Vpliv organizacijskih stresorjev na vedenje in obveščevalno dejavnost kriminalistov

Darko Prašiček, Peter Umek

Namen prispevka Prispevek poudarja stresne situacije pri kriminalistih, ki so posledica obremenjenosti s pridobivanjem podatkov in informacij iz javnih virov. Pri tem ima pomembno vlogo tudi vodstvo kriminalistične policije, ki z nekaterimi organizacijskimi spremembami vpliva na doživljanje organizacijskih stresorjev. Stalna izpostavljenost stresu pri kriminalistih se izraža v psihičnih, telesnih in tudi vedenjskih težavah in zato je pomembna vloga psihosocialne pomoči v policiji, ki jo nudijo psihologi, zaposleni v policiji in usposobljeni zaupniki. Metodologija Prispevek temelji na pregledu in analizi raziskav o dejavnikih zadovoljstva pri delu v slovenski policiji med policisti in kriminalisti, ki so bile opravljene v času od leta 1993 do leta 2009, in letnih poročil psihosocialne službe v policiji. Ugotovitve in omejitve Iz strokovno-znanstvene literature na področju upravljanja organizacij izhaja, da je vsaka organizacija, ki nima strategije upravljanja s tveganji zelo ranljiva. Neustrezno upravljanje organizacije se negativno odraža na zaposlenih. Dalj časa trajajoča izpostavljenost stresu se lahko kaže pri zaposlenih v obliki depresivnih stanj, nezadovoljstvu, okvarah zdravja in splošnem nezadovoljstvu. V prispevku obravnavamo samo uradne analize in že opravljene raziskave, ki se ne nanašajo samo na kriminalistično policijo. Izvirnost/pomembnost prispevka Prispevek ima namen opozorit na vrsto organizacijskih stresorjev, ki so bili ugotovljeni v različnih raziskavah in analizah, pa jih vodstvo kriminalistične policije ni odpravljalo. To gotovo vpliva na organizacijsko klimo in počutje kriminalistov, ki se kaže tudi v naraščanju potrebe po psihosocialni pomoči. Ključne besede: kriminalisti, organizacijski stres, psihosocialna pomoč

1 Uvod Na osebnost posameznika in tako tudi kriminalistov1 skozi razvojna obdobja človeka vpliva tudi delo kriminalista. Z mednarodno integracijo in čedalje večjo svobodo pri prehajanju državnih mej, ki so bile z integracijo odpravljene, je postalo gibanje oseb, ki se ukvarjajo s kriminalnimi dejanji, lažje. S tem se je poleg prostega pretoka ljudi in blaga povečalo tudi število kriminalnih dejanj. Ob tem je pomembno spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter zakonodaja, ki s svojo restriktivnostjo vse bolj otežuje delo kriminalistov. Kriminalisti morajo svoje delo opravljati dosledno po črki zakonov in so tako pri svojem delu omejeni. To seveda za kriminalce ne velja, saj kršijo zakonske norme in tudi glede na težo zločinov jim ni prav posebej mar za moralo in etiko.

1 Uporabljam generični moški spol.

Vpliv organizacijskih stresorjev na vedenje in obveščevalno delo kriminalistov bo v nadaljevanju predstavljeno na podlagi sekundarnih analiz raziskav, opravljenih v letih od 1993 do 2009 v Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v Policiji. Organizacija dela pogosto predstavlja težave za kriminaliste same in jih spravlja v stresne situacije; to velja tudi za vodstvo kriminalistične policije, ki mora voditi in usklajevati delo kriminalistov z viri obveščevalnih podatkov, informacij in sredstev, ki jih ima na razpolago. Zbiranje, analiziranje, združevanje zbranih podatkov in interpretacija informacij so v različni tuji in domači strokovni literaturi interpretirani kot obveščevalna dejavnost. Izraza obveščevalna dejavnost in obveščevalne informacije bosta uporabljena v smislu zbiranja, analiziranja, združevanja in interpretacije podatkov iz javnih virov. Zbiranje podatkov iz javnih virov ne poteka na način, kot informacije pridobivajo obveščevalno-varnostne službe, ki običajno intenzivno posegajo v posameznikove pravice in svoboščine, katerih informacije so po zakonu stopnjevane in namenjene le ozki skupini ljudi ali posameznikom (Podbregar, Mulej, Pečan, Podbregar in Ivanuša, 2010: 20; Prašiček, Podbregar in Ivanuša, 2012). Javni viri informacij so lahko tisk, knjige, zemljevidi, strokovna literatura, kasete, elektronski mediji, medmrežje, radio in televizija (Podbregar, 2008), sejmi, ljudje in drugo. Javni vir informacij je tudi neposredno zaznavanje s čutili na javnem kraju, ki ga Zakon o varstvu javnega reda in miru *ZJRM-1] (2006) določa kot tak vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Vendar kriminalisti pridobivajo podatke tudi s pomočjo posebnih metod in ukrepov2 na podlagi Zakona o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo) *ZKP-UPB4] (2007). Pri uporabi posebnih metod in ukrepov je povečana intenziteta poseganja v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Zato je za izvajanje posebnih metod in ukrepov potrebna pisna odločba državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika. Predstavljena bo organizacija in delo psihohigienske službe policije ter možni načini kriminalistove samopomoči z zdravim načinom življenja, uporabo tehnik za poravnavanje s stresom, sodelovanjem v individualnih ali skupinskih terapijah, zdravljenjem s pomočjo strokovnjakov psihologov ter zdravljenja z zdravili in kliničnega zdravljenja.

2 Osebnost V vsakdanjem življenju iz medijev pogosto slišimo in beremo o različnih osebnostih iz sveta športa, mode, kulture idr. Prav tako tudi v medsebojni komunikaciji velikokrat opisujemo sodelavce, prijatelje in druge ljudi okrog sebe z izrazi, kot so »ta je močna osebnost, tega se ne da spraviti iz tira« in podobno. Nenehno govorimo o osebnosti kot o nečem, kar vidimo in s tem poudarjamo zunanjost neke osebe ter ji na podlagi tega pripisujemo tudi določene osebnostne lastnosti. Znanstveni pogled na osebnost je vse prej kot pogled na zunanjost osebe, ampak pogled v nevidno, očem skrito notranjost človeka. Tako znanstveni pogled na osebnost zajema poteze, motive, vrednosti, interese in osebnost posameznika v resnici obravnava kot zelo kompleksno stvar. Znanost poskuša s pomočjo merjenja osebnostnih lastnosti izdelati osebnostni profil posameznika oziroma več posameznikov in

2 Posebne metode in ukrepi so opredeljeni v Zakona o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo) *ZKP-UPB4] (2007)

od 149 a) člena do 156. člena. Posebne ukrepe lahko kriminalisti izvajajo, če je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami na podlagi pisne odredbe državnega tožilca ali odredbe preiskovalnega sodnika za taksativna kazniva dejanja in je zagrožena kazen nad pet let zapora.

