UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositorieszato smo našo pozornost usmerili na elementarne igre, med katerimi je tudi igra z žogo. Raziskovali smo, kako elementarne igre z žogo

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Živa Lipovec

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

VPLIV ELEMENTARNIH IGER Z ŽOGO NA RAZVOJ

MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK

Mentor: Kandidatka:

višji predavatelj Miran Muhič Živa Lipovec

Maribor, 2018

Lektorica:

mag. Katja Premru Kampuš, prof.

Prevajalka:

Mateja Smolar Tič, prof.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju višjemu predavatelju Miranu Muhiču za strokovno,

nesebično pomoč ter spodbudne besede pri nastajanju tega diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi ravnatelju Vrtca Slovenke Konjice Tomažu Popoviću, ki mi je

omogočil, da sem izvajala testiranja otrok v eni izmed vrtčevskih enot. Prav tako

se zahvaljujem vsem strokovnim delavkam Vrtca Slovenske Konjice, ki so pri

testiranjih sodelovale in mi pomagale.

Še posebej se zahvaljujem svoji družini ter babici in dedku, ki so me spodbujali ter

verjeli vame.

Posebna zahvala gre tebi, Andrej; v času nastajanja tega diplomskega dela si mi

namenil ogromno spodbudnih besed ter sanjal skupaj z mano, da mi uspe.

Zahvaljujem se tudi mojima najboljšima prijateljicama Blanki in Urški.

Hvala vsem …

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Živa Lipovec, rojena 30. 3. 1995, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Vpliv elementarnih iger z žogo na razvoj motoričnih sposobnosti

predšolskih otrok pri mentorju višjem predavatelju Miranu Muhiču avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

(podpis študentke)

Maribor, 1. 6. 2018

POVZETEK

V diplomskem delu z naslovom Vpliv elementarnih iger z žogo na razvoj

motoričnih sposobnosti predšolskih otrok smo predstavili, kako elementarne igre z

žogo vplivajo na razvoj motoričnih sposobnosti predšolskih otrok. Delo smo

razdelili na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu smo predstavili pomen

gibanja za otroka, gibalni razvoj otroka, motorične sposobnosti predšolskih otrok

in elementarne igre. Nato smo se posvetili pomenu, nalogam, uporabnosti

elementarnih iger in elementarnim igram z žogo na splošno. V empiričnem delu

smo predstavili, kako redno izvajanje elementarnih iger vpliva na razvoj motoričnih

sposobnosti otrok. Pri tem smo uporabili motorične teste – eksperimentalno

metodo. Udeleženci eksperimentalne skupine so velik poudarek namenjali igram z

žogo, medtem ko so otroci kontrolne skupine sledili letnemu delavnemu načrtu

skupine. Za zbiranje podatkov smo uporabili kvantitativno tehniko. Kot merski

instrument smo uporabili 14 motoričnih testov. V eksperimentu so sodelovali otroci

drugega starostnega obdobja, in sicer homogena oddelka. Otroci so bili stari 5 do 6

let. Tako v eksperimentalni kot kontrolni skupini je sodelovalo 19 otrok. Empirični

del naloge smo izvajali v Vrtcu Slovenske Konjice, enota Slomškova. Na podlagi

rezultatov, ki smo jih pridobili s pomočjo eksperimenta, lahko trdimo, da obstajajo

razlike v motoričnih sposobnostih predšolskih otrok, ki so deležni načrtovanih in

strokovno vodenih elementarnih iger z žogo, in otrok, ki nimajo načrtovanih in

strokovno vodenih elementarnih iger z žogo.

Ključne besede: pomen gibanja, gibalni razvoj, motorične sposobnosti,

elementarne igre, elementarne igre z žogo.

ABSTRACT

In the thesis Effects of Elementary Ball Games on Motor Abilities Development in

Preschool Children, we present how elementary ball games influence the

development of motor abilities and skills in preschool children. The work is divided

into a theoretical and empirical part. The theoretical part introduces the importance

of children's movements, the motor development of the child, the motor skills of

preschool children and elementary games. Furthermore, we focuse on the meaning,

tasks, usefulness of elementary games and elementary ball games in general. In the

empirical part, it is manifested how the regular implementation of elementary

games influences the development of motor abilities of children. To support it the

motor ability tests were used – an experimental method. The participants of the

experimental group put great emphasis on ball games, while the children of the

control group followed the curriculum of the age group.

The quantitative technique was used to collect the research data in the experiment.

14 different motor tests were used as a measuring instrument. The children of the

second age period, namely a homogeneous class, were involved in the experiment.

The children participating were 5 to 6 years old and 19 children participants were

involved in both, experimental and control groups. The empirical part of the task

was carried out at the Slovenske Konjice Kindergarten, Slomšek unit. Based on the

results obtained through the experiment, it is evident that there are significant

differences in the motor abilities of pre-school children who receive planned and

professionally managed elementary ball games, and the ones who do not have

planned and professionally managed elementary ball games.

Key words: importance of physical activities, motor ability development, motor

skills, elementary games, elementary ball games.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................... 3

2.1 POMEN GIBANJA ZA OTROKA ..................................................... 3

2.2 GIBALNI RAZVOJ OTROKA ........................................................... 5

2.3 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK ............ 8

2.4 ELEMENTARNE IGRE .................................................................... 10

2.4.1 POMEN ELEMENTARNIH IGER .................................................. 12

2.4.2 NALOGE ELEMENTARNIH IGER ................................................ 13

2.4.3 UPORABNOST ELEMENTARNIH IGER ..................................... 14

2.4.4 ELEMENTARNE IGRE Z ŽOGO ................................................... 16

2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE IN UGOTOVITVE ............................ 18

3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................... 20

3.1 NAMEN ................................................................................................ 20

3.2 RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV ...................... 20

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ..................................................................... 20

3.2.2 Raziskovalne hipoteze ....................................................................... 20

3.2.3 Spremenljivke ................................................................................... 21

3.3 METODOLOGIJA ............................................................................. 21

3.3.1 Raziskovalne metode ........................................................................ 21

3.3.2 Raziskovalni vzorec .......................................................................... 22

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ............................................................... 22

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov................................................. 22

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov 22

3.3.4 Postopki obdelave podatkov ............................................................. 23

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................. 23

3.4.1 Analiza vzorca ................................................................................... 23

3.4.2 Analiza motoričnih testov ................................................................. 31

3.4.3 Vrednotenje zastavljenih hipotez ...................................................... 34

3.5 SKLEP .................................................................................................. 37

LITERATURA .................................................................................................... 39

PRILOGE

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Seznam spremenljivk .................................................................... 21

Preglednica 2: Analiza testirancev glede na spol in pripadnost skupine .............. 24

Preglednica 3: Analiza testirancev glede na starost .............................................. 24

Preglednica 4: Analiza telesne višine (TV1) ob prvem testiranju......................... 25

Preglednica 5: Analiza telesne višine (TV2) ob drugem testiranju....................... 25

Preglednica 6: Analiza telesne višine (TV3) ob tretjem testiranju ....................... 26

Preglednica 7: Analiza telesne teže (TT1) ob prvem testiranju ............................ 26

Preglednica 8: Analiza telesne teže (TT2) ob drugem testiranju .......................... 27

Preglednica 9: Analiza telesne teže (TT3) ob tretjem testiranju ........................... 27

Preglednica 10: Analiza indeksa telesne mase (ITM1) ob prvem testiranju ......... 28

Preglednica 11: Analiza indeksa telesne mase (ITM2) ob drugem testiranju ....... 28

Preglednica 12: Analiza indeksa telesne mase (ITM3) ob tretjem testiranju ....... 29

Preglednica 13: Zbirna preglednica telesnih razsežnosti (predstavljene so

povprečne vrednosti) ............................................................................................ 29

Preglednica 14: Analiza motoričnih testov ........................................................... 32

Preglednica 15: Primerjava rezultatov motoričnih testov med otroci ES in otroci KS

............................................................................................................................... 35

Preglednica 16: Preverjanje statistične značilnosti razlik rezultatov motoričnih

testov med ES in KS (t-test za neodvisne vzorce) ................................................ 36

1

1 UVOD

Za temo Vpliv elementarnih iger z žogo na razvoj motoričnih sposobnosti

predšolskih otrok smo se odločili, ker menimo, da v današnjem času večina otrok

igre z žogo raje zamenja z virtualnimi igrami.

Menimo, da sta igra in žoga nepogrešljiv element otroštva. Če žoge nimamo, jo

lahko izdelamo iz enostavnih odpadnih surovin. Iger in žog je nasvetu ogromno,

zato smo našo pozornost usmerili na elementarne igre, med katerimi je tudi igra z

žogo. Raziskovali smo, kako elementarne igre z žogo otrokom pomagajo pri

motoričnemu razvoju, kakšen pomen imajo, kakšne so njihove naloge ter kje jih

lahko uporabimo.

Ker so otroci v današnjem času zelo živahni in hrepenijo po gibanju, so te igre kot

nalašč za to. Lahko jih uporabimo v uvodnem delo vadbene enote, v glavnem ter v

zaključnem. Seveda je njihova intenzivnost prilagojena posameznemu delu

vadbene enote. Lahko smo opazili, da se jih v praksi poslužujejo tudi vzgojitelji.

Diplomsko delo smo razdelili na tri dele, in sicer na uvod, teoretični del in

empirično raziskavo. V uvodnem delu bomo kratko predstavili našo diplomsko

delo, v teoretičnem se bomo osredotočili na pomen gibanja za otroka, predstavili

bomo gibalni razvoj otroka, se posvetili motoričnim sposobnostim ter na koncu

obravnavali še elementarne igre, njihov pomen, naloge in uporabnost. V

empiričnem delu bomo predstavili rezultate motoričnih testiranj, ki smo jih izvajali

v Vrtcu Slovenske Konjice, v enoti Slomškova. Namen motoričnih testiranj je bil

preveriti, kako dobro imajo otroci razvite motorične sposobnosti ter kako jih lahko

izboljšamo s pomočjo elementarnih iger.

Za to raziskavo smo se odločili, ker menimo, da imajo otroci danes slabše razvite

motorične sposobnosti, kot so jih imeli včasih. S pomočjo elementarnih iger jih

lahko razvijamo, zato so odličen pripomoček za doseganje dobrih rezultatov otrok.

2

Igra in gibanje sta otrokova notranja potreba. Tega ne moremo nadomestiti z

ničimer. V prvem letu otrokovega življenja gibalni razvoj napreduje neverjetno

hitro. Ko otrok začne zaupati samemu sebi ter svojemu telesu, pridobi tudi na

samozavesti in samozaupanju. Vrtci naj otrokom omogočajo, da se lahko čim več

gibljejo noter in na prostem ter na ta način pridobivajo nove gibalne izkušnje

(Bahovec, 2007, str. 14).

Šport ima pri odraščanju otrok izreden pomen. Vsaka družba si želi vzgojite otroke,

ki bodo nekoč odrasli v neodvisne, pametne, čustveno stabilne ljudi. Pri tem lahko

športna aktivnost otrokom in kasneje mladostnikom zelo koristi. Otroci so danes

mnogo prej dojemljivi, sposobni za motorično učenje, kot so bili včasih (Rajtmajer,

1991; povz. po Pišot in Jelovčan, 2006, str. 8–9).

