UNIVERZA V MARIBORU · Za to diplomsko delo je bistvenega pomena kroki, ki ga prav tako uvrš čamo med samostojne in finalne umetniške risbe. Zato so v prakti čnem delu predstavljeni

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost

Dinamika linije in barva

Mentor: red. prof. Oto Rimele, spec. Saša Oder Somentorica: doc. dr. Polona Vidmar

Maribor, 2010

Lektorica: Helena Merkač, profesorica slovenščine in pedagogike Prevajalka: Slavica Klančnik, profesorica angleškega in slovenskega jezika

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila mentorju red. prof. g. Otu Rimeletu, spec., in somentorici ge.

doc. dr. Poloni Vidmar za vso strokovno pomoč, svetovanje in potrpežljivost pri

nastajanju diplomskega dela.

Iskrena hvala mojima staršema očetu Branku in pokojni mami Danici, ki sta me

vsa leta študija podpirala, skrbela zame in mi na več načinov nesebično

pomagala.

Iskrena hvala tudi mojemu fantu Marjanu Vogrinu, ki me je vedno optimistično

spodbuja ter verjel vame in v moje delo.

Hvala Marjanovim staršem Borisu in Ireni, njegovi sestri Jasmini, mojima

sestrama Vesni in Katji za vso skrb in podporo.

Zelo hvaležna pa sem tudi prijateljicam, predvsem Mateji Jakopič, ki mi je bila v

veliko pomoč.

Iskrena hvala ge. Slavici Klančnik za prevajanje in ge. Heleni Merkač za

lektoriranje diplomskega dela.

Hvala tudi vsem profesorjem Oddelka za likovno umetnost, ki so me v letih študija

ogromno naučili in mi likovno umetnost še bolj približali.

Skratka - hvala vsem, ki ste kakor koli motivacijsko ali strokovno pripomogli k

nastanku tega diplomskega dela.

Saša Oder

IZJAVA

Podpisana Saša Oder, roj. 17. 10. 1986 v Slovenj Gradcu, študentka Pedagoške

fakultete Univerze v Mariboru, smer Likovna umetnost, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Dinamika linije in barva, narejeno pri mentorju red.

prof. g. Otu Rimeletu, spec., in somentorici ge. doc. dr. Poloni Vidmar, avtorsko

delo. V njem so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Saša Oder

POVZETEK

Risba je osnova v vseh ustvarjalnih postopkih, lahko pa obstaja tudi sama zase. V

umetnostni zgodovini so nastajale risbe različnih likovnih umetnikov; nekatere so

bile pripravljalne, pogosto pa so bile tudi finalne. Vse se med seboj razlikujejo, ne

le po motivu in po risarskem materialu, pač pa jih ločujemo tudi po karakterju

linije, ki neko risbo zarisuje. Umetniki skozi zgodovino, predvsem pa v 20.

stoletju, v risbo vedno bolj vključujejo tudi barvo. Ta lahko risbo poživi in jo

naredi atraktivnejšo, a mora biti v njej drugotnega pomena, saj je glavna linija.

Zato za risbo uporabljamo predvsem transparentno akvarelno barvo. Tudi glede

na izraz obstaja več vrst risb. Za to diplomsko delo je bistvenega pomena kroki, ki

ga prav tako uvrščamo med samostojne in finalne umetniške risbe. Zato so v

praktičnem delu predstavljeni krokiji, v katerih poleg linije s trdim risarskim

materialom gibanje figure prikazuje tudi linija z akvarelom.

Ključne besede:

risba, risarske tehnike, linija, zgodovina risbe, kroki, barva, Auguste Rodin.

ABSTRACT

A drawing is the basis of all creative processes. The drawing may, however, exist

on its own as well.

The drawings in the history of Art and Design originated from various visual

artists. Some of them were preliminary drawings, and often they were final

products.

They all differ, not only in the motive and art material, but also in the

characteristics of a line which outlines a specific drawing.

Through the history and especially in the twentieth century, the colour has

become increasingly involved in the drawing as well. The colour can invigorate

the drawing and make it even more attractive. In the drawing, nevertheless, it is of

secondary importance, because the line is vital.

For that reason transparent colour (aquarelle) technique has been predominantly

used in the drawing. Besides, there are different kinds of drawings, which may

exist as well in relation to the expression.

In the present diploma paper a kroki (croquis), which may not only exist as a

separate, but as a final artistic drawing as well, is of particular importance.

For that reason the practical part of the present diploma paper consists of croquis

presentation, where the moving of the figure is presented through the hard

drawing material line as well as through the aquarelle colour line.

Key words:

A drawing, drawing techniques, line, history of drawing, kroki (croquis), colour,

Auguste Rodin.

Kazalo

1. UVOD ............................................................................................. 1

1.1 Namen ................................................................................................................. 2

1.2 Raziskovalne hipoteze......................................................................................... 2

1.3 Raziskovalne metode .......................................................................................... 3

1.4 Uporabljeni viri ................................................................................................... 3

2. RISBA ............................................................................................. 4

2.1 Opredelitev pojma risba ...................................................................................... 4

2.2 Funkcija risbe v slikarstvu, kiparstvu in grafiki .................................................. 6

2.2.1 Funkcija risbe v širšem pomenu besede ...................................................... 6

2.2.2 Funkcija risbe v ožjem pomenu besede ....................................................... 7

Vrste risb (skica, študija) ........................................................................................ 7

2.3 Kratek pregled izbranih risb skozi zgodovino ......................................................

(od prazgodovine do neoklasicizma) .............................................................................. 8

2.3.1 Prazgodovina .............................................................................................. 8

2.3.2 Stari vek ...................................................................................................... 9

2.3.3 Srednji vek ................................................................................................. 11

2.3.4 Renesansa ................................................................................................. 12

2.3.5 Barok ......................................................................................................... 15

2.3.6 Klasicizem in neoklasicizem ...................................................................... 18

2.4 Risba kot samostojno umetniško delo ............................................................... 19

Vrsta risbe (kroki) ................................................................................................. 20

2.5 Risarske tehnike ................................................................................................ 21

2.5.1 Trda risala ................................................................................................ 21

Svinčnik ................................................................................................................. 21

Oglje ...................................................................................................................... 23

Krede in pasteli ..................................................................................................... 24

Postopek fiksiranja ................................................................................................ 25

2.5.2 Risalne tekočine ........................................................................................ 25

Tuš in tinta ............................................................................................................ 25

Lužila..................................................................................................................... 27

Akvarelne in tempera barve kot risalna tekočina ................................................. 27

2.6 Likovni element linija ....................................................................................... 29

2.6.1 Opredelitev pojma linija ........................................................................... 29

2.6.2 Oblika linije .............................................................................................. 30

2.6.3 Tok linije ................................................................................................... 30

2.6.4 Velikost linije ............................................................................................ 30

2.6.5 Smer linije ................................................................................................. 30

2.6.6 Izvedba linije ............................................................................................. 31

3. KARAKTER LINIJE V RISBAH UMETNIKOV ...................... 32

3.1 Risba od romantike do danes ............................................................................ 32

3.1.1 Romantika ................................................................................................. 32

Eugen Delacroix ................................................................................................... 32

3.1.2 Realizem .................................................................................................... 35

Honore Daumier ................................................................................................... 35

3.1.3 Impresionizem ........................................................................................... 37

Edgar Degas ......................................................................................................... 37

Pierre - Auguste Renoir ........................................................................................ 39

3.1.4 Postimpresionizem .................................................................................... 41

Vincent Van Gogh ................................................................................................. 41

3.1.5 Umetnost 20. stoletja................................................................................. 43

Gustav Klimt ......................................................................................................... 44

Egon Schiele .......................................................................................................... 47

Oskar Kokoschka .................................................................................................. 49

Henri Matisse ........................................................................................................ 51

Pablo Picasso ........................................................................................................ 54

Risba 20. stoletja na Slovenskem .......................................................................... 58

4. BARVA V RISBI ......................................................................... 61

4.1 Likovni element barva ...................................................................................... 61

4.2 Barva v risbi ...................................................................................................... 63

4.3 Akvarel .............................................................................................................. 64

4.3.1 Opredelitev pojma akvarel ........................................................................ 64

4.3.2 Tehnika akvarela v risbi ............................................................................ 64

4.4 Risba Augusta Rodina ....................................................................................... 65

4.4.1 Življenje in delo - risbe ............................................................................. 65

5. RISBA PRI LASTNEM LIKOVNEM IZRAŽANJU .................. 75

5.1 Vse se giblje ...................................................................................................... 75

5.2 Velikost formata ................................................................................................ 75

5.3 Izbira risarskega materiala za zarisovanje figure .............................................. 76

5.4 Variacije krokiranja v akvarelu ......................................................................... 76

5.4.1 Krokiji 1 .................................................................................................... 76

5.4.2 Krokiji 2 .................................................................................................... 77

5.4.3 Krokiji 3 .................................................................................................... 77

5.4.4 Krokiji 4 .................................................................................................... 78

5.4.5 Krokiji 5 .................................................................................................... 79

5.4.6 Krokiji 6 .................................................................................................... 80

5.5 Karakter moje linije .......................................................................................... 81

5.6 Izbira barve ....................................................................................................... 81

5.7 Poza figure ........................................................................................................ 81

5.8 Več figur hkrati ................................................................................................. 83

6. SKLEP .......................................................................................... 84

LITERATURA IN VIRI ..................................................................... 85

Kazalo slikovnega gradiva

Prikaz 1. Jamska vpraskanina z likom mitske živali, 12.- 10. tisočletje pr. n. š., Kitajska, vir: ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 17 .............................................................................................................. 9

Prikaz 2. Jamske slike sprevoda stiliziranih oseb pri obredu, 5.- 1. tisočletje pr. n. š., Južna Afrika, vir: ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 16 ............................................................................................. 9

Prikaz 3. Amfora, 700-500 pr. n. š., Atene, vir: ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 52 .......................................... 10

Prikaz 4. Dekleta pri prerokovanju s koščicami, ok. 100 pr. n. š., Neapelj, slika na marmorju, vir: ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 78 ........................................................................................... 10

Prikaz 5. Detajl - moška figura iz albuma Villarda de Honnecourta, ok. 1240, Francija, perorisba, vir: http://www.freemasonry.bcy.ca/architecture/honnecourt/xvii.html, pridobljeno: 16. 10. 2009 ............................................................................................................ 11

Prikaz 6. Portret matere, Albrecht Dürer, 1514, Kupferstichkabinett, Berlin, 41 cm x 30 cm, oglje, vir: http://www.artchive.com/artchive/d/durer/durer_mother.jpg, pridobljeno: 11. 10. 2009 ........................................................................................................................ 14

Prikaz 7. Dekle s spletično, Rembrandt van Rijn,1635, Albertina, Dunaj, 23,3 cm x 18 cm, lavirana perorisba, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 207 .................................................................... 17

Prikaz 8. Osnutek za sliko Družina Colloredo časti očetov spomenik, Franc Kavčič, ok. 1825, Grafični kabinet Akademije likovnih umetnosti, Dunaj, 47,3 cm x 66,5, lavirana perorisba, http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=32, pridobljeno: 18. 10. 2009 ......... 18

Prikaz 9. Kroki, Saša Oder, 2009, 16 cm x 9 cm, svinčnik .................................. 22

Prikaz 10. Kroki, Saša Oder, 2009, 17 cm x 11 cm, svinčnik .............................. 22

Prikaz 11. Kroki, Saša Oder, 2009, 17 cm x 12 cm, svinčnik .............................. 22

Prikaz 12. Kroki, Saša Oder, 2009, 15 cm x 11 cm, oglje .................................... 23

Prikaz 13. Kroki, Saša Oder, 2009, 15 cm x 12 cm, oglje .................................... 23

Prikaz 14. Kroki, Saša Oder, 2009, 16 cm x 12 cm, pastel ................................... 24

Prikaz 15. Kroki, Saša Oder, 2009, 19 cm x 12 cm, pastel ................................... 24

Prikaz 16. Kroki, Saša Oder, 2009, 18 cm x 13 cm, tuš ....................................... 26

Prikaz 17. Kroki, Saša Oder, 2009, 20, 8 cm x 18 cm, tuš .................................. 26

Prikaz 18. Kroki, Saša Oder, 2009, 9 cm x 8,5 cm, kemični svinčnik................ 27

Prikaz 19. Kroki, Saša Oder, 2009, 20,5 cm x 16 cm, kemični svinčnik............ 27

Prikaz 20. Kroki, Saša Oder, 2009, 20 cm x 7,5 cm, akvarel ............................... 28

Prikaz 21. Kroki, Saša Oder, 2009, 16 cm x 10 cm, akvarel ................................ 28

Prikaz 22. Kroki, Saša Oder, 2009, 11 cm x 8 cm, praskanka ............................. 28

Prikaz 23. Kroki, Saša Oder, 2009, 14 cm x 9,5 cm, praskanka ........................... 28

Prikaz 24. Študija za sliko Diogen Foscari, Eugene Delacroix, ni datirana, Pariz, 21,6 cm x 18 cm, tinta in pero, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 227. ................................................................... 33

Prikaz 25. Detajl iz študije za sliko Diogen Foscari, Eugene Delacroix, ni datirana, Pariz, 21,6 cm x 18 cm, tinta in pero, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 227. .................................................. 33

Prikaz 26. Detajl iz študije za sliko Diogen Foscari, Eugene Delacroix, ni datirana, Pariz, 21,6 cm x 18 cm,tinta in pero, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 227. .................................................. 33

Prikaz 27. Sključena ženska, Eugene Delacroix, 1827, Francija, 24,6 cm x 31,4 cm, rdeča, črna in bela kreda, vir: http://www.artic.edu/aic/collections/artwork/76779, pridobljeno: 12.11. 2009 .... 34

Prikaz 28. Pri najemodajalcu, Honore Daumier, 1880, Francija, 36,5 cm x 32 cm, lavirana perorisba in oglje, www.librarying.com/.../album1.htm, pridobljeno: 12.11.2009 .............................................................................................................. 35

Prikaz 29. Občinstvo, Honore Daumier, ni datirana, Francija, 6, 1 cm x 5, 3 cm, lavirana perorisba, vir: http://www.mfa.org/collections/, pridobljeno:

15. 1. 2010 .............................................................................................................. 36

Prikaz 30. Plesalka si ureja svoj baletni copat, Edgar Degas, 1873, Francija, 33 cm x 24,4 cm, svinčnik in bela kreda, vir: http://www.metmuseum.org/toah/hd/dgsp/ho_29.100.941.htm, pridobljeno: 12. 10. 2009 .................................................................................................................. 37

Prikaz 31. Baletna plesalka stoji, Edgar Degas, 1886- 1890, Francija, oglje in bela kreda, vir: www.frenchdrawings.org/search.php?dwg=462, pridobljeno: 14. 10. 2009... ............................................................................................................... 38

Prikaz 32. Stoječa kopalka, Pierre Auguste Renoir, 1890, Francija, 26,1 cm x 13,9 cm, svinčnik, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 372 ....................................................................................... 40

Prikaz 33. Stoječa gola ženska, Pierre Auguste Renoir, ni datirana, Francija, 37,3 cm x 29,8 cm, črna, rdeča in bela kreda, vir: http://cybermuse.gallery.ca/cybermuse/search/artwork_e.jsp?mkey=3312, pridobljeno: 13. 11. 2009 ....................................................................................... 41

Prikaz 34. Detajl stoječe gole ženske, Pierre Auguste Renoir, ni datirana, Francija,37,3 cm x 29,8 cm, črna, rdeča in bela kreda, vir: http://cybermuse.gallery.ca/cybermuse/search/artwork_e.jsp?mkey=3312, pridobljeno: 13. 11. 2009 ....................................................................................... 41

Prikaz 35. Pianistka in violinist, Vincent Van Gogh, 1887, Nizozemska, ni podatkov, svinčnik, vir: www.vangoghgallery.com/catalog/Drawing/1741/W..., pridobljeno: 16. 1. 2010 ......................................................................................... 42

Prikaz 36. Ženska in osel, Vincent van Gogh, 1890, Nizozemska, ni podatkov, svinčnik, vir: www.tfsimon.com/auvers-sur-oise.html, pridobljeno: 16. 1. 2010 ......................................................................................................................……..42 Prikaz 37. Študija za sliko sliko Adele Bloch- Bauer, Gustav Klimt, 1907, Francija, 44,6 cm x 31 cm, kreda, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 303 .................................................................... 45

Prikaz 38. Ležeča gola ženska, Gustav Klimt, 1907, Francija, 36,9 cm x 55,5 cm, kreda, vir: www.thearttribune.com/Exhibition-of-drawings-..., pridobljeno: 18. 11. 2009 ........................................................................................................................ 45

Prikaz 39. Gola ženska, Gustav Klimt, 1917, Avstrija, ni podatkov, kreda, vir: www.artnet.com/Galleries/Artists_detail.asp?g..., pridobljeno: 18. 11. 2009 ....... 46

Prikaz 40. Umetnik in model pred ogledalom, Egon Schiele, 1910, Avstrija, 55,2 cm x 35, 3 cm, svinčnik, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 34 ........................................................................................ 48

Prikaz 41. Par, Egon Schiele, 1914, Avstrija, 47,9 cm x 32,4 cm, svinčnik, Serge SABARSKY, Nina PIRNAT ŠPAHIČ, Egon Schiele: Risbe in akvareli, Ljubljana 1997, str. 72 ............................................................................................................ 48

Prikaz 42. Dve dekleti v objemu, Egon Schiele, 1918, Avstrija, 44,4 cm x 28,6 cm, oglje, Serge SABARSKY, Nina PIRNAT ŠPAHIČ, Egon Schiele: Risbe in akvareli, Ljubljana 1997, str. 97 ............................................................................ 49

Prikaz 43. Stoječ moški akt, Oskar Kokoschka, 1907, Avstrija, 45 cm x 31,5 cm, svinčnik, www.artnet.com/.../stehender-mannlicher-akt.html, pridobljeno: 22. 11. 2009 ........................................................................................................................ 50

Prikaz 44. Čepeča ženska, Oskar Kokoschka, 1936, Avstrija,43,4 cm x 35,2 cm, svinčnik, vir: Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 92 ............................................................................................................ 50

Prikaz 45. Študija za sliko »Time, Gentlemen Please«, Oskar Kokoschka, 1971, Švica, 32 cm x 24 cm, tuš, vir: http://www.tate.org.uk/servlet/ViewWork?cgroupid=999999961&workid=19389&searchid=10031, pridobljeno: 2. 12. 2009 .......................................................... 51

Prikaz 46. Naslanjajoča gola ženska v ateljeju, Henri Matisse, 1935, Francija, 45,1 cm x 56, 8 cm, perorisba s tušem, vir: Lawrence GOWING, Matisse: with 191 illustrations, 32 in colour, London 1989, str. 174. ......................................... 52

Prikaz 47. Kompozicija s stoječo golo figuro in črno praprotjo, Henri Matisse, 1948, Francija, 105 cm x 75 cm, tuš in čopič, vir: http://www.henri-matisse.net/drawings/ei.html, pridobljeno: 2. 12. 2009 ......................................... 53

Prikaz 48. Akrobat, Henri Matisse, 1952, Francija,105,5 cm x 74,5 cm, tuš in čopič, vir: http://www.henri-matisse.net/drawings/elh.html, pridobljeno: 3. 12. 2009 ........................................................................................................................ 54

Prikaz 49. Mati in otrok, Pablo Picasso, 1904, Francija, 36 cm x 26 cm, voščenka, http://poietes.files.wordpress.com/2009/05/pablo-picasso-mother-and-child.jpg, pridobljeno: 3. 12. 2009 ......................................................................... 55

Prikaz 50. Gola ženska, Pablo Picasso, 1912, 30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik, vir: www.moma.org/.../object.php?object_id=33833, pridobljeno: 4. 12. 2009 .... 56

Prikaz 51. Detajla risbe Gola ženska, Pablo Picasso, 1912, 30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik, www.moma.org/.../object.php?object_id=33833, pridobljeno: 4. 12. 2009 .................................................................................................................. 56

Prikaz 52. Detajla risbe Gola ženska, Pablo Picasso, 1912, 30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik, www.moma.org/.../object.php?object_id=33833, pridobljeno: 4. 12. 2009 .................................................................................................................. 56

Prikaz 53. Sedeča gola ženska, Pablo Picasso, 1941, 27 cm x 21 cm, pero in tuš, vir: http://www2.museopicassomalaga.org/i_02_1frameset.htm?i_02_1_1.cfm%3Fid%3D374 pridobljeno: 9. 1. 2010 ............................................................................ 57

Prikaz 54. The end of Summer,Ted Kramolc,1995, Toronto, 13 cm x 21 cm, flomaster, Pismo umetnika Božidarja Teda Kramolca, naslovljeno name, Toronto 23. februarja 2009 .................................................................................................. 59

Prikaz 55. Dvanajstdelni barvni krog, vir: www.academia.si/.../stran-2.html, pridobljeno: 20. 11. 2009 ....................................................................................... 61

Prikaz 56. Zdi se, kot da se vrača iz dolgega spanca …, Auguste Rodin, 1989, Pariz, akvarel in svinčnik, vir: Brian KENNEDY …, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 84 ......................................................................... 68

Prikaz 57. S počasnimi in očarljivimi gestami si Klara gladi svoje zlate lase, Auguste Rodin, 1989, Pariz, akvarel in svinčnik, vir: Brian KENNEDY…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 86 .................................................. 68

Prikaz 58. Stoječa gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900, Pariz, svinčnik, vir: Brian KENNEDY…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 101..69

Prikaz 59. Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900, Pariz, svinčnik, vir: Brian KENNEDY…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 94....69

Prikaz 60. Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900, Pariz, perorisba, vir: Brian KENNEDY…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 94...69

Prikaz 61. Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900, Pariz, svinčnik, vir: Brian KENNEDY…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str.103...70

Prikaz 62. Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900, Pariz, svinčnik, vir: Brian KENNEDY …, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str.106..70

Prikaz 63. Dve figuri, Auguste Rodin, 1883, Pariz, 30,2 cm x 20, 5 cm, svinčnik in akvarel, vir: http://hirshhorn.si.edu/visit/collection_object.asp?key=32&subkey=11947, pridobljeno: 13. 11. 2009 ....................................................................................... 70

Prikaz 64. Pierrette, Auguste Rodin,1900, Pariz, svinčnik in akvarel, vir: Brian KENNEDY,…, Rodin Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 74 ............. 70

Prikaz 65. Dve figuri, Auguste Rodin, 1905, Pariz, 32,7 cm x 25 cm, grafit in akvarel,vir: http://www.nga.gov/fcgi-bin/tinfo_f?object=1030, pridobljeno: 13.11. 2009 ........................................................................................................................ 71

Prikaz 66. Plesoča figura, Auguste Rodin, 1905, Pariz, 32,6 cm x 25cm, grafit in akvarel, vir: http://www.nga.gov/fcgi-bin/tinfo_f?object=1029, pridobljeno: 14. 11. 2009 .................................................................................................................. 71

Prikaz 67. Plesalka iz Kambodže, 1906, Francija, 30 cm x 20 cm, grafit, kreda, akvarel, vir: Monique LAURENT, Rodin, Varšava 1991, str. 136 ........................ 72

Prikaz 68. Šest študij plesalk iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906, Francija, 27,1 cm x 21,1 cm, grafit, akvarel in gvaš, vir: http://www.musee-rodin.fr/welcome.htm, pridobljeno: 16. 11. 2009 .................................................. 72

Prikaz 69. Študija plesalk iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906, Francija, 23,7 cm x 35,5 cm, grafit, akvarel in gvaš, vir: Monique LAURENT, Rodin, Varšava 1991, str. 136 .................................................................................................................... 73

Prikaz 70. Sedeča plesalka iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906, Francija, 31, 3 cm x 19, 8 cm, grafit in gvaš, vir: Monique LAURENT, Rodin, Varšava 1991, str. 136 .................................................................................................................... 73 Prikaz 71. Sedeča figura, Saša Oder, 2009, 18, 2 cm x 15, 4 cm, akvarel ............ 76

Prikaz 72. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 23, 5 cm x 16 cm, akvarel ............... 77

Prikaz 73. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 24 cm x 18, akvarel ......................... 78

Prikaz 74. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 17 cm x 14, 7 cm, akvarel ............... 79

Prikaz 75. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 15,1 cm x 14, 6 cm, akvarel ............ 79

Prikaz 76. Sedeča figura, Saša Oder, 2009, 18,5 cm x 16, 2 cm, grafit in akvarel .................................................................................................................... 80 Prikaz 77. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 13,7 cm x 9 cm, grafit in akvarel .................................................................................................................... 81 Prikaz 78. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 9,3 cm x 13 cm, grafit in akvarel .................................................................................................................... 82

Prikaz 79. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 16, 9 cm x 12, 8 cm, grafit in akvarel .................................................................................................................... 82 Prikaz 80. Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 15 cm x 12, 8 cm, grafit in akvarel .................................................................................................................... 82 Prikaz 81. Par, Saša Oder, 2009, 24 cm x 16, 6 cm, grafit in akvarel ................ 83

Prikaz 82. Trije krokiji, Saša Oder 2009, 26, 8 cm x 18, 5 cm grafit in akvarel .................................................................................................................... 83

1

1. UVOD

»Svet pa bo srečen šele tedaj, ko bodo imeli vsi ljudje duše umetnikov, to je,

kadar bodo imeli veselje ob tistem, kar delajo.«1

(Auguste Rodin)

Največ mi pomenijo ljudje, ki mi stojijo ob strani, me imajo radi, bistvenega

pomena v mojem življenju pa je tudi likovno ustvarjanje (tisti moj svet). Ljudje

naj bi po besedah Augusta Rodina uživali v delu, ki ga opravljajo. Ker sama

najbolj uživam, kadar ustvarjam risbo, je to bil tudi glavni razlog, da sem si za

diplomsko delo izbrala ravno to likovno področje, torej risanje.

