UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Vesna Kustec

Varstvo slovenske manjšine v Avstriji

Analiza uresničevanja določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe

Diplomsko delo

Ljubljana, 2009

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Vesna Kustec

Mentor: izr. prof. dr. Miran Komac

Varstvo slovenske manjšine v Avstriji

Analiza uresničevanja določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe

Diplomsko delo

Ljubljana, 2009

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Miranu Komacu za strokovno vodstvo in pomoč

pri diplomskem delu. Hvala tudi vama moja draga starša za ohranjeno upanje vame

in omogočen študij in še posebej tebi Aleksander, brez tvoje spodbude danes ne bi

brali teh vrstic, ter vama moja najdražja sončka Luka in Tara, za vajin srečen nasmeh

in iskrice v očeh.

VARSTVO SLOVENSKE MANJŠINE V AVSTRIJI

ANALIZA URESNIČEVANJA DOLOČB 7. ČLENA AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE

Diplomsko delo obravnava varstvo slovenske manjšine v Avstriji, katerega urejajo številni mednarodnopravni in notranjepravni dokumenti varstva človekovih pravic in narodnih manjšin. Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 je najpomembnejši mednarodnopravni dokument, ki se neposredno nanaša na slovensko manjšino v Republiki Avstriji. Slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in Štajerskem so v petih odstavkih 7. člena zagotovljene posebne pravice, ki so bistvene za njen obstoj, razvoj in dejansko enakopravnost z ostalimi avstrijskimi državljani, med katerimi so pravica do lastnih organizacij in tiska, pravica do pouka v slovenskem jeziku v osnovnih in srednjih šolah, pravica do udeležbe v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah, pravica do politične participacije oz. javnopravnega zastopstva v političnem življenju, pravica do uporabe slovenščine kot uradnega jezika, pravica do dvojezičnih napisov topografskega značaja in prepoved delovanja protimanjšinskih organizacij. Diplomsko delo z analizo uresničevanja posameznih določb 7. člena ADP, tudi z vsebinsko primerljivimi pravicami Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih iz leta 1992 in Okvirne konvencije Sveta Evrope iz leta 1994, prikazuje razkorak med pravno zagotovljenimi in dejansko uresničenimi pravicami, ki do danes niso v celoti uresničene.

Ključne besede: varstvo manjšin, koroški Slovenci, štajerski Slovenci, Avstrijska državna pogodba, 7. člen ADP PROTECTION OF SLOVENIAN MINORITY IN AUSTRIA ANALYSIS OF THE IMPLEMENTATION OF PROVISIONS OF ARTICLE 7 OF THE AUSTRIAN STATE TREATY The undergraduate thesis deals with the protection of Slovenian minority in Austria, which is regulated by a number of international legal and internal legal documents for the protection of human rights and national minorities. The Austrian State Treaty from 1955 is the most important international legal document directly concerning the Slovenian minority in Austria. The Slovenian minority in Austrian Carinthia and Styria is provided with special rights ensured in five paragraphs of Article 7, which are essential for its existance, developement and real equality with other Austrian citizens, such as the right to their own organisation and press, the right to education in Slovenian language in elementary and secondary schools, the right to political participation and public legal representation in political life respectively, the right to the use of Slovenian language as an official language, the right to bilingual signs of topographic nature and the prevention of operation of anti-minority organisations. With an analysis of the implementation of individual provisions of Article 7 of the Austrian State Treaty and compared with the rights of the European Charter of Regional and Minority Languages from 1992 and the Framework Convention of the Council of Europe from 1994, the undergraduate thesis shows us that there is a gap between rights being legally ensured and rights actually implemented, which still to date have not been realised in their intirety.

Keywords: protection of minorities, Carinthian Slovenes, Styrian Slovenes, Austrian State Treaty, Article 7 of the Austrian State Treaty

5

KAZALO 1 UVOD ................................................................................................................... 9 1.1 Splošno ............................................................................................................. 9 1.2 Namen in cilji diplomskega dela ...................................................................... 11 1.3 Hipotezi ........................................................................................................... 12 1.4 Metode proučevanja ........................................................................................ 12 2 DEMOGRAFSKI PODATKI SLOVENSKE MANJŠINE V REPUBLIKI AVSTRIJI .............................................................................................................................. 13 2.1 Avtohtono poselitveno območje in številčnost ................................................. 13 2.1.1 Koroški Slovenci ........................................................................................... 13 2.1.2 Štajerski Slovenci ......................................................................................... 18 3 VARSTVO SLOVENSKE MANJŠINE V REPUBLIKI AVSTRIJI ....................... 19 3.1 Zgodovinski pregled ........................................................................................ 19 3.2 Avstrijsko manjšinsko pravo ............................................................................ 24 3.2.1 Splošno ........................................................................................................ 24 3.2.2 Temeljni državni zakon ................................................................................. 26 3.2.3 Saintgermainska mirovna pogodba .............................................................. 26 3.2.4 Avstrijska državna pogodba ......................................................................... 27 3.2.4.1 Poglavitne značilnosti ADP ........................................................................ 28 3.2.4.2 Varstvo človekovih pravic .......................................................................... 29 3.2.4.3 7. člen: »Pravice slovenske in hrvaške manjšine« .................................... 30 3.2.4.3.1 Vsebina 7. člena ..................................................................................... 31 3.2.4.3.1.1 Subjekt manjšinskih pravic .................................................................. 32 3.2.4.3.1.2 Teritorij zaščite slovenske manjšine .................................................... 32 3.2.4.3.1.3 Vsebina pravic ..................................................................................... 33 3.2.4.4 Pomen ADP za Slovenijo in mednarodnopravni vidik njenega nasledstva 36 3.2.5 Zakon o narodnih skupnostih ....................................................................... 39 3.2.6 Ustava Republike Avstrije ............................................................................. 42 3.2.7 Okvirna konvencija o zaščiti narodnih manjšin ............................................. 42 3.2.8 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih .................................... 46 3.2.9 Kontrola »sveta modrih« zavezanosti avstrijske vlade vrednotam EU ......... 54 4 ANALIZA URESNIČEVANJA DOLOČB 7. ČLENA ADP .................................. 59 4.1 »Avstrijski državljani, pripadniki slovenske (…) manjšine na Koroškem, (…) in Štajerskem, uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku (tč. 1)« ........................................................................................... 59 4.1.1 Organizacije in združenja ............................................................................. 59 4.1.2 Tisk in mediji v slovenskem jeziku ................................................................ 63 4.2 »Avstrijski državljani slovenske (…) manjšine na Koroškem (…) in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem (…) jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, šolski učni načrti bodo pregledani in ustanovljen bo oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske (…) šole« (tč. 2) ... 69 4.2.1 Otroški vrtci .................................................................................................. 71

6

4.2.2 Ljudska in glavna šola .................................................................................. 73 4.2.3 Srednje in visoke šole................................................................................... 79 4.3 »V upravnih in sodnih okrajih Koroške (…) in Štajerske s slovenskim (…) ali mešanim prebivalstvom je slovenski (…) jezik dopuščen kot drugi uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini (…) ter v nemščini« (tč. 3) ........... 81 4.3.1 Slovenščina kot drugi uradni jezik v upravnih in sodnih okrajih .................... 81 4.3.2 Dvojezične označbe in napisi topografskega značaja .................................. 88 4.4 »Avstrijski državljani slovenske (…) manjšine na Koroškem (…) in Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih, sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kot drugi avstrijski državljani« (tč. 4) ..................... 97 4.4.1 Politična participacija .................................................................................. 100 4.5 »Dejavnost organizacij, ki želijo (…) slovenskemu prebivalstvu odvzeti njegov značaj in pravice kot manjšini, se mora prepovedati« (tč. 5) .................... 107 5 ZAKLJUČEK .................................................................................................... 112 6 LITERATURA .................................................................................................. 121

7

KAZALO TABEL Tabela 2.1: Ljudska štetja na ozemlju dvojezičnega šolstva na Koroškem v letih

1951-1981 glede na občevalni jezik (zbirni podatki)………………………………....16

Tabela 2.2: Prebivalstvo Koroške v letih 1981 in 2001 glede na občevalni jezik.........................................................................................................................17

KAZALO SLIK Slika 2.1: Pregled občin, v katerih živijo koroški Slovenci……………………...……14 Slika 2.2: Naselitveno območje štajerskih Slovencev………..………………………18

8

SEZNAM KRATIC ADP Avstrijska državna pogodba BGBl. Bundesgesetzblatt (Zvezni uradni list) BZÖ Bundnis Zukunft Österreich (Zavezništvo za prihodnost Avstrije) EKČP Evropska konvencija o človekovih pravicah EL Enotna lista ELRMJ Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih EU Evropska unija FPÖ Freiheitliche Partei Österreichs (Svobodnjaška stranka Avstrije) KAB Kärntner Abwehrkämpferbund (Zveza koroških brambovcev) KEL Koroška enotna lista KVSE Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi KHD Kärntner Heimatdienst (Koroška domovinska služba) KKZ Krščanska kulturna zveza KOKS Koordinacijski odbor koroških Slovencev SHS Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev LGBl. Landesgesetzblatt (Deželni uradni list) MPDPP Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah NSKS Narodni svet koroških Slovencev OK Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin ORF Österreichische Rundfunk (Avstrijska radiotelevizija) ÖVP Österreichische Volkspartei (Avstrijska ljudska stranka) OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi OZN Organizacija združenih narodov SE Svet Evrope SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija SKS Skupnost koroških Slovencev in Slovenk SPÖ Socialdemokratische Partei Österreichs (Socialdemokratska stranka

Avstrije) SPZ Slovenska prosvetna zveza TDZ Temeljni državni zakon ZN Združeni narodi ZNS Zakon o narodnih skupnostih ZSO Zveza slovenskih organizacij ZSSR Zveza sovjetskih socialističnih republik

9

1 UVOD

1.1 Splošno Zamišljena evropska ureditev, v kateri bi vsak narod imel svojo državo se tudi po

obeh svetovnih vojnah ni uresničila. S spremembo geopolitične karte Evrope v

zadnjih dveh stoletjih so v mejah novih in že obstoječih držav ostale številne etnične,

jezikovne, verske in narodne manjšine.

Slovenska narodna manjšina je po prvi svetovni vojni na severu današnje države

Slovenije ostala v mejah današnje Republike Avstrije (v nadaljevanju Avstrija), njeni

pripadniki živijo v dveh zveznih deželah, na Koroškem in Štajerskem. Povojni ustroj

svetovnih vojn je Avstriji kot poraženki naložil s Saintgermainsko mirovno pogodbo

1919 in Državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (krajše

Avstrijska državna pogodba - ADP), prevzeti mednarodnopravne obveznosti do

slovenske manjšine na slovenskem etničnem ozemlju, ki je s plebiscitom leta 1920

prišlo pod avstrijsko oblast in kljub naporom Socialistične federativne republike

Jugoslavije (krajše Jugoslavija) po drugi svetovni vojni ostalo pod njeno suverenostjo.

Po številnih desetletnih pogajanjih od konca druge svetovne vojne na raznih mirovnih

konferencah je bila Avstrija z Avstrijsko državno pogodbo leta 1955 obnovljena v

svojih nespremenjenih mejah iz leta 1920. Jugoslavija je s pristopom k ADP priznala

staro saintgermainsko mejo in se hkrati obvezala, da bo spoštovala nedotakljivost

ozemeljske celovitosti in neodvisnost Avstrije. Avstrija pa se je v zameno za

izgubljeno ozemlje z ADP zavezala, da bo slovenski manjšini na Koroškem in

Štajerskem poleg splošne zaščite človekovih pravic s prepovedjo diskriminacije

nudila posebne pravice zapisane v 7. členu ADP, ki je mednarodnopravna osnova za

urejanje položaja slovenske manjšine v Avstriji.

Kot lex specialis sades mojega nadaljnjega proučevanja 7. člena ADP z naslovom

»Pravice slovenske in hrvaške manjšine« navajam v celoti:

10

1. Avstrijski državljani, pripadniki slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem,

Gradiščanskem in Štajerskem, uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi avstrijski

državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku.

2. Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in

Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem in hrvaškem jeziku in do

sorazmernega števila lastnih srednjih šol, šolski učni načrti bodo pregledani in ustanovljen bo

oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvaške šole.

3. V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim,

hrvaškim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvaški jezik dovoljen kot drugi uradni jezik.

V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja v slovenščini ali hrvaščini ter v

nemščini.

4. Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in

Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih, sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi

pogoji kot drugi avstrijski državljani.

5. Dejavnost organizacij, ki želijo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu odvzeti

njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.

Slovenska manjšina v Avstriji se že pol stoletja bori proti asimilaciji, za svoje

mednarodnopravne in ustavne pravice iz ADP, ki še do danes niso v celoti

izpolnjene. V novejšem času skuša Avstrija celo zanikati pomen ADP, pripisuje ji

zastarelost in obsolentnost, s čimer se skuša izogniti mednarodnopravnim

obveznostim in jih prenesti na notranje-politično raven. Sloveniji kot matični državi

slovenskega naroda pa zanika možnost sukcesije ADP.

Uradnim avstrijskim oblastem se zdi njihova manjšinska politika vzorna in zgled

celotni Evropi, čeprav izkazuje malo zavzetosti pri politični uveljavitvi

mednarodnopravnih določil varstva manjšin. To se je izkazalo leta 2000, ko so se po

vstopu Svobodnjaške stranke Avstrije/Freiheitliche Partei Österreichs (krajše FPÖ) v

vladno koalicijo z Avstrijsko ljudsko stranko/Österreichische Volkspartei (krajše ÖVP),

na odkrite pojave nestrpnosti, rasizma in desnega populizma FPÖ odzvali tudi

politični krogi držav članic Evropske unije. Evropska unija je preverila zavezanost

avstrijske vlade skupnim evropskim vrednotam, predvsem pravicam manjšin,

beguncev in priseljencev. Mandat je poverila tričlanskemu »svetu modrecev«, ki je

pripravil strokovno Poročilo.

11

1.2 Namen in cilji diplomskega dela Cilj diplomskega dela je prikaz varstva slovenske manjšine v Avstriji in analiza

uresničevanja določb 7. člena ADP.

Slovenci na Koroškem predstavljajo znano, dobro uveljavljeno in organizirano

avtohtono manjšino na južnem Koroškem, ki imajo 7. člen ADP za »Magno Charto«

svojih pravic in se že od podpisa ADP borijo za njegovo uresničitev. Štajerski

Slovenci pa so maloštevilna, donedavno s strani deželnih oblasti nepriznana

avtohtona manjšina, ki živi na nekaj med seboj ločenih območjih obmejnega pasu na

južnem Štajerskem. Avstrijska teza nekje do sedemdesetih let je bila, da so v ADP

zašli pomotoma. Grozilo je celo, da bodo z asimilacijo praktično izginili, ker ne bodo

imeli dovolj moči za preživetje. Z ustanovitvijo »Kulturnega društva člen 7 za

štajerske Slovence« (krajše Kulturno društvo člen 7) v letu 1988 so dobili svojo

predstavniško organizacijo, ki je kljub velikim težavam preživela in se uveljavila kot

predstavniška organizacija štajerskih Slovencev (Voglar 1997, 259).

Diplomsko delo je razdeljeno na pet poglavij:

V prvem poglavju bom najprej predstavila namen in cilje diplomskega dela s

postavljenima hipotezama. Demografski podatki, avtohtoni teritorij poselitve in

številčnost slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem bodo predstavljeni v

drugem poglavju.

Po kratkem pregledu zgodovine slovenske manjšine v Avstriji v tretjem poglavju bo

sledil pregled varstva slovenske manjšine v Republiki Avstriji. Med številnimi

mednarodnimi in notranje pravnimi dokumenti varstva manjšin, sta obvezujoča

instrumenta Sveta Evrope, Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih iz leta

1992 in Okvirna konvencije za zaščito narodnih manjšin iz leta 1994, ki imata

razdelane nadzorne implementacijske mehanizme. V zadnjem delu poglavja bom

obravnavala Poročilo "sveta modrecev" (v nadaljevanju Poročilo) o zavezanosti

avstrijske vlade vrednotam EU glede uresničevanja pravic manjšin. Pregled bo

omejen, čeprav Avstrijo politično in pravno obvezujejo tudi instrumenti Organizacije

združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropske

12

unije, katerih članica je kot tudi številni dokumenti nevladnih organizacij.

Poudarek poglavja bo na ADP, na njenih poglavitnih značilnostih, s pregledom

varstva diskriminacije vsebovane v njenem šestem členu in posebnih pravic iz petih

odstavkov 7. člena. Pravice, ki v 7. členu slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem

in Štajerskem zagotavljajo pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem

jeziku, pravico do osnovnega pouka v slovenskem jeziku in do sorazmernega števila

lastnih srednjih šol, pravico do slovenskega uradnega jezika in dvojezičnih

topografskih napisov, pravico do enakega upoštevanja v kulturnih, upravnih in sodnih

ustanovah ter prepoved dejavnosti organizacij, ki merijo na to da bi slovenskemu

prebivalstvu odvzele njihov značaj in narodne pravice. Določila bom vsebino 7. člena:

subjekt oziroma nosilca manjšinskih pravic, teritorij zaščite slovenske manjšine in

vsebino pravic po posameznih odstavkih. V tem delu bo opisan tudi pomen ADP za

Slovenijo in mednarodnopravni vidik njenega nasledstva. Primerjalna analiza poročil

iz let 2007, 2008 in 2009 o izvajanju Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin

in Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih ter Poročila »treh modrecev« iz

leta 2000 mi bodo v četrtem poglavju v pomoč pri ugotavljanju uresničevanja

posebnih manjšinskih pravic slovenske manjšine iz 7. člena ADP glede na njen

pravni in dejanski položaj v Avstriji.

V zadnjem sklepnem petem poglavju bo sledila verifikacija uvodoma postavljenih

hipotez.

1.3 Hipotezi 1. Avstrija izvaja le delno in selekcionirano zaščito slovenske manjšine po 7. členu

ADP.

2. Avstrija ne spoštuje mednarodnopravnih obveznosti iz Okvirne konvencije za

zaščito narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih.

1.4 Metode proučevanja Metodologija dela je primerjalna in zgodovinsko-analitična.

13

2 DEMOGRAFSKI PODATKI SLOVENSKE MANJŠINE V REPUBLIKI AVSTRIJI

2.1 Avtohtono poselitveno območje in številčnost

2.1.1 Koroški Slovenci Dvojezično ozemlje oziroma avtohtono poselitveno območje Slovencev na južnem

Koroškem se običajno enači z dolinami Roža, Podjune in Zilje, kar ni povsem točno

saj jih po eni strani presega (npr. območje Velikovca severno od Drave), po drugi pa

ne obsega celotnih dolin, kot npr. doline Zilje. Natančno je določeno z Uredbo

začasne deželne vlade o ureditvi dvojezičnih ljudskih šol v delih južne Koroške iz leta

1945, ki je veljala v času pogajanj za ADP in po kateri so bili v letih 1945-1958 učenci

vseh osnovnih šol na Koroškem poučevani dvojezično (Austrian Centre for Ethnic

Groups 1996, 14). To je tudi avtohtono priznano naselitveno območje koroških

Slovencev, ki je bilo zaveznikom ob sklepanju ADP znano, zato ADP tudi ne vsebuje

posebnih določb o »znatnem številu« kot pogoju za priznanje manjšinskih pravic

(Bohte in Škrk 1997, 620). Pred in po sklenitvi ADP so to ozemlje, kot dvojezično

večkrat natančno definirali tudi avstrijski organi, Jugoslavija in predstavniški

organizaciji koroških Slovencev, Narodni svet koroških Slovencev in Zveza

slovenskih organizacij (Petrič 1977, 235-236).1

Avtohtono poselitveno območje koroških Slovencev, za katero je priznano

manjšinsko varstvo po členu 7 ADP, je po šolski uredbi iz leta 1945 in upravni

razdelitvi iz 1. januarja 1938 prvotno obsegalo dvainšestdeset občin južne Koroške.

Danes te meje definira občinska reforma iz leta 1973, ki je prvotne občine združila in

razdelila v enainštirideset novo ustanovljenih občin štirih političnih okrajev južne

Koroške; Šmohor/Hermagor, Beljak-okolica/Villach-Land, Celovec-okolica/Klagenfurt-

Land in Velikovec/Völkermarkt (glej Sliko 2.1). Avtohtono poselitveno območje

Slovencev na Koroškem, vključno s Celovcem in Beljakom, obsega okrog 2500 km2

1 Avstrijski organi so naselitveno območje koroških Slovencev definirali z omenjeno zakonsko novelo iz leta 1945 kot tudi s spomenico koroške deželne vlade zaveznikom 12. septembra 1945, s koroškim deželnim zakonom z dne 10. julija 1959 v zvezi s šolstvom in tudi z definicijo določeno v koroškem deželnem zboru 17. julija 1959. Jugoslavija ga je zahtevala z noto zaveznikom z dne 14. novembra 1945, v aneksih k Memorandumu za štiri velesile 1947 in še nekajkrat kasneje, kot npr. z memorandumom 28. julija 1949, pri čemer se je vedno prvenstveno opirala na sestavo prebivalstva na ozemlju, ki ga je zahtevala, torej na narodnostno načelo. Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij pa s “Spomenico z dne 11. oktobra 1955 vladi Avstrije, vladam štirih zavezniških velikih sil in vladi Jugoslavije”, s katero so izrazili svoje predstave o uresničevanju manjšinskih pravic s podrobno obravnavo segmentov 7. člena in poudarili potrebo po ohranitvi dvojezičnega šolstva na podlagi šolske uredbe iz leta 1945 (Bohte 1997, 620; Petrič 1977, 235-236).

14

(Zupančič 1999, 105). Po zadnjem ljudskem štetju prebivalstva leta 2001 vključuje

800 krajev v katerih živijo slovensko govoreči Korošci (Zupančič 2002, 99).2

Avstrijska politika se že od podpisa ADP izgovarja, da ADP ne opredeljuje teritorija,

na katerem naj bi se manjšinske pravice iz 7. člena uveljavljale, s ciljem njihove

neizvedbe ali oženjem že obstoječih pravic (Petrič 1977, 233).

Slika 2.1: Pregled občin, v katerih živijo koroški Slovenci3

Vir: Austrian Centre for Ethnic Groups (1996, 15).

2 Število krajev na Koroškem, v katerih živijo slovensko govoreči Korošci se v zadnjih tridesetih letih skoraj ni spremenilo: 1991 so živeli v 800 krajih, leta 1981 v 801 krajih in leta 1971 v 804 krajih (Zupančič 2002, 99). Od vseh občin v katerih živijo koroški Slovenci ima le še občina Sele slovensko večino (89,6%), medtem ko sta jo leta 1991 imeli Sele z 93,5% in Globašnica z 51,6% (leta 2001 42,1%). Ostale občine imajo relativen delež slovensko govorečih: Železna Kapla-Bela 38,8% (leta 1991-41,8%), Pliberk (skupaj z Bistrico pri Pliberku 33,2% (leta 1991-41,1%) Bilčovs 28,3% (leta 1991-32,6%) Žitara vas 19,7% (leta 1991-26,1%) in Šentjakob v Rožu 16,5% (leta 1991-20,5%), ki vse (z izjemo Bilčovsa) ležijo v bližini slovensko-avstrijske meje. Naselij s konstantno rastjo slovensko govorečih je le šest. Manjša vas Nagelče v občini Škocjan je s slabe tretjine slovenskega življa napredovala na polovico (ibid, 98). 3 V okraj Šmohor/Hermagor spadajo občine 1-2: Šmohor/Hermagor, Št. Štefan/St. Stefan; v okraj Beljak-okolica/Villach-Land občine 3-12: Čajna/Nötsch, Bistrica na Zilji/Feistriz an der Gail, Straja vas/Hohenthurn, Podklošter/Arnoldstein, Beljak/Villach, Bekštanj/Finkenstein, Vernberk/Wernberg, Rožek/Rosegg, Šentjakob v R. /St. Jakob i. R., Vrba/Velden, v okraj Celovec-okolica/Klagenfurt-Land občine 13-28: Teholica/ Techelsberg, Otok/ Maria Wörth, Škofiče/Schiefling, Hodiše/Keutschach, Bilčovs/Ludmannsdorf, Bistrica v Rožu/ Feistritz im Rosental, Celovec/Klagenfurt, Kotmara vas/ Köttmannsdorf, Borovlje/Ferlach, Žihpolje/Maria Rain, Žrelec/Ebental, Štalenska gora/Magdalensberg, Pokrče/Poggersdorf, Grabštanj/Grafenstein, Šmarjeta v Rožu /St. Margarethen im Rosental in Sele/Zell, v okraj Velikovec/Völkermarkt občine 29-41: Železna Kapla-Bela/Eisenkappel-Vellach, Galicija/Gallizien, Velikovec/Völkermarkt, Škocjan/St. Kanzaian, Žitara vas/Sittersdorf, Dobrla vas/Eberndorf, Globasnica/Globasnitz, Bistrica pri Pliberku/Feistritz ob Bleiburg, Pliberk/Bleiburg, Suha/Neuhaus, Ruda/Ruden, Grebinj/Griffen in Djekše/Diex (Austrian Centre for Ethnic Groups 1996, 37-48).

15

Koroški Slovenci k integralnemu delu dvojezičnega območja štejejo tudi mesti

Celovec/Klagenfurt in Beljak/Villach, saj je šolska uredba iz leta 1945 vključevala tudi

nekdanje občine Vitrinj/Viktring, Trnja vas/Hörtendorf in Marija na Ziji/Maria Gail. Prvi

dve sta bili z občinsko reformo priključeni k Celovcu - glavnemu mestu Koroške,

slednja pa sedaj spada k mestu Beljak, kar je potrdilo tudi Avstrijsko ustavno sodišče

v odločbah VfSlg. 9224/1981 in V 91/99-11 (Austrian Centre for Ethnic Groups 1996,

16).

Številčnost4 slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem ugotavlja Zvezni statistični

urad Republike Avstrije/Österreichisches Statistisches Zentralamt že 150 let. Prvi

Czoernigov popis izveden leta 1846 je na teritoriju južne Koroške ugotovil nad

100.000 Slovencev (Zupančič 2002, 73). Z leti je manjšina statistično zelo

nazadovala, predvsem med in po obeh svetovnih vojnah, saj so bila ljudska štetja

instrument zmanjševanja števila njenih pripadnikov in krčenja njihovih pravic, s ciljem

pospeševanja asimilacije (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2001, 22).

Zupančič (2002, 73) govori celo o »statističnem genocidu«, saj ljudska štetja v

zadnjih popisih v Avstriji ne ugotavljajo narodne pripadnosti, čeprav jo tako

interpretirajo, ampak občevalni, pogovorni jezik, ki ga je mogoče razumeti predvsem

kot jezik najpogostejšega, prevladujočega sporazumevanja. Poleg tega so ohlapni

kriterij občevalnega jezika (Umgangssprache) interpretirali tudi kot družinski jezik,

pripadnost k jezikovni skupini, ali kot jezik okolja, ki ga posameznik največ uporablja.

Ob popisu prebivalstva leta 1939 so uvedli še kategorijo »vindiš« in njene številne

kombinacije, s pomočjo katere so enotno slovensko skupnost razdelili na »pravo

slovensko« in na »vindiš«, pri čemer so slednjo pojasnjevali kot »Nemcem prijazne

Slovence« in povsem samostojno jezikovno skupino (Zupančič 1999, 96-97). Umetno

cepljenje obstoja manjšine na več majhnih delov naj bi dokazalo njen neobstoj.

Popisno dediščino so sprejeli in ohranili vsi popisi po drugi svetovni vojni do danes.

Popis leta 1951 je obsegal največ različnih jezikovnih kombinacij, v popisu jih je bilo

kar osem (nemško-slovensko, nemško-vindiš, slovensko, slovensko-nemško,

slovensko-vindiš, vindiš-slovensko, vindiš, vindiš-nemško), pri čemer je bila

kombinacija z nemško (npr. nemško-slovensko) in vindiš (npr. nemško-vindiš) šteta

4 Številčnost je ključni element obstoja in razvoja narodnostne skupnosti, saj je od nje v veliki meri odvisno kakšne organizacije in ustanove lahko vzdržuje, kakšno politično težo imajo in kolikšna je moč komuniciranja v njihovem lastnem jeziku (Zupančič 1999, 96).

16

kot nemško (ibid, 98-99). Tovrstno drobljenje popisnih kategorij je očitna politična

špekulacija, saj so »s seštevanjem posameznih podatkov različnih kombinacij

jezikovnih kategorij skonstruirane različne zbirne številke, ki so jih avstrijske oblasti«

»uporabile pri pripravi manjšinske zakonodaje« (Zupančič v Klemenčič in Klemenčič

2006/07, 69).

Tabela 2.1: Ljudska štetja na ozemlju dvojezičnega šolstva na Koroškem v letih

1951-1981 glede na občevalni jezik (zbirni podatki)

Občevalni jezik Leto 1951* Leto 1951 Leto 1961 Leto 1971

štev % štev. % štev. % štev. % nemški 70.564 64,1 61.335 60,8 82.314 76,5 101.765 83,2slovenski 6.646 6,0 10.261 10,2 8.179 7,6 5.871 4,8vindiš 3.396 3,1 - - 1.506 1,5 452 0,4nemško-slovenski 7.650 7,0 18.428 18,3 3.261 3,0 9.554 7,8nemško-vindiš 10.883 9,9 - - 7.305 6,8 3.370 2,8slovensko-nemški 5.513 5,0 10.523 10,4 2.254 2,1 709 0,6slovensko-vindiš 102 0,1 - - 19 0,0 7 0,0vindiš-nemški 5.265 4,8 - - 2.269 2,2 123 0,1vindiš-slovenski 38 0,0 - - - - 8 0,0drugi, neznano - - 355 0,3 298 0,3 400 0,3Skupaj 110.057 100,0 100.902 100,00 107.585 100,0 122.259 100,0vse kat. s slovenski 19.809 18,0 39,212 38,9 13.694 12,7 16.134 13,2vse kat. z vindiš 19.684 17,9 - - 11.279 10,5 3.952 3,2

Viri: Österriechisches Statistisches Zentralamt (1975) in (1983); Gradivo statističnega

popisa - tiskopis (1951)* v Klemenčič in Klemenčič (2006/07, 75).

Ob vseh šestih povojnih popisih so se pojavile ocene, ki so dokazovale neupravičeno

nizko uradno število Slovencev. Po prvi varianti statističnega popisa iz leta 1951 (glej

Tabelo 2.1) je bilo v kategorijah s slovenskim občevalnim jezikom naštetih 19.809

prebivalcev (v kategorijah z vindiš 19.684), po drugi varianti pa 39.212 prebivalcev

(kategorije z vindiš niso bile zajete). V letu 1961 je število prebivalcev v popisnih

kategorijah s slovensko zmanjšalo na 13.694 (v kategorijah z vindiš na 11.279). V

letu 1971 je v kategorijah s slovenskim občevalnim jezikom število prebivalcev glede

17

na predhodno štetje nekoliko naraslo, in sicer na 16.134 prebivalcev (v kategorijah z

vindiš pa padlo na 3.952 prebivalcev).

Tabela 2.2: Prebivalstvo Koroške v letih 1981 in 2001 glede na občevalni jezik

Občevalni jezik Leto 1981 Leto 1991 Leto 2001 štev. % štev. % štev. %

nemški 509.392 96,47 516.307 94,61 508.543 96,44 slovenski 5.068 0,96 14.069 2,84 12.554 2,38 slovenski-nemški 9.136 1,73 vindiš 414 0,08 888 0,16 555 0,10 vindiš-nemški 1.934 0,37 drugi, neznano 2.079 0,39 13.076 2,39 5.681 1,08 skupaj 528.023 100,00 544.340 100,00 527.333 100,00 vse kat. s slovenski 14.204 2,69 14.069 2,84 12.554 2,38 vse kat. z vindiš 2.348 0,45 888 0,16 555 0,10

Viri: Ibounig (1986); Reiterer (1996); Volkszählung (2001) v Klemenčič in Klemenčič

(2006/07, 149).

V obdobju 1981-2001 se je število prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom še

naprej zmanjševalo (glej Tabelo 2.2). V popisnem letu 1981 so v kategorijah s

slovenskim občevalnim jezikom našteli 14.204 prebivalcev (v kategorijah z vindiš

2.348), leta 1991 14.069 prebivalcev (v kategorijah z vindiš 888), po zadnjih podatkih

popisa leta 2001 pa le še 12.554 slovensko govorečih avstrijskih državljanov (v

kategorijah z vindiš 555).

Po oceni koroških Slovencev živi na območju dežele Koroške med 40.000 in 50.000

slovensko govorečih avstrijskih državljanov (Vouk 2009b).

18

2.1.2 Štajerski Slovenci Slika 2.2: Naselitveno območje štajerskih Slovencev

Vir: Austrian Centre for Ethnic Groups (1996, 145). Slovensko manjšinsko prebivalstvo živi v južnih delih avstrijske zvezne dežele

Štajerske (Glej Sliko 2.2), od zahoda proti vzhodu v političnem okraju

Deutschlandsberg: na območju Sobote/Soboth v naseljih Mlake/Laaken,

Radvanje/Rothwein, v občinah Gradišče/Schloβberg in Klanci/Glanz; v političnem

okraju Lipnica/Leibnitz na območju južno od Lučan/Leutschach v razpršenih

obmejnih naseljih občin Šlosberk/Schloßberg, Gradišče in Klanci/Glanz in v

političnem okraju Radkersburg/Radgona v petih naseljih Radgonskega

kota/Radkersburger Ecke: Slovenska Gorica/Windisch Goritz, Zenkovci/Zelting,

Dedonci/Dedenitz, Žetinci/Sicheldorf in Potrna/Laafeld in v regionalnem središču

Radgona/Radkersburg, kjer je bilo leta 1920 21 odstotkov slovenskega prebivalstva

(Voglar 1997, 259; Weitlaner 2009).

Leta 1910 je po podatkih popisa prebivalstva na avtohtonem naselitvenem območju

avstrijske Štajerske živelo 2.644 oseb s slovenskim pogovornim jezikom, (v celotni

zvezni deželi 5.146 oseb) (Voglar 1997, 259). Pri vseh nadaljnjih popisih se je

19

njihovo število zmanjševalo še bolj drastično kot na Koroškem (Klemenčič 2002, 77)

Statistični popis prebivalstva leta 1951 je slovensko prebivalstvo, tako kot na

Koroškem, uvrstil v kategorijo »drugi in neznano« in naštel 977 Slovencev, med

katerimi je bilo le 266 avstrijskih državljanov. V letu 1961 je živelo na obmejnem

območju avstrijske Štajerske 229 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, leta 1971

159 (v celotni deželi 3.169 Slovencev, od tega 1.684 avstrijskih državljanov)

(Matscher v Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 82), leta 1981 pa le še 73 oseb (na

celotnem Štajerskem 842). V desetletju do leta 1991 se je njihovo število povečalo za

več kot dvakrat, v vsej deželi na 1.695, na območju avtohtone poselitve na 246 oseb

s slovenskim občevalnim jezikom. Po zadnjem ljudskem štetju leta 2001 skrita

manjšina postaja vedno bolj vidna, o čemer govori presenetljiv odstotek ljudi, ki so se

izrekli za slovensko govoreče, v celotni deželi je število naraslo na 2.192 oseb, od

tega je na območju avtohtone poselitve živelo 452 oseb. Največ, 995 oseb s

slovenskim občevalnim jezikom, so našteli na območju Gradca/Graz, glavnega mesta

dežele Štajerske (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 152-153).

Po oceni Kulturnega društva člen 7 živi na območju dežele Štajerske, vključno z

Gradcem med 4.000 in 5.000 slovensko govorečih avstrijskih državljanov (Weitlaner

2009).

3 VARSTVO SLOVENSKE MANJŠINE V REPUBLIKI AVSTRIJI

3.1 Zgodovinski pregled Zgodovina Slovencev v Avstriji sega daleč nazaj v 7. stoletje, ko so slovanski predniki

Slovencev poselili področje vzhodnih Alp in dele Štajerske, dolino Mure in Drave. Na

področju vzhodnih Alp so ustanovili prvo državno tvorbo, kneževino Karantanijo. S

prehodom Karantanije pod frankovsko oblast v 9. stoletju se je narodnostna podoba

Koroške začela spreminjati. Z nemško kolonizacijo so redko naseljena območja

severne Koroške slovenski značaj skoraj povsem izgubila. Do 15. stoletja je ostal

20

slovenski samo južni del Koroške. Nemško-slovenska jezikovna meja, ki je ostala

nespremenjena vse do 19. stoletja, se je začela južno od Šmohorja/Hermagor, sledila

grebenu Ziljskih Alp do Dobrača, preskočila južno od Beljaka Dravo, prek Osojskih

Tur/Ossiachen Tauern, Možberka/Moosburg, Gospe Svete/Maria Saal in

Otmanja/Ottmanach, segala do Svinške planine/Saualpe pri Djekšah/Diex in se

končala pri izlivu Labotnice/Lavant v Dravo (Pleterski 1984, 24-25; Inzko in drugi

1985, 22).

Marca 1848, ko je vso Evropo zajela »pomlad narodov«, so demokratične tendence

emancipacije zajele tudi Slovence v Avstro-Ogrski monarhiji. Porajati se je začela

ideja o Zedinjeni Sloveniji, katere zagovorniki na Koroškem so bili izključno katoliški

duhovniki, med katerimi so izstopali škof Anton Martin Slomšek, Andrej Einspieler in

Matija Majer – Ziljski. V Celovcu, ki je bil eno glavnih kulturnih središč slovenstva,

kjer je imela sedež tudi Mohorjeva družba, so sestavili prvi politično-narodnostni

program v katerem so zahtevali združitev vseh slovenskih dežel v eno upravno enoto

v okviru habsburške monarhije. Nezrela politična situacija je narekovala, da je koroški

deželni zbor program odločno odklonil (Reiterer in drugi 2004, 235; Baselli 1999,

206).

Po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1919 so se začele oblikovati samostojne

nacionalne države. Na Pariški mirovni konferenci so Združene Države Amerike,

Velika Britanija, Francija in Italija razpravljale o vprašanju razmejitve med novo

nastalima državama, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (krajše Kraljevina SHS)

in Republiko Avstrijo. Po dolgotrajnih pogajanjih in različnih predlogih velikih sil so

sprejeli določbe za oblikovanje koroškega plebiscita v dveh conah in določili, da bo

etnična meja na Štajerskem potekala po reki Muri, Radgono bo dobila Avstrija,

Maribor pa Kraljevina SHS. Dogovori so bili zajeti v Senžermenski mirovni pogodbi, ki

so jo 10. septembra 1919 z Avstrijsko republiko podpisale sile antantne. Plebiscit je

bil izveden 10. oktobra 1920. Izvedbeno področje plebiscita pa so razdelili na dve

območji – na jugu na plebiscitno cono A, ki je bila pod jugoslovansko upravo, in na

severu na cono B, katero je skupaj s Celovcem upravljala Avstrija. Plebiscit naj bi bil

izveden najprej v coni A. Če bi uspel v korist Jugoslavije, bi čez tri tedne izvedli

plebiscit še v coni B. Ob izredno visoki 95,79% volilni udeležbi, v kateri so se

21

prebivalci izrekali o bodoči avstrijski ali jugoslovanski državni pripadnosti, je bil

rezultat glasovanja 40,96% za Kraljevino SHS in 59,04% za Avstrijo. Tako je celotno

celovško plebiscitno območje, brez glasovanja v coni B, prišlo pod suverenost

Avstrije.5 S plebiscitom je bila določena dokončna meja med državama po vrhovih

Karavank. Koroški Slovenci in del štajerskih Slovencev v Radgonskem kotu, na

območju Sobote in južno od Lučan, so s sklenitvijo državnih meja postali narodna

manjšina v republiki Avstriji. Meja jih je ločila od Slovencev v državi SHS, s katerimi

so v prej skupni državi, monarhiji uživali kulturno, ter kljub kronovskim mejam,

politično enotnost (Inzko in drugi 1985, 58-60).

Prva avstrijska republika, v nasprotju z habsburško monarhijo, je postala v veliki meri

narodnostno in jezikovno nemška, izjeme so bili le Čehi ter Slovaki na Dunaju in v

njegovi širši okolici, Hrvati in Madžari na Gradiščanskem ter Slovenci na obmejnem

območju Štajerske in na Koroškem. Nemška koroška stran se po „pripojitvi“ ni lotila

ureditve slovenskega vprašanja, kot je obljubljala vse do plebiscita. Sledila so

okrepljena prizadevanja za dokončno germanizacijo, s ciljem ponemčiti vse koroške

Slovence (Zorn 1984, 40). Senžermenska mirovna pogodba, ki je manjšinam v

Avstriji zagotavljala določeno raven manjšinskih pravic, jih štajerskim Slovencem v

nasprotju s koroškimi Slovenci, ki so jih vsaj delno uživali, sploh ni priznavala.

Onemogočeno je bilo tudi njihovo organizirano delovanje. Edina organizacija je bila

1910 ustanovljeno Slovensko izobraževalno društvo, pod vodstvom kmeta Mateja

Pintariča, ki je delovalo do leta 1919 (Voglar 1997, 259). Poslabšanje pravnega

položaja Slovencev se je pokazalo v tem, da je republika Avstrija takoj po koroškem

plebiscitu uvedla nemški jezik kot edini uradni jezik na Koroškem, slovenski jezik je

tako zginil iz javnega življenja in šol, ponemčena so bila tudi vsa slovenska imena

krajev in priimki. Skratka na koroške Slovence se je izvajal pritisk nemškega

nacionalizma s ciljem čim hitrejšega ponemčevanja. (Inzko in drugi 1985, 66). Veliko

vlogo pri tem je imela osrednja protimanjšinska organizacija koroških Slovencev,

Kärntner Heimatdienst/Koroška domovinska služba (krajše KHD) (leta 1924

5 Z ljudskim štetjem leta 1910 je bilo ugotovljeno, da na tem ozemlju živijo prebivalci s slovenskim občevalnim jezikom. Vzroki, zakaj se je okoli 12.000 Slovencev izreklo proti državnopolitični pripadnosti h Kraljevini SHS so različni. Od premalo razvite narodne zavesti dela koroških Slovencev, ki so bili dovzetni za spretno nemško nacionalno propagando, ki je poudarjala koroško deželno zavest in zaključen koroški gospodarski prostor, ter vzbujala predsodke proti Kraljevini Jugoslaviji. Do boljše prihodnosti, ki jo je v naprednejši nemškoavstrijski republiki obetala socialna zakonodaja, za razliko od jugoslovanske monarhije z izrazitimi militarističnimi potezami. Ne gre spregledati tudi izjave provizorične koroške deželne vlade z dne 28. septembra 1920, v kateri so obljubili, da bodo »zdaj in vedno« varovali jezikovno in narodno posebnost slovenskih prebivalcev in da bodo skrbeli za njihov duhovni in gospodarski razcvet v enaki meri, kot pri nemških sodeželanih (Inzko in drugi 1985, 60-61).

22

preimenovana v Kärntner Heimatbund/Koroška domovinska zveza), ki so jo Koroške

oblasti ustanovile pred plebiscitom s ciljem skrbeti za avstrijsko politično zmago.

Njena dejavnost je bila v letih 1925-1930 usmerjena predvsem proti ureditvi položaja

slovenske manjšine s tako imenovano kulturno avtonomijo, za katero so se pogajanja

dejansko izvajala, vendar se zaradi pogojevanja z ugotavljanjem številčnega stanja

manjšine in zahteve po oblikovanju nacionalnega katastra niso uspešno zaključila.

