Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Stres in bolezen

Maja Bogataj

Januar, 2010 mentor: prof. dr. Peter Umek

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Petru Umku za pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

KAZALO

Uvod…………………………………………………………………………………. 1

1 Kvaliteta ţivljenja in zdravje………………………………………………...……... ..3

2 Stres………………………………………………...………………………............. ..5

3 Stres in bolezen……………………………………………………………...…........ ..9

3.1 Stres in njegovi obremenilni dejavniki, ki vodijo v bolezen……….........….… 9

3.2 Psihosomatske bolezni…………....…………………………………………… 10

3.3 Stresne situacije s katerimi se spopada bolnik…….……….…………....…….. 11

4 Bolnik s kronično boleznijo……………………………………………................... 16

4.1 Čustvena reakcija bolnika na kronično bolezen……………...……………….. 18

4.2 Bolnik s karcinomom……………..…………………………………….…… .. 20

5 Predoperacijski in postoperacijski stres……………..…………………..….……... 25

5.1 Ustrezna psihična priprava bolnika na operativni poseg……............................ 26

6 Raziskava……………………………………..………………..………………….. 32

6.1 Opredelitev problema……………….......…………..…………………...……. 32

6.2 Hipoteze....……………………………………………......…….……………...32

6.3 Predpostavke in omejitve…………………..………………………...……….. 33

6.4 Metode raziskave……………………………...………...…………………….. 34

6.4.1 Vrsta raziskave…………………………...………..…..……………………… 34

6.4.2 Metode raziskovanja……...………………….………...……...………………. 34

6.4.3 Metode zbiranja podatkov……...……………………………...…...…………. 34

6.5 Populacija in vzorčenje…………………...…….……………...…...…………. 35

6.5.1 Analiza razdeljenih vprašalnikov po spolu……......………………...………… 35

6.5.2 Analiza izpolnjenih vprašalnikov po starosti……...………………...………… 36

7 Rezultati in razprava…………………….…………………….…...…..………… 37

7.1 Psihološka priprava bolnika s strani zdravstvenih delavcev na operativni poseg

………………………………………………………………………………………….37

7.2 Stresni dejavniki v intenzivni negi………………...……...………………..…. 42

7.3 Psihološka samopriprava bolnika na operativni poseg……...…………..…..… 46

7.4 Potrditev glavne hipoteze………………………………...………………..….. 49

8 Zaključek in predlogi……………..……………………………………………… 50

9 Literatura…………………………………………………………………...……..52

10 Anketni vprašalnik………………………………………………......…………… 54

KAZALO SLIK

slika 1 Splošni adaptacijski sindrom……………………………………………………………..9

slika 2 Stresogeni dejavniki in njihovi učink…………………………………………………..10

POVZETEK

Današnja doba je doba stresa. Stres pomeni porušeno psihofizično ravnovesje. Znano je,

da povzroča padec imunosti in pripomore k nastanku akutnih in kroničnih bolezni.

Pomembno je, da se posameznik zaveda, kako nastali stres sprostiti in s tem preprečiti

nastanek bolezni.

Akutne ali kronične bolezni, ki zahtevajo operativni poseg, so za bolnika lahko zelo

stresne. Poleg tega, da bolnik izve diagnozo bolezni, izve tudi, da bo moral na operativni

poseg, ki ţe zaradi anestezije predstavlja tveganje in stres. Pojavi se nervoza, ki jo

povečuje pomanjkanje znanja o bolezni, operativnem posegu in okrevanju. Bolnik ima

pogosto občutek nemoči. Prilagoditi se mora v meri, ki jo določa ta vrsta operativnega

posega in bolezen, vsaj do končanega okrevanja, pogosto pa tudi po zaključku okrevanja.

Naloga v prvem delu govori o fizičnih in psihičnih znamenjih stresa, pojavu

psihosomatskih ter kroničnih boleznih, ki zahtevajo od posameznika trajno spremenjen

ţivljenjski slog. Nekatere bolezni in poškodbe zahtevajo operativni poseg, ki predstavlja

za bolnika dodaten stres, kar lahko vpliva tudi na sam potek posega in na okrevanje po

njem. Poleg fizične priprave na operativni poseg je zelo pomembna tudi psihična priprava

tako s strani zdravstvenega osebja kot samega bolnika.

Drugi del naloge predstavlja rezultate raziskave na osnovi ankete, ki je bila izvedena pred

štirimi slovenskimi bolnišnicami med bolniki, ki so prestali operativni poseg. Z anketo

pridobljeni odgovori so analizirani in predstavljajo pripravo bolnika na operativni poseg s

strani zdravstvenih delavcev in samih bolnikov ter stres, ki se pojavi pri bolnikih, ki so

leţali po posegu v intenzivni terapiji.

V zaključku sem podala nekaj predlogov za izboljšanje psihične priprave bolnika na

operativni poseg.

Ključne besede: stres, bolezen, operativni poseg, psihična priprava, bolnišnica

STRESS AND DISEASE

SUMMARY

We live in an era of stress. The term stress denotes a disruption of psychophysical

balance. It is common knowledge that stress causes or contributes to acute and chronic

diseases. It is important for an individual to realize how to release from stress and prevent

the disease. Acute and chronic diseases, requiring operation, can be very stressful for the

patient.

Besides finding out the diagnosis, the patient also finds out about the necessary operation,

which by itself, due to the anaesthesia, represents risk and stress. Nervousness appears

which grows because of the lack of knowledge about the disease, operation, lack of

information. The patient often feels all alone. Due to the disease and operation, the patient

has to conform in such a measure, as it is determined by the type of operation and disease,

at least until the complete convalescence, and often even after that.

Therefore, psychical preparation of a patient for the operation by the medical staff is

important. A patient can do a lot himself by psychophysical preparation for the operation.

The first part of the thesis presents physical and psychical signs of stress, the appearance

of psychosomatic diseases and chronic diseases, which require from an individual to

permanently change his life-style. Some diseases and injuries require operation, which

cause an additional stress for the patient. This stress can influence the course of operation

and the convalescence after the operation. Besides physical, also psychical preparation for

the operation is very important, by the medical staff and the patient himself.

The second part of the thesis presents results of the research on a basis of the

questionnaire that has been performed in front of four Slovenian hospitals, among

patients, who have been operated on. Answers, gained by questionnaires, have been

analysed and represent the preparation of a patient for the operation by the medical staff

and by patients themselves, together with the stress, appearing with the patients in

intensive care after the operation.

The conclusion presents some proposals for improvement of psychical preparation of a

patient for the operation.

Key words: stress, disease, surgery procedure, psychical preparation, hospital

javascript:IzberiBesedo2(0,0)

1

UVOD

Ţivimo v času hitrega razvoja znanosti, ki nam vsak dan podarja nova spoznanja, daje

vedno večjo moč in moţnost kvalitetnejšega ţivljenja. Hkrati z novimi spoznanji pa nam

nalaga tudi vedno večje breme in odgovornost, kar nas počasi in vztrajno uničuje. Nekoč,

ko je človek ţivel v soţitju z naravo, je imel to prednost, da je znal prisluhniti sebi in

svojemu telesu, imel je več časa, predvsem pa se je znal sprostiti. Moderna doba pa je

poleg razvoja znanosti prinesla tudi razvoj drugačnega mišljenja in vrednot. Na eni strani

imamo ljudi višjega sloja, za katere so glavne vrednote kariera, ugled in visok finančni

poloţaj. Neprestano so na delovnih mestih, na preţi za osebno koristjo, ţelijo vedno več.

Na drugi strani pa je cela kopica ljudi srednjega in niţjega sloja, ki se prav tako

vsakodnevno ţene na delovnih mestih od jutra do večera, vendar zaradi preţivetja. Skupni

imenovalec vsem je čas, ki ga primanjkuje in beţi tako hitro, da posamezniki ne opazijo

znakov preobremenjenosti, dokler ne izbruhne katera od bolezni, povezanih s stresom.

Poleg tega se v ţivljenju pojavlja vse več malih in velikih dogodkov, ki jim vsak

posameznik pripisuje velik pomen in s katerimi vrednoti kakovost svojega ţivljenja.

In tako čas neusmiljeno hiti mimo nas, ne da bi se tega sploh zavedali, časa za sprostitev

je vedno manj in na ţalost smo nekje na svoji poti izgubili posluh za svoje telo.

Današnjo dobo lahko označimo kot dobo stresa. Stres kot posledica načina ţivljenja

vpliva na delovanje našega organizma in po splošno znanih podatkih je kar 85-90%

bolezni današnjega časa povezanih s stresom. Pojavlja se vedno več kronične utrujenosti,

nespečnosti, slabe odpornosti organizma, izgorelosti, vedno več je infarktov, kroničnih

obolenj dihal, prebavil ter karcinomov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije

ima kar četrtina ljudi občasne teţave z duševnim zdravjem zaradi posledic stresa, kar se

kaţe predvsem v porastu alkoholizma, odvisnosti od drog in številu samomorov.

Trenutno se ţivljenjska doba ljudi v primerjavi s predhodnim stoletjem daljša, saj se je

izboljšala higiena kot osnovna preventiva bolezni, odkriti so bili antibiotiki in druga

zdravila, ki so neozdravljive bolezni spremenila v ozdravljive. Vendar nam kmalu to

znanje ne bo več sluţilo po zaslugi stresa in posledičnega zmanjšanja odpornosti,

prevelike uporabe zdravil, predvsem antibiotikov, kar povzroča rezistenco

mikroorganizmov in s tem izbruhe novih neznanih bolezni.

2

Za temo diplomske naloge sem se odločila zaradi dejstva, da so bolezni, ki jih povzroča

stres, v Sloveniji močno v porastu, kar je veliko ekonomsko breme tudi za drţavni

proračun. Zaradi naraščanja le-teh je vlada leta 2003 ustanovila Svet za duševno zdravje,

ki naj bi uredil zakonodajo na tem področju, pripravil nacionalni program za področje

duševnega zdravja in sodeloval pri pripravi nacionalnega programa za preprečevanje

samomorov. Kot posledica varčevanja z denarjem, so se začeli uveljavljati tudi trend

skrajšane leţalne dobe v bolnišnicah in poudarek na čimprejšnjem okrevanju, pri katerem

se lahko pojavijo nepopolno okrevanje, nezadovoljstvo pacienta, nezmoţnost za vrnitev

v normalno ţivljenje, posledično večji stres in ponoven izbruh bolezni, hospitalizacija,

vnovična obremenitev proračuna. Na ta način se lahko vrtimo v začaranem krogu.

Namen moje diplomske naloge je pomagati pri ozaveščanju in obvladovanju stresa

bolnikov pred in med hospitalizacijo, pred kirurškimi posegi in po njih ter informiranju

vseh sodelujočih zdravstvenih delavcev o tem, kako lahko pripomorejo k skrajšanju

leţalne dobe bolnikov. Cilji so izboljšati komunikacijo med bolniki in osebjem, narediti

bolnišnično okolje prijetnejše in s tem vplivati na učinkovitejše in hitrejše okrevanje

bolnikov.

3

1 KVALITETA ŢIVLJENJA IN ZDRAVJE

Na začetku bi omenila nekaj definicij zdravja za laţje razumevanje povezave med

zdravjem in kvaliteto ţivljenja.

Zdravje je stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ne le stanje brez

bolezni in nezmoţnosti.

Osebno zdravje je povezano s tem, kako doţivljamo sebe kot posameznika, z našimi

pričakovanji in kako opredelimo svojo uspešnost.

Čustveno zdravje se navezuje na razumevanje lastnih čustev in izraţanje le teh.

