UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEKot pravi Stanton (1986, v: Sancin 2006, str. 75) je celoten namen komunikacije biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Za nudenje

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KOMUNIKACIJA S PACIENTOM Z AFAZIJO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2016 Mateja Rednak

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. Jasmina Nerat

I

POVZETEK

Izhodišča. Govor, kot edinstvena človekova funkcija omogoča posamezniku

zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Afazija, kot pridobljena motnja govora (ki

nastane zaradi poškodbe ali bolezni možganov), pri pacientu ogrozi različna področja

njegovega življenja. V procesu zdravstvene nege je komunikacija medicinske sestre s

pacientom prvi in najpomembnejši pristop v celotni rehabilitaciji. Poznavanje oblik

komunikacije, metod in pripomočkov pripomore h kakovostni, učinkoviti in celostni

obravnavi pacienta. Namen diplomskega dela je predstavitev govorne motnje – afazije in

načine komunikacije medicinske sestre s pacientom z afazijo. Ugotoviti želimo, kateri

obliki komunikacije posvetijo medicinske sestre največ pozornosti in ali čutijo potrebo po

dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo.

Raziskovalne metode. V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna in

kvantitativna metoda raziskovanja. Za zbiranje podatkov empiričnega dela smo uporabili

metodo anketiranja. Raziskovalni vzorec je zajemal 32 medicinskih sester, katere

sodelujejo pri zdravstveni negi pacientov z afazijo.

Rezultati. Rezultati raziskave so pokazali, da anketirane medicinske sestre (88 %)

namenijo največ pozornosti pri komunikaciji s pacientom z afazijo verbalni in neverbalni

komunikaciji hkrati. Najpogosteje uporabljeni pripomočki v procesu komunikacije so slike

(65 %), potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo

pa je izrazilo 69 % anketirank.

Diskusija in zaključek. Za uspešno, celostno in kakovostno obravnavo pacienta z afazijo,

mora medicinska sestra v procesu rehabilitacije in kasnejši vključitvi v širšo socialno

okolje, poznati potek bolezni, individualnost posameznika ter načine ter oblike

komunikacije.

Ključne besede: afazija; komunikacija; pomoč medicinske sestre

II

ABSTRACT

Introduction: Speech as a unique human feature/function allows an individual to meet

basic human needs. Aphasia as acquired disorder (caused either by damage or disease of

the brain) affects different areas in a patient's life. In the process of medical care, patient

nurse communication is the first and most important approaching the overall rehabilitation.

Knowing the types of communication, its various methods and tools, contributes to high

quality, efficient and comprehensive treatment of the patient. The main focus of research

work is demonstration of speach disorder - aphasia and various communication types

between nourse and aphasia patient. The goal is to find out wich comunication method is

most frequentley used by nourses, and if they feel the need for further improvements in

field of communication with aphasia patients.

Methodology of research: The descriptive and quantitative method were used in the

research work. In the empirical part we used a survey method. The research sample

included 32 nurses who are/were involved in health care of the patients with aphasia.

Results: The survey results showed that most attention of those involved in the survey (88

%) was devoted to verbal and non-verbal communication at the same time.The most

commonly used tools in the communication process are pictures (65 %), while the need

for additional education in the field of communication with patients with aphasia is

expressed by 69 % of the survey respondents.

Discussion and conslusion: For a successful, holistic and quality treatment/therapy of a

patient with aphasia, the nurse in the rehabilitation process and later in the inclusion

process in the wider social environment should be well aware of the course of the patient’s

disease, his individuality and the ways and forms of communication.

Key words: aphasia; communication; help of the nurse

III

KAZALO VSEBINE

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ........................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA ...................................................................... 3

2.1 Namen diplomskega dela ............................................................................................ 3

2.2 Cilji diplomskega dela ................................................................................................. 3

3 MOŽGANI IN GOVORNA SPRETNOST ....................................................................... 4

3.1. Zgradba in delovanje možganov................................................................................ 4

3.1.1 Vloga Brocovega področja v možganih ............................................................... 9

3.1.2 Vloga Wernickovega področja v možganih ....................................................... 10

4 AFAZIJA .......................................................................................................................... 12

4.1 Definicija afazije........................................................................................................ 12

4.2 Vzroki za nastanek afazije ......................................................................................... 12

4.3 Vrste afazij ................................................................................................................. 13

4.3.1 Wernickova afazija ............................................................................................. 13

4.3.2 Brocova afazija....................................................................................................14

4.3.3 Globalna afazija...................................................................................................14

4.3.4 Anomična afazija.................................................................................................16

4.3.5 Transkortikalna afazija........................................................................................16

4.4 Težave, ki spremljajo pacienta z afazijo....................................................................17

5 KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE S PACIENTI Z AFAZIJO ....................... 18

5.1 Verbalna komunikacija .............................................................................................. 18

5.2 Neverbalna komunikacija .......................................................................................... 19

5.2.1 Kinestetično komuniciranje ................................................................................ 19

5.2.2 Proksemično komuniciranje ............................................................................... 21

5.2.3 Komuniciranje z molkom ................................................................................... 22

IV

5.2.4 Dotik ................................................................................................................... 23

5.2.5 Sporočanje z barvami ......................................................................................... 24

5.2.6 Sporočanje prek predmetnega okolja ................................................................. 25

5.2.7 Kronemično komuniciranje ................................................................................ 25

5.2.8 Komuniciranje s čustvi ....................................................................................... 26

5.2.9 Parajezik ............................................................................................................. 27

5.3 Drugačne oblike komunikacije .................................................................................. 27

5.3.1 Sporazumevanje s pisanjem................................................................................ 28

5.3.2 Sporazumevanje s kretnjami ............................................................................... 28

5.3.3 Sporazumevanje s pomočjo slik ......................................................................... 29

5.4 Pomoč medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo ................................ 33

6 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 36

6.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................. 36

6.2 Metodologija .............................................................................................................. 36

6.2.1 Raziskovalne metode .......................................................................................... 36

6.2.2 Raziskovalno okolje ........................................................................................... 37

6.2.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 37

6.3 Etični vidik ................................................................................................................ 37

7 REZULTATI .................................................................................................................... 38

8 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ............................................................................. 46

9 SKLEP .............................................................................................................................. 49

LITERATURA .................................................................................................................... 50

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

Anketni vprašalnik ............................................................................................................. 1

V

KAZALO SLIK

Slika 1: Področja za govor v možganih................................................................................11

Slika 2: Komunikacijski pripomoček...................................................................................30

Slika 3: Elektronska tablica..................................................................................................32

KAZALO TABEL

Tabela 1: Oblike neverbalne komunikacije uporabljene pri pacientih z afazijo ................. 41

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketiranih oseb .............................................................................................. 38

Graf 2: Starost anketiranih oseb .......................................................................................... 38

Graf 3: Izobrazba anketiranih oseb ...................................................................................... 39

Graf 4: Pogostost srečanja s pacientom z afazijo ................................................................ 39

Graf 5: Vpliv komunikacije na proces zdravljenja pacienta z afazijo ................................. 40

Graf 6: Najpogosteje uporabljena oblika komunikacije pri pacientih z afazijo .................. 40

Graf 7: Uporaba pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo ............ 42

Graf 8: Namen izražanja neverbalne komunikacije ............................................................ 42

Graf 9: Načini pridobivanja informacij o pacientu z afazijo ............................................... 43

Graf 10: Pogostost težav pri komunikaciji s pacientom z afazijo ....................................... 43

Graf 11: Pridobitev znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo v času izobraževanja .... 44

Graf 12: Potreba po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije ............................. 44

Graf 13: Želja o načinu pridobivanja znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo ........... 45

Mateja Rednak: Komunikacija s pacientom z afazijo

1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Afazija je pridobljena motnja govora, ki nastane zaradi poškodbe ali bolezni možganov, in

sicer v določenem področju možganov (Brocovo in Wernickovo področje), ki je

odgovorno za govor. Stopnja in obseg afazije sta odvisni od lokacije in resnosti možganske

poškodbe. Vzroki za nastanek afazije so najpogosteje posledice možganske kapi, poškodbe

glave in možganski tumorji (Magdič in Hojs-Fabjan, 2012).

Afazija s številnimi, različnimi in nenadnimi spremembami pri sporazumevanju, je močan

dejavnik, ki bistveno vpliva in spremeni življenje posameznika, ko jo enkrat doživi. Močno

poseže in spremeni odnos do ožje in cele širše družine. Spremeni stik in sporazumevanje z

širšim socialnim okoljem. Nastanek bolezni zahteva prilagajanje z drugačnimi načini

sporazumevanja in v načinu življenja (Žemva, 2007).

Z afazijo se srečujejo ljudje v vseh starostnih obdobjih. Žemva (2011) navaja, da je afazija

kronično stanje. Temu soglašajo tudi terapevti, ljudje z afazijo in njihovi družinski člani.

Poznavanje afazije, sprememb pri sporazumevanju, načinov za izboljšanje in spodbujanje

sporazumevanja so bistveni ukrepi pri zagotavljanju učinkovite in primerne komunikacije

med pacienti z afazijo in zdravstvenimi delavci, ki se pri svojem delu srečujejo z njimi v

različnih obdobjih okrevanja in rehabilitacije (Žemva, 2011, str. 51-55).

V vsakdanjem življenju človek komunicira enovito, torej verbalno in neverbalno, in šele

celota obeh načinov komuniciranja daje komunikacijski učinek (Ule, 2009). Takšna

komunikacija poteka tudi med medicinsko sestro in pacientom z afazijo. Celoto obeh

načinov komunikacije, ki jih medicinska sestra uporablja pri pogovoru s pacientom z

afazijo in učinkovitost komunikacije, lahko še podkrepi s poznavanjem in uporabljanjem

drugačnih oblik neverbalne komunikacije (sporazumevanje s pisanjem, kretnjami, slikami,

tablicami ter elektronskimi pripomočki). Če le te niso pravilno, oz. primerno uporabljene,

takšen odnos dolgotrajno vodi v neučinkovite rezultate pacientove rehabilitacije govora.


2

V celotnem procesu komunikacije lahko privede do stiske, nezaupanja, nesporazumov,

jeze, slabega počutja, nemoči in obupa, tako pri pacientih z afazijo kot tudi pri

zdravstvenih delavcih (Thompson in Mckeever, 2014).

Kot pravi Stanton (1986, v: Sancin 2006, str. 75) je celoten namen komunikacije biti slišan

in priznan, razumljen in sprejet. Za nudenje kakovostne zdravstvene oskrbe je

komunikacija osnova, ne glede na mesto posameznika v zdravstveni ureditvi in ne glede na

zdravstveno disciplino. Uspešna komunikacija vodi do višje in boljše postavljenih

standardov nudenja zdravstvene oskrbe (Rungapadiachy, 2003).


3

2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstavitev govorne motnje – afazije in načine komunikacije

medicinske sestre s pacientom z afazijo. Ugotoviti želimo, kateri obliki komunikacije

posvetijo medicinske sestre največ pozornosti in ali čutijo potrebo po dodatnem

izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo.

2.2 Cilji diplomskega dela

• Predstaviti področja v možganih, kjer se razvija govor.

• Predstaviti vrste afazije in težave, ki spremljajo paciente z afazijo.

• Predstaviti verbalno in neverbalno komunikacijo medicinske sestre s pacienti z

afazijo.

• Predstaviti pripomočke pri komunikaciji medicinske sestre s pacienti z afazijo.

• Ugotoviti, kateri obliki komunikacije namenijo medicinske sestre največ pozornosti

pri komunikaciji s pacienti z afazijo.

• Ugotoviti, katere pripomočke uporabljajo medicinske sestre pri komunikaciji s

pacienti z afazijo.

• Ugotoviti, ali medicinske sestre čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju o

komunikaciji s pacienti z afazijo.


4

3 MOŽGANI IN GOVORNA SPRETNOST

3.1 Zgradba in delovanje možganov

Možgani so najbolj zapleten organ človeškega telesa in nenadomestljivi. Človeški možgani

predstavljajo približno 2 % telesne teže odraslega človeka. Tehtajo nekje od 1300 do 1500

g in porabijo nekje 20 % celotne energije v telesu. Zaščiteni so s tremi ovojnicami (pia,

arahnoidea in dura), s kostmi lobanje in kostmi hrbtenice. Plavajo v možganski tekočini

(likvor), ki jih varuje pred tresljaji. Osrednji živčni sistem z neprestanim sprejemanjem

podatkov s periferije pošilja ustrezne signale v tkiva in organe (Strojnik, 2010, str. 17).

Radonjič-Miholič (2009) navaja, da potrebujejo možgani za svoje nemoteno delovanje kar

petino vsega kisika, ki ga potrebuje telo. Vsako pomanjkanje kisika jih ogroža, daljše pa

povzroči nepopravljivo škodo.

Osrednji živčni sistem sestavljajo veliki možgani, mali možgani, možgansko deblo in

hrbtenjača. Dahmane-Gošnak (2005) opisuje, da le ti skupaj nadzirajo vse procese v telesu,

kot je dihanje, bitje srca, budnost, gibanje, vid, …in tudi pomnjenje ter druge višje živčne

dejavnosti, kot so govor, branje, pisanje in računanje. Senzorični živci zbirajo informacije

iz okolja in jih pošiljajo v hrbtenjačo, po kateri nato informacije potujejo do možganov.

Slednji razberejo smisel sporočila in nato dajo odgovor, ki potuje v določen del telesa.