Kljub nemškemu terorju je koroškim Slovencem leta 1921 uspelo obnoviti svojo

politično organizacijo »Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na

Koroškem«, pozneje preimenovano v »Politično in gospodarsko društvo za Slovence

na Koroškem«. V tem obdobju so imeli Slovenci v koroškem deželnem zboru dva

poslanca. Sledila je naselitev nemškega rajhovskega življa na območju južne

Koroške ter uveljavljanje tako imenovane »vindišarske teorije«.6 Privrženci KHD so

do leta 1933 na Koroškem naselili 139 nemških družin, ki so z zemljiško

posredovalnico Bodenvermittlungsstelle, spravili »skoraj 200 slovenskih obubožanih

kmetij v domovini zveste nemške roke« (Inzko in drugi 1985, 68-69; Zorn 1984, 42-

43).

S priključitvijo Avstrije k nacistični Nemčiji leta 1938 se je stanje še poslabšalo.

Prenehala so veljati vsa manjšinska določila senžermenske mirovne pogodbe, ki jih

Avstrija sicer ni nikoli uveljavila, vendar jih je vsaj priznavala. Končno podobo pa so

začele dobivati tudi vse velikonemške težnje, ki so delovale že v Prvi avstrijski

republiki. Dokončno domovinsko pravico na Koroškem je dobila »vindišarska« teorija,

z ljudskim štetjem maja leta 1939, na podlagi katerega so 14. in 15. aprila 1942

začeli z izseljevanjem Slovencev iz njihovih kmetij, na katere so naselili Nemce iz 6 Izraz Windische, Wenden in podobno je stoletja uporabljana nemška oznaka za Slovence in Slovane. Ko se je konec srednjega veka oblikovala jezikovna meja se je pojavil pas geografskih imen z oznako »windisch«, ki je označeval začetek območja slovenske (slovanske) poselitve. Še v 17. stoletju se ta izraz uporablja kot oznaka za Slovane nasploh. Kasneje, v začetku 19. stoletja pa je nemščina prevzela ime »Slovenci«, ki so ga uporabljali zase tudi Slovenci sami. Pred prvo svetovno vojno dobiva pojem »windisch« vse bolj slabšalen prizvok in postane psovka za etnično populacijo Slovencev. Izraz Vindišar se takrat ni nanašal na nemčurje oziroma Nemcem prijazne Slovence, ampak zgolj na nacionalno zavedne Slovence. Na začetku 20. stoletja so znanstveniki oblikovali tezo o posebnem vindišarskem jeziku in narodu. Teza pravi, da je slovenščina na Koroškem poseben jezik, ki da ni dovolj visok, da bi lahko bil knjižni, zato slovenska manjšina uporablja nemški jezik za literarni jezik. Po letu 1925, v času možnosti rešitve slovenskega manjšinskega vprašanja s kulturno avtonomijo, pa postane ponovno aktualna vindišarska teorija in izraz »Windisch«, ki naj bi postal vsega upoštevanja vredna oznaka za tiste Slovence, ki jim je nemški nacionalizem pričel spreminjati njihovo slovensko naravo, torej se je poimenovanje iz psovke za »nacionalno zavedne Slovence« spremenilo v »Nemcem prijazne Slovence«, za katere so predvideli da so se pripravljeni germanizirati. Političen konstrukt Vindišarstva naj bi torej služil, kot pripomoček germanizacije. Taka teorija vindišarstva, propagirana v nacionalsocialistični nemški publicistiki, splošno sprejeta v dobi prve avstrijske republike, je zagovarjala jezikovno posebnost posebnega »windisch« jezika, s katerim naj bi Vindišarji branili svoj dialekt pred slovenizacijo, ter preusmerili pozornost na druge »objektivne znake« ter na narodno zavest, s čimer so ločili »Windische« od »nacionalnih Slovencev«. Slovenci sami pa so vedno zastopali stališče, da ni ne Vindišarjev in ne posebnega vindišarskega jezika ter da vsi koroški Slovenci, tudi osebe, ki jih označujejo kot Vindišarje govorijo isti slovenski jezik v narečni obliki, ki se loči od knjižnega jezika, tako kot obstaja narečni in knjižni jezik v vseh svetovnih jezikih (Inzko in drugi 1985, 69-73; Zorn 1984, 43-44; Baselli 1999, 290).

23

Kanalske doline na podlagi že oktobra 1939 sklenjenega nemško-italijanskega

sporazuma o preselitvi. Nevzdržna situacija je povzročila oborožen odpor koroških

Slovencev vključenih v partizansko gibanje (Zorn, 47-96-97; Inzko in drugi 1985, 92-

93).

Po drugi svetovni vojni so koroški in štajerski Slovenci pričakovali končno združitev z

matičnim narodom. Realne možnosti so bile zelo majhne, saj so zavezniki Avstrijo že

z moskovsko deklaracijo objavljeno 1. novembra 1943 proglasili za žrtev vojne, ki jo

je nemška vojska na silo anektirala. Do maja 1945 so jo zasedle zavezniške sile in jo

razdelile na 4 okupacijske cone. Jugoslovanska vlada je ob začetku pogajanj o ADP

zahtevala revizijo meje med Avstrijo in Jugoslavijo po načelu etničnih meja. Zahteve

po tej spremembi so se nanašale na odpravo plebiscitne meje iz leta 1920, ki je

koroške Slovence odrezala od matične domovine (Bohte in Škrk 1997, 605).

Zahtevala pa je tudi del avstrijske Štajerske, približno sto trideset kvadratnih

kilometrov, z okoli 10.000 prebivalci (Voglar 1997, 259). Po letu 1949 je Jugoslavija

ozemeljske zahteve opustila ter težišče pogajanj osredotočila na posebno

manjšinsko varstvo za Slovence in Hrvate (Baumgartner in drugi 1998, 342).

Avstrijska državna pogodba je bila podpisana 15. maja 1955. Jugoslavija je postala

njena sopodpisnica, s čimer je priznala saintgermainsko mejo in se obvezala, da bo

spoštovala nedotakljivost in neodvisnost Avstrije (Bohte 1984, 113). Avstrija pa se je

v zameno za jugoslovansko izgubljeno ozemlje z ADP zavezala, da bo slovenski

manjšini na Koroškem in Štajerskem ter hrvaški manjšini na Gradiščanskem nudila

poleg relativne zaščite splošnih človekovih pravic vsebovanih v 6. členu tudi

absolutno zaščito posebnih manjšinskih pravic, ki so vsebovana v 7. členu ADP

(Bohte in Škrk 1997, 605).

Avstrija je imela v prvih letih po drugi svetovni vojni do slovenske narodne manjšine

na Koroškem še relativno pozitiven odnos. Predvsem zaradi zasedbe s strani

zavezniških sil kot tudi njene negotove povojne usode. Pozitiven odnos se je kazal

predvsem v odnosu do šolskega vprašanja, saj je koroška deželna vlada 3. oktobra

1945 z Uredbo o šolskem jeziku na sklenjenem območju 62 južno koroških občin

uvedla dvojezično obvezno šolo za učence obeh deželnih jezikov (Malle 1984, 77;

24

Nećak 1984, 35). Po podpisu ADP pa se je odnos avstrijskih oblasti do koroških

Slovencev povsem spremenil. Temeljna preokupacija koroških Slovencev v Avstriji je

bila usmerjena v uresničitev določil 7. člena ADP, ki so ji zagotavljala enakopravnost

z večinskim narodom. Na žalost pa boj za uresničitev določil zapisanih pravic v 7.

členu ADP traja še danes, saj Avstriji na vseh področjih 7. člena ADP ni uspelo

sprejeti ustrezne izvedbene zakonodaje in s tem uresničiti določil ADP, s čimer bi

slovensko manjšino zaščitila pred asimilacijo. Slovenska narodna manjšina na

Štajerskem pa je bila pozabljena.

Uresničevanje določil 7. člena ADP bom podrobneje razdelala po posameznih

odstavkih člena v četrtem poglavju z naslovom Analiza uresničevanja določb 7. člena

ADP. Najprej pa poglejmo, katera določila manjšinskega prava v Avstriji so za

varstvo splošnih in posebnih človekovih pravic slovenske manjšine na Koroškem in

Štajerskem relevantna.

3.2 Avstrijsko manjšinsko pravo

3.2.1 Splošno Pravno ureditev varstva slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji in manjšinsko

politiko, ki jo Republika Avstrija izvaja po drugi svetovni vojni, lahko razdelimo na več

pravnih virov, z različno pravno naravo iz različnih časovnih obdobij.

Poleg temeljnih mednarodnopravnih obveznosti, z notranje-ustavno pravno naravo,

ki jih je Avstrija sprejela kot poraženka obeh svetovnih vojn s Saintgermainsko

pogodbo (1919) in Avstrijsko državno pogodbo (1955), pravice slovenske manjšine v

Avstriji urejajo tudi številni mednarodnopravni dokumenti s področja človekovih pravic

in narodnih manjšin, kot obče ali partikularno pravo, ki jih je Avstrija sprejela kot

članica Organizacije združenih narodov (krajše OZN)7, Sveta Evrope (krajše SE)8,

Konference za varnost in sodelovanje v Evropi/Organizacije za varnost in

sodelovanje v Evropi (krajše KVSE/OVSE)9, Srednjeevropske pobude10, Evropske

7 Avstrija je članica OZN od 14. decembra 1955. 8 Avstrija je članica SE od 16. aprila 1955. 9 Avstrija je ustanovna članica OVSE/KVSE od 25. junija 1973. 10 Avstrija je članica Srednjeevropske pobude od 10. novembra 1989.

25

unije (krajše EU)11 in Delovne skupnosti Alpe-Jadran12. Mednarodnopravni

zavezujoči instrumenti pomembni za varstvo slovenske manjšine so Mednarodni pakt

OZN o državljanskih in političnih pravicah13, Evropska konvencija Sveta Evrope o

človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (krajše EKČP)14, Okvirna konvencija za

varstvo narodnih manjšin in Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih.

Politično zavezujoči instrumenti varstva slovenske manjšine v Avstriji pa so:

Deklaracija OZN o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim, etničnim, verskim ali

jezikovnim manjšinam15, Kopenhagenski instrument KVSE o humani dimenziji z dne

29. junija 1990, Poročilo srečanja strokovnjakov KVSE o narodnih manjšinah v

Ženevi z dne 19. julija 1991, Dunajska deklaracija vrha Sveta Evrope z dne 19.

novembra 1993 in Instrument Srednjeevropske pobude o varstvu manjšin z dne 19.

novembra 1994 (Novak 2003, 41-42).

Varstvo slovenske manjšine urejajo tudi številni avstrijski zvezni zakoni (Temeljni

državni zakon iz leta 1867, Zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976 in Manjšinski

šolski zakon za Koroško iz leta 1959) in deželni zakoni, ki so po hierarhiji pravnih

aktov delno tudi ustavnopravne narave. Številni podzakonski akti varstva slovenske

narodnostne skupnosti na Koroškem so sprejeti tudi na ravni uredb, kot izvedbene

uredbe Zakona o narodnih skupnostih, iz leta 1977. Poseben način pravnega varstva

slovenske manjšine pa so odločbe Ustavnega sodišča Avstrije, s katerimi se

dopolnjuje varstvo manjšinskih pravic iz mednarodnopravnih določil, ki imajo ustavno

pravno naravo. Novejša pravna norma je določilo Zveznega ustavnega zakona iz leta

2000. Medtem ko je za koroške Slovence sprejeta številna izvedbena zakonodaja,

zakonski in podzakonski akti za slovensko manjšino na Štajerskem v smislu

uresničevanja določb 7. člena ADP ne obstajajo.

11 Avstrija je članica Evropske unije od 1. januarja 1995. 12 Članice Delovne skupnosti Alpe-Jadran so od 20. novembra 1978 avstrijske zvezne dežele Koroška, Gradiščanska, Štajerska in Gornja Avstrija. 13 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je bil kot priloga resolucije generalne skupščine 2200(XXI) sprejet 16. decembra 1966. Avstrija ga je podpisala 10. decembra 1973, ratificirala 10. septembra 1978, v veljavo pa je stopil 23. marca 1976. 14 Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah je 4. novembra 1950 v Rimu podpisalo štirinajst prvotnih držav članic Sveta Evrope. Konvencija je začela veljati 3. septembra 1953. Avstrija jo je podpisala 13. decembra 1957 in ratificirala 3. septembra 1958. V veljavo je stopila 24. septembra 1958. Leta 1964 jo je povzdignila na ustavno raven, z neposredno izvršljivostjo. 15 Deklaracija OZN o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim, etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam je zadnja v nizu dokumentov OZN o človekovih pravicah in se v celoti nanaša na problematiko narodnih, etničnih, verskih ali jezikovnih manjšin. Generalna skupščina jo je sprejela 18. decembra 1992 z resolucijo 37/135.

26

3.2.2 Temeljni državni zakon Slovencem in ostalim avstrijskim narodnim manjšinam v Avstro-Ogrski monarhiji je

manjšinske pravice zagotavljal 19. člen Temeljnega državnega zakona (v

nadaljevanju TDZ), sprejet 21. decembra 1867, po katerem naj bi bili vsi narodi

monarhije enakopravni, s pravico gojitve svoje narodnosti in jezika. 19. člen je

priznaval enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, uradih in javnem življenju.

Osnovna misel ureditve na temelju 19. člena je bila, da morajo biti plemena (danes

narodne manjšine) zaščitena kot taka. Torej je člen izhajal iz kolektivnega varstva

narodnih manjšin. Danes se postavlja vprašanje veljavnosti tega člena. Zorn (1984,

40) navaja, da je sodna praksa je od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje

menila, da so določila tega člena razveljavljena z manjšinskimi členi senžermenske

mirovne pogodbe, kar je v tridesetih letih potrdilo tudi avstrijsko ustavno sodišče. Po

navedbah Novaka (2003, 136) ga Veiter navkljub temu še vedno šteje med veljavne

ustavnopravne akte, saj določila St. Germainske pogodbe 19. člen TDZ dopolnjujejo,

ne dajejo pa manjšinam višjega varstva njihovih pravic, kot so določene po 19. členu

TDZ. 19. člen TDZ ostaja v veljavi, vendar se ne uporablja.

3.2.3 Saintgermainska mirovna pogodba S Saintgermainsko mirovno pogodbo (v nadaljevanju SMP), podpisano 10.

septembra 1919, je bila Avstrija kot poraženka prve svetovne vojne prisiljena

zagotoviti varstvo narodnim manjšinam sosednih narodov Slovencem, Hrvatom,

Madžarom, Čehom in drugim. Določbe o varstvu manjšin je vsebovala v petem

poglavju tretjega dela pogodbe, v členih 62-69 (Vukas 1978, 155; Bohte 1984, 112).

Določbe so tvorile del sistema varstva manjšin Društva narodov in jih ni bilo mogoče

spremeniti brez pristanka večine Sveta Društva narodov. Pristojnost za reševanje

sporov je imelo Meddržavno sodišče v Haagu (Vukas 1978, 67; Bohte 1984, 113).

Pogodba izhaja iz individualnih pravic posameznika, pripadnika manjšine do

manjšinske zaščite. SMP slovenske manjšine kot tudi drugih manjšin v Avstriji

izrecno ne omenja. Govori o avstrijskih državljanih, pripadnikih etničnih, verskih in

27

jezikovnih manjšin, ki jih izenačuje pred zakonom in v postopkih z drugimi avstrijskimi

državljani. Poleg splošnih človekovih pravic s prepovedjo diskriminacije pogodba v

več členih manjšinam zagotavlja tudi zaščito posebnih pravic. Posamezniki imajo

pravico v svojem jeziku, ustno ali pisno, nastopiti pred sodišči (čl. 66/4). Posamezniki

imajo pravico na lastne stroške ustanavljati, voditi in nadzirati dobrodelne, verske ali

socialne ustanove, šole in druge izobraževalne ustanove, s pravico v njih svobodno

uporabljati svoj jezik in izpovedovati svojo vero (čl. 67). V mestih in okrajih, kjer so

pripadniki manjšin prebivali v večinskem številu, jim je pogodba zagotavljala tudi

ustrezne olajšave pri pouku v osnovnih šolah glede učenja njihovega jezika (čl.68/1).

Kot sorazmerno upoštevano število se je upoštevalo 20% prebivalstva. Pogodba

vsebuje tudi določilo o pravični udeležbi pri uporabi sredstev iz javnih dohodkov, ki so

jih državni, občinski ali drugi proračuni namenjali vzgoji, veri ali dobrodelništvu (čl.

68/2) (Bohte 1984, 112-113; Vukas 1976, 50).

Z 62. členom se je Avstrija obvezala, da bo člene pogodbe petega odstavka tretjega

dela (čl. 62-69), ki se nanašajo na manjšine, sprejela kot svoje temeljne zakone in ti

ne bodo v nasprotju s katerimkoli zakonom, predpisom niti upravnim postopkom.

Upoštevajoč svojo mednarodno obvezo je ta odstavek kot člen 149, paragraf I vnesla

v svojo zvezno ustavo, sprejeto leta 1920 (Vukas 1976, 52). Pravice manjšin iz

členov 62-69 Senžermenskega sporazuma so torej integralni del veljavne Zvezne

avstrijske ustave in o teh določbah danes ne smemo govoriti kot o derogiranem

pravu, ker še vedno določajo mednarodno pravno obvezo Avstrije do zaščite

manjšin.

3.2.4 Avstrijska državna pogodba ADP je izrecna pogodbena mednarodnopravna podlaga za urejanje položaja

slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Podpisana je bila 15. maja 1955 med Zvezo

sovjetskih socialističnih republik (krajše ZSSR), Združenim kraljestvom Velike

Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Francijo na eni strani ter

Avstrijo na drugi strani. Veljati je začela 27. julija 1955 po deponiranju ratifikacijskih

listin vseh petih pogodbenic.

28

Federativna ljudska republika Jugoslavija jo je ratificirala 14. novembra 1955. K ADP

je pristopila na podlagi 37. člena z deponiranjem ratifikacijske listine pri takratnem

depozitarju, vladi ZSSR. S pristopom k ADP je Jugoslavija postala njena

sopogodbenica, pridobila je status pridružene sile kot članica OZN in antifašistične

koalicije, ki je bila na dan 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo.

3.2.4.1 Poglavitne značilnosti ADP

Z ADP so zavezniki deset let po končani drugi svetovni vojni, v kateri so Avstrijci kot

okupatorji na slovenskem ozemlju aktivno sodelovali na nemški strani, in po četverni

vojaški zasedbi mednarodnopravno uredili status Avstrije z obnovo Avstrije kot

svobodne in neodvisne ter demokratične države.

Avstriji je uspelo doseči, da je bila namesto s pravo mirovno pogodbo z Državno

pogodbo, proglašena za »žrtev nacizma«. To je izraženo v formulacijah »da je

hitlerjevska Nemčija 13. marca 1938. leta anektirala Avstrijo s silo in njeno območje

vključila v nemški Rajh« (2. odstavek preambule) in da so v Moskovski deklaraciji,

objavljeni 1. novembra 1943, vlade ZSSR, VB in ZDA izjavile, da štejejo nemško

aneksijo Avstrije za nično. Kot posledica zavezniške zmage je bila Avstrija

osvobojena dominacije nacistične Nemčije.

Kljub temu Avstrijo na udeležbo avstrijskega prebivalstva v pripravah na drugo

svetovno vojno in sodelovanje v njenem poteku opozarja tudi 9. člen ADP v katerem

je zapisana dolžnost razpustitve nacističnih organizacij in prepoved obnavljanja

nacizma (t.i. denacifikacijska klavzula). Tudi iz nekaterih drugih členov I. dela ADP,

(npr. čl. 8 o demokratičnih ustanovah, čl. 10 o posebnih obveznostih glede avstrijske

notranje zakonodaje in čl. 11 o spoštovanju s strani Avstrije mirovnih pogodb), še

jasneje pa iz II. dela ADP o vojaških in letalskih določbah je razvidna soodgovornost

Avstrije za drugo svetovno vojno.

Poleg omenjenih značilnosti ADP so za našo obravnavo pomembna tudi določila

avstrijske meje, za katero so zavezniki določili, da ostane taka, kot je bila 1. januarja

29

1938 (5. člen), s čimer je naša manjšina ponovno ostala v Avstriji. S pristopom k ADP

je Jugoslavija priznala staro saintgermainsko mejo in se obvezala, da bo spoštovala

nedotakljivost ozemeljske celovitosti in neodvisnost Avstrije. Avstrija pa se je z ADP,

ki je v razmerju do Saint Germainske pogodbe iz leta 1919 - v kolikor jo presega - lex

posterior in lex specialis, zavezala, da bo kot minimalno nadomestilo za zavrnjene

jugoslovanske zahteve po etničnem ozemlju Koroške, Štajerske in Gradiščanske,

poleg relativne zaščite in prepovedi diskriminacije (6. člen), zagotovila posebne

pravice slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem in hrvaški manjšini na

Gradiščanskem, vsebovane v 7. členu.

Države pogodbenice so ADP dolžne izpolnjevati v dobri veri in v smislu načela

»pacta sunt servanda«. Neizpolnjevanje mednarodnih pogodb povzroči

mednarodnopravno odgovornost po splošnih načelih mednarodnega prava. V takem

primeru so stranke pogodbe pravno upravičene zahtevati dosledno izpolnitev teksta

in duha pogodbe po v naprej predvidenem postopku določenem v pogodbi za

morebitne spore glede tolmačenja in izpolnjevanja pogodbe.

3.2.4.2 Varstvo človekovih pravic

Pravna narava zaščite narodnih manjšin vsebuje dve kategoriji določb, relativno in

absolutno zaščito. Z določbami relativne zaščite so posamezniki, pripadniki manjšin

zaščiteni s splošnimi garancijami človekovih pravic in s prepovedjo diskriminacije.

Slovenski manjšini v Republiki Avstriji, kot tudi vsem osebam ne le državljanom pod

Avstrijsko jurisdikcijo, je relativna zaščita po ADP zagotovljena po 6. členu z

naslovom »Človekove pravice«, 8. členu »Enaka in splošna volilna pravica in pravica

opravljanja javne službe brez diskriminacije« (Türk 1977a, 66). Deloma pa tudi po

določbi prvega odstavka 7. člena »Pravica do uživanja istih pravic pod istimi pogoji

kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj

in tiska v svojem lastnem jeziku« (Bohte 1976, 20).

Kot je zapisano v 6. členu ADP se je Avstrija obvezala, da “bo storila vse potrebne

30

ukrepe, da zagotovi vsem osebam pod avstrijsko oblastjo, ne glede na raso, spol,

jezik ali vero, uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vštevši svobodo

izražanja mnenja, tiskanja in objavljanja, svobodo veroizpovedi, političnega

prepričanja in javnih zborovanj”. Prav tako se je obvezala, da “ne bodo zakoni, ki

veljajo v Avstriji niti po svojem besedilu niti s svojo uporabo izvajali diskriminacije, niti

ne bodo imeli za posledico diskriminacije med osebami z avstrijskim državljanstvom

zaradi” zgoraj naštetih karakteristik, “bodisi da gre za njihovo osebo, premoženje,

poslovne, politične ali finančne interese, pravni položaj, politične ali civilne pravice ali

v kateremkoli drugem pogledu.«

3.2.4.3 7. člen: »Pravice slovenske in hrvaške manjšine«

7. člen z naslovom »Pravice slovenske in hrvaške manjšine« s pravno naravo

absolutne manjšinske zaščite »zagotavlja mednarodnopravno in ustavnopravno z

neposredno izvršljivostjo posebne pravice slovenski in hrvaški manjšini, ki naj šele z

njeno uresničitvijo omogoči njun obstoj in ustvari njuno dejansko enakopravnost in

razvoj«. Drugi, tretji in četrti odstavek 7. člena imajo na podlagi Zveznega ustavnega

zakona (BGBl. 59/1964) iz leta 1964 veljavnost ustavnih določil.

Določbe absolutne zaščite se nanašajo specifično na manjšine, ki s posebnimi

pravicami manjšin zagotavljajo enakopravnost in enakost možnosti za pripadnike

manjšinskih skupnosti, ki so zaradi različnih objektivnih okoliščin postavljeni v manj

ugoden položaj v nekem okolju. Temeljni namen posebnih pravic je, da

posameznikom omogočajo enakopravno uresničevanje njihovih ustavnih in drugih

pravic ter enakopraven izhodiščni položaj s pripadniki večinskega naroda (Türk

1977a, 66). Čeprav so večinoma opredeljene kot individualne pravice, pa se vsaj pri

njihovem uresničevanju pogosto uveljavi tudi njihov kolektivni značaj; njihova funkcija

ni le zaščita posameznika, ampak tudi zaščita določenih manjšinskih skupnosti, ki jim

ti posamezniki pripadajo. Posebne pravice slovenske manjšine v Republiki Avstriji so

vsebovane v drugem, tretjem, četrtem in petem odstavku ADP.

Türk (1977a, 66) trdi, da »relativna zaščita temelji na prepovedi diskriminacije«, za

31

vzpostavitev dejanske enakopravnosti pa so »potrebne posebne manjšinske pravice

(absolutna zaščita), ki bodo omogočile obstoj in enakopraven razvoj manjšin«. Prav

tako isti avtor v nadaljevanju navaja, da »takšno razumevanje razmerja med

absolutno in relativno zaščito manjšin izhaja iz mednarodnega prava, svojo potrditev

pa je dobilo tudi v sodbah in svetovalnih mnenjih Stalnega mednarodnega sodišča v

Haagu« ter da »kršenje določb o absolutni zaščiti pomeni tudi ogrožanje človekovih

pravic in osnovnih svoboščin«, ki jih zagotavlja relativna zaščita manjšin«.

Na manjšine se nanašajo tudi drugi členi ADP. 8. člen, ki »med drugim zagotavlja

pravico vsem avstrijskim državljanom, da so voljeni na javne funkcije ne glede na

raso, spol, jezik, vero ali politično prepričanje«, 9. člen, ki »vsebuje dolžnost Avstrije,

da razpusti nacistične in fašistične organizacije ter onemogoči njihovo ponovno

oživitev«, 10. člen, ki »obvezuje Avstrijo, da mora kodificirati in sprejeti načela iz 6.,

8. in 9. člena ADP ter preklicati vse zakone in upravne akte, sprejete od 5. marca

1945, ki so v nasprotju s temi členi ADP. Pomemben je tudi člen 26, »ki se nanaša

na premoženje, pravice in interese manjšinskih skupin v Avstriji« ter številni drugi.

Najprej pa si poglejmo vsebino 7. člena ADP.

3.2.4.3.1 Vsebina 7. člena Vsebino 7. člena Avstrijske državne pogodbe lahko jasno določimo, »če se držimo

črke pogodbe in njenega temeljnega namena, torej volje strank, kot jo besedilo

izraža«, kar je »edino pravilno tolmačenje katerekoli mednarodne pogodbe« (Petrič

1977, 232). Vsebina člena določa :

• subjekt, nosilca manjšinskih pravic,

• teritorij na katerem se manjšinske pravice izvajajo ter

• vsebino posebnih pravic iz posameznih odstavkov člena.

Številčnega kriterija pripadnikov manjšine kot pogoja za uresničevanje posameznih

odstavkov pomembnih za varstvo slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem

Avstrijska državna pogodba, različno od Saint Germainske mirovne pogodbe, ki je

vsebovala kriterij »znatnega dela« (considerable proportion), ne vsebuje, saj je bil

32

predlog za vnos tega kriterija med pogajanji za ADP izrecno zavrnjen, čeprav so se

avstrijski politiki ves čas pogajanj intenzivno prizadevali za sprejetje angleškega

predloga, ki je predvideval »določen delež« manjšinskega prebivalstva kot pogoj za

izvajanje manjšinske zakonodaje. Vendar Avstrija, kot bomo videli v nadaljevanju, »s

popisom manjšinskih pripadnikov in določenim cenzusom za uživanje določenih

pravic« iz sedmega člena ADP »tega ne spoštuje«.

3.2.4.3.1.1 Subjekt manjšinskih pravic

7. člen ADP določa posebne pravice, ki so namenjene slovenski in hrvaški manjšini

kot skupnosti. Te posamezne pravice v 7. členu so po svoji dikciji bodisi subjektivne

pravice posameznika, pripadnika narodne manjšine ali kolektivne pravice (npr.

pravica do proporcionalnega števila srednjih šol, pravica do zaščite pred delovanjem

manjšini sovražnih organizacij), ki gredo po svoji naravi, ne glede na dikcijo določil po

členu 7, celotni manjšinski skupnosti.

Nekatere od manjšinskih pravic v 7. členu lahko torej uživa in uresničuje posameznik,

pripadnik manjšine, ostale pa manjšinska skupnost kot celota, kar jasno določa

subjekt oz. nosilca manjšinskih pravic. Po mednarodnem pravu šele pravice obeh

subjektov, posameznikov in manjšinske skupnosti, tvorijo učinkovito manjšinsko

varstvo, zato bi bilo zoževanje pravic manjšin le na pravice posameznika, pripadnika

manjšine nedopustno, saj manjšina kot skupnost ne bi mogla ohranjati svojih

etničnih, jezikovnih in kulturnih posebnosti, s čimer bi bil ogrožen njen obstoj in

razvoj.

3.2.4.3.1.2 Teritorij zaščite slovenske manjšine

Zaščita slovenske in hrvaške manjšine po 7. členu je določena teritorialno, saj prvi,

drugi in četrti odstavek omenjajo »Koroško, Gradiščansko in Štajersko«, tretji

odstavek pa »upravne in sodne okraje« Koroške, Gradiščanske in Štajerske s

slovenskim, hrvaškim in mešanim prebivalstvom«.

33

Nekatere pravice, iz razvidne vsebine posameznih odstavkov navedene v 7. členu

ADP je torej možno in potrebno uresničevati v vsej Avstriji, takšni sta prva in peta

točka. Prva točka pripadnikom slovenske manjšine na celotnem Koroškem in

Štajerskem omogoča uživati iste pravice pod istimi pogoji kot jih imajo ostali avstrijski

državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem

lastnem jeziku. Peta točka pa na istem območju prepoveduje dejavnost organizacij, ki

želijo slovenskemu prebivalstvu odvzeti njihov značaj in manjšinske pravice.

Druge pravice iz točk 2, 3 in 4 pa so vezane na dvojezično avtohtono poselitveno

območje koroških in štajerskih Slovencev. To so pravica do pouka v slovenskem

jeziku na celotnem Koroškem in Štajerskem; pravica uporabe slovenščine kot

uradnega jezika, vključno s označbami in napisi topografskega značaja v upravnih in

sodnih okrajih Koroške in Štajerske s slovenskim ali mešanim prebivalstvom ter

pravica udeležbe pripadnikov slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem v

kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kot drugi

avstrijski državljani.

3.2.4.3.1.3 Vsebina pravic

Vsebino petih odstavkov posebnih pravic slovenske manjšine na Koroškem in

Štajerskem iz 7. člena ADP pa lahko jasno določimo z njegovo operacionalizacijo po

posameznih odstavkih.

Prvi odstavek 7. člena:

»Avstrijski državljani, pripadniki slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem,

Gradiščanskem in Štajerskem, uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi

avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v

svojem lastnem jeziku.«

Pravica do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v lastnem jeziku, jeziku slovenske

manjšine omogoča slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem pravico do

različnih vrst organizacij, od kulturnih, izobraževalnih do političnih. Kulturne

organizacije povezujemo z ohranjanjem etnično-kulturne dediščine manjšine,

34

izobraževalne z ohranjanjem jezika, zgodovine in kulture. Politične organizacije

manjšine, vključno s pravico do ustanavljanja političnih strank, pa s predstavniško

funkcijo manjšinske skupnosti v državi in zunaj nje. Pravica določa tudi finančno

podporo manjšinskih organizacij, vsaj v obsegu, ki je zajamčena sorodnim

organizacijam večinskega naroda.

Drugi del odstavka »pravica do tiska v lastnem jeziku slovenske manjšine«, krajše

pravica do informiranja, se nanaša na pravico manjšine do dostopa (tiskani in

elektronski mediji) in izmenjave informacij (sprejem RTV programa iz Slovenije) v

svojem materinem jeziku, tako znotraj države kot tudi izven nje. Nudi jim ustrezen

dostop v državna sredstva množičnega obveščanja in tudi pravico do ustanavljanja

lastnih sredstev obveščanja s finančno podporo iz javnih skladov.

Drugi odstavek 7. člena:

»Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in

Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem in hrvaškem jeziku in

do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, šolski učni načrti bodo pregledani in

ustanovljen bo oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvaške šole.«

Pravica avstrijskih državljanov pripadnikov slovenske manjšine na Koroškem in

Štajerskem do osnovnega pouka v slovenskem jeziku, ki zagotavlja tudi učenje jezika

večinskega naroda, daje slovenski manjšini v okviru brezplačnega osnovnega šolstva

pravico do pouka vseh otrok slovenske manjšine v slovenskem jeziku, ne da bi ta - v

skladu z načelom nediskriminacije - od njih zahtevala neko posebno dejanje, prijavo

ali odjavo k pouku slovenščine, kar se od staršev nemško govorečih otrok ne zahteva

(Petrič 1977, 240). Pravica zagotavlja tudi možnost ustanavljanja sorazmernega

števila lastnih srednjih šol, do katerih je država finančno odgovorna, kot tudi

ustanavljanje zasebnih osnovnih in srednjih šol, do katerih država ni finančno

odgovorna, ne sme pa preprečevati njihove ustanovitve in obstoja. Pravica

predvideva tudi ustanovitev oddelka šolske nadzorne oblasti in vsakoletni pregled

šolskih učnih načrtov za slovenske šole.

Tretji odstavek 7. člena:

»V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim,

35

hrvaškim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvaški jezik dovoljen kot drugi

uradni jezik. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja v

slovenščini ali hrvaščini ter v nemščini.«

V dvojezičnih upravnih in sodnih okrajih Koroške in Štajerske s slovenskim ali

mešanim prebivalstvom naj bi bil po jasni dikciji tretje točke 7. člena ADP slovenski

jezik »dovoljen kot drugi uradni jezik« poleg nemškega, v katerem bi se vodili upravni

in sodni postopki. S to pravico ni mišljena uporaba prevajalca, v kolikor pripadniki

slovenske manjšine ne znajo nemškega jezika v katerem se postopek vodi, saj jim ta

pripada že na podlagi spoštovanja splošnih človekovih pravic kjerkoli v Avstriji (Petrič

1977, 236-237). Drugi del odstavka predvideva v upravnih in sodnih okrajih Koroške

in Štajerske dvojezične slovensko-nemške »označbe in napise topografskega

značaja«, ki vsebujejo geografsko obeležje (imena rek, krajev, ustanov, ulic, itn.).

Četrti odstavek 7. člena:

»Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in

Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih, sodnih ustanovah v teh pokrajinah

pod enakimi pogoji kot drugi avstrijski državljani.«

Pravico ni razumeti le kot nediskriminacijsko določbo, enakopravnosti pripadnikov

slovenske manjšine v »kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah« z »ostalimi

avstrijskimi državljani« pri zasedanju delovnih mest, kar jim zagotavlja že splošna

pravica iz 6. člena in 1. točke 7. člena ADP. S to posebno pravico je smiselna le

interpretacija zagotovitve, da bodo v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah na

dvojezičnem ozemlju in v ustanovah Koroške in Štajerske, ki segajo s svojo

dejavnostjo na dvojezično območje zastopani tudi pripadniki slovenske narodnostne

skupnosti (Petrič 1977, 237). V ta sklop spada tudi pravica do političnega zastopstva

manjšine ter sodelovanja njenih članov pri upravljanju javnih zadev, neposredno ali

preko svobodno izbranih predstavnikov, kot tudi pravica do soodločanja, torej do

resnične in učinkovite participacije manjšine v javnih zadevah, ki so povezane z

razvojno problematiko teritorija na katerem manjšina živi. Tako bi moral biti celoten

spekter norm, ki zadeva njihovo zaščito, izdelan v dogovoru z manjšino in

predstavniki večinskega naroda.

36

Peti odstavek 7. člena:

»Dejavnost organizacij, ki želijo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu odvzeti

njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.«

Zadnja določba 7. člena prepoveduje »dejavnost organizacij«, ki bi slovenskemu

prebivalstvu na Koroškem in Štajerskem želele odvzeti značaj in manjšinske pravice,

zlasti iz 7. člena ADP. Ta določba je absolutna in v tesni povezavi z 9. členom ADP,

ki Avstrijo zavezuje k razpustitvi nacističnih in fašističnih organizacij ter

onemogočanju njihove ponovne oživitve.

3.2.4.4 Pomen ADP za Slovenijo in mednarodnopravni vidik njenega nasledstva Z mednarodnopravnim priznanjem je morala Republika Slovenija urediti mnoga

mednarodna vprašanja. 25. junija 1991 je v 3. členu Ustavnega zakona za izvedbo

Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

RS 1/91) po načelu teorije kontinuitete deklarirala sukcesijo mednarodnih pogodb, ki

jih je sklenila SFRJ, in so bile v veljavi na dan sukcesije. ADP ni bilo na tem

seznamu, ker ima pravno naravo večstranske mednarodne pogodbe, o sukcesiji,

katere lahko odločajo le vse sopogodbenice po predhodni notifikaciji nasledstva po

državi predhodnici pri depozitarju Ruski federaciji (Bohte in Škrk 1997, 606-608)

Kljub jasno določenim pravilom možnosti nasledstva mednarodnih pogodb, ki jo ureja

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (v nadaljevanju DKPMP), Avstrija

državam naslednicam Jugoslavije ne priznava pravnega nasledstva oziroma

možnosti sukcesije ADP. Kot argument navajajo različne razloge in sicer, da

pogodbenice s spremembo okoliščin po koncu hladne vojne in razpadu

večnacionalnih držav niso več iste, da je nastala nova Evropa ter da ima Avstrija kot

članica Sveta Evrope, OVSE in EU že normirane standarde manjšinske zaščite, ki jih

uresničuje. Po izjavah avstrijskih politikov pa je zaščita slovenske narodne manjšine

po ADP že uresničena in nima pomena in veljavnosti, ker je preživela, presežena in

37

obsolentna (Bohte in Škrk, 608).

Tovrstne izjave so nesprejemljive saj DKPMP za prenehanje veljavnosti mednarodne

pogodbe kot konstitutivne pogodbe povojne Evrope sklenjene za nedoločen čas,

kamor se uvršča tudi ADP, v 62. členu določa razloge, ki izhajajo iz samih pogodb ali

pa iz običajnega mednarodnega prava. Eden izmed razlogov za prenehanje

mednarodne pogodbe ali njenih delov je klavzula »rebus sic stantibus«, oziroma

bistveno spremenjene okoliščine, vendar »sklicevanje na bistveno spremenjene

okoliščine, kot razlog za razveljavitev mednarodne pogodbe ne more priti v poštev, v

kolikor gre za pogodbo o meji ali, če so bistveno spremenjene okoliščine posledica

kršitve pogodbe s strani pogodbenice, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine«.

Glede na določbo 5. člena ADP, ADP značaj pogodbe o meji ima. Avstrija je v

začetku devetdesetih izkoristila ugodno mednarodno klimo, ob združitvi Nemčij leta

1990 oziroma podpis Pogodbe o dokončni ureditvi Nemčije med obema Nemčijama

in štirim velesilami, ter enostransko pod okriljem doktrine rebus sic stantibus,

proglasila obsolentnost nekaterih določb ADP (12. - 16. člena in trinajstega odstavka

22. člena), ki urejajo materijo sankcij zaradi združitve Avstrije z Nemčijo, in upala na

proglasitev obsolentnosti celotne ADP. Z enostransko proglasitvijo obsolentnosti, je

državam podpisnicam ADP, Franciji, Združenim državam Amerike, Velike Britanije in

takratni ZSSR poslala komunike in jih obvestila, da je z združitvijo Nemčije in

dogovorom med štirimi velesilami nastopila »…odločilna etapa na poti proti

ustanovitvi novega reda miru v Evropi po drugi svetovni vojni…«. S tem se je izognila

obvestiti o spremenjenih okoliščinah vse pogodbenice ADP, kar je po prvem

odstavku 65. člena DKPMP, splošno kodificirano pravilo mednarodnega prava in ki

kot dolžnost implicite izhaja tudi iz načela pacta sunt servanda in bona fide. Avstrija

torej svoje obveznosti do sopogodbenic pri uveljavljanju obsolentnosti ni izpolnila. Za

prenehanje omenjenih določb Avstrija ni uporabila postopka predvidenega po 17.

členu ADP, kar bi pomenilo dolgotrajna pogajanja z Varnostnim svetom OZN.

Velesile so Avstriji sporočile, da ne nasprotujejo temu stališču, vendar je Francija

izrecno poudarila, da ADP »… ohranja v svojih temeljnih določbah vso svojo važnost

za ohranitev miru in varnosti v Evropi« (Bohte in Škrk, 609-614).

38

Nesprejemljiva je tudi trditev Avstrije, ki Republiki Sloveniji ne priznava sukcesije

ADP. Avstrija vztrajno stoji na stališču, da ADP spada med t.i. zaprte mednarodne

pogodbe, pri katerih nasledstvo ni možno. Ta doktrina » tabulae rasae« pomeni, da s

prenehanjem države članice preneha pogodba in je potrebno obveznosti na novo

določiti z bilateralnim sporazumom. Glede slovenskega nasledstva ADP po nekdanji

Jugoslaviji Avstrija vztraja na tem načelu in je v skladu s to doktrino v obliki

izmenjave not s Slovenijo sklenila dva bilateralna sporazuma. Argument Avstrije je,

da bi se z nasledstvom spremenile pogodbenice, ki zaradi razpada držav srednje in

vzhodne Evrope ne bi bile več iste kot prej. Zato države naslednice ne morejo

avtomatično z unilateralno deklaracijo naslediti pogodbenega statusa ADP. Za

pristop Slovenije bi po avstrijski tezi morali biti izpolnjeni pogoji iz 37. člena ADP

(država članica OZN, ki je bila na dan 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, lahko pristopi k

Pogodbi z deponiranjem listine o pristopu pri vladi ZSSR) in podan pristanek držav

izvirnih pogodbenic. Avstrija trdi, da države naslednice Jugoslavije ne izpolnjujejo

pogojev po 37. členu, torej tudi Slovenija ne. Seveda pa Slovenija ne pretendira na

pristop k ADP po 37. členu, temveč se šteje za pravno upravičenko do njenega

nasledstva po mednarodnem pravu kot država naslednica nekdanje Jugoslavije. Prvi

odstavek 34. člena DKPMP določa da, v primeru ločitve delov države, ko država

predhodnica ne obstoji več, ostanejo mednarodne pogodbe, ki veljajo na dan

sukcesije po načelu kontinuitete v veljavi. Sloveniji tudi ni potrebno izpolnjevati

pogojev naštetih v 37. členu ADP, ker ne bi šlo za pristop, temveč za sukcesijo po

državi predhodnici, ki je izpolnjevala predpisane pogoje. Slovenija pri ADP torej ne bi

ubrala poti pristopa, temveč z notifikacijo pri depozitarju le pot nasledovanja, kar se

označuje kot “sukcesija”. Seveda lahko depozitar zavrne notifikacijo o sukcesiji, ali pa

temu oporeka katera od sopogodbenic ADP. Najverjetneje bi to storila Avstrija.

