UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Tomislav Tkalec

Politološki aspekti decentralizacije proizvodnje električne energije

Doktorska disertacija

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Tomislav Tkalec

Mentor: izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič

Politološki aspekti decentralizacije proizvodnje električne energije

Doktorska disertacija

Ljubljana, 2016

Zahvala

Najprej Deji za vsestransko podporo, konstantno spodbujanje, skrb in razumevanje. Iz dneva v dan. Hvala za vse!

Kristijanu za vso pomoč pri vizualizaciji shem in slik. In za podporo v vsem tem času.

Franju in Nadici za vso podporo in spodbude skozi leta.

Mentorju prof. dr. Andreju A. Lukšiču za usmeritve, debate, strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi disertacije.

Članici in članoma komisije prof. dr. Metki Špes, prof. dr. Sašu Medvedu in prof. dr. Andreju Gubini za komentarje,povratne informacije in tehtne predloge, ki so pripomogli k izboljšanju tega dela.

Sodelavkam Barbari, Lidiji, Katarini, Katjuši, Marjetki in Živi za potrpežljivost in podporo v zadnjih petih letih.

Ini, Nenadu, Andreju, Christophu, Juretu, Jerneju in Tadeju za takšno in drugačno pomoč pri nastajanju disertacije.

Vsem 17 intervjuvancem za pripravljenost na sodelovanje in podane odgovore.

Alenki, Jerneji, Katji, Nataši in Aleksandru (skupina VO) za možnost izmenjave medsebojnih izkušenj in spodbude.

Odprti skupnosti interneta za aktivnosti na področju odpiranja prostega dostopa do znanosti in znanja za vse.

… in vsem, za katere zadnja leta nisem našel časa, ter ostalim, ki ste v zadnjih letih (potrpežljivo) prenašali mojejamranje glede doktorata.

Doktorski študij je bil sofinanciran preko »Inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanjesodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov – generacija 10 Univerza v Ljubljani« v sklopu

operacije »Naložba v vašo prihodnost«, delno financirane s strani Evropskega socialnega sklada Evropske unije.

Povzetek

Politološki vidiki decentralizacije proizvodnje električne energije

Elektroenergetski sektor, s tem pa tudi proizvodnja električne energije, predstavljata osnovniinfrastrukturni sektor moderne družbe. Od samega začetka je bila vloga energetskih podjetijzagotavljanje zanesljive in poceni električne energije, saj sta dostop do električne energije in njenaraba predstavljala temelj modernizacije industrijskega gospodarstva v 20. stoletju. Vendar je načinproizvodnje električne energije v velikih elektrarnah na fosilne vire in jedrsko energijo pričelustvarjati probleme degradacije okolja, negativnega vpliva na zdravje, tveganja in v zadnjem časupodnebnih sprememb, na kar vedno bolj opozarja ozaveščena javnost. Slednja je v politično arenopričela prinašati problematiko energetskega sektorja in zahteve po spremembah v smeri okoljskosprejemljivejše proizvodnje električne energije. Pojavljajo se zahteve po strukturnem preskoku vsektorju proizvodnje električne energije: premik od velikih centraliziranih elektrarn na fosilne virein jedrsko energijo k razpršeni proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije, ki imajomanjši vpliv na okolje.

Disertacija odpira vprašanja, kako priti do sprememb v smeri decentralizacije proizvodnjeelektrične energije in kakšne ovire se pri tem pojavljajo. Decentralizacija poleg reševanja okoljskihproblemov rešuje tudi problematičnost prevelikega vpliva in moči energetskih podjetij v energetskipolitični areni. Problemi, povezani s proizvodnjo električne energije, in potrebne spremembe nisozgolj tehnične narave. Vključujejo tehnologije, politike in družbo ter so zato socio-tehnični.Tehnološke in politične možnosti je potrebno obravnavati skupaj z družbenim in institucionalnimokvirom, znotraj katerega se sprejemajo odločitve na področju energetike.

S politološkega vidika je obravnavano dogajanje v elektroenergetskem sektorju, zosredotočenostjo na akterje v energetski politični areni, v sklopu česar je predstavljena tudi teorija opolitičnih arenah in akterjih. Namen je bil pokazati, da akterji ter njihova vloga in moč v areniigrata ključno vlogo pri izbiri rešitev in političnih odločitev. Pozicija akterjev v areni v veliki meriusmerja dogajanje in razvoj sektorja. Skozi teorijo o pomenu (odpiranja) institucionalnih struktur inodločevalskih procesov ter o participaciji in demokratizaciji je predstavljena potreba podemokratizaciji energetske politične arene, ki bi omogočila vstop novim akterjem, ki bi v arenoprinašali drugačne interese, usmeritve ter tudi novo paradigmo.

Za potrebe raziskovanja sem postavil tezo, ki jo s pomočjo pregleda znanstvene in strokovneliterature, teorije, primerov in raziskave izpeljujem skozi disertacijo: »Spremembe v smeritehnološko izvedljive decentralizacije proizvodnje električne energije so možne v primeru, da seizvede sprememba razmerja političnih moči med akterji v energetski politični areni – ki je po enistrani odvisna od demokratizacije energetske politične arene (vstop novih akterjev), po drugi pa odspremembe sedanje dominantne energetske paradigme (vstop v trajnostno usmeritev) – katererezultat bo nova energetska politika, ki bo zagotavljala ustrezne pogoje za investiranje v razpršenoproizvodnjo električne energije.«

Tezo sem izpeljeval s pomočjo šestih raziskovalnih vprašanj, ki so se nanašala na zgodovinoin razvoj elektroenergetskega sektorja, vlogo in moč akterjev v energetski politični areni, ovire zaspremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije in možnosti za preseganje tehovir, vlogo akterjev pri spremembah ter posledice decentralizacije na energetsko politično areno.

Razumevanje sprememb v socio-tehničnih sistemih zahteva analizo, ki prepoznavainteraktivno vlogo in delovanje različnih akterjev, strukturne dejavnike in distribucijo moči medakterji, ki spodbujajo in ovirajo spremembe, ter vzorce obstoječih praks, znotraj katerih delujejotehnologije. Zaradi tega je politološka analiza ključna pri raziskovanju procesov spremembesocio-tehničnih sistemov, vendar mora biti umeščena v interdisciplinarni okvir. Potrebno jevključevati znanje s področij tehnik in tehnologij, naravoslovja, politologije, sociologije,psihologije, ekonomije in drugih ved, da bi pridobili kar najširši vpogled v raziskovano tematiko tervse skupaj sestavili v celoto in postavili na ustrezno stopnjo razumevanja kompleksnih socio-tehničnih problemov.

Kot osnovni metodološki okvir, predvsem za analizo akterjev, njihovih medsebojnihodnosov, razmerja moči ter posledic, ki jih te dimenzije prinašajo, je uporabljen pristop analizejavnih politik. Natančneje, navezujem se na pristop interpretativne policy analize, ki predstavljaalternativo strogo pozitivističnemu pristopu klasične policy analize. Pristop temelji na zavedanju, dane more biti vrednotno nevtralen. Osredotoča se na kontekstualno razlago akterjev, analizo jezika,naracije in diskurza ter se naslanja na kvalitativne metode raziskovanja, kar pomeni manjši naborprimerov, ki se jih temeljiteje raziskuje in razlaga, najpogosteje v obliki naracije. Ker je raziskavaomejena na določen prostorski in časovni kontekst, areno in trenutne akterje, rezultatov ne moremoposploševati, saj jih lahko pripišemo zgolj raziskovanemu družbenemu kontekstu.

Raziskava obsega tri ključne korake oz. faze. Prva faza je pregled znanstvene in strokovneliterature. Druga faza raziskave vključuje metodo t. i. desk research – pregled primarnih insekundarnih virov. Opravljena je bila analiza primerov dogajanja v energetskih političnih arenah inelektroenergetskem sektorju na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji, ki predstavljajo zanimiveprimere sprememb ter poti, ki so vodile do njih.

Tretja faza raziskave je empirična raziskava, ki je izvedena s pomočjo pristopa(interpretativne) analize politik ter metod desk research in intervjujev. Osredotoča se na strukturoenergetske politične arene in akterje, pri katerih se raziskuje njihove lastnosti, vlogo, moč indejanja, kar je nujen korak k boljšemu poznavanju vloge, ki jo igrajo različni akterji znotrajustvarjanja energetske politike. Izvedeni sta bili analiza upoštevanosti pripomb akterjev na predlogEnergetskega zakona ter analiza dosedanjega dela procesa sprejemanja predloga usmeritevEnergetskega koncepta Slovenije ter podanih komentarjev s strani številnih akterjev v sklopu javnerazprave, kar predstavlja dodatno študijo primera. V sklopu tega je bil izveden intervju z osebo, kije na Ministrstvu za infrastrukturo analizirala podane komentarje. Analiza komentarjev, podanih sstrani različnih akterjev, služi kot zemljevid akterjev in njihovih stališč glede raziskovane tematike.Izvedenih je bilo 17 pol-strukturiranih poglobljenih intervjujev z različnimi akterji iz energetskepolitične arene. Pridobljeni odgovori omogočajo vpogled v raziskovana stališča akterjev znotrajenergetske politične arene. Analiza intervjujev je bila opravljena s pregledom, primerjanjem inkorelacijo odgovorov intervjuvancev ter z interpretacijo in pri določenih vprašanjih vizualizacijoodgovorov. Kvalitativna analiza odgovorov intervjuvancev predstavlja del raziskave in izpeljaveteze ter odgovorov na ključna raziskovalna vprašanja. Gre za pristop, ki raziskovalca postavlja vaktivno vlogo, saj je on tisti, ki pripiše pomene ugotovitvam iz intervjujev ter išče in ustvarjapovezave med njimi ter drugimi rezultati analize.

V disertaciji ugotavljam, da razvoj elektroenergetskega sistema ni bil odvisen zgolj odtehnologij, ki so bile na razpolago, temveč tudi in predvsem od delovanja vključenih akterjev, ki sobili interesno povezani z določenimi tehnološkimi rešitvami. Centraliziran elektroenergetski sistemje imel sčasoma vedno več pristašev, tudi med odločevalci, po drugi strani pa so bile druge oblikesistemov deležne vedno več ovir za delovanje.

V energetski politični areni se nahaja več skupin akterjev. V grobem jih lahko razdelimo naodločevalce, energetska podjetja, male proizvajalce električne energije, strokovnjake, civilnodružbo, porabnike, javnost, medije in nadnacionalne akterje. Odločevalci so v središču arene, sajsprejemajo odločitve. Energetska podjetja imajo v areni velik vpliv in moč, kar pomeni, da sonjihovi interesi zastopani veliko bolje kot skupni družbeni interesi in interesi javnosti. Močni akterjivedno delujejo v smeri ohranjanja ali povečevanja svoje moči. Velika energetska podjetja imajointeres za ohranjanje sedanjega elektroenergetskega sistema, ker jim prinaša koristi in dominantnopozicijo, ter se močno upirajo njegovi transformaciji. Ostali akterji, vključno s strokovnjaki instrokovnimi združenji ter civilno družbo, so v energetski politični areni v podrejenem položaju doodločevalcev in velikih energetskih podjetij. Civilna družba je označena kot akter oz. skupinaakterjev, ki na politično agendo prinaša okoljske probleme, katerim odločevalci doslej nisonamenjali pozornosti. To je velik doprinos javnosti in civilne družbe, saj imata slednji, ob mankumoči in vpliva v odločevalskih procesih, v določenih primerih vsaj možnost določanja političneagende.

Ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije se nanašajo naraven posameznikov, institucij, arene in socio-tehničnega sistema. Vključujejo: (1) ekonomske,administrativne in tehnične ovire; (2) delovanje v smeri ohranjanja statusa quo s strani dominantnihakterjev; (3) prepričanja, vrednote in percepcije na ravni posameznikov; (4) prisotnost stareparadigme pri dominantnih akterjih; (5) institucionalno logiko; (6) pomanjkljivosti institucionalnihstruktur; (7) »od poti odvisno odločanje«, ki predstavlja v sistem vgrajeno oviro uvajanjusprememb; (8) zaklenjenost sistema v trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja; (9) inercijosistemov; (10) otežen dostop obrobnim akterjem v areno; (11) »neodločanje« odločevalcev ter (12)težave pri umeščanju razpršenih enot v prostor.

Do sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije lahko pride narazlične načine: (1) z odpiranjem institucionalnega okvira in odločevalskih procesov; (2) zzamenjavo generacij ali ključnih akterjev; (3) s spremembami prepričanj, vrednot in percepcijeposameznikov; (4) z vstopom novih akterjev, ki zahtevajo spremembe v smeri nove paradigme,vključno z decentralizacijo proizvodnje električne energije, v energetsko politično areno; (5) zvstopom novih odločevalcev, ki so pripadniki nove paradigme; (6) s spremembami v delovanjudominantnih akterjev (energetskih podjetij) zaradi zamenjave vodstvenega kadra, s spremembaminorm, kognitivnega okvira in organizacijskih odnosov znotraj organizacij ali s spremembami naravni pokrajine socio-tehničnega sistema; (7) s spremembami razmerja moči med akterji v areni; (8)z ustreznim ukrepanjem odločevalcev; (9) z razvojem nišnih tehnologij ter (10) z zunanjimi vzroki,kot so izredni dogodki, nova znanstvena odkritja, spremembe v preferencah uporabnikov tersledenje regulativam in direktivam Evropske unije. Te možnosti za preseganje ovir se, podobno kotsame ovire, pojavljajo na različnih ravneh, od posameznih akterjev do sistema.

V procesih sprememb je ključna vloga odločevalcev, ki so odgovorni za ukrepanje,naslavljanje okoljskih problemov in ustvarjanje pogojev za spremembe. Energetska podjetja nimajopotreb po spremembah in jih v večini primerov ovirajo, obrobni akterji pa so prešibki in nimajodovolj moči, da bi sprožili spremembe. Je pa vloga obrobnih akterjev, predvsem civilne družbe,izredno pomembna, saj pobude za spremembe skoraj v celoti prihajajo z njihove strani. Civilnadružba in javnost sta pomembni tudi zato, ker se večina sprememb v družbi zgodi od spodajnavzgor, kar kažeta primera iz Danske in Nemčije, ki sta predstavljena v disertaciji.

Iz kompleksnosti povezav med elementi elektroenergetskega socio-tehničnega sistema terovirami in možnostmi za rešitev teh ovir je razvidno, da je v primeru zgolj demokratizacijeenergetske politične arene in spremembe paradigme potrebna dolga pot, da pridemo do spremembejavnih politik ter nato do bolj decentralizirane proizvodnje električne energije. Demokratizacijaarene in sprememba paradigme nista edini možnosti in tudi ne vedno zadostni, saj so potrebnespremembe in rešitev ovir tudi na drugih področjih. Zato je smiselno sočasno naslavljati tudi drugeovire, ki se pojavljajo in vplivajo na druge elemente sistema. Izredni dogodki, razvoj nišnihtehnologij in nadnacionalne politike, zaveze in usmeritve so lahko povod za spremembe politik,spremembo razmerij moči med akterji in nenazadnje tudi za spremembo delovanja dominantnihakterjev. Zagotovitev kapitalskih sredstev, ki je lahko posledica že spremenjenih politik, učinkovitonaslavlja problem stagnacije sektorja razpršene proizvodnje električne energije in nadaljnjegarazvoja sektorja. Predpogoj odpiranja aren je nujen za spremembe v razmerjih moči med akterji vareni, ki olajšajo spreminjanje javnih politik. Sprememba paradigme je nujen predpogoj za to, da borazpršena proizvodnja okoljsko sprejemljiva. Demokratizacija energetske politične arene pa se sicerzgodi tudi kot posledica decentralizacije proizvodnje električne energije, saj slednja omogoči vstopv areno novim akterjem.

Znotraj politološke znanosti predstavlja disertacija določeno specifiko pri rabi policy analize,saj je namesto državocentričnega pristopa raziskovanja elektroenergetskega sektorja uporabljenpristop policentrične arene in raziskovanja individualne percepcije akterjev. Kot prispevek kpolitološki znanosti bi lahko označili nadgradnjo Kitscheltovega koncepta političnih aren zraziskovanjem pomena akterjev in njihove vloge v areni. To vključuje prepoznavanje vsehpomembnejših akterjev in opredeljevanje njihove vloge, moči in odnosov med njimi ter posledic, kijih te dimenzije prinašajo. Akterji ter njihove percepcije in imaginariji so prepoznani kot ključni

usmerjevalec dogajanja v energetski politični areni. S tem smo doprinesli k sistematični analizienergetske politične arene ter k razumevanju procesov in delovanja akterjev.

Področje energetike v Sloveniji s politološkega zornega kota (skozi koncept političnih arenin akterjev) še ni bilo raziskano. Zbrani so novi podatki o delovanju in značilnosti akterjev vslovenski energetski politični areni ter podani zaključki glede zaznanih ovir in potencialov zaspremembe. V slovenski akademski in raziskovalni sferi so bile te teme do sedaj izrazito»podtematizirane« oz. obstranske. Ugotovitve disertacije služijo bolj celostnemu in poglobljenemurazumevanju dogajanja v energetski politični areni, kar predstavlja nadgradnjo obstoječih pristopov.Ugotovitve glede ovir, rešitev za ovire ter možnost izvedbe sprememb presegajo ozko zamejitevraziskovanega področja sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, saj sozaznane ovire prepoznane kot ključne tudi na drugih področjih in so vezane na širši spektersprememb.

Praktični doprinos doktorske disertacije je v uporabnosti njenih ključnih ugotovitev zarazlične akterje v areni. Te ugotovitve akterjem omogočajo boljše razumevanje procesov, drugihakterjev, lastne vloge ter možnosti za preseganje ovir, uveljavljanje sprememb, racionalnejšeoblikovanje odločevalskih procesov in javnih politik, pripravo posameznih projektov,opolnomočenje šibkejših akterjev in samorefleksijo akterjev. Ključne usmeritve se lahko prenesejov izhodišča za pripravo in oblikovanje potrebnih strategij in ustreznejših institucionalnih struktur terza izboljšanje odločevalskih procesov, predvsem glede vključevanja raznih akterjev in razumevanjanjihove vloge v teh procesih.

Ključne besede: decentralizacija proizvodnje električne energije, energetska politična arena, moč akterjev, demokratizacija, sprememba paradigme

Abstract

Political aspects of decentralization of electricity generation

Electricity sector and electricity generation represent the basic infrastructure sector ofmodern society. From the very beginning, the role of energy companies has been to provide reliableand inexpensive electricity, as its use became the foundation of the industrial economymodernization in the 20th century. However, the method of electricity generation in large fossil andnuclear power plants brought forth the problems of environmental degradation, negative healthimpacts, additional risk, and climate change. Attention to these problems is being increasinglyraised by conscious civil society. This group also brings to scrutiny problems of the energy sectorand requests for changes towards a more environmentally acceptable electricity generation.Demands for a structural transition in the electricity generation sector are ever more vocal in callingfor a shift from large centralized fossil and nuclear power plants towards distributed electricitygeneration from renewable energy sources.

This dissertation is questioning methods on how to achieve changes towards decentralizationof electricity generation and what kind of barriers are encountered on its way. In addition to solvingenvironmental problems, decentralization also alleviates concerns about excessive influence andpower of energy companies in the energy policy arena. Problems associated with electricitygeneration and the necessary changes are not merely of a technical nature. They include manyaspects, be it technology, policies, society, and are thus socio-technical. Technological and policyoptions need to be considered alongside social and institutional framework within which decisionsare made in the energy sector.

Development in the electricity sector is addressed from the perspective of political science,with focus on actors in the energy policy arena. It includes theoretical framework on policy arenaand actors. The purpose was to show that actors, their role and their power in the arena play acrucial part in the selection of solutions and political decisions. Positions of actors in the arenadirect activities and development of the sector to a large extent. Theories of institutional structuresand decision-making processes as well of participation and democratization are used to show thenecessity for democratization of the energy policy arena. It would allow entry to new actors, whowould bring to the table different perspectives, orientations and a new paradigm.

A thesis was formed through examining the scientific literature, theories, cases and research.It states: »Changes towards technologically feasible decentralization of electricity generation arepossible if changes in the political power relations between actors in the energy policy arena arecarried out – that on one hand depends on the democratization of energy policy arena (involvementof new actors), and on the other hand on changes to the current dominant energy paradigm (shift tosustainable direction) – which will result in new energy policy, that would ensure appropriateconditions for investment in distributed electricity generation.«

Six research questions refer to the history and development of electricity sector, the role andpower of actors in the energy policy arena, barriers to change towards decentralization of electricitygeneration, possibilities to overcome these barriers, the role of the actors in the process of change,and effects of decentralization on the energy policy arena.

Understanding the changes in socio-technical systems requires an analysis that recognizesthe interactive role of various actors, structural factors and distribution of power between actors,that promote or obstruct change, and patterns of existing practices within which technology isoperated. Therefore, political analysis represents the optimal approach to research of changeprocesses in socio-technical systems. However it must be placed within an interdisciplinaryframework. It is necessary to include expertise from the fields of technology, natural sciences,political sciences, sociology, psychology, economics and other sciences, in order to gain the widestpossible insight into the study subject and to present it in a comprehensive way.

Policy analysis is used as main methodological framework, in particular for the analysis ofactors, their mutual relations, power relations and consequences that result from these dimensions.

Methodological framework relates to interpretive policy analysis, that represents an alternativeapproach to the strictly positivist approach of classical policy analysis. It is based on the awarenessthat it can not be value-neutral. It focuses on contextual interpretation of actors, analysis oflanguage, narrative and discourse, and is based on qualitative research methods. That means asmaller set of cases that are thoroughly examined and explained, most commonly in the form ofnarration. As the research is limited to a particular spatial and temporal context, specific arena andcurrent actors, the results can not be generalized, since they can be attributed solely to theresearched social context.

This research consists of three key phases. The first phase represents a review of scientificand other relevant literature. The second phase includes desk research – a review of primary andsecondary sources. An analysis of developments in the policy arenas and electricity sectors inDenmark, Germany and the Netherlands, was performed. These cases represent examples ofchanges in the electricity sectors.

The third phase constitutes empirical research, which includes (interpretive) policy analysisapproach, desk research and interviews. It focuses on the structure of energy policy arena andactors, their properties, roles, power and their actions. This is a necessary step if we want to betterunderstand the roles assumed by different actors within the energy policy making processes. Twoanalyses have been performed: analysis of success of various actors’ comments on the proposal ofthe Energy Act, and analysis of the current process of adopting the proposed guidelines forSlovenian Energy Concept and of the comments provided in public debate by a number of actors.Part of the second analysis was comprised of an interview with an official from the Ministry ofInfrastructure, who was responsible for analyzing comments provided in the energy concept publicdebate. Analysis of the comments provided by various actors serves as a map of actors and theirpositions regarding the topic in question. Apart from that, 17 semi-structured in-depth interviewswith various actors in the energy policy arena were conducted. Obtained answers give us an insightinto actors’ views on selected topics. Analysis of the interviews was carried out by examining,comparing and correlating responses of the interviewees and interpretation and visualization ofspecific responses. Qualitative analysis of responses from interviews provided answers for keyresearch questions. This approach puts the researcher in an active role, as he is the one whoattributes meaning to its findings from the interviews. He also searches and creates links betweenthem and other results of the analysis.

Development of the electricity system was not solely dependent on the technologies thatwere available, but also and especially from the actions of the involved actors who were closelyconnected to specific technological solutions. Over time a centralized electricity system was gainingmore and more supporters, even among decision-makers. On the other hand, more and moreobstacles were imposed on the operation of other types of systems.

Several groups of actors in energy policy arena can be noticed: decision-makers, energycompanies, small electricity producers, experts, civil society, consumers, general public, media andtransnational actors. Decision-makers are at the center of the arena, as they are the ones makingdecisions. Energy companies possess great influence and power, which means their interests aremuch better represented than common public interests. Powerful actors always work towardsmaintaining or increasing their power. Large energy companies have an interest in maintaining thecurrent electricity system, because they benefit from it and have a dominant position in it. That iswhy they strongly oppose systemic transformation. Other actors, including experts, professionalassociations and civil society are in a subordinate position to decision-makers and major energycompanies in the energy policy arena. Civil society is characterized as a group of actors that bringsenvironmental problems to the policy agenda, that until now did not have attention from decision-makers. This is a major contribution from the public and civil society, as they can at least in somecases set the agenda, even though they lack power or influence in the decision-making processesthemselves.

Barriers to change towards decentralization of electricity generation can be found on thelevels of individuals, institutions, arena, and socio-technical system. They include: (1) economic,

administrative and technical barriers, (2) dominant actors working towards preserving the statusquo, (3) beliefs, values and perception of individuals, (4) presence of the old paradigm withindominant actors, (5) institutional logic, (6) imperfections of institutional structures, (7) pathdependence, (8) technological and institutional lock-in, (9) system inertia, (10) difficult access forperipheral actors to the arena, (11) decision-makers not taking decisions, (12) difficulties in spatiallocating of distributed units.

Changes that direct path towards decentralization of electricity generation can occur invarious ways: (1) by opening the institutional framework and decision-making processes, (2) bychange of generations or replacement of key actors, (3) with changes in beliefs, values andperceptions of individuals, (4) with entry of new actors to the energy policy arena, who are in favorof changes that lead towards a new paradigm and decentralization of electricity generation, (5) withentry of new decision-makers, who are members of the new energy paradigm, (6) with changes inthe functioning of dominant actors (energy companies) due to replacement of leading staff, changesin norms, cognitive frameworks and organizational relationships within the organization, or due tochanges in the landscape level of the socio-technical system, (7) with changes in power relationsbetween actors in the arena, (8) with appropriate action of decision-makers, (9) by external causes,such as exceptional events, new scientific discoveries, changes in user preferences, and EUregulations and directives. These options for overcoming identified barriers arise in different levels,from individual actors to the system as a whole.

Decision-makers have a key role in the processes of change, as they are responsible fortaking action, addressing environmental problems and creating conditions for change. Energycompanies have no interest in change and are in most cases actively preventing it. Peripheral actorsare too weak and lack the power needed to trigger and implement changes. Apart from that, role ofthe peripheral actors, notably civil society, is extremely important, because the initiative for changesis almost entirely on their part. Civil society and the public are important also because most changesin society are initiated bottom-up, as shown in the cases of Denmark and Germany.

From the complexity of links between various elements of the electricity socio-technicalsystem, barriers and options for overcoming identified barriers it can be seen that in the case ofdemocratization of energy policy arena and paradigm shift alone, a long path is needed toimplement changes in policies, that would shift the path towards a more decentralized electricitygeneration. These are not the only possibilities for change to happen, and not always the sufficientones, as changes are needed in other areas as well. That is why, various barriers that emerge andaffect other elements of the system need to be addressed at the same time. Extraordinary events,progress in niche technologies and transnational policies, commitments and guidelines may causechanges in policies, changes in power relations between actors and finally changes to functioning ofthe dominant actors. Provision of capital assets, that may already be a result of modified policies,can effectively address the problem of stagnation of the sector for distributed electricity generation.Opening the arena is a necessary precondition for changes in power relations between actors in thearena, which makes it easier to change relevant policies. A paradigm shift is a precondition forenvironmental acceptance of distributed electricity generation. Democratization of energy policyarena is also a result of decentralization of electricity generation, as it enables entry of new actorsinto the arena.

This dissertation represents a certain specificity in the use of policy analysis approach withinpolitical science, since it uses a polycentric arena research approach and exploration of individualperceptions of actors instead of state-centric aproach of researching the electricity sector.Advancements made to the Kitschelt’s concept of policy arenas, by exploring the importance ofactors and their roles in the arena, can be seen as contribution to political science. This includesidentification of all major actors, detecting their roles, power, relations between them andconsequences of these dimensions. Actors, their perceptions and imaginariums are identified as akey catalyst for actions and developments in the energy policy arena. Dissertation contributes to thesystematic analysis of the energy policy arena and to the understanding of processes andfunctioning of the actors.

The energy sector in Slovenia has not been comprehensively researched from the politicalscience perspective (through the concept of policy arenas and actors) before this dissertation. Thisdissertation helped in collecting data on functioning and characteristics of actors in the Slovenianenergy policy arena and presenting conclusions about perceived barriers and potentials for changes.In Slovenian academic and research sphere these topics have been highly marginalized so far.Findings of the dissertation serve for a more comprehensive and deeper understanding ofdevelopments in the energy policy arena, which is an upgrade from the existing approaches.Findings regarding barriers, options for overcoming the barriers and possibilities for changeimplementation surpass the narrow cap of researched area of possibilities for decentralization ofelectricity generation, because identified barriers are perceived as key barriers also in other areasand are linked to a wider range of changes.

Practical contribution of this dissertation lies in usefulness of its key findings for variousactors in the energy policy arena. Findings can help them better understand processes, other actors,their own role, possibilities for overcoming the barriers, implementation of changes, a more rationalapproach in decision-making processes and public policies, preparation of specific projects,empowerment of the weaker actors, and for self-reflection of their activities and roles. Key findingscan be transferred into preparation and development of new strategies and more appropriateinstitutional structures and can be used for improving decision-making processes, particularly withregard to the involvement of various actors and understanding of their roles in the processes.

Keywords: decentralization of electricity generation, energy policy arena, power of actors, democratization, paradigm shift

Kazalo

1 Uvod................................................................................................................................................172 Raziskovalni okvir.........................................................................................................................21

2.1 Namen in cilji disertacije...................................................................................................212.2 Teza in raziskovalna vprašanja..........................................................................................232.3 Utemeljitev raziskovalnega okvira....................................................................................252.4 Metodologija......................................................................................................................282.5 Struktura disertacije...........................................................................................................35

3 Zgodovina in razvoj elektroenergetskega sektorja.....................................................................383.1 Začetki proizvodnje električne energije.............................................................................383.2 Razvoj elektroenergetskih omrežij in sistemov.................................................................403.3 Različni načini proizvodnje električne energije................................................................41

3.3.1 Primerjava virov energije glede na okoljsko sprejemljivost................................453.3.2 Eksterni stroški proizvodnje električne energije..................................................48

3.4 Družbeno-ekonomski kontekst razvoja elektroenergetskih sistemov................................513.5 Vpliv rabe električne energije na družbeni in gospodarski napredek ter razvoj sektorja do

sredine 20. stoletja..........................................................................................................543.6 Procesi liberalizacije v zadnji četrtini 20. stoletja.............................................................56

4 Električna energija in moderna država.......................................................................................614.1 Pomen liberalizacije in deregulacije..................................................................................614.2 Povezava med energenti in demokracijo...........................................................................624.3 Razvoj (kapitalistične) države in njenih funkcij................................................................644.4 Pomen energetskih in okoljskih politik.............................................................................68

5 Elektroenergetski sektor v Sloveniji............................................................................................735.1 Razvoj elektroenergetskega sektorja na področju Slovenije.............................................735.2 Politični in upravljavski razvoj elektroenergetskega sektorja v Sloveniji.........................745.3 Struktura proizvodnje električne energije v Sloveniji.......................................................77

6 Energetska politična arena in akterji..........................................................................................816.1 Politične arene...................................................................................................................816.2 Energetska politična arena.................................................................................................836.3 Akterji................................................................................................................................846.4 Imaginarij akterjev.............................................................................................................88

6.4.1 Vrednote in prepričanja.......................................................................................886.4.2 Percepcija in kognitivna zaznavanja...................................................................906.4.3 Ideologija.............................................................................................................916.4.4 Paradigma...........................................................................................................94

6.5 Moč in akterji.....................................................................................................................956.5.1 Relacijska moč – tri oblike moči.......................................................................1006.5.2 Strukturna moč – četrta oblika moči.................................................................1026.5.3 Diskurz in moč...................................................................................................1026.5.4 Moč in moderna kapitalistična država..............................................................104

6.6 Vloga in moč akterjev v energetski politični areni..........................................................1076.6.1 Odločevalci........................................................................................................1096.6.2 Energetska podjetja...........................................................................................1106.6.3 Strokovnjaki.......................................................................................................1146.6.4 Mali proizvajalci električne energije.................................................................1156.6.5 Porabniki električne energije.............................................................................1156.6.6 Javnost...............................................................................................................1166.6.7 Civilna družba...................................................................................................1176.6.8 Mediji.................................................................................................................119

12

6.6.9 Nadnacionalni akterji – Evropska unija............................................................1207 Institucionalna struktura ter odločevalski in komunikacijski procesi...................................121

7.1 Institucije.........................................................................................................................1217.1.1 Institucionalna struktura...................................................................................1227.1.2 Kritika delovanja institucij in njihovih struktur................................................123

7.2 Odločevalski in komunikacijski procesi..........................................................................1257.2.1 Pomen določanja agende..................................................................................1277.2.2 Kritika odločevalskih procesov.........................................................................1287.2.3 Omejitve rabe projekcij in napovedi v odločevalskih procesih s področja

energetike..........................................................................................................1298 Participacija.................................................................................................................................134

8.1 Pomen participacije.........................................................................................................1358.1.1 Pomen participacije na projektni ravni.............................................................137

8.2 Značilnosti dobrih procesov participacije........................................................................1398.3 Oblike participacije..........................................................................................................1418.4 Problematika odločanja o tehničnih zadevah..................................................................1438.5 Omejitve participacije in ovire zanjo...............................................................................1458.6 Participacija v odločevalskih procesih s področja energetike.........................................148

9 Demokratizacija...........................................................................................................................1509.1 Procesi demokratizacije...................................................................................................1529.2 Implikacije demokratizacije.............................................................................................1529.3 Ovire in omejitve za demokratizacijo..............................................................................1539.4 Demokratizacija in energetska politična arena................................................................155

10 Decentralizacija proizvodnje električne energije...................................................................15810.1 Razpršena proizvodnja električne energije....................................................................15910.2 Prednosti razpršene proizvodnje električne energije.....................................................16110.3 Omejitve razpršene proizvodnje električne energije.....................................................16310.4 Pomen pametnih elektroenergetskih omrežij.................................................................16610.5 Potenciali za razpršeno proizvodnjo električne energije v Sloveniji.............................16810.6 Družbeni in politični vidiki decentralizacije proizvodnje električne energije...............170

10.6.1 Spremembe razmerij moči v energetski politični areni....................................17210.6.2 Energetska tranzicija.......................................................................................17410.6.3 Koncept skupnostne energije...........................................................................175

10.7 Primeri procesov decentralizacije..................................................................................17610.7.1 Nemčija............................................................................................................17610.7.2 Danska.............................................................................................................17710.7.3 Nizozemska......................................................................................................178

11 Sistemi in spremembe................................................................................................................18011.1 Socio-tehnični sistemi....................................................................................................180

11.1.1 Elektroenergetski sistem..................................................................................18211.2 Sistemske spremembe....................................................................................................184

11.2.1 Teorije sistemskih sprememb...........................................................................18511.2.2 Spremembe v elektroenergetskem sistemu.......................................................189

12 Ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije...................19012.1 Ekonomske in administrativne ovire.............................................................................19112.2 Dominantni akterji v areni nočejo sprememb................................................................19212.3 Prepričanja, vrednote in percepcije vplivajo na odločanje akterjev..............................19412.4 Stara paradigma in dominantni akterji...........................................................................19512.5 Institucionalna logika kot ovira za spremembe.............................................................19812.6 Pomanjkljivosti institucionalnih struktur.......................................................................19912.7 Od poti odvisno odločanje – v sistem vgrajena ovira uvajanju sprememb...................200

13

12.8 Zaklenjenost sistema v trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja...........................20312.9 Inercija sistemov............................................................................................................205

13 Preseganje ovir za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije..20613.1 Pot do sprememb...........................................................................................................20613.2 Vloga akterjev pri spremembah.....................................................................................20713.3 Spremembe v smeri nove paradigme v energetiki.........................................................209

13.3.1 Nova paradigma v energetiki..........................................................................21313.4 Premagovanje obstoječega ujetja v tehnoloških in organizacijskih oblikah..................21513.5 Spremembe institucionalne strukture in odločevalskih procesov..................................215

13.5.1 Odpiranje odločevalskih procesov..................................................................21813.6 Spremembe javnih politik..............................................................................................219

13.6.1 Kakšne naj bodo javne politike za podporo razpršene proizvodnje električneenergije..............................................................................................................222

13.6.2 Različne vrste podpornih politik za razpršeno proizvodnjo............................22514 Raziskava....................................................................................................................................230

14.1 Akterji v energetski politični areni v Sloveniji..............................................................23014.1.1 Analiza upoštevanosti pripomb različnih akterjev na predlog Energetskega

zakona (EZ-1)....................................................................................................23514.2 Analiza procesa in komentarjev v sklopu javne razprave o Predlogu usmeritev za

pripravo Energetskega koncepta Slovenije..................................................................23714.2.1 Proces sprejemanja Predloga usmeritev za pripravo Energetskega koncepta

Slovenije............................................................................................................23914.2.2 Komentarji akterjev na Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta

Slovenije............................................................................................................24214.3 Intervjuji z akterji v slovenski energetski politični areni...............................................247

14.3.1 Pogled na trenutno strukturo proizvodnje električne energije v Sloveniji.......24914.3.2 Pogled na prioritete odločevalcev pri urejanju sektorja proizvodnje električne

energije..............................................................................................................25214.3.3 Mnenje o decentralizaciji proizvodnje električne energije in obnovljivih virih

energije..............................................................................................................25414.3.4 Pogled na lastništvo majhnih razpršenih enot za proizvodnjo električne

energije..............................................................................................................25714.3.5 Pogled intervjuvancev na energetsko politično areno in vključene akterje....25714.3.6 Sprejemljivost trenutnega stanja v areni, kot ga vidijo intervjuvanci.............27514.3.7 Pogled na večanje vloge civilne družbe in drugih, na rob arene odrinjenih

akterjev..............................................................................................................27614.3.8 Mnenje o spremembah in ovirah na tehničnem, finančnem, družbenem in

političnem področju..........................................................................................27814.3.9 Akterji, ki naj vzpodbujajo in pozivajo k spremembam v sektorju proizvodnje

električne energije.............................................................................................28214.3.10 Mnenje o možnosti korenitih sprememb v sektorju proizvodnje električne

energije..............................................................................................................28314.4 Ključne ugotovitve raziskave........................................................................................284

15 Razprava o raziskovalnih vprašanjih in tezi...........................................................................29316 Zaključek....................................................................................................................................319

16.1 Sklepne ugotovitve........................................................................................................31916.2 Prispevek disertacije k znanosti.....................................................................................321

Literatura........................................................................................................................................324Stvarno in imensko kazalo.............................................................................................................354Priloge..............................................................................................................................................357

Priloga A: Vodič za intervju 1................................................................................................357

14

Priloga B: Vodič za intervju 2................................................................................................358Priloga C: Izsledki iz intervjujev...........................................................................................360

Kazalo slik

Slika 2.1: Shematiziran prikaz postavljene teze.................................................................................23Slika 3.1: Ocenjeni povprečni eksterni stroški tehnologij za proizvodnjo električne energije v EU za

leto 2005....................................................................................................................................50Slika 5.1: Elektroenergetski sistem Republike Slovenije...................................................................78Slika 5.2: Deleži (v odstotkih) proizvodnje električne energije v letu 2014 po vrstah elektrarn,

Slovenija....................................................................................................................................79Slika 7.1: Parsonsov sistemski model nadzora oblikovanja dnevnega reda.....................................128Slika 8.1: Sheme, ki prikazujejo mesto participacije javnosti in drugih deležnikov v razvijanju

projektov ob njihovem umeščanju v prostor...........................................................................139Slika 9.1: Primerjava razlik med vlogo javnosti, institucionalnimi oblikami proizvajalcev električne

energije in uporabljenimi viri v letih 1985 in 2015.................................................................157Slika 10.1: Tradicionalni elektroenergetski sistem in decentralizirani elektroenergetski sistem.....159Slika 11.1: Ključni elementi socio-tehničnega sistema....................................................................182Slika 11.2: Socio-tehnični sistem, ki je vpet v širše družbene strukture..........................................183Slika 11.3: Elektroenergetski sistem kot socio-tehnični sistem........................................................184Slika 11.4: Dinamika večstopenjskega oblikovanja socio-tehnične spremembe.............................188Slika 11.5: Geelsov model dinamike večstopenjske perspektive na sistemske inovacije................188Slika 14.1: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Danijel Levičar...........................................261Slika 14.2: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Karol Peter Peršolja....................................262Slika 14.3: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Djordje Žebeljan.........................................263Slika 14.4: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Mihael G. Tomšič.......................................264Slika 14.5: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Matej Guštin...............................................265Slika 14.6: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Martin Novšak............................................267Slika 14.7: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Matjaž Eberlinc...........................................268Slika 14.8: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Igor Papič....................................................269Slika 14.9: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Dejan Savič.................................................271Slika 14.10: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Borut Tavčar.............................................272Slika 14.11: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Andrej Klemenc........................................274Slika 15.1: Shema energetske politične arene v Sloveniji................................................................298Slika 15.2: Zaznane ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, ki

se pojavljajo na različnih ravneh.............................................................................................299Slika 15.3 Potencialne možnosti za preseganje ovir za spremembe v smeri decentralizacije

proizvodnje električne energije, ki se pojavljajo na različnih ravneh.....................................308Slika 15.4: Elektrarne v Sloveniji leta 1995 in 2015........................................................................311Slika 15.5: Prikaz povezav med elementi elektroenergetskega socio-tehničnega sistema, zaviralci

sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije ter spodbujevalcisprememb................................................................................................................................316

15

Kazalo tabel

Tabela 3.1: Primerjava virov za proizvodnjo električne energije glede na okoljsko sprejemljivost. .46Tabela 5.1: Proizvodnja električne energije iz razpršenih enot, ki so priključene na distribucijsko

omrežje, v letu 2015..................................................................................................................80Tabela 6.1: Kitscheltova tipologija sedmih političnih aren................................................................82Tabela 6.2: Poglavitni viri, ki jih akterji lahko tržijo ali menjavajo...................................................85Tabela 10.1: Ocene potencialov OVE za razpršeno proizvodnjo električne energije v Sloveniji....168Tabela 10.2: Referenčni in intenzivni scenarij dodatnih kapacitet in proizvodnje električne energije

iz razpršenih enot OVEv Sloveniji do leta 2020 in 2030; IJS CEU.......................................169Tabela 14.1 Upoštevanost pripomb različnih akterjev na predlog Energetskega zakona EZ-1 v

okviru javne razprave med 11.6.2013 in 5.7.2013..................................................................236Tabela 14.2: Abecedni seznam akterjev, ki so podali pripombe ali komentarje v okviru javne

razprave o Predlogu usmeritev za pripravo EKS med 2. 6. 2015 in 30. 9. 2015....................242Tabela 14.3: Akterji, s katerimi so bili izvedeni intervjuji za potrebe raziskave..............................247Tabela 14.4: Smer sprememb strukture proizvodnje električne energije, ki so bile izpostavljene v

intervjujih................................................................................................................................250Tabela 14.5: Omejitve in pomanjkljivosti glede rabe razpršenih OVE, ki so bile izpostavljene v

intervjujih................................................................................................................................256Tabela 14.6: Razdelitev intervjuvancev po skupinah glede na njihov pogled na energetsko politično

areno........................................................................................................................................258Tabela 14.7: Ovire, rešitve za ovire in potrebe za spremembe v sektorju proizvodnje električne

energije na tehničnem, finančnem, družbenem in političnem področju, ki so jih izpostaviliintervjuvanci............................................................................................................................281

Tabela 15.1: Značilnosti skupin akterjev, ki so del energetske politične arene................................297

16

1 Uvod

Raba električne energije je dodobra spremenila tako družbo kot industrijo. Izboljšala je kvaliteto

življenja posameznikov in produktivnost industrijskih procesov, kar je omogočilo neslutene

možnosti razvoja. Skoraj vsak vidik našega vsakdanjega življenja v moderni civilizaciji je povezan

z ali odvisen od električne energije. Njena dostopnost se nam zdi samoumevna. Pozornost ji

namenimo zgolj takrat, ko je zmanjka. Šele takrat pričnemo razmišljati o tem, da za električno

energijo iz vtičnice stoji kompleksen sistem z elektroenergetskimi omrežji, elektrarnami,

transformatorskimi postajami idr.

Njena superiornost se kaže tudi v primerjavi z drugimi energenti in gorivi. Ponuja boljšo

učinkovitost pri končni pretvorbi, edinstveno produktivnost, neprimerljivo fleksibilnost in široko

uporabo – od razsvetljave do ogrevanja prostorov, od kovinske do živilskopredelovalne industrije in

od stacionarne do mobilne rabe. Natančno lahko nadzorujemo njen dotok, uporabljamo jo lahko že

zgolj z vklopom stikala, ni je potrebno skladiščiti, je neslišna in na točki pretvorbe tudi popolnoma

čista (Smil 2010a, 39).

Toda v zadnjem času družba postaja vedno bolj pozorna na okoljsko degradacijo, podnebne

spremembe in negativni vpliv na zdravje ljudi, ki je posledica proizvodnje električne energije,

predvsem tistega dela, ki temelji na fosilnih virih. Obstoječi elektroenergetski sistem je bil zgrajen v

času, ko so bili zasledovani predvsem cilji gospodarske rasti in nizke cene električne energije.

Vendar je rast globalne populacije, gospodarstva in rabe fosilnih virov po drugi svetovni vojni

povzročila enormen pritisk na planet in naravo. Pojavljati se je začelo zavedanje, da se kot

civilizacija srečujemo s kritičnimi izzivi, od zniževanja kakovosti okolja in pomanjkanja naravnih

virov do verjetno trenutno najkompleksnejšega – prilagajanja na negotovo, vendar zagotovo

drugačno globalno podnebje v prihodnosti. Vedno bolj je v ospredju prepričanje, da moramo zaradi

nujne potrebe po minimiziranju okoljskega vpliva proizvodnje in rabe energije radikalno spremeniti

strukturo našega globalnega energetskega gospodarstva.

Poleg tega zainteresirana javnost vse glasneje izraža željo in potrebo po vključevanju v procese

odločanja na energetskem področju in demokratizaciji energetske politične arene. Pojavljajo se

zahteve po strukturnem preskoku v sektorju proizvodnje električne energije: po premiku od velikih

centraliziranih elektrarn na fosilne vire in jedrsko energijo k razpršeni proizvodnji električne

energije iz obnovljivih virov energije, ki imajo manjši vpliv na okolje. Razlogi za spremembe so

artikulirani z okoljskimi, socialnimi in ekonomskimi zahtevami ter s potrebo po razumevanju

17

energetike kot ne zgolj podpornega sektorja, ki omogoča gospodarsko rast, temveč tudi kot enega

osrednjih onesnaževalcev okolja in nosilca tveganja.

O težavnosti reševanja problemov, povezanih z negativnimi okoljskimi vplivi in tveganji

proizvodnega dela elektroenergetskega sektorja, priča dejstvo, da je bila večina teh problemov

identificirana že v 70-ih letih 20. stoletja (Schumacher 1975), vendar so do danes ostali nerešeni. V

vmesnem času se je situacija zgolj zaostrila. Kot da družba ne bi imela kolektivnega razuma in etike

ter sposobnosti samorefleksije in ukrepanja. Tudi če pogledamo današnje reševanje globalnih

okoljskih in podnebnih problemov, opazimo, da se jih poskuša reševati v referenčnih okvirih

svobodnega trga in neomejene gospodarske rasti, ki so obenem poglavitni vzroki za njihov nastanek

(Komat 2011). Albertu Einsteinu je bila pripisana izjava: »Razmišljanje, ki je ustvarilo problem, ga

ni sposobno rešiti«, ki je najverjetneje ni nikoli izjavil v takšni obliki in je verjetno plod družbenega

konstrukta znanja. Je pa izjava v vsakem primeru relevantna in zelo dobro utemeljuje eno osnovnih

misli pričujoče disertacije, in sicer, da bo za rešitev okoljskih problemov proizvodnje električne

energije potrebno spremeniti ustaljeno razmišljanje.

Drugačno razmišljanje se lahko pojavi, če pride do notranje spremembe pri posameznikih, ki

odločajo, ali pa če v prostor odločanja vstopijo novi akterji, ki razmišljajo drugače. Je pa takšne

spremembe težko doseči. Posamezniki težko spreminjajo lastna prepričanja, vrednote in percepcije,

v energetski politični areni pa se srečujejo številni posamezniki z različnimi prepričanji in pogledi

na delovanje elektroenergetskega sektorja, zaznane probleme in zaželeno usmeritev. Poenotenje

stališč v areni je zaradi teh različnih interesov in vrednot akterjev skoraj nemogoče. Sovacool

(2008, 235) označi takšen poskus z nazorno opazko, da bo »prej zmrznil pekel«, kot pa se bodo

razrešili konflikti znotraj energetske politične arene.

Dejstvo je tudi, da okoljskih problemov ne moremo reševati zgolj s tehničnimi in tehnološkimi

rešitvami, saj so problemi globlji. Tehnologije so zgolj orodja, ki služijo ciljem, etiki in časovnim

obzorjem družbe kot celote. Ti cilji pa so odvisni od družbe. Dokler gredo zgolj v smeri nenehne

gospodarske rasti in izkoriščanja virov z zanemarjanjem okoljskih in podnebnih posledic, bodo v tej

smeri uporabljene tudi tehnologije. Da bi tehnologije delovale v smeri naslavljanja in zmanjševanja

okoljskih problemov, pa so potrebne tudi institucionalne in družbene spremembe, kjer lahko

osrednjo vlogo odigra nova okoljska paradigma.

Specifika problemov, povezanih z okoljsko degradacijo in podnebnimi spremembami, je v tem, da v

določenih primerih ne vemo zagotovo, kakšne so njihove posledice. V človeški naravi je, da takšnih

problemov ne rešujemo, saj dajemo prednost reševanju tistih, kjer so posledice jasne in hitro

zaznane. Zaradi tega včasih pričnemo reševati probleme, ko je že prepozno. Pri spremembah v

18

energetskem sektorju dodatno oviro predstavlja negotovost o tem, kaj nam prinašajo nove

tehnologije, kakšne so njihove zmožnosti ter kakšen je njihov vpliv. Zaradi teh negotovosti raje

ostajamo pri znanih rešitvah, tudi če niso optimalne. So pa z ustaljenimi rešitvami povezani tudi

ekonomski in politični interesi nekaterih akterjev, ki bodo na vsak način poskušali blokirati

kakršnekoli spremembe, ki bi negativno vplivale na njihove interese in pozicijo.

Pri sistemih, ki dolgo delujejo znotraj ustaljenega koncepta, je težko doseči spremembe – tako

zaradi vpetosti tehnoloških komponent in vključenih akterjev kot tudi zaradi inercije celotnega

sistema, ki zavrača spremembe. S problemi pri vnašanju sprememb v delovanje sistema se je

srečeval že Nikola Tesla, in to že v samih začetkih delovanja elektroenergetskega sistema. Leta

1919 je v svoji avtobiografiji zapisal: »Moja turbina je napredek povsem drugačnega značaja.

Predstavlja radikalen odmik, saj bi njen uspeh pomenil opustitev zastarelih tipov pogonskih strojev,

za katere so porabili milijarde dolarjev. V takšnih okoliščinah je napredek po sili počasen; morda so

še največja ovira predsodki, ki jih v razmišljanju strokovnjakov vzbuja organizirana opozicija«

(Tesla 2013, 74).

Zato ne more čuditi dejstvo, da je po več kot stoletju delovanja elektroenergetskega sistema tega še

težje spremeniti kot v času Tesle. Veliko lažje bi bilo na novo oblikovati elektroenergetski sistem, ki

bi bil okoljsko sprejemljiv in bi deloval po drugačnih principih od obstoječega. Vendar to zaradi

magnitude obstoječega sistema, ki vključuje več kot 3.000 GW proizvodnih kapacitet na globalni

ravni, ni mogoče. Potrebno bo spreminjati obstoječi elektroenergetski sistem, ki s svojo

robustnostjo in zanesljivostjo že mnoga desetletja dokaj dobro služi milijardam porabnikov

električne energije na globalnem nivoju.

Rudniki premoga in urana, naftna in plinska polja, vlaki za prevoz premoga, plinovodi in

naftovodi, ladje za prevoz premoga, tankerji, obrati za čiščenje premoga, rafinerije,

terminali za utekočinjen zemeljski plin, obrati za predelavo urana, termo- in

hidroelektrarne, visokonapetostni in drugi daljnovodi, bencinske črpalke – vse to sestavlja

svetovno najobsežnejšo in najdražjo mrežo infrastrukture, ki se razteza po vsem svetu. (Smil

2010a, 125)

Ob upoštevanju takšnega izhodišča se je potrebno zavedati, da hitre obsežne spremembe v smeri

decentralizacije proizvodnje električne energije niso možne in da bo to dolgotrajen proces,

predvsem zaradi zahtevanih tehničnih in infrastrukturnih imperativov ter številnih družbenih in

gospodarskih posledic. Zgodovina energetskih tranzicij kaže, da noben grandiozni plan obsežnega

in hitrega spreminjanja sestave primarne oskrbe z energijo ali pospešene široke komercialne rabe

novih pretvornih tehnik ni bil uspešen (Smil 2010b, 156).

19

Toda vseeno je nekaj razlik med preteklimi energetskimi tranzicijami in današnjo. Sedaj imamo na

voljo precej več relevantnega strokovnega znanja, zadosti materialov, napredne proizvodne procese,

ki so zmožni hitro izdelati prototipe novih zamisli in izkoristiti ekonomijo obsega, in boljše

tehnične zmožnosti za izgradnjo infrastrukture kot kadarkoli prej v zgodovini. Rezultat tega je

spoznanje, da – ob obilju obnovljivih virov in konstantnemu izboljševanju tehnologij za razpršeno

proizvodnjo električne energije – za hitro tranzicijo stran od fosilnih virov potrebujemo določen

napor, ki mora biti vsaj v začetni fazi podprt in voden s strani intervencij odločevalcev (Smil

2010a). Čez nekaj desetletij se bomo najverjetneje ukvarjali z drugimi problemi, vendar se moramo

trenutno posvetiti tem ter si zastaviti vprašanja, povezana z njihovim razreševanjem.

20

2 Raziskovalni okvir

2.1 Namen in cilji disertacije

Doktorska disertacija obravnava spremembe, ki so potrebne za usmeritev k decentralizaciji

proizvodnje električne energije. Osredotoča se na politološki vidik teh sprememb in pogojev, ki jih

spremembe zahtevajo. Namen doktorske disertacije je podrobneje analizirati trenutne razmere in

razvoj elektroenergetskega sektorja, vključene akterje v energetski politični areni, vlogo

odločevalcev, možnost vključevanja zainteresiranih akterjev v odločevalske procese, ovire, ki so na

poti sprememb, ter nenazadnje rešitve za preseganje zaznanih ovir ter možnosti za spremembe.

Podati želim jasnejše in nazornejše razumevanje vprašanja, zakaj je težko uveljavljati spremembe v

elektroenergetskem sektorju.

V disertaciji umeščam sektor proizvodnje električne energije v zgodovinski kontekst, v sklopu česar

želim pokazati, kakšni so bili razlogi, da se je sektor razvijal tako, kot se je, ter kakšno vlogo so v

razvoju sektorja igrale politične odločitve. Poleg tega je namen pokazati in razložiti dogajanje na

področju energetskih politik, elektroenergetskega sektorja in razvoja razpršene proizvodnje

električne energije v Sloveniji.

Namen disertacije je tudi predstavitev družbenih in političnih vidikov decentralizacije proizvodnje

električne energije, saj ne gre zgolj za zamenjavo proizvodnih tehnologij, temveč ta zamenjava

spodbudi in inherentno vključuje tudi spremembe na institucionalnem in upravljavskem področju.

Več razpršenih proizvodnih enot v razmerju do zgolj nekaj velikih elektrarn v centraliziranem

sistemu pomeni večje število različno institucionaliziranih proizvajalcev električne energije, ki na ta

način vstopajo v areno.

Del disertacije je namenjen enostavnemu pregledu okoljske sprejemljivosti različnih tehnologij in

virov za proizvodnjo električne energije ter določenim tehničnim vidikom decentralizacije

proizvodnje in razpršenih proizvodnih enot. A osnovni namen ni bil v osredotočanju na tehnološke

in tehnične specifike decentralizacije, saj je raziskovalno polje drugje. Same decentralizacije

proizvodnje električne energije ne razumem kot končno stanje, temveč kot proces, ki ima svoje

tehnološke omejitve in pogoje, ki jih mora upoštevati. Nenazadnje se razvija na podlagi obstoječega

centraliziranega elektroenergetskega sistema.

Namen raziskovalnega dela je predvsem analizirati akterje v slovenski energetski politični areni ter

ugotoviti, kako razmišljajo in kakšno je njihovo mnenje o decentralizaciji, spremembah, areni in

akterjih. Iz dobljenih odgovorov želim sestaviti sliko, ki bi jasneje pokazala, kako takšno delovanje

21

in razmišljanje akterjev vpliva na delovanje energetske politične arene ter na potencialne možnosti

uveljavljanja sprememb.

Iz politološkega vidika sem raziskoval dogajanje v elektroenergetskem sektorju, z osredotočenostjo

na akterje v energetski politični areni, v sklopu česar je tudi predstavljena teorija o političnih arenah

in akterjih. Cilj je pokazati, da akterji ter njihova vloga in moč v areni igrata ključno vlogo pri izbiri

rešitev in političnih odločitev. Pozicija akterjev v areni v veliki meri usmerja dogajanje in razvoj

sektorja. Skozi teorijo o pomenu (odpiranja) institucionalnih struktur in odločevalskih procesov ter

o participaciji in demokratizaciji želim predstaviti potrebo po demokratizaciji energetske politične

arene, kar omogoča vstop novim akterjem, ki v areno prinašajo drugačne interese, usmeritve ter

novo paradigmo.

Pomemben del disertacije je pregled ovir za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje

električne energije. Predstavljen je presek zaznanih ovir na različnih ravneh in področjih, z neko

osnovno zamejitvijo na politološki okvir, vendar je pristop zahteval vključitev sociologije,

psihologije, ekonomije in drugih ved. Predstavljene so ovire na ravni posameznikov, skupin

akterjev, institucij, sistema, odločevalskega procesa in javnih politik. Namen je sestaviti mozaik

različnih znanj, disciplin, področij, pristopov in teorij, ki podaja jasnejše in nazornejše razumevanje

o tem, zakaj je težko izvajati spremembe v elektroenergetskem sektorju. V disertaciji so

predstavljene tudi možnosti za preseganje ovir za spremembe.

Cilj doktorske disertacije je pokazati, da demokratizacija energetske politične arene in sprememba

dominantne paradigme na področju energetike lahko sprožita spremembe v razmerju moči med

akterji v energetski politični areni, kar omogoči spremembe v energetskih politikah, to pa lahko

vodi v decentralizacijo proizvodnje električne energije. Demokratizacija arene vključuje odprtje

institucionalnega okvira in odločevalskih procesov za vstop novih akterjev, kar lahko vodi do

sprememb energetskih politik. Na ta cilj se nanaša tudi teza, ki je predstavljena v naslednjem sklopu

in jo izpeljujem skozi disertacijo.

Kot sekundarni cilj želim pokazati, da ključni zaviralec sprememb niso tehnične ovire, temveč so to

ovire, ki se nanašajo na delovanje posameznikov, skupin akterjev, institucij in sistema. Gre za

organizacijske, psihološke, družbene in politične ovire, ki se jih pogosto ne zavedamo oz. niso

predmet raziskav. Zaradi tega običajno niso vključene v analize, še manj pa v refleksijo lastnih

mnenj in dejanj posameznikov. Do sprememb lahko pride, če ovire presežemo, kar vstop novih

akterjev v areno in zamenjava dominantne paradigme tudi omogočata.

22

2.2 Teza in raziskovalna vprašanja

Za potrebe raziskovanja sem postavil tezo, ki jo s pomočjo pregleda znanstvene in strokovne

literature, teorije, primerov in raziskave izpeljujem skozi disertacijo:

Spremembe v smeri tehnološko izvedljive decentralizacije proizvodnje električne energije

so možne v primeru, da se izvede sprememba razmerja političnih moči med akterji v

energetski politični areni – ki je po eni strani odvisna od demokratizacije energetske

politične arene (vstop novih akterjev), po drugi pa od spremembe sedanje dominantne

energetske paradigme (vstop v trajnostno usmeritev) – katere rezultat bo nova energetska

politika, ki bo zagotavljala ustrezne pogoje za investiranje v razpršeno proizvodnjo

električne energije.

Pokazati želim, da so spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije možne, če

pride do sprememb razmerij moči med akterji v energetski politični areni, kjer se odloča o

energetskih politikah. Do sprememb razmerij moči med akterji pa pride v primeru demokratizacije

energetske politične arene, torej s tem, da v areno vstopijo novi akterji, ali pa s spremembo

dominantne paradigme, ki ji sledijo ključni akterji v areni. Shematski prikaz teze je predstavljen na

Sliki 2.1.

Slika 2.1: Shematiziran prikaz postavljene teze

Za lažjo izpeljavo teze sem postavil okvir s spodnjimi raziskovalnimi vprašanji:

(1) Kako se je razvijal elektroenergetski sektor in kakšen je njegov pomen za moderno

državo?

(2) Kakšni sta vloga in moč akterjev v delu energetske politične arene, ki se nanaša na

proizvodnjo električne energije, in kakšne so posledice takšnih razmerij?

(3) Kakšne so ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije na

ravni posameznih akterjev, institucij, arene in socio-tehničnega sistema?

23

(4) Kako preseči zaznane ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije ter ali sta demokratizacija energetske politične arene in vključitev nove energetske

paradigme zadostna pogoja za takšne spremembe?

(5) Kateri so ključni akterji pri spremembah v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije in kakšna je njihova vloga?

(6) Kakšne spremembe prinaša večja decentralizacija proizvodnje električne energije v

energetsko politično areno?

Prvo vprašanje je pomembno zato, ker zgodovinski razvoj sektorja določa trenutna razmerja in

njegovo delovanje. Njegov razvoj ni povezan zgolj z dostopnimi tehnologijami, temveč tudi z

vpletenimi akterji, njihovo močjo in interesi. Pokazati želim, da so imeli ključno vlogo pri razvoju

sektorja določeni močnejši akterji, ki so usmerili njegov razvoj. Da bi razumeli, na kakšen način je

možno spreminjati ustaljeni sistem, pa ne moremo mimo vprašanja o njegovem pomenu za današnjo

civilizacijo in moderno državo.

Drugo vprašanje se nanaša na akterje v elektroenergetski politični areni, na njihovo vlogo in moč.

Raziskati želim, ali in kako sta delovanje akterjev in njihova moč v areni povezana z rezultati

odločevalskih procesov. Osredotočam se na moč akterjev, njihov imaginarij in paradigmo, njihovo

delovanje pa umeščam znotraj arene, njenega institucionalnega okvira in procesov odločanja, pri

čemer je potrebno razložiti tudi pomen participacije in demokratizacije, odločevalskih procesov in

institucionalnih struktur.

Tretje vprašanje se nanaša na zaznane ovire, ki onemogočajo spremembe v smeri decentralizacije

proizvodnje električne energije. Za potrebe raziskovanja je v disertaciji predstavljena razpršena

proizvodnja električne energije, njene tehnične značilnosti ter družbeni in politični vidiki

decentralizacije, skupaj s primeri tekočih procesov v treh izbranih državah. S pomočjo teorije o

socio-tehničnih sistemih in spremembah umeščam elektroenergetski sistem na njegovo mesto v

družbi ter predstavim ovire za spremembe, ki se nanašajo na raven posameznikov, akterjev,

institucij in sistema.

Pri četrtem vprašanju poskušam priti do odgovora, kakšne so rešitve za zaznane ovire. Namen je

pokazati, da je ovire možno preseči ter da pri tem ključno vlogo igra vstop novih akterjev v

energetsko politično areno, ki prinesejo nove rešitve, ter vključevanje nove paradigme na področju

energetike v odločanje na tem področju. Obenem me je zanimalo, ali sta ta dva pogoja zadostna za

to, da se doseže spremembe, ter ali je možno do sprememb priti tudi kako drugače.

V navezavi na četrto vprašanje pri petem raziskujem vlogo akterjev pri spremembah. Da bi uvidel,

kateri so ključni akterji za izpeljavo sprememb, sem raziskoval njihovo vlogo v areni in poglede

24

različnih akterjev na to temo. Zgolj če poznamo razmišljanje vseh akterjev v areni o tem, kako

dojemajo stanje v areni in kako dojemajo vlogo drugih akterjev, lahko uvidimo, kateri med njimi so

ključni.

Šesto vprašanje se ne nanaša neposredno na postavljeno tezo, temveč predstavlja korak naprej.

Zanimalo me je, kakšne spremembe prinese decentralizacija proizvodnje električne energije v

energetsko politično areno in s tem na politično (in družbeno) področje, saj ta proces sprememb ne

vključuje zgolj spremembe tehnologij. Z raziskovanjem tega vprašanja se lahko lažje pripravimo na

spremembe ter temu prilagodimo institucionalno, upravljavsko in organizacijsko obliko v

elektroenergetskem sektorju in energetski politični areni.

2.3 Utemeljitev raziskovalnega okvira

Elektroenergetski sektor, s tem pa tudi proizvodnja električne energije, predstavljata osnovni

infrastrukturni sektor moderne družbe. Od njegovega začetka je bila vloga energetskih podjetij

zagotavljanje zanesljive in poceni električne energije, saj sta dostop do električne energije in njena

raba predstavljala temelj modernizacije industrijskega gospodarstva v 20. stoletju. Ekonomija

obsega je spodbujala centralizacijo proizvodnje električne energije in omogočila formacijo velikih

podjetij, ki so monopolno nadzorovala oz. upravljala tako proizvodnjo in prenos kot tudi

distribucijo in dobavo električne energije (Kellow 1996). Skozi čas so države pričele regulirati

delovanje energetskih podjetij ter s procesi liberalizacije in deregulacije razbijati njihove monopole.

Vendar je osnovna struktura elektroenergetskega sistema, njegova glavna karakteristika –

centralizirana proizvodnja v velikih elektrarnah – ostala stabilna in samoumevna. Kot takšna je

vstopila tudi v zavest posameznikov, ki niso nikoli izkusili drugačnega sistema za proizvodnjo in

dobavo električne energije (Sine in David 2003, 188) in zato nimajo v zavesti, da bi bil drugačen

sistem možen.

Problemi, povezani z energijo, so na politično agendo pričeli vstopati šele z energetsko krizo v

sedemdesetih letih 20. stoletja. Takrat so se odločevalci pričeli zavedati, da energetskega sektorja ne

morejo prepustiti delovanju tržnih sil, saj je preveč pomemben za državo in gospodarstvo. V tem

sektorju je investirano največ kapitala med vsemi gospodarskimi sektorji, energetska podjetja pa

upravljajo z velikanskim ekonomskim premoženjem in spadajo med največja (državna) podjetja. Ta

njihova ekonomska pozicija se tako pogosto odraža tudi v njihovi politični moči, saj so si izborili

dominantno mesto v energetski politični areni, s čimer lahko nadzorujejo svoje politično okolje

(Mez in Midttun 1997, 307).

25

Vendar je način proizvodnje električne energije v velikih elektrarnah na fosilne vire in jedrsko

energijo pričel sprožati okoljsko nasprotovanje in lokalne proteste. Javnost se je s pomočjo znanosti

pričela vedno bolj zavedati problemov degradacije okolja, negativnega vpliva na zdravje, tveganja

in v zadnjem času podnebnih sprememb. Ti akterji so potem v politično areno pričeli prinašati

problematiko energetskega sektorja in zahteve po spremembah k okoljsko sprejemljivejši

proizvodnji električne energije ter na ta način vršili pritisk na odločevalce, da bo potrebno nekaj

storiti.

V disertaciji tako odpiram vprašanja, kako priti do sprememb in kakšne ovire se pri tem pojavljajo.

Izhajam iz zgodovine in iz trenutnega stanja, ki povzroča okoljske probleme. Kot (delno) rešitev

vidim spremembo strukture proizvodnje električne energije v smeri decentralizacije ter

distribuiranih enot za proizvodnjo električne energije, ki naj v večini temeljijo na obnovljivih virih

energije. Takšna usmeritev poleg reševanja okoljskih problemov rešuje tudi problematiko

prevelikega vpliva in moči energetskih podjetij v energetski politični areni.

Kitschelt (1996a, 208) opozarja tudi na druge specifike in probleme, ki se pojavljajo znotraj

energetskega sektorja: (1) delovanje in preference energetskih podjetij in odločevalcev se zgolj

prilagajajo rastoči porabi energije; (2) politično-ekonomski energetski režimi so ločeni od

strukturnih procesov demokratičnega odločanja; in (3) obstoj strukturnih ovir za preusmeritev

energetsko-političnih prioritet. Kar implicira dejstvo, da problemi, povezani s proizvodnjo

električne energije, in potrebne spremembe niso zgolj tehnične narave. Vključujejo tehnologije,

politike in družbo in so torej socio-tehnični (Brown in Sovacool 2011, 2). Tehnološke in politične

možnosti je potrebno obravnavati skupaj z družbenim in institucionalnim okvirom, znotraj katerega

se sprejemajo odločitve na področju energetike. Poskusi spreminjanja tehnologij brez

sistematičnega upoštevanja okvira, ki oblikuje notranjo dinamiko, so večinoma jalovi. Če so

spremenjene zgolj tehnične komponente sistema, se lahko slednje vrnejo nazaj v svoje prejšnje

oblike, zato je nujno potrebno nasloviti tudi spremembe v vrednotah, institucijah in javnih politikah

(Kellow 1996, 179–180). Tehnologije niso zgolj oblikovani in izdelani materialni predmeti, temveč

imajo vgrajene komponente socio-tehničnih sistemov, v katerih so vpleteni proizvajalci,

infrastruktura, porabniki, regulatorji in drugi posredniki (Bijker in drugi v Walker in Cass 2011, 44).

Znotraj takšne konceptualizacije sta tehnično in družbeno skupna konstitutivna elementa, ki sta

nenehno v stiku in oblikujeta eden drugega (Bijker in Law v Walker in Cass 2011, 44).

Tehnologije za razpršeno proizvodnjo električne energije lahko razumemo kot ne zgolj obliko

inženirskega produkta, ki opravlja pretvorbo energije, ampak tudi kot konfiguracijo družbenega in

tehničnega, ki se je pojavila znotraj nekega konteksta in ki vpliva tudi na razne institucionalne

spremembe, spremembe procesov, upravljanja, reguliranja ipd. Tehnologije moramo zato

26

obravnavati znotraj tega socio-tehničnega konteksta in se tudi vprašati, kako pomagajo pri gradnji

družbe in političnega sistema ter kako lahko pripomorejo k spremembam (Schlosberg in Dryzek

2002, 334).

Tehnologije same ne morejo doseči sprememb (White v Sovacool 2008, 221). Da bi jih pričeli

široko uporabljati, jih je potrebno sprejeti na družbeni ravni. Zato morajo tehnologije razpršene

proizvodnje, da bi postale družbeno sprejemljive, zadovoljivo delovati tako v tehničnem kot tudi v

ekonomskem, političnem, socialnem in kulturnem smislu, pri njihovem vpeljevanju pa je večje

ovire od tehnike in znanosti zaznati v politiki in institucijah.

Razumevanje sprememb v socio-tehničnih sistemih zahteva analizo, ki prepoznava interaktivno

vlogo in delovanje različnih akterjev, strukturne dejavnike in distribucijo moči med akterji, ki

spodbujajo in ovirajo spremembe, ter vzorce obstoječih praks, znotraj katerih delujejo tehnologije

(Walker in Cass 2011, 44). Zaradi tega je politološka analiza ključna pri raziskovanju procesov

spremembe socio-tehničnih sistemov, vendar mora biti umeščena v interdisciplinarni okvir.

Znanost, ki se ukvarja s povezavami med človeškimi aktivnostmi, rabo energije in strategijami za

zmanjševanje negativnih okoljskih vplivov, bi morala preseči ozko deljenje akademskih disciplin

(Manfren, Caputo in Costa 2011). V družbi, kjer je potrebno uravnavati kompleksne probleme, ki

vključujejo gospodarska in socialna vprašanja, vprašanja ekološke trajnosti in vprašanja glede

politične demokratičnosti, reševanje teh problemov zahteva znanje z različnih področij. Obenem je

pri teh kompleksnih problemih manj jasno, kdo so »poklicani« strokovnjaki za njihovo reševanje

(Mörth 2006). Potrebno je vključevati znanje s področja tehnik in tehnologij, naravoslovja,

politologije, sociologije, psihologije, ekonomije in drugih ved, da bi pridobili kar najširši vpogled v

raziskovano tematiko ter vse skupaj sestavili v celoto in na ustrezno stopnjo razumevanja

kompleksnih socio-tehničnih problemov.

Pri analizi možnih sprememb na političnem področju (spremembe institucionalnega okvira in

odločevalskega procesa), ki bi privedle do sprememb v javnih politikah, ugotavljam, kako

omogočiti večjo demokratizacijo energetske politične arene. Ugotavljam tudi, kakšen pomen imajo

pozicije moči znotraj arene za rezultate procesov odločanja o javnih politikah. Obenem pa s

pomočjo koncepta imaginarija in paradigem raziskujem spremembo zavesti, ki je potrebna za

javnopolitične spremembe. Identificiram novo energetsko paradigmo in pogoje za njeno uveljavitev,

prav tako pa tudi relevantne spremembe javnih politik, ki so lahko rezultat njene vpeljave.

Izpostavljena je netrajnostna problematika elektroenergetskega sektorja (Pacca in drugi 2005;

Singer in drugi 2011) ter utemeljeno postavljanje elektroenergetskega sektorja v okvire, ki

upoštevajo omejitve okolja (Milbrath 1989; Bell in drugi 2001). V analizo je vključena tudi

evropska komponenta – nujnost Slovenije, da sledi EU usmeritvam. Problematičnost odločanja v

27

energetski politični areni pa v ospredje postavlja potrebo po odpiranju političnih aren in vstop novih

akterjev (Kitschelt 1996b; Tomšič in Klemenc 1996; Lukšič 2005).

Demokratizacija arene je označena kot eden od pogojev za decentralizacijo proizvodnje energije.

Narejena je povezava striktno tehničnega področja – decentralizacija proizvodnje energije – s

politološkim področjem – kako decentralizacijo sploh implementirati, kakšni so družbeno-politični

pogoji, ki so nujni za njeno implementacijo, kaj so ovire za implementacijo ter kakšne družbeno-

politične posledice bo ta prinesla.

V disertaciji se iz politološke pozicije osredotočam na proizvodnjo električne energije, ker me ta del

raziskovalno zanima in ga vidim kot enega ključnih za nastale okoljske in podnebne probleme. Na

tem mestu je potrebno opozoriti, da je vse znanje, znanstveno ali drugo, ustvarjeno znotraj določene

kulture in v sklopu danih družbenih ureditev. Člane družbe skupaj veže intelektualna usmeritev,

vrednote in percepcija (Shi 2004). Področje znanosti iz tega ne more biti izvzeto, saj je produkcija

znanja in znanosti družbena (in s tem družbeno pogojena) aktivnost. Znanje in znanstvene discipline

so povezane z ideologijo, vrednotami, institucijami, kulturo in družbo, v kateri nastajajo. Tako

nekateri avtorji trdijo, da znanost ne more biti etično nevtralna in objektivna, saj vedno zavzema

prostor nekje znotraj družbe (Smil 1993; Tesh 1999; Shi 2004; Carolan 2006). Imaginariji,

vrednote, prepričanja in paradigme, ki jim posamezniki pripadajo, so sestavni del znanosti in

znanstvenikov, zaradi česar se pojavljajo tudi različna mnenja znotraj določenih strok in disciplin

(Laird 1990, 51; Tesh 1999, 42). Zato je bolje že na začetku pojasniti pozicijo avtorja in vrednote, iz

katerih izhaja. Pri pisanju jemljem okoljsko krizo kot začetno pozicijo in izhajam iz kritike

obstoječega stanja, predvsem kot posledice degradacije okolja, podnebnih sprememb in negativnega

vpliva na zdravje, ki smo mu priča. Poleg tega kot problematične vidim strukture, ki poskušajo sebe

izvzeti iz demokratičnega nadzora ter delovati striktno po ekonomskih načelih, brez prevpraševanja

o tem, kakšen je njihov doprinos k družbi in okolju.

2.4 Metodologija

Metodološki okvir – (interpretativna) policy analiza

Kot osnovni metodološki okvir, predvsem za analizo akterjev, njihovih medsebojnih odnosov,

razmerja moči ter posledic, ki jih te dimenzije prinašajo, je uporabljen pristop analize javnih politik1

oz. policy analize (Weimar in Vining 1992; Dye 1995; Walker 2000; Fink-Hafner 2002; Hajer

2003a). Laswell (v Fink-Hafner 2002, 9) je opredelil smoter policy analize kot skrb za znanje »o«

odločevalskem procesu in »v« njem, Dunn (1994, 84) pa opredeli policy analizo kot uporabno

1 Slovenski termin politika lahko ima v politologiji tri pomene: policy (javne politike), polity (politične institucije) inpolitics (politika kot boj za oblast).

28

družboslovno disciplino, ki z različnimi raziskovalnimi metodami ustvarja, kritično ocenjuje in

sporoča policy-relevantno znanje. Uporabna je pri razumevanju procesov oblikovanja in izvajanja

javnih politik, kamor spada tudi energetska politika.

Natančneje, navezujem se na pristop interpretativne policy analize (Petković 2008), ki predstavlja

alternativo strogo pozitivističnemu pristopu klasične policy analize. Pristop temelji na zavedanju, da

ne more biti vrednotno nevtralen.2 Osredotoča se na kontekstualno razlago akterjev, analizo jezika,

naracije in diskurza ter se naslanja na kvalitativne metode raziskovanja, kar pomeni manjši nabor

primerov, ki se jih temeljiteje raziskuje in razlaga, najpogosteje v obliki naracije.3 Ker je raziskava

omejena na določen prostorski in časovni kontekst, areno in trenutne akterje, rezultatov ne moremo

posploševati, saj jih lahko pripišemo zgolj raziskovanemu družbenemu kontekstu (prav tam, 28–

39).

Analiza energetskih politik je prepoznana kot aplikativna znanstvena disciplina, ki deluje znotraj

interdisciplinarnega okvira energetike, okolja ter družboslovnih ved (Capros in Samouilidis 1988).

Ukvarja se s preučevanjem procesov odločanja, delovanjem akterjev in institucij ter možnostmi in

ovirami za spremembe v energetskem sistemu in energetski politični areni.

Prva faza raziskave

Raziskava obsega tri ključne korake oz. faze. Prva faza je pregled znanstvene in strokovne

literature. Skozi to fazo je bil definiran problem in opravljena njegova karakterizacija, raziskan je

bil model sprememb, identificirane ovire za spremembe ter teoretično predstavljene potencialne

rešitve. Vzpostavljen je bil širši okvir, znotraj katerega se nahaja elektroenergetski sektor ter

pregledana spoznanja glede procesa decentralizacije proizvodnje električne energije. Pregled

literature je pomagal pri vzpostavljanju podstati, ki je doprinesla k ustreznejšemu oblikovanju

raziskovalnih vprašanj ter k oblikovanju okvira za iskanje odgovorov nanje in k pripravi raziskave v

naslednjih fazah. Opravljen je bil pregled znanstvene in strokovne literature, teorij, prispevkov in

virov s področij, ki so predstavljena v poglavjih 3–13. Ta poglavja bazirajo na pregledu znanstvene

in strokovne literature, vključujejo pa naslednje tematike:

zgodovino in razvoj elektroenergetskega sistema in sektorja, omejitve oblik produkcije

znotraj kapitalistične države, pomen in vpliv električne energije na družbo, energetske

politike;

2 Majone (v Petković 2008, 35) trdi, da policy analitik ne izvaja tehnično nevtralne analize, temveč proizvajaargumente, ki so sestavljeni iz mešanice dejstev in vrednostnih sodb.

3 Uporaba več različnih metod raziskovanja, kot je analiza sekundarne literature, raznih dokumentov, kot sokomentarji akterjev v sklopu javne razprave pri sprejemanju uradnih dokumentov, in intervjujev z akterji, omogočapridobivanje vpogleda in rezultatov, ki so preciznejši, kot pa bi jih dobili zgolj z uporabo ene metode, in ki imajovečjo težo, ob predpostavki, da njihovi rezultati konvergirajo v isto smer, tj. dajanja enakih odgovorov napostavljena raziskovalna vprašanja (Pattor v Saunders-Newton in drugi 1999, 65).

29

politične arene, demokratizacijo in participacijo, komunikacijski in odločevalski proces,

institucionalni okvir, akterje in analizo njihove moči;

vrednote, prepričanja, percepcije in ideologije posameznikov, koncept paradigme (vprašanje

vključevanja nove energetske paradigme v delovanje javnih oblasti ter značilnosti te

paradigme);

proizvodnjo električne energije ter decentralizacijo proizvodnje električne energije,

obnovljive vire energije, pametna omrežja, tehnične okvire delovanja elektroenergetskega

sistema, okoljski vpliv proizvodnje električne energije;

socio-tehnične spremembe, ovire za spremembe, načine preseganja ovir idr.

Vključitvena merila za sistematični pregled znanstvene in strokovne literature so predvidevala, da je

dostopno polno besedilo članka, monografije ali zbornika, ki je pisano v angleščini, slovenščini ali

hrvaščini, ter da gre za prispevek s področja obravnave. S pomočjo iskanja po ključnih besedah je

bil narejen širok nabor virov, tako po kvantiteti kot tudi po področjih, saj sem v pregled vključil

literaturo iz politoloških ved, sociologije, psihologije, ekonomije, tehničnih znanosti, okoljskih ved

ter podnebne znanosti. Ravno interdisciplinarnost se je izkazala za bistven pogoj poglobljenega

razumevanja tematike, saj v okviru zgolj ene vede ne bi mogel raziskovati vseh polj, ki so vključena

v disertaciji in ki šele na takšen način predstavljajo celoto. Po natančnem pregledu naslovov,

ključnih besed, povzetkov in vsebine člankov v prvotnem naboru virov je nastal končni nabor, ki je

bil vključen pri pisanju disertacije ter je predstavljen tudi v naboru literature.

Druga faza raziskave

Druga faza raziskave vključuje t. i. metodo desk research – pregled primarnih in sekundarnih virov.

V okviru te faze, ki je nadgradnja prve, je bil opravljen pregled različnih virov, ki omogočajo

vpogled v odgovore na raziskovalna vprašanja. Med takšne vire sodijo: (a) uradni dokumenti ter

relevantne raziskave in študije, (b) članki in prispevki iz različnih medijev, (c) predstavitve iz

različnih dogodkov, (č) primeri dobrih praks, (d) nastopi relevantnih akterjev v različnih arenah, (e)

komentarji iz javne razprave pri pripravi uradnih dokumentov. Določeni deli raziskave so prisotni

skozi celoten tekst, določena poglavja pa se v večini nanašajo na to fazo raziskave.

Primer je analiza virov o okoljskih vidikih proizvodnje električne energije, na podlagi katerih je bila

izdelana kvalitativna matrika primerjanja različnih tehnologij za proizvodnjo električne energije

glede na okoljske kriterije. Tudi pri družboslovnem raziskovanju možnosti decentralizacije

proizvodnje električne energije je potrebno v obzir vzeti tehnični okvir, ki šele določa pogoje,

omejitve in možnosti za spremembe v smeri decentralizacije in omejitve pri izbiri javnih politik. O

tej temi je bilo pregledanih nekaj strokovnih študij. Opravljena je bila analiza primerov dogajanja v

30

energetskih političnih arenah in elektroenergetskem sektorju na Danskem, Nizozemskem in v

Nemčiji, ki predstavljajo zanimive primere sprememb in poti, ki so vodile do sprememb. Ta del je

predstavljen v 10. poglavju.

Tretja faza raziskave

Tretja faza raziskave je empirična raziskava, ki je izvedena s pomočjo pristopa (interpretativne)

analize politik ter metod desk research in intervjujev. Osredotoča se na strukturo energetske

politične arene in akterje, pri katerih raziskuje njihove lastnosti, vlogo, moč in dejanja, kar je nujen

korak k boljšemu poznavanju vloge, ki jo igrajo različni akterji znotraj ustvarjanja energetske

politike. Raziskava je vključevala:

analizo trenutnega stanja in delovanja reprezentativnih akterjev v energetski politični areni,

njihove (politične) moči in vpliva, njihove paradigme, prepričanj in vrednot;

analizo ovir za spremembe v energetski politični areni in v elektroenergetskem sektorju,

natančneje, spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije;

pogoje in okvire, ki omogočajo spremembe v energetski politični areni in

elektroenergetskem sektorju;

analizo možnosti širšega uveljavljanja procesa decentralizacije proizvodnje električne

energije s politološkega vidika (vpliv akterjev, vpliv arene, institucionalnih struktur in

odločevalskih procesov).

V 14. poglavju je tako predstavljena analiza delovanja akterjev v slovenski energetski politični areni

in njihove moči, kar je bilo raziskovano s pomočjo različnih dokumentov, prispevkov v medijih,

nastopov relevantnih akterjev ipd. Poleg raziskave primarnih in sekundarnih virov v sklopu metode

desk research so bili opravljeni intervjuji z reprezentativnimi akterji v energetski politični areni, ki

so relevantni za raziskavo. Ob tem sta bili izvedeni tudi analiza upoštevanosti pripomb različnih

akterjev na predlog Energetskega zakona ter analiza dosedanjega dela procesa sprejemanja predloga

usmeritev Energetskega koncepta Slovenije in podanih komentarjev s strani številnih akterjev v

sklopu javne razprave, kar predstavlja dodatno študijo primera.4 V sklopu tega je bil izveden

intervju z osebo, ki je na Ministrstvu za infrastrukturo analizirala podane komentarje. Analiza

komentarjev, podanih s strani različnih akterjev, služi kot zemljevid akterjev in njihovih stališč

glede raziskovane tematike.

4 Študija primera vključuje empirično raziskavo, v kateri se sodobni fenomeni raziskujejo znotraj njihovega lastnegarealnega konteksta, uporabljene pa so številne metode in viri, kot so sekundarna literatura, uradni dokumenti,intervjuji idr. (Yin v Breukers in Wolsink 2007, 2739). Scharpf (1997, 28) dodaja, da ima vpogled, ki ga v sklopupoglobljene študije primera pridobi raziskovalec, globino in prepričljivost, kar raziskavi dodaja vrednost.

31

Metoda poglobljenih intervjujev

Uporabljena je metoda pol-strukturiranih poglobljenih intervjujev (Bryman 2001; Harrell in Bradley

2009) z različnimi akterji iz energetske politične arene. Gre za kvalitativni pristop, ki omogoča

poglobljen vpogled v tematiko, skladno z interpretativno policy analizo. Kvalitativni pol-

strukturirani intervjuji za razliko od strukturiranih omogočajo več improvizacije, fleksibilnosti in

odklonov od tem, zaradi česar omogočajo postavljanje podvprašanj, pridobivanje globljih pogledov

intervjuvancev ter tudi bolj podrobne odgovore, s čimer pridobimo boljše razumevanje pogledov in

stališč intervjuvancev. Večina vprašanj v intervjuju je postavljena vsem intervjuvancem, kar

omogoča primerjavo med različnimi mnenji in pogledi. Nekatera specifična vprašanja pa so

namenjena ali prilagojena zgolj specifičnim akterjem, odvisno od njihove vloge v areni.

Intervjuji so bili izvedeni v skladu s protokolom oz. vodičem za intervju,5 ki je bil prvenstveno

oblikovan na podlagi pregleda literature in desk research-a. Pri oblikovanju vodiča za intervju je

potrebno biti pozoren na formulacijo vprašanj, ki morajo biti dovolj odprta, da omogočajo zbiranje

novih podatkov (Bryman 2001), ob tem pa morajo biti vseeno dovolj specifična. Vodič mora

vključevati ključna vprašanja, ki sledijo logičnemu zaporedju, da se zagotovi nemoten potek

intervjuja, ter obenem omogočati možnosti za dodatna vprašanja in podvprašanja. Na ta način se

lahko prilagodimo in globlje posvetimo vsakemu intervjuvancu glede na to, na katerem področju je

strokovnjak.

Uporabljena sta bila dva različna vodiča. Prvi, uporabljen za intervju za potrebe analize procesa in

komentarjev v sklopu priprave Energetskega koncepta Slovenije, je bil uporabljen zgolj za en

intervju. Drugi vodič je bil uporabljen pri 16 intervjujih in je zahteval nekoliko več prilagajanja.

Vodič za intervjuje je potrebno testirati, kar je bilo izvedeno v sklopu prvega intervjuja, ter ga po

potrebi prilagoditi in spremeniti. Faza prilagajanja je bila izvedena leta 2014 s pomočjo

strokovnjaka za kvalitativno in kvantitativno družboslovno raziskovanje g. Pirotte-a. Delno

modificiran vodič je bil uporabljen od drugega intervjuja naprej. Vključeval je tehniko asociacij,

uporabo kartic z napisanimi akterji pri določenih vprašanjih in metodo vizualiziranja energetske

politične arene in vključenih akterjev, kjer so bili intervjuvanci zaprošeni, da narišejo areno z

akterji.

Za zagotovitev veljavnosti in generalizacije podatkov, zbranih s pomočjo intervjujev, je vzorčenje

oz. izbira ustreznih intervjuvancev pomemben korak v metodološkem procesu (Harrel in Bradley

2009). Uporabljeno je bilo strukturirano vzorčenje, kjer so bili intervjuvanci izbrani iz vsake

5 Vodič za intervju z uradnico na Ministrstvu za infrastrukturo, ki je analizirala komentarje, prispele v sklopu javnerazprave o predlogu usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije, je dostopen v Prilogi A: Vodič zaintervju 1. Vodič za intervjuje z reprezentativnimi akterji v energetski politični areni pa je dostopen v Prilogi B:Vodič za intervju 2.

32

relevantne skupine akterjev v energetski politični areni. V prvotnem planu je bila izvedba 20

intervjujev, in sicer med naslednjimi skupinami akterjev iz energetske politične arene: (a)

odločevalci, (b) ključni proizvajalci električne energije, (c) strokovnjaki, (č) civilna družba, (d)

predstavniki (združenj) distribuiranih proizvajalcev električne energije, (e) mediji. Vendar so se

pojavile ovire, saj zaradi različnih razlogov ni bilo možno priti do vseh izbranih akterjev, zato je

bilo izvedenih 16 intervjujev (+ dodatni intervju za potrebe analize procesa in komentarjev pri

predlogu usmeritev Energetskega koncepta Slovenije). Kriteriji za izbiro intervjuvancev so se

nanašali na ločenost po vlogi akterjev (odločevalci, energetska podjetja, strokovnjaki, civilna

družba, idr.), na obseg vpletenosti akterjev v areni in procesih ter na možnost dostopa do

intervjuvancev.

Vsi intervjuji razen dveh so bili zvočno posneti. Dve osebi sta odklonili snemanje, zato so za ta dva

primera dostopni zgolj zapiski intervjujev. Za ostale primere so bili narejeni prepisi intervjujev. Ti

se, poleg zapiskov intervjujev in risb arene, nahajajo pri avtorju disertacije, kjer jih je možno dobiti

na vpogled. Na željo nekaterih intervjuvancev niso priloženi k sami disertaciji.

Kar zadeva praktično izvedbo intervjujev, je bila na začetku intervjujev razložena tematika in

določena terminologija ter predstavljen avtor disertacije, ki je vse intervjuje izvedel sam.

Intervjuvancem je bilo prav tako sporočeno, da ni pravilnih in nepravilnih odgovorov ter da naj

predstavljajo lastno mnenje o zadevni tematiki. Vprašanja so se nanašala na:

mnenje o trenutni strukturi proizvodnje električne energije v Sloveniji,

prioritete, ki si jih naj zastavijo odločevalci pri urejanju sektorja proizvodnje električne

energije,

asociacije na podnebne spremembe,

akterje, ki bi naj vzpodbujali spremembe v sektorju (akterji napisani na karticah),

vlogo obnovljivih virov in mnenje o decentralizaciji proizvodnje električne energije,

spremembe, ki bi se morale zgoditi na političnem, družbenem, tehničnem in finančnem

področju za usmeritev k bolj (decentralizirani) okoljsko sprejemljivejši proizvodnji

električne energije,

energetsko politično areno (risanje – umeščanje akterjev na prazen list papirja, ki je

predstavljal energetsko politično areno),

ocenjevanje vloge, moči in vpliva akterjev in lastne vloge v areni,

sprejemljivost trenutnega stanja v areni,

mnenje o spremembah v areni,

stališče o možnosti korenitih sprememb v sistemu proizvodnje električne energije.

33

Pridobljeni odgovori omogočajo vpogled v raziskovana stališča akterjev znotraj energetske

politične arene. Analiza intervjujev je bila opravljena s pregledom, primerjanjem in korelacijo

odgovorov intervjuvancev ter njihovo interpretacijo in pri določenih vprašanjih vizualizacijo

odgovorov. Kvalitativna analiza odgovorov intervjuvancev predstavlja del raziskave in izpeljave

teze ter odgovorov na ključna raziskovalna vprašanja. Gre za pristop, ki raziskovalca postavlja v

aktivno vlogo, saj je on tisti, ki pripiše pomene ugotovitvam iz intervjujev ter išče in ustvarja

povezave med njimi ter drugimi rezultati analize.

Omejitev pristopa oziroma raziskave

Ker je pri kvalitativnih (in tudi kvantitativnih) družboslovnih znanstvenih raziskavah nemogoče

popolnoma odstraniti subjektivnost (Durning 1999; Robert in Zeckhauser 2011), je interpretacija

analize in intervjujev pogojena z avtorjevimi prepričanji, vrednotami in svetovnim nazorom.6 Tej

problematiki je potrebno nameniti določeno pozornost ter transparentno predstaviti vrednote in

prepričanja avtorja. Upoštevati je potrebno niz faktorjev, ki vplivajo na družboslovno raziskovanje:

ustrezno rabo teorije, epistemologije, ontologije in vrednot. Vpliv teh faktorjev je potrebno

zmanjšati, ni jih pa mogoče v celoti odpraviti. Zato jih je potrebno prepoznati, jih priznati in

pojasniti njihov možni vpliv na raziskavo (Bryman 2001).

Potrebno se je zavedati omejitev analize in medsebojne primerjave med odgovori različnih

intervjuvancev na odprta vprašanja, saj ti izhajajo predvsem iz lastnega strokovnega ali delovnega

področja in se večinoma osredotočajo na tematike, ki so jim bližje. To pomeni, da lahko včasih

pride do drugačne razlage vprašanja (s strani intervjuvanca) ali drugačne razlage odgovorov (s

strani avtorja raziskave). Problem je rešljiv s postavljanjem dodatnih podvprašanj glede tega, ali je

avtor pravilno razumel odgovore. Obenem se lahko pri odprtih vprašanjih intervjuvanci

osredotočijo na različne aspekte, od striktno tehničnih, okoljskih, družbenih, političnih ipd., kar

včasih otežuje neposredno medsebojno primerjavo odgovorov.

Zavedati se je potrebno tudi, da so intervjuvanci vedeli za ozadje avtorja, ki je aktiven v okoljski

civilni družbi, ter da obstajajo možnosti, da so se pri podajanju odgovorov samo-cenzurirali, niso

povedali vsega ali pa so dali takšne odgovore, kot naj bi jih od njih pričakovali. Bevir in Rhodes (v

Glynos in Howarth 2008, 158) dodajata, da lahko intervjuvanci podajo tudi zavajajoče odgovore,

kar lahko vodi k spornosti veljave in zanesljivosti pridobljenih podatkov. A ker gre za strokovnjake

oz. akterje, ki so že dolgo prisotni v areni, in ker je bila večina njihovih stališč že predhodno javno

izražena, menim, da so podali konstruktivne in verodostojne odgovore na večino zastavljenih

6 Rezultati poglobljenih raziskav so v veliki meri odvisni tudi od osebnih sposobnosti in vizije avtorja raziskave; odnjegovih izkušenj, možnosti razumevanja, raziskovalnih veščin, intelektualne poštenosti in literarne spretnostikomuniciranja izsledkov raziskave (Scharpf 1997, 28).

