· Web viewŠkrabec ocenjuje knjigo nemškega filozofa Wilhelma Wundta Narodna psihologija in takole pravi: “V uvodu te knjige razklada pisavec, kaj je po njegovi misli namen psihološke

UDK 811.163.6'373:929 Škrabec S.Ljudmila BokalInštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana

ŠKRABČEVA BESEDOSLOVNA NAČELA

Škrabčev prikaz socialnozvrstnih (knjižni jezik, narečje, omemba splošno pogovornega jezika) in funkcijskozvrstnih (razčlenjevanje publicističnega jezika, leposlovnega jezika, otroškega jezika in terminologije) značilnosti dopolnjuje Škrabčevo podobo besednega sestava, ki se giblje v dihotomnih razmerjih živo – neživo, domače – tuje. Iz tega izhajajo tudi Škrabčeva besedoslovna načela.

Škrabecʼs presentation of the characteristics of social registers (literary language, dialect, the general colloquial language, which is mentioned just briefly) and functional styles (his analyses of journalistic language, language of literature, childʼs language, terminology) complements his picture of a lexical system, which is captured by the dichotomies alive vs. non-alive and native vs. foreign. This is also the basis of Škrabecʼs lexicological principles.

1 Besedoslovje v najširšem pomenu besede je jezikoslovno področje, kjer se stikajo zunaj– in notranjejezikovne silnice. Zunajjezikovne, ki jih opisuje sociolingvistika, vplivajo na besedni sestav določene dobe in mu posredno spreminjajo njegove inherentne lastnosti. Stabilnost besednega sestava je tako zelo relativen pojem. Izhajajoč iz tako splošno zastavljenih metodoloških izhodišč je smiselno razčleniti nekatere družbene in splošne jezikovne značilnosti 19. in začetka 20. stoletja, t. j. časa, ko je živel in delal Stanislav Škrabec.

1.1 Zavest o germanski nevarnosti za slovenščino in Slovence tudi ob prelomu stoletja še ni zamrla. Izražala se je v novoilirskem gibanju, ki se je oplajalo ob idejah panslavizma in ilirizma iz prve polovice 19. stoletja. Vpliv najdbe Brižinskih spomenikov (1807), ki je z Miklošičevo panonsko teorijo povzročilo dolgotrajno obravnavanje jezikovnih ravnin s stališča stare cerkvene slovanščine, je počasi mineval. Slovenistika kot stroka se je od svoje zgodovinske naravnanosti vztrajno nagibala k raziskovanju novejšega jezikovnega stanja. K temu so pripomogle tudi objave slovenističnih besedil: Stiškega rokopisa (1858), Celovškega rokopisa (1880) in rokopisnih priseg. To je premaknilo jezikovno misel na začetek 16. stoletja.

1.2 Poleg teh, za utemeljevanje in potrditev slovenskega jezika pomembnih objav, so izšla še naslednja tehtna dela: 1860. Nemško–slovenski slovar Mateja Cigaleta, 1880. Znanstvena terminologija istega avtorja, Janežičeva Slovenska slovnica (1854) v več izdajah, 1881. leta Šumanova Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni in 1894/95 Pleteršnikov Slovensko–nemški slovar. Vzporedno s temi deli se je vzdrževala tudi prvotna smer, ki je posegala v zgodovino slovenskega jezika vse do stare cerkvene slovanščine: Miklošičeva primerjalna slovnica slovanskih jezikov (1850–1875), Etimološki slovar (1886) in druga dela istega avtorja.

128 Škrabčeva misel III

Pretirana oblika te veje se kaže v Levstikovem etimologiziranju.1 1809. leta je izšla Kopitarjeva slovnica, ki v jezikoslovju velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.

1.3 Predpostavljamo, da je bilo v Škrabčevem času socialno– in funkcijskozvrstno pojmovanje jezikovnega sistema ter stilno vrednotenje besed manj uzaveščeno kot danes. To se opaža tudi v takratnih slovnicah.

Janežičeva Slovenska slovnica iz leta 1876 v uvodu, obsegajočem eno stran, opredeljuje slovnico in jo deli na “besedoslovje”, ki ga enači z “etimologijo”, “to je nauk o posameznih besedah in njih oblikah”2 in na “stavkoslovje ali skladnjo (sintakso)”. Besedoslovje je torej obsegalo današnje oblikoslovje, besedotvorje in etimologijo. Sketova izdaja Janežičeve slovnice iz leta 1894 tega kratkega razdelka, ki je bil tudi zgodovinsko–sociološko utemeljen, nima več. Prav tako se začne Šumanova slovnica iz leta 1881 kar z glasoslovjem.

2 V slovenskem jezikoslovju je splošno znano, da je težišče Škrabčevega dela v razčlenjevanju pisnih, pravorečnih in naglasoslovnih vprašanj slovenskega jezika. Dobro pa je poznal tudi glavne besedoslovne zakone, ki so vpleteni v zgoraj navedena spoznanja in le malokdaj zadevajo besede same po sebi.

2.1 Škrabčevo pojmovanje besednega sestava je naslonjeno na njegovo jasno sociolingvistično predstavo o dveh temeljnih socialnih zvrsteh slovenskega jezika: knjižni jezik in različna narečja (dialekti).

2.1.1 Največjo pozornost posveča k n j i ž n e m u j e z i k u . Poleg izraza knjižni jezik rabi za to socialno zvrst še izraze “književni jezik”, “literaturni jezik” in “knjižna slovenščina”. Narečje imenuje tudi “dialekt”. Knjižni jezik pojmuje kot največjo povezovalno, zgodovinsko utemeljeno obliko jezika, ki je nekoliko tudi umetna tvorba.3 Ob Dajnkovem knjižnem jeziku in njegovem nenaravnem elkanju je opozarjal na škodljivost tega za enotnost slovenstva in na neupoštevanje slovenske jezikovne tradicije.4

Ko so mu očitali, da uvaja v knjižni jezik “sloje iz ulice in iz gozda”,5 da torej hoče upoštevati sociološko zapostavljene družbene plasti, se brani, da iz narečij ne uvaja v knjižni jezik ničesar, kar se ni v njem spontano razvilo v teku stoletij. Prizadevanje nekaterih, ki so želeli en

1 Prim. M. OROŽEN, Stanislav Škrabec v razvoju slovenske slovenistike. XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1994), 77–89. Prim. tudi M. FURLAN, Etimološko raziskovanje slovenskega besedja, XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1994), 20.2 Anton JANEŽIČ, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec 1876, 6.3 Cvetje z vertov sv. Frančiška 22 (1906), 3; JD 3, 1995, 112. Od tu dalje Cvetje.4 Cvetje 18 (1900), 5; JD 2, 1994, 410: “Tako, mislim, da je mej izobraženimi v tistih krajih najprej ob/v/ladala ta moderna neslovenska izreka in tam se je razširila po vplivu, ki ga ima mej nami tamkajšn ji jako nadarjen rod. Žal, da pri tej reči ta vpliv veliko škodo dela jeziku in narod/u/: “razdružuje slovenstvo”, ker terga sedanjo slovenščino od slovenščine Vodnikove in Kopitarjeve, Metelkove in Prešernove, Slomšekove in Janežičeve /.../.”5 Cvetje 20 (1903), 7; JD 3, 1995, 48.

