revija za evangelijsko duhovnost

letnik 34, številka 11-12/2018

vode počitka

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.«

Evangelij po Luku 2,14

2 2

Vode počitka

kazalo

UVODNO 4 Božična uganka

BOŽIČNO 6 Božič ni datum, ampak je stanje srca

ANGELSKO 10 Pogled angela al i obiskani planet

TOLAŽLJIVO 14 El i ja

ENOSMERNO 22 Brez vzvratne prestave

3

UVODNO 4 Božična uganka

BOŽIČNO 6 Božič ni datum, ampak je stanje srca

ANGELSKO 10 Pogled angela al i obiskani planet

TOLAŽLJIVO 14 El i ja

ENOSMERNO 22 Brez vzvratne prestave

PREDANO 24 Izpust i

VELIČASTNO 30 Bog, vel ik s i

OSVEŽILNO 32 Božja l imonada

OTROŠKO 36 Zgodba o rdeči tašč ici

MODRO 38 Modrost i in citat i

4

tako posebnega glede Jezusove-ga rojstva, da še danes po 2000 letih na božič praznujemo njegovo rojstvo in da božične jelke, lučke in okraske najdemo celo v musli-manskih in arabskih mestih? Morda je Jezusovo rojstvo nekaj posebnega zaradi prepevanja angelov, čudežnih zvezdnih utrin-kov, obiska skrivnostnih bogata-šev in zaradi vsega nebeškega bli-šča, ki je bedno in žalostno noč povsem razsvetlil in na obraze pri-sotnih vnesel začudenje in vesel-je. Če bi bilo to vse, bi na Jezuso-vo rojstvo kmalu pozabili, saj so se premnogi otroci kraljev, cesar-jev in imperatorjev rodili v blišču in sijaju, pa njihovih rojstev svet tako enotno ne praznuje. Jezusovo roj-stvo je posebno predvsem zato, ker je bil sam Jezus in njegovo celotno življenje nekaj posebnega in edinstvenega; z njegovim rojs-tvom se ujema celo nov začetek štetja let. Njegovo rojstvo očitno simbolizira nov začetek, začetek nečesa povsem novega. Morda je Jezusovo rojstvo tako posebno, ker Jezusa spoštujeta obe največji verstvi sveta, krščan-stvo in islam. Vendar krščanstvo ter še nekoliko bolj islam (skupaj z judovstvom) spoštujeta tudi Abra-hama, čigar rojstva ne praznuje-mo, niti se Abrahama tako ali dru-gače v vsakdanjem življenju ne

Vode počitka

uvodno

V nekem zakotnem kraju, nekoč dolgo nazaj, v neki zapuščeni lopi, v čudnih okoliščinah, sredi umaza-nije, v krogu odrinjenih, osamljenih in zapuščenih ljudi – se je rodil otrok z imenom Jezus. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj je ta žalostna scena, v kateri se je rodil en »nezaželen« otrok, tako poseb-na, da se je vsako leto na božič spominjamo z veseljem? Božična noč in rojstvo dečka Jezusa sprva nista videti nič pose-bnega. En otrok več na svetu, ena srečna družinica več, en srečen porod brez zapletov, eno nadobu-dnež več, konec koncev en davko-plačevalec več. Seveda z rojstvom pridejo še skrbi, povezane z otroš-tvom, vzgojo, šolanjem, iskanjem zaposlitve in z gradnjo doma, pa skrbi glede zdravja in tako naprej. Pa vendar mora biti nekaj poseb-nega v zvezi z rojstvom Jezusa, saj gre vendarle za rojstvo najbolj znanega Zemljana. Mimogrede, glede na vse podatke poizvedova-nja po internetu je Jezus najbolj znana osebnost človeške zgodovi-ne; po tem kriteriju je druga najbolj iskana in znana oseba Napoleon, tretja pa Mohamed. Kaj je torej

mag. Peter Golob, urednik

Božična uganka

5

spominjamo, razen v povezavi s praznovanjem 50-letnice rojstnega dne. Kaj je torej na Jezusu, da je tako posebna in edinstvena figura človeške zgodovine in sedanjosti, okoli katere se praktično cel december vrti ves svet? Iz zgodovinskega zornega kota raziskovalci opisujejo Jezusa kot voditelja apokaliptičnega gibanja, karizmatičnega zdravilca, čudodel-ca, modreca in filozofa ter družbe-nega reformatorja, ki se je zavze-mal za enakost vseh ljudi. Podob-nih osebnosti, ki se jim pripisuje božanske lastnosti, se v zgodovini sveta najde več; na primer Buda, Mohamed, Cesar Avgust, Krišna, Konfucij, Ramzes II, Aleksander Veliki, papež Janez Pavel II, Gilga-meš, Homer, nenazadnje se naj-več čudežnih dogodkov v zadnjem stoletju pripisuje Jezusovi materi Mariji. Pa vendar samo za Jezusov rojstni dan velja, da se ga spomin-jamo vsako leto na božič, ki je očit-no vesoljni in univerzalni praznik veselja in miru. Da bi ugotovili, zakaj je Jezus tako zelo poseben, poglejmo, kaj je Jezus sploh govoril in počel. Jezus je posebej spoštoval uboge, žalos-tne, krotke, pravicoljubne, usmilje-ne, čistosrčne, miroljubne, po krivi-ci trpeče. Posvečal se je grešnim in ne pravičnim ljudem; grešnim je odpuščal grehe in jih sprejemal, do

pravičnih pa je bil oster in neizpro-sen kritik. Skratka, družil se je z grešniki in z ljudmi, ki jih je družba imela za barabe. Jezus je bil »verski Robin Hood«: »Boga« je jemal mogočnim in vplivnim in ga »dal« ponižnim in žalostnim lju-dem. Jezus je pomagal zlasti bol-nim in nemočnim, osamljenim, zapuščenim, obsedenim, obsoje-nim, izgubljenim, zato je kot kak čudežni lik iz najlepše pravljice, ki poskrbi, da se največja žalost spremeni v največje veselje, ko zapuščena obubožana sirota naj-de varen topel dom z bogato oblo-ženo praznično mizo sredi objema ljubečih rejnikov in vrstnikov. Jezus se je ukvarjal z ljudmi, ki so ostali brez upanja, priložnosti, pri-hodnosti, vere, miru, pomoči in smisla. Hudomušno bi lahko rekli, da je bil Jezus celo boljši kot Boži-ček, saj se ni posvečal samo otro-kom, ampak tudi odraslim... Na podlagi Jezusovega življenja lahko sklenemo, da Jezusovo roj-stvo praznujemo, ker Jezus sim-bolizira upanje, tolažbo in usmilje-nje. Zgodba božične noči tolaži žalostna srca ter razsvetljuje temi-no življenja. Jezus je oznanjal vero v Boga, ki ne obsoja, ampak odpušča. Zdi se, kakor da nam Jezus vsako leto z božičem še vedno sporoča, da tak Bog res obstaja, še vedno rešuje in poma-ga vsem ljudem, ki ga potrebujejo.

6

kako drži, kar je zapisal Ange-lus Silesius: »Tudi če bi bilo Dete v Betlehemu tisočkrat rojeno, če ni v mojem srcu, je vse izgubljeno.« Božič je vsak dan, v vseh sezo-nah leta, celo življenje. Kajti Bog je vstopil v človeško druži-no in se naselil med nami. Božič ni ideja, dogodek, praz-nik, običaj, dogma, jedača, pija-ča, poln nakupovalni voziček, ampak je Oseba – učlovečena Božja ljubezen. Vse ostalo je folklorna vera prazne in mrtve krščanske tradicije brez oseb-nega odnosa z Bogom. Ne bom rekel, da je božič spet med nami, ampak da je vedno med nami. Kajti božič ni datum, ampak je stanje srca. Kje se je rodil Odrešenik sveta? Na nikogaršnji zemlji, da lahko pripada vsem, ne pa, da bi se kdo z njim hvalisal in bi bil v prednosti, nekdo drug pa pri-krajšan. Ni se rodil ne v mestu ne v vasi, ampak nekje vmes, na obsežnih poljanah pod milim nebom, da se ne bi zaradi nje-ga prepirali meščani in vaščani in drug drugega obtoževali in poniževali. On nima privilegi-rancev; zanj smo vsi enakovre-

John Killinger je opisal, da je nekega poletnega dne začuden obstal pred izložbo trgovine, v kateri so bile same božične stvari in to šest mesecev po božiču: jasli, trije kralji, puhasti angelčki, škrati, vesel Božiček na saneh, severni jeleni, zvonč-ki, božične sveče, lučke in okraski, snežak in glasbena skrinjica z božično glasbo. Neverjetno za poletni čas, ko gre večina na morje in pozabi na božič. Toda v spodnjem kotu izložbe je pisalo: »Božič je vsak dan.« Dobra misel, kajne? Ob branju tega sem pomislil,

dr. Daniel Brkič

Božič ni datum,

ampak je stanje

srca

Dr. Daniel Brkič je pastor

Evangelijske cerkve Dobrega

pastirja Novo mesto in

profesor na protestantski

Teološki fakulteti Univerze v

Zagrebu.