Vprašanje pa je, v kakšen položaj, s kakšnimi političnimi posledicami bi se postavila

proti Sloveniji in nekdanjim zavezniškim silam. Slovenija je tudi edina država

naslednica SFRJ, ki meji na Avstrijo in samo njo bremeni priznanje starih avstrijskih

meja, saj je precejšen del slovenskega avtohtonega zgodovinskega ozemlja in

prebivalstva ostal zunaj njenih meja. Glede na 5. člen ima ADP tudi naravo

pogodbenega mejnega režima ali t.i. »racidirane« pogodbe, na katere nasledstvo

39

držav nima učinka, s čimer ima Slovenija celo pravico do avtomatične kontinuitete.

Slovenija ima torej jasno dokazan pravni interes, upravičeno pravico do notifikacije

nasledstva ADP pri depozitarki Rusiji in dolžnost, da kot sopogodbenica - sukcesor

bdi nad uresničevanjem varstva svoje manjšine v Avstriji, kar od nje manjšina tudi

pričakuje (Bohte in Škrk 1997, 615-619).

3.2.5 Zakon o narodnih skupnostih Zakon o pravnem položaju narodnostnih skupin (v nadaljevanju Zakon o narodnih

skupnostih, krajše ZNS) (BGBI. 396/1976) je bil sprejet 7. julija 1976, skupaj z novelo

zakona o štetju prebivalstva, ki je predvidevala štetje posebne vrste. Sprejet je bil v

okviru tako imenovane sedmojulijske zakonodaje, po podpisu tristrankarskega

sporazuma (1. julija 1976) treh parlamentarnih strank - ÖVP, FPÖ in SPÖ. ZNS je

postavil formalnopravne temelje za nadaljnjo politiko Republike Avstrije do vseh

narodnih manjšin (Jančar 1977, 87; Grilc 1984, 131-132). 16

ZNS je razveljavil vse do tedaj veljavne manjšinsko varstvene zakone razen

Manjšinskega šolskega zakona za Koroško. Po razlagi zakonodajalca naj bi

pomenil dokončno uresničitev 7. člena ADP. Sprejet je bil kljub nasprotovanju

manjšinskih organizacij in brez posvetovanja s pogodbenicami ADP. Imel naj bi

obliko globalnega zakona, s pozitivno vsebino, dejansko pa je revidiral ADP. Po

mnenju Bohteta (1984, 118-119) je Avstrija s sprejetjem ZNS želela prenesti

manjšinsko problematiko iz mednarodne v notranje pravno sfero in se tako otresti

mednarodnopravne odgovornosti. Dejansko pa ZNS za izvedbo 7. člena ADP sploh

ni bil potreben, saj so obveznosti po 7. členu jasne in samoizvršljive.

ZNS obravnava le del problematike 7. člena ADP, ne vključuje pa določb o šolstvu,

tisku, vzgoji, kulturi in varstvu pred protimanjšinskimi organizacijami. Osnovna

vprašanja manjšinske zaščite iz 7. člena ADP, kot sta veljavnostno območje

16 V tristrankarskem sporazumu je bilo dogovorjeno, da mora zvezni parlament sprejeti zakon o narodnostnih skupnostih, ki naj bi začel veljati 1. februarja 1977; novelo k zakonu o ljudskih štetjih, na podlagi katere bodo uzakonili ugotavljanje številčnosti manjšin v obliki popisa posebne vrste in sicer v vsej državi; spremembo ustreznega določila zakona, ki določa nastavitve dvojezičnih šol in po možnosti še julija 1976 sprejeti vse izvedbene uredbe za izpolnitev zakona o narodnostnih skupnostih, ki naj bi začele veljati hkrati z njim, ki pa morajo pred sprejetjem dobiti pristanek vseh treh parlamentarnih strank (Grilc 1984, 131).

40

uradnega jezika in dvojezična topografija, pa prepušča vladnim uredbam ter pogojuje

pravice z odstotnim deležem pripadnikov narodne skupnosti na določenem območju.

14. novembra 1976 je bilo v vsej Avstriji izvedeno ugotavljanje narodnih manjšin v

obliki popisa prebivalstva posebne vrste, katerega izid je osnova za teritorialno

veljavnost sedmojulijske zakonodaje in njenih izvršnih uredb (Grilc 1984, 131).17

V začetnih splošnih določbah ZNS je še poudarjeno pozitivno varstvo manjšin, saj le

ta določa, da v Avstriji narodne skupine in njihovi pripadniki uživajo zakonsko varstvo

in da je njihov jezik in narodnost potrebno spoštovati. Vsa nadaljnja določila zakona

pa so sporna. Zakon ne omenja nobene od manjšin živečih v republiki Avstriji, ne

slovenske in niti hrvaške, ki sta zaščiteni po ADP, temveč manjšine imenuje “narodne

skupnosti” (Volksgruppen) »...na delih zveznega ozemlja živeče skupine avstrijskih

državljanov z nenemškim maternim jezikom in svojo kulturo, ki jim je to ozemlje

domovina (2. odstavek 1. člena)«.18 Po Zakonu o narodnih skupnostih Avstrijska

zvezna vlada priznava šest narodnih skupnosti: Gradiščanske Hrvate, Slovence,

Madžare in Čehe, Slovake in Rome.

ZNS predvideva ustanovitev sosvetov narodnih skupin kot posvetovalnih organov pri

Uradu zveznega kanclerja, ki naj bi »dajali nasvete zvezni vladi in zveznim

ministrom« kot tudi deželnim vladam. Varovali in zastopali naj bi kulturne, socialne in

gospodarske interese narodnih skupin. Njihovo mnenje pa naj bi se upoštevalo pred

izdajo pravnih predpisov in splošnih pospeševalnih načrtov, ki so v interesu narodnih

skupin. Dejansko pa je bil po trditvi Bohteta (1984, 120) namen njihove ustanovitve

odprava legitimnega zastopstva manjšinskih organizacij, ter poskus da se ta funkcija

prenese na sosvete katerih člane imenuje in kontrolira vlada sama. Sprejeta je bila

posebna uredba o sosvetih narodnih skupin (glej poglavje 4.4.1).

17 Slovenska manjšina na Koroškem je »popis prebivalstva posebne vrste« bojkotirala. Aktivno jih je podprl tudi velik del avstrijske demokratične javnosti. V vsej Avstriji je bila 25 odstotna udeležba, na Koroškem pa izredno visoka - 86 odstotna, pri čemer se je Koroška pokazala kot prava trdnjava nacionalizma. Na južnem Koroškem so našteli le 2.535 Slovencev, na Dunaju pa kar 4.747 Slovencev. Rezultat je pokazal, da je na Dunaju več Slovencev kot na Koroškem, zaradi solidarnosti demokratov na Dunaju »naj se prijatelji koroških Slovencev vpišejo kot Slovenci oziroma naj navedejo slovenščino kot materin jezik, da bi s tem dokazali nesmisel takega štetja«. Izid štetja v smislu zakona o narodnih skupnostih pa je navkljub obljubam, da štetja ne bodo vzeli kot osnovo za rešitev manjšinskega vprašanja, v kolikor bodo na Koroškem našteli manj kot 8.000 Slovencev, osnova za teritorialno veljavnost sedmojulijske zakonodaje oz. izvršnih uredb iz leta 1977 (Grilc 1984, 131). 18 V Avstro-ogrski monarhiji se je najprej uporabljal pojem pleme (Volksstamm) in nato narodnost (Nationalität), po letu 1918 pa pojem narodna skupnost (Volksgruppe), tako za narode kot za narodne manjšine kot dele narodov. St. Germainska pogodba npr. uporablja pojem "manjšine" (Minderheiten). Končna besedila ADP velikih štirih zavezniških sil jo zaradi spornosti definicije "manjšine" na samih pogajanjih obravnavajo različno. Rusko besedilo ADP tako uporablja pojem "slovenska in hrvaška narodna manjšina", angleško in francosko besedilo pa samo "manjšina" (Novak 2003, 10-11).

41

ZNS vsebuje tudi določbe o oznakah in napisih topografske narave v nemščini in v

jeziku upoštevanih narodnih skupin. Predvideva, da mora za postavitev dvojezičnih

krajevnih napisov četrtina prebivalstva (25 odstotkov) pripadati narodnostni skupini in

da je njegova izvedba odvisna od števila manjšinskega prebivalstva na podlagi

rezultatov ugotavljanja manjšine, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. To je

potrdilo tudi Avstrijsko ustavno sodišče s sodbo leta 2001, ter prag za postavitev

dvojezičnih topografskih napisov znižalo na 10 odstotkov. Za določitev območij za

namestitev topografskih oznak in določitev krajevnih oznak v jeziku narodnih

skupnosti zakon predvideva sprejetje dodatnih uredb. Za slovensko manjšino na

Koroškem sta bili sprejeti posebni uredbi (glej poglavje 4.3.2).

ZNS določa tudi uporabo jezika manjšin v upravi in sodstvu ter prepušča določitev

območij in uradov vladnim uredbam za vsako narodnostno skupnost, kjer se bo njen

jezik uporabljal poleg nemškega, na podlagi rezultatov ugotavljanja števila

manjšinskega prebivalstva. Za slovensko manjšino na Koroškem je bila sprejeta

posebna uredba (glej poglavje 4.3.1).

V sklepnih določbah ZNS predvideva doklado po veljavnih plačilnih predpisih za

zvezne uslužbence, ki obvladajo in uporabljajo jezik neke narodne skupnosti v uradu

kjer je ta dovoljen.

Po letu 1977 se je zvezna manjšinska politika osredotočila na poskus uveljavitve

zakona o narodnostnih skupnostih in njegovih izvršnih uredb. Novelizacijo ZNS so

večkrat zahtevale avstrijske narodne skupnosti, tudi slovenska na Koroškem, saj

revidira 7. člen ADP, kar potrjujejo številne odločbe Ustavnega sodišča Avstrije, s

katerimi so bili posamezni členi ZNS in izvedbenih uredb novelirani ali uredba celo

razveljavljena. Več o tem glej v poglavju 4.3, ki obravnava tretjo točko 7. člena ADP,

pravico do uporabe slovenskega jezika kot drugega uradnega jezika dodatno k

nemškemu in dvojezične topografske napise.

42

3.2.6 Ustava Republike Avstrije Avstrijska zvezna ustava (Bundes-Verfassungsgesetz, B-VG), sprejeta 1. februarja

1946, je v 8. členu dala pravno osnovo za upoštevanje slovenskega jezika kot jezika

narodne manjšine. 8. člen Ustave Republike Avstrije se glasi: "Nemški jezik je brez

vpliva na pravice, ki so na zvezni ravni priznane narodni manjšini, uradni jezik

republike".

Junija 1997 so sosveti avstrijskih narodnih skupnosti predali Avstrijski zvezni vladi in

zveznemu parlamentu »Memorandum avstrijskih narodnih skupnosti", ki je vključeval

predlog o sprejetju posebnega določila o državnem cilju v rangu ustavnega določila,

ki naj bi vsebovalo priznanje Republike Avstrije k svoji zgodovinski, kulturni, jezikovni

in etnični raznolikosti (Reiterer in drugi 2004, 257). 1. avgusta 2000 je bil z Zveznim

ustavnim zakonom (BGBl. I 68/2000) 8. členu Ustave dodan drugi odstavek, ki se

glasi: "Republika (Zvezna država, zvezne dežele in občine) priznava svojo jezikovno

in kulturno raznolikost, ki prihaja do izraza z njenimi avtohtonimi narodnimi

manjšinami. Jezik in kulturo teh narodnih manjšin, njihovo kontinuiteto in njihovo

zaščito je treba spoštovati, jamčiti in spodbujati".

3.2.7 Okvirna konvencija o zaščiti narodnih manjšin Okvirna konvencija o zaščiti narodnih manjšin (v nadaljevanju Okvirna konvencija)

sprejeta s strani Ministrskega odbora Sveta Evrope 10. novembra 1994 je prvi pravno

zavezujoč večstranski instrument, ki se nanaša izključno na zaščito narodnih

manjšin. Sprejet tekst Konvencije s strani držav Sveta Evrope je skupno razumevanje

vloge narodnih manjšin v današnjem evropskem prostoru. Odraža »duh časa,

zgodovinske okoliščine in dejansko stopnjo pripravljenosti posameznih držav soočiti

se z izzivi izboljšanja položaja narodnih manjšin« (Klopčič 1994/95, 266-267).

Okvirna konvencija je stopila v veljavo 1. februarja 1998 ob izpolnitvi normativa

ratifikacije 12. držav in je odprta tudi za nečlanice. Avstrija je Okvirno konvencijo

podpisala 1. februarja 1995, ratificirala 31. marca 1998, v veljavo pa je stopila 1. julija

43

1998.

Po svoji zasnovi je Okvirna Konvencija (krajše OK) dokument, »ki naj bi z ohlapno

dikcijo zagotavljal dovolj prostora za presojo držav o sprejemu najustreznejših

ukrepov«, za ohranjanje in izražanje identitete pripadnikov posameznih manjšin z

glavnim ciljem zaščititi obstoj manjšin znotraj teritorija posamezne države (Klopčič

1994/95, 268). Pristop h Konvenciji je pragmatičen, saj ne vsebuje – tako kot tudi

ostali pravno obvezujoči dokumenti ne - definicije pojma »narodna manjšina«, ker

sodelujoče članice Sveta Evrope pri njenem snovanju niso dosegle konsenza. Prav

nedorečenost definicije daje državam možnost vloge rezerv na posamezna določila

konvencije, ki se vsebinsko nanašajo le na zaščito pravic pripadnikov manjšin (ibid

268-269). Konvencija ne uvaja kolektivnih pravic, katere bi lahko interpretirali v dikciji

druge točke tretjega člena »v skupnosti z drugimi«, ki je dejansko mišljena kot

uživanje pravic v skupnosti z večinskim narodom ali z drugimi manjšinami.

Bistvo Konvencije, v katerem so zajete pravice pripadnikov manjšin, so vsebovane v

njenem drugem in tretjem delu (čl. 4-19). V prvi vrsti se pravice Okvirne konvencije

nanašajo na spoštovanje enakosti in nediskriminacije (čl.4), zagotovitev pogojev za

ohranjanje in razvoj kulture, vere, jezika, tradicije in kulturne dediščine pripadnikov

narodnih manjšin kot tudi na zaščito pred asimilacijo (čl.5) in diskriminacijo (čl.6).

Sledi širok sklop posebnih manjšinskih pravic. Pogodbenice se zavezujejo k

spoštovanju pravice pripadnikov manjšin do zborovanja, združevanja, svobode

izražanja, mišljenja, vesti in vere (čl.7), vključno s pravico do ustanavljanja verskih

ustanov, organizacij, društev in združenj (čl.8). Pripadnikom manjšin je zagotovljena

pravica svobodnega izražanja vključno s svobodo mnenja ter sprejemanja in

posredovanja informacij preko javnih občil (tisk, radio, televizija) v njihovem lastnem

jeziku, ki jim jo morajo pogodbenice zagotoviti z aktivno vlogo pri dostopu in

ustanavljanju (čl.9). Na področju jezikovnih pravic Konvencija določa pravico do rabe

jezika manjšin v zasebnem in javnem življenju (ustno in pisno), z zagotovitvijo

brezplačne pomoči tolmača v kazenskih postopkih v kolikor pripadniki manjšin ne

obvladajo uradnega jezika države (čl.10), pravico do uradnega priznanja lastnih imen

in priimkov (čl. 11/1) ter pravico do nameščanja topografskih označb in napisov v

jeziku manjšin (čl. 11/2). V okviru izobraževalnih pravic Konvencija pripadnikom

44

narodnih manjšin zagotavlja pravico do izobraževanja (na vseh ravneh) (čl. 12/3), ki

vključuje pravico učiti se lastni manjšinski jezik (čl.14/1), tako v okviru zasebnih

izobraževalnih ustanov manjšine, katerih možnost vodenja in ustanavljanja imajo

(čl.13/1) kot tudi v okviru izobraževalnih sistemov pogodbenic, ki jim ga bodo

zagotovile na njihovem tradicionalnem poselitvenem ozemlju ob zadostni številčnosti

in zadostnem številu zahtev (čl. 14/2). Vendar pa se učenje jezika manjšine ne sme

izvajati v škodo učenja in poučevanja uradnega jezika države (čl. 14/3). Prav tako se

pogodbenice zavezujejo pripadnikom narodnih manjšin zagotoviti tudi pogoje za

sodelovanje v kulturnem, družbenem in gospodarskem življenju, kot tudi pri javnih

zadevah, ki jih neposredno zadevajo (čl. 15), s pravico do navezovanja in

vzdrževanja čezmejnih stikov (čl.17).

Šestnajsti člen državam pogodbenicam prepoveduje sprejemati ukrepe, katerih

namen je spreminjanje razmerja prebivalstva na poselitvenem področju narodnih

manjšin, s katerim bi lahko omejili uživanje pravic iz Konvencije. Zavezuje jih k

sprejetju ustreznih ukrepov za zaščito oseb pred diskriminacijo, sovraštvom ali

nasiljem »do katerih prihaja zaradi njihove narodnostne, kulturne, jezikovne ali verske

identitete«. Nobena od določb Konvencije se tudi ne sme razlagati kot omejitev ali

kratenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih države pogodbenice Okvirne

Konvencije pripadnikom narodnih manjšin zagotavljajo po že sprejetih zakonih ali

sporazumih (čl. 22). Pripadniki narodnih manjšin pa morajo pri uresničevanju pravic

in svoboščin izhajajočih iz Konvencije spoštovati zakonodajo države kot tudi pravice

večinskega naroda in pripadnikov drugih narodnih manjšin (čl. 20).

Po svoji obliki Okvirna konvencija formalno mednarodnopravno zavezuje pogodbene

stranke, vendar njena načela niso neposredno izvršljiva v notranjih pravnih redih

držav, ampak jih je možno udejanjiti šele s pomočjo nacionalnih pravnih redov in

preko različnih ukrepov vladnih politik (Klopčič 1994/95, 268).

Okvirna konvencija vsebuje številne pravice, primerljive s pravicami določenimi v

sedmem členu ADP. Členi 7, 8 in 9 so vsebinsko primerljivi s 1. točko 7. člena, členi

12, 14 in 13 z 2. točko 7. člena, členi 10 in 11 s 3. točko 7. člena, člen 15 s 4. točko

7. člena, člen 16 pa s 5. točko 7. člena ADP. V četrtem poglavju, kjer bom analizirala

45

uresničevanje določb 7. člena ADP, s ciljem verifikacije uvodoma postavljenih

hipotez, bom preverila kako se izpostavljene pravice, ki se prekrivajo s členom 7 ADP

uresničujejo skozi poročila, priporočila ali mnenja o izvajanju OK s strani pristojnih

organov Sveta Evrope, ki skrbijo za nadzor nad njeno implementacijo s strani

Avstrije.

Nadzor nad izvajanem določil s strani pogodbenic je predviden v četrtem delu OK (čl.

24-26) in je v pristojnosti Odbora ministrov, ki mu pogodbenice preko Generalnega

sekretarja posredujejo informacije o zakonskih in drugih ukrepih, ki so jih je

pogodbenice sprejele za uveljavitev pravic in načel iz Konvencije (čl. 25/1). Pri

presojanju primernosti ukrepov Odboru ministrov pomaga Svetovalni odbor, katerega

člani morajo imeti priznano strokovno znanje s področja zaščite manjšin (čl. 26/1).

Države pogodbenice so poročila dolžne poslati prvič po izteku enega leta veljavnosti

konvencije v posamezni državi, ter nato vsakih pet let, z naknadnimi dodatnimi

informacijami ali vsakokrat na zahtevo Odbora ministrov (čl. 25/2).

Priprava poročil držav temelji na usmeritvah (v treh ciklih) sprejetih s strani Odbora

ministrov in možnih specifičnih vprašanjih s strani Svetovalnega odbora. Priprava

vključuje proces konzultacij z manjšinami in nevladnimi organizacijami, katere se

spodbuja k oddaji alternativnih poročil ali informacij. Ko Svet Evrope prejme poročila

držav se jih takoj objavi na spletni strani in predstavi javnosti (1. cikel). Državna

poročila Svetovalni odbor primerja z informacijami iz različnih virov, ki jih pridobi z

rednimi obiski držav kjer se konzultira z vladnimi funkcionarji, parlamentarci,

predstavniki manjšin in drugimi pomembnimi sogovorniki. Ko Svetovalni odbor preuči

poročila držav sprejme mnenje, ki ga pošlje dotični državi kot tudi vsem državam, ki

sestavljajo Odbor ministrov. Država prejemnica mnenja lahko nanj poda pripombe,

od vsake države pa je odvisno ali mnenje Svetovalnega odbora javno objavi (2.

cikel). Po prejemu mnenja Svetovalnega odbora Odbor ministrov sprejme resolucijo,

ki vključuje zaključke in priporočila za državo, ki se nanašajo na implementacijo OK.

Priprava resolucije daje možnosti tudi drugim državam, ki niso pogodbenice, da

izrazijo svoje stališče o situaciji v tej državi. Resolucija se skupaj s pripombami

države pogodbenice in mnenjem Svetovalnega odbora javno objavi, v kolikor ga

država ni že prej objavila (3. cikel). V državah pogodbenicah, kjer so opravili

46

monitoring, so bila s ciljem spodbuditi diskusijo o ukrepih za izboljšanje zaščite

manjšin organizirana tudi tako imenovana »nadaljnja zasedanja«, ki so se izkazala

kot odlična priložnost združiti vse akterje vključene v izvajanje OK (tako vladne, kakor

nevladne), da preučijo načine, kako rezultate monitoringa izvesti v praksi (4. cikel)

(Council of Europe 2009b).

Avstrija ni spoštovala roka za prvo oddajo poročila o izvajanju OK. V presojo ga je

predložila z 22 mesečno zamudo, in sicer 15. novembra 2000. Svetovalni odbor je

mnenje o izvajanju konvencije sprejel 16. maja 2002, na katerega avstrijska vlada ni

imela pripomb. Odbor ministrov je priporočila o izvajanju konvencije sprejel 4.

februarja 2004. Drugo poročilo o izvajanju OK je Avstrija oddala 1. decembra 2006 (v

nadaljevanju 2. avstrijsko poročilo o izvajanju OK), Svetovalni odbor je sprejel

mnenje o izvajanju konvencije 8. junija 2007 (v nadaljevanju 2. mnenje Svetovalnega

odbora o izvajanju OK). Avstrijska vlada je pripombe pripravila 26. oktobra 2007,

Odbor ministrov pa je priporočila o izvajanju konvencije sprejel 11. junija 2008. Tretje

poročilo mora Avstrija oddati do 1. julija 2009 (Council of Europe 2009c).

3.2.8 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih

Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih (krajše ELRMJ) je edini

mednarodni zaščitni dokument, ki v celoti obravnava eno od področij varstva

narodnih manjšin - jezikovne pravice. Svet Evrope jo je sprejel 2. julija 1992 iz

potrebe po varstvu ogroženih regionalnih ali manjšinskih jezikov in ne iz potrebe po

varstvu posameznikov ali skupin, ki te jezike uporabljajo. Klopčič (1993, 93) pravi, da

po svoji zasnovi zajema različne možnosti za uveljavljanje manjšinskih ali regionalnih

jezikov v družbenem življenju, zato lahko njeno vsebino štejemo tudi kot odraz doslej

uveljavljene prakse v posameznih državah. ELRMJ je v veljavo stopila 1. marca

1998.

Pristop države k ELRMJ je drugačen od ostalih dokumentov o varstvu človekovih

pravic. Država pogodbenica v svoji Listini o ratifikaciji, ki jo predloži generalnemu

sekretarju Sveta Evrope (čl. 18), določi vse regionalne in manjšinske jezike, in v

47

kolikor je določljivo določi tudi območje, kjer se ti jeziki na njenem ozemlju

uporabljajo. Pri tem so ji v pomoč definicije izrazov »regionalni in manjšinski jeziki«,

»ozemlje na katerem se uporabljajo jeziki regije ali manjšinski jeziki« in definicija

termina »izvenobmočni jeziki«. Termin »izvenobmočni jeziki« vključuje jezike, ki jih

»kljub njihovi tradicionalni uporabi ni mogoče povezati z določenim geografskim

območjem«.19

Država pogodbenica se skladno s prvo točko drugega člena ELRMJ obveže k

izpolnjevanju »obveznosti« iz drugega dela ELRMJ, v katerem so opredeljeni cilji in

načela, ki jih mora uveljavljati za vse regionalne in manjšinske jezike, tako območne

kot izvenobmočne, ki jih je v skladu s prvim členom določila. Z drugo točko drugega

člena ELRMJ se država obvezuje, da bo za vsak jezik, ki ga je določila v skladu s 3.

členom sprejela in »uporabljala najmanj 35 odstavkov ali pododstavkov, izbranih med

določbami tretjega dela ELRMJ (čl. 8-14), v katerem so določeni »ukrepi, ki naj bi jih

države izvajale za razvijanje uporabe regionalnih in manjšinskih jezikov v javnem

življenju« med katerimi mora vsaj tri izbrati iz 8. člena (Izobraževanje) najmanj tri iz

12. člena (Kulturne dejavnosti in ustanove), ter najmanj po enega iz 9. (Sodne

oblasti), 10. (Upravni organi in javne službe), 11. (Javni mediji) in 13. člena

(Gospodarsko in družbeno življenje) ELRMJ. Klopčič (1993, 93-94) pravi, da ELRMJ

ponuja državam različne možnosti uresničevanja pravic, zato ta sistem nekateri

strokovnjaki imenujejo »menu sistem«, saj države same odločijo katera od oblik jim v

konkretnem primeru za določen jezik regije ali manjšine najbolj ustreza. Pri tem

izboru država ni dolžna izbrati istih možnosti za vse jezike regij ali narodnih manjšin

znotraj njenih meja, temveč lahko izbiro vsakokrat prilagodi specifičnim okoliščinam,

v katerih posamezna manjšina živi.

Republika Avstrija je ELRMJ podpisala 5. novembra 1992, avstrijski parlament jo je

ratificiral 10. maja 2001, v veljavo pa je stopila 1. oktobra 2001.20 V listini o ratifikaciji,

ki jo je deponirala pri Generalnemu sekretarju Sveta Evrope, je določila, da so

19 Regionalni in manjšinski jeziki so jeziki: ki »jih tradicionalno uporabljajo na določenem območju države državljani te države, ki sestavljajo skupino, ki je številčno manjša od preostalega prebivalstva te države« (čl. 1/a/i), in ki »se razlikujejo od uradnega jezika ali uradnih jezikov te države« in ne vključujejo »narečij uradnega jezika ali uradnih jezikov države, niti jezikov migrantov«(čl. 1/a/ii). »Ozemlje na katerem se uporablja jezik regije ali manjšinski jezik« pomeni »zemljepisno območje na katerem se v omenjenem jeziku izraža določeno število ljudi« (čl.1/b). »Izvenobmočni jeziki«, pa so »jeziki, ki jih kljub njihovi tradicionalni uporabi ni mogoče povezati z določenim geografskim območjem« ozemlja države kjer jih uporablja določen del državljanov neke države saj »se razlikujejo od jezika ali jezikov, ki ga ali jih uporablja preostali del državljanov te države (čl.1/c). 20 Po 19 členu ELRMJ za vsako državo članico, ki poda svoje soglasje, da jo listina zavezuje začne veljati prvega dne v mesecu, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja instrumenta ratifikacije, sprejema ali odobritve.

48

manjšinski jeziki na teritoriju Republike Avstrije hrvaški, slovenski, madžarski, češki,

slovaški in romski jezik. Manjšinski jeziki, za katere veljajo pravice iz tretjega dela

ELRMJ, so hrvaški jezik na hrvaškem jezikovnem območju Gradiščanske, slovenski

jezik na slovenskem jezikovnem območju Koroške in madžarski jezik na madžarskem

jezikovnem območju Gradiščanske. Za izbrane jezike se je v skladu s tretjo točko

drugega člena Listine zavezala uporabljati 35. odstavkov in pododstavkov iz tretjega

dela ELRMJ. Za izbrane ukrepe na teritoriju dežele Koroške - kot tudi za ostale

izbrane manjšinske ali regionalne jezike na določenem teritoriju - je določila, da se

uporabljajo v skladu z federalno strukturo Republike Avstrije in statusom jezika

(Council of Europe 2001).

Za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem se je Avstrija po posameznih področjih javnega življenja odločila izpolnjevati naslednje določbe. Vsebinsko primerljive pravice s 7. členom ADP so posebej označene.

Izobraževanje (čl. 8) – Glede izobraževanja se obvezala, da bo na ozemlju Koroške,

kjer se uporablja slovenski jezik, v skladu z njegovim položajem in brez škode za

poučevanje uradnega jezika države podpirala in spodbujala ukrepe na vseh nivojih

izobraževanja. Na področju predšolske vzgoje, kjer oblast nima neposredne

pristojnosti, bo podpirala oziroma spodbujala uveljavitev ukrepov za zagotavljanje

celotnega ali vsaj znatnega dela predšolskega izobraževanja v slovenskem jeziku za

vse otroke, katerih družine bodo ob zadostnem številu interesentov to želele (tč. 1/a-iv). Poskrbela bo, da bo znaten del osnovnošolskega izobraževanja potekal v

slovenskem jeziku (tč. 1/b-ii) in da bo v srednješolskem izobraževanju poučevanje

slovenskega jezika sestavni del učnega načrta (tč. 1/c-iii). Za strokovno in poklicno

izobraževanja bo ob zadostni številčnosti za vse tiste učence, ki to želijo ali v

primeru, da si to želijo njihove družine poskrbela za celoten ali znaten del

strokovnega in poklicnega izobraževanja v slovenskem jeziku ali pa zagotovila, da bo

poučevanje le-tega sestavni del učnega načrta (tč. 1/d-iv). Spodbujala bo, da se na

univerze ali v druge oblike visokošolskega izobraževanja uvede poučevanje v

slovenskem jeziku ali zagotovi sredstva za študij slovenskega jezika kot predmeta na

univerzi ali v drugih visokošolskih ustanovah (tč. 1/e-iii). Na področju izobraževanja

odraslih, kjer oblasti nimajo neposredne pristojnosti, bo podpirala in spodbujala

49

poučevanje slovenskega jezika (tč. 1/f-iii). Sprejela bo tudi določila, da se na vseh

stopnjah zagotovi poučevanje zgodovine in kulture, katere odraz je slovenski jezik

(tč. 1/g), ter zagotovila osnovno in nadaljnje usposabljanje učiteljev v slovenskem

jeziku, kar bo omogočilo uresničevanje sprejetih določil na vseh nivojih izobraževanja

(tč. 1/h). Za spremljanje izvajanja sprejetih ukrepov in doseženega napredka pri

uvajanju ali razvoju izobraževanja v slovenskem jeziku se je zavezala k ustanovitvi

nadzornega organa ali organov, ki bodo o svojih ugotovitvah, poročali v javno

objavljenih periodičnih poročilih (tč. 1/i). Za ozemlja, na katerih se regionalni ali

manjšinski jeziki tradicionalno ne uporabljajo, pa se je Avstrija glede izobraževanja

obvezala, da bo dovolila, spodbujala ali zagotovila poučevanje v regionalnem ali

manjšinskem jeziku ali poučevanje regionalnega ali manjšinskega jezika na vseh

ustreznih stopnjah izobraževanja, če to upravičuje število tistih, ki uporabljajo

regionalni ali manjšinski jezik (tč.2).

Sodne oblasti (čl. 9) - Na področju uporabe slovenskega jezika pred sodnimi

oblastmi bo v sodnih okrožjih v katerih živi upravičeno število pripadnikov slovenske

manjšine, ki uporabljajo slovenski jezik zagotovila naslednje pravice: Pripadnikom

slovenske manjšine bo v kazenskih in civilnih pravnih postopkih ter postopkih pred

sodišči, pristojnimi za upravne zadeve zagotovljena pravica do uporabe slovenskega

jezika (tč. /1a-ii, b-ii in c-ii), v katerem bodo lahko predložili tudi vso dokumentacijo

ali dokaze (pisne ali ustne) (tč. 1/a-iii). Nemoten civilni in upravni postopek pred

sodišči bo po potrebi izvajan s pomočjo tolmačev in prevajalcev (tč. 1/b-iii in c-iii), kar

za pripadnike slovenske manjšine ne bo predstavljalo dodatnih stroškov (tč.1/d). V

vseh sodnih postopkih pa se je zavezala k veljavnosti vseh pravnih dokumentov, ki

bodo sestavljeni v slovenskem jeziku (tč.2/a).

Upravni organi in javne službe (čl. 10) – V upravnem območju države, v katerem

število prebivalcev, ki uporablja jezik slovenske manjšine, to opravičuje, jim bo, v

kolikor bo to možno, zagotovila možnost vlaganja ustnih in pisnih prošenj v

slovenskem jeziku, v katerem jim bo tudi odgovorjeno (tč. 1/a-iii), saj bo upravnim

organom dovoljeno sestavljati dokumente v slovenskem jeziku (tč. 1/c). Prav tako bo

uporabnikom slovenskega jezika pred lokalnimi in regionalnimi oblastmi ob njihovi

zadostni številčnosti dovolila možnost vlaganja pisnih in ustnih prošenj v slovenskem

50

jeziku (tč. 2/b); lokalne oblasti pa bodo lahko objavljale uradne dokumente v

slovenskem jeziku (tč. 2/d). Z namenom uresničitve sprejetih določb se je obvezala,

da bo, v kolikor bo potrebno, zagotovila prevajanje in tolmačenje (tč. 4/a). Obvezala

pa se je tudi dovoliti uporabo ali prevzem priimkov v jezikih manjšin, v kolikor stranke

to zahtevajo (tč. 5).

Sredstva javnega obveščanja (čl. 11) – Uporabnikom slovenskega jezika na

Koroškem bo, v skladu s statusom slovenskega jezika, v obsegu posredne ali

neposredne pristojnosti oblasti, njihove moči ali vloge na tem področju ob

spoštovanju načela neodvisnosti in avtonomije sredstev javnega obveščanja

omogočeno redno oddajanje radijskih (tč. 1/b-ii) in televizijskih programov v

slovenskem jeziku (tč. 1/c-ii). Država bo omogočila ustanovitev oziroma podporo

vsaj enemu časopisu (tč. 1/e-i) kot tudi produkcijo in distribucijo audio in

avdiovizualnih del v slovenskem jeziku (tč. 1/d), za katero bo zagotovila že obstoječe

ukrepe finančne pomoči (tč. 1/f-ii). Zavezala se je tudi k zagotavljanju neposrednega

sprejemanja radijskih in televizijskih oddaj ter prostega pretoka tiskanih informacij iz

sosednjih držav v slovenskem jeziku (tč. 2).

Kulturne dejavnosti in ustanove (čl. 12) – Glede kulturnih dejavnosti in ustanov –

še posebej knjižnic, videotek, kulturnih centrov, muzejev, arhivov, akademij, gledališč

in kinematografov, kakor tudi literarnih del in filmske produkcije, ljudskega kulturnega

izražanja, festivalov in kulturne industrije, vključno z inter alia uporabo novih

tehnologij – bo v obsegu pristojnosti svojih organov oblasti, njihove moči ali vloge na

tem področju spodbujala kulturno ustvarjanje v slovenskem jeziku na območjih kjer

se ta uporablja s pospeševanjem različnih možnosti dostopa do del v slovenskem

jeziku (tč. 1/a). V različnih kulturnih dejavnostih bo zagotovila vključevanje

poznavanja in rabe slovenskega jezika in slovenske kulture, kar bodo podpirali

odgovorni organi, ki organizirajo ali financirajo kulturne projekte (tč. 1/d). Spodbujala

bo neposredno sodelovanje predstavnikov uporabnikov jezika slovenske manjšine v

programih kulturnih ustanov in njihove dejavnosti (tč. 1/f). Na območjih Koroške, kjer

se jezik slovenske manjšine tradicionalno ne uporablja bo, v kolikor bo to

opravičevalo zadostno število uporabnikov, spodbujala oziroma zagotavljala ustrezne

kulturne dejavnosti ali objekte v skladu s pristojnostmi svojih organov oblasti, njihove

51

moči ali vloge na tem področju (tč. 2). Glede kulturne politike v tujini pa bo dala

ustrezno mesto jeziku slovenske manjšine kot tudi kulturi, katere odraz je slovenski

jezik (tč. 3).

Gospodarsko in družbeno življenje (čl. 13) – Na teritoriju celotne države, kjer se

izvajajo gospodarske in družbene aktivnosti bo pospeševala oziroma spodbujala

uporabo jezikov regij ali manjšin, torej tudi jezik slovenske manjšine. To bo izvajala s

številnimi sredstvi, med drugimi tudi z izločitvijo določil, ki te jezike omejujejo v

zakonodaji in pravilnikih podjetij in z nasprotovanjem vsakršni praksi, ki odvrača od

uporabe teh jezikov v gospodarskih in družbenih dejavnostih (tč. 1/d).

Čezmejne izmenjave (čl. 14) – V dobro jezika slovenske manjšine bo na Koroškem

omogočila oziroma spodbujala čezmejno sodelovanje, še zlasti med tistimi

regionalnimi in lokalnimi skupnostmi, na območju katerih se uporablja isti jezik v

enaki ali podobni obliki (tč. b).

V ratifikacijski listini je Avstrija, določila, da se II. del ELRMJ uporablja tudi za

gradiščanskohrvaški, slovenski, madžarski, češki, slovaški in romski jezik. Z

določitvijo slovenskega jezika v deželi Štajerski je avstrijska vlada priznala obstoj

Štajerskih Slovencev kot jezikovne skupnosti. Za ohranitev slovenščine na Štajerskem je Avstrija izbrala naslednje določbe (vsebinsko primerljive s 7. členom ADP so posebej označene): Glede izobraževanja (čl. 8) bo na področju

predšolske vzgoje, kjer oblast nima neposredne pristojnosti, podpirala oziroma

spodbujala uveljavitev predšolskega izobraževanja (tč. 1/a-iv). Spodbujala oziroma

dovolila bo, da se na univerze ali v druge oblike visokošolskega izobraževanja uvede

poučevanje slovenskega jezika kot predmeta (tč. 1/e-iii). Tudi na področju

izobraževanja odraslih bo podpirala in spodbujala poučevanje slovenskega jezika (tč.

1/f-iii). S področja sredstev javnega obveščanja (čl. 11): bo omogočena

ustanovitev oziroma podpora vsaj enemu časopisu (tč. 1/e-i) ter produkcija in

distribucija audio in avdiovizualnih del v slovenskem jeziku (tč. 1/d), za slednje bo

zagotovila obstoječo finančno pomoč (tč. 1/f-ii), ter zagotovila neposredno

sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj ter prostega pretoka tiskanih informacij iz

sosednjih držav v slovenskem jeziku (tč. 2). Glede kulturnih dejavnosti in ustanov

52

(čl. 12) bo spodbujala kulturno ustvarjanje v slovenskem jeziku ter omogočila dostop

do del v slovenskem jeziku (tč. 1/a) ter zagotovila vključevanje poznavanja in rabe

slovenskega jezika in slovenske kulture v kulturnih dejavnostih (tč. 1/d). Na območjih,

kjer se slovenski jezik tradicionalno ne uporablja, bo omogočila kulturne dejavnosti ali

ustanovitev objektov (tč. 2) ter dala ustrezno mesto jeziku slovenske manjšine kot

tudi slovenski kulturi pri kulturni politiki v tujini (tč. 3). V celotni Avstriji bo na področju

gospodarskega in družbenega življenja (čl. 13) pospeševala oziroma spodbujala

uporabo jezikov regij ali manjšin (tč. 1/d). Omogočila bo tudi čezmejne izmenjave (čl.

14) oziroma čezmejno sodelovanje med tistimi regionalnimi in lokalnimi skupnostmi,

na območju katerih se uporablja isti jezik v enaki ali podobni obliki (tč. b) (Council of

Europe 2001).

Vsebinsko primerljive jezikovne pravice ELRMJ za koroške Slovence s pravicami iz

7. člena ADP, so sledeče: člen 11– Sredstva javnega obveščanja (tč. 1/b-ii, 1/c-ii in

2) je primerljiv s 1. točko 7. člena, člen 8 – Izobraževanje (tč. 1/a-iv, 1/b-ii, 1/c-iii) z 2.

točko 7. člena, člen 9 - Sodne oblasti (tč. 1/a-ii, b-ii, c-ii, 1/a-iii, 2/a) in člen 10 -

Upravni organi in javne službe (tč. 1/a-iii, 1/c, 2/b, 2/d) s 3. točko 7. člena, člen 12 -

Kulturne dejavnosti (tč. 1/a) pa s 4. točko 7. člena ADP. Za štajerske Slovence pa:

člen 11- Sredstva javnega obveščanja (tč. 1/e-i) s 1. točko 7. člena ter člen 12 –

Kulturne dejavnosti (tč. 1/a) s 4. točko 7. člena ADP. Analiza uresničevanja teh

pravic, bo skupaj s pravicami iz OK, predstavljena v četrtem poglavju.

Avstrija, kot tudi ostale države pogodbenice, so zavezane pošiljati Generalnemu

sekretarju Sveta Evrope periodična poročila o politiki, ki jo izvajajo v skladu z drugim

delom listine o ukrepih za izvajanje določb iz tretjega dela listine, ki so jih sprejele.

Prvo poročilo morajo predložiti v enem letu po datumu, ko listina za zadevno

pogodbenico začne veljati. Druga poročila pa vsaka tri leta po prvem poročilu (čl.

15).21 Predložena poročila pregleda Strokovni komite (čl. 16), v sestavi iz po enega

člana iz vsake pogodbenice, ki jih imenuje Odbor ministrov (čl. 17)22. Strokovni

komite na podlagi prejetih poročil s strani pogodbenic in informacij, ki jih nanj glede

izvajanja sprejetih obveznosti držav iz tretjega dela listine« (čl. 16/2) lahko naslovijo

tudi organi ali združenja, ki so pravno veljavno ustanovljeni v eni od pogodbenic, ter

21 Vsa poročila morajo pogodbenice v skladu s členom 15/2 javno objaviti. 22 Odbor strokovnjakov deluje v skladu s poslovnikom (čl. 16/3). »Člani odbora so imenovani za dobo šestih let« z možnostjo relekcije (čl. 16/2).

53

na podlagi obiskov držav pogodbenic, kjer se Strokovni komite srečuje z oblastmi,

nevladnimi organizacijami in drugimi kompetentnimi organi. Na podlagi pridobljenih

informacij za Odbor ministrov pripravi evaluacijsko poročilo, kateremu priloži tudi

pripombe, ki jih na njegovo zahtevo o morebitnih nejasnostih dajo pogodbenice.

Odbor ministrov jih lahko javno objavi (čl.16/3). Odbor ministrov pa lahko pripravi tudi

priporočila državam pogodbenicam o dejanjih, ki jih je potrebno vključiti v njihovo

politiko, zakonodajo in prakso s ciljem usklajenosti z obveznostmi iz ELRMJ.

Generalni sekretar Sveta Evrope Parlamentarni skupščini vsake dve leti predloži

podrobno poročilo o izvajanju ELRMJ (čl.16/5), kar zagotavlja obveščenost članov

evropskih parlamentov o izvajanju ELRMJ in tako omogoči izvajanje političnih

pritiskov na nacionalne vlade, da sprejmejo ustrezne ukrepe, v kolikor so le-ti

potrebni.