Diplomsko delo je razdeljeno v pet poglavij. Prvo je uvod, z drugim se prične

glavni del. V njegovem prvem delu (drugem poglavju) se bomo pod naslovom

Risba osredotočili na opredelitev risbe, njeno funkcijo v ostalih ustvarjalnih

postopkih in na vrste risb, ki jih v ostalih ustvarjalnih postopkih uporabljamo.

Nato je na kratko opredeljen vpliv risbe skozi zgodovinska obdobja od

prazgodovine do neoklasicizma. V nadaljevanju je predstavljen kroki, ki je bistvo

mojega diplomskega dela. Poglobili pa se bomo tudi v raziskovanje različnih

risarskih tehnik in likovnemu elementu linija.

V tretjem poglavju z naslovom Karakter linije v izbranih risbah likovnih

umetnikov je bolj poglobljeno nadaljevanje zgodovinskega pregleda risbe od

romantike do umetnosti 20. stoletja. Raziskovali bomo predvsem risbe. Nekatere

med njimi vsebujejo aktivno in dinamično linijo in se s svojo izraznostjo delno

približujejo krokiju ali so krokiji.

V četrtem poglavju z naslovom Barva v risbi je najprej raziskovan likovni

element barva, nato pa je opredeljeno, kakšen je pomen barve v risbi. V

nadaljevanju so opisani postopki različnih tehnik akvarela v risbi. V zadnjem delu

tega poglavja je podrobno predstavljen umetnik Auguste Rodin in njegove risbe.

Auguste Rodin je bil s svojimi risbami vzor in navdih za ustvarjanje krokijev.

1 Paul GSELL, Auguste Rodin - Umetnost, Ljubljana 1966, str. 8.

2

V zadnjem, petem poglavju z naslovom Risba pri lastnem likovnem izražanju

pa so predstavljena moja dela, krokiji v akvarelu.

1.1 Namen

V diplomskem delu sem na začetku želela prikazati splošno pomembnost risbe v

različnih ustvarjalnih postopkih, razvoj in vpliv risbe skozi zgodovino, ter

opredeliti in predstaviti kroki kot zahtevno samostojno umetniško risbo, ne le kot

predpripravo ali skico. Moj namen je bil tudi, da v prvem delu raziščem

raznolikost izraza v risbi glede na različne risarske tehnike. Nato sem v drugem

delu v tretjem poglavju bolj izrazito, natančno izpostavila linijo, potezo

posameznih umetnikov, in ugotavljala, kako se karakter linije razlikuje med

posameznimi umetniki in po časovnih obdobjih ter hkrati nadaljevala z

opredelitvijo risbe skozi zgodovino. V četrtem poglavju pa sem opredelila

pomembnost barve tudi v risbi, ne le v sliki, ter izpostavila umetnika, čigar risbe

so v povezavi z barvo. V petem poglavju pa sem želela predstaviti svoje krokije v

akvarelu.

1.2 Raziskovalne hipoteze

Predpostavljam, da je risba eden izmed bistvenih postopkov v likovnem

ustvarjanju. Predvidevam, da se marsikdo v preteklosti ni zavedal in se še danes

ne zaveda pomembnosti risbe v različnih ustvarjalnih postopkih likovnega

izražanja. Predpostavljam, da kroki ni le skica ali predpriprava za nadaljevanje

študiozne risbe, ampak je lahko vrednoten kot samostojno umetniško delo.

Domnevam, da je toliko različnih potez in linij, kolikor je umetnikov, in da je

vsaka poteza svojevrsten rokopis umetnika. Predvidevam, da je lahko barva v

risbi prav tako zanimiva kot barva v sliki. Predpostavljam, da je kroki v akvarelu

eden izmed težjih, pa tudi atraktivnejših načinov risarskega izražanja.

3

1.3 Raziskovalne metode

V začetnem poglavju Risba prevladujeta deskriptivna in komparativna metoda,

pojavlja pa se tudi zgodovinska metoda. V naslednjem poglavju Karakter linije v

izbranih risbah umetnikov je v ospredju zgodovinska metoda, pojavljata pa se

tudi komparativna metoda ter metoda analize in sinteze. V četrtem poglavju

Barva v risbi in v petem poglavju Risba pri lastnem likovnem izražanju pa se

zopet pojavljata komparativna metoda ter metoda analize in sinteze.

1.4 Uporabljeni viri

V diplomski nalogi so uporabljeni primarni, sekundarni in terciarni viri ter

primarna in sekundarna literatura.

4

2. RISBA

2.1 Opredelitev pojma risba

»Preden je začel človek ustvarjati pojme, je ustvaril mite in 'naslikal' risbe.«

(Mikel Dufrenne)2

»Risba, v najširšem pomenu s črtami narejena upodobitev, kot osnutek ali študija

- temeljno likovno delo v vseh umetnostnih strokah, tudi samostojna umetnostna

zvrst. Risba je lahko narejena na površini s sredstvom, ki pušča sled, lahko je

vrezana v podlago (gravura) ali pa odtisnjena in razmnožena (grafika) … V

likovni umetnosti je prostoročna risba, ki ohranja vse značilnosti avtorjevega

rokopisa in je zato neposredno izrazno sredstvo, posebej negovana, zlasti na

risarskih šolah in akademijah. Risba se lahko povezuje z barvo (akvarelna ali

akvarelirana risba, risba z barvnimi svinčniki, tudi pastel), o uvrstitvi dela med

risbe pa odloča, vsaj teoretično, prevlada linearne sestavine nad barvno, pri čemer

so meje negotove. V arhitekturi, oblikovanju in tehničnih strokah se je razvila s

primernim orodjem tehnična risba. Kot najpreprostejši način beleženja zamisli,

osnutkov itd. se risba uporablja tudi zunaj področja likovne umetnosti.«3

Tako natančno so risbo opredelili v Enciklopediji Slovenije. Risba je eden izmed

najstarejših načinov likovnega izražanja. Podlaga, na katero lahko vrisujemo

risbo, je lahko tudi kamen, ki ga je za svojo risbo izrabljal že pračlovek za jamske

risbe, podlaga je lahko skoraj vsak material, navsezadnje dandanes najpogosteje

uporabljamo papir, ki so ga iznašli v srednjem veku.

Z risbo se ukvarja že otrok v prvih letih svojega življenja. Iz preprostega čečkanja

se vedno bolj razvija otroška risba, ki je »najčistejši in najpristnejši likovni

izraz«4. Otroku se vedno bolj razvija občutek za nizanje črt, znakov, ta občutek

nadgrajuje doma, v vrtcu, v šoli in tako se njegova risba, likovni znaki razvijajo.

Otrok s svojo risbo pogosto kaj sporoča, saj se laže izrazi z govorico risbe kot pa z

besedami. Risba je torej tudi sredstvo sporazumevanja in v preteklosti je bila risba 2 Ida TOMŠE, O risbi, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 26. 3 Špelca ČOPIČ, Nadja ZGONIK, Anica CEVC, Risba, Enciklopedija Slovenije 10, (Voglar D.

ur.), Ljubljana 1996, str. 238. 4 Nadja ZGONIK, Marij Pregelj: Risba v sliko, Ljubljana 1994, str. 17.

5

tudi eden od dejavnikov, ki so vplivali na razvoj pisave. »Risanje torej ni le

področje umetnosti, ampak tudi dejavnost, ki odraža in vzpodbuja človekov

miselni razvoj.«5

Risba se ne pojavlja le v likovni umetnosti, ampak tudi v drugih umetnostnih

zvrsteh. Je v pisavi, saj rišemo linije, znake po podlagi. Je v plesu, ko plesalec z

nogo zarisuje nevidno sled po podiju pri gibanju. Je v glasbi, ko pišemo note po

notnem črtovju. Risba pa se ne pojavlja samo v umetnosti, pač pa tudi v

vsakdanjem življenju. Ustvarjamo jo na primer pozimi, ko stopamo po snegu in

puščamo sled. Že narava sama ustvarja risbo in vključuje črto. V nevihtni noči

lahko opazujemo, kako strela zarisuje najrazličnejše črte po nebu - nastaja risba.

Risba pa se neprestano pojavlja v mislih likovnega umetnika, načinu razmišljanju

in seveda tudi na papirju.

Risbe se med seboj razlikujejo, predvsem zaradi različnih načinov ustvarjanja,

uporabe različnih materialov, pa tudi zaradi čustev, ki jih umetnik doživlja pri

ustvarjanju. Torej so zelo pomembne v sami risbi emocije ustvarjalca, pomembno

je, kaj mu pomeni motiv, ki ga upodablja, kako se počuti in kaj v življenju

doživlja. Zato so risbe zelo osebnoizpovedne.

O risbi govorimo v ožjem pomenu besede kot o likovnem izdelku in v širšem

pomenu besede kot o ustvarjalnem postopku.6

O likovnem izdelku risbi v ožjem pomenu besede govorimo takrat, ko nastane

risba - črtno, linijsko z risarskimi materiali, o ustvarjalnem postopku o risbi v

širšem pomenu besede pa govorimo takrat, ko je risba ves postopek določanja

oblik.

Risba je pomembna in prisotna v vseh ustvarjalnih postopkih. Zato bo v

nadaljevanju opredeljena njena funkcija v slikarstvu, kiparstvu in grafiki.

5 Nina ŠUŠTERŠIČ, Likovna teorija, Ljubljana 2004, str. 47. 6 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 9.

6

2.2 Funkcija risbe v slikarstvu, kiparstvu in grafiki

2.2.1 Funkcija risbe v širšem pomenu besede

»Brez risbe (= risanja) torej ni likovno ustvarjalnega dela. Ne samo na začetku,

ko slikar in kipar zarisujeta in določata razmerja, položaj, kompozicijo svoji

likovni zamisli v kateremkoli slikarskem, grafičnem ali kiparskem materialu,

marveč tudi tedaj, ko slikar s čopičem nanaša barvne lise, se pravi, vse do

končane slike, govorimo o risbi v širšem pomenu besede.«7

»Risba je jedro umetnosti, na katero so v likovnem procesu nanizani oblika,

ploskev, barva in prostor.«8

»Risanje je namreč ves postopek določanja oblik. Ker vemo, da si ne moremo

zamisliti barve brez omejitve, se pravi, brez oblike, dejansko slikar riše tudi tedaj,

ko z barvnimi lisami sledi obrisom slikanih predmetov in podobno. Isto velja za

kiparja, saj vemo, da je modeliranje le lovljenje obrisov predmetnosti z vseh

strani. Tudi kipar torej riše, ne glede na to, ali telesnost oblikuje z modeliranjem

(z dodajanjem, per via di porre, so rekli že v renesansi) ali s klesanjem (z

odvzemanjem, per via di levare) ali celo v sodobnih zvrsteh kiparstva s

konstrukcijami iz najrazličnejših materialov (varjene, spajkane, lepljene kovine,

lesa, plastičnih mas in podobno).«9

Prav tako je risba prisotna tudi v grafiki, imenovana je grafična risba, saj jo

dolbemo v podlago, lahko kovinsko ploščo, les, linolej in mase iz umetnih smol, s

pomočjo ostrega noža, skalpeli ... Nato to matrico odtisnemo in lahko te linije

ostanejo linije ali pa linije, zapolnjene z barvo, tvorijo oblike. Kot že rečeno, je

risanje postopek določanja oblik.

Če povzamemo, je torej risba v širšem pomenu besede osnova, imanentna v vseh

ustvarjalnih postopkih. V nadaljevanju pa bo opredeljena risba v ožjem pomenu

besede.

7 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 9. 8 Nadja ZGONIK, Marij Pregelj: Risba v sliko, Ljubljana 1994, str. 32. 9 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 10.

7

2.2.2 Funkcija risbe v ožjem pomenu besede

Vrste risb (skica, študija)

V ožjem pomenu besede pa je risba lahko pripravljalna skica ali študija, ki

pomaga umetniku pri nadaljnjem ustvarjanju v risbi, sliki, grafiki ali kiparstvu.

Pri grafiki se je poslužujemo posebej takrat, ko določeno tehniko prvič

spoznavamo. Čeprav pa je najbolj pristna prav tista grafika, ko linijo, ploskve

vrisujemo direktno v matrico. Pri kiparskem delu navadno rišemo skice in študije,

preden začnemo kip oblikovati v določenem materialu. Pri sliki pa slikar najprej

določene probleme, ki so pomembni za slikarsko prakso, razrešuje v risbi in nato

uvrsti v sliko.10 Pogosto pa umetnik najprej nariše skico ali študijo in nato nanjo

niza plasti barve na podlago in tako slika prekrije risbo.11

Skica

Skica je osnutek oziroma priprava za nadaljnje ustvarjanje. Je dlje trajajoči

postopek. Nekatere skice lahko postanejo tudi samostojne umetniške stvaritve, a

večinoma, kot že rečeno, umetniku pomenijo idejno skico, ki jo nato realizira v

slikarstvu, grafiki ali kiparstvu. Vincent van Gogh (1853-1890) je na svoje skice

zapisal tudi barve; takim skicam bi lahko tudi rekli, da želijo predvideti barvni

kompozicijski red slike, zato jo imenujemo kompozicijska skica. So kot zabeležka

za umetnika, spominsko pomagalo, lahko pa postanejo tudi načrt likovnega

postopka.12

Študija

Včasih je risba študija ali priprava za končno delo. To študijo navadno

poimenujemo po motivu in/ali po risarskem sredstvu. Stari mojstri so delali

študije, v katerih so se najprej poglabljali v probleme kompozicije. Nato so študije

z mrežo povečali in prenašali, saj so jim služile za izdelavo velikih figuralnih

kompozicij.

10

Nadja ZGONIK, Marij Pregelj: Risba v sliko, Ljubljana 1994, str. 10. 11

Nadja ZGONIK, Marij Pregelj: Risba v sliko, Ljubljana 1994, str. 22. 12 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str.

12.

8

V zgodovini je bila risba dolgo časa drugotnega pomena, saj je niso cenili kakor

sliko ali kip. Za sliko je bilo večje zanimanje, zaradi barve je bila privlačnejši

predmet za zbiratelje. Kip je bil zanimivejši zaradi oblike 3D.

Risba je torej v zgodovini prestajala »težke preizkušnje«, nekaj časa je bila

vrednotena le kot priprava - pripravljalna risba, ni imela veljave dokončnega

izdelka - finalne risbe. Navkljub vsemu pa je kar veliko umetnikov zaslužnih zato,

da se je navsezadnje le uveljavila kot samostojno umetniško delo.

2.3 Kratek pregled izbranih risb skozi zgodovino (od prazgodovine do neoklasicizma)

V vseh zgodovinskih obdobjih je mogoče zaslutiti uporabo risbe in pogosto izrabo

linije, ki je eden izmed glavnih elementov risbe. Risbo lahko razberemo iz

slikarskih pa tudi kiparskih stvaritev. V nadaljevanju bosta izpostavljena le kratek

pregled in pomen izbranih risb skozi zgodovinska obdobja od prazgodovine do

neoklasicizma, saj je bila risba do neoklasicizma namenjena še bolj raziskovanju,

odkrivanju tehnike, kompozicije. Kratek pregled risbe od romantike do umetnosti

20. stoletja pa bo opredeljen v tretjem poglavju, v katerem se bomo natančneje

posvetili karakterju linije pri izbranih umetnikih in njihovih risbah.

2.3.1 Prazgodovina

Risba je ena od najstarejših oblik umetnosti. Človek je v dobi paleolitika in

neolitika vrezoval risbo na stene jame.13 Klesali so z zelo ostrim orodjem ali pa so

jih ustvarjali s pomočjo oglja, za vezivo pa so uporabljali rastlinsko ali živalsko

maščobo.

Predstavljeni bosta le dve jamski mojstrovini, kjer izrazito izstopa linijska risba.

Prva je jamska vpraskanina z likom mitske živali (prikaz 1). Opazimo lahko

stilizirano, pa vendar realistično risbo živali, ki je bila z nekim ostrim predmetom

(sklepamo zaradi tanke linije) vrisana na steno v jami. Torej je bil že v

prazgodovini človek natančen pri opazovanju. Linija zajema predvsem obris

živali.

13

Andre MOHOROVIČIĆ, Crtež, Enciklopedija likovnih umjetnosti 1, Zagreb 1959, str. 694.

9

Drugi primer je jamska »slika« sprevoda stiliziranih oseb pri obredu (prikaz 2).

Tukaj pa lahko opazimo, da so linije natančno nanizane druga ob drugi ter skupaj

tvorijo in zapolnjujejo celotno figuro. Figure so bolj stilizirane, manj realistične.

Vendar pa je posebnost na tej risbi to, da ustvarjalec ni imel čuta le za opazovanje,

ampak tudi za dojemanje prostora. Figura v ospredju je večja od tistih, ki so

nanizane na desni strani. S temi figurami je avtor risbe odlično ustvaril globino

prostora.

Prikaz 1 Prikaz 2 Jamska vpraskanina z likom mitske Jamske slike sprevoda stiliziranih živali, oseb pri obredu, 12.-10. tisočletje pr. n. š., Kitajska 5.-1. tisočletje pr. n. š., Južna Afrika

2.3.2 Stari vek

V starem veku so Babilonci, Asirci, še posebej pa Egipčani upodabljali vse vidike

življenja, vsa spoznanja o življenju in smrti. Izražali so se tudi v risbi. Motiv so

risali predvsem ploskovito. Nastajale so risbe v grobnicah, nekaj jih je nastalo tudi

na kamen.14

Grška umetnost

Zelo kvalitetne primere risb najdemo v umetnosti stare Grčije. V arhajski dobi so

nastajale predvsem risbe na vaze, v helenizmu pa tudi na marmorne plošče.15

Grško vazo (prikaz 3) krasijo linije in ploskve dveh barv; ena, ki služi kot podlaga,

druga pa zarisuje geometrijske oblike, ponavljajoče se znake, ki so kompozicijsko

zelo usklajeni.

14

Andre MOHOROVIČIĆ, Crtež, Enciklopedija likovnih umjetnosti 1, Zagreb 1959, str. 697. 15


10

Prikaz 3

Amfora, 700-500 pr. n š. ,

Atene

Rimska umetnost

Grki so bili veliki vzorniki Rimljanom. Rimska umetnost je najbolj znana

predvsem po arhitekturnih dosežkih, obstaja pa tudi še cela vrsta predvsem

kiparskih, pa tudi slikarskih in risarskih umetnin. V risbi (prikaz 4) so narisana

dekleta pri prerokovanju s koščicami. Prevladuje prefinjen linearni stil. Umetnik

je natančno zarisal draperijo, ki objema dele telesa, in tako nakazuje poze, gibe

ženskih figur.

Prikaz 4

Dekleta pri prerokovanju s koščicami, ok. 100 pr. n. š., Neapelj,

risba na marmorju

11

2.3.3 Srednji vek

V srednjem veku je krščanstvo v umetnosti prevzelo likovne postopke antične

umetnosti ter jih prilagodilo svojim nazorom in ikonografiji. Kompozicije so

postajale simbolične. Umetniki se v svojih risbah opirajo na shematično

reproduciranje človeškega telesa.16

V srednjeveških delavnicah so risbe služile kot pripravljalne risbe, skice, študije

za velika slikarska dela. Nastajale so na lesene in povoščene table. Posamezne

risbe so služile tudi kot osnutki za poznejše umetnine. Risbe so bile zbrane v

vzorčnih knjigah. Ena od takšnih knjig pa je album francoskega graditelja Villarda

de Honnecourta.17

Villard de Honnecourt

V 13. stoletju je v Franciji živel umetnik, arhitekt Villard de Honnecourt (1225-

1250), čigar risbe so bile izdelane s peresom na pergament (kaligrafski stil). Torej

je podlago - les ali povoščeno tablo zamenjal pergament. Eden izmed detajlov iz

njegovega albuma je naslednja risba figure (prikaz 5).