Duhovno zdravje je povezano s samim bistvom našega bitja, nas povezuje v celoto in

pomaga razumeti prvine zdravja.

Duševno zdravje je odsotnost duševnih motenj in stanje v katerem oseba usklajeno

deluje in ima duševni elan, se uveljavlja in ustvarja svoje moţnosti. (WHO)

Kvaliteto ţivljenja opredeljujejo norme in standardi določene druţbe, prav tako pa tudi

vrednotenja in ocenjevanja skupin.

Kakovost ţivljenja je tako kompleksen in zapleten fenomen, da zahteva holističen

(celosten) in multidisciplinaren pristop proučevanja. Kakovost ţivljenja je agregatni

pojem, ki zajema materialne, socialne in osebnostne človekove temeljne potrebe in

ţivljenjske pogoje.

V kompleksu kvalitete je najbolj izpostavljen dejavnik zdravja, ki vključuje zdravstveno

stanje, organizacijo zdravstva v določeni drţavi in moţnost vplivanja na kvaliteto

zdravstvenih uslug. Redko se v ta kompleks vključujejo svoboda in človekove pravice,

socialne in politične pravice ter stopnja demokracije. V zadnjem času se v človekove

pravice vključuje tudi odnos do okolja in narave.

Pojem kakovost ţivljenja ima veliko pomenov. Lahko jo pojmujemo kot osebno

izravnavanje osebnih ţelja, potreb, interesov in ciljev. Vsak posameznik sam opredeli

lasten koncept kakovostnega ţivljenja in se zanj bori. (Rakovec - Felser,1998).

Zdravje je sestavina kakovosti ţivljenja in ga pogojujejo socialni, politični in ekonomski

ter psihični in komunikacijski dejavniki, to so delo in ustvarjalnost, ljubezen do sočloveka

in ţivih bitij. Zdravje je torej vrednota, ki je na prvem mestu človekovih

4

potreb. Zdravje, zdravo okolje, soţitje z naravo in srečno ţivljenje pa so temeljne

človekove pravice.

Na vedenje, povezano z zdravjem, pomembno vplivajo kognitivni in afektivni dejavniki.

To pomeni, da odločitve, usmeritve in namere ljudi vplivajo na bolj ali manj zdravo

vedenje.

5

2 STRES

Ko so psihoanalitiki pričeli kopati po naših dušah, so odkrili marsikaj. Tudi tisto jim je

uspelo najti, glede česar smo »upali«, da jim ne bo. Potegnili so na svetlo podzavest, to

našo veliko, pozabljeno malho, v katero se da mimogrede stlačiti vse tisto, kar nas moti,

česar nočemo videti. Govorili so nam o zavrtostih, o velikih in majhnih, drobnih in

vsakodnevnih travmah, o nemočnem otroku, o patoloških drţah naših staršev. Odkrili so

pokveko, ki jo v nas oblikujejo neka davna prikrajšanja in obrambe. Dopovedali so nam,

da je z nami marsikaj hudo narobe, da smo potrebni dolge in temeljite psihoterapije...

Od bojazni, zavrtosti - agresivne, erotične seksualne in kdove kakšne še - se nam je

zvrtelo. Kaj je res tako hudo z nami?

Potem se je pojavil stres...

Kako laţje ga je bilo sprejeti za svojega!

Govoriti so začeli o vzpodbudnih in tistih obremenjujočih, negativnih vplivih na

posameznika. ( Rakovec-Felser, 1991)

Angleški izraz stres izvira iz latinščine in je bil prvič uporabljen v angleškem jeziku v 17.

stoletju kot opis nadloge, pritiska, muke in teţave. Od 18. stoletja dalje je beseda stres

pomenila silo in močan vpliv, ki deluje na predmet ali osebo. O vplivih stresa na telesne

in duševne bolezni so začeli razmišljati v 19. stoletju. V 20. stoletju se je prvi s stresom

ukvarjal Cannon, ki je razloţil odziv telesa na stres.

Cannon je sprva opazoval ţivali, nato pa ljudi in opazil, da se v kriznih situacijah oboji

obnašajo na dva načina. Odločajo se ali se bodo s krizno situacijo spoprijeli in jo

premagali ali pa se umaknili. Ugotovil je, da se odziv človeka na situacijo, ki jo

obravnava kot ogroţujočo zgodi na fiziološki ravni. Stres najprej vzburi simpatični ţivčni

sistem. Vzburjenje povzroči sproščanje nevrotransmiterjev adrenalina in noradrenalina.

Nevrotransmiterja povzročita sproščanje v jetrih shranjene glukoze, ki je namenjena za

aktivnost v mišicah, s tem se poveča kardiovaskularna aktivnost, poveča se utrip in zviša

se krvni pritisk, poviša se tudi viskoznost krvi. Kri iz prebavil in koţe se preusmeri v

moţgane in mišice, zvišata se frekvenca in globina dihanja, razširijo se zenice. Cannon je

trdil, da stanje vzburjenja začasno poruši homeostazo oziroma stanje telesnega

fiziološkega ravnovesja. To traja dokler uspešna akcija spopada z groţnjo ne omogoči

vrnitve v stabilno stanje.

6

Večji pomen stresa pripisujejo Hansu Selyeju, ki je odziv telesa »boj ali beg« in

Cannonova odkritja povezal v teoretični model stresa, ter ga je poimenoval sindrom

splošne prilagoditve. Stres je opisal kot »nespecifični odziv na katerokoli zahtevo, pod

katero je postavljeno telo«. Menil je, da različni tipi draţljajev, pripeljejo do podobnega

fiziološkega odziva.

Selyejev model ima tri faze. Razloţil je številne pomembne fiziološke procese, do katerih

lahko privede stres. O psiholoških komponentah stresa pove zelo malo. Njegov model je

imel pomembno vlogo pri razumevanju razvoja s stresom povezanih bolezni, vendar pa z

njim ni mogoče pojasniti medosebnih razlik v tem razvoju. Med ljudmi, ki imajo precej

podobno stresno ţivljenje, namreč ne zbolijo vsi. (Salomon, 2002).

Looker (1993) v svoji knjigi Obvladajmo stres opisuje dve vrsti stresa. Škodljivi ali

negativni stres, ki poruši ravnoteţje med dojemanjem zahtev in sposobnostmi, ki so

manjše od zahtev. Te vrste stres lahko povzročijo opravljanje zahtevnih nalog v časovni

stiski, zahtevne naloge, ki jim nismo kos, teţave v zasebnem ţivljenju in podobno.

Druge vrste stres pa imenuje prijazni stres, ki prevlada, kadar so naše sposobnosti za

obvladovanje večje od zahtev. Navda nas s samozavestjo.

Youngs (2001) definira patološki stres, in sicer kot stanje, kadar telo še vedno reagira na

način kot v fazi alarmne reakcije, kljub temu, da je groţnja ţe mimo. Primer je povečan

krvni tlak ob stresni situaciji. Ko stresne situacije ni več, telo namesto, da bi krvni tlak

zniţalo, ne reagira, visok krvni pritisk ostane prisoten še dalj časa, kar vodi v hipertenzijo.

Danes stres pojmujemo kot situacijo alarma, kot stanje posameznikove psihične in fizične

pripravljenosti, da se z neko obremenitvijo sooči, se ji prilagodi in jo obvlada.

Obremenitve so notranjega ali zunanjega izvora. Lahko so biološke, psihološke, socialne,

kemične ali fizične narave. Učinek stresogenih dejavnikov vsak posameznik občuti

drugače, kar je odvisno od njegove ţivljenjske zgodovine, psihofizične konstrukcije in

trenutnega spleta okoliščin. Svoj pravi pomen pa dobi posamezni stresogeni dejavnik

šele, ko se njegove objektivne lastnosti poveţejo s subjektivnim pomenom. Ţivljenje je

neprestano prilagajanje na različne stresogene vplive, na katere se vsak posameznik

odziva na različen način, tako telesno kot duševno. Tako je neka situacija lahko za nekoga

obremenjujoča, za drugega pa ne in celo pri isti osebi lahko določena situacija v

določenih okoliščinah povzroči stres, v drugačnih okoliščinah pa predstavlja izziv.

7

Pomembno vlogo ima torej posameznikova zmoţnost prilagoditve. Kadar so te zmoţnosti

manjše, kot je moč stresogenega dejavnika, je negativni učinek določenega dejavnika

večji. Lahko rečemo, da je učinek stresa hujši, če je večja razlika med trajanjem in

jakostjo dejavnikov ter posameznikovimi prilagoditvenimi zmoţnostmi. Negativni učinek

je večji tudi takrat, kadar je posameznik postavljen v vlogo pasivnega opazovalca in

nima moţnosti, da bi v situacijo posegel sam ali jo poskusil razrešiti.

Obvladovanje stresnih situacij je duševni napor in način vedenja, ki pripomore k

uspešnejšemu obvladovanju stresne situacije posameznika. K obvladovanju štejemo vsa

ravnanja, ki zmanjšujejo stresne situacije, torej tudi toleriranje, reproduciranje in

minimaliziranje situacije. Način obvladovanja stresne situacije je tako pomemben, da

vpliva na celostno koncepcijo ţivljenja posameznika, na njegovo ţivljensko moralo,

socialno prilagajanje, na zdravje in bolezen. (Rakovec-Ferlser, 1991)

FIZIČNA ZNAMENJA STRESA- SPLOŠNI ADAPTACIJSKI SINDROM

Tako v primeru pozitivnega kot negativnega učinka stresa, se ta vedno začenja kot

psihofizični alarm. Obremenitve posameznika mobilizirajo v celoti na psihičnem in

fizičnem področju. Če stanje traja predolgo in ni razrešeno, se tudi spodbudna situacija,

prevesi v izčrpavanje, kar je podlaga za razvoj bolezni.

Prva faza je faza alarma. Organizem je močno vzburjen in spodbudi simpatični ţivčni

sistem, ki telo pripravi za akcijo ali beg. Preko hormonskega sistema se sprostijo

energetske zaloge, ki omogočijo akcijo. Izboljša se mišična prekrvavitev, poveča se

oskrba s hrano in kisikom, sprostijo se zaloge sladkorja. Pravimo, da je organizem v

stanju splošne pripravljenosti.

Druga faza je faza prilagoditve na stres ali faza prevlade parasimpatikusa nad

simpatikusom. Vključijo se mehanizmi, katerih funkcija je znova normalizirati procese v

organizmu in jih povrniti v izhodiščni poloţaj. Parasimpatični ţivčni sistem poskrbi, da se

posameznikove zaloge energije ne izpraznijo in ga vzpodbudi k določenim dejavnostim in

mislim. Do te faze je lahko učinek stresa pozitiven, saj posameznika energetsko osveţi,

poveča njegovo mentalno aktivnost in ga tudi telesno poţivi. Kadar pa stres kljub

poskusom poravnave traja dalje, se energetske zaloge počasi praznijo in pojavijo se prvi

znaki utrujenosti. To na dolgi rok privede do izčrpanosti. V organizmu se pojavijo močan

padec imunske odpornosti in motnje v telesnih funkcijah, kar lahko privede do pravih

tkivnih okvar, na primer do rane na dvanajstniku.

