UPRAVLJANJE TVEGANJ DISTRIBUCIJSKEGA … · 2020. 1. 30. · upravljanja tveganj, znotraj tega pa predvsem upravljanje naravnih tveganj, ki jih elektroenergetski sektor večinoma

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Darja Kukovič

UPRAVLJANJE TVEGANJ

DISTRIBUCIJSKEGA

ELEKTROENERGETSKEGA

SISTEMA RS

magistrsko delo

Celje, februar 2015

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Darja Kukovič

UPRAVLJANJE TVEGANJ

DISTRIBUCIJSKEGA

ELEKTROENERGETSKEGA

SISTEMA RS

magistrsko delo

Mentor:

izr. prof. dr. Borut Jereb

Celje, februar 2015

Mariborska cesta 7

3000 Celje, Slovenija

IZJAVA O AVTORSTVU zaključnega dela

Spodaj popisan/a ______________________________________________, študent/ka

_________________________________________________ (študija), z vpisno številko

________________________________________, sem avtorica zaključnega dela:

______________________________________________________________________

______________________________________________________________________

______________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam:

da je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v zaključnem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko

Univerze v Mariboru;

sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del zaključnega dela in je zapisan v skladu z navodili

Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v zaključno delo in sem to tudi jasno zapisala v zaključnem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim

so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o

avtorskih in sorodnih pravicah), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za

logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

je zaključno delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral __________________________.

V Celju, dne ________________ Podpis avtorja/ice:___________________

ZAHVALA

Za podporo in nasvete v času študija, predvsem pa v času pisanja magistrskega dela

se zahvaljujem svojemu mentorju, izr. prof. dr. Borutu Jerebu.

Za tehnične in strokovne nasvete ter »vejice« se zahvaljujem asist. Tini Cvahte.

Za potrpežljivost v vsem tem času pa se zahvaljujem svoji družini,

predvsem partnerju in hčerki Viti.

Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS

Pojmovanje kritične infrastrukture zajema vse tiste sisteme, katerih nedelovanje ali

omejeno delovanje povzroča družbene krizne situacije. Med njih štejemo tudi sektor

energetike, kamor spada elektroenergetski sistem (EES). Distribucijski

elektroenergetski sistem (DEES), ki je sicer del EES, lahko zaradi njegove

kompleksnosti v nekaterih segmentih obravnavamo kot samostojen sistem.

Infrastruktura DEES je zelo izpostavljena atmosferskim in drugim zunanjim vplivom,

vse pa kaže, da se bo ta izpostavljenost zaradi podnebnih sprememb, katerih posledica

je vse večja prisotnost vremenskih ujm, še povečala. Z vidika zaščite kritične

infrastrukture to pomeni, da sodoben DEES potrebuje celovit in zadosten sistem

upravljanja tveganj, znotraj tega pa predvsem upravljanje naravnih tveganj, ki jih

elektroenergetski sektor večinoma opredeljuje kot produkt višje sile. Zaradi razvoja

oskrbovalne verige EES, katerega produkt je med drugim razpršenost DEES, lahko

pričakujemo nove zahteve do kakovosti električne energije. Osnovna naloga DEES je

dobava električne energije predpisane ali dogovorjene kakovosti odjemalcem. V EES se

pojem kakovost med drugim nanaša na kakovost oskrbe z električno energijo in je v

neki meri odraz zanesljivosti (neprekinjenosti) napajanja, ki jo merimo s sistemskimi

kazalci za število prekinitev in trajanje prekinitev. Rezultati raziskave so pokazali, da

vzroki višje sile na kazalce zanesljivosti negativno vplivajo, med tem ko uporaba ISO

standardov za upravljanje tveganj nanje vpliva pozitivno.

Ključne besede: distribucijski elektroenergetski sistem (DEES), kritična infrastruktura

(D)EES, upravljanje naravnih tveganj, zanesljivost (neprekinjenost) napajanja

Risk management in distribution power system of RS

The concept of critical infrastructure covers all those systems whose failure or limited

operation causes social crises. The energy sector, which includes the electric power

system (EPS), is also among these systems. Distribution power system (DPS), which is

part of the EPS, can in some segments be treated as a stand-alone system due to its

complexity. DPS infrastructure is highly exposed to atmospheric and other external

influences and evidences show that this exposure will be further increased due to

climatic changes, which results in an increasing presence of extreme weather events.

From the perspective of critical infrastructure protection, this means that modern DPS

needs a comprehensive and adequate risk management system, especially for the

management of natural risks, which the electric power sector generally defines as the

product of force majeure. Due to the development of the EPS supply chain, whose

consequence is also dispersion of DPS, we can expect new requirements for quality of

electricity. The primary task of DPS is the supply of electricity in prescribed or agreed

quality to customers. In EPS, the concept of quality among others covers quality of

electricity supply and is to some extent a reflection of reliability (continuity) of power,

which is measured with systemic indicators for the number of and the duration of the

interruption. The results of our research showed that reasons of force majeure have a

negative impact on these indicators, while use of ISO standards for risk management

has a positive impact on them.

Key words: distribution power system (DPS), critical infrastructure of (D)PS, natural

risk management, reliability (continuity) of power

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Magistrski študijski program

Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS v

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................... 1

Opredelitev problema ................................................................................................... 1

Namen in cilji dela ........................................................................................................ 3

Hipoteze ........................................................................................................................ 4

Predpostavke in omejitve .............................................................................................. 4

Metode dela ................................................................................................................... 6

1 TEORETIČNE OSNOVE ........................................................................................... 7

1.1 Pojem kritične infrastrukture .................................................................................. 7

1.1.1 Evropska kritična infrastruktura in kritična infrastruktura RS ........................ 9

1.1.2 Oskrba z električno energijo in kritična infrastruktura elektroenergetskega

sektorja .................................................................................................................... 10

1.2 Elektroenergetski sistem RS in DEES .................................................................. 12

1.2.1 Koncept oskrbovalne verige .......................................................................... 13

1.2.2 Oris oskrbovalne verige z električno energijo ............................................... 16

1.2.2 Razvojni trend oskrbovalne verige z električno energijo .............................. 19

1.2.3 Investicije v infrastrukturo DEES .................................................................. 22

1.3 Kakovost oskrbe z električno energijo .................................................................. 26

1.3.1 Pojem kakovosti v elektroenergetskem sektorju ........................................... 26

1.3.2 Neprekinjenost napajanja z električno energijo ............................................. 27

1.4 Upravljanje tveganj kot del sistema vodenja in zagotavljanja kakovosti ............. 30

1.4.1 Standardi ISO 31000:2009, ISO/IEC 31010:2009 in ISO 28000:2007(2011)

ter njihovi sinergijski učinki ................................................................................... 32

1.4.3 Katalog tveganj v oskrbovalnih verigah ........................................................ 39

1.4.4 Naravna tveganja ........................................................................................... 41

1.5 Podnebne značilnosti območja RS ........................................................................ 45

1.5.1 Podnebne spremembe .................................................................................... 50

1.5.2 Vpliv podnebnih sprememb na pojav vremenskih ujm ................................. 52

1.5.3 Prilagajanje na podnebne razmere ter ukrepi za preprečevanje in manjšanje

posledic vremenskih ujm ........................................................................................ 54

1.5.4 Vpliv vremenskih ujm na infrastrukturo DEES: primer žleda ...................... 57

2 METODA ................................................................................................................... 60

2.1 Namen in cilji raziskave ....................................................................................... 60


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS vi

2.2 Instrument raziskave ............................................................................................. 60

2.3 Vzorec raziskave ................................................................................................... 61

2.4 Potek raziskave ..................................................................................................... 61

3 REZULTATI .............................................................................................................. 64

3.1 Predstavitev rezultatov raziskave .......................................................................... 64

3.1.1 Identificirani standardi vodenja in kakovosti ter upravljanja tveganj ............ 64

3.1.2 Identificirana tveganja in njihova klasifikacija oziroma katalog tveganj ...... 66

3.1.3 Kazalci zanesljivosti (neprekinjenosti) dobave električne energije ter vzroki

prekinitev ................................................................................................................ 70

3.1.4 Analiza primerjalnega poročila o kakovosti oskrbe z električno energijo za

leto 2012 ................................................................................................................. 73

3.2 Analiza rezultatov ................................................................................................. 74

3.3 Predlogi ukrepov ................................................................................................... 78

3.3.1 Model zaščite kritične infrastrukture (D)EES ............................................... 78

3.3.2 Model za upravljanje naravnih tveganj v (D)EES ......................................... 83

ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 89

VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 96


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS vii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Aplikacije pametnih omrežij za izboljšanje kakovosti oskrbe z električno

energijo ........................................................................................................................... 29

Tabela 2: Identificirani standardi vodenja in kakovosti ter upravljanja tveganj ........... 65

Tabela 3: Identificirana in klasificirana tveganja posameznih distributerjev ............... 66

KAZALO SLIK

Slika 1: Daljnovodi prenosnega omrežja RS .................................................................. 12

Slika 2: Enostavna oskrbovalna veriga .......................................................................... 14

Slika 3: Tradicionalna oskrbovalna veriga z električno energijo .................................. 17

Slika 4: Revolucionarna oskrbovalna veriga z električno energijo ................................ 20

Slika 5: Geografska območja oskrbe z električno energijo – območja posameznih EDP

........................................................................................................................................ 22

Slika 6: Proces načrtovanja omrežja DEES ................................................................... 25

Slika 7: PDCA krog ........................................................................................................ 34

Slika 8: Proces upravljanja tveganj ................................................................................ 35

Slika 9: Tipi pokrajin na območju Slovenije ................................................................... 46

Slika 10: Padavinski režim v Sloveniji ............................................................................ 48

Slika 11: Gostota poseljenosti Slovenije ......................................................................... 49

Slika 12: Učinek spremembe povprečnih vremenskih razmer in njihove variabilnosti .. 53

Slika 13: Merilna mreža meteoroloških postaj na območju Slovenije ............................ 55

