Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 758/2016

ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.758.2016

Evidenčna številka: VSL0080131Datum odločbe: 31.08.2016Senat, sodnik posameznik: mag. Matej Čujovič (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Polona MarjetičZemljičPodročje: USTAVNO PRAVO - STVARNO PRAVO - LASTNINJENJEInstitut: lastninjenje - športno društvo - lastninska pravica na nepremičninah - pojem športnega objekta -pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL - exceptio illegalisZveza: URS člen 125. ZSpo člen 17, 64. ZS člen 3, 3/1, 3/2. ZDru člen 37, 37/1. ZLNDL člen 3, 7.

Jedro

Predmetna nepremičnina zaradi neizpolnitve zakonskih znakov oziroma pogojev ne sodi v domet ZSpo, zatoje na podlagi 3. in 7. člena ZLNDL tožnik, imetnik pravice uporabe, na dan uveljavitve ZLNDL, 25. 7. 1997,na originaren način pridobil lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sklep (I. točka izreka) in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točkaizreka) potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka). Ugotovilo je,da ima tožnik lastninsko pravico na nepremičnini, zemljiški parceli z ID znakom 001, do celote (II. točkaizreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka odločbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemusodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da objektivne spremembe tožbe ne dopustiin zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanjesodišču prve stopnje. Vztraja, da je sama postala lastnica predmetne nepremičnine na podlagi Zakona o športu(v nadaljevanju ZSpo), kar je pravilno zavedeno v zemljiški knjigi. Ugotovitev sodišča o tem, da je tožniklastnik predmetne nepremičnine na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (vnadaljevanju ZLNDL), je zmotna. Sodišče je napačno odločilo, da predmetna nepremičnina ne predstavljašportnega objekta. Med strankama res ni bilo sporno, da se na sporni parceli nahaja gostinski lokal, ne drži pa,da iz tega razloga ne gre za športni objekt. Tožnik se je odločil, da bo poskušal pridobiti v last športni