skupine, s čimer si olajšamo pogled na osebnost posameznikov in skupin. Posameznikova osebnost je v globoki integraciji s posameznikovim jazom in posameznikovo samopodobo (Prašiček, 2010). Definicij in teorij osebnosti je toliko, kolikor je avtorjev (Musek, 1993). Definicije so odvisne od vidika vsakega posameznega avtorja. Tako so naravnane z antropološkega in filozofsko psihološkega vidika in so označene kot esencialistične. Ker je individualnost, enkratnost in neponovljivost osebnosti osnovno določilo osebnostne eksistence vsakega posameznika, so s psihološkega vidika bolj zanimive definicije, ki poudarjajo predvsem individualnost. Po mnenju Museka sta v materialnem svetu makrokozmos in mikrokozmos nepredstavljivi razsežnosti; enako velja tudi za našo osebnost. Duhovni nezavedni in duševni, zavedni svet vsakega posameznika se po razsežnostih lahko merita z univerzumom in se prav tako kot fizični univerzum izgubljata v neskončnost. V zgodovini so se že stari misleci zavedali razsežnosti univerzuma človeškega duha; predstave o duši in telesu so verjetno stare toliko kot človeški rod. Zametke psihofizičnega dualizma3 najdemo že pri elementarnih ljudstvih. Med starimi misleci, ki so se s tem ukvarjali, so Sumerci, Indijanci, Heraklit, Platon, Aristotel in drugi. Platon in Aristotel sta govorila o več plasteh duše. Platon je razvil idejo o tem, da je ves svet nekako podvojen; na eni strani viden in na drugi strani neviden. V odnosu med dušo in telesom je razlikoval med običajnim in materialnim svetom, ki naj bi bil le odsev, posnetek večnega duhovnega sveta idej. Izvor duše vsakega človeka je v transcendentnem svetu idej. To naj bi pomenilo, da je nesnovna duša začasna ujetnica predmetnega telesa. Aristotel je menil, da je duša forma telesa, kar je bilo v odnosu med dušo in telesom nekoliko bolj zdravorazumsko stališče. Aristotelu je forma pomenila zlasti oblikovno in duhovno načelo, danes forma pomeni predvsem obliko (Musek, 1993: 16–17). Ob koncu devetnajstega stoletja so se predvsem v Nemčiji pojavili novi slojni modeli ali teorije osebnosti, ki so poleg že navedenih Platonovih in Aristotelovih plasti dodali še sloje: to so nezavedni in zavedni (Freud), nagonski, duševni in duhovni (Hoffman), vitalni, vegetativni, animalični (Rothacker), življenjsko dno in osebnostna nadgradnja (Lersch) ter telesni, kolektivni, emotivni, vitalni, dejavni, usmerjani, družbeni, samopotrjevalni, razumski in etični (Mounier). Heraklit je ustvaril filozofijo logosa, ki predstavlja vse, kar ostaja podvrženo temeljnemu redu in zakonitosti. Logos se kaže predvsem kot zakon dialektike nasprotij. Duša je za Heraklita poseben logos, ki »množi samega sebe« in je po svoji brezkončnosti univerzum zase, saj ji ne najdeš meja, četudi prehodiš vsa pota (Musek, 1993). Pierre Teilhard de Chardin, Carl Gustav Jung, Romano Guardini, Karl Jaspers in Viktor Frankl je pet velikih mislecev in filozofov, ki so dali pomemben pečat v raziskovanju osebnosti ter z enciklopedično izobrazbo in raziskavami zunaj svoje stroke razprli vso širino človeške misli (Trstenjak, 1992). Pojem osebnost se dnevno pojavlja v naši komunikaciji. Tako slišimo za pomembne kulturne, športne, filmske in druge osebnosti. Seveda je znanstveni pristop k proučevanju človekove osebnosti drugačen. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je to (Meško in Areh, 2004) »edinstven skupek spoznavnih procesov, čustev, motivacijskih procesov, vedenjskih oblik in bioloških oblik«. »Psihologija osebnosti je ena izmed temeljnih psiholoških panog« (Musek, 1993: 21). Osebnost predstavlja integracijo in je presečišče vseh razsežnosti, ki se stikajo v človeku kot celotna podoba stvarnosti, ki jo lahko dojamemo kot dosežek našega duha in naše duševnosti. Tako je osebnost presečišče posameznikove duhovne, duševne in telesne razsežnosti. V vsakdanjem življenju se doživljamo kot osebe in osebnosti z vrsto značilnostmi in lastnostmi in kot relativno trajno in edinstveno celoto duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika. Kot pravi Musek, je preučevanje osebnosti

3»Naziranje, da sta duhovno in telesno dve različni biti oziroma substance. Nasprotno trdi psihofizični monizem, in sicer, da

sta duša in telo ena in ista bit oziroma substanca.« (Musek, 1993; 13).

podobno prodiranju v svet nevidnega. Z razliko, da je svet nevidnega od stvarnega še obsežnejši, globlji in neprodornejši. »Osebnost je presečišče vseh razsežnosti, ki se stekajo v človeku – posamezniku: duhovnih, duševnih in telesnih« (Musek, 1993). Zatorej je tudi celotna podoba stvarnosti dosežek našega duha in duševnosti, kakor jo dojamemo. O intrapersonalnem in ekstrapersonalnem razvoju osebnosti človeka avtorja Rutherford in Mathew (2001) predlagata pet modelov za razmišljanje o zmanjšani sposobnosti ljudi za opravljanje nalog oziroma njihovi nesposobnosti in o družbeni in politiki odgovornosti, na podlagi katerih bi lahko zmanjšali različne stopnje neuspešnega delovanja in te kategorije ljudi povezali v družbeno, kulturno, socialno in delovno okolje. Avtorja ugotavljata koristnost uporabe različnih pristopov in uporabe različnih metodologij v raziskovanju, saj s takim načinom raziskovanja dobimo odgovore, ki so uporabni za različna področja, kot so pravo, medicina, javna uprava ipd. in ponujata več modelov:

Model raziskovanja človeških sposobnosti (Model of Human Capacity Studies), ki ponazarja, kako posameznik pridobi različna znanja in usposobljenost. Podlaga za raziskavo so tri najpomembnejša področja, to so medicina/javno zdravstvo, psihološko področje in področje izobraževanja.

Model raziskovanja javnosti (Model of Public Studies) zajema različne vede. Temeljne so pravo, politične in filozofske vede, politična ekonomija, demografija, javna uprava in socialna blaginja. Pri obravnavanju tega modela avtorja ob uporabi navedenih ved izhajata iz povezanosti med državo in posameznikom. Glavna povezanost s tem modelom se kaže na področjih nediskriminatornosti, samostojnosti, osebni svobodi, povezanosti, zasebnosti, sodelovanju pri sprejemanju odločitev ipd.

Model raziskovanja kulturnega okolja (Model of Cultural Studies), ki zajema podmodele kulturne antropologije, sociologije, literature, umetnosti in zgodovino. Model združuje pojme dostopnosti kulture, družbene celovitosti in enotnosti, družbene sredine, avtonomije, svobode in zaščite pred krivicami.

Model etičnega in filozofskega raziskovanja (Model of Ethical and Philosophical Studies) skupaj z etiko in filozofijo oblikuje model raziskovanja kulturnega okolja in model raziskovanja javnosti. Etika raziskuje moralne standarde in povezanost ter vpliv, ki ga ima na povezanost med posameznikom oz. skupnostjo in moralne odločitve.

Model raziskovanja tehnologij (Model of Technology Studies) je podoben modelu raziskovanja človeških sposobnosti in modelu raziskovanja javnosti. Model sestavljajo podmodeli arhitekture, ki primarno vključuje v ta model zanimanje za povezavo, kako in zakaj se psihološke strukture tvorijo in ali nudijo oziroma odrekajo vključitev ljudi z omejenimi sposobnostmi.

3 Delo in osebnost kriminalistov Policija, tako tudi kriminalistična policija kot notranja organizacijska enota policije, ter drugi državni organi morajo pri svojem delu, ki ga opravljajo v dobro državljanov, poleg spoštovanja vseh