8

PSIHIČNA ZNAMENJA STRESA

Človek ob številnih dalj časa trajajočih obremenitvah odpoveduje tudi psihično. Pojavijo

se zaskrbljenost, psihična odsotnost, vznemirjenost, občutek nemoči, črnogledost, jeza,

vzkipljivost, brezup in brezvoljnost. Postopoma preide v stanje apatije, iz katerega se sam

navadno teţko izvije. Pojavi se pomanjkanje jasnega mišljenja, vsiljujejo se mu vedno

iste misli in skupaj z njimi se vrti v začaranem krogu. Zaradi nezbranosti se ne more več

osredotočiti na konkretne situacije, raztresenost povzroča napake tudi na delovnem mestu,

kar načenja samozaupanje, posledično se pojavi še samo razvrednotenje na drugih

področjih delovanja. Vedno bolj se pogreza v stanje depresije, nič ga ne veseli, hitro je

utrujen, pojavita se nespečnost in jutranja utrujenost. Obdajajo ga dvomi, skrbi in bojazni,

brez pravega povoda joka. Zaradi številnih preteklih in še trajajočih obremenitev se

znajde v fazi odpovedi. Energetsko je izčrpan in ni zmoţen obvladovati običajnih zahtev

in pritiskov. Potrebna je vsaj začasna razbremenitev in oddih. (Salomon, 2002)

9

3 STRES IN BOLEZEN

Kadar govorimo o povezavi stres - bolezen, je prav, da razlikujemo dve situaciji:

-stres in njegovi obremenilni učinki, ki vodijo v bolezen

-stresne situacije, s katerimi se posameznik spopada, ko je že zbolel

3.1 STRES IN NJEGOVI OBREMENILNI DEJAVNIKI, KI VODIJO V

BOLEZEN

Za prikaz povezave med stresom in boleznijo se vrnimo na Splošni adaptacijski sindrom,

ki ga je razvil H. Selye. Stres se začne kot psihofizični alarm, obremenitve aktivirajo

posameznikove duševne in telesne potenciale. Če se situacija dolgo ne razreši in terja od

posameznika prilagajanje na več ţivljenjskih področjih hkrati, se prevesi v izčrpavanje, ki

pa je podlaga za izbruh telesne bolezni. Torej, bolezni ne povzročajo samo obremenitve,

temveč tudi naše dolgotrajne izčrpavajoče reakcije nanje

Slika 1 Splošni adaptacijski sindrom ( Selye 1974)

Kako se bo posameznik odzval na stresno situacijo je odvisno tudi od dednih lastnosti

(temperament,…), kaj je v zvezi z aktualno stresno situacijo posameznik doţivel ţe v

preteklosti, kakšne so trenutne razmere v njegovem ţivljenju. Primer: Kako se bo

posameznik odzval na ločitev partnerja je odvisno od značaja ali del krivde zna prevzeti

10

nase ali zato krivi vedno druge in podobno. Odziv na nastalo situacijo je odvisen od tega

kaj ga čaka v prihodnosti, je zaposlen, ima dohodke, ima rešen stanovanjski problem in

seveda nanj vplivajo tudi dogodki iz preteklosti ali so bili ţe njegovi starši razvezani,…

Slika 2 Stresogeni dejavniki in njihovi učinki

(Wolfova shema 1943-1955)

3.2 PSIHOSOMATSKE BOLEZNI

Znano je, da veliko psihosomatskih motenj in bolezni nastane zaradi velikih pritiskov,

pod katerimi se posameznik nahaja daljši čas. Najpogostejši primeri psihosomatskih

motenj so glavobol, angina pektoris, hipertenzija, teţave s ščitnico, diabetes. Po podatkih

Svetovne zdravstvene organizacije jih ima 75% bolnikov. Psihosomatske bolezni

povzročajo makro in mikro travme, genski dejavniki, obseg prilagoditvenih naporov,

posameznikovi odzivi na prilagajanje in spremembe ter osebnostne karakteristike.

Na splošno so osebnostne karakteristike ljudi, ki reagirajo na stres po somatski poti, bolj

reproduktivne, neustvarjalne in konvencionalne, brez domišljije, ki deluje navadno kot

zaščitni zid pred stresom. Takšni posamezniki nimajo pravega vpogleda vase, zato ne

opazijo povezave med notranjimi napetostmi in odzivi organizma nanje. Navzven so

vljudni, vendar brez prisotnih čustev. Pravimo, da so bolj prilagojeni in podrejeni socialni

stvarnosti, da so superadaptirani. Naravnani so zanesljivo, obče veljavno, so izpolnjevalci

tujih idej in pričakovanj. Njihova prilagojenost pa je laţna, gre namreč za prilagojenost z

11

odtujenostjo od sebe. Svojih čustev, zavednih in nezavednih, ne znajo izţiveti, potlačijo

jih v podzavest, kjer se kopičijo in ustvarjajo napetost. Ta napetost se zato uperi proti

telesnim funkcijam. Zaradi šibkega jaza, morajo takšne osebe bolje razviti svoj obrambni

sistem, ko pa je ta enkrat porušen, niso zmoţni notranje poravnave z različnimi duševnimi

pritiski in preobrati. Napetosti so mnogo večje in tudi obseg posledic je večji. Na zavestne

emocije posameznik lahko reagira na motoričen ali verbalen način, podzavestnim

emocijam pa je edina pot vegetativni ţivčni sistem, kar povzroča spremenjene

endokrinološke in imunske odgovore. Zaradi povezave čustvenega doţivljanja in

nevrovegetativnega odzivanja, se patološke spremembe pojavijo predvsem v organih, ki

so podrejeni nevrovegetativnemu sistemu: srce, krvni obtok, prebavila, dihanje, koţa,...

(Rakovec-Felser, 2002)

3.3 STRESNE SITUACIJE, S KATERIMI SE SPOPADA BOLNIK

Predvsem je pomembno, da se zavedamo specifičnosti določene bolezenske situacije, v

kateri se znajde posameznik, kar pomeni, da moramo upoštevati ali je bolezen akutna ali

kronična ali se je imel posameznik čas nanjo pripraviti, kakšna je prognoza, je

ozdravljiva, delno ozdravljiva ali neozdravljiva, kakšni posegi se bodo opravljali.

Moţne reakcije na bolezen se dogajajo na emocionalnem, kognitivnem in mišljenjskem

nivoju. Na emocionalnem nivoju se lahko pojavijo samoobtoţevanje, trma, afekt,

religioznost.

Na kognitivnem nivoju se pojavijo odvračanje, analiziranje problema, izogibanje,

tuhtanje,… Na vedenjskem nivoju jeza, umik, sodelovanje,…

Zdravljenje bolnika v bolnišnici, še bolj pa na intenzivni negi, predstavlja velik stres v

poteku bolezni. Prisoten je stalen strah pred smrtjo, pred bolečino, obkroţen je z

neznanimi aparaturami, ki skrbijo za normalno delovanje njegovih ţivljenjskih funkcij,

obremenjen je s potekom bolezni, pojavi se popolna odvisnost od drugih ţe pri

najosnovnejših ţivljenjskih opravilih kot je higiena. Vse to predstavlja za posameznika

močan stres, na katerega se mora prilagoditi v zelo kratkem času. Na splošno vzroke, ki

povzročajo stres v bolnišničnem okolju delimo na:

1. biološki:

infekcija

12

travma

zdravila

hrup, vročina

2. psihološki:

negotovost

strah

Dogodkom, ki ogroţajo ţivljenje posameznika, sledi fiziološki odgovor telesa, ki je

kompleksna interakcija med hormonalnimi in nevrogenimi dejavniki, ki delujejo na

funkcije določenih organov. Zvišana koncentracija adrenalina in noradrenalina pri stresu

povzroči zvišanje srčnega utripa, vazokonstrikcijo, povečano krčenje srčne mišice,

zadrţevanje natrija ter tekočine, kar povzroči večjo porabo kisika in večjo obremenitev za

srce.

Poveča se sproščanje ketaholaminov, ki povzroči povečano agregacijo trombocitov v

mikrocirkulaciji srca, kar lahko vodi do miokardnega infarkta.

Poveča se sproščanje kortikosteroidov, kar skupaj s povišanimi ketaholamini lahko

zavira imunski odgovor telesa.

Znano pa je, da direktni učinek kortizola, ki se sprošča med stresno reakcijo, upočasni

celjenje ran, oslabi odgovor telesa na vnetja, granulocitni odgovor ter ustvarjanje

protiteles. Periferna vazokonstrikcija povzroči manjšo oskrbo s kisikom in

prekrvavljenost zaradi zmanjšanega pretoka krvi v področju rane.

Coping je proces vedenjskega in kognitivnega napora za obvladovanje dogodkov, ki

bremenijo posameznikove sposobnosti. Posameznik poskuša doseči novo ravnovesje.

Proces spoprijemanja z obremenitvami je lahko usmerjen k spreminjanju čustvenega

odgovora ali pa k samemu problemu. Čustveni odgovor lahko spremenimo z uporabo

sprostitvenih metod, spremembo načina razmišljanja o problemu, primerno uporabo

zdravil,… Problem pa lahko spremenimo s pridobivanjem informacij, pogovori z

osebami, s podobnim problemom, zavestnim zavračanjem problema, prepuščanjem

rešitve drugim,…

13

Medicinsko osebje lahko pomaga bolnikom, če ugotovi stresne dejavnike in bolnikov

odnos do bolezni. V intenzivni negi so najpogostejši stresni dejavniki bolečina,

spremenjen ţivljenjski slog, zaskrbljenost in strah pred smrtjo, hrup, visoka temperatura

okolja, stresni dejavniki povezani z boleznijo,…

Bolečina je najpogostejši stresni dejavnik v intenzivni negi. Fiziološki odgovor

organizma je tahikardija, zvišanje krvnega pritiska, zvišana temperatura, globoko, hitro

dihanje, bleda in potna koţa. Rešitev za bolečino je medikamentozna terapija, ki se

odmerja individualno. V intenzivnih negah bi določenim bolnikom, ki so pri zavesti,

lahko pripomogli tudi s pogostejšimi pogovori o bolečini in s sprostitvenimi tehnikami,

kar je pogosto uporabljeno tudi v porodih.

Spremenjen življenjski slog in prekinitev socialnih vezi z okoljem prispeva k manjši

odpornosti organizma. Ruberman W., Weinblatt E. in Goldberg J. D. so leta 1984 izdelali

študijo z naslovom Psyhosocial influences on mortality after myocardial infarction, ki je

bila narejena na bolnikih, ki so preboleli miokardni infarkt. Pokazala je, da je bilo pri

bolnikih, s slabo socialno podporo in stresnim ţivljenjskim slogom, štirikrat večje

tveganje za nenadno smrt. Podobne rezultate je dala tudi druga raziskava istih avtorjev in

sicer so imeli bolniki, s slabimi odnosi s svojci večje tveganje za nastanek nenadne smrti.

Dobro poučeni in informirani svojci lahko veliko pripomorejo k dobremu počutju

bolnikov in reševanju njihovih problemov. Za bolnika imajo več časa in se z njim lahko

veliko pogovarjajo, mu svetujejo ter s tem zmanjšujejo stres. Poleg tega pa ponekod lahko

aktivno sodelujejo pri osnovni negi in s tem tudi razbremenijo osebje. Na primer bolnik,

ki teţko vstane in je potreben pomoči na stranišču, se bo manj obremenjeval, kadar bo

poleg nekdo od svojcev, ki mu bo pomagal vstati, ga podpiral do stranišča in morda

počistil za njim. S tem mu je prihranjeno razmišljanje, kdaj je pravi čas, da pokliče

negovalno osebje, da ga ne bi motil pri pomembnejših opravilih, bolnik se olajša in

navadno je tudi manj v zadregi, če je poleg njega pri tako intimnem opravilu druţinski

član kot pa neznana negovalka.