3

2 TEORETIČNI DEL

V teoretičnem dela bomo predstavili pomen gibanja za otroka, gibani razvoj otroka

in motorične sposobnosti predšolskih otrok. Spoznali bomo, kaj so elementarne

igre, njihov pomen in naloge ter uporabnost elementarnih iger. Na koncu se bomo

posvetili še elementarnim igram z žogo ter dosedanjim raziskavam in ugotovitvam.

2.1 POMEN GIBANJA ZA OTROKA

Gibanje je izredno pomembno v prvih letih otrokovega življenja. Takrat otrok na

tem področju napreduje zelo hitro. Veseli se vsakega najmanjšega uspeha (premika

glave, roke, prvih korakov). Otrok s pomočjo gibanja odkriva svet, ki ga obdaja.

Ko se otrok začne gibati, začne spoznavati tudi sam sebe – svoje telo. Vsakega giba

in premika se veselimo skupaj z njim. S pomočjo gibanja začne otrok uriti

motorične sposobnosti, ki so osnova za različne gibalne aktivnosti (Marjanovič

Umek, 2001, str. 57).

Gibalne dejavnosti od otroka zahtevajo, da se zaveda samega sebe, drugih otrok in

prostora, v katerem se nahaja. Spoznavati začne različne elementarne igre,

moštvene igre in igre s pravili. Z gibalnimi dejavnostmi se otrok uči sodelovanja

ter medsebojne pomoči. V Sloveniji delujejo različna društva, ki se ukvarjajo z

vadbo za najmlajše, zato starši otroke velikokrat vpišejo v katero izmed dejavnosti.

V nasprotnem primeru je zelo pomembno, da namenijo mnogo časa in pozornosti

otroku in njegovemu gibanju. Priporočljivo je, da se starši z otroki igrajo različne

gibalne igre. Starši otroka najbolje poznajo, vedo, kaj otrok obvlada in česa ne.

Posvečajo se mu na drugačen način, kot učitelj v klubu ali društvu. Večkrat se celo

zgodi, da so otroci, vključeni v vodene vadbe z učitelji, pri gibalnih aktivnostih bolj

sproščeni, saj se jim pred starši ni potrebno pretvarjati. So, kar so. Gibanju se naj

starši skupaj z otroki posvečajo večkrat na teden. Okoli petega leta se lahko starši

in otroci skupaj odpravijo na izlet s kolesi, se rolajo, smučajo in plavajo. Zaželeno

je, da otroci skupaj s starši preživijo čim več prostega časa v naravi, kjer se lahko

svobodno gibljejo (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 14–16).

4

Ker otrok deluje po principu spužve, je pomembno, da doma vpije vase potrebo po

gibanju. Če bodo otroci doma videli, da se njihovi starši z veseljem poslužujejo

različnih gibalnih aktivnosti, bodo to zagotovo ponotranjili. Staršem naj bo v

interesu, da otrok preživi čim več prostega časa v gibanju ter ne za računalnikom

ali televizijo (Videmšek in Stančevič, 2011, str. 8).

Vsi otroci se radi gibljejo in sodelujejo v športnih aktivnostih, z odraščanjem pa

nekaterim izmed njih šport in gibanje ne predstavljata več prioritete v življenju.

Otroci velikokrat mislijo, da je določena stvar zanje prezahtevna oz. da ji ne bodo

kos. Take otroke je potrebno še bolj spodbujati in motivirati ter jih prepričati, da

zmorejo in lahko. Otroci, ki so gibalno aktivni, imajo dobro razvite mišice in kosti,

nimajo problemov s sladkorno boleznijo tipa 2, imajo znižan krvni tlak in raven

holesterola v krvi ter na življenje gledajo bolj pozitivno. Vsi otroci so lahko dobro

telesno pripravljeni ne glede na to, kakšne interese imajo (Gavin, Dowshen in

Izenberg, 2007, str. 52–53).

Starši se morajo skupaj s svojimi otroki zavzemati za šport. Otrokom naj poizkušajo

predstaviti čim več športnih panog, da se bodo laže odločili, katera je prava zanje.

Ni nujno, da je športna aktivnost vedno načrtovana, lahko je spontana. Namesto da

gredo v trgovino z avtomobilom, naj gredo peš. Otroci bodo uživali v športni

aktivnosti in tudi narava jim bo hvaležna (prav tam).

Čeprav vse skozi poudarjamo, kako pomembno je, da se starši skupaj z otroki

gibljejo in z njimi preživljajo čim več prostega časa, pa ne smemo pozabiti tudi na

to, da morajo tako starši kot otroci preživeti določen čas sami zase. Takrat naj se

starši relaksirajo in počnejo, kar želijo. Samo spočiti starši bodo lahko otroku

ponudili vse in še več. Starši naj preživijo čas, ki ga namenijo otroku, kvalitetno.

Takrat naj se z njim igrajo, odidejo na dolg sprehod, se peljejo s kolesom, igrajo

košarko ali pa se le crkljajo (Biddulph, 2003, str. 155–117).

Pojavi se obdobje, ko se otroci ne želijo ukvarjati s športnimi aktivnostmi, čeprav

vsi vemo, da šport nanje vpliva blagodejno. Takrat je priporočljivo, da starši otroka

5

odpeljejo na kakšno tekmo, da si ogleda šport, ki ga zanima, da se starš sam z

otrokom igra ta šport. Mogoče bo na tak način otrok bolj motiviran za športne

aktivnosti. Vsekakor pa odrasli ne smemo otrokom vsiljevati športov, ki so všeč

nam ali jih mi kot otroci nismo imeli možnosti trenirati. Otroci niso na svetu zato,

da bodo uresničevali naše nedosežene cilje. Na tak način otroku škodimo ter ne

pomagamo (Pantley, 2001, str. 269–270).

Obdaja nas okolje, v katerem imamo vsega na pretek. Imamo ogromno hrane,

vitaminov ter sokov, s katerimi bi lahko skrbeli za našo zdravo prehrano in prehrano

otrok, vendar temu ni čisto tako. Vedno bolj posegamo po hitro pripravljenih

obrokih, ki jih naše telo ne more prebaviti in predelati. Večina ljudi ne porabi hrane,

ki jo zaužije, niti s telesno oz. športno aktivnostjo. Otroci posnemajo vse in še več.

Držimo se zdravega načina življenja, ukvarjajmo se s športom, jejmo zdravo hrano,

le tako bomo otrokom dober vzgled (Gavin, Dowshen in Izenberg, 2007, str. 8–9).

2.2 GIBALNI RAZVOJ OTROKA

Za gibalni razvoj je značilno dobro nadzorovanje gibanja mišic. Gibalni razvoj se

prvih nekaj let tesno prepleta z duševnim razvojem. Prve gibe lahko zasledimo pri

novorojenčkih v obliki refleksov. Otrok bo najprej nadzoroval zgornji del telesa

(cefalo-kavdalna smer), za tem pa še spodnjega (proksimo-distalna smer) (Nemec

in Krajnc, 2011, str. 48–49).

Otrok shodi okoli prvega leta. Takrat je njegova hoja še precej kobacava in okorna.

Pred tem se otrok premika s pomočjo plazenja in lazenja. Otrokova hoja postane

stabilna nekje od drugega do četrtega leta. Lahko opazimo, da se otrok, star med

prvim in drugim letom, med hojo večkrat ustavi, počepne ali pa pade, saj hoje še ne

obvlada dovolj dobro. Po petem letu je hoja popolnoma stabilna. Tako otroci brez

problemov odidejo tudi na kakšen pohod. Hoji sledi tek, ki je sprva zelo vijugast in

nesiguren. Temu sledijo skoki. Otroci zelo radi skačejo, sprva v globino. Strokovni

delavci ali starši morajo paziti, da so objekti, iz katerih otroci skačejo, zaščiteni z

blazinami, da ne pride do nezaželenih poškodb. Otrok bo najprej skočil v globino,

6

npr. s stopnice ali klopi. Otrok proti koncu predšolskega obdobja postane siguren v

teku. Takrat tek postane tudi hitrejši. Tudi skoki postanejo popolnejši. Okoli petega

leta otroci zelo radi plazijo po različnih plezalih. Zanje to ne predstavlja večjih ovir,

zato jim sam proces lahko otežimo. Proti koncu predšolskega obdobja otrok skače

v globino in višino, skače ob glasbeni spremljavi ter preskakuje kolebnico.

Predšolski otroci se v veliki meri poslužujejo dvigovanja in nošenja, kar zelo dobro

vpliva na razvoj moči. Pri tem moramo paziti, da teža, ki jo otrok dvigne in nese,

ni prevelika, da ne pride do poškodb. Tudi vlečenje in potiskanje spadata med

gibalni razvoj. Ko se otrok vleče po klopi, si razvija moč rok in nog ter ramenskega

obroča. Starejši predšolski otrok bo užival v vlečenju vrvi in preverjanju moči med

sovrstniki. Otrok, star tri leta, bo znal kotaliti žogo z obema rokama. Večji problem

mu bo predstavljalo ujeti žogo. Večkrat mu bo še ušla. Otroci, preden odidejo v

osnovno šolo, v večini znajo žogo podajati z obema rokama in eno roko. Žogo

vodijo z levo in desno roko, tudi mimo ovir. Žogo v večini brez težav ujamejo ter

ciljajo v določeno tarčo. Otroci te starosti se zelo radi obešajo na različna igrala, kar

je lahko nevarno, če otroku ne namenimo dovolj pozornosti. Otroci so za takšne

aktivnosti še premajhni, da bi lahko pazili nase. Starejši otroci pa se že poslužujejo

podprijema (Rajtmajer, 1988, str. 80–92).

Faze motoričnega razvoja:

refleksna gibalna faza,

rudimentalna gibalna faza,

temeljna gibalna faza in

specializirana gibalna faza (Gallahue in Ozmun, 2001; povz. po Videmšek

in Pišot, 2007, str. 41).

Z refleksno gibalno fazo se vse začne. Otrok se s to fazo začne gibati in spoznavati

svet okoli sebe. Giba se še ne v pravem pomenu besede, vendar s pomočjo

refleksov. Vsak refleks sproži nek določen gib (Goodway, 2002; povz. po

Videmšek in Pišot, 2007, str. 41).

7

Refleksni fazi sledi rudimentalna gibalna faza. Ta se deli na stopnjo inhibicije

refleksov ter predkontrolno stopnjo. Otrok je v tem obdobju že precej bolj siguren

in natančen (Videmšek in Pišot, 2007, str. 41–42).

Za temeljno gibalno fazo je značilno, da gibi otrok postajajo vse bolj usklajeni.

Gibalne podvige izvajajo najprej ločeno, za tem pa vedno bolj povezano. Otroci, ki

jih uvrščamo v to fazo, so stari od dveh do sedmih let (Gallahue in Ozmun, 2006;

povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 44).

Specializirana gibalna faza nastopi kot zadnja. Otroci, ki jih uvrščamo sem, so stari

sedem in več. Gibanje postane vedno hitrejše, natančnejše in nadzorovano (prav

tam).