Avstrija je prvo poročilo o izvajanju ELRMJ predložila v presojo 14. februarja 2003,

po letu dni, ko je ELRMJ v Avstriji stopila v veljavo. 10. septembra 2003 je Strokovni

komite Avstriji postavil dodatna vprašanja na njeno izhodiščno poročilo, na katera je

avstrijska vlada odgovorila 5. marca 2004. Strokovni komite je evaluacijsko poročilo o

izvajanju ELRMJ s strani Avstrije pripravil 16. junija 2004, Priporočilo Odbora

ministrov o izvajanju ELRMJ s strani Avstrije pa je bilo sprejeto 19. januarja 2005.

Drugo poročilo o izvajanju ELRMJ je avstrijska vlada oddala tri leta po prvem

poročilu, 12. decembra 2007 (v nadaljevanju 2. avstrijsko poročilo o izvajanju

ELRMJ). Strokovni komite je drugo evaluacijsko poročilo o izvajanju ELRMJ sprejel

10. septembra 2008 (v nadaljevanju 2. evaluacijsko poročilo Strokovnega komiteja o

izvajanju ELRMJ) in ga javno objavil 12. marca 2009, Odbor ministrov pa je drugo

priporočilo o izvajanju ELRMJ sprejel 11. marca 2009 (Council of Europe 2009a).

54

3.2.9 Kontrola »sveta modrih« zavezanosti avstrijske vlade vrednotam EU

V zadnji obravnavani sklop varstva slovenske manjšine v Avstriji lahko štejemo tudi

poglavje, ki zajema preučitev "sveta modrecev" zavezanosti avstrijske vlade

vrednotam EU.

Februarja 2000 je ÖVP, kljub močnemu nasprotovanju zveznega predsednika

Thomasa Klestila in domačim in tujim svarilom, sklenila »črno-modro« vladno

koalicijo z FPÖ. EU se je tako prvič v zgodovini obstoja soočila z dejstvom kako

ravnati v primeru prevzema oblasti skrajno desničarske stranke v eni od držav članic

EU, ki je v predvolilni kampanji javno propagirala proti tujcem in manjšinam sovražno

politiko. Na odkrite pojave nestrpnosti, rasizma in desnega populizma se je odzvalo

tako prebivalstvo Avstrije, kot tudi politični krogi držav članic EU. Svet ministrov EU je

Avstrijo politično osamil s prekinitvijo srečanj na najvišji ravni držav članic EU.

Avstrijska grožnja z napovedjo »veta« odločitvam EU pa je resno ogrozila delo EU ter

proces njene nadaljnje širitve, saj EU glavne odločitve sprejema s soglasjem vseh

držav članic. Kot rešitev iz nastale situacije je predsednik Evropskega sodišča za

človekove pravice Luzius Wildhaber ne predlog Evropske komisije in 14. članic EU

spomladi 2000 imenoval tričlanski »svet modrecev«, katerega naloga je bila preveriti

politično naravo FPÖ in zavezanost nove avstrijske vlade vrednotam EU, predvsem

pravicam manjšin, beguncev in priseljencev (Klemenčič in Klemenčič, 2006/07: 250).

V EU, ki je nastala kot gospodarska zveza, se je postavilo vprašanje, kako poseči v

primeru, ko država članica krši osnovne človekove pravice, kar je izrazito politično

vprašanje na področje katerih EU do tedaj ni posegala, niti ni imela pristojnosti držav

za ukrepanje. Šele v Amsterdamski pogodbi sprejeti 1. maja 1999 je prvič zapisano,

da EU temelji »na načelih svobode, demokracije, spoštovanju človekovih pravic,

osnovnih svoboščin in pravne države, kar so skupna načela držav članic« (6. člen).

Tričlanski »svet modrecev«, v sestavi Marti Ahtisaari (bivši finski predsednik), Jochen

Frowein (direktor nemškega inštituta Max Planck za primerjalno javno in mednarodno

pravo in bivši španski notranji minister) in Marcelino Oreja (bivši generalni sekretar

Sveta Evrope in prav tako bivši član Evropske komisije), je nalogo sprejel 12. junija

55

2000, poročilo pa je oddal tri mesece kasneje, in sicer 8. septembra. S predstavniki

koroških Slovencev in drugih narodnih manjšin se na njihovo veliko razočaranje na

prvem obisku Avstrije julija 2000 niso želeli sestati. Zgodovinarja dr. Valentina Simo,

predstavnika koroških Slovencev, so sprejeli na razgovor šele tik pred sprejetjem

poročila (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 250-251). Poročilo dela »treh modrecev«

vsebuje poglavje o zavezanosti avstrijske vlade pravicam manjšin in poglavje o

evoluciji politične narave FPÖ. Ugotovitve modrecev o pravicah manjšin bom podala

v tem poglavju, ugotovitve glede evolucije politične narave FPÖ pa v poglavju 4.1.5.

Glede standardov v zvezi s pravicami narodnih manjšin so »modreci« v Poročilu (12.-

13. odstavek) ugotovili, da je Avstrija, ena od 9 članic EU, ki so sprejele pomemben

dokument Sveta Evrope, Okvirno konvencijo za zaščito narodnih manjšin. Okvirna

konvencija je v Avstriji stopila v veljavo 1. julija 1998. Vse države članice so sprejele

tudi sklepni dokument OVSE o človeški dimenziji, sprejet na Kopenhagenski

konferenci junija 1990. V drugem poglavju Poročila (20.-29. odstavek), ki je

namenjeno obvezam avstrijske vlade glede pravic manjšin je najprej obravnavan

»Pravni sistem in dejansko stanje«. Ugotovili so, da v Avstriji obstaja sistem zaščite

narodnih manjšin že od prve svetovne vojne dalje in da sta z ADP priznani slovenska

in hrvaška manjšina, ki živita na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem in uživata

specifične kulturne pravice ter pravice s področja izobraževanja, kot tudi zakonsko

določene pravice do uradnega jezika v teh deželah. Poročilo navaja, da od leta 1976

avstrijska zakonodaja priznava različne skupnosti narodnih manjšin (Volksgruppen),

poleg tistih priznanih z ADP, ki imajo posebne značilnosti iz katerih izhajajo

specifične pravice, in sicer Hrvaško, Slovensko, Madžarsko, Češko, Slovaško in

Romsko manjšino. Številčno stanje teh manjšin je bilo na osnovi popisa prebivalstva

iz leta 1991, ki je ugotavljal uporabo manjšinskih jezikov različno od nekih drugih

ocen števila pripadnikov manjšin. Slovencev naj bi bilo 20.191 po popisu iz 1991, po

drugih ocenah pa 15.000 v vsej Avstriji. Izhajali so iz podatkov, ki jih je Republika

Avstrija navedla v prvem poročilu o izvajanju Okvirne konvencije za zaščito narodnih

manjšin, ki ga je oddala 30. junija 2000. Nadalje so ugotovili, da je poučevanje

manjšinskih jezikov možno na Gradiščanskem in Koroškem, na drugih področjih pa

za to obstajajo zasebne šole ter da je bil v šolskem letu 1998/99 zagotovljen pouk v

56

nemščini in slovenščini 1.620 otrokom. Da je Avstrijsko ustavno sodišče v več

razsodbah pojasnilo domet pravic manjšin iz ADP in da je v razsodbi z dne 19. marca

2000 razsodilo, da zakonodaja o dvojezičnem šolstvu v osnovnih šolah na Koroškem,

kjer bi moral biti pouk dvojezičen, enakovreden v nemškem in slovenskem jeziku ni v

skladu z ADP in da ta razsodba še ni v celoti izvedena na upravni ravni. V drugem

sklopu Poročila (25.-26. odstavek), ki se nanaša na novo manjšinsko določbo v

avstrijski ustavi so pozitivno ocenili 2. odstavek 8. člena ustave, ki je začel veljati 1.

avgusta 2000, s čimer je »v avstrijsko ustavno pravo vključena specifična ustavna

obveza za promocijo obstoja in dejavnost raznih skupin narodnih manjšin«. V tretjem

sklopu Poročila so glede »drugih ukrepov« v 27. odstavku ugotovili stanje glede

dvojezične topografije na Gradiščanskem za hrvaško in madžarsko manjšino: da je v

51. občinah na podlagi upravnega ukrepa z dne 21. junija 2000 nameščenih 260

dvojezičnih tabel z imeni krajev v dveh jezikih. Navajajo tudi, da je z »upravnim

ukrepom, ki bo začel veljati 1. oktobra 2000 avstrijska zvezna vlada za pripadnike

madžarske manjšine odobrila določila v zvezi z rabo madžarskega jezika v odnosih z

oblastmi«. V petem sklopu Poročila (29. odstavek) v sklepni ugotovitvi glede pravic

manjšin pa so ugotovili, da je manjšinska ustavna zaščita v Avstriji, ki jo zagotavlja

avstrijski pravni sistem v Avstriji širša kot v številnih drugih evropskih državah

(Brezigar 2000, 116-121).

Poročilo k zaščiti manjšin po mnenju Brezigarja (2000, 122) ni dodalo ničesar, kar ne

bi bilo že znano. Brezigar (ibid, 116-122) v kritiki besedila navaja nedoslednosti, ki

»izhajajo iz razkoraka med pravno osnovo in dejanskim stanjem« in pomanjkljivosti,

ki izhajajo iz »sektorialnih ukrepov, ki zadevajo samo nekatere manjšine in ne vseh«:

Poročilo (12.-13. odstavek) ne navaja, da je Avstrija zamudila rok enega leta za

oddajo poročila o izvajanju Okvirne konvencije, ki ga je Svetu Evrope oddala v uradni

angleški verziji šele 15. novembra 2000. V času nadzora »sveta modrecev« je z

uradnim poročilom zamujala že več kot leto dni. Prav tako Poročilo (20.-29. odstavek)

v drugem delu navaja le obstoj pravnega sistema za zaščito narodnih manjšin, ne

ugotavlja pa dejanskega stanja uresničevanja pravic slovenske in hrvaške manjšine,

ki živita na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem, in sicer na področju kulture,

izobraževanja in uradnega jezika. Poudarili so tudi, da je z ADP priznana slovenska

57

manjšina na Štajerskem, ki pa dejansko takrat še ni bila priznana. Niti v tej deželi ni

zakonske podlage za izvajanje pravice štajerskih Slovencev do uradnega jezika kot

ga navaja poročilo. Glede številčnega stanja manjšin naj bi obstajali dvojni uradni

podatki Avstrije, dvojnost pa kot kaže nadzornike ni zmotila. Da se je Slovenska

manjšina v približno desetih letih številčno zmanjšala za 25 odstotkov, to po mnenju

Brezigarja lahko pomeni le umetno zmanjševanje števila Slovencev ali pa zelo nizko

raven zaščite manjšine, po kateri se je vsak četrti Slovenec asimiliral. Kritično lahko

ocenimo, da je od šestih priznanih manjšin možnost poučevanja manjšinskih jezikov

dana samo Hrvatom in Madžarom na Gradiščanskem in Slovencem na Koroškem. O

obstoju morebitnih zasebnih šol ostalih manjšin pa ni podatkov. Modreci so kot

pozitivno ocenili novo manjšinsko določbo 8. člena v avstrijski zvezni ustavi, ki pa so

jo manjšine zahtevale tri leta. Nanj je vlada pristala šele po kritikah EU, da ne

spoštuje osnovnih človekovih pravic. Poročilo navaja tudi stanje glede dvojezične

topografije na Gradiščanskem za hrvaško in madžarsko manjšino, ne navaja pa

dvojezičnih napisov npr. na Koroškem, ki jo določa že stara zakonodaja in do danes

niso nameščeni. Prav tako niso omenili določil glede rabe manjšinskih jezikov, ki so

že v veljavi za druge manjšine, npr. za Koroške in Štajerske Slovence, in ali se ta

dejansko izvajajo.

Modreci so v 117. odstavku poudarili, da nimajo mandata, da bi se izrekli o ukrepih

sprejetih s strani 14 držav članic EU. Priporočili pa so naj se znotraj EU razvije

mehanizem za opazovanje in vrednotenje predanosti posameznih držav članic glede

upoštevanja skupnih evropskih vrednot. Zagovarjali so vpeljevanje procedure po 7.

členu Pogodbe o EU, ki bi preprečila podobno situacijo, kot je v Avstriji. Takšen

mehanizem bi omogočal odprt in nekonfrontiven dialog, za katerega bi se zavzemale

države članice. V 119. odstavku poročila so poudarili pomen obstoja institucionalne

ureditve znotraj institucij skupnosti, npr. ustanovitev pisarne za človekove pravice

znotraj Sveta, ki bi poročala Evropskemu svetu, imenovanje Komisarja odgovornega

za človekove pravice znotraj Komisije in povečanje aktivnosti, obstoječe EU

opazovalnice za rasizem in ksenofobijo, s sedežem na Dunaju, ali pa tudi ustanovitev

EU Agencija za človekove pravice.

Modreci so ocenili, da so sankcije štirinajsterice proti dunajski vladi neutemeljene ter

58

da avstrijska vlada ne ogroža evropskih vrednot in kršitev človekovih pravic. Romano

Prodi, tedanji predsednik Evropske komisije je na podlagi poročila ocenil, da ukrepi

proti Avstriji niso več potrebni. Septembra 2000 je EU sankcije proti Avstriji ukinila. S

sklepno ugotovitvijo modrecev, da je manjšinska ustavna zaščita v Avstriji, ki jo

zagotavlja avstrijski pravni sistem širša kot v številnih drugih evropskih državah pa je

bila lahko zadovoljna le Avstrijska vlada, ki že od nekdaj zagovarja svojo manjšinsko

politiko kot eno najboljših v Evropi, kar pa ni mnenje slovenske manjšine v Avstriji.

Predstavniki slovenske manjšine so poročilo ocenili kot »površno, pavšalno,

nediferencirano in zgrešeno«. Na podlagi njihove ocene bodo manjšine »svoja

prizadevanja za enakopravnost v bodoče še težje uveljavile kot doslej« (Malle v

Klemenčič in Klemenčič, 2006/07, 252). Klemenčič in Klemenčič (2006/07, 252)

pravita, da je »misija modrecev bolj ali manj zgrešila svoj namen. Mnenje Novaka

(2003, 94) pa je, da je Slovenija kot država zaščitnica svoje manjšine v Avstriji

zamudila priložnost, da bi EU opozorila na kršitve človekovih pravic njenih

pripadnikov.

59

4 ANALIZA URESNIČEVANJA DOLOČB 7. ČLENA ADP

V nadaljevanju bom s kritično analizo prikazala normativno zagotovljen in dejanski

položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem v smislu

zagotavljanja izvedbe posebnih pravic iz 7. člena ADP po posameznih odstavkih.

Analizirala bom tudi vsebinsko primerljive pravice iz OK in ELRMJ. Izhajala bom iz

neizpolnjenih obveznosti Avstrije do zagotovitve teh pravic, dodala pa bom tudi

ugotovitve »sveta modrih« o politični naravi FPÖ, kar mi bo v zaključku naloge

pomagalo potrditi uvodoma postavljeni hipotezi.

4.1 »Avstrijski državljani, pripadniki slovenske (…) manjšine na Koroškem, (…) in Štajerskem, uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku (tč. 1)«

Temelje pravice, pravico združevanja in zbiranja, pravico svobode izražanja mnenja

ter pravico do verske svobode, mišljenja in vesti avstrijski pravni red zagotavlja vsem

osebam, tudi pripadnikom manjšin v členih 9, 10 in 11 EKČP. Pravica pripadnikov

manjšin do zborovanja, združevanja, svobode izražanja, mišljenja je zagotovljena

tudi v 7. členu OK. 8. člen OK pa zagotavlja pravico do ustanavljanja organizacij,

društev in združenj.

4.1.1 Organizacije in združenja

Slovensko narodnostno skupnost na Koroškem danes zastopajo tri ločene

družbenopolitične organizacije s sedežem v Celovcu. Prva je leta 1949 ustanovljen

Narodni svet koroških Slovencev/Rat der Kärntner Slowenen (krajše NSKS)23, druga

pa je Zveza slovenskih organizacij/Zentralverband slowenischer Organisationen

23 NSKS je ob ustanovitvi je prevzel vrsto značilnosti predvojnih osrednjih organizacij Slovencev na Koroškem - Političnega gospodarskega društva za koroške Slovence in Prosvetne zveze (Vilhar 1993, 121) .

60

(krajše ZSO)24 ustanovljena leta 1955 (Austrian Centre for Etnic Groups. 1996, 20).25

Po razkolu znotraj NSKS je tretja manjšinska organizacija od leta 2003 Skupnost

koroških Slovencev in Slovenk/Gemeinschaft der Kärntner Slowenen und

Sloweninnen (krajše SKS), ki pa ji NSKS ob ustanovitvi ni priznavala zastopniške

vloge. 26

NSKS zastopa »tradicionalno bolj katoliško usmerjene koroške Slovence«. Tako kot

SKS se ima za predstavnika političnih, gospodarskih in kulturnih pravic ter interesov

Koroških Slovencev. V nasprotju z njim pa ZSO poudarja nadstrankarstvo in odprtost

do vseh demokratičnih strank, posebej še levosredinskih. Slovensko narodno

skupnost na Koroškem pojmuje kot del slovenskega in avstrijskega kulturnega

prostora, samo sebe pa kot samostojen političen subjekt, ki se zavzema za

medetično sodelovanje in multikulturnost. SKS pa je ideološko neopredeljena

zastopniška organizacija, prizadeva se »za dialog znotraj slovenske narodne

skupnosti«, kot tudi z večinskim narodom, za »sporazumno in mirno reševanje

odprtih vprašanj pravne zaščite in vsestranskega razvoja slovenske narodne

skupnosti na Koroškem« (Skupnost koroških Slovencev in Slovenk 2003; Sadovnik

2009).

Primarno se krovne organizacije ločujejo predvsem po političnih ciljih. ZSO zavrača

partikularne pravice narodne skupnosti in koncept kolektivnih pravic, NSKS ima za

cilj uresničevanje posebnih pravic manjšine in politično neodvisnost, v smislu

samostojnega političnega zastopstva. SKS pa se zavzema za uresničevanje tako

individualnih kot kolektivnih pravic manjšine ter za »skupno demokratično,

pluralistično zastopstvo koroških Slovencev«.

Petdesetletna dvotirna organizacijska struktura koroških Slovencev, ZSO in NSKS, je

slovenski narodni skupnosti na Koroškem povzročila neocenljivo škodo. Gre

predvsem za zapravljanje politične energije, porabljene za izboritev pristojnosti v

24 ZSO je bila ustanovljena pod pokroviteljstvom in s podporo komunističnega režima Slovenije in Jugoslavije in je nadaljevalka tradicije Demokratične fronte delovnega ljudstva in njene predhodnice Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško (Vilhar 1993, 231; Austrian Centre for Etnic Groups. 1996, 20). 25 NSKS je od ustanovitve 1949 do začetka 1960 predsedoval dr. Joško Tischler, 1960 – oktobra 1968 dr. Valentin Inzko, 1968-1972 dr. Reginald Vospernik, 1972 - 1976 ponovno dr. Joško Tischler, nasledil ga je dr. Matevž Grilc, nasledil ga je Rudi Vovk, marca 2000 – septembra 2001 Bernard Sadovnik, 2001- julija 2005 Jože Wakounik, 2005 – aprila 2009 dr. Matevž Grilc, od 1. aprila 2009 NSKS predseduje Karel Smolle. ZSO pa je od ustanovitve 1955 do maja 1982 vodil dr. Franci Zwitter, nasledil ga je Feliks Wieser, od leta 1992 je predsednik dr. Marjan Sturm. 26 Zaradi konflikta takratnega predsednika stranke NSKS Bernarda Sadovnika in Zbora narodnih predstavnikov, je septembra 2001 Bernard Sadovnik odstopil z mesta predsednika NSKS (Vouk 2009b). Predsednik SKS je od ustanovitve organizacije.

61

medsebojnih sporih. Praksa se nadaljuje tudi z ustanovitvijo SKS kot tretje

predstavniške organizacije. Želja po enotnem zastopstvu je ZSO in NSKS leta 1994

privedla celo do izvedbe izhodiščnih volitev o enotnem zastopstvu koroških

Slovencev med 1.1000 funkcionarji slovenskih združenj, ki naj bi jim glede na

pozitiven 90 odstotni rezultat ob 67 odstotni udeležbi sledile skupne demokratične

volitve, do katerih pa zaradi odklonitve sodelovanja s stani ZSO ni prišlo (Austrian

Centre for Etnic Groups 1996, 21). Kljub ideološkim razlikam se ZSO in NSKS

prizadevata za enotnost, kar z izjemo v letih 1989 -1999, dosegata v Koordinacijskem

odboru koroških Slovencev (krajše KOKS), ki kljub temu da vse tri predstavniške

organizacije v novejšem času vse tesneje sodelujejo še ne vključuje SKS.27 V KOKS-

u se NSKS in ZSO zavzemata za konstruktiven diskurz o pomembnih vprašanjih, za

katere sprejemata večinske odločitve. Rezultat njunih skupnih prizadevanj je

Spomenica koroških Slovencev z dne 11. oktobra 1955 avstrijski vladi, vladam štirih

zavezniških sil in Jugoslaviji o izvajanju 7. člena ADP, dopolnjena leta 1975, in

naslovljena na avstrijsko vlado, ki je še danes platforma narodnopolitičnih zahtev

koroških Slovencev (Vilhar 1993, 121 in 231).

ZSO in SKS pa se zavzemata za skupni usklajevalni organ med vsemi tremi

predstavniškimi organizacijami. Razširitev KOKS-a s predstavniki SKS-a naj bi bil

prvi korak do skupnega zastopstva slovenske manjšine na Koroškem.28 Alternativno

SKS predlaga ustanovitev Delovne skupnosti slovenskih političnih organizacij na

Koroškem, v katerem naj bi se usklajevala vsa pomembna manjšinska vprašanja.29

Organ dogovarjanja med ZSO in SKS je od februarja 2004 Usklajevalni odbor30, v

27 Jedro nesoglasij je bil vstop v sosvet pri Uradu zveznega kanclerja in različni pogledi na novelo Manjšinskega šolskega zakona za Koroško leta 1988. V tem času KOKS praktično ni deloval, Avstrija pa se je pri zavračanju zahtev sklicevala na njuno neenotnost. Do dogovora o oživitvi in reformi KOKS-a v smislu širšega demokratičnega soodločanja, po več kot desetih letih medsebojne blokade med osrednjima organizacijama, je prišlo oktobra 1999. Dogovorili sta se za t.i. razširjeni 60. članski KOKS (v katerem sta obe osrednji organizaciji zastopani s polovico članov), ki odloča v primeru, ko v navadnem šestčlanskem KOKS-u (v sestavi 6. članov: 3 NSKS, 3 ZSO) ne najdejo skupnega konsenza. Razširjeni KOKS lahko, z razliko od navadnega KOKS-a, odloča po večinskem principu, z izjemami - vprašanje financ, strankarsko-politične in ideološke opredelitve in organiziranosti obeh organizacij. 28 KOKS naj bi se dopolnil s tremi predstavniki SKS. »Dopolnjeni KOKS naj bi v skladu s predlogom ZSO in SKS odločitve sprejemal soglasno. Ko to ne bi bilo mogoče, naj bi sklepe z navadno večino sprejeli v razširjenem KOKS-u. Tega naj bi sestavljalo po 15 članov iz NSKS, ZSO in SKS« (SiOL.net, 2008). 29 »Po statutu v ožjem odboru skupnosti naj ne bi bilo preglasovanja ene organizacije, v razširjenem odboru pa naj bi bili veljavni sklepi z dvotretjinsko ali celo tričetrtinsko večino. Predsednik naj bi rotiral in bil vedno istočasno tudi predsednik Sosveta za slovensko narodno skupnost«. V Koordinacijskem odboru pa SKS predlaga tudi sodelovanje predstavnika Enotne liste in manjšinskih govornikov deželnozborskih strank. Takšna sprememba bi pogojevala tudi spremembo sestave Slomedie - družbe slovenskega tednika - v katero bi morali vključiti tudi Skupnost koroških Slovencev in Slovenk ter obe osrednji kulturni organizaciji. Z ureditvijo jasnega uredniškega statuta in s spremembo sestava družbe pa bi razrešili tudi trenutno težavno delovanje tednika Novice (Skupnost koroških Slovencev in Slovenk 2009). 30 Usklajevalni odbor sklepa z navadno večino glasov in šteje šest oseb, tri imenuje ZSO in tri SKS (Zveza slovenskih organizacij 2004). V kolikor ne dosežejo soglasja o načelnih vprašanjih odločajo v širšem Usklajevalnem odboru, ki šteje 30 članov, v katerega vsaka od organizacij imenuje polovico članov (Sturm 2009).

62

katerem se dogovarjata o njunih skupnih ciljih v prizadevanju »za širitev duha

strpnosti, demokracije in pravne države«, med katerimi je tudi krepitev vloge Sosveta

pri Uradu zveznega kanclerja (Zveza slovenskih organizacij 2004).

Slovensko narodno skupnost na Štajerskem zastopa leta 1988 ustanovljeno Kulturno

društvo člen 7 za štajerske Slovence/Der Artikel-VII-Kulturverein für Steiermark 31, ki

ima od leta 1993 v Gradcu tudi svojo pisarno. Cilj Kulturnega društva je zagovarjati

pravice zapisane v 7. členu ADP, podpora pouka slovenščine na avstrijskem

Štajerskem ter kulturno in znanstveno delo (Weitlainer 2009). Pridobitev društva je od

leta 1995 Pavlova hiša v Potrni pri Radgoni, prenovljena v kulturni dom s finančno

pomočjo iz Dunaja in Ljubljane. Hiša je spomenik kulturne dediščine in prostor za

srečevanje štajerskih Slovencev. Čeprav je bilo čutiti odpor štajerske deželne politike

do obstoja manjšine, je uradna Avstrija po osamosvojitvi Slovenije priznala

upravičenost delovanja Kulturnega društva člen 7 in s tem priznala tudi obstoj

slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem (Voglar 1997, 259). Leta 2001 je

takratna deželna glavarka Waltraud Klasnic prvič obiskala Pavlovo hišo, kar je

pomenilo formalno priznanje manjšine. Od takrat manjšina prejema finančno podporo

deželne vlade (Weitlaner 2009).

Vse štiri predstavniške organizacije Slovencev v Avstriji so članice Centra avstrijskih

narodnosti/Österreichisches Volksgruppenzentrum s sedežem na Dunaju, ki združuje

zastopniške organizacije avstrijskih narodnih skupnosti: Gradiščanske Hrvate,

Gradiščanske Madžare, koroške Slovence, štajerske Slovence, dunajske Čehe in

Slovake, Rome in Sinte (Vilhar 1993, 9).

Slovenska narodna skupnost na Koroškem in Štajerskem kot tudi vse ostale

avstrijske narodnostne skupnosti prejemajo skladno z določili 1. in 8.- 11. člena

Zakona o narodnostnih skupnostih (podpiranje obstoja, kulture, identitete in pravic

narodnih skupnosti), 19. člena Temeljnega državnega zakona (pravica do ohranjanja

in negovanja narodnosti in jezika), 2. odstavka 68. člena St. Germainske pogodbe

(sorazmeren del sredstev iz proračunov), 4. odstavka 7. člena ADP (pravica do

kulturnih ustanov) in 2. odstavka 8. člena Zveznega ustavnega zakona letna sredstva

zvezne vlade namenjena ohranjanju in varovanju njihovega jezika, kulture in

31 Od ustanovitve do septembra 2007 je Kulturnemu društvu predsedoval Branko Lenart, nasledila ga je mag. Susanne Weitlainer.

63

identitete (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 36). Osrednje organizacije

koroških Slovencev, Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko kulturno združenje po avstrijskih podatkih

prejemajo po 95.000 evrov letne finančne podpore za vzdrževanje infrastrukture,

Skupnost koroških Slovencev in Slovenk 65.000 evrov. Leta 2007 je

šestinsedemdeset registriranih organizacij slovenske narode manjšine na Koroškem,

skupaj s katoliško cerkvijo prejelo preko Urada zveznega kanclerja 1.140.000 evrov

iz zveznega proračuna za promocijo manjšin. Podporna sredstva prejemajo tudi od

zvezne dežele Koroške in od občin (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 120). Trikrat

višja letna sredstva prejemajo iz Slovenije preko Urada za Slovence v zamejstvu in

po svetu (Bojnec 2009). Na Štajerskem delovanje Kulturnega društva podpira zvezna

dežela iz proračuna za promocijo narodnih manjšin. Po avstrijskih podatkih so leta

2006 prejeli 12.000 evrov, leta 2007 pa 10.000 evrov finančne podpore

(Bundeskanzleramt Österreich 2007, 169). Finančna sredstva prejemajo tudi preko

Urada zveznega kanclerja, v letu 2008 so prejeli 60.000 evrov. Dvakrat višja sredstva

prejemajo iz Slovenije, preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu (Weitlainer

2009). Zvezne subvencije za ohranitev in razvoj kulture in tradicije avstrijskih manjšin

se od leta 1995 ne zvišujejo in ne usklajujejo z inflacijo, s čimer je seznanjen tudi

Svetovalni odbor (2008, 13-14) glede izvajanja 5. člena OK. Prav tako je seznanjen,

da je razdeljevanje sredstev za aktivnosti narodnih manjšin preko Urada zveznega

kanclerja netransparentno in nenamensko, zato je v 2. mnenju glede izvajanja OK

avstrijske zvezne oblasti pozval k sprejetju jasnih usmeritev glede distribucije teh

sredstev v sodelovanju s predstavniki manjšine.

4.1.2 Tisk in mediji v slovenskem jeziku

Svoboda komunikacij je v Avstriji zagotovljena z ustavnopravnimi določili 13. člena

Ustave, 10. členom EKČP in z Zakonom o avstrijski radioteleviziji (BGBl. 379/1984,

BGBl. I. 83/2001). Poleg 1. točke 7. člena ADP (pravica do tiska v lastnem jeziku) je

pravica do uporabe slovenskega jezika v tisku in medijih pravno podana tudi z 2.

odstavkom 19. člena TDZ (priznava uporabo jezikov narodnih skupin v "javnem

64

življenju"), 3. odstavkom 66. člena St. Germainske pogodbe (svobodna uporaba

kateregakoli jezika – v "tisku", na javnih shodih ali drugačni obliki objavljanja), 67.

členom (določilo o enakopravnosti) in 2. odstavkom 68. člena St. Germainske

pogodbe (finančna podpora narodnih skupin – tudi občil), kot tudi z 4. točko 7. člena

ADP (udeležba v kulturnih ustanovah) in 8. člena Zakona o narodnih skupnostih

(sredstva za podporo tisku in občilom) (Österreichisches Volksgruppenzentrum

2000a, 40-41). Pravica svobodnega izražanja vključno s svobodo mnenja ter

sprejemanja in posredovanja informacij preko javnih občil v jeziku manjšine, z aktivno

vlogo države pri dostopu in ustanavljanju je zapisana tudi v 9. členu Okvirne

konvencije ter v 11. členu Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih, ki

obravnava sredstva javnega obveščanja (glej izbrane pravice v poglavju 3.2.8).

Slovenska narodna skupnost na Koroškem je ob odsotnosti izdaje dnevnega

časopisja, ki ga dobiva iz matice Slovenije, preskrbljena z vsem drugim periodičnim

tiskom. Redno izhajata dva tedenska časopisa: slovenski cerkveni časopis Nedelja,

ki ga od 1926 izdaja katoliška cerkev, in Novice, ki ga izdaja družba SloMedia –

njena lastnika sta NSKS in ZSO. Novice32 so začele izhajati 11. aprila 2003 in so

nasledile dotedanji glasili obeh osrednjih organizacij, Slovenski vestnik, ustanovljen s

strani Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki ga je od 1955 izdajala Zveza

slovenskih organizacij, in Naš tednik, ki je bil od leta 1949 tednik NSKS (Narodni svet

koroških Slovencev 2006b; Vilhar 1993 161 in 202). SKS od januarja 2004 izdaja

Infolist »Skupnost« (Skupnost koroških Slovencev in Slovenk 2009; Sadovnik 2009).

V založbi Mohorjeve družbe izhaja tudi družinski mesečni časopis Družina in dom,

štirinajstdnevnik Mladi rod, s katerim mladi bralci dopolnjujejo izobraževalne zahteve,

ter občinski časopis Celovški zvon, z vsebinsko obravnavo kulturnih in političnih

zadev različnih regij južne Koroške, ki ga kvartalno izdaja Enotna lista. Poleg

omenjenih publikacij je pripadnikom slovenske manjšine na voljo tudi nekaj kulturnih

revij, na krajevni ravni občasne publikacije društev in političnih organizacij, ter

številne knjige v slovenskem jeziku, ki so v založbi Mohorjeve družbe, Založbe Drava

32 Novice so po lastni definiciji »nadstrankarski in ideološko usmerjen tednik za politiko, kulturo, gospodarstvo in druga družbena področja v slovenskem jeziku. So odprt, širok in sodoben medij, ki se razume kot instrument demokratičnega oblikovanja mnenj v odprti družbi na sečišču evropskih integracijskih procesov, katere del je tudi slovenska narodna skupnost na Koroškem. Hkrati so novice tudi spletni portal, ki v slovenščini in nemščini dinamično in dnevno aktualno posreduje informacije o Slovencih na Koroškem, o drugih manjšinah v Avstriji in o dogajanju v sosednjih regijah, ponuja seriozen dokumentacijski arhiv o manjšinskih vprašanjih in je tako tudi referenčni naslov za druge medije. Kot informacijski medij v tiskani in elektronski obliki podpira težnje slovenske narodne skupnosti na Koroškem« (Narodni svet koroških Slovencev 2006b).

65

in Založbe Wieser dostopne v Mohorjevi knjigarni in knjigarni Naša knjiga v središču

Celovca. Mogoče pa jih je kupiti tudi v številnih vaseh južne Koroške (Austrian Centre

for Etnic Groups 1996, 51).

Zakon o subvencioniranju tiska (BGBl. 136/2003) iz leta 2003 omogoča lažji dostop

do sredstev namenjenih za financiranje tiska narodnih manjšin. Medtem ko zakon

določa, da morajo imeti tedenski časopisi minimalno naklado 5.000 izvodov in dva

redno zaposlena novinarja, to po avstrijskih navedbah leta 2007 ni veljalo za tednike

narodnih manjšin. Slovenska tednika Novice in Nedelja sta bila financirana na

podlagi Zakona o subvencioniranju tiska iz leta 1985 (Bundeskanzleramt Österreich

2007, 119). Iz 2. evaluacijskega poročila o izvajanju ELRMJ glede izvajanj določila

člena 11-1/e-i ELRMJ, po katerem naj bi država omogočila ustanovitev oziroma

podporo vsaj enemu časopisu, pa je razvidno, da je bil Strokovni komite (2009, 40)

seznanjen tudi s spremembo pogojev za financiranje časopisov na Koroškem, pod

katerimi je situacija slovenskega osrednjega časopisa Novice vedno bolj kritična, saj

je časopis sedaj predvsem odvisen od finančne podpore iz Slovenije. Dežela

Koroška je sicer junija 2007 sprejela Sklad za promocijo tiska, vendar za financiranje

časopisa zahteva doseganje naklade treh odstotkov populacije Koroške, kar pa je za

slovenska tednika previsoko. To Strokovni komite obžaluje, zato je spodbudil oblasti

da zagotovijo informacijo glede slovenskih časopisov in sprejmejo ukrepe za

zagotovitev obstoja vsaj enega slovenskega časopisa.

Poleg tiskanih medijev in periodike Slovenska narodna skupnost na Koroškem

dosega raven obveščenosti v materinem jeziku tudi iz množičnih elektronskih

medijev. V okviru slovenske redakcije koroškega deželnega studia ORF v Celovcu je

vsako nedeljo ob 13.30 uri na sporedu polurna regionalna televizijska oddaja Dober

dan Koroška, ki jo predvajajo na 2. lokalnem programu ORF. Oddajo si je možno

ogledati tudi na internetni strani slovenskega sporeda koroškega deželnega studia

ORF (http://volksgruppen.ORF.at), ki je bila vzpostavljena maja 2004 v okviru skupne

internetne strani za vse narodne skupnosti v Avstriji, kar omogoča njen ogled tudi

Slovencem, ki ne živijo na Koroškem. Ponovitev oddaje predvaja tudi televizijski

program Radiotelevizije Slovenija. Slovenska manjšina na Koroškem se lahko

dnevno informira o tekočih dogodkih s področja narodnih manjšin tudi na teletekstu

66

ORF, na strani 639. Koroški deželni studio ORF je do februarja 2004 predvajal tudi

dnevno petdeset minutno radijsko oddajo v slovenskem jeziku, ki se je z letom 2004

razširila na dve uri. Njeno uvedbo je leta 1945 dosegel dr. Joško Tischler kot član

začasne koroške deželne vlade pri angleški zasedbeni oblasti. Želja koroških

Slovencev je bila, da se radijske oddaje razširijo, zato sta obe osrednji organizaciji

NSKS in ZSO v operativnem koledarju leta 1979 zahtevali celodnevni radijski

program v slovenščini in uvedbo televizijskih oddaj, slednje so bile uvedene leta 1989

(Narodni svet koroških Slovencev 2003b).

Konec oktobra 1998 sta začeli oddajati tudi zasebni regionalni radijski postaji, Radio

Korotan, ki je oddajal pretežno v slovenskem jeziku, in Radio Agora, ki je oddajal v

obeh deželnih jezikih. Slišni sta bili na celotnem poselitvenem prostoru Slovencev na

Koroškem, z celodnevnim oddajanjem - na skupni frekvenci oddajnika. Njuno

ustanovitev in možnost oddajanja je omogočila uvedba finančnih spodbud. V prvih

dveh letih je znašala za vsako po 5 milijonov ATS, v naslednjih letih se je občutno

znižala (Novak 2003; 229-230). V začetku julija 2001 sta pričeli sodelovati z javno

radiotelevizijo ORF; kooperacija med ORF-om, Korotanom in radijem Agora se je

imenovala Radio dva (Narodni svet koroških Slovencev 2003b). Sodelovanje s

privatnima radijema je omogočila sprememba Zakona o avstrijski radioteleviziji leta

2001, po katerem mora ORF za manjšine, za katere obstajajo narodni sosveti

pripravljati primeren del programov v jezikih narodnih manjšin (Svet Evrope 2006,

65). S koncem leta 2002 je ORF pretrgal sodelovanje, z izgovorom pomanjkanja

sredstev, so bile ukinjene vse podpore. Dejansko je bil glavni vzrok ukinitve

nesodelovanje koroških Slovencev pri nesprejemljivih predlogih vlade glede

dvojezične topografije (Novak 2003, 230). Delavci Radia dva so z dvema gladovnima

stavkama skušali radio rešiti, vendar je moralo vodstvo zaradi finančnih težav

oddajanje 11. julija 2003 prekiniti. Z željo rešitve radia so se zastopniki osrednjih

organizacij julija in septembra na Dunaju trikrat sestali z vodstvom ORF-a. O radiju je

razpravljal tudi Zbor narodnih predstavnikov NSKS, oba odbora ZSO ter ožji in

razširjeni Koordinacijski odbor koroških Slovencev. Rezultat teh pogovorov je bil, da

je ORF oblikoval na zasebni frekvenci AKO, ki je skupna družba Radia dva in Radia

Agora, osem urni slovenski program, Radio dva in Radio Agora pa po dve urni

67

slovenski program. Na deželni frekvenci se je razširila oddaja »Servus – Srečno –

Ciao«, v kateri naj bi se več poročalo o Slovencih in slovenskem jeziku na dve uri. Če

bi se ta dogovor razveljavil, bi začel veljati stari oddajni čas na deželni frekvenci z

dnevno slovensko petdeset minutno oddajo, slišno v vsej Koroški. Da se oddaje na

zasebni frekvenci slišijo na celotnem naselitvenem področju koroških Slovencev, je

ORF postavil pet pretvornikov. Radio dva je bilo mogoče poslušati na sedemdesetih

odstotkih koroškega ozemlja. Po novem je torej mogoče spremljati slovenske oddaje

dnevno po dvanajst ur, s čimer je nova ureditev prinesla izboljšanje in uspeh. Oddaje

so začeli predvajati 1. februarja 2004 (Narodni svet koroških Slovencev 2003b).

Dosežen dogovor je pozdravil tudi Svetovalni odbor (2008, 20), ki je preučil 2.

avstrijsko poročilo o izvajanju OK. Že junija je takratni deželni glavar Jörg Haider

zahteval, da naj ORF ukine oddajo »Servus – Srečno – Ciao« in da naj se ta oddaja

ne ocenjuje kot del manjšinskega sporeda. Gre za zahtevo, ki jo postavljajo tudi

domovinske organizacije z namenom, da se izbrišejo zadnji ostanki slovenščine z

deželne frekvence ORF. S tem je deželni glavar ponovno dokazal, komu veljajo

njegove resnične simpatije. Vsekakor ne tistim, ki se zavzemajo za enakopravno

sožitje na Koroškem in za krepitev jezika slovenske narodne skupnosti (Narodni svet

koroških Slovencev 2004b).

K sprejetju ustreznih ukrepov za povečanje prisotnosti manjšinskih jezikov v medijih,

zlasti z izkoriščanjem možnosti, ki so nastale z dopolnjenim zakonom o ORF

sprejetim 2001, je Avstrijo pozval tudi Svetovalni odbor (2008, 21-22) v 2. mnenju o

izvajanju OK glede implementacije člena 9. Svetovalni odbor je izrazil skrb nad

omejenostjo televizijskega programa ORF v jeziku narodne manjšine na eno uro

tedensko. Možnosti slišati manjšinski jezik na televiziji so po mnenju Svetovalnega

odbora zelo omejene. Prav tako je pozval oblasti, da se potrebe oseb, ki pripadajo

narodni skupnosti v relaciji s tiskanimi mediji ustrezno upoštevajo. Izrazil je tudi

zaskrbljenost glede Zakona o subvencioniranju tiska, ki omogoča tedenskim

časopisom lažji dostop do sredstev namenjenih za financiranje tiska narodnih

manjšin, v kolikor presežejo minimalno naklado, saj bodo posledično tedniki

slovenske manjšine prikrajšani za podporo koroških oblasti. Prav tako je bil Strokovni

komite (2009, 39) glede izvajanja določila iz člena 11-1/c-ii ELRMJ, po katerem naj bi

68

bilo uporabnikom slovenskega jezika omogočeno redno oddajanje televizijskih

programov v slovenskem jeziku že v prvem evaluacijskem poročilu (v točki 264),

seznanjen, da na Koroškem ni slovenskih televizijskih programov na privatnih

televizijskih postajah, zato je pozval avstrijske oblasti, da jih zagotovijo, ne da bi to

vplivalo na nivo obstoječega predvajanja na javni televiziji - 30 minut tedensko. Glede

na informacijo iz 2. avstrijskega poročila o izvajanju ELRMJ se situacija ni

spremenila.

Slovenska manjšina na južnem Koroškem lahko spremlja radijske in televizijske

oddaje tudi iz Slovenije, vendar le na delnem poselitvenem področju, saj signal RTV

Slovenije pokriva le del dvojezičnega področja Koroške. Do danes Republika Avstrija,

kljub večkratnim zahtevam slovenskih predstavniških organizacij, ni izvedla potrebnih

ukrepov, ki bi zagotovili sprejem signala na celotnem poselitvenem področju

(Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 41).

