UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

BORUT DEŽMAN

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

PEDAGOŠKA SMER

ŠPORTNO TRENIRANJE - PLAVANJE

MOTIVI STARŠEV ZA VPIS OTROK V

NETEKMOVALEN ŠPORT

MENTORICA:

Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.

SOMENTORICA:

Asist. Dr. Dorica Šajber, prof. šp. vzg.

RECENZENT: Avtor dela:

Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih. BORUT DEŽMAN

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je študij omogočila in verjela vame do konca.

Zelo sem hvaležen svoji mentorici dr. Tanji Kajtna, ki je v izrednih okoliščinah sprejela

mentorstvo in me s svojo strokovnostjo uspešno usmerjala do cilja.

Zahvaljujem se tudi Franciju in Jasmini Lopatič, ki sta mi omogočila izvajanje anketnega

vprašalnika pri plavalni šoli Narf, kot tudi za vse pozitivne misli v času našega poznanstva.

Ključne besede: netekmovalnost, starši, plavanje, manjše možnosti telesnih poškodb,

socializacija

IZVLEČEK

Športni programi netekmovalne narave so v Sloveniji redki. Možnosti za kakovostno in redno

ukvarjanje mladih in najmlajših s športom, so omejene na tekmovalno udejstvovanje v

izbranem športu, kjer prevladuje zgodnja selekcija in posledično prehitro poseganje po

najboljših rezultatih in uvrstitvah. Podobno je tudi pri plavanju, kjer obstaja možnost za učenje

začetnih korakov in plavalnih tehnik samo prek plavalnih klubov ali časovno omejenih tečajev.

Malo je možnosti za sistematično napredovanje iz leta v leto, pod vodstvom usposobljenega

kadra in pripadnosti neki skupini ljudi z istimi cilji. Za diplomsko nalogo smo, pogledali motive

staršev, ki so svoje otroke vpisali v program, kjer je na prvem mestu učenje, lastni napredek in

kjer tekmovanje nima nobenega pomena. V opravljeni raziskavi je sodelovalo 62 staršev, ki je

v sezoni 2015/2016 imelo svoje otroke vpisane v netemovalen program plavanja pri plavalni

šoli Narf. Značilnost šole je sistematično učenje tekmovalnih tehnik, v netekmovalnih

okoliščinah.

Dobljeni rezultati razkrivajo, da so bili motivih mater za vpis otrok v netekmovalen šport bolj

družbeno socialno usmerjeni, kot motivi očetov. Da starši, ki so bili nekoč v tekmovalnem

športu, svoje otroke zdaj vpisujejo v netekmovalen šport bolj zaradi telesnega razvoja kot starši,

ki sami niso nikoli tekmovali. Ugotovili smo tudi, da so starši, katerih podatke smo obravnavali,

visoko izobraženi.

Starši so plavanje za šport svojih otrok izbrali zaradi naslednjih motivov: boljši gibalni razvoj,

zaradi zdravja in učenje pravilne tehnike plavanja. V netekmovalen šport pa so svoje otroke

vključili zaradi: manjše čustvene obremenitve otrok, ker so mnenja, da je to bolj zdrava oblika

rekreiranja, zaradi netekmovalnosti, ker predstavlja bolj sproščeno vzdušje, povzroča manj

poškodb in pomeni manjšo investicijo časa otrok in staršev.

Key words: noncompetitive, parents, swimming, lower risk of physical injury, socialization

ABSTRACT

Sport programs of noncompetitive nature in Slowenia are rare. The opportunities of a qualitive

and regular involment in sports for the young and the youngest are limited on taking part in

competitive sports, that are governed by early selection whitch consequently brings forth a

premature reach for the best resolts and rankings. It is similar in swimmimg to, where the only

possibility for learning the first swiming strokes and tehniques is through swimming clubs or

time-limited swim courses. Options for a systematic progression from year to year, led by

tranined staff and swiming alongside a group of peaple with the same objectives are fue. For

our thesis we looked at the motives of parents who have enrolled their children in sutch a

program, where own progress comes in first place and where competitivness has no meaning.

Our study included 62 parents, who had in the season 2015/2016 enroled their children in an

ucompetitive swimming program performed by the swimming school Narf. The main feature

of the school is systematic learning of racing tehniques in non-competititve circumstances.

The obtained results reveal that the motives of mothers to enroll their children in

noncompetitive sports are more socially oriented, as are the motives of fathers. That parents

who were once in competitive sports themselves, now enrol their children in non-competitive

sports mainly becouse of physical development, then parents who never competed. We have

also found that parents who participated in our study were highly educated.

Parents selected swimming as the sport for their children because of the following motives:

better motor development, health reasons and learning the proper techniques of swimming.

They have enrolled their children in non-competitive sport because: it represents less emotional

stress for their children, because they are of the opinion that it is a healthier form of recreation,

because of noncompetitivness itself, because it represents a more relaxed atmosfere, causess

less damage and because it is less time consuming for children and parents as well.

Vsebina

1. UVOD ............................................................................................................................................. 9

1.1. DRUŽINA ....................................................................................................................................... 9

1.2. DRUŽINA IN ŠPORT .................................................................................................................. 10

1.3. FUNKCIJE DRUŽINE .................................................................................................................. 11

1.4. KAJ JE PLAVANJE ..................................................................................................................... 13

1.4.1. ZAKAJ SE UČIMO PLAVATI ............................................................................................ 14

1.5. SOCIALIZACIJA ......................................................................................................................... 17

1.6. MOTIVACIJA ............................................................................................................................... 18

1.6.1. VREDNOTE ......................................................................................................................... 20

1.7. ŠPORTNA REKREACIJA ........................................................................................................... 21

1.7.1. ŠPORTNA REKREACIJA IN VZDRŽLJIVOST ................................................................ 25

1.8. TEKMOVALNI ŠPORT ............................................................................................................... 27

1.9. ŠOLA PLAVANJA NARF ........................................................................................................... 32

1.10. PREDMET IN PROBLEM ................................................................................................... 33

1.11. CILJI RAZISKAVE .............................................................................................................. 33

1.12. HIPOTEZE RAZISKAVE .................................................................................................... 34

2. METODE DELA ........................................................................................................................... 34

2.1. PREIZKUŠANCI .......................................................................................................................... 34

2.2. PRIPOMOČKI .............................................................................................................................. 35

2.3. POSTOPEK ................................................................................................................................... 35

3. REZULTATI ................................................................................................................................. 36

3.1. DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI STARŠEV ........................................................................... 36

3.1.1. ŠTEVILO OTROK V DRUŽINI .......................................................................................... 36

3.1.2. ŠTEVILO OTROK V DRUŽINI, KI PLAVAJO PRI PLAVALNI ŠOLI NARF ................ 37

3.1.4. KOLIKO OTROK JE VKLJUČENIH V DRUGE NETEKMOVALNE ALI TEKMOVALNE

ŠPORTE 37

3.1.5. IZBOR PLAVANJA KLJUB VEČJI PONUDBI NETEKMOVALNIH ŠPORTOV .......... 38

3.2. TRENUTNA ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV IN NJIHOVI POGLEDI NA ŠPORT ........ 40

3.2.1. OCENE RAZLOGOV ŠPORTNE AKTIVNOSTI STARŠEV, KI SO ŠPORTNO AKTIVNI

40

3.2.2. ZAZNAVE STARŠEV O ŠPORTU ..................................................................................... 41

3.3. MOTIVI STARŠEV PRI VPISOVANJU OTROK V NETEKMOVALEN ŠPORT ................... 42

3.4. KOLIKO STARŠEM POMENIJO OBŠOLSKE DEJAVNOSTI ................................................. 43

3.5. RAZLOGI STARŠEV ZA VPIS OTROK NA PLAVANJE ........................................................ 44

3.6. ZAKAJ SO STARŠI IZBRALI NETEKMOVALNO OBLIKO ŠPORTA ZA SVOJEGA

OTROKA .............................................................................................................................................. 46

3.7. RAZLIKE PRI MOTIVIH ZA VPIS OTROK V NETEKMOVALEN ŠPORT .......................... 47

3.7.1. MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI ......................................................................................... 47

3.7.2. MED STARŠI, KI SO BIVŠI TEKMOVALCI IN STARŠI NETEKMOVALCI ................ 48

4. RAZPRAVA ................................................................................................................................. 49

6. LITERATURA .............................................................................................................................. 57

7. PRILOGA ...................................................................................................................................... 59

7.1. SPLETNI ANKETNI VPRAŠALNIK .......................................................................................... 59

9

1. UVOD

1.1. DRUŽINA

Družino definira Slovenski slovar knjižnega jezik, kot skupino ljudi, ki jo vežejo sorodstvene

vezi oziroma kot zakonski par, ki ima otroke ali živi skupaj brez njih. Veliko avtorjev je

poskušalo podati čim bolj natančno opredeliti definicijo družine. Tako Košiček (1975 v Tušak,

Marinšek in Tušak, 2009) predstavlja družino za otroku kot svet v malem hkrati pa tudi svet v

olajševalnih okoliščinah. Družina nudi otroku nenehno oporo in zaščito in ga tako pripravlja na

samostojno življenje. Bergant (1981 v Tušak idr., 2009) govori o družini vsakič takrat, ko se

kjerkoli rodijo otroci in živita skupaj najmanj dve generaciji ljudi, ki sta krvno ali tesno

življenjsko povezani (posvojitve). Skynner (1982 v Tušak idr., 2009) opredeljuje družino kot

interakcijski sistem, ki ga uravnavajo zakonitosti homeostaze oziroma pozitivnega in

negativnega feedbacka, vzpostavljene meje podsistemov moči in hierarhije. Podobno kot

Skynner opisuje družino tudi Tomorijeva (1994 v Tušak idr., 2009), ki jo opisuje kot neke vrste

sistem z notranjim dogajanjem, ki je ves čas oboje smerno povezan z vsem, kar se dogaja v

njegovem okolju. Družina je zanjo velik dejavnik človekove socializacije in individualizacije

kot tudi pomemben referenčen okvir, v katerem prihaja do moralnega oblikovanja

posameznikove osebnosti. Moškričevi (2001 v Tušak idr., 2009) predstavlja družina neko vrsto

odprtega sistema, ki funkcionira kot organizirana celota z definiranimi mejami, hierarhijo in

vzorci odnosov. Ta organizacija je v nenehno se izmenjujočim odnosom z okoljem.

Družina je torej skupnost ljudi, ki živijo skupaj, si medsebojno pomagajo, srbijo drug za

drugega, si nudijo zaščito in omogočajo pomemben razvoj otroku, ki si s to pomočjo ustvarja

in oblikuje individualnost, moralna načela in se pripravlja na življenje v večji skupnosti

(socializacija). Vse naštete definicije bodo mnogim pustile občutek, da manjka ena poglavitna

sestavina. Družina vsekakor predstavlja tudi krog brezpogojne ljubezni, katerega težko

zapustimo in se vanj vedno znova radi vračamo.

10

1.2. DRUŽINA IN ŠPORT

Avtorji, ki se ukvarjajo s pojmom družina, se še niso poenotili glede točne definicije družine.

Kar pa nikakor ne zmanjša vpliva, ki ga ima družina na razvoj posameznika. Družinska skupina

je prvi socialni sistem v katerem otrok živi in s svojimi značilnostmi kreira njegovo osebnost

v vseh stopnjah razvoja. Starši so pomembni drugi, ki za otroka določajo svet, katerega norm

sam ne more popolnoma prevzeti na način, da bodo njemu lastne (internalizacija). Otrok si

pomembnih drugih ne more sam izbrati; poosebiti mora svet, ki ga pomembni drugi zanj

določajo (Čačinovič – Vogrinčič, 1995, v Tušak idr., 2009). Tako ima družina veliko vlogo pri

razvoju posameznika in komaj rojeni otrok velike možnosti, da poseže po športu, kot načinu

življenja, če mu starši v otroštvu predstavljajo ustrezen model športnega delovanja (Tušak idr.,

2009). Športna aktivnost da posamezniku red in disciplino v sam ritem življenja. Takšen otrok,

ki že od majhnega obiskuje športne vadbe, bo imel manj problemov pri navezovanju stikov z

drugimi vrstniki. Vajen bo gibanja in igranja ob določeni uri. Naučil se bo igranja pod

določenimi pravili (ki jih bo znal tudi spoštovati), sodelovanja, poštenosti in solidarnosti do

drugih otrok. Otrok tako razvija čut za medsebojno pomoč in se seznani z različnostjo, ki jo

mora spoštovati (Videmšek in Pišot, 2007).

Problem nastaja pri sedaj vedno bolj komercialnem razvoju vrhunskega športa, kjer vse bolj kot

načelo »važno je sodelovati, ne pa zmagati«, velja načelo »vse kar šteje je zmaga«. Vedno več

staršev si želi, da bi njihovi otroci čim hitreje dosegli vrhunski rezultat in se pri tem ne pomislijo

na pravila stroke, zdravja otrok, moralne vrednote in vzgojne smotre. Ne priznavajo dejstva, da

je to nasilje nad otrokom, njegovim telesom in duševnim razvojem. Najdejo se tudi takšni, ki

gredo tako daleč, da silijo trenirat otroke, ki so bolni in takšni, ki svojim otrokom dajejo

nedovoljena poživila, da bi dosegali boljše rezultate ali uvrstitve. Iz tega je moč zaključiti, da

imajo starši že ob otrokovih zgodnjih začetkih v mislih zvenečo kariero vrhunskega športnika,

kar pojasnjuje, nikakor pa ne opravičuje njihovih zgoraj navedenih dejanj. Vse to močno vpliva

na njihovo razumevanje športa. Pri takšnih starših ne gre več samo za projekcijo njihovih

neizživetih ambicij na otroka, temveč tudi za neke vrste naložbo, ki naj bi jim jo otroci, kot

bodoči vrhunski športniki nekoč večkratno povrnili. Govorimo o intelektualnih k dosežkom

usmerjenim družinam, ki priznavajo samo zmago za vsako ceno in zato od otroka manj tudi ne

pričakujejo (Tušak idr., 2009).

Začetek vključevanja staršev v šport otrok se seveda ne začne šele takrat, ko otrok že trenira v

klubu, prve gibalne izkušnje in začetek športnega razvoja dobi otrok v krogu družine. Takrat

11

pride do izraza vloga staršev, ki jo imajo na kasnejši odnos svojega otroka do športa. Starši mu

v tem obdobju lahko veliko nudijo in veliko vzamejo. Na otrokovo športno življenje v največji

meri vplivajo družina, trenerji, znanci, določeno vlogo pa ima tudi posameznik sam (Tušak idr.,

2009).

1.3. FUNKCIJE DRUŽINE

Družina ima številne funkcije, njene najpomembnejše funkcije so naslednje (Tušak idr., 2009):

- Biološko – reproduktivna funkcija

Družina zagotavlja biološko reprodukcijo ljudi, torej omogoča in ohranja razvoj vrste homo

sapiens. To je najstarejša funkcija, ki jo ima družina in je tako stara kot samo človeštvo.

- Ekonomska funkcija

Od kompleksnih proizvodno – potrošnih funkcij je družina v procesu urbanizacije in

industrializacije ohranila predvsem potrošno funkcijo. Seveda pa le-ta predpostavlja udeležbo

članov družine v proizvodnji zunaj družine.

- Zaščitniška funkcija družine

Družina zagotavlja in predstavlja vsem svojim članom pomoč, zaščito in varnost. Opravlja

naloge, kot so nega in varstvo otrok, vzdrževanje, pomoč v bolezni in nesreči, nudi moralno

podporo, čustveno oporo in varstvo, pravno in finančno pomoč.

- Čustvena funkcija

Družina je čustvena enota, ki danes temelji na medosebni privlačnosti in ljubezni. Družine, kjer

prevladujejo trdni harmonični odnosi, so dobra osnova za otrokov razvoj.

- Vzgojno izobraževalna funkcija

Družina prva neposredno in posredno vzgaja otroka in je njegova primarna skupina. S tem se

uči priznane družbene vzorce vedenja, duhovne vrednote, oblikuje se njegov odnos do ljudi…

Zavedati se moramo, da sta vzgojna in čustvena funkcija v tesni povezavi. Ljubezen je vzgojni

faktor, ki ga ne more nadomestiti nobena institucija. Seveda pa se v družinah odvijajo različne

oblike vzgoje. Najpogostejši je patriarhalni način. Tu je otrok last staršev in od njega se zahteva

12

brezpogojna poslušnost, kjer so starši avtoriteta, ki ima vedno prav. Pri taki vzgoji so značilne

pogoste fizične kazni, mnogo je očitkov, prepovedi in zasmehovanja in poniževanja. Anarhična

vzgoja je druga skrajnost, kjer je v središče družine postavljen otrok, okrog katerega se vse vrti.

Starši se podrejajo njegovim željam in zahtevam. Pred otroka ne postavljajo nobenih zahtev,

ampak on postavlja zahteve pred starše. Tretji način vzgoje je demokratična vzgoja. Tu se otrok

dojema kot majhen in nezrel a kljub temu enakovreden član družine.

- Socializacijska funkcija

V procesu socializacije mora otrok osvojiti in izdelati svoje predstave o svetu, načinu mišljenja,

čustvovanja, o vrednotah, komunikaciji… Socializacija je proces v katerem se otrok uči

prilagajati in proces v katerem pridobiva sposobnost osamosvajanja.

