Varuh človekovih pravic RS · Web viewPredlog novele ZVDZ upoštevaje zahteve odločbe Ustavnega sodišča RS, spreminja 79.a člen. Vlada RS podpira spremembe zakonodaje, ki bo

INFORMACIJA O REALIZACIJI PRIPOROČIL DRŽAVNEGA ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE OB OBRAVNAVI DEVETNAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2013

IN

ODZIVNO POROČILO VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE NA DVAJSETO REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2014

KAZALO

30. INFORMACIJA O REALIZACIJI PRIPOROČIL DRŽAVNEGA ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE OB OBRAVNAVI DEVETNAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2013

91 UVOD

112. VSEBINA DELA IN PREGLED OBRAVNAVANIH ZADEV

112.1 USTAVNE PRAVICE

212.2 DISKRIMINACIJA

292.3 OMEJITEV OSEBNE SVOBODE

382.4 PRAVOSODJE

612.5 POLICIJSKI POSTOPKI

662.6. UPRAVNE ZADEVE

782.7 OKOLJE IN PROSTOR

812.8 GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE

822.9. STANOVANJSKE ZADEVE

822.10 DELOVNA RAZMERJA

902.11 POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE

982.12 ZDRAVSTVENO VARSTVO IN ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

1072.13 SOCIALNE ZADEVE

1122.14 BREZPOSELNOST

1152.15 OTROKOVE PRAVICE

1273. INFORMACIJE OD DELU VARUHA

1284. ZBIR PRIPOROČIL VARUHA

1485 Državni preventivni mehanizem

Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer je za leto 2014 pripravil podrobno poročilo o svojem delu. Vlada RS se je s poročilom in priporočili seznanila in ugotavlja, da so ministrstva aktivna pri odpravljanju ugotovljenih nepravilnosti. To odzivno poročilo predstavlja odziv Vlade RS, zaradi preglednosti pa so pri posameznih pojasnilih navedeni organ, ki so pojasnilo ali odgovor pripravili.

0. INFORMACIJA O REALIZACIJI PRIPOROČIL DRŽAVNEGA ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE OB OBRAVNAVI DEVETNAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2013

Državni zbor je na podlagi 272. in 111. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) na seji dne 21. novembra 2014, ob obravnavi Devetnajstega rednega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2013, sprejel spodaj našteta priporočila, za katera je pod vsakim priporočilom naveden tudi odziv Vlade RS.

1. Državni zbor priporoča vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, zapisana v Devetnajstem rednem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2013.

Vlada Republike Slovenije se je seznanila s priporočili, sprejetimi ob obravnavi devetnajstega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic, in si v največji možni meri prizadeva upoštevati podana priporočila.

2.6 UPRAVNE ZADEVE

2. Državni zbor Vladi Republike Slovenije priporoča, da zagotovi pieteten pokop žrtev vojnih in povojnih pobojev, še pred postavitvijo spominskega obeležja.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo:

Zakon o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/03 in 72/09, v nadaljnjem besedilu: ZVG) ureja področje vojnih grobišč - ureja vrste vojnih grobišč, območje vojnih grobišč, pristojnost države, obseg varstva, upravljanje in urejanje vojnih grobišč, register vojnih grobišč, varstveni režim, postopke izkopa ali prekopa, novo odkrita vojna grobišča in finančne obveznosti.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: MDDSZ), ki je pristojno za varstvo vojnih grobišč, se v okviru dodeljenih proračunskih sredstev trudi izpolnjevati zakonska določila, ki določajo varstvo in urejanje vseh vojnih grobišč, kakor tudi izpolnitve zakonske obveze glede 7a. člena ZVG, ki govori, da se v glavnem mestu države postavi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojno poveznih žrtev na območju Republike Slovenije.

Na podlagi ZVG MDDSZ izvaja postopke ureditve vojnih grobišč. Tako je bilo že izvedenih 600 evidentiranj prikritih vojnih grobišč, 185 sondiranj, 60 prekopov in izkopov ter druge aktivnosti v povezavi z varstvom vojnih grobišč. Na podlagi navedenega je MDDSZ v preteklih letih že uredilo prikrita vojna grobišča na območju Kočevskega roga, opravilo iznos posmrtnih ostankov iz kraških brezen, zgradilo Spominski park Teharje, kostnico v Mariboru in Škofji Loki ter sofinanciralo ureditev spominskega parka in vojnih grobišč na območju Kamniške Bistrice. Trenutno potekajo še nadaljnje aktivnosti v zvezi z ureditvijo vojnega grobišča Barbara rov v Hudi Jami in aktivnosti v zvezi s postavitvijo Spomenika vsem žrtvam vojn. Potekajo tudi aktivnosti v zvezi z vzpostavitvijo nove informacijske baze za vodenje Evidence prikritih vojnih grobišč in Registra vojnih grobišč.

Ugotavljamo, da sta oba ukrepa varstva (pieteten pokop žrtev vojnih in povojnih pobojev in postavitev spomenika vsem žrtvam vojn) zakonsko določena, tako, da je MDDSZ zakonsko obvezano, da izvršuje oba ukrepa. Zaradi velikega števila prikritih grobišč in omejitev proračunskih sredstev, sam pokop žrtev poteka postopoma in tam, kjer se izkažejo nujne potrebe po prekopu.

Zaradi vseh že začetih postopkov v zvezi s postavitvijo Spomenika vsem žrtvam vojn smatramo, da v tem trenutku ni smiselno in seveda tudi ne ekonomično ustaviti vse aktivnosti v zvezi s postavitvijo spomenika.

Dodajamo, da je skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Ljudmilo Novak dne 9. 4. 2015 Državnemu zboru Republike Slovenije predložila v obravnavo in sprejem Predlog zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Cilj zakona je celovita ureditev področja prikritih vojnih grobišč za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, s čimer bo vsem padlim zagotovljena pravica do dostojnega pokopa, obeležitve groba oziroma grobišča in spomina nanje. Zakon je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na svoji 10. seji dne 9. 7. 2015 in je stopil v veljavo dne 8. 8. 2015. Izvajanje Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev sodi v pristojnost Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ministrstvo bo pristojni Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč nudilo vso strokovno, tehnično in administrativno pomoč pri izvajanju zakonskih obveznosti v okviru postopka odkrivanja prikritih grobišč."

2.15 OTROKOVE PRAVICE

3. Državni zbor Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da proučita možnost spremembe zakonodaje, da bi Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije po uradni dolžnosti sprožil postopek, skladno s Kazenskim zakonikom, zoper preživninskega zavezanca, ki upravičencu ne plačuje preživnine.

Ministrstvo za pravosodje:

Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da je tovrstna dolžnost že uzakonjena. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine (194. člen Kazenskega zakonika) se namreč preganja po uradni dolžnosti, v skladu s 145. členom Zakona o kazenskem postopku pa so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije je pravna oseba javnega prava (organizacija z javnimi pooblastili v smislu prvega odstavka 145. člena Zakona o kazenskem postopku, po novejšem izrazoslovju je to nosilec javnega pooblastila po 121. členu Ustave) in kot tak nedvomno že sedaj v celoti in nepogojno zavezan, da če pri svojem delu zazna elemente storitve obravnavanega kaznivega dejanja, to nemudoma in brez odlašanja sporoči pristojnim organom pregona, tj. vloži kazensko ovadbo. Zato sprememba zakonodaje v tem delu ni niti potrebna niti smotrna.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ):

Eden od instrumentov, ki ga je država sprejela z namenom zagotovitve čim večje odgovornosti preživninskih zavezancev do preživninskih upravičencev (otrok), je tudi kazenski pregon neplačnikov preživnine. Pri tem je potrebno poudariti, da cilj kazenskega pregona ni kaznovanje neplačnikov z zaporno kaznijo, temveč izpolnitev njihovih materialnih obveznosti do otrok.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se zavzema za izvedbo učinkovitih ukrepov, ki so usmerjeni v cilj osveščanja preživninskih zavezancev o pomembnosti prostovoljnega izpolnjevanja njihovih preživninskih obveznosti, ki jih imajo do svojih otrok. V mesecu aprilu 2012 so Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS, Ministrstvo za pravosodje, Varuh človekovih pravic RS, Vrhovno državno tožilstvo RS in Generalna policijska uprava RS skupaj pripravili Informacijo o naznanitvi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 194. členu Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: informacija).

Informacija je namenjena seznanitvi zakonitih zastopnikov otrok o možnosti podaje kazenske ovadbe zoper neplačnike preživnin, zaprošeni pa so tudi za posredovanje podatkov, na podlagi katerih bo kazensko ovadbo lahko podal Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS.

Po podatkih Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS le-ta ni prejel nobene pobude za podajo kazenske ovadbe zaradi neplačevanja preživnine. Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS ovadbe ne more vložiti samostojno, saj ne razpolaga z ustreznimi podatki. Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS zakonite zastopnike otrok ob prejemu vloge za priznanje pravice do nadomestila preživnine obvesti o možnosti naznanitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 194. členu Kazenskega zakonika - skupaj s potrdilom o prejemu vloge za priznanje pravice do nadomestila preživnine jim posreduje informacijo, v okviru strokovnega svetovanja na njihovi brezplačni telefonski številki pa jim nudi tudi informacije v zvezi s podajo kazenske ovadbe (kako in kje podati kazensko ovadbo in kakšne informacije je smiselno predložiti za čim hitrejši postopek).

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je informacijo v seznanitev posredovalo tudi vsem centrom za socialno delo v RS in jih obenem zaprosilo, da z vsebino informacije seznanijo zakonite zastopnike otrok, katerim preživninski zavezanci preživnin ne plačujejo.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se zavedamo, da je sistemsko pravna ureditev preživnin v sedaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nekoliko zastarela, tako iz vidika določenih pogojev za vzajemno pravico do preživnine, kot tudi glede načina določitve preživnine.

Na ministrstvu smo v letu 2015 naročili Otroški opazovalnici na Inštitutu RS za socialno varstvo primerjalno analizo sistemov preživnin in možne načine izračuna preživnin, ki bodo služile za podlago za nadaljnje ukrepe na tem področju. Sistemske spremembe so namreč predvidene pri pripravi nove družinske zakonodaje.

4. Državni zbor Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da z namenom učinkovite izterjave preživnin proučita možnost spremembe zakonodaje, ki določa, da terjatve iz naslova preživnin ne morejo zastarati.


Vlada pojasnjuje, da je Ministrstvo za pravosodje v skladu s priporočilom proučilo možnosti spremembe zakonodaje v smeri, da bi se z namenom učinkovite izterjave preživnin določilo, da terjatve iz naslova preživnin ne morejo zastarati, vendar je po proučitvi veljavne zakonodaje ocenilo, da spremembe v nakazani smeri niso niti potrebne niti primerne, saj takšna ureditev ne bi v ničemer prispevala k učinkovitejši izterjavi preživnin.