Zaskrbljenost in strah pred smrtjo sta pogosto prisotna v bolnišničnem okolju, predvsem

pri resnejših boleznih in poškodbah. Prilagoditev na tako situacijo je teţka, ponuditi je

potrebno sprotne jasne razlage poteka bolezni in zdravljenja, ohranjanje stikov s svojci in

pogovor z bolnikom o bolezni. Načini pomoči za zmanjšanje strahu so odvisni od

14

prognoze. Kadar je moţnost smrti sicer prisotna, vendar malo verjetna, je poudarek na

rehabilitaciji. Ob poslabšanju kronične bolezni je prav, da bolniki spregovorijo o strahu in

se s tem pomirijo. Najteţje pa je pri bolnikih, ki nimajo moţnosti preţivetja. Lahko so

teţko prizadeti, ne kaţejo zanimanja za okolico, ne pokaţejo strahu, globoko v sebi pa ga

kljub temu občutijo,…

Stresni dejavniki okolja so v intenzivnih negah zelo pogosti. Hrup je pomemben stresni

dejavnik, saj pospešuje srčni utrip, metabolizen ter povzroča anksioznost. Povzroča

motnje spanja in pripomore k deliriju. V raziskavi The correlation between sleep

deprivation and the intensive care unit syndrome iz leta 1980 so Helton M. C. in

sodelavci ugotovili pri 33% bolnikov z motnjami spanja spremembe mentalnega statusa.

(Pehnec, 1998)

Lahko si zamislimo primer kadar imamo visoko temperaturo ali močan glavobol. Ţe hrup

v mejah normale nas nervira , odmeva nam v glavi in povzroča nespečnost. Zamislite si,

kako je bolniku, ki ima poleg sebe aspirator, monitor, ventilator, torakalno drenaţo,

antidekubitusno blazino, ki se napihuje, vsaj dve črpalki, ki oddajata vsaka svoj zvok,

poleg tega pa je v isti sobi še devet pacientov, ki imajo enake naprave, od katerih vsaka

oddaja svoj zvok.

Hrup v intenzivni enoti povzroča torej ogromno medicinskih naprav in monitorjev ter tudi

veliko število medicinskega osebja, za katerega je več meritev pokazalo, da navadno

presega hrup naprav. Hrup je stresni dejavnik okolja, ki ga je s pravim pristopom moţno

močno zmanjšati.

Ostali dejavniki okolja, ki povzročajo stres sta lahko v poletnem času visoka temperatura,

saj večina bolnišnic nima klimatskih naprav ali pa prenizka zaradi uporabe klime. V

intenzivnih negah so pogosto bolniki intubirani ali traheostomirani, veliko sedirani in

teţko povedo, kaj jih moti.

Stresni dejavniki povezani z boleznijo so dejavniki nevarnosti, ki jih prinaša določena

bolezen. Bolnikovo spoprijemanje z boleznijo je v veliki meri odvisno od njenega poteka.

Obdobje bolezni ob pojavu simptomov in pred postavljanjem diagnoze je polno

negotovosti in strahu. Z dodatnimi informacijami med potekom zdravljenja, si bolnik

laţje predstavlja morebitne posledice in izid bolezni. V kolikor ima dobro prognozo in

15

mali posledic, se bolnik z njo laţje spoprime, kadar pa je prognoza slaba ali pa ima

bolezen trajne posledice, lahko bolnika pahne v stanje obupa.

16

4 BOLNIK S KRONIČNO BOLEZNIJO

Leta 1992 je Ameriški center za medicinsko statistiko objavil deset osnovnih vzrokov za

smrt desettisočih prebivalcev, primerjalno za leti 1900 in 1990. Značilen vzrok smrti za

leto 1900 so bile akutne infekcijske bolezni, za leto 1990 pa so najpogostejši vzrok

kronične in degenerativne bolezni. Zaradi moţnosti odkritja bolezni ţe na samem

začetku, izpopolnjene tehnologije in vse večjega razpona načinov zdravljenja, se je

bistveno zniţal obseg smrtnosti zaradi infekcijskih bolezni, povečale pa so se bolezni, ki

so povezane z načinom ţivljenja, ţivljenjskimi obremenitvami in odzivi nanje. Iz teh

razlogov se je zanimanje kliničnih psihologov v veliki meri usmerilo v problematiko

stresa in načine spoprijemanja z njim.

V zadnjih letih so številne raziskave pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve

in pritiski močno načenjajo človekovo psihofizično zdravje, pri čemer pa imajo mnogo

večjo vlogo posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le - teh, manjšo

vlogo pa pritiski iz okolja. Narašča obseg psihosomatskih obolenj in bolezni, ki so

posledica spremenjenih ţivljenjskih navad in trajnejših stresnih, in tudi kroničnih bolezni

kot posledica stresa. Mnoge kronične bolezni imajo usoden potek, zahtevajo pogoste,

dolgotrajne hospitalizacije in rigorozne oblike zdravljenja. Pogosteje kot vprašanje

preţivetja posameznika se zastavlja vprašanje kakovosti ţivljenja.

Kot primer lahko navedemo mladega človeka, starega 30 let, ki mu odpovejo ledvica in

mora zato vsak drugi dan prihajati na dializo, namesto da bi bil v polnem teku in v

obdobju največje ustvarjalnosti. Kakovost ţivljenja se mu močno zoţi. Omejenost

njegovega ţivljenja se začne ţe pri izbiri hrane, močno je omejen pri vnosu tekočine v

telo, ne glede na zunanje temperatura, torej je predvsem poleti omejen tudi v gibanju.

Medtem, ko so ostali na delovnem mestu, je on nemočno celo dopoldne priklopljen na

aparate. Njegov dopust je povezan z moţnostjo dialize v kraju kamor je namenjen.

Pogosto se kronični bolniki začnejo odmikati od socialnega okolja, opuščajo konjičke,

drsijo v samoto, lahko se zatečejo k alkoholu in kajenju ali pa se pasivno in slepo

prepuščajo zdravstvenemu osebju. Pri njih je zelo pomembna psihološka preobrazba

ţivljenjskega stila, katere cilj je bolnika usmeriti v večjo skrb za lastno zdravje. Pri tem je

zelo pomembno, koliko je bolnik zmoţen spremljati samega sebe, koliko nadzora

vzpostavi nad svojimi vedenjskimi vzorci, koliko je občutljiv na svoje telesne signale

npr.: dvig pritiska, padec glukoze v krvi,...

17

Kronična bolezen pogosto povzroči izgubo varnosti, bolnik je obremenjen s strahovi,

ţalostjo, nemočjo kar načne kakovost posameznikovega ţivljenja. Za pravilno ravnanje s

kroničnim bolnikom moramo bolnika bolje poznati v smislu ţivljenjskih razmer, odnosih

s svojci, z delovnim mestom ali se zna boriti, ima pozitiven odnos do sebe,… Zdravstveni

delavci bi morali pri delu s kroničnimi bolniki upoštevati naslednje:

- bolnikovo predstavo o naravi bolezni

- bolnikov odnos do kronične bolezni

- bolnikovo prepričanje o vzrokih bolezni

- bolnikove predstave o obvladljivosti bolezni

Bolnikov odnos do bolezni je pomembno poznati zato, ker kronična bolezen navadno

zahteva od bolnika spremembo ţivljenjskega sloga. Primer: Bolnik, ki je dobil kronično

odpoved ledvic in obiskuje dializo, se mora prilagoditi dieti, maksimalni količini

tekočine, ki jo lahko spije,… Od bolnika moramo izvedeti ali se bo sprijaznil in upošteval

nova navodila ali se bo kljub vsemu ravnal po starem ţivljenjskem slogu. Od tega je

odvisen nadaljnji potek in morebitni zapleti kronične bolezni.

Bolnikov odnos do narave in zdravljenja bolezni se kaţe preko razumevanja same

bolezni. Pogosto se izkaţe, da ne razumejo, zakaj morajo imeti stalno terapijo. Preveriti je

potrebno ali je bolnik razumel, da mora zdravila jemati kljub temu, da se trenutno počuti

dobro. Primer so navadno starejši ljudje, ki imajo teţave s hipertenzijo. Predpisana

zdravila za zniţanje pritiska, ki naj bi jih jemali redno vsak dan, jemljejo redno samo

dokler se jim krvni pritisk ne uravna na normalno vrednost. Ko imajo določen čas le -

tega v mejah normale in se dobro počutijo, terapijo opustijo za nekaj časa, dokler se

teţave ne ponovijo. Ob rednem izvajanju terapije ponovnih teţav ne bi bilo.

Raziskave so pokazale, da so bolnikova prepričanja o vzrokih bolezni pogosto napačna.

Nastanek bolezni pogosto pripisujejo dejavnikom stresa, kot so travme, boţja volja,…

Pomembneje kot vzrok za nastanek bolezni je vedeti, kam bolnik usmerja krivdo za

nastalo bolezen, je to samoobtoţevanje ali prenaša krivdo na nekdanje partnerje, delovno

mesto,… Prenašanje krivde na druge je vedno povezano z nekim sovraštvom, ki moteče

vpliva na sprejemanje kronične bolezni. Pogost pojav je samoobtoţevanje, ki se pojavi

predvsem takrat, kadar je vzrok bolezni povezan s slabimi navadami, na primer alkohol,

18

kajenje,… Samoobtoţevanje lahko vodi do hudih občutkov krivde, depresije,

samokaznovanja,…

Raziskave so pokazale, da bolnikovo prepričanje o obvladljivosti bolezni zelo pozitivno

vpliva na potek bolezni, kar se je pokazalo predvsem pri karcinomu, infarktu srca,

okvarah hrbtenice,… Pomaga, da bolnik, če obstaja moţnost, sodeluje pri izbiri

zdravljenja, saj tako dobi občutek, da ima vpliv na potek kronične bolezni.

(Rakovec-Felser, 1991)

4.1 ČUSTVENA REAKCIJA BOLNIKA NA KRONIČNO BOLEZEN

Kronični bolnik se je prisiljen prilagoditi na telesne spremembe in temu tudi prilagoditi

vse dosedanje ţivljenjske in druţbene aktivnosti. Te spremembe mora najprej sprejeti,

nato pa se naučiti ţiveti z boleznijo.

Navadno posameznik ob razkritju kronične bolezni najprej zdrsne v krizo iz katere ne vidi

izhoda in pomeni fizično, psihološko in socialno neravnovesje. Bolnik je v šoku, saj se

mu v trenutku porušijo vsi načrti in pričakovanja. Kriza lahko traja nekaj dni ali dalj časa,

lahko se pojavijo anksioznost, depresija ali izogibanje.

Eden izmed obrambnih mehanizmov je izogibanje to je značilna čustvena reakcija, ki se

sproţi samodejno in podzavestno. Bolnik si zatiska oči pred resnico, upa v zmoto

zdravnikov, beţi pred spoznanjem, se tolaţi, da bolezen ni tako huda. Najbolj značilno je

za bolnike s karcinomom.

Kot primer navajam bolnico, ki je pred leti prišla na Onkološki inštitut na zdravljenje

karcinoma dojke. Stara je bila štirideset let, poročena, doma iz Štajerske in po poklicu

natakarica v gostinskem lokalu. Pred časom si je otipala zatrdlino na dojki. Takoj je

posumila na karcinom. Bilo jo je tako strah potrditve suma, da se je izogibala mislim na

zatrdlino, ni odšla na pregled, izogibala se je moţu, tudi rednega zdravniškega pregleda

na delovnem mestu ni opravila. Čez čas so se pojavile metastaze, tumor na dojki je rasel

in metastaze so predrle koţo. Na dojki je imela rano, ki si jo je prekrivala s kompresami.