Slika 14: Nastanek žleda ................................................................................................. 58

Slika 15: Karta območij RS Glede na ogroženost zaradi žleda ...................................... 59

Slika 16: »Bow-tie« diagram za ocenjevanje vzrokov in posledic nekega dogodka ...... 63

Slika 17: SAIFI – povprečno število nenačrtovanih prekinitev, daljših od treh minut na

odjemalca po posameznih EDP za leti 2011 in 2012 ..................................................... 71

Slika 18: SAIFI po posameznih EDP za leto 2012 glede na vzrok prekinitve ................ 71

Slika 19: SAIDI - Povprečni čas trajanja nenačrtovanih prekinitev, daljših od treh

minut na odjemalca v min/odjemalca po posameznih EDP za leti 2011 in 2012 ........... 72

Slika 20: SAIDI po posameznih distributerjih za leto 2012 glede na vzrok prekinitve .. 73

Slika 21: Model zaščite kritične infrastrukture (D)EES ................................................. 83

Slika 22: Analiza skupine tveganj s pomočjo "bow-tie" diagrama ................................. 85


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS viii

Slika 23: Obravnava naravnih tveganj v (D)EES ........................................................... 88


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS ix

SEZNAM KRATIC

AMI: Advanced Metering Infrastructure

ARRS: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

ARSO: Agencija Republike Slovenije za okolje

CEER: Council of European Energy Regulators

CRM: Customer Relationship Management

DEES: distribucijski elektroenergetski sistema

(D)EES: distribucijski elektroenergetski sistema in hkrati elektroenergetski sistem

Slovenije

DV daljnovod(i)

EC: Elektro Celje

EDP: Elektrodistribucijsko/a podjetje/a

EES: elektroenergetski sistem Slovenije

EG: Elektro Gorenjska

EKI: Evropska kritična infrastruktura

EL: Elektro Ljubljana

ELES: sistemski operater prenosnega elektroenergetskega omrežja Republike

Slovenije

ELGO: Elektro Gorenjska

EM: Elektro Maribor

EP: Elektro Primorska

EU: Evropska unija

EV: električno/a vozilo/a

FL UM: Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru

GIS: Geografski informacijski sistem

IKT: informacijsko-komunikacijska tehnologija

ISO: International Standard Organization

JARSE: Javna agencija Republike Slovenije za energijo

JIT: Just in time

KI: Kritična infrastruktura

KI EES: kritična infrastruktura elektroenergetskega sistema Slovenije

KI DEES: kritična infrastruktura distribucijskega elektroenergetskega sistema

KI (D)EES: kritična infrastruktura distribucijskega elektroenergetskega sistema in


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS x

hkrati elektroenergetskega sistema Slovenije

KI RS: kritična infrastruktura Republike Slovenije

MGRT: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

MOP: Ministrstvo za okolje in prostor

MORS: Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije

MSC: model(i) splošne cirkulacije

MSPK: Ministrstvo za strateške projekte in kohezijo

MZIP: Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

NEK: Nuklearna (jedrska) elektrarna Krško

NEP: nacionalni energetski program

NN: nizkonapetostni vod(i)

OVE: Obnovljivi vir(i) energije

PDCA: Plan – Do – Check – Act

QR: Quick Response

RCO: regijski centri za obveščanje

RRA: Regionalna/e razvojna/e agencija/e

RS: Republika Slovenija

RS MO: Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo

RTP: razdelilna transformatorska postaja

SAIDI: System Average Interruption Duration Indicator

SAIFI: System Average Interruption Frequency Indicator

SN: srednjenapetostni vod(i)

SODO: Sistemski operater distribucijskega omrežja

TE: termoelektrarna

TEŠ: Termoelektrarna Šoštanj

URSZR: Urad Republike Slovenije za zaščito in reševanje

USDE: United States Department of Energy

VN: visokonapetostni vod(i)

ZVNDN: Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami


Darja Kukovič: Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS 1

UVOD

V času hitrih sprememb, nepredvidljivih dogodkov in kriz ter groženj varnosti sodobna

družba postaja t.i. družba tveganja (Beck, 2001, str. 12), kjer razvoj prinaša mnoge

koristi, a hkrati tudi nevarnosti. Tveganja se sicer v človeški zgodovini že dolgo

obravnavajo, vendar so bila v preteklosti osredotočena na bolj osebno raven, med tem

ko v sodobni družbi vstopajo na raven globalne ogroženosti. Bistveno vprašanje, ki si ga

zastavlja družba tveganja je: Kako je mogoče tveganja in nevarnosti, ki se proizvajajo

skupaj z modernizacijo, preprečiti, jih narediti nenevarne, omejiti in razpršiti tako, da

niti ne ovirajo modernizacijskega procesa niti ne prekoračujejo meja dopustnega (Beck,

2001, str. 24)? V luči proučevanja groženj varnosti ter nacionalnih in mednarodnih

varnostnih ukrepov se vse bolj uveljavlja pristop, ki se osredotoča na ogroženost in

zaščito temeljnih družbenih infrastrukturnih objektov oziroma sistemov, ki so za

človekov obstoj oziroma normalno delovanje bistveni, saj znanstveniki ugotavljajo, da

je družba od njih vse bolj odvisna. Pojmovanje kritične infrastrukture tako zajema vse

tiste objekte in sisteme, katerih nedelovanje ali omejeno delovanje povzroča družbene

krizne situacije ali ogroža njeno varnost. (Prezelj, 2010a, str. 5) Med njih štejemo tudi

sektor energetike, kamor spada elektroenergetski sistem (EES), ki omogoča prenos,

proizvodnjo in distribucijo električne energije. Oskrba z električno energijo je namreč

temelj vsake industrializirane družbe in gospodarstva.

Opredelitev problema

Infrastruktura distribucijsko elektroenergetskega sistema je zelo izpostavljena

atmosferskim in drugim zunanjim vplivom, vse pa kaže, da se bo ta izpostavljenost

zaradi podnebnih sprememb, katerih posledica je vse večja prisotnost vremenskih ujm,

še povečala. Z vidika zaščite kritične infrastrukture to pomeni, da sodoben distribucijski

elektroenergetski sistem potrebuje celovit in zadosten sistem upravljanja tveganj,

znotraj tega pa predvsem upravljanje naravnih tveganj, ki jih elektroenergetski sektor

večinoma opredeljuje kot produkt višje sile, kar daje občutek kot da jih ni mogoče

upravljati.



Povečana odvisnost od neprekinjene oskrbe z električno energijo v zvezi z elektroniko,

industrijsko proizvodnjo in vsakdanjim življenjem dela moderno družbo veliko bolj

ranljivo glede prekinitve oskrbe z električno energijo. Zaradi globalizacije in

modernizacije lahko pričakujemo nove zahteve do oskrbe z električno energijo,

posledično pa postaja tudi kakovost le-te zelo pomembna.

Slovenski elektroenergetski sistem tvorijo proizvodna podjetja, prenosno podjetje ter

distribucijska podjetja, ki razdeljujejo električno energijo svojim odjemalcem.

Distribucijsko elektroenergetsko omrežje, ki je sicer del EES, lahko zaradi njegove

kompleksnosti obravnavamo kot samostojen sistem, t.j. distribucijski elektroenergetski

sistem (DEES) (Toroš, 2013, str. 1). Vselej pa to ni mogoče, zato bomo v nadaljevanju

v nekaterih segmentih uporabljali kratico (D)EES, ki pomeni neposredno povezanost

oziroma soodvisnost med DEES kot podkategorijo in EES kot nadrejeno kategorijo.

Koncept zanesljivosti distribucijskega sistema se od proizvodnega in prenosnega

sistema razlikuje v tem, da je usmerjen predvsem v odjemalce, saj predstavlja bistveno

povezavo med velikim energetskim sistemom in njegovimi porabniki. Povezave z

odjemalci so občutljive na motnje zaradi izpadov električne energije, poleg tega pa je

DEES zaradi vse večjega števila malih elektrarn vse bolj razpršen, zato se več kot 80 %

prekinitev zgodi zaradi napak v distribucijskem sistemu. (Chowdhuri & Koval, 2009,

str. 1)

Osnovna naloga DEES je dobava električne energije predpisane ali dogovorjene

kakovosti odjemalcem. V elektroenergetskem sektorju se pojem kakovost lahko nanaša

na kakovost oskrbe z električno energijo oziroma na kakovost napetosti električne

energije. Predstavljena je na treh ravneh, med katerimi bomo v naši nalogi obravnavali

stalnost (neprekinjenost) napajanja, ki jo merimo s sistemskimi kazalci za število

prekinitev in trajanje prekinitev. (Toroš, 2013, str. 3)

V magistrskem delu se bomo posvetili problematiki distribucije električne energije z

vidika naravnih tveganj, s čimer bomo osvetlili problematiko zaščite kritične

infrastrukture (D)EES, katere implementacijo bomo predstavili s pomočjo učinkovitega

orodja, ki ga prepoznavamo v upravljanju tveganj v (D)EES.



Namen in cilji dela

Glavni cilj magistrskega dela je proučiti upravljanje naravnih tveganj v DEES kot

pomembnega orodja za zaščito enega bistvenih elementov kritične infrastrukture

elektroenergetskega sistema RS, poiskati njegove pomanjkljivosti ter podati predloge za

njegovo izboljšavo.