predpisanih pravnih norm v postopkih spoštovati tudi etično4 moralno načelo. Etično moralno načelo sicer ni zakonsko določeno, ampak ga narekujejo vrednote, ki kriminalistični policiji, kriminalistom in drugim zaposlenim v državni upravi narekujejo, kaj in kako naj delajo in delujejo, da bo življenje posameznika in družbe, katere del je posameznik, potekalo čim bolj homogeno in urejeno. Človekove pravice in temeljne svoboščine varujejo različni pravni akti, ki jih je sprejela Republika Slovenija in na podlagi katerih je zagotovljeno in se zagotavlja etično delovanje represivnih organov, torej tudi kriminalistične policije. Najpomembnejši pravni akti za delovanje kriminalistične policije na področju preprečevanja, odkrivanja in pregona storilcev kaznivih dejanj in obveščevalne dejavnosti so Ustava, Zakon o kazenskem postopku in Zakon o policiji. Temeljne naloge policije in tako tudi kriminalistov, kot so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, idr. so opredeljene v Zakonu o policiji (uradno prečiščeno besedilo) *ZPol-UPB7] (2009). Vendar se delo kriminalistov razlikuje od dela uniformiranih policistov na policijskih postajah, ker v številnih primerih prevzamejo obravnavanje najhujših oblik kriminala tudi z uporabo posebnih metod in ukrepov5. Seveda je to povsem razumljivo, saj naj bi bili kriminalisti za obravnavanje najhujših primerov ustrezno izobraženi, usposobljeni in tudi osebnostno dovolj zreli oziroma primerni. Kot pravi Carney (2010), je za opravljanje dela kriminalista pomembno, da se v izbirnem postopku uporabiti dodatna merila, še zlasti na področju osebnosti kandidata za kriminalista z nekaterimi posebnimi osebnostnimi značilnostmi. Sicer je mogoče vsakogar strokovno usposobiti, nikomur pa ni mogoče spremeniti osebnosti. Najhujše oblike kaznivih dejanj tudi v kriminalistih razburkajo močna čustva, ki jih ni preprosto premagati. Kriminalisti mora navkljub vsem grozodejstvom kazati do žrtve sočutje in obzirnost, ker v nasprotnem primeru žrtvi in preiskavi lahko povzročijo nepredvidljivoškodo. Nič manj obzirno in nepristransko kot do žrtve se ne smejo obnašati do osumljenega, kar od kriminalistov zahteva zelo močno osebnost. Ni mogoče prezreti dejstva, da slaba, neustrezna pripravljenost kriminalista in njegovih osebnostnih vrednot, izhajajoča iz policijske subkulture in zaradi tega mačističnega vedenja lahko privede do uporabe metod in ukrepov, ki ni le moralno-etično nesprejemljivo, ampak lahko pomeni tudi storitev dejanja ali dejanj, ki so nezakonita in se kot taka negativno odražajo v družbi. Posledica takih dejanj je lahko v nadaljevanju kazenskega postopka oprostilna sodba, čeprav krivega osumljenca, seveda ob upoštevanju načela, da je vsakdo domnevno nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Moralno-etično so nesprejemljiva nekatera ravnanja preiskovalcev (Kanduč, 1998), čeprav so zakonita in izhajajo iz predpostavljanja, da »dober« cilj opravičuje »slaba« sredstva. Taka ravnanja kriminalistov oziroma policije lahko javnost v družbi privede do nasilnega reševanja sporov v zakonitih in moralnih-etičnih sprejemljivih postopkih kriminalistične policije. Kriminalistično obravnavanje lahko za posameznika pomeni določeno stopnjo stigmatizacije, čeprav med kaznivim dejanjem in osebo, s katero postopek poteka, ni nobene korelacije. To področje preiskovanja kaznivih dejanj je posebej občutljivo v manjših krajih, kjer skoraj vsak pozna drugega. 4 »Etika je panoga, ki skrbi za dobro (človeka), je veda, ki skrbi za vrednote, določa človekove drže oziroma človeku

narekuje, kaj naj dela, da bo življenje posameznika in skupnosti potekalo urejeno. Po svoji simbolni spretnosti človek oblikuje pravila oziroma urejevalne mehanizme za življenje na tem svetu.« (Juhant, 2003; 7). 5Posebni ukrepi so po Zakonu o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo) *ZKP-UPB4] (2007): tajno opazovanje,

nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola elektronskega komunikacijskega omrežja, prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore, navideznega odkupa, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma dajanje podkupnine, tajno delovanje in sporočanje zaupnih podatkov in pošiljanje dokumentacije o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih. Posebnih metod kriminalistične policije niso opisane, ker bi s tem razkrivali delo kriminalistične policije in tako morebiti učili in pomagali morebitnim storilcem kaznivih dejanj, da se izognejo pregonu za storjena kazniva dejanja.

Vedno pa obstaja dilema (Maver, 2000), kako naj preiskovalci dobijo dokaze, podatke in informacije, da bi lahko rešili primer, ne da bi pri tem kršili pravice osumljenega ali koga drugega v fazi zbiranja obvestil oziroma da ne bi ravnali neetično in nemoralno. Posebej je pomembno zavedanje kriminalistov o pomembnosti etičnega in moralnega delovanja v primerih uporabe posebnih metod in ukrepov, ko so jim razkriti najintimnejši podatki storilca, proti kateremu delujejo, ali oseb, ki niso v povezavi s kaznivim dejanjem in so se na mestu delovanja kriminalista znašle zgolj naključno. Vsi posamezniki, tako tudi kriminalisti, imajo svojo osebnost. Tudi zanje velja, da je njihova osebnost posebna, lastna in neponovljiva; je osebnostna eksistenca vsakega posameznika, s katero ohranja svojo lastno identiteto. Vendar je razvoj osebnosti do vstopa v policijo oziroma do opravljanja kriminalističnega dela v glavnem potekal z veliko manj stresnimi dogodki in izkušnjami kot kasneje, ko je bil poleg vsakodnevnim stresom izpostavljen še stresom zaradi opravljanja kriminalističnega dela, kar je razvidno iz navedenih stopenj tveganja in pogostosti (Meško in Areh, 2004). Socialno okolje, v katerem se izoblikujejo predstave ali pričakovanja o značilnostih, ki naj bi jih pripadniki subkultur ali poklicev imeli, je pomemben dejavnik pri oblikovanju osebnosti. Pri opravljanju kriminalističnega dela obstajajo dela in naloge, na katere se oseba navadi, in tiste, na katere se težko navadi (Germ, neobjavljeno, zapiski). V predstavah kriminalistov je velikokrat napačno prepričanje, da profesionalnost pomeni odsotnost nekaterih občutkov in da je nekaj narobe, če čutijo strah, žalost, jezo. Pri stresnih dogodkih se na svojevrsten način prepletata poklicna samopodoba in osebnostna struktura posameznika. Tako se na stresni dogodek, ki se nas dotakne na našem človeškem, osebnem nivoju, na tem nivoju tudi odzovemo. In to kljub temu, da ga na profesionalnem nivoju opravimo korektno in da velja prepričanje, da bi s tem, ko smo zadevo opravili, morali zaključiti z razmišljanjem o tem dogodku, kar je neke vrste obramba pred stresom.

4 Stres Znanstveno je z raziskovanjem stresa med prvimi začel kanadski endokrinolog Hans Selye, ki mu priznavajo prvenstvo v raziskovanju stresa. Pojem stres je uvedel že leta 1936 in je z njim označil spremembe v organizmu, ki so posledica delovanja škodljivih vplivov iz okolja. Te vplive je Selye poimenoval stresorje, stres pa stanje organizma, ki se izraža z vrsto telesnih sprememb; to je splošni prilagoditveni ali adaptativni sindrom (Umek, 2005). V primerih hudih konfliktov in frustracij, ki povzročajo resno duševno ali celo fizično obremenitev, govorimo o stresu, zlasti ko so ovirane osnovne življenjske funkcije, potrebe po hrani, počitku, svobodi gibanja in motivi (Musek, Polič in Umek, 1992). Stres je sklop odzivov človekovega organizma na delovanje stresorjev in poteka v treh fazah (Musek, 1993a). Stresorji so pojavi, ki duševno ali telesno obremenjujejo osebo. Faze stresa se odvijajo v zaporedju treh faz (slika 1). Prva faza je faza alarma, v kateri stresorji običajno povzročajo upad in dezorganizacijo delovanja ali šok. Kmalu po šoku se pojavijo znaki mobilizacije in se kažejo v drugi fazi v obliki odpora in pripravljenosti na spopad s stresom kot protišok. V drugi fazi se v nadaljevanju okrepita delovanje in prizadevanje organizma za uspešno obvladanje stresorjev. V primeru uspeha se delovanje stresa vrne na običajno raven. V nasprotnem primeru ali če stanje ostane nespremenjeno, začne delovanje slabeti, pojavijo se znaki motenj in izčrpanosti. Tako je tretja faza tudi faza izčrpanosti, ki ima v najskrajnejšem primeru lahko kot posledico tudi smrt.