34

vprašanj. Tudi vprašanja so bila oblikovana na način, da pri intervjuvancih niso vzbujala nelagodja

ali nezaupanja.

Da bi bili pragmatično uporabni, bi morali izsledki policy raziskav, ki se osredotočajo na institucije

in interakcije med akterji, omogočati posploševanje oz. generalizacijo dognanj z empirično

veljavnostjo, in ne bi smeli biti vezani zgolj na posamezni, raziskovani primer. Vendar je v sklopu

družboslovnega raziskovanja to težko doseči, znotraj policy analize pa skoraj nemogoče. Razlog

temu je dejstvo, da raziskujemo akterje, ki so vezani na lasten prostorski in časovni družbeni

kontekst, percepcije, preference, interese in druge subjektivne fenomene, kar pogojuje njihova

dejanja in aktivnosti na policy področju. Teh subjektivnih fenomenov pa ne moremo neposredno

raziskovati, kar predstavlja omejitev znotraj družboslovnega raziskovanja. Tudi raziskovanje

institucij je omejeno na določen prostorski in časovni kontekst ter širši institucionalni okvir. Če se

vrnemo na nezmožnost posploševanja dobljenih izsledkov raziskav, je precej simptomatično

dejstvo, da bi bila lahko v primeru raziskovanja istih akterjev ali institucij v drugem časovnem

okviru njihova dejanja drugačna, s tem pa bi bili drugačni tudi izsledki raziskave. Prav tako bi pri

raziskovanju drugih akterjev v enakem socialnem kontekstu skoraj zagotovo dobili drugačne

zaključke raziskave (Scharpf 1997, 19–42).

To pomeni, da ne moremo posploševati izsledkov raziskave, saj je ta omejena zgolj na določen

primer – tega, ki smo ga raziskovali. Tehtne splošne teorije pa iz izsledkov ne moremo razviti.

Scharpf (1997, 27) poudari še eno resno pomanjkljivost policy raziskovanja, ki se osredotoča na

akterje in njihove interakcije, in sicer zelo omejene možnosti tako za razvoj teorije skozi empirično

posploševanje kot tudi za empirično testiranje teorije. Ostanemo lahko le na ravni posameznega

primera in odgovore na raziskovalna vprašanja podamo zgolj za ta primer. V primeru generalne

(hipo)teze, če je ta postavljena na srednjo (mezo) ali makro raven – raven teorije – pa imamo zaradi

zgoraj omenjenih omejitev minimalne možnosti za potrjevanje.

2.5 Struktura disertacije

Disertacija je razdeljena na šestnajst poglavij. Prvi dve poglavji, uvod in raziskovalni okvir,

podajata okvir disertacije in raziskovanja. Vsebinski del se začne s tretjim poglavjem, ki umešča

razvoj elektroenergetskega sektorja v zgodovinski kontekst. Predstavljeni so začetki razvoja

sektorja ter razlage, zakaj se je začel razvijati v določeni smeri, družbeno-ekonomski kontekst

razvoja elektroenergetskih sistemov ter vpliv rabe električne energije na družbo. Na kratko so

predstavljeni tudi različni viri in tehnologije za proizvodnjo električne energije ter njihova okoljska

sprejemljivost. Četrto poglavje se nanaša na povezavo električne energije in moderne države ter

njene funkcije. Del poglavja je namenjen raziskovanju povezave med energenti in demokracijo.

35

Nadalje je vzpostavljena navezava na delovanje odločevalcev, ki se je nanašalo na elektroenergetski

sektor, saj so ravno odločevalski procesi sprožali premike in spremembe. Takšen primer predstavlja

liberalizacija elektroenergetskega trga. Temu sledi peto poglavje, ki predstavlja kratek pregled

razvoja elektroenergetskega sektorja v Sloveniji ter predstavitev trenutne strukture proizvodnje

električne energije v državi.

Ker sem se raziskave lotil s poudarkom na delovanju akterjev v energetski politični areni, je šesto

poglavje namenjeno tej temi. Nanaša se na teorijo o (energetskih) političnih arenah in akterjih,

njihovem delovanju, vplivu, moči, imaginariju. Predstavljene so značilnosti akterjev, ki se

pojavljajo v energetski politični areni, kot jih predstavljajo številni avtorji. Sedmo poglavje podaja

vpogled v teorijo o institucionalnih strukturah ter odločevalskem in komunikacijskem procesu.

Izpostavljena je potreba po odprtih strukturah in procesih, ki omogočajo demokratično participacijo

zainteresiranih akterjev v areni. Ravno s participacijo se ukvarja osmo poglavje. Podane so

značilnosti dobrih odprtih procesov participacije, pa tudi omejitve in ovire zanjo. V podoben

kontekst je umeščeno deveto poglavje, ki govori o demokratizaciji kot procesu, ki lahko privede do

bolj odprte institucionalne strukture in bolj participatornih odločevalskih procesov v energetski

politični areni. Ta poglavja nam podajajo teoretska izhodišča za nadaljnje raziskovanje in

razumevanje decentralizacije proizvodnje električne energije, sprememb, ki so potrebne na

družbenem in političnem področju v oziru na decentralizacijo, ter ovir, ki se na tej poti pojavljajo.

Deseto poglavje tako podaja tehnične in tehnološke omejitve ter prednosti razpršene proizvodnje

električne energije. Predstavljeni so potenciali za razvoj razpršene proizvodnje električne energije v

Sloveniji ter družbeni in politični vidiki decentralizacije proizvodnje električne energije, saj

spremembe v tehnologijah sprožajo spremembe tudi v institucionalnih in organizacijskih oblikah ter

omogočajo vstop širšemu naboru akterjev v polje proizvodnje električne energije. Na kratko so

predstavljeni tudi primeri iz Nemčije, Danske in Nizozemske, predvsem načinov, na katere je v teh

državah prišlo do sprememb v smeri decentralizacije ter kakšne so bile posledice.

V enajstem poglavju poskušam umestiti elektroenergetski sistem v teoretično polje socio-tehničnih

sistemov. V teh sistemih je prisotnih več elementov, od tehnologij, institucij, do akterjev in povezav

med njimi. Sistemov ni mogoče okarakterizirati zgolj kot tehničnih ali družbenih, saj imajo

elemente obojega. Predstavljena je tudi teorija s področja sistemskih sprememb. Dvanajsto poglavje

se nanaša na ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije.

Poskušam pokazati, da te ovire niso (zgolj) tehnične, temveč da prevladujejo predvsem ovire na

ravni posameznikov, skupin akterjev, institucij in celotnega sistema. Kako se lotiti teh ovir je tema,

zajeta v trinajstem poglavju. Tudi v tem primeru se spremembe nanašajo na različne ravni, od

posameznikov do institucionalnih struktur in javnih politik.

36

Štirinajsto poglavje je namenjeno raziskavi. Na začetku so predstavljeni akterji v slovenski

energetski politični areni. Sledita analiza upoštevanosti pripomb različnih akterjev na predlog

Energetskega zakona ter analiza procesa in podanih komentarjev na Predlog usmeritev za pripravo

Energetskega koncepta Slovenije. Najobsežnejši del tega poglavja je analiza intervjujev, ki so bili

opravljeni z relevantnimi akterji v slovenski energetski politični areni. Analiza omogoča poglobljen

vpogled v raziskovana stališča akterjev o dogajanju v areni, možnostih sprememb, pogledu na

elektroenergetski sektor in na druge akterje. Ključne ugotovitve raziskave so predstavljene v

zadnjem delu štirinajstega poglavja.

Petnajsto poglavje je namenjeno razpravi o tem, do kakšnih spoznanj sem prišel v sklopu pregleda

znanstvene in strokovne literature, raznih drugih virov in opravljene raziskave. V tem delu se

ponovno vrnem na postavljeno tezo in raziskovalna vprašanja in podajam zaključke, do katerih sem

prišel. Šestnajsto poglavje je kot zaključek namenjeno predstavitvi sklepnih ugotovitev in doprinosa

k znanosti. Disertaciji je dodana še priloga, kjer so predstavljeni izsledki iz intervjujev.

37

3 Zgodovina in razvoj elektroenergetskega sektorja

3.1 Začetki proizvodnje električne energije

V osemdesetih letih 19. stoletja je električna energija postala komercialno dostopna.7 Tako se je po

tisočletju odvisnosti človeštva od zgolj treh osnovnih virov energije – izgorevanja goriv (biomase in

fosilnih virov), organske presnove in pretvorbe posrednega sončnega sevanja (voda in veter) – vse

spremenilo zgolj v enem desetletju (Smil 2005, 34). Medtem ko je bil v zgodnjem 19. stoletju

opazen izrazit napredek v znanosti o električni energiji, je ravno konec 19. stoletja prinesel največji

napredek na področju elektrotehnike. Električna energija se je z Nikolo Teslo, Thomasom Alvo

Edisonom, Grahamom Bellom in drugimi spremenila iz zgolj znanstvene zanimivosti v temeljno

orodje sodobnega sveta ter postala gonilna sila druge industrijske revolucije (Jones 1991).

Prvi obrati za proizvodnjo električne energije so oskrbovali zgolj nekaj ulic, vendar se je z vse

hitrejšim vključevanjem električne energije v industrijsko in stanovanjsko rabo pričel proces

elektrifikacije, ki se je v razvitih državah dogajal od sredine osemdesetih let 19. stoletja do približno

štiridesetih let 20. stoletja.

Za t. i. »čas Tesle in Edisona« v ZDA je bilo značilno, da je bil sektor energetike popolnoma v

rokah zasebnih subjektov ter prepuščen prostemu delovanju akterjev. Ti so pričeli z zagotavljanjem

energetske infrastrukture za potrebe vse hitrejšega procesa industrializacije, temelječega na vedno

večjih zahtevah po energiji. Do leta 1883 je bilo v ZDA in Kanadi že več kot 150 samostojnih

elektroenergetskih sistemov, ki so vsebovali vse komponente, od proizvodnje in prenosa do končne

pretvorbe, na eni lokaciji, ter več kot 100 sistemov v Evropi (Smil 2005, 52–53). Vendar so si

pionirji elektrotehnike za cilj postavili večje, centralizirane sisteme.

Že na Pariški svetovni razstavi leta 1878 so na omejenem območju mesta postavili električno ulično

razsvetljavo, ki so jo poganjala dinama na izmenični tok. Prva javna oskrba z električno energijo na

svetu je bila zagotovljena konec leta 1881, ko so ulice mesta Surrey v Veliki Britaniji pričele

osvetljevati električne svetilke. Edison je kmalu po svojem odkritju prve uporabne žarnice,

patentirane leta 1879, pričel z vzpostavljanjem majhnih, individualnih sistemov za oskrbo z

električno energijo oziroma električno razsvetljavo. Njegova prva komercialna centralizirana

sistema, kratkotrajni Holborn Viaduct v Londonu leta 1881, ki so ga zaprli leta 1884, in Pearl Street

7 Pojav električne energije so proučevali že v antiki, vendar do 17. in 18. stoletja ni bilo doseženih napredkov vznanosti. Leta 1831 je Michael Faraday (1791–1867) odkril indukcijo električnega toka v premikajočem semagnetnem polju. Odkritje je sčasoma privedlo do pretvarjanja mehanske energije v električno in s tem odprlo potk praktični rabi električne energije, ki ni bila več odvisna od velikih in težkih baterij z nizko gostoto energije (Smil2005; Smil 2010a). Njegovo osnovno metodo uporabljamo še danes: električna energija nastane z gibanjem žičnatezanke ali bakrenega diska med poloma magneta.

38

Station na Manhattnu v New Yorku leta 1882, sta z izgorevanjem premoga in delovanjem parnih

strojev pridobivala kinetično energijo, potrebno za pogon dveh dinam. Tako sta proizvajala

električno energijo kot obliko sekundarne energije (Smil 2010a, 40–41).

Istočasno se je pričelo s primarno proizvodnjo električne energije, ki ni vključevala izgorevanja

goriv. Leta 1882 je že bila pripravljena Edisonova prva ameriška hidroelektrarna na reki Fox v

Wisconsinu. Prva hidroelektrarna v Godalmingu v Angliji je bila postavljena leto prej s strani bratov

Siemens. Bila je sestavljena iz dveh vodnih koles, ki sta proizvajali izmenični tok, dobavljala pa je

električno energijo za 7 svetilk in 34 žarnic (Smil 2005, 53).

Uspeh elektrarne na Manhattnu je vodil k hitri širitvi podobnih inštalacij, za katere je imelo podjetje

Edison Company virtualni monopol skozi večino osemdesetih let 19. stoletja. Do leta 1891 je bilo v

ZDA postavljenih že več kot 1.300 Edisonovih elektrarn, oskrbovale pa so približno 3 milijone

svetil (Smil 2005, 58). Na začetku se je električno energijo uporabljalo zgolj za razsvetljavo. Le

malo izumov pa je imelo takšen vpliv na preoblikovanje industrijske proizvodnje in kvalitete

življenja kot elektromotor. Tesla je leta 1887 postavil svoje podjetje, leta 1888 pa patentiral

indukcijski elektromotor, ki je z visoko učinkovitostjo in natančnim nadzorom omogočal pretvorbo

električne energije v mehansko energijo. V nekaj desetletjih od njihove uvedbe so postali

dominantne pogonske naprave v vseh sektorjih industrije, revolucionalizirali pa so tudi življenje v

gospodinjstvih, saj so pričeli poganjati pralne stroje (1907), sesalce (1908), hladilnike (1912) idr.

(Smil 2005).

Sprva so za proizvodnjo električne energije uporabljali parni stroj, ki je bil slabši pretvornik

energije kot parna turbina, ki je bila patentirana s strani Charlesa A. Parsonsa leta 1884 in ki je hitro

postala najmočnejša in najbolj učinkovita pogonska naprava. Uvedba parnih turbin je bistveno

spremenila ekonomiko delovanja centralnih proizvodnih obratov električne energije, saj je bila

(poleg cene) njihova prednost pred batnimi motorji tudi samo delovanje. Zaradi delovanja na višji

temperaturi pare so bile bolj učinkovite, posledično se je zniževala cena proizvedene električne

energije. Bile so veliko manjše in lažje od primerljivih parnih batnih motorjev, potrebovale so

minimalno vzdrževanje, obenem pa so omogočale večje proizvodne kapacitete, kar je bilo

pomembno predvsem za razvoj ekonomije obsega.8

Leta 1895 je Westinghouse kupil pravice za Parsonsove parne turbine. Westinghouse in General

Electric pa sta ostala glavna projektanta in proizvajalca teh naprav skozi celotno 20. stoletje, kar

8 Do leta 1891 je moč največje parne turbine znašala 100 kW, prva z močjo 1 MW je bila zgrajena leta 1899, do leta1907 pa je dal Parsons v obratovanje že 5 MW turbino, ki je pretvarjala energijo, shranjeno v premogu, v električnoenergijo s približno 22% učinkovitostjo (Smil 2010a, 42). Največja turbina pred prvo svetovno vojno je bilakapacitete 25 MW, inštalirana je bila leta 1912 v Chicagu. V zgolj 20 letih je kapaciteta največjih enot zrasla iz 100kW na 25 MW, že leta 1914 pa je bilo jasno, da je možno zgraditi enote s kapaciteto nekaj 100 MW (Smil 2005,65).

39

kaže na dolgo kontinuiteto (Smil 2005, 65). Podobno velja za celotni sektor, saj sta tako v ZDA kot

v Nemčiji razvoj vodili zgolj dve podjetji: General Electric in Westinghouse sta uvedla večino

tehnoloških napredkov v ameriški elektroenergetski industriji, AEG in Siemens pa sta imela to

vlogo v Nemčiji (Strunk v Smil 2005, 96). Neposredno ali posredno so tako najzgodnejši

proizvajalci elektroenergetske opreme ostali tudi stoletje zatem njihovi poglavitni dobavitelji in

promotorji rabe teh tehnologij.

3.2 Razvoj elektroenergetskih omrežij in sistemov

Električna omrežja so se razvijala od samostojnih, izoliranih sistemov v sisteme z omejenim

dosegom, ki so v začetku servisirali zgolj nekaj ulic, kasneje pa tudi veliko širše območje. Na

začetku je električna energija tekmovala predvsem s paro, hidravliko, neposrednim ogrevanjem in

hlajenjem ter predvsem s plinom. V tem obdobju sta proizvodnja in dobava plina postali prvi

centralizirani element moderne energetske industrije. Sčasoma je imela večina velikih mest v

Evropi in ZDA napeljano omrežje mestnega plina na svojem področju, saj je bil prevladujoča oblika

porabe energije v gospodinjstvih. Edison je, posnemajoč industrijo plinske razsvetljave, razvil

sistem oskrbe z električno energijo, ki je sprva prek omrežja dobavljal energijo za mestno

razsvetljavo (Borbely in Kreider 2001). S tem so električna omrežja postala neposredni konkurent

dominantnim oskrbovalcem plinske razsvetljave. Obenem je bil poslovni model, kjer centralna

proizvodna enota prek omrežja zagotavlja energijo odjemalcem, ki plačujejo ponavljajoče

pristojbine za storitev, investitorjem dokaj znan, saj je bil identičen donosni dejavnosti plinske

razsvetljave, le da so plinske cevi zamenjala omrežja za prenos električne energije.

Na začetku komercialne rabe električne energije je prenos električne energije potekal na isti

napetosti, kot se je rabila za razsvetljavo in mehanske obremenitve, s tem pa je bila omejena

razdalja med proizvodno napravo in porabnikom. Leta 1882 sta bila proizvodnja in prenos

električne energije vezana na enosmerni tok,9 kateremu se ni dalo zlahka povečati napetosti za dolge

razdalje prenosa.10 Različni razredi obremenitev so potrebovali različne napetosti in so zato

uporabljali različne generatorje in prenosne poti. To dejstvo, v kombinaciji z neučinkovitim

prenosom na daljše razdalje zaradi nizke napetosti, je botrovalo postavljanju generatorjev v bližino

svojih bremen oziroma odjemalcev (Hughes 1993, 119). Westinghouse je hitro ugotovil, da so nizke

napetosti v Edisonovih sistemih z enosmernim tokom preveč neučinkovite, da bi se jih lahko

9 Angl.: Direct Current – DC.10 Zaradi te specializacije omrežij in neučinkovitega prenosa se je takrat zdelo, da se bo industrija razvila v sistem, ki

bi ga sedaj lahko poimenovali distribuiran, z velikim številom območno razpršenih proizvodnih obratov, lociranihblizu mesta odjema (Hughes 1993; Warwick 2002).

40

uporabljalo za prenos v večjih sistemih.11 Prenos na velike razdalje je potreboval visoko napetost,

poceni pretvorna tehnologija pa je obstajala zgolj za izmenični tok.12 Transformatorji, vmesniki za

pretvorbo proizvedenega toka na primerno napetost za prenos in potem ponovno znižanje napetosti

za lokalno distribucijo, so imeli odločilno vlogo pri zmagi izmeničnega nad enosmernim tokom za

prenosne in distribucijske sisteme (prav tam). To pomeni, da so omogočili tehnično in ekonomsko

izvedljivo zagotavljanje električne energije za razsvetljavo v gospodinjstvih, podjetjih in na javnih

prostorih.

Koncept, ki je osnova za moderni prenos električne energije z uporabo poceni transformatorjev, so

prvi implementirali Westinghouse, Stanley in Pope leta 1886 v Great Barringtonu v Massachusettsu,

vendar še z veliko pomanjkljivostmi. Tesla je leta 1888 opisal opremo, ki je omogočala učinkovito

proizvodnjo in rabo večfaznega izmeničnega toka.13 Kot se je izkazalo, je bil odločilni faktor pri

zmagi izmeničnega toka v t. i. AC/DC vojni razpoložljivost poceni transformatorjev, kar je

pomenilo, da se je lahko vsem odjemalcem, ne glede na njihove posebne zahteve glede napetosti,

zagotavljala storitev z minimalnimi stroški pretvorbe (Hughes 1993, 121–122). Takšen »univerzalni

sistem«, ki velja za eno najpomembnejših elektroenergetskih inovacij, je uporabljal transformatorje

za zvišanje napetosti električne energije, proizvedene v generatorjih, za prenos prek

visokonapetostnih daljnovodov, nato pa ponovno za zmanjšanje te visoke napetosti pri prehodu k

manjšim distribucijskim omrežjem in industrijskim odjemalcem (prav tam). Z možnostjo

proizvodnje električne energije v enem proizvodnem obratu za vse vrste obremenitev je bila

dosežena ekonomija obsega, kar je pomenilo nižje kapitalske investicije. Zvišan faktor obremenitve

pri elektrarnah pa je povečal energetsko učinkovitost, znižal stroške za odjemalce ter povečal

skupno rabo električne energije. Edison, Westinghouse, Parsons, Stanley, Tesla in drugi so tako v

80-ih letih 19. stoletja postavili trdne temelje novi industriji, ki je že v nekaj letih postala zrela veja

inženirstva. Če bi ti pionirji pogledali trenutne sisteme, bi jih brez problemov razumeli, saj temeljijo

na njihovih postavkah (Smil 2008, 236).

3.3 Različni načini proizvodnje električne energije

Današnje elektroenergetske sisteme bi lahko v grobem razdelili na proizvodni del, na prenosno in

distribucijsko omrežje ter porabnike oz. odjemalce. Pretvorba primarne energije v električno

11 Vpeljevanje sprememb se vedno sooča z nasprotovanjem in posamezniki, ki trdijo, da niso možne oz. nisopotrebne. Leta 1989 je Edison govoril, da izmenični tok nima prihodnosti in da bi ga najraje kar prepovedal. Vendarje kmalu prepoznal svojo zmoto in začel izdelovati sisteme z izmeničnim tokom. Točno desetletje pred tem jerecimo izbrani komite za električno razsvetljavo britanskega parlamenta poslušal strokovno stališče, da ni nitinajmanjše možnosti, da bi električna energija lahko tekmovala s plinom (Smil 2003, 124).

12 Angl.: Alternating Current – AC.13 Transformator in Teslini elektromotorji so bili ključni za kombiniran sistem distribucije izmeničnega toka tako za

razsvetljavo kot za pogon strojev. Preprostost večfaznih generatorjev in motorjev je poleg njihove učinkovitostipomenila tudi poceni proizvodnjo, kompaktnost in nizke stroške vzdrževanja.

41

energijo poteka v različnih enotah za proizvodnjo električne energije:14

termoelektrarnah na premog, plin ali biomaso:15 termoelektrarne pretvarjajo toplotno

energijo v električno. V večini primerov gre za ogrevanje vode, ki se spremeni v paro, ki

nato prek parne turbine poganja generator. Primarni viri v termoelektrarnah so lahko

različni. Dominirajo fosilni viri, pogosta je raba jedrske energije, v manjši meri tudi biomase

in solarne termalne energije;

jedrskih elektrarnah: jedrske elektrarne so termoelektrarne, ki kot gorivo uporabljajo jedrsko

gorivo. Vir toplote je jedrski reaktor, ki ogreva vodo in nato prek parne turbine poganja

generatorje. Proizvajajo predvsem pasovno električno energijo. Kot primarni vir se

uporablja uran, s pridobivanjem katerega so povezani mnogi (okoljski) problemi (Tkalec

2015). Povezane so tudi s tveganji jedrskih nesreč, dolgoročen problem predstavljajo jedrski

odpadki;

hidroelektrarnah: prednosti proizvodnje električne energije iz hidroenergije so predvsem v

dozorelih tehnikah gradnje hidroelektrarn (jezov in turbin), visoki zanesljivosti delovanja in

proizvodnje električne energije, nizkih stroških obratovanja, dolgi življenjski dobi v

primerjavi z vsemi ostalimi tehnologijami, stalnem dotoku vode ter možnostih uravnavanja

proizvodnje električne energije (hitri zagoni ali povečanje proizvodnje ob naglem povečanju

porabe v sistemu) (Smil 2008, 250). Poleg klasičnih hidroelektrarn z jezovi in rezervoarji

obstajajo tudi pretočne hidroelektrarne, ki so lahko brez rezervoarja. Te so manj okoljsko

sporne, saj je njihovih vpliv na reko manjši od klasičnih hidroelektrarn. Črpalne

hidroelektrarne lahko poleg proizvodnje električne energije v času nizkih cen električne

energije ali viška energije v omrežju slednjo tudi porabljajo. To počno tako, da črpajo vodo

v višje ležeče akumulacijsko jezero. V primeru proizvodnje električne energije pa to počno z

izkoriščanjem padca vode iz višje ležečega akumulacijskega jezera. Način obratovanja z

možnostjo črpanja predstavlja eno redkih možnosti shranjevanja večjih količin energije v

elektroenergetskem sistemu, sicer v obliki vode, obenem se lahko hidroelektrarne veliko

lažje kot termoelektrarne na premog ali jedrske elektrarne odzovejo na spremembe

obremenitve (Aswathanarayana 2010a, 42–43);

14 Vire primarne energije, iz katerih se proizvaja električna energija, bi lahko razvrstili na: (1) neobnovljive: premog,nafta, zemeljski plin, uran; (2) obnovljive: sonce, hidroenergija, geotermalna energija, veter, energija plimovanja,biomasa.

15 Proizvodnja električne energije iz biomase se lahko razlikuje tako v viru kot v procesu pretvorbe energije. Virivključujejo kmetijske odpadke in ostanke, lesne ostanke, energetske poljščine, smeti, smetiščni plin in bioplin.Procesi pretvorbe so lahko termo-kemični (izgorevanje, ko kurimo biomaso, s čimer proizvajamo toploto ali paro,ki poganja turbino), biološki (razkroj, ko pustimo ostankom, da se razgrajujejo, pri čemer nastaja metan, ki gapotem lahko pretvorimo v električno energijo), ali kemični (piroliza) (Sobin 2007; Brown in Sovacool 2011).

42

vetrnih elektrarnah: vetrna energija kot čist in obnovljiv vir se v Evropi uporablja že stoletja.

Glede na vetrni potencial lahko vetrna energija, kljub nestalnosti, prispeva med 15 in 20 %

letne proizvodnje električne energije, brez posebnih potreb po shranjevanju, rezervi in

upravljanju obremenitve (IPCC v Saidur in drugi 2010, 1145). Trenutni status in perspektive

do leta 2020 kažejo, da se je vetrna energija razvila iz majhnega alternativnega vira energije

v trenutno enega najhitreje rastočih energetskih virov. Velikosti turbin so se v zadnjih 25

letih povečale za več kot desetkrat, prav tako so moderne vetrne turbine največji rotirajoči

stroji na planetu. Turbine s spremenljivo hitrostjo imajo pretvornike, ki variabilno frekvenco

toka pretvorijo v frekvenco omrežja. Tako lahko zadostijo zahtevam po kvaliteti izhodne

električne energije glede frekvence in napetosti. Zahteve omrežja zaradi kompatibilnosti

predstavljajo velik vpliv na razvoj same tehnologije (van Kuik in drugi 2008);

sončnih fotovoltaičnih elektrarnah in sončnih termalnih elektrarnah: sončno sevanje je eden

izmed najbolj osnovnih trajnostnih virov energije, saj iz njega izhajajo tako veter, valovanje,

biomasa kot nenazadnje tudi fosilni viri (McEvoy in Grätzel 2008, 99). Predstavlja edini

obnovljivi vir, ki ga je v tolikšnem izobilju, da četudi bi izkoristili zgolj 0,1 % sevanja, ki

pride do Zemlje,16 bi na ta način zadostili globalni porabi energije iz leta 2010. Obenem ima

v primerjavi z drugimi obnovljivimi viri energije (OVE) relativno visoko gostoto moči. Je

pa komercialno izkoriščanje sončne energije v velikem obsegu šele na začetku, saj je leta

2010 proizvodnja iz fotovoltaike predstavljala manj kot 0,1 % globalno proizvedene

električne energije (Smil 2010a, 110). Fotovoltaični (PV) sistemi vključujejo neposredno

pretvorbo sončnega sevanja v električno energijo, brez vmesnega toplotnega stroja. PV

enote so večinoma nepremične, zato potrebujejo zelo malo vzdrževanja (Goswami in

Kreider 2001, 91);

geotermalnih elektrarnah: geotermalna energija pokriva tako neposredno rabo te energije za

pridobivanje toplote kot tudi za proizvodnjo električne energije, ki je za temo disertacije bolj

pomembna. V primerjavi s sončno in vetrno energijo, ki sta nestalni, lahko električno

energijo iz geotermalne proizvajamo ves čas, zaradi česar je primerna tudi za pokrivanje

osnovne obremenitve (Aswathanarayana 2010a, 45);

sistemih kogeneracije: kogeneracija predstavlja način, kako učinkovito uporabiti odpadno

toploto, ki nastane pri določenih načinih proizvodnje električne energije (termoelektrarne,

plinske turbine, manjši kogeneracijski sistemi), za ogrevanje vode ali prostorov, za uporabo

v industrijskih procesih ali za hlajenje (Randalph in Masters 2008, 414). Kogeneracijske

16 Skupna sončna energija, ki pride do Zemlje, znaša 720 milijonov TWh na leto, kar je približno 6.000-krat več odtrenutne primarne porabe človeštva. Vendar je dostopnost te energije odvisna od cikla dan – noč, zemljepisne širinein oblačnosti (Robyns 2012).

43

naprave so tako učinkovitejše od tradicionalnih enot za proizvodnjo električne energije, ki

odvečno toploto spuščajo v okolje kot odpadni produkt (Sovacool 2008, 79);

mikroturbinah: mikroturbine so manjše, moči do nekaj sto kW, po večini plinske, lahko pa

jih poganja tudi vodik ali dizelsko gorivo, ob čemer proizvajajo še odvečno toploto. Njihova

učinkovitost pri proizvodnji električne energije je dokaj nizka – približno 30-odstotna,

vendar če k temu dodamo še izkoristek odpadne toplote po principu kogeneracije, lahko

dosežemo izkoristek prek 80 % (Randalph in Masters 2008, 416);

gorivnih celicah: gorivne celice so elektrokemične naprave, ki brez neposredno, brez

izgorevanja, spreminjajo kemično energijo goriva v uporabno energijo – električno energijo

in toploto. Električno energijo proizvajajo z zanemarljivimi škodljivimi emisijami, delujejo

zelo tiho. Podobne so baterijam, saj vsebujejo elektrode in elektrolitske materiale za

elektrokemično proizvodnjo električne energije (Brouwer 2001, 135–136). Obstaja več vrst

gorivnih celic, vendar je vsem skupno, da so sestavljene iz dveh elektrod – negativne anode

in pozitivne katode. Elektrodi sta ločeni s trdnim ali tekočim elektrolitom, ki med njima

prenaša ione. Običajno se uporablja tudi katalizator, ki pospeši reakcije na elektrodah

(Guerrero in drugi 2010). Gorivne celice imajo določene potencialne prednosti pred drugimi

vrstami sistemov pretvorbe energije. Ker pretvarjajo kemično energijo neposredno v

električno energijo, se tako izognejo tradicionalnim vmesnim korakom pretvorbe goriva v

toploto, slednje v mehansko energijo ter mehanske v električno energijo (Randalph in

Masters 2008: 419) idr.

Enote za proizvodnjo električne energije se zelo razlikujejo po velikosti, od velikih termoelektrarn

na premog in jedrskih elektrarn do majhnih sončnih elektrarn. Tradicionalni pogled na

elektroenergetski sistem si približno takole zamišlja strukturo bolj ali manj velikih, centraliziranih

proizvodnih enot:

Jedrske elektrarne in termoelektrarne so primerne za osnovni (pasovni) del diagrama

porabe, za pokrivanje konic odjema so primernejše akumulacijske hidroelektrarne in plinske

elektrarne. V srednjem, trapeznem obratovanju je konkurenca med elektrarnami, ki so

usposobljene za dnevni zagon in ustavitev, in elektrarnami, ki učinkovito delujejo z manjšo

močjo ponoči in polno močjo v dnevnem času. Trapezni del lahko pokrivamo tudi s

črpalnimi elektrarnami, ki so ponoči porabnik električne energije, podnevi pa proizvajalec.

Pretočne hidroelektrarne z majhno akumulacijo, kakršne imamo v Sloveniji, lahko včasih

pokrivajo spremenljivi del obremenitve v času večjih obremenitev. (IJS – CEU 2009, 10)

Takšna utemeljitev sledi iz trditev, da električna energija kot blago ni homogena, tudi njena cena ni

44

enotna, temveč se razlikuje glede na vrsto proizvodne enote ter glede na to, ali gre za pasovno,

trapezno ali vršno energijo. V elektroenergetskem sistemu je potrebno veliko koordinacije, saj bi v

nasprotnem primeru vsak proizvajalec deloval po svoje. Podjetja bi stremela k delovanju po

poslovnih kriterijih, zato je nujno potreben regulacijski organ, ki določi optimalno delovanje

sistema, ki se mu morajo enote za proizvodnjo električne energije in drugi vključeni akterji

podrediti (Samouilidis in Arabatzi-Ladia 1984). Kar zadeva samo električno energijo izmeničnega

toka, je njena kvaliteta odvisna predvsem od nihanja frekvence in napetosti. Ni je možno proizvajati

na zalogo, razen če so prisotne kakšne enote za shranjevanje, vendar je za delovanje sistema

pomembno, da proizvodnja sledi porabi iz trenutka v trenutek. Ta pa niha, v kratkih intervalih,

minutno, urno, dnevno, mesečno in sezonsko, zato so za uravnavanje sistema potrebne naprave za

regulacijo in rezerve v proizvodnih kapacitetah ter v prenosnem in distribucijskem omrežju.17

Rezervne proizvodne enote so potrebne tudi v primeru, da pride do izpada kakšne proizvodne enote,

zato morajo prve biti vedno v obratovalni pripravljenosti.

Vedno bolj v ospredju so okoljski problemi, ki so posledica proizvodnje električne energije. Pričelo

se je problematizirati vire in tehnologije za proizvodnjo električne energije, ki imajo negativne

vplive na okolje in zdravje. Te vire bi bilo potrebno nadomestiti s takšnimi, ki manj obremenjujejo

okolje in imajo manjši negativni vpliv na zdravje ljudi.

3.3.1 Primerjava virov energije glede na okoljsko sprejemljivost

Okoljsko onesnaženje, prej stvar lokalnega ali majhnega regionalnega vpliva, je v dvajsetem

stoletju pričelo vplivati na čedalje večje površine okoli večjih mest in aglomeracij ter okoli

elektrarn, na dolge odseke vodotokov in obale, velikih jezer, rečnih ustij in zalivov. Boljše tehnike

analiz so omogočile zaznavanje onesnažil v zraku, vodi in živih organizmih na tisoče kilometrov

stran od vira onesnaženja (Seba in Prospero v Smil 1993, 4). Zaradi človekovega delovanja se med

drugim soočamo z izgubo biodiverzitete, uničevanjem ekosistemov, onesnaženih voda,

fotokemičnim smogom, spreminjanjem biokemičnega kroga dušika, žvepla in ogljika, vedno

slabšim stanjem svetovnih oceanov ter prekomernimi izpusti toplogrednih plinov, še posebej

ogljikovega dioksida (Smil 2003, 3).18

Fosilni viri so nam omogočili civilizacijski napredek v zadnjih sto letih, vendar se sedaj soočamo s

17 Potrebno je vedeti, da se približno sedmina proizvedene električne energije na globalni ravni izgubi, izgube naprenosnem in distribucijskem omrežju znašajo približno 8,8 % (Aswathanarayana 2010b, 201).

18 Peto poročilo o podnebnih spremembah Medvladnega panela za podnebne spremembe iz leta 2014 (IPCC AR5)ugotavlja, da so podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, že opazne po vsem svetu. Človeški vpliv napodnebni sistem je jasen, nedavne emisije toplogrednih plinov pa so najvišje v zgodovini. Segrevanje podnebnegasistema je nedvoumno in mnoge opazovane spremembe od leta 1950 naprej so brez primere v zadnjih tisočletjih.Ozračje in oceani so se segreli, količine snega in ledu so se zmanjšale, dvignila se je morska gladina (IPCC 2014,2).

45

posledicami (McElroy 2010, 2). Zato prihodnost rabe energije ne bo določena zgolj z dostopnostjo

virov ali tehnik pridobivanja in pretvorbe ter s ceno energentov, temveč tudi s potrebo po

zagotovilu, da globalna raba energije ne bo spreminjala drugih ključnih parametrov biosfere prek

določenih meja, povezanih z dolgoročnim vzdrževanjem globalne civilizacije (Smil 2003, 3).

Proizvodnja električne energije je prevladujoči vir mnogih najnevarnejših in največjih okoljskih

problemov (Pacca in drugi 2005; Diaz Anadon in Holdren 2009; Singer in drugi 2011). Vsaka

kilovatna ura električne energije, proizvedene iz konvencionalnih virov, ustvarja številne okoljske

škode, ki vključujejo radioaktivne odpadke, opuščene rudnike urana in premoga, kisli dež,

degradacijo vode in njeno prekomerno porabo, onesnaženost s trdnimi delci ter kumulativno

osiromašenje ekosistemov in biotske raznovrstnosti zaradi izgube vrst in uničevanja habitatov

(Brown in Sovacool 2011, 18).

V Tabeli 3.1 je predstavljena primerjava virov za proizvodnjo električne energije glede na njihovo

okoljsko sprejemljivost.19 Primerjava obsega kvalitativno matriko, ki temelji na študijah in analizah

različnih avtorjev. Namen je na enostaven način prikazati različne vire energije ter njihovo

sprejemljivost glede na okoljske in zdravstvene posledice. Z barvnim indikatorjem je označena

njihova sprejemljivost, kjer rdeča pomeni, da je vir nesprejemljiv, rumena, da je sprejemljiv pod

določenimi pogoji, in zelena, da je sprejemljiv za nadaljnjo rabo.

Tabela 3.1: Primerjava virov za proizvodnjo električne energije glede na okoljsko sprejemljivost

Vir Okoljski vpliv Sprejemljivost rabe

Premog - velik vpliv na podnebne spremembe- velik vpliv na onesnaženje zraka (trdni delci, SOx, NOx, živo srebro, kisli dež) (in posledično vpliv na zdravje)- velik vpliv rudarjenja na okolico in vode- vpliv na zdravje rudarjev- možnost onesnaženja podtalnice- poraba vode- zmerno toplotno onesnaženje- zmerni vpliv zaradi odlaganja pepela

Zaradi svojih ekstenzivnih negativnihokoljskih vplivov ni sprejemljiv.

Plin - velik vpliv na podnebne spremembe- vpliv na onesnaženje zraka (NOx) (in posledično vpliv na zdravje)- uhajanje metana- nesreče in eksplozije- poraba vode

V času prehoda k OVE lahko za kratkočasovno obdobje nadomesti premog, natoni več sprejemljiv, zaradi prispevka kpodnebnim spremembam.

Jedrska energija - problem radioaktivnega sevanja skozi celoten cikel jedrskega goriva (in negativen vpliv na zdravje)

Zaradi negativnih okoljskih vplivov,tveganja, ki ga predstavlja za okolje in

19 Pri primerjavi virov in tehnologij se nisem osredotočal na ekonomske kriterije, saj se ekonomska slika izkoriščanjarazličnih virov v zadnjih letih precej spreminja. Kar je bilo ekonomično pred 10 leti, danes ni več, in obratno.Obenem veliko število ekonomskih metodologij neustrezno obravnava konvencionalne in obnovljive vire, saj neupošteva vseh vlaganj v raziskave in razvoj, subvencij in davčnih olajšav, ki so jih bile deležne konvencionalnetehnologije v zadnjih sto letih, ter eksternih stroškov, ki niso vključeni v ceno energije, proizvedene izkonvencionalnih virov. V primerjavo niso vključeni niti družbeni kriteriji, kot so pravičnost razdelitve dobičkov,zaposlovanje in kvaliteta življenja, ker ti niso odvisni zgolj od samega vira in tehnologije, temveč tudi od drugihpolitičnih, gospodarskih in socioloških spremenljivk, kot so način organiziranja, upravljanja in reguliranja.

46

- tveganje pri varnosti elektrarne ter možnost ekstremnega povečanja sevanja zaradi nesreče (posledično izrazito negativen vpliv na zdravje ljudi na kontaminiranem področju)- problem odlaganja radioaktivnih odpadkov- širjenje jedrskega orožja- negativen vpliv rudarjenja in predelave urana (onesnaženje iz jalovine, kontaminacija okolja, negativen vpliv na delavce rudnikov urana in lokalno prebivalstvo)- raba vode- zmerno toplotno onesnaženje

družbo, ter nerešenega problemaradioaktivnih odpadkov ni sprejemljiv.

Hidroenergija(velikehidroelektrarne)

- razseljevanje prebivalstva (v primeru gradnje velikih jezov in akumulacijskih jezer)- vpliv na reke in podtalnico- negativen vizualni učinek- možna izguba naravnih pogojev in vpliv na ekosistem- negativen vpliv na migracije rib- vpliv na režim poplavljanja reke- izpusti metana iz akumulacijskih jezer- pri akumulacijskih jezerih se poveča verjetnost evtrofikacije in višjih temperatur vode

Vplivi na naravne vire, zrak in zdravje sonepomembni. Sprejemljiva, v kolikor jenačrtovana in upravljana v skladu strajnostnimi načeli. Lahko ima precejnegativnih okoljskih vplivov, zato niprimerna za vse potencialno izkoristljivelokacije.

Hidroenergija(malehidroelektrarne)

- možna izguba naravnih pogojev in možni vplivi na ekosistem

Vplivi na naravne vire, zrak in zdravje sonepomembni. Sprejemljiva, v kolikor jenačrtovana in upravljana v skladu strajnostnimi načeli. Ni primerna za vsepotencialno izkoristljive lokacije.

Vetrna energija - negativni vizualni učinek- turbolenca zraka in hrup- vpliv na ptice in netopirje (možnost trkov)- vpliv pri proizvodnji komponent- možnost poškodb in uničenja habitatov zaradi gradnje in umeščanja

Vplivi na zrak, vodo in zdravje sonepomembni. Sprejemljiva, v kolikor jenačrtovana in upravljana v skladu strajnostnimi načeli. Ni primerna za vsepotencialno izkoristljive lokacije.

Sončna energija(fotovoltaičneelektrarne)

- uporaba toksičnih materialov pri proizvodnji panelov- v primeru, da je elektrarna postavljena na zemljo, se porabi veliko površine

Vplivi na naravne vire, zrak, vodo,zdravje in krajino so nepomembni.Sprejemljiva, v kolikor je načrtovana inupravljana v skladu s trajnostnimi načeli.Najprimernejše so že pozidane ali kakodrugače degradirane lokacije.

Sončna energija(termalno solarneelektrarne)

- raba velikih površin za potrebne objekte- vpliv pri proizvodnji komponent

Vplivi na naravne vire, zrak, vodo inzdravje so nepomembni. Sprejemljiva, vkolikor je načrtovana in upravljana vskladu s trajnostnimi načeli. Ni primernaza postavljanje na področjih, kjer bikonkurirala proizvodnji hrane.

Biomasa - izpusti toplogrednih plinov- onesnaženje zraka (trdni delci, NOx) (in posledično vpliv na zdravje)- vpliv na krajino- potencialno onesnaženje podtalnice zaradi gnojil- raba zemlje, ki bi lahko bila namenjena za pridelavo hrane- raba vode

Sprejemljiva raba, v kolikor jenačrtovana in upravljana v skladu strajnostnimi načeli. Zaradi znatnegavpliva na lokalno onesnaženost zraka niprimerna za slabše prevetrena območja.Gojenje rastlin za energetske potrebe nesme zamenjati pridelave hrane. Potrebapo trajnostnem izkoriščanju biomase.

Geotermalnaenergija

- potencialna možnost izpustov nekaterih onesnažujočih plinov- potencialna možnost seizmičnih vplivov

Vplivi na zrak, naravo in zdravje sonepomembni. Sprejemljiva, v kolikor jenačrtovana in upravljana v skladu strajnostnimi načeli. Potrebno zagotovitivračanje medija za prenos geotermalne

47

toplote nazaj v podtalje.

Bioplin - izpusti toplogrednih plinov- onesnaženje zraka (NOx) (in posledično vpliv na zdravje)- raba zemlje, ki bi lahko bila namenjena za pridelavo hrane

Sprejemljiva, v kolikor je načrtovana inupravljana v skladu s trajnostnimi načeli.Gojenje rastlin za energetske potrebe nesme zamenjati pridelave hrane.

Vir: Lee in Koh (2002); Sovacool (2008); Randalph in Masters (2008); Wang in drugi (2009); Harikrishnan (2010);Manepalli (2010); Žerdin in drugi (2011)

Fosilni viri so zaradi raznovrstnih okoljskih problemov, ki jih povzročajo, predvsem pa zaradi

njihovega prispevka k problematiki podnebnih sprememb, nesprejemljivi za nadaljnjo rabo s

takšnimi tehnologijami, kot jih poznamo danes. Podobno je z jedrsko energijo, ki je sicer podnebno

sprejemljivejša, vendar predstavlja tveganja zaradi potencialnega radioaktivnega sevanja, okoljskih

problemov, povezanih z rudarjenjem urana (Tkalec 2015) ter neodgovorjenim vprašanjem

dolgoročnega odlaganja radioaktivnih odpadkov. Velike hidroelektrarne se soočajo z vedno večjimi

obtožbami na račun okoljske škode, ki jo povzročajo, predvsem zaradi spreminjanja lokalnih

ekosistemov. Raba takšnih tehnologij je sprejemljiva zgolj ob upoštevanju striktnih omejitev. Raba

biomase za energetske namene je delno problematična zaradi vpliva na onesnaženje zraka ter

potencialno rabo zemljišč za gojenje energetskih rastlin, zatorej je pri njeni rabi potrebno upoštevati

trajnostna načela in uporabljati tehnologijo, ki zmanjšuje možnosti za onesnaževanje zraka. Ostali

OVE so nekoliko sprejemljivejši, se je pa potrebno zavedati, da izkoriščanje nobenega vira ni

okoljsko nevtralno. Pri vseh virih in tehnologijah obstajajo negativni vplivi na okolje, le da so pri

rabi OVE ti precej nižji kot pri fosilnih in jedrski energiji. Če že samo izkoriščanje nekaterih

obnovljivih virov ni problematično, kot je v primeru izkoriščanja energije sonca s fotovoltaičnimi

elektrarnami, prihaja do negativnih vplivov pri proizvodnji naprav za koriščenje teh virov. Škoda je

lahko precejšnja tudi v primeru, da bi se masovno lotili nadomeščanja fosilne in jedrske energije, ne

da bi poskrbeli tudi za zmanjšanje rabe energije (Grubb 1990, 717).

3.3.2 Eksterni stroški proizvodnje električne energije

Z onesnaževanjem okolja in vplivom na zdravje ljudi so povezani tudi eksterni stroški proizvodnje

električne energije. Gre za stroške, ki niso vključeni v samo ceno električne energije in jih torej ne

plačuje končni porabnik, temveč družba kot celota (Daly in drugi 1994; Button 2005; Mazer 2007;

Randalph in Masters 2008; Sovacool 2008; Smil 2010a). Eksternalije so lahko pozitivne ali

negativne, vendar v večini primerov, tako je tudi v energetskem sektorju, prevladujejo negativne.

Tržne cene energije in energentov ne odražajo dejanske vrednosti virov. Problem je v tem, ker je

vključevanje eksternih stroškov v ceno električne energije izredno težavna zadeva, tako politično

kot ekonomsko, saj niti končni potrošniki niti proizvajalci električne energije ne želijo prevzeti

48

dodatnega bremena (Kranz 2008, 87–88). Onesnaževanje okolja, izčrpavanje virov, degradacija

okolja, podnebne spremembe in vpliv na zdravje ljudi v večini niso vključeni v ceno energije.20

Nekateri eksterni stroški so se sicer pričeli vključevati v ceno (električne) energije. Primer so

čistilne naprave za termoelektrarne, CO2 emisijski kuponi, boljša skrb za zdravje delavcev v

rudnikih. Ni pa tako z vsemi eksternimi stroški. Hoymeyer (v Smil 2008, 340) je izračunal, da so

eksterni stroški nemške električne energije enaki internalizirani ceni. V projektu ExternE (prav tam)

so ugotovili, da bi se cena električne energije iz premoga ali nafte, ki bi vključevala eksterne

stroške, podvojila, tista iz plina pa bi bila višja za 30 %. Na tem mestu je potrebno dodati, da je

kvantifikacija in vključevanje določenih eksternih stroškov k ceni energije predvsem politična in ne

strokovna odločitev (Patterson 2007, 88).

Ker v ceno energije iz fosilnih in jedrskih virov niso vključeni vsi eksterni stroški, se zdi, da so

obnovljivi viri energije dražji kot proizvodnja v termoelektrarnah.21 Ravno neupoštevanje eksternih

stroškov je privedlo do izkrivljenega političnega okvira na področju energetike, ki ustvarja neenake

konkurenčne pogoje za stroškovne primerjave različnih proizvodnih tehnologij in je še vedno

pristranski do konvencionalnih virov (Wang 2006; Sovacool in Hirsh 2007; Sovacool 2008). Dokler

se od tistih, ki onesnažujejo, ne bo zahtevalo preprečitve ali nadomestitve sekundarnih učinkov

njihovega poslovanja, ti ne bodo upoštevali teh zunanjih stroškov v svojih bilancah (Daly in drugi

1994; Mallon 2006a).

Rezultati študij, ki ocenjujejo eksterne stroške, povezane s proizvodnjo električne energije, se

razlikujejo glede na uporabljene metodologije ter vrednosti določenih postavk, kar se pozna pri

različno ocenjenih eksternih stroških določenih tehnologij. Obenem je določene eksternalije težko

20 Brown in Sovacool (2001, 18) navajata študijo za ZDA, v kateri je ocenjeno, da je okoljska škoda zaradiproizvodnje električne energije v letu 2007 znašala 420 milijard USD, kar je za 143 milijarde USD več odprihodkov celotnega elektroenergetskega sektorja v ZDA v letu 2007. Clifton in Bhatnagar (2013, 20) navajataštudijo za EU, kjer naj bi zdravstveni stroški zaradi termoelektrarn predstavljali 42,8 milijarde EUR na leto.

21 Proizvodne cene električne energije iz termoelektrarn ne vključujejo: stroškov premogovega prahu v rudnikih,zaradi katerega vsako leto umre tisoče delavcev, bolezni črnih pljuč, ki zahteva milijone evrov za stroškezdravljenja na leto, emisij iz kurjenja premoga, ki prispevajo k razvoju astme, respiratornim in kardiovaskularnimboleznim ter prezgodnji umrljivosti. Ti eksterni stroški bi lahko podvojili ceno premoga (Lesourd in drugi 2005;Brown in Sovacool 2011). Tudi argumenti o ekonomiki električne energije proizvedene s fisijo so bili vednodvomljivi, saj izračuni proizvodnje električne energije niso vključevali ogromnih subvencij, ki so jih v raziskave inrazvoj jedrske energije vložile države, neznanih stroškov razgradnje elektrarn in varnega shranjevanja visokoradioaktivnih odpadkov v prihodnjih tisočletjih, tveganja v primeru jedrske nesreče ter nezmožnosti primernegazavarovanja za takšen primer (Smil 2003, 29). K eksternim stroškom, ki niso ali pa so le delno vključeni v cenoelektrične energije, lahko dodamo stroške zdravljenja različnih kroničnih bolezni, smrtne primere in poškodbe pridelu v sektorju energetike, izpostavljenost delavcev strupenim snovem, nesreče in tveganja na delovnih mestih,uporabo zemljišč za elektrarne in drugo infrastrukturo, uničenja zemljišč zaradi rudarjenja ter stroške preseljevanjaprebivalcev, negativnega učinka kislega dežja (škode v ribištvu, poljedelstvu, gozdu, živini, na stavbah), učinkeonesnaženja voda (negativni učniki na ribištvo, uničenje ekosistemov, sproščanje radionukleidov), prekomerne rabevode za energetske potrebe, negativni učinek na nacionalne parke in potencialne rekreacijske površine, negativneučinke na ekosisteme (destrukcija habitatov, izguba vrst), negativne vplive povečanega hrupa ter vizualne estetikepokrajin, stalnega vzdrževanja in nadzora radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, tveganja zaradijedrske nesreče, razlitja nafte, nesreč v rudnikih, eksplozij plina in zrušitve jezov ter tudi povečano verjetnost vojnzaradi ekstrakcije naravnih virov ali zagotavljanja oskrbe z energijo (Sovacool 2008, 117–118).

49

monetarno oceniti oz. ovrednotiti. Evropska okoljska agencija (European Environment Agency

2010) je za izračun zunanjih stroškov uporabila tri indikatorje:

stroški, povezani s škodo, nastalo zaradi podnebnih sprememb (vezano na emisije CO2),

stroški škode (vpliv na zdravje, poljščine ipd.), povezane z onesnaženjem zraka (NOx, SO2,

PM10, NH3),

drugi ne-okoljski družbeni stroški.

Slika 3.1: Ocenjeni povprečni eksterni stroški tehnologij za proizvodnjo električne energije v EU za leto 2005

Vir: European Environment Agency (2010)

Fosilni viri imajo najvišje eksterne stroške, poleg tega pri njih niso upoštevani vsi negativni vplivi

na okolje in družbo. Tako recimo k indikatorjem ni vključenih negativnih učinkov zaradi rudarjenja

ali črpanja nafte.

Razlog za nizke eksterne stroške jedrske energije je iskati v zapletenosti analize eksternalij jedrske

energije zaradi težav pri ocenjevanju morebitnih stroškov, povezanih z dolgotrajno izpostavljenostjo

sevanju, ter stroškov dogodkov z nizko verjetnostjo in velikim vplivom, kot so jedrske nesreče. To

pomeni, da se kljub ogromnim stroškom potencialne nesreče nizka verjetnost takšnega dogodka

prevede v nižjo oceno eksternih stroškov. Kljub temu lahko dodamo, da Japonski center za

ekonomske raziskave ocenjuje stroške, povezane z nesrečo v Fukušimi, na 246 milijard ameriških

dolarjev (Kitson in drugi 2011, 20). Dodamo lahko, da metodologije za izračun eksternih stroškov

pogosto vključujejo zgolj eksterne stroške pri sami proizvodnji električne energije, ne pa tudi

negativnih učinkov pridobivanja urana ter razgradnje jedrske elektrarne in shranjevanja

50

radioaktivnih odpadkov. Tudi Evropska okoljska agencija (European Environment Agency 2010)

dodaja, da je potrebno ocenjene eksterne stroške za jedrsko energijo jemati z rezervo, saj ocena

vključuje zgolj njihov del. Ti odražajo zgolj majhno količino emisij CO2 in drugih škodljivih emisij

(NOx, SO2, PM10, NH3) ter radioaktivnih emisij (predvsem emisij iz rudarske jalovine ter manjši

delež iz delovanja same elektrarne). Ključno vprašanje je povezano z obravnavo potencialne škode

zaradi jedrske nesreče, vendar večina metodologij zaradi kompleksnosti ocenjevanja eksternih

stroškov jedrske nesreče slednjih ne vključuje v analizo ali pa so zelo nizko ocenjeni. Poskusi

kvantificiranja tveganja jedrske nesreče obstajajo, vendar so zaenkrat neuspešni ali pa jih stroka ne

sprejme, zato trenutno ni sprejete metode, kako to tveganje vključiti v analizo.

Okoljske vplive in vse eksterne stroške rabe energije je pogosto zelo težko oceniti, ker ni splošno

sprejete merske osnove za vrednotenje posledic na biotski svet, podnebje in človeško zdravje (Smil

2010a, 14). Vseh eksternih stroškov ni možno monetarizirati, večina škode je tudi nepovratne. Pri

eksternih stroških prevladujejo vplivi na zdravje, saj jih je – zaradi dolgoročnega negativnega vpliva

onesnaževal, dvomljivih modelov epidemioloških študij in težav pri ločevanju učinkov posameznih

onesnaževal – najtežje monetarizirati (Smil 2008, 340). Tudi narave se ne da v celoti oceniti v

monetarnih oz. denarnih enotah, kar predstavlja osnovni konflikt med ekonomijo in ekologijo.

Težko je določiti učinke, vpliv in vrednost določene vrste živih bitij ter vrednost, s katero lahko

nadomestimo njeno izumrtje. Eksterne stroške bi bilo zato potrebno predstaviti v monetarizirani in

ne-monetarizirani obliki (Söderbaum 1993, 55).22

3.4 Družbeno-ekonomski kontekst razvoja elektroenergetskih sistemov

V začetnem obdobju razvoja elektroenergetskih sistemov je med seboj tekmovalo več različnih

tehnoloških in organizacijskih oblik proizvodnje in prenosa električne energije. Že leta 1890 so

ZDA imele približno 1000 centralnih elektroenergetskih sistemov ter veliko več izoliranih enot za

proizvodnjo električne energije na ravni posameznih stavb ali industrijskih kompleksov (Hunter in

Bryant v Smil 2005, 89). Do leta 1900 je vsako imelo večje mesto v Evropi in Severni Ameriki ter

tudi na drugih kontinentih različne sisteme javne oskrbe z električno energijo iz centralnih elektrarn

(Smil 2005, 94). V ZDA so takšni posamezni samozadostni sistemi še leta 1902 po številu prekašali

centralne proizvodne obrate električne energije. Do leta 1930 je bila v ZDA polovica električne

22 Pojavljajo se različne metodologije pri preračunavanju eksternih stroškov, nobeni pa še ni uspelo v celoti vključitivseh eksternih stroškov. Večine tistih aspektov eksternih stroškov, ki jih je težko ali nemogoče monetarizirati, splohne vključijo v analizo in metodologijo. Söderbaum (1993, 54) analizo stroškov in koristi, ki prevladuje vmetodologijah izračunavanja eksternih stroškov, pojmuje kot nezadostno in ideološko pogojeno. Ti učinki pa sopogosto tisti z največjim negativnim vplivom. Jasno je, da največ eksternih stroškov, ki jih je nemogoče definirati,kvantificirati in monetarizirati, odpade na fosilne vire, sledi jim jedrska energija (Kranz 2008, 87). Ravno zaradinezmožnosti kvantificiranja vseh eksternih stroškov metode tržne alokacije energetskega blaga ne bi smeliuporabljati kot odločilne pri ocenjevanju družbene sprejemljivosti določenih tehnologij (Lovins v Kitschelt 1996c,145).

51

energije v industriji kupljena iz omrežja, polovico pa so proizvedli sami za lastne namene (prav

tam). Mnogi večji porabniki so imeli svoje lastne generatorje, kar je bilo ekonomsko upravičeno, saj

so paro lahko uporabili tudi za ogrevanje prostorov in v industrijskih procesih. S padcem cene

električne energije je večina proizvodnje električne energije za lastne namene postala

neekonomična.

Granovetter in McGuire (1998) podajata tezo, da je imelo socialno omrežje okrog Edisona in

Samuela Insulla, njegovega dolgoletnega sodelavca, bistven vpliv na to, kako so se v ZDA razvijali

elektroenergetski sistemi. Insull, ki je imel močan vpliv v raznih sektorskih združenjih, je imel

poglavitno vlogo pri zavzemanju za integracijo, centralizacijo in regulacijo proizvodnje električne

energije ter odpravo samostojnih izoliranih in distribuiranih sistemov. Svoje zamisli je uspel spraviti

na agendo sektorskih združenj, tam pa so jih posvojili tudi drugi podjetniki v elektroenergetskem

sektorju. Omrežje okrog Insulla in Edisona je veliko truda vložilo v prikaz izoliranih in

distribuiranih sistemov kot neprivlačnih in ekonomsko nezanimivih, čeprav so ti v določenih

primerih predstavljali učinkovitejšo ali smotrnejšo rešitev. Obenem so k svoji viziji uspeli pritegniti

tudi druge močne akterje, kot so odločevalci, podjetja ter finančne ustanove, ki so predstavljale vir

financiranja.

Sčasoma je bilo postavljeno vedno več ovir za alternativne sisteme: regulativne institucije so

odločale v škodo decentraliziranim sistemom, težko so prihajali do licenc in opreme, ker je bilo

premalo primernih proizvajalcev, podrejati so se morali administrativnim pravilom, ki so bila vedno

bolj prikrojena centraliziranim elektroenergetskim sistemom. Tako je postajal organizacijski in

tehnološki model, ki sta ga propagirala Edison in Insull, vedno bolj institucionaliziran. Njuno

omrežje je bilo uspešno pri širjenju specifične interpretacije električne energije glede na naravo

proizvodnih enot, distribucije in rabe ter glede na razdelitev različnih opravil znotraj sistema.

Dominiralo je v procesih vzpostavljanja regulativnih, normativnih (določanje, kdo je del

elektroenergetske industrije) in kognitivnih (razvoj vizije o dinamiki rasti in interpretacija tega,

kako naj bi elektroenergetski sistem deloval) institucij. Na ta način so učinkovito onemogočali

druge akterje in skupine, ki so predstavljali drugačne modele in sisteme. To je posledično vodilo k

povečanju aktivnosti tudi na drugih področjih: določanje agende in usmeritev za raziskave in razvoj

na znanstvenem področju, povezanem s takšnimi elektroenergetskimi sistemi, ter na političnem

področju, predvsem pri postavljanju regulativnih okvirov (Granovetter in McGuire 1998, 149–

157).23

23 Ravno regulacija in status energetskih podjetij znotraj te regulacije – v obliki »naravnih monopolov« – sta privedlado velike moči elektroenergetskih podjetij. Ker je sektor postajal reguliran z omejenim številom energetskihpodjetij in zelo omejenimi možnosti vstopa novih akterjev, so bili prisotnim podjetjem omogočeni prihranki zaradiekonomije obsega, zavarovana so bila pred večino oblik konkurence, zaradi hitre rasti rabe električne energije pajim je bila zagotovljena skoraj neomejena rast (Sine in David 2003, 191).

52

Znotraj elektroenergetskega sistema prenosni sistem povezuje proizvodne enote in odjemalce prek

transformatorskih postaj, distribucijski sistem pa zagotavlja infrastrukturo, ki dostavlja energijo od

transformatorskih postaj do točke obremenitve (Scheinbein in Dagle 2001, 262–263). Z možnostjo

povezovanja večjega števila elektrarn na širšem področju so se znižali stroški proizvodnje električne

energije. Ker si je več elektrarn lahko delilo proizvodne zmogljivosti v rezervi, se je izboljšala

zanesljivost, zmanjšale pa so se vrednosti investicij. Zaradi možnega prenosa električne energije

prek širšega območja so, da bi zmanjšali proizvodne stroške, lahko pričeli izkoriščati oddaljene in

poceni vire energije, kot sta hidroenergija in premog (Hughes 1993, 122). Obenem so večje razdalje

prenosa omogočile elektrifikacijo ruralnih območij, ki so bila v Evropi elektrificirana prej kot v

ZDA (Moore in Simon 1999, 20).

Zaradi hitre industrializacije so električni daljnovodi in omrežja postali ključni del infrastrukture v

večini industrializiranih držav. Zahteve prve svetovne vojne so spodbudile medsebojno povezovanje

lokalnih proizvodnih obratov električne energije in majhnih distribucijskih omrežij, predvsem

državne oblasti v Evropi so gradile velike elektrarne, da bi zagotovile dovolj električne energije za

tovarne streliva. Kasneje so te elektrarne omogočile pospešeno uvajanje električne energije tudi v

civilni sektor (prav tam). Na velikost proizvodnih enot je imela vpliv tudi ekonomija obsega, pa tudi

sam tehnološki razvoj, saj je dajal velikim centraliziranim proizvodnim obratom prednost zaradi

njihove učinkovitosti (Jeffer 1996, 156).

Pojav in dominacija elektroenergetskih sistemov s centralnimi proizvodnimi enotami električne

energije nista zgolj plod tehnoloških rešitev, temveč v največji meri produkt delovanja vplivnih

posameznikov, ki so razvili vizijo o takšnem sistemu ter nujni dinamiki rasti v sektorju. Nenazadnje

so obstajali tudi drugačni modeli sistemov, od izoliranih in distribuiranih do takšnih, ki so pokrivali

zgolj kakšno četrt ali mesto. Potrebno se je zavedati, da sistemov niso oblikovale zgolj različne

možnosti tehnološke izbire, temveč tudi družbene oziroma socialne sile. Takšen primer je zgodnji

razvoj sistemov, z vplivom Insullovega kroga, ter kasneje sprejem argumenta s strani javnih oblasti,

da monopolne organizacije predstavljajo naravno organizacijsko obliko elektroenergetskega

sistema. Obenem kulturne in institucionalne razlike podajajo določene razlage razlik med

elektroenergetskimi sistemi v različnih državah, ki so, kljub temu, da so ti sistemi uporabljali

podobne ali enake tehnologije, do neke mere med seboj različni. Tako so recimo po Hughesu (v

Hofman 2005, 21) razlike v družbenem kontekstu v različnih državah oblikovale vzorce interakcije

med različnimi dimenzijami (politika, tehnologija, industrija), kar je vodilo do delno različnih

ustrojev sistemov.

53

3.5 Vpliv rabe električne energije na družbeni in gospodarski napredek ter razvoj sektorja do

sredine 20. stoletja

Človeški napredek skozi dvajseto stoletje je tesno povezan z do takrat nepredstavljivo rastjo rabe

energije, saj sta naglo rasla število in kapaciteta novih proizvodnih obratov električne energije

(Smil 2003, 2).24 Hitra širitev tehnologije je že v zgodnjem obdobju spremenila industrijo in družbo.

Izredna vsestranskost električne energije kot sredstva za zagotavljanje energije pomeni, da jo lahko

uporabljamo v zelo širokem naboru storitev, kar vključuje transport, ogrevanje, razsvetljavo,

komunikacije in preračunavanje. Električna energija ima v gospodarstvu dvojno vlogo, saj

predstavlja pogoj za produkcijske aktivnosti, obenem pa predstavlja blago, ki ga zahtevajo

potrošniki (Kavrako lu 1980). Že zelo zgodaj se je tudi pokazalo, da je električna energija zaradiǧ

korelacije z gospodarsko rastjo enako pomemben faktor za produkcijo kot zemljišče oz. prostor,

delo in kapital (Rosenberg v Chineke in Ezike 2010, 678).

Veliki centralizirani obrati proizvodnje električne energije so zagotavljali električno energijo bolj

učinkovito in po nižji ceni kot majhni generatorji. Tudi stroški kapitala in obratovanja na enoto

električne energije so bili pri teh obratih manjši. V prvih desetletjih 20. stoletja je cena električne

energije dramatično padla,25 predvsem zaradi vpeljave parnih turbin in izboljšanja faktorja

obremenitve po uvedbi AC motorjev (Smil 2006a, 33). Posledično se je tudi poraba močno zvišala,

naraščala je raba električne energije v gospodinjstvih.26 Elektrifikacija tovarn je najhitreje potekala

med letoma 1900 in 1930. Elektromotorji so omogočali večjo fleksibilnost pri proizvodnji in so

potrebovali manj vzdrževanja kot sistemi, uporabljani pred tem. Veliko tovarn je povečalo svojo

učinkovitost za 30 % že zgolj s tem, da so preklopili na elektromotorje. Prav tako si brez

24 Prva svetovna vojna, svetovna gospodarska recesija v tridesetih letih 20. stoletja in druga svetovna vojna so imelinegativni učinek na rast maksimalnih kapacitet obratov, izboljšanje učinkovitosti parnih turbin in prenosna omrežja.Maksimalna kapaciteta parnih turbin v ZDA je rasla iz 1 MW v letu 1900 do več kot 200 MW v letu 1930 – toštevilko pa so presegli šele v petdesetih letih 20. stoletja. Eksponentna rast je omogočila maksimalno kapaciteto do1.000 MW leta 1967, takrat se je tudi pričakovalo, da bodo imeli generatorji do leta 1980 kapaciteto 2.000 MW inveč, vendar so največje enote dosegle zgolj 1.500 MW, zatem pa se je pojavil obraten trend – in sicer zmanjševanjemaksimalnih kapacitet enot (Smil 2010a, 43). Prve velike hidroelektrarne so bile rezultat državne pomoči v ZDA inSovjetski zvezi v tridesetih letih 20. stoletja. Najbolj intenzivno obdobje gradnje velikih hidroelektrarn je bilo podrugi svetovni vojni. Med leti 1945 in 2000 je bilo dokončanih več kot 150 hidroelektrarn s kapaciteto, večjo od 1GW, v več kot 30 državah (ICOLD v Smil 2010a, 45). V nasprotju s postopnim napredkom pri hidroelektrarnah jejedrska proizvodnja električne energije od osnovnih znanstvenih konceptov do prve komercialne enote napredovalav zelo kratkem času – v zgolj 23 letih. Prva komercialna jedrska elektrarna – Calder Hall (4x23 MW) – je pričela zobratovanjem oktobra 1956 v Veliki Britaniji, obratovati pa je prenehala leta 2003. Temu je sledilo desetletjepočasnega napredka, nato pa največji val naročil za nove jedrske elektrarne v poznih šestdesetih in zgodnjihsedemdesetih letih 20. stoletja (Smil 2010a, 45–46).

25 Impresivno je znižanje cene električne energije za razsvetljavo, torej razmerje med ceno in lumni: Fouquet (v Smil2010a, 15) je ugotovil, da je bila zaradi višjih prihodkov, večje učinkovitost pretvorbe in nižjih stroškovproizvodnje električne energije razsvetljava za gospodinjstva v Veliki Britaniji leta 2000 približno 160-krat cenejšakot leta 1900.

26 Na začetku so gospodinjstva uporabljala električno energijo zgolj za razsvetljavo. Leta 1900 je bilo v tipičnemurbanem gospodinjstvu v ZDA zgolj nekaj žarnic, katerih skupna moč ni presegala 500 W. 50 let kasneje je bilovsaj 12 žarnic, hladilnik, pečica, pralni stroj, televizor, radio – vse skupaj tudi do 5 kW. Leta 2000 ima lahko hiša vpredmestju z veliko površino in mnoštvom naprav skupno tudi do 30 kW (Smil 2003, 56–57).

54

elektrifikacije ni možno zamisliti moderne množične proizvodnje. Omogočila je preselitev

industrije od rudnikov k večjim mestom, kjer je bilo na razpolago več delovne sile. Hiter razvoj pri

rabi električne energije v transportu je pomenil, da je imelo že leta 1914 veliko urbanih središč

mestne sisteme javnega potniškega prometa. Električna vleka je predstavljala velik trg za električni

energijo, po velikosti takoj za razsvetljavo. Na začetku 20. stoletja so bila tudi električna cestna

vozila bolj pogosta od tistih na bencinski pogon (Jones 1991, 1–3).

Naraščajoč družbeni pomen električne energije je sprožil novo zakonodajo in regulacijo tega

področja. Od začetka proizvodnje električne energije so bile za ta sektor značilne zasebne, delniške

družbe. Zaradi tehnologije proizvodnje in prenosa električne energije, ki je temeljila na

centraliziranih velikih elektrarnah, pa so to šteli za »naravni monopol«. Kljub temu, da so javne

oblasti poskušale obdržati konkurenco v sektorju, so velika energetska podjetja počasi uničevala

svoje manjše tekmece, zato so na določenih področjih dominirala posamezna podjetja (Hellman v

Sine in David 2003, 191). Argument podjetij je bil, da sta proizvodnja in distribucija električne

energije naravni monopol, saj naj bi bila zaradi visokih fiksnih in nizkih marginalnih stroškov

konkurenca nemogoča (Varian v Sine in David 2003, 191).27 Zaradi tega dejstva in pa spoznanja, da

gre za vitalen infrastrukturni sektor države, je prevladalo mnenje, da ima javnost oz. javna oblast

pravico »do določene zaščite pred nerazumnim monopolnim obnašanjem«, utemeljuje Jeffer (1996,

158). Rešitev za to je bila v ideji o javno vodenem monopolu, ki predpostavlja delovanje

proizvajalcev električne energije kot monopolistov, kar izrecno dovoljuje javna oblast, ki tudi

regulira njihovo delovanje, da bi delovali pošteno in v korist družbe ter vseh porabnikov (Windle

2005, 50).28

Tako so že v začetku 20. stoletja – zaradi hitrega tehnološkega razvoja električne energije in

njenega zaznanega značaja naravnega monopola – pričeli z regulacijo monopolov, sprva v obliki

27 Kar zadeva delovanje samega trga, bi bilo zelo neučinkovito, če bi vsako podjetje posebej postavljalo svoje enoteza proizvodnjo električne energije z lastnim omrežjem. Druga alternativa so bili monopoli, ki prav tako prinašajoslabosti, saj porabniki ne bi imeli možnost izbire, monopolna podjetja pa bi lahko sama določala tudi nerazumnovisoke cene. Zato se je vzpostavil koncept reguliranih monopolov, s katerim so določili območja ter cene, ki so bilenadzorovane s strani države, s čimer se je pričelo obdobje regulacije (Randalph in Masters 2008, 364).

28 Država postane odvisna od industrije, saj sekundarni sektor postane primarni vir BDP-ja. V interesu javnih oblastije, da ta prihodek ostane in se še povečuje ter da ni odvisen od nereguliranega in nestabilnega sistema zagotavljanjazadostne količine poceni električne energije. V ZDA sta bili državi New York in Wisconsin prvi zvezni državi, kista kot reakcijo na višanje cen ustanovili državni komisiji za regulacijo cen električne energije. Praksa se je hitrorazširila in do zgodnjih 20-ih let 20. stoletja je večina zveznih držav vzpostavila regulativne komisije (Kwoka vSine in David 2003, 191). Zakon o podjetjih, ki zagotavljajo javne storitve (angl.: Public Utility Holding CompanyAct), je bil v ZDA sprejet leta 1935 in je prepoznal električno energijo kot javno dobrino, zato je predpisal omejitvein regulativni nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo takšne storitve (Borbely in Kredier 2001; Randalph in Masters2008). Razlog za sprejem regulativne zakonodaje je bil v tem, da so velika podjetja izkoriščala svojo monopolnovlogo in koncentracijo ekonomske moči, kriza v tridesetih letih 20. stoletja pa je ustvarila politično ozračje, ki jeomogočalo naslavljanje zlorab trga. V obdobju t. i. New Deala so med drugim vzpostavili Administracijo zaelektrifikacijo podeželja, ki je omogočila elektrifikacijo oddaljenejših ruralnih predelov, ki se velikim energetskimpodjetjem sprva ni ekonomsko splačala, ter ustvarili močne regulativne organe. Takšen razvoj je predstavljalalternativo privatnemu in občinskemu lastništvu elektroenergetske infrastrukture (Wolfson 2001, 219).

55

zasebnih subjektov, kasneje pa so ti v veliko primerih prešli v popolnoma javno ali državno

lastništvo. Sploh v Evropi je bila za dominantni model organizacije elektroenergetskega sektorja

značilna konceptualizacija električne energije kot javne infrastrukture in kot dela procesa izgradnje

države. Bila je osnovni element industrijske politike in pomembna storitev, ki bi naj bila dostopna

vsem državljanom. Zaradi tega je tudi prihajalo do velikih investicij v elektroenergetske sisteme

(Mez in drugi 1997, 3–4). Za državo je elektrogospodarstvo strateškega pomena, predvsem zaradi

visoke stopnje povezanosti z ostalim gospodarstvom. Za državo je bilo tudi ključno, da je lahko

koordinirala širjenje prenosnega in distribucijskega omrežja, saj je na ta način omogočala širjenje

procesa industrializacije na do tedaj nerazvita področja. Ob tem je omogočala varnost oskrbe in

enake cene za vse, ne glede na oddaljenost (Kranz 2008, 57).

Izboljšave tehnologije po drugi svetovni vojni in širitev gospodarstva je spremljal stabilen in

prodoren vpliv regulacije elektroenergetskega sektorja na vseh ravneh. To je bilo za investitorje, ki

so bili lastniki elektroenergetskih podjetij, zadovoljujoče, saj jim je regulacija zagotavljala

predvidljivost vračila investicijskih stroškov ter dobičkov iz rastoče in zanesljive elektroenergetske

infrastrukture. Če je glavni kriterij za ocenjevanje cen energije za končne porabnike, potem je v

petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja regulacija predstavljala uspeh v razvitih državah (Hirsch v

Wolfson 2001, 219).

Naravno ali nenaravno, monopoli so postali ustaljena politična realnost, ki je bila samoumevna več

kot pol stoletja. Od dvajsetih let 20. stoletja so bili ti monopoli, ki so bili vertikalno integrirani pod

različnimi vladnimi regulacijami, osnova energetskih sistemov po svetu, vse do vzpona

liberalizacije v zadnji četrtini 20. stoletja (Patterson 2007, 76).

3.6 Procesi liberalizacije v zadnji četrtini 20. stoletja

Tradicionalni elektroenergetski sistemi v večini industrializiranih držav so bili od zgodnjih 70-ih let

20. stoletja pod naraščajočimi pritiski prestrukturiranja in sprememb. Pritiski so prihajali iz

različnih virov, od vse glasnejših zahtev po varovanju okolja, tržnih sil in sprememb v skupnem

56

povpraševanju po električni energiji29 do tehnoloških inovacij. Proces sprememb so spodbujali tudi

ekonomisti, ki so zagovarjali prosti trg in so v tem času pridobili na vplivu (Mez in drugi 1997, 6–

7).

Leta 1978 je vlada ZDA pod vodstvom predsednika Jimmya Carterja sprejela prelomno energetsko

zakonodajo, vključno z Zakonom o regulaciji javne oskrbe.30 S spodbujanjem koncepta proizvodnih

obratov, ki niso bili v lasti energetskih podjetij in jim je bilo dovoljeno prodajanje električne

energije v obstoječi sistem, je zakonodaja izpodbijala dolgoletno predpostavko, da mora biti

elektroenergetski sistem integrirani monopol (Patterson 2007; Hogan 2009).31 Ob tem so več

pozornosti namenili tudi energetski učinkovitosti, obnovljivim virom energije ter manjšim plinskim

turbinam (Randalph in Masters 2008, 387). S tem se je počasi začenjalo obdobje, ko so se lahko

tudi drugi proizvajalci električne energije začeli priključevati na omrežje. Odprle so se nove

usmeritve za tehnični, finančni in institucionalni razvoj oskrbe z električno energijo. Politični

odločevalci drugje po svetu so pozorno sledili in vpeljevali podobne rešitve. V Čilu so pod

Augustom Pinochetom pričeli s konceptom prostega trga na področju električne energije. Tudi vlada

Thatcherjeve v Veliki Britaniji je hitro sprejela takšno usmeritev. Do leta 1990 se je koncept iz

teorije že razvil v praktično realnost, ideje pa so se hitro širile tudi v druge države, vendar je vsaka

država izvedla liberalizacijo nekoliko drugače, odvisno od lastnih politično-gospodarskih režimov

in tradicije. Tako so Britanci sledili svoji liberalni usmeritvi, Francija tradiciji regulacije, Nemčija

načrtovanju politike, skandinavske države pragmatični vključenosti države ter Nizozemska tradiciji

sporazumnih dogovorov (Mez in drugi 1997, 8).

Velika Britanija je kot pionirka pristopa liberalizacije pod neoliberalno vlado Thatcherjeve v 80-ih

letih 20. stoletja pričela s privatizacijo državnih podjetij. Zakon o električni energiji iz leta 1983 je

omogočil neodvisnim proizvajalcem električne energije vstop v sektor proizvodnje električne

29 Že kmalu se je pokazalo, da sta rast rabe energije in gospodarska rast nerazdružljivo povezani. Vendar pa sonekateri avtorji, med njimi tudi Daniel Bell (v Randalph in Masters 2008, 18), že v zgodnjih 70-ih letih 20. stoletjanapovedovali strukturne spremembe v gospodarstvu, ki se bo razvijalo v smeri post-industrializma z dominacijoinformacijskih tehnologij, ter industrijo, temelječo na znanosti in storitvah. Do takšne spremembe je v 80-ih in 90-ih letih 20. stoletja tudi prišlo, saj so se pospešeno razvijali sektorji, kot so računalništvo, biotehnologija, finančnein komercialne storitve in sektor zabave, ter postali osrednji deli gospodarstva, pri čemer so na stranski tir postavilibolj energetsko in materialno intenzivno proizvodnjo (Albrecht 2001; Brown 2007). K tem strukturnimspremembam v smeri manj energetsko intenzivnega gospodarstva so pripomogle tudi izboljšave na področjuučinkovite rabe energije. Konec prejšnjega stoletja je gospodarstvo hitro raslo, predvsem po zaslugi razvoja inrazmaha informacijskih tehnologij. Vendar pa je raba energije rasla veliko počasneje, zaradi nove strukturegospodarstva se je tudi energetska intenzivnost iz leta v leto zniževala (Randalph in Masters 2008, 19). To pa nepomeni, da je raba električne energije stagnirala. Prava dematerializacija gospodarstva se mora še zgoditi, saj rastrabe električne energije na prebivalca prehiteva učinke zniževanja energetske intenzivnosti gospodarstva (Goodwinv Goldblatt 2005, 32).

30 Angl.: Public Utilities Regulatory Policy Act.31 Velika energetska podjetja so na veliko lobirala proti sprejetju te zakonodaje, predvsem zaradi omejitev pri

oblikovanju cen, rabe plina in pretvorbe premoga. Niso pa se takrat bala majhnih neodvisnih proizvajalcevelektrične energije, čeprav se je kmalu za tem v določenih zveznih državah pokazalo, da bodo ti novi akterjipredstavljali kar močno konkurenco (Sine in David 2003; Hogan 2009).

57

energije, prenovljen zakon iz leta 1989 pa je omogočil nediskriminatoren dostop do državnega

električnega omrežja ter vzpostavitev trga. Državna energetska podjetja so bila razdeljena na

proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo, predvsem proizvodni del je bil deležen pospešene

privatizacije. Država je v vmesnem času zmanjšala sredstva za raziskave in razvoj v energetiki za

90 %, poglavitna vladna strategija je bila omogočiti prosti trg in konkurenco, kar naj bi za seboj

prineslo znižanje cen za porabnike ter izboljšalo učinkovitost (Wong 2005, 127).

V ZDA je bila uspešna liberalizacija letalskih družb in telekomunikacijske industrije v poznih

sedemdesetih letih 20. stoletja povod za spremembo Zakona o energetski politiki32 leta 1992, s

katerim so oblasti nadaljevale z liberalizacijo in deregulacijo elektroenergetskih podjetij, kar naj bi

doprineslo k nadaljnji optimizaciji učinkovitosti konkurenčnega veleprodajnega trga električne

energije (Wolfson 2001, 223). S tem so od lastnikov prenosnega omrežja zahtevali, da omogočijo

odprt dostop do omrežja vsem proizvajalcem električne energije. Zakon je zahteval tudi, da lastniki

meddržavnih daljnovodov omogočijo dostop vsem proizvajalcem električne energije do njihovih

prostih prenosnih kapacitet. Čeprav je ustvarila stotine novih trgov, začetna deregulacija

veleprodajnega trga ni imela učinka na individualne končne odjemalce. Sledila je deregulacija

maloprodajnega trga, ki je vključevala distribucijski sistem, dobavitelje električne energije končnim

odjemalcem, zaračunavanje, merjenje in storitve energetske učinkovitosti (Borbely in Kreider 2001,

11).33

Procesom liberalizacije je sledila tudi Evropska unija. Že leta 1988 je Evropska komisija objavila

delovni dokument »Mednarodni trg električne energije« (Hvelplund 1997, 282). Direktiva 96/92/EC

o skupnih pravilih za notranji trg električne energije je določila pravila organiziranosti za

proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije. Proizvodnjo in dobavo električne energije je

obravnavala kot tržno usmerjeni dejavnosti, ki naj bosta prepuščeni delovanju trga, medtem ko je

prenos in distribucijo označila za naravni monopol, kjer ni potrebe na silo uvajati konkurence.

Vsebovala je zahtevo po dezintegraciji vertikalno integriranih elektroenergetskih podjetij, kjer naj

bodo ločeni proizvodnja, prenos in distribucija. Vendar je dopuščala možnost, da so ti deli med

seboj kapitalsko povezani. Predpisala je odprt dostop do omrežja ter določala nekatere izjeme za

kvalificirano proizvodnjo iz soproizvodnje toplotne in električne energije (SPTE) in OVE (Official

Journal L 27/1997; Robyns 2012).

Vodilni koncept liberalizacije je bil ustvariti »trg« električne energije. V osnovi bi naj vsak

proizvajalec ponujal svoj produkt za prodajo, vsak odjemalec pa bi se potegoval za nakup potrebne

32 Angl.: Energy Policy Act.33 Leta 2005 so ponovno spremenili Zakon o energetski politiki, ki je ukinil Zakon o podjetjih, ki zagotavljajo javne

storitve, iz leta 1935 ter ga nadomestil z novim regulativnim okvirom. Ta je bil veliko manj restriktiven in jeomogočal združevanja med podjetji, ki zagotavljajo javne storitve, z namenom ustvarjanja velikih, globalnokonkurenčnih korporacij (Huard in Keen 2007, 9).

58

električne energije. Zgodovinsko so odločitve, z odobritvijo državnih regulativnih teles, sprejemala

vertikalno integrirana proizvodna podjetja, ki so bila obenem tudi dobavitelji. Liberalizacija naj bi

spremenila ta način sprejemanja dolgoročnih investicijskih odločitev z ločitvijo proizvodnje

električne energije od prenosa in distribucije (Mez in drugi 1997, 8). Na ta način je omogočena

konkurenca pri proizvodnji električne energije in možnost vstopa novih proizvajalcev, zaradi česar

naj bi proizvajalci sprejemali tržno orientirane odločitve o novih obratih na podlagi ekonomske

analize (Walker in drugi 2010, 2656).34

Tržni model, ki se še vedno razvija, je precej bolj kompleksen kot tradicionalno regulirano okolje.35

Vizija je, da bi trg moral segmentirati odgovornosti vertikalno integriranih podjetij, katerih deli

morajo postati lastniško ločeni, tako da isto podjetje ne more proizvajati in na maloprodajnem trgu

prodajati električne energije. Tako različni udeleženci na trgu prevzemajo odgovornost zgolj za

določen proces v verigi zagotavljanja električne energije (Mazer 2007, 1). V preteklosti so bila tudi

prenosna in distribucijska omrežja v lasti istega podjetja, toda proces liberalizacije je namenoma

privedel do ločitve dejavnosti prenosa in distribucije električne energije (Warwick 2002).

Po več desetletjih delovanja v regulirani strukturi trga so se bili akterji primorani soočiti z

bistvenimi spremembami, in sicer tako v obliki novih proizvodnih in prenosnih tehnologij kot s

spremembami politične perspektive do konkurence in regulacije. Spremembe politik je spodbudila

teorija, da lahko tržne sile nadomestijo regulirano strukturo, ki zagotavlja naravne monopole

elektroenergetskih podjetij. Z liberalizacijo se je poskušalo zmanjšati ali spremeniti vlogo vlade in

regulacije trga električne energije ter promovirati ekonomsko učinkovitost, ki bi naj predvidoma

vodila k nižjim skupnim stroškom, vendar je obenem prinesla tudi nove probleme. Osredotočanje

zgolj na ekonomsko učinkovitost lahko povzroči škodo pri drugih vrednostih, ki jih je regulativni

sistem tradicionalno poskušal uravnotežiti v oziru na ekonomsko učinkovitost (Borbely in Kreider

2001, 39–40).

Elektroenergetski sistem zagotavlja dobavo v času porabe:36 toliko električne energije, kot se je v

določenem trenutku porablja, se je mora hkrati tudi proizvajati. Ohranjanje ravnovesja med

proizvodnjo in porabo v različnih časovnih obdobjih je eden ključnih ciljev celotnega sistema in

industrije. Deregulacija je znatno ogrozila zmožnost sektorja, da ohranja to ravnovesje v sistemu

34 Teorija, ki zagovarja prosti trg, trdi, da je slednji bolj učinkovit, spodbudi več inovacij in ima za posledico manjnasedlih naložb v obliki preveč ali napačnih tipov proizvodnih obratov električne energije (Scheinbein in Dagle2001; Varho 2006).

35 Upravljanje obremenitve in dobave, ki je bilo del srednjeročnega načrtovanja, je postalo del upravljanja s tveganji,saj morajo zasebna distribucijska podjetja upravljati s portfeljem končnih odjemalcev in sredstev na podlagipreferenc tveganj za podjetje. Vpeljani so bili tržni aspekti upravljanja s celotnim sistemom, z vključevanjemdnevnega trgovanja z električno energijo in tržno ceno, ki se spreminja glede na ponudbo in povpraševanje (Mazer2007).

36 Angl.: just-in-time delivery.

59

(Scheinbein in Dagle 2001, 267). Patterson (2007) in Aswathanarayana (2010c) dodajata, da je bilo

v času, ko je država skrbela in v večji meri regulirala elektroenergetske sisteme, pomembno, da

sistem funkcionira ter da je zanesljiv in relativno stroškovno učinkovit.

Po nastopu liberalizacije je za gospodarske akterje precej bolj pomembno znižanje stroškov in

višanje dobičkov. Tehnološki in politični razvoj po letu 1990 je vodil v precejšnjo reorganizacijo

»naravnih monopolov«. Tehnološki napredek je omogočil zasebnim podjetjem, da proizvajajo

električno energijo po nižjih stroških, kot so to počela nekatera energetska podjetja. Tudi državne

politike v mnogih državah so pričele z aktivno podporo in izvajanjem procesov liberalizacije in

privatizacije, ne zgolj v energetskem sektorju, temveč širše. Osnova misel za procesi je bila v ideji,

da bodo zasebni akterji na prostem trgu zmogli zagotavljali učinkovite in cenejše storitve

(Aswathanarayana 2010c, 273).

60

4 Električna energija in moderna država

4.1 Pomen liberalizacije in deregulacije

Proces liberalizacije elektroenergetskega sektorja lahko privede do zmanjšanja moči določenih

akterjev. Velika energetska podjetja, ki so imela pred liberalizacijo velik tržni delež, so lahko

postavljala svoja pravila ali na drugačne načine omejevala konkurenco v sektorju. Na ta način so si

zagotovila boljše pogoje za svoje delovanje, kar je pomenilo tudi več dohodkov. Novi regulativni

okvir pa v večini primerov uvaja razdelitev podjetij na proizvodni, prenosni in distribucijski del,

prav tako lahko uvaja tudi zmanjšanje obsega proizvodnih enot določenega podjetja s prevelikim

tržnim deležem, ki mora zaradi tega del kapacitet prodati. To pomeni vstop novih akterjev v sektor,

zaradi česar prejšnji nosilci moči izgubijo del svojega vpliva in moči (Warwick 2002, 49).

Nekateri avtorji ugotavljajo, da sledenje neoklasičnim ekonomskim načelom, kamor štejemo

liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo, nima zgolj pozitivnih posledic. Tombsova (2011, 10)

kritika se nanaša predvsem na upravljanje in razvoj elektroenergetskega sektorja, kjer naj bi se v

liberaliziranem okolju med seboj dogovarjali zgolj zasebni subjekti elektroenergetskega sistema,

brez vmešavanja države. Trg sam namreč ne zmore organizirati in izvajati državne strategije za

razvoj elektroenergetskega sektorja, če nima vodenja s strani države, saj zasebni akterji pogosto

gledajo zgolj na svoje kratko- in srednjeročne dobičke, ne pa na to, kako bo sistem deloval čez 20

ali 30 let.

Podobno trdi Sovacool (2008, 161), ki dodaja, da so se zaradi privatizacije in liberalizacije občutno

znižala vlaganja v raziskave in razvoj v elektroenergetskem sektorju. Države se osredotočajo na

vlaganje v druga področja, majhna podjetja težje prevzemajo nove tehnologije in vlaganje v

raziskave in razvoj, ker so takšne investicije bolj podvržene tveganjem in ker nimajo sredstev,

medtem ko so velika podjetja bolj osredotočena na kratkoročne dohodke kot pa na dolgoročno

perspektivo.37

Kljub temu, da je liberalizacija omogočila priklapljanje na omrežje tudi manjšim proizvodnim

enotam električne energije, je prepuščanje določenih funkcij trgu postalo problematično. Gradnja

zahtevane infrastrukture in investiranje v napredne tehnologije predstavljata drage aktivnosti, ki jih

je težko financirati brez jasne slike o tem, kako velik bo trg, ki bo uporabljal to infrastrukturo.

Pomanjkanje gotovosti o tem, kakšen bo energetski politični okvir v prihodnosti in kako se bo

37 Sovacoolova (2008, 161) primerjava vlaganj v ZDA je pokazala, da so celo proizvajalci hrane vložili več sredstev vraziskave in razvoj kot pa energetska podjetja. Investicije v raziskave in razvoj v energetiki so v ZDA med letoma1991 in 2003 padle za 50 %.

61

spreminjal, vpliva na pripravljenost vlaganja zasebnih podjetij v finančno zahtevne velike projekte.

To pomeni, da zasebna podjetja sama od sebe ne bodo prevzela strateškega načrtovanja

energetskega sistema države, ki se dotika tako zanesljivosti in varnosti dobave kot prihodnjih virov

energije, temveč se bodo osredotočila na to, da bodo njihove trenutne investicije prinašale

zadovoljiv donos. Trg ne more zadovoljivo opravljati funkcij, za katere ni namenjen, zato mora

država z raznimi politikami in regulativami urediti in usmerjati ta področja (Diaz in Holdren 2009,

100).

Liberalizacija trga električne energije v raznih državah ni dala rezultatov, ki so jih pričakovali ob

vzpostavljanju novega okvira. Prinesla naj bi konkurenčnost s formiranjem konkurenčnih cen

električne energije, namesto tega pa se je izkazalo, da liberalizacija ni vzpodbudila dovolj investicij

v produkcijske in prenosne kapacitete ali v nove tehnologije. Tako so se nadaljevali trendi

manjšanja kapacitet sistemskih rezerv, liberalizirano okolje pa so zmogli preživeti zgolj veliki

proizvajalci električne energije, ki so si pripojili manjše in ki lahko zaradi svojega tržnega deleža

diktirajo pogoje na trgu. Zmanjšanje ponudbe električne energije na trgu in višanje cen fosilnih

virov sta rezultirala v višjih in ne nižjih cenah električne energije (Schneider in drugi 2007, 1732).

4.2 Povezava med energenti in demokracijo

Premog je v devetnajstem stoletju omogočil razvoj industrijske proizvodnje in modernih mest,

rudniki, tovarne in moderno urbano življenje pa so posledično omogočali širitev polja boja za

demokracijo.38 Množice delavcev so pričele izkoriščati možnost zbiranja na delovnih mestih, v

delavskih sindikatih in v različnih združenjih, kjer so pričeli oblikovati politično zavest, s katero so

se borili za bolj egalitarno in demokratično skupno življenje. Novi načini življenja z večjo rabo

energije ter hitra rast in razvoj industrijskega življenja so omogočili moderno masovno politiko ter

uničili stare oblike avtoritete in moči. Ljudje so bili zaposleni, dobivali so plače in ni jim bilo več

treba nenehno skrbeti zgolj za preživetje, ampak so se lahko pričeli ukvarjati z drugimi zadevami.

Ravno uporaba premoga ter celotna zasnova energetskega sistema, ki je temeljila na premogu, sta

omogočila delavcem, da so pričeli z oblikovanjem političnih zahtev in bili pri tem uspešni (Mitchell

2011, 8–12).

Z obsežno rabo premoga, ki je omogočila elektrifikacijo, je večinski del populacije v

industrializiranih državah postal porabnikov energij, ki so jo proizvajali drugi. Veliko manjši del

populacije kot v času pred uporabo premoga je rokoval s proizvodnjo in distribucijo energije,

38 Pred tem je bila populacija razpršena in odvisna od velikih površin ozemlja, ki je bilo potrebno za proizvodnjoprimarne energije – biomase. Regije, ki so se prej zanašale na lesno biomaso, so se z uporabo premoga rešileomejitev glede potrebne velikosti ozemlja za zagotavljanje potrebne primarne energije. Tako je lahko večinapopulacije živela bližje skupaj v mestih, katerih velikost ni bila več omejena glede na možnost dobave primarneenergije iz neposredne okolice (Sieferle v Mitchell 2011, 15).