Rana se je širila in začela oddajati neznosen vonj, bolnica se je vprašanjem moţa

izogibala, dokler ji ni delodajalec na delovnem mestu postavil pogoj ali gre na pregled k

zdravniku ali pa ostane brez sluţbe. Seveda je bolnica na Onkološki inštitut prišla

prepozno in kljub poskusom zdravljenja je v nekaj mesecih umrla.

19

Drug primer je primer petdesetletne zdravnice iz Ljubljane, ki si je prav tako otipala

zatrdlino na dojki. Kljub temu, da je bila sama zdravnica in je nekaj njenih pacientk imelo

diagnozo karcinom dojke, ter je poznala potek zdravljenja in moţnosti ozdravitve in je

svoje pacientke vzpodbujala k zdravljenju in pozitivnem mišljenju, ni bila sposobna v

kratkem času preiti faze zanikanja do faze sprijaznjenja z diagnozo. Na Onkološki inštitut

je prišla prepozno, ko so se metastaze ţe vrasle po kosteh in pljučih.

Izogibanje lahko bolnika odvrne od iskanja pomoči in kasneje zavira napredek

zdravljenja, na začetku pa deluje kot obramba ter ga ščiti saj, zabriše strah in grozo ob

bolezni.

Ob diagnozi kronične bolezni se pojavi tudi anksioznost, saj sta stalno prisotna

negotovost in strah. Prikaţe se takoj ob razkritju kronične bolezni in kasneje pri vsakem

poslabšanju. Anksioznost se s časom in informacijami, podanimi na pravi način

zmanjšuje.

Pogosta reakcija pri kroničnih boleznih je depresija, ki se običajno razvije postopoma.

Visoko postavljeni cilji, razočaranje, izguba upanja, nemoč vodijo v stanje brezvoljnosti

in nezainteresiranosti. Pogostejša je z napredovanjem bolezni, intenzivnosti bolečin in

nezmoţnosti opravljanja opravil, predvsem pri posameznikih, ki imajo za seboj veliko

negativnih ţivljenjskih izkušenj, socialnih pritiskov in občutka osamljenosti. Na

rehabilitacijo ima depresija izredno negativne učinke. Bolniki z depresijo so dalj časa

hospitalizirani, rehabilitacija je dolgotrajneša, lahko pa vodi tudi k samomorom. Po

raziskavi, naj bi bili k samomorom ob kronični bolezni nagnjeni predvsem dializni

bolniki, in sicer naj bi vsaj eden od šestih dializnih bolnikov, starih nad 60 let končal s

samomorom (Kjellstrand, 1986), ter bolniki s karcinomom, kjer je pokazalo, da je stopnja

umrlih za samomorom kar 1,5 krat večja kot pri telesno zdravih osebah (

Lonhivouri, 1979).

Odkrivanje depresije pri kroničnih bolnikih je teţko, saj so znaki depresije, kot so

neješčnost, bruhanje, nespečnost, izguba telesne teţe, lahko tudi znak bolezni ali stranski

učinki zdravil. Problem pa je tudi v splošnem prepričanju ljudi, da imajo kronični bolniki

pravico do potrtosti.

20

4.2 BOLNIK S KARCINOMOM

Med kroničnimi boleznimi v današnjem času najbolj izstopa karcinom ali rak. Sama

beseda karcinom sproţi predstavo in predsodke vezane na trpljenje, odvisnost, bolečino,

osamljenost, iznakaţenost, predvsem pa na dolgo, boleče, počasno umiranje. Medicina je

napredovala in nekatere naštete pojave močno olajšala, veliko pa je odvisno tudi od

bolnikovih predstav, pričakovanj in izkušenj. Ko bolnik izve za tako diagnozo, se mu v

glavi takoj postavi nešteto vprašanj. Kakšen bo način zdravljenja, kakšna je prognoza, bo

operiran, mu bodo izpadli lasje, kdo od svojcev mu bo v oporo, koliko časa bo še ţivel,…

Pojavi se kriza, ki jo spremljata tesnoba in strah. Kriza pa je tudi upanje, da se

posameznik poglobi vase, se zave dobrega in lepega v sebi in temu sledi.

» Ko se izgubi vse, ko ne ostane nič, na kar bi se lahko uprli, ko se majejo tla pod nogami

in grozijo, da nas pokopljejo pod sabo, ko nimamo več kaj izgubiti, tedaj se lahko zgodi,

da se zares srečamo sami s seboj« (Rakovec-Felser, 1997).

Vzrokov za nastanek karcinoma je več, dedni faktor, stres, slabe ţivljenjske razmere ter

prehrambene navade, alkohol, kajenje,...

Za osebnosti, ki zbolijo za rakom, je značilno, da so pogosteje doţivljali v otroštvu hudo

nezaţelenost in zapuščenost, pogostejše menjavanje ţivljenjskih okolij, razvezo staršev,

pogostejše zaplete zdravstvenega stanje in smrti v oţji druţini. Na takšno stanje, naj bi se

posameznik le prisilno prilagodil zaradi ţelje po varnosti in toplini in takšne domače

razmere sprejme kot normalne. Stalno sta prisotna samopotrjevanje in samoodrekanje.

Zaradi ţelje po bliţini in naklonjenosti pretirano vestno izpolnjuje svoje naloge in se

nenehno razdaja ter s tem energetsko izčrpava. Do zloma pride zaradi izgube občutka

varnosti nekaj let pred izbruhom bolezni, in sicer v situaciji, ko nastala izguba ogroţa

dotedanjo varnost. Na nastalo situacijo se posameznik odzove z nemočjo in brezupom,

depresijo, ki preko hipotalamusa in hopifize povzroča, da se brezvoljnost in

nezainteresiranost zrcalita v nevrovegetativnem in endokrinem sistemu, kar privede do

padca imunološke kontrole in razvoja karcinomskega tkiva. (Rakovec- Felser,1997)

Da se ob bolezni lahko znajdemo, je najpomembneje, da se o njej informiramo. To

dejstvo potrjuje več raziskav. Raziskava, ki jo je leta 1981 Kohle naredil med bolniki s

21

karcinomom, je razkrila, da je 94% bolnikov v fazi odkrivanja bolezni ţelelo odkrito

informacijo ne glede na neprijetnosti, ki bi se utegnile pojaviti. Enako razkriva podobna

raziskava avtorja Caliletha, kjer je bilo takih bolnikov 90%. Sellschopova je leta 1983

ugotovila, da je bilo s svojo boleznijo seznanjenih 70% bolnikov. Visoke številke, ki jih

navajajo avtorji, potrjujejo, kako velik pomen ima informiranost o bolezni in potrjujejo

zvezo med informiranostjo o bolezni ter aktivnim spopadom z njo.

Bolniki imajo na podlagi svojega počutja in videza lastno sodbo o bolezni tudi brez

informacij zdravnika. Lahko se seveda pojavi tudi napačna sodba o bolezni, na kar

vplivajo pomanjkanje informacij, anksioznost ob čakanju na izvide, povečana

občutljivost.

V stiski se včasih zdravniki zatekajo k nejasnim odgovorom na vprašanja in informacijam

o poteku bolezni, kar lahko vodi do napačne sodbe o bolezni in povzroči nezaupanje in

nesporazume med zdravnikom in pacientom. Raziskave so pokazale, da 80% vprašanj

postavlja zdravnik na način, ki močno omejuje bolnikove odgovore. 20% vseh vprašanj

postavlja bolnik, od katerih dobi ustrezne odgovore samo v 20%. 70% odgovorov si mora

pojasniti sam. Nepopolnih odgovorov zdravnikov je pri laţjih bolnikih okrog 40%, pri

teţjih s slabšo prognozo pa kar 90%. Vzrok velikokrat tiči v nerazumevanju, strokovnih

izrazov in tudi stiski zdravnika, kaj naj odgovori na neposredna vprašanja. Slabša kot je

prognoza, večje je izmikanje odgovorom. To se kaţe najprej v neverbalni komunikaciji

kot so sunkovit zasuk stran od pacienta, neopazen vzdih, umik pogleda, molk, skomig z

rameni, izraz zadrege. V verbalni komunikaciji pa se zdravnik zateka k izjavam, kot so

bomo videli, vse je moţno, nič se ne ve, nič dokončnega,…

Pravočasna in pravilna informacija o bolezni je nujna, saj le z njo bolnik lahko sprejme

resnico, izkoplje se iz negotovosti in nejasnosti, oblikuje ustrezna pričakovanja in

omejitve ter vzpostavi porušeno duševno ravnovesje. Zdravniki bi se morali zavedati, da

je strah pred neznanim veliko bolj obremenjujoč kot sprejetje resnice. (Payne, 2002)

Primer bolnice, ki se sooča s karcinomom

62 letna Marija je bila ţe več kot dvanajst let upokojena. V otroštvu in mladosti ni imela

posebnih stresnih situacij, kot so smrt, zloraba, zapostavljanje… Po poklicu je bila

balerina, torej se je veliko gibala. Prehranjevala se je vse ţivljenje zdravo. Bila je gonilna

sila druţine. Pazila je vseh pet vnukov in ko so odšli v osnovno šolo, sta se z moţem

22

umaknila na podeţelje. Ukvarjala se je z naravnim pridelovanjem zelenjave, moţ pa je

ljubiteljsko izdeloval izdelke iz lesa. Imela sta mirno in urejeno ţivljenje. Občasno jo je

obremenjevalo le to, da 34 letni sin še ni dokončal srednje šole in zato je le s teţka dobil

in obdrţal sluţbo. Posebnih zdravstvenih problemov v ţivljenju ni imela.

Pred enim letom se ji je pojavilo na palcu na nogi divje meso, ki jo je motilo pri hoji, zato

je odšla k zdravniku, ki ji je dal napotnico za specialista. Specialist ji je divje meso

kirurško odstranil in jo poslal v domačo oskrbo. Rana je dolgo časa močno krvavela in se

ni celila kljub previjanju, zato je odšla do drugega kirurga, ki ji je odrezal več tkiva, kjer

je bilo divje meso in rana se je normalno zacelila.

Nekaj mesecev kasneje si je med tuširanjem otipala zatrdlino na isti nogi na stegnu. Imela

je neprijeten občutek in je ponovno obiskala zdravnika, ki jo je pomiril in poslal domov.

Nekaj tednov kasneje, si je otipala v dimljah močno povečano bezgavko in ponovno je

obiskala zdravnika, ki ji je dal takoj napotnico za ultrazvok. Obhajale so grde slutnje,

vendar si ni znala razloţiti posledica česa bi lahko bile povečane bezgavke.

Na ultrazvoku ji je zdravnik povedal, da je poleg bezgavke, ki si jo je otipala, oteklih še

nekaj notranjih bezgavk in jo postavil pred diagnozo karcinom. Mariji so se zavrtela tla

pod nogami v trenutku. Rak, od kje,… Bolj ko je razmišljala o zdravnikovih besedah, bolj

je imela občutek, da se to ne dogaja njej. Bila je šokirana, nestrpno je pričakovala izvide

rentgena, CT- ja, magnetne resonance, saj jo je skrbelo, da ima metastaze še kje drugje.

