1

U N I V E R Z A V L J U B L J A N I

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

LJUBO POLES

PRIORITETE POVELJNIKOV IN NJIHOV VPLIV NA BOJNO PRIPRAVLJENOST ENOT

SPECIALISTIČNO DELO

Ljubljana, 2004

2

U N I V E R Z A V L J U B L J A N I

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

LJUBO POLES

PRIORITETE POVELJNIKOV IN NJIHOV VPLIV NA BOJNO PRIPRAVLJENOST ENOT

SPECIALISTIČNO DELO

Mentorica: izr. prof. dr. Ljubica Jelušič

Ljubljana, 2004

3

ZAHVALA Zelo zadovoljen sem, da mi je bila s strani Ministrstva za obrambo Republike Slovenije ponujena možnost vpisati se na podiplomski študij obramboslovja. Sem častnik Slovenske vojske in to organizacijo dobro poznam. Vendar, moj položaj v vojaški organizaciji zahteva od mene več kot poznavanje vojske same in v tem mi je študij zelo pomagal. Pridobil sem mnoga nova znanja s področja varnostne politike, razumevanja obstoja varnostnih sistemov, njihovega delovanja in njihove povezave z okoljem, operatike… Vsem profesorjem in asistentom, s katerimi sem sodeloval, bi se ob tej priložnosti rad zahvalil za korektno sodelovanje. Posebej bi se rad zahvalil svoji mentorici, izr. prof. dr. Ljubici Jelušič, ki je sprejela mojo idejo o izdelavi specialističnega dela in mi jo s svojim znanjem pomagala realizirati na tak način, da je sedaj pred vami ter svoji lektorici (in hkrati mami), prof. Alberti Ostan, ki mi je dokazala, da moja slovenščina le ni tako brezhibna, kot sem mislil. Najbolj hvaležen pa sem vsekakor svoji družini. Ni bilo enostavno se, zaradi neprenehnega dela, ki ga je zahteval študij od mene, odpovedati izletom, skupnim večerom…., ki bi jih sicer bili lahko deležni. Moja soproga Irena mi ni dovolila, da bi se čutil krivega zaradi tega, ker sem bil bistveno manj z družino kot prej ter me je, ko mi je bilo težko, vzpodbujala (kdaj tudi priganjala), mi vlivala nove energije in imela razumevanje za moje študijske obveznosti. Sedaj skoraj petnajstletni sin Andrej mi je marsikdaj stvari, ki so se mi zdele zapletene, s svojim otroškim/mladostniškim pogledom zelo poenostavil in jih naredil preproste, zlahka uresničljive. Oba sta bila moj steber, na katerega sem se lahko v svojem delu neprenehoma naslanjal. Vsem še enkrat hvala. Ljubo Poles

4

VSEBINA STRAN

1. UVODNI DEL

1.1. PREDMET PREUČEVANJA

1.2. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR NALOGE

1.2.1. Hipoteze

1.2.2. Uporabljene metode

1.2.3. Zastavljeni cilji preučevanja

3

3

5

5

5

5

2. VLOGA POVELJNIKA V VOJAŠKI ORGANIZACIJI

2.1. VOJAŠKA ORGANIZACIJA

2.1.1. Umestitev vojaške organizacije v nacionalnovarnostni sistem

2.1.2. Naloge vojaške organizacije

2.2. VOJAŠKA PROFESIJA

2.3. POVELJNIK

2.3.1. Vloga poveljnika v vojaški organizaciji

2.3.2. Vodenje in poveljevanje vojaški organizaciji

2.3.3. Vojaško vodenje

2.3.4. Vojaški vodja

2.3.5. Spreminjanje vojaške organizacije in tipi vojaškega vodje

2.3.6. Prioritete poveljnika

2.4. BOJNA PRIPRAVLJENOST

2.4.1. Opredelitev pojma

2.4.2. Ocenjevanje bojne pripravljenosti

2.4.3. Psihološka pripravljenost

6

6

6

7

9

10

10

11

12

14

15

21

22

22

24

26

3. RAZISKAVI V OBOROŽENIH SILAH ZDRUŽENIH DRŽAV

AMERIKE IN SLOVENSKI VOJSKI

3.1. RAZISKAVA V OBOROŽENIH SILAH ZDRUŽENIH DRŽAV

AMERIKE

3.1.1. Metoda

3.1.2. Opis raziskave

3.1.3. Rezultati

3.2. RAZISKAVA V SLOVENSKI VOJSKI

3.2.1. Metode

3.2.2. Opis raziskave

3.2.3. Rezultati

3.2.3.1. Prioritete poveljnikov vodov

3.2.3.2. Primerjava prioritet poveljnikov vodov enot z vojaki na služenju in

enot s poklicnimi pripadniki

30

30

30

30

32

33

33

33

38

38

41

5

3.2.3.3. Psihološka pripravljenost

3.2.3.3.1. Primerjava povprečnih ocen enot z vojaki na služenju vojaškega

roka in enot, popolnjenih s poklicnimi pripadniki

3.2.3.3.2. Vpliv prioritete ODLOČNO VODENJE ENOTE na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.3. Vpliv prioritete PRILAGODLJIVO VODENJE ENOTE na

psihološko pripravljenost

3.2.3.3.4. Vpliv prioritete VOJAŠKA ETIKA na psihološko pripravljenost

3.2.3.3.5. Vpliv prioritete BOJNA MORALA na psihološko pripravljenost

3.2.3.3.6. Vpliv prioritete CENTRALIZIRANO VODENJE na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.7. Vpliv prioritete TAKTIČNA IZURJENOST na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.8. Vpliv prioritete VERTIKALNE POVEZAVE na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.9. Vpliv prioritete TEHNIČNA KOMPETENCA na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.10. Vpliv prioritete FIZIČNA PRIPRAVLJENOST na psihološko

pripravljenost

3.2.3.3.11. Vpliv prioritete MEDSEBOJNO ZAUPANJE na psihološko

pripravljenost

3.2.4. Povzetek raziskave v Slovenski vojski

3.3. PRIMERJAVA OBEH RAZISKAV

3.3.1. Metoda

3.3.2. Rezultati

3.3.2.1. Primerjava pogostosti pojavljanja prioritet

3.3.2.2. Vpliv prioritet na psihološko pripravljenost

42

45

46

49

52

55

58

61

64

67

70

73

76

77

77

78

78

78

4. SKLEP

4.1. KLJUČNE UGOTOVITVE

4.2. PREVERJANJE HIPOTEZ

80

80

82

5. SEZNAM VIROV 83

6. SEZNAM PRILOG 87

7. PRILOGE 87

6

1. UVODNI DEL

1.1. PREDMET PROUČEVANJA

V sklopu svojega podiplomskega specialističnega študija obramboslovja smo pri

predmetu Oborožene sile in družba (nosilec izr. prof. Ljubica Jelušič) preučevali

vojaško organizacijo, njeno spreminjanje skozi čas in vlogo poveljniškega kadra v

spreminjanju vojaške organizacije ter tudi spreminjanje vloge kot posledice

spreminjanja družbenih odnosov, tehnološkega napredka in sprememb vojaške

organizacije.

Ljudje smo racionalna bitja. Zavestno se odločamo o tem, kaj je za nas pomembno.

Svojo dejavnost usmerjamo k določenim ciljem. V obilici možnosti izbiramo

najustreznejše in se posvečamo tistemu, kar ocenjujemo kot pomembnejše. Pravilno

izbiranje ciljev in prioritet je v našem življenju »ključ uspeha našega delovanja.« Tudi s

poveljniškim kadrom ni nič drugače.

Vsak od poveljnikov ima pri delu s svojo enoto določene prioritete. Te si oblikuje v

skladu s socialnimi normami (ki mu jih posredujejo socializatorji1), so pa tudi plod

lastnih razmišljanj, razmišljanj nadrejenega in pogojene z bodočimi nalogami vojaške

organizacije…

Tudi sam sem del vojaške organizacije. V svoji dvaindvajsetletni vojaški karieri (štiri

leta vojaške akademije in osemnajst let dela v vojski) sem opravljal mnoge poveljniške

dolžnosti (poveljnik oddelka, voda, samostojnega voda, bataljona, brigade). V praksi

sem se vedno srečeval z vprašanjem, kako čimbolj učinkovito voditi svojo enoto (kako

podrejene motivirati za delo, kako doseči čimboljše rezultate, na kakšen način doseči,

da bo enota pripravljena na realizacijo nalog...). Venomer sem se srečeval tudi z

vprašanjem vpliva lastnih prioritet na bojno pripravljenost svoje enote, razmišljal sem,

ali so moje prioritete v delu z enoto res najbolj primerne, ali jih moji podrejeni

razumejo, ocenjujejo za pravilno izbrane in jih v svojem delu povzemajo ter tudi o tem,

kako vplivajo na njihovo počutje. Merljivih kazalcev o tem nisem imel.

V času svojega podiplomskega študija sem se prvič srečal z raziskavo, ki se ukvarja z

merljivimi rezultati vpliva prioritet na pripravljenost. Namreč, študentje smo pri

1 Vzgojno-izobraževalni sistem.

7

predmetu Oborožene sile in družba (med drugim) morali preučiti strokovni članek

»Commanders Priorities and Psychological Readiness«, v katerem so ameriški

znanstveniki Paul T. Bartone, Faris R. Kirkland in David H. Marlowe objavili rezultate

raziskave, izvedene v vojski Združenih držav Amerike. Avtorji poizkušajo odgovoriti

na vprašanje medsebojne odvisnosti prioritet poveljnikov in njihovega vpliva na

psihološko pripravljenost enot in tudi na njihovo bojno pripravljenost.

Ob branju omenjenega strokovnega članka, se mi je porodila zanimiva ideja: podobno

raziskavo bi lahko izpeljal tudi v Slovenski vojski, saj bi bili njeni rezultati lahko zelo

poučni. Pristojnim v naši vojski in na Ministrstvu za obrambo (načrte in programe v

Slovenski vojski predpisuje minister za obrambo) bi omogočali vgraditi v izobraževalne

programe za častniški in podčastniški kader (poveljniški kader na različnih nivojih)

spoznanja, ki bi iz nje izhajala. Torej, želel sem narediti nekaj, kar bi koristilo Slovenski

vojski, organizaciji, v kateri živim in delam.

Ko sem razmišljal, kako bi realiziral svojo idejo, sem spoznal, da bi bilo najbolj logično

to opraviti v okviru svoje zaključne naloge iz specialističnega študija.

Da bi čimbolje predstavil predmet proučevanja, sem se odločil za njegovo prikazovanje

»od splošnega k posamičnemu«. Tako bom najprej pojasnil pojma varnosti in

nacionalne varnosti ter opredelil nacionalnovarnostni sistem, katerega del so tudi

oborožene sile. Vojska je nosilec oboroženih sil. V njej se izvaja vojaško vodenje in

nosilci te funkcije so vojaški vodje. Dominanten predstavnik vojaškega vodje je

poveljnik, ki v vodenju svoje enote izraža tudi lastne prioritete. V najobširnejšem delu

svoje naloge, njenem empiričnem delu (raziskavi v oboroženih silah Združenih držav

Amerike in v Slovenski vojski, v kateri sem izvedel obsežno raziskavo, ki je zajemala

skoraj 700 vojakov, poveljnikov oddelkov in poveljnikov vodov), sem poizkušal

ugotoviti, ali se prioritete poveljnikov odražajo na pripravljenost lastnih enot in (če se),

katere so tiste prioritete, ki ugodneje vplivajo na njihovo pripravljenost.

Predmet proučevanja moje specialistične naloge je vloga poveljnikov v vojaški

organizaciji in predvsem vpliv njihovih prioritet na bojno pripravljenost enot.

