UVODMEDNTanja Žigon, BošTjan Udovič

Uvod v MEdnaRodnE oRganiZaCijEOddelek za prevajalstvoLjubljana 2013

Tanj

a Ži

gon,

Boš

Tjan

Udo

vič:

Uvo

d v

MEd

naRo

dnE

oRga

niZa

CijE

Učbenik Uvod v mednarodne organizacije je prvenstveno namenjen študentom Med­jezikovnega posredovanja na Oddelku za prevajalstvo FF UL. Študente seznanja s te­meljnimi vsebinami s podro­čja mednarodnih organizacij ter s terminologijo, povezano s pravno, diplomatsko, politič­no in ekonomsko dimenzijo mednarodnega povezovanja. Predstavljen je koncept med­narodnih organizacij, orisani so zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja, predstavljene izbrane medna­rodne organizacije ter njihov namen in status. Besedilo po­pestrijo zanimivosti in citati, navedeni v posebnih okvirč­kih, obsežen seznam litera­ture in virov pa študentom omogoča nadaljnji poglobljeni študij obravnavane tematike.

9 789612 375690

ISBN 978-961-237-569-0

BošTjan Udovič je docent na Katedri za mednarodne odno­se Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njego­vo raziskovalno delo pokriva predvsem področja diploma­cije, mednarodne politične ekonomije in financ ter ino­vacijske politike. Je avtor šte­vilnih člankov, monografij in strokovnih prispevkov s podro­čja diplomacije in ekonomije, ljubiteljsko pa je dejaven tudi na področju kulture.

Tanja Žigon je docentka na Oddelku za prevajalstvo Fi­lozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vodja nemške katedre. Težišče njenega razi­skovalnega dela predstavljajo nemško­slovenski odnosi na področju kulture in literature ter kulturološko usmerjena raziskovanja v prevodoslovju, zanima pa jo tudi slovenski jezik diplomacije. Je avtorica številnih znanstvenih prispev­kov in dveh monografij, ki obravnavajo nemško­slovenske kulturne stike v 19. stoletju. Prevaja iz nemščine v sloven­ščino, predvsem historična in kulturnopolitična besedila.

Tanja Žigon, Boštjan Udovič

Ljubljana 2013

UVOD V MEDNARODNE ORGANIZACIJE

UVOD V MEDNARODNE ORGANIZACIJE

Avtorja: Tanja Žigon in Boštjan Udovič

Recenzenta: Jana Žnidaršič, Milan Brglez

Lektor: Damjan Popič

Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdal: Oddelek za prevajalstvo

Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete

Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič

Oblikovna zasnova: Jana Kuhar

Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2013

Prva izdaja

Naklada: 250 izvodov

Cena: 9,75 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

341.1(075.8)

ŽIGON, Tanja, 1974- Uvod v mednarodne organizacije / Tanja Žigon, Boštjan Udovič. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013

ISBN 978-961-237-569-0 1. Udovič, Boštjan, 1980- 265919488

3Kazalo

Kazalo

Predgovor ............................................................................................................................. 7

1 Pojem mednarodnega združevanja ........................................................................ 9

2 Zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja ............................... 11

2.1 Antična Grčija in rimski imperij ..........................................................................................11

2.2 Srednji vek .................................................................................................................................12

2.3 Prva temeljna dela s področja mednarodnega prava in odnosov .......................13

2.4 Tridesetletna vojna in vestfalski mir .................................................................................15

2.5 Francoska revolucija ...............................................................................................................17

2.6 Dunajski kongres ....................................................................................................................17

2.7 Sistem mednarodnih organizacij »prve generacije« ..................................................19

2.7.1 Sveta aliansa in koncert velikih sil .........................................................................19

2.7.2 Konference o problemih vojne in miru................................................................24

2.7.3 Komisije in administrativne zveze .........................................................................25

2.8 Mednarodne organizacije »druge generacije« .............................................................25

2.8.1 Prva svetovna vojna in pariška mirovna konferenca .....................................26

2.8.2 Društvo narodov ..........................................................................................................29

2.9 Konference in sporazumi med drugo svetovno vojno ..............................................33

2.9.1 Atlantska listina ............................................................................................................34

2.9.2 Moskovska deklaracija in drugi sporazumi ........................................................36

2.9.3 Teheranska konferenca .............................................................................................36