Slika 1: Potek stresa – faze razvoja stresa (Prašiček, 2010). Scott (v Fromm, 1984) pravi, da oseba, ki ima srečo, da živi v okolju, ki je ne stimulira k borbenosti, ne bo trpela zaradi psihološkega ali živčnega poškodovanja, ker se nikdar ne bori. Nevrološke raziskave so ugotovile vrsto agresij, ki jih imenujemo obrambne agresije, ki jih povzročijo situacije varovanja življenja in so biološko prilagodljive. To seveda ne velja za policiste in tako tudi kriminaliste, saj pri pregledu tuje, tj. ameriške, angleške in domače literature v zvezi s stresnimi dogodki med kriminalisti lahko ugotovimo, da so zgoraj opisani stresni dogodki na lestvici zelo visoko rangirani. Gre namreč za ekstremne situacije, v katerih se pri svojem delu kriminalisti soočajo z občutki in razmišljanji, ki so ob konkretni izkušnji velikokrat povsem drugačni, kot če o istem dogodku samo razmišljamo. Poklicna identiteta se prav tako razvija kot celotna osebnostna struktura, saj ob opravljanju svojega dela pridobivamo izkušnje, ki nam omogočajo, da ga bolje in bolj suvereno opravljamo. Zato kriminalist začetnik doživlja večji stres ob prvi obravnavi hujšega primera ali ob prvi obravnavi samomora, s pridobivanjem znanj, izkušenj in spretnosti pa se veča samozaupanje, zato opravljanje enakih nalog kot na začetku doživi manj stresno (Prašiček, 2010). Na 27. mednarodni konferenci o razvoju organizacijskih znanosti so poročali, da je zaradi stresa, ki je vpliv izredno dinamičnega načina življenja, s katerim se srečujejo zaposleni, na leto izgubljenih več milijonov delovnih dni in da je 50 do 75 odstotkov primerov bolezni zaradi stresa. Newhose (v Šarota, 2008) razlikuje med eksogenim stresom, ki deluje od zunaj, in endogenim stresom, ki deluje od znotraj. Eden od povzročiteljev eksogenega stresa je delovno okolje, medtem ko endogene stresne situacije posamezniki ustvarjajo sami in se jim zato lahko izognejo. Med endogene stresne situacije sodijo kajenje, neprimerna prehrana, predolgo gledanje televizije ipd. (Šarota, 2008). Najboljši način, da se izognemo stresorjem je, da imamo kontrolo nad pojavljajočimi stresnimi se situacijami, ki prizadenejo organizacijo ali posameznika, in se ne sprijaznimo z odgovorom, da se stres tako ali tako pojavlja povsod (Roche, 2007).

Stres pri delu kriminalistov lahko privede do motenj osebnosti in tudi do posttravmatskih stresnih motenj. Zaradi stresnosti dela je zanje nujno potrebna psihohigienska pomoč, hkrati pa tudi stalno izobraževanje, da lažje premagujejo stres.

5 Psihohigienska pomoč v policiji in oblike samopomoči

5.1 Psihohigienska pomoč v policiji Zaradi zgoraj naštetih razlogov in dejstva, da se lahko brez preventivne psihološke dejavnosti v policiji poveča upad učinkovitosti, se pojavijo želje po prerazporeditvi, zdravstvene težave, ki so povezane s

stresom, različni načini kompenziranja, zloraba alkohola in tudi drugih psihoaktivnih substanc ter problemi v družinskem okolju, je sistemska ureditev psihološke pomoči in svetovanja v policiji nujna. Čeprav bo verjetno večina ljudi v času povečanega stresa ali zunanjih pritiskov živela dokaj normalno življenje z blagimi osebnostnimi motnjami in je verjetnost, da bodo tem stresnim situacijam podvrženi vsakodnevno, veliko manjša, je ta verjetnost pri kriminalistih skoraj izključena (Dombeck, 2005). Bolj kot se srečujejo s situacijami in pritiski, ki izhajajo iz dela, družine, novega odnosa idr., bolj bodo simptomi osebnostnih motenj povečani, bolj bodo začeli resno ogrožati njihovo čustveno in psihološko delovanje ter tudi delovanje v službi, ki se zaradi zmot lahko odraža v poklicnih napakah. Strokovne napake ali prekoračitve pri uporabi policijskih pooblastil in prisilnih sredstev ter soočanje z različnimi kritičnimi situacijami imajo lahko hude posledice na fizičnem, psihičnem in socialnem področju kriminalistov. Ne nazadnje so za svoje prekoračitve pooblastil in kršitev zakona tudi kazensko, materialno in disciplinsko odgovorni. S tem se vse težave ne prenesejo samo nanje, ampak posredno tudi na njihove družine oziroma druge bližnje. Vsakega kriminalista lahko določeni zahtevni primeri kljub njegovi profesionalnosti čustveno ali kako drugače prizadenejo. Ni mogoče zanemariti dejstva, da so tudi kriminalisti družinski ljudje, mame in očetje, s svojimi sorodniki in prijatelji in da v določenih situacijah težko ostanejo čustveno mirni oziroma hladni (Prašiček, 2010). Tako je leta 2003 kadrovska služba generalne policijske uprave pričela s projektom o možnostih psihosocialne pomoči delavcem ministrstva za notranje zadeve in policije (Ministrstvo za notranje zadeve [MNZ], 2003). Delo policistov in s tem tudi kriminalistov je opredeljeno kot operativno delo, ki sodi med zelo stresna dela. Obremenitve so velike, zlasti na psihičnem področju. Med najpogosteje navedenimi dejavniki so: preobremenjenost z delom, delo prek polnega delovnega časa, delo z rizičnimi skupinami, nadziranje ljudi, pogoste konfliktne in frustracijske situacije, nevarnosti poklica, nezmožnost lastnega vplivanja in odločanja, nespodbudni sistem nagrajevanja idr. Psihosocialna pomoč – kot oblika strokovne pomoči – je namenjena vsem delavcem MNZ in Policije. Za obisk strokovnega delavca v policiji se vsakdo lahko dogovori neposredno, brez posredovanja nadrejenih, napotnica ni potrebna. Obisk zunanjih zdravstvenih zavodih poteka prek izbranega osebnega zdravnika, pri zasebnikih in nevladnih organizacijah pa tudi neposredno. Lahko ga napoti tudi nadrejeni ali sodelavec – po pogovoru z njim (MNZ, 2003). V okviru preventivne dejavnosti za obvladovanje psihosocialnih obremenitev priporočajo, da se čim več delavcev ministrstva in policije vključi v izobraževalne programe oziroma delavnice o obvladovanju stresa, reševanju konfliktnih situacij, sporočanju tragične novice, zdravem načinu življenja ipd. Ciljne skupine so delavci, ki delajo na bolj izpostavljenih, stresnih delih; to so vodje patrulj, kriminalisti, kriminalistični tehniki − ogledniki, stalni dežurni na večjih enotah, operaterji na večjih operativno-komunikacijskih centrih in delavci, ki pri delu pogosteje pridejo v konfliktne situacije z občani ali s sodelavci ali pa delavci, ki pri svojem delu pogosteje uporabijo fizično silo (MNZ, 2003). Od 1. decembra 2009 je za zaposlene v Policiji vzpostavljena 24-urna psihološka interventna pomoč, skupaj s kontaktno telefonsko številko in imeni psihologov. Namen pomoči sta takojšnja psihološka podpora in lajšanje čustvene stiske policistom ob doživljanju travmatskega dogodka. Vsem zaposlenim se pomoč zagotavlja ob čustveni stiski zaradi hujših stresnih dogodkov: na delovnem mestu, v primeru drugih osebnih težav in stisk, ki jih čutijo policisti, ogroženosti policistov in družinskih članov (na primer zaradi resnih groženj občanov), policist želi svetovanje glede najprimernejših postopkov oz. komunikacije z ljudmi, ki imajo psihične težave (na primer z osumljenci, žrtvami kaznivih dejanj, osebami s psihozo ali kako drugo osebnostno motnjo).