8

1.2. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR NALOGE

1.2.1. Hipoteze

Pri svoji raziskavi sem postavil naslednje hipoteze:

(1) Prioritete poveljnika vplivajo na psihološko pripravljenost njegove enote.

(2) Psihološka pripravljenost enote vpliva na njeno celotno bojno pripravljenost.

(3) Če prioritete poveljnika vplivajo na psihološko pripravljenost podrejenih in

psihološka pripravljenost vpliva na bojno pripravljenost, potem prioritete poveljnika

vplivajo na bojno pripravljenost svojih enot.

1.2.2. Uporabljene metode

Za preučevanje problema sem uporabil metode deskripcije, ankete in komparacije.

Izhajal sem iz obstoječih virov, ki so povezani s predmetom preučevanja.

Nalogo sem zaključil z metodo sinteze.

Z metodo deskripcije sem opredelil problem, pojme in raziskavi, izvedeni v oboroženih

silah Združenih držav Amerike in v Slovenski vojski. Z izvedbo ankete med poveljniki

in vojaki v Slovenski vojski sem zbral potrebne podatke za merjenje vpliva prioritet

poveljnikov na psihološko pripravljenost enot. Z metodo komparacije sem primerjal

rezultate posameznih raziskav in z metodo sinteze povezal ugotovitve obeh raziskav v

enoten zaključek.

1.2.3. Zastavljeni cilji preučevanja

V raziskavi želim proučiti, kako obstoječa literatura opredeljuje poveljnika in njegove

prioritete ter bojno pripravljenost in empirično dokazati ali ovreči vpliv prioritet

poveljnikov na bojno pripravljenost enot ter preveriti pravilnost postavitve hipotez.

9

2. VLOGA POVELJNIKA V VOJAŠKI ORGANIZACIJI

2.1. VOJAŠKA ORGANIZACIJA

2.1.1. Umestitev vojaške organizacije v nacionalnovarnostni sistem

Človeštvo se že od začetka obstoja ukvarja z vprašanjem varnosti. Kako širok je lahko

pojem varnosti, potrjuje naslednja opredelitev: »Varnost ima v pravnih izvorih in

doktrinah različen pomen, odvisno od tega ali se obravnava kot enoten pojav za celotno

varnost države ali samo za posamezne elemente – javno, državno in vojaško varnost, ki

tudi predstavljajo določene celote« (Vojna, 1970:597).

Vseobsegajoča je naslednja opredelitev pojma: »Varnost lahko opredelimo kot stanje, v

katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni ter gmotni obstoj posameznika in

družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbene skupnosti in narave«

(Grizold, 1999: 23), saj dejansko zajema vse segmente, na katere se varnost nanaša:

posameznika, družbeno skupnost in naravo.

Poglejmo še opredelitev nacionalne varnosti: »Nacionalno varnost najsplošneje

opredelimo kot varnost državnega naroda oziroma nacije. Njena vsebina zajema:

varnost državnega ozemlja (vključno z zračnim prostorom in ozemeljskimi vodami),

varnost življenja ljudi in njihove lastnine, ohranitev in vzdrževanje nacionalne

suverenosti ter uresničevanje temeljnih funkcij družbe (socialne, gospodarske,

družbenopolitične, kulturne, ekološke idr.)« (Grizold, 1999:25).

Zavedajoč se pomena ohranjanja nacionalne varnosti, sodobne države gradijo posebne

sisteme, ki morajo zagotavljati nacionalno varnost – nacionalnovarnostne sisteme.

Nacionalnovarnostni sistem vsebuje prizadevanja celotne družbe za zagotavljanje njene

varnosti. Usmerjen je tako k varovanju posameznika kot posameznih delov družbe in

družbe kot celote.

Dr. Anton Grizold je opredelil, da je sodoben nacionalnovarnostni sistem sestavljen iz

varnostne politike, varnostne strukture in varnostnega samoorganiziranja (Grizold,

1999-1: 373).

»Z vidika sistemske teorije razvija kot pojavne oblike svojega delovanja varnostne

mehanizme (obrambnega, zaščitno-reševalnega in notranjevarnostnega), vsak od njih pa

varnostne instrumente kot posamične oblike delovanja (obrambni oborožene sile in

10

civilno obrambo, notranjevarnostni policijo, varnostnoobveščevalne službe,

inšpekcijske službe, carino, pravosodne organe…, zaščitnoreševalni spet svoje« (Poles,

2003: 4,5).

»Oborožene sile2 so specializirana oborožena organizacija države, pripravljena in

organizirana za vodenje oboroženega boja« (Vojna, 1970:448). »Oborožene sile so

povsod nosilec obrambnega sistema« (Poles, 2003: 5).

V miru so oborožene sile držav večinoma njihove vojske. Ustanavljale so jih države s

ciljem ohranitve svoje suverenosti, nedotakljivosti ali pa tudi s ciljem širjenja državnega

ozemlja, vpliva…

Vsaka vojska ima sebi svojstveno vojaško organizacijo. V nekaterih primerih je vojska

podeljena na tri zvrsti (kopensko vojsko, mornarico in vojaško letalstvo), spet drugje na

dve (kopenska vojska in vojaško letalstvo), naša, Slovenska vojska, pa je podeljena

samo na rodove.

2.1.2. Naloge vojaške organizacije

Oboroženim silam – vojaški organizaciji – so postavljene naloge, ki izhajajo iz

pričakovanj civilnega okolja – uporabnika do te strukture. Naloge, ki jih oboroženim

silam naložijo uporabniki, so plod zaznavanja možnih groženj skupnosti. Zaznavanje

groženj se je skozi čas spreminjalo in zaradi tega so se spreminjale tudi naloge,

postavljene oboroženim silam. Za našo, Slovensko vojsko, so pričakovanja uporabnika

določena v Zakonu o obrambi in nekaterih drugih dokumentih.

Zakon o obrambi opredeljuje naloge Slovenske vojske v svojem 37. členu.

»Naloge Slovenske vojske so:

- izvaja vojaško usposabljanje za oborožen boj in druge oblike vojaške obrambe;

- zagotavlja potrebno ali zahtevano pripravljenost;

- ob napadu na državo izvaja vojaško obrambo;

- ob naravnih in drugih nesrečah v skladu s svojo organizacijo in opremljenostjo

sodeluje pri zaščiti in reševanju;

- izvršuje obveze, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah« (Zakon,

1994: 5034).

2 Mednarodno vojno pravo v oborožene sile všteva vse oborožene formacije, ki imajo po predpisih posamezne države zunanja obeležja, pa tudi enote organiziranega odpora, pod pogojem, da so njihovi pripadniki vojaško organizirani, da neprikrito nosijo orožje in upoštevajo vojno pravo.

11

Poleg zakonskih opredelitev nalog bi rad poudaril še naloge Slovenske vojske,

opredeljene v Obrambni strategiji Republike Slovenije:

»V skladu z namenom in splošnim dolgoročnim programom razvoja in opremljanja

Slovenske vojske, so njene naloge:

- zagotavljanje pripravljenosti za delovanje;

- preprečevanje ogrožanja in zaščita vojaških objektov, opreme in osebja;

- sodelovanje pri zaščiti, reševanju in pomoči;

- sodelovanje v operacijah v podporo miru in humanitarnih operacijah;

- ustvarjanje zaupanja s sodelovanjem v bilateralnih in multilateralnih partnerskih

programih ter verifikacijskih postopkih pri nadzoru oborožitve.

Naloge Slovenske vojske v kriznih razmerah v regionalnem oziroma širšem strateškem

okolju so:

- preventivna razmestitev sil z ukrepi za zaščito in pripravljenost;

- pripravljenost za posredovanje z ustreznimi silami;

- priprave za dopolnitev angažiranih sil in mobilizacijo;

- sodelovanje v operacijah v podporo miru in humanitarnih operacijah.

Naloge Slovenske vojske v primeru napada na državo in v vojni so:

- izvedba operativnega razvoja;

- izvajanje vojaške obrambe na težiščnih smereh oziroma objektih;

- priprava in zagotavljanje pogojev za prihod in namestitev zavezniških sil;

- izvajanje vojaške obrambe v okviru zavezništva ali ob podpori prijateljskih

držav« (Obrambna, 2001: 9,10).

Lahko rečemo, da je v Zakonu o obrambi opredeljeno poslanstvo3 Slovenske vojske, v

Obrambni strategiji Republike Slovenije pa njene temeljne naloge glede na možna

različna obdobja (mir, krizne razmere, vojna). Slovenska vojska se mora razvijati v

skladu s svojim poslanstvom in temeljnimi nalogami. Potrebno pa je poudariti, da

poslanstva in temeljnih nalog nima samo vojska kot celota, ampak tudi vsak del njene

strukture (poveljstva, enote, zavodi). Poslanstvo in temeljne naloge različnih elementov

so različni, njihov skupni imenovalec pa je zagotavljanje skupnega poslanstva vojske.

3 Smisel obstoja.

12

2.2. VOJAŠKA PROFESIJA

V sodobnih družbah obstaja pisana paleta poklicev. Jasne ločnice med poklicem in

profesijo ni. »Poklic lahko najsplošneje opredelimo kot vsakršno dejavnost, ki jo človek

vsakodnevno opravlja za svoje preživetje, profesijo pa že na prvi pogled karakterizirata

posebno znanje in višji družbeni ugled« (Garb, 1993:12). Začetek analiz vojaškega

poklica v modernem družboslovju sega v drugo polovico dvajsetega stoletja – v mislih

imam Huntingtovo delo »The Soldier and the State« (1957) in Janowitzevo »The

Professional Soldier« (1960). V naslednjih letih se je vprašanja vojaškega poklica in

vojaške profesije lotevalo veliko strokovnjakov.

O tem, kaj je profesija in kakšne so njene značilnosti je pisala Maja Garb v svojem

diplomskem delu Vojaški profesionalizem. S preučevanjem je ugotovila, da »avtorji

/Jelušič, Svetlik, Freidson, Turner, Hodge, Barber, Denzin – o njihovih ugotovitvah piše

na straneh 12 do 15/ dajejo poudarek različnim značilnostim profesije in imajo delno

različno terminologijo, če pa njihove misli zberemo, dobimo nekaj ključnih značilnosti

profesije:

1) visoko teoretično znanje, ki nastane v dolgotrajnem procesu izobraževanja (ki je

sprva splošno in nato specializirano) in je dokazano pred skupino pripadnikov

profesije ter potrjeno s spričevali, poleg tega pa še praktična izvedenost;

2) monopol nad jasno začrtanim znanjem ter profesionalna avtoriteta;

3) avtonomija (samonadzor nad selekcijo, rekrutacijo in kvaliteto dela članov

profesije);

4) profesionalna etika/4/;

5) zunanje prepoznavanje članov profesije (ceremoniali in rituali, posebni simboli

– tudi uniforma, kajti vse najbolj znane profesije imajo svojo – in ugodnosti);

6) organiziranost v posebne skupnosti (profesionalna združenja);

7) stalna zaposlitev za celotno življenjsko obdobje ter majhna uporabnost znanj

zunaj profesionalnega področja;

8) vsaj deloma altruistično delo/5/ in

9) visok ugled v družbi (ker profesije delujejo na družbeno pomembnih področjih)«

(Garb, 1993: 16). 4 Sistem oziroma pravila obnašanja do uporabnika, javnosti in profesionalnih kolegov. 5 Profesionalec naj bi kaj naredil tudi zaradi odgovornosti do uporabnika in ne samo zaradi denarja.