2.9.4 Konferenca v Dumbarton Oaksu (Washington) ...............................................37

2.9.5 Konferenca na Jalti in konferenca v Potsdamu .................................................37

2.10 Konferenca v San Franciscu ..............................................................................................38

3 Organizacija združenih narodov ........................................................................... 39

3.1 Ustanovna listina Združenih narodov ............................................................................41

3.2 Članstvo ......................................................................................................................................43

3.3 Organi Organizacije združenih narodov ........................................................................44

3.3.1 Generalna skupščina ..................................................................................................44

4 naslov učbenika

3.3.2 Varnostni svet ...............................................................................................................47

3.3.3 Ekonomski in socialni svet .......................................................................................50

3.3.4 Meddržavno sodišče ..................................................................................................51

3.3.5 Skrbniški svet ...............................................................................................................53

3.3.6 Sekretariat Združenih narodov ...............................................................................53

3.4 Specializirane agencije in druga telesa OZN .................................................................54

3.4.1 Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo ...55

3.4.2 Mednarodna organizacija dela ..............................................................................56

3.4.3 Organizacija za prehrano in kmetijstvo ...............................................................56

3.4.4 Mednarodna agencija za jedrsko energijo ........................................................57

3.4.5 Svetovna zdravstvena organizacija .......................................................................58

3.4.6 Programi in druga telesa OZN ...............................................................................58

3.5 Posebne aktivnosti OZN .......................................................................................................60

3.6 Slovenija v Združenih narodih ............................................................................................62

4 Druge (vplivne) mednarodne organizacije ........................................................ 64

4.1 Mednarodni denarni sklad...................................................................................................64

4.2 Svetovna banka .......................................................................................................................64

4.3 Svetovna trgovinska organizacija .....................................................................................65

4.4 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj .....................................................66

4.5 Severnoatlantska zveza (NATO) .........................................................................................67

4.6 Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ..........................................69

5 Regionalne organizacije ........................................................................................... 71

5.1 Svet Evrope ................................................................................................................................71

5.2 Organizacija ameriških držav ..............................................................................................72

5.3 Afriška unija ...............................................................................................................................73

5.4 Arabska liga ..............................................................................................................................73

5.5 Druge regionalne organizacije ...........................................................................................74

6 Evropske skupnosti in EU .......................................................................................... 75

6.1 Evropska unija ..........................................................................................................................77

6.2 Glavne institucije Evropske unije ......................................................................................79

6.2.1 Evropska komisija ........................................................................................................79

5Kazalo

6.2.2 Svet (Svet EU, Svet ministrov) ..................................................................................80

6.2.3 Evropski Svet .................................................................................................................81

6.2.4 Evropski parlament .....................................................................................................82

6.2.5 Evropski ekonomsko-socialni odbor ....................................................................83

6.2.6 Odbor regij .....................................................................................................................85

6.2.7 Evropska centralna banka ........................................................................................85

7 Nevladne organizacije .............................................................................................. 88

7.1 Amnesty International ..........................................................................................................88

7.2 Greenpeace ...............................................................................................................................89

7.3 Lions Club International .......................................................................................................89

8 Pomembnejši pojmi .................................................................................................... 90

9 Literatura in viri ............................................................................................................. 97

9.1 Literatura ....................................................................................................................................97

9.2 Spletni viri ..................................................................................................................................99

7Predgovor

Predgovor

Jezikovne statistike o obstoju živih jezikov kažejo, da v začetku tretjega tisoč-letja na svetu obstaja nekaj več kot 6000 jezikov. Generalna skupščina OZN je leto 2008 razglasila za mednarodno leto jezikov, ki ga je koordinirala specia-lizirana agencija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco, kar kaže na pomembnost mednarodnega povezovanja tudi na jezikovnem področju ter na zavedanje o bogastvu, ki ga skrivata medkulturna in jezikovna raznolikost. Unescova raziskava o svetovnih jezikih je pokazala, da še najmanj jezikov govo-rimo v Evropi, in sicer okoli 225 jezikov, kar predstavlja le približno 3,4 odstot-ke vseh jezikov sveta, najbolj jezikovno raznolika pa je Azija, kjer govorijo 2165 jezikov (Jostes 2012: 14–46). Takšni podatki še posebej nazorno kažejo na to, da v sodobni družbi ni pomembno le povezovanje na gospodarskem in poli-tičnem področju, temveč so bistvenega pomena za uspešno delovanje svetovne družbe tudi povezave na področju jezika in kulture (prim. Humar 2004).

