UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

Iva Starc

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

SOCIOLOŠKI VIDIKI IZGORELOSTI UČITELJEV NA DELOVNEM MESTU

Graduation thesis

SOCIOLOGICAL ASPECTS OF TEACHER BURNOUT IN THE

WORKPLACE

Mentorica: Kandidatka:

red. prof. dr. Jana Goriup Iva Starc

Maribor, 2011

Lektorica:

Maja Malnarič, profesorica slovenskega in nemškega jezika

Prevajalka:

Maja Schewiger, profesorica angleškega in nemškega jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, red. prof. dr. Jani Goriup, za strokovno pomoč pri

izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala Lei za pomoč pri izdelavi empiričnega dela diplomske naloge.

Iskrena hvala druţini in prijateljem za vso pomoč in podporo v času študija.

I Z J A V A

Podpisana Iva Starc, rojena 22.08.1987 študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer angleški jezik s knjiţevnostjo in sociologija, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Sociološki vidiki izgorelosti učiteljev na delovnem

mestu pri mentorici red. prof. dr. Jani Goriup, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

_______________________

Maribor, 2011

POVZETEK

Izgorelost je postala neizogiben pojav vsakdanjega ţivljenja mnogih zaposlenih.

Sodoben način ţivljenja s hitrim tempom, z negotovostjo zaposlitve ter

individualizacijo vse pogosteje potiska ljudi v bolezensko stanje. Izgorelosti so

najbolj izpostavljeni poklici, ki se ukvarjajo s pomočjo drugim. Mednje spada tudi

poklic učitelja. Zanimalo nas je v kolikšni meri osnovnošolski in srednješolski

učitelji doţivljajo simptome izgorelosti, ali na stopnjo izgorelosti vpliva spol

zaposlenega učitelja, dolţina delovne dobe, njegovo zadovoljstvo na delovnem

mestu ter samo delovno mesto učitelja. Rezultati naše raziskave so pokazali, da je

izgorelost močno razširjena med učitelji ne glede na zgoraj naštete dejavnike. To

dejstvo nam kaţe, da se še vedno ne zavedamo dovolj nevšečnosti in teţav, ki jih

povzroča ta sodobna poklica bolezen. Na področju preventive in reorganizacije

učiteljevega dela, je zato potrebnega veliko dela, saj lahko le tako preprečimo

razvitje te hude bolezni.

Ključne besede: poklicna izgorelost, simptomi izgorelosti, modeli izgorelosti,

stres, učitelji, stopnje in posledice izgorelosti

ABSTRACT

Burnout has become an unavoidable phenomenon of everyday’s life of many

employed people. Contemporary way of living with its quick tempo, uncertainty

of employment and individualization is causing the widening of the phenomena.

Professions whose duty is to help other people are the one who are the most liable

to the burnout. The vocation of a teacher is one of them.

We were curious to know to which extend the primary and secondary teachers are

experiencing the symptoms of burnout; if the degree of burnout is connected with

the gender of employed teacher, teacher`s working period, their contentment with

employment and their working position. The results of our research indicate that

burnout is a widely spread phenomena among teachers regardless the above listed

factors and that we are not conscious of unpleasantness and troubles caused by

this professional disease. Only by working on prevention and reorganization of

teacher`s work, the degree of burnout can be reduced.

Key words: professional burnout, burnout symptoms, burnout models, stress,

teachers, consequences of burnout, degree of burnout

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

1.1 Opredelitev problema ............................................................................... 1

1.2 Namen in cilji diplomskega dela .............................................................. 2

1.3 Metodološki pristop in struktura diplomskega dela ................................. 3

2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................ 4

2.1 Opredelitev dela ....................................................................................... 4

2.2 Odtujeno delo ........................................................................................... 7

2.3 Stres in izgorelost ..................................................................................... 7

2.4 Poklicna izgorelost ................................................................................... 9

2.5 Zgodovinski razvoj izgorelosti ............................................................... 11

2.6 Vzroki nastanka izgorelosti .................................................................... 13

2.7 Modeli izgorelosti ................................................................................... 16

2.7.1 Recipročni model izgorelosti (RMI) ............................................... 16

2.7.2 Krizna teorija – frustracijski model izgorelosti ............................... 18

2.7.3 Model izgorelosti kot stanje – statični koncept ............................... 18

2.7.4 Socialna kompetentnost kot model izgorelosti ............................... 18

2.7.5 Kibernetični model izgorelosti ........................................................ 19

2.7.6 Model lastne učinkovitosti .............................................................. 19

2.8 Znaki izgorelosti ..................................................................................... 20

2.9 Stopnje in posledice izgorelosti .............................................................. 21

2.10 Stanje v Sloveniji ................................................................................ 24

2.11 Preprečevanje in zdravljenje izgorelosti ............................................. 25

2.11.1 Skupine za samopomoč ................................................................... 29

2.11.2 Ustanovne pomoči za preprečevanje in zdravljenje izgorelosti v

Sloveniji ........................................................................................................ 29

3 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 33

3.1 Namen in cilji raziskave ......................................................................... 33

3.2 Hipoteze .................................................................................................. 33

3.3 Postopek ................................................................................................. 34

3.4 Vzorec .................................................................................................... 34

3.5 Instrumenti .............................................................................................. 37

3.6 Preverjanje hipotez ................................................................................. 42

3.7 Razprava ................................................................................................. 52

3.8 Kako zmanjšati stopnjo izgorelost? ........................................................ 54

4 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 56

5 LITERATURA IN VIRI ............................................................................... 59

PRILOGA: Anketni vprašalnik ............................................................................. 61

KAZALO TABEL IN GRAFOV

Tabela 1: Simptomatika izgorelosti po Keelu. ...................................................... 10

Tabela 2: Anketni vzorec učiteljev ........................................................................ 35

Tabela 3: Starost učiteljev .................................................................................... 35

Tabela 4: Status učiteljev ...................................................................................... 36

Tabela 5: Delovna doba učiteljev ......................................................................... 36

Tabela 6: Delovno mesto učiteljev ........................................................................ 37

Tabela 7: Simptomi izgorelosti učiteljev ............................................................... 38

Tabela 8: Zadovoljstvo učiteljev na delovnem mestu ........................................... 40

Tabela 9: Zdravstvene težave učiteljev ................................................................. 41

Tabela 10: Zdravniška pomoč ............................................................................... 42

Tabela 11: Simptomi izgorelosti glede na spol ..................................................... 43

Tabela 12: Simptomi izgorelosti glede na delovno dobo ...................................... 44

Tabela 13: Simptomi izgorelosti glede na zadovoljstvo učiteljev na delovnem

mestu ..................................................................................................................... 48

Tabela 14: Simptomi izgorelosti glede na delovno mesto učitelja ........................ 50

Tabela 15: Načini lajšanja obremenitev pri delu ................................................. 55

Tabela 16: Predlogi učiteljev za zmanjšanje izgorelosti ...................................... 55

Graf 1: Simptomi izgorelosti učiteljev .................................................................. 38

Graf 2: Zadovoljstvo učiteljev na delovnem mestu ............................................... 39

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

Izgorelost predstavlja poleg depresije in stresa, glavno poklicno bolezen 21.

stoletja. Ni samo problem posameznikov, temveč tudi druţbenega okolja, v

katerem delajo. Čedalje več zaposlenih je na delovnem mestu preobremenjenih -

bodisi zaradi količine dela, njegove teţavnosti ali zaradi nepravilne razdelitve le-

tega. Vse to povzroča stres, ki je eden izmed glavnih povzročiteljev izgorelosti.

Ogroţenost, da zaposlen zboli za sindromom izgorelosti, narašča s stopnjo

izobrazbe. Raziskave kaţejo, da so ogroţeni prav vsi poklici. Med najbolj

ogroţene pa spadajo tisti, ki se ukvarjajo s pomočjo drugim. V to skupino sodijo

tudi učitelji, ki so glede na novejše raziskave tisti, ki so sindromu izgorelosti tudi

najbolj izpostavljeni. Strokovnjaki (Pšeničny, Maslach, Čebašek – Travnik in

drugi) pojasnjujejo izgorelost kot sindrom telesne in duševne izčrpanosti, pri

kateri se razvije negativen odnos do dela, negativna predstava o sebi, izguba

občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do strank. Pojavijo se lahko še teţave

v zasebnem in druţbenem ţivljenju. Takrat začne človek razmišljati o zamenjavi

poklica ali prezgodnji upokojitvi. Ker takšen človek nima ne časa ne moči za

negovanje medsebojnih odnosov, narašča njegova nestrpnost do ljudi. Pojavijo se

motnje v komunikaciji, socialna izoliranost, poglablja se občutek notranje

praznine… Na koncu pa lahko izgorelost pripelje celo do jasnih znakov

samomorilnosti in depresije. Najučinkovitejše zdravilo je preventiva. Ključnega

pomena je, da posameznik znake pravočasno prepozna in začne delovati v pravi

smeri.

Zaposleni na področju vzgoje in izobraţevanja se problema premalo zavedajo in

zato posvečajo pomenu zdravja zaposlenih učiteljev premalo pozornosti. Vsa je

namreč namenjena trţnemu izkupičku znanj in sposobnosti zaposlenih.

2

1.2 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomske naloge je z domačo in s tujo strokovno literaturo ter z

empirično raziskavo v slovenskem prostoru preučiti sociološke vidike izgorelosti

učiteljev na delovnem mestu.

Cilji:

predstaviti izgorelost kot naraščajočo poklicno bolezen 21. stoletja;

predstaviti zgodovino raziskovanja in značilnosti poklicne izgorelosti

učiteljev;

prestaviti vzroke, stopnje in znake izgorevanja;

predstaviti modele izgorevanja;

predstaviti ukrepe in predloge za preprečevanje in zdravljenje izgorelosti;

preveriti, ali ugotovitve, ki jih navajajo tuji strokovnjaki in raziskovalci,

veljajo tudi v našem druţbenem okolju;

spodbuditi področje vzgoje in izobraţevanja k resnejšemu spoprijemanju s

problemom.

Hipoteze: za potrebe empiričnega dela naloge smo si zastavili izhodiščno

raziskovalno hipotezo, da na izgorelost zaposlenih učiteljev vplivajo različni

individualni in organizacijski dejavniki;

Iz izhodiščne raziskovalne hipoteze smo izpeljali nadaljnje raziskovalne hipoteze:

H1: domnevamo, da je stopnja izgorelosti povezana s spolom zaposlenega

učitelja;

H2: domnevamo, da sta stopnja izgorelosti in delovna doba zaposlenega

učitelja pozitivno povezani;

H3: domnevamo, da sta zadovoljstvo zaposlenega učitelja na delovnem

mestu in izgorelost negativno povezana;

H4: domnevamo, da je stopnja izgorelosti povezana z delovnim mestom

zaposlenega učitelja.

3

1.3 Metodološki pristop in struktura diplomskega dela

Diplomska naloga je sestavljena iz dveh ravni: strokovne poglobitve in

raziskovalne ravni.

V prvem delu je uporabljena teoretično-analitična metoda, kjer so na podlagi

literature proučevani pojavi izgorelosti in njihove posledice. Poleg slovenske je

uporabljena tudi tuja znanstvena in strokovna literatura, saj je na tem področju

obseţnejša kot slovenski strokovni viri. Izgorelost in z njo povezana problematika

je namreč v tujini veliko bolj raziskana kot v Sloveniji.

Drugi del diplomske naloge temelji na empirični metodi. Opravili smo raziskavo s

pomočjo anketnega vprašalnika na populaciji osnovnošolskih in srednješolskih

učiteljev.

Uporabili smo deskriptivno in neeksperimentalno metodo empiričnega

druţboslovnega raziskovanja. Na podlagi teoretičnih spoznanj oblikovane

hipoteze so preverjene tudi z rezultati izvedene raziskave.

4

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Opredelitev dela

Zdi se, da je koncept dela enostavno opredeliti, a temu ni tako. Obstaja namreč

mnogo različnih opredelitev le-tega. Glede na Slovar slovenskega knjiţnega

jezika, je delo »zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje

dobrin« .

Keith Grint (Haralambos in Holborn, 2005, str. 185) navaja, da »je nemogoča

kakršna koli nedvoumna ali objektivna definicija dela«. Za ponazoritev svoje

trditve pa prouči naslednje definicije:

Preučuje, ali lahko delo ocenjujemo kot nekaj, kar zagotavlja preţivetje

posameznika in druţbe v spopadu z naravo.

Sklepa, da dela preprosto ne moremo opredeliti kot zaposlitev. Mnoge

dejavnosti, ki dajejo zaposlitev, izvajajo tudi ljudje, ki niso zaposleni (npr.

likanje, pomivanje posode, skrb za otroke in dojenje).

Dela ni mogoče opredeliti kot »nekaj, kar moramo narediti«, če ţelimo ali

ne. Sem uvrsti uţivanje hrane in pijače.

Dela prav tako ne moremo obravnavati kot dejavnosti, ki ne sodijo v prosti

čas. Dejavnosti, ki so za nekatere brezdelje, drugim predstavljajo delo

(npr. igranje nogometa). Delo in prosti čas se lahko odvijata istočasno in ju

je teţko ločiti (npr. partija golfa s pomembno stranko poslovneţu

predstavlja hkrati predstavlja delo in prosti čas).

Tako sklene, da je delo druţbeno opredeljeno. Vsaka definicija dela pa mora biti

značilna za določeno druţbo ob določenem času.

Po njegovem je zaposlitev v modernih zahodnih druţbah vrsta dela, toda ne edina.

Obravnava dejavnosti kot dela je odvisna od tega, »čigava razlaga dejavnosti ima

večjo teţo.« Zanj je npr. hišno delo delo. Pravi pa, da ga vsi ne opredeljujejo tako

(Haralambos in Holborn, 2002, str. 185).

5

Odnos do dela se je spreminjal skozi zgodovino. Prav tako se razlikuje znotraj

same druţbe in lahko privede do trenj. Različni odnosi do dela odsevajo vrednote

in interese tistih, ki jih izraţajo.

Grki naj bi obravnavali delo kot nekaj potrebnega in ne kot nekaj svobodnega.

Delo so prezirali. Najbolj so bili namreč obremenjeni suţnji. V lovskih in

nabiralniških druţbah, je bil odnos do dela drugačen. Produktivna dejavnost se je

ohranjala na potrebnem minimumu. Takoj ko so ulovili oz. nabrali dovolj hrane,

potrebne za preţivetje, so prenehali z lovom in nabiranjem. Delovne etike niso

poznali. V predindustrijski dobi naj bi ljudje delali toliko, kolikor so menili, da

morajo. Še nekaj stoletij nazaj so imeli ljudje negativen odnos do dela. Izogibali

so se mu in mu niso pripisovali nikakršnega posebnega pomena. Sodobne študije

Pa so pokazale, da mnogi brezposelni danes delo pogrešajo (Haralambos in

Holborn, 2005, str. 185, 186). Na podlagi napisanega lahko sklenemo, da se

sodobna stališča do dela razlikujejo tako od antičnih, kot od predindustrijskih ter

nabiralniških in lovskih druţb.

Mnogi sociologi z Maxom Webrom na čelu verjamejo, da je igral protestantizem

pomembno vlogo pri oblikovanju sodobnih stališč do dela - posebno tiste oblike

protestantizma, ki so temeljile na kalvinizmu. Za kalviniste je bilo delo

poklicanost od Boga. Zato so delali z vdanostjo in obvezo, da bi se prepričali, da

so bili za nebesa izbrani ravno oni. Protestantska delovna etika je vzpodbudila

pozitivno stališče do dela. K pozitivnejšemu odnosu do dela je pripomogla tudi

industrijska revolucija. V tem obdobju sta bila delo in prosti čas prepletena, tako

da za njun medsebojni konflikt ni bilo prostora (Haralambos in Holborn, 2005, str.

186).

Ljudje bi na vprašanji Zakaj ljudje delajo? Kaj jih motivira? različno odgovorili

saj je neskončno moţnih odgovorov. Prav zagotovo, pa bi se nekateri odgovori

tudi ponovili. Strokovnjaki so na podlagi številnih proučevanj prišli do spoznanja,

da delo ni nikoli spodbujeno samo z enim, temveč s številnimi zelo zapletenimi,

poznanimi in nepoznanimi dejavniki. Motive so klasificirali na več načinov.

Glede na vlogo, ki jih imajo motivi v človekovem ţivljenju, razlikujejo primarne

in sekundarne motive; primarni motivi so tisti, ki usmerjajo človekovo aktivnost k

6

ciljem, ki mu omogočajo, da preţivi; sekundarni pa tisti, ki človeku zbujajo

zadovoljstvo, če so zadovoljeni, ne ogroţajo pa človekovega ţivljenja, če niso

zadovoljeni. Glede na nastanek ločijo strokovnjaki motive, ki se dedujejo in

motive, ki se pridobijo. S podedovanimi motivi se človek rodi, pridobljene pa

pridobi skozi ţivljenje. Poznajo tudi univerzalne motive; te motive srečujemo pri

vseh ljudeh, torej so razširjeni. Motive, ki jih srečujemo samo na določenih

območjih, imenujejo regionalni, motive, ki jih srečamo samo pri posameznikih pa

individualni .