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedoslovna načela 129

knjižni jezik (vplivi ilirizma), skuša Škrabec omiliti z zagovarjanjem samostojnosti posameznih knjižnih jezikov: “In v tem, glejte, vidim jaz pravo vzajemnost mej Sloveni, da se z veseljem učimo eden drugega jezikov, ter ne mislimo, kako bi keterega zadušili, naj menj pa svojega lastnega.” /.../ “Zmiraj nam drugi narodi zabavljajo, da nimamo Slovani književnega jezika; in res je /.../. Tudi vi Romani, tudi vi Germani, nimate književnega jezika, enega namreč; imate jih po več, prav kaker mi Sloveni.”6

Škrabec daje določene, a z razumno mero omejene pristojnosti tudi slovničarjem, kadar je treba sprejemati normativne odločitve o knjižnem jeziku.7 Med izobraženci loči pisatelje, od katerih zahteva široko jezikovno izobrazbo, vključno s poznavanjem narečij in knjižne slovenščine v zgodovinskem razvoju.8

2.1.2 Škrabčevo poznavanje narečij v slovenski jezikoslovni misli še ni bilo celovito in sistematično obdelano. Njegovo poznavanje narečij zemljepisno obsega tako rekoč celotno Slovenijo in je dovolj poglobljeno, da je take obravnave vredno. Vlogo in pomen dolenjskega in notranjskega narečja, ki sta po Škrabcu podlaga knjižnemu jeziku, je natančno razčlenil. Zaradi narečne razčlenjenosti slovenskega ozemlja je lahko podlaga sodobni slovenski knjižni izreki le osrednje narečje, dolenjsko in notranjsko, ki sta “temelj naše knjižne slovenščine” in ker so v njiju glasovi najbolje ohranjeni. Druga narečja (zlasti gorenjsko) naj v dolenjsko podlago dodajo tiste svoje glasovne posebnosti, ki bi slovenščino zaradi nekaterih dolenjskih glasovnih značilnosti delale neuglajeno.9

Škrabec priporoča preseči glasovne in druge posebnosti posameznih narečij, zato je treba v njih iskati povezovalnih sestavin.10 Upošteva

6 Cvetje 5 (1884), 12; JD 1, 1994, 243.7 Cvetje 22 (1906), 3; JD 3, 1995, 112: “Zlasti pa morajo v knjižnem jeziku, ki je nekako vmetelno zgojena rastlina, tisti, ki imajo čuti nad njegovim razvitkom, že imeti neko oblast, da odločijo kako reč tako, kaker se njim bolje zdi, ne glede na to, kar bi se moglo zgoditi samo ob sebi.”8 Cvetje 8 (1888), 6; JD 1, 1994, 363: “/.../ pisatelj /.../ mora biti jezikoslovno popolnoma izobražen /.../ znana mu mora biti od konca do kraja vsa naša jezikoslovna literatura, saj ni pisana le za jezikoslovce; znana mu mora biti stara slovenščina, znane razmere, v katerih stoji proti nji naš literaturni jezik: zlasti glede glasoslovja, ravno tako razmere njene proti drugim slovenskim jezikom. Enako je treba, da pozna tudi raznih naših domačih dijalektov razmere do stare slovenščine in književnega jezika našega; naposled da pozna našo knjižno slovenščino po njenem zgodovinskem razvitku, zlasti da mu je dobro znan jezik in pisava 16. stoletja.”9 Cvetje 5 (1884), 2; JD 1, 1994, 202. Takole pravi: “Da je dialektična izreka na Štajerskem, Koroškem itd. različna od dialektične izreke na Kranjskem, komu ni znano? Ali izobraženim mej nami je potrebna edin -stvena, imenujmo jo, /.../ “književna” izreka: in ta izreka ne sme biti neorganska zmes raznih dialektičnih izrek; tega, upam, ni treba šele dokazovati. Zato pa nikaker ne mislim, da mora v vsem le kranjščina odločevati, dasiravno je res, da splošno nihče ne more podreti. /.../ Le to je resnica, da mora podlaga biti “književni” le ena dialektična izreka in da ta ne more biti rezijanska ali prekmurska. Da mora izreka, ki ima podlaga biti “književni”. popustiti to, kar jo dela “dialektično” je bila tudi vedno moja misel. Podlaga “književni” izreki pa je in mora biti dolenjski in notranjski dialekt: /.../ pervič zato, ker je ta dialekt temelj naše književne slovenščine /.../, drugič zato, ker so v tem dialektu razni slovenski glasovi po pričevanju domačih kaker ptujih jezikoslovcev najrazločniše ohranjeni. Ali nevglajenosti in preproščine dialektične se mora znebiti in tu stopijo ostali dialekti v svoje pravice, npr. dol. ü se mora nadomestiti z gorenjskim u /.../.”10 Cvetje 22 (1905), 1; JD 3, 1995, 105: “/.../ jaz ne zaničujem nobenega našega narečja, bodisi štajersko, ali kranjsko, ali koroško ali katero koli drugo. Pa če se mislimo kedaj zediniti v izreki našega knjižnega jezika, se moramo poprijeti tistega, kar je splošniše, stariše, dosledniše.”


različno jezikovno izobraženost posameznih socialnih plasti in s tem njihovo različno jezikovno zmogljivost (performanco). Govori o govorici “priprostega, preprostega ljudstva”, (“preprosti izreki”), kateremu kot posebno socialno plast zoperstavi izobražence (“izobraženi svet”, “učeni Slovenci”, “izobraženi Slovenci”, “izobraženi ljudje”, “izobraženiše govorjenje”). Njegov izraz “preprosta izreka” je sopomenka za narečje. V njegovih spisih je veliko navedb, kjer je ta delitev prav sintagmatsko izražena. V eni od njih Škrabec govori o izpadu enega r v besedah z dvema (Jedrt, Jedert : Jerdrut, Brnad : Bernard, kumpir : krompir): “Taki in podobni primeri pa so iz ust priprostega ljudstva; izobraženi svet izgovarja ptuje besede se zavednostjo njih etimologije ter jih torej navadno ne pokvari tolikanj.”11

Manjša jezikovna zmogljivost (performanca) se kaže tudi v slovničnem znanju: “/.../ vender ne morem verjeti, da “razkrojeva dandanes jezikovni čut omenjene izvedenke takole: drvar+nica, kovač+nica”. Mogoče, da jih tako deli mej učenimi Slovenci kedo; preprosto ljudstvo, ali recimo narod slovenski ne more imeti takega čuta, že zato ne, ker izgovarja: dr–va–rn–ca, ko–va–čn–ca, čuti torej pred –ca pridevnike drvarn, kovačn /…/.”12

Pojav moderne vokalne redukcije in s tem izpadanje samoglasnikov v govorjenju Škrabec opaža pri izpadu novo nastalih polglasnikov: “V preprosti izreki se dandanašnji sicer tudi novi polglasniki iz neposlednjih zlogov radi zgubljajo, mladeniču devica veruje se sliši kaker: mladenču dvica verje /…/”.13 Zaveda se tudi besednih posebnosti narečij: “/.../ o besedi “blažen” v avemariji ter mi nekako očita, da “usiljujem” Slovencem namestu nje “žegnan”. To ni res; jaz te besede ne “usiljujem”, tudi ni treba, da bi jo; saj jo rabijo Slovenci od nekedaj in vsaj priprosto ljudstvo gotovo sploh tudi še dandanašnji.”14 Škrabec je poznal tudi narečne variante besed: bučela, čebela.15 Težko je ugotoviti, kdo je prvi rabil izraz švapati.16 Škrabec ga rabi v zvezi z označevanjem mej te gorenjske glasovne posebnosti.

2.1.3 Med tema dvema jasno začrtanima socialnima poloma se pri Škrabcu v obrisih kaže še tretja socialna zvrst, splošni pogovorni jezik. Ta zelo pomembna misel v Škrabčevem jezikoslovju se glasi takole: “Jaz mislim namreč, da izobraženi Slovenci že pred sto leti niso govorili vsak v svojem domačem narečju, temuč, da je bil že

11 Cvetje 3 (1882), 1; JD 1, 1994, 103.12 Cvetje 14 (1895), 2; JD 2, 1994, 204. Škrabec utemeljuje svojo odločitev o izbiri izraza gluhonemica in ne gluhonemnica v pomenu prostor za gluhoneme.13 Cvetje 19 (1902), 8; JD 2, 1994, 469.14 Cvetje 13 (1894), 8; JD 2, 1994, 181.15 Cvetje 10 (1891), 4: JD 2, 1994, 20.16 Cvetje 23 (1906), 1; JD 3, 1995, 153: “Dve uri od tani (od Izlak pri Zagorju, op. L. B.) proti Gorenjskem že švapájo, t. j. govorijo “šwa” za “šla”, “rekwa” za “rekla” itd.” V stvarno kazalo H. Majcenovič v 4. knjigi Škrabčevih Jezikoslovnih del, stran 513, se je vrinila pomota: Črtati je treba, da Škrabec ne omenja švapanja. Omenjeno je pod oznako III 153.


tedaj nekak skupen občevalni jezik, v keterem se je zlasti tudi pridigalo.”17

Posameznim oblikam iz splošno pogovornega jezika daje celo možnost rabe v knjižnem jeziku (oblika pojva za pojdiva).18 Razširjenost oblike pogojuje njeno vključitev v knjižni jezik, čeprav ima beseda reducirane vokale.