Kajtna in Tušak (2005) lepo opisujeta vpliv, ki ga imajo starši na otroka kot eno izmed glavnih

nalog ali funkcij družine. Pravita, da je v določeni meri od staršev odvisno, ali bo otrok sprejel

šport kot eno izmed življenjskih vodil in se z njim kasneje v življenju tudi aktivno ukvarjal, ali

ne. Predvsem je odvisno od tega, koliko so starši bili športno aktivni in koliko športnih znanj

in sposobnosti lahko svojem odraščajočem otroku posredujejo.. Razume se, da so starši prvi, ki

otroka spodbujajo h gibalnem in motoričnem razvoju in da otrok preko njih dobiva svoja prva

gibalna znanja. Zelo pomembna za doraščajočega otroka je skrbna izbira njemu prilagojenih

gibalnih dejavnosti, saj je mogoče od rojstva do tretjega leta starosti dodatno vplivati na njegov

razvoj. Ta vpliv je med tretjim in šestim letom starosti še zelo učinkovit, nato pa njegovi učinki

začnejo slabeti. Odsotnost tovrstnih dejavnosti je kasneje v razvoju adolescenta in mladostnika

zelo težko, če ne celo nemogoče nadoknaditi. To naj bi bil razlog dovolj, da ima vsaka družina

doma čim več različnih športnih rekvizitov s katerimi si bodo otroci lahko pridobivali nova

gibalna znanja in izkušnje. Vedeti moramo, da morajo biti prva gibalna in športna znanja otrok,

pridobljena z načinom igre, sproščeno, z veliko zabave in smeha. Vsak drug način je manj, če

že ne povsem neprimeren. Družina ima torej možnost, da v otrokovo že tako pestro spoznavanje

sveta, vključi gibalne dejavnosti in športne vsebine, ki mu bodo služile kot zvest sopotnik do

konca življenja. Znano je, da je mogoče z gibalnimi dejavnostmi in s športom učinkovati tudi

na vedenjske vzorce otrok, otrokova čustvovanja ter postopno izgrajevati njegov sistem

vrednot.

13

1.4. KAJ JE PLAVANJE

Plavanje je šport, ki se odvija v vodi in se zato zelo razlikuje od drugih športnih panog. Gibanje

v vodi je opredeljeno z vrsto fizikalnih in fizioloških sprememb, katerih lastnost najdemo samo

pri plavalnemu športu. Če govorimo o fizikalnih zakonih, ki jih nujno srečamo samo pri

plavanju, potem velja to v največji meri za upor vode, ki je mnogokrat večji kot upor zraka in

se s hitrostjo gibanja veča v kvadratnem sorazmerju (Šajber, 2000).

Kadarkoli ocenjujemo določeno športno panogo, tehtamo njeno vlogo in pomen glede na razne

vidike človekovega udejstvovanja, potem so nam zdravstveni, rekreativni in varnostni dejavniki

prav gotovo v ospredju. Če ocenjujemo plavalni šport s teh vidikov potem gotovo sodi plavanje

med najpomembnejše športne zvrsti. Hoja je osnovni način premikanja na kopnem, razlaga

Kapus (2002), plavanje pa osnovni način premikanja v vodi. Plavanje po Kapusu (2002)

predstavlja, da človek z lastnimi silami manipulira z vodo na takšen način, da plava nad ali pod

gladino varno v željeno smer. Šajber (2006) pravi, da je plavanje gibanje v vodi v določeni

plavalni tehniki. Pri plavanju odrinjena količina vode nazaj, potiska plavalca naprej. Kapus in

sodelavci (2004) pravijo, da je človek gibalno izobražen v vodi. Če obvlada plavalne tehnike z

obrati, elemente skokov v vodo in skladnostnega plavanja, igre z žogo, potapljanje na dih,

reševanje iz vode… Po njihovem mnenju se vsak neplavalec najprej nauči plavati do stopnje,

da je sam varen v vodi. Nato svoje znanje plavanja in plavalne sposobnosti ter izkušnje v vodi

razvija do stopnje dobrega plavalca, torej do stopnje, ko lahko ob sebi poskrbi tudi za varno

bivanje drugega človeka v vodi ali rešuje utapljajočega iz vode.

Po Kapusu (2002) se je plavanje razvijalo skozi zgodovino. Z napredkom civilizacij, kulturnega

bogatenja in ohranjanju dostojanstva si je človek s časoma pridobil, priučil in izšolal občutek

za vodo pri naslednjih dejanjih:

- Preprostih oblik gibanja v vodi,

- preprostih oblik plavanja,

- uporabnih plavalnih tehnik,

- plavalnih tehnik s štarti in obrati,

- iger v vodi,

- plavanje za vse starostne skupine (od dojenčkov dalje),

- plavanje v vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, na fakultetah in v plavalnih

klubih,

- rekreativnega plavanja,

14

- plavanja nosečnic,

- plavanja za zdravje, za rehabilitacijo po boleznih in poškodbah,

- uporabnega plavanja oseb s potrebnimi potrebami,

- tekmovalnega plavanja,

- vztrajnostnega plavanja v naravi,

- skladnostnega plavanja,

- skokov v vodo,

- prostega potapljanja

- plavanja veteranov,

- triatlona…

Naštete aktivnosti v vodi naj se izvajajo ob zagotovljeni osebni varnostni in varnosti drugih v

vodi, varnosti pri skakanju v vodo, reševanju iz vode ter šolanju reševalcev iz vode. Pri drugih

dejavnosti v vodi, kot so veslanje na mirnih vodah in deročih vodah, jadranje na deski,

avtonomno potapljanje itd., je plavanje pogoj, grez katerega se jih ne more izvajati (Kapus,

2002).

1.4.1. ZAKAJ SE UČIMO PLAVATI

Bednarik in Tušak (2001), plavanje označujeta kot naložbo za celo življenje. Njegova prednost

je tudi v tem, da poškodb pri tem športu skoraj ne poznamo. Plavanje je življenjska potreba,

zato bi ga moral obvladati vsak človek. Po razširjenosti plavanja v neki deželi presojamo njeno

kulturno raven, humanost in razvitost. Zanj je značilno, da se ga lahko naučimo v najzgodnejši

mladosti in se lahko do pozne starosti.

Plavanja se učimo zato, ker se ga naučiti moramo, saj nam gibanje, ki je potrebno za plavanje

ni prirojeno. Kapus (2002) pravi, da spada plavanje med gibanja, ki jih ne moremo pridobiti z

drugimi vsakodnevnimi gibalnimi izkušnjami, kot so: hoja, tek, lazenje, plazenje… Navaja tudi

naslednje vidike, ki so pomembni za učenje plavanja:

- Varnostni vidik:

Do utopitev ne pride samo zaradi neznanja ali slabega plavalnega znanja. Veliko je tudi

nevarnosti v različnih vodnih okolij (hudourniki, vrtinci, deroči tokovi rek, obzidana obrežja ob

kanalih in rekah, zaledenela jezera, vodnjaki… Lahko pride do nenadne izgube zavesti zaradi

15

opojnih sredstev (nikotin, alkohol, droge…), lahko se zgodi pri precenjevanju lastnih

sposobnosti in nekulturnega, objestnega obnašanja v vodi in ob njej.

- Biološko zdravstveni vidik

Plavanje omogoča bolj enakomeren in celosten razvoj telesa in pozitivno vpliva na njegovo

rast. Pri plavanju ne prihaja do velikih obremenitev na telo, za gibanje v vodi ne potrebujmo

velikih sil in hitrih gibov zato so poškodbe pri plavanju zelo redke. Skeletne mišice niso statično

obremenjene. Na telo, ki je v vodi deluje sila vzgona, ki nam daje občutek breztežnosti, zato je

plavanje primerno za starejše in težje ljudi, paraplegike, ljudi s poškodbami hrbtenice, kolkov,

kolen… Tako je primerno tudi za rehabilitacijo po poškodbah skeleta ali boleznih srca. V

korektivne namene se ga lahko uporablja tudi pri nepravilnih telesnih držah, ki so ali prirojene

ali zaradi sodobnega načina dela ali življenja (homosedens) pridobljene. Zaradi vodoravnega

položaju telesa v vodi kri po telesu lažje kroži, hidrostatični pritisk na srce in žilni sistem je

enakomernejši in manjši kot pri pokončnem položaju. Pritisk vode, ki deluje na celo površino

telesa izboljšuje delovanje perifernega krvnega obtoka. Pozitivno vpliva na dihanje astmatikov

in bolnikov z bronhitisom zaradi velike vlažnosti nad gladino, ki jim dihanje olajšuje.

Izdihovanje proti uporu vode pa krepi dihalne mišice.

- Psihološki vidik

Voda na nas deluje pomirjevalno in sproščujoče. Potopljeno telo se sprosti, popusti napetosti,

ki si jih pridobi ob gibanju na kopnem. Plavanje kot vsaka aerobna ciklična gibalna aktivnost

pozitivno vpliva na razpoloženje, samopodobo, zmanjšuje stres, depresijo in anksioznost.

Plavanje ugodno vpliva tudi na miselne sposobnosti in osebnostne lastnosti. Samopodoba se

pod vplivom plavanja izboljšuje tudi pri osebah s posebnimi potrebami. Raziskave kažejo, da

ima lahko redno plavanje na nas enake učinke kot različne oblike psihoterapije.

- Sociološko-socialni vidik

Učenje plavanja v skupini predstavlja možnost navezovanja trajnejših stikov preko druženja,

prijateljevanja in pripadnosti k skupini. Ker je plavanje neeliten šport, ki je sorazmerno poceni

nam predstavlja možnost, da se z njim ukvarjajo cele družine in tako skupaj kakovostno

preživljajo čas. S socialnega vidika predstavlja plavanje sorazmerno majhen strošek ali osebni

standard, medtem ko zahteva od lokalnih skupnosti in države nekoliko večja vlaganja v

kopališča, s čimer pa se opazno poveča družbeni standard. Tako se pomembno poveča možnost

ukvarjanja širše populacije s plavanjem kot športnorekreativno dejavnostjo.

16

- Vzgojno-izobraževalni vidik

Pri učenju plavanja, moramo upoštevati morebitni strah, ki ga ima učenec pred globoko vodo,

tako ima učenje plavanja tudi zelo pomembne vzgojne učinke. »Sodobna pedagoška doktrina

učenja plavanja temelji na humanizaciji, kar pomeni, da skuša učitelj približati učne vsebine

interesom učencev z namenom, da postanejo aktiven subjekt lastnega izobraževanja. Ob tem

upošteva, da učenec dojema svet okoli sebe čustveno in ne zgolj razumsko (Kapus, 2002, str.

55)«. Zato mora biti način učenja, hitrost napredovanja, in stopnja zahtevnosti prilagojeni

učenčevim razvojnim posebnostim in temu kar je psihično in telesno zmožen narediti. Pri

učenju odraslih se vedno bolj pojavlja razumsko učenje plavanja, kjer učitelj razloži probleme

do stopnje spoznanja in sprejemanja učenca. Pri učenju plavanja se vseskozi razvijajo tudi

moralno-etične vrednote (medsebojna pomoč, tovarištvo, občutek soodvisnosti in solidarnosti).

Moralno etične vrednote se kažejo v tem, ali je plavalec pripravljen pomagati so plavalcu ali

ne. Zato učitelj vzgaja v duhu »vsak plavalec – prvi reševalec«. Plavanje je eden izmed

temeljnih športov, zato spadajo plavalne vsebine v učne načrte pri vseh šolskih sistemih razvitih

držav.

- Športno-rekreativni vidik

Plavanje ter druge vodne dejavnosti predstavljajo pomemben dejavnik športnorekreativne

ponudbe. Moderni način življenja zahteva nenehno obnavljanje življenjske energije. Z

razvojem rekreacije se je razvil tudi športnorekreativen turizem. Osveščenost ljudi o pomenu

gibanja je vse večja, mnogi si želijo aktivneje preživeti svoje počitnice. Zato turistični in

športnorekreativni centri vsebujejo bazene, tobogane, savne, reke, naravna kopališča in

programe plavalnih in drugih dejavnosti v vodi (šola plavanja, potapljanja, jadranja, kajakaštva,

vodna aerobika, vodni fitnes…)

- Tekmovalni vidik

Cilj tekmovalnega plavanja je doseganje visokega tekmovalnega rezultata. Njegovi sekundarni

cilji pa so:

- Da se omogočiti vsem nadarjenim plavalcem vključevanje na tekmovanja in se jim

zagotovijo osnovne razmere ter možnosti za najboljši razvoj sposobnosti, ki omogočajo

uspeh v tekmovalnem plavanju.

- Zagotavljanje optimalnih razmer treniranja in ustvarjanja vrhunskim plavalce, ki so

primerljive in konkurenčne najvišji tekmovalni ravni oziroma sistemu.

- Organizacija domačih in mednarodnih tekmovanj.

17

1.5. SOCIALIZACIJA

Na socializacijo gledamo kot proces, v katerem spoznava in se uči kulture svoje družbe.

Najpomembnejša je primarna socializacija, ki so poteka v otroštvu znotraj družine. Ko otrok

oponaša svoje starše in reagira na odobravanje in neodobravanje se uči jezika in temeljnih

obrazcev svoje družbe. Na razvoj osebnosti delujejo zunanji dejavniki (starši, vrstniki, prijatelji

v klubu, šoli, itd.). Otrok se v interakciji z vrstniki preko igranja otroških iger uči prilagajanja

običajem, ki so veljavni pri družbenih skupinah. Hkrati spoznava, da družbeno življenje temelji

na določenih pravilih (Doupona in Petrovič, 2000). Socializacija pa ni omejena samo na

otroštvo, ampak je proces, ki traja vso življenje

Sociologija športa je empirična znanost, ki raziskuje kakšen vpliv ima šport na razvoj družbe

in družbenih skupin. Gre za znanost, ki proučuje vpliv družbenih procesov in odnosov na

športno vzgojo, vrhunski šport in rekreacijo. Posebej njihov vpliv na razvoj antropoloških

karakteristik posameznika od katerih je odvisna njegova učinkovitost v športnem

udejstvovanju. Sociologija kot znanost raziskuje celostnost vsebin določenega družbenega

gibanja, ki ima značilnosti področja kulture v nacionalnem smislu kakor tudi širšem globalnem,

in ki proučuje povratni učinek športa na družbo v ožjem in globalnem smislu (Doupona in

Petrović, 2000).

Doupona in Petrović (2002) pravita, da ukvarjanje s športom nudi veliko možnost srečevanja

ljudi, komunikacije, prevzemanja novih vlog, učenja strpnosti in spoštovanja, osebnega razvoja.

Preko športa se spoznavamo tudi z emocijami, ki jih ne srečamo na drugih področjih življenja

in sprejemamo pozitivne življenjske navade kot prehranjevanje, počitek, solidarnost.

Prilagajamo se skupinskim zahtevam preko sodelovanja, povezanosti, družbene aktivnosti in

cenimo skupinsko učinkovitost. Zato lahko rečemo, da je šport za otroka ustrezno okolje v

katerem se preko spoznavanja sveta učenja in različnih vlog, ki jih spoznava preko igre lažje

socializira. Pozitivno vpliva tudi na njegovo samopodobo, samozavest, samospoštovanje,

zmanjšuje stres, anksioznost, depresijo, napetost, stres in učinkovitost.

18

1.6. MOTIVACIJA

Pod motivacijo razumemo nekaj kaj nas v vseh življenjskih pogledih in situacijah žene, da

pridemo do vnaprej postavljenega cilja ali destinacije. Vse stvari v človekom življenju so tako

ali drugače osvojene z motivacijo. Motivacija je lahko notranja, kar pomeni da izvira iz nas

samih, ali temu nasprotna zunanja motivacija , kar pomeni, da vir motivacije leži izven nas.

Notranjo motivacijo predstavljajo primarne človekove potrebe ali goni kot so lakota,

razmnoževanje, varnost, boj za preživetje itd. Notranja motivacija lahko predstavlja aktivacijo

velike energije, ki nam drugače ni vedno na voljo kot npr. povečana človeška moč pri zaščiti

otrok. Pri športu pa notranjo motivacijo predstavlja zadovoljstvo ob premagovanju neke ovire,

doseženem rezultatu ali nivoju znanja. Za rekreativne športnike je posebej značilna notranja

motivacija, saj počnejo stvari za lastno zadovoljstvo in srečo. Zunanjo motivacijo dobimo preko

zunanje ojačitve z nagradami (denarne ali materialne, enostavne obljube, ali ob prisotnosti

staršev, prijateljev, ljubljenih oseb in navijačev na tekmi) ali s kaznijo. Zunanja motivacija je

tako odvisna od količine, ki posledično predstavlja velikost motivacije, ki je seveda lahko ob

večji »vreči denarja« večja. Takšna vrsta motivacije je značilna za tekmovalni oz. vrhunski

šport (Kajtna in Tušak, 2005). Npr. otroku, ki je vsega vajen dobiti, ne bo predstavljala obljuba

novega kolesa, če še naprej trenira plavanje, nobene prav posebno velike motivacije, da bi to še

naprej počel. Medtem nekomu drugemu, ki si kolesa zelo želi in ga tako ali drugače ne more

dobiti, bo. Tudi strah pred kaznovanjem je lahko velika motivacija, če na primer otroci ne želijo

v vodo, jih lahko s postavljenim ultimatom »če niste v vodi čez 5 sekund, boste plavali 1000

metrov v kosu«, dovolj motiviramo, da postanejo aktivni, v nasprotnem primeru se morajo

soočiti s kaznijo. Večja kot je kazen, večja je motivacija. Zunanja motivacija mora vedno

izpopolnjevati pogoje, ki jih postavlja, drugače ne funkcionira. Vendar so le redki sposobni

motiviranja samega sebe iz leta v leto na poti svoje športne kariere zgolj z zunanjo motivacijo.

Zagotovo pripomore, ampak lahko začne izhlapevati, ko je enkrat že vse osvojeno. Ljudje lahko

pod vplivom motivacije »prestavljajo gore« s povečano mobilizacijo energije so dlje časa

sposobni trpeti napor, so bolj vzdržljivi, zmožni večje koncentracije, so bolj učinkoviti in se

pripravljeni marsičemu odreči za doseganje postavljenih ciljev, ki jih motivirajo.

V življenjsko dinamiko posameznika je aktivno vključena tudi sama njegova osebnost, ki je na

eni strani odvisna od različnih motivov, na drugi strani pa je tudi pobudnik, usmerjevalec.

