Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAJA MAKARI
RAZVOJ IN PRIMERJAVA SLUŽNOSTI V RIMSKEM IN MODERNEM ČASU
Diplomsko delo
Maribor, 2018
2
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAJA MAKARI
PRIMERJAVA IN RAZVOJ SLUŽNOSTI V RIMSKEM IN MODERNEM ČASU
ŠTUDENTKA: MAJA MAKARI
ŠTUDIJSKI PROGRAM: UNI-B1-PRAVO
ŠTUDIJSKA SMER: STVARNO PRAVO
MENTOR: IZR. PROF. DR. RENATO VRENČUR, univ. dipl. prav
3
Vsebina POVZETEK ...................................................................................................................................................... 5
SUMMARY ................................................................................................................................................. 6
KRATICE IN OKRAJŠAVE ............................................................................................................................. 7
1 UVOD ...................................................................................................................................................... 8
2 SPLOŠNO O SLUŽNOSTI .......................................................................................................................... 9
2.1 NAČELA SLUŽNOSTI ............................................................................................................................. 9
3. SLUŽNOST V MODERNEM ČASU ......................................................................................................... 10
3.1 STVARNA SLUŽNOST ......................................................................................................................... 10
3.1 NASTANEK SLUŽNOSTI ...................................................................................................................... 11
3.2.2 VARSTVO SLUŽNOSTI ..................................................................................................................... 12
3.2.3 PRENEHANJE SLUŽNOSTI ............................................................................................................... 12
3.2.4 NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST ...................................................................................................... 13
3.3 OSEBNA SLUŽNOST ........................................................................................................................... 13
3.3.1 UŽITEK ............................................................................................................................................ 13
3.3.2 RABA............................................................................................................................................... 14
3.3.3 SLUŽNOST STANOVANJA ................................................................................................................ 14
4. ZAKON O TEMELJNIH LASTNINSKOPRAVNIH RAZMERJIH ................................................................... 15
5 OBČI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK ............................................................................................................. 23
5.1 OSEBNE SLUŽNOSTI ........................................................................................................................... 23
5.1.1 RABA............................................................................................................................................... 23
5.1.3 SLUŽNOST STANOVANJA (habitatio) .............................................................................................. 27
5.1.4 UŽITEK (ususfructus) ...................................................................................................................... 29
6 SLUŽNOST V RIMSKEM ČASU ............................................................................................................... 34
6.1 NASTANEK IN PRENEHANJE .............................................................................................................. 34
6.2 PRAVNO VARSTVO ............................................................................................................................ 35
6.3 OSEBNE SLUŽNOSTI ........................................................................................................................... 36
6.3.1 UŽITEK ............................................................................................................................................ 36
6.3.2 .NASTANEK IN PRENEHANJE .......................................................................................................... 36
6.4 RABA.................................................................................................................................................. 37
6.5 SLUŽNOST STANOVANJA ................................................................................................................... 37
6.6 DELO TUJIH SUŽNJEV IN ŽIVINE ........................................................................................................ 37
4
7 PRIMERJAVA SLUŽNOSTI V RIMSKEM IN MODERNEM ČASU .............................................................. 38
7.1 MODERNA ZAKONA .......................................................................................................................... 38
7.2 MODERNA ZAKONA V PRIMERJAVI Z RIMSKO UREDITVIJO .............................................................. 40
8 ZAKLJUČEK ............................................................................................................................................ 43
9 VIRI ....................................................................................................................................................... 44
5
POVZETEK Služnost so poznali že rimljani. Zanimalo nas je, kako je urejena v modernem času, od ODZ, ZTLR vse do SPZ. Če se primerjata SPZ in ZTLR ugotovimo, da je bilo le malo razlik. Večina razlik je v nomotehnični uredivi, predvsem da so stvari strnjene v istih členih ali so razdeljene na več odstavkov, posebnih členov. Črtanih členov je malo, Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ.
V času uporabe ZTLR se je za osebne služnosti uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bil odvisen obseg upravičenj. SPZ obravnava služnost stanovanja kot posebno služnost.
Preseneča pa dejstvo, da so se je tekom vsega tega dolgega obdobja pravila bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo izvrstne temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Že rimljani so imeli razvite kompleksne pravne institute v zvezi s služnostjo. Pravno varstvo je bilo urejeno.
Največje razlike so opazne pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Prav tako moderno pravo ne pozna nekaterih služnosti, na primer služnost dela tujih sužnjev in živine.
6
SUMMARY Romans already knew the easement. We were interested in how it is regulated in modern times, from ODZ, ZTLR to SPZ. If we compare SPZ and ZTLR, we find that there were only a few differences. Most of the differences are in nomotechnical edits, in particular that things are compact in the same articles or are divided into several paragraphs, specific articles. The deleted articles are only few, the biggest differences are that there is no longer social property, which is in fact dependent on the constitutional order on which the laws are based, the quasi property easement was developted, arranged in the same law - real and personal easements are regulated in the SPZ.
While the ZTLR, the former law, was in use, ODZ was used for personal easements. The biggest difference, with the exception of the regulation in a joint law, is that there was formerly the easement of a dwelling that could have been established as a usus or ususfructus. The extent of the entitlements was dependent on this. SPZ treats the easement of the apartment as a special easement. It is surprising, however, that the rules have changed slightly over the course of this long period. Roman law set up excellent foundations on which today's modern order is based. The fundamental principles still apply today. They knew land and personal easements. The Romans had developed complex legal institutes in relation to easement. Legal protection was regulated. The greatest differences are evident in the methods of establishing and terminating. Mostly it was a manipulation method and an iure cessio. These two legal institutes are not known in today's law. Likewise, modern law does not know some of the easements, for example, the easiest work of foreign slaves and livestock.
7
KRATICE IN OKRAJŠAVE SPZ – Stvarnopravni zakonik
ZTLR – Zakon o temeljnih lastniškopravnih razmerjih
ODZ – Obči državljanski zakonik
8
1 UVOD
Stvarnopravni zakonik ureja pojem služnosti v 210. členu. Definira jo kot pravico uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).
Poznamo stvarne in osebne služnosti. S stvarno služnostjo je lahko obremenjena le lastninska pravica na nepremičnini, ustanavlja se v korist vsakokratnega lastnika gopodujočega zemljišča, lahko gre za trajno obremenitev. Pri stvarnih služnostih je zelo pomembno, da se ob ustanovitvi natančno določi vsebina služnosti, saj le to začrta meje izvrševanja.
Osebna služnost se lahko ustanovi tudi na pravicah in premičninah. Ustanovi se lahko le v korist določene osebe in je nujno časovno omejena (maksimalno do smrti imetnika pravice). Pri osebnih služnostih je pa vsebina služnosti določena že z vrsto služnosti. S samim poimenovanjem osebe služnosti kot užitkom, rabo in služnostjo stanovanja opredelimo tudi vsebino.
V zaključnem delu bom predstavila stvarne in osebne služnosti. Najprej so predstavljene stvarne in osebne služnosti v modernem času, od leta 1811, ko je bil sprejet Obči državljanski zakonik (ODZ, Allgemenies burgerliches Gesetzbuch) iz časov habsburške monarhije, do Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), iz časa SFRJ, sprejetega 1980 in trenutnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ), sprejetega 2002, ki velja danes Seveda pa nas zanima kako je bilo v Rimskem času, rimskem pravu, temeljih. Ugotavljali bomo katere vrste služnosti so poznali že v antiki, ali so poznali stvarne in osebne služnosti. Moderno ureditev od leta 1811 do današnjega časa bomo primerjali z rimsko.
9
2 SPLOŠNO O SLUŽNOSTI
2.1 NAČELA SLUŽNOSTI
Splošna načela služnosti so v veliko pomoč pri samem pojmu služnosti – kaj sama pravica služnosti v bistvu pomeni po svoji vsebini, kaj je pričakovano (dovoljeno!) in katerih dejanj se je potrebno vzdržati. Načela so izluščena iz zakonskih pravil, uporabljajo se pa tako v pravni teoriji kot praksi.
Služnost služnosti ni mogoča (servitus servitatis esse non potest). Sam pojem služnosti hkrati zajema to, da se pri stvarni služnosti, ki je ustanovljena v korist gospodujočega zemljišča služnost razteza na vse, ki uporabljajo gospodujoče zemljišče, in zato ni potrebe po ustanavljanju služnosti na služnosti (A ima služnost na nepremičnini B-ja, A bi ustanovil dodatno služnost na svoji služnosti – ni potrebe). Osebna služnost pa je neprenosljiva, tako da sama vsebina pove, da ni mogoča služnost na tej služnosti.
Služnost dajatve ne obstaja (servitus in faciendo consistere nequit). Lastnik služeče nepremičnine mora trpeti/opuščati dejanja. Ni pa zavezan k pozitivnim dejanjam, dajatvam in storitvam. Pravilo je sicer v zakonu zapisano pri stvarnih služnostih, vendar velja tudi za osebne.
Služnost se mora obzirno izvrševati (servitutibus civiliter utendum est). Služnostni upravičenec lahko služnost izvršuje samo v obsegu in na način določen v njeni vsebini, ne sme razširjati/spreminjati služnosti.
Služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit). Služnost je že po definiciji stvarna pravica na tuji stvari. Zato v primeru, če pride do združitve lastninske pravice in služnosti v enem subjektu služnost preneha. 1
1 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 872-873
10
3. SLUŽNOST V MODERNEM ČASU
3.1 STVARNA SLUŽNOST Splošno definicijo služnosti podaja SPZ v 210. členu, kjer pravi, da je služnost pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico, oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).
Pri stvarnih služnostih gre za uporabo tuje nepremičnine, in sicer zato, da se poveča gospodarska sposobnost lastne nepremičnine.2
Poznamo pozitivne in negativne služnosti. Če je služnost pozitivna, je služnostni zavezanec dolžan trpeti določena ravnanja (A ima služnost hoje čez zemljišče B-ja, B mora to trpeti), ali negativne, pomeni da je služnostni zavezanec zavezan opuščati določena ravnanja (A ima služnost na nepremičnini B-ja, B ne sme povišati svoje nepremičnine nad 10 metrov).
Stvarno služnost je potrebno izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna tudi kakšna naprava ali kako dejanje, trpi stroške za vzdrževanje take naprave ali za tako dejanje lastnik gospodujoče stvari. Če pa napravo uporablja tudi lastnik služne stvari ali dejanje služi tudi njegovim interesom, trpita stroške vzdrževanja naprave in stroške potrebnega dejanja lastnik gospodujoče stvari in lastnik služne stvari v sorazmerju s koristijo, ki jo imata. Temeljno načelo za izvrševanje služnosti je, da jih je treba primerno izvrševati (civiliter uti), izvrševati torej tako, da je breme čim manjše.3
Tretji odstavek 213. člena določa, da se služnost lahko ustanovi za določen čas ali določen letni čas. Lahko se dogovorita naprimer, da se ustanovi služnost samo do konca gradbe določene poti, stavbe in podobno. Konec gradnje bo pomenilo v tem primeru razvezni pogoj. Če pa se dogovorita, da je služnost vezana na določen letni čas pa pomeni, da ima to pravico samo takrat, v drugih obdobjih je nima. Naprimer, da nekdo živi na območju, ki je težko dostopno zaradi snega, ledu v zimskem času. Pozimi bo torej imel služnost poti na drugem območju zaradi lažjega dostopa. V dvomu je služnost neomejena; v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, dokler upravičenec ne izda zemljiškoknjižnega dovolila za izbris.
Čeprav je stvarna služnost opredeljena kot razmerje med lastnikom gospodujoče in lastnikom služeče nepremičnine, je pravno razmerje širše. Predvsem je stvarna služnost stvarna pravica in učinkuje erga omnes, zato v njeno izvrševanje ne more poseči niti lastnik služeče stvari, niti njegov pravni naslednnjik ali druga tretja oseba, ki ima pravno zvezo s služečim zemljiščem ali pa je sploh nima. Stvarna služnost ni ustanovljena v korist določene osebe, zato njeno izvrševanje ni omejeno samo na lastnika gospodujočega zemljišča. 4
2 B. Sajovic, Osnove civilnega prava – Stvarno pravo II, ČZ Uradni list, Ljubljana 1993, stran 100 3 A. Finžgar, Komentar zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1980, stran 56 4 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 885
11
3.1 NASTANEK SLUŽNOSTI Stvarna služnost nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali odločbe državnega organa.5
Stvarna služnost se lahko ustanovi z enostranskim in dvostranskim pravnim poslom. V prvem primeru gre za oporočno razpolaganje lastnika služeče nepremičnine, v drugem pa za pogodbo, sklenjeno med lastnikom služeče in gospodujoče nepremičnine.6
Načeloma je najpogostejni način pravni posel, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se opravi vpis.
služnost se najpogosteje ustanovi na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila.
Primer zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo stvarne služnosti: Maja Makari, 0705994505XXX, Cankarjeva 48,9000 Murska Sobota, izrecno in nepogojno dovoljujem vknjižbo služnosti hoje čez severno mejo zemljišča v širini 2m, razdalja 10m, pri nepremičnini s parcelno št.07, K.O.2000 Maribor, v korist in na ime vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine št. 32. K.O. Maribor.
Primer zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo užitka: Maja Makari, 0705994505XXX, Cankarjeva 48, 9000 Murska Sobota, izrecno in nepogojno dovoljujem vknjižbo užitka na nepremičnini s parcelno št. 07., K.O. Maribor, v korist in na ime Niko Tomič, 1112995500XXX Šakova 24, Maribor, do celote. Vpis stvarne služnosti v zemljišo knjigo se opravi z vknjižbo pri služeči nepremičnini, v njeno breme zemljiškoknjižnega vložka. Označi se pa tudi pri gospodujoči nepremičnini, s poočitvijo, ki je pomožne narave.7
Primer nastanka na podlagi odločbe državnega organa je pa sklep nepravdnega sodišča o dovolitvi nujne poti.