Institut zastaranja pomeni, da pravica zahtevati prisilno izpolnitev preneha zaradi poteka časa in pasivnosti upravičenca. Dejstvo, da nekdo pravico ima, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo, opravičuje zastaranje, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da je s potekom časa tudi oteženo dokazovanje. Možnost zastaranja pritiska na upnike, da pravočasno poskrbijo za realizacijo svojih pravic.

Pravica do zakonitega preživljanja je že po veljavni zakonodaji nezastarljiva (glej tretji odstavek 348. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), posamezne občasne terjatve, ki nastanejo na podlagi pravice do preživljanja pa zastarajo po pogojih iz 347. člena OZ, ki določa: »Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.«.

Vendar pa ob tem ne smemo spregledati, da je zastaranje za te občasne terjatve v skladu s 358. členom OZ zadržano do polnoletnosti otroka oziroma dokler traja roditeljska pravica. Določba 358. člena OZ je tako specialna določba, ki pretehta nad splošnimi obligacijskimi določbami o teku zastaranja. Pravilna uporaba te določbe, ki določa zadržanje zastaranja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, zadrži tudi zastaranja terjatev iz prvega odstavka 347. člena OZ (torej občasnih terjatev). Takšno razlago potrjuje tudi načelo varstva koristi otroka, ki je eno temeljnih načel družinskopravne zakonodaje.

Glede na specialno ureditev v 358. členu OZ, ki dejansko pomeni, da lahko preživninski upravičenec od preživninskega zavezanca uveljavlja plačilo vseh neplačanih preživninskih obveznosti do svojega 18 leta starosti še v treh letih in v nekaterih primerih celo v 10 letih po nastopu polnoletnosti, menimo, da ni utemeljenega razloga, da bi se glede zastaranja preživninske terjatve obravnavale tako zelo drugače od vseh ostalih terjatev, da bi se poleg (ali namesto) že opisane izjeme, ki velja zanje, določila še nezastarljivost vseh posameznih preživninskih terjatev.

Namen preživnine je v preživljanju upravičenca – rednem, tekočem preživljanju upravičenca. Z določitvijo nezastarljivosti preživninske terjatve bi v bistvu omogočili, da bi lahko preživninski upravičenec kadarkoli za časa svojega življenja – torej tudi potem, ko ni več upravičen do preživnine, ko se preživlja sam – terjal vse neplačane zneske preživnine za nazaj, za čas, ko je bil dejansko »preživninsko nesposoben«, pa te pravice ni izkoristil, je ni uveljavljal.

Glede na vse navedeno Vlada meni, da določitev nezastarljivosti posameznih preživninskih terjatev ni primeren ukrep za dosego cilja večje učinkovitosti izterjave preživnin.

Je pa Vlada zaradi poenostavitve in olajšanja izvršbe preživninskih terjatev predlagala nekatere druge rešitve v okviru novele ZIZ-J.

ZIZ je na področju preživninskih terjatev tudi že pred uveljavitvijo ZIZ-J določal nekatere posebnosti, ki omogočajo njihovo učinkovitejšo izterjavo. Pri izvršbi na plačo in druge stalne prejemke imajo po veljavni ureditvi 135. člena ZIZ privilegirane terjatve, med katerimi so tudi terjatve iz naslova zakonite preživnine, pri poplačilu prednost pred terjatvijo iz prepovedi izplačila plače dolžniku, ki jo je odobril sam dolžnik (upravna izplačilna prepoved). Drug primer, ko zakon daje prednost preživninskim terjatvam, je določen v 197. členu ZIZ pri izvršbi denarnih terjatev na nepremičnino, po določbi 165. člena ZIZ pa to velja tudi za poplačilo terjatev pri izvršbi na delež družbenika v družbi. Kljub navedenim posebnostim je Vlada ob sprejemu predloga novele ZIZ-J ocenila, da je treba ob pereči problematiki neplačevanja preživnin in izterjave preživnin veljavno ureditev še izboljšati z vidika učinkovitejše izterjave preživninskih terjatev. Učinkovit izvršilni postopek predstavlja del učinkovitega sodnega varstva preživninskega upravičenca, pri tem pa je zlasti pomembno, da se pri izterjavi preživnine uresničuje predvsem varstvo koristi otroka.

Po uveljavitvi novele ZIZ-J ima terjatev iz naslova zakonite preživnine absolutno prednost pri poplačilu oziroma pri izvršbi na denarno terjatev dolžnika. Poleg tega je bil za te terjatve podaljšan čas, za katerega se lahko v okviru splošne ureditve izvršbe na denarno terjatev dolžnika predlaga izvršba za terjatve iz naslova zakonite preživnine brez ponovne vložitve predloga za izvršbo, in sicer z enega na dve leti.

5. Državni zbor Ministrstvu za kulturo priporoča, da preuči možnost spremembe zakonodaje glede varstva otrok pred zlorabami njihovih osebnih in drugih podatkov, ki bi lahko razkrili identiteto otrok, v senzacionalističnih poročanjih v medijih, saj je takšno poročanje medijev v veliko škodo otrok, in pripravi ustrezno spremembo zakonodaje.

Ministrstvo za kulturo:

Na Ministrstvu za kulturo smo proučili možnosti za spremembo medijske zakonodaje glede tovrstnega varstva otrok v medijih. Pripravljene imamo možne rešitve tega vprašanja, in sicer na način, da se v medijih ustrezno in celovito zaščitijo vse otrokove pravice, ne le njegova pravica do zasebnosti. To vprašanje bomo ustrezno uredili v novem Zakonu o medijih, ki bo skladno z Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2014-2017 pripravljen po oblikovanju strategije razvoja medijev v RS.

Ne glede na navedeno pa se ne moremo strinjati z oceno, da priporočilo še ni uresničeno. V Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah iz leta 2011, ki velja za televizijske programe in avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, je namreč med splošnimi načeli že določeno, da noben otrok ali mladoletnik ne sme biti prek avdiovizualnih medijskih storitev izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v njegovo zasebno življenje, družino ali dom, niti nezakonitim napadom zoper njegovo čast in ugled. Po naši interpretaciji je z zadevno prepovedjo vsekakor zajeta tudi prepoved zlorabe osebnih in drugih podatkov v senzacionalističnih poročanjih v medijih, ki bi lahko razkrili identiteto otrok. Upoštevajoč veljavno ureditev je torej zadevno priporočilo najmanj delno že uresničeno (še posebej glede na dejstvo, da je po naravi stvari največ senzacionalističnega poročanja ravno v televizijskih programih). Kot rečeno, pa imamo namen to vprašanje celovito urediti v krovnem medijskem zakonu, da bo tovrstna zaščita otrok veljala za vse vrste medijev.

1 UVOD

Policijski postopki

Ministrstvo za notranje zadeve:

V zvezi s priporočilom o večji skrbnosti policistov pri pravilnem in popolnem ugotavljanju dejanskega stanja prekrškov in zavzemanjem za odpravo ponavljajočih se pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejstev in zbiranju dokazov izpostavljamo, da se v policiji zavedajo, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ključna predpostavka, da se lahko v nadaljevanju izvede ustrezen ukrep. Navedeno je namreč predpogoj, da se lahko začne postopek o prekršku (izdaja plačilnega naloga ali odločbe v hitrem postopku) in ugotovi odgovornost zanj. Policija je v preteklih letih (vključno z letom 2014) policijske enote večkrat opozorila na doslednost pri ugotavljanju dejanskega stanja v postopkih o prekrških, na navedeno problematiko pa permanentno opozarja policiste tudi na ciljno usmerjenih usposabljanjih in drugih strokovnih druženjih in srečanjih. Zakonitost in strokovnost izvajanja nalog na tem področju se med drugim preverjata tudi v nadzorih nad delom policijski enot.

Načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je eno izmed temeljnih oziroma splošnih načel za opravljanje policijskih nalog, ki so med drugim določene v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. V policiji se zavedajo, da je navedeno načelo zaradi specifičnega položaja osebe še posebej pomembno v primerih, ko je zoper njo odrejeno pridržanje. Policija je v letu 2014 in v začetku leta 2015 zaradi večjega varstva oziroma zaščite oseb, ki jim je odvzeta prostost, izvedla usposabljanje policistov, ki so v policijskih enotah odgovorni za nadzor nad izvajanjem pridržanj. Namen usposabljanja je bil usposobiti policiste za lažje prepoznavanje znakov duševnih motenj, ki kažejo na samomorilnost, simptomov bolezni in morebitnih poškodb (hujše zastrupitve z alkoholom in prepovedanimi drogami, notranje poškodbe), ki kažejo na to, da oseba potrebuje nujno medicinsko pomoč, nudenje prve pomoči in izmenjava izkušenj med policisti. V letu 2014 je policija izdelala polletno in letno analizo odvzemov prostosti in z ugotovitvami seznanila vse policijske enote. V navedenih analizah je policija vse policiste seznanila tudi z najpogostejšimi napakami, ki jih ugotavlja pri spremljanju področja odvzemov prostosti.

V zvezi z navedbami o pretiranemu medijskemu izpostavljanju osumljencev, oziroma hišnih preiskavah v soju medijskih luči poudarjamo, da policija pri obveščanju medijev oziroma novinarjev dosledno upošteva zakonske določbe (vsebina je podrobneje predstavljena v poglavju 2.5.3).

Policija pri obravnavi problematike nasilja v družini posebno pozornost namenja usposabljanju policistov, še posebej, ko gre za nasilje nad ranljivimi skupinami. Od leta 2011 dalje v policiji poteka projekt policisti multiplikatorji za obravnavo nasilja v družini, kjer policisti multiplikatorji izvajajo usposabljanja s področja nasilja v družini za svoje kolege policiste.

Maja 2013 je policija na uradni spletni strani policije objavila informativni prispevek »Nasilje v družini - informacije o postopku na policiji«, ki je prednostno namenjen žrtvam in tudi širši javnosti za poznavanja dela policije pri obravnavi nasilja v družini. Povezavo na spletno stran policije (http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/67685-nasilje-v-druini-informacije -o-postopku-na-policiji) so poleg Varuha vzpostavile številne nevladne organizacije in druge uradne institucije (vrtci, osnovne šole, CSD ipd.). V prispevku so poleg informacij žrtvam nasilja, pojasnjeni tudi postopki policije v zvezi z nasiljem v družini ter podane informacije pričam nasilja, ki pogosto ne vedo na kakšen način se odzvati, ukrepati in pomagati žrtvam nasilja v družini.

Izvajanje državnega preventivnega mehanizma (str. 26)

Varuh človekovih pravic RS je skupaj s predstavniki Državnega preventivnega mehanizma obiskal 16 policijskih postaj pri čemer je bil en obisk kontrolni. V vseh primerih je policija na poročilo Varuha podala odgovore, večino napak pa odpravila že ob samem obisku Varuha.