13

Ob upoštevanju značilnosti profesije se postavlja vprašanje, kdo je v vojaški

organizaciji (v vojaški poklicni skupini) profesionalec in koga v ta okvir ne moremo

razvrstiti. V vojski opravljajo vojaške dolžnosti častniki, podčastniki in vojaki6. »Ko

govorimo o vojaški profesiji, mislimo na najbolj profesionalizirani del vojaške

poklicne skupine, to je oficirski zbor/7/« (Jelušič, 1997:106). Nekaj težav pomeni

uvrščanje podčastnikov, za katere nekateri avtorji menijo (Caforio v Jelušič, 1997:

107), da gre za poklic, ki ne dosega profesionalne ravni. Definicijo Ljubice Jelušič

bom v nadaljevanju tudi sam uporabljal.

V delu Legitimnost sodobnega vojaštva je Jelušičeva opredelila značilnosti vojaške

profesije kot strokovnost/8/, profesionalno avtonomijo/9/, odgovornost oficirjev/10/,

koncept uporabnika/11/, korporativnost/12/ in koncept neomejene službe/13/ ter

odvračalne vloge vojske/14/ (Jelušič, 1997: 109-115).

2.3. POVELJNIK

2.3.1. Vloga poveljnika v vojaški organizaciji

Vojaška organizacija, vojska, temelji na enostarešinstvu15 in subordinaciji16. Pripravlja

se za delovanje v skladu s poslanstvom in temeljnimi nalogami. Ena od njenih

predvidenih oblik delovanja je njeno bojno delovanje in v tem smislu se njena

učinkovitost odraža skozi njen produkt - bojno pripravljenost17. Majhne organizacije,

6 V nekaterih tudi vojaški uslužbenci. 7 Pod oficirskim zborom Ljubica Jelušič dejansko razume častnike. 8 Pomembna teoretična znanja, ki sodobnim profesionalnim vojakom dajejo status vojaških intelektualcev in veščina upravljanja nasilja (trditev, da je temeljna veščina, ki se je mora naučiti vojaški profesionalec, »upravljanje nasilja«, je »last« Harolda Laswella). 9 Obvladovanje znanj, ki jih druge profesionalne skupine ne obvladujejo. 10 Odgovornost do uporabnika – družbe. 11 Odgovornost za vojaško varnost uporabnika. 12 Občutek skupinskosti – drugačnosti glede na laične skupine. 13 Pripadniki vojske morajo biti med opravljanjem poklicnih dolžnosti pripravljeni tudi na žrtvovanje lastnega življenja. 14 Sam obstoj vojske pomeni odvračanje možnih agresorjev od agresivnih namer. 15 Vsak v organizaciji ima samo enega nadrejenega in se točno zaveda, kdo je to, prav tako vsak nadrejeni točno ve kdo so mu podrejeni. 16 Pomeni brezpogojno izvrševanje ukazov nadrejenega, tudi brez lastnega razumevanja smisla izvrševanja ukaza. 17 Stanje, ki opredeljuje sposobnost vojske ali posamezne enote za bojevanje.

14

enote, se združujejo v večje. »Vodja vsake take organizacije je njen poveljnik/18/, ki je

središče poveljevanja« (Božič, 2000: 10). To pomeni, da je njegova vloga ključna, da je

on tisti, ki na podlagi tehtno opravljenih analiz in na predlog sodelavcev odloča;

pripadniki enote pa so ga dolžni poslušati. Tako trditev potrjuje tudi Zakon o obrambi v

svojem 44. členu: »Poveljniki enot in zavodov so odgovorni za bojno pripravljenost,

delo in uporabo svojih enot oziroma zavodov« (Zakon, 1994: 5035). Torej, zakonska

regulativa posebej poudarja vlogo in pomen poveljnika enote in njegovo odgovornost,

saj je on tisti, ki je objektivno odgovoren za stanje v celotni organizaciji ne glede na to,

če je njegova odgovornost tudi direktna (odgovarja za vse napake v lastni organizaciji,

pa čeprav jih je povzročil nekdo drugi in ne on sam).

2.3.2. Vodenje in poveljevanje vojaški organizaciji

Zakon o obrambi s svojimi dikcijami v 42. in 43. členu deli vodenje in poveljevanje. V

42. členu opredeljuje vodenje na naslednji način:

»Minister preko generalštaba odreja potrebne razvojne, organizacijske, tehnične in

druge ukrepe ter usmeritve, ki jih izvršujejo načelnik generalštaba in podrejeni

poveljniki. Poveljniki so ministru odgovorni za izvajanje teh ukrepov in usmeritev

preko svojih nadrejenih.

Minister določa planiranje in opremljanje, vrsto oborožitve in druge vojaške opreme, ki

jo uporablja vojska, organizacijo materialne in zdravstvene oskrbe, programe

usposabljanja, vojaško strokovno literaturo, izdaja strokovna navodila in ureja druga

upravna in strokovna vprašanja organizacije ter dela vojske.

Minister po predhodnem mnenju predsednika republike določa generalštabu praviloma

letne usmeritve za načtovanje operativnih, materialnih in organizacijskih priprav za

uporabo vojske« (Zakon, 1994: 5034).

V prvi in drugi alineji 43. člena opredeljuje poveljevanje na naslednji način:

»Vrhovni poveljnik Slovenske vojske je predsednik republike.

Vojaško poveljevanje s podrejenimi poveljstvi, enotami in zavodi je v pristojnosti

načelnika generalštaba in drugih poveljnikov« (Zakon, 1994: 5034).

18 Oseba, z zakonom pooblaščena za poveljevanje z enoto, kateri je dovoljeno uporabljati vojaško silo. Koren besede poveljnik je nedvomno beseda povelje. Izpeljanka besede povelje je tudi poveljevanje, kar nedvomno pomeni, da je poveljnik oseba, ki izdaja povelja in na tak način poveljuje svojim podrejenim.

15

Definicija vodenja in poveljevanja, podana v zakonu, se mi ne zdi ustrezna. Prepričan

sem, da minister za obrambo ni tisti, ki vodi vojaško organizacijo, vsekakor pa je tisti,

ki v imenu vlade usmerja njen razvoj v skladu s pričakovanji civilnega okolja -

uporabnika.

Vojaško organizacijo v miru dejansko vodi (in ji ne samo poveljuje) načelnik

generalštaba kot najvišja strokovna avtoriteta vojske; v vodenju vojske mu pomaga njen

najvišji strokovni organ – generalštab. Ravno tako kot tudi poveljniki enot, zavodov,

območij, načrtuje, koordinira in izvaja aktivnosti, z nadzori pa ugotavlja odklone stanja

od načrtovanega in izdaja korekcijske ukrepe. To pa so elementi vodenja vojaške

organizacije. V okviru vodenja omenjeni poveljujejo (ustno ali izdajajo akte

poveljevanja). Menim, da je vodenje vojaške organizacije dejansko vojaško vodenje in

v nadaljnjem tekstu bom uporabljal omenjeni termin. Poveljnika potemtakem lahko

razumemo kot vojaškega vodjo.

2.3.3. Vojaško vodenje

Poglejmo, kako opredeljuje značilnosti vojaškega vodenja dr. Darko Lubi: »Hierarhični

odnos/19/, iz katerega izhaja poveljniški odnos/20/, je lahko prisoten v katerikoli obliki

vodenja, toda pri vojaškem vodenju (poveljevanju) ima ta odnos določene posebnosti, in

sicer:

- pri vojaškem vodenju je hierarhični odnos temeljna in dominantna vrsta

odnosa/21/;

- pri vojaškem vodenju ima nadrejeni v hierarhičnem odnosu nedotakljivo

pooblastilo in izključno pravico, ki jo dobi od družbe, sprejemati odločitve o

uporabi sil in sredstev na določenem prostoru in v določenem času/22/;

- podrejeni v hierarhičnem odnosu pa morajo brez ugovora izvrševati naloge, ki

izhajajo iz odločitev vojaškega vodje/23/;

19 Odnos ljudi, postavljenih v hierarhično strukturo, ki točno odreja mesto posameznika v celotni strukturi. 20 Odnos poveljnik – podrejeni, iz katerega izhaja pristojnost poveljevanja podrejenim. 21 V vojaški organizaciji je zagotovljeno enostarešinstvo – vedno se ve, kdo je komu nadrejen in vsakemu je nadrejena lahko le ena vojaška oseba. 22 Poveljniški kader ima pooblastilo družbe za upravljanje z nasiljem. 23 To je res, vendar ne velja za protizakonite ukaze – takih ukazov podrejeni ne smejo izvršiti in o tem morajo obvestiti višjenadrejenega (nadrejenega vojaški osebi, ki je izdala protizakonit ukaz).

16

- pri vojaškem vodenju poteka komuniciranje med nadrejenimi in podrejenimi

(večinoma) na poseben način – tj. v obliki povelj, ukazov, direktiv/24/…;

- pri vojaškem vodenju je podrejeni nadrejenemu vedno osebno odgovoren za

neuresničitve njegove odločitve/25/;

- za neuresničitev ukaza nadrejenega se v pogojih vojaškega vodenja

(poveljevanja) lahko izrečejo sankcije (zlasti v vojni), katerih ostrina presega

povprečne družbene standarde/26/« (Lubi, 1995: 2).

Vojaško vodenje je (kakor tudi sama vojaška organizacija) zelo specifično.

»Temeljne značilnosti vojaškega vodenja opredeljujejo zlasti naslednji dejavniki:

- temeljne značilnosti družbenopolitičnega sistema/27/;

- način vojaškega organiziranja določene družbe in struktura vojaške organizacije

kot celote/28/;

- predviden način izvajanja oboroženega boja in razmere, v katerih se bo le-ta

izvajal (vojna ali obrambna doktrina)/29/;

- raven tehnološko-tehnične opremljenosti vojaških enot/30/;

- strokovna in splošna usposobljenost ljudi – pripadnikov vojaške organizacije

(enot)/31/« (Lubi, 1995: 51).

Dejavniki, našteti v prvi, tretji, četrti in peti alineji nedvomno vplivajo tudi na to,

kakšne prioritete32 bodo imeli poveljniki v delu s svojimi enotami.

24 Komuniciranje na način ustnega poveljevanja ali izdaje aktov poveljevanja, s katerimi se dajejo podrejenim naloge za določene roke – podrejeni so o realizaciji takih nalog dolžni poročati. 25 Ne glede na to, če je direktno odgovoren za neuresničitev odločitve nadrejenega ali ne (možno je, da je nekdo iz vojaške organizacije, ki jo vodi, storil napako, vendar je vseeno odgovoren poveljnik kot predstavnik te organizacije). 26 V nekaterih državah obstajajo vojaška sodišča, katerih namen je zagotavljati vojaško disciplino in hitro ter učinkovito soditi osumljenim za prestopke. Sankcije, ki jih izrekajo taka sodišča (še posebej v vojnem času) za neizvrševanje ukazov, dezerterstvo… so velikokrat za primerljive kršitve veliko višje od tistih, ki jih izrekajo civilna sodišča. Slovenska vojska nima vojaških sodišč. 27 V demokratičnih državah je nad vojaško organizacijo vzpostavljen civilni nadzor. V socialističnih, enopartijskih državah civilnega nadzora vojske ni, nadzira jo le partija, vojaški vodje so tudi partijsko aktivni in v vojski izvajajo tudi politično propagando. 28 Obvezniški, polobvezniški sistem ali poklicna vojska – načini vodenja tako različnih struktur so različni (že strukture so različne, saj so prilagojene nalogam – n. pr. v obvezniškem sistemu so enote v miru neoperativne, ukvarjajo se z usposabljanjem obveznikov…) 29 Veliko razliko v vodenju pomeni tudi poslanstvo vojske – ali je naravnano obrambno ali napadalno – saj je potrebno vojsko v tem smislu pripravljati na delovanje oz. izvrševati predvidene naloge. 30 Sama uporaba enot, njihov način delovanja, je odvisna tudi od njihove opremljenosti – bolje kot je enota opremljena, bolj zahtevne naloge lahko izvršuje. 31 Bolj kot so ljudje usposobljeni, več samostojnosti v delu se jim lahko zaupa, bolj odgovorne in težje naloge lahko opravljajo (to velja tudi za poveljstva in enote). 32 Prioritete so tisto, kar v svojem delu čuti posameznik za najpomembnejše in kar poizkuša uveljaviti.