Cilj psihološke interventne pomoči je omiliti škodljiv vpliv stresnega dogodka, zmanjšati začetne stresne reakcije, razbremeniti občutke krivde, lajšati normalne procese okrevanja po neobičajnem stresnem dogodku, krepiti pozitivne strategije soočanja s situacijo, seznanitev o kriznem odzivanju, o možnih reakcijah, posvet v zvezi z obveščanjem svojcev v hujših primerih, posvet v zvezi z ravnanjem z žrtvijo idr. (Prašiček, 2010). V aprilu 2010 je bila s sklepom imenovana Delovna skupina za psihološko svetovanje in oskrbo policistov v Policiji, sestavljena iz psihologov in drugih strokovnjakov, v Policiji poimenovana projekt »PSOP«, in se s temi kraticami tudi uporablja. Delovna skupina ima nalogo nudenje 24-urne psihološke interventne pomoči in še več drugih nalog s tega delovnega področja. Osnovni namen delovne skupine je, da zagotavlja pomoč vsem zaposlenim v Policiji ob čustveni stiski zaradi različnih hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu. Celoten projekt se je nadaljeval v smislu ustanovitve in vzpostavitve sistema zaupnikov policistov po policijskih upravah. Navezani so bili stiki z avstrijskim policijskim atašejem v Sloveniji, saj ima Avstrija na tem področju precej več izkušenj. Na podlagi poizvedb in proučevanj sistemov nudenja psihološke pomoči v travmatičnih dogodkih v zvezi z delom. Tako so v letu 2010 izdelali kriterije in začeli s selekcijskim postopkom za vzpostavitev delovanja sistema zaupnikov; izbranih je bilo 18 zaupnikov (policisti in policistke) (MNZ, 2011). Po pridobljenih podatkih Sektorja za varnost in zdravje je bilo obravnavanih pri psihologinji v obdobju od leta 2000 do septembra 2009 skupaj 76 oseb (2000/5 oseb, 2001/5 oseb, 2002/6 oseb, 2003/6 oseb, 2004/9 oseb, 2005/5 oseb, 2006/16 oseb, 2007/13 oseb, 2008/5 oseb, 2009/6 oseb) (Prašiček, 2010). Iz Poročila o delu na področju psihosocialne pomoči v policiji za leto 2010 (MNZ, 2011) je razvidno, da je bilo v letu 2010 na interventno telefonsko številko 24-urne psihološke interventne pomoči skupaj 88 interventnih klicev in iz Poročila o delu na področju psihosocialne pomoči v policiji za leto 2011 (MNZ, 2012), da se je v letu 2011 za pomoč na psihologa obrnilo skupaj 119 oseb in 95 oseb za pomoč policijskih zaupnikov. Skupaj je v letu 2011 psihosocialno pomoč iskalo 224 oseb. Število aktivnosti se je v letu 2011, v primerjavi z letom 2010, precej povečalo, ker so z delom v letu 2011 pričeli tudi zaupniki.

5.2 Oblike samopomoči Konstruktivno soočanje s stresom predstavljajo različni načini (Musek, 1993a). Najprej je to odstranitev ali premostitev ovire, kjer si za dosego svojih ciljev najdemo še postransko ali dodatno zaposlitev. Vendar je to mogoče le za določen čas. Če se hočemo izogniti izgorelosti, se odločimo za preusmerjanje k drugemu, enakovrednemu cilju. V življenju pa se določenim oviram ni mogoče kar izogniti ali jih odstraniti, tako kot ni mogoče predpisov, ki nam niso všeč, kar ukiniti ali zbrisati in odstraniti nasprotnika. V takšnih primerih je najbolje, ne da se preusmerimo k drugemu, enakovrednemu cilju, temveč da se odločimo za odložitev na primernejši čas, na čas, ko bomo cilj lažje dosegli in ko se bo njegova vrednost morda še povečala. Nekatere moralno nesprejemljive težnje (na primer agresivnost) lahko izrazimo na dovoljen in sprejemljiv način tako, da jih sprostimo v dejavnostih, kjer je sproščanje teh teženj primerno (na primer s treningom borilnih veščin). Če stresnih situacij, ki nas spremljajo več časa, ne odpravimo z odstranitvijo, premostitvijo ovire ali preusmeritvijo k drugemu, enakovrednemu cilju ali odložitvijo na primernejši čas, nas lahko privede do tesnobnosti, nemirnosti ali anksiozne depresivne motnje. S pojavom tesnobnosti ali nemirnosti, ki je posledica delovanja dolgotrajnega stresa, verjetno vsaj dva tedna, ker morajo nekateri ključni simptomi trajati daljše časovno obdobje, je že verjetno, da je preraslo v duševno motnjo, kar pomeni, da moramo na znake stresa biti še kako pozorni in jih ne smemo spregledati ali celo namerno prezreti.

Za posameznika, ki se sooča z depresivno motnjo, je zelo pomembno, da spremeni način življenja, ki ga je do tega stanja privedel. Psihiatri priporočajo jemanje antidepresiva, kar je odvisno od faze depresije. Treba se je znova ukvarjati z dejavnostmi, ki nam veliko pomenijo in nas veselijo, kot so različne oblike športa, hoja v hribe in rekreacija na splošno, razni hobiji, branje knjig, spretnostna dela, kramljanje s prijatelji, obisk gledališča idr. Predvsem se je priporočljivo naučiti raznih tehnik sproščanja, kot so joga, meditacija, globoka mišična sprostitev, avtogeni trening, samohipnoza, biološki vzvratni učinek; vse dejavnosti je treba redno in dosledno izvajati. Te tehnike lahko primerjamo z vsakodnevno osebno nego. Tako kot se vsakodnevno umivamo, si lahko z avtogenim treningom očistimo dušo. Pomemben dejavnik v okviru samopomoči in preprečevanju nastankov različnih oblik motenj in stresnih situacij je samopodoba ali samospoštovanje. Rosenberg, Coopersmith (v Kobal, 2000) pojmujeta samospoštovanje kot pozitivno in negativno stališče posameznika do sebe. Pozitivno stališče se nanaša na visoko samospoštovanje, sprejemanje samega sebe; vključuje odobravanje in cenjenje samega sebe. Negativno pojmovanje se izraža v negativnih stališčih do sebe, nizkim samospoštovanjem, oseba se ne ceni, ne odobrava svojih lastnosti, o sebi ima negativno mnenje, kaže nizko stopnjo prepričanja o lastnih sposobnostih ipd. Rosenberg po Safonu (v Kobal, 2000) opozarja, da je bilo v eni izmed raziskav ugotovljena visoka stopnja povezanosti med nizkim samospoštovanjem, depresijo in anksioznostjo. Burns (v Kobal, prav tam) vidi v samospoštovanju proces »… v katerem posameznik ocenjuje lastne podvige, sposobnosti in lastnosti v skladu s svojimi notranjimi standardi in vrednotami« (Rosenberg, v Kobal, 2000). Tako je velikost samospoštovanje posameznika odvisna od procesov ponotranjenja, ki so potekali zlasti v prvih petih letih posameznikovega življenja. V mladostništvu nekoliko niha, medtem ko v odraslosti postane dokaj stabilno in manj odvisno od vplivov okolja. Danes deluje vedno več skupinskih psihoterapevtskih skupin (Metličar, 2007), ki dosegajo uspehe predvsem pri posameznikih, ki imajo težave s socialnimi veščinami, pomanjkanjem socialne opore ter samozavesti in samozaupanja. V skupinskem okolju se posameznik uči zaupanja vase in v druge, spozna, da ni edini s tovrstnimi problemi in da so ti rešljivi, uči se identificirati vzorce vedenja, ki so mu prinašali socialne neuspehe ter jih nadomešča s takšnimi, ki vzpostavljajo zadovoljive in nekonfliktne odnose. Nauči se konstruktivno reševati konflikte, pridobi realnejši pogled na družbo in v skupini dobi tisto socialno oporo, ki jo je pogrešal pri svojih prijateljih in družini. Skupina nudi empatijo, razbremenitev, vzbuja upanje in nudi oporo, katera je še posebej pomembna pri tistih posameznikih, ki so nagnjeni k samomoru. Čeprav je na podlagi znanstvenih dognanj poznanih veliko oblik zdravljenja in načinov preprečevanja duševnih motenj in bolezni, pa kljub temu ni zanemarljivo, da ima blaginja sodobne potrošniške družbe tudi svoje slabe plati, saj naj bi človek dokončno izgubil stik z naravo, s tem pa tudi naravno sposobnost samozdravljenja. Amalietti opisuje osem korakov, kako uporabljati naravno zdravljenje brez zdravil s prečiščevanjem telesa in duše. »… Zdravje si lahko povrnemo z znanjem, odločnostjo in disciplino …« (Amalietti, 2007). Zdravljenje z naravo ali naturapatija nima stranskih učinkov kot zdravljenje z zdravili. Osmerna pot naravnega zdravljenja obsega po avtorju krepčilni spanec, skrb za kožo, očiščevalno in varovalno dieto, telesno aktivnost, moč uma, tehnike dihanja, sproščanje ali meditacijo in zadrževanje semena (Amalietti, 2007). Rečemo lahko, da če kriminalisti niso izpostavljeni nekakšnim nenavadnim stresnim situacijam, je tudi njihovo psihološko stanje ves čas v normalnih mejah. Tako nek stresor ali stresorji ne povzročijo šoka in ne pride do stresa, ki bi se razvijal v vseh treh fazah in bi v končni fazi privedel do faze izčrpanosti posameznega kriminalista ali več kriminalistov. Izčrpanost posameznega kriminalista se

tako odraža tudi pri drugih kriminalistih, ki morajo prevzeti in opraviti naloge, ki bi jih sicer opravil izčrpani kriminalist. Tako se pojavi preobremenitev ostalih kriminalistov in povzroči izčrpanost celotnega tima. Takšna situacija ne pomeni nič dobrega ne za kriminaliste in ne za organizacijo. Končna faza izčrpanosti se lahko kaže v slabšem zdravstvenem stanju kriminalistov, posttravmatskih stresnih motnjah in v skrajni fazi tudi v smrti kriminalista. Skratka, nastopi začarani krog izčrpavanja kriminalistov in organizacije, ki ga je treba z ustreznim vodenjem in organizacijo prekiniti (Prašiček, 2010).