kompleks, ki se nahaja v rekreacijskem parku, ki je del krajinskega parka, na katerem obstaja močan javniinteres, da ostaja javno dostopen. Med vsemi parcelami je izbral le eno, na kateri se nahaja lokal, pri tem pa jepriznal, da bo ostale nepremičnine poskušal pridobiti v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (vnadaljevanju ZVEtL) kot pripadajoča zemljišča k stavbi. Sodišče prve stopnje je s sodbo omogočilo obidzakona. Toženka vztraja, da vsak športni kompleks sestavljajo neposredna športna površina (npr. igrišče) inspremljevalni objekti, kamor sodi tudi gostinski lokal, ki je v konkretnem primeru v osrčju kompleksa in je znjim neločljivo povezan. Pritožnica polemizira z argumenti sodišča prve stopnje in poudarja, da se gostinskiobrat ne nahaja v nekem kotu rekreacijskega centra, tudi ni pomembno, da se objekt uporablja za drugeprireditve in srečanja, primarno je namenjen uporabnikom rekreacijskih površin. Sklicuje se na zapisnikUstanovne skupščine Zveze športnih društev A. z dne 6. 11. 1986, iz katerega izhaja, da investicijski programizgradnje športnega parka A. zajema tudi gostinske prostore. S tem utemeljuje zaključek, da so gostinskiobjekti praviloma nepogrešljiv sestavni del športnih oziroma rekreacijskih parkov. Okoliška igrala, baliniščein trim steza predstavljajo rekreacijske površine (in kot take del rekreacijskega centra). Iz poročila o ocenivrednosti, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da je pomožni objekt gostinskega lokala balinišče, torej je gostinskilokal del rekreacijskega centra. Argumenti tožnika so neobičajni, ker je sam športno društvo in zatrjuje, da je včasu družbene lastnine zgradil gostilno, ki ni športni objekt. Tožnik ni pojasnil, kako je kot rekreacijskodruštvo pridobil pravico graditi gostinski obrat. Prav športna namembnost je bila pogoj za pridobitev pravicegraditi znotraj športnega kompleksa. Sodišče se s splošnim pojasnilom glede opravljanja pridobitne dejavnostido navedenih očitkov ni opredelilo. Iz 13. člena odločbe Pripombe na pravila kluba za rekracijo B. izhaja, dagostinska dejavnost ni osnovni namen kluba. Iz parcelnega izrisa U. izhaja, da gre za objekte občinskegapomena, ki predstavljajo zaključen kompleks. Pritožnica se ne strinja z razlogi v povezavi z javnim interesomv športu. Navaja upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice in kot pavšalen ocenjuje zaključek sodišča, darazlično lastništvo nima za posledico zmanjšane uporabnosti rekreacijskih površin okoliša B. Sodišče se niopredelilo do ugovora, da iz poročila o oceni vrednosti, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da nepremičninapredstavlja rekreacijske površine. Gre za enoten kompleks, kar izhaja iz Programa kluba za rekreacijo B., kjerje opisana razvojna pot kluba. Da ni šlo zgolj za opravljanje gostinske dejavnosti, temveč predvsem zazagotavljanje športnih aktivnosti, izhaja iz Zapisnika seje odbora rekreacijskega centra B. z 21. 8. 1972.Sklicuje se še na zapisnike Kluba za rekreacijo B., da gre za enoten kompleks pa izhaja tudi iz odločbeupravnega organa s 23. 8. 1968 o dovolitvi gradnje prizidka na parc. št. 1031, k. o. X. Ne strinja se zargumentacijo sodišča, da naše pravo ne pozna pojma spremljevalni objekt. ZSpo v 64. členu ne govori onepremičnini, ampak o športnem objektu. Pojem kompleks nepremičnin pozna 19. člen Zakona odenacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sklicuje se na odločbo VSRS X Ips 344/2013. Sodišče se niopredelilo do številnih argumentov toženke, s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnegapostopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),prišlo je do posega v ustavno zajamčene pravice iz 2., 22., 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (vnadaljevanju URS). Tožnik ni izkazal aktivne stvarne legitimacije. Za toženko je bila sporna zlasti stvarnalegitimacija v razmerju med tožnikom in Zvezo športnih društev A., ne pa med tožnikom in njegovimipravnimi predniki. Iz tožnikovih navedb še ne izhaja, da je bil tožnik imetnik pravice uporabe na predmetninepremičnini ob uveljavitvi ZLNDL. Toženka je aktivni stvarni legitimaciji ugovarjala že v odgovoru natožbo. Tožnik ni prerekal navedb o civilnem sporu med njim in Zvezo športnih društev A., sodišče se do njihni opredelilo. Tudi uporabno dovoljenje se glasi na Zvezo športnih društev A. Toženka je prerekala navedbe,da naj bi tožnikovi člani zgradili objekt z osebnim delom in lastnimi sredstvi, poudarila je, da o tem dokaziniso bili predloženi. Predložene listine (uporabno dovoljenje) kažejo, da je bil tožnik ustanovljen kasneje in jebil prizidek zgrajen z delom drugih. Poudarja, da sta društvo in zveza društev dva ločena pravna subjekta.Tožnik je uporabljal ime zveze, na zvezo se glasijo odločbe. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da jenastopal v lastnem imenu in za svoj račun pridobil uporabno dovoljenje. Argumenti glede prenosa praviceuporabe na eni in glede razlage športnega kompleksa na drugi stani, obakrat v škodo toženke, pomenijoneenako obravnavo. Tožnik je izkazoval procesno predpostavko za svoj zahtevek zgolj za delež 598/1000 odcelote. Novejša in ustaljena sodna praksa priglasitev zahtevka v postopku po 64. členu ZSpo razlaga kotprocesno predpostavko za vložitev tožbe (I Up 395/2003, I Up 1322/2006). Sodišče tožbenemu zahtevku vdeležu 402/1000 ne bi smelo ugoditi, moralo bi ga zavreči. Zmotno je naziranje glede uporabe institutaexceptio illegalis. Sklep je akt razpolaganja, ne gre za podzakonski predpis (odločba Upravnega sodišča U