17

2.3.4. Vojaški vodja

Poveljniki so dejansko vojaški vodje. Niso pa edini, ki se ukvarjajo z vojaškim

vodenjem. V Slovenski vojski ga izvajajo tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske,

načelniki raznih oddelkov in odsekov generalštaba in raznih poveljstev ter zavodov,

načelniki štabov v poveljstvih, ki jih imajo. Vsekakor pa so poveljniki tisti, ki imajo

pristojnost poveljevanja in najmočneje vplivajo na učinkovitost ali neučinkovitost

vodenja lastnih organizacij.

Temeljna naloga poveljnikov33 je priprava lastne vojaške organizacije na bodoče naloge

in izvedba načrtovanih nalog.

Pri tem je posebej potrebno poudariti, da različni nivoji vojaških poveljnikov ne morejo

enako vplivati na pripravo lastnih organizacij na bodoče naloge. Čimnižji je nivo

poveljnika, temmanj zahtevno in bolj kratkoročno je načrtovanje, veliko več pa je

neposredega usposabljanja in urjenj, čimvišji je nivo, temveč je načrtovanja in

zagotavljanja pogojev34 za delo poveljnikov na nižjih nivojih in manj usposabljanj ter

urjenj, ki jih višji poveljniki neposredno izvajajo.

Zelo zanimivo je vprašanje, kakšen naj bi bil vojaški vodja, da bi čimbolj učinkovito

vodil lastno organizacijo. Mnenja so seveda različna, dejstvo pa je, da je to izredno

pomembno vprašanje, saj je od učinkovitosti vojaškega vodenja odvisna cela vojaška

organizacija. Z bolj uspešnimi vojaškimi vodji ima organizacija večjo možnost uspeha,

njeni posamezniki pa, če gre za bojno delovanje, večjo možnost preživetja na bojnem

polju. Zaradi tega je izredno pomembno, katere prioritete izberejo vojaški vodje in

kakšen vpliv imajo te prioritete na vojaško organizacijo. Jo delajo bolj ali manj

učinkovito? Ali zagotavljajo realizacijo postavljenih nalog? Kako vplivajo na počutje

posameznika v vojaški organizaciji?

»Vsaka vojska se pripravlja na vojno. V miru se mora pripraviti na to, da bo v času

vojne opravila svoje poslanstvo in zmagala. Seveda pa to ni tako enostavno in brez

visoko usposobljenega starešinskega kadra/35/ (predvsem poveljniškega – vojaških

33 Pod tem pojmom razumem tudi načelnika generalštaba, saj mu je z zakonom dana pristojnost poveljevanja. 34 Kadrovskih, materialnih resursov, ki omogočajo učinkovito izvedbo priprav na naloge in njihovo izvedbo. 35 Ves častniški in podčastniški kader.

18

vodij) tudi nemogoče.« (Poles, 2002: 2) Vsekakor pa bi rad ponovno poudaril, da to ni

edina naloga, s katero se vojaška organizacija ukvarja v miru. Še posebej bi rad omenil,

da se je Slovenska vojska v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja intenzivno

vključila v izvajanje operacij v podporo miru36. Na dan 11.03.2003 je bilo kar 192

pripadnikov Slovenske vojske (skoraj 3% skupnega števila poklicnih pripadnikov)

vključenih v izvajanje takih operacij37.

2.3.5. Spreminjanje vojaške organizacije in tipi vojaškega vodje

Charles C. Moskos in James Burk sta v svojem strokovnem članku The Postmodern

Military (1994) pisala o spreminjanju družbe in vplivu na spremembe vojaške

organizacije ter tudi o vse pomembnejšem poslanstvu vojske (izvajanje operacij v

podporo miru). Charles C. Moskos je v svojem delu Toward a postmodern Military: The

United States as a Paradigm (2000) predstavil spreminjanje posameznih vprašanj v

ameriški družbi in vojski Združenih držav Amerike skozi obdobje pred hladno vojno

(od leta 1900 do leta 1945), obdobje hladne vojne (od leta 1945 do leta 1990) in

obdobje po hladni vojni (od leta 1990).

V naslednji tabeli prikazujem njegove ugotovitve po posameznih vprašanjih:

Posamezno vprašanje

Obdobje 1900 - 1945 Obdobje 1945 - 1990

Obdobje od 1990

Zaznavanje grožnje

Sovražnikova invazija

Jedrska vojna Etnični spopadi, terorizem

Sestava vojske Masovna vojska, vojaški obvezniki

Velika poklicna vojska

Majhna poklicna vojska

Temeljna naloga vojske/38/

Obramba domovine Podpora zavezništvu Nove naloge (operacije v podporo miru)

36 Operacije v podporo miru so vse operacije, ki jih izvajajo mednarodne, vladne in nevladne organizacije, diplomacija in oborožene sile:

- s ciljem preprečitve ali zaustavitve oboroženih konfliktov med nasprotujočimi si stranmi ali; - s ciljem konsolidiranja miru, vzpostavitve porušenega medsebojnega zaupanja ali; - s ciljem ublažitve posledic oboroženih konfliktov.

»Po vsebini se delijo na naslednje operacije: a) preprečevanje konfliktov (conflict prevention) b) ustvarjanje miru (peacemaking) c) čuvanje miru (peacekeeping) d) vsilitev miru (peace enforcement) e) graditev miru (peace building) f) humanitarne operacije (humanitarian operations)« (Nato, 1995: 6)

37 Podatki iz predstavitvenega gradiva 1. brigade Slovenske vojske, ki je odgovorna za sodelovanje Slovenske vojske v operacijah v podporo miru. 38 Poslanstvo vojske.

19

Posamezno vprašanje

Obdobje 1900 - 1945 Obdobje 1945 - 1990

Obdobje od 1990

Dominanten tip profesionalca/39/

Vodja - bojevnik Menedžer ali specialist

Vojak – politik, vojak – učenjak

Odnos javnosti do vojske

Podpirajoč Ambivalenten Indiferenten

Odnos mediji - vojska

Mediji integralen del vojske

Manipulacije s strani vojske, omejenost dostopa

Vojska je pod nadzorom medijev

Civilni uslužbenci

V manjšini Približno enako število

V večini

Vloga žensk Ločen zbor ali izključena

Delna integracija Popolna integracija

Zakonec (častnika) in vojaška skupnost

Vpleten v socialne obveze

Vpleten v socialne obveze

Zmanjšana vloga vpletenosti v socialne obveze

Homoseksualnost in vojska

Kaznovana Odpust Sprejeta

Ugovor vesti Omejeno ali prepovedano

Dovoljeno Neaktualno

Tabela 2.1: Spreminjanje posameznih vprašanj v vojski Združenih držav Amerike (Moskos, 2000: 15)

V zgornji tabeli bi rad poudaril predvsem spreminjanje tipa dominantnega poveljnika

skozi čas.

V nadaljevanju bom opisal spremembe po posameznih vprašanjih.

Zaznavanje grožnje

V obdobju pred hladno vojno je bilo ogrožanje države Združenih držav Amerike (ZDA)

zaznavano kot ogrožanje pred možnim sovražnikovim vojaškim napadom oz. invazijo

na ozemlje ZDA (ali napadom koalicije). S spoznanjem, da ima tudi Sovjetska zveza

jedrsko orožje, se je zaznavanje grožnje spremenilo – prevladujoči strah je predstavljala

možnost njegove uporabe in ne več sama invazija. Koncem osemdesetih let se je hladna

vojna končala, Varšavski pakt je propadel in z njim tudi direktni sovražnik Nata40.

Možnost jedrskega spopada med velesilami je izginila, kot nov izziv, novo zaznavanje

grožnje, pa so se pojavili medetični spori v (predvsem) bivših socialističnih državah.

39 Dejansko je mišljen dominanten tip poveljnika. 40 North Atlantic Treaty Organisation

20

Sestava vojske

Njena sestava se je prilagajala zaznanim grožnjam. Vse dokler je bila dominantna

zaznava grožnje invazija, je bila vojska masovna (temeljila je na obveznem služenju

vojaškega roka in mobilizaciji), pozneje pa se je njena sestava bistveno zmanjšala. Z

uporabo vse bolj sofisticirane tehnologije je postajala vse bolj profesionalna in vse

manjša, njeno bojno moč pa so poizkušali zadržati ali celo povečati z vse bolj

učinkovito bojno tehniko.

Temeljna naloga vojske

Tudi ta se je v odvisnosti od zaznavanja grožnje spreminjal: od obrambe domovine (v

obdobju do hladne vojne) do obrambe zavezništva (hladna vojna), saj so ZDA postale

del Nata, pa do spoznanja (obdobje po hladni vojni), da se morajo države in njihove

vojske aktivno vključiti v zagotavljanje mednarodnega miru in se angažirati na kriznih

žariščih ter ne dovoliti njihovega razraščanja, saj bi v tem primeru lahko bila ogrožena

varnost širše mednarodne skupnosti.

Dominanten tip profesionalca

Predvsem bi rad opozoril na Moskosovo tolmačenje dominantnega tipa poveljnika:

- v obdobju do začetka hladne vojne ga ocenjuje za vodjo – bojevnika, ki mora

obvladovati umetnost bojevanja, kar pripisujemo herojskemu tipu poveljnika, ki

ga opisuje Ježi Vjatr v svoji knjigi »Sociologija vojske« (Vjatr, 1987: 367);

- v času hladne vojne ga ocenjuje kot menedžera ali specialista, saj se je že v tem

obdobju povečala potreba po rasti njegovih organizacijsko-specialističnih

funkcij;

- v obdobju od hladne vojne naprej ga ocenjuje kot politika in učenjaka, saj mora

v izvajanju mirovnih operacij uporabljati veščine politika (obvladovanje

komuniciranja z mediji, pogajanja...), doktrina uporabe vojske in tehnološki

razvoj pa sta dosegla že tak nivo, da mora biti ne samo strokovnjak, marveč kar

učenjak.

21

Odnos javnosti do vojske

Bolj kot se je javnost (družba) čutila ogroženo, bolj je podpirala vojsko, kar pomeni, da

je bila njena podpora v obdobju pred hladno vojno bistveno večja kot sedaj. V obdobju

II. svetovne vojne je bila izredno velika, v času Korejske in Vietnamske vojne pa

bistveno manjša. V obdobju po hladni vojni je javnost do vojske postala precej

indiferentna.

Odnos mediji – vojska

V obdobju do hladne vojne so bili novinarji, vojni poročevalci, dejansko integrirani v

samo vojsko, imeli so formalni status v njej, saj so bili del te organizacije; bili so

oblečeni v uniforme in vojska je dejansko na tak način lahko izvajala cenzuro njihovih

poročil. V času hladne vojne sicer novinarji niso bili več del vojaške organizacije,

vendar je vojska vseeno zadržala veliko kontrolo nad njimi, saj jih je seznanjala le z

nekaterimi (izbranimi) dogodki in to na krajih ter ob času, ki ju je sama določila. V

obdobju po hladni vojni so se stvari bistveno spremenile – novinarji niso več predmet

kontrole vojske, prej bi lahko rekli obratno.