Motivacija v najširšem smislu predstavlja usmerjeno, dinamično komponento vedenja, ki je

značilna za vse živalske organizme od najpreprostejših enoceličnih ameb do človeka. Zajema

19

spodbujanje aktivnosti in usmerjanje. Musek predstavlja pojem motiva kot vse tiste

organizmične dejavnike in dispozicije, ki narekujejo smer našega ravnanja in doživljanja (1982,

v Tušak in Tušak, 2001.) Tako pojmovanje presega problem ločevanja motivov in zavestne

želje ter hotenja (Tušak in Tušak, 2001).

Ponovno si psihologi niso enotni glede definicije za motivacijo. Mednick, Higgins in

Kirchenbaum (1975, v Tušak in Tušak, 2001) pravijo, da motivacijski koncept običajno

vključuje biološke in družbene faktorje ter faktorje učenja. Ti začnejo, vzdržujejo in zaključijo

k cilju usmerjeno vedenje. Zelo koristna je tudi Kagan in Havemmanova definicija motivacije

(1976, v Tušak in Tušak, 2001), ki jo razumeta kot pojem, ki se nanaša na sile, ki uravnavajo

vedenje, ki se je začelo zaradi gonov, potreb ali želja in je usmerjeno k cilju. Motivacija daje

energijo, usmerja, ohranja in vzdržuje določeno vedenje.

D. Fuoss in R. Troppmann (1981, v Tušak in Tušak, 2001) navajata v zvezi z motivacijo

nekatere ključne točke, ki jih ne smemo zanemariti.

- Motivacija se povezuje s človeškimi notranji pogoji in procesi, ki jih ne moremo

neposredno povezovati, pač pa samo posredno preko njihovih vedenjskih outputov.

Vedenje je rezultat nekih notranjih motivov, vendar o teh lahko samo sklepamo.

- Motivacija in vedenje nista eno in isto. Je že res, da je motivacija pomemben faktor in

oblikovalec vedenja, vendar na vedenje vplivajo še drugi faktorji, npr. biološki, socialni

in kulturni faktorji ter percepcija.

- Rezultat motivacije je vedno aktivnost. Posameznikov odgovor na notranje motive z

aktivnostjo, usmerjeno k ciljem, ki jih želi doseči, bo povzročil zadovoljstvo.

- Človekovo vedenje je usmerjeno k doseganju ciljev, zato bodo potrebe zadovoljene ko

dosežemo cilj. Cilji ne kontrolirajo vedenja, samo vplivajo nanj in mu dajejo

individualno smer. Cilji dajejo človeku neko vidno oporo, nekaj s čimer delamo, da bi

zadovoljili potrebe. Atraktivnost cilja je povezana s količino frustracije, ki jo

doživljamo, če potreb ne uspemo zadovoljiti.

- Kakor hitro je ena potreba zadovoljena, se pojavijo druge. Motivacija se nadaljuje stalno

in posameznik je vedno člen v nikoli – končani verigi izpopolnjevanja potreb.

20

1.6.1. VREDNOTE

Musek (1991, v Tušak in Tušak, 2001) navaja, da ljudje v svojem življenju ocenjujejo različne

materialne in nematerialne stvari, predstave, dejavnosti, osebe, itd., in jih neprestano

vrednotimo. Tako nas različne stvari v življenju različno privlačijo in nam predstavljajo

različno privlačnost in zaželenost. Pojme, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko

vrednotimo, cenimo in za katere si močno prizadevamo, imenujemo vrednote. G. Allportu

(1961, v Tušak in Tušak, 2001) vrednote pomenijo prepričanje, na osnovi katerega posameznik

deluje s pomočjo preferenc. Rokeach (1975, v Tušak in Tušak, 2001) meni, da so vrednote

kategorija prepričanj, dinamični koncepti z močno motivacijsko komponento, ki vsebujejo še

čustveni ton in idejno valenco. Vrednote so trajna prepričanja o tem, da je specifičen način

obnašanja ali končno stanje eksistence osebno ali družbeno bolj zaželen v odnosu do

alternativnih načinov vedenja. Schwartz in Hilsky (1987, v Tušak in Tušak, 2001) sta napisala

po pregledu veliko različnih definicij vrednot njihove skupne značilnosti. Vrednote so

pojmovanja in prepričanja o zaželenih končnih stanjih ali vedenjih, ki presegajo specifične

situacije, usmerjajo izbiro ali oceno ravnanja in pojavov in so urejena glede na relativno

pomembnost. Pri nas je o vrednotah veliko pisal J. Musek (1982, 1991, 1993, v Tušak in Tušak,

2001). Pravi, da si jih lahko predstavljamo kot vrednostne kategorije, h katerim si prizadevamo,

saj nam predstavljajo neke vrste ciljev oz. idealov. Tušak in Tušak (2001) vrednote pojasnjujeta

kot generalne, relativno trajne kategorije z motivacijsko vrednostjo, ki nas usmerjajo in nam

ukazujejo. Na eni strani delujejo kot standardi oz. kriteriji, po katerih ocenjujemo in presojamo,

po drugi strani pa nas pa nas v življenju vodijo in privlačijo. Vrednote na ta način odločno

vplivajo na posameznika in na njegovo vedenje. Ne predstavljajo samo tistega, kar si želimo v

danem trenutku imeti, ampak predstavljajo tisto, kar v sebi ves čas čutimo, da mora tako biti.

Ker jih doživljamo z občutkom odgovornosti in dolžnosti, imajo za nas poseben pomen.

Vrednote moramo od motivov razlikovati, kljub temu, da so motivacijske narave. Predstavljajo

nam namreč cilje najvišjega motivacijskega reda. Na nek način so splošni motivacijski cilji, ki

jih uresničujemo z doseganjem konkretnejših motivacijskih ciljev.

Vrednote so s psihološkega vidika vse tiste dispozicije za vedenje (cilji), za uresničitev katerih

si posameznik zelo intenzivno prizadeva. Kadar gledamo na vrednote zelo široko, lahko

govorimo o relativnosti vrednot. Stvar ali pojav ali cilj sam po sebi še ne predstavlja vrednote.

Šele ko ga posameznik začne močno cenit in vlaga intenziven napor, da bi cilj dosegel, lahko

govorimo o vrednoti. Ločimo vrednote, ki so v neki družbeni skupnosti splošno priznane in

21

sprejete ( npr. svoboda, pravica, napredek, uspeh, ipd.), in bolj specifične vrednote, ki se

nanašajo samo na določenega posameznika. Vrednote pogosto zamenjujejo in mešajo s pojmi

norm, stališč, interesov ali prepričanj. Razlik med pojmi je več. Najbolj očitna razlika je že v

splošnosti posameznih pojmov. Norme, stališča in interesi so bolj ozke, bolj specifične

kategorije, ki so vezane na bolj specifične objekte, pojave in situacije. O prepričanjih pa

govorimo kot o nečem, ki je hierarhično nad vrednotami. V športu pogosto govorimo o

športnikovem sistemu prepričanj in vrednot (belief system). Sestavljajo ga vse tiste vrednote,

ki določenem športniku pomenijo tisto najvažnejše, najbolj zaželeno in tisto, v kar je pripravljen

intenzivno vlagati svoje napore in trud (Tušak in Tušak, 2001).

1.7. ŠPORTNA REKREACIJA

Rekreacija pomeni aktivno preživljanje časa, ki osvežuje človekovo telo ali duha. Lahko je

nedeljska košarka s fanti, popoldanski sprehod, pohod v hribe, plavanje v jezeru ali lahkoten

tek, ki se imenuje jogging. Do razvoja rekreacije je prišlo zaradi pretežno sedečega načina dela

v sodobnem kapitalno naravnanem svetu, kjer so službe po večini monotone, sedeče in rutinske.

Delavni čas se je tudi pri nas že občutno podaljšal. Služba, družina in zopet služba predstavljajo

začaran krog, ki se prekine le za vikend, takrat pa so ljudje od delavnega tedna preutrujeni, da

bi lahko bili še športno aktivni. Pojavljati so se začele sodobne bolezni duha in telesa. Sedaj so

že vsem dobro znani pozitivni učinki redne športne vadbe, ki preventivno vplivajo na zdravje,

tako da se vedno več ljudi, iz vseh slojev, ravno iz tega razloga rekreira. Športna dejavnost

poživlja telo in duha zmanjšuje stres in blagodejno učinkuje na počutje. S športno aktivnostjo

ljudje izboljšujejo svoje telesne zmogljivosti, telesno funkcionalnost in odstranjujejo škodljive

napetosti iz svojega telesa, ki lahko negativno učinkujejo na človekovo zdravje in počutje.

Kineziologija je znanost na področju športa. Njen razvoj se začel dogajati praktično z vsak dan

večjo vnemo po drugi svetovni vojni in desetletjih, ki so ji sledile. Še posebej očitno je to bilo

v industrijsko razvitejših državah, kjer je prihajalo do vse večjega športnega udejstvovanja ljudi,

kar je presenetilo tudi najbolj optimistične napovedi strokovnjakov. Šport za mnoge danes

predstavlja ne zgolj način življenja, pač pa pomembno sestavino kakovosti življenja (Doupona

in Petrovič, 2000). Danes mnogi, še posebej pedagogi, gledajo na šport kot dejavnik, ki ima

možnost, da s svojimi temeljnimi vrednotami zmanjša negativne vplive, ki jih ustvarja

22

potrošniška družba. Slednja s svojim načinom proizvajanja kvantitete, površnostjo proizvodnje,

v veliki meri nudi tudi površnost življenja. Ljudje, ki smo tako zaslepljeni s tekanjem za novimi

proizvodi, ki se dnevno pojavljajo na policah, ne opazimo da kvantiteta v življenju, ne pomeni

hkrati tudi kvalitete življenja (Doupona in Petrović, 2000).

Športna rekreacija, rekreativni šport ali šport za vse so različna poimenovanja športnega

udejstvovanja ljudi, ki predstavlja del človekovega družbenega življenja, Športna anktivnost

lahko (oziroma naj bi) spremlja človeka vso življenje, od zgodnjega otroštva do pozne starosti.

Način in količina ukvarjanja s športom se skozi razvoj in odraščanje človeka spreminjata in

morata biti prilagojena njegovim sposobnostim, značilnostim ter ustrezna različnimi fazami

človekovega razvoja od otroštva, do pozne starosti. Vsak lahko na različne načine ukvarja z

rekreativno športnimi dejavnostmi, od tod tudi pomenska različica »šport za vse«. Posebej

pomembne so tiste komponente športne rekreacije, ki bogatijo človekovo kulturo in izboljšujejo

njegovo kakovost življenja. Sicer je res, da športna rekreacija zahteva določeno pripravo in

začetno športno znanje človeka pridobljeno v otroštvu in obdobju šolanja. Vendar si to lahko

pridobimo in osvojimo v krogu družine in v okviru šolske športne vzgoje (Kajtna in Tušak,

2005).

Mnogi vidijo danes v športu več pomembnih vsebinskih vrednot za sodobnega človeka, za

današnjo družbo in njeno prihodnost; za revitalizacijo družine, nov način izrabljanja prostega

časa, za ohranjanje in izboljševanje zdravja, kinezioterapijo, upočasnitev procesov staranja, za

razvoj osebnosti, nove vzorce kulture gibalnega izražanja, za produktivnost in obrambno

sposobnost, za alternativo anonimnosti, odtujenosti, kompenzacijo različnih tenzij, in ne

nazadnje za srečnejše in duhovno bogatejše življenje (Doupona in Petrović, 2000).

Spet vidimo kako pomembna je vloga družine, ki jo ima na vse vrste športnega udejstvovanja

otroka. Omeniti velja tudi sistematično napredovanje in pridobivanje znanj, ki si jih v otroštvu

pridobimo v šolskih sistemih. Športni pedagogi so za mnoge otroke glavni posredovalci

informacij o športu, kot tudi njegov predstavnik. S pravo mero občutka in smisla za

sistematičnost, lahko športni pedagog otroke ne le nauči športnih osnov, pač pa jim zagotovi

športno obarvano življenjsko pot v smislu rekreacije.

Škof (2007) lepo ugotavlja in poudarja, da mora biti športna dejavnost namenjena vsem in

vsakomur, kot »vzgojno – rekreativno« sredstvo pa naj predstavlja tudi dejavnost mladih.

Poudarek pravi, da naj bi bil bolj na učenju športnih znanj in spoznavanju novih veščin kot na

23

tekmovalnosti. Tako zasnovan šport mladih predstavlja športno dejavnost kot izjemno vzgojno

– izobraževalno sredstvo, kjer ni čutiti pritiska zmage in se tako sam koncept zmage

razvrednoti. Ker bi šport moral biti namenjen otrokom, in ne otroci športu. Pomemben poudarek

je na zabavi, druženju in sprostitvi. Tak pristop k športu, bi lahko poimenovali humanistični

pristop.

Programov, ki ponujajo to obliko športa mladih v Sloveniji (še) ni (ni več) zelo veliko. Največ

tovrstnih programov obstaja za predšolske otroke ali za otroke prve triade. Za višje starostne

skupine pa so takšni programi zelo redki. Če že, jih najdemo v okviru planinskih društev, pri

tabornikih, šolskih športnih društev in v okviru nekaterih športnih društev. Žal je zamrlo delo

številnih bivših telovadnih društev Partizan, kjer je bila ponudba programov za mlade zelo

bogata. V našem okolju (tudi zaradi vpliva »Vzhoda« na naše družbeno življenje v bližnji

preteklosti) je veliko bolj razširjena druga oblika športa mladih. Poznamo ga kot šport mladih,

čigar glavni namen je selekcija in se izvaja v vseh klubih, športnih šolah, športnih zvezah,

zasebnih organizacijah itd. Njegov namen je odkrivanje mladih talentov in je po večini

namenjen izbranim otrokom, ki so športno zelo nadarjeni. Njegov primarni cilj je sistematična

priprava mladih talentov za vrhunski šport. S selekcijo je v prvo vrsto postavljeno tekmovanje

in pritisk zmage je za otroke z odraščanjem vse večji (Škof, 2007).

Plavalna šola Narf je ena izmed teh v Sloveniji redkih športno izobraževalnih programov, ki je

namenjena tudi starejšim otrokom in adolescentom. Ob druženju in zabavanju, brez pritiska

tekmovanja se mladi učijo plavalnih tehnik v sproščenem okolju, v katerega se vedno znova

radi vračajo. Izbrali so si plavanje kot svojo športno rekreativno dejavnost, v kateri uživajo, z

njo pozitivno vplivajo na svoje zdravje in tako zadovoljujejo cilje, ki so si jih postavili.

Če se vprašamo katero športnorekreativno dejavnost bi danes izbrali, v kateri bomo tudi mi

izpolnjevali zgoraj naštete pogoje se odgovor gotovo nanaša na finančna sredstva, ki jih imamo

na voljo in na športe, ki so nam priljubljeni. Brezdvomno na izbiro vpliva tudi sodoben način

življenja. Ljudje zato po večini izbiramo dejavnosti, ki so aerobne so cenovno dostopne in s

katerimi se lahko ukvarjamo vse leto ter tudi do pozne starosti. Seznam dejavnosti s katerimi

se športnorekreativno ukvarjajo odrastli Slovenci je zelo raznolik in dolg. Že vrsto let so na

vodilnih mestih najbolj priljubljenih hoja (sprehodi), plavanje, kolesarjenje, alpsko smučanje

in planinarjenje. Kot vidimo gre za dejavnosti, s katerimi se pretežno lahko ukvarjamo v naravi,

kar Slovenci očitno zelo cenimo. Kljub pojavu številnih sodobnih športnorekreativnih oblik

vadbe, ki se odvijajo v dvoranah, nam ostajajo aktivnosti v naravi še vedno najbolj priljubljene.

24

Preživljanje prostega časa v naravi ima za Slovence očitno poseben čar in nedvomno velike

pozitivne učinke. Najnovejši podatki zadnje študije o športnorekreativnih dejavnosti kažejo, da

je hoja še vedno najbolj popularna oblika športnorekreativnih dejavnosti v Sloveniji. Kar 58

odstotkov odraslih Slovencev svoj prosti čas najraje preživlja s sprehodi. Podatek ni

presenetljiv, saj gre za osnovno gibanje, ki je človeku lastno. Hoji sledita plavanje in cestno

kolesarjenje, kar v primerjavi z rezultati preteklih let ni nič novega. Torej dejavnosti, ki jih

Slovenci opravljamo na prostem, plavanje v številnih slovenskih jezerih, kopališčih, plavališčih

in morju. Kolesarjenje pa po številnih označenih kolesarskih poteh, ki jih Slovenija ima na

voljo, po stranskih poteh ali v službo. Res pa je da sta omenjeni dejavnosti pri izvajanju na

prostem vezani na letni čas. Te športnorekreativne dejavnosti so se usidrale na prvih treh mestih

pri Slovencih že vrsto let (Jakovljević, 2002).

Pa vendarle se moramo zavedati, da sprehodi kot glavna športnorekreativna dejavnost v

Sloveniji ne interesirajo otrok in mladine, ki si ne želijo monotonega in cikličnega izvajanja

dejavnosti, pač pa želijo svojo energijo sproščat na bolj zabaven način.

Škof (2007) ugotavlja, da raziskave doma in po svetu kažejo, da prispeva večja ponudba

strokovno vodenih in zanimivih športno rekreativnih programov za otroke in mladino, k

povečanju časa za športno dejavnost in pozitivno vpliva na odnos otrok in mladine do telesne

dejavnosti nasploh. V Sloveniji imamo še vedno premajhno ponudbo tovrstnih kakovostnih

programov športne dejavnosti otroke in mladino . To predvsem velja za tiste programe, ki bi

bili namenjeni športnem rekreiranju oziroma netekmovalnim in igrivim programom športa za

mlade. Vedno več je otrok in mladih, ki so nedejavni, imajo nezdrave prehranjevalne navade

in gojijo slabo telesno kondicijo. Vse to so povodi, za nezdravo življenje in razvijanje

bolezenskih stanj. Bolezni srca in ožilja imajo v velikih primerih svoj izvor ravno v

neustreznem življenjskem slogu, katerega bo posameznik razvijal od otroških let dalje. Srčno –

žilne bolezni se danes prepoznavajo že pri otrocih, kljub temu, da pride do kliničnega razvoja

bolezni šele kasneje v življenju. Problemi s holesterolom imajo svoje začetke že v otroštvu in

adolescenci. Torej v obdobju, ko naj bi posameznik oblikoval temeljne življenjske vrednote in

navade, kot so: način prehranjevanja, organizacija dela in prostega časa, športno – gibalna

dejavnost kot sestavni del življenja, odnos do kajenja, pitja alkohola, poseganja po drogah itd.