2.1.4 Na mestno govorico Škrabec mogoče zaradi nemčevanja ni pogosto opozarjal, a kot kažejo njegovi spisi, jo je dobro poznal: “Sicer pa se govori oče tudi še zdaj menda le bolj po mestih in trgih, po deželi pa pravijo še zmirom po staro oča.”19

2.2 V Škrabčevi jezikoslovni misli se oblikujejo tudi nekatere funkcijske zvrsti.

2.2.1 Ob knjižnem jeziku, omembi splošno pogovornega jezika in narečju kot socialnih zvrsteh se kot izrazita funkcijska zvrst kaže pri Škrabcu publicistični jezik, kateremu pripisuje tudi svoje besedje in moteče uvajanje novih pravopisnih dvojnic: “Poslednje besede (postojanka, op. L. B.) še ni v Pleteršnikovem slovarju; ali zdaj vsak dan kar mergoli postojank po naših časnikih.”20 In na drugem mestu: “Zdaj so pri nas blizu sploh v rabi primeri: gasivec, kadivec, morivec, volivec, ki jim ni kaj vgovarjati. Po časnikih seveda se najde še mnogo takega: lovilec torpedovk, rušilec torpedovk, čistilec ulic, snažilec črevljev, brusilec stekla in kovine, suhi plazilec, nevarni vlomilec itd.21 V publicistični funkcijski zvrsti so pogoste kršitve jezikovne norme: “očitne napake /se/ pasejo po knjigah in časopisih brez konca in kraja.”22 Publicistični stil je pač zaradi svoje narave za normativno naravnanega jezikoslovca vedno zanimiv in vabljiv.

2.2.2 Opaža tudi različne konotativne modifikacije za isti pojem. Slabšalnemu izrazu zoperstavlja izraz z vzvišenim, pesniškim pomenom: ”“Vojščak” se more ohraniti le v pejorativnem pomenu, morda za “miles gloriosus”, “Bramarbas”. Herv. “vojnik” pa naj služi poleg “vojaka” ko pesniški, vzvišeniši izraz, ki hrani v sebi pridevniško obliko, ki jo potrebujemo, vojni, –a, –o.”23 Seveda je današnja stilna vrednost teh izrazov različna od takratne. Pri tem naj bo omenjena tudi

17 Cvetje 20 (1903), 7; JD 3, 1995, 48.18 Cvetje 1 (1880), 4; JD 1, 1994, 20: “Naj odgovorim pri tej priložnosti na vprašanje, ali bi se smela rabiti v književni slovenščini skerčena oblika pojva itd.? Naj stariša knjiga, kjer sem našel pojte (za pojdite), so evangeliji /.../ kar že samo na sebi tej obliki nekako veljavo daje, zlasti pa, ker nam priča o njeni razširjenosti, o njeni rabi tudi v skrajnem vshodu. Rabi se pa tudi v skrajnem zapadu našega jezičnega obsega, v rezijanščini, torej pač po vsem Slovenskem. /.../ Kakor pa pišemo bom zraven bodem, tako menim, da bi smeli tudi pojvà, pojtà itd. zraven pojdiva, pojdita /.../.” Tukaj je bil Škrabec bolj radikalen od današnje norme.18 Cvetje 23 (1911), 4; JD 3, 1995, 410. Cvetje 13 (1894), 1; JD 2, 1994, 154: “Kaj bi bil vzrok, da se govori damov, v Ljubljani celo dam za: domov, v Ribn. tudi dama za: doma /.../ ne vemo.” Cvetje 14 (1895), 2; JD 2, 1994, 204: “V resnici pervotno domača, dasi morebiti le po mestih v navadi, je menda samo smetišnica /.../.”20 Cvetje 2 (1881), 60, op. 1, 2, d, 23. v.; JD 1, 1994, 448.21 Cvetje 22 (1905), 8; JD 3, 1994, 132.22 Cvetje 5 (1884), 6; JD 1, 1994, 219. Škrabec tu misli na pravopisne napake.23 Cvetje 32 (1915), 2; JD 3, 1995, 592


njegova zavest o “familijarnih”, ljubkovalnih oblikah lastnih imen in o njihovi stilni zaznamovanosti ter neprimerni rabi v nevtralnem stilu. To se kaže ob razpravljanju o imenu Franc v zvezi z imenom cesarja Franca Jožefa.24

Zgornje se navezuje na Škrabčevo omenjanje posebne starostne skupine z izraznimi značilnostmi, to je otroke in otroškega govora. V zvezi z njim omenja ohranjanje polglasnika v rodilniku25 in besedotvorne posebnosti: “/.../ nekatere nenavadne in novejše pomanjšavke na –ica: /.../ v otročjem govorjenju rokica, nogica, mošnjica, okance /.../, ležkat, skočkat, meska /.../” in ugotavlja, da “semtertja prehaja taka otročja izreka tudi v navadno govorjenje.”26 Zgoraj navedene jezikovne prvine sodijo v umetnostni jezik, čeprav Škrabec tega jasno ne pove.

2.2.3 Škrabec je obravnaval tudi izrazje, terminologijo, v kateri so temeljni izrazi internacionalizmi, katerim je podlaga grščina, “ko najbolj neutraljna/o/ podlaga/o/ mejnarodnega jezika; mnogo gerških besed je po znanstveni in tehnični terminologiji znanih več ali menj po celem svetu: anthropologia, biologia, geographia, zoologia, autodidakt, kinematograph, telephon itd.”27

Ob opozarjanju na novo uvedeno Vodnikovo jezikoslovno (“slovnično”) izrazje sklepamo, da je strokovne izraze tudi sam rabil premišljeno.28 V duhu tedanjega časa je razčlenjeval tudi naravoslovno29 (izrazi mrož, tjulenj, želva), pravniško (izraz štempelj oziroma kolek30) in filozofsko izrazje (istinitev : resnica31). Kot duhovnik je razpravljal tudi o verskem izrazju v zdravamariji in se med izrazi žegnana, blažena, blagoslovljena (si med ženami) odloča za zadnjega, ker je “pri nas, kaker v večini drugih Slovenov, za pomen “benedicere” sploh sprejeta /.../.”32

2.3 Ta sociolingvistična podoba Škrabčevega jezikoslovja kaže, da temelje slovenskega sociolingvističnega obravnavanja jezikovnih pojavov najdemo že pri Stanislavu Škrabcu. Eden takih je začetek funkcijskozvrstnega obdelovanja jezikovnih pojavov. Do sedaj je v slovenskem jezikoslovju veljalo, da je začetnik funkcijskozvrstnega obravnavanja zlasti Anton Breznik. Jože Toporišič v Slovenski

24 Cvetje 8 (1888), 5; JD 1, 1994, 358: “Za latinsko Franciscus pa je v naši slovenščini najdostojniša oblika “Frančišek” /.../, vender je v imenu Njih Veličanstva skrajšana oblika Franc karakteristična in popolnoma opravičena. Naša domača familijama oblika “France”, dali lepoglasna, vender ne bi bila primerna.”25 Cvetje 10 (1891), 3; JD 2, 1994, 17: “Dandanašnji ostane jazbəca; v otročjem govorjenju bi bilo morebiti opravičeno tudi starčəka, božčəka itd.”26 Cvetje 13 (1894), 7; JD 2, 1994, 178.27 Cvetje 29 (1912), 2; JD 3, 1995, 448.28 Cvetje 19 (1902), 10; JD 2, 1994, 476: “/.../ te končnice so bile Vodniku tako domače, da jih je porabil za veliko množico novih besed v svoji slovniški terminologiji: imenvaven (nominativus), rodiven (genitivus), dajaven (dativus), toživen (accusativus) /.../”. 29 Cvetje 3 (1882), 6; JD 1, 1994, 124 (o izrazu tjulenj). Cvetje 3 (1882), 7; JD 1, 1994, 128 (o izrazu mrož, želva).30 Cvetje 19 (1901), 4; JD 2, 1994, 454 (o izrazu štempelj oziroma kolek).31 JD 4, 1998, 295 (pisma Henriku TUMI).32 Cvetje 11 (1892), 8; JD 2, 1994, 84–85.


slovnici iz leta 1984 takole pravi: “Nastavke funkcijskozvrstnega gledanja na slovenski jezik imamo izrazite že v Breznikovih delih /.../”.33 Nedvomno je Breznik, ki je Škrabčeva dela dobro poznal, saj je uredil del njegovih Jezikoslovnih spisov, gradil na njegovem delu in funkcijsko zvrstnost precej razvil.