Možgani so sestavljeni iz pretežno dveh vrst celic: nevronov in glialnih celic. Glialne

celice služijo pretežno varovanju in podpori nevronov (Radonjič- Miholič, 2009).

Nevroni, ki se lahko s številnimi izrastki nenehno med seboj povezujejo in prav od gostote

teh povezav so odvisne naše zmogljivosti, prenašajo informacije v obliki električnih

sunkov (akcijski potencial). Z drugimi nevroni v možganih in po telesu komunicirajo tako,

da preko stikov, imenovanih sinapse, pošiljajo molekule kemijskih snovi, imenovanih

nevrotransmiterji. Človeški možgani so glede na telesno velikost nadpovprečno veliki in

kompleksni (Dahmane-Gošnak, 2005).


5

Veliki možgani (cerebrum)

Veliki možgani so najobsežnejši in najrazvitejši del osrednjega živčevja, saj zapolnjujejo

skoraj vso lobanjo. Sestavljeni so iz centralnega dela (diencephalon) in dveh hemisfer

(telencephalon) (Strojnik, 2010, str. 20). Vsaka hemisfera ima tri pole (polus frontalis,

polus temporalis, polus occipitalis) in tri strani (facies superolateralis convexa, facies

medialis in facies interior) (Pejković, 2007).

Kot navajata Kolb in Whishaw (2011), so možgani razdeljeni na dve simetrični polovici,

levo in desno hemisfero. Z longitudinalno brazdo sta hemisferi med seboj povezani s

skupkom živčnih vlaken (corpus callosum), ki poteka po sredini možganov. To delitev

imenujemo lateralizacija možganov. Siegel in Payne-Bryson (2013) pravita, da skozi

vlakna med hemisferama potekajo informacije, ki omogočajo, da delujeta usklajeno.

Radonjič-Miholič (2009, str. 4) razlaga, da se hemisferi razlikujeta po pomenu, ki ga imata

za človekovo doživljanje in vedenje. Poznana je njuna križna funkcija. Centri za čutenje in

gibanje so razporejeni simetrično zrcalno v obeh poloblah. Zaznava čutov desne polovice

se odraža v levi hemisferi, impulzi za motorično dejavnost leve polovice telesa pa

nastanejo v desni hemisferi. Tako leva polovica možganov sprejema občutke iz desne

strani telesa in jo nadzoruje, desna pa ravno obratno.

Leva možganska hemisfera zahteva red, je praviloma odločilnejša na področju govornih

sposobnosti (razumevanje, branje, pisanje), organizira misli v stavke, pomembna je pri

računskih operacijah, je logična, omogoča zaporedno obdelavo informacij, pomembnejša

je pri analitičnih procesih mišljenja (Radonjič-Miholič, 2009; Siegel in Payne-Bryson,

2013).

Desna možganska hemisfera bolj uravnava sintetično mišljenje, kadar moramo upoštevati

več dejavnikov hkrati, ima pomembnejšo vlogo pri sočasnem obdelovanju informacij, pri

prepoznavanju obrazov, pri tolmačenju in sprejemanju čustvenih informacij, omogoča

"nagonske" ali intuitivne občutke, smisel za ritem, barve, umetnost in ustvarjalnost

(Radonjič-Miholič, 2009). Siegel in Payne-Breyson (2013) označujeta desno hemisfero

prav nasprotno levi, saj dojema stvari bolj celostno (holistično). Podvržena je branju

neverbalnih znakov, sprejema in pošilja signale za komunikacijo npr. stik z očmi, izraz

obraza, ton glasu, kretnje, drža.


6

Okoli 95 % ljudi je desničarjev in ti imajo govorno dominantno levo hemisfero, enako je

pri 30-70 % levičarjev. Dominanca je manj izražena pri otrocih in ženskah. Tudi okvare v

nedominantni hemisferi lahko povzročijo motnje govora, kot so aprozodija (monoton,

nenaglašen govor) in apragmatizem (razmeram neprimeren govor, nerazumevanje šal,

prispodob) (Magdič in Hojs-Fabjan, 2012, str. 115).

Na površini hemisfer je možganska skorja ali cortex, ki je nagubana in zavzema površino

do pol kvadratnega metra. Mohorko et al. (2007) opisujejo, da je možganska skorja

najvišje razvito področje človeških možganov. Odgovorna je za izvajanje hotenih gibov, za

razumevanje jezika, za govor, razvijanje spretnosti ter druge višje miselne funkcije

(razmišljanje, pomnjenje). Naša zavest, volja in mišljenje so odvisni od delovanja

možganske skorje velikih možganov.

Hemisferi gradita sivina in belina. Sivina je na površini kot možganska skorja, v

notranjosti pa je zbrana v možganska jedra. Notranjost velikih možganov je bele barve,

imenovana belina. Sestavljajo jo živčna vlakna, ki potekajo v različnih smereh, kot živčne

proge, ki povezujejo možgansko skorjo z možganskimi jedri, malimi možgani,

možganskim deblom in hrbtenjačo (Štiblar-Martinčič et al., 2012, str. 78).

Možgani obdelujejo različna sporočila. Večje skupine celic, možganska središča ali centri

pa so zadolženi za posamezne vrste sporočil. Imamo več možganskih središč, kot so:

središče za razumevanje in presojanje, gibalna središča, središča za pisanje, govor, središče

za urejanje misli, središče za sluh, središča za vid, telesne in osebnostne predstave ter

druga središča (Dahmane-Gošnak, 2005).

Vsako hemisfero sestavljajo štirje režnji. Ti režnji so med seboj razdeljeni z žlebovi (sulci).

Vsaka možganska polobla se, kot navajajo Kahle in Frotscher (2003) in Stables (2007),

deli na:

• ČELNI (FRONTALNI) REŽENJ je najobsežnejši in zajema sprednji del

možganov. Ima funkcijo zavestne kontrole gibanja telesa, ga nadzoruje, uravnava

in spodbuja. Nadzoruje višje spoznavne procese: načrtovanje, reševanje problemov,

predstavo, presojo, motivacijo in emocije. V levem čelnem delu je Brocovo

središče, kjer je center za govor (Kahle in Frotscher, 2003; Stables, 2007), zato je

pri okvari le tega pogosteje opažena motnja govora ali Brocova afazija.


7

Okvaro desnega čelnega režnja pa spremlja zmanjšana sposobnost pri oblikovanju

besed (Radonjič-Miholič, 2007).

Poškodba možganov v čelnem predelu je vzrok, da pacient slabše nadzoruje,

uravnava in prilagaja svoje vedenje. Prav tako težko prične in vztraja v aktivnostih

in pomanjkljivo presoja socialne situacije (Radonjič-Miholič, 2007).

• TEMENSKI (PARIETALNI) REŽENJ je pomemben za čutne zaznave, prostorske

zaznave in oblikovanje abstraktnih pojmov. Tu se zbirajo senzorični podatki, prav

tako je področje pomembno za kratkotrajni spomin. Levi temenski del je

pomemben za hranjenje in usmerjanje čutnih dražljajev ter združevanje vidnih,

slušnih in motoričnih dražljajev, kar je pomembno za hotno gibanje. Posebno vlogo

ima v procesih branja, pisanja, računanja in govora, kjer so tudi njihovi centri. Tu

se nahaja tudi center za zaznavanje prostora (Stables, 2007). Okvara levega

temenskega režnja lahko povzroči motnje govora, branja, pisanja, računanja in

zamenjavo desne z levo.

Okvara desnega temenskega režnja prinaša motnje na področju prostorske

orientacije. Tak pacient slabo dojema levo polovico telesa, zanemarja levo stran v

prostoru in ima težave pri konstrukciji in prepoznavanju težav. Prav tako se

spopada s težavami pri oblačenju, gibanju, hranjenju, osebni higieni, branju,

pisanju (Radonjič- Miholič, 2007).

• SENČNI (TEMPORALNI) REŽENJ se nahaja pod lateralnim sulkusom oz.

Silvijevo brazdo. V njem se nahaja primarno polje za sluh in je odgovoren za

analizo in percepcijo ter prepoznavanje vidnih informacij. Ima pomembno vlogo

pri spominu, čustvovanju in v procesu pomnjenja. V levem senčnem režnju je tudi

Wernickovo področje, ki je specializirano za sprejem govora (Kahle in Frotscher,

2003; Stables, 2007). Pacient z okvaro temporalnega režnja, kot razlaga Radonjič-

Miholič (2007), ima lahko moten dolgotrajni spomin, spremenjeno čustvovanje in

vedenje. Pogoste so motnje razumevanja in slušnega razumevanja govora.

• ZATILNI (OKCIPITALNI) REŽENJ predstavlja primarno polje vida in ima

primarno vlogo pri obdelavi in zaznavanju vizualnih informacij, ki jih povezuje z

dražljaji iz drugih delov možganov (Vuković, 2002).


8

Vmesni možgani (diencephalon)

Vmesni možgani ležijo na sredini med obema hemisferama velikih možganov in pred

srednjimi možgani, ter so zgrajeni pretežno iz sivine. Diencefalon sestavljajo: talamus,

epitalamus, metatalamus, subtalamus, hipotalamus in tretji možganski prekat (Pejković,

2007).

Strojnik (2010, str. 27, 28) opisuje, da talamus služi kot prenosna povezovalna postaja med

možgani in hrbtnim mozgom. Pomemben je za aktivnosti, ki se odvijajo na različnih

mestih v možganih. Epitalamus vsebuje češariko, ta sodeluje pri fizični rasti in spolnem

razvoju. Naloga hipotalamusa pa je vzdrževanje homeostaze v telesu (telesna temperatura,

nadzor izločanja hormonov v hipofizi, potreba po hrani in vodi, vpliv na aktivnosti

vegetativnega sistema).

Mali možgani (cerebellum)

Mali možgani ležijo nad možganskim deblom, v zadajšnji lobanjski kotanji in predstavljajo

deset odstotkov skupne teže možganov. Sestavlja jih srednji, vzdolžni del - črv (vermis), in

večja stranska dela - polobli ali hemisferi.

Zgrajeni so iz sivine, na površini kot malomožganska skorja, v notranjosti pa kot

malomožganska jedra (Cvetko, 2012). Po Štiblar-Martinčič et al. (2012, str. 79) izpolnjuje

ostalo notranjost belina, ki povezuje male možgane s hrbtenjačo, velikimi možgani,

možganskim deblom in jedri organa za ravnotežje v notranjem ušesu. Skrbijo za usklajeno

delovanje naših gibov, katerih ne spodbujajo, ampak jih samo uravnavajo ter vzdržujejo

mišični tonus.

Možgansko deblo (truncus cerebri, truncus encephali)

Možgansko deblo leži v zadajšnji lobanjski kotanji. Sivina ni strnjena, je zbrana v

notranjosti in tvori številna simetrično ležeča jedra možganskih živcev. Jedra, iz katerih

izhaja motorično nitje, so motorična jedra.


9

Senzorična jedra pa so jedra, v katerih se končuje senzorično nitje. Belina povezuje

možgansko deblo z malimi možgani, velikimi možgani, hrbtenjačo in je na površini kot

snop vlaken (Cvetko, 2012).

Mohorko et al. (2007) razlagajo, da možgansko deblo delimo v tri dele: podaljšano

hrbtenjačo, ki je podaljšek hrbtenjače in je pomembna za nadzor življenjskih funkcij

(dihanje, krvni tlak), most ali pons - del med podaljšano hrbtenjačo in srednjimi možgani,

ter srednji možgani ali mezencefalon (gornji del možganskega debla), ki so pomembni za

uravnavanje spanja in pozornosti.

Iz možganskega debla izhaja dvanajst parov možganskih živcev, ki oskrbujejo glavo, vrat

in notranje organe.

Hrbtenjača (medulla spinalis)

Hrbtenjača ima dve glavni funkciji: izvršuje preproste reflekse in predstavlja glavno

komunikacijsko pot med možgani in telesom. Preko nje prihajajo sporočila iz možganov in

vanje prihajajo občutki iz telesa (Cvetko, 2012).

3.1.1 Vloga Brocovega področja v možganih

Center govora se v možganih nahaja v Brocovem področju. Paul Broca je leta 1861

prikazal, da je okvara v spodnjem delu čelnega režnja, ki ga sedaj imenujemo Brocovo

področje, povezana z nezmožnostjo govora, saj pacient ne najde besede (Grad, 2014, str.

4).

Brocovo področje v možganih je ključnega pomena pri ustvarjanju programa za produkcijo

jezikovnih simbolov in prenosu ukazov v primarno motorično skorjo. Ta nadalje pošlje

inpulze v ustrezne artikulatorje (mišice grla, neba, jezika in ustnic), ki omogočajo

realizacijo procesa artikulacije in fonacije. Brocovo kortikalno območje je odgovorno za

sintaktične in fonetsko – fonološke vidike jezika (Vuković, 2002, str. 20).


10

3.1.2 Vloga Wernickovega področja v možganih

Nemški zdravnik Carl Wernicke je dokazal, da je možganski center za razumevanje govora

v zgornjem zadnjem delu senčnega režnja, ki ga danes imenujemo Wernickovo področje

(Grad, 2014, str. 4).

