenske vojske, katerima se je pridružil še helikopter italijanskih kole-gov. Ostali pa smo bili razvrščeni vzdolž ognjene črte, kjer smo opravljali naloge varovanja meje požarišča ter ga polivali in gasili z vodo, ter z gasilskimi metlami in naprtnjačami preprečevali, da bi ponov-no prišlo do širitve. Ognjena stihija je bila preko noči zares izjemna, kar je pričalo tudi kamenje, ki je bilo razbeljeno do te meje, da je apnenec že razpadel v prah. Kamenina pa je, ko si jo polil z vodo, kar zacvrčala kot razbeljen štedilnik. Na povr-šini nekaj 100 hektarjev se je nahajal pepel in pa ožgana drevesa, ki so kot neme pri-če kazala na človeško nespamet in brez-brižnost. Pepel je bil kar nekaj 10 cm na debelo, in ko je zapihal veter, je bilo v tre-nutku vse v oblaku dima in pepela, kot bi izbruhnil ognjenik.

Kljub vsem zaščitnim oblekam, ki smo jih imeli na sebi, pa smo vendarle na kon-cu, ko smo bili doma, lahko videli, kako se nam je pepel, ki ga je raznašal veter – in pa naše noge, ko so hodile po pepelnatem terenu – prilepil na kožo. Vonj po dimu pa se nas je držal še nekaj dni.

Intervencijo smo zaključili pozno po-poldne, ko nam je vsemu navkljub prisko-čila na pomoč mati narava in spustila na zemljo nekaj težko pričakovanih kapljic dežja, katerega ni bilo že nekaj mesecev. Ni bilo ne vem kaj, vendar se je vsaj pepel nekoliko polegel. Tisti dan nas je bilo oko-li 320 gasilcev okoli Črnega Kala. Okoli 180 gasilcev pa se je istočasno borilo z ognjem okoli Ilirske Bistrice.

Ko smo se vračali domov, smo resnič-no spoznali, kaj so preživljali prejšnjo noč naši primorski kolegi. Resnično si zaslužijo pohvale za prizadevnost in hra-brost. Naslednjih nekaj dni so morali še vedno dežurati in vršiti požarne straže,

da se zaradi pregretosti terena ne bi zo-pet kje pojavilo žarišče in bi se požar zo-pet razbohotil. Kdor ni bil tam, si pač ne zna prestavljati, kakšna stihija se je to dogajala.

Ko sem se čez dober teden zopet peljal mimo, tokrat na zaslužen dopust, si nisem mogel kaj, da se ne bi zaustavil tam in pozdravil kolege, ki so še vedno dežurali na pogorelem terenu.Če govorice držijo, da so bili požari

podtaknjeni, naj se storilci malo zamisli-jo, saj si najbrž niso predstavljali, kaj so s tem povzročili. Na tem mestu še desetletja ne bo zraslo nikakršno drevo. Za izkaza-no pomoč smo prejeli zahvalo koprskega župana.

V soboto, 18. 8. 2012 pa je domnevno zaradi udara strele ponovno zagorelo. To-krat je ogenj izbruhnil na neprehodnem, skalnem in strmem območju nad reko Čabranko v občini Osilnica. Zaradi nedo-stopnosti so gašenje izvajali z dvema he-likopterjema Slovenske vojske, vodo pa zajemali v umetnem jezeru pri Kočevski Reki.

Sobotno in nedeljsko gašenje je izpra-znilo jezero, zato so v ponedeljek, 20. 8. 2012 aktivirali PGD-je z večjimi cisterna-mi za dovažanje vode v bazen za zajema-nje vode. Do srede, 22. 8. 2012, ko se je požar omejil, je prevoze vode izvajalo 8 gasilskih cistern s širšega območja, med njimi tudi AC iz PGD Škofljica. Dnevno se je za gašenje porabilo okoli 130.000 do 140.000 litrov vode. Požar podrasti in gozda so v naslednjih dneh pogasili gasil-ci regije Ljubljana II.

Hvala vsem gasilcem ki so priskočili na pomoč.

Za GZ Škofljica Peter Giovani

23


KUD Škofljica

Opravičilo in pojasnilo

Vsem obiskovalcem filmskega večera z ogledom filma Vesna v soboto, 20. oktobra 2012 se iskreno opravičujemo za prostorsko stisko in manjši užitek ob ogledu filma, kot bi ga imeli, če bi film-sko projekcijo lahko izvedli v kulturni dvorani. Predvideno je bilo, da bomo projekcijo izvedli v kulturni dvorani, tako kot smo to storili že pri prvem fil-mu Na svoji zemlji, za kar smo imeli že vse dogovorjeno in potrjeno s strani občine.

Teden dni pred projekcijo pa je Občina Škofljica brez uradne odpovedi in brez ponujanja realnih alternativ za mesec in pol, od 15. 10. do 28. 11., zasedla kulturno dvorano za potrebe razgrni-tve Občinskega prostorskega načrta ter hkrati vsakomur prepovedala dostop izven časa uradnih ur občinske uprave. Tako je praktično za mesec in pol one-mogočila oziroma izredno otežila delo-vanje številnih društev, ki smo tako ali drugače odvisna od uporabe omenjene dvorane. Dostop do prostorov nam je onemogočila ne le na papirju, temveč tudi fizično z zamenjavo ključavnice.

Naše društvo tako ne more dostopati do dvorane, do kulis dramske skupine, do rekvizitov, kostumov, društvene doku-mentacije in ostalega društvenega in-ventarja, ki ga hranimo v spremljajočih prostorih kulturne dvorane, zaradi česar sta tudi resno ogroženi dve gostovanji dramske skupine. Takšno ravnanje je povsem neodgovorno, sramotno in iz-raža izredno negativen ter zaničevalen odnos občine oziroma občinske uprave do kulture in celotnega prostovoljstva v občini Škofljica. Le upamo lahko, da se bo na tem področju kaj spremenilo na boljše ter da bo občina pokazala vsaj kanček spoštovanja do vas, naših obi-skovalcev, in do nas, prostovoljcev, ki se trudimo ljudem okoli nas popestriti prosti čas z nekaj malega kulture.

Upam, da nam ne zamerite za tokratno gnečo na filmskem večeru, zaradi katere ste morali nekateri uro in pol dolg film gledati v stoje, in da se – z optimizmom v očeh – zopet srečamo na novembrski projekciji filma Ne čakaj na maj. Hvala!

Miha Brkinjač, predsednik

Kulturno umetniško društvoŠkofljica

vas vabi na projekcijo filma

NE ČAKAJ NA MAJ

Gre za tretjo filmsko projekcijo v sezoni 2012/13 pod naslovom

Mlada leta slovenskega filma,

ki se bo odvila v

kulturni dvorani na Škofljici, v soboto, 17. novembra 2012,

ob 19.30.

Vstop prost.

Več informacij o filmskih projekci-jah najdete na spletni strani

www.kud-skofljica.si!

AKTIV PODEŽELSKIH ŽENA OBČINE ŠKOFLJICA

Peka drobnega pecivaV začetku septembra smo se članice Aktiva podeželskih žena

občine Škofljica udeležile strokovnega seminarja Peka drobnega peciva pri Prof. Andreji Perčič na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana. Svoje znanje smo najprej izpopolnile s teore-tičnimi vsebinami, nato pa še praktično preizkusile pripravo in peko drobnega peciva. Seminar smo zaključile z degustiranjem pečenega peciva.

Seminar je bil za članice Aktiva zelo dobrodošel in poučen, saj smo izvedele še nekaj pomembnih novosti, ki jih bomo dodale našim izkušnjam pri peki drobnega peciva.

Izobraževanja se je udeležilo 15 naših članic.

Predsednica Aktiva podeželskih žena občine ŠkofljicaTerezija Kastelic

24


Potopis, film in spletna stranKUD Škofljica se je v septembru pred-

stavil s tremi novostmi.V okviru programa prireditev ob občin-

skem prazniku je Miha Brkinjač pripravil potopisno predavanje o Azorih, ki je bilo v kulturni dvorani na Škofljici 26. sep-tembra 2012. S fotografskimi in videopo-snetki, ki jih je naredil med 14-dnevnim bivanjem na Azorih kot študent geografi-je in njegovim zanimivim komentiranjem smo si udeleženci razširili geografsko, zgodovinsko in kulturno znanje o portu-galskih ognjeniških otokih sredi Atlantika – o Azorih. Z gospodarsko-živinorejske-ga vidika je posebej zanimivo dejstvo, da na otokih živi več krav kot prebivalcev in da znajo kmetje na Azorih uspešno tržiti ogromne količine mleka z multinacional-ko Nestle.

Pod pokroviteljstvom KUD Škofljica in vodenjem Mihe Brkinjača se bo od sep-tembra 2012 do maja 2013 odvijal projekt

»Mlada leta slovenskega filma«. Prvi film, »Na svoji zemlji«, smo si 29. sep-tembra lahko ogledali v Kulturni dvorani. Čeprav sem film pred mnogo leti že videla in se zgodbe nisem več spomnila, mi je pa živo v spominu ostal pretresljiv prizor, ko na Primorskem v hribovski vasi kmalu po začetku 2. svetovne vojne italijanski ofi-cirji določijo nekaj vaščanov kot talce za streljanje in med njimi tudi ostarelo mater, ki reče, da se bo sezula in še zadnjikrat šla bosa po svoji zemlji. Prizor, ki me vedno znova pretrese. Mi, ki nismo in ne živimo pod tujci, ne bomo nikoli razumeli trplje-nja in ponižanja Slovencev, ki so živeli na slovenski zemlji pod tujo oblastjo.

Po projekciji je bil predvajan zelo za-nimiv dokumentarni film o snemanju pr-vega slovenskega črno-belega celovečer-nega zvočnega filma »Na svoji zemlji« režiserja Franceta Štiglica v letih 1947/48, v katerem smo videli, s kakšno skromno

tehnično opremo je bil film posnet in koliko truda so ustvarjalci pri tem vloži-li. Film si je po premieri v Ljubljani leta 1949 ogledalo pol milijona obiskovalcev, uvrščen pa je bil tudi v program filmskega festivala v Cannesu.