Vode počitka

božično

7

dni. Rodil se je na nikogaršnji zemlji, med ovcami, da ne bi govorili: »Ljudje, pozor, vsiljuje se nam! Poglejte, kako neobzi-ren je. Jemlje nam svobodo.« Rodil se je na nikogaršnji zem-lji, da ne bi z nikomer držal, ker hoče biti od vseh. Da ne bi zaradi njega nastajale nove vere in verske vojne. Noče, da bi se zaradi njega med sabo sovražili, prepirali in se bojevali. Rodil se je na nikogaršnji zem-lji, da si ne bi kdo skupaj s svo-jo lastnino prilaščal tudi njega in na svojem ozemlju postavljal predpisov in pravil ter se okori-ščal na njegov račun. Pravijo, da se je rodil v staji nevtralnega ozemlja, ki je pri-padalo vsem potujočim pastir-jem. Mesija, Kristus, Mazilje-nec, ki je edini Odrešenik sve-ta, je bil rojen na nikogaršnji zemlji, pravzaprav na Božji zemlji, da je ne bi nihče zlorab-ljal in izkoriščal. Da ne bi z nje odgnali domorodnih ovc in tam gradili jedrskih elektrarn. Da ne bi zelenih pašnikov spreminjali v železobetonske utrdbe. Da ne bi čez Božje ozemlje risali člo-veških mejá in z njimi izzivali incidentov. Rojen je bil na maj-hni nikogaršnji zemlji, na kateri

je prostora za vse ljudi, ne gle-de na njihov predznak, če živijo v sožitju in gradijo mostove, ne pa zidov. Rodil se je na nikogaršnji zem-lji, ki je brez zemeljskega gos-podarja zato, ker je njen gospo-dar Gospod Bog, Stvarnik, in se imenuje Božja zemlja. Nje-gove zemlje ne smemo spremi-njati v nacistično taborišče smr-ti v Auschwitzu, sovjetske sibir-ske gulage, zapor v Gvatemali, Srebrenico in zaradi lakote umi-rajoči Darfur. Le kako si drzne-mo posegati po Božji zemlji? Rodil se je na nikogaršnji zem-lji, ki je Božja in nevtralna, da si je ne more nihče lastiti in imeti nad njo oblasti in monopola. Ni hotel biti rojen na cesarskem dvoru, da ne bi podjarmljeni rekli, da drži z oblastniki in bi govorili: »Poglejte, izkoristil in uporabil je cesarske veze.« Ni hotel biti rojen v razkošnem dvorcu, da ne bi revni pomislili, da so zanj pomembni le ugledni bogataši in veljaki. Ni bil rojen v mestnem prenočišču, da ne bi brezdomci mislili, da jim je odv-zel prostor in jih utesnil. Rodil se je v štali, da so lahko k nje-mu prišli umazani pastirji, sicer bi jih zaradi njihovih blatnih

8

Sprašujem se, zakaj se Odre-šenik ne pojavi tudi danes, saj ga potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Moja zaskrbljenost je odveč. Spomniti se moram, da nam je obljubil: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta, do konca časa.« (Mt 28,20b) Ime mu je Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Vpra-šati se moram, ali imam zanj pripravljen prostor v svojem živ-ljenju? Evangelist Luka je zapi-sal, da za rojeno nebeško Dete ni bilo nikjer prostora. To pome-ni, da zanj ni bilo prostora v njih samih. Božični dogodek me spominja na zgodbo iz majhne avstrijske vasi sredi Alp, kjer je nagrob-nik, na katerem je lik komaj rojenega otroka. Otrok je ovit v platno, le njegove majhne oči gledajo otožno v svet. Spodaj je zapisan datum: 23. decem-ber, Anno Domini 1775. Tisto noč je neki vaščan slišal močne udarce na svojih vratih. Psi so začeli lajati. Vstal je in pogledal skozi okno, zunaj je snežilo in pihalo. V noči je opazil neko figuro, ki je stala pred vrati, v roki pa je nekaj držala. Ko se je figura oddaljila od hiše, je legel v posteljo. Žena ga je vprašala,

škornjev odgnali s čistih svile-nih preprog. Ni si izbral pošte-nih in pravičnih, da se ne bi kdo hvalisal in se poveličeval, kajti on ve, da takšnih ni; na našo poštenost in pravičnost se ne more nihče zanesti, saj pravico sproti pohodimo. Ni se rodil niti tam, kjer bi bil dobrodošel, sicer bi trdili, da somišljenikov ni tež-ko nagovoriti in jih pridobiti zase. Ni se rodil sredi veselja-čenja, da ne bi pozabili na težo odgovornosti življenja. Rodil se je v času rimske okupacije in krvoločnega kralja Heroda, da bi izstopala njegova miroljub-nost. Rodil se je sredi noči, v muč-nem času, ko v deželi ni bilo zadovoljnih ljudi, ampak so bili obupani in slabe volje. Rodil se je v duhovno mračnem času, ko ljudje niso slavili Boga. Pra-vijo, da je bila takrat cela Grčija spremenjena v en sam oltar bogovom in boginjam. In da so Judje pozabili na Boga svojih očakov Abrahama, Jakoba in Izaka. Odrešenik sveta se je rodil na nikogaršnji zemlji in v času, ko razočaranim ljudem v njihovi tesnobi ni mogel več nihče pomagati, razen njega.

9

kaj se je zgodilo, a ji je odgovo-ril, da je zunaj neki potepuh, katerega naj vendar zlodej vza-me, ker jih sredi noči moti … A zjutraj je vaščan našel pred svojimi vrati komaj rojenega otroka, s snegom pokritega in zmrznjenega. Ker so bili pred vrati božični prazniki, so vašča-ni dete pokopali in mu postavili nagrobnik. O tem piše njihova cerkvena kronika. Pomembno je, kaj je glede Jezusa zapisano v kroniki mojega življenja, ker s tem določam svojo večnost. Ali ima Dete iz nebes prostor v mojih odločitvah, opravilih, umu, namerah, motivih, besedah in dejanjih? Morda smo iz njega naredili zmrznjeni lik hladnega in mrtvega krščanstva, ki leži kot truplo pred vrati naših domov, družin, druž-be, cerkva, ustanov, par-lamentov in sveta. Kristus stalno prihaja k nam, v naš svet, čeprav v njem ni pro-

stora zanj. Prihaja kot nepovab-ljen, zato ker hoče biti dar. Hoče nas obdariti. Ne pozabi-mo, da sta samo dve ljubezni: ljubezen do sebe, tako močna, da zaničuje Boga, in ljubezen do Boga, tako močna, da zani-čuje sebe (Avguštin). Poglejmo v svoje srce in preiš-čimo svojo ljubezen. Kajti ni največja tragedija, da se človek rodi in potem umre, ampak da živi, a ne ve, zakaj živi. Zato naj je božič v naših srcih vsak dan. Če se je Ljubezen rodila v hle-vu, se lahko rodi v vsakem člo-veškem srcu in ga naredi za svoje svetišče. Ljubezen je tudi iz hleva naredila kraljevsko palačo. Kako ne bi mogla moje-ga srca?

10

ca, saj je imel že težko glavo od neizmerne velikosti in slave vsega, kar je videl. Starejši angel: »Hočem, da si še posebej ogledaš tisto«, je rekel starejši angel in pokazal s prstom. Mlajši angel: »No, zdi se mi zelo majhna in umazana. Kaj je na njej tako posebnega?« Starejši angel: »Tisto je Zemlja, obiskani planet.« Mlajši angel: »Obiskani?« Saj ne misliš, da ga je obiskal ---?« Starejši angel: »Zares mislim. To kroglo, ki se ti zdi tako maj-hna in nepomembna, je obiskal naš mladi Princ Slave«. Ob teh besedah se je spoštljivo priklonil. Mlajši angel: »Ampak kako? Misliš, da je naš veliki in slavni Princ, z vsemi temi čudesi in veličastvom svojega stvarstva in še na milijone drugih stvari, ki jih sploh še nisem videl, ose-bno stopil dol na to petorazred-no žogico? Le zakaj bi storil kaj takega?« Starejši angel: »Ni naše delo, da bi se spraševali, zakaj, ven-dar ti moram povedati, da On ne občuduje velikosti in števil, tako kot ti. Vem pa, in vsi mi v nebesih, ki kaj vemo, vemo, da

Nekoč je neki starejši in izkuše-ni angel mlademu angelu raz-kazal veličastvo in krasoto vesolja. Pravzaprav je mali angelček postajal vse bolj utru-jen in zdolgočasen. Pokazal mu je vrvež potujočih galaksij in žarečega sonca, neskončne daljave v ledeno hladnem med-zvezdju in imel je polno glavo vsega. Končno mu je pokazal galaksijo, v kateri naš planetar-ni sistem zavzema le neznaten delček. Ko sta se približala zve-zdi, ki jo imenujemo Sonce, in njenim planetom, ki krožijo okrog Sonca, je starejši angel pokazal na majhno in dokaj nepomembno kroglo, ki se je zelo počasi vrtela okrog svoje osi. Mlajšemu angelu se je zde-la kot nezanimiva teniška žogi-

John Bertram Phillips

Pogled angela ali

obiskani planet

John Bertram Phillips (1906 -

1982) je bil angleški

raziskovalec Svetega pisma,

prevajalec, pisatelj in duhovnik.