2. VSEBINA DELA IN PREGLED OBRAVNAVANIH ZADEV

2.1 USTAVNE PRAVICE

Priporočilo št. 1 - Varuh priporoča zakonsko ureditev zaščite otrok pred neprimernimi vsebinami z označevanjem primerne starosti za ogled filmov v kinematografih, na avdiovizualnih nosilcih in nosilcih računalniških iger

Ministrstvo za kulturo

Varuh je v poročilu za leto 2013 s posebnim priporočilom predlagal, naj zakonodajalec presodi, ali bi bilo treba tudi v Republiki Sloveniji zakonsko urediti področje zaščite otrok pred neprimernimi vsebinami z označevanjem primerne starosti za ogled filmov v kinu, na avdiovizualnih nosilcih in nosilcih računalniških iger. Vlada je v odzivnem poročilu pojasnila, da je v predlogu Zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru javni agenciji predlagan tudi člen, s katerim naj bi bilo urejeno vprašanje označevanja filmskih vsebin z namenom varstva otrok in mladoletnikov. Po tem predlogu naj bi bil vsak distributer filma, namenjenega javnemu kinematografskemu predvajanju ali vsaki drugi distribuciji filmov, dolžan pred začetkom distribucije filma določiti kategorijo filma in označiti film v skladu s splošnim aktom, ki bi ga sprejel Svet avdiovizualnega centra in s katerim bi določil pogoje in merila ter oznake za kategorizacijo filmov na način, ki bi bil gledalcem dostopen tako pred nakupom vstopnice kot na začetku predvajanja filma, kupcem filma pa ne glede na nosilec ali način predvajanja pred njegovim nakupom. Na podlagi javno dostopnih podatkov je Varuh ugotovil, da je bil na podlagi

Poslovnika državnega zbora s prenehanjem mandatne dobe Državnega zbora RS zakonodajni postopek tega zakona v letu 2014 končan. Varuh zato pričakuje, da bo zakon, ki bo uredil tudi varstva otrok in mladoletnikov pred filmskimi vsebinami, ki bi lahko zaradi neprimernosti njihovi starosti prizadele njihov telesni, duševni ali moralni razvoj, čim prej sprejet.

Avdiovizualna dela, ki so namenjena javnemu televizijskemu predvajanju, so že zdaj skladno z Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah urejena na način, da z ustreznimi oznakami opozarjajo na določene vsebine z namenom varstva otrok in mladoletnikov. V primeru kinematografskih filmov gre v večini primerov za filme, ki produkcijsko nastajajo zunaj ozemlja Republike Slovenije in so na pogoje distribucije in promocije vezani sami distributerji. Z vidika poenotenja določanja navedenih vsebin kot tudi upoštevanja produkcijske specifike filmov, namenjenih kinematografskemu predvajanju, bomo zato ponovno preučili, na kakšen način zakonsko regulirati to področje ter pripravili ustrezne ukrepe.

2.1.1 Etika javne besede


Varuh ugotavlja manj pobud glede sovražnega govora v politiki in manj primerov le-tega. Varuh priporoča, naj se vsi, ki sodelujejo v javnih razpravah, še posebej politiki, v svojih izjavah in besedilih izogibajo spodbujanja sovraštva ali nestrpnosti na podlagi katere koli osebne okoliščine, ob morebitnih takšnih primerih pa naj se nanje nemudoma odzovejo in jih obsodijo.

Ministrstvo za kulturo podaja mnenje, da v celoti podpiramo priporočilo Varuha, da se naj vsi, ki sodelujejo v javnih razpravah, v svojih izjavah in besedilih izogibajo spodbujanja sovraštva ali nestrpnosti na podlagi katere koli osebne okoliščine, ob morebitnih takšnih primerih pa naj se nanje nemudoma odzovejo in jih obsodijo.

Ministrstvo za kulturo dodaja, da imamo v okviru nujnih sprememb Zakona o medijih, ki so v obravnavi, namen urediti komentiranje v medijih, in sicer tako, da se določi obveznost izdajatelju, ki omogoča komentiranje v okviru svojega medija, da oblikuje pravila komentiranja ter jih javno objavi na primernem mestu v mediju. Določi se tudi obveznost izdajatelju, da mora biti komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi, oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi.

Nekateri spletni mediji takšno samoregulatorno prakso izvajajo že sedaj, s predlagano ureditvijo pa bi navedene zahteve postale obvezne za vse medije, ki omogočajo komentiranje, kar bo po našem mnenju pomenilo učinkovitejšo samoregulacijo sovražnega oziroma žaljivega govora na spletu in posledično vodilo v njegovo zmanjšanje, kar je tudi eden izmed ciljev iz Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016.

Pobudniki pričakujejo Varuhov odziv na primere sovražnega govora in Primer: Varuh se o javnih odzivih odloča samostojno, in ne na podlagi pozivov politikov in političnih strank (str. 34)


V policiji podpirajo prizadevanja Varuha za preučitev ustreznosti ureditve kazenskopravnega varstva v primeru, ko gre za oškodovanca, ki je uradna oseba in je groženj deležna predvsem zaradi funkcije, ki jo opravlja v imenu in za račun države, ter morebitno spremembo KZ-1.

V letu 2014 je policija na območju Novega mesta obravnavala eno kaznivo dejanje po členu 297 KZ-1. Na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin je podala poročilo na Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu, zadeva pa ni bila povezana z romsko skupnostjo.

Vrhovno državno tožilstvo RS je pripravilo pravno stališče glede pregona KD po členu 297 KZ-1 (dokument, številka Ktr 2/2013-6/HJ/vg, 27. 2. 2013), iz katerega je razvidno, da ne gre za kaznivo dejanje, v kolikor zaradi ravnanja storilca ni prišlo do ogrozitve ali motenja javnega reda in miru. Kazenski zakonik zahteva, da mora biti spodbujanje ali razpihovanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Taka zahteva vključuje določeno raven konkretizacije sovraštva, nestrpnosti ali nasilja, tako da vodi do stopnje konkretne nevarnosti za javni red in mir. Podana mora biti objektivna možnost in tudi verjetnost njegove kršitve (abstraktna nevarnost ni dovolj). Naklep mora obsegati vse znake kaznivega dejanja, to je javnost delovanja, zavest o spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, usmerjenost zoper določeno skupino, opredeljeno po osebnih okoliščinah njenih pripadnikov, vsaj zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir in privolitev v tako posledico ali zavestno in hoteno uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Posebna presoja je potrebna glede naklepa pri izvršitvi dejanja s sredstvi javnega obveščanja in preko spleta. Tako delovanje praviloma ni naslovljeno na določen ali določljiv del javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o naklepu k njihovi " mobilizaciji" v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.


V primeru na strani 34 je zapisano, je takratno Ministrstvo za pravosodje in javno upravo zagotovilo, da bo ob prvi spremembi Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in naslednji: KZ-1) ponovno proučilo izpostavljeno vprašanje in pripravilo morebitne potrebne spremembe. V zvezi z izpostavljeno problematiko pojasnjujemo, da je bil na julijski redni seji Državnega zbora RS sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (novela KZ-1C), ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje. V 19. členu KZ-1C (spremenjen 135. člen KZ-1 - kaznivo dejanje grožnje) določa pomembno postopkovno spremembo – vsa dejanja po 135. členu KZ-1 se preganjajo na predlog (kot podvrsto pregona po uradni dolžnosti) in ne več (delno) na zasebno kazensko tožbo. S spremembo se je zaščitilo pravice, pravni položaj in nenazadnje varnost žrtev groženj, ki so bile do te spremembe prepuščene same sebi in zasebnemu pregonu. K tej spremembi sta pripomogla tudi varuh s svojimi priporočili, ki bodo z uveljavitvijo novele uresničena, in parlamentarna komisija za človekove pravice.

Sankcioniranje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kot prekršek

(str. 36)


Policija kot organ odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP) dosledno obravnava vsa dejanja pri katerih so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Na podlagi zbranih obvestil policija v skladu s 148. členom ZKP na pristojno državno tožilstvo pošlje kazensko ovadbo ali poročilo.

Policija dosledno ukrepa tudi v primerih kršitve določb Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Še posebej je pozorna na prekrške po določbah 20. člena tega zakona, ki prepovedujejo spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti.

Strinjamo se z ugotovitvami Varuha, da je omejitev pri opredeljevanju elementov prekrška iz 7. člena (nedostojno vedenje) in 20. člena (vzbujanje nestrpnosti) vezana izključno na javni kraj, katerega pomen Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) opredeljuje v 2. točki 2. člena. Dejstvo je, da po socialnih omrežjih na spletu, v sredstvih javnega obveščanja in v javnosti poteka komunikacija, ki pogosto zaradi narave medija onemogoča ali vsaj otežuje identificiranje posameznika, ki je informacijo posredoval, ne glede na to ali gre za sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška.

V zvezi s predlogom Varuha, da bi bilo mogoče z ustrezno interpretacijo opredelitve javnega kraja iz prve točke 2. člena ZRJM-1 tudi te oblike komuniciranja opredeliti kot javni kraj, kot kraj, ki je pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, ponovno izpostavljamo, da je policija dolžna izvajati predpise in pri tem upoštevati zakonske pogoje za izvedbo posameznih pooblastil zoper storilce kaznivih ravnanj, zakonodajalec pa je tisti, ki opredeli elemente kaznivega ravnanja in kazenske sankcije kot tudi pogoje za izvedbo policijskih pooblastil. Kljub temu menimo, da sama sprememba interpretacije opredelitve javnega kraja po naši oceni ne bi zagotovila želenega cilja, saj imajo policisti pri ugotavljanju storilcev prekrškov (še posebej, če je ta storjen preko javnega medija) omejena pooblastila v primerjavi s pooblastili, ki jih imajo pri preiskovanju kaznivih dejanj.

Varuh v poročilu deloma povzema stališče policije, ki temelji na predhodnih pojasnilih Varuhu, da spletna omrežja ne predstavljajo javnega kraja, kot prostora, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Tudi v policiji pozorno spremljajo akademske, strokovne in laične diskusije o izzivih, s katerimi se kot družba soočamo pri uporabi socialnih omrežji in se zavedajo, da še ni ustreznih odgovorov in rešitev za učinkovit nadzor in procesiranje kršiteljev spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, ki je storjeno prek spleta. Opozarjamo pa, da bi sprememba prekrškovne zakonodaje, ki bi spletna omrežja definirala primerjalno z javnim prostorom, verjetno posledično vzbudila dileme o sorazmernosti preiskovalnih dejanj, posegov policije pri zbiranju obvestil in dokazov. Policija je v letu 2014 v enem primeru storilcu prekrška, za prekršek storjen preko spleta izdala plačilni nalog, vendar sodna praksa na tem področju še ni oblikovana.

Odškodnine zaradi neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo bi morale biti višje - Primer: Poročanje radia Krka o Romih (str. 38)


Pri vnosu ključne besede "etnični" na spletni strani Radia Krka je 23 zadetkov - člankov, v katerih je uporabljena ta beseda. Zapisi se nanašajo na leta 2012 in 2013. Prenehanje uporabe navedene besede v člankih sovpada z odhodom enega izmed novinarjev - voditeljev z omenjenega radia. Pri vnosu ključne besede "Romi" v policiji niso zasledili primera, ko bi bila beseda zapisana z malo začetnico.