Otroška debelost postaja resen problem sodobnega tehnološko razvitega sveta in pomemben

dejavnik tveganja, ki zahteva ukrepanje. Primeri prekomerne teže so se v razvitem svetu pri

otrocih med 6. in 11. leti v obdobju od 1980 do 2000 podvojili, pri najstnikih pa v tem obdobju

25

celo potrojili. Prekomerna telesna teža in debelost v otroštvu kar v 80 % vodi v debelost v

odraslosti. Podobno kot povečana telesna teža so dejavniki tveganja za zdravje otrok in mladine

še bolj škodljive diete in uporaba shujševalnih zdravil, ter posledičnega nihanja v telesne teže.

V življenjskem slogu številnih adolescenčnih deklet pod pritiskom medijev in zgledom

najstniških idolov prisotna pretirana skrb, da bi se zredile. Ob nezadostni telesni dejavnosti jedo

zelo malo (po navadi izpuščajo zajtrk) in kadijo, da bi potlačile apetit (Škof, 2007).

1.7.1. ŠPORTNA REKREACIJA IN VZDRŽLJIVOST

Splošna vzdržljivost v svetu poznana pod izrazom »Cardio-fitness« ali »Cardiovascularni

Fitness«. Po naše torej srčno-žilna sposobnost oziroma vzdržljivost, ki v glavnem predstavlja

funkcionalno prilagojenost našega srca, ožilja, dihal in seveda skeletnega mišičevja, na dlje

časa trajajoče, vendar ne preveč intenzivne napore. O vzdržljivosti govorimo takrat, ko je telo

sposobno prenašati dolgotrajne napore z opravljanjem neke gibalne aktivnosti, ki so nizke do

srednje intenzivnosti. Glavna značilnost take ravni intenzivnosti je, da dihala in obtočila sproti

prinašajo v aktivne mišice dovolj kisika ter hranilnih snovi, da se aktivnost lahko še naprej

izvaja. Hkrati pa mora telo biti sposobno odvajati odpadle produkte presnove. Tako telesno

sposobnost imenujemo aerobna aktivnost, in traja od npr. 40 minut pa vse do več ur. Pravilno

načrtovana vzdržljivostna vadba s primerno intenzivnostjo, ki naj traja najmanj eno uro in vsaj

parkrat na teden, izzove v človeškem organizmu številna prilagajanja na obremenitve, ki se

kažejo v naslednjih fizioloških odzivih:

- zmanjšani pulz v mirovanju – varčno delovanje srca,

- povečan volumen srca,

- povečan utripni volumen srca (v mirovanju in pri maksimalni utripni moči),

- povečana gostota kapilarne mreže za boljšo preskrbo srčne mišice s kisikom,

- močnejša srčna mišica in odebeljena stena predvsem na levi strani srca,

- povečana maksimalna poraba kisika,

- povečana gostota kapilarne mreže in pretoka krvi v aktivni muskulaturi,

- povečan celoten volumen krvi,

- povečana maksimalna ventilacija,

- povečana kapaciteta pluč pri difuziji plinov,

26

- povečana mobilizacija in utilizacija maščob (Berčič, Sila, Tušak in Semolič, 2007).

Aerobne sposobnosti telesa se s procesi staranja zmanjšujejo, vendar je mogoče s pravilnim

načinom treninga in s primerno izbrano vadbo določeno raven ohraniti ali celo izboljšati.

Razvijamo jih s tako imenovanimi aerobnimi aktivnostmi. Gibalne aktivnosti oz. športi, s

katerimi vplivamo na aerobne sposobnosti so hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, nordijska hoja

ali tek na smučeh, plavanje, rolanje, aerobika, drsanje, veslanje in podobni športi, pri katerih so

obremenitve ves čas ponavljajoče in enakomerne. V to skupino spadajo tudi zmerno intenzivne

športne igre kot so tenis, odbojka, košarka, nogomet, badminton. In druge podobne aktivnosti

kot so smučanje, jahanje, ples…

Pri gibalnih aktivnostih, ki vključujejo velik delež mišičevja, predstavljata srčno – žilni in

dihalni sistem pomembno vlogo za učinkovitost izvajanja te dejavnosti. Z vedno bolj

popularnimi fitnes centri in sodobnimi napravami (trenažerji, simulatorji, spinnerji…), ki nam

omogočajo razvijati vzdržljivost in aerobne sposobnosti telesa tudi v zaprtih prostorih. V

modernih fitnes centrih poleg omenjenih naprav, vedno več aktivnosti človek izvaja s

premagovanjem lastne teže, tako imenovane funkcionalne vadbe, ki vplivajo na razvoj splošne

človekove vzdržljivosti. Hkrati pa zagotavljajo zmerni napor, ki je vsakemu človeku lasten in

bi ta vsakogar moral biti premagljiv.

Kadar je govora o zmerni intenzivnosti, je treba razložiti nekaj pojmov. Ko želimo vedeti na

kakšen način in s kakšno stopnjo obremenjujemo svoje telo je za to najboljši in hkrati

najenostavnejši način, merjenje frekvence srčnega utripa ali pulza v času ene minute. Splošno

priznana in veljavna formula, ki da posamezniku njegovo maksimalno vrednost pulza je, da od

števila 220 odštejemo leta posameznikove starosti. Za 40 let starega moškega je predstavlja 180

udarcev na minuto njegov maksimalen pulz, za 20 pa je ta številka letnika pa okoli 200.

najboljša območja intenzivnosti vadbe za ohranjanje, razvijanje in pridobivanje vzdržljivosti so

med 70 in 80 odstotkov največjega doseženega pulza posameznika. Pri 40 letnem moškemu

predstavlja ta vrednost od 126 do 144 pri 20 letniku pa območje od 140 do 160 utripov srca na

minuto. To so seveda samo smernice, ki veljajo za povprečnega človeka in držijo samo v

statistiki. V resnici imamo vsi neka odstopanja v plus in v minus. Če bi želeli točno izvedeti

naš maksimalni srčni utrip in si točno izračunati območja treninga, bi mora opraviti kakšnega

izmed obremenilnih testov, ampak to je zelo naporno in nekaj kaj počnejo le vrhusnki športniki.

Sedaj ko imamo izračunano vadbeno območje pulza je zelo dobro, če postanemo športno aktivni

vsaj tri krat na teden. Za pozitivne vplive vadbe morajo posamezni treningi trajati najmanj 45

27

min, pri čemer 15 minut porabimo za postopno ogrevanje, kjer se nam pulz dvigne na željeno

vrednost in potem s tako obremenitvijo in kontrolo pulza nadaljujemo z vadbo še vsaj 30 min.

Kontrolo pulza nam poenostavijo ure z merilci srčne frekvence, ki danes nudijo še marsikatero

drugo reč kot samo to (Berčič idr., 2007).

Razvoj športne rekreacije v svetu pa tudi pri nas kaže zanimivo usmeritev. Vedno več

rekreativnih športnikov se želi dokazovati na tekmovanjih, kjer želijo dosegati najboljše

rezultate in uvrstitve. Če ne pustimo vsem možnosti za dosego najboljših osebnih dosežkov,

potem se bodo s športom lahko ukvarjali samo vrhunski športniki. Torej ima tudi rekreativni

športnik svojo pravico do najvišjega uspeha. To mora veljati za vse, ki s športno aktivni in želijo

v športu, poleg drugih vrednot, najti tudi zgornje meje svojih zmogljivosti in sposobnosti

(Doupona in Petrovič, 2002).

Športno gibalna aktivnost otrok pa se od športa odrastlih razlikuje. Ni je namreč mogoče deliti

na posamezne sklope ampak je preprosto igra preko katere se učijo novih gibalnih sposobnosti

in razvijajo svoje gibalne potenciale. Otrokom mora pri igri biti zagotovljeno veselje in radost,

medtem ko morajo sami sebe pri gibanju obvladovati. Šport otrok ne ločuje kondicijske vadbe

športne vadbe, to za njih predstavlja isto stvar. Šele z nastopom pubertete prihaja do vsebinske

raznolikosti v selekcijskem športu mladih, kjer vadbene vsebine postanejo vse bolj natančno

prilagojene posameznim športnim disciplinam in panogam. Ožje, z vidika tekmovalnega športa

in tekmovalne učinkovitosti, ima kondicijska vadba ob tehnični, taktični in psihološki pripravi

še eno zelo pomembno vlogo. Tudi v tem segmentu športa, še zlasti, če govorimo o

tekmovalnem športu mladih, rezultat in uvrstitev namreč nista najpomembnejša cilja, še zdaleč

pa ne edina. Zlasti v športu mladih je najpomembnejši razvoj osebnostnih kvalitet (red,

vztrajnost, samodisciplina, delovne navade), čustveno in osebnostno izpolnjenje, predanost

(visoka motiviranost), oblikovanje visokih zdravstvenih potencialov itd. Skratka, oblikovanje

življenjskega sloga s športom v srcu (Škof, 2007).

1.8. TEKMOVALNI ŠPORT

Tekmovanje je prireditev ali dogodek na katerem se išče zmagovalec. Pogoji so za vse

udeležence tekmovanja isti. Tisti, ki prvi prečka ciljno črto, doseže višji rezultat, skoči dlje ali

višje, bolje zadane ali dlje vrže, naredi kakšno stvar lepše ali boljše itd. je na koncu tekmovanja

28

razglašen kot zmagovalec. Poznamo individualne, skupinske ali moštvene načine tekmovanja,

kjer je vedno glavni cilj vsakega udeleženca premagati svoje nasprotnike.

Škof (2007) ugotavlja, da je ena najbolj izrazitih značilnosti tekmovalnega športa je njegova

selektivnost. Ta se dogaja že ob vstopu v sistem, pa tudi na celotni poti oblikovanja vrhunske

športne ustvarjalnosti. Zato je v vrhunskem športu, tako kot na drugih področjih vrhunske

ustvarjalnosti (znanost, umetnost) in v gospodarstvu prisotna permanentna skrb za nenehen

pritok novih mladih talentov in hkrati ustrezen razvoj njihove nadarjenosti. Skrb in ravnanja za

ohranjanje »vrste« danes niso več prepuščeni naključju, temveč so znanstveno zasnovana na

najvišji možni strokovni ravni. Za vrhunski športni rezultat sta v osnovi potrebna talent in trdo

delo. Malo je ljudi, ki so sposobni dolgotrajnega vzdrževanja motivacije ter prenašanja

psihofizičnih naporov zahtevnih vadbenih programov. Še veliko manj je tistih, pri katerih

takšna vadba izzove primerne učinke in spremembe, ki so potrebne za vrhunski dosežek. Zato

je s strokovnega, ekonomskega in drugih vidikov (tudi iz vidika humanosti športa) smiselno in

koristno, da take ljudi odkrijemo dovolj zgodaj v njihovem razvoju in jim omogočimo

okoliščine, v katerih se bodo lahko razvijali. Proces ustvarjanja vrhunskih športnikov pozna dve

stopnji:

- Identifikacija in izbor talentov (selekcijski postopek) in

- razvoj mladih potencialov.

Talent pomeni posebno veliko prirojeno sposobnost (dar) za določeno dejavnost. Ob tem pa

številni avtorji opozarjajo, da se talent kaže na različne načine. Talentirani otroci navadno niso

sposobni samo na določenem področju, pač pa svojo nadpovprečnost izkazujejo na številnih

področjih. Identifikacija talentov v športu pomeni proces prepoznavanja posameznikov s

»potencialom«, ki jim omogoča razvoj visoke športne ustvarjalnosti.

Vrhunski šport in rekreativni šport izhajata iz istega korena, vendar sta po svoji »naravi«,

namenu in ciljih raznoliki dejavnosti. Obe različici športa izhajata iz istega jedra in imata

nekatere skupne značilnosti, druge pa ju zaradi specifičnih ciljev in namenov ločujejo.

Agonistični in rekreativni vidik športa, ki sta tako značilna za obe različici športa, sta

prepoznavna tako v teoriji kot tudi v praksi. S športom se je mogoče ukvarjati zaradi

zadovoljstva, užitkov in prijetnih izkušenj, npr. s hojo, tekom, plavanjem, kolesarjenjem,

smučanjem, z vadbo v fitnes studiu ali drugih športnih okoljih, prav tako pa tudi zaradi globljih

motivov, ki so povezani z različnimi športnimi nastopi ali tekmovanji. Mnogokrat je v ospredju

tudi želja po samopotrjevanju, po doseganju višjih ciljev in po takih dosežkih, ki jih drugi ne

29

zmorejo. V prvem primeru so notranje pobude rekreativne narave, v drugem pa gre za jasno

izražene agonistične cilje. Vendar pa mora biti v končni poledici, šport (še zlasti rekreativni), s

katerim se ukvarjajo posamezniki, ali skupine zaradi različnih nagibov, vselej le igra. Vemo,

da pogosto že v bližnji preteklosti ni bilo vedno tako, v sedanjem času pa se igra vse bolj

izgublja in vedno bolj prihajajo v ospredje (zlasti pri vrhunskem športu), druge (največkrat s

športno etiko in moralo ter vrednotami povsem neskladne) razsežnosti športa (profesionalizem

in zmaga za vsako ceno, doping oziroma jemanje poživil, manipulacija športnikov in zloraba

njihovega zdravja, šport kot orodje politike itd). Danes se v nekaterih primerih celo brišejo meje

med rekreativnim in tekmovalnim oziroma vrhunskim športom. Pri posameznikih se namreč

skoraj v enaki meri pojavlja agonistični vidik, saj nekatera tekmovanja (npr. pri rekreativnih

športnikih, ki tekmujejo na različnih maratonih, triatlonih, »duatlonih«, troboju jeklenih in na

drugih zahtevnejših tekmovanjih), zahtevajo tudi od rekreativnih športnikov maksimalne

telesne in duševne napore. Vendar kljub temu ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči dejstva, da

je športnik ( tako vrhunski, kot rekreativni), kljub velikim naporom, v bistvu še vedno »homo

ludens« (ali najmanj tudi »homo ludens«. Tega bi se morali zavedati vsi, ki delajo s športniki,

v športu ali za šport (Kajtna in Tušak, 2005)

V zadnjem obdobju velja prepričanje, da je v športu mladih prevelik poudarek na

tekmovalnosti, ki otrokom povzroča več škode kot koristi. Nekateri kritiki so mnenja, da je

potrebno popolnoma eliminirati tekmovalni šport, ker povzroča prehud stres na otroke.

Predlagajo uveljavitev bolj kooperativnih športov, kjer ni niti poražencev niti zmagovalcev.

Tekmovanja naj bi vodila v sovražnost in povzročala nastajanje frustracij, medtem ko

kooperativnost spodbuja in razvija zaupanje in prijateljstvo. (Tušak idr., 2009).

V nekaterih panogah, zlasti tistih, kjer je potrebna velika finančna udeležba staršev, prepogosto

srečujemo ambiciozne starše, ki želijo v svoji vnemi, da bi njihovi otroci dosegli čim hitreje

vrhunske rezultate, ne glede na pravila stroke, zdravja, moralne vrednote, vzgojne smotre,

skratka ne glede na telesni in duševni razvoj in njegovo ravnovesje pri odraščajočem otroku.

Resnice, da je ozka specializacija brez široke palete športnih znanj in kondicijske

pripravljenosti nasilje nad otrokovim razvojem, ne priznavajo (Doupona in Petrović, 2007).

Gibalne izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani športni vadbi že v

predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, so zelo dragocene za gibalni in posledično celosten

razvoj mladega človeka. Toda hkrati smo v športni praksi priča tudi številnejšim primerom

nehumanega ravnanja z otroki. Ko programi niso prilagojeni otrokom, ko rana »resnost« vadbe

30

itd., pozitivnost športa za otrokov razvoj postane zelo vprašljiva. Zato je veliko bolj kot

vprašanje o smiselnosti in potrebnosti zelo zgodnjega vključevanja in selekcioniranja otrok v

posamezni šport na mestu vprašanje o vsebinah in primernem načinu dela s talentiranimi otroki

(in ne le temi), ki jih starši tako zgodaj zaupajo športu. Vsebina športne vadbe otrok naj bi bila

sestavljena tako, da preko igre spoznavajo nova gibanja, na raznovrstne načine osvajajo nove

elemente in tehnike. Tekmovanja pa naj bi predstavljala del učenja, ki naj se bi odvijal na čim

bolj lokalni ravni. Na takšen način bi otroci bili deležni neke zdrave mere tekmovalnosti in

ohranjali motiviranost za ukvarjanje s športom.

V mnogih športih namreč prezgodaj prihaja do specializacije in udeleževanja otrok na

tekmovanjih, katerih namen je bolj uveljavljanje samega kluba kot premišljeno in smiselno

usmerjen napredek otrok. Vse to nasprotuje kar vemo o pomembnosti dolgoročnega razvijanja

športne kariere. Predvsem pa to ni human način dela z otroci.

Škof (2007) navaja statistične primere karier mladih športnikov v različnih disciplinah, ki jih

zelo konkretno prikazujejo podatki o razvoju tistih, ki so bili že kot otroci ali v zgodnjih

mladostniških letih zelo uspešni tekmovalci. Koliko rekorderjev do 10, 12 ali 14 let v različnih

športnih disciplinah se v Sloveniji zares razvije v vrhunske športnike?

Izmed plavalk, ki so dosegle slovenski rekord kot mlajše deklice ( do 10 let) in deklic (do 12

let), ni uspelo niti eni doseči rekorda tudi v absolutni kategoriji. Izmed rekorderjev v kategoriji

mlajših dečkov (do 12 let) in dečkov (do 14 let) pa je to uspelo enemu plavalcu.