Izvidi so pokazali, da so pljuča, kosti in ostalo tkivo čisti, zatrdlina na nogi pa je

metastaza. Zdravnik ji je povedal, da mora na operacijo odstranitve bezgavk ter metastaze

na nogi in šele med operacijo in ko bodo dobili izvid citologije poslanih tumorjev, bodo

začrtali potek zdravljenja. Operacija je potekala brez zapletov, odstranili so celo manj

bezgavk, kot so predvidevali. Po operaciji je Marija začela ţe v intenzivni enoti

razmišljati o karcinomu. Sprva je bila jezna na samo bolezen, zakaj je bolezen izbrala njo

in ravno v trenutku, ko bila lahko uţivala mirno ţivljenje z moţem. Pojavil se je močan

strah, kako bo bolezen napredovala, katere vrste rak je, kakšna je njena prognoza,…

Po vseh prejetih izvidih se je zdravnik oglasil pri Mariji. Povedal ji je točno diagnozo

maligni melanom. Na splošno je znano, da maligni melanom ob prepoznem odkritju ne

reagira ne na kemoterapijo ne na radioterapijo in napreduje zelo hitro, vendar gospa

Marija tega ni vedela. Poleg tega je izvedela še, da primarnega tumorja, kjer se je maligni

melanom začel, niso odkrili in so sklepali glede na krvavitve in potek celjenja rane na

prstu na nogi, da sploh ni bilo divje meso temveč tumor malignega melanoma. Zdaj je

bila gospa Marija jezna na celotno zdravstvo in zdravnike. Dogovorili so se, da bodo po

23

zaceljenju rane nogo obsevali in upali na ozdravitev. Marija je bila v takem stresu, da je

dobila rdeče izpuščaje po vsem telesu, rana se ji ni celila in se je močno vnela, tudi

antibiotiki niso pomagali, stalno je imela povišano temperaturo in zdelo se ji je, kakor da

ji telo odpoveduje. Tudi v tem primeru zdravniki niso vedeli kaj ji je. Čez čas so

ugotovili, da ji je tako močno padla splošna imunska odpornost, zaradi česar je njeno telo

odreagiralo na tak način, kar so pripisovali stresu in šoku.

Gospa Marija je takrat sklenila, da se ne bo vdala kar tako in je dobila močno voljo po

ţivljenju. Ţelela je, da sin maturira, da vnuki končajo šolo, predvsem pa ni mogla

dopustiti, da moţ, s katerim sta se tako lepo razumela celo ţivljenje, ostane sam, saj je bil

brez nje nebogljen.

Počasi je sprejela svojo bolezen. Povedala je, da se šele sedaj zaveda, kaj se ji dogaja. Po

določitvi diagnoze je imela občutek, da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu, ona pa je

opazovalec. Slepo je sledila navodilom zdravnikov in odšla na operacijo in če bi jo v

tistem trenutku zdravniki poslali skozi okno, bi naredila ravno to, saj zaradi šoka ni bila

sposobna razmišljati razsodno. Marijo je bolezen spremenila tudi karakterno. Vedno je

bila glava druţine, močna ţenska, ki ve kaj hoče. Sedaj je postala krhka in mila.

Kirurška rana se ji je lepo zacelila in začela je z obsevanjem. Obsevanje je bilo dolgo in je

močno oslabilo njeno telo. Njen cilj je bil zmagati in tako je prebrodila tudi to. Na

kontroli ji je zdravnik povedal, da metastaz in tumorjev ni in počutila se je kot absolutni

zmagovalec nad boleznijo. Počasi je njeno telo prihajalo v normalno stanje. Dva meseca

kasneje pa je ponovno začutila bolečino in sicer v hrbtenici, ki jo je pripisovala

ukleščenemu ţivcu. Kmalu je začela ob manjših naporih loviti sapo in ponovno je odšla

na kontrolo. Zdravnik je takoj posumil na metastaze. Marija je nestrpno čakala na

rezultate izvidov in bilo jo je strah, še večja pa je bila ţelja po vedenju, kaj se z njo

dogaja. Na konziliju so ji zdravniki povedali, da ima metastaze v hrbtenici, ki lahko

povzročijo paralizo, v kosti na nogi in najverjetneje na pljučih, česar jo je bilo najbolj

strah. Gospa Marija je bila ponovno v šoku. Besede zdravnika so ji odmevale v glavi in

zaradi nejasne zdravnikove razlage, ter šoka in podzavestnega zanikanja, je Marija

razumela, da ima metastaze v hrbtenici, ki naj bi jih odstranili operativno, vendar obstaja

moţnost paralize, na nogi ni metastaze, samo zasevek, kar pomeni enako, pljuča pa so

verjetno čista. Bila pa je odločena, da še enkrat premaga bolezen, saj si zaradi svoje

pretvorbe informacij ni znala predstavljati kako resno je njeno stanje, medtem je tudi

izvedela, da pričakuje v decembru še enega vnuka in to ji je vlivalo ponovne moči.

Svojcem je zdravnik povedal, da je stanje resno in ji preostane le nekaj tednov ţivljenja.

24

Po enotedenski ponovni computerski tomografiji so videli, da je v dveh tednih rak tako

napredoval, da je imela metastaze po vseh kosteh, polno koţnih metastaz, metastaze v

hrbtenici so ji rušile vretenca in imela je metastaze v pljučih. Marija zaradi hrbtenice ni

mogla več hoditi in je doma samo leţala, posledica so bile manjše bolečine, kot bi bile

sicer ob hoji in ker se ni naprezala, ni imela znakov pljučnih metastaz, kot je teţko

dihanje. Začela je prebirati knjige o alternativni medicini in pozitivnem mišljenju, kar ji je

vlivalo upanje.

Ker so bile bolečine kljub vsemu vedno hujše, so jo hospitalizirali na Onkološkem

inštitutu, kjer so ji vstavili epiduralni kateter po katerem je dobivala analgetike in morfij,

poleg tega pa je morala redno jemati zdravila proti bolečinam. Najbolj jo je skrbelo, da

vsa protibolečinska terapija ne bo povzročila odvisnosti. Zavedala se je, da je bolezen

resna, ni pa vedela oziroma je podzavestno odrivala njen hiter konec. Sprijaznila se je s

stalnim leţanjem v postelji, le da bi še ţivela. Moţu je sicer naročila vse, kaj mora storiti

za njen pogreb, ko bo prišel čas odhoda, s sinom in hčerko pa ni hotela o bolezni

spregovoriti niti besede. Zelo jo je skrbelo, kaj bo s sinovo šolo in sluţbo, kako njeno

bolezen sprejemajo vnuki, ki so bili močno navezani nanjo in veselila se je prihoda

šestega vnuka. Kljub vsemu je svojcem kazala veder in nasmejan obraz, saj ni hotela, da

jih skrbi zanjo.

Naredila si je načrt, kako bi lahko odšla domov, kako bi rešila problem zaradi

nezmoţnosti vstajanja, in sicer bi to storila z urinskim katetrom in plenico, patronaţna

sestra bi ji zjutraj naredila jutranjo higieno, ji pripravila medikamentozno terapijo za cel

dan, negovalka bi prišla pospravit, soseda, s katero sta druţinski prijateljici bi skuhala,

moţ pa bi ji delal druţbo in krajšal čas.

Zdravnica je svojce obvestila, da je njen konec blizu, razloţila jim je potek bolezni, da

bodo bolečine vedno hujše in bo potrebovala vedno višje odmerke zdravil, ki bodo

povzročila zaspanost, da jo v kratkem času čaka paraliza od pasu navzdol, vstavili so ji

urinski kateter in najverjetneje jo čaka smrt zaradi sepse ali odpovedi pljuč. Moţ ţeli, da

pride domov, zdravnica je obljubila, da se bo potrudila, vendar ureditev patronaţe in

negovalke zahteva kar nekaj časa in glede na to, da se njeno stanje rapidno slabša, je

vprašanje ali se ji bo izpolnila ţelja po domu.

25

5 PREDOPERACIJSKI IN POSTOPERACIJSKI STRES

Splošno je znano, da operacijski poseg pri posamezniku izzove strah in nervozo, ne glede

na to, kako velik je poseg in kakšni so izidi. Seveda pa se strah in nervoza z zahtevnejšimi

resnejšimi operacijami povečujeta.

Raziskave kaţejo, da bolniki, ki so pod močnim stresom pred operacijo, občutijo hudo

nervozo in strah ne doseţejo optimalnega zdravljenja po operaciji, imajo večje bolečine,

daljšo hospitalizacijo in več zapletov po sami operaciji. Nervozni in prestrašeni bolniki

imajo več teţav po operativnem posegu s kašljem, slabo izvajajo dihalne vaje, ki so

preventiva pljučnice, teţje vstajajo in se gibajo, kar ščiti pred trombozo in pospešuje

celjenje kirurških ran. Ker stres zvišuje bolečino, dobivajo več analgetikov, mišičnih

relaksantov, ki povzročajo več stranskih učinkov, kot so slabost, bruhanje, vrtoglavica.

Stres in nervoza delujeta na endokrini in imunski sistem in lahko povzročita neugodne

zaplete zdravljenja ter povzročita, da bolnik potrebuje višjo anestezijo.

Raziskava standardne rane, narejene s punkcijo na bolnikih z Altzheimerjevo boleznijo,

ki so navadno pod hudim stresom, je pokazala, da se je rana pri omenjenih bolnikih v

povprečju celila devet dni (24%) dalj od enake rane pri ostalih bolnikih, ki so bili pod

manjšim stresom. Enako je potrdila raziskava na študentih, in sicer počasnejše celjenje

rane pri tistih, ki so v času zdravljenja imeli izpite. (Reeves,1999).

V objavljenih študijah, se poleg nervoze in strahu pred samim operacijskim posegom

najpogosteje pojavljajo še:

- vprašanja glede samega poteka operativnega posega

- ali bo operativni poseg uspešen in v kakšnih moţnostih

- postoperativna bolečina in potek okrevanja

- strah pred neznanim bolnišničnim okoljem

- skrb za druţino med odsotnostjo

- strah pred moţno napako med operativnim posegom/ moţnost smrti

- strah zaradi nepokretnosti po operaciji

Pogovori s kirurgom in anesteziologom so v tem primeru nujni, saj bi odgovorili na

mnoga vprašanja, ki jih ima bolnik in s tem zmanjšali strah.

26

Raziskave kaţejo, da ima 58% bolnikov občutek, da od zdravnika niso dobili jasne

razlage glede operativnega posega. 62% je imelo občutek, da si je zdravnik za njih vzel

premalo časa. V isti raziskavi se je pokazalo, da si kirurg z bolnikom pred operativnim

posegom v povprečju vzame sedem minut. Bolnik pa v povprečju govori o svojih

strahovih le osemnajst sekund pred začetkom operativnega posega. Seveda ni vsa krivda

na hospitalnem osebju. Zadnje študije prikazujejo, da si samo 60% bolnikov prebere

informativne zloţenke in obrazce o posegu, ki jih dobijo v bolnišnicah, od teh pa jih 30-

50% ne ve, kaj so prebrali. (Reeves, 1999).

5.1 USTREZNA PSIHIČNA PRIPRAVA BOLNIKA NA OPERATIVNI

POSEG

Ustrezna psihična priprava bolnika na operativni poseg je zelo pomembna, saj je

dokazano, da imajo bolniki z niţjo stopnjo strahu, laţje in hitrejše okrevanje , kar vodi k

večjemu zadovoljstvu bolnika z operativnim posegom in okrevanjem po njem . Posledica

laţjega in hitrejšega okrevanja bolnikov je prihranjenje stroškov, saj je potrebno manj

medikamentozne terapije proti bolečinam, infekcijam, anestezija je manjša, torej je

manjša moţnost zapletov, bolnik se začne hitreje gibati, kar zmanjša moţnost pljučnice in

tromboz, ki sta pogosta zapleta postoperativna posega. Lahko si predstavljamo, koliko bi

privarčevali, če si zamislimo, da en bolnik, ki je zaradi zapleta je pljučnice in je na

mehanski ventilaciji v povprečju stane bolnišnico 3000 eur.