2.1.2 Volilna pravica

Priporočilo številka 4 – odprava arhitekturnih ovir na voliščih

Ministrstvo za javno upravo:

Varuh v priporočilu št. 4, predlaga, naj Državni zbor čim prej odpravi neustavnost Zakona o volitvah v državni zbor glede dostopnosti volišč za invalide, volilni in drugi organi pa naj si prizadevajo za čimprejšnjo odpravo arhitektonskih ovir na vseh voliščih.

Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: MJU) kot resorno pristojni organ za tolmačenje Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju: ZVDZ), pojasnjuje, da je Skupina poslank in poslancev 30. aprila 2015 v zakonodajni postopek vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor (EPA: 483 – VII, v nadaljevanju: predlog novele ZVDZ), ki med drugim odpravlja omenjeno neustavnost ZVDZ v delu, ki se nanaša na dostopnost volišč za invalide.

Odločba U-I-156/11-29 in Up-861/11-25 Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 4. 2014 določa neustavnost veljavne ureditve prvega odstavka 79.a člena ZVDZ, po kateri okrajne volilne komisije za območje kraja določijo najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom in na katerem lahko omogočijo glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji. Ustavno sodišče je v odločbi opozorilo, da bi morali novi in stari objekti v javni rabi že po zakonu funkcionalno oviranim osebam zagotavljati dostop, vstop in uporabo brez grajenih ovir. Državni organi bi morali ob tem poskrbeti, da se izberejo volišča v takih objektih v zasebni lasti, ki pogoje za dostopnost invalidom izpolnjujejo. Predlog novele ZVDZ upoštevaje zahteve odločbe Ustavnega sodišča RS, spreminja 79.a člen. Vlada RS podpira spremembe zakonodaje, ki bo omogočila doslednejšo uveljavitev prvega odstavka 9. člena Konvencije o pravicah invalidov. Predlog novele ZVDZ bo predvidoma sprejet do konca leta 2015. Ob tem je potrebno poudariti, da dvoletni rok za izvršitev odločbe Ustavnega sodišča RS še ni potekel, namreč Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti do 16. 5. 2016.

Varuh ob tem opozarja še na to, da bi bila ena od možnih rešitev za lažje uveljavljanje aktivne volilne pravice za gibalno ovirane in druge, ki se težko osebno udeležijo volitev, elektronsko glasovanje na daljavo, v zvezi s čimer so bile pred leti že pripravljene zakonske rešitve. Po Varuhovem mnenju bi bilo treba razloge in možnosti za elektronsko glasovanje ponovno proučiti.

MJU se v splošnem zavzema za vzpostavitev več elektronskih storitev javne uprave in v tem smislu v splošnem lahko podpira tudi e-volitve. Projekt e-volitev je MJU javnosti že predstavilo junija 2013. Področju e-volitev se precej posvečajo tudi v okviru Sveta Evrope, v okviru katerega so bila sprejeta stroga priporočila, predvsem glede standardov zagotavljanja informacijske varnosti sistema, katerim je potrebno zadostiti ob morebitni vpeljavi tega režima. Razvoj elektronskega poslovanja zahteva znatna vlaganja človeških in finančnih virov, ki pa jih je treba obravnavati kot investicijo v odličnost delovanja celotne javne uprave in zadovoljstvo njenih uporabnikov. Hkrati pa tudi opozarjamo, da je za sprejem sprememb temeljne volilne zakonodaje potrebno visoko politično soglasje, za sprejem Zakona o volitvah v državni zbor je namreč potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev.

2.1.3 Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov

Priporočilo št. 6: Vlada naj pripravi takšne spremembe zakonodaje, ki bodo omogočile učinkovito uveljavljanje sodnega varstva žrtvam posegov v osebnostne pravice, ki so bili storjeni s spletnimi vsebinami in primer na strani 43 poročila


Uvodoma pripominjamo, da obstoječa pravna ureditev že omogoča različne možnosti varovanja pred neupravičenimi posegi v osebnostne pravice, ki so storjene s spletnimi vsebinami. Na voljo so civilnopravni instituti, glede na intenzivnost posega oziroma naravo varovane dobrine pa tudi kazenskopravno varstvo.

Pravno varstvo osebnostnih pravic posameznikov in varstvo pred posegi v čast in dobro ime se v prvi vrsti zagotavlja v okviru civilnopravnega varstva posameznikovih osebnostnih pravic. Posameznik – oškodovanec ima v primeru posega v njegove osebnostne pravice možnost vložitve tožbe z zahtevkom, da sodišče odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (glej prvi odstavek 134. člena Obligacijskega zakonika). Prav tako lahko sodišče oziroma drug pristojni organ odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote. Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) tudi izrecno določa posameznim ponudnikom elektronskih storitev (ponudniku elektronskih storitev izključnega prenosa, ponudniku storitev shranjevanja v predpomnilku, ponudniku storitev gostiteljstva), da podatke, ki predstavljajo protipravno ravnanje, nemudoma, ko mu je protipravnost znana, odstrani ali onemogoči dostop do njih (glej 11. člen, pa tudi 9. in 10. člen ZEPT). Zahtevo za odstranitev vsebin, ki protipravno posegajo v sfero posameznika in mu predstavljajo nenadomestljivo škodo lahko posameznik – oškodovanec zahteva preko začasne odredbe že pred začetkom ali med samim sodnim postopkom, torej ni treba čakati do pravnomočnosti sodne odločbe za odstranitev in prenehanje protipravnega stanja. Z začasno odredbo lahko sodišče tudi prepove morebitno nadaljnje poseganje v osebnostne pravice tožnika in za primer kršitve začasne odredbe določi denarno kazen.

V primeru, da je z objavo žaljivega komentarja posamezniku povzročena škoda – tako premoženjska kot tudi nepremoženjska, lahko zahteva njeno povrnitev. OZ v samostojnem podpoglavju »IV. POSEBEJ O POVRNITVI PREMOŽENJSKE ŠKODE PRI ŽALITVI ČASTI ALI ŠIRJENJU NERESNIČNIH TRDITEV« določa specialno podlago za povrnitev premoženjske škode (glej 177. člen OZ), za povrnitev nepremoženjske škode v smislu moralne satisfakcije z objavo sodbe (glej 178. člen OZ) in denarne satisfakcije z možnostjo denarne odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo (glej 179. člen OZ).

Na podlagi navedenega ocenjujemo, da je civilnopravna ureditev varstva osebnostnih pravic in varstvo pred posegi v čast in dobro ime ustrezna in zagotavlja učinkovito varstvo v primeru posega v navedene pravice oziroma osebnostno sfero.

Tudi glede kazenskopravnega varstva so po naši oceni za (naj)hujše kršitve osebnostnih pravic že sedaj na voljo ustrezni kazenskopravni instrumenti. Pri manj intenzivnih posegih v povezavi s psevdonimnimi oziroma anonimnimi komentatorji na spletu pa se soočimo s konfliktom ustavnopravnih vrednot - svobode izražanja in komunikacijske zasebnosti na eni strani (37 in 39. člen URS) in varstvom pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS) na drugi strani, o čemer sta si MP in Varuh že izmenjala mnenja.

Glede "Možnosti za identifikacijo žaljivih anonimnih komentatorjev na spletu" (str. 43) menimo, da so nasprotujoča si stališča Varuha kot tudi Ministrstva za pravosodje dokaj podrobno in korektno predstavljena, vendar menimo, da je treba izpostaviti še nekatere dodatne (novejše) vidike.

Najprej je treba dodatno opozoriti, da gre za zapleteno problematiko, na kar kaže tudi dejstvo, da je določen poskus zakonodajnih sprememb na področju avdiovizualnih medijskih storitev v okviru osnutka novele Zakona o medijih v letu 2015 pokazal, da je ideja o konkretnejšem reguliranju in ukrepanju v zvezi z žaljivimi ali sovražnimi komentarji na spletu (v spletnih medijih) povzročila hude očitke javnosti in medijev, češ da gre za omogočanje cenzure ali samocenzure in torej ta ideja ni bila sprejeta. Tudi z vidika sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Delfi AS proti Estoniji je možno ugotoviti (159. točka sodbe), da države članice "lahko" ("may") uvedejo določene posebne zakonodajne ukrepe - da pa torej tega Evropska konvencija o človekovih pravicah od držav pogodbenic Konvencije ne zahteva. In, pri Republiki Sloveniji to trenutno ni videti kot možno, tako z vidika, da je Evropska konvencija o človekovih pravicah minimum človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glejte 53. člen navedene Konvencije) in da bi se lahko štelo da Ustava v prvem odstavku 39. člena morda zagotavlja višji nivo varstva svobode izražanja in zatorej ne sme priti niti do vtisa nastanka cenzure ali samocenzure.

Z vidika vprašanja obstoja psevdonimnih komentarjev na spletu (str. 44) pa je smiselno glede delovanja demokratičnih držav z dolgo tradicijo opozoriti na najnovejšo prakso Zvezne Republike Nemčije - dne 28. 7. 2015 je namreč nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov Zvezne dežele Hamburg odločil, da je uporaba psevdonimov pri delovanju na družbenem omrežju (Facebook) dopustna in da družbeno omrežje ne sme namesto psevdonima navesti pravega osebnega imena komentatorja na njegovi strani.

Sicer pa bo Ministrstvo za pravosodje v smeri priporočil Varuha, ki se tičejo identifikacije psevdonimnih komentatorjev, ko so izpolnjeni znaki manj hudih kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime), dalo v javno razpravo predlog prenovljene ureditve vsebine 149.b člena ZKP, po kateri bi bilo možno za tovrstna manj huda kazniva dejanja pridobiti t.i. ex nunc sodno odredbo oziroma uporabiti sistem "data preservation" (torej ne "data retention" oz. režim hrambe prometnih podatkov, ki bo predvidoma ostal omejen oz. dostopen za hujša kazniva dejanja v skladu z ustavnosodno prakso).


Ministrstvo za kulturo menim, da je vprašanje odgovornosti za objavljene vsebine ustrezno rešeno že v veljavni določbi tretjega odstavka 18. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo. To vprašanje je obravnavalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Delfi AS proti Estoniji. ESČP je ob presoji 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ugotovilo, da estonska sodišča v konkretnem primeru, s tem ko so vzpostavila odgovornost novičarskega portala Delfi za komentarje ekstremne narave, ki predstavljajo očiten sovražni govor in pozivanje k nasilju, niso kršile 10. člena EKČP. ESČP se je tako postavilo na stališče, da je državi dovoljeno sodno sankcionirati strožjo odgovornost medija za dopuščanje objave tovrstnih komentarjev, oziroma je menilo, da je takšna ureditev primerna.