Civilni uslužbenci

Vojska je bila v obdobju pred hladno vojno v svojem funkcioniranju relativno

neodvisna od civilne komponente. Z razvojem tehnologije se je ta odvisnost zelo

povečala, saj je za vojsko ceneje sklepati pogodbe s civilnimi organizacijami, kot

zagotavljati delovanje celega sistema z lastnimi silami. To je predvsem evidentno na

področju vzdrževanja zelo sofisticirane tehnike, kjer ima vojska veliko pogodb s

civilnim delom.

Vloga žensk

V času, ko so ZDA imele masovno vojsko, vanjo ženske niso bile vključene. Le v

posamičnih primerih so lahko z njo sodelovale, vendar še takrat na tak način, da so bile

ločene od moških. V času hladne vojne se je začela počasna integracija žensk v vojsko,

od leta 1976 so se lahko šolale tudi na vojaških akademijah, vendar so ostale izven

bojnih enot. Lahko so bile le del podpornih enot in služb, ki so zagotavljale vojski

normalno delovanje. V obdobju po hladni vojni so postale integralni del vojaške

22

organizacije. Vključene so v skoraj vse bojne enote (izjema so še vedno podmornice),

njihovi položaji v vojaški hierarhiji so vse višji.

Zakonec in vojska

V vojski ZDA so bili zakonci častnikov (praviloma lahko govorimo o ženah) v času do

obdobja po hladni vojni zelo vpleteni v vojaško socialno življenje, v zadnjem času pa je

viden precejšen padec takega udejstvovanja, saj so zakonci vse bolj vpleteni v civilno

družbo (veliko žena častnikov je bilo brez službe, sedaj pa se zaposlujejo in so vse bolj

družbeno aktivne).

Homoseksualnost in vojska

Status homoseksualcev v vojski se je skozi obdobja zelo spremenil. V obdobju pred

hladno vojno in nekaj časa tudi v obdobju hladne vojne so homoseksualce v času vojne

zapirali v ječe, v mirnodobnem času pa so jih nečastno odpuščali. Sčasoma se je odnos

do njih spreminjal (malo pozneje kot v družbi nasploh, saj je vojska v svojih pogledih

precej tradicionalna), tako da je sedaj popolnoma toleranten.

Ugovor vesti

V obdobju pred hladno vojno nista niti ameriška družba niti vojska ZDA imeli veliko

posluha za ugovor vesti. Tisti vojaki, ki niso hoteli nositi orožja in bojevati se, so lahko

izbirali med zaporom ali služenjem vojaškega roka v nebojnih enotah vojske. V obdobju

hladne vojne so postopoma začeli uveljavljati tudi ugovor vesti, v obdobju po hladni

vojni pa to sploh ni več problem, saj je vojska postala izključno poklicna in se s takim

vprašanjem ne srečuje več.

»Iz modela socialne organiziranosti (Moskos) sodobne vojaške organizacije izhaja

predpostavka, da v vsaki posamezni sodobni vojski lahko pride do prevlade

tradicionalno-institucionalnega modela/41/ socialne organiziranosti ali pa do prevlade

poklicno-dejavnostnega modela/42/ socialne organiziranosti vojske. Posledica te

41 Tradicionalno-institucionalni sistem je vzpostavljen tam, kjer je vojaško šolstvo popolnoma ločeno od civilnega, kjer so vojaški profesionalci del »zaprtega« vojaškega sistema, ločenega od družbe in kjer se ne izvaja pogosta izmenjava kadrov s civilnimi strukturami (prehodi strokovnjakov posameznih področij). 42 Poklicno-dejavnostni sistem je veliko bolj odprt do civilne družbe, vojaško šolstvo ni popolnoma ločeno od civilnega, izmenjava strokovnjakov s civilno družbo je povsem normalen in pogost pojav.

23

protislovne narave vojaške organizacije je, da se vojaška profesija legitimira prek

profesionalnega vojaka – heroja ali pa prek modernega vojaka – menedžerja, izvedenca

v upravljanju nasilja« (Jelušič, 1997: 205).

»V sodobni vojski je izrazita evolucija poklica častnika v smeri večje specializacije.

Morris Janowitz je opozoril na ta proces v vojski Združenih držav Amerike. Zaključki,

ki jih je oblikoval, so pozneje doživeli potrditev v raziskavah, ki so se izvajale v drugih

državah« (Vjatr, 1987: 366).

Popolnoma se strinjam z opredelitvijo Ljubice Jelušič, vendar sem prepričan, da

dominanten tip profesionalca, poveljnika, ni odvisen samo od načina socialne

organiziranosti vojske, ampak tudi od uporabe/neuporabe vojske za izpolnitev njenega

poslanstva.

Namreč, bolj kot je vojska vpletena v izpolnjevanje svojega poslanstva, bolj je potreben

tudi osebni zgled poveljniškega kadra, kar pomeni, da je bolj potreben herojski tip

poveljnika43, še posebej na tistih nivojih, ki so bolj izvajalski in manj upravljalski (na

nižjih taktičnih nivojih – oddelek, vod – so poveljniki, če gre za izvajanje bojnega

delovanja, izvajalci nasilja in kot taki morajo z lastnim zgledom voditi svoje enote,

upravljanje z nasiljem pa se izvaja na višjih nivojih).

Dejansko se tipi poveljnikov v različnih obdobjih medsebojno prepletajo, določeni so v

bolj ali manj izraženi odvisnosti od poslanstva lastne enote44, nalog, ki jih enote

izpolnjujejo45 in nivoja poveljevanja.

»Dejstvo je, da je v sodobnih vojskah prišlo do evolucije družbene vloge častnikov v

smeri dvigovanja organizacijsko-specialističnih funkcij na račun bojnih funkcij.

Nekdanji herojski koncept poveljnika, ki je z mečem v roki vodil svoje vojake v napad,

je postal zgodovina, čeprav tudi v pogojih izvajanja sodobne vojne ni izginil. Nikoli ne

bo izginil element osebnega angažiranja in osebnega junaštva v boju. To ostaja

43 Tako razmišljanje potrjujejo tudi ugotovitve primerjav rezultatov raziskave Starešinski kader v oboroženih silah Republike Slovenije iz januarja 1991 in raziskave, izvedene med borci Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki so doživeli in preživeli vojno z jugoslovansko zvezno vojsko. (Jelušič, 1997:206) 44 Ni enako poveljevati enoti, namenjeni za bojno delovanje ali enoti, namenjeni za izvajanje njene logistične podpore). 45 Velika razlika je, če enota izvaja bojno delovanje ali izvaja neke rutinske naloge v miru – varovanje objektov…)

24

pomemben, ne pa najpomembnejši aspekt družbene vloge častnikov. Poleg

tradicionalne vloge je vse bolj pomembna vloga častnika kot organizatorja kompleksne

organizacije, njenega vodje in specialista« (Vjatr, 1987: 367).

2.3.6. Prioritete poveljnika

Pri preučevanju učinkovitosti organizacij se prej ali slej pojavi vprašanje, kako nanjo

vpliva njen vodja.

Glede na to, da je vodja ključni element organizacije46, je njegova vloga odločilna.

Verjetno se je že marsikd vprašal: Ali vrednote in verovanja vodje, ki se odražajo v

njegovem obnašanju in prioritetah, vplivajo na učinkovitost organizacije?

Poizkusimo to vprašanje prenesti v vojaško organizacijo in ga upoštevati samo pri

delovanju vojaških vodij - poveljnikov.

To vprašanje, preneseno v vojaško organizacijo, se glasi: Ali poveljnikove vrednote in

verovanja, ki se odražajo v njegovem obnašanju in prioritetah, vplivajo na bojno

pripravljenost enote?

Prioritete se poveljniškemu kadru privzgajajo v socializatorjih. Ravno ta segment je

možno spremeniti. Namreč, poveljnike oddelkov, vodov šolamo v podčastniški in

častniški šoli, ki sta izjemno močna in najpomembnejša socializatorja. Potrebno ju je

izkoristiti in bodočemu poveljniškemu kadru nuditi usmeritve, ki pomembno vplivajo

na prioritete poveljnikov in na psihološko ter bojno pripravljenost enot. Seveda pa to ni

edina možnost, saj se izobraževanje in usposabljanje našega poveljniškega kadra s tem

ne zaključi. Nadaljuje se v različnih oblikah skozi večji del delovnega obdobja (za

častnike štabni, višji štabni tečaj, generalštabni tečaj, za podčastnike štabni tečaj in za

oboje razna funkcijska usposabljanja – tečaji za poveljnike oddelkov, vodov, čet,

bataljonov, brigad, redno vojaškostrokovno usposabljanje v okviru poveljstev in enot).

Zelo pomembno bi bilo proučiti vprašanje kdaj in na katerem nivoju privzgajati

poveljniškemu kadru ustrezne prioritete, saj sem prepričan, da jih je glede na nivo

opravljanja dolžnosti potrebno tudi spreminjati (delo poveljnika oddelka47 ni enako delu

poveljnika brigade48 in zato je tudi povsem logično, da imata v svojem delu tudi

drugačne prioritete).

46 Vodja daje pečat organizaciji, saj usmerja njeno delovanje in razvoj. 47 Enota z desetimi vojaki. 48 Enota z 2000 do 5000 vojaki.

25

2.4. BOJNA PRIPRAVLJENOST

2.4.1. Opredelitev pojma

Bojna pripravljenost je eden od produktov, ki jih mora zagotavljati vojska pri

zagotavljanju nacionalne varnosti. Poslanstvo vojske je opredeljeno v skladu z

nacionalnimi interesi, tako da je lahko omejena na delovanje na lastnem ozemlju, v

regiji ali v svetu.

Vsaka vojska je dolžna tudi odvračati potencialne agresorje od namere vojaško zavzeti

določeno ozemlje (državo) in v primeru napada na državo izvajati njeno vojaško

obrambo (torej izvajati bojno delovanje).

Z bojno pripravljenostjo ocenjujemo pripravljenost neke vojske pri izpolnjevanju

njenega poslanstva, vezanega na bojno delovanje.

V Navodilu za ocenjevanje pripravljenosti Slovenske vojske je bojna pripravljenost

opisana na naslednji način:

»Bojna pripravljenost izraža sposobnost dela ali celotne Slovenske vojske za bojno

uporabo. Razlikujemo tri stopnje bojne pripravljenosti: stalno ali mirnodobno

pripravljenost, povišano in polno bojno pripravljenost.

Bojna pripravljenost obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih izvajajo posamezniki, poveljstva

in enote Slovenske vojske z namenom zagotoviti:

- pripravljenost za alarmiranje in prehod v višje stopnje pripravljenosti;

- pripravljenost za izvajanje bojnih delovanj;

- pripravljenost sodelovanja v zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah«

(Navodilo, 1999: 4).

Strokovno uporabna je tudi naslednja definicija: Bojna pripravljenost je stanje, ki

opredeljuje sposobnost enote za bojevanje.

»Odvisna je od:

a) taktične izurjenosti/49/;

b) brezhibnosti opreme/50/; 49 Pomeni poznavanje izvajanja predpisanih taktičnih postopkov, ki veljajo za posameznika – enoto in njihovo pravilno izvajanje.

26

c) ustreznosti logistične oskrbe/51/;

d) psihološke pripravljenosti/52/« (Bartone in dr., 1993: 579).

Ta definicija je bistveno bolj enostavna, kompleksna in pregledna (zajema tudi pogoj

kadrovske popolnjenosti enote – poveljstva). V nadaljevanju bom upošteval njene

določbe.