6 Razprava Povečan obseg dela za kriminaliste pomeni več stresnih situacij, ki so posledica povečane obremenjenosti. Na količino in zmanjševanje stresnih situacij lahko vpliva menedžment kriminalistične policije z ustreznimi strateškimi odločitvami, zagotavljanjem materialnih sredstev in ustvarjanjem čim boljše organizacijske oziroma delovne klime. Ugodna organizacijska klima bo pri kriminalistih zmanjševala neugodne učinke stresa zaradi dela. Od osamosvojitve 1991 do sedaj je bilo v Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji opravljenih več raziskav z namenom ugotavljanja dejavnikov zadovoljstva z delom. Za raziskave je značilno, da ne potekajo neprekinjeno, ampak so opravljene občasno z različnimi časovnimi zamiki in v okviru diplomskih, magistrskih nalog in študijskih nalog. Leta 1993 sta tako prvo raziskavo o dejavnikih zadovoljstva pri delu v organih za notranje zadeve Republike Slovenije opravila Seličeva in Umek (1994). Ugotovila sta, da med najpogostejše dejavnike stresa glede pogostost obremenitve zaposleni navajajo: neurejeno prehrano, neustrezen življenjski standard glede na delovne obremenitve, neustrezno nagrajevanje nadurnega dela, psihične obremenitve pri delu, izmensko delo, slabo tehnično opremo, neprimerne delovne prostore, delo ob nedeljah in praznikih, pogosto odsotnost od družine, delo ponoči in napredovanje nesposobnih in neizkušenih sodelavcev. Glede na jakost obremenitve med najpogostejše dejavnike navajajo: neustrezen življenjski standard glede na delovne obremenitve, neustrezno nagrajevanje nadurnega dela, neurejeno prehrano, pogosto odsotnost od družine, psihične obremenitve pri delu in slabo tehnično opremo. Iz poročila o raziskavi zadovoljstva z delom pri policistkah in policistih Umeka in Areha (2002) je razvidno, da so najbolj nezadovoljni policisti iz srednjega menedžmenta policijske organizacije. Tako je bilo nezadovoljnih in niti zadovoljnih niti nezadovoljnih 41,1 odstotka, 51,7 odstotka bi jih dobro premislilo o zamenjavi dela znotraj Policije, če bi pri tem ohranili položaj in 22, 8 odstotkov bi jih takoj zamenjalo delo. 55,7 odstotka bi jih premislilo o sprejemu ustrezne službe zunaj Policije ter 30,2 odstotka bi jih takoj sprejelo ustrezno službo zunaj Policije. Policije ne bi zapustilo le 1,6 odstotka policistov. Nezadovoljni so bili z naslednjimi dejavniki (po vrstnem redu – padajoče): delovni pogoji, sistem napredovanja, osebni dohodek, organizacija dela, občutek soodločanja, vodenje, uresničevanje sposobnosti, delovna kontrola in pripadnost skupini. Več kot polovica policistov je bila nezadovoljna s plačevanjem nadur, tehnično opremo, odnosom politika – policija, načinom upokojevanja, delovnimi pogoji in policijskim sindikatom. Več kot polovica pa jih je bilo zadovoljnih z medsebojnimi odnosi, pripadnostjo delovni skupini, mestom službovanja in delom s strankami. Leta 2002 je bila opravljena raziskava o zadovoljstvu policistov in kriminalistov pri delu kot eden izmed dejavnikov uspešnosti policije (Gorenak, 2004). S preverjanjem hipotez je bilo potrjeno, da obstajajo povezave med osebnimi značilnostmi komandirjev policijskih postaj in zadovoljstvom

policistov in kriminalistov z delom na policijskih postajah, med vedenjskimi dejavniki komandirjev policijskih postaj in zadovoljstvom policistov in kriminalistov z delom na policijskih postajah ter med situacijskimi dejavniki policijskih postaj in zadovoljstvom policistov in kriminalistov z delom na policijskih postajah. V okviru diplomske naloge z naslovom Vpliv kriminalističnega dela na vedenje kriminalistov (Prašiček, 2010) je bila v letu 2009 opravljena raziskava v kriminalistični policiji. Iz raziskave izhaja, da so kriminalisti po porazdelitvi pogostosti kot najpogostejše stresne situacije navajali: premajhno število delovnih nalog, delo v izrednih razmerah, delo opazovalca, delo v patrulji, delo v varnostnem okolišu, izvajanje nadzora nad vozniki in vozili, obravnavanje nezgod s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo, intervencije, spremljanje oseb, prekoračitev pooblastil in premestitev na drugo delo z lastnim soglasjem. Po porazdelitvi pogostosti kot zelo hudo obremenitev navajajo naslednje situacije: delo v popoldanskem času in ponoči, delo prek rednega delovnega časa, enolično delo, delo v paru s pripravnikom, opravljanje nalog na vlaku, spremljanje oseb, intervencije ob družinskih sporih, postopki z vinjenimi osebami in osebami pod vplivom prepovedanih drog, možnost uporabe prisilnih sredstev, razen uporabe strelnega orožja, razporeditev v kraj službovanja z lastnim soglasjem. Iz predstavljenih raziskav od leta 1993 do leta 2009 lahko ugotovimo, da so policisti in kriminalisti kot najpogostejše in najbolj obremenjujoče stresne situacije navajali dejavnike, ki izvirajo iz organiziranja in vodenja organizacije. Stresnih situacij, ki so posledica narave dela, je težko oziroma jih ni mogoče zmanjšati, saj je delo povezano s predpisi in so opredeljene kot temeljne. Določena so tudi pooblastila, ki jih imajo kriminalisti in se jim ni mogoče izogniti. Drugače je s stresnimi situacijami, ki so posledica vodenja in organizacijske klime. Na odpravljanje eksogenih stresnih situacij imajo velik vpliv vodje na vseh nivojih vodenja (Prašiček, 2010: 83). Raziskave švedskih delavcev na različnih položajih in britanskih javnih uslužbencev so pokazale, da ljudje na nižjih položajih v organizaciji štirikrat pogosteje zbolevajo za srčno-žilnimi boleznimi kot tisti na višjih položajih. Tudi kriminalistična policija je ena izmed togih avtoritativnih organizacij in je vedenje vodje še posebej pomembno za ugodno interakcijo med njim in drugimi. Tako kot pri vsakem stresu so posledice travme še hujše, če se oseba počuti osebno napadena (Goleman, 2006). Travma se še stopnjuje, če jo povzroči oseba, s katero je prizadeta oseba tudi čustveno povezana. To lahko velja tudi za čustvene vezi med vodji in kriminalisti, saj veliko časa preživijo skupaj ali pa so bili v preteklosti kot kriminalisti njihovi tesni sodelavci. Iz raziskav lahko ugotovimo, da so policisti in kriminalisti izpostavljeni eksogenim stresorjem. Stresorji se med raziskavami v bistvu ne spreminjajo in so več ali manj enaki, se posledice zaradi dolgotrajne izpostavljenosti organizacijskim stresorjem kažejo predvsem na policistih in kriminalistih z daljšim delovnim stažem. Nekateri so tako lahko podvrženi organizacijskim stresorjem že približno 20 let. Za zmanjšanje stresa so se poleg iskanja psihosocialne pomoči ali samopomoči z različnimi sprostitvenimi tehnikami zatekli tudi k različnim oblikam obrambne agresije. Scott (v Fromm, 1984) govori, da so obrambne agresije značilne tako za človeka kot za živali. Pri človeku obstaja še potencialna agresija, ki se izraža, ko so ogroženi njegovi življenjski interesi. Toda ti nevrološki podatki se ne ukvarjajo z obliko agresije, ki je značilna samo za človeka, to je njegovo nagnjenje k ubijanju in mučenju brez razloga, ki je cilj samemu sebi; cilj ni usmerjen k obrambi življenja, ampak je zaželen in kot tak daje posamezniku zadovoljstvo. Fromm (1984) pravi, da je behavioristična metoda pomembna za problem agresije. Bistvo behavioristične teorije obnašanja je, da oseba dela, čuti in misli na način, ki se je pokazal kot uspešen za dosego tistega, kar želi. Zaključek behavioristične metode agresije je, da bo oseba, ki odkrije, da z agresivnostjo dobi tisto, kar želi, postala podvržena agresivnemu vedenju. Enako velja za pokorno, hrabro ali čutno obnašanje. Agresija je tako kot vsako drugo obnašanje enostavno privzeta za iskanje