Ruski pisatelj Maksim Gorki (Černelič Bizjak, 2008, str, 199) je prepoznal

povezavo med zadovoljstvom s posameznikovim ţivljenjem in zadovoljstvom z

delom. Prišel je do zaključka, da je ţivljenje uţitek takrat kadar delo človeku

predstavlja zadovoljstvo. Kadar pa človek doţivlja delo kot nujno dolţnost, se

počuti suţenj lastnega ţivljenja. ( »When work is a pleasure, life is a joy! When

work is a duty, life is slavery«) (Černelič Bizjak, 2008, str. 199; povz. po Gorky,

1927, str. 108). Dandanes ljudje preţivijo večino dneva na delovnem mestu. Delo

je postalo pomemben del vsakdanjega ţivljenja ljudi in posledično njihovega

doţivljanja sreče. Zadovoljstvo z delom namreč prispeva k zadovoljstvu s

celotnim ţivljenjem. Neuspešnost in nezadovoljstvo na delovnem mestu vplivata

na posameznikovo zasebno, »nesluţbeno« ţivljenje tako, da se ta tudi v prostem

času ne more popolnoma sprostiti, razvedriti ter pozabiti na sluţbene teţave. Prvi,

ki je predlagal razlago zadovoljstva z delom in ţivljenjem, je bil Kabanoff (Šetina

Čoţ, 2009, str. 30). Predstavil je tri modele razlage zadovoljstva z delom in

ţivljenjem:

1. model razlitja; zadovoljstvo na enem področju vpliva na zadovoljstvo na

drugem;

2. model kompenzacije; pomanjkanje zadovoljstva se kompenzira na

drugem področju;

3. segmentacijski model; zadovoljstvo na enem področju je neodvisno od

drugega področja (Šetina Čoţ, 2009, str. 30; povz. po Kabanoffu, 1980,

str. 60 – 77).

7

Največkrat potrjeni model, je model razlitja, ki pravi, da če smo zadovoljni z

ţivljenjem, bomo zadovoljni tudi s svojim delom in obratno.

Kabanoffov model razlitja sovpada z Gorkyjovo izjavo o povezavi zadovoljstva z

ţivljenjem z zadovoljstvom na delovnem mestu. Tudi mi se strinjamo z obema

strokovnjakoma. Kadar posameznik opravlja delo z veseljem, kadar delo

posameznika izpolnjuje, se to vsekakor pozna na njegovem dobrem počutju in

splošnem zadovoljstvu.

2.2 Odtujeno delo

Idejo odtujenega dela v svojih zgodnjih delih razvije Karl Marx (Haralambos in

Holborn, 2005, str. 187), ki opredeli delo kot proizvodnjo blaga in uslug.

Proizvodnja blaga je po Marxu nujna za posameznikovo srečo in samouresničitev.

Je najpomembnejša in temeljna človekova dejavnost. Delo omogoča ljudem, da

uresničijo svoje skrite moţnosti, po drugi strani pa lahko izkrivi njihovo naravo in

odnose do soljudi.

Odtujitev pa pomeni, da ljudje pri opravljanju svojega dela ali pa v samih

proizvodih lastnega dela ne morejo najti zadovoljstva in samouresničitve. Do

odtujitve pride zato, ker ljudje ne morejo izraziti svoje resnične narave v delu in

tako postanejo tujci svojemu lastnemu jazu. Ker je delo druţbena dejavnost,

pomeni odtujitev od dela, tudi odtujitev od drugih. Delavci se tako odtujujejo od

sodelavcev. Na tak način pride do izgubljanja pristnih medčloveških odnosov, ki

so še kako pomembni za dobro funkcioniranje druţbe.

2.3 Stres in izgorelost

Lamovec (1984, str. 261, 262) označuje s stresom lastnosti situacije, ki vsebuje

objektivno nevarnost. Situacijo, ki je označena za stresno, večina ljudi subjektivno

doţivlja kot ogroţajočo. Tudi nepričakovan srečen dogodek lahko izzove stres.

8

Stresa se ne da meriti; nanj lahko sklepamo na podlagi psiholoških in fizioloških

meril. Stresne situacije so lahko fiziološkega, psihološkega ali socialnega izvora.

Ko je človek pod stresom, se njegov organizem nahaja pod močnim pritiskom. Ta

pritisk slabi človekove prilagoditvene zmoţnosti tako v biološkem kot

psihološkem smislu. Vsak posameznik reagira na stres drugače. Pri nekaterih se

reakcije kaţejo kot afektivne motnje, motnje na področju motorike in vedenj, kot

fiziološke spremembe ali kot spremembe v kognitivnem delovanju.

»Stres preţi za vsakim vogalom,« pravi dr. Hannes Lindemann (1982, str. 11).

Stres je nekaj kar nas spremlja skozi celo ţivljenje in tako postane del našega

vsakdanjika. Za večino ljudi pomeni nekaj negativnega, slabega. Spet drugi ga

opisujejo kot prijetno in spodbudno občutje. Tako Looker in Gregsonova (1993,

str. 30) zaključita, da obstaja tako škodljivi kot prijazni stres. Škodljivi stres

opišeta kot stisko, kot grenko izkušnjo. Ta jih lahko doleti zaradi premajhne ali

pretirane obremenjenosti, naveličanosti, zdolgočasenosti ali pa vztrajanja v

poloţaju, ki ga niso obvladovali in nadzorovali. Tak stres lahko privede do upada

zmogljivosti in učinkovitosti, prav tako pa lahko povzroči nastanek bolezni.

Škodljivi stres je lahko vzrok pogostih prehladov, bolečin v hrbtu in vratu,

skrhanih medčloveških odnosov, glavobolov in prebavnih motenj. Njihova

posledica v gospodarstvu se lahko kaţe kot povečana odsotnost iz dela

(absentizem), zmanjšana produktivnost, upad ustvarjalnosti, pomanjkanje sveţih

idej, izguba proizvodnje in nezgode na delovnem mestu. V najhujši obliki pa

lahko povzroči telesno oslabelost ali smrt kot posledico srčnega infarkta, raka,

anksioznosti, ţivčnega zloma ali depresije. Looker in Gregsonova poimenujeta

prijazno in prijetno občutje kot prijazni stres. Ljudje se v takšnem stanju počutijo

sposobne obvladovati vse zahteve, močno zaupajo vase in so prepričani, da bodo

kos vsem zahtevam. Pod vplivom pozitivnega stresa ţelijo novih in zahtevnejših

nalog. Zastavljene cilje dosegajo z lahkoto in tekmovanje jim predstavlja

neizmerno veselje. Stres postane njihov prijatelj, ki deluje njim v prid na vseh

področjih (Looker in Gregson, 1993, str. 33 - 35).

Stres je torej situacija, ki jo vsak posameznik doţivlja na svoj način. Medtem, ko

bo nekomu določena situacija prinesla zadovoljstvo, pa bo drugemu

9

nezadovoljstvo in škodo. Looker in Greksonova (Looker in Gregson, 1993, str.

31) navedeta kot primer primer padalca: padalec začetnik bo pred prvim skokom

doţivljal negativni stres medtem, ko bo izkušeni skakalec pred vsakim novim

skokom doţivljal prijazni stres. Zahteva je za oba padalca enaka, a jo bosta oba

doţivljala na drugačen, sebi lasten način.

Izraz »stres« je v medicino uvedel Hans Selye (Lindemann, 1977, str. 12).

Sosledje reakcij na stres je imenoval splošni adaptacijski sindrom. Razdelil ga je

na tri faze:

1. alarmna reakcija; nastopi v prvi fazi, ko je organizem močno vzburjen in

izvaja začetne hormonalne in avtonomne prilagoditve;

2. adaptacija; organizem skuša s pomočjo različnih mehanizmov zmanjšati

vzburjenje;

3. izčrpanost; faza, ki nastopi, če je druga faza neuspešna (Lindemann, 1977,

str. 13,14).

Dokazano je, da je stres na delovnem mestu eden najpomembnejših povzročiteljev

izgorelosti, vendar pa teh dveh pojmov ne smemo enačiti - stres je neizogibna

reakcija organizma na določeno nevarnost, izgorelost pa je negativna reakcija na

stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti za obvladovanje stresa.

2.4 Poklicna izgorelost

Poklicna izgorelost je opredeljena kot psihološki sindrom, ki je kumulativen

odgovor na dolgotrajne neustrezne psihološke okoliščine dela. Posameznik, ki je

poklicno izčrpan trpi za izgubo telesne in psihične moči, prav tako mu močno ali

pa povsem upade motivacija za delo. Poklicna izgorelost vpliva tudi na zasebno

ţivljenje posameznika. Ta je v osebnih odnosih prezirljiv, s čimer brani svojo

psihično integriteto. Posameznik ima negativno samopodobo, počuti se

nesposobnega, ima občutek neproduktivnosti in občutek, da ne dosega kar ţeli in

kar bi moral. Lahko se zgodi, da se izčrpanemu človeku ne zdi, da nima okrnjene

10

samopodobe, da se mu svet ne zdi grozeč, se jasno zaveda svoje vrednosti in

uspešnosti pa vendar ni več zmoţen mirno obvladovati odnosov in se prilagajati.

Burisch (Čebašek Travnik, 2002, str 183) je ţe pred dobrimi dvajsetimi leti naštel

120 različnih oblik izgorelosti. Različni avtorji pa so nato skušali urediti

simptome poklicne izgorelosti. Keel (Čebašek Travnik, 2002, str. 183) je bil tisti,

ki je simptomatiko izgorelosti pregledno povzel:

Tabela 1: Simptomatika izgorelosti po Keelu (Čebašek Travnik 2002, str. 183; povz. po Keel,

1993, str. 131, 132).

DUŠEVNI SIMPTOMI TELESNI SIMPTOMI

Izguba sposobnosti za navdušenost, pripravljenost za

sodelovanje, empatije in občutka odgovornosti

Motnje spanja,

motnje teka,

zvečana občutljivost za bolezni,

psihosomatske bolezni

Pojav odpora oz. nerazpoloţenosti in ravnodušnosti do

sodelavcev

Dvom vase, begativna naravnanost do sebe, dela, ustanove,

druţbe in ţivljenja nasploh

Čustvene teţave: razdraţljivost, agresivnost,

nezadovoljstvo, nervoznost

Utrujenost, izčrpanost, izguba veselja in zanimanja vse do

hude depresije

Tako kot obstaja več pojavnih oblik izgorelosti, obstaja tudi več različnih

opredelitev in poimenovanj zanjo. Izrazi se spreminjajo glede na okolje v katerem

so uporabljeni. Mednje pa poleg izgorelosti sodijo še izčrpanost, iztrošenost,

izrabljenost, poklicna izčrpanost, izgorelost, ter burnout (ang.) (Findeisen, 2005,

str. 40). Po Freudenbergu pride do izgorelosti takrat, ko je posameznik postavljen

pred zahteve, ki presegajo njegove zmoţnosti pravi Freudenberger (Čebašek

Travnik, 2002, str. 182). Pogosto navajana definicija, je definicija Christine

Maslach. Ta pravi, da je izgorelost sindrom telesne in duševne izčrpanosti, ki

zajema razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo

občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do strank (Čebašek Travnik, 2002, str.

182). Kahn (Šetina Čoţ, 2009, str. 23) definira izgorelost kot sindrom neustreznih

odnosov do strank in do sebe, ki je pogosto povezan z neprijetnimi in duševnimi

11

znaki. K sindromu sodi tudi padec uspešnosti pri delu. Cherniss (Zdovc, 1998, str.

321) opiše izgorelost kot anksioznost, napetost in čustveno izčrpanost.

Golembiewski in sodelavci (Šetina Čoţ, 2009, str. 23) pa ugotavljajo, da je

izgorelost povezana z vključenostjo v določeno delo, občutkom nemoči

nezadovoljstvom z delom, napetostjo in s splošnim zdravstvenim stanjem.

Zadnje čase se je pojavila skupna splošna definicija izgorelosti, kjer se avtorji na

splošno strinjajo, da je izgorelost sindrom za katerega so značilni emocionalna

izčrpanost, depersonalizacija in zmanjšan občutek osebne izpolnitve (Šetina Čoţ,

2009, str. 21).

Pionirji (Bradely, Freudenberger, Maslach) so na področju raziskovanja

izgorelosti njegovo stanje sprva predpisovali samo določenim poklicem, tj.

poklicem oz. ljudem, katerih delo zahteva srečevanje ljudi. Sem spadajo

zdravstveni in socialni delavci, izobraţenci ter odvetniki. Izgorelost so opredelili

kot psihološki sindrom, ki se pojavi v »pomočniških poklicih«. Dandanes vemo,

da so tej moderni poklicni bolezni, ki skoraj nikomur ne prizanese podvrţeni prav

vsi poklici. Izgorelost je moderna poklicna bolezen, ki ne prizanaša nobenemu.

Prav zato je potrebno ozaveščanje in izobraţevanje namenjeno spoznavanju ter

preprečevanju tega »novodobnega morilca«.

2.5 Zgodovinski razvoj izgorelosti

Pojem burnout (ang.) je leta 1969 prvi uvedel Bradly. Burnout je poimenoval kot

stres, ki izhaja iz dela. Nekaj let pozneje sta pojem prevzela Herbert

Freudenberger, leta 1974 in Christina Maslach, leta 1976. Tudi onadva sta z njim

poimenovala pojav poklicne izčrpanosti na delovnem mestu (Findeisen, 2005, str.

40).

Christina Maslach je poleg tega, da je ena izmed pionirk v raziskovanju

izgorevanja pri delu, tudi ustanoviteljica Maslachovega inventarja o izgorevanju

(Maslach Burnout Inventory - MBI). Ta inventar predstavlja najbolj razširjen

12

pripomoček za meritve na področju izgorevanja. Njeno dolgoletno raziskovanje

izgorelosti in sodelovanje z Michaelom P. Leiterjem je obrodilo sadove. Leta

2002 sta namreč izdala knjigo z naslovom »Resnica o izgorevanju na delovnem

mestu.« V svojem delu s konkretnimi primeri svetujeta vodilnim in zaposlenim,

da vidijo trenutno krizo kot priloţnost za opozorilo na pritiske, ki vodijo v

cinizem, kronično izčrpanost in neučinkovitost, ter da se ustvari ustvarjalna

pripadnost delu. Izgorelost opredelita kot »telesno in duševno izčrpanost, ki

zajema negativno predstavo o sebi, negativen odnos do dela, izgubo občutka

zaskrbljenosti ter izgubo čustev do strank, s katerimi posameznik dela« (Maslach

in Leiter, 2002).

Ker izgorelost nima enotne opredelitve in poimenovanja, so bile raziskave

izgorelosti skozi zgodovino nekonsistentne in teţko primerljive. Začetniki

raziskovanja izgorelosti so se pri svojem raziskovanju osredotočili na poklice oz.

ljudi, ki so pri opravljanju svojega delo konstantno v stiku z ljudmi. V to skupino

spadajo zdravniki, učitelji, odvetniki, socialni delavci, zdravstveni delavci in

ostali ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo drugim, pa tudi policisti,

novinarji, defektologi in piloti. Največ raziskav poklicne izgorelosti je bilo

opravljenih na področju izobraţevanja, zdravstva in socialnega skrbstva. Novejše

študije pa kaţejo, da so ogroţeni prav vsi poklici. Nizozemska primerjalna študija

kaţe, da so najbolj na udaru učitelji, sledijo jim zaposleni v gostinstvu, trgovini in

proizvodnji, delavci v poslovnih storitvah in na koncu še zdravstveni delavci

(Jurančič Šribar, 2006, str. 20, 21). Raziskava, ki so jo izvedli na Inštitutu za

razvoj človeških virov je pokazala, da v Sloveniji najbolj izgorevajo menedţerke,

študentje in dijaki. Ljudje izgorevajo ne glede na poklicno skupino, največ pa jih

je med vodilnimi delavci (Pšeničny, 2011, str. 3). Pojem izgorelost se je v

slovenskem strokovnem prostoru prvič pojavil v 70. letih. V nekem prevzgojnem

centru naj bi prišlo do upora gojencev proti vzgojiteljem. Vzgojitelji niso bili

sposobni obvladovati poloţaja in so reagirali neustrezno. Ob incidentu so bili iz

vrst univerzitetnih učiteljev imenovani strokovni svetovalci, ki so dogodek

pojasnili kot pomanjkanje komunikacije med gojenci in vzgojitelji, med

vzgojitelji samimi, ter med vzgojitelji in vodstvom. Pojem izgorelost se je sicer

prvič pojavil v tisku (Naši razgledi) leta 1990, v mesecih začetka slovenske

13

drţavnosti. Takrat je zbudil zanimanje strokovne javnosti, ki še do danes ni

poniknilo (Čus, 2005, str. 4 ). Prva evropska konferenca na temo izgorelosti je

potekala na Poljskem (Krakovo), leta 1990. Od takrat naprej je bilo napisanih

ogromno člankov in knjig na to temo. Problem izgorelosti je postajal vse bolj

zanimiv tako za širšo javnost, kot za strokovnjake (Šetina Čoţ, 2009, str. 26).

2.6 Vzroki nastanka izgorelosti

Poklicna izgorelost lahko nastopi pred vstopom v poklic, v času ko izberemo

poklic, ob vstopu v poklic in ob soočanju z realnostjo ter tudi v sredini ţivljenja,

ko poklic ţe obvladamo in se pojavi potreba po razvoju. Odvisna je tudi od tega

kako si prizadevamo in se zavzemamo v poklicu in koliko smo se sposobni

oddaljiti od svojega dela, kar pa je povezano tudi z našimi izkušnjami iz otroštva.

Takrat se namreč oblikujejo pogledi na druţbo, odpirajo se najpomembnejša

ţivljenjska vprašanja in pojavi se ţelja po vplivanju na svet okoli nas. Ljudje, ki

lahko potonejo v izgorelost so hipersocializirani. Taki so ţe v otroštvu namenili

preveliko skrb drugim,njihovim potrebam, čustvom in ugodju, namesto da bi

gledali na lastne potrebe

To se je kasneje preneslo tudi na odraslo obdobje. Vse kar so storili in dosegli

(praviloma govorimo o izjemnih doseţkih), se zdi razumljivo in naravno in iz

tega ne črpajo samospoštovanja. Zdi se da so takšnim posameznikom čustva do

samega sebe prepovedana (Findeisen, 2005, str. 42).

