Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
NATAŠA URŠIČ
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
PRIPOVEDOVANJE PRI URI PRAVLJIC
DIPLOMSKO DELO
Mentor: Kandidatka:
Prof. dr. Igor Saksida Nataša Uršič
Ljubljana, junij 2013
Pravljice so več kot resnične, ne povedo nam le, da zmaji obstajajo,
ampak, da jih je mogoče premagati.
(Gilbert Keith Chestert)
Pravljice so zame in zate,
za majhne in velike,
za žalostne in vesele,
za realiste in sanjače.
So za vse, za čisto vse,
ki odprejo knjigo in se ji prepustijo,
ki ji dovolijo, da ona prebere njih,
da jih odpelje v svet čarovnije,
da jih zabava in uči,
jim prikrade nasmeh
in marsikatero težavo prebrodi!
(avtorska)
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Igorju Saksidi za strokovno pomoč in spodbudo pri
nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi gospe Idi Mlakar iz Knjiţnice Otona Ţupančiča za nasvete in deljenje
izkušenj na področju vodenja ur pravljic.
Najlepša hvala vsem otrokom in njihovim staršem za obisk in sodelovanje na urah pravljic ter
vodji Knjiţnice Ig Tadeji Kavčič za pomoč pri delu s starši in organizaciji ur pravljic. Hvala
tudi Manci Podrţaj, ki je ure pravljic ujela v fotografski objektiv.
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste mi v času študija pomagali, me spodbujali in mi stali ob
strani. Za podporo hvala tudi moji druţini in prijateljem.
POVZETEK
Diplomsko delo sem razdelila na tri glavne dele: teoretični, praktični in empirični del. V
teoretičnem delu sem pravljico opredelila s pomočjo klasifikacije in kot glavno tehniko
posredovanja zgodb izpostavila pripovedovanje. Ker se pripovedovanje pravljic za otroke
izvaja tudi v splošnih knjiţnicah, sem predstavila namen, pripravo in potek ure pravljic v
knjiţnici. Kot pomoč pri izbiri zgodb za branje in pripovedovanje sem vključila zbirko Knjiga
pred nosom, ki odraslemu pomaga z idejami in dejavnostmi za obravnavo besedila.
Komentirala sem tudi nekatere cilje iz kurikuluma za vrtce ter iz učnega načrta za osnovne
šole, povezane s pripovedovanjem. Pri praktičnem delu sem v knjiţnici izvedla tri ure
pravljic, ki so se jih udeleţili predšolski otroci, nekaj je bilo tudi šolarjev. Izbrala sem tri
različne tehnike posredovanja ljudske ali umetne pravljice: pripovedovanje na pamet,
pripovedovanje ob slikanici in interpretativno branje. Otroci so jih sprejemali zelo različno,
radi so sodelovali v pogovoru in poustvarjalnih dejavnostih. Zaradi različne starosti in
velikega števila mlajših poslušalcev je bilo potrebno več fleksibilnosti in motivacijskih
elementov. Otrokom so bile všeč vse zvrsti pravljic, najbolj jih je pritegnilo prosto
pripovedovanje in pripovedovanje ob slikanici. V empiričnem delu sem pozornost
preusmerila na starše otrok, ki obiskujejo uro pravljic. Izpolnili so kratki anketni vprašalnik o
branju in pripovedovanju v domačem okolju. Rezultate sem analizirala in prikazala s tabelami
in grafi. Ugotovila sem, da večina staršev otrokom posreduje umetnostna besedila, in sicer
pravljice, pri tem uporabljajo oba načina, pripovedovanje in branje. Skoraj vsi starši vključijo
tudi pogovor o prebranem, največkrat o vsebini in knjiţevnih osebah ali pa otroci zgodbo
ilustrirajo.
KLJUČNE BESEDE
- pravljica
- pripovedovanje
- branje
- ura pravljic
ABSTRACT
The thesis is divided into three main parts: theoretical, practical and empirical. In the
theoretical part I defined the story with the help of classification and highlighted storytelling
as the main technique of relating a narrative. As storytelling for children is being conducted in
public libraries, I presented the purpose, preparation and the course of a story-telling session.
In order to offer assistance in the selection of stories for reading and storytelling the collection
Knjiga pred nosom, which helps adults with ideas and activities for discussion, is included
into the thesis. Furthermore, the commentary of some of the goals found in kindergarten
curriculums and primary school programmes on the subject of story-telling is added. In the
practical part, I conducted three storytelling sessions, which were attended by pre-schoolers as
well as some students. I chose three different techniques of narrating a folk or fairy tale:
reciting a story by heart, telling a story with the help of a picture book, and interpretative
reading. The children’s responses were diverse; they enjoyed participating in the conversation
and creative activities. Due to age difference and a large number of younger listeners more
flexibility and motivational elements were needed. The children liked all types of stories; they
were most drawn to the story being told freely or with visual aids. In the empirical part my
focus shifted to the parents of the children who attend the storytelling sessions. They
completed a short questionnaire about reading and storytelling at home. I analysed the results
and presented them using tables and graphs. I came to the conclusion that most parents
introduce fiction, that is fairy tales, to their children using two ways: storytelling and reading.
Most parents also include discussions about the material, mostly on the topic of content and
literary subjects, while the children illustrate the story.
KEYWORDS
- fairy tale
- storytelling
- reading
- storytelling session
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ..................................................................................................................................... 1
2 PRAVLJICA .......................................................................................................................... 3
2.1 KAJ JE PRAVLJICA? ............................................................................................................ 3
2.2 RAZVRSTITEV MLADINSKE PROZE ...................................................................................... 5
2.2.1 LJUDSKA PRAVLJICA ............................................................................................. 5
2.2.1.1 SLOVENSKA SLOVSTVENA FOLKLORA (umetnost narečij) ..................... 7
2.2.1.2 VREDNOSTNE STALNICE V PRAVLJICAH ................................................ 8
2.2.2 UMETNA PRAVLJICA .............................................................................................. 8
2.2.2.1 KLASIČNA UMETNA PRAVLJICA ............................................................. 10
2.2.2.2 SODOBNA PRAVLJICA ................................................................................ 11
2.2.2.3 SODOBNA PRAVLJICA - S PROBLEMSKO TEMATIKO ......................... 16
2.3 KAJ PRAVLJICA OTROKU DAJE? ........................................................................................ 21
3 PRIPOVEDOVANJE PRAVLJIC ..................................................................................... 23
3.1 URA PRAVLJIC .................................................................................................................. 25
3.1.1 NAMEN POSREDOVANJA »ŢIVE BESEDE« NA URI PRAVLJIC ....................... 26
3.1.2 IZBOR ZGODB ....................................................................................................... 26
3.1.2.1 STAROST OTROK .......................................................................................... 27
3.1.2.2 PRIPOVEDLJIVOST ZGODB ........................................................................ 27
3.1.3 PROSTOR ................................................................................................................ 28
3.1.4 PRIPOVEDOVALEC ............................................................................................... 29
3.1.5 TEHNIKE POSREDOVANJA (pripovedovanja in branja) ..................................... 30
3.1.5.1 PRIPOVEDOVANJE OB SLIKANICI ........................................................... 30
4 PREDSTAVITEV ZBIRKE: KNJIGA PRED NOSOM ................................................. 31
4.1 NAMEN IN VSEBINA ZBIRKE: KNJIGA PRED NOSOM .......................................................... 31
4.1.1 SLIKANICE DOMAČEGA BRANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE (Knjiga pred
noskom) ............................................................................................................................. 32
4.1.2 KNJIGE DOMAČEGA BRANJA ZA OSNOVNOŠOLCE (Knjiga pred nosom)...... 32
4.2 KNJIGA PRED NOSOM: NAJ BABICA ŠE PRIPOVEDUJE (ZBIRKA SLOVENSKIH LJUDSKIH
PRAVLJIC) .............................................................................................................................. 33
5 VLOGA PRIPOVEDOVANJA V VRTCIH IN ŠOLAH ................................................. 36
5.1 KURIKULUM ZA VRTCE .................................................................................................... 36
5.1.1 ANALIZA CILJEV KURIKULUMA POVEZANIH S PRIPOVEDOVANJEM
PRAVLJIC ........................................................................................................................ 36
5.1.2 VLOGA ODRASLIH ................................................................................................ 38
5.2 UČNI NAČRT ZA OSNOVNE ŠOLE (PREDMET: SLOVENŠČINA) ............................................. 39
5.2.1 ANALIZA CILJEV IZ UČNEGA NAČRTA, POVEZANIH S ................................... 39
PRIPOVEDOVANJEM PRAVLJIC .................................................................................. 39
6 PRAKTIČNA IZVEDBA NA URAH PRAVLJIC ........................................................... 44
6.1. PRIPRAVA NA URE PRAVLJIC V KNJIŢNICI ........................................................................ 44
6.1.1 STAROSTNI RAZPON OTROK NA URAH PRAVLJIC .......................................... 45
6.1.2 IZBIRA PRAVLJIC .................................................................................................. 45
6.1.3 ČASOVNA IZVEDBA .............................................................................................. 46
6.1.4 PROSTOR IZVAJANJA ........................................................................................... 46
6.1.5 POSREDVANJE – PRIPOVEDOVANJE PRAVLJIC.............................................. 46
6.1.6 MOTIVACIJA IN PRIPRAVA NA POSLUŠANJE .................................................. 47
6.1.7 NOVE NALOGE IN POGOVOR O PRAVLJICI ..................................................... 48
6.1.8 LITERATURA ZA URO PRAVLJIC ........................................................................ 49
6.2 UČNE PRIPRAVE ZA URE PRAVLJIC ................................................................................... 52
6.2.1 PRVA URA PRAVLJIC ........................................................................................... 52
6.2.1.1 ANALIZA PRVE URE PRAVLJIC ................................................................ 55
6.2.2 DRUGA URA PRAVLJIC........................................................................................ 60
6.2.2.1 ANALIZA DRUGE URE PRAVLJIC ............................................................ 64
6.2.3 TRETJA URA PRAVLJIC........................................................................................ 69
6.2.3.1 ANALIZA TRETJE URE PRAVLJIC ............................................................ 73
7 RAZISKAVA O VLOGI STARŠEV PRI PRIPOVEDOVANJU PRAVLJIC ............. 80
7.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA .................................................................. 80
7.2 CILJI RAZISKAVE ............................................................................................................. 80
7.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ........................................................................................... 81
7.4 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ............................................................................................... 81
7.5 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ..................................................................................... 82
7.5.1 METODA RAZISKOVANJA .................................................................................... 82
7.5.2 TEHNIKA ZBIRANJA PODATKOV ....................................................................... 82
7.5.3 OPIS VZORCA ....................................................................................................... 82
7.6 OBDELAVA PODATKOV .................................................................................................... 82
7.6.1 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ....................................................................... 83
8 ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 95
9 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................... 97
10 PRILOGE .......................................................................................................................... 99
KAZALO TABEL
Tabela 1: Delitev umetne pravljice ........................................................................................................................ 5
Tabela 2: Razlike med klasičnimi in sodobnimi pravljicami. ................................................................................ 9
Tabela 3: Vloga odraslega, ki izpolni anketni vprašalnik. ................................................................................... 83
Tabela 4: Število (f) in odstotek otrok (f %) določene starosti, ki obiskujejo uro pravljic. ................................. 84
Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) staršev glede na to, kaj otrokom najpogosteje berejo. ............................ 85
Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) staršev glede na to, kako pogosto berejo svojim otrokom...................... 86
Tabela 7: Število (f) in odstotek staršev (f %) glede na to, ali otrokom pravljice pripovedujejo ali berejo ........ 87
Tabela 8: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to ali imajo otroci doma do knjig prost dostop. .......... 88
Tabela 9: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na ali otrokom berejo isto besedilo več kot enkrat. ......... 89
Tabela 10: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to, na kakšen način izbirajo knjige za branje. ........... 90
Tabela 11: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to, ali se z otrokom po pravljici tudi pogovarjajo in
vključujejo še druge dejavnosti. ............................................................................................................................. 91
Tabela 12: Število (f) in odstotek staršev (f %), ki se po branju ali pripovedovanju pravljice z otroki tudi
pogovarjajo, in glede na to, katere dejavnosti še vključujejo ob pogovoru. ......................................................... 92
KAZALO SLIK
Slika 1: Delitev pravljice ........................................................................................................................................ 5
Slika 2. Pravljični kotiček s stoli ........................................................................................................................... 50
Slika 3: Vrvica z izrezanimi dlanmi otrok ............................................................................................................ 50
Slika 4: Pravljični kovček ..................................................................................................................................... 50
Slika 5: Razstava slikanic ..................................................................................................................................... 51
Slika 6: Lutka ........................................................................................................................................................ 51
Slika 7: Ustvarjalni kotiček ................................................................................................................................... 51
Slika 8: Poslušanje pravljice O povodnem moţu .................................................................................................. 58
Slika 9: Zgodba je bila zelo napeta ....................................................................................................................... 58
Slika 10: Odgovarjanje na vprašanja .................................................................................................................... 58
Slika 11: Gibalna igra ........................................................................................................................................... 59
Slika 12: Delo s sličicami ..................................................................................................................................... 59
Slika 13: Risanje povodnega moţa ....................................................................................................................... 59
Slika 14: Velik obisk pravljične ure ...................................................................................................................... 67
Slika 15: Pripovedovanje: Polţ Vladimir gre na štop ob slikanici ........................................................................ 67
Slika 16: Najmlajše udeleţenke med pravljico ..................................................................................................... 67
Slika 17: Otroci s tipom spoznavajo pisavo za slepe in čutne ilustracije .............................................................. 68
Slika 18: Igralca med dramsko uprizoritvijo ......................................................................................................... 68
Slika 19: Ugibanje čustev ob sličicah ................................................................................................................... 76
Slika 20: Ko smo jezni se drţimo za glavo ........................................................................................................... 76
Slika 21: Vmesna vaja za razgibavanje obraza ..................................................................................................... 76
Slika 22: Poslušanje pravljic z maminega naročja ................................................................................................ 77
Slika 23: Srečanje z lutko ..................................................................................................................................... 77
Slika 24: Lutka dobi tudi velik poljubček ............................................................................................................. 77
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Odnos otrok – odrasel .............................................................................................................................. 83
Graf 2: Starost otroka ali otrok ............................................................................................................................ 84
Graf 3: Najpogostejše branje besedil .................................................................................................................... 85
Graf 4: Pogostost branja ....................................................................................................................................... 86
Graf 5: Pripovedovanje/branje pravljic................................................................................................................. 87
Graf 6: Prost dostop do knjig ................................................................................................................................ 88
Graf 7: Večkratno branje besedila. ....................................................................................................................... 89
Graf 8: Izbor knjig za branje ................................................................................................................................. 90
Graf 9: Pogovor po pravljici ................................................................................................................................. 91
Graf 10: Dejavnosti in pogovor po pravljici. ........................................................................................................ 92
1
1 UVOD
V ţivljenju vsak dan beremo in ob tem slišimo veliko informacij in dogodkov, ki na nas ne
naredijo nobenega posebnega vtisa, zbledijo ter se nikoli več ne vrnejo. Obstaja pa kakšna
zgodba, ki nam jo je nekdo pripovedoval ali smo jo prebrali sami in ni odšla neopazno mimo
nas, temveč je pustila v nas globoko sled. Mogoče je v našem spominu ostala le določena
misel ali stavek, morda znamo še danes natančno opisati naslovnico knjige, značaj osrednjega
lika, lahko smo zaradi tega poglobili naše vedenje o nečem, ali pa z glavnim junakom celo
delili podobno izkušnjo. Še posebej doţiveto pravljice sprejemajo otroci, z njihovo pomočjo
si širijo obzorje, razvijajo domišljijo, komunikacijske in likovne sposobnosti ter spoznavajo
svet knjige. Na doţivljanje otrok ob pravljici vpliva tudi oseba, ki pravljico pripoveduje ali
bere, to so lahko starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji in drugi. Prednost pripovedovanja pred
branjem je v tem, da pripovedovalec spremlja odzive poslušalcev in se jim tudi prilagaja. Ko
sem na letošnjem festivalu pravljic Pravljice danes poslušala zgodbe iz ust različnih
pripovedovalcev, sem opazila, da je imel vsak izmed njih čisto svoj slog pripovedovanja.
Njihovo pripovedovanje se je razlikovalo v izboru pravljic, uporabi besed, mimiki in gestah,
moči glasu. Nekateri so pripovedovali bolj dramatično, »igralsko«, drugi umirjeno, a
doţiveto, pri obojih pa je bilo glavno sredstvo njihov glas. Najlepše je videti, kako pravljica
dela čudeţe, in otroke, včasih pa tudi odrasle, popolnoma prevzame in ob koncu si ţelijo
slišati še eno pravljico. Take vrste organizirano pripovedovanje pravljic in dejavnosti,
povezanih z njimi, poteka v splošnih knjiţnicah na urah pravljic. Namenjene so predšolskim
in šolskim otrokom, spodbujajo pa tudi starše, da otrokom čim več berejo, jim pripovedujejo
in se o tem pogovarjajo.
Eden izmed mojih ključnih razlogov za izbor teme je navdušenje nad branjem in
pripovedovanjem, nad pravljičnimi junaki, prostorom in časom. Nad svetom, kjer je vse
mogoče, kjer ţivijo kralji in kraljične, zmaji in čarovnice, kjer ţivali in predmeti oţivijo, kjer
se zgodijo največje čarovnije in kjer se otrok počuti varno in sprejeto. Še večja čarovnija pa se
zgodi, ko to svoje navdušenje običajno preko slikanic delim z otroki. Ne samo z otroki, tudi z
odraslimi, ki si za nekaj trenutkov spet dovolijo »biti otroci«. Med pripovedovanjem z
obrazov poslušalcev in njihove drţe telesa presodim, kaj doţivljajo, ali jim je nekaj všeč, ali
občutijo strah, vznemirjenje. Nato se o prebranem še pogovarjamo, rišemo, igramo z
2
besedami, si izmislimo novo pravljico, se prelevimo v pravljične junake, uprizormo predstavo
ali kaj podobnega.
V svojem diplomskem delu ţelim predstaviti pripovedovanje pri uri pravljic, opisati različne
zvrsti, načine in metode pripovedovanja. Ob tem je pomembna tudi vloga vzgojitelja ali
učitelja pri razvijanju otrokovih predbralnih in predopismenjevalnih zmoţnosti. V ospredju
sta dve okolji, pomembni za otrokovo zgodnje otroštvo in spoznavanje s knjigo: knjiţničarsko
okolje (splošna knjiţnica z uro pravljic) in druţinsko okolje (starši in otroci ob skupnih
bralnih dogodkih). Odraščanje ob poznavaju in doţivljanju obeh okolij, ki otroku nudita
ugodje, je za mladega bralca pozitivna izkušnja, ki si jo zapomni za vse ţivljenje.
V teoretičnem delu je opredeljen pojem pravljice, predstavljena je delitev mladinske proze, v
ta del je vključeno tudi vprašanje, kaj pravljica otroku sploh daje. Poglavje o pripovedovanju
pravljic vsebuje natančnejši potek ure pravljic v splošni knjiţnici, njeno organizacijo,
dejavnike in tehnike posredovanja. S pomočjo zbirke Knjiga pred nosom (zbirka knjig za
domače branje) so preko danih primerov komentirani nekateri cilji iz kurikuluma za vrtce in
učnega načrta za osnovne šole. Namen praktičnega dela je bil vsa ta spoznanja povezati v
nastope na urah pravljic in raziskati odzive na pripovedovanje pravljic in različna doţivljanja
otrok. Z eksperimentalnim delom ţelim dopolniti diplomsko delo še z ugotovitvami raziskave
o branju in pripovedovanju v druţinskem okolju. Zanimalo me je, v kolikšni meri je
zanimanje za pravljice odvisno od spodbud staršev pri branju in pripovedovanju.
3
TEORETIČNI DEL
2 PRAVLJICA
2.1 Kaj je pravljica?
Kaj o pravljicah pravijo otroci?
»Pravljica je večernica, zato, ker je za zvečer.« (5 let)
»To se je zares zgodilo, čeprav oči pravi, da je izmišljeno.« (6 let)
»Pravljica je zame kot mamin poljubček, ko grem spat.« (6 let)
»Pravljice na kaseti so zanimive, vendar mi oče zna bolje pripovedovati. Pa še v naročje me
vzame.« (6-7 let)
»Kasete in televizije ne morem nič vprašati. Če mi pa pravljico pripoveduje mamica, jo pa
lahko vedno še kaj vprašam.« (6-7 let)
»V šoli bi bilo lepo, če bi nam povedali več pravljic.« (7 let)
(Milčinski, Toličič, 1992: 28.)
Vsepovsod po svetu so narodi in ljudstva, ki imajo svojo zakladnico pravljic in pripovedk. Te
so se sprva ohranjale z ustnim izročilom, šele od obdobja romantike dalje pa tudi v pisni
obliki. Ljudje so zgodbe spreminjali, dopolnjevali in preoblikovali ter prilagajali danim
okoliščinam. Nekdo je te pripovedi zapisal na papir in tako so se vedno znova brale in
pripovedovale. Babice in dedki so jih pripovedovali otrokom in vnukom, ti pa svojim
otrokom, prijateljem, znancem. Zaradi naštetih razlogov strokovnjaki pravljico še danes teţko
natančno opredelijo.
Leksikon Cankarjeve zaloţbe (2002) opiše pojem pravljica kot krajšo pripoved v prozi (lahko
tudi v verzih), ki je zasnovana predvsem na domišljiji. Dogajanja pri tem nimajo določenega
časa in prostora, naravni zakoni ne veljajo, v ospredju pa so: fantastika in čudeţnost ter etika
dobrega in zlega.
Anton Slodnjak v svoji knjigi Obrazi in dela slovenskega slovstva (1975) ljudsko prozo
razdeli na: bajke, legende, pripovedke in pravljice. V to skupino uvršča tudi ţivalske zgodbe,
smešnice in burke. Pravljice opiše tako: »te čudeţne zgodbe, porojene iz neugnane domišljije
4
in iz hrepenenja po čisti pravičnosti, a nekatere tudi iz nagajive prevzetnosti.« (Slodnjak,
1975: 27.)
Zdenka Zalokar Divjak v svoji knjigi: Brez pravljice ni otroštva (1972) govori o slovenskem
izrazu pravljica, ki je označeval vsako pripoved v prozi (previca, prijca, privca, ipd.).
Skupno vsem tem opredelitvam je, da je pravljica kratka pripoved v prozi in da jo razvrščamo
na različne načine. Pravljice imajo avtorja ali pa ga nimajo, so domišljijske ali realistične, v
njej nastopajo človeški, ţivalski ali izmišljeni liki.
Martina Šircelj se v knjigi Ura pravljic (1972) sprašuje, zakaj je pravljica postala soznačnica
za otroško knjiţevnost. Ali morda zato, ker je bila v svojih začetkih kot ljudska pravljica
zrcalo enostavnejšega, primitivnejšega ţivljenja, ali zato, ker ima razseţnosti, ki govorijo
otroku v njegovem jeziku? Jacob Grimm je nekoč zapisal: »Pravljice niso napisane za otroke,
čeprav si jih zelo ţele, in to me veseli /…/. Te pravljice so se zato udomačile med njimi, ker
imajo otroci sposobnost dojemanja epskih stvaritev, torej se moramo zahvaliti predvsem
njihovi čudi, ki je tudi pripomogla k njihovem ohranjanju.« (Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972:
12.)
Iz tega lahko sklepamo, da se je večina zgodb ohranila prav zaradi otrokove radovednosti,
odkritega sprejemanja in njihove ţelje po še eni pravljici, še eni urici branja, še enem trenutku
s svojimi najbliţjimi. Najverjetneje smo prav odrasli po svoje določili, da je to le za otroke, da
to ni strokovno, da ne pripomore k našemu dozorevanju in k drţi odraslega. Le zakaj bi
razmišljali le na ta način? Mar niso pravljice namenjene prav sprostitvi, zabavi in temu, da se
ne poglabljamo, kaj je prav in kaj narobe, da zgodbe ne izkoristimo le za moraliziranje,
ampak preprosto dopustimo, da nam pravljica spregovori sama.
Mnogi avtorji pravljico razloţijo kot most med otrokom in odraslim. Most med svetom
realnosti, v katerem ţivijo odrasli, in svetom domišljije, v katerem ţivi otrok. Je most, ki
zdruţuje sodobnost in tradicijo.
5
2.2 Razvrstitev mladinske proze
Starejša razvrstitev (prim. Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972):
Slika 1: Delitev pravljice
Novejša razvrstitev iz knjige Slovenska knjiţevnost 3 (Pogačnik, 2011: 426).
IRACIONALNA oz. NERESNIČNOSTNA
PROZA
REALISTIČNA oz. RESNIČNOSTNA
PROZA
Klasična pravljica in povedka Pripoved s človeškimi osebami
Ţivalska pravljica Ţivalska zgodba
Nesmiselnica Avtobiografska pripoved
Sodobna pravljica
- kratka sodobna pravljica
- daljša sodobna pravljica = fantastična
pripoved
Zabavna oz. trivialna pripoved
Tabela 1: Delitev umetne pravljice
2.2.1 LJUDSKA PRAVLJICA
Pravljice so po nastanku in izvoru ene najstarejših oblik besedne umetnosti, nikoli ne
zastarijo, ampak so vedno znova nove in sveţe. S tem, ko so preţivele toliko časa, so še bolj
vredne spoštovanja in občudovanja, saj pravijo, da tako dolgo preţivijo samo zelo dobre
stvari.
Zelo pogosto pravljico enačimo z ljudsko pravljico tudi zato, ker so se ohranile po ljudskem
izročilu in na podlagi teh so kasneje nastale sodobne pravljice.
Značilnosti, ki označujejo ljudsko pravljico, so:
6
avtor je neznan;
interpretira ţivljenjske resnice z ţivimi podobami, liki in dogajanjem;
liki so skrbno izbrani, urejeni in povezani (npr. čarovnice in zmaji so podobe zla);
dogajanje vsebuje elemente: napetost, zaplet, razplet, stopnjevanje;
znani elementi se v pravljici večkrat ponovijo;
junaki in junakinje se zatekajo v hiše sredi temnih gozdov, gradove, dogaja se za
sedmimi gorami;
ni upoštevanja meje realno/fantastično;
ni upoštevanja časovnih in prostorskih razseţnosti (nekoč, pred davnimi časi);
je enodimenzionalna (vse se dogaja na enem kraju);
liki so črno–beli;
vlada optimizem, na koncu vedno dobro prevlada nad zlim
(prim. Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972).
Znane so različne teorije o nastanku ljudskih pravljic.
1. MITOLOŠKA TEORIJA (brata Grimm)
Pravljice so ostanek starega poganskega bajeslovja. Nekateri posamezniki so kasneje sleherni
del pravljice mitološko razlagali, kar je povzročilo dvome.
2. INDIJSKA ALI BENFEYEVA TEORIJA (Benfey)
Vir vseh evropskih pravljic izhaja iz indijske novelistične zbirke Pančatantra. Po Benfeyevem
mnenju je bila Pančatantra v Indiji namenjena predvsem vzgoji mladih princev.
3. ETNOLOŠKA TEORIJA
Poudarja, da so lahko enake pravljice nastajale povsem neodvisno ena od druge na raznih
krajih in v različnih časovnih obdobjih. Podobnosti med pravljicami pa so nastale zaradi
podobnih kulturnih razmer in duševnih stanj.
4. ZGODOVINSKO–GEOGRAFSKA TEORIJA
Dopolnjuje se z ostalimi teorijami in označuje pravljico kot skupni človeški doseţek. V
osnovnih pravljičnih motivih je opaziti skupna verovanja, ţelje in predstave.
Brata Grimm veljata za začetnika metode zbiranja in zapisovanja ljudske pravljice. Njune
prve zbirke za otroke (Kinder und Hausmarchan 1812, 1815) so dale pečat ustvarjanju
ljudskega pripovedništva in spodbudile zbiranje in zapisovanje pravljic. Zgodbe so hitro
7
osvojile srca otrok, čeprav prvotno pravljice nista namenila otrokom (prim. Šircelj, Kobe,
Gerlovič, 1972).
Anja Štefan, pripovedovalka, zbirateljica in avtorica pravljic po ljudskem motivu je v
priročniku Beremo skupaj (2003) poudarila pomen pripovedovanja ljudskih pravljic.
Predstavila je dva razloga, ki nam kaţeta, zakaj so te še toliko bolj pomembne. Prvi razlog je
ta, da je bilo pripovedovanje zgodovinsko gledano ves čas povezano z ljudsko pripovedjo, ki
je ţivela in se prenašala le kot govorjena beseda in s tem dobila še večji umetniški polet.
Drugi razlog pa je v njeni vsebinski vrednosti. Ljudske pripovedi in pravljice vključujejo
številna vprašanja o ljubezni, sovraštvu, dobroti, hudobiji, osamljenosti, sprejetosti,
radodarnosti, pogumu ipd., s čimer se srečujemo vsak dan. Ta vprašanja pa so v ljudski
pripovedi zapisana v tako preprosti obliki, da jih razume in odkriva tudi otrok (prim. Štefan,
2003).