Danes si skoraj kateri koli film lahko ogledamo doma na televiziji ali na spletu. Toda, doživetja zgodbe s filmskega platna in umetniškega užitka, ko si film ogleda-mo v kinu, se ne da primerjati z ogledom filma doma v naslanjaču – pa naj bo to film iz ponudbe »Mlada leta slovenskega filma« ali »Šanghaj«.

Avgust leta 2012 se bo zapisal v kro-nologijo KUD Škofljica kot mesec, ko je društvo dobilo svojo spletno stran: www.kud-skofljica.si, na kateri so tekoče obja-vljeni zapisi in fotografije o minulih pri-reditvah in vabilo k novim.

Marija Gregorič

Sem mislim, da sem samDruštvo OO NSZ je povabilo Anto-

nov oder, da nam predstavi hagiograf-sko dramo o mučencu Lojzetu Grozde-tu z naslovom: Sem mislil, da sem sam. Scenarij: Andraž Arko in Jan Dominik Bogataj, režija: Andraž Arko.

Kulturna dvorana na Škofljici 12. okto-bra 2012 od 18. do 21. ure. Na začetku sem podpisani kot v prikazu izmenične-ga toka nihal v pričakovanju neuspeha in uspeha. Točno tako, kot smo se domenili,

pa so se pripeljali igralci s sodelavci in na naš oder skoraj ena, dva postavili vso svo-jo kuliserijo. Vmes se je z drugačno na-glico polnila dvorana; zgodaj, ko je prišlo le nekaj bolj oddaljenih (nato zaskrbljujoč odmor) in tik pred začetkom, ko se je v moje veselje in igralcev dvorana v celoti napolnila, hvala Bogu sem dejal pri sebi.Čeprav sem zdaj dramo že drugič gle-

dal, me je ponovno ganila do solz in po-peljala skozi vso paleto občutkov, ki jih doživljamo v življenju.

Že takojšnja uvodna scena spočetja ni nič svetniška in v polni besedni in zvoč-ni kulisi v poltemi brez ovinkov sporoči spočetje bodočega svetnika. Tu slišimo posnetek Psalma 51/7 in Jobovo tožbo/3, ki še poveča resnost dogajanja:

»Glej s krivdo sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati. / …

V drugem prizoru se odvije vprašanje nosečnic, katerih otrok se bo moral roditi izven zakona, in ko za to izve Marijin oče, pride do hudega prepira, v katerem sestra

Sem mislim, da sem samSem mislil, da sem samna sredi teh valov,na sredi teh vetrov,in nisem vedel kam.

In vendar, Ti si bil,mogočni moj Gospod,z menoj prav vsepovsod,kjer jaz sem boje bil.

Podal si mi roko,me dvignil iz nizkostipokazal pot h kreposti,pokazal pot v nebo.

Lojze Grozde

25


Ivanka (Lojzetova teta) pomirja očeta, Marija pa mu zagrozi: »bom šla k Tincevi Mici, da mi da zelišča«! In ob tem se oče zgrozi in poudari, da bi bila »to« (zaradi velikosti greha ga niti ne poimenuje) naj-večja sramota in greh pred Bogom, ki vse vidi tudi na skrivnem. In dalje mali Lojzek živi pri dedu in teti Ivanki, ker se mama Marija omoži drugam. Tu je zdaj prikaza-no Lojzkovo otroštvo, tudi dogodek, ko je jezen brcnil kuro, da je poginila. Do tega ga je pripeljala jeza v žalosti, ko spoznava, da ga imajo za »pankrta« in čuti, kot da ga nima nihče rad. Ded ga pomiri, da ga ima zagotovo rada njegova mati, teta Ivanka in on njegov ded, še posebno pa ga ima rad Bog, ki nam daje življenje in vse, v čemer bivamo. Lojzek se pomiri ob spoznanju, da ga njegovi domači imajo radi, v nebe-sih pa Jezusa, ki je njegov največji prija-telj in že težko pričakuje, da ga bo sprejel pri prvem svetem obhajilu v svoje srce.

In drama se odvija dalje skozi njegova dijaška leta v ljubljanskem Marjanišču, kjer zdaj že Lojze kot Dolenjec ob razgo-voru o vinu pove, da »voda še za čevelj ni dobra« in takrat, ko ga sošolca ime-nujeta pastirčka in hribovca, brani svojo čast s poštenim pretepom. Pozneje z isti-mi postane prijatelj in že cenijo njegove

objavljene pesniške stvaritve, čeprav se sošolec Tone idejno že obrača v smer, ko v razgovoru Lojzetu pravi, da z Bogom in praktičnim krščanstvom ne bo prišel daleč in da se z jagodami rožnega venca ne da streljati.

Besedilo in razdelitev vlog, ki je zasno-vana tako, da eden odigra po dve vlogi,

tako isti (Leon Jagodic) igra Grozdeto-vega dedka in pozneje v Grozdetovega sadističnega in zapitega likvidatorja na Mirni. Prepričljivo igralsko je izvedena vloga malega (Jakob Osredkar) in veli-kega Grozdeta, posebej njuna podobnost, če primerjamo igralca Jana Dominika Bo-gataja (soavtor scenarija) in Grozdetovo originalno sliko.

Naj tu navedem še Grozdetov dnevniški zapis z datumom 24. X. 1941: »Stegnile so krvave se roke, da te skrunijo, raztr-gajo, zdrobe. Miruj srce, miruj – Bog še živi! Tvoja volja, Jezus moj, je bila, da sem prišel na svet, naredi z menoj, za kar si me ustvaril. Zgodi se tvoja volja!« In v sceni, po citatu še zadnji utrip srca. Tišina in Grozdetova pesem:

Padajte, snežinke,Kri z zemlje izmijteIn jo pregrniteS svojim belim plaščem,Blato z njim prekrijte!

Lojze Grozde

Nisem še omenil in se zahvalil veli-ki skupini mladih, ki so prišli na ogled drame, saj je ta posebej blizu osnovno-šolcem, srednješolcem in srednješolkam s starši vred. Zagotovo so na njih dobro delovali odlomki Grozdetovih pesmi, ki jih bere igralec Zvone Hribar, in v za-ključku rap pesem »Lojze Grozde«, ki preide v glas kardinala Tarcisia Bertoneja (njegov tedanji razglas) in Jureta Seška, radijskega napovedovalca – razglašenje Lojzeta Grozdeta mučenca za blaženega na veličastnem slavju, presenetljivo mno-žičnega za vse, na evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010. Hvala avtorjema, igralcem in gledalcem.

Anton Mušič

Razpoloženje še pred začetkom Župan v živem razgovoru z režiserjem in igralcemRazpoloženje še pred začetkom Župan v živem razgovoru z režiserjem in igralcem

Originalna Grozdetova fotografija

26


Otroški pevski zbor Čebel'ce, župnija Rudnik, gostoval v Karmeličanskem samostanu v Sori

V nedeljo, 30. septembra 2012 smo se z otroškim pevskim zborom Čebel´ce, pod vodstvom zborovodkinje Veronike Ku-pljenik, odpravili na nastop v Karmeličanskem samostan v Sori. Z avtobusom pa se nismo odpeljali samo pevci in pevke, temveč tudi nekateri starši, gospod župnik Lojze Zupan in predsednica TD Lavrica Slavka Kregar. Ko smo prispeli do Sore, smo se iz-krcali iz avtobusa in odšli do samostana, ker so nas vljudno spre-jeli. Imeli smo kratko vajo, da smo se lahko upeli. Peli smo pri sveti maši, skupaj s tamkajšnjimi redovnicami, ki so praznovale

svoj praznik Svete Terezije Deteta Jezusa, cerkvene učiteljice in zavetnice misijonov. Mašo je daroval škof mons. dr. Stanislav Lipovšek. Zbor so spremljali naš organist Luka Povšič, Jerica Okorn na flavti, Erazem Izidor Grafenauer na kitari in naša so-listka Ajda Kupljenik.

Po končani maši so nas pogostili s piškoti in čajem, sokom, tor-ticami … Vsak izmed nas je dobil vrtnico, slikanico in piškote. Bilo nam je lepo. Upava da se še kdaj vrnemo.

Jona Kotnik Fila in Sara Cešek

27


Ljubljansko barje – postajališče na poti in prezimovališče ptic selivk

Vsako jesen opazujemo ptice, ki se zbi-rajo v velike jate, da se bodo čez zimo odpravile v tople kraje. In vsako pomlad smo veseli, ko se ptice vrnejo nazaj k nam in s seboj prinesejo svojo pesem. Zakaj pa se ptice pravzaprav selijo? Kaj jih žene, da prepotujejo na tisoče kilometrov dol-go pot, polno nevarnosti, s katere se jih

običajno vrne le pol? Odgovor je povsem preprost – hrana, oziroma njeno pomanj-kanje. Ko pri nas pritisne zima, se žuželke, žabe, plazilci, miši in voluharice skrijejo pred snegom in mrazom. Priti do njih je za ptice težko ali celo nemogoče. Nekatere žužkojede ptice se pozimi prilagodijo na drugačno hrano – lotijo se z maščobami

bogatih semen, ki jih najdejo med me-jicami in v grmiščih, in ki dajejo veliko energije za premagovanje zimskega mra-za. S krmilnicami jim pri premagovanju zimske lakote pomagamo tudi ljudje. Zaradi spremembe v prehrani jim tako ni potrebno opraviti napornega in nevarnega potovanja. A tudi če ostanejo doma, niso

Ljubljansko barjeOd junija 2011 je tudi Ljubljansko bar-

je z ostanki prazgodovinskih kolišč ena izmed 936 enot, ki so se znašle na pre-stižnem UNESCO-vem seznamu svetov-ne dediščine. Dve skupini kolišč pri Igu sta bili kot kulturna arheološka dediščina vpisani v okviru serijske mednarodne no-minacije »Prazgodovinska kolišča okoli Alp”, v kateri sodelujejo še Švica, Fran-cija, Nemčija, Avstrija in Italija. S svojo izjemno univerzalno vrednostjo prispe-vata k razumevanju in poznavanju praz-godovinskih koliščarskih civilizacij, ki so se raztezale v tem zaokroženem geograf-skem območju več kot 4.500 let.