Temu podrejeni cilji so:

proučiti dosegljivo znanstveno in strokovno literaturo s področja zaščite kritične

infrastrukture, elektroenergetskega sistema RS, kakovosti oskrbe z električno

energijo, upravljanja tveganj ter podnebnih značilnostih območja RS in njihovega

vpliva na sistem DEES;

ugotoviti stanje glede zaščite kritične infrastrukture na območju RS, v sektorju

energetike ter v EES;

identificirati oskrbovalno verigo EES ter vlogo DEES v njej;

opredeliti kakovost oskrbe z električno energijo;

pojasniti pomen upravljanja tveganj (v oskrbovalnih verigah) kot orodja za zaščito

kritične infrastrukture;

ugotoviti stanje na področju podnebnih značilnosti RS ter prisotnost vremenskih

ujm;

na podlagi zbranih podatkov in informacij analizirati stanje na področju

zagotavljanja kakovosti in upravljanja tveganj v DEES;

na podlagi zbranih podatkov in informacij analizirati pogostost in trajanje prekinitev

zaradi nenačrtovanih dogodkov, predvsem zaradi dogodkov višje sile;

na podlagi zbranih podatkov in informacij analizirati vpliv naravnih tveganj na

kakovost oskrbe z električno energijo;

na podlagi zbranih podatkov in informacij analizirati vpliv upravljanja (naravnih)

tveganj na kakovost oskrbe z električno energijo; ter

identificirati primerne ukrepe za izboljšanje stanja.



Hipoteze

Celotno delo temelji na dejstvu, da je na območju RS prisotnih vse več vremenskih ujm

in da je pristop k celostni zaščiti kritične infrastrukture RS nujno potreben. Učinkovito

orodje izmed možnih orodij za njeno implementacijo lahko prepoznamo v upravljanju

(naravnih) tveganj v oskrbovalni verigi EES, ter v DEES kot njenem elementarnem

členu, ki si bo v prihodnje moral prizadevati za višji nivo kakovosti storitev.

Skladno s tem smo osnovali naslednje teze:

Pri identifikaciji kritične infrastrukture je smiselno sodelovanje najrazličnejših

subjektov, pri čemer je nujna prisotnost predstavnikov organizacij, ki kot

(pod)sistemi predstavljajo posamezne elemente kritične infrastrukture;

Celostna zaščita kritične infrastrukture narekuje smiselnost organiziranja procesa

upravljanja tveganj na nivoju celotne oskrbovalne verige EES;

Pojem kakovosti v elektrogospodarstvu je potrebno še naprej preučevati s ciljem, da

se poenoti njegov pomen ter kazalci;

Vse večja prisotnost vremenskih ujm zahteva ukrepe za blaženje njihovih posledic,

zato je potreba po upravljanju naravnih tveganj vse večja;

Mikroklimatske značilnosti območij, ki jih pokrivajo posamezni distributerji, igrajo

osrednjo vlogo pri odločanju glede investicij v infrastrukturo DEES.

Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da je EES in posledično DEES predmet številnih tovrstnih raziskav,

zato bo na voljo veliko virov, predvsem v smislu raziskav in študij, zaradi česar bo

potrebna njihova skrbna in primerna izbira. Predpostavljamo tudi, da je EES vključen v

študije o zaščiti kritične infrastrukture, pri tem pa nas zanima, do katerega nivoja se

tovrstne študije izvajajo, oziroma, kateri subjekti sodelujejo v njih. Predpostavljamo, da

elektrodistribucijska podjetja (EDP) uvajajo upravljanje tveganj v svoje poslovanje,

imamo pa pomisleke glede doslednosti in učinkovitosti teh procesov. Predpostavljamo,

da so distributerji kot vezni člen med ostalimi členi EES in med odjemalci, na slednje

vse bolj osredotočeni, zato si prizadevajo, da so njihove storitve vse bolj kakovostne.



Poleg tega, da smo se omejili na DEES, smo se omejili tudi na območje Republike

Slovenije (RS).

Pri instrumentu raziskave smo se omejili na letna poročila EDP, saj predpostavljamo, da

iz teh dokumentov lahko pridobimo dovolj podatkov za ustvarjanje kakovostnih

informacij (približno toliko kot bi nam bili pripravljeni o tej tematiki povedati zaposleni

v usmerjenem intervjuju). Podatki, ki jih poročila podajajo, so tudi javno dostopni, zato

za njihovo uporabo ne potrebujemo posebnih dovoljenj, kar predstavlja še dodatno

prednost pri odločanju za izbiro tega instrumenta raziskave. Omejili smo se na poročila

za leto 2012, saj vse EDP v času naše raziskave še niso imeli javno objavljenih poročil

za 2013. Kljub temu, da nekateri EDP v svojih poročilih navajajo podatke tudi za pet let

nazaj, smo se omejili le na leti 2011 in 2012, ker en EDP razpolaga samo s podatki za ti

dve leti. Dobro pri tem pa je, da se ti dve leti razlikujeta po prisotnosti vremenskih ujm

oziroma nevšečnosti, ki vplivajo na infrastrukturo DEES. Za primerjavo z nekaterimi

drugimi članicami Evropske unije (EU) smo v zadnji fazi analizirali tudi primerjalno

poročilo o kakovosti oskrbe z električno energijo za leto 2012, ki ga je izdelal Council

of European Energy Regulators (CEER), pri čemer smo se omejili na primerjavo z

Malto in Norveško, ker sta edini članici, ki uporabljata še najbolj primerljive kazalce.

Glede pojma kakovosti smo se omejili na prvo raven kakovosti – stalnost

(neprekinjenost) napajanja, ker se neposredno nanaša na kakovostno oskrbo z električno

energijo. Pri kazalcih, ki merijo stalnost (neprekinjenost) napajanja, pa smo se omejili

na kazalca SAIDI in SAIFI, saj ju uporabljajo vsi EDP, poleg tega so rezultati

primerljivi z drugimi evropskimi državami. Poleg tega smo se pri teh kazalcih omejili

na nenačrtovane dogodke, saj so le ti neposredno povezani z naravnimi tveganji, ki jih

(vsaj na kratek rok) ne moremo preprečiti. Pri upravljanju tveganj smo se v srčiki

raziskave omejili na naravna tveganja, ki jih lahko v elektro-terminologiji enačimo z

vzroki višje sile.

Pri ugotavljanju vpliva podnebnih sprememb na pojav vremenskih ujm smo se omejili

na območje RS, kar pomeni, da bomo identificirali vremenske ujme, ki so značilne za to

območje. Na območje RS smo se omejili tudi pri izbiri EDP, saj smo analizirali poročila

vseh petih slovenskih distributerjev.



Metode dela

Pri pisanju magistrskega dela smo uporabili naslednje metode dela (prirejeno po

Stančič, 2007, str. 4-5):

metodi kompilacije in deskripcije, ki smo ju uporabljali pri pregledu znanstvene in

strokovne literature;

induktivno in deduktivno metodo, ko smo na podlagi pregleda literature iskali

najboljše možnosti za izboljšanje kakovosti DEES ter identificirali primerne ukrepe;

metodi analize in sinteze, ko smo na podlagi danih podatkov in informacij

ugotavljali stanje na področju zagotavljanja kakovosti in upravljanja tveganj v

DEES, pogostosti in trajanja prekinitev zaradi nenačrtovanih dogodkov, predvsem

pa zaradi dogodkov višje sile, vpliv naravnih tveganj na kakovost oskrbe z

električno energijo, vpliv upravljanja (naravnih) tveganj na kakovost oskrbe z

električno energijo;

statistično metodo, ko smo analizirali relevantne statistične podatke, predvsem s

področja podnebnih značilnosti RS.

V fazi vzpostavljanja raziskave smo pregledali obstoječo znanstveno in strokovno

literaturo, ki se nanaša na področje zaščite kritične infrastrukture, elektroenergetskega

sistema RS, kakovosti oskrbe z električno energijo, upravljanja tveganj ter podnebnih

značilnosti območja RS in njihovega vpliva na infrastrukturo DEES. V nadaljevanju

smo izmed pregledane znanstvene in strokovne literature s pomočjo metod kompilacije

in deskripcije skrbno izbrali primerno literaturo in vire, za katere smo sklepali, da nam

bodo kot teoretična izhodišča najbolj koristili za nadaljnjo raziskavo in oblikovanje

zaključkov oziroma potrjevanje zastavljenih tez. S pomočjo statistične metode smo v

teoretičnih osnovah pojasnili predvsem relevantne statistične podatke s področja

podnebnih značilnosti RS. V sami srčiki raziskave smo se osredotočili za izbiro tistih

virov oziroma podatkov, katerih analiza je po našem mnenju omogočila vpogled v

realno stanje na področju kakovosti oskrbe z električno energijo, pri kateri smo se

odločili predvsem na zanesljivost oziroma neprekinjenost oskrbe. Z metodo sinteze smo

na podlagi analiziranih podatkov in teoretičnih osnov oblikovali nekatere zaključke

glede potrebe po upravljanju (naravnih) tveganj v DEES. S pomočjo induktivne in

deduktivne metode pa smo na zadnje oblikovali predloge ukrepov.



1 TEORETIČNE OSNOVE

Če želimo bolje razumeti kontekst našega predmeta raziskave, je skozi teoretične

osnove smiselno predstaviti nekatere pomembnejše dejavnike, ki nanj vplivajo oziroma

so z njim neposredno povezani. Ker želimo upravljanje tveganj v distribucijskem

elektroenergetskem sistemu RS predstaviti tudi v širšem kontekstu, je potrebno najprej

nekaj besed nameniti pojmu kritična infrastruktura, zagotovo pa je potrebno predstaviti

tudi elektroenergetski sistem RS, saj je obravnavani sistem – DEES le eden od njegovih

elementov. Pri tem si bomo pomagali s konceptom oskrbovalne verige, ki je v

elektrogospodarstvu zaradi hitrega tehnološkega razvoja v fazi preoblikovanja. V

nadaljevanju bomo predstavili tudi pojem kakovosti oskrbe z električno energijo, čemur

sledi še predstavitev pojma upravljanja tveganj kot dela sistema za zagotavljanje

vodenja in kakovosti. Nazadnje pa bomo predstavili še podnebne značilnosti RS, saj je

eden izmed naših ciljev ugotoviti stanje na področju podnebnih značilnosti RS

predvsem v smislu prisotnosti vremenskih ujm, nazadnje pa ugotoviti njihov vpliv na

kakovost oskrbe z električno energijo.