Otrok se nenehno spopada z novimi motoričnimi znanji in sposobnostmi. Bolj kot

ima razvite, bolj je spreten pri samem gibanju. Otrokom, ki jim ne omogočimo

prostega in načrtovanega gibanja, se motorične spretnosti ne razvijejo v enaki meri

kot tistim, ki jim je to omogočeno (Pangrazi, 200; povz. po Pišot in Planinšec, 2005,

str. 20).

Otroci, ki imajo slabše razvite gibalne sposobnosti, so nemirni, težko se

skoncentrirajo, lahko se pojavijo tudi govorne motnje. Tako kot lahko otroci

utrjujejo določene druge predmete z domačimi nalogami, pri športu tega en morejo

oziroma v manjši meri (Krežmarjeva 1986; povz. po Krežmar in Petelin, 2001, str.

151).

8

2.3 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK

S pomočjo motoričnih sposobnosti se človek lahko giblje in spoznava svet okoli

sebe. Videmšek, Berdajs in Krapljuk (2003, str. 39) navajajo šest motoričnih

sposobnosti:

moč,

hitrost,

gibljivost,

koordinacijo,

ravnotežje in

vzdržljivost (funkcionalna sposobnost).

»Pri predšolskih otrocih gibalnih sposobnosti sicer ne moremo opredeliti tako

natančno, vendar lahko na osnovi rezultatov dosedanjih raziskav trdimo, da je

latentni prostor motorike mlajših otrok že precej diferenciran, vendar se nekoliko

razlikuje od prostora odraslih« (prav tam).

Motorične sposobnosti pridobimo z rojstvom. Nihče izmed nas nima enakih.

Človek si jih lahko krepi z različnimi športnimi vadbami. Tako ne bo nihče izmed

nas določenega gibalnega problema rešil enako učinkovito. Nekateri bodo pri tem

uspešnejši, drugi manj. Vse to pa je odvisno od zasnove motoričnih sposobnosti

(Pistotnik, 2011, str. 17–18).

MOČ

Moč delimo na eksplozivno moč, repetitivno moč in statično moč. Če posameznik

nima razvite moči, ne more izvajati gibalnih dejavnosti. Slednje lahko razvijamo že

pri predšolskih otrocih, in sicer na različne načine. Pri tem moramo paziti, da otroci

niso preveč obremenjeni. Takšni otroci postanejo hitro utrujeni, v igri so velikokrat

pasivni. Moč lahko razvijamo na različne načine s pomočjo elementarnih iger, s

skakanjem čez kolebnico. Izogibamo se statičnim vajam. Za otroke naj bodo te vaje

čim bolj dinamične in zanimive (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 40–41).

9

HITROST

Pri hitrosti gre zato, kako hitro premagamo določeno razdaljo; pa naj gre za tek,

plavanje ali smučanje. Hitrost je v največji meri odvisna od dednosti. Dejavniki, ki

vplivajo na razvoj hitrosti, so morfološki, psihološki in biološki. Hitrost začnemo

razvijati že v času vrtca in kasneje v času osnovne šole. Hitrost otrokom najlaže

razložimo s pomočjo teka, štafetnih iger (Pistotnik, 2011, str. 104).

GIBLJIVOST

»Omogoča izvedbo velikih razponov gibov v sklepih in sklepnih sistemih«

(Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 41). Predšolski otroci imajo gibljivost

razvito na vrhuncu. Kljub temu pa je pomembno, da z njimi izvajamo različne

raztezne vaje. Gibljivost začne upadati, ko otrok začne obiskovati osnovno šolo.

Človek mora čim bolj skrbeti sam zase in za svojo fizično pripravljenost, zato so

vaje, ki vzdržujejo gibljivost, še kako priporočljive. Izvajali naj bi jih celo življenje.

Le tako bomo dovolj gibčni in sposobni opravljati vsa opravila, ki nas čakajo (Prav

tam, str. 41–42).

KOORDINACIJA

O koordinaciji lahko govorimo, že preden pride otrok na svet. Razvoj koordinacije

je najhitrejši do otrokovega šestega leta. V času pubertete začne razvoj koordinacije

stagnirati, močno se začne vzpenjati okoli dvajsetega leta, po tridesetem pa zopet

stagnira oziroma upada. Otrok, ki ne bo imel dobro razvite koordinacije, bo ves čas

iskal našo pomoč, bo nesiguren, nespreten ter bo težko pridobival nova gibalna

znanja (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 43).

RAVNOTEŽJE

Ravnotežje delimo na statično in dinamično. Zelo slabo je razvito pri predšolskih

otrocih nekje do petega leta. Da bi se ta motorična sposobnost pri najmlajših hitreje

razvijala, vključimo v njihov vsakdan čim več aktivnosti, ki temeljijo na razvoju

ravnotežja (hoja po črti, hoja po robnikih pločnika …). Kljub gravitaciji nam

ravnotežje omogoča stabilen, raven položaj telesa (Rajtmajer, 1990, str. 59).

10

NATANČNOST

»Je sposobnost za ustrezno določitev smeri in sile pri usmeritvi telesa ali izvrženega

objekta proti želenemu cilju« (Pistotnik, 2011, str. 117). Natančnost ali preciznost

nam je v veliki meri prirojena. Otrokom povzroča velike težave. Ko morajo nek

predmet vreči v tarčo, in če jim to ne uspe, hitro izgubijo potrpljenje. Stvari, ki jih

otroci ne obvladajo sprva, jim niso zanimive (Rajtmajer, 1990, str. 60).

VZDRŽLJIVOST

Pri vzdržljivosti gre za to, da se kot posameznik borimo proti utrujenosti pri fizični

aktivnosti. Vzdržljivost ni pomembna le v športu, temveč tudi v zasebnem življenju.

Skozi aktivno vadbo vzdržljivosti se naučimo biti vztrajni, delavni, nepopustljivi

(Škof, 2007, str. 313–314).

2.4 ELEMENTARNE IGRE

Igra je otrokova notranja potreba, izhaja iz njih samih. Različni avtorji pomen igre

različno interpretirajo. Igra vpliva na otrokov kognitivni, socialni, emocionalni in

gibalni razvoj. Igra otroka se spreminja skupaj z njegovo starostjo (Marjanovič

Umek in Zupančič, 2001, str. 33).

Igra ne sme biti nikoli nagrada ali pa veljati kot kazen. Je otrokova potreba, ki mora

biti prisotna celo otroštvo, da se lahko otrok ustrezno razvija. Skozi igro se otrok

uči, spoznava svet, ki ga obdaja. Igra mora dajati otroku občutek svobode ter ne

primoranosti (Findak in Delija, 2001, str. 68).

Otroci danes živijo vedno bolj stresno življenje, zato jih morajo starši oziroma

skrbniki s čim razvedriti. Otrokom je lahko največje razvedrilo že igra, ali pa v

poletnih ter zimskih mesecih menjava okolja ter oddih na počitnicah (Tušak, Tušak

in Tušak, 2003, str. 130).

Za elementarne igre je značilno prilagajanje pravil glede na okoliščine. Vključujejo

naravne oblike gibanja. S pomočjo elementarnih iger lahko otroci razvijajo

11

motorične sposobnosti, ne da bi se tega sploh zavedali. Otrokom lahko pomagajo

pri hitrejši socializaciji in čustvenemu reagiranju v različnih situacijah. S pomočjo

elementarnih iger lahko na otroke vplivamo zelo ugodno v posameznih vadbenih

urah. Vsaka elementarna igra sledi svojemu cilju. Tako ločimo elementarne igre, ki

so primerne v pripravljalnem delu vadbe (z njimi ogrejemo naše telo in ga

pripravimo na kasnejše delo), v glavnem delu si s pomočjo njih krepimo motorične

sposobnosti ter pridobivamo nove motorične informacije, v zaključnem delu vadbe

pa skušajo umiriti naše telo. Pri izbiri elementarnih iger moramo biti pozorni na cilj,

spol in število vadečih. Pred izbiro igre moramo vedeti, kdo bo v njej sodeloval.

Deklice imajo za razliko od dečkov rade manj borbene igre. Pri določenih igrah

lahko otroke pomešamo glede na spol, pri drugih ne. S starostjo pa se spreminja

tudi zanimanje za določene igre. Kadar organiziramo vadbo na prostem, se moramo

dobro pozanimati oziroma si predčasno ogledati površine, na katerih bomo vadbo

izvajali. Pomemben pogoj so tudi vremenske razmere (Pistotnik, 2004, str. 12–13).

Napotki, ki olajšajo delo in pripeljejo do zaželjenih ciljev:

razložimo pravila ter demonstriramo,

pokažimo interes za otroke,

otroke razdelimo v enakovredne skupine,

upoštevamo načelo postopnosti,

igre ne prekinjamo,

otroke pohvalimo ter spodbujajmo,

če igra postane dolgočasna, jo prekinemo ali popestrimo,

igra naj bo primerna otrokovi starosti, (Bregar, 2016, str. 8–9).

Želja po gibalni igri izhaja iz otrok samih. Gibanju in druženju z vrstniki se otroci

ne morejo upreti. S pomočjo gibalnih iger otrok laže sprejme poraz in zmago. Nauči

se, da vedno ni najboljši, vendar je kljub temu važno sodelovati. Začne se zavedati,

da je del skupine, kateri se mora prilagajati, da dosežejo željen rezultat (Marjanovič

Umek, 2001, str. 69).

12

2.4.1 POMEN ELEMENTARNIH IGER

»Samo dobro izbrana, nadzorovana ter vodena elementarna igra lahko postane v

športu primerno vzgojno in praktično uporabno sredstvo. Pomembno se je namreč

zavedati, da ima vsaka elementarna igra poleg zahtev s področja gibalnega razvoja

tudi vzgojni pomen. Že samo spoštovanje pravil je dejavnik vzgoje, ki zagotavlja

čisto, pošteno igro (fair play). Potrebno se je zavedati, da igra sama po sebi ne

vzgaja, vzgaja pedagog, ki je igro izbral in jo ustrezno vodil« (Pistotnik, 2011, str.

133–134).

S pomočjo elementarnih iger dobi otrok ogromno gibalnega znanja. Otrok, ki mu

te igre v otroštvu niso podane, zamudi veliko. Določene stvari, ki jih zamudimo v

otroštvu, stežka nadoknadimo, ko odrastemo. V otroštvu naj otrok pridobi čim več

gibalnih znanj, ki so mu skozi celotno življenje popotnica, za katero koli športno

panogo (Marjanovič Umek, 2001, str. 75).

Otrok s pomočjo elementarnih iger krepi naravne oblike gibanja (hoja, tek, skoki,

poskoki). Manjši kot so otroci, bolj bodo zraven sebe potrebovali osebo, ki bo igro

vodila. Starejši otroci pri igri ne potrebujejo starejših oseb. Postanejo samostojnejši

ter igro vodijo sami. Vzgojitelj ali starš je tako le še koordinator oziroma opazovalec

(Videmšek, Tomazin in Grojzdek, 2007, str. 23).