Učbenik ponuja vpogled v temeljne značilnosti mednarodnega združe-vanja ter je namenjen predvsem študentom tretjega letnika prvostopenjskega študijskega programa Medjezikovno posredovanje na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, v pomoč pa bo tudi študentom Prevajanja ali Tolmačenja na magistrski ravni kakor vsem drugim, ki jih tematika zanima in potrebujejo osnovno znanje s tega področja.

Učbenik seznanja s temeljnimi vsebinami s področja mednarodnih organi-zacij ter s terminologijo, povezano s pravno, diplomatsko, politično, ekonomsko in sociološko dimenzijo mednarodnega združevanja. Podrobneje so obravnava-na poglavja kot npr.: pojem, zgodovina in razsežnosti mednarodnega združeva-nja, predstavitev izbranih mednarodnih organizacij, njihovega namena in statu-sa, vloga Slovenije v mednarodnih organizacijah, najpomembnejši dokumenti in različne aktivnosti, povezane z delovanjem mednarodnih organizacij.

Avtorja se zahvaljujeva vsem, ki so s pogovori, idejami in spodbudami pri-spevali k nastanku učbenika: študentom Oddelka za prevajalstvo, ki so bili ra-dovedni in so postavljali vedno nova vprašanja, sodelavcem za pozitivno delovno vzdušje, Janu Kovačiču, ki je z budnim očesom spremljal nastajanje učbenika, ter obema recenzentoma, doc. dr. Jani Žnidaršič z Ekonomske fakultete Univer-ze v Ljubljani in doc. dr. Milanu Brglezu s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, za temeljito branje, konstruktivne pripombe in recenzijske pohvale.

V Ljubljani, februarja 2013.Avtorja

9Pojem mednarodnega združevanja

1 Pojem mednarodnega združevanja

Vprašanje mednarodnega združevanja je izrazito kompleksno. Čeprav nje-govo razumevanje običajno zožimo na združevanje držav (o čemer lahko go-vorimo šele od dunajskega kongresa leta 1815 dalje), pa velja opozoriti, da so že pred kongresom obstajale različne tvorbe, ki jih lahko razumemo kot zametke mednarodnega združevanja. Kot mejnika v procesu mednarodnega združevanja veljata dva dogodka: prvi je dunajski kongres, drugi pa ustanovi-tev Komisije za Ren leta 1831.

Obravnavanje in preučevanje mednarodnega združevanja zahteva inter-disciplinarni pristop, saj posega na številna področja delovanja mednarodnih subjektov. Sem sodijo mednarodno, diplomatsko in konzularno pravo, vendar pa se mednarodni odnosi tesno prepletajo tudi s sociologijo in psihologijo ter obenem vplivajo na razvoj na področjih, kot so jezikoslovje, kulturološke študi-je, zgodovina, okoljevarstvo, medicina in demografija, če naštejemo le nekatere.

Pojem mednarodno združevanje danes običajno razumemo ožje, kot so ga razumeli v preteklosti, in ga reduciramo na nastanek mednarodnih orga-nizacij, katerih razcvet beležimo v 19. stoletju. Te so nastale predvsem zato, da so države, ki so določeno organizacijo ustanovile, prek nje uresničevale skupne interese na mednarodni ravni. Mednarodne organizacije tako niso bile same sebi namen, ampak so se znotraj njih kresala mnenja in parcialni interesi držav članic, mednarodna organizacija pa je nato zastopala tisti skupni imenovalec, o katerem so se države članice uspele dogovoriti. Dejstvo je, da so se države raje odpovedale delu svoje suverenosti in se združevale v mednarodne organizacije, če so ugotovile, da je to zanje ugodno.