1.1 Pojem kritične infrastrukture

V času hitrih sprememb, nepredvidljivih dogodkov in kriz ter groženj varnosti so

ogrožajoči pojavi vse bolj povezani in transnacionalni, sodobna družba pa postaja t.i.

družba tveganja, kjer razvoj prinaša mnoge koristi, vendar tudi nevarnosti (Beck, 2001,

str. 12). Proučevanje groženj varnosti ter nacionalnih in mednarodnih varnostnih

ukrepov danes ni več obravnavano zgolj z vidika varnosti države, temveč vse bolj z

vidika varnosti posameznika oziroma ljudi (Jereb, 2013, str. 76). V tej luči se vse bolj

uveljavlja pristop, ki se osredotoča na ogroženost in zaščito temeljnih družbenih

infrastrukturnih objektov oziroma sistemov, ki so za človekov obstoj oziroma normalno

delovanje bistveni, saj znanstveniki ugotavljajo, da je družba od njih vse bolj odvisna.

Pojmovanje kritične infrastrukture tako zajema vse tiste objekte in sisteme, katerih

nedelovanje ali omejeno delovanje povzročata družbene krizne situacije ali ogrožata

njeno varnost (Prezelj, 2010a, str. 5-6).



Med infrastrukture, ki jih lahko označimo za kritične, saj bi njihovo nedelovanje ali

omejeno delovanje onemogočila normalno delovanje družbe, štejemo predvsem

elektroenergetsko, informacijsko in komunikacijsko, prometno, jedrsko, prehranjevalno,

vodooskrbno in zdravstveno infrastrukturo. To so torej tisti elementi oziroma sistemi

kritične infrastrukture – sektorji, ki so oziroma bi morali biti predmet zaščite s strani

nacionalne države ali celo širše regije (Prezelj, 2010a, str. 6).

Sama identifikacija kritične infrastrukture zaradi precejšnje prepletenosti zgoraj naštetih

in drugih sektorjev ter njihove soodvisnosti pa tudi zaradi osredotočenosti na

posameznika ni tako enostavna. Lewis (2006, str. 29) celo meni, da je težko najti

sektorje, ki niso kritični, Dunnova (2005, str. 264) pa na nek način pojasnjuje, da je

njihova identifikacija zelo subjektivna kategorija. Po drugi strani pa Hellström (2007,

str. 420) izpostavlja ravno obratno situacijo, ko kritična infrastruktura postane vse,

zaradi česar je težko obvladovati njeno zaščito.

Prezelj (2010b, str. 10) ugotavlja, da večina avtorjev previdno ohranja odprto

opredelitev kritične infrastrukture ter izpostavljajo le najpomembnejše sektorje oziroma

sisteme kritične infrastrukture. Vendar je zavoljo zaščite kritične infrastrukture po

mnenju Michel-Kerjan (2003, str. 134) sektorizacija le-te potrebna, saj omogoča uvid v

splošno sliko celotnega sistema ter predstavlja dober okvir za obravnavanje ranljivosti, s

katerimi se soočajo posamezni sektorji.

Michel-Kerjan (2003, str. 134) kritično infrastrukturo opredeljuje kot zapleten sistem

med seboj vse bolj povezanih elementov ter ločuje med petimi ključnimi sektorji: sektor

vitalnih storitev za ljudi, informacijski in telekomunikacijski sektor, energetski sektor,

bančništvo in finance ter sektor fizične distribucije. Pri tem se sektor vitalnih storitev za

ljudi s svojimi podsektorji nanaša predvsem na zadovoljevanje fizioloških potreb, saj

zagotavlja hrano, vodo, zdravstvene storitve ipd., sektorja fizična distribucija ter

bančništvo in finance pa sta del vsakdanjega življenja. Bolj kompleksna sta energetski

ter informacijski in telekomunikacijski sektor, saj njuno nedelovanje ali omejeno

delovanje vpliva na zanesljivost delovanja vseh ostalih sektorjev. Michel-Kerjan (2003,

str. 134) celo meni, da so kritični le tisti elementi/sektorji, katerih nedelovanje bi

ohromilo celotne regije, če že ne države.



Obstaja tudi več nivojev kritičnosti ("Analysis of Critical Infrastructure" [Bundesamt

füf Sicherheit in der Informationstechnik], b. d.):

poslovno-kritični procesi za podjetja,

kritični procesi za sektor in

kritični procesi za družbo.

Če ostanemo osredotočeni na družbo, to pomeni, da nedelovanje poslovnih procesov

znotraj nekega podjetja najverjetneje ne bo imelo večjih posledic za delovanje družbe.

To pa je precej odvisno od tega, za kakšno vrsto podjetja gre, nedelovanje ali omejeno

delovanje procesov v podjetjih z velikim tržnim deležem v sektorju (predvsem pa pri

monopolistih) bistveno bolj vpliva na delovanje družbe. ("Analysis of Critical

Infrastructure " [Bundesamt füf Sicherheit in der Informationstechnik], b. d.)

Glede na to, da so sektorji najpogosteje kritične infrastrukturne mreže, je smiselno

identificirati tiste kritične točke ter njihove vzajemne povezave znotraj te mreže, kjer se

tehnološki in družbeni sistem izkaže za najbolj ranljivega (Prezelj, 2010b, str. 13).

Lewis (2006, str. 17) predlaga, da lahko s pomočjo mrežne analize vsak sektor najprej

modeliramo kot mrežo, znotraj katere nato identificiramo kritične točke in jih

analiziramo. Točke določimo tako, da preštejemo število povezav z drugimi točkami;

večje kot je število, bolj kritična je točka. Točke nato analiziramo tako, da ugotovimo

njene vzajemne povezave z drugimi točkami. Lewis (2006, str. 17) ugotavlja, da so te

točke največkrat zgoščene na bolj urbanih območjih, kar zaključuje s Paretovim

načelom (Pareto Principle, b.l.), da je potrebno 80 % investicij v kritično infrastrukturo

nameniti za 20 % območja države.

1.1.1 Evropska kritična infrastruktura in kritična infrastruktura RS

Tudi EU v zadnjih časih vse bolj teži k opredelitvi evropske kritične infrastrukture, kar

je zaradi prepletenosti in soodvisnosti sistemov med različnimi članicami, povsem

razumljivo in smiselno. Nekateri sistemi se namreč ne prekrivajo nujno z državnimi

sistemi, temveč so vpeti v širše regije. Evropska kritična infrastruktura (EKI) torej

zajema vse tiste infrastrukture oziroma sisteme, ki zajema tiste infrastrukture, katerih

nedelovanje se lahko prenese iz ene na več držav članic. (Prezelj, 2010a, str. 6). V



Direktivi sveta o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni

potrebe za izboljšanje njenega varovanja (Svet EU, 2008, v nadaljevanju Direktiva) tako

zahteva opredelitev evropske kritične infrastrukture, s katero bi dopolnila obstoječe

sektorske ukrepe in uvedla horizontalne določbe. Direktiva je osredotočena zgolj na

prometni in energetski sektor, znotraj katerega opredeljuje podsektorje Električna

energija, Nafta in Plin.

Vsaka državna tvorba tako ali drugače opredeljuje kritično infrastrukturo, bolj razvite

države pa se v zadnjem času tega lotevajo sistemsko, na podlagi zgoraj predstavljenih

idej o pojmovanju kritične infrastrukture. Tudi Republika Slovenija se je že lotila takega

pristopa, ko je leta 2008 v sodelovanju pristojnih ministrstev, Obramboslovnega

inštituta itd. v sklopu projekta Definicija in zaščita kritične infrastrukture v RS, ki je bil

financiran s strani MORS in ARRS, opredelila kritično infrastrukturo RS. Izbrali so

sektorski princip, ki podaja splošno sliko celotnega sistema RS ter predstavlja dober

okvir za obravnavanje ranljivosti, s katerimi se soočajo posamezni sektorji. (Prezelj,

2010b, str. 9-27)

1.1.2 Oskrba z električno energijo in kritična infrastruktura elektroenergetskega

sektorja

Oskrba z električno energijo je temelj vsake industrializirane družbe in gospodarstva.

Moderna družba se težko sooča celo s kratkimi izpadi električne energije. Povečana

odvisnost od neprekinjene oskrbe z električno energijo v zvezi z elektroniko,

industrijsko proizvodnjo in vsakdanjim življenjem dela moderno družbo veliko bolj

ranljivo glede prekinitve oskrbe z električno energijo. Nekaj minutno zmanjšanje

napetosti ali električni mrk (popoln izpad oskrbe z električno energijo), bi lahko

povzročila kar nekaj neprijetnosti že v gospodinjstvu, če pa pride do nekaj urnega

izpada električne energije ali pa ta traja celo več dni, bi tak dogodek lahko pomembno

vplival na naše vsakdanje življenje in celotno gospodarstvo. Kritične infrastrukture kot

so komunikacije in prevoz bi bile ovirane, ogrevanje in oskrba z vodo, in proizvodni

procesi in trgovanje pa bi bili zaustavljeni. Storitve v nujnih primerih, kot so gasilci,

policija ali reševalci bi zaradi kolapsa telekomunikacijskih sistemov bilo težko

poklicati. Bolnišnice bi lahko delale, dokler bi bilo mogoče napajanje v sili z gorivom.

Finančno trgovanje, bankomate in supermarkete pa bi morali zapreti, kar bi na koncu



povzročilo katastrofalni scenarij. Če bi se električni mrk razširil čez mejo, kar je bolj

verjetno zaradi medsebojne povezave električnih omrežij med različnimi državami, bi

se učinki stopnjevali glede na trajanje prekinitve (CRO Forum, 2011).

V projektu Definicija in zaščita kritične infrastrukture v RS je pri opredelitvi kritične

infrastrukture RS za sektor Energetika in njegov podsektor Električna energija

sodeloval tudi ELES (prenosno podjetje), ostali subjekti tega sektorja pa niso bili

povabljeni k sodelovanju.