Gre za linijsko risbo, ki je bila narejena s peresom, kar razkriva tudi sama linija.

Narisana moška figura bi lahko bila kakšna svetopisemska oseba, glede na to, da

so v tistem času bile svetopisemske zgodbe glavni motiv umetnikov. Linija je

precej enakomerna. Figura je toga in disproporcionalna (roke predolge, glava

prevelika).

Prikaz 5

Detajl - moška figura iz albuma Villarda de Honnecourta,

ok. 1240, Francija, perorisba

16


Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 317.

12

2.3.4 Renesansa

»Največji razvoj v umetniškem in znanstvenem smislu doživlja risba v obdobju

zgodnje in visoke renesanse. V tistem času so se porodile tudi številne teorije, ki

so še dodatno dopolnile praktična znanja slikarjev - seveda v smislu realistične

risbe.«18

V renesansi je prišlo do spreminjanja razumevanja umetnika in umetnosti.

Umetniki so risbe ustvarjali po zakonih perspektive. Natančno so opazovali svet

okoli sebe, preučevali anatomijo človeškega telesa. Tematika upodabljanja niso

bile le religiozne teme, pač pa so se likovni umetniki posvečali risbi motivov

portreta, alegorijskim in žanrskim motivom, vedutam, pejsažem in motivu raznih

bitk.19

V času renesanse je ustvarjalo ogromno umetnikov. Risarja zgodnje dobe v Italiji

sta bila Gentile da Fabriano (1370-1427) in Pisanello (1395-1455). Njune študije

so zbrane v skicirkah.20 Čistost in eksaktnost poteze v risbi doseže na severu Jan

van Eyck (1390-1441).

Veliko renesančnih risb pa se je tudi izgubilo. Kar je ostalo ohranjenega, se ima

zahvaliti zgolj redkemu in srečnemu naključju. Dolgo časa je bila risba komaj kaj

cenjena kot predstopnja, delovni pripomoček in kot neki papir, ki bi lahko bil

uporaben zgolj za nadgrajevanje, zato je risba obležala generacije daleč nekje

zadaj. Čisto drugačen odnos se goji recimo do italijanske risbe v 15. stoletju, ko

so bile umetniške osebnosti in njihova umetniška zapuščina že zelo zgodaj

cenjene in opažene.

Paolo Uccello (okrog 1397-1475) in Fra Angelico (1387-1455) opisujeta dva

principa florentinske umetnosti, ki sta ostala ohranjena veliko generacij: volumen

in linearno-plastični oblikovni ideal.21 Iz Bologne izvira, nihajoč med akademsko

vezanostjo in linearno močjo, Francesco Francia (ok. 1450-1517), iz Umbrie iz

Verrocchia prihaja Perugino (ok. 1445-1523), ki je postal učitelj Rafaela. Vsi ti so

se v svojih risbah tudi jasno izražali. Veliko vrednost pa lahko pripišemo

Benečanom, ki prav tako niso zaostajali. Jacopo Bellini (ok. 1400-1470/71), 18

Ida TOMŠE, O risbi, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 28. 19


Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 317. 21


13

Andrea Mantegna (1431-1506) in Vitorre Carpaccio (ok. 1475- 1526) so v risbo

vnesli začetek, ki je bil pomemben za vso generacijo naprej. Za beneško risbo so

bili značilni nežna poteza, zgodnja uporaba mehkih kred, okrogla tvorba linij in

tudi eksperimentiranje z vedno novejšimi slikarskimi prijemi.22

Obdobje velikih renesančnih mojstrov je okronano v Italiji z Leonardom da

Vincjem (1452-1519), Michelangelom (1475-1564) in Tizianom (1476/77-1576).

V risbah niso manjkali popolnost oblik in kompozicije, harmonija linije ter

uspešno reševanje problema svetlo-temno in sfumato.

Kasneje pa se je v Italiji razvila nova smer, tako imenovani manierizem, za

katerega so bile značilne podaljšane figure. Mojster te smeri je bil Francesco

Parmigianino (1503-1540).

V renesansi pa tudi na severu niso zaostajali za italijanskimi mojstri. Albrecht

Düerer (1471-1528) ne prinese le pomembne spremembe v nemško deželo, pač pa

je popustitev srednjeveškega, teocentričnega mišljenja in obračanje k

antropocentričnemu razumevanju dosežek svetovnega merila.23

Albrecht Dürer

Nemški umetnik Albrecht Dürer (1471-1528) je začel svojo umetniško pot s

trinajstimi leti, ko je narisal svoj avtoportret. Ustvarjal je v vseh tehnikah - od

srebrnega svinčnika do peresa, od prekrivne barve do akvarela. Motivi so se

razlikovali, od tradicionalnih religioznih tematik do znanosti, in to vse z novimi

sredstvi: kreda, oglje, tinta, laviranje, risba s čopičem.24 Med njegovimi

ohranjenimi risbami je največ portretov (prikaz 6) in avtoportretov.

Dürer je z risbo na (prikazu 6) dokazal, da je bil izredno natančen pri opazovanju

modela, saj je portret zelo realističen. Odlično je izrabil možnost izraza s trdim

risalom - ogljem. Mamin obraz zarisujejo robovi rute, s katero je umetnik

pripomogel k prostorskosti portreta, saj je del rute na desni strani obraza zarisal z

debelejšimi in temnejšimi potezami, medtem ko na drugi strani obraza ruta že

izginja v ozadju, ker so tanjše in svetlejše poteze. Raznolikost linije pa je opazna

22




14

tudi v temperamentu poteze, saj je za ruto uporabil hitrejše, ostre, grobe poteze,

medtem ko je pri obrazu linije mehko in nežno zabrisal. Zanimivo pa je, da lahko

z risbe razberemo karakter matere. Deluje odločno, resno, najbrž je imela težko

življenje. Torej so umetniki v svoje risbe vedno bolj vnašali osebni izraz in

čustva.

Prikaz 6

Portret matere, Albrecht Dürer, 1514,

Berlin, 41 cm x 30 cm, oglje

Poleg Dürerja pa so bili pomembni risarji nemške risbe v začetku 16. stoletja tudi

Albert Altdorfer (ok. 1480-1538) in Wolf Huber (ok. 1485-1533), ki v svojih

risbah prikazujeta novo, ekspresivno gledanje narave. Matthias Gruenewald

(1475/80-1528) pa se je v risbi izražal v težki disciplini linijskih potez.25 K

pomembnejšim risarjem je treba šteti Hansa Holbeina starejšega (ok. 1465-1525),

Hansa Burgkmairja (1473-1531) in Lucasa Cranacha (1515-1586), pri čemer

Hans Holbein mlajši (1497-1543) v svoji nežni, barvni upodabljajoči risbi stopa

stopnico više k večji harmonični popolnosti.26 Ustvarjalo pa je še mnogo drugih

likovnih umetnikov, ki so se prav tako posvečali risbi.

25



15

Tudi na Nizozemskem se je risba v 16. stoletju bogato razvijala. Hitro pa je

nastopil tudi manierizem. Ponekod se je čutil tudi vpliv italijanske renesanse, na

kar so vplivala potovanja Nizozemcev v Italijo. To so bili predvsem tisti

nizozemski umetniki, ki so iskali zglede v italijanski klasiki, na primer Jan Van

Scorel (1495-1562), ki je po dolgem bivanju v Italiji postal dejaven v Utrechtu. 27

V nekaterih risbah pa se je čutil tudi vpliv Dürerjeve grafike. Pomembnejši

umetnik, ki je bil pod Düererjevim, vplivom je bil Jan Gossaert, imenovan

Mabuse (od ok. 1478 do ok. 1536), ki mu pripisujemo nizozemski romanizem.28

Veliko prelomnico pa je postavil Pieter Bruegel starejši (ok. 1520-1569), ki je

vpliv Italije uspešno premagal. V svojih umetniških temah je uprizoril kmečke

prizore, različne izreke ali pregovore, uprizoril pa je tudi življenje in mišljenje

preprostega človeka. Bruegelove risbe s peresom so izredno fine v detajlih.29

V Franciji pa kot velikega risarja v začetek 16. stoletja uvrščamo predvsem Jeana

Cloueta (ok. 1485-1540). Premagal je nizozemske vplive in je svoje risbe gradil z

barvnimi kredami. S svojimi risbami je vplival na celotni risarski razvoj, ki se je v

Franciji dogajal po tem.30

Kakor v drugih deželah se je tudi v Franciji razvil manierizem, katerega glavni

mojster je bil Jacques Ballange (dejaven ok. 1602-1617).31

V renesansi pomen risbe doseže svojo najvišjo vrednost, kot bi bila risba postala

»disegno interno«32, ki pomeni koncept ali idejo nekega umetniškega dela. Risba

je postala najboljša možnost duhovne in osebne izraznosti.

2.3.5 Barok

Umetniki pa so postopno linijsko-plastični stil zamenjali za svoboden slikarski stil

v risbi.33 V baroku so ustvarjali predvsem močne svetlobne kontraste in razgibane

igre svetlobe, značilno je bilo premagovanje linearizma. Glavni značilnosti baroka

pa sta lavirana risba s čopičem ter modeliranje s svetlobo in senco.

27








16

Začetnika baroka v Italiji sta bila Barocci (ok. 1526/35-1612), ki je sfumato

kombiniral z beneškimi barvami, in Giovanni Benedetto Castiglione (1610-1665)

iz Genove, čigar risbe s čopičem so močno navdahnjene z gibanjem. Tipična

zastopnika baroka pa sta bila Pietro da Cortona (1596-1669), aktiven v Rimu in

pozneje v Firencah, pa tudi Carlo Maratta (1625-1713), glavni mojster rimskega

poznega baroka.34 V Benetkah pa je bil dosežen višek baroka, predvsem so znane

romantično-baročne pokrajinske slikarije Marca Riccija (1676-1727), ki jih

marsikdo razume kot nadaljevanje Tizianovega dela.

V baroku pa se predvsem v Benetkah pojavi novi stil, ki ga imenujemo rokoko.

Giovanni Batista Tiepolo (1696-1770) in njegov sin Domenico (1727-1804) sta

bila tista, ki sta svoje študije in osnutke ponesla v še dotlej neznačilne svetle barve

in intenziteto linij.35

Mojstri baročne risbe pa so zagotovo bili tudi Nizozemci. Predvsem izstopata dva

velika mojstra, Peter Paul Rubens (1577-1640), čigar risbe so nastajale predvsem

s kredo, in Rembrandt van Rijn (1606-1669), ki je z laviranjem odlično prikazal

svetlo-temne efekte v risbi. Oba sta mojstrsko obvladovala sredstva in tako

pomenila zgled za nadaljnje umetnike.

Rembrandt van Rijn

Baročni umetnik, ki ga poznamo po izjemnih slikarskih in risarskih delih, je

Rembrandt van Rijn (1606-1669). V risbe je vnašal bogate svetlobne učinke. Ena

izmed njegovih risb, Dekle s spletično, je izjemno umetniško delo (prikaz 7). Gre

za lavirano risbo, ki je v prvi fazi nastala s peresom in rjavim tušem, nato pa jo je

laviral s čopičem. Umetniku je pri tej izraziti risbi bila pomembnejša igra med

ploskvijo in linijo ter predvsem igra svetlobe in sence. Sama linija je zelo ostra,

živahna in razgibana. Kljub temu pa je risba zaradi laviranja postala izjemno

mehka in slikovita.

34



17

Prikaz 7

Dekle s spletično,

Rembrandt van Rijn, 1635, Albertina, Dunaj, 23,3 cm x 18 cm,

lavirana perorisba

Ozemlji Nemčije in Avstrije sta bila dolgo obremenjeni s posledicami

tridesetletne vojne, z grožnjami Turškega cesarstva in navsezadnje tudi s kugo,

zato je svoboda Dunaja v letu 1683 za umetnost pomenila veliko olajšanje.

Baročne risbe tistega časa izkazujejo močna verska čustva, čudeže in občudovanje

svetnikov. Umetniki so delali študije ali osnutke za samostane in cerkve, lastniki

teh pa so svoje podeželske graščine ali mestne rezidence po svoje opremljali.36

V Franciji (četudi je od leta 1624 živel skorajda vedno v Rimu) je bil klasik

Nicolas Poussin (1593-1665), glavni mojster francoske umetnosti tega stoletja.

Njegovo delo, sinteza iz italijanskega baroka in klasičnih mer, je bilo izjemno

uspešno. Risbe Gasparda Dugheta (1615-1675) pa so bile zgled za baročno

podeželsko risbo v mokri lazurni tehniki. Claude Lorrain (1600-1682) pa ga je

hitro nadrasel, njegove kompozicije, napolnjene s svetlobo, so bile popolnoma

drugega izraza.37 Pomembna umetnika francoske risbe pa sta v 17. stoletju bila

Jean - Antoine Watteau (1684-1721) in Honore Fragonard (1732-1806), ki pa v

svojih risbah prikazujeta že premik iz baroka. Fragonardove risbe s čopičem in

sepijo naredijo korak k monokromnemu akvarelu in s tem ponese to tehniko še

preko rokokoja.38

36




18

Pomemben prehod iz 18. v 19. stoletje pa prispeva Španec Francisco de Goya

(1746-1828), čigar tematika je bila prikazati probleme svojega sveta. Zanj je risba

pomenila tisti »instrument«, s katerim je lahko prikazal grozovito resnico, ki jo je

on sam ob doživljanju sveta občutil.

2.3.6 Klasicizem in neoklasicizem

V klasicizmu pa se linija spet umiri, postane izredno natančna, zarisuje jasne, čiste

oblike. Umetnike zopet zanima antična kultura. V tem obdobju sta predvsem

ustvarjala Jacques Louis David (1748- 1825) in Jean Auguste Dominique Ingres

(1780-1867). Oba sta bila francoska klasična slikarja in risarja. V njunih risbah so

linije disciplinirane in natančne.

Franc Kavčič

Med izjemne neoklasiciste pa uvrščamo slovenskega umetnika Franca Kavčiča

(1755-1828). Njegove risbe so pogosto nastajale kot osnutki za sliko. Eden od

njegovih osnutkov za sliko je risba Družina Colloredo časti očetov spomenik

(prikaz 8). Risba je natančna. Vse narisane figure so oblečene v antična oblačila,

imajo antične frizure, kar dokazuje tudi Kavčičevo poznavanje antične umetnosti.

Linija zarisuje jasne obrise figur. Na videz grobo risbo je umiril z laviranjem.

Prikaz 8

Osnutek za sliko Družina Colloredo časti očetov spomenik, Franc Kavčič, ok. 1825,

Grafični kabinet Akademije likovnih umetnosti, Dunaj, 47,3 cm x 66,5, lavirana perorisba

19

Če povzamemo, so risbo v zgodovini pogosto razumeli le kot del ustvarjalnega

postopka. V prazgodovini so ustvarjali, ker so verjeli, da jim bo to pomagalo k

boljšemu življenju, potem je risba v starem in srednjem veku pomenila skico za

sliko, dokler je v renesansi niso povzdignili na višji nivo oziroma je postala

vredna kot samostojno umetniško delo.

Zanimivo je, kako so umetniki različno pristopali k izražanju v risbi, kako so že v

prazgodovini upodabljali različno risbo, z različno linijo, koliko različnih risarskih

materialov so skozi celotno zgodovino našli in razvili. Vse, kar se je ustvarjalo v

umetnostni zgodovini, je pripomoglo k razvoju risbe, da je postala samostojno

umetniško delo.

Kdaj pa risba postane samostojno umetniško delo, pa je vprašanje, ki si ga

pogosto postavljamo in bo nanj odgovorjeno v naslednjem podpoglavju.

2.4 Risba kot samostojno umetniško delo

Pogosto se pojavlja dilema, kdaj lahko risba postane samostojno likovno delo. Na

to vprašanje ima Marijan Tršar v svojem tekstu Zvrsti risbe in njene izrazne

možnosti odličen odgovor. Risba naj bi postala samostojno likovno delo takrat, ko

bi izražala umetnikovo likovno hotenje in njegovo izrazno sporočilo.39

Potrebno bi bilo dodati, da risba lahko postane samostojno umetniško delo tudi

takrat, ko motiva, ki je upodobljen, ni mogoče bolje upodobiti v nobenem drugem

ustvarjalnem postopku. Eden od takih motivov je prav gotovo figura v trenutnem

gibanju. Seveda jo lahko upodobi kipar, lahko jo naslika slikar, ampak za to je

potreben dolgotrajen postopek. Če nam mora model pozirati in ko nam nekaj časa

v določenem gibu pozira, pa to na neki način že ni več figura v gibanju. Zato

menim, da je risba (oziroma natančneje kroki) tista, ko umetnik v kratkem času, v

tistem prvem občutku zariše pozicijo figure in sicer tako, kakor jo v tistem

kratkem času vidi in razume, kot jo občuti in jo lahko tako najbolje s

temperamentno potezo ustvari v gibanju.

39 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 13.

20

Vrsta risbe (kroki)

Kroki

»V najprvobitnejši obliki je risba prvi zapis, najbolj sveža, hitra zabeležka nekega

vidnega pojava, neke likovne domislice. Prav takšni risbi pojejo ustvarjalci hvalo,

kot najiskrenejšemu, z ničemer obteženemu likovnemu izrazu, saj zavoljo

neposrednega utelešenja likovne ideje v materialu najbolj natanko prevaja

avtentične ustvarjalčeve imaginacije - njegovega »duha v materijo.« Tako bi rekel

Kandinsky. Lepota takega hitrega zapisa - pa naj ga imenujemo risba, kroki ali

skica - je v tem, da iz celotnega likovnega motiva lušči le bistveno, tisto likovno

najpomembnejše v širšem sklopu vidnega pojava, kar je vzbudilo »notranjo

vibracijo« v ustvarjalcu in kar bo zagotovo najmočneje učinkovalo tudi na

gledalca. Prav ta neobloženost, preprostost, skoraj skopost zunanjega videza

takšne risbe je po notranjem učinkovanju toliko večja in prepričljivejša, saj je v

najnujnejše črte pretočena, skoncentrirana likovna vsebina, ki se ne razpušča v

široko orkestracijo dodanega črtovja, tonalnosti ali celo barv.«40

Kroki je hitra, spontana in tudi ekspresivna risba, saj umetnik pri natančnem

opazovanju neke figure tudi čustveno doživlja njen položaj. Beseda kroki izhaja iz

francoske besede croquis. Izraz razumemo kot hitro, zahtevno risbo in ne le kot

skico. Zato ga lahko uvrščamo med samostojna umetniška dela.

Pri krokiju umetnik želi v kratkem času čim bolje ujeti razgiban gib, obliko telesa

neke figure v gibanju. Pomembno je, da v največ dveh minutah s hitrimi,

natančnimi potezami zajame želeno vsebino oziroma motiv. Pri takšni risbi ni

pomembna natančnost pri detajlih, ampak mora umetnik s »preprosto« risbo

prikazati telo, pozo figure, brez uporabe planov in volumnov, zadošča že obris. Pri

figuri v gibanju pa moramo biti pozorni, da tudi na risbi deluje živo in razgibano.

Na fakulteti sem se prvič soočila s problemom risanja krokija. Predvsem je bila

težava v tem, da sem bila prepričana, da za risbo minuta ali manj ni dovolj časa.

Mislila sem, da giba, pozicije figure ni mogoče zarisati le z nekaj potezami in da

figura ne more »živeti« brez detajlov. Zanimalo me je tudi, kako bi se dijaki v

gimnaziji soočili z risanjem krokija, saj sama te možnosti na srednji šoli nisem

40 Marijan TRŠAR, Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 10

21

imela. Zato sem lani na praksi preizkusila, kako se dijaki soočajo s takim načinom

ustvarjanja. Najprej so bili preveč obremenjeni, kakor sem bila na začetku tudi

sama, kasneje pa so se sprostili. Bila sem prijetno presenečena, saj so bile

nekatere risbe odlične.

Sproščenost in temperament v potezi sta torej nujno potrebna za nastanek dobrega

krokija. Zanj pa sta potrebna tudi velika mera koncentracije in predanost umetnika

ustvarjanju.

Včasih »hitrega« krokija ne cenijo tako kot risbo, ki jo ustvarjamo dalj časa. To ni

prav, saj za nastanek odlične risbe ni pomembno, koliko časa umetnik ustvarja; ali

je to minuta, ki jo porabimo za nastanek krokija, ali je to sedem ur, ki jih

porabimo za nastanek neke risbe.

Krokiji se med sabo razlikujejo zaradi risarskih tehnik, ki jih umetnik pri

ustvarjanju uporabi, in seveda se razlikujejo tudi po potezi, liniji vsakega

posameznika, ki kroki ustvari. Zato bodo v nadaljevanju raziskovane različne

risarske tehnike in opisane značilnosti različnih trdih risal oziroma risalnih

tekočin.

2.5 Risarske tehnike

Risbe nastajajo s trdimi risali ali risalnimi tekočinami. Umetnik poizkuša različna

risala za svoje risbe in ugotavlja, katera se mu zdijo najprimernejša za njegov

način ustvarjanja, njegovo linijo, potezo pa tudi za izbrani motiv. Tudi sama sem

se v vseh teh raznolikih tehnikah poizkušala z risbo krokijev in ugotavljala, katero

od risal mi najbolj ustreza.

2.5.1 Trda risala

Svinčnik

Eden najbolj znanih risarskih materialov je prav gotovo svinčnik. Sestavljen je iz

mine - vložka, ki je vstavljen v tulec raznih materialov. Poznamo več vrst

svinčnikov, od grafitnih (navadnih), barvnih, oglenih do srebrnih. Za risbo

najpogosteje uporabljamo navadne. V šolah učenci uporabljajo navadne, grafitne

svinčnike, ne le pri likovni vzgoji, ampak tudi pri matematiki in tehniki.

22

Svinčniki so se razvili že v 17. Stoletju. Od takrat do danes so se razvijali, in tako

poznamo že celo »paleto« svinčnikov različnih oblik min, predvsem pa različnih

trdot, kar je prav gotovo bistvenega pomena za vsakega risarja. Najtrša mina ima

trdoto 10H. V risbi jo uporabljamo predvsem za izražanje v ostrih potezah, s

tanjšo linijo, medtem ko mehkejše, najmehkejša mina je 8B, najpogosteje

uporabljamo za senčenje ali če želimo debelejšo linijo.

Oglene in barvne svinčnike uporabimo enako kot grafitne. Spreminjamo lahko

debelino linije. S pritiskom svinčnika ob podlago uravnavamo svetlejše in

temnejše poteze.

Najbolj ostro črto potegnemo s srebrnim svinčnikom, ki je pravzaprav kos žice,

narejene iz čistega srebra. Gre za ostro potezo, ki sčasoma potemni in malenkost

tudi porjavi. Linija srebrnega svinčnika se najbolje vidi na papirju s polnili, kot sta

težec in litopon.41

Uporabila sem grafitni svinčnik za risbo krokijev (prikaz 9, prikaz 10, prikaz 11).