Na avstrijskem Štajerskem Kulturno društvo člen 7 od leta 1995 občasno izdaja

dvojezično informativno glasilo Signal, ki se prav tako financira iz zveznega

proračuna preko Urada zveznega kanclerja za promocijo narodnih manjšin (Austrian

Centre for Etnic Groups 1996, 152-153). Štajerskim Slovencem je dostopen tudi

tednik koroških Slovencev »Novice«. Svetovalni odbor (2008, 21) je še 2. poročilu

glede izvajanja 9. člena OK ugotovil, da na Štajerskem ni možno spremljati radijskih

in televizijskih programov iz tehničnih razlogov. Situacija se je nekoliko spremenila in

sicer so do nedavno štajerski Slovenci lahko gledali le satelitski televizijski program,

ki se je predvajal za Slovence na Koroškem (Bundeskanzleramt Österreich 2007,

167-168). Marca 2009 je avstrijska državna radiotelevizija ORF začela oddajati

nedeljsko polurno televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška - Dober dan, Štajerska«,

tudi za slovensko manjšino na avstrijskem Štajerskem, ki nastaja na slovenskem

uredništvu ORF v Celovcu in je razširjena oddaja koroških Slovencev s tematiko

dogajanja med štajerskimi Slovenci. Oddaja je vidna na jugu avstrijske Štajerske, na

območju Lučan, Radgone in Sobote. Jeseni 2009 je predviden tudi dnevni radijski

spored, ki ga bo prav tako oddajal studio ORF v Celovcu, na razširjeni skupni

frekvenci slovenskega uredništva ORF in zasebnih radijskih postaj Radio dva in

Agora. Slovenska manjšina na avstrijskem Štajerskem je s televizijskim programom

69

dobila medijsko oskrbo v slovenskem jeziku, saj doslej ni imela niti tiskanega glasila z

redno izdajo. Avstrijska državna radiotelevizija ORF je tako tudi za slovensko

manjšino na avstrijskem Štajerskem začela izpolnjevati zakonsko obveznost o

zagotavljanju medijske oskrbe v jezikih manjšin (Delo 2009; Weitlaner 2009).

4.2 »Avstrijski državljani slovenske (…) manjšine na Koroškem (…) in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem (…) jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, šolski učni načrti bodo pregledani in ustanovljen bo oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske (…) šole« (tč. 2) Manjšinsko šolstvo za koroške Slovence v Avstriji je v pristojnosti zvezne vlade in je

integrirano v celokupni avstrijski sistem izobraževanja z brezplačno devetletno šolsko

obveznostjo (Piskač in Domini 1990, 143). V smislu izvedbe mednarodnopravnega

ustavnega določila druge točke 7. člena ADP, ki je neposredno izvršljiva, ga

podrobno ureja izvedbeni Zakon o manjšinskem šolstvu za Koroško (BGBI. 101/59,

326/88, 420/90) in Koroški izvedbeni zakon o manjšinskem šolstvu (LGBl. 44/1959)

(Reiterer in drugi 2004, 253; Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 74).

Posebne pravice pripadnikov slovenske manjšine na področju manjšinskega šolstva

pa urejata tudi 2. in 3. odstavek 19. člena TDZ ter 1. odstavek 68. člena St.

Germainske pogodbe (olajšave pri učenju manjšinskega jezika v osnovnih šolah)

(Novak, 2003, 172). Od univerzalnih mednarodnih aktov pa 2. člen Mednarodnega

pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v povezavi z 14. členom EKČP

(osnovno nediskriminacijsko načelo) in druga odstavka 4. člena OK (spoštovanje

enakosti in nediskriminacije) ter 14. člena OK (pravica do izobraževanja v okviru

izobraževalnega sistema pogodbenice ob zadostni številčnosti), in 8. člen ELRMJ-

Izobraževanje (glej izbrane pravice v poglavju 3.2.8).

Glede na vsebino izobraževanja se šole v Republiki Avstriji delijo na splošno-

izobraževalne in strokovne šole ter zavode za izobraževanje učiteljev in vzgojiteljev.

Glede na stopnjo izobraževanja pa na osnovne, srednje in višje šole ter akademije

70

(Piskač in Domini 1990, 143). V skladu z 12. členom Zakona o manjšinskem šolstvu

za Koroško avstrijski šolski sistem omogoča na dvojezičnem ozemlju obvezno

šolanje poleg splošnih oblik na ljudskih in glavnih šolah z nemškim učnim jezikom

tudi na ljudskih in glavnih dvojezičnih šolah, ljudskih dvojezičnih šolah v okviru

dvojezičnih razredov, ter dvojezičnih šolskih oddelkih na dvojezičnih ljudskih šolah

kot tudi na oddelkih za pouk slovenskega jezika, ki so urejeni na glavnih šolah z

nemškim učnim jezikom.

Otroci pripadnikov slovenske manjšine se šolajo na dvojezičnih ljudskih šolah s

slovenskim in nemškim učnim jezikom ter na glavnih šolah z nemškim jezikom,

znotraj oddelkov za pouk slovenskega jezika. Za manjšinske šole se pripravljajo

posebni učni načrti ter učni cilji in vsebine (čl. 12/b), ki so enaki kot na ostalih

avstrijskih šolah. Pripravita ga Zvezno ministrstvo za pouk in kulturne zadeve in

Deželni šolski svet za Koroško. V Deželnem šolskem svetu skladno z določili

drugega odstavka 7. člena ADP in 31. člena Manjšinskega šolskega zakona za

Koroško deluje nadzorni oddelek za manjšinsko šolstvo z dvema inšpektorjema.

Nadzorni oddelek letno objavlja obsežno poročilo o stanju manjšinskega šolskega

sistema na Koroškem. Letna poročila so pripravljena na podlagi interne uradne

evalvacije in so uporabljena kot predpostavka za zagotovitev kvalitete in razvoja

manjšinskega šolskega sistema (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 106).

V nadaljevanju bom kompleksno dvojezično šolsko ureditev na Koroškem in

Štajerskem obravnavala glede na oblike vzgoje in izobraževanja, po posameznih

šolskih stopnjah, ki jo koroškim in štajerskim Slovencem na podlagi

mednarodnopravnih in ustavnih pravic zagotavlja izvedbena zakonodaja k 2. točki 7.

člena ADP oz. uradni šolski sistem. Opisala bom tudi alternativne oblike vzgoje, ki so

jih koroški Slovenci izven možnosti omenjenih pravnih okvirjev zaradi nujnosti

postavili sami.

71

4.2.1 Otroški vrtci

Slovenska narodnostna skupnost na Koroškem ni upravičena do dvojezične vzgoje v

otroških vrtcih na podlagi mednarodnopravnih izobraževalnih zagotovil ADP.

Avstrijsko zvezno pravo kot tudi koroško deželno pravo ustanavljanja javnih

dvojezičnih ali večjezičnih otroških vrtcev ne predvideva. Otroške vrtce lahko

prostovoljno ustanavljajo in vodijo le zasebniki ali občine na civilno pravni osnovi, ki

ga predvideva Koroški zakon o otroških vrtcih (LGBl. 86/92, 6/95) (Österreichisches

Volksgruppenzentrum 2000a, 79).

Ker koroški Slovenci kljub večletnem prizadevanju več desetletij niso imeli možnosti

dvojezične vzgoje v javnih otroških vrtcih, kar je pogojevalo slabo funkcionalno

znanje slovenskega jezika ob vstopu otrok v osnovno šolo, so sami zbrali velik del

sredstev za administracijo. Na podlagi Koroškega zakona o otroških vrtcih so na

civilnopravni osnovi sami uredili nujno potrebo po dvojezičnem otroškem varstvu. Do

danes je ustanovljenih devet zasebnih otroških vrtcev: dva v Celovcu in po eden v Št.

Petru pri Št. Jakobu v Rožu, Št. Primožu, Škofičah, Borovljah, Ledincah in v Dobrli

vasi (Reiterer in drugi 2004, 246).

Javnopravna dvojezična vzgoja je slovenski manjšini na Koroškem omogočena šele

v zadnjih letih. Na podlagi avtonomnih pristojnosti občin so ustanovljeni javnopravni

dvojezični otroški vrtci v naslednjih občinah: v Pliberku, Šmihelu nad Pliberkom,

Globašnici, Žitari vasi, Železni Kapli in Bilčovsu in večjezični slovensko-nemško-

italijanski vrtec v Velikovcu, ki je vrata odprl leta 2004 (Österreichisches

Volksgruppenzentrum 2000b, 118; Svet Evrope 2006, 110). Ustanovitev

večjezičnega vrtca je v 2. mnenju o izvajanju OK pozdravil tudi Svetovalni odbor

(2008, 29).

Za več kot štiristo otrok, v zasebnih in javnopravnih dvo- ali večjezičnih otroških vrtcih

skrbijo dvojezične vzgojiteljice. Slovenska narodna skupnost na Koroškem se zaveda

nujnosti javne predšolske dvojezične otroške vzgoje, ki je osnova za dvojezično

šolstvo, zato pričakujejo, da bo dežela v kratkem nujno javno dvojezično otroško

varstvo tudi ustrezno zakonsko uredila z novelo Koroškega zakona o otroških vrtcih,

72

za kar se prioritetno zavzemajo predstavniške organizacije koroških Slovencev in

Sosvet za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja na Dunaju

(Reiterer in drugi 2004, 246).

Koroške zasebne otroške vrtce, po izpolnitvi zakonskih pogojev - minimum 15

prijavljenih otrok v skupini - subvencionira deželna vlada, kar je tudi edina določba 1.

odstavka 22. člena Koroškega zakona o skladu za otroške vrtce (LGBl. 74/2001)

sprejetega leta 2001 v korist slovenske manjšine na Koroškem. Zasebni otroški vrtci

prejemajo dodatna sredstva tudi iz zveznih subvencij namenjenim narodnim

skupnostim (Reiterer in drugi 2004, 246 in 258). V letu 2007 so za promocijske

aktivnosti prejeli 137.987 evrov (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 88). Zvezna

vlada krije tudi kadrovske stroške kvalificiranih dvojezičnih vzgojiteljic kot tudi večji

del njihovega šolanja na državni izobraževalni ustanovi za vzgojiteljice v Celovcu,

kjer obstaja možnost pridobitve ustrezne strokovne izobrazbe za dvojezično vzgojo v

sklopu rednega izobraževanja. Slovenski jezik je izbirni, neobvezen predmet, v

katerem lahko opravljajo tudi maturo in s tem pridobijo ustrezno kvalifikacijo (Reiterer

in drugi 2004, 246 in 258).

Na avstrijskem Štajerskem ni dvojezičnih otroških vrtcev, katerih uvedba bi bila

znotraj rednega šolskega sistema nujna (Austrian Centre for Ethnic Groups 1996,

152-153). Svetovalni odbor (2008, 29) je v 2. mnenju glede izvajanja 15. člena OK

avstrijske oblasti pozval, da predšolsko izobraževanje zakonsko uredijo. V šolskem

letu 2004/05 je bilo iz dvojezičnih slovensko-nemških družin v obmejne avstrijske

vrtce vključenih osem otrok iz okraja Lipnica/Laibniz in štirje otroci iz okraja

Radgona/Bad Radkenburg. Avstrija trdi, da povpraševanja po dvojezičnih vrtcih ni kot

tudi ni povpraševanja po skupini, v kateri bi poučevala vzgojiteljica s slovenskim

materinim jezikom skupaj z vzgojiteljico z nemškim materinim jezikom. Možnost

organizirati predšolsko vzgojo v jezikih narodnih manjšin po avstrijskih navedbah s

finančno podporo za zasebne vrtce iz proračuna za promocijo narodnih manjšin

obstaja. Obstaja pa čezmejno partnerstvo, med občinskim vrtcem v Bad

Radkenbergu in vrtcem v Gornji Radgoni, katerega rezultat so številni skupni projekti.

Občasno tudi Bundesbildungsanstalt für Kindergarten pädagogik Mureck/Zvezni

inštitut za usposabljanje in pedagogiko v vrtcih iz Cmurka organizira skupne projekte

73

z vrtcem v Apačah. Na omenjenem inštitutu lahko dijaki izberejo slovenski jezik kot

izbirni predmet (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 166).

Glede uresničevanja določbe 14. člena OK (pravica do izobraževanja v jeziku

manjšine, na zasebnih in javnih šolah) je Svetovalni odbor (2008, 28-29) v svojem

drugem mnenju o izvajanju OK ocenil, da je poučevanje v dvojezičnih osnovnih šolah

na Koroškem oteženo zaradi različnega nivoja znanja slovenskega jezika, ki ga imajo

učenci. Zato podpira obiskovanje dvojezičnega predšolskega pouka, kar prispeva k

povečanju nivoja znanja manjšinskega jezika pred vstopom v osnovno šolo.

Svetovalni odbor je tudi ugotovil, da je na Koroškem delovanje zasebnih dvojezičnih

vrtcev, kljub podpori oblasti in Koroškim zakonom o skladu za otroške vrtce, odvisno

od spodbude slovenske manjšine. Financiranje, ki ga zagotavljajo oblasti, zadostuje

le za kritje stroškov vodenja obstoječih dvojezičnih vrtcev in ne vključuje pa sredstev

za predvidene vrtce. Po mnenju Svetovalnega odbora je ustanavljanje dvojezičnih

vrtcev odvisno predvsem od splošne atmosfere, ki prevladuje na lokalnem nivoju in

od volje lokalnih oblasti. Predstavnike slovenske manjšine je pozval, da nadaljujejo z

zahtevo po sprejemu zakona o dvojezičnih vrtcih. Oblasti pa pozval, da v tesnem

sodelovanju s predstavniki slovenske manjšine preučijo možnosti za sprejem

ustrezne zakonodaje in sprejmejo ukrepe za začetek izvajanja dvojezičnega

predšolskega pouka, s ciljem promocije širjenja in odmevnosti obstoječih pozitivnih

izkušenj ter zadostitve dolgoročnim potrebam.

4.2.2 Ljudska in glavna šola

3. oktobra 1945 je začasna avstrijska vlada izdala “Uredbo o novem oblikovanju

dvojezičnih šol na južnem ozemlju Koroške”, s katero so v takratnih 62 občinah južne

Koroške uvedli obvezno dvojezično slovensko-nemško šolo za vse učence ne glede

na njihov materin jezik. Nemško nacionalistične organizacije so proti takšni ureditvi

šolstva močno nasprotovale. Takratni deželni glavar Ferdinad Wedenig je pod

pritiskom nemško naciolnalističnih organizacij in koroškega deželnega šolskega

sveta 22. septembra 1958 izdal protizakonit administrativen odlok, s katerim je

74

razveljavil ustavno uredbo o obveznih dvojezičnih osnovnih šolah. Odpravljeno je bilo

načelo obveznega pouka v obeh deželnih jezikih. Starši so dobili pravico odjaviti

otroke od dvojezičnega pouka (Nećak 1985, 35 in 117).3311. novembra 1958 je

pokrajinski šolski svet izdal še en odlok, po katerem je bila že odjavljenim učencem

dana možnost ponovne prijave.34 Po izračunih koroških Slovencev se je od

dvojezičnega pouka zaradi različnih pritiskov odjavilo 57 odstotkov slovenskih otrok.

Z odlokoma so nasprotniki koroških Slovencev dosegli odpravo obvezne dvojezične

osnovne šole, ki je preprečevala ponemčevanje slovenskih otrok, po drugi strani pa

so razbili strnjeno ozemeljsko zaščito Slovencev, kar je ustvarilo videz njihove

raztresene poselitve. Zvezna vlada protizakonitih odlokov ni niti preklicala niti

razveljavila, temveč je načelni izhodišči obeh odlokov vnesla v Manjšinski šolski

zakon za Koroško (BGBI. 101/1959), ki je bil sprejet 19. marca 1959 (ibid, 120-123).

Z leti so se pravice slovenske manjšine pod pritiski nemško nacionalističnih

organizacij še ožile. Leta 1988 je bila na dvojezičnih ljudskih šolah izvedena šolska

reforma. Novela Manjšinskega šolskega zakona za Koroško (BGBI. 326/88) je, s

ciljem izboljšati pouk za prijavljene in neprijavljene otroke k dvojezičnemu pouku,

uvedla nov učni načrt za dvojezični pouk, z omejitvijo števila učencev v dvojezičnih

mešanih razredih na maksimalno dvajset, medtem ko je v ostalih enojezičnih razredih

maksimum trideset učencev. Ločitev učencev po učnem jeziku predvideva, da se v

mešanem razredu, v katerem je najmanj devet otrok prijavljenih ali neprijavljenih k

dvojezičnemu pouku, oblikujeta dva paralelna razreda (dvojezični in enojezični –

nemški). Druga novost, ki jo je prinesla spremenjena šolska zakonodaja, je pomoč

učitelja asistenta dvojezičnemu razredniku, ko ta poučuje prijavljene otroke v

slovenskem jeziku. Učitelj asistent se posveča neprijavljenim enojezičnim otrokom s

ciljem, da so v mešanih razredih vsi otroci za celoten čas pouka deležni pozornosti

učitelja. Nedvomno je novela Manjšinskega šolskega zakona pomenila poslabšanje

33 Od 12.774 otrok se je 10.588 učencev, po uradnih podatkih kar dve tretjini slovenskih šolarjev, odjavilo od dvojezičnega nemško-slovenskega pouka (Stergar 1984, 259). Protizakonitost odloka je potrdila vrsta avstrijskih pravnikov, saj ustavno pravne določbe, kar je bila uredba iz leta 1945, ni mogoče ukiniti z administrativnim odlokom, zato sta tudi obe osrednji organizaciji ZSO in NSKS v resoluciji z dne 30. septembra 1958 naslovljeni na zvezno in deželno vlado ogorčeni zahtevali naj zvezna vlada ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev protiustavnega odloka. Ugovoru koroških Slovencev se je pridružila tudi jugoslovanska vlada, ki je v noti 4. oktobra 1958 odločno protestirala proti ukinitvi dotedanjega osnovnošolskega sistema na Koroškem, saj je nova ureditev občutno zmanjševala dotedanje pravice slovenske manjšine na področju šolstva, z obravnavo slovenskega jezika kot tujega jezika, kar je v očitnem nasprotju s 7. členom ADP, katere protest je avstrijska vlada v odgovoru argumentirala kot neutemeljen, z obrazložitvijo da odlok v vsakem primeru varuje pravice slovenske manjšine na Koroškem (Nećak 1985, 119-120). 34 Možnost je izkoristilo le 213 učencev in tako je pri pouku v slovenskem jeziku v šolskem letu 1958/59 ostalo le 2.399 učencev, pri pouku v nemščini pa 10.375 učencev (ibid, 120).

75

za dvojezično šolstvo (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 77; Devetak in

drugi 1988, 15-19). Vse do šolskega leta 2001/2002 je Manjšinski šolski zakon za

Koroško omejeval pravico do pouka v slovenskem jeziku na ljudskih šolah le na prve

tri razrede. Z odločbo Ustavnega sodišča št. G 2-4/00-7 iz leta 2000 je bil del 16.

člena (1. stavek 1. odstavka) omenjenega zakona razveljavljen, pouk v slovenščini se

je začel izvajati tudi na četrti stopnji. Zakonodajalec je pravico do osnovnega pouka v

slovenskem jeziku na prvih treh stopnjah v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena

ADP nezakonito zožil, kar pomeni da je Avstrija četrt stoletja otrokom slovenske

manjšine kršila ustavno in mednarodnopravno zajamčeno pravico do osnovnega

pouka v materinem jeziku. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča je bila leta 2001

sprememba vnesena v Manjšinski šolski zakon za Koroško (BGBl. I 76/2001). Na

glavnih šolah z nemškim učnim jezikom pa je ureditev, ki je predvidevala slovenski

pouk v posebnih oddelkih z učenjem slovenskega jezika kot obveznega predmeta

štiri ure tedensko ostala nespremenjena (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 252-253

in 256; Piskač in Domini 1990, 143-144; Reiterer in drugi 2004, 258).

Slovenska manjšina na Koroškem se srečuje s številnimi težavami v okviru

manjšinskega šolstva. Že od leta 1997 so znani primeri, ko so bili v okrožju Velikovec

v dvojezičnih razredih nastavljeni le nemško govoreči učitelji, kar je v nasprotju z

zakonom o manjšinskem šolstvu. Enojezičnim učiteljem tako želijo zagotoviti položaj

razrednega učitelja v dvojezičnih razredih, dvojezični učitelji pa naj bi imeli status

pomožnega učitelja – asistenta posebej za otroke prijavljene k dvojezičnem pouku,

po možnosti za več razredov skupaj. Po prizadevanjih pokojnega Koroškega

deželnega glavarja Jörga Haiderja,35 ki je od leta 2004 hkrati opravljal tudi funkcijo

predsednika deželnega šolskega sveta, pa je bila želja spremeniti tudi postopek

imenovanja ravnateljev na ljudskih šolah. Do sedaj je bila praksa, da so morali biti

ravnatelji na območju dvojezičnega šolstva vseh dvojezičnih šol usposobljeni za

dvojezični pouk. Takšna ureditev naj bi se odpravila z objektivizacijo zakona, kar bi

bil korak nazaj v smeri marginalizacije dvojezičnega šolstva. Tovrstno prakso je kot

protipravno razsodilo tudi Ustavno sodišče po pritožbi podpredsednika NSKS in

odvetnika Rudi Vouka glede zasedbe ravnateljskih mest na ljudskih šolah v Ločah in

Diči vasi, kjer so 2004 nastavili enojezična ravnatelja z utemeljitvijo, da je ves 35 Haider je umrl v prometni nesreči 11. oktobra 2008. Njegov naslednik na funkciji deželnega glavarja Koroške je po predlogu BZÖ postal Gerhard Dörfler, Haiderjev dotedanji namestnik.

76

postopek objektivizacije "samovoljen" in da "krši pravico do enakosti državljanov pred

zakonom" (Narodni svet koroških Slovencev 2004a). Druga težava, s katero se

srečujejo koroški Slovenci, pa je zapiranje manjših dvojezičnih šol na avtohtonem

poselitvenem območju. Zaprtje šol je v začetku leta 2001 zahtevala deželna vlada od

občin in sicer naj bi zaprli vse šole, ki so imele v šolskem okolišu manj kot dvajset

učencev. Tovrstnih šol je bilo na Koroškem 39, med njimi tudi 23 dvojezičnih ljudskih

in šest glavnih. Razlog zaprtja so bili varčevalni ukrepi. Z novelo šolskega zakona, ki

je bila sprejeta aprila istega leta, je bila zahteva uzakonjena. Z začetkom šolskega

leta 2001/2002 sta bili tako ukinjeni dvojezični šoli na Komlju/Kömmel in v Šmerjeti

pri Pliberku/St. Margarethen. Dvojezične šole Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg,

Obirsko/Ebriach, Lepena/Leppen, Sele-Kot/ Zell-Winkel in Krčanje/Greutschach pa

so postale podružnične šole (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 256-257). Občini

Sele/Zell in Železna Kapla/Eisenkappel sta pred Ustavnim sodiščem sprožili celo

presojo ustavnosti glede preoblikovanja avtonomnih dvojezičnih osnovnih šol v

podružnične šole, v smislu zagotavljanja pravice iz 2. odstavka 7. člena ADP.

Ustavno sodišče je z odločbo B 1230/01 z dne 27. junija 2002 presodilo, da se

dvojezična osnovna šola lahko zapre, pod pogojem, da se pouk slovenskega jezika

nadaljuje v dvojezičnih razredih na podružnični šoli znotraj istega šolskega okrožja

(Bundeskanzleramt Österreich 2007, 31 in 92-93).

Na območju lokalne veljavnosti Zakona o manjšinskem šolstvu za Koroško obstaja

možnost dvojezičnega šolanja v slovenskem in nemškem jeziku na 74 ljudskih šolah

(šest razredov je na podružničnih šolah) in na dveh ljudskih šolah izven

veljavnostnega območja zakona, in sicer na Javni dvojezični ljudski šoli in Privatni

konfesionalni ljudski šoli Mohorjeve družbe v Celovcu (Bundeskanzleramt Österreich

2007, 106). Možnost učenja slovenskega jezika izven veljavnostnega območja

zakona je možna od leta 1989, ko je Ustavno sodišče z odločbo VfSlg12.245/1989

razveljavilo 11. člen Manjšinskega šolskega zakona za Koroško in možnost z novelo

zakona (BGBl. 1990/420) razširilo na celotno ozemlje Koroške (Österreichisches

Volksgruppenzentrum 2000a, 75). Vendar pa je po prvem odstavku 11. člena zakona

zahteva do dvojezičnega pouka na ljudskih šolah odobrena le, če se k dvojezičnemu

pouku prijavi najmanj sedem učencev, na glavnih šolah pa je potrebnih pet prijav. V

77

šolskem letu 2007/2008 je šole skupno obiskovalo 4.666 učencev, od tega je 1.892

učencev (40,55%) obiskovalo dvojezični pouk na 64 ljudskih šolah skupaj z petimi

razredi na podružnicah, 187 učencev pa je obiskovalo dvojezični pouk v šolah v

Celovcu. Dvojezično šolanje tako na ljudskih kot na glavnih šolah koristi vse več

učencev. Na 14 glavnih šolah se je v šolskem letu 2007/2008 slovenski jezik učilo

skupno 354 učencev, od teh se je 92 učencev k dvojezičnemu pouku prijavilo po

Manjšinskem šolskem zakonu za Koroško, 133 učencev je slovenščino izbralo kot

alternativni tuji jezik (namesto angleškega), 129 učencev pa se je učilo slovenščino

kot izbirni predmet (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 97-99). Od šolskega leta

1999/2000 naprej je beležena približno dve odstotna letna rast števila prijavljenih

otrok k dvojezičnemu pouku (ibid, 95-96). Dvojezično šolanje ni ekskluzivno,

obiskujejo ga lahko vsi otroci, ne glede na narodnost, s prijavo k dvojezičnemu

pouku, in sicer na vseh ljudskih in glavnih šolah, za katere je bil v začetku leta

1958/59 določen dvojezični pouk, v kolikor to želijo otrokovi pravni zastopniki

(Devetak in drugi 1988, 21).

Pedagogi koroških dvojezičnih ljudskih in glavnih šol pridobivajo ustrezno kvalifikacijo

za dvojezični pouk na Pedagoški univerzi v Celovcu, v Centru za večjezično in

medkulturno izobraževanje, z dodatnim izobraževanjem za dvojezični pouk in pouk

slovenskega jezika v okviru rednega študija. Obstaja pa tudi možnost opravljanja

strokovnega izpita za poučevanje v slovenskem jeziku, s predhodnim znanjem

slovenskega jezika na ravni mature. Za pomožne učitelje v mešanih razredih, za

katere se zahteva nivo pogovornega znanja slovenskega jezika, pa so organizirani

posebni tečaji, na katerih pridobijo znanja o kooperativnem delu dveh učiteljev. V

študijskem letu 2005/2006 se je na Pedagoški univerzi v Celovcu redno usposobilo

za dvojezične učitelje, ali opravilo tečaje dodatnega usposabljanja, 17 dvojezičnih

učiteljev in 11 pomožnih učiteljev, 2006/2007 14 dvojezičnih učiteljev in 9 pomožnih

učiteljev, 2007/2008 9 dvojezičnih učiteljev in 20 pomožnih učiteljev.

(Bundeskanzleramt Österreich 2007, 104-105). Dodatna oblika izobraževanja za

dvojezične učitelje ljudskih šol in učitelje slovenskega jezika na glavnih šolah je tudi

vsakoletni tradicionalni seminar slovenskega jezika v Sloveniji, ki ga kot sestavni del

čezmejnega sodelovanja na področju izobraževanja organizira Ministrstvo za šolstvo

78

in šport Republike Slovenije.

Uresničevanje pravice štajerskih Slovencev do osnovnošolskega izobraževanja v

njihovem maternem jeziku, kakor tudi dostop do sorazmernega števila srednjih šol ne

samo na njihovem avtohtonem poselitvenem prostoru temveč v vsej deželi Štajerski,

se ne izvaja. Avstrija tudi ni sprejela zakonodaje, ki bi materijo urejala. Slovenski jezik

se je možno učiti le kot prostovoljni izbirni predmet ali kot dve do trikrat tedenska

neobvezna vaja na 19 ljudskih in glavnih šolah. Na Bundes-Oberstufenreal

Gymnasium Bad Radkersburg (Višja zvezna gimnazija v Radgoni), ki jo obiskujejo

pretežno učenci iz obmejnih krajev iz Slovenije in na Höhere land und

forstwirtschafliche Schule Bruck an der Mur (Višja zvezna šola za gozdarstvo v

Cmurku) pa je slovenščina obvezni izbirni predmet. Po podatkih Kulturnega društva

člen 7 v šolskem letu 2008/2009 pouk slovenščine obiskuje 379 učencev (Weitlaner

2009). Izven tradicionalne poselitve štajerskih Slovencev, v Gradcu pa učenje

slovenskega jezika, slovenske kulture in zgodovine ni možno, kar je ugotovil

Svetovalni odbor (2008, 26) v 2. mnenju glede izvajanja 12. člena OK.

Svetovalni odbor (2008, 25-26) je v 2. mnenju o izvajanju OK glede izpolnjevanja 12.

člena OK, ki pripadnikom narodnih manjšin zagotavlja pravico do izobraževanja na

vseh nivojih, poudaril, da je zadovoljen z naraščanjem števila prijavljenih učencev k

dvojezičnemu pouku na Koroškem, čeprav je skupno število učencev v tej regiji v

trendu padanja. Svetovalni odbor je tudi seznanjen, da so načela medkulturnega

učenja obvezna sestavina učnih načrtov, vendar je učenje manjšinske zgodovine in

kulture neustrezno zastopano v učbenikih kot tudi v pedagoškem procesu. Zato je

oblasti pozval, da razvijejo interkulturne vsebine v učbenikih in učnih načrtih, da bodo

učenci dobili znanje o manjšinski kulturi, zgodovini in jeziku (tudi izven področja

njihove tradicionalne poselitve). Svetovalni odbor je prav tako seznanjen s

pomanjkanjem učiteljev z zadostnim jezikovnim znanjem za dvojezični pouk in učenje

manjšinskih jezikov, predvsem na nivoju srednjih šol. Seznanjen je tudi z dejstvom,

da na Koroškem ne zahtevajo več dvojezičnih ravnateljev na dvojezičnih šolah, zato

je v priporočilih oblasti spodbudil, da zagotovijo učiteljem v dvojezičnih šolah

ustrezno usposabljanje v manjšinskih jezikih (ibid, 26). Glede uresničevanja 14. člena

OK »o dvojezičnem izobraževanju na Koroškem« je izrazil skrb glede zapiranja

79

dvojezičnih šol na avtohtonem področju poselitve na Koroškem, kot tudi

preoblikovanje dvojezičnih šol v podružnične šole. Razumejo, da je ta proces

povezan s splošnim znižanjem števila učencev v regiji, kljub dejstvu, da je bila

dvojezičnim šolam omogočena organizacija pouka z manjšim številom učencev.

Svetovalni odbor želi, da se tovrstna praksa ne bi nadaljevala, saj po njihovem

mnenju obstoj dvojezičnih šol znotraj področja kjer se uporablja manjšinski jezik, ni

pomemben samo iz izobraževalnih razlogov ampak tudi za ohranitev jezika in

kulturne dediščine manjšine. V priporočilih je oblasti pozval, da upoštevajo potrebe

oseb, ki pripadajo narodnim manjšinam glede dvojezične izobrazbe v sklopu

osnovnih šol, k zagotovitvi še višjih pozitivnih rezultatov obstoječega sistema

dvojezičnega izobraževanja ter poskusom izognitve zapiranja dvojezičnih šol na

avtohtonem poselitvenem območju, kar je eden od načinov promocije jezika in

kulturne dediščine oseb, ki pripadajo narodnim manjšinam (ibid, 29-30).

4.2.3 Srednje in visoke šole

Mednarodnopravno ustavno določilo drugega odstavka 7. člena ADP, po katerem

imajo avstrijski državljani slovenske manjšine pravico do sorazmernega števila

lastnih srednjih šol, lahko smatramo za izpolnjeno. Leta 1957 je bila skladno z drugim

odstavkom 7. člena ADP in 24. členom Manjšinskega šolskega zakona za Koroško

ustanovljena Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu. Zvezna gimnazija je edina

splošno izobraževalna šola, na kateri poteka pouk izključno v slovenskem jeziku in je

nemški jezik le učni predmet. V šolskem letu 2007/2008 je Zvezno gimnazijo in

zvezno realno gimnazijo za Slovence v Celovcu obiskovalo 543 dijakov

(Bundeskanzleramt Österreich 2007, 99).

Leta 1999 je na gimnaziji pričel z izobraževanjem v štirih jezikih - slovenščini,

nemščini, italijanščini in angleščini - tudi tako imenovani Kugyjev razred, avtonomni

projekt gimnazije, katerega obiskujejo dijaki iz Koroške, Slovenije in Furlanije Julijske

Krajne.

V petdesetih letih delovanja se je na gimnaziji šolala več kot tretjina koroških

80

Slovencev, s čimer je gimnazija pomembno vplivala na socialno preobrazbo. Na njej

se je izšolal sloj slovenske inteligence, kar je slovensko narodno skupnost na

Koroškem na področju humanističnih poklicev izenačilo z večinskim prebivalstvom.

Na področju tehničnih poklicev pa še vedno obstaja velik zaostanek, saj na

Koroškem obstajata le dve srednji šoli in sicer jeseni 1990 ustanovljena Dvojezična

zvezna trgovska akademija v Celovcu in leto prej ustanovljena cerkvena Višja šola za

gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu, v katerih poteka pouk pol v

slovenskem in pol v nemškem jeziku. V šolskem letu 2007/2008 se je na Dvojezični

trgovski akademiji v Celovcu šolalo 159 dijakov, na Višji šoli za gospodarske poklice

pa 128 dijakov (ibid, 101-102).

Po zaključku višje srednje šole obstaja možnost študija slovenskega jezika za

koroške in štajerske Slovence tudi v okviru določenega univerzitetnega študijskega

programa na univerzah na Dunaju, v Gradcu, Innsbrucku in Celovcu, kot enega od

predmetov programa. Samostojni študij slovenskega jezika in ostale univerzitetne

programe in smeri lahko maturanti Slovenske gimnazije in ostali interesenti iz

Avstrije, absolvirajo na slovenskih univerzah v Ljubljani, Mariboru in Kopru, kjer je

vsako leto predvideno določeno število prostih študijskih mest tudi za zamejske

Slovence.

81

4.3 »V upravnih in sodnih okrajih Koroške (…) in Štajerske s slovenskim (…) ali mešanim prebivalstvom je slovenski (…) jezik dopuščen kot drugi uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini (…) ter v nemščini« (tč. 3)

4.3.1 Slovenščina kot drugi uradni jezik v upravnih in sodnih okrajih

Na ustavni ravni pravico pripadnikov slovenske manjšine v Avstriji do uporabe jezika

v poslovanju z oblastmi določajo 2. odstavek 19. člena TDZ (pravica do uporabe

"deželno običajnega jezika" v poslovanju z oblastmi), 4. odstavek 66. člena St.

Germainske pogodbe (»ustrezne olajšave« - uporaba tolmača pred sodišči) in 2.

odstavek 8. člena Zveznega ustavnega zakona iz leta 2000 (jezikovna in kulturna

raznolikost narodnih skupin). Od mednarodnih aktov pa 2. točka 5. člena EKČP (ob

odvzemu prostosti je vsakogar potrebno takoj obvestiti »v jeziku, ki ga razume«) s

pravico po 3. odstavku 6. člena (do »brezplačne pomoči tolmača«). 10. člen OK

zagotavlja pravico do rabe jezika v zasebnem in javnem življenju (ustno in pisno), z

zagotovitvijo brezplačne pomoči tolmača v kazenskih postopkih v kolikor pripadniki

manjšin ne obvladajo uradnega jezika države. ELRMJ pa v 9. členu - Sodne oblasti in

10. členu - Upravni organi in javne službe (glej izbrane pravice v poglavju 3.2.8).

Z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo 1. maja 2004 imajo vsi slovensko govoreči

državljani Evropske unije pravico do uporabe slovenščine na vseh uradnih mestih v

Avstriji.

Avstrijski zvezni parlament je že leta 1959 sprejel Zakon o uporabi slovenščine pred

sodišči (BGBI. 102/1959), ki naj bi bil izvedbeni zakon k delu določil tretje točke 7.

člena ADP (Grilc 1984, 130; Stergar in drugi 1984, 259). S sprejetjem omenjenega

zakona naj bi bilo rešeno vprašanje slovenščine kot uradnega jezika pred sodišči,

čeprav je vlada le šest dni po podpisu ADP med splošnimi pripombami na pogodbo, k

tej točki izdelala »razširjene pripombe« z ugotovitvijo, da je ta določba v delu

»uvajanja slovenščine kot uradnega jezika dodatno k nemščini na sodiščih in uradih

82

slovenskih in mešanih okrajev na Koroškem« neposredno izvedljiva in ne potrebuje

izvedbene zakonodaje. Njeno mnenje je 5. decembra 1956 potrdilo tudi avstrijsko

ustavno sodišče (Nećak 1977, 135-136).

Zakon o uporabi slovenščine pred sodišči je slovenski jezik derogiral na nivo

pomožnega jezika. Teritorialno dopustnost njegove uporabe pa omejil, čeprav je bila

teritorialna veljavnost 7. člena ADP določena z Uredbo o dvojezičnem šolstvu iz leta

1945, na sodišča le treh sodnih okrajev - Pliberk, Borovlje in Železna Kapla - od

skupno devetih, v katerih je slovenska manjšina na Koroškem po takratni ureditvi

živela. Kriterij za določitev okrajev je bila 20 odstotna klavzula na podlagi štetja

prebivalstva iz leta 1951. Prav tako je zakonodajalec, obseg uporabe zakona enako

kot pri šolskem zakonu časovno omejil z zahtevo po ugotavljanju številčnosti

manjšine. Zakon je v vseh poslovnih stikih s prvostopenjskimi sodišči, tako pri

verbalnem stiku z uradno osebo, pri postopkih v njenem jeziku, kot tudi pri sprejemu

vlog in izdaji odločb slovenščino upošteval le kot pomožni uradni jezik, za katerega je

predvidel uradovanje s prevajalcem, tako je vsa koroška sodna dvojezičnost slonela

na tolmačih in redkih dvojezičnih sodnikih (Grilc 1984, 130; Stergar in drugi 1984,

259). Pripadnikom slovenske manjšine je bila s tovrstno ureditvijo priznana le splošna

človekova pravica do prevajalca, ki je zajamčena vsem osebam na ozemlju Avstrije v

kolikor ne znajo nemškega jezika, ne pa posebna pravica do uporabe slovenščine

kot drugega uradnega jezika v upravnih in sodnih postopkih.

1976 sprejet Zakon o pravnem položaju narodnostnih skupin v Avstriji v poglavju

Uradni jezik (12-13. člen) ureja uporabo jezika manjšin v upravi in sodstvu. Za

realizacijo njegove vsebine je bila za slovensko narodnostno skupnost na Koroškem

sprejeta Uredba zvezne vlade št. 307 z dne 31. maja 1977 o določitvi sodišč,

upravnih uradov in javnih služb, pred katerimi je dovoljeno uporabljati slovenski jezik

kot uradni jezik dodatno k nemškemu jeziku (BGBl. 307/77, v nadaljevanju Uredba o

uradnem jeziku).

Po Uredbi o uradnem jeziku iz leta 1977 imajo koroški Slovenci pravico do uporabe

slovenskega jezika kot uradnega jezika dodatno k nemškemu pred občinskimi uradi

in občinskimi organi na območju političnega okraja Celovec podeželje/Klagenfurt

83

Land v občinah Žrelec/Ebenthal, Borovlje/Ferlach, Bilčovs/Ludmannsdorf in Sele/Zell

ter v političnem okraju Velikovec/Völkermarkt v občinah Pliberk/Bleiburg, Železna

Kapla-Bela//Eissenkappel-Vellach, Globašnica/Globasnitz in Suha/Neuhaus (člen

2/1). Slovenski jezik je kot uradni jezik dodatno k nemškemu dopuščen tudi v

političnem okraju podeželje/Villach Land v občinah Rožek/Rosegg in Št. Jakob v

Rožu/St. Jakob im Rosental (člen 2/2/1), na območju političnega okraja Celovec

podeželje/Klagenfurt Land v občinah Bistrica v Rožu/Feistritz im Rosental in Šmarjeta

v Rožu/St. Margareten im Rosental (člen 2/2/2) ter na območju političnega okraja

Velikovec/Völkermarkt v občini Žitara vas (člen 2/2/3). V občinah političnega okraja

Celovec podeželje/Klagenfurt Land in političnega okraja Beljak podeželje/Villach

Land se sme slovenski jezik kot uradni jezik dodatno k nemškemu uporabljati pred

organi policije (člen 2/3). Uporaba slovenskega jezika kot uradnega jezika dodatno k

nemškemu je dopustna vsem državljanom, ki živijo v omenjenih občinah pred

okrajnimi sodišči v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah ter pred okrajnimi glavarstvi

Beljak podeželje/Villach Land, Celovec Podeželje/Klagenfurt Land (z izjemo

ekspoziture Trg/Feldkirchen) in Velikovec/Völkermarkt (člen 3/1). Uporaba

slovenščine kot uradnega jezika je dopustna tudi pred deželnim sodiščem v Celovcu,

v kolikor gre za stranke z območja navedenih okrožij oziroma okrajnih sodišč

(Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 48).

Na območju Koroške obstaja približno sedemdeset uradov, pred katerimi imajo

pripadniki koroških Slovencev pravico do uporabe slovenskega jezika kot drugega

uradnega jezika. Avstrija je v 2. poročilu o izvajanju člena 10-1/a-iii in c in 2/b ter

člena 9-1/c-ii ELRMJ izpostavila, da se slovenski jezik lahko uporablja tudi pri

Vojaškem poveljstvu v Celovcu, pred Neodvisnim upravnim senatom Koroške in

Birojem za slovensko narodno skupnost pri Uradu koroške deželne vlade (krajše

Biro), ki je bil ustanovljen leta 1990 s ciljem da bi slovenski narodni skupnosti

omogočili boljši dostop do deželne uprave (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 109

in 111-112). Na spletni strani Biroja (http://www.volksgruppenbuero.at) lahko

pripadniki slovenske manjšine najdejo številne obrazce v slovenskem jeziku, kot so

prošnja za izdajo potnega lista, prošnja za izdajo osebne izkaznice v slovenskem

jeziku, prošnja za izdajo vozniškega dovoljenja, obrazec za prijavo bivališča in druge,

84

ki jih je Biro prevedel z namenom, da poveča funkcionalnost slovenščine kot

uradnega jezika (Biro za slovensko narodno skupnost 2009).