Tipska prisila pri stvarnih služnostih je sorazemoma šibka in strankam služnostnega razmerja je prepuščena dokaj velika svoboda pri določanju vsebine služnosti. Zato ni mogoče našteti vseh pojavnih oblik stvarnih služnosti, saj podobno kot na področju pogodbenih obligacij lahko nastajajo nove vsebine.8
Pomembno je opozoriti na priposestvovanje služnosti. Služnost se lahko pridobi tudi tako, če je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost v dobri veri – pravo priposestvovanje. Pomemben poudarek je na dejanskem izvrševanju, saj že po splosnih pravilih lahko služnost ugasne zaradi neizvrševanja. Služnost mora torej dejansko izvrševati, v določenih
5 Glej 211. člen SPZ 6 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 889 7 Glej 118. člen ZZK-1 8 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004
12
časovnih obdobjih. Od primera do primera se različno presoja, kaj pomeni dejansko izvrševanje: vsak dan, vsak teden, vsak vikend, ...
Prav tako je pomembno, da je upravičenec v dobri veri.
Obstaja pa še drug način nastanka služnosti s priposestvovanjem, in sicer če lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal 20 let, lastnik služeče stvari pa temi ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje). Za razliko od prejšnjega primera se tu ne zahteva dobra vera, pomembno pa je poudariti, da se služnost ne sme izvrševati viciozno.9 Smiselno se lahko uporabljajo določbe Stvarnopravnega zakonika, ki v 33. členu govorijo o sodnem varstvu in sicer ga odrekajo tistemu, ki bi v tem primeru izvrševal služnost na silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja.
Pomembna je tudi navedba, da vsebino stvarne služnosti, nastale s priposestvovanjem, določa način dejanskega izvrševanja.
3.2.2 VARSTVO SLUŽNOSTI V 212. členu SPZ je določeno varstvo služnosti. Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvševanju služnosti, lahko ta s tožb zahteva, da preprečevanje oziroma motenje peneha.
Konfesorna tožba je oblika varsva služnosti, ki varuje tako osebne kot stvarne služnosti. Prav tako za njeno uveljavljane ni pomembno, kdo krši pravico. Konfesorna tožba lahko napery proti lastniku služeče stvari ali katerikoli osebi, ki posega v služnost. 10
Konfesorna tožba je primerljiva z negatorno tožbom torej obliko varstva lastninske pravice. Zveza izhaja iz drugega odstavka 212. člena, ki napotuje na uporabo pravil za varstvo lastninske pravice, torej ima korenine v vindikacijski tožbi.11
3.2.3 PRENEHANJE SLUŽNOSTI Prenehanje stvarne služnosti ureja 220. člen SPZ. Pravi da stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona.
Stvarna služnost preneha na smiselno enak način kot nastane, torej na podlagi pravnega posla, odločbe pistojnega organa oziroma na podlagi zakona. Pravna posledica prenehanja nastopi z vpisom prenehanja v zemljiško knjigo, če služnost preneha na podlagi pravnega posla, pri drugih dveh načinih prenehanja pa se morajo izpolniti pogoji, ki jih določa zakon. 12
9 Povzeto po: R. Vrenčur, Stvarno pravo za posrednike pri prometu z nepremičninami, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2005, stran 90-91 10 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 876 11 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 878 12 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 913
13
3.2.4 NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST Definira jo SPZ v 226. členu in sicer pravi, da služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služost, se lahko ustanovi tudi korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uprabljajo določila tega akona, ki urejajo osebne služnosti.
Neprava stvarna služnost je novost, ki jo je v pravni sistem uvedel SPZ. Kot izhaja že iz samega izraza, gre za služnost, ki ima elemene stvarne in osebne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini podobna stvarni služnosi. Tako lahko neprava stvarna služnost pomeni rabo služeče nepremičnine (pozitivna neprava stvarna služnost) ali opuščanje ravnanj na služeči nepreminčni, ki bi lastniku služeče nepremčnine drugače dovoljena (negativna pravna stvarna služnost). Kot za vsako služnost seveda, velja, da njena vsebina ne zahteva aktivnega ravnanja lastnika služeče nepremičnine. Stična točka med osebno in nepravo stvarno služnstjo pa je v tem, da se ne prava stvarna služnost ustanavlja korist določene osebe, in ne vsakokranega lasnika gospodujočega zemljišča. Zato tudi ni treba, da bi bila neprava stvarna služnost v korist določenega zemljišča. Zadošča že, da je v korist osebe. Glede na vsebino pravico je neprava stvarna služnost podobna osebni služnosti rabe, vendar je ta služnost običajno ustanovljena na premičnini. Za nepravo stvarno služnostjo pa je lahko obremenjena samo nepremičnina. Prav tako je osebna služnost rabe lahko samo pozitivna, negativne osebne osebne služnosti pa naše pravo ne pozna. 13
3.3 OSEBNA SLUŽNOST Osebne služnosti delimo na
Užitek (usus-fructus)
Rabo (usus)
Pravica stanovanja (habitatio)
So nujno ustanovljene v korist določene osebe in časovno omejene, kar je glavna razlika s stvarnimi služnostmi.
3.3.1 UŽITEK SPZ navaja definicijo užitka kot pravico uporabe in uživanja tuje stvari ali pravice na način, da se ohrani njena substanca. Za užitek velja strogo da se pravica ne more prenesti, je strogo osebna, lahko se pa prenese njeno izvrševanje. Ni podedljiva pravica. Užitkar ima zelo široka upravičenja, od lastninske pravice se pa pomembno razlikuje po tem, da užitkar nima razpolagalnega upravičenja.
Užitek je najširši izmed vseh stvarnih pravic na tuji stvari, saj lastniku ostaja samo t.i. nuda proprietas, t.j. zgolj gola lastninska pravica. Lastnik lahko stvar kljub pravici uživalca odsvoji ali obremeni, nima pa pravice rabiti stvar.14
13 Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 926 14 B. Sajovic, Osnove civilnega prava – Stvarno pravo II, ČZ Uradni list, Ljubljana 1993, stran 94
14
3.3.2 RABA Definira jo SPZ v 244. členu, in sicer kot osebno služnost, ki daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom za potrebe imetnika služnosti, tako da se ohrani njena substance. Predmet rabe so lahko samo potrošne stvari.
3.3.3 SLUŽNOST STANOVANJA Opredeljuje jo SPZ v 247. členu, ko osebno služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. Imetnik služnosti stanovanja ima pravico do uporabe skupnih delov stanovanjske hiše. Izvrševanja ne more prenesti na tretjo osebo.
15
4. ZAKON O TEMELJNIH LASTNINSKOPRAVNIH RAZMERJIH ZTLR v 49. členu govori o stvarni služnosti, ki je pravica lastnika kakšne nepremičnine, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika ali zahtevati od lastnika služne stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini. Če primerjamo ZTLR s SPZ opazimo, da SPZ preden definira stvarno služnost v 210. členu poda splošno definicijo služnosti, kot pravico uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Splošna definicija služnosti v SPZ tako velja za stvarne in osebne služnosti. Ker se je uporabljal ODZ v primerih, da nekaj ni bilo urejeno v ZTLR, podaja splošno definicijo služnosti ODZ v 472. členu, kjer pravi, da je s pravico služnosti lastnik zavezan kaj trpeti ali opuščati glede svoje stvari v korist koga drugega. To je stvarna pravica, ki učinkuje napram vsakemu posestniku služne stvari.
V vsakem primeru je veljajo isto kot zdaj, da služnost mora biti koristna, njen namen je v zadovoljevanju nekaterih potreb služnostnega upravičenca, ne gre za zadovoljevanje njegovih osebnih potreb ampak potreb v zvezi z zadovoljevanjem v zvezi z uporabo njegove nepremičnine. Lahko gre zgolj za to, da je uporaba zemljišča bolj udobna. 15
ZTLR nadaljuje, da če je gospodujoča ali služna stvar družbeno sredstvo družbene pravne osebe, imajo delavci in drugi delovni ljudje v tej družbeni pravni osebi enake pravice oziroma obveznosti, kot jih imajo imetniki pravic oziroma obveznosti, ki izvirajo iz stvarnih služnosti, če zakon ali pogodba ne določa drugače. ZTLR daje poudarek na služnostno stvar, ki je družbeno sredstvo pravne osebe, medtem SPZ nadomešča ta pojem v 4. odstavku 213. člena, in sicer govori o tem, da se določila o lastniku gospodujoče in služeče nepremičnine uporabljajo tudi za užitkarja in imetnika stavbne pravice.
Stvarna služnost že po sami definiciji ne more nastati na premičnini ali pravici. S služnostjo je lahko obremenjena samo nepremičnina v eni od pojavnih oblik, ki ustrezajo splošni definiciji. Tako bo služeča nepremičnina največkrat zemljiška parcela, lahko pa tudi posamezni deli stavbe ali stavba, zgrajena na podlagi stavbne pravice16Ker je torej stavbna pravica sama po sebi pravica, in stvarna služnost ne more nastati na pravici (za razliko od osebne služnosti) se določila, ki se nanašajo na lastnika gospodujoče in služeče stvari niso izrecno uporabljale za užitkarja in imetnika stavbne pravice, ki sta zato morebiti bila prikrajšana. Načeloma velja, da se stvarna služnost nanaša na vse, ki uporabljajo nepremičnino, kar je veljajo tudi po ZTLR. Vendar pa SPZ poleg tega določa tudi, da užitkar in imetnik stavbne pravice ne moreta obremeniti nepremičnine za dalj časa, kot traja njuna pravica, iz česa lahko vidimo smisel, da po SPZ lahko tudi užitkar in imetnik obremenita nepremičnino, kar po ZTLR ni bilo mogoče.
50.člen ZTLR, ki govori o načinu izvajanja stvarne služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar ter pravila o tem, kdo trpi stroške za vzdrževanje takšne naprave in določena
15 Povzeto po Frantar Tone, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str 208
16 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 881
16
dejanja je identično povzet v 219. člen SPZ.. Te določbe so torej ostale iste
V 51. členu ZTLR se govori o načinu nastanka. Pravi, da se služnost pridobi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali s priposestvovanjem medtem ko SPZ pove, da se pridobi z zakonom, na podlagi pravnega posla, odločbo državnega organa. ZTLR izrecno našteva priposestvovanje kot način nastanka služnosti, ne omenja pa zakona, medtem ko to določa SPZ, priposestvovanju pa namenja samostojen člen.
Nadaljnji 52. člen ZTLR, ki govori tem, da se pridobi stvarna služnost na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, kot ga določa zakon. Podobno določa SPZ v 215. členu, ki pove, da se poleg veljavnega pravnega posla zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo, v naslednjem odstavku pa našteva sestavine pogodbe o ustanovitvi služnosti. V prvem delu 215. člena SPZ gre za praktično isto določbo, smiselno je razumeti, da je tudi v ZTLR kot »javna knjiga« mišljena zemljiška knjiga saj je ZK po definiciji javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami.17 Drug del 213. člena SPZ, ki pa govori o sestavinah pogodbe o ustanovitvi služnosti pa posega v urejanje obligacijskih razmerij.
Pogodba mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava na podlagi 52. člena Obligacijskega zakonika sklenjena v pisni obliki. Vsebovati mora osnovne podatke, s katerimi se individualizirajo pogodbene stranke in služeče ter gospodujoče zemljišče. Bistven element pogodbe pa je opis služnosti, ki naj se ustanovi. Če se pogodbeni stranki ne izrazita dovolj jasno glede vsebine služnosti, tako da te ni mogoče razbrati je pogodba nična, ker njen predmet ni niti določljiv.18
V ZTLR je prej veljajo torej splošno pravilo o prostem urejanju obligacijskih razmerij—udeleženec se sam odloči, ali, s kom, s kakšno vsebino pogodbo bo sklenil. SPZ določa natančneje opredelitev bistvenih sestavin pogodbe (seveda lahko stranki dodata še nebistvene in slučajne).
V 53. členu ZTLR govori o tem, da s sodno odločbo ali odločbo drugega državnega organa se stvarna služnost ustanovi, če lastnik gospodujoče stvari sploh ne more ali delno ne more uporabljati stvari brez ustrezne uporabe služne stvari, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Služnost se pridobi z dnem, ko postane odločba pravnomočna, če zakon ne določa drugače. Na zahtevo lastnika služne stvari določi pristojni državni organ tudi ustrezno nadomestilo, ki ga mora lastnik gospodujoče stvari plačati lastniku služne stvari.
Nastanek služnosti z odločbo ureja 216. člen SPZ, ki pravi, da stvarna služnost nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.
Stvarna služnost torej lahko nastane tudi s pravnomočno sodno ali dokončno upravno odločbo. Pogoje določa zakon, zato se govori o numerus clausus. Novost se nanaša na kvaliteto upravne odločbe, ki je podlaga za nastanek služnosti. Dovolj je dokončna upravna odločba, ki ima 17 Glej 1. člen ZZK-1 1818 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 889
17
podobni položaj kot pravnomočna sodna odločba. 19
54. člen ZTLR govori o priposestvovanju služnosti, in sicer se pridobi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Veljalo je isto kot velja v SPZju, in sicer, da je pridobitev odvisna od dejanskega izvrševanja. Prav tako mora biti izvrševanje neviciozno. Je pa v nasprotju z ZTLR v SPZju dodan nov, prvi odstavek 217. člena, ki govori o tem, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tudi, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.
Čeprav SPZ glede načina nastanka služnosti nadomešča besedo »priposestvovanje«, uporabljeno v ZTLR z besedo »po zakonu«, pa je nesporno, da na podlagi zakona lahko stvarna služnost nastane le s priposestvovanjem. Dejansko imata določbi isti pomen.