Primeri slovenskih ljudskih pravljic: Ţelezni prstan, Zlata ptica, Mačeha in pastorka, Bela
kača s kronico, Botra smrt, Sin jeţ.
2.2.1.1 SLOVENSKA SLOVSTVENA FOLKLORA (umetnost narečij)
Ljudske pravljice na Slovenskem uvrščamo med tako imenovano slovensko slovstveno
folkloro. Izraz lahko razloţimo kot: slovstvena (celotna besedna umetnost; izraz literatura ni
primeren, ker je omejen na zapise v knjigah) in folklora (zbiranje gradiva, oz. vse vrste
umetnosti, ki se s tradicijo ohranjajo). Skozi zgodovinska obdobja na Slovenskem so se pletle
različne pripovedi, povezane z zgodovinskimi junaki in zgodovinskim ozadjem. Tako so
nastale raznovrstne različice iz različnih koncev sveta (prim. Stanovnik, 1999).
»Kakor je literatura umetnost knjiţnega jezika, je slovstvena folklora umetnost narečij. Vsaj
v preteklosti je bilo brez dvoma tako; zdaj, ko se meja med narečji tudi pri nas počasi
zabrisuje, je primerneje reči, da je slovstvena folklorna umetnost govorjenega jezika.«
(Stanovnik, 1999: 42.)
Najbolj znani zbiralci in raziskovalci slovenske slovstvene folklore so: Emil Koryotko,
Matevţ Ravnikar, Matija Valjavec, Gašper Kriţnik, Karel Štrekelj, Ivan Grafenauer, Boris
Mehar in Milko Matičetov.
8
2.2.1.2 VREDNOSTNE STALNICE V PRAVLJICAH
»Pravljice nam ohranjajo oblike zavesti, doţivljanja in mišljenja, ki so prastare, vezane na
druţbene oblike, ki so ţe davno izginile in so po svoji strukturi zelo blizu mitu in ritualu.«
(Goljevšček, 1991: 60.)
Vsebinski modeli ali stalnice, ki jih najdemo v pravljicah, so:
1. IZROČENOST
Pravljični junak ni subjekt, za nalogo in cilj se ne odloča sam, je izbran za to, njegova
odločilna poteza je odsotnost volje in poslušno podrejanje. Vede se nejunaško, ne razodeva
čustev, usmerjen je le v predpisano akcijo, mogočne sile opravijo njegovo nalogo ali pa ga
opremijo s čudeţnimi pripomočki.
2. SELSTVO
Eden glavnih dogodkov je odhod junaka od doma, s čimer se poruši ravnoteţje, junak odide
brez načrta, na potovanju pa ga čakajo različne preizkušnje. Prostor ni enovit, pogosto
vključuje razpotje ali kriţišče, vključene so meje. Junak se na poti sreča tudi smrtjo,
spremljajo ga kruh, palica in škornji.
3. ZAJEDALSTVO
Odnos sestavlja prepuščanje, ne pa volja in dejavnost na poti k cilju. Delo nima prave
vrednosti, junak pri delu ne zdrţi dolgo, ta mu vzame lepoto in mladost ali ga iznakazi in
spremeni v suţnja. Junaka bolj privlačijo potovanje v deţelo smrti, srečanje z zmaji,
čarovnicami, nevarne preizkušnje itd. Ţelje pravljičnih junakov so materialne in povezane z
blagostanjem. Človek je v pravljicah potrošnik in zajedalec, saj ničesar ne ustvarja, le zajeda
tisto, kar je obstajalo ţe pred njim.
4. MILENARIZEM
Je vera v tisočletno kraljestvo, v odrešitev na zemlji. Najpomembnejša dogodka sta stvarjenje
in konec sveta. V večini pravljic najdemo podobe zlate dobe in raja, ki je izgubljen in se na
koncu vrne. Milenarizem je mehanizem prerazporeditve moči, tega pa opredeljuje prav ţelja
(prim. Goljevšček, 1991.)
2.2.2 UMETNA PRAVLJICA
Umetna pravljica ima za razliko od ljudske pravljice avtorja.
Po Marjani Kobe jo delimo na:
1. klasično (umetno) pravljico;
2. sodobno pravljico.
9
Kratko umetno mladinsko prozo po Dragici Haramiji (2012) delimo na dve večji skupini:
1. kratko realistično prozo (črtice, zgodovinske, spominske, doţivljajske, potopisne,
detektivske, socialno–psihološke in ljubezenske kratke zgodbe);
2. fantastično kratko prozo (pravljica, kratka fantastična zgodba, kratka
znanstvenofantastična zgodba, mit ali bajka in legenda, pripovedka, basen).
Tretja moţnost delitve umetne pravljice je bolj podrobna in je razvidna iz ţe prej zapisane
tabele (prim. Pogačnik idr., 2011).
Umetno mladinsko prozo delimo na:
1. neresničnostno/pravljično prozo (klasična pravljica in povedka, ţivalska pravljica,
nesmiselnica, sodobna pravljica − sodobna pravljica in fantastično pripoved);
2. resničnostno prozo (pripoved s človeškimi osebami, ţivalska zgodba, avtobiografska
pripoved, zabavna oz. trivialna pripoved).
Igor Saksida pri opisu slovenske mladinske proze poudari teţave pri ločevanju klasičnih
pripovedi (ki izvirajo iz ljudskega slovstva) in njenih sodobnih različic.
Klasične in ţivalske pravljice
in povedke
Sodobne pravljice
Besedilna stvarnost Enodimenzionalna: samo
domišljijska stvarnost oz.
enodimenzionalna razlaga
sveta, zgodovinskega dogodka;
naslonitev na strukturo ljudske
pravljice oz. povedke.
Dvodimenzionalna: resničnostna in
fantastična plat stvarnosti.
Čas in kraj Nedoločenost oz. zgodovinska
odmaknjenost (nekatere
povedke).
Sodobnost
Osebe Tipi in individualizirani tipi
(npr. sodobne ţivalske
pravljice).
Sodobna otroška knjiţevna oseba,
lahko tudi v povezavi s predmetom,
ţivaljo, rastlino.
Obseg Kratke vrste.
Kratke in daljše vrste.
Tabela 2: Razlike med klasičnimi in sodobnimi pravljicami (Pogačnik, Borovnik, Dolinar, Poniţ, Saksida,
Stanovnik, Štuhec, Zadravec, 2001: 427).
10
2.2.2.1 KLASIČNA UMETNA PRAVLJICA
S poimenovanjem klasična pravljica lahko označimo pravljice, ki so v svoji strukturi podobne
ljudskim pravljicam oz. ohranjajo prvine ljudske pravljice. Taka pravljica govori o čudeţnih
in neverjetnih dogodkih, avtor pa je znan.
V obdobju romantike (19. stoletje) po izdaji zbirk bratov Grimm so ustvarjalci zgodb začeli
prevzemati obliko ali pa vsebinske motive ljudske pravljice. Drugi pa so na osnovi ljudske
pravljice ustvarili nove, drugačne stvaritve. Fantastika kot izrazno sredstvo je bila še vedno
pomembna, ampak le kot sredstvo individualne umetniške osebnosti. Tako se je razvila
klasična umetna pravljica, katere začetnik je Hans Christian Andersen. Njegova novost je
predvsem to, da v pravljicah izraţa svoja lastna občutja, spoznanja, hrepenenja. S tem preko
pravljice kaţe svoje predstave o svetu in ţivljenju (prim. Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972).
Na Slovenskem sta klasična pravljica in povedka v moderni knjiţevnosti zadnje čase »v
zatonu«, saj je malo primerov takih del. Pred vojno in takoj po njej pa so bile te pravljice
številčnejše.
Primeri takšnih del so: Fran Milčinski: Pravljice, Joţe Tomaţič: Pohorske pravljice, Milan
Kunčič: Triglavske pravljice.
Malo kasneje so nastale nekatere pravljice Mihe Mateta. Te niso povsem klasične, ampak
pogosto vključujejo motiv roţ in humor. Ena izmed njegovih znanih zbirk je Škrlatna vrtnica.
Klasične pravljice je pisala tudi Bina Štampe Ţmavc, tak primer so Ure kralja Mina, o času,
minljivosti in umetnosti ohranjanja časa. Omenjena pisateljica je tudi avtorica številnih
sodobnih pravljic. Pisatelj Joţe Snoj pa je v zbirki Jutro sveta zdruţil vzorce razlagalne
povedke in bajke, saj zgodbe v knjigi govorijo o nastajanju sveta, predmetov in pojavov
(veter, vol, vrč in podobno) (Prim. Pogačnik idr., 2001.)
Glavne značilnosti klasične pravljice:
po strukturi, temi in motivih je podobna folklorni (ljudski) pravljici;
dogajanje je prestavljeno v sodobni čas;
tipični pravljični svet je vaška pokrajina ali pa gozd;
glavni junaki imajo imena;
pogosto standardizirani začetki (nekoč, pred davnimi časi);
11
nastopajo pravljična bitja (škratje, palčki, zmaji);
ţivali so poosebljene ali imajo antropomorfne lastnosti (prim. Haramija, 2012).
Primeri klasičnih pravljic: Fran Milčinski: Desetnica, Milica Šturm: Srce se nikoli ne moti,
Jacob in Wilhelm Grimm: Pepelka, Rdeča kapica, Hans Christian Andersen: Grdi raček,
L.ewis Caroll: Alica v čudeţni deţeli.
2.2.2.2 SODOBNA PRAVLJICA
V najrazličnejših knjigah lahko zasledimo različna pojmovanja delitve sodobne pravljice.
Sodobna pravljica je postavljena v sodoben čas in prostor.
V slovenskem prostoru izraz sodobna pravljica pogosto zamenjajo tudi izrazi: moderna
pravljica, fantazijska pravljica, moderna fantazijska pravljica, antipravljica, moderna
domišljijska zgodba, domišljijska pripovedka (prim. Kobe, 1987). Izraz moderna pravljica je
najbolj ustrezen, kot pojasni Marjana Kobe: »ker se zdi širši, bolj odprt, nima zoţevalnega
prizvoka, ki ga izraz moderen/moderna utegne imeti v smeri trenutne modnosti: po modi,
sledeč modnemu trendu«. (1999: 5). To pa pomeni vpletanje širših sodobnih tem, tudi
tabujskih in soočanje otroka z neprijetnimi dogodki in svetom, ki je včasih nepravičen, krut,
otroštvo pa ne brezskrbno.
Sodobno pravljico, kjer so vključena besedila z neresničnostnimi prvinami, po Marjani Kobe
razdelimo na (prim. Kobe, 1999):
- kratko sodobno pravljico;
- fantastično pripoved.
Glavne značilnosti sodobne pravljice so:
po zgradbi, motivih, temi, knjiţevnih likih se opira na tradicionalno ali klasično
pravljico;
knjiţevni liki niso več tipični, imajo svoj individualizirani karakter (slikanje likov ni
povsem črno-belo, loči se med dobrimi in slabimi liki);
natančno določljiv čas (sodobnost) in prostor (mestno okolje);
teme so sodobnejše;
12
knjiţevne osebe ne potujejo več na konjih ali peš, ampak z sodobnimi prevoznimi
sredstvi;
za komunikacijo uporabljajo telefone in računalnike;
prikazujejo srečo in nesrečo majhnih mestnih otrok;
vaška idila (zelena trava, rumena hiška, iz katere se kadi, diši po sveţe pečenih
kolačkih, itd);
nevtralni pripovedovalec (ne nagovarja bralca, osredotoči se na zgodbo samo);
pravljice prepričujejo otroke, da je dobro nagrajeno in zlo kaznovano;
enodimenzionalnost (vse se dogaja na enem kraju);
začetki in konci niso tipizirani, a je konec praviloma srečen;
zdruţenje fantastičnih in realističnih prvin (prim. Haramija, 2012).
KRATKA SODOBNA PRAVLJICA
Marjana Kobe v razpravi v reviji Otrok in knjiga (1999) razloţi eno izmed glavnih razlik med
kratko sodobno pravljico in fantastično pripovedjo. Kratka sodobna pravljica je kratka, ker
obsega v povprečju 1,5 do 10 strani, zgledi fantastičnih pripovedi pa obsegajo kar 200, 300 ali
več strani.
Glede na glavni literarni lik ločimo več vrst kratke sodobne pravljice:
Z OTROŠKIM GLAVNIM LITERARNIM LIKOM, ki je najpogostejša, saj besedila
zajemajo temi otrok in otroštvo (npr. Ela Peroci: Moj deţnik je lahko balon, Lojze
Kovačič: Fantek na oblaku);
Z OŢIVLJENO IGRAČO/OŢIVLJENIM PREDMETOM (npr. Kajetan Kovič: Pajacek in
punčka, Vitomil Zupan: Plašček za Barbaro);
S POOSEBLJENO ŢIVALJO (npr. Svetlana Makarovič: Prašičkov koncert, Ţivalska
olimpijada);
S POOSEBLJENO RASTLINO (npr. Gregor Strniša: Lučka Regrat);
S POOSEBLJENIM NEBESNIM TELESOM/POJAVOM (npr. Fran Milčinski-Jeţek:
Zvezdica Zaspanka, Boris. A. Novak: Nebesno gledališče);
Z glavnim literarnim likom, ki je znan IZ LJUDSKEGA PRAVLJIČNEGA IZROČILA
(npr. Svetlana Makarovič: Škrat Kuzma dobi nagrado, Coprnica Zofka) (prim. Kobe,
1999).
13
Ker osrednje mesto med kratkimi sodobnimi pravljicami zavzema prav pravljica z
OTROŠKIM GLAVNIM LITERARNIM LIKOM, si lahko ogledamo njene glavne
značilnosti (na primeru pravljice Ele Peroci Moj deţnik je lahko balon):
1. Temeljna tema, snov in motiv: otroški doţivljajski svet in igra.
2. Sintetična dogajalna linija: dogajanje je večkrat skrčeno le na izsek iz vsakdanjika.
3. Glavni literarni lik: sodoben mestni otrok v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju,
otroku je pomembna igra, realni in fantastični svet pa doţivlja enakovredno (šolarka
Jelka).
4. Liki odraslih ljudi: največkrat imajo stransko vlogo, v središču dogajanja je otrok
(druţinski člani sproţijo Jelkino stisko zaradi izgubljene ţoge, a so na robu dogajanja).
5. Dogajanje poteka na dveh ravneh: realni in irealni, značilno je, da v realni vsakdanjik
vdrejo fantastične prvine (deţela Klobučarija). Irealen svet, ki je neresničen, je za otroka
pomembnejši od realnega, otroku tudi omogoča reševanje stisk (izogniti se pridigi in najti
izgubljeno ţogo). Soočenje teh dveh svetov pa se lahko odvija v enem samem svetu ali pa
v dveh ločenih svetovih, kjer obstaja poseben prehod (luknja).
6. Razlika med bivanjskimi sposobnostmi glavnega otroškega lika in liki odraslih ljudi:
odrasli (Jelkina druţina) ostanejo v realnem svetu, otroški lik (Jelka) pa se seli iz enega
sveta v drugega, »kot pri igri«. Odraslemu liku ponavadi to ni omogočeno.
7. Vzrok oz. povod za vključitev irealnega/fantastičnega sveta je npr. otrokova psihična
stiska ali problem (Jelka je izgubila ţogo, bala se je odziva odraslih na to). Vzroki so
lahko tudi: bolezen, neuresničljiva ţelja otroka ipd.
8. Pripovedovalec in pripovedna perspektiva: najpogostejša je avktorialna situacija, kar
pomeni, da pisatelj prek vsevednega pripovedovalca vzpostavlja komunikacijo zaupanja
in otroke med branjem neposredno nagovarja. Pripovedovalec je lahko tudi personalni in
dojema dogodke subjektivno, skozi oči glavnega junaka (Jelka v pravljici Moj deţnik je
lahko balon).
9. Dogajalni prostor in čas: čas je sodobnost, prostor pa mestno okolje z doseţki civilizacije
in tehnologije.
10. Ni moraliziranja: ni moralnega nauka kot v ljudskih pravljicah, pisci so na strani otrok in
čuti se empatija, vţivljanje v njihovo doţivljanje ipd. (prim. Kobe, 1999).
Primeri kratke sodobne pravljice: Lojze Kovačič: Fantek na oblaku, Svetlana Makarovič:
Pekarna Mišmaš, Ela Peroci. Moj deţnik je lahko balon, Saša Vegri: Jure kvak kvak, Kajetan
14
Kovič: Maček Muri, Lojze Kovačič: Moţiček med dimniki, Bina Štampe Ţmavc:
Popravljalnica igrač.
FANTASTIČNA PRIPOVED
Fantastična pripoved je prav tako sodobna, a veliko obseţnejša od kratke sodobne pravljice.
Poleg tega je tudi tu še posebej izpostavljen prehod med racionalnim (resničnim) in
iracionalnim (fantastičnim svetom).
Prava domovina fantastične pripovedi je Anglija, kar lahko poveţemo z naslednjimi deli:
Lewis Caroll: Alica v čudeţni deţeli, James Matthew Barrie: Peter Pan, Hugh Lofting: Zgoda
o doktorju Dilittlu, Alan Alexander Milne: Medved Pu in druge. Ta vrsta sodobne pravljice se
je začela hitro razvijati tudi v nordijskih deţelah, predvsem na Švedskem, od koder izhaja
svetovno znana junakinja Pika Nogavička pisateljice Astrid Lindgren, znano je tudi delo
Selma Logerlof Čudovito popotovanje Nilsa Holgerssona. Primer Pike Nogavičke nam kaţe
tudi drugačen princip pisanja, kjer pisatelj piše z otrokovega zornega kota (prim. Kobe, 1987).
Marjana Kobe v svojih razpravah (Pogledi na mladinsko knjiţevnost) o razvoju nove zvrsti
mladinske proze zapiše tole: »Fantastična pripoved se je kot posebna literarna zvrst
mladinske knjiţevnosti ustvarjalno razmahnila lahko šele tedaj, ko je specifičnost otroškega
doţivljajskega mišljenja postala zanimiva tema za besedne ustvarjalce.« (Kobe, 1987: 115.)
To pa se je na Slovenskem zgodilo po vojni, kjer je lik otroka stopil v ospredje, s tem se je
spremenila tudi druţbena klima in odnos otrok–odrasel. Otrokova igra in doţivljanje sveta,
njegovo razmišljanje pa je bilo bolj v ospredju in večji izziv za ustvarjalce.
Glavne značilnosti fantastične pripovedi (na primeru Vida Pečjaka Drejček in trije
Marsovčki):
vdor fantastike v svet realnosti (Marsovčki pridejo na Zemljo k Drejčku);
dve ravni dogajanja: realni (resnčnostni – Drejčkov dom) in irealni svet (neresničnostni,
fantastični − Mars), ki se zadeneta, obe ravni sta si enakovredni in se zdruţita v enovito
celoto;
glavni otroški lik se seli iz ene ravni dogajanja na drugo (iz Zemlje na Luno in Mars);
čas in kraj dogajanja sta natančno določena (čas: 60. leta, kraj: Zemlja, Luna, Mars);
osebe so iz resničnostnega sveta, največkrat so to otroci (Drejček), vdor fantastike v
dogajanje pa v otroku vzbudi čudenje, presenečenje, navdušenje, strah;
15
po obliki je fantastična pripoved obseţnejše besedilo (Drejček in trije Marsovčki ima 116
strani);
tipični motivi so oţivljene igrače ali predmeti (leteča raketa, cigara) (prim. Kobe, 1987).
Fantastično pripoved po Anni Kruger delimo na 3 različice:
1. Fantastične pripovedi kot zrcalna slika otroškega duševnega ţivljenja (Astrid Lindgren:
Pika Nogavička).
2. Fantastične pustolovščine z dobronamernimi ţivalmi (Selma Logerlof:: Čudovito
popotovanje Nilsa Holgerssona).
3. Fantastični doţivljaji v nekem novem okolju z drugačnimi ţivljenjskimi razmerami (Erich
Kastner: 35 maj).
Fantastično pripoved po Lucii Binder delimo na 4 različice:
1. Pripovedi, v katerih v povsem realnih okoliščinah nastopajo neobičajne fantastične osebe
(Pamela Lyndon Trevers: Mary Poppins).
2. Pripovedi, v katerih oţivijo neţive stvari ali predmeti (Carlo Callodi: Ostrţek).
3. Pripovedi, ki se dogajajo na dveh ravneh, realni in irealni (Mira Lobe: Babica v jablani).
4. Pripovedi, ki se v celoti dogajajo v fantastičnem svetu, ki ima svoje lastne zakonitosti in
svojske fantastične junake (John Ronald. Reuel Tolkien: Hobbit). (prim Kobe, 1987).
Marjana Kobe v reviji Otrok in knjiga (1999) komentira tudi razprave Mojce Simončič v delu
Fantastična pripoved na Slovenskem in v zahodni Evropi (1965). Simončičeva poudarja, da
sta po 2. svetovni vojni v slovenski mladinski prozi odkrita le dva primera tipične fantastične
pripovedi. To sta Vitomil Zupan: Potovanje v tisočera mesta in Vid Pečjak: Drejček in trije
Marsovčki. Te značilne prvine je našla tudi v delih Lojzeta Kovačiča Fantek na oblaku in Ele
Peroci Moj deţnik je lahko balon, ki smo ju prej umestili med kratko sodobno pravljico. Zato
uvršča te kratke sodobne pravljice z otroškim glavnim likom (katerih značilnosti so opisane
zgoraj) pod samosvojo obliko fantastične pripovedi. Marjana Kobe zaključi z mislijo, da je
Mojca Simončič zaslutila »ţanrsko bliţino« med zgledi različic kratke sodobne pravljice z
glavnim otroškim likom in fantastično pripovedjo. Vendar je natančnejša analiza vzorcev
dokazala, da ju ni potrebno umeščati v to posebno skupino (prim. Kobe, 1999).
Primeri fantastične pripovedi: Vid Pečjak: Drejček in trije marsovčki, Kajetan Kovič: Moj
prijatelj Piki Jakob, Polonca Kovač: Jakec in stric hladilnik, Kristina Brenkova: Deklica
16
Delfina, Svetlana Makarovič: Kosovirja na leteči ţlici, Antonie de Saint-Exupery. Mali princ,
Astrid Lindgren: Pika Nogavička, Joane Kate Rowling: Harry Potter.
2.2.2.3 SODOBNA PRAVLJICA − S PROBLEMSKO TEMATIKO
V otroški in mladinski literaturi najdemo najrazličnejše pravljice, ki so pozitivno naravnane,
namenjene igrivosti, zabavi in učenju novega. Te imajo ponavadi vedno pravljičen oz. srečen
konec. Prav je, da te zgodbe posredujemo otrokom, ne smemo pa pozabiti, da se v realnem,
vsakdanjem ţivljenju otroci srečajo tudi s stvarmi in situacijami, kjer se pojavijo problemi,
bolečina ali strah. Ob tem se je potrebno ustaviti in se z otrokom pogovoriti.
Problemske slikanice so tiste, ki poglobljeno obravnavajo problemske teme, njihovo sporočilo
pa je namenjeno predvsem staršem. Pomembno je, kako odrasli sprejemamo »tabujske teme«,
ali se jih bojimo posredovati otroku ali jih vključimo v vsakdanjik. Presenetljivo je prav to, da
so otroci zelo dojemljivi, se radi pogovarjajo, sprašujejo in so iskreni. Z marsikatero zgodbo,
ki odpira problemske teme, pa dobijo občutek, da niso sami v tem in da se stvari lahko
spremenijo na bolje.
Med otroškimi slikanicami najdemo veliko takih, ki obravnavajo problemske teme, kot so:
nasilje, drugačnost, osamljenost, strah, smrt, ločitev staršev. V teh zahtevnejših slikanicah
otroci lahko vidijo, da ni vedno vse samo lepo, ampak včasih tudi krivično, boleče in teţko
sprejemljivo. Knjige starejši otroci lahko preberejo sami in laţje razumejo določen problem,
še bolje pa je, če se po branju ali pripovedovanju vzpostavi odkrit pogovor med odraslim in
otrokom.
Primeri slikanic s problemsko tematiko.
NASILJE (Kajetan Kovič: Pajacek in Punčka, Neli Kodrič Filpić: Punčka in velikan,
France Bevk: Peter Klepec, Ann de Bode: Vsi se spravljajo name).
SMRT (Hurbner Franz: Stara mama, Armin Beuscher: Čez veliko reko, Hans Christian
Andersen: Deklica z vţigalicami, Desa Muck: Anica in zajček).
LOČITEV STARŠEV (Barbette Cole: Vsega po dvoje, Polonca Kovač: Kaja in njena
druţina, Dominique de Saint Mars: Očka in mama se prepirata).
DRUGAČNOST (Kathryn Cave: Drugačen, Daniela Kulot: Zaljubljeni krokodilček,
Svetlana Makarovič: Veveriček posebne sorte).
17
STRAH (Ann de Bode: Strah me je teme, Martin Waddell: Ne moreš zaspati, Mali Medo,
Udo Weight: Strahica Mona).
PREDSTAVITEV ŠTIRIH KAKOVOSTNIH PROBLEMSKIH PRAVLJIC
1. Neli Kodrič, Tomislav Torjanac: Punčka in velikan
»Košček kamna, majhen kot pika na koncu stavka, je priletel v njeno srce in se v njem trdno
zasidral. Skozi luknjico, ki jo je izvrtal, je odtekala njena radost. Veje so se zibale in listi so jo
boţali, dokler ni utrujena in ţalostna, zaspala.«
Ţivel je velikan s hčerko, majhno ter ţivahno punčko. Velikan je bil vedno utrujen in je ţelel
počivati, njegova punčka pa je skakala sem in tja in to ga je razjezilo. Punčka se je ustrašila
njegove jeze in je zbeţala, velikan pa je šel za njo. Ne da bi razmišljal, je vrgel kamenček, ki
pa je bil zanjo velik kot skala. Kamenček je priletel v drevo in se raztreščil, košček pa se je
zasidral v njeno srce in ji ni več dopuščal veselja, le ţalost in bolečino. Punčka je odraščala in
kasneje tudi sama postala velikanka, velika pa je bila tudi njena ţalost. Dobila je sinčka, ki ga
je imela zelo rada, a je bila preutrujena za igro z njim. Razjezila se je nanj, začutila je skalo v
srcu, jo iztrgala ter dvignila nad fantka. On pa je presenečeno stal tam in takrat je mama v
njegovih očeh našla spomine in bolečino na dogodek s svojim očetom. Videla je tudi, kako se
je nekoč očetova mama razjezila nad njenim očetom. Vse se ji je v trenutku odvrtelo pred
očmi. Velikanka je izpustila skalo, saj ni ţelela prizadeti svojega sina. Pustila je ţalosti svojo
pot in jokala je in jokala, dokler se ni počutila bolje. Fantek se je stisnil k njej in mama se je
pomirila. Spet se je počutila lahkotno, s sinkom pa sta se odhitela igrat na travnik.
Zanimivo je, da slikanica odpira številne problemske teme: od nasilja, premagovanja bolečine
in odnosov med otrokom in odraslim. Velikokrat je teţava prav v tem, da človek ne zmore
normalno zaţiveti naprej, če v sebi nosi hudo stisko, bolečino ali izgubo in tega ne izjoka ali
nikomur ne zaupa. Sami pa včasih svoje nezadovoljstvo kaţemo prav najmlajšim in jih s tem
prizadenemo. Slikanica je namenjena predvsem odraslim, da se ob njej pogovarjajo s svojimi
otroki in jim pribliţajo tudi ţalostne stvari. Lahko jo uporabimo kot pogovor o nasilju, kaj
storiti, kakšne so posledice nasilja ipd. Čudovito se z zgodbo skladajo njene ilustracije, kjer so
izraziti kontrasti barv, nasprotja med majhnim in velikim, nekaj je tudi simbolne govorice
(npr. čevlji, skala). Zaključek je kljub ţalostni zgodbi optimističen.
18
2. Neli Kodrič, Damijan Stepančič: Ali te lahko objamem močno?
»"Ali te lahko objamem močno?" Fante je zmedeno pokimal in zaprl oči. Tujčevi roki sta ga
čvrsto potegnili v objem; močan, a tudi topel, varen. Vsa jeza in strah sta se raztopila. Fant se
je omehčal, tako lepo je bilo počivati v objemu.«
V nekem mestu so ţiveli »običajni ljudje«, ki jih je nekega dne obiskal tujec, oblečen v pisan
plašč in s psom, s katerim si je delil tako hrano kot vodo. Zdel se je skrivnosten, nenavaden,
ljudje so se šalili na njegov račun, otroci pa so mu nagajali. Zbili so mu klobuk z glave, ga
poškropili z vodo, eden izmed fantov ga je celo spotaknil, da je grdo padel po tleh. Tujec je
vse to mirno prenašal, bil je tiho in se ni oziral na posmehljive pripombe iz okolice. Ljudje so
bili jezni na to, da je prišel v mesto, in tudi na to, da je mesto ţelel brez pojasnila zapustiti.