V Werrnickovem področju v možganih se opravlja kompleksna interpretacija sporočil in

integracija sestavljenih sedanjih in preteklih, več modalnih informacij. Poslušalec dekodira

motiv sporočila, odkrije izražene pomene in razume globlji smisel s pomočjo sinteze

avditivnih dražljajev in tudi že shranjenih somatosenzornih in vidnih predstav. Wernickovo

področje je odgovorno za razumevanje govora in avditivno programiranje glede na

pravilen pomen sporočila, hkrati pa vpliva na: razumevanje izrečenega sporočila drugim,

glasno in tiho branje z razumevanjem, odziv na sestavljene verbalne ukaze, spontano

pisanje, pisanje po nareku, opisovanje in poimenovanje vidnih predmetov, glasno

ponavljanje besed in njihovo razumevanje. Pri pacientih z Wernickovo afazijo je govor

gramatično ustrezen, vsebinsko oz. semantično pa brez pomena (Vuković, 2002).


11

Slika 4: Področja za govor v možganih

Vir: Govorna področja v možganih (n.d)

Na sliki 1 so prikazana primarna govorna področja v možganih, in sicer Brocovo polje v

spodnjem delu čelnega režnja dominantne hemisfere, Wernickejevo polje ob zadnjem delu

Sylvijeve brazde v zgornjem senčničnem režnju ter povezava med njima, kot jih omenjata

tudi Magdič in Hojs-Fabjan (2012, str. 114).


12

4 AFAZIJA

4.1 Definicija afazije

Afazija je pridobljena jezikovna motnja, ki nastane zaradi bolezni ali poškodb centralnega

živčevja – možganov. Kaže se z redukcijo ali disfunkcijo jezikovnega izraza, vsebine, v

spontanem govoru, razumevanju govora, ponavljanju, imenovanju, pisanju in branju,

jezikovnem mišljenju in kot motnja pozornosti, pomnjenja in mišljenja (Zupanc-Isoski,

2010, str. 98). Na tip in resnost afazije vplivata lokacija poškodbe možganov ter obseg

poškodovanega dela. Afazija ne vpliva na inteligenco (Zupanc-Isoski, 2006).

Zelo malo je pacientov z afazijo, ki resnično ničesar ne razumejo. Pri njih gre predvsem za

to, da besede dojemajo megleno in jih ne prepoznajo. Pomembno je pogosto ponavljanje

besed, saj besede, ki jih pacient večkrat sliši, tudi lažje prepozna oziroma razume (Žemva,

2007).

Afazije v grobem delimo na takšne, kjer je govor delno ali popolnoma izgubljen, in na

tiste, kjer oseba govori, vendar je njen govor nerazumljiv (Lunder, 2007, str. 84).

4.2 Vzroki za nastanek afazije

Vuković (2002, str. 60) pravi, da do afazije lahko pride zaradi različnih dejavnikov, ki

privedejo do poškodbe centralnega živčnega sistema (CŽS).

Glavni etiološki vzroki afazije so:

• cerebrovaskularna obolenja (tromboza, embolija, krvavitev, prehodni ishemični

napad, arterioskleroza, hipertenzijska encefalopatija). Skupaj predstavljajo 80 %

vzrokov afazije;

• travmatske poškodbe možganov (odprte in zaprte);


13

• vnetna obolenja centralnega živčnega sistema (encefalitis, meningitis, abces

možganov);

• intrakranialni tumorji (primarni in sekundarni);

• progresivne bolezni centralnega živčnega sistema (demenca);

• intoksikacije (zastrupitve);

• motnje metabolizma (motnja funkcije tireoidne žleze, hipoglikemija, ipd.);

• prehranske motnje (pomanjkanje vitamina A in pomanjkanje vitamina B) (prav

tam, str. 60).

4.3 Vrste afazij

Vsak pacient z afazijo ima svojo obliko afazije. Nobena afazija ni enaka kot kakšna druga

in redko katero afazijo lahko uvrstimo v točno določeno vrsto.

Kljub temu je pomembno, da se pozna vse vrste in značilnosti vsake afazije. Poznamo

nekaj glavnih vrst: globalna afazija, Wernickova afazija, Brocova afazija, transkortikalna

afazija, konduktivna in amnestična afazija (Žemva, 1994, str. 24).

4.3.1 Wernickova afazija

Pri Wernickovi ali senzorni afaziji je v ospredju motnja razumevanja govora. Kot opisujeta

Zupanc-Isoski (2006) ter Arbib (2012, str. 92), je zanjo značilna izguba razumevanja

govora in besed, pisave in slike. Govor učinkuje povsem tekoče, pacient lahko govori v

dolgih stavkih, vendar je nemogoče razumeti njegov smisel, saj je vsebinsko prazen.

Pacient z Wernickovo afazijo lahko v govoru dodaja nepotrebne besede ali celo izumlja

nove. Žemva (2007) opisuje, da je videti, kot da nam pripoveduje v tujem jeziku.


14

Vzrok za Wernickovo afazijo je poškodba možganov ob senčnici in prizadeto Wernickovo

področje v senčnem režnju dominantne možganske hemisfere. Zaradi motnje razumevanja

pacient ne more poimenovati predmetov in ne ponavljati. Pacient se sam vseh motenj

pogosto niti ne zaveda, zato ga moti, da ga nihče ne razume. S težavo ostane pri določeni

temi in pogosto uporablja besede, ki vsebinsko ne pomenijo nič. Na primer, na vprašanje:

»Kje živite?«, odgovori: »Kakšen?; Aja, a ja«. Prosnik in Sikošek (2003, str. 231)

dodajata, da so hkrati prizadeti tudi branje (paraleksija) in pisanje (paragrafija). Pacient je

zaradi motenj kljub navidezno ohranjeni govorni funkciji komunikacijsko in v celotni

socialni interakciji izraziteje in huje prizadet, kot pacient s pretežno izraženo ekspresivno –

Brocovo afazijo.

Po navadi pacient z Wernicovo afazijo ni telesno oslabljen, saj poškodba možganov ni v

bližini predela, ki nadzira gibanje. Hemipareza je redka, pogoste pa so spremljajoče težave

z vidom. Logopedska obravnava je usmerjena na izboljšanje specifičnih motenj jezikovne

funkcije; razumevanje, imenovanje, branje, pisanje in spontano konverzacijo (Zupanc-

Isoski, 2006).

4.3.2 Brocova afazija

Brocova afazija se imenuje tudi motorična ali ekspresivna afazija. Ta vrsta afazije

predstavlja 20 % vseh diagnosticiranih afazij. Najpogostejši vzrok nastanka je možganska

kap, sledijo možganski tumorji in krvavitve (Žemva, 1994). Zanjo je značilen zelo okrnjen

govor. Po opisih Prosnikove in Sikoška (2003) in Arbib (2012) se lahko ekspresivna

afazija kaže s popolno izgubo govora (popolna izguba spontanega govora), otežen govor je

podoben neslovničnemu oz. telegrafskemu stilu, izpuščanje veznikov, členov, predlogov,

oblikoslovja ni oziroma ga je zelo malo. Pacient govori v kratkih stavkih, ki jih izgovarja z

veliko težavo. Moteno je imenovanje predmetov, pisanje in branje, prisotno je ponavljanje

stavkov.

Žemva (2008) razlaga, da človek z Brocovo afazijo težko izraža svoje misli in ob velikem

naprezanju išče besede. Takšen pacient do določene mere razume govor drugih, zato se


15

hitro zaveda svojih težav, kar vodi v frustracije, umik vase in depresijo. Brocova afazija je

posledica prizadetega Brocovega področja v čelnem delu dominantne možganske

hemisfere.

Prosnik in Sikošek (2003) navajata, da ne gre za izolirano omejeno okvaro Brocovega

območja, temveč okvara običajno zajema tudi sosednje kortikalne (senzorični korteks) in

subkortikalne predele (striatum).

Pacient z Brocovo afazijo odgovarja na posamezna vprašanja z eholaličnim ponavljanjem.

Na primer: »Ali ste prišli?« »Prišel!«. Če odgovor na postavljeno vprašanje zahteva

dejavno iskanje novih govornih funkcij »Kako ste zboleli?«, odgovor običajno izostane.

Pri imenovanju posameznih predmetov nima težav, prav tako običajno nima težav pri

ponavljanju zlogov. Ponavljanje parov glasov je oteženo. Pri ponavljanju stavka z

nenavadnim sporočilom, ga zamenja s stavkom s pravilnim in dobro utrjenim sporočilom

(letalo leti zelo počasi- letalo leti hitro). Pri imenovanju dveh ali treh izmenično prikazanih

predmetov, pa se vrača na prvega, druge interpretira v kontekstu prvega predmeta (jabolka,

češnja, višnja- jabolka in mala jabolka) (Zupanc-Isoski, 2006, str. 192).

4.3.3 Globalna afazija

Globalna afazija prizadene večje dele, ki v možganih nadzirajo govor. Pri pacientu je

seštevek ekspresivnih in senzoričnih motenj praktično vedno posledica popolnega

teritorialnega infarkta. Prosnik in Sikošek (2003) razlagata, da pacient z globalno afazijo

prav tako ne more ponavljati besed in stavkov, imenovati predmetov, pisati in brati.

Motena je tudi artikulacija, včasih tudi resonanca. Včasih pacient lahko izgovori nekaj

besed, v glavnem stereotipnih fraz in v toliki meri tudi razume sogovornika. Pogosto

pacienti ne morejo zanesljivo razlikovati med »da« in »ne« in ju uporabiti v pogovoru.

Spremljajoče nevrološke motnje pri takem pacientu zožujejo možnost neverbalnega

sporazumevanja (apraksija, omejitev vidnega polja, agnozija). Tak pacient ne more

govoriti in je zelo omejen v razumevanju jezika. Kot navajata Zupanc-Isoski (2006) in

Žemva (2007), je pacient s to vrsto afazije najtežje prizadet.


16

4.3.4 Anomična afazija

Anomična ali amnestična afazija predstavlja fluentno obliko afazičnega sindroma, katerega

osnovni vzrok je anomija- motnja sposobnosti pri iskanju besede iz lastnega leksikona.

Pacient ima komaj da opazne težave pri razumevanju, lahko tekoče govori. Njegov govor

se ustavlja, ker se ne spominja in ne najde pravih besed (Zupanc-Isoski, 2006).

Kot ugotavljata Zupanc-Isoski (2006) in Žemva (2007) postanejo težave očitne pri

poimenovanju posameznih predmetov. Če takemu pacientu pokažemo predmet, ga bo

»prepoznal«, opisal njegov pomen, ne more pa se spomniti imena tega predmeta.

Razumevanje govora je, prav tako kot ponavljanje, pisanje in branje dobro. Ta motnja

govora nima posebnega lokalizacijskega pomena. Okvare, ki do nje vedno vodijo, so

pogosto razširjene, predvsem levo- temporalno- parietalno.

Zdravljenje anomične afazije temelji na treh osnovah (Zupanc-Isoski, 2006):

• izboljšanje oškodovanih procesov;

• generalizacija oškodovanih procesov;

• razvijanje učinkovitih kompenzatornih strategij.

4.3.5 Transkortikalna afazija

Za transkortikalno afazijo so značilne motnje razumevanja, ob dokaj dobrih sposobnostih

ponavljanja pa borna govorica (Žemva, 2007).


17

4.4 Težave, ki spremljajo pacienta z afazijo

Pojavnost izolirane afazije ostane teoretično poimenovanje. Kot navaja Vuković (2002), je

ob afaziji skoraj še vedno prisotna neka spremljajoča motnja oziroma težava. Le-te lahko

razdelimo v več skupin:

• spremljajoče motorične motnje (hemianopsija ali izpad vidnega polja);

• spremljajoče motnje višjih kognitivnih funkcij (motnje pozornosti, koncentracije,

spomina),

• apraksija oziroma centralna motnja (zaradi okvare CŽS) veščega gibanja in

ravnanja ob ohranjeni motorični moči in koordinaciji (ideomotorična, ideatorna,

konstrukcijska, bukofacialna, govorna);

• agnozija ali motnja prepoznavanja čutnih dražljajev (vidna, taktilna, avditivna,

motnja o zavedanju telesa npr. anozognozija, kjer se pacient ne zaveda svoje

motnje, bolezni);

• aleksija ali motnja branja;

• agrafija ali motnja pisanja;

• akulkalija ali motnja računanja;

• povečana vzdražljivost, motnje čustvovanja in razpoloženja (npr. depresija).


18

5 KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE S PACIENTI Z AFAZIJO

5.1 Verbalna komunikacija

Ljudje smo edina živa bitja, ki uporabljamo jezik zavestno in ustvarjalno. Za človeka je

komuniciranje dejavnost osrednjega pomena, življenjski element, v katerega se rodimo in v

katerem živimo, je neizogiben in univerzalen del našega bivanja in bistva. Komuniciranje

zahteva sodelovanje. To ni nikoli samo rezultat napora enega, je rezultat odnosa med

partnerji v komunikaciji. Komuniciranje je bistveno odvisno od občutka za razlike med

ljudmi in želje, da bi kljub tem razlikam razumeli drug drugega. Je širok pojav, ki vsebuje

procese med ljudmi kot procese v nas samih (Ule, 2005).

Poznamo več vrst in načinov komunikacije, z namenom, da sporočamo in oblikujemo

odnos z drugimi. Nezmožnost verbalne komunikacije zmanjšuje vzpostavitev kontakta in

število socialnih udeležencev, pogostost, dolžino ohranjanja in kvaliteto komunikacijskega

odnosa (Bajc, 2014, str. 21).

Komuniciranje je bistveno več kot samo izmenjava besed. Kot razlaga Ule (2003) je

nadvse zapleten proces medsebojne udeleženosti. Le komunikativna medicina poskrbi za

to, da pri obolelem človeku ponovno vzpostavi zdrav odnos med kognicijo, čustvovanjem

in telesom.