Od priposestvovanja kot zakonitega načina nastanka stvarne služnosti je treba strogo ločevati pojem zakonskih stvarnih služnosti. Ta izraz se v domači literaturi in praksi uporablja za označevanje primerov, kjer zakon določeni osebi daje pravico, da lahko zahteva ustanovitev služnosti. Tipičen primer takšne služnosti je nujna pot. Ta služnost pa ne nastane z zakonom, ampak z odločbo nepravdnega sodišča.20
Stvarna služnost se lahko priposestvuje, če jo služnostni upravičenec določen čas izvršuje na zaznaven način, kar predvsem lastniku služeče nepremičnine kot tistemu, ki ga služnost bremeni, omogoča, da se seznani z njenim izvrševanjem in da ukrene vse potrebno za obrambo svoje lastninske pravice pred nastankom služnosti. Izvrševanje služnosti se kaze kot delna posest izvrševalca na drugi nepremični, ki lahko prerase v nastanek pravice. Priposestvovanje tako nadomešča pomanjkljivosti nastanka služnosti nastanka služnosti na drug način, ko poteče določen čas. S tem se predvsem ohranjajo vzpostavljena razmerja v prostoru. Iz določbe tega člena izhajata dve obliki priposestvovanja. Prva oblika je glede pogojev priposestvovanja podobna priposestvovanju lastninske pravice. Zato jo imenujemo pravo priposestvovanje služnosti. Za drugo obliko priposestvovanja, urejeno v drugem in tretjem odstavku tega člena, pa so določeni milejši pogoji. To obliko, ki ustreza ureditvi 54. člena ZTLR, v nadaljevanju imenujemo nepravo priposestvovanje.21 SPZ torej za razliko od ZTLR ureja pravo priposestvovanje služnosti. Najpomembnejši pogoj za nastanek, poleg dejanskega izvrševanja je dobra vera. Trajati mora ves čas priposestvovalne dobe. V nasprotju z ZTLR, ki urejal samo nepravo priposestvovanje, kjer ni potrebna dobra vera, daje SPZ določene pravne učinke sami dobri veri, kar skrajša rok za nastanek služnosti. Oseba primarno misli, da je služnostni upravičenec in izvršuje služnost, ker je prepričana v to pravico. Če se potem izkaže, da temu ni tako, da nima pravice do služnosti, mora pridobiti podlago za pridobitev pravice ali jo dejansko izvrševati dvajset let—ker bo šlo za nepravo priposestvovanje, kjer se ne zahteva dobra vera.
19 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 892 20 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 902 21 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 902
18
Vseeno pa ne sme biti izvrševanje viciozno.
Za razliko od ZTLR pa SPZ dodaja še dodaten odstavek, kjer strogo določeno, da negativne služnosti ni mogoče priposestvovati oziroma izrecna prepoved.
Vprašanje je veljajo za sporno v pravni teoriji, prav tako sodna praksa ni bila enotna. Pred sprejemom SPZ se je sicer izrekla za možnost takšnega priposestvovanja, pod določenimi dodatnimi pogoji. Opuščanje ravnanj lastnika služeče nepremičnine je moral slediti prepovedi oziroma izrecnemu nasprotovanju lastnika gospodujoče nepremičnine. 22
Razloge za dodan odstavek lahko iščemo v samem izvajanju služnosti in pravilih za priposestvovanje. Izvajanje služnosti mora biti navzven zaznavno, da se druge osebe lahko seznanijo s tem. To je predvsem pomembno za pravno varnost, nekdo ne more vedeti oziroma sklepati, da ima določena oseba določeno upravičenje, če ni navzven zaznavno na tak ali drugačen način. Naslednje vprašanje, ki bi se porajalo s priposestovanjem negativne služnosti je, kakšna je dejanska vsebina le-te. Če je vsebina služnosti odvisna od dejanskega izvrševanja v času teka priposestvovalne dobe, kakšna je potem vsebina negativne služnosti, ki bi nastala z neizvrševanjem določenih ravnanj? Vprašanje dovoljuje mnogo odgovorov, mnogo odgovorov pa odpira vrata potencialnim zlorabam. Težave pa bi povzročalo tudi, kdaj je začel teči priposestvovalni rok.
V 55. Členu ZTLR govori da na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, se stvarna služnost ne more priposestvovati.
Na osnovi marksističnega spoznanja, da je v ekonomskem smislu vsaka lastnina prilaščanje, družbena lastnina pa družbeno prilaščanje, ustava SFRJ opredeljuje družbeno lastnino kot temeljno ustavno pravno kategorijo. Družbeno lastnino zato moremo preučevati interdisciplinirano, saj je predmet proučevanja zlasti politične ekonomije, sociologije, ustavnega prava, civilnega prava in še drugih ved. 23
Pri družbeni lastnini je lastnik vsa socialistična samoupravna družba, nosilci pravice upravljanja pa so družbenopravne osebe, to so organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti. Te izvršujejo premoženjskopravne pravice uporabe in razpolaganja v mejah zakonitih določil. Ekonomsko komponento izvršujejo delavci s pravico delitve ustvarjenega dohodka. 24Poznali so še zasebno lastnino, kjer so imele lastninsko pravico civilnopravne osebe in občani, delila se je na lastnino civilnih pravnih oseb in lastnino fizičnih oseb.
V 56. členu je bila urejena tožba na ugotovitev služnosti, s strani služnostnega upravičenca do lastnika služeče stvari. ZTLR in SPZ (v 218. členu) oba napotujeta na uporabo določb o
22 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.905 23 T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, predgovor
24 T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 76
19
vindikacijski tožbi.
Glede pogojev za vložitev ugotovitvene tožbe na obstoj ali neobstoj služnosti se določba sklicuje na smiseln uporabo pravil, ki urejajo vindikacijsko tožbo. Sklicevanje je na prvi pogled nenavadno, saj je vindikacija dajatvena tožba, tu pa gre za ugotovitveno tožbo. Smisel sklicevanja je zato treba iskati predvsem v trditvah in dokazih, ki jih mora posredovati tožnik, da uspe s svojim zahtevkom.25
Glede na navedeno se lahko zaključi, da je bilo pravno varstvo služnosti urejeno v ZTLR dokaj enako ureditvi SPZ.
57. člen ZTLR je v bistvu nadaljevanje 56. člena. Govori o tem, da če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožb zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.
V drugem odstavku 58. člena ZTLR govori o tem, da naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katere je bila ustanovljena.
Razloga sta navedena alternativno in vsaj v nekaterih primerih bo težko razvrstiti dejanske okoliščine točno v okvir enega od navedenih pogojev. Ker se bo zahtevek lastnika služeče nepremičnine v obeh primerih glasil enako, za ugoditev zadošča, da sodišče ugotovi izpolnjevanje enega od naštetih pogojev, in ne nujno tistega, na katerega se sklicuje lastnik služeče nepremičnine. Glede na besedilo ZTLR sta oba pogoja drugače določena in sprememba ima lahko tudi vsebinske posledice. Ocenjujem, da je možnost zahtevka za prenehanje po SPZ širša, kot je bila prej. 26Drugi odstavek 58. člena ZTLR, ki govori o prenehanju zaradi nepotrebnosti ali prenehanja razloga, zaradi katerega je bila ustanovljena. Ta odstavek zdaj ureja 222. člen SPZ, ki govori o prenehanju na podlagi odločbe. Če primerjamo samo besedilo ZTLR-ja in SPZ je na prvi pogled dokaj podobno. Ob natančnejšem pogledu pa opazimo, da se vseeno nakazuje na vsebinske razlike. ZTLR pravi, da služnost preneha če ni več potrebna. To se lahko razume, da je torej ta služnost dokaj esencialnega pomena za gospodujočo nepremičnino. Če pa izhajamo iz definicije služnosti, da je namen, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje nepremičnine, vidimo, da v definiciji ni zajeta nujna potrebnost. Za ustanovitev služnosti je dovolj to, da je koristna za gospodujočo nepremičnino. Zato SPZ v nasprotju z ZTLR navaja kot pogoj za prenehanje nekoristnost in ne nepotrebnost.
Koristnost se presoja objektivno, zato je potrebno v celoti izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Kot primer je stvarna služnost določene poti čez služeče zemljišče še vedno koristna za upravičenca čeprav je pridobil tudi drugačne možnosti povezave—ki pa so na primer bolj zahtevne. Zmanjšanje koristnosti se zato ne šteje za razlog prenehanja zaradi nekoristnosti. 27V
25 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.907 26 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.916 27 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.916-917
20
istem odstavku ZTLR navaja kot drug alternativni pogoj za prenehanje stvarne služnosti prenehanje razloga zakaj je bila stvarna služnost ustanovljena, SPZ pa omenja spremenjene okoliščine.
»V drugem odstavku 58. člena ZTLR ureja prenehanje služnosti predvsem zaradi nepotrebnosti. Določba je splošna in se nanaša na vse služnosti, ne glede na to, kako so nastale. Določba o prenehanju se nanaša tudi na služnost, ki je nastala z odplačno pogodbo. Če je nastala na tak način, in pozneje iz objektivnih razlogov odpadel razlog za njen obstoj, ima stranka, ki je prej imela služnost pravico do denarnega nadomestila. «28
V 222. členu SPZ-ja je tudi dodan drugi odstavek, ki pove, da stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.
ZTLR v 1. odstavku 58. členu govori o prenehanju služnosti, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa tri leta služnosti ne izvršuje, v tretjem odstavku pa pove, da stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, če postane ista oseba lastnik služne in gospodujoče stvari ali če je gospodujoča oziroma služna stvar uničena. SPZ to imenuje prenehanje na podlagi zakona. Razloge prenehanja na podlagi zakona našteva in ureja nekoliko bolj sistematično, kot je to bilo urejeno v ZTLR, saj so bili v ZTLR razlogi našteti v 1. in 3. odstavku 58. člena, v SPZ-ju pa so vsi našteti v enem členu, v 223. členu, kar omogoča lažji pregled. Tretjemu odstavku 58. člena ZTLR-ja, kjer je omenjeno prenehanje v primeru, če postane ista oseba lastnik služne in gospodujoče stvari SPZ namenja poseben člen.
Razlogi prenehanja, čeprav v SPZ bolj sistematično urejeni z naštevanjem, so ostali isti kot v ZTLR. Oba zakona določata triletno obdobje za osvoboditev služnosti (usucapio libertatis). Lastnik služeče nepremičnine prepove izvrševanje stvarne služnosti, lastnik gospodujoče nepremičnine jo neha izvajat, stanje traja tri leta. Služnost tako preneha. Namen zakona je sankcioniranje ravnanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki ne poskrbi za varstvo svoje pravice. Naslednji razlog je zastaranje služnosti, torej neizvrševanje v času potrebnem za priposestvovanje, dvajset let. Šteje se, da služnost ni potrebna če se ne izvaja v tako dolgem časovnem obdobju. Zadnji razlog prenehanja pa je uničenje nepremičnine. Zemljišče se sicer težko fizično uniči, lahko pa pride do uničenja objekta. Če se služnost nanaša na objekt seveda preneha, saj ne more obstajati na stvari, ki sama ne obstaja. 29
»Če je vsebina služnosti v zajemanju vode iz vodnjaka, izvrševanje služnosti pa ni mogoče zaradi sprememb v služni stvari – začasno zmanjka vode v vodnjaku – v tem času zastaranje ne teče.« 30
Kot že zgoraj omenjeno namenja SPZ v nasprotju z ZTLR združitvi poseben člen in jo podrobneje ureja. V SPZ-ju je združitev urejena v 224. členu, medtem ko jo je ZTLR omenjal le kot enega
28 Povzeto po T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 247 29 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.920-921 30 Povzeto po T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 246
21
izmed razlogov prenehanja stvarne služnosti v tretjem odstavku 58. člena. Ne glede pa lahko nastane služnost tudi na lastni stvari, t.i. »lastniška služnost«. Praviloma služnost preneha z združitvijo, ko postane ista oseba lastnik služne in gospodujoče stvari. Stvarne služnosti obstajajo samo na nepremičninah, pridobitni način pa je vknjižba v zemljiško knjigo, lahko pride do združitve dveh nepremičnin, služnost pa se v zemljiški knjigi ne izbriše. Dokler ne pride do izbrisa služnosti ta obstaja kljub združitvi, kot lastniška služnost, miruje, če pa se nepremičnina odtuji lahko ponovno oživi. 31
Čeprav je torej ZTLR samo naštel združitev kot enega od pogojev je bila sama ureditev enaka kot zdajšnja.
Ker gre za istega lastnika služeče in gospodujoče stvari in lastnik lahko vsebino stvarne služnosti izvršuje na podlagi lastninske pravice stvarna služnost ni več potrebna. Oba zakona sta torej izhajala iz načela, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini rea sua servit).32
Določa pa SPZ podrobneje materialne pogoje, kot je to določal ZTLR, v tretjem odstavku 224. člena. V drugem odstavku 224. člena pa določa, da če prideta nepremičnini ponovno v last različnih lastnikov, stvarna služnost oživi, če v vmesnem času ni bila izbrisana.
Pravilo je povsem življenjskega pomena, saj se nemalokrat zgodi, da se lastninska pravica združi v eni osebi zgolj začasno. Pozneje, ko ta oseba prenese lastninsko pravico ene nepremičnine pa znova ostaja potreba po služnosti. Zato bi bilo v nasprotju s potrebami vsakdanjega življenja, da bi služnost prenehala in bil potem potreben ves ponovni postopek ustanavljanja služnosti. 33Za razliko od ZTLR začne SPZ glede prenehanja s splošno določbo, kjer našteje razloge prenehanja. V 220. členu našteje da je to prenehanje na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe in na podlagi zakona. V ZTLR ni bilo izrecno omenjeno prenehanje na podlagi pravnega posla, kot je to navedeno v 221. členu SPZ-ja.