Razlogi za nastanek izgorelosti so tako druţbeni kot osebni. Ljudem, ki so izgoreli

je bila skupna ta lastnost, da so bili vedno in povsod na voljo. Vedno so ustregli

vsem pričakovanjem sluţbenega in domačega okolja, prijateljem, nemalokrat pa

tudi naključnim znancem. Ta zapoved, je tako lahko posameznikova notranja

zapoved, prav tako pa lahko prihaja tudi iz okolja (Findeisen, 2002, str. 39).

Strokovnjaki oblikujejo razloge in vzroke za nastanek izgorelosti v več skupin.

Pobliţje si bomo ogledali na kakšen način to storita vodilna raziskovalka na

14

področju izgorelosti v tujini, Christina Maslach, in ustanovliteljica Inštituta za

razvoj človeških virov v Sloveniji, Andreja Pšeničny.

Maslachova in Leiter (2002) pravita, da vzroke za izgorelost najpogosteje

najdemo v delovnem okolju. Odkrijemo jih lahko v šestih neskladjih med

delavcem in njegovim delom:

1. Preobremenjenost z delom; ključna razseţnost organizacijskega

ţivljenja. Iz zornega kota organizacije se (pre)obremenjenost z delom

enači s produktivnostjo, iz zornega kota posameznika pa

(pre)obremenjenost pomeni ogromno energije in časa. Trenutna kriza na

delovnem mestu vpliva na obremenjenost z delom na tri načine: delo je

bolj zapleteno (sočasno opravljanje več delovnih nalog), intenzivno (čim

manj ljudi naj opravi čim več dela) in zahteva več časa (podaljševanje

delovnega časa).

2. Pomanjkanje nadzora; delavcem omogoča odsotnost nadzora nad

pomembnimi smernicami njihovega dela onemogoča neuspešno

spopadanje s problemi, ki jih zaznajo. Pri tem je ključnega pomena

organizacija oz. njena pripravljenost za sprejemanje ustvarjalnega

reševanja problemov zunaj njenih centraliziranih struktur nadzora. Če

delavec nima moţnosti, da bi sprejel ustrezne odločitve, lahko zapravlja

čas za stvari, ki ne bodo pripomogle k temu, da bi bilo delo opravljeno. In

če delavec nima občutka, da bo njegovo delo prispevalo k opravljenemu

delu, izgubi voljo.

3. Nezadostno nagrajevanje; zaradi trenutne krize na delovnem mestu

organizacije niso sposobne smotrno nagrajevati delavcev. Vsak delavec

poleg materialne nagrade v obliki denarja pričakuje, da mu bo delo

prineslo tudi ugled in varnost. V zadnjem času pa kljub temu da delajo

več, tovrstnih nagrad ne dobijo. Poleg teh zunanji nagrad, pa delavec

izgublja tudi notranje nagrade. Med notranje nagrade uvrščamo

zadoščenje, da opravljamo delo, ki nam je v veselje in ki izpopolnjuje naše

strokovno znanje.

15

4. Razpad skupnosti; odnosi znotraj organizacije niso več tako trdni kot

nekdaj. K temu sta botrovali izguba varnosti zaposlitve in čezmerno

posvečanje kratkoročnim dobičkom, ki izvzema skrb za delavce. Takšno

ozračje trga osebne odnose in spodkopava skupinsko delo, ki je za

informacijsko in storitveno ekonomijo ter proizvodnjo osrednjega pomena.

Razpad skupnosti se kaţe v naraščanju sporov med ljudmi, upadanju

podpore in spoštovanja ter v naraščajočem občutku izoliranosti.

5. Pomanjkanje poštenosti; pošteno delovno mesto vključuje spoštovanje,

odkritost in zaupanje. Poštena organizacija ceni vsakega, ki prispeva k

njenemu uspehu in tako ustvarja občutek, da je pomemben. Vsi trije

elementi poštenosti so enako pomembni za ohranjaje delavčeve predanosti

delu. Njihova odsotnost pa neposredno prispeva k izgorevanju na

delovnem mestu.

6. Nasprotujoče si vrednote; vrednote delavca vplivajo na vse kar se tiče

njegovega odnosa do dela. Trenutna kriza v delovnem okolju je odraz

nasprotujočih si vrednot. Sistem vrednot predanih delavcev se razlikuje

od trenutnega sistema vrednotenja, katerega temelj je preţivetje in hitro

ustvarjanje dobička (Maslach in Leiter, 2002, str. 39 - 59).

Medtem ko se Maslachova in Leiter osredotočita predvsem na delovno okolje

posameznika, Pšeničny (2006) navaja tri skupine vzrokov, ki pokrivajo

posameznikovo celotno ţivljenje. Vse skupine vzrokov oz. dejavniki iz vseh treh

skupin, medsebojno vplivajo na nastanek izgorelosti:

1. Druţbene okoliščine; v zadnjih desetletjih je industrijska druţba prešla v

postindustrijsko in s tem v t. i. druţbo osebne svobode. Čas tranzicije pa

prinaša tudi spremembo vrednostnega sistema. »Tipične« slovenske

vrednote (pridnost, delavnost, skromnost) so zamenjale nove vrednote

(učinkovitost, prodornost in doseganje statusa). Glavna vrednota je postala

delovna etika. Vedno znova se pojavljajo potrebe po novih znanjih in

usposobljenosti delovne sile, prav tako se nenehno selijo potrebe po

delavcih na različne konce sveta. Delo je desetletja nudilo občutek

16

varnosti in identifikacije, danes pa je polno negotovosti. Varnih poklicev

in delovnih mest več ni.

2. Psihološke okoliščine ţivljenja in dela; tu se pojavi vprašanje ţivljenjske

ekonomije. Človek v vsak odnos, pa naj gre za ljudi ali delo, vloţi

določeno količino energije. V zameno pričakuje, da bodo njegova vlaganja

povrnjena tako, da bodo zadovoljene njegove temeljne potrebe. Kar se tiče

dela, vključujejo te potrebe ustrezno plačilo za delo, pozitivno potrditev za

dobro opravljeno delo, stabilne pogoje dela in nadzor nad delovnimi

okoliščinami, itd. Samo v takih pozitivnih psiholoških pogojih raste

delovna zavzetost in s tem učinkovitost dela. Pozitivne psihološke

okoliščine nam torej zagotavljajo recipročnost med našim vlaganjem v nek

odnos in stopnjo zadovoljitve potreb.

3. Osebnostne lastnosti; ta skupina vzrokov pripelje posameznika, ki se

sooča z obremenitvami, do izgorelosti. Raziskave so pokazale, da

praviloma pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši, najbolj zavzeti in

najučinkovitejši posamezniki. Isti torej, ki so bili do zloma nad

povprečjem (Pšeničny, 2006, str. 28 – 31).

2.7 Modeli izgorelosti

Predstavili bomo naslednje modele izgorelosti: recipročni model izgorelosti

(RMI), ki ga opredeli Andreja Pšeničy (2006), ter bivanjski model izgoreolosti,

krizno teorijo – frustracijski model izgorelosti, model izgorelosti kot stanje –

statični koncept, socialna kompetentnost kot model izgorelosti, kibernetični model

izgorelosti in model lastne izgorelosti, ki jih po drugih avtorjih povzame Anka

Zdovc (1998).

2.7.1 Recipročni model izgorelosti (RMI)

Oblikovali so ga na Inštitutu za razvoj človeških virov in o njem zapisali: »Vzrok

za izgorevanje in izgorelost je neravnoteţje (nerecipročnost) med vlaganjem

(črpanjem) energije (telesne, čustvene, kognitivne) in zadovoljevanjem potreb

(obnavljanjem energije) ter načinom odzivanja oseb na nerecipročne situacije

17

(osebnostne lastnosti) v ţivljenjskih in delovnih okoliščinah«. Raziskovalci

povezujejo sindrom izgorelosti skoraj izključno s stresi v delovnem okolju

(interpersonalni dejavniki). V zadnjem času pa se vse bolj usmerjajo na

osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo (intropersonalni dejavniki). Recipročni

model izgorelosti povezuje obe vrsti dejavnikov in pojasnjuje, zakaj v istih

okoliščinah izgorijo le nekateri. Model izhaja iz osebnostnih značilnosti, ki

pripeljejo do vstopa in vztrajanja v nerecipročnih ţivljenjskih ter delovnih

odnosih. Prav tako pa opozarja na vlogo socializacije pri oblikovanju osebnostnih

značilnosti. Model temelji na odnosu posameznika do zadovoljevanja svojih

temeljnih potreb, njegovem vrednostnem sistemu ter povezavi med

zadovoljenostjo temeljnih potreb z izgorevanjem in izgorelostjo. Recipročni

model izgorelosti odpira nova vprašanja v odnosu med osebnostnimi lastnostmi,

zadovoljstvom z ţivljenjem in vrednotami, tveganim vedenjem za izgorevanje ter

vplivom celostnih ţivljenjskih okoliščin na izgorevanje (Pšeničny, 2006, str. 19-

33).

2.7.2 Bivanjski model izgorelosti

Avtorica bivanjskega modela, A. Pines (Zdovc 1998, str. 319), meni, da izgorelost

izhaja neposredno iz občutka nemoči in neuspeha. Poudarek je na zvezi med

doseganjem ciljev in izgorelostjo. Vsi cilji niso enako pomembni za preprečevanje

izgorelosti. Pomembni so tisti cilji, ki so smiselni za osebo. Ljudje potrebujejo

smisel za ţivljenje. Če tega ni, lahko pride do izgorelosti Ta se pojavi pri ljudeh,

ki vstopajo v poklic z namenom, da bodo v njem našli smisel. To je zlasti značilno

za ljudi, ki so si za svoj ţivljenjski cilj zastavili, da bodo skrbeli za določeno

skupino ljudi, da jim bodo pomagali ţiveti lepše in boljše. Bivanjski model

izgorelosti je motivacijski model izgorelosti. Temelji na predpostavki, da lahko

izgorijo le najbolj motivirane osebe. Temeljni faktor za preprečevanje izgorelosti

je podporno delovno okolje. Lahko se pojavijo tudi izjeme, ko v podpornem

delovnem okolju delavec ne doseţe pomembnega cilja, doţivi neuspeh in s tem

tudi prve znake izgorelosti (Zdovc 1998, str. 319; povz. po Pines, 1993).

18

2.7.2 Krizna teorija – frustracijski model izgorelosti

Matthias Burisch (Zdovc 1998, str. 320), zagovornik te teorije, izhaja iz osnovne

človekove potrebe- potrebe po avtonomiji. Po njegovem pripelje izguba

avtonomije do izgorelosti. Večina simptomov se lahko interpretira kot izguba

avtonomije, kot prizadevanje da bi preprečili izgubo, jo ponovno pridobili ali pa

kompenzirali in zmanjšali njen subjektivni vpliv. Sama izguba avtonomije pa še ni

vzrok za nastanek izgorelosti. Posameznik mora imeti prave karakteristike, da se

izgorelost sploh razvije (Zdovc 1998, str. 320; povz. po Burisch, 1993).

2.7.3 Model izgorelosti kot stanje – statični koncept

Lennart Hallsten (Zdovc 1998, str. 320) je opredelil statični koncept kot kronično

stanje, katerega glavne značilnosti so emocionalna izčrpanost, utrujenost in

izpraznjenost. Izčrpanost je opredelil kot vrsto depresije, ki nastopi ko ne najdemo

več svoje vloge, ko ta ni več definirana in ko nimamo na razpolago alternativne

vloge. Vloga je pomembna za definiranje smisla ţivljenja. Izgorevanje se torej

pojavi, ko so predpisane in samodefinirajoče vloge ogroţene, alternativnih vlog pa

nimamo na razpolago. Prvi pogoj za izgorelost je določena stopnja osebne

ranljivosti. Oseba s teţavami in z majhno podporo okolja ima torej precejšne

moţnosti, da bo postala občutljiva (Zdovc 1998, str. 320; povz. po Hallsten,

1993).

2.7.4 Socialna kompetentnost kot model izgorelosti

Občutka kompetentnosti in učinkovitosti sta plod posameznikove moţnosti, da

vpliva na svoje okolje in da uravnava izid moţnosti. Kompetentnost je

opredelijena kot sposobnost osebe za učinkovite interakcije z okoljem. Ko

posameznik izgubi upanje za doseg kompetentnosti, obstaja nevarnost, da se

pojavi izgorelost. Še večja moţnost pojava le-te se pojavi, ko ima posameznik

nerealna pričakovanja, da bo zelo hitro rešil in izboljšal probleme svojih klientov.

Po drugi strani pa lahko ta pričakovanja pripeljejo posameznika do izboljšanja

kompetentnosti in povečajo motivacijo za doseganje ciljev (Zdovc 1998, str. 320).

19

2.7.5 Kibernetični model izgorelosti

Ta model izgorelosti uporabljata Heifetz in Bersani (Zdovc 1998, str. 320).

Pravita, da je glavni motiv in sredstvo za doseganje pozitivnih sprememb pri

klientih njihov poklic. Pri navezi klient - pomočnik pride do asimetrije. Klient

namreč daje pomočniku veliko manj kot pomočnik klientu in obratno. Prav ta

asimetrija naj bi bila glavni vzrok izgorelosti. Klient je od pomočnika odvisen pri

prepoznavanju in doseganju boljšega stanja, pomočnik pa je glede doţivljanja

poklicne uspešnosti odvisen od klienta.

2.7.6 Model lastne učinkovitosti

Cherniss (Zdovc 1998, str. 321), zagovornik tega modela trdi, da je veliko

raziskav pokazalo povezavo med izgorelostjo in lastno učinkovitostjo. Ogromno

ljudi, ki so opravljali poklice pomoči se je pritoţevalo, ker so se počutili

nekompetentne in neuspešne zaradi sistemskih faktorjev (prevelike delovne

obremenitve, birokratske ovire in pomanjkanje administrativne odpore). Ti so jim

namreč onemogočali, da bi uporabili svoja znanja na tak način, da bi dosegli

pričakovane rezultate. Zveza med izgorelostjo in lastno učinkovitostjo je v tem, da

sta delovna motivacija in učinkovitost povezana, če oseba doseţe zanjo smiseln

cilj. Tako oseba doseţe psihološki uspeh (in ne objektivnega), ta pa jo opogumi,

da postane še bolj zavzeta za delo, si postavi višje cilje in s tem ji raste

samospoštovanje (tisto, kar šteje občutek uspeha). Če oseba ne bi doţivela uspeha,

bi se psihološko umaknila. Psihološki umik pa je glavna karakteristika povezana z

izgorelostjo (Zdovc 1998, str. 321; povz. po Cherniss, 1993).

Vsi modeli oz. avtorji modelov izčrpanosti dobro utemeljijo svoje prepričanje.

Prav zato ne moremo trditi, da določen model ni pravilen, da ne drţi. Lahko pa

povemo, da so nam najbliţe bivanjski, kibernetični in Chernissov model

izgorelosti.

20

2.8 Znaki izgorelosti

Simptomi, ki se pojavljajo v zvezi s poklicno izgorelostjo so čustvene, kognitive,

vedenjske in telesne narave. Da posameznik prepozna te simptome, se mora

poglobiti vase, saj le na ta način spozna nevarnost, ki mu grozi. S poglobitvijo

vase, bo spoznal, da ne gre samo za posledice napornega dela, ki jih je moč

izbrisati s počitkom ali počitnicami.

V človekovi naravi je, da teţje prepozna znake izgorelosti pri sebi kot pa pri

drugemu. V ozadju namreč deluje teţnja po ohranitvi samospoštovanja, zaradi

katere posameznik pripisuje svoj »notranji poklicni umik« razmeram v delovni in

druţbeni okolici in ne svojemu posebnemu, notranjemu duševnemu stanju. Znaki

poklicne izgorelosti so pri strokovnih delavcih sluţbe pomoči, kamor spadajo tudi

učitelji, očitni. Na telesnem področju se kaţejo v obliki glavobolov, kronične

utrujenosti, motenj spanja in upada splošne telesne vzdrţljivosti. Na duševnem

področju pa se znaki pokaţejo na način, da se posameznik umakne iz medsebojnih

odnosov, prav tako se kaţejo v odklonilnosti, zdolgočasenosti, kroničnem

pritoţevanju, strokovni zmedenosti, neodločnosti, pasivnem rutinerstvu,

površnosti, ter stereotipizaciji, ki dehumanizira delovni odnos. Slednji se

dehumanizira s pretirano uporabo strokovnega ţargona, z intelektualizacijo in s

formalizacijo postopkov v katerih je le malo prostora za medsebojno sodelovanje

pri reševanju problemov. Sama prisotnost teh znakov ne pomeni, da je človek

izgorel. Pomembni sta pogostost in izraţenost teh znakov (Brejc, 1994, str. 173,

374).