V torek, 25. septembra 2012 je bila na Igu, na spomeniškem območju, slove-snost ob uradni otvoritvi informacijskih tabel. Slovesnosti so se udeležili pred-stavniki ministrstev, pristojnih za kulturo in za ohranjanje narave, skoraj vsi župani barjanskih občin, Slovenske nacionalne

komisije za UNESCO, nekaj poslancev in številni domačini. Slavnostni govornik je bil dr. Žiga Turk, ki je opozoril na velik pomen Ljubljanskega barja tako z vidika naravne kot tudi kulturne dediščine, ter pozval zbrane, da vsak s svojega vidika pri svojih odločitvah in dejanjih skuša k njegovi ohranitvi tudi prispevati. Župan občine Ig Janez Cimperman je spomnil na veselje, ki so ga občutili, ko je Unesco vpisal prazgodovinska kolišča na obmo-čju Občine Ig na Seznam svetovne kultur-ne in naravne dediščine, in zaskrbljenost, ki se je pojavila z vprašanjem, kaj zdaj, kako naprej. Po besedah direktorice jav-nega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje Barbare Zupanc je vpis na Unes-cov seznam šele prvi korak k ohranjanju te dediščine, saj je pomembno predvsem nadaljnje aktivno upravljanje spomeni-kom. Ključno pa je, da se zagotavlja do-volj visoka raven talne vode, ki ustvarja

ugodno stanje za ohranitev ostankov ko-lišč, obenem pa se omogoča tudi obsta-nek pomembnih, biotsko raznovrstnih, mokrotnih travnikov nad njimi. S tem se ohranja narava tako na površju kot tudi pod zemljo, kjer se nahajajo ostanki ko-lišč, ki se lahko ohranijo le v vlažnem okolju.

Vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na Mini-strstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS Damjana Pečnik je izrazila upanje, da bo, kljub temu, da v naravi ni vidnih sledi kulturne dediščine, lokal-na skupnost v sodelovanju s Krajinskim parkom Ljubljansko barje znala iz tega narediti zgodbo, ki bo pripomogla k ra-zvoju turizma in k ozaveščanju o kulturni dediščini.

Tudi vodja Sektorja za ohranjanje na-rave na Ministrstvu za kmetijstvo in oko-lje RS Mladen Berginc je povedal, da si bo ministrstvo prizadevalo zato, da bi vsi deležniki, aktivno sodelovali z upravljav-cem kolišč – KP Ljubljansko barje pri pri-pravi in oblikovanju turistične ponudbe, ki bo kar najbolj upoštevala vse vidike zavarovanega območja.

Vpis na UNESCO-v seznam svetovne dediščine v nasprotju s široko razširjenim mnenjem ne zagotavlja posebne zaščite, niti ne prinaša neposrednega financiranja. Vpis na seznam pomeni torej, da mora dr-žava s pravnimi, finančnimi, kadrovskimi, strokovnimi in organizacijskimi mehaniz-mi zagotoviti, da bo spomenik v prihodnje dolgoročno ohranil tiste atribute, zaradi katerih je bil na seznam vpisan.

Barbara Zupanc

28


povsem izven nevarnosti. Upleni jih lahko na primer kakšna postovka, ki je z mišje pozimi prešla na ptičjo dieto.

Ptice selivke pa sledijo praspominu iz časov ledenih dob, ko so se živa bitja pred mrazom in ledom umaknila na jug. Morda so res južni kraji pticam ostali v spominu še od takrat in se zato vsako leto vračajo vanje. Za nekatere vrste ptic pa je Ljubljansko barje tisti južni kraj, kamor prihajajo iz bolj severnih krajev, kjer je zima še hujša. Človek se vpraša, zakaj se torej vsako leto vračajo nazaj na hladni sever? Ne postane jim prevroče, pač pa so številčne populacije » letovalcev« tudi v južnih krajih prehuda konkurenca pri iskanju hrane za vse. Na severu je poleti tudi daljši dan, več časa za lov pa pomeni več nahranjenih lačnih ust.

Ptice selivke se selijo na različne razda-lje, od nekaj sto do nekaj tisoč kilometrov. Lastovka preleti tudi do 5000 kilometrov v eni smeri. Nekatere preletijo vso pot v enem kosu, druge se med njo večkrat ustavijo. Na postanku se odpočijejo in nahranijo. Le tako lahko zberejo dovolj moči, da opravijo še preostanek poti. Pti-ce, posebej vlagoljubne, si za postajališča izbirajo različna mokrišča: delte rek, lagu-ne, soline, kraška polja, jezera. Ustreznih postajališč je malo, zato se na njih pogo-sto zbere množica ptic iz vseh koncev in krajev. Varstvo takšnih območij je zato še posebej pomembno. Žal pa so mnoga pri-merna postajališča za ptice že izginila, na drugih pa jim človek streže po življenju. V Evropi smo osušili okoli 80 odstotkov mo-krišč in tako pticam zelo otežili potovanje

proti jugu. Pri selitvi čez Balkanski polo-tok vsako leto večinoma ilegalno postre-lijo več kot dva milijona ptic. Slovenija je pri tem svetla izjema. Noben ukrep za ohranjanje ugodnega stanja populacij ne pomaga, če se ptice s prezimovanja sploh ne vrnejo. Poleg človeka jim po življenju strežejo tudi vremenske neprilike ali pa preprosto – izčrpanost.

Slovenija je na stičišču kar treh ptičjih selitvenih poti. Zato je pomembno, da z ohranjanjem mokrišč, kot so Sečoveljske soline, Škocjanski zatok, Ljubljansko bar-je ipd., pticam selivkam omogočimo va-ren in krepčilen počitek na njihovi poti. Leta 1998 je Slovenija ratificirala Kon-vencijo o varstvu selitvenih vrst prosto-živečih živali ali Bonnsko konvencijo, ki obvezuje države pogodbenice, da varuje-jo ogrožene prosto živeče živalske vrste, ki se selijo čez državne meje. To naj bi države dosegle tako z ukrepi varovanja znotraj posamezne države, kot tudi z med-narodnim sodelovanjem v obliki sporazu-mov z državami, preko ozemlja katerih se ogrožene vrste selijo. Na Ljubljanskem barju se med selitvijo ustavlja 14 rednih in 14 nerednih vrst preletnikov, še 44 vrst pa je preletnih gostov (se pojavijo le ob-časno). Pozimi pa najdemo na Barju 99 vrst ptic, od tega 52 rednih in 16 nerednih prezimovalcev ter 31 vrst zimskih gostov. Poskrbimo, da bo to območje pticam na voljo tudi v prihodnje.

Maja Sopotnik, Barbara ZupancKonec avgusta in v septembru se kosci podajo na selitev v prezimovališča v južni in JV Afriki. Najpomembnejša selitvena pot na afriški kontinent poteka preko Bližnjega Vzhoda in Egipta. Kosci se selijo ponoči in pri tem letijo nizko. Selitev poteka nad kopnim, le izjemoma prečkajo morje. (foto: Peter Buchner)

Velika bela čaplja je na barju redna in pogosta prezimovalka in preletnica. Vrsta je delna selivka, osebki, ki živijo severneje se pozimi umaknejo iz prehladnih območij. (foto: Davorin Tome)Velika bela čaplja je na barju redna in pogosta prezimovalka in preletnica Vrsta je delna selivka

Konec avgusta in v septembru se kosci podajo na selitev v prezimovališča v južni in JV Afriki

Najbolj znane ptice gnezdilke, prezimo-vake in preletnice na Ljubljanskem barju:

Preletniki:Bela štorklja (Ciconia ciconia)Raca žličarka (Anas clypeata)Rdečenoga postovka (Falco vespertinus)Togotnik (Phylomachus pugnax)Gnezdilke – stalnice:Postovka (Falco tinnunculus)Mokož (Rallus aquaticus)Turška grlica (Streptopelia decaocto)Močvirska sinica (Parus palustris)Gnezdilke – selivke:Kosec (Crex crex)Priba (Vanellus vanellus)Veliki škurh (Numenius arquata)Sloka (Scolopax rusticola)Prezimovalci:Velika bela čaplja (Egretta alba)Siva čaplja (Ardea cinerea)Pepelasti lunj (Circus cyaneus)Veliki srakoper (Lanius excubitor)

29


Člani KO ZZB NOB Škofljica so praznovali v Brezju nad Pijavo Gorico in v Kopru

Praznovanje ob občinskem prazniku Škofljice v Brezju nad Pijavo Gorico 6. septembra 2012

Z 12. Srečanjem ob spomeniku padlim borcem na Brezju nad Pijavo Gorico smo člani ZZB NOB Škofljica obeleži-li praznik Občine Škofljica. Slovesnosti na Brezju so se udeležili, poleg članov in občanov Škofljice, tudi: predstavniki domicilne enote I. SPUB Toneta Tomši-ča, predstavniki sosednjih KO ZZB NOB Lavrice, Šmarja-Sap, Barja, Brezovice, Odmev Mokrca, Zarje spominov in tudi gostje iz Črnuč.

Med častnimi gosti so z nami prazno-vali: predsednik ZZB NOB RS Janez Sta-novnik, predsednik MO ZZB NOB Lju-bljana Janko Heberle in podpredsednica

Julka Žibert, predsednik OZ ZZB NOB Ljubljana–Vič–Rudnik Stane Dovgan, general Lado Kocjan, častna občanka Lju-bljane, ter sin in sestra Toneta Tomšiča, dr. Miha Tomšič in Vera Tomšič.