Ne le vojska, tudi vsaka enota ima svoje poslanstvo. Poslanstva različnih enot so

različna in so odvisna od njihove namenskosti – nekatere enote so namenjene izvajanju

bojnega delovanja, spet druge podpori enotam, ki izvajajo bojno delovanje, tretje

izvajanju protokolarnih aktivnosti.... Poveljnik vsake enote se je dolžan prioritetno

posvetiti izpolnitvi njenega poslanstva – le na tak način je možno, da bo njegova enota

izpolnila lastno poslanstvo in lahko prispevala k izpolnitvi poslanstva vojske.

Vsak poveljnik ne more vplivati na enak način na bojno pripravljenost lastne enote.

Poveljniki na nižjih taktičnih nivojih (oddelek, vod) lahko bistveno bolj vplivajo na

taktično izurjenost in psihološko pripravljenost svoje enote kot na brezhibnost opreme,

ki jo ima njihova enota na razpolago in ustreznost logistične zagotovitve, saj omenjena

elementa nista odvisna (samo) od njih.

Brezhibnost opreme je odvisna od vrste dejavnikov:

- pravilnosti izbire;

- pravilnosti uporabe;

- sistema njenega vzdrževanja;

- pravočasnosti njenega obnavljanja – zamenjave stare za novo.

Poveljniki najnižjih taktičnih nivojev (oddelkov, vodov) lahko vplivajo le na pravilnost

uporabe in delno na pravilnost njenega vzdrževanja, medtem ko na ostale segmente

nimajo nikakršnega vpliva.

50 Vojska razpolaga z opremo, ki ji omogoča delovanje. Hiter tehnološki razvoj zagotavlja vojski vse bolj sofisticirano tehniko. Njeno vzdrževanje je vse bolj zahtevno – s tem pa tudi vse bolj pomembno. 51 Vojska za svoje delovanje potrebuje in troši materialne resurse (strelivo, gorivo, hrano...). Da bi lahko izvajala svoje delovanje brez prekinitev, potrebuje sistem, ki ji zagotavlja pravočasen dotok potrebnih sredstev – sistem logistične oskrbe. 52 Stanje, ki opredeljuje mentalno pripravljenost posameznika, skupine ljudi, enote realizirati določeno nalogo.

27

Še manjši vpliv imajo poveljniki najnižjih taktičnih nivojev (oddelkov, vodov) na

logistično zagotovitev delovanja lastnih enot, saj se le-ta v celoti načrtuje in zagotavlja

na višjih nivojih.

Vsekakor pa so poveljniki najnižjih taktičnih nivojev (oddelkov in vodov) ključni

elementi zagotavljanja:

- taktične izurjenosti in

- psihološke pripravljenosti lastnih enot.

Res je, da v vojski obstajajo tudi strokovni organi - službe, ki se ukvarjajo s področjem

izvajanja usposabljanja, psihološke pripravljenosti, duhovne oskrbe, vendar več kot

očitno je, da so ravno poveljniki najnižjih taktičnih nivojev tisti, ki odločilno vplivajo na

elementa taktične izurjenosti in psihološke pripravljenosti, saj so izvajalci usposabljanja

in urjenja lastnih enot. Oni tudi živijo in delajo s svojimi podrejenimi, jih učijo iz lastnih

izkušenj, so z njimi v neprestanem stiku in jih pripravljajo na bodoče naloge ter jih

neposredno vodijo v izvajanju nalog. Le kdo bi lahko bolj vplival na svoje podrejene

kot tisti, ki so venomer z njimi?

2.4.2. Ocenjevanje bojne pripravljenosti

V Slovenski vojski se v skladu z opredelitvami, ki jih določajo

- Navodila za ocenjevanje pripravljenosti Slovenske vojske,

- Kriteriji in merila za ocenjevanje pripravljenosti Slovenske vojske in

- Metodologija za ocenjevanje pripravljenosti Slovenske vojske

vsakoletno izvaja ocenjevanje njene pripravljenosti. To je zelo zapleten proces, ki

zahteva visoko strokovnost ocenjevalcev.

»Osnovni elementi, od katerih je odvisna pripravljenost, so:

(1) sestava sil;

(2) operativna pripravljenost;

(3) modernizacija;

(4) sposobnost za neprekinjeno delovanje« (Kriteriji, 2001: 2).

Vsak od osnovnih elementov ima še nižje elemente pripravljenosti.

28

»V okviru operativne pripravljenosti so naslednji nižji elementi pripravljenosti:

a) bojna pripravljenost (alarmiranje in ukrepi pripravljenosti, pripravljenost za

bojevanje, pripravljenost za zaščito in reševanje);

b) mobilizacijska pripravljenost (pripravljenost za izvedbo mobilizacije,

usposobljenost, poveljevanje in zveze, zagotovitev mobilizacije – kadrovska

zagotovitev, logistična zagotovitev, civilno-vojaško sodelovanje);

c) kadrovska popolnjenost (popolnjenost mirnodobne sestave, popolnjenost vojne

sestave);

d) opremljenost (oborožitev in bojni sistemi, oprema, strelivo);

e) usposobljenost (usposobljenost vojakov, usposobljenost častnikov in

podčastnikov, usposobljenost enot, usposobljenost poveljstev);

f) bojna morala (pripravljenost posameznikov in enot, da se soočijo s tveganji in

obvladajo napore pri izvajanju bojnih nalog);

g) sistemi C4I (poveljevanje in kontrola, zveze, informacijska podpora,

obveščevalna zagotovitev);

h) premičnost in preživetje (zagotovitev premika, oviranje, utrjevanje in

maskiranje, RKB obramba, varnostna zagotovitev)

i) voditeljstvo (sposobnost poveljujočih za usmerjanje enote k zastavljenim

ciljem)« (Kriteriji, 2001: 3-5).

Torej, v načinu ocenjevanja pripravljenosti enot in poveljstev je bojna pripravljenost del

operativne pripravljenosti. Po mojem mnenju je podcenjena, saj predstavlja le 6%

skupne ocene pripravljenosti vojske/enote53. Potrebno pa je omeniti, da se nekateri

elementi, ki bi jih dejansko lahko šteli pod bojno pripravljenost (opremljenost,

usposobljenost, premičnost in preživetje, voditeljstvo) ocenjujejo ločeno. Z njihovim

upoštevanjem bi skupen odstotek ocene pripravljenosti narastel na 43% skupne ocene

pripravljenosti vojske/enote.

Metodologija za ocenjevanje pripravljenosti določa še pomožne elemente

pripravljenosti in deleže njihovih pomembnosti v ocenah nižjih elementov.

(Metodologija, 2001: 2)

53 V dokumentih, ki opredeljujejo način ocenjevanja pripravljenosti Slovenske vojske, je točno opredeljen odstotek vpliva psamične ocene na skupno oceno pripravljenosti.

29

2.4.3. Psihološka pripravljenost

»Že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja se je pokazalo, da oborožene sile v oboroženih

spopadih sploh niso tako uspešne, kot napovedujejo pred začetkom oboroženih

sovražnosti. Poraze so na različnih svetovnih frontah doživljale elitne oborožene sile

svetovnih supersil, praviloma proti slabše oboroženim in slabše vojaško profesionalno

usposobljenim odporniškim vojskam antikolonialnih sil« (Jelušič, 1989: 57).

Seveda se postavlja vprašanje, kako je to mogoče, kaj je tisto, kar je bilo razlog poraza

močnejših, usposobljenejših profesionalnih enot. Razlog najverjetneje lahko najdemo v

psihološki pripravljenosti, saj so bile v vseh ostalih elementih bojne pripravljenosti

elitne oborožene sile svetovnih supersil v prednosti. To pa nedvomno pomeni, da

psihološka pripravljenost lahko celo odločilno vpliva na bojno pripravljenost enot, saj

so ljudje s svojo psiho tisti, ki lahko učinkovito ali neučinkovito uporabijo vojaško

tehniko, ki jo imajo na razpolago in ki zagotavljajo realizacijo ali nerealizacijo

poslanstva lastne enote in vojske. Če niso prepričani v pravičnost, potrebnost...

izvrševanja lastnih bojnih nalog, je vprašljiva njihova psihološka pripravljenost za

realizacijo takih nalog.

V nadaljevanju bomo obdelovali samo segment psihološke pripravljenosti in njen vpliv

na bojno pripravljenost.

Psihološka pripravljenost je odvisna od:

a) morale/54/;

b) kohezije/55/;

c) discipline/56/;

d) zaupanja/57/;

e) psihičnega (duševnega - mentalnega) zdravja (Bartone in dr., 1993: 579).

54 Prepričanost, da je tisto, kar zahteva vojaška organizacija od vojaka in kar bo slednji moral narediti pravilno, etično, potrebno. 55 Občutek povezanosti vojaškega kolektiva. 56 Disciplina v smislu zavedanja, da bo vojaška organizacija pravočasno in popolno izvršila dane ji naloge. 57 Zaupanje do nadrejenih, podrejenih, soborcev, do oborožitve in opreme v uporabi, zaupanje v pravočasno in kvalitetno zdravstveno pomoč v primeru ranitve, zaupanje v družbeni sistem in njegovo podporo vojaškemu delovanju …

30

Bartone, Kirkland in Marlowe v svojem strokovnem članku »Commanders Priorities

and Psychological Readiness« objavljajo rezultate študije, analize, ki poizkuša

odgovoriti na vprašanje medsebojne odvisnosti prioritet poveljnikov in njihovega vpliva

na psihološko pripravljenost enot in s tem tudi na njihovo bojno pripravljenost.

V poizkusu, da bi vzpostavili relacije med poveljniki enot in podrejenimi čimbolj

sprejemljive za raziskovanje, je bila postavljena hipoteza:

»Če prioritete poveljnika vplivajo na psihološko pripravljenost podrejenih in psihološka

pripravljenost vpliva na bojno pripravljenost, potem

prioritete poveljnika vplivajo na bojno pripravljenost svojih enot.«

Pregled literature, navedene v strokovnem članku (Bartone in dr., 1993: 595 - 598), ki

se ukvarja s tem vprašanjem in zaključek hipoteze kažeta na zavedanje pomena

psihološke pripravljenosti na vojaško učinkovitost, kar pomeni tudi na bojno

pripravljenost, saj smo psihološko pripravljenost opredelili kot del bojne.

Vendar se o psihološki pripravljenosti in njenem vplivu na bojno pripravljenost govori

kot o splošnoznani resnici, kot o aksiomu, ki ga ni potrebno dokazovati. Tudi v

empiričnem delu tega nisem mogel dokazati.

Moje pričakovanje, da v publikacijah vojske Združenih držav Amerike (Army

Leadership, Taking Charge), pišejo o prioritetah poveljnikov, se ni izpolnilo. »Army

Leadership« obširno opisuje, kakšen mora biti vodja, da bi lahko svojo enoto učinkovito

vodil, kaj mora v svojem vodenju enote upoštevati. »Taking Charge« se ukvarja s

podobno tematiko kot »Army Leadership«. Omenjeni publikaciji res razpravljata o

učinkovitem vodenju, poveljniški kader usmerjata k pomembnemu, ne dajeta mu pa

usmeritev v tem, kaj morajo biti njegove prioritete v delu.

Raziskava, ki so jo opravili Američani, je najverjetneje eno pionirskih del, ki se ukvarja

z merljivimi rezultati medsebojnega vpliva prioritet poveljnikov in njihovega vpliva na

psihološko pripravljenost njihovih enot. Potrebno pa je poudariti, da v raziskavi ni

opravljeno nikakršno izkustveno ocenjevanje, preverjanje v praksi, saj rezultati

temeljijo le na izjavah anketiranih.

31

Tudi v raziskavi, ki sem jo opravil v Slovenski vojski, temeljijo rezultati le na izjavah,

ocenah, ki so jih dali anketirani.