62

količina energije pa je bila veliko večja. Koncentracija dobave energije v velikih količinah na

določenih področjih je omogočila vzpostavitev takšnega aparata dobave energije, ki je posledično

omogočil vzpostavitev določenih demokratičnih politik. Prenos velikih količin energentov je

potekal po specifičnih, temu namenjenih poteh in infrastrukturi. Specializirani delavci so upravljali

s tranzitom, opremo in infrastrukturo, ki je omogočala prenos energentov po poti. Njihova pozicija

in koncentracija na mestih, kot so rudniki, železnice in elektrarne, so jim v določenih obdobjih dali

možnosti, da oblikujejo novo obliko politične moči, ki je izhajala tako iz organizacij, idej in

zavezništev kot tudi iz izrednih količin energije oziroma energentov, ki so jo imeli pod kontrolo.

Imeli so možnost upočasniti, motiti ali prekiniti dobavo in stavkati. Rudarji so imeli osrednjo vlogo

pri spreminjanju delovnih režimov in izpodbijanju zasebne moči delodajalcev, torej v delavskem

aktivizmu in politični mobilizaciji, od 80-ih let 19. stoletja dalje.39 Ker je bila celotna družba, skupaj

z gospodarstvom, odvisna od energije, delavci pa so jo nadzirali, so zaradi tega dobili določeno

politično moč, ki je ni bilo možno ignorirati (prav tam, 19–23).

Delavci v Evropi in Severni Ameriki so do druge svetovne vojne svojo moč uporabili za pridobitev

ali razširitev pravice do glasovanja, do ustanavljanja sindikatov in političnih organizacij ter do

kolektivnih akcij, kot so stavke. Te spremembe so omogočile strankam, ki so imele svojo bazo med

množicami, da so prvič prišle na oblast. Delavci so pridobili tudi pravice do osemurnega delovnika,

programov socialnega zavarovanja, javnih pokojnin ipd. (Mitchell 2011).

Spremembe so se začele dogajati predvsem po drugi svetovni vojni, ko je primat med energenti

namesto premoga pričela zasedati nafta. Pri nafti gre za drugačne procese kot pri premogu, saj

delavci nimajo več takšnega vpliva na dobavo energenta ali energije. Proces vključuje mednarodne

povezave, delavci v različnih državah pa se težko poistovetijo in borijo za en, skupni cilj. Svojih

zahtev ne morejo naslavljati na akterje v lastni državi in tudi ne zgolj na enega, skupnega akterja. Ni

več prisotne takšne mase delavcev kot pri premogu, zaradi česar na globalni ravni dobijo večji vpliv

naftna podjetja. Drugačen je tudi prenos energenta. Medtem ko je bil prenos premoga primarno

odvisen od železnic in železniških delavcev, teče nafta avtomatizirano po naftovodu ali pa jo

dobavljajo z velikimi tankerji. Na ta način se je trajno oslabilo rudarje in železničarje, katerih

zmožnost prekinjanja dobave energenta ni več imela tolikšnega vpliva in posledic na celotno

družbo. Večji vpliv velikih multinacionalnih naftnih podjetij pa je posledično prinesel tudi drugačne

politike na nacionalnih ravneh (prav tam).

Omeniti je potrebno tudi rabo jedrske energije, ki terja močno državo in znotraj nje hierarhijo.

Zaradi specifičnih lastnosti, povezanih z varnostjo, zahteva raba jedrske energije strog in učinkovit

39 Rudarji so bili v preteklosti v prvih vrstah procesov demokratizacije. Zahtevali in izsilili so spremembe, predvsemna področju socialne zakonodaje. Trenutno stanje je nekoliko drugačno, saj so rudarji eni izmed akterjev, ki zavirajospremembe v energetskem sektorju, in sicer s podobnimi vzvodi, kot so spremembe takrat zahtevali.

63

nadzor, ki ne sme dopuščati avtonomnega delovanja posameznikov in delavcev znotraj tega

sistema. Zato si ne more privoščiti demokratičnih odnosov znotraj procesov delovanja in nadzora,

mora jih celo sankcionirati. Kot takšna predstavlja uvedba rabe jedrske energije konceptualno

podoben prehod kot se je zgodil od premoga k nafti, saj majhno število akterjev nadzira celotno

verigo, s čimer onemogoča delavcem, da bi proizvodni proces in njegovo potencialno sabotažo

uporabili kot orodje za izboljšanje svojega položaja ali višanja socialnih in demokratičnih

standardov.

4.3 Razvoj (kapitalistične) države in njenih funkcij

Država kot organizacija ali institucija uteleša določene faktorje, vključno z nizom splošno sprejetih

»pravil igre«, distribucijo virov v družbi, dominantno ideologijo in zmožnostjo uporabe sile, tako v

primeru monopola nad uporabo legitimnega nasilja kot v naboru pravnih, ekonomskih in družbenih

sankcij, ki jih uporablja za vsiljevanje določenih odločitev in načina delovanja nad posamezniki ali

družbo kot celoto. V državi je prisoten cel niz akterjev, znotraj in zunaj državnega aparata. Državni

akterji sprejemajo odločitve o nedržavnih akterjih. Tako je država strukturna arena

institucionalizirane moči in arena za izvrševanje družbene in osebne moči akterjev (Cerny v

Dowding 2011, 460).

Razvoj funkcij moderne države sega vse do najzgodnejšega monopolnega vzdrževanja reda in miru,

v dvajsetem stoletju pa se je razvoj funkcij nadaljeval v smislu širitve in poglabljanja vpliva države.

Če je država še v devetnajstem stoletju izvajala svoje funkcije v smislu kontrolnih, regulativnih ter

sodnih dejavnosti, se je v dvajsetem pričela močneje vmešavati v upravljanje gospodarstva ter

izvajanje servisnih dejavnosti (Ham in Hill 1984). Razvoj javnih politik in izvajanje novih nalog s

strani države lahko razumemo kot odgovor na razne družbene potrebe in probleme, ki so se pričeli

pojavljati (Kotar 2002, 52).

V politoloških teorijah se pojavljajo različna razumevanja države in njene vloge. Marksistična

teorija vidi državo kot podporni mehanizem za kapitalistično akumulacijo kapitala. Kapitalisti

potrebujejo državo, da jim pomaga preprečevati konfliktno naravo kapitalistične produkcije s tem,

da zagotavlja normativne, moralne in legalne sankcije v primeru, da bi bili kapitalistični

akumulacijski procesi ogroženi. Država prav tako pomaga nevtralizirati krizna obdobja, ki so

značilna za kapitalizem, ter blažiti socialne stroške, ki nastajajo zaradi zasebne akumulacije kapitala

(Nitzan in Bichler 2009, 59). Poulantzas (v Nitzan in Bichler 2009, 60) k temu dodaja, da država

pomaga pri reprodukciji pogojev proizvodnega sistema, ki že sam po sebi določa dominacijo enega

razreda (kapitalisti) nad drugim (delavci).

64

Offe (1985) označuje (kapitalistično) državo kot institucionalno obliko javne oblasti, ki je v povsem

določenem razmerju do materialne produkcije. Ta je v kapitalistični družbi zasebna stvar, o njeni

uporabi javna oblast ne more sprejemati političnih odločitev. Je pa država lahko lastnica

proizvodnih sredstev, kar ji daje možnost za proizvodnjo poceni dobrin – npr. električne energije –

ki so za zasebni produkcijski proces pomembna olajševalna investicijska in produkcijska okoliščina.

Za takšne olajševalne okoliščine lahko poskrbi tudi na druge načine, ki vključujejo regulativne in

finančne mehanizme, tako da uredi zasebno produkcijo teh dobrin v skladu s svojimi prioritetami –

da služi zasebnemu produkcijskemu procesu, od katerega je država eksistenčno odvisna (Lukšič

2002a, 1019–1020).

Po marksistični teoriji države je moč v rokah kapitala, gospodarska struktura pa determinira politiko

države. Vendar teza o relativni avtonomiji države pravi, da ima slednja kljub kapitalskemu pritisku,

ki vpliva nanjo, tudi svoje interese, ki določajo politiko. Neomarksistična teorija se nekoliko

razlikuje od marksistične, saj naj bi bila država lastna entiteta oz. akter, ki lahko zavrne zahteve

velikih organiziranih interesov v družbi, tudi kapitalskih40. Je pa država lahko zgolj relativno

avtonomna v razmerju do kapitala, saj bo ta v strukturi moči vedno dominiral (Dowding 2011, 567–

568).

Delovanje demokratičnih držav je po strukturalistični teoriji omejeno z makroekonomskimi

parametri. Da bi se odločevalci oz. nosilci javne oblasti izognili negativnim gospodarskim učinkom

in s tem volilnim in fiskalnim posledicam, se raje ne odločajo za politike, ki bi negativno vplivale

na obete za dohodke gospodarskih subjektov (Bernhagen 2007, 44).41 Negativni učinki

redistribucije deležev dobičkov kapitalistov slednje namreč odvračan od investiranja, čemur sledijo

negativni učinki na rast, zaposlenost in davčne prihodke države. Lahko pa odločevalci v določeni

meri usmerjajo in določajo »dodano vrednost«, saj državna poraba in davki vplivajo na

produkcijske procese. Tako lahko recimo z dodatnim obdavčenjem premogovne energije in s

sočasnim subvencioniranjem obnovljivih virov energije vplivajo na njihovo stroškovno in

dohodkovno strukturo. Zaradi tega lahko pride do spremembe vzorcev vlaganja v proizvodnjo

40 Država lahko izvaja določene strategije, ki krepijo njeno avtonomnost: lahko izkoristi lastne kapitalske vire, daspremeni preference določenih interesnih skupin ali premaga nasprotovanje; lahko uporabi svojo avtoriteto zapomiritev konflikta med različnimi skupinami, kjer da prednost ali podporo tistim skupinam, s katerimi si deliinteres, in na ta način omogoči sledenje svojim interesom; lahko vzpostavi nadzor nad informacijami, s čimeroblikuje preference drugih akterjev in nadzira informacije o lastnih politikah (Dowding 2011, 568). Poleg tegalahko imajo odločevalci svojo agendo ali interese in lahko sledijo svoji ideologiji, zato ni nujno, da bodo sledilizgolj interesom kapitala, vendar pri tem obstajajo določene omejitve.

41 Zanimiva je misel Przeworskega (v Bernhagen 2007, 45) o poziciji moči kapitalistov. Tem sploh ni potrebno storitiničesar posebnega, dovolj je že, če sledijo svojim lastnih zasebnim interesom, s čimer že močno omejijo izbiropolitik javnih oblastnikov, saj je država pri izbiri in zasledovanju lastnih politik odvisna od kapitala. Miliband (pravtam) pa ugotavlja, da tudi strankarska sestava vlade ni toliko pomembna, saj so vladni akterji omejeni pri svojemdelovanju, ki bo večinoma v korist vladajočega razreda.

65

električne energije, kar lahko ima širše posledice na celotno produkcijsko verigo.42 V sklopu tega

okvira lahko pojmujemo delo, ki vključuje načrtovanje in pripravo davkov in subvencij, kot del

kapitalističnega produkcijskega procesa in nosilca vrednosti in dodane vrednosti. Podobno velja za

druge državne politike, saj ne glede na to, kako univerzalne se zdijo na prvi pogled, vse po vrsti

vplivajo na alokacijo in vzorce družbenih aktivnosti. Vplivajo na razvoj znanosti in znanja in na

izbor tehnologij in tehnik ter spreminjajo organizacijo produkcije (Nitzan in Bichler 2009, 119).

Nosilci javne oblasti v kapitalistični državi svojo moč demonstrirajo med drugim tudi z

razpolaganjem z javnimi sredstvi. Njihova moč je pogojena z deležem, ki ga dobijo od akumulacije.

Če bi ostali brez sredstev, bi ostali brez moči oz. bi se zelo težko ohranili na svoji poziciji moči

(Offe v Lukšič 2002b, 326). Tu pridemo do preobrata, saj niso zgolj nosilci akumulacijskega

procesa tisti, ki bi se zavzemali za instrumentalizacijo državne oblasti, pač pa morajo nosilci javne

oblasti, zaradi svojega interesa po ohranitvi oblastnih pozicij, izvajati takšne politike, ki so ugodne

za gospodarski razvoj (Lukšič 2002b, 327). To tudi pomeni, da so določeni akterji bolj, drugi pa

manj vključeni v odločevalske procese, nekateri pa so iz njih povsem izključeni. K procesu so

pripuščeni tisti, ki so »koristnejši pri vzpostavljanju pogojev akumulacijskega procesa« (Lukšič

2002a, 1020). Ostalim je dostopanje do procesa sistemsko onemogočeno ali oteženo. Kot poudarja

Lukšič (2002b, 325), je potrebno v tem kontekstu premisliti in oceniti, kako resno misli javna oblast

s pripuščanjem (okoljske) civilne družbe v politične arene s področja materialne kapitalistične

produkcije in kakšne sistemske moči bodo ti novi akterji dejansko deležni.

Na tem mestu se postavljajo vprašanja, kako je možno v sklopu takšnih omejitev priti do sprememb

v elektroenergetskem sektorju, recimo v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije.

Zavedati se je potrebno, da želi država še naprej dobivati prihodke, saj je od njih eksistencialno

odvisna. Verjetno jo kvalitativno ne zanima, ali dobi davke od velikih energetskih podjetij ali pa od

majhnih proizvajalcev električne energije, tako da s tega stališča problemov verjetno ne bi bilo. Del

problema je tudi v tem, da si država želi več proizvedene električne energije in ne manj, ker na ta

način pobere več davkov. Zato ji ni v interesu učinkovita raba energije, saj to pomeni manj pobranih

davkov, razen, če bi to pomenilo povečanje prihodkov ali deleža davkov iz drugih sektorjev.

Matson in Carasso (1999, 1201) izpostavljata, da je vrednost v kapitalizmu izražena izključno v

monetarni obliki. Zato je odločitev o konvencionalnih ali obnovljivih virih energije odvisna zgolj od

modelov ekonomske učinkovitosti. Tako recimo uporaba analize stroškov in koristi učinkovito

preprečuje upoštevanje kvalitativnih vidikov, kot so kulturne vrednote, medgeneracijska enakost,

etika, mir, svoboda ipd. Ekonomske izbire o energetskih rešitvah temeljijo na obstoječi vrednosti

42 Struktura industrije je odvisna od energetske politike. Npr. davek na energijo ali povišanje določenih prispevkov, kiso vezani na porabo energije, pomeni, da so energetsko intenzivne industrije manj konkurenčne (Chen 2011).

66

različnih možnosti, večinoma pa ne upoštevajo prihodnjih stroškov in koristi. Neupoštevanje

prihodnjih stroškov, kar je diametralno nasprotno ideji trajnostnega razvoja, daje prednost

konvencionalnim virom pred obnovljivimi, ker je največji sestavni del cene obnovljivih virov

začetna investicija. Ta strošek je zajet v vsaki analizi, medtem ko se prihodnji stroški goriva

konvencionalnih virov večinoma ne upoštevajo v celoti ali pa sploh ne. Na ta način se pogosto

ustvarja vtis, da so konvencionalni viri cenejši kot v resnici so (prav tam).

Tudi 130 let po odkritju ostaja Edisonov koncept elektroenergetska sistema temelj moderne

proizvodnje električne energije, seveda z znatnimi izboljšavami (Smil 2010a, 42). Spremeniti tako

globoko vzpostavljen sistem pa je izredno težko (Brown in Sovacool 2011, 18). Obenem močni

industrijski kompleksi (kemični, jeklarski, avtomobilski) s svojim trenutnimi načini produkcije

zahtevajo veliko količino poceni električne energije, ki jo je v kratkem času težko nadomestiti s

proizvodnjo iz obnovljivih virov energije. Ker morajo vlade zagotavljati nadaljevanje industrijske

produkcije brez motenj, večinoma izberejo velike premogovne termoelektrarne in jedrske elektrarne

(Kranz 2008, 40).

Javne oblasti so z zagotavljanjem potrebne količine električne energije za omogočanje

kapitalističnega procesa (proizvodnje in akumulacije) v zadnjih stotih letih nase vezale novo

funkcijo. Sistem centraliziranih velikih obratov proizvodnje električne energije, ki ga skoraj

monopolno obvladujejo velika energetska podjetja (nekatera med njimi v javni lasti), se je

večinoma ohranil do danes.43 Dajanje prednosti takšnemu načinu proizvodnje električne energije je

razumljivo že zaradi same usmeritve sistemov, ki delujejo po principu metode najnižjih stroškov.

Pomembno je omeniti tudi produktivistično usmeritev modernih držav in subjektov, kar Kitschelt

(1996b, 209) povezuje zlasti z majhno zmožnostjo političnih administracij za avtonomno odločanje

v energetskem sektorju, ki ga obvladujejo v akumulacijo usmerjena podjetja, ki morajo zaradi

svojega položaja na trgu za merilo svojih energetsko-političnih preferenc postavljati le

mikroekonomske standarde.

Velike elektrarne za proizvodnjo električne energije so posledica produktivistične energetske

politike, saj naj bi bile znotraj koncepta ekonomije obsega bolj »smiselne«. Za državo oz. javno

oblast je nujno, da ima zagotovljene stabilne resurse za preživetje države. Pri takšni strukturi

proizvodnje električne energije je državi lažje obdržati nadzor nad nekaj velikimi proizvajalci kot pa

nad veliko majhnimi. Obenem gleda na energetiko v smislu politike ponudbe, ne pa povpraševanja,

čemur so v večini prilagojene tudi energetske politike.

43 Po drugi svetovni vojni je večina držav pospešeno gradila nacionalna električna omrežja ter velike proizvodneobrate (termoelektrarne na premog in hidroelektrarne). Vstop jedrske energije z ogromnimi obrati je pomenilnadaljnje utrjevanje centraliziranega načina proizvodnje električne energije. Tudi komunistične in druge avtoritarnedržave so svoje elektroenergetske sektorje razvijale na takšen način, saj so centralizirani, veliki projekti blizucentralizirani oblasti in planskemu gospodarstvu (Sovacool in Hirsh 2007).

67

4.4 Pomen energetskih in okoljskih politik

Energetska javna politika predstavlja način in strategijo države, v okviru katere večinoma vladni

odločevalci naslavljajo vprašanja energetskega razvoja, skupaj z razvojem energetske industrije

(Saidur in drugi 2010, 1745; Prontera v Stipetić 2013, 130).44 Državne energetske politike imajo v

grobem skupne dejavnike, kot so skrb za zanesljivo in varno oskrbo, cene energentov in

zagotavljanje energije po konkurenčni ceni (Lund 2007a, 627). Vendar mora energetska politika

poleg ukvarjanja z dejavniki ekonomske in gospodarske učinkovitosti odgovarjati tudi na vprašanja

vpliva rabe energije na okolje in ljudi, enakosti in pravičnosti ter dolgoročne vzdržnosti izkoriščanja

omejenih zalog energentov. Obenem mora biti konsistentna s politikami na drugih področjih.

Energetska politika ima več ravni, od lokalnih pa vse do globalnih. Na globalni ravni še vedno

prevladuje produktivistična usmeritev, ki zahteva vedno večjo proizvodnjo električne energije.

Razlog je še vedno ustaljeno razmišljanje, da gospodarska rast ni mogoča brez večanja rabe

energije. To za seboj potegne tudi razne načine podpor proizvodnji. Trenutne politike so še vedno

usmerjene k večanju prodaje energije ter k tradicionalnim velikim energetskih proizvajalcem,

medtem ko v veliki večini primerov zavračajo pomemben niz akterjev, ki promovira učinkovito

rabo energije in distribuirano proizvodnjo (Brown in Sovacool 2011, 161).

Slovensko energetsko politiko moramo postaviti v kontekst evropskih politik. Kljub temu, da vsaka

država izbira svojo mešanico virov za proizvodnjo električne energije, pa politike Evropske unije v

precejšnji meri uokvirjajo delovanje držav članic, saj določajo cilje za povečanje deleža OVE,

zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in zmanjšanja rabe energije, postavljajo omejitve glede

državnih pomoči ter postavljajo okvire za enoten energetski trg.

Energetska politika v državah članicah EU gre vedno bolj v smeri nadnacionalnega vodenja in

reguliranja. Direktiva iz leta 1996 je bila korak v tej smeri, s poudarkom na liberalizaciji.45

Evropska unija si je za cilj zadala uresničitev tržnega modela oskrbe z električno energijo, v

katerem si vsi odjemalci čim bolj prosto izbirajo dobavitelje (Urbančič in drugi 2009, 62). Dejstvo

je tudi, da je za vzpostavitev skupnega prostora in medsebojnega sodelovanja elektroenergetskih

sistemov potrebno sistem postaviti na določene skupne imenovalce. Leta 2009 je prišlo do dogovora

44 Javne politike so zavestne in premišljene smeri aktivnosti, katerih namen je razrešitev nekega določenega javnegaproblema in za katere se odloči nek politični akter oz. niz akterjev. Pri tem je nujno sodelovanje političnih akterjev,da lahko politika sploh pridobi pridevnik »javna« (Anderson v Krašovec 2002, 6). Hjern (v Sandström in Carlsson2008, 498) opredeli javne politike kot niz idej in praktičnih poskusov institucionalnih dogovorov za realizacijo tehidej. Javne politike so odraz organizacijskih procesov, ki se pojavljajo znotraj omrežij kolektivnih akcij.Predstavljajo niz akcij oziroma aktivnosti, ki jih izvajajo člani skupine, da bi s tem zagotovili skupne interese.Formulirane, vzpostavljene in implementirane niso zgolj na podlagi racionalnosti in dejstev, temveč tudi kotposledica razmerij politične moči, kulturnih vrednot, tekmujočih prioritet ter znanih dejstev o problemih in rešitvah.Na vsaki od teh stopenj procesa oblikovanja ali implementacije javne politike so prisotni stalni boji inspreminjajoče koalicije med akterji, kar vpliva na končno obliko ali način implementacije javnih politik(MacLennan 1980, 1127).

68

na ravni EU o tretjem paketu energetskih politik, ki naj bi odstranil obstoječe ovire za prosto

konkurenco in trgovanje na notranjem energetskem trgu. Takšna usmeritev je naznanjala močnejše

nadnacionalno upravljanje energetskih zadev v prihodnje (Eikeland 2011, 243). Trenutno je na

agendi vzpostavitev energetske unije na ravni EU.

Odločevalci na EU ravni so definirali tri cilje, ki naj bi jih zasledovala energetska politika:

energetsko varnost in zanesljivost, konkurenčnost in okoljsko trajnost (Lund 2007b). Energetska

varnost se nanaša predvsem na vpliv geopolitičnih razmer na uvoz energentov, zanesljivost na

stabilnost in zanesljivost dobave ter delovanja sistema, konkurenčnost na ekonomsko učinkovitost,

sprejemljive cene, tržno učinkovitost in omogočanje gospodarske rasti, okoljska trajnost pa na

zmanjševanje vpliva na naravo, okolje in zdravje ljudi, ohranjanje narave ter zmanjšanje vpliva na

podnebne spremembe (Kranz 2008, 29).46

Problematika negativnih vplivov dobiva vedno več pozornosti pri odločevalcih na EU ravni. EU

postaja glavni motor uveljavljanja strožjih predpisov na okoljskem področju, ki jih morajo

upoštevati nacionalni odločevalci. Tako v zelo omejenem obsegu odločevalci na EU ravni, torej EU

institucije, predstavljajo okoljske zagovornike, ki jih nacionalni odločevalci ne morejo ignorirati,

kot to v veliki meri počnejo s civilno družbo. Vloga nadnacionalnih entitet na področju

institucionalizirane EU energetske politike se vse bolj krepi, saj je vedno več zakonodaje sprejete v

Bruslju. Tako akterji znotraj Slovenije ne morejo zahtevati usmeritev, ki niso v skladu z EU

zakonodajo, ne da bi bila Slovenija tako ali drugače sankcionirana.

Skrb za okolje je na pomenu pričela dobivati v šestdesetih letih 20. stoletja, ko ni bilo več dvoma,

da sta energetska industrija in raba energije poglavitna vzroka okoljske degradacije in onesnaženja.

Sčasoma so te probleme pričeli naslavljati tako raziskovalno kot politično (Smil 2008, 308).47

Problematika okolja se je na politični agendi pričela pojavljati približno sočasno z idejami o

45 Hookerjeva (1989, 131) kritika se nanaša predvsem na prevlado liberalne misli pri oblikovanju energetskih (indrugih) javnih politik. Te so predvsem blagovno usmerjene in se osredotočajo zgolj na posamično energetskoindustrijo, ne pa na energetski sistem v celoti. Energetskim virom, ki jih nihče ne trži, vendar so na razpolago,odločevalci ne namenjajo pozornosti. Podobno se dogaja tudi z dolgoročnim ekonomskim učinkom integriraneenergetske politike. Najbolj priljubljeni javnopolitični instrumenti so tržne spodbude, kot so davčne olajšave,subvencije ipd., medtem ko se zanemarja instrumente, ki niso povezani z logiko trga, kot so podpore raziskavam inrazvoju, določanje standardov idr. Prav tako k oblikovanju javnih politik ni povabljena javnost, ki naj bi imelakorist od teh politik, temveč te politike načrtujejo strokovnjaki. Liberalne politike predpostavljajo aktivnestrokovnjake in pasivne kliente, tako kot v zasebnem sektorju podjetja ustvarjajo produkte, potrošniki pa se zgoljodločajo o tem ali jih bodo kupili (prav tam).

46 Okolje je na politično sceno na ravni Evropske unije vstopilo šele v 70-ih letih 20. stoletja. V Rimski pogodbi izleta 1957 ni niti z besedo omenjeno, prav tako ni bilo vključenih nikakršnih formalnih priznanj, da obstajajookoljske omejitve gospodarski rasti in da bi morali biti okoljski dejavniki sestavni del oblikovanja politik napodročjih, kot je energetika (Jordan 2005, 3).

47 Leta 1970 je ameriški predsednik Nixon v kongres poslal poročilo predsednikovega sveta o kvaliteti okolja. To jebilo prvič v zgodovini ZDA, da so pripravili analizo kakovosti okolja, v katerem bivajo. Kmalu za tem so ustanoviliAgencijo za varstvo okolja, s čimer je okolje vstopilo na področje visoke politike. V mednarodno politiko je okoljevstopilo na Konferenci Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972, kjer so sicer nekateredržave še trdile, da nimajo okoljskih problemov (Smil 1993, 6).

69

planetarnih fizičnih omejitvah rasti (Meadows in drugi 1974; Mitchell 2011). Hildebrand (2005, 19)

navaja, da pred letom 1973 ni bilo okoljske politike na ravni Evropske skupnosti. Določena

zakonodaja je sicer obstajala, tudi na ravni držav članic, vendar ni bilo celostnega pristopa in tudi ne

usmeritev, ki bi uokvirjala to področje.

Sredi 80-ih let 20 stoletja se je pričel večati obseg okoljskih politik EU. Države članice, kot so

Nemčija, Danska in Nizozemska, ki so imele strožje okoljske standarde od ostalih, so te strožje

standarde promovirale v celotni Evropski uniji. Po eni strani so tako hotele omejiti čezmejno

onesnaževanje iz drugih držav, po drugi strani pa je imela njihova industrija od tega koristi. Ker so

bile v prednosti, saj so imele doma že vzpostavljene strožje zahteve, so lahko s svojimi storitvami in

tehnologijami prodirale na trge ostalih, manj okoljsko naprednih držav članic (Jordan 2005;

Liefferink in Anderson 2005).48 Predstavlja pa okoljska politika EU že veliko več kot zgolj vsoto

nacionalnih okoljskih politik, saj ima EU pooblastila, da se na mednarodnih konferencah pogaja z

drugimi državami in da naloži finančne sankcije državam članicam, ki ne spoštujejo svojih zakonov

na tem področju (Jordan 2005, 2).

Bistvo okoljskih politik je omejevanje okoljske škode, tudi z vzpostavljanjem različnih standardov

za nadzor nad materialnimi in energetskimi vnosi raznih produkcijskih in drugih procesov v

okolje.49 Tudi energetske politike ne moremo več obravnavati brez upoštevanja okolja (Grubb 1990,

711). Ker ima energetski sektor velik negativni vpliv in učinek na okolje in zdravje ljudi,

javnopolitični procesi oz. pobude, katerih namen je zmanjšanje negativnega okoljskega vpliva

sektorja, vključujejo zahteve:

za varovanje čistega zraka, ki izhajajo iz nevarnosti za zdravje in škode na gozdovih,

za ohranjanje virov,

za ohranjanje krajine z vidika odprtih kopov in velikih jezov hidroelektrarn,

za varstvo pred sevanjem, ki je postalo problem v Evropi po nesreči v Černobilu in

za varovanje podnebja in zniževanja emisij CO2 zaradi podnebnih sprememb (Mez in drugi

48 Börzel (2005, 162) dodaja, da je že s perspektive minimiziranja stroškov, ki jih prinese implementacija evropskezakonodaje v nacionalno, očitno, da si bodo države članice prizadevale, da se na ravni EU sprejmejo takšnepolitike, ki so najbližje tem, ki so v veljavi na nacionalnem nivoju. Močnejše države so pri tem bolj uspešne, čemurgovori izrazito v prid dejstvo, da je Nemčiji uspelo spraviti lastne okoljske politike na raven EU.

49 Okoljske politike poskušajo zagotoviti učinkovitejšo rabo energije, izbiro čistejših virov energije ter plačevanjeeksternalij oz. stroškov, ki nastanejo zaradi onesnaženja iz določenega vira, s strani tistih, ki jih ustvarjajo(Bernhagen 2007, 16). A če gledamo primerjalno in zgolj z ekonomskega stališča, lahko stroge okoljske regulativev eni državi pomenijo selitev okoljsko sporne industrije v državo, ki ima milejše regulative, zaradi nižjih stroškovza industrijo. Zato so vlade zaskrbljene, da bi lahko z uvedbo strogih okoljskih politik škodile domači industriji. Toje pogosto izgovor, da se ne sprejme strožjih okoljskih politik. Obenem podjetja običajno zgolj poudarjajo strošketakšnih politik, medtem ko podcenjujejo koristi, ki bi jih prinesle. Dejstvo ostaja, da so v globalni politikidominantni ekonomski in gospodarski interesi. Tako se velike korporacije, ki omogočajo moderen način življenja,nočejo ali ne morejo odreči svoji ustaljeni stopnji dobička, saj se bodo njihovi delničarji vedno odločali za njegovomaksimizacijo (Kranz 2009, 43). Negotovost nekaterih posledic onesnaženja, okoljskih problemov in tveganj,vplivov na zdravje in podnebnih sprememb samo še zmanjša ukrepanje na političnem področju.

70

1997, 6).

Na določenih področjih se javne oblasti odločajo za vedno strožje okoljske ukrepe in cilje. Trenutno

najbolj aktualni so tisti za zmanjševanje izpustov emisij toplogrednih plinov (European

Commission 2015a).50 Tem ciljem se bo moral prilagoditi tudi energetski sektor pri proizvodnji

električne energije v Sloveniji. Zavez, ki jih sprejema EU, pa ni več mogoče uresničiti z obstoječo

strukturo proizvodnje električne energije, zato bo potrebno prestrukturiranje (Resch in drugi 2008;

European Commission 2015b).

Večji vpliv nadnacionalnih entitet ne pomeni, da je na ravni EU enostavno doseči enotno energetsko

politiko, saj se pojavljajo različni interesi držav članic, prav tako so države sledile različnim potem

zasnove lastnih elektroenergetskih sistemov. Ta institucionalni in regulativni pluralizem je sedaj

težko poenotiti, zato bo za integracijo sistemov potrebna drugačna rešitev (Mez in drugi 1997, 4).

Vendarle pa s procesi institucionalnega izomorfizma, ko organizacije v negotovih situacijah – zaradi

profesionalizacije ali političnega vpliva – posežejo po podobnih rešitvah, prihaja do približevanja v

organizacijskih oblikah (prav tam). Primer predstavlja liberalizacija energetskega trga v EU, ki je

obnovljivim virom omogočila vstop na trge večine držav članic (Kranz 2008, 43).

Precej polemik se pojavlja ob subvencioniranju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov.

Večina tehnologij, v energetiki pa vse, je bila ob svojih pričetkih deležna različnih načinov spodbud

in subvencij. Procesi razvoja izkoriščanja fosilnih in jedrske energije so potekali v dvajsetem

stoletju, zato je začetna podpora tem tehnologijam že nekoliko pozabljena. Ti sektorji imajo skupaj

s porabo goriv velik lokalni, regionalni in nacionalni gospodarski učinek, zato jih vlade držav

podpirajo s precejšnjimi sredstvi za raziskave, subvencijami ter davčnimi olajšavami, katerih cilj je

pospeševanje in spodbujanje razvoja in proizvodnih dejavnosti (Smil 1993).51 Skozi celotno

dvajseto stoletje so države za razvoj teh sektorjev namenjale ogromne količine državnih in javnih

sredstev, saj se v nasprotnem primeru tehnologije v tržnih razmerah ne bi zmogle razviti v

komercialno učinkovite. Dejstvo, da dolgotrajni proces dozorevanja, izpopolnjevanja, razširjanja in

50 Za leto 2020 je EU sprejela paket podnebno-energetskih ciljev, ki jim mora slediti tudi Slovenija. EU si prizadevaza omejitev globalnega segrevanja na manj kot 2 °C. Gre za cilj, ki je bil potrjen pri Združenih narodih vdeklaraciji, sprejeti leta 2009 na podnebnih pogajanjih (COP) v Kopenhagnu (Akaev 2012). Podnebno-energetskicilji EU za leto 2020 predvidevajo 20 % manj izpustov toplogrednih plinov (ali celo 30 % pod ugodnimi pogoji) kotleta 1990, 20 % energije iz obnovljivih virov ter 20 % večjo energetsko učinkovitost (Evropska komisija 2015).Trenutno v EU poteka dogovarjanje o podnebno-energetskih ciljih za leto 2030. Evropska komisija predlaga 40%zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na leto 1990, vsaj 27 % energije iz obnovljivih virov energije ter vsaj27 % energetske prihranke (European Commission 2015a). Energetski kažipot EU 2050 iz leta 2011 predvidevazmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU za 80–95 % do leta 2050 glede na leto 1990 (European Commission2015b). Prav tako leta 2011 sprejeti Kažipot EU za nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050 za sektor energetikepredvideva 93–99 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 glede na leto 1990 (European Commission2015c). Kljub temu, da cilji za leti 2030 in 2050 še niso zavezujoči, bo najverjetneje šlo v tej smeri. To pomeni, dabo morala Slovenija tem ciljem kot članica EU slediti. Rezultat tega je potreba po razvijanju in implementacijinizko- in brezogljičnih rešitev v elektroenergetskem sektorju, saj je ravno ta z izgorevanjem fosilnih virov edennajvečjih virov emisij CO2.

71

široke komercialne uporabe obnovljivih virov potrebuje vladne intervencije in finančno podporo, ni

presenetljivo, saj tudi nobeni drugi inovaciji v novejši zgodovini energetskega napredka ni uspelo

brez nje (Smil 2010a, 147). Vendar je tukaj potrebno izpostaviti še eno zadevo: pri ceni električne

energije iz fosilnih in jedrskih virov niso upoštevani vsi eksterni stroški.52

51 Ameriška jedrska industrija je prejela 96 % od 145 milijarde USD sredstev, ki jih je kongres ZDA med leti 1947 in1998 razdelil sektorju energetike. Poleg tega je leta 1954 t. i. Price-Andersonov zakon znižal zasebno odgovornostza primer jedrske nesreče v komercialnih jedrskih elektrarnah s tem, da je država prevzela plačilo večjega delapotencialne odškodnine. Nobena druga industrija ni bila deležna takšne državne zaščite. ZDA pa niso osamljenprimer, saj je bilo leta 2004 od 9,4 milijarde USD, ki so bili namenjeni za raziskave in razvoj v energetiki v vsehdržavah članicah Mednarodne agencije za energijo skupaj, kar 3,1 milijarde USD namenjene fisiji. Medtem jefuzija prejela 700 milijonov USD, kar je dvakrat več od fotovoltaike (Smil 2008, 339). Države članice OECD so zaraziskave na področju jedrske energije porabile približno 150 milijard USD, k čemur je potrebno dodati še približno300 milijard USD različnih subvencij (Rechsteiner v Jacobsson in Lauber 2006, 270). V letu 2012 so na globalniravni subvencije za fosilne vire znašale 544 milijarde USD, za OVE pa 101 milijardo USD (IEA 2015). Jedrskaindustrija v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Indiji in na Kitajskem je imela koristi tudi od izkušenj in inovacij iz šebolj finančno podprtega sektorja vojaških jedrskih raziskav in razvoja (Smil 2003, 84–85).

52 Mallon (2006b, 53) poda zanimiv argument, da je zaradi tega lažje subvencionirati manjši delež energetskegasektorja – OVE – in na ta način nekoliko izravnati pogoje, kot pa da bi 90 odstotkom energetskega sektorja naprtilidodatne stroške ali prispevke zaradi onesnaženja in drugih eksternih stroškov.

72

5 Elektroenergetski sektor v Sloveniji

5.1 Razvoj elektroenergetskega sektorja na področju Slovenije

Po drugi svetovni vojni je bila elektrifikacija ena najpomembnejših gospodarskih nalog v Sloveniji,

saj se je industrija usmerjala v panoge, ki so zahtevale učinkovito in zanesljivo dobavo električne

energije. Neposredno po vojni elektroenergetski sistemi niso bili povezani med seboj. Tako

slovenski sistem ni bil povezan niti z drugimi republikami v Jugoslaviji niti s sosednjimi državami,

zato je bila gradnja lastnih kapacitet racionalna izbira. Elektrifikacijo je v prvi fazi omogočila

predvsem pospešena gradnja hidroelektrarn na reki Dravi. Tam je že od leta 1918 obratovala HE

Fala, med drugo svetovno vojno so Nemci pričeli dela na HE Dravograd in HE Mariborski otok,

ostalih pet je sledilo kasneje. Obenem se je pričelo z gradnjo hidroelektrarn na zgornjem delu reke

Save, manjše hidroelektrarne so bile postavljene tudi po drugih rekah. Do konca šestdesetih let

dvajsetega stoletja so hidroelektrarne proizvajale več kot polovico slovenske električne energije in

največ prispevale k temu, da je Slovenija lahko oddajala skoraj tretjino električne energije drugim

jugoslovanskim republikam (Mavsar 1992, 23).

Po izrabi najugodnejših lokacij za večje hidroelektrarne je tempo njihove izgradnje ponehal. Sledila

je nadgradnja termoelektrarn, ki so delovale ob lokacijah rudnikov premoga v Velenju in Zasavju,

kjer je do leta 2014 delovala Termoelektrarna Trbovlje (TET). Majhno termoelektrarno v Velenju so

pričeli nadomeščati bloki Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Prvi je pričel z obratovanjem leta 1956,

čemur so do leta 1978 sledili še štirje. V letu 2015 je pričel delovati šesti blok TEŠ s 600 MW moči,

ki naj bi deloval do leta 2054, medtem ko so prvi trije že nedelujoči ali porušeni, za četrti in peti

blok pa še ni dokončne odločitve, kakšna bi naj bila njihova funkcija v bodoče (nedelovanje,

rezerva …).

Kljub širitvi rudnika v Velenju in izgradnji novih blokov termoelektrarne v Šoštanju so se zaradi

izredno hitre rasti porabe pričele nakazovati potencialne težave pri oskrbi v prihodnje. Konec

šestdesetih in v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja so ocene za Slovenijo in Hrvaško

navajale povprečno kar 11-odstotno letno rast potreb po električni energiji. Po optimalnem

upoštevanju drugih energetskih virov so takratni načrtovalci predvidevali, da bo že v letu 1975 v

potrebah Slovenije in Hrvaške nastal primanjkljaj 600 MW inštalirane moči. Za leto 1978 naj bi

primanjkljaj znašal že 1.200 MW (prav tam, 24). Za ta čas je značilno, da so napovedovali zelo

73

visoke odstotke rasti potreb po električni energiji, ki so jih preslikavali tudi v naslednja desetletja.53

Tako naj bi se potrebe po električni energiji po takratnih predvidevanjih do leta 2000 celo

popeterile, kar se seveda ni zgodilo.

Za hidroelektrarne je bilo v šestdesetih letih dvajsetega stoletja vse težje zagotoviti investicijska

sredstva, medtem so se tudi ob večjem naslanjanju na zahod vse pogosteje pričele pojavljati zamisli

o novih tehnologijah pridobivanja energije. Zaradi načrtovanih primanjkljajev je slovensko

elektrogospodarstvo že v letu 1963 ustanovilo posebno skupino, ki naj bi opravila prve priprave za

uvajanje jedrske energetike.54 Kasneje so na podlagi študij kot primerno makrolokacijo določili

Krško, Elektrogospodarska skupnost Slovenije pa je od Zvezne komisije za jedrsko energijo

soglasje k lokaciji dobila 19. novembra 1970. Že pred tem, 22. oktobra 1970, sta Slovenija in

Hrvaška podpisali Sporazum o skupni gradnji dveh jedrskih elektrarn, od katerih naj bi prvo

zgradili v Krškem (prav tam, 23–25). Do gradnje druge ni prišlo nikoli. Jedrska elektrarna Krško

(JEK), ki še vedno predstavlja pomemben vir električne energije v državi, je pričela redno

obratovati leta 1984.

Če strnemo razvoj sektorja proizvodnje električne energije v Sloveniji, se je v večji meri pričel z

gradnjo hidroelektrarn, čemur je sledila gradnja večjih termoelektrarn. Zadnji večji dodatek v

proizvodnem mozaiku je bila jedrska elektrarna leta 1984, s čimer je elektroenergetski sektor

dosegel določeno raznovrstnost virov. V zadnjem času je bilo zgrajenih še nekaj hidroelektrarn ter

precej majhnih enot na OVE, predvsem fotovoltaične elektrarne, kogeneracijske enote na biomaso,

bioplinarne in vetrne elektrarne. Vendar v osnovi proizvodnja električne energije temelji na

strukturi, ki se je vzpostavila v 80-ih letih 20. stoletja.

5.2 Politični in upravljavski razvoj elektroenergetskega sektorja v Sloveniji

Kar zadeva mesto energetike znotraj izvršilne veje oblasti v Sloveniji, je po letu 1990, ko se je

formirala prva slovenska vlada oz. izvršni svet Skupščine RS, področje energetike pokrival

samostojni organ v okviru izvršnega sveta, imenovan Republiški komite za energetiko. Leta 1992 je

bila oblikovana nova vlada, področje energetike je ostalo samostojno področje. Leta 1993 je prišlo

do prestrukturiranja vlade, kjer je energetika izgubila svoje samostojno pozicijo in vlogo ter je

postala podsektor v novoustanovljenem Ministrstvu za gospodarske zadeve. Takšna struktura se je

ohranila do novembra 2000. S takratnim nastopom nove vlade se je sektor energetike preselil na

53 V posebnem gradivu, ki so ga investitorji JE Krško pripravili za predstavitev investicije ameriškim bankamspomladi 1974, so bila navedena sledeča izhodišča: (1) poraba električne energije v Jugoslaviji se podvoji vsakih 6let, (2) poraba v Sloveniji in na Hrvaškem je skoraj dvakrat večja od povprečne porabe v državi, (3) že v letu 1973je v obeh republikah skupno primanjkovalo okoli 700 MW, za leto 1979 bo potrebno 3.000 MW novih proizvodnihkapacitet (Mavsar 1992, 125).

54 K temu so pomagale težnje jugoslovanskega političnega vodstva po lastnem jedrskem programu.

74

Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, kjer je ostal do leta 2004, nato so ga ponovno prestavili v

sklop Ministrstva za gospodarstvo. Tako je ostalo še pod naslednjo vlado, do leta 2008. Nato je

prišlo do sprememb, saj je z ustanovitvijo Ministrstva za infrastrukturo in prostor energetika prišla

pod to ministrstvo. Naslednja vlada, ki je delovala v letih 2013 in 2014, je ohranila enako strukturo,

ponovno pa je prišlo do manjših sprememb leta 2014 z novo vlado, ko se je sektor prostora ponovno

preselil k okoljskemu resorju. Po prestrukturiranju področje energetike pokriva Ministrstvo za

infrastrukturo.

Tako je od 1990 sektor energetike prešel pot od samostojnega področja znotraj vlade, prek

okoljskega, do vključitve k sektorju gospodarstva ter sektorju infrastrukture. To priča o tem, da se

razumevanje in doumevanje energetike v naši državi še vedno nagiba v smeri, da je sektor

energetike predvsem podporna struktura – infrastruktura za delovanje in rast gospodarstva – in da

ga je treba razumeti prvenstveno na način, da mora zagotavljati dovolj energije za gospodarstvo in

ostale porabnike.

V začetku devetdesetih let 20. stoletja, v času tranzicije gospodarskega sistema, se je v Sloveniji

pričela privatizacija družbene lastnine. Zasebna lastnina naj bi vzpostavila pogoje za kapitalistični

način produkcije. Vendar je javna oblast predvsem zaradi posebnih strateških ciljev ohranila

(družbeno) lastnino nad posebno pomembnimi segmenti. V ta sklop sodi tudi proizvodnja električne

energije, ki je še vedno v pretežni državni lasti (Lukšič 2002b, 324). Je pa v 90-ih letih 20. stoletja

prišlo do reorganizacije sistema, ki je do takrat deloval bolj ali manj pod skupnim imenovalcem.

Prišlo je do sprememb razmerij v celotnem elektroenergetskem sektorju, s čimer je prišlo do

ukinitve vertikalne organiziranosti sistema, saj so se ločile dejavnosti proizvodnje, prenosa in

distribucije. Sistem je bil razdeljen na:

šest proizvodnih podjetij: Dravske elektrarne Maribor, Soške elektrarne Nova Gorica,

Savske elektrarne Ljubljana (kamor je bila vključena Nuklearna elektrarna Krško),

Termoelektrarna Šoštanj, Termoelektrarna Trbovlje in Termoelektrarna Brestanica;

eno prenosno podjetje: Elektro Slovenija (ELES);

pet distribucijskih podjetij: Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro

Maribor in Elektro Primorska;

dva rudnika: Rudnik Velenje in Rudnik Trbovlje-Hrastnik (UKOM 2009, 18).

Leta 1991 ustanovljenemu javnemu podjetju ELES je pripadla vloga javne gospodarske družbe za

prenos električne energije, nakup in prodajo električne energije na prenosnem omrežju, vodenje

elektroenergetskega sistema Slovenije ter povezave s prenosnimi omrežji sosednjih držav. S

sprejetjem novega energetskega zakona leta 2001 je ELES postal sistemski operater prenosnega

75

omrežja, odvzeta pa mu je bila pravica nakupa in prodaje električne energije, ki je bila prenesena na

trgovce z električno energijo (ELES 2013).

Vlada RS je leta 2001 proizvodni del elektroenergetskega sektorja razdelila na dva stebra (UKOM

2009, 19). Na eni strani je Holding Slovenske elektrarne (HSE) združil vse najpomembnejše

proizvajalce električne energije razen Nuklearne elektrarne Krško. Ustanovljen je bil z namenom,

da bi proizvajalci električne energije skupaj nastopali na trgu in si tako povečali konkurenčnost,

predvsem v primerjavi s cenejšimi proizvajalci iz tujine. Kar zadeva proizvodnjo električne energije

v Sloveniji, HSE trenutno obsega Dravske elektrarne Maribor, Soške elektrarne Nova Gorica,

Hidroelektrarne na Spodnji Savi, Termoelektrarno Trbovlje, Termoelektrarno Šoštanj in

Premogovnik Velenje (HSE 2016). V približno polovičnem lastništvu so Hidroelektrarne na Spodnji

Savi, kjer si drugo polovico lasti GEN energija. Podjetje GEN energija, ki predstavlja drugi steber

sektorja proizvodnje električne energije v Sloveniji, vključuje Nuklearno elektrarno Krško, Savske

elektrarne Ljubljana, Termoelektrarno Brestanico in 51 % podjetja Hidroelektrarne na Spodnji Savi

(GEN energija 2016).

Zaradi liberalizacije elektroenergetskega sektorja, ki je bila produkt procesa približevanja in

vstopanja v Evropsko unijo, je država ustanavljala razne podporne organizacije, institucije in

podjetja, ki naj bi skrbeli za regulacijo, nadzor in delovanje sektorja in trga električne energije.

Agencija za energijo je bila ustanovljena leta 2000 (Sklep o ustanovitvi Agencije za energijo 2000).

Predstavlja nacionalni regulativni organ RS na področju trga z energijo. Opravlja regulativne,

nadzorne, razvojne in strokovne naloge na energetskem področju z namenom zagotavljanja

nepristranskega delovanja energetskih trgov ter deluje samostojno in neodvisno (Agencija za

energijo 2014). Leta 2004 je bila agencija preimenovana v Javno agencijo RS za energijo. Novi

Energetski zakon, ki je začel veljati 22. marca 2014, je agenciji, poleg spremembe imena nazaj v

prvotnega, prinesel tudi večjo neodvisnost, bistveno povečanje pristojnosti, novo organizacijo in

način delovanja.

Leta 2001 je bil uradno odprt trg električne energije. Istega leta je bil ustanovljen Borzen, d.o.o.,

katerega lastnik je bil do leta 2007 ELES in ki opravlja dejavnosti gospodarske javne službe

operaterja trga z električno energijo. To vključuje vodenje bilančne sheme, evidentiranje pogodb,

izdelavo okvirnega voznega reda, bilančni obračun in izravnalni trg. Leta 2007 je prišlo do

popolnega odprtja trga z električno energijo, istega leta se je lastništvo Borzena preneslo na

Republiko Slovenijo. Leta 2009 je Borzen pričel izvajati naloge dejavnosti centra za podpore

proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE (Borzen 2015). Leta 2007 je država ustanovila

družbo SODO, d.o.o., z namenom opravljanja dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega

električnega omrežja na ozemlju Slovenije.

76

Poleg večkratnih sprememb Energetskega zakona, ki so bolj kot na samo proizvodnjo električne

energije vplivale na trg električne energije, je potrebno omeniti zakonodajne spremembe na

področju spodbujanja obnovljivih virov energije. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni

iz obnovljivih virov energije (2009) in Uredba o podporah električni energiji proizvedeni v

soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (2009) sta bili sprejeti leta 2009.

Omogočili sta razvoj majhnih, razpršenih OVE in SPTE, saj sta zagotavljali podporo oz. finančno

pomoč proizvodnji električne energije v proizvodnih napravah OVE in SPTE v obliki

zagotovljenega odkupa električne energije (zagotovljen odkup) ali finančne pomoči za tekoče

poslovanje (obratovalna podpora). Uvedba podpor je pomenila širši pričetek razvoja sektorja OVE

in SPTE v Sloveniji, vendar je bila zaradi hitre rasti postavljenih kapacitet, predvsem v letu 2012,

podpora precej znižana, 22. marca 2014, s pričetkom veljavnosti novega Energetskega zakona –

EZ-1 – pa sta obe uredbi prenehali veljati.

Energetski zakon EZ-1 (2014) je prinesel spremembe, ki so zapisane v 372. in 373. členu. Do

podpor niso upravičeni več vsi projekti OVE in SPTE, ki bi podporo lahko dobili po stari shemi,

temveč naj bi vsako leto na podlagi javnega poziva Agencije za energijo izbrali projekte glede na

ponujeno ceno proizvedene električne energije iz OVE in SPTE s strani investitorja in glede na to,

koliko sredstev naj bi imela država na voljo za nove projekte. S tem so bile vpeljane letne kvote za

dodeljevanje podpor. V dveh letih od sprejema EZ-1 še ni bilo objavljenega razpisa, tako da tudi

novih projektov OVE, ki bi bili deležni podpore, ni. Ker pa so takšni projekti zaenkrat še v veliki

meri odvisni od podpor, je v Sloveniji prišlo do zastoja na področju majhnih razpršenih OVE enot.

5.3 Struktura proizvodnje električne energije v Sloveniji

ELES-ova shema slovenskega elektroenergetskega sistema (Slika 5.1) nam shematično prikaže

povezave med različnimi elementi sistema. Na eni strani se nahajajo elektrarne, ki v prenosno

omrežje oddajajo električno energijo. Na ravni prenosnega omrežja obstajajo tudi mednarodne

čezmejne povezave, prek katerih se izmenjuje električno energijo z Avstrijo, Italijo in Hrvaško.

Neposredno iz prenosnega omrežja prevzema električno energijo pet velikih odjemalcev, manjši

odjemalci pa iz distribucijskega omrežja, ki ga upravlja pet distribucijskih podjetij. Nekaj enot OVE

za proizvodnjo električne energije je priključeno neposredno na prenosno omrežje, večina manjših

razpršenih enot pa na distribucijsko omrežje (ELES 2013).

77

Slika 5.1: Elektroenergetski sistem Republike Slovenije

Vir: ELES (2013)

Slovenski elektroenergetski sistem s svojimi proizvodnimi kapacitetami, manjšimi od 3.000 MW,

predstavlja enega najmanjših elektroenergetskih sistemov v Evropi. Tudi zadnjih 20 let se struktura

oskrbe z električno energijo in raba slednje v gospodarstvu ni bistveno spreminjala. Leta 2014 je

bilo proizvedenih 17.437 GWh električne energije,55 kar je bilo za 8,3 % več kot v letu 2013. Prvič

po letu 1994 je bilo največ električne energije proizvedeno iz OVE, kar 38 % (6.627 GWh). K temu

so največ prispevale hidroelektrarne (6.366 GWh), katerih proizvodnja je zelo odvisna od

vodnatosti rek in ugodnosti hidroloških razmer. Sončne elektrarne so dodale 257 GWh, kar

predstavlja skoraj 1,5 % skupne proizvodnje, vetrne elektrarne pa 4 GWh. Jedrska energija je

prispevala 36,5 % (6.370 GWh), proizvodnja v termoelektrarnah pa 25,5 % (4.440 GWh), kar je

najmanj po letu 2001 (Statistični urad RS 2015).

55 Gre za proizvodnjo na generatorju. Na pragu je bila skupna proizvodnja 16.486 GWh (Statistični urad RS 2015). Čeupoštevamo zgolj polovico proizvodnje jedrske elektrarne, saj druga polovica pripada Hrvaški, je skupnaproizvodnja električne energije leta 2014 znašala 14.252 GWh, bruto raba pa 14.633, kar je 3 % več od proizvodnjev letu 2013 (ARSO 2015b).

78

Slika 5.2: Deleži (v odstotkih) proizvodnje električne energije v letu 2014 po vrstah elektrarn, Slovenija

Vir: Statistični urad RS (2015)

Proizvodnja električne energije iz različnih virov iz leta v leto do določene mere variira, saj je

povezana s podnebnimi in hidrološkimi razmerami ter z izvajanjem remontov v različnih

elektrarnah, od jedrske do termoelektrarn. Proizvodnja v premogovnih termoelektrarnah se nato

prilagaja proizvodnji iz OVE in jedrske elektrarne ter razmeram na trgu z električno energijo (prav

tam).56

Zanimiv je podatek, da znašajo izgube električne energije v prenosnem in distribucijskem

elektroenergetskem omrežju približno 6,7 %, kar je leta 2012 znašalo 875 GWh. Medtem je bila

proizvodnja električne energije pri malih proizvajalcih, večinoma iz razpršenih OVE, nižja od izgub

v sistemu, in sicer 853 GWh (Javna agencija RS za energijo 2013). Več električne energije se izgubi

v omrežju, kot pa jo proizvedejo mali proizvajalci. Pri tem velja zapisati, da se je v letu 2012

izredno povečalo število sončnih elektrarn, saj se je njihova moč podvojila in je ob koncu leta

znašala 243 MW. Zaradi spremembe uredbe o podporni shemi za OVE pa se je stanje v letu 2013

popolnoma spremenilo, saj je bila na koncu leta njihova moč zgolj malenkost višja (252,8 MW) kot

leto prej (Združenje slovenske fotovoltaične industrije 2014).

Bilanca električne energije na distribucijskem omrežju (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2016a)

nam za leto 2015 kaže proizvodnjo iz razpršenih proizvodnih enot, ki so priključene na

distribucijsko omrežje. V Tabeli 5.1 so predstavljeni podatki o proizvodnji električne energije iz

razpršenih enot. Največ električne energije je bilo proizvedene v hidroelektrarnah. Postavka ni

56 Več o trendih in spremembah strukture virov za proizvodnjo električne energije in rabo električne energije vSloveniji v obdobju zadnjih 20 let v ARSO 2015b.

79

ločena na male in velike hidroelektrarne, a lahko sklepamo, da gre za manjše hidroelektrarne, saj so

velike priključene na prenosno omrežje. Sledi proizvodnja iz sončnih elektrarn, proizvodnja iz

neobnovljivih virov energije, elektrarn na bioplin, lesno biomaso, komunalne odpadke in na

zadnjem mestu proizvodnja iz vetrnih elektrarn. Dodati je potrebno, da se nekaj električne energije

proizvede tudi iz drugih OVE, ki pa jih ministrstvo ne opredeli. Delež razpršene proizvodnje

električne energije, ki je vezana neposredno na distribucijsko omrežje, je v skupni proizvodni

mešanici relativno nizek in znaša nekaj manj kot 6 %.

Tabela 5.1: Proizvodnja električne energije iz razpršenih enot, ki so priključene na distribucijsko omrežje, v letu 2015

Proizvodne enote Količina (v GWh)

Hidroelektrarne 311,14

Geotermalne elektrarne -

Elektrarne na lesno biomaso 51,74

Vetrne elektrarne 6,03

Sončne elektrarne 242,86

Elektrarne na bioplin 104,66

Elektrarne na komunalne odpadke 12,64

Elektrarne na druge OVE 116,41

Proizvodnja iz neobnovljivih virov energije 126,68

Skupaj 972,16

Vir: Ministrstvo za infrastrukturo RS (2016a)

Raba električne energije v Sloveniji se je leta 2014 zmanjšala glede na leto prej, kar je zlasti

posledica zmanjšanja rabe v široki rabi. Končna raba je znašala 12.559 GWh, kar je 0,2 % manj kot

v 2013. V obdobju 2000–2014 je raba v povprečju rasla z letno stopnjo 1,2 %, vrh je dosegla v letu

2007, po letu 2011 pa je raba stabilna. Skoraj polovica električne energije se porabi v industriji,

sledita storitveni sektor in gospodinjstva (ARSO 2015b).

80

6 Energetska politična arena in akterji

6.1 Politične arene

Politika se ne odvija zunaj časa in prostora, prav tako se ne odvija na vseh ravneh in področjih

enako. Beck (2001) pravi, da se politike razlikujejo tako v političnih vsebinah in strukturi kot tudi v

procesu. Diferenciranost politik je možno razložiti s konceptom političnih aren, s katerim se je

ukvarjal Herbert Kitschelt (1980). Pojem politične arene je Kitschelt delno prevzel od Lowija.

Koncept političnih aren, kot ga je zastavil Theodore Lowi (1964), je imel znaten vpliv na literaturo

o javnih politikah. Trdil je, da se karakteristike politične strukture razvijejo na podlagi pričakovanj v

proces vključenih deležnikov o možnih rezultatih. Pri definiranju javnih politik v smislu njihovega

pričakovanega vpliva je Lowi identificiral omejeni niz kategorij političnih aren. Vsaka arena stremi

k razvoju lastnih karakteristik politične strukture, političnega procesa, elit in razmerij med akterji

(Lowi 1964, 689). Institucionalizacija javnih politik v različne sisteme institucionalnih oblik politik

in političnih procesov omogoča razčlenitev javnih politik na distributivne, regulativne in

redistributivne. Takšna taksonomija je postala splošno sprejeta pri konceptualizaciji in klasifikaciji

procesov javnih politik. Nekateri avtorji so to paradigmo sprejeli delno ali pa v celoti (Ripley 1987;

Meier 2000), drugi so jo predelali ali razširili s svojimi koncepti (Kitschelt 1980; Hill in Plumlee

1984).

Kitschelt v konceptu političnih aren povezuje dva pojma, ki predstavljata ključ za razumevanje

politike: prvi vključuje funkcionalne problemske sklope družbene reprodukcije, drugi sistematično

variira gleda na institucionalno obliko politike in političnih procesov. Oboje je medsebojno

povezano in odvisno od strukturnih in procesnih značilnosti političnega področja. Ta področja skozi

čas doživljajo spremembe, zato se lahko tudi arene skozi čas spreminjajo (Kitschelt v Lukšič 2002a,

1023–1024). Politična arena pomeni prostor političnega delovanja, v katerem se družbeni

problemski sklopi politično tematizirajo in postanejo predmet politike. Prostor političnega

delovanja ima lastne strukturne značilnosti, ki vzpostavljajo omejitve političnemu delovanju, zanj

pa so značilni procesi oblikovanja političnih problemov, političnega odločanja in realizacije

oziroma implementacije politične odločitve (Kitschelt v Lukšič 2005, 98).

Strukturne značilnosti politične arene vplivajo na oblikovanje tipov političnih akterjev, na

oblikovanje sistema političnih institucij in na oblike razširjenosti političnih konfliktov (prav tam).

Tako struktura v smislu institucionalne ureditve znotraj arene vpliva na razmerja med akterji in na

rezultate javnih politik.

81

Politike, ki jih izvaja javna oblast, se vsebinsko nanašajo na »funkcijske probleme družbene

reprodukcije« (Kitschelt, 1980: 13), ki se v kapitalistični družbi obravnavajo politično. Te

politike se izvajajo skozi politične arene in morajo v sebi razcepljeni in protislovni

kapitalistični družbi odigrati sistemsko in socialno integracijsko vlogo. Pri tem so javni

oblasti dani trije možni načini: integracijo lahko izvaja z represijo, ideologijo in ekonomijo.

(Lukšič 2002a, 1023)

Kitschelt oblikuje tipologijo s sedmimi političnimi arenami, ki je povzeta v Tabeli 6.1. Njegova

teorija se nanaša na kapitalistično državo, saj vidi namen resursne politike v tem, da ohranja

ekonomsko ravnotežje in rast, ker šele ravnotežje in ekonomska rast omogočata mobilizacijo

resursov politike (davki, krediti) in ohranjanje organizacijskih sredstev politike (institucij kot

sredstev preprečevanja, omejevanja, onemogočanja, konkuriranja). V tem smislu postaja ohranjanje

ekonomskega ravnotežja in rasti s pomočjo resursne politike, kot pravi Lukšič, »funkcijska funkcija

političnega« (Lukšič 2005, 100). Ohranjanje ekonomskega ravnotežja in rasti se mora sinhronizirati

s tokom resursov v različnih političnih arenah. Balansiranje resursnih tokov skozi politične arene pa

je stvar proračunske in makroekonomske politike. Šele iz tega je možno pojasniti abstraktni

karakter politike v kapitalističnih državah, ki postane povsem transparenten šele v sedmi politični

areni (prav tam).

Tabela 6.1: Kitscheltova tipologija sedmih političnih aren

Politične arene Značilnosti

Prva S pomočjo represivne funkcije države določa pravice in dolžnosti abstraktnih objektov menjave ins tem ureja odnose med deležniki. Ureditev meščanske družbe se jamči z menjavo in s pomočjomonopola oblasti kot sankcijskega sredstva. Prek njih se uveljavljajo družbena pravila igre.

Druga Znotraj represivne funkcije pokriva reguliranje menjalnih odnosov v ožjem smislu.Samodestruktivne težnje (npr. prehod od konkurence na monopol, nelojalna konkurenca) omejujez reguliranjem in definiranjem menjalnih odnosov.

Tretja Sem sodijo metode družbene integracije, ki jih izvajajo ideološki aparati države, med katere sodijomnožični mediji, kultura, religija in druge vrste socializatorjev.

Četrta Usmerjena je na socialne skupine, ki omogočajo kapitalistično proizvodnjo brez vrednosti. Takšneekonomsko neproduktivne naloge pa so s strani države nujne zaradi socialne integracijedružbenega sistema. Skrbi za politično legitimnost in ideološko integracijo ter sovpada ssocialnimi stroški proizvodnje.

Peta Usmerjena na vzpostavljanje in ohranjanje pogojev tržne sposobnosti kapitala v ekonomsko-reprodukcijskem procesu (socialno investiranje, strukturna in infrastrukturna politika). Sem sodijosplošne in posebne razmere produkcije, ki se ne proizvajajo neposredno po kapitalistični logiki,zato morajo biti politično regulirane in vodene.

Šesta Pokriva produkcijo in reprodukcijo delovne sile kot blaga, predvsem kolektivno konsumpcijodelavcev (npr. zdravstveni sistem), socialno varnost, stroške (re-)kvalifikacije delovne sile ipd.

Sedma (integralna) Preči vseh predhodnih šest. Politično tematizira razmerje med politiko in ekonomijo, zato jeusmerjena na to, kako deluje ekonomski sistem na državne storitve in kako povratno učinkujejodržavne storitve na ekonomski sistem. Odloča se o toku abstraktnih vrednosti, ki se pretakajoskozi politični sistem (makroekonomska politika, fiskalna politika), v nasprotju z drugimi šestimiarenami, ki se nanašajo na proizvodnjo uporabnih vrednosti.

Vir: Kitschelt v Lukšič (2002a, 1024–1025); Kitschelt v Lukšič (2005, 99–100)

82

Predstavljena tipologija se razlikuje od Lowijeve, saj omogoča odkrivanje enoznačnih

organizacijskih in procesnih vzorcev ukvarjanja s politiko v posameznih arenah ter po drugi strani

omogoča spoznanje o časovni omejitvi svoje lastne veljavnosti na tisto obdobje razvoja in za tiste

družbene sisteme, za katere je značilno, da so se kapitalistični tržni mehanizmi čedalje bolj

podpirali, dopolnjevali in nadomeščali z oblikami politične organizacije (Kitschelt v Lukšič 2002a,

1025).57

6.2 Energetska politična arena

Če se osredotočimo na energetsko politično areno, ki po Kitscheltovi tipologiji spada k peti politični

areni, je problem strukture teh aren, da takšne, kot trenutno so, lahko le stežka obdelujejo nove

energetsko-politične teme s tradicionalnimi postopki odločanja, zaradi česar doživljajo precejšnje

legitimacijske probleme in težave (Kitschelt 1996č, 222). Kot izpostavljata Tomšič in Klemenc

(1996, 99), v sodobni strukturi odločanja v energetiki končni uporabnik kot ekonomski subjekt

lahko le izjemoma neposredno soodloča. Vse pogosteje je slišati argument, da je nujno odpiranje

političnih aren za javnost, še posebej tistih, ki so prepoznane, da z delovanjem vplivajo na

oblikovanje življenjskih razmer in na samo kvaliteto bivanja (Lukšič 2005). Energetska politična

arena s svojim obsežnim in širokim vplivom prav gotovo spada med slednje.

Vendar je odpiranje političnih aren, se pravi vstopanje novih akterjev v komunikacijski in

odločevalski proces, zaradi trenutne strukture energetske politične arene omejeno zgolj na določene

akterje (Breukers in Wolsink 2007). Lukšič (2005, 2010) poudarja, da obstajajo veliki odpori proti

vstopu javnosti v komunikacijski in odločevalski proces s strani tistih akterjev, ki so do sedaj imeli

privilegirane pozicije, kar je deloma razumljivo. Prav tako je razumljiva reakcija javnosti, ki jo

primerno formulirata Tomšič in Klemenc, da tudi odločanje »o robnih pogojih, časovnih ukrepih,

pravilih in izjemah ne more več biti prepuščeno areni, v kateri se za zaprtimi vrati dogovarjajo

premogovniki, dobavitelji energentov, producenti energije in stroka, determinirana s paradigmo rasti

in ponudbe« (1996, 100). Poleg vključevanja javnosti v sam proces je pomembno imeti v mislih

tudi izgrajevanje ustreznih komunikacijskih form, v katerih ti procesi potekajo in s pomočjo katerih

se sistemsko krepi politična moč javnosti (Lukšič 2011a), vključevati pa je potrebno tudi stroko, ki

ponuja nove tehnološke rešitve, drugačne od prevladujočih. Patterson (2007) dodaja, da je ob tem

nujno potrebno postaviti robne pogoje oziroma okvir, da se ohrani struktura, ki dovoljuje in

omogoča sprejemanje odločitev.

57 Lowi je izhajal predvsem iz instrumentalnega pojma politike, ki dopušča, da se politične arene teoretsko ne umestiv (kapitalistično) družbo. Politične arene označuje le z vidika sistemov razdeljevanja poljubnih resursov in netematizira dejavnosti, ki jih javne politike opravljajo za družbeni sistem (Lukšič 2002a, 1025).

83

Ker smo kot družba že visoko tehnokratizirani, v mnogih arenah, kjer prihaja do vključevanja

civilne družbe, ne zgolj v energetski areni, prihaja tudi do trenj med vključenimi akterji. S tem, ko

družba postaja vedno bolj kompleksna, v političnih procesih vedno bolj dominirajo administrativni

in profesionalni uradniki ter strokovnjaki. Ti imajo znanje, veščine in čas, ki jih lahko vložijo v

procese oblikovanja politik. Po drugi strani pa državljanom in civilni družbi manjka izkušenj,

znanja in virov, da bi pri razreševanju kompleksnih političnih problemov, še posebej o visoko

sofisticiranih tehničnih zadevah, lahko sodelovali v enaki meri in enako tehtno kot strokovnjaki.

Kot posledica tega strokovnjaki pridobivajo na moči, medtem ko so državljani vedno manj zmožni

sodelovati kot enakovredni, zaradi česar nižajo svojo raven vključenosti (Roberts 2004, 331). Tesh

(1999, 45) k temu dodaja, da morajo državljani vložiti veliko truda v to, da se organizirajo kot

močne skupine ter da na ta način pridobijo primerljiv vpliv kot strokovnjaki ali razna podjetja, ki so

že prisotna v areni in imajo določen vpliv na sprejemanje odločitev.

V energetski politični areni se srečujejo akterji, ki zagovarjajo različne interese, od finančnih,

gospodarskih, okoljskih in industrijskih do interesov civilne družbe. Ti akterji, ki na eni strani

recimo zagovarjajo premog in jedrsko energijo, na drugi pa obnovljive vire energije in energetsko

učinkovitost, težko in tudi redko najdejo skupno točko. Rezultat tega so politične odločitve oziroma

ne-odločitve, s katerimi je zadovoljna zgolj ena stran, pogosto pa nobena. Težko pa, tudi zaradi

omejitev same arene, pride do odločitev, s katerimi bi bila zadovoljna večina (Randalph in Masters

2008, 655–656).

6.3 Akterji

Za dogajanje v areni in za razumevanje tega dogajanja so bistvenega pomena razmerja moči med

akterji (Safarzynska in van den Bergh 2010, 744). Akterji poskušajo aktivno vplivati na rezultate

procesov javnih politik (Henry 2011, 363). V politoloških teorijah jih ločimo na državne in

nedržavne oziroma civilnodružbene akterje (Pal v Kotar 2002, 50). Državni imajo monopol nad

političnim odločanjem (Fink-Hafner 2002; Compston 2009) – mednje spadajo institucije političnega

sistema, ki temeljijo na zakonodajni, izvršilni in sodni veji oblasti. V zakonodajno vejo oblasti

prištevamo parlament in tudi politične stranke, ki so v parlamentu, k izvršilni veji oblasti

ministrstva, vlado, vladne urade in vladne agencije, k sodni veji pa sodišča (Kotar 2002). Nedržavni

akterji lahko sodelujejo pri oblikovanju javnih politik, vendar njihove dejavnosti nimajo oblike

zavezujočih odločitev za druge javnopolitične akterje. Sem lahko uvrstimo različne interesne

skupine, neparlamentarne politične stranke, medije, strokovnjake, podjetja, civilno družbo in

posameznike, ki predstavljajo sfero državljanov (Lah 1998; Fink-Hafner 2002).

Takšna tipologija je ustrezna, če govorimo zgolj o državni ravni, vendar se že na tej ravni poleg

84

nacionalnih pojavljajo tudi nadnacionalni (recimo Evropska unija) in subnacionalni akterji (razne

lokalne skupnosti). Ker nadnacionalni in tudi subnacionalni akterji pridobivajo na pomenu tudi v

državnih političnih arenah, jih je pri analizi potrebno upoštevati.

Interakcije med akterji, s tem pa tudi rezultati javnih politik, so odvisni od političnih in

institucionalnih faktorjev (Scharpf 1997; Sandström in Carlsson 2008). Ti vključujejo naravo

političnega sistema, strukturo in delovanje zakonodaje, avtonomijo in kapaciteto administracije

oziroma državne uprave, vlogo in neodvisnost sodne veje oblasti idr. Ti faktorji vplivajo na vloge in

aktivnosti vsakega akterja, značilnosti arene ter naravo interakcij med akterji (Scartascini in drugi

2010, 2).

Če definiramo procese oblikovanja politik skozi perspektivo menjave virov, potem imajo akterji

določne vire, ki jih lahko menjavajo. Ti viri so predstavljeni v Tabeli 6.2, kjer je razvidno tudi,

kateri tip akterjev lahko nadzira katere vire. Če gre za politične odločitve, ki so pravno zavezujoče,

potem morajo obstajati tudi akterji, ki imajo legalno avtoriteto, da sprejemajo te odločitve. To so

državni akterji, ki imajo tudi možnost spreminjanja politik, da bi na ta način prišli do virov, ki si jih

želijo (Compston 2009, 13).

Tabela 6.2: Poglavitni viri, ki jih akterji lahko tržijo ali menjavajo

Nadzor s strani: Viri:

Zgolj državnih akterjevMožnost spreminjanja politik

Dostop

Državnih in nedržavnih akterjev

Možnost »veta«

Informacije

Sodelovanje pri implementaciji

Viri na sodiščih

Politična podpora

Pokroviteljstvo (državni akterji lahko omogočijo pozicijo v vladi ali upravi vzameno za razne koristi, kot so investicije, prispevki za kampanje alipodkupnine. Nedržavni akterji, še posebej korporacije, lahko zagotovijo službobivšim ministrom, bivšim uradnikom in/ali njihovim družinskim članom vzameno za spremembe politik. Obe obliki pokroviteljstva omogočatakorupcijo.)

Zgolj nedržavnih akterjev

Zasebne investicije (vlade so odgovorne za gospodarsko rast in uspeh, vendarne nadzorujejo zasebnih investicij, da bi lahko to zagotovile. Zaradi tega lahkopodjetja in zasebni investitorji uporabljajo odločitve o lokaciji in vrsti zasebneinvesticije kot vir, s katerim lahko trgujejo.)

Tekoča finančna sredstva

Vir: Compston (2009, 26)

Kickert in drugi (v Compston 2009, 23) k virom, ki so bolj ali manj omejeni zgolj na državne

akterje, vključujejo obsežen proračun in osebje, določeno moč, dostop do množičnih medijev,

monopol nad uporabo sile ter demokratično legitimnost. Lahko pa skupine oz. akterji, ki niso

85

državni, imajo pa informacije, legitimnost ter implementacijske vire, to zamenjajo za dostop do

procesov političnega odločanja in včasih tudi do nadzora nad javnimi politikami, čeprav se lahko v

javnosti prikazuje slika, da imajo tudi v teh primerih odločevalci diskrecijsko pravico, določajo

pravila igre in regulirajo procese izmenjave. Včasih državni akterji dojemajo nekatere druge akterje

kot močne zgolj zaradi tega, ker se jim zdijo pomembni za dosego določenih ciljev, in v tem

procesu postanejo odvisni od virov teh nedržavnih akterjev (Smith v Compston 2009, 23).

Več virov torej, kot ima akter na razpolago, več si lahko od njih obeta. Če imajo državni akterji, ki

imajo nadzor nad odločitvami, veliko virov, to zanje pomeni, da jih potrebujejo manj od drugih

akterjev, posledično pa bo slednjim omogočeno manj vpliva na odločitve. Če imajo nedržavni

akterji veliko virov, se jim s tem povečajo možnosti vpliva na politične odločitve. Medtem pa

izguba virov pomeni manj možnosti vplivanja na politične odločitve oziroma tudi to, da bodo lahko

sprejete takšne odločitve, ki bodo za te akterje manj ugodne (Compston 2009, 36). Velja omeniti

tudi, da so večji institucionalizirani akterji bolj omejeni pri svojih aktivnostih in rabi virov kot

recimo avtonomni posamezniki, saj so utemeljeni na institucionalnih normah, ki definirajo njihove

kompetence in vire, določajo posebne namene ter vključujejo kognitivne usmeritve, prek katerih ni

možno iti (Scharpf 1997, 12).

Pal in Majchrzak (v Kotar 2002, 52) poleg virov kot pomembne atribute delovanja akterjev

izpostavljata mehanizme, ki jih imajo na voljo za vplivanje na procese oblikovanja in izvajanja

politik. Ti mehanizmi vključujejo instrumente, sredstva, tehnike in ukrepe, Majchrzak (prav tam) pa

jih razdeli na:

dejavnosti in ukrepe, povezane z informacijami (proizvajanje, razširjanje in zadrževanje

informacij, spodbujanje zanimanja),

finančne dejavnosti in ukrepe (davčni ukrepi, pogodbe, posojila, investicije, prerazporejanje

virov, definiranje prioritet za razdelitev sredstev),

regulativne in nadzorne dejavnosti (zakonodajni, regulativni predpisi, definicija standardov,

pravil, licence, dovoljenja, podeljevanje monopolov, inšpekcije),

operativne dejavnosti (izgradnja objektov, vodenje delovanja servisov, ustanovitev in

vzdrževanje gospodarskih enot),

javnopolitične dejavnosti ali definiranje simboličnih prioritet (s temi dejavnostmi akter

nakazuje, da je problem (ne)pomemben: definiranje prioritet, definiranje ciljev javnih

politik, koordiniranje javnih politik),

raziskovalne dejavnosti (raziskave, financiranje raziskav).

Pri analizi akterjev ter napovedovanju njihovih aktivnostih ter izidov določenih procesov v politični

86

areni je nujno treba poznati zgodovino aktivnosti in lastnosti akterjev (Hogwood in Gunn v Lajh in

Kustec Lipicer 2002, 34). Van Waarden (1992, 33) k relevantnim lastnostim akterjev šteje njihove

potrebe in interese, strukturo, kapaciteto, vire, učinek delovanja, stopnjo profesionalizacije,

pojmovanje lastne vloge ter njihovo vedênje.58

Nitzan in Bichler (2009, 57–58) podata zanimivo razmišljanje o državi, ki jo lahko razumemo kot

akterja ali kot areno. Kot arena predstavlja država okvir, ki organizira in upravlja družbo. Kot akter,

to je skupek državnih akterjev, pa ima tudi lastne interese, vendar lahko, kot poudarja Fink-Hafner

(1998, 827), nastopa kot fragmentirana, personificirana in notranje konfliktna entiteta. Ker si lasti

edinstven vir, to je monopol nad uporabo sile, lahko za uresničevanje svojih interesov mobilizira

druge ekonomske skupine oz. akterje, da si s tem sama zagotovi ekonomske vire. Ti viri ji potem

omogočajo, da izpolnjuje svoje funkcije, tj. da organizira in nadzoruje družbo ter oblikuje in izvaja

javne politike.59

Državni akterji imajo možnost vplivanja na strukturo političnih aren. To vključuje izbiro in

omejevanje vstopa določenim nedržavnim akterjem v areno ter oblikovanje razmerij med akterji

tako, da nekomu podelijo ali ne podelijo vstopa, nekaterim akterjem pa omogočijo boljšo pozicijo v

areni. Izbira akterjev vpliva na vrsto razmerij med njimi, saj recimo vključevanje tako gospodarskih

združenj kot sindikatov vodi k drugačnim oblikam interakcij kot v primeru vključitve zgolj

gospodarskih združenj. Izbira in (ne)vključevanje akterjev v arene lahko ima za posledico:

(ne)dostop zasebnih interesov v arene;

(ne)prepoznanje organiziranih interesov. V primeru da se prepoznava zgolj določene

interese, to pomeni, da so lahko ti v privilegiranem položaju ter da imajo ekskluziven dostop

in pristranski vpliv, kar jim omogoča konkurenčno prednost pred drugimi interesi;

aktivno podporo specifičnih interesom, tako da se jim npr. omogoči monopolni dostop do

izbranih dobrin, subvencij in davčnih olajšav, ali da se izvaja represija nad konkurenčnimi

organizacijami (Van Waarden 1992, 37).

Akterji imajo svoje strategije oblikovane tako, da maksimirajo svoje možnosti za uresničitev

političnih preferenc. Strategije vključujejo odločitve o tem, kako bodo vire razvrščani in porabljani.

Vključevati morajo tudi komuniciranje lastnih preferenc, diagnoz problemov in rešitev drugim

akterjem ter zbiranje informacij o drugih akterjih in njihovih strategijah (Compston 2009, 16).

58 Zaznati je določeno dihotomijo pri vedênju akterjev, saj nekateri iščejo konsenz, prilagajanje in spravo, medtem kose drugi osredotočajo na pogajanja med medsebojno prepoznanimi konfliktnimi interesi. Prvi se zavedajo javnegainteresa in splošne blaginje ter delujejo odprto, drugi ozko sledijo svojim lastnim interesom in delujejo bolj tajno.Opisana sta zgolj skrajna pola te dihotomije, vedênje akterjev pa je lahko vmes med poloma (Van Waarden 1992,36).

59 Pri oblikovanju in izvajanju javnih politik igra veliko vlogo državna uprava, ki koordinira niz operativnih pravil innavodil, katerih namen je zagotoviti kontinuiteto, skladnost in primernost javnih politik ter preprečitev samovoljneuporabe moči s strani nedržavnih akterjev (Zuvanic in drugi 2010, 147).

87

Politične preference akterjev oblikujejo njihovi lastni individualni interesi (dobro fizično počutje,

družbeno priznanje), korporativni interesi (preživetje organizacije, avtonomnost, rast), normativna

usmeritev vlog, pa tudi osebne vrednote, privrženost ter ideologija. Kar akterji želijo, ne more biti

ločeno od njihovih kognitivnih prepričanj.60 Ta prepričanja vplivajo tudi na to, kako akterji

dojemajo svet in dogajanje okoli sebe.61 Akterji problemov ne prepoznavajo kot objektivnega opisa

dogodkov ali stanja, temveč kot lastne percepcije dogodkov in stanja. Predlagane rešitve problemov

so zaradi tega njihove konstrukcije, saj ne kažejo na dejansko situacijo, temveč se nanašajo na to,

kaj akter misli, da se bo zgodilo v primeru sprejetja določene politike. Tako je dogajanje v vsaki

politični areni zelo odvisno od kognitivnega okvira, ki ga uporabljajo akterji, še posebej tisti, ki

imajo večji vpliv (prav tam, 14–16). Tu pa smo že na polju imaginarija akterjev.

6.4 Imaginarij akterjev

Imaginarij lahko najenostavneje opišemo kot sklop vrednot, predstav, prepričanj, percepcij in

pričakovanj posameznikov, ki se oblikujejo in razvijejo v obstoječem kontekstu prevladujočih

ideologij, vrednot in konceptov družbe, ki ji akter oz. posameznik pripada.

6.4.1 Vrednote in prepričanja

Posameznikova prepričanja, ki stojijo za njegovimi mnenji o energetskem sistemu, igrajo

pomembno vlogo. Lahko jih razumemo kot skupek znanj, kompetenc in rutin, ki oblikujejo

posameznikov način mišljenja. Vtisnjena so v mišljenjske sisteme, ki jih posameznik pridobiva in

krepi prek procesa socializacije skozi dolga razvojna obdobja. Prepričanja o tem, kako funkcionira

svet, posameznik počasi absorbira od ranega otroštva, sprva na ukaz staršev ali drugih avtoritet.

Nenehno se krepijo z dominantnimi vzorci socio-ekonomsko-političnih aktivnosti, ki posameznika

vsakodnevno obdajajo, ter z aktivnostmi izobraževalnih, kulturnih, religijskih in političnih

voditeljev. Toda proces, prek katerega postane kognicija oz. zaznavanje kredibilno, je tako subtilen

in vsakdanji, da se ga posameznik le redko zaveda. Družba vzdržuje veliko splošno sprejetih

prepričanj, ki so ukoreninjena v posameznikovem načinu mišljenja in ki oblikujejo njegov način

60 Lastni interesi so na primer lahko motiv, ne morejo pa generirati specifičnih političnih preferenc, ne da bi bilipodprti s prepričanjem o tem, kakšne so predlagane politike, kako bodo vplivale na zadevne politične akterje ter aliobstajajo alternative. Kar si nekdo želi, je torej pogojeno s tem, kaj si misli, da se dogaja v svetu, kako dojemadelovanje vzročnih povezav na relevantnih političnih področjih ter od drugih kognitivnih prepričanj (Compston2009, 15).

61 Kompleksnost realnosti in omejeni kognitivni viri pri ljudeh pomenijo, da je njihovo zaznavanje vzročnih povezav,ki so osnova doumevanja problemov in rešitev, podvrženo poenostavljanju in navezovanju novih informacij naobstoječe ideje, da bi na ta način dobili smiselno in strukturirano interpretacijo dogajanja. Sociološkiinstitucionalisti sklepajo, da kognitivne strukture izberejo in obdelajo informacije. Psihologi k temu dodajajo, da tikognitivni okviri določajo, katera informacija bo deležna pozornosti; kako se jo bo kodiralo; kako se jo bo obdržaloin organiziralo v spominu; ter kako se jo bo interpretiralo, s čimer vplivamo na vrednotenje, razumevanje,napovedovanje in sklepanje (Compston 2009, 15–16).

88

razmišljanja in reševanja problemov (Milbrath 1989).62

Prepričanja posameznikov so zelo odporna na spremembe. Ko je mišljenjski sistem enkrat

postavljen, običajno v starostni dobi okoli dvajsetih let, se nova prepričanja presoja v luči

kompatibilnosti z obstoječim mišljenjskim sistemom. Festinger (v Kellow 1996, 27) vpelje koncept

kognitivne disonance, ki se nanaša na zmožnost posameznikov za razlago dokazov, ki izpodbijajo

njihova globoka prepričanja in predpostavke. Disonantna informacija, ki se ne sklada s

posameznikovim mišljenjskim sistemom, se zazna kot nepravilna ali neverjetna in se jo zavrže

(Garud in Rappa v Hofman 2005, 43). Milbrath (1989, 358) pravi, da so mišljenjski sistemi bistvo

človeka, ki jih ta brani, kot bi branil lastno življenje. Soočanje prepričanj z nasprotnimi,

nezdružljivimi dokazi vodi do situacij, kjer posamezniki in akterji, ujeti v lastnih ideoloških

»bunkerjih«, govorijo eden mimo drugega. Posamezniki interpretirajo dokaze na način, ki podpira

njihova predhodna prepričanja in vrednote. Zaradi tega se večinoma povezujejo z drugimi

posamezniki in akterji, ki si delijo enaka ali podobna prepričanja, kar vodi k podobnemu

interpretiranju politično relevantnih informacij. Različne interpretacije istih objektivnih informacij

vodijo do nezaupanja med posamezniki in akterji, ki niso podvrženi isti ideologiji, zaradi česar je

tudi manj možnosti za sodelovanje med njimi (Henry 2011, 365).

Prepričanja posameznikov igrajo v procesih odločanja osrednjo vlogo, saj večina političnih

odločitev temelji na prepričanjih posameznih akterjev, večinoma odločevalcev. Ravno zato se jih je

potrebno zavedati, jih postaviti v ospredje in poskušati razčleniti predpostavke, na katerih so

osnovana. Določena dejanja lahko ustrezno razumemo in razložimo zgolj s sklicevanjem na

prepričanja in vrednote akterjev (Bevir in Rhodes v Glynos in Howarth 2008, 155). Prepričanja

oblikujejo vrednote, zmožnost identifikacije kritičnih spremenljivk ter sposobnost zaznavanja

vzročnih odnosov. Oblikovanje in sprejemanje odločitev o energetskih in okoljskih politikah

pogosto vključuje akterje in odločevalce z zelo raznolikimi interesi, nazori in vrednotnimi sistemi.

Odločanje in zagovarjanje lastnih stališč in rešitev ne temelji zgolj na strokovnem znanju, temveč

so vedno prisotne vrednote in prepričanja posameznih akterjev (Greening in Bernow 2004).

Sabatier in Jenkins-Smith (v Shulock 1999, 228) dodajata, da so lastna prepričanja odločevalcev

veliko pomembnejša od strokovnih analiz, ki bi bile lahko podlaga za odločanje. Še več, trdita, da

nove informacije in znanje ne vplivajo na ključna prepričanja odločevalcev.

Akterji v procesih odločanja neizogibno vključujejo lastne vrednostne sodbe. Kar ostaja

presenetljivo, je dejstvo, da akterji le redko prepoznajo in priznajo, da jih v procesih odločanja

vodijo njihove lastne vrednote. Poleg tega se o tem skoraj nikoli ne razpravlja v političnih

62 Zaradi teh prepričanj posamezniki verjamejo, da je trenutna družba nespremenljiva in da so korenitejše spremembenemogoče. Pri tem umanjka zavedanje, da moderna družba obstaja šele kratek čas in da se hitro spreminja(Milbrath 1989).

89

razpravah. Čeprav si odločevalci želijo in nekateri celo trdijo, da njihove odločitve temeljijo na

najboljši razpoložljivi znanosti, pa v primeru številnih vprašanj in problemov znanost še nima

zadovoljivih odgovorov. Tako se večina akterjev pri odločanju zanaša na lastne vrednote in

vrednostne sodbe, recimo o tem, kakšna je sprejemljiva stopnja tveganja in njihove odgovornosti za

sedanje in prihodnje deležnike (French in Geldermann 2005, 385). Tudi informacije, študije in

analize, ki so podlaga za odločanje, odražajo vrednote njihovih avtorjev oz. naročnikov ter so zaradi

tega pristranske (Shulock 1999, 229). Ker oblikujejo okvir za razumevanje problema, obenem

vplivajo tudi na to, katere rešitve naj bi bile ustrezne in izvedljive.

Razne rešitve v elektroenergetskem sektorju imajo svoje prednosti in slabosti. Od odločevalcev in

predvsem od njihovih vrednot je odvisno, katere od teh bodo v procesu odločanja upoštevali. Če je

odločanje prepuščeno prosti izbiri določenih akterjev, bodo ti vedno izbrali takšne rešitve, ki so v

skladu z njihovimi vrednotami in interesi.

Do sprememb lahko pride v primerih, da se akterji odzovejo na nove ideje ali probleme.

Spremembe so rezultat sposobnosti akterjev, da sprejmejo nova prepričanja in izvedejo dejanja, ki

gredo prek sklepanja, vgrajenega v njihovi tradiciji. Pojav novih idej ali problemov v določeni

tradiciji ponuja priložnosti akterjem, da se izrazijo in delujejo na različne načine, posledično lahko

imajo nove družbene prakse učinek v spremembi institucij in tradicij (Glynos in Howarth 2008).

Sprememba v prepričanjih in vrednotah lahko vodi v spremembe delovanja akterjev, kar lahko

privede do sprememb v (političnih) odločitvah.

6.4.2 Percepcija in kognitivna zaznavanja

Pri odločanju so zelo pomembna kognitivna zaznavanja in percepcije akterjev, predvsem tistih, ki

imajo moč odločanja ali soodločanja. Intuitivne analize in odločanja akterjev in posameznikov so

ravno zaradi tega pristranski in daleč od racionalnosti. Pristranskost akterjev se nanaša na:

razpoložljivost: dramatične dogodke, ki si jih zlahka zapomnimo ali predstavljamo, se

ocenjuje za bolj verjetne, kot v resnici so;

zasidranost in nezmožnost prilagajanja: že v začetku razprav se fiksirajo sodbe, ki večinoma

temeljijo na posameznikovih vrednotah;

neobčutljivost na stopnjo verjetnosti: nedavni dokazi preglasijo splošno znanje glede

verjetnosti pojavov;

uokvirjanje: odnos do tveganja je možno spremeniti s ponovnim izražanjem tveganja bodisi

v pozitivnem ali negativnem vidiku;

prevelika samozavest: odločevalci in strokovnjaki so običajno preveč samozavestni glede

90

točnosti lastnih sodb in odločitev (French in Geldermann 2005, 382).

Zaznavanje in percepcija problemov vplivajo na to, kakšne možne rešitve si akter lahko zamišlja.63

Linder in Peters (1991, 126) k temu dodajata, da akterji izberejo takšno definicijo problema, ki

favorizira njihovo rešitev.64 Če tudi ostali akterji sprejmejo določeno definicijo problema, to

obenem pomeni zmago pripadajoče rešitve. Percepcija problemov in rešitev, kot jih dojemajo

odločevalci in akterji, ki so dovolj močni, da imajo vpliv na odločevalske procese, precej omejuje

paleto alternativnih rešitev (Compston 2009, 41). Zato se običajno izbira zgolj med rešitvami, ki so

bližje močnim akterjem in odločevalcem, ostale se zanemari.

Percepcija problemov in rešitev večine akterjev v energetski politični areni je eden osnovnih

razlogov za to, da težko pride do sprememb v elektroenergetskem sektorju. Večina akterjev težko

razmišlja izven trenutnega okvira, ki ga poznajo in so ga nekateri tudi pomagali graditi. Ta je postal

samoumeven, zato se vsaka alternativa oz. rešitev, ki pade izven tega okvira, smatra za nemogočo,

neizvedljivo ali nekompatibilno. Tako kot večina ne razmišlja o alternativnih rešitvah

ekonomsko-političnega sistema, ki segajo izven liberalne demokracije, večina akterjev

elektroenergetskega sektorja težko vidi rešitve izven centraliziranega načina proizvodnje električne

energije, saj vidijo preveč omejitev v nestanovitnosti proizvodnje iz nekaterih OVE, ki bi lahko

ogrozila zahteve po ravnovesju sistema. Zato rešitve, ki temeljijo na distribuirani proizvodnji,

potrebujejo veliko časa za vpeljavo, pri čemer se srečujejo s številnimi ovirami. Nekateri tudi te

nove, distribuirane tehnologije poskušajo nadgraditi tako, da bi jih združili v večje zaključene enote,

kot so grozdi, polja ali virtualne elektrarne, in bi na ta način ustrezale trenutnemu sistemu, ki temelji

na velikih centraliziranih elektrarnah. Uokvirjenost in percepcija nekaterim akterjem ne dopuščata,

da bi majhne distribuirane enote videli kot bistveni del sistema ali kot alternative trenutnemu načinu

proizvodnje električne energije.65

6.4.3 Ideologija

Ideologija je sistem predstav in podob, ki imaginarno delujejo na posameznikovo zavest, zato jo ta

63 Posamezniki pogosto uporabljajo tehniko uokvirjanja, s čimer poskušajo zgraditi parametre za mišljenje in diskurzeo določenih vprašanjih, dogodkih ali problemih. Uporablja se za poudarjanje določenih aspektov problema, medtemko se druge ignorira (Templeton v Dowding 2011, 261).

64 Z gledišča akterjev obstajajo močni strateški argumenti v prid definiciji problema, ki onemogočajo oblikovanjenovih in drugačnih rešitev ter se zatekajo k že znanim. Investicija, potrebna za seznanjanje z novimi rešitvami,predstavlja za akterje nepovratne stroške. Medtem ko reševanje problemov z znanimi instrumenti predstavljavarčevanje pri virih, vsaj na kratek rok, ter zmanjšuje tveganje nepričakovanih izidov in rezultatov (Linder in Peters1991, 129).

65 Po drugi strani se pri drugih akterjih pojavlja drugačna percepcija stanja in rešitev v elektroenergetskem sistemu, kipravi, da lahko nove tehnologije in pametna omrežja omogočajo nadaljnje širjenje nestanovitne proizvodnjeelektrične energije v razpršenih enotah. Ta percepcija se trenutno bori za podporo. Če bi prevladala, bi to pomenilolažje uveljavljanje sprememb. Prevlada trenutno dominantne percepcije pa bi pomenila veliko institucionalno oviroza spremembe tudi v prihodnje (Nilsson in drugi 2011).

91

dojema kot nekaj naravnega in samoumevnega ter se je večinoma niti ne zaveda (Althusser 1980).