Ob tej priložnosti smo predsedniku ZZB NOB RS Janezu Stanovniku lahko voščili ob njegovi 90. letnici in mu zaže-leli vse najboljše, ter da bi ga zdravje in čilost duha spremljali tudi vnaprej.

Slavnostni govornik na prireditvi, član predsedstva ZZB NOB Slovenije Milan Gorjanc, je v kratkem in jedrnatem na-govoru spregovoril o krizni situaciji v naši državi. Nesprejemljivi ukrepi vlade

so neupravičeno prizadeli veliko ljudi. V članstvu ZZB NOB in veteranskih orga-nizacijah narašča nezadovoljstvo in razo-čaranje, saj to ni država, za katero so se borili.

Z nastopom najmlajših učencev OŠ Škofljica pod vodstvom učiteljic Mateje Novak in Špele Zorko se je začel kulturni del programa in se nadaljeval s progra-mom ŽPZ Laniške predice ob spremlja-vi orglic, na katere je igral Tone Zaletel. Tako kot lani so programu dodali svoj prispevek MPZ Lipa zelenela je, ob za-ključku pa so nam zaplesali člani vesele folklorne skupine Kolovrat iz Ljubljane.

Vse najboljše Janez Stanovnik Slavnostni govornik v Brezju Milan Gorjanc

Proslava ob 65. obletnici priključitve Primorske matični državi v Kopru

Vse najboljše Janez Stanovnik Slavnostni govornik v Brezju Milan Gorjanc

Na veliko praznovanje Slovenije in Pri-morske v Kopru, 15. septembra, smo se člani ZZB NOB Škofljica odpravili z av-tobusom. Mesto nas je pričakalo obsijano s soncem, okrašeno in odlično pripravlje-no na sprejem desettisočglave množice, ki se je zbrala na Ukmarjevem trgu ob oba-li. O brezhibni organizaciji te prireditve, toplem sprejemu in slavnostnem vzdušju med prireditvijo, ki ga je z besedami težko pričarati in se je nadaljevalo vse popoldne in še dolgo v noč, lahko izrečemo samo pohvale.

Praznovanje se je začelo s slavnostnim prihodom praporščakov in pred odrom so se spoštljivo pozdravljeni strnili prapori številnih organizacij Združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, društev za ne-govanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, zveze društev General Maister, zveze vojaških vojnih invalidov, zveze veteranov vojne za Slovenijo Sever, zveze policijskih veteranskih društev Se-ver, bojnih enot NOV, partizanskih divizij, udarnih brigad in odredov Slovenije.

V odličnem glasbenem delu programa

je pod vodstvom dirigenta Antona Baloha zapelo 160 članov več združenih zborov Primorske. Ko je ta mogočni zbor zapel Vstajenje Primorske, so ljudje stali in peli. To ponarodelo himno Primorske, pesem o obupu in ponižanju, o uporu, boju in slavi, Primorci kot simbol svoje pokončne drže doživljajo in častijo na poseben način.

V imenu gostitelja in prireditelja prosla-ve, Občine Koper, je župan Boris Popovič na trg pospremil predsednika države Da-nila Türka s soprogo in v kratkem nagovo-ru pozdravil vse navzoče in častne goste:

30


nekdanjega predsednika države Milana Kučana s soprogo, predsednika ZZB NOB RS Janeza Stanovnika, predsednika SD Igorja Lukšiča in svojega kolego župana Ljubljane Zorana Jankovića.

Predsednik Južnoprimorskega pokra-jinskega odbora ZZB NOB Jerko Čehovin je vsem Primorcem in Slovencem čestital za državni praznik 15. september. Govo-ril je o dolgi zgodovini odpora, upora in boja Primorske, od upora v Marezigah leta 1921, Tržaških procesov, delovanja organizacije TIGR, do NOV in vojne za Slovenijo. Med drugim je povedal:

»Borci, ki ste še živi, se ne boste nehali žrtvovati za to državo. Ni dovolj, da ste jo osvobodili. Nekateri boste morali tudi do četrtine svoje pokojnine dati, da boste pri-spevali k temu, da si bo država opomogla, čeprav borci niso tisti, ki so povzročili, da smo tam, kjer smo … danes se ne bojimo več toliko ljudi preko meje, bojimo se do-mačih plenilcev …«

Povedal je tudi, da so se borčevske or-ganizacije Primorske skupaj z občinami odločile, da bodo ta praznik praznovale vsako leto, in sicer naslednje leto na Gori-škem in čez dve leti v Izoli.

Predsednik RS, Danilo Türk, je v njem značilnem, mirnem, diplomatsko zadrža-nem tonu spregovoril o sožitju dveh naro-dov na meji. Spomnil se je uporov in žr-tev, ki jih je narod Primorske utrpel skozi zgodovino. O času, v katerem živimo, pa je povedal:

»Potrebujemo pogum, odločnost in vero v naše sposobnosti, ne pa strah, ne-gotovost ali malodušje. Probleme našega časa smo in bomo sposobni reševati. Dr-žavljani in državljanke Slovenije imamo

pravico do kompetentne vlade, do odgo-vornega socialnega dialoga in do zrelega parlamentarnega odločanja. To troje je tisto, kar potrebujemo za premagovanje krize …«

Še enkrat je vlada z »varčevanjem« opravičila svojo odsotnost ali pa gre prej za omalovaževanje državnega praznika. Pa saj je prav večini tam prisotnih že vzela in še naprej bo jemala del pokojnine, kar bo daleč presegalo stroške te prireditve. In če boljše pomislimo, je prav, da jih ni bilo na tem praznovanju. Ne bi bili dobro sprejeti in pokvarili bi sončno praznično vzdušje.

Jerko Čehovin je med drugim povedal: »… Slovenija bi brez Primorske bila kot kura brez repa in nog …«.

Ali njena glava pomisli kdaj na to?Na koncu uradnega dela programa so

na morju pred obalo ob zvokih glasbe od-plesali valček štirje oranžni vlačilci, nad glavami množice pa so akrobatski piloti z dvema ultralahkima letaloma podjetja Pipistrel iz Ajdovščine izvajali srhljive akrobacije.

Praznovanje v Kopru se je nadaljevalo z nastopi glasbenih skupin in koncerti na obali še ves popoldan in dolgo v noč. Naš avtobus pa je naprej zapeljal proti gostilni v Hruševju, kjer smo si privoščili dobro domače kosilo in to na lastne stroške, da ne bo pomote …

Za KO ZZB ŠkofljicaVera Banić Vukadin

Predsednik Türk po prireditvi

Valček vlačilcev

31


Barok ali nov vrhunec v umetnostiIzraz barok izhaja iz portugalske besede barroco, pomeni pa

biser nepravilne oblike. Pojem je kasneje prerasel v oznako za nenavadne, neobičajne, včasih tudi že bizarne koncepte, ki so se razvili na vseh področjih umetnosti 17. in 18. stoletja. Za slog so značilni teatraličnost, poudarjena čustva (patetika), razgibanost, poudarjanje volumnov, bujne forme in domišljija. Rojstni kraj baroka je Rim, kjer so še danes ohranjena temeljna baročna dela (Trg sv. Petra v Vatikanu, cerkev sv. Petra s številnimi kiparskimi in slikarskimi stvaritvami, Vodnjak štirih rek …).

Baročna arhitektura pogosto jemlje elemente predhodnih ob-dobij in zato ni nič čudnega, da se velikokrat srečujemo s kupo-lami in centralnimi tlorisi, premišljeno izdelanimi fasadami s šte-vilnimi arhitekturnimi elementi in okrasnimi detajli, za dvorce pomemben moment predstavljajo simetrično organizirani vrtovi, kjer se kot sestavni del pojavljajo tudi kiparski izdelki. Za kipar-stvo tega obdobja velja, da se nahaja pravzaprav povsod – kot arhitekturni sestav (stebri, podporniki t. i. atlanti, okrasje pročelij …) in kot samostojne umetnine, ki obsegajo vse od portretov do vodnjakov. V slikarstvu se baročna prisotnost izkazuje v dina-mičnih kompozicijah in iluzionistično izdelanimi poslikavami, ki gledalčevo oko skušajo prevarati in ga prepričati, da stene oziroma slikovne podlage pravzaprav ni in da se slikarija nada-ljuje v neskončnost.

Za barok je značilen koncept celostne umetnine, v kateri so nerazdružljivo povezane vse tri prej navedene temeljne panoge umetnosti: arhitektura, kiparstvo in slikarstvo. Primer celostne umetnine je, recimo, ljubljanska baročna stolnica s sočasno ki-parsko in slikarsko opremo.

Na Slovenskem se barok kaže v številnih cerkvah (cerkve na Sladki gori, v Tunjicah, Novi Štifti in drugod), novozgrajenih palačah (Grubarjeva palača, Schweigerjeva hiša idr.) in dvorcih z urejenimi vrtovi oziroma parki (Dornava, Štatenberg, Betnava …). Dobro zastopano je tudi kiparstvo in med njegovimi umetni-ki srečamo imena, kot so Francesco Robba, Mihael Cussa, Jakob in Henrik Mihael Löhr, štajerski kiparji Straubi …, omeniti pa je treba tudi kvalitetnega kiparja Jerneja Plumbergerja, čigar veliki oltar se nahaja v cerkvi na Gumnišču in velja za boljši primerek tega časa na Slovenskem. Navedba tuje zvenečih imen ni nič nenavadnega, saj so tujci na naših tleh ustvarili nekaj ključnih kiparskih del baroka, k nam pa so iz Italije in današnje Avstrije prišli predvsem na pobudo naročnikov. Tujce beležimo tudi med slikarji, med njimi je na primer Valentin Metzinger, ki je k nam prišel iz Francije. Poleg njega med najvidnejšo četverico baroč-nih slikarjev navajamo še Franca Jelovška, Fortunata Berganta in Antona Cebeja. Med boljše slikarje sodi tudi neznani umetnik 17. stoletja, ki je avtor slike Križanje iz Šmarja, torej slike, ki je bila po vsej verjetnosti izdelana za Lanišče, bila kasneje hranjena v šmarskem župnišču, danes pa se nahaja v Narodni galeriji v Ljubljani.