Sporazumevanje s pacientom z afazijo je zelo oteženo, saj se včasih pacient niti ne zaveda,

da ima težave in je prepričan, da trditev pravilno pove. Veliko težje pa je tistemu pacientu,

ki dobro razume govor drugih, vendar sam zelo težko kaj pove. Ti pacienti se zavedajo

svoje nemoči in imajo zaradi tega pogosto veliko psihičnih težav (depresija). Pri najhujših

oblikah oseba nenehno ponavlja posamezne zloge ali besede brez pomena. Pacient ne

zmore ponoviti besede, ki jo sliši. Velikokrat take osebe z lahkoto preklinjajo in je to

edino, kar lahko razumljivo povedo (Lunder, 2007, str. 84).


19

5.2 Neverbalna komunikacija

Le del našega komuniciranja z drugimi ljudmi se dogaja na jezikovni ravni, saj

komuniciramo s celotnim telesom, npr. z gestami, kretnjami, mimiko, telesno

oddaljenostjo, z uporabo časa, prostora, s telesnim videzom, parajezikom.

Neverbalno komuniciranje pomeni vrsto komunikacij, kjer ne uporabljamo govora,

oziroma besed, sporočila pa lahko posredujemo nehoteno ali nenamerno, spontano, pa tudi

rutinsko. Kar 60-70 % vsega sporočanja v socialnih srečanjih je sestavljenega iz

neverbalnih znakov (Prebil et al., 2009).

Vloga neverbalnega komuniciranja je najpogosteje definirana kot pomoč in okrepitev

verbalnega govora, sestavine obeh pa delujejo skupaj kot usklajeni del celote. Govor bi bil

brez nenehne podpore neverbalne komunikacije osiromašen.

5.2.1 Kinestetično komuniciranje

Kinetika je veda o govorici telesa, ki razlaga in opisuje značilnosti vedenjskih odzivov,

hoteno in refleksno gibanje kateregakoli dela telesa ali celega telesa. Komuniciramo z

vsem telesom, ne le z določenim delom telesa. Govorica telesa zajema mimiko (oči in izraz

obraza), gestiko (gibe glave, kretnje rok in nog) in proksemiko (gibanje v prostoru in

položaj, držo, hojo). Obsega vsaj 700.000 izrazov (Selič, 2007, str. 28, 29). Govorica gibov

oziroma kretenj je najstarejša človekova govorica. Besedno izraženo misel podkrepimo s

kretnjami ali pa jo nadomestimo. Med najbolj pogostimi gibi je premikanje glave,

zmajevanje, odkimavanje, prikimavanje, podpiranje glave.

Uletova (2009, str. 188) poudarja, da je obraz izjemno pomemben medij za izražanje in

sporočanje osnovnih človekovih čustev, veselja, žalosti, strahu, jeze, gnusa, presenečenja.

Za te izraze je značilno, da trajajo kratek čas in se konstantno spreminjajo ter prehajajo

drug v drugega.


20

Na obrazu so posebej zgovorne naše oči. Stik s pogledom je nujno potreben za

sporazumevanje, saj je eden od najpogostejših in najbolj učinkovitih neverbalnih signalov.

Na splošno velja, da moramo sogovorniku gledati v oči (Ule, 2009, str. 186).

Selič (2007, str. 88) pravi, da ima stik s pogledom, pri sporazumevanju štiri pomembne

funkcije: uravnava potek pogovora, sogovorniku daje pomembne informacije o tem, kar je

povedal in ga hkrati obvešča o odnosu, izraža čustva in informira udeležence pogovora o

naravi odnosa v katerem sta. Oči izražajo predvsem dve čustveni stanji: strah in

presenečenje.

Veljajo posebna nanapisana pravila, koliko časa naj traja pogled. Ta čas naj bi bil 2,95

sekunde, nato je potrebno pogled umakniti in sogovornika ponovno pogledati. Če pogleda

ne umaknemo, pošiljamo dodatna sporočila, kot so dominantnost, napadalnost,…

Upoštevati moramo, da je lahko preveč očesnega stika vsiljivo, premalo pa kaže na strah

ali sramežljivost, negotovost, zavajanje ali globoko razmišljanje. Direkten in odprt pogled

naj bi dokazoval zanesljivost, iskrenost in poštenost (Pease in Pease, 2008).

Pomemben izrazni organ našega obraza so tudi ustnice. Z usti najpogosteje izražamo

čustva, kot so veselje, žalost, začudenje, jeza, strah, stud. Pri delu z ljudmi, je v naši kulturi

nasmeh velikega pomena in vedno privabi prijetno občutje (Vec, 2005).

Poleg izražanja z obrazom je najbolj pogosta govorica naših rok. Z njimi neprestano

gestikuliramo. Znanstveno je ugotovljeno, da je največ živčnih povezav v telesu prav z

rokami, zaradi česar položaj rok dosti pove o našem čustvenem stanju (Pease in Pease,

2008). Funkcije gibov rok so kot ilustracija pripovedovanega, popravljanje

pripovedovanega, poudarjanje tistega, kar z besedami nismo mogli dovolj izraziti.

Najpogostejše neverbalno komuniciranje je rokovanje – ob srečanju, ob pozdravu in

slovesu. Odprte roke pomenijo odprtost, prepletene roke pa obrambo ali nestrinjanje. S

pomočjo kretenj rok sogovornika pomirjamo, spodbujamo, prosimo, pozivamo, rotimo

(Prebil et al., 2009; Vec, 2005).

Kadič (2013) navaja, da imajo svojo vlogo pri komunikaciji tudi noge. Ljudje se obračamo

k stvarem, ki so nam všeč. Naklonjenost ali nenaklonjenost je razvidna s položaja stopal.

Če v pogovoru obrnemo eno ali celo obe stopali proti osebi, je to znak naklonjenosti.


21

V primeru, da obrnemo stopalo stran od sogovornika ali proti izhodu, to pomeni, da želimo

oditi, oziroma ne želimo sodelovati v pogovoru.

Noge so od možganov najbolj oddaljen del telesa. Ravno zato se ljudje najmanj zavedamo

gibov, ki jih počnemo z njimi. S sedenjem, z neprekrižanimi nogami, postavljenimi

nekoliko narazen, sogovornika vabimo v komunikacijo (Selič, 2007; Pease in Pease, 2008).

Drža telesa je dober kazalec našega počutja in odnosa do sogovornika ali teme. Z njo

sporočamo svoje počutje, sproščenost, napetost, bolečino, stopnjo samozavesti in zaupanja.

Mimika obraza, kretnje sogovornika, telesna drža pa nas lahko tudi zavedejo, saj se včasih

spremenijo zaradi bolezni, starosti ali poškodb različnih organov (Prebil et al., 2009, st.

67).

5.2.2 Proksemično komuniciranje

Proksemično komuniciranje lahko opišemo kot prostor med ljudmi v času interakcije.

Kot pravi Rungapadiachy (2003, str. 254, 255), je optimalna razdalja za človeka velikega

pomena, v življenju pa se lahko znajdemo v situaciji, ko nimamo izbire in moramo dovoliti

vdor v svoj intimni prostor. V kliničnih okoljih pride do upravičenega vdora zdravstvenih

delavcev v osebni prostor pacienta, kjer le ta nastane ob skrbi za pacientovo zdravje, ob

premikanju in dotikanju pacienta ter izvajanju negovalnih intervencij. Tako ravnanje

razumemo kot nekaj, kar se počne v dobro pacienta.

V prikazu vrst razdalje med partnerjema v medsebojni komunikaciji, Edward Hall (1959,

v: Ule, 2009, str. 196, 197) navaja naslednje:

Intimna razdalja je najmanjša možna razdalja med dvema človekoma. Obsega do 50

centimetrov, to pomeni razdaljo ene roke. Za to razdaljo uporabljamo v zelo tesnih

odnosih, intimnih, starševskih, prijateljskih.

Za to razdaljo je značilno, da lahko poleg vidnega in slušnega zaznavanja zaznamo tudi

telesno toplino in telesni vonj drugega, besedno izražanje pa je minimalno.


22

Osebna razdalja se lahko giblje med 45 in 75 centimetrov, kar poimenujemo bližnja faza,

ter od 75 do 120 centimetrov, kar je oddaljena faza. Ta razdalja še omogoča komuniciranje

iz oči v oči, ne zaznavamo pa več telesne toplote in vonja drugega. Uporabljamo jo v

neformalnih odnosih, klepetih s prijatelji, sorodniki, znanci.

Socialna razdalja se giblje med 1,2 do 2,1 metra v bližnji fazi ter med 2,1 do 3,6 metra v

oddaljeni fazi. To je razdalja, ko intimne značilnosti obraza niso več prepoznavne.

Drugega slišimo, vendar ne vidimo več natančno. Namenjena je formalnim, poslovnim,

izobraževalnim pogovorom.

Javna razdalja se giblje med 3,6 in 6 metrov ali več. Pomen glasu in obrazne mimike je

minimalen, poudarek je na gestah in telesni drži. Uporabljamo jo za komuniciranje v

javnosti.

5.2.3 Komuniciranje z molkom

Po Rungapadiachy (2003, str. 266), lahko tišino opišemo kot premor med govorom, lahko

pa pomeni vse od tega, da ne želimo ničesar povedati, do tega, da ne vemo, kaj bi povedali.

Kot pravi, lahko tišino definiramo le na splošno, njen pravi pomen pa moramo iskati v

kontekstu, v katerem se pojavlja.

Z molkom izkazujemo razumevanje, spoštljivost, sočutnost. Z njim lahko povemo, da se z

nečim ne strinjamo, da si mislimo svoje, smo prestrašeni, vdani, da nečesa ne poznamo.

Molk je zelo zgovorno sporočilo. Molk je tudi čas, ko poslušamo, razmišljamo, se

odločamo, ustvarjamo (Vec, 2005).

Za uspešno komuniciranje se je po mnenju Prebil et al. (2009, str. 67) potrebno naučiti tudi

molčati. Obvladovanje molka je v zdravstvu zelo pomembno, saj morajo biti informacije

podane zelo premišljeno. Obvladovanje molka predstavlja posebno kvaliteto zrele

osebnosti. Stričević in Ivanc (2006, str. 68) pa poudarjata, da je molk del komunikacije in

ne odsotnost le-te. Besedna sporočila običajno kontroliramo, nebesedne govorice, ki jih

sporočamo v okolje s telesno držo, gestami, mimiko obraza, očesnim stikom, pa so bolj

spontana, pristna in se jih ne zavedamo.


23

5.2.4 Dotik

Dotik spada v proksemično komunikacijo, saj predstavlja poseganje v intimni prostor.

Medsebojno dotikanje ljudi sodi v prvih letih otrokovega življenja med najpomembnejše

neverbalne signale, kar ima velik pomen za človekov normalni razvoj. Rungapadiachy

(2003, str. 262, 263) meni, da lahko ima pomanjkanje dotika psihične in fizične posledice

na posameznika. Pomen dotika je odvisen od situacije in kulture, socialnega odnosa,

starosti, spola.

Dotiki nam sporočajo o dimenzijah odnosov med ljudmi, zato po Uletovi (2009, str. 195)

govorimo o: dotikih intimnosti, dotikih dominantnosti in ritualni vlogi dotikov.

Pri negi pacienta dosežemo razbremenitev, če z njim komuniciramo, mu jasno in

razumljivo povemo, s kakšnim namenom posegamo v njegovo intimo. Kot pravi Rakovec-

Felserjeva (2009, str. 223, 224), ima stisk roke, kratko trepljanje po ramenih, brisanje solz

in božanje po licih, za pacienta, ki ga je strah in trpi, terapevtske učinke. Tako lahko ima

pacient občutek, da ni več sam, da ga razumemo in da lahko pričakuje ustrezno pomoč. Z

ustreznim dotikov v pravem trenutku lahko s pacientom vzpostavimo zaupljiv odnos

(zaradi katerega bolje sodeluje z medicinsko sestro), ga pomirimo, zmanjšamo napetost,

strah, vplivamo na zaupanje in upanje, ter zmanjšamo bolečino. Jankovec (2006, str. 26) pa

dodaja, da z dotikom sporočamo povezanost, simpatijo, toplino in čustva.

Ihan (2014, str. 615) razlaga, da naše telo začne ob dotiku proizvajati hormon oksitocin, ki

med drugim upočasni mentalne procese in slabi spominske funkcije. To pomembno dejstvo

lahko uporabimo pri stresni razbremenitvi, saj je oksitocin, ki se sprosti pri objemu,

odgovoren, da lahko pozabimo na bolečino in težave v tej anti-dotik družbi.

Medicinska sestra pa se mora tudi zavedati in razumeti, da dotik nima vselej blagodejnega

učinka na pacienta. Potrebno je skrbno opazovati njegova povratna nebesedna sporočila.

Ljudje bi bili brez dotika oropani za eno od svojih najosnovnejših človeških potreb. To bi

po Rungapadiachy (2003) imelo resne posledice za našo rast in razvoj.


24

5.2.5 Sporočanje z barvami

Barve imajo v našem življenju velik vpliv, tesno so povezane z vsemi vidiki našega

življenja in so postale pomemben del našega jezika. Z barvami opisujemo telesno zdravje,

čustva, razpoloženje in duhovna doživetja, poleg tega pa lahko z barvami vplivamo na

delovanje človekovega organizma. Zato se jih uporablja v zdravilne namene. Zdravljenje z

barvami imenujemo kromoterapija (Prebil et al., 2009).