V zvezi z regulacijo sovražnega govora v medijih dodajamo tudi, da imamo v okviru nujnih sprememb Zakona o medijih, ki so v obravnavi, namen urediti komentiranje v medijih, in sicer tako, da se določi obveznost izdajatelju, ki omogoča komentiranje v okviru svojega medija, da oblikuje pravila komentiranja ter jih javno objavi na primernem mestu v mediju. Določi se tudi obveznost izdajatelju, da mora biti komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi, oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi. Nekateri spletni mediji takšno samoregulatorno prakso izvajajo že sedaj, s predlagano ureditvijo pa bi navedene zahteve postale obvezne za vse medije, ki omogočajo komentiranje, kar bo po našem mnenju pomenilo učinkovitejšo samoregulacijo sovražnega oziroma žaljivega govora na spletu in posledično vodilo v njegovo zmanjšanje, kar je tudi eden izmed ciljev iz Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016.

Priporočilo št. 7 – spremembe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije


Varuh v priporočilu št. 7 (stran 48) predlaga, naj Vlada pripravi spremembe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki bodo zagotavljale spoštovanje osebnostnih pravic, enako varstvo in učinkovito sodno varstvo posameznikom, ki so z javnimi objavami Komisije za preprečevanje korupcije izpostavljeni kot koruptivni.

V zvezi z navedenim priporočilom kot resorno ministrstvo, pristojno za Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, sporočamo, da so aktivnosti, ki so vsebina priporočila, že v teku. V Programu ukrepov Vlade RS za preprečevanje korupcije 2015-2016, ki ga je sprejela 8. 1. 2015, je bil med predvidene ukrepe proti korupciji pod točko III. 9 uvrščen tudi ukrep »Priprava osnutka sprememb in dopolnitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije«. Kot nosilec izvedbe tega ukrepa je bilo določeno MJU v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje (MP) in Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), pri čemer je zapisani cilj ukrepa pripraviti osnutek sprememb in dopolnitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK), s katerimi se bodo odpravile nedorečenosti in pomanjkljive rešitve v veljavnem zakonskem besedilu glede na njegovo izvajanje v praksi, med drugim tudi v zvezi z javno objavo odločitev komisije, ki se nanašajo na posameznike.

Na tej podlagi je bila v marcu 2015 s sklepom ministra za javno upravo ustanovljena medresorska delovna skupina (MDS) predstavnikov MJU, MP, Komisije za preprečevanje korupcije in MNZ. Rok za pripravo osnutka sprememb ZIntPK je določen do konca leta 2015. Namen in cilj MDS je preučitev veljavnega besedila določb ZIntPK, preučitev izvajanja njegovih določb v praksi in opredelitev zakonskih rešitev, ki bodo učinkovito prispevale k izvajanju določb ZIntPK v skladu z namenom in ciljem zakonske ureditve.

Primer: Postopek razrešitve članice zavoda

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport:

Varuh je iz preventivnih razlogov opozoril na problematiko postopkov razreševanja in v zvezi z njo odločevalce opozoril na 3 vidike načela dobrega upravljanja in varstva osebnostnih pravic razrešenih posameznikov. Predvsem pa je opozoril, da naj Vlada pri objavah informacij o razlogih predčasnih razrešitev članov organov upravljanja zavodov, kjer je ustanoviteljica, spoštuje osebnostne pravice prizadetih posameznikov.

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič je pobudnici, ki se je obrnila na Varuha človekovih pravic, ta pa na ministrstvo, v zvezi s postopkom razrešitve članice sveta zavoda, podala pisni odgovor in hkrati opravičilo za nastali primer, ki se je nanašal na ministra za izobraževanje, znanost in šport prejšnje vlade ter s tem seznanila tudi Varuha človekovih pravic. Ministrstvo je tudi umaknilo sporno pojasnilo, ki je bilo objavljeno na spletni strani Urada za komuniciranje.

2.1.3. Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov


Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-70/12-14 dne 21.3.2014 odločilo, da je Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06; v nadaljevanju ZVDAGA) v neskladju z ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebujejo podatke o zdravljenju pacientov. Naložilo je, da mora državni zbor ugotovljene protiustavnosti odpraviti v roku enega leta, do uveljavitve drugačne zakonske ureditve pa se gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po ZVDAGA opredeljeni kot javnopravne osebe, ki je po tem zakonu opredeljeno kot javno arhivsko gradivo ter vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, ne uporablja ureditev po tem zakonu in po izvršilnih predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

Sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 51/14; v nadaljevanju ZVDAGA-A) deloma sledi odločbi Ustavnega sodišča, saj omogoča arhiviranje zdravstvene dokumentacije pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti samih, sistemska zakonska ureditev, ki bo urejala arhiviranje in dostop do zdravstvene dokumentacije, skladno z odločbo Ustavnega sodišča, pa še ni bila sprejeta, kakor ugotavlja tudi Varuh v svojem poročilu.

V sodelovanju z Ministrstvom za kulturo je bil letos pripravljen nov Predlog Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki bi odpravila ugotovljeno protiustavnost.

Predlagana sprememba uvaja novo rešitev, ki odstopa od načela dostopnosti arhivskega gradiva. V skladu z odločbo USRS št. U-I-70/12-14 z dne 21. 3. 2014 se namreč s spremembo zakona gradivo oseb, ki izvajajo javno službo na področju zdravstvene dejavnosti, opredeli kot nedostopno. Gre za dokumentarno gradivo, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, ki ga izvajalci javne službe na področju zdravstvene dejavnosti izročajo pristojnemu arhivu po 150 letih od nastanka gradiva, vendar ne glede na druge določbe ZVDAGA javnosti ni dostopno. Prav tako javnosti niso dostopne zbirne evidence v zvezi z navedenim gradivom. Je pa v skladu s predvidenimi spremembami zakona gradivo dostopno osebam, na katere se nanaša oziroma sodiščem, kadar so v postopkih vključeni dediči oseb, na katere se gradivo nanaša, ki izkažejo pravni interes. Ob predloženem soglasju oseb, na katere se gradivo nanaša oziroma njihovih dedičev, je gradivo dostopno tudi za namene znanstvenega raziskovanja na medicinskem področju. V tem primeru se gradivo pred dostopom anonimizira.

Gre za rešitev, ki je po mnenju predlagatelja skladna z navedeno ustavno odločbo, ki prenos gradiva od ustvarjalca na pristojni arhiv z namenom omogočanja dostopnosti razveljavlja, zaradi česar pa je bila sprejeta rešitev, ki v minimalnem obsegu sicer sledi načelu ohranjanja celovitosti dokumentarnega gradiva javnopravnih oseb, jasno pa tovrstno gradivo označuje za trajno nedostopno, z vnaprej taksativno določenimi izjemami (sodišča v nekaterih sodnih postopkih, v anonimizirani obliki pa tudi za namene znanstvenega raziskovanja pod pogojem, da se pridobi soglasje).

Predlog sprememb zakona je bil usklajen z Ministrstvom za finance, Ministrstvom za zdravje, Službo Vlade RS za zakonodajo, Arhivom RS, Uradom varuhinje človekovih pravic in predstavniki Psihiatrične klinike Ljubljana. Predlog je bil posredovan Generalnemu sekretariatu vlade za uvrstitev v obravnavo na seji Vlade RS.

2.1.4. Dostop do informacij javnega značaja

Priporočilo številka 8 – spremembe ZDIJZ


Glede priporočila varuha št. 8, da se v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja sprejme rešitev, ki bo omogočila uresničitev načela zaupnosti postopka pri varuhu glede zadev, ki jih varuh obravnava na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic, Ministrstvo za javno upravo (MJU) pojasnjuje, da je kot resorno ministrstvo, pristojno za Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), navedeno priporočilo preučilo. Varuh je posredoval predlog za dopolnitev prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki naj bi ob upoštevanju načela preglednosti dela institucije Varuha zagotavljal dosledno spoštovanje načela zaupnosti postopka pri Varuhu glede zadev, ki jih Varuh obravnava, in sicer tako, da bo med primeri, ko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, določeno tudi, če se zahteva nanaša na zadeve, ki jih obravnava Varuh na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic.

V zvezi z dostopom do dokumentov iz postopkov pri Varuhu pa so primerjalno-pravno ureditve različne:

- v skladu s švedsko zakonodajo spadajo informacije s področja varuha človekovih pravic praviloma med zaupne podatke in predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij, medtem ko so odločitve Varuha javne;

- V Veliki Britaniji velja, da so podatki, ki jih Varuh pridobi tekom svojih preiskav, zaupne narave. Britanski zakon o dostopu do informacij javnega značaja odreja na kogentne norme o zaupnosti, ki so glede tovrstnih podatkov vsebovane v zakonu, ki ureja pristojnosti Varuha, pri čemer slednji natančno določa, v katerih redkih primerih so takšni podatki izjemoma lahko javni;

- Po finskem zakonu o odprtem delovanju vlade za dokumente iz postopkov pri Varuhu velja splošen režim, torej zakon predvideva varstvo določenih podatkov na podlagi izjem, pri čemer pa je potrebno izpostaviti, da so slednje obsežne in zelo natančno opredeljene (skupaj dvaintrideset izjem). Finski zakon t.i. testa interesa javnosti, po katerem bi sicer varovani podatki lahko postali javni, ne pozna.

Po ponovni preučitvi materije, v okviru priprave sprememb in dopolnitev ZDIJZ v začetku 2015 (zaradi implementacije Direktive EU 2013/37/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja), je bilo ugotovljeno, da v praksi ni zaznati problemov pri uresničevanju načela zaupnosti postopka pri Varuhu glede zadev, ki jih Varuh obravnava na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic oziroma, da zakonodajni okvir ZDIJZ-a vendarle omogoča uporabo ustreznih varovalk, ki preprečujejo kršenja načela zaupnosti. ZDIJZ podatkom iz postopkov pri Varuhu, v okviru izjem v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ in ob upoštevanju sodnega varstva, nudi varstvo (predvsem izjema osebnih podatkov na podlagi 3. točke in notranjega delovanja organa na podlagi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V tem smislu veljavna ureditev v skladu z namenom ZDIJZ in ob upoštevanju poslanstva Varuha, omogoča izvrševanje temeljnih nalog Varuha oziroma jih ne ovira. V kolikor pa bi spremljanje uresničevanja zakona v praksi v prihodnje pokazalo, da temu ni več tako, bo MJU v okviru svojih pristojnosti temu primerno ukrepalo.

Dostojanstvo in varstvo osebnostnih pravic (ravnanje z mrtvim plodom)

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo:

Varuh je zaradi različne prakse ravnanja z mrtvimi plodovi ugotovil sistemsko težavo, zato je zadevo obravnaval na lastno pobudo, in sicer kot širše vprašanje, ki je pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Že v poročilu je navedeno, da bo ministrstvo varuhov predlog glede pokopa oziroma upepelitve mrtvega ploda, ki ni dosegel gestacijske starosti 22 tednov, upoštevalo.

Ministrstvo zdaj poroča, da je v predlogu Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti navedena problematika urejena v 28. členu. Javna obravnava predloga zakona je že zaključena, tako da bo predlog septembra poslan v medresorsko usklajevanje in predvidoma oktobra na Vlado RS.