Zelo podobno je tudi v atletiki pravi Škof (2007). Ugotavlja, da se je manj kot 30% pionirskih

rekorderjev (starost do 16 let) uspelo prebiti v člansko atletsko reprezentanco. Toda le dva

pionirska rekorderja (10%) sta postala tudi rekorderja v svoji disciplini, ko sta tekmovala v

absolutni konkurenci in kasneje dosegla tudi vrhunski športni rezultat (uvrstitve med prvih 10

na svetovnem prvenstvu ali na OI). Drugačno sliko predstavlja pri dekletih. Skoraj 60%

atletinj, ki so bile pionirske državne rekorderke v svoji disciplini, je kasneje tekmovalo tudi v

članski atletski reprezentanci. Le tri (17%) so dosegle rekord v absolutni konkurenci in kasneje

postale vrhunske atletinje.

Doseganje visoke tekmovalne uspešnosti v otroštvu ni pogoj in tudi ne daje nobene garancije,

da bo otrok dosegal vrhunske športne rezultate ali uvrstitve v članski konkurenci. Izkušnje nam

kažejo ravno nasprotno. Problem mladih zmagovalcev je verjetno bolj v ohranjanju motivacije,

kot v biološkem izgorevanju in trošenju. Talent, še bolj pa predanost v času biološkega razvoja

kot tudi večji obsegi treninga, jih običajno navadi, da že od malih nog zmagujejo z veliko

prednostjo pred ostalimi. S časom se začnejo te razlike zmanjševati, saj se biološke razlike

31

zmanjšujejo in tudi drugi začno vedno več in močneje trenirati. Zmage »malih šampionov« niso

več tako prepričljive in se zdaleč ne več samoumevne. Prihajati začne tudi do porazov. To so

za zmag navajene posameznike boleča občutja. Zaradi prevlade v otroštvu jim nikoli ni bilo

potrebno »gristi«, in se boriti za uvrstitev, ko s časom pride do tega pogosto odpovedo in lahko

se tudi zgodi, da zapustijo šport.

Nekateri psihologi so celo mnenja, da so največji »potenciali« tisti mladi, ki v začetku svoje

športne poti ne dosegajo najvišjih mest. Tisti, ki se naučijo boriti, ki so »lačni zmag in

dokazovanja«. Brez teh potencialov ni visoke športne realizacije. Zato mladi zmagovalci

običajno niso zmagovalci v absolutnih kategorijah (Škof, 2007).

Športni plavalec se družbeno in emotivno razvija, uči se športnega obnaša in sodelovanja,

pridobiva dobre zdravstvene navade ter zna premagovati poraze in strese. Sama plavalna

motorika je precej zahtevna. Na dolžini tekmovalne razdalje zahteva znanje različnih

tekmovalnih tehnik, znanje štartov, obratov, spreminjanje ritma in tempa plavanja. Gibanje se

opravlja v vodi in je omejeno na širino bazena, kjer se plava od stene, do stene. V času

športnikove tekmovalne poti se okolje ne spreminja. Nenehno ponavljanje istih gibov, omejeno

na dokaj skromen prostor, lahko vodi do monotonost in naveličanosti plavalca. Vendar pa

dovolj močan motiv, ki plavalca usmerja in določa trajanje dejavnosti, premaguje negativne

motive treninga (Šajber, 1989).

Kdaj nastopi športnik pot vrhunskosti je težko določiti. V različnih športih je starost različna.

Mladi vrhunski športniki se kalijo v tekmovanjih na nižjem rangu, kjer je konkurenca huda,

čeprav še tako neizdelana. Ko pokažejo dovolj zrelosti in ko rezultati to potrdijo, dobijo

priložnost pokazati dokazati se v ožjem krogu specialistov, ki pa ne dopušča napak. Kolesa

vrhunskega športa meljejo tako brezkompromisno, da ostanejo v vrhu le najboljši. Ne smemo

pa pozabiti, da se mora mladi športnik v fazi lastnega športnega razvoja marsičemu odreči.

Predvsem prikrajšan je za stvari, ki so njegovim vrstnikom tako blizu in samoumevne. Če

pustimo ob strani zunanje dejavnike in finančno plat, so pedagoški občutek trenerja, njegova

sposobnost motivacije mladostnika in pravilni strokovno znanstveni prijemi še kako pomemben

dejavnik, da mladi najdejo dovolj razlogov za vztrajanje v športu. Pomembno vlogo igrajo na

športnikovi poti do vrha tudi starši (Tušak in Bednarik, 2002).

32

1.9. ŠOLA PLAVANJA NARF

Ker smo anketo opravljali na vzorcu staršev, ki smo ga dobili pri plavalni šoli Narf je smiselno,

da o omenjeni plavalni šoli tudi nekaj povemo. Koncept plavalne šole v Sloveniji ni pogost

pojav. Pri plavanju imamo na izbiro rekreativno plavanje ali plavanje v plavalnih klubih, torej

tekmovanje, ali plavalne tečaje, ki omogočajo določeno mero prilagajanja na vodo in osvajanja

tehnik, ampak v prekratki časovni dobi, kjer ne pride do avtomatizacije pridobljenih znanj.

Plavalna šola Narf ponuja netekmovalen program, ki omogoča svojim članom postopno in

kontrolirano napredovanje iz leta v leto brez pritiska selekcije. Napredovanje bazira na lestvici

razredov osvojenega znanja, ki ga dosežejo člani ob koncu vsakega leta. Z izvajanjem meritev

in analiz se spremlja napredek posameznika in dobiva povratna informacija, ki daje vsakemu

članu občutek, da tekmuje sam s seboj. Skupine so homogene, kar pomeni, da jih sestavljajo

člani iste starosti, podobnega znanja in sposobnosti. Tako se lahko začnejo ali nadaljujejo

plavanja učiti vsi, ne glede na njihovo začetno plavalno znanje, ki si tega želijo. Sestavljene

skupine so majhne, tako zagotavljajo individualen napredek in doseganje ciljev posamezniku.

Učenje je postopno, vsebine učenja so razčlenjene na majhne in osvojljive korake. Plavalni

razredi, ki jih plavalci pri Narfu dosegajo omogočajo napredovanje za najmlajše do programa

demonstratorjev ali za starejše do stopnje kakovostnih rekreativnih plavalcev. Program se

razvija in dopolnjuje na ta način že 25 let. V sezoni 2014/2015 je v programu plavalo 120

skupin, 114 članov je bilo v programu za nadarjene, 103 člani so bili v programu že več kot 8

let, 152 članov je odplavalo 200 metrov mešano, 329 članov je lahkotno odplavalo 1 kilometer

v pravilni tehniki in na koncu leta je bilo 697 podeljeni diplom. 20 trenerjev predstavlja kolektiv

trenerjev (Narf šola plavanja, 2016).

Značilnosti plavalne šole Narf so:

- Gostota vadbe je od 1x do 3x na teden ali od 35 do 105 ur letno

- Trajanje šolanja je več let ali najmanj eno leto

- Cilj je obvladovanje vseh plavalnih tehnik, aktivno plavanje, zdravje in družba

- Vadba je redna in sistematična

- Primerne skupine za vse starosti in začetna stanja članov

33

1.10. PREDMET IN PROBLEM

Starši svoje otroke vpisujejo v različne športne programe, ki so jim v Sloveniji na voljo. Večina

teh predstavlja začetke športno tekmovalnih karier, kjer se prehitro začne s selekcioniranjem

posameznikov, ki kažejo nadarjenost za izbran šport. Tako prihaja do prezgodnje specializacije,

ki otrokom nudi premajhno mero razvoja gibalnih sposobnosti. Malo športnih programov nudi

možnost organiziranega ukvarjanja s športom, kjer se v ospredje ne postavlja tekmovalni

rezultat, ampak učenje in izpopolnjevanje gibalnih znanj, s katerimi bi se lahko kasneje sami

bolj zrelo odločali o poteku svoje športne poti. Z diplomskim delom smo želeli pojasniti motive

in vzroke staršev za vpis otrok v netekmovalno šolo plavanja, katere značilnosti so sistematično

učenje in poudarek na pridobivanju različnega športno plavalnega znanja. Ker tekmovalnost

predstavlja veliko motivacijsko željo po napredovanju in nadaljevanju ukvarjanja s športno

aktivnostjo, so nas zanimali motivi, ki so jih imeli starši pri vključevanju svojih otrok v športno

dejavnost, ki izključno tekmovalnosti ne vsebuje in katere obseg vadbe predstavlja do največ 3

krat tedensko enourno plavanje.

1.11. CILJI RAZISKAVE

Raziskavo smo opravili izključno na starših katerih otroci so bili vključeni v omenjeni

netekmovalni plavalni program. Cilji raziskave so bili najti motive in vzroke staršev, ki so vodili

k temu, da so za svoje otroke izbrali takšno naravo športnega udejstvovanja, ki jim bo

omogočala lasten napredek, razvoj in izobrazbo a jih hkrati prikrajšala (obvarovala) dodatnega

pritiska in stresa tekmovanja. Želeli smo odkriti, zakaj so starši svoje otroke izključili iz

tekmovanja. Pri tem smo gledali na njihovo izobrazbeno strukturo, preverjali motive pri

vpisovanju in si ogledali njihovo zgodovino športnega udejstvovanja.

Pri nas je število podobnih raziskav z vedno več športno-rekreativnimi, vzgojno- športnimi v

porastu. Starši si za svoje otroke, na katere se že dovolj pritiska v šoli, želijo aktivne sprostitve.

Pozabljen je čas, v katerem so otroci brezskrbno tekali naokrog v prostem času, sedaj ga

preživljajo doma, preobremenjeni s šolo, za knjigami ali pred televizorjem, računalniku,

telefonu, tablicami in za lastno gibanje sami več ne poskrbijo. Tako prevelika telesna teža otrok

v sodobnem času predstavlja resen problem. Niso vsi otroci rojeni za tekmovanja, niso vsi

34

šampioni, le redkim so dane sposobnosti, ki delajo vrhunske športnike. Ker pa je otrok mnogo,

moramo poskrbeti, da se za vsakega najde nekaj s čimer se bo želel ukvarjati, kar ga bo gnalo,

veselilo in kjer bo našel zadovoljstvo v gibanju. Je pereč problem, ki mora interesirati starše in

s katerim bi se morali ukvarjati vsi športni pedagogi, delavci v šport, skratka vsi odrasli in

morali bi najti sprejemljivo rešitev. Navsezadnje gre za naše otroke in našo prihodnost.

1.12. HIPOTEZE RAZISKAVE

Hipoteze so bile zastavljene na podlagi smiselnih predpostavk, ki smo si jih postavili sami in

so navedene spodaj kot si sledijo:

H1: Izobrazbena struktura staršev, ki vključujejo svoje otroke v netekmovalen šport je

visoka.

𝐻02: Ni razlik v motivih za vključevanje otrok v netekmovalen šport med materami in očeti.

𝐻03: Ni razlik v motivih za vključevanje otrok v netekmovalen šport med starši, ki so bili

sami v tekmovalnem športu in starši, ki niso bili.

2. METODE DELA

2.1. PREIZKUŠANCI

V raziskavo so bili vključeni starši, ki so v sezoni 2015/2016 imeli svoje otroke vpisane v

plavalno šolo Narf in so bili pripravljeni sodelovati pri diplomski nalogi. Anketo je izpolnilo

62 staršev. 42 jih je bilo ženskega spola, kar predstavlja 68 odstotkov in 20 moškega spola, ki

predstavljajo preostalih 32 odstotkov. Skoraj vsi starši, ki so izpolnjevali spletne ankete, so bili

stari med 41 in 60 let, kar nam predstavlja 95,16 odstotkov vseh anketirancev. Preostalih 4,83

odstotkov je bilo starih med 21 in 40 let. Lahko torej rečemo, da se raziskava dela pretežno na

vzorcu staršev, ki so srednjih let oz. so stari med 41 in 60 let. Skupaj ima teh 62 staršev v

35

Plavalni šoli Narf vpisanih 92 otrok. S starši se nisem osebno dogovoril o sodelovanju pri

anketi, ampak jim je je bilo povabilo k sodelovanju dostavljeno preko otrok, na rednih urah

plavalne šole Narf.

2.2. PRIPOMOČKI

V raziskavi smo uporabili prošnjo za sodelovanje, s katero smo starše seznanili o izvajanju

diplomske naloge in jih prosili za sodelovanje v spletni anketi (www.1ka.com). Ta je vsebovala

29 vprašanj na podlagi katerih, smo pridobili željene podatke. V začetku anketnega vprašalnika

so bila postavljena vprašanja o število otrok v družini, njihovi starosti, številu vpisanih otrok v

plavalno šolo, zaznavanju športne ponudbe in ostalih stvareh (glej priloga 1.). Prenosni

računalnik nam je služil za opravljanje večino postopkov, obdelav, opisov itd. diplomske

naloge.

2.3. POSTOPEK

Pri rednih urah vadbe plavalne šole Narf, so bile razdeljene otrokom prošnje za sodelovanju pri

diplomski nalogi otrokom, katere so potem doma oddali svojim staršem. Tisti starši, ki so bili

pripravljeni sodelovati pri diplomski nalogi, so to potrdili preko spletne pošte in v odgovor

dobili internetno povezavo do spletne ankete z vključenimi navodili o reševanju ankete.

Vsebovala je 29 vprašanj, povprečni čas izpolnjevanja spletne ankete je bil 6 minut in 30

sekund. Po dovolj velikem številu izpolnjenih anket so bili dobljeni podatki prenešeni na

računalnik in vneseni v program Excel, kjer so bili podvrženi nadaljnjim obdelavam. S

programom Word so bili potem podatki dokončno urejeni za diplomsko nalogo. Statistične smo

podatke obdelali s T-testom za neodvisne vzorce preko internetne strani, na kateri je bila anketa

objavljena. Razlike smo upoštevali kot statistično značilne pri p < 0,05.

36

3. REZULTATI

3.1. DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI STARŠEV

Večina staršev, govorimo o 77,42 odstotkih ima svoje redno prebivališče v Ljubljani. Ta

podatek sicer ni presenetljiv, saj plavalna šola, pri kateri plavajo otroci anketiranih staršev,

svoje dejavnosti izvaja na dveh bazenih v Ljubljani. Anketiranci, ki vozijo svoje otroke na

vadbo iz bližnje okolica Ljubljane predstavljajo 19,35 odstotni delež. Iz širše okolice Ljubljane

pa prihaja preostali 3,26 odstotni delež staršev.

11,29 odstotkov ali sedem staršev ima končano Osnovno ali Srednje šolsko izobraževanje. 3,26

odstotkov, kar predstavljata dva starša, so opravili višje šolsko izobraževanje. Magisterij ali

doktorat ima opravljenih 30,65 odstotkov staršev, kar v našem primeru pomeni devetnajst

staršev. Največ udeležencev v raziskavi predstavljajo starši s končanim Visokošolskim

izobraževanjem in sicer kar 54,84 odstotkov, ki predstavljajo štiriintrideset staršev.

Spraševali smo po neto povprečnem mesečnem zaslužku in sicer v treh skupinah. Prva je bila

manj kot 1000 evrov, druga je bila več kot 1001 in manj kot 2000 evrov, tretja pa je bila 2001

ali več evrov, ki jih starš zasluži mesečno. Vprašanje je bilo osebno, vendar pomembno za lažje

razumevanje odločitve staršev pri vključevanju svojih otrok v netekmovalen šport in zaradi tega

tudi vključeno v raziskavo.

Prevladujejo starši z zaslužkom od 1001 do 2001 € in sicer s 56,45 odstotki. Najmanj je tistih,

ki zaslužijo do 1000 € na mesec, saj predstavljajo le 11,29 odstotni delež vseh anketirancev.

Skoraj tretjina anketirancev pa mesečno zasluži več kot 2001 € in sicer 32,25 odstotkov.

3.1.1. ŠTEVILO OTROK V DRUŽINI

Najmanj je staršev, ki imajo enega otroka in sicer 19,35 odstotkov. Sledijo jim starši s tremi

otroki, te družine predstavljajo 24,19 odstotni delež anketirancev. Prevladujejo starši z dvema

37

otrokoma, kar predstavlja 56,45 odstotkov vseh staršev, ki so pri raziskavi za diplomsko nalogo

sodelovali.

3.1.2. ŠTEVILO OTROK V DRUŽINI, KI PLAVAJO PRI PLAVALNI ŠOLI NARF

Če smo prej videli prevladovanje družin z dvema otrokoma, sedaj vidimo, da se vsi otroci v

družini ne ukvarjajo s to netekmovalno aktivnostjo, saj tukaj prevladujejo tisti, ki imajo v

plavalno šolo Narf vpisanega samo enega otroka in sicer z 59,68 odstotki plavajočih otrok. V

tej skupini so vsi starši z enim otrokom. Sledijo jim starši katerim plavata dva otroka, ti

predstavljajo 33,87 odstotkov anketirancev. Družine v katerih plavajo trije ali več otrok pa

predstavljajo 6,45 odstotkov vseh anketirancev.

3.1.3. STAROST OTROK, KI PLAVAJO PRI NARFU

Starost otrok, ki plavajo pri plavalni šoli Narf, v družini kot edini ali prvi otrok je v povprečju

15,1 let, s standardnim odklonom 3,09. Najmlajši so stari 5 in najstarejši 24 let. Starost drugega

otroka je v povprečju 12, 9 s standardnim odklonom 4,61. Njihov maksimum je 30 in minimum

4 leta. Starost tretjega otroka enega starša, ki plava pri plavalni šoli Narf je v povprečju 9,6 let

s standardnim odklonom 4,34. Največja starost teh otrok je 15 najmanjša pa 3. Pri anketi je

sodeloval en starš, ki kateremu pri omenjeni plavalni šoli plava tudi četrti otrok s starostjo 7 let.