Vode počitka

angelsko

11

nekatere so svetile kar precej časa. Mlajši angel: »No, kaj pa vidim sedaj?« Starejši angel: »Gledaš ta mali svet, kakršen je bil nekoč pred tisočimi leti. Vsaka od teh sijo-čih in bliskajočih se luči je del Očetovega znanja in modrosti, ki sta prodrli v misli in srca ljudi na tej Zemlji. Vidiš, ni veliko lju-di, ki slišijo Njegov glas in ki razumejo, kar pravi, čeprav jim ves čas govori nežno in tiho.« Mlajši angel: »Zakaj so tako slepi in gluhi in neumni?« Starejši angel: »Ni naša nalo-ga, da jih obsojamo. Mi, ki živi-mo v blišču in lepoti, ne vemo, kako je živeti v temi. Mi poslu-šamo glasbo in Glas kot zvoke mnogih voda vsak dan našega življenja. Pri njih pa vlada sama temina in je mnogo hrupa in zabav. Samo peščica tistih, ki so tihi, ponižni in modri, slišijo Njegov Glas. A pazi, za trenu-tek boš videl nekaj zares čudo-vitega.« Zemlja se je vrtela naprej in krožila okoli Sonca. Nato se je na zgornji polovici oble nenado-ma pojavila majhna, a tako močno svetleča luč, da sta si oba angela zakrila oči.

je On res šel k njim. Kar pa se tiče tega, zakaj je postal eden od njih – kako pa si predstav-ljaš, da bi jih sploh lahko druga-če obiskal?« Mlajši angel je v gnusu nakrem-žil obraz. Mlajši angel: »Hočeš mi torej povedati, da je stopil tako nizko zato, da bi postal eden izmed tistih potuhnjenih bitij na tisti lebdeči žogi?« Starejši angel: »Da, in mislim, da mu ne bi bilo všeč, da jih s takim prizvokom imenuješ potu-hnjena in odurna bitja. Naj se nam zdi še tako čudno, jih On ljubi. Stopil je dol, da bi jih obis-kal in jih dvignil, da bi postali takšni kot je On«. Mlajši angel je prebledel. Tega ni mogel razumeti. Starejši angel: »Sedaj pa zapri oči in šla bova v Času, kot ga imenujejo oni, nazaj.« Medtem ko so bile oči mlajšega angela zaprte in sta se približa-la vrteči se krogli, se je le ta ustavila, nato pa se je naglo zavrtela in se spet vrnila na svojo običajno pot. Starejši angel: »Poglej, sedaj!« Ko je mlajši angel odprl oči, so se na pusti površini krogle za trenutek zasvetlikale lučke;

12

Mlajši angel pravi (šepetaje): »Mislim, da vem; to je bil ta Obisk, kajne?« Starejši angel: »Da, to je bil ta Obisk. Luč se je spustila in živela med njimi; vendar bo v trenutku ugasnila, kot boš lahko videl celo z zaprtimi očmi.« Mlajši angel: »Ampak zakaj? Ali zato, ker ni mogel prenašati nji-hove teme in neumnosti? Ali se je moral vrniti sem?« Starejši angel (strogo): »Ne, ni šlo za to. Oni niso spoznali, kdo On je – samo peščica ga je spoznala. V glavnem so raje živeli v temi kot v luči – na kon-cu pa so ga ubili.« Mlajši angel: »Norci, neumni! Ne zaslužijo si -----------.« Starejši angel: »Niti midva niti katerikoli drug angel ne ve, zakaj so bili tako nespametni in tako hudobni. Tudi ne moremo reči, kaj si zaslužijo ali česa si ne zaslužijo. Dejstvo ostane; ubili so našega Princa Slave, ko je bil med njimi kot Človek.« Mlajši angel: »In to je bil konec? Vidim, da je cela Zem-lja postala črna in temna. Prav, ne bom jih obsojal, ampak kaj so sploh pričakovali?« Starejši angel: »Počakaj, do konca zgodbe o Obiskanem planetu je še daleč. Poglej in

pazi, da si boš zopet zakril oči.« V popolni temi se je Zemlja tri krat zavrtela in nato v svetli toč-ki slepeče zažarela. Mlajši angel (zakrivajoč si oči): »Kaj pa zdaj?« Starejši angel: »Res je, da so ga ubili, vendar je On smrt pre-magal. On je zlomil in premagal smrt, pred katero trepeta in se je boji večina. On je vstal od mrtvih in nekaj ljudi ga je videlo in postali so Njegovi predani sledilci.«

13

ko sta tako še naprej opazova-la, je na mnogih predelih oble svetil žarek čez mnoga območ-ja. Starejši angel: »Ali vidiš, kaj se dogaja? Svetel žarek je skupek zvestih mož in žena, ki jih je On pustil na Zemlji. Z Njegovo pomočjo so ta žarek razširili in sedaj gorijo luči po celi Zemlji.« Mlajši angel (nestrpno): »Da, da, ampak kako se zadeva konča? Ali se bodo lučke zdru-žile? Bo potem vse svetlo, tako kot je v nebesih?« Starejši angel (zmajujoč z gla-vo): »Tega preprosto ne vemo. To je v Očetovih rokah. Včasih je to mučno gledati, drugič pa je čista radost. Ni še konec. Zdaj gotovo veš, zakaj je ta majhna krogla tako pomembna. Obiskal jo je On. On uresničuje svoj načrt na njej.« Mlajši angel: »Da, vem, čeprav ne razumem. Nikoli ne bom pozabil, da je to obiskani Pla-net.« Prevod: Irena Jerman Polenšek Odlomek (The Angel's Point of View or The Visited Planet) iz

knjige Krščanstvo nove zaveze (New Testament Christianity)

Mlajši angel: »Hvala Bogu za to.« Starejši angel: »Amen. Zdaj pa odpri oči, saj je slepeča luč izgi-nila. Princ se je vrnil v svoj Dom luči. Toda poglej Zemljo sedaj.« Ko sta tako gledala, je namesto slepeče luči nastal svetel žarek, ki je trepetal in utripal. In ko se je Zemlja vrtela, so se te drob-ne točke svetlobe na široko razprostrle. Nekaj jih je zatre-petalo in umrlo. Večinoma pa so luči gorele enakomerno. In

14

ni strahovi« - strah pred staros-tjo, strah pred boleznimi, strah pred osamljenostjo, strah pred smrtjo ipd. Tudi v Svetem pismu najdemo precej zapisov o ljudeh, ki jih je bilo strah in so bili tesnobni. Eden izmed njih je prerok Elija. Prerok Elija je živel v 9. stoletju pr. Kristusom, živel je v težkem obdobju, ko je bilo Izraelovo kraljestvo razdeljeno na dva dela – na severni in južni del. Elija je deloval v severnem delu kraljestva, kjer sta vladala kruti kralj Ahab in njegova žena Jezabela, ki sta v bogoslovje vpeljala darovanja živih daritev (največkrat otrok) v čast pogan-skemu bogu Baalu. Elija kot pošten in pravičen prerok (danes bi rekli duhovnik) torej živi v času, kjer je umor nedolž-nih otrok celo legaliziran – in proti temu se Elija aktivno bori. Je družbeno angažiran, ozave-šča ljudi, da so takšna početja nesprejemljiva. Seveda je potemtakem povsem pričako-vano, da dobi smrtno grožnjo, kar ga povsem prevzame in prestrašen pobegne v bližnjo puščavo. Na tej dolgi poti v puščavi, pa se Elija znajde v točki svojega življenja, ko ima

Ena izmed stvari, ki je skupna vsem ljudem, je doživljanje tes-nobe, oziroma strahu. Statistič-ni podatki pravijo, da v ZDA pri-bližno 40 % populacije trpi za anksioznostjo, v Sloveniji pa se številka drastično viša. Beseda anksioznost izhaja iz grščine, pomeni pa zatirati, daviti in ute-snjevati. Obstajajo najrazličnej-ši strahovi oz. tipi strahov. Obstajajo tisti strahovi, ki so morda povsem nenavadni in neobičajni, npr. strah pred rumeno barvo, strah pred sirom, strah pred drevesi, strah pred česnom, strah pred pre-dolgo zapisanimi besedami, strah pred zvezdami, strah pred luknjami, strah pred bradami. Obstajajo pa tudi tisti »bolj res-

Katja Brkič Golob

Elija

Katja Brkič Golob je

teologinja, psihologinja in

duhovnica v Evangelijski

cerkvi Dobrega pastirja

Novo mesto ter voditeljica

slavilne in glasbene

skupine.