2.4 Sociolingvistično podlago Škrabčevega pojmovanja besednega sestava oblikuje še danes uveljavljeno načelo rabe, katero imenuje tudi z izrazom “uzus”. Pri tem loči obe bistveni obliki: govorjeno in pisno rabo34 in s tem v zvezi rabi izraz “pisna slovenščina”.35

2.5 Na področju sporočanja je Škrabec zahteval upoštevanje splošne razgledanosti naslovnika.36 Na nekem mestu takole pravi: “Nemški napisi, ki se navajajo, bi se bili morali posloveniti; kmetu neznane ptuje besede, kaker: Madona, ciborijanski, plastičen, grisignat, barelief itd. bi se bile morale ali z domačimi nadomestiti ali razložiti. Na take reči se pri nas v spisih preprostemu ljudstvu sploh premalo gleda.”37

3 Iz takega pojmovanja socialno- in funkcijskozvrstnega sistema je izhajala tudi Škrabčeva podoba besednega sestava, ki se giblje v dihotomnih razmerjih: živo – neživo, domače – tuje.

3.1 Živo – neživo

Jedro in temeljno podlago mu pomenijo “žive”38, “splošne”39, uveljavljene in po celem slovenskem ozemlju razširjene besede. Prvi izraz besede zamejuje časovno proti tistim, ki so izumrle in jih Škrabec imenuje “arhaizmi”40, drugi pa proti ozko rabljenim besedam, ki se ne pojavljajo v vseh funkcijskih in socialnih zvrsteh. Škrabec jih imenuje “knjižne” besede. Tako poimenovanje nefunkcionalnih besed je ostalo do današnjega časa. Tako označuje posamezne besede kot “grajánski”41 (državni, družbeni) in negovorjene, besedotvorno opazne besede s priponskim obrazilom –ost42 (enotnost, mehkotnost, dovršenost, premetenost). Zadnje omenjene abstrahirajo pomene. Vendar jih v neprimernem sobesedilu delajo nejasne, v besedah s

33 Jože TOPORIŠIČ, Slovenska slovnica. Pregledana in razširjena izdaja, Maribor 1984, 717.34 Cvetje 12 (1893), 3; JD 2, 1994, 114: “Taka beseda (da ohrani naglas v prvem delu zloženke, op. L. B.) je tudi devetdnevnica /.../, ki je izostala (iz Pleteršnikovega slovarja, op. L. B.), dasi se dandanašnji sploh govori in piše.” Cvetje 14 (1895), 2; JD 2, 1994, 206: “Upam torej, da je g. Rudež za zdaj prav izvolil; kako bo odločil “usus”, ne vem.” (Ob odločitvi za izraz gluhonemica in ne gluhonemnica. Enako se je odločil tudi pisec priročnika o zavodu za gluhoneme Anton Rudež.)35 Cvetje 3 (1882), 6; JD 1, 1994, 123: “V vseh domačih besedah naj bi se potemtakem deržali tega “pravila”, da se l, kjer je imel v stari slovenščini u ali i /.../ za sabo, izgovarja ko u ali w /.../ Ako se ketera beseda temu pravilu vpira, ni drugači, kaker da je pokvarjena in pisni slovenščini (poudarila L. B.) neprimema.”36 Cvetje 5 (1884), 6; JD 1, 1994, 219: “Radi Vam priterjujemo, da se je treba v knjigah, za prosto ljudstvo pisanih, čudnih besed in pomenov izogibati; po tem se tudi vedno ravnamo, koliker in kjer je mogoče.”37 Cvetje 6 (1887), 12; JD 1, 1994, 291.38 Cvetje 22 (1905), 6; JD 3, 1995, 124.39 Cvetje 5 (1884), 6; JD 1, 1994, 220.40 Cvetje 3 (1882), 3; JD 1, 1994, 110.41 Cvetje 2 (1881), 60, op. 1, 2, d, 23. v.; JD 1, 1994, 448.42 Cvetje 13 (1894), 7; JD 2, 1994, 178.


sičniki in šumevci pa oblikujejo moteče glasovno okolje. Knjižno označene so v glavnem bile tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Aktualne postajajo v novejšem času, velikokrat tudi v sobesedilu, ki ga nakazujejo zgoraj navedeni pomisleki. V tem razdelku velja omeniti Škrabčevo kritično presojo Pleteršnikovega slovarja, kamor so zašle mnoge “neorganske tvorbe”43 ali celo “mertve rojene izmišljenke”.44

Prav tako obravnava tudi narečne izraze, ki jih imenuje “provincijalizmi”. Tako je označil besedo “mošnjiček” namesto splošno mošnjica, “nežké” namesto nečké, “čepeta” namesto splošno čepita, “kladvov” namesto kládiv, “razstrešenih” namesto raztresenih, “cró” namesto cvró, “not” namesto noter itd.45 Narečne izraze tudi ožje označuje. Kot profesorju na goriški gimnaziji so mu bile domače naglasne posebnosti goriškega govora.46

“Skovank” ne pogojuje z živo poimenovalno potrebo, ampak nastajajo samo zaradi prevajanja latinskih imen, ki je samo sebi namen.47 Skovanke imenuje tudi “fabrikat”.48 Pri Škrabcu imajo v glavnem negativno jezikovno vrednost, vendar ne vselej. Ob razpravljanju o izrazih žegnana, blažena, blagoslovljena v molitvi zdravamarija izbere zadnjega, čeprav je po grškem vzorcu “skovana” beseda, a je v slovenščini in pri drugih Slovanih razširjena in uveljavljena.49

“Arhaizme” Škrabec omenja, ko v skladu z duhom časa besedje primerja z njihovimi razvojnimi oblikami, največkrat iz stare cerkvene slovanščine.50

3.2 Domače – tuje

3.2.1 Naslednje veliko besedoslovno razmerje, ki ga Škrabec večkrat obravnava, je razmerje domače : tuje. Pogost izraz na tem področju Škrabčevega besedoslovja je “domača beseda”.51 Eden od izrazov za neavtohtone besede pa je “izposojenka”, “izposojena beseda”. Tako označuje besede, ki so v slovenski besedni sestav prišle iz nemščine (“nageljni”, “nudeljni”, “oringljni”52), iz hrvaščine (“tuga, tužen, muka, mučenec, mučenik”53) iz ruščine (“žrtvovati”54) in tudi t. i. internacionalizme (“armada”55), “psal(je)m, provincijalj, gene–

43 Cvetje 19 (1902), 9; JD 2, 1994, 474.44 Cvetje 14 (1895), 11; JD 2, 1994, 242.45 Cvetje 5 (1884), 5; JD 1, 1994, 215.46 Cvetje 17 (1910), 3; JD 3, 1995, 357. Škrabec uporablja izraz “goriški provincijalizem”.47 Cvetje 22 (1905), 6; JD 3, 1995, 124.48 Cvetje 11 (1892), 8; JD 2, 1994, 85.49 Cvetje 11 (1892), 8; JD 2, 1994, 84–85.50 Cvetje 5 (1884), 11; JD 1, 1994, 240: “/.../ pisava “ladij, obrežij” je v naši novi slovenščini neopravičen arhaizem, ki so ga slovničarji iz stare slovenščine vtihotapili.”51 Cvetje 13 (1894), 11; JD 2, 1994, 194; Cvetje 19 (1901), 4; JD 2, 1994, 454.52 Cvetje 9 (1889), 2, b, 34. v. (opomba 2); JD 1, 1994, 473:53 Cvetje 12 (1893), 11; JD 2, 1994, 146.54 Cvetje 28 (1911),11; JD 3, 1995, 437.55 Cvetje 32 (1914), 1; JD 3, 1995, 590.


raljni, normaljni, verbaljni.”56 Zadnje izposojenke je označil kot “novejše”, mogoče zato, ker so v slovenščino prišle iz latinščine in grščine s kulturnimi vplivi. Slovensko jezikoslovje jih je do nedavnega imenovalo kulturne tujke. Prav tako govori o izposojenkah v zvezi z neslovenskimi jeziki, ki si izposojajo besede iz drugih jezikov.57 Omenja rezijanščino, ki si je izposodila besede iz furlanščine.58