Prednost tega risala je predvsem v tem, da ga imam skoraj vedno s seboj, na

vlaku, v trgovini, kjer koli, in mi zato daje možnost, da risbo figure v gibanju

ustvarjam kjer koli.

Prikaz 9 Prikaz 10 Prikaz 11 Kroki Kroki Kroki Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009 16 cm x 9 cm, 17 cm x 11 cm, 17 cm x 12 cm, svinčnik svinčnik svinčnik

41 Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 18.

23

Oglje

Najstarejši risarski material, poznan že v prazgodovini, je lesno oglje.

Nastane ob žganju lesa. Pri postopku mora biti dovolj zraka. Čim mehkejši je les

in dlje izgoreva, bolj črno in mehko je oglje.

Oglje lahko uporabljamo v obliki, v kateri je bilo žgano, ali pa v obliki pravilno

oblikovanih palčic, ki nastanejo s stiskanjem drobno zmletega oglja.

Oglje se navadno hitro briše, še posebej, če delamo nežnejše linije, vendar pa to

lahko spremenimo, če ga za nekaj ur namočimo v laneno mastno olje in ga nato

zavijemo v aluminijasto folijo, ki zadrži sušenje olja. Potezo s takim ogljem zelo

težko razmažemo.42

Oglje je odlično risalo, z njim lahko uravnavamo debelino in svetlostno vrednost

linij. Te pa lahko tudi posvetlimo, če se nam zdijo pretemne. Drobne delce oglja

lahko preprosto poskušamo odpihniti, lahko jih obrišemo s čopičem iz veveričje

dlake ali z gosjim peresom, lahko pa ogleno risbo posvetlimo, če udarjamo po njej

s suho krpo.

Oglje s pridom uporabljamo tudi za senčenje ali za mehke prehode med svetlobo

in senco. Na koncu pa svetlobe dvigamo tudi z radirko.43

Oglje mi je za risbo krokija dobro služilo (prikaz 12, prikaz 13). Linijo sem lahko

potemnila, poudarila ali pa jo mehko, nežno zarisala.

Prikaz 12 Prikaz 13 Kroki, Kroki, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 15 cm x 11 cm, oglje 15 cm x 12 cm, oglje

42 Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 15. 43 Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 16.

24

Krede in pasteli

Pogosto pa za ustvarjanje posegamo tudi po kredah ali pastelih, ki jih prav tako

uvrščamo v trda risala. Zanimivi so predvsem zaradi tega, ker nam omogočajo

širok barvni spekter. Pračlovek je za risanje in slikanje v jamah uporabljal kose

zemeljskih kamenin, ki jih lahko uvrščamo v predhodnike pastelov in kred.

Dandanes nastajajo pasteli in krede nastajajo iz zelo drobno zmletih pigmentov,

zgnetenih s šibkim vezivom v oglate ali okrogle palčice. Pod pastele uvrščamo

tudi oljenke, voščenke in litografske krede.44

Puste krede pogosto uporabljamo na podobne načine kot oglje. Razlika je

predvsem v tem, da krede teže brišemo, saj imajo drobnejše delce, ki se bolj

primejo na papir.

Pastele pa uporabljamo tako, da jih nizamo potezo ob potezo, torej jih ne

razmazujemo. Zanimivo pri pastelih je, da barve, če jih pravilno nanašamo,

delujejo lahkotno in sveže.

S pasteli sem poskusila tudi risbo krokija (prikaz 14, prikaz 15). Všeč mi je, ker imaš

veliko izbiro barv, zato je risba bolj atraktivna. Ni pa mi všeč, da se pasteli hitro

razmažejo.

Prikaz 14 Prikaz 15 Kroki, Kroki, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 16 cm x 12 cm, pastel 19 cm x 12 cm, pastel


25

Postopek fiksiranja

Vsa risala, razen trdih grafitnih in srebrnih svinčnikov, je potrebno tudi fiksirati.

Za ta postopek uporabimo brezbarvne ali obarvane tekočine, ki povežejo drobce

trdih risal med sabo in s podlago. Bolje je, da uporabimo šibkejši fiksativ in

postopno fiksiramo. Močnejše fiksative uporabljamo le za debele poteze z ogljem,

šibkejše pa za krede, pastele in svinčnik. Fiksative nanašamo v navpični ali

poševni legi. Lahko jih nanašamo v razpršilu, z utiralniki ali s premazovanjem

podlage s klejem. Po končanem ustvarjanju pa list na hrbtni strani risbe

izpostavimo vodni pari, ki klej zmehča in risbo fiksira.45

Posebej moramo biti pozorni pri fiksiranju pastelov in kred. Za krede je potrebno

vedeti, da rjave iz umbre in tiste iz zelenih zemeljskih barv pri fiksiranju

potemnijo, medtem ko bele krede, izdelane iz mavca, pri fiksiranju izginejo,

zgubijo belino. Pastele pa fiksiramo le toliko, da drobci pigmenta ne odletavajo,

saj če premočno fiksiramo, barve potemnijo in risbo lahko uničimo.46

2.5.2 Risalne tekočine

»Risalne tekočine nam dovoljujejo bogate širinske in tonske modulacije črtne

risbe, mehčanje kontur in mehke široke tonske ploskve, ki jih dosežemo z

laviranjem.«47

Risalne tekočine lahko nanašamo z jeklenimi peresi, ptičjimi peresi, čopičem,

trstiko in trsko, odvisno od tega, katero risalno tekočino si izberemo za

ustvarjanje. Poteze pa mehčamo s čopiči, tamponi, pa tudi s prsti. Laviramo pa

samo s čopiči.

Tuš in tinta

Tuši in tinte so risalne tekočine, po katerih pogosto posežejo risarji. Poznamo črne

in pisane tuše in tinte.

Tuš lahko nanašamo s čopiči in z jeklenimi peresi. Pri izbiri tuša moramo biti

pozorni, ali želimo, da je topen ali da je netopen v vodi. Netopnega lahko

uporabljamo za izpiranko, medtem ko risbo laviramo z vodotopnim tušem.

45

Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 18. 46 Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 18. 47 Vida HUDOKLIN ŠIMAGA, Risarske tehnike, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, str. 22.

26

Krokije sem ustvarjala tudi s tušem (prikaz 16, prikaz 17). Tuš mi je za izraz v

krokiju izredno blizu, predvsem zato, ker ga lahko nanašamo tudi s čopičem.

Poteza, ki jo naredim s čopičem, mi je dosti bolj všeč kot poteza s katerim koli od

trdih risal.

Prikaz 16

Kroki, Saša Oder, 2009,

18 cm x 13 cm, tuš

Prikaz 17

Kroki,

Saša Oder, 2009, 20, 8 cm x 18 cm, tuš

27

Tinte so neobstojne, zato se jih izogibamo. Obstojnejše kot naravne so sintetične..

Nam najbolj znane pa so »sodobne tinte«, tako imenovani kemični svinčniki in

flomastri. Pri kemičnem svinčniku je prednost, da lahko linijo vlečemo brez

obstanka, slabost pa je ta, da je linija enolična. Flomastri pa so narejeni iz paličic,

napojenih s tinto. Paličice so narejene iz najlonskih niti oziroma iz sintetične

dlake. Lahko so tanjše ali debelejše, zato lahko risbo gradimo z drobnimi ali

širokimi potezami. Poznamo pa alkoholne ali vodne flomastre. Slednje lahko

laviramo z vodo.48

Kemični svinčnik je za risbo krokija priročen. Kakor grafitni svinčnik ga imam

vedno pri sebi. Tudi s kemičnim svinčnikom sem poskusila ustvariti kroki (prikaz

18, prikaz 19). Pri tem svinčniku mi je všeč, da lahko z njim ustvarjam izredno

majhne krokije, kar z drugimi risali težko uresničim. Linija, ki sem jo zarisovala s

kemičnim svinčnikom, pa je zelo enakomerna, in se moraš izredno potruditi, da

risba ne deluje dolgočasno, če jo zarišeš s tem risalom.

Prikaz 18 Prikaz 19 Kroki, Kroki, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 9 cm x 8,5 cm, 20,5 cm x 16 cm, kemični svinčnik kemični svinčnik

Lužila

Po sestavi k tintam uvrščamo tudi vodna in špiritna lužila za les. Špiritna lužila

nanašamo s čopičem, vodna pa s trstiko, trsko in peresom.

Akvarelne in tempera barve kot risalna tekočina

Risalne tekočine so lahko tudi akvarelne ali tempera barve, ki jih pomešamo z

vodo. Nanašamo jih lahko s čopičem ali trstiko.


28

Akvarel mi je kot tehnika zelo všeč, zato sem poskusila ustvarjati tudi risbo, in

sicer kroki, v akvarelu (prikaz 20, prikaz 21). Slabost akvarelnih barv pa je, da z

njimi ne morem ustvarjati v vsakem trenutku, ko bi si to zaželela, saj jih ne nosim

ves čas s seboj.

Prikaz 20 Prikaz 21 Kroki, Kroki, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 20 cm x 7,5 cm, akvarel 16 cm x 10 cm, akvarel

Risalne tekočine pa lahko uporabljamo tudi za nastajanje praskank in luščenk. Pri

obeh od teh dveh tehnik lahko ustvarjamo risbo. Pri praskanki podlago prekrijemo

s premazom in ko je suh, praskamo risbo. Pri luščenki pa najprej naredimo risbo z

debelo naloženo belo vodeno barvo na papir in ko je suha, jo prekrijemo s tušem,

ki je netopen v vodi. Nato risbo izperemo pod vodo. Kjer je bila bela vodena

barva, se tuš odlušči in do izraza pride risba.

Praskanko sem poskusila za risbo krokija (prikaz 22, prikaz 23). Ker sem za podlago

izbrala koledar, mi je bilo zanimivo, da je risba, linija večbarvna.

Prikaz 22 Prikaz 23 Kroki, Kroki, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 11 cm x 8 cm, praskanka 14 cm x 9,5 cm, praskanka

29

Povzemimo ugotovitve o risbah krokijev, pri katerih sem raziskovala izrazne

možnosti risal. Svinčnik in kemični svinčnik sta bila malenkost preveč

dolgočasna, linija je preveč toga, preveč enakomerna. Pastel mi je sicer omogočal

veliko izbiro barv, ampak me je omejeval pri liniji, nisem mogla uravnavati njene

debeline. Pri praskanki pa je bila moja linija preveč ostra. Oglje mi je sicer dalo

veliko možnosti debelejših, tanjših linij, prav tako tuš, ki sem ga nanašala s

čopičem, a mi je manjkala barva.

Torej - od vseh tehnik, ki sem jih preizkusila za nastanek krokijev, so moje poteze

najbolj ustrezale tehniki akvarela. V risbi z akvarelom sem lahko združila vse,

mehkobo in raznolikost linije, ki nastane s čopičem, predvsem pa najrazličnejše

barve, ki dajo moji risbi neko posebno živahnost, razgibanost.

2.6 Likovni element linija

2.6.1 Opredelitev pojma linija

Likovni elementi so osnovni pojmi likovnega izražanja. Delimo jih na orisne in

orisane likovne prvine. Tudi risba nastane s pomočjo grafičnih sredstev in

likovnih prvin, njen osnovni element pa je črta.

Črta, linija je eden od najosnovnejših likovnih elementov, iz katerega so se razvile

vse umetnostne zvrsti. Črta nastane z gibanjem točke po podlagi., oziroma ko je

več točk v zaporedju, naše oko zazna linijo. Gibanje je torej glavna likovna

lastnost linije.49 Prišlo je torej do preskoka iz statičnega (točke) v dinamično

(linijo).50 Linija orisuje oblike, ki so lahko predmetne ali nepredmetne.51 Medtem

ko orisuje, pa členi tudi likovni prostor. Linija pa lahko pri orisovanju neke oblike

sodeluje z likovno prvino barvo in tudi s tonom.

Linije lahko ločujemo med seboj po obliki, glede na tok, glede na velikost, glede

na smer in glede na izvedbo.

49

Milan BUTINA, Mala likovna teorija, Ljubljana 2000, str. 44. 50

Marijan TRŠAR , Zbrani likovno teoretski spisi Vasilija KANDINSKEGA, Od točke do slike, Ljubljana 1985, str. 140. 51

Milan BUTINA, Slikarsko mišljenje, Ljubljana 1995, str. 265.

30

2.6.2 Oblika linije

Linije lahko med seboj ločimo glede na obliko (ravne, lomljene, nazobčane …).

Oblika linije lahko prikazuje tudi čustveno dojemanje motiva, saj naj bi ravne in

lomljene črte izražale hladnost, grobost, energijo, medtem ko naj bi blago valovita

črta dajala občutek nežnosti in elegance.52

2.6.3 Tok linije

Linije ločimo tudi glede na tok linije; lahko je neprekinjena ali prekinjena. Kakšna

je, ni odvisno le od tega, kaj umetnik želi, ampak tudi od risarskega materiala, ki

ga uporablja. Na primer: če delamo risbo s svinčnikom, lahko linijo nekaj časa

vlečemo neprekinjeno, če pa jo delamo s čopičem in tušem, pa to ni mogoče, saj

moramo vmes namočiti čopič v tuš.

2.6.4 Velikost linije

Linije ločimo glede na velikost. Lahko so dolge, debele, kratke, tanke. Pogosto v

risbi uporabljamo debele črte, če želimo kaj poudariti, če se določena oblika stika

z drugo, če nam je določen del motiva, ki ga rišemo, bliže. Tanjše črte pa

uporabljamo, kadar ne želimo, da je del risbe preveč izrazit ali za dele motiva, ki

so našim očem bolj odmaknjeni. Z različno debelimi linijami lahko zelo

prostorsko upodobimo motiv.

2.6.5 Smer linije

Linije ločujemo tudi glede na smer. Umetnik Vasilij Kandinski se je temu posebej

posvetil. V svojem likovnoteoretičnem spisu z naslovom Točka in črta na ploskvi

opisuje, da je smer tista pomembna značilnost, ki jo linija določa z gibanjem.

Za linijo naj bi bili značilni trije tipi smeri: linija, ki poteka vodoravno

(vodoravnica, horizontala), linija, ki poteka navpično (navpičnica, vertikala), in

linija, ki poteka poševno (poševnica, diagonala). Ostale smeri linij naj bi bile

različice teh.53

52

Nina ŠUŠTERŠIČ, Likovna teorija, Ljubljana 2004, str. 47. 53

Marijan TRŠAR , Zbrani likovno teoretski spisi Vasilija KANDINSKEGA, Od točke do slike, Ljubljana 1985, str. 141.

31

Vodoravnica

To je črta, po kateri se človek giblje ali stoji. Deluje spokojno, umirjeno in hladno.

Navpičnica

Je črta, ki pravokotno stoji na vodoravnici in deluje ravno nasprotno vodoravnici.

Deluje aktivno in toplo.

Diagonala

Je črta, ki se pod enakim kotom odklanja od vodoravnice in od navpičnice. Deluje

lahko hladno in tudi toplo, torej druži toploto s hladnostjo. Predvsem pa takšna

črta deluje dinamično, nestabilno in v risbo vnaša gibanje.

2.6.6 Izvedba linije

Najpogosteje pa linije ločimo glede na izvedbo. Po Kleeju poznamo več modalitet

linij, in sicer aktivno, pasivno in medialno.

Aktivna linija

Aktivna linija je tista, ki se giblje svobodno, neomejeno in nastane iz svojega

lastnega gibanja. Zanjo je značilno, da se giblje iz energije risoče roke. Aktivno

linijo uporabimo za risbo krokija.

Pasivna linija

Pasivna linija nastane kot posledica dveh ploskev, ploskve in njenega okolja.

Nastane iz dejavnosti drugih likovni prvin.

Medialna linija

Medialna linija je tista, ki v svojem gibanju omeji zaključeno površino. Nastala

linija je v sorazmerju s ploskvijo.

Če povzamemo, je linija najpomembnejši likovni element risbe. Prav zaradi tega

jo je bilo potrebno na kratko predstaviti.

V nadaljevanju se bomo osredotočili in raziskovali karakter linije v risbah

nekaterih likovnih umetnikov, saj se linije razlikujejo po karakterju. Lahko so

dinamične, čustvene, nežne, mehke, virtuozne, impulzivne …, odvisno od

posameznika, kakšne linije se poslužuje in kakšen material uporablja za izvedbo

risbe.

32

3. KARAKTER LINIJE V RISBAH UMETNIKOV

3.1 Risba od romantike do danes

V tem poglavju bo na kratko opredeljen zgodovinski pregled izbranih risb od

romantike naprej, saj je bilo 19. stoletje prelomno za risbo, predvsem zato, ker

umetniki postanejo sebi lastni naročniki. Risbe niso več le osnutki, ki bi bili

potem preneseni v sliko. Niso služile le kot skice za grajsko okrasje in niso bile

mišljene le kot sredstvo za kupca. Risbe so postale lasten zapis, umetnikovo

soočenje z rečmi v naravi in predvsem s samim sabo.54

Predvsem pa bo v tem poglavju raziskano, kako so umetniki raznoliko pristopali k

izrazu v risbi. Vsak umetnik je imel in še vedno ima svojo potezo in svoj način

izražanja. Poteza je pravzaprav svojevrsten rokopis vsakega ustvarjalca posebej.

Iz njihovih risb pa lahko razberemo karakter linije, ki risbo tvori. Izbrane so

predvsem risbe, na katerih so figuralne kompozicije, saj je figura za praktični del

tega diplomskega dela bistvenega pomena. Prav tako pa so bile izbrane risbe

večinoma grajene z aktivno in dinamično linijo, in se s svojo izraznostjo

približujejo krokiju.

Raziskano bo, kaj vpliva na raznolik karakter linije v risbi: ali se karakter linije v

risbah razlikuje le od umetnika do umetnika in ali na karakter linije vpliva tudi

časovno obdobje, v katerem je risba nastala.

3.1.1 Romantika

Romantika je obdobje, v katerem so umetniki za motive v izražanju iskali

predvsem ideale, ki se ne skladajo z vrednotami družbe, ustvarjali so tudi

zgodovinske in eksotične motive, pomemben motiv so postale literarne teme,

značilno pa je tudi, da dobita krajina in njena metafizična lastnost posebno vlogo.

Risbe so gradili s temačnimi in dinamičnimi potezami. Pomemben romantik je bil

predvsem Eugene Delacroix (1798-1863), ki je bil ravno tako osupljiv risar kot

slikar.

Eugen Delacroix

Francoski slikar Eugene Delacroix (1798-1863). Kot skoraj za večino slikarjev

tega obdobja je bilo tudi zanj značilno, da je prešel v svobodno slikarstvo. 54


33

Svobodo izraza pa najdemo tudi v njegovih risbah. Te je večinoma gradil s

temperamentno in strastno potezo. Naslednji primer je risba, ki je bila študija za

sliko Dogena Foscari (prikaz 24).

Umetnik je zarisal figuri glavo v profilu, naslonjeno na roko. Moški na risbi je

zamišljen, resen. Linija, s katero je zarisana figura, je aktivna. Iz risbe je razvidno,

da je nastala s hitro in temperamentno potezo, s katero je odlično zarisal pozo

figure. Risba je v tehniki tinte, linije pa je gradil s peresom. Posebnost v risbi pa je

raznolikost linije. Roka in oprsje sta zarisana z močno, debelejšo potezo in zato

izstopata, kakor izstopa obraz, ki ga je rahlo senčil s šrafiranjem.

Prikaz 24

Študija za sliko Diogen Foscari, Eugene Delacroix, ni datirana,

Pariz, 21,6 cm x 18 cm, tinta in pero Poteze pa se v risbi različno končujejo; ponekod se linija počasi oži (prikaz 25),

ponekod pa je umetnik končal linijo s prehajanjem iz temne v svetlo in nazadnje v

belo podlago (prikaz 26).

Prikaz 25 Prikaz 26

Detajl iz študije za sliko Detajl iz študije za sliko Diogen Foscari, Diogen Foscari, Eugene Delacroix, ni datirana, Eugene Delacroix, ni datirana, Pariz, 21,6 cm x 18 cm, tinta in pero Pariz, 21,6 cm x 18 cm, tinta in pero

34

To risbo primerjamo s še eno njegovih risb, ki je, kar se tiče tehnike, linije pa tudi

vrste risbe, skoraj čisto nasprotje (prikaz 27). Narisana je ženska figura, obrnjena

stran od umetnika, glavo ima narahlo nagnjeno v stran. Umetnik je to risbo

naslovil Sključena ženska. Zarisana je z bolj povezano linijo, konturo, »definira

posamezne plane zunanjih in notranjih robov«55, ne posveča se toliko notranjosti

figure, izjemoma pri draperiji, medtem ko je mišice in kosti nakazal le s

senčenjem. Zato je ta risba dosti bolj jasno zarisana, vendar pa ni toliko razgibana,

kot je risba moškega, ki je zarisana s hitro gesto, za katero je značilno, da

»zaobjema formo v celoti«56.

Kakor pri risbi moškega je tudi v tej risbi poudaril roko pa tudi stopala, ki nam

delujejo bliže, medtem ko so prsi in draperija nastale s tanjšimi linijami in delujeta

bolj odmaknjeno. Predvsem pa so poudarjeni lasje in senca glave na levem

ramenu. Zarisani so kot črna ploskev, in tudi najbolj izstopajo. To črno ploskev pa

je kompozicijsko uravnal v risbi s tem, da je tudi pri stopalu bolj močno s črno,

ploskovno zarisal senco stopala.

Prikaz 27

Sključena ženska, Eugene Delacroix, 1827,

Francija, 24,6 cm x 31,4 cm, rdeča, črna in bela kreda

V tej risbi se je bolj natančno posvetil anatomski zgradbi telesa. Takšna risba nam

več pove o »strukturni zgradbi modela«57. Risba moškega pa je bolj ekspresivna

in temperamentna.

55

Petra VARL, Risba II, Maribor 2006, str. 25 56

Petra VARL, Risba II, Maribor 2006, str. 25 57

Petra VARL, Risba II, Maribor 2006, str. 25

35

Karakterja linije v dveh risbah (prikaz 24, prikaz 27) se razlikujeta, kljub temu da sta

obe risbi istega umetnika. Risba ženske figure je narejena s kredo in je zato linija

dosti mehkejša, bolj lirična, kar lahko najbrž povežemo tudi s tem, da je motiv

ženska. Moški na risbi pa je narejen, kot že rečeno, s peresom in tinto, zato so

poteze čiste, živahne in ostrejše. Torej je umetnik tehniko in karakter linije

namenoma povezal tudi z motivom, ki ga je upodabljal.

3.1.2 Realizem

Obdobje, ki se pojavlja že v romantiki in prehaja v impresionizem, je realizem.

Zanj je značilno, da postanejo pomembni motivi za upodabljanje predvsem

vsakdanje življenje preprostih ljudi, kmetov, delavcev, pa tudi kritiziranje

meščanske družbe. Začetnik realizma v Franciji je bil Honore Daumier (1808-

1879).