Pravno vprašanje, ki se pojavlja pri večini premoženjskih pravic je, ali se lahko imetnik pravice le-ti odpove z enostranskim ali dvostranskim pravnim poslom. Na primer pri derelikciji lastnik izjavi voljo z zunanjimi znaki, da ne želi več imeti lastninske oblasti. Analogija pa v teh primerih ni primerna, saj derelikcija nepremičnine ni mogoča. Bolj primerna je analogija prenehanja terjatev, ki imajo naravo obligacijskih pravic. Odpoved terjatvi ni enostranski pravni posel, ampak zahteva poleg volje upnika, da se pravici odpoveduje tudi strinjanje dolžnika.34
Ne glede na navedeno, da v ZTLR ni izrecne določbe o prenehanju na podlagi pravnega posla se lahko obrnemo za odgovor na zastavljeno vprašanje, ali je bilo tako prenehanje tudi takrat mogoče na člen, ki govori o ustanovitvi stvarne služnosti. V 51. členu ZTLR je navedeno, da se lahko stvarna služnost ustanovi, med drugim, tudi na podlagi pravnega posla. Če je nastanek mogoč na podlagi pravnega posla kaže na to, da je tudi prenehanje možno na tak način. Še
31 Povzeto po T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 208 32 Glej str. 8 diplomskega dela 33 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.923 34 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.914-915
22
močnejši argument, da je bilo mogoče prenehanje na podlagi pravnega posla pa najdemo v ZOR. V skladu z današnjim Obligacijskim zakonikom, katerega eno izmed temeljnih načel je prosto urejanje razmerij. Razmerje torej nastane glede na voljo strank, prav tako pa velja za prenehanje.
Ob primerjavi členov ZTLR in SPZ glede prenehanja lahko vidimo, da so določbe in pravila v osnovi podobna oziroma ista, vendar pa je v ZTLR prenehanje urejeno na izredno nepregleden in težko razumljiv način. Sistematizacija in členjenje, naštevanje, ureditev posameznih stvari v novih členih kot je to urejeno v SPZ je precej boljša kot je bila v ZTLR saj je lažje pregledno.
59. člen ZTLR ureja delitev stvari. Navaja, da če se gospodujoča stvar razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom. Identična določba je v 225. členu SPZ, prvem odstavku. Tudi tretji odstavek 59. člen ZTLR, ki govori o tem, da če se razdeli služna stvar, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, je identična drugemu odstavku 59. člena ZTLR. Je pa SPZ črtal drugi odstavek ZTLR, ki govori o tem, da lahko lastnik služne stvari zahteva, naj stvarna služnost lastnika posameznega dela razdeljene gospodujoče stvari preneha, če za ta del ni potrebna
Služnost obremenjuje celo nepremičnino in to ne glede na to, če se izvršuje na posameznem fizično tocno določenem delu nepremičnine. Kljub temu pa se v primeru delitve služnega zemljišča, služnost obdrži samo na tistih delih stvari, na katerih se dejansko izvršuje. Če se razdeli gospodojoča stvar, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom, lastnik služne stvari pa lahko zahteva, naj stvarna služnost lastnika posameznega dela razdeljene gospodujoče stvari preneha, če za ta del več ni potrebna. 35
Razlog črtanja odstavka v SPZ verjetno izvira iz splošnih pravil služnosti. Če pride do delitve gospodujoče nepremičnine sicer na prvi pogled večjo obremenitev služeče nepremičnine, zdaj je obremenjena z »več« služnostmi. Lastnik služeče nepremičnine pa ima opcijo varovanja svojega položaja tako, da na podlagi splošnih pravil služnosti zahteva prenehanje stvarne služnosti na tistem delu nepremičnine, kjer ni več koristna oziroma so se spremenile okoliščine.36
Ena izmed največjih sprememb je opazna v 60. členu ZTLR. Ta člen določa, da se za pravico užitka, pravico rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena uporablja poseben zakon. ZTLR torej osebnih služnosti sploh ni urejal, za razliko od SPZ.
35 T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 209
36 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.914-915
23
5 OBČI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK
Služnosti so se delile po mnogih kriterijih. Prva delitev je bila na zemljiške (stvarne, realne) in osebne (personalne). Poznali so pozitivne in negativne zemljiške služnosti. Razlikovali so tudi med nepretrganimi in pretrganimi služnostmi. Naslednja delitev je bila na očitne in skrite služnosti. Poljske služnosti so se delile naprej v potne, vodne, pašne in gozdne. 37Zemljiške služnosti se ustanovijo zaradi boljšega gospodarskega izkoriščanja gospodujočega zemljišče v breme služečega zemljišča. Za ustanovitev zemljiške služnosti je torej odločilna gospodarska potreba gospodujočega zemljišča. Ni potrebno, a je služnost za gospodujoče zemljišče nujno potrebna. Dovolj je, da je koristna in omogoča ugodnejše uporabljanje, uživanje.38
Glede tega govori tudi 473. člen ODZ, in sicer pravi da ako se pravica služnosti zveze s posestjo zemljišča v svrho njegovega koristnejšega in udobnejšega uživanja, tedaj nastane zemljiška služnost, sicer je služnost osebna.
5.1 OSEBNE SLUŽNOSTI Z osebno služnostjo se določeni osebi zagotovijo materialni pogoji za življenje s tem, da se ji da pravica rabiti in uživati tujo stvar. Osebne služnosti se torej ustanovijo v korist določene osebe. Osebne služnosti dajejo določeni osebi pravico rabiti in uživati stvar, vendar s tem, da se obvaruje substanca. V nasprotju z zemljiškimi služnostmi, ki obsegajo le del koristi, ki jih daje služeča stvar in ki so navadno trajne, pa lahko osebne služnosti obsežejo vse koristi, ki jih daje stvar, vendar le za dobo, ki je časovno omejena, predmet osebnih služnosti so lahko nepremičnine in premičnine, osebne služnosti so praviloma strogo osebne in neprenosljive. Izjema je služnost užitka. Osebne služnosti so užitek, raba in pravica stanovanja. 39
5.1.1 RABA ODZ v 504. členu o pravici rabe pravi: Če ni dogovorjeno nič drugega se določa izvrševanje osebnih služnosti po tehle načelih: služnost rabe je v tem, da je kdo upravičen rabiti tujo stvar brez poškodbe tvarine zgolj za svojo potrebo.
Enako kot pri užitku je lahko predmet rabe le nepotrošna stvar. Če je predmet rabe potrošna stvar govorimo o nepravi rabi (quasi usus).40SPZ ureja pravico rabe v 244. členu. Rabo definira kot osebno služnost, ki daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom za potrebe imetnika služnosti tako, da se ohranja njena substanca. Določa, da so predmet rabe lahko le nepotrošne stvari.
Oba, ODZ in SPZ govorita o tem, da je predmet rabe lahko le nepotrošna stvar. V ODZ lahko
37 Povzeto po T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 209 38 Povzeto po T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 210 39 T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 216 40 Povzeto po T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 216
24
zasledimo to na dveh mestih: 504. členu, ki omenja, da je kdo upravičen rabiti tujo stvar brez poškodbe tvarine, in v 507. členu, ki je poseben člen namenjen tvarini (glede tvarine) in pove, da upravičenec ne sme izpremeniti tvarine svari, dovoljene mu za rabo. SPZ pa določa, da se mora ohraniti njena substanca.
Upravičenec torej ne sme spreminjati tvarine oziroma substance. To torej jasno pove, da je premet rabe lahko samo nepotrošna stvar. Pri potrošni stvari ne bi bilo mogoče zagotoviti, da se pri rabi nebi posegalo v substanco stvari. Nepotrošne stvari so tiste, ki se pri običajni rabi ne uničijo ali porabijo, premičnine in nepremičnine. Izjemoma so lahko predmet rabe tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti ali koristi. To se imenuje neprava služnost rabe. 41
Kljub temu, da je torej temeljna določba glede rabe, da je mogoča samo na nepotrošnih stvareh pa obstaja in je obstajala že prej v pravni teoriji in praksi neprava služnost rabe na potrošnih stvareh.
V nadaljevanju drugi del stavka 507. člena govori tudi o tem, da upravičenec ne sme prenesti pravice na nikogar drugega. Prav tako ima takšno določbo SPZ, ki v drugem odstavku 245. člena govori o tem, da imetnik izvrševanja rabe ne more prenesti na tretjo osebo. Oba, ODZ in SPZ imata podobne določbe glede rabe v povezavi z užitkom. V 505. členu ODZ pove, v določbi glede užitkov, da kdor ima pravico, rabiti kakšno stvar, ta sme, ne glede na svojo ostalo imovino imeti od nje svojemu stanu, svojemu obrtu in svojemu hišnemu gospodarstvu primerno korist.
Razlika med rabo in užitkom torej je, da se sme pri užitku rabiti tuja stvar brez omejitev, pri rabi pa je namenjena le uživalčevi osebni potrebi. To pomeni, da upravičenec ne sme dati stvari, katera je predmet rabe v zakup ali najem. Kot navedeno pravilo, da je namenjena le za rabo njegovi (uživalčevi) osebni potrebi so zajete tudi potrebe njegove družine. Rabo bi lahko opisali tudi kot omejeno služnost užitka.
Oba, ODZ in SPZ imata podobne določbe glede rabe v povezavi z užitkom. V 505. členu ODZ pove, v določbi glede užitkov, da kdor ima pravico, rabiti kakšno stvar, ta sme, ne glede na svojo ostalo imovino imeti od nje svojemu stanu, svojemu obrtu in svojemu hišnemu gospodarstvu primerno korist.
Razlika med rabo in užitkom torej je, da se sme pri užitku rabiti tuja stvar brez omejitev, pri rabi pa je namenjena le uživalčevi osebni potrebi. To pomeni, da upravičenec ne sme dati stvari, katera je predmet rabe v zakup ali najem. Kot navedeno pravilo, da je namenjena le za rabo njegovi (uživalčevi) osebni potrebi so zajete tudi potrebe njegove družine. Rabo bi lahko opisali tudi kot omejeno služnost užitka. 42Od užitka se osebna služnost rabe razlikuje po vsebini in po obsegu pravice. V nasprotju s pravico užitka osebna služnost rabe ne daje pravice uživati stvari (prvi odstavek 230. člena SPZ). Podobno pravice osebne služnosti rabe ni mogoče prenesti v izvrševanje, kakor je mogoče pri užitku (tretji odstavek 230. člena SPZ. Imetnik rabe lahko tujo
41 Povzeto po Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.973 42 Povzeto po T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 218
25
stvar uporablja samo za svoje potrebe (drugi odstavek 245. člena SPZ). 43Skupna točka obeh je definitivno strinjanje, da raba dovoli v omejenem obsegu tudi uživanje upravičencu, ne more pa prenesti izvrševanja na drugo osebo, kot je to mogoče pri užitku.
V 506. členu ODZ je bilo določeno še, da se potreba določa po času, ko je bila raba dovoljena. Poznejše spremembe v stanu ali obrtu upravičenca ne dajo pravico do obširnejše rabe.
SPZ pa v prvem odstavku 245. člena določa, da imetnik rabe lahko uporablja stvar v obsegu, ki izhaja iz pravnega naslova, ki je podlaga za ustanovitev.
Prvi odstavek 245. člena SPZ določa, da ima imetnik rabe (uporabnik) pravico stvar uporabljati v obsegu, izhajajočem iz naslova, ki je podlaga za ustanovitev osebne služnosti rabe. To pomeni ,da sta konkreten način in obseg uporabe stvari odvisna od dogovora med lastnikom in imetnikom rabe, vendar mora biti ta dogovor v skladu z določili prvega odstavka 244. člena SPZ. Uporaba mora biti usklajena z gospodarskim namenom stvari in s potrebami imetnika služnosti rabe ob ohranjanju substance, razen v primeru neprave rabe. 44
Oba zakona govorita torej o tem, da je obseg rabe določen v pravnem poslu, ki je bil podlaga za ustanovitev, ODZ pa še posebej poudari, da spremembe določenih okoliščin ne povzročita razširitev pravice rabe upravičencu.
Glede stroškov oziroma bremen pa govori 508. člen ODZ. Pravi da vsi užitki, ki se dajo dobivati iz stvari brez motenja tistega, ki ima pravico rabe, pripadajo lastniku, ta je zavezan nositi vse redna in izredna bremena, ki se drže stvari, in jo na svoje stroške vzdrževati v dobrem stanu. Le ako stroški presegajo tisto Korist, ki preostaja lastniku, mora upravičenec plačati presežek ali odstopiti od rabe.
V ODZ je bila torej posebna določba glede bremen katere pa SPZ nima.
SPZ v 246. členu glede določenih stvari napotuje na smiselno uporabo določb o užitku za služnost rabe. Zato se uporabita določbi 237. in 238. člena SPZ. Tako SPZ imetniku rabe nalaga, da morajo vzdrževati stvar v skladu s standardom dobrega gospodarja. Poleg tega bremenijo imetnika rabe tudi stvarna bremena
Javne dajatve. SPZ napotuje glede vzdrževanja predmeta rabe na 237. člen SPZ, ki pravi, da v primeru, da imetnik rabe ne vzdržuje na opisan način, lahko lastnik zahteva zavarovanje. Če zavarovanja imetnik rabe kljub temu ne da, lahko v skrajnem primeru zahteva predčasno prenehanje služnosti. Imetnik rabe je potem upravičen do nadomestila za predčasno prenehanje služnosti. SPZ ureja vzdrževanje stvari bistveno drugače kot ODZ, na imetnika rabe prelaga večje breme, kot je to določal ODZ. Pri pravici rabe gre del koristi tudi lastniku, torej pripada mu užitek in vse, kar lahko dobi iz stvari, ne da bi pri tem motil imetnika rabe. ODZ pa je primarno izhajal iz predpostavke, da bo korist lastnika večja in primarno zavezal k vzdrževanju
43 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.973-974 44 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.946
26
lastnika. Določbo 237. člena SPZ je smiselno interpretirati tako, da sta k vzdrževanju zavezana oba, lastnik in upravičenec rabe.45
Vidimo torej, da je skupna točka pri teh določbah dejstvo, da ima lastnik stvari v vsakem primeru še užitke glede stvari, ki se dajo dobivati iz stvari, brez motenja tistega, ki ima pravico rabe. Določata pa drugače ODZ in SPZ glede stroškov. ODZ je določal, da mora lastnik nositi vsa redna in izredna bremena in jo vzdrževati z dobrem stanju. Medtem SPZ določa v 237. členu, sicer v določbah o užitku, da mora upravičenec med trajanjem užitka kot dober gospodar vzdrževati stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom, bremenijo ga pa tudi stroški rabe, stvarna bremena in javne dajatve. To ga bremeni ne glede na korist, ki jo ima od pravice rabe. SPZ torej bolj bremeni upravičenca rabe, kot ga je bremenil ODZ, saj je tam bil pretežni del bremen na lastniku stvari v rabi, v SPZ pa gre bolj za delitev bremen.