Zaradi velikega števila mednarodnih organizacij, ki so se oblikovale v zadnjih 200 letih, so se morali v teoriji mednarodnih odnosov oblikovati tudi kriteriji, v katere skupine in kako razvrstiti posamezne mednarodne organizacije. Degan (2000: 471–420) navaja nekaj kriterijev, po katerih lahko razvrstimo mednarodne organizacije, ki jih v slovenščini občasno okrajšamo kar z MORG. Tako ločimo mednarodne organizacije:a) glede na ustanovitelja (vladne : nevladne organizacije; včasih kratici

MVO in MNO);b) glede na področje delovanja (obče : specializirane organizacije);c) glede na geografski kriterij (univerzalne/globalne : regionalne organizacije);d) glede na obliko odločitev, ki jih sprejemajo (deliberativne : supranaci-

onalne).

10 Uvod v mednarodne organizacije

Za vladne mednarodne organizacije velja, da jih ustanavljajo vlade držav, medtem ko imajo nevladne organizacije širšo mrežo ustanoviteljev. Name-sto iz države in njenih interesov izhajajo iz civilne družbe in skupnostnih značilnosti le-te. Poleg tega je temeljna razlika med vladnimi in nevladnimi mednarodnimi organizacijami še ta, da so prve vedno subjekti mednarodne-ga prava, medtem ko druge (po doktrini) to niso.1

Za nevladne organizacije praviloma velja, da so specializirane organiza-cije, kar pomeni, da se ukvarjajo npr. samo s človekovimi pravicami in ne z okoljem ali pa samo z okoljem in ne s človekovimi pravicami. Na drugi strani pa so vladne mednarodne organizacije lahko tako splošne (OZN) kot tudi specializirane (npr. Mednarodna agencija za jedrsko energijo, angl. Internati-onal Atomic Energy Agency, kratica IAEA).

Glede na geografski kriterij so mednarodne organizacije bodisi univer-zalne, torej globalne, bodisi regionalne. Prve so tiste, ki pokrivajo večino dr-žav celotnega sveta. Med njimi je zagotovo najpomembnejša OZN, omenimo pa lahko še Mednarodni denarni sklad ali pa Svetovno banko. Za razliko od teh sta izrazito regionalnega značaja Afriška unija in Arabska liga pa tudi druge organizacije, ki pokrivajo zaokroženo geografsko območje.

Delitev na deliberativne in supranacionalne mednarodne organizacije izhaja iz tega, koliko suverenosti na mednarodno organizacijo prenesejo posamezni subjekti. Medtem ko deliberativne organizacije »koordinirajo« interese in odločanje držav članic, pa supranacionalne organizacije običajno uveljavljajo »svojo voljo« (npr. Evropska unija).

V tem kontekstu moramo omeniti še tri pravne akte, ki jih običajno sprejemajo mednarodne organizacije. To so: resolucija, deklaracija in kon-vencija. Resolucija je »izraz mišljenja organizacije«, ki se odrazi kot »pisni zaključek pogovorov« ter je pravno nezavezujoča (Miščević 2012: 66). Za raz-liko od resolucije, ki je namenjena konkretni zadevi, pa deklaracija »pokriva in potrjuje načela mednarodnega prava, s čimer dobi tudi pravni značaj« (ibid.). Deklaracije se sprejemajo, kadar ni možnosti, da bi prišlo do spreje-ma konvencij. Medtem ko deklaracija ne uvaja novih pravnih določb, temveč zgolj potrjuje obstoječe, pa so konvencije sklepi, ki ustvarjajo novo pravno podlago. Za konvencijo kot pravni akt je pomembno, da država k njemu pri-stopi, običajno z ratifikacijo v domačem zakonodajnem postopku.

1 Nevladne mednarodne organizacije so subjekti mednarodnih odnosov.

11Zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja

2 Zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja

Zgodovinski razvoj, ki je pripeljal do združevanja v mednarodnih organiza-cijah, kot jih poznamo danes, je potekal v več fazah. Temelje mednarodnega združevanja predstavljata pogodbi s široko evropsko veljavnostjo, sklenjeni v Münstru in Osnabrücku leta 1648, kar poimenujemo vestfalski mir, po-membno prelomnico v smeri oblikovanja modernih zametkov mednaro-dnega združevanja pa predstavlja že omenjeni dunajski kongres (1815), ki je ustvaril temeljno strukturo za trajnejše organizacijske oblike,2 značilne tudi za današnje mednarodne organizacije. Kljub temu pa so pravila in instru-menti mednarodnega prava mnogo starejši.