V okviru škofeljske občine lahko baročno arhitekturo iščemo le v predelavah starejših cerkva. Z barokizacijo so namreč cerkve dobile današnje zvonike, oboke ladij, večja okna in pravokotne portale, starejšo opremo pa so zamenjale nove klopi in oltarji, kar se je zgodilo v več cerkvah (že prej omenjen oltar na Gumni-šču, Pijavi Gorici, v Smrjenah). Slikarji baroka so delovali tudi na našem ozemlju in tako prispevali tabelne slike za oltarje (na

primer slika sv. Uršule, ki je krasila oltar v Lanišču), za križeve pote, lotili pa so se tudi stenskih poslikav.

Barok se je iztekel konec 18. stoletja v rokoko, ki pa ga pri nas niti ne zaznamo. Čeprav se je zgodovinski slog zaključil, pa njegove značilnosti opažamo še skozi celo 19. stoletje. To velja predvsem za cerkveno umetnost, ki ni dajala pomembnosti ume-tniškemu vidiku, ampak vsebini in se zato ni menila za nove pri-stope. Baročno umetnost so do 20. stoletja prenašale predvsem podobarske delavnice z manj izobraženimi in veščimi kiparji, rezbarji in priložnostnimi slikarji. Čeprav danes barok razume-mo kot obdobje kiča in pretiranega okrasja s preveč pozlate, pa je v svojem času takšna umetnost veljala za estetski ideal s svojo sporočilnostjo in namenom.

Nataša Kovačič

Detajl oltarja Jerneja Plumbergerja na Gumnišču z značilnimi baroč-nimi volutami in pozlato (foto: Stane Kočar)Detajl oltarja Jerneja Plumbergerja na Gumnišču z značilnimi baroč-

Vabljeni na predstavitev knjige

Jožeta Majesa

ZDRAVNIK ZDRAVI, NARAVA OZDRAVIPriznani zeliščar Jože Majes z zeliščarske kmetije Plavica v Ce-

rovcu pri Dolenjskih toplicah se že vrsto let ukvarja z zdravilnimi rastlinami. Svoje praktično znanje in izkušnje je zbral v knjigi Zdravnik zdravi, narava ozdravi. Na pri-reditvi bo govoril o nabiranju, gojenju, sušenju, pripravi, hranjenju in uporabi zdravilnih rastlin.

Dogodek bo v ponedeljek, 3. decembra, ob 19.30.v Knjižnici Škofljica.

Prisrčno vabljeni!

32

ZGODOVINSKI KOTIČEK

Skupina Medvedki, ki jo obiskujejo otroci od četrtega do še-stega leta, je oktober začela s kuharskimi mojstrovinami. Vsak medvedek si je nadel predpasnik in po svojih najboljših močeh pomagal pri peki bučnega zavitka. Po kuharskem dopoldnevu pa jih je čakalo še snemanje oddaje Vodni krog v Ljubljani. Tam so spoznali delo scenaristov, režiserjev, snemalcev in seveda igral-cev. Vsi pa so se nestrpno veselili povratka v vrtec, saj jih je čakal pečen bučni zavitek.

Od knjig in glasbe do tujega jezika

Oktobra so se Medvedki razveselili tudi začetka bralne značke. Ob vsakodnevnem prebiranju knjig si dan popestrijo še s pravim domišljijskim pripovedovanjem utrinkov iz pravljic.

Ob četrtkih dopoldne Medvedke obišče Marija, ki jih poučuje glasbo po metodi Edgarja Williamsa. Med druženjem z njo se vsi zelo zabavajo, ob tem pa se veliko naučijo o glasbi. Ob petkih dopoldne pa se pri Medvedkih učijo prvih angleških besed.

V družbi prijaznih gasilcev

Ker je oktober tudi mesec požarne varnosti, so se Medvedki z velikim veseljem odpravili v Center požarne varnosti Domžale, kjer so se poučili o delu gasilcev in o tem, kako ravnati v primeru požara. Na koncu pa so jih prijazni gasilci popeljali še na »inter-ventno vožnjo« z gasilskim avtomobilom.

Lepe oktobrske dneve so Medvedki preživeli tudi v jesensko obarvanem bližnjem gozdu in na vrtčevskem igrišču ter peš

redno obiskovali knjižnico, ko pa jim vreme ni bilo preveč naklo-njeno, so izražali svojo ustvarjalnost in kreativnost z likovnim ustvarjanjem v svoji igralnici.

Pikapolonice rade ustvarjajo

Tudi Pikapolonice, ki so stare od tri do štiri leta, so oktober preživljale v družbi pravljic, saj jim knjige iz knjižnice veliko-krat prinesejo kar Medvedki. V njihovi skupini je umetnost stal-nica, saj z veseljem ustvarjajo s katerimi koli likovnimi tehnika-mi. Ta mesec so ustvarjali s pisanim odpadlim jesenskim listjem in naredili zelo različna drevesa. Uporabljali so tudi mešanico vodenih barv, soli in lepila ter ustvarili čudovite abstraktne slike. Prosti čas pa najrajši napolnijo z igro. Ker so že toliko zrasli in napredovali, jih zanimajo tudi miselne igre. Radi pa zaidejo tudi v priljubljen bližnji gozd, ki jim ponuja možnost za gibanje ter inspiracijo in material za ustvarjanje.

Rajanje pri Čebelicah

Čeprav smo stare šele od enega do dveh let, imamo knjige rade tudi Pikapolonice. Prebirale smo predvsem slikanice, pravljice ter pesmice o jeseni, jesenskih plodovih ter sadju in zelenjavi, saj nas je navdušila pisana jesen. Prav tako so nas v pogovorih in pesmicah vsak dan spremljale živali, ki se že pripravljajo na zimo. V vsakodnevnem plesnem rajanju se prelevimo v njih in brundamo ter čivkamo, da je prav veselo. Igrali smo se tudi z bučami, koruzo, kostanji in želodom. Smo pa že tudi pravi mali umetniki. S prstnimi barvami smo naslikali celo barvno paleto jesenskega listja, z barvicami barvali sadje in risbice okrasili s koruzo, v roke pa smo poprijeli tudi čopiče in svojo ekološko ozaveščenost izkazali z barvanjem recikliranega materiala. Iz tulcev toaletnega papirja smo namreč ustvarili svoje prijateljice čebelice, ki jih krasijo krila iz pravega jesenskega listja.

Tudi oktobra smo Pikapolonice zelo veliko pele in igrale na različne glasbene inštrumente, sončne dneve pa smo razigrane preživljale na igrišču pred vrtcem in na sprehodu po bližnji oko-lici.

Naša doživetja si lahko ogledate na naši spletni strani www.smrkolin.si!

V imenu celega kolektiva Zasebnega vrtca SmrkolinAlenka Peteršič

Smrkolini smo imeli pester oktober

33

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

Sodelovanje ne pozna mejaŠolska vrata so se znova odprla in za-

korakali smo novim doživetjem naproti. Učenci in učiteljice smo vključeni v kar nekaj projektov, tako v okviru matič-ne šole kot tudi na sami podružnici. Že drugo šolsko leto sodelujemo v projektu PODRUŽNIČNA ŠOLA-GIBALO RA-ZVOJA. Projekt je v okviru LEADER LAS financiran s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, vanj pa je zajeto precejšnje število podru-žničnih šol iz primestnih občin. Občino Škofljica zastopata PŠ Lavrica in PŠ Že-limlje.

Že v mesecu septembru smo bili pova-bljeni v Ljubljano, kjer so učenci pred me-stno hišo uprizorili kratko predstavo »Na paši«. Letošnje šolsko leto poteka pod na-slovom Shranjevanje pridelkov. Čeprav ima Lavrica kmetov komaj še za vzorec

in kraj dobiva podobo mesta, zato smo se odločili, da se preizkusimo v pobiranju in ličkanju koruze. K sodelovanju smo po-vabili starše in preko njih iskali kmeta, ki bi nam odstopil koruzno polje. Starše smo skupaj z otroki povabili tudi na delavnice.

Povezali smo se s TD Škofljica in se srečali z gospodom Dolšino, ki nam je pri Babni Gorici odstopil njivo koruze, poleg tega pa je bil pripravljen odpeljati pobran pridelek na igrišče PŠ Lavrica. Ker vse naše dejavnosti potekajo izven pou-ka, smo si za delovni dan izbrali soboto, 6. oktobra.

Tistega dne se je šele okrog opoldneva skozi meglo začelo nasmihati jesensko sonce, ki nas je na polju poleg dela še do-datno ogrelo. Kljub temu, da je bila njiva dolga in ji otroci niso videli konca, smo potrgali skoraj polovico pridelka. Ker smo bili časovno omejeni, je bilo za to potreb-no kar nekaj vztrajnosti in delovne vneme. Drugo polovico je pozneje lastnik obral strojno.

Malce utrujeni, a zadovoljni smo se nato vrnili na šolsko igrišče, kjer so nas že čakali ličkarji, ki so se takoj lotili dela. Ve-čina je takšno dejavnost opravljala prvič. Ob klepetu je kup koruznih storžev hitro kopnel in nazadnje nam je ostalo le na-smeteno igrišče. Ker pa je po delu potreb-no pospraviti, smo složno opravili tudi to

nalogo in kolesarjem ter pohodnikom po Čemšeniški poti zapustili urejeno okolje.

Marija Apovnik

Počitek po napornem trganju koruze. Foto: Marija Apovnik

Ličkanje koruze na igrišču pred PŠ Lavrica. Foto: Marija Apovnik

Moj narobe svetČe za mačkami bi tekle miši,če ulice bile bi v hiši,če ura bi odbila zvonec,če pravljice ne bi bilo nikoli konec,če svet bi se nazaj vrtel,če človek sploh ne bi živel,če iz rož bi zemlja rastla,če trava bi se na kravi pasla,potem tak čuden bi bil red,zato je to napačen svet.