Predstavlja relativno univerzalen in večplasten družbeni proces, skozi katerega posamezniki in

akterji artikulirajo svoja prepričanja in vedênje. Je oblika aktivnosti mišljenja, ki prodira v večino

družbenih in političnih praks in se prenaša prek različnih domnevnih ureditev določenega

družbenega reda. Njena vsebina pogosto prekaša izkušnje, ker slednjih večina ne more preizkusiti,

in ponuja superiorne možnosti za kolektivno avtoriteto. Ideologija je kompleksen proces, kjer ideje

in dejanja delujejo skupaj za legitimacijo (ali izpodbijanje) razmerij moči (Maleševič v Dowding

2011, 333).

Ideologija uokvirja družbeni in politični svet posameznikov. Družbena dejstva in politični dogodki

nikoli ne govorijo sami zase in zato zahtevajo proces dekodiranja. Pri tem uporaba določenega

ideološkega zemljevida pomaga posamezniku pri razumevanju in kontekstualizaciji teh dejstev in

dogodkov. Ideologija določa skladnost in zagotavlja strukturo za možna dejanja, dogodke in slike,

tako da ideološka naracija pomaga pri ustvarjanju družbeno razumljivega pomena (prav tam, 334).

Posameznikovo ravnanje usmerjajo materialni in nematerialni interesi, vendar ideje predstavljajo

kognitivne in normativne okvire za interpretacijo vsebine interesov in za določanje učinkovite poti

za njihovo uresničevanje. Ideje imajo kognitivne in normativne komponente, ki se tesno prepletajo.

Kognitivni predlogi in normativne utemeljitve so rezultat ideologije, ki ponuja razlago za situacijo

akterjev, določa cilje, zahteve in želje ter zagotavlja argumente in standarde za utemeljevanje

vrednot in prepričanj. Ideje ustvarjajo posamezniki, vendar v okviru obstoječega sklada jezikovnih

konceptov in zaloge argumentov, ki se zdijo sprejemljivi znotraj določene skupnosti. Ideje tako

vsiljujejo semantične omejitve o tem, kaj akterji lahko mislijo ali naredijo ter kako interpretirajo

svoje izkušnje. Ideje so družbeni konstrukti, ki vodijo dejanja, in niso del nekega »naravnega« ali

»objektivnega« reda, ki bi obstajal v pred-lingvističnem svetu. Te omejitve so ustvarjene s pomočjo

govorjenja, besed oz. diskurza (Kitschelt 1994, 255–257).66

Marksistična teorija vidi ideologijo kot refleksijo razredne dominacije, saj so ideje vladajočega

razreda v vsaki epohi tudi vladajoče ideje in niso nič drugega kot idealni izraz dominantnih

materialnih odnosov. Člani vladajočega razreda proizvajajo takšne ideje, ki legitimirajo in ohranjajo

njihovo vladanje. Poleg tega vladajoče ideje ustvarjajo iluzijo univerzalnosti, tako da so interesi

vladajočega razreda vedno predstavljeni kot skupni interesi vseh. Vsak nov vladajoči razred mora

dati svojim idejam obliko univerzalnosti in jih predstaviti kot edine racionalne in splošno veljavne,

s čimer jih tudi legitimira (Marx in Engels v Newman 2005, 69–70).67

Ideologija naj bi bila po marksistični teoriji strukturni mehanizem za utemeljevanje in zagovarjanje

66 Ideologija v hegemonskem diskurzu predstavlja diskurzivno konstruirane pomene in identitete kot naravne inobjektivne (Torfing v Dowding 2011, 196).

92

neenake porazdelitve ekonomskih in družbenih virov v kapitalističnem družbenem redu, posledica

česar je, da ekonomska logika kapitalističnega podjetja ustvarja izkrivljene percepcije družbene

realnosti. Kritiki takšnemu pogledu na ideologijo očitajo, da je utemeljena na ekonomskem

determinizmu, ki prekomerno poudarja kapitalizem in razredne odnose na račun kulturnih,

političnih in drugih družbenih konfliktov. Ideologija je prisotna v vseh zgodovinskih obdobjih in v

vseh družbenih dejavnikih, tako da tudi marksizem ni izjema (Maleševič v Dowding 2011, 335).

Neomarksistične teorije o ideologiji odpravljajo pomanjkljivosti klasičnega marksizma, s tem da

ohranjajo osrednji predlog, da je ideologija strukturni mehanizem za zagovarjanje in utemeljevanje

asimetričnih razmerij moči. Gramsci je tako skoval termin »hegemonija«, ki se nanaša na zmožnost

vladajočega razreda, da si zagotovi soglasje večine, tako da ustvari občutek ideološke enotnosti. Z

drugimi besedami, ideološka moč enega razreda nad drugim se ne dosega z grožnjami nasilja, z

neposrednim nadzorom proizvajalnih sredstev ali z državnim aparatom, temveč skozi subtilno

hegemonsko penetracijo civilne družbe, učinek česar je, da soglasje javnosti večina dojema kot

spontano privolitev. Zatorej ideološka hegemonija ne prebiva zgolj v delovanju državnega aparata

(npr. izobraževalni sistem, državno nadzorovani mediji), temveč tudi v delih civilne družbe, kot so

neodvisni mediji, založniška združenja, verska združenja, ipd. (prav tam, 336).68

Strukturalistična teorija trdi, da pozicija izven neke ideologije ni možna. Posameznik se ne more

preprosto rešiti iz ideoloških mehanizmov, saj je že sama gesta umestitve sebe na neko točko izven

ideologije, na kateri bi lahko racionalno mislili o ideologiji, ideološka (Newman 2005, 72).

Za Geertza ideologija ni ekonomska, temveč predvsem simbolna sila, ki vzbuja močne pomene, ki

neposredno vplivajo na nastanek odnosov in sčasoma oblikujejo človeško vedênje. Ideologija je

kulturni sistem interakcije simbolov, ki predstavlja posebno družbeno realnost – konceptualni

67 Ideologija tako vključuje določeno iluzijo ali zavajanje, saj predstavlja partikularne interese enega razreda kotskupne, univerzalne interese vseh. Nazoren primer so interesi vladajočega ekonomskega razreda, ki poskuša prikritisvoje interese po ekonomskem izkoriščanju delavcev in jih prikazati kot univerzalne interese človeštva. Delavstvoje s takšnim ideološkim zavajanjem zavedeno in tako prične prepoznavati lastne interese v interesih vladajočegarazreda. Ideologija preprečuje delavstvu identificiranje njegovih lastnih pravih interesov, kot je spremembadružbenih odnosov, ki jih je vsilil vladajoči razred, zaradi česar ohranja te izkoriščevalske in zatiralske odnose.Ideologija tako vključuje izkrivljanje: ima funkcijo skrivanja odnosov dominacije in izkoriščanja ter preslepitvedelavstva o njihovih lastnih interesih (Newman 2005, 70). Tako se lahko upor proti centrom moči razume tudi kotupor proti hegemonski ideologiji, saj se ravno skozi njene dimenzije ohranjajo, artikulirajo in širijo strukture inrazmerja moči (Newman 2005, 66).

68 Althusser poskuša pozornost preusmeriti dlje od represivnega aparata države, k ideološkemu aparatu države, ki gasestavlja več relativno avtonomnih področij, od izobraževalnega, družinskega, religijskega, pravnega ipd. Zarazliko od represivnega aparata države, ki deluje s pomočjo prisile, ideološki aparati države delujejo skoziideološko hegemonijo. To pomeni, da je ideologija zakoreninjena v materialnih praksah in v vsakodnevnihdejavnostih posameznikov: ideologija je tisto, kar posamezniki delajo, in ne zgolj tisto, kar mislijo (Maleševič vDowding 2011, 336). Prek izobraževalnega aparata se širi mišljenje in vladajoča ideologija (Kulić 2004, 62).Althusser (1980) opiše delovanje državnega ideološkega aparata, ki zagovarja interese vladajočega razreda, v večkorakih. Najprej prepričuje državljane, da krivice, beda in zatiranje ne obstajajo. Ko »protiaparat« dokaže, daobstajajo, ideološki aparat za posameznikov slab položaj krivi njegov položaj, družbeni red pa naj bi bil pravičen.Ko se dokaže, da tudi slednji ni pravičen, je odgovor države, da pravičnejši red zaenkrat ni možen.

93

zemljevid, ki pomaga posameznikom in akterjem, da se prilagodijo družbenemu svetu, ki mu

pripadajo (Maleševič v Dowding 2011, 337).

Liberalizem v »mainstream« politični teoriji funkcionira kot neke vrste meta-ideologija ali

meta-naracija, saj je postal vgrajeni, univerzalni diskurz, ki določa konceptualne meje politične

prakse (Newman 2005, 2). Še posebej oprijemljiv je na ekonomskem področju, ki pa se je razširilo

na celotno polje političnega in v obliki neoklasične ekonomike predstavlja ideološko strukturo, ki –

kot trdi Gale (v Shi 2004, 31) – promovira interese obstoječih močnih elit.69

Kognitivisti medtem govorijo o ideologijah v množini, saj naj bi bili posamezniki sposobni

spreminjanja in preoblikovanja svojih interpretacij družbene in politične realnosti v vse bolj

ideološko raznolikem svetu. Ideologija je vseprisoten in univerzalen način političnega razmišljanja

skozi prakso, vendar ni videna kot vsemogočna strukturna totalnost, ki oblikuje posameznike v to,

kar so. Je močan kognitivni mehanizem, ki posameznikom pomaga pri določanju pomenov drugače

nepovezanih izkušenj ter zagotavlja občutek varnosti in stabilnosti pomenov. Ni omejena na nekaj

svetovnih nazorov ali na določene skupine, ampak je univerzalni proces, ki deluje v vseh družbenih

redih, saj se družbeni akterji za racionalno razlago priklenejo na ideološka stališča. Ideološka misel

je vztrajna in se pogosto upira argumentom. Zato je globoka sprememba ideološke usmeritve

verjetnejša ob spremembi družbene realnosti kot pa v primeru, če je deležna zgolj kritike

(Maleševič v Dowding 2011, 338).

Skupna ideologija, zamišljena kot sistem prepričanj in vrednot, predstavlja tudi ključno gonilo

sodelovanja med akterji (Henry 2011, 361). Trditev drži v primeru, da ni institucionaliziranega

povezovanja, saj se v primerih neinstitucionaliziranega sodelovanja večinoma vzpostavljajo

povezave med akterji, ki so si ideološko bližje.

6.4.4 Paradigma

Paradigme predstavljajo način, na katerega gledamo in vidimo svet okoli sebe in ki je nekako

zaklenjen znotraj posameznikovih prepričanj, vrednot, stališč in vedenja (Bulkeley 2000, 316).

Pristop paradigem manj poudarka nameni subjektivnemu in ideološkemu kontekstu institucij in

diskurzov, saj se bolj osredotoča na posameznika in njegovo percepcijo, ne pa na to, od kod ta

izvira.

Capra (v Milbrath 1989, 116) paradigmo opiše kot konstelacijo konceptov, vrednot, percepcij in

69 Söderbaum doda kritiko trenutne ekonomske usmeritve, ki temelji na specifičnih pogledih, ideologiji in paradigmiin onemogoča drugačno vrednotenje projektov in strategij kot zgolj stroškovno-ekonomsko. Analize, študije inocenjevanja ostajajo znotraj prevladujoče ideologije in so zastavljena na način, da prevladujoče paradigme nepostavljajo pod vprašaj oz. celo odvračajo pozornost od nje in pravih problemov. Na ta način predstavljajoučinkovito oviro za spremembe (Söderbaum 1994, 55).

94

praks, ki si jih deli skupnost in ki oblikujejo določeno vizijo realnosti in kolektivno voljo.

Paradigma je osnova načina organiziranja same skupnosti. Zato paradigmi, ki je prevladujoča v

skupnosti, rečemo dominantna družbena paradigma in jo lahko definiramo kot družbeno

dominantno strukturo prepričanj, ki ureja način, na katerega ljudje zaznavajo in interpretirajo

delovanje sveta okoli sebe. Paradigma deluje kot filter, ki upošteva zgolj informacije, ki so

konsistentne s posameznikovimi (pogosto podzavestnimi) pričakovanji glede narave sveta, in ga

vodi k neupoštevanju informacij, ki oporekajo ali zavračajo ta pričakovanja. Ko posamezniki

gledajo skozi ta filter, vidijo skozi njega, samega filtra pa večinoma ne. Pomembno si je zapomniti,

da je vsaka knjiga, računalniški model ali javna izjava oblikovana vsaj toliko s strani avtorjeve

paradigme kot s strani vsakega drugega »objektivnega« podatka ali analize (Meadows in drugi

2005, 4).

6.5 Moč in akterji

Analiza moči predstavlja eno temeljnih politoloških področij. Moč je verjetno najbolj univerzalen in

osnoven koncept analize politik, zato je pričakovano, da obstajajo različne teorije, ki poskušajo

utemeljiti koncept moči. Koncept je še posebej pomemben na področju radikalne politike, kjer se

vprašanja emancipacije, svobode in odpora sklicujejo na dominantno obliko moči, ki jo dojemajo

kot grožnjo.70

V osnovi se koncept moči v družboslovju razume kot vpliv subjekta A na to, da bo subjekt B ravnal,

kot brez vpliva subjekta A ne bi ravnal (Dahl 1957, 202–203). Gre za relacijsko kategorijo, saj moč

obstaja v razmerju, v katerem subjekt namenoma in uspešno deluje – ali pa je zmožen delovanja –

da spremeni vedênje drugega subjekta, ki je v neposrednem konfliktu interesov s prvim.71 Vendar pa

velika moč ne pomeni tudi velikega učinka, ker je učinkovanje moči odvisno od nasprotne moči in

od tipa moči.72

70 Nekatere teorije razlikujejo različne koncepte moči. Moč nad se nanaša na asimetrične odnose med dvema ali večsubjekti, medtem ko je moč za sestavljena iz zmožnosti subjektov samih za izvajanje nekaterih določenih dejanj inrezultatov. Moč za se pogosto interpretira kot lastnost posameznikov ali skupine, moč nad pa kot lastnost takoposameznikov in skupin kot tudi institucij in družbenih struktur. Na moč nad gledamo kot na nujno konfliktno in sevečinoma uporablja kot sinonim za prevlado in dominacijo, moč za se obravnava kot konsenzualno in samo po sebilegitimno obliko moči (Pansardi v Dowding 2011, 521). Moč z je običajno povezana s pojmom opolnomočenja in jeoblika moči, ki se lahko pojavi, ko se ljudje poskušajo upreti ali spremeniti določeno situacijo ali dominacijo.Feministične teorije definirajo moč z kot zmožnost delovanja skupaj, da bi dosegli skupni cilj, ki ga akterjiposamezno ne zmorejo (Pansardi v Dowding 2011, 528).

71 Pojem interesa je tesno povezan s pojmom politične in družbene moči. Trditi, da je politika ali neko ravnanje vinteresu nekega akterja ali subjekta, je enako kot reči, da bo ta akter imel koristi od navedene politike ali ravnanja inda zato obstaja razlog za sprejetje te politike ali ravnanja (Dowding 2011, 349).

72 Strategije uporabe moči so različne. Tako lahko močna, vladajoča skupina dovoli manjšinskim interesom, daprevladajo pri določenih vprašanjih, ki ne ogrožajo neposredno njihove prevlade, medtem pa ohranja vpliv prizadevah večjega pomena. Takšne strategije so lahko ključne za sposobnost elit, da ohranjajo svojo hegemonskopozicijo (Hay 1997, 46).

95

Weber (v Flynn 2004, 435; v Dowding 2011, 564) definira moč kot priložnost za vsiljevanje volje

določenega subjekta znotraj družbenih odnosov, tudi proti uporu drugega, ne glede na to, kaj je

podlaga za to priložnost. Politično moč v modernih državah, v katero ne vključuje vseh oblik moči,

definira kot dominacijo ali avtoriteto, ki predstavlja možnost, da bodo skupine ljudi ubogale

specifične ukaze. Da pa bi lahko uveljavili moč v modernih državah, morajo obstajati štirje

predpogoji: (1) zmožnost koherentne izbire med možnostmi, (2) razumevanje potrebnih ukrepov za

te možnosti, (3) fizično moč za implementacijo ukrepov ter (4) legitimnost, s čimer se zagotovi

poslušnost (Shaw 2008, 34–36).

S konceptom moči so se ukvarjale različne družboslovne in politološke teorije, med drugim:

teorija odvisnosti od virov: ta teorija vidi družbeno moč kot sposobnost pripraviti druge, da

storijo, kar si subjekt želi. Ta sposobnost se sestoji iz razpoložljivih orodij, ki jih ima subjekt

za uveljavljanje vpliva na druge. Potencialni viri, nad katerimi ima subjekt nadzor, so tisti,

ki lahko vodijo k dejanskim spremembam (ali namernemu ohranjanju) prepričanj, stališč,

vedênja, čustev ipd. drugega subjekta. Ti viri, ki so osnova za moč, so lahko po Frenchu in

Ravenu informacije, nagrade, prisila, legitimnost, strokovno znanje ali napotek (Gold v

Dowding 2011, 66). Dostop do virov, informacij, močnih akterjev, finančnih sredstev ipd.

določa subjektovo zmožnost za implementacijo lastne strategije in doseganje želenih

rezultatov. Pri teoriji odvisnosti od virov je moč konceptualizirana z vidika odvisnosti.

Subjekt A je odvisen od subjekta B, če teži k ciljem, katerih doseganje omogočajo ustrezni

ukrepi s strani subjekta B. To pomeni, da je B v položaju, da omogoči, zavrne, olajša ali

ovira uresničitev cilja subjekta A, torej lahko B poda A-ju določene zahteve, ki jih mora ta

sprejeti, če želi uresničitev cilja. Moč je pri tistem, od katerega so drugi odvisni (Emerson v

Compston 2009, 18). Emerson (prav tam) razlikuje dve dimenziji odvisnosti. Odvisnost

subjekta A od subjekta B je: (1) neposredno proporcionalna z A-jevo motivacijsko naložbo v

cilj, ki je odvisen od B-ja, in (2) obratno sorazmerna z razpoložljivostjo teh ciljev izven

razmerja A – B. Odvisnost od virov pomeni, da subjekt hoče ali želi nekaj, kar nadzira drugi

subjekt. Izmenjava virov predpostavlja, da je zadevni vir prenosljiv. Vir definiramo kot

nekaj: (1) kar nadzira politični akter, (2) kar je zaželeno s strani drugega političnega akterja

ali (3) kar lahko na nek način prenašamo ali izmenjujemo. Scharpf dodaja, da v primeru

menjave ni nujno, da je ta simetrična, saj lahko določeni subjekti v tej izmenjavi virov

dobijo več, drugi manj (v Compston 2009, 19);

funkcionalizem: ta teorija vidi razlike v moči znotraj družbe ali skupnosti v funkciji

doseganja skupnih ciljev. Določeni subjekti ukazujejo oz. so na oblasti, s tem pa imajo tudi

določeno moč znotraj družbe. Podrejeni naj bi to moč sprejeli kot legitimno, saj naj bi

96

koristila celotni družbi. V družbi ali skupnosti se lahko subjekti medsebojno povežejo, da

uresničijo cilje, ki so skupni vsem in ki jih individualno ali ločeno ne morejo uresničevati.

Bolj kot so sposobni uresničevati te cilje, večja je moč v družbi. Moč družbe ali skupnosti

naj bi bila tako večja kot moč posameznika (Daly in drugi 1994, 185). Parsons vidi moč kot

lastnost družbe ali skupnosti in ne zgolj posameznega akterja (v Giddens 1984, 15). Moč je

del razmerja, kjer lahko obe strani nekaj pridobita in kjer ni nujno, da ena stran zmaga,

druga pa izgubi;

teorija o elitah: ta predvideva, da je moč koncentrirana primarno v rokah elite. To zagotavlja,

da se določena stališča ne morejo pojaviti v javnem diskurzu, zaradi česar večina

državljanov nima informacij ali znanja o tem, kako se moč uporablja za vplivanje na njihovo

življenje (Angolano v Dowding 2011, 212–213). Politične in gospodarske elite se med seboj

povezujejo, zaradi česar so interesi gospodarstvenikov lažje zastopani in branjeni s strani

odločevalcev. To pomeni, da imajo v primerjavi z drugimi akterji večjo moč;

pristop policy omrežij: ta pristop je zelo blizu elitističnemu modelu moči. Poudarja

privilegiran dostop določenih elitnih akterjev do aren, v katerih se sprejemajo ključne

politične odločitve, poudarja pa gosto in stabilno naravo njihovih interakcij z vlado. Pristop

ne postavlja pod vprašaj hierarhičnega načina vladanja, temveč navaja, da je institucionalni

monopol odločanja spodkopan zaradi vključevanja nevladnih elitnih akterjev. Razdiranje

Webrovega idealnega tipa v resnici krepi moč elit, s tem ko utrjuje navzkrižne povezave

med podjetji, vlado in drugimi elitnimi akterji (Daugbjerg in Fawcett v Blanco in drugi

2011, 304). Omrežja obenem vključujejo institucionalizacijo prepričanj, vrednot, kultur in

posameznih oblik vedênja, kar olajša delovanje političnih odločevalcev. Odločitve, sprejete

v omrežju, niso rezultat racionalne presoje razpoložljivih možnosti, temveč odražajo

pretekle konflikte, kulturo in vrednote odločevalcev (Marsh in Smith 2000, 6);

pluralizem: po tej teoriji je politična moč v družbi razpršena med številnimi različnimi

skupinami, ki poskušajo vplivati na različnih področjih. Tako prihaja do konkurence med

skupinami in tudi med elitami znotraj teh skupin za distribucijo družbenih virov (Dowding

2011, 481–482). V idealnem primeru bi pluralistična družba prepoznala vse legitimne

interese ter zadrževala pretirano zastopanost oz. uveljavitev določenih partikularnih

interesov. V praksi pa pluralistične družbe favorizirajo tiste skupine, ki so že uveljavljene,

kar novim skupinam oteži vstop v areno ter popolnoma izpusti tiste posameznike, ki jih ne

zastopa nobena skupina (Pritchard 1979, 22). V pluralistični paradigmi vlada predstavlja

areno, kjer različni družbeni in gospodarski interesi tekmujejo za to, da bi bili slišani s strani

izvoljenih funkcionarjev. V tej areni poskušajo gospodarski akterji in druge interesne

97

skupine z vplivanjem na oblikovanje javnih politik, njihovo sprejemanje in implementacijo

zagotoviti za njih ugodne politične izide ter preprečiti neugodne (Bernhagen 2007, 24).

Vendar pa, kot dodaja Dahl (v Bernhagen 2007, 27), dober dostop do odločevalcev in

lobiranje ne prineseta vedno rezultatov, saj je moč nad javnimi politikami široko razpršena

in decentralizirana. Moč interesne skupine je njena sposobnost za izvajanje pritiska, ki se

spreminja glede na velikost in tip članstva v skupini, njene finančne vire, monopolni nadzor

nad strokovnim znanjem in informacijami, status in dostop do odločevalcev in medijev,

zmožnost vplivanja na javnost ter lastno organizacijsko strukturo (Bernhagen 2007, 25).

Vendar je težko razložiti zakonodajne in regulativne izide zgolj na podlagi očitnega

političnega pritiska interesnih skupin, podjetij ali drugih akterjev, ali na podlagi lastnosti

različnih virov skupin, ki so jih porabili za lobiranje. Pluralistična teorija politik interesnih

skupin politične spremembe pojasnjuje na nezadosten način. Ključno metodološko načelo

pluralistične paradigme glede moči je, da zgolj opazna politična ravnanja in vedênje v

odločevalski areni štejejo kot veljaven dokaz moči. Pluralistična teorija ne prepoznava

obstoja skrite, neopazne moči ter a priori predpostavlja odsotnost razmerij moči, kar sta kot

kritiko omenjala že Bachrach in Baratz (prav tam, 27–28);

neokorporativizem: ta teorija predvideva sistem, v katerem so organizacijam, ki

predstavljajo pomembne gospodarske interese, kot so delodajalci in sindikati, odobrene

privilegirane možnosti sodelovanja pri oblikovanju in pogajanjih o javnih politikah, zlasti

gospodarskih (Wilson v Bernhagen 2007, 31). To pomeni manj trenj med akterji, saj se

poglavitni veliki akterji med seboj dogovarjajo o rešitvah, s čimer dobijo veliko moč in

vpliv nad javnimi politikami. Privilegiji bodo razdeljeni med velikimi interesnimi

skupinami, predvsem delodajalci in sindikati, medtem ko so za druge interesne skupine ti

privilegiji strogo omejeni (Bernhagen 2007, 33). Neokorporativistična ureditev lahko vodi

do marginalizacije interesov, ki niso učinkovito zastopani s strani velikih interesnih skupin,

recimo tematike okoljskih problemov, saj je poudarek na ekonomskih interesih, zaradi česar

drugi interesi izostanejo iz agende. Po drugi strani pa, če se močni akterji med seboj

dogovorijo, da bodo upoštevali tudi druge aspekte in ne zgolj ekonomskih, so možne hitrejše

in boljše spremembe kot recimo v pluralističnem pogledu;

strukturalizem: ta gradi na ideji, da je izkušnja »realnosti« strukturirana predvsem prek

odnosov v jeziku torej naj bi sebe in svet okoli nas razumeli zgolj skozi zunanjo jezikovno

strukturo, ki določa pomen (Newman 2005, 4);

poststrukturalizem: prevprašuje bistvo strukturalizma, konsistentnost in stabilnost same

strukture. Dekonstrukcija strukture ima v poststrukturalistični misli dve osnovni obliki. Prva

98

pozicija, ki jo zastopata Foucault in Deleuze, domneva, da namesto ene, centralizirane

strukture obstaja več heterogenih diskurzov in razmerij moči, ki konstruirajo identiteto in so

imanentni skozi celotno družbeno polje. Druga pozicija, ki jo zastopata Derrida in Lacan,

daje večji poudarek strukturi, vendar jo vidi kot nedoločeno, nepopolno in nestabilno

(Newman 2005, 5). Iluzorno bi bilo pričakovati, da lahko moč izkoreninimo ter da bi lahko

obstajale zgolj čiste, harmonične družbene identitete, ki jih moč ne bi pokvarila. Namesto

tega imamo množico konfliktnih bojev za moč, ki oblikujejo ontološko osnovo za družbene

identitete in na osnovi katerih želimo vsiliti videz reda. Tudi v primeru popolnega uničenja

obstoječega centra strukture ali moči vedno tvegamo, da se bo na njegovem mestu pojavil

nov center moči. V post-strukturalistični teoriji obstaja zaskrbljenost nad prostorom moči, ki

predstavlja strukturno težnjo moči, da se preoblikuje v različne oblike. Pristop zato vključuje

stalno problematizacijo institucij in diskurzov (Newman 2005). Moči v družbi ni možno

eliminirati, lahko se jo zgolj prerazporedi. Tako tudi najradikalnejše in demokratične ideje

družbenih sprememb pomenijo izgradnjo novih centrov moči in ne njihove radikalne

eliminacije (Laclau v Newman 2005, 45). Foucault vidi moč kot izhajajočo iz množice

majhnih točk in pozicij in ne iz države, ki drži centralni simbolni položaj (v Giddens 1984; v

Newman 2005). Moč je polivalentna sila, ki teče skozi več položajev v družbenem omrežju

ter je decentralizirana in razpršena po vsej družbi. Je sredstvo, s katerim se vse zgodi,

produkcija stvari, znanj, oblik diskurzov in užitka.

Večina naštetih teorij pripiše moč nekemu subjektu ali akterju – posamezniku, skupnosti ali

organizaciji. S strukturalizmom se prične raziskovanje moči tudi kot elementa družbene strukture,

ki operira zunaj nadzora akterjev. To pomeni, da se jo lahko analizira prek perspektive subjektov oz.

akterjev ali obstoječe strukture. Relacijski pristop poudarja mehanizem, s pomočjo katerega lahko

posamezniki (ali skupine) dosežejo želeni rezultat in ki je v nadaljevanju predstavljen skozi tri

oblike moči. Strukturni pristop, ki se nanaša na četrto obliko moči, pa se osredotoča na vir moči,

torej na elemente ali institucionalne značilnosti, ki nagnejo moč k določenim akterjem.

Obe perspektivi sta pomembni za preučevanje (energetske) politike oz. za dogajanje v (energetski)

politični areni. Sinteza obeh pristopov v okviru raziskave je smiselna za razlago povezav med

posameznimi akterji, delovanjem in strukturo institucij ter arene in posameznimi dejanji akterjev

(Safarzynska in van den Bergh 2010, 744). Obenem je koncept moči pomemben tudi s perspektive

sprememb v energetski areni in v elektroenergetskem sektorju. Van Waarden (1992, 36) omenja, da

je specifična distribucija moči lahko motor strukturnih sprememb in s tem tudi sprememb v prevladi

akterjev. Ravno vloga moči – med skupinami in znotraj skupin – je ključna za razumevanje

evolucije okoljskih (in energetskih) politik, menita Safarzynska in van den Bergh (2010, 744).

99

Vedno, ko določen akter sprejme odločitev, ki ni popolnoma v skladu z njegovimi intrinzičnimi

preferencami, lahko poskušamo takšno odločitev razložiti s pritiskom ali uporabo moči drugih

akterjev.

6.5.1 Relacijska moč – tri oblike moči

Pri relacijskem razumevanju moči ta ni v lasti subjekta, temveč je konstruirana v družbenih

odnosih. Moč ni nekaj, kar bi nekdo imel, temveč je opis določene vrste razmerja, ki ga ima nekdo z

drugimi subjekti (Laird 1990, 52). Lastnost in funkcijo moči tako lahko analiziramo zgolj, če

poznamo ustrezne vrednostne sisteme in prepričanja, ki so specifični razmerjem oz. relacijam.

Takšen pogled na moč se osredotoča na raven delovanja subjektov in nadgrajuje pristope, ki bodisi

vidijo vire kot center moči, bodisi trdijo, da lahko funkcije moči reduciramo na raziskovanje

akterjevih virov (Guzzini v Dowding 2011, 563).

Prva oblika moči

Lukes (2005) definira tri oblike moči, od katerih je moč odločanja prva. Gre za najbolj preprosto,

vidno in opazno od treh oblik moči, ki jo je opredelil že Dahl in spada k pluralistični teoriji.

Osredotoča se na dejansko vedênje in specifične rezultate odločevalskega procesa. V tem pogledu je

moč v rokah tistih, ki prevladujejo v odločevalskih procesih. Vključuje zmožnost neposrednega

vplivanja na izbiro drugih in zmožnost zasledovanja lastnih ciljev ne glede na odpor. Tisti, ki ima

več virov, je v teh razmerjih močnejši. Ta prva dimenzija moči upošteva zgolj opazne konflikte med

interesi, pri katerih proučuje izraze političnih preferenc, ki se pokažejo skozi politično participacijo

(Lukes v Dowding 2011, 666).

Druga oblika moči

Lukes (2005) trdi, da je nerealistično omejevati koncept moči zgolj na situacije, v katerih je prisoten

dejanski konflikt, ki ga je možno opazovati. Moč je veliko bolj učinkovita in zahrbtna, če A vpliva

na ali oblikuje preference in želje subjekta B. Bachrach in Baratz (1962, 948) k osnovnemu

konceptu moči dodajata še moč ne-odločanja oz. moč vplivanja, s čimer nadgradita konceptualno

pomanjkljivost pluralistične metode. Subjekt A svojo energijo usmerja v ustvarjanje ali krepitev

družbenih in političnih vrednot ter institucionalnih praks, ki omejujejo obseg političnega procesa za

javno obravnavo zgolj na tista vprašanja, ki so za A relativno neškodljiva. Torej ima A moč nad B,

ko prepreči B, da bi ta storil nekaj, kar se je namenil. V skladu s tem pojmovanjem ima moč

subjekt, ki zavedno ali nezavedno ustvarja ali krepi ovire za javno izkazovanje političnih konfliktov

(Bernhagen 2007, 27).

Močni akterji lahko tako z ne-odločanjem oz. z nesprejemanjem odločitev ohranjajo status quo in

100

varujejo svoj položaj. Moč ne-odločanja imajo skupine in posamezniki za nadzor agende v

razpravah s tem, da lahko kakšni temi preprečijo dostop na dnevni red. Moč se torej ne kaže zgolj s

prevlado v procesih odločanja, temveč tudi z nadzorovanjem in določanjem norm, vrednot in z

obliko odločevalskega procesa (Lukes v Dowding 2011, 666).

Možnost določati agendo oz. določati teme, ki se pojavljajo v javni razpravi ali na politični agendi,

je torej tudi ena od vrst moči. S tem, ko določeni akterji (prikrito) nadzirajo, o katerih alternativah,

če sploh, se bo razpravljalo ali glasovalo, si lastijo moč do določanja agende (Spirling v Dowding

2011, 13). Močne skupine ali akterji imajo zaradi možnosti izključevanja določenih tem iz javne

razprave večji obseg družbene svobode in s tem določajo, o čem se bo sploh razpravljalo. S tem

imajo možnost, da konfliktnim vprašanjem sploh ne dovolijo dostopa do odločevalskega procesa

(Bohman v Blakeley 2001; Engström in drugi 2008). Alternative, ki ne pridejo niti na agendo,

nimajo realnih možnosti za uresničitev ali uveljavitev. Iz tega gledišča se lahko kot izvajanje moči

razume, če subjekt A onemogoči subjektu B, da na politično agendo postavi vprašanja, katerih

reševanje bi bilo škodljivo za subjekt A. Ta vprašanja tako ne morejo postati javna in politična,

zatorej je subjekt B nezmožen delovanja za spremembo trenutnega položaja.

Tretja oblika moči

Tretja oblika moči je dominacija ali prevlada, ki je po Lukesu (v Dowding 2011, 666) tudi

najpomembnejša in najbolj zahrbtna. Deluje tako, da vpliva na misli in želje posameznikov – jih

manipulira, da si želijo stvari, ki bi jim drugače nasprotovali. Najbolj zahrbtno je ljudem preprečiti

pritoževanje tako, da oblikuješ njihovo percepcijo, zaznavanje in preference na takšen način, da

sprejmejo svojo vlogo v obstoječem redu, bodisi zato, ker ne vidijo ali si ne znajo predstavljati

nobene druge alternative, bodisi ker ga vidijo kot naravnega in nespremenljivega (Lukes, 2005).

Hay (1997, 50) v tem primeru moč definira kot sposobnost subjektov, da vplivajo na okvir, ki

definira sklop možnosti za druge. Subjekt B se tako prostovoljno podredi željam subjekta A, zatorej

konflikt interesov ni nujno lastnost odnosa moči, saj se moč razume že kot zmožnost vplivanja na

preference drugih. Tretja oblika moči tako vključuje zmožnost vplivanja na preference, prepričanja

in vrednote, ki jih drugi pripisujejo različnim alternativam. Primer so institucije, ki vplivajo na

preference skozi oblikovanje izbir in evolucijo norm, s čimer spodbujajo vedênje, ki je družbeno

zaželeno ali je zaželeno znotraj določenih družbenih skupin (Safarzynska in van den Bergh 2010,

745).

Page, Shapiro in Dempsey (v Bernhagen 2007, 40) trdijo, da je možno vplivati na politične

preference javnosti, če je pozicija tistih, ki poskušajo vplivati, podprta s strani strokovnjakov ali

uokvirjena, kot da gre za javni interes, kar pritrjuje Lukesovi paradigmi. Vendar se pri uporabi in

101

analiziranju te oblike moči pojavljajo težave. Potrebno je namreč razlikovati med stvarnimi in

zaznanimi interesi. Da bi identificirali razmerja moči v tej shemi, ni dovolj zgolj identificirati

situacije, v kateri A vpliva na B, da slednji naredi nekaj, česar drugače ne bi, temveč je ključno

pokazati, da je bilo, ne glede na preference subjekta B, dejanje dejansko v nasprotju z njegovimi

resničnimi interesi (Hay 1997, 47). Zato pri rabi Lukesovega koncepta obstajajo določene omejitve.

6.5.2 Strukturna moč – četrta oblika moči

Strukturni pristop k moči poskuša izolirati formalne vzorce v odnosih, vključno z odvisnostjo moči,

da bi pridobil boljše razumevanje družbenih procesov. Strukturo lahko opišemo kot organiziran

sklop pravil in virov, ki omogočajo in omejujejo delovanje subjektov s pogojevanjem njihovih

miselnih procesov skozi konvencionalne aktivnosti, s posnemanjem drugih in prek sistema

prepričanj, ki je nastal skozi interakcijo z drugimi subjekti in zunanjim svetom (Dowding 2011, 10).

Struktura je definirana v smislu medsebojnih odnosov elementov v organizaciji, času in prostoru.

Poudarek je predvsem na tem, da so rezultati, ki jih lahko posameznik doseže, dejavnosti, med

katerimi lahko izbira, ali cilji, ki si jih želi, odvisni od pozicije, ki jo ima v strukturi (organizaciji,

družbeni instituciji). Četrta oblika moči se nanaša na implementacijo odločitev s strani prepoznanih

virov moči. Vključuje ustvarjanje privilegijev iz lastne pozicije znotraj strukture in dostopa do

močnih posameznikov, informacij in virov (Safarzynska in van den Bergh 2010, 745). Strukturni

pristop k moči prevladuje v marksističnih teorijah.

Foucault (2001) moč definira kot inherentno v omrežju razmerij, kjer so identitete subjektov

determinirane skupaj z razmerjem moči. Trdi, da mehanizma podrejanja ne moremo raziskovati

brez upoštevanja relevantne strukture in mehanizmov izkoriščanja in dominacije. Diskurzi določajo

meje družbeno sprejemljivega in legitimirajo vedênje posameznikov ali skupin in so tako osnova

mehanizmov moči.

Strukturna moč primarno poudarja vlogo strukture pri določanju rezultatov, v nasprotju s

poudarjanjem vloge subjektov. Delovanje družbe ali socialnih procesov je možno razložiti v

strukturnem smislu, medtem ko je dejanja subjektov mogoče razložiti kot rezultat struktur. Moč

zato prebiva znotraj struktur, moč subjektov pa je determinirana, sestavljena ali omejevana s strani

strukture, v kateri se ti subjekti nahajajo (Joseph v Dowding 2011, 637).

6.5.3 Diskurz in moč

Diskurz lahko definiramo kot skupni način dojemanja sveta, ki je vtkan v jezik. Zaradi tega bo

diskurz vedno vključeval določene predpostavke, sodbe, trditve, dispozicije in zmožnosti. Skupna

102

pravila in izrazi pomenijo, da bodo pripadniki nekega diskurza sposobni prepoznati in obdelati

senzorične vnose v koherentno zgodbo, kar lahko nato ponovno delijo z drugimi pripadniki istega

diskurza, tako da jih bodo ti sposobni razumeti (Dryzek 2002, 657–658). Poststrukturalistične

teorije se osredotočajo na konstitutivno vlogo diskurza, medtem ko postmarksistične zanima, kako

se moč in dominacija uresničujeta in ohranjata skozi ideološki diskurz. Ključna predpostavka pri teh

teorijah je, da pomen in identiteta nista determinirana s strani nekega osnovnega bistva, kot so bog,

razum, človeška narava ali zakoni akumulacije kapitala, temveč so družbeni pomeni in politične

identitete konstruirane znotraj diskurzov, ki so definirani kot bolj ali manj ponotranjeni sistemi

pravil in razmerij, ki jih določajo boji za moč med akterji (Tording v Dowding 2011, 191).

Jezik oz. diskurz ima pomembno vlogo tako pri odločanju kot pri našem razumevanju problemov

ter posledično izbiri rešitve, saj ni zgolj odsev realnosti, ampak aktivno sooblikuje način, na

katerega zaznavamo in razumevamo stvari73 (Hajer in Wagenaar 2003, 14). Prav tako je potrebno

dodati, da če neke zadeve ni na agendi oz. se o njej ne debatira (načrtno ali nenačrtno), potem ta

zadeva ne more postati ena od možnih rešitev. Če ni diskurza o decentralizaciji proizvodnje

električne energije, potem ta ne obstaja.

Najpomembneje pri diskurzu in njegovem analiziranju je, da nam razkriva četrto obliko moči.

Slednja se ne kaže zgolj kot lastnost močnih akterjev, ki prevladujejo v razmerjih in v odločevalskih

procesih, saj obstaja tudi strukturna moč, ki definira način, na katerega akterji dojemajo sami sebe,

druge in celotno areno, v kateri delujejo, ter konceptualni okvir, pravila igre in identiteto akterjev.

Vendar to ne pomeni, da je vloga akterjev reducirana na pasivne nosilce diskurzivnih struktur.

Strukturna moč ne odpravi avtonomnosti akterjev, saj šele zavedanje tega tipa moči omogoči

akterjem, da se aktivirajo in poskušajo preseči diskurzivni okvir, ki oblikuje njihovo delovanje in s

tem zagotavlja konformnost. Če se akterji ne zavedajo te moči, tudi ne morejo narediti nič proti njej

(Torfing v Dowding 2011, 191).

Za Foucaulta predstavlja diskurz obliko moči, tako da lahko z analizo slovnice ter genealogije

formacije in artikulacije diskurza ugotovimo, kako je nekaj, kar v splošnem velja za normalno,

navadno in samoumevno, pravzaprav niz institucionalno vsiljenih norm vedenja in misli (Maleševič

v Dowding 2011, 337). Foucault (v Blakeley 2001, 155) je mnenja, da ni nevtralnega diskurza ter

da so razmerja moči med akterji neke vrste konstitutivni del vseh diskurzov. Torgerson (2003, 115)

k temu dodaja, da trenutni tehnokratski politični diskurz upravlja in vodi administrativna sfera,

73 Lahko ločimo različne vidike političnih diskurzov. Pogoji političnega diskurza se nanašajo na institucionaliziranestrukture pomenov, ki vodijo politično misel do dejanja in določene smeri (Connolly v Hajer 2003b, 104). Glavnafunkcija linij zgodbe je, da ti kratki orisi pomagajo ljudem, da prilagodijo svoj del znanja in izkušenj v širšosestavljanko politične debate. Epistemološki pojmi se nanašajo na pravilnost v razmišljanju določenega obdobja, kistrukturirajo razumevanje realnosti, ne da bi akterji bili nujno seznanjeni z njo. Podobni so »stanju uma« ali»pozitivnemu nezavednemu« znanja (Foucault v Hajer 2003b, 106).

103

predvsem zaradi svoje privilegirane pozicije in moči nasproti javnosti in državljanom. Oblika

diskurza neizogibno izhaja iz struktur in razmerij moči. Institucionalizacija določene oblike

diskurza zatorej pomeni tudi, da akterji, ki so bližje temu diskurzu, dobijo lažji dostop in vpliv v

odločevalskih procesih¸.74 Politični diskurz namenoma temelji na tehnokratskem idiomu, saj mu ta

(načrtno) olajša prikrivanje demokratičnega potenciala, ki bi ga odločevalski procesi lahko imeli

(prav tam, 122). Splošna javnost, ki ji je tehnokratski diskurz tuj, bo težko sodelovala v ozko

strokovni tehnični razpravi. Tudi pobude, ki poskušajo spremeniti obliko političnega diskurza, so

hitro soočene z odporom močnih akterjev, ki jim ustaljeni diskurz ustreza, saj jim omogoča

prevlado v odločevalskih procesih, zaradi česar je izredno težko doseči kakršnekoli bistvene

spremembe (prav tam, 135). Demokratizacija političnega diskurza tako ostaja vprašanje sprememb

razmerij moči, saj je jasno, da tehnokratski diskurz služi centrom moči.

Jezik oz. diskurz se tako pogosto uporablja za ustvarjanje ideološko »popačenega« prikaza

družbene realnosti75. Marksistične teorije o ideologiji in teorije o kritični lingvistiki se osredotočajo

na analizo tega, kako diskurz, skozi kombinacijo različnih konceptov, fraz in slik, producira določen

prikaz družbene realnosti, ki pomaga ohranjati moč vladajoče elite. Akterji uporabljajo ideološki

diskurz za ohranjanje svoje moči ali za izpodbijanje hegemonske moči drugih akterjev. Zato igra

(ideološki) diskurz ključno vlogo pri ohranjanju in preoblikovanju razmerij moči med akterji

(Torfing v Dowding 2011, 192–195).

6.5.4 Moč in moderna kapitalistična država

Koncept politične moči pomaga pri razumevanju strukturnih omejitev politike v kapitalistični

državi (Neummann v Lukšič 2009, 542). Marx in Engels (v Suvin 2006, 41–42) vidita politično

moč kot organizirano moč enega razreda za zatiranje drugega razreda. Foucault (prav tam, 43)

dodaja, da je moč družbeno razmerje, v katerem ena skupina uporablja silo ali prisilo, da zatira ali

spodbuja določeno vrsto odnosa med ljudmi. Za Poulantzasa (prav tam, 45) je politična moč

74 Primer zavedanja pomena diskurza je raba koncepta podnebne sprejemljivosti namesto trajnostnega razvoja pripisanju predloga usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije (Ministrstvo za infrastrukturo 2015a).Koncept podnebne sprejemljivosti kot sprejemljiv vir opredeljuje tudi jedrsko energijo, medtem ko širši koncept, kiga predstavlja trajnostni razvoj, jedrsko energijo opredeli kot nesprejemljivo, in sicer zaradi previsokega tveganja,okoljskih problemov, povezanih z rudarjenjem urana, ter nerešenega vprašanja jedrskih odpadkov. Pri tem se kaženamerna raba takšnega diskurza, ki naj bi s svojo institucionalizacijo v Energetskem konceptu Slovenijepripomogla k temu, da bi določeno tehnologijo širša javnost pričela dojemati kot sprejemljivo.

75 Sodobni primeri izrazito močnih diskurzov vključujejo tržni liberalizem, ki je prevladujoči diskurz našega časa,trajnostni razvoj, ki od sredine 80. let 20. stoletja prevladuje v globalnih okoljskih zadevah, ipd. (Dryzek 2002,658). Diskurz je tudi rezultat artikulacije, ki vzpostavlja notranje razmerje med neenakimi elementi, tako damedsebojno spreminja njihove identitete. Takšen primer je povezovanje liberalizma z demokracijo, rezultat česar je,da je liberalna država demokratizirana, sama demokracija pa je omejena zgolj na javno sfero, medtem ko sedemokratične zahteve po enakopravnosti ne nanašajo na kapitalistično gospodarstvo in patriarhalno družino, ker seje obe postavilo v zasebno sfero (Torfing v Dowding 2011, 195). Tako je tudi o demokratizaciji znotrajenergetskega sektorja težko misliti, saj nam hegemonski diskurz to onemogoča oziroma nas napeljuje stran od tega.

104

zmožnost družbenega razreda, da realizira svoje specifične interese. Pri tem je po mnenju

Henwooda (v Nitzan in Bichler 2009, 312) pomembna koncentracija bogastva oz. ekonomska moč,

ki prinese izredno politično moč – moč kupiti politike in strokovnjake ter možnost narekovati

usmeritve javnih politik. Moč v odnosu do kapitala pride posledično – najprej je potrebno

akumulirati bogastvo, z bogastvom pa se pridobi moč.

Iz tega izhaja, da tržni kapitalizem neizogibno povzroča neenakost med akterji pri njihovem

dostopu do različnih osnovnih virov, od dohodkov in kapitala do statusa, informacij, znanja,

nadzora, dostopa do odločevalcev ipd. Te neenakomerno porazdeljene vire se zlahka pretvori v moč

vplivanja na odločevalce. Torej neenakost porazdelitve virov pomeni tudi neenakost v moči in

vplivu, kar povzroča resne ovire za politično enakost med akterji (Dahl 2001, 13).76

Po Offeju (1985, 61) je za moderno kapitalistično državo značilna dvojna določitev politične moči.

Pravila demokratično-predstavniške oblike vladanja določajo njeno institucionalno obliko, potrebe

akumulacijskega procesa pa določajo vsebino. Lukšič (2009, 543) dodaja, da so javne politike

vedno izraz razmerja politične moči med akterji, ki sodelujejo pri procesih oblikovanja in

sprejemanja politik. »Od institucionalnega dizajna in pravil igre pa je odvisno, kateri akterji so

sploh pripuščeni in s kakšnimi pristojnostmi lahko vstopajo v proces. Skozi institucionalni dizajn se

torej izvaja selekcija akterjev in tudi interesov, vizij, vrednot ipd., ki bodo lahko soudeleženi pri

oblikovanju neke politike« (prav tam).

V okviru kapitalistične države trg služi zgolj za prekrivanje bistva kapitalizma, ki je moč. Zato tudi

v sferi proizvodnje vlada izkoriščanje in ne enakost. Po Marxu (v Nitzan in Bichler 2009, 26)

kapitalistična moč deluje prek dveh mehanizmov: gospodarskega izkoriščanja za prevzemanje

dobička in političnega zatiranja za ohranjanje kapitalističnega načina proizvodnje. Dominantni viri

moči v družbi pa so ekonomsko motivirani akterji (McSpadden in Culhane 1999, 223).

Ko govorimo o moči, je lastništvo v produkcijskih procesih pomembno tudi zaradi možnosti

izvajanja sabotaže. Akter, ki ima zakonsko pravico, da ustavi ali pridrži kakšen del proizvodnega

procesa ali potrebnega industrijskega materiala, je v poziciji, da ostalim, ki so odvisni od njegovih

procesov ali materialov, vsili svoje pogoje, ker slednji te zadeve nujno rabijo. Lastništvo ne bi bilo

tako pomembno, če ne bi vključevalo tudi zakonske pravice do sabotaže, se pravi možnosti

vplivanja na celoten proces in nadzora nad njim. Najpomembnejša značilnost zasebnega lastništva

ni zmožnost omogočanja tistim, ki imajo, temveč zmožnost onemogočanja tistim, ki nimajo.

76 Pomembno je vedeti, da je kritična spremenljivka tudi faktor razlike v moči med akterji in ne zgolj močidoločenega akterja. Hipoteza o izravnavanju moči predvideva, da bolj enakomerno porazdeljena moč med akterjipomeni bolj sporazumno in kooperativno vedênje med njimi, medtem ko neenaka porazdelitev moči pogostoprivede do izkoriščevalskih ukrepov s strani močnejših akterjev (Bachrach in Lawler v Roberts 2004, 343).Obstoječe neravnovesje moči v družbi tako ponuja partikularnim interesnim skupinam možnosti, da postavijo svojeindividualne in kratkoročne interese pred skupne in dolgoročne interese celotne skupnosti (Shi 2004, 25).

105

Zasebno lastništvo je v celoti in zgolj institucija izključevanja. Institucionalna izključenost pa je

zgolj predmet organizirane moči (Veblen v Nitzan in Bichler 2009, 227–228).

To privede do sistemske moči kot oblike moči, ki posredno in neosebno privilegira eno skupino na

račun druge. Eni skupini se zaradi načina, kako na odločevalce vpliva družbeno-ekonomski sistem

oz. struktura, moč za dosego želenih ciljev poveča na račun moči druge skupine. Zaradi narave

njihove pozicije so odločevalci vedno bolj odvisni od enih interesov, od drugih pa manj (Marsh in

Smith 2001; Bosworth v Dowding 2011).

Osrednja trditev teorije o strukturni odvisnosti države od kapitala (Przeworski in Wallerstein v

Bernhagen 2007, 10) je, da vsak negativni učinek redistribucije deleža dobička kapitalistov vodi k

odvračanju od investicij, čemur sledi počasna rast, nezaposlenost in upad davčnih prihodkov. V

pričakovanju teh učinkov ter volilnih in fiskalnih posledic, ki bi sledile, se odločevalci poskušajo

skrbno izogibati politikam, ki bi vplivale na prihodke podjetij, namesto tega pa poskušajo ohraniti

zaupanje podjetij. Rezultat tega je, da so politične preference in gospodarski interesi podjetij in

kapitalistov nesorazmerno bolj upoštevani pri oblikovanju in izvajanju javnih politik, četudi se

podjetja in kapitalisti vzdržijo neposrednega političnega delovanja (prav tam).

Akterji, ki imajo nadzor nad redkim virom, imajo s tem tudi moč. Vendar to ne pomeni, da lahko to

moč vedno uveljavijo. Če pogledamo primer sektorja električne energije, so tisti akterji, ki imajo

nadzor nad tem virom, v privilegiranem položaju in imajo zaradi tega neko moč. Vendar so obenem

odvisni od države, saj jim ta zagotavlja varnost in možnost delovanja ter širjenja. Država ima tukaj

možnost, da spremeni delovanje in ustroj sektorja na način, da omogoči drugačno razporeditev moči

med akterji, zase pa poskrbi, da še vedno dobi sredstva, od katerih je odvisna. A če pogledamo

globalno, so po liberalni maksimi svetovni trgi, ki jih po drugi svetovni vojni bolj kot skupne

odločitve vlad vodijo zasebna podjetja, močnejši od držav, katerim naj bi pripadala politična oblast

nad družbo in gospodarstvom. Kjer so nekoč države upravljale trge, sedaj trgi upravljajo države

(Strange v Nitzan in Bichler 2009, 276). Če ponazorimo, v državi si ni več možno zamisliti

politične rešitve, ki ne bi bila v skladu s pričakovanji trgov, saj bi jo zaradi mednarodnega značaja

gospodarstva in finančnih tokov ter globaliziranosti sveta trgi s svojimi aktivnostmi lahko preprečili

oz. bi bila zaradi njihovega delovanja neuspešna.

Razmerja moči med državo in drugimi akterji so kompleksnejše narave, saj vključujejo mnogo

spremenljivk, ki vplivajo na mnogotere nivoje razmerij. Razmerja pogosto niso enoznačna, saj je od

virov akterjev, od njihovega delovanja in od same strukture arene odvisno, kakšni bodo na koncu

rezultati odločevalskih procesov in kateri akterji bodo v njem prevladali.

106

6.6 Vloga in moč akterjev v energetski politični areni

Energetska politika ni odvisna zgolj od odločevalcev oz. državnih akterjev, ampak tudi od drugih

udeležencev v energetski politični areni.77 Poleg državnih akterjev so prisotna razna energetska

podjetja, operaterji, regulatorji in nadzorniki elektroenergetskega trga in sektorja, mali proizvajalci

električne energije, strokovnjaki, civilna družba, javnost, mediji ter nadnacionalni akterji.78 Vsi ti

imajo različno vlogo v areni, vendar so opazna določena razmerja (politične) moči med njimi, izraz

teh razmerij pa predstavljajo javne politike. Večina akterjev si prizadeva vključiti svoja stališča v

odločevalski proces, vendar v veliki večini primerov dominantni akterji sprejemajo odločitve

enostransko, tudi zaradi tega, ker je težko doseči soglasje med vsemi akterji v areni (Bloom-Hansen

1997). Na eni strani smo priča delovanju in medsebojnemu povezovanju akterjev s podobnim

ideološkim pogledom, da bi dosegli spremembe. Na drugi strani delujejo in se povezujejo akterji, ki

poskušajo ohraniti trenutno stanje (Söderbaum 1994; McSpadden in Culhane 1999). Slednji so v tej

areni trenutno dominantnejši.

Percepcija električne energije kot javne infrastrukture z značilnostmi naravnega monopola ter

organizacija sektorja v obliki javnih ali javno nadzorovanih institucionalnih monopolov sta vodili

do nastanka močnih sektorskih akterjev (Mez in drugi 1997, 4). Ravno razmerja moči v energetski

politični areni v veliki meri določajo odločitve in usmeritev energetske politike. Akterji, ki so na

pozicijah moči, imajo vpliv v svojih rokah, medtem ko manj močni akterji včasih niti nimajo

dostopa do procesov, če pa ga imajo, igrajo zgolj obrobno vlogo. Energetska politična arena ni

ravno odprta arena za vse akterje. Sicer delno omogoča izražanje mnenj, vendar če ta prihajajo od

šibkih akterjev, niso upoštevana. Kitschelt (1996č, 222) trdi, da »utrjene strukture moči, ki so se

izkristalizirale okoli institucionalnih 'pravil' procesov političnega odločanja, močneje zaznamujejo

rezultate energetskopolitičnih razprav kot aktualna porazdelitev preferenc in zahtev med

prebivalstvom«. Z besedami Bazermana (2009, 173) imajo dobro financirane in organizirane

interesne skupine neproporcionalno večji vpliv na specifične javne politike kot splošna javnost, ki

se ne oglaša v zvezi s temi specifičnimi problemi. Takšne interesne skupine lobirajo pri

odločevalcih v prid svojih stališč ter proti stališčem drugih akterjev.79

Institucionalna ureditev energetske politične arene obenem favorizira tehnokratski diskurz, ki v

77 Kljub temu, da je uporabljen izraz »energetska politična arena«, se osredotočam na elektroenergetski sektor in naakterje, ki sodelujejo v odločevalskih, javnopolitičnih in komunikacijskih procesih, vezanih na elektroenergetiko.

78 Mallon (2006c, 108) jih bolj podrobno razdeli na: vlado, nevladne organizacije (okoljske organizacije in različnainteresna združenja industrije, kot je gospodarska zbornica), konvencionalne proizvajalce električne energije (hidro,termo, jedrska), dobavitelje energentov (premog, plin, jedrsko gorivo, biomasa), proizvajalce energije izobnovljivih virov, proizvajalce tehnologij in opreme za proizvodnjo električne energije (za konvencionalne inobnovljive vire), operaterje prenosnega omrežja, operaterje distribucijskega omrežja, dobavitelje električneenergije, splošne porabnike, energetsko intenzivne porabnike, sindikate, lastnike zemljišč, javnost, investitorje,finančne družbe idr. Vendar je za naše potrebe zadovoljiv zgornji razrez.

107

veliki meri onemogoča demokratično participacijo državljanov v odločevalskih procesih in sam

proces odločanja razume kot »golo eksekucijo objektivnih tehnično-ekonomskih nujnosti«,

drugačne zahteve pa ocenjuje kot neutemeljene, nepotrebne in moteče (Kitschelt 1996č, 222).

Takšne institucionalne strukture zato težko obdelujejo nove politične probleme, predvsem tiste, ki

se nanašajo na okolje in ki zadevajo širše polje akterjev, predvsem civilne družbe. Ker niso zmožne

vključevanja širšega nabora akterjev in so same nezmožne priti do ustrezne rešitve, se soočajo s

pomanjkanjem legitimnosti (prav tam). Lukšič (2005, 91) tako poudarja pomen odpiranja političnih

aren za javnost, posebno tistih, za katere je pripoznano, da z delovanjem najbolj vplivajo na

oblikovanje življenjskih razmer in na samo kvaliteto bivanja. Arena, ki se trenutno najbolj odpira

javnosti, je okoljska.80 V tem kontekstu se tudi pričakuje odprtje energetske arene, ki jo nekateri

akterji dojemajo skozi okoljsko-ekološko prizmo. Zaprto areno želijo imeti akterji, ki jo vidijo skozi

podjetniško prizmo, in z njihove strani je zaznati velik odpor proti vstopu javnosti v komunikacijske

in odločevalske procese.

Akterji, ki so ustvarili sodobne elektroenergetske sisteme nadaljujejo z izvajanjem velikega vpliva –

ne zgolj v sami areni, temveč tudi na naše dojemanje tega, kakšne spremembe, če sploh, je v

sektorju možno doseči (Borbely in Kreider 2001). Problem onemogočenega vstopa vsem akterjem v

areno omenja Kitschelt (1996b, 214), ko pravi, da je širši javnosti onemogočen dostop do pretoka

političnih informacij in nalog odločanja, hkrati pa se odločitve centralizirajo in po možnosti

sprejemajo ob sodelovanju tistih organiziranih interesov, ki neposredno sodelujejo pri proizvajanju

energije in industrijske rasti. Tudi Jordan in Schubert (1992, 11) ugotavljata, da se ne tako poredko

pojavljajo situacije, kjer odločevalci bolj simpatizirajo z določeno skupino akterjev kot z drugo,

včasih celo bolj kot s splošnimi cilji države.

79 Z lobiranjem oz. zagovorništvom akterji poskušajo predvsem spremeniti perspektive odločevalcev, jim razširitisliko, predstaviti nove dokaze ali zgolj oslabiti vpliv neugodne informacije (Bernhagen 2007, 58). Gre zakomunikacijski proces, ki predstavlja precej učinkovit način vplivanja na odločevalce (Milbrath v McSpadden inCulhane 1999, 224). Bazerman (2009, 173) predstavi primer ZDA, kjer interesne skupine, povezane s premogovnoin naftno industrijo, delujejo in lobirajo proti ukrepanju za preprečevanje podnebnih sprememb. Zavlačujejo inustavljajo reforme tako, da pozivajo k izvedbi več študij, ki bi potrdile ali ovrgle povezavo med človekovimiaktivnostmi in podnebnimi spremembami, ali pa preprosto tako, da darujejo denar politikom, ki poskrbijo, dapripravljena zakonodaja niti ne pride do glasovanja. Uporabljajo taktiko ustvarjanja dvoma. Sprva so trdili, dapodnebne spremembe ne obstajajo, zatem so izražali dvome o človekovem vplivu nanje, nato pa o obseguproblema. Takšne taktike so pogosto uspešne, saj so ljudje pripravljeni vložiti manj truda v reševanje problemov, kijih dojemajo kot dvomljive, negotove ali nezanesljive.

80 V zadnjih štirih desetletjih so okoljski predpisi iz marginalne oblike državne intervencije postali pomembnidejavniki, ki vplivajo na vsakodnevno življenje posameznikov in poslovanje podjetij. Ko so se okoljska vprašanjapričela pojavljati na politični agendi, so bile institucije moderne države že dobro razvite, zato so moraliokoljevarstveniki manevrirati znotraj obstoječih političnih struktur. V mnogih gospodarskih sektorjih, tudi venergetskem, se je okoljske zahteve, kot je nadzor nad onesnaževanjem, sprva dojemalo kot motnje dobrodelujočega sistema, zato so se jim poskušali izogniti ali jih vsaj omejiti. Onesnaževalci niso želeli dopustiti, da biokoljski predpisi vplivali na njihove uveljavljene načine delovanja in upravljanja, kar je pri velikih onesnaževalcihzelo opazno tudi v tem času. Uvedba nadzora nad onesnaževanjem vključuje zahtevo po spremembah, kar lahkoprivede do izgube dominantnega položaja teh akterjev v sektorju in znotraj političnih aren, česar so se in se ševedno zavedajo. Nove teme in zahteve omogočajo okoljskim akterjem delni vstop tudi v energetsko politično areno,kar ni po godu dominantnim akterjem (Daugbjerg 1998, 285).

108

Pri akterjih, ki so prisotni v energetski politični areni, se bomo osredotočili na odločevalce,

energetska podjetja, strokovnjake, civilno družbo, male proizvajalce električne energije, porabnike,

javnost in medije. Kot dodatno komponento lahko dodamo še nadnacionalne akterje, kjer izstopa

Evropska unija.

6.6.1 Odločevalci

Državni akterji ne morejo zagnati proizvodnje, lahko pa postavljajo ekonomske, družbene ter

okoljske pogoje in okvire, v katerih morajo delovati ostali akterji (Mallon 2006c, 88). Ker država ne

nastopa enotno, najdemo v tej sferi različne državne akterje. Njihov vpliv na področju

elektroenergetike je ključen, vendar je zaznati, da v nasprotju z energetskimi podjetji ali civilno

družbo država nima jasno definiranih interesov. Poleg zagotavljanja konkurenčne in zanesljive

oskrbe z električno energijo ter sledenja evropskim energetskim politikam je podvržena vsakokratni

usmeritvi aktualne vlade ter vplivom različnih političnih strank in interesnih skupin.

Ministri so ključni v implementacijski fazi javnopolitičnega procesa. So na vrhu struktur, ki vodijo

izvajanje zakonodaje z določenih področij ter sodelujejo pri sprejemanju odločitev v vladi

(Martinez-Gallardo 2010, 122). Zakonodajne institucije so ključne za učinkovito delovanje

demokratičnega sistema in javnopolitičnega procesa. Predstavljale in zastopale naj bi potrebe in

želje državljanov v procesih oblikovanja in sprejemanja politik, od identificiranja problema in

oblikovanja ter potrditve zakonodaje, ki naslavlja ta problem, do nadziranja implementacije javnih

politik s strani vlade in vladnih ter ministrskih služb, da se na ta način zagotovi transparentnost,

učinkovitost in skladnost z obstoječo zakonodajo. Nasprotje proaktivne zakonodajne institucije

predstavlja takšna, ki je zgolj obrobni akter in ki služi zgolj kot potrjevalec vladnih zakonodajnih

predlogov, brez pripravljenosti, da skrbno preveri in preuči ravnanja vlade (Saiegh 2010, 47). Ta

dva primera predstavljata zgolj dva nasprotna pola delovanja zakonodajnih institucij. Večinoma so

nekje vmes, kjer so bolj ali manj aktivni akter, ki ni popolnoma podrejen izvršni veji oblasti. Tukaj

velja omeniti, da znotraj zakonodajnih institucij delujejo politične stranke, ki na ta način

predstavljajo enega od pomembnih akterjev v arenah. Stranke uveljavljajo pomembno stopnjo

vpliva na javnopolitične procese. Izvajajo ključne naloge, kot je novačenje kandidatov za določene

položaje v politiki ali gospodarstvu, mobilizacija volilnega telesa ter ustvarjanje, predstavljanje in

implementacija javnih politik (Jones 2010, 19). Vse omenjene državne akterje smo združili v

skupini odločevalcev, ker bi bilo drugače zaradi prevelike fragmentacije zelo oteženo raziskovati

vsa možna razmerja in vlogo akterjev v areni.

Veliko je odvisno od moči in dejavnosti odločevalcev, ki so ključni akterji pri usmerjanju delovanja

elektroenergetskega sektorja in izbiranju med potencialnimi novimi rešitvami. Če institucionalni

109

okvir onemogoča dostop do odločevalcev širšemu krogu akterjev, bodo v veliki večini primerov

zastopani zgolj ozki interesi akterjev, ki takšen dostop imajo, to pa so večinoma velika energetska

podjetja (Valentine in Sovacool 2010).

Politični odločevalci včasih nimajo zadosti kompetenc, znanja in virov, da bi sami producirali

znanje in oceno usmeritev, zato so odvisni od akterjev, ki našteto imajo. Pri tem prednjačijo tehnični

strokovnjaki in velika energetska podjetja, ki tako obvladujejo mnoge procese odločanja in jih

usmerjajo v skladu s svojimi preferencami in interesi, ti pa so običajno povezani z ohranjanjem

dominantnega položaja tako v politični areni kot na trgu (Kitschelt 1996b, 209).

Tombs (2011, 75) podaja kritiko delovanja odločevalcev, saj ti ne delajo vedno tistega, kar je

najbolje, temveč tisto, kar se sklada bodisi z njihovim oblastniškim pogledom na politiko bodisi z

njihovo ideologijo, vrednotami in prepričanji.81 Tudi kar zadeva interese, bo vsaka sprejeta

odločitev v skladu z določenimi interesi ter v neskladju z drugimi, saj je nemogoče upoštevati vseh.

Pomenljivo je, da se procesi odločanja predstavljajo tako, da se zdi, da zasledujejo interese javnega

in skupnega dobra za celotno družbo, zasebni oz. partikularni interesi akterjev, ki sodelujejo v

procesih in ki lahko nanj vplivajo, pa so vedno skriti nekje v ozadju (Shi 2004, 25).

Mesto razpoložljive politične moči ni več zgolj v domeni nacionalnih vlad, temveč je moč deljena

na več ravni, od regionalne, nacionalne do mednarodne ravni z mednarodnimi organizacijami in

institucijami, kot je EU (Held 2000). Na prihodnost energetskega sistema vpliva veliko število

odločevalcev, ki sprejemajo politike, primerne za zasledovanje njihovih ciljev, rezultati pa so

odvisni od moči akterjev, njihovih interesov ter pogajalskih sposobnosti (Saaty in drugi 1977, 63).

6.6.2 Energetska podjetja

Gospodarski akterji so večinoma ključni udeleženci v odločevalskih procesih. Razlog leži v dejstvu,

da imajo ti akterji jasne preference glede rezultatov odločevalskih procesov, saj gledajo na te

procese skozi prizmo lastnih interesov, ki jih poskušajo obvarovati in zagovarjati (Schneider 2010,

217).82 Javne politike, ki se nanašajo na tržne mehanizme in reguliranje ter nadzor nad delovanjem

gospodarskih akterjev, uokvirjajo njihovo delovanje. Zato je vsak poskus spreminjanja javnih

politik, ki ima vpliv na te okvire, pod njihovim drobnogledom, še posebej, če gre za politike, ki jim

81 Daultrey (1980, 108) navaja vladno taktiko v Veliki Britaniji v podporo jedrski energiji. V kampanjo so vključilivečje število strokovnjakov, ki so dajali zagotovila o varnosti jedrske energije, njeni stroškovni učinkovitosti inekonomičnosti ter nujnosti vključevanja v načrtovanje elektroenergetskega sistema zaradi potrebe po zadostitvipovpraševanju in zagotavljanju delovnih mest. Mnenja proti jedrski energiji so se v takšnih okoliščinah prikazovalakot odločitev za stagnacijo gospodarstva in posledično izgubo standarda. Nasprotnike se je označevalo kot lobi, kiga financira stran, ki ima druge interese, s čimer se je zniževalo njihovo legitimnost. V kampanjo v podporo jedrskienergiji so vključili tudi kakšnega t. i. okoljevarstvenika, ki je naklonjen jedrski energiji, njegovo mnenje pa soposkušali prikazati kot relevantno, s čimer bi lahko zmanjšali pomen ostale velike večine okoljevarstvenikov, ki sobili proti.

110

nalagajo dodatno delo, stroške, nadzor ali regulacijo. V takšnih primerih si ti akterji močno

prizadevajo pridobiti vpliv v odločevalskih procesih in v to investirajo precej svojih virov.

Najpomembnejši gospodarski akterji v areni so energetska podjetja, ki proizvajajo električno

energijo. V sistemu oskrbe z energijo dominirajo velike elektrarne, ki se zanašajo na premog in

jedrsko energijo in ki svoje pozicije ne želijo prepustiti drugim. Njihova pozicija velikim

proizvajalcem električne energije kot institucionaliziranim akterjem omogoča veliko strukturno moč

v energetski politični areni, tako zaradi ugodnega položaja na trgu kot velikih finančnih virov

(Kellow 1996; Bernhagen 2007).83 Nadzor nad energetskimi viri, proizvodnjo električne energije ali

prenosom in distribucijo prinaša tako politično kot ekonomsko moč (Diaz in Holdren 2009, 93). Že

Marx in Engels (v Bernhagen 2007, 5) sta moč kapitalistov označila kot predvsem politično, kar je

znotraj demokratične teorije precej problematično, glede na to, da gre za podjetja in korporacije, ki

so izven sfere demokratičnega. Uveljavljanje njihove nesorazmerne moči, predvsem v primerjavi z

državljani, ogroža politično enakost, demokratično odgovornost in legitimnost javnih politik (Dahl

v Bernhagen 2007, 5).

Velika energetska podjetja imajo interes za ohranjanje sedanjega elektroenergetskega sistema, ker

jim prinaša koristi in dominantno pozicijo, ter se močno upirajo njegovi transformaciji, ki naj bi

izvirala iz njegove okoljske netrajnosti (Clifton in Bhatnagar 2013, 43). Namesto korenitih

sprememb si prizadevajo za manjše tehnične popravke in adaptacije trenutnih proizvodnih

tehnologij, kot so trgovanje z emisijami ter vpeljava tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljika, ki

bi še naprej omogočale rabo trenutnih tehnologij brez radikalnih sprememb, predvsem pa bi lahko

82 Nitzan in Bichler (2009, 315) kot primarne interese gospodarskih akterjev opredelita predvsem možnost višanjadobičkov in onemogočanja konkurence, kamor štejeta tudi majhne proizvajalce električne energije. Večanjeprihodkov in dobičkov pomeni predvsem čim več prodane električne energije. Zato so ti akterji, če vzamemoprimer politik učinkovite rabe in zmanjševanja rabe energije, ki jih med drugim vzpostavlja Evropska direktiva oenergetski učinkovitosti (Ur. l. EU L 315/1/2012), prvi v vrsti proti ukrepom zmanjšanja rabe energije. Ne glede nastroške oziroma ceno proizvodnje ene kilovatne ure vsaka prodana kilovatna ura poveča zaslužek proizvajalca.Vsaka kilovatna ura, ki jo porabnik prihrani, pa zmanjša prihodke podjetja. Zato bodo ti akterji usmerjeni kpovečevanju proizvodnje in prodaje električne energije, vsaj dokler ne pride do spremembe konceptov; odzagotavljanja in prodaje električne energije k zagotavljanju električnih storitev (Jeffer 1996, 171–172). Mitchell(2011, 190) k temu dodaja, da so nekateri gospodarski akterji pri zagovarjanju svojih interesov pripravljeni iti takodaleč, da pri svojih poskusih vplivanja na odločevalske procese tudi zavajajo.

83 Finančni in drugi viri so v veliki meri porazdeljeni glede na neuravnotežene izmenjave na trgu, tako da razmere natrgu pomembno vplivajo na vzpostavitev odnosov prevlade (Weber v Geiger 1988, 244). Vendar strukturna močvelikih energetskih podjetij izvira tudi ali predvsem iz njihovega preteklega položaja. V preteklosti so imelimonopol nad proizvodnjo električne energije, obenem so, zaradi institucionalne povezanosti proizvodnih, prenosnihin distribucijskih delov sistema, imeli možnost odločanja o tem, ali na omrežje priklopiti tudi kakšne neodvisneproizvajalce električne energije. Novim proizvajalcem električne energije, ki so se hoteli priklopiti na omrežje, solahko priklop onemogočili. Takšna pozicija jim je omogočala, da so se sami odločali, na kakšen način se boelektrična energija proizvajala ter kam bodo vložili sredstva za raziskave in razvoj. Na ta način so vplivali na to,katere tehnologije se bodo razvijale in katere ne. Podpirali so razvoj tehnologij in virov, ki so jih že uporabljali,namenoma pa zapostavljali ostale, predvsem OVE, s čimer so ustvarili homogenost industrijskih procesov intehnologije ter v končni fazi zmanjšali število alternativnih tehnologij, ki bi že lahko bile razvite (Sine in David2003, 193–194).

111

ohranili trenutne pozicije.84 Z Marglinovimi besedami (v Nitzan in Bichler 2009, 233), prevladujoči

akterji skoraj brez izjeme poskušajo vpeljati ali ohranjati takšne tehnike in tehnologije, ki ohranjajo

in povečujejo njihovo moč, pogosto tudi na račun učinkovitosti. Uporaba in podpiranje novih

tehnologij, ki jih pogosto obvladujejo majhni akterji, ki se šele prebijajo na trg, bi lahko bila

pogubna za močne akterje, ki svojo moč črpajo iz trenutne situacije na trgu, kjer prevladuje njihova

tehnologija. Ti novi akterji bi zaradi preusmeritve v rabi tehnologij lahko postali močnejši in

prevzeli dominantno pozicijo ustaljenim akterjem. Zato bodo slednji raje podpirali svoje

tehnologije, ki niso nujno tudi najučinkovitejše, zgolj zato, da ohranijo svoj položaj in s tem svojo

moč. Če prevedemo to na elektroenergetski sektor, je jasno, da velika energetska podjetja ne bodo

podpirala sprememb ali usmeritve k distribuirani proizvodnji električne energije, ker to pomeni, da

se bodo morala tudi sama spremeniti ali da bodo izgubila del dobička na račun drugih akterjev, ki že

obvladajo te nove tehnologije. Zato bodo na vse načine poskušala onemogočiti spremembe ali pa jih

preobrniti tako, da bodo tudi v prihodnje obdržala svojo dominantno pozicijo in s tem tudi moč

(Hvelplund in Lund v Kørnøv 1997, 179).

Tukaj v zgodbo vstopijo odločevalci, ki lahko razvoj sektorja usmerjajo z raznimi cilji in

regulativo.85 Vendar bodo ustaljene industrije in akterji, kot recimo premogovna industrija, skupaj s

termoelektrarnami za proizvodnjo električne energije, nasprotovali uveljavitvi sprememb v

energetskih političnih arenah. Ker predloge politik, ki predvidevajo zmanjševanje emisij

toplogrednih plinov in podobno, dojemajo kot neposredni napad na njihovo delovanje, jih poskušajo

zatreti ali minimizirati njihov vpliv. Prav tako poskušajo zatreti spodbujanje in rabo distribuiranih

enot za proizvodnjo električne energije, ker jih vidijo kot neposredno konkurenco lastnemu

delovanju in kot grožnjo lastnemu monopolnemu položaju (Mallon 2006c; Sovacool in Hirsh 2007;

Kranz 2008; Safarzynska in van den Bergh 2010). Tako se akterji, ki zagovarjajo prehod k

distribuirani proizvodnji, pogosto znajdejo v nemočnem položaju, saj nastopajo proti dobro

institucionaliziranim akterjem z dobrim dostopom do odločevalskih procesov ter z veliko viri, ki jih

84 Tudi proizvajalci opreme za generatorje in elektrarne imajo svojo vlogo v globalnem energetskem sektorju. Naglobalni ravni je ostalo malo podjetij za proizvodnjo teh tehnologij, so pa to velika in močna podjetja. Ponujajotehnologije za izkoriščanje fosilnih virov in jedrske energije, zato jim je v interesu, da se proizvodnja iz teh virovohrani. Ker imajo monopol nad opremo in tehnologijo, rešitev za okoljske probleme ne iščejo v drugih in drugačnihtehnologijah, temveč v nadgradnji teh, ki jih imajo v lasti. Tako razvijajo tehnologijo zajema in shranjevanjaogljika, čeprav ne predstavlja optimalne rešitve oz. predstavlja rešitev enega problema tako, da ustvari novproblem. Vendar pa na ta način ostanejo v igri in zmorejo obstoječim in novim elektrarnam, katerim bi zagotovilitehnologijo, ponuditi tudi to možnost. Nikakor jim niso v interesu majhne distribuirane elektrarne in tehnologije, kitemeljijo na takšni tehnologiji, ki jo lahko proizvaja množica podjetij na globalni ravni.

85 Capros in Samouilidis (1988, 37) predstavita razloge, zakaj odločevalci intervenirajo v delovanje, strukturo inkonceptualizacijo energetskega sektorja: (1) povečano zavedanje in občutljivost javnega mnenja glede energetskihin okoljskih problemov; (2) pomembnost ekonomskih posledic potencialnih energetskih kriz in vpliv nakonkurenčnost; (3) brzdanje oligopolnih in monopolnih struktur v energetskem sektorju; (4) potreba po načrtovanjuponudbe in povpraševanja po energiji, z upoštevanjem cene, časovnega okvira za nove energetske projekte inizčrpavanja virov. Odločevalci lahko naslovijo problematiko velike strukturne moči dominantnih akterjev tudi stržnimi mehanizmi, ki vključujejo izboljšano načrtovanje trgov, krepitev konkurenčne zakonodaje in regulative ternačrtno manjšanje prevlade velikih akterjev (Hogan 2009, 134).

112

lahko vložijo v uveljavljanje lastnih interesov (Mez in Midttun 1997, 307). Sovacool in Hirsh

(2007, 160) dodajata, da si ti veliki institucionalizirani akterji želijo ohraniti monopolne položaje ter

pogosto vidijo sebe kot upravitelje ali »gospodarje« tehnološkega in družbenega razvoja, ki

omogoča moderen način življenja. Vodstva in zaposleni v nekaterih podjetjih so ponosni ob dejstvu,

da so do sedaj uspevali upravljati elektroenergetski sistem, zato nasprotujejo ideji, da bi »zunanji

akterji« imeli možnost dostopa ali priklopa lastnih proizvodnih naprav na sistem, ki so ga oni

pazljivo gradili in upravljali.

Moč akterjev v elektroenergetskem sektorju v določenih primerih izhaja tudi iz možnosti za

sabotažo procesa oskrbe z električno energijo. Ne zgolj vodstva energetskih podjetij, tudi delavci in

sindikati imajo določeno moč, saj lahko z načrtnimi dejanji zaustavijo proces proizvodnje električne

energije v zelo kratkem času. Ker praktično celotna družba in gospodarstvo ne moreta funkcionirati

brez električne energije, lahko ti akterji svoje politične zahteve podprejo z napovedmi ali dejanskim

izvajanjem stavk, sabotaž ter prekinitev proizvodnje in dobave. Večje kot so elektrarne in manj kot

jih je – torej bolj centraliziran kot je sistem – večjo moč imajo upravitelji in zaposleni v teh

elektrarnah, ker je večji del odjemalcev odvisen od njihove proizvedene električne energije.

Kot poudarja Schon (v Kellow 1996, 3), so vse institucije na nek način monumenti preteklosti in

takratnih prepričanj vodilnih akterjev in odločevalcev. Energetska podjetja tako predstavljajo

spomenik ekspanzionističnemu načrtovanju proizvodnje in rabe energije, ki je bil podprt z

razvojnimi politikami po drugi svetovni vojni. Imperativi po rasti in širjenju proizvodnje električne

energije, ki naj bi omogočala hitro gospodarsko rast in razvoj, so pomenili, da je bilo naravno

okolje in potencialno onesnaženje postavljeno na stran. Zahteve za reševanje te nakopičene in

vedno bolj pereče problematike pa sedaj prihajajo na plan, toda z njimi se energetska podjetja in

večina odločevalcev težko soočajo, ker so še vedno ujeti v stari ekonomski paradigmi, ki ekonomijo

in gospodarsko rast postavlja na prvo mesto, pred družbene in okoljske vidike.

Vmesni člen med proizvodnjo in porabo električne energije predstavljajo podjetja za prenos,

distribucijo in dobavo električne energije. S perspektive decentralizacije proizvodnje električne

energije so v areni pomembna predvsem prenosna in distribucijska omrežja, medtem ko so

dobavitelji orientirani predvsem na končne porabnike in manj na proizvodni del. Poleg omenjenih

energetskih podjetij so v areni prisotni tudi operaterji, regulatorji in nadzorniki. Njihova vloga je

zagotoviti nadzor nad izvajalci energetskih aktivnosti, nepristransko delovanje energetskih trgov,

ustrezno upravljanje omrežja in ustrezno vzdrževanje infrastrukture, imajo pa pomembno vlogo tudi

v odločevalskih in javnopolitičnih procesih. Scheinbein in Dagle (2001, 268) navajata, da je razlog

ustanavljanja neodvisnih operaterjev prenosnih in distribucijskih omrežij v tem, da se tudi v

dereguliranih sistemih zagotovi, da prvotni akterji v areni – elektroenergetska podjetja – slučajno ne

113

bi imeli možnosti uveljavljanja prevelike moči.

6.6.3 Strokovnjaki

V areni se pojavljajo različne znanstvene institucije in strokovne javnosti, ki dajejo strokovne

odgovore in rešitve za probleme, s katerimi se akterji v areni soočajo. Pomembno je poudariti, da si

strokovnjaki pri svojih dojemanjih problemov in rešitvah niso enotni, saj »tudi znotraj posamezne

stroke obstajajo številne šole, miselne usmeritve ali celo paradigme. Ideja znanosti kot enotne

metodološko postopkovne racionalnosti je že dolgo mrtva« (Tomšič in Klemenc 1996, 105). Je pa

strokovna javnost, podobno kot civilna družba, v energetski politični areni pogosto v podrejenem

položaju do odločevalcev in velikih energetskih podjetij.

Za odločevalske procese ni nujno, da se bo pri iskanju rešitev upoštevalo strokovno znanje, saj so

rezultati teh procesov v večji meri vezani na razmerja moči med akterji ter na njihove vrednote in

percepcije kot pa na strokovna dognanja. Znanstveni prispevki imajo večjo možnost, da bodo

upoštevani, če: (1) obstaja konsenzualno znanje o problemu, (2) je rešitev lahko izvedljiva, (3) so

posledice časovno in prostorsko blizu ter vidne v javnosti, (4) problem vpliva na center družbe in se

hitro širi ter ni političnega konflikta (Underdal v Engström in drugi 2008, 242).

Pri strokovnjakih ni nikakršnih ovir, da ne bi v imenu objektivnosti in nevtralnosti sprejemali

odločitev na podlagi vrednot, saj imajo tudi strokovnjaki ideološko in vrednotno pogojena stališča

do določenih vprašanj, tudi če gre za čisto tehnične zadeve (Sovacool 2008).86 Poleg tega je

problem, da nekateri strokovnjaki pogosto enostransko zagovarjajo lastna stališča in rešitve, saj jih

gledajo izključno s svojega strokovnega področja, pri čemer pozabljajo oz. ignorirajo ostale vidike,

kjer sami niso strokovnjaki. Dodatno dimenzijo problema oriše Einstein (v Schumacher 1975, 98),

ko pravi, da se je potrebno zavedati, da je skoraj vsak znanstvenik ekonomsko popolnoma odvisen

ter s tem lažje dovzeten za želje in usmeritve naročnika študij, ekspertiz in analiz, obenem pa je

število znanstvenikov, ki imajo občutek za družbeno odgovornost, tako nizko, da ne zmorejo

določati smeri raziskav.87 Ker so odvisni od financiranja in sredstev za raziskave, pri svojem delu

vključujejo politične in tržne premisleke, saj se javna sredstva za raziskave delijo na podlagi

86 Potrebno je vedeti, da je tudi sama znanost družbeni konstrukt. Laout (v Hajer 2003a, 186) pravi, da je nanjopotrebno gledati kot na učinek in nabor praks, znotraj katerih ljudje stvarem pripisujejo lastnosti.

87 Kellow (1996, 30) poda marksistično kritiko tehničnih strokovnjakov v okviru delovanja kapitalističnega sistema.Mehanske naprave in znanstvene metode so se uvajale v delavnice in tovarne, da bi zagotovile popoln nadzor nadproizvodnim procesom. Inženirji naj bi sami sebe prepričali, da služijo interesom družbe kot celote, vendar v resnicislužijo dominantnemu razredu v družbi. Še ostrejšo kritiko vlogi znanosti v moderni družbi nameni Komat (2011,1191), ki pravi, da »centri moči s pomočjo tehnoznanosti (ekspertokracija) zavestno prikrivajo in izkrivljajo resnicoin jo tekoče prilagajajo svojim trenutnim zasebnim interesom. Zato v današnjem svetu naveza tehnoznanosti incentrov moči prinaša največjo grožnjo naravi in človeštvu.« Znanstvena metoda, ki vodi k vedno bolj učinkovitiprevladi nad naravo, zagotavlja koncepte in sredstva tudi za učinkovitejšo dominacijo nad ljudmi (Giddens 1995,221).

114

trenutnih političnih preferenc (Nowotny in drugi v Shi 2004, 25).

Poleg samostojne vloge znanstvenih institucij in strokovnjakov, ki jo imajo ti v areni ter pri

podajanju argumentov v prid določenih rešitev, so v energetski politični areni, pa tudi v drugih,

stalnica primeri, ko si zagovorniki določenih interesov okoli sebe naberejo skupino enako mislečih

strokovnjakov in druge javnosti. Svojo izbiro rešitve (in razlage problema) pa s sklicevanjem na te

strokovnjake potem poskušajo predstaviti kot edino strokovno utemeljeno in mogočo. Pri tem

(namerno) pozabljajo, da je možnih več različnih pogledov na raziskovalni problem tudi znotraj ene

znanstvene discipline.

6.6.4 Mali proizvajalci električne energije

Mali proizvajalci električne energije se pri vstopu na trg soočajo z zelo konkurenčnim energetskim

sektorjem. Ponujajo drag produkt v okolju, kjer že delujejo močni akterji (Mallon 2006c, 85). Zato

je tudi njihova vloga v areni zelo obrobna. Razlog je v tem, da so precej razpršeni, da se večinoma

še ne prepoznavajo kot politični akterji in da nimajo interesa po vključevanju v areno. Zaznati pa je

določene premike, saj se vzpostavljajo združenja, ki bi naj skrbela za interese malih proizvajalcev.

Večinoma se navezujejo na določen vir ali tehnologijo, kot so male hidroelektrarne ali fotovoltaika,

in se zato povezujejo tudi z industrijo in strokovnjaki s tega področja, da bi lahko delovali kot

promotorji in spodbujevalci omenjenih tehnologij.

6.6.5 Porabniki električne energije

Skupino porabnikov lahko razdelimo na majhne porabnike, kjer prevladujejo gospodinjstva, in

velike porabnike. Interesi obojih so povezani s čim nižjo ceno električno energije, s tem da je vloga

prvih v areni precej neznatna, medtem ko imajo veliki porabniki električne energije oz. energetsko

intenzivna industrija svoje mesto v energetski politični areni.

Majhni porabniki energije nimajo veliko možnosti za delovanje. Njihova orodja za uveljavljanje

lastne volje, moči ali interesov vključujejo: zamenjavo dobavitelja električne energije, vključevanje

v potrošniška in druga združenja ali civilnodružbene organizacije, individualno vključevanje v

odločevalske procese, kjer je to možno, in izvedbo lastne investicije v distribuirano proizvodnjo

električne energije ali učinkovito rabo energije (Lodge 2001, 209). Z distribuirano proizvodnjo

električne energije se jim ponuja dodatna možnost, da sami proizvajajo energijo za lastne potrebe.

Na ta način lahko postanejo nekoliko bolj neodvisni, tako v razmerju do države, ki jim ne more

vsiljevati lastne energetske politike, kot v razmerju do energetskih podjetij, ki jim ne morejo

določati načina proizvajanja energije ter cen.

115

6.6.6 Javnost

Javnost se v areni pojavlja v marginalizirani vlogi. Delno je ta skupina sorodna porabnikom, vendar

so pri porabnikih vključeni tudi večji porabniki v obliki gospodarskih akterjev, medtem ko je

javnost striktno omejena na državljane in posameznike. Ti so v poziciji, da lahko kot volivci

pritiskajo na oblastne institucije, v katero smer naj oblikujejo javne politike, vendar zaradi manjka

moči ne morejo vplivati na strukturne spremembe v areni. V njej težko sodelujejo neposredno, je pa

njihov vpliv zaznati kot posredni pritisk v obliki volitev na odločevalce in prek javnega mnenja na

vse akterje v areni. Večji vpliv ima na lokalni ravni, kjer lahko v primeru organiziranja v neko

obliko civilne družbe tudi prepreči izvedbo projektov, za katere meni, da so škodljivi za lokalno

skupnost.

Javnost ima običajno ugodno javno mnenje o OVE, vendar se, ko pride do posameznih projektov, ki

bi bili postavljeni v njihovem lokalnem okolju, pogosto pojavi odpor, ki ga mnogi avtorji

označujejo kot sindrom NIMBY (not in my back yard oz. »ne na mojem dvorišču«)88 (Wolsink 2000;

Owens in Driffill 2008; Agterbosch in drugi 2009; Devine-Wright 2011). Najpogosteje se pojavlja v

primeru vetrnih turbin, zaradi vizualnega vpliva na krajino, ki lahko moti lokalno prebivalstvo,

nevajeno tujka v svojem okolju. Lokalno prebivalstvo pogosto nasprotuje projektom, da bi s tem

ohranili individualne koristi, kot je lep razgled, ne ozirajoč se na kolektivne koristi za družbo, ki bi

jih imela postavitev enote OVE (Wolsink 2000). Empirične raziskave kažejo, da negativni odnosi

temeljijo večinoma na zaznanih vizualnih vplivih novih projektov (OVE), okrepi pa jih lahko

predvsem nezadovoljstvo z odločevalskimi procesi in upravljanjem objektov (Breukers in Wolsink

2007). Lokalna javnost nasprotuje projektom tudi zaradi pomanjkanja priložnosti za sodelovanje v

procesih odločanja in zaradi tega, ker zaznajo, da bo investitor imel od projekta množico koristi,

medtem ko lokalna skupnost ne bo nič na boljšem (Walker in Cass 2011, 57). Takšno zaznavanje je

pogosto v primerih, ko investitor ne izhaja iz lokalnega okolja. Temu pogosto sledijo nasprotovanje

projektu, protesti in ustanavljanje civilnih iniciativ za poskus preprečitve izvedbe projekta.

Devine-Wright (2011, 22) meni, da prenekateri dominantni akterji, še posebej pa tisti, ki načrtujejo

nove projekte, dojemajo javnost in civilno družbo kot »povsod prisotno nevarnost«, ki lahko v

vsakem trenutku ovira njihove predloge. Te probleme poskušajo reševati tako, da javnosti

dostavljajo ustrezne informacije, vendar ta enosmerna komunikacija nima vedno želenega učinka,

saj se javnost pogosto zaveda, da je dominantni akterji ne želijo vključevati v odločevalske procese

88 Treba ja poudariti, da ni vsako nasprotovanje OVE ali drugim projektom povezano s sindromom NIMBY. Nekaterinasprotniki imajo tudi drugačna odklonilna mnenja o rabi določenih tehnologij ali izvedbi specifičnih projektov,vendar se z drugimi sindromi (kot sta BANANA in NIABY) ne bomo ukvarjali, ker v okviru tega dela nisorelevantni.

116

in da bi jo raje zadržali pred areno.89

6.6.7 Civilna družba

Civilno družbo lahko razumemo kot organizirano javnost. Vključuje vse družbene skupine, ki

temeljijo na prostovoljnem povezovanju ljudi na temelju solidarnosti in neodvisnosti od države,

ekonomije in družine. Sem spadajo skupine, od ohlapnih in neformalnih družbenih omrežij do bolj

formaliziranih struktur, kot so klubi, društva in organizacije s statuti, ki pravno zavezujejo njihovo

delovanje. Civilna družba je avtonomna v odnosu do države in kapitala, kar pomeni, da izključuje

tiste organizacije, ki si prizadevajo osvojiti pozicije javne oblasti, in profitno usmerjene organizacije

(Hribar in drugi 2005, 4).

Nevladne organizacije sodijo med institucionalizirane civilnodružbene akterje, ki so s svojim

neprofitnim poslanstvom zavezani opravljanju javnih storitev in javnemu dobru. Pogosto se jih

dojema kot glas javnosti in zaradi tega kot legitimnega predstavnika civilne družbe in interesov

javnosti (Klinke 2011, 58). Predstavljajo pomemben vir informacij, izkušenj, vizij, pogledov in

mnenj, ki lahko pomembno prispevajo k oblikovanju boljših politik in odločitev javne oblasti, zato

jih je smiselno vključevati v komunikacijske in odločevalske procese (Hribar in drugi 2005, 4).

Vendar se pojavljajo dileme, na kakšen način nevladne organizacije učinkovito vključevati v

procese, saj nekatere študije kažejo, da jim je vstop in dostop do odločevalskih procesov pogosto

onemogočen (Wake Carroll in Carroll 1999; Rios 2000), v drugih primerih pa so preprosto prešibke

v razmerju do močnejših gospodarskih akterjev, ki imajo na razpolago več virov za branjenje lastnih

interesov (Mazey in Richardson 2005, 117).

Nevladne organizacije so drugačne od gospodarskih akterjev, ki z drugimi gospodarskimi akterji

tekmujejo za komercialne interese. Medtem nevladne organizacije v večini prepoznavajo delovanje

drugih sorodnih organizacij kot boj za isto stvar in skupni interes, zaradi česar so se tako na državni

kot mednarodni ravni zmožne medsebojno povezovati v različne mreže. Če te mreže dobro delujejo,

so zmožne imeti vpliv na odločevalske procese in sprejemanje javnopolitičnih odločitev. Vloga

nevladnih organizacij je tudi prevajanje kompleksnega jezika znanstvenih odkritij v javnosti bolj

razumljivo obliko, kot je to v primeru podnebnih sprememb in drugih okoljskih problemov. Zaradi

tega predstavljajo tudi povezavo med politiko in znanostjo (Mazey in Richardson 2005, 114–115).

Javnost in civilna družba se lahko organizirata na lokalnem nivoju, kot razne pobude in civilne

89 Odločevalci in investitorji v projekte OVE včasih ne prepoznavajo v celoti bojazni in odpora lokalnega prebivalstvado novih projektov. Institucionalizacija participacije in omogočanje lokalnega lastništva takšnih projektov lahkopomagata k boljšemu prepoznavanju in vključevanju različnih interesov, ki so pomembni za implementacijo nalokalni ravni (Breukers in Wolsink 2007). Lokalno lastništvo zahteva ustrezne ukrepe in politike. Kjer so politikespodbujale lokalno lastništvo in ne zgolj velikih investitorjev, je tudi percepcija lokalnega prebivalstva do takšnihprojektov pozitivnejša, kar vodi k več postavljenim projektom.