Deček, ki je tujca grdo spotaknil, se je odločil, da se sooči z njim. Ko je moţ prišel do njega
in ga pogledal, ni bilo v njegovem pogledu ničesar podobnega jezi ali bolečini, nasprotno,
vprašal je fanta, ali ga lahko objame. Fant je to presenečeno dovolil in dobil objem, v katerem
se je počutil sprejeto in varno. Po tem dogodku je tuj moţ odšel, ljudem zapustil ta spomin, na
nebu pa je kot mavrica plapolal njegov pisan plašč. In še danes tam ţivijo povsem običajni
ljudje, in če je kdo neprijazen do drugega, v opomin ne dobi kazni, ampak topel objem.
Slikanica je bila nominirana za večernico leta 2012 in je nekaj posebnega. Govori o odnosih,
zaupanju in prijaznosti, bralca pa nagovarja k nenasilju in strpnosti, česar je vedno premalo.
Objem je v tej zgodbi protiukrep oziroma kazen za nesprejemljivo vedenje in kaţe iskreno
odpuščanje. Dejanje preseneti posameznika in mu da moţnost razmisleka o medsebojnih
človeških odnosih. Sporočilo zgodbe Ali te lahko objamem močno? je razumljivo tudi
otrokom, ki si ne ţelijo kazni, ampak razumevanje in sprejemanje z strani odraslih.
3. Justin Richardson, Peter Parnell: In s Tango smo trije
»In iz jajca je pokukala čisto njuna mladička. Imela je puhasto belo perje in smešen črn
kljunček. Roy in Silo sta postala očeta. Gospod Grazmay pa je sklenil: "Ime ji bo Tango, saj
sta za tango potrebna dva! "«
V New Yorku, sredi Centralnega parka, je čisto pravi ţivalski vrt, kamor se druţine odpravijo
na obisk. Tam imajo tudi ţivali svoje druţine, tako pande kot opice, krastače in ptiči, seveda
si tudi pingvini in pingvinke ustvarijo druţino. Dva izmed njih, Roy in Silo pa sta bila
drugačna od njih. Bila sta fanta, a sta vse počela skupaj, kamor je šel eden je šel tudi drugi, z
19
deklicami pa se nista druţila. Posvečala sta se drug drugemu in njun skrbnik je ugotovil, da
sta se zaljubila. Pingvina sta opazovala druge pare, ki so si naredili gnezdo in nato greli jajca.
Poskusila sta tudi sama, vendar nista imela jajca, na katerem bi sedela. Našla sta kamen,
podoben jajcu, in skrbno pazila zanj, ko je eden zaspal, je drugi pazil na jajce, ko je eden
plaval, je drugi spet grel jajce. Kljub njunemu trudu, pa se ni zgodilo nič. Oskrbnik se je
takrat spomnil rešitve in je v njuno gnezdo poloţil jajce, za katerega ni nihče skrbel. Onadva
sta na njem sedela in nestrpno pričakovala, kaj se bo zgodilo. In res, napočil je dan, ko je jajce
počilo in je ven pokukala mala pingvinka, ki so jo poimenovali Tango, saj sta za tango
potrebna vedno dva. Imela sta jo rada in jo veliko naučila. Bila je nekaj posebnega in prvi
pingvinček z dvema očetoma. Otroci, ki so prišli v ţivalski vrt, so lahko videli Tango z
očetoma in drugimi pingvini. Zvečer pa se je pingvinja druţina zbrala skupaj in zaspala kot
vsaka druţina.
In s Tango smo trije je prisrčna slikanica o pingvinih in hkrati resnična zgodba iz ameriškega
ţivalskega vrta. Nekateri so jo ţeleli prepovedati, ker govori o istospolnem partnerstvu, kar je
po večini še vedno občutljiva tema za razpravo. Sporočilo pravljice pa ni le tako, ampak
sporoča tudi, da ljubezen ne pozna meja in da je potrebna strpnost do drugačnih druţin.
Nekaterim se pravljica še vedno zdi preveč sporna za šole in vrtce in jo redko vključijo v svoj
program, saj si zatiskajo oči pred resničnostjo, v kateri opisani primeri obstajajo.
4. Shel Silverstein: Drevo ima srce
»"Mi lahko daš hišo? " " Hiše pa nimam, " je odgovorilo drevo. " Gozd je moja hiša, toda če
ţeliš, si lahko naţagaš mojih vej in si zgradiš hišo. Tako boš srečen." In res si je fant naţagal
vej in jih odnesel, da si bo zgradil hišo. In drevo je bilo srečno.«
Na travniku je raslo drevo, ki se je spoprijateljilo s fantičem. Fant je nabiral njegove liste,
plezal, se gugal na njem, jedel sadeţe in se spočil pod njim. Tudi on je imel drevo rad, drevo
pa je bilo srečno. Potem je fant odraščal, drevo pa je bilo pogosto osamljeno. Nekega dne je
zdaj odrasel fant prišel spet k drevesu, a mu ni bilo več do igranja, ţelel si je zabave in
denarja. Drevo je prosil za denar, to pa mu je ponudilo sadeţe, da jih je lahko prodal in dobil
denar. Naslednjič je prišel fant in si ţelel hiše, drevo mu je ponudilo svoje veje, da jih je
naţagal in si zgradil hišo. Ko je spet preteklo dolgo časa je prišel fant, zdaj ţe moţ, spet nazaj.
Ni se ţelel igrati, hotel je ladjo, da bo odšel po svetu in bil srečen. Drevo mu je dalo, kar mu
je še ostalo, dalo mu je svojo deblo, iz katerega je nastal čoln, da je moţ lahko odplul. Drevo
20
se je počutilo srečno, a ne popolnoma. Čez mnogo časa ga je spet obiskal fant, zdaj ţe starec,
drevo mu je povedalo, da mu nima več česa dati. Starec je ugotovil, da ima preslabe zobe za
sadje, da se ne more zibati na vejah ali plezati. Od drevesa je ostal le še štor. In ta fant je
ugotovil, da ne potrebuje nič drugega kot le miren kot, kamor se lahko usede in spočije. Ta
štor je bil ravno pravšnji, drevo pa srečno, da je lahko osrečilo fanta.
Ta kratka slikanica je namenjena predvsem odraslim, saj prikazuje zgodbo o razdajanju ter
prejemanju. Govori o tem, da nismo nikoli zadovoljni z malim, ampak vsakič potrebujemo še
več, še več imetja, še več ljubezni, še več pozornosti.. Ne znamo se ustaviti, kar predstavlja
tudi problem sedanjega časa. Zgodba je ţalostna, a sporočilna. Lahko nas veliko nauči in nam
sporoča, da moramo stvari in ljudi okoli sebe ceniti in biti hvaleţni zanje.
21
2.3 Kaj pravljica otroku daje?
Lao-Tse (Milčinski, Toličič, 1992: 13) je opisal pomen pravljico takole: »Poskušajte biti pri
vzgoji ustvarjalni, predvsem v komunikaciji, veliko se pogovarjajte z otrokom, delajte tako, da
ga ne ovirate v rasti, in ne bodite do njega gospodovalni. Veliko mu pripovedujte! IN TO JE
PRAVLJICA.«
Zgornja misel zdruţuje ustvarjalnost, komunikacijo, svobodo in pogovor z otroki v en sam
pojem, v pravljico in pripovedovanje pravljic. Je nekakšen idealen recept za starše pri vzgoji
otrok, a hkrati recepta za vzgojo ni. Vsak odrasel mora sam ugotoviti, kaj ţeli za otroka in
kakšen pomen pripisuje vplivu pravljic.
Prvi stik otroka s knjigo je v obliki slikanice oz. igralne knjige laporella,s katerimi se otrok
igra. Podobe so največkrat ţivalske, starši ali vzgojitelji pa jih posredujejo kot poučne knjige,
kot dogajanje, podobno otrokovim vsakdanjostim. Kasneje, ko so pravljične zgodbe
pristnejše, se otrok znajde v drugačnih okoliščinah in zgodbo v sebi doţivlja. Tu nastopi
pravljična doba (od 3./4. do 9./10. leta), v kateri imajo pravljice največji vpliv na otroka.
Nekateri strokovnjaki so mnenja, da traja pravljična doba samo toliko časa, dokler otrok
pravljici verjame, dolgoletne izkušnje tistih, ki se ukvarjajo s pripovedovanjem pravljic, pa so
pokazale, da to ne drţi povsem. Kaj je v pravljični zgodbi takega, da privablja otroke kot
magnet? Marjana Kobe trdi, da tudi otrok, ki ţe nekaj časa hodi v šolo in loči med realnim in
izmišljenim, še vedno potrebuje igro in še vedno potrebuje zgodbe, ki ga prevzamejo. Tak
otrok se lahko v trenutkih vţivi v pravljično dogajanje, naslednji trenutek pa počne spet
vsakdanje stvari. Pravljične junake tak otrok potrebuje za ohranjanje svoje domišljije (prim.
Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972).
Pravljične osebe in pravljični svet so simboli, ki delujejo na otroka. To lahko poveţemo s
stisko otroka, saj s pomočjo palčkov, zmajev, čarovnic, govorečih dreves in ţivali laţje
razume nekatere stvari in reši teţave. Ob pravljici dozoreva tako čustveno kot intelektualno,
socialno in moralno. Vsak izmed malih ljubiteljev pravljic se poskuša enačiti s pravljičnimi
junaki, pa čeprav samo za trenutek. Pozitivna čustva se otroku vtisnejo v spomin, on pa si
pridobiva nove izkušnje in odnos do sveta. Pravljica vzbudi otrokovo pozornost, ob njej se
otrok čudi, veseli, ţalosti in je radoveden.
22
Vplivi pravljice na otroka:
otrok se enači s pravljičnimi junaki;
odkriva nov odnos do stvari, ljudi in okolja;
nauči se premagovanja teme, strahu pred ţivalmi, drugih grozot;
spozna smisel vrednot, kot so: pravica, krivica, duhovnost, ljubezen, sovraštvo,
dobrota, pogum;
krepita se njegova domišljija in ustvarjalnost;
spozna dobre in slabe lastnosti knjiţevnih junakov;
spozna posledice neustreznega ravnanja;
postopoma se uči odločanja v različnih okoliščinah;
išče razlike med ljudmi, sprejema drugačnost;
z razrešitvijo konfliktov v pravljici se rešijo tudi njegovi konflikti (prim. Šircelj, Kobe,
Gerlovič).
23
3 PRIPOVEDOVANJE PRAVLJIC
Metka Kordigel je v uvod zbirke ljudskih pravljic Naj babica še pripoveduje zapisala: »V
tistih davnih časih, ko še ni bilo televizije, ne radia, ne časopisov, ne kina, ne knjig, so se
ljudje kratkočasili, bodrili in tolaţili s tem, da so si izmišljali pravljice.« (Prav tam: 3.)
Sliši se idilično; čas za pravljico, za druţino, za skok v drug svet, umaknjen od vsakodnevnih
skrbi. Sedaj niso več »davni časi«, naši domovi pa so polni take in drugačne tehnologije:
računalnikov, televizije, mobilnih telefonov itd. Pri tem se lahko vprašamo, ali nam vsa ta
novodobna tehnika lahko nadomesti branje in pripovedovanje? V knjigah ni virtualnosti,
predmetnosti, ampak je stik drugega z drugim, z ţivo besedo in s knjigo. Predvsem zaradi
tega lahko predpostavimo, da to ni mogoče, saj televiziji, dvd-predvajalniku in računalniku
nekaj manjka. Manjka jim duše, manjka jim pristnosti in stika z osebo. Saj je tudi v davnih
časih pripovedovanje zgodb pomenilo prav druţenje ljudi.
Anja Štefan v svojem članku o pripovedovanju danes pravi: »Očarljivo je namreč v
današnjem času zgolj s pripovedovanjem doseči popolno pozornost poslušalcev, očarljivo je
doţiveti moč človeške besede, ki plava skozi prostor in mir, ki se ob tem sprosti v prostoru in
ljudeh.« (Štefan, 2003: 15.)
ZAKAJ PRIPOVEDOVATI IN NE BRATI?
V pravljicah je vsekakor nekaj skrivnostnega, nekaj kar nas vabi, da jo ponovno vzamemo v
roke. Zanimiva je prispodoba Metke Kordigel Aberšek (2010: 3), ki pravljico primerja s
koščki čokolade: »Ko poješ enega, se ti vzbudi ţelja po še!«. Ta virus še, pa okuţi tistega, ki
mu berejo ali pripovedujejo pravljice.
Kaj je razlika med pripovedovanjem in branjem pravljic?
Bistvene razlike med branjem in pripovedovanjem:
ţivo pripovedovanje iz oči v oči je najbolj tesen in učinkovit stik s poslušalcem, tega
stika ne more nadomestiti še tako dovršeno branje, kakor tudi ne glas iz radia ali slika
s televizijskega zaslona;
pripovedovalec je svoboden, zgodbe se ne nauči na pamet, ampak jo »vpije vase«, pri
branju pa je bralec vezan na knjigo, na besede, stavke in odstavke;
24
pri pripovedovanju se vzpostavlja medsebojna naklonjenost, moţno je prilagajanje
poslušalcem, pri branju pa je teţje spremljati reakcije občinstva;
s pripovedovanjem ustvarimo tudi večjo pozornost in koncentracijo, s tem pa tudi
globlje doţivetje, kot pri branju (prim. Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972).
Pripovedovalka Anja Štefan je v priročniku Beremo skupaj pojasnila, zakaj naj zgodbe
pripovedujemo: »Če se bomo pripovedovanja lotili, se ga bomo najbrţ zaradi otrok. Vendar
sem prepričana, da bo hkrati blagodejno tudi za nas. Morda bomo sčasoma opazili, da laţe
najdemo prave besede za tisto, kar bi radi povedali. Morda bomo začutili, da naša domišljija
spet leti na laţjih krilih. Morda bomo skozi skupni potep v pravljične svetove prebudili
drugačen odnos med sabo in otrokom.« (Štefan:, 2003: 19.)
Za branje in pripovedovanje si je treba vzeti čas, ali kot je storil deček Maj v zgodbi o Mucu
Mehkošapku, je dobro, da si tudi mi vzamemo za pravljico vsaj »eno muco časa.« To pa lahko
poveţemo z uro pravljic. Ta se lahko dogaja doma med druţinskimi člani, ali pa v splošni
knjiţnici s pravljičarjem in drugimi otroki.
25
3.1 Ura pravljic
Ura pravljic v večini primerov izgleda pribliţno takole: 10 do 20 razigranih otrok različne
starosti, nekaj staršev, na tleh pravljična skrinja, na polici različne slikanice, stolčki v krogu,
nekaj igrač in drugih rekvizitov. Ko pa se zasliši glas pravljičarja, ki napove zgodbo in z
glasom popelje vse udeleţence nekam daleč, nastane tišina, oči so v pričakovanju uprte v
pripovedovalca in potovanje v domišljijo se lahko začne.
Marjana Kobe uro pravljic opredeli: »Pri Uri pravljic nam gre v bistvu za načrtno,
premišljeno usmerjanje in uvajanje otroka v svet umetnosti, v svet literature ter za
spodbujanje in kultiviranje otrokovega občutka za njene estetske vrednote. Z novimi in novimi
zgodbami širimo pri Uri pravljic otrokovo literarno obzorje, obenem pa s primernim izborom
le-teh oblikujemo in brusimo njegov literarni okus.« (Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972: 41.)
Zdi se, da vodja, pravljičar/knjiţničar pri uri pravljic nima posebnih pedagoških namenov, a
to ne drţi. Na podlagi zgornjega zapisa je res, da je tudi tako pripovedovanje sistematično,
načrtno in vzgojno. Otrok spoznava svet in kulturo preko knjige, zgodbo doţivlja in obenem
si izoblikuje mnenje, predstavo o realnem in domišljijskem svetu. Po mojem mnenju lahko
rečemo, da je tisti, ki vodi pravljice, hkrati tudi pedagog. Če pogledamo oţje, pa izpolnjuje
tudi nekatere cilje kurikuluma za vrtce ali cilje iz učnega načrta za osnovne šole.
Ida Mlakar, mladinska pisateljica, pravljičarka in vodja bibliopedagoških dejavnosti za otroke
je v članku Posredovanje »ţive besede« na urah pravljic v splošni knjiţnici (Mlakar, 2011)
predstavila delo knjiţničarja/pravljičarja, ki izvaja ure pravljic, ter načine pripovedovanja,
pripravo in izvedbo ure pravljic.
Začetki ur pravljic segajo v leto 1961 v Pionirsko knjiţnico v Ljubljani. Prvi začetnici in
pravljičarki sta bili Martina Šircelj in Miša Sepe, Marjana Kobe pa je kasneje poskrbela za
redne in sistematične ure pravljic, izšel je tudi priročnik v ta namen. Pri knjiţničnih urah
pravljic so v središču knjiga, knjiţnica in knjiţničar/pravljičar. Tudi po besedah Ide Mlakar
gre pri uri pravljic za posredovanje »ţive besede«, ob vsem tem pa tudi za knjiţnično vzgojo.
Ure pravljic v knjiţnicah potekajo enkrat do dvakrat tedensko, v manjših knjiţnicah pa enkrat
mesečno.
26
3.1.1 NAMEN POSREDOVANJA »ŢIVE BESEDE« NA URI PRAVLJIC
Ura pravljic ima več namenov (prim. Mlakar; 2011):
nudi otrokom estetski uţitek in skupinsko izkušnjo ob doţivljanju literature;
uvaja otroke v svet literature preko knjige in knjiţnice;
pomaga pri razumevanju socialnih odnosov in druţbe nasploh;
spodbuja oklevajoče bralce, socialni in spoznavni razvoj, zanimanje za kulturno
dediščino, razumevanje drugih kultur;
razvija pozornost, umetnost poslušanja, ustvarjalno domišljijo, literarni okus,
besedišče.
Posebnosti ure pravljic:
GLAVNI CILJ: spodbujanje estetskega doţivetja mladih.
PRIPOVEDOVALEC: ponavadi mladinski knjiţničar, ki pozna mladinsko literaturo in je
redno v stiku z obiskovalci.
OKOLIŠČINE: mladinski oddelki (pravljična soba ali kotiček).
PROGRAM: oblikuje ga knjiţničar/pravljičar.
OBČINSTVO: otroci, starši, druţine iz bliţnje okolice.
NAČIN IZVAJANJA: - pripovedovanje
- interpretativno (glasno) branje
- pripovedovanje na pamet
- pripovedovanje ob slikanici
- pripovedovanje z lutko, glasbo, gibom (prim. Mlakar; 2011)
3.1.2 IZBOR ZGODB
Vsak pripovedovalec ima svoj okus in si po svoje izbira zgodbe za pripovedovanje. Ključnega
pomena je tudi to, da izbere zgodbe, ki so mu všeč. Mora se najti v zgodbi in jo znati
pripovedovati. Pazi na to, kakšne zgodbe izbira, saj vsaka ni primerna.
Pri izboru kakovostnih pravljic in zgodb si vsak lahko pomaga s priročnikom za branje
kakovostnih mladinskih knjig, ki ga vsako leto izda Mestna knjiţnica Ljubljana. Strokovni
odbor tako pripravi priporočilni seznam mladinskih knjig, ki so izšle v obdobju enega leta.
Knjige so ocenjene, tiste z oceno odlično pa si pridobijo priznanje Zlata hruška. To je znak
kakovosti za knjige, namenjene otrokom in mladini, ki ga podeli Pionirska knjiţnica − Center
27
za mladinsko knjiţevnost in knjiţničarstvo Mestne knjiţniice Ljubljana. Zadnji priročnik za
izbor knjig leta 2011 nosi naslov Algoritem arene. V njej so ustvarjalci zapisali, da je knjiţna
reprodukcija za otroke in mladino 2011 prinesla še več naslovov knjig v slovenskem jeziku
kot leto poprej. Pozitivno je tudi to, da je bil večji tudi deleţ kakovostnih knjig, v letu 2011 je
bilo kar 40 % knjig priporočenih oz. označenih z dobro, zelo dobro ali odlično. Pri izboru
knjig za otroke do 9. leta starosti pa je naraslo število knjig z »modnimi temami«, kot so:
leposlovje s terapevtskim namenom, ekologija in posebne izdaje za otroke z disleksijo
(Algoritem arene, 2012).
3.1.2.1 STAROST OTROK
Pravljica mora biti prilagojena starostnemu razvoju otrok, saj petletnika zanima povsem
drugačen pravljični svet kot desetletnika..Večkrat se tudi zgodi, da mlajši otroci nimajo teţav
z zahtevnejšimi slikanicami in temami, če so le posredovane na pravi način.
Nekaj osnovnih kriterijev pri izboru zgodb za najmlajše obiskovalce, stare od 4 do 6 let:
zgodbe z nepretrganim potekom dogodkov, brez obseţnih opisov, premišljevanj in
čustvovanj glavnih junakov;
zgodbo sestavlja čim več otroku ţe znanih elementov (ţivali, ljudje, predmet), ki
nastopajo v novih zvezah;
zgodba ima po moţnosti določeno število ponavljanj, pri katerih otrok »spočije« svojo
domišljijo.
Pri sedmih ali osmih letih pa se otroci ne zanimajo več toliko za ţivalske zgodbe, ampak v
ospredje prihajajo daljše in bolj zahtevne pravljične zgodbe, kjer je vključenih več
nenavadnih, čudeţnih dogodivščin bralčevih vrstnikov (prim. Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972).
3.1.2.2 PRIPOVEDLJIVOST ZGODB
Prva stvar, od katere je odvisen izbor zgodb, je starost otroka, druga pa pripovedljivost
besedila. So pravljice, ki so zelo kakovostne, a je njihova notranja struktura bolj primerna za
branje. Kot pravi Marjana Kobe, so dobro pripovedljive skoraj vse ljudske pravljice (prim.
Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972), in sicer zato, ker so bile zapisane na podlagi pripovedovanj.
Značilnosti dobro pripovedljive zgodbe (prim. Mlakar, 2011):
zanimiva/inovativna tema;
dobro izpeljana zgodba z razvidnim potekom in zgradbo;
ţivahen in dinamičen pripovedni stil;
28
dobri dialogi;
humor;
ustreznost glede na starost in interes otroka.
Ida Mlakar v svojem članku (prim. Mlakar, 2011) o posredovanju ţive besede pri uri pravljic
pojasni, da se po njenem mnenju otrokom v pravljični dobi (od 4. do 10. leta) ne zdi
pomembno, ali jim posredujemo avtorske, ljudske, klasične ali sodobne pravljice. Prav tako
trdi, da ni pomembno, ali zgodbo pripovedujemo ob slikanici ali jo izberemo iz zbirke pravljic
in jo beremo. Najvaţneje je, da izberemo dobro zgodbo in jo prepričljivo pripovedujemo, na
kar pa pogosto pozabljamo. Pravljica lahko kljub veliki kakovosti, čudovitim ilustracijam in
poetiki besed izgubi svojo vrednost, če jo ne pripovedujemo z ţarom in doţiveto.
Najvaţnejše je, kaj bomo s pravljico naredili mi, kako jo bomo posredovali, kaj poudarili, ali
bomo vključili premor ali ne, ali bomo sledili avtorjevemu slogu ali ga spremenili.
3.1.3 PROSTOR
Pri pripovedovanju je pomemben tudi prostor, v katerem se pravljice za otroke odvijajo, ta
pripomore k večji sproščenosti, udobju in čarobnosti. Ponavadi je za ure pravljic v knjiţnicah
namenjena posebna soba – pravljična soba, ali pa del sobe, kot pravljični kotiček. Z malo
ustvarjalnosti in domišljije lahko ustvarimo prostor, ki bo otrokom domač, topel a hkrati
drugačen in skrivnosten.
Nekaj idej za ureditev pravljične sobe:
soba mora biti dovolj svetla in prostorna;
najbolje je, da so stolčki za otroke razporejeni v polkrogu, da vsi otroci vidijo
pravljičarja, če pa je otrok manj, se lahko posedejo po blazinah, pravljičar pa sede
mednje;
na sredini je pravljična skrinja ali kovček, ki nas ponese med pravljične junake, v njej
vsakič znova odkrijemo nove pravljice;
en del sobe zavzamejo različne kakovostne slikanice, ki jih otroci lahko prelistajo pred
ali po pravljici;
po stenah so lahko obešene risbe in izdelki otrok (kot razstava);
na mizi so lahko pripomočki za pomoč pri umirjanju otrok (zvonček, bobenček,
palčke, ropotulje);
29
v pravljično sobo lahko prinesemo tudi globus sveta in ga uporabimo, ko otrokom
pokaţemo od kod izvira določena pravljica;
v kotu je lahko nekaj igrač, kakšna lutka, ki jo uporabimo za popestritev ali napoved
pravljice.
3.1.4 PRIPOVEDOVALEC
Kot smo ţe omenili, so pripovedovalci pravljic lahko različne osebe. V vrtcu je to
vzgojiteljica, v šoli učiteljica, doma starši, bratje ali sestre, stari starši, v knjiţnici pa pravljičar
oz. knjiţničar. Vsi so pripovedovalci, a vsak z drugačno tehniko pripovedovanja in drugačnim
ciljem, ponekod je to sprostitev, drugje zapolnitev časa ali druţenje z ljudmi. V knjiţnici pa se
pripovedovalec trudi predvsem za to, da v otroku vzbudi estetsko doţivetje in da mu pribliţa
svet knjige in branja. Dobro je, če pripovedovalec pri programu upošteva tudi raznolikost in
razgibanost. Da veseli zgodbi sledi resnejša, krajši sledi daljša, ljudski pa na primer moderna
pravljica.
Kot pri vsakem delu, ki ga človek opravlja, se tudi pri pripovedovanju hitro opazi, ali oseba to
pripoveduje z uţitkom ali ne, ali pravljici tudi sama verjame ali ne. Vse to opazijo in začutijo
tudi otroci, ki pravljico poslušajo.
Marjana Kobe (Šircelj, Kobe, Gerlovič, 1972: 48) je ţe pred leti zapisala misel, ki zagotovo
drţi tudi danes: »Dober pripovedovalec pravljičnih zgodb je tisti pripovedovalec, ki zna biti v
stiku z otroki veder, neposreden in spontan, ki ima bogato domišljijo ter smisel za duhovitost
in humor. Najboljši pa je tisti pripovedovalec, ki povrh vseh ţe omenjenih lastnosti tudi sam v
resnici ljubi pravljice in jih potemtankem pripoveduje otrokom pa tudi sebi v veselje in
uţitek.«
Ida Mlakar (prim. Mlakar, 2011) je pri pripovedovalcu izpostavila prav pripravo na
posredovanje »ţive besede«. Eden ključnih lastnosti pripovedovalca pri pripravi je glas, ki je
njegov delovni inštrument. Poudarja, da je izrednega pomena uglašenost in funkcionalna
izraba glasu.
Poleg glasu, ki je bistvenega pomena pri pripovedovanju, pripovedovalec ne sme pozabiti na:
pravilno telesno drţo;
telesno sproščenost;
optimalno telesno napetost;
30
pravilno dihanje;
mimiko;
gestiko.
Omenja tudi tehnike in vaje, ki pripovedovalcu pomagajo ohranjati govorni aparat v dobri
kondiciji. Sem spadajo najrazličnejše tehnike dihanja, vaje za govorni aparat (jezik, ustnice)
in vaje telesnega sproščanja.
3.1.5 TEHNIKE POSREDOVANJA (pripovedovanja in branja)
Pravljičar/knjiţničar lahko pravljico posreduje na različne načine, najpogosteje jo
pripoveduje, to lahko izvaja na pamet, ob slikanici, sličicah, z drugimi rekviziti. Če jo bere, je
najpogostejše interpretativno branje, kjer vključi tudi pogovor z otroki.
Moţnosti pripovedovanja:
pripovedovanje ob slikanici;
pripovedovanje z lutko;
pripovedovanje na pamet;
pripovedovanje z gibi.
3.1.5.1 PRIPOVEDOVANJE OB SLIKANICI
»Pripovedovalec izbere tiste pravljične zgodbe, ki jih v knjiţni obliki spremljajo še posebej
domiselne, likovno kvalitetne in starostni stopnji poslušalcev primerne ilustracije.« (Šircelj,
Kobe, Gerlovič, 1972: 53.)
Ta tehnika pripovedovanja je na pravljičnih urah najpogostejša, namenjena je predvsem
otrokom v predbralnem in bralnem obdobju. Poleg izbora zgodbe in njene vsebine mora dati
pripovedovalec poudarek tudi na kakovost ilustracij v slikanici. Vsebina in ilustracija naj bi
skupaj predstavljali dobro povezano celoto. Tisti, ki pripoveduje, med pripovedovanjem
pravljice slikanico drţi pred seboj v primerni višini, da jo vsi otroci vidijo, vmes jo lista in
komentira. Hkrati pa ne sme pozabiti, da se najboljše predstave ustvarjajo v otroški domišljiji.