Vizija in strategija svetovnega in tudi slovenskega zdravstva so kakovostne zdravstvene

storitve, kar zahteva celostno obravnavo bolnika, zato pa je potreben nov individualen

pristop.

Celostna priprava bolnika na operativni poseg s strani medicinske sestre po procesu

zdravstvene nege :

1. Ocena bolnikovega stanja, zbiranje podatkov

Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku zmanjšati

strah, negotovost, mu pomagati sprejeti bolezen in vse potrebno za operativno

terapijo.

27

Pri ugotavljanju potreb bolnika po zdravstveni negi medicinska sestra opazuje:

- bolnikovo znanje o bolezni, zdravljenju, posegu,…

- bolnikovo psihično pripravljenost na operativni poseg

- bolnikovo fizično stanje pred operativnim posegom

2. Bolnikovo znanje o bolezni in zdravljenju

Medicinska sestra mora ugotoviti, kaj bolnik ţe ve o namenu operacije, pripravi

nanjo in o okrevanju po njej. Bolnika pouči v okviru svojih pristojnosti o vsem kar

mora vedeti pred operacijo ter aktivnostih, ki jih bo moral opravljati po njej, da bi

zmanjšal moţne pooperativne zaplete.

Informiranost bolnika naj bi bila ustna in pisna.

zdravnik operater bolnika seznani:

-z diagnozo (vrsto in obsegom)

- z moţnostmi zdravljenja

- z načinom zdravljenja

- s predvidenim trajanjem zdravljenja

- z morebitnimi zapleti zdravljenja

zdravnik anesteziolog bolnika seznani:

- z vrsto anestezije

- z moţnimi zapleti anestezije

- s posebnostmi zbujanja iz narkoze

- z zdravljenjem akutne bolečine po operativnem posegu

3. Bolnikova psihična pripravljenost na operativni poseg

Hospitalizacija povzroča nelagodje, strah, tesnobo. Medicinska sestra ugotavlja

stopnjo bolnikovega strahu pred posegom. Marsikdaj bolniki sami ne povedo, kaj

jih skrbi in tako mora medicinska sestra sama razbrati vzroke zaskrbljenosti,

bolnika z njimi soočiti in jih oceniti. Strah ugotavlja s subjektivnimi in objektivnimi

podatki.

28

Subjektivni podatki

a) znanje o zdravljenju in predhodne izkušnje:

- mesto operativnega posega

- vrsta predvidenega operativnega posega

- zdravnikove informacije o trajanju hospitalizacije, omejitev gibanja po

posegu

- predoperativna priprava

- pooperativni potek

- predoperativne preiskave

- vrsta, narava, potek prejšnjih operativnih posegov

- časovni interval

b) psihična priprava bolnika na operativni poseg

- zaskrbljenost, strah, bojazen pred predvideno operacijo

- metode obvladovanja

- vera in njen pomen za bolnika

- zaupanje v zdravljenje

- dostopnost bolnika

- svojci in prijatelji, ki bi mu bili v pomoč

- spremembe v ritmu spanja

- pogostejše uriniranje

c) fizično stanje

- zdravila, ki lahko vplivajo na potek anestezije in povzročajo zaplete

(antibiotiki, antikoagulanti, antihipersentivi, diuretiki, steroidi, aspirin,…)

- alergije na zdravila, mila, levkoplaste,…

- čutila (teţave z vidom, sluhom, ravnoteţjem,…)

- prehranjenost, neješčnost, slabosti, bruhanje,….

- teţave z gibanjem, predhodne operacije gibal,…

- počutje, posebnosti spanja, bolečine, pričakovanja glede zdravljenja

Objektivni podatki:

a) govor bolnika: ponavljanje stavkov, izogibanje temi pogovora, izogibanje

pogovoru o strahu, kateri jezik razume,…

b) sposobnost navezovanja stikov ( z lahkoto, boječe,…)

c) vedenje: pretirano mahanje z rokami, nemir, zaprtost vase, pretiravanje

29

d) višina in teţa

e) vitalne funkcije

f) čutila: vid, sluh,…

g) videz koţe: napetost, elastičnost, izpuščaji,…

h) usta: sluznica, proteza,….

i) prsni koš: gibanje, zvoki ob dihanju,…

j) udje: moč mišic,…

k) gibljivost: omejitve pri hoji, sedenju,…

Na osnovi vseh teh podatkov medicinska sestra sestavi negovalno diagnozo. Med

pripravo na operativni poseg in po njem preţivi z bolnikom največ časa, zato ima

pomembno vlogo pri psihični pripravi na poseg. Strah pred operacijo lahko zmanjša do

neke mere predvsem z:

1. Pogovorom z bolnikom in svojci

2. Pojasnilom in razlago nejasnosti glede posegov, postopkov in pripomočkov

3. Poučevanjem o pravilnem dihanju, izkašljevanju, gibanju po operaciji

4. Zagotavljanjem varnosti in dobrega počutja

Trenutno se v slovenskem zdravstvu s psihično pripravo bolnika na operativni poseg

ukvarjajo le posamezne medicinske sestre (glede na njihovo osebnost in čustvenost),

nekateri mlajši kirurgi in anesteziologi, duhovniki. V prihodnosti naj bi bila psihična

priprava bolnika na operativni poseg tudi naloga anestezijskih sester.

» Ţelimo si, da bi vsi člani multidisciplinarnega tima enakovredno kot pri fizični pripravi,

pristopili tudi k psihični pripravi bolnika na operativni poseg« (Seničar, 2006).

Ugotovili smo, da smo pri psihični pripravi bolnika na operativni poseg šele na začetku in

bo potrebno še mnogo dela, kar nam potrjuje tudi dejstvo, da je imel Univerzitetni

klinični center Ljubljana do pred kratkim enega samega kliničnega psihologa za celo

bolnišnico, ki je obravnaval predvsem najteţje primere. Prav tako je imel samo enega tudi

Onkološki inštitut, pravilna in popolna psihična priprava pa je izvedena le na redkih

kirurških oddelkih.

30

Ključni elementi za pripravo bolnika na operativni poseg:

1. zbiranje informacij- najpomembnejše informacije so tiste, zaradi katerih se bolnik

odloči ali zavrne operacijski poseg, o samem načinu in poteku posega, kaj mora

naredi ali opustiti pred posegom. Informacije v zvezi s hospitalizacijo, kot so

trajanje, koliko časa bo v intenzivni negi, koliko na oddelku, informacije o

bolečinah, stopnji, kako in s čim zmanjšati bolečino, ter splošne informacije o

poteku okrevanja.

2. tehnike komunikacije- bolnik mora izpopolniti tehniko komunikacije, da bi lahko

medicinskemu osebju, predvsem zdravniku, znal zastaviti vprašanje, na katerega

bi dobil pravilen odgovor.

3. sprostitvene tehnike- obstaja veliko tehnik za relaksacijo, med drugim lahko

bolnik poskusi s sproščujočim dihanjem, meditacijo, hipnozo, glasbo,…

4. tehnike kognitivnega copinga- vključujejo spremembo mišljenja o stresnih

dogodkih. Vključujejo analizo samega sebe, spreminjanje starega načina mišljenja

in iskanje novega, učinkovitejšega.

5. optimizem- na stresne dogodke je potrebno misliti optimistično, saj raziskave

kaţejo, da imajo bolniki, ki so večji optimisti, boljši imunski sistem in se laţje

spoprimejo s stresom.

6. kontrola bolečine- večina zdravnikov se pred operativnim posegom ne pogovarja

z bolniki o bolečini po njem. Dokazano je, da pogovor o tem zmanjša stres in

poučen bolnik, ki ţe pričakuje bolečino, se z njo laţje sooči. Bolnik naj bi izvedel

od zdravnika kakšna bo bolečina, kako jo bodo obvladali, s kakšnimi

medikamenti, na kakšen način, v obliki tablet, infuzij, injekcij, kdo bo odgovoren

za lajšanje bolečine, zdravnik ali negovalno osebje. Veliko ljudi ima predsodke o

zdravilih proti bolečinam, predvsem zaradi strahu, da ne bi postali odvisni in kljub

bolečinam zdravila zavračajo, zato je potreben temeljit pogovor.

7. duhovnost- pri velikem številu bolnikov, predvsem starejših, ima duhovnost

veliko vlogo v ţivljenju, molitev deluje sproščujoče in tako se laţje spoprimejo z

zdravstvenimi problemi ter okrevanjem.

8. psihosocialno okolje- pomembno se je soočiti in pripraviti na spremembe, ki bodo

posledica operativnega posega v domačem okolju in delovnem mestu. Druţina,

prijatelji in sodelavci bodo morda potrebovali informacije kaj naj pričakujejo po

operativnem posegu. Mogoče bodo morali prevzeti določena opravila, prilagoditi

31

svoj urnik. Bolnik lahko po odpustu iz bolnišnice v obdobju okrevanja potrebuje

več nege in podpore, kar se laţje planira v naprej. (Stein, 2002)

Raziskava je pokazala pri 60-75% bolnikih, ki so uporabljali vsaj eno od naštetih tehnik

psihološke priprave na operativni poseg, 20-28% izboljšanje okrevanja po operativnem

posegu. Bolniki, ki so uporabljali vsaj dve ali več od naštetih tehnik so dosegli mnogo

boljše rezultate. (Reeves, 1999).

Iz tega lahko sklepamo, da velik del psihične priprave lahko stori bolnik sam, če je le o

tem poučen in tako pripomore k boljšemu izidu operativnega posega in okrevanju.

32

6 RAZISKAVA

6.1 OPREDELITEV PROBLEMA

Z raziskavo bom poskušala ugotoviti:

1. Kvaliteto pripravljenosti bolnikov na operacijski poseg s strani

zdravstvenega osebja.

Proces zdravstvene nege vključuje pripravo bolnika na operativni poseg,

vendar zdravstveno osebje priznava, da popolno pripravo izvajajo le

posamezniki v nekaterih bolnišnicah. Predvsem me zanima, na katerih

področjih je priprava bolnika na operativni poseg najšibkejša in bi se

lahko izpopolnila.

2. Kvaliteto pripravljenosti na operativni poseg s strani bolnikov.

3. Kateri so najbolj stresni dejavniki za bolnika v intenzivni negi in katere

stresne dejavnike v intenzivni negi je mogoče omiliti oz. odstraniti.

6.2 HIPOTEZE

Za izhodišče sem postavila osnovno hipotezo:

Bolniki pred operacijskim posegom, v intenzivni negi in med okrevanjem, so pod

stresom.

Delovne hipoteze pa so:

Stres povečuje moţnost zapletov med in po operacijskem posegu

Stres pred operacijskim posegom je moţno zmanjšati z ustrezno psihološko

pripravo bolnika s strani zdravstvenih delavcev

Stres pred operacijskim posegom je moţno zmanjšati z ustrezno psihološko

samopripravo bolnika

Stres je prisoten v intenzivni negi

33

6.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Dejstvo je, da pri raziskavi nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, zato

uporabljamo predpostavke, ki nam omogočajo poenostavitve. Najširše uporabljena

predpostavka je, da se osredotočimo na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne

dejavnike, ki so sicer prisotni, niso pa predmet trenutnega proučevanja.

Pri pripravi diplomske naloge sem se srečala z naslednjimi omejitvami:

1. V raziskavi sem se osredotočila predvsem na stres pred in po operativnem posegu,

za katerega je dokazano, da lahko vpliva na zaplete med njim in med

zdravljenjem. Kljub temu, da je proces zdravstvene nege za psihološko pripravo

bolnika na operativni poseg napisan, se ga v večini slovenskih bolnišnic še ne

uporablja v takšni meri kot fizično pripravo.