Ščuka (Šetina Čoţ, 2009, str. 58) je opozoril, da se simptomi izgorevanja kaţejo

na štirih področjih:

vedenjsko področje: izogibanje delovnim obveznostim, površnost,

pogosti prepiri s sodelavci, naraščajoča sovraţnost, odpor do sodelavcev,

sluţbe in nadrejenih, teţnja po spremembi delovnega mesta, prepirljivost

in teţave doma, zlorabe pomirjeval, uspaval in alkohola, opuščanje

športnih in kulturnih aktivnosti, upad delovne vneme, zmanjšana delovna

učinkovitost, pogostejše (ne)upravičenosti iz dela;

21

čustveno področje; občutek tesnobe ob novih obremenitvah na delovnem

mestu, depresivnost s pomakanjem volje in energije za delo, otopelost za

čustvene izzive klientov, nesposobnost izraţanja čustvenih vsebin, izguba

smisla za humor, sprostitev in razvedrilo, zanimanja za ljudi in dogajanje

okoli sebe, pomanjkanje volje in energije za delo, razdraţljivost, pobitost,

pesimizem povezan z ţalostjo, nesramen, piker in ţaljiv odnos do

sodelavcev in strank;

miselno področje: pozabljivost, raztresenost ali slabša koncentracija,

izguba motivacije za ustvarjalno delo, občutek neuspešnosti pri delu,

iskanje krivcev za lastno neuspešnost, destruktiven odnos do zahtev

nadrejenih, zmanjšana sposobnost za kritično presojo dogajanja v okolju,

pomanjkljiva samokritičnost, zmanjšana miselna proţnost, odpori do

skupinskega dela in skupinske pripadnosti, izogibanje pogovorom,

sestankom, zmanjšano samospoštovanje;

telesno: slabo počutje, glavoboli, nespečnost, bolečine v kriţu, kronična

utrujenost in izčrpanost ob manjšem naporu, večja obolevnost, pogostejši

prehladi, teţave ali motnje v spolnosti, teţave srca in oţilja, zvišan

holesterol in krvni tlak, teţave z ţelodcem, prebavne motnje, čezmerno

zmanjšanje ali povečanje telesne teţe (Šetina Čoţ, 2009, str. 58, 59; povz.

po Ščuka, 1999, str. 64 – 69).

Prisotnost navedenih znakov oz. simptomov izgorelosti, ki so posledica

porušenega ravnovesja posameznika, še ne pomeni, da se ta sooča z poklicno

izgorelostjo. Pomembni sta tako izraţenost kot pogostost pojavljanja znakov

izgorelosti.

2.9 Stopnje in posledice izgorelosti

Izgorelost poteka kot vsaka druga bolezen skozi več stopenj in ne mine brez

posledic. Podrobneje si bomo ogledali katere posledice so odkrili ter kako so

proces izgorevanja razdelili Bilban, Pšeničny in Fengler.

22

Bilban (2006) pravi, da je izgorevanje kumulativen proces, ki se razvije

postopoma v daljšem obdobju. Proces izgorevanja razdeli na štiri faze:

1. Faza velikega navdušenja: zaradi izrazite potrebe po potrjevanju vlaga

posameznik v doseganje ciljev veliko truda. To ga privede do utrujenosti

in kasneje do upada delovne učinkovitosti.

2. Faza stagnacije: ker posameznik za vloţen trud ne dobi pričakovane

nagrade, narašča frustriranost. Istočasno se pojavijo dvomi o lastni

kompetentnosti, negotovost pri delu, preutrujenost, nezadovoljstvo, motnje

koncentracije in kronična anksioznost. Upada motiviranost za delo, prav

tako se pojavijo telesne in psihosomatske teţave kot so glavoboli, zvišan

krvni tlak, motnje srčnega ritma, oteţeno dihanje, motnje prebave, spanja

in prehranjevanja. Posamezniku pade tudi odpornost, zato so pogostejša

maligna obolenja, kronična utrujenost pa povečuje izpostavljenost za

poškodbe in nezgode. Posameznik tem znakom ne posveča posebne

pozornosti in jih ne doţivlja kot moteče elemente pri izpolnitvi delovnih

zahtev. Zanikanje pa povzroči njegovo distanciranje od drugih vsebin

ţivljenja, kot so druţenje z najbliţjimi in ukvarjanje s hobiji. Zaradi

pomanjkanja energije in časa za gojenje medsebojnih odnosov narašča

netolerantnost do soljudi, pojavijo se motnje v komunikaciji in tako pride

do socialne izoliranosti.

3. Faza socialne izolacije: pokaţe se depersonalizacija. Posameznik izgubi

stik s samim sabo, empatijo v stikih z drugimi zamenjajo brezosebni

odnosi, cinizem in nestrpnost. Kar pa še bolj ruši odnose s strankami in

sodelavci, je sprememba vedenjskih odklonov. Občutek notranje praznine,

ki jo poglablja depersonalizacija, skuša posameznik zapolniti s

psihoaktivnimi zdravili, z zlorabo alkohola in s podobnim. To pa ustvarja

še dodaten upad storilnosti in pritiske delodajalca. Druge posledice so

upad zakona in izguba prijateljev.

4. Faza apatije oz. skrajne izčrpanosti: pojavi se jasna depresivnost s

samomorilskimi mislimi.

23

Kukovec-Pšeničny (2006) navaja naslednje stopnje izgorelosti, ki so jih ugotovili

na Inštitutu za razvoj človeških virov v Ljubljani:

1. Prva faza izgorevanja: izčrpanost. Posameznik ne priznava občutka

kronične utrujenosti in ga presega z aktiviranjem vedno novih osebnostnih

virov. To stanje se navzven kaţe kot deloholizem (skrajno storilnostna

usmerjenost). Pojavi se občutek kronične utrujenosti, zmanjšanje proţnosti

in odpornosti, ter zanikanje slabega počutja. Ta stopnja lahko traja tudi do

20 let.

2. Druga faza izgorevanja: ujetost (preizčrpanost). Posameznik trpi za

občutkom ujetosti v način ţivljenja, delo in odnose. To stanje spremlja

preizčrpanost na katero posameznik aktivno reagira, tako da zamenja

delovno ali ţivljenjsko okolje, vendar pa vanj prenaša svoje stare notranje

prisile in posledično tudi vzroke za nadaljnje izgorevanje. Pojavijo se

občuteki ujetosti in krivde ter upadanje samopodobe. Pride do naraščanja

znakov izgorelosti in njihove moči. Ta stopnja lahko traja leto do dveh let.

3. Tretja faza izgorevanja: adrenalna izgorelost ali sindrom adrenalne

izgorelosti - SAI. V zadnjo stopnjo je uvrščeno stanje tik pred adrenalnim

zlomom, ko so vsi simptomi na višku. Posameznik se še vedno trudi, da bi

bil videti aktiven, a se več ne more prilagajati spremembam okoliščin. To

stanje lahko traja do nekaj mesecev. Adrenalni zlom, skoraj popolna

izguba energije, velik nevrološki in psihofizičen zlom se pogosto

manifestira kot psihična motnja, po navadi v obliki hudih depresivnih

in/ali anksioznih simptomov, lahko pa tudi v obliki somatskih znakov.

V tretjo fazo sodi tudi obdobje po adrenalnem zlomu, ko prvi popolni

izčrpanosti sledi obdobje intenzivnih vpogledov, sprememba vrednostnega

sistema in transformacija osebnostnih lastnosti. Zato je adrenalna

izgorelost lahko hkrati tudi formativen proces in formativna kriza.

Z velikim upadom energije posamezniku zmanjka energije za vzdrţevanje

psihičnih obrambnih mehanizmov zato lahko pride do zloma mehanizmov,

ki so privedli do stanja izgorelosti. Tako lahko v tretji fazi pride do

spremembe osebnosti, vrednostnega sistema, ter iskanja novega odnosa do

ljudi, dela in sveta (Pšeničny, 2006, str. 21, 22).

24

Fengler (Čebašek – Travnik, 2002, str. 183) pa je v desetih korakih ponazoril

nastanek izgorelosti:

1. prijaznost in idealizem;

2. prevelika pričakovanja;

3. zmanjšanje prijaznosti;

4. občutki krivde kot posledica 3. točke;

5. povečani napori, da bi izgledali sposobni in prijazni;

6. občutek neuspešnosti;

7. občutek nemoči;

8. občutek brezupa;

9. izčrpanost, odpor do strank, apatija, upiranje, jezavost;

10. izgorelost: samoobtoţevanje, beg, cinizem, sarkazem, psihosomatske

reakcije, veliki denarni izdatki, nesreče, delo po ukazu, samomori, strastna

intimna razmerja brez ljubezni, ločitve, nepričakovane in nepremišljene

prekinitve delovnega razmerja, socialni padec (Čebašek – Travnik, 2002,

str. 183, 184; povz. po Fengler, 1996, str. 96).

Kljub temu, da izčrpanost posamezniku prinaša ogromno omejitev in

neprijetnosti, pa ima tudi pomembno prednost. Ta se manifestira kot občutek

ţivosti. (Posameznik se počuti ţivega). Porušijo se stari obrambni mehanizmi,

zavest postane »tekoča«, misli pa kristalno jasne. Človek se uči kako se prepustiti

in sprostiti, kako ne drţati nadzora nad vsem. Odpre se mu nov čustveni svet.

Sredi izgorelosti se posameznik počuti kot petrolejka, ki najmočneje zasveti,

preden ugasne (Kukovec – Pšeničny, 2005, str. 83).

2.10 Stanje v Sloveniji

Na problematiko je prva opozorila A. Mikuš – Kos (Čebašek Travnik, 2002, str.

184). Prve raziskave pa so bile narejene na terapevtih, ki zdravijo odvisne od

alkohola in policistih.

25

V Cobissu je bilo v Sloveniji do leta 2006 objavljenih 83 strokovnih prispevkov

na temo izgorelosti. Najpogosteje so bili obravnavani zdravstveni delavci, sledijo

jim socialni delavci in ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo drugim, delavci

v prevzgojnih zavodih, učitelji, vzgojitelji in defektologi. Iz študij je razvidno, da

je znake izgorelosti pokazalo v povprečju od 20 do 40 % v raziskavah zajetih ljudi

(Pšeničny, 2006, str. 23).

Inštitut za razvoj človeških virov je opravil vseslovensko raziskavo o izgorelosti

na vzorcu 2568 ljudi. Raziskava je potekala od leta 2008 do leta 2010. Rezultati

raziskave kaţejo, da je izgorelost v Sloveniji precej razširjena in da je stanje

podobno kot v ostalih evropskih drţavah. Več kot polovica (58 %) testiranih ljudi

namreč kaţe znake izgorelosti. Moški in ţenske so enako ogroţeni, prav tako vse

starostne in vse izobrazbene skupine. Glede na status zaposlitve navzgor izstopajo

menedţerji, medtem ko so zaposleni, ki niso na vodilnih mestih in nezaposleni

enako ogroţeni. Najvišjo stopnjo izgorelosti so izmerili med ţenskami na vodilnih

delovnih mestih in samostojnimi podjetnicami. Raziskovalci so našli razlog v

vzgojnih zapovedih; ţenske bi se morale izkazovati tako na profesionalnem kot na

druţinskem področju, kar pomeni dvojno notranjo prisilo in zato dvojno

obremenitev. Prišli so do zaključkov, da bolj izgorevajo tisti , pri katerih je

storilnostno pogojeno samovrednotenje močneje prisotno, imajo slabše

zadovoljene temeljne potrebe ter jim je pomembnejši status kot pa izpolnjevanje

samega sebe.

2.11 Preprečevanje in zdravljenje izgorelosti

Na nastanek izgorelosti vplivajo druţbene okoliščine, okoliščine dela in

osebnostne lastnosti posameznika. Za uspešno zdravljenje izgorelosti se je

potrebno posvetiti vsem trem skupinam dejavnikov. Kljub temu, da je izgorelost

močno oseben pojav, pa posameznik, ki je zbolel, ne more ozdraveti brez pomoči

okolice. Posameznik, ki se je ves čas razdajal, ki je bil na razpolago vedno in

povsod, sedaj sam potrebuje pomoč. Potrebuje pozorne ljudi, ki bi mu stali ob

strani in bi ga poslušali. Izgorevanje je torej problem, ki zadeva celotno druţbo in

26

ne le posameznika. Dojemanje izgorevanja kot neizogibnega, a obvladljivega dela

delovnega ţivljenja je napačno. Posameznik, ki je izgorel, potrebuje ustrezno

oskrbo in zdravljenje, da se porušeno ravnovesje zopet vzpostavi.

Izgorevanje vpliva prav tako močno kot na zdravje posameznika, tudi na končni

rezultat organizacije. Organizacije bi morale posvetiti več pozornosti, ne samo

zdravljenju in preprečevanju izgorelosti, temveč tudi ozaveščanju o problemu.

Izgorelost namreč ni več redek pojav, zato je verjetnost, da bo prišlo do njega,

velika. Ko izgorelost postane resen, postane tudi zelo drag problem. Pojavijo se

finančni stroški, zdravstvene teţave, zmanjša se produktivnost, pride do upadanja

kakovosti ţivljenja v celoti. Proti izgorevanju je laţje ukrepati ko je še v

zametkih in ne ko je ţe v polnem zamahu. Organizacije se takrat ubadajo z

obvladovanjem škode velikih razseţnosti, samo zdravljenje pa je precej teţavno.

Preventivni pristop omogoča, da bo vloţena naloţba v sedanjost preprečila veliko

večje stroške in izgube v prihodnosti. Namesto, da se enemu delavcu naloţi breme

dveh, se s takojšno zaposlitvijo novega delavca, prepreči upadanje kakovosti dela,

prav tako pa se izogne dodatnim stroškom zaradi delavčeve izčrpanosti.

Za preprečevanje izgorelosti je pomembno razvijanje postopka preprečevanja

sporov v skupini, ki bi lahko negativno vplivali na produktivnost. Vodilni bi

morali prisluhniti povratnim informacijam delavcev, preden se začnejo izvajati

kakršnekoli spremembe v upravljanju. Na tak način bi se preprečil odpor in

nepričakovani problemi. Kot najboljši način preprečevanja izgorelosti Maslach in

Leiter (2002) predlagata pospeševanje predanosti delu. Med strategije za

razvijanje predanosti delu spadajo vse strategije, ki vzpodbujajo energijo,

povezanost z delom in učinkovitost. Kot najpomembnejšo strategijo navajata

preventivo, ki jo označita kot modro in preudarno naloţbo v prihodnost

organizacije. V ljudi se investira zato, da bodo postali dobro izučeni, predani,

zvesti delavci, na katere se bo organizacija lahko zanesla. Prav tako se od njih

pričakuje, da bodo kakovostno opravljali svoje delo. Take vrste naloţba bo

poskrbela, da bo organizacija okrepljena in ji omogočila preţivetje v prihodnosti.

Takšni delavci so ţivljenjsko pomembni za prehode in spremembe v upravljanju

in vodenju organizacije v nepredvidljivih časih. Bistvena pridobitev takšne

investicije je torej človeška pridobitev in ne le kratkoročni ekonomski izkupiček.

27

Naloţba takšne vrste zahteva dogovor med zaposlenimi in delodajalci.

Organizacija mora biti sposobna izkazovati enako stopnjo spoštovanja in skrbi,

kot jo pričakuje od svojih delavcev. Zgolj samoizboljšanje ni dovolj za odpravo

izgorevanja. Pri reševanju neskladij med posameznikom in delom, ki ga opravlja

se je namreč potrebno osredotočiti tako na delo kot na posameznika, ne pa samo

na posameznika. Vzroki za izgorevanje so bolj situacijski kot osebnostni in ravno

zato je potrebno iskati rešitve zanj v druţbenem kontekstu delovnega mesta

(Maslach in Leiter, 2002, str. 77).

Poskuse preprečevanja izgorelosti lahko razdelimo v dve skupini: na individualni

pristop, ki je usmerjen na posameznika, in na organizacijski pristop, ki je vezan na

organizacijo. Pri individualnem pristopu lahko posamezniki sproţijo proces, ki bo

zaustavil izgorevanje. Pomembna je sposobnost sodelovanja z drugimi, saj

ukrepanje na lastno pest redko obrodi sadove. Delo vsakega posameznika je

povezano z delom, ki ga opravljajo drugi. Prav tako postaja vse bolj pomembno

skupinsko delo. Organizacijski pristop je usmerjen na razmere na delovnem

mestu, ne pa na osebne odlike vsakega posameznika. Osredotoča se na postopke

in strukture, ki oblikujejo organizacijsko ţivljenje. Krize s katerimi se spopadajo

zaposleni ga ne zanimajo. Zahteva skupinski napor znotraj organizacije z

namenom najti široko zastavljene rešitve, ki jih ima namen tudi izvesti. Neskladja

delavec – delo se loteva z vidika delovnega mesta in ne delavca. To pomeni, da

analizira področja organizacijskega ţivljenja: obremenjenost z delom, nadzor,

nagrajevanje, skupnost, poštenost, ter vrednote. Cilj organizacijskega postopka je

torej ustvariti menedţerske strukture in procese, ki pospešujejo tesno povezanost z

delom in preprečujejo izgorevanje na delovnem mestu (Maslach in Leiter, 2002).

Izgorelosti se lahko ognemo tako, da sami sebi ne nalagamo ali da nam

delodajalci ne nalagajo dela brez premisleka, če sami upoštevamo svojo potrebo

po razvoju ali če jo upoštevajo naši delodajalci. Pogosto se zgodi, da nekdo

ugotovi, da z delom ni več zadovoljen, a kljub temu vztraja ker za spremembo

poloţaja nima moči. Zato je pomembno, da izobraţevanje za zdravljenje

izgorelosti spremlja tudi poklicno in pravno svetovanje skupaj, s podporo

psihoterapevta in psihologa. Slednja dva posamezniku pomagata, da ozavesti nove

28

vrednote, ki nastanejo zaradi izgorelosti. Delo, ki ga bo posameznik opravljal po

stanju izgorelosti, mora biti v skladu z novimi vrednotami in na tistih področjih,

kjer je te vrednote moţno uveljaviti. Čas, ki je potreben za zdravljenje izgorelosti,

variira od posameznika do posameznika. Močno je odvisen od pomoči in

spremljanja tistega, ki je poklicno izčrpan. Včasih sta bolečina in trpljenje pri

nekom prisotna skozi celotno poklicno pot, spet drugi pa se izčrpanosti hitro

zavedo, saj jim pri tem pomaga poklicno okolje. Včasih se proces odvija in nato

zastane. Takrat posameznik ne more in ne zna napredovati brez opore. Da se mu

znova povrnejo zmoţnosti, morajo biti zagotovljeni pogoji:

najti mora način, da si odpočije in ta počitek mora biti daljši;

pri tem ne sme biti ogroţeno njegovo delovno mesto;

potrebno je spremljanje procesa, ki omogoči posamezniku, da oblikuje nov

načrt za ţivljenje. Ta mora biti proţen, da se lahko spremeni, če

posameznik opazi, da ni uresničljiv. Vsebovati mora izraţanje bistva

posameznika, njegovo vključevanje v druţbo, vprašanje o tem kaj je

posamezniku vredno, kaj bo naredilo njegovo ţivljenje vrednejše

(Findeisen, 2005, str. 42, 43).