ODZ pa je določal, da če stroški presegajo korist, torej so stroški, ki jih ima v zvezi z pravico rabe višji kot koristi, ki preostaja lastniku stvari, na kateri ima nekdo pravico rabe, takrat sta preostaneta upravičencu pravice rabe dve opciji: lahko odstopi od rabe ali plača presežek. SPZ določa, da mora upravičenec plačati ne glede na koristi. Tukaj se breme porazdeli tudi na upravičenca, ne le lastnika.
V skladu z namenom užitka je, da trpi užitkar stroške rednega vzdrževanja in rabe stvari. Pravilo je oblikovano po načelu ekonomske koristi: »kdor ima korist naj trpi tudi stroške«. Prav tako bremenijo užitkarja javne dajatve—javnopravna bremena (davščine), ki so povezane s predmetom užitka. Zasebnopravna bremena pa ga bremenijo, če so nastala pred konstituiranjem užitka (na primer obveznosti iz realnega bremena. Pri zasebnopravnih bremenih je torej odločilen čas nastanka, pri javnopravnih bremenih pa čas nastanka ni pomemben. Z javnopravnimi bremeni so mišljena samo tista bremena, ki se drže stvari.46
Omenja se užitek ker določbe o rabi napotujejo na določbe o užitku.
Drugače je pa urejeno tudi to, da v primeru, da upravičenec 1. ne izpolni obveznosti, 2. je zaradi tega ogrožena substanca stvari lahko lastnik zahteva zavarovanje. Če ga ne dobi pride do predčasnega prenehanja. Zakon torej sam določa še vzrok prenehanja. Zavarovanje in predčasno prenehanje na podlagi zakona je torej glede na ODZ v SPZ novost. Zavarovanje se sicer zahteva samo, če užitkar ne izpolni katere izmed svojih obveznost.
Prav tako je velika novost pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja.
Skrbnost dobrega gospodarja je pravni standard. Vsebina standarda je ravnanje s povprečno skrbnostjo. Takšna merila so pa precej abstraktno določena. Če ne ravna dovolj skrbno je odškodninsko odgovoren. Torej, merilo skrbnosti dobrega gospodarja je zelo pomembno, saj
45 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.977 46 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.955
27
postavlja okvire za določanje odškodninske odgovornosti. 47
SPZ v 246. členu še izrecno napotuje na smiselno uporabo določb o užitku (232-233 člen SPZ in 236-243. člen SPZ), kar ODZ ni. V drugem odstavku istega člena pa je dodana še določba, da če stvar uporabljata oba, torej lastnik in imetnik rabe se smiselno uporabljajo določila SPZ o užitku na delu nepremičnine.
5.1.3 SLUŽNOST STANOVANJA (habitatio) ODZ je urejal služnost stanovanja v 521. členu, ki je narekoval, da je služnost stanovanja pravica, rabiti za svojo potrebo hišne dele, pripravne za stanovanje. Ona je torej služnost rabe stanovalnega poslopja. Ako pa se komu prepuste za uživanje nekvarno tvarini vsi za stanovanje primerni hišni deli brez utesnitve, je to uživanje stanovalnega poslopja. Po tem je gornje predpise uporabljati na pravno razmerje med upravičencem in lastnikom.
Zdaj ureja služnost stanovanja 247. člen SPZ. Pravi, da je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca.
Po ODZ je bilo torej mogoče ustanoviti služnost stanovanja kot rabo ali užitek. ODZ to pove v 521. členu ...«ona je torej služnost rabe stanovalnega poslopja« in …« Ako pa se komu prepuste za uživanje nekvarno tvarini vsi za stanovanje primerni hišni deli ..«
Za razliko od ODZ pa SPZ to ureja nekoliko drugače.
Definicija služnosti stanovanja je precej ožja. Seveda to ne pomeni, da je ovira za ustanovitev užitka na stanovanju. Lahko pa se ustanovi tudi osebna služnost rabe na stanovanju, ki pa je ožja od služnosti stanovanja. Imetnik rabe lahko stanovanje uporablja le za svoje, lastne potrebe, ne pa tudi za člane družine.48
Osebna služnost stanovanje je po vsebini podobna osebni služnosti rabe. Enako kot pri rabi gre za uporabo stvari in ohranjanje substance. V obeh primerih je izvzeto uživanje stvari. Bistvena razlika med osebno služnostjo rabe in stanovanje je v predmetu rabe in krogu oseb, ki so upravičene do uporabe stvari. Če je lahko predmet rabe vsaka nepotrošna stvar, najsi bo premična ali nepremična, stvar neprave rabe pa celo potrošna stvar, je predmet osebne služnosti lahko samo stanovanje.49
Vidimo, da je skupna točka v tem primeru najprej v predmetu. Služnost stanovanja je mogoča le na stanovanju. Po ODZ jo je bilo mogoče ustanoviti kot užitek ali rabo, po SPZ pa je v bistvu modaliteta osebne služnosti rabe, definirana je ožje. Ker lahko lastnik v vsakem primeru na svoji lastnini ustanavlja omejene pravice v korist tretjih oseb je prav tako dovoljeno ustanoviti užitek
47 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.954 48 Povzeto po M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.980 49 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.980
28
in rabo na stanovanju, ne bo pa to spadalo pod služnost stanovanja in bo prihajalo do nekaterih zgoraj omenjenih razlik, predvsem v obsegu pravice. Če bo ustanovljen užitek bo pravica dajala širše možnosti, če bo ustanovljena raba bo ožja, predvsem bo to vidno na tem, da je raba namenjena le imetniku pravice in ne njegovim družinskim članom. SPZ pa pri služnosti stanovanja izrecno pove, da so upravičeni do uporabe tujega stanovanja oziroma njegovega dela tudi družinski člani.
ODZ je vseboval še določilo v 522. členu, kjer je izrecno povedal, da obdrži lastnik pravico, razpolagati z vsemi hišnimi deli, ki ne spadajo k pravemu stanovanju, tudi se mu ne sme obteževati potrebno nadziranje njegove hiše. Tega sicer SPZ izrecno ne določa, se pa sklepa, da takšno predvsem razpolagalno upravičenje izhajaj iz lastninske pravice lastnika.
Modaliteta osebne služnosti rabe z razliko, da namesto lastnih potreb, kot pri rabi, širši krog, tudi družina. Če so hoteli ustanoviti le za imetnika služnosti stanovanja so ustanovili pravico kot služnost rabe. Če pa so želeli vključiti tudi druge osebe, so ustanovili pravico kot užitek.
V SPZ sta dodana dva odstavka in sicer da lahko uporablja imetnik (in družina) tudi skupne prostore in da se izvrševanje služnosti ne more prenesti na drugo osebo. Glede skupnih delov pride določba v poštev predvsem kadar gre za večstanovanjsko stavbo. Takrat se razjasni vprašanje, da njim (imetniku in družini) je dovoljeno uporabljati prostore kot so kurilnica, pralnica, ..
Glede prenosa izvrševanja služnosti stanovanja na tretjo osebo pa lahko rečemo, da je dokaj logično, saj bi v primeru, da bi bil mogoč tudi prenos šlo bolj za užitek kot služnost stanovanja. Prav tako pa SPZ sam pove kdo lahko uporablja stanovanje še poleg imetnika in tako sam določi osebe.
SPZ nadaljnjo v 248. členu določa, da se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.
Obstaja velika podobnost med služnostjo stanovanja in rabo. Smiselno bi bilo, da bi SPZ torej napotoval na uporabo določb o rabi. Vendar pa so te določbe tako specialne, da je lažje in bolj smiselno napotovanje na užitek . V primeru, da je ustanovljen užitek na stanovanju, in ne služnost stanovanja seveda veljajo določbe o užitku neposredno. 50
Pravica stanovanja je posebna vrsta rabe, ki so njen predmet stanovanjski prostori ali pa posebna vrsta užitka, ki je njen predmet stanovanjsko poslopje. Pri pravici stanovanja uporabljamo zato pravna pravila, ki veljajo bodisi za rabo, bodisi za užitek, kar odvisi od tega, ali gre za rabo ali za užitek stanovanja.51
ODZ je torej napotoval na smiselno uporabo pravil o rabi oziroma o užitku stanovanja, saj je pod kategorijo služnosti stanovanja sodila nekakšna podkategorija rabe in užitka stanovanja. V nasprotju s tem, da je služnost stanovanja bila posebna vrsta nečesa, rabe ali užitka, je sedaj
50 Povzeto po T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 218
29
nekakšna modaliteta prejšnje služnosti rabe stanovanja, samostojna osebna služnost. SPZ pa za razliko od ODZ napotuje na smiselno uporabo določb o užitku in ne rabe.
Posebna vrsta nečesa prej, zdaj modaliteta in samostojna osebna služnost.
5.1.4 UŽITEK (ususfructus) 509. ODZ
ODZ v 509. členu užitek oziroma pravico uživanja definira kot pravico, uživati tujo stvar z varovanjem tvarine brez vsake omejitve. SPZ definira pojem užitka kot osebno služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja substanca.
V bistvu gre za enako določbo, le napisano na drug način. ODZ tako pove da je potrebno varovati tvarino stvari. Dejansko to pomeni, da s stvarno ravna tako, da se ohranja njena substanca, izraz, ki ga uporabi SPZ. ODZ omenja sicer le uživanje stvari. Vendar, če se pobližje pogledamo upravičenja užitkarja, vidimo, da gre za enako določbo, kot v SPZ, ki omenja užitek in rabo.
Pravice užitkarja so:
1) -pravica imeti stvar, ki je predmet užitka, v dejanski oblasti; (ius possisendi), ne pa za svoje
2) -pravica rabiti stvar, ki je premet užitka tako, kakor lastnik, a s tem, da se sama stvar ohrani;
3) -pravica dati stvar, ki je predmet užitka, v najem ali v zakup;
4) -pravica zahtevati od lastnika stvari, ki je predmet užitka, da s stvarjo ne ukrene ničesar takšnega, kar bi oviralo redno rabo in uživanje stvari;
5) -pravica zahtevati od lastnika, ob prenehanju užitka, porabljene potrebne stroške za še neobrane plodove (par. 519 ODZ).52
V drugi alineji je lepo vidno, da upravičenje do užitka zajema tudi upravičenje rabe. Užitek zajema rabo, raba pa nasprotno ne zajema užitka.
Čeprav na prvi pogled mogoče zgleda, kot da je ODZ širše definiral služnost užitka zaradi uporabljene besedne zveze »brez vsake omejitve« vidimo, da temu ni tako. Prav tako je bilo potrebno varovati tvarino, torej substanco. Opredelitev kakšna je trenutno v SPZ je po mojem mnenju lažje razumljiva.
V 510. členu ODZ govori o tem, koliko se utegne raztezati na potrošne stvari. Pove, da potrošne stvari niso same po sebi predmet rabe ali uživanja, marveč le njihova vrednost. Z gotovino sme upravičenec poljubno o razpolagati. Ako pa se dovoli že naložena glavnica v užitek ali rabo, more upravičenec terjati le obresti.
Predmet užitka so lahko samo nepotrošne stvari, ker se pri rabi potrošnih stvari te ne morejo 52T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 217
30
ohraniti. Potrošne stvari so lahko predmet samo tzv. nepravega užitka (quassi ususf-ructus). V primeru nepravega užitka mora uživalec vrniti vrednost potrošne svari, ki jo je prijel, ker ne more biti vrednost nepravega užitka le vrednost potrošne stvari. 53
Nepravi užitek ureja SPZ v 242. členu. Pove, da so lahko predmet užitka potrošne stvari in pravice, ki ne dajejo obresti ali koristi. Šteje se, da je bila v užitek dana denarna vrednost stvari ali pravice, ki se ob prenehanju užitka vrne lastniku. Če je tako posebej dogovorjeno, mora užitkar vrniti valorizirano glavnico. Za nepravi užitek se uporabljajo določila SPZ o užitku.
Oba zakonika torej enako urejata užitek na potrošnih stvareh oziroma nepravi (quassi, kvazi) užitek. Predmet užitka tukaj torej ni stvar, marveč vrednost stvari. Splošno pa so lahko predmet užitka le nepotrošne stvari. Vrača se vrednost potrošne stvari. SPZ dodaja še poleg besede potrošne stvari besedo pravice. Mogoč je tudi užitek na pravicah. SPZ posebej poudarja možnost dogovora o vračilu valorizirane glavnice.
513. člen pravi, da je uživalec zavezan vzdrževati služno stvar kakor dober gospodar v takšnem stanu, kakor jo je prevzel, in jo iz donosa oskrbovati, popravljati, dopolnjevati ter obnavljati. Uživalec pa ni odgovoren, ako se navzklic temu vrednost služne stvari zmanjša brez njegove krivde sam vsled zakonitega uživanja.