V predlogu zakona je tako problematika urejena z naslednjo določbo: »Pokop ali upepelitev mrtvega ploda, ki ni dosegel gestacijske starosti dvaindvajsetih (22) tednov, se na željo staršev, ob smiselni uporabi določb tega zakona, lahko opravi le na podlagi zdravniškega poročila o vzroku smrti.«

2.2 DISKRIMINACIJA

2.2. DISKRIMINACIJA (3. in 4. odstavek na 59. strani poročila)


Varuh v poročilu ponovno opozarja, da je potrebno sprejeti zakonske rešitve, ki bodo skladno s pravno ureditvijo EU zagotovile nepristransko, neodvisno in učinkovito obravnavo primerov kršitve prepovedi diskriminacije ter vzpostaviti neodvisni institut zagovornika načela enakosti. Med drugim navaja, da so bile možnosti za okrepitev zagovornika načela enakosti ob ukinitvi vladnega Urada za enake možnosti, vendar se zaposleni na tem uradu niso želeli ukvarjati z diskriminacijo na vseh podlagah, temveč le na eni – po spolu. Pri tem Varuh ne pojasni, katere možnosti za okrepitev zagovornika naj bi obstajale in kako naj bi bila njegova navedba, da se zaposleni niso želeli ukvarjati z diskriminacijo na vseh podlagah, povezana z možnostjo za okrepitev zagovornika načela enakosti, ki je deloval v okviru ukinjenega urada. Navedba Varuha, da se zaposleni na uradu niso želeli ukvarjati z diskriminacijo na vseh podlagah, temveč le na eni – po spolu, kar naj bi bil tudi razlog, da je Zagovornik deloval, kot enoosebni izvajalec, je presenetljiva, saj odraža neustrezno poznavanje področja dela ukinjenega Urada za enake možnosti ter pristojnosti, ki naj bi jih po direktivah EU imelo telo za uresničevanje načela enakega obravnavanja, torej Zagovornik. Navedbe Varuha so tudi v nasprotju z navedbami v preteklih poročili Varuha, kjer Varuh jasno razmejuje med različnimi uradi in ministrstvi, ki so odgovorni za posamezne osebne okoliščine in preprečevanje diskriminacije na različnih podlagah (nacionalna in etnična pripadnost, spol, verska opredeljenost, invalidnost, starost in druge osebne okoliščine). Iz poročil Varuha tudi jasno izhaja, da je bil Urad za enake možnosti pristojen za oblikovanje in izvajanje politike enakosti spolov in ne za ostale osebne okoliščine, kar je bilo v skladu s pravnimi podlagami, ki so opredeljevale naloge urada. Medtem, ko so pristojnosti in naloge Zagovornika zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije, izvajanje neodvisnih študij, raziskav in analiz ter objavljanje neodvisnih poročil in priprava priporočil v zvezi z diskriminacijo zaradi različnih osebnih okoliščin.

Prizadevanja za ustreznejšo ureditev organa za spodbujanje enakega obravnavanja – Zagovornika/Zagovornice načela enakosti so se nadaljevala tudi v letu 2014. MDDSZ je pripravilo predlog Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki naj bi nasledil dosedanji Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja in ureja Zagovornika/Zagovornico načela enakosti, kot samostojen državni organ, zagovornika/zagovornico imenuje Državni zbor RS na predlog predsednika RS. Javna obravnava predloga zakona se je zaključila julija 2015, trenutno pa potekajo usklajevanja med pristojnimi resorji.

2.2.1 Mehanizmi varstva pred diskriminacijo in organiziranost države

Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ):

V poročilu varuha je navedeno, da so mnoge države pri obravnavi Republike Slovenije v drugem krogu univerzalnega periodičnega pregleda Slovenijo z novimi priporočili pozvale, naj institut varuha človekovih pravic uskladi s Pariškimi načeli oziroma zagotovi pogoje, da bo Varuh človekovih pravic RS pridobil status A v skladu s Pariškimi načeli. To je bilo tudi eno od nosilnih priporočil, ki jih je Slovenija dobila za naslednje zasedanje Sveta za človekove pravice v drugem krogu univerzalnega periodičnega pregleda.

MZZ si bo v okviru vodenja Medresorske komisije za človekove pravice še nadalje prizadevalo za dosego konsenza o oblikovanju tovrstne institucije, ki je pomembna predvsem za ugled in sodelovanje države v mednarodnem okolju, kot tudi za dogovor o tem, katero ministrstvo bi bilo zadolženo za pripravo takšnega predloga. Strinjamo se z ugotovitvijo varuha, da je državna institucija za človekove pravice s statusom A po Pariških načelih predvsem v interesu države in njenega ugleda – za Slovenijo še posebej glede na kandidaturo za članico Sveta OZN za človekove pravice za obdobje 2016–2018.

2.2.2 Nacionalne in etnične manjšine

Urada Vlade RS za narodnosti:

Vlada Republike Slovenije se je seznanila z ugotovitvami in priporočili Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, ki so na področju romske skupnosti vključena v Dvajseto redno letno poročilo za leto 2014. Varuh v splošnem ugotavlja, da se na področju vključevanja pripadnikov romske skupnosti v slovensko družbo v letu 2014 ni zgodil zadosten napredek in zato priporočila iz prejšnjih let ostajajo aktualna in jih ponavlja tudi v tokratnem poročilu. Tudi Vlada Republike Slovenije se zaveda, da je položaj romske skupnosti v Sloveniji še vedno težaven, zato je njena prioriteta priprava novega nacionalnega programa ukrepov za Rome za prihodnje petletno obdobje, ki bo naslovil vsa ključno področja. Na to dejstvo nakazuje tudi sklep, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela ob obravnavi Četrtega poročila o položaju romske skupnosti v Sloveniji, in sicer: »Vlada Republike Slovenije je naložila pristojnim ministrstvom in vladnim službam, da v največji možni meri upoštevajo ugotovitve poročila in predloge za nadaljnje delo pri načrtovanju in pripravi sprememb in dopolnitev področnih predpisov ter načrtovanju ukrepov v okviru novega programa ukrepov za obdobje 2016 – 2021, ki je v pripravi.«

V Četrtem poročilu o položaju romske skupnosti v Sloveniji, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na svoji 50. redni seji dne 28. 8. 2015, vlada sicer ugotavlja počasne, a pozitivne premike na vseh področjih, ki so opredeljena tako v Zakonu o romski skupnosti v Republiki Sloveniji kot v Nacionalnem programu ukrepov za Rome Vlade Republike Slovenije za obdobje 2010-2015, vendar pa se zaveda, da bodo večji učinki vidni šele po daljšem časovnem obdobju, saj gre predvsem na področju socialnega vključevanja za kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je potrebno izvajati sistematično in dolgoročno, v korist tako romske skupnosti kot tudi ostalega prebivalstva. Takšen proces zahteva tesno in konstruktivno partnerstvo vseh angažiranih akterjev, tako državnih kot lokalnih, predvsem pa tudi Romov, saj bodo brez njihovega sodelovanja vsi ukrepi zaman. V letu 2015 se zaključi aktualni nacionalni program ukrepov za Rome, zato je zdaj primeren trenutek za razmislek o preteklih izkušnjah, potrebah pripadnikov romske skupnosti in najučinkovitejših načinih za doseganje ciljev, ki si jih bo postavil nov nacionalni program za naslednje petletno obdobje. Področja, na katera bo novi nacionalni program moral še posebej opozoriti, poleg tistih, ki so že sedaj identificirana kot prioritetna, so področja nestrpnosti do Romov in sovražni govor, odpravljanje predsodkov do Romov in razbijanje stereotipov o Romih v medijih in družbi nasploh ter krepitev dialoga in sodelovanja med pristojnimi državnimi in lokalnimi organi, romsko skupnostjo in različnimi organizacijami civilne družbe. Preko iskanja stičišč in izmenjave izkušenj bo potrebno oblikovati ukrepe, ki bodo de facto izboljšali položaj romske skupnosti in marsikje tudi kakovost življenja vseh prebivalcev v lokalnem okolju.

Romska skupnost - Primer: Ureditev bivalnih razmer prebivalcev romskega naselja Ponova vas – primer dobre prakse (Varuh omenja slabe varnostne razmere, ki naj bi se v nekaterih okoljih celo poslabševale)


Iz Varuhovega poročila je razvidno, da se večina očitkov nanaša na več let nazaj. Pobudniki so pisali Varuhu v letih 2002, 2008 in 2009, Varuh pa je o celotnih ugotovitvah obveščal Urad za narodnosti in Vlado RS v letu 2013. V tem času je Policija s številnimi represivnimi in preventivnimi aktivnostmi ter s sodelovanjem z drugimi institucijami dosegla zavidljiv nivo varnosti, tako da incidentov s pretepi in posredovanj policije praktično ni oziroma jih je v primerjavi s preteklimi leti malo.

Na policiji ocenjujejo, da se varnostne razmere v romskih naseljih in v njeni okolici ne poslabšujejo. Statističnih podatkov, ki bi potrjevali to oceno sicer nimajo, saj ne zbirajo in ne obravnavajo podatkov vezanih na etnično poreklo. Na Policijski upravi Ljubljana in Policijski upravi Novo mesto intenzivno sodelujejo z neformalnimi in formalnimi predstavniki romske skupnosti in romskih združenj, predstavniki civilnih iniciativ, večinskega prebivalstva v okolici romskih naselji in nosilci javnih funkcij v občini. Pri urejanju splošne varnosti in krepitvi občutka varnosti, večina sodelujočih policiji priznava proaktivno vlogo. V dolgoletnih med etničnih in drugih sporih je policija kot primer dobre prakse uvedla metodo »pomiritve« med sprtima stranema. Z evropskim projektom »SKUPAJ« si je policija v Dobruški vasi med drugim prizadevala za zmanjševanje predsodkov, ki temeljijo na večkulturnih osnovah. Policijske uprave na podlagi načrtov dela sistematično izvajajo tako preventivne kot represivne ukrepe, ki ohranjajo visoko stopnjo varnosti v večkulturnih okoljih. Istočasno pa v osnovnem izobraževanju in permanentnem policijskem usposabljanju potekajo programi za zmanjševanje predsodkov in diskriminacije.