Določila Zakona o narodnih skupnostih, ki se nanašajo na upravna razmerja z

oblastmi in uradi glede uporabe slovenskega jezika kot uradnega jezika, pa so zelo

restriktivno interpretirana. Pripadniki manjšine imajo sicer pravico uporabljati svoj

jezik, ki mu je priznan status uradnega jezika pred določenimi uradi in sodišči

oziroma imajo pravico, da se njihove vloge pred priznanimi organi obravnavajo v

njihovem materinem jeziku, kot tudi pravico do zahteve prevoda formularja za

predpisane uradne tiskovine in pravico do dvojezičnih pisnih uredb izdanih s strani

predvidenih uradov. Izpostaviti je treba, da v teh primerih ZNS uvaja načelo

individualnega uveljavljanja jezika narodne skupnosti kot uradnega jezika za vsak

postopek posebej. V primeru, da uradniki ne obvladajo slovenskega jezika se jim

priskrbi uradnega prevajalca. Kar pomeni, da pravica do uporabe uradnega jezika, ki

je jezik narodne skupnosti, ni avtomatična in ni splošno zagotovljena. Tovrstno

poslovanje mnoge koroške Slovence odvrača od uveljavljanja pravice, ker posamezni

postopki zavlečejo tudi nekaj mesecev, zato se raje poslužujejo urejanja uradnih

zadev v nemškem jeziku. Posamezni uradi pa niti ne upoštevajo predpisov, tako da

morajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, v kolikor želijo doseči svojo ustavno

pravico po 7. členu ADP uporabiti pritožbena sredstva na Ustavnem sodišču

Republike Avstrije (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 48-49). Primer je

razsodba ustavnega sodišča V91/99 z dne 4. oktobra 2000, v »primeru Dobrla vas«,

ko je sodišče »razsodilo v prid dvojezičnemu uradovanju v občini Dobrla

vas/Eberndorf in o protiustavnosti Zakona o narodnih skupnostih«, ki ne upošteva

obstoječih mednarodnih obveznosti po 3. odstavku 7. člena ADP. Postopek pred

sodiščem je sprožil Rudi Vouk iz Dobrle vasi, ki je v neki gradbeni zadevi zahteval,

da se mu izda odločba v slovenskem jeziku. V primeru Dobrle vasi se je sodišče

sklicevalo na odločbo VfSlg. 12.836/1991 po kateri je za pojem »mešano

prebivalstvo« potreben »ne čisto nepomemben delež manjšinskega prebivalstva«.

Sodišče je ugotovilo, da je občina Dobrla vas ena od občin v kateri je bil delež

slovenskega prebivalstva pri vseh popisih od leta 1951 višji od 10%, kar zadostuje za

priznanje dvojezičnosti (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 254-255). Dotlej je za

85

pripustitev slovenščine kot uradnega jezika na občinski ravni veljala 20 odstotna

klavzula. Ustavno sodišče je 3. točko 2. odstavka 2. člena Uredbe o uradnem jeziku

razveljavilo in pravico do uporabe slovenskega jezika pred občinskimi uradi razširilo

na ves okraj Velikovec/Völkermarkt. Z odločitvijo ustavnega sodišča je v okraju

Velikovec zopet začel veljati 3. odstavek 7. člena ADP. Kot je kasneje ugotovil

strokovnjak za avstrijsko ustavno pravo Dieter Kolonovits sodišče ni v celoti

upoštevalo 7. člena ADP, čeprav se je nanj sklicevalo, ker le-ta »v nobeni točki ne

določa kakršnegakoli »števila« ali »znatnega deleža« slovenskega ali hrvaškega

prebivalstva« potrebnega za izvajanje pravic (Klemenčič in Klemenčič 2006/07,

255). Razsodba je imela rok izvedbe do 30. aprila 2001, vendar, kot je ugotovil

Svetovalni odbor (2008, 22-23) v drugem mnenju o izvajanju 10. člena OK, se ta še

vedno ne izvaja v celoti, predvsem v okraju Velikovec/Völkermarkt kjer lokalne oblasti

nočejo priznati slovenščine kot uradnega jezika. Prav tako je ugotovil, da zvezne

oblasti še vedno niso uresničile uredbe iz leta 1977, s katero je slovenski jezik

dovoljen kot uradni jezik dodatno k nemškemu pred navedenimi sodišči,

administrativnimi oblastmi in drugimi organi, kar je v zgoraj omenjeni odločbi

zahtevalo ustavno sodišče. Svetovalni odbor je mnenja, da je potrebno razjasniti

obveznosti lokalnih oblasti, kar bi zmanjšalo napetosti glede uporabe jezika na

nekaterih predelih Koroške. Ugotovili so tudi, da na Koroškem obstaja pomanjkanje

slovenskega jezika veščih uradnikov. Prav tako je po njihovem mnenju kompleksna

zakonodaja glede uporabe manjšinskih jezikov v odnosu z omenjenimi oblastmi,

organi in sodišči ovira za potencialne uporabnike. Uradne oblasti je pozval, da

zagotovijo polno izvajanje omenjene odločbe ustavnega sodišča in jezikovno

usposobijo javne uslužbence lokalnih oblasti za nemoteno komunikacijo s pripadniki

narodnih manjšin v njihovem jeziku.

Glede izvajanja člena 10-2/b ELRMJ (Administrativne oblasti in javne službe) pa je

Strokovni komite že v svojem prvem poročilu spodbudil avstrijske oblasti, da kot

prioritetno uresničijo odločitev ustavnega sodišča iz 4. oktobra 2000 in zagotovijo

možnost uporabe slovenskega jezika tudi v drugih občinah Koroške, ki izpolnjujejo

kriterij in niso navedene v uredbi iz leta 1977. Po informaciji naj bi se odločitev

ustavnega sodišča v tem času pričela izvajati le v občini Dobrla vas/Eberndorf, v

86

drugih občinah pa se še ne izvaja. Slovenski jezik se uporablja samo v govorni

komunikaciji in samo v tistih primerih, kjer stranke vedo, da uradnik govorno obvlada

slovenski jezik. Ne uporablja pa se v administrativnih postopkih številnih uradov v

Celovcu/Klagenfurtu, glavnem mestu Koroške, kjer imajo sedež številne slovenske

organizacije. Zato je avstrijske oblasti opomnil, da zagotovijo možnost ustnih in pisnih

prošenj v slovenskem jeziku v vseh občinah Koroške, kjer so Slovenci tradicionalno

prisotni (Strokovni komite 2009, 38).

Prav tako se dolžnosti izstavljanja matičnih listin v slovenščini ne upoštevajo. Na

zveznem nivoju centralizirane oblastne uprave, jeziki narodnih skupnosti že

načeloma niso dovoljeni kot tudi ne pri zadevah zbornic in drugih javnopravnih

interesnih ustanovah. Na temelju prevladujočega pravnega mnenja, da je uporaba

določil tretjega odstavka 7. člena ADP vezana zgolj na zadeve državne uprave,

ostajajo vse zadeve upravnega urejanja civilno-gospodarske pobude v domeni

nemškega uradnega jezika. To stališče je posebej problematično, saj ostaja

pravnemu nestrokovnjaku nejasno v katerih zadevah nastopajo oblasti v vlogi

upravnega organa ali kot organa prisilne izvršilne oblasti, in kdaj ravnajo po pravilih

civilnega prava. Takšna ureditev pomeni neenako raven zaščite znotraj avtohtonega

naselitvenega ozemlja slovenske narodne skupnosti. Prav tako se sam način

urejanja oz. določanja uradnega jezika izmika kakršnikoli logiki, saj so celo sosedje iz

istega kraja deležni različnih pravil obravnave zgolj zaradi lokalne razmejitve med

občinami. Okrajne in deželne oblasti vloge fizičnih oseb iz območij, ki jim ni priznan

status dvojezičnosti, zavračajo z utemeljitvijo, da zanje uporaba slovenščine ni

uradno dopustna. Nejasnost je razjasnilo ustavno sodišče z odločbo B2611/96 z dne

2. oktobra 1999, z obrazložitvijo, da je potrebno zaradi namena, zaradi katerega so

bila sprejeta določila Zakona o narodnih skupnostih, pred zveznimi in deželnimi uradi,

kjer je uporaba slovenskega jezika kot uradnega jezika mogoča, to možnost

omogočiti tudi osebam, ki prihajajo iz okrožij z nepriznanim statusom dvojezičnosti

(Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 48-49).

Nedoslednost zakonodajalca je očitna tudi na področju uporabe slovenskega jezika

pred sodnimi oblastmi. Kot primer, pripadnik slovenske manjšine iz občine Galicija

lahko uporablja slovenski jezik kot uradni jezik pred sodišči, čeprav ima stalno

87

prebivališče v občini, ki ji ni priznan status dvojezičnosti. Nasprotno pa predstavniki

slovenske manjšine iz občin Bilčovs, Žrelec, Šentjakob v Rožu in Rožek živijo v

uradno priznanih dvojezičnih občinah in jim uporaba slovenskega jezika pred sodišči

ni dovoljena (ibid, 49). Pred sodišči je slovenski jezik kot uradni jezik k nemškemu

dopustno uporabljati tako v civilnih kot v kazenskih postopkih, ki so določeni z

Uredbo o uradnem jeziku (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 107-108). Avstrijske

oblasti pa še vedno niso sprejele ustreznih ukrepov glede zagotovitve in izvedbe

uporabe slovenščine v administrativnih postopkih, predvsem pred Neodvisnim

upravnim senatom Koroške, kjer se slovenščina kot uradni jezik v praksi uporablja le

občasno. Zato je Strokovni komite (2009, 36) v 2. poročilu o izvajanju ELRMJ

avstrijske oblasti glede izvajanja določil člena 9-1c/ii ponovno pozval k izvedbi.

Sodišča kot veljavne upoštevajo vse dokumente in dokaze v slovenskem jeziku, v

pisni ali ustni obliki in sama krijejo stroške prevoda in tolmačev (Bundeskanzleramt

Österreich 2007, 107-108). Pred okrajnimi sodišči Pliberk, Železna Kapla in Borovlje

poteka uporaba slovenskega jezika kot drugega uradnega jezika brez težav, saj

sodniki slovenski jezik obvladajo (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 49).

Okrajno sodišče Pliberk zaposluje tri osebe, okrajno sodišče Železna Kapla štiri

osebe, ki obvladajo slovenski jezik. Med zaposlenimi na obeh sodiščih sta

predsednik okrajnega sodišča in vodja urada okrajnega sodišča. Na okrajnem

sodišču Borovlje pa slovenski jezik obvlada pet oseb, med njimi so predsednik

okrajnega sodišča, sodnik in vodja urada okrajnega sodišča (Bundeskanzleramt

Österreich 2007, 108). V kolikor želi stranka uveljavljati slovenski jezik kot drugi

uradni jezik pred deželnim sodiščem Celovec pa je potrebno že sodelovanje

prevajalcev oziroma tolmačev. Pred okrajnimi sodišči Velikovec, Celovec, Beljak in

Šmohor, ki so pristojna za večji del dvojezičnega območja, pa slovenski jezik kot

uradni jezik ni dopusten (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 49). Na treh

okrajnih sodiščih Borovlje, Železna Kapla, Pliberk, kjer je dopustna uporaba

slovenskega jezika kot uradnega jezika k nemškemu je leta 2000 potekalo 158

postopkov v slovenskem jeziku, leta 2001 – 83, leta 2002 - 69, leta 2003 – 89 in leta

2004 – 100 postopkov (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 109).

Pravica do uporabe slovenskega jezika kot uradnega jezika na uradnih mestih v delih

88

Štajerske, kjer je populacija slovenska ali etnično mešana, se po določilih 3. točke 7.

člena ADP ne uresničuje.

4.3.2 Dvojezične označbe in napisi topografskega značaja

Ureditev dvojezične topografije zajeta na ustavnopravnem nivoju je določena s 3.

odstavkom 66. člena St. Germainske pogodbe, ki določa pravico do svobodne

uporabe »deželno običajnega jezika«, drugim odstavkom 19. člena TDZ, 2.

odstavkom 8. člena Zveznega ustavnega zakona (jezikovna in kulturna raznolikost

narodnih skupin) in 10. členom EKČP (pravica do zasebnih napisov v lastnem jeziku)

(Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 52). V 2. odstavku 11. člena OK je

zagotovljena pravica do nameščanja topografskih označb in napisov v jeziku manjšin.

Dvojezično območje Koroške je jasno določeno z Uredbo o dvojezičnem šolstvu iz

leta 1945, vendar Avstrija tega teritorija ni nikoli priznavala. Z izvedbeno zakonodajo

je to ozemlje samovoljno krčila in odlašala z izvedbo jasno določene pravice, tako da

dvojezični topografski napisi še do danes niso v celoti postavljeni. Avstrijski

parlament je že 6. julija 1972 sprejel Zakon o dvojezičnih topografskih napisih, ki je

določil 205 naselij v 36 občinah zahodne Koroške, ki naj bi imeli dvojezične

topografske napise, po kriteriju 20 odstotnega deleža slovenskega prebivalstva v

okrožju iz ljudskega štetja leta 1961 (Pleterski 2000, 214). K slovenski manjšini so

prišteli le slovenske jezikovne popisne kategorije, nenemške vključno z »windisch«

so bile izvzete (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 109). Poskus postavitve dvojezičnih

krajevnih napisov se je sprevrgel v pravo »vojno proti krajevnim napisom«, znameniti

in v svet odmevajoči »Ortstafelsturm«, ki je nesporno največji škandal in moralno-

politični madež druge avstrijske republike, o katerem se je razpisala evropska

znanost in publicistika, saj so nacistične tolpe vse dvojezične napise ob pasivnosti

oblasti odstranile (Nećak 1985, 148-152). V tem času je zvezna vlada

Socialdemokratske stranke Avstrije/Socialdemokratische Partei Österreichs (krajše

SPÖ) pod vodstvom kanclerja Bruna Kreiskyja ustanovila posebno »študijsko

komisijo« za vprašanja slovenske manjšine na Koroškem. Ker pa je bil eden od

89

njenih članov predsednik koroških »vindišarjev« so Slovenci sodelovanje v tej komisiji

zavrnili. Septembra 1973 so vstopili v kontaktni komite s predstavniki avstrijske vlade.

Manjšinsko politiko je v tem času narekovala FPÖ, ki je svoje predstave usklajevala s

predstavami protislovenskih organizacij na Koroškem. Ko je zvezna vlada klonila

pritisku nemških organizacij in opozicijskima strankama ÖVP in FPÖ in napovedala

ugotavljanje manjšine v obliki »štetja posebne vrste«, ki naj bi bil pogoj za uresničitev

7. člena ADP ter 7. julija 1976 sprejela Zakon o narodnih skupnostih, so koroški

Slovenci komite zapustili (Voglar 1991, 302; Klemenčič in Klemenčič 2006/07,95-96).

Zakon o narodnih skupnostih je razveljavil Zakon o dvojezičnih topografskih napisih

iz leta 1972. Za uresničitev ZNS (čl. 12), ki je predvideval postavitev dvojezičnih

krajevnih napisov v krajih, kjer živi vsaj 25% slovenskega prebivalstva, sta bili s strani

zvezne vlade 31. maja 1977 sprejeti dve uredbi. Z Uredbo o določitvi območij za

namestitev topografskih napisov v nemškem in slovenskem jeziku (BGBl. 306/1977)

so na podlagi popisa posebne vrste iz leta 1976 določili 8 občin oziroma dele občin

(saj so bile nekatere po podpisu ADP ukinjene), v katerih naj bi postavili dvojezične

oznake in napise topografske narave. Z Uredbo o določitvi slovenskih oznak za

krajevna imena (BGBl. 308/1977, krajše Topografska uredba) pa so v teh 8 občinah

določili 91 krajev, ki so dobili pravico do postavitve dvojezičnih topografskih oznak v

dveh političnih okrajih (v političnem okraju dežele Celovec/Klagenfurt Land:

Žrelec/Ebenthal 7, Borovlje/Ferlach 4, Bilčovs/Ludmansdorf 17, Sele/Zell 7 in v

političnem okraju Velikovec/Völkermarkt: Pliberk/Bleiburg 28, Železna Kapla-

Bela/Eisenkappel-Vellach 13, Globašnica/Globasnitz 9, Suha/Neuhaus 6). Od

skupno več kot 800 krajev, glede na območje veljavnosti Uredbe o dvojezičnem

šolstvu iz leta 1945 avtohtone slovenske poselitve so takrat dejansko postavili le 73

dvojezičnih krajevnih napisov. (Bohte 1984, 119-120; Urad za Slovence v zamejstvu

in po svetu 2009; Klemenčič, 2007 183-186). Dejansko sta bili obe uredbi v neskladju

z ADP. Tudi Zakon o narodnostnih skupnostih, ki ni le prostorsko temveč tudi

vsebinsko pomanjkljiv, saj ne predvideva ostalih dvojezičnih oznak topografske

narave kot so dvojezični smerokazi, dvojezične označbe uradnih poslopij itd., ki z

redkimi izjemami (pri dvojezičnih napisih na šolah) niso postavljeni.

90

Določila Topografske uredbe in ZNS, ki so določala naselja za dvojezične krajevne

napise na Koroškem, so kljub protestom slovenske manjšine in avstrijske ter

mednarodne javnosti ostala v veljavi do decembra 2001 (Klemenčič 2007, 186). 13.

decembra 2001 je Ustavno sodišče 25 odstotni cenzus “znatnega števila” prebivalcev

za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov z odločbo št. G 213/01-18, V 62, 63/01-

18 razglasilo za protiustavnega. S tem je sodišče ugodilo pritožbi Rudija Vouka, ki se

je nanj obrnil, ker je bilo ime naselja Škocjan/St. Kanzian na plačilnem nalogu, ki ga

je prejel zaradi prometnega prekrška prekoračitve hitrosti napisano samo v nemškem

jeziku, ne pa tudi v slovenskem jeziku kot je določeno v 3. odstavku 7. člena ADP.

Prag za postavitev dvojezičnih topografskih napisov pa je znižalo na 10 odstotkov ob

upoštevanju podatkov štetij prebivalstva od leta 1951 dalje ter kot protiustavno

razveljavilo 2. točko 1. odstavka 2. člena ZNS in drugo točko prvega člena

Topografske uredbe, ki je določala kraje v občinah političnega okraja Velikovec. Rok

popravka določil Zakona o narodnih skupnostih je bil po odločbi ustavnega sodišča

do 31. decembra 2002 (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 260-261). Leta 2002

sprejeta novela Topografske uredbe (BGBl. II 37/2002) je pravico do dvojezične

topografije razširila na ves okraj Velikovec/Völkermarkt, vendar brez navedbe občin,

v katerih naj bi se dvojezični napisi postavili.

Deželni glavar Haider je še pred odločitvijo ustavnega sodišče izjavil, da morebitnega

znižanja klavzule 25 odstotkov ne bo upošteval. Na odločitev se je burno odzval,

zahteval je odstop predsednika ustavnega sodišča Ludwiga Adamovicha, proti čemur

je odločno nastopil zvezni kancler Wolfgang Schϋssel. Napovedal je »konferenco

konsenza«, na kateri naj bi poleg kanclerja sodelovali še predstavniki zveznih in

koroških političnih strank, koroške deželne vlade, koroških Slovencev ter Kärntner

Heimatdiensta in Zveze koroških brambovcev/Kärntner Abwehrkämpferbunda (krajše

KAB) s ciljem uresničevanja razsodbe ustavnega sodišča iz leta 2001 (Klemenčič in

Klemenčič 2006/07, 261-262; Klemenčič 2007, 186).

Konferenca konsenza je v letu 2002 potekala v treh ciklih. Po treh zasedanjih

konference - 25. aprila, 12. julija in 11. septembra - do sporazuma ni prišlo (Urad za

Slovence v zamejstvu in po svetu 2009; Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 264-268).

Koroški Slovenci so junija 2002 podali svoj predlog ureditve dvojezične topografije, ki

91

je predvidel dvojezične krajevne napise za 394 naselij južne Koroške, na podlagi

popisa prebivalstva iz leta 1971, ki je zajemal kraje z več kot 10% prebivalstva.

Predlog zveznega kanclerja, ki ga je pripravil pooblaščenec prof. Stefan Karner, pa je

predvidel postavitev 158 dvojezičnih napisov (skupaj z že obstoječimi), čeprav bi jih

po štetju 1971 (podlaga Zakonu o narodnih skupnostih iz leta 1976) moralo biti 394

(osnova 10 odstotkov), po štetju 1951 pa več kot 800. Krajevne napise naj bi postavili

postopoma, v več let trajajočem časovnem obdobju do konca leta 2009, v letno

določenih kvotah. Predlog je vseboval tudi tako imenovano "klavzulo o odprtju", na

podlagi katere bi imela slovenska manjšina pravico tudi po letu 2009 zahtevati

postavitev novih dvojezičnih napisov, vendar pa postopek, po katerem bi bilo mogoče

na zahtevo določenega deleža prebivalstva določenega kraja postaviti še dodatne

dvojezične napise, ni bil pravno dodelan (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 278-279;

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu 2009). Karnerjev kompromisni predlog so

podprli vsi udeleženci konference konsenza razen KAB-a, kasneje je od predloga

odstopil tudi deželni glavar Haider in NSKS, ki je zahteval postavitev 394 dvojezičnih

krajevnih napisov v vseh krajih z več kot 10% slovenskega prebivalstva (Urad za

Slovence v zamejstvu in po svetu 2009). Poleg tega bi bili morali koroški Slovenci

podpisati izjavo, da je člen 7 ADP izpolnjen, kar je bilo za koroške Slovence

nesprejemljivo (Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 278).

Konferenca konsenza leta 2002 ni prinesla napredka na področju dvojezične

topografije, nadaljevala se je v letu 2005 (13. marca in 29. aprila) s ciljem urediti

vprašanje dvojezične topografije še pred praznovanjem petdesetletnice podpisa

ADP. Demonstrativno je bilo postavljenih le pet krajevnih napisov v treh koroških

občinah (Borovlje, Suha in Bilčovs) od skupaj 20 manjkajočih po Topografski uredbi

iz leta 1977. Štiri dvojezične krajevne napise v krajih Slovenji Plajberk/Windisch

Bleiberg, Kajzaze/Edling, Spodnja Vesca/Niederdörfer, Potok/Bach so postavili 12.

maja, v navzočnosti vseh udeležencev konference konsenza in kanclera Schüssla.

Slovesnost postavitve krajevnega napisa v Žvabeku/Schwbegg pa je bila zaradi

protesta nestrpnežev odpovedana (Narodni svet koroških Slovencev 2005b,

Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 277-280; Klemenčič 2007, 188).

Konferenca konsenza ni dosegla svojega namena, prizadevanja za rešitev vprašanja

92

dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem so se nadaljevala. Problem dvojezične

topografije na Koroškem so želi rešiti do sredine julija 2006. 11. maja 2006 je kancler

Schüsel predstavil osnutek nove uredbe o dvojezičnih krajevnih napisih, ki je

predvidel dvojezične krajevne napise za 158 naselij v 18 južnokoroških občinah.

Poleg obstoječih 77 krajevnih napisov bi postavili še 81 dodatnih krajevnih napisov

do 21. decembra 2009. Osnutek uredbe je imel številne pomanjkljivosti, saj ni

izpolnjeval odločbe iz leta 2001. S strani vpletenih v reševanje problema dvojezičnih

krajevnih napisov na Koroškem je bilo podanih več predlogov. V parlamentarni

postopek pa je bil sprejet predlog ustavnega zakona z dne 29. junija 2006, ki je bil

rezultat dogovora med kanclerjem Schüsslom, koroškim deželnim glavarjem

Haiderjem, predsednikom ZSO Marjanom Sturmom in predsednikom SKS

Bernardom Sadovnikom (predstavniki NSKS niso sodelovali), po katerem naj bi 91

dvojezičnim krajevnim napisom po Topografski uredbi iz leta 1977 do izteka leta

2009 dodali še 50 novih; skupaj torej 141. Nove dvojezične krajevne napise naj bi

tako dobilo poleg krajev, navedenih v uredbi iz leta 1977, še 40 naselij, ki imajo 10 ali

več odstotkov slovenskega prebivalstva, ki sodijo v občine z več kot 15 odstotki

slovenskega prebivalstva. Dvojezični napisi so bili predvideni še za 11 naselij, v

katerih je ob popisu leta 2001 živela več kot tretjina slovenskega prebivalstva, ki pa

so pripadali občinam z manj kot 15 odstotki prebivalstva. Zapletlo se je pri »klavzuli o

odprtju«, koroška BZÖ in ÖVP sta zahtevali pravico do soodločanja koroške deželne

vlade pri morebitnih dodatnih krajevnih napisih, ki bi jih za posamezna naselja

slovenska skupnost lahko zahtevala po letu 2009. Kar pomeni, da zvezna vlada ne bi

smela odobriti postavitve dodanih dvojezičnih krajevnih napisov proti volji dežele

Koroške in prizadetih občin. Za manjšino je bila takšna formulacija sporna, saj bi

občine in deželna vlada s tem dobile pravico veta (Klemenčič 2007, 189-190;

Klemenčič in Klemenčič 2006/07, 307-309).

Slovenska manjšina je predlagani ustavni zakon enotno zavrnila. Koordinacijski

odbor koroških Slovencev je predloge osnutka zvezne vlade za ureditev dvojezične

topografije ocenil kot nesprejemljive in nedorečene, ker ne sledijo sodni praksi

ustavnega sodišča v zvezi s 7. členom Avstrijske državne pogodbe. Nadaljnja

pogajanja so potekala med ZSO in avstrijsko vlado; NSKS na pogajanja tudi tokrat ni

93

bil povabljen. Po novem predlogu »klavzule o odprtju« naj bi pravico do zahteve za

postavitev novega dvojezičnega napisa imelo 10 odstotkov prebivalcev posameznih

naselij, v katerih živi deset ali več odstotkov slovenskega prebivalstva. Zahtevo bi

krajani naslovili na avstrijsko vlado, ki bi postavitev lahko odobrila ali zavrnila. V

kolikor ne bi bila sprejeta, bi jo obravnaval »konsenzni odbor«, sestavljen iz

predstavnikov manjšine, dežele Koroške, prizadete občine in podpisnikov zahteve.

Konsezni odbor bi v roku šestih mesecev pripravil poročilo za zvezno vlado, le-ta pa

na poročilo odbora nebi bila vezana – postavitev bi lahko odobrila ali tudi ne. V ZSO

so osnutek z veliko večino zavrnili. Sporen naj bi bil predvsem konsezni odbor.

Posledica takšne klavzule o odprtju bi bila, da bi o vseh odločitvah glede dvojezičnih

krajevnih napisov odločala zvezna vlada po lastni presoji. Ker pa avstrijska vlada vse

sklepe sprejema soglasno, bi to pomenilo, da bi že en nasprotujoč glas kateregakoli

člana vlade pomenilo nepostavitev dvojezičnih napisov. NSKS in ZSO sta novi

osnutek klavzule o odprtju in možnost sprejema ustavnega zakona o dvojezični

topografiji na Koroškem zavrnili. Ker vlada in predstavniki koroških Slovencev niso

sklenili dogovora, tudi BZÖ in ÖVP v parlamentu ni uspelo dobiti dvotretjinske

podpore za sprejetje zakona. Proti je namreč glasovala SPÖ, ki se je opirala na

mnenje NSKS in ZSO. S tem je ustavni zakon o dvojezični topografiji na Koroškem,

kot tudi novi osnutek klavzule o odprtju, propadel. Po mnenju SPÖ, kot tudi NSKS in

EL, je bila s tem preprečena enostranska revizija ADP (Klemenčič in Klemenčič

2006/07, 309-312).

Spomladi 2006 je avstrijsko ustavno sodišče po pritožbi odvetnika Rudija Vouka

ponovno razsodilo v prid dvojezičnim krajevnim napisom na Koroškem, z odločitvijo

naj se krajema Pliberk/Bleiburg in Drveša vas/Ebersdorf iz občine Pliberk/ Bleiburg ki

spada v politični okraj Velikovec do 30. junija 2006 doda k nemškemu napisu še

slovensko ime kraja. Sodišče je sledilo sodni praksi, ki je veljala po že sprejeti odločbi

glede dvojezičnega krajevnega napisa v primeru kraja Škocjan iz leta 2001 ter

odločilo, da je na avstrijskem Koroškem potrebno postaviti dvojezične krajevne table

v vseh krajih, ki imajo »skozi daljše obdobje« vsaj okoli deset odstotkov slovenskega

prebivalstva (Delo 2005b). 30. junija 2006 je avstrijski parlament kot protiustavno

razveljavil tudi Topografsko uredbo iz leta 1977. Spreta je bila Uredba zvezne vlade o

94

določitvi ozemeljskih delov, v katerih je treba postaviti topografske napise tako v

nemškem kakor tudi slovenskem jeziku (BGBl. II 245/2006, krajše Uredba o

topografiji na Koroškem). To pa je dejansko le dopolnjena Topografska uredba iz leta

1977, ki je predvidela 91 dvojezičnih krajevnih napisov, s krajema Pliberk/Bleiburg in

Drveša vas/ Ebersdorf.

Konec avgusta je Haider v Pliberku/Bleiburg in Drveši vasi/Ebersdorf k že

obstoječemu nemškemu krajevnemu napisu dodal manjšo tablo (63x23 cm) s

slovenskim krajevnim imenom. Konec novembra 2006 je po istem principu demontiral

še dvojezično krajevno tablo v Žvabeku (Narodni svet koroških Slovencev 2006c).

Slovenska manjšina je glede dodatnih tablic v Pliberku in Drveši vasi sprožila

postopek pri ustavnem sodišču in državnem tožilstvu zaradi neskladnosti z

obveznostim Avstrije po državni pogodbi in z razsodbami ustavnega sodišča.

(Narodni svet koroških Slovencev 2006a). Avstrijsko ustavno sodišče je 18.

decembra 2006 odločilo, da je Haiderjevo ravnanje protiustavno in da je morata

krajevni tabli za Pliberk in Drvešo vas imeti tako nemško kot slovensko ime kraja;

enako je decembra 2007 odločilo za Žvabek (Urad za Slovence v zamejstvu in po

svetu 2009).

Od prejšnje vlade zveznega kanclerja Alfreda Gusenbauerja si je slovenska manjšina

na Koroškem mnogo obetala. V vladnem programu koalicijskih strank ÖVP in SPÖ je

bila napovedana rešitev vprašanja dvojezičnih napisov do poletja 2007 v čim širšem

konsenzu, z ustavnim določilom in razširitveno klavzulo na podlagi dotedanjih

razsodb ustavnega sodišča (Narodni svet koroških Slovencev 2006a). Spomladi

2007 je zvezni kancler vzpostavil dialog z vsemi vpletenimi strankami, s podporo

koroških županov iz vrst SPÖ, Kärntner Heimatdiensta in celo koroških Slovencev

(SKS, ZSO in tudi NSKS). Predlog rešitve dvojezičnih krajevnih napisov na

Koroškem, ki ga je predstavil 20. junija je predvideval postavitev 163 dvojezičnih

krajevnih tabel v 24 občinah, postavitev dvojezičnih kažipotov v dvojezično

označenih krajih in ustanovitev »odbora konsenza« pri avstrijski vladi, ki bi bdel nad

odnosi med manjšino in večino na avstrijskem Koroškem. Slovenska manjšina je

glede predloga dosegla visoko stopnjo enotnosti in pripravljenosti za kompromis.

Tokrat so se s predlogom strinjali tudi v NSKS. Zaradi zadržkov koalicijske ÖVP, ki je

95

zahtevala vključitev Haiderja v pogajalski proces, pa do soglasja o predlogu ni prišlo

(Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu 2009; Klemenčič 2007, 199-202).

Tudi nova zvezna vlada SPÖ in ÖVP, ki je prisegla 2. decembra 2008, je v koalicijski

sporazum vključila reševanje vprašanja krajevnih napisov na ustavnopravni ravni. Po

mnenju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu (2009) najverjetneje do rešitve

tudi v naslednjih štirih letih ne bo prišlo, saj je koroški deželni glavar Gerhard Dörfler -

BZÖ v paketu zahtev Koroške, ki ga je naslovil na novo zvezno vlado dne 24.

novembra 2008 posebej izpostavil, da na avstrijskem Koroškem ne bo nobene

dodatne dvojezične krajevne table, morebitna nova ustavnopravna ureditev pa mora

biti sprejeta zgolj v dogovoru z deželo Koroško.

Na Koroškem je tako že več kot pol stoletja po podpisu ADP problem dvojezičnih

označb in napisov topografskega značaja nerešen (Klemenčič 2007, 179). Sedem let

po prvi razsodbi ustavnega sodišča leta 2001 v prid dvojezičnim krajevnim napisom

na Koroškem, ki ji je v letih 2005 do 2008 sledilo še 17, nobena še ni uresničena.

Dvojezična topografija na Koroškem se še vedno obravnava, kot da razsodbe

najvišjega sodišča Avstrije ne bi obstajale, kar predstavlja zavestno in grobo kršitev

načela pravne države, enega bistvenih zidakov avstrijskega pravnega reda.

Zaskrbljenost glede neizvajanja odločbe ustavnega sodišča iz leta 2001 je v 2.

mnenju ne le glede izvajanja določil pravice vsebovane v členu 11 OK temveč tudi

glede spoštovanja pravne države izrazil tudi Svetovalni odbor (2008, 24) in oblasti

pozval, da poiščejo hitro in celovito rešitev izvedbe odločbe ustavnega sodišča.

Od 800 krajev, v katerih prebiva slovenska manjšina na južnem Koroškem, je od 93

predvidenih napisov po Uredbi o topografiji iz leta 2006 dejansko postavljenih le 77

dvojezičnih krajevnih napisov (vključujoč neustreznost napisov za Pliberk/Bleiburg,

Drvešo vas/Ebersdorf in Žvabek/Schwabegg). Dvojezični krajevni napisi pa še vedno

niso postavljeni v 16 krajih, in sicer v političnem okraju Celovec/podeželje/Klagenfurt-

Land v občini Bilčovs/ Ludmansdorf za naselja Mala gora/ Großkleinberg,

Podgrad/Pugrad, Na Gori/Rupertiberg, Stranje/Strein in Sodraževa/Zedras in v občini

Žrelec/Ebenthal za naselja Verovce/Werouzach, Rute/Kreuth in v občini Borovlje/

96

Ferlach za naselja Strugarje/Strugariach, Brodi/Loibltal in Poden/Bodental. V

političnem okraju Velikovec/Völkermarkt pa niso postavljeni v občini

Globašnica/Globasnitz za Slovenje/Slovenjach in v občini Suha//Neuhaus za kraje

Breg/Hart, Gornja vas/Oberdorf, Doljna vas/Unterdorf, Sveto Mesto/Heiligenstadt in

Pri Dravi/ Draugegend (Vouk 2009a).

Dvojezične krajevne napise imajo v političnem okraju Celovec/podeželje/Klagenfurt-

Land v občini Žrelec/Ebental naselja Kozje/Kossiach, Lipice/Lipizach,

Radiše/Radsberg, Dvorec/Schvarz, Tuce/Tutzach; v občini Borovlje/Ferlach v

naseljih Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg; v občini Bilčovs/Ludmansdorf naselja

Potok/Bach, Kajzaze/Edling, Bilnjovs/ Fellersdorf, Branča vas/Franzendorf,

Bilčovs/Ludmannsdorf, Koviče/Lukowitz, Moščenica/Moschenitzen,

Muškava/Muschkau, Spodnja vesca/Niederdörfl, Zgornja vesca/Oberdörfl,

Želuče/Selkach, Velinja vas/Wellersdorf; v občini Sele/Zell naselja Sele-

Borovnica/Zell-Freibach, Sele-Homeliše/Zell-Homölisch, Sele-Košuta/Zell-Koschuta,

Sele-Srednji Kot/Zell-Mitterwinkel, Sele-Zvrhnji Kot/Zell-Oberwinkel, Sele-

Cerkev/Zell-Pfarre, Sele-Šajda/Zell-Schaida. In v političnem okraju

Velikovec/Völkermarkt v občini Pliberk/Bleiburg naselja Dob/Aich, Dobrova/Dobrowa,

Breg/Draurain, Nonča vas/Einersdorf, Komelj/Kömmel, Vrh/Kömmelgupf, Blato/Moos,

Replje/Replach, Vogrče/Rinkenberg, Rinkole/Rinkolach, Rute/Ruttach,

Čirkovče/Schilterndorf, Vidra vas/Wiederndorf; v občini Železna Kapla-

Bela/Eisenkappel-Vellach naselja Plaznica/Blasnitzen, Obirsko/Ebriach, Pod

Peco/Koprein Petzen, Koprivna/Koprein Sonnseite, Lepena/Leppen, Lobnik/Lobnig,

Reberca/Rechberg, Remšenik/Remschenig, Korte/Trögern, Podkraj/Unterort,

Bela/Vellach, Bela/Weißenbach, Suha/Zauchen; v občini Bistrica nad

Pliberkom/Feistritz ob Bleiburg naselja Dolinčiče/Dolintschitschach, Bistrica nad

Pliberkom/Feistritz ob Bleiburg, Konovece/Gonowetz, Suha/Hinterlibitsch, Dvor/Hof,

Letina/Lettenstätten, Ponikva/Penk, Breška vas/Pirkdorf, Rižberk/Rischberg,

Rute/Ruttach-Schmelz, Šmihel nad Pliberkom/St. Michael ob Bleiburg,

Črgoviče/Tscherberg, Podlibič/Unterlibitsch, Podkraj/Unterort, Kot/Winkel in v občini

Globašnica/Globasnitz naselja Globasnica/Globasnitz, Podjuna/Jaunstein, Mala

vas/Kleindorf, Šteben/St. Stefan, Strpna vas/Traundorf, Čepiče/Tschepitschach,

97

Podgora/Unterbergen, Večna vas/Wackendorf.

Svetovalni odbor (2008, 24) je v svojem drugem mnenju glede izvajanja določil OK

izrazil zaskrbljenost glede neizvajanja odločb ustavnega sodišča, ne le zaradi pravice

vsebovane v členu 11, temveč tudi glede spoštovanja pravne države. Zaskrbljujoča

se mu je zdela tudi polarizacija mnenj o dvojezični topografiji in odstranjevanje

obstoječih dvojezičnih napisov in nameščanje manjših tablic s slovensko oznako

kraja, kot tudi kritike na odločitev ustavnega sodišča in derogacijske žaljivke do

nekaterih članov sodišča. Svetovalni odbor je pozval oblasti, da poiščejo hitro in

celovito rešitev izvedbe odločitve ustavnega sodišča z dne 13. decembra 2001.

Pravica do dvojezičnih označb in napisov topografskega značaja, ki bi morali biti

postavljeni v vseh krajih Štajerske, v katerih je prebivalstvo slovensko govoreče ali

dvojezično, se ne uresničuje. Zvezna vlada za uresničevanje tega vprašanja tudi ni

sprejela izvedbene zakonodaje. Tako je slovenska manjšina na Štajerskem prva

dvojezična kažipota, ki označujeta kulturni spomenik in vodita do Pavlove hiše, dobila

šele tik pred 20. obletnico delovanja Kulturnega društva člen 7, maja 2008. Prvi

dvojezični kažipot stoji ob izhodu iz avstrijske Radgone/Bad Radkersburg in drugi v

Potrni/Laafeld. Cilj štajerskih Slovencev je postaviti tudi dvojezične krajevne napise

(Jaušovec 2008; Weitlainer 2009).

4.4 »Avstrijski državljani slovenske (…) manjšine na Koroškem (…) in Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih, sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kot drugi avstrijski državljani« (tč. 4) Z ustavno pravnega stališča pravico 4. točke 7. člena ADP določajo še določila 67.

člena St. Germainske pogodbe (enako pravno varstvo kot vsi avstrijski državljani) in

2. odstavek 8. člena Zveznega ustavnega zakona (jezikovna in kulturna raznolikost

narodnih skupin). 4. točka 7. člena ADP pa predvideva tudi posebno obliko

političnega zastopstva za slovensko in hrvaško narodno skupnost (npr. javnopravni

98

status in pravica do kolektivne pravdne sposobnosti), ki pa jo avstrijski pravni red ne

zagotavlja (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 37-38). 15. člen Okvirne

konvencije zagotavlja sodelovanje tako v kulturnem, družbenem in gospodarskem

življenju kot tudi pri javnih zadevah. 12. člen ELRMJ pa pravice v kulturnih

dejavnostih in ustanovah (glej izbrane pravice v poglavju 3.2.8).

Pravico do uporabe jezika slovenske manjšine, kot uradnega jezika pri občevanju z

upravnimi organi in sodišči na Koroškem sem obravnavala v prejšnjem poglavju.

Poglejmo kakšna je kulturna zastopanost in udeležba koroških Slovencev v

kulturnem življenju.

Razdvojenost osrednjih političnih organizacij, NSKS in ZSO, se odraža tudi v

kulturnem udejstvovanju, saj na Koroškem delujeta kar dve osrednji kulturni

organizaciji koroških Slovencev, Krščanska kulturna zveza/Christlicher Kulturverband

(KKZ) in Slovenska prosvetna zveza/Slowenischer Kulturverband (SPZ), obe s

sedežem v Celovcu, pod okriljem katerih deluje več kot osemdeset lokalnih kulturnih

društev (Austrian Centre for Etnic Groups 1996, 20; Reiterer in drugi 2004, 246).

KKZ, ustanovljena 1953 pod okriljem NSKS, se posveča predvsem delu z mladino

(lutkovno gledališče, slikarski tedni, učenje jezika…), gledališču, zborovskemu petju

in etnologiji. Leta 1908 ustanovljeni Slovenski prosvetni zvezi (takrat imenovana

Slovenska krščanska-socialna zveza), ki je danes del ZSO, pa je interesno področje

delovanja produkcija gledaliških iger, organizacija tečajev retorike, amaterskih-

avtorskih branj ter pokroviteljstvo slovenskih študentskih knjižnic in štirih kulturnih

ustanov. Njuna skupna primarna naloga je ohranitev in nadaljnji razvoj jezikovne in

kulturne identitete ter pospeševanje medkulturnih stikov, s kulturno izmenjavo tako

doma kot v tujini. Med pomembne kulturne ustanove koroških Slovencev štejemo tudi

Slovensko glasbeno šolo/Slowenische Musikschule v Celovcu, ki je bila ustanovljena

kot zasebno društvo leta 1978 z iniciativo Krščanske kulturne zveze in Slovenske

prosvetne zveze. Danes jo obiskuje več kot 600 učencev razdeljenih v 20 regionalnih

oddelkov. Financira se predvsem s sredstvi šolnin, z donacijami koroških organizacij

ter v zadnjih letih - z delno integracijo v koroško glasbeno šolo - tudi z finančno

podporo dežele Koroške (Reiterer in drugi 2004, 246). Slovenska glasbena šola

prejema letno od koroške deželne vlade 150.000 evrov finančne podpore. Podporo v

99

višini 97.000 evrov prejema tudi iz zveznega proračuna od Urada zveznega kanclerja

namenjenega za promocijo manjšin (Bundeskanzleramt Österreich, 122-123).

Slovenska glasbena šola ima po zakonu o pospeševanju glasbenega šolstva in 68.

členu Senžermenske pogodbe pravico do sorazmernega dela namenskih sredstev,

vendar o enakopravnem financiranju glasbene šole ne moremo govoriti, saj je

podpora na učenca skoraj petkrat nižja od podpore, ki jo prejema deželna glasbena

šola (Narodni svet Koroških Slovencev 2005a).

Poleg omenjenih kulturnih organizacij so koroški Slovenci na lokalnem nivoju

organizirani še v vrsti Zadrug, Posojilnic, izobraževalnih, športnih in drugih ustanov.

Omeniti je potrebno tudi obstoj treh založniških hiš (Mohorjeva družba/Hermagoras36,

Založba Drava/Verlag Drava in zasebna Založba Weiser), dveh knjižnic in ene

študijske knjižnice (Vilhar 1993).

Obe osrednji kulturni organizaciji koroških Slovencev na Koroškem dosegata kulturno

popestritev tako preko pestre kulturne dejavnosti obeh organizacij in svojih krajevnih

kulturnih organizacij in društev kot tudi preko vsakoletnega sodelovanja na »Kulturnih

tednih koroških Slovencev« v Celovcu, ki jih organizira Biro za slovensko narodno

skupnost pri Uradu koroške deželne vlade. Večkrat letno, predvsem ob avstrijskih

državnih praznikih, organizirata tudi razne kulturne prireditve s parolo »Dober večer

sosed«, na katerih sodelujejo slovenske in avstrijske kulturne skupine in umetniki

dvojezičnih občin Koroške, v katerih se te prireditve tudi odvijajo (Reiterer in drugi

2004, 248). Ohranitev kulturne raznolikosti in identitete Koroške, z vplivom in

prispevkom obeh narodnih kultur, slovenske in avstrijske, je v obojestranskem

interesu tako slovenske manjšine kot tudi dežele Koroške, iz česa izhaja tudi Koroški

zakon o pospeševanju kulture (LGBI. 4/92, 48/96), iz katerega je razvidna zavzetost

za ohranitev »kulturne raznolikosti Koroške, ki je pogojena z različnimi etničnimi vplivi

– vključno z vplivom slovenske narodne skupnosti« (čl. 1/1-f) (ibid 2004, 254-255).