Vzdrževanje stvari ureja SPZ v prvem odstavku 237. člena. Odstavek pravi, da mora užitkar med trajanjem užitka kot dober gospodar vzdrževati stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom. Užitkarja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve ne glede na korist, ki jo ima od užitka.
Oba zakonika določata torej pravni standard dobrega gospodarja. Kot omenjeno že pri rabi,54pove vsebina standarda s kakšno odgovornostjo mora ravnati, je merilo za morebitno odškodninsko odgovornost. Oba prav tako določata, da mora stvar ohraniti v stanju,v kakšnem jo je prevzel. Ne povzroči pa odškodninske odgovornosti običajna obraba, saj bi do le-te prišlo tudi, če bi stvar uporabljal lastnik, vsled zakonitega uživanja. ODZ je narekoval, da je služno stvar uživalec dolžan oskrbovati, popravljati, dopolnjevati in obnavljati. SPZ to povzame, da mora stvar vzdrževati v skladu z njenim gospodarskim namenom.
Je pa nekoliko širše zapisana določba o stroških. Drug del prvega odstavka 237. narekuje, da užitkarja bremenijo tudi stroški rabe, stvarna bremena in javne dajatve.
Užitkar pa je dolžan izpolniti javnopravna in zasebnopravna bremena. Ko užitkar opravi plačilo, torej izpolni obveznost prevzetih javnopravnih in zasebnopravnih bremen, takrat terjatev ne preide ex lege na užitkarja nasproti lastniku, torej ne pride do subrogacije. Razlog, zakaj je temu tako tiči v tem, da užitkar ne izpolnjuje lastnikovega dolga, marveč svoj dolg. 55
53 T. Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, str. 218 54 Glej str. 21 diplomskega dela 55 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.955-956
31
514. člen ODZ
V c) točki govori ODZ glede gradenj. Pravi, da ako lastnik na uživalčevo naznanilo izvrši ob svojih stroških gradnje, ki so postale potrebne vsled starosti poslopja ali po naključju, mu je uživalec dolžan, povrniti obresti uporabljene glavnice o meri, v kateri se je s tem izboljšalo uživanje.
O istem govori SPZ v 238. členu. Govori o izrednih popravilih. Pravi, da če je treba zaradi višje sile ali izrabe stvari opraviti popravilo, ki presega okvire vzdrževanja, mora užitkar o tem nemudoma obvestiti lastnika. V naslednjem odstavku istega člena nadaljuje, da če lastnik v tem primeru na svoje stroške opravi popravilo, mu užitkar dolguje obresti na vrednost opravljenih del, potrebnih za vzpostavitev stanja stvari ob ustanovitvi užitka. Obresti zapadejo v plačilo konec vsakega koledarskega leta, za zadnje leto pa ob prenehanju užitka.
Kot smo spoznali prej, mora užitkar vzdrževati stvar kot dober gospodar v skladu z njenim namenom. To pomeni, da jo vzdržuje tako, da se ohranja njena substanca.
Natančneje določba pomeni, da je užitkar dolžan opravljati tista opravila, ki so potrebna za običajno izvrševanje užitka. Užitkar je torej zavezan nositi redne stroške. Razlika je pa pri izrednih stroških.. To so stroški, ki se ne pojavljajo redno. Te stroške je zavezan nositi lastnik, užitkarjeva naloga pa je, da ga o tem obvesti. 56
Določba ODZ govori o gradnjah. SPZ to imenuje izredna popravila. Jasno je, da redni stroški bremenijo užitkarja, tako je bilo določeno tudi v ODZ.57Zakona omenjata izvršitev gradnje, ki so postale vsled starosti poslopja ali po naključju—v ODZ– in višja sila ali izraba stvari. Gre za dokaj enako določbo. Kot prvi razlog je naveden višja sila oziroma naključje, drug razlog pa je izraba stvari oziroma starost poslopja.
SPZ določa še, da če lastnik na svoje stroške opravi izredno popravilo dolguje užitkar obresti na vrednost opravljenih del. Utemeljenost te določbe sloni na tem, da se zaradi izrednega popravila izboljša donos iz stvari kar je korist za užitkarja. ODZ pa je v zvezi s tem določal, da je v primeru izrednih popravil užitkar dolgoval povrniti obresti uporabljene glavnice v meri, v kateri se je s tem izboljšalo uživanje. Določa pove, da je torej potrebno izračunati odstotek povečanja donosov zaradi izrednega popravila. 58
Po ODZ so nastale obresti v meri, v kateri se je izboljšalo stanje, glede na izračunan odstotek povečanja donosov zaradi izrednega popravila. SPZ pa podobno kot to določa, da užitkar dolguje obresti
Na vrednost opravljenih del, vendar pa poleg tega natančneje določa, da obresti zapadejo v plačilo konec vsakega koledarskega leta, za zadnje leto pa ob prenehanju užitka.
515. člen ODZ člen je v bistvu nadaljevanje 514. člena, ki govori o gradnjah (popravilih, kot jih 56 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.959 57 Glej 513. člen ODZ 58 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.959
32
imenuje SPZ). Pravi da ako lastnik ne more ali noče tega storiti, je uživalec upravičen, ali da gradnjo izvrši in po dokončanem uživanju terja povračilo prav tako, kakor pošten posestnik, ali da zahteva primerno povračilo za izgubo pri uživanju, ker je gradnja opustila.
SPZ ureja to zadevo v tretjem odstavku 238. člena. Pravi da če lastnik v primeru iz prvega odstavka v razumnem roku noče opravit popravila, ga lahko opravi užitkar na svoje stroške. Povrnite teh stroškov lahko zahteva ob prenehanju užitka po pravilih, ki veljajo za dobrovernega posestnika.
SPZ je v 238. členu strnil 514. in 515. člen ODZ. Dokaj logična odločitev, glede na dejstvo, da sta oba člena govorila o gradnjah oziroma popravilih.
Če lastnik v razumnem roku noče opraviti popravila ,da lahko opravi užitkar na svoje stroške. Povrnitev teh stroškov lahko zahteva ob prenehanju užitka po pravilih, ki veljajo za dobrovernega posestnika. Zelo podobno določbo vsebuje tudi ODZ v 515. členu, le da poleg tega določa, da lahko užitkar zahteva od lastnika povračilo za izgubo uživanja, če niti lastnik, niti užitkar nista opravila izrednega popravila. Za užitkarja je namreč določeno, da lahko opravi izredno popravilo na svoje stroške, ni pa tega dolžan storiti. To je obveznost lastnika stvari. Lastnikova opustitev obveznosti ima zato odškodninske implikacije. Tudi v našem pravu glede tega ni drugače. Užitkar, ki opravi izredno popravilo, je v bistvu v vlogi poslovodje brez naročila, vendar pa lahko zahteva povrnitev stroškov od lastnika ob prenehanju užitka, in sicer po pravilih, ki veljajo za dobrovernega posestnika (glej 95. člen SPZ). 59
516. člen ODZ člen govori o dopustitvi gradenj, ki niso potrebne. Pravi, da uživalec ni zavezan brez popolne odškodbe dopustiti gradenj, ki niso potebne, dasi bi bile sicer koristne za pomnožitev donosa.
Določbo glede izboljšav vsebuje SPZ v 239. členu, kjer pravi, da mora užitkar dopustiti lastniku stvari, da med trajanjem užitka na svoje stroške opravi izboljšave stvari. Za čas, ko je zaradi izvedbe del omejena užitkarjeva pravica, mu lastnik dolguje denarno nadomestilo.
Določbi imata isto vsebino. Obe povesta, da lahko lastnik opravi izboljšave na lastne stroške, za čas ko pa ma užitkar omejeno pravico pa je upravičen do nadomestila.
517. člen ODZ govori o tem, da sme uživalec vzet nazaj, kar je brez lastnikovega privoljenja porabil za pomnožitev trajnih užitkov; povračilo za užitke, ki obstojajo še vsled izboljšanja, pa mora terjati le, kolikor ga je upravičen terjati poslovodja brez naloga.
Užitkar je imel ločitveno pravico. Lahko je vzel nazaj kar je sam dodal, v smislu nekaj takšnega kot je današnji ius tollendi. Povračilo za ostale užitke pa je smel terjati le, če je ravnal kot poslovodja brez naročila. SPZ natančno takšne določbe pri določbah o služnosti ne vsebuje, vendar pa smiselno podobna vsebina izhaja iz splošnih pravil stvarnega in obligacijskega prava.
518. ODZ govori o dokazilih. Pravi, da zato, da se olajša dokaz medsebojnih terjatev, naj
59 Povzeto po: M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.960
33
napravita lastnik in uživalec poverjen popis vseh služnih stvari. Ako se je to opustilo, se domneva, da je uživalec dobil stvar z vsemi za redno rabo potrebnimi komadi v rabnem stanju srednje kakovosti.
Zdajšnji SPZ ne predvideva popisa služnih stvari, niti ne govori o dokazilih. Seveda se v vsakem primeru lahko naredi popis ampak SPZ tega ne določa izrecno. Verjetno je tudi potrebno omeniti določbo 236. člena SPZ, ki nalaga užitkarju breme, da mora lastnika obveščati o vseh okoliščinah in dopustiti lastniku, da jo enkrat letno pregleda. Ker mora užitkar obveščati, lastnik pa jo lahko pregleda so medsebojne terjatve takoj znane.
519. člen ODZ pove, da po dokončanem uživanju pripadejo še stoječi plodovi lastniku, vendar mora ta povrniti za dosego plodov izdane stroške uživalcu ali njegovim dedičem enako kakor poštenemu posestniku. Do drugih užitkov imajo uživalec ali njegovi dediči pravico po tem, koliko časa je trajalo uživanje.
520. člen ODZ govori o tem, kolikor je tisti, kateri je upravičen do rabe ali uživanja dolžan dati zavarovanje. Pravi, da praviloma mora lastnik zahtevati od tistega, ki je upravičen do rabe ali uživanja zavarovanje tvarine le, ako se pojavi nevarnost. Ako se ne da zavarovanje, naj se stvar prepusti lastniku proti primerni odpravnini ali izroči po okolnostih v sodno upravo.
O dajanju zavarovanja govori SPZ v drugem odstavku 237. člena, ki pravi, da če užitkar ne izpolni katere od obveznosti iz prejšnjega odstavka in je ogrožena substanca stvari, lahko lastnik od užitkarja zahteva primerno zavarovanje. Če mu užitkar tega zavarovanja ne da, lahko lastnik zahteva predčasno prenehanje užitka. V tem primeru ima užitkar pravico do nadomestila za predčasno prenehanje, ki ga sodišče določi, upoštevajoče stanje stvari in pričakovano trajanje užitka.
V SPZ je mišljeno kot prejšnji odstavek, da mora užitkar izpolniti bremena stroškov rabe, kot tudi stvarna bremena in javne dajatve ne glede na korist, ki jo ima od užitka.
Če se primerjata zakona vidimo, da je lahko oziroma lahko lastnik stvari, dane v užitek v določenih primerih zahteva zavarovanje. ODZ to opredeljuje kot nevarnost tvarino, SPZ kot ogrožanje substance. Oba imata enak temelj. SPZ pa dodaja še, da mora izpolniti ostala bremena, ki lahko ogrožajo substanco stvari. Ugotovljeno je bilo že, da v primerjavi z ODZ opredeljuje SPZ obveznosti nekoliko širše in strožje. V primeru, da se zavarovanje ni dalo oziroma se ne da pa je sledila oziroma sledi ista posledica: prenehanje užitka in prepustitev lastniku, bivši užitkar pa dobi temu primerno odpravnino oziroma nadomestilo, v primeru, da je seveda upravičen do njega.
34
6 SLUŽNOST V RIMSKEM ČASU V rimskem času je pravno razmerje nastalo med zemljiščem, kar pomeni, da sama služnost ni bila vezana na osebo. Zemljiške služnosti60 so se nanašale na kmetijska in stavbna zemljišča. Danes tega razlikovanja ni več .
Pomembnosti zemljiški služnosti za antično gospodarstvo kažejo dejstva, da je staro civilno pravo (ius civile) obstoječe štiri služnosti štelo za res mancipi. Služnosti,ki so obstajale so bile služnost pešpoti čez tuje zemljišče(iter), služnost poti, po kateri so čez tuje zemljišče gnali živino (actus) oziroma vozili z vozovi (via), ter služnost napeljati vodo s sosednjega zemljišča (aquaeductus).
V rimskem času število zemljiških služnosti ni bilo omejeno. Oblikovanje posameznih služnosti so narekovale takratne razmere in potrebe.
Poleg služnosti, ustanovljene v korist določenega zemljišča je rimsko pravo, sicer postopoma, začelo prištevati med služnosti tudi pravice, ustanovljene na določeni stvari in v korist določene osebe. Te služnosti se imenujejo osebne služnosti.
V rimskem času je bil upravičenec zemljiške služnosti gospodujoče zemljišče, upravičenec pa oseba, v korist katere je bilo ustanovljena služnost. Upravičenost je izvrševal njegov (zemljiški) vsakokratni lastnik.
Osebna služnost torej ni mogla trajati dlje kot življenje upravičenca, zemljiška služnost pa je bila načeloma trajna.
Rimljani so imeli tudi oblikovana načela služnosti, ki so veljala za vse služnosti. To so bila
1. Služnost ni mogoča na lastni stvari (Nemini res sua servit) 2. Služnost ne mora obstajati v storitvi (Servitus in faciendo consistere nequit) 3. Služnost ni mogoča na služnosti (Servitus servivitus esse non potest) 4. Služnost se mora izvrševati obzirno (Servitutibus civiliter utendum est)
Veljale so pa nekatera načela samo za zemljiške, stvarne služnosti. To sta bili dve načeli in sicer
1. Služnost mora koristiti gospodujočemu zemljišču. Korist mora biti trajna in ne le začasna. 2. Služnost je mogoče ustanoviti le na zemljišču, ki meji na gospodujoče zemljišče.