Pomen elementarnih iger je precej večji v vrtcih kot doma. Starši, ki s svojimi otroki

prebivajo v večjih mestih, si le redko vzamejo čas ter svojega otroka odpeljejo v

naravo. Otroci tako igre na prostem v večini zamenjajo z računalnikom in televizijo.

Še vedno je več iger na prostem moč zaslediti med podeželskimi otroki (Videmšek,

Šiler in Fišer, 2002, str. 10).

S pomočjo elementarnih iger se najmlajši zelo sprostijo, saj so igre same po sebi

naravnane v sproščenem, igrivem ter nepredvidljivem ritmu. Otroci se lahko

pomerijo v najrazličnejših igrah, saj lahko vsaki izmed njih prilagodimo pravila

glede na otrokove zmožnosti in starost (Dežman in Dežman, 2004, str. 63).

13

Velik pomen imajo elementarne igre tudi za vzgojitelje in učitelje. Preko njih lahko

strokovni delavci laže spoznavajo svoje varovance (otroke, učence), njihov

motorični ter socialni razvoj. Vidijo, kako otroci reagirajo v določeni situaciji,

katerim vsebinam bodo izven športne aktivnosti morali posvetiti še veliko časa.

Razberejo, kako se otroci veselijo lastnih dosežkov ter kasneje dosežkov drugih

otrok, kako se jezijo, so žalostni. Različna aktivnost iger na otroke deluje tudi precej

različno. Pri hitrih, dinamičnih igrah so otroci bolj motorično obremenjeni kot pri

igrah umirjanja, ki so počasnejše. Pri igrah s počasnim tempom so otroci

obremenjeni bolj duševno kot telesno (Kosec in Mramor, 1991, str. 69–70).

2.4.2 NALOGE ELEMENTARNIH IGER

Ker vsaka elementarna igra stoji za določenim ciljem, jo lahko uporabljamo v vseh

delih določene vadbene enote.

Elementarne igre lahko zasledimo pri:

ogrevanju,

razvoju gibalnih sposobnosti,

pridobivanju in utrjevanju gibalnih znanj in

umirjanju (Pistotnik, 2011, str. 128).

V uvodnem ogrevalnem delu želimo doseči, da se vadeči ogrejejo in pripravijo za

nadaljnje športne aktivnosti. Igre, ki jih izbiramo v tem delu, morajo biti precej

hitre, da se vsi sodelujoči dobro ogrejejo. Pritegniti morajo vse vadeče. Zato tukaj

posegamo predvsem po igrah, pri katerih lahko sodelujejo vsi vadeči hkrati. Igre

morajo temeljiti na dinamiki. Aktivnost igre mora biti na vrhuncu, da segrejemo

vse sisteme našega telesa. V ogrevalnem delu posegamo po igrah, ki imajo zelo

enostavna, lahka pravila, da si jih vadeči hitro zapomnijo. Dobro je, da imajo

ideomotorično povezavo z ostalimi deli vadbene enote. V pripravljalnem delu tako

posegamo po igrah lovljenja, skokih in poskokih. Vsi, ki v igri sodelujejo, morajo

vedeti, kdo je lovec (ta lahko lovi s pomočjo žoge, rute). Da pa vse skupaj ni

prelahko, vadečim igro otežimo z raznimi ovirami (Pistotnik, 2004, str. 16–17).

14

V glavnem delu vadbene enote moramo zadovoljiti kar nekaj ciljev, zato je tudi

izbor iger velik. V tem delu se učimo pravil, sodelovanja ter krepimo motorične

sposobnosti (hitrost, moč, gibljivost, ravnotežje, koordinacijo, preciznost,

vzdržljivost). Preden izberemo igro, moramo vedeti, kaj želimo z njo doseči. Za

glavni del so značilne štafetne in moštvene igre. Pri tem moramo paziti, da so vadeči

razporejeni v enako številčne skupine. Pri štafetnih igrah vadeči tekmujejo, kdo bo

prvi prišel na cilj. Zanje je značilen predmet, ki se podaja med tekmovalci, dokler

zadnji ne priteče na cilj. Za moštvene igre je značilna borba dveh skupin z

različnimi interesi. Zanje je značilna piščalka ter oznake, ki pripadajo določenemu

moštvu (Pišot in Jelovčan, 2006, str. 55–56).

V končnem oziroma zaključnem delu vadbene enote telo vadečih umirjamo. Umiriti

moramo tako dušo kot telo. Zahtevnost iger je enostavna in ne traja dolgo. Za

zaključno fazo so značilne mirne igre, igre ravnotežja, igre natančnosti ter igre hitre

natančnosti (prav tam).

Poskrbeti moramo, da bodo v elementarnih igrah sodelovali vsi otroci. Celotna

skupina se med seboj dopolnjuje. Otroci so v tem obdobju različno motorično

razviti, zato so tudi njihove motorične sposobnosti različne. Deklice veljajo za bolj

aktivne in imajo dobro skovano taktiko, dečki pa so bolj empatični ter spoštujejo

svojega nasprotnika. Oba spola se med seboj neverjetno dopolnjujeta in odlično

sodelujeta (Bregar, 2016, str. 9).

Ključna naloga elementarnih iger je, da otroci doživljajo gibanje, šport kot nekaj

prijetnega, zabavnega in hkrati poučnega. Z njihovo pomočjo otroci izkusijo

grenkobo poraza ter sladkobo zmage, ki so si jo priigrali. Dobijo občutek za skupino

in njeno pripadnost (Videmšek in Visinski, 2001, str. 35).

2.4.3 UPORABNOST ELEMENTARNIH IGER

Uporabnost elementarnih iger je zelo pestra. V večini se elementarne igre

uporabljajo v vrtcih, šolah ter različnih športnih klubih. Z njimi pedagogi otroke

15

ogrejejo, umirijo in naučijo mnogo različnih še ne poznanih gibalnih znanj. Ker se

igre med seboj zelo razlikujejo, jih lahko izvajamo individualno, frontalno ter

skupinsko. Ločimo jih glede na različne športne pripomočke (žoge, plastenke,

balone …). Vsaka igra sledi svojemu cilju, zato morajo strokovni delavci igre in

njihove cilje še kako dobro poznati, da vedo, s katero bodo vplivali na določeno

točko vadbene enote. Igre brez športnih rekvizitov hitro postanejo dolgočasne.

Otroci tako postanejo nezainteresirani (Videmšek in Stančevič, 2004, str. 19).

Kadar otrok sodeluje v paru z drugim otrokom, se uči medsebojnega sodelovanja,

zaveda se, da se mora prilagajati, prizadeva si, da doseže cilj. Tako v odprtih kot

zaprtih prostorih je otrok inovativen, ko odkriva nova spoznanja, kako doseči nek

cilj (Videmšek in Pišot, 2007, str. 12).

Z uporabo elementarnih iger vplivamo tudi na otrokovo kasnejše življenje. Otrok

lahko s pomočjo teh iger že v rani mladosti začuti pomen športa v vsakdanjem

življenju odraslega človeka. Tako lahko otrok šport ponotranji že zelo zgodaj, nato

ga šport spremlja skozi vsa obdobja življenja (prav tam).

Vedno bolj prihajajo v ospredje športne vadbe, ki jih organizirajo športni klubi, kjer

sodelujejo tako otroci kot tudi njihovi starši. Otroci tako skupaj s svojimi starši

izvajajo različne gibalne in elementarne igre. Otroci se najlaže sprostijo ob človeku,

ki ga poznajo, mu zaupajo, in to so definitivno njihovi starši. Na tak način otroci

sigurno pridobijo mnogo novega znanja. Elementarne igre pa postanejo v veselje

tako otrokom kot tudi njihovim staršem (Videmšek, Stančevič in Permanšek, 2014,

str. 9).

Uporabnost elementarnih iger in športa na sploh naj bi se začela že v družini. Starši

bi morali približali športne aktivnosti otrokom. Sprva naj bi se posvetili raznim

elementarnim igram, ki vplivajo na motorični razvoj otroka in so hkrati

predpostavka za vse druge športne panoge. Žal se danes tega skoraj več ne

poslužujejo. Uporaba elementarnih iger nam pomaga tudi pri kakovosti življenja

otrok (Tušak, Tušak in Tušak, 2003, str. 51).

16

Elementarne igre z žogo si sledijo po težavnosti, zato jih uporabljamo pri različnih

starostih otrok. Za najmlajše otroke so primerne igre nošenja, kotaljenja, zadevanja

– kegljev. Majhni otroci se z žogami zelo radi igrajo domišljijske igre. Različno

velike žoge predstavljajo različne stvari. Najbolj zanimive pa so žoge, ki si jih lahko

izdelamo sami doma ali v vrtcu. To so žoge za sproščanje. Te vsebujejo različna

polnila, ki na malčke vplivajo zelo blagodejno. Otroci te žogice stiskajo, jih mečejo,

se z njimi masirajo itd. Prav tako kot mlajši otroci tudi starejši obožujejo

domišljijske igre z žogami, radi izdelujejo žoge z različnimi polnili, ki jih potem

uporabljajo kot športne pripomočke. Predšolski otroci že poznajo gibanja z žogo

(podajanje, vodenje, lovljenje, odbijanje), vendar imajo nekateri izmed njih pri tem

še težave (Pišot in Jelovčan, 2006, str. 66).

2.4.4 ELEMENTARNE IGRE Z ŽOGO

»Hopla, hopla, sem in tja

skače moja žogica.

Žogica marogica, glej,

da mi ne boš ušla«

(Voglar in Nograšek, 1982, str. 101).

Za elementarne igre z žogo so primerne vse vrste žog. Lahko so majhne, velike,

narejene doma ali pa kupljene v trgovini. Vsak otrok ve, da je žoga okrogla, da jo

lahko podamo in ujamemo. Je športni pripomoček, ki bo vedno živ. Žogo lahko

nadomestimo z balonom, še zlasti, če se želimo igrati v stanovanju. Balon je

primeren za mlajše otroke, ki še niso pri močeh, da bi žogo ulovili, podali. Balon je

otrokom neverjetno zanimiv, če ga napolnimo z vodo, rižem ali zdrobom

(Videmšek, Stančevič in Sušnik, 2006, str. 17).

»Z njimi dosežemo večino smotrov, ki jih predpisuje vzgojni program, hkrati pa

vplivajo na razvoj tistih gibalnih in psihičnih sposobnosti, ki so v tem razvojnem

obdobju slabše razvite (koordinacija, hitrost, preciznost« (Dežman in Dežman,

1985, str. 4).

17

»Klasifikacija elementarnih iger z žogo:

igre nošenja, kotaljenja in vodenja,

igre podajanja, odbijanja in lovljenja,

igre zadevanja« (prav tam).

Otroci lahko žogo nosijo na različne načine: s pomočjo rok, med koleni, v košari

… Ravno tako jo lahko kotalijo z rokami, z nogami, s pomočjo palic. Dokler otroci

ne obvladajo vodenja žoge, lahko žogo vodijo na različne načine. Lahko jo odbijejo

v tla z obema rokama ter jo z obema tudi primejo, žogo odbijejo z eno roko in jo z

obema primejo, zadnja možnost je, da žogo odbijejo z eno roko ter jo z eno tudi

ulovijo. Pri podajanju, lovljenju in odbijanju moramo otroke naučiti, kako žogo

podati, jo uloviti ali odbiti. Otroke navadimo tudi na to, da za žogo steče tisti, ki jo

izgubi. Igre zadevanja otrokom te starosti povzročajo največ težav. Zato obstajajo

različne elementarne igre, ki si sledijo po težavnosti (Dežman in Dežman, 2004, str.