Honore Daumier

Umetnik, ki je v svojih risbah razkrival politično in družbeno življenje. Odlično

risal karikature. Bil je grafik, slikar, kipar in risar.

Risba z naslovom Pri najemodajalcu, gospodarju (prikaz 28) prikazuje dve odrasli

figuri in dva otroka: enega, ki očeta drži za suknjič, in drugega, ki ga mama še kot

dojenčka drži v naročju. Najbrž gre za družino, ki je prišla prosit za pomoč

svojega gospodarja, meščana. Le-ta sedi na bogatem stolu, obraz odvrača od njih,

kot da jih ne želi niti gledati kaj šele poslušati.

Prikaz 28

Pri najemodajalcu, Honore Daumier, 1880, Francija,

36,5 cm x 32 cm, lavirana perorisba in oglje

36

Daumier je figure zarisal linijsko s peresom in tušem. Določene dele risbe je

senčil z ogljem, ponekod pa je tudi laviral in risbi dodal svetlobe in sence. Linija v

risbi je enakomerna. Dele, ki jih je želel poudariti, je laviral in tako v risbo vnesel

sence, ponekod pa je dele telesa poudaril s pomočjo gostenja linij. Predvsem pa je

figure linijsko gradil z ostrimi in živahnimi potezami, ki zarisujejo plane zunanjih

in notranjih robov delov teles. Linija je večinoma aktivna, nekje pa tudi medialna.

Risba je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je zelo čustvena in sporočilna, saj so

na obrazih, predvsem otroka, moškega in ženske, jasno zarisani izrazi nelagodja in

obupa.

Naslednja risba (prikaz 29) pa je bolj temperamentna in dinamična. Najbrž gre za

občinstvo v kakšni dvorani. Zarisanih je več sedečih figur, na nekaterih lahko

opazimo izraz na obrazu.

Prikaz 29

Občinstvo,

Honore Daumier, ni datirana, Francija, 6, 1 cm x 5, 3 cm, lavirana perorisba,

Karakter linije je v obeh risbah enak. Pravzaprav je Daumier večino risb gradil z

aktivno, dinamično potezo, ki je ekspresivna in hladna. To tudi sovpada s tem, da

je v svojih risbah kritiziral francosko meščansko družbo. Tudi sama tehnika

perorisbe, ki se je je Daumier večinoma posluževal, omejuje karakter linije, saj je

linija, ki nastane s peresom, zelo ostra.

37

3.1.3 Impresionizem

Za obdobje impresionizma je značilno, da so umetniki svoja likovna dela začeli

graditi na podlagi impresije oziroma trenutnega vtisa. Skica postane nepotrebna.58

Razvije se razumevanje, da je barva tista, ki nosi vso resnico izraza.59 Kljub temu

pa so nastajale risbe - hitre »skice«, ki dobijo drug pomen, in sicer postanejo

samostojna umetniška dela. Za impresioniste so bili zanimivi predvsem motivi, ki

izhajajo iz vsakdanjega življenja in ki so trenutni. V času impresionizma sta

ustvarjala Edgar Degas (1834-1917) in Pierre - Auguste Renoir (1841-1919).

Zanju je bila linija osnovno izrazno sredstvo.

Edgar Degas

Umetnik, ki ga uvrščamo med impresioniste predvsem zaradi motivov, ki jih je

ustvarjal, je Edgar Degas (1834-1917). Bil je eden velikih risarjev, njegova

vrhunska dela so gotovo risbe s pastelom, na katerih je upodabljal svet baleta.60

Pogosto je v živo skiciral dogajanja na baletnem odru in risal baletne plesalke v

najrazličnejših pozah. Degas je ostajal zvest tradicionalni risbi.

Risba, ki je nastala v seriji več študij balerin z naslovom Plesalka si ureja svoj

baletni copat, je naslednji primer (prikaz 30).

Prikaz 30

Plesalka si ureja svoj baletni copat, Edgar Degas, 1873, Francija,

33 cm x 24,4 cm, svinčnik in bela kreda

58

John REWALD, Thomas YOSELOFF, Renoir drawings, New York 1946, str. 9. 59



38

Umetnik si je pri risbi pomagal z mrežo. Risba je zelo realistična, kar je bilo tudi

značilno za Degasa. Poza figure je zelo zanimiva, saj ima gledalec občutek,

predvsem zaradi leve roke, kot da balerina komaj drži ravnotežje, naslanja se na

drog in bo vsak trenutek spustila nogo nazaj na tla. To je bil tudi avtorjev namen,

da prikaže hipni trenutek. Figura je zarisana z aktivno in pasivno linijo, saj je tudi

senčil s pomočjo linije; gre za konturno šrafiranje. Te črte je tudi mehko zabrisal.

Linija v risbi je ponekod tanka, skoraj nevidna, predvsem obleka, ki umetniku ni

bila tako pomembna. Ponekod pa je linija debelejša. Z njo je zarisal noge, roke,

pravzaprav pozo figure, medtem ko je zelo debela linija okrog pasu, s čimer

Degas poudari pregib telesa.

Če natančno pogledamo risbo, opazimo, da je določene dele posvetlil z belo

kredo; v kompozicijo je torej vključil tudi igro svetlobe in sence.

Degas pa ni bil natančen le v risbi svinčnika, z izjemno natančnostjo je risal

balerine tudi v tehniki oglja, pastela in krede. Naslednji primer je risba (prikaz 31),

ki prav tako prikazuje trenutni gib. Na risbi z naslovom Baletna plesalka stoji je

umetnik gradil potezo z ogljem. Iskal je igro svetlobe in sence, predvsem je

poudaril s senčenjem zgornji del telesa, svetlobo pa je nakazal z belo kredo.

Prikaz 31

Baletna plesalka stoji, Edgar Degas, 1886-1890,

Francija, oglje in bela kreda,

Karakter linije se navkljub istemu motivu v risbah razlikuje. Risba ki jo je gradil s

svinčnikom (prikaz 30), je dosti bolj nežna pa tudi bolj lirična, kot pa risba, ki jo je

39

gradil z ogljem (prikaz 31). V tej risbi je močna, izrazna, predvsem pa zelo izrazita

in razgibana linija, zato se delno približuje krokiju. Risba (prikaz 30) vsebuje tudi

bolj disciplinirano in zadržano linijo, najbrž zaradi tega, ker je umetnik v tistih

letih, ko je risba nastala, šele začel upodabljati motiv baletnih plesalk, medtem ko

druga risba (prikaz 31) vsebuje že bolj sproščeno linijo.

V obeh risbah pa se je Degas izkazal za mojstra upodabljanja človeškega telesa v

gibanju.61

Pierre - Auguste Renoir

Umetnik, ki je bil prav tako francoskega rodu, je bil Pierre - Auguste Renoir

(1841-1919). V svojih začetniških delih je predvsem sledil impresionizmu. Nato

se je okrog leta 1883 do 1886 še posebej posvetil ustvarjanju ženskih teles

(kopalke).62 V tistih delih opazimo, kako se oddalji od impresionizma. V svojih

likovnih delih je prikazoval predvsem srečne trenutke vsakdanjega življenja. V

njegovih risbah pogosto zasledimo ženske figure. »Poveličeval je telo in polnost

oblik.«63

Ustvaril je kar nekaj risb in ena izmed njih je risba kopalke, ki svoje telo obrača

stran od gledalca (prikaz 32). To risbo je gradil z več zaporednimi linijami in z

njimi zaobkroževal formo. Linije kljub razdrobljenosti občutimo kot celoto. Prav

zato, ker je Renoir gradil linije drugo poleg druge, je risba čista in jasna. Linija, s

katero je grajena figura, je aktivna pa tudi dokaj klasična, saj se predvsem posveča

zunanjim robovom figure.

Na risbi pa je zanimivo, da umetnik ženski ni zarisal stopal. Linija je po stegnih še

debela, nato pa je do gležnjev vedno bolj ozka in tam tudi izgine. To lahko

razumemo na več načinov: ali se umetniku ni zdelo pomembno dokončati nog ali

ni vedel, kako jih dokončati, ali pa jih ni dokončal, ker sicer figura ne bi bila

najbolje umeščena v format.

61

http://www.decorart.si/slo/slike/avtorji/1082 62


ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 481.

40

Prikaz 32

Stoječa kopalka, Pierre Auguste Renoir, 1890,

Francija, 26,1 cm x 13,9 cm, svinčnik

Te risbe so za Renoirja pomenile nekakšen prehod ali začetek drugačnega

razmišljanja, drugačnega dojemanja risbe, predvsem pa postane linija nov medij

zanj. V risbo vedno bolj vključuje črno in belo kredo pa tudi razne barve kred.64

In tako je združil harmonijo volumna in barve.65

Ena njegovih risb je posebna in zanimiva predvsem zaradi barve pa tudi zato, ker

umetnik tudi tukaj ni do konca zarisal nog (prikaz 33).

Najbrž jih je zopet izpustil, ker mu je kompozicijsko bolj ustrezalo. Ženska na tej

risbi ima obrnjeno telo proti gledalcu, glavo obrača stran, zato je obraz zarisan v

profilu. Mlada ženska si poskuša z rokami sramežljivo prekriti dele telesa.

Umetnik je figuro obrisal s črno kredo, volumne pa je prikazal z belo in rdečo

kredo. Zanimivo je, da je risbo oziroma volumen figure gradil, kot impresionist, s

kratkimi potezami (prikaz 34).

Poteze je nanašal drugo ob drugi in drugo preko druge. Zarisna figura zaradi tega

deluje bolj živo. Črna kontura, s katero je zarisal zunanje robove, dele figure, nas,

kakor pri prejšnji risbi, bolj spominja na klasično linijo.

64


John REWALD, Thomas YOSELOFF, Renoir drawings, New York 1946, str. 14.

41

Prikaz 34 Detajl stoječe gole ženske, Pierre Auguste Renoir, ni datirana, Francija,37,3 cm x 29,8 cm, črna, rdeča in bela kreda

Prikaz 33 Stoječa gola ženska, Pierre Auguste Renoir, ni datirana, Francija,37,3 cm x 29,8 cm, črna, rdeča in bela kreda, Karakter linije je v obeh risbah enak: disciplinirana, klasična linija, ki deluje

izrazito mehko in nežno. Takšne so najbrž bile tudi ženske, ki jih je risal.

3.1.4 Postimpresionizem

Postimpresionizem je bilo obdobje zadnjih dveh desetletij 19. stoletja. Je mejnik

med tradicionalno in moderno umetnostjo, saj so umetniki raziskovali značilnosti

impresionizma in iskali nove izrazne poti. Umetniki so vedno bolj iskali svoj

lasten izraz v risbi, zato so s svojimi deli vplivali na razvoj umetnosti 20. stoletja.

Postimpresionist je bil tudi Vincent van Gogh (1835-1890).

Vincent Van Gogh

Vincent Van Gogh (1853-1890) je bil eden od umetnikov, ki je imel zelo

svojevrsten način izražanja. V svojih risbah je stopnjeval moč in sposobnost linije,

da je tvorila prostor. Od njegovih del dalje se je umetnost obrnila.66

Eden pomembnih motivov, ki mu je posvečal posebno pozornost, je bilo življenje

kmetov in delavcev. Za njegova slikarska in risarska likovna dela je značilno, da

jih je gradil s pretrganimi potezami.

Risba, iz katere lahko razberemo Van Goghov način ustvarjanja, je tudi risba z

naslovom Pianistka in violinist (prikaz 35).

66


42

Prikaz 35

Pianistka in violinist,

Vincent Van Gogh, 1887, Nizozemska, ni podatkov, svinčnik,

Risba prikazuje dve figuri - glasbenika. Celotno risbo je gradil z različnimi

črticami (debelejše, tanjše, svetle, temne). Linije bi lahko poimenovali strukturne

linije, saj črtice opisujejo robove posameznih planov. Gre za pasivne linije, saj z

njimi umetniki ustvarjajo tonske vrednosti.67

V njegovih risbah pogosto zasledimo motiv ženske figure. V začetnih letih so bile

bolj izrisane, natančne, v zadnjih letih ustvarjanja pa so risbe človeške figure že

postajale bolj sproščene. Med njimi je tudi naslednja risba (prikaz 36), ženska

figura in osel. Van Gogh je risbo gradil z aktivno linijo, verjetno s hitrimi

potezami, ki se med seboj razlikujejo po debelini. Tokrat ni zarisal detajlov, pač

pa se je posvetil pozi figure. Ta risba je kroki.

Prikaz 36

Ženska in osel, Vincent Van Gogh, 1890,

Nizozemska, ni podatkov, svinčnik

67

Petra VARL, Risba II, Maribor 2006, str. 9.

43

Karakter linije se tudi v teh dveh risbah razlikuje. Linije v risbi (prikaz 35) so

enakomerne, ostre in urejene, karakterno so zaradi tega izjemno hladne, v drugi

van Goghovi risbi (prikaz 36) pa je linija energična in razgibana, kljub temu pa je

mehka in nežna.

3.1.5 Umetnost 20. stoletja

»Umetnost 20. stoletja, sicer tako intelektualistična, ni skušala nikoli omejevati

umetnikovih čustev in strasti, vso tragiko življenja je izražala glasno in krčevito, s

silovitostjo, ki je mejila že skoraj na »vulgarnost«, pa naj je šlo za intimna, osebna

ali splošna, obča čustva.«68

V 20. stoletju sta v umetnikih naraščala notranja napetost in nemir. Želeli so si

sprememb in tako se je začela razvijati moderna umetnost.69 Umetniki so

predvsem želeli s svojimi umetniškimi deli šokirati, zdramiti pa tudi kritizirati.

Značilno pa je, da niso več težili k odslikavanju zunanjega sveta, ampak so se bolj

osredotočili na obliko, kompozicijo in barvo. Gledalca so s tem na neki način

prisilili, da je začel drugače gledati na umetnine. Za prva desetletja 20. stoletja je

značilno, da so se uveljavljale mlade avantgardne skupine, ki so razvijale novo

razumevanje umetnika in njegovih del ter tudi vedno bolj posegale po različnih

materialih in tehnikah. Obstajalo je več teh avantgardnih skupin. Fauvisti so na

primer težili k uporabi čistih, kričečih barv, se izražali z drznimi kompozicijami,

kubisti so razumeli prostor, predmete kot geometrijske oblike, nadrealisti v svoja

dela vključujejo sanje in podzavest. Bilo je še več teh avantgardnih skupin, vsem

pa je skupno, da jih lahko povežemo z ohlapno skupno oznako »ekspresionizem«.

Glavna značilnost ekspresionizma pa je prikazovanje problemov resničnosti in

življenja. Najbolj pa sta na umetnost 20. stoletja vplivala politična napetost in

najprej 1. svetovna vojna, ki je prinesla v ljudi strah in obup, saj sta po svetu

pustošili lakota in smrt. Umetniki so v svoja dela vedno bolj vključevali svoje

občutke, svoja čustva. Tudi 2. svetovna vojna je težko zarezala v potek umetnosti

20. stoletja. Risba je v letih po 1945 prevzela novo pomembnejše mesto. Umetniki

so se fokusirali na risbo samo. Izraznost likovnega umetnika se je močno

individualizirala. Risba ni bila odkrita kot »avtonomna« risba šele sedaj, pač pa je

68

ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 664. 69

Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str 334.

44

postala bolj veljavna kot kdaj koli prej. Pridobila je na svobodi.70 V treh stoletjih

po 2. svetovni vojni pa so poleg umetnikov bistvenega pomena tudi umetniške

razstave, galerije in muzeji, saj pomagajo pri širjenju umetniških novosti in pri

njihovi uveljavitvi, tudi uveljavitvi risbe.

Gustav Klimt

Prefinjeni, skrivnostni portretist in mogočni risar erotičnih in hkrati nežnih

ženskih aktov je bil prav gotovo Gustav Klimt (1862-1918).71 Avstrijski slikar, ki

ga zgodovinarji uvrščajo v obdobje art nouveau, ko je v umetnosti prevladoval

samozavestni odnos do stvari. Svojo umetniško pot je začel kot dekorator. Nekaj

let pred smrtjo pa se je začel »nagibati k avantgardnim ekspresionističnim

smerem«72. Bil je eden tistih umetnikov, ki so častili ženske, zato so mu te tudi

pogosto služile kot motiv za slike pa tudi risbe.

Za njegova dela je značilno, da je motive upodabljal dvodimenzionalno, predvsem

pa zasledimo v njegovih likovnih delih poudarek na stilizaciji in zametke

abstrakcije, zato ga lahko uvrščamo tudi med prednike abstraktne umetnosti.

Naredil je ogromno risb, vendar jih ni prodajal, zato je veliko del, za katera

sklepajo, da so njegova, nepodpisanih in nedatiranih.73 Izbrane so tri risbe. S

senzibilno linijo je ustvarjal od najbolj čutnih prek erotičnih do skoraj

»pornografskih« risb.

V istem letu je ustvaril dve risbi (prikaz 37, prikaz 38). Izbrani sta predvsem zaradi

tega, ker se karakterne linije v risbah razlikujejo in tudi zaradi barve.

Prva je študija za sliko Adele Bloch - Bauer (prikaz 37). Adele je bila žena bankirja

in industrialca ter menda skoraj zagotovo Klimtova ljubica.

Risba prikazuje žensko figuro v dolgi obleki. Poleg figure je v kompozicijo

vključil tudi del prostora. Najbolj zanimiva na tej risbi je obleka, ki je zarisana z

več linijami. Ozadje in obleka na risbi delujeta mogočno in sta pomembnejša od

glave, ki niti ni zarisana do konca. Celotna risba vsebuje aktivno linijo, narejeno s

kredo.

70

Walter KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str 337. 71

ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 532. 72 ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 532. 73 Christian M. NEBEHAY, Vienna 1900 : architecture and painting : with 312 illustrations and 47 plans, Dunaj 2000, str. 11.

Naslednja risba je bolj eroti

38). Figura je v ležeč

poudarjena horizontalna kompozicija, ki risbo

umetnik zarisal roke ob telesu,

45

Prikaz 37

Študija za sliko Adele Bloch - Bauer, Gustav Klimt, 1907,

Francija, 44,6 cm x 31 cm, kreda

Naslednja risba je bolj erotična, saj gre za risbo gole ležeče ženske figure (

). Figura je v ležečem položaju. Prav zaradi tega je risba zanimiva, saj je

poudarjena horizontalna kompozicija, ki risbo naredi umirjeno in spokojno

umetnik zarisal roke ob telesu, bi bila risba kompozicijsko bolj dolgo

Prikaz 38

Ležeča gola ženska, Gustav Klimt, 1907,

Francija, 36,9 cm x 55,5 cm, kreda

e ženske figure (prikaz

em položaju. Prav zaradi tega je risba zanimiva, saj je

naredi umirjeno in spokojno. Če bi

kompozicijsko bolj dolgočasna.

46

Linija v risbi (prikaz 37) je bolj valovita, deluje zelo dekorativno, medtem ko je

drugo risbo (prikaz 38) Klimt gradil z dokaj ravnimi linijami, ki jih lahko

imenujemo konture, saj zarisuje bolj zunanje robove delov telesa in so posegi v

notranjost minimalni. Zaradi raznolikosti linije (ponekod valovita, drugod ravna)

nam v risbi oblečene ženske karakterno linija deluje bolj nežno in lirično, medtem

ko je v risbi gole ženske bolj ravna, urejena in deluje bolj hladno. V tej risbi

(prikaz 38) je Klimt uporabil rdečo kredo. Tako barva sicer umirjeno linijo naredi

atraktivnejšo.

Naslednja risba je prav gotovo ena izmed najbolj erotičnih (prikaz 39). Risba gole

ženske figure je nastala leto dni pred avtorjevo smrtjo. Ženski obraz krasi nasmeh.

V risbi je figura, podobno kot v prejšnji, v horizontalni kompoziciji, vendar pa

deluje bolj dinamično. Telo je zarisal s ostrimi, hitrimi in kratkimi potezami.

Prikaz 39

Gola ženska, Gustav Klimt, 1917,

Avstrija, ni podatkov, kreda

Ta risba se od prejšnjih dveh razlikuje po tem, da je dosti bolj izrazna, predvsem

zaradi linije, ki je bolj aktivna in razgibana, zato je po karakterju živahna in

temperamentna.

Zanimiva pa je drznost umetnika, saj je zagotovo za te erotične risbe doživel

ogromno kritik, saj nekateri ljudje niso razumeli, da je njegov izraz le

ekspresiven, spontan in predvsem čustven. Z avtorjem pa je bil povezan Egon

Schiele (1890-1918), saj mu je bil Gustav Klimt velik vzornik, v njem je »videl

svojega duhovnega očeta«.74

74

Serge SABARSKY, Nina PIRNAT ŠPAHIČ, Egon Schiele: Risbe in akvareli, Ljubljana 1997, str. 15.

47

Egon Schiele

Egon Schiele (1890-1918), avstrijski slikar in izjemen risar. Študiral je na

dunajski akademiji, kjer je pokazal nadarjenost za risanje in nagnjenost do

ekspresionizma.75

Nina Pirnat Špahič je odlično opisala njega in njegovo delo: »Schiele je bil

obdarjen z nenavadnim, izjemnim talentom, dosegel je visoko tehnično veščino

ter se razvil v virtuoznega risarja in kolorista svojske občutljivosti. V raziskovanju

zmožnosti in notranjih pravil črte, barve in oblike je ustvaril pomemben korpus

erotične figuralike z nepreglednim številom aktov, tako ženskih kot moških, v

najrazličnejših kompozicijskih različicah, pri katerih fascinira neposrednost in

telesna prisotnost, ujeta v vrtinec energije in čustev.«76

Egon Schiele je bil umetnik, ki je živel od svojih risb. Bil je obseden s smrtjo,

minljivostjo in propadanjem, zato v njegovih risbah ne najdemo veselja. Najbrž je

to povezano s tragično smrtjo njegovega očeta, ki je umetnika kot 15-letnega

dečka zelo prizadela in zaznamovala. V likovnem delu se je torej izrazil tako, kot

je čutil. V svojih risbah se je posvetil predvsem izrazu.77 Predvsem pa so erotični

motivi bili tisti, ki so prevladovali v njegovih umetniških delih. Izbrane so tri

njegove risbe.

Motivno najbolj zanimiva je risba, na kateri je tudi avtoportret umetnika (prikaz

40). Upodobljeni so model, ki se gleda v ogledalo, njegova podoba v ogledalu in

umetnikova podoba v ogledalu. Umetnik je sam sebe upodobil zelo resnega, s

poudarjenimi očmi, nagubanim čelom, kar simbolizira razmišljanje, napetost v

čustvih, lahko tudi jezo. Oči na obrazu mladenke so prav tako poudarjene, ampak

niso tako na široko odprte, delujejo omamljeno.

Schiele je v tej risbi na neki način ustvaril naraščajočo diagonalno kompozicijo: v

ozadju avtor v ogledalu, nato odsev modela v ogledalu in nazadnje še model.