Vode počitka

tolažljivo

15

jaz in ti. Tudi mi imamo proble-me, ki jih ne znamo in ne more-mo rešiti; stres, ki ga ne znamo imeti pod nadzorom; apetite, ki jih ne moremo kontrolirati; prei-zkušnje, ki jih ne moremo zdr-žati; želje, ki jih ne moremo uresničiti; bolečine in rane, ki jih ne moremo zaceliti; straho-ve, pred katerimi se ne znamo braniti; zlo, ki ga ne moremo zradirati; bremena, ki jih ne zmoremo nositi; dileme, ki jih ne moremo razrešiti; bolezni, ki je ne moremo premagati; živ-ljenjske nevihte, ki jih ne more-mo pomiriti; reke, ki jih ne zna-mo prečkati; ovire, ki jih ne moremo premagati; bolečine, ki ji ne moremo zdržati; vrata, ki jih ne moremo odpreti; gore, ki jih ne moremo preplezati. In takrat bi najraje dvignili roke v zrak in Bogu zaklicali: »Bog, dovolj mi je. Ne morem več. Pritisk je prevelik. Delam dobro, a trpim. Prestrašen sem. Utru-jen sem. Prazen sem. Brez poguma sem. Obupan in dep-resiven. Moj boj je končan. Moja gorečnosti je pošla. Bog, kje si? Bog, zakaj se mi to dogaja? Bog, zakaj me ne opravičiš? Bog, zakaj mi ne pomagaš?« Kdo ne pozna zna-kov te duhovne paralize?

vsega dovolj in zavpije k Bogu: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje!« (1 Kr 19, 4). Elija se znajde v primežu stra-hu. Zdi se, da so pretekli čude-ži, ki jih je doživel z Bogom, trajno izbrisani iz njegovega spomina. Je le obupanec, ki se boji za svoje življenje. Neskon-čno je utrujen. Plamen vere je ugasnil, prežet je s čustvenimi stiskami. Njegov jekleni pogum je zamenjan s ceno njegove smrti. Pride v stanje apatije. Strah ga je povsem pohabil in zlomil, ne preostane mu druge-ga, kot da moli in prosi Boga, naj ga vzame k sebi, naj vzame njegovo življenje. Elija je pod silovitim stresom in bremeni. Njegova samopodoba in samo-spoštovanje sta sabotirana. Počuti se kot zguba. Trpi zaradi čustvenega zloma. Vse je nare-dil za Boga, pa so se ljudje vse-eno obrnili proč. Bil je darežljiv, pa ni prejel nobene hvaležnosti. Bil je prepričljiv, pa ni prejel nobene pohvale. Bil je resnicol-juben, pa ni dobil Božjega opra-vičenja. Namesto tega je dobil smrtno grožnjo od koruptivne kraljice. Res ne čudi, da Bogu reče: »Dovolj mi je!« Toda Elija je bil človek tako kot

16

tudi njemu. Dragi bralci, kje iščemo svojo varnost? Ali so to stari spomini? Morda pa var-nost iščemo v veri naših očetov in praočetov. Toda, žal je to premalo. Vera naših staršev je premalo. Beeršeba je v resnici kažipot za naprej. Je kompas. Vera naših staršev je kompas, da se pravilno usmerimo, da gremo v pravo smer. Beeršeba je torej smerokaz za pravo pot, ni pa pot. Z Bogom se moram srečati sam, ni torej dovolj, da »zame drugi verujejo«. Iz Beeršebe se je Elija odpravil naprej v sinajsko puščavo. »Puščava« je simbol tega, ko človek nima smisla v življenju, ko je zapuščen in brez Boga. To je stanje apatičnosti, melan-holije, prestrašenosti in iskanja. Na odru človeške zgodovine je bilo že veliko takšnih duhovnih puščav. Puščava je simbol neozdravljive duhovne bolezni, ki j i rečemo smrtnost. »Puščava« je kraj, kjer se člo-vek začne zavedati, da je smr-ten, z drugimi besedami gre-šen, kajti ravno v tej duhovni puščavi spoznamo, da nujno potrebujemo Boga. Morda sva se tudi jaz in ti znašla v tej duhovni puščavi in se sprašuje-

Ko se znajdemo v primežu tak-šnih občutkov in doživljanj, se običajno podamo na pot iskanja rešitev. Podobno je storil tudi Elija. Pobegnil je iz koruptivne dežele, kjer so se dogajali zlo-čini nad ljudmi in otroki. Zbežal je iz severnega v južno kraljes-tvo, in sicer v kraj po imenu Beeršeba. Ime Beeršeba dobe-sedno pomeni »vodnjak oz. studenec sedmih«. Gre za sta-rodavno mesto, na katerem je že judovski očak Abraham zgradil vodnjak. Tudi njegov vnuk Jakob se je mnogo let pred prerokom Elijo ustavil rav-no v tem kraju in tam se je sre-čal z Bogom. V času hude lako-te in skrbi glede tega, kako bo nahranil svoje otroke, je Jakob molil k Bogu in ravno v Beršee-bi je dobil obljubo, da se ne rabi bati, ker bo Bog poskrbel zanj. Elija je dobro seznanjen z judovsko zgodovino, zato ne čudi, da se je spomnil teh Božjih obljub, ki so bile namen-jene njegovemu praočetu Jako-bu. Elija v resnici išče »sveto mesto.« Beeršeba je torej pris-podoba naše varnosti, naših spominov. Kajti Abrahamu in Jakobu se je Bog razodel ravno na tem mestu, zdaj pa Elija upa, da se bo podobno zgodilo

17

živi z Bogom, je kraj, kjer se razodeva Bog). Zaimivo, da se Elija na gori Horeb skriva v vot-lini in čaka, da ga bo Bog rešil. In Bog res posreduje, interveni-ra in urgira – toda povsem dru-gače kot bi si Elija želel. Kaj se zgodi? »In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potre-su. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepe-ta.« (1 Kr 19, 11-12) Na Elijevem potovanju Bog odreagira in urgira na poseben način ter pokaže svoje neiz-merno sočutno srce. Elija priča-kuje, da bo Bog prišel kot silen

va, kdo nama bo pomagal. Kateri Bog je pravi? Kaj je tisto, kar rešuje? Jezus v evangelijih pravi takole: »Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odpr-lo, prosite in vam bo navrže-no!« Puščava je čas, ko išče-mo, trkamo in čakamo, da se srečamo z Bogom. In ko je Elija hodil po puščavi v iskanju Boga, ga je končno tudi našel. Prispel je namreč na goro Horeb, ki je drugo ime za goro Sinaj, kjer se je Mojzes srečal z Bogom in dobil posta-vo (10 Božjih zapovedi). »Horeb« je torej prispodoba srečanja z Bogom. Horeb je prispodoba za skupnost ali Cer-kev oz. občestvo zbranih (lahko bi rekli, da je Horeb tudi čas molitve, ki ga posameznik pre-

18

način želel, da pride silen veter in nevihta, da bi Bog odplavil vse zlo in vse zlobne ljudi tega sveta, toda Božji princip je tokrat drugačen. Prerok Elija je želel, da pride potres, ki bi zlo-mil politično moč koruptivnih voditeljev Izraela, toda potresa ni bilo. Prerok Elija želi, da Bog pošlje ogenj svoje sodbe, da bi sodil narodu, kajti Elija je jezen tudi na Izraelce, ki žrtvujejo svoje otroke poganskemu bogu Baalu, toda Božja sodbe v tem kontekstu ni bilo. Elijeva pritož-ba Bogu nakazuje željo po tem, da bi se srečal z njim. Do sre-čanja res pride, toda ne tako, kakor Elija pričakuje Božjo pomoč in interveniranje, to je v silnem viharju, potresu in ognju,

vihar, potres ali ogenj, toda Bog se razkriva kot glas rahlega šepeta. Kaj pravzaprav pome-nijo ti simboli – silen vihar, pot-res in ogenj? Gre za znake, ki so v judaizmu povezani z Božjo suverenostjo. Velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi ska-le, je simbol Božje jeze nad voditelji in prebivalci Izraela, ki pristajajo na zločine in žrtvujejo otroke. Gre za simbol tega, da bo Izrael v svoji zgodovini ponovno poražen, ko bo prišla tuja vojska in ga porazila (npr. Asirci, Babilonci). Potres je sim-bol revolucije, ki jo bodo Izrael-ci doživeli bodisi na političnem ali pa na duhovnem polju. Ogenj pa je simbol Božje večne sodbe. Prerok Elija je na nek