63).

Elementarne igre z žogami lahko izvajamo v vrtcu, šolah in športnih klubih. Da

bodo te igre postale še zanimivejše, lahko poleg žog pri vadbi uporabimo dodatne

pripomočke, kot so koši, goli, hokejske palice, obroči in tenis loparji (Videmšek,

Stančevič in Permanšek, 2014, str. 14–15).

Z igrami otrok uri raznorazne spretnosti ter usvaja in utrjuje gibalna znanja. Otrok

krepi motorične sposobnosti, še zlasti koordinacijo, natančnosti in hitrosti. Poleg

tega utrjuje še štetje, pojme, kot so levo in desno, gor, dol. Zaveda se lastnega telesa

in prostora, kjer se nahaja on sam in drugi (Videmšek in Stančevič, 2011, str. 40–

41).

Otrokom moramo pokazati, da smo veseli njihovega uspeha ob različnih

razvozlanih problemih. Otrok mora začutiti, da dela prav ter da smo v vsem tem

zraven njega tudi mi. Tako bo dobil večjo samozavest ter zaupanje v samega vase

(Videmšek, Stančevič in Sušnik, 2006, str. 17).

18

2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE IN UGOTOVITVE

Blagojević (2015, str. 14) v svojem diplomskem delu z naslovom Elementarne igre

z žogo kot sredstvo za razvoj motoričnih sposobnosti ugotavlja, kako pogosto se

vzgojiteljice poslužujejo uporabe elementarnih iger z žogo in kako te vplivajo na

razvoj motoričnih sposobnosti otrok pri gibalno športni vzgoji ter na kakšen način

izbirajo le – te. Ugotovila je, da vzgojiteljice posegajo po elementarnih igrah z žogo

v glavnem delu vadbene ure ter pri dopolnilnih dejavnostih gibalno športne vzgoje.

Uporabljajo jih manj pogosto, kot je predvidevala. Pri dejavnosti po želji otrok si

ravno ti zaželijo največkrat elementarnih iger z žogo ter malih moštvenih iger.

Škrinjar (2013, str. 40) v svojem diplomskem delu z naslovom Vpliv elementarnih

gibalnih iger na usvajanje gibalnih znanj pri predšolskih otrocih ugotavlja, kako in

koliko vpliva izvajanje elementarnih gibalnih iger pri gibalno-športni vzgoji na

razvoj gibalnih znanj. Otroci eksperimentalne supine so na koncu dosegli boljše

rezultate kot kontrolna skupina, kar je tudi pričakovala. Načrtovane in vodene

elementarne igre vplivajo na razvoj gibalnih znanj. Ugotovila je tudi to, da je

otrokom potrebno ponuditi čim več gibalnih nalog, saj bodo s tem pridobili nove

gibalne sposobnosti.

Jezernik (2011, str. 20) je v svojem diplomskem delu z naslovom Vpliv

elementarnih iger za razvoj gibalnih znanj raziskala, kakšna je razlika med otroki,

ki so v času dveh mesecev imeli načrtovane in strokovno vodene elementarne igre,

in otroki, ki tega poudarka niso imeli. Kateri izmed njih so osvojili več gibalnih

znanj. Ugotovila je tudi to, da so elementarne igre osnova za razvijanje športnih

iger v kasnejšem obdobju.

Mauc (2011, str. 57) je v svojem diplomskem delu z naslovom Vpliv elementarnih

iger na usvajanja gibalnih znanj pri pet let starih otrocih raziskovala, kako

elementarne igre vplivajo na usvajanje gibalnih zanj pri pet let starih otrocih.

Eksperimentalna skupina je v času dveh mesecev napredovala v primerjavi z

kontrolno skupino. Ugotavlja še, da je gibanje izredno pomembno za otrokov

celosten razvoj.

19

Toš (2009, str. 27) v svojem diplomskem delu z naslovom Razvijanje motoričnih

sposobnosti otrok s pomočjo elementarnih iger ugotavlja, če in koliko vpliva

izvajanje elementarnih iger pri športno gibalni dejavnosti na razvoj motoričnih

sposobnosti otrok. Motorični testi so potrdili njeno domnevo. Eksperimentalna

skupina je imela boljše rezultate od kontrolne. Vsaka elementarna igra pa nima le

motoričnega pomena, ampak tudi vzgojnega, saj se otroci znajdejo v različnih

situacijah, ki jih morajo znati rešiti na ustrezen način.

20

3 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu bomo predstavili namen, cilje, raziskovalno vprašanje,

hipotezo, metodologijo ter rezultate motoričnih testov.

3.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je raziskati vpliv elementarnih iger z žogo na razvijanje

motoričnih sposobnosti predšolskih otrok.

Cilj diplomskega dela je na podlagi empiričnih rezultatov motoričnih testov

ugotoviti, kako elementarne igre z žogo pripomorejo k razvoju motoričnih

sposobnosti.

3.2 RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV

Pod to točko bomo predstavili raziskovalno vprašanje, hipotezo ter spremenljivke.

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

RV1: Ali obstajajo razlike v motoričnih sposobnostih predšolskih otrok, ki so

deležni načrtovanih in strokovno vodenih elementarnih iger, in otrok, ki nimajo

načrtovanih in strokovno vodenih elementarnih iger z žogo?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteza 1: Predpostavljamo, da obstajajo razlike v motoričnih sposobnostih

predšolskih otrok, ki so deležni načrtovanih in strokovno vodenih elementarnih iger

z žogo, in otrok, ki nimajo načrtovanih in strokovno vodenih elementarnih iger z

žogo.

21

3.2.3 Spremenljivke

Seznam spremenljivk:

1. Eksperimentalna skupina

2. Kontrolna skupina

3. Rezultati motoričnih testov na inicialnem testiranju

4. Rezultati motoričnih testov na finalnem testiranju

Preglednica 1: Seznam spremenljivk

Hipoteza Neodvisne

spremenljivke

Odvisne

spremenljivke

Statistične metode za

preverjanje hipoteze

1 1, 2 3, 4 Deskriptivna statistika in

t-test

3.3 METODOLOGIJA

Predstavili bomo raziskovalne metode, vzorce, postopke zbiranja podatkov in

postopke obdelave podatkov.

3.3.1 Raziskovalne metode

Za pridobitev rezultatov smo uporabili eksperimentalno metodo. Otroci

eksperimentalne skupine so imeli poudarek na elementarnih igrah z žogo (Priloga

C), medtem ko so otroci kontrolne skupine sledili letnemu delovnemu načrtu

skupine.

22

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Uporabljen je bil neslučajnosten raziskovalni vzorec iz konkretne populacije otrok,

starih od 5 do 6 let obeh spolov.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali s kvantitativno tehniko, s katero smo prišli do podatkov, ki smo

jih lahko uporabili za obdelavo. Kot merski instrument smo uporabili 14 motoričnih

testov (Štriker, 2016). Preden smo z zbiranjem podatkov začeli, smo o tem obvestili

ravnatelja Vrtca Slovenske Konjice, strokovne delavke in starše otrok. Ravnatelj in

starši otrok so podpisali tudi soglasje o sodelovanju.

Pri izvedbi testiranj smo bili pozorni na to, da so imeli vsi otroci enake pogoje na

vseh testiranjih.

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Testiranja smo izvajali trikrat v šolskem letu, in sicer v mesecu decembru, v mesecu

februarju ter v mesecu maju. Vedno smo s testiranji začeli okoli pol devete ure

zjutraj. Testiranja smo izvajali v Vrtcu Slovenske Konjice, nekatera pa tudi v

telovadnici OŠ Ob Dravinji v Slovenskih Konjicah.

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov

V času testiranj so imeli vsi otroci zagotovljene enake pogoje. Teste smo dobro

preučili, jih pokazali mentoricam, zato smo vsi vedeli, kako jih izvajati. Pred

vsakim začetkom določenega testa smo vajo demonstrirali, da so otroci razumeli,

kaj je njihova naloga. Otroci so bili oblečeni in obuti v športno opremo, vedno smo

23

imeli prezračen prostor, otroci so imeli zagotovljeno tudi pijačo – vodo. Pri

izvajanju motoričnih testov so nam pomagale strokovne delavke ter kolegica Urška

Kotnik.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Podatke smo kvantitativno obdelali in jih analizirali z deskriptivno statistiko ter

bivariatno analizo. Za obdelavo in analizo podatkov smo uporabili statistični

program Microsoft Excel in SPSS.

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

V nadaljevanju so predstavljeni vsi rezultati, ki smo jih skozi eksperiment

zabeležili.

Podrobneje so predstavljeni rezultati analize vzorca, analize motoričnih testov ter

vrednotenje zastavljenih hipotez.

3.4.1 Analiza vzorca

V tem poglavju so predstavljene analize testirancev glede na spol in pripadajočo

skupino (eksperimentalna, kontrolna), starost in telesne razsežnosti testirancev.

Telesne razsežnosti so predstavljene za vsa tri testiranja. Na koncu tega poglavja se

nahaja tudi zbirna preglednica telesnih razsežnosti na vseh treh testiranjih.

24

Preglednica 2: Analiza testirancev glede na spol in pripadnost skupine

Spol Skupaj

Deklice Dečki

Eksperimentalna skupina

(%) 7 (36,8) 12 (63,2) 19 (50)

Kontrolna skupina (%) 12 (63,2) 7 (36,2) 19 (50)

Skupaj 19 (100) 19 (100) 38 (100)

Iz Preglednice 2 lahko razberemo, da je raziskava zajela 38 otrok. Tako v

eksperimentalni kot kontrolni skupini je sodelovalo 19 otrok. Od tega je v

eksperimentalni skupini sodelovalo 7 (36,8 %) deklic in 12 (63,2 %) dečkov. V

kontrolni skupini pa je sodelovalo 12 (63,2 %) deklic in 7 (36,2 %) dečkov.

Preglednica 3: Analiza testirancev glede na starost

N Min Max �̅� 𝜎

Eksperimentalna

skupina 19 60,0 71,0 66,8 3,6

Kontrolna skupina 19 54,0 70,0 60,0 4,5

Skupaj 38 54,0 71,0 63,4 5,0

Iz Preglednice 3 razberemo, da je starost sodelujočih otrok predstavljena v mesecih.

Najmlajši otrok v eksperimentalni skupini je bil star 60 mesecev, najstarejši otrok

pa 71 mesecev. V kontrolni skupini je bil najmlajši otrok star 54 mesecev,

najstarejši otrok pa 70 mesecev. Povprečje eksperimentalne skupine je 66,8

mesecev. Kontrolne skupine pa 60 mesecev. Ugotovimo, da je razlika med

najstarejšim in najmlajšim sodelujočim otrokom 17 mesecev.