75

ur. Irena TRENC FRELIH, Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 576. 76

Serge SABARSKY, Nina PIRNAT ŠPAHIČ, Egon Schiele: Risbe in akvareli, Ljubljana 1997, str. 7. 77


Risbo je gradil z aktivno linijo v tehniki svin

zelo jasne in čiste. Oglata linija natan

karakterju umirjena in urejena.

Gledalec v risbi ne razbere takoj, da sta narisani pravzaprav le dve razli

V risbo se mora poglobiti, da dojame, da je umetnik vklju

zarisal svoj avtoportret.

Risba, ki je predstavljena kot naslednja

moškega in žensko med plesom. Ženska se moškega oklepa, medtem ko moški z

eno roko drži njeno

kompozicijo, ki že sama po sebi izraža aktivnost, je umetnik z linijo še poudaril.

48

Risbo je gradil z aktivno linijo v tehniki svinčnika, posledično so linije zaradi tega

iste. Oglata linija natančno zarisuje figuro, zaradi tega je po

karakterju umirjena in urejena.

Prikaz 40

Umetnik in model pred ogledalom, Egon Schiele, 1910,

Avstrija, 55,2 cm x 35, 3 cm, svinčnik

Gledalec v risbi ne razbere takoj, da sta narisani pravzaprav le dve razli

poglobiti, da dojame, da je umetnik vključil ogledalo in da je

zarisal svoj avtoportret.

i je predstavljena kot naslednja, prikazuje dve figuri v gibanju (


njeno telo, drugo roko pa ima dvignjeno v zrak. Navpi

, ki že sama po sebi izraža aktivnost, je umetnik z linijo še poudaril.

Prikaz 41

Par, Egon Schiele, 1914,

Avstrija, 47,9 cm x 32,4 cm, svinčnik

no so linije zaradi tega

no zarisuje figuro, zaradi tega je po

Gledalec v risbi ne razbere takoj, da sta narisani pravzaprav le dve različni osebi.

čil ogledalo in da je

, prikazuje dve figuri v gibanju (prikaz 41),


pa ima dvignjeno v zrak. Navpično

, ki že sama po sebi izraža aktivnost, je umetnik z linijo še poudaril.

49

Ta risba (prikaz 41) je že dosti bolj sproščena kot prejšnja (prikaz 40), zato je

karakterno tudi bolj izrazna, živahna in razgibana.

Risba fascinira predvsem zaradi tega, ker je avtor s hitrimi potezami zarisal pozi

figure v nekem momentu in spominja na kroki.

Zadnja predstavljena risba pa je nastala v letu, ko je umetnik umrl (prikaz 42). Gre

za s čustvi nabito risbo, ki prikazuje objem dveh deklet, ki na svojih obrazih

izražata žalost. Po tej risbi lahko sklepamo, da je umetnik v zadnjih obdobjih

svojega ustvarjanja začel opuščati risbo z oglato linijo. Posebna pa je tudi zaradi

tega, ker je ni gradil s svinčnikom, ampak z ogljem. Kljub spremembi risarske

tehnike je še vedno ohranil čisto in jasno linijo, ki pa je tokrat po karakterju,

zaradi valovitosti, izjemno nežna in mehka.

Prikaz 42

Dve dekleti v objemu, Egon Schiele, 1918,

Avstrija, 44,4 cm x 28,6 cm, oglje Oskar Kokoschka

Gustav Klimt pa je s svojimi deli vplival še na enega avstrijskega umetnika, in

sicer na Oscarja Kokoschko (1886-1980), izjemnega ekpresionističnega slikarja,

risarja, grafika, ilustratorja, celo pisatelja. Preživel je obe svetovni vojni, ki sta ga,

kakor vse umetnike, izredno zaznamovali. V svoja dela je zato pogosto poskušal

ujeti tesnobo, žalost in jezo. Predvsem pa ga poznamo po tem, da je bil mojster

portretov. Izbrane so tri njegove risbe.

50

Prva risba je risba moške figure (prikaz 43). Gre za risbo stoječega moškega akta.

Grajena je z aktivno linijo v tehniki svinčnika. Predvsem gre za oglate linije, ki

so za avtorjev način izražanja tudi značilne. Figura na risbi deluje izjemno

statično. Risba deluje bolj trdo in nesproščeno. Zanimivo je to, da umetnik na

določenih delih risbe linije ni dokončal, in postane naloga gledalca, da jo miselno

konča.

Prikaz 43

Stoječ moški akt, Oskar Kokoschka, 1907,

Avstrija, 45 cm x 31,5 cm, svinčnik Na naslednji izbrani risbi je čepeča ženska figura (prikaz 44). Zarisana figura ima

na obrazu resen izraz. Risba je grajena z več potezami, ki zaobkrožujejo dele

telesa. Ni zarisan le obris, pač pa tudi prostorski plani figure. Umetnik je risbo

zarisal s hitrimi, kratkimi potezami. Nastala je 29 let kasneje kot prejšnja risba

(prikaz 43) in je že dosti bolj sproščena.

Prikaz 44

Čepeča ženska, Oskar Kokoschka,

1936, Avstrija, 43,4 cm x 35,2 cm, svinčnik

51

V zadnjih letih svojega življenja je avtor ustvaril še bolj impulzivne risbe. Ena

izmed njih je študija za sliko »Time, Gentlemen Please« (prikaz 45). Risba je

zanimiva predvsem zato, ker gre na njej za prekinjeno linijo. Zanjo je značilno, da

ustvari odprto formo in omogoča pretok med pozitivnim in negativnim

prostorom.78 Risba je bila narejena s hitrimi, nemirnimi potezami v tehniki tuša.

Prikaz 45

Študija za sliko »Time, Gentlemen Please«, Oskar Kokoschka, 1971, Švica, 32 cm x 24 cm, tuš

Vse tri risbe se po karakterju linije med seboj razlikujejo. Lepo prikazujejo

umetnikovo zorenje v risbi. Začetne risbe (prikaz 43) so bile grajene z bolj

natančnimi, čistimi in jasnimi potezami, in je linija po karakterju še zelo umirjena

in zadržana. Kasneje se je že bolj sprostil (prikaz 44), zato je karakterno linija v teh

risbah že bolj živahna, ampak še vedno urejena. V zadnjih letih njegovega

življenja pa so nastajale tudi risbe (prikaz 45), v katerih je linija karakterno najbolj

temperamentna, energična in zelo dinamična.

Henri Matisse

Eden najpomembnejših in največjih umetnikov 20. stoletja je bil francoski

umetnik Henri Matisse (1869-1954). Najprej je študiral pravo, ampak je pozneje

ugotovil, da je umetnost tista, ki ga bolj navdušuje in osvobaja. Hitro je usvojil

znanje in izkazal poseben talent, ki so ga mnogi opazili. Predvsem ga je prevzela

barva in ga zanesla med avantgardne skupine. Spadal je v moderni slog, in sicer 78

Petra VARL, Risba II, Maribor 2006, str. 11.

52

avantgardno skupino fauvistov, za katere je značilna predvsem uporaba čistih,

kričečih barv, drzne kompozicije in odebeljeni obrisi. Ugotovil je, da v umetnosti

ni potrebe, da bi posnemal naravo.

Poleg barvitih in živih slik pa je ustvaril še ogromno število risb. Risba Matissu ni

pomenila le vaje, ampak mu je bila pomemben način izražanja lastnih čustev in

razmišljanja.79 Linija v risbi je bila zanj najčistejša in najbolj direkten prevod

njegovih čustev.80 Pravil je, da je svoji roki zaupal risanje, ker jo je treniral, da mu

služi, ampak ji nikoli ni dovolil preglasiti njegovih čustev.81

Pri ustvarjanju risbe je poskusil različne načine, vedno pa je iskal odnose med

človeško figuro in prostorom, ki jo obdaja. Izbrane so tri risbe, ki jih je umetnik

ustvaril v tehniki tuša.

Prva pomembna risba je risba gole ženske (prikaz 46). Uvrščajo jo med skupino

risb, ki so nastale v letih 1935 in 1937.82

Najprej zagotovo opazimo žensko figuro; gre za golo žensko, ki je zelo erotična.

Najpomembnejši pa je kontrast figure in dekorativnega prostora, ki figuro obdaja.

Figura postane umetniški objekt, deluje kot del prostora.

Prikaz 46

Naslanjajoča gola ženska v ateljeju, Henri Matisse, 1935,

Francija, 45,1 cm x 56, 8 cm, perorisba s tušem

Zanimivo v tej risbi je predvsem to, kako je avtor vpletel vanjo model, odsev

modela v ogledalu, model, upodobljen na listu umetnika (risba v risbi), ter

nazadnje še umetnikovo roko in pero, ki zarisuje. Gre za nekakšno arabesko.

79

John ELDERFIELD, The drawings of Henri Matisse, New York 1984, str. 11. 80



John ELDERFIELD, The drawings of Henri Matisse, New York 1984, str. 270.

53

Nekaj let pozneje, ko je Matisse še naprej raziskoval linijo, pa je nastal naslednji

sklop risb, in sicer s čopičem, zopet v tehniki tuša. Ena izmed njih je tudi

naslednja risba (prikaz 47).

V njej spet gre za zanimivo igro med prostorom in figuro: praprot na levi strani

risbe kot protiutež figuri in sadju na desni strani. Zanimivi pa so predvsem

kontrast med debelimi linijami, ki zarisujejo praprot, levi del risbe, ki zaradi tega

deluje temnejši, in ozadje, podlaga, ki proseva in je tako desna stran risbe

svetlejša.83 Zanimiva je raznolika debelina linije, ki ponekod že skoraj deluje kot

ploskev.

Prikaz 47

Kompozicija s stoječo golo figuro in črno praprotjo, Henri Matisse, 1948,

Francija, 105 cm x 75 cm, tuš in čopič

Dve leti pred smrtjo je Matisse ustvaril še zadnjo serijo risb s tušem, na katerih je

raziskoval predvsem figuro. Kot v celotni seriji se je tudi v tej risbi osredotočil na

raziskovanje poz akrobatov (prikaz 48). Poleg teh risb v tehniki tuša je naredil tudi

ogromno kolažev na to motiviko.84 Umetniku je bila tokrat pomembna edino

figura in njena poza. Zaradi tega je kompozicija izredno zračna. Fascinantno je to,

da mu je uspelo z nekaj potezami zarisati stilizirano žensko figuro, ki je v

zanimivi pozi in deluje energično. Tudi to risbo bi lahko imenovali kroki.

83



Tudi v Matissovih risbah vidimo prehod, zorenje v risbi, kako je umetnik v

začetku risal natančno risbo in se posvetil detajlom (

lirična, dekorativna, vendar še bolj umirjena. V naslednji risbi

nastala s čopičem, zaradi tega

Risbo (prikaz 48) pa je

ustvaril čisto in impulzivno, dinami

Pablo Picasso

Največji risar vseh č

prvih avantgard 20. stoletja. Že v ranih letih so odkrili njegov talent, saj je bil

njegov oče učitelj risanja. Od takrat je vse svoje življenje posvetil umetnosti. V

njegovem ustvarjanju pr

njegov nov in neodvisen dodatek.

tudi risbe.

Risb ni nikoli popravljal. Gradil jih je

Včasih je ustvarjal več

so se tako med seboj razlikovale in še vsako od njih

je ravno ta ustvarjalni postopek

največ pozornosti, je bila ženska figura.

85

Walter KOSCHATZKY, 86

Nathaniel HARRIS, Življenje in delo 87

Georges BOUDAILLE,

54

Prikaz 48

Akrobat, Henri Matisse, 1952,

Francija, 105,5 cm x 74,5 cm, tuš in čopič


čno risbo in se posvetil detajlom (prikaz 46). Karakterno je linija

ivna, vendar še bolj umirjena. V naslednji risbi (p

zaradi tega je karakterno izredno mehka, tudi

) pa je umetnik ustvaril z nekaj aktivnimi, hitrimi potezami

isto in impulzivno, dinamično risbo.

isar vseh časov je Pablo Picasso (1881-1973).85 Velja za pobudnika


itelj risanja. Od takrat je vse svoje življenje posvetil umetnosti. V

njegovem ustvarjanju pravzaprav ne najdemo kopije resničnega sveta, ampak

njegov nov in neodvisen dodatek.86 Med pomembna umetniška dela prištevamo

Risb ni nikoli popravljal. Gradil jih je drugo za drugo, dokler ni bil zadovoljen.

asih je ustvarjal večkrat isti motiv, ker je iskal različne pristope k risbi.

so se tako med seboj razlikovale in še vsako od njih je skrbno datiral.

je ravno ta ustvarjalni postopek izredno zanimiv. Večni motiv, ki mu je

je bila ženska figura.

KOSCHATZKY, Die Kunst der Zeichnung, Herrsching 1990, str. 335.Življenje in delo - Pablo Picasso, Ljubljana 1996, str. 4.

Georges BOUDAILLE, The drawings of Pablo Picasso, Anglija1988, str. 17.


arakterno je linija

prikaz 47) je linija

izredno mehka, tudi bolj živahna.

ustvaril z nekaj aktivnimi, hitrimi potezami ter tako

elja za pobudnika


itelj risanja. Od takrat je vse svoje življenje posvetil umetnosti. V

čnega sveta, ampak

Med pomembna umetniška dela prištevamo

za drugo, dokler ni bil zadovoljen.

ne pristope k risbi.87 Risbe

skrbno datiral. Pravzaprav

i mu je posvečal

, Herrsching 1990, str. 335.

Anglija1988, str. 17.

55

»V Picassovem življenju so bile ženske in umetnost neločljivo povezane.«88 V

opusu njegovega ustvarjanja zaznamo različne pristope, ali če se drugače izrazim,

raznolike izraze v risbi.

Njegove začetne risbe so bile še bolj natančne. Izpostavljena bo risba študije

matere z otrokom (prikaz 49).

Risba prikazuje mater, ki svojo glavo obrača proti otroku, ki ga drži v rokah.

Otrok jo z roko boža po obrazu. Risba zagotovo ni končana, najbrž to tudi ni bil

Picassov namen. V njej je raziskoval položaj figure, predvsem pa položaj prstov

na rokah. Linija, ki jo je zarisal, je aktivna, ampak ponekod prehaja tudi v

medialno linijo. Ženski obraz je zato izjemno realističen in voluminozen.

Prikaz 49

Mati in otrok, Pablo Picasso,1904,

Francija, 36 cm x 26 cm, voščenka V naslednjem obdobju, poleti 1910, se je Picasso posvetil kubizmu. Po tem ga

tudi najbolj poznamo, saj je bil poleg Georgesoma Braqua (1882- 963) najbolj

zaslužen za razvoj te umetniške smeri. Najprej je figure gradil s pomočjo

geometrijskih oblik, zato so delovale kot oglati kipi iz lesa. Nato jih je vedno bolj

razrezoval v geometrijske plane. Predmet je razkrojil in ga stopil s prostorom.

88

Nathaniel HARRIS, Življenje in delo - Pablo Picasso, Ljubljana 1996, str. 3.

56

Naslednjo risbo uvrščamo v kubizem (prikaz 50). Figura ženske je sestavljena iz

ravnih in polkrožnih linij. Linija po večini s svojim gibanjem omejuje ploskev.

Ploskve pa so zgrajene iz linij in te lahko poimenujemo strukturne linije, saj črte

opisujejo robove posameznih planov. V risbi pa zaznamo tudi nekakšno igro,

kontrast med ozadjem, ki ponekod izstopa, in zarisanimi ploskvami, potezami.

Figura je najbrž upodobljena od zadaj, vendar zgornji del telesa obrača proti

gledalcu. Za določene oblike lahko sklepamo, kaj predstavljajo.

Prikaz 50

Gola ženska, Pablo Picasso, 1912,

30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik

Na zgornjem delu risbe zaznamo oblike, ki bi lahko predstavljale prsi (prikaz 51).

na spodnjem pa so oblike, ki spominjajo na zadnjico in noge (prikaz 52). Kljub

temu da lahko določene dele z malo domišljije razberemo iz risbe, je risba

abstrahirana.

Prikaz 51 Prikaz 52 Detajla risbe Gola ženska, Detajla risbe Gola ženska,

Pablo Picasso, 1912, Pablo Picasso, 1912, 30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik 30,7 cm x 18, 7 cm, tuš in svinčnik

57

V naslednjem obdobju, predvsem po 1. svetovni vojni, se je umetnik po kubistični

disciplini sprostil, ustvarjal dela v čistem linearnem izrazu. V tem času je

predvsem ustvarjal motive vojne ter v svojih delih kritiziral in izražal odpor do

nasilja. Nekaj let po vojni je ustvarjal v motiviki, ki na nekaterih risbah tudi

humorno prikazuje željo in sanje po miru in kritiko vojni. Seveda pa v vseh teh

letih ni opustil risanja ženskega telesa.

Izrazito linijska risba je tudi risba ženske figure (prikaz 53). Nastala je v seriji študij

sedeče ženske figure. Risbo je gradil s peresom v tehniki tuša. Zarisana je sedeča

gola ženska figura s prekrižanimi nogami in brez glave. Risba je izredno čista in

jasna, gradil jo je z aktivno linijo.

Prikaz 53

Sedeča gola ženska, Pablo Picasso, 1941,

27 cm x 21 cm, pero in tuš

Linija v risbi (prikaz 49) je po karakterju mehka in umirjena, še zelo zadržana. V

risbi (prikaz 50) je linija oglata, razgibana in disciplinirana, zaradi tega deluje

izjemno hladno in agresivno, medtem ko je v risbi (prikaz 53) linija karakterno že

zelo sproščena, kljub temu pa je nežna in urejena.

V zadnjih letih življenja, zadnjih deset let, pa je Picasso preizkušal še več

različnih tehnik. V tistih risbah je dajal prednost predvsem trem motivom. Prvi je

motiv kadilcev, kjer gre za risbe obrazov ljudi, ki jih je videl v kavarnah.

Predvsem se je osredotočil na njihove izraze, srečne, razmišljujoče … Drugi

pomemben motiv so bili mušketirji, tretji pa erotični prizori.

58

Pablo Picasso je doživel zelo lepo starost. Zapustil nam je ogromno, menda več

kot dvajset tisoč umetniških del, ki so še danes navdih, inspiracija in vzor mnogim

umetnikom.

Podrobneje so bile predstavljene risbe tujih umetnikov, vendar moramo omeniti,

da imamo tudi Slovenci v svoji zgodovini mnogo umetnikov, ki jih poznamo tudi

kot izjemne risarje in ki s svojimi deli prav tako pomembno vplivajo na razvoj

risbe.

Risba 20. stoletja na Slovenskem

Na Slovenskem se je risba v 20. stoletju vedno bolj uveljavljala. Ni imela več le

vlogo skice, ampak so umetniki vedno bolj ustvarjali samostojna umetniška dela.

Vlogo skice pa je prevzela fotografija. Izredno pomemben umetnik 20. stoletja na

Slovenskem je bil Matej Sternen (1870-1949), ki je svoje risbe, kakor mnogi tuji

umetniki, posvečal študiji ženskega akta.89 Bil pa ni le dober umetnik, ampak tudi

odličen učitelj. Naslednji zelo pomemben umetnik, ki ga je potrebno omeniti, saj

ga marsikdo ne pozna, je Sternenov učenec Božidar Ted Kramolc (1922), ki je do

leta 1945 ustvarjal v Sloveniji, nato pa zaradi groženj komunističnih oblasti

zapustil rodni kraj in se preselil v Kanado, kjer še danes ustvarja.90 Ustvarja

odlične risbe (prikaz 54) motiva figuralike in avtoportretov. Kramolc pa ni bil edini,

ki so ga vojne razmere močno prizadele. Vojna je takrat mnogo slovenskih

umetnikov »porinila« v obup in vplivala na njihova dela. Sem lahko uvrščamo

tudi risbe Marijana Tršarja (1922), ki so nastale v taborišču Gonars, Zorana

Mušiča (1909-2005), ki so nastale v Dachau, in risbe Marija Preglja (1913-1967)

iz nemškega in italijanskega vojnega ujetništva. Pomembni risarji samostojne

risbe so bili tudi Božidar Jakac (1899-1989), zanj so značilni predvsem portreti,

Nikolaj Pirnat (1903-1948), čigar pomemben motiv je bil prikaz vsakdanjega

življenja, Franc Mihelič (1907-1998), ki je upodabljal ženske akte, najbolj pa ga

poznamo po ekspresivnih fantastičnih risbah … Slovenskih umetnikov je še

ogromno, izpostavljeni so le nekateri.

89

Špelca ČOPIČ, Nadja ZGONIK, Anica CEVC, Risba, Enciklopedija Slovenije 10, (Voglar. D. ur.) Ljubljana 1996, str. 239. 90

Pismo umetnika Božidarja Teda Kramolca, naslovljeno name, Toronto, 23. februarja 2009.

59

Prikaz 54

The end of Summer,

Ted Kramolc,1995, Toronto, 13 cm x 21 cm, flomaster

Če povzamemo, se je umetnost risbe skozi zgodovino zelo spreminjala. Nastajala

je preko različnih umetnikov. Vsaka risba je edinstvena, prav tako imajo linije, ki

jo tvorijo, svoje značilnosti in svoj karakter. Karakter linije v risbi se ne razlikuje

le od umetnika do umetnika, ki določeno risbo gradi, pač pa se tudi znotraj risb

nekega likovnega umetnika pojavljajo različni karakterji linije. Večina umetnikov

namreč skozi leta ustvarjanja doživlja spremembe in v risbah prehaja od

umirjenih, zadržanih linij v sproščeno in dinamično linijo. To lahko razberemo

predvsem iz risb Degasa, Van Gogha, Kokoschke, Matissa in Picassa. Časovno je

določeno umetnostno obdobje ponekod vplivalo na izraz v risbi, ne pa neposredno

na karakter linije. Na karakter linije pa vpliva tudi to, ali je umetnik risbo gradil z

ravnimi ali valovitimi potezami. Predvsem opazimo to v risbah Klimta, Schileja,

tudi Kokoschke. Karakter linije pa je odvisen tudi od tega, na kakšen način želi

umetnik prikazati določen motiv. Likovni umetniki s skrbno natančnostjo

povezujejo motiv z linijo, ki jo uporabljajo. Ugotavljamo torej, da umetniki skoraj

vedno težijo k temu, da za risbo uporabijo takšen karakter linije, ki ga lahko na

neki način povežemo s karakterjem resnične osebe, ki je umetniku služila kot

model. Takšna sta na primer Renoir in Delacroix pa tudi Daumier, ki je risbe

gradil s hladnim in ostrim karakterjem linije, kar lahko povežemo z njegovim

motivom, ki prikazuje nezadovoljstvo nad meščansko družbo. Tudi risarska

tehnika lahko vpliva na karakter linije, kar opazimo na primer tudi v risbah

Delacroixa in tudi Matissa. Sicer je vse predstavljene risbe gradil s tušem, vendar

je ponekod za nanos uporabil pero, ponekod pa čopič. Tudi to je pripomoglo k

raznolikosti karakterja linije v njegovih risbah.