Za odpravljanje izgorelosti poznamo preproste in kompleksnejše metode kot so

samopomoč, spreminjanje delovnega okolja, ter pomoč različnih suportivnih

skupin. Izgoreli posameznik si mora vzeti čas zase, za rekreacijo, športne

aktivnosti, zabavo, izboljšati kvaliteto odnosov v druţini, med sodelavci,

poskrbeti za zdravo prehrano, ter dovolj spanja in počitka. Čim bolj se mora

izogibati stresnim dejavnikom in situacijam na vseh področjih ţivljenja. Postaviti

si mora realne cilje, narediti vrstni red prioritetnih nalog, si narediti meje lastne

zmoţnosti in odgovornosti. Ljudje, ki se pobliţje srečajo s simptomi izgorelosti,

največkrat poiščejo pomoč pri svojem osebnem zdravniku, ki jih kasneje (če je to

potrebno), napoti k specialistu (psihologu oz. psihiatru). Zdravljenje izgorelosti

oz. njenih posledic je v rokah zdravnikov, samo preprečevanje in pa ozaveščanje o

tej bolezni pa je prepuščeno iniciativi posameznika oz. organizaciji. Obstajajo pa

tudi druge institucije, ki nudijo pomoč izgorelim posameznikom. Mednje sodijo

skupine za samopomoč.

29

2.11.1 Skupine za samopomoč

Po Ramovšu so skupine za samopomoč osebna, medčloveška povezava dveh ali

več (do 30) ljudi, ki temelji na samoiniciativi v skupni potrebi, teţavi ali stiski,

(Šetina Čoţ, 2009, str. 71; povz. po Ramovš, 1995). Organizacijska oblika teh

skupin je neformalna, nestabilna in zelo pestra medtem ko so dejavnosti

usmerjene večinoma navznoter.

Značilnosti skupin za samopomoč: so majhne, usmerjene na problem in k akciji,

člani so enakopravni, razlike v statusu so neveljavne, člani imajo skupen cilj,

delovanje je skupinsko, temeljno pravilo je pomagati drug drugemu, vodja je

enakopraven član, ki ima funkcijo koordiniranja, vsak član je tudi odgovoren za

svoja dejanja.

2.11.2 Ustanovne pomoči za preprečevanje in zdravljenje izgorelosti v Sloveniji

Rezultati raziskave Inštituta za varovanje človeških virov, kaţejo, da je poklicna

izgorelost resen problem v slovenskem prostoru. V Sloveniji obstaja nekaj

institucij, ki organizirajo seminarje, delavnice na temo preprečevanja poklicne

izgorelosti in preobremenjenosti. Prav tako se izvaja psihoterapija za tiste, ki se

spopadajo z izčrpanostjo ali pa njenimi posledicami.

Slovenske instutucije, ki ponujajo delavnice, programe ali druge vrste pomoči za

preprečevanje in zdravljenje poklicne izgorelosti so (Mesec, 2008, str. 33–36):

Inštitut za razvoj človeških virov; je inštitut za raziskovanje izgorelosti

in psihoterapijo. Njegovi začetki segajo v leto 2002, ko so začeli kot

raziskovalna skupina. Inštitut za razvoj človeških virov, pa je kot zasebni

zavod, nastal tri leta pozneje. Danes veljajo za vodilne strokovnjake pri

raziskovanju, psihološkem svetovanju, psihoterapevtskem zdravljenju ter

izobraţevanju za preprečevanje in zdravljenje sindroma izgorelosti v

Sloveniji. Njihova pomoč in svetovanje je na voljo vsem, ki se srečujejo s

30

psihičnimi teţavami, ne le ţrtvam izgorelosti. S proučevanjem izgorelosti

se aktivno ukvarjajo od leta 2002. Njihov najpomembnejši kapital

predstavljajo lastne raziskave katerih izsledke redno vključujejo v lastno

psihoterapevtsko in svetovalno delo, ter izobraţevalne programe. Nudijo

individualne in skupinske obravnave. Na njihovi spletni strani pa lahko

vsak s pomočjo testa ugotovi ali je kandidat za izgorelost, je delovno

izčrpan ali pa ţe izgoreva. (Inštitut za razvoj človeških virov, 2011).

Akademija za psihosintezo; od leta 2005 nudi programe za pedagoge,

zdravstvene delavce, socialne delavce in ostale, ki imajo pri delu stik z

ljudmi. Njeni programi so usmerjeni v stik s seboj, v prepoznavanje lastnih

prednosti in slabosti, raziskovanje podosebnosti, predvsem pa spoznavanje

in osvajanje stika z lastnim jazom (Akademija za psihosintezo, 2011).

Inštitut za intergrativno psihoterapijo in zdravljenje (IPSA); na

inštitutu poteka intervizija, psihoterapija in psihološko svetovanje.

Organizirajo izobraţevanja za strokovne delavce (intergrativna

psihoterapija, transakcijska analiza in psihologija travme). V okviru

Inštituta potekajo naslednje dejavnosti: celostna psihološka pomoč in

svetovanje, profesionalni treningi s področja psihoterapije in svetovanja,

izobraţevanja s področja psihologije in osebnostnega razvoja, ter

supervizija in mentorstvo. Inštitut sodeluje s številnimi mednarodnimi

organizacijami in inštituti s področja psihoterapije in svetovanja. Prav tako

je član European Association Intergrative Psychoteraphy (EAIP) (IPSA,

2011).

Inštitut Krog Terapevtski center; zasebni neprofitni zavod, ki nudi

terapevtsko pomoč in podporo posameznikom, parom, otrokom in

druţinam, ki se soočajo z izzivi in s teţavami v osebnih, medosebnih in

druţinskih odnosih, pri vzgoji ter najrazličnejših duševnih izzivih, stiskah

in boleznih. Prav tako nudijo terapevtsko oporo pri razreševanju

31

najrazličnejših zlorab, pri izboljšanju samopodobe, premagovanje teţav ob

novonastalih ţivljenjskih situacijah (ločitev, smrt v druţini, brezposelnost,

stres, bolezen ...), zasvojenostih in ţivljenjske izgorelosti. Podporo

izvajajo v obliki individualnih terapij, svetovanja, delavnic, terapevtskih

skupin in predavanj (Inštitut KrogTerapevtski center, 2011).

Znanka, d. o. o; podjetje za izobraţevanje odraslih , ki skrbi za razvoj

osebne rasti udeleţencev. Med programi, ki jih izvajajo, najdemo tudi

program za obvladovanje stresa in razvijanje čustvene inteligence

(Znanka, 2011).

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor; neprofiten javni zavod, ki

je vključen v javno zdravstveno mreţo. V okviru organizacijske enote

Medicina dela, prometa in šolstva nudijo svetovanje psihologa pri

sindromu izgorelosti, svetovanje in razgovore v primeru subjektivnih teţav

na delovnem mestu, psihološko svetovanje pri obvladovanju stresa,

psihološko svetovanje o povečanju delovne učinkovitosti in izboljšanju

delovne klime v podjetjih (Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor,

2011).

Zdravstveni Zavod Doktor Lovše; zasebna ambulanta medicine dela,

prometa in športa z licenco in registrirano dejavnostjo pri Ministrstvu za

zdravstvo. Nudijo predavanja in usposabljanja na temo stresa

(prepoznavanje in obvladovanje stresa ter tehnike sproščanja in umirjanja)

in temo izgorelosti (Zdravstveni Zavod Doktor Lovše, 2011).

SIRIUS.SI d. o. o; druţba za podjetniško in poslovno svetovanje. V

podjetju opravijo raziskave o stresu na delovnem mestu in glede na

rezultate pripravijo izobraţevanje. Na tak način zaposlene naučijo kako

prepoznati, preprečevati in obvladovati stres ter izgorelost (SIRIUS,

2011).

32

Z institucijami, ki se ukvarjajo z zdravljenjem in izvajanjem preventivnih

programov na področju izgorelosti zaključujemo teoretični del. V empiričnem

delu ki sledi, bomo preverjali ali opisana teoretična izhodišča veljajo tudi v praksi.

33

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen in cilji raziskave

Namen naše raziskave je ugotoviti ali rezultati raziskav izvedenih v tujini in

ugotovitve slovenskih raziskovalcev drţijo tudi za naš vzorec anketiranih

učiteljev.

Cilj naše raziskave pa je ugotoviti ali obstajajo statistične povezave med

individualnimi in organizacijskimi dejavniki ter izgorelostjo zaposlenih učiteljev.

3.2 Hipoteze

Za potrebe empiričnega dela naloge smo si zastavili izhodiščno raziskovalno

hipotezo, da na izgorelost zaposlenih učiteljev vplivajo različni individualni in

organizacijski dejavniki;

Iz izhodiščne raziskovalne hipoteze smo izpeljali nadaljnje raziskovalne hipoteze:

H1: domnevamo, da je stopnja izgorelosti povezana s spolom zaposlenega

učitelja;

domnevamo, da ţenske izraziteje in pogosteje doţivljajo simptome

izgorelosti kot moški. So bolj čustvene in si ţe po naravi stvari »jemljejo k

srcu« bolj kot moški.

H2: domnevamo, da sta stopnja izgorelosti in delovna doba zaposlenega

učitelja pozitivno povezani;

predvidevamo, da so učitelji podvrţeni simptomom izgorelosti ves čas, ne

glede na delovno dobo. Vendar pa se sama stopnja oz. simptomi

izgorelosti, ki se pojavljajo razlikujejo tako po pogosti in jakosti.

Predvidevamo, da so učitelji z daljšo delovno dobo simptomom izgorelosti

bolj izpostavljeni.

34

H3: domnevamo, da sta zadovoljstvo učitelja na delovnem mestu in

izgorelost negativno povezana;

učitelj, ki rad prihaja na delo, ki je zadovoljen s svojim poloţajem na

delovnem mestu, ki je za opravljeno delo, ustrezno nagrajen, ni izgorel oz

trpi za niţjo stopnjo izgorelosti, kot učitelj, ki tega ni deleţen.

H4: domnevamo, da je stopnja izgorelosti povezana z delovnim mestom

zaposlenega učitelja;

domnevamo, da učitelji, ki poučujejo učence prve triade, trpijo za niţjo

stopnjo izgorelosti kot učitelji, ki poučujejo učence druge in tretje triade

ter srednješolski učitelji.

3.3 Postopek

Raziskovalne podatke smo dobili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil

sestavljen na podlagi pregledane strokovne literature. Vsem anketiranim

učiteljem je bilo zagotovljeno anonimno in prostovoljno anketiranje. Po dogovoru

z ravnatelji in ravnateljicami šol na katerih poučujejo anketirani učitelji, so slednji

izpolnili vprašalnike.

Ob zaključku anketiranja smo pridobljene podatke obdelali s programom

Microsoft Office Excel 2007. Zbrani podatki so bili obdelani z uporabo opisne

statistike in vrtilnih tabel.

3.4 Vzorec

Raziskavo smo izvedli na vzorcu zaposlenih srednješolskih in osnovnošolskih

učiteljev, ki so bili pripravljeni z nami deliti svoje mnenje in izkušnje.

Za potrebe raziskave smo pripravili vse skupaj 190 anketnih vprašalnikov, ki smo

jih razdelil tako: 90 na tri različne osnovne šole in 100 na tri različne srednje šole.

35

V raziskavi je torej sodelovalo 190 učiteljev. Nevrnjeni in neizpolnjeni anketni

vprašalniki so vzorec skrčili na 171 sodelujočih učiteljev. V končnem vzorcu je

bilo 89 (52,0 %) osnovnošolskih učiteljev in 82 (48,0 %) srednješolskih

učiteljev. Od tega je v raziskavi sodelovalo 134 (78,3 %) ţensk in 37 (21,7 %)

moških. Podatek je glede na to, da na področju vzgoje in izobraţevanja močno

prevladujejo ţenske, razumljiv in nepresenetljiv.

Tabela 2: Anketni vzorec učiteljev

Šola Moški

f f(%)

Ţenske

f f(%)

Moški in ţenske skupaj

f f(%)

osnovna 14 8,2 75 43,8 89 52,0

srednja 23 13,5 59 34,5 82 48,0

skupaj 37 21,7 134 78,3 171 100

Večina anketiranih je starih med 36 in 40 let in sicer 38 (22,2 %). V vzorcu je

najmanj učiteljev, ki so stari med 46 in 50 let, takih je 20 (11,7 %).

Tabela 3: Starost učiteljev

Starost f (%)

25–30 29 17,0

31–35 26 15,2

36–40 38 22,2

41–45 32 18,7

46–50 20 11,7

nad 50 26 15,2

skupaj 171 100

V anketi smo spraševali tudi po statusu učiteljev in dobili naslednje rezultate:

največ, 107 (62,6 %) učiteljev je poročenih, 3 učitelji (1,7 %) pa so vdovci.

36

Tabela 4: Status učiteljev

Status f f (%)

samski 22 12,9

v zvezi 34 19,9

poročen 107 62,6

razvezan 5 2,9

vdovec 3 1,7

skupaj 171 100

Vzorec je bil najbolj izenačen kar se tiče delovne dobe. Največ, 30 (17,5 %)

učiteljev opravlja svoje delo 16-20 let, nobeden (0 %) od anketiranih učiteljev pa

nima več kot 40 let delovne dobe.

Tabela 5: Delovna doba učiteljev

Delovna doba f f (%)

1–5 let 26 15,2

6–10 let 28 16,4

11–15 let 26 15,2

16–20 let 30 17,5

21–25 let 26 15,2

26–30 let 24 14,0

31–35 let 8 4,7

36–40 let 3 1,8

skupaj 171 100

V raziskavi je sodelovalo 89 (52,0 %) osnovnošolskih učiteljev, 40 (23,4 %)

učiteljev, ki poučujejo dijake srednje poklicne šole in 42 (24,6 %) učiteljev, ki

poučujejo na 4–letni strokovni šoli oz. gimnaziji. 30 anketnih vprašalnikov smo

razdelili učiteljem 1. triade, 30 učiteljem 2. triade ter 30 učiteljem 3. triade. Od

preostalih 100 vprašalnikov, jih je bilo 50 razdeljenih učiteljem poklicnih srednjih

šol ter 50 gimnazijskim in učiteljem strokovnih šol. V končnem vzorcu je

sodelovalo 25 (14,6 %) učiteljev 1. triade, 31 (18,1 %) učiteljev 2. triade, 33 (19,3

%) učiteljev 3. triade, 40 (23,4 %) učiteljev srednje poklicne šole in 42 (24,6 %)

učiteljev 4-letne strokovne šole oz. gimnazije.

37

Tabela 6: Delovno mesto učiteljev

Delovno mesto f f (%)

osnovna šola

1. triada 25 14,6

2. triada 31 18,1

3. triada 33 19,3

srednja poklicna šola 40 23,4

4–letna strokovna šola oz. gimnazija 42 24,6

Skupaj 171 100

3.5 Instrumenti

Izgorelost; izgorelost smo merili z 10 trditvami, ki jih strokovnjaki

(Pšeničny, Findeisen, Maslach in drugi) navajajo kot simptome izgorelosti.

Anketirani učitelji so obkroţili eno ali več trditev, s katero so se strinjali.

Rezultati naše raziskave so pokazali, da je največ, tj. 94 (54,9 %), učiteljev

razdraţljivih, najmanj oz. nobenega od anketiranih pa ne obdajajo

samomorilske misli. Rezultat o deleţu razdraţljivih učiteljev za nas ni bil

presenečenje. Razdraţljivost je simptom izgorelosti, ki je poleg

konfliktnega in impulzivnega reagiranja najbolj viden. Laţje in hitreje

ugotovimo, da je človek razdraţljiv, kot da, npr. razmišlja o prezgodnji

upokojitvi. Ker smo se tudi sami skozi svojo izobraţevalno pot srečali s

kar nekaj razdraţljivimi učitelji smo takšen rezultat predvidevali. Po drugi

strani pa nismo pričakovali tako velikega deleţa učiteljev, ki razmišlja o

zamenjavi polica. Največ učiteljev z delovnimi izkušnjami od 11 do 15 let

se je našlo v trditvi o zamenjavi poklica. Zdi se nam nenavadno, da so

glede na svoje razmišljanje tako dolgo ostali v tem poklicu oz. da so

potrebovali toliko časa, da so prišli do spoznanja, da jim to delovno mesto

ne ustreza. Kljub pomanjkanju dokazov si upamo trditi, da vsaj enega

izmed anketiranih učiteljev obdajajo samomorilske misli. Vendar pa se

pojavi vprašanje zakaj, potem ni nobeden te trditve ni obkroţil.

Predvidevamo, da je to zato, ker noče biti nihče od teh deleţen pogledov s

strani svojih sodelavcev in vodstva. Anketa je namreč kljub temu, da je

38

anonimna za nas, neanonimna za učitelje sodelavce iste šole. Vsi se

namreč dobro poznajo in zato ni teţko ugotoviti kdo je izpolnil katero

anketo.