3.1.4. KOLIKO OTROK JE VKLJUČENIH V DRUGE NETEKMOVALNE ALI

TEKMOVALNE ŠPORTE

Ker obstaja več netekmovalnih zvrsti športov in ne samo plavanje, smo anketirance spraševali,

če se njihovi otroci mogoče ukvarjajo s kakšnim drugimi športom iste narave. Enega otroka, ki

38

to počne ima 20,97 odstotkov staršev. Po dva otroka, ki se ukvarjata z drugimi aktivnostmi ima

12,90 odstotkov staršev. S 66,13 odstotki pa so predstavljeni anketiranci, katerih otroci, se ne

ukvarjajo z drugimi netekmovalnimi aktivnostmi razen s plavanjem.

Pri spraševanju o zadovoljstvu o ponudbi netekmovalnih športov v Sloveniji je 43,55 odstotkov

staršev odgovorilo, da je zdajšnja ponudba premajhna. 33,87 odstotkov vseh staršev je bilo z

izbiro netekmovalnih športov zadovoljna. 22,58 odstotkov staršev pa o tem ni še nikoli

razmišljalo.

Starši otrok si želijo več ponudbe netekmovalnih športov, saj jih je kar 66,13 odstotkov

odgovorilo na to vprašanje z »da«. Samo 6,45 odstotkov staršev iz naše raziskave si ne želi

videti razširjene ponudbe netekmovalne oblike športov v Sloveniji. Bilo je tudi nekaj, ki jim je

za to bilo vseeno in predstavljajo 27,42 procentualni delež vseh staršev, ki so anketo

izpolnjevali.

Od staršev, ki so v anketi sodelovali smo želeli izvedeti katere športe bi radi videli v obliki, kjer

tekmovanje ni pogoj za udeležbo treningov in učenja športa, torej v netekmovalni obliki. Starši

so lahko sami vnesli svoje ideje in želje. Večkrat izbrani športi iz strani staršev sta bili odbojka

in atletika. Vsak šport predstavlja 9,68 odstotkov želja staršev. Sledi gimnastika, s 6,45 odstotki

vseh glasov. Tenis so starši želeli videti s 4,84 odstotni delež. Ples, veslanje, nogomet, smučanje

predstavljajo 3,26 odstotkov. Prav tako s 3,26 odstotki so se starši odločili, da izbiro vrste športa

prepuščajo svojemu otroku.

Povpraševali smo tudi o številu otrok v družini, ki se s športom ukvarja tekmovalno. Izmed

vseh staršev, ki so sodelovali v naši anketi ima 25,82 odstotkov staršev enega otroka v

tekmovalnem športu. Po dva otroka v tekmovalnem športu ima 4,84 odstotkov staršev. 69,35

odstotni delež pa predstavljajo starši, ki nimajo nobenega svojega otroka v tekmovalnem športu.

3.1.5. IZBOR PLAVANJA KLJUB VEČJI PONUDBI NETEKMOVALNIH ŠPORTOV

Odstotek staršev, ki bi pri večji ponudbi netekmovalnih športov še vedno izbrali plavanje, kot

njihovo prvo izbiro, je zelo visok in predstavlja 82,26 procentov. Samo 3,23 odstotkov staršev,

bi izbralo drug priljubljen šport, če bi ta bil na voljo v netekmovalni obliki. 14,52 odstotkov

staršev pa o tem ni še nikoli razmišljalo in se niso mogli odločiti in povedati svoje mnenje.

39

3.1.6. ŠPORTNA PRETEKLOST STARŠEV

Delež staršev, ki so se ukvarjali s tekmovalnim športom znaša 37,10 odstotkov, preostalih 62,90

odstotkov naših anketirancev pa se je opredelilo kot tekmovalno neaktivnih. Iz tega vidimo, da

imamo vzorec staršev, kjer prevladujejo rekreativni športniki ali pa ljudje z manjšo željo po

športno tekmovalnem udejstvovanju. Največ so se starši tekmovalno ukvarjali s košarko. To je

v preteklosti počelo 11,29 odstotkov v anketi sodelujočih staršev.

Sledijo jim starši, ki so se ukvarjali z gimnastiko in sicer s 6,45 odstotki. Rokomet, atletiko,

badminton in smučanje je treniralo 3,26 odstotkov staršev na šport. Nogomet, karate, smučanje,

plavanje, sabljanje, namizni tenis, odbojko in ples je treniral in v tem športu tekmoval 1,61

odstotni delež naših staršev.

Starši, ki so se ukvarjali s tekmovalnim športom, so se z njim največ ukvarjali do pet let, v to

kategorijo spada 27,24 odstotkov vseh staršev. Tisti, ki so se z izbranim športom ukvarjali

najmanj 6 in največ 10 let predstavljajo 14,51 odstotni delež. Starši, ki so tekmovali od najmanj

11 do 15 let svojega življenja pa predstavljajo 1,61 odstotkov. V kategoriji nad 16 let ukvarjanja

s tekmovalnim športom, ni bilo nobenega starša. Več kot četrtina vseh staršev je bila nekoč v

svojem življenju tekmovalno aktivna. Starši so se tekmovalno ukvarjali z izbranim športom

največ do doseženega mednarodnega razreda, na katerem nivoju je tekmoval 1,61 odstotni delež

staršev. Največ staršev je tekmovalo na državni ravni in sicer 20, 97 odstotkov. Na regijski

ravni je bilo športno tekmovalno aktivnih 14,52 odstotkov vseh staršev, ki so pri diplomski

nalogi sodelovali.

Glede na to, da večina staršev, ki so pri naši raziskavi sodelovali nikoli ni bila tekmovalno

aktivna je bilo za pričakovati, da bo največji delež tistih, ki s tekmovalnim športom nimajo

nobenih izkušenj. Teh je bilo 41,94 odstotkov vseh anketirancev. Starši s pozitivnimi

izkušnjami predstavljajo 32,26 odstotni delež. Negativne izkušnje s tekmovalnim športom pa

ima 25,81 odstotkov staršev. Predvidevamo lahko, da so slednji za svojega otroka izbrali

netekmovalno obliko športa na podlagi svojih izkušenj.

40

3.2. TRENUTNA ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV IN NJIHOVI POGLEDI NA

ŠPORT

Slika 1. Delež športno aktivnih staršev.

Vidi se, da so starši, ki so v anketi sodelovali, po večini športno aktivni, neglede na to ali so bili

včasih v tekmovalnem športu ali ne, saj je kar 88,71 odstotkov staršev športno aktivnih. Starši,

ki so trenutno športno neaktivnih predstavljajo 11,29 odstotkov.

3.2.1. OCENE RAZLOGOV ŠPORTNE AKTIVNOSTI STARŠEV, KI SO ŠPORTNO

AKTIVNI

Tabela 1

Razlogi za športno aktivnost staršev

Razlogi za športno aktivnost staršev: M SD

Zaradi sprostitve

Zaradi ohranjanja kondicije

Zaradi zdravja

Za boljšo telesno postavo

Zdrav življenjski slog

Način življenja

Zaradi zabave

Zaradi druženja

3,57

3,56

3,54

3,43

3,18

2,84

2,8

2,67

0,63

0,63

0,66

0,71

0,76

0,81

0,88

0,94

88,71%

11,29%

DA NE

41

Iz tabele je razvidno, da so starši, ki so v naši raziskavi sodelovali, najbolj športno aktivni zaradi

sprostitve. Sledita razloga zaradi zdravja in zaradi ohranjanja kondicije. Starši najmanjšo

vrednost zakaj so športno aktivni pripisujejo razlogu zaradi druženja.

3.2.2. ZAZNAVE STARŠEV O ŠPORTU

Tabela 2

Opredelitve staršev glede na trditve o športu

Trditve o športu: M SD

Zmaga nad samim seboj je največja zmaga

Zdrav duh v zdravem telesu

Šport je najboljši način preživljanja prostega časa

Važno je sodelovati ne pa zmagati

Vse kar šteje je zmaga

3,56

3,42

3,11

3,08

0,69

0,64

0,74

0,73

0,77

0,92

Iz starševske zaznave o športu je razvidno, da so se starši v največji meri poistovetili s trditvijo,

da je »Zmaga nad samim seboj največja zmaga«. Visoko pomembnost dajejo tudi trditvi »Zdrav

duh v zdravem telesu«. Na zadnje mesto in z velikim odstopanjem pa so postavili trditev »Vse

kar šteje je zmaga«.

42

3.3. MOTIVI STARŠEV PRI VPISOVANJU OTROK V NETEKMOVALEN ŠPORT

Tabela 3

Motivi staršev pri vpisovanju otrok v netekmovalen šport

Motivi: M SD

Zaradi boljšega gibalnega razvoja

Kvalitetnejšega preživljanja prostega časa

Zaradi zdravja

Da se nauči pravilno plavati

Zaradi zabave

Pomembnosti drugih aktivnosti

Zaradi socializacije

Možnosti izbiranja med ostalimi aktivnostmi, ki so na voljo

Družabnosti

Ker ne želim, da je moj otrok pretirano tekmovalen

Da nadgradi pridobljeno znanje obveznih šolskih programov

3,53

3,5

3,48

3,44

2,69

2,61

2,5

2,27

2,26

2,16

2,05

0,62

0,50

0,59

0,56

0,84

1,09

0,99

1,01

0,77

0,99

1,05

Boljši gibalni razvoj je bil glavni motiv staršev pri vpisu v netekmovalen šport. Glede na

raziskavo je to eden izmed glavnih razlogov za vpisovanje otrok v netekmovalen šport. Iz tabele

vidimo, da je kvalitetnejše preživljanje prostega časa otrok bil za starše tudi zelo pomemben

motiv saj pri nobenem drugem razlogu za ukvarjanje z netekmovalnim športom starši niso bili

tako enotnega mnenja. To je drugi izmed najpomembnejših razlogov, za vpisovanje otrok v

netekmovalen šport, ki smo jih pri raziskovalni nalogi odkrili. Na zdravstvene razloge so starši

gledali skoraj enako pomembno kot na boljši gibalni razvoj in kvalitetnejše preživljanje

prostega časa otrok, saj spadajo med glavne tri razloge za vpis otrok v netekmovalen šport. Ker

pa je izbran netekmovalen šport plavanje je bil to eden izmed razlogov, ki smo ga pričakovali

med najpomembnejšimi kot tudi razlog »Da se nauči pravilno plavati«. Najmanjšo vrednost so

starši pripisali motivu »Da nadgradi pridobljeno znanje obveznih šolskih programov.

43

3.4. KOLIKO STARŠEM POMENIJO OBŠOLSKE DEJAVNOSTI

Tabela 4

Pomembnost obšolskih dejavnosti

Dejavnosti: M SD

Šport

Jeziki

Kultura

Znanost

Religija

3,76

3,26

3,03

2,90

1,44

0,43

0,7

0,51

0,69

1,14

Pri preverjanju kakšno pomembnost dajejo starši otrokovim obšolskim dejavnostim smo

ugotovili, da so starši na prvo mesto postavili šport otrok. Na športno udejstvovanje in odnos,

ki ga otroci gojijo do športa v največji meri vplivajo starši. Visoka pomembnost športa otrok za

starše pomeni, da želijo s svojim zgledom, kar najboljše vplivati na svoje otroke in jim

omogočiti s športom polno življenje.

Na drugo mesto starši uvrščajo jezike. Slovenija, kot del Evrope, predstavlja neomejeno število

možnosti za zaposlitev v tujini, sodelovanja s tujimi državami. Veliko današnjih služb zahteva

znanje tujih jezikov. Vedno bolj velja načelo »več veš, več veljaš«.

Pod kulturno izobraževanje otrok razumemo glasbo, risanje, plesanje (lahko tudi šport),

oblikovanje… Se pravi dejavnosti pri katerih so otroci ustvarjalni. Pomembnost kulture so

starši postavili na suvereno tretje mesto pri otrokovih obšolskih dejavnostih.

Znanost (latinsko scientia – znanje) se nanaša na sistematično pridobivanje novega znanja o

naravi in spoznanj, pridobljenih na ta način z obstoječim znanjem. Znanstvena metoda temelji

na skrbnem opazovanju in preskuševanju teorij s preskusi (Znanost, 2016). Pod znanost spadajo

vsi naravoslovni predmeti kot so matematika, fizika, kemija, tehnika, informatika,

računalništvo, itd… Se pravi predmeti, ki so pomembni za inženirje, znanstvenike in podobne

poklice. V naši anketi je bilo znanstveno izobraževanje otrok razvrščeno na četrto mesto.

Religija ali tudi verstvo je sistem prepričanj, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega

(Religija, 2016). Ali se otroci religiozno ali versko udejstvujejo je staršem, sodeč po naši

44

raziskavi, bilo od vseeno ali celo zelo nepomembno, saj religijo postavljajo na zadnje mesto pri

otrokovih obšolskih dejavnostih.

3.5. RAZLOGI STARŠEV ZA VPIS OTROK NA PLAVANJE

Tabela 5

Razlogi staršev za vpis otrok na plavanje

Naveden razlog starša: Število staršev: Odstotek:

Zaradi boljšega otrokovega razvoja

Da se nauči pravilno plavati

Ker je plavanje zdravju koristen šport

Ker so pri plavanju manjše možnosti poškodb

Ker je bila takšna želja otroka

Zaradi pridobivanja kondicije

Ker je plavanje eden izmed osnovnih športov

Zaradi priporočila plavalne šole

Druženja

Ker so starši plavalci

Zaradi varnosti

Zaradi uživanja v vodi

Zaradi netekmovalnega značaja šole

Ker se plavanja v starosti težje nauči

25

16

15

13

12

7

5

5

4

3

3

3

2

1

40,32

25,81

24,19

20,97

19,35

11,29

8,06

8,06

6,45

4,84

4,84

4,84

3,22

1,61

V tabeli 5. so razvidni razlogi, ki so jih starši sami navedli kot pomembne za vpis otrok na

plavanje. Glavni razlog staršev za vpis na plavanje je bil zaradi boljšega otrokovega razvoja,

saj se je tako opredelilo 40,32 odstotkov, kar pomeni petindvajset staršev. Da se bo njihov otrok

naučil pravilno plavati, je navedlo kot razlog šestnajst staršev, ali 25,81 odstotkov vseh staršev.

Mnenja, da je plavanje zdrav šport in da pozitivno vpliva na zdravje je bilo petnajst staršev, kar

predstavlja 24,19 odstotkov. Sem spada tudi razlog, ki je neposredno povezan z zdravju in sicer,

ker so pri plavanju manjše možnosti poškodb. Ta razlog je bil pomemben pri izbiri športa za

trinajst staršev ali za 20,97 odstotkov staršev, ki so pri anketi sodelovali. Skupaj predstavljata

45

glavni razlog staršev za izbiro plavanja kot športne zvrsti otrok, s 41,16 odstotki vseh staršev.

Vpis na plavanje je bila želja otrok pri dvanajstih starših, ti predstavljajo 19,35 odstotkov. Da

bodo otroci tako pridobivali kondicijo, je navedlo kot razlog sedem staršev, ti predstavljajo

11,29 odstotni delež. Ker je plavanje eden izmed osnovnih športov smo napisali že v uvodnem

delu diplomske naloge in istega menja je pet staršev, ki so iz tega razloga svojega otroka vpisali

na plavanje. Predstavljajo 8,06 delež vseh, ki so pri diplomi sodelovali. Zaradi priporočila

plavalne šole se jih je prav tako odločilo za plavanje pet (8,06 odstotkov) staršev. Zaradi

»druženja« smo vpisali otroka na plavanje so napisali štirje starši (6,45 odstotkov). Kar lahko

pomeni, da so otroci že imeli prijatelje v plavalni šoli ali pa so s tem starši želeli širiti krog

prijateljev otroka. Ker so starši plavalci, kar pomeni, da so sami nekoč trenirali plavanje ali

plavanje predstavlja športne aktivnosti s katerimi se družine ukvarjajo, so navedli kot razlog

trije starši (4,84 odstotni delež). Zaradi varnosti so na plavanje vpisali svojega otroka trije starši

(4,84 odstotkov). To so starši, ki imajo veliko vodnih aktivnosti in jih želijo varno in sproščeno

preživljati s svojimi otroki. Starši, ki sami radi uživajo v vodi, so isto želeli tudi za svoje otroke,

saj je bil razlog, zaradi uživanja v vodi, za vpis otroka na plavanje izbran iz strani staršev tri

krat (4,84 odstotkov). Razlogi, ker so starši plavalci, zaradi varnosti in zaradi uživanja v vodi,

so vsi bili povezani z vodnimi aktivnostmi staršev in družine, po tem takem, bi se lahko na njih

gledalo skupaj. Tako dobimo devet staršev, ki predstavljajo 14,52 odstotni delež vseh staršev s

istimi vzroki, pri vpisu otrok v športno aktivnost. Zaradi netekmovalnega značaja šole sta

plavanje za svoje otroke izbrala dva starša (3,22 odstotkov). Zelo pomemben razlog za vpis

otroka na plavanje in sicer, ker se plavanje težje nauči v starosti je navedel samo en starš (1,61

odstotni delež).

46

3.6. ZAKAJ SO STARŠI IZBRALI NETEKMOVALNO OBLIKO ŠPORTA ZA

SVOJEGA OTROKA

Tabela 6

Razlogi staršev za izbiro netekmovalne oblike športa

Naveden razlog starša: Število staršev Odstotek

Manj čustvene obremenitve otrok

Bolj zdrava oblika rekreiranja

Prav zaradi netekmovalnosti

Predstavlja bolj sproščeno vzdušje

Povzroča manj poškodb

Ostane več časa za druge športe in dejavnosti

Predstavlja manjšo investicijo časa otrok in staršev

Omogoča bolj enakomeren razvoj otroku

22

16

14

13

12

11

8

6

35,48

25,81

22,58

20,97

19,35

17,74

12,90

9,68

Starši so v ospredje postavili dva glavna razloga. Kot prvo jim je zelo pomembno psiho – fizično

zdravje otroka. V to skupino spadajo spodaj navedeni razlogi:

- Bolj zdrava oblika rekreiranja, tako se je opredelilo šestnajst staršev, kar predstavlja

25,81 odstotni delež vseh staršev.

- Ker netekmovalna oblika športa povzroča manj poškodb, meni dvanajst ali 19,35

odstotkov staršev.