V veliko primerih je psihološka priprava narejena med fizično, tako da so tudi

izprašani bolniki teţko določili ali jim je bila psihološka priprava podana v celoti,

delno ali pa je ni bilo. Poleg tega je poudarek v bolnišnicah predvsem na fizični

pripravi bolnika na operativni poseg z namenom, da se bo operativni poseg lahko

tehnično izvedel. Problem vidim predvsem v kroničnem pomanjkanju

zdravstvenega osebja v slovenskih bolnišnicah. Primanjkuje zdravnikov,

diplomiranih sester in zdravstvenih tehnikov, tako da je priprava bolnika zaradi

pomanjkanja osebja in s tem časa, ki ga osebje posveti enemu močno omejena.

2. Nekateri bolniki so bili pod hudim stresom ţe zaradi diagnoze, ter samega

operativnega posega, tako da je bilo zaradi strahu in nervoze pri nekaterih opaziti

slabše zaznavanje informacij. Predvsem so pri vprašanjih, povezanih s psihološko

pripravo bolnika na operativni poseg, moţna odstopanja od realno izvedene

priprave s strani zdravstvenega osebja.

3. Za anketo, ki bi jo izvedla med hospitaliziranimi bolniki, bi v več slovenskih

bolnišnicah morala vloţiti več prošenj, vlog in obrazloţitev na etične, zdravstvene

in ostale komisije, ki se sestanejo nekajkrat letno, kar bi vzelo kar nekaj časa.

Poleg tega so hospitalizirani bolniki še vedno pod določenim stresom in bi na

nekatera vprašanja teţje podali odgovore. Zaradi tega sem se odločila, da anketo

izvedem pred bolnišnicami oz. v ambulantah za kontrolne preglede po

operativnem posegu.

34

4. Imela sem namen razdeliti 80 vprašalnikov med bolnike, na sodelovanje jih je bilo

pripravljenih le 37, kljub temu, da sem anketo izvedla pred štirimi slovenskimi

bolnišnicami. Bolniki so močno nepripravljeni na razgovore in sodelovanje.

Izgovori so bili pomanjkanje časa, bolečine ali pa so se obrnili stran. Največ

neodgovorjenih vprašanj sem dobila pri splošnem vprašanju o vrsti in mestu

operativnega posega, saj večina bolnikov jemlje to vprašanje preveč osebno.

5. O stresu v, pred in po operativnem obdobju ne obstaja zelo veliko literature, saj se

je o tej vrsti stresa začelo govoriti intenzivneje šele v zadnjem času.

6.4 METODE RAZISKAVE

6.4.1 VRSTA RAZISKAVE

Raziskava v diplomskem delu ima naravo kvalitativnega značaja. V diplomski nalogi sem

skušala dokazati obstoj nekaterih stresnih elementov pred operativnim posegom, v

intenzivni negi in po operativnem posegu. Kvalitativna je zato, ker opisuje kvaliteto

psihološke priprave bolnika s strani zdravstvenih delavcev in kvaliteto psihološke

priprave bolnika na operativni poseg.

6.4.2 METODE RAZISKOVANJA

Za analizo sem uporabila metodi primerjanja in razčlenjevanja. Zbrane podatke sem

najprej pregledala in analizirala, nato pa kvalitativno in kvantitativno obdelala.

6.4.3 METODE ZBIRANJA PODATKOV

Metoda zbiranja podatkov je bila polstrukturiran intervju s ciljno skupino in sicer z

bolniki, ki so imeli pred kratkim operativni poseg. Vprašalnike sem razdeljevala na javnih

mestih in bila poleg pri izpolnjevanju. Vprašalniki so bili razdeljeni pred štirimi

slovenskimi bolnišnicami, in sicer pred Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana,

Onkološkim inštitutom, Splošno bolnišnico Celje in Splošno bolnišnico Novo mesto.

35

6.5 POPULACIJA IN VZORČENJE

Biografski podatki ( starost, spol, področje operativnega posega, zaposlenost)

V mesecu oktobru 2009 sem razdelila po 20 anketnih vprašalnikov med bolnike, ki so

imeli operativni poseg v štirih različnih slovenskih bolnišnicah. Za omenjene štiri

bolnišnice sem se odločila, ker v vseh opravljajo tako večje kot manjše operativne

posege. Skupaj je bilo razdeljenih 80 vprašalnikov. Vrnjenih sem dobila 37, kar je

46,25%. Obdelala in analizirala sem vseh 37. Vprašalniki so vsebovali 61 vprašanj iz treh

področij, skupaj sem dobila 2257 odgovorov na vprašanja.

6.5.1 ANALIZA RAZDELJENIH VPRAŠALNIKOV PO SPOLU

Pred Onkološkim inštitutom Ljubljana, Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana,

Splošno bolnišnico Novo mesto in Splošno bolnišnico Celje, sem razdelila po 20

vprašalnikov. Največ vrnjenih vprašalnikov sem dobila pred Univerzitetnim kliničnim

centom Ljubljana, in sicer 65% od 20 razdeljenih, kar pripisujem velikosti bolnišnice in

višji frekvenci ljudi, ki jo obiščejo. 45% od 20 razdeljenih sem dobila vrnjenih pred

Splošno bolnišnico Novo mesto, 40% od 20 razdeljenih pred Splošno bolnišnico Celje in

35% od 20 razdeljenih pred Onkološkim inštitutom v Ljubljani, kjer sem tudi najteţje

pridobila ljudi za sodelovanje. Slabše sodelovanje ljudi pred Onkološkim inštitutom lahko

pripišem temu, da sta kirurška oddelka v bolnišnici le dva, bolniki so večinoma na

kemoterapiji ali radioterapiji. Poleg tega imajo večje bolečine, so bolj utrujeni in zaradi

narave bolezni bolj zagrenjeni ter manj pripravljeni na sodelovanje. Poleg tega je

frekvenca ljudi na Onkološkem inštitutu manjša kot pred ostalimi tremi bolnišnicami.

Od skupno 37 vrnjenih vprašalnikov, je bilo 16 anketirancev ženskega spola, kar je

43,25% in 21 moškega spola, kar predstavlja 56.75%.

36

Bolnišnica Razdeljeni

vprašalniki

Vrnjeni

vprašalniki

ženske moški

Onkološki

inštitut

20 7( 35%) 2(28%) 5(72%)

UKC LJ 20 13(65%) 6(46,15%) 7(53,85%)

SB Novo mesto 20 9(45%) 6(66,66%) 3(33,34%)

SB Celje 20 8(40%) 2(25%) 6(75%)

Skupaj 80 37(46,25%) 16(43,25%) 21( 56,75)

6.5.2 ANALIZA RAZDELJENIH VPRAŠALNIKOV PO STAROSTI

Od 37 vrnjenih vprašalnikov je bilo 12 anketirancev v starosti 30-45 let, od tega jih je bilo

5 moškega in 7 ţenskega spola. 15 anketirancev je bilo v starosti 45-60 let, od tega 10

moškega in 5 ţenskega spola. 10 anketirancev je bilo starih 60-65 let, od tega 6 moškega

in 4 ţenskega spola.

Starost Moški ženske skupaj Skupaj v %

30-45 let 5 7 12 32,43%

45-60 let 10 5 15 40,54%

60-65 let 6 4 10 27,03%

37

7. REZULATI IN RAZPRAVA

7.1. PSIHOLOŠKA PRIPRAVA BOLNIKA S STRANI ZDRAVSTVENIH

DELAVCEV NA OPERATIVNI POSEG

Na osnovi analize vprašanj o izvedeni psihološki pripravi bolnikov pred operativnim

posegom s strani zdravstvenih delavcev, ki zmanjša stres pred operativnim posegom, je

mogoče zaključiti naslednje:

54% anketiranih je bilo seznanjeno s podrobnostmi operativnega posega samo

ustno

46% je bilo seznanjenih s podrobnostmi operativnega posega ustno in pisno

Vsi anketiranci so bili seznanjeni s podrobnostmi operativnega posega, od tega 54% samo

ustno, 46% pa pisno in ustno. Moţna odgovora sta bila še samo pisno in nisem bil

seznanjen/a, za katera se ni odločil nihče od anketiranih. Iz tega lahko sklepamo, da je

vsak, pred operativnim posegom seznanjen z določenimi podrobnostmi posega.

38

100% anketiranih je bilo seznanjeno z diagnozo s strani operaterja

100% anketiranih je bilo seznanjenih z moţnostmi zdravljenja s strani

operaterja

100% anketiranih je bilo seznanjenih z moţnostjo operativnega posega s strani

operaterja

59% anketiranih je bilo seznanjenih z načinom operativnega posega s strani

operaterja

97% anketiranih je bilo seznanjenih z načinom zdravljenja s strani operaterja

81% anketiranih je bilo seznanjenih s trajanjem operacijskega posega s strani

operaterja

78% anketiranih je bilo seznanjenih z morebitnimi zapleti med operativnim

posegom s strani operaterja

40,5% anketiranih je bilo seznanjenih z zapleti po operativnem posegu s strani

operaterja

56% anketiranih je imelo za operaterja dodatna vprašanja

57% od anketiranih, ki so imeli dodatna vprašanja, so po povprašali operaterja

55% anketiranih, z dodatnimi vprašanji zaradi spoštovanja do operaterja niso

povprašali za odgovore

22% anketiranih, ki so imeli vprašanja in operaterja niso povprašali, zaradi

stresa in zmede

23% anketiranih, vprašanj operaterja niso vprašali, zaradi trenutne pozabljivosti

Vseh 37 anketirancev je bilo s strani operaterja seznanjenih diagnozo, z moţnostmi

zdravljenja in z moţnostjo operativnega posega. Z načinom operativnega posega je bilo

seznanjenih 22 anketirancev, z načinom zdravljenja je bilo 36 anketirancev, s

predvidenim trajanjem operativnega posega 30 anketirancev. Z morebitnimi zapleti je

bilo seznanjenih 29 anketirancev, z zapletom po operacijskem posegu pa 15 anketirancev.

Iz tega lahko sklepamo, da se operaterji oziroma kirurgi posvetijo bolnikom, ki čakajo na

operativni poseg in bolnikom tudi podajo osnovne informacije, ki zadevajo sam

operativni poseg. 21 anketirancev je ţelelo od operaterja dodatne informacije, od tega jih

je po njih vprašalo le 12. 9 anketirancev ni povprašalo po dodatnih informacijah, pri

skupno 4 so bili vzroki predvsem stres, zmedenost in trenutna pozabljivost, kar se mi zdi

zaskrbljujoče pa je, da jih 5 oziroma 55% operaterja po dodatnih informacijah zaradi

39

spoštovanja ni upalo vprašati. Med slovenskimi bolniki je namreč v veliki meri še vedno

razširjena miselnost, da so zdravniki polbogovi, ki se jih lahko z velikim številom

vprašanj uţali in se s tem izkaţe nezaupanje do njih.

95% anketiranih je potrdilo, da jih je pred operativnim posegom obiskal

zdravnik anesteziolog

86% anketiranih je anesteziolog seznanil z vrsto anestezije

98% anketiranih, ki jih je obiskal anesteziolog je bilo obveščenih o moţnih

zapletih med anestezijo

100% anketiranih je bilo s strani anesteziologa obveščenih o zbujanju iz

anestezije

20% anketiranih je bilo s strani anesteziologa obveščenih o stopnji bolečine po

zbujanju iz anestezije

63% anketiranih je bilo obveščenih o načinu zdravljenja bolečine po

operaci