19

nam ga ponuja Kristus. Bog je torej blizu. Bog pokaže svojo moč, govori kot nežen šepet, da potolaži prestrašene-ga Elijo. Bog se razodeva v majhnih čudežih v vsakdanjem dogajanju. Bog izbere na videz šibke stvari (blag vetrič), da premagajo navidezno močne stvari (vihar, potres, ogenj). V nežnem šepetu blagega vetriča Bog prihaja do nas, da bi poto-lažil naša obtežena srca. Psal-mist David pravi v svojem psal-mu: »Gospod je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce; prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem.« (Ps 28,7) Prerok Izaija ugotavlja, da Bog »omagujočemu daje moč, one-moglemu pa povečuje vzdržlji-vost« (Iz 40,29). Morda si tudi ti v votlini ves prestrašen kot je bil Elija. Ko imaš vsega dovolj, ko ne zmoreš več nositi bremen, ko je tvoje srce prežeto s strahom, vedi, da Božja tišina ne pomeni nujno Božje neaktivnosti. Ko se nam zdi, da Bog ne počne niče-sar, se dogajajo največje stvari. Ko je Napoleonova vojska za-korakala po Evropi in so se

pač pa v tihem, milem šepeta-jočem vetriču. Bog želi Eliji pokazati, da se ne kaže več samo preko viharjev, potresov in ognja, kot v Mojze-sovem času postave, pač pa se že na tem mestu nakazujeta Božja milost in usmiljenje. Tako je že v Stari zavezi jasno naka-zano, da Bog pripravlja rešitev za vse človeštvo. Na gori Horeb (oz. Sinaj) je Mojzes dobil postavko (zakon), na gori Golgota (Kalvarija), pa je Jezus Kristus umrl in vstal od mrtvih, s čimer so se vrata za odrešen-je odprla vsem ljudem. V tej sli-ki viharja, potresa in ognja, ki se jih primerja z nežnim šepe-tom, gre torej za očitno razliko med postavo in milostjo. Posta-va je glas groznih besed, vihar-ja, nevihte, groma, potresa, evangelij pa je nežen šepet lju-bezni, milosti, miru, usmiljenja, odpuščanja, pravičnosti in odrešenja. Toda oba sta potre-bna – postava in evangelij. Postava lomi naša trda srca na koščke (vihar), zamaje in zatre-se našo vest (potres) in napolni naš um s strahospoštovanjem do Boga (ogenj), evangelij pa nežno spregovori o neizmerni ljubezni, odpuščanju in miru, ki

20

naša tolažba. Ko smo pod stre-som, je on naš mir. Ko smo ut-rujeni, je on naš počitek. Ko smo žalostni, je on naša radost. Ko smo šibki, je naša moč. Ko smo prestrašeni, je Jezus naše zagotovilo. Ko smo žejni, je on izvir žive vode. Ko smo revni, je on naše bogastvo. Ko smo prazni, nas on napolni. Ko smo v hudi življenjski nevihti, je Jezus naše sidro. Ko smo nesigurni, je on naše upanje. Ko smo v bolečinah, je on naše zdravilo. Ko nas krivo obtožijo, je on naša resnica. Če smo zmedeni, je naša modrost. Ko smo v nevarnosti, je naša zaščita. Ko se opotekamo, je naša skala. Ko smo izgubljeni, je naš kompas. Ko smo nemir-ni, je naše zaupanje. Ko smo zlomljeni, nas on popravi. Ko smo v skušanjavi, pobegnemo k njemu. Ko smo krivi, je on naš zagovornik. Ko smo preobremenjeni, je Jezus naš vzor. Ko smo v potrebi, je on naša pomoč. Ko smo preganja-ni, je on naš pogum. Ko smo v bitki, je on naša zmaga. Ko smo zvezani v sponah greha, je on naša osvoboditev. Ko smo ranjeni, je on balzam naši duši. Ko ga iščemo, ga najdemo. Ko ga najdemo, oživimo.

namenili v Rusijo, je celotno ozemlje trepetalo v strahu pred mogočno, hrupno, močno vojs-ko. Izgledalo je, da je Napoelon praktično nepremagljiv. Ljudje so bili prepričani, da Napoelona nihče ne bo mogel ustaviti. Toda Bog je ustavil njega in njegovo vojsko. Kako? Z eno izmed najnežnejših, najtišjih in najlažjih snovi na zemlji – s snežinko – oziroma milijardami in milijoni snežink. Zaradi snega se je Napoleon vrnil nazaj in do krute vojne ni prišlo. Napoleon je kasneje v svojih spominih, ko je bival na otoku Svete Helene, glede tega dogodka zapisal: »Takrat je bila po Evropi na delu nežna, a mogočna roka, ki je nisem vi-del.« Tudi v naših življenjih je lahko na delu nežna, a mogočna Božja roka. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svo-jega edinorojenega Sina, da bi si nihče, kdorkoli veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Bog je torej na način nežnega tihe-ga šepeta v obliki otroka poslal na ta svet svojega Sina Jezusa, da bi nas odrešil. Ko smo duhovno lačni, je on naš kruh. Ko smo osamljeni, je Jezus

21

22

stave težavo, je dobro za nas, če smo podobni avtu, ki ima možnost vožnje le naprej. Ko so Izraelci v Stari zavezi Svetega pisma potovali iz Egip-ta v Izrael skozi puščavo, so tudi hoteli dati v vzvratno pre-stavo. Kljub mnogim Božjim znamenjem so hrepeneli po Egiptu, želeli so se vrniti nazaj, pa čeprav v suženjstvo in niso zaupali Bogu, da jih lahko vodi naprej. V svoji hoji z Jezusom se ne smemo vračati nazaj. Apostol Pavel piše v pismu Filipljanom 3,14, da se izteguje proti temu, kar je pred njim in da teče proti

Neki mladenič je hodil po salo-nih in iskal avto, ki bi bil po nje-govem okusu. Seveda je bil omejen z denarjem, vendar je bila želja po avtu velika. Konč-no je en dan našel avto svojih sanj. Njegova bleščeča zunan-jost ga je očarala. Ko se je ves vesel odpravil na svojo prvo vožnjo, je kmalu ugotovil napako, zaradi katere je bil avto tako poceni. Vzvrat-na prestava je bila v okvari. Predstavljajmo si situacijo, ko s takšnim avtom pripeljemo čisto do stene: naprej ne moremo, nazaj pa tudi ne. A čeprav pomeni avto brez vzvratne pre-

Rebeka Jovanović

Brez vzvratne

prestave

Rebeka Jovanović je sodelavka pri vodenju molitvenih srečanj v Evangelijski cerkvi Dobrega pastirja Novo mesto.

Vode počitka

enosmerno

23

cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog. Ali ni to čudovita obljuba? Krščanski tek ni igra tekmoval-nosti, ampak je vztrajnostni tek. Lahko bi rekli – tek za pogum-ne. Tekač od trenutka, ko zapu-sti startno črto, misli samo na to, kako bo uspel, misli le na konec teka in na dober rezultat. Verjetno je skoraj vsak izmed nas kdaj prišel v situacijo, ko bi najraje dali v vzvratno prestavo, pustili vse skupaj in šli nazaj, pa čeprav v suženjstvo greha. Toda v hoji z Bogom se mora-mo premikati samo naprej. Ne vračajmo se in ne obračajmo

se nazaj. Glejmo naprej. Teci-mo proti cilju, ki je vsak dan bli-žje, kajti nagrada, ki nas čaka, je velika. To je nagrada večne-ga življenja. Nobena nagrada na tej zemlji se ne more primer-jati z nebeško nagrado. Draga Božja družina, v kakršni-koli situaciji smo se znašli, vedimo, da Bog vidi in nam želi pomagati, nas objeti in biti z nami v težavah. Bodimo pogu-mni in vztrajni. Podpirajmo drug drugega v molitvi, z besedo spodbude. Vztrajajmo v hoji z Jezusom in ne obračajmo se nazaj. Naš pogled naj bo usmerjen na Jezusa.