117

iniciative, ki delujejo ozko lokalno usmerjeno in projektno, s ciljem omogočiti ali preprečiti izvedbo

specifičnih projektov na lokalnem nivoju. Investitorji in odločevalci pogosto na lokalno

nasprotovanje projektov gledajo kot na dokaz o obstoju sindroma NIMBY, zaradi česar poskušajo

uveljavljati takšne politike in postopke, ki čim bolj omejujejo odzive NIMBY, npr. omejevanje

možnosti za participacijo, zagotavljanje potrebnih in ustreznih informacij ter naslavljanje skrbi, ki

jih javnost izraža. Vendar lahko večina teh aktivnosti vodi do še večjega nasprotovanja projektom,

ki izhaja iz nezadovoljstva zaradi omejene možnosti participacije, neupoštevanja čustvenega odziva

lokalnega prebivalstva in poudarjanja zgolj finančnih koristi. Namesto da bi se investitorji zavedali

teh pomanjkljivosti in jih nadgradili, nasprotovanje večinoma zgolj označijo za sindrom NIMBY

(Devine-Wright 2011, 22–23).

Pogosto na primer lokalni prebivalci in civilna družba, ki se soočajo z novim projektom, za katerega

so izdelane pomanjkljive oz. enostranske ocene vplivov in tveganja, nimajo ustreznih kapacitet in

znanja, da bi znali sami oceniti vplive in tveganja tega projekta. Zato poskušajo dobiti strokovno

pomoč pri raznih strokovnjakih in nevladnih organizacijah. Slednji nimajo vedno na voljo zadostnih

kapacitet in virov, da bi se lahko vključili v projekt oz. oceno projekta, zato lokalnemu prebivalstvu

velikokrat ne preostane drugega, kot da v želji po minimiziranju tveganja minimizirajo tudi

spremembe, torej (začasno) blokirajo projekt. Takšne odločitve so zelo pogoste v primerih

umeščanja novih objektov v prostor, še posebej takrat, ko investitorji lokalnih prebivalcev in civilne

družbe ne vključijo v projekt in jih o njem ne informirajo ustrezno. Takšno delovanje enostavno

prikaže, kako pomanjkanje ustreznih možnosti za oceno in zmanjšanje tveganja lahko prisili lokalno

civilno družbo, da blokira določene rešitve in projekte. Zato bi moralo biti tudi investitorjem

projektov v interesu, da akterjem, ki bi lahko blokirali nove rešitve, pomagajo pri pridobivanju

neodvisnega svetovanja (Mallon 2006c, 99).90

Civilna družba se v zadnjem času srečuje s problemom, ki so ga prinesle

informacijsko-komunikacijske tehnologije. Na prvi pogled pozitivna pridobitev v obliki možnosti

za »aktivacijo« posameznikov s klikom miške namreč vse bolj nadomešča skupinsko delovanje

zainteresiranih posameznikov v javnosti. Z enim pritiskom na gumb miške je posamezniku

omogočeno pošiljanje elektronskih sporočil z okoljsko vsebino odločevalcem in podpisovanje

raznih spletnih peticij, takšna dejanja pa jemljejo primat včlanjevanju v civilnodružbene

90 Večina investitorjev, ki se loti novih projektov, ima velike težave z njihovim umeščanjem v prostor, ker se premaloposvečajo potrebi po vključevanju lokalnega prebivalstva in druge zainteresirane javnosti, saj se jim s tempodročjem v preteklosti ni bilo potrebno ukvarjati. Zaradi tega so do določene mere precej neizkušeni pri lokalnemplaniranju projektov. To je jasno razvidno tudi sedaj, ko postavljanje razpršenih enot OVE zahteva veliko številolokacij. Večina velikih podjetij je bilo navajenih, da je umeščanje v prostor in potrebno dokumentacijo za njihuredila država oz. je pri tem zelo pomagala. Vendar so sedaj predpisi za okolje, prostor in participacijo javnostistrožji, takšnih procesov, predvsem procesov participacije z javnostjo, pa nekateri gospodarski akterji (še) ne znajovoditi uspešno in učinkovito (Breukers in Wolsink 2007).

118

organizacije in druge skupne dejavnosti. Posamezniki na ta način ostanejo izolirani, saj lahko

aktivnost prek spleta izvedejo iz lastnega naslanjača, ne da bi zato morali s kom komunicirati, se

potruditi pri argumentiranju zavzetega stališča, se ukvarjati s stališči drugih ali celo reflektirati

lastno pozicijo. Skupnost se tako pretvori zgolj v skupino izoliranih posameznikov (Schlosberg in

Dryzek 2002). Čeprav je civilna družba z omogočanjem aktivacijskega potenciala spleta poskušala

aktivirati tudi tiste posameznike, ki se drugače ne bi aktivirali, pa so na ta način deloma pasivizirali

tiste, ki bi se jim aktivno pridružili pri bolj smiselnih skupnostnih aktivnostih, kot so ulične akcije,

protesti, demonstracije, vključevanje v odločevalske procese, dajanje svojega strokovnega znanja na

razpolago skupnosti, pisanje komentarjev na predloge politik, včlanjevanje v njihove organizacije

ipd. Ob profesionalizaciji nevladnih organizacij pa se manjša tudi njihov politični kapital. Kljub

temu, da s profesionalizacijo večinoma pridobijo na strokovnosti, je opazno, da se tako pričnejo vse

bolj odtujevati od svojih članov, posledica česar je lahko izguba demokratične verodostojnosti

(Dowie v Schlosberg in Dryzek 2002, 333).

6.6.8 Mediji

V energetski politični areni mediji igrajo bolj obrobno vlogo, saj se ne vključujejo neposredno v

odločevalske in javnopolitične procese. Je pa njihova vloga pomembna pri tem, na kakšen način

predstavljajo določene teme širši javnosti. S svojim poročanjem vplivajo na percepcijo javnosti o

tem, kaj ta dojema za resnično, pravilno in aktualno, saj je javnost prepričana, da mediji prikazujejo

resničnost (Bourdieu, 1998). Obenem javnost večino informacij o dogajanju v družbi dobi ravno iz

medijev, torej ti oblikujejo javno agendo in javno mnenje ter usmerjajo javnost v določene vsebine.

Kot poudarja Mallon (2006c, 88), pa so za medije bolj zanimive konfliktne zgodbe, kar pomeni, da

kakšne dobre novice včasih ne najdejo poti do medijev. Poleg tega mediji kljub temu, da v

določenih zadevah obstaja jasen konsenz o pravilnosti trditev, pogosto iščejo alternativno mnenje,

četudi je popolnoma irelevantno. S prisotnostjo v medijih dobi to mnenje neupravičeno legitimnost.

Potrebno je omeniti, da so lahko mediji v določenih povezavah z različnimi akterji ali pa so odvisni

od oglaševalskih prihodkov. Zaradi teh dejavnikov ne bodo objavljali ali razkrivali negativnih

zgodb o z njimi povezanih akterjih, včasih pa jim bodo dali na voljo medijski prostor za lastno

promocijo.

Mediji bi morali biti objektivni družbeni kritiki, vendar pogosto zagotavljajo monopol medijskega

prostora določenim interesom ali politikam. Izpostavljanje določene tematike ali določenega

pogleda na problem in možne rešitve v medijih vpliva na dojemanje ljudi. S tem, ko mediji

ponudijo medijski prostor zgolj določenim akterjem, predvsem političnim in gospodarskim,

oziroma njihov pogled predstavljajo kot relevanten ali primeren, poglabljajo takšno dojemanje

119

tematike pri javnosti in širijo stališča teh akterjev, medtem ko drugačni pogledi niso pripuščeni

zraven. Zaradi tega se pogosto ustvarja vtis, da so odločitve v energetski politični areni zgolj stvar

političnih in gospodarskih akterjev, ne pa tudi civilne družbe in splošne javnosti. Pomanjkljiva

vključenost drugih akterjev v medijski prostor omogoča, da javnost energetiko dojema kot področje,

katerega razvoj je odvisen zgolj od politike in gospodarstva.

Po drugi strani si lahko v bojih proti močnim dominantnim akterjem tudi šibkejši, predvsem javnost

in civilna družba, pomagajo z mediji in na ta način izsilijo spremembo politik in dejavnosti

odločevalcev ali velikih podjetij. Vloga medijev v teh primerih je posredno vplivanje na rezultate in

odločitve, tako da vplivajo na široko javnost in ustvarjajo javno mnenje. Če je slednje nagnjeno

izrazito v eno smer, bo to vplivalo tudi na močne akterje. Ti bodo spremenili svoje odločitve v

primerih, ko jim je mnenje javnosti pomembno, recimo pri odločevalcih zaradi volitev, pri podjetjih

pa zaradi pozitivne podobe v javnosti (Hagendijk 2004, 48).

6.6.9 Nadnacionalni akterji – Evropska unija

Omeniti velja nadnacionalne akterje v obliki različnih institucij Evropske unije, Energetske

skupnosti in drugih. Evropska komisija, Evropski svet in Evropski parlament predstavljajo

najpomembnejše institucije, ki imajo največ vpliva na odločanje ter sprejemanje zakonodajnih

dokumentov na EU ravni. Ti akterji večinoma niso neposredno vključeni v slovensko energetsko

politično areno, vendar ji določajo okvire delovanja ter zagotavljajo usmeritve, ki jim morajo akterji

v areni slediti. Zato jih ne bomo opredelili kot aktivnih akterjev, temveč kot nek okvir, znotraj

katerega morajo delovati akterji v Sloveniji.

120

7 Institucionalna struktura ter odločevalski in komunikacijski procesi

7.1 Institucije

Ko govorimo o (demokratičnih) institucijah, običajno mislimo na formalne, kodificirane institucije,

ki so navadno opisane v demokratičnih ustavah. V širšem smislu se institucije, kot nabor

predpisanih praks, formalnih in neformalnih pravil ter nazorov, katerih kršitev se kaznuje s

sankcijami, pojavljajo povsod v politični in organizacijski sferi in so zagotovo zelo pomembne za

usklajevanje raznih akterjev in njihovih razmerij (Wong 2005; Kitschelt in Wilkinson 2007; March

in Olsen v Nilsson in drugi 2011).

Institucije predstavljajo širši pojem od političnih institucij. Lahko jih opredelimo kot družbene

strukture, ki so dosegle visoko stopnjo prožnosti in odpornosti. Sestavljajo jih kulturno-kognitivni,

normativni in regulativni elementi, ki zagotavljajo stabilnost in smisel družbenega življenja.

Delujejo na različnih ravneh pristojnosti, od svetovnega sistema do lokaliziranih medsebojnih

odnosov (Scott v Hofman 2005, 32).

Institucije so kot sistemi pravil, ki strukturirajo možne smeri dejanj, med katerimi lahko akterji

izbirajo. Scott (v Hofman 2005, 14–15; v Nilsson in drugi 2011, 1119) kategorizira tri stebre, na

podlagi katerih lahko razvrščamo različne institucije:

regulativni steber: institucije regulirajo in omejujejo vedênje s pomočjo formalnih zakonov,

predpisov, standardov in sankcij;

normativni steber: je pogojen s strani prepričanj, norm, vrednot in kulture;

kognitivni steber: se navezuje na racionalnost, na enako dojemanje realnosti kot skupnost in

mentalne modele, ki določajo pogled posameznika na to, kakšne rešitve so možne.

Torej k institucijam ne spadajo zgolj formalna pravna pravila, katerih kršitev je sankcionirana s

strani sodnega sistema in drugih mehanizmov države, temveč tudi družbene norme, ki jih bodo

akterji v večini spoštovali in katerih kršitve so sankcionirane z izgubo ugleda, družbenim

neodobravanjem ali umikom sodelovanja (Scharpf 1997, 38). Zato je osnovna misel

institucionalizma predpostavka, da pravila in sistemi pravil v katerikoli družbi skozi zgodovino

organizirajo in regulirajo družbeno vedênje, poleg tega pa ga tudi delajo razumljivega ter do neke

mere predvidljivega za ostale člane istih družb oz. institucij (Burns in drugi v Scharpf 1997, 42).

Formalne in neformalne institucije tako zagotavljajo stabilnost in kontinuiteto družbenega reda na

različne načine. Kognitivna pravila vodijo percepcijo in dejanja (npr. vodijo inženirje in

odločevalce, ki iščejo rešitev, v določeno smer in ne v kakšno drugo). Normativna pravila se

121

nagibajo k vodenju družbenih skupin v določene smeri, na podlagi tega, kako je razumljeno

»primerno obnašanje ali vedênje« ter kateri cilji in nameni v družbi so vrednoteni kot primerni.

Regulativna pravila stabilizirajo sisteme skozi formalne postopke in standarde (Nilsson in drugi

2011, 1119).

Institucije so sestavljene iz zakonov, predpisov, protokolov, standardnih postopkov in sprejetih

norm, ki usmerjajo organizacijske aktivnosti. Proces usklajevanja med kognitivnimi, normativnimi

in regulativnimi pravili lahko opredelimo kot institucionalizacijo. Člani institucij, ki sprejemajo te

zakone, protokole in norme, se zato sčasoma pričnejo obnašati v skladu z navadami, kar prinese

določeno stabilnost. Vendar ravno ta ujetost v navadah pri članih institucij ustvarja odpor do

prostovoljne izmenjave informacij, novih oblik delovanja, regulativne prožnosti in raznih sprememb

ter ustvarja odvisnost od poti v javnih politikah ter zaklenjenost v tehničnih sistemih (Bazerman

2009; Sims Gallagher 2009a; Nilsson 2011). Institucije so že po definiciji visoko odporne na

spremembe (Sine in David 2003, 186). V takšnih primerih se ne moremo zanašati na racionalnost

posameznikov, ki bi lahko privedla do drugačnih odločitev in sprememb, saj je ta racionalnost

omejena zaradi omejene kognitivne kapacitete posameznikov, obenem pa so dejanja posameznikov

pogojena s strani norm, organizacij ali institucij, katerih del so (Scott v Hofman 2005, 14).

Pristop novega institucionalizma opredeljuje institucije kot družbeno konstruirane programe ali

sisteme pravil, ki reproducirajo rutino (Hofman 2005, 34). Zagotavljajo strukturo, na podlagi katere

akterji opredelijo svoje vloge, interese in razmerja z drugimi akterji ter oblikujejo splošni kontekst

za delovanje in sprejemanje odločitev. Strukture so sestavljene iz pravil in norm, ki vključujejo

določene identitete, interese in vrednote, in zaradi tega tudi določajo ustreznost oz. neustreznost

specifičnih dejanj za akterje in odločevalce (March in Olsen v Zito 2005, 144). Vloga institucij pri

»mobilizaciji pristranskosti« je, da deloma odražajo in ohranjajo status quo in ustaljen način

delovanja, saj poudarjajo določeno percepcijo in dajejo nekaterim akterjem več, drugim pa manj

moči ali možnosti za delovanje (Breukers in Wolsink 2007, 2738). Imajo vlogo odpiranja oz.

zapiranja političnih in odločevalskih procesov, saj omogočajo dostop določenim akterjem, medtem

ko drugim vstop onemogočajo (Healey in drugi v Breukers in Wolsink 2007, 2738).

7.1.1 Institucionalna struktura

Pomen institucionalne strukture poudarja Majone (v Linder in Peters 1991, 128), ko trdi, da na

rezultate procesov veliko bolj vpliva proceduralna ureditev institucij kot pa lastnosti določenih

instrumentov. Institucionalna struktura vpliva na rezultate odločevalskih procesov s tem, da določa

pravila za udeležbo in delovanje akterjev, ki lahko izbirajo zgolj med ponujenimi možnostmi in se

morajo na ta način podrediti delovanju institucij. Obenem uokvirja tudi njihove vrednote, norme in

122

prepričanja.

Od institucionalne strukture in pravil igre je odvisno, kateri akterji so sploh pripuščeni ter s

kakšnimi pristojnostmi lahko vstopajo v proces.91 V določenih političnih arenah so opazni premiki,

saj so se javne oblasti pod pritiskom organizirane javnosti ponekod že odzvale s spremembo politik

in zaostrovanjem robnih pogojev, znotraj katerih lahko delujejo in odločajo ekonomski subjekti,

katerih odločitve v ekonomskih političnih arenah so generirale neposredne okoljske probleme

(Lukšič 2005).

Institucije vplivajo na akterje in jim obenem predstavljajo zelo koristen vir informacij, saj so akterji

odvisni od družbeno konstruiranih pravil za usmerjanje svojih dejanj. Imajo pa institucije tudi

pojasnjevalno vrednost, saj sankcije že s svojim obstojem zmanjšajo obseg morebitnega vedênja, ki

ga prepovedujejo (Ostrom in drugi v Scharpf 1997, 39).

Pri institucionalni strukturi nas zanima, kakšna je formalna institucionalna oblika, kakšna je vloga

določenih akterjev, kakšni so načini interakcije med akterji, razmerja med akterji, ali gre za

hierarhične odnose, kakšna je moč akterjev. Potrebno je vedeti, kdo ima priložnost sodelovati v

odločevalskih procesih in kateri so tisti akterji, ki jih odločevalci upoštevajo pri odločanju. Te

karakteristike odločilno vplivajo na rezultate odločevalskih procesov.

7.1.2 Kritika delovanja institucij in njihovih struktur

Večina državnih institucij je organiziranih kot hierarhične administrativne organizacije, ki so

vodene s strani striktnih mandatov in delujejo po načelu a priori pravil, zaradi česar težko oz. so

nezmožne v svoje delovanje vključevati aktivnosti za sodelovanje in politični dialog z raznimi

akterji. Zakonodajna telesa tako razpravljajo o problemih v za to predvidenem in strogo omejenem

času in posledično tudi z omejenim poznavanjem problema. V državnih in javnih institucijah

obstaja stroga ločitev med javnimi in zasebnimi akterji. Standardne politične institucije

kategorizirajo sodelovanje javnosti kot ločeno aktivnost, ki jo je možno izvesti kot klasično

formalno javno obravnavo ali kot posvetovalni organ. Takšna zaprtost odločevalskih procesov za

nedržavne akterje v obliki konvencionalnih odločevalskih procesov daje vedeti, da sodelovanje ni

ravno zaželeno (Innes in Booher 2003, 50).

Hajer (2003b, 91–92) dodatno kritiko nameni klasičnim modernističnim državnim institucijam, saj

se pri oblikovanju politik zanašajo zgolj na majhno število akterjev ter se s težavo ukvarjajo z

91 Skozi institucionalni dizajn se izvaja selekcija akterjev in tudi interesov, vizij, vrednot, ipd., ki bodo lahkosoudeleženi pri oblikovanju neke politike (angl.: policy). Zato je prva demokratična bitka tista okoliinstitucionalnega dizajna. Od razmerja moči med akterji je torej najprej odvisen institucionalni dizajn, ki bo bolj alimanj demokratičen in bolj ali manj propusten za različne akterje (Lukšič 2009, 543).

123

nenadnimi političnimi zahtevami, zaradi česar je njihova strategija »zasnuj-odloči-izvajaj« s

pristopom od zgoraj navzdol (angl.: top-down) omejena v svoji učinkovitosti. Klasične moderne

institucije so produkt svoje ere in družbenih okoliščin, so torej zgodovinsko pogojene, zato se

včasih v novih okoliščinah, soočene z novimi akterji in problemi, težje znajdejo. Nanje se v

precejšnji meri navezuje tudi del politološke znanosti po drugi svetovni vojni, ki je bil v tem času

globoko vključen v podpiranje stabilnosti političnih institucij zahodnih držav in njihovo

zagovarjanje (Hajer 2003a, 176).

Moejeva (v Blom-Hansen 1997, 680) kritika institucij se nanaša na delovanje akterjev. Trdi, da so

institucije ustvarjene oz. oblikovane po željah močnejših akterjev, ki si s tem zagotovijo moč in

možnost vsiljevanja lastnih zaželenih rezultatov ostalim akterjem.92 Knight (v Blom-Hansen 1997,

680) dodaja, da je glavni cilj močnejših akterjev, ki so razvili institucionalna pravila, pridobiti

strateško prednost pred drugimi akterji. Na to funkcijo institucij se veže tudi njihov obstoj, saj sta

stabilnost in obstoj institucije odvisna od njene zmožnosti zagotavljanja prednosti močnejšim

akterjem. Struktura institucij, ki vključuje načela organiziranosti, pravila, vire in druge značilnosti

institucij, po mnenju Giddensa (1984) že sama po sebi izraža obliko dominacije in moči same

institucije, pa tudi razmerij med akterji znotraj institucije.

Beckova (v Lukšič 2011a, 106) je misel, da je bila večina trenutnih institucij vzpostavljenih kot

funkcionalna opora produkciji in reprodukciji življenja v industrijski družbi. Z razvojem

industrijske družbe so nastajale različne oblike parlamentarne demokracije kot ustrezna

institucionalna nadzidava tej družbi. Vendar so bili določeni principi, kot so demokratične

procedure, ki so veljali za politično-demokratične institucije, omejeni zgolj na nekatera področja in

institucije ter niso veljali za področje gospodarstva, znanosti, tehnologije ipd. Ravno ta področja in

tehno-ekonomsko politični akterji, ki niso podvrženi demokratičnemu odločevanju, pa dejansko

določajo, upravljajo in oblikujejo politične, družbene in naravne pogoje življenja (prav tam, 107).

Zaradi nezmožnosti obstoječih institucij, da ustrezno odreagirajo na probleme moderne družbe, te

ne morejo oz. lahko zgolj delno in selektivno realizirajo principe moderne, kot so človekove

pravice, enakost, skrb za okolje ipd., ki presegajo zgolj golo produkcijsko mentaliteto industrijske

družbe. Vrednote in percepcije moderne družbe se razlikujejo od tistih, ki so prevladovale v

industrijski, zato prihaja do razkoraka in protislovij, saj so institucije ujete v sistemu norm in

vrednot industrijske družbe. Institucionalna kontinuiteta tako postaja vir tveganja, ko je recimo

92 Vendar se ti močni akterji zavedajo, da kakršnekoli strukture in institucije vzpostavijo, so te lahko že v bližnjiprihodnosti podvržene avtoritativnim željam in namenom drugih akterjev. Zato si akterji prizadevajo za takšneinstitucije, ki bi promovirale njihove interese, obenem pa bi bile zavarovane pred nadzorom njihovih nasprotnikovv primeru, da bi si ti pridobili politično moč. Ker si ne lastijo ultimativne moči, so pri uresničevanju te nalogeakterji pogosto prisiljeni sklepati kompromise z nasprotniki. Rezultat so pogosto neučinkovite institucije, ki neopravljajo svoje vloge na način, kot bi jo morale ali kot bi si najmočnejši akterji želeli (Moe v Blom-Hansen 1997,680).

124

sprejeta odločitev za izkoriščanje jedrske energije, ne da bi pred tem poznali vsa tveganja, posledice

in problematiko njene rabe, saj takšnih kompleksnih tveganj industrijska družba ni poznala.

V času, ko so se začele razvijati visoko rizične produkcijske moči, je pomanjkanje demokratičnosti

na teh področjih, ki so izven političnega, vse bolj problematično. Ker nekatere tehnologije

(izkoriščanje jedrske energije) oz. kar celotni sektorji (energetski sistem s problematiko podnebnih

sprememb) predstavljajo tveganje za vedno večje število ljudi, je potrebno tej prizadeti javnosti s

svojimi zahtevami po nadzoru izvorov tveganja omogočiti vključenost v institucije ter sodelovanje

v odločevalskih procesih. Beck (v Lukšič 2011a, 107) dodaja, da je zaradi tega potrebno spremeniti

institucije industrijske družbe ter jih prilagoditi času, predvsem pa omogočiti večje vključevanje

(prizadete in organizirane) javnosti v procese odločanja, ko gre za vprašanja naravnih pogojev

bivanja, kvalitete njihovega okolja ter izvajanja določenih dejavnosti, ki so v javno korist.

Matthews (2001, 408) pravi, da se morajo institucije, ki se že od svojega začetka delovanja

osredotočajo na delo in kapital, sedaj pričeti osredotočati tudi na postmaterialistične, okoljske

komponente, ki so jim tuje in jih niso navajene. Zaradi tega razloga in ker ne vedo, kako odreagirati

na te zahteve, prihaja do odpora in stagnacije odločitev in politik, ki se srečujejo s takšnimi

zahtevami. Kar zadeva okoljske in energetske politike, se da že na podlagi institucionalnih struktur

in vrste vključenih akterjev v odločevalskem procesu v grobem ugotoviti, kakšne bodo končne

odločitve oz. katere vrste politik bodo dobile prednost pred drugimi.

7.2 Odločevalski in komunikacijski procesi

Procesi oblikovanja in sprejemanja politik oz. odločevalski procesi predstavljajo nenehni boj za

prevlado idej, ki usmerjajo načine mišljenja in vedênja državljanov in drugih akterjev ter določajo

meje političnih kategorij (Fischer 2003, 223). Idealno bi dober odločevalski proces definirali kot

vsebinsko usmerjen, vključujoč, transparenten in temelječ na znanstveno podprtih argumentih in

podatkih (Stahl in drugi 2011, 483). Da bi prišli do optimalnih rezultatov in izbire, je potrebno v

sklopu procesa ustrezno formulirati problem, opredeliti cilje, identificirati ključne deležnike, možne

posledice, ključne negotovosti in nepredvidljivosti ter prepoznati ovire in omejitve (French in

Geldermann 2005, 384).

Kitschelt (1996a, 193) razdeli celoten ciklus procesa oblikovanja in izvajanja javnih politik v šest

faz:

pomembne skupine prebivalstva ali politični akterji definirajo problem in ga uvrstijo

na dnevni red političnih razprav, ko se zanj uspešno zavzemajo ustrezne politične sile

(artikuliranje in komuniciranje),

125

različne skupine in koalicije razvijejo ustrezno uporabno število alternativ odločanja

in programov za obravnavanje tematike (agregacija interesov),

zmagovita koalicija zmore svoj programski predlog pretvoriti v uradno, avtoritarno in

z državnimi sankcijami podprto politiko – policy (odločanje),

policy se prevede v operativne ukrepe in jo uresničuje državni aparat

(implementacija),

politični akterji ocenjujejo učinke policy zaradi njene morebitne potrebne spremembe

in revidiranja njenega zaznavanja problemov (evalvacija),

politike se, iz kakršnihkoli že razlogov, opustijo (terminacija).

Politični akterji imajo v različnih institucijah dostop do različnih faz in mest v tem političnem

ciklusu, nekje jim je dostop in vključevanje v celoti onemogočeno. Za raziskovanje procesov,

institucij in akterjev ta šestfazni ciklus skrčimo na zgolj dve fazi, od katerih se bomo osredotočili

zgolj na prvo. Ta vključuje politične procese artikuliranja, agregacije in odločanja, ki se lahko zelo

razlikujejo po stopnji odprtosti ali zaprtosti do družbenih zahtevkov. Na drugi strani pa imamo

politične procese implementacije in evalvacije javnih politik, ki so odvisni od tega, kar se je

dogajalo v prvi fazi procesa.

Na odločanje vplivajo različni faktorji, ki jih Payne in drugi (v French in Geldermann 2005, 380)

razdelijo na:

kognitivne faktorje (kakšna so prepričanja, vrednote, preference in znanje odločevalcev,

kakšen je odnos odločevalcev do tveganja),

faktorje družbenega konteksta (kdo so odločevalci, koliko je odločevalcev, kdo ima nadzor

nad potrebnimi viri, kakšne so odgovornosti in komu odgovarjajo odločevalci) in

faktorje konteksta samega problema, o katerem se odloča (kako je strukturiran problem,

kakšne negotovosti so vključene, kdaj bo znan rezultat, kako nujna je odločitev, koliko

možnosti je odprtih).

Ker odločevalci nimajo vsega znanja o vseh zadevah, o katerih odločajo, se poslužujejo

distribuiranja določenih delov odločanja, kjer se o različnih alternativah presoja z različnih vidikov

(tehničnega, okoljskega, finančnega idr.). V tem primeru se odloča na podlagi podatkov, ki jih

odločevalcem zagotovijo drugi akterji, večinoma strokovnjaki na svojih področjih, vendar pa

tehtanje med kriteriji in končna odločitev ostaneta v rokah centralne avtoritete – odločevalca

(Lootsma 2000, 45). Takšni procesi imajo zagotovo vpliv na končno odločitev, ki je lahko zelo

odvisna od tega, kakšni in kateri strokovnjaki ter s kakšnimi nameni in interesi so bili pripuščeni

zraven. Pogosto se zgodi, da so k ocenjevanju ustreznosti alternativnih rešitev povabljeni akterji, ki

126

imajo zelo jasno izdelane preference glede končne rešitve, ki ni nujno optimalna, se pa sklada z

njihovimi vrednotami in prepričanji. V takšnih primerih lahko ti akterji izvajajo vpliv na

odločevalce že s tem, da se predstavljajo kot strokovnjaki, s čimer legitimirajo svojo pozicijo in

odločitve.

Akterji tudi uporabljajo različne strategije za povečevanje možnosti za izbor določene alternativne

rešitve. Pri odločanju se uporabljajo različni kriteriji, na podlagi katerih se izbirajo optimalne

rešitve. Akterji, ki bi radi, da je izbrana njihova opcija, lahko poudarjajo pomen določenega

kriterija, kjer se njihova opcija izkaže bolje od drugih, lahko bolje prilagodijo svojo opcijo izbranim

kriterijem, lahko pa tudi poskušajo vplivati na odločevalce, da že pred procesom postavijo takšne

kriterije, pri katerih se njihova opcija izkaže kot optimalna. V odločevalskih procesih o energetskih

opcijah in usmeritvah so sicer prisotni različni faktorji, vendar je potrebno poudariti, da na koncu

odločanje o energetiki temelji na političnem odločanju in ne zgolj ali prvenstveno na strokovnem

(Lund 2007b).

Kljub temu, da je trenutno komunikacija v odločevalskih procesih razumljena kot obrobna in

nebistvena ter da ta poteka zgolj med političnimi strokovnjaki, medtem ko je večina drugih akterjev,

vključno z javnostjo, preprosto izključena, bi ji bilo potrebno dati večji pomen. Vključenost širšega

nabora akterjev v komunikacijske in odločevalske procese prinese v razpravo nove argumente in

drugačne definicije alternativ, obenem pa doprinese k preprečevanju pristranskosti, izhajajoče iz

interesov in prepričanj akterjev, ki so del ozkega kroga, ki je pripuščen k procesom (Torgerson

2003, 135). Ključni del komunikacijskih procesov je informiranje, kjer gre za enostransko razmerje,

ki obsega posredovanje informacij raznim deležnikom. Informacije tečejo v eno smer, obenem se ne

zahteva nikakršnih povratnih informacij (Hribar in drugi 2005; Devine-Wright 2011). V primeru, da

gre za procese na državni ravni, potekajo te informacije od vlade k različnim akterjem, najpogosteje

državljanom. Komunikacijski procesi veljajo za manj pomembne, vendar imajo odločilni pomen

ravno pri informiranju širše javnosti in drugih akterjev, ki se lahko v odločevalske procese

vključujejo šele po tem, ko dobijo informacije.

7.2.1 Pomen določanja agende

Agenda v odločevalskih procesih je precej pomembna, saj odloča o tem, ali se bo o problematiki

govorilo in odločalo ali ne. Zato je za delovanje akterjev bistveno, da imajo možnost postavljanja

svojih predlogov na agendo, še pomembneje pa je, da ti predlogi na agendi tudi ostanejo – da se

torej zaradi delovanja drugih akterjev slučajno ne zgodi, da bi bil predlog odstranjen iz agende.

Obrobni oz. šibkejši akterji na agendo prinašajo predvsem problematiko, ki ji odločevalci in

močnejši akterji doslej niso namenjali veliko pozornosti. To je prvi korak k temu, da se sploh začne

127

odločati o problemu, kar lahko eventualno vodi do ugodne rešitve problematike.

Močnejši oz. dominantni akterji so tisti, ki v večini primerov odločilno vplivajo na to, katera tema

bo prišla na dnevni red oz. agendo v odločevalskih procesih (Hogwood in Gunn 1984). To je lahko

razvidno tudi iz Parsonsovega sistemskega modela nadzora oblikovanja dnevnega reda,

predstavljenega na Sliki 7.1 spodaj. Akterji, ki so nosilci družbene moči, že v procesu filtracije

izločijo tematike, ki so z njihovega stališča neprimerne za obravnavo. Nadalje morajo akterji,

nosilci družbene moči, tematiko v okviru političnega sistema ponovno označiti kot politično

pomemben problem, da pride v naslednjo fazo. Kot zapišeta Lajh in Kustec Lipicer (2002, 39),

»uvrstitev družbenega problema na javnopolitični dnevni red tako pomeni hkrati zožitev

javnopolitičnega prostora na institucionalni okvir, znotraj katerega so pravila strogo definirana, s

tem pa tudi odločitve dosti bolj predvidljive«. Dodatna omejitev za vstop določene tematike je

kapaciteta političnih sistemov. Ne morejo vse zadeve priti na agendo, ker so kapacitete

odločevalcev omejene. Na agendo lahko hkrati pride zgolj omejeno število zadev, zaradi česar bodo

druge zadeve deležne manj pozornosti (Engström in drugi 2008).

Slika 7.1: Parsonsov sistemski model nadzora oblikovanja dnevnega reda

Vir: Parsons (2005); Parsons v Lajh in Kustec Lipicer (2002)

7.2.2 Kritika odločevalskih procesov

Nimajo vsi akterji enakega dostopa in vpliva na procese odločanja. Tisti, ki sodelujejo v zgodnjih

fazah odločevalskih procesov, kjer se šele identificirajo ključni problemi in iščejo ustrezne

alternativne rešitve, so tisti, ki dejansko odločajo o tem, katere alternative bodo prišle v naslednje

faze procesa. Akterji, ki so v proces vključeni kasneje, nimajo enakih možnosti (Kørnøv 1997).

Politični sistemi so tradicionalno osnovani na zaprtih in omejenih participatornih tradicijah, ki

pogosto ovirajo javni vpogled v politične odločitve. Oblikovanje politik in sprejemanje političnih

odločitev večinoma poteka za zaprtimi vrati in vključuje relativno majhno število akterjev, ki

128

določajo agendo in vplivajo na odločitve o vprašanjih, ki najdejo pot do te agende (Sadler in

Verheem v Kørnøv 1997, 176).

Za procese energetskega načrtovanja se zanima veliko akterjev, ki imajo vsak svoje legitimne

interese po vključevanju v odločevalske procese. Ker energetika vpliva na različna področja in ker

bi bilo potrebno v procese načrtovanja vključevati številne kategorije stroškov, tako notranjih kot

zunanjih, ki jih plačujejo končni porabniki ali družba kot celota, lahko sklepamo, da ti procesi niso

zgolj področje inženirjev in energetskih gospodarstvenikov, temveč širšega nabora akterjev. Zato bi

bilo potrebno odpreti odločevalske procese tudi za njih (Jeffer 1996, 167).

Oblikovanje politik ni »racionalni« tehnokratski proces, saj temelji na viziji in vrednotah, relativni

moči različnih interesnih skupin, na prepričanjih o tem, kako stvari delujejo, ter na globljih

zgodovinskih in kulturnih vplivih (Jacobsson in Lauber 2006, 257). Rein (v Wagenaar in Cook

2003, 141) vidi odločevalske procese in oblikovanje politik kot ujete v ustaljenih okvirih in

postopkih. Odločevalci poznajo postopke in znajo sprejemati odločitve, nekoliko slabše pa se

odrežejo pri kvaliteti teh odločitev, saj velikokrat sprevidijo tudi znanstvene dokaze. Torej imajo

znanje o postopkih (know-how), nimajo pa znanja o problematiki (know-what). To predstavlja velik

problem, saj večine trenutnih kompleksnih problemov ne bo možno rešiti s trenutnim znanjem o

postopkih – know-how-om oz. v sklopu trenutnih postopkov odločevalskih procesov. Potrebno bo

preseči ustaljene okvire procesov.

V odločanje o energetiki bi bilo potrebno poleg tehničnih strokovnjakov vključiti tudi ostale, saj je

v energetskem sektorju poleg inženirske racionalnosti potrebna tudi postopkovna in ekonomska.

Primer tega je napovedovanje in načrtovanje porabe električne energije, ki se ga dojema kot

tehnično vprašanje in izvaja zgolj s statističnimi metodami, medtem ko se pozablja na negotovost,

družbeno konstrukcijo, vrednote in tekmovanje med raznimi interesi (Kellow 1996, 172).

7.2.3 Omejitve rabe projekcij in napovedi v odločevalskih procesih s področja energetike

Odločevalci se pri odločanju pogosto zanašajo na pomoč raznih projekcij in napovedi glede

prihodnosti. Projekcije predstavljajo podaljšanje preteklih trendov v prihodnost, pri čemer

pomagajo videti, kaj bi to pomenilo, ter prepoznati potrebe po spremembah. Napovedi predstavljajo

prihodnost, ki temelji na projekcijah pričakovanih predpostavk gonilnih sil, omejitev in priložnosti.

V energetiki se nanašajo predvsem na kratko-, srednje- in dolgoročne napovedi o ponudbi in

povpraševanju po energiji. Gradijo na modelih z več dejavniki, kot so cene energije, gospodarska

rast in rast populacije (Kavrako lu 1987; Randalph in Masters 2008). Energetski modeli so zgoljǧ

poenostavljen prikaz realnosti, sledijo določenim zahtevam in vključujejo zgolj takšne indikatorje

129

ali aspekte, ki se zdijo pomembni odločevalcem in razvijalcem modelov v trenutku njihovega

razvoja (Hiremath in drugi 2007, 731). Z izbiro zahtev, za katere želijo, da bi jim energetski sistem

sledil, ali kriterijev in indikatorjev, ki jih želijo ocenjevati, lahko modeli prikažejo tisto, kar od njih

pričakujejo, vendar to ni vedno celotna slika, pri čemer pride do izraza subjektivnost procesa

odločanja (Begić in Afgan 2007; Hiremath in drugi 2007; Lund 2007a). Zato je napovedovanje

prihodnosti tvegano početje in mnogo preteklih poskusov se je izkazalo za neuspešne, saj pogosto

ne upoštevajo vseh omejitev ali možnih sprememb.93 Negotovosti izhajajo predvsem iz

nepoznavanja vseh parametrov, saj je nemogoče z gotovostjo napovedati, kakšne bodo njihove

vrednosti v prihodnje.

Odločevalci se pogosto odločajo za takšne odločitve, ki vključujejo čim manj negotovosti in

spremenljivk. Lažje je izpeljati odločitev o izgradnji novega centralnega obrata za proizvodnjo

električne energije, ki bo zagotovil dovolj energije za prihodnjo rabo, kot pa iti v izgradnjo številnih

manjših proizvodnih enot ali v ukrepe zmanjševanja rabe energije, ki bi prihranil toliko energije, da

novi obrati ne bi bili potrebni. Odločitev za novi centralni obrat je odvisna od veliko manj

spremenljivk, vključuje tudi veliko manj odločitev, medtem ko odločitev za prihranke vključuje

veliko število odločitev posameznih akterjev, ki imajo na razpolago številne ukrepe, s katerimi

lahko dosežejo te prihranke. Obenem je odločitev za novi obrat lažje napovedati, saj ni odvisna od

predpostavke o obnašanju posameznikov. Politična realnost je takšna, da se odločevalci raje

odločijo za gotovost kot pa za nekaj, česar ni možno v celoti napovedati, kljub temu, da bi po

mnogih kriterijih bila slednja odločitev boljša (Weinberg 1979, 274).

Planiranje v elektroenergetskem sektorju še vedno v veliki meri temelji na pozitivističnem pristopu.

Vključuje pripravo projektov glede na povpraševanje (angl.: on demand), ki naj bi zadostili

napovedim o predvidenem povečanju porabe po najnižji ceni. Po drugi svetovni vojni, predvsem v

50-ih in 60-ih letih 20. stoletja, je poraba električne energije rasla precej hitro, zaradi česar je

prihajalo do izpadov električne energije in omejitev porabe. Takšni pogoji pa so bili kot nalašč za

podporo, ki so jo potrebovala elektroenergetskega podjetja za gradnjo novih velikih proizvodnih

93 Nazorni primeri neustreznih in netočnih napovedi med drugim vključujejo napoved Nacionalnega naftnega svetaZDA iz leta 1972, da bo poraba primarne energije v državi leta 1985 znašala 125 trilijonov Btu (Britanskihtermalnih enot), medtem ko je zares znašala 74 trilijonov Btu (Mitchell 2011, 180). Annual Energy Outlook,poročilo Mednarodne agencije za energijo IEA, podaja projekcije sedanjih trendov porabe energije in perspektivo oprihodnjih cenah, vendar ne vključuje predvidevanj o prihodnjih spremembah politik, niti ne zagotavlja političnihpriporočil. Poročilo gradi zgolj na predvidevanjih obstoječe konfiguracije industrije, pri čemer omejuje premislekna zgolj ozek krog alternativ (Sovacool 2008, 6). Neosnovane napovedi so bile postavljene tudi za OVE – tako sože v 70-ih letih 20. stoletja strokovnjaki napovedovali, da bodo OVE do preloma stoletja že v široki uporabi ter dabo recimo sončna energija zagotavljala 40 % globalnih energetskih potreb, do leta 2025 pa že 75 % (prav tam, 152).Nizozemska bela knjiga o energetskih potrebah iz leta 1972 je za leto 2000 napovedovala potrebo po 70 velikihcentralnih elektrarnah (35 jedrskih in 35 na fosilna goriva), dejansko je bilo leta 2000 na Nizozemskem postavljenih21 velikih elektrarn (Hofman 2005, 84). V Jugoslaviji so v 70-ih letih 20. stoletja računali, da bodo do leta 2000potrebovali več novih jedrskih elektrarn (Mavsar 1992).

130

obratov. Podjetja so gradila nove obrate, zaradi visoke rasti porabe pa so lahko prodala vso

električno energijo iz novih obratov. Takšna miselnost se je nadaljevala tudi kasneje, vendar se je

rast porabe umirila, zaradi česar je v nekaterih državah prišlo do stanja, ko je bilo preveč

proizvodnih kapacitet, ki niso imele komu prodati električne energije, zato so mirovale ali pa jih je

bilo potrebno dokončno zaustaviti (Tombs 2011).

V 70-ih letih 20. stoletja, po energetski krizi, je postalo jasno, da se prihodnosti ne da napovedati in

da je raba klasičnih metod projekcij in napovedi pustila odločevalce slabo opremljene za

načrtovanje alternativnih prihodnosti. Temu je sledil razvoj metodologije razvojnih scenarijev, kjer

se raziskuje več različnih možnih uresničljivih poti razvoja, obenem pa opozarja na ključne

negotovosti (Nilsson in drugi 2011). Razvoj scenarijev predstavlja praktično orodje za artikulacijo

prihodnjih možnosti. Vključuje negotovosti, ki jih ni možno zlahka vključiti v enostavne modele

napovedovanja, in širi razpravo od zgolj kvantitativnih analiz k kvalitativnim vidikom. Scenariji

predstavljajo različne vizije o prihodnosti in se jih lahko uporablja kot orodje za spodbujanje

razprave o prihodnosti (Randalph in Masters 2008, 77).

Vedno bolj v ospredju so modeli načrtovanja energetike, ki temeljijo na večkriterijskih analizah, ki

poleg tehnično-ekonomskih enakomerno in enakopravno upoštevajo tudi kriterije, ki se nanašajo na

okoljsko in družbeno področje (Tomšič in Klemenc 1996; Beccali in drugi 2003; Greening in

Bernow 2004; Pohekar in Ramachandran 2004; Begić in Afgan 2007; Lund 2007a). Ti kriteriji so

bili doslej večinoma upoštevani kot omejitve in ne kot enakopravni pri postopku izbire ustreznih

rešitev, saj v takšnih procesih ni možno vedno priti do ene optimalne rešitve, temveč se pride do

področja učinkovitih rešitev, med katerimi je možno izbirati. Ker ne gre zgolj za kvantitativno

odločanje, ki je področje strokovnjakov, je potrebno v proces vključevati tudi javnost, ki mora s

svojimi vrednotami in percepcijami o tem, kam naj se kot družba usmerimo, dodati kvalitativni

vidik pri odločanju ter na ta način procesu in rezultatu podeliti legitimnost. Vseeno je potrebno

paziti, kateri kriteriji bodo analizirani, saj je lahko v primeru izbire neustreznih oz.

nereprezentativnih kriterijev izbira rešitve pristranska.

Načrtovanje energetike lahko poteka tudi v obratni smeri; da se najprej opredeli zaželeno smer oz.

cilje, na podlagi tega pa začrta pot razvoja tako, da se identificira politike in programe, ki vodijo do

tja. Nilsson in drugi (2011) poimenujejo takšno načrtovanje backcasting, uporabljeno pa je bilo že v

veliko študijah. To metodo uporablja IPCC, pa tudi študije številnih nevladnih organizacij, ki

predvidevajo zaželeni cilj (recimo zmanjšanje CO2 izpustov ali povečanje deleža OVE) in na

podlagi tega zastavijo prihodnje usmeritve in politike o energetskih sistemih, se poslužujejo tega

orodja. Vendar tudi takšni pristopi pogosto ne raziščejo vseh političnih in institucionalnih

implikacij, predvsem kar zadeva institucionalizirane norme in znanja ter njihov vpliv na

131

oblikovanje politik, dolgoročen razvoj in interakcije med različnimi politikami ter vpliv dominantne

paradigme na to, kakšne vrste političnih instrumentov so prepoznane kot primerne.

Kritika rabe projekcij in napovedi

Podatki kažejo, da se večina dolgoročnih energetskih napovedi, najsi gre za sektorski, državni ali

globalni nivo in ne glede na to, ali so se nanašale na napredek posameznih tehnologij, povečanje

učinkovitosti, skupno dobavo in povpraševanje po energiji ali ceno energije, običajno izkaže kot

napačnih že v roku enega leta, včasih tudi v zgolj nekaj mesecih (Smil 1993; Smil 2006b). Napake

se ne pojavljajo zgolj pri eni vrsti modeliranja oz. napovedovanja, temveč pri vseh (Smil 2003,

124). Razlog gre iskati v dejstvu, da napovedi sledijo nekim specifičnim interesom ali pa ne

vključujejo vseh spremenljivk, dodatni razlog je nezmožnost napovedovanja določenih zadev v

prihodnosti.94 Delno se tukaj kaže problem pri tradicionalnem načrtovanju v elektroenergetskem

sektorju, kjer pri večini teh procesov dominirajo inženirji s tehničnim znanjem, premalo pa se

vključuje znanje iz družboslovja. Obenem se ne upošteva dejstva, da že same napovedi in načrti,

izpeljani na njihovi podlagi, lahko vplivajo na razvoj sektorja v prihodnosti ter tako postanejo

»samo-izpolnjujoči« (Kellow 1996, 18).

Tomšič in Klemenc (1996, 107) podata kritiko takšnega poenostavljenega modeliranja, ki ne

vključuje širšega nabora kriterijev, ter v tej luči problematizirata prakso načrtovanja v energetskem

sektorju, kjer se energetski načrtovalci vztrajno zapirajo v svoj krog, kar pomeni, da se zgolj

nadaljuje enako načrtovanje, spremembe pa je skoraj nemogoče doseči. Energetske napovedi tako

pogosto domnevajo, da se bo obstoječa konfiguracija industrije nadaljevala tudi v prihodnje, zaradi

česar omejujejo obravnavo možnih scenarijev na zelo ozko območje potencialnih alternativ. Rose (v

Sovacool in Brown 2007, 3) dodaja, da se indikatorji in kriteriji o tem, kaj in kako meriti, ne

določajo vedno po strokovnih kriterijih, ampak po politični presoji.

Pomanjkljivost večine pristopov in metod projekcij, napovedi in načrtovanja v elektroenergetskem

sistemu je, da velikokrat ne vključujejo globljih političnih in institucionalnih implikacij ter ne

predvidijo širših konotacij zahtevanih sprememb, ki v specifičnih ekonomsko-političnih razmerah

94 Napovedovanje in načrtovanje v elektroenergetskem sektorju predstavljata vodilni primer, ki kaže, kako imataznanost in tehnologija osrednjo vlogo pri legitimiranju ideologije v modernih družbah. Napovedovanje v sklopuideologije postane povsem tehnična zadeva in se izvaja na podlagi pozitivističnih naravoslovnih predpostavk, ki sojim naklonjeni tako inženirji kot ekonomisti, pri čemer je prezrto dejstvo, da lahko nanjo vplivajo tako tisti, ki joizvajajo, kot tudi zunanji dejavniki, ter da ne upošteva zadostnih indikatorjev (Kellow 1996, 2). Schumacher (1975,84) je mnenja, da produciranje številk o neznani prihodnosti temelji zgolj na predvidevanju, ki je potempredstavljeno kot znanstveni dokaz, čeprav gre v določenih primerih zgolj za ugibanje. Četudi bi nekateri zelokompleksni modeli uspeli konceptualno premostiti vsa relevantna naravna, tehnična in družbeno-ekonomskapodročja, se v splošnem ne bi odrezali bolje od enostavnejših modelov. Eden od dveh ključnih razlogov za taneuspeh je, da veliko kritičnih spremenljivk ne moremo ustrezno kvantificirati ali omejiti z dobrimi verjetnostnimiocenami, ki so potrebne pri ustvarjanju omejenega nabora možnih izidov, ki bi se lahko uporabili pri zanesljivemodločanju (Smil 2003, 169).

132

niso možne ali pa so težko uresničljive. Zadnji korak teh metod bi moral vključevati analizo

družbenih, okoljskih, gospodarskih, političnih in tehnoloških implikacij uresničitve izbranih

scenarijev oz. rešitev (Robinson v Nilsson in drugi 2011, 1118).

133

8 Participacija

Participacija javnosti se nanaša na interakcijo in zagotavljanje povratnih informacij vladi s strani

javnosti, državljanov in predstavnikov državljanov (ki niso izvoljeni funkcionarji ali uradniki) v

delih političnega procesa, ki se nanašajo na oblikovanje ali implementacijo politik (Moynihan 2003,

166). V skladu s Smithom (v Rowe in Frewer 2000, 6) participacija oz. sodelovanje javnosti zajema

skup postopkov, ki so oblikovani tako, da vključujejo posvetovanje, vključevanje in informiranje

javnosti, s čimer se tistim, ki jih odločitev zadeva, omogoči prispevek k odločanju. Participatorno

odločanje zatorej vključuje idejo o bolj neposrednem vključevanju državljanov v politične procese

(Woltjer v Breukers in Wolsink 2007, 2738).

Institucije in strukture teh institucij imajo izredno pomembno vlogo pri omogočanju (ali oviranju)

participacije.95 Cohen (v Blakeley 2000, 155) trdi, da bi morale institucije same zagotavljati okvir za

oblikovanje pogojev za participacijo, pri čemer morajo biti pozorne na to, ali je zagotovljena

enakost med vključenimi akterji, ali je razprava brezplačna in poteka v razumnih okvirih, ali obstaja

avtonomija akterjev in zagovornikov različnih interesov idr. Potreben je razvoj deliberativnih in

participatornih oblik institucij, ki so zmožne zagotoviti demokratično legitimnost96 in učinkovitost z

vključevanjem civilnodružbenih in gospodarskih akterjev, argumentativnih postopkov ter v dobro

skupnosti usmerjenega reševanja problemov (Klinke 2011, 57).

Za legitimacijo odločevalskih procesov je zagotovo pomembno, kateri akterji so prepuščeni k

procesu ter na kakšen način lahko v njem sodelujejo. Zato mora »javna oblast, če hoče zagotoviti

demokratično legitimnost svojih politik, [...] vzpostaviti pogoje tam, kjer še niso, oziroma jih

dopolniti tam, kjer so preozko zastavljeni, in sicer tako, da bodo nevladne organizacije kot

civilnodružbeni akterji lahko vstopili enakopravno tako v javno sfero kot v politične arene, kjer se

oblikujejo, ocenjujejo in vrednotijo politike ter pravni in programski akti« (Hribar in drugi 2005, 5).

V vseh političnih arenah, tudi v okoljski in energetski, je v odločevalskih procesih zaznati

pomanjkanje participacije navadnih državljanov ter prevlado industrijskih in gospodarskih akterjev,

kar pomeni, da so njihovi interesi veliko bolj zastopani kot pa skupni družbeni interesi in interesi

javnosti (Albrecht 2001, 335). Če se odločevalci zanašajo zgolj na nasvete ozkega kroga akterjev,

recimo velikih energetskih podjetij, to lahko vodi do pristranskih političnih predlogov in odločitev,

ki so usmerjeni h koristim akterjev, ki so pripuščeni k procesu. Na ta način se zmanjšuje legitimnost

95 Skrbnikom oz. upravljavcem institucij in procesov je dodeljena diskrecijska pravica in moč, da oblikujejo prostorrazprave in s tem neposredno odločajo o tem, kdo in na kakšen način se lahko vključuje v procese (Moynihan 2003;Stauffacher in drugi 2012).

96 Legitimnost se nanaša na soglasje vladanih in običajno zahteva, da imajo vladani možnost vključevanja priodločitvah, ki jih zadevajo, in sodelovanja z odločevalci. Vladanje, ki iz odločevalskih procesov izključuje tiste, nakatere bodo odločitve vplivale, na ta način zmanjša legitimnost sprejetih odločitev (Klassen v Dowding 2011, 489).

134

politik. Zato je v procese potrebno vključevati tudi državljane, civilno družbo, razne deležnike,

znanstvenike in strokovnjake (Uba 2010). Sodelovanje teh akterjev v procesih je lahko pomensko in

prinaša pozitivne rezultate, a le, če se jih v procese vključuje dovolj zgodaj, so procesi transparentni

in veljajo enaka pravila in pogoji za vse akterje (Kørnøv 1997, 180). Lukšič (2002b, 326) opozori

na dodaten vidik, da se javna oblast z vključitvijo javnosti v procese odločanja razbremeni »pritiska

zasebnega kapitala, ki želi investirati v dejavnosti, ki so profitno donosne, so pa okoljsko

problematične«. Obenem si s strani državljanov zagotovi legitimnost odločitve, saj jih je vključila v

proces, s čimer se javna oblast izvije iz dvojnega primeža.

Področje okoljskih politik je prvo, ki je postalo bolj odprto in v določeni meri omogoča

vključevanje javnosti v procese odločanja. To je posledica vse večjih frustracij širše civilne družbe,

ki je prepoznala omejeno učinkovitost in uspešnost hierarhičnega načina odločanja po principu od

zgoraj navzdol ter zahtevala možnost vključevanja v procese politik, ki neposredno vplivajo na

njihovo kvaliteto življenja. Novejše, bolj participatorne prakse se od zaprtih razlikujejo po tem, da

omogočajo (omejeno) vključevanje v proces še pred sprejetjem odločitve. Na ta način ima javnost

možnost podati svoje kritike, pripombe in predloge, s čimer je izrecno priznana pluralnost

legitimnih interesov in skrbi o določenih političnih vprašanjih (Hajer 2003b, 94). Puščanje prostora

za odprto definicijo problema pomeni odmik od striktno sektorskih politik k zavedanju, da so

politike med seboj odvisne in povezane, zaradi česar potrebujejo interdisciplinarni pristop.

Vključevanje različnih deležnikov postaja vedno bolj pomembno tudi v energetskih politikah

(Devine-Wright v Stauffacher in drugi 2012, 228). To ustvarja potrebo po bolj interaktivni in

deliberativni komunikaciji med tehničnimi strokovnjaki, javnostjo, odločevalci in drugimi akterji, ki

mora iti prek tradicionalnega koncepta posvetovanj z javnostjo in šibkejšimi akterji, kjer ti nimajo

velike vloge in možnosti vplivanja (Walker in drugi v Stauffacher in drugi 2012, 228). Z

vključevanjem javnosti se mobilizirajo določeni neizkoriščeni socialni viri, obenem se krepi

zaupanje in razumevanje javnosti.97 Javnost, državljani, civilna družba in nevladne organizacije

»premorejo kvalitete, ki jih akterji iz stroke in iz politike, ki so bili do sedaj sistemsko vključeni v

komunikacijske in odločevalske procese, praviloma ne premorejo« (Lukšič 2011a, 108).

8.1 Pomen participacije

Participacija omogoča javnosti oz. državljanom vključitev v odločevalske procese, iz katerih so

večinoma izključeni (Lukšič in Bahor 2011a, 102). Poskuša jim dati neko moč, da bi lahko v

razmerju do drugih akterjev aktivneje in enakopravneje sodelovali pri oblikovanju javnih politik in

97 Do odpora javnosti zaradi izvajanja določenih politik večinoma pride zato, ker je javnost izključena iz participacijev odločevalskih procesih (McAvoy v Gould 2002, 137).

135

drugih odločitev. Arnstein (v Roberts 2004, 324) razume participacijo tudi kot možnost, da tisti brez

moči dobijo svoj glas in platformo, kjer lahko zahtevajo spremembe.98 Vključujoči procesi

omogočajo takšne rezultate politik, ki bolje izpolnjujejo širok javni interes od odločitev, ki so

oblikovane s strani močnih ozkih interesov (Roseland 2005, 190).

Participacija predstavlja potencial za izboljšanje baze znanja pri oblikovanju politik (vsebinske

koristi), poveča verjetnost privolitve deležnikov in njihovo podporo (instrumentalne koristi) ter

okrepi demokratično legitimnost javnih politik (normativne koristi)99 (Pelletier in drugi 1999; de

Vries 2000; Stirling v Devine-Wright 2011; Fiorino v Stauffacher in drugi 2012). Vendar

participacija javnosti zahteva tudi deljenje moči med akterji, vključenimi v proces. Tako deljena

moč pomeni moč z državljani in ne moč nad njimi (Moynihan 2003; Roberts 2004). Participacija ne

sme biti razumljena kot oblika nadzora, ki omogoča tistim, ki so na oblasti, da od državljanov

dobijo tisto, kar od njih želijo.

Tudi s političnega gledišča obstajajo dobri argumenti za okrepljeno participacijo javnosti, saj ta v

splošnem vodi k večji ozaveščenosti o problemih, o katerih se razpravlja, ter do večje stopnje

zaupanja v strokovnjake (Hagendijk 2004, 45). Državljani so bolj pripravljeni sprejeti odločitve, če

vidijo posvetovanje kot pravično, pošteno, enakopravno in uravnoteženo, četudi so rezultati v

nasprotju z njihovimi preferencami (Møller Hansen 1999; Hagendijk 2004). Takšni procesi

pomagajo ustvarjati medsebojno zaupanje med različnimi deležniki in zagotavljajo temelje za

ustvarjanje medsebojno sprejemljivih rešitev v sporih (Lim in Tang 2002). Ustrezen proces

participacije okrepi transparentnost odločevalskega procesa, s čimer omogoča nadzor nad procesom

in jasen pregled nad odgovornostjo vključenih akterjev (de Vries 2000, 330).

Beierle in Cayford (v Stauffacher in drugi 2012, 229) sta opredelila pet družbenih ciljev

participacije javnosti: (1) vključevanje vrednot javnosti v odločitve, (2) izboljšanje vsebinske

kakovosti odločitev, (3) reševanje konfliktov med nasprotujočimi si interesi, (4) izgradnja zaupanja

v institucije ter (5) informiranje in izobraževanje javnosti. Participacija javnosti pri oblikovanju

politik in v odločevalskih procesih je nujna za zagotavljanje vključenosti širšega nabora interesov v

analizah, ki vodijo do političnih odločitev, saj politične preference odločevalcev in zasebnega

kapitala predstavljajo zgolj del in nikakor ne vseh interesov. Le z večjo in širšo vključenostjo lahko

98 V procesih, ki omogočajo participacijo javnosti, je cilje pogosto možno doseči le s povezovanjem medposamezniki, saj posameznik sam težko doseže uresničitev svojega cilja. Delovanje državljanov v skupini pa jimzagotavlja večjo moč, vendar le v primeru, da je njihovo delovanje primerno usklajeno (Mattern 2006). Potrebno jedodati, da brez participacije oz. poskusa vplivanja na procese odločanja, šibki akterji ne morejo doseči vključitvelastnih zahtev na agendo ali celo v rezultate procesov (Frantzich 2008).

99 Participacija javnosti v odločevalskih procesih ima za državljane – poleg zagotavljanja demokratične pravicesodelovanja – tudi učinek racionalizacije, saj se državljani s sodelovanjem v javnih razpravah na nek način tudiizobražujejo. Izpopolnjujejo se v poznavanju tematik in procesov, obenem se priučijo kako lastne individualnepreference pričeti uokvirjati v možnosti za urejanje skupnega dobra (Barber v Parkinson 2001, 131).

136

pride do optimalnih rezultatov odločevalskih procesov (McAvoy v Gould 2002, 137).

8.1.1 Pomen participacije na projektni ravni

Javnost bi morala imeti pravico sodelovanja pri odločitvah, ki jih zadevajo. Obenem sodelovanje

javnosti v procesih načrtovanja lahko poveča podporo projektom, pozitivno deluje na rezultat

procesov njihovega načrtovanja in umeščanja, omogoči upoštevanje vrednosti javnosti, prav tako

lahko ponovno vzpostavi izgubljeno zaupanje v odločevalce in druge akterje (Haggett 2011, 16). To

pa zahteva opustitev perspektive tehnokratskega načrtovanja, saj se je izkazalo, da pristopi, kjer

ozek krog akterjev sprejme odločitev, jo nato zgolj sporoči javnosti in se brani pred kritikami in

zahtevami javnosti, prispevajo k družbenim konfliktom, vodijo do zamud ter celo do zaustavitve

nekaterih projektnih predlogov.100 Ni pa participacija javnosti pogoj, da bo projekt uspešno izveden,

saj se večina še vedno lahko odloči proti projektu, zaradi racionalnih ali kakšnih drugih razlogov.

Če govorimo o distribuirani proizvodnji električne energije, še posebej takšni, ki temelji na OVE,

lahko ima sodelovanje javnosti pozitiven vpliv na dojemanje in podporo projektom s strani

lokalnega prebivalstva, kar lahko vodi do tega, da se tudi sami lotijo podobnega projekta (Walker in

Devine-Wright 2008, 499). Gross (v Agterbosch in drugi 2009, 394) ugotavlja, da so ustrezne

možnosti participacije javnosti, kar vključuje zmožnost sodelovanja v razpravi, dostop do

informacij, spoštovanje do vključenih akterjev in nepristransko odločanje, ključne za uspešno

izvajanje energetskih projektov na lokalni ravni. Prav tako pomembno za spodbujanje vključevanja

in odobravanja procesov je, da jih akterji zaznavajo kot pravične (Gross v Haggett 2011, 16).

Lokalno prebivalstvo lahko ima več lokalnega znanja od odločevalcev na nacionalni ali regionalni

ravni ali od investitorja v projekt, ki prihaja od drugod. Zato je lokalne prebivalce smiselno vključiti

v procese načrtovanja in odločanja o specifičnih projektih, saj lahko v procese vnesejo znanje o

lokalnem okolju, dinamiki in pogojih, ki bi drugače na agendi umanjkalo. S tem lahko precej

izboljšajo rezultate projektov in tudi preprečijo potencialne napake, ki bi se lahko pojavile pri

planiranju (prav tam).

Pri projektih distribuirane proizvodnje električne energije iz OVE je poleg možnosti participacije v

procesih načrtovanja in planiranja projektov lokalnemu prebivalstvu zelo smiselno ponuditi tudi

možnost finančnega sodelovanja v projektih (Breukers in Wolsink 2007). Na ta način se lažje

100 Primer lahko predstavlja umeščanje vetrnic v prostor. Kljub temu, da gre za relativno majhno, decentraliziranoobliko pridobivanja električne energije, je vseeno potrebna določena stopnja podpore in odobritve s strani lokalnihakterjev, saj lahko tudi akterji z manj moči povzročijo zamude ali zaustavijo izvajanje projekta. Participatorniodločevalski proces najverjetneje ne bo spremenil mnenja ljudi, ki so proti vetrni energiji, lahko pa neodločenim alitistim akterjem, ki zgolj pogojno podpirajo projekt, ponudi priložnost, da vplivajo na rezultat projekta ter ganaredijo sprejemljivejšega. Relevantni akterji tako lahko v proces prinesejo svoje znanje in izkušnje, ki lahkopripomorejo k izboljšanju načrta in projekta, obenem pa participacija poveča demokratično legitimnost procesa inrezultatov (Breukers in Wolsink 2007).

137

poistovetijo s projektom in mu zagotovijo podporo.

Da bi se izognili neustreznim odločitvam in da bi olajšali sodelovanje javnosti v procesih

načrtovanja projektov, je potrebno javnost v procese odločanja vključevati v čim zgodnejših fazah

razvijanja projektov, zato da v kasnejših fazah ne prihaja do pritožb, ki bi ga lahko ogrozile. Kot je

prikazano na Sliki 8.1, bi bilo potrebno potek procesa iz Sheme 1 nadgraditi s procesom iz Sheme 2.

Vendar bi bilo na lokalni ali državni ravni še najbolj smiselno uvesti proces iz Sheme 3, kjer bi bila

ustvarjena pravila, ki bi veljala za vse podobne projekte in bi omogočala participatorne postopke,

kjer bi se lažje prišlo do neke kompromisne rešitve ter preprečilo popolno blokiranje projektov s

strani nekaterih akterjev v kasnejših fazah. Ti bi v primeru popolnoma neustreznega projekta –

zaradi škodljivosti za (lokalno) okolje in družbo – lahko svoje pripombe oz. nestrinjanje izrazili že

pred začetkom planiranja projekta, kar lahko projekt, če je škodljiv, ustavi že v idejni fazi. S tem se

izogne nastanku nepotrebnih nadaljnjih stroškov ter slabi volji lokalnega prebivalstva.

138

Slika 8.1: Sheme, ki prikazujejo mesto participacije javnosti in drugih deležnikov v razvijanju projektov ob njihovem umeščanju v prostor

Vir: Mallon (2006c, 102–103)

8.2 Značilnosti dobrih procesov participacije

V primeru sprejemanja odločitev, ki vplivajo na javni interes ali na bivanjsko okolje in kakovost

139

bivanja državljanov, je potrebno v odločevalske procese vključevati javnost in širok nabor akterjev,

saj akterji, ki so iz procesov izključeni, pogosto poskušajo izničiti sprejete odločitve (Webler in

Tuler 2002; Innes in Booher 2003). Za zgleden model participacije velja, da mora biti sodelovanje

omogočeno čim bolj zgodaj v procesu odločanja (Laird 1990, 55). To načelo je bistvenega pomena

za ohranjanje svoboščin, krepitev postopkovne pravičnosti in formalne enakosti, tako da se vsem

deležnikom, vključno z javnostjo, omogoči ustrezen dostop do vseh faz odločevalskega procesa. Ob

tem morajo biti vse informacije, ki so relevantne za razumevanje in ocenjevanje določenih odločitev

v odločevalskih procesih, prosto dostopne (Hampton 1999, 167–168). Obenem zgodnje

vključevanje akterjev v procese zagotavlja transparentnost postopkov in gradi zaupanje med akterji,

ki se tudi lažje poistovetijo z izidom procesov (Stauffacher in drugi 2012, 230).

Webler in Tuler (2002, 182–184) predstavita svojo teorijo o kompetentni in pravični participaciji

javnosti. Kompetentnost se nanaša na ustvarjanje najboljšega možnega razumevanja in dogovorov

ter vključuje potrebo po dostopu do informacij in njenih interpretacij ter uporabo najboljših

razpoložljivih postopkov za izbiro znanja. Pravičnost se nanaša na možnosti, ki bi jih morali imeti

posamezniki v odločevalskih procesih:

udeležba: akterjem mora biti dana možnost biti prisoten v razpravah in procesu,

sprožanje razprave: akterji morajo imeti možnost dajanja izjav,

sodelovanje v razpravi: akterji morajo imeti enake možnosti postavljanja vprašanj ali

podajanja odgovorov na trditve drugih, pa tudi možnost razprave o sami agendi in pravilih

procesa,

sodelovanje pri odločanju: akterji morajo biti sposobni reševanja nesoglasij ter imeti enake

možnosti za vplivanje na odločitve; končne odločitve naj bi se sprejemale s konsenzom

(prav tam).

Pomemben element, ki ga je vredno upoštevati v odločevalskih procesih, ki naj bi zagotavljali

ustrezno participacijo javnosti, je vsebinska pravičnost, ki je dosežena v primeru, da je proces vodil

do nepristranskih rezultatov odločanja in je strukturna ureditev omogočila pravično porazdelitev

moči. Odločevalski procesi, kjer je moč nesorazmerno nagnjena k nekaterim akterjem, medtem ko

so drugi sistematično marginalizirani, imajo pogosto probleme z legitimacijo rezultatov procesov

(Klassen v Dowding 2011, 490). Vsi akterji, ki jih problem zadeva, bi morali imeti enake možnosti

sodelovanja in vključevanja, kar pomeni, da jim mora biti omogočen vstop v procese javne razprave

– in ne zgolj nagovarjanje odločevalcev – ter enakopravno presojanje zahtev in argumentov

(Turnšek Hančič in Oblak Črnič 2011, 207).

Za dober proces participacije javnosti je potrebno vsem zainteresiranim in prizadetim akterjem

140

zagotoviti možnost, da prevzamejo katerokoli legitimno vlogo. Obenem mora proces težiti k temu,

da generira najboljše možne rezultate in odločitve v okviru pogojev, ki so na voljo. Participatorni

proces mora vsem akterjem omogočiti enako in odprto možnost dostopa do procesa, informacij in

ustreznih analiz, enako moč za vplivanje na proces in rezultate ter ustrezno vodenje konstruktivne

interakcije (Webler in Tuler 2000).

Vsi procesi morajo biti transparentni, tako da lahko javnost vidi, kaj se dogaja in kako se sprejemajo

odločitve (Rowe in Frewer 2000; deLeon in Varda 2009). Prav tako je pomembno, da imajo

rezultati participatornih postopkov resnični vpliv na politiko. Ena glavnih pritožb glede

participatornih metod je, da se jih pogosto dojema kot neučinkovite ter se jih uporablja zgolj za

legitimacijo odločitev ali dajanje videza posvetovanja, brez resnične namere o upoštevanju

rezultatov participatornega procesa.101 To se posledično kaže v skepticizmu in nezaupanju javnosti

do takšnih procesov (Rowe in Frewer 2000, 14–15).

8.3 Oblike participacije

Kar zadeva delovanje zahodnih liberalnih demokracij, ostaja splošna kritika, da omogočajo le malo

možnosti za vsebinsko participacijo v odločevalskih procesih, kjer bi javnost oz. državljani imeli

ustrezno moč (so)odločanja. Kljub temu, da naj bi bili v demokracijah državljani suveren in da naj

bi legitimnost oblastnikov izhajala iz njih, pa imajo večinoma zgolj pasivno vlogo v političnih in

odločevalskih procesih. Za večino državljanov je tako edini znatni prispevek k vodenju oz.

upravljanju države izbira demokratičnega predstavnika na volitvah (Marinetto 2003, 106–107).

Arnstein (1969, 217) opredeli osem možnih oblik participacije javnosti:

manipulacija (1) in terapija (2): opisujeta ne-participacijo, saj njun dejanski cilj ni

omogočiti ljudem sodelovanja v procesih, temveč omogočiti močnim akterjem, da

»izobražujejo« in »zdravijo« udeležence;

informiranje (3) in posvetovanje (4): državljanom omogočata, da slišijo in da so slišani,

vendar zaradi okoliščin nimajo moči, da bi zagotovili, da bodo njihov glas ali želje

upoštevani. Če je participacija omejena na ta nivo, ni nobenega zagotovila, da bo prišlo do

spremembe statusa quo;

pomiritev (5): pravila omogočajo državljanom, da svetujejo, vendar močni akterji ohranjajo

pravico do odločanja;

partnerstvo (6): omogoča državljanom, da se pogajajo in izpogajajo kompromise z močnimi

akterji;

101 Eden od načinov, kako zagotoviti, da bodo odločitve participatornega procesa sprejete, je, da se pred procesomjasno določi in sprejme zagotovilo o tem, kako bodo rezultati uporabljeni (Rowe in Frewer 2000, 15).

141

delegirana moč (7) in državljanski nadzor (8): državljani dosežejo večino oz. moč odločanja

v odločevalskih procesih. Zadnji nivo je sicer hipotetičen in kaže, do katere ravni se lahko

razvije participacija državljanov.

V grobem lahko vključevanje javnosti v procese odločanja razdelimo na tri ravni: komunikacijo,

posvetovanje ter sodelovanje ali participacijo. Razlikujejo se po smeri pretoka informacij ter po

pomenu, ki ga imajo v odločevalskem procesu. Na najnižji ravni, ki vključuje zgolj komunikacijo

med javnostjo in odločevalci, gre za komunikacijo od vrha navzdol (top-down), kjer informacije

potujejo zgolj v eno smer (Haggett 2011, 17). Takšno angažiranje bo neučinkovito v smislu

spodbujanja javne podpore in zaupanja. Medtem za obe višji ravni velja, da vključujeta dialog in

dvosmerno izmenjavo informacij, kjer je zahtevana določena stopnja vložka javnosti, kot je npr.

zbiranje javnega mnenja ali aktivna participacija predstavnikov javnosti v odločevalskih procesih

(Rowe in Frewer 2000, 6). Posvetovanje vključuje zgolj deliberacijo oz. možnost biti slišan in »je

dvostransko razmerje med vlado in njenimi državljani, v okviru katerega državljani vladi

zagotavljajo odziv oziroma povratne informacije« (Hribar in drugi 2005, 12). Pri sodelovanju pa že

pride do deljenja moči pri odločanju, saj se državljani angažirajo že pri določanju postopka in ne

zgolj vsebine oblikovanja politik, prav tako mora biti državljanom priznan enakovreden položaj v

procesu (Haggett 2011, 18). Vendar do te stopnje večini participatornih procesov ne uspe priti

(Webler in Tuler 2002, 179).

Formalne oblike participacije javnosti vključujejo referendume, javna zaslišanja, posvetovanja in

obravnave, javnomnenjske ankete, pogajalske procese oblikovanja politik, državljanske panele,

javne svetovalne odbore, fokusne skupine, pripombe, komentarje idr. Javnost lahko sodeluje na treh

različnih ravneh sprejemanja političnih odločitev, ki vključujejo (1) procese oblikovanja politik, ki

se nanašajo na pripravo načrtov in programov oblikovanja politik, (2) procese oblikovanja

zakonodaje, ki se nanašajo na postopke priprave izvršnih in podzakonskih predpisov in drugih

normativnih dokumentov ter (3) odločevalske procese, ki se nanašajo na konkretne zadeve, kot so

recimo postopki za izdajo dovoljenj za konkretne posege v prostor.

Stauffacher in drugi (2012, 232) pristope vključevanja javnosti v odločevalske procese opredelijo

nekoliko drugače. Pri strokovnem pristopu se problem zaznava kot tehničen, zato je participacija in

iskanje rešitve v veliki meri omejena na strokovnjake, vključevanje javnosti pa je omejeno zgolj na

obveščanje in posvetovanje. Nasproten temu je družbeni pristop, kjer je javnost vključena v

celotnem procesu ter ima možnost soodločanja. Nanaša se na aktualne družbene probleme, ki

vplivajo na mnoge akterje in vključujejo mnoge negotovosti, značilne za kompleksna znanstvena

vprašanja. Ker imata oba pristopa svoje pomanjkljivosti, je potrebna njuna kombinacija.

142

8.4 Problematika odločanja o tehničnih zadevah

Zaslediti je, da je v odločevalskih procesih prevladal tehnokratski vidik in s tem tudi prepričanje, da

zgolj tehnični strokovnjaki vedo, kaj je najbolje, pri čemer mnenja strokovnjakov iz drugih področij

niso upoštevana, državljani in javnost pa si odrinjeni stran od procesov. Vprašanje tehnokracije je

postalo osrednja tema pri politikah moderne (in postmoderne) dobe. Eden od problemov moderne

dobe je enodimenzionalna narava tehnokratske zavesti, za katero se zdi, da prevladuje v procesih

upravljanja ter odločanja in ki ni zmožna odkrivanja in ohranjanja jasnega razlikovanja med dvema

osnovnima vrstama razuma, tehničnega in normativnega (Marcuse v Kellow 1996, 28). Habermas

(prav tam) dodaja, da se vsak od teh dveh vrst nanaša na različne sfere človekovega delovanja:

tehnični razum na sfero ekonomske produkcije; in normativni na družbeno sfero, ki vključuje

družino, kulturo, religijo in politiko. V sferi ekonomske produkcije prevladujejo skrbi o tem, kako

stvari delujejo, medtem ko je družbena sfera normativno konstruirana skozi skupno vzpostavljene

medsebojne dogovore med člani skupnosti ali družbene skupine. V diskurzu moderne vlade je nad

subjektivizmom prevladal objektivizem, kljub resnim kritikam o (ne)objektivnosti tehnokratske

zavesti.

Skozi večino zgodovine je družbena sfera prevladovala nad tehnično, vendar so se razmerja med

njima postopoma obrnila z vzponom modernosti, ki je poudarjala industrijski in materialni napredek

ter pomen tehnologije. Posledično se v odločevalskih procesih marginalizira navadne državljane.

Tehnična vprašanja zasenčijo vsa druga, pozornost pa se vedno bolj usmerja h kompleksnim

razpravam med strokovnjaki. Tako razprava poteka o tem, katera tehnologija za proizvodnjo

električne energije bo uporabljena in katera lokacija je najustreznejša, vendar se razprava redko

dotakne vrednot, ki so vgrajene v institucijah in tehnologijah. Tako v razpravah umanjkajo

strokovnjaki s področja etike, morale in človeške dostojnosti, ki jim poleg tega odločevalci v

takšnih razpravah ne priznajo enakega pomena kot tehničnim strokovnjakom. Razprave o vrednotah

se v odločevalskih procesih označi zgolj kot dele mnenj in ne kot strokovni argument (Kellow 1996,

28).

Hitra rast tehnoloških zmožnosti obvladovanja naravnih procesov v večini primerov zgolj krepi

obstoječe odnose dominacije (West v Dowding 2011, 158). Ko je javnost postajala zaskrbljena

zaradi tehnologij, ki povzročajo probleme ali zvišujejo tveganje, ter moči strokovnjakov, je pričela

zahtevati več sodelovanja pri kompleksnih tehnoloških vprašanjih. Vendar sodelovanje javnosti in

strokovnjakov ne poteka pod enakimi pogoji, saj javnost težko sodeluje v zapletenih tehnokratskih

razpravah in nima zadosti strokovnega znanja. Umanjkajo strukture in postopki, ki bi omogočali

integracijo tehnokratskih in demokratičnih prispevkov (Roberts 2004, 339).

143

Težave glede participacije javnosti se zato pojavljajo predvsem pri političnih problemih tehnične

narave, kjer je za končno odločitev potrebno imeti ustrezno strokovno znanje. Če je problem

opredeljen na tehnokratski način, lahko javnost zgolj s tradicionalnim načinom participacije doseže

malo ali nič, predvsem zato, ker ima pri razmerjih moči med akterji tehnično znanje tudi svojo

vlogo.102 Akterji, ki niso tehnični strokovnjaki, v takšnih razpravah preprosto ne morejo ničesar

prispevati, tudi če bi imeli močan interes, zato bi lahko takšne tehnokratske politike in razprave

opisali kot izključujoče. V razpravi bodo prevladovali akterji, ki strokovnost imajo ali si jo lahko

privoščijo (Laird 1990, 52–53).

Energetska politična arena predstavlja zanimiv primer prevlade tehničnega diskurza in razprav.

Odločitve so običajno sprejete na podlagi tehničnega znanja, participacija javnosti pa predstavlja

zgolj dopolnilo procesov. Javnost je v odločevalski proces pogosto vključena čisto na koncu, kjer

lahko poda svoje komentarje zgolj na ozek del celotnega procesa, recimo zgolj del, ki zadeva

okoljsko poročilo ali oceno vplivov na okolje, medtem ko v vse ostale aspekte procesa in odločitev

ni vključena. Čeprav se na tehnološke odločitve in participacijo javnosti gleda kot na dopolnilna

dela istega procesa, pa v realnosti nimata enake teže, saj se preference javnosti zgolj ugotavlja in

omeni, medtem ko odločitev nato sprejmejo strokovnjaki (Wurth v Hampton 1999, 167).

V primerih odločanja o tehničnih zadevah (recimo pri odločanju o visoko tehnoloških vprašanjih,

kot se pojavljajo npr. pri znanstveni oceni tveganja) verjetno ni najbolj smiselno vključevati javnosti

v vse faze procesa odločanja. Vendar moramo tukaj dodati, da so pri neznanstvenih ocenah tveganja

argumenti javnosti lahko enako dobri kot argumenti strokovnjakov, poleg tega v obravnavo pogosto

vključujejo več aspektov, na katere strokovnjaki, ki so specializirani za ozko znanje na svojem

področju, pozabijo. Potrebno se je zavedati, da ni vedno najprimerneje spraševati javnosti, naj

naredi to, kar morajo strokovnjaki – ugotoviti dejstva in predstaviti strokovno znanje – ali

spraševati strokovnjakov, naj naredijo tisto, kar mora javnost – identificirati vrednote skupnosti, ki

naj jim služijo javne politike (Garland 1999, 250).

Participacija bi lahko odigrala ključno vlogo v procesu odločanja tudi s tem, da bi omogočala

interakcijo in povratne informacije med strokovnjaki in javnostjo na vsakem koraku odločevalskega

procesa (Wurth v Hampton 1999, 167 ). Problematično je dejstvo, da se v tehnološki ovoj

velikokrat ovijejo tudi vprašanja, ki se nanašajo bolj na vrednote in percepcijo posameznih akterjev

kot pa na tehnično znanje. V teh primerih, ko gre za odločanje na podlagi vrednot oz. o vrednotah in

percepcijah, tehnični strokovnjaki in politični odločevalci ne morejo imeti – ali trditi, da jo imajo –

večje posesti nad »objektivnim« znanjem kot katerikoli drugi akterji. Sandman (v Tesh 1999, 41)

102 Habermas (v Haggett 2011, 17) identificira krizo legitimnosti javnih oblasti, ki se je oddaljila od svojega volilnegatelesa in od navadnih državljanov ter sprejema odločitve brez njih, na podlagi znanja, ki ima majhen pomen zaživljenje državljanov.

144

dodaja, da imajo strokovnjaki znanje o tem, kaj je tvegano in kaj ne, medtem ko imajo državljani

znanje o tem, kaj je nezaslišano oz. nesprejemljivo in kaj ne.

Argument v prid vključevanja javnosti tudi v tehnične razprave in odločitve je, da so omejitve

prisotne tudi v znanju strokovnjakov, ki se prav tako pogosto ne strinjajo med seboj, niti znotraj iste

stroke ali discipline. Prav tako so vrednostne sodbe prisotne na vseh stopnjah odločanja in procesov,

tudi v strokovnem znanju. Tudi tehnični strokovnjaki svoje mnenje gradijo na lastnih prepričanjih,

vrednotah, ideologiji in znanju, ki ga procesirajo skozi te parametre. V fazah, kjer vrednostna

mnenja in razsodbe postanejo pomembne, je nujno potrebno preučiti psihološko in sociološko

razumevanje tveganja, za kar pa je potrebno vključiti javnost in se posvetovati z njo (Rowe in

Frewer 2000, 5–14).

Percepcije in realnosti različnih akterjev o odnosih med informacijami in participacijo pogosto

vključujejo konflikte glede ustrezne vloge demokratičnega procesa odločanja v različnih arenah, od

varstva okolja do energetike. Akterji, ki podpirajo bolj tehnokratsko odločanje, pogosto trdijo, da

državljani ali javnost nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi oblikovali tehtna mnenja o bolj

tehnoloških vprašanjih, ter da bo zaradi tega njihova participacija vodila do neutemeljenih in

nerazumnih odločitev.103 Tisti, ki pozivajo k večji udeležbi državljanov, pa pogosto trdijo, da se

znanje državljanov, njihove vrednote in percepcije sistematično izključuje iz baz podatkov, na

katerih temeljijo tehnokratske politične odločitve. Vsi akterji pa se strinjajo, da odločitve o tem, kdo

bo sodeloval v procesih, določajo obseg in naravo informacij, na katerih bodo temeljile odločitve,

saj noben akter svojih preferenc ne bazira na vseh informacijah, temveč jih selekcionira (Gould

2002, 133).

8.5 Omejitve participacije in ovire zanjo

Ker so razmerja moči med akterji določena, imajo pogosto vpliv tudi na odločevalski proces. Kljub

formalni možnosti sodelovanja šibkejših akterjev imajo odločilno vlogo pri vplivanju na

odločevalske procese in pri oblikovanju rešitev večinoma močni akterji. Zato ostaja vprašljivo, če je

možno vzpostaviti učinkovito platformo, kjer razmerja moči med akterji ne bi vplivala na proces in

rezultate. Četudi se vzpostavi široko vključujoč participatorni proces, bodo vanj vključeni akterji

imeli različni dostop in vpliv, na kar vplivajo dejavniki, kot so izobrazba, družbeni položaj, spol in

retorične sposobnosti, če se omejimo zgolj na karakteristike posameznikov (Haggett 2011, 20).

Pogosto so procesi participacije kritizirani kot okorni, neučinkoviti in kot glavni vzrok za zamude

pri implementaciji politik ali projektov, zaradi česar naj bi nastajali dodatni stroški (Hampton 1999,

103 Hagendijk (2004, 43) navaja nekaj študij, ki kažejo, da so navadni državljani sposobni dojemanja in razpravljanja oznanstvenih in tehnoloških vprašanjih, ko in kadar imajo ta neposredne praktične posledice.

145

166). Vedno večje uokvirjanje in formalizacija procesov participacije v natančno opisane

birokratske postopke, ki predpišejo, v kateri fazi procesa odločanja, kako dolgo in kakšna vrsta

participacije bo potekala, ima tudi svoje negativne učinke. Kljub poenostavljanju in pohitritvi

možnosti vključevanja v procese, posledično hitrejšemu procesiranju rezultatov participacije ter

dejstva, da zaradi vnaprej predpisanih postopkov javnost ve, kdaj in kako se lahko vključuje v

procese, pa je takšno modeliranje pogosto na škodo participacije same, saj jo omejujejo tako

vsebinsko in časovno kot oblikovno (Haggett 2011, 19). Postopki tako pogosto omogočajo zgolj

podajanje komentarjev, argumentov in trditev, ne omogočajo pa dejanske razprave in diskusije.

Institucionalizacija prej neinstitucionaliziranih, včasih celo neformalnih oblik participacije je lahko

vodena z namenom omogočanja lažje participacije, vendar ni nujno, da se to tudi zgodi. Včasih

lahko vodi tudi k zmanjšanju in omejevanju participacije. Formalni predpisi o postopkih

participacije v raznih procesih odločanja, ki s svojo togostjo omejujejo tako čas kot oblike

participacije, lahko učinkovito odvrnejo odločevalce, da se odločijo za več participacije (Garland

1999). V večini primerov tako odločevalci zgolj sledijo formalnim predpisom in vlagajo minimalne

napore v izvedbo ustreznega procesa participacije, saj ga jemljejo zgolj kot formalni del procesa, ne

pa kot realno pomoč in možnost vključevanja javnosti (de Vries 2000, 326).

Institucionalizacija postopkov participacije pa je lahko izvedena tudi z namenom zmanjševanja

možnosti vključevanja javnosti v procese, z argumentacijo, da se na ta način poskuša zmanjšati

potencialne zamude in izboljšali učinkovitost odločevalskih procesov (de Vries 2000). Participatorni

procesi pomenijo za odločevalce določene stroške, ker je potrebno v njih vložiti čas in delo, prav

tako je potrebno javnost informirati o možnostih participacije ter jih izobraziti o procesih in

vsebinah procesov. Prav tako ob tem ni znano, kakšni bodo rezultati teh procesov. Lahko da bo

prišlo do konfrontacij in konfliktov med vključenimi akterji ali do nezmožnosti doseganja konsenza

med njimi, nastanejo lahko zamude pri celotnem procesu sprejemanja politik, možno je

pomanjkanje znanja pri nekaterih akterjih, še posebej pri kompleksnih, strokovno-tehničnih in

podobnih tematikah (Moynihan 2003, 173).

Če govorimo o neposredni participaciji državljanov, je pri mnogih akterjih in tudi teoretikih deležna

nezaupanja. Dvomijo o sposobnosti javnosti, da bi pozitivno prispevala k vodenju in upravljanju,

nekateri javnost oz. množice dojemajo kot potencialno grožnjo sistemu, prav tako naj bi široka

participacija pomenila negacijo strokovnosti, na kateri bi morale temeljiti odločitve (Kaufman v

146

Roberts 2004, 325). Schumpeter (v Roberts 2004, 324) pravi, da množica deluje kot stampedo.104

Takšni pogledi so skladni z dolgoletnim konsenzom v zahodni politični misli, ki predpostavlja, da je

vsebinska udeležba državljanov pri vodenju in upravljanju neizvedljiva, ne glede na to, kako

zaželena naj bi bila (Stivers v Roberts 2004, 324). Kritiki svoje argumente nadalje upravičujejo s

trditvami, da živimo v velikih, kompleksnih, birokratiziranih družbah, zaradi česar naj bi bilo

sodelovanje javnosti predrago, prepočasno in preveč zapleteno, obenem pa povprečni državljani naj

ne bi imeli zmožnosti za razumevanje upravljanja kompleksnih javnih zadev, procesov in institucij

(Hart v Roberts 2004, 324).

Lahko pride tudi do situacij, ko ni možno doseči sprejemljive rešitve, saj akterji, vključeni v proces,

vlečejo vsak na svojo stran. Rezultat tega je »past skupne odločitve« (Scharpf v Weale 2005, 125),

pri kateri je prednost na strani statusa quo, ker se je zaradi izrazito nasprotujočih si interesov

različnih akterjev o kakršnihkoli spremembah zelo težko dogovoriti. Pomembni politični ukrepi

tako niso sprejeti ali pa so sprejeti v neoptimalni obliki (Weale 2005, 125).

De Vries (2000, 330) poda drugačno razlago, in sicer, da vključevanje javnosti in drugih

zainteresiranih akterjev ne upočasnjuje odločevalskega procesa, temveč lahko celo skrajša čas,

potreben za napredek od identifikacije problema do oblikovanja politik, sprejetja odločitev in

implementacije rešitev. Kompleksne odločevalske procese lahko pospešimo, če na vsakem koraku

procesov vključujemo zainteresirane akterje. V nasprotnem primeru, ko odločevalci zanemarjajo

javno podporo ali pa zainteresirane akterje v proces vključujejo zgolj na koncu, brez realne

možnosti vplivanja, pa lahko pride do odpora in zamud.

V sferi participacije javnosti pri komunikacijskih in odločevalskih procesih se je pričelo uporabljati

nove tehnologije participacije, predvsem obliko elektronske participacije, ki predstavlja poceni in

učinkovit način izpolnjevanja zakonskih zahtev za omogočanje podajanja pripomb javnosti. Vendar

se od novih tehnologij uporablja zgolj komponente, ki olajšajo in poenostavijo postopke javnim

agencijam in odločevalcem, ne vključijo pa komponent, katerih raba ima potencial za širšo, boljšo

in kvalitetnejšo obliko participacije javnosti. Tako se namesto ponujanja prostora za diskusijo

omogoči zgolj podajanje elektronskih komentarjev, kjer tehnologija samo kategorizira in organizira

komentarje, namesto da bi omogočila vsebinsko in vrednotno primerjavo med različnimi

pozicijami, ki jih podajo različni akterji, s čimer se izgublja potencial tehnologije (Schlosberg in

Dryzek 2002, 334).

104 Zaradi nezaupanja v legitimnost obstoječega sistema, ki vključuje tako politiko kot gospodarstvo in znanost, sejavnost pogosto začne opirati zgolj na lastne sile in vzgibe, ki so pogosto neracionalni. V želji po omejevanjuokoljske in družbene škode, ki jo prinašajo določene odločitve, investicije in projekti, se ozaveščena javnost –namesto zaupanja v avtoriteto javne oblasti, obstoječega institucionalnega sistema in znanstvenih ocen – vse boljzateka k lastnim presojam, »ki pa so ujete v meje miselne sposobnosti zapopadanja lastnega položaja, ovite v mite,paniko in komunikacijo strahu« (Lukšič 2011a, 108–109).

147

Mnogi avtorji (Arnstein 1969; Turner 1986; Rowe in Frewer 2000; Albrecht 2001) kritizirajo

komunikacijske in odločevalske procese, ki (1) pretežno sledijo enosmernemu razumevanju

vključevanja javnosti v procese z namenom, da se javnost zgolj seznani z že izbranimi odločitvami,

ali (2) vključujejo formo sodelovanja javnosti, ki je sama sebi namen in je uporabljena zgolj zaradi

formalne potrebe po vključevanju javnosti, da se na ta način zagotovi legitimnost procesa. V tem se

odražajo nameni odločevalcev, ki uporabljajo takšne tehnike, kjer že videz udeležbe javnosti

zadostuje za formalno izpeljavo procesov, ne obstaja pa pristni interes po izvajanju kakršnih koli

priporočil, ki bi izhajala iz participatornega procesa.

Tudi v praksi je zaznati, da ti procesi navidezne legitimacije postopkov predstavljajo problem.

Nevladne organizacije veliko oviro vidijo v primerih navideznega vključevanja, kjer je civilna

družba povabljena k pripravi pripomb za določene javnopolitične dokumente, »vendar pripravljavec

dokumenta do teh pripomb ne zavzame stališč oziroma pripomb ne upošteva« (Hribar in drugi

2005, 9).

8.6 Participacija v odločevalskih procesih s področja energetike

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva

v okoljskih zadevah ali Aarhuška konvencija (Convention on Access to Information, Public

Participation in Decision-Making and Access to Justice in Environmental Matters 1998)

opredeljuje dostop javnosti do vladnih odločevalskih procesov, ki se nanašajo na okoljske zadeve na

lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. S to konvencijo je javnost dobila status pomembnega

akterja pri oblikovanju robnih pogojev, znotraj katerih morajo biti sprejete odločitve, ki so okoljsko

problematične. S tem je bil narejen prvi pomemben korak k odpiranju institucij in vključevanju

javnosti v komunikacijske in odločevalske procese na tistih področjih, ki imajo znaten vpliv na

okolje, kamor spada tudi elektroenergetski sektor. Konvencija sicer prepušča državam, da same

uredijo obliko in načine dostopa in vključevanja javnosti v komunikacijske in odločevalske procese.

Osredotoča se na interakcijo med javnostjo in javnimi oblastmi, predvsem na to, v katerih primerih

in na kakšen način mora biti javnosti omogočen dostop do informacij, v katerih primerih mora biti

obveščena o kakovosti okolja in vplivih na okolje, kako in v katerih primerih mora biti

zainteresirana javnost povabljena k sodelovanju v odločevalskih procesih ter kako in v katerih

primerih ji mora biti omogočeno pravno varstvo za zaščito pravic z okoljskega področja.

Konvencija tako predpostavlja, da je moč javnosti glede na ostale akterje manjša in ji je zato

potrebno zagotoviti posebno varovanje njenih pravic.

Celovita presoja vplivov na okolje, ki mora biti izvedena ob vseh večjih infrastrukturnih projektih,

predstavlja postopek, ki je del odločevalskega in ki vključuje participacijo javnosti, kot je zapisano

148

v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1-UPB1 2006), njegovih kasnejših dopolnitvah in podzakonskih

aktih. Javnost se lahko v proces vključi prek javne razprave, kjer mora dokazati, da jo projekt

neposredno zadeva ali da bo projekt imel vpliv na širši javni interes. Skozi javno razpravo lahko

javnost in drugi akterji podajo komentarje in v kolikor so ti komentarji utemeljeni, naj bi se jih

upoštevalo pri nadaljnjem odločanju.105 Kar lahko vpliva tudi na to, ali projekt sploh bo izveden ali

ne, saj so od presoje vplivov na okolje odvisni nadaljnji postopki, vezani na dovoljenja za izvedbo

projekta. Presoja vplivov na okolje je standardni del načrtovanja in izvedbe večjih projektov v

elektroenergetskem sektorju, ki je prepoznan kot sektor z izrazitim vplivom na okolje.