Barve so različne frekvence svetlobe, ki učinkujejo na različne energije našega telesa.

Lahko so spodbudne ali moreče, konstruktivne ali destruktivne. Nekatere barve nas

odbijajo, druge privlačijo.

Wills (2002) opisuje naslednje lastnosti različnih barv:

Rdeča; je barva ognja in življenja, veča srčno frekvenco, viša srednji arterijski tlak in

hitrost dihanja. Pretirana vzpostavitev privede do jeze, agresije.

Oranžna; izboljšuje razpoloženje in premaga zaspanost. Uporablja se pri zdravljenju

depresije in pesimizma.

Rumena; naj bi krepila živčevje in možgane, spodbujala metabolizem in boljšala

koncentracijo.

Zelena; je barva harmonije, koncentracije in pomiritve. Pomanjkanje pa naj bi vodilo v

občutek ranljivosti.

Modra; je barva miru, ki pomirja. Povezujejo jo z govorom, sposobnostjo izražanja,

zdravljenjem stresa, glavobola. Pomanjkanje le te pa vodi v nezaupanje, dvom.

Indigo; je barva dojemanja in intuicije, pomirja in zdravi oči, ušesa, nos.

Vijolična; je barva čustev, pomirja živčni sistem in relaksira mišice.

Roza; vzpodbuja sočutje in odprto srce.

Bela; zmanjšuje neprijetne občutke ali razočaranja, daje svež videz, pomeni nove začetke.


25

Vsaka barva ima edinstveno delovanje in se lahko uporabi za zdravljenje in uravnovešanje,

ter tudi za prebujanje globokih ravni zavesti. Pri uporabi barv in njihovih kombinacijah se

vedno prilagodimo posamezniku (Andrews, 2009). Pri neprimerni izbiri in uporabi barv, pa

lahko pri pacientih ustvarimo neugodne čustvene reakcije, ki jih povezuje s svojo

boleznijo.

Barve lahko uporabljamo kot didaktičen pripomoček npr. slike in plakati.

5.2.6 Sporočanje prek predmetnega okolja

Kot navaja Paladinova (2011), sta v procesu neverbalne komunikacije pomembna tudi

zunanji videz in okrasje. Komuniciramo z obleko, s predmeti, ki jih imamo na sebi in okoli

sebe. To nas označuje in vpliva na mnenje drugih o nas. Sporočilna vrednost predmetov pa

nas lahko tudi zavede in si o drugem ustvarimo napačno mnenje. Naša obleka odraža

odnos do sebe, do drugih in do poklica.

Prebil et al. (2009, str. 76) opozarjajo, da morajo zdravstveni delavci obvezno nositi

identifikacijske tablice, saj to omogoča pacientom, da vedo s kom komunicirajo. Prav tako

je pomembno, da zdravstveni delavci opazijo predmete, ki jih ima pacient pri sebi v

kliničnem okolju (npr. obeski, verske podobe, amuleti,…). Pacientovi predmeti nam o

njem veliko povedo, pa vendar ne moremo zagotovo trditi, da so popolnoma zanesljivi

pokazatelj, kaj pacienta zanima, kaj pacient počne in kaj verjame.

5.2.7 Kronemično komuniciranje

Način uporabe časa pri komunikaciji imenujemo kronemija ali temporalnost. Pri tem

mislimo na čas, ki ga nekomu namenimo mi, ali ga nam nameni nekdo drug. Že najkrajša

časovna nepozornost je znak podcenjevanja. Temeljni pogoj spoštovanja in vljudnosti pa je

takojšnja pozornost (Jankovec, 2006, str. 25, 26).


26

Kot pravijo Prebil et al. (2009, str. 76), moramo pri komunikaciji upoštevati, da ljudje iz

različnih kultur različno doživljajo časovni tok.

Medicinska sestra mora pacientu z afazijo razložiti, da vsak tak pacient potrebuje veliko,

veliko časa, preden bo lahko spet govoril in izražal svoje misli, občutke. Medicinska sestra

se mora zavedati, da se pacient brez tuje pomoči ne bo ponovno naučil govoriti.

5.2.8 Komuniciranje s čustvi

V procesu komunikacije morajo biti čustva prepoznavna in upoštevana kot pomemben del

tega procesa, ne samo zaradi svoje ekspresivne moči, ampak zaradi svoje sporočilne

vrednosti. Komuniciranje brez čustev je komuniciranje brez empatije in sočutja.

Ljudje izražamo čustva in občutke na različne načine. Upravljanje s čustvi je del naše

samopredstavitve. Posameznikova kultura določa intenziteto in način izražanja čustev.

Prebil et al. (2009, str. 78) navajajo, da so čustva biološki odziv na dražljaje, so posebna

oblika komuniciranja in jih večinoma izražamo z neverbalnimi signali.

Čustva nam omogočajo, da vzpostavimo in oblikujemo odnose z drugimi, torej imajo zelo

pomembno komunikacijsko vlogo. Kakšen odnos vzpostavimo, je najbolj odvisno od

sposobnosti izražanja in prepoznavanja čustev pri drugih in sebi. Čustva vplivajo na

posameznikovo duševno in telesno stanje (Babšek, 2009).

Zavest o naravi čustev je ključ do dobrega delovnega odnosa in pozitivnega stališča do

pacienta, kar omenja tudi Rungapadiachy (2003, str. 262).

Obstaja šest osnovnih čustvenih izrazov, to so žalost, veselje, jeza, strah, presenečenje in

gnus, drugi so njihova mešanica. Prebil et al. (2009, str. 79) so mnenja, da z drugimi

verbalnimi in neverbalnimi načini izražanja želimo včasih ta čustva prekriti, lahko jih

hlinimo ali izsilimo.

Čustveno stanje najbolj izraža obraz, ob tem pa uporabljamo še glasovne znake in gibalne

signale, ki kažejo intenzivnost čustev.


27

Med komuniciranje s čustvi spadata zlasti smeh in jok. Sta tipično človeška in univerzalna.

Temeljno sporočilo joka je bolečina, smeha pa sreča in veselje. Pomembno je, da pustimo

paciente jokati in jim stojimo ob strani, lahko jih objamemo ali držimo za roko. Smeh je

lahko tudi maska. Uporabljamo ga tudi v terapiji imenovani geloterapija ali zdravljenje s

smehom. Smeh ohranja zdravje in blaži bolečino (Prebil et al., 2009, str. 80, 81).

Medicinska sestra mora znati prepoznati čustva pacienta, svojcev in tudi svoja lastna.

5.2.9 Parajezik

Človek v določenem trenutku ne komunicira samo besedno ali samo nebesedno.

Rungapadiachy (2003) razlaga, da parajezik predstavlja posebno glasovno komunikacijo.

Sem spadajo jok, stokanje, vzdihovanje, vzkliki, žvižganje, višina glasu, ritem in tempo

govora. Prebil et al. (2009, str. 78) so mnenja, da je parajezik pogost ob občutenju bolečine

ali močnejših negativnih čustvih. Pomen besednega sporočila lahko prek parajezika

spreminjamo, prav tako lahko zanikamo besedno izražanje občutij.

5.3 Drugačne oblike komunikacije

V človekovem vsakdanjiku sta glas in govor nekaj, kar ima in kar s pridom uporablja pri

sporazumevanju. Žemva (1994) pravi, da o govoru običajno ne razmišljamo. Šele izguba

nas prisili v iskanje odgovorov, kako pomemben je in koliko nam pomeni.

Uporaba nekaterih drugačnih oblik sporazumevanja ugodno vpliva na vračanje govora.

Žemva (1994, str. 70) ugotavlja, da ravno zato, ker zmanjšujejo napetost in izrazito

usmerjenost v govor, kot edini način sporazumevanja. Pacient z afazijo mora vedeti, da

bomo sprejeli vsak njegov poskus komuniciranja. Njegovo zaupanje v lastne sposobnosti

se bo ob ugodnih izkušnjah krepilo. Trudil se bo iskati različne načine sporočanja.


28

Izbor in uvajanje nadomestne ali dopolnilne komunikacije (NDK), ni odvisno le od

zmožnosti sporazumevanja, ampak tudi od pacientovih kognitivnih in motoričnih

sposobnostih. Najučinkovitejši sistem NDK je individualno prilagojen sistem, ki vključuje

različne pripomočke in strategije, posameznik pa jih uporablja pri reševanju izzivov pri

sporazumevanju. Vključuje lahko komunikacijske kretnje, geste, slikovne simbole ali

komunikacijsko napravo (Ogrin, 2013).

5.3.1 Sporazumevanje s pisanjem

Pri pacientu z afazijo je zaradi težav na področju gibanja, pogosto je hroma prav tista roka,

s katero je pacient pisal, potrebno pripomočke za pisanje prilagoditi. Velikokrat ne pozna

več črk in preprosto ne ve, kako in kaj naj bi napisal. Včasih pa lahko pacientovo sporočilo

razvozlamo tudi iz napol napisanih besed (Žemva, 1994, str. 70). Kot razlaga Vrankar

(2011) je potrebno pacientu zagotoviti primerno podlago, z zapenjalom za papir, papir in

pisalo oz. tipkovnico ali miško.

5.3.2 Sporazumevanje s kretnjami

Kot opozarja Žemva (1994, str. 70), je pri tej vrsti sporazumevanja potrebno upoštevati

naslednja pravila:

• kretnje, ki jih medicinska sestra uporablja, morajo biti jasne, preproste, kolikor je

najbolj mogoče;

• dogovorjeni znak mora čim bolj jasno označevati ali predstavljati predmet ali

dogajanje;

• izberemo znake, ki bodo uporabni tudi za pacientovo sporazumevanje z drugimi;

• vsi, ki se želijo sporazumevati na tak način se morajo naučiti uporabljati te znake

(družinski člani, prijatelji, zdravstveni delavci);


29

• pri odločanju za uporabo kretenj je potreben posvet z logopedom, ki oceni

pacientovo razumevanje, kar je zelo pomembno pri učenju.

Pri uporabi kretenj je pomemben izbor besed, za katere bomo uporabljali kretnje, samo

učenje pacienta in vseh, ki se bodo na tak način sporazumevali z njim, ter uporaba kretenj

v vsakdanjem življenju.

5.3.3 Sporazumevanje s pomočjo slik

Kot sistem za NDK lahko izdelamo individualno prilagojene grafične pripomočke, kot so:

slike, fotografije, abecedne in besedne table, simbole za potrjevanje in zanikanje.

Kot navajata Zagožnova in Jeričeva (2014, str. 10), se v slovenskem prostoru najpogosteje

uporabljajo slikovni simboli, z namenom podporne in nadomestne komunikacije. Slikovni

simboli so urejeni v komunikacijske table ali knjige. Vrankar (2011) razlaga, da moramo

slikovne table, ki vsebujejo slike različnih besed, občutkov, potreb, postaviti pacientu v

viden položaj. Pri abecedni sestavljanki lahko pacient izbira na neposreden način z roko, s

kazanjem s prstom, usmerjanjem pogleda na abecedo in sestavi črke v besedo. Pri tablicah

z "da" ali "ne" pacient samo pokaže na besedo na komunikacijski tablici, ki vsebuje

ponavljajoče se potrebe (Geisler, 2008).


30

Slika 5: Komunikacijski pripomoček

Vir: Knjiga s slikovnimi simboli (n.d)

Na sliki 2 je prikazan govorni pripomoček, komunikacijska knjiga s slikovnimi simboli.

Nadomestna komunikacija podpira ali nadomesti govorno-jezikovno komunikacijo, kadar

je ta motena. Slikovni simboli so lahko posamezni ali urejeni v komunikacijskih knjigah

oz. komunikacijskem pripomočku (Ogrin, 2013, str. 15).

5.3.4 Sporazumevanje z uporabo elektronskih pripomočkov

Podporno in nadomestno komunikacijo učinkovito podpirajo višji tehnično komunikacijski

pripomočki - komunikatorji. Kako, kdaj, koliko in kateri multimodalen sistem nadomestne

komunikacije in kateri komunikacijski pripomoček uporabimo, je odvisno od individualnih

govorno-jezikovnih sposobnosti, kognitivnih potreb ter gibalnih in drugih sposobnosti, ki

vplivajo na celotno funkcioniranje uporabnika (Bajc, 2014, str. 21).

Pacienti, ki tudi po daljšem času in redni logopedski obravnavi ne zmorejo funkcionalnega

govornega sporazumevanja, potrebujejo stalni elektronski pripomoček (Ogrin, 2013, str.

15).


31

Lahova in Črničeva (2014) opisujeta prvo mobilno aplikacijo za podporo in nadomestno

komunikacijo s predloženimi besedami in sporazumevalnimi vzorci v slovenskem jeziku -

MojKomunikator. Omogoča možnost sporazumevanja osebam, ki zaradi različnih vzrokov

ne morejo govoriti. Aplikacija deluje na petih različnih operacijskih sistemih (Apple,

Android, Blackberry, Windows in spletni portal).

V angleško govorečem svetu ter tudi drugje (Nemčija, Nizozemska), je že vrsto let

dostopnih nešteto računalniških individualnih programov za vadbo in krepitev možganskih

okvar – afazij ter »klepetalnice«, ki so namenjene ljudem z afazijo in njihovim družinskim

članom. V Združenih državah Amerike so na voljo interaktivne spletne strani s

terapevtskimi programi, ki so pripravljeni tako, da krepijo splošne govorno-jezikovne

sposobnosti. V uporabi so tudi spletne kamere skype ali podobni programi in internet, kot

terapevtski pristopi za ljudi z afazijo (Žemva, 2009).