130/2003, odločba VSRS I Up 844/2004, odločba VSRS Up 395/2003), navedeni institut se zato zanj ne moreuporabiti.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo pravočasno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoruna pritožbo je izrecno uveljavljal pravico do izjave v pritožbenem postopku z grajo ugotovitve sodišča prvestopnje, da naj bi se Sklep z dne 2. 4. 1999 o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena nanašal tudi nasporno nepremičnino. Vztraja, da predmetni akt, ne glede na njegovo opredelitev oziroma naravo, spornenepremičnine ni opredelil za športni objekt občinskega pomena. Sklep se izrecno nanaša na nepremičnine,locirane v k. o. Y, ne pa k. o. X, kjer se zadevna nepremičnina nahaja. Napačnih besedil pravnih aktov, kiurejajo posamična razmerja, četudi gre za pisno pomoto, ni mogoče dopolnjevati z namensko razlago. Institut,ki pride v tem primeru v upoštev, je popravni akt v 223. členu ZUP. Če bi za tožnika veljala obveznostpriglasitve po drugem odstavku 64. člena ZSpo, rok za to še ni mogel začeti teči.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da nepremičnina, parc. št. 1031/2, k. o. X, predstavlja stavbišče gostinske zgradbe;

- da je pred parcelacijo, ki je nastopila pred letom 1999, predmetna nepremičnina predstavljala sestavinozemljiške parcele parc. št. 1031;

- da je predmetna nepremičnina predstavljala družbeno lastnino, na kateri je imela v zemljiški knjigi vpisanopravico uporabe Zveza športnih društev A., katere član in ustanovitelj je bil nekoč tožnik;

- da je toženka je na podlagi Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL(1) in Sklepa ospremembi sklepa o določitvi objektov občinskega pomena v MOL(2) na predmetni nepremičnini vknjižilasvojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo.

Navedene ugotovitve pritožbeno niso sporne.

Športni objekt po ZSpo

6. Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da predmetna nepremičnina ni športni objekt (17.člen ZSpo), saj ni namenjena športni dejavnosti, zanjo ni opremljena, poglavitni namen objekta je gostinskadejavnost. Ugotovljeno je, da predmetna stavba niti v enem samem delu nima prostorov za šport inrekreacijo(3) in se ne nahaja v javni evidenci športnih objektov, ki jo vodi Ministrstvo za izobraževanje,znanost in šport.

7. Pritožnica neutemeljeno vztraja pri argumentaciji, da gre konkretno za športni kompleks, predmetnanepremičnina (gostilna) pa predstavlja spremljevalni objekt, ki je s kompleksom neločljivo povezan. Graja, dane drži, da naše pravo ne pozna pojma kompleks nepremičnin, s sklicevanjem na 19. člen Zakona odenacionalizaciji (in na sodbo VSRS X Ips 344/2013), ni utemeljena. Višje sodišče pojasnjuje, da drugiodstavek 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) določa, da zgolj če se civilnopravna zadeva ne darešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Upoštevni ZSpo v17. členu jasno definira športni objekt (in ne športni kompleks), sodišče druge stopnje pa sprejema prepričljivoobrazloženo odločitev prvega sodišča, da konkretno ne gre za športni objekt, ampak za gostilno. Ne prepričajoniti navedbe o razlagi zakonskega termina športni objekt, ki ga ponuja pritožnica in se tako zavzema zaposredno uveljavitev termina športni kompleks (ki ga ZSpo ne predvideva). Poudariti velja, da jezakonodajalec tisti, ki je imel široko polje odločanja in je odločil, komu in zakaj bo uzakonil lastninskopravico na premoženju, ki je bilo dotlej v družbeni lastnini. Ustavno sodišče samo poudarja, da jeustavnosodna presoja zadržana (primerjaj 21. točko obrazložitve odločitve US RS U-I-210/98 z dne 28. 2.

2002). Toliko bolj za sodišče druge stopnje velja, da med zakoni, ki urejajo uzakonitev lastninske pravice napremoženju, ki je bilo v družbeni lastnini, ne sme (brez razloga, ki ga ob jasni zakonski ureditvi v konkretnemprimeru ni) vleči posplošnih vzporednic.

8. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 8. strani sodbe, kjer jepoudarjeno, da se predmetna nepremičnina nahaja ob javni poti, tik ob robu sklopa nepremičnin, ki ponavedbah toženke tvorijo rekreacijski center B. S tem je odgovorjeno na ponovljene pritožbene navedbe, da senepremičnina nahaja "v osrčju" rekreacijskega centra. Tudi sicer pritožbena graja, da se nepremičnina nikakorne nahaja v "nekem kotu" rekreacijskega centra, v okviru obravnavanih argumentov in ključne ugotovitve, dane gre za športni objekt, sama po sebi nima posebne teže. Slednje velja tudi za pritožbeno hipotetičnougibanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišlo do parcelacije parc. št. 1031.

9. Višje sodišče se v odgovor očitkom strinja z zaključkom sodišča, da rekreacijska in gostinska dejavnost vokolišu B. nista med seboj odvisni, da obiskovalci gostinskega obrata niso nujno posamezniki, ki se obenemudejstvujejo na okoliških rekreacijskih površinah (otroška igrala, balinišče, trim steza), pač pa tudi mimoidočipohodniki, ter da se tam vrstijo raznovrstne prireditve in srečanja različnih organizacij.

10. Pritožničino sklicevanje na zapisnik ustanovne skupščine Zveze športnih društev A. iz leta 1986 gledeinvesticijskega programa izgradnje športnega parka A., ki je predvideval izgradnjo športnih igrišč intribunskega objekta, ki med drugim vsebuje tudi gostinske prostore (poudariti je treba, da ne gre zaobravnavano nepremičnino), na čemer pritožnica gradi argumentacijo, da je "očitno, da so gostinski objektipraviloma nepogrešljiv sestavni del športnih oziroma rekreacijskih parkov" in posplošeno poudarjanje, da bi setudi športne garderobe in administrativni prostori posledično lahko lastninili po ZLNDL in ne po ZSpo, nisoutemeljeni. Vsak konkretni primer se presoja posebej. Konkretno je bilo, upoštevajoč vse okoliščine primera,ugotovljeno, da ne gre za športni objekt (po sami definiciji ZSpo), ampak za gostilno, kar je odločilno.

11. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi drugi odstavek 1. člena ZSpo - uresničevanja javnega interesa všportu. Gre za razloge, ki so smiselno obravnavani podrejeno, glede na to, da je odločilna ugotovitev, dakonkretno ne gre za športni objekt (17. člen ZSpo v povezavi s 64. členom ZSpo), in se ZSpo ne moreuporabiti glede določanja lastninske pravice na objektu. Sicer pa, kot odgovor na pritožbene navedbe, višjesodišče pritrjuje obrazložitvi (in ne sprejema očitka, da gre za pavšalen in neobrazložen zaključek), da javniinteres v športu v konkretnem primeru ne bo v ničemer prizadet, saj gostinski lokal s preostalimi zemljišči nipovezan v prostorsko nedeljivo celoto, zato različno lastništvo ne bo imelo za posledico zmanjšaneuporabnosti rekreacijskih površin okoliša B. za sedanje namene. Pritožnica se zmotno in neprepričljivozavzema za smiselno "obratno" argumentacijo, in sicer tako, da črpa razloge iz lastninskih upravičenj, ki pajih, kot že pojasnjeno, na predmetni nepremičnini, na podlagi ZSpo, ki ga sama navaja kot podlago zapridobitev lastninske pravice, nima. Do želenega zaključka je iz istih razlogov ne morejo pripeljati nitiargumenti o "celostni oskrbi" športnih površin (v pritožbi naštetih in podčrtanih obsežnih gozdov, travnikov inotroškega igrišča). Glede tega, da lahko lokalna skupnost sama presodi, da bo športni objekt zaradi ohranjanjajavnega pomena za dobro skupnosti kot celote lahko razglasila za športni objekt občinskega pomena, za kar sismiselno prizadeva pritožnica, pa je odgovoriti, da je prav posledica določitve športnih objektov občinskegapomena, na podlagi katere je toženka dosegla vpis v zemljiško knjigo, predmet te pravde.

12. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, kar poudarja tudi sama pritožnica, da se je seznanilo tako sfotografijami, priloženimi Poročilu o oceni vrednosti, kot tudi z načrtom U., kar zadošča. Poročilo o ocenivrednosti, na katerega se sklicuje pritožba, predstavlja dokazno gradivo po nasprotni tožbi (priloga B 8) zaizročitev nepremičnine in plačila uporabnine, ki ni predmet presojane delne sodbe, zato pritožbeni očitek, dase sodišče prve stopnje do poročila ni (bolj) opredelilo, ni na mestu in, ob vsem že povedanem, ne terjadodatne obravnave.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da "tožnik kljub pozivom ni pojasnil pravne podlage, na kateri je lahko kotrekreacijsko društvo pridobil pravico graditi gostinski obrat". Tožnik je pojasnil (list. št. 66, II. pripravljalna

vloga z 29. 5. 2015), da je obravnavani objekt namensko zgradil kot gostinski objekt na podlagipravnomočnega gradbenega dovoljenja (iz katerega izhaja tudi, da se sme zemljišče uporabiti za gradnjo).Pritožnica v tem okviru vztraja oziroma (zgolj) navaja, da tožnik ne bi imel pravice graditi, če ne bi šlo zasestavni del športnega kompleksa oziroma za športni objekt, kar pa iz dokaznega gradiva ne izhaja.

14. Pritožnica na koncu 7. strani pritožbe, na 8. in na začetku 9. strani pritožbe izpostavlja odločbo Pripombena pravila kluba za rekreacijo B., Pravila Kluba za rekreacijo B., Program kluba za rekreacijo B., različnezapisnike Kluba (društva) ter odločbi upravnega organa iz leta 1968 in 1984. S tem utemeljuje, da je tožnikšportno društvo, njegova primarna dejavnost je zagotavljanje športnih aktivnosti in ne gostinska dejavnost. Znavedenim sodišča druge stopnje ne uspe prepričati v to, da se predmetna nepremičnina ne bi smelaobravnavati ločeno od okoliških nepremičnin, oziroma da gre za športni kompleks. Kot prvo višje sodiščepritrjuje razlogom, da je gostinstvo zgolj dopolnilna dejavnost društva (tožnika), ki ima sicer različna področjaudejstvovanja, tudi rekreacijska. Kot drugo sodba sodišča prve stopnje (na 5. strani) vsebuje natančen opisrazvoja društva, in sicer, da je bil tožnik ustanovljen v začetku 60-ih let 20. stoletja, pri čemer je šlo sprva zaorganiziranje prostovoljcev pod nazivom Odbor družbenih organizacij L., ki se je nato preimenovalo v Klubza rekreacijo B., nazadnje pa v Rekreacijsko društvo B.

15. Kot tretje pa je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo prvi odstavek 37. člena Zakona o društvih, insicer, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninskopreoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. ZSpo, ki v 17. členu definira športni objekt, v 64. členu uzakonjapridobitev lastninske pravice (izključno) na športnih objektih. Višje sodišče, kot že obrazloženo, pritrjujerazlogom, da konkretna nepremičnina ni športni objekt (ampak gostilna). Ker torej ni izpolnjen že prvizakonski pogoj, nadaljnji zakonski pogoj, da je objekt "v upravljanju društva, ki je na dan uveljavitve tegazakona opravljalo dejavnost v športu", že sam po sebi ne terja dodatne obravnave ter zato predstavlja končniargument v odgovor pritožbeni razpravi o izključnosti oziroma neizključnosti opravljanja gostinske oziromašportne dejavnosti na strani tožnika.

16. Višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je prvo sodišče pravdni stranki neenako obravnavalo in da jedopustilo obid zakona, saj zaključki, ki preverljivo temeljijo na zakonski subsumpciji dejstvenega indokaznega substrata, očitka ne potrjujejo.

ZLNDL

17. Predmetna nepremičnina zaradi neizpolnitve zakonskih znakov oziroma pogojev ne sodi v domet ZSpo,zato je na podlagi 3. in 7. člena ZLNDL tožnik, imetnik pravice uporabe, na dan uveljavitve ZLNDL, 25. 7.1997, na originaren način pridobil lastninsko pravico, kar je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

18. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam, da je bil tožnik imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL, kar jesodišče prve stopnje tudi izčrpno obrazložilo. Upoštevalo je predvsem, da je bilo tožniku (oziroma njegovemupravnemu predniku) izdano gradbeno dovoljenje (priloga A 5), iz katerega izhaja, da je bila pred tem izdanaodločba, da se sme zemljišče uporabiti za gradnjo, pridobljeno je bilo obratovalno dovoljenje (priloga A 6),tožnik in pravni predniki so objekt v celoti in ves čas uporabljali (za gostinsko dejavnost). Neutemeljeni sopritožbeni očitki, da tožnik ni pojasnil oziroma zatrjeval okoliščin glede imetništva pravice uporabe, predvsempa se je do te materije sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo.