Postopek čezmejne presoje vplivov na okolje mora omogočati sodelovanje zainteresirane javnosti iz

sosednjih držav, ko gre za projekte, plane, programe in naprave, kot so termoelektrarne in jedrske

elektrarne, ki imajo potencialni okoljski vpliv na sosednje države. Postopek opredeljuje Konvencija

o presoji čezmejnih vplivov na okolje ali konvencija Espoo, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1998

(MPCVO 1998).

Zainteresirana javnost ima možnost sodelovanja v javnih razpravah ter podajanja komentarjev in

pripomb ob sprejemanju nove zakonodaje in podzakonskih aktov. Nekateri procesi so izpeljani

zgledno, drugi manj. So pa javne razprave načeloma omogočene pri sprejemanju ali spremembah

zakonov, sprejemanju državnih konceptov ali strategij, podzakonskih aktov, regulativ, akcijskih

načrtov ipd. Tako je v zadnjih letih imela zainteresirana javnost možnost sodelovanja pri pripravi

oz. komentiranju predloga Energetskega zakona (EZ-1), Nacionalnega energetska koncepta iz leta

2011, Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost za obdobje 2014–2020 idr. Formalna možnost je

sicer bila dana, drugo pa je, v kolikšni meri so bili upoštevani komentarji in predlogi različnih

javnosti.

105 Problem je v tem, da javnost in prizadete skupnosti pogosto nimajo ustreznih orodij in znanja, s katerimi bi lahkoizpodbijali rezultate kompleksnih modelov, pripravljenih s strani dobro plačanih svetovalcev in strokovnjakov, ki sopripravljali študijo celovite presoje vplivov na okolje. Zaradi tega ima javnost malo možnosti, da dokaže napake alipomanjkljivosti izvedenih študij presoj vplivov na okolje.

149

9 Demokratizacija

Kot težnja demokracija označuje željo po poglabljanju in širjenju idealov politične enakosti in

nadzora s strani javnosti, vključno s sistemi, ki se že štejejo za demokratične. Sodobne

predstavniške demokracije so namreč pogosto kritizirane kot oddaljene od državljanov. Označuje se

jih kot birokratske institucije, ki navadnim državljanom dajejo le minimalno moč, ki jo lahko

izražajo zgolj na volitvah (Saward v Dowding 2011, 171). Te upravičene kritike sprožajo željo po

bolj participatornih institucijah in opolnomočenju državljanov, torej po demokratizaciji sodobnih

predstavniških demokracij.

Demokracijo lahko opredelimo kot sistem, ki omogoča sprejemanje kolektivno zavezujočih

odločitev, nad katerimi imajo državljani nadzor, in ki formalno zagotavlja enake možnosti

participacije v odločevalskih procesih (Beetham v Lukšič in Bahor 2011a, 102–103). Te možnosti

variirajo od minimalističnih definicij, kjer je vloga državljanov omejena le na volitve predstavnikov,

do takšnih, ki vključujejo aktivno participacijo državljanov v odločevalskih procesih (Bernhagen

2007, 18).

Tudi sam termin demokracija je večplasten. Mitchell (2011, 9) govori o vsaj dveh pomenih: lahko

se nanaša na načine doseganja učinkovitih zahtevkov za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo ali

pa na način upravljanja in vodenja (angl.: governing) družbe, ki kot sredstvo za omejevanje

zahtevkov za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo uporablja soglasje javnosti in izvzetje

določenih področij iz demokratičnega načina odločanja in nadzora. Tako je zasebna sfera od

demokratične razmejena z zakoni lastnine in posesti, naravni svet z zakoni narave ter trgi s principi

ekonomije. Demokratični napori so tako boji za to, da se kot javna vprašanja vzpostavijo problemi

in zadeve, za katere drugi trdijo, da so v sferi zasebnega (npr. določitev minimalnih plač),

naravnega (npr. izčrpavanje naravnih virov ali kopičenje plinov v atmosferi) ali tržnega (npr.

finančne špekulacije).

Ideja demokracije se tako oddaljuje od ozke liberalne demokratične slike, kjer se interes javnosti

formulira skozi reprezentativnega zakonodajalca, nato pa izvede prek administrativnega aparata.

Takšen opis demokracije se preveč dobro sklada z mirujočo javnostjo in tehnokratskim

upravljanjem, nenazadnje tudi z vse bolj oligarhičnimi značilnostmi sodobne družbe. Tradicionalna

liberalna demokracija je plod skrbi, da so odločevalci in vlada izolirani od pogosto iracionalnega

javnega mnenja (Mill v Torgerson 2003, 115).106 Določeni avtorji (Croizer v Torgerson 2003, 115)

so na takšen način dojemali tudi vzhajajoča družbena gibanja, za katera so dejali, da motijo

106 Razlog za omejevanje participacije in vključevanja državljanov je tudi želji po učinkovitejših odločevalskihprocesih (Dahl v March in Low 2004, 46).

150

družbeni red in kritizirajo navidezno soglasje v povojnem svetu. Liberalna demokracija se je v 60-ih

in 70-ih letih 20. stoletja soočala s tolikšnim številom novih zahtevkov, da se je tem demokracijam

zdelo, da jih ogroža preveč demokracije (prav tam). Zato je na demokracijo potrebno gledati tudi v

kontekstu aktivnejšega udejstvovanja državljanov v političnih razpravah in vključevanja v

odločevalske procese (Torgerson 2003, 115).

Demokracijo je potrebno razumeti širše kot zgolj sodelovanje na volitvah in strankarsko politiko

(Møller Hansen 1999; Mörth 2006). Temeljna ideja demokracije je delitev moči in oblasti med

vsemi segmenti prebivalstva ter ponujanje enake možnosti za participacijo državljanov v

odločevalskih procesih (Dahl v Sun in Barnett 1994, 412). Je proces in ne končno stanje (Epstein in

drugi v Gurses 2011, 169). Vključuje gibanje za široko in enakovredno državljanstvo, zavezujoče

posvetovanje z državljani in zaščito državljanov pred samovoljnim ukrepanjem države. Zato

demokratizacija pomeni razvoj kanalov in mehanizmov za participacijo državljanov v odločevalskih

procesih in za reševanje konfliktov med različnimi skupinami in akterji (Lim in Tang 2002, 561). Je

proces širjenja in večanja enakopravnosti odnosov med odločevalci in državljani oz. drugimi akterji,

obsega vsak korak, ki vodi k višji ravni demokracije, ter pogosto vključuje institucionalne

spremembe (Tilly 2000; Gurses 2011).

Bolj ali manj demokratične institucionalne strukture v modernih industrijskih družbah se soočajo z

različnimi zahtevami po demokratizaciji ter odpiranju političnih aren in odločevalskih procesov za

nove akterje. Še zlasti so glasni pozivi k odpiranju tistih aren, »za katere se predpostavlja ali se že

ve, da s svojim delovanjem (oblikovanjem in izvajanjem politik) najbolj vplivajo na oblikovanje

naravnih in družbenih pogojev življenja človeških skupnosti in s tem seveda tudi na kakovost

njihovega bivanja« (Lukšič 2011a, 105–106). Pozivi k demokratizaciji političnih procesov se

nanašajo na vključevanje državljanov, ki naj predstavljajo protiutež tehnokratskim težnjam tam, kjer

imajo slednje tendenco po neposredni vladavini stroke oz. tam, kjer se jih mobilizira za

zagovarjanje ozkih partikularnih interesov.

Demokratizacija odločevalskih procesov bi morala iti v smeri, ki jo ponuja koncept deliberativne

demokracije, ki predvideva spremljanje odločitev po razpravi, kjer vsak akter lahko predstavi svoje

argumente (Dahlberg 2001; Leet 2003; Klinke 2011).107 Namen je spodbujanje spoštovanja med

107 Deliberacija se nanaša na proces razmisleka, ki se mu podvržejo posamezniki ali skupine, da bi prišli doutemeljenih in premišljenih odločitev. Ima epistemološko funkcijo, da izboljša odločitve in odkrije najboljšeargumente. Zaradi deliberacije lahko posameznik spremeni svoja prepričanja in presojo, če so mu bili predstavljeninasprotni argumenti, ki so – zaradi znanstvenih dokazov, vrednot ali stališč – bolj prepričljivi (Chappell v Dowding2011, 167). Idealni pogoji za deliberativno demokracijo vključujejo odprto participacijo, komunikacijskekompetence, ki ljudem dajo motivacijo, veščine in informacije, da lahko poslušajo in izbirajo med utemeljenimiargumenti, enakost virov, statusov in spoštovanja med akterji ter zahtevo, da se doseže soglasje (Parkinson 2001,132). Potrebno je dodati, da pri postopkih deliberativne demokracije obstajajo omejitve, zaradi česar ti postopkiniso primerni za vse procese in vse ravni, niti za vse akterje (Klinke 2011, 58).

151

akterji, opolnomočenje šibkejših akterjev ter argumentiranje, saj naj bi odločitve temeljile ravno na

argumentih. Najprepričljivejši argumenti naj bi zmagali, cilj pa je skozi razpravo priti do soglasja

med akterji in na ta način do rešitve, s katero bi se lahko strinjali vsi (Young v Mawhinney 2004,

208; Chappell v Dowding 2011, 167). To je v nasprotju s trenutnimi procesi in postopki, kjer do

odločitev pride z glasovanjem ali pa imajo močnejši akterji osrednjo vlogo pri odločanju.

Deliberativna demokracija v idealnih primerih omogoča tudi prenos moči od močnejših akterjev in

odločevalcev na vse akterje.

9.1 Procesi demokratizacije

Ključne komponente vsakega demokratičnega procesa so informacije, ki so nujne za oblikovanje

mnenj o družbenih problemih, in učinkovite metode izražanja, ki so potrebne za komuniciranje

mnenj širši javnosti in za implementacijo političnih sprememb v skladu s temi mnenji. Demokracija

je odvisna od informiranih državljanov in mehanizmov, s katerimi lahko državljani sodelujejo v

odločevalskih procesih. Zato bo participacija brez potrebnih informacij privedla do nekakovostnih

političnih rezultatov, informacije brez učinkovitih in pomenskih oblik participacije pa bodo

ustvarile zgolj nerešljive politične konflikte (Gould 2002, 133).

K spremembam lahko pripomore tudi civilna družba. Smil (v Randalph in Masters 2008, 655) meni,

da tržne nepopolnosti in paraliza vladnih politik narekujejo potrebo po komplementarnih družbenih

rešitvah, ki lahko izhajajo le iz civilne družbe in civilnodružbenih gibanj. Takšna gibanja lahko dajo

politično podporo hitrejšemu in globljemu preoblikovanju (energetskih) politik s strani

odločevalcev in s tem spodbudijo proces demokratizacije.

Pri procesih demokratizacije igra pomembno vlogo tudi razvoj tehnologij, ki imajo potencial za

doseganje sprememb. Tako so računalniki in informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočile

demokratizacijo na področju informacij in komunikacije ter tudi širše.108 Razvoj distribuirane

proizvodnje električne energije in tehnologij OVE pa ponuja možnost za demokratizacijo na

področju energije, saj v sektor in areno vstopajo novi akterji.

9.2 Implikacije demokratizacije

Veliko skupnosti po svetu išče načine za sodelovanje in participacijo, ki ne bi temeljili na ustaljenih

političnih postopkih konfrontacije in odločanja po principu od zgoraj navzdol (top-down), temveč

na širšem vključevanju interesov, odprtosti za nove možnosti in priložnosti ter širšem naboru

108 Digitalne in informacijsko-komunikacijske tehnologije lahko pomagajo pri demokratizaciji, saj omogočajo lažjevključevanje večjega števila akterjev v procese razpravljanja in odločanja (Schlosberg in Dryzek 2002; Hribar indrugi 2005).

152

akterjev. Takšni načini pogosto privedejo do kvalitativno drugačnih odgovorov kot tradicionalne

formalizirane metode odločanja (Innes in Booher 2003, 34). Razlog je v tem, da procesi, ki

spodbujajo aktivno vlogo državljanov, privedejo do večje motivacije, odgovornosti in aktivnega

udejstvovanja posameznikov v političnih zadevah (Marinetto 2003, 110).

Fung (2005, 401) dodaja, da so odločitve, ki so sprejete skozi demokratično-participatorni proces,

bolj informirane in racionalnejše, odražajo enakopravnejšo upoštevanje interesov, manj verjetneje

posegajo v individualne pravice in so bolj legitimne. Deliberacija širi skupne interese in percepcijo

udeleženih akterjev ter gradi skupne politične vrednote, zaradi česar je zaželena kot

politično-institucionalna metoda.

Demokratizacija ustvarja raznovrstne kanale za zastopanje razpršenih interesov v odločevalskih

procesih, ki se nanašajo na javne politike. Če pogledamo primer okolja, je posledica širjenja

zavedanja okoljskih problemov, sočasno z večanjem možnosti politične participacije, nastanek

prevelikega števila zahtevkov za reševanje na politični ravni (Lim in Tang 2002). To pomeni, da se

pojavlja vse več okoljskih vprašanj, ki terjajo odgovore in reševanje, kar zbuja dvom in kritiko o

kapaciteti političnega sistema za reševanje teh vprašanj in konfliktov.

9.3 Ovire in omejitve za demokratizacijo

Odpor akterjev, ki so v političnih arenah in v procesih odločanja na privilegiranih pozicijah, proti

vstopanju novih akterjev so veliki (Lukšič 2011a). Tako recimo politične stranke niso ravno

spodbujevalci procesov demokratizacije, ki gredo prek meje predstavniške demokracije, kjer so

ravno stranke v prvem planu in zaradi volitev nosilke legitimnosti v procesih odločanja. Prava

demokracija predstavlja več, kot je zmožna pokazati v uveljavljenih predstavniških demokracijah,

saj daje poudarek na opolnomočenju državljanov, s spodbujanjem družbenih gibanj,

civilnodružbenih organizacij in neposrednih akcij (Burnell 2001, 189).

V političnih arenah in procesih imajo strukturne neenakosti velik vpliv na postopke in rezultate,

zaradi česar so tudi demokratični postopki, ki naj bi omogočali participacijo šibkejših akterjev, zelo

pristranski v korist močnejših akterjev (Fung 2005, 399). Slednji po pravilu poskušajo blokirati

šibkejše in jim s tem onemogočiti vstop v areno oz. jim preprečiti možnost sodelovanja in odločanja

v odločevalskih procesih. Ker imajo močnejši akterji večinoma v rokah tudi moč tehnologije,

slednjo uporabljajo za to, da onemogočajo večjo demokratizacijo (Habermas v Sun in Barnett 1994,

414).

V razpravah o demokraciji je potrebno nadzor nad informacijami prepoznati kot ključno sestavino

moči. Enosmerni komunikacijski procesi, kjer informacije potujejo zgolj od močnejših akterjev,

153

strokovnjakov in odločevalcev k šibkejšim akterjem in javnosti, niso demokratični. Za

demokratične procese so potrebni vključujoči procesi odločanja in dvosmerna komunikacija, ki

omogoča vsebinsko participacijo tudi šibkejšim akterjem (Gould 2002, 135).

Ni nujno, da bodo bolj demokratični procesi vodili tudi k boljšim odločitvam, saj so ob tem

pomembni tudi drugi vidiki. Če procesi participacije temeljijo na neugodnih in neenakih pogojih,

kot so ekonomska neenakost, kulturne razlike in odsotnost vzajemne pripravljenosti akterjev za

sodelovanje, so večinoma tudi rezultati neoptimalni, daleč od racionalnih in legitimnih odločitev

(Fung 2005, 401). Zato morajo vedno biti vnaprej zagotovljena neka pravila, ki omogočajo ustrezno

vključevanje in možnost enakopravnega sodelovanja.

Procesi participacije, ki vključujejo razprave in argumentiranje lastnih stališč, ne vodijo vedno do

tega, da bi posamezniki in akterji spremenili svoja stališča, četudi izvedo, da so napačna. Večini

posameznikom je težko priznati, da so se motili, ker s tem izgubijo kredibilnost (Mackie v Dryzek

2005, 229). Demokratični procesi bi morali biti zaradi tega usmerjeni v to, da skozi debate in

predstavitve argumentov in stališč pride vsaj do medsebojnega razumevanja med akterji, če že ni

možno doseči konsenza (Lukšič 2011a, 113–114). To pa zahteva napore in odprtost akterjev.

V modernih družbah je težko omogočiti deliberativne participatorne procese, ki bi vključevali

široko javnost in temeljili na konsenzu ali privolitvi k določeni odločitvi, saj se bo množica

posameznikov in akterjev z različnimi vrednotami in interesi težko poenotila (Dryzek 2002).

Obenem je otežena oz. v določeni meri tudi nesmiselna široka participacija javnosti v vseh procesih,

saj večine posameznikov določene politične teme in procesi ne zanimajo, zaradi česar nimajo

interesa po vključevanju. Kar pa ne pomeni, da je potrebno tistim posameznikom in akterjem, ki so

zainteresirani za teme in procese, onemogočiti dostop in sodelovanje.

Na neposredno participacijo državljanov v procesih odločanja mnogi gledajo s skepticizmom in

previdnostjo, saj lahko privede do množice različnih, pogosto tudi neustrezno informiranih

pogledov, lahko pa tudi do tiranije večine, ko ta manjšini zavrača njene predloge ali celo pravice.

Dahl (v Roberts 2004, 316) doda ugovor, da v modernih in kompleksnih postindustrijskih družbah,

ki za funkcioniranje zahtevajo tehnično, politično in administrativno znanje, neposredna

participacija državljanov v vseh zadevah ni realistična in izvedljiva. Njena uporaba pa je

priporočljiva v situacijah, ko je formulacija problema dvoumna, ko je težko oblikovati merila

presoje, rešitve pa temeljijo na vrednotah in ne zgolj na tehničnem utemeljevanju in analizi (Robert

2004, 343).

154

9.4 Demokratizacija in energetska politična arena

Nove teme prinašajo spremembe v samem pojmovanju politike. Tako ni naključje, da se nove, bolj

demokratične prakse razvijajo v »novih« sferah politike, kot je primer okolja. Išče se nove, boljše

demokratične in institucionalne rešitve za soočanje z okoljskimi problemi in globalno ekološko

krizo (Bahor 2011). Ta nova »ekspanzivna demokracija«, kot jo pojmuje Warren (v Hajer in

Wagenaar, 2003, 3), se postavlja poleg standardne liberalne demokracije, označujejo pa jo predvsem

povečana participacija, potiskanje demokracije prek tradicionalnih političnih sfer in vključevanje

akterjev, na katere imajo politike neposreden vpliv, v procese odločanja. Postavljajo se tudi

vprašanja, ali je možno najti učinkovite rešitve znotraj kapitalističnih produkcijskih razmerij ali pa

bo za rešitev okoljskih problemov potrebno radikalno poseči v samo naravo akumulacijskih

procesov.

Ravno neuspehi klasične modernistične oblasti in procesov odločanja so v javnosti ustvarili

zavedanje »o vsesplošni razširjenosti nenamernih, a nesprejemljivih posledic obsežnega

velikopoteznega načrtovanja in omejitev centraliziranih hierarhičnih struktur nadzora in regulacije,

kot prevladujočega načina kolektivnega reševanja problemov« (Scott v Hajer in Wagenaar 2003,

10). Demokratizacija znanja je privedla do tega, da se javnost in državljani vse bolj zavedajo

negativnih posledic in negotovosti mnogih političnih odločitev ter izvedenih projektov. To je med

državljani ustvarilo nelagodje in nezaupanje v sposobnosti učinkovite in odgovorne državne oblasti.

Vse bolj se tudi zavedajo, da mora biti slednja podvržena stalnemu demokratičnemu nadzoru, kar

vključuje potrebo po vključevanju v procese odločanja, da se že pred sprejetjem odločitev prepreči

morebitna škoda ali novo tveganje. Jasno postaja, da v številnih primerih odločanja družba kot

celota nima na voljo vsega potrebnega znanja, česar se morajo odločevalci pričeti zavedati in v

skladu s tem v procese odločanja vključevati tudi koncept previdnostnega načela (Beck v Hajer in

Wagenaar 2003, 10).

Dejstvo je, da razni obrobni oz. zunanji akterji, predvsem civilna družba, na politično agendo

prinašajo probleme, katerim formalna politika in odločevalci doslej niso namenjali pozornosti. To se

v zadnjih desetletjih zelo očitno dogaja ravno na področju okolja, na to področje pa se veže tudi

področje energetike. Tako akterji, ki so na robu politične arene, s svojim delovanjem in

angažiranjem širše javnosti postavljajo okoljske probleme na formalno polje politike, zaradi česar

se morajo odločevalci pričeti ukvarjati z njimi. To je velik doprinos javnosti in civilne družbe, saj

ima, ob manku moči in vpliva v odločevalskih procesih, v določenih primerih vsaj možnost določati

politično agendo.

Okoljske politike so bile v zadnjih 40 letih podvržene delni demokratizaciji procesov odločanja, ki

155

je vključevala možnosti za večjo participacijo javnosti v procesih ter potrebo po večji javni

odgovornosti odločevalcev na vseh ravneh, od lokalne do nacionalne (Assetto in drugi 2003, 250).

Delno se povečanje demokratičnosti navezuje tudi na energetske politike, vendar v večini primerov

zgolj na okoljske aspekte teh politik, kar je v skladu z že zapisano ugotovitvijo, da je okoljska

civilna družba izsilila demokratizacijo procesov, povezanih z okoljem, te spremembe pa se zgolj

počasi in togo širijo tudi na druga področja, ki še vedno poskušajo ostati zaprta.

Demokratizacija okoljskega področja in politik vodi k pozitivnim spremembam v dojemanju in

odnosu ljudi do okolja ter povečuje njihovo zanimanje za participacijo v okoljskih zadevah (Darkey

2012, 209). Korten (v Gould 2002, 132) dodaja, da lahko le demokratični nadzor nad okoljskimi

politikami preprečuje močne zasebne ekonomske interese, da bi omajali prizadevanja za varovanje

okolja, in da se ohranjanje ekološke celovitosti lahko zaupa le tistim, ki tam tudi živijo.

Eden izmed razlogov za oz. potreb po večji demokratizaciji energetske politike, energetske politične

arene in samega energetskega sektorja je povečanje števila in različnosti javnosti, tehnologij in

lastništva nad proizvodnimi enotami. To pomeni, da se v energetskem sektorju pojavlja vedno več

akterjev, tehnologij ter različnih možnosti delovanja, upravljanja in lastništva.

Če pogledamo 30 ali 40 let v preteklost, je obstajalo majhno število velikih, centraliziranih

elektrarn, ki so jih upravljala javna podjetja, primarna vloga javnosti pa je bila vezana striktno na

potrošništvo –porabniki so zgolj plačevali stroške za električno energijo enemu in edinemu

možnemu dobavitelju. Razen hidroenergije in delno biomase se obnovljivih virov energije ni

izkoriščalo, vloga javnosti se je šele s časom razširila na občasno nasprotovanje kakšnemu projektu.

Cilj je bil zagotoviti dovolj električne energije za vse, ne glede na to, kako se jo bo proizvajalo

(Walker in Cass 2011, 50).

Danes obstajajo številne možnosti proizvodnje električne energije, tako po velikosti kot po

tehnologiji in viru, različne oblike organiziranosti in institucionalizacije proizvajalcev električne

energije, ki so lahko javna ali zasebna podjetja, posamezniki, zadruge ipd., javnost pa je prevzela

številne vloge, od aktivnih potrošnikov, ki izbirajo med tarifami, zeleno energijo in dobavitelji, do

investitorjev v nove elektrarne ali proizvajalcev lastne električne energije.109 Slednji imajo tako

možnost transformacije iz pasivnih plačnikov računov v odgovorne, učinkovite, neodvisne in

samozadostne akterje z veliko večjo vlogo v energetski politični areni, kot so jo imeli prej. Razlike

so prikazane na Sliki 9.1.

109 Delno se s tem individualiziranjem, segmentiranjem in privilegiranjem zasebne izbire pred skupnostjo odražaneoliberalna ideologija (Walker in Cass 2011, 50). Ravno neoliberalne politike liberalizacije, deregulacije inprivatizacije so prispevale največ k spremembam, tako na strani dobave električne energije, kjer lahko potrošnikiizbirajo med različnimi dobavitelji, kot na strani proizvodnje, kjer se odpira prostor večji konkurenčnosti in novimproizvajalcem električne energije.

156

Slika 9.1: Primerjava razlik med vlogo javnosti, institucionalnimi oblikami proizvajalcev električne energije in uporabljenimi viri v letih 1985 in 2015

Vir: prilagojeno po Walker in Cass (2011, 50)

Ker je v sektorju veliko več akterjev, ki so bolj heterogeni tako po institucionalnih oblikah kot

vlogah, je novo stanje potrebno preslikati tudi v samo energetsko politično areno, institucije in

odločevalske procese. Ker nimamo več zgolj nekaj velikih energetskih podjetij, ki upravljajo s

celotnim sektorjem in ki bi v sodelovanju z odločevalci lahko zastopala vse interese ter na ta način

legitimno odločala o energetskih politikah, temveč še številne druge, manjše oz. drugačne akterje, je

potrebno institucionalno strukturo in procese demokratizirati do te mere, da bodo ti novi akterji

pripuščeni k procesom ter da bodo lahko nanj tudi vplivali. Hvelplund (1997, 154) trdi, da je

delujoč demokratični proces edini način, ki omogoča prevlado potencialne večine nad

kratkoročnimi in ozkimi ekonomskimi interesi določenih akterjev. Predstavlja potencialni forum za

radikalne tehnološke inovacije, ki so pogosto v nasprotju z inherentnimi interesi obstoječih

dominantnih akterjev in podjetij na trgu.

157

10 Decentralizacija proizvodnje električne energije

Decentralizacija proizvodnje električne energije se nanaša na proces in ne na (končno) stanje. Gre

za kontinuiran proces, ki se je z razvojem tehnologij za razpršeno proizvodnje električne energije,

predvsem iz OVE in SPTE, že pričel. Postavljenih je že precej majhnih razpršenih oz. distribuiranih

enot za proizvodnjo električne energije, ki pa kljub temu, da so zelo številne, s perspektive celotne

strukture proizvodnje električne energije v večini držav predstavljajo zgolj majhen delež. Proces se

je delno že pričel, vendar se večji vplivi, tako na tehničnem kot družbenem področju, šele

pričakujejo. V tem delu so predstavljene osnovne tehnične karakteristike, omejitve in prednosti

decentralizacije in razpršene proizvodnje električne energije. Dodan je družboslovni pogled na

decentralizacijo proizvodnje električne energije ter primeri iz treh držav, ki so prek različnih

procesov in odločitev pričele podobne procese.

Dolgo časa je prevladovalo prepričanje, da so veliki centralizirani elektroenergetski sistemi

ekonomsko bolj upravičeni od decentraliziranih. Parcialni gospodarski kazalci in omejitve, ki so bili

nedvomno v korist velikih sistemov in so prevladovali v tem času, so delovali kot gonilna sila v

procesu odločanja. Vendar postaja očitno, da se pri ocenjevanju kompleksnih sistemov, kjer je

uporabljena ustrezna izbira kriterijev in indikatorjev, kažejo določene prednosti decentraliziranih

sistemov. Manjše enote za proizvodnjo električne energije postajajo vedno bolj privlačna rešitev, ki

vodi k boljšim gospodarskim, okoljskim in družbenim vrednostim (Afgan 2008, 29–30).

Že nekaj let se strokovnjaki in operaterji omrežij soočajo z integracijo manjših proizvodnih enot v

elektroenergetsko omrežje. Namesto dosedanjega koncepta nekaj velikih centraliziranih elektrarn,

ki so povezane na prenosno omrežje, ter številnih odjemalcev, ki so večinoma, razen velikih

industrijskih obratov, povezani na distribucijsko omrežje, se struktura nekoliko spreminja, saj se na

distribucijsko omrežje priklaplja vse več manjših enot za proizvodnjo električne energije. To vodi k

spremembam samega sistema, glavna sprememba pa je množica novih majhnih elektrarn, ki zahteva

drugačen način upravljanja z omrežjem.110 Osnovna razlika med tradicionalnim in decentraliziranim

sistemom je prikazana na Sliki 10.1 spodaj.

110 Borbely in Kreider (2001) trdita, da se bo distribuirana proizvodnja razvijala podobno kot računalniška industrija.Veliki osrednji računalniki so se umaknili majhnim, geografsko razpršenim namiznim in prenosnim računalnikom,ki se med seboj povezujejo v popolnoma integrirano in fleksibilno omrežje. V elektroenergetskem sektorju bodovelike centralizirane elektrarne imele še naprej pomembno vlogo, toda vedno več bo manjših distribuiranihproizvodnih enot.

158

Slika 10.1: Tradicionalni elektroenergetski sistem in decentralizirani elektroenergetski sistem

Vir: Povzeto po Guerrero in drugi (2010, 59); IEEE v Aniszczuk (2015)

10.1 Razpršena proizvodnja električne energije

V začetkih razvoja proizvodnje električne energije in elektroenergetskih omrežij so prevladovale

majhne razpršene proizvodne enote, med katerimi je vsaka imela svoje lastno omrežje in je

dobavljala električno energijo na omejenem območju. Ker so bila ta omrežja med seboj nepovezana,

ni bilo zagotovljene varnosti oskrbe, kar je pogosto rezultiralo v prekinitvah dobave. Potem je šel

razvoj v smeri povezovanja manjših omrežij, gradnje prenosnega omrežja ter vse večjih elektrarn.

Takšno enotno omrežje je prek prenosnega in distribucijskega dela prenašalo električno energijo od

centraliziranih elektrarn k množici porabnikov. To je privedlo do določene stabilnosti sistemov,

pomanjkljivosti pa so predvsem dolge poti prenosa, visoka odvisnost, občutljivost ter rigidnost

159

sistema.111 Liberalizacija energetskega sektorja ter zahteve po okoljsko sprejemljivejši proizvodnji

električne energije so omogočile razmišljanje o spremembah. Zaradi razvoja OVE se paradigma

ponovno spreminja. Ker gre večinoma za manjše proizvodne enote, gre sistem vedno bolj v smeri

decentralizacije.112 Ta vključuje veliko število majhnih proizvodnih enot, ki so razpršene po

distribucijskem omrežju, obenem pa omogoča organizacijo sistema po principu strukturirane mreže,

ki vključuje dele sistema, ki lahko delujejo samozadostno, v primeru različnih potreb pa omogočajo

povezovanje z ostalimi deli. Takšen sistem je veliko bolj fleksibilen, skrajšajo se poti prenosa ter

zniža občutljivost in odvisnost. Ker so posamezne enote ali grozdi teh enot razporejeni po

električnem sistemu in ne centralizirani, imenujemo takšen pristop razpršena oz. distribuirana

proizvodnja električne energije (Warwick 2002; Patterson 2007; Randalph in Masters 2008; Robyns

2012). Gre za majhne enote za proizvodnjo električne energije (moči pod 10 MW), ki zagotavlja

električno energijo blizu ali na mestu odjema (Borbely in Kreider 2001, 24). Enote so lahko

povezane na distribucijsko omrežje ali neposredno na porabnika, lahko pa na oboje.

Tehnologije za distribuiran način proizvodnje električne energije v majhnih enotah niso omejene

zgolj na obnovljive vire energije, kot so male hidroelektrarne, sončne in vetrne elektrarne,

kogeneracija na biomaso ipd., saj zraven sodijo tudi majhne enote na fosilne vire, kot so dizelski

agregati, plinski motorji in turbine, Stirlingovi motorji, mikroturbine, kogeneracija na plin, gorivne

celice ipd. (Schneider in drugi 2007; Sovacool 2008; Guerrero in drugi 2010; Brown in Sovacool

2011). Večinoma se osredotočam na razpršeno proizvodnjo iz OVE, predvsem zaradi okoljske

problematike rabe fosilnih virov.

111 Elektroenergetski sistem je stabilen do določene točke, po kateri se poveča njegova ranljivost. Centraliziranadobava je odvisna od centraliziranega nadzora in upravljanja, zaradi česar je lahko škoda v takšnih sistemih vprimeru resnih dogodkov (žled, vroča poletja ipd.) višja, kot bi bila v lokalno organiziranih in neodvisnih enotah(Kranz 2008, 23).

112 Znotraj koncepta decentralizacije elektroenergetskih sistemov se pojavljajo različne usmeritve. Tehnični konceptivključujejo mikro omrežja, virtualne elektrarne, integrirane energetske sisteme, pametna omrežja ipd. (Manfren indrugi 2011). Koncept virtualne elektrarne predstavlja način prilagajanja distribuiranih enot trenutnemuelektroenergetskemu sistemu. Več manjših distribuiranih enot na različne vire energije so upravljane, nadzirane indispečirane centralno, zaradi česar sta kumulativni učinek in delovanje bolj podobna velikim centraliziranimkonvencionalnim elektrarnam (Scheinbein in Dagle 2001; Kranz 2008). Za razliko od striktno tehničnih usmeritevse usmeritve, ki zaobjemajo tudi trajnostni razvoj, nanašajo predvsem na pomen lokalnega in okoljskosprejemljivega. Tako Kranz (2008, 10) omenja koncept integriranih lokalnih skupnosti, ki proizvajajo lastnoenergijo in na ta način poudarjajo energetsko samozadostnost. Viške proizvodnje izvažajo drugim skupnostim, kinimajo na voljo zadosti lastnih virov. Cilj je trajnostna proizvodnja in poraba energije, ob ustvarjanju ekonomskevrednosti, ki koristi lokalnemu okolju. Tomšič in Klemenc (1996, 107–110) omenjata komunalne energetskesisteme, ki sicer predstavljajo delni odklon od samega koncepta decentraliziranih sistemov, saj vključujejo tudidruge aspekte in predstavljajo bolj gospodarsko-tehnični kot pa klasični industrijski sistem. Komunalni energetskisistemi naj bi vključevali distribucijo energije in energentov ter izrabo lokalnih obnovljivih virov in naj bizagotavljali energetske storitve na lokalnem območju. Pri tem avtorja (1996, 113) omenjata, da namen takšnihenergetskih sistemov ni tekmovanje z globalnim energetskim sistemom, saj naj bi ga bili nezmožni zamenjati. Prilokalnem planiranju je potrebno analizirati, kateri viri so lokalno oz. regionalno dostopni, poleg ekonomskih pa jepotrebno upoštevati tudi okoljske in družbene kriterije (lokalna delovna mesta, participacijo državljanov vodločevalskih procesih, zniževanje emisij CO2, zmanjšanje onesnaženja idr.). Posebna teža je namenjena tudisamozadostnosti (Hiremath in drugi 2007).

160

10.2 Prednosti razpršene proizvodnje električne energije

Številne tehnologije za razpršeno proizvodnjo imajo potencial zmanjšanja emisij toplogrednih

plinov in drugega onesnaženja, povečanja fleksibilnosti in raznolikosti pri rabi virov, izkoriščanja

lokalnih energetskih virov, zmanjšanja omrežnih izgub pri prenosu in distribuciji, povečanja

kvalitete in zanesljivosti dobave električne energije ter večjega nadzora s strani končnih

uporabnikov (Brown in Sovacool 2011, 87). Prehod od centraliziranih velikih elektrarn k

razpršenim proizvodnim enotam pa zahteva tudi paradigmatsko spremembo113.

Velikost manjših razpršenih enot se lahko prilagaja potrebam odjemalcev, enote pa omogočajo

proizvodnjo električne energije na kraju samem, torej pri končnem porabniku (angl.: on-site), zaradi

česar se zmanjšajo potrebe po prenosu in distribuciji te energije, prav tako se zmanjšajo tudi

omrežne izgube, saj po omrežju potuje manj energije (Warwick 2002; Ilic in drugi 2006;

Aswathanarayana 2010b). Obenem proizvodnja na licu mesta cenovno tekmuje s končno ceno

električne energije, ki vključuje tudi davke, prispevke in omrežnino, in ne s tržno ceno električne

energije, ki je precej nizka. Koncept, ki to dopušča, je poimenovan neto merjenje oz. net-metering

in se nanaša na samooskrbo z električno energijo.114

Tudi zaradi kombiniranja različnih virov energije se pojavijo sinergijski učinki. Proizvodnjo

električne energije iz vetra in sonca, ki je nestanovitna, čeprav napovedljiva, je možno kombinirati z

viri, ki omogočajo proizvodnjo električne energije ob kateremkoli času, kot so npr. elektrarne na

biomaso, hidroelektrarne ali pa vetrne in sončne elektrarne na lokacijah z drugačnimi vremenskimi

pogoji (Sontag in Lange 2003).

Distribuirane enote zaradi svoje razpršenosti in decentraliziranosti lahko izboljšajo splošno

zanesljivost sistemov, saj se lahko zaradi majhnosti proizvodnih enot potencialne izpade boljše in

enostavneje upravlja (Sovacool 2008, 146–147). Obenem je pri velikem številu proizvodnih enot

majhna verjetnost, da jih bo več naenkrat nezmožno proizvajati električno energijo (Smil 2003,

298). V primeru motenj ali izpadov v sistemu za zanesljivo oskrbo z električno energijo skrbijo

sistemske rezerve, katerih obseg mora po velikosti ustrezati moči največje delujoče enote v sistemu

(Urbančič in drugi 2009, 27). Večja kot je največja proizvodna enota v sistemu, več rezerve je

potrebno. Decentraliziran sistem z razpršenimi enotami je tukaj v prednosti, saj gre za manjše

naprave, torej se zmanjšajo tudi potrebe po sistemskih rezervah.

113 Odločanje med različnimi energetskimi tehnologijami ne zajema samo analize ustreznih predpostavk zaizkoriščanje energetskega vira in kvalitativne ocene tehničnih, ekoloških in socialnih posledic njegove rabe, temvečzahteva tudi družbeno institucionalizirane metode primerjanja in pretehtavanja prednosti in slabosti posameznihtehnologij (Kitschelt 1996c, 137).

114 »Samooskrba z električno energijo iz obnovljivih virov energije je proizvajanje električne energije iz obnovljivihvirov, kot so sonce, veter in voda, za celotno ali delno pokrivanje lastnega odjema električne energije z napravo zasamooskrbo« (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2015b).

161

Zaradi krajšega časa izvedbe projektov z manjšimi enotami se zmanjša tveganje, da bi tehnologija

postala zastarela, še preden je nameščena, kar se lahko zgodi z velikimi enotami, katerih čas od

začetke projekta do izgradnje in pričetka obratovanja lahko traja tudi 10–20 let. Nepredvidljivi

izpadi pri manjših enotah so krajši kot pri večjih, popravila pa praviloma cenejša in krajša

(Sovacool 2008, 89).

V primerjavi z večino trenutnih sistemov bi diverzifikacija v smeri decentralizirane proizvodnje in

OVE pomenila pomemben način za naslavljanje okoljskih problemov in podnebnih sprememb ter

zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv (Schneider in drugi 2007; Hogendorn in Kleindorfer 2008;

Sovacool 2008; Stirling 2008; Taljan in Gubina 2009; Robyns 2012). Proizvodnja električne

energije iz sonca, vetra in vode pomeni tudi fiksne stroške proizvajanja električne energije, saj je

cena odvisna od investicijskih stroškov, ki se zaradi razvoja OVE sektorja znižujejo, in vzdrževanja.

S tem odpadejo spremenljivi stroški goriva, kot pri termoelektrarnah, ker so sonce, veter in voda

brezplačni (Sovacool in Hirsh 2007; Awerbuch 2008; Bolinger in Wiser 2008). Poleg tega so ti viri

neomejeni in jih ni potrebno uvažati, kar niža uvozno odvisnost države, ustvarjajo več (lokalnih)

delovnih mest, aktivirajo lokalno gospodarstvo ter so odgovorni za manj delovnih in obratovalnih

nesreč (Mallon 2006a; Kranz 2008; Shen in drugi 2010).115

Distribuirane proizvodne enote bi lahko proizvajale tudi pasovno električno energijo. Nekatere

študije iz ZDA in Evrope (v Sovacool 2008, 147–148) kažejo, da nestanovitni viri, kot so sončna in

vetrna energija, če so ustrezno regulirani in kombinirani, lahko zagotavljajo znaten delež

proizvodnje pasovne energije.116 Moderne vetrne turbine in sončne elektrarne imajo prav tako manj

nenačrtovanih izpadov od konvencionalnih proizvodnih enot na fosilne in jedrske vire. Mednarodna

agencija za energijo (IEA) ugotavlja, da kljub začetnim pomislekom glede zmožnosti zagotavljanja

stabilnosti sistema ob priključevanju manjših distribuiranih enot praktične ugotovitve kažejo, da to

ne povzroča nerešljivih problemov za stabilnost sistema (v Sovacool 2008, 146).

Prehod na zgolj decentraliziran elektroenergetski sistem v kratkem roku je neizvedljiv, tako da bodo

v sistemu tudi v prihodnje prisotne velike centralizirane elektrarne. Vendar pa je pričakovati, da se

115 Študija, ki jo navaja Sovacool (2008, 104), ugotavlja, da so med letoma 1907 in 2007 OVE predstavljalinajvarnejšo obliko proizvajanja energije. Nobena velika nesreča, povezana s proizvodnjo električne energije, nivključevala manjše distribuirane proizvodne enote na OVE in ukrepov energetske učinkovitosti, medtem ko soelektrarne na fosilne, jedrske in vodne vire povzročile 179 nesreč v skupni vrednosti 41 milijard ameriških dolarjevin 182.156 smrtnih žrtev.

116 Primer predstavlja hibridni sistem Kombikraftwerk v Nemčiji, katerega velikost je bila modelirana tako, dapredstavlja nemški elektroenergetski sistem v velikosti 1 proti 10.000. V hibridni sistem je bilo vključenih za 23MW distribuiranih kapacitet na veter, sonce, biomaso in hidroenergijo. Enote na veter in sonce proizvajajoelektrično energijo, ko so ti viri na voljo, razliko pa pokrijejo z enotami na biomaso in črpalno hidroelektrarno.Tako se lahko sistem hitro prilagaja na zmanjšanje proizvodnje iz nestanovitnih virov ter jo prilagodi s proizvodnjov drugih enotah, ključno pri tem pa je, da predhodno ne pride do prekinitve v dobavi ali do izpada. Projekt kaže, daje kombinacija različnih OVE možna, stranski učinki se kažejo tudi v zvišanju energetske samozadostnosti regije inzmanjšanju uvoza nafte in plina (Brown in Sovacool 2011, 121).

162

bo število velikih proizvodnih enot manjšalo, število manjših pa večalo, tudi zato, ker slednje v

veliki meri temeljijo na obnovljivih virih energije, so okoljsko bolj sprejemljive in na dolgi rok bolj

ekonomsko upravičene (Kranz 2008, 63).

10.3 Omejitve razpršene proizvodnje električne energije

Dilema, ki se pojavlja, je, kako naj distribuirane enote za proizvodnjo električne energije, majhnih

kapacitet, predvsem iz obnovljivih virov, ki so nizke gostote moči, nestanovitni in na nefleksibilnih

lokacijah, zagotavljajo dovolj energije za zgoščene centre s številčno populacijo, velikimi

zahtevami za mobilnostjo ter ogromnimi potrebami po energiji. Majhna distribuirana proizvodnja

ne zmore v celoti podpirati trenutnih potreb moderne civilizacije, predvsem ne energetsko

intenzivnega industrijskega dela (Smil 2010b, 59–60).

Proizvodne kapacitete distribuiranih enot so za velikostni razred ali več manjše od velikih

termoelektrarn, zato je veliko vprašanje, kako naj bi s tako majhnimi enotami nadomestili več sto

GW kapacitet velikih termo in jedrskih enot.117 Nujno potrebno bo dati prednost zmanjševanju in

učinkovitosti rabe energije, ker distribuirane enote, predvsem na OVE, trenutno ne zmorejo v celoti

zadostiti vsem potrebam po električni energiji, ki jo večino pridobimo iz velikih centraliziranih

elektrarn (Goldblatt 2005; Sovacool 2008; Smil 2010a).118

Dodatne pomanjkljivosti in omejitve izhajajo iz tehničnega in normativnega področja: potrebe po

kompatibilnosti komponent s trenutnim elektroenergetskim sistemom in omrežjem, potrebe po

delnih spremembah v infrastrukturi ter potrebe po novih zakonih in regulativnih pravilih (Kranz

2008; Valkila in Sari 2010). Še vedno najpogosteje omenjena ovira za širšo vpeljavo distribuiranih

(OVE) proizvodnih enot je njihova cena, ki pa v zadnjih letih pada in že postaja konkurenčna

nekaterim oblikam konvencionalne proizvodnje električne energije (Sovacool 2008, 129). Medtem

ko cene za distribuirane tehnologije OVE padajo, pa se stroški proizvodnje električne energije iz

jedrske in fosilnih virov povečujejo, predvsem zaradi cene goriv, okoljskih nadgradenj, novih

okoljskih dajatev in prispevkov ter varnostnih posodobitev zaradi možnosti nesreč.

117 Clifton in Bhatnagar (2013, 45) navajata, da bi bilo v primeru, če bi želeli leta 2042 vso električno energijoproizvajati iz OVE, potrebno zgraditi novo elektrarno na plimovanje vsakih 32 minut, postaviti novo vetrno turbinovsake 4 minute in postaviti eno sončno elektrarno vsake pol sekunde – vse do leta 2042.

118 Zaradi omejitev, ki se nanašajo na nezmožnost majhnih decentraliziranih elektrarn zagotavljanja tolikšnih količinenergije, kot jih globalni gospodarsko-družbeni sistem trenutno potrebuje, se je nujno prvenstveno usmeriti vzmanjšanje rabe energije. To je osnovni predpogoj za možno decentralizacijo in je v veliki večini primerovstroškovno učinkovitejši ukrep kot gradnja novih proizvodnih enot, saj je vsaka prihranjena kilovatna uradragocenejša od proizvedene kilovatne ure (Roseland 2005, 87). Eden vidnejših avtorjev o energetski učinkovitostije Amory Lovins, katerega koncept metode najnižjih stroškov zagovarja »negavate« namesto megavatov: čepričakujemo porast v povpraševanju za X megavatov, lahko to porast zadovoljimo tako, da dodamo X megavatovproizvodne zmogljivosti ali da z izboljšano učinkovitostjo zmanjšamo trenutno povpraševanje za X megavatov. Nata način se prek učinkovitosti na strani povpraševanja da načrtovanju energetskih virov prednost pred stranjoponudbe, ki vključuje investicije v nove proizvodno zmogljivost (Jeffer 1996).

163

Nestanovitnost proizvodnje električne energije iz nekaterih virov

Električno energijo je potrebno zagotavljati in proizvajati glede na potrebe in trenutni odjem, zato

lahko nestanovitnost proizvodnje električne energije iz nekaterih razpršenih obnovljivih virov

predstavlja problem. Proizvajanje električne energije iz sonca in vetra je odvisno od

nepredvidljivosti narave in vremenskih pogojev, zato brez kombinacije več različnih lokacij, virov

ali shranjevanja energije težko zanesljivo zagotavlja električno energijo glede na trenutno

povpraševanje (Wolsink 2000; Aswathanarayana 2010c). Iz tega vidika so inferiorni trenutnim

konvencionalnim virom (Mallon 2006a, 10).

Zaradi nestanovitnih OVE in njihove variabilne proizvodnje električne energije takšne enote

predstavljajo določen problem za trenutne elektroenergetske sisteme in omrežja, saj lahko imajo

negativni vpliv na dinamiko sistema, sekundarno kontrolo, terciarno rezervo in kvaliteto toka,

predvsem na nihanje napetosti in frekvence (Daley in Borbely 2001; Scheinbein in Dagle 2001;

Ishii in Yasuda 2007; Van Kuik in drugi 2008). Je pa možno te vplive z uporabo modernih

nadzornih mehanizmov in naprav zelo ublažiti oz. celo odpraviti (van Kuik in drugi 2008, 88–89).

Potrebno je opozoriti, da nenadni izpadi velikih centraliziranih elektrarn za omrežje predstavljajo

večji problem kot izpadi manjših distribuiranih enot. Prav tako manjša distribuirana enota, moči pod

10 MW, verjetno ne bo imela znatnega vpliva na frekvenco v omrežju.

Variabilnost proizvodnje električne energije iz sonca in vetra ima vpliv na zanesljivost in kakovost

dobave ter stabilnost sistema, vendar ne predstavlja nerešljivega problema. Rešuje se ga s

primernim upravljanjem, ki vključuje uporabo vremenskih napovedi in drugih podatkov, ki se že

uporabljajo za napovedovanje porabe končnih odjemalcev, predvsem glede porabe za ogrevanje,

hlajenje in osvetljavo, in na podlagi katerih lahko ustrezna orodja za načrtovanje in napovedovanje

ocenijo, kakšna bo proizvodnja iz nestanovitnih OVE v določenem trenutku (Sobin 2007, 178).

Problematika je rešljiva že v manjših izoliranih elektroenergetskih sistemi, še lažje pa v večjih in

dobro povezanih sistemih, kjer lahko manko proizvodnje iz nestanovitnih OVE na eni lokaciji

nadomestijo z več proizvodnje na drugi lokaciji. Prednost predstavlja tudi čim širša razpršenost

proizvodnje iz različnih virov (Smil 2010b, 126). Če vzamemo v obzir celotno proizvodnjo iz vetra

v velikem sistemu, ki šteje večje število vetrnih turbin, lahko veter zagotavlja precej zanesljivo in

stabilno proizvodnjo električne energije, ki se že približuje pasovni energiji (Mallon 2006b; Sobin

2007; Sovacool 2008).119

Kot ena od osnovnih zahtev, ki izhaja iz nestalnosti in nestanovitnosti proizvodnje iz nekaterih

119 Za fotovoltaične elektrarne še ne moremo trditi, da lahko predstavljajo prevladujoči način za proizvajanje pasovneenergije, saj lahko brez sistemov shranjevanja ali kombiniranja z drugimi viri proizvajajo električno energijo zgoljpodnevi.

164

OVE, se pojavlja potreba po rezervnih zmogljivostih (Mazer 2007, 112). Vendar so rezervne

zmogljivosti že del vsakega elektroenergetskega sistema, saj so zahtevane zaradi možnosti izpada

velikih centralnih elektrarn.120

Potreba po shranjevanju energije

Za uravnavanje proizvodnje električne energije iz nestanovitnih razpršenih proizvodnih enot niso

potrebni konvencionalni viri, saj lahko to funkcijo prevzamejo shranjevalniki energije (Ragwitz in

drugi 2007, 151).121 Ti bi lahko obenem zagotavljali boljše ravnovesje med proizvodnjo in odjemom

električne energije. Možnosti za shranjevanje energije poleg črpalnih hidroelektrarn vključujejo

baterijske sisteme, ultra kondenzatorje, shranjevalnike stisnjenega zraka, gorivne celice s

shranjevalniki vodika in električne avtomobile. Vendar shranjevanje električne energije še vedno ni

na tehnološko ustreznem nivoju za širšo rabo. Raziskave tehnik stacionarnega shranjevanja

električne energije napovedujejo napredek in privlačne teoretične možnosti, toda zaenkrat še ni bilo

večjega preboja pri baterijah z visoko gostoto, visoko učinkovitostjo in nizkimi stroški, ki bi zmogla

shranjevati energijo v večjih sistemih (Smil 2003, 300).

Potreba po upravljanju s porabo

Upravljanje s porabo (DSM – demand side management) se nanaša na programe, ki omogočajo

boljše prilagajanje porabe proizvodnim zmogljivostim s ciljem zniževanja vršne obremenitve.

Vključuje orodja in programe za nadzor in aktivno reguliranje porabe energije pri končnih

odjemalcih in se večinoma nanaša na:

vgradnjo učinkovitejših pretvornikov,

programe in politike energetske učinkovitosti, ki omogočajo zmanjšanje porabe energije in

spreminjanje vzorcev porabe na strani končnih porabnikov,

programe za upravljanje z odjemom, ki zmanjšajo porabo ob vršnih obremenitvah z nižjo

rabo energije ali s prestavijo povpraševanja izven časa vršnega odjema (Smil 1993; del Rio

Gonzales in Hernandez 2007; Randalph in Masters 2008).

Zmanjšanje porabe v času vršnih obremenitev lahko poteka tako, da se nekateri odjemalci ali

120 Sovacool (2008, 147) navaja študijo, ki je raziskovala scenarije potrebe po rezervi za vetrno energijo v zveznidržavi New York v ZDA. Scenarij je predvideval 10% delež proizvodnih kapacitet iz vetra: 3.300 MW vetrnihkapacitet znotraj celote 33.000 MW vseh kapacitet v sistemu. Vetrnice so predvideli na 30 različnih lokacijah,študija pa je pokazala, da ne bi prihajalo do znatnih izgub pri proizvodnji. Ker je bil sistem že zasnovan tako, dalahko pokrije izgube v višini 1.200 MW, zaradi nezanesljivosti konvencionalnih elektrarn, je imel več kot dovoljrezervnih kapacitet tudi za pokrivanje vetrnih kapacitet. Študija navaja tudi podatek, da ob 12.000 MW nameščenihvetrnih kapacitet v ZDA ni bilo zgrajene nobene konvencionalne elektrarne, ki naj bi jim služila kot rezerva.

121 Kot tehnika za upravljanje obremenitve lahko shranjevanje energije prispeva k uravnavanju intervalov vršnegapovpraševanja ter nižjega povpraševanja. Nekateri od shranjevalnikov bi lahko tako v omrežje pošiljali električnoenergijo v času vršnega odjema, poleg tega bi lahko skrbeli tudi za sistemske storitve omrežja, vključno zzagotavljanjem primarnih rezerv, stabilnosti napetosti, regulacijo frekvence in jalovo energijo (Randalph in Masters2008, 397).

165

naprave s pomočjo orodij, ki avtomatsko uravnavajo porabo v času vršne obremenitve, takrat

izključijo ali pa se jim zmanjša dobava električne energije, za kar lahko dobijo tudi finančno

nadomestilo (Manfren 2011). Prednost, ki jo prinaša upravljanje s porabo, je predvsem povečana

fleksibilnost in možnost prilagajanja porabe v raznih časovnih obdobjih. Koristi so predvsem

sistemske, saj se znižajo špice ob vršnih obremenitvah, kar pomeni, da ni potrebnega vklopa

dodatnih elektrarn in rezerve, da se pokrije povečano povpraševanje, prav tako ni potrebe po gradnji

dodatnih omrežnih zmogljivosti, saj se obremenitev razporedi v tisti čas, ko kapacitete omrežja niso

tako zasedene. Poleg tega je z upravljanjem porabe možno do določene mere regulirati frekvenco in

napetost v omrežju, uporablja pa se lahko tudi kot nadomestek rezerv v sistemu (Ilic in drugi 2006).

10.4 Pomen pametnih elektroenergetskih omrežij

Elektroenergetsko prenosno in distribucijsko omrežje, kot ga poznamo danes, se je razvijalo pod

določenimi predpostavkami. Večina lokalnih distribuiranih omrežij je bila zasnovana radialno, s

pasivnim delovanjem in pretokom električne energije zgolj v eno smer – od velikih proizvajalnih

enot h končnim porabnikom.

Vendar z razvojem novih tehnologij ter drugačnih možnosti organiziranja prihaja do sprememb

določenih predpostavk, inovacije pri proizvodnji električne energije pa prehitevajo inovacije v

omrežjih. Načrtovalci teh omrežij niso planirali, da bo omrežje služilo kot osnova za konkurenčni

trg veleprodaje električne energije. Prav tako niso pričakovali, da bi omrežje lahko sprejelo veliko

število majhnih razpršenih proizvodnih enot, saj je bilo oblikovano za manjše število velikih

elektrarn. Toda razvoj bo moral slediti področju proizvodnih enot. Tako kot je razvoj proizvodnih

enotah šel k velikim centraliziranim elektrarnam ter trenutno nazaj k manjšim razpršenim, bo tudi

razvoj omrežij moral slediti tej poti; na začetku se je šlo k višjim napetostim, daljšim razdaljam in

centralizaciji elektrarn, sedaj pa nazaj k nižjim napetostim, krajšim razdaljam in decentralizaciji

(Patterson 2007).

Razpršene proizvodne enote tako nekoliko zapletejo zasnovo omrežij, saj zahtevajo distribucijo

električne energije tudi v drugo smer, torej ne zgolj h končnim porabnikom, temveč tudi od njih, ker

so ti obenem lahko tudi proizvajalci (Sovacool 2008, 140). Zaradi lažjega vključevanja velikega

deleža razpršenih proizvodnih enot v elektroenergetski sistem bo potreben prehod na inteligentna in

fleksibilnejša pametna omrežja (Nogaret in Pecas Lopes 1997; Mazer 2007; Brown in Sovacool

2011).122 To pomeni, da bo o omrežjih potrebno pričeti razmišljati drugače ter jih razvijati iz

radialnih enosmernih v mrežne dvosmerne konfiguracije. Toda v kratkem času je težko ovreči stare

predpostavke, tudi zaradi inercije samih sistemov, ki težijo k statusu quo (Ilic in drugi 2006). Delno

122 Angl.: smart grids.

166

je razumljivo, da do sprememb ne prihaja hitro, saj imajo operaterji omrežja zaradi manjših

distribuiranih enot več dela z vzpostavljanjem ravnovesja v sistemu, kar jim ni v interesu, in tudi

spodbud za delovanje v tej smeri do sedaj ni bilo veliko.

Znatno povečanje distribuirane proizvodnje električne energije bo v veliki meri vplivalo na zasnovo

in prihodnje načrtovanje (prenosnih in) distribucijskih omrežij. Nove razpršene proizvodne enote

bodo potrebovale naložbe v omrežno infrastrukturo in nove pristope pri upravljanju omrežja. To

vključuje večjo fleksibilnost zagotavljanja električne energije pri večjem številu elektrarn in

upravljanje s porabo prek pametnih omrežij, kjer se lahko enostavneje upravlja z obremenitvami

(Nilsson in drugi 2011). Spreminjanje tehničnih konfiguracij omrežja bo nujno postopno in

dolgotrajno, možno pa bo le ob spremenjeni finančni ureditvi in institucionalnemu okviru. Takšne

konceptualne in proceduralne spremembe so kritični predpogoj za tehnične spremembe in za

dejansko fizično reorganizacijo omrežne opreme (Patterson 2007, 107–108).

Skupna oblika pametnih omrežij – njihova topologija in povezljivost – bo mrežna, z veliko vozlišči

in poti med njimi, podobna »električnemu internetu«. V nasprotju s sedanjim statičnim

načrtovanjem na podlagi preteklih podatkov o proizvodnji in odjemu bodo distribucijska omrežja v

prihodnosti upravljana bolj avtomatizirano, v kar bodo zajeti tako številni majhni proizvajalci

električne energije in porabniki kot velike elektrarne in regulatorji omrežja (Ilic in drugi 2006).

Nadzor napetosti in toka bo avtonomen, s senzorji, stikali in instrumenti, medsebojno povezanimi

prek spleta v realnem času (Patterson 2007, 112). Pametna omrežja tako omogočajo na spletu

temelječ in digitalno nadzorovan inteligentni sistem, ki olajša »dvosmerni« pretok električne

energije in podatkov, povezuje porabnike, proizvajalce in dobavitelje ter omogoča razvoj in rabo

storitev za optimizacijo stroškov in zanesljivosti oskrbe (Urbančič in drugi 2009, 16). Ne

izboljšujejo zgolj tehnične in ekonomske učinkovitosti daljnovodov, distribucijskih omrežij in

kontrolnih sistemov, temveč nudijo tudi aktivne sisteme upravljanja za končne porabnike v obliki

pametnih števcev, z oblikovanjem cen v realnem času ter z upravljanjem povpraševanja – z

namenom zniževanja ali premikanja vršnih potreb po energiji (Auer in drugi 2007; Thayyib Sahini

2010).

Pametna omrežja omogočajo:

prilagodljivost: zadovoljevanje potreb odjemalcev z odzivi na njihove spremembe in

zahteve,

dostopnost: omogočanje priključevanja na omrežje razpršenim oz. distribuiranim

proizvodnim enotam,

zanesljivost: uporaba sodobnih programskih nadzornih in upravljavskih orodij ter

167

ekonomičnost: učinkovito upravljanje in vključevanje inovacij (Urbančič in drugi 2009, 59).

Razpršena proizvodnja električne energije lahko, če je postavljena na ustrezna območja, prinaša

prednosti pri delovanju in razvoju omrežij ter zmanjšuje potrebo po nadgradnjah prenosnega in

distribucijskega omrežja. Ker so enote manjših velikost in kapacitet, jih je lažje in hitreje zagnati in

ustrezno razporediti kot velike elektrarne. Manjše enote imajo tudi manj in krajše izpade zaradi

remontov. Ker so locirane bližje mestom odjema, zmanjšujejo izgube pri prenosu (Ilic in drugi

2006).

10.5 Potenciali za razpršeno proizvodnjo električne energije v Sloveniji

Podatki o potencialu za razpršeno proizvodnjo električne energije iz OVE in SPTE so povzeti po

izhodiščih za dolgoročne bilance do leta 2030, ki so bile pripravljene v sklopu priprave

Nacionalnega energetskega programa (NEP) leta 2011.123 V dokumentu sta poleg ocene potenciala

predstavljeni dve strategiji razvoja razpršene proizvodnje električne energije do leta 2020 in 2030:

referenčna (REF) in intenzivna (INT), ki sta bili oblikovani kot del Nacionalnega energetskega

programa (Urbančič in drugi 2011a). Tehnični, ekonomski in ekološki potencial razpršene

proizvodnje v Sloveniji je ocenilo več različnih institucij za različne namene, od ocen izvedljivega

potenciala do scenarijev razvoja in napovedi. Ocene potencialov različnih institucij uporabljajo

različne metodološke pristope in izhodiščne predpostavke, zato se ocene med seboj precej

razlikujejo, predvsem kar zadeva ekonomski in izvedljiv potencial, medtem ko nam dajo boljše

informacije o tehničnem potencialu. Vključene so razpršene elektrarne z močjo do 10 MW ter

vetrna polja, ki lahko imajo skupno instalirano moč nad 10 MW. Rezultati ocen so prikazani v

Tabeli 10.1.

Tabela 10.1: Ocene potencialov OVE za razpršeno proizvodnjo električne energije v SlovenijiMalehidroelektrarne

Lesnabiomasa

Deponijskiplin

Bioplin inčistilnenaprave

Komunalniodpadki

Vetrneelektrarne

Sončneelektrarne

Geotermalneelektrarne

Stanje leta 2008 454 GWh 36 GWh 31 GWh 40 GWh 0 GWh 0 GWh 2 GWh 0 GWh

UL-FE,124

2007

Potencial možnedodatne proizvodnjeleta 2020

135 GWh 110 GWh 150 GWh 206 GWh 800 GWh 37–155GWh

121 GWh

UL-FS,125

2008

Teoretičnipotencial

714.522GWh

47.292 GWh 15.551 GWh 5.405.153GWh

5.433 GWh

Tehnični potencial 10.108 GWh 2.755 GWh 3.055 GWh 961 GWh 211 GWh

APE,126 Ocena dodatnih 100 MW 50 MW 20 MW 500 MW 100 MW

123 Nacionalni energetski program iz leta 2011 ni bil nikoli sprejet, ker je prišlo do zamenjave vlade. Energetski zakon(EZ-1) iz leta 2014 predvideva pripravo Energetskega koncepta Slovenije, ki naj bi nadomestil dosedanjeenergetske programe.

124 UL-FE (CRVE), 2007: Priprava strokovnih podlag za določitev potencialov za pogajanja z evropsko komisijo odoločitvi nacionalnih ciljev, Potenciali OVE v Sloveniji (v Urbančič in drugi 2011a, 157).

125 UL-FS (Laboratorij za hladilno tehniko), 2008: Celovita izraba obnovljivih virov energije v Sloveniji (v Urbančičin drugi 2011a, 157).

168

2007energetskihpotencialov do leta2020

300 GWh 300 GWh 120 GWh 1.000 GWh 600 GWh

UL-FS,127

2006

Tehnični potencial 2.875 GWh 147 GWh 222 GWh 13.527 GWh 6.555 GWh 300 GWh

IBE,128

2007

Ocenapotencialnihprojektov do 2020

74 MW 15 MW 5 MW 24 MW 23 MW 516 MW 3 MW

297 GWh 1.297 GWh 4 GWh

IREET,129

2009

Ciljna vrednostkapacitete ocenjenihprojektov za 2020

42 MW 33 MW 25 MW 263 MW 25 MW

194 GWh 267 GWh 191 GWh 576 GWh 469 GWh 150 GWh

Tehnični potencial 1.100 GWh 3.183 GWh 4.343 GWh 12.000 GWh 20.463 GWh 2.400 GWh

REPAP2020,130

2010

Referenčniscenarij do 2020

201 MW 101 MW 99 MW 34 MW 138 MW 4 MW 6 MW

621 GWh 569 GWh 581 GWh 220 GWh 319 GWh 3 GWh 42 GWh

Intenzivni scenarijdo 2020

227 MW 155 MW 137 MW 34 MW 283 MW 94 MW 33 MW

700 GWh 919 GWh 765 GWh 220 GWh 600 GWh 80 GWh 213 GWh

IJS,131

2006

Referenčniscenarij do 2020

489 GWh 108 GWh 163 GWh 100 GWh 6 GWh

Referenčniscenarij do 2030

550 GWh 141 GWh 166 GWh 136 GWh 30 GWh

Intenzivni scenarijdo 2020

556 GWh 191 GWh 265 GWh 181 GWh 20 GWh

Intenzivni scenarijdo 2030

666 GWh 263 GWh 295 GWh 272 GWh 100 GWh

Vir: Urbančič in drugi (2011a, 157–158)

Na podlagi zgoraj predstavljenih podatkov, vrednotenja potencialnih projektov glede verjetnosti

izvedbe in upoštevanja ključnih spremenljivk pri navedenih virih OVE sta bila v izhodiščih za

dolgoročne bilance do leta 2030 pripravljena referenčni in intenzivni scenarij razvoja razpršene

proizvodnje električne energije iz OVE (v Urbančič in drugi 2011a, 159–165), ki sta predstavljena v

Tabeli 10.2.

Tabela 10.2: Referenčni in intenzivni scenarij dodatnih kapacitet in proizvodnje električne energije iz razpršenihenot OVEv Sloveniji do leta 2020 in 2030; IJS CEU

Malehidroelektrarne

Lesnabiomasa

Deponijskiplin

Bioplin inčistilnenaprave

Komunalniodpadki

Vetrneelektrarne

Sončneelektrarne

Geotermalneelektrarne

Referenčniscenarij

202022 MW 8 MW 1 MW 41 MW 5 MW 105 MW 137 MW 0 MW

86 GWh 46 GWh 16 GWh 262 GWh 6 GWh 190 GWh 135 GWh 0 GWh

203038 MW 17 MW 0 MW 42 MW 5 MW 235 MW 233 MW 10 MW

135 GWh 89 GWh 0 GWh 267 GWh 6 GWh 423 GWh 231 GWh 60 GWh

Intenzivniscenarij

2020 43 MW 14 MW 1 MW 41 MW 5 MW 120 MW 347 MW 0 MW

168 GWh 72 GWh 16 GWh 262 GWh 6 GWh 217 GWh 345 GWh 0 GWh

126 APE, 2007: Pregled tehnologij in stroškov proizvodnje električne energije iz OVE ter ocena potrebnih stroškovspodbujanja (v Urbančič in drugi 2011a, 157).

127 UL-FS (CEET, LOS), 2006: Theoretical possibilities for increase of RES-e in Slovenia (v Urbančič in drugi 2011a,157).

128 IBE, 2007: Strokovne podlage za realizacijo obvez energetskega paketa za 20% delež obnovljivih virov energije (vUrbančič in drugi 2011a, 157).

129 IREET, 2009: Strokovne podlage za akcijski načrt za doseganje ciljnih deležev končne porabe električne energije izobnovljivih virov do leta 2020 (v Urbančič in drugi 2011a, 158).

130 Vienna University of Technology, Energy Economics Group, 2010: REPAP 2020, Renewable Energy IndustryRoadmap for Slovenia (v Urbančič in drugi 2011a, 158).

131 IJS, 2006: Dolgoročne energetske bilance RS za obdobje 2006–2026 (v Urbančič in drugi 2011a, 158).

169

203061 MW 34 MW 0 MW 42 MW 5 MW 415 MW 914 MW 25 MW

225 GWh 153 GWh 0 GWh 267 GWh 6 GWh 747 GWh 912 GWh 150 GWh

Vir: Urbančič in drugi (2011a, 162–163)

Potrebno je dodati, da je bil dokument s scenariji pripravljen leta 2011, torej pred rastjo sektorja

fotovoltaike, ki se je zgodila v letih 2011 in 2012. Tako se dogajanje v vmesnem času precej

razlikuje od predvidevanj v scenarijih. Medtem ko sta scenarija predvidevala postopno rast

razpršene proizvodnje električne energije iz večine omenjenih virov OVE, pa se trenutno dogaja

stagnacija, saj zaradi odsotnosti podporne sheme novih projektov ni. Je pa rast fotovoltaike med

letoma 2010 in 2013 pokazala, da je bil njen potencial v večini ocenjen prenizko, saj je zgolj v

nekaj letih presegla večino napovedi, ki so jih razne institucije postavljale za leto 2020. Konec leta

2013 je bila kapaciteta postavljenih fotovoltaičnih elektrarn 252,8 MW, kar recimo presega

napovedi referenčnega scenarija celo za leto 2030. Zaznati je tudi, da so pripravljavci študij veliko

upanja polagali v vetrno energijo, vendar se je do sedaj izkazalo, da je to tehnologija, ki jo je

najtežje umestiti v prostor, predvsem zaradi nasprotovanja lokalnih iniciativ. Tako sta bili do konca

leta 2015 v Sloveniji postavljeni zgolj dve večji vetrni elektrarni s skupno kapaciteto nekaj več kot

3 MW.

10.6 Družbeni in politični vidiki decentralizacije proizvodnje električne energije

Decentralizacija proizvodnje električne energije lahko ima znaten vpliv na družbo. Izhaja iz

sprememb v razumevanju energetskega sektorja, za njeno uveljavitev pa so potrebne nove

paradigme pri sami proizvodnji električne energije. Proces preoblikovanja povečuje raznolikost in

širi možnosti različnih načinov proizvodnje električne energije, kar lahko razumemo kot nujni

predpogoj za uspešno implementacijo prehoda proizvodnje električne energije na distribuirane

enote, s poudarkom na OVE. Družbene spremembe pa izhajajo tudi iz tega, da lahko porabniki

obenem postanejo tudi proizvajalci, kar precej spremeni dozdajšnja razmerja na trgu električne

energije, prav tako se odpirajo nove možnosti zaposlovanja in iskanja drugačnih energetskih

strategij (Kranz 2008, 96).

Centralizirana proizvodnja električne energije vključuje bolj ali manj zgolj dve različni obliki

lastništva, korporativno ali javno (državno), ter temelji na ekonomiji obsega. Medtem je

decentralizirana proizvodnja primerna za lokalno lastništvo, uporablja lokalno razpoložljive vire in

je prilagojena lokalnim potrebam, nove enote se lahko dodaja postopoma (Matson in Carasso 1999).

Ravno zaradi svojih značilnosti decentralizirana proizvodnja omogoča in spodbuja tudi večjo

demokratizacijo, samozadostnost, neodvisnost ter opolnomočenje posameznikov in skupnosti. V

nasprotju s tem velike centralizirane enote potrebujejo za nadzor in upravljanje močne, centralne

170

akterje in ustvarjajo razmerja odvisnosti, saj posamezne enote zagotavljajo električno energijo

množicam uporabnikov, zaradi česar je razmerje moči močno na njihovi strani.

Decentralizirana proizvodnja z lokalnim razvojem produktov, procesov in storitev omogoča

skladnejši regionalni razvoj, kar prinese raznovrstne koristi, ki se neprimerno bolj razpršijo v

lokalnem in regionalnem okolju kot v primeru centralizirane proizvodnje, kjer ima v večini

primerov koristi zgolj ozek krog akterjev. Agterbosch in drugi (2009, 404) poudarjajo pomen

krepitve lokalnih kapacitet, kjer lokalni akterji dobijo nova znanja, izkušnje in vire, ki jih lahko

uporabijo za razvoj skupnosti ali za krepitev njihovega položaja. Decentralizacija vključuje širši

nabor akterjev, zahteva drugačno znanje ter drugačne postopke planiranj in regulacije (Hofman

2005, 127).

Razvoj distribuirane proizvodnje je v veliki meri omogočila predvsem liberalizacija trgov z

električno energijo, ki se je po Evropi razširila od leta 2000 in je postavila grob institucionalni

okvir, ki postavitev svoje elektrarne in priključitev na elektroenergetsko omrežje omogoča širšemu

naboru akterjev in ne zgolj energetskim podjetjem (Robyns 2012). Overbye (v Smil 2003, 298) trdi,

da bo distribuirana proizvodnja električne energije nadalje pospešila zaton velikih vertikalno

integriranih energetskih podjetij, ki so dominirala na trgu električne energije skozi celotno dvajseto

stoletje. Zato bo zelo pomembno, na kakšen način se bo reševalo nastalo zagato: ali se bo šlo v

prilagajanje sistema ali pa se bo vztrajalo pri ustaljenem sistemu, kjer bodo ustaljeni močni akterji

poskušali omejevati distribuirane (OVE) enote.132

Spremembe v energetskem sektorju oz. tranzicije od enega energetskega vira (biomasa, premog,

nafta) k drugemu so se dogajale počasi. Določen vir je svoj delež v skupni rabi energije povečal na

50 % v približno 100 letih. Adelman in Friis (1974, 280) ter Smil (2003, 212) omenjajo

problematiko zamenjave enega vira z drugim v velikem obsegu. Čeprav je lahko cena drugega vira

konkurenčna prvemu, pa problem predstavlja vsa vzpostavljena infrastruktura, ki bi jo bilo potrebno

zamenjati ali nadgraditi, da bi lahko na veliko izkoriščali novi vir. Proces sprememb vključuje tudi

vpeljavo popolnoma novih zvez, postopkov in praks, prinaša pa časovni zamik in velike stroške.

Vendar so določene spremembe potekale veliko hitreje. Primer je Francija, ki je v zelo kratkem

obdobju postavila 59 jedrskih elektrarn, ki proizvedejo skoraj 80 % električne energije v državi. Po

odkritju velikih zalog plina na Nizozemskem so ekstremno hitro naredili tranzicijo na plin. Torej so

spremembe, tudi od fosilnih virov k obnovljivim, možne in lahko potekajo hitreje, še posebej če se

sprejmejo trdne zaveze k hitrim spremembam v izbrano smer. Prav tako se tranzicija stran od

132 Dodatna omejitev, ki jo omenja Kitschelt (1996č, 225), se nanaša na trenutne energetske tehnike, gospodarstva inpolitike, ki so postavljeni v okvire globalnega konkurenčnega kapitalizma, ki ga je zaenkrat nemogoče obnavljatioz. ga ustrezno infrastrukturno vzdrževati z majhnimi distribuiranimi proizvodnimi enotami in majhnimidecentraliziranimi podjetji, saj za svoj pogon zahteva enormne količine energije, v globaliziranih pogojih pa somajhna podjetja enostavno nekonkurenčna in bi jih hitro pogoltnili ali onemogočili veliki in močni akterji.

171

fosilnih virov lažje in hitreje zgodi v manjših državah, kjer je manj infrastrukture, ki jo je potrebno

spremeniti (Smil 2010a).

Manjše razpršene enote omogočajo proizvodnjo lastne električne energije posameznikom in

širokemu naboru akterjev, s čimer na trg električne energije omogočajo vstop novim akterjem, ki

lahko prevzemajo deleže ustaljenim dobaviteljem in proizvajalcem električne energije.133 Tipi

lastništva, oblike, nadzora, avtonomije in odgovornosti, ki se navezujejo na določeno tehnologijo,

ne določa sama tehnologija, temveč so odraz družbenih okvirov in razmerij (Glover 2006, 253).

Tako tudi za distribuirane tehnologije proizvodnje električne energije iz OVE zgornje postavke o

večji demokratičnosti, neodvisnosti, avtonomnosti in potencialu za družbene spremembe držijo

zgolj v primeru, da družbeni pogoji in okviri to omogočajo. V primeru, da bi z večino enot

upravljala velika energetska podjetja, se potencial za družbene spremembe izniči, saj bi ta podjetja s

temi enotami in tehnologijami upravljala enako kot trenutno upravljajo z velikimi centraliziranimi

elektrarnami, tj. v skladu z lastnimi interesi in s ciljem zagotavljanja čim višjih dobičkov ter

ohranjanja svojega položaja. Tradicionalni, močni akterji ne bodo tisti, ki bi spodbujali potencial

OVE tehnologij za družbene spremembe, temveč jih bodo poskušali preoblikovati tako, da se bodo

tako tehnološko kot organizacijsko, institucionalno in vrednotno skladali z obstoječim sistemom.

10.6.1 Spremembe razmerij moči v energetski politični areni

Kranz (2008, 78) decentralizacijo proizvodnje električne energije označi kot proces prenosa moči in

virov. Dominantni akterji, predvsem velika energetska podjetja, v tem procesu izgubljajo moč

nadzora celotnega sistema oziroma kritične količine in prenosa energije. Ta moč se začne deliti med

številne razpršene proizvajalce električne energije, ki jih je zaradi njihove skupne moči potrebno

pričeti upoštevati v odločevalskih procesih (Mitchell 2011).

Množica distribuiranih virov energije je že pričela ustvarjati pritiske na konvencionalne proizvajalce

električne energije. Ker imajo nizke spremenljive stroške, saj stroški običajno zajemajo zgolj

investicijo in vzdrževanje, energijo pa pridobivajo iz brezplačnega vira, lahko po dobi amortizacije

ustvarjajo zelo poceni električno energijo. Ker te enote večinoma niso v lastništvu velikih

energetskih podjetij, temveč v lasti porabnikov, kooperativ in raznih drugih podjetij, pomeni večja

proizvodnja iz distribuiranih virov manjše povpraševanje po produktih energetskih podjetij.

Električne energije iz majhnih distribuiranih enot je vedno več, obenem postaja tudi vedno cenejša,

zaradi česar se niža cena električne energije na liberaliziranem trgu, kar negativno vpliva na

133 Ker bo namesto dosedanjih zgolj nekaj velikih proizvajalcev električne energije na trgu naenkrat nekaj tisoč ali celomilijonov malih proizvajalcev, obstajajo velike možnosti, da se bodo pojavile inovativne organizacije ali podjetja,ki bodo prevzele koordinacijo med temi proizvajalci ter zagotavljale shranjevanje energije, trgovanje in drugestoritve, povezane z delovanjem elektroenergetskega sektorja prihodnosti (Parkinson 2013a).

172

ekonomiko proizvodnje v konvencionalnih elektrarnah (De Clercq 2014). Te niso več tako

dobičkonosne kot v zadnjega pol stoletja, temveč se vse bolj in bolj soočajo s finančnimi težavami

ter ustvarjanjem izgub.

Tako se decentralizacija proizvodnje električne energije pozna tudi pri spremenjenih razmerjih moči

med akterji v energetski politični areni. Zaradi povečanja števila majhnih proizvajalcev se

zmanjšuje moč velikih energetskih podjetij, ki so imela v preteklosti skoraj monopolno pozicijo, kar

zadeva proizvodnjo električne energije. Energetska podjetja in njihovi delavci izgubljajo del moči,

ki so jo imeli z nadzorom nad pretokom energije do končnih porabnikov, saj se ta moč razprši na

mnoge majhne proizvajalce, v primeru lastne proizvodnje pa tudi na končne porabnike –

proizvajalce. Ti, t. i. »prosumerji«, kar je skovanka iz angleških besed producer in consumer ter

označuje proizvajalca in porabnika v eni osebi, so porabniki, ki imajo elektrarno za lastno rabo,

lahko pa viške oddajajo v omrežje. Pri tehnologijah, ki omogočajo posameznikom proizvodnjo

lastne električne energije, obstaja določena ekonomska prednost, saj na ta način tekmujejo z

maloprodajno ceno električne energije, ki vključuje poleg osnovne cene električne energije še

omrežnino, prispevke ter davke, in ne z veleprodajno tržno ceno električne energije, ki je precej

nizka. Proizvodnja električne energije za lastno porabo že postaja cenejša od električne energije iz

omrežja, zato takšni individualni sistemi postajajo vse bolj priljubljeni.

Ker je v distribuiranih sistemih malih proizvajalcev veliko, lahko ti začnejo postavljati določene

zahteve ter se vključevati v odločevalske procese. Po drugi strani pa imajo moč zgolj kot skupina

proizvajalcev, saj se v primeru, če se kakšna frakcija odloči, da bo postavljala lastne zahteve, s

katerimi se ostali ne strinjajo, njihova moč razprši, ker lahko njihovo proizvodnjo nadomestijo

drugi. Ker je veliko ponudnikov, se s tem zmanjša moč posameznih akterjev. Veblen (v Mitchell

2011, 39) dodaja, da se zaradi velikega števila majhnih proizvajalcev zmanjša možnost peščice

velikih energetskih podjetij za izvajanje »sabotaže« oz. nadzora in omejevanja proizvodnje

električne energije v vidu zagotavljanja lastnih interesov, kot so višji dobički ali nadzor v sektorju.

Poleg tehničnih vidikov ima torej decentralizacija pomembne posledice tudi na političnem,

gospodarskem in družbenem področju. Decentralizacija je opredeljena kot proces prenosa moči in

virov, zato je v političnem polju demokratizacijo mogoče razumeti kot posledico decentralizacije

procesov odločanja. Decentralizacija dovede do demokratizacije arene, saj omogoča vstop novim

akterjem. S tem, ko se zmanjša vpliv velikih energetskih podjetij in se del te moči prenese na

množico majhnih proizvajalcev električne energije, pride do demokratizacije energetske sektorja. S

tem se spremembe v načinih proizvodnje električne energije poznajo tudi v širši družbi (Mitchell

2011, 238). Ker nad političnimi procesi in institucijami bdi več akterjev, je večja verjetnost, da bodo

postale bolj odgovorne in transparentne. Če so končni porabniki, ki postanejo tudi proizvajalci,

173

dolžni sprejemati odločitve, se s tem poveča njihova odgovornost, pa tudi njihovo zavedanje o

energetskih procesih in proizvodnji električne energije (Kranz 2008, 78).

Pri spremembah razmerij moči v energetski politični areni ne gre zgolj za to, da lahko posameznik

postavi svojo elektrarno in postane neodvisen od velikih proizvajalcev električne energije. Darkey

(2012, 209) pravi, da takšne spremembe vodijo tudi k pozitivnim spremembam v posameznikovem

dojemanju in odnosu do energije in okolja ter k povečanju participacije v energetsko-okoljskih

temah. Z vstopom večjega števila različnih akterjev, ki zahtevajo okoljsko sprejemljivejše, manj

rizične in bolj vključujoče načine proizvodnje električne energije, postane v energetski politični

areni njihov glas glasnejši. To pa pomeni odklon od arene, kjer trenutno dominantni akterji s

svojimi odločitvami oblikujejo »politične, družbene in naravne pogoje življenja« (Lukšič 2011a,

107).

10.6.2 Energetska tranzicija

Energetska tranzicija134 konceptualno spada v okvir nove energetske paradigme, ki vključuje

okoljsko, družbeno in ekonomsko komponento. Kot ideja o obširni transformaciji družbe in

gospodarstva izhaja iz aktivnosti družbenih gibanj v 70-ih letih 20. stoletja, ki so se navezovala na

postmoderne in postmaterialistične vrednote (Bahor 2011). Kot odpor proti rabi jedrske energije so

se gibanja pojavljala v Nemčiji, njihova ideja je bila, da lahko obnovljivi viri energije prinesejo

družbene spremembe (Hockenos 2015), kar se navezuje na Lovinsovo idejo o »mehki energetski

poti«. Ta je videla obnovljive vire kot sredstvo na poti do neodvisnosti od energetskih sistemov, ki

so upravljani s strani države in korporacij, k lokalni ekologiji in k zmanjšanju vpliva na okolje. Prav

tako je zahtevala izrecno upoštevanje družbenih vrednot, ki so vezane na trajnostno prihodnost,

demokratičnost in pacifizem (Glover 2006, 249–252).

Trajnostna energetska tranzicija predvideva spremembo paradigme v energetskem sektorju, s tem pa

rabo okoljsko sprejemljivih virov in tehnologij ter prehod k učinkoviti rabi energije in razpršenim

obnovljivim virom. To pomeni znaten odklon energetske politike od osredotočanja zgolj na velike,

centralizirane elektrarne na fosilno in jedrsko energijo, ki so trenutno temelj sistemov (Walker in

Devine-Wright 2008, 497). Koncept ne predvideva zgolj tehnoloških sprememb, temveč vključuje

tudi spremembe v samih organizacijah, institucijah, regulativah, politikah, gospodarstvu in družbi

(Hvelplund 1997). Pomeni demokratizacijo elektroenergetskega sektorja, kjer velika energetska

podjetja izgubijo dominacijo v areni (Matson in Carasso 1999), medtem ko akterji, ki so trenutno na

obrobju arene, predvsem majhni proizvajalci električne energije, porabniki in civilna družba,

pridobijo na vplivu (Tkalec in Lukšič 2015).

134 Angl.: energy transition; nem.: Energiewende

174

Posledice energetske tranzicije je v nekaterih državah že možno zaznati. Koncept izvira iz Nemčije,

ravno tam se tudi jasno kažejo spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 15–20 letih. V

elektroenergetskem sektorju in v energetski politični areni je prisotnih veliko več akterjev kot prej,

v preteklosti dominantni akterji pa se soočajo z manjšanjem moči in vpliva, saj se niso pravočasno

in ustrezno odzvali na spremembe. V Nemčiji je več kot polovica vseh kapacitet OVE v lasti

zadrug, kmetov in posameznikov, na Danskem pa je v lasti zadrug več kot tri četrtine vetrnih

elektrarn. Ti akterji postajajo del elektroenergetskega sektorja in tako postajajo vodilna sila v

procesu energetske tranzicije.

10.6.3 Koncept skupnostne energije

Koncept skupnostne energije135 predstavlja enega izmed možnih načinov za izvajanje in spodbujanje

razpršene proizvodnje električne energije.136 Gre za lokalne in kolektivne pristope k trajnostni

proizvodnji električne energije v manjšem obsegu. Čeprav ni povsem striktne definicije koncepta

skupnostne energije, ta večinoma vključuje implikacije in predpostavke o naravi in kakovosti

odnosov med ljudmi in organizacijami, ki so del skupnosti, ter družbenimi dogovori, v sklopu

katerih so izvajani projekti distribuiranih OVE. Ti bi naj temeljili na odnosih zaupanja, podpore in

konsenza, omogočati morajo sodelovanje in komunikacijo, projekti morajo biti prilagojeni

zahtevam lokalnega okolja in potrebam lokalne skupnosti, koristi od projektov pa mora imeti

celotna skupnost in ne zgolj nekaj posameznikov (Walker in drugi 2010).

Koncept ima potencial za vključevanje skupnosti v presojo in načrtovanje lastne energetske

prihodnosti in zagotavljanje mehanizmov za širjenje tehničnih informacij o energetiki (Bronfman in

drugi 1980). Obenem sodelovanje posameznikov za skupno dobro krepi zaupanje med ljudmi in

organizacijami, s tem pa se gradijo kapacitete za nadaljnje kolektivne aktivnosti ter nenazadnje tudi

širša podpora distribuirani proizvodnje električne energije iz OVE.

Za skupnostne projekte OVE je značilno, da jih razvijajo lokalni akterji in ne kakšna daljna in

zaprta institucija, namen projektov je proizvodnja energije za lokalne potrebe, zato so temu

prilagojene tudi dimenzije projekta in predvidene tehnologije. Ustvarjal naj bi kolektivne koristi za

lokalno prebivalstvo in ne zgolj ozkih koristi za institucionaliziranega investitorja. Tako proces kot

135 Angl.: Community Power136 Koncept gradi na pozitivni podobi skupnosti, kjer posamezniki dobro sodelujejo med seboj in kjer med prebivalci

obstaja določena raven zavesti o povezanosti. Pri tem ni nujno, da skupnost definiramo zgolj kot geografskopogojeno skupnost, lahko gre tudi za skupnosti enako mislečih posameznikov. Podpora odločevalcev takšnimusmeritvam je ključna in tudi osnovi predpogoj za izvajanje takšnih projektov, saj je potrebno odpraviti ovire inustrezno urediti zakonodajno področje, ki sploh omogoča njihovo implementacijo. Walker in Devine-Wright (2008,499–500) navajata primer iz Velike Britanije, kjer je država leta 2002 ustanovila posebno agencijo, ki je različnimakterjem svetovala pri načrtovanju in implementaciji skupnostnih projektov OVE. Primer predstavlja eno odmožnosti institucionalnih sprememb v smeri spodbujanja decentralizirane proizvodnje.

175

rezultat projekta morata biti usmerjena na lokalno raven, se pravi, da ga razvijejo lokalni prebivalci

in da je večina koristi usmerjena k njim (Walker in Devine-Wright 2008). Na takšen način je bilo

izvedenih mnogo projektov v Avstriji, Nemčiji, Belgiji, Veliki Britaniji, na Danskem in drugod.

10.7 Primeri procesov decentralizacije

10.7.1 Nemčija

V 90-ih letih 20. stoletja so v Nemčiji na pritisk članov parlamenta sprejeli zakon o podporni shemi

za OVE, kar je bilo povezano z zavedanjem javnosti o okoljskih problemih in želji po spremembah.

Že leta 1988 je vlada, čeprav nerada, pričela z demonstracijskimi programi podpiranja energije iz

vetra in sonca, poznejši zakon o podporni shemi pa je bil označen kot najpomembnejši ukrep za

spodbujanje OVE. Leta 2000 je prišlo do sprejema novega zakona o spodbujanju OVE na podlagi

t. i. feed-in tarife, kljub temu, da je bil odgovorni minister zelo nenaklonjen novi rešitvi in jo je

poskušal spremeniti. Zato so koalicijski poslanci brez njegove privolitve sprejeli nov zakon, ki je

omogočil širok razvoj OVE. Koncept zakona je bil podan s strani različnih organizacij in ne s strani

odločevalcev, velika energetska podjetja pa – kljub temu, da ga niso podpirala – niso vlagala

naporov v nasprotovanje zakonu, saj so menila, da gre zgolj za obrobno zadevo in majhne

kapacitete, ki ne morejo ogroziti njihovega položaja v areni in na trgu. Po zakonu so bili investitorji

v OVE deležni finančnih spodbud, kar je rezultiralo v nepredstavljivi rasti trga, vzpostavitvi novih

tehnoloških platform, vstopu novih akterjev na trg in rasti politične moči novih akterjev in

industrijskih združenj, ki so s časom poleg okoljskih dobile tudi ekonomske argumente v prid

razpršenih OVE (Jacobsson in Lauber 2006, 264–267).

Za vpeljavo politik za spodbujanje rabe OVE v Nemčiji so bili ključni trije dejavniki: (1) močna

vlada in politična kultura, odprta za vladne intervencije, (2) kritična masa interesnih skupin, ki so

podpirale OVE, in (3) kritična masa izvoljenih odločevalcev z znanjem in predanostjo OVE

(Randalph in Masters 2008, 676). Nemški korporativni sistem je postal odprt za okoljska gibanja od

80-ih let 20. stoletja naprej in je okoljskim organizacijam omogočil vključevanje njihovega znanja v

odločevalske procese (Janicke v Breukers in Wolsink 2007, 2745). Na ta način se je sfera okoljske

politike lahko institucionalizirala, k čemur je veliko pripomogel tudi vzpon stranke Zelenih.

Vzpostavitev novega političnega okvira, ki je sploh omogočil priključevanje OVE na omrežje ter

podporo za OVE, je posledica boja med različnimi akterji, kjer je nemški parlament, informiran in

podprt s strani akterjev na področju okolja in OVE ter njihovih podpornikov, ki jim je rasla moč,

podprl nov institucionalni okvir, ki je bil naklonjen OVE, nasproti sprva precej nenaklonjeni vladi

in opoziciji jedrskih in fosilnih interesov (Jacobsson in Lauber 2006, 256).

176

Velika energetska podjetja so novo institucionalno ureditev in akterje razumela kot grožnjo šele, ko

so investicije v OVE in s tem gradnja novih razpršenih proizvodnih kapacitet postale znatne. Takrat

so začeli novo ureditev napadati in po njihovem pritisku je vlada predlagala znižanje podpore za

OVE, vendar so se tokrat aktivirali novi akterji, ki jih pred nekaj leti še ni bilo v energetski politični

areni; posamezniki, lastniki enot OVE, zaposleni v sektorju OVE, kmetje, okoljevarstveniki, solarna

in vetrna združenja ter drugi. To je pomenilo dodaten pritisk na vlado, ki je na koncu podlegla

slednjim in nadaljevala s podporo OVE (Jacobsson in Lauber 2006, 265).

V Nemčiji so še pred nekaj desetletji skoraj celoten elektroenergetski prostor obvladovala zgolj štiri

velika podjetja: RWE, E-ON, EnBWN in VEAG. Podporna shema za OVE in hitra rast kapacitet

manjših distribuiranih OVE enot sta povzročili velike spremembe. Lastniki velike večine manjših

enot OVE so predvsem posamezniki, kmetje, kooperative in drugi institucionalizirani investitorji,

kar nekateri že opredeljujejo kot energetsko tranzicijo (Brown in Sovacool 2011). Leta 2012 so bili

tako posamezniki, kmetje in kooperative lastniki kar 46 % kapacitet OVE v državi (skupno 72,9

GW), 41 % kapacitet so imeli drugi institucionalizirani investitorji, omenjena štiri velika energetska

podjetja pa zgolj 13 % (Borchert 2015). Izkazalo se je tudi, da množica majhnih distribuiranih enot

OVE znižuje ceno električne energije v Nemčiji, s tem pa na celotnem trgu EU.137 Takrat, ko so

potrebe največje, kar je večinoma sredi dneva v poletnih mesecih, sončne elektrarne proizvajajo

največ (brezplačne) električne energije, zmanjšajo pa se tudi onesnaževanje in emisije CO2, ker

energije ni potrebno proizvajati iz fosilnih virov.

10.7.2 Danska

Konec 70-ih let 20. stoletja so protijedrska civilnodružbena gibanja pomagala pri vzpostavljanju

politične podpore za OVE, katere rezultat je bila v 80-ih letih 20. stoletja rast industrije OVE in

njen pričetek sodelovanja v energetski politični areni. Ta nova politična sila, sestavljena iz nove

OVE industrije, civilnodružbenih gibanj, kritičnih medijev in aktivne participacije državljanov, je

uspela prepričati odločevalce, da uvedejo ukrepe za učinkovito rabo energije (URE) in

decentralizacijo proizvodnje električne energije, kljub močnemu nasprotovanju velikih energetskih

podjetij (Hvelplund 1997, 134).

Razvoj sektorja in tehnologij OVE je zahteval tudi nov politično-zakonodajni okvir in regulacijo, da

137 Potrebno je upoštevati, da je električna energija iz OVE za zdaj večinoma subvencionirana na podlagi podpornihshem. Toda nemško ministrstvo za okolje je izračunalo, da je njihova podporna shema leta 2006 znižala povprečnotržno ceno 1 MWh električne energije za 7,83 EUR, skupno pa kar za 5 milijard EUR. Če se k temu dodajo šeprihranki v višini 3,4 milijarde EUR zaradi nižjih stroškov onesnaževanja, ker je bilo potrebno manj energije iztermoelektrarn na fosilne vire, ter prihranke v višini 1 milijarde EUR zaradi nižjega uvoza fosilnih virov, znašajoskupni prihranki v letu 2006 kar 9,4 milijarde EUR, stroški podporne sheme pa so bili 3,3 milijarde EUR (Brown inSovacool 2011, 256–257).