Zelo obetavna tehnološka možnost v rehabilitaciji afazije je navidezni ali virtualni terapevt,

ki vodi in usmerja terapijo.

Ogrinova (2013) poudarja, da izbiranje, prilagajanje in uvajanje nadomestne in podporne

komunikacije zahteva dodatno znanje, fleksibilnost in ustvarjalnost ter timsko sodelovanje

vseh članov tima, tudi medicinske sestre.


32

Slika 6: Elektronska tablica

Vir: Govorni pripomoček - elektronska tablica (n.d)

Na sliki 3 je prikazan govorni pripomoček – elektronska tablica. Pacienti, ki tudi po

daljšem času rehabilitacije in redni logopedski obravnavi ne zmorejo funkcionalnega

govornega sporazumevanja, potrebujejo stalni elektronski pripomoček za nadomestno

komunikacijo (Ogrin, 2013).


33

5. 4 Pomoč medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo

Raziskave po svetu in v Sloveniji kažejo, da je za paciente dobro komuniciranje z

zdravstvenim osebjem vsaj toliko pomembno kot dobra strokovna obravnava in da se

nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo veže prav na ta del obravnave.

Za zdravljenje mnogih problemov in bolečin sodobnega človeka, je spodbudno

komunikacijsko okolje velikega, celo odločilnega pomena (Pajnkihar, 1999).

Za medicinsko sestro je bistvenega pomena, da se zaveda pomena spodbude, empatije,

pohvale in spoštljivega enakovrednega odnosa v komunikaciji s pacientom z afazijo. Imeti

mora dovolj znanja in izkušenj, da razume in sliši na pol povedano besedo, kretnjo,

pogled, za silo prepoznavno besedo na papirju kot dovolj jasno sporočilo pacienta (Savinc

in Zaletel, 2011, str. 151).

Ko medicinska sestra nudi pomoč, med drugim komunicira, da bi pomirila pacienta in

njegovo družino. Da bi to zmogli, morajo zdravstveni delavci sprejemati druge kot

posameznike z lastnimi potrebami in občutki (Sancin, 2006).

Po nasvetih Zupanc-Isoski (2006), Žemva (2007) ter Caswell (2012) se moramo v

procesu komunikacije s pacientom z afazijo zavedati:

• da je komunikacija dvosmeren proces, v katerem lahko sogovornik pomaga do

izboljšanja komunikacije;

• da inteligenca pri pacientu z afazijo ni prizadeta. Pacient vsega ne razume ali pa

razume zelo malo. To so le znaki težav pri izražanju jezikovnih sposobnosti;

• nikoli ne hitimo. Pacient lažje komunicira, ko mu je udobno, je spočit, miren;

• pri nagovarjanju pacienta poskrbimo za mirno okolje, brez hrupa. Pacient namreč

mora prepoznati naše govorno sporočilo;

• s pacientom ne ravnamo in ne komuniciramo kot z majhnim otrokom (»baby talk«);

• ne izgovarjamo v naprej tistega, kar domnevamo, da bi pacient želel ali moral

izgovoriti. To samo povečuje njegovo zamero, jezo, užaljenost in poglablja njegovo

prizadetost;

• ne obnašamo se preveč pokroviteljsko in ne izražamo pretirane skrbi;

• nikoli se ne pogovarjamo o pacientu, kot da ga ni zraven, četudi je;


34

• govorimo malo počasneje kot običajno. Sporazumevanje naj bo preprosto, z

uporabo jasnih, preprostih, kratkih stavkov, brez odvečnih besed. Uporabljamo

znane fraze, besede, ki jih pacient pozna. Med stavki naj bodo kratki premori;

• govorimo glasneje, vendar ne kričimo (kričanje ni pripomoček za boljše

razumevanje);

• pacientovo pozornost usmerimo v nas. Poskrbimo, da opazuje izraz na našem

obrazu in spremlja mimiko obraza;

• ne govorimo takrat ko govori kdo drug. Oziroma ne govorimo istočasno z nekom

drugim, ko pacient že sprejema njegovo sporočilo. Izogibati se je potrebno

nenadnim spremembam tem (pacient jim bo težko sledil);

• pacientu moramo zagotoviti dovolj časa za predelavo sporočila. Ne smemo prehitro

sklepati, da nas ni razumel;

• naklonjeno sprejemamo pacientove poskuse govora, da spregovori, vendar ga v to

ne silimo;

• z možnostjo izbire odgovora z »da« ali »ne« in prikimavanjem ali odkimavanjem

pacientu olajšamo odgovor;

• če pacient vprašanja ne razume, ga ponovimo na malo drugačen način. Poudarimo

le ključne besede;

• izražamo eno misel v enem stavku;

• uporabljamo humor za lajšanje situacije;

• nikoli ne smemo obupati, tudi če menimo, da smo izbrali vse možnosti, da bi bili

razumljivi. Vedno poskusimo znova;

• pacientu povemo, da smo tudi mi v zadregi pri sporazumevanju z njim. Pokažemo

mu, da se nam nikamor ne mudi in da imamo dovolj časa za sporazumevanje z

njim;

• izogibamo se zahtevi, da mora biti vsaka beseda popolnoma pravilno izgovorjena,

ga ne ocenjujemo in ne popravljamo napak, ki jih dela pri sporazumevanju.

Pacienta spodbujamo, da uporablja svoj govor, kakršen je;

• kadar pacient ponavlja le eno besedo ali nerazumljivo govori, mu rečemo, naj

utihne in naredi premor, saj sam težko kontrolira tak govor. Ustavljanje govora mu

lahko pomaga, da poišče ali uporabi primernejšo besedo;


35

• vedeti moramo, da so pacientove trenutne sposobnosti komuniciranja veliko nižje

od resničnih. Pacient se zaradi spremenjene sposobnosti sporazumevanja ter

zadrege in frustracij, izogiba sporazumevanju in govorjenju;

• uporabljajmo tudi izraz obraza, kretnje, ki govorijo, opisujejo in nosijo sporočilo;

• izberimo druge načine komunikacije; pisanje, uporabo slik, tablic, elektronske

komunikacijske pripomočke;

• pacienta nikoli ne izločimo iz katerekoli dejavnosti samo zaradi tega, ker ne govori;

• ne izogibamo se pogovorom o pacientovih težavah pri govorjenju. Pacienta skrbi,

ker je njegovo govorjenje zelo moteno, nerazumljivo in neprimerno.


36

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja.

- Kateri obliki komunikacije namenijo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti

z afazijo največ pozornosti?

- Katere pripomočke uporabljajo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z

afazijo?

- Ali medicinske sestre čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja

komunikacije s pacienti z afazijo?

6.2 Metodologija

6.2.1 Raziskovalne metode

Pri izdelavi teoretičnega dela diplomskega dela smo uporabili slovensko in tujo strokovno

literaturo: knjige, zbornike, polno dostopne članke v revijah in internetne vire. Pridobljeno

strokovno in znanstveno literaturo smo preučili, uredili, podatke analizirali in smiselno

združili z metodo sinteze. Uporabljali smo vire, ki so dostopni v knjižnicah, preko

svetovnega spleta in v uradnih spletnih podatkovnih bazah (COBBIS, PubMed, Pro Quest).

Vire smo iskali po ključnih besedah: afazija, komunikacija, medicinska sestra. Zajeti so

viri od leta 1994, večina virov ni starejših od 10 let.

V empiričnem delu diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela in

kvantitativno raziskovalno metodologijo.

Kot instrument raziskovanja smo uporabili delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je

vseboval 14 vprašanj. Pridobljene odgovore smo grupirali, prešteli, analizirali in izračunali

deleže. Pridobljene rezultate raziskave smo verodostojno obdelali, analizirali in grafično

prikazali s pomočjo računalniških programov Microsoft office in SPSS, ter na osnovi

analize rezultatov odgovorili na zastavljena raziskovalna vprašanja.


37

6.2.2 Raziskovalno okolje

Anketiranje je potekalo v eni izmed slovenskih bolnišnic, na internem oddelku. Pred

izvedbo raziskave smo si za opravljanje raziskave v njihovem zavodu pridobili pisno

dovoljenje vodstva izbrane bolnišnice.

6.2.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo smo želeli zajeti 40 medicinskih sester, katere sodelujejo pri zdravstveni negi

pacientov z afazijo. Vrnjenih anket smo dobili 32. Raziskovalni vzorec je bil realiziran 80

% . Raziskava je potekala v mesecu aprilu 2016.

6.3 Etični vidik

Pri raziskovalnem delu smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike v zdravstveni negi

in oskrbi Slovenije ter Helsinške deklaracije.

Anketiranci so v raziskavi sodelovali prostovoljno, seznanjeni so bili z možnostjo

odklonitve sodelovanja in zagotovljena jim je bila anonimnost.

Podatki, s katerimi razpolagamo, so verodostojni in uporabljeni izključno v namen

priprave diplomskega dela.


38

7 REZULTATI

Graf 1: Spol anketiranih oseb

V raziskavi je sodelovalo 32 anketiranih, od tega so bile vse ženske.

Graf 2: Starost anketiranih oseb

V anketi je sodelovalo 6 (19 %) anketirank starih med 20 do 30 let, 15 (47 %) anketirank

starih med 30 do 40 let, 4 (12 %) anketiranke stare med 40 do 50 leti ter 7 (22 %)

anketirank starih med 50 do 60 let.

100%

Ženske

Moški

19%

47%

12%

22%20- 30 let

31- 40 let

41- 50 let

51- 60 let


39

Graf 3: Izobrazba anketiranih oseb

Srednješolsko izobrazbo ima 5 (15 %) anketirank, visokošolsko izobrazbo 26 (82 %)

anketirank, pod drugo pa je bil naveden magistrski študij (zgolj ena oseba – 3 %).

Graf 4: Pogostost srečanja s pacientom z afazijo

Dnevno se s pacienti z govorno motnjo-afazijo srečajo 4 (13 %) anketiranke, nekajkrat

mesečno pa 28 (87 %) anketirank.

15%

82%

3%

srednješolskaizobrazba

visokošolskaizobrazba

drugo

13%

87%

dnevno

nekajkrat mesečno


40

Graf 5: Vpliv komunikacije na proces zdravljenja pacienta z afazijo

Polovica anketirank, 16 (50 %), meni, da ima komunikacija na proces zdravljenja pacienta

z afazijo zelo velik vpliv, 11 (34 %) anketirank meni, da ima velik vpliv, 4 (13 %)

anketiranke menijo, da je vpliv majhen, 1 (3 %) anketiranka pa meni, da nima vpliva.

Graf 6: Najpogosteje uporabljena oblika komunikacije pri pacientih z afazijo

Verbalno obliko komunikacije pri pacientih z afazijo uporablja najpogosteje zgo1j 1 (3 %)

anketiranka, neverbalno obliko komunikacije uporabljajo najpogosteje 3 (9 %)

anketiranke, verbalno in neverbalno hkrati pa uporablja najpogosteje 28 (88 %) anketirank.

50%

34%

13%

3%

zelo velik

velik

majhen

nima vpliva

3%

9%

88%

verbalno

neverbalno

verbalno inneverbalno


41

Tabela 1: Oblike neverbalne komunikacije uporabljene pri pacientih z afazijo

VEDNO OBČASNO NIKOLI

f % f % f %

Izraz obraza 30 94 2 6 0 0

Očesni stik 28

88

3 9 1 3

Telesna drža, kretnje, gibi

24 75 8 25 0 0

Medsebojna razdalja

16

50 14 44 2 6

Zunanji videz 12 37 13 41 7 22

Barve 11 34 14 44 7 22

Molk 8 25 11 34 13 41

Dotik 21 66 11 34 0 0

Nasmeh 25 78 6 19 1 3

Vzkliki, vzdihi 7 22 14 44 11 34

Pisanje 11 35 18 56 3 9

Risanje 9 28 19 59 4 13

Drugo 0 0 0 0 0 0

*f = frekvenca

Najpogosteje uporabljena neverbalna oblika komunikacije anketiranih medicinskih sester

pri pacientih z afazijo so izraz obraza, očesni stik, nasmeh, telesna drža, kretnje in gibi ter

dotik. Občasno uporabljena oblika neverbalne komunikacije so risanje, pisanje, vzkliki in

vzdihi, barve ter medsebojna razdalja. Med nikoli uporabljenimi pa izstopa molk.


42

Graf 7: Uporaba pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo

Relativnostni delež uporabe pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z

afazijo zajemajo pri 32 (65 %) anketirankah slike, tablice uporablja 8 (16 %) anketirank,

elektronske tablice uporabljajo 3 (6 %) anketiranke, ter drugo (abeceda, papir ter pisalo) 6

(13 %) anketirank.

Graf 8: Namen izražanja neverbalne komunikacije

Z neverbalno komunikacijo želi 27 (29 %) anketirank izraziti razumevanje, 26 (27 %)

anketirank želi izraziti pomiritev, 24 (25 %) anketirank pomoč, 17 (18 %) anketirank

spoštovanje in 1 (1 %) anketiranka želi z neverbalno komunikacijo izraziti drugo

(navodila).