Raziskovanje v Združenih državah Amerike je bilo usmerjeno predvsem na tri področja:

- skrb za podrejene;

- medsebojno zaupanje (med raznimi nivoji);

- prenos pooblastil (iniciative) na podrejene (Bartone in dr., 1993: 580).

Vsa tri področja se v literaturi, ki jo omenjajo avtorji strokovnega članka, večkrat

omenjajo in avtorji članka ugotavljajo, da je medsebojno zaupanje najmočnejši izvir

kohezije. Trdijo tudi, da je ravno medsebojno zaupanje povezano s količino prenosa

pooblastil (iniciative) na podrejene. Večje kot je medsebojno zaupanje, večji je prenos

pooblastil na podrejene in s tem povečan pomen podrejenih (čimvečje je zaupanje,

čimvečji prenos pooblastil nanje, temvečja samostojnost v odločanju podrejenega -

temvečja je iniciativa podrejenega) (Bartone in dr., 1993: 580).

Prepričani so, da je neupoštevanje človeške dimenzije58 v Vietnamu pomenilo slabše in

neusklajeno delovanje vojaških kolektivov oz. njihovo slabšo bojno pripravljenost in

obnašanje poveljnikov povezujejo s kohezijo enote (Bartone in dr., 1993: 581).

Prenos pooblastil na podrejene pomeni večjo decentralizacijo in omogoča večjo

iniciativo, saj »decentralizacija zahteva od podrejenih pripravljenost in sposobnost

prevzemati rizike, od nadrejenih pa podporo podrejenim« (FM 100-5 Operations. 1986:

15).

Bojno delovanje v skladu z idejo nadrejenega poudarja mnoga vojaška literatura. Zaradi

kompleksnosti izvajanja bojnih delovanj in pričakovanja prekinitve zvez med poveljstvi

višjega in nižjega ranga se od podrejenih zahteva iniciativa pri realizaciji zadanih nalog.

Zaradi tega jih je treba v vsakodnevnem delu učiti čimvečje samostojnosti in

prevzemanja odgovornosti.

Vojaške vrednote so v večini sestavljene iz elementov, ki razvijajo zaupanje in druge

čustvene povezave (Hartle in Hertling v Bartone in dr., 1993: 580). Pomena

58 Neprimerna skrb za podrejene.

32

medsebojnega zaupanja, spoštovanja in zaupanja v graditev vojaških kolektivov

vsekakor ne smemo podcenjevati.

Čeprav so termini prenos pooblastil na podrejene, psihološka pripravljenost in človeška

dimenzija v vojaškem izrazoslovju relativno novi, so bili poveljniki že skozi stoletja

odgovorni za vzpostavitev ustrezne psihološke pripravljenosti svojih vojakov (Bartone

in dr., 1993: 581). Dejstvo je, da so bili vedno poveljniki tisti, ki so morali znati

pripraviti svojo vojaško organizacijo na bližajoče se naloge.

V zadnjih dvajsetih letih je še posebej zrastel interes za opisovanje človeške dimenzije

enot kot vmesne variable med poveljnikovim obnašanjem in psihološko pripravljenostjo

podrejenih.

Vojska ZDA se je s takimi raziskavami pričela ukvarjati v 2. svetovni vojni (The

American Soldier).

V vojski je vloga poveljnika ključnega pomena. Mnogi menijo, da pomeni uspeh ali

neuspeh enote v doseganju cilja.

»Ko je voden s pogumom in voljo, se bo Američan voljno in učinkovito boril kot

bilokateri vojak v zgodovini. Njegova trma in vzdržljivost v boju bosta proporcionalna z

vnemo in navdihom njegovega poveljnika.« (Marshall v Bartone in dr., 1993: 582)

Lahko zaključimo, da prioritete poveljnikov, ki se kažejo v njihovem obnašanju,

vplivajo na samospoštovanje in predanost podrejenih in na bojno pripravljenost enot59.

Vsota odzivov podrejenih pa praktično rezultira kot psihološka pripravljenost enote

(Bartone in dr., 1993: 581).

Literatura zelo poudarja vpliv poveljnikov na bojno pripravljenost enot. Da bi take

trditve potrdil ali ovrgel, se je Oddelek vojaške psihiatrije Walterjevega vojaškega

instituta za raziskave odločil raziskati medsebojni odnos prioritet poveljnikov čet in

njihov vpliv na psihološko pripravljenost njihovih enot.

59 Tudi pri raziskovanju vloge vodij v civilnih organizacijah je poudarjeno njihovo obnašanje in doseganje kontrole nad organizacijo ter vpliv obnašanja na člane kolektivov.

33

3. RAZISKAVI V OBOROŽENIH SILAH ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE IN

V SLOVENSKI VOJSKI

3.1. RAZISKAVA V OBOROŽENIH SILAH ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE

3.1.1. Metoda

Metoda, ki so jo ameriški raziskovalci uporabili, je bila sekundarna analiza podatkov,

pridobljenih v dveh neodvisnih raziskavah:

- prva se je ukvarjala s prioritetami poveljnikov čet,

- druga pa se je v istih enotah ukvarjala s podrejenimi, in sicer z njihovimi stališči,

mnenji o samih sebi, njihovih nadrejenih in njihovi enoti.

Ker raziskavi nista bili medsebojno povezani, je bilo naknadno potrebno zagotoviti

njuno kompatibilnost.

3.1.2. Opis raziskave

3.1.2.1. Prva raziskava – raziskava poveljnikov čet

Poveljniki čet so imeli nalogo napisati po prioriteti 5 dejavnikov, ki se jim zdijo

najpomembnejši za bojno pripravljenost svojih enot in obrazložiti, zakaj so se tako

odločili.

Na tak način so raziskovalci zbrali 109 dejavnikov. V nadaljevanju so omenjene

dejavnike združili v pomensko bolj splošne kategorije – skupine. Vseh 109 dejavnikov

so združili v 14 skupin: taktična izurjenost, stroga disciplina, odločno vodenje60, morala,

centralizirana kontrola61, horizontalne povezave, vertikalne povezave, fizične

zmožnosti, oprema, prilagodljivo vodenje62, zunanji faktorji, osebni dejavniki, značilne

lastnosti vojakov, etičnost. Na tak način so zagotovili boljšo preglednost.

V nadaljevanju so raziskovalci razvrstili skupine po prioritetah tako, da so preračunali

pogostost pojavljanja posameznih dejavnikov in njihovo vrednost: dejavnik na prvem

mestu je dobil 5 točk, na drugem 4…, na petem 1 točko. Te vrednosti so sešteli v okviru

60 Način vodenja brez dopuščanja možnosti podrejenim vplivati na sprejete odločitve poveljujočega. 61 Način vodenja, ki poveljujočemu zagotavlja, da ima v vsakem trenutku »vse niti v svojih rokah«, da ve vse, kar se dogaja v njegovi enoti in da podrejeni nimajo velike mere samostojnosti v delu. 62 Način vodenja, ki sloni na sprejemanju sugestij od podrejenih in spreminjanju že začrtanih smernic.

34

posamične skupine. Preračunali so njihov odstotek glede na skupno vsoto skupin in

postavili lestvico pomembnosti skupin (glej prilogo A).

3.1.2.2. Druga raziskava – raziskava vojakov

Raziskava vojakov je podrobna raziskava navad vojakov in lastno vrednotenje njih

samih, svojega zdravja, svojih enot in svojih poveljnikov. Raziskava je zajela 135 čet.

Vojaki so z odgovori definirali 107 dejavnikov, ki so opredeljevali zahtevano

problematiko.

Iz vseh dejavnikov in njihove pogostosti pojavljanja so raziskovalci sestavili 6

pomembnih karakterističnih skupin: pripadnost enoti, vertikalna povezanost63,

horizontalna povezanost64, zaupanje v poveljnike, samozaupanje in zaupanje v orožje,

zadovoljstvo z delom; dodatno (nenačrtovano – zaradi velikega števila dejavnikov) še

tri skupine: skupno zadovoljstvo, fizično/mentalno zdravje, zadovoljstvo z načinom

življenja (samo oženjeni). Vseh devet skupin so upoštevali kot pokazatelje psihološke

pripravljenosti.

3.1.2.3. Sekundarna analiza

Obe raziskavi sta bili opravljeni v 51 četah, kar je ponudilo možnost medsebojnega

primerjanja rezultatov. Opravljeni sta bili v dvomesečnem obdobju. Zaradi

primerljivosti rezultatov so pri vsakem poveljniku čete upoštevali povprečen odgovor

podrejenih. Primerjali so 14 skupin prioritet iz raziskave poveljnikov čet z 9 skupinami,

ki opredeljujejo psihološko pripravljenost iz raziskave vojakov.

3.1.3. Rezultati

Večina dejavnikov iz raziskave poveljnikov čet (78,2%), je bila razvrščena v 7 od 14

kategorij: taktična izurjenost – 18,5%, stroga disciplina – 13%, odločno vodenje –

12,2%, morala – 10,2%, centralizirana kontrola – 9,0%, horizontalne povezave – 7,8%,

vertikalne povezave – 7,5%. Zaradi tega so se raziskovalci odločili v primerjavah

upoštevati samo te.

63 Občutek povezanosti podrejenih z nadrejenimi in obratno. 64 Občutek povezanosti med seboj primerljivih oseb z enakim položajem – vojaka z vojakom, podčastnika s podčastnikom (poveljnika oddelka s poveljnikom sosednjega oddelka), častnika s častnikom (poveljnika voda s poveljnikom sosednjega voda, poveljnika čete s poveljnikom čete…).

35

Taktična izurjenost je bila na zelo pomembnem mestu pri vseh poveljnikih čet, morale

pa niso vsi tako visoko vrednotili. Zanimivo pa je, da so poveljniki čet, ki visoko

vrednotijo moralo, visoko vrednotili tudi taktično izurjenost.

Vojaki so v četah, kjer so njihovi poveljniki visoko vrednotili na moralo, boljše ocenili

pripadnost enoti, vertikalno povezanost, zaupanje v poveljnike, samozaupanje in

zaupanje v orožje, zadovoljstvo z delom, skupno zadovoljstvo, oženjeni pa tudi

zadovoljstvo z načinom življenja.

Vojaki so v četah, kjer njihovi poveljniki ne dajo veliko na moralo, slabše ocenili

pripadnost enoti, zaupanje v poveljnike, zadovoljstvo z delom, skupno zadovoljstvo,

oženjeni pa tudi zadovoljstvo z načinom življenja.

V četah pri poveljnikih, ki poudarjajo centralizirano kontrolo, so vojaki izkazali slabše

telesno/mentalno zdravje.

V četah pri poveljnikih, ki zelo potencirajo taktično izurjenost, vojaki izražajo manj

zadovoljstva z načinom življenja.

Nikakršna povezava pa ni bila ugotovljena med strogo disciplino, odločnim vodenjem

in skupinami, ki opredeljujejo psihološko pripravljenost.

Raziskava je postregla tudi z nekaj presenetljivimi rezultati:

- v četah, kjer poveljniki čet izražajo veliko ali nično pomembnost vertikalnemu in

horizontalnemu povezovanju, so povezave s spremembami psihološke pripravljenosti

neprepoznavne

- v četah, kjer poveljniki čet izražajo veliko ali manjšo pomembnost taktične

izurjenosti, so povezave s skupinama psihološke pripravljenosti – samozaupanje in

zaupanje v orožje in zaupanje v poveljnike neprepoznavne.

Predvsem me je presenetila neprepoznavna relacija velike ali majhne pomembnosti

taktične izurjenosti v povezavi s samozaupanjem ter zaupanjem v orožje, saj sem bil

vedno prepričan v veliko povezanost teh dveh elementov.

3.2. RAZISKAVA V SLOVENSKI VOJSKI

3.2.1. Metode

Za preučevanje problema sem uporabil empirične in teoretične metode.