Navedbe iz različnih obdobij Škrabčevega jezikoslovnega delovanja vodijo k sklepu, da je Škrabec rabil izraz izposojenka za vse besede, ki se niso avtohtono pojavile v slovenskem jeziku in da ni daleč od današnjega pojmovanja izposojenk v Enciklopediji slovenskega jezika J. Toporišiča, po katerem so to “besede/a/, besedne/a/ zveze/a/, ki so /je/ prišle/a/ v slovenščino iz drugega jezika in so /je/ popolnoma prilagojene/a/ zgradbenim lastnostim prvin slovenskega (knjižnega) jezika.”59

3.2.2 Izraz izposojenka svoj pomen določneje pokaže ob Škrabčevem pojmovanju tujk. Do njih ima Škrabec v glavnem odklonilno stališče. Njegova ugotovitev, da tujke ne sodijo v slovar (kritika Pleteršnikovega slovarja),60 ampak v slovar tujk, sicer ni v skladu s slovaropisnimi načeli, vendar pa je toliko bolj utemeljena njegova zahteva, da bi se morale razlagati opisno, ne pa s sopomenkami. Tujke so mu ahat, alkaloid, alkoran.61 Tako imenuje tudi lastna imena Joannes, Mihael, Leonard, Napoleon.62 Zgledi kažejo, da je Škrabčevo pojmovanje tujk vezano na besede, ki so po izvoru iz latinščine in grščine. To potrjujeta tudi zvezi “vdomačene besede”, “podomačene tujke”, ki kažeta, da se je Škrabec zavedal postopka podomačevanja. Tako je opredelil besedi angel, psalm.63 Izraz podomačena tujka je vezni člen med dvema nasprotnima poloma na osi, ki jo oblikujejo na eni strani “pervotno domače besede”, danes bi rekli neprevzete besede, in na drugi “tuje, nevdomačene besede”, kamor sodijo še posebej “tuja, nevdomačena imena oseb in krajev”, kot so na primer Balzac, Corneille, Vlček64 (v današnjem izrazju prevzete besede, še posebej tujke in polcitatna imena). Škrabec je tako jasno ločil glede izvora vse tri glavne stopnje: avtohtono domače besedje (neprevzete besede), podomačene besede ali izposojenke in danemu jeziku neprilagojene besede (tujke, citatne besede), pri čemer glasoslovni zakoni

56 Cvetje 18 (1900), 7; JD 2, 1994, 417.57 Cvetje 18 (1900), 7; JD 2, 1994, 417.58 Cvetje 30 (1913), 9; JD 3, 1995, 526.59 J. TOPORIŠIČ, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992, 299–300.60 Cvetje 14 (1895), 11; JD 2, 1994, 242. Čeprav Škrabec na tem mestu PLETERŠNIKA kritizira, je zelo dobro zadel bistvo njegovega slovaropisnega delovanja, saj ga glede na pomensko razčlenjevanje imenuje “popisujoč leksikograf”. Cvetje 14 (1895), 1; JD 2, 1994, 201.61 Cvetje 14 (1895), 11; JD 2, 1994, 242.62 Cvetje 1 (1880), 8; JD 1, 1994, 34.63 Cvetje 18 (1900), 7; JD 2, 1994, 417.64 Cvetje 21 (1904), 11; JD 3, 1995, 98.


veljajo za vse besede enako.65 Nedomače besede imenuje tujke in izposojenke, tudi “nevdomačene besede”. Pri opredeljevanju besed z današnjega stališča bi bile v primerjavi s Škrabčevimi oznakami razlike, vendar je pomembna sama kategorialna delitev in merila, na podlagi katerih je delitev izpeljana.

Strokovna izraza izposojenka in tujka ni rabil dosledno. Ko opredeljuje izgovor besed angel, angelski, ki naj bi se po Pleteršniku izgovarjala, kot se piše, pravi: “Ali s tem bi bila beseda označena ko tujka, kar nam vender že davno ni več, dasiravno je izposojenka.”66

3.2.3 Škrabčevo nejasno razmerje tujka : izposojenka je razvil Anton Breznik. Problem je določneje opisal v razpravi O tujkah in izposojenkah iz leta 1906: “Da dobimo potrebnih načel, moramo ločiti vse neslovenske besede v dve vrsti: prvič so besede, ki si jih je izposodil preprosti narod, občujoč s sosedi, ter jih vzel za svoje, ko jim je tuje zveneče glasove spremenil v bližnje domače, to so izposojenke. Te pišemo v knjigi v domači obliki, zato moremo postaviti zanje načelo, ki ga vsi priznavajo: izposojenke po domače.

V drugo vrsto moramo deti vse one besede, ki jih rabimo navadno v znanstvu, v tehniki in sploh v omikanem svetu ter jih pozna le tisti, ki je zvedel zanje po izobrazbi, po kakršni koli že. To so pa tujke. Med obema vrstama je bistvena razlika, zato /je/ treba za poslednjo tudi drugega načela. Tujk po domačih glasovnih zakonih ne moremo pisati; /.../ temveč največ zavoljo tega, ker bi se pri spreobračanju tujke toliko premenile, da bi dostikrat umevnost trpela; zraven bi postale, za občinstvo povedano, smešne in preproste.”67

Vendar tudi Breznik izrazja za posamezno časovno kategorijo besed ni imel natančno izdelanega. V svoji slovnici 1916. leta je tujke razdelil na “prastare, v prvi dobi izposojene”, ki so se razvijale po slovanskih jezikovnih zakonih in jih zato popolnoma prilagojene najdemo v vseh slovanskih jezikih. Te prvotne tujke je imenoval izposojenke. Novejše besede tujega izvora, ki se ne prilagajajo slovenskim jezikovnim zakonom in tudi niso splošno sprejete, Breznik imenuje tujke. Poudarja, da so to še posebej tehnični izrazi v posameznih strokah.68

Kot zapisano kaže, je izraz tujka v tem besedilu dvopomenski: na eni strani pomeni isto kot izposojenka, “prastara, v prvi dobi izposojena beseda”, na drugi pa tujka v današnjem pomenu besede.

65 Cvetje 22 (1905), 3; JD 3, 1995, 112: “Glasoslovni zakoni, ali, če hočemo rajši, zakoni glasovne aljternacije morajo pač isti biti za vse primere, naj bo beseda pervotno domača ali o pravem času vdomačena.”66 Cvetje 21 (1904), 11; JD 3, 1995, 96.67 Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, ur. J. TOPORIŠIČ, Slovenska matica, Ljubljana 1982, 365–66. 68 Prim. Anton BREZNIK, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec 1916, 219.


3.2.4 Ob Škrabčevem normativnem obravnavanju besedoslovnih vprašanj, ki mestoma prehaja na skladenjsko raven ali pa zadeva posamezne razvojne oblike besed največkrat omenja germanizme69 (potunkati, podati se kam, poduk), latinizme, rusizme, čehizme, srbizme, hrvatizme,70 grecizme, italianizme,71 barbarizme,72 čakavizme,73 včasih tudi v pogojni obliki. Njegovo razpravljanje o nedomačih oblikah včasih preide že v afektacijo, ki se izživi v priložnostnih besedah: “/.../ da naše “bomkanje”: “vzel bom, zašil bom, presodil boš /.../” ni gorenjski germanizem, temuč pravi stari obče slovenski, ali /.../ občeslovanski kajvemkakizem.”74

3.2.5 V tem razdelku obravnavano vprašanje izvora besed, je Škrabec reševal v skladu z besedoslovnimi zakoni. Njegovo funkcionalno, nepuristično gledanje na jezik potrjuje jezikovno vrednost ne samo splošnim kulturnim izrazom iz grščine in latinščine, ampak tudi germanizmom, seveda če so trdno vraščeni v besedni sestav: “Zahvalimo torej Boga za naše latinizme, mi, Rusi in Nemci; ž njimi smo prejeli svojo omiko in kar je ž njo v zvezi. Pa tudi germanizmov se ne otepljimo celo presilno, ker so nam včasi tudi ti potrebni; brez njih ne bi imeli ne kralja ne knjaza, ne grofa, ne knofa, ne ordenov, ne redov, ne odlikovanj, niti točke zrenja!”75 Izvor besed torej ne sme vplivati na njihovo rabo oziroma sprejetost v besedni sestav danega jezika.76