25

Preglednica 4: Analiza telesne višine (TV1) ob prvem testiranju

TV1 N Min Max �̅� 𝜎

Eksperimentalna

skupina 19 108,2 123,0 114,8 4,7

Kontrolna

skupina 19 105,0 122,2 112,1 5,1

Skupaj 38 105,0 123,0 113,5 5,0

Iz Preglednice 4 lahko razberemo, da je največji otrok v eksperimentalni skupini

meril ob prvem testiranju 123 centimetrov, najmanjši otrok pa 108,2 centimetra. V

kontrolni skupini je največji otrok meril 122,2 centimetra, najmanjši otrok pa 105

centimetrov. Povprečna višina v eksperimentalni skupini ob prvem testiranju znaša

114,8 centimetrov. V kontrolni skupini pa 112,1 centimeter.

Preglednica 5: Analiza telesne višine (TV2) ob drugem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 108,8 123,5 115,2 4,6

Kontrolna

skupina 19 105,2 122,5 112,7 5,2

Skupaj 38 105,2 123,5 114,0 5,0

Iz Preglednice 5 je razvidno, da je ob drugem testiranju največji otrok

eksperimentalne skupine meril 123,5 centimetrov, najmanjši otrok pa 108,8

centimetrov. V kontrolni skupini je ob drugem testiranju največji otrok meril 122,5

centimetrov, najmanjši otrok je meril 105,2 centimetra. Povprečna višina v

eksperimentalni skupini ob drugem testiranju znaša 115,2 centimetra. V kontrolni

skupini pa 112,7 centimetrov.

26

Preglednica 6: Analiza telesne višine (TV3) ob tretjem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 109,9 126,0 117,2 4,7

Kontrolna

skupina 19 110,0 126,0 115,7 4,9

Skupaj 38 109,9 126,0 116,5 4,8

Iz Preglednice 6 lahko ugotovimo, da je na tretjem oziroma zadnjem testiranju

največji otrok v eksperimentalni skupini meril 126 centimetrov. Najmanjši otrok v

tej skupini je ob zadnjem testiranju meril 109,9 centimetrov. V kontrolni skupini je

največji otrok ob zadnjem testiranju meril 126 centimetrov. Najmanjši otrok pa 110

centimetrov. Povprečna višina ob tretjem testiranju je v eksperimentalni skupini

znašala 117,2 centimetra. V kontrolni skupini je povprečna višina ob zadnjem

končnem testiranju znašala 115,7 centimetrov.

Preglednica 7: Analiza telesne teže (TT1) ob prvem testiranju

TT1 N Min Max �̅� 𝜎

Eksperimentalna

skupina 19 15,7 24,3 20,3 2,2


Skupaj 38 14,4 26,6 20,0 2,7

Iz podatkov, ki jih zajema Preglednica 7, lahko sklepamo, da je najtežji otrok v

eksperimentalni skupini ob prvem testiranju tehtal 24,3 kilograme. Najlažji otrok v

tej skupini je ob prvem testiranju tehtal 15,7 kilogramov. V kontrolni skupini je

najtežji otrok ob prvem testiranju tehtal 26,6 kilogramov. Najlažji otrok pa 14,4

kilograme. Povprečna telesna teža je ob prvem testiranju v eksperimentalni skupini

znašala 20,3 kilograme. V kontrolni skupini je povprečna telesna teža znašala 19,7

kilogramov.

27

Preglednica 8: Analiza telesne teže (TT2) ob drugem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 16,2 24,5 21,0 2,2


Skupaj 38 14,9 26,6 20,4 2,7

Iz sledečih podatkov, ki jih zajema Preglednica 8, razberemo, da je ob drugem

testiranju najtežji otrok v eksperimentalni skupini tehtal 24,5 kilogramov, najlažji

otrok pa 16,2 kilograma. V kontrolni skupine je najtežji otrok tehtal 26,6

kilogramov. Najlažji otrok pa 14,9 kilogramov. Povprečna telesna teža je ob

drugem testiranju v eksperimentalni skupini znašala 21 kilogramov ter 20

kilogramov v kontrolni skupini.

Preglednica 9: Analiza telesne teže (TT3) ob tretjem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 16,8 24,7 21,3 2,1


Skupaj 38 16,3 28,4 20,1 2,6

Iz Preglednice 9 lahko razberemo, da je najtežji otrok v eksperimentalni skupini ob

zadnjem, tretjem testiranju tehtal 24,7 kilogramov, najlažji otrok pa 16,8

kilogramov. V kontrolni skupini je najtežji otrok ob zadnjem testiranju tehtal 28,4

kilograme, najlažji otrok je ob končnem testiranju imel 16,3 kilograme. Povprečna

telesna teža je ob zadnjem testiranju v eksperimentalni skupini znašala 21,3

kilograme ter v kontrolni skupini 22,3 kilograme.

28

Preglednica 10: Analiza indeksa telesne mase (ITM1) ob prvem testiranju

ITM1 N Min Max �̅� 𝜎

Eksperimentalna

skupina 19 12,0 17,4 15,4 1,4

Kontrolna

skupina 19 13,1 18,9 15,6 1,5

Skupaj 38 12,0 18,9 15,5 1,4

Preglednica 10 nam pove, da je maksimalen izmerjen ITM v eksperimentalni

skupini ob prvem testiranju znašal 17,4 ter minimalen 12,0. V kontrolni skupini je

maksimalen ITM znašal 18,9 in minimalen 13,1. Povprečen indeks telesne mase je

v eksperimentalni skupini ob prvem testiranju znašal 15,4, v kontrolni skupini pa

15,6.

Preglednica 11: Analiza indeksa telesne mase (ITM2) ob drugem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 12,2 17,9 15,8 1,4

Kontrolna

skupina 19 13,0 18,9 15,6 1,6

Skupaj 38 12,2 18,9 15,7 1,5

Iz podatkov, ki jih zajema Preglednica 11 lahko razberemo, da je ob drugem

testiranju maksimalen indeks telesne mase eksperimentalne skupine znašal 17,9,

minimalen pa 12,2. V kontrolni skupini je maksimalen ITM znašal 18,9 ter

minimalen 13,0. Povprečen indeks telesne mase je v eksperimentalni skupini znašal

15,8, v kontrolni pa 15,6.

29

Preglednica 12: Analiza indeksa telesne mase (ITM3) ob tretjem testiranju


Eksperimentalna

skupina 19 12,2 17,5 15,5 1,2

Kontrolna

skupina 19 13,5 18,2 15,6 1,3

Skupaj 38 12,2 18,2 15,5 1,2

Iz Preglednice 12 lahko razberemo, da je maksimalen indeks telesne mase znašal

ob zadnjem testiranju v eksperimentalni skupini 17,5 ter minimalen 12,2. V

kontrolni skupini je maksimalen indeks telesne mase znašal 18,2, minimalen pa

13,5. Pri zadnjem končnem testiranju je povprečen ITM v eksperimentalni skupini

znašal 15,5 ter v kontrolni skupini 15,6.

Preglednica 13: Zbirna preglednica telesnih razsežnosti (predstavljene so

povprečne vrednosti)

Eksperimentalna skupina Kontrolna skupina

N Prvo

testiranje

Drugo

testiranje

Tretje

testiranje N

Prvo

testiranje

Drugo

testiranje

Tretje

testiranje

TV

(cm) 19 114,8 115,2 117,2 19 112,1 112,7 115,7

TT

(kg) 19 20,3 21,0 21,3 19 19,7 20,0 22,3

ITM 19 15,4 15,8 15,5 19 15,6 15,6 15,6

Preglednica 13 prikazuje zbirno preglednico vseh telesnih razsežnosti.

Predstavljene se povprečne vrednosti na prvem, drugem in tretjem testiranju.

30

Na začetku prvega testiranja je povprečna višina v eksperimentalni skupini znašala

114,8 cm. Na koncu tretjega testiranja pa 117,2. Iz tega razberemo, da so otroci v

povprečju zrastli za 2,4 cm.

Povprečna teža v eksperimentalni skupini je na začetku prvega testiranja znašala

20,3 kg, ob koncu tretjega pa 21,3 kg. Sklepamo lahko, da so se otroci v povprečju

zredili za en kilogram.

Povprečen ITM je ob začetku prvega testiranja v eksperimentalni skupini znašal

15,4, ob koncu tretjega testiranja pa 15,5. Predvidevamo, da se je ITM v kontrolni

skupini povečal za 0,1.

Na začetku prvega testiranja je povprečna višina v kontrolni skupini znašala 112,1

cm, ob tretjem testiranju pa 115,7 cm. V povprečju so otroci zrastli za 3,6 cm.

Povprečna teža je v kontrolni skupini na začetku znašala 19,7 kg, ob tretjem

testiranju pa 22,3 kg. Otroci so se v povprečju zredili za 2,6 kilograma.

Povprečen ITM je ob prvem testiranju v kontrolni skupini znašal 15,6, nato pa je

skozi celotno testiranje stagniral.

Na začetku prvega testiranja so bili otroci eksperimentalne skupine v povprečju od

kontrolne skupine višji za 2,7 cm. Ob koncu tretjega testiranja se je razlika

zmanjšala na 1,5 cm. Prav tako so bili na začetku težji otroci eksperimentalne

skupine, in sicer za 0,6 kg. Ob tretjem testiranju pa so otroci kontrolne skupine

prehiteli eksperimentalno skupino za en kilogram. Na začetku prvega testiranja je

imela eksperimentalna skupina za 0,2 nižji ITM kot kontrolna skupina. Na koncu

tretjega testiranja je kontrolna skupina imela za 0,1 višji ITM kot eksperimentalna

skupina.

31

3.4.2 Analiza motoričnih testov

V tem poglavju so predstavljeni povprečni rezultati, ki so jih testiranci dosegli ob

prvem, drugem in tretjem testiranju motoričnih sposobnosti. Vsak test smo

poimenovali s kratico, navedli motorično sposobnost, ki jo test domnevno meri, in

mersko enoto pri posameznem testu ter zabeležili število sodelujočih testirancev v

obeh skupinah (N).

32

Preglednica 14: Analiza motoričnih testov


Test Motorična

sposobnost

Merska

enota N

Test

1

Test

2

Test

3 N

Test

1

Test

2

Test

3

SOP*

Koordinacija,

eksplozivna

moč

Sekunda 19 4,8 5,3 4,3 19 6,3 6,1 5,1

KZO Preciznost,

koordinacija

Zavrtljajev

na 20 sekund 19 5 5 6 19 4 5 5

TCC* Koordinacija,

hitrost Sekunda 19 10,7 9,3 8,8 19 9,8 9,9 9,2

HSO* Koordinacija Sekunda 19 30,0 27,7 22,8 19 37,7 34,2 25,7

T20* Hitrost Sekunda 19 7,7 7,1 5,3 19 8,6 8,0 5,8

RTL* Ravnotežje

Število

dotikov na

60 sekund

19 3 3 1 19 9 8 5

RTD* Ravnotežje

Število

dotikov na

60 sekund

19 3 2 1 19 11 8 5

MZC Koordinacija,

preciznost

Število

zadetkov na

20 sekund

19 3 4 4 19 3 3 3

T50* Koordinacija,

vzdržljivost Sekunda 19 28,6 24,7 25,5 19 32,0 29,6 28,3

SDM Eksplozivna

moč Centimeter 19 106,6 103,5 101,7 19 77,7 79,6 90,3

MZO Koordinacija,

moč Meter 19 6,9 6,7 8,2 19 9,5 4,5 5,3

EPL*

Koordinacija,

ravnotežje,

eksplozivna

moč

Sekunda 19 5,4 5,5 4,6 19 9,2 7,9 6,7

EPD*

Koordinacija,

ravnotežje,

eksplozivna

moč

Sekunda 19 6,0 5,3 4,8 19 8,6 7,9 7,0

COT Vzdržljivost

Število

metrov na 6

minut

19 670,1 568,0 693,8 19 478,6 413,2 596,6

*Višja vrednost pomeni slabše razvito sposobnost

33

Iz Preglednice14 lahko razberemo rezultate motoričnih testov.