177

se je lahko razvijal naprej, ker v veljavnem okviru ni bilo možno doseči bistvenejših sprememb.

Zato se je šlo v delno liberalizacijo trga, ki je omogočala omejeno konkurenco, obdržalo pa se je

vse okoljske zahteve. Danski primer je specifičen tudi zaradi tega, ker imajo končni porabniki oz.

državljani veliko vlogo v elektroenergetskem sektorju, saj so bili prek kooperativ, podjetij in

lokalnih oblasti do nedavnega 100% lastniki elektroenergetskega sistema (Hvelplund 1997, 137–

138).

Demokratični procesi predstavljajo možnost za preseganje ozkih interesov velikih podjetij in

sprejem radikalnih tehnoloških sprememb. Uspešen danski primer je vključeval kombinacijo: (1)

številnih parlamentarnih strank, od katerih nekatere nimajo povezav ali interesov z energetskimi

podjetji, (2) enostavne možnosti dostopa do poslancev, (3) civilnodružbenih gibanj, ki so od 70-ih

let 20. stoletja dalje izobraževale ljudi o energetski problematiki in na ta način razširile znanje na

skoraj vse dele družbe (Hvelplund 1997, 157).

Danska se je pri promociji energetske učinkovitosti, kogeneracije in vetrne energije opirala na

različne politične mehanizme, vključno z davki na energijo, raziskovalne subvencije in podporne

sheme. Ključni pomen imajo davki na energijo, saj spodbujajo energetsko učinkovitost in vladi

zagotavljajo prihodke, ki jih lahko vlaga v raziskave na področju OVE. Večja penetracija

kogeneracije in vetrne energije je spodbudila decentralizacijo proizvodnje električne energije.

Naredili so prehod od manj kot dvajsetih velikih centraliziranih elektrarn v 80-ih letih 20. stoletja k

decentraliziranemu modelu z več kot štiri tisoč majhnimi elektrarnami, večinoma v lasti

posameznikov in kooperativ (Brown in Sovacool 2011, 246–250).

Poleg tega je za rast OVE sektorja, še posebej v primeru vetrnih elektrarn, kot je to na Danskem,

pomembna vzpostavitev ustreznih procesov prostorskega planiranja, ki na primeren način

vključujejo lokalne akterje, kar ob ustreznem upoštevanju različnih interesov pripomore k

hitrejšemu in uspešnejšemu izvajanju projektov in zadovoljstvu tako investitorjev kot lokalnih

skupnosti. Že v prvi polovici 90-ih let 20. stoletja je ministrstvo za okolje in energijo naložilo

občinam, naj najdejo ustrezne lokacije za vetrne elektrarne. V sklopu teh postopkov so nato občine

organizirale tudi javne razprave z lokalnimi prebivalci, ki so lahko podali svoja mnenja in stališča,

preden se je začelo načrtovanje specifičnih projektov, in s tem že vnaprej preprečile primere, ki bi

naleteli na lokalno neodobravanje (Khron v Mallon 2006c, 101–102).

10.7.3 Nizozemska

Na Nizozemskem v začetni fazi niso bila civilnodružbena gibanja tista, ki bi ustvarjala pritisk in

uspešno vplivala na spremembe energetskih politik, temveč je v 70-ih letih 20. stoletja vlada

178

ustvarila lastno omrežje okrog energetskega sektorja, povezanih agencij in raziskovalnih institucij.

Politične odločitve so tako temeljile na pogledih in informacijah akterjev znotraj tega kroga,

medtem ko ostali niso imeli vpliva (Breukers in Wolsink 2007).

Po odkritju zalog plina je šla Nizozemska v načrtno plinifikacijo energetskega sektorja, kar je

spodbudilo razvoj distribuiranih kogeneracijskih enot (Verbong in Geels 2007, 1027). Vlada je že

od konca 70-ih let 20. stoletja pričela z vzpostavljanjem ustreznega regulativnega in političnega

okvira, ki je omogočal razvoj teh enot, obenem so bile v različnih časovnih obdobjih vzpostavljene

podporne finančne sheme za spodbujanje razvoja in širitev kogeneracije, kar je pomenilo, da je

investiranje v kogeneracijo postalo ekonomsko privlačno za mnoga podjetja in organizacije. Na ta

način je prišlo do izrivanja predhodno veljavnih načel in omrežij akterjev v sektorju, kljub temu, da

so se ustaljeni akterji v elektroenergetskem sektorju temu upirali (prav tam, 1028). V tem času je

prepričanje o superiornosti centraliziranega načina proizvodnje električne energije že postajalo

šibkejše, energetska politična arena pa se je počasi pričela odpirati za potencialni vstop novih

akterjev (Hofman 2005, 102).

Hofman (2005, 157) obenem poudarja, da so takšen razvoj kogeneracije omogočile spremembe

rutin akterjev, radikalne organizacijske spremembe v elektroenergetskem sektorju ter radikalne

spremembe okoljskih in gospodarskih politik, ki so se osredotočale na dolgoročne medsektorsko

usklajene cilje. Liberalizacija elektroenergetskih trgov v 90-ih letih 20. stoletja pa je imela

poglavitni učinek na razbitje velikih energetskih podjetij, ki so dominirala v sektorju, in na

dezintegracijo tradicionalnega upravljanja z omrežjem (Verbong in Geels 2007).

V 90-ih letih 20. stoletja je imela ključno vlogo pri spremembah in razvoju vetrne energije vlada, ki

je leta 1991 z okoljskim akcijskim načrtom postavila cilje zmanjšanja emisij CO2, kar je vplivalo na

delovanje elektroenergetskega sektorja, ki se je moral tem ciljem podrediti. Distributerji električne

energije so morali slediti določenim ciljem zmanjšanja emisij, zaradi česar so pričeli kupovati več

električne energije iz OVE in tudi sami graditi lastne kapacitete OVE. Distributerji so bili nekaj

časa najpomembnejši investitorji v enote OVE, vendar so po liberalizaciji sektorja leta 1998, ki je

olajšala priklope na omrežje, v sektor vstopili novi neodvisni proizvajalci, majhni zasebni

investitorji in kooperative. Ti novi akterji predstavljajo večinske lastnike vetrnih turbin na

Nizozemskem, medtem ko je delež uveljavljenih energetskih podjetij veliko manjši (Hofman 2005,

108–111).

179

11 Sistemi in spremembe

Spremembe in procese sprememb lahko razložimo skozi koncept sistemov oz. natančneje

socio-tehničnih sistemov, ki so sestavljeni iz družbenega ali socialnega in tehničnega dela. Obe

komponenti sta pomembni za delovanje celotnega sistema in sta tudi medsebojno v interakciji, saj

en del vpliva na drugega in obratno. V tem poglavju se v veliki meri naslanjam na Petra S.

Hofmana, ki je v svojem delu Innovation and Institutional Change (2005) dodobra razdelal teorije

glede sprememb v sistemih in glede sprememb samih sistemov. Decentralizacija proizvodnje

električne energije ne zahteva zgolj sprememb na tehničnem področju, temveč tudi v organizaciji in

upravljanju sistema, njegovi regulaciji, delovanju in dojemanju akterjev idr. Kot je opisano v

prejšnjem poglavju, se tudi posledice decentralizacije ne bodo nanašale le na uporabljeno

tehnologijo. Zato je potrebno nekoliko razširiti spekter oz. osvetliti elemente, na katere v

energetskih debatah pogosto pozabljamo. To so ravno družbeni in politični aspekti sprememb v

elektroenergetskem sektorju. Pri tem nam bo v pomoč uporaba koncepta socio-tehničnih sistemov.

Poglavje začenjam s predstavitvijo karakteristike socio-tehničnih sistemov, njegovih elementov ter

klasifikacijo elektroenergetskega sistema kot socio-tehničnega. V drugem delu poglavja se

osredotočam na spremembe, njihov potek in vlogo različnih komponent sistema pri oviranju ali

spodbujanju sprememb.

11.1 Socio-tehnični sistemi

Socio-tehnični sistemi so po pristopu več-stopenjske (angl.: multi-level) perspektive sestavljeni iz

treh ravni. Socio-tehnični režim predstavlja srednjo (mezo) raven, sestavljen pa je iz omrežja

akterjev in družbenih skupin, formalnih, normativnih in kognitivnih pravil, ki vodijo delovanje

akterjev, ter materialnih in tehničnih elementov. Niše predstavljajo mikro raven, kjer se pojavljajo

novitete in delujejo kot inkubator za zaščito novih tehnologij, ki še niso pripravljene na konkurenco

na osrednjem trgu. Makro raven je socio-tehnična pokrajina in predstavlja zunanje okolje, ki se

zgolj počasi spreminja, a vseeno vpliva na dogajanje na nižjih ravneh. Nove rešitve se težko

prebijajo že iz mikro na srednjo raven, saj je režim – zaradi odvisnosti od pretekle poti razvoja ter

tehnološke in institucionalne zaklenjenosti – stabiliziran in ukoreninjen v trenutnem ustroju

(Verbong in Geels 2007, 1026).

Socio-tehnični sistemi so sestavljeni iz več komponent:

akterji: njihovo vedenje, cilji, prepričanja, kompetence in viri so pogojeni in omejeni s strani

obstoječih sistemov, vendar lahko akterji oblikujejo razvoj sistemov, oblikujejo alternativne

180

poti in tudi nove sisteme. So osrednji element pri vzpostavljanju in spreminjanju sistemov;

omrežja: različni akterji se srečujejo in izmenjujejo informacije, znanje in vire v omrežjih,

kjer lahko zasledujejo interese in uresničujejo cilje, ki jih ne morejo doseči samostojno.

Omrežja so potrebna za usklajevanje dejavnosti akterjev, delujejo pa kot platforma za

reševanje problemov, s katerimi se sooča sistem, za vzpostavitev načel, po katerih deluje

tehnologija, za usmerjanje raziskav in razvoja ter za ustvarjanje novih tehnoloških

usmeritev. Lahko pospešujejo (ali zavirajo) uvedbo sistemskih sprememb, saj so zmožna

zagotavljati prilagodljivost, raznolikost in izmenjavo znanja;

tehnologije in tehnološke komponente sestavljajo tehnološki sistem in predstavljajo

materialni del socio-tehničnega sistema. Način, kako so te tehnologije in komponente

povezane v tehnološki sistem, je osrednjega pomena, saj dominantni dizajn vodi in omejuje

razvoj in uporabo različnih tehnologij znotraj sistema. Pri spreminjanju sistemov je

poudarek na alternativnih tehnologijah, ki imajo potencial za spremembe sistema, ter na

potencialnih poteh, ki lahko vodijo do spremembe ali obnove sistema;

prakse se nanašajo na način, kako potekajo stvari in procesi, vključujejo pa akterje,

tehnologije in omrežja. Ločiti je potrebno med standardnimi praksami, ki jih izvajajo akterji

v sistemu, alternativnimi, ki jih izvajajo akterji, ki so izven sistema, in vpeljavo novih praks.

Vpeljava novih praks in alternativne prakse vodijo do sprememb v sistemu;

povezave med različnimi komponentami sistema vključujejo razmerja med različnimi

akterji, med akterji in tehnologijami ter med različnimi tehnologijami. Usklajevanje,

predvsem dejavnosti akterjev, je osnovni mehanizem za razvoj in stabilizacijo sistemov.

Konfrontacija akterjev z drugačnimi definicijami problemov, pristopi reševanja problemov

in rešitvami poveča dovzetnost za razmišljanje izven ustaljenih okvirov in predstavlja

pomemben mehanizem za rahljanje stabilnosti sistemov in oblikovanje alternativnih poti;

institucije oblikujejo pravila igre pri organizaciji sistemov ter vključujejo formalna in

neformalna pravila;

strukture se nanašajo na način, kako so različni elementi oblikovani in urejeni v sistem ter

kako ta sistem deluje v interakciji z drugimi področji, kot so znanost, politika, gospodarstvo

in družba, ki podajajo neke okvire za določeno delovanje sistemov. Rezultati teh

interakcijskih procesov vodijo do strukturnih elementov, kot so specifične industrijske

organizacije, infrastruktura znanja, politične organizacije in materialna infrastruktura

(Hofman 2005, 61–65).

181

Slika 11.1 shematsko prikazuje ključne elemente teh sistemov, v katerih so aktivnosti in odločitve

akterjev vodene in omejene s konfiguracijo sistema, ki je odvisna od povezav med različnimi

ravnmi in dimenzijami, kot so znanje, javne politike, trg in družba. Osrednji element, ki povezuje

vse ostale, predstavljajo akterji.

Slika 11.1: Ključni elementi socio-tehničnega sistema

Vir: Hofman (2005, 60)

11.1.1 Elektroenergetski sistem

Elektroenergetski sistem je kot socio-tehnični sistem vpet v širše družbene strukture, kot so

struktura znanja, gospodarska struktura, politična struktura in družbena struktura, kot je prikazano

na Sliki 11.2.

182

Slika 11.2: Socio-tehnični sistem, ki je vpet v širše družbene strukture

Vir: Hofman (2005, 65)

Elektroenergetski sistem je socio-tehnični sistem, v katerem je poudarek predvsem na tehnologiji,

ključno vlogo pa igra infrastruktura.138 Hughes (v Hofman 2005, 20) opredeli sistem kot mrežo

prepletenih elementov tehnične in ne-tehnične narave, kjer razvoj in dodajanje novih elementov v

obliki tehničnih izboljšav ali političnih odločitev vpliva na celoten sistem, zaradi česar morajo ti

novi elementi slediti osnovnim predpostavkam sistema. Poleg tehnologij igrajo v tem sistemu

osrednjo vlogo tudi družbeni ustroj, gospodarski interesi, institucionalne strukture in različna

kulturna okolja, s čimer lahko razložimo razlike med elektroenergetskimi sistemi različnih držav

kljub uporabi enakih ali podobnih tehnologij. Zaradi tega Hughes (prav tam, 21) trdi, da so tehnični

problemi včasih v bistvu institucionalni in vrednotni konflikti, saj družbeni okviri določajo vzorce

interakcij med političnimi, tehnološkimi in industrijskimi dimenzijami, kar vodi do precej različnih

sistemov in odločitev o tem, katera in kakšna tehnologija bo uporabljena.

Elektroenergetski socio-tehnični sistem sestavljajo medsebojno prilagojeni heterogeni elementi, kot

so tehnologija, infrastruktura, znanje, regulacija, industrijske organizacije in preference

uporabnikov. Med njimi se pojavljajo šibke ali močne vezi, utrjuje pa jih niz pravil, ki jih ohranjajo,

138 Pogled na elektroenergetski sistem pogosto predvideva, da je sedanja struktura sektorja zgolj neizogibna posledicaobstoječih tehnologij in tržnih razmer, pri čemer zapostavlja dejstvo, da je nekdo moral oblikovati tako tetehnologije kot pravila trga. Ključno vlogo pri razvoju in oblikovanju sektorja so imeli določeni akterji, njihovaomrežja, moč in interesi. Sledenje tem interesom, in ne racionalna izbira najoptimalnejše tehnologije, je natousmerilo celoten sektor v določeno smer ter spodkopalo razvoj drugačnih alternativ (Granovetter in McGuire 1998,148–156).

183

potrjujejo in reproducirajo akterji znotraj sistema in ki delujejo kot struktura za razvoj tehnoloških

in družbenih komponent sistema (Kemp in drugi v Hofman 2005, 28–29). Shema

elektroenergetskega sistema kot socio-tehničnega sistema je prikazana na Sliki 11.3.

Slika 11.3: Elektroenergetski sistem kot socio-tehnični sistem

Vir: Hofman (2005, 74)

Velike centralizirane jedrske elektrarne in termoelektrarne na fosilna goriva predstavljajo

tehnološke in organizacijske oblike, ki so globoko ukoreninjene v elektroenergetskem sistemu.

Struktura, prakse in razmerja so bila stabilna in samoumevna v celotnem obdobju po drugi svetovni

vojni, glavna skrb pa je bila zanesljivost oskrbe. Prevladujoča institucionalna logika je temeljila na

paradigmi rasti, ki si je prizadevala za povečanje učinkovitosti sistema z ekspanzijo (večje,

učinkovitejše turbine). Iz nje sta bila izpeljana njegova legitimnost, ker je omogočal stalno

gospodarsko rast, in kredibilnost, ker je zagotavljal stabilne in dostopne cene električne energije. Ta

institucionalna logika je močno vplivala tudi na naravo povezav s širšimi sistemi družbe, kot so

infrastruktura znanja, politični in gospodarski sistem in družba kot celota (Hofman 2005, 131).

11.2 Sistemske spremembe

Sistemske spremembe niso zgolj tehnološke spremembe, temveč obsegajo tudi druge vidike.

Narava sprememb, potrebnih za zasledovanje trajnostnih elektroenergetskih sistemov, zahteva nove

poti, ki vključujejo koevolucijo tehnoloških in družbenih sprememb. Na ravni sistemov spremembe

vključujejo več procesov, ki se simultano in sekvenčno odvijajo na ravni podjetij, uporabnikov,

sektorja, sistema upravljanja, sistema inovacij in družbe kot celote.

Sistemske spremembe večinoma pomenijo temeljitejše spremembe stran od obstoječih načinov

produkcije in porabe, spremembo in zamenjavo infrastrukture ter spremembo znanja. Lahko se

nanašajo na mikro (akterji), mezo (industrija, omrežja) in makro raven (sistem). Sistemske

184

spremembe v praksi lahko postanejo trajne in pomenljive le, če jih spremljajo institucionalne

spremembe, ki delujejo kot nosilci novih praks. Ovire se nanašajo na manjkajoče institucionalne

strukture, zaradi česar ni usklajevanja in povezovanja med različnimi akterji za nadaljnji razvoj in

razširjanje novitet. Poleg ustvarjanja manjkajočih povezav in vnosa novega znanja je potrebno tudi

vključevanje širšega nabora akterjev (Hofman 2005, 49–50).

11.2.1 Teorije sistemskih sprememb

Hofman (2005) gradi predvsem na dveh teorijah, ki se ukvarjata s prispevkom institucionalnih

sprememb k sistemskim spremembam, ter treh, ki se ukvarjajo s prispevkom inovacij k sistemskim

spremembam:

teoriji o prispevku institucionalnih sprememb k sistemskim spremembam sta teorija

ekološke modernizacije in t. i. governance teorija;

teorije o prispevku inovacij k sistemskim spremembam so teorija dolgih valov, teorija

socio-tehničnih sprememb in večstopenjska perspektiva na sistemske spremembe.

Inovacije lahko opredelimo kot glavno gonilo gospodarskega razvoja (Schumpeter v Hofman 2005,

13). Definirane so kot izvajanje novih kombinacij skozi izvajanje novih stvari ali skozi izvajanje

starih na nov način. Inovacije so lahko radikalne, saj sprožajo procese kreativne destrukcije, zaradi

česar postanejo obstoječa podjetja in gospodarska struktura zastareli (prav tam). Novih procesov

običajno ne morajo razvijati stara ustaljena podjetja, še več, novi procesi se postavljajo ob ta

podjetja in jih napadajo.

Teorija ekološke modernizacije

Teorija ekološke modernizacije poskuša pojasniti, kako se povečana pozornost za okoljske

probleme prevede v procese institucionalnih sprememb. Predpostavlja, da lahko okoljske reforme

modernih organizacij produkcije in porabe oblikujejo pot k trajnostnemu razvoju, ki temelji na ideji,

da lahko sodelovanje med ključnimi akterji, kot so odločevalci, industrija, okoljevarstveniki in

strokovnjaki, ustvari želene rezultate tako na področju gospodarskega razvoja kot na okoljskem

področju. To poteka prek procesa institucionalizacije ekologije v družbenih praksah in v institucijah

proizvodnje in porabe (Mol v Hofman 2005, 35).

Governance teorija

Governance teorija nadgrajuje teorijo ekološke modernizacije in opozarja na potrebo po

sodelovanju med akterji, saj noben posamezni akter nima vsega znanja in informacij, potrebnih za

reševanje kompleksnih, dinamičnih in raznolikih okoljskih problemov (Kooiman v Hofman 2005,

40). Tradicionalni način neposrednega upravljanja s strani odločevalcev tako ni več primeren, v

185

procese je nujno potrebno vključevati civilno družbo. Governance pristop odstopa od paradigem,

kjer sta hierarhija in trg dominantni organizacijski obliki in pri organiziranju odnosov med akterji

poudarja vlogo omrežij. Takšno delovanje je prepoznano tudi na ravni EU, saj evropske okoljske

politike poudarjajo pomen deljene odgovornosti med vladami, gospodarstvom in javnostjo, saj se

lahko cilji na področju trajnostnega razvoja dosežejo zgolj s skupnim delovanjem vseh akterjev

(CEC v Hofman 2005, 40).

Spremembe oz. tranzicije se dogajajo v štirih fazah: (1) pred-razvoj (malo vidnih sprememb), (2)

vzlet (sistem se pričenja spreminjati), (3) pospeševanje (potek strukturnih sprememb,

socio-kulturne, institucionalne in ekonomske spremembe reagirajo ena na drugo) in (4) stabilizacija

(Rotmans in drugi v Hofman 2005, 40). Intervencije odločevalcev bi se morale prilagajati glede na

to, v kateri fazi je proces sprememb, saj je od tega odvisna njihova uspešnost in učinkovitost. Prav

tako je smiselno v takšnih procesih postaviti dolgoročne cilje in na podlagi tega definirati proces

sprememb in kratkoročne cilje.

Teorija dolgih valov in sistemske spremembe

Razvoj specifičnih tehnoloških sektorjev poganja rast v različnih gospodarskih obdobjih ob

spremljavi institucionalnih struktur, ki podpirajo in omogočajo izkoriščanje teh sektorjev. Zato so

spremembe sistemov možne le v kombinaciji z globokimi družbenimi, organizacijskimi in

tehničnimi inovacijami (Perez v Hofman 2005, 25). Ne gre za enostaven proces, saj je veliko

interesov povezanih s predhodno dominantno paradigmo, regulativnim režimom in kulturnimi

normami (Freeman in Louca v Hofman 2005, 25). Medtem ko so bile za prejšnja obdobja značilne

določene organizacijske oblike, strukture in omrežja, pa je za trenutne spremembe v

elektroenergetskem sistemu pomemben razvoj informacijskih tehnologij in mrežne družbe, saj je

oboje faktor, ki ima in bo imel vpliv na dogajanje in razvoj tudi v elektroenergetiki.

Teorija socio-tehničnih sprememb

Teorija socio-tehničnih sprememb izhaja iz sociologije tehnologije in se zavzema za celostno

obravnavo družbe in tehnologije.139 Daje vpogled v načine, na katere se v družbi razvija tehnologija

in na katere pride do socialnega oblikovanja tehnologije (Verbong in Geels 2007). Tehnoloških

sprememb ne pojmuje kot rigidnih procesov, temveč kot večsmerni tok, ki vključuje stalno

pogajanje med skupinami, ki oblikujejo tehnologijo. Tehnologijo oblikujejo družbene, ekonomske,

kulturne in politične sile, obenem pa v istem procesu tehnologije oblikujejo medčloveška razmerja

in družbe. Ta koevolucija je pogosto odvisna od poti, kar pomeni, da je zasnovo tehnologije, ki je

utrjena v družbenih procesih, vzorcih vedênja in življenjskih stilih, težko spremeniti ali preobrniti

139 Sociologija tehnologije poudarja povezavo med tehničnimi in družbenimi spremembami ter povezave meddružbenimi skupinami (Bijker in drugi v Hofman 2005, 189).

186

(Rip in Kemp v Hofman 2005, 25–26). Teoretiki socio-tehničnih sprememb raziskujejo, na kakšen

način so tehnologije tako produkt kot vir te odvisnosti od poti. V tehnološkem in regulativnem

razvoju sčasoma postanejo prevladujoče postopne izboljšave dominantnega sistema, kar onemogoča

temeljitejše sistemske spremembe. Rešitev tega zastoja naj bi bilo sodelovanje in zasledovanje

novih smeri razvoja, pri čemer se je potrebno zavedati, da so družbena omrežja ključna tako za

stabilizacijo sedanjih tehnologij kot tudi za ustvarjanje novih (Weaver in drugi v Hofman 2005, 26).

Večstopenjska perspektiva na sistemske spremembe

Večstopenjska perspektiva gradi na spoznanjih teorije socio-tehničnih sprememb. Pravi, da so

tranzicije oblikovane z interakcijo med tremi ravnmi: socio-tehnično pokrajino, socio-tehničnim

režimom in nišami (Verbong in Geels 2007, 1026; Geels v Lukšič 2014, 774–775). Socio-tehnični

sistemi so locirani na srednji (mezo) ravni in so označeni kot režimi, kar označuje sklop skupnih

pravil, ki usmerjajo in omejujejo delovanje akterjev znotraj sistema produkcije in porabe (Rip in

Kemp v Hofman 2005, 28).

Spremembe režimov oz. sistemske spremembe vključujejo spremembe na več ravneh. Začnejo se na

mikro ravni, kjer se pojavi novi produkt, tehnologija ali koncept, ki postane del niše, okoli katere se

ustvari mreža akterjev. Ti si delijo skupna pričakovanja o uspehu te novosti in so jo pripravljeni

razvijati naprej. Niša nastane v ozadju obstoječega režima in pokrajine. Nadaljnji uspeh formacije

niše je povezan s procesi na mikro ravni in z razvojem na mezo ravni. Tehnologija se lahko razvija

znotraj niše, če ima zagotovljeno podporo akterjev in zaščito pred konkurenco. Ob njej se širi

mreža, prav tako je deležna raznih izboljšav, zaradi česar se lahko širi na nove nišne trge ali pa

razširi lastni nišni trg. Pomembno vlogo igrajo tudi procesi formacije pravil, saj je potrebno razviti

ustrezne standarde za tehnologijo in zmanjšati potencialna neskladja s pravili dominantnega režima.

Ko vstopi na glavni trg, lahko tehnologija spremeni ali nadomesti obstoječi režim. Novi režim pa

lahko sproži spremembe na ravni pokrajine, kar vključuje spremembe v sistemih inovacij, regulaciji

in načinu, na katerega je sistem ali režim vgrajen v družbo (Hofman 2005, 28). Shematsko je

dinamika socio-tehničnih sprememb prikazana na Sliki 11.4.

187

Slika 11.4: Dinamika večstopenjskega oblikovanja socio-tehnične spremembe

Vir: Rip in Kemp v Hofman (2005, 27)

Geels (v Hofman 2005, 71) opredeli dva temeljna vzorca tranzicij, kot je prikazano na Sliki 11.5.

Prvi, poimenovan tehnična zamenjava, bazira na tehnologiji in se prične z nišo, ki se širi. Drugega,

označenega kot širša transformacija, pa sprožajo povečane napetosti znotraj režima, kar spodbudi

institucionalne spremembe, ki nadalje omogočijo vstop novim tehnologijam.

Slika 11.5: Geelsov model dinamike večstopenjske perspektive na sistemske inovacije

Vir: Geels v Hofman (2005, 192)

188

11.2.2 Spremembe v elektroenergetskem sistemu

Temeljitejša sprememba v elektroenergetskem sistemu pomeni tehnološke, organizacijske, družbene

in institucionalne spremembe (Krewitt in drugi v Masini in Menichetti 2012, 28). Povezava med

tehnološko in organizacijsko obliko je ključna, saj je način, kako se tehnologijo uporablja, povezan

z različnimi načini organizacije in koordinacije, kot so načini za povezovanje različnih tehnologij in

komponent, postopki za ravnanje s tehnologijami in delitev dela (Hofman 2005, 60).

Tehnologije razpršene proizvodnje električne energije predstavljajo primer nišnih inovacij. Razvile

so se kot nišne tehnologije ter s časom vstopile na glavni trg, zaradi česar prihaja do sprememb

sistema, ki mora pričeti dovoljevati priklop novim manjšim distribuiranim proizvodnim enotam in

se jim deloma tudi prilagoditi. Ker jih je vedno več, so pričele bistveno vplivati na prihodnje

usmeritve celotnih elektroenergetskih sistemov.

Integracija alternativne tehnologije v obstoječi sistem vključuje določeno stopnjo prilagoditve in

predelave obstoječih načinov organiziranja in koordiniranja, učenje o novih tehnologijah in

ustreznih organizacijskih oblikah, spreminjanje interakcij in povezav, nabiranje izkušenj ter

ustvarjanje legitimnosti in zaupanja v delovanje novih alternativ in njenih zagovornikov. Zatorej

uspeh alternative oz. inovacije ni odvisen samo od tehnološke skladnosti, temveč predvsem od

procesov institucionalizacije novih rešitev, čemur mora slediti proces institucionalne prilagoditve

oz. re-institucionalizacije obstoječih dominantnih tehnologij in organizacijskih oblik (prav tam, 68–

69).

189

12 Ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije

Razpršena proizvodnja električne energije v majhnih enotah je trenutno težko konkurenčna v

elektroenergetskem sektorju, prilagojenem velikim elektrarnam. Kot pri vsakem

institucionaliziranem sistemu tudi pri elektroenergetskem pri uveljavljanju sprememb naletimo na

ovire, saj je integracija novih tehnologij in načinov upravljanja otežena zaradi novih stroškov,

dokazanega delovanja trenutnega sistema in uveljavljene mreže servisiranja obstoječih tehnologij

(National Renewable Energy Laboratory v Borbely in Kredier 2001, 38). Nove rešitve v obliki

manjših razpršenih elektrarn so pogosto kritizirane kot nezrele in tehnično nekompatibilne z

uveljavljenim elektroenergetskim sistemom. Vendar ovire za spremembe niso le tehnične, temveč

predvsem družbene, politične, ekonomske, institucionalne in na ravni posameznikov, ki sledijo

institucionalni logiki, svojim interesom, prepričanjem in vrednotam, ki izhajajo iz ustaljene

dominantne paradigme. Spremembe v smeri zmanjšanja rabe energije in obnovljivih virov energije,

ki imajo za cilj zmanjšanje emisij CO2, Hvelplund (1997, 133) poimenuje radikalne tehnološke

spremembe, ker ne vključujejo zgolj sprememb v tehnikah, ampak tudi v organizacijah, znanju ipd.

Družbeni vzorci določajo tehnološki razvoj (Franklin v Taylor 2008, 8). To pomeni, da politični in

družbeni okvir, ki je omogočil razvoj konvencionalne energetike, ne bo spodbujal prehoda k

razpršenim OVE, ki izpodbijajo norme tega ustaljenega okvira, temveč bo to poskušal preprečiti.

Tehnične omejitve in ovire vključujejo infrastrukturne in omrežne omejitve, podporne tehnologije v

sistemu, strukturo industrije in celotnega sektorja, ki je prilagojen velikim centraliziranim

elektrarnam idr. Tehnične ovire ne bodo postavljene v prvi plan, saj so rešljive s tehničnimi sredstvi,

ki pa morajo biti najprej prepoznana in izbrana na institucionalni, družbeni ali politični ravni, zato

se bomo osredotočili na te aspekte. Ovire se na ravni institucij pojavljajo v obliki institucionalnih

struktur in praks, na ravni sistema pa v obliki sistemskih pravil ter zaklenjenosti sistema v trenutnih

tehnologijah in načinu upravljanja. Slednji je odvisen predvsem od dosedanjega razvoja sistema in

institucij (Tkalec in Lukšič 2015, 57). Manfren in drugi (2011) omenjajo, da je odgovornost

odločevalcev, da ustvarijo primerne pogoje v začetnih fazah razvoja sektorja in tehnologij. Kot

najpomembnejše ovire za spremembe niso zaznane tehnične ovire, temveč ovire, ki izhajajo iz

družbenega in političnega sistema ter delovanja in prepričanj akterjev.

V sklopu korporativistične misli je še vedno zaznati tezo, da bi morala decentralizirana proizvodnja

električne energije izpolniti vse današnje potrebe po energiji ter biti obenem konkurenčna in boljša

od centralizirane proizvodnje v vseh pogledih, od ekonomike in zanesljivosti do okoljske

sprejemljivosti (Glover 2006, 261). Vendar mnogi avtorji (Kitschelt 1996č; Smil 2003; Glover

190

2006; Kranz 2008) dvomijo, da lahko razpršena proizvodnja trenutno v celoti zadosti vsem

energetskim potrebam moderne družbe, ki temelji na nenehni rasti. Zato je razpršeno proizvodnjo

nujno potrebno kombinirati z ukrepi zmanjšanja in učinkovite rabe energije. Dodatna ovira je v tem,

da sektor OVE še ni dovolj ekonomsko močan, da bi imel zadosten vpliv na odločevalce, s čimer bi

lahko spodbudil spremembe. Za odločevalce in velika energetska podjetja tako prehod trenutno ni

zanimiv, saj je varneje ohranjati obstoječo gospodarsko stabilnost in moč z nadaljevanjem ustaljene,

že znane poti (Kranz 2008, 40).

12.1 Ekonomske in administrativne ovire

Ekonomske in tržne ovire v obliki visokih začetnih stroškov in nezadostnih prihodkov, ki izvirajo iz

izkrivljenosti in nepopolnosti trga ali drugih ekonomskih pomanjkljivosti, še vedno v veliki meri

preprečujejo investiranje v razpršene (OVE) enote za proizvodnjo električne energije (Sovacool

2008, 123). Ekonomika in cena teh enot sta propagirani kot poglavitni oviri, ki ju omenjajo vodstva

energetskih podjetij, regulatorji, analitiki in odločevalci (Awerbuch 2008; Sovacool 2008). Obstaja

precejšen razkorak med tržnim in družbeno-kulturnim potencialom, ki je posledica neuspeha

prostega trga pri odpravi visokih transakcijskih stroškov sprememb in pri internalizaciji eksternih

stroškov, povezanih z vsemi viri energije, kar bi zagotovilo enake pogoje za vse (Randalph in

Masters 2008, 632–635).

Energetske politike večinoma temeljijo na uporabi načela najnižjih stroškov, s katerim odločevalci

ocenjujejo potencialne tehnologije. Vendar so ti pristopi dosledno pristranski v korist

konvencionalnih tehnologij, še posebej, če upoštevamo celotni kontekst razvoja tehnologij ter

dosedanjo prakso glede subvencioniranja in vlaganja v raziskave in razvoj fosilne in jedrske

energije (Jacobsson in Lauber 2006; García 2013). Poleg tega se ključne ekonomske ovire nanašajo

na nevključevanje eksternalij v ceno električne energije, neprimerno zavarovanje tveganja pri

jedrski energiji, nevključevanje stroškov celotnega življenjska cikla virov, brezplačno dodeljevanje

emisijskih kuponov za CO2 ipd. Pri vseh naštetih zadevah gre za posredne ali neposredne subvencije

v različnih oblikah (Fouquet in Johansson 2008). Če bi jih odstranili, bi bili drugi načini

proizvodnje električne energije konkurenčni tudi brez raznih podpor.

Administrativne ovire se med državami razlikujejo. Opaziti pa je, da države, ki jim decentralizacija

proizvodnje električne energije ni v interesu, kot eno od osrednjih orodij za odvračanje interesa za

izvedbo projektov uporabljajo prav različne administrativne ovire. Te vključujejo pomanjkanje

jasnih smernic, zamudne in zapletene postopke pridobivanja ustreznih dovoljenj, potrebo po

dovoljenjih, ki niso relevantna, neustrezno prostorsko načrtovanje, priključevanje in dostop do

omrežja, veliko število organov in institucij, ki so vključeni v procese, povezane z administracijo

191

projekta, pomanjkanje koordinacije med različnimi organi, dodatne stroške za zagotavljanje

sistemskih storitev, rezervnih storitev ali nadomeščanje izpada proizvodnje ipd. (Ragwitz in drugi

2007; Brown in Sovacool 2011).

Upravljavci omrežja poskušajo z raznimi administrativnimi ovirami ohraniti številne tradicionalne

in preizkušene regulativne in upravljavske prakse, s tem pa tudi nadzor nad sistemom (Wolfson

2001; Sovacool in Hirsh 2007). Potrebno je dodati, da oviro predstavlja tudi dejstvo, da operaterji

distribucijskega omrežja niso deležni nikakršnih spodbud za naključno priključevanje majhnih

proizvodnih enot v omrežje, s čimer se jim znižuje dohodkovni potencial (Daley in Borbely 2001).

12.2 Dominantni akterji v areni nočejo sprememb

Odločevalci rešujejo politične probleme večinoma v okviru uveljavljene paradigme. Večina

ustaljenih politikov in odločevalcev je v bistvu konservativnih in bolj naklonjenih statusu quo. So

proti spremembam, ki bi lahko potencialno ogrozile njihove interese in pozicijo, zato raje podpirajo

že znane in uveljavljene rešitve (Rios 2000, 187; Jacobsson in Lauber 2006, 262). Pri odločevalskih

procesih je pogosto problem, da temeljijo na omejenem številu alternativnih rešitev, ki jih na dnevni

red večinoma postavijo dominantni akterji v areni, v glavnem energetska podjetja in odločevalci

sami, pri čemer drugačne in bolj progresivne usmeritve niti ne pridejo zraven (Shi 2004, 29). Zato

se odločevalci včasih težko soočajo z novimi problemi, za katere nimajo rešitev.

Dominantnim akterjem v energetski politični areni ustreza trenutno stanje, zato ne bodo podpirali

sprememb.140 Navajeni so trenutnega stanja in delovanja, spremembe pa bi lahko ogrozile njihovo

pozicijo in interese (Kellow 1996; Hvelplund 1997; Matthews 2001; Gould 2002; Sine in David

2003). Odpor velikih energetskih podjetij, regulatorjev, operaterjev in odločevalcev do

decentraliziranih sistemov ni toliko v tehnologiji kot v institucionalni kulturi. Organiziranost

konvencionalnih energetskih podjetij je usmerjena h konceptom širitve in centralizacije iz 50-ih in

60-let 20. stoletja, zaradi česar imajo težave pri razvoju novih idej, zato se pogosto zatekajo k

lastnim ustaljenim rešitvam (Hvelplund 1997, 142). Upravljavci sistema poskušajo ohraniti

tradicionalne, preverjene regulacijske in upravljavske prakse, ki so v veljavi že stoletje. Ohraniti

skušajo nadzor nad sistemom, ki so ga skupaj z njihovimi predhodniki pomagali ustvarjati, kar

otežuje vstop novim akterjem. Ta profesionalizirana elita, ki je produkt kompleksnosti upravljanja

elektrarn in elektroenergetskega sistema, si tudi v prihodnje želi ohranjati vpliv nad sistemom

(Sovacool 2008, 171). Predstavljajo se kot nekakšni braniki trenutnega sistema in ohranjanja

140 Strukture moči v družbi lahko vplivajo na same procese sprememb ali jih poskušajo omejevati. Njihova vloga selahko zmanjša tako, da se ojača šibkejše akterje ali omejuje močnejše. Vendar bi bilo naivno pričakovati, da lahkomočne interese v celoti uravnotežimo ali zmanjšamo njihov vpliv prek reform odločevalskih procesov, in sicer žezato, ker lahko ti močni interesi preprečijo takšne reforme (Lenschow 2005, 310).

192

privilegiranih položajev moči. K temu lahko dodamo tudi čustveno navezanost inženirjev, fizikov in

zaposlenih v energetskih podjetjih na svoje delo in tehnologije centraliziranih elektrarn, zaradi česar

jih dojemajo kot zaželene (Grubb 1990).

Vse od začetkov proizvodnje električne energije so bila energetska podjetja zaščitena s strani

odločevalcev, ker je električna energija predstavljala osnovo za večino gospodarskih in industrijskih

procesov, od katerih so posredno odvisni tudi odločevalci. Ta specifični položaj je pripeljal do

razmerja odvisnosti med politiko in energetskimi podjetji, ki obstaja še danes. Samoumevno je

postalo, da je proizvodnja električne energije v domeni zgolj energetskih podjetij, kar jim zagotavlja

dominanten položaj, ki bi ga radi ohranili tudi v prihodnje (Kranz 2008, 46). Rezultat tega je, da

imajo velike elektrarne, ki so združljive s tehničnimi, gospodarskimi, političnimi in kulturnimi

strukturami obstoječega sistema proizvodnje električne energije, veliko večjo možnost, da bodo

izbrane, kot distribuirane enote (Sovacool 2008, 8).

Takšna pozicija energetskih podjetij je razumljiva, saj so investirala precejšnja sredstva v svoje

tehnologije ter v razvoj znanja in kompetenc za njihovo upravljanje. V preteklosti so odločitve o

tem, koliko sredstev nameniti raziskavam in razvoju ter katere tehnologije razvijati, večinoma

sprejemala energetska podjetja sama. Zato ni presenetljivo, da se je večina teh podjetij osredotočila

na tehnologije, ki so jim omogočale ugoden ali celo dominanten položaj v sektorju, ne pa na

alternativne tehnologije, ki bi po nepotrebnem ustvarile konkurenco njihovim obstoječih

tehnološkim strategijam ali imele pomembno vlogo pri spremembah trga. Na strategije na

organizacijski ravni močno vpliva institucionalizirana industrijska struktura, ki obstaja že več kot

50 let (Sine in David 2003, 204).

Se pa v zadnjem času konvencionalni akterji vse bolj zavedajo pomena različnih možnosti za

distribuirano proizvodnjo električne energije. Nanjo so pričeli gledati kot na nasprotnika ali tržnega

tekmeca, zaradi česar jo poskušajo onemogočiti. Njihove strategije za sistematično nasprotovanje

spremembam vključujejo: (1) oteževanje vstopa konkurenčne tehnologije na politično agendo; (2)

nasprotovanje praktični izvedbi, če slučajno novi tehnologiji uspe priti na politično agendo; ter (3) v

primeru, da nasprotovanje ni bilo uspešno, poskus prevzema nove tehnologije (Hvelplund 1997,

159–160). Tako si konvencionalni akterji prizadevajo, da bi distribuirano proizvodnjo električne

energije ukalupili v okvir obstoječega elektroenergetskega sistema in lastnih vrednot ter

onemogočili širše spremembe, za katere ima potencial: spremembe v lastništvu, nadzoru,

avtonomiji in prerazporeditvi moči med akterji.

193

12.3 Prepričanja, vrednote in percepcije vplivajo na odločanje akterjev

Vzpostavljeni elektroenergetski sistemi in tehnološke pokrajine predstavljajo okvir, ki je osnova

posameznikovih pričakovanj in domnev o tem, kaj je možno in mogoče. Vsak posameznik živi

znotraj takšnega okvira, skozi katerega ocenjuje možnost rabe in optimalnost orodij, tehnologij in

načinov upravljanja sistemov. Ti okviri in tehnološke pokrajine oblikujejo posameznikovo

dojemanje okolice kot samoumevne oz. naravne, saj so tam od začetka zgodovinske zavesti

posameznika (Sovacool in Brown 2007; Sovacool 2008). Zato se zdijo spremembe te okolice,

vključno s sistemi in načini upravljanja, za posameznika težko dojemljive.

Ljudje si le stežka predstavljajo spremembe, saj so naše podobe o prihodnosti omejene s sedanjostjo

(Varho 2006, 201). Percepcija večine ljudi je, da spremembe niso dobrodošle, saj niso gotovi, da

bodo njihove posledice pozitivne. Zaradi te negotovosti jih dojemajo kot večje tveganje in kot manj

zaželene od nadaljevanja znotraj ustaljenih vzorcev, ne glede na to, kako slabe rezultate in posledice

slednji prinašajo. Joost in van der Toorn (v Dowding 2011, 649–652) sicer menita, da večina

posameznikov dojema trenutno stanje kot legitimno, pravično in pošteno. Takšno dojemanje se

navezuje na posameznikovo potrebo po opravičevanju trenutnega stanja, kar določa mišljenje,

občutke in vedênje posameznika. Zato ljudje procesirajo in si zapomnijo informacije selektivno.

Tiste, ki se skladajo z njihovimi vrednotami in stališči, sprejmejo, tiste, ki ne, pa zavržejo. Dokler je

trenutni sistem sprejet kot legitimen in dober, si je psihološko težko predstavljati alternativni sistem

(Tkalec in Lukšič 2015, 61).

Hardin (1968) pravi, da je posebnost boja med spremembami oz. reformo in statusom quo v tem, da

ga nepremišljeno vodijo dvojni standardi. Kadarkoli je predlagana kakšna reforma, je hitro

poražena, ko njeni nasprotniki odkrijejo v njej kakšno napako. Zagovorniki statusa quo včasih

mislijo, da nobena reforma ni mogoča brez soglasnega dogovora, to pa je implikacija, ki je

nasprotna zgodovinskim dejstvom. Avtomatična zavrnitev predlagane reforme je osnovana na dveh

nezavednih predpostavkah: (1) da je status quo perfekten in (2) da moramo izbirati med reformo in

ne-dejanjem. Če je predlagana reforma nepopolna, domnevno ne bi smeli narediti nobenega dejanja,

medtem ko čakamo na popolni predlog. Potrebno bi se bilo zavedati, da je tudi ohranjanje statusa

quo dejanje. Zato bi bilo potrebno primerjati njegove vidne prednosti in pomanjkljivosti z

napovedanimi prednostmi in pomanjkljivostmi predlaganih sprememb. Na podlagi takšnih

primerjav se lahko pride do racionalne odločitve, ki ne bo vključevala nepreverljive domneve, da so

samo obstoječi sistemi sprejemljivi (Hardin 1968).

Odpor do sprememb je normalna reakcija posameznika, saj je težko sprejeti nekaj novega, kar bo

imelo vpliv na naše ustaljeno življenje (Kranz 2008, 74). Ljudje dajejo prednost statusu quo, in ko

194

se enkrat seznanijo z določenimi energetskimi proizvodi, ti v njihovem dojemanju dosežejo višjo

vrednost v primerjavi z manj znanimi proizvodi, četudi bi bili slednji boljši (Sovacool 2008, 176).141

Ti psihološki dejavniki se kažejo tako, da se ljudje upirajo spremembam, ker so zavezani

določenemu načinu delovanja, ki je lahko postal že njihova navada. Te pa je težko menjati.142

Mnogi posamezniki in akterji v energetski politični areni niso vedno zmožni prepoznati, da tudi na

njihova stališča, četudi gre za stališča o tehnologiji ali tehnični rešitvi, vplivajo njihove lastne

vrednote, prepričanja in čustva. Večina dominantnih akterjev v areni meni, da je sistem z velikimi,

centraliziranimi enotami logična in zaželena usmeritev, kar kaže na omejeno sposobnost ločitve od

preteklih dosežkov elektroenergetskega sistema, kar je znotraj sektorja še posebej vidno pri

tehničnih strokovnjakih in inženirjih (Hofman 2005, 90).

12.4 Stara paradigma in dominantni akterji

Dominantna družbena paradigma v industrijskem svetu oz. dominantni zahodnjaški svetovni nazor

je antropocentričen, saj zagovarja človeško edinstvenost in njegovo dominacijo nad ostalimi živimi

organizmi. Vključuje mišljenje, da ima človeštvo dostop do neskončne zaloge virov, zato jih lahko

prosto in neomejeno porabljamo, človeška zgodovina pa naj bi vključevala neskončni napredek na

boljše (Bell in drugi 2001, 479). Tako je osnovna premisa trenutnih voditeljev, da je naš

politično-ekonomski sistem zdrav, javne politike pa naj bi se nanašale zgolj na popravljanje in

prilagajanje, ne pa na fundamentalne spremembe. To je vzročno-posledično povezano s tem, da

večina ljudi ni naklonjena spremembam, saj so veliko bolj dovzetni za zagotavljanje tradicionalnih

pogledov in vrednot (Milbrath 1989, 341).

Politični sistem, ki ga mnogi vidijo kot tistega, ki bi moral prinesti spremembe oz. rešitve, se je v

141 Posamezniki se pogosto zanašajo na starejšo tehnologijo, ki ni tako učinkovita kot nove, predvsem zaradi tega, kerje že dobro uveljavljena. Dobro delujeta tako marketing kot servisiranje, zaradi česar ima posameznik manjproblemov, kot če bi se odločil za novo tehnologijo v povojih, o kateri nima zadosti informacij. V takšnih primerihse izkaže, da je predvidljivost pomembna in običajno prevlada pred potencialno superiornostjo novih rešitev (Smil2010b, 138).

142 Spreminjanje vedênja posameznikov, da bi ublažili ali rešili okoljske probleme, je mnogo težje, kot zgolj uporabitinovo tehnologijo, ki bi sama rešila problem. Je pa nujno za reševanje takšnih problemov, ki nimajo tehnične rešitve.Tu se srečujemo s psihološkimi in sociološki koncepti ter navadami ljudi, ki se jih težko spreminja. Dunlap (2002,168) prepoznava tri tipe družbenih popravkov: (1) kognitivni popravki (popravki znanja), ki predvidevajo, da bostaizobraževanje in prepričevanje zadostovala za doseganje potrebnih sprememb v vedenju; (2) strukturni popravki, kise zanašajo na zakone in regulative, ki lahko vplivajo na spremembe; in (3) posredni vedenjski popravki, kivključujejo spodbude in ovire za spodbujanje sprememb v vedenju. Gärling in drugi (2002, 89) pravijo, da semorajo pri spreminjanju posameznikovega vedênja najprej formirati novi, okoljski nameni, kar je težko, če je trebaspreminjati močno, staro navado. Poleg tega se ni potrebno samo priučiti novega vedênja, treba se je tudi rešitistarega. To pomeni, da bo nov namen v konfliktu z navado. Drugi problem pa je, da mora biti ustvarjena novavrednota, ki prej ni bila prisotna, da bi vplivala na izbiro. Skinner (v Geller 2002, 530) dodaja, da posledicedeterminirajo vedênje in da je težko pričakovati, da bo veliko posameznikov spremenilo svoja vedênja zgolj zapodlagi informacij in nasvetov, še posebej, če se informacije nanašajo na oddaljeno prihodnost. Šibke posledice zaposameznika običajno težko vodijo k spremembi vedenja, močne posledice pa posameznike že bolj motivirajo kspremembi.

195

tem času poenostavil zgolj na ekonomsko politiko.143 Komat (2011, 1197) podaja ostro kritiko

dominantne paradigme, ki »se najbolje odraža v sodobni globalizirani ekonomiji, ki favorizira

tekmovalnost, rast in prevlado – v nasprotju s temeljnim konceptom evolucije in ekologije, ki

temelji na simbiozi, ohranjanju in prilagajanju«. Produktivizem, kot politični ekologi imenujejo

dominantno paradigmo, kljub spoznanju o družbenih in okoljskih problemih, ki jih povzroča, še

vedno vztraja na nenehni in neomejeni rasti, ki je postala temelj zadovoljevanja človekovih potreb,

brez prevpraševanja, ali so slednje upravičene ali ne (Lukšič 2011b). Takšna globalna paradigma ne

prepoznava inherentnih omejitev produkcijskih in absorpcijskih zmogljivosti narave in ekosistemov,

vse upanje pa polaga v tehnologijo, ki naj bi rešila vse probleme (Goldblatt 2005, 9).

Dominantna paradigma je ukoreninila razmišljanje pri ljudeh, da je njihov energetsko intenziven

življenjski stil neproblematičen, obenem pa je v njih zasidrala prepričanje, da se od njih ne sme

pričakovati, da bodo morali kdaj spremeniti vzorce in raven porabe energije. Pričakovanje, da je

energija na voljo vedno in brez omejitev, je osrednja sistemska zahteva konvencionalnega

energetskega režima, ki služi moderni družbi razvitih držav (Glover 2006, 259).

Trenutni produkcijski sistem, ki onesnažuje zrak, vodo in prst z milijardami ton onesnažil in

strupenih snovi, potrebuje tisoče kompleksnih varnostnih in zdravstvenih predpisov, katerih namen

ni zavarovati ljudi, temveč zagotoviti, da se ne bodo zastrupili prek dovoljene vrednosti,144 blaginjo

in bogastvo pa ustvarja s kopanjem, rudarjenjem, sekanjem in kurjenjem naravnih virov (Brown in

Sovacool 2011, 2). Kljub jasnim negativnim okoljskim in družbenim signalom v zadnjih desetletjih

ter zavedanju o netrajnosti in nevzdržnosti takšne usmeritve se politika, gospodarstvo in družba niso

bili sposobni učinkovito odzvati in celoviteje vzpostaviti bolj trajnostnih vzorcev proizvodnje in

rabe energije (Hempel v Albrecht 2001; Randalph in Masters 2008). Razlog je v tem, da je

imperativ rasti zelo globoko ukoreninjen v družbenih institucijah ter v odnosih, stališčih, normah,

143 Politiki vedo, da če pričnejo govoriti o nujnosti sprememb ter večji zmernosti in racionalnosti pri porabi (energije),s tem delajo politični samomor, saj so takšne ideje zaradi vpetosti večine državljanov v dominantno paradigmo zaslednje nesprejemljive. Veliko bolj sprejemljiva, tudi za politične akterje, ki pripadajo dominantni paradigmi, jetakšna usmeritev, ki okolju sicer daje nek pomen, vendar ga še vedno dojema kot podrejenega zahtevi za neskončnogospodarsko rastjo, in »ki si ne postavlja vrednostnih vprašanj, na katerih temelji industrijska civilizacija« (Lukšič2011b, 426). Odločevalcem je obenem lažje ostati pri trenutni obliki sistema in pri že znanih rešitvah, za katerevedo, kaj bodo prinesle, kot pa izbirati nove, neraziskane poti, katerih rezultati niso popolnoma znani in so delomanepredvidljivi.

144 Konvencionalna politika še vedno deluje v skladu s paradigmo, ki jo lahko opišemo tudi kot paradigmo tveganja. Tapri soočanju s tveganjem izračunava njegove sprejemljive vrednosti ter se osredotoča na tehnokratsko kontroliranjeonesnaženja in škode okolju in družbi, namesto da bi spremenilo vrstni red prioritet. Paradigma tako predpostavlja,da imajo ekosistemi asimilacijske zmogljivosti za absorpcijo in razgradnjo onesnaženja ter da so lahko živiorganizmi izpostavljeni določeni stopnji onesnaženja brez ali z zanemarljivimi neželenimi učinki, če je ta stopnjapod »pragom«, pri katerem postanejo toksični učinki očitni. Sprejemljivost izpostavljenosti določajo predpisi, ki pane določajo absolutne varnosti ali ničnega tveganja pod mejno vrednostjo, temveč zgolj določajo družbenosprejemljivost tveganja. Iz takšnega nadzora, ki je v vsakem oziru pomanjkljiv, pa so izvzeti vplivi, ki jih je težkokvantificirati, in tveganja, ki jih znanost še ne razume v celoti. Tako je znotraj te paradigme pomanjkanje znanja indokazov o škodljivosti določenih substanc ali procesov razumljena kot dokaz o varnosti in se je zato neproblematizira (Brown in Sovacool 2011, 182).

196

zakonih in predpostavkah, ki iz njih izhajajo (Kellow 1996, 14).

Gospodarska rast, ki predstavlja cilj tako rekoč vseh politikov in vlad, je vezana na rabo energije, s

tem pa na onesnaženje okolja, izčrpavanje virov ter destrukcijo ekosistemov (Matthews 2001, 407).

Nobena oseba ni individualno odgovorna za kumulativno onesnaženje, odpadke, odvisnost od nafte,

uničenje okolja in podnebne spremembe, temveč je to posledica delovanja celotnega družbenega in

gospodarskega sistema. Zato je treba razmisliti, ali ni kakšnega boljšega načina in možnosti

upravljanja, kot je ta v sklopu trenutne paradigme. Slabosti dominantne paradigme se pričenja

zavedati vse več akterjev. Nenehna rast zaradi izčrpavanja naravnih virov in prekomernega

onesnaženja viša ekonomske in družbene stroške (D'Alessandro in drugi 2010, 297). Mednarodna

agencija za energijo (v Tomšič in Klemenc 1996, 102) je že pred dvema desetletjema podala kritiko

takšne usmeritve, saj bo nebrzdana in nekakovostna visoka gospodarska rast poleg negativnega

vpliva na okolje povzročila tudi enormno rast cen energije, ker bo povpraševanje prehitevalo

ponudbo, obenem pa bo ekstrakcija neobnovljivih virov vedno dražja.145 Pod vprašaj je postavljena

tudi sama definicija bruto družbenega proizvoda (BDP), ki predstavlja temelj in osnovno merilo

napredka v dominantni družbeni in ekonomski paradigmi, saj ne odraža dejanske blaginje in

napredka.

Zavezanost stari paradigmi večine dominantnih akterjev v energetski politični areni določa njihove

gospodarske aktivnosti, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo električne energije. Uspešno

poslovanje temelji na ustvarjanju dobička, zato so kot ekonomski subjekti temu zavezani. Dejavnost

velikih energetskih podjetij temelji na fosilnih in jedrskih virih, ki so konvencionalni del

dominantne paradigme, po kateri preračun koristi pridobivanja energije na takšen način presega

stroške negativnih posledic. Dominantna paradigma vidi energetski problem zgolj s perspektive

zadovoljevanja predvidene porabe energije in energentov. Predpostavlja, da je raba električne

energije bistvena za gospodarsko rast, zahteva velike in centralizirane objekte za njeno proizvodnjo,

ne prepoznava omejitev planeta ter polaga vero za premagovanje problemov izčrpavanja virov in

okoljskih problemov v tehnološko iznajdljivost (Sovacool 2008, 233). Gale (v Shi 2004, 31) jo

označi kot ideološko strukturo, ki promovira interese obstoječih dominantnih akterjev. Vodi

odločanje in konceptualizacijo strateških politik ter odločanje v velikih energetskih podjetjih v

sektorju (Hofman 2005, 83; Sovacool in Hirsh 2007, 146).

Centraliziran sistem proizvodnje električne energije kot ena izmed pomembnejših komponent

delovanja gospodarskega in političnega sistema, temelječih na dominantni paradigmi, je

pričakovano podprt s strani akterjev, ki pripadajo tej paradigmi – večine ekonomistov, menedžerjev,

145 Mednarodna agencija za energijo (v Masini in Menichetti 2012, 28) vedno bolj poudarja nujnost preusmeritvetrenutnih energetskih politik ter potrebo po energetski tehnološki revoluciji, če se želimo izogniti katastrofalnimpodnebnim spremembam.

197

odločevalcev, tehničnih strokovnjakov ipd. (Sine in David 2003, 201). Zagovarjan je kot najbolj

učinkovit sistem. Tako se na stranski tir postavlja razpršene vire, saj je močnim akterjem bližje

konservativni pristop, ki temelji na reševanju sodobnih problemov s stoletje staro paradigmo, ki se

zanaša na velike elektrarne (Sovacool in Hirsh 2007, 146). Namen takšnega sistema je zgolj

zadoščanje materialnim potrebam tu in zdaj, medtem ko družbene in okoljske probleme, ki jih

povzroča in katerih posledice bodo prisotne še dolgo, zavestno postavlja na stranski tir (Matson in

Carasso 1999).

12.5 Institucionalna logika kot ovira za spremembe

Prevladujoča institucionalna logika, tj. sklop družbeno konstruiranih predpostavk, vrednot in

prepričanj, definira primerne strukture in prakse, formalna in neformalna pravila vedenja znotraj

področja organizacije ali institucije ter usmerja interpretacijo o tem, zakaj določene strukture in

prakse obstajajo (Clemens v Sine in David 2003, 185). Institucionalna logika je osnova za procese,

s katerimi posamezniki in organizacije proizvajajo in reproducirajo svojo materialno eksistenco,

organizirajo čas in prostor ter zagotavljajo pomen svoji družbeni realnosti (Thornton in Ocasio v

Sine in David 2003, 187). Privede do tega, da institucije postanejo rutinizirane strukture,

posamezniki znotraj organizacij pa se oklepajo rutiniziranega vedênja, ki velja za samoumevnega v

smislu, da »smo na takšen način vedno delali«.

Institucionalna logika, v katero so vgrajene tudi industrijske strukture, je vedno v vlogi zagovarjanja

obstoječega sistema in onemogočanja sprememb, ki bi se bistveno oddaljile od ustaljenih tehnologij

ter procesov organiziranja in upravljanja. Oblikuje procese iskanja ustreznih rešitev ter legitimira

avtoriteto in strokovnost uveljavljenih, dominantnih akterjev, upira pa se poskusom motenj in

spremembam, ki prihajajo od zunaj in bi poskušale spremeniti delovanje ter ustroj samega sistema

(Sine in David 2003, 202). Institucionalna logika zaradi svojega stremljenja k statusu quo pooblašča

prvotne akterje, torej tiste, ki so zraven od začetka, da ohranjajo obstoječe institucije146 (DiMaggio v

Sine in David 2003, 203).

146 Sine in David (2003) ugotavljata, da so med letoma 1935 in 1973 v ZDA na področju energetike različni akterjiposkušali prepričati javnost in politične odločevalce, da preučijo alternativne strukturne in tehnološke paradigme,vendar jim ni uspelo dobiti pozornosti močnih akterjev – in s tem uveljaviti bistvenih sprememb v prevladujočihinstitucionaliziranih logikah in praksah – vse do energetske krize v začetku 70-ih let 20. stoletja. Obstoječaenergetska podjetja so uporabljala svoj status de facto strokovnjakov o elektroenergetskem sistemu, da so ustvarilapravila glede proizvodnje in distribucije električne energije. Uporabila so svoj vpliv pri zakonodajalcih in skupaj znjimi pripravila zakonodajo, ki je dajala prednost interesom teh elektroenergetskih podjetij (proizvajalcev indobaviteljev) pred neodvisnimi proizvajalci električne energije, zaradi česar so se slednjim zvišali stroški in skrčilamožnost delovanja, kar je posledično še dodatno otežilo ustanavljanje novih neodvisnih podjetij za proizvodnjo indobavo električne energije. Sposobnost energetskih podjetij, da se uprejo spremembam, je bila visoka zaradinjihove moči, ki je delno izhajala iz njihove legitimnosti kot »naravnih monopolov«. Institucionalne spremembe sobile zato bolj verjetne po tem, ko je bila prekinjena ta legitimnost prvotnih akterjev (energetskih podjetij) in s temtudi njihova moč, da sami oblikujejo politike.

198

Večina institucij se zavzema za ohranjanje statusa quo in so se pripravljene boriti proti

spremembam, ki bi vplivale na njihovo vlogo, strukturo ali delovanje. Dokler ima institucija v

obstoječem stanju določene privilegije ali dominantni položaj, bo proti spremembam, ki bi lahko to

spremenile (Kellow 1996; Gould 2002; Patterson 2007). Institucije in organizacije v prenesenem

pomenu predstavljajo spomenik preteklim problemom in so tudi upodobitev preteklih sredstev, ki

naj bi reševale te probleme, zato bodo raje ohranjala status quo, če je to možno. Nov problem, ki za

reševanje zahteva nov pristop, ali nova sredstva za reševanje starih problemov bodo ogrozili tiste,

katerih položaj je odvisen od starih sredstev. Zato so tehnokracije pogosto nagnjenje k temu, da cilje

podredijo ustaljenim sredstvom (Kellow 1996, 26).

Pogosto je stanje takšno, da so odločevalci v splošnem zadovoljni z delovanjem

elektroenergetskega sektorja in ne namenjajo veliko pozornosti inovatorjem in strokovnjakom, ki

delajo na obrobju sektorja in industrije. Tudi večina vprašanj o industrijski strukturi sektorja se ne

nanaša na temeljne in kritične zadeve, ker se večina akterjev ne zaveda bistvenih strukturnih napak

in njihovih posledic. Poudarja se zgolj površinske spremembe, takšne, ki ne bi zamajale temeljnih

in utrjenih pogojev delovanja dominantnih akterjev. Predpostavke, ki se nam zdijo samoumevne,

vplivajo na proces zbiranja informacij tako, da ojačajo institucionalno logiko, namesto da bi jo

poskušale izpodbijati. Ta logika določa meje zbiranja informacij, kot na primer, kakšna vprašanja se

bo postavljalo in kaj se bo raziskovalo, od koga se bo pridobivalo informacije ipd. Na ta način

institucionalna logika krepi samo sebe, priložnosti za spremembe in reforme pa se zamudi, ker se

jih ne prepoznava, saj večina institucionalnih in dominantnih akterjev ne vidi izven institucionalne

logike ter možnosti in potreb po spremembah (Sine in David 2003 202).

Vseeno se je potrebno zavedati dejstva, da institucije, kljub temu, da ustvarjajo in omejujejo

možnosti ter oblikujejo percepcije in preference, ne morejo vplivati na izbire in rezultate v

determinističnem smislu. Vplivajo pa na omejitev izbire, saj institucionalizirana pravila, ki sicer ne

predpišejo zgolj ene opcije postopka, omogočijo nekaj izbire pri postopkih in dejanjih, vendar

omejujejo sam izbor in število možnih postopkov. To pomeni, da vplivajo na nabor bolj ali manj

sprejemljivih smeri delovanja, ki pušča določen prostor za taktične in strateške odločitve akterjev

(Scharpf 1997, 42).

12.6 Pomanjkljivosti institucionalnih struktur

Znotraj trenutnih institucionalnih okvirov je v odločevalskih procesih pogosto težko širiti polje za

razpravo različnih alternativnih argumentov ter participacijo številnih akterjev, še posebej

zainteresirane javnosti in civilne družbe (Carolan 2006, 666). Pomanjkljivo in neustrezno

vključevanje javnosti v odločevalske procese se tako smatra za eno osrednjih pomanjkljivosti

199

institucionalnih struktur na lokalni in državni ravni, saj na ta način v razpravo ne pridejo

kvalitativno drugačni argumenti, ki niso strogo omejeni na posamezne znanstvene discipline ali

specifične ozke interese, temveč v večji meri temeljijo na vrednotah, percepcijah in željah širše

skupnosti.

Če institucije ne omogočajo možnosti participacije in vključevanja širokega spektra akterjev, ker

tega ne omogočajo razmerja moči v areni ali formalni postopki odločevalskih procesov, se lahko

akterji odločijo za manj ustrezno obliko izražanja lastnih mnenj, stališč in argumentov, vključno s

protestnimi akcijami in blokado postopkov ali izvedbe projektov (Fung 2005, 411–412). Takšne

aktivnosti ne pripomorejo k učinkovitim in uspešnim procesom, zato se jim je smiselno izogibati,

kar pomeni, da je k procesom potrebno na ustrezen način vključevati relevantne akterje.

Institucionalne strukture in ureditve so družbeni konstrukti in niso realna omejitev, ki bi popolnoma

onemogočala spremembe (Innes in Booher 2003, 39). Čeprav se nam (ker so del našega družbenega

okolja) pogosto zdi, da ne morejo biti drugačne, kot so, so se tudi institucije skozi zgodovino

spreminjale in se bodo tudi v prihodnje. Če si težko zamišljamo spremembe, povezane z

elektroenergetskim sistemom, je to indikator visoke institucionalizacije sistema (Sine in David

2003, 194). Tehnologije, organizacijske strukture in upravljanje celotnega sistema razumemo kot

popolnoma samoumevno, ker ga takšnega kot je, poznamo »od nekdaj«, zaradi česar si tudi ne

moremo zamišljati kakršnihkoli sprememb oz. si jih lahko zamišljamo zgolj v skladu z

nadaljevanjem ustaljene poti, ne pa nekih radikalnih sprememb.

Spremembe institucij, režimov in sistemov torej so možne, vendar precejšnji izziv predstavljajo

ustaljene konvencionalne norme, ki onemogočajo hitre spremembe. Za delovanje institucij so

značilna normativna pravila, ki se nanašajo na vrednote, norme, stališča in kulturo odločanja. Ta

pogosto podpirajo formalni sistem pravil in tudi oblikujejo večino aktivnosti institucij (Nilsson in

drugi 2011).

12.7 Od poti odvisno odločanje – v sistem vgrajena ovira uvajanju sprememb

Težave pri širjenju bistvenejših sprememb v elektroenergetskem sektorju lahko razložimo s

pomočjo koncepta »od poti odvisnega odločanja«.147 Razvoj institucij je odvisen od poti, saj začetek

poti močno vpliva na kasnejše usmeritve. Ko so institucije enkrat vzpostavljene in se akterji začnejo

zanašati na njihovo usklajevalno funkcijo, jih je zelo težko spremeniti ali ukiniti, tudi v primeru, da

se okoliščine, zaradi katerih so institucije nastale in na katerih so utemeljene, spremenijo (Scharpf

1997, 41). Močno prisotna je tendenca, da pretekle zaveze oblikujejo prihodnje izbire ter da

147 Angl.: path dependence.

200

sredstva, porabljena v preteklosti, služijo kot opravičilo za prihodnje odločitve. Tako večina

akterjev pri svojem odločanju težko ignorira nepovratne stroške preteklih odločitev in ne more

pustiti preteklosti za seboj. Zato pogosto vztrajajo pri določenem standardnem delovanju,

odločitvah in rešitvah še dolgo po tem, ko bi bilo to primerno (Kellow 1996, 27).

Tehnologija določa človeške in družbene odnose, vendar je tudi sama odvisna od družbenih,

ekonomskih, kulturnih in političnih sil. Ta koevolucija je pogosto odvisna od poti, saj je težko

spreminjati konfiguracije tehnologije, ki je zasidrana v družbenih procesih, potrošniških vzorcih in

življenjskih slogih (Hofman 2005). Koncept »od poti odvisnega odločanja« je uporaben pri

pojasnjevanju neuspešnosti politik pri pospeševanju sprememb v proizvodnji in potrošnji, čeprav se

njun vpliv na okolje zelo očitno stopnjuje. Koncept predvideva, da zaradi ujetosti v rutine institucij

začnejo vzorci institucionalnega vpliva in ureditve slediti določeno pot (North v Hofman 2005, 33;

Steinmo in drugi v Engström in drugi 2008, 242).148 To je moč videti pri dnevnih redih oz. agendah,

saj se skozi čas pojavlja zgolj malo sprememb na političnih agendah. Konsistentnost je opazna tudi

v pozornosti odločevalcev, ki jo namenjajo raznim idejam in vrednotam. Zgolj izjemni zunanji

vplivi, kot so krize ali šoki, lahko vnesejo temeljitejše spremembe v jedro političnih pozicij.

Podobno je Downs (v Engström in drugi 2008, 243) predvidel, da obstaja vzorec institucionalizacije

vprašanj in od poti odvisnega odločanja, saj je pokazal, da če je določen problem dobil pozornost v

enem letu, je bilo bolj verjetno, da jo bo tudi v naslednjem.

Zaradi želje po ohranjanju nadzora nad čim večjim delom sistema se velika energetska podjetja in

njihov vodstveni kader upirajo ideji sprememb. Pri tem odporu igra precej pomembno vlogo

zgodovina. Od njenih začetkov pa do 70-ih let 20. stoletja je industrija izkoriščala postopne

izboljšave, tehnologije obsega in upravljavske inovacije za proizvodnjo velikih količin električne

energije ob nižajočih se stroških. Posledično so upravljavci energetskih podjetij razvili globoko

ukoreninjen način razmišljanja. Podobno miselnost – da velike centralizirane elektrarne

predstavljajo najboljši način za zagotavljanje električne energije – je sprejela tudi večina

odločevalcev. To tiho in razširjeno prepričanje med poslovnimi in političnimi voditelji odvrača

pozornost stran od novih možnosti za proizvodnjo električne energije. Ker je znotraj

elektroenergetskega sektorja in med odločevalci postalo institucionalizirano in samozadostno,

slednji še naprej sledijo ustaljeni logiki gradnje velikih elektrarn, »najboljši opciji, ki jo imamo«149

(Sovacool in Hirsh 2007, 161–162). Lowi (v Kellow 1996, 32) na vprašanje o tem, kako in zakaj

148 Od poti odvisno odločanje ali ravnanje nastopi: (1) ko se v procesu vedno širšega sprejemanja in uporabetehnologije kopičijo izkušnje, ki vodijo k nadaljnjemu razvoju veščin in kompetenc, povezanih s to specifičnotehnologijo; (2) ko se z večanjem števila uporabnikov širijo razpoložljivost, raznolikost in storitve, povezane sspecifično tehnologijo; (3) ko ekonomija obsega znižuje produkcijske stroške tehnologije ter (4) ko vedno večtehnoloških komponent postaja delov infrastrukture za izbrano tehnologijo (Arthur v Hofman, 2005: 24). Vsi tiučinki ustvarjajo pozitivne povratne zanke, ki krepijo položaj specifične izbrane tehnologije glede na alternative.

201

različni posamezniki, akterji in strokovnjaki pridejo do enakih rešitev, najde odgovor v

profesionalizaciji. Branje iste strokovne literature, študiranje istih znanstvenih člankov, šolanje v

istih izobraževalnih ustanovah in raziskovalnih inštitutih, sledenje istim regulativnim standardom,

uporaba istih načinov, tehnik in računalniških programov za reševanje problemov, vse to daje

akterjem enake predispozicije. Zato v primeru soočanja z enako težavo kljub odsotnosti političnih

smernic pridejo do enakih ali zelo podobnih rešitev.

Sistem sam producira in sledi takšnim pravilom in znanju, ki nadaljujejo z ustaljenimi praksami.

Takšnemu principu sledijo tudi organizacije in posamezniki. Rip in Kemp (v Hofman, 2005: 42–43)

uvedeta za ta niz pravil, ki vključujejo kompleksne inženirske prakse, tehnologije produkcijskega

procesa, značilnosti produkta, veščine in postopke, načine ravnanja s pomembnimi predmeti in

osebami, načine definiranja problemov, torej vse, kar je vgrajeno v institucijah in infrastrukturi,

izraz tehnološki režim. Ko režim nastaja in se razvija, postajajo različni elementi močno prepleteni,

rezultat tega pa je, da vidijo vključeni akterji obstoječi tehnološki sistem kot naraven in kot edini

možen. Člani tehnološke skupnosti so bili podvrženi dolgemu procesu učenja in socializacije, ki

proizvede predpostavke o tehnologiji, ki se jih akterji globoko držijo (Lampel v Hofman, 2008:

43).150 Te so kognitivno, strokovno in ekonomsko močno ukoreninjene v obstoječih režimih in težijo

k razvoju ocenjevalnih rutin, ki filtrirajo informacije, ki niso v skladu z njihovimi prepričanji o

tehnologiji. Če alternative padejo izven referenčnega okvira, so intuitivno zavrnjene, ker je pri

ocenjevanju njihovega skladanja z obstoječim tehnološkim režimom poudarek na problemih in

omejitvah.

Odvisnost od poti se pojavlja na več ravneh, od ravni organizacije, institucij in podjetij do omrežij,

149 V ozadju takšnega razmišljanja je predvsem prepričanje, da je izbira znanih, velikih centraliziranih tehnologijpripeljala do sedanjih velikih in zanesljivih elektroenergetskih sistemov, kar naj bi pomenilo, da z nadaljevanjem tezgodbe ne morejo zgrešiti. Odločevalci, ki so zelo nenaklonjeni tveganju, se upirajo uvajanju novih tehnologij, skaterimi nimajo izkušenj, četudi se zavedajo, da pri ustaljenem sistemu in paradigmi obstajajo anomalije (Sovacoolin Hirsh 2007, 162).

150 Pomembno je omeniti tudi psihološko plat, ki vpliva na možnost dojemanja in vrednotenja različnih alternativnihrešitev. Posameznik, ki je strokovnjak za določene tehnične rešitve in dolgo dela v elektroenergetskem sektorju,dojema delovanje elektroenergetskega sistema kot uspešno, saj njegovi kriteriji vključujejo zanesljivost inkonkurenčnost, ne vključujejo pa nujno tudi npr. okoljske ali družbene sprejemljivosti. Takšno delovanje sistema,kot ga sam pozna, in kriterije, na podlagi katerih odloča, je ta posameznik ponotranjil. Delovanje dojema kotuspešno in učinkovito, vse v skladu z njegovimi lastnimi prepričanji in vrednotami. Vendar v vmesnem času pridedo razvoja novih znanj in tehnologij, spremenijo se tudi vrednote, pojavlja se nova paradigma, katere mantra jesprememba obstoječega sistema, ker da ima preveč napak in je okoljsko ter družbeno nesprejemljiv. Posameznik, kije več desetletij vključen v delovanje takšnega sistema, bo to občutil tudi kot osebni napad na lastno delo in kotnapad na psihološki ravni, saj se bo počutil ogroženega s strani novih vrednot in paradigme. Nekaj, v čemer je bil taposameznik dober, spoštovan in prepoznan kot strokovnjak, v kar je dal 30 ali 40 let svojega življenja, je naenkratprepoznano kot manjvredno, zastarelo, nepotrebno ali celo škodljivo. Na osebni ravni se je težko soočati s takšnimiočitki, saj se na nek način razvrednoti del posameznikove osebnosti. To je eden od razlogov za to, da veliko tistih,ki so dlje časa del elektroenergetskega sistema, nasprotuje paradigmatskim in drugim konkretnejšim spremembam.Zato je potrebno biti pazljiv pri razpravah o spremembah in uveljavljanju sprememb, da se posamezniki ne bi čutilizapostavljene. Potrebno bi jim bilo izkazati spoštovanje in zahvalo za opravljeno delo, vendar tudi od njihzahtevati, da pustijo spremembam pot.

202

sektorjev, sistemov in družbe. Na ravni organizacij se to pozna predvsem v rutiniziranem delovanju

in inkrementalnih inovacijah, ki sledijo začrtani poti in ne odstopajo od ustaljenih rutin. Za omrežja

je značilna koevolucija tehnologije in omrežij na podlagi uveljavljenega dizajna znotraj obstoječih

tehnoloških področij, rezultati tega so skupna prepričanja in pričakovanja, ki so enotna akterjem v

omrežju, in usmerjenost k optimizaciji že obstoječih komponent in tehnologij znotraj sistema. Na

ravni sektorja se odvisnost od poti kaže v koevoluciji industrijskih organizacij znotraj

uveljavljenega dizajna in oblikovanju industrijskih standardov, ki jim morajo slediti organizacijske

strukture in tehnologija, kar se kaže v nenehni optimizaciji sistema, ki pa ne omogoča temeljitejših

inovacij, ki bi rušile dizajn sektorja. Družba je odvisna od poti tako, da konfiguracije sistema

postanejo vgrajene v družbo, s čimer postane sistem prepleten z vsakodnevnim življenjem, kar

pomeni, da ga je zelo težko spremeniti, saj bi to pomenilo potrebo po spremembah številnih drugih

področij (Hofman 2005, 44).151

12.8 Zaklenjenost sistema v trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja

Negotovosti, povezane s produkcijskimi stroški novih proizvodov, in možnost, da se pojavi

superioren proizvod, sta dva izmed osrednjih razlogov za to, da se podjetja večinoma osredotočajo

na obstoječe kompetence ter tehnologije in ne na alternative, ki bi povzročile zastaranje trenutnega

proizvoda, znanja ali tehnologije.152 Kapitalske naložbe se v podjetjih prednostno nanašajo na

izpopolnjevanje učinkovitosti, inkrementalne inovacije in zmanjšanje produkcijskih stroškov

obstoječih tehnologij. Ta ujetost v tehnologiji153 pomaga pri razlagi, zakaj so vir radikalnih inovacij,

ki izpodrinejo obstoječe dominantne modele, običajno nova podjetja, in ne že uveljavljena.

Tehnologije se pogosto ukoreninijo oz. nam zaklenejo nadaljnjo pot, kar pomeni, da jih ne moremo

hitro spremeniti oz. jih odpraviti. Tako omejujejo možnost prihodnjih izbir posameznikov in

akterjev zgolj na določeno blago, infrastrukturo, družbene prakse in institucije, ki se prilegajo tej

tehnologiji (Røpke v Goldblatt 2005, 16). Enkrat ko so tehnološki sistemi postavljeni, jih je težko

151 Odvisnosti od poti na ravni družbe lahko ponazorimo s primerom elektrifikacije. Če kupujemo novo hišo, rutinskopričakujemo, da je povezana na elektroenergetsko omrežje ter da ima vso potrebno napeljavo in vtičnice. Nesprašujemo se, kako je ta električna energija proizvedena in kakšne so možne alternative, kot je proizvodnja lastneelektrične energije. Po drugi strani pa je vprašanje, na kakšen način je urejeno ogrevanje prostorov, povsemnormalno, saj je v tem primeru ustaljeni dizajn uporabljenih tehnologij drugačen kot v primeru električne energije.Vidimo dve različni vrsti koevolucije oblike in uporabnosti tehnologij. V obeh primerih se je oblikovalo omrežjedružbenih razmerij, ki omejuje in oblikuje dejanja in preference posameznikov ter odločevalske algoritme(Bassanini in Dosi v Hofman 2005, 47).

152 Hvelplund (1997, 162–163) meni, da večina zaposlenih v sektorju nima kompetenc, da bi prevzeli iniciativo zatehnološke spremembe, ki bi zahtevale organizacijske spremembe znotraj elektroenergetskega sistema. Navajaštudijo, ki je v obdobju 20 let analizirala delovanje 11.600 zaposlenih v danskem elektroenergetskem sektorju. Vtem času zaposleni v sektorju niso v nobenem primeru nasprotovali temeljnim stališčem upravljavcev sistema gledeenergetske politike. Pobude za uvajanje vetrnih turbin, decentralizacije proizvodnje in energetske učinkovitosti sovse prihajale izven elektroenergetskega sektorja in so se soočale s sistematičnim nasprotovanjem iz vseh delovsistema.

153 Angl.: technology lock-in

203

odstraniti (Farell v Sovacool 2008, 140). Ujetost v tehnologiji še dodatno krepijo finančne

institucije, ki rajši dajejo posojila ustaljenim podjetjem z zavarovanjem in zmožnostjo poplačila

dolgov (Brown in Sovacool 2011, 153).

Elektroenergetski sistem temelji na komponentah in tehnologijah, ki so medsebojno povezane tako,

da bistveno otežujejo prehod na drugačne tehnologije in upravljanje sistema. Sistem se je razvijal

celo stoletje, vanj pa so se postopoma dodajali elementi, ki so ustrezali njegovemu načinu

delovanja. Uporabljenim tehnologijam in komponentam se je prilagajal tudi celotni socio-tehnični

sistem z regulativnimi, normativnimi in tehničnimi institucijami, kar je vplivalo na način, kako

posamezniki dojemajo elektroenergetski sektor, vključene tehnologije in možnosti njegovega

upravljanja. V sistem se zato poskuša vključevati zgolj takšne koncepte, tehnologije in komponente,

ki so skladni z obstoječo zasnovo sistema, ter zavrača tiste, ki zahtevajo spremembe v

komponentah, tehnologijah in institucijah (Hofman 2005, 73–74).

Za večja podjetja in institucije je pričakovati, da se bodo v prihodnosti obnašala v skladu z rutinami,

ki so jih sprejela v preteklosti (Nelson in Winter v Hofman 2005, 19). Rutine predstavljajo pravila

za odločanje, ki se jih rutinirano uporablja skozi daljše časovno obdobje in se nanašajo na različne

aktivnosti, od proizvodnih in delovnih postopkov do politik odločanja o investicijah, raziskavah,

razvoju in strategijah.154 Ta ujetost v načinu upravljanja in delovanja je za večino velikih podjetij

dobra stvar, zatorej motnje – tudi v obliki operiranja z novimi tehnologijami in spreminjanja

utečenih delovnih postopkov – za večino zaposlenih niso zaželene. Ker tega novega znanja v

podjetju ni, predlogi po spreminjanju načina delovanja in osvajanju novega znanja niso zaznani kot

ustrezni za celotno institucionalno strukturo, ker bi zahtevali preveč sprememb in bodo večinoma

sprožili odpor pri posameznikih, od katerih bodo spremembe zahtevane. Zato bo sledenje rutinam

vodilo v takšno iskanje inovacij, ki bi pomenile zgolj izboljšano nadaljevanje ustaljene poti, ne da

bi bilo potrebno menjati rutine, tehnološke režime, postopke in paradigmo v podjetjih ali

institucijah (Saviotti v Hofman 2005, 19).155

Kot ujeto v trenutnem načinu upravljanja bi lahko okarakterizirali tudi državo. Tej niso v interesu

spremembe, ki vplivajo na njene prihodke, kot so davki in trošarine, kar predstavlja eno ključnih

154 Razumevanje posameznikov v elektroenergetskem sistemu se je izoblikovalo skozi lastne izkušnje in načinemišljenja, zato so vsi bolj dojemljivi za že znano formo. Težko je dajati prednost oz. se odločiti za nekaj, s čimernimamo izkušenj. Pri upravljavcih termoelektrarn, ki zasledujejo gradnjo novih premogovnih proizvodnih enot, terv želji lastnikov jedrskih elektrarn, da bi gradili dodatne reaktorje, se jasno vidi, da si ti akterji ne želijo zamenjaveobstoječih tehnologij. Podjetja razmišljajo zgolj o nadaljevanju izkoriščanja virov in tehnologij, ki jih že poznajo,imajo z njimi izkušnje in so vešči v njihovi rabi in upravljanju. Akterji v veliki večini izbirajo tisto rešitev, ki jo žepoznajo, čeprav se zavedajo, da ni vedno najoptimalnejša izbira. Ne želijo vlagati časa in virov v učenje o novihtehnologijah, kar za seboj potegne spremembe tudi na drugih področjih, od načina poslovanja in financ doinženiringa. Zato raje ostajajo pri tistem, kar poznajo in znajo delati (Jones v Sovacool 2008, 171).

155 Spremembo rutin lahko sprožijo večje ali pomembnejše zunanje spremembe, ki zahtevajo znatno prilagoditevtehnologij, kar se potem prenese na naslednje generacije (Saviotti v Hofman 2005, 20).

204

ovir za korenitejše spremembe. Medtem ko je zamenjava fosilnih virov z obnovljivimi smiselna in

zaželena zaradi okoljskih koristi in zmanjšanja uvozne odvisnosti, pa si država postavlja predvsem

vprašanja, kako in s čim nadomestiti prihodke od trošarin za fosilne vire, predvsem pogonskih

goriv. To pomeni, da spremembe na energetskem področju vplivajo na celotno delovanje države in

da je v tem kontekstu nujno iskati rešitve tudi na drugih področjih, kot so finance, transport ipd.

Patterson (2007, 81) ugotavlja, da bo potreben premik od politik, ki se ukvarjajo s kratkoročnimi

blagovnimi transakcijami v pretokih električne energije. Namesto tega bi morale politike obsegati

celoten spekter, ne zgolj proizvodnje, ter se tudi s finančnimi instrumenti osredotočati na storitve in

ne na količino porabljene energije.

12.9 Inercija sistemov

Dokler sistem funkcionira in je na voljo zadosti poceni energentov in energije, okoljski problemi pa

niso prepoznani kot takojšnja grožnja, bo sistem deloval naprej enako, brez razmišljanja o

spremembah. Inercija sistemov, da se ne spreminjajo, če ni nujne potrebe, je njihova osrednja

značilnost (Caldwell 1976). Če pa že obstaja nuja po vpeljavi sprememb, se bo sistem nagnil k

inkrementalizmu, kar pomeni vključevanje sprememb, katere se le malo razlikujejo od trenutne

usmeritve (Kellow 1996, 29).

V sistemih se vzpostavijo splošna načela, ki ga usmerjajo in mu dajejo stabilnost. Ta načela

ponotranjijo tudi akterji v sistemu. Vse dokler načela vodijo k zadovoljivim učinkom delovanja

sistema in se ne pojavijo kakšne večje spremembe, jim bodo akterji sledili (Hughes v Hofman 2005,

77). Tako se znotraj sistemov vzpostavi dominantna interpretacija načina, na podlagi katerega naj bi

sistem deloval, kar vodi v zavračanje drugačnega mnenja akterjev, ki so zunaj sistema. Akterji

znotraj sistema razvijejo sisteme prepričanj, ki so usklajeni s komponentami, načeli in obliko

tehnološkega sistema (Pinch in Bijker v Hofman 2005, 22). Takšen primer predstavlja prepričanje,

da je centralizirana proizvodnja boljša od decentralizirane, kar je v skladu s prepričanjem, da je

uveljavljeni sistem dober in ni potrebe po spreminjanju njegovih vitalnih delov.

Energetski sistemi so najkompleksnejša in kapitalsko najintenzivnejša masovna industrija moderne

družbe, zaradi česar so sami po sebi inercijski. Odločenost družbe lahko pospeši njihovo

spreminjanje, vendar ne zmore bistveno spremeniti postopnosti njihove evolucije (Smil 2010b,

68).156

156 Na globalni ravni je težko pričakovati, da bo civilizacija enostavno in hitro zamenjala celoten energetski sistem (nezgolj sektorja električne energije) ter se odpovedala fosilnim virom in jedrski energiji, preden se bo ta infrastrukturaodplačala in dala pričakovani donos, saj bi bili stroški njihove nadomestitve v rangu 15–20 bilijonov USD (Smil2010a, 126).

205

13 Preseganje ovir za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije

V poglavju so podane potencialne rešitve za premagovanje ovir, ki otežujejo spremembe v

elektroenergetskem sektorju, predvsem kar zadeva usmeritev k večji decentralizaciji proizvodnje

električne energije. Širina nabora rešitev je omejena, saj sem se osredotočil zgolj na nekaj področij,

ki se mi s politološkega vidika in s področja raziskovanja zdijo najbolj relevantne. Tako se pri

rešitvah osredotočam na raven posameznika, njegovega imaginarija in paradigme, na raven

delovanja skupin akterjev, institucij, na institucionalno strukturo energetske politične arene in

odločevalskih procesov ter na javne politike na področju elektroenergetike.

13.1 Pot do sprememb

Razvoj distribuirane proizvodnje električne energije se lahko zgodi zgolj s spremembo statusa quo

(Mallon 2006c, 85). Spremembe so možne šele takrat, ko »širše politične strukture ne zagovarjajo

interesov tistih, ki zagovarjajo ohranitev trenutne politike in njenih javnopolitičnih principov ter

ciljev« (Kustec Lipicer 2002, 74). Korenitejše javnopolitične spremembe je najugodneje izvesti, ko:

(1) je v določenem sektorju prisotno večje število akterjev, ki med seboj ne sodelujejo, odnosi med

njimi pa so predvsem konfliktni; (2) so sprememba in njene implikacije prepoznane s strani akterjev

in uvrščene na agendo; (3) je javno mnenje naklonjeno spremembam in je zaznana izrazita podpora

močne civilne družbe (Daugbjerg v Kustec Lipicer 2002, 75).

Krize raznih vrst, gospodarske, okoljske ali politične, so lahko gonilo sprememb, saj omogočajo

različnim akterjem, da se na njih odzovejo z iskanjem pomanjkljivosti ter neučinkovitih ali

neuspešnih komponent trenutnih sistemov in se zavzamejo za njihovo spremembo, ali pa kar za

spremembo celotnega sistema. Medtem akterji, ki še naprej zagovarjajo odkrite pomanjkljivosti,

pričenjajo izgubljati zaupanje in legitimnost. Akterjem, ki na njih opozarjajo in ki se zavzemajo za

nove rešitve, pa se zviša pomen in vloga (Sine in David 2003). Dodati je potrebno, da mora biti

pred tem vzpostavljena baza znanja o novih rešitvah, do česar pride z vlaganjem v raziskave in

razvoj. Šele ko se to novo znanje vzpostavi in razširi do zadovoljive mere ter se nabere določena

količina izkušenj, so možne spremembe.

Obstaja močna obratna sorazmernost med stoječim, nespreminjajočim se okoljem in inovacijami.

Sine in David (2003, 204) trdita, da med letoma 1935 in 1973 v elektroenergetskem sektorju v ZDA

ni prihajalo do večjih tehnoloških sprememb, ki bi spreminjale okvir delovanja sektorja. Ne zato,

ker ne bi bilo na voljo obetavnih tehnologij, temveč ker so prevladujoča logika in močni dominantni

206

akterji zmanjšali sredstva in spodbude za radikalne inovacije ter jim onemogočili dostop do trgov.

Potem so politične odločitve za liberalizacijo elektroenergetskega sektorja omogočile spremembe v

obliki drugačnih tehnologij in vstopa novih akterjev. Podobno se je drugod dogajalo tudi kasneje,

saj so dominantni akterji razvoj usmerjali tako, da je ustrezal njihovim interesom obvladovanja

sektorja in arene. Šele povod od zunaj, v obliki političnih odločitev za liberalizacijo trgov v EU, je

omogočil delno vključevanje drugih akterjev.

Ključno je torej, da institucionalni in politični okvir omogočata vstop novim idejam in rešitvam, s

čimer se začne širiti tudi zavedanje, da centraliziran sistem ni edini možni in da so možne tudi

drugačne rešitve.

Jacobsson in Lauber (2006, 258–259) opredelita pogoje, ki so potrebni za vzpostavitev začetne faze

procesa transformacije sistema. Da bi lahko uvedli spremembe, je potrebno pred tem spremeniti

ustrezne politike in uskladiti delovanje institucij, kar vključuje tudi njihovo vrednotno osnovo.

Bistvena je sprememba institucionalnega okvira, saj ta vpliva na dostop do virov, trgov ter vpliva na

legitimnost novih tehnologij in povezanih akterjev. Spremembe institucionalnih struktur,

odločevalskih procesov in javnih politik so podrobneje opisane v poglavjih 13.5 in 13.6.

Da bi lahko uvedli spremembe, je potrebno upoštevati tako zunanji okvir, ki ga narekuje širši,

globalni politični okvir in okvir Evropske unije, znotraj katerega je možno iskati različne

alternativne rešitve, ter notranji, z domačo energetsko sektorsko politiko in institucijami (Nilsson in

drugi 2011). Potrebno je identificirati glavne institucionalne ovire za dosego cilja, izzvati akterje, ki

imajo koristi od trenutnega stanja, ponuditi teoretično podporo možnim alternativam ter

institucionalizirati novo ureditev, ki uokvirja spremembo razmerij moči med akterji in omogoča

vključevanje širšega kroga akterjev (Gale v Shi 2004, 31).

Vendar Smith (v Daugbjerg 1998, 278) opozarja, da institucionalna in ideološka struktura skupnosti

omejuje obseg razpoložljivih rešitev. Oblikovanje javnih politik je omejeno na takšne opcije, ki so

sprejemljive za dominantne akterje znotraj neke politične skupnosti. Ravno zato je potrebno odpreti

procese in strukturo, da vanjo vstopijo novi akterji z drugačnimi idejami in rešitvami, ki se počasi

lahko prebijejo na politično agendo, sčasoma pa tudi med alternative pri izbiranju ustrezne rešitve.

13.2 Vloga akterjev pri spremembah

Politični procesi za pomembnejše spremembe zahtevajo zbliževanje interesov odločevalcev,

industrije, porabnikov, civilne družbe in drugih aktivnih akterjev. Pri akterjih se je potrebno

spomniti, da njihova vedênja, percepcije, prepričanja in pričakovanja izvirajo iz njihovih preteklih

izkušenj, znanja, kompetenc in rutin, ki so jih razvili. To pomeni, da so njihove sedanje in prihodnje

207

izbire pogojene z odločitvami v preteklosti, kar ustvarja prevladujoč vzorec inovacij relativno

predvidljivih postopnih izboljšav vzpostavljenih omrežij in tehnologij, ki se razvijajo po ustaljenih

smernicah (Kash in Rycroft v Hofman 2005, 42). Takšen vzorec inovacij ne bo prinesel korenitejših

sprememb ali izpodbijal načina, na katerega je tehnologija vgrajena v družbo, saj stremi k

nadaljevanju obstoječega sistema.

Zato je izredno pomembna vloga akterjev, ki prevzemajo pobudo za spremembe. Lahko gre za

ozaveščanje, izvajanje projektov ali zagotavljanje legitimnosti novim tehnologijam in rešitvam

(Jacobsson in Johnson v Hofman 2005, 182). Pobude za spremembe skoraj v celoti prihajajo izven

sistema oz. iz njegovega obrobja. Enako je tudi v energetski politični areni, kjer ravno obrobni,

nedominantni akterji producirajo zahteve po spremembah, inovacijah in uvedbi novih tehnologij. V

večini primerov gre za civilnodružbena gibanja in nevladne organizacije, ki jim v sodelovanju z

nekaterimi odločevalci včasih uspe vsiliti določene spremembe, in nova podjetja, ki poskušajo

prodreti na trg z (radikalnimi) inovacijami, s čimer izpodrivajo obstoječe dominantne modele

(Hvelplund, 1997; Brown in Sovacool, 2011).