Katarina Sajovic, 5.d

Počitek po napornem trganju koruze Foto:Ličkanje koruze na igrišču pred PŠ Lavrica

VABILOAktiv podeželskih žena orgnizira predavanje

ZDRAVILNA ZELIŠČA v sredo 28. 11. 2012 ob 18.00 v Domu krajanov na Lavrici.

Predavanje bo zanimivo in poučno. Namenjeno je ljubiteljem in uporabnikom zdravilnih zelišč. Predavanje bo vodil mag. farmacije Jože Kukman.

Predsednica Aktiva podeželskih žena ŠkofljicaTerezija Kastelic

34

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

ODDELEK ZA ODRASLE

0 Splošno, menedžment, računalništvoSPLOŠNA znanja za vsakogar: priročnik poljudnih razlag za vso družinoZWITTER, Savina: Pedagoško delo v šolski knjižniciCARNEGIE, Dale: S komunikacijo do uspeha

1 Psihologija, etikaHILL, Napoleon: Karkoli si um lahko zamisli in verjame, lahko dosežeBRANCH, Rhena: Kognitivno-vedenjska terapija za telebaneGRUN, Anselm: Živimo zdaj: o sreči staranja

2 VerstvoSTEINER, Rudolf: Krščanstvo kot mistično dejstvo in pradavni misterijKEŠEVAN, Marko: Protestanti(sti)ka

3 Sociologija, ekonomija, vzgoja, etnologijaRUBINSTEIN, Gary: Učitelj po naključju: kako obvladati razredPRAPROTNIK, Aleš: Denar- nedolžna prevara: kdo v resnici ustvarja denar, kako deluje monetarni sistem in predlogi za temeljito reformoKRUGMAN, Paul: Ustavimo to krizo takoj!SMITH, Jim: Iznajdljivi učitelj: kako se vaši učenci naučijo več, medtem ko ste sami obremenjeni manjZAVIRŠEK, Darja: Notranje in meddržavne posvojitve: od osebnih izkušenj do dobre prakse: razvijanje novih strokovnih kompetenc v socialnem varstvu

5 Matematika, kemijaBARTOLJ, Veronika: zbirka nalog za pripravo na pisni del mature: osnovna ravenGRAY, Theodore: Elementi: slikovni pregled vseh znanih atomov v vesolju

6 Medicina, kuharske knjigeMIHAJLOVIĆ-Slavinski, Živorad: TranscendentMEYEROWITZ, Steve: Pšenična trava: najboljše zdravilo narave: popoln vodič o tem, kako lahko z uživanjem trave izboljšamo svoje zdravjeOLIVER, Jamie: 30 minut za kosiloBARDI, Carla: Pite: več kot 55 slastnih receptovDOBRA kuha: popolna knjiga o kuhanju: recepti, kuharske tehnike in uporabni namigiBOŽIČ, Marja: Božanske sladice: šola zdrave kuhinje

7 Umetnost, ročne spretnosti, risanje, fotografija, film, športTOMŠIČ-Čerkez, Beatriz: Likovne kuharije: eksperimenti z likovnimi tehnikamiMCIVOR, Karen: Ustvarite nepozabne spomine: Tehnike izdelave kolažnega albumaŽEROVC, Beti: Slovenski impresionistiFREEMAN, Michael: Digitalni zrcalno-refleksni fotoaparatTISOČ in en film: najboljši filmi vseh časovS KOLESI po srcu Slovenije

80/82 Jezikoslovje, literarna teorijaBAVDEK, Mojca: Čez prag besedila: zbirka nalog za maturo iz slovenščine: neumetnostna besedilaŠTEPIC, Lilijana: ABC nemške slovnice: za srednješolce in odrasle

ŠIRCA, Alen: Pomladni dan. Ciril Kosmač: priročnik za spoznavanje književnih delŠIRCA, Alen: Konje krast. Per Petterson: priročnik za spoznavanje književnih delHARAMIJA, Dragica: Nagrajene pisave: opusi po leti 1991 nagrajenih slovenskih mladinskih pripovednikov

821-4 EsejiŠTEFANČIČ, Marcel: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo: kaj nam lahko prejšnje stoletje pove o tem tisočletjuIHAN, Alojz: Državljanski eseji

821-84 Aforizmi, pregovoriKOCMUT, Aleksandra: Pohujšanje odpade

821-311.2 Družabni romanKUREISHI, Hanif: TeloJAMES, E. L.: Petdeset odtenkov temeCOLE, Kresley: Če me zapelješMANEA, Norman: Črna ovojnicaGAIL, Brian J.: Brez matereGIBSON, Rachel: Priznam vseMAZZINI, Miha: Paloma negraHADJADJ, Fabrice: Vera demonov ali Presežni ateizemALEXANDER, Tasha: Solze biserneMOORE, Laura: Verjemi vameALEXANDER, Tasha: Solze biserne

SLOVENSKI AVTORJI

TRATNIK, Suzana: RezervatHUDOLIN, Jurij: Ingrid Rosenfeld

821-312.6, 929 Biografski roman, biografijeSITAR, Sandi: Slovenci, državljani svetaPOZABLJENA polovica: portreti žensk 19. In 20. Stoletja na SlovenskemKERSHAW, Ian: Hitler: najpopolnejša biografija doslejMENCHO, Elisabeth: Ime mi je Rigoberta Menchu: pričevanje gvatemalske IndijankeHADERLAP, Maja: Angel pozabe

821-32 Kratka prozaKLIČI me po imenu: izbor iz krajše proze slovenskih avtoric

821-94 SpominiJORNET, Kilian: Teči ali umreti

821-312.4 KriminalkeCOBEN, Harlan: Usodna pogodbaPINTER, Jason: UkradeniSWARUP, Vikas: Šest osumljencevBAROVIČ, Bogdan: Barabe živijo dolge

9 Turistični vodiči, potopisi, zgodovinaATLAS-turistični vodnik Istra: za navtične turiste, izletnike in kolesarjeBračko, Davor: Bračkovi na potovanju: enoletna družinska pustolovščina okrog svetaPREDIN, Zoran: Druga žena v haremuANTIĆ, Čedomir: Kratka zgodovina Srbije : 1804-2012

Vabila in knjižne novosti pripravila: Alma Vidmar Mederal

Novo na knjižnih policah

KNJIŽNICA ŠKOFLJICA objavlja KNJIŽNE NOVOSTI na spletnih straneh: www.skofljica.si; www.lavrica.eu; www.lavrica.si; www.barjan.si

35

KNJIŽNICA SPOROČA

Vabljeni na

POTOPISNO PREDAVANJE

Mehiška kolesarska avantura

Lansko jesen je Aleš Juvanc poletel v največje mesto na svetu, Ciudad de Mexico, in začel kolesarsko pot po Mehiki. Kolesaril je v Acapulco in pot nadaljeval na polotok Yucatan, kjer si je ogledal najznamenitejšo mehiško piramido. Predčasno, po slabem

mesecu, je ob številnih težavah končal s kolesarjenjem v Cancunu.

Predaval bo Aleš Juvanc.

Prisrčno vabljeni v ponedeljek, 19. 11. 2012, ob 19.30, v prostore Knjižnice Škofljica.

36

KNJIŽNICA SPOROČA

ŠD Škofljica Pekarna Pečjak zmagala v KočevjuV drugem krogu 1. B DRL v sezoni

2012/13 je ekipa ŠD Škofljica Pekarna Pečjak v soboto, 6. 10. 2012 gostovala v Kočevju in zabeležila drugo zmago.

Po minuti molka se je tekma začela z zadetkom gostov, vendar so domačini v naslednjem napadu vrnili z enako mero. Po tem sta se ekipi menjavali v vodstvu dobrih 15 minut, nakar je gostujoča eki-pa prevzela pobudo in na odmor odšla

s prednostjo treh zadetkov (14:17).V drugem polčasu je do izraza prišla

boljša fizična pripravljenost gostujoče eki-pe in pa zelo dobra igra v obrambi, in razli-ka se je začela večati in je okrog petdesete minute znašala že 8 zadetkov (20:28). Do konca tekme se je rezultat seveda še spre-minjal, vendar je razlika ostala ista – 8 za-detkov. Ob koncu tekme je na semaforju svetil rezultat 24:32.

STRELCI: RK GRČA KOČEVJE; Osvald 2, Mikulin 4, Andoljšek 4, Zorko 1, Alukič 1, Josič 8, Atanasov 1, Štefanič 2, Ofak 1 zadetek;

ŠD ŠKOFLJICA PEKARNA PEČJAK; Pogač 7, Boljtežar 4, Huskič 2, Zgonec 1, Obajdin 8, Vojin 7, Cvetko 3 zadetke.

Za ŠD Škofljica Pekarna Pečjak – Janez Rigler, vodja članske ekipe

Dobova boljša na ŠkofljiciV tretjem krogu 1.B DRL je v soboto,

13. 10. 2012 pred kakimi 100 gledalci eki-pa MRD DOBOVA premagala domačo ekipo ŠD Škofljico Pekarno Pečjak, ki je tako zabeležila prvi poraz v svoji dvorani v sezoni 2012/13.

Začetek tekme je bil izenačen, saj sta se ekipi menjavali v vodstvu vse do polovice polčasa. V tem obdobju je domača ekipa zaigrala borbenejše v obrambi, vratar Ka-menica je ubranil nekaj nevarnih strelov in kar naenkrat so domačini povedli za pet zadetkov razlike. Po tem je sledilo nekaj slabih minut, ki so jih gostje izkoristili in razliko zmanjšali na dva zadetka, kakršna je bila tudi razlika ob koncu polčasa (18:16).