Že najstarejše civilizacije so poznale elemente mednarodnopravnih in-stitutov. Naj kot primer navedemo le Egipt, kjer je bila v 13. st. pr. n. št. zaradi asirske nevarnosti sklenjena pogodba med faraonom XIX. dinastije Ramzesom II. in hetitskim kraljem Hatušilijem III., ki je končala vojno med obema državama ter vsebuje tudi dogovor o vzajemni pomoči med vladarje-ma v primeru nemirov in o izročanju političnih sovražnikov, če bi se zatekli na ozemlje druge pogodbene stranke. Napisana je bila v babilonščini, teda-njem diplomatskem jeziku (več o tem Türk 2007: 27–28).

2.1 Antična Grčija in rimski imperij

Tudi v obdobju stare Grčije in Rima naletimo na antične oblike organizira-nosti. Antična Grčija po 6. st. pr. n. št. je svet malih mestnih državic, polisov, in je kot taka zelo blizu evropski politični ureditvi po letu 1648. Mestne dr-žavice so povezovali jezik, religija, helenska kultura, vendar pa je imela vsaka od njih tudi svoje politične in ekonomske interese, iz katerih so se rojevali konflikti in napetosti. Med seboj so se mestne državice zato povezovale s po-godbami, ki so urejale trgovinsko sodelovanje, politične odnose, zavezništvo, razvoj diplomatske prakse in celo pravila diplomatske komunikacije. V po-litičnem diskurzu se že v tem času pogosto pojavlja pojem »ravnotežje sil«.

Na diplomatskem področju so Grki poznali privilegije državnikov ozi-roma diplomatov (imuniteta), čeprav še niso imeli stalnih predstavnikov.

2 Kongres je imel predsednika, sekretariat, devet delovnih odborov ter ožji svet vodilnih držav, ki so odločale o najpomembnejših vprašanjih (Türk 2007: 314).

12 Uvod v mednarodne organizacije

Organizirali so diplomatske konference in poznali že dokaj sofisticiran sistem arbitraže. Vlogo arbitra je prevzelo preročišče v Delfih, kar kaže na pomemben religiozni okvir. Nadalje so poznali pravila in načela, ki so jih morali spoštovati vsi. Obsojali so vojne zločine, vsaka vojna je morala biti napovedana, izdelana so imeli pravila o vodenju vojne, poleg tega pa so ver-jeli tudi, da posameznika, ki pravila krši, kaznujejo bogovi. Veljalo je, da je potrebno v primeru podpisa pogodbe slednjo tudi dosledno izvrševati, saj nad njo bdi Zevs. Le v primeru spremenjenih okoliščin je bilo mogoče od pogodbe odstopiti. To so prevzeli tudi Rimljani, pri katerih je veljalo, da je potrebno pogodbe spoštovati (Pacta sunt servanda), da pa je mogoče v določe-nih primerih od pogodbe »odstopiti« (Clausula rebus sic stantibus).

V Rimu je bilo rimsko pravo rezervirano za rimske državljane, t. i. ius civile. Z rastjo imperija, ki že sam po sebi predstavlja najvišjo trajno obliko organizacije mednarodnih odnosov in odnosov med državami, se je povečala potreba po pravnem urejanju odnosov med tujci ter tudi med tujci in rimski-mi državljani. Izraz ius gentium se je tako sprva uporabljal za rimsko notranje pravo, v obdobju renesanse in pozneje pa tudi v drugem pomenu, in sicer je označeval mednarodno pravo (Türk 2007: 28). Izraz se je v francoščini (droit de gens) in v nemščini (Völkerrecht) ohranil do danes.

2.2 Srednji vek

V srednjem veku ne moremo govoriti o oblikah mednarodnega povezo-vanja, saj se v razmerah po razpadu zahodnega dela rimskega imperija mednarodno pravo ni moglo razviti. Skupni imenovalec zahodnega sveta je postalo krščanstvo, vrhovno oblast je predstavljal papež, Katoliška cer-kev in njeno pravo pa sta močno zaznamovala tudi politično organizacijo Evrope. Dežele so v času fevdalizma popolnoma razbite, oblast in suve-renost pa temeljita na posesti zemlje in ljudi na njej, prav tako meje med teritorialnimi političnimi enotami niso jasno določene, sistem pa tudi ne pozna nacionalnih držav. Boj za investituro, spopad med cerkveno (papež) in posvetno oblastjo (cesar Svetega rimskega cesarstva), se konča s prevlado univerzalistične ideje oblasti, ki pravi, da oblast izvira od Boga, papež pa je po svoji avtoriteti nad posvetnimi vladarji.