Sektor Energetika je eden izmed najbolj kritičnih sektorjev, saj so energenti bistveni za

normalno delovanje družbe. V njem potekajo številni procesi, med katerimi so ključni

predvsem proizvodnja, prenos, skladiščenje in distribucija. V RS je proizvodnja

električne energije dobro razvita, a kljub temu ne zadostuje potrebam RS, zato jo je

potrebno tudi uvažati. (Grošelj, 2010, str. 33)

Ključne grožnje, ki lahko prizadenejo podsektor Električne energije, ter so v veliki meri

pogojene z geografsko in prostorsko umestitvijo podsektorja ter njegovih objektov v

okolje, so naslednje (Grošelj, 2010, str. 35):

prekomeren prenos električne energije, ki lahko povzroči kolaps omrežja;

porušitev (namerna ali nenamerna) ključnih objektov (elektrarne, prenosno in

distribucijsko omrežje ter razdelilno transformatorske postaje);

porušitev/prekinitev (namerna ali nenamerna) ključnih komunikacijskih poti;

prekinitev dobave surovin (npr. premoga v TEŠ);

posledice delovanja naravnih sil in tehničnih okvar ter nesreč; in

terorizem.

Na Sliki 1 je prikazano prenosno omrežje RS, ki predstavlja najbolj kritično

infrastrukturo EES. Daljnovodi prenosnega omrežja so namreč zgolj izhodišče za

vzpostavitev oziroma delovanje distribucijske mreže, ki predstavlja ključno

infrastrukturo DEES.



Slika 1: Daljnovodi prenosnega omrežja RS

Vir: UPO/TSO [ELES], b.l.

Kot ključne geografske zgostitve elektroenergetske kritične infrastrukture lahko

opredelimo (Grošelj v Prezelj, 2010, str. 37):

Krško (NEK) in Posavje (TE Brestanica) z reko Savo (vir hlajenja NEK);

Šaleška dolina (TEŠ);

Ljubljana Beričevo in Kleče (center vodenja in RTP z veliko koncentracijo

daljnovodov);

Podravje (celotna veriga Dravske elektrarne);

Divača (križišče 400 kV DV za Republiko Hrvaško in Italijo).

1.2 Elektroenergetski sistem RS in DEES

Če želimo razumeti sistem DEES kot podsistem širšega EES, je smiselno pojasniti

delovanje oziroma poslovanje ter vlogo obeh. Ker noben od njiju ne more delovati sam

zase, ju bomo predstavili v obliki oskrbovalne verige, zato bomo najprej nekaj vrstic

namenili predstavitvi splošnega koncepta oskrbovalne verige, nato pa predstavili

oziroma orisali oskrbovalno verigo na primeru oskrbe z električno energijo. Zavedati se

je tudi potrebno, da gre za specifično oskrbovalno verigo, zato bomo v predstavitvi

koncepta oskrbovalne verige predstavili le tiste elemente, ki jih lahko preslikamo v

izbrano oskrbovalno verigo.



1.2.1 Koncept oskrbovalne verige

Razvoj logistične znanosti je dosegel stopnjo, ki presega idejo o optimizaciji poslovanja

znotraj posameznih podjetij, na tej stopnji namreč logistična znanost narekuje

optimizacijo oziroma racionalizacijo poslovanja v celotni oskrbovalni verigi, kar

predstavlja večjo osredotočenost v partnerske in sodelovalne odnose, saj je potrebno več

energije usmeriti v strateško načrtovanje na ravni celotne verige. Upravljanje

oskrbovalne verige namreč zahteva prilagajanje vseh njenih udeležencev skupnemu

cilju, t.j. iskanju poti za najučinkovitejšo, najcenejšo in najbolj donosno dostavo želenih

izdelkov na pravo mesto ob pravem času. (Logožar, 2004, str. 152; Ogorelc, 2004, str.

287; Kavčič, 2006, str. 67)

V oskrbovalno verigo so najpogosteje vključeni dobavitelji, proizvodno-storitvena

podjetja, posredniki in odjemalci, za njeno upravljanje (management) pa je značilno, da

je le-to proces strateškega načrtovanja, zato v teh procesih sodelujejo vsi udeleženci

oskrbovalne verige. Predpogoj za uspešnost oskrbovalne verige je vzpostavitev in

uporaba enotnega informacijskega sistema. (Rushton, Oxley & Croucher, 2000, str. 31;

Ogorelc, 2004, str. 293)

Primer enostavne oskrbovalne verige predstavlja Slika 2, ki prikazuje naslednje člene:

dobavitelji, proizvajalec, distributer, trgovec in odjemalec/kupec. Med njimi potekajo

tako materialni in denarni kot tudi informacijski tokovi, podprti z informacijsko

tehnologijo.



Slika 2: Enostavna oskrbovalna veriga

Vir: "Technology in Supply Chain" [Supply Chain Management], 28. september 2014

Znotraj procesov v oskrbovalnih verigah poznamo štiri ključna sredstva logistike (Jereb,

Cvahte & Rosi, 2012, str. 275-276):

1. Tok blaga in / ali storitev, ki mora biti upravljan od izvorne točke do porabne točke

z namenom doseganja pričakovanj uporabnikov;

2. Informacijski tok, ki teče v dveh smereh, ko vhodni podatki prihajajo v

informacijski sistem, ki jih najprej obdela, nato pa tvori izhodne informacije,

uporabne za organizacijo;

3. Logistična infrastruktura in suprastruktura kot osnovne fizične in organizacijske

strukture, ki so potrebne za logistične operacije; ter

4. Ljudje kot osebje, ki je potrebno za načrtovanje, organiziranje, pridobivanje,

uvajanje, dostavljanje, podporo, nadzorovanje in ocenjevanje logističnih sistemov in

storitev. Lahko so notranji, zunanji ali pogodbeni, odvisno od potreb organizacije.

Temeljno načelo menedžmenta oskrbovalne verige narekuje, da si udeleženci

oskrbovalne verige med seboj ne konkurirajo, temveč skupaj konkurirajo drugi

oskrbovalni verigi. Uspešnost posameznega udeleženca v oskrbovalni verigi je premo

sorazmerna z uspešnostjo celotne oskrbovalne verige (Kavčič, 2006, str. 65).

Pri oblikovanju oskrbovalne verige običajno eno podjetje – nosilec – prevzame vlogo

vodje in koordinatorja aktivnosti v celotni verigi, tako da nadzira logistične procese



znotraj verige, kar omogoča racionalizacijo in optimizacijo poslovanja (Ogorelc, 2004,

str. 287). Nosilec pri tem običajno zastavi svoj tržni ugled, zato podjetja skrbno izbirajo

svoje partnerje, saj velja načelo, da je veriga močna toliko, koliko je močan njen

najšibkejši člen. Pri izbiri partnerjev podjetja upoštevajo predvsem sposobnost

zagotavljanja kakovosti, spoštovanje pogodbenih rokov, finančno stabilnost,

upoštevanje okoljevarstvenih standardov in drugo, poleg tega pa stremijo predvsem k

racionalizaciji strukture dobaviteljev, v nekaterih primerih pa celo kupcev/odjemalcev.

Tako narašča soodvisnost, učinkovitost sodelovanja in medsebojno zaupanje, kar skozi

optimizacijo postopkov v vseh fazah poslovnega procesa zmanjšuje ceno in povečuje

kakovost, to pa predstavlja obrat od dosedanjega prepričanja, da je to mogoče zgolj s

pomočjo večjega števila dobaviteljev. (Ogorelc, 2004, str. 294)

Bistvo optimizacije logističnega procesa je skrajševanje časa dobave in zmanjševanje

zalog v celotni oskrbovalni verigi, oboje namreč vpliva na zmanjševanje stroškov

poslovanja in posledično na doseganje večjega dobička, poleg tega pa tudi na krajši

dobavni čas in večjo odzivnost na zahteve porabnikov, kar omogoča doseganje

konkurenčnosti. Skrajševanje časa dobave, povečanje odzivnosti in zmanjševanje zalog

podjetja dosegajo z uporabo različnih metod oziroma sistemov upravljanja oskrbovalnih

verig, med katerimi sta predvsem zanimiva oskrba ob pravem času (Just in Time – JIT)

ter hiter odziv (Quick Response – QR). (Ogorelc, 2004, str. 294)

Strategija Just In Time – JIT, ki služi predvsem kot orodje za skrajšanje časa dobave,

lahko prispeva tudi k zmanjševanju zalog v skladiščih celotne oskrbovalne verige,

idealno je namreč poslovanje brez zalog. Tveganost takšnega poslovanja je po navadi

večja, saj ne dopušča nikakršnih motenj v dobavah in poslovanju, zmanjšamo pa ga

lahko z izborom zanesljivih partnerjev. (Ogorelc, 2004, str. 294)

Ključni dejavniki kakovostnega oskrbnega servisa so enostavnost naročanja,

prilagodljivost, dosegljivost izdelkov in zanesljivost pri dostavi blaga (Rushton et al.,

2000, str. 35). Rushton et al. (2000, str. 43) menijo, da nivo kakovosti optimalnega

oskrbnega servisa določamo na podlagi želja odjemalcev in stroškov, ki pri tem

nastanejo, optimalno razmerje pa lahko definiramo kot točko, pri kateri so dodatni

stroški, ki nastanejo zaradi oskrbnega servisa, enaki dodani vrednosti izdelka, ki pri tem



nastane.

1.2.2 Oris oskrbovalne verige z električno energijo

V Sloveniji se oskrbujemo s pomočjo različnih primarnih virov energije, od tega pa več

kot polovico energije dobimo iz fosilnih goriv: največ iz nafte in naftnih proizvodov, iz

zemeljskega plina ter iz premoga, s pomočjo katerega proizvedemo približno tretjino

celotne električne energije. Skoraj 40 % je proizvedemo iz jedrske energije (od tega

Sloveniji pripada polovica proizvedene energije, druga polovica pa Hrvaški), 25 % pa iz

hidroenergije. Drugi viri (predvsem biomasa, sončna in geotermalna energija)

prispevajo v strukturo virov za proizvodnjo električne energije v Sloveniji manj kot 3

%. Ostanek električne energije pa uvozimo. ("Energetska oskrba Slovenije" [Esvet],

b.l.)