19. Pritožba ponovno poudarja, da je bila na dan uveljavitve ZLNDL v zemljiški knjigi kot imetnica praviceuporabe vpisana Zveza športnih društev A. (priloga A 37), pred tem pa D., katerih član in ustanovitelj je biltudi tožnik. V pritožbi navaja, da je "zlasti sporna aktivna stvarna legitimacija v razmerju med tožnikom inZvezo športnih društev A.". Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da vpis oziroma prenos praviceuporabe družbene lastnine (ki se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninskepravice) v zemljiški knjigi, ob uveljavitvi ZLNDL, ni imel konstitutivne narave, kar je odločilno.

20. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem okviru izpostavilo tudi odločbo z 29. 7. 1971 (A 36, A 37) inzaključilo, da je bila pravica uporabe formalno prenesena na D. samo iz razloga, ker je z obravnavanonepremičnino več destletij upravljal in jo uporabljal njen sestavni član, prednik tožnika - "rekreacijski center,imenovan B.". Navedeno višje sodišče, v odgovor pritožbenim navedbam v tej smeri, sprejema.

21. Res je toženka zatrjevala (list. št. 13),,da je v času, ko je sprejela Sklep o določitvi športnih objektovobčinskega pomena v MOL, med tožnikom in Zvezo športnih društev A. potekal tudi sodni spor, ker tožnikZvezi športnih društev A., ki naj bi imela pravico uporabe na zemljiščih, ni plačeval najemnine, po njenihpodatkih pa naj bi v sporu uspela Zveza" (za kar sicer ni predložila dokazov). Na podlagi teh navedb v pritožbizaključuje, da je Zveza športnih društev A. imetnica pravice uporabe in navaja, da tožnik teh navedb niprerekal, kar pa ne drži. Tožnik je namreč izčrpno predstavil nasprotne argumente glede naziranja v zvezi zimetništvom pravice uporabe med zadevnimi subjekti, do česar se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo.Očitek, da sodišče navedenih trditev ni obravnavalo, je torej neutemeljen.

22. V odgovor pritožbeno ponovljenim navedbam višje sodišče pritrjuje tako obrazložitvi kot zaključkusodišča prve stopnje, da se je tožnik (oziroma njegovi pravni predniki – ugotovljeno nasledstvo na stranitožnika pritožbeno ni sporno) kot samostojno društvo vključil v Š. oziroma D. Š. je bila zveza društev,posamezna društva pa so bila in so ostala samostojna društva v sestavi. Tožnik je v pravnem prometu nastopalpovsem samostojno, kot nosilec pravic in obveznosti, čeprav je v svojem imenu, kot vsi člani zveze, uporabljaltudi naziv Š. oziroma D.

23. Pritožbeni očitek, da tožnik ni zgradil objekta "z osebnim delom in lastnimi sredstvi", nima podlage vugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovljeno je namreč bilo, da je objekt zgradil tožnik. Ne drži, da uporabnodovoljenje ni bilo izdano tožniku, saj je v odločbi jasno zapisano, da se nanaša na tožnikovega pravnegaprednika - klub za rekreacijo B.

Procesna predpostavka

24. Presoji sodišča, da priglasitev zahtevka lokalni skupnosti po 64. členu ZSpo velja le za športne objekte, nimogoče odreči logične prepričljivosti.

25. Ni pa mogoče zanemariti ugotovljenih dejstev, da je toženka na predmetni nepremičnini vknjižila svojolastninsko pravico v zemljiško knjigo in da je to dosegla na podlagi Sklepa o določitvi športnih objektovobčinskega pomena v MOL (v nadaljevanju Sklep) v zvezi s Sklepom o spremembi sklepa o določitviobjektov občinskega pomena v MOL, torej na podlagi 64. člena Zspo.