Prav tako ne gre preganjati posebnih morfemskih oblik posameznih izvorno nedomačih besed, če so se že trdno včlenile v besedni sestav slovenskega jezika. Gre za oblike nagelj – nageljna, naglja; krempelj – krempeljna, kremplja; brencelj – brenceljna, brenclja; tempelj – tempeljna, templja.77 Ob teh dvojnicah se odloča za danes aktualno demokratično načelo osebne izbire: “Sicer so morebiti kremplji komu pripravniši ko krempeljni, brenclji prijetniši ko brenceljni. Kjer sta obe obliki mej ljudstvom v navadi, more pisavec izvoliti tisto, ki mu bolje vgaja; če je pa le ena v rabi, kaker nudeljni in nageljni, je menda slovnica nima pravice preganjati, zlasti ji pa nikaker ne gre priporočati napake kaker apostelja.”78 Proti purizmu se ni izrekel samo

69 Cvetje 5 (1884), 5; JD 1, 1994, 215.70 Cvetje 17 (1898), 3; JD 2, 1994, 353, ob razpravljanju o sopomenkah čitati in brati. ŠKRABEC se zavzema za zadnjega.71 Cvetje 31 (1914), 2; JD 3, 1995, 546. Cvetje 29 (1912), 6; JD 3, 1995, 464.72 Cvetje 18 (1900), 7; JD 2, 1994, 417.73 Cvetje 24 (1907), 1; JD 3, 1995, 202.74 Cvetje 15 (1896), 2; JD 2, 1994, 253.75 Cvetje 17 (1898), 3; JD 2, 1994, 353.76 Cvetje 13 (1894), 8; JD 2, 1994, 182: “ »Prim. lista«, da je namreč ta beseda »spaka, ki ni ne slovenska ne nemška ne latinska«. V resnici ni nič slabša, kaker so druge, ki so iz latinščine ali gerščine prešle v nemščino in iz nemščine v slovenske jezike, primeri: cirkev /.../, križ /.../, papež /.../, škof /.../, kelih /.../, maša /.../. Te besede po korenu niso slovenske, po obliki pa niso niti nemške niti latinske. /.../ Tudi cesar, kralj, knez, kerst, konoplja, lan, ljubka, olje, vino, šola, hiša, kuha, bukev, breskev, črešnja, češplja, jablan, jabelko itd. niso slovenskega korena, ali se more zato reči, da niso slovenske?”77 Cvetje 19 (1902), 8; JD 2, 1994, 470: “Ali prof. SKET uči: “Krivo je govoriti in pisati: krempelj – krempeljna, brencelj – brenceljna, tempelj – tempeljna”. - Zakaj je krivo? Ali, ker je n iz nemščine? Če je vsa beseda iz nemščine, zakaj pa ravno n ne bi smel biti, ki nam vender ne dela nobene težave?”

78 Cvetje 19 (1902), 8; JD 2, 1994, 470.


ob pravopisnih dvojnicah, ampak tudi ob sopomenskih parih, kjer je ena beseda že uveljavljena (župnija : fara)79.

3.3 Škrabec se je odzival tudi na aktualne besedne novosti. To področje novih besed bi sicer lahko oblikovalo samostojen razdelek staro – novo, vendar naj bo omenjeno tukaj, ker se kategorija novega pokriva s kategorijo tuje. Tako je v njegovih razpravah raztreseno veliko opomb, ki se nanašajo na posebno skupino novih besed, imenovanih tudi “novinke”.80 Izraz, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika nima, kar pomeni, da je nepogostna beseda, je ostal aktualen, saj tako poimenujeta nove besede tudi Franc Jakopin81 in Lino Legiša,82 oba tudi slovarnika. To obsežno, z drugimi jezikovnimi vprašanji prikrito in po raznih Škrabčevih spisih razdrobljeno področje njegovega delovanja bi zahtevalo samostojno obdelavo. Zato naj bodo kot podlaga temu navedeni le izrazi, ki jih je Škrabec označil kot nove besede in o katerih razpravlja: pridevnik cenen, samostalniki tolpa, vojna, postojanka. Med njimi je tudi izraz kolek iz pravniškega izrazja in želva, tjulenj, mrož iz prirodopisa ter novi izrazi iz Vodnikovega slovničnega izrazja.

3.4 Ob teh kategorijah besed, ki zadevajo njihovo časovno določenost ali izvor, naj bodo omenjene še besede, ki jih Škrabec ločuje glede na nekatera druga merila. Glede na besedotvorje omenja “pomanjšavke”83 ali “deminutive”,84 “avgmentative”85 in “feminine”.86 Glede na pomensko merilo in pisno obliko omenja “homonime”87 in “sinonime”.88 Kot posebno skupino besed, kjer prihaja do izraza njihov zvočni učinek, Škrabec omenja onomatopoetične besede (frčati, frfrati).89

3.5 Škrabec je posegel tudi v imenoslovje (onomastiko). Zavzemal se je za zbiranje ledinskih imen (mikrotoponimov). Tako se navdušuje ob novi knjigi z naslovom Zgodovina fara ljubljanske škofije: “Ne le za domačo zgodovino in zemljepis bo imela zbirka veliko ceno, tudi jezikoslovje ne bo ostalo brez dobička, kaker lepo kažejo pervi zvezki. To velja zlasti glede na lastna imena, keterih prava izreka in sklanja je dostikrat le v dotičnem kraju znana, kjer so doma, pa je semtertja celo za slovnico jako znamenita /.../. Naj se torej tudi nadalje in še v veči obilnosti sprejemajo v te popise vaška, njivska,

79 Cvetje 7 (1888), 12; JD 1, 1994, 338: “(“Duhovnija /.../ čudna beseda! “župnija” ni dosti boljša. Ako ne moremo rabiti “župe”, bodimo pametni, pa ostanimo pri “fari”. Jaz ne vem, zakaj bi bila “cerkev” dobra, “fara” pa ne; iz nemščine je to in ono, pervotno pa oboje gerško.)”80 Cvetje 11 (1892), 9; JD 2, 1994, 88.81 Prim. Franc JAKOPIN, Novo besedje v ruščini, Jezik in slovstvo 27 (1981/82), št. 5, 166–168.82 Prim. L. LEGIŠA, Iz ozadja Prešernove Nove pisarije, Slavistična revija 19 (1971), št. 2, 134–135.83 Cvetje 13 (1894), 7; JD 2, 1994, 178. 84 Cvetje 10 (18911), 11; JD 2, 1994, 49.85 Cvetje 10 (1891), 11; JD 2, 1994, 49.86 Cvetje 8 (1888), 4; JD 1, 1994, 354.87 Cvetje 21 (1904), 4; JD 3, 1995, 68.88 Cvetje 23 (1906), 5; JD 3, 1995, 168.89 Cvetje 12 (1893), 12; JD 2, 1994, 150.


gozdna in druga taka imena po resnični domači izreki z natančnim akcentom ter dotičnimi pridevniki in imeni prebivalcev. Prava, knjižni slovenščini primerna pisava/e/ naj se določuje, kjer vže po izreki ni določena, po oblikah, ki jih ima ime v starih listinah in v kanclijski nemščini /.../.”90

Škrabčevo prizadevanje za zbiranje ledinskih imen ni bilo brez širšega tovrstnega kulturnega zaledja. Iz celotnega Škrabčevega dela je opazno, da je imel stike z veliko jezikoslovci in da mu je bilo v dosegu veliko časopisov; zato lahko sklepamo, da mu ni bila neznana akcija zbiranja zemljepisnih lastnih imen, ki jo je leta 1876 začela Slovenska matica in pri kateri se je najbolj delovnega izkazal Maks Pleteršnik. Da Matičina akcija ni bila brez odmevov, ugotavlja tudi Alenka Šivic – Dular: “Čeprav ta časovno najdaljša Matičina akcija ni pripeljala do načrtovanega rezultata/izdaje imenika za znanstvene namene, pa s svojimi stranskimi učinki ni ostala brez sledi in jo tudi zato moramo uvrstiti med Matičine prispevke k razvoju slovenistike.”91

V navedeni Škrabčevi misli se kažejo vsa bistvena in še danes aktualna vprašanja zapisovanja zemljepisnih lastnih imen.

a) Škrabec določa pomenski obseg zapisovanja lastnih imen. Zapisano kaže, da se omejuje na ledinska imena.

b) Zapisovanje ledinskih imen naj ima dve stopnji. Na prvi naj se ledinska imena zapisujejo v narečni fonološki obliki (“po resnični domači izreki”), druga stopnja pa prvo izpopolni s poknjiženo pisavo narečnega izraza.

c) Merila za poknjiženo obliko je domača izreka. Kadar se nanjo ni mogoče opreti, naj se upoštevajo zapisi v starih listinah in v pisarniški nemščini.

d) Natančno je treba zapisati slovnične lastnosti ledinskega imena (naglas, pravorečje, sklanjatev) in vse besedotvorne možnosti (pridevnik, imena prebivalcev).