optimalne prednosti osebe (koristi ali pozicije). Buss (v Fromm, 1984) definira agresijo kot »reakcijo, ki prinaša drugemu organizmu škodljivo stimulacijo«. Iz letnih poročil PSOP lahko ugotovimo, da se je od leta 2009, ko je bila vzpostavljena psihosocialna pomoč policistom in v letu 2010 delovna skupina za psihološko svetovanje, sestavljena iz psihologov in zaupnikov, število oseb, ki so iskale pomoč, zelo povečalo. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je psihosocialna pomoč v policiji naletela na pozitiven odziv med policisti in kriminalisti. Predvidevamo lahko, da so policisti in kriminalisti pomoč potrebovali že veliko prej. Iz poročila psihologov in zaupnikov za leto 2010 (MNZ, 2011) je razvidno, da se je največ policistov obrnilo po pomoč zaradi družinskih težav ali težav v partnerskem odnosu. Po pogostosti problematike sledijo posledice mobinga, stresa zaradi organizacije dela ter medosebnih odnosov na delovnem mestu; sum na duševno motnjo policista; stanje policista, ki je posledica travmatičnega dogodka, povezanega z opravljanjem dela (ogroženost življenja, obravnava mrtvih in hudih telesnih poškodb idr.). Pomemben je podatek, da je šlo v 10 primerih klicev od 88 za samomorilno ogroženost policista. Podatek, da je bil na interventni telefon le en klic glede zlorabe alkohola, lahko kaže na zanikanje tovrstnih težav pri policistih in »lažno solidarnost« sodelavcev in vodij notranjih organizacijskih enot *NOE+. Prav tako je iz poročila za leto 2011 razvidno, da se policisti najpogosteje obračajo po pomoč zaradi organizacijskih dejavnikov (MNZ, 2012). Predpostavljamo lahko, da je v policiji urejena ustrezna psihohigienska služba, ki skrbi ali bo skrbela za preventivo, usposabljanje in protistresne programe v policiji. Povečano število policistov, ki so neobremenjeno iskalo psihološko pomoč brez posledic za njihovo nadaljnjo kariero in ne odklanjajo pomoči zaradi možnosti stigmatizacije kaže, da je psihohigienska služba neodvisna od vodstva policije. Prav tako iz poročil o delo psihohigienske službe lahko ugotavljamo, da delo policistov in kriminalistov vpliva na njihovo zasebno življenje. Kljub zaupanju policistov in kriminalistov v psihosocialno pomoč psihologov in zaupnikov si bo za izboljšanje stanja moral več prizadevati menedžment policije, ki lahko vpliva na eksogene stresne dejavnike, nekoliko težje pa lahko vplival na endogene stresne dejavnike, ki izvirajo iz zaposlenega samega. Zato ni nič narobe, če organizacija s strokovnimi službami skrbi za posameznikovo izobraževanje za samopomoč pri izogibanju ter premagovanju dejavnikov stresa, ko se posameznik znajde v stresni situaciji (Prašiček, 2010). Vpliv in moč organizacijskih stresorje bi bilo smiselno ugotavljati z raziskavo spreminjanja zdravstvenega stanja zaposlenih, stopnje odsotnosti zaposlenih z dela zaradi bolezni in s kakovostjo dela. Organizacije z visoko stopnjo odsotnosti z dela, veliko fluktuacijo kadrov, slabimi medosebnimi odnosi, zgubljajo ugled, kakovost in dobro ime. Razlogi za to so lahko od nejasno opredeljenih k nepravim ali prekrivajočim opisom del in nalog do neustrezne komunikacije, slabih delovnih pogojev. Za preprečevanje stresa na delovnem mestu in delovno pogojenih zdravstvenih težav morajo biti v organizacijah pozorni na: načrtovanje delovnega časa, omogočanje sodelovanja zaposlenih pri odločitvah in ukrepih, ki so povezani z njihovim delovnim mestom, dodelitev dela, ki mora biti v skladu z znanji in sposobnostmi posameznega zaposlenega, delovne naloge, ki dajejo občutek smiselnosti dela, jasna definicijo vlog in odgovornosti, omogočanje medsebojnega sodelovanja, podpora in ustrezna pomoč med sodelavci idr. Nejasnosti v zvezi z varnostjo delovnega mesta in pričakovanji za doseganje kariere se je treba izogibati, hkrati pa spodbujati zaposlene k pridobivanju znanja, izobraževanju ter skrbeti za širitev zaposlitvenih zmožnosti. Dolžnosti delodajalcev pri omejevanju in odpravljanju stresa so: prizadevati si preprečiti stres v organizaciji, oceniti tveganje za nastanek stresa ter s tem odkriti pritiske na delovnem mestu, ki bi lahko povzročili stres. Delodajalec lahko tudi določi, kdo in katero delovno mesto je izpostavljeno večji oceni tveganja, po navodilu

Evropske agencije za zdravje in varnost mara sprejeti pri delu ustrezne ukrepe za preprečitev škode (Meško, Meško Štok, Podbregar in Karpljuk, 2008). Uspeh zagotavljanja varnosti kriminalistične obveščevalne dejavnosti je večji, če se v organizaciji izoblikuje varnostna kultura, ki jo omogočajo pogoji za upravljanje z obveščevalnimi podatki, kompetence za vzdrževanje varnostne kulture, odnos do varovanja obveščevalnih podatkov, postopki za zagotavljanje varnosti obveščevalnih podatkov, evidentiranje in odpravljanje kršitev v postopku varovanja obveščevalnih podatkov in organizacijski postopki za upravljanje področja varovanja obveščevalnih podatkov (Čaleta, Rančigaj in Lobnikar, 2011: 224).

7 Zaključek Razumevanje človekove osebnosti in delovanje posameznika je težka in kompleksna naloga, ki se nujno dotika posameznikovih vsakdanjih in službenih del. Znanstveni pristopi k preučevanju človekove osebnosti skušajo bolje osvetliti zapleteno človekovo osebnost in pri tem raziskujejo tako človekove telesne kot tudi duševne lastnosti. Tudi kriminalisti so samo posamezniki z razvitimi individualnimi osebnostnimi lastnostmi. Na razvoj osebnostnih lastnosti v različnih življenjskih obdobjih vsekakor vpliva tudi zahtevno delo, ki je zelo stresno, saj se kriminalisti srečujejo z najhujšimi oblikami kaznivih dejanj. Stres pri njihovem delu lahko privede do motenj osebnosti in posttravmatskih stresnih motenj. V primerih, ko zaradi prevelike količine stresnih dogodkov, dolge ali predolge izpostavljenosti močnemu stresnemu dogodku pride do motenj osebnosti, takšen kriminalist ali kriminalisti potrebujejo psihohigiensko pomoč. Psihohigienska pomoč lahko obsega samopomoč kriminalista, različne oblike zdravljenja (individualno, skupinsko), v hujših primerih tudi pomoč strokovnjakov psihologov ter ambulantno zdravljenje in v najhujših primerih klinično zdravljenje. Vsekakor so najboljše preventivne dejavnosti zdrav način življenja, učenje poravnavanja s stresom, tehnike sproščanja in delovanje psihohigienske službe v organizaciji, v kateri so strokovnjaki s področja psihologije (Prašiček, 2010). Sekundarna analiza raziskav od leta 1993 do 2009 kaže, da prevladujejo eksogeni dejavniki stresa. Tukaj lahko in bo moralo poglavitno nalogo opraviti vodstvo policijskih, kriminalističnih enot na vertikalni in horizontalni ravni vodenja. Če policisti in kriminalisti nimajo podpore vodstva, se to kaže v spodkopavanju podpore sodelavcem in njihovi ogroženosti, zmanjšanju učinkovitosti, občutka organizacijske obveznosti, dobrega počutja in lahko povzroči depresijo. Vse skupaj lahko vodi k napovedovanju deviantnosti policije. Zaznana je interakcija med podporo vodje in spodkopavanjem pri napovedovanju odklonilnih delovnih navad. Ljudje z višjo delovno povezanostjo so samoučinkovitejši, privrženi organizaciji in se dobro počutijo ter poročajo o nižji stopnji depresije in nižji stopnji deviantnega vedenja pri delu (Pagon, Duffy, Ganster in Lobnikar, 1998).