6.1 NASTANEK IN PRENEHANJE Služnost je nastala z oporoko ali pravnim poslom med živimi. Služnost so obravnavali kot res mancipi, kar pomeni, da jo je bilo možno ustanoviti le z mancipacijo ali iure cessio. S slednjo je bilo mogoče ustanoviti vsako služnost. Šlo je za navidezno pravdo, kjer je bodoči služnostni upravičenec ali lastnik gospodujočega zemljišča proti lastniku bodoče služeče stvari naperil služnostno tožbo (actio confesoria). Lastnik bodoče služnostne stvari tožbenemu zahtevku ni ugovarjal, kot bi to storil v »resnični« pravdi zato je pretor končal postopek z ugotovitvijo, da
60 S pojmom zemljiška služnost je mišljena stvarna služnost.
35
ima tožnik na toženčevi stvari služnost.
Na provincialnih zemljiščih so se služnosti navadno ustanavljale z brezobličnimi dogovori.
V starem civilnem pravu je obstajala tudi možnost ustanovitve služnosti s priposestvovanjem, kar pa je pozneje prepovedal Lex Scribonia. Ponovno se je uveljavilo priposestvovanje služnosti ob koncu klasične dobe in sicer po načelih longi temporis praescriptio, kar pa je Justinijanovo pravo razširilo na vsa zemljišča in vse služnosti.
Naslednji način ustanovitve je, da si je lastnik pridržal na stvari določeno služnost ob odsvojitvi.
Poznali so pa tudi neformalno ustanovitev služnosti, katero je priznavalo Justinijanovo pravo. Lastnik služeče stvari je na temelju brezobličnega dogovora dopuščal dejansko nemoteno izvrševanje služnosti. Takšna služnost je nastala dejansko in s dopustitvijo (traditio et patientia)
Poznali pa so tudi različne načine prenehanja služnosti. Prenehanje je bilo lahko formalno ali neformalno. Formalno je prenehala z iure cessio. Proti služnostnemu upravičencu je bila naperjena negatorna tožba, upravičenec ji ni ugovarjal in pretor je ugotovil, da služnost ne obstaja.
Poznali so pa tudi neformalno odpoved in sicer je služnostni upravičenec lastniku služeče stvari dovolil nasprotno ravnanje. S tem je služnost ugasnila.
Služnost je ugasnila z neizvrševanjem, katero pa je moral lastnik priposestvovati. Po klasičnem pravu je bilo to v 10 letih, po Justinijanovem po 20.
Ker je služnost stvarna pravica na tuji stvari je prenehala če sta postali gospodujoče in služeče zemljišče last iste osebe, torej sta se zemljišči združili v rokah iste osebe, confusione.
Služnost pa je seveda prenehala tudi če je bila služeča stvar uničena ali je stvar bila izvzeta iz pravnega pometa.
6.2 PRAVNO VARSTVO Za varstvo služnosti so poznali konfesorno tožbo, s katero je toženec od tožnika zahteval, da prizna obstoj služnosti na svoji stvari.
Rimskem času pa so poznali tudi interdiktno varstvo služnosti. Pretor je varoval dejansko izvrševanje služnosti. Varstvo ni predpostavljalo obstoja služnosti, morala se je le dejansko in neviciozno izvrševati. Varstvo je nudil tistemu, ki je v zadnjem letu za določen čas neviciozno izvrševal služnost poti ali zajemanja vode. Glede varstva drugih služnosti ni povsem jasno, ali je tudi tam nudil varstvo.
Pretor je služnost varoval s prohibitornimi interdikti, ker pomeni, da je prepovedal uporabo sile.
Če je stranka dokazala, da je v resnici izvajala določeno služnost je morala nasprotna stranka dati varščino, s katerim se je zavezala, da v prihodnosti ne bo več motenj.
36
6.3 OSEBNE SLUŽNOSTI Po sami definiciji so osebne služnosti stvarne pravice na tuji stvari, so pa ustanovljene v korist določene osebe. Osebne služnosti je poznalo že klasično pravo, svojo končno podobo pa so dobile šele v času Justinijana in njegove kodifikacije.
Osebne služnosti so se razlikovale od zemljiških predvsem po tem, da za razliko od zemljiških služnosti z njimi ni mogoče zahtevati opustitve. Z osebnimi služnostmi se lahko zahteva le uporaba stvari. Število osebnih služnosti pa je bilo tudi omejeno. Stanke samovoljno niso morale oblikovati novih osebnih služnosti, verjetno so v klasičnem pravu poznali le užitek in rabo. Verjetno sta se pa šele v Justinijanovem času razvil služnost uporabe stanovanja in dela tujih sužnjem in živine kot samostojni služnosti. Seveda pa je osebna služnost ustanovljena v korist določene osebe zato je nujno časovno omejena na čas življenja upravičenca.
6.3.1 UŽITEK Ususfructus, že po samem imenu vidimo, da je užitka upravičen služečo stvar uporabljati in uživati, pridobivati plodove. Lastniku ostane izvotlena lastninska pravica, vsa ostala upravičenja so prešla na užitkarja. Bil je strogo osebna pravica, ki je užitkar ni mogel prenesti na drugega. Je pa užitkar lahko izvrševal užitek sam ali pa je njegovo izvrševanje prenesel na drugega, stvar je lahko dal v najem ali zakup. Bistveno je, da z uporabo stvari in pridobivanjem njenih plodov ni smel spremeniti ali poslabšati bistva stvari. Užitkar je moral ravnati kot pošten mož in služnost izvrševati obzirno. Pobirati je smel redne plodove stvari. Stvar je smel uporabljati v skladu z njeno namembnostjo. Je pa bil užitkar samo detentor stvari – pretor pa mu je kljub temu nudil analogno interdiktno varstvo. Ko je užitek prenehal je moral užitkar stvar vrniti. Lastnik jo je zahteval nazaj z lastninsko tožbo; negatorno tožbo ali rei vindikacijo. Da stvar nebi bila ob vrnitvi poškodovana ali čezmerno poslabšana zaradi uporabe in podobno je moral užitkar njenemu lastniku pred prepustitvijo obljubiti posebno varščino – cautio ususfructaria. Ta vrsta varščine se je prvotno pojavla pri nepravem užitku, kjer je užitkar stvar porabil in je lastnik ni mogel zahtevati nazaj. Lastnik se je tako zavaroval nasproti užitkarju, saj se je z varščino zavezal vrnitev iste količine enakovrstnih stvari iste kakovosti. Varščina pa se je sčasoma razširila na pravi užitek na nepotrošnih stvareh. Če užitkar ni ravnal skladno s svojimi obveznosmi ga je lastnik lahko tožil s stipulacijsko tožbo in tako zahteval pogojno obljubljeni znesek varščine.
Najverjetneje je bil užitek primarno mogoč na zemljiščih. V času republike pa se je razširil na ostale stvari in pravice. Užitek se je lahko volil več osebam hkrati, možen je pa bil tudi samo na solastniškem deležu stvari
Načeloma je rimsko pravo poznalo tudi nepravi užitek na denarju in potrošnih stvareh. Užitkar se je zavezal z varščino, lastniku bo torej vrnil enak znesek ali količino stvari. Ker pa je v primeru nepravega užitka lastninska pravica prešla na užitkarja po mnenju rimskih pravnikov ni šlo za služnost, ampak za brezobrestno posojilo.
Užitek je bil mogoč na terjatvah.
6.3.2 .NASTANEK IN PRENEHANJE Užitek je lahko nastal z vindikacijskim volilom, in iure cessio, pridržkom služnosti, prisoditvijo v delitveni pravdi. V primeru, da je bil nekomu obljubljen užitek z brezobličnim dogovorom mu je
37
pretor nudil tožbo in factum. Načeloma užitka prvotno ni bilo mogoče priposestvovati. Pozneje je bilo pa tudi to mogoče po načelih longi temporis praescriptio v desetih oziroma dvajsetih letih.
Užitek je prenehal na različne načine. Svoji pravici se je užitkar lahko odpovedal, formalno in neformalno. Formalno z iure cessio in neformalno z odpovedjo. Če užitkar užitka ni izvrševal je užitkar lahko priposestvoval prostost. Prenehal je tudi s smrtjo, izgubo prostosti ali državljanstva. V klasičnem pravu je prenehal tudi takrat, če je užitkar prešel pod očetovo oblast. Prenehal je tudi, če je bila stvar uničena, ali če je postal užitkar lastnik služeče stvari – confusione.
6.4 RABA Raba je po definiciji osebna služnost, upravičenec oziroma uzuar sme stvar uporabljati za svoje potrebe tako, da se ohrani substanca stvari.
Raba je lahko bila na prvi pogled podobna užitku, čeprav so pa obstajale bistvene razlike. Podobnost z užitkom je bila, da upravičenec ni smel poseči v njeno substanco. Razlika pa je prvenstveno osebna narava rabe – v nasprotju s tem, kot to velja pri užitku izvrševanja rabe ni bilo mogoče prenesti na drugega.
Uzuar tudi ni imel pravice do plodov. Raba vključuje pravico rabe, hkrati pa ne vključuje pravice uživati stvar.
Širša razlaga rabe se je uveljavila v obdobju klasikov. Takrat so začeli rabo razlagati vse širše. Uporaba stvari ni bila vezana samo na uzuarja, ampak se je postopoma razširila tudi na člane njegove družine. Rimski klasiki so z razlago rabo pravzaprav dokaj približali užitku. Najbolj opazno je bilo to v primerih, ko bi pravica rabe na stvareh bila nesmiselna, če ne bi vsebovala omejene pravice pridobivanja plodov. To pa seveda ni pomenilo, da lahko uzuar pridobi vse plodove. Lahko je pridobil le toliko plodov, kolikor jih je potreboval za vsakdanjo rabo v svojem gospodinjstvu. Plodov uzuar ni smel prodajati.
6.5 SLUŽNOST STANOVANJA Služnost stanovanja je bila podobna služnosti rabe. Upravičenec služnosti stanovanja je smel stanovanje uporabljati, smel ga je pa celo prepustiti v najem, ne da bi sam v njem bival. Namen služnosti je korist, ki jo naj ima služnostni upravičenec. Ni pa smel prepustiti stanovanja drugemu neodplačno.
6.6 DELO TUJIH SUŽNJEV IN ŽIVINE Služnostni upravičenec je bil upravičen do dela tujih sužnjev in živine. V klasičnem obdobju je bilo sporno, ali gre v tem primeru da rabo ali užitek, Justinijanovo pravo pa je iz tega naredilo posebno služnost.
38
7 PRIMERJAVA SLUŽNOSTI V RIMSKEM IN MODERNEM ČASU
7.1 MODERNA ZAKONA ZTLR je bil zakon, ki se je uporabljal pred zdaj veljavnim SPZ, od 1980 do 2002. Kar glede stvarnih služnosti ni bilo urejeno v ZTLR se je še vedno uporabljal stari zakon, torej ODZ, glede osebnih služnosti pa se je uporabljal ODZ v celoti, čeprav je ZTLR primarno predvideval, da bo užitek, pravico rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena urejal poseben zakon.
V času veljave ZTLR je obstajala družbena lastnina. To je tudi vodilo, da lahko vidimo posebno ureditev v nekaterih členih, na primer 55. člen ZTLR, ki govori o nepremičnini, ki je družbeno sredstvo pravne osebe.
Določbe o družbeni lastnini so sestavljale že takratno Ustavo, predvsem so temu namenjeni členi 10.-87. Ustave SFRJ.
Na osnovi marksističnega spoznanja, da je v ekonomskem smislu vsaka lastnina prilaščanje, družbena lastnina pa družbeno prilaščanje, ustava SFRJ opredeljuje družbeno lastnino kot temeljno ustavno pravno kategorijo. 61Načini nastanka so več ali manj enaki kot so danes našteti v SPZ,le členi so drugače slogovno oblikovani. Glede načinov nastanka je pomembno omeniti, da je ZTLR urejal samo nepravo priposestvovanje, SPZ pa ureja tudi pravo priposestvovanje. Razlika je v pogojih, dobri veri in nevicioznem izvrševanju, in predvsem času, ki mora preteči.
Poznali so konfesorno tožbo, torej tožbo za ugotovitev služnosti, kot pozna tožbo tudi SPZ.
Načini prenehanja so prav tako isti v ODZ in SPZ, le manjša razlika v slogovnem oblikovanju. SPZ našteva razloge nekoliko bolj sistematično. V ZTLR je bilo prenehanje urejeno na nekoliko težje berljiv oziroma razumljiv način, čeprav je bila vsebina ista.
Ena izmed poglavitnih razlik med ZTLR in SPZ, kot že omenjeno, je v tem, da SPZ zdaj ureja stvarne in osebne služnosti. Prejšnji ZTLR je urejal le stvarne služnosti, za osebne pa se je uporabljal prejšnji zakon, ODZ. SPZ torej ureja obe vrsti služnosti v enakem zakonu kar je definitivno lažje pregledno.
Če pa v nadaljevanju primerjamo SPZ in ODZ ugotovimo, da je kar nekaj določb ostalih istih oziroma podobnih. Predmet rabe je lahko le nepotrošna stvar. V 505. členu ODZ so podobne določbe glede užitkov in rabe. Rabe se ne sme razširjati, prav tako se ne sme spreminjati substance. Rabe se ne more prenesti na drugega.
Se pa vidijo tudi nekatere razlike. Določbe prva razlika je glede bremen. SPZ nalaga izredne in redne dajatve, drugače kot je ODZ prej nalagal lastniku, da vzdržuje izredna in redna bremena. SPZ bolj bremeni upravičenca rabe, kot ga je bremenil ODZ, saj je tam bil pretežni del bremen na lastniku stvari v rabi, v SPZ pa gre bolj za delitev bremen.