Drugi polčas so boljše začeli gostje, ki so s tremi zaporednimi zadetki prišli v vodstvo

z 18:19. Tudi v nadaljevanju tekme se je odvijal podoben scenarij – domači so lovili goste, uspeli izenačiti, celo povesti, vendar jim kakšne večje razlike ni uspelo doseči. Še več, bolj kot se je tekma približevala koncu, bolj efektni so bili gostje, ki so na krilih odličnega vratarja (ubranil je pet za-porednih strelov, od tega tri s šestmetrske črte) uspeli prednost zadržati do konca in na koncu tudi zmagati z rezultatom 33:35.

Pri vsem tem je pač potrebno omeniti, da sta, bolj kot rokometaši, tekmo zaznamo-vala sodnika, ki sta si to srečanje zamislila kot lasten šov in z nerazumljivimi odloči-tvami rokomet potisnila v drugi plan. Do-sodila sta 18 izključitev za dve minuti in tako razsekala igro, da še sami igralci niso vedeli, kako naj igrajo. V glavnem sta bila

glavna na igrišču. Očitno so se gostujoči igralci v tej zmedi boljše znašli in zasluže-no zmagali.

V naslednjem, četrtem krogu, ekipa ŠD Škofljica Pekarna Pečjak gostuje na Kodeljevem pri ekipi RK Slovan.

STRELCI; ŠD ŠKOFLJICA PEKAR-NA PEČJAK: Kastelic 5, Slanc 1, Huskič 3, Zgonec 2, Boljtežar 5, Obajdin 5, Vojin 8, Cvetko 4 zadetke;

MRD DOBOVA: Humek 3, Hotko 10, Čanžar 7, Košir 6, Godler 2, Miklavčič 5, Kostanjšek 1, Pavlovič 1 zadetek.

Vodja članske rokometne ekipe ŠD Škofljica Pekarna Pečjak

Janez Rigler

Neuspešno gostovanje na KodeljevemV petek, 19. 10. 2012 je članska ekipa

ŠD ŠKOFLJICA PEKARNA PEČJAK go-stovala na Kodeljevem pri ekipi RD SLO-VAN in tekmo izgubila z rezultatom 34:24.

Že sam začetek tekme je nakazoval, da so bili gostitelji bolj motivirani od gostov in ekspresno povedli z rezultatom 5:1. Po začetnem šoku so se gostje sicer zbrali in začeli z boljšo igro, tako da se je razlika ves čas gibala med tremi in štirimi zadetki v korist domačih. Proti koncu polčasa je na sceno stopil še domači vratar Karpan, ki je branil odlično in s svojimi bravura-mi v vratih spravljal v obup gostujoče

igralce, ki ne pomnijo, kdaj so na zadnje zgrešili toliko »zicerjev«. Ob polčasu je bil rezultat 20:12.

Ista pesem se je potem ponovila v dru-gem polčasu. Nekje na sredini polčasa so se gostje uspeli približati na 5 zadetkov, imeli so nalet, razbranil pa se je tudi vra-tar Kacijan in vse je že kazalo na preobrat. Toda tega mišljenja ni bil vratar Karpan, ki je »dobesedno« zopet zaklenil svoja vrata in gostujoči igralci niso mogli zadeti tudi iz 100-odstotnih priložnosti. Proti koncu se je tako razlika samo še povečala in obstala pri 10 zadetkih.

Pri gostih se je zelo poznala odsotnost Pogača, pri domačih pa lahko rečemo, da je tekmo dobil vratar Karpan.

STRELCI; RD SLOVAN: Grojzdek 7, Sankovič 4, Križman 1, Androvič 1, Ma-leševič 1, Skušek 9, Kete 2, Pogačnik 6, Andoljšek 1, Škerlak 2 zadetka;

ŠD ŠKOFLJICA PEKARNA PEČJAK: Boljtežar 2, Leskovar 2, Kastelic 1, Slanc 1, Huskič 6, Obajdin 4, Vojin 3, Cvetko 3, Legnar 2 zadetka.

Vodja članske ekipe ŠD Škofljica Pekarna Pečjak

Janez Rigler

37

ŠPORTNO DRUŠTVO ŠKOFLJICA

ŠPORTNO DRUŠTVO ŠKOFLJICAŠPORTNO DRUŠTVO ŠKOFLJICAljic

TAE-KWON-DO klub Kang s tekmovanja Kondor open prišel s tremi medaljamiČlani TAE-KWON-DO kluba KANG

so se 14.10.2012 pod vodstvom trenerja Tomaža Zakrajška in trenerke Renate Ma-vrič udeležili mednarodnega tekmovanja Kondor Open v Zagrebu.

Dosegli so lepe uspehe, saj je Jure Pajk mladi kadet do 47 kg, osvojil zlato meda-ljo, Jure Tozon mladi kadet do 36 kg, sre-brno medaljo in Aleš Tekavčič mladinec do 55 kg bronasto medaljo.

Tekmovanja sta se poleg naštetih dobi-tnikov medalj udeležila tudi Matic Pajk kadet do 45 kg, ki je prvo borbo prepri-čljivo zmagal, v drugi borbi, pa žal ni mo-gel pokazati vsega svojega znanja saj se je lažje poškodoval med prvo borbo. Tek-moval pa je tudi Urh Oven mladi kadet do 36 kg, ki je kljub dobri borbi z rezultatom 12:13 žal izgubil za eno točko.

Renata Mavrič

38

ŠPORT IN REKREACIJA

Spodbujanje sovraštva in nestrpnostiNa našem prostoru sem podpisani želel

ponuditi nekaj resnično novega, kot se je dejansko resnično dogajalo in ki ne služi nobenim osebnim koristim, ki so ta čas pri večini zelo prisotna.

Na začetku letošnjega leta sem bil v Šiški v Ljubljani na predstavitvi drame o blaženem Lojzetu Grozdetu. Že takrat mi je v zavest padla odločitev, da je to nekaj, kar bi bilo izjemno potrebno, da nekaj ta-kšnega tudi vidi naš kraj, ki je še večinsko kontaminiran (okužen) v prepričanju, da je bil propadli komunistični režim nekaj dobrega.

Na podlagi zgornje odločitve sem se takoj začel dogovarjati s predstavnikom Gledališke skupine Antonov oder z go-spodom Andražem Arkom, da dramo tudi pripelje v našo občino. Dramo sem vklju-čil tudi v prijavljeni projekt dejavnosti društva NSZ za leto 2012 na našo občino.

Sad dogovarjanja s patrom Andražem Arkom (soavtorjem drame) je bil, da smo

na Škofljici njegovo dramo o blaženem Alojziju Grozdetu v živo videli v naši kulturni dvorani v petek, 12. oktobra 2012.

Nekaj dni pred dogodkom je bilo po-trebno s plakati po naših kozolčkih o tem sporočiti našim občanom.

Kaj sem/smo župljani in občani doži-veli, ko smo si drznili, da damo na ogled dramo, ki prikazuje partizanski teror iz-vajanja nasilja nad zdaj blaženim Alojzi-jem Grozdetom in nad vsemi slovenskimi katoličani.

Na kozolčku na cesti ob pošti, poleg trgovine Tuš, je bil plakat za uprizoritev drame natančno, samo ta, lahko bi rekel kirurško natančno odstranjen. Ko sem po-tem namestil več plakatov (da bi za uniče-nje potrebovali več časa), sem naslednje jutro doživel, da sta bila dva plakata pre-krita s plakatom Mesec požarne varnosti – na tretjem, ki ga ta ni mogel pokriti, pa je na plakatu prikazani blaženi Alojzij Groz-de doživel nadvse nizkotno oskrunjenje. Blaženemu Grozdetu so na čelo anonimni (neznani) storilci narisali kljukasti križ, ki v tem prostoru ni bil nikoli prisoten, gle-de na to, da so bili tu Italijani. Dalje so Grozdetu naslikali Hitlerjeve brke, kar je enako zgodovinsko zgrešeno, še zlasti, če imamo pred očmi komunistično-nacistični pakt Hitler-Stalin alias/ali Ribentrop-Mo-lotov. Ta ilegalni umetnik, če bi v svoji sprevrženosti to bil, bi pravilno namesto kljukastega križa (svastike) narisal sekiro v butari, ki je bil fašistični simbol, tako je pa zaradi njihove intelektualne nično-sti/bebavosti uporabljen kljukasti križ za

vsakršno umazanje resničnih demokratič-no čutečih državljanov, ki komunistično preteklost poznajo ali so jo na svoji koži že spoznali za zločinsko.

Oskrunjenje sem po svoji državljanski dolžnosti prijavil našim policistom, ki so v kar kratkem času prišli, poslikali in zabe-ležili na prizorišču zatečeno stanje.

Pozneje, po določenem času, ko so od-šli, mi je policist s postaje Ljubljana–Vič sporočil, da so prijavljeno kaznivo dejanje uvrstili pod: »Kazensko ovadbo zoper ne-znanega storilca po členu 297, drugi od-stavek KZ – javno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti«.

Sam in celotni naš narod, če hoče preži-veti in zaživeti, bi tako zelo nujno potrebo-val očiščenje v priznanju krivde in prošnje za odpuščanje trpljenja, prizadejanega slovenskemu narodu po lastnih bratih. In skupaj bi zaživeli različno misleči, ne povzročali svojim bratom, česar si sami ne želimo v dobro naroda in življenja v obilju.