24

da kadar Bog dela na problemu jaza, vedno napade problem tam, kjer je najbolj šibek. Vsak ve, da če želiš ubiti drugo ose-bo, ne boš začel pri strelu v njene lase ali nohte. Ne, svoj napad boš usmeril v življenjsko pomembne organe, kot so srce ali možgani. In kadar Bog napada problem jaza v nas, se vedno dotakne najbolj nežne točke, ki je polna življenja. In mnogi od križev, ki nam jih Bog naloži, so oblikovani ravno za najbolj občutljiva področja našega sebičnega življenja. Čeprav je to najbolj ponižujoča izkušnja, skozi katero moraš iti, je zate najbolje, da se ponižaš. Tišina in mir sredi ponižanja sta zrcali Jezusa v duši. Prav tako bi te rad opozoril pred skušnjavo »ponižnega govora«. Tako lahko je govoriti na zelo ponižne načine enosta-vno zato, ker dobro zveni. Toda veliko boljše je biti ponižen in ničesar reči glede tega. Poniž-nosti, ki lahko še vedno govori, se je treba varovati! Stari jaz najde veliko tolažbe v tem, kar reče samemu sebi. Ne dovoli si biti vznemirjen zaradi tega, kar ljudje govorijo

Tiste, ki nas ranijo, moramo ljubiti in jih sprejeti kot Božjo roko (16. pismo) Prav gotovo sočustvujem s tabo v vseh tvojih težavah, toda storiti ne morem ničesar druge-ga kot moliti, da te bo Bog potolažil. Imaš veliko potrebo po moči Svetega Duha, da te bo ohranil v tem težavnem času. V zvezi s pismom, ki govori o tvojem družinskem ozadju, mis-lim, da bi to stvar moral položiti pred samega Boga in ga prosi-ti, naj bo usmiljen do tistega, ki te želi prizadeti. Vedno sem poudarjal, ali pa sem mislil, da poudarjam, da si glede te stvari zelo občutljiv. Toda zapomni si,

Francois de Salignac de La

Mothe Fenelon

Izpusti

Francois de Salignac de La

Mothe Fenelon (1651–1715)

je bil francoski duhovnik,

teolog, poet in pisec.

Vode počitka

predano

25

nič kaj vredne. Pomembna stvar je popolna podreditev Bogu. Če hodiš v luči popolne predanosti, lahko storiš vse, kar on želi od tebe. Življenje na ta blagoslovljen način zahteva stalno smrt, ki je poznana le malokaterim, ven-dar si lahko učinkovit za Boga samo na ta način. Ena sama beseda, izgovorjena drugi ose-bi iz tega počivajočega, preda-nega položaja, bo storila več kot vse naše najbolj goreče in skrbno načrtovane sheme. Vidiš, kadar govoriš iz tega položaja Božje podreditve, da je Božji Duh tisti, ki takrat govo-ri, in beseda, ki jo govoriš ne glede na vsebino, ne izgubi svoje moči in avtoritete. Morda gre samo za eno besedo – ki pa razsvetljuje, prepriča, blago-slovi in vodi k dejanju. Vse smo storili, čeprav smo komaj kaj spregovorili. Po drugi strani pa lahko iz svoje sebičnosti govori-mo v neskončnost. Lahko pre-debatiramo na tisoče različnih položajev. Ves čas se bojimo, da ne storimo ali ne govorimo dovolj. Postanemo jezni, raz-burjeni, izčrpani, zmedeni in na koncu ne napredujemo. To govorim, ker sem pri tebi

o tebi. Svet naj kar govori. Edi-na stvar, glede katere moraš biti zaskrbljen, je izvrševati Božjo voljo. Glede človeških želja je tako, da ne moreš ustreči vsem in tudi ni vredno truda. En sam tihi trenutek v Božji prisotnosti ti bo več kot poplačal za vsako besedo ogo-varjanja, ki se bo kdaj dvignila proti tebi. Moraš se naučiti ljubi-ti druge ljudi, ne da bi od njih pričakoval prijateljstvo. Ljudje so nagnjeni k muhavosti. Ljubi-jo nas in nas zapustijo, pridejo in odidejo. Plujejo od enega položaja do drugega, podobno kot papirnati zmaj v vetru ali kot pero v lahki sapici. Naj počen-jajo, kar želijo. Ti pa bodi prep-ričan, da v njih vidiš samo Boga. Nič ti ne morejo storiti brez njegovega dovoljenja. Tako je na koncu on tisti, ki nas testira ali blagoslavlja, pri tem pa uporablja ljudi, kadar jih pot-rebujemo. Tišina v Bogu - naš pravi vir (17. pismo) Kadar pride do tega, da mora-mo izpolniti stvari za Boga, boš spoznal, da visoke želje, nav-dušenje, pazljivo načrtovanje in govorniške sposobnosti niso

26

opazil težnjo, da rajši govoriš o problemih, kot pa o predanosti samega sebe Bogu in prepusti-tvi teh problemov njemu. In bol-je ti bo, tako fizično kot duhov-no, ko boš tiho položil vse v Božje roke. Pregovor pravi: »Naj voda teče pod mostom.« Kar pomeni, da je, kar je (opp. Prev.); ne moreš spremeniti ljudi glede tega, kar so. Ljudje bodo vedno slabotni, prazni, nezanesljivi, nepošteni, hinavski in nesramni. Svet bo vedno posveten. In ti ga ne moreš spremeniti. Ljudje bodo

sledili svojim lastnim željam in navadam. In glede na to, da ne moreš spremeniti njihovih ose-bnosti, je najboljša stvar, ki jo boš storil, da jim dovoliš, da so to, kar so, in da jih takšne pre-našaš. Ne dovoli si, da se obre-menjuješ, kadar vidiš, da so ljudje nerazumni in nepravični. Počivaj v miru v Božjem naroč-ju. On vidi vse bolj jasno od tebe in kljub temu vse to dovoli. Zato bodi zadovoljen s tem, da tiho in nežno storiš to, kar čutiš, ko si v molitvi z Bogom, in ne skrbi za nič drugega.

27

boš vse našel v Božjem naroč-ju. Tudi če bi te takšni prijatelji razočarali, se boš še vedno lahko zanesel na Boga. Križ - vir našega užitka (19. pismo) V vseh tvojih srčnih bolečinah sočustvujem s tabo. Vendar vem, da razumeš, da moramo vsi nositi križ s Kristusom v tem minljivem času. Kmalu bo čas dal prostor večnosti in naše trp-ljenje bo končano. Kmalu bo Bog obrisal naše solze s svojo lastno roko in mi bomo vladali s Kristusom. Toda dokler nam je namenjen ta kratek čas trpljen-ja s Kristusom, ne izgubimo pogleda na slavo križa. Če moramo trpeti, storimo to tiho in ponižno. Jaz je tisti, ki vedno pretirava v težavah in nas vodi v misel, da so težave večje, kot v resnici so. Toda ne oziraj se na pritožbe jaza. Križ, ki ga nosimo v preprostosti, brez upoštevanja jaza, ki samo dodaja težo, v resnici ni tako slab. Če trpimo za Jezusa, ker ga ljubimo, nismo samo veseli kljub križu, pač pa tudi zaradi križa. Kajti ljubezen se raduje, kadar lahko trpi za tistega, ki ga ljubi, in križ, ki nas oblikuje v

Prava prijateljstva najdemo samo v Bogu (18. pismo) Biti moramo zadovoljni s prija-telji, ki nam jih da Bog, brez kakršnihkoli lastnih sebičnih želja. Prav je, da se zgodi nje-gova volja, ne naša. In še bolj-še: njegova volja bo postala naša in to brez omejitev, tako na zemlji, kot je v nebesih. To je veliko bolj pomembno od zadovoljitve našega jaza. O, kako dragocena so naša prija-teljstva in kako blizu smo drug drugemu, kadar smo vsi eno v Jezusu! Kakšna je nebeška skupnost in kakšen je pogovor, kadar mislimo samo na Boga in njegovo voljo za nas. Zato, če želiš najti svoje prave prijatelje, ti bom povedal, kje moraš iska-ti. Začni z Bogom. On je edini vir pravega in večnega prijatelj-stva. Najbolj si primeren za duhovno skupnost in prijatelj-stvo, kadar se potopiš v tišino Božjega naročja. Prijateljem, ki jih iščeš, Bog pomeni vse. Govorijo o njem in živijo zanj in njihova življenja so ovita okoli njega. Zato ti pravim, da se potopi v njegovo naročje. Tam je pravo prijateljstvo. Ne glede na načine tvojega druženja jih