61 (Toplak Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977, predgovor)
39
ODZ pa je določal, da če stroški presegajo korist, torej so stroški, ki jih ima v zvezi z pravico rabe višji kot koristi, ki preostaja lastniku stvari, na kateri ima nekdo pravico rabe, takrat sta preostaneta upravičencu pravice rabe dve opciji: lahko odstopi od rabe ali plača presežek. SPZ določa, da mora upravičenec plačati ne glede na koristi. Tukaj se breme porazdeli tudi na upravičenca, ne le lastnika.
SPZ je tudi uvedel standard dobrega gospodarja. Drugače je pa urejeno tudi to, da v primeru, da upravičenec 1. ne izpolni obveznosti, 2. je zaradi tega ogrožena substanca stvari lahko lastnik zahteva zavarovanje. Brez zavarovanja lahko pride do predčasnega prenehanja, zakon sam postavlja razlog prenehanja.. Zavarovanje in predčasno prenehanje na podlagi zakona je torej glede na ODZ v SPZ novost. Zavarovanje se sicer zahteva samo, če užitkar ne izpolni katere izmed svojih obveznost.
SPZ napotuje glede rabe na smiselno uporabo določil o užitku, dodan je bil 246. člen.
V ODZ, natančneje v 521. členu je bila služnost stanovanja kot posebna vrsta rabe ali užitka. Po SPZ je samostojna osebna služnost.
SPZ in ODZ imata enako definicijo užitka.
Prav tako je bil znan nepravi užitek na potrošnih stvareh v času veljave ODZ.
Oba zakonika torej enako urejata užitek na potrošnih stvareh oziroma nepravi (quassi, kvazi) užitek. Predmet užitka tukaj torej ni stvar, marveč vrednost stvari. Splošno pa so lahko predmet užitka le nepotrošne stvari. Vrača se vrednost potrošne stvari. SPZ dodaja še poleg besede potrošne stvari besedo pravice. Mogoč je tudi užitek na pravicah. SPZ posebej poudarja možnost dogovora o vračilu valorizirane glavnice.
S stvarjo, ki je predmet užitka mora ravnati kot dober gospodar, vrniti enako, v stanju kot jo je prevzel. Ni odgovoren za posledice običajne obrabe. Določba je enaka v ODZ in SPZ.
Manjša razlika je glede primerov, v katerih lahko zahteva lastnik od užitkarja zavarovanje. Po 520. členu ODZ lahko zahteva zavarovanje, manjša razlika ker tam ko s pojavi nevarnost v SPZ pa nevarnost za substanco in dobi odpravnino če predčasno preneha
Pri služnosti stanovanja je skupna točka najprej v predmetu. Služnost stanovanja je mogoča le na stanovanju. Po ODZ jo je bilo mogoče ustanoviti kot užitek ali rabo, po SPZ pa je v bistvu modaliteta osebne služnosti rabe, definirana je ožje. Če bo ustanovljen užitek bo pravica dajala širše možnosti, če bo ustanovljena raba bo ožja, predvsem bo to vidno na tem, da je raba namenjena le imetniku pravice in ne njegovim družinskim članom. SPZ pa pri služnosti stanovanja izrecno pove, da so upravičeni do uporabe tujega stanovanja oziroma njegovega dela tudi družinski člani.
ODZ je vseboval še nekatere določbe, ki jih SPZ ne vsebuje, na primer , da naj užitkar in lastnik služnostne stvari naredita dokazilo oziroma popis vseh služnih stvari.
40
Splošno gledano glede na to, da je ODZ zakon iz leta 1811 se zadeve glede osebnih služnosti niso bistveno spreminjale. Večina določb je precej podobnih, če ne celo identičnih. Verjetno je še največja razlika med ureditvijo v ODZ in današnjem SPZ v določbah, ki se nanašajo na služnost stanovanja. Po ODZ se je lahko ustanovila kot raba ali užitek. Glede na to je bil tudi drug obseg upravičenj. V SPZ pa je iz nekakšne kombinacije obojega nastala posebna, samostojna služnost – čeprav SPZ napotuje na smiselno uporabo določb o užitku.
7.2 MODERNA ZAKONA V PRIMERJAVI Z RIMSKO UREDITVIJO Služnost v rimskem času je bila precej razvita. Poznali so zemljiške (stvarne) in osebne služnosti. Verjetno zaradi praktičnih potreb življenja in najbolj pogosto ustanovljenih služnosti so zemljiške služnosti naprej razlikovali še na tiste, ki so se nanašale na kmetijska zemljišča, in tiste, ki so se nanašale na stavbna zemljišča. Tega razlikovanja sicer danes več ni. Po modernih zakonikih se stvarna služnost ustanovi na nepremičnini.
So pa imele služnosti v antičnem gospodarstvu in življenju velik pomen. Štiri služnosti je civilno pravo štelo za res mancipi, kar pomeni, da so se lahko prenašale z mancipacijo. Služnosti,ki so obstajale so bile služnost pešpoti čez tuje zemljišče(iter), služnost poti, po kateri so čez tuje zemljišče gnali živino (actus) oziroma vozili z vozovi (via), ter služnost napeljati vodo s sosednjega zemljišča (aquaeductus). Ker se je služnost prenašala z mancipacijo, le ta pa je bila pridržana samo rimskim državljanom, vidimo, da je za pridobitev služnosti bil potreben tudi ustrezen status – rimskega državljana torej. V modernem času si ne moremo predstavljati, da bi določen status državljana ali nedržavljana tako bistveno vplival na to, ali lahko nekdo pridobi določeno pravico. Seveda obstajajo določene omejitve pri pravnem prometu s tujci, vendar je večinoma izpolnjen pogoj vzajemnosti in so te »razlike« zanemarljive.
Mancipacija je prastar obličen posel, nekdo je z njim pridobil lastninsko ali lastnini podobno oblast nad stvarjo ali osebo. Bila je neke vrste namišljena prodaja. Pred iznajdbo denarja je tehtničar odtehtal baker, kasneje so opravili prodajo le na videz – pridobitelj je s koščkom bakra ali novčičem potrkal po tehtnici. Mancipacija ima abstraktno podlago, obveznost je nastala v vsakem primeru, tudi če kavza ni bila veljavna. Predmet mancipacije so bile res mancipi: italianska zemljišča, sužnji, živina in štiri poljske služnosti. 62
V modernem času se služnosti ne prenašajo z mancipacijo, ampak nastanejo večinoma na podlagi pravnega posla. Nastanejo pa lahko tudi na podlagi zakona ali odločbe državnega organa.
Rimljani so imeli za služnosti štiri temeljna načela. Ta so bila:
5. Služnost ni mogoča na lastni stvari (Nemini res sua servit) 6. Služnost ne mora obstajati v storitvi (Servitus in faciendo consistere nequit) 7. Služnost ni mogoča na služnosti (Servitus servivitus esse non potest) 8. Služnost se mora izvrševati obzirno (Servitutibus civiliter utendum est)
62 Povzeto po: J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str 510-513
41
Načela so se ohranila vse do modernega časa, vse do danes.
Imeli so pa posebej dve načeli za zemljiške služnosti. To sta bili:
1. Služnost mora koristiti gospodujočemu zemljišču. Korist mora biti trajna in ne le začasna. 2. Služnost je mogoče ustanoviti le na zemljišču, ki meji na gospodujoče zemljišče.
Ti dve načeli sicer nista striktno zapisani v zakonikih, ampak če pregledamo moderne zakone vidimo, da je vsebina ista. Tudi ta načela so se torej ohranila skozi vsa ta leta, do današnjega dne.
Služnost je nastala lahko z oporoko ali pravnim poslom med živimi. Služnost so obravnavali kot res mancipi, kar pomeni, da jo je bilo možno ustanoviti le z mancipacijo ali iure cessio. S slednjo je bilo mogoče ustanoviti vsako služnost.
Iure cessio je navidezna pravda kjer bodoči služnostni upravičenec ali lastnik gospodujočega zemljišča proti lastniku bodoče služeče stvari naperil služnostno tožbo (actio confesoria). Lastnik bi običajno ugovarjal zahtevku, tu ni. Pretor je zato sklenil da ima služnost. Šlo je za »navidezno pravdo«.
Oba načina, znana v rimskem času sta zdaj stvar preteklosti in ne obstajata več. Kot omenjeno, se služnosti zdaj ustanavljajo na podlagi zakona, pravnega posla in odločbo državnega organa.
Že v klasični dobi se je lahko ustanovila služnost s priposestvovanjem. Justinijanovo pravo je razširilo možnost priposestvovanja na vsa zemljišča in služnosti. Možnost pridobitve služnosti pozna tudi moderno pravo. Sprva je poznalo le nepravo priposestvovanje, skozi čas pa se je razvilo tudi pravo.
Poznali so neformalno ustanovitev služnosti, katero je priznavalo Justinijanovo pravo. Lastnik služeče stvari je na temelju brezobličnega dogovora dopuščal dejansko izvrševanje služnosti.
Poznali so kar nekaj načinov prenehanja. Poznali so negatorno tožbo s katero je iure cessio prenehala služnost. Lahko pa je služnostni upravičenec podal odpoved. Seveda je služnost ugasnila zaradi neizvrševanja. Vse te načine prenehanja pozna tudi moderno pravo. Tudi moderni zakoniki predvidevajo te načine. Razlika je le, da navidezna pravda oziroma iure cessio naše pravo ne pozna več. Stranki morata zdaj na sodišče. Poznali so pa tudi že prenehanje confusione, ko se znajdeta gospodujoča in služeča stvar v rokah iste osebe, kar poznajo tudi moderni zakoniki.
Za varstvo služnosti so poznali konfesorno tožbo, s katero je toženec od tožnika zahteval, da prizna obstoj služnosti na svoji stvari. Moderni zakoniki prav tako poznajo konfesorno tožbo.
Pretor je služnost varoval s prohibitornimi interdikti, ker pomeni, da je prepovedal uporabo sile.
Kot že omenjeno so v rimskem pravu poznali tudi osebne služnosti. Osebne služnosti je poznalo že klasično pravo, svojo končno podobo pa so dobile šele v času Justinijana in njegove
42
kodifikacije.
Verjetnost je, da so v klasičnem pravu poznali le užitek in rabo. Verjetno sta se pa šele v Justinijanovem času razvil služnost uporabe stanovanja in dela tujih sužnjem in živine kot samostojni služnosti. Užitek in rabo pozna tudi moderno pravo.
Užitek je lahko nastal z vindikacijskim volilom, in iure cessio, pridržkom služnosti, prisoditvijo v delitveni pravdi. V modernem času so načini ustanovitve nekoliko drugačni in sicer preneha s potekom časa, odpovedjo užitkarja ali smrtjo/prenehanjem užitkarja.
Poznali pa so še posebno vrsto osebne služnosti in sicer delo tujih sužnjev in živine. Te služnosti pa moderno pravo ne pozna več. Sužnji so bili nekaj običajnega v rimskem času, zdaj pa je suženjstvo (v teoriji) že dolgo časa odpravljeno, zato ta služnost nima več pomena. 63
63 Povzeto po: J. Kranjc, Rimsko parvo, GV Založba, Ljubljana 2008, str 554-583
43
8 ZAKLJUČEK Primerjali smo služnost v rimskem in modernem času. Primerjava je bila med SPZ, ZTLR in ODZ. SPZ, torej najmodernejša ureditev in ZTLR imata le malo razlik. Čeprav se na prvi pogled zdi, kot da SPZ ureja služnosti podrobneje ko naredimo primerjavo vidimo, da gre večinoma le za nomotehnično drugačno ureditev. Nekatere stvari so strnjene v istih členih, nekatere razširjene ali pa je urejeno v novem členu. Črtanih členov je zanemarljivo malo. Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ.
Za osebne služnosti se je v času ZTLR uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bilo odvisno kakšen je obseg upravičenj. SPZ je iz tega naredil prav posebno služnost, napotuje pa na določbe o užitku.
Presenetljivo pa je, da v vsem tem obdobju, v tisočletjih let so se pravila o služnosti bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo tako dobre temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Nekatere služnosti so bile celo tako pomembne, da so jih lahko prenašali le z mancipacijo, katera je bila pridržana le rimljanom. Imeli so razvite tudi kompleksnejše stvari kot na primer nepravi užitek, priposestvovanje. Pravno varstvo je bilo prav tako urejeno izjemno močno in precej podobno kot zdaj. Poznali so konfesorno in negatorno tožbo, pretor je dajal pravno varstvo tudi z interdikti.
Razlika je pa opazna pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Večinoma v modernem času nastajajo na podlagi pravnega posla, zakona, odločbe državnega organa. Služnost dela tujih sužnjev in živine pa naše pravo prav tako ne pozna več.
Pri pregledu in primerjavi razvoja lahko ugotovimo, da pravzaprav večina moderne ureditve še vedno sloni na rimski ureditvi. Ob primerjavi tako vidimo, zakaj je zgodovino in rimsko pravo še kako pomembno poznati kot pravnik.
44
9 VIRI -PRAVNI PREDPISI
Stvarnopravni zakonik (SPZ, Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13)
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št 6/80 in 20/80 in 36/90)
Obči državljanski zakonik (ODZ, iz leta 1811)
-KNJIGE
Frantar Tone, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003
Jurhat Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato, Stvaropravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004
Kranjc Janez, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008
Sajovic Bogomir, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo II, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 2003
Toplak Ludvik, Osnove civilnega prava (drugi zvezek), Stvarno pravo, Univerza v Mariboru, Višja pravna šola, Maribor 1977
Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Strnad Igor, Stvarno pravo v praksi slovenskih sodišč, Pravna fakulteta v Mariboru, Maribor 2009
Vrenčur Renato, Stvarno pravo za posrednike pri prometu z nepreminčninami, Institut za nepremičninsko pravo, Maribor 2005