Osrednji kulturni organizaciji se trudita tudi za navezavo in ohranjanje stikov tako s

kulturnimi organizacijami v celotni Avstriji kot tudi z umetniki preko deželnih meja, v

širšem regionalnem prostoru Alpe-Jadran. Najpomembnejše pa je prav gotovo

sodelovanje s kulturnimi organizacijami in umetniki iz Slovenije, ki s kulturno

36 Mohorjeva družba skrbi za založniško dejavnost, študentski in dijaški dom, zasebno ljudsko šolo, knjigarno in druge kulturne dejavnosti.

100

izmenjavo (gostovanja kulturnih organizacij, institucij in društev ter predvsem

sodelovanje strokovnjakov iz Slovenije na raznih kulturnih, likovnih, gledaliških,

jezikovnih delavnicah) bistveno prispevajo k razvoju in ohranjanju kulturne identitete

Slovencev na Koroškem (Reiterer in drugi 2004, 255-256 in 258). S sprejetjem

Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Avstrije o

sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti (Ur.l. RS, 5/2002) leta 2001 so dane

tudi bilateralne pravne osnove za poglobitev medkulturnega sodelovanja.

Podpora kulturnim dejavnostim slovenske narodne skupnosti na Koroškem je

omejena na približno 22.000 evrov letno in je v pristojnosti Ministrstva za šolstvo in

kulturo Avstrije, ki jih plansko določi, po predlogih slovenskih kulturnih organizacij,

Oddelek za kulturo na Biroju za slovensko narodno skupnost pri Uradu koroške

deželne vlade (Österreichisches Volksgruppenzentrum 2000a, 23). Finančna

sredstva namenjena kulturnim projektom prejemajo tudi iz matice Slovenije.

Štajerski Slovenci imajo eno kulturno društvo »Kulturno društvo člen 7«, ki je obenem

tudi njihova politična predstavniška organizacija. Kulturno društvo je po avstrijskih

podatkih prejelo v letu 2007 58.200 evrov za delovanje Pavlove hiše iz proračuna za

promocijo narodnih manjšin (Bundeskanzleramt Österreich 2007, 169). Dvakrat višja

podporna sredstva prejemajo iz Slovenije preko Urada za Slovence v zamejstvu in po

svetu. Pavlova hiša je kulturni hram štajerskih Slovencev, kjer uprizarjajo kulturne

dogodke, simpozije in prireditve, literarna branja, mednarodne in informativne

razstave ter delavnice slovenskih in avstrijskih umetnikov iz ožje in širše regije, v

trikotniku Dunaj-Ljubljana–Budimpešta. Sodelujejo tudi na letnem graškem festivalu

»Štajerska jesen« (Weitlaner 2009).

4.4.1 Politična participacija

Medtem ko so bili koroški Slovenci v Avstro-ogrski monarhiji, v prvi avstrijski

republiki, kot tudi med obema vojnama v koroškem deželnem zboru vseskozi

zastopani s po dvema poslancema, so jim v Drugi republiki do danes propadli vsi

poskusi samostojne kandidature. Po letu 1945 se je ponovna vključitev v koroški

101

deželni zbor na prvih povojnih volitvah 1949 izjalovila zaradi ideološkega vpliva

komunističnega režima v Sloveniji, ki je rezultiral v ločenih kandidaturah obeh

osrednjih organizacij, na katerih bi skupno – z združenimi 6.739 glasovi – dosegli

deželnozborski mandat, kar pa jima ločeno ni uspelo (Österreichisches

Volksgruppenzentrum 2000a, 86).37 Kasneje so v osrednjih organizacijah prevladala

različna mnenja o samostojni kandidaturi. ZSO že od svoje ustanovitve na deželni

ravni ni nikoli samostojno kandidirala. Odprta ostaja do vseh demokratičnih strank,

posebej še levosredinskih (Zeleni, SPÖ38, samostojne manjšinske liste) (Vilhar 1993,

232). NSKS pa je v nasprotju z ZSO, na deželnozborskih volitvah samostojno

kandidirala trikrat, 1949, 1953 in 1965, vendar ji prodor v deželni zbor ni nikoli uspel,

zato je samostojno kandidaturo opustila. Od leta 1975, ko je ustanovila samostojno

politično stranko koroških Slovencev »Koroško enotno listo« (krajše KEL) in leta 1991

preimenovano v »Enotno listo/Einheitsliste« (krajše EL),39 kandidira na vseh volitvah.

Že v letu ustanovitve je KEL za nekaj glasov zgrešila mandat v deželnem zboru,

katerega bi na naslednjih deželnozborskih volitvah leta 1979 sto odstotno dosegla,

kar pa ji je zakonodajalec s spremembo volilne zakonodaje tik pred volitvami

diskriminatorno onemogočil. Prej enotno volilno okrožje Koroške, in s tem tudi

dvojezično območje, je razdelil na štiri nova volilna okrožja, ki ga po proporcionalnem

volilnem sistemu lahko osvojijo le stranke, ki dosežejo zelo visok, za slovensko

manjšino nedosegljiv volilni prag 10 odstotkov glasov v prvem krogu delitve

poslanskih mest, ki je hkrati tudi najvišji v vsej Avstriji (Austrian Centre for Etnic

Groups 1996, 20; Vilhar 1993, 40; Jesih 1991, 14; Reiterer in drugi 2004, 243). Za

drugi krog pa je pri delitvi poslanskih glasov potrebnih 5 odstotkov. Dogovor o

znižanju volilnega praga za vstop v deželni zbor v drugem krogu delitve poslanskih

glasov je koroški deželni zbor sprejel julija 2008, pred tem je bil v obeh krogih enak

(Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu 2009).

37 NSKS je dobila 1,9-odstotkov glasov, Demokratična fronta delovnega ljudstva pa 0,8-odstotka. 38 Z izjemo deželnozborskega poslanca v obdobju 1970-1975 (Hanzi Ogris – namestnik deželnega predsednika ZSO), koroški Slovenci v SPÖ niso dosegli vidnejših funkcij. 39 Predsednik Enotne liste je bil od 1991 do 2003 Andrej Wakounig, septembra 2003 ga je nasledil mag. Vladimir Smrtnik.

102

Večji uspeh Enotna lista dosega na občinski ravni.40 Poleg omenjenih oblik

povezovanja se povezuje tudi s strokovno samostojno organizacijo znotraj

socialdemokratske stranke, »Delovno skupnostjo avstrijske narodnosti v SPÖ«41

kandidira pa tudi pri volitvah z zakonom določenim političnim zastopstvom v

Kmetijsko-gospodarski zbornici/Landwirtschaftskammer, kjer je Skupnost južno

koroških kmetov od leta 1986 zastopana s po dvema predstavnikoma. Na državni

ravni pa je največji politični uspeh koroških Slovencev na predstavniško političnem

nivoju druge avstrijske republike uspel dr. Karlu Smolleju, predstavniku slovenske

manjšine v Enotni listi, ki je kar dvakrat uspel priti v zvezni parlament, enkrat za poln

mandat 1986-1990 v koaliciji EL z Zelenimi, ter leta 1998 kot enoletni nadomestni

poslanec v okviru koalicije EL z liberalnim forumom (Jesih 1991, 117 in 122).

Kulturno društvo člen 7 in SKS na deželnozborskih volitvah nista nikoli samostojno

kandidirali. V SKS zagovarjajo politični pluralizem, v Kulturnem društvu člen 7 pa se

politično ne opredeljujejo.

Javnopravno zastopstvo/Ethnokamer narodne skupnosti in zajamčen mandat v

koroškem deželnem zboru/Virilmandat sta po mnenju koroških Slovencev vitalno

povezani in nujni za nadaljnji obstoj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem

(Austrian Centre for Etnic Groups 1996, 20). Zajamčenega zastopstva narodne

manjšine v zakonodajnih telesih mednarodno pravo ne zagotavlja. Primeri sosednjih

držav npr. Slovenije, kjer je za italijansko in madžarsko manjšino predstavništvo v

državnem zboru zajamčeno v 80. členu ustave, absolutna pravica veta v zadevah, ki

se nanašajo na narodno manjšinske pravice pa v 64. členu Ustave Republike

Slovenije pa kažejo, da je mogoče tudi to obliko participacije uspešno urediti.

Zajamčen mandat bi moral predstavnik slovenske manjšine pri volitvah v Koroški

deželni zbor imeti ne glede na število glasov, ki bi jih manjšinski predstavniki dosegli

na volitvah. Tako bi slovenska manjšina lahko sodelovala pri sprejemanju odločitev

zakonodajnih organov, kar bi jim pravica do politične participacije na ravni

40 Na zadnjih občinskih volitvah in volitvah za župana 1. marca 2009 je v 23 dvojezičnih občinah južne Koroške osvojila 5.381 glasov, kar ji je prineslo 50 mandatov v občinskih svetih dvojezičnih občin. Iz vrst Enotne liste prihaja župan Franc Vladimir Smrtnik v občini Železna Kapla-Bela, ter podžupana Nanti Olip v občini Sele in Bernard Sadovnik v občini Globašnica. 41 Delovna skupnost avstrijske narodnosti v SPÖ združuje pripadnike slovenske narodnostne skupnosti znotraj avstrijskega socialdemokratskega gibanja, zastopa njihove pravice in podpira zahteve ter se zavzema za zaščito in pospeševanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

103

predstavniških teles omogočala, učinkovito bi bila soudeležena tudi v kulturnem,

družbenem, gospodarskem življenju in javnih zadevah.

Del pripadnikov narodne skupnosti se zaveda problematike večtirnosti organizacijske

strukture koroških Slovencev in se zavzema za ustanovitev enotne predstavniške

organizacije vseh koroških Slovencev, katere ustanovitev pa po avstrijskem civilnem

pravu, po določilih Zakona o združenjih ni mogoča, saj se nikomur ne more

prepovedati ustanoviti ločeno predstavniško organizacijo in nastopati kot njen

predstavnik, čeprav predstavlja le del narodnostne skupnosti. Rešitev problematike

enotnega zastopstva bi bila možna v ustanovitvi javnopravne ustanove kot

zastopstva koroških Slovencev. Model, ki bi se lahko uveljavil na Koroškem, je že

leta 1991, po nalogu koroške deželne vlade in Narodnega sveta koroških Slovencev,

izdelal priznani avstrijski pravnik prof. Peter Parnthaler z Univerze v Innsbrucku.

Temeljna ideja modela je ustanoviti eno predstavniško telo, »javnopravno

predstavništvo narodne manjšine«, izvoljeno na splošnih in svobodnih volitvah med

vsemi polnoletnimi prebivalci dvojezičnega poselitvenega območja, ki bi se s svojo

udeležbo na volitvah tajno prepoznali kot pripadniki slovenske narodnostne

skupnosti. Kolektivno, parlamentarno organizirano predstavniško telo, v katerem bi

bile zastopane vse frakcije koroških Slovencev, bi imelo možnost iztožljivosti

kolektivnih pravic, vsebovanih v 7. členu ADP (npr. pravica do dvojezičnih

topografskih napisov, pravica do tiska v lastnem jeziku itd.). Te sedaj večinoma niso

uresničene in jih po veljavnem avstrijskem pravu tudi nihče ne more iztožiti. Pripadnik

narodnostne skupnosti lahko iztoži in uveljavi le individualne pravice, v kolikor so mu

na voljo pravna sredstva, pri čemer mu organizacije narodnostne skupnosti lahko le

svetujejo in nudijo podporo. Z ustanovitvijo predstavniškega telesa pa bi bila

predstavnikom narodne skupnosti omogočena učinkovitejša zaščita pravic

narodnostne skupnosti, z nudenjem aktivne podpore pri njihovem uveljavljanju in

iztožitvi (Austrian Centre for Etnic Groups 1996, 21-23).

Zvezna vlada uvedbi predvidenega modela javnopravnega zastopstva nasprotuje z

argumentom, da ostale narodnostne skupnosti v Avstriji takšnega javnopravnega

104

zastopstva ne želijo, kar je po mnenju koroških Slovencev neutemeljeno, saj je za

vsako narodno skupnost mogoča samostojna, njenim željam ustrezna rešitev in ne

obstaja nikakršna obveznost, da se predvideno javnopravno zastopstvo ene

narodnostne skupnosti prenese na drugo. Ker večina pripadnikov slovenske

narodnostne skupnosti želi enotno organizacijo v obliki javnopravne ustanove, ki jim

na podlagi 4. točke 7. člena ADP pripada, bi jim morala država z ustreznimi zakoni na

deželni in državni ravni takšno ustanovo, v kateri bi slovenska narodnostna skupnost

lahko sama odločala o svoji zadevni politiki, tudi omogočiti. Vprašanje zajamčenega

manjšinskega mandata v koroškem deželnem zboru (37. mandat) ostaja odprto, pri

čemer Avstrija zaostaja za številnimi demokratičnimi državami.

Pravico do političnega zastopstva slovenske manjšine na državni ravni pa po sedaj

veljavni zakonodaji omogoča Sosvet pri Uradu zveznega kanclerja na Dunaju.

Pravna podlaga za ustanovitev manjšinskih sosvetov je podana v Zakonu o

narodnostnih skupnostih (3.–7. člen) in realizirana z izvedbeno Uredbo zvezne vlade

o sosvetih narodnih skupin (BGBl. 38/1977). Sosvet za posamezno narodnostno

skupnost, katerega ustanovitev ima konstitutivni pomen za priznanje narodne

skupnosti, je posebna pravna institucija, ustanovljen pri Uradu zveznega kanclerja, ki

svetuje zvezni vladi v zadevah narodnostnih skupnosti. Za vsako uradno priznano

narodno skupnost v Avstriji je urejen poseben sosvet.42 Njegova naloga je po

določilih Zakona o narodnostnih skupnostih »ščititi in zastopati kulturne, socialne in

gospodarske interese celotne narodnostne skupnosti in dajati predloge za izboljšanje

položaja narodne skupnosti in njenih pripadnikov« ter predlagati porazdelitev letnih

državnih subvencij namenjenih narodnostni skupnosti« (čl.1/1). Člane sosveta,

katerih število je odvisno od številčnosti posamezne narodne skupnosti, po določilih

uredbe o sosvetih imenuje in kontrolira zvezna vlada po posvetovanju z zadevno

deželno vlado, njegovi člani pa so lahko le osebe - pripadniki narodne skupnosti, ki

se zavzemajo za cilje zakona o narodnostnih skupnostih s pasivno volilno pravico.

Polovico članov sosveta sestavljajo zastopniki predstavniških organizacij narodne

skupnosti, drugo polovico pa člani predstavniškega telesa izvoljeni na splošnih

volitvah (občinskih, deželnih ali zveznih) ter predstavniki cerkve oz. verske skupnosti.

42 Pri Uradu zveznega kanclerja deluje šest sosvetov: sosvet za slovensko narodno skupnost, sosvet za hrvaško narodno skupnost, sosvet za narodno skupnost Romov, sosvet za slovaško narodno, sosvet za češko narodno skupnost in sosvet za madžarsko narodno skupnost.

105

Ob ustanovitvi sosveta za slovensko narodnostno skupnost konec sedemdesetih

prejšnjega stoletja sta obe osrednji politični organizaciji koroških Slovencev, tako

ZSO kot NSKS, odklonili sodelovanje v njem z utemeljeno oceno in njunim doslednim

stališčem, da je cilj zakona o narodnostnih skupnostih in njene izvršne »uredbe o

ustanovitvi sosvetov narodnostnih skupnosti« ob postopnih nadaljnjih preštevanjih in

restrikcijah zmanjšati prostorsko in dejansko zaščito slovenske manjšine po ADP, kar

vodi v likvidacijo slovenske manjšine na Koroškem (Bohte 1984, 20). Šele konec

aprila 1988 se je najprej NSKS, predvsem zaradi obljub oblasti glede uresničevanja

prvih temeljnih zahtev in bistvenih pogojev koroških Slovencev, odločila, potem ko so

bile med drugim zagotovljene tedenske televizijske oddaje koroškega studia ORF v

slovenskem jeziku ter Dvojezična trgovska akademija, za sodelovanje v sosvetu.

Temu je levo-liberalna ZSO sicer nasprotovala, kar je povzročilo zaostrene odnose

med obema poloma koroških Slovencev, vendar je po daljšem obotavljanju tudi sama

7. avgusta delegirala v sosvet svoje predstavnike. Od začetka delovanja ima Sosvet

za slovensko narodno skupnost šestnajst članov (Austrian Centre for Etnic Groups

1996, 26). ZSO in NSKS delegirata vanj po tri člane obeh predstavniških organizacij

(ZSO 2, SPZ 1, NSKS 2, KKZ 1), SKS43 in štajerski Slovenci - Kulturno društvo člen

7 po enega člana; sedem članov je predstavnikov političnih strank (v mandatu

prejšnje zvezne vlade do novembra 2008: SPÖ 3, FPÖ 2, ÖVP 2), šestnajsti član pa

je predstavnik Rimokatoliške cerkve (Sturm 2009). Od leta 1994 sta dva predstavnika

društva štajerskih Slovencev sodelovala v Sosvetu kot opazovalca brez glasovalne

pravice, polnopravno članstvo imajo šele od leta 2003 (Urad za Slovence v

zamejstvu in po svetu 2009). Polnopravno članstvo je pozdravil tudi Svetovalni odbor

(2008, 32) v drugem mnenju glede izvajanja 15. člena OK. V drugih predstavniških

telesih, na občinski, deželni in zvezni ravni štajerski Slovenci niso nikoli politično

participirali.

Sosvet za slovensko narodno skupnost je vse do začetka devetdesetih, ko NSKS in

ZSO spremenita nazore glede manjšinske politike, predstavljal pomemben forum

političnega dogovarjanja, ki je postopoma prevzemal vse večjo koordinacijsko vlogo

med obema osrednjima organizacijama. Od devetdesetih let naprej pa je

konstruktivno sodelovanje zamrlo, tako danes učinkovitost te institucije osrednje

43 SKS sodeluje v Sosvetu od leta 2006 (Sturm 2009).

106

politične organizacije ocenjujejo različno. ZSO, SKS in Kulturno društvo člen 7

pogajanja v sosvetu ocenjujejo za produktivna (Sturm 2009; Sadovnik 2009;

Weitlainer 2009). NSKS pa jih ostro kritizira. Po mnenju NSKS je delovanje sosveta

neučinkovito, saj ne uresničuje sprejetih predlogov in sklepov in služi zvezni vladi le

kot filter med njo in narodnostno skupnostjo saj skuša pripadnike narodne skupnosti

integrirati in podrediti interesom političnih strank preko katerih je manjšina lažje

obvladljiva, kar dolgoročno pomeni najbolj učinkovito obliko asimilacije. Po mnenju

NSKS bi se moral Sosvet razviti iz posvetovalnega v pogajalsko telo med

predstavniki manjšine in večinskega naroda, v katerem bi se razpravljalo o odprtih

vprašanjih narodnostne skupnosti z uresničitvijo doseženih sklepov. Sosvet je za

NSKS pristojen le za razdeljevanje denarja, resničnega političnega vpliva pa

dejansko nima. Zato NSKS zahteva njegovo temeljito reformo, predvsem glede

sestave sosveta v zvezi s predstavniki političnih strank, kjer ni upoštevana EL

(Reiterer in drugi 2004, 242). Predlog NSKS je, da se za člane »kurije političnih

strank« ne bi več zahtevala pripadnost k narodni skupnosti. Za njene člane naj bi bili

določeni parlamentarni predstavniki, ki so pristojni za manjšinska vprašanja

posamezne politične stranke. Zastopniki narodne skupnosti pa naj bi bili izbrani na

volitvah, tako bi bila »narodnostna kurija« dejansko reprezentativna za narodno

skupnost. Po takšnem modelu bi se po mnenju NSKS lahko dejansko oblikovalo

pristojno pogajalsko telo, s čimer bi se ustvarila trdna podlaga za razpravo o odprtih

manjšinskih vprašanjih (Narodni svet koroških Slovencev 2006d).

Dosledno svojim političnim nazorom je zato NSKS v sosvetu za slovensko narodno

skupnost glasoval tudi proti Spomenici avstrijskih narodnih skupnosti, sestavljeni s

strani predsednikov in namestnikov vseh sosvetov avstrijskih narodnostnih skupnosti,

ki so jo maja 1997, kot skupen katalog odprtih zahtev oz. predlogov za noveliranje

zakona o narodnih skupnostih, naslovili na avstrijsko zvezno vlado in državni zbor,44

s pozivom čimprejšnje izvedbe. Eden glavnih razlogov odklanjanja spomenice s

strani NSKS je vsebinski, saj ta odklanja kolektivne manjšinske pravice. Posledično

so po mnenju NSKS odveč tudi zastopniške organizacije narodnih manjšin, saj ni

kolektivnih pravic, katerih bi se lahko posluževale, o uporabi individualnih manjšinskih

44 Spomenica je bila izročena avstrijskemu zveznemu kanclerju Viktorju Klimi in predsedniku avstrijskega parlamenta Heinzu Fischerju 24. junija 1997 na Dunaju.

107

pravic pripadnikov narodne skupnosti pa ne morejo odločati (Reiterer in drugi 2004,

243).

Svetovalni odbor (2008, 31-32) je v 2. mnenju glede uresničevanja člena 15 OK

(pravica do za sodelovanja v kulturnem, družbenem in gospodarskem življenju ter pri

javnih zadevah) seznanjen z nezadovoljstvom manjšinskih predstavnikov glede

postopka imenovanja sestave sosveta, kot tudi glede vloge, ki jo imajo politične

stranke v sosvetih. Svetovalni odbor je tudi seznanjen, da je bistvo sosvetov

povezano z distribucijo finančnih podpor, njihove pristojnosti glede drugih

pomembnih zadev narodnih manjšin pa so zelo omejene. Informirani so, da sosveti

ne sodelujejo niti z deželnimi oblastmi, ampak obstajajo samo neformalni kontakti.

Konferenca predsednikov sosvetov je poročala, da tudi njihova izmenjava mnenj

relevantna za narodne manjšine niso ustrezno obravnavana s strani oblasti. Glede

na pridobljene informacije je Svetovalni odbor pozval oblasti, da proučijo postopek v

sodelovanju s predstavniki narodnih manjšin glede sestave sosvetov, s ciljem

zagotoviti primerno in pravilno porazdeljeno sestavo le-teh. Kot tudi naj zagotovijo

način, da se bodo z vsemi manjšinami dejansko posvetovali, posebno glede zadev, ki

se jih tičejo.

4.5 »Dejavnost organizacij, ki želijo (…) slovenskemu prebivalstvu odvzeti njegov značaj in pravice kot manjšini, se mora prepovedati« (tč. 5) Prve nemško nacionalistične organizacije na Koroškem in Štajerskem so svoje

delovanje obnovile že takoj po končani drugi svetovni vojni, vendar svojega proti

manjšinskega karakterja zaradi danih razmer niso takoj pokazale. S podpisom ADP

je postalo delovanje in ustanavljanje takšnih organizacij nezakonito, prepovedano ne

le po petem odstavku 7. člena ADP, ampak tudi s prepovedjo velikonemške

propagande vsebovane v 4. in 9. členu ADP, ki prepoveduje oživljanje nacizma

(Ostermann 2000, 23). V letih po drugi svetovni vojni je avstrijska vlada sprejela tudi

več denacifikacijskih zakonov, ki pa se niso upoštevali. Največkrat omenjeni je

Nationalsozialistengesetz iz leta 1947 (Jesih 1984, 1).

108

Prav podpis ADP je, v nasprotju s pričakovanim, pomenil začetek pospešenega

ustanavljanja proti manjšinskih društev in oživitev starih organizacij, s starimi

programi, v večini z isto člansko bazo, z istim vodstvom in istimi metodami delovanja

kot v prvi avstrijski republiki in v nacističnem rajhu (Ostermann 2000, 23). Na

Štajerskem je svoje delovanje tudi po podpisu ADP nadaljeval leta 1952 ustanovljeni

Alpenländischer Kulturverband Südmark (krajše AKV Südmark) s številnimi

podružnicami na obmejnem štajerskem prostoru, ki je naslednik predvojnega

nacificiziranega društva Deutcher Schulverein Südmark. Posebna skrb AKV Südmark

je pokroviteljstvo nad številnimi šolami na obmejnem področju Štajerske (Zorn 1976,

196-197). Na Koroškem pa je prva protimanjšinjska organizacija imenovana Kärntner

Schulverein – Südmark, kot organizacija za spodbujanje nemškega šolstva v krajih s

slovenskim prebivalstvom, bila ustanovljena že četrti dan po podpisu ADP. Korak

združevanja protimanjšinskih sil pa je pomenila ustanovitev Delovne skupnosti za

južno Koroško iz katere je na njenem zboru 24. januarja 1957 nastal zloglasni

Kärntner Heimatdienst, ki je svoje podorganizacije hitro množil. Že februarja istega

leta je ustanovil Zvezo koroških Vindišarjev/Bund der Kärntner Windischen kot

organizacijo Slovencev, ki mislijo v nemškem duhu. Z drugo poglavitno zahtevo po

ukinitvi dvojezičnega šolstva, pa je bilo 19. septembra 1958 ustanovljeno še

Združenje staršev koroških obveznih šol. Po zadnjih podatkih danes KHD sestavlja

sedemnajst organizacij45, najbolj znana je Kärntner Abwehrkämpferbund/Zveza

koroških brambovcev (krajše KAB). Glavna dejavnost KHD je zastopati večino na

Koroškem živečega prebivalstva (Nemci in Vindišarji), zoper pretirane in za

prihodnost južne Koroške nevarne zahteve slovenske manjšine. Sprejeti programi

organizacij KHD, vsebina javnih nastopov, izjave in pisanje njihovih glasil, teksti v

tiskanem gradivu in preostalo delovanje kažejo, da se deklarirana »domoljubnost«

teh organizacij sestoji v glavnem iz propagiranja dela in sistemskih ukrepov, ki naj bi

zmanjšali manjšinsko zaščito na osnovi ADP in ostalih mednarodnih in notranjih

zaščitnih inštrumentov (Stergar 1976, 154-155).

45 Kärntner Hematdienst na Koroškem združuje naslednje organizacije: Kärntner Abwehrkampferbund, Kärntner Landsmannschaften, Kärntner Schulverein Südmark, Arbeitsgemeinschaft der selbststandigen Kameradschaften (Ulrichsberggemeinschaften) , Kärntner Särgenbund, Turngau Kärnten, Landwirtschaftlicher Absolventenverband, Freiheitlicher Akademikerverband Kärnten/Osttirol, Landesdelegiertenkonvent, Kärntner Corps Philisterverband, Bund der Kärntner Windischen, Kärntner Jugendbund (KHD-Jugend), Akademische Landscmannschaft Kärnten Zu Wien, Verein Grenzlandheim Bleiburg, Bauerliches Heimatwerk Gurk, Verein »Haus der Heimat« (Jesih 1984, 6).

109

KHD in njene organizacije v svojih vrstah združujejo tudi ugledne strankarske politike

največjih političnih strank na Koroškem. Integracijo bivših nacionalsocialistov v

politične stranke je omogočila predvsem spremenjena svetovna politična klima

hladne vojne, kar je pritegnilo tudi avstrijske politične stranke k razmisleku, kako novi

nacionalsocializem v dani notranjepolitični situaciji uporabiti. Tako sta SPÖ in ÖVP

1949 zamenjali povojno politiko getoizacije desnega ekstremizma s politiko

integracije znatnega dela bivših nacionalsocialistov (549.353 registriranih leta 1947),

ki so jima pomenili ogromen volilni potencial. SPÖ je ustanovila posebno politično

stranko »Zvezo neodvisnih«, konglomerat »tretjega tabora«, iz katere je leta 1955

izšla FPÖ - ustanoviteljica KHD (Hausmaninger 2002, 11-12 in 45; Jesih 1984, 1).

Preko ÖVP in zlasti FPÖ in Zavezništva za prihodnost Avstrije/Bundnis Zukunft

Österreich (krajše BZÖ), KHD uspešno lobira svojo protimanjšinsko politiko, kar ji v

vseh akcijah proti slovenski manjšini na Koroškem tudi uspeva. Zajamčeno

legitimacijo odločanja o vprašanjih, ki zadevajo slovensko narodnostno skupnost, mu

posredno omogoča tristrankarski sporazum med SPÖ, ÖVP in FPÖ z dne 1. julija

1976, ki določa, da mora parlament pri izpolnitvi zakona o narodnostnih skupnostih

dobiti pristanek vseh treh političnih strank, kjer je imela FPÖ, v vseh ukrepih, ki

zadevajo slovensko narodnostno skupnost pravico veta, z njo pa tudi KHD (Grilc

1984, 132). Uradna avstrijska politika KHD celo obravnava kot zainteresirano stran v

pogovorih o položaju slovenske manjšine na Koroškem. To se je pokazalo že v 70.

letih prejšnjega stoletja s sodelovanjem v “kontaktnem komiteju” avstrijskega

kanclerja v zvezi s sprejemanjem Zakona o narodnih skupnostih, kjer je izsilila

tristrankarski sporazum o preštevanju manjšin kot pogoj za izvajanje ZNS. Leta 2002

in 2005 so sodelovali tudi na “Konferenci konsenza”, sklicani s strani bivšega

zveznega kanclerja Wolfganga Schüssla glede realizacije odločbe ustavnega sodišča

o topografskih napisih iz leta 2001. Glavna cilja KHD in KAB ostajata ureditev ločenih

vrtcev in šol za slovenske in nemške otroke in enakopravnost enojezičnih - nemških

učiteljev in ravnateljev z dvojezično kvalificiranimi, s ciljem odprave dvojezičnega

šolstva na Koroškem. Borita pa se tudi proti odločitvam ustavnega sodišča, glede

izvedbe odločb o uradnem jeziku in topografiji, pri čemer imata veliko podporo

koroške deželne vlade (Novak 2003, 210).

110

Z vstopom FPÖ v zvezno vlado leta 2000 je bila Avstrija prva država, pred Švico in

Norveško, po številu zastopanih skrajnih desničarjev v parlamentu, s čimer si je

prislužila tudi diplomatske sankcije preostalih štirinajstih držav članic Evropske Unije.

Proklamiranje FPÖ, kot desne populistične stranke z ekstremističnimi pogledi, je

postalo v EU zaskrbljujoče, saj so vlade evropskih držav direktno odgovorne za

uresničevanje pozitivnih obveznosti, ki se nanašajo na zaščito in promocijo

človekovih pravic, demokracije, in zatiranje kakršnekoli etnične ali rasne

diskriminacije. Komisija »treh modrecev«, ki je Avstrijo in njeno spoštovanje

človekovih pravic postavila pod drobnogled, je v drugem delu Poročila preučila razvoj

politične narave FPÖ. V drugem sklopu Poročila so opisali politično naravo FPÖ,

njeno zgodovinsko in politično pozicijo, opisali oblikovanje koalicijske vlade in

problem stalne uporabe dvoumnega jezika s strani članov FPÖ ter analizirali

obnašanje FPÖ v novi vladi.

Politična narava FPÖ in njena zgodovinska pozicija je sledeča: Znana je Haiderjeva

populistična politika, predvsem proti tujcem kot tudi proti slovenski manjšini na

Koroškem. Zaradi odkritih pojavov ksenofobije je, ko je leta 1986 postal vodja FPÖ,

zvezni kancler koalicijo, ki jo je FPÖ tvorila z SPÖ od leta 1983, razpustil. Stranka je

ostala v opoziciji do leta 2000, čeprav je bila v daljšem obdobju zastopana v mnogih

deželnih vladah Avstrije. Njen program, sprejet 1997, je celo poudaril pomen

avstrijskih nacionalnih manjšin, Avstrijo pa državo brez priseljencev. Ko je v 90ih letih

prejšnjega stoletja Avstrijo zajel val beguncev iz bivše Jugoslavije, je FPÖ leta 1993

sprožila referendum glede priseljencev v Avstriji (»Najprej Avstrija«), katerega namen

je bil mobilizirati ljudi proti imigrantom. Močna reakcija proti FPÖ je rezultirala v samo

7,3% udeležbi. Njihova predvolilna kampanja za državnozborske volitve oktobra 1999

pa je bila s strani lokalnih opazovalcev že videna kot ksenofobična. Plakati, na

katerih je pisalo »Ustavite potujčevanje«, so bili množično razobešeni na Dunaju, kar

je povzročilo nezadovoljstvo med priseljenci. Ko je FPÖ v začetku februarja 2000

sklenila koalicijo z ÖVP, je še pred nastankom vladnega programa na zahtevo

zveznega predsednika nastala Deklaracija »Odgovornost za Avstrijo - Prihodnost v

srcu Evrope«, ki je edinstvena v ustavni zgodovini Avstrije in je posledica političnih

stališč FPÖ in njenih predvolilnih sloganov. Zvezni predsednik je zagotavljal vrednote

111

podčrtane v deklaraciji. Kot fenomen v Avstrijski politiki se je pojavil zelo dvoumen

jezik, ki so ga uporabljali predstavniki FPÖ, lahko bi ga interpretirali kot ksenofobičen

ali celo rasističen, podoben nacionalsocialističnim izrazom (Max Planck Institute

2000, 23-27). Znana je predvsem skrajno desničarska izjava Haiderja, v kateri je

politiko »tretjega rajha« imenoval kot urejeno in zgledno. Z vstopom v avstrijsko vlado

leta 2000 je pod pritiskom javnosti Haider maja istega leta odstopil z mesta

predsednika FPÖ (Hausmaninger 2002, 45). Predsedovanje avstrijskih svobodnjakov

je prevzela Susanne Riess-Passer, Haider pa je postal oster kritik novega vodstva

stranke. Leta 2005 je ustanovil novo stranko, BZÖ. Del frakcije FPÖ se je aprila 2005

priključil BZÖ. Maja 2006 je Haider vodstvo BZÖ predal nekdanjemu osebnemu

tajniku Petru Westenthalerju, avgusta 2008 se je vrnil na čelo stranke. Po Haiderjevi

smrti je na koroških deželnozborskih volitvah 1. marca 2009 BZÖ s 45,48 odstotkov

glasov prepričljivo zmagala. Stranka nadaljuje s protimanjšinsko politiko.

Kot glavni razlog, zakaj se je FPÖ pojavlja kot desno orientirana politična stranka, so

»modreci« navedli ksenofobične sentimente v njenih volilnih kampanjah, kar je

ustvarilo atmosfero, v kateri so odkrite ksenofobične opazke zoper tujce postale

sprejemljive. Mnenje modrecev je bilo, da morata zvezna vlada in zvezni predsednik

obsoditi tovrsten besednjak. Ugotovili so, da so v nasprotju z preteklim obnašanjem v

FPÖ in izjavami danimi s strani ostalih FPÖ uradnikov, ministri FPÖ do tedaj

izpolnjevali vladne aktivnosti. Mnenje modrih je bilo, da ni izključeno, da se bo po

preteku določenega časa v stranki pojavila nova usmeritev. Ali se bo to zgodilo, so

zaključili, se bo šele videlo. Po njihovem mnenju tudi ni bilo izključeno, da se bo FPÖ

spremenila iz desne ekstremistične stranke v odgovorno vladno stranko. Da pa mora

biti Avstrijska vlada zavezana k podpiranju demokracije, svobode izražanja, tolerance

in prepovedi rasne diskriminacije, kar se pa mora videti kot jasna pozitivna zaveza

avstrijske vlade do aktivnega varovanja vrednot, ki so zapisane v 6. členu Evropske

pogodbe, zlasti glede človekovih pravic, demokracije in pravne države (Max Planck

Institute 2000, 31-33).

Desni ekstremizem je v Avstriji zelo prisoten. Njegovo dejavnost, kljub prepovedi,

tolerirajo tudi vodilne politične strukture. Stalna vpletenost v družbeno in politično

življenje na Koroškem ob pronicljivosti njegovih organizacij v vse oblike in sloje

112

družbenega in političnega življenja v državi pa ne ogroža le slovensko manjšino na

Koroškem in Štajerskem, ampak tudi celotno avstrijsko družbo, ki je po ADP

zamišljena kot demokratična in odprta (Stergar, 1976: 177). Zato je prepoved

protimanjšinskih organizacij, ki želijo slovenski manjšini odvzeti njen značaj in pravice

kot manjšini nujna po petem odstavku 7. člena ADP. Ker pa ni uresničena omenjeno

kolektivno prohibitivno klavzulo krši, kot tudi določila drugega odstavka 16. člena OK,

s katero se pogodbenice »zavezujejo, da bodo sprejele ustrezne ukrepe za zaščito

oseb, ki (...) so izpostavljene diskriminacijskim dejanjem, sovraštvu ali nasilju, do

katerih prihaja zaradi njihove narodnostne, kulturne, jezikovne ali verske identitete«.

5 ZAKLJUČEK

S podpisom ADP leta 1955 je bila Avstrija po desetletni okupaciji s strani zavezniških

sil obnovljena kot svobodna, neodvisna in demokratična država. V zameno za

zavrnjene jugoslovanske zahteve po etničnem ozemlju Koroške, Štajerske in

Gradiščanske se je Avstrija obvezala, da bo na avtohtonem poselitvenem prostoru

zagotovila posebne pravice hrvaški manjšini na Gradiščanskem ter slovenski

manjšini na Koroškem in Štajerskem vsebovane v petih odstavkih 7. člena ADP.

Pravica do lastnih organizacij in tiska, pravica do pouka v slovenskem jeziku v

osnovnih in srednjih šolah, pravica do udeležbe v kulturnih, upravnih in sodnih

ustanovah, pravica do politične participacije oz. javnopravnega zastopstva v

političnem življenju, pravica do uporabe slovenščine kot uradnega jezika, pravica do

dvojezičnih napisov topografskega značaja in prepoved delovanja protimanjšinskih

organizacij naj bi pripadnike slovenske in hrvaške manjšine ali manjšino kot skupnost

z uresničevanjem izenačile s pripadniki večinske populacije oziroma jim omogočile

obstoj, razvoj in dejansko enakopravnost z ostalimi avstrijskimi državljani.

Po pregledu varstva slovenske manjšine v Avstriji ugotavljam, da nesporno

mednarodnopravno obveznost Avstrije do zaščite slovenske manjšine in njenega

varstva že skoraj šestdeset let predstavlja ADP in njen 7. člen. Poleg

mednarodnopravnih obveznosti iz ADP, Avstrijo k spoštovanju pravic slovenske

113

manjšine zavezujejo tudi manjšinsko varstvena določila St. Germainske pogodbe

(člen 62-68), številni politični in mednarodnopravni instrumenti OZN, Sveta Evrope,

KVSE/OVSE in EU, med katerimi sta mednarodno pravno obvezujoča dokumenta

Sveta Evrope, Okvirna konvencija o zaščiti narodnih manjšin in Evropska listina o

regionalnih in manjšinskih jezikih, ki z implementacijskimi mehanizmi pomembno

prispevata k varstvu narodnih manjšin v Evropi. Notranje pravno pa Zvezni ustavni

zakon (člen 8), Temeljni državni zakon (člen 19), Zakon o avstrijski radioteleviziji ter

številni zakonski in podzakonski akti, ki jih je Avstrija sprejela kot izvedbeno

zakonodajo 7. člena ADP, kot sta Zakon o narodnih skupnostih z izvršnimi uredbami

in Manjšinski šolski zakon za Koroško. Čeprav je po podpisu ADP Ustavno sodišče

Avstrije večkrat razsodilo, da so določbe 7. člena ADP neposredno uporabne na

celotnem ozemlju Koroške, v primeru trajne potrebe, pa tudi izven tega območja, in

za njihovo izvrševanje ni potrebna nikakršna izvedbena zakonodaja, je Avstrija s

sprejeto izvršilno zakonodajo samovoljno revidirala ADP in sistematično skrčila

zaščito slovenske manjšine po njenem 7. členu s ciljem mednarodno pravno

problematiko varstva slovenske manjšine prenesti na notranjo raven in s tem

postopno zmanjševati stopnjo njene zaščite.

Analiza uresničevanja določb 7. čelna ADP glede na pravni in dejanski položaj

slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem je glede na uvodoma

postavljeno hipotezo sledeča: Glede na prvi odstavek 7. člena lahko ugotovim, da

Avstrija delovanje manjšinskih organizacij, tiska in medijev sicer dopušča, ne nudi pa

zadostne finančne podpore za njihovo delovanje oziroma obstoj. Sredstva, ki jih

prejemajo slovenske organizacije na Koroškem in Štajerskem iz zveznega proračuna

za promocijo narodnih manjšin in od deželnih oblasti so namreč prenizka. Tisk na

Koroškem je omejen na dva slovenska tednika, cerkveni časopis »Nedeljo« in

»Novice«, ki pa zaradi prenizke naklade na podlagi noveliranega Zakona o

subvencioniranju tiska iz leta 2003 nista deležna sredstev namenjenih za financiranje

tiska narodnih manjšin, ter tudi ne sredstev iz sklada za promocijo tiska dežele

Koroške. Novice so odvisne predvsem od sredstev iz Slovenije. Dvojezično

informativno glasilo štajerskih Slovencev »Signal« pa ima le občasno edicijo. V

114

medijih je slišnost slovenskega jezika, kljub dopolnitvam Zakona o avstrijski

radioteleviziji iz leta 2001, po katerem bi morala ORF za priznane manjšine pripraviti

del programov v njihovih jezikih, na Štajerskem in na Koroškem omejena na polurno

tedensko televizijsko oddajo. Na Štajerskem se predvaja šele od marca letos.

Radijskih oddaj na Štajerskem ni, na Koroškem pa je možno 12 urno dnevno

sprejemanje radijskih programov v slovenskem jeziku, čeprav avstrijske oblasti

govorijo o zagotavljanju celodnevnega radijskega programa. RTV oddaje iz Slovenije

pa so zaradi nenameščenosti pretvornikov, sprejemljive le na delnem poselitvenem

prostoru koroških Slovencev. Zakonsko obveznost o zagotavljanju radijske oskrbe

naj bi ORF za štajerske Slovence začela izvajati šele jeseni 2009.

Po drugem odstavku 7. člena je koroškim in štajerskim Slovencem zagotovljena

pravica do osnovnega pouka in sorazmernega števila lastnih srednjih šol. Vse od leta

1945, ko je uredba o oblikovanju dvojezičnih šol na južnem Kroškem uvedla obvezno

dvojezično šolstvo v vseh občinah avtohtone poselitve južne Koroške za vse učence,

ne glede na materinski jezik, se stanje dvojezičnega šolstva na Koroškem

sistematično poslabšuje. Leta 1958 je bila pod pritiski nemškonacionalističnih

organizacij dvojezična šolska ureditev ukinjena in možnost prijave k dvojezičnemu

pouku uzakonjena v leta 1959 sprejetem Manjšinskem šolskem zakonu za Koroško.