Tabela 7: Simptomi izgorelosti učiteljev

Simptom izgorelosti F f (%)

Sem telesno izčrpan. 82 47,9

Sem razdražljiv. 94 54,9

Pri svojem delu ne vidim nobenega smisla in zadovoljstva. 15 8,8

Imam negativno predstavo o sebi. 9 5,2

Sem čustveno izčrpan. 50 2,9

Pogosto reagiram impluzivno. 48 28,1

Pogosto reagiram konfliktno. 17 9,9

Razmišljam o zamenjavi poklica. 30 17,5

Razmišljam o prezgodnji upokojitvi. 14 8,2

Obdajajo me samomorilske misli. 0 0

Graf 1: Simptomi izgorelosti učiteljev

39

Zadovoljstvo pri delu; zadovoljstvo pri delu smo merili z 11 izjavami.

Anketirani učitelji so na lestvici od 1 - Nikakor se ne strinjam, do 5 -

Močno se strinjam, označili v kolikšni meri se strinjajo z napisanimi

trditvami. Rezultati raziskave so pokazali, da učiteljem veliko pomenita

pohvala in priznanje vodstva (67 tj. 39,2 % učiteljev se je strinjalo, 47 tj.

27,5 % učiteljev pa se je močno strinjalo s trditvijo »Pohvale nadrejenih

mi dajo elan za prihodnje delo«). Še več pa jim pomenijo pohvale

sodelavcev (75, tj. 43,9 % učiteljev se je strinjalo 43 tj. 25,1 % pa se jih je

močno strinjalo s trditvijo »Pohvale sodelavcev mi dajo elan za prihodnje

delo«). Prišli smo do ugotovitve, da je dobra polovica anketiranih učiteljev

zadovoljna na svojem delovnem mestu, da jim sluţba predstavlja

zadovoljstvo in da imajo v sluţbi zagotovljene pogoje za strokovno rast. K

temu zagotovo doprinese dejstvo, da anketirani učitelji v konflikte s

sodelavci skorajda ne prihajajo.

Graf 2: Zadovoljstvo učiteljev na delovnem mestu

Legenda:

1. Pohvale sodelavcev mi dajo elan za prihodnje delo

2. Pohvale nadrejenih mi dajo elan za prihodnje delo. 3. V sluţbi so mi zagotovljeni pogoji za strokovno rast.

4. Zadovoljen sem na svojem delovnem okolju.

5. Z veseljem prihajam na delo. 6. Imam zagotovljene ustrezne delovne pogoje za delo.

7. Sluţba mi predstavlja veliko zadovoljstvo.

8. Sluţba me psihično izčrpava

9. Sluţba me fizično izčrpava.

10. Sluţba me tako izčrpava, da se niti v prostem času ne morem odpočiti

11. Pogosto imam konflikte s sodelavci

40

Tabela 8: Zadovoljstvo učiteljev na delovnem mestu

Lestvica

Izjava

1

f f (%)

2

f f (%)

3

f f (%)

4

f f (%)

5

f f (%)

Skupaj

f f (%)

Služba me psihično izčrpava. 14 8,2 64 37,4 33 19,3 47 27,5 13 7,6 171 100

Služba me fizično izčrpava. 27 15,8 72 42,1 32 18,7 34 19,9 6 3,5 171 100

Služba mi predstavlja veliko zadovoljstvo. 6 3,5 29 16,9 49 28,8 70 40,9 17 9,9 171 100

V službi so mi zagotovljeni pogoji za strokovno rast. 12 7,0 24 14,0 26 15,3 83 48,5 26 15,2 171 100

Pogosto imam konflikte s sodelavci. 119 69,6 38 22,2 11 6,4 2 1,2 1 0,6 171 100

Zadovoljen sem na svojem delovnem mestu. 5 2,9 31 18,1 40 23,4 74 43,3 21 12,3 171 100

Imam zagotovljene ustrezne delovne pogoje za delo. 8 4,7 29 16,9 39 22,8 72 42,1 23 13,5 171 100

Z veseljem prihajam na delo. 6 3,5 27 15,8 42 24,6 78 45,6 18 10,5 171 100

Pohvale nadrejenih mi dajo elan za prihodnje del. 9 5,3 17 9,9 31 18,1 67 39,2 47 27,5 171 100

Pohvale sodelavcev mi dajo elan za prihodnje delo. 7 4,1 15 8,8 31 18,1 75 43,9 43 25,1 171 100

Služba me tako izčrpava, da si niti v prostem času ne morem odpočiti. 80 46,7 55 32,2 26 15,2 8 4,7 2 1,2 171 100

41

Zdravstvene teţave; ugotavljali smo ali se anketirani učitelji soočajo z

zdravstvenimi teţavami, ki so po mnenju strokovnjakov (Findeisen,

Maslach, Pšeničny in drugi) povezane z izgorelostjo. Na lestvici od 1 -

nikoli, do 5 - vsak dan, so označili kako pogosto se spopadajo z

navedenimi teţavami. Rezultati so nam pokazali, da se največ učiteljev

večkrat tedensko oz. vsak dan bori s povišanim krvnim tlakom (83

učiteljev tj. 48,6 % oz. 26 učiteljev tj. 15,2 %), temu sledijo bolečine v

ţelodcu (74 učiteljev, tj. 43,3 % oz. 21 učiteljev, tj. 21,3 %) in motnje

koncentracije (70 učiteljev, tj. 40,9% oz. 17 učiteljev, tj. 9,9 %).

Pridobljeni rezultati so nam pokazali, da se anketirani učitelji redno

spopadajo z zdravstvenimi teţavami, ki so po navedbah strokovnjakov

povezane s simptomom izgorelosti. Glede na te rezultate je zdravstveno

stanje učiteljev zaskrbljujoče. Vsekakor so potrebni ukrepi za izboljšanje

zdravja učiteljev, saj učitelji v takem stanju ne morejo dati toliko kot se od

njih pričakuje in bi si verjetno tudi sami ţeleli dati. Prav tako obstaja večja

moţnost, da se bo zdravstveno stanje učiteljev prej in hitreje poslabšalo

kot izboljšalo.

Tabela 9: Zdravstvene težave učiteljev

Lestvica

Teţave

1

f f ( %)

2

f f (%)

3

f f ( %)

4

f f (%)

5

f f (%)

Skupaj

f f (%)

Motnje spanja 14 8,2 64 37,4 33 19,3 47 27,5 13 7,6 171 100

Glavobol 27 15,8 72 42,1 32 18,7 34 19,9 6 3,5 171 100

Motnje

koncentracije 6 3,5 29 17,0 49 28,7 70 40,9 17 9,9 171 100

Povišan krvni

tlak 12 7,0 24 14,0 26 15,2 83 48,6 26 15,2 171 100

Prebavne

motnje 119 69,6 38 22,2 11 6,4 2 1,2 1 0,6 171 100

Bolečine v

želodcu 5 2,9 31 18,1 40 23,4 74 43,3 21 12,3 171 100

42

Zanimalo nas je ali so anketirani učitelji kdaj zaradi izčrpanosti poiskali

zdravniško pomoč. 156 (91,2 %) učiteljev je odgovorilo z ne in 15 (8,8 %)

učiteljev je odgovorilo pritrdilno. Od 15 učiteljev, ki so poiskali zdravniško

pomoč, je zdravnik šestim (40,0 %) učiteljem predpisal počitek in jih poslušal,

petim (33,3 %) učiteljem so bila predpisana psihosomatska zdravila, dva (13,3 %)

učitelja sta bila napotena k specialistu in prav tako dvema (13,3 %) učiteljema je

zdravnik pomagal na drugačen način. Na kakšen, nismo izvedeli. Takšne

odgovore smo pričakovali. Večina ljudi namreč odlaša z obiskom pri zdravniku

dokler stanje ne postane popolnoma nevzdrţno. Ne bomo trdili, da je za

zdravljenje takrat prepozno, vsekakor pa bi bilo bolje in prav, da posameznik

obišče zdravnika ali si poišče kakšno drugo pomoč ţe ob prvih znakih

izgorevanja. Če se namreč bolezen začne zdraviti ko je še v začetnem stadiju, je

samo zdravljenje zagotovo kratkotrajnejše, laţje, se finančno bolj izplača in za

sabo pusti manj posledic.

Tabela 10: Zdravniška pomoč

Zdravniška pomoč

DA

f f (%)

NE

f f (%)

Skupaj

f f (%)

15 8,8 156 91,2 171 100

3.6 Preverjanje hipotez

Da bi preverili glavno hipotezo, smo najprej preverili pomoţne hipoteze.

H1: domnevamo, da je stopnja izgorelosti povezana s spolom zaposlenega

učitelja.

Izgorelost smo merili z 10 trditvami, ki jih strokovnjaki (Pšeničny, Maslach,

Leiter in drugi) navajajo kot simptome izgorelosti. Anketiranci so obkroţili eno

ali več trditev, ki veljajo za njih. Če pa se niso našli v nobeni trditvi, niso

obkroţili ničesar.

43

Tabela 11: Simptomi izgorelosti glede na spol

Simptomi izgorelosti SPOL DA

f f(%)

NE

f f(%) X² - preizkus

Sem telesno izčrpan/a.

moški 16 43,2 21 56,8 X² = 16,17 > 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 18 12,5 116 88,5

Sem razdražljiv/a.

moški 19 51,4 18 48,6 X² = 21,85 > 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 20 15,0 114 85,0

Pri svojem delu ne vidim nobenega

smisla in zadovoljstva.

moški 3 8,1 34 91,9 X² = 1,94 > 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 4 2,9 130 97,1

Imam negativno predstavo o sebi.

moški 1 2,7 36 97,3 X² = 0,01 > 10,83

g = 1; α = 0,001 ţenski 4 3,0 130 97,0

Sem čustveno izčrpan/a.

moški 7 19,0 30 81,0 X² = 2,39 < 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 13 9,7 121 90,3

Pogosto reagiram impulzivno.

moški 9 24,3 28 75,7 X² =5,53 < 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 13 9,7 121 90,3

Pogosto reagiram konfliktno.

moški 5 13,5 32 86,5 X² = 6,43 < 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 4 3,0 130 97,0

Razmišljam o zamenjavi poklica.

moški 8 21,6 29 78,6 X² = 11,34 > 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 6 4,5 128 95,5

Razmišljam o prezgodnji upokojitvi.

moški 6 16,2 31 83,4 X² = 11,36 > 6,64

g = 1; α = 0,01 ţenski 3 2,2 131 97,8

Obdajajo me samomorilske misli. Moški 0 0 37 100

/ ţenski 0 0 134 100

Na osnovi x2-preizkusa ugotovimo, da prvo hipoteze (H1) v treh primerih

obdrţimo, v ostalih pa zavrţemo. Statistično značilna razlika med moškimi in

44

ţenskami obstaja le pri impulzivnem in konfliktnem reagiranju ter pri čustveni

izčrpanosti. V teh treh primerih lahko potrdimo našo prvo hipotezo, da je stopnja

izgorelosti povezana s spolom zaposlenega učitelja. Na podlagi rezultatov

opaţamo, da so moški bolj nagnjeni k impulzivnemu in h konfliktnemu

reagiranju, prav tako pa so tudi čustveno bolj izčrpani. Rezultati so nas presenetili.

Pričakovali smo namreč obstoj razlik med spoloma v prid ţensk. Ţenske večkrat

na glas in jasno povedo, da so utrujene, pod stresom, da imajo veliko dela in da so

izčrpane, medtem ko moških ne slišimo prav pogosto govoriti o svoji teţavah in

čustvih. So nam pa skozi svoje odgovore dokazali, da so simptomom izgorelosti

podvreţni prav tako močno kot ţenske. Pri ostalih simptomih izgorelosti ni prišlo

do statistično značilnih razlik kot smo pričakovali. Rezultati raziskave nam

kaţejo, da so sindromu izgorelosti v enaki meri kot ţenske, podvrţeni tudi moški.

V primeru Obdajajo me samomorilske misli, izračun Hi–kvadrat preizkusa ni

mogoč.

H2: domnevamo, da sta stopnja izgorelosti in delovna doba zaposlenega

učitelja pozitivno povezani.

Tabela 12: Simptomi izgorelosti glede na delovno dobo

Simptomi izgorelosti Delovna

doba

DA

f f (%)

NE

f f (%) X² - preizkus

Sem telesno izčrpan/a.

1-5 let 12 46,2 14 53,8

X² = 2,36 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 15 53,6 13 46,4

11-15 let 12 27,0 14 53,0

16-20 let 13 43,3 17 56,7

21-25 let 14 54,0 12 46,0

26-30 let 10 42,0 14 58,0

31-35 let 5 62,5 3 37,5

36-40 let 1 33,3 2 66,7

Sem razdražljiv/a.

1-5 let 10 38,5 16 61,5

X² = 5,44 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 17 60,7 11 39,3

11-15 let 12 46,2 14 53,8

16 - 20 let 17 56,7 13 43,3

45

21-25 let 16 61,5 10 38,5

26-30 let 15 62,5 9 34,5

31-35 let 5 62,5 3 35,5

36-40 let 2 66,7 1 33,3

Pri svojem delu ne vidim

nobenega smisla in

zadovoljstva.

1-5 let 1 3,8 25 96,2

X² = 8,09 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 1 3,6 27 96,4

11-15 let 4 15,4 22 84,5

16-20 let 1 3,3 29 96,7

21-25 let 4 15,4 22 84,5

26-30 let 2 8,3 22 91,7

31-35 let 1 12,5 7 87,5

36-40 let 1 33,3 2 66,7

Imam negativno

predstavo o sebi.

1-5 let 3 11,5 23 88,5

X² = 5,26 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 1 3,6 27 96,4

11-15 let 2 7,7 24 92,3

16-20 let 1 3,3 29 96,7

21-25 let 0 0 26 100

26-30 let 1 4,2 23 95,8

31-35 let 1 12,5 7 87,5

36-40 let 0 0 3 100

Sem čustveno izčrpan/a.

1-5 let 6 23,1 20 76,9

X² = 8,43 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 13 46,4 15 53,6

11-15 let 8 30,8 18 29,2

16-20 let 6 20,0 24 80,0

21-25 let 9 34,6 17 65,4

26-30 let 7 29,2 17 70,8

31-35 let 1 12,5 7 87,5

36-40 let 0 0 3 100

Pogosto reagiram

impulzivno.

1-5 let 6 23,1 20 76,9

X² = 10,22 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 8 28,6 20 71,4

11-15 let 8 30,8 18 29,2

16-20 let 6 20,0 24 80,0

21-25 let 12 46,2 14 53,8

26-30 let 8 33,3 16 66,7

46

31-35 let 0 0 8 100

36-40 let 0 0 3 100

Pogosto reagiram

konfliktno.

1-5 let 3 11,5 23 88,5

X² = 7,18 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 4 14,3 24 85,7

11-15 let 0 0 26 100

16-20 let 2 6,7 28 93,3

21-25 let 4 15,4 22 84,6

26-30 let 4 16,7 20 83,3

31-35 let 0 0 8 100

36-40 let 0 0 3 100

Razmišljam o zamenjavi

poklica.

1-5 let 6 23,1 20 76,9

X² = 13,93 < 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 7 25,0 21 75,0

11-15 let 9 34,6 17 65,

16-20 let 5 16,7 25 83,3

21-25 let 2 7,7 24 92,3

26-30 let 1 4,2 23 95,8

31-35 let 0 0 8 100

36-40 let 0 0 3 100

Razmišljam o prezgodnji

upokojitvi.

1-5 let 2 7,7 24 92,3

X² = 14,97 > 14,07

g = 7; α = 0,05

6-10 let 0 0 28 100

11-15 let 2 7,7 24 92,3

16-20 let 2 6,7 28 9,3

21-25 let 1 3,8 25 96,2

26-30 let 4 16,7 20 83,3

31-35 let 3 37,5 5 62,5

36-40 let 0 0 3 100

Obdajajo me

ssamomorilske misli.

1-5 let 0 0 26 100

/

6-10 let 0 0 28 100

11-15 let 0 0 26 100

16-20 let 0 0 30 100

21-25 let 0 0 26 100

26-30 let 0 0 26 100

31-35 let 0 0 8 100

36-40 let 0 0 3 100

47

Na osnovi x2–preizkusa lahko v vseh, razen v enem primeru obdrţimo drugo

hipotezo (H2), da sta stopnja izgorelosti in delovna doba pozitivno povezani. Pri

trditvi Razmišljam o prezgodnji upokojitvi obstaja statistično značilna razlika med

učitelji z različno dolgo delovno dobo. Tu opazimo, da 7,7 % mladih učiteljev pri

delovni dobi 1–5 let in 7,7 % učiteljev, ki poučujejo 11–15 let in za sabo še nima

niti polovico predpisane delovne dobe razmišlja o prezgodnji upokojitvi. Visok

odstotek (37,5 %) anketiranih učiteljev, ki se ţeli prezgodnje upokojiti, pri delovni

dobi 31–35 let pa nas po drugi strani ni presenetil. Kar 62 % učiteljev z delovno

dobo 31-35 let je po rezultatih naše raziskave telesno izčrpanih in razdraţljivih.