60

Risbo je torej potrebno graditi tako, da z linijo poudariš motiv. Pomembno pa je

tudi, da v risbo vključiš občutke in čustva. Za to poglavje so bili izbrani

pomembni, znani likovni umetniki, ki so imeli raznolik način izražanja in so tako

s svojimi deli vplivali na razvoj risbe. Predvsem pa večina teh izbranih risb

vsebuje aktivno linijo in (ali) se s svojo izraznostjo delno približujejo krokiju ali

pa so krokiji.

Izredno pomembno vlogo v mojem diplomskem delu in v moji risbi pa ima tudi

barva. Zato jo bom raziskovala v naslednjem poglavju.

61

4. BARVA V RISBI

4.1 Likovni element barva

»Barva je čutna zaznava, ki jo povzročajo svetlobni dražljaji, katere sprejemajo

vidni organi in ki glede na različna psihološka izhodišča estetsko različno

učinkuje.«91

Tako je strokovno zapisano v leksikonu Likovna umetnost, kaj je barva. Bolj

poetično, kaj je barva, pa je zapisal Johannes Itten v svoji knjigi Umetnost barve:

»Barve so življenje, kajti svet brez barv bi bil videti mrtev.«92

Barve nastanejo kot posledica svetlobnega valovanja. To je brezbarvno in tako

zaznava barve nastane samo v naših možganih in naših očeh. Barve razvrščamo v

barvne kroge, piramide … Najbolj znan in najbolj preprost je osnovni

dvanajstdelni barvni krog (prikaz 55). Primarne barve so razvrščene v

enakostranični trikotnik. Rumena je zgoraj, spodaj levo je modra, spodaj desno

pa rdeča. Okrog trikotnika je narejen šestkotnik, ki med trikotnikom in

šestkotnikom zarisuje še tri trikotnike, ki so zapolnjeni s sekundarnimi barvami.

Okrog šestkotnika je zarisan še kolobar kroga in je razdeljen na dvanajst enako

velikih kosov. Barve v krogu si sledijo v enakem zaporedju kot v mavrici.

Zelo pomembno za razumevanje in uporabo barv pa je poznavanje barvnih

kontrastov. Poznamo jih sedem (kontrast barve k barvi, svetlo-temni, toplo-hladni,

komplementarni, simultani kontrast, kontrast kvalitet in kontrast količin). Vsak je

pomemben in po svoje zanimiv.

Prikaz 55

Dvanajstdelni barvni krog

91

ur. Stane BERNIK, Barva, Leksikon likovna umetnost, Ljubljana 1979, str. 32. 92

Johannes ITTEN, Umetnost barve, Jesenice 1999, str. 8.

62

Zelo pomembno za razumevanje in uporabo barv pa je poznavanje barvnih

kontrastov. Poznamo jih sedem (kontrast barve k barvi, svetlo-temni, toplo-hladni,

komplementarni, simultani kontrast, kontrast kvalitet in kontrast količin). Vsak je

pomemben in po svoje zanimiv.

Barve pa delimo tudi na tople, hladne, komplementarne, svetle in temne. Sama

barva pa potrebuje neko omejitev, in sicer zapolnjuje obliko in jo lahko zaradi

svojih značilnosti tudi spreminja. »Barva lahko s svojim sevanjem povzroči, da se

meje med obliko in njeno okolico zabrišejo, to pa je seveda odvisno tudi od

njenega ozadja.«93 Johannes Itten je bil mnenja, da obstajajo poleg treh primarnih

barv tudi tri osnovne oblike: kvadrat je povezal z rdečo barvo, trikotnik z rumeno

in krog z modro. Povezal pa je tudi sekundarne barve z oblikami. Vijolična naj bi

imela obliko ovala, ker je mešanica med modro in rdečo (krog in kvadrat).

Oranžna naj bi imela obliko trapeza, ker je med rumeno in rdečo (trikotnik in

kvadrat). Zeleni pa je prisodil obliko, sestavljeno iz treh lokov, ker je mešanica

rumene in modre (trikotnik in krog).94

Barva ima dva glavna učinka: fizičnega in psihičnega. Gledalec ob pogledu na

barvo občuti razne fizične občutke (pomiritev, žalost, veselje, energijo …).

Močneje pritegnejo tople barve. Rdeča gledalca privlači, rumena ne dovoljuje

predolgega gledanja vanjo, modra in zelena delujta pomirjujoče. Ti fizični občutki

so trenutni in ne puščajo vtisa, saj človek na te občutke pozabi, ko se oko obrne

stran od barve. Zgodi pa se tudi, da občutek prodre globlje in se razvije v

doživetje. Takrat pa govorimo o psihičnem učinku, saj barva prispe do duše. 95Zato lahko sklepamo, da skriva barva v sebi ogromno moč. Itten pravi: »Barve

so žareča moč, so energija, ki na nas učinkujejo pozitivno ali pa negativno, ne

glede na to, ali se tega zavedamo ali ne.«96 Torej obstaja mnogo zakonitosti, ki jih

pri ustvarjanju upoštevamo, nujno potrebno pa je pri uporabi barve zaupati tudi

svojemu občutku in doživljanju. Leonardo da Vinci naj bi v svojem Traktatu o

93



Marijan TRŠAR , Zbrani likovno teoretski spisi Vasilija KANDINSKEGA, Od točke do slike, Ljubljana 1985, str. 63. 96

Johannes ITTEN, Umetnost barve, Jesenice 1999, str. 12.

63

slikarstvu dejal: »Če boš pustil, da te pri ustvarjanju vodijo pravila, ne boš ničesar

ustvaril, le zmedo boš naredil v svojih slikah.«97

Na kratko so bile opredeljene glavne značilnosti barve, ki je glavna in osnovna

likovna prvina slikarstva. V nadaljevanju pa bo raziskovano, kakšna je vloga

barve v risbi in posredno tudi v mojem diplomskem delu.

4.2 Barva v risbi

Linija in barva sta bila dolgo dva popolnoma nezdružljiva sovražnika.98 Barvne

krede, pastele so uporabljali predvsem tako, da so z njimi risali, gradili linijo.

Niso pa v risbo dodajali barve v obliki ploskev. Vedno bolj pa so se pojavljali

umetniki, ki so ugotavljali, da sta poteza in barva lahko eno. Od takrat se umetniki

pogosto odmikajo od »navadne« enobarvne risbe in, ko se jim zdi potrebno,

vključijo barvo. Eden največjih umetnikov 20. stoletja Henri Matisse se je

pogosto spraševal, kako povezati risbo in barvo, da bosta delovali kot eno.99

Ne le da so danes risbe eno- ali dvobarvne, pač pa tudi večbarvne.

Linija je lahko zelo izrazna, karakterna. V marsikateri risbi ni potrebna barva, da

bi umetnikovo delo bilo še bolj čustveno, da bi ga gledalec videl še bolj doživeto

in z energijo napolnjeno. Včasih je risba sama tako odlična, da umetniku ne

moremo očitati, zakaj ji ni dodal aspekta barve.

Včasih pa se zgodi, da je tudi v risbi potrebna barva. Takrat se pojavlja vprašanje,

če je to še vedno risba ali ni mogoče že slika. Največja razlika med sliko in risbo

je v tem, da v sliki prevladuje likovna prvina barva, v risbi pa prevladuje likovna

prvina linija.

Pri risbi, kjer je vključena barva, gre za to, da linija ustvarja formo, obliko in je

glavna, medtem ko je barva v risbi drugotnega pomena. Kljub temu pa je

pomembno, da se linija ujema z barvo. Če je linija v risbi živahna, polna energije,

mora takšna čustva izražati tudi barva, ki jo nanesemo.

97

Johannes ITTEN, Umetnost barve, Jesenice 1999, str. 95. 98



64

Pogosto umetniki za barvo v risbi uporabljajo akvarelno ali vodeno barvo, saj je

pri nanosu lahko zelo prosojna in se tako lahko laže podredi liniji, ki je, kot že

rečeno, bistvenega pomena v risbi. Tudi sama se pogosto poslužujem tehnike

akvarela in zato bodo v nadaljevanju zapisane osnovne značilnosti te tehnike in

njena uporaba v risbi.

4.3 Akvarel

4.3.1 Opredelitev pojma akvarel

Ime akvarel izhaja iz italijanske besede acquerello in pomeni vodna barva, čeprav

ne moremo posploševati, saj je akvarel le ena od različnih možnosti slikanja z

vodotopnimi barvami; tako obstajajo različne prekrivne barve, gvaš in tempera,

in vse te barve so »vodne barve« (barve na vodni osnovi). Vendar igra voda

pomembnejšo vlogo pri akvarelu kot pri ostalih tehnikah. Za akvarel je značilno,

da pride do izraza podlaga, saj je izredno transparentna tehnika, ki koloritu

zagotavlja visoko svetlostno vrednost. Njegova značilnost leži v pritisku in

zamahu vodenja čopiča. Zaradi transparentnosti je tudi najbolj primerna barva za

risbo.

Za tehniko akvarela je zelo pomembno, da izberemo primerno podlago, in sicer

akvarelni papir, in čopič, ki je namenjen posebej za to tehniko.

Akvarel je bil prisoten že v egipčanski umetnosti, pa tudi Grki in Rimljani so ga

poznali. V srednjem veku so se ga posluževali predvsem Bizantinci. Od takrat pa

se je z akvarelom ukvarjalo vedno več umetnikov. Tako se je akvarel kot tehnika

uveljavil enakovredno ostalim tehnikam.

4.3.2 Tehnika akvarela v risbi

Pogosto se slikarske tehnike povezujejo z risbo. Akvarel je prav tako slikarska

tehnika, lahko jo uporabljamo tudi v risbi. V sami tehniki akvarela je razvidno,

kako se lahko na razne načine uporablja v risbi.

Nanos barve linijsko

� Risba lahko nastane tako, da s čopičem in akvarelno barvo rišemo linije in

ustvarjamo oblike.

65

Nanos barve ploskovno

� Risbo lahko gradimo s trdim risarskim materialom in nato oblike

koloriramo z akvarelom.

� Risba lahko nastane s trdim risarskim materialom, na primer figura, z

akvarelom pa poskušamo zajeti del ozadja, prostor. Torej barva in linija

šele skupaj tvorita celotno risbo.

� Risbo lahko gradimo linijsko s tušem. Še preden je tuš suh, rahlo laviramo

z akvarelno barvo.

Naslednje podpoglavje bo zajemalo opis umetnika, ki je bil izbran zaradi tega, ker

je v večini svojih risb težil k temu, da je ujel z linijo gibanje pa tudi zaradi tega,

ker je v nekatere svoje risbe vključil tudi barvo.

4.4 Risba Augusta Rodina

Auguste Rodin je bil odličen likovni umetnik. Svoje življenje je posvetil

kiparstvu, naredil pa je tudi ogromno risb. Te so pogosto samostojne, ne le skice

za kiparjenje. So risbe, ki ne prikazujejo akademskih poz, marveč sklanjajoče,

stoječe, ležeče ali plesne figure, in risbe, ki so spontane in sproščene. Z njimi

Rodin dokazuje, da je izjemen risar, ne le kipar.

4.4.1 Življenje in delo - risbe

V francoski zgodovini je zelo zanimivo 19. stoletje. Takrat je ustvarjal ta umetnik,

eden največjih kiparjev vseh časov. Rodil se je leta 1840 v Parizu v družini

majhnega uradnika. Ko je bil star pet let, je prvič imel možnost risati. Teta

Therese mu je prinesla črno kredo. Njegove prve risbe so nastajale na ovojni papir

in papirnate vrečke, v katerih je mati prinašala hrano iz trgovine. Najprej je risal

na skrivaj, ko je bil sam, saj se je bal očetovega odziva na svoje početje (oče tega

zagotovo ne bi podpiral). Čutil je takšno potrebo po risbi, da je v jezuitski šoli, ki

jo je obiskoval, med poukom vedno risal. V šoli se je slabo učil, saj je mislil na

ustvarjanje in ker zaradi kratkovidnosti pogosto ni videl na tablo. In tudi zaradi

kratkovidnosti mu je bilo veselje risati, ker je takrat postalo vse veliko, jasno in

razločno. Oče je bil nejevoljen, ker se je fant slabo učil in nikakor ni želel

razumeti, da si Auguste želi na šolo Beaux Arts in da želi postati umetnik. Ker za

66

to šolo ni bilo denarja, je njegova sestra Marie predlagala staršem in Augustu, da

bi obiskoval brezplačno šolo Petite Ecole.

Začel je hoditi na to šolo in se prvič seznanil z različnimi risarskimi tehnikami.

Njegov učitelj je bil Lecoq Boisbaudran, ki je bil tudi kasneje v življenju Augustu

v veliko pomoč in na katerega se je zelo navezal. Učitelj je hitro spoznal fantovo

nadarjenost in mu je že pri petnajstih letih dovolil, da je hodil risat k večernim

uram. Tam je prvič risal človeško telo po živem modelu in od takrat se je

večinoma posvečal temu motivu. Telo mu je pomenilo najžlahtnejšo stvaritev na

svetu.

Že od začetka šolanja na Petite Ecole je imel natrpan urnik. Dva dni na teden je

hodil k večernim uram risat akt, ostale dni je hodil študirat v Louvre, zvečer pa je

risal in ustvarjal po spominu. Risal je vedno boljše. V risbi je bil sproščen, a hkrati

zelo natančen. Ko so ga že tretjič zavrnili na sprejemnih izpitih na Beaux Art, ni

imel druge izbire, kot pa da se je zaposlil kot dekorater, delal okrasno kiparstvo in

nekaj denarja zaslužil. Med delom je, kolikor je imel časa, vedno ustvarjal, skrbno

risal in modeliral. Poleg tega pa se je navdušil tudi nad branjem knjig, in sicer

Danteja, Ovida, Baudelairja in Balzaca. V tistih letih pa se je motivno predvsem

posvečal in dajal prednost raziskovanju in risanju moškega telesa.

Močno pa ga je prizadela smrt sestre Marie, saj je bil nanjo zelo navezan. Čutil se

je krivega za njeno smrt, zato se je odločil, da bo šel v samostan. Tam sploh ni

ustvarjal, dokler mu ni duhovnik pokazal bakrorezov nekega umetnika na temo

Dantejeve Božanske komedije. Takrat ga je »prisilila« njegova notranja želja po

ustvarjanju, da je začel risati risbe in skice, kakor je on sam doživljal Božansko

komedijo. 23-leten je zapustil samostan. Njegov učitelj Lacoq mu je dovolil, da

ustvarja v njegovem ateljeju, v mestu pa si je najel sobo in se tako odselil od

staršev.

Leto 1864 pa je bilo pomembno v njegovem življenju, saj je spoznal Rose Beuret,

s katero sta se skupaj preselila v stanovanje. V eni sobi sta živela, v drugi pa si je

Auguste uredil svoj prvi atelje in s tem uresničil svojo veliko željo. Rose mu je

pogosto pozirala in mu bila gospodinja. Ugotovil je, da je najvišja lepota žensk v

njihovih telesih, zato se je posvetil preučevanju tudi ženske, ne le moške figure.

67

V letih od 1866 do 1876 je sebe in Rose preživljal kot dekorator pri kiparju

Albertu Ernestu Carrier-Belleuseu (1824-1887). Nekaj časa je, na zahtevo

delodajalca, preživel in delal v Belgiji. V tem času je tudi potoval v Amsterdam,

kjer je iskal navdihe Rembrandtovih del, nato v Italijo, kjer so ga navduševala

dela Michelangela. Dela likovnih umetnikov so ga ob vsakem obisku muzejev

tako navdušila, da je moral vsakokrat ob vrnitvi nemudoma vzeti v roke risalo in

risati.

Po šestih letih domovanja v Belgiji sta se Rodin in Rose vrnila domov v Francijo.

Auguste se je posvetil svojemu delu, najel si je atelje, vedno bolj ustvarjal, risal in

kiparil. Postajal je znan, dobival je naročila in si najemal nove ateljeje, da je imel

več prostora za delo.

Leta od 1880 do 1890 lahko imenujemo Rodinove črne risbe. Iskal je inspiracijo v

delih Danteja, Victorja Hugoja in Charlesa Baudelaira. Vsebino njihovih pesmi je

interpretiral na podoben način. Risbe je gradil s svinčnikom, preko je šel s tušem

in peresom, pogosto je dodajal rjavo tinto ali pa je le-to zamenjal z gvašem.100

V njegovem ateljeju je bilo vedno več modelov, za katere je imel najraje, če so se

prosto goli gibali, da jih je videl v njihovem naravnem gibanju in njihovih

naravnih gestah. Ni dovolil, da bi modeli pozirali. V njegovem ateljeju pa sta se

pogosto znašla tudi kakšen učenec ali učenka.

Po letu 1890 se je Rodinov pristop do risbe spremenil. Inspiracija risbe je takrat

izključno postala ženska. Strastno je risal ženske modele. Premikal se je okrog

njih, občudoval ženske obline, včasih se jih dotikal, da je dobil boljšo predstavo o

tem, kakšno je njihovo telo. Nastajale so risbe, na katerih je umetnik v nekaj

trenutkih začrtal žensko telo, delal je krokije. Ker te risbe zahtevajo veliko vaje,

so najprej bile bolj plahe, skromne. Včasih je risbo gradil, ne da bi umaknil

pogled od modela. Risbe, ki so nastajale, so bile izjemno čiste, jasne, a

nenatančne. Marsikdo jih je v tistem času kritiziral in trdil, da so dela

nedokončana, da jih umetnik dela zgolj za svoje raziskovanje gibanja ženskega

telesa. V risbi ni bilo potrebno, da bi umetnik dodal stol, posteljo, na kateri model

sedi ali leži. Prostor ni bil pomemben niti potreben, le figura. Ta v njegovih risbah

100

Brian KENNEDY… , Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 78.

68

»diha«, »živi«. V začetnih delih je veliko risal s peresom ali svinčnikom, nato pa

je začenjal dodajati barve. Za risanje aktov je uporabil svinčnik, nato pa na risbo

dodal barve. Z nenatančno linijo in barvo daje risba vtis, kot da je le bežno ujet

trenutek, nakazana poza, ki se bo vsak čas spremenila. Zato te risbe dajejo

občutek gibanja. Iz leta 1899 je nekaj Rodinovih risb (prikaz 56, prikaz 57), ki so bile

narejene za prvo izdajo romana Vrt mučenja, ki ga je leta 1889 napisal njegov

prijatelj, pisatelj Octave Mirbeau.101

Prikaz 56 Prikaz 57 Zdi se, kot da se vrača iz dolgega S počasnimi in očarljivimi gestami spanca…, si Klara gladi svoje zlate lase, Auguste Rodin, 1989, Auguste Rodin, 1989, Pariz, akvarel in svinčnik Pariz, akvarel in svinčnik V letu 1900 je imel svojo kiparsko razstavo in to je bil pravzaprav vrhunec

njegove kariere. Takrat je postal še bolj slaven, tudi po svetu. Vedno bolj je

ustvarjal tudi ples, kjer je še bolj prikazal gibanje. Največje zadovoljstvo pa mu je

dajal občutek, da pod njegovimi rokami nastajajo dela, v katerih je izrazil tudi

samega sebe. Zdaj se je za nekaj časa vrnil k Rose v Meudon v predmestje Pariza,

tam je imel atelje, drugega pa je najel v dvorcu Baron. Tu je največ risal, zarisoval

modele v raznih pozah. Včasih je risbo gradil le z linijo (prikaz 58, prikaz 59, prikaz

60, prikaz 61, prikaz 62).

101

Brian KENNEDY… , Sculpture and Drawings, Avstralija 2001, str. 83.

69

Prikaz 58

Stoječa gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900,

Pariz, svinčnik

Prikaz 59

Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900,

Pariz, svinčnik

Prikaz 60

Sedeča gola ženska figura,

Auguste Rodin, 1900, Pariz, perorisba

Prikaz Sedeča gola ženska figura, Auguste Rodin, 1900 Pariz, svinč

Liniji pa je dodajal tudi barvo.

in barvo pa je »modeliral«

prikaz 66).

Prikaz Dve figuri Auguste Rodin, Pariz, 30,2 cm x 20, 5 cm svinčnik in akvarel

70

Prikaz 61 Prikaz 62

a gola ženska figura, Sedeča gola ženska figura,Rodin, 1900, Auguste Rodin, 1900,vinčnik Pariz, svinčnik

l tudi barvo. Linija je včasih zarisala le obris telesa, s

in barvo pa je »modeliral« ploskve telesa ali draperijo (prikaz 63, p

Prikaz 63 Prikaz 64

Dve figuri, »Pierrette«, Rodin, 1883, Auguste Rodin, 1900,

30,2 cm x 20, 5 cm, Pariz, svinčnik in akvarelčnik in akvarel

a gola ženska figura, Rodin, 1900,

čnik

telesa, s čopičem

prikaz 64, prikaz 65,

1900, nik in akvarel

71

Prikaz 65

Dve figuri, Auguste Rodin, 1905,

Pariz, 32, 7 cm x 25 cm, grafit in akvarel

Prikaz 66

Plesoča figura, Auguste Rodin, 1905,

Pariz, 32, 6 cm x 25 cm, grafit in akvarel

Nastajali so neprecenljivi akvareli. Rodin je

barvo, ki se ni čisto ujemala z njegovo za

zaslediti občutek volumna in prostora. Najbolj pomembno pa je, da je z naglimi

potezami čopiča dosegel u

Najbolj ga je prevzela baletna skupina plesalk iz Kambodže, ki so imele nastop v

Parizu. Želel je, da bi

Marseilla. Bil je prepri

svojega življenja. Prikazale so mu najlepše geste in se

monotoni in počasni plesi, ki v r

lepoto, ki je enaka grški lepoti, ampak ima kljub temu svoj karakter. Plesalke iz

Kambodže so mi pokazale gibanje, ki ga do tedaj nisem našel nikjer, niti v

kiparstvu niti v naravi.«

da so imele roke iztegnjene vodoravno in so tako s svojimi telesi tvorile obliko

križa; to je Rodin pogosto

(prikaz 67, prikaz 68, prikaz

Prikaz 67 Plesalka iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906, Francija, 30 cm x 20 cm, grafit, kreda, akvarel

102

Auguste RODIN, Zeichnungen und Aqurelle

72

Nastajali so neprecenljivi akvareli. Rodin je liniji vedno bolj sproš

čisto ujemala z njegovo začrtano risbo. Zaradi tega je v risbah

utek volumna in prostora. Najbolj pomembno pa je, da je z naglimi

a dosegel učinke gibanja.