- Ker omogoča bolj enakomeren razvoj otroka, meni šest staršev, ki so v raziskavi

sodelovali. To je v odstotkih slabih 10 oziroma natančneje 9,68 odstotkov vseh staršev.

- Manj čustvene obremenitve vidi kot glavni razlog, za izbiro netekmovalnega športa

dvaindvajset staršev, kar v odstotkih pomeni 35,48 staršev. Skupaj te skupine

predstavljajo mnenja 90,32 odstotkov vseh staršev.

Naslednja kategorija, ki je pri odločanju za netekmovalen šport pri starših veljala za eno iz

poglavitnih je čas. To predstavlja čas, ki ga otroci in starši prihranijo. Sem spadata naslednja

dva navedena vzroka in skupaj predstavljata mnenje 30,65 odstotkov staršev:

- Tako ostane več časa otrokom, za kakšne druge športe in dejavnosti je menilo enajst

staršev (17,74 odstotkov).

47

- Ker netekmovalen šport predstavlja manjšo investicijo časa otrokom in staršem je

menilo osem staršev, slednji predstavljajo 12,90 odstotni delež.

Da netekmovalna oblika športa predstavlja bolj sproščeno vzdušje za razvijanje športnih znanj

in spoznavanje športa njihovih otrok je bilo mnenja trinajst staršev, kar pomeni 20,97 odstotkov

staršev, ki so v anketi sodelovali.

Potrebno je omeniti, da je štirinajst staršev, torej 22,58 odstotkov staršev, izbralo za svojega

otroka netekmovalen šport, v našem primeru plavanje, prav zaradi netekmovalne lastnosti.

3.7. RAZLIKE PRI MOTIVIH ZA VPIS OTROK V NETEKMOVALEN ŠPORT

3.7.1. MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI

Tabela 7

Rezultati t-testa motivov staršev za vpis otrok v netekmovalen šport

Motivi:

MOŠKI ŽENSKE

t

p (t) M SD M SD

Pomembnost ostalih aktivnosti

Možnost izbiranja med ostalimi aktivnostmi

Družabnosti

Da se nauči pravilno plavati

Da nadgradijo plavalno znanje

Zaviranje otrokove tekmovalnosti

Zaradi socializacije

Boljšega gibalnega razvoja

Zdravja

Kvalitetnejšega preživljanja prostega časa

Zaradi zabave

2,60

2,50

2,25

1,70

2,80

2,60

2,15

1,34

1,40

1,56

2,50

1,14

1,05

0,79

0,57

1,06

0,75

0,88

0.49

0,50

0,51

0,83

2,62

2,83

2,26

1,50

3,02

2,95

2,67

1,52

1,57

1,48

2,12

1,08

0,99

0,77

0,55

1,05

1,08

1,00

0,67

0,63

0,50

0,84

0,06

1,19

0,06

1,30

0,78

1,49

2,07

1,15

1,15

0,53

1,26

0,95

0,24

0,96

0,20

0,44

0,14

0,04

0,25

0,26

0,60

0,21

48

Pri analizi rezultatov dobljenih s T-testom, dobimo statistično pomembne t-vrednosti samo pri

enem motivu in sicer »zaradi socializacije«. Tako smo ugotovili, da je prišlo do statistično

pomembnih razlik pri motivu socializacije otrok med moškimi in ženskami.

3.7.2. MED STARŠI, KI SO BIVŠI TEKMOVALCI IN STARŠI NETEKMOVALCI

Tabela 8

Rezultati T-testa razlike v motivih bivših tekmovalcev in netekmovalcev

Motivi:

TEKMOVALCI NETEKMOVALCI

t

p (t) M SD M SD

Pomembnost ostalih aktivnosti

Izbiranja med aktivnostmi

Družabnosti

Da se nauči pravilno plavati

Da nadgradijo plavalno znanje

Zaviranje otrokove

tekmovalnosti

Zaradi socializacije

Boljšega gibalnega razvoja

Zdravja

Kvalitetnejšega preživljanja

prostega časa

Zaradi zabave

2,57

2,79

2,35

1,57

3,10

2,87

2,50

1,70

1,70

1,57

2,26

0,98

0,99

0,57

0,59

1,08

1,06

0,85

0,70

0,70

0,59

0,62

2,64

2,80

2,20

1,56

2,87

2,82

2,51

1,33

1,41

1,46

2,33

1,16

1,03

0,86

0,55

1,03

0,97

1,07

0,53

0,50

0,50

0,95

0,27

0,70

0,78

0,01

0,77

0,18

0,14

2,14

1,71

0,78

0,36

0,79

0,48

0,44

0,99

0,45

0,86

0,89

0,04

0,9

0,44

0,72

Ponovno smo uporabili že prej omenjene motive staršev za vpisovanje otrok v netekmovalen

šport. Dobljeni rezultati t-testa, v katerem smo med seboj primerjali pomembnost razlik

odgovorov staršev, ki so bili v tekmovalnem športu in odgovore tistih, ki se nikoli niso ukvarjali

s tekmovalnim športom je pokazala, da ponovno pride do statistične pomembnosti samo pri

enem motivu in sicer pri boljšem gibalnem razvoju otroka.

49

4. RAZPRAVA

Raziskava, ki smo jo opravili na vzorcu 62 staršev in so imeli v sezoni 2015/2016 svojega

otroka vpisanega v netekmovalno plavalno obliko športa pri plavalni šoli Narf, spada v dokaj

neraziskano področje in sicer ker smo se osredotočili na motive, ki so jih pri vpisu imeli starši

in ne tisti, ki se z samo aktivnostjo ukvarjajo, v našem primeru torej otroci. Predpostavljali smo,

ker je tako po navadi tudi v praksi, da so otroci začeli s plavalno aktivnostjo v zgodnjem

otroštvu in da so takrat veliko vlogo pri samem vpisu imeli starši. Cilji in hipoteze diplomske

naloge so bili: »Preveriti izobrazbeno strukturo staršev, preveriti razlike za vpis v netekmovalen

šport pri materah in očetih in preveriti razlike v motivih, do katerih je prišlo pri vpisu med starši,

ki so sami nekoč bili tekmovalci in tistimi starši, ki sami nikoli niso tekmovali«.

Starši so bili po spolu ločeni na 42 žensk oziroma mater, ter 20 moških ali očetov. Iz

prevladujočega ženskega dela lahko predpostavljamo, da so ženske oziroma matere otrok, bile

bolj pripravljene sodelovati pri naši diplomski nalogi, kot očetje. Raziskava je bila opravljena

na starših, ki so v veliki večini stari od 41 do 60 let. Pri kraju bivanja smo starše ločili na tri

grobe delitve in sicer Ljubljana, ožja okolica Ljubljane in širša okolica Ljubljane. Staršev, ki so

svoje otroke vozili na vadbo iz širše okolice Ljubljane je bilo najmanj in predstavljajo veliko

željo po izboljšanju otrokovega plavalnega znanja, kot tudi pripravljenost otrokov čas

kvalitetno izkoristiti s pridobivanju novih znanj, izpolnjevanju gibalnih sposobnosti in širiti

njegovo družbeno življenje. Pri analiziranju zastavljenih ciljev lahko z gotovostjo rečemo, da

je izobrazbena struktura staršev visoka. Ugotovili smo namreč, da so pri diplomski nalogi

sodelovali starši z visoko šolsko izobrazbo in več (končan magisterij ali doktorat). Torej lahko

rečemo, da je populacija staršev, na katerem je bila anketa opravljena, visoko izobražena. S to

ugotovitvijo smo potrdili našo prvo hipotezo (H1), ki pravi da je izobrazbena struktura staršev,

ki vključujejo svoje otroke v netekmovalen šport visoka.

V tri skupine smo delili starše tudi pri mesečnem zaslužku in sicer v kategorije do 1000€ od

1001 do 2000€ in nad 2001€. Statistični urad Republike Slovenije navaja med drugimi tudi

povprečne mesečne neto plače v Sloveniji in te se v letu 2016 vrtijo okrog 1000 evrov

(Povprečna mesečna neto plača april, 2016). Skoraj tretjina anketirancev zasluži mesečno več

kot 2001€ in s tem predstavljajo nadpovprečno velike zaslužke v Republiki Sloveniji. Sklepamo

lahko, da pri njih lažje pride do dodatnih mesečnih stroškov, ki jih učenje plavanja in vožnja do

bazena zagotovo predstavljajo. Glede na to, da je plavalna šola, pri kateri je bila raziskava

50

opravljena plačljive narave, so bili večji mesečni zaslužki pričakovani. Kljub temu pa tisti, ki

spadajo v skupino do 1000 € mesečno, predstavljajo delež anketirancev, ki so pripravljeni

veliko vlagati v psihofizični razvoj svojih otrok in jim takšno športno udejstvovanje veliko

pomeni.

Pri spraševanju staršev o število otrok, smo ugotovili, da se ne vsi otroci staršev ukvarjajo z

netekmovalno obliko športa. Tako lahko predpostavljamo, da nimajo vsi otroci v družinah istih

ambicij pri športnem udejstvovanju. Bodisi so bolj tekmovalno usmerjeni ali pa jih šport v bilo

kakšni obliki sploh ne zanima. Sodeč po rezultatih pridobljenih z našo raziskavo, lahko

sklepamo, da so starši začeli otrokovo športno udejstvovanje zelo previdno in počasi. Prednost

dajejo osvajanju gibalnih spretnosti, učenju in postopnem ukvarjanju otrok s športom. Otroci

na tak način spoznavajo šport brez dodatnega pritiska uvrstitve in rezultata. Po navedbah

Tušaka idr. (2009) velja v zadnjem času prepričanje, da je v športu otrok in mladih prevelik

poudarek na tekmovalnost, ki lahko otrokom povzroča več škode kot koristi. Nekateri kritiki

tekmovalnega športa so celo mnenja, da bi bilo potrebno v celoti ukiniti tekmovalen šport, saj

povzroča prevelik stres na otroke. Predlagajo športe, kjer je v ospredju sodelovanje, kjer ni

poražencev ali zmagovalcev. Šugman, Pavlovič in Žvan (1993, v Tušak idr., 2009) pa trdijo, da

človek tekmuje od rojstva do smrti, kar pride še najbolj do izraza v športu. Situacija je

nedvomno kompleksna, saj je tekmovanje pri športu otrok in mladine zelo pomembno in ga

nikoli ne bo mogoče popolnoma izključiti. Gould in Horn (1980, v Tušak idr., 1009) sta

analizirala prenehanja s športno aktivnostjo otrok in mladostnikov in to ravno v obdobju, ki je

najbolj primerno za fizično aktivnost človeka. Ugotovila sta, da je glavni razlog dolgotrajno in

mukotrpno dolgočasje in odsotnost uživanja. Do tega prihaja zaradi premajhnega osebnega

uspeha, neustreznega športnega okolja, premalo igranja in prevelikega pritiska zmage. Vse to

se torej dogaja na podlagi zmagovalne narave športa.

Iz tega vidika je razumljivo, da si starši po večini želijo večjo ponudbo netekmovalnih športov.

V naši raziskovalni nalogi smo ugotovili, da bi starši najraje v taki obliki videli atletiko, odbojko

in gimnastiko. Najbolj nevsakdanji in zanimivi želji navedeni iz strani staršev, sta bili

starodavno mečevanje in smučarski kros. Ti dve želji bi lahko bili povod za ustvarjanje novih

ali za razširitev že obstoječih športnih aktivnosti otrok kakšnega kluba ali športnega društva.

Odbojka in atletika pa bi glede na izpostavljenost v naši anketi kot najbolj zaželena športa v

netekmovalni ponudbi, zagotovo predstavljala aktivnost, ki bi jo večina staršev izbralo za

športno dopolnilno udejstvovanje svojih otrok. Ker smo raziskavo opravljali na starših, katerih

otroci se ukvarjajo netekmovalno s plavanjem, nas je zanimalo ali bi plavanje kljub večji

51

ponudbi netekmovalnih športov še vedno izbrali kot eno izmed otrokovih aktivnosti. Odgovor

staršev je bil po večini pritrdilen. Zaradi pozitivnih vplivov plavanja na zdravje, telesni razvoj

in rast, ter zaradi varnosti, ki jo znanje plavanja za otroke predstavlja, je bilo takšno mnenje

staršev tudi za predvidevati.

Starši iz naše ankete so bili v času raziskave skoraj vsi športno aktivni, kar je veliko več kot v

primerjavi s pogostostjo športno rekreativne dejavnosti v Sloveniji leta 2008, kjer je bilo redno

aktivnih 33,2 odstotkov, občasno aktivnih 30,7 odstotkov in ne aktivnih kar 36,1 odstotkov

Slovencev. Moramo tudi poudariti, da se je odstotek športno rekreativnih Slovencev od leta

1973 močno dvignil (Jakovljević, 20013). Vendar prevladujejo starši, ki se v svojem življenju

nikoli niso tekmovalno ukvarjali s športom, torej rekreativni športniki ali ljudje z manjšo željo

po športno tekmovalnem udejstvovanju. Takšen vzorec staršev je bilo tudi za pričakovati, saj

smo anketo izvajali pri netekmovalni obliki športa. Starši, ki pa so se tekmovalno udejstvovali

v športu pa so to v večini počeli do pet let in dosegli v povprečju državno raven tekmovanja.

Četrtina naših staršev ima negativne izkušnje s tekmovalnim športom in predvidevamo lahko,

da so ravno zaradi tega izbrali za svojega otroka netekmovalno obliko športa. S športom se

sedaj starši ukvarjajo zaradi zdravja, ohranjanja kondicije in ker jim šport nudi določeno mero

sprostitve. Podobne ugotovitve navajata tudi Kajtna in Tušak (2005), ki pravita, da so imperativi

športne rekreacije poleg zdravja in druženja še užitek, veselje, zadovoljstvo, sprostitev in

razvedrilo. Iz preverjanju starševskih zaznav trditev o športu, lahko razberemo, da je za njih

šport najboljši način preživljanja prostega časa. Tudi trditev zdrav duh v zdravem telesu je bila

za naše starše zelo pomembna. Pomembnost zmage pa po večini ne priznavajo. Desetini staršev

je za trditev važno je sodelovati, ne pa zmagati vseeno, ostali so se z njo strinjajo. Po večini pa

so se starši poistovetili s trditvijo, da je zmaga nad samim seboj največja zmaga. Tako lahko iz

naše raziskave sklepamo, da starši pri športu bolj cenijo premagovanje samega sebe, na

sproščajoč in zdravju koristen način, kot zmago za vsako ceno. S takšnim mišljenjem in s

športno aktivnostjo, dajejo svojim otrokom dober zgled za njihovo športno udejstvovanje v

prihodnosti. Zelo pomembno je to predvsem za najmlajše otroke, ki so v tem času najbolj

dovzetni za razvijanje gibalnih sposobnosti in si tako primerno oblikujejo vrednote, ki jih

predstavlja športna aktivnost.

Pri razvrščanju otrokovih obšolskih dejavnosti so starši na prvo mesto uvrstili šport otrok na

zadnje mesto pa religijo. Opažamo, da starši za svoje otroke želijo veliko novih znanj, izkušenj

in aktivnosti, za kar so do določene starosti otrok odgovorni sami in sicer z vpisninami, prevozi,

motiviranjem in v ne tako redkih primeri tudi pregovarjanjem. Če si za otroka želijo športno,

52

kulturno, znanstveno in jezikoslovno izobraževanje pomeni to za njih veliko finančno

investicijo in prav tako investicijo njihovega kot otrokovega časa. Kirk, Carlson, O'Connor,

Davis in Glover (1997, po Cote, 1999, v Tušak idr., 2009) ugotavljajo, da je prihodek v družini

ključni dejavnik za otrokovo vključevanje v šport. Medtem pa Overman in Rao (1981, po Cote,

1999, v Tušak idr., 2009) trdita, da vključevanje otrok v šport in njihova motivacija nista

odvisni od socialno – ekonomskega statusa staršev. Rezultati številnih raziskav pa kažejo, da

starši, ki so predani športu svojega otroka najdejo potrebne finance in pri tem pogosto žrtvujejo

lastne interese (Tušak idr., 2009). Po pregledu vrednot staršev lažje razumemo, zakaj so za

svojega otroka izbrali tako obliko vadbe, ki je časovno ne obremenilna in fizično nezahtevna,

kot je netekmovalen šport. Želijo si, da se njihovi otroci v času odraščanja spoznajo z različnimi

stvarmi. Seveda pa je res, da za marsikatero stvar lahko poskrbijo in jih naučijo sami. Kot smo

že omenili dajejo starši, ki so sodelovali v anketi, svojim otrokom dobro podobo na najmanj

enem področju, ki smo ga raziskali in sicer športnem.

Glavni motivi staršev pri vpisovanju otrok v netekmovalen šport v naši raziskavi, so bili zaradi

boljšega gibalnega razvoja. Do podobnih ugotovitev je v svoji diplomski nalogi prišla tudi

Karnet K. (2012), ki je v svoji diplomski nalogi raziskovala motive staršev za vključevanje

svojih otrok v športne dejavnosti v Pomurju. Pri glavnem motivu se kažejo podobnosti tudi pri

diplomskem delu Fišer J. (2008), ki je raziskovala motive staršev za vključitev otrok v program

gimnastične zveze Slovenije »gimnastika v osnovni šoli«, ki do podobnih zaključkov prihaja

tudi pri zdravstvenih motivih. Poleg omenjenih motivov staršev za vključevanje otrok v šport,

ni prišlo do podobnih ugotovitev glede motivov, ki so jih starši imeli pri vključevanju svojih

otrok v šport. V naši raziskovalni nalogi sledi še en pomemben motiv in sicer, da se otrok nauči

plavati. Tukaj ne moremo posploševati na netekmovalen šport, ker smo našo raziskovalno

nalogo opravljali na starših, ki so otroke vpisali na plavanje in je ta motiv plavanju lasten. Je pa

res, da bi lahko starši iz naše raziskave izbrali tekmovalno plavanje, ampak ga niso.