To pojasni njihovo teţnjo po prezgodnji upokojitvi. Nobeden izmed teh učiteljev

pa ne reagira niti konfliktno niti impulzivno, kar si razlagamo z dejstvom, da so

skozi leta našli svoj prostor v vzgojno–izobraţevalnem procesu. V ostalih

primerih ni prišlo do statistično značilnih razlik. Najmanj telesno izčrpani so

učitelji, ki poučujejo 11-15 let, takih je 27 %. Najvišji odstotek, 66,7 %,

razdraţljivih učiteljev najdemo med tistimi, ki imajo za sabo 36-40 let delovne

dobe, najniţji, 38,5 %, pa med učitelji z 1 do 5 let delovne dobe. Kar 33,3 %

učiteljev z delovno dobo 36–40 let pri svojem delu ne vidi več smisla in

zadovoljstva, najmanj, 3,3 %, takih pa najdemo med tistimi, ki delo učitelja

opravljajo 16–20 let. Nobena kategorija nima izrazito slabe predstave o sebi, a je

vseeno najvišji odstotek, 12,5 %, takšnih je v kategoriji od 31 do 35 let, nobeden

izmed učiteljev, ki poučuje 21–25 in 36–40 let pa nima negativne predstave o

sebi. Najbolj so čustveno izčrpani učitelji z delovno dobo 6–10 let (46,6 %),

nobeden od učiteljev, ki ima za sabo 46–40 let dela pa ni čustveno izčrpan. 46,2 %

učiteljev z delovno dobo 21–25 let reagira impulzivno medtem ko v kategoriji od

31 do 40 let ni nobenega takega učitelja. Ti učitelji prav tako ne reagirajo

konfliktno. Med učitelji, ki opravljajo delo od 26 do 30 let, je 16,7 % takih, ki

reagirajo konfliktno. O zamenjavi poklica razmišlja 34,6% učiteljev z 11–15 let

delovne dobe in nobeden z delovno dobo 31-40 let. Ugotovili smo, da so prav vsi

učitelji, ne glede na dolţino delovne dobe, podvrţeni simptomom izgorelosti. S

tem ko raste učiteljeva delovna doba, pa rasteta tudi pogostost in jakost

simptomov izgorevanja. Prišli smo tudi do ugotovitve, da učitelji za katerimi je

16–20 let delovne dobe najmanj trpijo za simptomi izgorelosti. Razlog za to

48

najdemo v tem, da ima večina ljudi pri 40 - ih oz. 50 - ih letih stabilizirano

ţivljenje tako na zasebnem kot sluţbenem področju. Otroci več ne potrebujejo

stalnega nadzora, v sluţbi so tudi našli svoje mesto in po letih imajo ljudje zopet

več časa zase in svoje potrebe. Jakost simptomov izgorevanja narašča 11–15 let

oz. 16-20 let delovne dobe (odvisno od simptoma), potem se nekoliko zmanjša, in

nato zopet narašča do upokojitve so pokazali rezultati naše raziskave.

V primeru Obdajajo me samomorilske misli, izračun Hi – kvadrat preizkusa ni

mogoč.

H3: domnevamo, da sta zadovoljstvo zaposlenega učitelja na delovnem mestu

in izgorelost negativno povezana.

Tabela 13: Simptomi izgorelosti glede na zadovoljstvo učiteljev na delovnem mestu

Simptomi

izgorelosti

Zadovoljstvo na delovnem

mestu

DA

f f(%)

NE

f f (%) X² - preizkus

Sem telesno

izčrpan/a.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 36 43,9 46 56,1

X² = 1,56 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 40 48,8 42 51,2

Z veseljem prihajam na delo. 44 53,7 38 46,3

Sem

razdražljiv/a.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 43 45,8 51 54,2

X² = 0,6 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 48 51,0 46 49,0

Z veseljem prihajam na delo. 47 0,0 47 50,0

Pri svojem delu

ne vidim

nobenega smisla

in zadovoljstva.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 2 13,3 13 86,7

X² = 0 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 2 13,3 13 86,7

Z veseljem prihajam na delo. 2 13,3 13 86,7

Imam negativno

predstavo o sebi.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 2 22,2 7 77,8

X² = 2,22 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 5 55,6 4 44,4

Z veseljem prihajam na delo. 3 33,3 6 66,7

Sem čustveno

izčrpan/a.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo.« 22 44,0 28 56,0

X² = 0,38 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 20 40,0 30 60,0

Z veseljem prihajam na delo. 23 46,0 27 54,0

Pogosto

reagiram

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 21 43,8 27 56,2

X² = 0,50 < 5,99

g = 2; α = 0,05

49

impulzivno. Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 24 50,0 24 50,0

Z veseljem prihajam na delo. 24 50,0 24 50,0

Pogosto

reagiram

konfliktno.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 7 41,2 10 28,8

X² = 0,63 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 9 52,9 8 47,1

Z veseljem prihajam na delo. 7 41,2 10 28,8

Razmišljam o

zamenjavi

poklica.

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 9 30,0 21 70,0

X² = 0,00 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 9 30,0 21 70,0

Z veseljem prihajam na delo. 9 30,0 21 70,0

»Razmišljam o

prezgodnji

upokojitvi.«

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 1 7,1 13 92,9

X² = 1,81 < 5,99

g = 2; α = 0,05 Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 3 21,4 11 78,6

Z veseljem prihajam na delo. 1 7,1 13 92,9

»Obdajajo me

samomorilske

misli.«

Služba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo. 0 0 171 100

/ Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju. 0 0 171 100

» veseljem prihajam na delo. 0 0 171 100

Na osnovi x2–preizkusa v vseh primerih obdrţimo tretjo hipotezo (H3), da sta

zadovoljstvo učitelja na delovnem mestu in izgorelost negativno povezana.

Rezultati raziskave so potrdili našo predpostavko, da so ljudje, ki z veseljem

prihajajo na delovno mesto, so zadovoljni v svojem delovnem okolju in jim

posledično sluţba predstavlja veliko zadovoljstvo - manj so izčrpani. Učitelji, ki

niso zadovoljeni v svojem delovnem okolju, v svojem delu ne vidijo nobenega

smisla in zadovoljstva (86,7 %), imajo negativno predstavo o sebi (44,4 %),

razmišljajo o zamenjavi poklica(70 %), pogosto reagirajo konfliktno (47,1 %) in

razmišljajo o prezgodnji upokojitvi (78,6 %).

V primeru Obdajajo me samomorilske misli izračun Hi – kvadrat preizkusa ni

mogoč.

H4: domnevamo, da je delovno mesto učitelja povezano s stopnjo izgorelosti;

domnevamo, da učitelji, ki poučujejo učence prve triade, trpijo za niţjo stopnjo

izgorelosti kot učitelji, ki poučujejo učence druge in tretje triade ter srednješolski

učitelji. Domnevamo, da je delo z otroci manj stresno kot delo z najstniki. Starejši

50

kot so otroci, več si upajo, se bolj upirajo, so manj so poslušni ter uporabljajo

nevarnejša sredstva izsiljevanja.

Tabela 14: Simptomi izgorelosti glede na delovno mesto učitelja

Simptomi

izgorelosti Delovno mesto

DA

f f( %)

NE

f f( %)

X² - preizkus

Sem telesno

izčrpan/a.

1. triada 14 56,0 11 44

X² = 2,13 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 12 38,7 19 61,3

3. triada 15 45,5 18 54,5

srednja poklicna šola 21 52,5 19 47,5

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 20 47,6 22 52,4

Sem razdražljiv/a.

1. triada 13 52,0 12 48,0

X² = 8,48 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 18 58,1 13 41,9

3. triada 25 75,8 8 24,2

srednja poklicna šola 19 47,5 21 52,5

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 19 45,2 23 54,8

Pri svojem delu ne

vidim nobenega

smisla in

zadovoljstva.

1. triada 1 4,0 24 96,0

X² = 7,53< 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 0 0,0 31 100

3. triada 2 6,1 31 93,9

srednja poklicna šola 6 15,0 34 85,0

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 6 14,3 36 85,7

Imam negativno

predstavo o sebi.

1. triada 1 4,0 24 96,0

X² = 1,37 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 1 3,3 30 96,7

3. triada 1 3,0 32 97,0

srednja poklicna šola 3 7,5 37 92,5

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 3 7,1 39 92,9

Sem čustveno

izčrpan/a.

1. triada 8 32,0 17 68,0

X² = 3,69 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 5 16,1 26 83,9

3. triada 12 34,4 21 63,6

srednja poklicna šola 13 32,5 27 67,5

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 12 28,6 30 71,4

Pogosto reagiram

impulzivno.

1. triada 8 32 17 68,0 X² = 2,02 < 9,49

g = 1; α = 0,001 2. triada 10 32,3 21 67,7

51

3. triada 11 33,3 22 66,7

srednja poklicna šola 10 25,0 30 57,0

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 9 21,4 33 78,6

Pogosto reagiram

konfliktno.

1. triada 4 16,0 21 84,0

X² = 1,42 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 3 9,7 28 90,3

3. triada 3 9,0 30 91,0

srednja poklicna šola 4 10,0 36 90,0

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 3 7,1 39 92,9

Razmišljam o

zamenjavi poklica.

1. triada 2 8,0 23 92,0

X² = 10,31 > 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 2 6,5 29 93,5

3. triada 4 12,1 29 87,9

srednja poklicna šola 12 30,0 28 70,0

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 10 23,8 32 76,2

Razmišljam o

prezgodnji

upokojitvi.

1. triada 0 0,0 25 100

X² = 8,86 < 9,49

g = 4; α = 0,05

2. triada 5 16,1 26 83,9

3. triada 0 0,0 33 100

srednja poklicna šola 5 12,5 35 87,5

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 4 9,5 38 90,5

Obdajajo me

samomorilske misli.

1. triada 0 0 25 100

/

2. triada 0 0 31 100

3. triada 0 0 33 100

srednja poklicna šola 0 0 40 100

4-letna strokovna šola oz.

gimnazija 0 0 42 100

Na osnovi x2–preizkusa lahko v vseh, razen v enem primeru obdrţimo četrto

hipotezo (H4), da je delovno mesto učitelja povezano s stopnjo izgorelosti.

Statistično značilne razlike so se pokazale pri trditvi Razmišljam o prezgodnji

upokojitvi. Med učitelji 1. in 3. triade nobeden ne razmišlja o prezgodnji

upokojitvi. Deleţ učiteljev, ki razmišlja v tej smeri pri učiteljih 2. triade je 16 %,

pri učiteljih srednje poklicne šole 12,5 % , pri učiteljih 4–letne strokovne šole oz.

gimnazije pa je takih učiteljev 9,5 %.

Naša predvidevanja, da učitelji prve triade v manjši meri doţivljajo simptome

izgorelosti oz. trpijo za niţjo stopnjo izgorelosti, se z rezultati anketnega

52

vprašalnika niso potrdila. Ravno nasprotno, izkazalo se je da so učitelji 1. triade s

56,0 % najbolj telesno izčrpani. Sicer simptome izgorelosti doţivljajo v manjši

meri kot učitelji 2. triade, a v večji kot ostali učitelji. Ugotovili smo, da so prav vsi

učitelji, ne glede na delovno mesto poučevanja, doţivljajo simptome izgorelosti.

Rezultati naše raziskave nam pokaţejo, da je 52,5 % učiteljev, ki poučujejo

učence srednje poklicne šole telesno izčrpanih, 47,5 % jih je razdraţljivih, 15,0 %

teh učiteljev v svojem delu ne vidi smisla in zadovoljstva, 7,5 % ima negativno

predstavo o sebi, 32,5 % učiteljev v srednji poklicni šoli je čustveno izčrpanih,

25,0 % reagira impulzivno, 10% pa konfliktno, kar 30 % jih razmišlja o zamenjavi

poklica in 12,5 % učiteljev, ki poučujejo učence srednje poklicne šole razmišlja o

prezgodnji upokojitvi. Na podlagi teh rezultatov ocenjujemo, da med vsemi

anketiranimi učitelji učitelji srednjih poklicnih v najvišji meri doţivljajo

simptome izgorelosti.

V primeru Obdajajo me samomorilske misli izračun Hi–kvadrat preizkusa ni

mogoč.

Glavne hipoteze, da na izgorelost zaposlenih učiteljev vplivajo različni

individualni in organizacijski dejavniki, ne moremo sprejeti glede na dejavnik

spola zaposlenega učitelja. Prav tako je ne moremo sprejeti glede na to, da nismo

sprejeli tudi ostalih pomoţnih hipotez v celoti.

3.7 Razprava

Z raziskavo smo ţeleli ugotoviti ali je izgorelost učiteljev negativno oz. pozitivno

povezana s spolom učitelja, z dolţino učiteljeve delovne dobe, zadovoljstvom

učitelja na delovnem mestu in s samim delovnim mestom učitelja.

Ţe med pregledom literature smo ugotovili, da so njeni avtorji v veliki večini

strokovnjaki iz tujine. Vendar pa to ne pomeni, da v Sloveniji nimamo

strokovnjakov, ki se intenzivno ukvarjajo z izgorelostjo. Največ so na področju

raziskovanja izgorelosti v Sloveniji naredili raziskovalci Inštituta za razvoj

človeških virov, z Andrejo Pšeničny na čelu. Prav tako je bilo na to temo spisanih

kar nekaj diplomskih in magistrskih nalog (Šetina Čoţ, Mesec, Flajţer in drugi).

53

Zanimalo nas je ali ugotovitve slovenskih strokovnjakov in strokovnjakov iz

tujine veljajo tudi na našem vzorcu anketiranih učiteljev.

Razultati naše raziskave so potrdili trditev Andreje Pšeničny (2006, 2006, str. 28 –

31) in posledično našo glavno hipotezo, da na izgorelost učiteljev vplivajo različni

dejavniki. Pšeničny razdeli dejavnike v tri skupine: osebne lastnosti zaposlenih (v

našem primeru spol in delovna doba učitelja), druţbeni dejavniki (v našem

primeru zadovoljstvo na delovnem mestu) in organizacijski dejavniki (v našem

primeru delovno mesto učitelja). Pšeničny poudarja, da na izgorelost vplivajo vsi

dejavniki iz vseh treh skupin.

Na podlagi rezultatov raziskave v šestih primerih nismo sprejeli prve hipoteze

(H1), da je stopnja izgorelosti povezana s spolom zaposlenega učitelja. Rezultati

raziskave so pokazali, da obstaja v našem vzorcu, med spoloma značilna

statistična razlika glede doţivljanja simptomov izgorelosti le v treh primerih, ko

gre za učiteljevo konfliktno in impulzivno reagiranje ter čustveno izčrpanost.

Rezultati so bili za nas presenetljivi, saj smo pričakovali, da ţenske izraziteje

doţivljajo simptome izgorelosti. Tako se je potrdila trditev Malachove (Maslach

in Leiter, 2002) in Inštituta za razvoj človeških virov (2011), da so moški in

ţenske v enaki meri podvrţeni simptomom izgorelost.

Drugo hipotezo (H2), da sta stopnja izgorelosti in delovna doba zaposlenega

učitelja pozitivno povezani nismo obdrţali v primeru Razmišljam o prezgodnji

upokojitvi. V tem primeru se ni pokazala statistična značilna razlika med učitelji z

različno dolgo delovno dobo. V vseh ostalih primerih smo hipotezo obdrţali. Naša

predvidevanja, da z delovno dobo raste izčrpanost učiteljev se ni potrdila. Potrdilo

pa se je prepričanje Findeisenove (2005, str. 42), da poklicna izčrpanost lahko

nastopi kadarkoli, ne glede na to ali je posameznik ţe vstopil v poklic ali pa v

sredini ţivljenja, ko ga ţe obvlada.

Tretjo pomoţno hipotezo (H3), da sta zadovoljstvo zaposlenega učitelja na

delovnem mestu in izgorelost negativno povezana, smo na podlagi rezultatov

sprejeli v vseh primerih. Poleg naše domneve se je potrdila tudi Gorkyjeva izjava:

54

»When work is a pleasure, life is a joy! When work is a duty, life is slavery«

(Černelič Bizjak, 2008, str. 199; povz. po Gorky, 1927, str. 108)

Zadnje pomoţne hipoteze (H4), da je delovno mesto zaposlenega učitelja

povezano z izgorelostjo, nismo sprejeli v enem primeru. Med učitelji, ki poučujejo

učence 1., 2., in 3. triade, učitelji srednje poklicne šoli in tistimi, ki poučujejo

učence 4–letne strokovne šole oz. gimnazije, ter razmišljajo o zamenjavi poklica

namreč ne obstaja statistično značilna razlika. V ostalih primerih smo hipotezo

obdrţali. Niso pa se potrdila naša domnevanja, da so učitelji 1. triade manj

izčrpani od ostalih učiteljev.

3.8 Kako zmanjšati stopnjo izgorelost?

Glede na to da je 54,4 % anketiranih učiteljev ocenilo delo učitelja kot stresno,

25,7 % kot precej stresno in 6,4 % kot zelo stresno ter da je kronični stres eden

izmed glavnih povzročiteljev sindroma izgorelosti, bi bilo smotrno vpeljati

spremembe, ki bi zmanjšale stres učitelja na kar se da minimalno stopnjo. Da bi

ugotovili kakšne spremembe so potrebne za zmanjšanje stresa učiteljev na

delovnem mestu, smo učitelje povprašali katero delo je za njih najbolj stresno.