Slovenski elektroenergetski sistem tvorijo proizvodna podjetja, prenosno podjetje

(ELES) ter pet elektrodistribucijskih podjetij (EDP), ki Sistemskemu operaterju

distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO) dajejo v najem

elektrodistribucijsko infrastrukturo, hkrati pa zanj izvajajo distribucijske in druge

storitve ("Kdo smo" [sodo.si], b.l.; Ministrstvo za infrastrukturo, 2014, str. 1). Prenosno

podjetje prek prenosnega omrežja prenaša električno energijo od proizvodnih podjetij

do centrov porabe, distributerji pa razdeljujejo električno energijo več kot 933.000

odjemalcem po visokonapetostnih (VN), srednjenapetostnih (SN) in nizkonapetostnih

(NN) vodih ("Kdo smo" [sodo.si], b.l.). Opisan sistem lahko poimenujemo tudi

tradicionalna oskrbovalna veriga z električno energijo, ki jo prikazuje Slika 3.



Slika 3: Tradicionalna oskrbovalna veriga z električno energijo

Vir: "The impact of rising wholesale fuels costs on Queensland's electricity prices (and the rest of

Australia)", [solar choice], 2013.

Proizvodnja električne energije na območju RS se odvija v hidroelektrarnah,

termoelektrarnah in nuklearni (jedrski elektrarni). Med hidroelektrarne spadajo Dravske

elektrarne Maribor, Soške elektrarne Nova Gorica, Savske elektrarne Ljubljana, in

Hidroelektrarne na spodnji Savi. Med termoelektrarne na premog spadajo

Termoelektrarna Šoštanj, Termoelektrarna Trbovlje in Termoelektrarna Toplarna

Ljubljana, imamo pa tudi plinsko termoelektrarno Termoelektrarna Brestanica. Ostane

še jedrska elektrarna Nuklearna elektrarna Krško. ("Elektroenergetski sistem" [Esvet],

b.l.)

Prenosno omrežje povezuje velike proizvajalce električne energije z distribucijskim

omrežjem oziroma neposredno z velikimi odjemalci električne energije (železarne in

tovarna aluminija). Slovensko prenosno omrežje deluje na treh napetostnih nivojih: na

110 kV napetostnem nivoju s 1736 km daljnovodov in 8 energetskih transformatorjev,

na 220 kV napetostnem nivoju s 328 km daljnovodov in 10 energetskih

transformatorjev ter na 400 kV napetostnem nivoju s 508 km daljnovodov in 9

energetskih transformatorjev. Skupna sistemska dolžina vseh prenosnih daljnovodov je

tako 2572 km. ELES je kot sistemski operater prenosnega omrežja odgovoren za



zagotavljanje varnega in zanesljivega obratovanja prenosnega omrežja na 400, 220 in

110 kV napetostnem nivoju. ("Elektroenergetski sistem" [Esvet], b.l.)

Elektroenergetski sistem Slovenije je povezan s tremi sosednjimi elektroenergetskimi

sistemi ("Elektroenergetski sistem" [Esvet], b.l.):

z Avstrijo ga povezujeta dva 400 kV in en 220 kV daljnovod;

z Italijo 400 kV in 220 kV daljnovod;

s Hrvaško trije 400 kV, dva 220 kV in trije 110 kV daljnovodi;

med Madžarsko in Slovenijo daljnovodnih povezav še ni, je pa načrtovana 400 kV

povezava na relaciji Cirkovce–Pince.

Distribucijsko elektroenergetsko omrežje, ki je sicer del EES, lahko zaradi njegove

kompleksnosti obravnavamo kot samostojen sistem (Toroš, 2013, str. 1), t.j.

distribucijski elektroenergetski sistem (DEES). Slovensko distribucijsko omrežje več

kot 933.000 uporabnikov povezuje s prenosnim omrežjem oziroma z malimi

proizvajalci električne energije. Deluje na treh napetostnih nivojih, ki obsegajo

("Elektroenergetski sistem" [Esvet], b.l.):

visokonapetostni (VN) nivo [napetosti nad 35 kV]: 867 km vodov in 191 VN/SN

transformatorjev;

srednjenapetostni (SN) nivo [napetosti med 1 kV in 35 kV]: 16.654 km vodov, 36

SN/SN transformatorjev in 16.087 SN/NN transformatorjev; in

nizkonapetostni (NN) nivo [napetosti do 1 kV]: 45.023 km vodov.

Koncept zanesljivosti distribucijskega sistema se od proizvodnega in prenosnega

sistema razlikuje v tem, da je usmerjen predvsem v uporabnike, in manj v sam sistem

kot to velja za proizvodni in prenosni sistem. Distribucijski sistem predstavlja bistveno

povezavo med velikim energetskim sistemom in njegovimi uporabniki, vendar so v

mnogih primerih te povezave radialne, kar pomeni, da ob prekinitvi radialnega voda

pride tudi do prekinitve napajanja z električno energijo. To pa jih naredi občutljive na

motnje zaradi enega samega dogodka izpada električne energije. V preteklosti se

zanesljivosti distribucijskega sistema ni posvečalo preveč pozornosti, saj je ta bila

namenjena predvsem proizvodnemu in prenosnemu sistemu zaradi njune kapitalske

intenzivnosti v smislu širine katastrofalnih posledic za gospodarstvo v primeru njunega



izpada. Vendar pa se več kot 80 % prekinitev zgodi zaradi napak v distribucijskem

sistemu, kar je predvsem posledica njegove razpršenosti. (Chowdhuri & Koval, 2009,

str. 1)

1.2.2 Razvojni trend oskrbovalne verige z električno energijo

Električna energija je eden temeljev sodobnega načina življenja, hkrati pa omogoča

tehnološki razvoj ter razvoj družbe v smeri udobnejšega in kakovostnejšega bivanja.

Danes si težko predstavljamo življenje brez elektrike, ki je nepogrešljiva tako za

domačo rabo, v industriji, zdravstvu, prometu in na številnih drugih področjih našega

življenja. ("Pomen električne energije" [Esvet], b.l.)

Predvidoma bo poraba električne energije v prihodnje še naraščala, saj postaja naše

delovanje vse kompleksnejše in potrebe po električni energiji pa se zaradi uporabe

vedno novih električnih naprav še povečujejo. Prav tako pomeni uresničevanje ciljev

učinkovite rabe energije prehod z uporabe okolju manj prijaznih virov energije na

povečanje uporabe električne energije, kjer je zlasti pomembno, iz katerih virov

oziroma s kakšnimi tehnologijami proizvajamo električno energijo. ("Pomen električne

energije" [Esvet], b.l.)

Ker smo z nekaterimi viri omejeni, se družba vse bolj usmerja v izkoriščanje

obnovljivih virov energije (OVE), kar lahko z vidika varnosti razumemo na dva različna

načina. Po eni strani se tako povečuje samozadostnost ter razpršenost virov, kar je z

gospodarskega in obrambnega vidika ugodno, če pa po drugi strani gledamo z vidika

samega obvladovanja celotnega sistema, ki s tem postaja še bolj kompleksen, pa lahko

zaključimo tudi drugače.

Za oblikovanje energetske prihodnosti Slovenije bo potrebno izbrati kombinacijo virov

energije, ki bodo po svoji učinkovitosti in okoljskih posledicah zadoščali za pokritje

predvidene prihodnje porabe električne energije. Vse večji delež energije v obliki

električne energije bomo najverjetneje potrebovali predvsem zaradi predvidenega

povečanja uporabe električnih vozil in toplotnih črpalk. Zaradi tega se je treba pri

oblikovanju energetske prihodnosti Slovenije osredotočiti predvsem na izbor tistih



virov, s katerimi bomo lahko proizvajali električno energijo. ("Oskrba z energijo jutri"

[Esvet], b.l.)

Zaradi uvajanja pametnih omrežij (Smart Grids) je oskrbovalna veriga z električno

energijo trenutno v fazi preoblikovanja, ko zaradi ustanavljanja velikega števila malih

elektrarn postaja vse bolj kompleksna. Električna energija bo v pametnih omrežjih

lahko tekla tudi v smeri proti višjemu napetostnemu nivoju (Toroš, 2013, str. 20). Tako

imenovana revolucionarna oskrbovalna veriga z električno energijo, ki jo prikazuje

Slika 4, poleg tradicionalnih členov vsebuje še razpršene obnovljive vire energije

(OVE), ki so neposredno priključeni na distribucijsko omrežje. OVE omogočajo

porabnikom planiranje lastnih zmogljivosti in tudi porabe, kar zahteva njihovo aktivno

vključevanje v upravljanje z energijo ter prispeva k energetski učinkovitosti. V

revolucionarno oskrbovalno verigo z električno energijo vključujemo tudi električna

vozila, tako za namene pametne uporabe privatnega in javnega prevoza, kot tudi za

namene skladiščenja električne energije. ("The Smart Grid" [Schneider Electric], b.l.)

Slika 4: Revolucionarna oskrbovalna veriga z električno energijo

Vir: "The Smart Grid" [Schneider Electric], b.l.



Naj omenimo, da so v razvoju tudi drugi učinkoviti sistemi skladiščenja električne

energije, vendar smo v naši nalogi predstavili le električna vozila, saj smo želeli

poudariti vlogo posameznika v revolucionarni oskrbovani verigi.