26. Navedeni Sklep je po svoji naravi posamičen akt, saj na podlagi določb ZSpo določa objekte in površineobčinskega pomena, torej le identificira konkretne nepremičnine, ki naj bi za tako določitev izpolnjevalezakonsko določene kriterije (tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-210/98 z 28. 2. 2002).

27. Problem je, ker je v Sklepu navedena k. o. Y, predmetna nepremičnina pa se nahaja v k. o. X. Sodišče prvestopnje je obrazložilo, da je šlo pri opisu za očitno pomoto, ki ni povzročila nemožnosti identifikacije.Poudarilo je, da je bila v Sklepu izrecno navedena parc. št. 1031/2, nekdanja vložna številka (1613) terlokacija - B.

28. Pritrditi velja tožnikovemu opozarjanju v odgovoru na pritožbo, da se predmetni Sklep izrecno nanaša nanepremičnine, locirane v k. o. Y, ne pa k. o. X, kjer se zadevna nepremičnina nahaja ter da se posamični aktilahko dopolnjujejo, spreminjajo, oziroma popravljajo le v za to predvidenih postopkih. Slednje se vkonkretnem primeru kot bistveno izkaže ravno v zvezi s pravočasno priglasitvijo zahtevka pristojnemu organulokalne skupnosti po 64. členu ZSpo.

29. Glede sporne procesne predpostavke je zaključiti, da če toženka predmetnega objekta ni razglasila za

športni objekt občinskega pomena, tudi ni mogoče tožniku nesorazmerno naprtiti oziroma očitati, da svojegazahtevka glede predmetnega objekta ni pravočasno priglasil pristojnemu organu lokalne skupnosti.

30. Ne glede na vse navedeno pa se ne sme prezreti niti, da je tožnik res uveljavljal zgolj solastninsko pravicodo 598/1000, vendar ne (zgolj) na predmetni nepremičnini, pač pa na kolektivu 15 nepremičnin (kot to izhajaiz priloge B 4). Ni torej mogoče izključiti, da je tožnik pravočasno priglasil zahtevek za celotno predmetnonepremičnino.

31. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek deloma zavreči, je ob povedanem neutemeljen.

Exceptio illegalis

32. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tem, da je glede predmetnega Sklepa uporabilo institut exceptioillegalis (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena ZS), oprlo predvsem na sodbo VSRS I Up 46/2007.

33. Toženka v pritožbi očita, da se glede obravnavanega Sklepa navedeni institut ne sme uporabiti in opisuje,kakšna je po njenem mnenju njegova narava.

34. Po presoji sodišča druge stopnje je treba tudi na tem mestu (kot je bilo to storjeno že pri obravnavanjuprocesne predpostavke) upoštevati, da predmetni Sklep navedene nepremičnine ne vsebuje, torej institutexceptio illegalis sploh ne pride v poštev že iz tega razloga.

35. Ugotovljeno je, da se je toženka v zemljiško knjigo na podlagi zadevnih sklepov vknjižila kot lastnica,vendar pa gre v konkretnem primeru za presojo originarnega načina pridobitve lastninske pravice (lastnik pa jetožnik), kar je odločilno.

Odločitev sodišča druge stopnje

36. Konkretizirani (že obravnavani) očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni,utemeljeni pa niso tudi sicer povsem posplošeni očitki o kršitvi ustavnih pravic, saj je sodišče prve stopnje(pravilno) presodilo jasna zakonska določila.

37. Odločitev sodišča prve stopnje (na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), da objektivno spremembo tožbedopusti, je pravilna, popolna odsotnost konkretiziranih pritožbenih razlogov v tej smeri pa ne terja dodatneobravnave.

38. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep (2. točka 365. členaZPP) in sodbo sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), kot izhaja iz izreka.

39. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165.člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

40. Odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in tožniksam krije stroške, ki so mu z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 22/1999.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 40/2001.

Op. št. (3): Gostilna je sestavljena iz dveh delov, in sicer manjšega, starejšega dela, ki predstavlja točilnico,in večjega, dvoetažnega, prizidanega, mlajšega dela, v katerem se nahaja soba za goste, hladilnica, kuhinja,sanitarije, dodatna soba za goste, pisarna, shramba ter hodniki in stopnišča.

Datum zadnje spremembe: 14.11.2016