36

Z izvedbo ankete med poveljniki in vojaki v Slovenski vojski sem zbral potrebne

podatke za merjenje vpliva prioritet poveljnikov na psihološko pripravljenost enot. Z

metodo komparacije sem primerjal rezultate ciljnih skupin.

3.2.2. Opis raziskave

Ciljne skupine izvedbe raziskave so bile:

1. Vodi v enotah, kjer so se v zaključnem obdobju usposabljali vojaki na služenju

vojaškega roka (142. in 352. učni bataljon pehote, 460. artilerijski bataljon ter

inženirska četa 52. brigade Slovenske vojske)

2. Vodi v enotah, ki so popolnjeni s poklicno sestavo (17. bataljon vojaške policije in

10. motorizirani bataljon iz 1. brigade Slovenske vojske)

Vzorec raziskave je zajemal:

1. 17 vodov, popolnjenih z vojaki na služenju vojaškega roka (17 poveljnikov vodov,

35 poveljnikov oddelkov in 430 vojakov)

2. 9 vodov, popolnjenih s poklicno sestavo (9 poveljnikov vodov, 18 poveljnikov

oddelkov in 160 vojakov)

Skupen vzorec raziskave je zajemal 26 vodov (26 poveljnikov vodov, 53 poveljnikov

oddelkov in 590 vojakov).

Omenjeni vodi so vsebovali vse značilnosti, ki sem jih zasledoval:

- enote, popolnjene z vojaki na služenju vojaškega roka so bile v tretji (zaključni) fazi

usposabljanja (do zaključka služenja vojaškega roka so vojaki imeli še dva do pet

tednov) - to pomeni, da so bili vojaški kolektivi formirani in so jih poveljniki vodov

že več časa vodili, kar je zagotavljalo medsebojno poznavanje vojakov in

poveljnikov vodov; vojaki so do takrat imeli priložnost občutiti način dela in

prioritete svojih poveljnikov vodov;

- enote, popolnjene s poklicno sestavo so bile vsaj pet mesecev skupaj, kar je

pomenilo, da so bili vojaški kolektivi formirani in so jih poveljniki vodov že več

časa vodili - to je zagotavljalo medsebojno poznavanje vojakov in poveljnikov

37

vodov; vojaki so do takrat imeli priložnost občutiti način dela in prioritete svojih

poveljnikov vodov;

- v enotah se je zaključilo usposabljanje vodov kot celot, kar je pomenilo, da so bili

usposobljeni bojno delovati, da so se vojaki zavedali velikosti te organizacije in

njenih nalog ter svoje vloge v vodu in so jo bili usposobljeni opravljati.

Za vod kot vzorec raziskave sem se odločil iz več razlogov:

- vod je majhna taktična enota, ki večinoma funkcionira skupno (odvisno od

njegovega namena), kar pomeni, da pripadniki take enote večino svojega

(delovnega) časa preživijo skupaj in so v svojem delu medsebojno odvisni,

pripravljajo se za skupno izvrševanje nalog, saj se taka enota v izvrševanju nalog

načeloma ne deli ter se zavedajo, da si bodo na bojnem polju morali medsebojno

pomagati, če bodo hoteli čimboljše opraviti svoje naloge in preživeti;

- poveljniki na vseh nivojih so pred zakonom odgovorni za učinkovitost svojih enot,

vendar so med vojaki bolj prepoznavni v manjših enotah;

- poveljnik voda dela na tako nizkem taktičnem nivoju (vodi štejejo nekje do trideset

pripadnikov), da preživi večino svojega (delovnega) časa z enoto, je odgovoren za

njeno usposobljenost in veliko njenega usposabljanja izvaja tudi sam (više ko se v

vojaški hierarhiji dvigujemo, manj je poveljnik enote neposredno prisoten v njenem

delu, saj se mora vse bolj ukvarjati z načrtovanjem in usklajevanjem posameznih

aktivnosti, manj pa z neposrednim usposabljanjem);

- glede na to, da je vod majhna enota, je medsebojno poznavanje njenih pripadnikov

zelo dobro – vsi poznajo poveljnika voda in jasno bi jim moralo biti, kaj je zanj

najpomembnejše oz. katere so njegove prioritete v vodenju enote (višje ko se v

vojaški hierarhiji dvigujemo, vojaki slabše poznajo poveljnika take enote, saj je med

njim in vojaki vse več vmesnih členov – nižjih poveljnikov, tak poveljnik z vojaki

nima tako pogostega stika);

- v vodu poteka intenzivna interakcija na področju psihološke pripravljenosti, saj je

poveljnik voda tisti, ki mora poznati vsakega posameznika v svoji enoti; poznati

mora njegove zmožnosti, prednosti in pomanjkljivosti in ga znati pravilno motivirati

v izvajanju nalog – menim, da je omenjena interakcija med poveljnikom voda in

pripadniki vsekakor bistveno večja od interakcije med poveljnikom čete in njenimi

38

pripadniki, saj je poveljnik voda v svoji enoti bistveno bolj prisoten kot poveljnik

čete.

Najprej sem izvedel anketo, in sicer dvonivojsko:

- prvi nivo so bili poveljniki vodov;

- drugi nivo so bili poveljniki oddelkov in vojaki.

Anketa je bila izvedena aprila, maja, oktobra in novembra 2002 v enotah 52. brigade

Slovenske vojske, in sicer v:

- 142. učnem bataljonu pehote, nameščenem v Ilirski Bistrici;

- 352. učnem bataljonu pehote, nameščenem na Vrhniki;

- 460. artilerijskem bataljonu, nameščenem v Postojni;

- inženirski četi, nameščeni na Vrhniki ter

maja in oktobra 2002 pa še v enotah 1. brigade Slovenske vojske:

- 17. bataljonu vojaške policije, s sedežem v Ljubljani in

- 10. motoriziranem bataljonu, nameščenem v Ljubljani.

Pri prvem nivoju (poveljnikih vodov) sem ugotavljal, katere prioritete imajo v delu s

svojimi enotami (vodi), pri drugem pa kako prioritete poveljnikov vodov zaznavajo

podrejeni poveljniki oddelkov in vojaki in kako vplivajo na stanje psihološke

pripravljenosti enot.

Posebej bi rad poudaril, da sem pred izvedbo ankete obeh vzorcev izvedel predhodno –

pilotsko raziskavo na vzorcu enega voda, popolnjenega z vojaki na služenju vojaškega

roka. Z njo sem preizkusil primernost vprašalnika. Glede na to, da je pilotska raziskava

pokazala, da sta vprašalnika za poveljnike vodov in poveljnike oddelkov ter vojakov

pripravljena tako, da so ju omenjeni razumeli in brez težav odgovorili na vprašanja, na

njiju (vprašalnikih) nisem izvedel nikakršnih korekcij. Poizkusnega vzorca (že

omenjenega voda) kasneje nisem ponovno vključil v izvedbo ankete. Rezultatov ankete

na poizkusnem vzorcu v prikazanih rezultatih nisem upošteval.

39

Način izpolnjevanja anketnih listov

Glede na to, da je anketo izpolnjevalo veliko število pripadnikov različnih enot, si nisem

mogel privoščiti osebno izvesti priprave vseh anketiranih. Zaradi tega sem višje

nadrejene anketiranih, poveljnike čet, posebej pripravil za izvedbo anket s svojimi vodi

in jim naročil, kako morajo anketirane pripraviti za izvedbo ankete.

Posebej sem jih prosil, naj anketiranim pred izpolnjevanjem anketnih listov poudarijo

naslednje:

- pravilen način izpolnjevanja anketnih listov;

- prostovoljnost pristopa k izpolnjevanju anketnih listov;

- anonimnost izpolnjevanja anketnih listov;

- velik pomen iskrenega izpolnjevanja anketnih listov;

- možnost uporabe rezultatov v spremembah izobraževalnega procesa poveljniškega

kadra;

- pravilnost pomena posameznih izrazov.

Anketni list za poveljnike vodov

Anketni list za poveljnike vodov (glej prilogo I) je tej skupini ponujal 12 možnih

prioritet v delu s svojo enoto, in sicer:

- zagotovitev odločnega vodenja enote;

- zagotovitev prilagodljivega vodenja enote;

- zagotovitev visokega nivoja vojaške etike (častnost, poštenost, odgovornost);

- zagotovitev visoke bojne morale;

- zagotovitev centraliziranega vodenja enote (»v vsakem trenutku vse imeti pod

kontrolo«);

- zagotovitev taktične izurjenosti;

- zagotovitev močnih horizontalnih povezav (med vojaki);

- zagotovitev močnih vertikalnih povezav (po poveljniški liniji);

- zagotovitev visoke tehnične kompetence65;

- zagotovitev visoke fizične pripravljenosti;

- zagotovitev stroge discipline;

- zagotovitev visoke stopnje medsebojnega zaupanja.

65 Poznavanje orožja, opreme ter ostalih materialnih sredstev, ki jih ima posameznik – enota v uporabi.

40

Pri opredeljevanju možnosti prioritet sem pazil na to, da bi poveljnikom vodov ponudil

primerljive prioritete s prioritetami v ameriški raziskavi.

Poveljniki vodov so označili pet prioritet, ki so v njihovem delu z lastno enoto

najpomembnejše. S petimi točkami so označili tisto, ki so jo vrednotili kot

najpomembnejšo, vsaki naslednji so dali točko manj, tako da je peta v rangu dobila 1

točko. Če med ponujenimi prioritetami niso našli takih, ki so zanje pomembne, so jih

lahko dopisali.

Anketni list za vojake in poveljnike oddelkov

Anketni list (glej prilogo J) je skupini ponujal 12 vsebin, in sicer:

- občutek lastne pripadnosti vodu;

- občutek vertikalne povezanosti z nadrejenim in drugonadrejenim (velja za vojake);

- občutek vertikalne povezanosti z nadrejenim (velja za poveljnike oddelkov);

- občutek vertikalne povezanosti s podrejenimi (velja za poveljnike oddelkov);

- občutek horizontalne povezanosti (vojak – vojak, poveljnik oddelka – poveljnik

oddelka);

- zaupanje v prvo in drugonadrejenega (velja za vojake);

- zaupanje v nadrejenega (velja za poveljnike oddelkov);

- zaupanje v podrejene (velja za poveljnike oddelkov);

- samozaupanje in zaupanje v orožje v uporabi;

- lastno fizično/mentalno zdravje;

- zadovoljstvo z načinom življenja;

- zadovoljstvo z delom (velja za poveljnike oddelkov in poklicne vojake).

Vsi anketirani niso ocenjevali vseh vsebin (nekatere so bile namenjene samo

poveljnikom oddelkov, druge vojakom, kar je bilo posebej nakazano v oklepaju).

Svoje (ne)zadovoljstvo so izrazili s posameznimi ocenami od 1 do 5, pri čemer je bila 5

najvišja (dana jim je bila tudi možnost podajanja medocen – n. pr. 2/3 ali 2,5).

Po izpolnjevanju anketnih listov (oba anketna lista sta v prilogi) sem pristopil k njihovi

obdelavi.

41

Obdelava podatkov

Da bi dobil povprečne ocene psihološke pripravljenosti za vsak vod posebej, sem

seveda moral sešteti vse posamične ocene vseh vsebin in jih deliti s številom

ocenjevalcev (tistih pripadnikov – vojakov in poveljnikov oddelkov – ki so ocene

podali). Tako sem v vsakem vodu dobil oceno psihološke pripravljenosti te enote glede

na prioritete poveljnika voda.

Zavedal sem se tudi, da imam znotraj anketiranih dva tipa enot:

- enote, popolnjene z vojaki na služenju vojaš