V Sloveniji je stopnja razvoja na področju uporabe električnih vozil še precej nizka,

prav tako pa je nerazvita infrastruktura, ki je za njihovo uporabo potrebna. Tudi uporaba

drugih vrst hranilnikov električne energije je pri nas zelo nizka in tudi ni opaziti

naraščanja. (AlpEnergy, 2011, str. 16) Vendar pa na splošno v svetu uporaba električnih

vozil narašča, kar po drugi strani zelo pomembno vpliva na oskrbo z električno energijo,

saj gre pričakovati, da se bo poraba električne energije tudi na račun uporabe električnih

vozil v prihodnosti močno povečala. ("Electricity Storage and Plug-in Vehicles"

[Energy Storage Association], b.l.)

Revolucionarna oskrbovalna veriga, ko že rečeno, kot enega pomembnih členov vsebuje

tudi uporabnike, od katerih se pričakuje aktivna vloga tako pri planiranju porabe kot

tudi lastnih zmogljivosti, v kolikor bodo sami proizvajali električno energijo, ter jih

imenujemo »aktivno učinkoviti uporabniki«. Poleg tega, da lahko to aktivno vlogo

vršijo preko svojega električnega vozila, bodo v tem procesu aktivni tudi s pomočjo

tehnologije upravljanja odnosov z uporabniki (angl. Customer Relationship

Management ali CRM), ki je vse bolj prisotna v sodobnih podjetjih – tudi pri

distributerjih električne energije – in je zanjo značilna široka uporaba informacijsko-

komunikacijske tehnologije (IKT ali angl. ICT). CRM uporabnikom zagotavlja

kontaktne centre, primerno in izkušeno osebje, standardizirane vrednostne verige in

procese, t.i. nišne tehnologije1. (LirneAsia, 2013, str. 11) Zaradi tega je treba v okviru

izgradnje pametnih omrežij poskrbeti za primerno informacijsko infrastrukturo, ki bo

namenjena predvsem za informacijsko povezavo razpršenih virov in nekaterih

uporabnikov v tako imenovane virtualne elektrarne ("Nadzor in vodenje razpršenih

virov" [Energetika.net], 2010).

1 Gre za tehnologije, ki se nanašajo na specifiko različnih območij, zato vključujejo GIS, daljinsko odčitavanje,

tehnologije merjenja za možnost predplačila, obveščanje o načrtovanih izpadih preko SMS sporočil itd. (LirneAsia,

2013, str. 11)



1.2.3 Investicije v infrastrukturo DEES

SODO ima na podlagi Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti

sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske

javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem2 in koncesijske pogodbe

od dne 1. 7. 2007 na celotnem območju Republike Slovenije izključno pravico

opravljati gospodarsko javno službo dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega

omrežja električne energije. Na podlagi koncesijske pogodbe je SODO z EDP, ki so

lastniki elektrodistribucijske infrastrukture, sklenil pogodbe o najemu

elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za sistemskega operaterja

distribucijskega omrežja električne energije. (Sistemski operater distribucijskega

omrežja z električno energijo [SODO], 2013, str. 1)

Slika 5: Geografska območja oskrbe z električno energijo – območja posameznih EDP

Vir: SODO, 2013, str. 1

Na področju razvoja in načrtovanja elektroenergetske infrastrukture so EDP prevzeli

obveznost izdelave predlogov desetletnega načrta razvoja elektrodistribucijske

infrastrukture za svoje geografsko območje oskrbe z električno energijo, ki jih prikazuje

2 Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja

električne energije in gospodarske javne službe, dobava električne energije tarifnim odjemalcem, Uradni list RS, št.

117/2004 in 23/2007.



Slika 5. Desetletni načrt razvoja je predstavljen v strateškem dokumentu razvoja

energetike v Sloveniji, imenovanim Nacionalni energetski program (NEP) za celotno

območje Republike Slovenije, ki ga je izdelal SODO na podlagi vhodnih podatkov, ki

so jih zagotovili EDP. Pri izdelavi desetletnega načrta razvoja distribucijskega omrežja

električne energije so za izhodišča upoštevane zahteve, ki izhajajo iz veljavnih pravnih

aktov in dokumentov, ki urejajo področje energetike, elektroenergetike in distribucije

električne energije, kjer so vključene tudi zahteve in usmeritve iz direktiv in predpisov

Evropske skupnosti s področja oskrbe z energijo in rabe energije. Krovni zakonski

dokument, ki ureja področje elektroenergetike v RS je Energetski zakon, s katerim so se

v pravni red RS prenesle tudi nekatere direktive Evropske skupnosti s področja oskrbe z

električno energijo, med katerimi je za naš kontekst pomembna predvsem Direktiva

2005/89/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. 1. 2006 o ukrepih za

zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo.

(SODO, 2013, str. 1-2)

Za obdobje do leta 2030 so v NEP zastavljeni naslednji cilji energetske politike (SODO,

2013, str. 3):

povečanje strateške in obratovalne zanesljivosti oskrbe z energetskimi storitvami,

zagotavljanje konkurenčnosti gospodarstva ter razpoložljive in dostopne energije oz

energetskih storitev,

spodbujanje okoljske trajnosti in boj proti podnebnim spremembam in

zagotavljanje socialne kohezivnosti.

Za dejaven razvoj področja elektroenergetike so v NEP izpostavili naslednje izzive

(SODO, 2013, str. 3):

nov investicijski cikel v elektrogospodarstvu za izboljšanje dolgoročne

konkurenčnosti in kakovosti oskrbe ter za zagotovitev proizvodnih, prenosnih ter

distribucijskih zmogljivosti;

vzpostavitev sistema, ki bo omogočil prenos dobre prakse znotraj podjetij v pretežni

državni lasti s ciljem učinkovitejšega izvajanja investicij;

razvojno naravnan regulatorni okvir za izvedbo investicij za obnovo omrežij,

izboljšanje kakovosti in razvoj, prilagojen predvideni večji rabi in proizvodnji

energije na distribucijskem omrežju električne energije, vključno z razvojem v smeri



pametnih omrežij, ki bodo pomembno prispevala k učinkovitosti trga in aktivnejši

vlogi odjemalcev;

razvoj energetskih storitev, tehnologij in kompetence slovenske industrije.

Med ključne elemente načrtovanja razvoja elektrodistribucijskih omrežij, ki ga

prikazuje Slika 6, se poleg upoštevanja obstoječega stanja in zahtev glede napovedi

porabe in obremenitev uvrščajo metode, ki omogočajo analizo obratovalnih stanj, ki

predstavlja izhodiščno točko za določanje tehničnih kriterijev obratovanja. Na njihovi

osnovi je nato mogoče načrtovati posamezne variante razvoja omrežja, ki jih je

potrebno združiti z različnimi ekonomskimi parametri, da za vsako varianto naredimo

posamezne optimizacije, med katerimi na podlagi ekonomskih kriterijev oblikujemo

optimalni razvoj omrežja. (SODO, 2013, str. 5-12)



Slika 6: Proces načrtovanja omrežja DEES

Vir: SODO, 2013, str. 12

Znotraj analize obratovalnih stanj se izvaja tudi analiza zanesljivosti omrežja, ki

predstavlja eno izmed izhodiščnih točk za določanje kriterijev kakovosti obratovanja

omrežja.



1.3 Kakovost oskrbe z električno energijo

EES in posledično DEES je osnovni temeljni (pred)pogoj za delovanje vseh sistemov in

sodobne družbe kot celote. Regulator električne energije, Javna agencija Republike

Slovenije za energijo (JARSE), usklajuje interese in pričakovanja odjemalcev glede

kakovosti s finančnimi zmožnostmi družbe, osnovna veličina regulacije pa je kakovost

električne energije ("O agenciji" [agen-rs.si], b.l.).

1.3.1 Pojem kakovosti v elektroenergetskem sektorju

Obvladovanje kakovosti električne energije zajema načrtovanje kakovosti, spremljanje

kakovosti in zagotavljanje želenega nivoja kakovosti električne energije distribucijskega

elektroenergetskega sistema (Toroš, 2003, str. 3). Osnovna naloga DEES je dobava

električne energije predpisane ali dogovorjene kakovosti odjemalcem. Pojem kakovost

se v elektroenergetskem sektorju ne uporablja povsem enotno: podzakonski Akt o

posredovanju podatkov o kakovosti oskrbe z električno energijo3 se namreč nanaša na

kakovost oskrbe z električno energijo, med tem ko se sistemska študija nanaša na

kakovost električne energije4. Podlaga za določitev kakovosti električne energije izhaja

iz Soglasja vlade k Aneksu št. 3 k Pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture

in izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja5, Energetskega

zakona6, Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega

omrežja električne energije7 in Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe

dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in

gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem8 in je

določena na tri načine, ki so predstavljeni na treh ravneh, vsaka izmed ravni pa je

določena za ločeno vrednotenje in spremljanje ("Kakovost oskrbe" [agen-rs.si], b.l.):

3 Akt o posredovanju podatkov o kakovosti oskrbe z električno energijo, Uradni list RS, št. 33/09 in 89/2010. 4 Hlebčar, B. & Valenčič, L. (2006). Kriteriji za ocenjevanje vplivov investicij na kakovost električne energije.

Ljubljana: EIMV. 5 Ministrstvo za infrastrukturo. (2014, 23. maj). Soglasje vlade k Aneksu št. 3 k Pogodbi o najemu

elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja.

Ljubljana: Ministrstvo RS za infrastrukturo. 6 Energetski zakon. Uradni list RS, št. 27/2007, št. 70/2008, št. 22/2010 in št. 37/2011 – Odl. US: U-l št. 257/09-22 in

št. 10/2012. 7 Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije. Uradni list

RS, št. 126/2007 in št. 37/2011. 8 Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja

električne energije in gospodarske javne službe, dobava električne energije tarifnim odjemalcem. Uradni list RS, št.

117/2004 in št. 23/2007.



stalnost (neprekinjenost) napajanja, ki jo merimo s sistemskimi kazalci za število

prekinitev SAIFI in trajanja prekinitev SAIDI;

kakovost napetosti po standardu SIST EN 501609; ter

komercialna kakovost, ki temelji na izpolnjevanju vseh predpisanih parametrov.