Iz političnega objema Rima se je v tem času uspelo izviti le redkim ita-lijanskim mestnim državicam (npr. Genova, Pisa, Firence), ki so se pogosto zapletale v medsebojne spopade ali pa so bile žrtve mogočnejših zavojevalcev

13Zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja

(npr. nemških cesarjev). Podjetnost, občutek za posel in njihova ugodna ge-ografska lega v Sredozemlju, ki je bilo po križarskih vojnah in pred odkri-tjem Amerike center vse evropske trgovine, so prispevali k njihovemu vzpo-nu. Italijanske renesančne državice so poznale diplomatske odnose, ki so temeljili na stalnem diplomatskem predstavništvu, tajnosti pogajanj ter na diplomatskem ceremonialu,3 in so med seboj sklepale meddržavne pogodbe. Trgovci so izoblikovali svoja pravila, ki so natančno urejala odnose s trgovci iz drugih delov Evrope, oblikovali pa so tudi pravila o pomorskem transpor-tu in sodelovanju. V 16. stoletju italijanske mestne državice ena za drugo propadejo, saj jih razbijeta kompleksa, ki sta takrat nastala v Evropi: Francija in habsburško-španski imperij.

2.3 Prva temeljna dela s področja mednarodnega prava in odnosov

V 16. stoletju je nastalo nekaj temeljnih strokovnih del, na katerih temelji nadaljnji razvoj institucionalizacije »mednarodne« politične ureditve. Rene-sančni politični teoretik Niccolò Machiavelli (1469–1527) je leta 1513 izdal znano razpravo z naslovom Vladar (Il Principe),4 v kateri je na osnovi zgodo-vinske tradicije in lastnih diplomatskih izkušenj analiziral politično prakso države. Delo je zasnovano v obliki nasvetov vladarju, ki mora nujno uporabi-ti prisilo in ravnati nemoralno, da zavaruje svojo oblast, kontinuiteto in spo-štovanje zakonov, saj je le tako mogoče zagotoviti blaginjo države. Njegovo delo je kritika krščanskega zaupanja v pravičnost in slavospev političnemu nadzoru, ki je v rokah vladarja.

Dobro si je zapomniti: Ljudem se moraš laskati ali pa jih moraš uničiti. Zaradi malenkostnih žalitev se maščujejo, zaradi težkih se ne morejo. Vsa-ka žalitev mora torej izključiti maščevanje. Ako se namesto kolonij vzdr-žuje vojaška posadka v deželi, so izdatki veliko večji in vojaštvo požre vse njene dohodke. Nova posest prinese izgubo in zamera je tem večja, ker je s tem prizadeta cela država. /…/

3 Današnje diplomatske navade temeljijo na diplomaciji italijanskih renesančnih državic (prim. Udovič idr. 2011). Francoski sistem je kasneje nadgradil italijanskega tako, da je izboljšal nekatere njegove šibke točke, na primer, da v diplomaciji ni mesta za prevaro, da je smiselno doseči sporazum, ki ga je potem potrebno tudi izvrševati, ter da se je treba pogajati v dobri veri (bona fide). Poleg tega je sistem diplomatsko službo profesionaliziral.

4 Slovenski prevod izpod peresa Albina Prepeluha (psev. Abditus) je prvič izšel leta 1920, zatem pa leta 1996 pri Mladinski knjigi v prevodu Nika Koširja in s spremno besedo Vlada Vodopivca.

14 Uvod v mednarodne organizacije

Kar se predvidi, se lahko prepreči; če se je nezgoda že zgodila, je zdra-vilo prekasno. Zgodi se, kar trdijo zdravniki o jetiki, da jo je namreč spo-četka lahko ozdraviti, pa težko spoznati; pozneje, ko se je bolezen že razvi-la, pa jo je lahko spoznati, pa težko ozdraviti. Z državo je ravno tako. Tud njene bolezni, ako se jih predvidi (to zmorejo le razumniki!), se ozdravijo hitro in lahko. Če pa se jih pusti razpasti, da jih že vsakdo opazi, ne poma-ga nobeno zdravilo več. /…/

Sklepam, da se zopet povrnem k vprašanju, ali je boljše, da si pri po-danikih priljubljen, ali pa je boljše, da se te boje, takole: Ljubezen ljudi je odvisna od njih naklonjenosti, strah pa od vladarjevega postopka; modri vladar se bo zanesel na to, kar je njegovega, ne na to, kar je odvisno od dobre volje drugih. Preprečiti pa mora, da postane osovražen.