Ilustracije so različne: bolj ali manj estetske, manjše ali večje, ţivahnejše ali umirjene, ţivih
ali neţivih barv. Ilustracije so tudi izhodišče za pogovor in pripovedovanje pa otroku širi
besedni zaklad in pogled na ţivljenje.
31
4 PREDSTAVITEV ZBIRKE KNJIGA PRED NOSOM
4.1 Namen in vsebina zbirke Knjiga pred nosom
Zbirka Knjiga pred nosom je zbirka knjig za domače branje z didaktičnimi predlogi za
izvedbo in uporabo v šolah, knjiţnicah ali doma. Avtor koncepta je Igor Saksida, spremno
besedo in didaktično gradivo pa so prispevali: Dragica Haramija, Metka Kordigel Aberšek,
Miha Mohor, Mojca Honzak, Simona Pulko, Polona Legvart in drugi. Poleg te zbirke je izšla
tudi zbirka branja za predšolske otroke, ki nosi naslov Knjiga pred noskom. Ta otrokom
predstavlja branje v vrtcu in tudi doma kot bralni dogodek.
Knjiga pred nosom vsebuje dejavnosti pred, med in po branju, ki jih otroci in starši lahko
izvedejo skupaj, pri čemer se pogovarjajo o vsebini prebranega. Dejavnosti spodbujajo
razvijanje bralca na področjih branja, poslušanja, govorjenja in pisanja. Zbirka daje poudarek
na druţinskem branju in dialogu med odraslim in otrokom. Tatjana Kuhl, vodja projekta S
pustolovščino bralno imejmo se bajno, ki je potekal na osnovni šoli v Črešnjevcu je mnenja,
da je potrebno, da otroku vsaj še v prvem in drugem triletju obseţnejšo literaturo berejo
odrasli. Izpostavila je prav pomen estetskega doţivetja med branjem in vrednotenje teh vtisov.
»Moţnosti druţinskega branja so različne. Beremo v nadaljevanjih, bere lahko odrasel, otrok
pa le posluša ter si v mislih ustvarja slike knjiţevnega dogajanja in ga podoţivlja. Bereta
lahko izmenično otrok in odrasel, v branje lahko vpletemo igro vlog in starejši berejo
dvogovore, lahko pa se preprosto izmenjujejo. Vsa poglavja pa morata doţiveti oba, da se
lahko z otrokom pogovarjamo čudovite reči, ki se jih je mogoče pogovarjati ob in po branju
posameznih poglavij.« (Kuhl, 2010: 122.)
Zanimiv in zgovoren je ţe sam naslov zbirke Knjiga pred nosom, ki je sporočilen za otroke in
odrasle. Odraslim sporoča, da imajo veliko kakovostnih, poučnih, zabavnih, strokovnih in
drugih knjig, ki pritegnejo njihovo zanimanje tako rekoč »pred nosom« (doma, na delovnem
mestu, v knjiţnici), le da jih pogosto ne vidijo, njihovo pozornost pa pritegnejo drugi mediji.
Bistveno je vprašanje, ali si vzamejo čas, da bi to knjigo »potegnili izpred nosa« in jo
prebrali? Ali si vzamejo čas zase in ali znajo uţivati z dobro knjigo? Otrokom in šolarjem, ki
si preko knjig širijo obzorje, besedni zaklad in prepuščajo domišljij, pa se zbirka pribliţuje na
različne načine: preko staršev, učiteljev, vzgojiteljev, babic, dedkov, prijateljev ali lastnega
zanimanja. Res je, da namesto knjige otroci pogosto posegajo po računalnikih, zaradi česar
32
vlada med odraslimi vse večja zaskrbljenost. Otroci si čas krajšajo z najnovejšimi mobiteli,
mp3 predvajalniki, ipodi, posegajo po revijah ipd. Vendar ni potrebe, da bi se ves čas le
pritoţevali, da mladi ne berejo, da jim ni do tega in da knjige zavračajo. Če ţelimo nekaj
ukreniti, to lahko storimo s tem, da jim pokaţemo svoje navdušenje za branje in
pripovedovanje zgodb. Zakaj bi otroke v tako veliki meri obsojali, saj so v obdobju
radovednosti, preizkušanja novih hobijev, vključevanja med prijatelje in drugih zanimanj.
Naš pogled se razlikuje od njihovega, vendar ne smemo pozabiti, da smo bili tudi sami otroci.
Če si ogledamo knjiţnice, je izposoja knjig visoka, opazimo pa lahko, da bere manj otrok, a
tisti, ki berejo, berejo več in bolj raznoliko literaturo. Mlajši potrebujejo še usmerjanje
staršev: »Si boš izbral knjigo zase?« »Kaj bi rad bral, kaj te zanima?« Ali malo navdušenja:
»Poglej te ilustracije!« »O, tale knjiga pa zna biti zanimiva!« Tako malemu radovedneţu
pribliţamo svet knjige, da ga pritegne in jo »potegne izpred svojega nosu« ter jo začne
odkrivati.
4.1.1 SLIKANICE DOMAČEGA BRANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE (Knjiga pred
noskom)
- Mali radovedneţ na obisku pri treh rastlinah (Barbara Bajd, Nataša Potočnik)
- Maruška Potepuška (Marjan Amalietti)
- Mavrična ribica (Marcus Pfister)
- Muca Copatarica (Ela Peroci)
- Brundo se igra (Marjan Manček)
4.1.2 KNJIGE DOMAČEGA BRANJA ZA OSNOVNOŠOLCE (Knjiga pred nosom)
- Debeluška (Janja Vidmar, 2008)
- Matilda (Roald Dahl, 2008)
- Brata Levjesrčna (Astrid Lindgren, 2008)
- Pedenjped (Niko Grafenauer, 2008)
- Moj deţnik je lahko balon (Ela Peroci, 2008)
- Cipsipilipsipilonika (Igor Saksida, 2009)
- Pravljice (Hans C. Andersen, 2009)
- Stare grške bajke (Eduard Petiška, 2009)
- Mehurčki (Oton Ţupančič, 2009)
- Bratovščina Sinjega galeba (Tone Seliškar, 2009)
- Modeli (Simon Jenko, 2010)
33
- Jure kvak kvak (Saša Vegri, 2010)
- Naj babica še pripoveduje (Metka K. Aberšek, Igor Saksida, 2010)
- Leteča učilnica (Eric Kästner, 2010)
- Piko Dinozaver (Leopold Suhodolčan, 2011)
- Zgodbe po Shakespearu (Charles Lamb, Mary Lamb, 2012)
- Moj sončni dan (Srečko Kosovel, 2012)
- Vserimje (Boris A. Novak, 2012)
- Ostrţek (Carlo Collodi, 2012)
- Prigode koze Konigunde (Kristina Brenkova, 2012)
- Moj ata, socialistični kulak (Tone Partljič, 2012)
- Tri pravljice (Bina Štampe Ţmavc, 2012)
4.2 Knjiga pred nosom: Naj babica še pripoveduje (zbirka slovenskih ljudskih
pravljic)
Za namen pričujočega dela sem pod drobnogled vzela eno knjigo iz zbirke Knjiga pred
nosom, in sicer zbirko slovenskih ljudskih pravljic Naj babica še pripoveduje. Zakaj sem se
odločila ravno za slovenske ljudske pravljice? Ker so naša dediščina, naš ponos in jih je
potrebno ohranjati, »da bodo ţivele še naprej prav do konca svojih dni«. Imajo poseben slog
pripovedovanja, drugačen izbor besed, izvirno sporočilo in vsebujejo mnoge pravljične
zakonitosti (pravljična števila, ponavljanje, pravljična bitja, dobro premaga zlo ipd.). Prav
tako pa dajejo zgodbi prav poseben čar. Ker so se ohranjale s pripovedovanjem, je še bolj
zaţeleno, da ljudski pravljici vsak doda kanček sebe. To lahko stori na več različnih načinov:
da jo pripoveduje na svoj način, da ji spremeni konec, da jo ilustrira, da jo dramatizira, da
naredi njeno drugo različico. Te in druge moţnosti so v zbirki zapisane kot didaktični napotki
za obravnavo in ponujajo veliko idej za pogovor in ustvarjanje.
Zbirka vsebuje:
48 ljudskih pravljic z didaktičnimi nalogami;
spremno besedo (Kdo ŠE hoče, da mu babica pripoveduje pravljice?);
nagovor staršev v zaključku;
pravljični dan doma in v šoli (pravljična ajda, šola pripovedovanja pravljic, pravljična
lučka, igrajmo se gledališče, uganka, ko se pravljica preobleče v risani film, pravljična
srečanja, ilustracije o junaškem kovaču).
34
V čem se knjiga Naj babica še pripoveduje razlikuje od drugih pravljic:
je debelejša od ostalih knjig;
v njej je zbranih več pravljic skupaj;
pravljice so ljudske in le slovenskega izvora;
ilustracije je zelo malo, da si otroci lahko vsebino predstavljajo po svoje;
nagovarja učitelje in starše v nagovoru in zaključku;
ponuja didaktične predloge z novimi nalogami po pravljici;
daje moţnost ustvarjanja, izmišljevanja in nastajanja novih zgodb..
Moj komentar k celostni podobi knjige:
struktura gradiva je jasna in pregledna;
obsega zaokroţeno celoto;
besedilo je strokovno ustrezno in aktualno;
jezik je ţivahen, enostaven in razumljiv;
ilustracije so kakovostne, vključeni so tudi stripi;
knjiga spodbuja bralca k razmišljanju in vrednotenju prebranega;
uporabljen je induktivni pristop, od konkretnega k splošnemu;
vključenih je veliko primerov iz vsakdanjega ţivljenja;
ponujena je razlaga neznanih besed in pojmov;
prepleta se dogajanje s pravljicami nekoč in pravljicami danes;
gradivo motivira bralca, ga spodbuja k lastni aktivnosti in samostojnemu delu;
besedila se povezujejo med seboj in vključujejo bralčeve izkušnje;
vključene so različne ravni znanja po Bloomovi taksonomiji (znanje, razumevanje,
uporaba, analiza, sinteza in vrednotenje), poudarek je na višjih kognitivnih stopnjah.
Najlepše od vsega pa je, da se ob knjigi lahko zbliţajo in druţijo tako odrasli z majhnim
otrokom ali mladostnikom in razpravljajo o vsebini, se pogovarjajo ter delijo ideje. Ob knjigi
lahko iščemo povezave z drugimi knjigami, dajemo otroku moţnost soustvarjanja z
nadaljevanjem zgodbe, improvizacijo, igro vlog, ilustracijo, iskanjem rim, reševanjem
problemov, vţivljanjem v osrednje junake ipd Zbirka nam poleg vsega naštetega ponuja tudi
moţnost ustvarjanja novih zgodb.
35
Zgodbe pa pletemo vsi skupaj, ali kot zapiše Metka Kordigel Aberšek v knjigi Naj babica še
pripoveduje: »/S/aj smo z babico mišljeni vsi odrasli: očetje in mame, dedki in babice, tete in
stare tete, ljubeznivi sosedi in sosede, učiteljice in učitelji, skratka odrasli, ki otrokom
pripovedujemo in beremo.« (Prav tam: 209.)
36
5 VLOGA PRIPOVEDOVANJA V VRTCIH IN ŠOLAH
5.1 Kurikulum za vrtce
Kurikulum je nacionalni dokument o konceptu in sistemu predšolske vzgoje v vrtcih.
Namenjen je vzgojiteljem, pomočnikom vzgojiteljev, ravnateljem, svetovalnim delavcem in
ostalim, ki pripravljajo aktivnosti za otroke v vrtcu. Upošteva tradicijo vrtcev in hkrati z
novimi pogledi in pristopi dosedanje delo dopolnjuje in spreminja. Vključuje cilje
posameznih področij, načela, temeljna vedenja o otroku, predlagane vsebine in dejavnosti.
Vzgojitelj pa se po svoji strokovni presoji sam odloča kaj, kdaj in kako bo to vključil v delo z
otroki.
Kurikulum je sestavljen iz dejavnosti na različnih področjih. Ta so: gibanje, jezik, umetnost,
druţba, narava, matematika. Osredotočili se bomo na področje jezika, znotraj tega pa na
pripovedovanje.
Predšolsko obdobje je najbolj pomembno za razvoj govora. Kurikulum vključuje tudi
sodelovanje, komunikacijo z odraslimi in otroki, spoznavanje slovenske in svetovne
knjiţevnosti. Ob poslušanju vsakdanjega pogovora, pripovedovanju besedil, glasnemu branju,
pripovedovanju, opisovanju in podobnem se otroci učijo jezika. Poleg tega k temu
pripomorejo tudi domišljijske igre, dramatizacija, izmišljanje zgodbic, pesmic, socialne igre,
pravljice, izštevanke in uganke. Poudarek je tudi na zbliţevanju s knjigo kot pisnim
prenosnikom in zgodnje navajanje na rabo knjige (prim. Kurikulum za vrtce, 1999).
5.1.1 ANALIZA CILJEV KURIKULUMA, POVEZANIH S PRIPOVEDOVANJEM
PRAVLJIC
Kurikulum za vrtce opredeljuje naslednje cilje (prim. Kurikulum za vrtce, 1999):
Otrok ob poslušanju in pripovedovanju pravljic ter drugih literarnih del razvija zmoţnost
domišljijske rabe jezika; spoznava moralne etične dimenzije; s knjiţevno osebo se
identificira ter doţivlja knjiţevno dogajanje.
Primer dejavnosti: Otrokom prosto pripovedujemo ljudsko pravljico Trije prašički. Po
pravljici z njimi vodimo kratek pogovor o zgodbi. Vprašamo jih: Koliko je bilo prašičkov?
Kaj so si postavili? Kako sta ravnala prva dva prašička in kako tretji? Kako bi lahko še
37
drugače pretentali volka? Otroci nam povedo, kaj se jim je v pravljici zdelo prav in kaj
narobe. Povedo nam, katera oseba bi bili, če bi pravljica oţivela. Za konec še nadaljujejo
zgodbo, ji spremenijo konec in ilustrirajo, kaj se zgodi z volkom pri četrtem prašičku.
Otrok prepoznava, uţiva in se zabava ob nesmiselnih zgodbah, rimah, različnih glasovnih in
besednih igrah, šalah ter pri tem doţivlja zvočnost in ritem.
Primer dejavnosti: Otrokom pripovedujemo duhovito slikanico Lile Prap Zakaj?. Ponudimo
jim odgovore pisateljice na raznolika vprašanja o nekaterih značilnostih ţivali. Vprašamo jih,
s katero trditvijo se najbolj strinjajo? Katera je najbolj zabavna? Za vsako ţival se otroci še
sami spomnijo zanimivih, verjetnih ali neverjetnih odgovorov.
Otrok razvija predbralne in predpisalne sposobnosti in spretnosti.
Primer dejavnosti: Otrokom predstavimo pravljico Geraldine Elschner Mali Indijanček
Padajoči sneg. Otrok ilustrira sebe kot glavnega junaka zgodbe, Indijančka, spodaj nariše nek
svoj simbol ali črko svojega imena. Išče podobnosti in razlike med črkami, razvija
grafomotoriko, ko vleče črte, vijuge, kot je npr. puhal in dirjal konj.
Otrok razvija sposobnost miselnega in čustvenega sodelovanja v literarnem svetu.
Primer dejavnosti: Pravljico Geraldine Elschner Mali Indijanček Padajoči sneg prosto
pripovedujemo. Otrokom pred začetkom pravljice povemo, naj zaprejo oči in si za trenutek
predstavljajo, da so v neznani, daljni deţeli, kjer prebivajo Indijanci, ti hodijo na lov, ţivijo v
indijanskih šotorih in zvečer plešejo okoli ognja. Po poslušanju pravljice jih vprašamo: Kako
se je počutil Indijanček, ker je bil drugačen? Kaj mu ni šlo in v čem je bil dober? Ste se tudi vi
kdaj tako počutili?
Otrok ob knjigi doţivlja ugodje, veselje, zabavo, povezuje estetsko in fizično ugodje ter
pridobiva pozitivni odnos do literature.
Primer dejavnosti: Ob prihodu v pravljični kotiček se otrok usede na pravljični stol, vzame
knjigo iz pravljične skrinje in jo prelista. Ob poslušanje si na glavo povezne pravljični klobuk
in se spremeni v glavnega junaka zgodbe. Pravljico doţivlja, se je veseli, se z njo čudi itd.
Otrok razvija sposobnost domišljijskega sooblikovanja in doţivljanja literarnega sveta
(predvsem podobo knjiţevne osebe in dogajalnega prostora).
38
Primer dejavnosti: Preden začnemo s pravljico Julie Donaldson, otroke vprašamo, kako si
predstavljajo Zverjasca. Kako velik je? Ali ima zobe, več oči, rep? Ali je prijazen ali
hudoben? Po poslušanju pravljice povedo, katere ţivali bi Zverjasec srečal v morju, če bi
ţivel tam? Kdo bi ga prestrašil? To lahko tudi ilustrirajo.
Otrok se uči samostojno pripovedovati.
Primer dejavnosti: po pravljici oz. pravljični pesnitvi Julie Donaldson Zverjasec otroke
spodbudimo, da svoja doţivljanja in predstave prenesejo na papir. Narišejo naj pravljico v
slikah. Ko končajo z delom, pravljico prosto pripovedujejo ob svojem stripu ali slikah.
Kasneje, ko to ţe obvladajo, jim ponudimo nekaj sličic, npr. ovca, torta, ograja, prijatelji,
njihova naloga pa je, da iz sličic sestavijo svojo zgodbo in jo prosto pripovedujejo ostalim.
Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta:
Otrok posluša odraslega in otroka, posluša avdio- in gleda videogradivo z
raznovrstnimi literarnimi besedili tudi iz aktualne otroške literature.
Samostojno pripoveduje zgodbice, jih obnavlja in si izmišljuje svoje.
Samostojno ustvarja knjigo, strip.
Sodeluje v različnih druţabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje
besednega zaklada, obnavljanje in izmišljanje zgodb (npr. čarobne karte).
Ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doţivlja ritem besed, glasbe in pesmi.
Igor Saksida (2012) je o zbirki Knjiga pred noskom poudaril, da ima vrtčevski kurikulum
malo konkretnih ciljev v povezavi s predopismenjevanjem. Cilj, da otrok razvija predbralne in
predpisalne zmoţnosti, pa bi bilo potrebno razčleniti na: koncept tiska (raznovrstnost gradiva,
listanje po njem, smer branja, ločevanje črk od podob), orientacijo (npr. na računalniškem
zaslonu, pobarvanke), grafomotoriko (črte, vzorčki, kocke) ter slušno in vidno zaznavanje
(glas – črka, začetni in končni glas, slušno/vidno razčlenjevanje).
5.1.2 VLOGA ODRASLIH
Odrasli (starši, vzgojiteljice), ki otrokom berejo, jim pripovedujejo zgodbe, z njimi uprizarjajo
lutkovne igrice, mu s tem omogočajo stik z jezikom, ob pogovoru o zgodbi pa jim razvijajo
komunikacijo. Otroka morajo dobro opazovati, ga navajati tudi na neverbalno govorico in se z
njim poglobljeno pogovarjati o različnih temah. Med otrokom in odraslim naj bi ves čas
39
potekala interakcija. Odrasel se otroku prilagaja in mu predstavi čim več različnih knjig,
pesmic in iger. Med branjem in poslušanjem zgodb je najbolj zaţelena oblika dela v majhnih
skupinah. Vzgojitelj otroka tudi spodbuja k razpravljanju in pripovedovanju o prebranem,
vključi ustvarjalnost, risanje stripov, uprizarjanje igric (prim. Kurikulum za vrtce, 1999).
5.2 Učni načrt za osnovne šole (predmet: slovenščina)
Slovenščina je učni predmet, pri katerem se učenci učijo učinkovitega govornega in
besednega sporazumevanja v slovenskem jeziku in razvijajo zavest o pomenu materinščine in
o njeni uporabi tako v javnem kot zasebnem ţivljenju. Učenci se pri knjiţevnem pouku
seznanijo z umetnostnimi besedili in preko njih razvijajo naslednje zmoţnosti: doţivljajsko,
domišljijsko – ustvarjalno, vrednotenjsko in intelektualno.
Pri knjiţevni vzgoji učencem beremo različne pravljice in pripovedi. Ko določeno pravljico
obravnavamo, jim ob tem na kratko predstavimo tudi naslov, avtorja, dodamo lahko kaj o
ilustracijah ali naslovnici. Pravljico doţivljajo, se ob njej pogovarjajo, kasneje spoznajo njene
značilnosti, jo primerjajo z ostalimi pravljicami ipd.
Seznanili se bomo s cilji iz učnega načrta za področje pripovedovanja (za prvo triletje), saj
pravljične ure okvirno zajemajo otroke, stare od 3 do 10 let.
5.2.1 ANALIZA CILJEV IZ UČNEGA NAČRTA, POVEZANIH S
PRIPOVEDOVANJEM PRAVLJIC
Prvo vzgojno-izobraţevalno obdobje (1.–3. razred) (prim. Učni načrt za OŠ, slovenščina,
2011):
1. Knjiţevna besedila
Operativni cilji:
Izraţajo in primerjajo svoja doţivetja, čustva, predstave in misli, ki se jim vzbudijo pri
poslušanju ali branju.
Poglabljajo prvotno doţivljanje in razumevanje ter izraţajo mnenje o besedilu
(predvsem govorno, tretješolci tudi pisno).
Posamezna besedila primerjajo in vrednotijo (ustrezno razvojni stopnji, medbesedilni
izkušenosti in spoznavnim zmoţnostim učenca).
40
Predstavljajo razlage, zaradi katerih se jim kaj v knjiţevnem besedilu (dogodek,
oseba) zdi pomembno.
Pri zgoraj naštetih ciljih lahko rečemo, da se osredotočajo na učenčeve občutke ob branju ali
poslušanju besedila. Pomembno je, da otrokom povemo in jih spodbujamo, da te občutke in
vtise zgodbe izrazijo. Mlajši to lahko storijo preko zgodbe, da se vţivijo v glavni lik, povedo,
kako se ta počuti, zakaj tako ravna, kaj bi lahko storil drugače, starejši pa lahko to zapišejo v
pisni obliki, besedilu lahko tudi spremenijo konec po svojem okusu. Nerazumljive besede in
pojme je potrebno raziskati ter jih uporabiti na primerih. Pri vrednotenju je potrebno, da
učitelj učencem da vedeti, da so okusi za literaturo različni. Učenci pa se učijo argumentirati,
zakaj jim je besedilo všeč oz. jim ni.
2. Knjiţevne zvrsti in vrste
Operativni cilji v prozi:
Učenci doţivljajo interpretativno prebrano pravljico (1. razred).
Poskušajo »brati« zgodbo ob znani slikanici, berejo ilustracije in posamezne dele
besedila (1. razred).
»Berejo« dele pravljic, ki jih ţe znajo na pamet (1. razred).
Ob besedilih spoznavajo in opazujejo razlike med svetom, v katerem ţivijo, in
domišljijskim svetom v knjiţevnem besedilu (1., 2., 3. razred).
Prepoznajo prvine pravljice; formalni začetek in konec, preteklik, za pravljico značilni
pripovedni ton (1., 2., 3. razred).
»Branje zgodbe« pri otrocih, ki še ne znajo brati, je tudi eden izmed ciljev v učnem načrtu.
Pri tem se otrok lahko izrazi na svoj način, drugim in učitelju pa pokaţe svoj način dojemanja
zgodbe in svoje občutke. Zgodbo lahko po svoje preoblikuje. Vsi mlajši otroci še ne ločijo med
realnim in domišljijskim svetom, v osnovni šoli pa ţe razmišljajo o teh dveh svetovih ločeno in
znajo povedati razlike. Ţe zelo zgodaj otroci prepoznavajo začetek (nekoč) in konec (sta
ţivela srečno do konca svojih dni) ljudske pravljice. Učitelj mora dati poudarek tudi na
pripovedni ton in učencem predstaviti, kaj pomeni pripovedovati in kaj brati zgodbo.
3. Knjiţevna oseba
Operativni cilji:
Učenci razvijajo zmoţnost predstavljanja, vţivljanja v osebo, poistovetenja z njo ter
prevzemanja vloge osebe.
41
Poiščejo podobnosti med knjiţevno osebo in seboj, povedo, kako bi ravnali sami, če bi
bili v podobnem poloţaju (1. razred).
Ugotavljajo, v čem se knjiţevna oseba od njih razlikuje (2. razred).
Vţivljajo se v knjiţevno osebo, ki je sicer drugačna od njih, a jim je še vedno zelo
podobna (3. razred).
Prepoznavajo glavno knjiţevno osebo (1., 2., 3. razred).
Prepoznavajo dobre in slabe knjiţevne osebe in povedo, zakaj se jim zdijo take (1., 2.,
3. razred).
Podatke o knjiţevni osebi iz besedila dopolnijo s podobami iz vsakdanje izkušnje in
domišljijskimi predstavami, ki izvirajo iz poslušanja oz. gledanja drugih umetnostnih
del (1., 2., 3. razred).
Narišejo svojo čutno-domišljijsko predstavo knjiţevne osebe (1. razred).
Čutno-domišljijsko predstavo knjiţevne osebe izrazijo s kombinacijo risbe in zapisa
(2. razred).
S kombinacijo risbe in zapisa (npr. strip) postopoma izraţajo motivacijo za ravnanje
knjiţevnih oseb (3. razred).
Največ učnih ciljev, povezanih z obravnavo pravljic pri pouku, je povezanih prav z glavnim
likom osrednje zgodbe. Učenci naj bi se s knjiţevno osebo poistovetili, povedali podobnosti in
razlike med njo in njimi samimi. Ni pa potrebno, da se poistovetijo vedno le z glavnim likom,
to bi lahko bila tudi oseba iz ozadja. Pomembno je, da ločijo dobre in slabe osebe in povedo,
zakaj so dobre ali slabe, katera njihova dejanja to dokazujejo ipd. Podatke o knjiţevni osebi
dopolnijo s podobami iz vsakdanje izkušnje ali domišljijskimi predstavami. Velja na način, da
učenci poskušajo dogajanje prenesti v sodobni čas, si izmisliti še svoje olepšave, dopolnitve
itd. V 1. in 2. razredu otroci svojo predstavo knjiţevne osebe večinoma narišejo. Zaţeleno pa
je seveda, da kaj napišejo pod risbo, če pisati ţe znajo. Učitelj bi lahko uporabil tudi druge
moţnosti, da osebo prikaţejo s pantomimo, izdelajo iz plastelina, jo izrazijo z simbolom. Zelo
aktualen in zanimiv za 3., 4. ali 5 razred je zapis v stripu, kjer otrok prikaţe tudi dogajanje po
zaporedju in doda svoj način oblikovanja slike.
4. Knjiţevni prostor in čas
Operativni cilji:
Razvijajo zmoţnost doţivljanja in razumevanja knjiţevnega prostora in časa, tako da
izraţajo predstavo knjiţevnega prostora v obravnavanem knjiţevnem besedilu (risba,
42
zapis) in svojo predstavo primerjajo s predstavami sošolcev (ob ponovnem branju
svojo predstavo dopolnjujejo).
Domišljijsko predstavo dogajalnega prostora in časa povezujejo z svojimi izkušnjami
iz vsakdanjega sveta in iz drugih umetnostnih del (knjiţevnost, ilustracija, film,
risanka, virtualni svet).
Ločujejo realni in domišljijski svet, razlikujejo pravljični in realistični dogajalni
prostor.
Prepoznavajo dva časa: nekoč in danes, dogajalni čas pa prepoznavajo tudi iz
posrednih besedilnih signalov (na primer: kočija, goldinar).
Pri upovedovanju ločujejo dogajanje: v preteklosti (nekoč – pravljica), v sedanjosti
(danes – aktualnost dogajanja).
Razumevanje otrokovega dojemanja kraja in časa dogajanja lahko z učenci preverjamo ţe
sproti ali s pogovorom po zgodbi. Njihove predstave se verjetno vseeno razlikujejo, kar še
obogati obravnavo zgodbe. Bistveno je, da ločijo med tem, da se je nekaj zgodilo v preteklosti
ali da se dogaja sedaj. Dobro je, da čas in kraj dogajanja primerjajo še z drugimi literarnimi
deli, ki jih ţe poznajo. Učitelj jim pri pouku lahko predstavi še film, ki je bil posnet po
zapisani zgodbi, ali pa si ga skupaj ogledajo in primerjajo oboje. Učenci naj bi pokazali
razlikovanje med obema svetovoma in njuno dogajanje, nekateri to zaznajo prej, drugi
kasneje. Posebni besedilni izrazi, ki se povezujejo z dogajanjem, dogajanje še bolj poudarijo,
besede pa je potrebno razloţiti in poiskati sodobne različice zanje.