Pri preverjanju ničelne hipoteze 𝐻02, ki pravi da ni razlik v motivih med materami in očeti pri

vpisu otrok v netekmovalen šport smo ugotovili, da so ženske v povprečju imele večjo željo,

da bi njihovi otroci pri ukvarjanju z netekmovalnim športom prišli do večje socializacije

njihovih otrok, kot moški. Zaradi te razlike v motivih pri moških in ženskami lahko našo ničelno

hipotezo 𝐻02, da ni razlik pri vpisovanju v netekmovalen šport med moškimi in ženkami

ovržemo. Tušak idr. (2009) navajajo socializacijo otroka kot enega izmed primarnih ciljev

športa. S to trditvijo se po večini strinjajo tudi starši iz drugih raziskav, ki menijo, da šport

pripravlja otroka za življenje. Tako so mnogi prepričani, da je šport pozitiven »socializator«

53

vseh starostnih skupin. Žal pa prepogosto prihaja do zanemarjanja načelnih prepričanj in do

manipulacije želja in interesov otrok. Velja še omeniti, da pri ostalih motivih, ki so jih starši

imeli pri vpisu otrok v netekmovalen šport do razlik med spoloma ni prišlo. Pri vseh otrocih

lahko opazimo, kako si želijo odziva drugih. Ljudje moramo skušati ugoditi tem zahtevam in

se odzvati nanje, saj bodo otroci le tako zrastli v odkrite in ljubeznive ljudi. Hkrati se pri tem

tudi oni učijo odzvati na druge, postajajo prijazni, odprti in ljubeznivi (Videmšek idr., 2003).

Na podlagi ugotovitev pridobljenih iz naše raziskave lahko sklepamo, da starši zelo cenijo

socializacijsko stran športa, vendar si pri lastnem športnorekreativnem udejstvovanju raje

izbirajo športe, ki niso družabne narave in se ne izvajajo v skupinah. Do tega zaključka

prihajamo iz naših rezultatov, kjer smo ugotovili, da jim je za druženje pri športu večinoma

vseeno. Ugotavljamo, da starši pri svojih športno rekreativnih dejavnostih ne iščejo »druženja«,

pač pa si želijo aktivnost, ki jih sprošča, blagodejno deluje na zdravje telesa in duha, ter jim

sočasno omogoča ohranjati kondicijo.

Med starši, ki so bili nekoč tekmovalci in starši, ki to nikoli niso bili, smo preverili razlike pri

motivih za vpis njihovega otroka v netekmovalen šport. Naša ničelna hipoteza 𝐻03

predpostavljala, da ne bo prišlo do razlik med omenjenima skupinama staršev. Vendar smo

ugotovili, da je prišlo do razlik pri enem motivu in sicer pri boljšem gibalnem razvoju. S to

ugotovitvijo lahko našo ničelno hipotezo 𝐻03 ovržemo. Pri drugih motivih med starši, ki so

nekoč tekmovali in netekmovalcih pa do statistično pomembnih razlik ni prišlo. Tako obstaja

razlika za vpis v netekmovalen šport, v motivu zaradi boljšega gibalnega razvoja, med starši

tekmovalci in tistimi, ki to nikoli niso bili. Predpostavljamo lahko, da si starši, ki so nekoč

tekmovali želijo vpisati svojega otroka v netekmovalen šport zaradi boljšega gibalnega razvoja,

ker bolje poznajo pozitivne vplive gibalne aktivnosti na telo in srčno – žilni ter respiratorni

sistem otroka. Ta razlog skupini netekmovalnih staršev, kot smo ugotovili z našo raziskavo, ni

bil zelo pomemben, pri vpisu svojega otroka v netekmovalen šport.

Če analiziramo naše rezultate, lahko rečemo, da je glavni motiv za starše pri izbiri

netekmovalne oblike športa zdravstvene narave. Starši pripisujejo netekmovalnemu športu

boljši gibalni razvoj otroka, boljše zdravstveno počutje in pripravljenost v primerjavi s

tekmovalnim športom, ki lahko za otroka predstavlja preveliko obremenitev in od njega terja

visoke psiho - fizične sposobnosti, katerim so le redki kos. Izpostaviti velja tudi mnenje staršev,

da netekmovalen šport predstavlja manjšo investicijo časa, tako za njih, kot tudi za otroka.

Starši se zavedajo, da tekmovalen šport terja veliko časa na dnevni ravni, zasedeni vikendi, kot

tudi v življenjski dobi otroka. Za svoje otroke želijo normalen razvoj in srečno življenje, kar pa

54

v vrhunskem športu ni vedno zagotovljeno. Ugotavljamo, da so razlike v motivih pri

vključevanju otrok med materami in očeti družbeno socialne narave. Razlike pri vključevanju

otrok v netekmovalni šport med bivšimi tekmovalci in netekmovalci pa telesno razvojne.

Sklepamo lahko, da starši iz naše ankete gledajo na tekmovalen šport kot za njihove otroke

preveč obremenilno dejavnost, s katero si bodo prej škodili kot koristili.

5. SKLEP

V diplomski nalogi smo raziskovali zakaj starši za svoje otroke izbirajo netekmovalno ponudbo

športov, ki je danes po navedbah Škofa (2007) še vedno preskopa ali premalo kvalitetna, da bi

zbujala zanimanje staršev in otrok. Otroci morajo v vseh fazah razvoja biti športno aktivni, kar

danes v sodobnem svetu na žalost ni več tako samoumevno, kot je to nekoč bilo. Menimo, da

se tega problema morali vsi zavedati, še posebej športni pedagogi, delavci v športu in vsekakor

tudi starši otrok.

Naš vzorec staršev je bil visoko izobražen, s čimer smo tudi potrdili našo prvo hipotezo H1, ki

je predpostavljala, da so starši, ki svoje otroke vpisujejo v netekmovalen šport visoko

izobraženi. Na tem vzorcu staršev smo potem za diplomsko nalogo raziskovali različne motive,

ki so jih vodili pri športnem udejstvovanju njihovih otrok. V anketi smo jih po motivih

spraševali dvakrat. Prvič posredno, z že dano možnostjo odgovorov in drugič neposredno, kjer

so sami napisali svoje razloge oz. motive za izbiro netekmovalnega športa kot vrsto športnega

udejstvovanja svojih otrok. Dobljeni večinski rezultati staršev so na prvo mest postavili motiv

zaradi boljšega gibalnega razvoja otrok. To je bilo za dve tretjini vseh staršev iz ankete zelo

pomembno. Na drugo mesto so starši postavili razlog » zaradi zdravja«, kar je bilo za nekaj več

kot polovico vseh staršev zelo pomembno. Kvalitetnejše preživljanje prostega časa so starši, ki

so v anketi sodelovali, postavili na tretje mesto z mnenjem, da ta motiv za njih pri vključevanju

svojega otroka v netekmovalen šport zelo drži. Ker je bil izbran netekmovalen šport plavanje

velja omeniti, da je bil motiv »naučiti se pravilno plavati« tudi eden izmed prevladujočih

motivov za starše, ki so naši anketi sodelovali. Saj se je malo manj kot polovica staršev za

omenjen motiv opredelila kot zelo drži, da so vključili otroka v netekmovalno plavalno šolo iz

tega razloga.

55

Pri neposrednem spraševanju staršev o motivih za vpis v netekmovalen šport so bile ugotovitve

nekoliko drugačne. Prevladovalo je namreč mišljenje staršev, da netekmovalen šport za njihove

otroke predstavlja manj čustvene obremenitve, takšnega mnenja je bilo dvaindvajset staršev, ki

je anketo izpolnilo. Mnenja, ker je netekmovalna oblika športa bolj »zdrava« za otroke je bilo

šestnajst staršev. Prav zaradi netekmovanja je takšno obliko športa izbralo štirinajst staršev.

Trinajst staršev pa se je zbralo v mnenju, da netekmovalen šport za njihove otroke predstavlja

bolj sproščeno obliko športnega udejstvovanja. V ospredju je čustveno sproščena športna

aktivnost, ki pozitivno vpliva na zdravje otrok in pri kateri otroci med seboj ne tekmujejo. To

so navedeni motivi iz strani staršev in predvidevamo lahko, da mora izbrani šport staršem

predstavljati vse našteto, brez prevelikega stresa in naprezanja otrok za uvrstitvami in rezultati,

ki jih čez čas tekmovalni šport vsekakor predstavlja. Jakovljevič (2013) lepo pravi, da je vsak

posameznik, ki se s športom ukvarja že sam po sebi zmagovalec.

Pri obeh načinih spraševanja po različnih motivih, ki so jih starši imeli za vključevanje svojih

otrok v šport na način, ki izključuje tekmovanje je bil skupen pomembni dejavnik za starše

zdravje njihovih otrok. Tako lahko sklepamo, da starši gledajo na prehitro tekmovalno športno

udejstvovanje svojih otrok ali na samo intenzivnost, ki jo tekmovanje predstavlja, kot nekaj,

kar lahko na dolgi rok škoduje ali ima slab vpliv na zdravje otrok.

Dobljene rezultate o pomembnosti posameznih motivov smo potem s T – testom analizirali in

med seboj primerjali odgovore, ki smo jih dobili od mater in očetov. Iskali smo statistično

pomembne razlike, ki se bi pri posameznih motivih pojavljale z namenom, da bi našo hipotezo

𝐻02, ki pravi, da razlike ne obstajajo preverili. Ugotovili smo, da je prišlo do razlik samo pri

enem motivu in sicer pri socializaciji s takšnim rezultatom smo našo postavljeno hipotezo

ovrgli. Ženske so se namreč po večini odločale za netekmovalen šport pri svojih otrocih, ker so

nanj gledale kot priložnost za otroka, pri kateri z odstranjenim pritiskom tekmovanja otroci

pridobijo na zaupanju in tovarištvu v skupini. Moški po večini niso bili takšnega mnenja in njim

socializacija ni predstavljala posebnega dejavnika pri vpisu otrok v netekmovalen šport. Pri

ostalih motivih ni prišlo do statistično pomembnih razlik med moškimi in ženskami.

Opredelitve staršev pri posameznih motivih smo ponovno analizirali s T – testom, ter tako

preverili naši tretjo hipotezo 𝐻03, ki je pravila, da ni razlik med starši, ki so nekoč tekmovali

in starši, ki se nikoli niso ukvarjali s tekmovalnim športom. Prišlo je do statistično pomembnih

razlik samo v enem motivu, ki so ga starši imeli za vključevanje svojega otroka v netekmovalen

šport. To razliko je bilo mogoče zaznati pri motivu zaradi boljšega gibalnega razvoja otroka, ki

56

je bil za starše, ki so nekoč bili sami v tekmovalnem športu v povprečju bolj pomembno pri

odločanju za obliko netekmovalnega športa za svojega otroka, kot za starše, ki sami nikoli niso

tekmovali. S to ugotovitvijo smo lahko našo tretjo hipotezo 𝐻03 ovrgli. Sklepamo, da starši, ki

so se nekoč sami ukvarjali tekmovalno s športom bolje poznajo pozitivne lastnosti športa na

razvijanje gibalnih lastnosti pri otroku in da jih znajo tudi veliko bolj ceniti kot starši, ki sami

nikoli niso sodelovali v tekmovalnem športu.

Upamo, da bo diplomska naloga pripomogla k boljšem razumevanju motivov, ki jih imajo

starši, ko pride do športnega udejstvovanja njihovih otrok. Predvsem športni pedagogi moramo

prisluhniti željam in skrbem, ki jih imajo starši pri odločanju in pošiljanju svojih otrok v svet

športa.

57

6. LITERATURA

Bednarik, J. in Tušak, M. (2001). Šport, motivacija in osebnost. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič, A. (2007). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Doupona, M. in Petrović, K. (2000) Šport in družba: Sociološki vidiki. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Fišer, J. (2008). Motivi staršev za vključitev otrok v program Gimnastične zveze Slovenije

»Gimnastika v osnovni šoli«. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport.

Jakovljevič, M. (2013). Osnove športne rekreacije. Ljubljana: Športna unija Slovenije,

Fundacija za šport.

Kajtna, T. in Tušak M. (2005). Psihologija športne rekreacije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kapus, V., Fanrich, R., Zavšek, G., Možina, H., Vlahovič, D., Rapuš, A. idr. (2004). Reševanje

iz vode, aktivna varnost in prva pomoč. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,

Inštitut za šport, Katedra za plavanje in vodne aktivnosti.

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute idr. (2002). Plavanje,

učenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Karnet, K. (2012). Motivi staršev za vključevanje otrok v športne dejavnosti v Pomurju.

Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Narf šola plavanja. (2016). Pridobljeno 25.5.2016, iz http://www.narf.si

Povprečna mesečna neto plača za april (2016). Pridobljeno 29.5.2016, iz http://stat.si

Rekreacija. (2016). Wikipedija – prosta enciklopedija. Pridobljeno 29.5.2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rekreacija

Religija. (2016). Wikipedija – prosta enciklopedija. Pridobljeno 29.5.2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Religija

58

Šajber, D. (1989). Analiza motivov športnih plavalcev in plavalk med 11. in 12. letom starosti.

Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za šport.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta

za šport.

Tekmovanje. (2016). Wikipedija – prosta enciklopedija. Pridobljeno 29.5.2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Tekmovanje

Tušak, M. in Tušak, M. (1997). Psihologija Športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija Športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Tušak, M., Marinšek, M. in Tušak, M. (2009). Družina in športnik. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Videmšek, M., Bardajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik: Gibalne dejavnosti otrok od

tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Znanost. (2016). Wikipedija – prosta enciklopedija. Pridobljeno 29.5.2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Znanost

59

7. PRILOGA

7.1. SPLETNI ANKETNI VPRAŠALNIK

1. Koliko otrok imate?

Enega Dva Tri ali več

2. Koliko vaših otrok plava pri plavalni šoli Narf?

Eden Dva Trije ali več

3. Koliko je star vaš otrok, ki plava pri Narfu?

let.

4. Koliko je star vaš drugi otrok, ki plava pri Narfu?

let.

5. Koliko je star vaš tretji otrok, ki plava pri Narfu?

let.

6. Koliko je star vaš četrti otrok, ki plava pri Narfu?

let

7. Koliko vaših otrok je v kakšnem drugem netekmovalnem športu?

Eden Dva Tri ali več Nobeden

8. Koliko vaših otrok je v tekmovalnem športu?

Eden Dva Tri ali več Nobeden

60

9. Menite, da je ponudba netekmovalnih športov dovolj velika?

Da Ne Na to še nisem pomislil

10. Si želite, da bi bilo več športov na izbiro v netekmovalni obliki?

Da Ne Vseeno

11. Kateri šport bi izbrali, če bi bilo netekmovalne ponudbe več?

___________________________________________________________________________

12. Pri večji ponudbi netekmovalnih športov, ali bi bilo plavanje še vedno vaša prva izbira?

Da Ne Ne vem

13. Ali ste se kdaj sami ukvarjali s tekmovalnim športom?

Da Ne

14. Če da, s katerim?

___________________________________________________________________________

15. Koliko let ste se ukvarjali z izbranim športom?

0-5 let 6-10 let 11-15 let 16 ali več let

16. Če ste bili v tekmovalnem športu, na katerem nivoju ste tekmovali:

Regijski Državni Mednarodni Vrhunski šport

17. Kakšne so vaše dosedanje izkušnje s tekmovalnim športom?

Pozitivne Negativne Nimam nobenih izkušenj

18. Ste še vedno športno aktivni?

Da Ne

61

19. Če ste še vedno športno aktivni, prosim ocenite vaše razloge za aktivnost od zelo drži do

sploh ne drži.

Zelo drži Drži Vseeno Ne drži Sploh ne drži

Zaradi zdravja Zdrav življenjski slog Zaradi druženja Zaradi ohranjanja kondicije Zaradi zabave Za boljšo telesno postavo Način življenja Zaradi sprostitve

20. Opredelite svoje mnenje o naslednjih trditvah od zelo drži do sploh ne drži.

Zelo drži Drži Vseeno Ne drži Sploh ne drži

Šport je najboljši način preživljanja

prostega časa

Zdrav duh v zdravem telesu Vse kar šteje je zmaga Važno je sodelovati ne pa zmagati Zmaga nad samim seboj je največja zmaga

21. Kaj je bilo za vas pomembno, ko ste otroka vpisali v netekmovalen športni program?

Utemeljite naslednje razloge od bilo je zelo pomembno do bilo je zelo nepomembno.

Zelo je bilo

pomembno

Bilo je

pomembno

Bilo je

vseeno

Bilo je

nepomembno

Bilo je zelo

nepomembno

Pomembnosti drugih aktivnosti Možnosti izbiranja med ostalimi

aktivnostmi, ki so na voljo

Družabnosti Da se nauči pravilno plavati Da nadgradijo pridobljeno znanje

obveznih šolskih programov

Ker ne želim, da je moj otrok

pretirano tekmovalen

Zaradi socializacije Boljšega gibalnega razvoja Zaradi zdravja Kvalitetnejšega preživljanja

prostega časa

Zaradi zabave

62

22. Ocenite kolikšno pomembnost dajete vi obšolskim dejavnostim od zelo pomembno do

zelo nepomembno.

Zelo pomembno Pomembno Vseeno Nepomembno Zelo nepomembno

Šport

Jeziki

Kultura

Znanost

Religija

23. Zakaj ste za svojega otroka izbrali ravno plavanje?

___________________________________________________________________________

24. Kje vidite prednosti v netekmovalnem športu?

___________________________________________________________________________

25. Spol:

Moški Ženski

26. V katero starostno skupino spadate?

do 20 let 21 - 40 let 41 - 60 let 61 let ali več

27. Kje prebivate?

Ljubljana bližnja okolica Ljubljane širša okolica Ljubljane

28. Kakšna je vaša najvišja dosežena formalna izobrazba?

Osnovna Šola ali Srednja Šola Višja šola Visoka Šola Magisterij ali Doktorat

29. Kolikšna je vaša povprečna mesečna plača?

do 1000€ od 1001 do 2000€ več kot 2001 €