Anton Mušič

Posodobitev cestne povezave Ljubljana–Škofljica–Kočevje

Kot prebivalka Gradišča, se dnevno vozim na odseku ceste med Pijavo Gori-co in Smrenjem, kjer je podjetje CPL iz-vajalo rekonstrukcijo ceste. Že v začetku avgusta sem opazila, da del na cestišču praktično ne izvajajo. V avgustu so izva-jali samo postavitev protihrupnih ograj na Pijavi Gorici. Konec avgusta pa so dela popolnoma ustavili. Iz medijev sem izvedela, da je podjetje CPL v velikih finančnih težavah. Ker je cestišče nedo-končano in zaradi tega tudi nevarno, sem

naslovila na Ministrstvo za infrastrukturo in prostor vprašanje kdaj bo CPL nada-ljeval dela in v primeru, da do tega ne bi prišlo, kako nameravajo ukrepati, saj je ta del ceste že sedaj, ker dela niso kon-čana, smrtno nevaren. Nevarnost pa se bo še drastično povečala ob prvi zmrzali in snegu, saj tega odseka ceste praktično ne bo možno plužiti. Posredujem vam odgovor ministrstva iz katerega izhaja, da nameravajo vnovčiti bančne garancije za dobro izvedbo del in pripravljajo nove

javne razpise za pridobitev novih izvajal-cev, ki bi dokončali dela. Ob upošteva-nju dejstva, da izvedba takšnega razpisa traja vsaj pol leta, če se nihče ne pritoži, sicer pa lahko tudi leto, lahko samo upa-mo, da v letošnji zimi ne bi bilo snega in zmrzali, sicer bomo morali zimo prežive-ti doma in čakati pomlad, ko se bo sneg stopil, ker dostop do Ljubljane v času zimskih razmer ne bo možen.

Vlasta Čeledin

39

PISMA BRALCEV

PrijateljaNa zapuščeni stezi življenjasva ujela enak korakin vedela sem, da nisem samain ti si v sebi postal krepak.Postala sva prijatelja,ko se je uradni »vi«spontano spremenil v »ti«Še več.Zaupava si stvari,ki si jih sicer ne bi.

SlovoUtihnile so pesmi ,utihnil je tvoj spev,pozabljene so sanje,ostal je njih odmev.V tišini nad gomilose zarose oči,topla, grenka solzapo licu pripolzi.Ko zazvone zvonoviroka zadrhti,in droben cvet v slovona zemljo položi.

Marija Apovnik

Prodam suha bukova drva, metrska ali

narezana na 25 cm oz. 33 cm,

z dostavo na dom. Cena metrskih 60 eur,

rezanih pa 65 eur.

031 847 785

Kupim bukovo hlodovino

na panju, za drva

040 498 738

Obvezna elektronska oddaja obračuna pavšalnega nadomestila!

Skladno s spremembo (Ur. l. RS št. 82/11) 166. člena Pravilnika o izvajanju Zako-na o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/0/, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10 in 110/10) mora imetnik dovoljenja za uveljavljanje pavšal-nega nadomestila (»pavšalist«) obračun pavšalnega nadomestila za preteklo leto predložiti davčnemu organu do 31. januarja v elektronski obliki. Obračun predlo-ži preko sistema e-Davki, ne glede na to, ali je opravil kakšno dobavo na podlagi dovoljenja ali ne. V prihodnje tudi ne boste več prejeli dovoljenja po pošti, ampak bodo morali vaši kupci sami preverjati veljavnost dovoljenja v registru, dostopnem v sistemu e-Davki.

Oddajanje obračuna pavšalnega nadomestila in vpis vseh sprememb v register »pavšalistov« za vas opravimo na naših izpostavah KSS. Za nemoteno in pravoča-sno oddajanje obrazcev vam svetujemo, da se pozanimate in uredite vse potrebno že sedaj.

Vodenje knjigovodstva in drugih poslovnih evidenc!

Na KGZS – Zavodu Ljubljana opravljamo za kmetije, dopolnilne dejavnosti na kme-tiji in društva tudi obračune DDV, vodimo knjigovodstvo za potrebe obdavčitve do-hodka, knjigovodstvo po metodologiji FADN ter pripravljamo razna finančna poročila in druge davčne obračune. Vse podrobnejše informacije dobite pri Barbari Prosen, telefonska številka: 01/513 07 04 ali se pozanimajte pri svojem terenskem kmetijskem svetovalcu.

Glede na naše dolgoletno delo v kmetijstvu in aktivno spremljanje ter vključeva-nje v sprejemanje predpisov na področju kmetijske in davčne politike zagotovo dobro poznamo posebnosti dejavnosti, ki se odvijajo na kmetiji. Zato bodo tudi te storitve opravljene pri nas z visoko mero strokovnosti in s ciljem optimizacije davčne obreme-nitve kmetij.

Pripravil Zlatko Krasnič Vodja oddelka za kmetijsko svetovanje Kmetijski svetovalec Tomaž Močnik

40

KMETIJSKI NASVETI

Mar prav zares odšel je tja, v neznano?Kako je mogel, ko smo mi še tu...?Nositi moramo vsak svojo ranomolče, da mu ne zmotimo miru.

S. Makarovič

Od nas se je mnogo prerano poslovil ljubljeni soprog in oči

BOJAN BUČAR(1961-2012)

Iz vsega srca se zahvaljujemo vsem in vsakomur, ki nam je v teh žalostnih trenutkih

stal ob strani in čutil z nami. Hvala za vsak ljubeč stisk roke, hvala za vsako iskreno besedo tolažbe, za vsako toplo misel.

Hvala vsem, ki ste nam brezpogojno ponudili pomoč in z nami delite nepopisno bolečino.

Neskončno te pogrešamo …Dominika, Timotej, Janvit

Tiho teče našegaživljenja reka,tiho teče solza,lepega spominaumre srce, ostane bolečina,v srcu dragegain večnega spomina.

V spomin in zahvalo

ob boleči izgubi našega moža, očeta in dedka

BLATNIK JANEZAiz Lanišč 68

Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, vaščanom, prijateljem, znancem in sodelavcem, ki ste nam v najtežjih trenutkih

kakor koli pomagali, izkazali sožalje, poklonili cvetje, sveče, darovali za maše ali za dober namen, počastili njegov

spomin in ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti.

Vsem in vsakemu posebej še enkrat iskrena hvala.

Vsi njegovi

ZAHVALA

Ob izgubi našega dragega moža, očeta in dedija

ALOJZA FRKALAz Orel

se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izrečeno sožalje, darovano cvetje

ter finančno pomoč.

Posebna zahvala gospodu župniku Alojziju Zupanu in članom PGD Orle za opravljen pogrebni obred.

Žena Ana ter sinova Peter in Robi z družinama

41

ZAHVALE

Križanka

42

KRIŽANKA

JOGA NA PIJAVI GORICI

Vabimo vas na jogo ob torkih ob 19.00 in

ob četrtkih ob 20.00 uri Lahko se pridružite vadbi joge, tisti, ki ste jogo že obiskovali in začetniki. Odločite se lahko za obiskovanje enkrat ali pa dvakrat tedensko po eno uro. Joga je primerna za vse starosti. Potrebujete blazino in udobna oblačila. Vadbo vodi priznana

vaditeljica z dolgoletno prakso.

Informacije na telefonu 041 611 009 Tončka.

Vadba joge vedno zajema telesno in duševno stran. Telesna stran zajema izvajanje asan (udobni in stabilni položaji telesa) in pranayame (dihalne tehnike). Asane in pranayama tvorijo popolnoma izoblikovan sistem joge, ki ga ponekod navajajo kot del sistema Radža joge (kraljevske joge), ponekod pa kot sam enoten

sistem joge, hatha jogo.

Hatha yoga je eden od najbolj priljubljenih sistemov joge na zahodu. V zadnjem času so se razvili različni stili urjenja telesa, tako poznamo:

Vinyaso, Ashtanga Vinyasa, Ienger yogo, itd.

Z redno vadbo joge ohranimo gibčnost, kar pomeni mladost. Lastnost mladosti je gibčnost telesa in prožnost uma, njeno nasprotje je starost, za katero je značilna okorelost telesa in mišljenja. Z vadbo joge izboljšamo telesno vzdržljivost, odpravljamo posledice stresa ter

dosegamo harmonijo v odnosu s seboj in okoljem.

Vaška straža Foto: Andrej Pogačnik

Glasba je zvonka radost. (nemški pregovor)

Če bi radi preživeli večer brez televizije,

Vas vabimo

NA SREDE PETJA ZA ZABAVONNNNAAAA SSSSRRRREEDDDEE PEETTTJJJAAA ZZAA ZZZAABBBAAAAVVVVOOOO

vsako sredo od 18. ure naprejv gostilni Čot, Pijava gorica

Prideš, ko moreš, ostaneš kolikor moreš, poješ kolikor ti da srce.

Pridi in pomagaj ustvariti en lep večer.

Informacije 041 611 009 Tončka

Da bi umiril misli, poj – in sprostil se boš. (Sri Sri Ravi Shankar)

Foto: Barbara Režek

Vabimo Vasna Milklavževo tržnico

pod Ruskovim kozolcem na Klancu, ki bo v sodelovanju z

Občino Škofljico in OŠ Škofljica,v soboto, 1. 12. 2012, od 9. ure do 13. ure.

Bliža se »Veseli december«, ki prinaša mnogo različnih prireditev, pa obisk dobrih mož,

ki razveseljujejo predvsem najmlajše.

Občina Škofljica organizira skupaj z Osnovno šolo Škofljica,društvi in posamezniki delavnice, in sicerv soboto, 1. 12. 2012 od 10. do 12. ure,

ki se bodo odvijale v avli OŠ Škofljica in so namenjene tako starejšimkot najmlajšim. Izdelovali bomo adventne venčke in novoletne okraske.

Po končanih delavnicah bo krajšikulturni program,

ki ga bodo pripravili učenci OŠ Škofljica ter dramska skupina Ivana Ogrina.In čisto na koncu bo najmlajše obiskal sv. Miklavž.

Vljudno vabljeni!

Nudili Vam bomo:• suho mesnate izdelke, domače sokove, testenine• med, moko, pecivo, izdelki iz slovenske volne• zelišča, vloženo sadje in zelenjavo, • suho robo, olja, domača kokošja jajca …

Documents

YXXXXXXXXXXX LETNIK XXI • Št. 9 GLASILO OBČINE ŠKOFLJICA ... · V četrtek, 4. 10. 2012 je potekala 16. re-dna seja občinskega sveta. Dnevni red je obsegal 11 točk in je bil