5. Dogajanje in tema
Operativni cilji:
Učenci zaznavajo in doţivljajo posamezne dogodke v knjiţevnem besedilu kot
zaokroţene celote.
Sledijo zaporednemu toku dogodkov in povezujejo dogajanje s svojimi izkušnjami.
Dogodke iz knjiţevnega besedila razvrščajo vzročno-posledično in časovno.
Obnavljajo zgodbo/knjiţevno besedilo tako, kot so jo/ga slišali/prebrali.
Obnavljajo zgodbo tako, da dogajanje prikazujejo z uporabo sličic/niza sličic oziroma
s kombinacijo sličic in zapisa.
Upovedujejo temo/sporočilo besedila z učiteljevo pomočjo.
Ob branju/poslušanju besedila, ki v otroku vzbudi veliko zanimanje, je boljša tudi njegova
celostna predstava. Učenec ve in zna razloţiti, kaj se je zgodilo najprej, kaj potem, kako so si
43
dogodki sledili. Pri razvrščanju dogodkov je potreben postopen pristop, vzroke in posledice v
zgodbi z učenci obravnavamo preko pogovora. Ena izmed moţnosti je tehnika lupljenja
čebule, kjer so na listih papirja, ki so zaviti v čebulo, zapisana ključna vprašanja o dogajanju.
Vsak učenec odvije oz. olupi en list in odgovori na vprašanje. Ko je čebula olupljena do
konca in so odgovarjali vsi učenci, pa se v njej skriva presenečenje za vse (na primer:
bonboni). Eden ključnih ciljev na razredni stopnji pri knjiţevnosti je prav to, da otrok zna
obnoviti zgodbo. Mogoče bi lahko rekli, da je prav pripovedovanja in obnavljanja pri pouku
premalo, moţnosti pa veliko. Učitelj s tem preveri otrokovo izraţanje, besedni zaklad,
razumevanje prebranega/slišanega. Zelo priljubljena in enostavna metoda je pripovedovanje
ob sličicah. Pripovedovanje ali upovedovanje teme pa lahko poteka tudi kot delo po skupinah
ali kratek govorni nastop, z dodatkom, da otrok zgodbi spremeni konec, ga pove ali zapiše, ali
pa učenci po skupinah odigrajo del dogajanja iz zgodbe. Z igro in improvizacijo se jim v
spomin vtisne največ vsebine zgodbe.
6. Avtor in pripovedovalec
Operativni cilji:
Razumejo, da avtor besedila ni tisti, ki jim ga pripoveduje (npr. učitelj).
Tvorijo govorna besedila z različnimi pripovedovalci (na primer, kako bi isto besedilo
povedali različno stari ljudje).
Otroci različno dojemajo avtorja besedila, ţe pred ali po besedilu jim zastavimo vprašanje,
kdo je to napisal, kdaj, ali poznajo še kakšno avtorjevo delo. To lahko razširimo tudi širše, da
jim prinesemo več knjig različnih avtorjev in različnih zvrsti, nekaj slikanic za otroke, nekaj
strokovnih knjig, nekaj knjig za odrasle, oni pa jih primerjajo, ugotavljajo podobnosti in
razlike. Z malo domišljije lahko tudi oni sami postanejo avtorji kake zgodbe, ki si jo izmislijo
in opišejo ostalim. Zanimiv je pristop vţivljanja v različne osebe, ki pripovedujejo isto
zgodbo. Pri tem učence opozorimo, da imajo različni pripovedovalci različen način
pripovedovanja (glasno, tiho, počasi, hitro, veselo, ţalostno, s preprostimi ali zahtevnejšimi
izrazi), vsak učenec si izbere eno vlogo – vlogo otroka, starša, babice, učitelja, potem pa si
vloge zamenjajo.
V 1. triletju učenci spoznajo dela naslednjih avtorjev mladinske knjiţevnosti na področju
pripovedništva: Kajetan Kovič, Ela Peroci, Svetlana Makarovič. Otroci se seznanijo tudi z
ljudskimi pravljicami, en sodobni pisatelj pa je po izbiri učitelja ali učencev.
44
PRAKTIČNI DEL
6 PRAKTIČNA IZVEDBA NA URAH PRAVLJIC
6.1. Priprava na ure pravljic v knjiţnici
V Knjiţnici Ig, kjer enkrat mesečno otrokom pripovedujem pravljice, sem izvedla tri nastope
s tremi različnimi vrstami pravljic. Ure pravljic izvajam enkrat na štirinajst dni tudi v
Knjiţnici Škofljica, vendar sem za potrebe diplomskega dela izbrala Knjiţnico Ig, ker je tu
večji starostni razpon otrok, otroke pa tudi malo bolje poznam. Poleg pripovedovanja sem
vključila tudi pogovor o zgodbi, različne didaktične igre, likovno ustvarjanje ipd. Pred
izvajanjem nastopov sem si najprej izbrala šest pravljic za pripovedovanje, za vsako uro dve
osrednji pravljici. Nato sem oblikovala soglasja za starše glede sodelovanja otrok pri ure
pravljic in objave fotografij. Sestavila sem še anketni vprašalnik za starše otrok, ki obiskujejo
ure pravljic. Tega sem podrobneje analizirala v empiričnem delu.
Priloga1: Obrazec o sodelovanju otroka.
Delo pravljičarja na uri pravljic je zelo razgibano, ustvarjalno, potrebno je veliko prilagoditev
glede na število in starost otrok, ki prihajajo na uro pravljic. O izvedbi ur pravljic sem se
posvetovala tudi z vodjo bibliopedagoških dejavnosti za otroke, pravljičarko in pisateljico Ido
Mlakar iz Pionirske knjiţnice – Centra za mladinsko knjiţevnost in knjiţničarstvo Mestne
knjiţniice Ljubljana, ki mi je pomagala z marsikaterim nasvetom in literaturo. Za vsak
pravljični nastop sem sestavila podrobno učno pripravo, jo komentirala in zapisala ugotovitve.
Osredotočala sem se na pripovedovanje zgodb, pri tem pa uporabila različne metode dela
(delo s sličicami, pogovor, ilustracija, pogovor z lutko, pantomima, igra) in motivacijske
predmete (pravljični kovček, čarobno glasbilo, lutka).
V nadaljevanju bom predstavila vsebino in potek ur pravljic po naslednjih točkah:
- starostni razpon otrok na urah pravljic
- izbor pravljic
- časovna izvedba
- prostor izvajanja
- posredovanje (pripovedovanje) pravljic
- motivacija in priprava na poslušanje
45
- nove naloge in pogovor o pravljici
- literatura za uro pravljic.
6.1.1 STAROSTNI RAZPON OTROK NA URAH PRAVLJIC
Vključeni so bili otroci, stari od 2 do 10 let, največ je bilo 4- in 5-letnikov, kar pomeni, da je
bilo potrebno izbrati pravljice, ki bodo zanimive tako za ene, kot za druge, saj sta bila starost
in sposobnost otrok različna. Občasno sem vključila tudi diferenciacijo in prilagajala uro
koncentraciji otrok. Nekaj otrok je prihajalo stalno, bilo pa je vsakič tudi kar nekaj novih
obrazov. Številčno se je obisk pravljic zelo razlikoval. Na Igu sem imela pravljice enkrat za
10 otrok, drugič pa celo za 35 otrok.
6.1.2 IZBIRA PRAVLJIC
Moj namen je bil otrokom pribliţati različne vrste pravljic in opazovati njihove odzive nanje.
Všeč mi je bilo, da sem imela svobodno izbiro in sem si za uro pravljic knjige lahko izbrala
po lastnem izboru. Vesela sem bila tudi priporočil knjiţničarja ali drugega strokovnjaka.
Izbrati sem poskušala kakovostna besedila, predvsem tista, ki jih večina še ne pozna. Pozorna
sem bila tudi na ilustracije, predvsem pa na pripovedljivost zgodbe. Dobro je bilo tudi, če je
bila ena zgodba daljša, za tem pa ji je sledila krajša. Vedno sem se vprašala, ali mi pravljica
»leţi« in na kakšen način jo bom posredovala otrokom. Moj prvi nastop je zajemal ljudske
pravljice, drugi sodobne pravljice in tretji problemske pravljice oz. pravljice s tabujskimi
temami.
Izbrala sem si:
9. 1. 2013 - Ljudske pravljice
O povodnem moţu (zbirka: Zlata ptica), Polţ prišel pred volkom v Pušjo vas (zbirka:
Zverinice iz Rezije)
13. 3. 2013 - Sodobne pravljice
Polţ Vladimir gre na štop (Mojca Osojnik), Ţiga špaget gre v širni svet (Aksinja
Kermauner)
8. 4. 2013 - Problemske pravljice
Punčka in velikan (Neli Kodrič), Godrnjava pikapolonica (Eric Carle)
46
6.1.3 ČASOVNA IZVEDBA
Ure pravljic v Knjiţnici Ig so potekale enkrat mesečno, vsako drugo sredo v mesecu ob 17.
uri. Le pri zadnjem nastopu sem morala pripovedovanje pravljic prestaviti iz srede popoldne
na ponedeljek popoldne. Običajno je pripovedovanje z dejavnostmi trajalo od 45 do 60 minut.
Otroci niso bili le pasivni poslušalci, ampak ves čas tudi aktivni soustvarjalci zgodb in
reševalci različnih pravljičnih izzivov. Prvo uro pravljic sem imela 9. januarja, drugo 13.
februarja (ki sem jo ponovila še enkrat 8. aprila) in tretjo 13. marca.
6.1.4 PROSTOR IZVAJANJA
Prostor, kjer sem izvajala ure pravljic za predšolske in šolske otroke, je bil splošna knjiţnica
Knjiţnica Ig, kjer je v zgornjem nadstropju poleg čitalnice nastal pravljični kotiček.
Pravljični kotiček je vseboval:
stole za otroke, ki so bili razporejeni v polkrogu, spredaj nekaj blazin za sedenje in
pravljični stol za pripovedovalca (Slika 2);
zadaj so na vrvici visele izrezane dlani otrok, ki so obiskovali ure pravljic (Slika 3);
na sredini je leţal pravljični kovček, poln najrazličnejših knjig (Slika 4);
ob strani je bila miza s slikanicami na podobno temo, ki so si jih starši in otroci lahko
ogledali po uri pravljic(Slika 5);
med slikanicami je mizo popestrilo nekaj ročno izdelanih lutk (lutka na kuhalnici,
marioneta, nogavična lutka, naprstna lutka), večje lutke, pa tudi zvonček, ropotuljica
ali čarovniški klobuk (Slika 6);
na drugi strani sobe je bil ustvarjalni kotiček z barvicami in listi za risanje pravljičnih
junakov in njihovih prigod (Slika 7);
v škatlici so bile skrite štampiljke za vse pridne poslušalce;
zadaj je bil prostor za razstavo risbic otrok.
6.1.5 POSREDVANJE – PRIPOVEDOVANJE PRAVLJIC
Za posredovanje pravljic sem uporabila več različnih tehnik, pri ljudskih pravljicah sem
uporabila pripovedovanje na pamet, saj so si tudi včasih te pravljice pripovedovali le ustno.
Sodobne pravljice, med katerimi je bila tudi ena tipna slikanica, sem pripovedovala ob
slikanici. Pri problemskih pravljicah sem uporabila interpretativno branje, kjer sem zgodbo
pripovedovala in nisem dodatno spreminjala avtoričinega sloga. Pred pripovedovanjem sem
otroke pripravila na pravljico in jih motivirala, med obema pravljicama sem običajno vključila
47
kakšno igralno pavzo ali gibalno igro, po posredovani pravljici pa pogovor o prebranem in
nove pravljične naloge.
Pri posredovanju pravljic sem bila pozorna predvsem na to, da sem pripovedovala počasi,
dovolj glasno in jasno. Neznane besede sem jim še dodatno razloţila, ponekod sem
pripovedovala bolj napeto, dinamično, drugod umirjeno in zasanjano, odvisno od dogajanja v
zgodbi. Ves čas sem ohranjala očesni stik z otroki in opazovala njihove odzive.
6.1.6 MOTIVACIJA IN PRIPRAVA NA POSLUŠANJE
Ure pravljic smo začenjali v polkrogu, starše sem prijazno pozdravila, otroke pa povabila
naprej na stolčke in blazine. Za njih je bila motivacija ţe to, da so pred začetkom ure pravljic
dobili štampiljko v svojo knjiţico Palčka Bralčka. Malo več časa je bilo potrebno nameniti
»prebijanju ledu«, da so se znebili prevelike zadrţanosti, saj so prišli vsakič drugi otroci,
nekaj pa je bilo stalnih. Sledilo je predstavljanje z imeni, kjer smo pogledali na na stene
obešene dlani in videli, kdo je prišel poslušat pravljice. V primeru, ko je bilo otrok zelo
veliko, se nismo predstavljali. Vključila sem tudi nekaj pravil ure pravljic, da je vse laţje
potekalo. Pri vsaki uri pravljic smo imeli najprej kratko aktivnost v povezavi s pravljico,
napoved pravljice, priklic pravljične tišine in seveda knjigo, ki je pripotovala iz pravljičnega
kovčka, ki sem ga polepšala z motivi pravljičnih junakov.
Za uvodno motivacijo sem uporabila različne aktivnosti, ki so bile vzgojne, zabavne,
domišljijske ali poučne.
Ljudska pravljica: O povodnem moţu
Uvodna motivacija je bila namenjena pogovoru o ljudskih pravljicah in pesmicah, o tem, kaj
sploh pomeni beseda ljudsko. Zapeli smo tudi ljudsko pesem Mi se mamo radi. Za vmesno
motivacijo med dvema pravljicama sem uporabila gibalno igro: otroci so skočili v zrak (kot
deček v vodo), zamahovali z rokami (zaplavali desno in levo), počepnili (se potopili in prišli v
podvodni grad), se zavrteli (se razgledali po gradu), se usedli nazaj na stol (stol iz biserov).
Sodobna (umetna) pravljica: Polţ Vladimir gre na štop (Mojca Osojnik)
Pri uvodni motivaciji smo se pogovarjali o tem, kako lahko potujemo ljudje in kako potujejo
ţivali. Spraševali smo se, ali je mogoče potovati tudi s pravljico in to zelo hitro in zelo daleč.
Uporabila sem vodeno domišljijsko vizualizacijo, kjer smo z zaprtimi očmi potovali z
oblakom. Pred drugo pravljico o potovanju Ţige špageta, ki je slikanica tipanka, sem jih
motivirala z vajo za uporabo tipa, ko so iz čarobne vrečke vlekli predmete.
48
Problemska pravljica: Punčka in velikan (Neli Kodrič)
Motivacija pred pravljico so predstavljale sličice z različnimi izrazi otrok, kjer so otroci
prepoznavali čustva veselja, ţalosti, jeze in strahu. Jezo so pokazali tudi z vajo sproščanja in
izraţanja, ko so s telesom izrazili, kakšni so, ko so jezni (pačenje, grd pogled, ţuganje,
stiskanje pesti, udarjanje z nogami). Veliko motivacijo jim je predstavljal Filip, lutka, ki jih je
po pravljici spraševala o nasilju in jezi.
Po uvodni motivaciji smo nadaljevali z napovedjo avtorja in besedila. Včasih smo več
pozornosti namenili naslovnici in naslovnemu junaku. Premor pred pripovedovanjem jih je
pripravil na poslušanje. Osrednji del je bilo pripovedovanje pravljice, nato čustveni premor in
pogovor o prebranem z vprašanji za razumevanje. Zaključne dejavnosti in naloge pa so dale
več moţnosti njihovemu domišljijskemu, likovnemu, besednemu ali dramskemu ustvarjanju.
6.1.7 NOVE NALOGE IN POGOVOR O PRAVLJICI
Vsaka pravljica ima svoje sporočilo ali tematiko, iz katere, se da izpeljati raznovrstne naloge.
Otroci se tu lahko opogumijo, povedo svoja doţivetja, občutke o pravljici in jo preoblikujejo,
dopolnijo, likovno izrazijo, povedo svoje izkušnje o čem podobnem itd.
Za zaključek sem uporabila različne načine poustvarjanja.
Ljudska pravljica: O povodnem moţu
1. Pripovedovanje po vzorcu z metodo klopčiča volne (otroci si po pravljici izmislijo
svojo pravljico, jaz začnem, povem začetek, vrţem volno drugemu otroku, ki
nadaljuje, si izmisli nekaj novega, spet vrţe drugemu, tako, da se plete zgodba).
2. Razvrščanje sličic po zaporedju v zgodbi (otroci razvrščajo motive iz pravljice, ob
tem pripovedujejo kaj se je zgodilo najprej, kaj potem in kaj na koncu).
3. Ilustracija glavnega junaka zgodbe – povodnega moţa.
Sodobna (umetna) pravljica: Polţ Vladimir gre na štop (Mojca Osojnik)
1. Prepoznavanje zvokov (otroci z zaprtimi očmi prepoznavajo tri različne zvoke:
ropotulje, klavirja, ptičjega petja in jih poimenujejo).
2. Oblikovanje iz plastelina (otroci iz plastelina izdelajo pravljičnega junaka, ki ga
nato lahko prepoznajo s tipanjem).
3. Dramska uprizoritev (otroci uprizorijo delček dogajanja iz druge pravljice z
jabolkom in Ţigo špagetom).
49
Problemska pravljica: Punčka in velikan (Neli Kodrič)
1. Pogovor z lutko (otroci razloţijo lutki, kaj je to nasilje, kako ravnamo, če smo
nasilni, lutka gre do vsakega posebej in mu nameni nekaj pozornosti).
2. Ilustracija ali izdelava stripa glavne junakinje druge zgodbe – Godrnjave
pikapolonice.
6.1.8 LITERATURA ZA URO PRAVLJIC
Pri načrtovanju učne priprave sem cilje posamezne ure določila tudi s pomočjo kurikuluma za
vrtce in učnega načrta za slovenščino. Uporabila sem slikanice, ki sem jih navedla zgoraj.
Pomagala sem si s knjiţno zbirko za domače branje Knjiga pred nosom zaloţbe Mladinska
knjiga in s člankom Ide Mlakar v reviji Otrok in knjiga (Posredovanje ţive besede na urah
pravljic v splošni knjiţnici).
50
Slika 2. Pravljični kotiček s stoli
Slika 3: Vrvica z izrezanimi dlanmi otrok
Slika 4: Pravljični kovček
51
Slika 5: Razstava slikanic
Slika 6: Lutka
Slika 7: Ustvarjalni kotiček
52
6.2 Učne priprave za ure pravljic
6.2.1 PRVA URA PRAVLJIC
PRIPRAVA NA URO PRAVLJIC
Ljudska pravljica: O povodnem moţu
KNJIŢNICA: Ig
DATUM: 9.1. 2013
PRAVLJIČARKA: Nataša Uršič
STAROST OTROK: 3–10 let
ŠTEVILO OTROK: 10–20 otrok
VRSTA PRAVLJIC: slovenske ljudske
NASLOV PRAVLJICE:
1. O povodnem moţu (zbirka: Zlata ptica)
2. Zajec in jeţ (zbirka: Zlata ptica)
3. Polţ prišel pred volkom v Pušjo vas (zbirka: Zverinice iz Rezije)
TEME: materialne dobrine, osamljenost, zvijačnost, ţivalski humor
VRSTA PRIPOVEDOVANJA: prosto pripovedovanje (na pamet)
CILJI URE PRAVLJIC:
Otroci::
- razvijajo zmoţnosti poslušanja umetnostnega besedila;
- razvijajo sposobnost za identifikacijo z eno izmed knjiţevnih oseb (npr. identifikacija z
dečkom, vţivljanje v dečkovo mamo, identifikacija z zajcem, jeţem ipd.);
- razvijajo sposobnost razumevanja in izraţanja besedilne stvarnosti (kako so razumeli
dogajanje);
- govorijo o svojih občutkih in jih ubesedijo (pojasnijo, kako se je počutil povodni moţ, jeţ);
- ob pripovedovanju doţivljajo ugodje, veselje, zabavo;
- pridobivajo si pozitivni odnos do literature;
- razvijajo sposobnost domišljijskega sodelovanja in doţivljanja literarnega sveta;
- učijo se samostojno pripovedovati;
METODE: prosto pripovedovanje pravljičarja, opisovanje, pogovor, delo z besedilom,
pripovedovanje otrok ob sličicah, didaktična igra.
OBLIKE: frontalna, skupinska, individualna.
PRIPOMOČKI: slikanice, pravljični kovček, zvonček, sličice, barvice, listi, klopčič volne.
53
POTEK URE PRAVLJIC
1. Uvodna motivacija
Pozvonim z zvončkom in otroke povabim, da pridejo v polkrog in se posedejo na stolčke.
Pogledamo na vrvico, kjer visijo njihove dlani z imeni, in preverimo, kdo je prišel na uro
pravljic. Napovem, da bomo danes spoznali ljudske pravljice. Otroke vprašam: Kaj to
pomeni: ljudsko? Ali poznate kakšno ljudsko pravljico? Ali poznate kakšno ljudsko pesmico?
Na kratko razloţim, da so ljudske pravljice in pesmice ţe zelo stare in da so se prenašale iz
roda v rod, pripovedovali ali peli so jih drug drugemu in jih ob tem malo spremenili. Povabim
jih, da skupaj zapojemo eno ljudsko pesmico, ki jo poznajo. Npr.: Mi se mamo radi, Čuk se je
oţenil ali Marko skače.
Po pesmici povem, da je čas za pravljico, ampak, da bo pravljica lahko spregovorila samo, če
bodo vsi lepo poslušali. Skupaj na kratko ponovimo pravila na uri pravljic. (Poslušam, sedim
na svojem stolu, če ţelim kaj vprašati, dvignem roko, ne hodim v igralni kotiček, slikanice si
ogledam po pravljici.)
2. Premor pred pripovedovanjem
Spodbudim jih, da moramo najprej priklicati tisto pravo tišino, pravljično tišino, vsi govorimo
šššš, kot veter, najprej naglas potem čedalje bolj potiho. Ko je čista tišina, pred njimi iz
pravljičnega kovčka vzamem knjigo Zlata ptica in jo poloţim na tla pred njih.
3. Pripovedovanje 1. pravljice
Začnem prosto pripovedovati (brez slikanice) prvo pravljico z naslovom O povodnem moţu.
Pripovedujem počasi, dovolj jasno in glasno. Ohranjam stik s poslušalci in opazujem njihove
odzive.
4. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
5. Pogovor o pravljici
Otroke vodim preko pogovora, spodbujam jih, da povedo svoje vtise in doţivetja o zgodbi.
- Ali vam je zgodba všeč in zakaj?
- Kaj se je zgodilo dečku?
- Kdo ga je rešil?
- Kaj je povodni moţ ponudil dečku?
54
- Zakaj deček ni bil zadovoljenem z vsem bogastvom, koga je pogrešal?
- Kaj pa vi mislite, če bi bili na dečkovem mestu, ali bi ostali pri povodnem moţu ali bi si
ţeleli domov? Zakaj?
- Ali je bil povodni moţ osamljen?
- Ali ste tudi vi kdaj osamljeni in vam je dolgčas? Kaj storite takrat?
6. Premor pred pripovedovanjem
Da se pripravimo na naslednji dve krajši pravljici, otroke spodbudim, da se malo razmigajo.
Vstanejo in najprej skočijo v zrak (kot deček v vodo), zaplavajo po reki (desno in levo),
počepnejo (ker so prišli v podvodni grad), se zavrtijo (da se razgledajo po njem) in se usedejo
nazaj na svoj stol (na stol iz biserov). Počakam na tišino, potem pred njih poloţim dve zbirki
pravljic: Zlata ptica in Zverinice iz Rezije.
7. Pripovedovanje 2. in 3. pravljice
Prosto pripovedujem najprej pravljico Zajec in jeţ, nato pa še kratko rezijansko pravljico Polţ
prišel pred volkom v Pušjo vas. Pozorna sem na odzive otrok, kako poslušajo, sledijo.
8. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
9. Pogovor o pravljicah
- Ali sta vam bili pravljici všeč? Zakaj?
- Katere ţivali so nastopale v prvi pravljici?
- Kdo je pretental koga in kako?
- Kateri dve ţivali pa sta bili v drugi pravljici?
- Kako je polţu uspelo priti prvi na cilj?
- Imate tudi vi kakšno idejo, kako bi še lahko prelisičili zajca ali pa volka?
10. Nove naloge
- Pripovedovanje po vzorcu: Volk je ţalil polţa in se nanj jezil, zato ga je ta pretental. Otroci
si na podoben način izmislijo svojo novo pravljico. Začne se takole: Nekoč je po morju
plavala hobotnica in je srečala majhno ribico pa ji je rekla: »Ribica ti, zakaj plavaš tukaj po
mojem ozemlju, tega ti dovolim. Jaz sem lepa in velika, moje lovke so najdaljše in
najmogočnejše daleč naokoli, ti si pa majhna, grda, nič posebnega!« Ribica pa ji je rekla: ….
55
Otroke spodbudim, da nadaljujejo pravljico. Enemu vrţem volno, ta pove en delček in vrţe
drugemu, da se splete zgodba.
- Na tla poloţim pomešane sličice z motivi iz obeh zgodb. Otroci morajo izbrati sličice, ki
spadajo k vsaki pravljici, potem pa jih še postaviti v pravilno zaporedje. Nato jih razdelim na
dve enakovredni skupini in vsaki skupini dam sličice z motivi iz pravljice. Ena skupina ima
sličice iz druge pravljice, druga pa iz tretje pravljice. Njihova naloga je, da pripovedujejo ob
sličicah. Dam jim nekaj minut časa, potem pa vprašam, kdo bi ţelel pripovedovati. Izberem iz
vsake skupine enega, lahko tudi več otrok.
*Dodatno za mlajše otroke: Ilustrirajo zgodbo o povodnem moţu. Risbice obesim za razstavo.
6.2.1.1 ANALIZA PRVE URE PRAVLJIC
Pri prvi uri pravljic je sodelovalo 10 otrok, starih od 4 do 7 let. Ob prihodu sem otroke
povabila v pravljični kotiček, starše pa prosila za sodelovanje in jim razdelila vprašalnike o
druţinskem branju. Otroci so se hitro posedli na stolčke, na sredini je bila tudi odeja, na
katero se je usedel invalidni deček, ker se je tam bolje počutil kot na stolu. Otroci so bili polni
pričakovanj, nekaj jih je razlagalo, da ţe vedo, katera pravljica bo danes.
Ko smo se vsi zbrali, sem se predstavila, predstavili so se tudi sami s pomočjo izrezanih dlani
na vrvici. Ko sem jih vprašala, ali so ţe slišali za ljudske pesmice in pravljice, tega niso
poznali, beseda jim je bila tuja. Na kratko sem jim jo razloţila in pojasnila, da jim bom tokrat
povedala pravljico kar na pamet, brez knjige, tako kot so si pripovedovali včasih. Nato sem
jih povabila, da so vstali in z menoj zapeli ljudsko pesmico: Mi se mamo radi. Sprva so bili še
zadrţani, potem pa so peli čedalje bolj na glas. Pravil posebej nismo ponavljali, ker sem
vedela, da jih ţe poznajo, opazila pa sem tudi, da so motivirani in ţe neučakano pričakujejo
pravljico. Priklicali smo pravljično tišino in s šššš zavijali kot veter. Bilo jim je zelo všeč,
njihovi obrazi so postali veseli, nekaj otrok se je zraven tudi zibalo. Ko sem v tišini odprla
pravljični kovček in ven poloţila knjigo Zlata ptica je bilo v zraku čutiti pričakovanje, njihovi
obrazi so izraţali veliko pričakovanje.
Trudila sem se pripovedovati počasi, na glas in z dinamičnim tonom, vmes sem opazovala
njihovo doţivljanje. Na otroke je zgodba o povodnem moţu naredila močan vtis, videla sem,
da so se nekateri prav zares identificirali z dečkom. Ko sem povedala, da je skoraj utonil, so
bili zaskrbljeni, nadaljevala sem z vprašanjem, ali mislijo, da ga je kdo rešil in nekdo me je
navdušeno dopolnil: »Povodni moţ.« Ena deklica je zgodbo poznala, a sva se dogovorili, da
ne bo vse povedala vnaprej, to je upoštevala in uţivala v zgodbi. Čim bolj ţivo sem jim
poskušala opisati kraljestvo in sobane povodnega moţa. Ko sem opisovala, da se je deček
56
začel igrati z steklenimi igračami, nato pa je postal zelo ţalosten, me je eden deček vprašal:
»Zakaj je bil ţalosten?« Všeč jim je bilo ponavljanje, ko je bil deček v treh različnih sobah in
se je ponovil isti dogodek. Videla sem, da so zelo vodljivi, bili so motivirani in obdrţali so
pozornost prav do konca zgodbe. Nekateri so si kar oddahnili, ko je deček prišel spet domov,
in bili so veseli, da si je dečkova druţina lahko zgradila novo hišo. Zasmejali so se ob tem, da
je povodni moţ jokal in divjal po reki kar tri dni in tri noči, da je reka šumela in se zemlja
tresla.