8 Literatura Amalietti, P. (2007). Na zdravje: Kaj lahko za svoje zdravje storite sami (Zbirka Romanje k sebi).

Ljubljana, Amalietti & Amalietti. Carney, P. T. (2010). Spolno nasilje. (P. Amalietti, ur. in D. Prašiček, prev.) Ljubljana, Amalietti &

Amalietti.

Čaleta, D., Rančigaj, K. in Lobnikar, B. (2011). The Nature of Security Culture in a Military Organization: a Case Study of the Slovenian Armed Forces. Journal of Criminal Justice and Security. 13(2), 222–239.

Dombeck, M. (2005). Introduction to Personality Disorders. Pridobljeno 14. 11 2009 na http://www.mentalhelp.net/poc/view_doc.php?type=doc&id=450&cn=8.

Dvoršek, A. (2005). Raziskava o ocenah in stališčih oškodovancev premoženjskih kaznivih dejanj do postopkov policistov in kriminalistov: raziskovalno poročilo. Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Fromm, E. (1984). Anatomija ljudske destruktivnosti. (F. Gvozde, in V. Marčec-Beli, prev.) Zagreb, "NAPRIJED" Izdavačko trgovačka radna organizacija Zagreb, "NOLIT" Izdavačka radna organizacija Beograd, "AUGUST CESAREC", Izdavačka i tiskarska radna organizacija Zagreb.

Germ, I. (neobjavljeno, zapiski). Študija primera. Zapiski. Goleman, D. (2006). Social intelligence; The New Science of Human Relation Ship. London, Bantam

Dell, Random House inc. Gorenak, V. (2004). Zadovoljstvo policistov in kriminalistov pri delu kot eden izmed dejavnikov

uspešnosti policije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55 (3), 266-274. Juhant, J. (2003). Etika in Človeškost; Filozofski temelji etike. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Teološka

fakulteta. Kanduč, Z. (1998). Kriminalno vedenje in kulturni pritiski. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 49

(1). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve RS, 13–25. Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana, Pedagoški inštitut, Ljubljana. Lobnikar, B. in Pagon, M. (2001). Pojavnost in vzroki občutenja frustracije med slovenskimi policisti.

Pagon, M. (ur.). Dnevi varstvoslovja. Bled, 7. do 9. junij 2001. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.

Maver, D. (2000). Etika in preiskovanje kaznivih dejanj: nekatere dileme in problemi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (4), 287–294.

Meško, G. in Areh, I. (2004). Socialne in osebnostne razsežnosti policijskega. Lobnikar, B. (ur.). 5. slovenski dnevi varstvoslovja. Bled, junij 2004. Ljubljana, Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Meško, M., Meško, Š. Z., Podbregar, I. in Karpljuk, D. (2008). Stresne obremenitve na delovnem mestu managerja. Organizacija: revija za management, informatiko in kadre, 41 (2), A89–A96. Pridobljeno 22. 2. 2012 na: http://organizacija.fov.uni-mb.si/index.php/organizacija/article/view/234/468.

Metličar, T. (2007). Vpliv obiskovanja skupinske psihoterapije na subjektivno percepcijo socialne opore pri študentih z depresijo. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Ministrstvo za notranje zadeve. (2003). Možnosti psihosocialne pomoči delavcem ministrstva za notranje zadeve in policije. Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.

Ministrstvo za notranje zadeve. (2011). Poročilo o delu na področju psihosocialne pomoči v Policiji za leto 2010, številka: 100-40/2011/16 (207-01) z dne 7. 3. 2011. Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve.

Ministrstvo za notranje zadeve. (2012). Poročilo o delu na področju psihosocialne pomoči v Policiji za leto 2011, številka: 100-16/2012/14 (207-02) z dne 15. 3. 2012. Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve.

Musek, J. (1993). Osebnost pod drobnogledom. Maribor, Založba obzorja Maribor. Musek, J. (1993a). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana, Educy d. o .o. Musek, J., Polič, M. in Umek, P. (1992). Uvod v psihologijo. Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve

Republike Slovenije, Izobraževalni center organov za notranje zadeve, Višja šola za notranje zadeve.

Pagon, M., Duffy, M., Ganster, D., in Lobnikar, B. (1998). Understanding police deviance: Personal and interpersonal determinants. Security Journal, 11 (2–3), 179–184. Pridobljeno 12. 4. 2012 na: http://www.getcited.org/pub/103439521.

Podbregar, I. (2008). Nekateri elementi obveščevalne dejavnosti. Podbregar, I. (ur). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.

Podbregar, I., Mulej, M., Pečan, S., Podbregar, N. in Ivanuša, T. (2010). Informacije kot "bojna" podpora kriznemu odločanju, krizni komunikaciji in delovanju. Ljubljana, Zavod za varnostne strategije pri Univerzi Maribor.

Prašiček, D. (2010). Vpliv kriminalističnega dela na vedenje kriminalistov. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

Prašiček, D., Podbregar, I., Ivanuša, T. (2012). Informacijska varnost v procesu odločanja. Konferenca Informacijska varnost: odgovori na sodobne izzive. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede. Pridobljeno 20. 1. 2012 na: http://www.fvv.uni-mb.si/KonferencaIV/zbornik/Prasicek_Podbregar_Ivanusa.pdf.

Roche, D. J. (2007). The veteran's PTSD handbook, How to file and collect on claims for post-traumatic stress disorder. Washington, D.C., Potomac books, inc.

Rutherford, H. T. in Mathew, J. S. (2001). Five Models for Thinking About Disability: Implications for Policy Responses. Pridobljeno 22. 5. 2005 na: http://dps.sagepub.com/content/vol18/issue3.

Selič, P. in Umek, P. (1994). Dejavniki zadovoljstva pri delu v organih za notranje zadeve Republike Slovenije. Revija Policija, 14 (1–2), 31–46.

Šarota, Ž. S. (2008). Uspešno premagovanje stresa. Znanje za trajnostni razvoj [Elektronski vir]: zbornik 27. mednarodne znanstvene konference o razvoju organizacijskih znanosti, Slovenija, Portorož, 19.-21. marec 2008 = Knowledge for sustainable development : proceedings of the 27th International Conference on Organizational Science Development, Slovenia, Portorož, March, 19th-21th, 2008 (str. 2681–2690). Kranj, Moderna organizacija.

Trstenjak, A. (1992). Pet velikih. Ljubljana, Slovenska matica Ljubljana. Umek, P. (2005). Psihologija 2, Učno gradivo za drugi letnik. Ljubljana, Fakulteta za policijsko-

varnostne vede. Umek, P. in Areh, I. (2002). Zadovoljstvo z delom pri policistkah in policistih. Poročilo o raziskavi.

Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola. Umek, P. in Areh, I. (2002). Zadovoljstvo z delom pri policistkah in policistih. Varstvoslovje, revija za

teorijo in prakso varstvoslovja, 4 (2), 101–111. Zakon o kazenskem postopku (UPB4). (2007). Uradni list RS, št. 63/94, 13/95, 72/98, 6/99, 66/00,

111/01, 56/03, 116/03, 43/04, 96/04, 101/05, 8/06, 14/07, 32/07, 68/08, 77/09, 88/09, 91/11. Zakon o policiji (UPB7). (2009). Uradni list RS, št. 49/98, 93/01,79/03, 110/03, 50/04, 102/04, 53/05,

70/05, 98/05, 3/06, 78/06, 107/06, 42/09, 66/09, 22/1). Zakon o varstvu javnega reda in miru. (2006). Uradni list RS, št. 70/06..