Največ težav pri razumevanju kakovosti zaradi različnih razlag prihaja na prvi ravni

kakovosti, t.j. stalnosti (neprekinjenosti) napajanja, na katero smo se osredotočili v naši

raziskavi.

1.3.2 Neprekinjenost napajanja z električno energijo

Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija sprejela vrsto obveznosti, med njimi tudi to,

da prenese direktive s področja električne energije v nacionalno zakonodajo. Takoj po

vstopu je Slovenija postala tudi članica Sveta evropskih energetskih regulatorjev CEER,

ki redno izdaja poročila za članice EU. V podpoglavju njihovega poročila za leto 2012

je podan pregled obravnave kakovosti električne energije znotraj EU s poudarkom na

prvi ravni kakovosti električne energije – stalnost (neprekinjenost napajanja), ki je

izražena z naslednjima kazalcema zanesljivosti (Council of European Energy

Regulators [CEER], 2014, str. 6-9):

SAIFI (System Avarage Interruption Frequency Index) pomeni povprečno število

vseh (ne)načrtovanih dolgotrajnih prekinitev (daljših od treh minut) in

SAIDI (System Avarage Interruption Duration Index) pomeni povprečni čas trajanja

vseh (ne)načrtovanih dolgotrajnih prekinitev (daljših od treh minut).

Nova ciljna raven, ki jo SODO podaja in zasleduje v svojem strateškem načrtu (SODO,

2013, str. 8), je za SAIFI 0,80 prekinitev / odjemalca in za SAIDI 30 minut / odjemalca

na ruralnih območjih, na urbanih območjih pa za SAIFI 0,40 prekinitev / odjemalca in

za SAIDI 15 minut / odjemalca.

DEES se glede na ostale udeležence v EES razlikuje predvsem v tem, da je neposredno

povezan do vsakega odjemalca in občana. Praviloma deluje po radialnem principu, kar

pomeni, da ob prekinitvi radialnega voda pride tudi do prekinitve napajanja z električno

9 Standard SIST EN 50160, [sist.si], (b. d.). Najdeno 29. junija 2014 na spletnem naslovu

http://www.sist.si/ecommerce/catalog/project.aspx?id=2427fbad-6540-42e8-8d9b-2ad515ae1e95



energijo, čemur pa se da pri načrtovanih prekinitvah izogniti s sistemom vzankanja

oziroma zazankanja. Pri načrtovanih prekinitvah, ki jih sistemski operater

distribucijskega omrežja napove najmanj 48 ur pred izvedbo, se namreč pri odprtih

zankah najprej sklene zanko (paralelno obratovanje) in šele nato odklopi vod. S tem se

zmanjšuje število prekinitev oziroma se minimizira obseg odklopljenih naprav. (Toroš,

2013, str. 4)

Infrastruktura DEES je zelo izpostavljena atmosferskim in drugim zunanjim vplivom.

Zlasti je tu problem atmosferskih prenapetosti, ki so praviloma večje v vrednosti od

izolacijskega nivoja distribucijskih SN in NN vodov. Sodobni DEES se vremenskim

vplivom izogibajo predvsem s kabliranjem SN in NV vodov, ki je v Sloveniji prisotno

predvsem v urbanih okoljih, ruralno okolje pa je pri tem večinoma izvzeto. (Toroš,

2013, str. 8)

S kabliranjem oziroma pokabljanjem, ki pomeni polaganje SN in NV vodov pod

zemljo, se lahko izognemo prenekaterim vremenskim vplivom ter tako zmanjšamo

število in trajanje nenačrtovanih prekinitev. Statistike dogodkov namreč kažejo, da je

razmerje med načrtovanimi in nenačrtovanimi dogodki pri SN nadzemnih vodih 30:70,

pri kablovodih pa 75:25 v prid načrtovanih dogodkov (kjer ne gre za neupravičeno

nedobavljeno električno energijo), vendar pa lahko odprava okvare na kablovodu v

zemlji traja dalj časa kot na nadzemnem vodu (SODO, 2013, str. 61). Zamenjava

nadzemnih vodov s podzemnimi se v RS izvaja glede na doseženo dobo uporabnosti

infrastrukture in v okviru finančnih zmožnosti, delež omrežja v podzemni izvedbi pa se

povečuje za cca. 1 % na leto (SODO, 2013, str. 81).

Za trajno zagotovitev delovanja DEES pa je potrebno tudi dolgoročno načrtovanje,

zagotavljanje potrebnih finančnih in človeških virov ter v zadnjem obdobju izvedljivost

umeščanja objektov v prostor zaradi vse večje razpršenosti virov, t.j. nastajanja malih

elektrarn (Toroš, 2013, str. 1).

Mrežni princip vključuje več tokov električne energije iz različnih virov za vse stranke,

ki so priključene na omrežje. Če pride do okvare v eni od linij, lahko takoj in samodejno

preusmerimo s pomočjo izbire drugih poti do vira napajanja. Na primer, če je en vir



prekinjen, se uporabnik samodejno usmeri na drugi vir. (US Department of Energy

[USDE], 2012, str. E-3)

Vzpostavitev pametnih omrežij (Smart Grids), ki smo jih omenili, ko smo predstavili

revolucionarno oskrbovalno verigo, pa narekuje tudi uporabo novih tehnologij (nekatere

izmed njih so predstavljene v Tabeli 1). Zavedati se je potrebno, da vzdrževanje

daljnovodov porabi znatna sredstva za lociranje in odziv na izpade električne energije.

Uporaba AMI (Advanced Metering Infrastructure) in pametnih števcev, tehnologij za

odkrivanje napak ter avtomatiziranih kontrol lahko pomaga izboljšati razporejanje virov

na terenu za vzpostavitev ponovnega delovanja sistema. Poleg tega omenjene

tehnologije prispevajo tudi k znižanju stroškov terenskega dela, saj za tovrstno

vzdrževanje potrebujemo manj vozil na terenu ter delovnih sredstev za iskanje in

odpravljanje težav z izpadi. Pametni števci omogočajo tudi obveščanje o tem, ali je pri

prizadetih uporabnikih zveza ponovno vzpostavljena, še preden vzdrževalci zapustijo

teren, kar tudi znižuje stroške vzdrževanja. Stroški vzdrževanja s temi ukrepi se nižajo v

korelaciji s ceno remonta. Največji prihranki pa se na ta način ustvarijo pri remontu v

primeru težjih dogodkov, ki zahtevajo številne terenske ekipe in dolga popravila, ki so

pogosta v primeru ekstremnih razmer oziroma dogodkov. (USDE, 2012, str. 12)

Tabela 1: Aplikacije pametnih omrežij za izboljšanje kakovosti oskrbe z električno

energijo

Aplikacije Smart Grid Primarni vpliv na izpad

Odkrivanje napak in avtomatsko

preklapljanje

Zmanjšanje pogostosti in trajanja izpadov

ter števila prizadetih uporabnikov

Diagnostika in brezhibnostni senzorji

opreme

Zmanjšanje pogostosti izpadov in števila

prizadetih uporabnikov

Detektorji izpadov in sistemi za

obveščanje

Zmanjšanje trajanja izpadov

Vir: Prirejeno po USDE, 2012, str. 12



Klasična distribucijska vzdrževalna dela v večji meri potekajo s fizičnim pregledom na

kraju samem, terenske ekipe pa poskrbijo za testiranje in popravila, vključno z

zamenjavo delov ali celih naprav. Vzdrževalci večinoma opremo vzdržujejo s pomočjo

priloženih navodil proizvajalcev te opreme, med tem ko uporaba novih tehnologij

narekuje uporabo opreme z vgrajenimi senzorji brezhibnosti ter sistemov za

upravljanje sredstev, s čimer lahko optimiziramo vzdrževanje in dosežemo nižje

stroške. Takšna oprema vključuje senzorje brezhibnosti, komunikacijska omrežja ter

napredne algoritme za določanje stanja ključne opreme, operativnih trendov in

verjetnosti okvare ter ocene glede tega, kdaj obvestiti operaterje in terenske ekipe, da je

potrebno vzdrževanje. Takšno vzdrževanje imenujemo »na stanju temelječe

vzdrževanje« (angl. Condition-based maintance), ki se nanaša na stanje opreme, ter

predstavlja temeljni pogoj za učinkovito razporejanje virov in ohranjanje sprejemljive

ravni zanesljivosti električne energije. (USDE, 2012, str. 12-13)

Poleg opisanih aplikacij koncept pametnih omrežij poleg klasičnih elementov in

razpršenih virov proizvodnje vključuje še napredne sisteme merjenja, vodenje odjema,

kompenzacijske enote, prečni transformatorji itd. Ključnega pomena za koncept

pametnih omrežij so torej različne informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), ki

povezujejo vse elemente v sistemu v funkcionalno operativno celoto. (ELES, 2012b, str.

31)

1.4 Upravljanje tveganj kot del sistema vodenja in zagotavljanja

kakovosti

Pri mnogih organizacijah se šele v zadnjem času zavedajo pomena učinkovitega

upravljanja tveganj, saj se večje število zaposlenih – predvsem vrh upravljavske

piramide – na poslovnem področju začenja ukvarjati s tveganji. Upravljanje tveganj pa

se mora prenesti iz upravljavskega tudi na operativni nivo in od tam nazaj na poslovni

nivo upravljanja, saj je za tveganja značilno, da se prenašajo tako horizontalno – med

oddelki, kot tudi vertikalno – iz nivoja na nivo, zato jih ne moremo upravljati ločeno,

vsako zase. Organizacija se največkrat zave pomembnosti upravljanja tveganj takrat, ko

se loti priprave načrta za neprekinjeno poslovanje. (Jereb, 2014, str. 13-14)

Documents

UPRAVLJANJE TVEGANJ DISTRIBUCIJSKEGA … · 2020. 1. 30. · upravljanja tveganj, znotraj tega pa predvsem upravljanje naravnih tveganj, ki jih elektroenergetski sektor večinoma