65%6%

16%

13% slike

elektronske tablice

tablice

drugo

25%

18%

27%

29%

1%

pomoč

spoštovanje

pomiritev

razumevanje

drugo


43

Graf 9: Načini pridobivanja informacij o pacientu z afazijo

Najpogostejši način pridobivanja informacij medicinske sestre o pacientu z afazijo je pri 27

(31 %) anketirankah pogovor s svojci, pri 23 (27 %) anketirankah iz zdravstvene

dokumentacije, pri 19 (22 %) anketirankah je način pridobivanja informacij o pacientu z

afazijo s pogovorom s sodelavci v timu in pri 17 (20 %) anketirankah v neposrednemu

stiku s pacientom.

Graf 10: Pogostost težav pri komunikaciji s pacientom z afazijo

Pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom z afazijo ima občasne težave 25 (78 %)

anketirank, 7 (22 %) anketirank nima težav pri vzpostavitvi komunikacije, nihče pa

komunikacije s pacientom z afazijo ne vzpostavi težko.

27%

22%31%

20%iz zdravstvenedokumentacije

s pogovorom ssodelavci v timu

s pogovorom s svojci

v neposrednem stikus pacientom

22%

78%

težko vzpostavimkomunikacijo spacientom

imam občasne težavepri vzpostavitvikomunikacije spacientom

nimam težav privzpostavitvikomunikacije spacientom


44

Graf 11: Pridobitev znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo v času izobraževanja

V času izobraževanja so 4 (13 %) anketiranke pridobile dovolj znanja o komunikaciji s

pacientom z afazijo, kar 28 (87 %) anketirank pa pravi, da v času izobraževanja ni

pridobilo dovolj znanja o komunikaciji s temi pacienti.

Graf 12: Potreba po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije

Po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo, želi in čuti

potrebo 22 (69 %) anketirank, kar 10 (31 %) anketirank pa ne ve, oz. niso prepričane ali

želijo in potrebujejo dodatna znanja s področja komunikacije s pacientom z afazijo.

Nobena anketiranka ni odgovorila, da ne želi oz. ne čuti potrebe po dodatnem

izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo.

13%

87%

da

ne

69%

31% da

ne

ne vem, nisemprepričan/a


45

Graf 13: Želja o načinu pridobivanja znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo

Večina, 29 (54 %) anketirank, bi v prihodnosti želela pridobiti znanje o komunikaciji s

pacientom z afazijo na strokovnih predavanjih, 13 (24 %) anketirank bi želelo pridobiti

znanje od logopeda, 7 (13 %) anketirank iz strokovne literature, 4 (7 %) anketiranke od

sodelavcev, 1 (2 %) anketirana oseba pa bi želela pridobiti znanje drugje (delavnice).

54%24%

7%

13%

2% na strokovnihpredavanjih

od logopeda

od sodelavcev

iz strokovneliterature

drugo


46

8 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

V diplomskem delu smo predstavili govorno motnjo afazijo in načine komunikacije

medicinske sestre s pacientom z afazijo. Ugotavljali smo, kateri obliki komunikacije

posvetijo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo največ pozornosti in ali

čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo.

V raziskavo je bilo vključenih 32 medicinskih sester, vse anketirane osebe so bile ženskega

spola, od tega je bilo 19 % anketirank starih med 20 do 30 let, 47 % anketirank je bilo

starih med 31 do 40 let, 12 % med 41 do 50 let in 22 % anketirank je bilo starih med 51

do 60 let.

87 % anketiranih medicinskih sester se srečuje s pacienti z afazijo nekajkrat mesečno,

dnevno pa se z njimi srečuje 13 % anketirank, 50 % anketirank meni, da ima

komunikacija na proces zdravljenja pacienta z afazijo zelo velik vpliv, 34 % anketirank

pa meni, da ima velik vpliv.

S pomočjo raziskave smo dobili odgovore na tri raziskovalna vprašanja.

Pri raziskovalnem vprašanju, kateri obliki komunikacije namenijo medicinske sestre pri

komunikaciji s pacientom z afazijo največ pozornosti, večina (88 %) anketirank uporablja

verbalno in neverbalno komunikacijo hkrati. 9 % anketirank uporablja zgolj neverbalno, in

3 % anketirank uporablja samo verbalno komunikacijo. Pri neverbalni komunikaciji s

pacientom z afazijo anketirane medicinske sestre vedno uporabljajo: izraz obraza (94 %),

očesni stik (88 %), nasmeh (78 %), držo telesa, kretnje in gibe (75 %) ter dotik (66 %).

Občasno uporabljena oblika neverbalne komunikacije so risanje (59 %), pisanje (56 %), ter

vzkliki in vzdihi, barve in medsebojna razdalja, vsi po 44 %.

Uletova (2009) pravi, da bi bil govor brez nenehne podpore neverbalnega komuniciranja

osiromašen, hkrati pa je neverbalna komunikacija pomoč in okrepitev verbalnemu govoru.

Zlasti čustva in občutke laže in bolj neposredno izražamo v neverbalni obliki, kot tudi

informacije o nas bolje prenašajo neverbalni znaki komunikacije, kot to, kar govorimo.


47

Iz rezultatov ankete je razvidno, da večina anketiranih medicinskih sester komunicira s

pacienti z afazijo z uporabo verbalne in neverbalne komunikacije hkrati. Učinkovita

komunikacija pomeni usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije, lahko pa

komuniciramo samo s prisotnotjo, brez da govorimo. Skupaj delujejo kot usklajeni del

celote (Ule, 2009). Žal ne moremo mimo ugotovitve, da med nikoli uporabljenimi načini

neverbalne komunikacije izstopa molk, ki ga nikoli kot način neverbalne komunikacije ni

uporabilo 41 % anketirank. Sprašujemo se, če je pomen molka (razumevanje,

sprejemanje, spoštovanje in sočutnost) sploh poznan. Pomembno je, da zna medicinska

sestra pacienta z afazijo dobro poslušati, mu nameniti dovolj časa in ga tudi slišati. Molk

oziroma tišina je tista, ki daje dogodkom veličastnost in napredek. Tišina lahko pacienta

vzpodbudi, da sploh spregovori o težavah, željah in potrebah, pri katerih mu lahko

pomagamo. Z molkom pacientu omogočimo pot k samoozdravitvi.

Pajnkihar in Lahe (2006) opozarjata, da je pri pogovoru s pacientom zelo pomembno

spoštovanje sogovornika. Dobro vzpostavljeni humani medsebojni odnosi omogočajo

priznavanje vrednot posameznika in pacientu dopuščajo pravico, da sprejema lastne

odločitve. Ne smemo prizadeti njegovega samospoštovanja, saj s tem prizadanemo njegov

individum, želje, pričakovanja in cilje.

Raziskava (Souza in Arcuri, 2014), ki je potekala na nevrološkem oddelku v bolnišnici v

Čikagu, o uporabi neverbalne komunikacije medicinske sestre s pacientom z afazijo, je bila

izvedena s pomočjo dveh metod, anketnega vprašalnika in opazovanja medicinskih sester

pri delu. Rezultati raziskave so pokazali, da prihaja do nasprotij pri rezultatih pridobljenih

z anketnim vprašalnikom in strategijo opazovanja, in sicer v pogostosti in kvaliteti

neverbalne komunikacije s pacientom z afazijo. Najpogosteje omenjeni načini neverbalne

komunikacije v anketi so bili: kretnje (100 %), pisana beseda (29,6 %) ter dotik samo pri

18,5 %. Pri opazovanju medicinskih sester pri delu pa: kretnje (40,7 %), dotik pa je bil

prisoten v vseh situacijah (100 %), kar dokazuje, da je dotik bistvenega pomena v procesu

zdravstvene nege s pacientom z afazijo. Avtorja ugotavljata, da je avtomatizem, rutinska

obravnava, nepoznavanje oz. nezavedanje neverbalne komunikacije medicinske sestre s

pacienti z afazijo očitna in se kaže pri številnih apatičnostih pri pacientih.


48

Dobre komunikacijske spretnosti medicinske sestre s pacientom z afazijo niso samo

dodatek k teoretičnemu znanju zdravstvene nege, temveč spretnost, ki jo naredijo bolj

učinkovito.

V drugem raziskovalnem vprašanju smo medicinske sestre spraševali, katere pripomočke

uporabljajo pri komunikaciji s pacientom z afazijo. Relativnostni delež uporabe

pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo zajema pri 65 %

anketirankah slike, tablice uporablja 16 % anketirank, elektronske tablice 6 % anketirank,

kot drugo je 13 % anketirank navedlo abecedo, papir ter pisalo.

Rezultati ankete podkrepijo predvideno dejstvo, da se v procesu neverbalne komunikacije s

pacientom z afazijo še vedno najpogosteje uporabljajo klasični načini sporazumevanja, in

sicer s pomočjo slik, tablic, ter papirja in pisala. S tem se poraja vprašanje uporabe

novejših pristopov oz. metod (elektronske tablice) v procesu komunikacije. Če le te niso

uporabljene, so velikokrat zgodi, da je komunikacija neučinkovita, kar postopno vodi v

slabe dolgoročne rezultate (Thompson in Mckeever, 2014).

Prevladujoča namera je v procesu neverbalne komunikacije razumevanje, sledi pomiritev,

pomoč ter spoštovanje. Lažje uresničevanje namere pa medicinski sestri omogočajo

pridobljene informacije o pacientu z afazijo. Le te skoraj ena tretjina anketirank pridobi s

pogovorom s svojci, sledijo zdravstvena dokumentacija, pogovor s sodelavci v timu in v

neposrednem stiku s pacientom. Ugotavljamo tudi, da ima pri vzpostavitvi komunikacije s

pacientom z afazijo občasne težave 78 % anketirank.

Pri tretjem raziskovalnem vprašanju smo od medicinskih sester želeli izvedeti, ali čutijo

potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo.

Rezultati ankete pokažejo, da 69 % anketirank želi in čuti potrebo po dodatnem

izobraževanju, kar 31 % anketirank pa ne ve, oz. o tem niso prepričane. Iz ankete je tudi

razvidno, da 87 % anketirank meni, da v času izobraževanja niso pridobile dovolj znanja o

komunikaciji s pacientom z afazijo. Anketiranke menijo (v 54 %), da so strokovna

predavanja najprimernejši način pridobivanja znanja, sledi znanje pridobljeno od logopeda,

iz strokovne literature ter od sodelavcev.

Za dobro komunikacijo medicinske sestre in pacienta z afazijo je potrebno uskladiti

izobraževanje in klinično prakso komuniciranja, saj le to omogoča kreativnost


49

zdravstvenega osebja pri oblikovanju izvirnih rešitev za edinstvene komunikacijske

potrebe. Vse to predstavlja nadgradnjo znanja medicinskih sester in dodano vrednost za

kakovostno celostno obravnavo pacienta (Salmon in Young, 2011).

9 SKLEP

Afazija je pridobljena motnja govora, ki nastane zaradi bolezni ali poškodbe možganov. Pri

pacientu z afazijo je osnovna naloga medicinske sestre vzpostavitev najučinkovitejše

komunikacije v procesu zdravstvene nege in kasnejšega vključevanja v socialno okolje. Za

izvajanje učinkovite zdravstvene nege in celostne obravnave je ključnega pomena

individualni pristop, pridobivanje osnovnih informacij o pacientu ter strokovno

poglobljeno znanje o komunikaciji s pacientom z afazijo.

V raziskavi več kot dve tretjini anketirank meni, da ima komunikacija s pacientom z

afazijo na proces zdravljenja zelo velik oz. velik vpliv. Za učinkovito komuniciranje je

potrebna uporaba tako verbalne kot neverbalne komunikacije. Poznavanje slednje pa

zahteva dodatno strokovno znanje. To potrebo (po dodatnem izobraževanju) izrazi prav

tako dve tretjini anketirank.

Izsledki raziskave glede najpogosteje uporabljenih pripomočkov v procesu neverbalne

komunikacije medicinske sestre s pacientom z afazijo so slike, tablice ter papir in pisalo.

Dejstvo, da se nahajamo v hitrem razvoju elektronskega komuniciranja, ter da se najmanj

uporabljajo novejše oblike pripomočkov (elektronske tablice), pa nas spodbudi k tehtnemu

razmisleku o bodočnosti in možnostih komunikacije medicinske sestre s pacientom z

afazijo.

V samem procesu komunikacije s pacientom z afazijo, le ta prvotno od medicinskih sester

zahteva poznavanje bolezni, sledi pripravljenost na proces sporazumevanja s poznavanjem

oblik komunikacije, in vključuje tako svojce, prijatelje kot celotno širšo socialno okolje.


50

LITERATURA

Andrews, T. Kako zdravimo z barvami. Ljubljana: Ara, 2009.

Arbib, MA. How the brain got language: the mirror system hypothesis. New York: Oxford

University Press, 2012: 90-100.

Babšek, B. Osnove psihologije: Skrivnostni svet v nas. Celje: Mohorjeva družba, 2009.

Bajc, A. Podporna in nadomestna komunikacija v CIRUS Vipava. Komunikacija 2014;

3(6): 21-27.

Caswell, J. Expanding Comfort Zones. Strokeconnection 2012: 8-11. Dosegljivo na:

http://scmag-digi.strokeassociation.org/strokeconnection/2012fall?pg=4#pg4 (14.10.2015).

Cvetko, E. Anatomija živčevja. V: Štiblar-Martinčič, D. (ur.). Anatomija, histologija in

fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2012: 77-83.

Dahmane-Gošnak, R. Ilustrirana anatomija. 2. izd. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije,

2005.