Največji stres učiteljem povzročata administrativno delo (30,9 %) in delo z učenci

(30,2 %), najmanjši pa delo s sodelavci (14,6 %). Na podlagi teh rezultatov smo

prišli do zaključka, da je obseg administrativnega dela (pisanje priprav,

zapisnikov, poročil in evalvacij, vodenja dnevnika in redovalnice), ki ga morajo

učitelji opraviti, zanje prevelik in bi ga bilo potrebno zmanjšati. Delo z učenci

(nasilni učenci, neposlušnost učencev, preštevilčni razredi, klepetanje med uro,

zagovarjanje učencev s strani staršev), pa je za njih stresno zato, ker so se v

zadnjih letih močno povečale pravice učencev in močno zmanjšale pravice

učiteljev. Učiteljem se je tako zmanjšala avtoriteta in to je zagotovo eden izmed

razlogov, da je postalo delo z učenci teţje in bolj stresno. Učitelji se pritoţujejo

tudi nad permisivno vzgojo učencev, pri kateri se otroku nič ne prepoveduje, se ga

ne omejuje, ne kaznuje, v nič ne sili in se mu v vsem ugodi. Na podlagi teh

rezultatov bi bilo potrebno zmanjšati pravice učencem, učiteljem pa jih povečati,

55

ter skrbno razmisliti o prednostih in slabostih permisivne vzgoje. Da pa ne bi

samo predvidevali kaj si učitelji ţelijo oz. kaj potrebujejo za zmanjšanje

izgorelosti, smo jih povprašali, na kakšen način si oni sami lajšajo obremenitve na

kakšen način bi bilo moţno zmanjšati stopnjo njihove izgorelosti. Dobili smo

naslednje rezultate:

Tabela 15: Načini lajšanja obremenitev pri delu

Lajšanje obremenitev pri delu f f

(%)

Dobro si organiziram delo. 98 25,9

Določim prednostne naloge. 98 25,9

Ne nalagam si dodatnih obremenitev; znam reči »ne«. 36 9,5

Izogibam se perfekcionizmu. 42 11,1

Imam realne cilje in pričakovanja. 99 26,1

Drugo.

Ukvarjanje z delom, ki je čisto drugačno od šolskega.

Grem v naravo, posvetim se otrokom.

Hoja, delo v naravi.

Ukvarjanje s konjički.

Druţenje s prijatelji, pogovarjanje s sodelavci.

Sprehod v naravi, kino, čvek s prijatelji.

Ročno delo.

Branje knjig (leposlovnih, ne psiholoških).

Gledališče.

Poskušam, da si stvari, ki me bremenim ne jemljem k srcu.

Bioenergija.

Dodatno izobraţevanje.

Delujem na drugih področjih kjer sem zelo uspešna – to mi daje

zagon, energijo, veselje do ţivljenja.

Kmetovanje.

6 1,6

Tabela 16: Predlogi učiteljev za zmanjšanje izgorelosti

Načini zmanjšanja izčrpanosti učiteljev F f(%)

Manj administrativnega dela. 137 26,6

Dobra, pozitivna klima v kolektivu. 107 20,8

Manj učencev v razredu. 74 14,4

Več organiziranih seminarjev in delavnic na temo izčrpanosti učiteljev. 20 3,8

Večja podpora učiteljem strani okolice. 59 11,5

Manj nenehnih sprememb v šolskem sistemu. 110 21,4

56

Drugo.

Osveščanje staršev o škodljivosti permisivne vzgoje brez

omejitev.

Organizirane aktivnosti, brezplačne, v smislu sproščanja duha in

telesa.

Večja avtoriteta s strani drţave.

Večja odgovornost in vzgoja staršev.

Učence, ki povzročajo kaos v razredu in NIČ ne delajo, je treba

izpisati iz šole – UVESTI NEOBVEZNO OSNOVNO ŠOLO.

Zmanjšati pravice dijakov – kot je bilo včasih«.

Enakomernejša razporeditev ur poteka čez cel teden, ne pa 1 dan

10 ur, 2 dni pa nič.

Večja podpora vodstva.

Dobra organizacija dela in upoštevanje vseh del, ki jih učitelj

mora opraviti, da vzgojno - izobraţevalno delo nemoteno poteka.

Moţnost napredovanja na različnih področjih, strokovna pomoč

za delo s starši, ki so večinoma tako problematični kot otroci.

8 1,6

Kot kaţejo rezultati naše raziskave se učitelji zavedajo, da prav sami lahko storijo

največ za svoje zdravje in dobro počutje. Pomembno je, da si vzamejo čas zase in

počnejo stvari, ki jim prinašajo zadovoljstvo ter jih izpopolnjujejo. Na tak način se

bodo uspešno borili proti vsakdanjemu stresu in zmanjševali moţnost, da obolijo

za simptomom izgorelosti, ki ţe dolgo ni več redkost.

Ko pa je posameznik enkrat ţe v procesu izgorevanja oz. je ţe izgorel, pa si sam

ne more pomagati. Takrat je nujna pomoč psihoterapevta. Brez njegove pomoči se

bodo cikli izgorevanja ponavljali, to pa lahko pripelje posameznika do trajne

delovne nezmoţnosti (Pšeničny, 2011, str. 3).

4 ZAKLJUČEK

Izgorelost je poklicna bolezen, ki je postala del vsakdanjega ţivljenja zaposlenih,

prizanesla pa ni niti učiteljem. Učitelji so po ugotovitvah strokovnjakov močno

podvrţeni simptomom izgorelosti, kar je dokazala tudi naša raziskava.

Rezultati naše raziskave so prav tako pokazali, da na izgorelost učiteljev vplivajo

medsebojno povezani individualni in organizacijski dejavniki, kot so spol,

delovna doba, zadovoljstvo na delovnem mestu ter samo delovno mesto.

57

Zavedati se moramo, da je izgorelost resna bolezen. Tako učitelji kot njihova

okolica mora delovati v smeri preventive saj so posledice izgorelosti vse prej kot

prijetne. Kljub temu da Slovenci uvrščamo zdravje visoko na lestvici vrednot,

skrbimo zanj premalo. Večina ljudi se namreč začne ukvarjati s svojim zdravjem

šele ko zboli. Trenutno stanje naše druţbe zmanjševanju izgorelosti zaposlenih ni

naklonjeno. Veliko je nezaposlenih, tisti, ki pa zaposlitev imajo, pa so

izpostavljeni močnemu stresu in pritiskom. Opravljajo namreč tudi delo, za

katerega niso kvalificirani, in delo,ki ga bi praviloma moralo opravljati več ljudi.

Da bi preprečili nadaljnje izgorevaje učiteljev in zaposlenih nasploh je potrebno

spremeniti sedanjo organizacijo dela.

58

5 LITERATURA IN VIRI

Akademija za psihosintezo (2011): Seminarji. Pridobljeno 29. 5. 2011,

http://www.akademija-psihosinteza.org/

Bezenšek, J in Barle, A. (2007): Poglavja iz sociologije medicine. Maribor:

Medicinska fakulteta.

Bilban, M. (2006) Poklicne izgorelosti čedalje več. Finance. Pridobljeno 24. 4.

2011, http://www.finance.si/167149/Poklicne_izgorelosti_%E8edalje_ve%E8.

Brejc, T. (1994): Poklicna izgorelost delavcev v sluţbah za zaposlovanje.

Socialno delo, 33(5). 373-379.

Čebašek - Travnik, Z. (2002): Izgorelost kot posledica poklicne

preobremenjenosti. Zdravstveno varstvo, 41. 181-186.

Černelič Bizjak, M. (2008) Zadovoljstvo z delom, zdravje in zadovoljstvo z

ţivljenjem. Zdravstveno varstvo, 47. 199-207.

Čuš, F. (2005): Izgorevanje delavcev pri delu z osebami z različnimi motnjami v

duševnem in telesnem razvoju. Diplomsko delo, Kranj: Fakulteta za

organizacijske vede.

Findeisen, D. (2005): Za premagovanje poklicne izgorelosti potrebujemo

izobraţevanje: osebni izobraţevalni modeli za preprečevanje in zdravljenje

izgorelosti: 1. del. Andragoška spoznanja. 11(2). 37-51.

Goriup, J. in Purgaj, T. (2009): Nekateri sociološki vidiki razširjenosti mobinga

med učitelji v osnovni šoli. Revija za elementarno izobraževanje, 2 (4). 5-26.

Haralambos, M., Holborn, M. (2001): Sociologija, Teme in pogledi. Ljubljana:

Drţavna zaloţba Slovenije.

59

Horvat, M. (2001): Latentna struktura izgorevanja. Socialna pedagogika, 5(2).

169-191.

Inštitut Krog terapevtski center (2011). Pridobljeno 20. 4. 2011, http://www.zdi-

krog.si/KROG,,krog.htm

Inštitut za razvoj človeških virov (2011): Izgorelost. Pridobljeno 20 .4. 2011,

http://www.burnout.si/sl/izgorelost

IPSA (2011): Izobraževanja. Pridobljeno 20. 4. 2011, http://www.institut-

ipsa.si/index.php?jezik=slo

Jurančič Šribar, L. (2006): Izgorelost – metafora časa, ki ga ţivimo. Delo Sobotna

priloga. 20-21.

Kukovec - Pšeničny, A., Findeisen, D. (2005): Poklicna izgorelost ali zavzetost za

delo, to je zdaj vprašanje: osebni in skupinski izobraţevalni moduli za

preprečevanje poklicne izgorelosti: 2. del. Andragoška spoznanja. 11(3). 53-64.

Kukovec - Pšeničny, A. (2005): Počutil sem se kot petrolejka, ki najmočneje

zasveti, preden ugasne. Andragoška spoznanja, 11(3). 80-84.

Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za

psihologijo.

Lindemann, H. (1982): Premagani stres. Ljubljana. Cankarjeva zaloţba.

Looker, T., Gregson, O. (1993): Obvladajmo stres - Kaj lahko z razumom storimo

proti stresu. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Maslach, C., Leiter, M. P. (2002): Resnica o izgorevanju na delovnem mestu.

Ljubljana: Educy.

Newhouse, P. (2000): Življenje brez stresa. Ljubljana: Tomark..

Powell, T. (1999): Kako premagamo stres. Ljubljana: Mladinska knjiga.

60

Pšeničny, A. (2006). Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med

interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki. Psihološka obzorja, 15(3). 19-

36. Pridobljeno 15.4.2011, http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Vsebina1/Vol15-

3/psenicny.pdf

Pšeničny, A. (14. 4. 2011): Najbolj izgorevajo menedţerke, dijaki in študenti.

Finance (73). Pridobljeno 25. 5. 2011.

Pšeničny, A, Findeisen, D. (2005). Poklicna izgorelost ali zavzetost za delo, to je

zdaj vprašanje. Andragoška spoznanja, 11 (3). 53–63

Sikirič, V. (2007): Novodobni morilec. Pridobljeno 5. 3. 2011,

http://profesor.gess.si/marjana.pograjc/%C4%8Dlanki_VIVID/Arhiv2008/Papers/

Jug2008a.pdf

Sirus (2011): Zakaj mi?. Pridobljeno 20. 4. 2011, http://www.sirius.si/new/01.php

Šetina Čoţ, M. (2009): Dejavniki izgorelosti zaposlenih. Magistrsko delo, Kranj:

Fakulteta za organizacijske vede Kranj

Zdovc, A. (1998): Izgorelost strokovnjakov na Centrih za socialno delo. Socialno

delo, 37(3-5). 319-327.

Zdravstveni dom dr. Adolfa Zdrolca maribor (2011): Enote. Pridobljeno 20. 4.

2011, http://www.zd-mb.si/

Zdravstveni zavod doktor Lovše (2011): Izobraževanja in usposabljanja.

Pridobljeno 20. 4. 2011, http://www.lovse.si/

Znanka d.o.o (2011): Predstavitev delavnic. Pridobljeno 20. 4. 2011,

http://www.flajs.net/znanka_d_o_o_.htm

61

PRILOGA: Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem Iva Starc, študentka Angleškega jezika s književnostjo in Sociologije na

Filozofski fakulteti v Mariboru. Na oddelku za Sociologijo pripravljam diplomsko

delo o socioloških vidikih izgorelosti učiteljev.

Za potrebe diplomske naloge sem pripravila anketo, ki Vam jo posredujem.

Prosim Vas, da izpolnite anketo, ki je anonimna in bo uporabljena izključno za

izdelavo empiričnega dela diplomske naloge.

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!

Obkroţite črko pred trditvijo, ki velja za Vas:

1. Spol: M Ţ

2. Starost:

a) 25-30 let

b) 31-35 let

c) 36-40 let

d) 41-45 let

e) 46-50 let

f) nad 50 let

3. Kakšen je Vaš status?

a) samsk-i/a

b) v zvezi

c) poročen/a

d) razvezan/a

e) vdov-ec/a

4. Imate otroke? DA NE

5. Delovna doba:

a) 1-5 let

b) 6-10 let

c) 11-15 let

d) 16-20 let

e) 21-25 let

f) 26-30 let

62

g) 31-35 let

h) 36-40 let

i) nad 40 let

6. Poučujem:

a) 1. triado

b) 2. triado

c) 3. triado

d) dijake srednje poklicne šole

e) dijake 4- letne strokovne šole oz. gimnazijce

7. Delo učitelja zame:

a) sploh ni stresno

b) ni stresno

c) je stresno

d) je precej stresno

e)

f) je zelo stresno

8. Najbolj stresno je delo z/s (moţnih je več odgovorov):

a) učenci

b) sodelavci

c) starši

d) administrativno delo (pisanje priprav, urejanje dnevnika …)

e) drugo (prosim napišite):

_________________________________________________________

9. V kolikšni meri so naslednji dejavniki za Vas stresni?

1 - niti malo niso stresni, 2 - niso stresni, 3 - niso niti stresni, niti nestresni,

4 - precej so stresni, 5 - popolnoma so stresni

1

2

3

4

5

Neposlušnost učencev

Preštevilčni razredi

Nasilni učenci

Klepetanje učencev med uro

Učenci ne opravljajo domačih

nalog

Učenci k uri ne prinašajo učnih

pripomočkov

Govorilne ure

Roditeljski sestanki

63

Ekskurzije, izleti, šole v naravi,…

Zagovarjanje učencev s strani

staršev in prenašanje krivde za

učenčev neuspeh na učitelja

Teţave z vodstvom

Nesoglasja med sodelavci

Neenako obravnavanje delavcev s

strani vodstva

Neenakomerna porazdelitev dela

Urnik (prenatrpan, »luknjast«)

Prevelika delovna obremenitev

Prostorska stiska

Stalne spremembe in prenove v

šolskem sistemu

Slaba plača

Nesigurno delovno mesto

10. Kako pogosto ste v zadnjem letu imeli sledeče zdravstvene teţave?

1-nikoli, 2- enkrat mesečno, 3- enkrat na teden, 4- večkrat na teden, 5-

vsak dan

1 2 3 4 5

Motnje spanja

Glavobol

Motnje

koncentracije

Povišan krvni

tlak

Prebavne motnje

Bolečine v

ţelodcu

11. Katere metode obvladovanja stresa vse uporabljate?

a) Ukvarjanje s športom

b) Pasivno-aktivno sproščanje (meditacija, joga)

c) Skušam ohraniti pozitivno mišljenje in pozitivno naravnanost

d) Uravnoteţena prehrana

e) Uţivam pomirjevala

f) Redno obiskujem psihiatra, terapevta

g) Drugo (prosim napišite):

_________________________________________________________

12. Ali pri sebi opaţate katere izmed naslednjih simptomov izgorelosti?

(moţnih je več odgovorov)?

64

a) Sem telesno izčrpan/a

b) Sem razdraţljiv/a

c) Pri svojem delu ne vidim nobenega smisla in zadovoljstva

d) Imam negativno predstavo o sebi

e) Sem čustveno izčrpan/a

f) Pogosto reagiram impulzivno

g) Pogosto reagiram konfliktno

h) Razmišljam o zamenjavi poklica

i) Razmišljam o prezgodnji upokojitvi

j) Obdajajo me samomorilske misli

13. Ste kdaj zaradi izčrpanosti poiskali zdravniško pomoč?

DA NE (preskočite 14. vprašanje)

14. Na kakšen način Vam je zdravnik pomagal?

a) »Predpisal« mi je počitek in me poslušal

b) Predpisal mi je psihosomatska zdravila

c) Napotil me je k specialistu (psiholog, psihiater)

d) Drugo (prosim napišite):

_________________________________________________________

15. Zakaj niste poiskali zdravniške pomoči?

a) Nimam teh teţav

b) Zdravnik mi ne more pomagati

c) Neprijetno mi je razlagati o svojih teţavah

d) Sam/a sem zmoţen/a rešiti svoje teţave

e) Druţina mi nudi potrebno pomoč

f) Prijatelji mi nudijo potrebno pomoč

g) Sodelavci mi nudijo potrebno pomoč

h) Drugo (prosim, napišite):

_________________________________________________________

16. V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trditvami?

1- Sploh se ne strinjam, 2- delno se strinjam, 3-sem neodločen/a, 4- se

strinjam, 5-močno se strinjam

1 2 3 4 5

Sluţba me psihično izčrpava.

Sluţba me fizično izčrpava.

Sluţba mi predstavlja veliko

zadovoljstvo.

65

V sluţbi so mi zagotovljeni

pogoji za strokovno rast.

Pogosto imam konflikte s

sodelavci.

Zadovoljen/a sem v svojem

delovnem okolju.

Imam zagotovljene ustrezne

delovne pogoje za delo.

Z veseljem prihajam na delo.

Pohvale nadrejenih mi dajo

elan za prihodnje delo.

Pohvale sodelavcev mi dajo

elan za prihodnje delo.

Sluţba me tako izčrpava, da se

niti v prostem času ne morem

spočiti.

17. Kako si olajšate delo oz. zmanjšate obremenitve pri le-tem (moţnih je

več odgovorov)?

a) Dobro si organiziram delo

b) Določim prednostne naloge

c) Ne nalagam si dodatnih obremenitev (znam reči »ne«)

d) Izogibam si perfekcionizmu

e) Imam realne cilje in pričakovanja

f) Drugo (prosim, napišite):

_________________________________________________________

18. Na kakšen način, ocenjujete, bi bilo moţno zmanjšati

preobremenjenost oz. izčrpanost učiteljev (moţnih je več odgovorov)?

a) Manj administrativnega dela

b) Dobra, pozitivna klima v kolektivu

c) Manj učencev v razredu

d) Več organiziranih seminarjev in delavnic na temo izčrpanosti učiteljev

e) Večja podpora učiteljem s strani okolice

f) Manj nenehnih sprememb v šolskem sistemu

Drugo (prosim, napišite):

__________________________________________________________________