Po pravljici je sledil pogovor o zgodbi, v katerem so vsi lepo sodelovali. Povedali so mi, da
jim je bila pravljica všeč, ker je v njej nastopal povodni moţ. Vsi so vedeli, da je deček utonil
in da ga je rešil povodni moţ. Ko sem jih vprašala, ali je bil ta hudoben ali dober, so potrdili,
da je bil dober, ker je dečka rešil. Dodatno so mi pojasnili, da je povodni moţ dečku ponudil
dragocenosti, ena deklica si je celo zapomnila, katere so bile sobe in kako so si sledile.
Otroci so mi razloţili, da je fantek pogrešal mamico, očka in bratce, sestrice. Ko sem jih
vprašala, ali bi oni ostali pri povodnem moţu ali bi si ţeleli domov, sem dobila zelo zanimive
odgovore. Polovica bi jih ţelela domov, polovica pa ne, ker bi radi videli to podvodno
kraljestvo. Nadaljevali smo s tem, zakaj bi si ţeleli iti domov. »Ker tam ne bi bilo dobre
kuhinje in za jest.« »Ker bi bili ves čas v isti obleki.« »Ker bi bili umazani.« Ker ne bi imel
svojih igrač.« »Ker bi pogrešal mamico.«
Potem so vsi vstali in se razgibali (razen invalidnega dečka), vajo sem malo prilagodila, da je
lahko migal še on. Vsi navdušeni so vstali, plavali, prišli v grad in se usedli na dragocen stol
kot v pravljici. Za nadaljevanje sem si izbrala še eno zgodbo in ne dveh, da smo se lahko bolj
posvetili novim nalogam in da nismo bili v stiski s časom. Nadaljevala sem z Rezijsko
ljudsko pravljico Polţ prišel pred volkom v Pušjo vas. Ţe ob prvem stavku v zgodbi sem si
pridobila pozornost otrok, saj so se zabavali ob misli, da si je volk strgal hlače in je bil brez
hlač. V pravljici sem poskušala prikazati tudi stopnjevanje dogajanja in vsi so zavzeto
poslušali, le eden deček je proti koncu postal malo nemiren, a ni motil preostalih. Uganili so,
da je volk prijel polţa za rep. Zgodba jih je presenetila, a hkrati zabavala in razveselila.
Zgodba je bila krajša, otroci pa so se strinjali, da je bila zabavna, dobro so si zapomnili, kdo
je nastopal, nekaj otrok je celo vedelo, kako se je imenovala vas.
Med pogovorom mi je bil všeč komentar dečka na vozičku, ki je rekel: »Polţ je počasen, ker
nima nog.« Verjetno je to povezano tudi z njegovim oteţenim gibanjem. Ţelela sem slišati
ideje otrok, kako bi polţ še lahko pretental volka. Ko je eden izmed fantkov omenil prevozno
sredstvo, so mu hitro sledili še ostali. Povedali so: »Lahko bi polţ šel z avtom in bi bil prvi!«
»Z motorjem.« »S skirojem.«
57
Otroke sem preizkusila tudi na način, da si sami izmislijo zgodbo in ob tem pripovedujejo.
Uporabila sem metodo klopčiča volne, čeprav je to bolj uporabno pri malo starejših otrocih.
Povedala sem jim tudi, da če se ničesar ne spomnijo, naj vrţejo volno naprej. Začela sem z
zgodbo o hobotnici in ribici: »Nekoč je po morju plavala hobotnica in je srečala majhno
ribico pa ji je rekla: "Ribica ti, zakaj plavaš tukaj po mojem ozemlju, tega ti dovolim. Jaz sem
lepa in velika, moje lovke so najdaljše in najmogočnejše daleč naokoli, ti si pa majhna, grda,
nič posebnega!" Ribica pa ji je rekla: …« Sprva jim je šlo malo teţje, eden izmed otrok pa
se je opogumil in nadaljeval: »Nisi najlepša, jaz sem.« »Ne nisi.« Potem so si volno le
podajali in sem jim pomagala z idejo: »Kaj pa če bi ribica rekla: "Prav ima tista, ki bo našla
najlepšo školjko v morju."« Otroci so dopolnili: »Ribica je šla in našla školjko.« »Hobotnica
tudi.« »In potem je ribica zavladala morju.« Zelo zanimivo je bilo, ko sem ţelela ţe
zaključiti, me je ena deklica prekinila in rekla: »In vsi so srečno ţiveli do konca svojih dni.«
Zelo dober, smiseln zaključek, ki v nobeni ljudski pravljici ne sme manjkati. To vajo bi
zagotovo uporabila še kdaj in takrat bi ţe poznali način pripovedovanja in bi jim šlo še bolje.
Otroke sem nato povabila, da naredijo krog okoli odeje, kamor sem poloţila različne sličice.
Njihova naloga je bila, da izberejo tiste, ki so nastopale v zgodbi o volku in polţu. Vključila
sem vse otroke in jih klicala. Šlo jim je zelo dobro, če kdo ni vedel, so mu drugi hitro
pomagali. Vse sličice so izbrali pravilno in jih razvrstili po zaporedju. Le pri sličici hlač bi
morala malo paziti, ker spada na začetek ali konec zgodbe. Bili so kar navdušeni in so me
spraševali še o ostalih sličicah. Ena deklica in deček sta z mojo pomočjo ob sličicah povzela
zgodbo.
Za zaključek sem jim dala nalogo, da ilustrirajo pravljico O povodnem moţu in narišejo,
kakšnega si predstavljajo. Zanimivo je bilo opazovati, da so nekateri narisali začetek, drugi
vmesno dogajanje, en deček pa konec in ţalost podvodnega moţa. Ob risbicah sem jih
vprašala, kaj so narisali in kaj so si še posebej zapomnili. Njihove risbe so bile zelo raznolike,
opaziti je tudi različen likovni razvoj otrok. Priloga 3: Ilustracije.
Ura pravljic je trajala kar 50 do 55 minut. Ko so vsi narisali, smo se poslovili, starši in otroci
so se mi zahvalili, jaz pa njim, da so prišli. Z nekaterimi starši sem še malo poklepetala. Večji
poudarek bi lahko dodala še temu, da bi jih spomnila, naj si pogledajo še ostale knjige
ljudskih pravljic, ki so bile razstavljene. Bilo je res pestro in aktivno, skupinica je zelo dobro
sodelovala, zadovoljna sem bila s celotnim potekom ure. Uresničila sem tudi vse cilje, ki sme
si jih zadala pred uro pravljic.
58
Slika 8: Poslušanje pravljice O povodnem moţu
Slika 9: Zgodba je bila zelo napeta
Slika 10: Odgovarjanje na vprašanja
59
Slika 11: Gibalna igra
Slika 12: Delo s sličicami
Slika 13: Risanje povodnega moţa
60
6.2.2 DRUGA URA PRAVLJIC
PRIPRAVA NA URO PRAVLJIC
Sodobna pravljica: Polţ Vladimir gre na štop
KNJIŢNICA: Ig
DATUM: 13. 3. 2013
PRAVLJIČARKA: Nataša Uršič
STAROST OTROK: 3–10 let
ŠTEVILO OTROK: 10–20 otrok
VRSTA PRAVLJIC: sodobna pravljica, tipanka
NASLOV PRAVLJICE:
1. Mojca Osojnik: Polţ Vladimir gre na štop
2. Aksinja Kermauner: Ţiga špaget gre v širni svet
TEME: potovanje, premagovanje naporov, ţivalski humor, uporaba čutil
VRSTA PRIPOVEDOVANJA: pripovedovanje ob slikanici
CILJI URE PRAVLJIC:
Otroci:
- razvijajo zmoţnosti poslušanja umetnostnega besedila;
- razvijajo sposobnost za identifikacijo z eno izmed knjiţevnih oseb (npr. identifikacija s
polţem Vladimirjem, z jeţem Egonom, ţelvo Agato);
- razvijajo sposobnost razumevanja in izraţanja besedilne stvarnosti (kako so razumeli
dogajanje med potovanjem);
- govorijo o svojih občutkih in jih ubesedijo (pojasnijo, kako se je počutil polţ Vladimir ob
teţavah na poti);
- ob pripovedovanju doţivljajo ugodje, veselje, zabavo;
- pridobivajo si pozitivni odnos do literature;
- razvijajo sposobnost domišljijskega sodelovanja in doţivljanja literarnega sveta;
- učijo se samostojno pripovedovati oz. nadaljevati zgodbo po vzorcu (na primer, nadaljujejo,
kam je najprej odšla ţelva, ko je zapustila polţa Vladimirja);
- razvijajo in uporabljajo še druga čutila poleg vida, to so: tip, vonj in sluh;
- seznanijo se z drugačnimi oblikami knjig (tipanka).
METODE: pripovedovanje pravljičarja ob slikanici, opisovanje, pogovor, delo z besedilom,
didaktična igra z uporabo čutil, nadaljevanje zgodbe.
61
OBLIKE: frontalna, skupinska, individualna.
PRIPOMOČKI: slikanice, pravljični kovček, zvonček, čarobna vrečka (blago, kamen,
plastelin, steklo, igračka …), rute za oči, barvice, listi.
POTEK URE PRAVLJIC
1. Uvodna motivacija
Pozvonim z zvončkom in otroke povabim, da pridejo v polkrog in se posedejo na stolčke.
Pogledamo na vrvico, kjer visijo njihove dlani z imeni in preverimo, kdo je prišel na uro
pravljic. Nato skupaj na kratko ponovimo pravila na uri pravljic. (Poslušam, sedim na svojem
stolu, če ţelim kaj vprašati, dvignem roko, ne hodim v igralni kotiček, slikanice si ogledam po
pravljici.)
Napovem, da bomo danes veliko potovali, veliko pa tudi poslušali, tipali in vonjali, ne le
gledali. Otroke vprašam: Kako lahko potujemo ljudje? Potujemo na različne načine, z avtom,
z vlakom, letalom ipd. Ali veste, da lahko v knjiţnici potujemo z domišljijo, s pravljico, in to
zelo hitro in zelo daleč? Ste pripravljeni na pravljično potovanje? Dam jim navodilo, da se
umirijo, udobno namestijo in zaprejo oči. Na tem potovanju je vse mogoče, potuje pa lahko le
tisti, ki ima ves čas zaprte oči.
»Sprehajaš se po gozdu, poslušaš ptičke, vonjaš sveţ zrak, opazuješ drevesa okoli sebe. Kar
naenkrat se ti začne nekaj pribliţevati … O saj to je oblak! Prijadra do tebe in se ustavi.
Splezaš nanj in se potopiš v vso mehkobo, ga poskusiš, sladek je kot smetana. Med okušanjem
potujeta dalje. Vidiš gozd in travnik, reko, hiše so videti čisto majhne, ljudje so le majhne
pike. Pomahaš ptičku in pustiš, da te boţa veter. Potujeta in potujeta, spustita se malo niţe,
pa spet više, zabavno se je zaletavati v druge oblake in biti tako blizu soncu. To je najlepše
potovanje in ţeliš, da se nikdar ne konča. Kmalu te oblak popelje nazaj v tvoj dom, v tvojo
sobo, te odloţi na posteljo med igrače in te pokrije z odejo in takrat odpreš oči.«
2. Premor pred pripovedovanjem
Medtem ko imajo vsi še zaprte oči, prikličemo še pravljično tišino z zavijanjem vetra. Pred
njimi iz pravljičnega kovčka vzamem knjigo o polţu Vladimirju in jo poloţim na tla pred
njih.
3. Pripovedovanje 1. pravljice
62
Začnem pripovedovati ob slikanici prvo pravljico pisateljice Mojce Osojnik z naslovom Polţ
Vladimir gre na štop. Pripovedujem počasi, dovolj jasno in glasno. Ohranjam stik s poslušalci
in opazujem njihove odzive. Če je potrebno, zgodbo prekinem, kaj pojasnim.
4. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
5. Pogovor o pravljici
Otroke vodim preko pogovora, spodbujam jih, da povedo svoje vtise in doţivetja o zgodbi.
- Ali vam je zgodba všeč in zakaj?
- Kaj si je polţ zaţelel nekega jutra?
- Kaj se je odločil storiti, da bi prišel hitreje do cilja?
- Katere ţivali je srečal? Ali mu je bilo potovanje z njimi všeč?
- Kakšne teţave je imel na poti?
- Kje se je znašel potem, ko ga je odpihnil veter z avtomobila?
- Je obupal nad tem, da bo sploh prišel do solate?
- Kaj je rekel na koncu? Ali ste tudi ţe vi kdaj slišali, da se tudi počasi daleč pride?
- Kaj mislite, da se je zgodilo ţelvi, jeţu, ţabi ali ptičku, ki so potovali naprej? Pripovedujte in
si izmislite svoj konec!
6. Premor pred pripovedovanjem
Napovem otrokom, da bo v drugi zgodbi potoval čisto pravi špaget.
Vprašam jih:
- kakšen je videti špaget (vid)
- kaj se sliši, ko se špaget kuha (sluh)
- kakšen je na otip (tip)
- kakšen je po okusu (okus)
Vključim vajo za uporabo tipa. Otroci vlečejo predmete iz čarobne vrečke (plastelin, kamen,
igračka, svinčnik) − jih otipajo in opišejo, ali so mehki, trdi, hladni, topli, predmete
poimenujejo.
Počakam, da se spet umirijo, potem pa pokaţem knjigo Ţiga špaget gre v širni svet. Omenim
tudi, da je slikanica drugače oblikovana in napisana kot ostale slikanice. Listam knjigo in jih
vprašam, v čem je drugačna. Povem jim, da to knjigo lahko berejo tudi slabovidni in slepi
63
otroci, pokaţem jim pisavo in ilustracije. Vsak s prsti potipa pikice, ki ponazarjajo črke
Brajlove pisave, in otipa ilustracije, ki so zelo močnih, kontrastnih barv in zaznavne.
7. Pripovedovanje 2. pravljice
Ob slikanici (tipanki) prosto pripovedujem kratko pravljico Aksinje Kermauner Ţiga špaget
gre v širni svet. Pozorna sem na odzive otrok, kako poslušajo, sledijo.
8. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
9. Pogovor o pravljici
- Ali vam je bila kratka pravljica všeč? Zakaj?
- Kaj se je zgodilo Ţigi špagetu?
- Koga je srečal na poti in za kaj ga je zamenjal?
- Ste si zapomnili kakšno zanimivo besedo? Katero in kaj pomeni?
Po pogovoru otrokom pokaţem še nekaj drugih tipnih slikanic, kot so: Kakšne barve je tema?,
Sneţna roţa, Radi imamo sadje.
10. Nove naloge
- Otrokom povem, da bom nekaterim (lahko se javijo sami), zavezala oči, oni pa bodo
uporabljali svoja čutila.
1. Pozvonim z zvončkom, z ropotuljo – prepoznajo oba zvoka.
2. Povohajo hrano pred seboj (čokolada, limona) − jo prepoznajo in povedo, kaj je to.
Po vaji jih vprašam, kako so se počutili, ko niso ničesar videli, česa jih je bilo strah, na kaj so
bili pozorni.
*Dodatno (če bo ostal čas)
- Razdelim jim bele liste in kose plastelina. Oni si izberejo, ali bodo iz plastelina na papir
oblikovali polţa Vladimirja ali Ţigo špageta. Naredijo obliko iz plastelina in ozadje, da se
sliko da otipati. Ob tem pripovedujejo, kako bi ta glavna oseba (polţ, špaget) potovala nazaj
domov, kaj bi se ji zgodilo.
64
6.2.2.1 ANALIZA DRUGE URE PRAVLJIC
Ure pravljic se je udeleţilo presenetljivo veliko otrok, kar 35, starih od 2 do 10 let, in okoli 17
staršev. Bilo je tudi veliko novih obiskovalcev, ki so prišli na uro pravljic prvič. Ko je vsak
našel svoj prostor na stolu ali blazini, smo začeli. Ker nas je bilo preveč, se ni vsak posebej
predstavil. Najprej smo ponovili pravila na uri pravljic, še posebej sem poudarila, da se
moramo poslušati med seboj in da naj vsak ostane tudi med pravljico na svojem mestu. Če
kdo ne bo zdrţal več pri miru, se lahko umakne in riše za mizo, ne sme pa motiti ostalih.
Pogovor sem začela s tem, da bomo danes veliko potovali, knjig pa ne le gledali, ampak
uporabljali še druga čutila. Predvsem starejši otroci, nekaj deklic in dva dečka, so znali našteti
čutila: oči – da vidimo, roke – da tipamo, ušesa – da poslušamo, jezik – da okušamo in nos –
da vohamo. Pri tem sem jim pomagala in uporabljala tudi neverbalno govorico. Nadaljevala
sem, da bodo danes spoznali dva pravljična junaka, ki bosta potovala. Na vprašanje, kako
lahko potujemo ljudje, sem dobila veliko odgovorov z vseh strani: »Potujemo lahko s
kolesom, s skirojem, peš, z avtom,, z motorjem, z avtodomom, s helikopterjem.« Povprašala
sem jih, če so vedeli, da lahko potujejo tudi s knjigo in z domišljijo in to zelo hitro ter zelo
daleč. Nekateri so rekli da, drugi ne. Ko so zaprli oči in se vsi umirili, sem začela z uvodno
zgodbo, kako potujejo na oblaku, ki je predstavljala otrokovo domišljijsko vizualizacijo.
Začetek je bil dober, ustvarjena je bila tišina, med potovanjem sem jih opazovala. Mlajši niso
zdrţali dolgo in so iz radovednosti kmalu odprli oči in malo pokukali. Potovanje sem
skrajšala, da se ni preveč zavleklo in da sem ohranila njihovo pozornost.
Ko smo bili ţe ravno v tišini, sem priloţnost izkoristila za to, da smo priklicali pravljično
tišino. Kot ponavadi, kar z zavijanjem vetra (šššš), uporabili smo še valovanje rok. Iz
pravljičnega kovčka sem izvlekla prvo pravljico Polţ Vladimir gre na štop, pisateljice Mojce
Osojnik. Kasneje, ko sem premišljevala o poteku ure, sem se spomnila, da bi jim morala
besedo štop razloţiti, ker je verjetno niso vsi poznali. Trudila sem se pripovedovati počasi, na
glas in z doţivetim pripovednim tonom. Ta pravljica je bila res odlična izbira, saj jih je
močno pritegnila k poslušanju. Kljub temu, da je bilo otrok ogromno, so obdrţali pozornost,
sledili zgodbi, se z njo veselili in doţivljali tegobe ter uspehe polţa Vladimirja na poti. Všeč
mi je bilo, da mi zgodbe ni bilo potrebno prekinjati, ampak je gladko tekla, sama pa sem se
lahko osredotočila na pripovedovanje in oţivitev zgodbe. Vmes sem jih spodbujala in jih
nekajkrat vprašala koga mislijo, da je srečal na poti. Bili so vodljivi in pripravljeni sodelovati
tudi pri pogovoru o zgodbi. Le dva ali trije so se umaknili, bili so stari 2 ali 3 leta, kasneje so
se spet vrnili, a to ni bilo moteče za ostale.
65
Otroci so sodelovali v pogovoru, opazila pa sem, da so roke dvigovali večinoma isti otroci,
tisti, ki so bili prvič so bili še bolj zadrţani. Povedali so mi, da jim je bila zgodba o polţu
Vladimirju všeč, ker je bila zelo zabavna. Vedeli so, da je ţelel priti do solate in da se je
odločil, da bo štopal. Potovanje z ţivalmi se jim je očitno dobro vtisnilo v spomin, celo brez
moje pomoči so našteli ţivali po vrsti, kot so si sledile: jeţ, ţelva, ţaba, ptič. Ugotovili so, da
polţu potovanje ni bilo všeč, ob moji pomoči so ponovili, zakaj ne (jeţeve bodice so ga
zbadale, ţelva je bila počasna, z ţabo mu je postalo slabo, ptič pa je letal previsoko).
Nadaljevali smo s tem, da kljub vsemu, kar se mu je zgodilo, ni obupal in je vztrajal.
Pregovora »Tudi počasi se daleč pride« niso poznali, dva dečka sta se ga spomnila pozneje.
V pogovor sem vključila še metodo z nadaljevanjem zgodbe in jim dala moţnost
poustvarjanja. Na vprašanje, kaj se je zgodilo ţelvi, kam je bila potem namenjena, so
odgovarjali bolj na kratko. »Šla je peš, do hriba.« »Na vrt jest.« »Lahko bi šla z motorjem.«
Pri tem delu bi lahko pogovor malo bolj razvila in dobila imenitne zgodbe, vendar sem potek
pogovora nekoliko prilagodila situaciji in raje nadaljevala z igro tipanja, da je bilo za otroke
bolj razgibano.
Nato smo se začeli pogovarjati o tem, da bo potoval tudi čisto pravi špaget, Ţiga špaget.
Ţelela sem vključiti še njihove druge čute, zato sem jih spodbudila, da so povedali, kakšen je
špaget po videzu, kakšen ob tipanju in kakšen po okusu. Tu sem pričakovala, da bodo imeli
več teţav in bodo zamešali pojme ter opisovali bolj zunanjost, pa so se zelo dobro znašli.
Opisali so ga kot: »Je dolg.« »Je rumen.« »Je zvit in trd.« »Če ga primemo, je gladek.« »Je
topel.« »Trd je, če ni kuhan.« Glede okusa so se vsi strinjali, da je: »Dober!« »Njami.«
»Okusen.« Nekdo je špaget opisal kot sladek. Nad vajo, kjer so s tipanjem opisovali in
prepoznavali predmete iz čarobne vrečke, so bili navdušeni. Vsi so ţeleli čim prej priti na
vrsto. Predmetov sem imela pribliţno 12, otroke sem naključno izbrala, ostalim pa sem
obljubila, da bodo lahko sodelovali pri naslednji igrici. Nekateri mlajši otroci, za katere je bilo
predmet kar teţko opisati, so ga le otipali in vzeli ven. Drugače pa so dobro prepoznavali,
najprej so ga opisali, nato so si ga pogledali. Nekaj opisov: »Avto – je majhen, gladek, se
vrti.« »Jabolko – je veliko, okroglo. »Igračka – nekaj mehkega, majhnega.«
Po tej vaji, sem malo počakala, da so se vsi umirili in da sem spet imela njihovo pozornost,
pokazala sem jim knjigo: Ţiga špaget gre v širni svet. Povedala sem, da je nekaj posebnega in
da se razlikuje od ostalih knjig, oni pa so morali ugotoviti, v čem je tako drugačna. Slikanico
so si z zanimanjem ogledovali od daleč, hitro so opazili pikice, svetleče ilustracije pa šele ko
so prišli bliţje. Ko sem jih vprašala, ali kdo ve, kaj pomenijo te pike, me je presenetil odgovor
66
dveh 6- ali 7-letnih deklic, ki sta vedeli, da je to pisava za slepe, da tako slepi berejo. Eden
izmed fantov se je zmotil in je rekel, da je to pisava za neme.
Kratko in zabavno slikanico o Ţigi špagetu sem jim pripovedovala s svojimi besedami ob
ilustracijah. Ob njej so se zelo zabavali. Eden izmed komentarjev, ko Ţiga špaget sreča
jabolko, za katerega misli, da je paradiţnik, je bil: »Ne paradiţnik, jabolko.« S tem so
pokazali, da sledijo, bili si prepričani, da sem se zmotila. Odgovorila sem jim, da bomo videli,
kaj je. Počasi se je ura bliţala koncu, nekaj otrok se je umaknilo stran, ostali so ţeleli
sodelovati še naprej. O tej pravljici nismo veliko razpravljali, ker je bila preprostejša. Še
enkrat smo ponovili, da ni srečal paradiţnika, ampak jabolko, in kaj mu je jabolko povedalo.
Od otrok sem se poslovila in se jim zahvalila, da so prišli, prav tako njihovim staršem. Všeč
mi je bilo, ker je šest ali sedem otrok ţelelo ostati z mano, zato sem vključila igro
prepoznavanja zvokov. Z zaprtimi očmi so poslušali zvok ropotulje, zvok klavirja in zvok
ptičjega petja. Prepoznavanje jim je šlo odlično od rok in so vse uganili Dejavnost z
okušanjem in oblikovanjem glavnih junakov iz plastelina sem izpustila in dodala raje dramsko
igro vlog. Vesela sem bila štirih fantov, enega starega okoli 3 leta, enega starega 5 let in
dvojčkov, starih 10 let. Ti fantje so na mojo pobudo sami zaigrali prizor med Ţigo špagetom
in jabolkom. Zaigrali so v paru, za špaget sem jim dala kar vezalko, za jabolko pa so uporabili
blazino, ki je bila še toliko bolj v kontekstu, saj je bila na eni strani rdeča, na drugi pa zelena.
Zaigrana dva prizora sta bila odlična, pokazali so samostojnost in inovativnost. Simpatičen je
bil tudi deček, star 3 leta, ki si je silno ţelel igrati, ko pa je dobil priloţnost, se je le nasmihal,
stiskal ob blazino in ostal brez besed. Vendar je pohvalno, da je zbral pogum za nastopanje.
Dvojčka sta besedilo tudi malo obrnila, spremenila, škoda je bilo le to, da sta ga skrajšala.
Oba nastopa je moja pomočnica, fotografinja Manca tudi posnela.
Ura pravljic je trajala 50 minut, z udeleţbo in celotnim potekom sem bila zelo zadovoljna.
Cilji so bili uresničeni, le cilj: učijo se samostojno pripovedovati oz. nadaljevati zgodbo po
vzorcu, je bil izveden le delno. Na začetku me je bilo strah, kako bom obvladala toliko otrok
in jih umirila. Na srečo nisem imela večjih problemov, otroci so me upoštevali. Pomagalo pa
je tudi to, da sem nastopila bolj odločno kot ponavadi. Na otroke in njihovo zavzetost sem
bila ponosna, nekoliko nezadovoljna sem z nekaterimi starši, nad katerimi se je pritoţila ena
od mamic. Knjiţničarki je povedala, da se ji ne zdi prav, da med uro pravljic mame klepetajo.
Sama se strinjam, vendar na to nisem bila dovolj pozorna, ker sem se osredotočala na otroke.
Če se bo to ponovilo, bomo starše umirili in jih opozorili kar skupaj z otroki. Tipne slikanice
so navdušile tako otroke kot tudi mene in jih bom za izvedbo ure pravljic še uporabila.
67
Slika 14: Velik obisk ure pravljic
Slika 15: Pripovedovanje: Polţ Vladimir gre na štop ob slikanici
Slika 16: Najmlajše udeleţenke med pravljico
68
Slika 17: Otroci s tipom spoznavajo pisavo za slepe in čutne ilustracije
Slika 18: Igralca med dramsko uprizoritvijo
69
6.2.3 TRETJA URA PRAVLJIC
PRIPRAVA NA URO PRAVLJIC
Problemska pravljica: Punčka in velikan
KNJIŢNICA: Ig
DATUM: 8. 4. 2013
PRAVLJIČARKA: Nataša Uršič
STAROST OTROK: 3–10 let
ŠTEVILO OTROK: 10–20 otrok
VRSTA PRAVLJIC: sodobne pravljice s problemsko tematiko
NASLOV PRAVLJICE:
2. Neli Kodrič: Punčka in velikan
3. Eric Carle: Godrnjava pikapolonica
TEME: nasilje, bolečina, jeza, odnos med otrokom in odraslim.
VRSTA PRIPOVEDOVANJA: pripovedovanje ob slikanici, branje ob slikanici
CILJI URE PRAVLJIC:
Otroci:
- razvijajo zmoţnosti poslušanja umetnostnega besedila;
- razvijajo sposobnost za identifikacijo z eno izmed knjiţevnih oseb (npr. identifikacija s
punčko);
- razvijajo sposobnost razumevanja in izraţanja besedilne stvarnosti (kako so razumeli
dogajanje pri godrnjavi pikapolonici, punčki);
- govorijo o svojih občutkih in jih ubesedijo (kdaj so jezni, kdaj ţalostni, pojasnijo, zakaj je
bila punčka ţalostna, kako se je počutila prijazna in kako godrnjava pikapolonica);
- ob pripovedovanju doţivljajo zgodbo, razmišljajo o teţavnejših temah (jeza, nasilje,
bolečina), povedo kako bi oni ravnali v podobni situaciji;
- vţivijo se v lutko in ta jim pomaga pri laţjem komuniciranju;
- pridobivajo si pozitivni odnos do literature, spoznajo še druge slikanice;
- razvijajo sposobnost domišljijskega sodelovanja in doţivljanja literarnega sveta
(predstavljajo si svet srečnih ljudi, svet, kjer so vloge staršev in otrok zamenjane)
METODE: pripovedovanje/branje pravljičarja ob slikanici, opisovanje, razlaganje, pogovor,
igra izraţanja čustev, ilustracija, pogovor z lutko.
OBLIKE: frontalna, individualna.
70
PRIPOMOČKI: slikanice, pravljični kovček, barvice, listi, sličice, listki s pojmi, deţna palica,
lutka.