Policisti na območjih z romskimi naselji dnevno izvajajo tako represivne kot preventivne aktivnosti za zagotavljanje splošne varnosti ljudi in premoženja. V prvi vrsti zagotavljajo stalno in takojšnjo policijsko intervencijo, zoper kršitelje pa dosledno ukrepajo in izvajajo potrebne aktivnosti za zagotovitev javnega reda in miru ter splošne varnosti ljudi in premoženja. V policiji prepoznavajo najbolj moteče dejavnike za okoliško prebivalstvo in temu ustrezno prilagajajo najrazličnejše oblike dela policistov in izvedbo aktivnosti za sankcioniranje storilcev protipravnih ravnanj. Za zmanjšanje motečih dejavnikov in s ciljem izboljšanja varnostne situacije so izvedli številne represivne ukrepe ob zaznanih in prijavljenih primerih streljanja, kršitev s hrupom, kršitev kurjenja z zadimljenjem okolja in pojavom kaznivih dejanj bagatelne kriminalitete (hišne preiskave, zasegi orožja ali streliva, podaja predlogov drugim prekrškovnim organom, podane kazenske ovadbe itd.). Ker se v policiji zavedajo, da le z represivnim ukrepanjem ni mogoče doseči želenega cilja - dobrega stanja varnosti na teh območjih, policiste usmerjajo v preventivno delovanje na teh območjih in odkrivanje vzrokov, zaradi katerih prihaja do motečih dejavnikov. Slednje odpravljajo s preventivnimi razgovori in delavnicami v romskih naseljih v katere vključujejo romskega svetnika, predstavnike romskih organizacij in posameznike, ki imajo vpliv v romski skupnosti. Veliko pozornosti namenjajo večji vidnosti policijskega dela in s tem večjemu občutku varnosti ljudi, ki živijo v neposredni bližini romskih naselij. Primer dobre prakse se kaže tudi v intenzivnem seznanjanju oškodovancev s fazami preiskave in s pomembnimi povratnimi informacijami za oškodovance, kar je bilo pozitivno sprejeto.

Pobudniki problematike v Ponovi vasi in Smrekcu so podajali splošne in retroaktivne trditve na podlagi katerih naj bi prenaseljenost v Smrekcu bila razlog za ogroženost varnosti in v katerem naj bi se dnevno vrstili incidenti s pretepi in posredovanjem policije. V policiji so pri preverjanju ugotovili, da so bile takšne trditve podane predvsem iz strahu in z namenom, da bi se možnost preselitve stanovalcev Ponove vasi v Smrekec opustila. Romi se sicer zavedajo, da bi tiste romske družine, ki so v sporu, težko živele skupaj v istem naselju, saj to pomeni nenehne grožnje in izzivanje med člani družine.

Policija v lokalnih okoljih aktivno sodeluje v posvetovalnih telesih oz. t.i. varnostnih sosvetih skupaj s predstavniki lokalne skupnosti, drugih institucij in predstavniki (večinskega) prebivalstva kot tudi romske skupnosti. V policiji se namreč zavedajo, da je delovanje varnostnih sosvetov in tovrstna oblika reševanja posameznih varnostnih problemov in situacij ključna pri ugotavljanju posameznih problemskih vprašanj, pravočasnem odzivu za njihovo reševanje in izmenjavi informacij med vsemi sodelujočimi.


Varuh navaja, da že vrsto let v svojih poročilih predlaga, naj se začne razprava o položaju in ukrepih za uresničevanje kolektivnih pravic manjšin, ki jih Ustava RS kot take ne omenja, a so tako številne, da se je do njihovega položaja v RS treba opredeliti. V zvezi s tem je varuhinja sprejela na pogovor predstavnike več narodnih skupnosti – tako pripadnike več društev, ki zastopajo pripadnike nemško govoreče skupnosti, kot pripadnike manjšin narodov nekdanje skupne države Jugoslavije. Varuhu so predstavili svoje delo in probleme, ki jih imajo. Najbolj je očitno pomanjkanje sredstev za dejavnosti, ki ohranjajo njihovo kulturo in jezik. Varuh meni, da bi bilo treba na ravni države sprejeti strategijo urejanja kolektivnih pravic manjšin, ki v Ustavi RS niso posebej opredeljene. Takšen dokument naj bi opredelil politiko do teh manjšin na področjih ohranjanja kulturne identitete in jezika, razvoja in ohranjanja etnične/narodnostne identitete pripadnikov teh skupnosti, njihovo prisotnost v javnih medijih in sogovornike za te skupnosti na ravni države.

Na Ministrstvu za kulturo se zavedamo pomanjkanja sredstev, namenjenih manjšinskim etničnim skupnostim za področje kulture in jezika, vendar pa si prizadevamo za financiranje njihovih kulturnih potreb v okviru razpoložljivih sredstev iz proračuna RS in evropskih sredstev. V zadnjih letih se sredstva niso zmanjšala, ampak ostajajo na relativno enaki višini vsako leto, se pa delež sredstev za etnične manjšine v celotnem proračunu ministrstva celo povečuje. Predlog varuha za sprejem državne strategije urejanja kolektivnih pravic manjšin, ki v Ustavi RS niso posebej opredeljene, je vreden razmisleka.

2.2.3 Diskriminacija: drugo

Enake možnosti glede na spolno usmerjenost

Primer: Vključevanje (ne)registriranih istospolnih partnerjev in partneric v obvezno zdravstveno zavarovanje

Ministrstvo za zdravje:

Varuh v svojem poročilu opozarja na diskriminacijo pri vključevanju istospolnega partnerja v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinskega člana. Pri tem ugotavlja, da ob veljavni zdravstveni zakonodaji to dejansko ni mogoče in predlaga spremembo 20. In 21. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Ministrstvo za zdravje glede omenjene problematike pojasnjuje sledeče:

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) ne določa pravice nezaposlenega (ne)registriranega partnerja v istospolni skupnosti, da se lahko obvezno zdravstveno zavaruje po svojem partnerju. V začetku leta 2015 je Državni zbor RS sprejel novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR-D), ki zakonsko skupnost ureja kot življenjsko skupnost dveh oseb, kar ima za pravno posledico, da se registrirana istospolna partnerska skupnost preoblikuje v zakonsko zvezo, če partnerja registrirane istospolne partnerske skupnosti pred matičarjem izjavita soglasje k temu. ZZZDR-D prav tako ureja tudi dalj časa trajajočo življenjsko skupnost kot skupnost dveh oseb, Z uveljavitvijo ZZZDR-D bo problematika zavarovanja istospolnega partnerja v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinskega člana odpadla tudi brez spremembe ZZVZZ. Ker Ustavno sodišče RS presoja zahtevo oziroma pobude za naknadni zakonodajni referendum o ZZZDR-D, je objava ZZZDR-D zadržana, prav tako njene pravne posledice. Na tem mestu je potrebno dodati še, da bo rešitev glede vključitve istospolnih partnerjev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinskih članov, vključena tudi v reformo zdravstvene zakonodaje, v kolikor ZZZDR-D v tem času še ne bo uveljavljen.

Pravice invalidov

Ministrstvo za infrastrukturo:

Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo predlog sprememb in dopolnitev Zakona o prevozih v cestnem prometu (predlog je v medresorski obravnavi), v katerem so predvideni tudi prevozi na klic kot posebna oblika izvajanja javnega potniškega prometa. Pilotni projekt vzpostavitve klicnega centra in prevozov na klic za invalide je bil predviden med projekti, ki se financirajo z evropskimi sredstvi nove finančne perspektive 2014 – 2022, v okviru prednostne osi Spodbujanje zaposlovanja in transnacionalna mobilnost delovne sile. MZI želi poudariti, da zelo odgovorno ukrepa pri reševanju posameznih primerov zagotavljanja prevozov gibalno oviranih oseb, sistemske rešitve, ki bi zagotavljale enako uporabo javnega potniškega prometa vsem prebivalcem RS, pa so organizacijsko in finančno praktično neizvedljive. Slovenija ima več kot dvanajsttisoč postajnih točk na železniških ter avtobusnih postajah in postajališčih in 1200 vozil s katerimi se izvaja javni prevoz potnikov. Večina postajnih točk nima niti minimalnih oznak in prometne signalizacije, nima varnih površin za potnike in nima varnih dostopov.

Ministrstvo za infrastrukturo je v letu 2015 izdalo priročnik za prevoznike »Invalidi in osebe z zmanjšano mobilnostjo v javnem potniškem prometu«, v katerem so predstavljene obveznosti prevoznikov in splošna pravila pri ravnanju z invalidi in mobilno oviranimi osebami, da se izboljša vedenje o ustreznem ukrepanju in zagotavljanju mobilnosti za skupine prebivalcev, ki imajo posebne potrebe.

Priporočilo št. 16 in primer: Diskriminacija pri prevozu oseb z motnjami v duševnem razvoju in predlog za odpravo diskriminacije

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport:

Varuh opozarja na diskriminacijo pri prevozu oseb z motnjami v duševnem razvoju v zvezi s prevozom mladostnikov, vključenih v posebni program vzgoje in izobraževanja, starih od 18 do 26 let.

Varuh opozarja na določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli, s katero je ministrstvo v letu 2007 želelo odpraviti kumuliranje dveh pravic iz različnih zakonov, ki bi jih za razliko od drugih otrok s posebnimi potrebami, imela skupina otrok starejših od 18 let in vključenih v posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti otroci, ki so po doseženi starosti zaključili osnovnošolsko obveznost, bi namreč ob upoštevanju določil do tedaj veljavnega 56. člena, imeli pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost prebivališča do kraja izobraževanja, prav tako pa bi ob tem lahko uveljavljali tudi pravice, ki bi jim z dopolnitvijo 18 let starosti, pripadale iz Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP). Zakon o osnovni šoli v 75. členu med drugim omogoča učencem s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in so izpolnili osnovnošolsko obveznost, da lahko ne glede na določilo prvega odstavka 55. člena tega zakona, nadaljujejo izobraževanje v osnovni šoli še največ 11 let in tako obdržijo status učenca.

Ministrstvo bo jeseni pripravilo analizo oz. simulacijo potrebnih sredstev za ta namen ter pridobilo stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ali ne bi šlo v primeru spremembe zakona za kumuliranje dveh pravic iz različnih zakonov iz javnih sredstev. Rešitev bo ministrstvo iskalo v okviru razpoložljivih finančnih možnosti.

Primer: Diskriminacija pri prevozu študentov invalidov

Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport:

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da ostaja sistemsko nerešeno vprašanje diskriminacije študentov invalidov, ki nastane zato, ker le-ti ne morejo uporabljati javnega prevoza in posledično tudi ne koristiti subvencioniranega prevoza. Ministrstvo za infrastrukturo rešuje to vprašanje v sodelovanjem Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), vendar do sedaj do konkretne rešitve še ni prišlo. Predlagana rešitev ministrstva za infrastrukturo je povezana z zagotavljanjem finančnih sredstev in sistemsko rešitvijo v okviru gospodarske javne službe, t.i. prevozi na klic.

MDDSZ pa je varuha v zadnjem dopisu z dne 3.2.2015 že seznanilo, da se zaveda, da je treba to vprašanje ustrezno sistemsko rešiti. Zato je z vidika začasnega urejanja vključilo sofinanciranje prilagojenih prevozov študentov invalidov v javni razpis za sofinanciranje programov socialnega varstva tudi v letu 2015 (Ur. list RS, št. 89/14). MDDSZ ocenjuje, da bo uskladilo predlog z ministrstvom, pristojnim za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in ministrstvom, pristojnim za promet v letu 2016.

Tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se strinja z Varuhom, da problem ni ustrezno sistemsko rešen. Vodstvo ministrstva bo jeseni 2015 sklicalo sestanek vseh pristojnih ministrstev in drugih zainteresiranih deležnikov glede dogovora o rešitvi vprašanja z zakonodajnimi popravki. Ministrstvo bo do konca leta 2015 poročalo Varuhu o načrtovani sistemski rešitvi vprašanja prevoza študentov invalidov.