Videti je, da so Škrabčeva določila o zapisovanju lastnih imen enaka današnjim.

4 Izrazi iz njegove besedoslovne teorije in njihova razčlemba so podlaga, iz katere izhajajo žal nekatera nerazčlenjena, tudi danes veljavna besedoslovna načela.

4.1 Eno takih je nepuristično, funkcionalno gledanje na besede kot take, še posebej na prevzete. Tukajšnja obravnava besed, ki jih je Škrabec obdeloval glede na izvor, jasno kaže, da se je to še posebej izrazilo pri upoštevanju nemških izposojenk kot enakovrednih besednih možnosti.

90 Cvetje 6 (1886), 7: JD 1, 1994, 271–272.91 A. ŠIVIC – DULAR, Slovenska matica in akcija za Zbiranje zemljepisnih imen, XXV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1989), 85. Dr. Alenki Šivic – Dular se najlepše zahvaljujem za strokovni pogovor o omenjeni problematiki, dr. Metki FURLAN pa za posredovanje informacij in literaturo.


4.2 Bistvena ugotovitev za pomenoslovje je, da se pomen besed ne kaže v besedi sami po sebi, ampak v njihovi zvezi z drugimi, kar se uresniči v sobesedilu. Poudarjanje, da pomen ugotavljamo iz sobesedila, je v Škrabčevih spisih tako razpoznavno, da Škrabca lahko štejemo za prvega pomenoslovca, ki je v slovenskem jezikoslovju opozoril na to. Tako je dal podlago za razvijanje teh postavk pri A. Brezniku. S tem podatek o začetku sobesedilnega razumevanja pomena besed, ki ga je slovensko pomenoslovje do sedaj pripisovalo Brezniku,92 preide na Stanislava Škrabca. Navedbe: “/.../ da bi bilo pa “veliko besed v “Cvetju”, ki jih še v nobeni slovenski knjigi ni najti”, to se nam ne zdi. Ako je res kje rabljena kaka menj navadna ali ptuja beseda, se iz celega stavka brez težave vidi in ve, kaj pomeni. Sicer pa smo pripravljeni vse tiste besede tudi naravnost pojasniti in razložiti /.../”.93 “/.../ “rešim” naznanja le doveršenost djanja /.../ v pravem pomenu te besede, t. j. neomejen čas. Ravno zato pa se lahko rabi, ako je iz konteksta pravi pomen zadosti jasen, tudi za djanje, ki je vže doveršeno, to je v pripovedovanju za perfektum ali pa za djanje, ki se šele ima doveršiti /.../”.94 “Natančni pomen posameznega stavka se da dostikrat določiti še le iz konteksta, da, celo besede sv. Aljfonza so lahko da še le potem tako jasne, da se dajo prav prevesti, ko imamo pred sebo kontekst, iz katerega je vzet kak citat.”95 Ugotavljanje pomena besed iz sobesedila je še posebej pomembno pri razumevanju enakozvočnic (homonimov). Škrabec tudi jasno opozarja na povezavo razumevanja pomena in govornega položaja v govornem prenosnem kodu: “/.../ tiste (homonimne besede, op. L. B.), ki se v resnici že od nekedaj enako izgovarjajo in enako pišejo, naj se tako izgovarjajo in pišejo tudi nadalje. V takem primeru naj skuša bravec iz zveze posneti pomen; v govorjenju je očiten lehko da tudi iz drugih okoličnosti.”96

4.3 Prav tako je v njegovi jezikovni zavesti opazna potreba po enopomenskem izražanju. Ob razpravljanju o oblikah Sloven, Slovenec se samokritično obtoži, da ni bil dosleden v rabi teh izrazov, ker enaka izpeljanka slovenski iz teh dveh izrazov predstavlja tudi enak pomen, kar s pomenskega stališča ni dobro.97

92 Slovenski pomenoslovec Jaka MÜLLER ob preglednem zapisu o slovenskih pomenoslovnih razpravah takole pravi: “Vredno se mi zdi še omeniti, da je že Breznik zapisal, da se pomen lahko spozna iz besedne zveze (sobesedila), tj. iz celega stavka ali situacije, v kateri je bila beseda izgovorjena (Slovenska slovnica 1916, 221).” Prim. Jaka Müller, Pomenske skupine in pomenska sestava besed (samostalnikov), XVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1980), 37. BREZNIKOVA navedba iz njegove Slovenske slovnice 1916 pa je taka: “Kdaj ima kaka beseda pravi ali preneseni, zamenjani pomen ali kdaj se rabi v posebnem smislu, moremo spoznati iz besedne zveze (konteksta), t. j. iz celega stavka ali govora ali iz situacije, v kateri je bila tista beseda izgovorjena.”93 Cvetje 5 (1884), 3; JD 1, 1994, 206.94 Cvetje 7 (1887), 2; JD 1, 1994, 298.95 Cvetje 8 (1888), 2; JD 1, 1994, 347.96 Cvetje 21 (1904), 4; JD 3, 1995, 69.97 Cvetje 26 (1909), 11; JD 3, 1995, 336.


4.4 Škrabec je poznal zakonitost o povezavi med zemljepisno razširjenostjo posamezne oblike besede ali besede sploh. njeno starostjo in splošno uveljavljenostjo po načelu: splošne besede so stare in povsod uveljavljene. Ob obliki volcje takole pravi. “Oblika volcjé je pri nas jako stara, ker je splošna.”98

4.5 Analogija (Toporišič: nalika) ni samo ena vrsta tvorjenja novih besed, ampak ima pomemben vpliv tudi pri spreminjanju morfemskih oblik že ustaljene besede.99

4.6 Škrabec je poznal povezavo med obvestilnostjo besed, njihovo primerno dolžino ter pomensko razvidnostjo. To je pokazal ob razpravljanju o razvojnih stopnjah svojilnih zaimkov.100 Misel je razvil leksikograf Stane Suhadolnik.101

4.7 Škrabec je poznal v teku zgodovine preizkušeno zakonitost, da razvoj besedne dolžine poteka tako, da se dolge besede krajšajo, on pravi “krčijo”, kratke pa daljšajo. Takole pravi: “Predolge besede so nerodne, zlasti če jih je treba pogosto rabiti.”102 Na drugem mestu: “Sčasoma je člen izgubil naglas ter se ko enklitika začel naslanjati na pridevnik. Tako se je ž njim sprijel v eno besedo, ki se je berž začela kerčiti in krajšati, ako je bila predolga in prenerodna.”103

4.8 Škrabec je priporočal upoštevanje stilističnega načela jedrnatosti. V zvezi s tem naj bi na začetku besedil navajali pogoste in pomensko nosilne besede (ključne besede) ali besedne zveze v celoti, v nadaljnjem besedilu pa le njihove jedrne dele: “/.../jaz mislim, da bi se smeli po pravici tudi mi zadovoljiti se zavodom za gluhoneme. Kjer se o takem zavodu kaj več govori, bi zadostovalo v začetku ga tako imenovati; nadalje bi se reklo le zavod, ali le gluhonemi /.../, kaker se v resnici govori.”104

4.9 Škrabec se je zavedal tudi jezikovne redundance (Toporišič: jezikovnega preobilja). Ob naslovu za že omenjeni Mahničev list Rimski katolik previdno razpravlja o nepotrebnosti izraza rimski.