POTEK URE PRAVLJIC
1. Uvodna motivacija
Pozdravim starše, jim razdelim dovoljenja in ankete (kdor je še ni reševal). Otroke pa
povabim, da pridejo v polkrog in se posedejo na stolčke. Potem pogledamo na vrvico z
dlanmi in preverimo, kdo je prišel na uro pravljic. Na kratko ponovimo pravila na uri pravljic.
(Poslušam, sedim na svojem stolu, če ţelim kaj vprašati, dvignem roko, ne hodim v igralni
kotiček, slikanice si ogledam po pravljici.).
Pred poslušalce na tla poloţim štiri sličice različnih otrok. Naročim jim, da si natančno
ogledajo njihove izraze na obrazu. Na drugo stran pa poloţim listke s pojmi: vesel, ţalosten,
prestrašen, jezen, te jim tudi preberem. Vprašam jih, kako mislijo, da se počuti vsak izmed
otrok na sliki. Ko obraze in pojme poveţemo, izberem dve sličici: ţalosten in jezen otrok.
Vprašam jih:
- Ali ste kdaj jezni? Zaradi česa?
- Kako se vedete takrat?
Vaja gibanja in izraţanja. Povabim jih, da vstanejo in s telesno drţo pokaţejo, da so zelo
jezni. Kličem jih, da povedo svoje ideje. Primer: najprej vsi z obrazom delamo različne
»grimase«, se pačimo, stiskamo zobe, grdo gledamo. Včasih se tudi drţimo za glavo, ali pa
»ţugamo« s prstom, stiskamo pesti. Če smo jezni ali trmasti, še malo udarimo in zacepetamo
z nogo ob tla. Nato se otroci usedejo nazaj na svoje stole, da nadaljujemo s pogovorom.
- Ali ste kdaj ţalostni? Zaradi česa?
- Kaj naredite, da se razvedrite in spravite v boljšo voljo, ko ste ţalostni?
2. Premor pred pripovedovanjem
Vaja sproščanja in poslušanja. Otrokom razloţim, da se bomo tudi mi sprostili, pozabili na
ţalostne dni in poslušali le zvok čarobnega glasbila ter se umirili. Povabim jih, da zaprejo oči,
medtem počasi tresem z deţno palico. Opazujem njihove odzive, ali jih zvok umirja, ali jim ni
všeč. Ko končamo, jim povem, da bomo danes spoznali pravljice o teţavah, nasilju, jezi in o
tem, kako pravljični junaki rešujejo teţave. V tišini pred njimi iz pravljičnega kovčka vzamem
slikanico Neli Kodrič: Punčka in velikan.
71
3. Pripovedovanje 1. pravljice – 1. del
Pripovedovati začnem zgodbo o punčki in velikanu. Govorim ob slikanici (ne spreminjam
sloga pripovedovanja avtorice). Pozorna sem na odzive otrok, kako poslušajo, sledijo, ali jih
je strah.
*Pravljico zaradi laţje obravnave z otroki razdelim na dva dela. 1. del: prizor med punčko in
velikanom 2. del: prizor med punčko, ki je sedaj mama, in njenim sinčkom. Vmes vključim
pogovor.
VMESNI POGOVOR IN DEJAVNOST:
- Kakšen je bil velikan? Kakšna je bila punčka?
- Kaj je nekega dne razjezilo velikana? Kako je ravnal?
- Kaj je storila punčka? Kako se je počutila?
- Ali mislite, da je njen očka ravnal prav, ko je za njo vrgel kamen?
4. Pripovedovanje 1. pravljice – 2. del
Nadaljujem s pravljico o punčki, ki je sedaj odrasla mama velikanka, in o tem, kaj se je
zgodilo med njo in njenim sinčkom. Opazujem odzive otrok, se vţivim v zgodbo, pazim na
slog pripovedovanja.
5. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
6. Pogovor o pravljici
- Ali vam je bila pravljica všeč? Zakaj da, zakaj ne? Je bilo koga strah?
- Zakaj je bila velikanka vedno utrujena in nesrečna?
- Kaj je imela v srcu?
- Kaj je njen fantek storil nekega dne?
- Kaj je iz jeze storila velikanka?
- Kaj pa je videla v očeh svojega sinčka, dobre ali slabe stvari?
- Zakaj je potem velikanka jokala? Se je potem počutila bolje?
- Kako se konča pravljica?
Tudi mi včasih občutimo bolečino, ali pa nas je česa strah. Prav je, da o tem povemo svojim
staršem, prijateljem, vzgojiteljici, učiteljici. In tudi, če jokamo, ko nam je hudo, ni to nič
hudega. Ko se pomirimo in potolaţimo, pa lahko skupaj rešimo teţave.
72
7. Premor pred pripovedovanjem
- Otrokom napovem, da imam s seboj prav posebnega prijatelja, Filipa. Pustim, da najprej
pridejo bliţje, se ga dotaknejo, si ga ogledajo. Lutka Filip jim nato navdušeno pove, da je
ravnokar pripotoval iz daljne mavrične deţele, kjer so vsi prijatelji med seboj in se imajo radi,
ţalosti pa ne poznajo. Tam za starše skrbijo otroci, starši pa se cel dan lahko igrajo ali
sladkajo z bonboni. Pove jim tudi, da tam še nikoli niso slišali za besedo nasilje, kot je bilo v
pravljici o punčki in velikanu. Filip otroke vpraša, ali je nasilje ţival, predmet ali kakšna
hrana. Prosi jih, da mu razloţijo, kaj je to nasilje. 1. Otroci z svojimi besedami opišejo, kaj je
to nasilje. 2. Vsak vzame lutko k sebi in ji pove, kaj narediti, če je nekdo nasilen. Če otrok ne
ve, lutko le stisne k sebi in se je dotakne, jo poboţa.
Nadaljujemo s pravljico o pikapolonici, ki je bila nasilna in neprijazna do drugih ţivali.
8. Pripovedovanje 2. pravljice
Otrokom ob slikanici pripovedujem zgodbo Godrnjava pikapolonica, ki jo je napisal Eric
Carle.
9. Čustveni premor po branju/pripovedovanju
Nekaj trenutkov ostanemo v tišini, da otroci lahko doţivijo zgodbo.
10. Pogovor o pravljici
- Ali vam je bila pravljica všeč? Zakaj da, zakaj ne?
- Kakšni sta bili dve pikapolonici na listu, v čem sta se razlikovali?
- Katere vse ţivali je srečala pikapolonica čez cel dan?
- Kaj jih je vprašala? Ali se je resnično ţelela tepsti, ali se je le postavljala?
- Ali so bile ţivali res vse premajhne zanjo?
- Kdo je pikapolonici »primazal« klofuto in zakaj?
- Kako se je obnašala potem, je bila prijaznejša?
- Zakaj misliš, da je bila tako godrnjava, neprijazna in nasilna?
- Nad čim pa vi kdaj godrnjate, ali se pritoţujete največkrat? Nad hrano? Nad igračami? Kar
tako?
11. Nove naloge
73
Vsi se posedejo za mize. Mlajši narišejo godrnjavo pikapolonico iz pravljice, starejši otroci pa
narišejo zgodbo in srečanja z ţivalmi in pikapolonico v obliki stripa, v 4–6 slikah. Pokaţem
jim primere stripov (M. Schmidt: Slovenske pravljice v stripu).
Pokaţem jim še podobne primere slikanic: S. Makarovič: Veveriček posebne sorte, K. Kovič:
Pajacek in punčka, F. Bevk: Peter Klepec, A. de Bode: Vsi se spravljajo name, D. Muck:
Anica in velike skrbi, A. Aubrey: Mavrično moštvo itd.
6.2.3.1 ANALIZA TRETJE URE PRAVLJIC
Tretje ure pravljic se je udeleţilo 17 otrok, starih od 3 do 7 let, in okoli 10 staršev (trije ali
štirje otroci so gledali in spremljali dogajanje od daleč, sedeli so pri svojih starših). Opazila
sem, da je bilo kar nekaj novih obrazov, ki sem jih povabila k poslušanju. Dva otroka sta
prišla tudi iz CUDV (Center za usposabljanje Draga) s svojo varuško. Najprej so otroci dobili
štampiljke, nato smo ponovili pravila na uri pravljic.
Za začetek sem jim pokazala štiri različne sličice otrok drugo za drugo, da so si jih natančno
ogledali in si jih vtisnili v spomin. Nato sem jim povedala štiri različna občutja: vesel,
ţalosten, prestrašen, jezen, oni pa so ob vsaki sličici povedali, kakšen je vsak otrok in kako se
počuti. Sličice so ustrezno povezali s pojmi, malo sem jim pomagala pri besedah: prestrašen,
ki sem jim je zdel hkrati ţalosten, in pri jezen, ki so ga nekateri označili za ţalostnega. Izbrala
sem najprej sličico jeznega otroka in jih vprašala, ali so kdaj jezni, zaradi česa in kako se
obnašajo takrat. Potrebovali so kar veliko spodbude in mojega usmerjanja. Ena deklica je
rekla: »Ko se skregam z sestrico.«, druga pa: »Ko sem ţalostna.«. Zelo zanimivi in hkrati
nenavadni so bili odgovori otrok na to, kako se vedemo, ko smo jezni. Odgovori, ki sem jih
dobila, so bili: »Če smo jezni, stresemo juho na glavo.« »Lahko zapremo nekoga v omaro.«
»Zapremo ga v zapornico.« »Zapremo ga v sobo.« Tu je zelo delovala njihova domišljija. Pri
naslednji vaji sem vključila še gibanje, hotela sem, da mi s telesom pokaţejo, kakšni so, ko so
jezni. Na začetku niso vedeli, kako bi to pokazali, ko sem sama začela z idejami so bili tudi
oni ustvarjalni. Prijeli smo se za glavo, stiskali pesti, ţugali s prstom, stiskali zobe, grdo
gledali, udarjali z nogami ... Nadaljevala sem z ţalostjo, zanimalo me je, ali so kdaj ţalostni,
in povedali so, da so. Na vprašanje, zaradi česa, niso odgovorili, mogoče še niso bili dovolj
sproščeni ali pa so se še malo bali. Ena deklica je pripomnila kar oster ukrep: »Mamici
raztrgam kavč.« Ta počutja sem povezala z našo pravljico, v kateri bo nastopala deklica, ki bo
zelo ţalostna. Ob poslušanju bomo izvedeli zakaj.
74
Sledilo je prvo presenečenje in hkrati umirjanje pred pravljico, Povedala sem jim, da nam
lahko, če smo ţalostni, pomaga tudi zvok čarobnega glasbila, da nas pomiri in razveseli.
Potresla sem z deţno palico in otrokom je bilo po izrazih sodeč to zelo všeč, privabilo je kar
nekaj nasmehov. En deček je povedal, da ima to tudi doma. Ko je bila ustvarjena tišina, sem
iz pravljičnega kovčka vzela slikanico Neli Kodrič: Punčka in velikan, ki sem jo
pripovedovala v dveh delih in vmes vključila pogovor. Pripovedovala sem počasi, sledila
slogu avtorice, nekatere stvari sem še posebej poudarila itd. Otroci so sledili poteku zgodbe,
opaziti je bilo njihovo začudenje, ponekod strah ali globoko razmišljanje.
Ob koncu prvega dela zgodbe bi morala pustiti še malo tišine, da bi otroci lahko bolj doţiveli
zgodbo. Po prvem delu zgodbe sem otroke spodbudila k pogovoru. Velikana so opisali z
naslednjimi lastnostmi: velik, močen, grozen, jezen, punčko pa: majhna, ţivahna, vesela, lepa.
Dobro so si zapomnili, da je velikana razjezilo to, kar je povedal eden izmed fantov: »Ni mu
pustila spat.« Punčko pa je bilo strah in je zbeţala na drevo. V pravljici je velikan za punčko
vrgel kamen in otroci so se strinjali, da to ni bilo prav. Pojasnila sem jim, da ni ravnal prav, da
jo je prizadel in da je verjetno to storil v jezi in brez razmišljanja. Po drugem delu Punčke in
velikana so mi odgovorili, da je bila velikanka vedno nesrečna in utrujena, ker je imela kamen
in ker je bila velika. Ko sem jih vprašala, ali so bile stvari, ki jih je videla v sinovih očeh,
dobre ali slabe, je ena deklica pojasnila, da dobre. Malo sem ji pomagala pri ugotavljanju, ali
so bile res dobre, pogledala je ilustracije in ugotovila, da so bile slabe. Pravljica pa se je
seveda končala s srečnim koncem.
Končno je bilo na vrsti presenečenje. Nekateri so ţe kar dolgo časa opazovali nekaj velikega,
pokritega z blagom. Predstavila sem jim lutko Filipa. Dala sem jim moţnost, da si ga
pogledajo, se ga dotaknejo, potem pa je Filip pogumno spregovoril. Navdušeno jim je
razlagal, kako lepo se je imel v mavrični deţeli, kjer so vsi prijatelji med seboj in se nikoli ne
prepirajo. Deklice in dečki so bili takoj za to, da bi odšli z njim v to deţelo. Nekaj teţav je
bilo, ko jih je Filip prosil za pomoč, da mu otroci po svoje razloţijo, kaj je sploh nasilje, ker
tam ne poznajo nasilja, in tudi on ne ve, kaj to pomeni. Potrebovali so veliko časa, vprašanje
sem jim z lutko zastavila večkrat in vztrajala pri tem. Vedela pa sem, da beseda nasilje ni
preprosta za njih. Eden fantek je rekel: »Nasilje je, da si jezen na nekoga.« Druga deklica je
nadaljevala: »Da si ţalosten.« Pomagala sem ji z vprašanjem, kako takrat ravnaš, in je rekla:
»Da se mal skregaš, pa da grdo gledaš.« Vesela sem bila, da se je opogumila. Manjša
odzivnost na moja vprašanja je posledica tega, da je bila polovica otrok tokrat prvič na
pravljicah. Pohvalila sem jih za njihovo razmišljanje in odgovore. Filip se je vsakemu otroku
posebej pribliţal. Otroci so bili lutke zelo veseli, nekateri so bili bolj zadrţani in so ga samo
75
gledali ter se mu predstavili, drugi so se nasmejali ali ga poboţali, ena punčka ga je močno
stisnila in mu dala poljubček.
Vključila sem še drugo slikanico o Godrnjavi pikapolonici (Eric Carle), ki sem jo prilagodila
in skrajšala, saj so otroci ţe veliko poslušali in sodelovali pri osrednji pravljici. Pogovarjali se
nismo veliko, otroci so povedali, kakšna je bila prijazna in kakšna godrnjava pikapolonica in
koga je srečala, kako se je do njih obnašala. Ta del sem hitro zaključila, ker jim je ţe
popuščala pozornost.
Preselili smo se za mizice, kjer so otroci po svoje ilustrirali godrnjavo pikapolonico, malo
starejšim pa sem pokazala knjigo stripov ljudskih pravljic Matjaţa Schmidta Slovenske
ljudske pravljice v stripu. Dala sem jim idejo, da še oni naredijo čisto pravi strip o godrnjavi
pikapolonici. Otroci so se potrudili pri risanju, nekateri starši so prišli zraven in jih opazovali.
Zelo zanimivo je bilo, ko sem enega dečka vprašala, kaj predstavljajo tiste črtice in krogci na
drugi strani lista, pa mi je povedal, da je narisal uteţi za velikana. Po koncu sem še malo
poklepetala s starši, nekaterim sem obljubila, da jim pošljem slike z ure pravljic.
Z uro pravljic sem bila zadovoljna, nanjo sem se kar dobro pripravila, saj sem vedela, da
problemske teme niso lahke, na ustrezen način pa se da z otroki pogovarjati tudi o čustvih, o
jezi, ţalosti, nasilju in bolečini. V veliko pomoč mi je bila lutka, ob kateri so se otroci bolj
sprostil in ji zaupali, premagali strah. Sama sem mnenja, da z vsako uro pravljic otroke tudi
vzgajam, jim pribliţam določene vrednote, načine obnašanja, neznane stvari in to preko
pravljičnih junakov, njihove zgodbe in pogovora, ki se razvije po njej.
76
Slika 19: Ugibanje čustev ob sličicah
Slika 20: Ko smo jezni, se drţimo za glavo
Slika 21: Vmesna vaja za razgibavanje obraza
77
Slika 22: Poslušanje pravljic z maminega naročja
Slika 23: Srečanje z lutko
Slika 24: Lutka dobi tudi velik poljubček
78
SKUPNI KOMENTAR K IZVEDBI UR PRAVLJIC
Na vsako uro pravljic sem se predhodno dobro pripravila, najpomembnejše je bilo, da sem se
pravljico naučila dobro pripovedovati. Pri ljudskih pravljicah sem za učenje potrebovala več
časa, ker sem jo pripovedovala na pamet. Pri sodobnih pravljicah, kjer je bila tema potovanje,
smo več potovali, uporabljali še druge čute, pri problemskih pravljicah pa sem se posvetila
pedvsem razjasnitvi pojma nasilje in igri z lutko. Zanimivo je bilo to, da nikoli nisem vedela,
kakšen bo obisk, ali bo prišlo malo ali veliko otrok. Ura pravljic s petintridesetimi otroki mi je
predstavljala zelo velik izziv, saj sem morala biti pozorna tudi na disciplino, dobro
motivacijo, v izvedbo sem vloţila veliko energije, kar se je tudi obrestovalo. Večkrat sem
stvari malo prilagodila, vmes kar spontano vključila vajo za razgibavanje, pokazala manjše
presenečenje ali postavila dodatno vprašanje.
Trudila sem se, da je bilo zanimivo tako za mlajše kot tudi za starejše otroke, čeprav lahko
rečem, da otroci, stari 2 ali 3 leta, še ne zmorejo poslušati preveč dolgih besedil. Če bi imela
moţnost, bi imela dva termina; za mlajše (2–5 let) bi sestavila igralne urice s knjigo, za malo
večje (6–10 let) pa bi imela ure pravljic s poudarkom na poustvarjalnosti. Pri izbiri pravljic
sem pazila na to, da so bile dobro pripovedljive. Vse so v veliki meri pritegnile zanimanje
otrok, všeč so jim bile tudi ljudske pravljice, ki so res najbolj primerne za prosto
pripovedovanje. Ena izmed problemskih pravljic je bila za otroke kar zahtevna, potrebovali so
več spodbude, pri sodelovanju jim je bila v veliko pomoč tudi lutka, ki so jo hitro sprejeli in
tako laţje spregovorili. Časovno sem se dobro pripravila, čas je bil aktivno izkoriščen. Enkrat
sem uro skrajšala, ker je bilo otrok preveč in so za nadaljnje dejavnosti ostali samo tisti, ki so
to še ţeleli. Otroci so bili navdušeni nad pravljičnim kotičkom, še posebej pa nad pravljičnim
kovčkom, v katerega so radi pokukali in si ogledali sličice pravljic na njem. Po slikanicah, ki
so bile razstavljene zraven, pa so bolj kot otroci posegali starši. Tudi glasbila za umirjanje
(zvončki, ropotulja, deţna palica) so občasno popestrili dogajanje, ob njihovih zvokih so se
sprostili in uţivali.
Ob nadaljevanju ure pravljic so v pogovoru radi sodelovali, je pa razumljivo, da so bili
nekateri bolj spretni in pogumni, drugi pa so raje le poslušali. Večkrat me je kdo izmed njih
presenetil z odgovorom ali vprašanjem. Ugotovila sem, da so si o prebranem zelo veliko
zapomnili in to znali z mojo pomočjo tudi dobro obnoviti, ob sličicah jim je šlo še bolje. Malo
drugačno dejavnost jim je predstavljala igra z vlečenjem predmetov iz vrečke in tipanje
79
slikanice. S tem sem jim ţelela sporočiti, da ne morejo brati vsi otroci in da slepi za to
uporabljajo tip, s čimer so se učili tudi empatije.
Veliko ustvarjalnost in zavzetost je pri novih nalogah pokazalo nekaj otrok, ki so zaigrali
kratek prizor iz pravljice, uprizorili so dobro improvizacijo in si zasluţili pohvalo. Pri
zaključnem delu sem večkrat uporabila izraţanje otrokovih predstav preko risbe, s čimer sem
poleg govorne kulture razvijala tudi njihove likovne sposobnosti. Dobro je bilo, da se je nekaj
otrok preizkusilo tudi v risanju stripa, kar je bilo za njih nekaj novega.
Starši, ki so bili prisotni na pravljicah, so med pravljico ponavadi ostali v ozadju, ob koncu pa
so se otrokom pridruţili. Ţelela bi si malo več sodelovanja staršev, vendar je to teţje
izvedljivo tudi zato, ker pravljice potekajo le enkrat mesečno. Pri pridobitvi dovoljenj sem
imela nekaj teţav, ker sem morala za nekatere starše zaprositi še dodatno, ker je bilo otrok
pogosto zelo veliko. Preko organizacije in izvedbe ure pravljic sem se tudi sama ogromno
stvari naučila, se preizkusila v vlogi pravljičarke, pazila na izbor knjig za otroke, uporabo
različnih metod, načinov posredovanja, ki mi bodo zagotvo koristili tudi pri delu z učenci v
razredu.
80
EMPIRIČNI DEL
7 RAZISKAVA O VLOGI STARŠEV PRI PRIPOVEDOVANJU
PRAVLJIC
7.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Pravljice so bile in bodo ţivele med otroki in odraslimi, vse dokler jih bomo oţivljali z
branjem ali pripovedovanjem. Pripovedovanje pravljic lahko poteka v druţini, v vrtcu, v šoli
ali pa v knjiţnici na uri pravljic. Vzgojitelji, učitelji, starši in ostali morajo otroku ponuditi
primerno branje in hkrati to povezati z otrokovimi občutki, vsak bralec ali pripovedovalec pa
zgodbe posreduje na drugačen način. V knjiţnici je ena ura namenjena prav posebej
predšolskim in šolskim otrokom, da odkrivajo in doţivljajo raznolike zgodbe in spoznavajo
svet knjige. S pripovedovanjem in branjem pravljic pomembno vplivamo na bralni razvoj
otroka. Ni vseeno, kakšen je izbor zgodb, ni vseeno, ali se pravljico pripoveduje ali bere,
pogovor po pravljici pa ni brez pomena in namenjen le temu, ali je bila otrokom pravljica všeč
ali ne.
Namen mojega diplomskega dela je bil teoretično in praktično raziskati vpliv pripovedovanja
pravljic na otroke ter kakšne so metode in načini pripovedovanja na uri pravljic v knjiţnici,
kamor prihajajo otroci, stari od 3 do 10 let. Zanimalo me je tudi, koliko in na kakšen način
starši, ki pripeljejo otroke na uro pravljic, berejo/pripovedujejo, otrokom doma. To sem
ugotavljala s pomočjo anketnega vprašalnika za starše.
7.2 Cilji raziskave
Glede na predmet in problem raziskave sem postavila naslednje cilje:
Ugotoviti, kakšna je povprečna starost otrok, ki obiskujejo uro pravljic.
Ugotoviti, katere vrste besedil starši najpogosteje berejo otrokom.
Ugotoviti, kako pogosto starši berejo svojim otrokom.
Ugotoviti, ali starši otrokom doma več berejo, jim več pripovedujejo ali zdruţujejo
obe moţnosti.
Ugotoviti, ali imajo otroci doma prost dostop do knjig..
Ugotoviti, ali se starši posluţujejo branja istega besedila večkrat.
81
Ugotoviti, na kakšen način starši izbirajo knjige za branje v druţini.
Ugotoviti, ali se starši o prebrani pravljici tudi pogovarjajo z otroki in ali vključijo še
druge dejavnosti, ter katere so te dejavnosti.
Ugotoviti, katere so otrokove najbolj priljubljene knjige.
7.3 Raziskovalna vprašanja
Kdo izmed odraslih pripelje otroka na uro pravljic?
Koliko so povprečno stari otroci, ki prihajajo na uro pravljic?
Kakšna besedila starši najpogosteje berejo otrokom: pravljice, pesmice ali
neumetnostna besedila?
Kako pogosto starši berejo svojim otrokom?
Ali starši v večini otrokom pripovedujejo pravljice, berejo pravljice ali jih
pripovedujejo in berejo?
Ali imajo otroci doma knjige na dostopnem mestu?
Ali starši berejo otrokom isto besedilo tudi večkrat?
Na kakšen način starši izbirajo knjige za druţinsko branje, ali jim kdo pomaga pri
izbiri?
Ali starši po pravljici vključijo tudi pogovor z otroki?
Ali starši vključujejo še druge dejavnosti (ilustracija, dramska, besedna igra, obisk
ustanov …)?
Katera besedila najraje poslušajo oz. berejo njihovi otroci?
7.4 Raziskovalne hipoteze
Glede na postavljene cilje sem določila naslednje hipoteze:
H1: Najpogosteje otroke na uro pravljic pripeljejo njihove mame.
H2: Povprečno so otroci, ki prihajajo na uro pravljic, stari 5 ali 6 let.
H3: Večina staršev otrokom bere umetnostna besedila, predvsem pravljice.
H4: Večina staršev otrokom bere od 3- do 5-krat tedensko.
H5: Večina staršev pravljice otrokom bere.
H6: Večina otrok ima doma knjiţni kotiček, kjer imajo prost dostop do knjig.
H7: Starši pogosto berejo otrokom isto besedilo večkrat.
H8: Večina staršev izbira knjige za druţinsko branje po lastni presoji.
H9: Večina staršev po pravljici vključi tudi pogovor.
82
H10: Večina staršev veliko drugih dejavnosti poleg pogovora ne vključuje.
H11: Med otroki se pojavljajo razlike glede najbolj priljubljenih knjig.
7.5 Raziskovalna metodologija
7.5.1 METODA RAZISKOVANJA
V raziskavi sem uporabila eksplikativno (raziskovalno) in tudi opisno metodo.
7.5.2 TEHNIKA ZBIRANJA PODATKOV
Pri raziskovanju sem si pomagala z anketnim vprašalnikom. Na ta način sem ţelela priti do
ţelenih odgovorov glede na postavljene hipoteze.
OPIS INŠTRUMENTA ZBIRANJA PODATKOV
Za zbiranje podatkov sem sestavila anketni vprašalnik, ki je zajemal 8 vprašanj, od tega jih je
bilo 7 zaprtega in 1 odprtega tipa. Prvi del pred vprašanji je zajemal starost otrok in pa status
osebe, ki je vprašalnik reševala (mama, oče, babica, dedek, drugo). Vprašalnik je bil
namenjen izključno za potrebe raziskave, anketirancem pa sem zagotovila anonimnost.
Priloga 2: Anketni vprašalnik
NAČIN IN PROCES ZBIRANJA PODATKOV
Anketne vprašalnike o druţinskem branju je rešilo 24 odraslih, katerih otroci se udeleţujejo ur
pravljic. Podatke sem zbirala samo enkrat.
7.5.3 OPIS VZORCA
Vzorec je bil naključni oz. slučajnostni. Vključeni so bili starši otrok, ki so se udeleţevali
pravljic v Knjiţnici Ig in v Knjiţnici Škofljica. Vprašalnik je rešilo 21 odraslih oseb ţenskega
spola in 3 osebe moškega spola.
7.6 Obdelava podatkov
Pridobljene podatke sem prikazala in interpretirala s tabelami in grafi, ki sem jih oblikovala v
programih Word in Excel. Pri interpretaciji sem ugotovitve povezala s hipotezami, te sem
potrdila ali zavrnila.
83
7.6.1 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Tabela 3: Vloga odraslega, ki izpolni anketni vprašalnik.
Število (f) in odstotek odraslih (f %) glede na otroka, ki ga pripeljejo na uro pravljic.
Izpolnjuje: F f %
mama 20 83,3%
oče 3 12,5%
babica 1 4,2%
dedek 0 0,0%
drugo 0 0,0%
Skupaj 24 100,0%
Graf 1: Odnos otrok – odrasel
Iz pridobljenih rezultatov lahko sklepamo, da na uro pravljic kar v 83,3 % otroke pripeljejo
njihove mamice, 12, 5 % je očetov in 4,2 % predstavlja eno babico. Tak rezultat sem tudi
pričakovala, me pa veseli, da se je za izpolnjevanje ankete odločila tudi ena babica.
Hipotezo H1: Najpogosteje otroka na uro pravljic pripeljejo njihove mame, lahko potrdimo.
Izpolnjujem:
83%
13%4% 0%0%
mama
oče
babica
dedek
drugo
84
Tabela 4: Število (f) in odstotek otrok (f %) določene starosti, ki obiskujejo uro pravljic.
Starost otroka (število let) f f %
1 leto 2 5,1%
2 leti 6 15,4%
3 leta 6 15,4%
4 leta 10 25,6%
5 let 6 15,4%
6 let 5 12,8%
7 let 3 7,7%
8 let 1 2,6%
9 let 0 0,0%
10 let 0 0,0%
Skupaj 39 100,0%
Povprečje 4,1
Graf 2: Starost otroka ali otrok
*Opomba: Število otrok določene starosti je skupaj 39, ker imajo starši oz. odrasli, ki
pripeljejo otroka na uro pravljic, pogosto več kot enega otroka. Poleg tega ni nujno, da vsi
izmed teh otrok obiskujejo uro pravljic, obiskuje jo vsaj eden otrok v druţini.