Oprostitve plačila letne dajatve za prevoz invalidov ne glede na tehnične značilnosti vozil

Ministrstvo za infrastrukturo:

Varuh v poročilu navaja primer, ko se je pobudnik nanj obrnil zaradi spornih pogojev za uveljavitev oprostitve plačila letne dajatve za vozila za prevoz invalidov na podlagi 7. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 57/08). Pogoji se nanašajo na tehnične značilnosti vozil in priprava izhodišč za ureditev predlaganega področja oziroma vsebine se je že začela. Pri iskanju rešitve se bomo na ministrstvu naslonili na namen oprostitve, da se zagotovi invalidom enake možnosti na področju osebne mobilnosti in jim na ta način omogočiti samostojno življenje. Sedanja rešitev povezuje invalidnost s tehničnimi značilnostmi vozila in prostornino motorja, kar pa nima povezave s statusom invalida. Takšna rešitev predstavlja tudi neenako obravnavanje invalidov glede na socialni in materialni status invalida, saj je invalid, ki si lahko privošči dražje vozilo, oproščen plačila letne dajatve v višjem znesku. Uredilo se bo tudi področje oprostitve plačila letne dajatve za vozila, ki jih uporabljajo invalidske organizacije za prevoz invalidov. Sedanja rešitev omogoča samo oprostitev za prevoz invalidov na invalidskem vozičku, niso pa zajete osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, osebe s cerebralno paralizo, ipd.

Po pripravi izhodišč se bodo predlogi obravnavali tudi na Svetu za invalide, ki na osnovi zakonodaje o izenačevanju možnosti invalidov podaja mnenja o zakonih in predpisih, ki se nanašajo na invalidsko varstvo.

Osebe z duševnimi motnjami in osebe v socialnovarstvenih zavodih

Priporočilo št. 30


V zvezi s pobudo varuha glede potrebnih sprememb in dopolnitev Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08 in 46/15 – odl. US) sporočamo, da v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje načrtujemo spremembo omenjenega zakona v letu 2016. K odločitvi za spremembo zakona je prispevala tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 in odločba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi L.M. proti Sloveniji z dne 12. 6. 2014, ki je omenjena v letnem poročilu varuha.



MDDSZ se zaveda problema prenatrpanosti in kadrovske stiske na varovanih oddelkih posebnih socialno varstvenih zavodov, zato je skupaj s Skupnostjo socialno varstvenih zavodov začelo načrtno iskati rešitve za kratkoročno in dolgoročno reševanje nastale situacije.

Tako imamo v tem trenutku tri verificirane varovane oddelke za osebe s težavami v duševnem razvoju in dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju (Dom Nine Pokorn Grmovje, Dom Lukavci in Socialnovarstveni zavod Hrastovec), Socialnovarstveni zavod Dutovlje pa je zaključni fazi pridobitve verifikacije novega varovanega oddelka.

Poleg tega smo se sestali tudi s kombiniranimi socialno varstvenimi zavodi, ki sicer nimajo verificiranih varovanih oddelkov, so pa pripravljeni posebnim socialno varstvenim zavodom priskočiti na pomoč tako, da bodo prevzeli posamezne lažje primere oseb s težavami v duševnem zdravju ter jih na ta način razbremeniti.

Vzpostavljena je tudi delovna skupina strokovnih vodij tako kombiniranih kot posebnih SV zavodov, katere naloga je pripraviti model (do)usposabljanja zaposlenih, oblikovati model individualne, multidisciplinarne obravnave po načelu normalizacije in deinstitucionalizacije.

Zaradi povečevanja števila nekdanjih forenzičnih psihiatričnih bolnikov v varovanih oddelkih socialno varstvenih zavodov, se je ministrstvo povezalo tudi z Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za pravosodje ter sestavilo medresorsko delovno skupino, katere cilj je vzpostavitev posebne enote za poforenzično obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju. Enota, v tujini poimenovana kot "long stay", bo bistveno razbremenila nastalo situacijo v zavodih, po drugi strani pa obravnavanim osebam končno omogočila ustrezno specializirano ter individualnim potrebam prilagojeno obravnavo.

V okviru procesa deinstitucionalizacije socialno varstvene zavode spodbujamo tudi k organizaciji regionalnih posvetov s širšo strokovno javnostjo, učinkovitejšemu medsebojnemu povezovanju vseh deležnikov, ki se na različne načine vključujejo v obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju pred, med in po bivanju v zavodu.

Na spomladanskem posvetu v Hrastovcu so poleg predstavnikov lokalne skupnosti, psihiatrije, centrov za socialno delo, nevladnih organizacij in zastopnikov tako sodelovali tudi sodniki; prišlo je do pomembne izmenjave skupne problematike in dialoga, ki bo zagotovo pripomogel k iskanju boljših in učinkovitejših rešitev za osebe s težavami v duševnem zdravju - že v procesu sodne obravnave. Jeseni se pripravlja nadaljevanje posveta, prvega bodo na podlagi izjemno dobrega odziva v zavodu Hrastovec izvedli tudi v Dutovljah.



Letna poročila o uporabi posebnih varovalnih ukrepov so podali vsi socialno varstveni zavodi, ki jih izvajajo. Ker se še vedno nismo uspeli uskladiti z Ministrstvom za zdravje glede priprave enotnih obrazcev - ne le, ko gre za uporabo PVU pri posamezniku, temveč tudi za letna poročila, natančnejše evalvacije še vedno ne moremo izdelati. Še vedno največ informacij pridobimo iz poročil ogledov varuha v okviru izvajanja nalog državnega preventivnega mehanizma na podlagi Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ter naših obiskov socialno varstvenih zavodov.



Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo skupaj z Ministrstvom za zdravje oziroma Razširjenim strokovnim kolegijem za psihiatrijo poenotilo obrazce za poročanje o izvajanju posebnih varovalnih ukrepov v skladu s tretjim odstavkom 99. člena Zakona o duševnem zdravju.

Primer: Težave pri pridobitvi naziva zdravstveni svetnik

Ministrstvo za zdravje:

Varuh v svojem poročilu izpostavlja problem pridobivanja naziva zdravstveni svetnik, na katerega je opozorila pobudnica, ki je na Ministrstvo za zdravje vložila vlogo za pridobitev naziva zdravstvena svetnica, vendar kljub več urgencam za odgovor, le-tega ni prejela.

Ministrstvu za zdravje v zvezi s tem neljubim dogodkom odgovarja, da bilo do leta 2015 delo v zvezi s podelitvijo nazivov svetnik ozirom višji svetnik, onemogočeno, saj je Komisiji za strokovna napredovanja predčasno potekel mandat, in sicer iz razlogov odstopa predsednika komisije in ne imenovanja Zdravstvenega sveta, ki ministru za zdravje v skladu z 9. členom Pravilnika o pogojih in postopku za pridobitev naziva svetnik ali višji svetnik, predlaga Komisijo za strokovna napredovanja.

Ministrstvo za zdravje je že pristopilo k reševanju nastale problematike in v letu 2015 ustanovilo Komisijo za strokovna napredovanja, s čimer naj bi tako bile odpravljene težave pri podelitvi nazivov svetnik oziroma višji svetnik.

Glede ugotovitev Varuha človekovih pravic, da je v konkretnih zadevah – postopkih podelitve naziva svetnik oziroma višji svetnik, Ministrstvo za zdravje potrebovalo več mesecev oziroma let, da se odzove, pa pojasnjujemo, da je bilo v preteklosti tako pojasnjevanje, kot odločanje v konkretnih primerih v celoti v domeni Komisije za strokovna napredovanja, ki je bila dislocirana od Ministrstva za zdravje in nadzor ministrstva nad samim delom Komisije otežkočeno.

Zato smo na Ministrstvu za zdravje v letošnjem letu spremenili način delovanja Komisije, ki ji administrativno-tehnično pomoč nudi delavec Sektorja za koordinacijo zdravstvenega sistema, kar do sedaj ni bila praksa. Glede na to, da uradnik, ki vodi upravni postopek podeljevanja nazivov svetnik in višji svetnik, ne poseduje specialnih znanj za odločanje v konkretnih primerih, kot ga imajo člani komisije za strokovna napredovanja, Ministrstvo za zdravje brez strokovnega mnenja Komisije, ki zaradi zgoraj opisanih razlogov, ni delovala, ni moglo samo odločiti na podlagi petega odstavka 209. člena ZUP, kot je predlagal Varuh.

2.3 OMEJITEV OSEBNE SVOBODE

Splošno

Priporočilo št. 17 - Varuh spodbuja prizadevanja UIKS in MP za odpravo prenatrpanosti v nekaterih zavodih za prestajanje kazni zapora


Z novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F), ki jo je Državni zbor RS sprejel dne 9. 7. 2015 na svoji 10. redni seji, se je tudi v skladu s priporočili Varuha prenovil pravni mehanizem zaščite zapornikov pred nehumanim in nečloveškim ravnanjem. Obsojenec lahko tako zahteva sodno varstvo, za odločanje o katerem so predpisani kratki roki. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v zahtevi in po potrebi opravi razgovor z obsojencem, ki je zahteval sodno varstvo, oziroma drugimi obsojenci, tudi brez navzočnosti delavcev zavoda. V primeru ugotovljenih nepravilnosti lahko sodišče že pred izdajo odločbe odredi direktorju zavoda ali generalnemu direktorju takojšnjo odpravo nepravilnosti in ukrepe za odpravo kršitev (83. člen ZIKS-1).

Glede navedb varuha o prezasedenosti kapacitet zavodov za prestajanje kazni zapora pa sporočamo, da je bil z novelo ZIKS-1F, ki se je pričela uporabljati s 4. 8. 2015, poenostavljen tudi mehanizem premeščanja obsojencev med posameznimi zavodi za prestajanje kazni zapora (80.-81. člen ZIKS-1).

Prav tako se z novelo določa že več let prepotrebna pravna podlaga za vzpostavitev novih oddelkov (za moško in žensko populacijo) za obravnavanje zaprtih oseb s posebnimi potrebami, tj. zaprtih oseb s telesnimi okvarami, starimi in gibalno oviranimi, pri čemer se (spet) uresničujejo dolgoletna opozorila Varuha.

Nadalje se pri ukrepu začasnega zadržanja izvrševanja vikend zapora, ki ga lahko izjemoma izreče direktor zapora, viša pravno varstvo obsojencev, saj se izrecno določa, da ta preneha po samem zakonu, če sodišče o njegovi zakonitosti ne odloči v treh dneh od prejema pisnega odpravka odločbe direktorja. Novela tudi na več drugih ključnih segmentih krepi pravno varnost obsojencev.

2.3.1 Priporniki

Disciplinsk

Documents

Varuh človekovih pravic RS · Web viewPredlog novele ZVDZ upoštevaje zahteve odločbe Ustavnega sodišča RS, spreminja 79.a člen. Vlada RS podpira spremembe zakonodaje, ki bo