Odpravljena je bila obvezna dvojezična osnovna šola ter razbita strnjena ozemeljska

zaščita Slovencev na Koroškem. Šolska reforma leta 1988 je novelirala Manjšinski

šolski zakon za Koroško in uvedla ločitev učencev po učnem jeziku na dva paralelna

razreda, dvojezičen in enojezičen-nemški s pomočjo učitelja asistenta dvojezičnemu

razredniku. Avstrija je vse od podpisa ADP pravico dvojezičnega šolstva omejevala le

na prve tri razrede ljudskih šol, s šolskim letom 2001/2002 se je pričel z odločbo

Ustavnega sodišča iz leta 2000 izvajati pouk v slovenskem jeziku tudi na četrti

stopnji. Novejša problema sta zapiranje manjših dvojezičnih ljudskih šol na

avtohtonem poselitvenem območju ali preoblikovanje le teh v podružnice ter

imenovanje enojezičnih-nemško govorečih ravnateljev na dvojezičnih šolah. Prav

tako učenje zgodovine in kulture po mnenju koroških Slovencev ni ustrezno

zastopano v učbenikih in učnih načrtih, katere pregleduje Oddelek šolske nadzorne

oblasti za slovenske šole pri Deželnem šolskem svetu. Od šolskega leta 1999/2000

115

delež števila prijavljenih otrok k dvojezičnemu pouku sicer narašča, možnost

dvojezičnega šolanja na 64 ljudskih in na 14 glavnih šolah koristi vse več učencev,

kar pomeni, da se pretežni del večinskega prebivalstva zaveda prednosti in pomena

večjezičnosti. Težava, s katero se srečujejo, je pomanjkanje kvalificiranih učiteljev za

dvojezični pouk in učenje jezika manjšine, predvsem na nivoju srednjih šol. Srednje

šole na Koroškem, kjer se dijaki lahko šolajo v slovenskem jeziku, so Zvezna

gimnazija za Slovence v Celovcu, Dvojezična zvezna trgovska akademija v Celovcu

in Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu. Težavo

predstavlja tudi javna dvojezična predšolska vzgoja, ki jo ADP ne predvideva. Avstrija

bi morala obvezno dvojezično predšolsko vzgojo nujno uvesti in jo tudi ustrezno

zakonsko urediti. Pozitiven premik v tej smeri je financiranje zasebnih dvojezičnih

otroških vrtcev s strani deželne vlade Koroške na podlagi leta 2001 sprejetega

Zakona o skladu za otroške vrtce. Na avstrijskem Štajerskem pa se uresničevanje

tako pravice do osnovnošolskega izobraževanja v slovenskem jeziku kot tudi dostop

do sorazmernega števila lastnih srednjih praktično ne izvaja. Slovenski jezik se je

možno učiti kot izbirni predmet le na nekaterih ljudskih šolah in glavnih šolah blizu

slovenske meje, ter na dveh srednjih šolah kjer je slovenščina obvezni izbirni

predmet. Dvojezična predšolska vzgoja ni organizirana.

Glede uresničevanje tretje točke 7. člena ADP, ki določa uporabo slovenskega jezika

kot drugega uradnega jezika dodatno k nemškemu v upravnih in sodnih okrajih

Koroške, je leta 1959 sprejet Zakon o uporabi slovenščine pred sodišči slovenski

jezik derogiral na nivo pomožnega jezika in ga omejil na sodišča treh koroških sodnih

okrajev Pliberk, Borovlje in Železna Kapla. Zakon o pravnem položaju narodnostnih

skupin iz leta 1976 je Zakon o uporabi slovenščine pred sodišči razveljavil, njegova

izvedbena Uredba iz leta 1977 o določitvi sodišč, upravnih uradov in javnih služb pa

je upravne urade in javne službe, pred katerimi je dovoljeno uporabljati slovenski

jezik kot uradni jezik, omejila na ista tri okrajna sodišča od skupno devetih, kot jih je

določal predhodni zakon, in na 13 občin od skupno 41 avtohtone slovenske

poselitve. S popravkom omenjene uredbe leta 2006, po razsodbi ustavnega sodišča

iz leta 2000, ki je cenzus 20% prebivalstva znižal na »okoli 10%«, pa je pravico

dodatno razširila še na celoten političen okraj Velikovec, kjer pa občin ni natančno

116

opredelila. Odločba ustavnega sodišča do danes ni realizirana. Pripadnik slovenske

manjšine na Koroškem lahko jezik narodne skupnosti po ZNS uporablja le na izrecno

zahtevo, kar pomeni, da poslovanje ni avtomatično dvojezično, v večini primerov se

opravlja s pomočjo tolmačev. Uradniki slovenskega jezika ne obvladajo, kakor tudi ne

razpolagajo s potrebnimi dvojezični obrazci. Nekoliko boljša praksa je pred okrajnimi

sodišči. Pred deželnim sodiščem v Celovcu pa je že potrebno sodelovanje

prevajalcev. Pravica do slovenskega jezika kot uradnega jezika na uradnih mestih v

delih Štajerske je ignorirana. Prav tako je pravica do dvojezičnih topografskih oznak

omejena. Na Štajerskem sta postavljena le dva dvojezična kažipota do Pavlove hiše

v Potrni, druge dvojezične krajevne oznake niso nameščene. Na Koroškem pa so

prve dvojezične napise postavili leta 1972 na podlagi Zakona o dvojezičnih

topografskih napisih, ki je predvidel dvojezične krajevne napise za 205 naseljih,

vendar so nacistične tolpe vse dvojezične napise ob pasivnosti oblasti odstranile.

Vlada je klonila pritisku nacionalističnih organizacij in leta 1976 v Zakonu o narodnih

skupnostih uvedla 25% klavzulo prebivalstva za dvojezične napise, ki jo je ustavno

sodišče leta 2001 razveljavilo kot protiustavno, skupaj z izvedbeno uredbo ZNS o

dvojezični topografiji iz leta 1977. Odločilo je, sklicujoč se na odločbo iz leta 2000 o

uradnem jeziku, da je dvojezične napise potrebno postaviti povsod tam, kjer

slovenska manjšina skozi daljše obdobje predstavlja »okoli 10 % prebivalstva«, kar

pa tako kot pri odločbi o uradnem jeziku ni v skladu z ADP, ki za izpolnjevanje njenih

določb ne predpisuje pogojnega deleža. Kljub jasnim odločitvam ustavnega sodišča -

18 pozitivnih razsodb - avstrijske oblasti vse do danes niso postavile dodatnih

dvojezičnih napisov. Topografska uredba iz leta 1977 je določala 91 dvojezičnih

krajevnih tabel v 8 občinah. Leta 2006 sprejeta nova topografska uredba, sprejeta po

omenjeni odločbi ustavnega sodišča, pa je k uredbi iz leta 1977 dodala le dva kraja,

torej zajema skupno 93 dvojezičnih krajevnih tabel, postavljene pa so le v 77 krajih

od skupno 800 krajev, kjer manjšina živi – v 16 še vedno ne, kar pomeni da zvezna

vlada tudi izvedbene zakonodaje, ki jo je sama sprejela, ne spoštuje. Pravno sporno

pa je tudi pojmovanje pojma »topografska oznaka«, ki ga zakonodajalec omejuje le

na krajevne table, ne določa pa dvojezičnih imen ulic, rek itn.

Četrti odstavek 7. člena ADP, po katerem ima slovenska manjšina na Štajerskem in

117

Koroškem pravico do udeležbe v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah, je, kar

zadeva politično participacijo, prav tako omejena, saj slovenski manjšini na

Koroškem zaradi visokega 10 odstotnega volilnega praga v prvem krogu volitev (v

drugem je od julija 2008 določen 5 odstotni prag) onemogoča izvolitev svojega

predstavnika v deželni zbor. Avstrija bi morala slovenski manjšini na Koroškem kot

tudi na Štajerskem omogočiti tako ustrezen zajamčen mandat v deželnem zboru po

zgledu številnih sosednjih držav kot tudi ustrezno javnopravno zastopstvo s pravno

subjektiviteto in določeno stopnjo avtonomije, s čimer bi manjšina lahko soodločala v

zadevah, ki so njenega bistvenega pomena (od predšolske vzgoje, šolstva,

dvojezične topografije, kulture itn). Na Štajerskem ta problematika še ni odprta, na

Koroškem pa se pojavlja že zadnjih dvajset let. Sosvet za slovensko narodno

skupnost, ki je svetovalni organ pri Uradu zveznega kanclerja pa nima pravega

političnega vpliva, zato NSKS zahteva njegovo reformo. NSKS in ZSO sta se v

sosvet vključila šele leta 1988 po zagotovitvi tedenske televizijske oddaje v

slovenščini in po zagotovitvi ustanovitve Dvojezične trgovske akademije v Celovcu.

Štajerski Slovenci pa imajo v njem polnopravno članstvo šele od leta 2003, s čimer

so bili dejansko priznani kot narodna skupnost. Vloga sosveta je le v razdeljevanju

sredstev, zato bi bila njegova temeljita reforma nujna, za kar se zavzema tudi NSKS.

Da bi omenjeno problematiko Avstrija lahko uredila, bi morala najprej sodno

prepovedati dejavnost protimanjšinskih organizacij, kot sta KHD in KAB na

Koroškem, ki izvajata na manjšino nemški nacionalni pritisk, in se pojavljata celo kot

legitimna sogovornika deželne in zvezne vlade o manjšinskih vprašanjih, čeprav je po

petem odstavku 7. člena ADP dejavnost tovrstnih organizacij prepovedana, tudi na

Štajerskem, kjer je aktiven AKV Südmark s številnimi podružnicami na obmejnem

štajerskem prostoru. Protimanjšinski sentimenti pa se pojavljajo tudi v nastopih

avstrijskih političnih strank, predvsem v BZÖ in FPÖ.

Iz navedenega lahko potrdim prvo uvodoma postavljeno hipotezo, da »Avstrija izvaja

le delno in selekcionirano zaščito slovenske manjšine po 7. členu ADP«, kar pomeni

da Avstrija z izvedbeno zakonodajo k ADP krši eno od osnovnih kongentnih načel

mednarodnega prava »pacta sund servanda«, saj za izpolnjevanje določil veljavne

mirovne pogodbe Avstrija, kot ena od zavezanih strank pogodbenic ADP, ne sme

118

sama naknadno postavljati določenih pogojev za uresničevanje in pogojevanje

manjšinskih pravic, če tega mednarodni akt izrecno ne določa. Avstrija pa ne

spoštuje niti odločb Ustavnega sodišča Avstrije, ki je v svojih odločbah že večkrat

potrdilo odstopanje od zajamčenih in dejansko uresničenih pravic iz posameznih

odstavkov 7. člena ADP, kar je v nasprotju z načeli pravne in demokratične države,

za kakršno se proklamira v odnosu do ravnanja z manjšinami na njenem ozemlju.

Razsodbe ustavnega sodišča Avstrije predvsem v zadnjih tridesetih letih pomembno

dopolnjujejo varstvo pravic slovenske manjšine iz mednarodnopravnih določil ADP, ki

imajo ustavno pravno naravo.

Avstrija prav tako ne spoštuje obveznosti iz mednarodnih pogodb, h katerim je

pristopila kot članica mednarodnih organizacij. To lahko potrdim tudi z dejstvom, da

je Avstrijo leta 2000 k spoštovanju 6. člena Amsterdamske pogodbe, v katerem so

zapisane evropske vrednote, opozorila tudi EU z uvedbo političnih sankcij proti njej.

Mandat »treh modrih«, ki so preučili zavezanosti takratne koalicijske vlade ÖVP in

FPÖ ter tudi politično naravo desno orientirane FPÖ, ki je propagirala

protimanjšinsko politiko in zavezanost vlade k varstvu pravic manjšin, je bil zgrešen.

Preučevali so le obstoj pravnega sistema za zaščito narodnih manjšin, niso pa

ugotovili dejanskega stanja uresničevanja pravic manjšin v Avstriji, niti slovenske

manjšine na Koroškem in Štajerskem. Zato tudi njihova ugotovitev, da je manjšinska

ustavna zaščita v Avstriji, ki jo zagotavlja avstrijski pravni sistem v Avstriji širša kot v

številnih drugih evropskih državah, pavšalna. Da Avstrija ne uresničuje varstva

manjšinskih pravic je razvidno iz priporočil Odbora ministrov Sveta Evrope o

implementaciji OK in ELRMJ. Odbor ministrov Sveta Evrope je v drugem priporočilu o

implementaciji OK z dne 11. junija 2008 Avstrijo pozval, da prične z izvajanjem

odločbe o dvojezični topografiji z dne 13. decembra 2001 in z izvajanjem zakonodaje

glede rabe manjšinskih jezikov v povezavi z oblastmi. Iz dokumenta je tudi razvidno,

da mora Avstrija nadaljevati s prizadevanji za odpravo rasizma in ksenofobije v

politični areni in v medijih, k povečanju prisotnosti manjšinskih jezikov v medijih glede

na dopolnjen zakon o ORF iz leta 2001 in k okrepitvi vloge manjšinskih svetovalnih

sosvetov ter preučitvi možnosti za povečanje zvezne finančne podpore za aktivnosti

narodnih manjšin. V drugem priporočilu o implementaciji ELRMJ z dne 11. marca

119

2009 pa je Odbor ministrov avstrijskim oblastem naložil, da spoštujejo odločitev

ustavnega sodišča glede uporabe slovenskega jezika iz leta 2000, priskrbijo primerno

ponudbo za enojezične in dvojezične učence glede na povečano povpraševanje po

izobraževanju v jezikih manjšin in zagotovijo, da se bo slovenski jezik uporabljal pred

ustreznimi sodnimi in administrativnimi oblastmi v praksi. Prav tako pa se mora

urediti tudi ustrezno financiranje časopisov v slovenskem jeziku. Iz navedenega lahko

potrdim drugo uvodoma postavljeno hipotezo, da Avstrija ne spoštuje

mednarodnopravnih obveznosti iz Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in

Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih.

Štajerski Slovenci se kot manjšina v smislu uresničevanja pravic po 7. členu ADP

šele prebujajo, koroški Slovenci pa skušajo že petdeset let s politiko majhnih korakov

doseči svoje zajamčene mednarodnopravne pravice po 7. členu ADP, katere še

vedno ostajajo neizpolnjene. Eden od razlogov je tudi ta, da interese slovenske

manjšine na Koroškem zastopajo kar tri politične organizacije - ZSO, NSKS in SKS.

Razdeljeni težko usklajujejo prioritetne cilje, saj imajo različne poglede na koncept

manjšinskih pravic, kar so razlogi s katerimi še težje participirajo v avstrijski družbi.

Slovenska manjšina v Avstriji je podvržena grobi asimilaciji, o čemer pričajo tudi

statistični podatki popisov prebivalstva zadnjih petdesetih let, ki na podlagi

pogovornega jezika ugotavljajo narodno pripadnost. Število pripadnikov slovenske

manjšine se z leti nesorazmerno hitro zmanjšuje, manipulacije s podatki popisov

prebivalstva pa služijo avstrijskim oblastem pri pripravi manjšinske diskriminatorne

zakonodaje. Po eni strani gre za pomanjkanje politične volje Avstrijske zvezne vlade,

da bi manjšinsko varstvo ustrezno celovito zakonsko uredila in jo prilagodila

mednarodnim standardom zaščite manjšin, po drugi strani pa avstrijske politične

stranke ob prepletanju različnih interesov manjšinsko problematiko izkoriščajo v

dnevni politiki in v predvolilnih bojih. Predstavniške organizacije slovenske manjšine v

Avstriji tudi nimajo pravice do kolektivne iztožitve zajamčenih pravic po 7. členu ADP,

individualne pravice pa ji kot skupnosti ne pripadajo. V dani situaciji jim ostane le pot

internacionalizacije, preko mednarodnih organizacij opozoriti mednarodno skupnost

in demokratično javnost o svojih težavah. S pomočjo Republike Slovenije, kot

legitimne zaščitnice svoje manjšine, ki bo morala glede neizpolnjevanja mednarodnih

120

obveznosti Avstrije do slovenske manjšine prevzeti učinkovitejšo vlogo. Slovenija bi

morala tudi večkrat uporabiti diplomatsko pot intervencije ter čim prej notificirati

nasledstvo ADP pri depozitarki Ruski federaciji. S tem bi si odprla možnost sprožitve

postopka zaradi neizvajanja določb ADP, kar od nje pričakuje tudi njena manjšina.

Avstrija pa bo morala spremeniti odnos do slovenske manjšine, ki živi na njenem

ozemlju in jo zaščititi pred asimilacijo s prenehanjem kršenja določil pravne države.

V duhu evropskih vrednot, spoštovanja človekovih pravic, pravne države in

demokracije, bo le tako sožitje dveh narodov mogoče.

121

6 LITERATURA

• Andrassy, Juraj. 1990. Međunarodno pravo. Zagreb: Školska knjiga.

• Austrian Centre for Etnic Groups. 1996. Ethnic Group Report 1996. Vetrinj:

Mohorjeva.

• Baselli, Giovanni, ur. 1999. Veliki atlas svetovne zgodovine. Ljubljana: DZS.

• Baumgartner, Gerhard in Bernhard Perching. 1998. Manjšinska politika. V

Politični sistem Avstrije, ur. Herbert Dachs, 340-352. Ljubljana: DZS.

• Belšak, Katja. 2007. Jezikovne pravice slovenske manjšine na avstrijskem

Koroškem. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

• Biro za slovensko narodno skupnost. 2009. Obrazci za prošnje v slovenskem

jeziku. Dostopno prek: http://www.volksgruppenbuero.at/servis/C4 (5. januar

2009).

• Bohte, Borut in Mirjam Škrk. 1997. Pomen avstrijske državne pogodbe za

Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva. Pravnik 52 (11-12):

601 – 625.

• Bohte, Borut. 1976. Nekateri mednarodnopravni vidiki avstrijskih obveznosti

glede slovenske manjšine – s posebnim ozirom na avstrijska stališča, ki so

prišla do izraza OZN in ob izmenjavi diplomatskih not med SFRJ Jugoslavijo in

Republiko Avstrijo v letu 1974. Razprave in gradivo (7-8): 19 – 47.

• --- 1984. Slovenska manjšina v Avstriji in mednarodno pravo. V Koroški

Slovenci v Avstriji včeraj in danes, ur. Janko Liška, 112-123. Ljubljana:

Komunist. Celovec: Drava.

• --- 1995. Mednarodno varstvo temeljnih pravic. V Temeljne pravice, ur. Marjan

Pavčnik, 440-488. Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Bojnec, Tadej. 2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 8. april.

122

• Brezigar, Bojan. 2000. Avstrija pod drobnogledom? Saj ni zares … Razprave

in gradivo (36-37): 115-121.

• Bundeskanzleramt Österreich. 2007. Second Report by the Republic of

Austria pursuant to Art. 15, paragraph 1 of the European Charter for Regional

or Minority Languages. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dg4/education/minlang/Report/PeriodicalReports/AustriaP

R2_en.pdf (12. december 2007).

• Council of Europe. 2001. List of declarations made with respect to treaty št.

148. European Charter for Regional or Minority Languages. Declaration

contained in the instrument of ratification deposited on 28. junij. Dostopno

prek:

http://conventions.coe.int/treaty/Commun/ListeDeclarations.asp?NT=148&CM

=1&DF=&CL=ENG&VL=1 (7. januar 2009).

• --- 2009a. Charter for Regional or Minority Languages. Reports and

Recommendations. Austria. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dg4/education/minlang/Report/default_en.asp (12. marec

2009).

• --- 2009b. Monitoring the implementation of the Framework Convention for the

Protection of National Minorities. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/2_Monitoring/Monitoring_Intro_e

n.asp (20. januar 2009).

• --- 2009c. Framework Convention for the Protection of National Minorities.

State Reports, Opinions, Comments and Recommendations. Dodstopno prek:

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/3_FCNMdocs/Table_en.asp (7.

januar 2009).

• Delo. 2005a. Haider tudi uradno vodja BZÖ. Schüssel stranko priznal kot

novega koalicijskega partnerja. Dostopno prek:

http://www.delo.si/clanek/o56442 (17. april).

• --- 2009. ORF bo začel oddajati tudi za Štajerske Slovence. Dostopno prek:

http://www.delo.si/clanek/74428 (15. januar).

123

• Devetak, Silvo, Majda Šulc in Boris Jesih. 1988. Šolstvo za Slovence na

Koroškem – Sožitje ali ločevanje? Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.

• --- 1999. Pravica do različnosti. Pravno varstvo manjšin v Evropi. Maribor:

Evropski center za etnične, regionalne in sociološke študije pri Univerzi v

Mariboru.

• --- 2008. Haider se vrača na čelo BZÖ. Dostopno prek:

http://beta.dnevnik.si/novice/svet/337864 (2. avgust).

• Državna pogodba z dne 15. maja 1955 o vzpostavitvi neodvisne in

demokratične Avstrije (Avstrijska državna pogodba) - Staatsvertrag vom 15.

Mai 1955 betreffend die Wiederherstellung eines unabhängigen und

demokratischen Österreich. BGBI. 152/1955. Dostopna prek:

http://www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblPdf/1955_152_0/1955_152_0.pdf

(15. december 2007).

• Evropska konvencija o zaščiti človekovih pravic in svoboščin usklajena s

protokolom številka 11 - Convention for the Protection of Human Rights und

Fundamental Freedoms as amanded by Protocol št. 11. 1950. Dostopno prek:

http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/005.htm (5. avgust 2008).

• Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih - European Charter for

Regional or Minority Languages. 1992. Dostopna prek:

http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/148.htm (21. avgust 2008).

• Grilc, Matjaž. 1984. Posledice tristranskega sporazuma za koroške Slovence.

V Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, ur. Janko Liška, 130-135.

Ljubljana: Komunist in Celovec: Drava.

• Hausmaninger, Herbert. 2002. Avstrijski pravni sistem. Maribor: Dravska

tiskarna.

• Inzko, Valentin, Cilka Broman, Irena Bruckmϋller, Hanns Haas, Jožko Lukan,

Walter Lukan, Andrej Moritsch, Štefan Pinter, Jože Pirjevec, Karl Stuhlpfarrer,

Heimo Titz, Reginald Vospernik, Anton Wutte in Janko Zerzer. 1985.

Zgodovina koroških Slovencev od leta 1918 do danes z upoštevanjem

vseslovenske zgodovine. Celovec: Družba Sv. Mohorja.

• Jančar, Matjaž. 1977. Zakaj je avstrijski zakon o narodnih skupinah

124

nesprejemljiv. V Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih, ur.

Bogdan Osolnik, 87-104. Beograd: Međunarodna politika.

• Jaušovec, Boris. 2008. Uspešna zgodba neke manjšine. Večer, 31. maj.

Dostopno prek:

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=20080531053297

16 (10. februar 2009).

• Jesih, Boris. 1984. Delovanje desničarskih in neonacističnih organizacij v

Avstriji. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.

• --- 1991. Avstrijske politične stranke in manjšinsko vprašanje. Magistrska

naloga. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

• --- 2003. Politična participacija narodnih manjšin. Primer koroških Slovencev.

Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

• Klemenčič, Vladimir. 1977. Manipulacije s statističnimi podatki v škodo

manjšin v Avstriji. V Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih, ur.

Bogdan Osolnik, 117-133. Beograd: Međunarodna politika.

• --- 1976. Slovenska manjšina v Avstriji. Razprave in gradivo (11): 915-924.

• Klemenčič, Matjaž in Vladimir Klemenčič. 2006/2007. Prizadevanja koroških

Slovencev za narodnostni obstoj po drugi svetovni vojni. Celovec-Ljubljana-

Dunaj: Mohorjeva založba.

• Klemenčič, Matjaž. 2007. Več kot pol stoletja po podpisu Avstrijske državne

pogodbe ostaja problem dvojezičnih »označb in napisov topografskega

značaja« na avstrijskem Koroškem nerešen. Razprave in gradivo (53-54):

179-203.

• Klopčič, Vera, Sonja Kurinčič-Mikuž, Karmen Medica, Renata Mejak, Jana

Menaše in Nada Vilhar. 1993. Dvojezično poslovanje v sosednjih državah

Republike Slovenije: Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Ljubljana:

Inštitut za narodnostna vprašanja.

• Klopčič, Vera. 1990. Splošno o mednarodno pravnem varstvu narodnih

manjšin. Razprave in gradivo (24): 76-97.

• --- 1993. Pravno varstvo manjšin. Razprave in gradivo (28): 93-102.

• --- 1994/95. Okvirna konvencija Sveta Evrope za zaščito narodnih manjšin.

125

Razprave in gradivo (29-30): 265-272.

• --- 1998. Svet Evrope in narodne manjšine. Razprave in gradivo (33): 203-206.

• Malle, Avguštin. 1984. Razvojni problemi dvojezičnega šolstva na Koroškem.

Razprave in gradivo (17): 121-132.

• Manjšinski šolski zakon za Koroško - Bundesgesetz vom 19. März 1959,

womit für das Bundesland Kärnten Vorschriften zur Durchführung der

Minderheiten –Schulbestimmungen des Österreichischen Staatsvertrages

getroffen werden (Minderheiten-Schulgesetz für Kärnten). BGBl. 101/1959,

spremenjen z BGBl. 246/1959, BGBl. 326/1988, BGBl. 35/1990, BGBl.

420/1990, BGBl. I 137/1998, BGBl. I 23/2000 in BGBl. I 76/2001. Dostopen

prek: http://www.austria.gv.at/2004/4/15/msg_kaernten_letztfassung.pdf (18.

maj 2008).

• Max Planck Institute. 2000. Report by Martti Ahtisaaari, Jochen Frowein and

Marcelino Oreja, Adopted in Paris on 8 September 2000. Dostopno prek:

http://www.mpil.de/shared/data/pdf/report.pdf (7. januar 2009).

• Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah - International Covenant

on Civil and Political Rights. 1966. 999 UNTS 171.

• Narodni svet koroških Slovencev. 2003a. Enotna lista/Einheitsliste (EL).

Dostopno prek: http://www.nsks.at/ueberuns_slo.php?id=C0_23_9 (2.

september 2008).

• ---2003b. Radio. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/praesident_slo_more.php?id=67_0_20_0_M (4. november

2003).

• --- 2004a. Ustavno sodišče ugotovilo, da je imenovanje ravnateljev šol

samovoljno. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=270_0_3_100_M (4. avgust 2008).

• --- 2004b. NSKS odločno zavrača Haiderjev napad na oddajo »Servus –

Srečno – Ciao«. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=187_0_3_130_M (29. junij 2004).

• --- 2005a. Ali Sturm noče rešitve za Slovensko glasbeno šolo? Dostopno prek:

http://www.nsks.at/aktualno_comments.php?id=P630_0_3_0_C (18.

126

december 2005).

• --- 2005b. Za jasno in premočrtno skupno pot. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/praesident_slo_more.php?id=408_0_20_0_M (18.

december 2005).

• --- 2006a. Haider & Dörfler nadaljujeta s posmehovanjem pravne države -

danes naj bi se demontirala dvojezična krajevna tabla v Žvabeku. Dostopno

prek: http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=618_0_3_80_M (22.

november 2006).

• --- 2006b. Novice. Dotopno prek: http://www.nsks.at/novice_slo.php (11.

februar 2006).

• --- 2006c. Predsedstvo NSKS: "Škandalozni molk zvezne vlade«. Dostopno

prek: http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=619_0_3_70_M (28.

november 2006).

• --- 2006d. Sestava sosveta protipravna. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=327_0_3_90_M (7. februar 2006).

• --- 2006e. NSKS o koalicijskih namerah glede dvojezičnih napisov. Dostopno

prek: http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=627_0_3_70_M (14.

december 2006).

• --- 2006f. O položaju koroških Slovencev 2006 v letu predsedovanja EU

Republike Avstrije. Celovec: Mohorjeva. Dostopno prek:

http://www.nsks.at/docs/brosura-slo.pdf (1. avgust 2008).

• --- 2007a. Dvojezični napisi: Nove razsodbe ustavnega sodišča. Dostopno

prek: http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=657_0_3_60_M: (25. januar

2007).

• --- 2007b. Odprto pismo zveznemu kanclerju dr. Alfredu Gusenbauerju.

Dostopno prek: http://www.nsks.at/aktualno_more.php?id=743_0_3_20_M

(13. december 2007).

• Nećak, Dušan. 1976. Manjšinsko varstvo v Avstriji po točki 3 člena 7 avstrijske

državne pogodbe. Razprave in gradivo (7-8): 135-146.

• --- 1979. Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na

Koroškem. Razprave in gradivo (9-10): 111-119.

127

• --- 1985. Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki. Ljubljana: Založba Borec.

• Novak, Anton. 2003. Pravno varstvo slovenske manjšine v Avstriji: v luči

novejšega mednarodnopravnega varstva Doktorska disertacija. Ljubljana:

Pravna fakulteta.

• Odbor ministrov. 2008. Resolution CM/ResCMN(2008)3 on the

implementation of the Framework Convention for the Protection of National

Minorities by Austria. Sprejeta 11 junija. Dostopna prek:

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/3_FCNMdocs/PDF_2nd_CM_R

es_Austria_en.pdf (2. februar 2009).

• --- 2009. Recommendation RecChL(2001)9 of the Committee of Ministers on

the application of the European Charter for Regional or Minority Languages by

Austria. Sprejeto 11. marca. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dg4/education/minlang/Report/Recommendations/AustriaC

MRec2_en.pdf (14. marec 2009).

• Ogris, Thomas. 2000. Dvojezična vzgoja in izobraževanje na Koroškem -

Informacije za starše in druge, ki se zanimajo/Zweisprachige Erziehung und

Bildung in Kärnten - Informationen für Eltern und Interessierte/Bilingual

Education in Carinthia - Information for parents and others.

Klagenfurt/Celovec: Mohorjeva.

• Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin - Framework Convention for

the Protection of National Minorities. 1995. Dostopno prek:

http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/157.htm (12. december

2007).

• Osolnik, Bogdan. 1977. Viri mednarodne odgovornosti Avstrije za položaj

narodnih manjšin. V Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih, ur.

Bogdan Osolnik, 15-25. Beograd: Međunarodna politika.

• Ostermann, Petra. 2000. Vpliv desnega ekstremizma v Avstriji na položaj

koroških Slovencev Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

• Österreichisches Volksgruppenzentrum. 1997. Volksgruppenreport 1997.

Vetrinj: Mohorjeva.

• --- 2000a. Bericht des an die Herrn Martti Ahtisaari, Prof. Dr. Jochen Abr.

128

Frowein und Dr.Marcelino Oreja zur Lage der ethnischen Minderheiten in der

Republik Österreich. Interno gradivo.

• --- 2000b. Volksgruppenreport 2000. Vetrinj: Mohorjeva.

• --- 2001. I am from Austria: Volksgruppen in Österreich. Klagenfurt/Celovec:

Hermagoras/Mohorjeva.

• Petrič, Ernest. 1977. Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin. Maribor:

Založba Obzorja.

• --- 1980. Predlogi Jugoslavije za mednarodno pravno varstvo manjšin.

Razprave in gradivo (11-12): 7-26.

• Piskač, Petar, ur in Mirjana Domini, ur. 1990. Manjine u Alpsko-Jadranskom

prostoru. Zagreb: Institut za migracije i narodnosti Sveučilišta u Zagrebu.

• Pleterski, Janko. 1984. Pomen koroške preteklosti od srednjega veka do prve

svetovne vojne. V Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. ur. Janko Liška,

22-33. Ljubljana: Komunist in Celovec: Drava.

• --- 2000. Avstrija in njeni Slovenci 1945-1976. Ljubljana: Inštitut za

narodnostna vprašanja.

• Reiterer, Albert F., Franz Sturm, Valentin Hellwing, Karl Anderwald, Maria

Novak-Trampusch. 2004. Koroška. V Manjšine in čezmejno sodelovanje v

prostoru Alpe-Jadran, ur. Sonja Novak-Lukanovič, 231-252. Trento:

Arbeitsgemeinschaft Alpen-Adria.

• Sadovnik Bernard. 2009. Intervju (telefonski) z avtorico. Ljubljana-Celovec, 28.

maj.

• Saintgermainska državna pogodba - Staatsvertrag von Saint-Germain-en-

Laye. StGBl. 303/1920. Dostopna prek: http://www.versailler-

vertrag.de/svsg/svsg-i.htm (15. december 2007).

• SiOL.net. 2008. ZSO in SKS za razširitev koordinacije koroških Slovencev.

Dostopno prek:

http://www.siol.net/slovenija/novice/2008/05/zso_in_sks_za_razsiritev_koordin

acije_koroskih_slovencev.aspx (22. maj 2009).

• Skupnost koroških Slovencev in Slovenk. 2003. Pravila. Dostopno prek:

http://www.skupnost.at/c/8_001_1.htm (11. maj 2009).

129

• --- 2009. Aktualna izdaja glasila SKS. Dostopno prek:

http://www.skupnost.at/f/8_001.htm (11. maj 2009).

• Splošna deklaracija o človekovih pravicah - The Universal Declaration of

Human Rights. 1948. Dostopna prek:

http://www.un.org/Overview/rights.html#a1 (11. november 2007).

• Steiniche, Ernst in Jernej Zupančič. 1994/95. Koroški Slovenci v luči sodobnih

prostorskih, socialnih in etničnih procesov. Razprave in gradivo (29-30): 111-

126.

• Stergar, Janez, Janko Liška, Avguštin Malle, Borut M. Šturm, Tone Zorn in

Pavle Žaucer. 1984. Kronološki pregled zgodovine koroških Slovencev od

1848 do 1983. V Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, ur. Janko Liška,

175-283. Ljubljana: Komunist, Celovec: Drava.

• Stergar, Janez. 1976. Kršitve določb točke 5 člena 7 Avstrijske državne

pogodbe. Razprave in gradivo (7-8): 147-179.

• Strokovni komite. 2009. European Charter for Regional or Minority Languages.

Application of the Charter in Austria. 2nd monitoring cycle. A Report of the

Committe of Experts on the Charter, sprejeto 10. septembra 2008. B.

Recommendation of the Committee of Ministers of the Council of Europe on

the application of the Charter by Austria. Sprejeto 11. marca. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dg4/education/minlang/Report/EvaluationReports/AustriaE

CRML2_en.pdf (14. marec 2009).

• Sturm, Marjan. 2009. Intervju (telefonski) z avtorico. Ljubljana-Celovec, 22.

maj.

• Svet Evrope. 2006. Second Report submitted by Austria pursuant to Article 25

paragraph 1 of the Framework Convention for the protection of National

Minorities. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/3_FCNMdocs/PDF_2nd_SR_Au

stria_en.pdf (2. februar 2009).

• --- 2006. Second Report Submitted by Austria pursuant to Article 25,

paragraph 1 of the Framework Convention for the Protection of National

Minorities: Dostopno prek

130

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/3_FCNMdocs/PDF_2nd_SR_Au

stria_en.pdf (1. december 2006).

• Svetovalni odbor. 2008. Advisory Committee on the Framework Convention

for the Protection of National Minorities. Second Opinion on Austria, sprejeto

8. junija 2007. Dostopno prek:

http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/minorities/3_FCNMdocs/PDF_2nd_OP_Au

stria_en.pdf (2. februar 2008).

• Temeljni državni zakon – Staatsgrundgesetzes. Dostopen prek:

http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-

plus?apm=0&aid=rgb&datum=18670004&seite=00000396&zoom=2 (12. maj

2008).

• Türk, Danilo. 1977a. Avstrijska državna pogodba in narodne manjšine. V

Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih, ur. Bogdan Osolnik, 61-

70. Beograd: Međunarodna politika.

• --- 1977b. Izvajanje avstrijske državne pogodbe v odnosu na slovensko

narodno manjšino. V Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih, ur.

Bogdan Osolnik, 71-77. Beograd: Međunarodna politika.

• --- 1979. Študija OZN o pravicah pripadnikov manjšin. Razprave in gradivo (9 -

10): 13-32.

• Unkart, Ralf. 1995. Volksgruppenschutz in Österreich. Rückblick und Ausblick.

Karnten-Documentation (12-13): 86-101.

• Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. 2009. Informativno gradivo o

položaju slovenske narodne skupnosti v republiki Avstriji. Dostopno prek:

http://www.dzrs.si/index.php?cs=4&id=96&o=50&sb=3&showdoc=1&unid=SD

T|8B282BDD3A1773C8C125757400464FF5&vt=11 (23. februar 2009).

• Uredba zvezne vlade o določitvi ozemeljskih delov, v katerih je treba postaviti

topografske napise tako v nemškem kakor tudi slovenskem jeziku (Uredba o

topografiji na Koroškem) – Verordnung der Bundesregierung über die

Bestimmung von Gebietsteilen, in denen topographische Bezeichnungen und

Aufschriften sowohl in deutscher als auch in slowenischer Sprache

anzubringen sind (Topographieverordnung-Kärnten). BGBl. II 245/2006.

131

Dostopno prek: http://www.koroska.at/images/uploads/bgbl-245.pdf (12.

februar 2009).

• Uredba zvezne vlade z dne 18. januarja 1977 o sosvetih narodnih skupin -

Verordnung der Bundesregierung vom 18. Jänner 1977 über die

Volksgruppenbeiräte. BGBl. 38/1977, BGBl. 425/199, BGBl. 895/1993.

Dostopna prek:

http://www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblPdf/1977_38_0/1977_38_0.pdf (15.

junij 2008).

• Uredba zvezne vlade z dne 31. maja 1977 o določitvi delov ozemlja, v katerih

je potrebno postaviti topografske napise v nemškem in slovenskem jeziku.

Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977 über die Bestimmung von

Gebietsteilen, in denen topographische Bezeichnungen in deutscher und

slowenischer Sprache anzubringen sind. BGBl. 306/1977, BGBl. II 37/2002.

Dostopna prek:

http://www.austria.gv.at/2004/4/16/topographischeVOkaernten.pdf (15. junij

2008).

• Uredba zvezne vlade z dne 31. maja 1977 o določitvi slovenskih krajevnih

oznak - Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977, mit der die

slowenischen Bezeichnungen für Ortschaften festgesetzt werden. BGBl.

308/1977. Dostopna prek:

http://www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblPdf/1977_307_0/1977_307_0.pdf

(15. junij 2008).

• Uredba zvezne vlade z dne 31. maja 1977 o določitvi sodišč, upravnih oblasti

in drugih uradov, pred katerimi je slovenščina dopuščena kot uradni jezik

dodatno k nemškemu jeziku. Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai

1977 über die Bestimmung der Gerichte, Verwaltungsbehörden und sonstigen

Dienststellen, vor denen die slowenische Sprache zusätzlich zur deutschen

Sprache als Amtssprache zugelassen wird. BGBl. 307/1977, BGBl. II

428/2000. Dostopna prek:

http://www.austria.gv.at/2004/4/16/amtssprache_slowenisch.pdf (15. junij

2008).

132

• Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije. Ur. l. RS 1/91-I (25. junij 1991).

• Vilhar, Nada, ur. 1993. Organizacije, društva, ustanove in glasila koroških

Slovencev v Avstriji v letu 1992. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.

• Vogel, Milan. 2004. Skrita manjšina vse bolj vidna. Delo, 30. september.

Dostopno prek:

http://www.delo.si/index.phpsv_path=43,49&so=Delo&da=20040930&ed=0&p

a=10&ar=e4ab8d7e66bdd9b41a18fc16fe4ecec404&fromsearch=1 (15.

februar 2009).

• Voglar, Dušan, ur. 1991. Enciklopedija Slovenije. 5. zvezek. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

• --- 1997. Enciklopedija Slovenije. 11. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga.

• Vouk, Rudi. 2009a. Komunikacija preko elektronske pošte, 25. maj.

• --- 2009b. Intervju (telefonski) z avtorico. Ljubljana-Celovec, 28. maj.

• Vukas, Budislav. 1976. Pravila međunarodnog prava o pravnom položaju

gradišćanskih Hrvata u Austriji. Razprave in gradivo (7-8): 49-68.

• --- 1977. Izvajanje določil državne pogodbe glede na hrvaško manjšino na

Gradiščanskem. V Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosi, ur.

Bogdan Osolnik, 79 -85. Beograd: Međunarodna politika.

• --- 1978. Etničke manjine i međunarodni odnosi. Zagreb: Školska knjiga.

• Wakounig, Vladimir. 1998. Manjšinsko šolstvo na Koroškem. Trendi -

vprašanja – perspektive. Razprave in gradivo (33): 121-130.

• Weitlaner Susanne. 2009. Intervju (telefonski) z avtorico. Ljubljana-Gradec,

26. maj.

• Zakon o avstrijski radioteleviziji - Bundesgesetz über den Österreichischen

Rundfunk (ORF-Gesetz). BGBl. 379/1984, BGBl. I 83/2001, BGBl. I 100/2002,

BGBl. I 97/204, BGBl. I. 159/2005, BGBl. I 52/2007 in BGBl. I 102/2007.

Dostopen prek: http://www.rtr.at/de/rf/ORF-G (5. avgust 2008).

• Zakon o narodnih skupnostih - Bundesgesetz vom 7. Juli 1976 über die

Rechtsstellung von Volksgruppen in Österreich (Volksgruppengesetz). BGBl.

396/1976, BGBl. 575/1976, BGBl.24/1988, BGBl. I 194/1999, BGBl. I 35/2002.

133

Dostopen prek: http://www.austria.gv.at/2004/4/16/volksgruppengesetz.pdf

(15. junij 2008).

• Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado

Republike Avstrije o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti. Ur. l. RS

5/2002 (8. marec 2002).

• Zakon o skladu za otroške vrtce - Kärntner Kindergartenfondsgesetz.

Kärntner. LGBl. 74/2001. Dostopen prek:

http://www.volksgruppenbuero.at/docs/gesetze/ktn_kindergartenfondgesetz.pd

f (15. junij 2008).

• Zakon o subvencioniranju tiska – Presseförderungsgesetz. BGBl. 228/1985,

BGBl. 136/2003. Dostopen prek:

http://www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblPdf/2003_136_1/2003_136_1.pdf

(11. januar 2009).

• Zorn, Tone. 1976. O Slovencih na avstrijskem Štajerskem. Razprave in

gradivo (7-8): 123-135.

• --- 1979. Leto dni avstrijskega zakona o narodnih skupnostih. Razprave in

gradivo (9-10): 195-197.

• ---1984. Priključitev Avstrije nacistični Nemčiji in koroški Slovenci. V Koroški

Slovenci v Avstriji včeraj in danes, ur. Janko Liška, 47-49. Ljubljana: Komunist

in Celovec: Drava.

• --- 1984. Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki. V Koroški Slovenci v

Avstriji včeraj in danes, ur. Janko Liška, 40-46. Ljubljana: Komunist. Celovec:

Drava.

• Zupančič, Jernej. 1993. Novejše spremembe v socialni strukturi koroških

Slovencev. Razprave in gradivo (28): 115-123.

• --- 1997. Koliko je Slovencev v Avstriji? Razprave in gradivo (32): 167-174.

• --- 2002. Številčni razvoj koroških Slovencev v luči rezultatov ljudskega štetja

leta 2001. Razprave in gradivo (40): 72-105.

• Zveza slovenskih organizacij. 2004. Podpisana „Pogodba o sodelovanju“ med

ZSO in SKS. Dostopno prek:

http://www.slo.at/zso/index_sl_more.php?id=P115_0_7_0_C (22. maj 2009).

134

• Zvezni ustavni zakon - Das Bundes-Verfassungsgesetz. BGBl. 1/1930, BGBl.

68/2000. Dostopen prek: http://www.verfassungen.de/at/indexheute.htm (7.

januar 2009).

• Zvezni ustavni zakon - Bundes-Verfassungsgesetz-Novelle betreffend

Staatsverträge. BGBl. 59/1964. Dostopen prek:

http://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Ges

etzesnummer=10000391 (7. januar 2009).