Parizu. Želel je, da bi pozirale zanj, preden bi zapustile Pariz. Sledil jim je do

Marseilla. Bil je prepričan, da je takrat, ko jih je risal, prebil štiri najlepše dneve

svojega življenja. Prikazale so mu najlepše geste in se čudovito premikale.

asni plesi, ki v ritmu sledijo čudni glasbi, imajo posebno, popolno



kiparstvu niti v naravi.«102 V njihovih kretnjah, gibih ga je prevzelo predvsem to,


pogosto prenesel tudi v risbe. Ti akti so zelo svobodni in

rikaz 69, prikaz 70).

ka iz Kambodže, Prikaz 68 1906,

Francija, 30 cm x 20 cm, Šest študij plesalk iz Kambodže, rafit, kreda, akvarel Auguste Rodin, 1906,

Francija, 27,1 cm x 21,1 cm grafit, akvarel in gvaš

Zeichnungen und Aqurelle, Stuttgart 1984, str. 303.

vedno bolj sproščeno dodajal

. Zaradi tega je v risbah

utek volumna in prostora. Najbolj pomembno pa je, da je z naglimi


ale zanj, preden bi zapustile Pariz. Sledil jim je do

prebil štiri najlepše dneve

udovito premikale. » Ti

udni glasbi, imajo posebno, popolno



je prevzelo predvsem to,


Ti akti so zelo svobodni in čutni

Šest študij plesalk iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906,

Francija, 27,1 cm x 21,1 cm in gvaš

Risbe so bile izredno atraktivne tudi za javnost, razstavljali so jih po ve

Ta dela so vrhunec njegovih risb.

73

Prikaz 69

Študija plesalk iz Kambodže,

Auguste Rodin, 1906, Francija, 23,7 cm x 35,5 cm,

grafit, akvarel in gvaš

Prikaz 70

Sedeča plesalka iz Kambodže, Auguste Rodin, 1906,

Francija, 31, 3 cm x 19, 8 cm, grafit in gvaš

Risbe so bile izredno atraktivne tudi za javnost, razstavljali so jih po ve

ec njegovih risb.

Risbe so bile izredno atraktivne tudi za javnost, razstavljali so jih po več muzejih.

74

Leta 1911 so Rodinu sporočili, da bodo stavbo, dvorec, kjer je imel svoj najljubši

atelje, prodali in da se mora izseliti. Ker tega ni želel, jim je predlagal, da bi po

smrti dal vsa dela Franciji, oni pa mu bi v zameno dovolili, da še naprej ustvarja v

tem ateljeju, in mu obljubili, da po njegovi smrti iz njega naredijo Rodinov

muzej.

Leta 1914 pa je tudi v Franciji začela pustošiti 1. svetovna vojna, zato sta se z

Rose za nekaj časa preselila iz predmestja v mesto, nato pa v London. Iz Anglije

je leta 1915 odpotoval v Rim, da bi naredil portret papeža. Nato sta se z Rose

vrnila v Pariz. To so bila njegova zadnja leta ustvarjanja. Posvetil se je ustvarjanju

plesa, ki sta ga plesali Isadora Duncan in Alda Moreno. Njegove zadnje risbe so

bile zopet zelo čiste, linijske, saj jih je gradil s svinčnikom, senčil pa le toliko, da

je obris zamazal s prstom. To so bile njegove zadnje risbe, nato pa je zbolel.

Nekaj časa se ni mogel niti premakniti in težko je govoril.

Leta 1916 je vsa svoja dela zapustil Franciji, njegov atelje pa naj bi po smrti

postal Rodinov muzej. Med temi deli je bilo mnogo kipov ter čez 2000 risb in

skic. Leta 1917 je umrla njegova življenjska sopotnica. Po tem se je počutil zelo

osamljenega, zdravje se mu je malo izboljšalo, vendar roka ni bila več zmožna

delati, čeprav si je to še tako močno želel.

Novembra 1917 je zopet močno zbolel za bronhitisom in nekaj dni za tem za

vedno zatisnil oči.

Auguste Rodin je bil risar neizmernih razsežnosti. Umetnik, čigar neustavljiva

želja po ustvarjanju prevzame vsakogar. Tako težko se je v začetku preživljal,

toliko ljudi mu je metalo polena pod noge, toliko negativnih kritik, ki jih je

dobival, pa kljub temu ni dovolil, da bi ga to uničilo. Vsaka negativna kritika,

četudi ga je še tako prizadela, ga je po drugi strani tudi spodbujala k ustvarjanju

tistega, kar je čutil in kar je najboljše znal. »Vztrajno se je boril za uresničitev

svojega umetniškega ideala - za resnično, živo umetnost, ki naj bo nepotvorjen

izraz življenja, proti togi, neživljenjski akademski umetnosti.«103

Najbolj nas prevzamejo njegove risbe plesalk iz Kambodže. Tudi sama si

prizadevam čim bolj usklajeno, harmonično povezati linijo, barvo in gibanje.

103

Vladimir KOCH, Auguste Rodin - Umetnost, Ljubljana 1966, str. 100.

75

5. RISBA PRI LASTNEM LIKOVNEM IZRAŽANJU

Pri ustvarjanju lahko izrazim vse svoje občutke in misli, ki jih včasih obdržim

čisto zase. Pravzaprav sem naklonjena vsem ustvarjalnim likovnim področjem. V

vsakem je nekaj, kar mi daje energijo in me sprosti. Nadvse sem uživala v slikanju

oblakov, kjer sem se poigravala z najrazličnejšimi barvami, ki jih pričarata naše

nebo in puhaste tvorbe na njem. Zanimivo mi je bilo odkrivati, kako je lahko v

kovinsko ploščo, ki je tako hladen material, vnesti toliko nežnih linij in mehkih

prehodov s suho iglo in akvatinto. Največje veselje pa sem občutila, ko je moja

roka risala. Risba je zame tisti svet, kjer lahko najbolj izrazim svoja čustva. Zaradi

tega sem se odločila, da bom še bolj raziskala, kaj je tisto znotraj tega širokega

pojma risbe, katera je tehnika, ki mi je najbolj blizu, kaj je tisto, kar najraje

ustvarjam.

5.1 Vse se giblje

Svet okoli nas se nenehno spreminja. Čas se nikoli ne ustavi in tudi človek ne.

Nenehno se premikamo, spreminjamo pozicije svojega telesa, se gibljemo.

Gibanje pa je tisto, kar sem si vedno prizadevala ujeti v svoje risbe. Posvečala

sem se predvsem raziskovanju tega, kako bi s figuro na papirju lahko prikazala,

kot da se premika. Za svojo risbo sem izbrala zvrst kroki. S krokiranjem sem sama

sebe prepričala, da sem se resnično posvetila le vsebini izraza telesa - pozi figure

in nikakršnim drugim detajlom.

5.2 Velikost formata

Pri izbiri velikosti formata sem hitro ugotovila, da so za takšne risbe primerni

predvsem manjši kosi papirja. Takšna risba zahteva intimen odnos umetnika z

risalno površino. Ustrezala mi je manjša risalna površina, ker sem se lahko z

listom stalno premikala po hiši, »zasledovala« domače in na skrivaj zarisovala

njihove poze pri vsakdanjih opravilih. Manjše liste sem lahko brez težav spravila

tudi v torbico in zarisovala ljudi na postajah, v trgovskih centrih, tudi na vlaku, če

sem opazila kakšno zanimivo kretnjo, pozo telesa. Manjši papir je enostavno

priročnejši. Drugi pomembnejši razlog za izbiro manjšega formata pa je bil, da

sem vedno težila k temu, da zarišem pozo figure z le nekaj krajšimi, a

intenzivnimi potezami.

76

5.3 Izbira risarskega materiala za zarisovanje figure

Za risbo krokija lahko uporabimo skoraj vsak risarski material. Z vsakim lahko

zarišemo pozo figure. Pomembno pa je, da posameznik izbere tisti material, ki mu

najbolj ustreza. Klimt je posegal po kredi, Schiele se je večinoma izražal s

svinčnikom, Matisse je pogosto risal s tušem. Vsak se najde v določeni tehniki, s

katero najbolje izrazi motiv in s katero najbolje prikaže svoj karakter linije. Sama

sem poskusila graditi risbo krokija skoraj v vseh risarskih materialih. Nekateri so

mi bolj ustrezali kot drugi. Všeč mi je bila poteza s svinčnikom, ker je lahko tako

ostro določena, a je preveč enolična zaradi enobarvnosti. Po drugi strani pa mi je

najbolj ustrezala risba z akvareli, ker sta mi všeč mehkoba poteze in barva.

5.4 Variacije krokiranja v akvarelu

5.4.1 Krokiji 1

Moji prvi krokiji z akvarelom so nastajali tako, da sem s čopičem zarisala pozo

figure. Linije sem nanašala na bel papir. Figura na risbi (prikaz 71) je prikazana v

sedečem položaju in pobira nekaj s tal. Poza sicer prikazuje trenutni moment,

gibanje, v sami risbi pa tega ni občutiti. Zato sem raziskovala dalje.

Prikaz 71

Sedeča figura, Saša Oder, 2009,

18, 2 cm x 15, 4 cm, akvarel

77

5.4.2 Krokiji 2

V naslednjih krokijih sem poskušala najprej postaviti osnovni ton papirja z oker in

rjavo barvo. Že pri nanašanju podlage sem poskušala vključevati figuro. Nato pa

sem počakala, da se papir posuši, in z rjavo barvo zarisala pozo figure, ki deluje

bolj kot silhueta (prikaz 72) Ker sem delno prikazala tudi prostor, tla, dobi gledalec

ob pogledu na risbo občutek, kot da figura pozira in je statična.

Prikaz 72

Stoječa figura, Saša Oder, 2009,

23, 5 cm x 16 cm, akvarel

5.4.3 Krokiji 3

Ker sem z nakazovanjem prostora, kot v Krokiju 2, dosegla ravno tisto, česar sem

se izogibala, statičnost, in ker mi sama linija, kot v Krokiju 1, ni ustrezala v tem,

da bi prikazala figuro v gibanju, sem se odločila, da poskusim papir samo

kolorirati, brez zarisovanja prostora, in nanj zarisati figuro (prikaz 73). Z rezultatom

sem bila sicer malenkost bolj zadovoljna, ampak še vedno je manjkala energija,

dinamika.

78

Prikaz 73


24 cm x 18 cm, akvarel

5.4.4 Krokiji 4

Ugotovila sem, da je najbolje, če papir ostane nekoloriran, tako figura bolj diha.

Risbo sem razvijala dalje in ugotavljala, kaj bi se zgodilo, če bi zarisala dva

krokija, drugega na drugega. Ideja mi je bila všeč, in sem poskusila več

kombinacij. Pri tem sem za prvi kroki izbrala toplo rdečo barvo in ga zarisala,

počakala sem, da se posuši, nato zarisala še drugega s hladno zeleno barvo (prikaz

74). Kroki je že bolj izražal gibanje, ampak tokrat nisem bila zadovoljna z barvno

kombinacijo.

79

Prikaz 74

Stoječa figura,

Saša Oder, 2009, 17 cm x 14, 7 cm, akvarel

5.4.5 Krokiji 5

Ker mi, kot rečeno, barvna kombinacija ni ustrezala, sem poskusila z eno barvo. S

svetlejšim odtenkom - z vodo bolj razredčeno barvo - sem zarisala prvo pozo; ko

se je sloj posušil, sem šla preko in zarisala figuro s temnejšim odtenkom iste

barve. Tokrat sem bila že bolj navdušena nad rezultatom (prikaz 75).

Prikaz 75

Stoječa figura,

Saša Oder, 2009, 15,1 cm x 14, 6 cm, akvarel

80

5.4.6 Krokiji 6

Motilo me je edino to, da nisem mogla v isti sapi zarisati ene in še drugo pozo.

Morala sem počakati, da se prvi sloj posuši in šele nato sem lahko zarisala

drugega. Ker pa mi je v krokiju pomembna tudi izvedba, ne le končni rezultat, in

ker sama želim zarisovati figure v trenutnih položajih, ko figura nekaj dela in ne

ko je statična, sem se odločila, da poskusim še naprej. Zarisala sem figuro v

akvarelu; najprej eno pozo in takoj še z grafitom naslednjo pozo. Lahko sem se

vživela v pozo figure, ki sem jo obravnavala, in jo v istem trenutku zarisala

najprej z enim, nato kar z drugim materialom. Tokrat so mi bili rezultati najbolj

všeč. Ob pogledu na te risbe začutim gibanje, kako se figura iz enega položaja že

premika v drugega (prikaz 76, prikaz 77).

Prikaz 76

Sedeča figura,

Saša Oder, 2009, 18,5 cm x 16, 2 cm,

grafit in akvarel

81

Prikaz 77


13,7 cm x 9 cm, grafit in akvarel

5.5 Karakter moje linije

Končni krokiji so nastajali torej s čopičem in grafitom. Moj karakter linije je

povezan tudi s tema risarskima materialoma. Z grafitom je linija tanka, ostra,

natančna, jasna, energična in hladna, medtem ko je s čopičem debelejša, mehka in

nežna. Obe liniji skupaj tvorita dinamično risbo.

5.6 Izbira barve

Barvo sem izbirala, izključno po tem, kakor sem se počutila v trenutku, ko sem

doživljala pozo figure. Včasih sem bolj težila k eni barvi, spet drugje sem

uporabila dve barvi ali več.

5.7 Poza figure

Ne želim risati figure, ki pozira, saj v tem primeru ne morem iz statične figure

narediti dinamične risbe. Ljudje, ki jih rišem, se morajo okoli mene gibati, kakor

pri Rodinu, čim bolj naravno. Razlika med mojimi modeli in njegovimi je v tem,

da je on najemal modele, ki so se gibali po ateljeju čim bolj naravno, jaz pa

zarisujem ljudi, ki živijo blizu mene, se gibljejo okrog mene, ne vedo, da jih rišem

82

(prikaz 78), ali ljudi, ki se sprehajajo po vasi in jih na skrivaj opazujem skozi okno

(prikaz 79). Kadar pa nikogar ni doma in se nihče ne sprehaja po vasi, poskusim

figure v gibanju zarisati s televizijskega sprejemnika (prikaz 80). Kar se tiče

pozicije, pa raje vidim, da je figura v stoječem položaju, saj v sedečem položaju

bolj dolgo miruje, in ne začutiš toliko gibanja.

Prikaz 78 Prikaz 79 Ležeča figura, Stoječa figura, Saša Oder, 2009, Saša Oder, 2009, 9, 3 cm x 17 cm, grafit in akvarel 16, 9 cm x 12, 8 cm, grafit in akvarel

Prikaz 80

Stoječa figura, Saša Oder, 2009, 15 cm x 12, 8 cm, grafit in akvarel

83

5.8 Več figur hkrati

Poskusila sem ustvariti tudi več figur hkrati na eno risalno podlago. Bilo je teže,

ker moraš biti previden, kako posamezno figuro vključiš v format. Paziti moraš

tudi pri izbiri barv. Pri dvojnem krokiju sem ustvarjala par (prikaz 81), pri trojnem

pa sem krokirala vsako figuro posebej (prikaz 82).

Prikaz 81

Par,

Saša Oder, 2009, 24 cm x 16, 6 cm, grafit in akvarel

Prikaz 82

Trije krokiji,

Saša Oder, 2009, 26, 8 cm x 18, 5 cm, grafit in akvarel

84

6. SKLEP

Risba je imanentna v likovni umetnosti. Integrirana je v vsa likovna področja. V

širšem pomenu besede je risba temelj določanja oblik in tako sodeluje znotraj

vseh likovnih zvrsti. Zato lahko potrdim v uvodnem delu naloge zapisano

predpostavko, da je bila risba pomembna že v preteklosti. Umetniki so vedeli, da

mora likovni umetnik odlično risati, vendar niso znali verbalizirati pomembnosti

in povezanosti med risanjem in ostalimi likovnimi področji.

V ožjem pomenu besede pa o risbi govorimo takrat, ko nastane linijsko z risalnim

materialom, bodisi s trdimi risali ali z risalnimi tekočinami. Znotraj vseh teh risb

pa so nekatere pripravljalne, druge pa so finalne. In razmišljanje moderne dobe je

pripomoglo k temu, da je kroki postal vreden kot samostojno umetniško delo.

Kroki najpogosteje prikazuje gibanje človeškega telesa. Temu motivu se je

posvečalo že več likovnih umetnikov. Kljub istemu motivu pa se risbe med seboj

razlikujejo, kar dokazuje hipotezo, da ima vsak umetnik svoj način izražanja,

svojo potezo in svojevrsten karakter linije, ki se ne razlikuje le od enega do

drugega umetnika, pač pa tudi znotraj risb likovnega umetnika.

Modernejša doba je pripomogla tudi k temu, da risba ni več le »črno-bela«, ampak

je postala že dvo- ali celo večbarvna. In barva pomeni tisti segment, ko lahko

risba, zaradi vključevanja barve, postane zanimivejša in tudi boljša. Vendar pa to

ne velja vedno. Odvisno je od linije, načina izražanja, vrste risbe in tudi od

motiva, ki ga umetnik upodablja.

Barva je v povezavi z grafitom mojemu načinu izražanja, mojim krokijem

pripomogla, da so postali bolj izrazni, da vibrirajo in izražajo občutek gibanja.

Kroki je eden izmed zahtevnejših likovnih načinov izražanja, saj terja veliko

koncentracije in natančnost v opazovanju. Je pa tudi atraktiven, saj ga uvrščamo v

vrh najpristnejših, sproščenih in neposrednih likovnih izrazov.

Diplomsko delo bom zaključila z mislijo, ki se navezuje na citat v uvodu:

»Umetnik mora v svojem delu uživati in z deli biti zadovoljen, saj lahko umetniška

dela postanejo pomembna in zanimiva za gledalca le takrat, ko je z njimi

zadovoljen tudi avtor sam.«

85

LITERATURA IN VIRI � Butina M. (2000), Mala likovna teorija, Ljubljana: Debora.

� Butina M. (1995), Slikarsko mišljenje - Od vizualnega k likovnemu,

Ljubljana: Cankarjeva založba.

� Butina M. (1982), Elementi likovne prakse, Ljubljana: Mladinska knjiga.

� Begič M., Huzjan Z., Kovačič B., Mršnik I., Gorjup T., Frelih Č. (2007),

Risba = Drawing, (Katalog), Ljubljana: Društvo likovnih umetnikov.

� Bernik S. (1979), Barva, Leksikon likovna umetnost, Ljubljana:

Cankarjeva založba, str. 32.

� Boudaille G. (1988), The drawings of Picasso, Anglija: Hamlyn.

� Cevc A. (1954), Angleški akvarel in risba, Ljubljana : Moderna galerija.

� Elderfield J. (1984), The drawings of Henri Matisse, New York: Thames

and Hudson.

� Golob N. (2003), Umetnostna zgodovina: učbenik, Ljubljana: DZS.

� Gowing L. (1989), Matisse: with 191 illustrations, 32 in colour, London:

Thames and Hudson.

� Güse G. (1984), Auguste Rodin - Zeichnungen und Aquarelle, Stuttgart: G.

Hatje.

� Greenberg C. (1953), Henri Matisse: (1869- ), New York: Abrams. Pocket

Books.

� Gsell P. (1966), August Rodin - Umetnost, Ljubljana: Mladinska knjiga.

� Hőfler J. (1992), Osnove likovne umetnosti, Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

� Hudoklin. Šimaga. V. (1983), Risarske tehnike, Likovni odsevi 2,

Ljubljana: Založniški svet ZKOS, str. 15-30.

� Itten J. (1999), Umetnost barve - študijska izdaja, Jesenice: Samozaložnik

R. Reichmann.

� Janson H. W. (1989), Istorija umetnosti: pregled razvoja likovnih

umetnosti od praistorije do danas, Beograd: Prosveta.

� Koschatzky W. (1990), Die Kunst der Zeichnung, Herrsching: Atlantis für

M. Pawlak.

� Koschatzky W. (1989), Die Kunst des Aquarells, Herrsching: Atlantis für

M. Pawlak.

86

� Kennedy B., Judrin C., Romain Le N., Zutter J. (2001), Rodin Sculpture

and Drawings, (Katalog), Avstralija: Nacionalna galerija Avstralije.

� Laurent M. (1991), Rodin, Varšava: Penta.

� Mikuž S. (1961), Daumier, Ljubljana.

� Mohorovičić A. (1959), Crtež, Enciklopedija likovnih umjetnosti 1,

Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, str. 693-707.

� Nathaniel H. (1995), Življenje in delo Gustav Klimt, Ljubljana: Mladinska

knjiga.

� Nathaniel H. (1996), Življenje in delo Pablo Picasso, Ljubljana:

Mladinska knjiga.

� Nebehay C. M. (2000), Vienna 1900 : architecture and painting : with 312

illustrations and 47 plans, Dunaj: C. Brandstätter.

� Rainer M. R. (2006), Auguste Rodin, Ljubljana: Študentska založba.

� Rewald J., Yoseloff T. (1946), Renoir drawings, New York: T. Yoseloff.

� Sabarsky S., Predgovor: Pirnat Špahič N. (1997), Egon Schiele: Risbe in

akvareli, (Katalog), Ljubljana.

� Simpson I. (1994), The encyclopedia of drawing techniques, London:

Headline.

� Šušteršič N., Butina M., De Gleria B., Skubin I., Zornik K. (2004),

Likovna teorija, Ljubljana: Debora.

� ur. Trenc Frelih I. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Ljubljana:

Mladinska knjiga.

� Tršar M. (1983), Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2,

Ljubljana: Založniški svet ZKOS, str. 9-14.

� Tršar M. (1985), Od točke do slike: zbrani likovno teoretski spisi Vasilija

KANDINSKEGA, Ljubljana: Cankarjeva založba.

� Varl P. (2006), Risba II, Maribor.

� Čopič Š., Zgonik N., Cevc A., (1996), Risba, Enciklopedija Slovenije (10),

(Voglar D. ur.), Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 238-241.

� Weiss D. (1967), Auguste Rodin - Nag sem prišel, Maribor: Obzorja.

� Zgonik N. (1994), Marij Pregelj: Risba v sliko, Ljubljana: Moderna

galerija.

87

� Pismo, umetnika Božidarja Teda Kramolca, naslovljeno name, Toronto,

23. februarja 2009.

Elektronski viri

http://en.wikipedia.org/wiki/Villard_de_Honnecourt, pridobljeno: 16. 10. 2009

http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=32, pridobljeno: 18. 10. 2009

http://wapedia.mobi/sl/Jamske_poslikave?t=3., pridobljeno: 3. 10. 2009

http://www.decorart.si/slo/slike/avtorji/622, pridobljeno: 13. 11. 2009



http://sl.wikipedia.org/wiki/Oskar_Kokoschka, pridobljeno: 2. 12. 2009

Documents

UNIVERZA V MARIBORU · Za to diplomsko delo je bistvenega pomena kroki, ki ga prav tako uvrš čamo med samostojne in finalne umetniške risbe. Zato so v prakti čnem delu predstavljeni