Največji deleţ otrok (25,5 %) je starih 4 leta, povprečje znaša 4,1 leta, veliko je tudi otrok,
starih 2, 3 ali 5 let (15,4 %). Ta rezultat je povezan tudi z dejstvom, da starejši otroci, stari
npr. 8, 9 ali 10 let, prihajajo na uro pravljic v manjšem številu in brez spremstva staršev, zato
njihovih staršev nisem anketirala. Običajno sta na uro pravljic hodila še dva dečka, stara 10
let. Hipotezo H2: Povprečno so otroci, ki prihajajo na uro pravljic v starosti 5 ali 6 let s tem
zavrnemo.
Starost otrok:
15%
15%
26%
15%
13%
8% 0% 5%3%
0%1 leto
2 leti
3 leta
4 leta
5 let
6 let
7 let
8 let
9 let
10 let
85
1. VPRAŠANJE
Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) staršev, glede na to, kaj otrokom najpogosteje berejo.
Najpogostejše branje vrste besedil F f %
pravljice 21 87,5%
pesmice 0 0,0% neumetnostna besedila 0 0,0%
*pravljice in pesmice 3 12,5%
Skupaj 24 100,0%
Graf 3: Najpogostejše branje besedil
Rezultati nam pokaţejo, da starši svojim otrokom najpogosteje za branje izbirajo pravljice
(87,5 %), samo pesmice ali samo neumetnostna besedila pa ne izbirajo. Čeprav ni bilo
moţnega odgovora, da najpogosteje berejo pravljice in pesmice skupaj, je kar 12,5 %
odstotkov staršev obkroţilo dva odgovora hkrati, zato sem upoštevala tudi to moţnost.
Zanimivo je, kako zelo so prav pravljice kot vrsta umetnostnega besedila najbolj priljubljene
in razširjene med otroki različnih starosti.
Hipotezo H3: Večina staršev otrokom bere umetnostna besedila, predvsem pravljice, lahko
potrdimo.
Kaj najpogosteje berete otroku?
0%
0%
87%
13%
pravljice
pesmice
neumetnostna besedila
*pravljice in pesmice
86
2. VPRAŠANJE
Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) staršev glede na to, kako pogosto berejo svojim otrokom.
Pogostost branja f f %
vsak dan 10 41,7%
3 - 5 krat na teden 12 50,0%
1 krat na teden 2 8,3%
Nekajkrat na mesec 0 0,0%
Skupaj 24 100,0%
Graf 4: Pogostost branja
Otrokov odnos do branja in knjige nasploh je povezan tudi s tem, koliko ga starši k temu
spodbujajo in kako pogosto mu berejo doma. Največji deleţ staršev, ravno polovica vseh
(50,0 %) bere otrokom od 3- do 5-krat tedensko, kar je dober rezultat. Zelo razveseljujoč je
deleţ tistih, ki otrokom berejo vsak dan (41,7 %). Iz tega lahko sklepamo, da so tu vključeni
starši, ki bralnemu razvoju otrok in spoznavanju s svetom knjige dajejo velik pomen, saj
otroke pripeljejo tudi na uro pravljic.
Hipotezo H4: Večina staršev otrokom bere od 3- do 5-krat tedensko lahko potrdimo.
Kako pogosto berete svojemu otroku?
42%
50%
8% 0%
vsak dan
3 - 5 krat na teden
1 krat na teden
nekajkrat na mesec
87
3. VPRAŠANJE
Tabela 7: Število (f) in odstotek staršev (f %) glede na to, ali otrokom pravljice pripovedujejo ali berejo?
Branje/pripovedovanje F f %
Berem 8 33,3%
Pripovedujem 1 4,2% berem in pripovedujem (mešano) 15 62,5%
Skupaj 24 100,0%
Graf 5: Pripovedovanje/branje pravljic
Iz rezultatov pri tem odgovoru lahko opazimo, da presenetljivo veliko staršev (62,5 %) za
tehniko posredovanja uporablja tako branje kot pripovedovanje, enkrat otrokom več berejo,
drugič jim več pripovedujejo. Ta način je zelo ustrezen in priporočljiv ter spodbuda tistim, ki
si izberejo laţjo moţnost in berejo iz knjige (33,3 %), zelo malo staršev pa le pripoveduje,
(4,2 %), saj je za to potrebna kar dobra priprava in poznavanje zgodbe.
Hipotezo H5: Večina staršev pravljice otrokom bere, na podlagi zgornjih rezultatov
zavrnemo.
Ali otroku pravljice pripovedujete ali berete?
33%
4%63%
berem
pripovedujem
berem in pripovedujem
(mešano)
88
4. VPRAŠANJE
Tabela 8: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to, ali imajo otroci doma do knjig prost dostop.
Prost dostop do knjig F f %
Da 24 100,0%
Ne 0 0,0%
Skupaj 24 100,0%
Graf 6: Prost dostop do knjig
Rezultati dokazujejo, da imajo čisto vsi otroci (100 %) prost dostop do knjig, kjer si lahko
knjigo izberejo, se z njo igrajo, jo prelistajo ali si ob njej izmislijo svojo zgodbo. S tem starši
dajo vedenje tudi o tem, da jim je mar za otrokovo knjiţevno vzgojo.
Hipotezo H6: Večina otrok ima doma knjiţni kotiček, kjer imajo prost dostop do knjig, lahko
v celoti potrdimo.
Ali ima otrok doma prosto dostopne knjige (knjižni kotiček)?
100%
0%
da
ne
89
5. VPRAŠANJE
Tabela 9: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na ali otrokom berejo isto besedilo več kot enkrat.
Večkratno branje f f %
Da 19 79,2%
Ne 5 20,8%
Skupaj 24 100,0%
Graf 7: Večkratno branje besedila.
79,2 % staršev je obkroţilo, da otroku berejo isto pravljico tudi večkrat, kar je predvsem pri
mlajših otrocih zelo pogosto, saj ţelijo slišati isto pravljico znova in znova. 20,8 % staršev pa
iste pravljice ne bere več kot enkrat, ampak raje izbira še druge. Prav nič narobe ni, če eno
pravljico otroci poslušajo več kot enkrat, s tem si jo bolj zapomnijo, jo bolj razumejo in jo
znajo tudi natančneje obnoviti. Je pa to stvar vsakega posameznika. Velikokrat si otroci v
določeni starosti ţelijo poslušati pravljico več kot le enkrat, ker jim poznavanje zgodb zbuja
varnost.
Hipotezo H7: Starši pogosto berejo otrokom isto besedilo večkrat, lahko na podlagi zgornjih
rezultatov potrdimo.
Ali otroku berete isto besedilo večkrat?
79%
21%
da
ne
90
6. VPRAŠANJE
Tabela 10: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to, na kakšen način izbirajo knjige za branje.
Izbor knjig za branje f f %
po lastni presoji 18 75,0% priporoči mi jih strokovnjak (knjižničarka, učiteljica) 0 0,0%
priporoči mi jih: ____________________ 0 0,0%
drugo: ___________________________ 0 0,0%
*po lastni presoji + priporoči mi jih strokovnjak 3 12,5%
*po lastni presoji + drugo 3 12,5%
Skupaj 24 100,0% * zadnji dve moţnosti so nekateri starši izbrali sami in obkroţili dva moţna odgovora
Graf 8: Izbor knjig za branje
Pri tem vprašanju so se starši odločili za zelo različne odgovore. Največji del staršev (75,0 %)
knjige izbira po lastni presoji. Izbirajo take, ki bodo za otroka zanimive, poučne, zabavne,
odvisno, kakšen namen imajo ob branju. Na podlagi prejetih odgovorov sem ugotovila, da bi
morala ponuditi še eno dodatno moţnost, npr: knjigo si otrok izbere sam, ki so jo kar trije
starši zapisali pod drugo. Tudi v knjiţnicah ţe pri predšolskih, predvsem pa pri šolskih bralcih
lahko pogosto opazimo, da si knjige najraje izbirajo sami. Kar veliko staršev (12,5 % + 12,5
%) se je odločilo za več moţnih odgovorov in to sem upoštevala, čeprav naj bi obkroţili le
enega. Iz tega lahko sklepamo, da priporočila strokovnjakov (učitelja, knjiţničarja) upošteva
malo staršev, v primeru, če iščejo prav določeno knjigo, pa pomoč potrebujejo pogosteje.
Hipotezo H8: Večina staršev izbira knjige za druţinsko branje po lastni presoji lahko
potrdimo.
Kako izbirate knjige za branje?
74%
0%0%0%
13%
13%
po lastni presoji
priporoči mi jih strokovnjak
priporoči mi jih:
____________________
drugo:
____________________
*po lastni presoji +
priporoči mi jih strokovnjak
*po lastni presoji + drugo
91
7. VPRAŠANJE
Tabela 11: Število (f) in odstotek staršev (f %), glede na to, ali se z otrokom po pravljici tudi pogovarjajo in
vključujejo še druge dejavnosti.
Pogovor po pravljici f f %
Da 22 91,7%
Ne 2 8,3%
Skupaj 24 100,0%
Graf 9: Pogovor po pravljici
Večina staršev oz. skoraj vsi (91,7 %) po prebrani pravljici vključi tudi pogovor z otroki, kar
je nadvse pomembno, saj s tem starši lahko preverijo otrokovo doţivljanje in razumevanje
zgodbe. Nekaj staršev (8,3 %) pa je tudi takih, ki se po prebrani pravljici nikoli posebej ne
pogovarjajo. Ta dva odrasla sta kot pojasnilo, zakaj ne vključujejo pogovora, zapisala: »Ker
beremo navadno zvečer pred spanjem in smo ţe utrujeni. Beremo zato, da otroci laţje zaspijo,
da se umirijo.« Drugi odgovor je bil precej podoben: »Ker berem zvečer pred spanjem in ni
priloţnosti za obnovo.« Branje zvečer je priporočljivo in marsikateri otrok laţje zaspi in se
umiri ob branju ali pripovedovanju, vendar je potem v teh dveh primerih namen branja, da
otrok zaspi, v drugih primerih, ko je vključen pogovor, pa tudi estetska, izobraţevalna in
knjiţevna vzgoja. Najbolje je brati pred spanjem in hkrati tudi ob drugih delih dneva.
Hipotezo H9: Večina staršev po pravljici vključi tudi pogovor glede na dane rezultate
potrdimo.
Ali se kdaj po pravljici z otrokom tudi pogovarjate o vsebini?
92%
8%
da
ne
92
- Odgovor DA
Podvprašanje pri 7. vprašanju je bilo povezano s tistimi starši (22 staršev oz. 91,7 %), ki so
odgovorili, da po prebrani pravljici vključijo pogovor. Zanimalo me je, katere dejavnosti
izmed danih moţnosti vključujejo ob pogovoru.
Tabela 12: Število (f) in odstotek staršev (f %), ki se po branju ali pripovedovanju pravljice z otroki tudi
pogovarjajo, glede na to, katere dejavnosti še vključujejo ob pogovoru.
Dejavnosti in pogovor F f %
a) pogovor o vsebini 6 27,3% b) pogovor o književnih osebah 0 0,0%
c) ilustriramo zgodbo 1 4,5%
d) naredimo izdelek 0 0,0%
e) zaigramo predstavo 0 0,0%
f) besedne igrarije 0 0,0% g) obiščemo kulturne ustanove 0 0,0%
a) + b) 7 31,8%
a) + c) 4 18,2%
a) + b) + c) 1 4,5%
a) + b) + e) 2 9,1%
a) + b) + g) 1 4,5%
Skupaj 22 100,0%
Graf 10: Dejavnosti in pogovor po pravljici.
Ali se kdaj po pravljici z otrokom tudi
pogovarjate o prebranem? Dejavnosti:
27%
0%
31%
18%
5%
9% 5%
0%
0%
5%
0%
0%
a) pogovor o vsebini
b) pogovor o književnih
osebahc) ilustriramo zgodbo
d) naredimo izdelek
e) zaigramo predstavo
f) besedne igrarije
g) obiščemo kulturne
ustanovea) + b)
a) + c)
a) + b) + c)
a) + b) + e)
a) + b) + g)
93
Odgovori staršev na zgornje vprašanje so bili zelo raznoliki in so pokazali, da je 22 staršev od
24-ih izbralo pogovor o zgodbi na različne načine. Največji odstotek (31,8 %) se z otroki
pogovarja o vsebini in knjiţevnih osebah, prav tako velik del (27 %) se pogovarja le o
vsebini, kar je spodbudno. Glede vključevanja drugih dejavnosti jih manjši del (18 %) vključi
pogovor o vsebini in da otroci vtise zgodbe še ilustrirajo. Več inovativnosti pri dejavnostih
izberejo tisti starši (9 %), ki se z otroki pogovarjajo vsebini, knjiţevnih osebah in celo
zaigrajo dramsko ali lutkovno predstavo. Zelo majhen del staršev (5 %) z otroki izdela
izdelek, obišče kulturno ustanovo, ali pa se pogovarja o vsebini in vključi ilustracijo. Ţal pa se
v nobeni druţini ne posluţujejo besednih igrarij, kamor spadajo uganke, rime, nesmiselnice
itd. Tu bi lahko dodala še kakšno moţnost, na primer: si izmislimo novo pravljico, pravljici
spremenimo konec, naredimo strip. Moţnosti za dejavnosti ob pogovoru je veliko, potrebno je
le kakšna ideja in miselnost, da lahko iz pravljice potegnemo nekaj več kot le osrednjo
zgodbo. Pogovor pa ob tem otroke uri tudi v njihovem govornem izraţanju, uporabi
besednega zaklada.
Hipotezo H10: Večina staršev veliko drugih dejavnosti poleg pogovora ne vključuje, lahko
potrdimo.
94
8. VPRAŠANJE
Zadnje vprašanje je bilo odprtega tipa in se je glasilo: Napišite 3−5 najbolj priljubljenih
knjig vašega otroka.
Dobila sem najrazličnejše naslove tako slikanic, igroknjig in knjiţnih zbirk, katerih
priljubljenost je v veliki meri odvisna od starosti in zanimanja otroka.
Največkrat so se ponovili naslovi naslednjih otroških knjig:
- Jacob in Wilhelm Grimm: Rdeča kapica (6 x)
- Kajetan Kovič: Maček Muri (5 x), Enid Blayton: Nodi (5 x)
- Jacob in Wilhelm Grimm: Sneguljčica (4 x), Paulette Bourgeois: Franček (4 x)
- Jacob in Wilhelm Grimm: Obuti maček (3 x), Astrid Lindgren: Pika Nogavička (3x)
- Kajetan Kovič: Moj prijatelj Piki Jakob (2 x), Angleška ljudske pravljica: Trije
prašički (2 x), Anja Štefan: Lonček na pike (2 x), Fran Milčinski Jeţek: Zvezdica
Zaspanka (2 x).
Še naslovi ostalih priljubljenih knjig: Mavrična ribica, Čarovnica Vilma, Katja naredi
neumnost, Slovenske ljudske pravljice, Mali kralj, Radovedni zajček, Zbirka Mavrične
vile, Murko, Pepelka, Miškolin, Morska deklica, Angelina v lunaparku, Pekarna
Mišmaš, detektivske zgodbe, knjige Primoţa Suhodolčana, Radovedni George, Ţoga
za vse, Legenda o kralju Arturju, Muca Copatarica, Grdi raček, Vlakec Tomaţ, Lolek
in Bolek, Ema nakupuje, Čarobni gozd, Zlata banana, Kmetija, Moja vozila, Vrtec,
Prodajalka Kaja, Modri zajček, Nisem zaspana in ne bom šla spat (Čarli in Lola),
Pujsa Pepa, Zaljubljeni krokodilček, 101 dalmatinec, Sovica Oka, Kralj Artur, Ne
moreš zaspati, Mali Medo, Zverjašček, Bavbav, Zoki zajček noče v posteljo, Lonček
kuhaj, Kukijev slikovni slovar, Levji kralj, Volk in sedem kozličkov.
Odgovori so bili zelo različni, pričakovala sem, da bodo zelo pogosto izbrane Grimmove
pravljice. Presenetilo me je, da sta zelo priljubljeni tudi dve slovenski pravljici Kajetana
Koviča z ţivalsko tematiko: Moj prijatelj Piki Jakob in Maček Muri. Ljudske pravljice med
otroki očitno še niso tako zelo priljubljene, kar nekaj priljubljenih naslovov pa je otrokom
znanih tudi kot risanka, npr. Franček, Nodi in ostale.
Hipotezo H11: Med otroki se pojavljajo razlike glede najbolj priljubljenih knjig lahko
potrdimo.
95
8 ZAKLJUČEK
Kot je bilo ţe večkrat slišati, pravljice ţivijo in se rodijo vsak dan in bodo med nami bivale še
naprej, če jih bomo pripovedovali drug drugemu. Otroci uţivajo v branju pravljic, radi
pripovedujejo o zgodbi, ki jih je navdušila, doţivljanje zgodbe in svoje predstave lahko
izrazijo ustno, pisno ali likovno z izdelkom. Odrasli pa imajo moţnost, da iz pravljice z
otrokom naredijo še nekaj več. Da se o prebranem pogovarjajo, to vrednotijo, da ne ostane le
pri tem, ali je bila otroku pravljica všeč, ampak da jim preko knjige razloţijo tudi zahtevnejše
teme, jim predstavijo še druga literarna dela in podobno. S tem jih uvajajo v svet knjige. Moj
glavni namen ur pravljic, ki sem jih izvedla v knjiţnici, je bil, da otrokom z doţivetim
pripovedovanjem (ob slikanici ali na pamet) pribliţam različne vrste pravljic (ljudske,
sodobne, problemske) in jih s tem navdušim za branje, izraţanje doţivetij, pogovor, kar je
tudi podlaga za njihov nadaljnji bralni razvoj.
Za boljši vpogled v situacijo vključevanja branja in pripovedovanja pravljic tudi doma, sem
vključila še kratek anketni vprašalnik za starše otrok na uri pravljic, na katerega je odgovorilo
24 staršev. Rezultati so pokazali, da starši zelo pogosto otrokom pripovedujejo umetnostna
besedila (pravljice). Presenetilo me je, da odrasli doma pripovedujejo in berejo, izbirajo obe
moţnosti, s tem pa v otroku vzbudijo ţeljo po branju, ustvarjanju itd. Berejo jim zelo pogosto,
3- 5-krat tedensko, veliko jih bere vsak dan. Vsi otroci imajo doma prosto dostopen kotiček
do knjig in zelo pogosto ţelijo slišati pravljico več kot le enkrat. Skoraj vsi starši knjige in
branje za otroke izbirajo po lastni presoji, nasvet strokovnjaka uporabijo redkeje. Pogovor po
zgodbi je še vedno prisoten v zelo veliki meri, odrasli pogosto vključijo pogovor o vsebini,
knjiţevnih osebah, zgodbo ilustrirajo, nekaj jih celo zaigra predstavo ali obišče druge kulturne
ustanove. Naslovi najljubših knjig otrok se zelo razlikujejo med seboj, v ospredju so še vedno
Grimmove pravljice iz svetovne literature in pravljice Kajetana Koviča iz slovenske literature.
Med otroki so popularna tudi besedila, ki jih večina bolj pozna iz televizijskih zaslonov kakor
iz knjig. Pri zbiranju in obdelavi anketnih vprašalnikov nisem imela večjih teţav, so bili pa v
vzorec vključeni le starši otrok, ki obiskujejo ure pravljic. Predpostavljam lahko, da bi bili
rezultati drugačni, če bi vključila še ostale starše. Ena izmed spodbud za otrokovo knjiţevno
vzgojo prikazuje podatek, da dajejo starši, katerih otroci poslušajo pravljice v knjţnici, velik
poudarek na pogovor in vrednotenje. Zanimivo bi bilo narediti tudi vprašalnik za otroke o
96
tem, kaj sami radi berejo, poslušajo, kaj pritegne njihovo pozornost in zakaj se udeleţujejo ur
pravljic. V tem primeru bi to izvedla v ustni obliki, posamezno ali v manjših skupinah.
Moje diplomsko delo je lahko v pomoč nadaljnjim raziskovanjem področij, povezanih z uro
pravljic. Menim, da sem v diplomskem delu povezala teoretična izhodišča z izkušnjami
pripovedovanja pravljic na uri pravljic in hkrati osvetlila pomen druţinskega branja in
njegovega spodbujanja. Ure pravljic potekajo tudi v vrtcih in šolah v podobni obliki,
vzgojitelji in učitelji imajo veliko paleto otroške literature in so večinoma tudi kreativni v
posredovanju tega. Ţelim pa si, da bi vsi, ki se ukvarjajo z otroki in jim posredujejo pravljice,
dali večji poudarek moči »ţive besede« in ohranjali ustno pripovedovanje, otrokom pa
dopustili več ustvarjalnosti.
97
9 VIRI IN LITERATURA
STROKOVNA LITERATURA
- Metka K. Aberšek, Igor Saksida, 2010: Naj babica še pripoveduje (slovenske ljudske
pravljice, pripovedke in pesmi). Ljubljana: Mladinska knjiga, (Zbirka Domače branje:
Knjiga pred nosom).
- Eva D. Bahovec, Ksenja G. Bregar, Metka Čas, Marjeta Domicelj, Nada Saje, Barbara
Japelj, Breda Jontes, Lidija Kastelic, Simona Kranjc, Ljubica M. Umek, Nada P.
Matijašič, Tatjana Vonta, Dušan Vrščaj, 1999: Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Zavod
RS za šolstvo.
- Danjela Čermelj, 2010: Ure pravljic v 1. razredu osnovne šole, diplomsko delo,
Ljubljana.
- Zdenka Z. Divjak, 2002: Brez pravljice ni otroštva. Krško: Gora s.p.
- Alenka Goljevšček, 1991: Pravljice kje ste? Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Dragica Haramija, 2012: Nagrajene pisave. Murska Sobota: Franc – Franc.
- Mojca P. Jezeršek, Mojca Cestnik, Milena Čuden, Vida G. Thuma, Mojca Honzak,
Martina K. Ortar, Darinka R. Leskovec, M. Ţveglič, 2001: Slovenščina, učni načrt.
Ljubljana: RS za šolstvo.
- Katja Kemperle, Darja L. Vrabec, Ida Mlakar, Kristina Picco, Manca Ratkovič, Vojko
Zadravec, 2012: Algoritem arena (priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig
2012). Ljubljana: Mestna knjiţnica Ljubljana.
- Marjana Kobe, 1987: Pogledi na mladinsko knjiţevnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Marjana Kobe, 1999: Sodobna pravljica. Maribor: Mariborska knjiţnica, revija Otrok
in knjiga, št. 47.
- Marjana Kobe, 1999: Sodobna pravljica (razprava). Maribor: Mariborska knjiţnica,
revija Otrok in knjiga, št. 48.
- Tatjana Kuhl, 2010: S pustolovščino bralno, imejmo se bajno (članek o druţinskem
branju). Maribor: Mariborska knjiţnica, revija Otrok in knjiga, št. 77.
- Leksikon, 2000: Leksikon Cankarjeve zaloţbe, 3. izdaja. Ljubljana: Delo Tiskarna.
- Joţica Merlak, 1995: Ura pravljic, diplomska naloga, Ljubljana.
- Jana Milčinski, Slavica Pogačnik – Toličič, 1992: Pravljica za danes in jutri.
Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
98
- Joţe Pogačnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniţ, Igor Saksida, Majda
Stanovnik, Miran Štuhec, Franc Zadravec, 2001: Slovenska mladinska knjiţevnost 3.
Ljubljana: DZS.
- Priročnik za spodbujanje branja, 2003: Beremo skupaj. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Igor Saksida, 1999: Bogastvo poetik in podob (razprava). Maribor: Mariborska
knjiţnica, revija Otrok in knjiga, št. 42.
- Anton Slodnjak, 1975: Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
- Marija Stanovnik, 1999: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS, (Zbirka
Klasje).
- Martina Šircelj, Marjana Kobe, Alenka Gerlovič, 1972: Ura pravljic. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
- Igor Saksida, 2012: Knjiga pred noskom. Pridobljeno na:
http://www.mladinska.com/_files/16770/Knjiga_pred_noskom_power_point_dr_Saksi
da.pdf
LEPOSLOVNA LITERATURA:
- Eric Carle, 1998: Godrnjava pikapolonica. Ljubljana: Epta.
- Aksinja Kermauner, 2010: Ţiga špaget gre v širni svet. Dob: Zaloţba Miš.
- Neli Kodrič, 2009: Punčka in velikan. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Neli Kodrič, 2011: Ali te lahko objamem močno? Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Mojca Osojnik, 2004: Polţ Vladimir gre na štop. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Justin Richardson, 2010: In s Tango smo trije. Ljubljana: Modrijan.
- Shel Silverstein, 2007: Drevo ima srce. Celje: Celjska Mohorjeva druţba.
- Zlata ptica, 2011: Zlata ptica (zbirka ljudskih pravljic). Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Zverinice iz Rezije, 2010: Zverinice iz Rezije (zbirka ljudskih pravljic). Ljublajna:
Mladinska knjiga.
99
10 PRILOGE
Priloga 1: Obrazec o sodelovanju otroka na uri pravljic
SOGLASJE STARŠA O SODELOVANJU OTROKA PRI URI PRAVLJIC V
KNJIŢNJICI IG
(za izvedbo praktičnega dela diplomske naloge)
Spoštovani, sem Nataša Uršič, študentka Pedagoške fakultete in pišem diplomsko nalogo na
temo: Pripovedovanje pri uri pravljic. Ker bi rada teorijo povezala tudi s prakso in izkušnjami
z otroki različne starosti pri obravnavi pravljic, bi prosila vas in otroke za sodelovanje pri treh
urah pravljic (januar, februar in marec).
Podpisani soglašam s tem, da moj otrok sodeluje pri uri pravljic in dovoljujem snemanje
(enkrat), fotografiranje in uporabo spoznanj v pedagoške namene za izdelavo diplomske
naloge.
Ime otroka:___________________________
Starost otroka:___________
Podpis staršev: ________________________
Ig, 13. 12. 2012
100
Priloga 2: Vprašalnik za starše
VPRAŠALNIK ZA STARŠE
(Pripovedovanje pravljic, druţinsko branje)
Pozdravljeni! Sem Nataša Uršič, študentka Pedagoške fakultete in pripravljam diplomsko
nalogo na temo: Pripovedovanje pri uri pravljic. Ker me zanima tudi vpliv druţinskega branja,
pripovedovanja in vzpodbud, bi vas prosila, če izpolnite naslednji vprašalnik. Ţe vnaprej se
Vam zahvaljujem za odgovore. Anketa je anonimna, rezultate pa bom uporabila le za namene
diplomske naloge. Pri vsakem vprašanju obkroţite enega izmed ponujenih odgovorov.
IZPOLNJUJEM: STAROST OTROKA / OTROK: ________ let
a) mama
b) oče
c) babica
d) dedek
e) drugo: ____________________
1. Kaj najpogosteje berete otroku?
a) pravljice (slikanice, zgodbe, zbirke pravljic)
b) pesmice
c) neumetnostna besedila (leksikoni, revije, itd.)
2. Kako pogosto berete svojemu otroku?
a) vsak dan
b) 3–5 krat na teden
c) 1 krat na teden
d) nekajkrat na mesec
3. Ali otroku pravljice pripovedujete ali berete?
a) berem
b) pripovedujem
c) berem in pripovedujem (mešano)
4. Ali ima otrok doma prosto dostopne knjige (»knjiţni kotiček«)?
a) da
b) ne
5. Ali otroku berete isto besedilo večkrat?
a) da
b) ne
101
6. Kako izbirate knjige za branje v druţini?
a) po lastni presoji
b) priporoči mi jih strokovnjak (knjiţničarka, učiteljica)
c) priporoči mi jih ______________________________
d) drugo: _____________________________________
7. Obkroţite enega ali več moţnih odgovorov.
Ali se kdaj po pravljici z otrokom tudi pogovarjate o prebranem?
a) da :
- o vsebini
- o knjiţevnih osebah
- ilustriramo zgodbo
- naredimo izdelek
- zaigramo lutkovno, dramsko predstavo
- preko besednih igrarij
- obiščemo še druge kulturne ustanove
b) ne
Zakaj ne? ______________________________________________________________
8. Dopolnite.
Napišite 3 do 5 najbolj priljubljenih knjig vašega otroka (avtor in naslov):
- ____________________________________________________________
- ____________________________________________________________
- ____________________________________________________________
- ____________________________________________________________
- ____________________________________________________________
Najlepša hvala Vam za odgovore.
102
Priloga 3: Ilustracije otrok
POVODNI MOŢ
103
104
PUNČKA IN VELIKAN
105
106
GODRNJAVA PIKAPOLONICA
107