Test SOP: v obeh skupinah je viden napredek, vendar imajo otroci

eksperimentalne skupine v povprečju boljše rezultate kot otroci kontrolne

skupine.

Test KZO: tudi tokrat sta napredovali obe skupini. Iz povprečnih rezultatov,

ki jih zasledimo v Preglednici 14, ugotovimo, da je imela na koncu tretjega

testiranja boljše povprečne rezultate eksperimentalna skupina.

Test TCC: tudi tukaj sta napredovali obe skupini, vendar je imela

eksperimentalna skupina v povprečju precej boljše rezultate kot kontrolna.

Test HSO: skozi testiranja sta obe skupini bistveno napredovali, vendar je

na koncu še vedno veliko boljši povprečni čas dosegla eksperimentalna

skupina; tudi to razberemo iz povprečnih rezultatov.

Test T20: obe skupini sta vedno hitreje pretekli razdaljo dvajsetih metrov,

vendar so povprečni rezultati še vedno boljši pri eksperimentalni skupini.

Test RTL: tukaj je bila eksperimentalna skupina že na začetku precej boljša

od kontrolne skupine. Napredek se je stopnjeval pri obeh, vendar so boljše

rezultate ponovno dosegli otroci iz eksperimentalne skupine.

Test RTD: eksperimentalna skupina z ravnotežjem ni imela težav niti na

začetku niti na koncu. V povprečju smo pri otrocih eksperimentalne skupine

pri zadnjem testiranju zabeležili le en dotik. Tudi pri tem testu je napredek

viden pri obeh skupinah, kar lahko razberemo iz povprečnih rezultatov, ki

jih zasledimo v Preglednici 14. Glede na povprečne rezultate lahko

izpostavimo, da je napredek v kontrolni skupini ogromen, čeprav so na

koncu tretjega testiranja imeli v eksperimentalni skupini boljše povprečne

rezultate kot v kontrolni skupini.

Test MZC: na začetku sta obe skupini začeli z enakim številom zadetkov,

na koncu tretjega testiranja pa smo boljše povprečne rezultate zabeležili pri

eksperimentalni skupini.

Test T50: pokaže napredek tako v eksperimentalni kot v kontrolni skupini,

vendar so v povprečju imeli boljše rezultate otroci eksperimentalne skupine.

34

Test SDM: opazimo, da so otroci eksperimentalne skupine tukaj nazadovali,

oz. dosegli slabše rezultate. To lahko razberemo iz povprečnih rezultatov,

ki smo jih zabeležili pri vseh treh testiranjih. Otroci kontrolne skupine so iz

testiranja v testiranje imeli boljše rezultate in vidno napredovali, tudi to

razberemo iz povprečnih rezultatov. Predvidevamo, da je za nazadovanje

eksperimentalne skupine morebiti kriva manjša motivacija in zanimanje

otrok za izvajanje te vaje.

Test MZO: na prvem testiranju so otroci kontrolne skupine imeli boljše

rezultate kot otroci eksperimentalne skupine. Nato so otoci kontrolne

skupine dosegali slabše rezultate, kar razberemo iz povprečnih rezultatov v

Preglednici 14. Za nazadovanje kontrolne skupine je morebiti kriva

premajhna pozornost pri dejavnosti. V povprečju so boljše rezultate dosegli

otroci eksperimentalne skupine.

Test EPL: obe skupini sta napredovali, vendar je na koncu mnogo boljše

povprečne rezultate dosegla eksperimentalna skupina.

Test EPD: pokaže napredek v obeh skupinah. Vendar so na koncu tretjega

testiranja imeli boljše povprečne rezultate otroci eksperimentalne skupine.

Test COOP: tudi tukaj so otroci napredovali. Obe skupini sta na drugem

testiranju imeli precej slabše rezultate kot na prvem, predvidevamo, da so

zato krive bolezni, katerim so otroci v zimskih mesecih podlegli. Na tretjem

testiranju pa so testiranci zopet dosegali boljše rezultate. Eksperimentalna

skupina je ponovno dosegla boljše povprečne rezultate.

3.4.3 Vrednotenje zastavljenih hipotez

Standardizirano vrednost dobimo tako, da od vsake vrednosti spremenljivk

odštejemo aritmetično sredino in delimo z njenim standardnim odklonom. Če

imamo različne merske enote, spremenljivke standardiziramo in jih postavimo na

skupni imenovalec. Standardizirana spremenljiva Z ima vedno aritmetično sredino

0, standardni odklon pa 1 (Osnove verjetnosti in statistike, 2011, str. 17).

35

Preglednica 15: Primerjava rezultatov motoričnih testov med otroci ES in otroci KS


Z vrednost N Min Max �̅� 𝜎 N Min Max �̅� 𝜎

Test1 19 -0,349 0,935 0,35062 0,333207 19 -1,974 0,977 -0,35062 0,756361

Test2 19 -0,401 0,864 0,38345 0,386481 19 -2,500 0,718 -0,38345 0,856034

Test3 19 -0,377 1,037 0,34516 0,377563 19 -2,165 0,921 -0,34516 0,862668

Z skupna 19 -0,376 0,874 0,35974 0,346824 19 -2,169 0,803 -0,35974 0,803355

Hipotezo 1 smo vrednotili na osnovi razlik treh testiranj (Preglednica 15). Prvo

testiranje je v povprečju boljši rezultat pokazalo pri eksperimentalni skupini

(0,35062). Pri kontrolni skupini pa (-0,35062).

Drugo testiranje je prav tako pokazalo pri eksperimentalni skupini napredek

(0.38345) v primerjavi s kontrolno skupino, pri kateri je rezultat znašal (-0,38345).

Zadnje, tretje testiranje je bilo v eksperimentalni skupini izmed vseh testiranj

najslabše (0,34516), vendar še vseeno veliko boljše kot pri kontrolni skupini, pri

kateri je rezultat znašal (-0,34516).

Otroci eksperimentalne skupine so najboljše rezultate zabeležili na drugem

testiranju.

Z skupna vrednost je po treh testiranjih pokazala najboljše povprečne rezultate v

eksperimentalni skupini, in sicer (0,35974). V kontrolni skupini pa (-0,35974).

Na napredek eksperimentalne skupine so morebiti vplivale elementarne igre z žogo,

ki so jih otroci skozi leto vestno izvajali.

Pistotnik (2004, str. 12–13) navaja, da je za elementarne igre značilno prilagajanje

pravil glede na okoliščine. Te vključujejo naravne oblike gibanja. S pomočjo

elementarnih iger lahko otroci razvijajo motorične sposobnosti, ne da bi se tega

sploh zavedali. Z njihovo pomočjo lahko otrokom pomagamo pri hitrejši

36

socializaciji in čustvenemu reagiranju v različnih situacijah. S pomočjo

elementarnih iger lahko na otroke vplivamo zelo ugodno v posameznih vadbenih

urah. Vsaka elementarna igra sledi svojemu cilju.

Za nazadovanje kontrolne skupine je po našem mnenju verjetno kriva manjša

motivacija otrok pri izvajanju motoričnih testov.

T-test je zelo razširjena metoda, ki se uporablja pri različnih tipih raziskav. T-test

nam pove, če obstaja statistično značilna razlika med dvema neodvisnima

skupinama. V našem primeru med eksperimentalno in kontrolno skupino.

Preglednica 16: Preverjanje statistične značilnosti razlik rezultatov motoričnih

testov med ES in KS (t-test za neodvisne vzorce)

T-test za neodvisna vzorca

TEST1 0,001

TEST2 0,002

TEST3 0,004

SKUPAJ 0,001

Da bi potrdili statistično značilnost, smo za to izbrali t-test za neodvisna vzorca. Z

njim smo želeli ugotoviti, ali obstajajo razlike med testiranji.

Rezultati t-testa kažejo, da je stopnja pomembnosti manjša od 0,05 (p=0,001). Na

podlagi teh rezultatov lahko Hipotezo 1 (Predpostavljamo, da obstajajo razlike v

motoričnih sposobnostih predšolskih otrok, ki so deležni načrtovanih in strokovno

vodenih elementarnih iger z žogo, in otrok, ki nimajo načrtovanih in strokovno

vodenih elementarnih iger z žogo) potrdimo.

37

3.5 SKLEP

V empiričnem delu diplomskega dela smo želeli ugotoviti, kako elementarne igre z

žogo vplivajo na razvoj motoričnih sposobnosti predšolskih otrok.

To smo preizkušali s pomočjo motoričnih testov. Izvajali smo jih trikrat v šolskem

letu. Vseh sodelujočih testirancev je bilo 38. Tako v eksperimentalni kot kontrolni

skupini je sodelovalo 19 otrok, ki so obiskovali Vrtec Slovenske Konjice. Vsi otroci

so pri testiranjih imeli zagotovljene enako kvalitetne pogoje.

Na osnovi rezultatov smo Hipotezo 1 (Predpostavljamo, da obstajajo razlike v

motoričnih sposobnostih predšolskih otrok, ki so deležni načrtovanih in strokovno

vodenih elementarnih iger z žogo, in otrok, ki nimajo načrtovanih in strokovno

vodenih elementarnih iger z žogo) potrdili.

Našega eksperimenta bi se morebiti lahko lotili še kako drugače, in sicer tako, da

bi elementarne igre z žogo načrtovano izvajali v eksperimentalni skupini že vse od

tretjega leta otrokove starosti ter vse do vstopa v šolo, tako bi zajeli celotno drugo

starostno obdobje. Otroke eksperimentalne in kontrolne skupine bi testirali pri

starosti treh let trikrat, pri starosti štirih let trikrat ter nazadnje še pri starosti 5 do 6

let trikrat. Tako bi dobili še realnejšo sliko, da obstajajo razlike v motoričnih

sposobnostih predšolskih otrok, ki so deležni načrtovanih in strokovno vodenih

elementarnih iger z žogo, in otrok, ki nimajo načrtovanih in strokovno vodenih

elementarnih iger z žogo.

Menimo, da so elementarne igre z žogo pomembne pri otrokovem gibalnem

razvoju. Klasificiramo jih po principu od lažjega k težjemu ter od bolj znanega k

manj znanemu. Otroku moramo najprej postaviti temelje, na katerih lahko gradi.

Najprej se mora naučiti žogo nositi in kotaliti, šele za tem se jo lahko uči voditi.