98 Cvetje 29 (1912), 12; JD 3, 1995, 490.99 Cvetje 17 (1899), 10; JD 2, 1994, 382: “Beseda tkaləc se je v domačem življenju preprostega naroda gotovo od nekedaj jako pogostoma govorila; zato je mogla nekod tolik vpliv imeti, da so se jele po nji ravnati zaporedoma skoraj vse besede na –vec, –vac.”100 Cvetje 2 (1881), 9; JD 1, 1994, 86: “Te skerčene oblike so se torej ob svojem času, znabiti od 9. do 15. stoletja sploh rabile v naši slovenščini. Ali kako pa, da se dandanašnji več ne? Vzrok je, mislim, očiten: premalo jasne so bile in preoddaljene od nominativa moj. Kaj je bilo torej storiti, da se popravi škoda, ki jo je kerčenje napravilo? Starih polnih oblik ni bilo več v jeziku; že davno pozabljene se niso mogle zopet vpeljevati. Popraviti se je moralo to, kar je bilo pri hiši. Pa kako? Namestu nepomenljivega ě se je postavil pomenljivi v nominativu ohranjeni oj tudi v ostale sklone /.../.”101 Prim. S. SUHADOLNIK, Odnos med dolžino, obvestilnostjo in pogostostjo besed, Slavistična revija 20 (1972), št. 1, 135–148.102 Cvetje 32 (1915), 5; JD 3, 1995, 604. Škrabec takole nadaljuje: “V 16. stoletju in vse do konca 18. je najti v našem slovstvu za pojem “et” le dvozložno “inu”, šele ob Vodnikovem času semtertja “in” /.../ Pervotno obliko “i” je spodrinila oblika “ino” pač zato, ker je bila ona za našo slovenščino prešibka. Ali ta je bila za tako pogostno rabo pa predolga in preokorna; zbrusila se je torej v “in”, kar je, če tudi ne-dosledno, vender za našo slovenščino najprimerniše.”103 Cvetje 7 (1887), 5; JD 1, 1994, 310.104 Cvetje 14 (1895), 1; JD 2, 1994, 201.


Takole pravi: “Katoličan torej bi se bil list po domače dobro mogel imenovati ali pa “Rimski katoličan”? O raznih pomenih, ki bi jih mogla imeti ali ne besedica “rimski” v tem naslovu in o njeni potrebnosti ali nepotrebnosti bi se dalo precej napisati, pa jaz ne bom, ker nisem zoper njo v pomenu, v keterem jo je najberž hotel rabiti g. izdajatelj.”105

4.10 Škrabec priznava, da razvoj besednih zakonitosti ne poteka vselej po logičnih zakonih in da ima vsako jezikovno pravilo tudi izjeme. Takole pravi: “Tudi izjeme, ki jih pozna vsaki jezik več ali menj, morajo imeti vsaka svoj vzrok, le da učenjaki ne vedo vselej zanj.”106

4.11 Škrabec je velikokrat sinhrono utemeljitev posameznih jezikovnih problemov podprl tudi psiholingvistično – z jezikovnim čutom. “Nomina agentis z genitivom tudi ne vgajajo našemu jezičnemu čutu. Ali kako naj bi rekli namestu “brusač diamanta, izdelovatelj ladij, obdelovatelj rastline indigo”? Morda: “demantobrusec, ladjestavec, indigovec”. Ali pa naj bi se opisovalo: “človek, ki demante brusi, ki ladje stavi, ki indigo prideluje”.”107 Tako je nedvomno tudi prvi slovenski jezikoslovec, ki je uporabil, čeprav na podlagi prevoda, tudi danes zelo aktualno zvezo – psihološka lingvistika. Škrabec ocenjuje knjigo nemškega filozofa Wilhelma Wundta Narodna psihologija in takole pravi: “V uvodu te knjige razklada pisavec, kaj je po njegovi misli namen psihološke lingvistike, namreč najti najglobočje vzroke vseh jezikovnih prikazni v njih notranjem nastajanju /…/.”108

4.12 Pomen etimologije je pri besedoslovju drugoten: “Etimologija je dostikrat le vgibanje. Pa naj si bo še tako terdna in gotova, nigdar nima pravice podirati in prenarejati, kar je sezidala zgodovina po zakonih, ki so veljali v jeziku v raznih časih.”109

4.13 Škrabčeva opozorila na zakonitosti, ki zadevajo pomensko in glasovno samostojnost besed, so bila ob obravnavanju njegovega dela že zajeta.110

Slovensko jezikoslovje je do sedaj natančno razčlenilo Škrabca kot strokovnjaka za pravorečje in naglasoslovje. Docela neraziskane pa so ostale njegove besedoslovne in pomenoslovne ugotovitve.

105 Cvetje 8 (1888), 4; JD 1, 1994, 355. ŠKRABEC takole nadaljuje: “Nasproti neketerim, ki so jo skoraj da napak razumeli, vender menda smem reči, da si moramo misliti s tem pridevkom izključenega ravno tako tega, ki je “römischer als Rom”, kaker keterega si bodi, ki vpraša v cerkvenih zadevah pred vsem, kaj bo vlada rekla.”106 Cvetje 17 (1899), 9; JD 2, 1994, 376.107 Cvetje 24 (1907), 2; JD 3, 1995, 205. Cvetje 14 (1895), 1; JD 2, 1994, 201: “Našemu gospodu kritiku, ki ga sicer jako čislamo, pravi “posluh”, da je “gluhonemica” gluhonema ženska. Komu drugemu bi utegnil posluh enako reči: “ “bolnica” je bolna ženska /.../”.108 Cvetje 27 (1910), 10; JD 3, 1995, 385.109 Cvetje 8 (1888), 4; JD 1, 1994, 355.110 Primerjaj Ljudmila BOKAL, Škrabčeva besedotvorna načela, Škrabčeva misel II, ur. Toporišič, 1997, 158–166.


Te kažejo, da bo treba nekatera tovrstna spoznanja in dognanja v zvezi s socialno– in funkcijsko zvrstnostjo z Breznikove jezikoslovne misli premakniti na Škrabčevo. Sestavek prikazuje Škrabca tudi kot sotvorca slovenskega jezikoslovnega izrazja. Razčlenitev njegovega besedoslovja, še posebej njegovih besedoslovnih načel, naj pripomore k celovitemu prikazu Škrabčevega jezikoslovnega dela.

Summary

Škrabecʼs understanding of a lexical system is based on the sociolinguistic notion of two fundamental social registers of Slovene: literary language and dialect. He also mentioned the general colloquial language, but without detailed analysis. In his critical treatment of individual terms, journalistic language presented itself as a distinctive functional style. He also analyzed individual terms from legal terminology, natural science, religion, philosophy, and linguistics.

Škrabecʼs picture of a lexical system is captured mainly by the dichotomies alive vs. non-alive and native vs. foreign. Škrabec considers “alive,” “general” words the foundation and the core of lexicon. At the other pole he places “archaisms,” “literary” words, “non–organic formations.” He also discusses dialectal words, which he calls “provincialisms.” Within the relationship alive vs. non–alive he also places “coinages.”

Within the relationship native vs. foreign he treats “borrowings,” “borrowed words,” and “foreign words.” His discussion of lexicon from this standpoint proceeds along the line of “originally native words” (non-borrowed words), “adapted words” (borrowings), and “foreign, unadapted words” (foreign words), particularly “foreign, unadapted personal and place names” (semi–quotation names). His functional, non–puristic view of language confirms the linguistic value of not only general cultural words from Greek and Latin, but also of Germanisms if they were deeply rooted in Slovene lexical system.

Neologisms represent another important section of Škrabecʼs lexicology. He advocated the collection of the cadastral place names. Among his lexicological principles are of particular importance: functional, non–puristic treatment of words; contextual understanding of word semantics in reading and additional understanding derived from linguistic situation in spoken language; principles based on length of words (the category concerning the amount of information). He placed a great emphasis on analogy, he was familiar with the categories of linguistic redundancy and linguistic intuition (psycholinguistics), and he recommended the stylistic principle of conciseness. He also developed linguistic terminology. Some conclusions from semantics, lexicology, social and functional stylistics show that some of the findings should be transferred from Breznikʼs linguistics to Škrabecʼs linguistics.

The analysis of his lexicology, particularly of the aforementioned principles, is intended to aid in building a complete picture of Škrabecʼs linguistic work.

Documents

· Web viewŠkrabec ocenjuje knjigo nemškega filozofa Wilhelma Wundta Narodna psihologija in takole pravi: “V uvodu te knjige razklada pisavec, kaj je po njegovi misli namen psihološke