28

Božjo podobo, je tolažeča vez ljubezni. Naj te ne prestraši spoznanje jaza ali odsotnost čustev (20. pismo) Prosim Boga, da bi bilo to Novo leto polno milosti in blagoslova zate. Nisem presenečen, da slišim, da več ne uživaš v raz-mišljanju in branju, kot si užival takrat, ko te je Bog prvič potola-žil v času tvojega trpljenja. Vse se spreminja. Živahni ljudje, ki so navajeni na veliko aktivnosti, kmalu začnejo pešati v samoto in neaktivnost. (In to je bila tvo-ja izkušnja, kajne?) V bistvu je bila tvoja aktivnost tista, zaradi katere sem bil zaskrbljen v raz-mišljanju, kako boš reagiral, ko

boš prišel v obdobje, v katerem te bodo okoliščine potisnile v življenje v tišini. V tistih »dobrih starih časih« se ti ni zdelo nič nemogoče. Skupaj s Petrom si rekel: »Dobro je za nas, da smo tukaj!« Toda tudi z nami je pogosto tako, kot je bilo z njim. To rečemo zato, ker sploh ne vemo, kaj govorimo! (Mk 9,5-6) V naših trenutkih uživanja čuti-mo, kot da lahko storimo karko-li. V obdobjih skušnjav ali stra-hu pa mislimo, da ne zmoremo ničesar. In oba načina razmiš-ljanja sta napačna. Sedaj, ko se vračaš k svojemu prejšnjemu jazu, ne bi smel biti vznemirjen, če ti je težje razmi-šljati in moliti. Mislim, da je raz-log za to ležal skrit v tebi tudi

29

mo nositi jarem vsakodnevne zbeganosti naših grehov,« pra-vi sveti Avguštin. Mi moramo čutiti naše slabosti, našo zavr-ženost, našo nesposobnost popraviti same sebe. Mi mora-mo obupati nad seboj in ne upati v nikogar drugega, razen v Boga. Kljub vsemu pa mora-mo živeti s seboj, vendar si nikoli laskati, pač pa izkoristiti vsako priložnost, da se spremi-njamo na bolje iz ljubezni do Boga. Razumeti moramo, kakšni ljud-je v resnici smo, medtem ko čakamo na Boga, da nas spre-meni. Postati moramo ponižni pod njegovo vsemogočno roko. Postati moramo podredljivi in voljni takoj, ko začutimo najma-njši upor v naši volji. Bodi v tiši-ni, kolikor zmoreš. Ne bodi hiter v presojanju, pač pa razmišljaj o svojih odločitvah. V vsakdan-jem življenju se takoj ustavi, ko se zaveš, da preveč hitiš. In ne bodi preveč goreč, niti za dobre stvari. Vzemi si čas.

Prevod: Mojca Hode

Odlomek iz knjige Izpusti (Let go)

takrat, ko si trpel in postal tako goreč glede teh stvari. Po nara-vi si pač zelo aktivna in energi-čna oseba. In zgolj tvoja utruje-nost in teža sta te vodili v hre-penenje po življenju v tišini. Sedaj pa, ko se te stvari nor-malizirajo, se ne boj, da izgub-ljaš podlago, ki si jo pridobil v času tvojega trpljenja. Kajti s tem, ko si ostal zvest Bogu, bo nesebično življenje in preda-nost, ki ti ju je on razodel, pos-topoma postajalo stalen del tvojega aktivnega življenja. V času trpljenja si okusil le del tega življenja. Sedaj pa bo pos-talo način, po katerem boš živel. Bog ti je dal to izkušnjo, da bi lahko videl, kam te je vodil. Sedaj pa jemlje življenj-skost te izkušnje, da bi se lahko zavedal, da tudi ta izkušnja ne pripada tebi. Videti moraš, da ti sam nisi sposoben niti pridobiti ali ohraniti takšno izkušnjo. To je dar milosti, ki ga moramo prositi v ponižnosti. Zato ne bodi presenečen, če boš znova spoznal, da si postal občutljiv, nepotrpežljiv, ošaben in samovoljen. Razumeti moraš, da je to tvoja naravna osnova in brez Božje milosti ne boš nikoli drugačen. »Mi mora-

30

jujeta. Obdobje življenjskih neviht in preizkušenj ter obdob-je miru, tišine ter izpolnitve Božjih obljub. Kakor je namreč nepredvidljiva narava, tako je mnogokrat nepredvidljivo življe-nje. Včasih se zgodi, kot avtorju pesmi, da se v trenutku znajde-mo sredi življenjskih neviht in pred seboj vidimo le nevarno šviganje strel. Takrat morda podvomimo v Božjo veličino in nas je strah. A, ko preide nevih-ta in mir napolni naše srce, Božje obljube o njegovi zvesto-bi do nas pa kakor mavrica, zmagovito plapolajo v naših življenjih, vidimo, da smo bili ves čas varno skriti v Božjem naročju. Takrat z očmi srca ponovno ugotovimo, da je Bog naše zavetje, kateremu smo lahko zaupali v času stiske. Vzkliknemo lahko z besedami, ki je napisal avtor omenjene pesmi: »Tedaj od sreče duša mi vzkipi, Bog velik si«, kajti spoznali smo, da je Gospod Bog dober, utrdba ob dnevu stiske, in sprejema vse, ki se zatekajo k njemu. Če smo danes v nevihti, v stis-ki, če smo žalostni ali če nas je strah – pridimo v molitvi k Bogu in pri njem bomo našli zavetje.

Krščanska pesem Bog velik si je nastala na Švedskem v 19. stoletju. Avtor pesmi, Carl Boberg, je besedilo te himne napisal nekega popoldneva, ko se je vračal iz nedeljskega bogoslužja. Pred njim je nena-doma nastala nevihta in pred seboj je videl strelo, kako je udarila v tla. Tako nenadno kot je prišla nevihta, pa je tudi ponehala in gozdnato pokrajino okoli njega sta navdali spokoj-nost in mir, na nebu pa se je pojavila mavrica. Avtor pesmi je tako zrl okoli sebe in se čudil Božji veličini in razmišljal o člo-vekovem dostojanstvu, ki mu ga je naklonil sam Bog. Zdi se, kot da avtorjeva izkuš-nja predstavlja dve obdobji živ-ljenja, ki se neprestano izmen-

Vode počitka

veličastno

Tjaša Golobič Štucin

Bog, velik si

Tjaša Golobič Štucin je teologinja, sociologinja in pedagoginja ter voditeljica skavtske skupine »Royal Rangers« v Evangelijski cerkvi Dobrega pastirja Novo mesto.

31

32

ni. Opozarjajo, da gre za pre-pletanje psihoterapije in krščan-stva s triki in frazami novodob-nega gibanja New age, vse do avtohipnoze. Pastor je polnil cerkve in največje dvorane s parolami: »Ne verjemite v poraz! Ponavljajte: Uspel bom, zmorem, zdrav sem … Bog je pozitivna energija, ki jo lahko vdihnete in ponovno zaživite kot bogovi. Uresničite svoje sanje! Ključ za zmago je v vas. Prevzemite nadzor nad svojim umom. Razmišljajte pozitivno! Ne izgubite vere vase …« Gre za popularizacijo moči pozitiv-nega mišljenja. Dr. Norman Vincent Peale, ki je veljal za najbolj priljubljenega pastorja v ZDA in je bil znan kot apostol samopomoči, je še vedno vzor-nik zdajšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Njegove knjige so med kristjani bolj brane kot Sveto pismo. Čeprav so ga strokovno kritični teologi ovrednotili kot lažnega učitelja krščanstva, je njegovo heretično učenje zelo popular-no med evangelijskimi in rimo-katoliškimi karizmatičnimi sku-pinami oziroma sektami, tudi v Sloveniji, ker veliko obljublja. Kvazi pridigarji radi uporabljajo njegove puhlice, marsikdo, ki

»Ko ti življenje ponuja limone, si naredi limonado.« To so besede pastorja dr. Normana Vincenta Pealea (1898-1993), ki je leta 1952 napisal uspešni-co z naslovom Moč pozitivnega mišljenja (The Power of Positi-ve Thinking), ki je prišla na vrh seznama New York Timesa. Knjiga velja za najbolj prodaja-no duhovno knjigo v zgodovini takoj po Svetem pismu. Prevodi tega priročnika za samopomoč so skoraj da primerljivi s prevo-di Svetega pisma v jezike naro-dov sveta; ob izidu so v krat-kem času prodali več kot pet milijonov izvodov knjig, ponatisi knjige pa se vrstijo tudi danda-nes. Avtor knjige je bil 52 let pastor protestantske cerkve Merble Collegiate Church v New Yorku, znane kot rastoča dinamična mega-cerkev. Pov-sem drugačno oceno dajejo temu priročniku klinični psiholo-gi, psihiatri, teologi in ostale sorodne znanstvene vede. Strokovnjaki ugotavljajo, da so izjave v priročniku v nasprotju z dokazi ali pa da celo dokazov