Vodenju sledita podajanje in lovljenje. Otrok se žogo nauči prej podati kot uloviti.

Najtežje pa je otrokom z žogo zadeti cilj. Zato tudi igre zadevanja ocenjujemo kot

najtežje.

38

Motoričnih testov smo se lotili z velikim strahom, nismo vedeli, kako se bodo nanje

odzvali otroci. Vse teste smo izvajali korak za korakom. Prvo testiranje je bilo

naporno tako za otroke kot za nas. Drugo in tretje testiranje smo izvedli precej laže.

Otroci v eksperimentalni skupini so kazali vedno večje zanimanje, v kontrolni

skupini je to zanimanje bilo manjše. Pri meritvah so nam pomagale strokovne

delavke ter kolegica Urška Kotnik.

To diplomsko delo nam je prineslo veliko znanja, ki ga bomo lahko uporabili na

naši nadaljnji poklicni in življenjski poti.

39

LITERATURA

Bahovec, E. D. (2007). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih (2. izd.).

Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Biddulph, S. (2003). Skrivnost srečnega otroštva. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Blagojević, J. (2015). Elementarne igre z žogo kot sredstvo za razvoj motoričnih

sposobnosti. (Diplomsko delo). Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta,

Maribor.

Bregar, I. (2016). Igrajmo se. Ljubljana: Športni klub Vidra.

Dežman, C. in Dežman, B. (1985). Elementarne igre z žogo za predšolske otroke.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Dežman, C. in Dežman, B. (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole.


Findak, V. in Delija, K. (2001). Tjelesna i zdravstvena kultura u predškolskom

odgoju: priručnik za odgojitelje. Zagreb: Edip.

Gavin, M. L., Dowshen, S. A. in Izenberg, N. (2007). Otrok v formi. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Jezernik, M. (2011). Vpliv elementarnih iger za razvoj gibalnih znanj. (Diplomsko

delo). Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor.

Kosec, M. in Mramor, M. (1991). Športna vzgoja za predšolske otroke. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

40

Kremžar, B. in Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo

za motopedagogiko in psihomotoriko.

Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulumu za vrtce.

Maribor: Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Psihologija otroške igre. Od rojstva

do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v

Ljubljani.

Mauc, M. (2011). Vpliv elementarnih iger na usvajanja gibalnih znanj pri pet let

starih otrocih. (Diplomsko delo). Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta, Maribor.

Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana:

Grafenauer.

Osnove verjetnosti in statistike. (2011). Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in

informatiko.

Pantley, E. (2001). ABC odlične vzgoje. Zakladnica nasvetov za starše. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper –

Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales.

41

Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper: Založba Annales.

Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Prva knjiga. Maribor: Pedagoška

fakulteta.

Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje. Druga knjiga. Maribor: Pedagoška

fakulteta.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Škrinjar, N. (2013). Vpliv elementarnih gibalnih iger na usvajanje gibalnih znanj

pri predšolskih otrocih. (Diplomsko delo). Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta, Maribor.

Štriker, E. (2016). Dodatne gibalne/športne aktivnosti v vrtcu. (Diplomsko delo).

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor.

Toš, L. (2009). Razvijanje motoričnih sposobnosti otrok s pomočjo elementarnih

iger. (Diplomsko delo). Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta,

Maribor.

Tušak, M., Tušak, M., in Tušak, M. (2003). Vloga družine in staršev v športu.

Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok.


Videmšek, M., Šiler, B. in Fišer, P. (2002). Slepa miš, ti loviš! Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

42

Videmšek, M. in Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Stančevič, B. in Sušnik, N. (2006). 1, 2, 3, igraj se tudi ti! Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Otroci d. o. o.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Videmšek, M., Tomazin, P in Grojzdek, M. (2007). Gibalne igre z improviziranimi

pripomočki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Stančevič, B. (2011). Ulovimo prosti čas. Ljubljana: Fakulteta za

šport.

Videmšek, M., Stančevič, B. in Permanšek, M. (2014). Igrive športne urice.


Voglar, M. in Nograšek, M. (1982). Majhna sem bila. Ljubljana: DZS.

PRILOGE

Priloga A:

03/757 28 70 03/757 28 89

e-mail: [email protected]

SOGLASJE STARŠEV

Spoštovani starši!

Sem Živa Lipovec, študentka študijskega programa Predšolske vzgoje Pedagoške

fakultete Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko delo s področja motorike otroka, zato bi za empirični del

naloge potrebovala rezultate motoričnih testov Vaših otrok.

Spodaj podpisani starš soglašam, da se lahko rezultati motoričnih testov mojega

otroka objavijo v diplomskem delu z naslovom Vpliv elementarnih iger z

žogo na razvoj motoričnih sposobnosti predšolskih otrok.

S spoštovanjem,

Živa Lipovec

VRTEC SLOVENSKE KONJICE

Slomškova 1, 3210 Slovenske Konjice

Priloga B:

Priloga C:

ELEMENTARNE IGRE Z ŽOGO

VAJE NOŠENJA, KOTALJENJA IN VODENJA

1. Učenec nosi žogo na najrazličnejše načine prek različnih ovir, pod njimi ali

med njimi.

2. Učenec nosi dve žogi na najrazličnejše načine prek različnih ovir.

3. Učenec zakotali žogo, steče za njo in jo pobere s tal (z obema ali z eno roko).

4. Učenec sedi in kotali žogo krožno pod nogami in za hrbtom.

5. Učenec kotali eno ali več žog z rokami, nogami, glavo ali mešano (stoje,

kleče, po tleh, klopi …).

6. Učenec sedi, dvigne noge in zakotali žogo pod njimi na drugo stran.

7. Učenec vodi žogo na mestu. Če izgubi nadzor nad njo, jo ulovi z obema

rokama in ponovno preide v vodenje.

8. Učenec vodi žogo med hojo in počasnim tekom. Če izgubi nadzor nad njo,

jo ulovi z obema rokama in ponovno preide v vodenje.

9. Učenec vodi žogo z nogo med hojo in v počasnem teku.

VAJE PREDAJANJA, PODAJANJA IN LOVLJENJA ŽOGE

1. Učenec si predaja žogo iz roke v roko okoli ene in druge noge, okoli obeh

nog, okoli bokov, trupa, vratu in glave.

2. Učenec izmenično dviga skrčeno nogo in si predaja žogo iz roke v roko pod

stegnom.

3. Učenec spusti žogo na tla ali pa jo poda z obema rokama v tla. Po odboju

od tal jo ulovi z obema rokama v višini trebuha (dlani so obrnjene navzgor).

4. Učenec si predaja žogo iz roke v roko v osmici okoli razkoračenih nog (v

obe smeri).

5. Učenca si na različne načine podajata žogo (z obema rokama, z eno roko –

neposredno in z odbojem od tal). Žogo lovita z obema rokama. Medsebojno

oddaljenost lahko povečujeta.

6. Učenec si podaja žogo iz roke v roko (začne od spodaj, nato vedno više).

VAJE ODBIJANJE ŽOGE ALI BALONA

1. Učenec si poda žogo ali balon v višino glave in ga odbije sošolcu z obema

rokama od zgoraj ali od spodaj.

2. Učenec poda balon ali žogo sošolcu v višino glave, ta pa ga odbije nazaj z

glavo.

3. Učenec odbije žogo večkrat zapovrstjo z obema rokama od zgoraj. Ko

izgubi nadzor nad žogo, jo ulovi.

ELEMENTARNE IGRE Z ŽOGO

1. Gibanje z žogo z dodatnimi nalogami

Učenci vodijo žogo na omejeni igralni površini. Na znak morajo izvesti eno

izmed nalog, ki jih določi učitelj: se zaustavijo in primejo žogo, vodijo jo

okoli stožca, menjajo roko, s katero vodijo žogo, podajo žogo v steno in jo

po odboju ulovijo ipd., nato nadaljujejo osnovno gibanje.

2. Papiga

Učence razdelimo v dvojice. Vsi imajo žogo. Eden v dvojici vodi igro, drugi

je »papiga« (ga oponaša). Prvi prehaja med vodenjem v različne položaje

(se zaustavi, se obrne, se zaustavi in poklekne, vodi z drugo roko ipd.).

»Papiga« ga poskuša čim natančneje posnemati. Ob znaku

učitelja/vzgojitelja zamenjata vlogi.

3. Odbijanje balona

Učitelj vrže med učence enega ali več balonov. Ti ga poskušajo z

odbijanjem čim dlje zadržati v zraku. Igra je končana, ko se balon dotakne

tal, stene ali kakšnega drugega predmeta. Učitelj meri čas od začetka do

napake.

4. Podajanje v zvezdi

Najmanj pet učencev oblikuje krog s polmerom štiri metre. Eden se postavi

v sredino. Žogo ima eden izmed učencev, ki stoji na krožnici. Na znak jo

poda srednjemu in steče na njegovo mesto. Srednji ulovi žogo in jo poda v

smeri urinega kazalca igralcu na krožnici. Po podaji steče na njegovo mesto.

Nalogo nadaljujejo na enak način. Igralci na krožnici, ki so na vrsti za

sprejem žoge, naj z dvigom roke opozorijo srednjega, komu naj poda žogo.

Koliko uspešnih podaj bodo izvedli v določenem času?

5. Podajanje v dvojici

Učence razdelimo v dvojice. Vsaka ima svojo žogo, ki si jo podaja med

gibanjem v omejenem prostoru. Zmaga dvojica, ki je naredila manj napak,

oziroma dvojica, ki je izvedla več podaj.

6. Približevanje

Učenci se postavijo za črto odbojkarskega igrišča. Vsak ima v roki žogo. Na

znak jo vsak zakotali k drugi črti odbojkarskega igrišča. Zmaga tisti, čigar

žoga se je ustavila bliže črti.

7. Zadevanje predmetov na klopi

Na sredino omejene pravokotne ploskve postavi učitelj/vzgojitelj švedsko

klop. Nanjo postavi različne plastične predmete (lahko jih postavi tudi na

črto, ki deli igralno površino). Polovica učencev se postavi za črto na levi

strani klopi, druga polovica pa na desni strani. Vsaka skupina ima enako

število mehkih žog, s katerimi poskušajo zadeti predmete na klopi. Po metu

lahko stečejo po katerokoli žogo v svojem polju, jo prenesejo za črto in

nadaljujejo igro. Zadevajo lahko le izza črte! Zmaga skupina, ki potisne (v

določenem času) več predmetov v nasprotno polje.

Dežman, C. in Dežman, B. (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

8. Vrzi čez

Otroci stojijo za črto, pet korakov naprej pa je napeta vrv v višini enega

metra. Vsak otrok ima dve žogi, ki ju pokuša vreči čez vrv. Po metu vsak

steče po svoji žogi in se vrne na izhodiščni položaj.

9. Prosti strel

Na tla postavimo okvir švedske skrinje in narišemo črto, ki naj bo primerno

oddaljena od okvirja. Otroci poskušajo brcniti žogo v okvir in doseči gol.

Videmšek, M. in Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Documents

UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositorieszato smo našo pozornost usmerili na elementarne igre, med katerimi je tudi igra z žogo. Raziskovali smo, kako elementarne igre z žogo