Odlomek iz Machiavellijevega Vladarja (1920: 31–32, 75).

Machiavellijev francoski sodobnik je Jean Bodin (1529/30–1596), ki velja za utemeljitelja pojma suverenosti. Bodin zagovarja tezo, da je vladar odgovoren za blagostanje ljudi, vendar pa ga ne omejujejo ustavnopravni zakoni, temveč je odgovoren izključno božjemu in naravnemu pravu, kot to definira sholastični srednjeveški diskurz. Bodin torej zagovarja absolutistič-no in centralistično monarhijo.

Med prvimi avtorji, ki so s svojimi mislimi oblikovali temelje mednaro-dnega prava, kot ga poznamo danes, se največkrat omenja Francisca de Vitoria (1480–1546), ki je bil profesor teologije v Salamanci. V svojih razpravah, ki so ohranjene v obliki zapiskov, de Vitoria obravnava moralna in pravna vprašanja ter razpravlja o tem, kako ravnati s prebivalci osvojenih ozemelj, posebej z av-tohtonimi prebivalci Južne Amerike, ki so jo v njegovem času osvajali španski kolonizatorji. De Vitoria zato velja za avtorja in zagovornika človekoljubnih humanističnih idej. S pravom mednarodnih pogodb in vojnim pravom se je v tem času ukvarjal Alberico Gentili (1552–1608), profesor na univerzi v Oxfor-du, sicer italijanskega porekla. Najpomembnejši in najvidnejši med zgodnjimi misleci in avtorji na področju mednarodnega povezovanja in prava pa je Hugo Grotius (1583–1645), ki velja za utemeljitelja znanosti modernega mednaro-dnega prava.5 Izhajal je iz naravnega prava, vendar pa se je za razliko od svojih predhodnikov osvobodil verske vsebine ter je temeljil na razumu. Bistvenega pomena za položaj človeka, pravi Grotius, je pravičnost, ki je sestavni element naravnega prava (več o avtorjih prim. Türk 2007: 29–32).

5 Leta 2011 je v prevodu Samuela Žbogarja in s spremno besedo Iztoka Simonitija v slovenščini izšlo delo Huga Grotiusa Svobodno morje.

15Zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja

2.4 Tridesetletna vojna in vestfalski mir

Ozadje in vzroke za tridesetletno vojno (1618–1648) moramo iskati že dobro stoletje pred njenim izbruhom. Fevdalna razdrobljenost v Evropi je vodila v gospodarsko nestabilnost in ni žela ekonomskih uspehov. Temu se je v začetku 16. stoletja pridružil še »napad« na hierarhijo Katoliške cerkve: 31. oktobra 1517 je Martin Luther (1483–1546) javno razglasil svojih 95 tez in s tem sprožil debato o delovanju Katoliške cerkve in o njenih nujnih reformah (prim. Friedenthal 1983). S svojo politično teologijo, ki je ločevala politične prvine od religioznih načinov mišljenja (prim. Wolin 1960: 143), je Luther postal pomemben arhitekt moderne družbe držav. V Nemčiji so začeli knezi množično sprejemati novo vero, ki je odrekala legitimnost papežu in zanika-la posredništvo Cerkve med ljudmi in Bogom.

Z augsburškim verskim mirom (1555), ki so ga cesar Karel V. (zastopal ga je njegov brat, tedanji nemški kralj Ferdinand I.) in državni stanovi spre-jeli na državnem zboru v Augsburgu, so se končala verska nasprotja iz časa reformacije, nova vera, luteranstvo, pa je bila formalno priznana. Uveljavilo se je temeljno načelo, ki ga poznamo kot krilatico čigar vladavina, tega vera (Cuius regio, eius religio). Podložniki so se morali podrediti veroizpovedi svo-jega vladarja ali pa se izseliti (ius emigrandi). V tem času so se odnosi med državami vzpostavljali predvsem na »verskem načelu«, kar pomeni, da so države »iste vere« sodelovale z drugimi državami »iste vere«. Odnosov med državami »neiste« vere skorajda ni bilo.