Geisler, L. Artz und Begegnung im Geschpraech. Frankfurt: Verlag AG, 2008.

Govorna področja v možganih. (n.d.). Dosegljivo na:

https://www.google.si/search?q=mo%C5%BEgani+in+govor&source=lnms&tbm=isch&sa

=X&ved=0ahUKEwjj_NKU_cfOAhWGXBQKHZSICrkQ_AUICCgB&biw=1600&bih=7

67#tbm=isch&q=brocovo+wernickovo&imgrc=CBGXT2I430UjIM%3A (12.06.2016).


51

Govorni pripomoček- elektronska tablica. (n.d.). Dosegljivo na:



67#tbm=isch&q=komunikator+afazija&imgrc=LsyPNeoWIqtoRM%3A (10.08.2016).

Grad, A. Govor v omrežju možganov. e Sinapsa 2014; 4(7). Dosegljivo na:

http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-

7/110/Govor%20v%20omre%C5%BEju%20mo%C5%BEganov (06.01.2015).

Ihan, A. Terapevtski dotik. V: Hafner, M, Ihan, A. (ur.). Prebujanje. Ljubljana: Alpha

center, 2014: 615-617.

Jankovec, C. Učinkovita komunikacija kot dejavnik za zmanjšanje stresa pri medicinskih

sestrah. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006.

Kadič, E. Govorica telesa in osebna karizma. Ljubljana: Zavod za napredne študije Delta,

2013.

Kahle, W, Frotscher, M. Nervous system and sensory organs. Stuttgart, New York:

Thieme, 2003.

Knjiga s slikovnimi simboli. (n.d.). Dosegljivo na:



67#tbm=isch&q=aphasia+pictures+for+communication&imgrc=pXiqV9TmVquMYM%3

A (05.08.2016).

Kolb, B, Whishaw, JQ. An introdjuction to Brain and Behavior. New York: Worth

Publishers, 2011.


52

Kores-Plesničar, B. Psihiatrične motnje pri bolnikih z možgansko-žilnimi boleznimi. V:

Žvan, B, Bobnar-Najžer, E. (ur.). Spoznajmo in preprečimo možgansko kap. Ljubljana:

Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 2006: 247-252.

Lah, V, Črnič, T. Mobilna aplikacija MojKomunikator. Komunikacija 2014; 3(6): 17-20.

Lunder, U. Bolezni in sindromi v starosti 1. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije,

2007.

Magdič, J, Hojs-Fabjan, T. Afazija in pridružene motnje. V: Skamlič, N. (ur.). Naših 50.

let. Zbornik referatov strokovnega srečanja. Maribor: Center za sluh in govor, 2012: 114-

117.

Mohorko, N, Bresjanac, M, Repovš, G. Prvi koraki v nevroznanost, znanost o možganih.

Ljubljana: Sinapsa, slovensko društvo za nevroznanost, Izobraževalni in raziskovalni

inštitut Ozara, 2007.

Musek, J. Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2005.

Ogrin, M, Nadomestna in dopolnilna komunikacija pri doraslih osebah s pridobljenimi

motnjami sporazumevanja. Komunikacija 2013; 2(4): 12-18.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999: 150-200.

Pajnkihar, M, Lahe, M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti v

medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Filej, B,

Kaučič, BM, Lahe, M, Pajnkihar, M. (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta

temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor: Založba Pivec, 2006: 31-34.

Paladin, M. Neverbalna komunikacija: dopolniti besede in biti prepričljiv. Nova Gorica:

Educa, 2011.


53

Paradis, M. A neurolinguistic theory of bilingualism – studies in bilingualism. Amsterdam/

Philadelphia: John Benjamins publishing company, 2004.

Pease, A, Pease, B. Velika šola govorice telesa. Ljubljana: Mladinska kniga, 2011. Pejković, B. Anatomija človekovega telesa. Maribor: Medicinska fakulteta, 2007. Prebil, A, Mohar, P, Drobne, J. Komunikacija v zdravstvu. Celje: Celjska Mohorjeva

družba, 2009: 60-80.

Prosnik, B, Sikošek, A. Komunikacijske motnje pri možgansko žilnih boleznih. V:

Tetičkovič, E, Žvan, B. (ur.). Sodobni pogledi na možgansko žilne bolezni. Maribor:

Obzorja, 2003: 229-241.

Radonjič-Miholič, V. Trenutek, ki spremeni življenje. Ljubljana: Združenje bolnikov s

cerebrovaskularno boleznijo Slovenije, 2009.

Radonjič-Miholič, V. Pomen duševnosti za kakovost življenja po možganski kapi. V:

Kelnerič, J. (ur.). Po možganski kapi. Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno

boleznijo Slovenije, 2007: 24-103.

Rakovec-Felser, Z. Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Maribor: Založba

Pivec, 2009: 210-360.

Rotar-Pavlič, D. Klinični problemi akutne možganske kapi v ambulanti zdravnika

družinske/splošne medicine. V: Žvan, B, Zaletel, M. (ur.). Akutna možganska kap V.

Ljubljana: Društvo za preprečevanje možganskih in žilnih bolezni, 2010: 33-37.

Rungapadiachy, DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003: 67-

360.

Salmon, P, Young, B. Creativity in clinical communication: from communication skills to

skilled commmunication. Medical education 2011; 45(3): 217-226.


54

Sancin, D. Obvladovanje veščin komuniciranja vpliva na boljšo oceno pacientovih potreb.

V: Filej, B. (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in

babiške nege. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006:

73-77. Savinc, M, Zaletel, M. Zdravstvena nega bolnika z možgansko kapjo in posledično

Brocovo afazijo. V: Bobnar, A, Žvan, B. (ur.). Timska obravnava bolnikov z možgansko

kapjo II. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2011: 133-151.

Selič, P. Novi odročnik: nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo. Ljubljana: Inštitut

za psihofiziološke študije Pares, 2007.

Siegel, DJ, Payne-Bryson, T. Celostni razvoj otroških možganov: 12 revolucionarnih

metod, s katerimi spodbujamo razvoj otroških možganov. Domžale: Družinski in

terapevtski center Pogled, 2013.

Souza, RCS, Arcuri, EAM. Communication strategies of the nursing team in the aphasia

after cerebrovascular accident. Revista da Escola de Enfermagem da USP 2014; 48(2):

288-293.

Stables, R. Vodič za skrbnike in družino: Uspešno se spoprijeti s pridobljeno možgansko

poškodbo. Ljubljana: Društvo Vita za pomoč po nezgodni poškodbi glave, 2007.

Stričevič, J, Ivanc, Z. Besedne in nebesedne spretnosti pri sporazumevanju. V: Filej, M,

Kaučič, BM, Lahe, M, Pajnkihar, M. (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta

temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov, 2006: 67-72.

Strojnik, T. Izbrana poglavja iz nevrokirurgije. Univerza v Mariboru: Medicinska fakulteta,

2010.

Štiblar-Martinčič, D, Cvetko, E, Cor, A, Marš, T, Finderle, Ž. Anatomija, histologija in

fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2012: 76-80.


55

Švigelj, M, Vujičić, S. Rehabilitacija bolnika po možganski kapi z vidika medicinske

sestre. V: Bobnar, A, Žvan, B. (ur.). Timska obravnava bolnikov z možgansko kapjo II.

Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2011: 125-130.

Švigelj, V, Žvan, B. Akutna možganska kap II. Ljubljana: Boehringe Ingelheim Pharma,

2007.

Thompson, J, McKeever, M. Improving support for patients with aphasia. Nursing Times

2014; 110(25): 18-20.

Tschudin, V. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy, 2004.

Ule, M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede, 2009.

Ule, M. Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005.

Ule, M. Spregledana razmerja: O družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej,

2003.

Vec, T. Komunikacija – umevanje sporazuma. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,

mladostnike in starše, 2005.

Vrankar, K. Komunikacija z intubiranim pacientom na ventilatorju. V: Matkovič, M,

Petrijevčanin, B. (ur.). Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom.

Maribor: Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije, 2011.

Vuković, M. Afaziologija. Beograd: SD Public, 2002. Wills, P. Colour reflexology forhealth & healing. London: Vega, 2002. Zagožen, M, Jerič, N. Nadomestna komunikacija s taktilnimi simboli. Komunikacija 2014;

3(6): 10-13.


56

Zgonc, V. Kaj povzroča znotraj možgansko krvavitev pri mladih. V: Žvan, B. (ur.).

Akutna možganska kap VI. Ljubljana: Društvo za preprečevanje možganskih in žilnih

bolezni, 2011: 189-197.

Zupanc-Isoski, V. Diagnostika govora in jezika pri akutni možganski kapi. V: Bobnar, A,

Žvan, A. (ur.). Timska obravnava bolnikov z možgansko kapjo. Ljubljana: Zdravstvena

fakulteta, 2010: 98-107.

Zupanc-Isoski, V. Govorno – jezikovne motnje po možganski kapi. V: Žvan, B, Bobnar-

Najžer, E. (ur.). Spoznajmo in preprečimo možgansko kap. Ljubljana: Društvo za zdravje

srca in ožilja Slovenije, 2006: 190-212.

Žemva, N. Možganska kap, govor in sporazumevanje po odpustu iz bolnišnice. V: Bobnar,

A, Žvan, B. (ur.). Timska obravnava bolnikov z možgansko kapjo II: Ljubljana:

Zdravstvena fakulteta, 2011: 51-61.

Žemva, N. Iskanje izgubljenega govora. Quest for lost speech. Rehabilitacija 2009; 8(1):

67-70.

Žemva, N. Afazija, kaj je to? Sinapsa 2008. Dosegljivo na:

http://www.sinapsa.org/radovedni/prispevki/Afazija (3.9.2014).

Žemva, N. Možganska kap, govor in sporazumevanje. V: Kelnerič, J. (ur.). Po možganski

kapi. Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije, 2007: 91-

102.

Žemva, N. Rad bi povedal. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, 1994.


1

PRILOGE

Anketni vprašalnik

Spoštovani,

Sem Mateja Rednak, študentka Univerze v Mariboru Fakultete za zdravstvene vede.

Pripravljam diplomsko delo z naslovom Komunikacija s pacientom z afazijo. Vaši

odgovori mi bodo v veliko pomoč pri izdelavi diplomskega dela, zato Vas prosim, da mi

odgovorite na zastavljena vprašanja.

Vprašalnik je anonimen, imate možnost odklonitve sodelovanja. Pridobljeni podatki so

namenjeni in bodo uporabljeni izključno za izdelavo diplomskega dela.

Na vprašanja odgovorite tako, da med podanimi odgovori izberete le en odgovor oziroma

da izberete več odgovorov tam, kjer je to označeno, ali dopišete, kjer je to potrebno.

Zahvaljujem se Vam za vaš čas in sodelovanje.

Mateja Rednak


2

ANKETNI VPRAŠALNIK 1. Spol:

a) ženski

b) moški

2. Starost:

_______let (vpišite vašo starost)

3. Vaš izobrazbeni status?

a) srednješolska izobrazba

b) višješolska izobrazba

c) visokošolska izobrazba

d) drugo_______________

4. Kako pogosto se srečujete s pacientom z govorno motnjo - afazijo?

a) dnevno

b) nekajkrat mesečno

5. Kakšen vpliv ima komunikacija s pacientom z afazijo na proces zdravljenja?

a) zelo velik

b) velik

c) majhen

d) nima vpliva

e) ne vem


3

6. Katero obliko komunikacije najpogosteje uporabljate pri pacientih z afazijo?

a) verbalno

b) neverbalno

c) verbalno in neverbalno

7. Katere oblike neverbalne komunikacije najpogosteje uporabljate pri pacientih z

afazijo?

VEDNO OBČASNO NIKOLI

Izraz obraza

Očesni stik

Telesna drža,

kretnje, gibi

Medsebojna

razdalja

Zunanji videz

Barve

Molk

Dotik

Nasmeh

Vzkliki, vzdihi

Pisanje

Risanje

Drugo

-------------------------


4

8. Katere pripomočke uporabljate pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo?

(Obkrožite lahko več odgovorov.)

a) slike

b) elektronski pripomočki

c) tablice

d) drugo______________________

9. Kaj želite izraziti z neverbalno komunikacijo?

(Obkrožite lahko več odgovorov.)

a) pomoč

b) spoštovanje

c) pomiritev

d) razumevanje

f) drugo ____________________

10. Na kakšen način najpogosteje pridobivate informacije o pacientu z govorno

motnjo – afazijo?

a) iz zdravstvene dokumentacije

b) iz pogovora s sodelavci v timu

c) iz pogovora s svojci

d) v neposrednem stiku s pacientom

11. Ali imate težave pri komunikaciji s pacientom z afazijo?

a) težko vzpostavim komunikacijo s pacientom

b) imam občasne težave pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom

c) nimam težav pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom


5

12. Ali ste v času izobraževanja pridobili dovolj znanja o komunikaciji s pacientom z

afazijo?

a) da

b) ne

13. Si želite in čutite potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s

pacientom z afazijo?

a) da

b) ne

c) ne vem, nisem prepričan-a

14. Na kakšen način bi po vašem mnenju pridobili največ znanja o komunikaciji s

takim pacientom?

a) na strokovnih predavanjih

b) od logopeda

c) od sodelavcev

d) iz strokovne literature

e) drugo ______________________

Hvala !

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEKot pravi Stanton (1986, v: Sancin 2006, str. 75) je celoten namen komunikacije biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Za nudenje