Vode počitka

osvežilno

dr. Daniel Brkič

Božja limonada

33

Sveto pismo. Optimizem apos-tola Pavla je izhajal iz Boga Očeta, ne pa iz njega. Ko je bil v rimskem zaporu zaradi Kristu-sa, je gledal na težave iz Božje perspektive, ne pa iz svoje. Sveto pismo jasno pravi, da težave, ki jih doživljamo v živ-ljenju, niso rezultat negativnega mišljenja, ki ga je mogoče pre-magati s pozitivnim mišljenjem, ampak so rezultat upora proti Bogu; upora naše volje, ne pa našega uma. Svoj um moramo preobražati tako, da razpozna-vamo, kaj hoče Bog, ne pa mi; kaj je dobro, njemu všečno in popolno (Rim 12,2). »Mi pa imamo Kristusov um.« (1 Kor 2,16b) Naše misli morajo biti Kristusove. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezu-su.« (Flp 2,5) Slabega ne moremo premagati z močjo las-tnega uma, ampak le z Božjo močjo. Jezus Kristus je rekel: »Brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Jezus Kristus je glede limon v našem življenju izjavil: »Pri lju-deh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« (Mt 19,26) V Evangeliju po Luki je zapisano: »Bogu namreč ni nič nemogo-če.« (Lk 1,37) To je več kot

njegovo knjigo prebere, pa se že smatra za terapevta, motiva-torja, zdravilca, izganjalca in psihologa; v bistvu gre za fra-zerje, šarlatane, nakladače, manipulante in mazače. Kako torej premagati in rešiti težave, ko vam življenje ponuja limone? Po kateri recepturi si narediti limonado in jo slastno spiti kot čudežni napitek? Kdo ima prav in komu sploh še ver-jeti? Grozljivo nevarno je, če mora človek zanikati realnost človekovega življenja in trpljen-ja. Bogokletno je, da najbolj uspešna verska knjiga vseh časov spodbuja vero vase, ne pa vere v Boga. Knjige, ki gra-dijo na egocentrizmu, ne pa na teo-centrizmu, ne morejo biti evangeljske. Vsaka družba, ki temelji na egu, mora propasti. Zlodejeva zahrbtna zvitost se skriva v ideji vere v učinek mis-li, namesto vere v učinek Boga. Gospod Peale je Boga zreduci-ral; po njegovem je suveren naš um kot Božji dar, ne pa Gospod Bog. Tako je postal propagator nerealnega optimiz-ma oziroma pozitivne iluzije, kar povzroča kronične travme in obupna razočaranja nad Bogom. Povsem drugače uči

34

smisel v življenju in tudi v smrti. Reševati probleme brez Boga je gola domišljavost. Ko nam življenje ponuja limone, naj raje Bog naredi limonado, ne pa mi, ker jo bo z nami tudi pil. Naredil jo bo po svojem okusu in ne po našem, a tak-šna je najboljša možna. Božja limonada je drugačna od člove-ške; to pa zato, ker Bogu ni nič nemogoče.

moč pozitivnega mišljenja. V krščanstvu ne gre za zaupanje vase, ampak za zaupanje Bogu. Ne gre za samopomoč, ampak za Božjo pomoč. Bistvo vere ni v tem, da bi Boga razu-meli, ampak mu zaupali. Zau-pati nekomu pomeni imeti z njim odnos, potrjen z izkus-tvom. Garancija je Bog sam, zato ver-nik ne more biti prevaran v veri. Verjeti v Boga pomeni imeti

35

Charles H. Spurgeon (1834-1892), priznani angleški pridigar, je v času duhovnega prebujenja zapisal: »Božič praznujejo tudi v nebe-sih.« Njegova izjava je naletela na kritiko, a se ni vdal. Rekel je: »Preberite do konca, preden nekaj obsodite.« In so prebrali. Pisalo je: »V nebesih ne slavijo božiča zato, ker se je Kristus rodil v jaslih v hlevu, ampak to storijo vsakič, ko se Kristus rodi v srcu skesane-ga grešnika. Ali lahko tej resnici oporekate?«

Priprava in prevod: uredništvo

Vir: medmrežje

Božič praznujejo tudi v nebesih

36

so njeni mladiči v gnezdu sami in lačni, zato je hitro odletela k njim. Ko je priletela k svojim majhnim ptičicam, so vse zav-pile v en glas: »Mama, mama, kako si lepa!« Vprašala jih je, zakaj tako mislijo. Rekle so ji: »Na svojih prsih imaš rdečo barvo.« Povedala jim je: »O, da, spomnim se, to je Gospo-dova kri. Ko sem se prislonila

Stari krščanski spisi govorijo, da je Jezus kot otrok izdeloval majhne ptičke iz gline in jih bar-val z različnimi barvami. Če je vanje vdihnil, so oživele. Neka ptičica je pomislila, da bi bila raje rdeče barve, ne pa rume-ne, kakršna je bila zanjo pripra-vljena. Ker je bila svojeglava, je ostala sivkaste barve. Zato so ostali takšni tudi vsi njeni potomci iz roda v rod. Toda tis-tega dne, ko so Jezusa na Gol-goti križali, je ena izmed teh sivkastih ptičic priletela na križ, misleč: »Moji prastarši so bili svojeglavi in tudi jaz sem svoje-glava, s čimer smo užalostili Gospoda. Poleg vsega mora zdaj še po nedolžnem trpeti, zato bom skušala s kljunčkom izpuliti žeblje iz njegovih rok in nog in on nam bo našo svoje-glavost odpustil.« Nato je zače-la s kljunčkom kljuvati okoli žebljev tok-tok-tok-tok …, da bi jih lažje izpulila. Kljuvala je in kljuvala, a ker je bila manjša od vrabčka, žebljev ni mogla izpu-liti. Medtem se je spomnila, da

Zgodba o rdeči

taščici

Vode počitka

otroško

37

Ni ji uspelo izpuliti velikih žeb-ljev iz Jezusovih rok in nog, pri-bitih na križ, a Gospod je njeno dobro namero nagradil kot naj-boljše delo. Kadarkoli so prvi kristjani videli rdečo taščico, so se spomnili te zgodbe in jo pri-povedovali svojim otrokom.

Prevod: uredništvo Vir: medmrežje

na njegov križ, se je moje siv-kasto perje dotaknilo njegove krvi.« Njeni mladički so ji odgo-vorili: »Tudi mi hočemo biti tak-šni, kot si ti.« Nato se je ptičja mati s svojimi rdečimi prsmi pri-slonila na prsi svojih majhnih ptičic in ves rod je dobil rdeče lise na prsih. Od takrat to maj-hno ptico imenujejo rdeča tašči-ca.

38

NAMEN BOŽIČA NI V TEM, KAJ NAJDEMO POD

SMREKO, AMPAK KDO SE ZBERE OKROG NJE.

STEPHEN LITTLEWORD

BOŽIČ IMAM V SRCU IN POSKUSIL GA BOM S

SABO NOSITI ŠE CELO LETO.

CHARLES DICKENS

ČE NE NAJDEM BOŽIČA V SVOJEM SRCU,

GA NE BOM NAŠEL NITI POD PRAZNIČNO

SMREKO.

CHARLOTTE CARPENTER

OBSTAJA SAMO EN BOŽIČ.

VSI OSTALI SO SAMO OBLETNICE.

W. J. CAMERON

NE SKRBIMO ZARADI VELIKOSTI BOŽIČNE

SMREKE. V OČEH OTROK JE VSAKA VISOKA

10 METROV.

LARRY WILDE

NA BOŽIČNI VEČER SE JE ZGODILO,

DA JE CENTER SVETA POSTAL HLEV.

C. S. LEWIS

Vode počitka

modro

39

Revija se financira s prostovoljnimi prispevki in z donacijami. Prevodi, prispevki, lektura, oblikovanje in vsa priprava za tisk so brezplačni. Avtorji so se odpovedali honorarju. Prostovoljne prispevke za stroške izdelave revije Vode počitka lahko nakažete na transakcijski račun pri NLB št.: 0297 0026 2335 307, prejemnik INŠTI-TUT COLLEGIUM EVANGELICUM, Trdinova ulica 27, 8000 Novo mesto. ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854 ISSN (spletna izdaja): 1855-2862 UDK: 274(497.4) Revija Vode počitka je na voljo tudi v digitalni obliki na spletni strani:

www.evangelijska-cerkev-nm.si Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Razen če ni ob navedku zapisano drugače.

Izdaja zavod

Naslov: Trdinova ulica 27, 8000 Novo mesto Matična številka: 7290624

Ureja uredniški odbor.

Urednik: mag. Peter Golob Odgovorni urednik: dr. Daniel Brkič

Jezikovni pregled: Tabita Jovanović, univ. dipl. slov. Oblikovanje in grafična priprava:

INŠTITUT COLLEGIUM EVANGELICUM

Digitalni tisk: Špes, grafični studio, d.o.o.

Naslov uredništva in naročila:

Revija Vode počitka INŠTITUT COLLEGIUM EVANGELICUM

Trdinova ulica 27 8000 Novo mesto

Kontakt:

telefon: 07/334-13-41 gsm: 041/373-505

e-naslov: evc@siol.net

Letnik 34, številka 11-12/2018

VODE POČITKA REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

40

»Bog miru … naj vas izpopolni v vsem dobrem,

da boste izpolnili njegovo voljo.«

Pismo Hebrejcem 13,20-21