Ne glede na to, da je obstajalo upanje, da bo verski mir iz Augsburga zdržal, pa se to ni zgodilo. Dobrih petdeset let po sklenitvi augsburškega miru je izbruhnila tridesetletna vojna (1618) na ozemlju današnje Nemčije, torej na območju Svetega rimskega cesarstva. Razlogi za izbruh vojne tičijo v verskih sporih med protestanti in katoliki. Vojna se je začela na Češkem, ko so češki protestanti skozi okno vrgli cesarjeve svetovalce, dogodek pa je dobil ime praška defenestracija.6 Po razpustitvi stanovske skupščine 23. maja 1618 se je okoli 200 predstavnikov protestantskih stanov napotilo na praški grad,

6 Defenestracija oz. metanje skozi okno je v srednjem veku in v zgodnjem novem veku pogosta oblika nasilja nad obtožencem. Z defenestracijo so se v zgodovini večkrat končali politični obračuni. Beseda izvira iz latinščine, fenestra pomeni okno. V zgodovini sta najbolj znani praški defenestraciji, prva iz leta 1419, s katero se je začela husitska vojna, in druga, zgoraj omenjena defenestracija iz leta 1618; znana je še defenestracija češkega politika Jana Masaryka iz leta 1948. Masaryka so našli mrtvega pod oknom njegove kopalnice v stavbi zunanjega ministrstva. Čeprav so okoliščine smrti še vedno zavite v temo in ni jasno, ali je šlo za samomor ali za umor, je dogodek prišel v zgodovino kot tretja praška defenestracija. Leta 2002 je natančna analiza, narejena na osnovi lege trupla in poškodb, pokazala, da je šlo za nasilno dejanje. Najverjetneje so ga skozi okno vrgli politični nasprotniki (več o tem Richter 2008).

UVODMEDNTanja Žigon, BošTjan Udovič

Uvod v MEdnaRodnE oRganiZaCijEOddelek za prevajalstvoLjubljana 2013

Tanj

a Ži

gon,

Boš

Tjan

Udo

vič:

Uvo

d v

MEd

naRo

dnE

oRga

niZa

CijE

Učbenik Uvod v mednarodne organizacije je prvenstveno namenjen študentom Med­jezikovnega posredovanja na Oddelku za prevajalstvo FF UL. Študente seznanja s te­meljnimi vsebinami s podro­čja mednarodnih organizacij ter s terminologijo, povezano s pravno, diplomatsko, politič­no in ekonomsko dimenzijo mednarodnega povezovanja. Predstavljen je koncept med­narodnih organizacij, orisani so zgodovina in razsežnosti mednarodnega združevanja, predstavljene izbrane medna­rodne organizacije ter njihov namen in status. Besedilo po­pestrijo zanimivosti in citati, navedeni v posebnih okvirč­kih, obsežen seznam litera­ture in virov pa študentom omogoča nadaljnji poglobljeni študij obravnavane tematike.

9 789612 375690

ISBN 978-961-237-569-0

BošTjan Udovič je docent na Katedri za mednarodne odno­se Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njego­vo raziskovalno delo pokriva predvsem področja diploma­cije, mednarodne politične ekonomije in financ ter ino­vacijske politike. Je avtor šte­vilnih člankov, monografij in strokovnih prispevkov s podro­čja diplomacije in ekonomije, ljubiteljsko pa je dejaven tudi na področju kulture.

Tanja Žigon je docentka na Oddelku za prevajalstvo Fi­lozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vodja nemške katedre. Težišče njenega razi­skovalnega dela predstavljajo nemško­slovenski odnosi na področju kulture in literature ter kulturološko usmerjena raziskovanja v prevodoslovju, zanima pa jo tudi slovenski jezik diplomacije. Je avtorica številnih znanstvenih prispev­kov in dveh monografij, ki obravnavajo nemško­slovenske kulturne stike v 19. stoletju. Prevaja iz nemščine v sloven­ščino, predvsem historična in kulturnopolitična besedila.