Če ozaveščenost in podpora javnosti za okoljsko sprejemljivejšo proizvodnjo električne energije

doseže raven družbenega gibanja, bodo izvoljeni odločevalci in funkcionarji postali bolj odzivni na

javno mnenje, saj v nasprotnem primeru ne bodo ponovno izvoljeni. Tudi energetski sektor v

takšnem primeru načeloma začne slediti družbenim indikatorjem v skrbi za lasten tržni delež, kar

omogoča delne spremembe (Randalph in Masters 2008, 656).

Čeprav so v elektroenergetskem sektorju tehnične možnosti za raznovrstno proizvodnjo električne

energije obstajale vrsto let, institucionalni pogoji niso bili zreli za spremembe. Da bi pričeli s

koriščenjem različnih tehnologij razpršene proizvodnje električne energije, je v prvi vrsti potrebno o

slabostih trenutnega sistema, struktur in strategij ter o potencialih novih tehnologij prepričati močne

akterje, predvsem odločevalce. Ti morajo biti motivirani, da se vključijo v institucionalne

spremembe in reforme. Ustvariti morajo takšno ekonomsko, družbeno in tehnično okolje, ki

omogoča novim akterjem vstop in delovanje v sektorju (Sine in David 2003, 203–204).

Večina nedržavnih akterjev v energetski politični areni, še posebej pa javnost, vidi odločevalce kot

tiste, ki so odgovorni za ukrepanje, naslavljanje okoljskih problemov in ustvarjanje pogojev za

spremembe (Owens in Driffill 2008). Kitschelt (1996b, 213) je mnenja, da je za spremembe

potrebna »močna« oz. aktivna javna oblast – država. Ugotavlja, da so »države, ki najmanj

zasledujejo decentralizirano tržnogospodarsko energetsko politiko in 'strukturno-konservativni'

pluralizem, tiste, ki najpogosteje odpirajo nove energetske opcije in kažejo največjo zmožnost

prilagajanja novim svetovnogospodarskim pogojem energetskega sistema in spoprijemanja z

208

novimi energetskopolitičnimi zahtevami«157 (prav tam). Potrebno je aktivno delovanje države ali

drugih ravni javnih oblasti, ki so zmožne implementiranja političnih odločitev v institucionalno

ureditev ter aktivnega delovanja pri razvijanju novih energetskih sistemov.

13.3 Spremembe v smeri nove paradigme v energetiki

Hall (v Damro in Luaces Mendez 2005, 265) trdi, da je paradigme možno identificirati, saj

odločevalci običajno delujejo v okviru idej in standardov, ki ne določajo le njihovih političnih ciljev

in vrste instrumentov za uresničitev teh ciljev, temveč tudi naravo problemov, ki jih naslavljajo. Kar

zadeva uveljavljanje političnih sprememb, motnje in nepravilnosti v dominantni paradigmi lahko

vplivajo na:

niz razpoložljivih političnih instrumentov (spremembe prvega reda),

osnovne tehnike za zagotavljanje političnih rešitev (spremembe drugega reda) in

poglavitne cilje v ozadju politik ali programov (spremembe tretjega reda) (prav tam).

Do spremembe v paradigmi pride zgolj v zadnjem primeru, torej ko pride tudi do sprememb samih

ciljev, ki jih s politikami želimo doseči.

Prehod med paradigmami je mogoč s procesom detradicionalizacije družbe. Tradicije, ki se jih

lahko izpodbija, vključujejo tudi dominantno paradigmo (Dryzek 2002, 659). Vendar do sprememb

ne more priti v vseh pogojih, saj mora priti do nekega novega spoznanja ali krize, zaradi katere se

posamezniki pričnejo preizpraševati o ustreznosti dominantne paradigme. Ko se pojavi kriza, ta

običajno predstavlja začetek iskanja zamenjave za diskreditirano paradigmo (Kuhn v Sine in David

2003, 198). Vendar pa je spreminjanje paradigem težko in počasno, saj njeni pripadniki vztrajajo pri

njenem ohranjanju, ker se ne želijo odreči koristim in udobju, na katere so se navadili v sodobni

družbi (Foster 1997; Valkila in Saari 2010).

Okolje je kot politična tema vzniknilo v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja. Pred tem so se javne

razprave na temo okolja oz. narave nanašale predvsem na ohranjanje krajine, na naravovarstvo in na

javno rabo zemljišč. Ni še obstajal izraz »okoljevarstvo«, saj ni bilo širokega družbenega gibanja, ki

bi se zavzemalo za takšne interese. Šele kontra-kulturna gibanja, ki so se zavzemala za družbene

spremembe, so v širšo politično debato in na politično agendo postavila interese okolja (Glover

157 Kitscheltova trditev o decentralizirani tržnogospodarski energetski politiki se ne nanaša na decentralizacijoproizvodnje električne energije, temveč na decentralizacijo odločanja v smislu, da država in druge ravni javnihoblasti sebe izvzamejo iz centralne pozicije, ki jo prepustijo trgu. Ta naj bi sam nadziral, reguliral, planiral inodločal. Takšen pristop brez močnega centralnega regulatorja oz. nadzornika pa je, kar zadeva sposobnost sledenjausmerjenim spremembam, težko uspešen. To je vidno predvsem na primeru Velike Britanije, ki predstavlja tudiočiten primer pluralistične tradicije in ki ne predstavlja modela energetske tranzicije ali decentralizacije proizvodnjeelektrične energije (Tombs 2011). Po drugi strani pa močne države, ki striktno usmerjajo svoje energetske sektorje,lahko z ustreznimi politikami dosegajo spremembe – najbolj eklatanten primer je Nemčija s korporativno tradicijo,podobno tudi skandinavske države.

209

2006, 250–251).158 Okoljske teme se je politiziralo sprva v prostoru neinstitucionalizirane politike,

vendar je vstop novih družbenih gibanj v politični in družbeni prostor vseeno odpiral možnost za

premislek o razvoju, ki temelji zgolj na poudarjanju gospodarske rasti, medtem ko sta kakovost

okolja in bivanja ljudi postavljeni daleč v ozadje (Bahor 2011, 441).

Kar zadeva energetsko področje, je k premišljevanju o spremembah klicalo dogajanje v 70-ih letih

20. stoletja, predvsem dve večji energetski krizi. Takrat se je pričelo osmišljati politike na področju

varčevanja z energijo in učinkovito rabo energije. Tudi zavedanje o izčrpanosti virov in naraščajoče

cene energentov prispevajo svoje k razmišljanju o spremembi paradigme (Akaev 2012). Družba se

vse bolj zaveda, da za kvaliteto bivanja ni pomembna zgolj ekonomija, saj je slednja vezana tudi na

kvaliteto okolja. »V splošno zavest vse bolj prodira spoznanje, da 'ugodni gospodarski razvoj' ni

limitiran le z ekonomskimi parametri, temveč je treba pri investiranju upoštevati tudi meje, ki jih

postavljajo okolje in narava ter zdravje človeka« (Lukšič 2002a, 1020). V tem kontekstu se ljudje

vedno bolj pričenjajo zavedati protislovnosti rabe energije, saj nam po eni strani viša kvaliteto

bivanja, po drugi strani, z degradacijo okolja in povzročanjem zdravstvenih problemov, pa to

kvaliteto znižuje (Valkila in Saari 2010). Vse več ljudi poudarja nujo po premiku dominantne

paradigme, ki naj temelji na drugačni družbeni in ekonomski strukturi (Komat 2011).

Za dosego sprememb v smeri sprejetja bolj trajnostne paradigme so ključne spremembe v

prepričanjih in vedênju posameznikov. Vendar zgolj večja ozaveščenost posameznikov ne vodi

nujno tudi do učinkovitih vedênjskih sprememb, predvsem zaradi kognitivnih in strukturnih ovir.

Blake (v Bulkeley 2000, 316) trdi, da obstajajo tri vrste ovir, ki vplivajo na odnos med posamezniki

in njegovim izvajanjem okoljskih ukrepov in dejanj. Nanašajo se na: individualnost (večinoma

kognitivne ovire), odgovornost (ocena vloge posameznika) in praktičnost (zmožnost delovanja).

Dunlap in Van Liere (v Bonnes in Bonaiuto 2002, 37–38) sta že konec 70-ih let 20. stoletja

ugotavljala, da smo sredi bistvenega prevrednotenja paradigme, ki je vodila odnos družbe do

fizičnega okolja. Ta sprememba se odraža v novem setu prepričanj in vrednot, ki jih skupno

poimenujemo nova okoljska paradigma. Osnovana je predvsem na novi zavesti sledečih aspektov:

obstoj omejitev v okolju, kar zadeva razpoložljivost in rabo virov za ljudi, nosilnost okolja,

krhkost naravnega ravnovesja in tveganje zaradi človekove aktivnosti, ki bi lahko nevarno

motila naravno ravnovesje,

ljudje smo soodvisni z drugimi organizmi, tako da je njihovo ohranjanje v našo korist,

zavedanje, da obstajajo meje rasti in da ima veliko stvari, ki jih počnemo, nenamerne

158 Družbena gibanja tega časa so se zavzemala predvsem za postmoderne in postmaterialne vrednote, »ki izpostavljajoskrb za višjo kakovost življenja, tudi za uravnotežen družbeni razvoj, ki presega paradigmo stare politike»rast – varnost«, ki je vse do tedaj škodo v okolju razumela kot stranski produkt ekonomske rasti« (Bahor 2011,441).

210

negativne posledice za okolje,

varovanje okolja pred ekonomsko rastjo (Bell in drugi 2001, 479).

Še vedno v družbi prevladuje klasična zahodna paradigma, toda opaziti je vedno večjo prisotnost

nove. Tako je že leta 1987 Svetovna komisija za okolje in razvoj, ki jo je ustanovila Generalna

skupščina Združenih narodov – t. i. Brundtlandova komisija – izdala poročilo, ki vsebuje ostre

pripombe k prevladujočemu svetovnemu nazoru. Kritika leti na dejstvo, da si okoljski kapital

sposojamo od prihodnjih generacij, brez namena, da bi jim to tudi poplačali, sami pa tega dolga ne

bodo mogli izterjati. To si lahko dovolimo zato, ker prihodnje generacije ne volijo, nimajo politične

ali finančne moči ter se ne morejo zoperstaviti našim odločitvam (WCED 1987, 8). Takšno

delovanje naj bi izhajalo ravno iz prevladujoče paradigme, ki zasleduje zgolj kratkoročne cilje.

Koncept trajnostnega razvoja se v javnih politikah smatra za novo okoljsko paradigmo. Medtem ko

nekateri odločevalci, ujeti v sektorskih politikah, dojemajo okoljsko politiko zgolj kot oviro in

omejitev, ki jih sili h kompromisom in zniževanju ekonomske koristi v zameno za »navidezne«

okoljske cilje, pa trajnostna paradigma predpostavlja združljivost ciljev s področja gospodarskega

razvoja, družbene pravičnosti in varstva okolja. To postavlja omejitve določenim gospodarskim

priložnostim, ki so okoljsko neustrezne, vendar prinaša takšna usmeritev na dolgi rok zgolj koristi,

saj zaradi onemogočanja okolju škodljivih dejavnosti v prihodnosti ne bo potrebe po odpravljanju

potencialne škode (Lenschow 2005, 308–310).

Brundtlandova komisija (WCED 1987) je trajnostni razvoj opisala kot »razvoj, ki zadovoljuje

potrebe sedanjosti, ne da bi ogrozil možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe«.159

Konferenca ZN o okolju in razvoju v Riu leta 1992 predstavlja začetek procesa postavljanja

trajnostnega razvoja kot nove razvojne paradigme v političnem polju (Bahor 2011, 441). Takšen

razvoj izrecno vključuje dimenzije gospodarske blaginje, družbene pravičnosti in kakovosti okolja

159 Termin »trajnostni razvoj« je precej kritiziran, saj je dvoumen in pušča odprt preširok spekter interpretacij, odkaterih so mnoge protislovne. Tako se pojavljajo različni koncepti trajnostnega razvoja, od šibkega do močnega.Šibki modeli se v veliki meri navezujejo na trenutno dominantno paradigmo in se zavzemajo za maksimiranje rasti,ki trajnostni razvoj enači s trajnostno rastjo in višanjem BDP-ja, za izkoriščanje virov in kapitalsko intenzivnoproizvodnjo tehnologij, z zelo omejenim dialogom s civilno družbo ter brez sprememb institucij, procesov inpolitičnih orodij (Baker in drugi v Lukšič in Bahor 2011b, 468). Temelji na antropocentrizmu, družbena pravičnostpa ni na njegovi agendi. Šibkega modela trajnostnega razvoja, ki prevladuje v korporativnem in političnemdiskurzu, ne moremo šteti kot pravega predstavnika koncepta trajnostnega razvoja in predstavlja zgoljmodernizacijo diskurza dominantne ekonomske paradigme. Kritiko šibkega modela trajnostnega razvoja podajataLukšič in Bahor (2011b, 463), ki ga vidita zgolj kot nadaljevanje ustaljenega ekonomskega in družbenega razvojaob delnem upoštevanju okoljskih omejitev na takšen način, da proizvodna razmerja ostanejo nedotaknjena. Takšenkoncept je zato v interesu predvsem akterjem, ki so v ustaljenem sistemu močni in ki imajo od njega (kapitalske)koristi. Medtem koncepti močnega trajnostnega razvoja poudarjajo vključevanje okoljskih politik med sektorji,trajnostne spremembe v vzorcih proizvodnje in potrošnje, demokratizacijo procesov odločanja, pomen kulture,samozadostnosti, zaščito biotske raznovrstnosti, uporabo »čistih« tehnologij, spremembe institucij, procesov inpolitičnih orodij, znotraj- in medgeneracijsko enakost ter prehod od antropocentrizma k eko- oz. biocentrizmu(Baker in drugi v Lukšič in Bahor 2011b, 468). Ti aspekti so del nove okoljske paradigme.

211

ter zahteva ekonomske in družbene spremembe za izboljšanje blaginje ljudi in okolja.160 Vse tri

komponente, ekonomska, družbena in okoljska, so medsebojno povezane, zato je zelo težko

spreminjati eno, ne da bi s tem vplivali tudi na drugi dve (Ferguson 1994; Mazmanian in Kraft

2009).

Sam koncept predstavlja način za razumevanje dinamike realnosti, ki ne upošteva zgolj

gospodarske rasti, ampak tudi družbene, okoljske in kulturne vidike razvoja. Tako nova paradigma

tudi zavrne dosedanje razumevanje vloge narave zgolj kot instrumenta za zadovoljevanje človeških

potreb, saj ima ta že sama po sebi vrednost, poleg tega jo je potrebno ohraniti za prihodnje

generacije (Paz in drugi 2007).

Kot pomembne atribute nove paradigme lahko izpostavimo še:

vključevanje previdnostnega načela: previdnostno načelo, kot oblika informirane

preudarnosti in kot nasprotje paradigmi tveganja, vključuje potrebo po predvidevanju škode,

preden se ta zgodi. V okviru tega načela leži odgovornost za dokazovanje, da predvidene

aktivnosti ali projekti ne bodo povzročili znatne škode, na plečih potencialnih

onesnaževalcev. Osrednji del koncepta je prepričanje, da se mora družba s skrbnim

načrtovanjem izogniti vsem nepotrebnim okoljskim škodam (Brown in Sovacool 2011, 181);

vključevanje načela »onesnaževalec plača«: nanaša se na prizadevanje za internalizacijo

okoljskih stroškov, ki naj jih plača tisti, ki onesnažuje, ne pa družba kot celota (Fouquet in

Johansson 2008);

demokratizacijo: predstavlja neločljiv sestavni del trajnostnega razvoja, ki mora temeljiti na

participatornem sodelovanju. Prave vizije sprememb zgolj redko pridejo s strani

odločevalcev, vlad ali trga. Večinoma pridejo iz civilne družbe, zato mora trajnostni razvoj

omogočiti kvantitativno in kvalitativno opolnomočenje in participacijo javnosti v procesih

odločanja (Roseland 2005, 27).

Problem je, da so se od začetka pojavljanja nove paradigme do sedaj spremenili določeni procesi in

strukture sistema. Razvite potrošniške družbe se bolj kot kadarkoli prej držijo bistvenih načel

liberalne kapitalistične demokracije in so trdno zavezane k njihovi obrambi. Kot pravi Blühdorn

(2010), se je vmes že zgodil preobrat, saj so se zamenjali nespremenljivi in variabilni parametri

zahtev po spremembah. V tej novi fazi se je klasično eko-politično vprašanje, »kako spremeniti

družbeni red in družbene prakse v takšni smeri, da bi postali trajnostni«, vdalo neizgovorjenemu

160 Okoljski vidik mora biti integralni del gospodarske politike. Okoljski in gospodarski cilji morajo biti postavljeni vskupni okvir. Družbena pravičnost vključuje enakopravnejšo porazdelitev bogastva in virov znotraj in meddržavami, vključno z ukrepi redistribucije med globalnim severom in jugom. Prav tako je nujna pravičnaporazdelitev okoljskih koristi in stroškov med generacijami. Razvoj ne sme pomeniti zgolj »rasti«, ki jo poosebljazgrešen ekonomski indikator bruto nacionalnega proizvoda (BDP), temveč mora poleg kvantitativnega vključevatitudi kvalitativni vidik (Jacobs v Roseland 2005, 4).

212

post-ekološkemu vprašanju: »Na kakšen način lahko nadziramo ekološke probleme in posledice, da

bi lahko še naprej ohranili družbene strukture in priljubljeni življenjski stil, za katere je znano, da so

netrajnostni?« (prav tam).

13.3.1 Nova paradigma v energetiki

Nova paradigma se osredotoča na širše vidike energetskih sistemov in se usmerja k zmanjševanju

negativnih vplivov na zdravje ljudi, zmanjševanju energetske revščine,161 krepitvi lokalnih

skupnosti, krepitvi družbene kohezije ter zmanjševanju okoljskih vplivov in podnebnih sprememb.

Naslanja se predvsem na obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost (Stipetić 2013, 129).

Poleg tega se osredotoča tudi na politične procese upravljanja in vodenja, skozi katere so

zasledovani zgornji cilji in ki vključujejo večjo demokratično odgovornost, možnost izbire

tehnologije in opolnomočenje skupnosti v upravljanju lokalnih energetskih virov in infrastrukture. Z

vključevanjem načela previdnosti paradigma prepoznava pomembno vlogo negotovosti. Prehod k

takšnim usmeritvam se zdi izredno težko izvedljiv, saj so prisotne mnoge ovire in strukturni

problemi, ki upočasnjujejo ta prizadevanja (Dias in drugi 2006). Zahteval bi izjemno intenzivnost

inovacij v tehnologijah, institucijah in vedênjskih praksah, saj se do resničnih sprememb lahko

pride zgolj z ustreznimi družbenimi spremembami in repozicioniranjem ustaljenih razmerij moči

med akterji (Stirling 2008, 6).162

Močan trajnostni razvoj predvideva rabo OVE tako, da se lahko ti sproti v zadostni meri obnavljajo

in da ni preseženih asimilacijskih zmogljivosti lokalnega okolja glede onesnažil in odpadkov (Kranz

2008, 31). Del nove paradigme mora postati tudi okoljska etika, katere cilj je zmanjšanje

človekovega ekološkega odtisa in spodbujanje večje znotraj- in medgeneracijske pravičnosti (Taylor

2008, 3). Medgeneracijska solidarnost nam nalaga, da ne smemo vseh neobnovljivih virov porabiti

v toku naše generacije, brez prave odgovornosti do biosfere v sedanjosti, kaj šele v prihodnosti.

Prav tako odnos do okolja, v katerega odlagamo vse odpadke in onesnažila, ne govori v prid

161 Energetska revščina pomeni, da si gospodinjstvo težko ali pa sploh ne more privoščiti zagotavljanja osnovnihenergetskih potreb, kot je recimo ustrezno ogrevan stanovanjski prostor. Problematika v evropskem kontekstu jeobširneje predstavljena v Živčič in drugi (2014, 67–88).

162 Zgolj delna implementacija strategij, ki so del nove paradigme, ne more biti uspešna. Tako recimo zgolj zamenjavafosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi ni mogoča, ker so potrebe po energiji trenutno prevelike, da bi jih zmoglinadomestiti zgolj z OVE. Brez kombinacije z zmanjšanjem in učinkovito rabo energije ter spremembamimodernega življenjskega sloga ne moremo doseči trajnostnega preskoka. Dodatni problem je vpetost družbe vpotrošniški način življenja. Sistem nas k temu sili, posamezniki pa so se temu podredili in so navajeni, da storitve,od katerih so vsakodnevno odvisni, zagotavlja nekdo drug namesto njih. Tako je stalna dostopnost električneenergije smatrana kot osnova, o kateri nihče preveč ne razmišlja. Težko bi bilo sedaj stopiti en korak nazaj in iti vsmer, kjer bi si lahko vsako gospodinjstvo proizvajalo lastno električno energijo, ne da bi za to skrbel kdo drug. Vtrenutni korporativno upravljani družbi je težko pričakovati, da se bodo posamezniki silili v to, da nase prevzamejoodgovornost zagotavljanja zadostnih količin energije za lastne potrebe, saj je to popolnoma v nasprotju z impulzommasovne potrošnje moderne družbe (Glover 2006, 265). Ravno zato je potrebna sprememba celotne paradigme inne zgolj njenega dela.

213

etičnemu odnosu do narave. Vsi ti aspekti so del stare paradigme, h kateri spada centralizirana

proizvodnja električne energije, ki je v nasprotju z dolgoročno etičnim, vključujočim in ekološkim

pogledom razpršenih OVE (Matson in Carasso 1999, 1203).

V elektroenergetskem sektorju so ponekod že vidne spremembe paradigme v smeri gradnje manjših

razpršenih enot za proizvodnjo električne energije (Sontag in Lange 2003), vendar se to nanaša

predvsem na manjše in na rob arene potisnjene akterje ter na nove akterje, ki prihajajo v sektor kot

lastniki ali upravljavci majhnih razpršenih enot. Vstop novih majhnih in neodvisnih proizvajalcev

električne energije so omogočile spremembe politik, sprva liberalizacija elektroenergetskega trga,

kasneje pa v večji meri spodbujanje sektorja OVE. Velika energetska podjetja se še niso preusmerila

in večinoma vztrajajo na enakih principih delovanja kot v zadnjih 50 letih.

Če primerjamo trenutno še vedno dominantno paradigmo in novo paradigmo na področju

energetike, je zaznati jasne razlike in nasprotne poglede. Dominantna paradigma razume energijo

kot striktno sektorsko zadevo, omejitve za njeno proizvodnjo in rabo izhajajo zgolj iz dostopnosti

virov, osredotoča pa se predvsem na fosilne vire in zagotavljanje zadostnih količin energije za

predvideno porabo. Pri tem v veliki meri ne upošteva eksternih in okoljskih stroškov rabe energije,

onesnaženje pa dojema kot stvar lokalnega pomena. Nova paradigma po drugi strani razume

energetski sektor kot del družbenogospodarskega sistema in večji poudarek namenja socialnim,

ekonomskim in okoljskim vplivom rabe energije. Večji pomen daje nuji po reševanju okoljskih

problemov na vseh ravneh, od lokalne do globalne, ter poskuša vključevati eksterne stroške v ceno

energije. Omejitve pri proizvodnji in rabi energije izhajajo iz asimilacijskih zmožnosti planeta in ne

zgolj iz dostopnosti virov, zato daje večji poudarek obnovljivim virom energije, ki manj

onesnažujejo okolje. Poudarek daje zagotavljanju energetskih storitev in ne zgolj zagotavljanju

zadostnih količin energije ob vse večjem povpraševanju, zato se osredotoča predvsem na

zmanjševanje in učinkovito rabo energije. Namesto slepemu sledenju gospodarski rasti daje

prednost kvalitetnemu in trajnostnemu razvoju, ki v enaki meri upošteva okolje, družbo in

gospodarstvo.

Ti pogledi so nekompatibilni s trenutno dominantno paradigmo. Sovacool (2008, 233) omenja, da je

filozofska ideja za novo paradigmo poskus spoznanja, da so ljudje pomembnejši od blaga.

Električno energijo in tehnologijo se v tem konceptu dojema kot sredstvo in ne kot cilj. Obe

paradigmi sta zato:

kulturno nezdružljivi, saj sledita popolnoma nasprotnim ciljem;

institucionalno nezdružljivi, saj vsaka zahteva organizacije, institucije in politike (policies),

ki bi ovirale ena drugo;

logistično nezdružljivi, ker obe potrebujeta sredstva, material, goriva, delo, veščine, čas in

214

predanost v svetu omejenih virov;

fizično nezdružljivi, saj številne naložbe označijo pokrajino s kapitalsko intenzivnimi

projekti, ki omejujejo prihodnjo izbiro, saj se jih ne da povrniti v prvotno stanje (prav tam).

13.4 Premagovanje obstoječega ujetja v tehnoloških in organizacijskih oblikah

Cowan in Hulten (v Hofman 2005, 30) trdita, da so za premagovanje obstoječega ujetja (lock-in) v

tehnoloških in organizacijskih oblikah potrebni izredni dogodki, kot so kriza obstoječih tehnologij,

regulacije, tehnološki preboj, spremembe v preferencah, nišni trgi ali znanstveni rezultati.

Spremembe vzorcev inovacij kompleksnih tehnologij se dogajajo prek:

razpada tehnične skupnosti: nanaša se na izgubo konsenza znotraj skupnosti glede izbire

ustreznih rešitev;

vsiljivcev: akterji, ki na novo vstopajo v procese ali sisteme, z drugačnim znanjem in

organizacijskimi oblikami, ki jim omogočajo kršenje mej uveljavljenih smernic;

novih tehnologij: vpliv novih tehnologij iz drugih sektorjev, ki omogočajo izboljšanje ali

predrugačenje delovanja skozi široko paleto drugih sektorjev;

zunanjih sprememb: spremembe na trgih, javnih politikah, pritisk civilnodružbenih gibanj

(Kash in Rycroft v Hofman 2005, 30).

Ujetost v tehnoloških in organizacijskih oblikah in institucionalna logika rezultirajo v institucijah,

ki so nepripravljene in nedovzetne za spremembe. Vendar jih je vseeno možno spremeniti, uničiti ali

ustvariti nove. Spremembe institucij pogosto zahtevajo dolgoročne procese za spreminjanje sestave

akterjev, norm, kognitivnega okvira in organizacijskih odnosov. Lahko jih sprožijo krize v

delovanju sistema ali zunanji sprožilec, kot je npr. grožnja podnebnih sprememb (Nilsson 2011,

1119).

13.5 Spremembe institucionalne strukture in odločevalskih procesov

Pogledi različnih akterjev na vprašanja energetske prihodnosti in varovanja okolja se precej

razlikujejo. Zato se ob potrebi po sprejetju drugačnega načina energetskega planiranja in delovanja

elektroenergetskega sektorja, ki bi minimiziralo okoljske probleme, kaže potreba po spremembi

trenutnih institucij in njihovih struktur. Zagotovo so potrebne tehnološke inovacije, vendar so te

odvisne od institucionalnih dejavnikov za njihovo sprejetje in zahtevajo institucionalne spremembe,

ki gredo prek ravni organizacije. Nekatere od teh sprememb se nanašajo na naravo samih

energetskih podjetij kot organizacij, druge pa na širše institucije elektroenergetskega sektorja in

energetske politične arene.

215

Boji med močnimi in šibkimi akterji, na strani katerih se večinoma znajdeta javnost in civilna

družba, postajajo vedno večji vir napetosti v primerih, ko močnejši akterji v procesih odločanja ne

upoštevajo želja in interesov šibkih akterjev, ki so na obrobju ali zunaj arene.163 V takšnih pogojih je

pogosto slišati pozive k institucionalnim spremembam, da bi na ta način nekoliko uravnotežili

razmerja moči med močnimi in šibkimi akterji in bi slednji dobili možnost participacije in

vključevanja v procese. Večanje participacije šibkejših akterjev je zato videno kot gonilo mnogih

družbenih sprememb (Roberts 2004, 331).

Zaradi okoljskih problemov in posledičnih pritiskov civilne družbe na odločevalce so slednji pričeli

spreminjati politike in zaostrovati robne pogoje delovanja ekonomskih subjektov. Javnost je bila

dolgo sistemsko izključena iz večine institucij. S časom in naporom, ki ga je vložila v to, da si

izbori ustrezno vlogo v političnih arenah, je dobila status akterja v nekaterih odločevalskih procesih,

ki se nanašajo na okolje. »S tem je bil narejen prvi pomemben korak k odpiranju institucij in

vključevanju javnosti v komunikacije in odločevalske procese na področju okolja« (Lukšič 2005

101).

Nova dogajanja v družbi lahko pod vprašaj postavijo legitimnost in učinkovitost določenih nizov

institucionalnih ureditev. Politične institucije so zgodovinski proizvod posameznih bojev, zato je

povsem logično, da so oblikovane za reševanje specifičnih sporov in konfliktov. Stalna

modernizacija družbe, tako zaradi globalizacije kot individualizacije, razjeda samoumevnost

klasičnih modernističnih institucij kot ustreznih prostorov politike, saj se ne znajo ustrezno spopasti

z novimi problemi.164 V luči novih problemov in novega, drugačnega dojemanja problemov ostajajo

te institucije brez potrebne avtoritete ali fokusa za njihovo reševanje. Ta institucionalna praznina se

najbolj vidno kaže v relativno novih političnih temah, kot so okoljske politike, genetika in

biotehnologija. Tako modernizacija družbe zahteva obenem tudi modernizacijo institucij (Hajer

2003a, 177).

Zgolj ustanavljanje novih institucij, ki bi skrbele recimo za trajnostni razvoj, ni dovolj, saj je

163 Institucije, ki so vzpostavljene, vplivajo na strukturo interakcij, izbir in priložnosti, ter s tem tudi na porazdelitevmoči med subjekti. Če pogledamo v energetsko politično areno, lahko parcialni interesi skupin v določenihindustrijah vzpostavijo pomembne ovire pred temeljnimi spremembami institucij in politik. Tako lahko interesimočnih akterjev, povezanih s fosilnimi viri, ovirajo prepotrebno tranzicijo k trajnostnim energetskim sistemom.Vendar pa sprememba režima lahko vpliva na razporeditev virov moči in na to, koga se smatra za močnega.Recimo, trenutno naftne družbe uveljavljajo moč tako, da določajo cene in način oskrbe z energijo. Izčrpanost tehvirov in problemi z oskrbo bi omogočili prenos moči k subjektom, ki zagotavljajo energijo iz drugih virov(Safarzynska in van den Bergh 2010, 743–750).

164 Z razvojem družbe in demokracije v industrijski dobi so nastale institucije javne sfere, ki so vključevaledemokratična načela in procedure, vendar so po drugi strani ta načela ostala omejena zgolj na to javno sfero,medtem ko druge, zasebne sfere, kot so podjetništvo, znanost in tehnologija, niso bile podvržene demokratičnimproceduram in načelom. Takšne omejitve postajajo vse bolj problematične, saj se »z razvojem rizičnihprodukcijskih moči, katerih osnovo tvorijo znanstvena spoznanja in iz njih izpeljana tehnologija« kaže vse večjivpliv teh tehnologij na družbo in na posameznike, zaradi česar bi slednji morali imeti besedo zraven pri odločanju opogojih njihove rabe (Lukšič 2001, 414).

216

potrebno spremeniti tudi obstoječo institucionalno mrežo. Slednja je usmerjena »v kanaliziranje

procesov netrajnostnega razvoja, v produciranje in reproduciranje miselnosti tega razvoja ter

njegovega uveljavljanja v svet življenja« (Lukšič 2005, 105). Zato je obstoječe institucije potrebno

spremeniti, da bo lahko vzpostavljeno medsektorsko institucionalno sodelovanje, ter jih odpreti, da

bodo lahko v odločevalske procese vstopali akterji.

Fang in drugi (2012, 352–354) delijo institucionalne spremembe na obvezne in inducirane. Vlade so

vodilni dejavnik obveznih institucionalnih sprememb, ki potekajo od zgoraj navzdol (top-down).

Izvori teh sprememb so zapleteni, saj lahko temeljijo na ideologiji, lahko se jih vsili tudi s silo. To

obenem pomeni, da se jih lahko uveljavi precej hitro. Ker je osrednji akter v procesu teh sprememb

vlada, to ponuja prednosti v obliki nizkih transakcijskih stroškov, druge koristi pa lahko izhajajo iz

ekonomije obsega, visoke učinkovitosti izvajanja nalog institucije in hitrega procesa implementacije

sprememb. Inducirane institucionalne spremembe se nanašajo na spontane spremembe, ki jih

sprožijo posamezniki ali skupine kot odziv na potrebo po zadovoljevanju lastnih ali skupnih

interesov, kot odziv na spremembo paradigme ali kot odziv na zunanje spremembe.165

Spodbujevalci teh sprememb so predvsem družbena gibanja, civilna družba in drugi obrobni akterji,

ki se drugače kot z uveljavitvijo teh sprememb ne morejo vključevati v procese (Blom-Hansen

1997).

Ko institucionalni akterji identificirajo probleme in pomanjkljivosti obstoječih institucij, lahko pride

do prekinitve z obstoječo institucionalno logiko, kar vodi v proces iskanja nove logike, oblik in

postopkov. Ti procesi iskanja lahko identificirajo potencialne strukture rešitev in praks, ki se jih,

zaradi različnih razlogov v preteklosti, takrat ni smatralo kot legitimne alternativne možnosti.

Redefinicija razpoložljivih rešitev, ki jo sproži izguba legitimacije obstoječe institucije, ustvari

»bazar« rešitev, kjer nato odločevalci izberejo ustrezne (Sine in David 2003, 187–188).

Za vzpostavljanje novih trgov, kot je razpršena proizvodnja električne energije, je v večini primerov

potrebna institucionalna sprememba, ki omogoči razvoj komercialnih trgov, ki vključujejo vladno

podporo za razvoj določenih tehnologij in pristopov. Takšne aktivnosti omogočajo razvoj in so

pomembne predvsem v zgodnjih fazah vzpostavljanja trgov. Pri tem je potrebno vzpostaviti tudi

interesne koalicije akterjev, ki ne vključujejo zgolj podjetij, ampak tudi raziskovalnih inštitutov,

univerz, nevladnih organizacij ipd. Vloga večine teh organizacij, razen podjetij, je ustvarjanje

netržnega pritiska, vzpostavljanje družbenih norm in navad ter spodbujanje zaupanja v nove rešitve.

Ker v njihovih primerih ne gre za ozke tržne interese, temveč za interese skupnosti, ustvarjajo bolj

165 Stabilno institucionalno okolje, skupaj z vgrajeno institucionalno logiko, predstavlja oviro za spremembe. Ravnoobratno pa spremembe v zunanjem okolju, kot so nenadni in nepredvidljivi dogodki, olajšajo institucionalnespremembe, saj lahko mobilizirajo akterje, da pričnejo razmišljati o preoblikovanju institucij, da bi jih s temprilagodili novim zunanjim pogojem (Sine in David 2003, 185).

217

legitimen pritisk na odločevalce pri zavzemanju za določene rešitve. Vstop novih podjetij in

akterjev prinese novo znanje, kapital in druge vire, ki ojačajo moč interesnih koalicij, vodijo proces

legitimacije novega področja ter razrešujejo tehnične in tržne negotovosti. Vse te spremenljivke so

pomembne za nadaljnji razvoj sektorja, ki sčasoma lahko postane samozadosten, brez vladne

podpore (Jacobsson in Lauber 2006, 258–259).

Institucionalne spremembe lahko gredo v različne smeri, vendar pozivi k spremembam javnih

institucij pozivajo opuščanje zgodovinsko preživetih praks, kjer se te institucije same odločajo,

kakšne rešitve bodo sprejele, brez vsebinsko globljega posvetovanja z javnostjo. Innes in Booher

(2003, 58) nakažeta smer spreminjanja javnih institucij. Institucionalizacija vključujočih

participatornih postopkov vključuje spremembe administrativnih norm, ki morajo spodbujati

odločevalce, da postanejo bolj okretni in dovzetni za hitrejše spremembe, ki jih kot reakcijo

zahtevajo vse hitrejše spremembe globaliziranega sveta. Pričakovati je, da bodo nove institucije

namesto predvidljivosti in rutiniranih odzivov vključevale kreativnost, nove ideje in prilagodljive

odzive. Javne institucije se bodo morale odpovedati jalovemu upanju po obvladovanju vedênja v

procesih in rezultatov procesov ter dopustiti participatornim procesom, da pridejo do lastnih

zaključkov, brez mediacije s strani odločevalcev in njihovih interesov.

Institucionalna struktura je odvisna od vrste politik, za katere je institucija odgovorna. Če torej pride

do spremembe javnih politik, bi bilo potrebno spremeniti tudi institucionalno strukturo, saj se v

nasprotnem primeru lahko zgodi, da bo politična sprememba zgolj prehodna, ker bo stara

institucionalna struktura povlekla politiko nazaj v stare vzorce (Lowi v Kellow 1996, 31).

13.5.1 Odpiranje odločevalskih procesov

Načelo vključevanja javnosti je bistvenega pomena za procese, kot je presojanje vplivov na okolje,

saj je v njih poleg tehničnih in znanstvenih meril, ki so do določene meje omejena, potrebno

vključevati tudi znanje, vrednote in prioritete, ki gredo prek znanosti in tehnologije. To je mogoče

doseči zgolj z vključevanjem javnosti (Elling v Kørnøv 1997, 175–176).

Garland (1999, 242) dodaja, da družbena odgovornost v demokraciji zahteva večji vpliv

državljanov na usmeritve političnih odločitev in vključitev vrednot skupnosti, ki so pomembne za

izbiro med različnimi političnimi rešitvami. Potrebno je najti način za sodelovanje med navadnimi

državljani in strokovnjaki, ki naj ponudi možnost za ustvarjanje takšnih političnih odločitev, ki bodo

izražale vrednote skupnosti in upoštevale najboljša razpoložljiva dejstva (Kitschelt 1996c).

Vedno več je zahtev po bolj interaktivnih, deliberativnih procesih komunikacije med odločevalci,

tehničnimi strokovnjaki, drugimi deležniki in javnostjo, tudi zato, da se v razpravo vključijo in

218

prepoznajo vrednote in prepričanja posameznih akterjev, ki vplivajo na odločitve (Owens in Driffill

2008). Glasne so tudi zahteve po odpiranju odločevalskih struktur, ne zgolj za strokovnjakom z

abstraktnim splošnim znanjem, temveč tudi za strokovnjake z lokalnim praktičnim znanjem

(Carolan 2006).

Novi načini sprejemanja odločitev morajo biti razpršeni in široko vključujoči, zaradi česar je

potrebno ponovno premisliti o standardnih pogledih na participacijo, demokratično upravljanje in

možnosti za vključevanje javnosti v procese odločanja (Hajer 2003). Kitschelt (1996b, 215) trdi, da

demokratizacija vnosov (input) v odločevalske procese, kamor vključuje širšo vključenost akterjev

v procese, njihov večji vpliv na izbire ter večanje števila alternativnih rešitev v razpravi, izboljša

njihove rezultate. Kot ključne lastnosti primernih procesov odločanja izpostavi še »transparentnost

odločanja, multiple strukture odločanja in povečanje potrebe po konsenzu« (prav tam).

13.6 Spremembe javnih politik

Okoljske politike in politike spodbujanja razpršene proizvodnje električne energije, predvsem iz

OVE in SPTE, s seboj nosijo politične stroške, saj kot nove politike omogočajo vstop novim

akterjem v politične procese in arene. Tradicionalni akterji vidijo takšno vključevanje novih

akterjev, ki lahko prevzamejo nadzor nad novimi politikami, kot slabšanje lastnega političnega

položaja. Novi akterji lahko prepričajo odločevalce, da uporabijo takšne instrumente, ki bi obdržali

tradicionalne akterje stran od možnosti vplivanja na odločevalce. Zato je pri spremembah politik in

pri oblikovanju novih politik poglavitna skrb vseh akterjev, kdo bo kril ekonomske in politične

stroške ter kdo bo zaradi njih na slabšem (Daugbjerg 1998, 280).

Pogosto se pojavlja vprašanje, zakaj spremembe v elektroenergetskem sektorju sploh potrebujejo

politično podporo oz. specifične politične regulative. Za razliko od recimo novih tehnologij, kot so

mobilni telefoni ali namizni računalniki, ki so ustvarili nove storitve in produkte, razpršena

proizvodnja električne energije vstopa na že obstoječi trg, kjer dominirajo konvencionalne velike

elektrarne. Zato ne moremo pričakovati, da bodo tehnologije za razpršeno proizvodnjo, ki temeljijo

predvsem na OVE in soproizvodnji ter so še v fazi razvoja, v trenutnih razmerah, ko ni vključenih

vseh eksternih stroškov konvencionalne energetike, lahko enakovredno tekmovale z uveljavljenimi

konvencionalnimi tehnologijami brez kakršnihkoli podpor. Prednosti razpršene proizvodnje iz OVE

v veliki meri ležijo v družbeni in okoljski areni, medtem ko se s striktno ekonomskega gledišča,

zaradi njene trenutne ekonomske nekonkurenčnosti, poudarjajo predvsem negativne plati. Akterjem

energetskega sektorja zato ni v interesu, da bi sprejeli tehnologije, ki sicer prinašajo široke koristi,

vendar ne njim posamično, temveč okolju, družbi in drugim sektorjem. Da bi prišlo do sprememb,

je zato potrebno tem akterjem ponuditi neke koristi ali ustrezne kazni – t. i. metoda korenčka in

219

palice – ki bi ustvarjale spodbudo za spremembe. Ukrepati morajo odločevalci, ki morajo s svojim

posredovanjem zagotoviti spremembe, saj energetski sektor in trgi s svojim poslovnim načinom

mišljenja nimajo vdelanih potreb po spreminjanju sistemov in struktur, ki jim omogočajo dobro

poslovanje in dominantni položaj. Potrebne so torej ustrezne politike, ki omogočajo razvoj sektorja

razpršene proizvodnje, vzpostavljajo ustrezno strokovno znanje in v začetnih fazah podpirajo

proizvodnjo (Mallon 2006a)

Hennicke (v Kranz 2008, 45) omenja potrebo po usmerjajočih ciljih ter podpornem in regulativnem

okviru za razpršeno proizvodnjo električne energije, ki jih morajo določiti odločevalci, saj sam trg

tega ne more oz. ne želi. Javne politike bi morale voditi od manj zaželenih ali neželenih energetskih

rešitev k zaželenim. Pritiski za vpeljavo političnih sprememb so lahko notranji, kjer razni družbeni,

ekonomski ali politični dejavniki od sistema zahtevajo spremembe, ali pa zunanji, kjer višja raven,

kot so mednarodne in medvladne organizacije ali pritisk drugih držav in nadnacionalnih akterjev,

sprožijo pritiske na odločevalce, da vpeljejo zahtevane spremembe (Strebel 2011, 469).

Za OVE in druge razpršene oblike proizvodnje električne energije se je pričelo obračati na bolje z

vzpostavljanjem vladnih programov za financiranje raziskav in razvoja teh tehnologij, kot je bil

primer v Nemčiji, na Danskem in na Nizozemskem. Na ta način so lahko različne organizacije, od

univerz in inštitutov do podjetij, pričele raziskovati v več smereh, kar je privedlo do rezultatov.

Začele so se povezovati tudi različne organizacije, ki so pričele vzpostavljati zveze in združenja,

slednja pa so pričela delovati kot podporniki razvoja novih tehnologij in prilagajočih se politik. Tudi

okoljske organizacije, ki zaradi neodvisnosti od industrije niso povezane s partikularnimi, ozkimi

interesi, so rasle in začele zagotavljati znanje in vizije, ki so bile drugačne od znanja in vizij velikih

konvencionalnih podjetij, ustaljenih institucij in vlad (Jacobsson in Lauber 2006, 263).

Brez sprememb v osnovnih normah in kognitivnih percepcijah o tem, kaj so ključni problemi in

kakšne so ustrezne rešitve, je težko doseči potrebno spremembo politik. Politike, ki izpodbijajo

obstoječe percepcije, se srečujejo z težavami (ne)legitimnosti, sploh če jih kot neprimerne označijo

javno mnenje ali pomembni akterji. Zato je potrebno spremeniti obstoječe norme in percepcije v

navezavi na novo paradigmo, kar šele omogoča ustrezne politične spremembe in transformacijo

elektroenergetskega sistema (Nilsson in drugi 2011).

Strategija sprememb politik mora vključevati identificiranje institucij in akterjev, ki vplivajo na

politike, ter identificiranje tistih akterjev, na katere imajo spremembe politik vpliv (Manfren in

drugi 2011). Če govorimo o demokratizaciji energetske politične arene, naslednji koraki vključujejo

vključevanje več akterjev in širši razpon tem za razpravo, ki ne bi smela biti omejena zgolj na

iskanje novih produkcijskih zmožnosti, temveč tudi na to, kako zmanjšati rabo električne energije

220

ter kako iskati rešitve znotraj okoljskih omejitev. Del takšnega procesa bi nujno moralo biti

ozaveščanje in opolnomočenje širše skupine akterjev, ki bi jim moral biti omogočen dostop do

odločevalskih procesov.

Do sprememb ne more priti, če ni strinjanja na politični ravni, kar pomeni, da se morajo akterji, ki

imajo odločilno vlogo v odločevalskih procesih in procesih oblikovanja politik, strinjati s

spremembami. Ti akterji so v večini primerov odločevalci, vendar lahko imajo v določenih arenah

odločilno vlogo tudi drugi, recimo velika energetska podjetja v navezavi na določene politične

strukture in skupine, ki poskušajo na različne načine vplivati na odločevalske procese.

Spremembe politik se nanašajo na delno preoblikovanje in korenite spremembe obstoječih politik

ali na vzpostavitev novih politik za reševanje nastalih problemov in izzivov, ki jih obstoječe politike

ob svoji vzpostavitvi niso poznale ali pa jih ne morejo ustrezno reševati (prav tam). Daugbjerg (v

Kustec 2000, 897) razvrsti javnopolitične (policy) spremembe v tri vrste:

spremembe prvega reda: gre za delne spremembe v obliki določenih vsebinskih premikov,

kjer se pojavijo spremembe zgolj na ravni policy mehanizmov, ne pa tudi na ravni ciljev in

policy načel;

spremembe drugega reda: gre za delne ali korenite spremembe, kjer pride do preoblikovanja

ciljev in mehanizmov, ne pa tudi načel;

spremembe tretjega reda: gre za korenite spremembe, kjer pride do sprememb ciljev,

mehanizmov in načel.

V primeru sprememb prvega in drugega reda gre bolj za inkrementalne in nizko stroškovne

spremembe, kjer cilji sektorja ostajajo enaki, zatorej lahko dominantni akterji ohranijo svojo

pozicijo. Spremembe tretjega reda pa so primer visoko stroškovnih sprememb, ki vključuje uvedbo

popolnoma novih načel in ciljev in ne zgolj njihovega preoblikovanja, zaradi česar povzroča visoke

finančne in politične stroške, predvsem ustaljenim akterjem v sektorju (prav tam). Obenem se novi

cilji ne skladajo več s starimi, kar lahko ima za posledico spremembo razmerij moči med akterji.

S tem ko obseg in področje delovanje javnih politik postajata vedno bolj globalna in kompleksna,

postaja razvidno, da tradicionalni kvantitativni modeli razvoja, oblikovanja, implementacije in

analize politik ne zadostujejo več za učinkovito pojasnjevanje, kako izboljšati in spodbujati

demokratično reševanje problemov (Dryzek v DeLeon in Varda 2009, 61). Zato so potrebne

drugačne, nove oblike politik, ki omogočajo zastopanje tudi tistih akterjev, od katerih je odvisna

učinkovitost in legitimnost političnih ukrepov (Hajer 2003, 89). Široka participacija akterjev ter

upoštevanje strokovnih in znanstvenih priporočil, ne zgolj tehnične stroke, sta predpogoja za

legitimno in uspešno implementacijo politik spodbujanja razpršene proizvodnje električne energije

221

iz OVE in soproizvodnje (Uba 2010).

13.6.1 Kakšne naj bodo javne politike za podporo razpršene proizvodnje električne energije

Za širšo integracijo distribuirane proizvodnje električne energije (iz OVE) je potrebno delovanje na

več političnih ravneh:

ustrezne regulativne politike ter odstranjevanje administrativnih, političnih in ekonomskih

ovir, kar vključuje potrebo po informiranju o priložnostih, ozaveščanje, ustrezne vladne

spodbude in regulacijo, vključitev eksternih stroškov pri jedrski in fosilni energiji, ki bi

izenačila možnosti in konkurenčnost obnovljivih virov, odpravo subvencij za fosilne vire,

pravno varnost, kvalitetno regulacijo;

vlaganje v raziskave in razvoj, ker zasebni sektor tega ni zmožen sam, obenem pa je razvoj

jedrske in fosilne energije omogočilo predvsem ogromno vlaganje s strani držav;

podpora za uvajanje v obliki različnih podpornih shem, davčnih olajšav ali opcij

zagotovljenega odkupa električne energije iz razpršenih enot OVE;166

institucionalne spremembe: ustanovitev ali preoblikovanje institucij, ki naj skrbijo za razvoj

in integracijo razpršene proizvodnje električne energije ter ustrezno načrtovanje

elektroenergetskega sektorja (Grubb 1990, 718; Jacobsson in Lauber 2006, 256; Wang 2006;

Lund 2007a, 628; Randalph in Masters 2008, 645; Sovacool 2008, 9; García 2013, 123).

Mallon (2006b, 35) opredeli ključne značilnosti uspešnih politik spodbujanja razpršene proizvodnje

električne energije, ki temelji na OVE in SPTE:

transparentnost,

dobro opredeljeni cilji,

dobro definirani viri in tehnologije,

primerno uporabljene spodbude,

skladnost,

stabilnost,

kontekstualni okviri,

reforma energetskega trga,

reforma prostorskega planiranja,

izenačevanje tveganja za skupnost s porazdelitvijo stroškov in koristi,

zmanjševanje negotovosti na minimum.

166 Potrebno je vedeti, da se bodo cene novih tehnologij zniževale hitreje, če se bo v njih vlagalo in se jih bospodbujalo, kot pa v primeru čakanja, da te padejo same od sebe. Največji delež pri zniževanju cen ima ekonomijaobsega, ki potrebuje politično stabilnost in stalno serijsko proizvodnjo (Mallon 2006b, 52).

222

Javne politike na področju energetike bi lahko razdelili na distributivne in regulativne. Temeljijo na

treh vrstah spodbud: ekonomskih, pravnih in prostovoljnih. Ekonomske so lahko pozitivne

(materialni viri so dodeljeni akterju) ali negativne (akterju se odvzame nekaj materialnega vira).

Pozitivne spodbude nagrajujejo zaželeno vedênje, običajno s pomočjo subvencij ali znižanja

davkov, in spadajo k distributivnim politikam. Negativne spodbude podražijo neželene dejavnosti,

običajno z višjim obdavčenjem, dajatvami, prispevki ali kaznimi, s čimer se poskuša odvračati od

neželenih aktivnosti. Te politike povzročajo akterjem različne politične in ekonomske stroške, kot

najdražje pa večina dojema regulativne in negativne ekonomske instrumente (Daugbjerg 1998, 280–

281).

Stroški negativnih ekonomskih politik so najvidnejši, zato so najmanj zaželen ukrep. Regulativne

politike predstavljajo enega najbolj neposrednih instrumentov za preoblikovanje trga, saj zahtevajo

ukrepe proizvajalcev in potrošnikov in niso odvisni od tržnih sil (Randalph in Masters 2008).

Pomembne so pri uvajanju reform in uravnoteženju razvojnih ciljev z okoljskimi in drugimi

vrednotami, toda ker lahko vključujejo uvedbo negativnih sankcij in stroškov, jih bodo

(potencialno) prizadeti akterji poskušali odpraviti ali se jih kako drugače izogniti. Distributivne

politike so pomembne predvsem pri podpiranju prilagajanja različnih akterjev na nove okvire, kar

dosegajo večinoma v obliki raznih podpor in subvencij. Na ta način omogočajo naslavljanje tistih

akterjev, ki imajo od njih koristi, medtem ko – zaradi razpršenosti stroškov na celotno družbo – ne

vznemirjajo pretirano tistih, ki krijejo stroške (Kellow 1996).

Pri podporah za razpršeno proizvodnjo iz OVE in soproizvodnje gre za začasne, vendar nujne

ukrepe. Kot je bilo omenjeno že v tretjem poglavju, so bile vse tehnologije v elektroenergetskem

sektorju v svojih začetnih fazah deležne različnih finančnih podpor in spodbud. Javne politike bi

morale podobno vlogo odigrati tudi v tem primeru (Stadle in drugi 2007). Že na kratek rok je

pričakovati, da bosta tehnološki napredek na področju OVE in zvišanje cen električne energije iz

konvencionalnih elektrarn na fosilne in jedrske vire zagotovila stabilne tržne pogoje za razpršeno

proizvodnjo, ob predpostavki, da bo prišlo do ustreznega vključevanja eksternih stroškov fosilne in

jedrske energije (Ragwitz 2007, 5).167

Glover (2007, 260) poda trditev, da je ceno električne energije poleg razmer na trgih, v veliki meri

določajo odločevalci, saj ti odločajo o tem, kateri stroški se upoštevajo in kateri ostanejo eksterni.

Zato lahko visoki stroški OVE služijo kot izgovor za pasivno politiko, ki zavestno ohranja status

quo. To jasno zapišejo tudi Urbančič in drugi v Zeleni knjigi za Nacionalni energetski program

Slovenije (2009, 79): »V Sloveniji se pojavljajo nesorazmerja tudi v obdavčitvi posameznih

167 V zadnjih letih se že dogajajo spremembe, saj je energija iz kopenskih vetrnih turbin in odlagališčnega plina žedosegla t. i. omrežno pariteto, ko je cena električne energije iz teh virov in tehnologij že enaka ali nižja odelektrične energije iz omrežja (Brown in Sovacool 2011, 91). Podobno je kmalu pričakovati za ostale tehnologije.

223

energentov. […] Konkurenčni položaj obnovljivih virov ni ustrezen, tudi goriva z manjšimi izpusti

emisij so pogosto dražja od goriv, ki bolj obremenjujejo okolje. Cene fosilnih goriv in električne

energije ne izražajo vseh eksternih stroškov.« Torej bi bila že odločitev odločevalcev o ustreznem

vključevanju eksternih stroškov v ceno električne energije povod za delne spremembe.

Potreba po konsistentnih in stabilnih javnih politikah

Sektor razpršene proizvodnje električne energije iz OVE in SPTE je zaenkrat še vedno v celoti

odvisen od političnega okvira. To predstavlja precejšnje tveganje za sam sektor, saj je ta odvisen od

vsakokratnih političnih odločevalcev in njihovih dejanj. V takšnih razmerah lahko politične

odločitve pomenijo razvoj in podporo, lahko pa delujejo tudi v drugi smeri in po nepotrebnem

zvišujejo tveganja ali pa popolnoma zavrejo razvoj sektorja. Zato je ključno vedeti, kakšne politike

so ustrezne in kaj so njihove ključne lastnosti, da odločevalci ne bi venomer ponavljali enakih

napak.

Ključna komponenta učinkovite in uspešne politike obnovljivih virov je zmanjšanje negotovosti, v

začetnih fazah predvsem pri podpornih shemah in njihovem spreminjanju (Barradale 2010).

Stabilne politike morajo zagotoviti podporo, ki jo sektor razpršene proizvodnje iz OVE in SPTE

potrebuje. Za stabilen razvoj sektorja ni dovolj, da se zgolj vzpostavi politika podpornih shem, ko

pride do previsoke rasti sektorja, pa se zaradi finančne nevzdržnosti podporo ukine, saj to pomeni,

da se bo sektor sesul. Dobre politike predvidijo več scenarijev razvoja in imajo pripravljene

ustrezne postopke in ukrepe v primeru uresničevanja specifičnih scenarijev, tako da je narejene čim

manj škode za razvoj sektorja (Mallon 2006b). Politike ali politični ukrepi morajo biti aktivni tako

dolgo, da zagotavljajo možnost stabilnega načrtovanja in izvajanja projektov, s tem pa tudi varnost

za investitorje. Spreminjanje politik med načrtovanjem projekta pomeni za investitorja precejšnje

tveganje, zaradi katerega bo najverjetneje končal z njegovim načrtovanjem. Stabilnost politik

predstavlja za investitorje najpomembnejši faktor, veliko bolj pomemben od vrste podporne sheme

(Ragwitz in drugi 2007, 3; Masini in Menichetti 2012, 28).

Politike morajo biti dolgoročne, stabilne, predvidljive in konsistentne, saj gre v energetskem

sektorju za investicije z dolgo življenjsko dobo (Ferguson 1994; Mallon 2006b; Swisher in Porter

2006; Verbong in Geels 2007; Brown in Sovacool 2011; Masini in Menichetti 2012). To se ne

sklada najbolje s časovno percepcijo večine odločevalcev, ki jo določa štiriletni mandat, zato pri

oblikovanju politik in pri posledicah svojih odločitev v veliki večini primerov ne gledajo

dolgoročno (Ferguson 1994). Problem razvoja sektorja OVE ponekod predstavlja ravno

pomanjkanje kontinuitete in skladnosti politik, zaradi česar ni možno doseči zagona (Wang 2006).

Najuspešnejši primeri vključujejo stabilne, usklajene, progresivne in konsistentne politike, ki so bile

224

oblikovane v dogovoru s širokim naborom relevantnih akterjev iz industrije in civilne družbe.

Takšne politike so imele mehanizme za prilagajanje in odziv na nove izzive in nepredvidljive

dogodke, struktura ukrepov se je minimalno spreminjala, te spremembe pa so bile transparente

(Brown in Sovacool 2011, 327).

Če bi odločevalci lažje razumeli, kako investitorji dojemajo tveganja (in priložnosti), povezane s

specifičnimi energetskimi politikami, bi lahko lažje oblikovali takšne politike, ki bi spodbujale

zasebne investicije v razpršeno proizvodnjo. Politike, ki tega ne upoštevajo, ne morejo biti uspešne

na daljši rok (Bürer in Wüstenhagen 2009). Za potencialne investitorje igrajo odločilno vlogo pri

odločanju o naložbah v projekte razpršene proizvodnje tveganja, povezana s političnimi dejavniki,

medtem ko tveganja, povezana z regulacijo elektroenergetskega trga ali razpoložljivostjo virov

štejejo kot manj pomembna (Ragwitz in drugi 2007, 178).

Politike, ki se izkažejo kot nihajoče, spremenljive in sporadične, vodijo do negotovosti pri

potencialnih investitorjih in tudi do opustitev pobud za nove projekte, še posebej v primeru velikih

investicij z negotovim donosom, kot so projekti razpršene proizvodnje električne energije (Sovacool

in Hirsh 2007, 159; Brown in Sovacool 2011, 162). Primer predstavljajo politike, ki se pogosto

spreminjajo, katerih dolžina trajanja ni jasna, ki so sprejete za omejen čas, katerih veljava se

naknadno (ne) podaljšuje v neregularnih in nepredvidljivih intervalih ali pa so odvisne od

vsakoletnega proračuna. Postopek načrtovanja, pridobivanja dovoljenj in izvedbe projektov v večini

primerov traja vsaj leto dni, zato investitorji, ki so soočeni z negotovostjo glede obstoja določene

politike, ko bo projekt končan, z njim raje niti ne bodo začeli. Prav tako je verjetno, da bodo za

svoje investicije izbrali kakšen drug, stabilnejši sektor, ali pa bodo za kritje tveganja poslovanja v

takšnem okolju zahtevali višje donose (Mallon 2006a). Zato takšne politične spremembe, kot je

nenadno spreminjanje ali ukinjanje podpornih shem, hitro destabilizirajo stanje v sektorju in

zmanjšajo nove investicije.

13.6.2 Različne vrste podpornih politik za razpršeno proizvodnjo

Za podporo razpršeni proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE je na voljo več različnih

političnih instrumentov, od investicijskih podpor v obliki finančnih podpor in davčnih olajšav,

obratovalnih podpor v obliki t. i. feed-in tarif (FIT), zelenih certifikatov in davčnih olajšav, do

omogočanja samooskrbe z električno energijo iz obnovljivih virov energije – t. i. net-metering.

Izkušnje kažejo, da so obratovalne podpore učinkovitejše od investicijskih (Aswathanarayana

2010a, 59).

Uveljavljanje različnih podpornih shem izhaja predvsem iz zavedanja, da na trenutnem energetskem

225

trgu ne more priti do hitrega razvoja razpršenih tehnologij OVE in SPTE ter gradnje proizvodnih

enot. Podporne sheme, ki zagotavljajo finančno podporo, lahko razdelimo v dve skupini: tiste, ki

temeljijo na količini in vključujejo zelene certifikate, tenderje, javne razpise in sheme kvot, ter tiste,

ki temeljijo na ceni, kamor spadajo feed-in tarife in feed-in premije. Izkušnje iz številnih držav

kažejo, da FIT sheme zagotavljajo večje in hitrejše uveljavljanje OVE (Fouquet in Johansson 2008).

Pri shemi z zelenimi certifikati javne oblasti v prizadevanju po minimiziranju stroškov za dosego

ciljev določijo kvoto za postavljene kapacitete ali količino proizvedene električne energije, trg pa

določa ceno certifikatov. Medtem v FIT shemi javne oblasti določijo ceno, vendar večinoma ne

omejujejo količine postavljenih kapacitet (Varho 2006, 199). Slednji model je privedel do

impresivnih stopenj rasti v številnih državah, saj so tudi investitorji ugotovili, da so pri takšni shemi

tveganja nizka (Fouquet in Johansson 2008).

V primeru javnih razpisov in podobnih postopkov zbiranja ponudb za investiranje v OVE se javne

oblasti odločajo med FIT shemo ali zelenimi certifikati, s tem, da določijo količino na novo

postavljenih kapacitet, ki bodo deležne podpore. Lahko so tehnološko nevtralni ali pa določajo

kvote in cene za vsako tehnologijo posebej (Aswathanarayana 2010a). Slovenski Energetski zakon

(EZ-1) predvideva spremembo podporne sheme za OVE in SPTE. Predhodna podporna shema se

ukinja, namesto nje se uvaja sistem kvot z zagotovljenim odkupom proizvedene električne energije

ali s finančno pomočjo za tekoče poslovanje, ki bo temeljil na javnem pozivu (EZ-1 2014). Javna

oblast bo določila kvoto za nove proizvodne kapacitete, ki bo deležna podpor, in na javnem razpisu

izbrala primerne ponudbe z najugodnejšimi ponujenimi cenami. Pri odločanju o tem, kateri projekti

bodo izbrani, odloča predvsem ponujena cena odkupa električne energije s strani vlagatelja ponudbe

oz. prijavitelja. To v boljši izhodiščni položaj postavlja večja podjetja, ki imajo na voljo zadosti

kapitala in kapacitet ter lahko ponudijo nižjo ceno, zaradi česar bodo najverjetneje izpadli manjši

projekti posameznikov, kooperativ in drugih manjših institucionaliziranih vlagateljev (Edge 2006;

CAN Europe 2014). Slednji se bodo prijavljali v veliko manjši meri, saj ne morejo biti konkurenčni

velikim akterjem, ki se lahko soočajo s tveganjem, vključenim v takšnih shemah. Na ta način se ne

podpira majhnih, samozadostnih enot, temveč velike institucionalizirane oblike, ki nimajo

tolikšnega potenciala sprememb v energetski politični areni. Posledice neustrezno oblikovanih shem

javnih razpisov lahko vključujejo pomanjkanje izvajanja projektov, ker se lahko določeni akterji na

razpis prijavijo zgolj iz strateških interesov obstruiranja gradnje novih enot. Ponudijo tako nizke

ponudbe, da so izbrani na razpisih, potem pa projektov ne izvedejo, kar je lahko ena od strateških

taktik velikih energetskih podjetij, ki trenutno dominirajo v sektorju proizvodnje električne energije.

226

Zeleni certifikati, sistemi kvot in javni razpisi

Shema z zelenimi certifikati pomeni ločevanje električne energije glede na okoljsko sprejemljivost

njene proizvodnje, kjer se za okoljske lastnosti električne energije v obliki zelenih certifikatov

vzpostavi ločen trg. Na ta način si proizvajalci električne energije iz OVE zagotovijo dodatne

prihodke, poleg prodaje same električne energije (Fouquet in Johansson 2008). Shema je pogosto

kombinirana s sistemom kvot, ki proizvajalce električne energije, dobavitelje ali končne porabnike

zavezuje k temu, da je določen odstotek njihove proizvedene, dobavljene ali porabljene električne

energije iz OVE. Kvota določa količino potrebnih zelenih certifikatov in s tem proizvedene

električne energije iz OVE ter pušča trgu, da določa njihove cene (Varho 2006, 199). Takšne sheme

so običajno tehnološke nevtralne, s čimer spodbujajo stroškovno najučinkovitejše tehnološke opcije

(Aswathanarayana 2010a).

Sheme obveznih kvot, zlasti v kombinaciji z zelenimi certifikati, temeljijo na zahtevah po

skladnosti s tržnimi načeli in konkurenčnimi politikami. Vendar pomanjkljivosti sistema zaradi

preveč tveganj in kompleksnosti nekaterih shem, ki onemogoča vključevanje manjših,

neinstitucionaliziranih akterjev pri potencialnih investitorjih, povzročajo nenaklonjenost vlaganju

(Wong 2005; Ragwitz 2007; CAN Europe 2014). Medtem ko zahtevano količino električne

energije, proizvedene iz OVE, postavi javna oblast, pa ceno zelenih certifikatov določa trg. To

pomeni, da večja kot je količina certifikatov na trgu, nižja je njihova cena, kar ne vpliva spodbudno

na nadaljnji razvoj sektorja OVE, ki se tako omeji na kvoto, ki jo zahteva javna oblast, višja rast pa

je zaradi razmer na trgu onemogočena, kar je osrednja slabost takšnih instrumentov (Edge 2006).

Fouquet in Johansson (2008, 4082) dodajata, da sistem kvot omejuje rast trga, raznolikost

tehnologij in inovativnost, ker spodbuja zgolj najcenejše opcije, pri čemer favorizira velike in

močne akterje, ki si lahko privoščijo nižje cene, da so sploh lahko izbrani na razpisih.

Delno se sheme javnih razpisov lahko naredi sprejemljivejše tako, da: (1) so določene minimalne

cene, ki omogočajo vračilo naložb, (2) je omogočena tehnološko specifična segmentacija ponujenih

odkupnih cen, (3) je z enostavnim administrativnim postopkom omogočena prijava manjših

neodvisnih proizvajalcev in investitorjev in (4) so zagotovljene kazni v primeru namernega

neizvajanja projektov (CAN Europe 2014, 6–7).

Feed-in tarife in premije

FIT sheme so se izkazale kot uspešen mehanizem za razvoj manj razvitih tehnologij v relativno

kratkem času, ki zagotavlja hitro zniževanje stroškov zaradi ekonomije obsega in optimizacije

227

vrednostne verige vpletenih sektorjev (CAN Europe 2014).168 Osnovno načelo FIT shem je, da

vsaki proizvodni enoti OVE omogočajo prodajo električne energije po zagotovljeni ceni za

določeno časovno obdobje in pod določenimi pogoji. Cena ostaja konstantna za celotno določeno

obdobje, vendar se z leti, za kasneje zgrajene proizvodne enote, znižuje (Fouquet in Johansson

2008). Sheme so tehnološko specifične, tako da določajo ločene cene za električno energijo,

proizvedeno iz različnih virov in z različnimi tehnologijami. Feed-in tarifa ustreza skupni ceni na

enoto električne energije, ki je plačana proizvajalcem, medtem ko so feed-in premije dodatki,

plačani proizvajalcu nad tržno ceno električne energije. Zaradi svoje dolgoročnosti, saj sheme

zagotavljajo podporo 10–20 let, predstavljajo stabilnost in znižujejo tveganja za investitorje

(Ragwitz in drugi 2007; Aswathanarayana 2010a).

Zasebni investitorji v OVE ter predstavniki sektorja in industrije OVE dajejo prednost podpornemu

mehanizmu v obliki feed-in tarif, medtem ko vse ostale sheme dojemajo kot veliko manj učinkovite

in zaželene, kot najmanj zaželene izpostavljajo sistem kvot z zelenimi certifikati ter tenderje oz.

javne razpise (Ragwitz in drugi 2007; Bürer in Wüstenhagen 2009). Takšne podporne sheme

kompenzirajo tržne pomanjkljivosti in omogočajo tehnologijam stabilen razvoj. So tudi

policentrične, saj omogočajo lažje vključevanje širokega nabora akterjev, da postanejo proizvajalci

električne energije iz razpršene proizvodnje (Wolsink 2000; Brown in Sovacool 2011).

Ker širokemu krogu akterjev, od posameznikov, kooperativ, kmetov do drugih institucionaliziranih

investitorjev, omogočajo enostavno možnost za postavitev lastnih distribuiranih proizvodnih enot

OVE ter s tem vključevanje v energetski sektor in energetsko politično areno, predstavljajo takšne

sheme ključno orodje za učinkovitejši, demokratičen in decentraliziran elektroenergetski sistem,

neodvisen od državnega ali javnega investiranja, z minimalno degradacijo okolja ter koristjo za vse

dohodkovne skupine (Brown in Sovacool 2011, 258).

Tudi razne študije, ki jih navajata Masini in Menichetti (2012, 30) poudarjajo pozitivno vlogo FIT

sheme za povečevanje deleža OVE, saj znižuje tveganje, povezano z naložbenimi odločitvami. FIT

predstavlja učinkovitejšo shemo v primerjavi s tržnimi pristopi (Sawin v Masini in Menichetti 2012,

30), je najboljše posamezno politično orodje za promocijo in širjenje OVE (Sawin v Varho 2006,

199; Brown in Sovacool 2011, 258) in predstavlja najboljši instrument za uvajanje OVE v majhnih

168 Evropska komisija se je vedno nagibala k tržnim politikam, kar se pozna tudi na področju podpiranja OVE. To jepopolnoma v skladu s tržno-liberalnimi načeli, na katerih temelji Evropska unija, četudi takšne politike niso vednonajbolj učinkovite pri zasledovanju in uresničevanju specifičnih ciljev, kot je večja skrb za okolje. SmerniceEvropske komisije tako predlagajo opuščanje feed-in tarif ter premik v smeri feed-in premij in sistema kvot(European Commission 2013). Dodeljevanje podpornih sredstev naj bi temeljilo na javnih razpisih in podobnihpostopkih zbiranja ponudb. Negacija FIT sheme kot izvedljivega konkurenčnega mehanizma za promocijo OVEtemelji na stališču Evropske komisije, da mora biti področje energetike, kot velika večina drugih področij,podvrženo trgu in načelom konkurenčnosti (prav tam). Zato je FIT shema označena kot nekonkurenčna in naj vprihodnje ne bi bila del usklajenih mehanizmov za podporo OVE. Kljub takšnemu mnenju Evropske komisije, jeveliko držav članic vseeno uvedlo podporne sheme FIT.

228

obsegih (CAN Europe 2014).

Net-metering

Pri samooskrbi z električno energijo iz OVE ne moremo govoriti o podporni politiki, temveč o

regulativnem okviru, ki omogoča proizvodnjo električne energije za lastne potrebe. Proizvedeno

električno energijo porabi proizvajalec sam, viške odda v omrežje, v primeru višjih potreb od

proizvodnje pa dobavlja električno energijo iz omrežja. Na ta način cena električne energije,

proizvedene v samooskrbi, tekmuje s ceno električne energije iz omrežja, ki vključuje tako ceno

same energije kot prispevke, davke in omrežnino. Pričakovati je, da se bo takšen način proizvodnje

električne energije v prihodnosti razširil, predvsem zaradi višanja cen električne energije za

končnega porabnika in nižanja investicijskih stroškov v razpršene proizvodne enote. Javne politike

v obliki omogočanja samooskrbe v prvi vrsti pravno in administrativno sploh omogočijo takšen

način proizvodnje, kar bi lahko opisali kot podporo in spremembo dosedanjih praks.

229

14 Raziskava

Raziskava se nanaša na tri dele. V prvem je narejen pregled akterjev v energetski politični areni v

Sloveniji, z zamejitvijo na njen elektroenergetski del. Na kratko so predstavljene skupine akterjev

ter njihove glavne značilnosti in vloga v areni. Predstavljena je tudi kratka analiza upoštevanosti

pripomb, ki so v sklopu javne razprave leta 2013 bile podane na predlog Energetskega zakona s

strani različnih akterjev. Ta del deluje kot uvod v naslednjega, ki predstavlja analizo procesa

sprejemanja Energetskega koncepta Slovenije. Proces je še v začetni fazi, v kateri je bil predstavljen

dokument Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije, ki naj bi služil kot

osnova za pripravo koncepta. Predstavitvi je sledila javna razprava, v sklopu katere so zainteresirani

akterji podali svoje komentarje in videnje usmeritev za pripravo koncepta. Izvedena je analiza

dosedanjega procesa, ki vključuje javno razpravo, in analiza prispelih komentarjev na predstavljeni

dokument. Na ta način sem dobil vpogled v mnenje širokega nabora akterjev, saj je komentarje

podalo več kot 60 pripombodajalcev. Za poglobljen vpogled v proces in komentarje je bil opravljen

tudi intervju z uradnico na Ministrstvu za infrastrukturo, ki je vključena v proces priprave in ki je

opravila analizo prispelih komentarjev.

Tretji del raziskave vključuje intervjuje s 16 posamezniki, predstavniki večine ključnih akterjev v

energetski politični areni v Sloveniji. Namen tega dela raziskave je dobiti vpogled v mnenje in

razmišljanje akterjev o trenutni strukturi proizvodnje električne energije, njihovi percepciji

razpršene proizvodnje, mnenje o možnosti sprememb v sektorju ter njihov pogled na areno in

vključene akterje. Odgovori so bili v pomoč pri konstruiranju lastne slike energetske politične

arene, dobil pa sem vpogled v to, kako določeni akterji dojemajo druge in kako vidijo razmerja

moči med akterji. Slednji del je ključen, saj je bilo že v teoretičnem delu ugotovljeno, da so ravno

razmerja moči med akterji v areni ključna za dogajanje znotraj arene, skupaj z omogočanjem ali

blokiranjem sprememb. Ključne ugotovitve raziskave so podane v poglavju 14.4.

14.1 Akterji v energetski politični areni v Sloveniji

V 90-ih letih 20. stoletja so se na večini področij pričeli spreminjali tudi sistemski okviri. Prišlo je

do delnega preoblikovanja aren, vstopanja novih akterjev ter do prerazporeditve moči. A ko

govorimo o energetski politični areni, so pozicije moči ostale približno enake, kot so veljale do

sprememb v družbenopolitični sferi. Na področju energetike je za celotno obdobje po letu 1990 v

Sloveniji značilno, da imajo prevlado veliki institucionalizirani akterji, neinstitucionalizirani

(civilna družba) pa imajo zelo otežen dostop do arene. Na področju varovanja okolja in zaščite

230

narave so se sicer pojavile nove nevladne organizacije, vendar njihov vpliv ostaja precej

zanemarljiv (Lukšič 1998). Odločevalci oz. politiki igrajo prvenstveno po navodilih velikih

institucionaliziranih proizvajalcev energije. Obenem odločevalci na državni ravni sledijo logiki

gospodarske rasti, zato so si zadali primarni cilj zagotavljanja zadostne in varne oskrbe z električno

energijo. Tako jim je v interesu obstanek velikih klasičnih proizvajalcev, saj pri vpeljevanju novih

konceptov obstaja več tveganja in nepredvidljivosti, čemur bi se radi izognili.

Zelo opazno je razhajanje med percepcijo ter interesi, ki jih na eni strani zastopajo velika energetska

podjetja in tudi javna oblast, na drugi strani pa civilna družba, predvsem okoljske nevladne

organizacije, in del strokovnjakov.169 V energetski politični areni prevladujejo akterji s

konvencionalnim pogledom na elektroenergetski sektor, med katerimi osrednjo vlogo igrajo

energetska podjetja, na katere se navezujejo odločevalci in delno tudi del stroke, ki je bližji

konvencionalni usmeritvi (Tkalec in Lukšič 2015, 59). Odločevalci v veliki meri sledijo zahtevam

velikih proizvajalcev električne energije, kar obenem tudi pomeni, da ohranjajo status quo, saj

slednjim zaradi velike strukturne moči, ki jo imajo, trenutno stanje ustreza (Tomšič in Klemenc

1996, 99–102). Del akterjev v areni, kamor v veliki meri spada civilna družba z aktivnimi

nevladnimi organizacijami, del stroke in majhni proizvajalci električne energije, se zavzema za

spremembe v smeri večje okoljske sprejemljivosti, večanja deleža razpršene proizvodnje električne

energije iz OVE in večje vključenosti širšega kroga akterjev v odločevalske procese. Končni

porabniki in javnost nimajo pomembnejše vloge. V areno so delno vključeni tudi mediji, ki

poročajo o dogajanju ter s tem obveščajo javnost in oblikujejo javno mnenje, v določeni meri pa

tudi razkrivajo povezave med različnimi akterji in nepravilnosti pri izvajanju projektov (Tkalec in

Lukšič 2015, 59–60).

Odločevalci

Pri odločevalcih igra aktivno vlogo predvsem Ministrstvo za infrastrukturo, pod katerega okrilje

spada področje energetike. Znotraj ministrstva deluje Direktorat za energijo. Ker sprejemajo

odločitve, spadajo med najmočnejše akterje v areni. Zelo dobro so povezani z energetskimi podjetji,

ki so večinoma v državni lasti. Posledica takšnih povezav in razmerij je velik vpliv energetskih

podjetij na odločevalce. Vendar tudi odločevalci vplivajo na delovanje energetskih podjetij, saj so

oni tisti, ki nastavljajo vodstva teh podjetij. Kar zadeva odločanje v areni, je zaznati, da odločitve o

novih projektih niso prihajale s strani odločevalcev (primer TEŠ 6), temveč s strani energetskih

podjetij (konkretneje TEŠ in HSE). Odločevalci so zgolj potrdili odločitve, sprejete v podjetjih,

169 Lemež (2013, 54) v svoji raziskavi medijskega diskurza o energetiki ugotavlja, da se na temo trajnostne energetskeprihodnosti, prehoda v nizkoogljično družbo, vloge URE in prehoda k OVE pojavljajo predvsem nevladneorganizacije in del strokovnjakov, ki pa imajo le omejen vpliv na odločevalske procese. Gospodarska podjetja inpolitične stranke pa se ukvarjajo s popolnoma drugačnimi vprašanji.

231

kljub temu, da v takrat veljavnem nacionalnem energetskem programu ni bilo omenjenega projekta

TEŠ 6. Tu se kaže, da odločevalci niso najmočnejši akterji v areni oz. je v areni prepoznan izredno

velik vpliv velikih državnih energetskih podjetij. Podobno se trenutno dogaja z idejo o gradnji

dodatnega jedrskega reaktorja, o čemer se odločevalci še niso izjasnili, medtem pa GEN energija že

naroča potrebne preliminarne študije o možnosti in smotrnosti izgradnje.

Vlogo Državnega zbora RS in Državnega sveta RS kot zakonodajnih institucij lahko označimo kot

manj pomembno, saj večinoma zgolj odločajo o rešitvah, ki so jim položene na mizo, predvsem s

strani Ministrstva za infrastrukturo. Obenem nimajo dovolj strokovnih kompetenc na področju

energetike, da bi lahko sami producirali lastne rešitve ali vsaj predlagali alternativne rešitve

ponujenim. Politične stranke pa so močno vezane na lastne interese, ki se navezujejo predvsem na

lokalna okolja, kjer je določena stranka močna. Za dosego ciljev na področju energetike, kot je bil

recimo projekt TEŠ 6, se sklepajo razne, tudi nenačelne, projektne koalicije med strankami.170

Odločevalci bolje sodelujejo z nekaterimi akterji, z drugimi pa manj oz. jih sploh ne dojemajo kot

relevanten del energetske politične arene. Primer slednjih je civilna družba, predvsem okoljske

nevladne organizacije, ki jih odločevalci v procese vključujejo predvsem za legitimiranje lastnih

odločitev, medtem ko jim je globlje sodelovanje z vsebinskega zornega kota onemogočeno.

Odločevalci razvoj politik pogosto dojemajo zgolj v sferi navezovanja na za njih ustrezno stroko,

medtem ko participacije drugih akterjev v takšnih procesih ne vidijo kot potrebne oz. jo včasih

vidijo celo kot nezaželeno.

Iz nekaterih preteklih procesov oblikovanja strateških javnopolitičnih dokumentov na področju

energetike, kot sta Nacionalni energetski program in Energetski koncept Slovenije, je razvidno, da

jih je pripravljala ozka skupina posameznikov in da v začetnih fazah ni bilo posvetovanja z večino

drugih akterjev-171 Prav tako pripravljavci teh dokumentov v prvi vrsti poudarjajo tehnični aspekt in

»številke«, medtem pa pozabljajo na vrednote, prepričanja in percepcije, ki stojijo za številkami in

takšnim načinom oblikovanja politik. Zaznati je tudi usmerjenost k zadovoljevanju

produktivističnih politik, brez premisleka o tem, ali bi bilo potrebno postaviti kakšne cilje, ki bi

postavili družbene in okoljske omejitve dosedanji striktno ekspanzionistični produktivistični

usmeritvi energetskega sektorja.

170 Cirman (2014) v Dnevniku navaja, da so predlog zakona o poroštvu za TEŠ 6 spisali kar v HSE septembra 2011, vDržavni zbor pa ga je vložil Bojan Kontič, poslanec SD. Za zakon so že oktobra 2011 glasovali tako poslancitakratnih koalicijskih kot opozicijskih strank iz vrst SD, SDS, LDS, DeSUS in SLS, vendar je bil zakon takratzavrnjen (prav tam). Potrjen je bil julija 2012 z glasovi 29 poslancev iz DeSUS, DL, PS, SD, SDS in SLS (Državnizbor RS 2012).

171 Primer predstavlja izjava bivšega ministra za infrastrukturo in prostor Sama Omerzela v Državnem zboru RS natemo priprave Energetskega koncepta Slovenije z dne 29. januarja 2014, kjer poudari, da so koncept pripravljaliznotraj Direktorata za energijo ter da so se v strokovnih krogih posvetovali zgolj deloma (Omerzel v Državni zborRS 2014).

232

Energetska podjetja

Vsi večji proizvajalci električne energije v Sloveniji so vključeni v enega od dveh energetskih

stebrov, ki sta v državni lasti: Holding Slovenske elektrarne in GEN energija. Ti predstavljajo, v

kombinaciji z njihovim velikim vplivom na odločevalce, najmočnejše akterje v areni. Zaradi

pozicije in lastnih virov, predvsem finančnih, so superiorni v razmerjih do vseh ostalih akterjev v

areni. Delujejo v smeri ohranjanja statusa quo in si ne želijo sprememb, ki bi potencialno lahko

vplivale na njihovo pozicijo v areni, predvsem pa na njihovo delovanje in prihodke.

Poleg podjetij, ki proizvajajo električno energijo, so prisotna tudi druga. Javno podjetje ELES,

d.o.o., ki je v 100% državni lasti, je sistemski operater prenosnega elektroenergetskega omrežja na

območju RS. SODO, d.o.o., prav tako v 100% državni lasti, je sistemski operater distribucijskega

omrežja z električno energijo. Poleg ostalih aktivnosti določa zahteve in omogoča priključitev in

dostop do omrežja majhnim proizvodnim enotam električne energije, ki se priključujejo na

distribucijsko omrežje. Borzen, d.o.o. izvaja gospodarsko javno službo dejavnosti operaterja trga z

električno energijo in dejavnosti centra za podpore proizvodnji iz OVE in SPTE. Potem je tukaj še

pet distribucijskih podjetij, katerih delovanje je ločeno po regijah, ter podjetja za dobavo električne

energije. Prenosna in distribucijska podjetja so v lasti države, medtem ko je sektor dobave zaradi

EU regulativ že liberaliziran in se v njem pojavljajo tudi zasebna podjetja.

Strokovnjaki

Strokovnjaki predstavljajo zelo heterogeno skupino, od dela, ki se zavzema za ohranjanje statusa

quo, do takšnih, ki se zavzemajo za spremembe v sistemu. Delujejo predvsem v raznih združenjih

ter raziskovalnih in akademskih institucijah (Inštitut Jožef Stefan – Center za energetsko

učinkovitost, Elektrotehniška fakulteta, Inštitut Milan Vidmar idr.). Del strokovnjakov je zelo dobro

povezan z energetskimi podjetji, kar jim daje določeno moč. Medtem je drugi del strokovnjakov, ki

se zavzema za spremembe, bolj na robu arene.

Politični akterji pogosto selektivno uporabljajo znanstvene in strokovne podatke, da lahko

promovirajo rešitve, ki temeljijo na njihovih vrednotah, prepričanjih in percepciji. Odločevalci za

legitimacijo svojih političnih odločitev in njihovo potrditev kot pravilnih in ustreznih izbir vedno

najdejo takšno stroko oz. strokovnjake, ki so enakega mišljenja kot oni in s katerimi si delijo

vrednote in prepričanja. Podobno bi lahko dejali tudi za druge akterje, ki iščejo podporo oz.

potrditev lastnih idej ali interesov v strokovni sferi.

Civilna družba

Civilna družba se v grobem deli na dvoje. Na del, ki nasprotuje specifičnim projektom in je

usmerjen predvsem v lokalno delovanje, in na del, ki je usmerjen na državno raven, ali celo na

233

globalno, in ki zaradi okoljskih problemov in podnebnih sprememb kliče k spremembam v

elektroenergetskem sektorju. Aktivne so predvsem okoljske nevladne organizacije, ki delujejo na

državnem nivoju, kot so Alpe Adria Green, Focus, Greenpeace, Slovenski E-forum, ZEG idr. Kot

nasprotovanje specifičnim projektom na lokalnem nivoju pa delujejo predvsem razne civilne

iniciative (Civilna iniciativa Senožeška brda idr.). Te so se v določenih primerih na lokalnem nivoju

izkazale kot močne, saj jim je iz takšnih in drugačnih razlogov uspelo blokirati določene projekte,

kot so postavitev vetrnih turbin na Volovji reber in na Senožeških brdih ipd.

Mali proizvajalci električne energije

Mali proizvajalci električne energije so zelo razpršena in nepovezana skupina. Zaradi tega so na

robu same arene. Ker so novi v areni, še ne poznajo postopkov, zakonodaje ter vseh možnosti

delovanja in vključevanja, kar jih dela nemočne. Kot aktivne v areni bi lahko izpostavili Združenje

slovenske fotovoltaike, ki pa predstavlja interese celotnega sektorja fotovoltaike in ne zgolj malih

proizvajalcev. Tako združujejo tudi del industrije in strokovnjakov s tega področja. Vse bolj se

zavedajo svoje vloge v areni in se aktivno vključujejo v odločevalske procese, vendar je njihov

vpliv zelo omejen. Namesto velikega vpliva v odločevalskih procesih, kjer sodelujejo kot

zainteresirana javnost, lahko več dosežejo s poskušanjem vplivanja na javno mnenje.

Porabniki

Mali porabniki ne predstavljajo aktivnih akterjev v areni in so na robu arene, medtem ko imajo

veliki porabniki, ki so zastopani tudi v gospodarskih interesnih združenjih, pomembnejše mesto v

areni. V Sloveniji je delež energetsko intenzivnih dejavnosti velik, v nekaterih sektorjih stroški za

končno energijo celo presegajo dodano vrednosti v panogi. Ti porabniki so zelo občutljivi na

gibanja cen, še posebej to velja za tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki s svojimi izdelki

konkurirajo na mednarodnih trgih (Urbančič in drugi 2009, 21).172 Zaradi visoke porabe električne

energije poskušajo vplivati na nekatere odločevalske procese, ki so usmerjeni k novim prispevkom

in obdavčitvam porabljene energije. Prizadevajo si zgolj za to, da bi bili cena električne energije in

na njo vezani prispevki čim nižji.

Mali porabniki so pred liberalizacijo trga električne energije bili zgolj pasivni potrošniki, saj niso

imeli možnosti izbire dobavitelja, niti možnosti lastne proizvodnje električne energije.

Liberalizacija je omogočila, da si lahko izberejo dobavitelja energije, kar vpliva na njihovo

delovanje, vendar to delovanje ni vezano na sektor proizvodnje električne energije. Je pa

spodbudilo določene spremembe pri dobaviteljih, ki se morajo sedaj v večji meri truditi

zadovoljevati želje potrošnikov. Če so njihove želje povezane z večanjem deleža OVE ali z zeleno

172 Vrednostno je takšnih dejavnosti za približno 1,8 % BDP ali 9,7 % dodane vrednosti v predelovalni industriji,porabijo pa za 24 % vse končne energije oz. 51 % končne energije v industriji (Urbančič in drugi 2009, 21).

234

energijo, potem jim bodo dobavitelji to morali poskušati zagotoviti. Vendar v Sloveniji potrošniki

na takšen način še ne igrajo pomembne vloge, saj se večinoma osredotočajo na ceno električne

energije. Liberalizacija je omogočila tudi priključevanje manjših, neodvisnih proizvodnih enot na

omrežje, kar daje porabnikom novo možnost lastne proizvodnje – bodisi za lastne potrebe bodisi za

omrežje. S tem lahko postanejo aktivni udeleženci v sektorju v obliki malih proizvajalcev.

Javnost

V areni je zaznati predvsem posreden vpliv in moč javnosti v obliki javnega mnenja in

potencialnega vpliva, ki ga lahko izražajo na volitvah. Slednje ima znaten vpliv na izvoljene

odločevalce, vendar energetske teme v javnih debatah niso v središču, zato tudi na volitvah ne

predstavljajo teme, ki bi potencialno prinašala ali odnašala glasove.

Mediji

Mediji so tisti akter, ki javnost in druge akterje obvešča, kaj se dogaja v areni, predvsem o

dogajanju za zaprtimi vrati, ki se v večini primerov nanaša na delovanje odločevalcev ali

energetskih podjetij ali pa na razmerja med njimi. Na ta način predstavljajo nek nadzorni

mehanizem dogajanja v areni, ki obvešča ostale akterje in v največji meri vpliva na oblikovanje

javnega mnenja. Kot pomembne lahko izpostavimo osrednje medije, ki delujejo na državnem nivoju

(Dnevnik, Delo, RTV, POP TV idr.) ter specializirane medije, ki se ukvarjajo s področjem

energetike (Energetika.net).

14.1.1 Analiza upoštevanosti pripomb različnih akterjev na predlog Energetskega zakona (EZ-1)

V procese oblikovanja javnih politik se akterji vključujejo na različne načine. Zakonodajni predlogi

gredo v večini primerov skozi standardni postopek, ki vključuje posvetovanje z javnostjo. Akterji pa

se lahko v procese oblikovanja politik vključujejo tudi preko neformalne komunikacije z

odločevalci, lobiranja, uradnih sestankov s predstavitvijo stališč, posvetovalnih dogodkov in

podobno. V tem delu analize se bomo osredotočili na formalno obliko vključevanja akterjev v

procese oblikovanja politik, in sicer na javno obravnavo predloga Energetskega zakona EZ-1, ki je

trajala med 11.6.2013 in 5.7.2013. V navedenem obdobju je 67 različnih pripombodajalcev podalo

918 pripomb na posamezne člene predloga zakona (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2013).

Statistika ministrstva pravi, da so 28,9 % vseh prejetih pripomb sprejeli in vključili v dopolnitev

besedila EZ-1, 13,1 % so jih delno sprejeli, 58,1 % podanih pripomb pa niso sprejeli (prav tam).

Za potrebe doktorske disertacije se bomo osredotočili zgolj na akterje, ki jih raziskujemo v sklopu

energetske politične arene, z zamejitvijo na elektroenergetski sektor. Z analizo upoštevanosti

podanih komentarjev in pripomb na predlog Energetskega zakona želimo pokazati kakšna je

235

uspešnost različnih akterjev pri njihovem vključevanju v procese oblikovanja javnih politik. Primer

javne obravnave predloga EZ-1 je bil izbran zaradi dostopnosti podatkov o uspešnosti podanih

pripomb in seznama prejetih pripomb s pojasnili glede njihovega upoštevanja oz. neupoštevanja. Ti

podatki so objavljeni na spletni strani Ministrstva za infrastrukturo RS (2013). Vendar so objavljeni

podatki o uspešnosti le za skupno število podanih pripomb vseh akterjev skupaj, zato je v sklopu

analize pripravljen pregled uspešnosti podanih pripomb po posameznih akterjih. Osredotočil sem se

le na tiste akterje, ki se jih raziskuje v sklopu disertacije, so del elektroenergetskega sektorja ali pa

so podali pripombe, ki so se nanašale na elektroenergetski sektor. Dodatna je zamejitev zgolj na

tiste pripombodajalce, ki so podali vsaj štiri pripombe. Tako je v analizo skupno vključenih 23

različnih pripombodajalcev. Te lahko razdelimo med energetska podjetja, strokovnjake, velike

porabnike, civilno družbo in druge akterje. Očitna je velika zastopanost energetskih podjetij, kar je

verjetno posledica dejstva, da EZ-1 kot krovni pravno zavezujoči dokument ureja njihovo

delovanje, zaradi česar so bolj zainteresirana za dajanje pripomb.

Upoštevanost pripomb analiziranih akterjev je predstavljena v Tabeli 14.1. Potrebno je opomniti, da

pripombe niso ločene na vsebinske in nevsebinske, temveč so obojne zaobjete skupaj. Analiza

upoštevanosti pripomb ostaja namenoma v manjšem okviru, saj je njen namen zgolj pokazati

različno uspešnost akterjev pri podajanju pripomb. To uspešnost pa lahko jemljemo kot enega

izmed indikatorjev njihovega vpliva in moči v procesih oblikovanja javnih politik, s tem pa tudi v

energetski politični areni. V sklopu formalnega vključevanja v odločevalske procese je to eden

izmed redkih načinov, kako meriti vpliv in angažiranost akterjev.

Tabela 14.1 Upoštevanost pripomb različnih akterjev na predlog Energetskega zakona EZ-1 v okviru javne razprave med 11.6.2013 in 5.7.2013

Akter

Skupnoštevilo

podanihpripomb

Upoštevanepripombe

Delno upoštevanepripombe

Neupoštevanepripombe

Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek

Energetska podjetja – proizvajalci električne energije

Termoelektrarna Toplarna Ljubljana, d.o.o. 8 4 50 % 0 0 % 4 50 %

Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o. 15 5 33,33 % 0 0 % 10 66,67 %

GEN energija d.o.o. 50 14 28 % 2 4 % 34 68 %

Holding Slovenske elektrarne d.o.o. 53 14 26,42 % 2 3,77 % 37 69,81 %

Termoelektrarna Brestanica, d.o.o. 10 1 10 % 0 0 % 9 90 %

Energetska podjetja – distribucijska, dobavitelji, operaterji prenosnega in distribucijskega omrežja, organizator trga

PETROL d.d. 21 9 42,86 % 3 14,29 % 9 42,86 %

GEN-I, d.o.o. 32 13 40,63 % 4 12,50 % 15 46,88 %

Borzen, organizator trga z električno energijo, d.o.o. 32 11 34,38 % 2 6,25 % 19 59,38 %

Elektro Energija, d.o.o. 16 4 25 % 5 31,25 % 7 43,75 %

Elektro-Slovenija, d.o.o. (ELES) 46 11 23,91 % 6 13,04 % 29 63,04 %

Elektro Celje d.d., Elektro Gorenjska d.d., Elektro 43 10 23,26 % 11 25,58 % 22 51,16 %

236

Ljubljana d.d., Elektro Maribor d.d., Elektro Primorska d.d.

E 3, Energetika, Ekologija, Ekonomija, d.o.o. 13 2 15,38 % 1 7,69 % 10 76,92 %

Elektro Celje Energija d.o.o. 17 1 5,88 % 3 17,65 % 13 76,47 %

Elektro Gorenjska prodaja d.o.o. 5 0 0 % 1 20 % 4 80 %

Energija plus d.o.o. 10 0 0 % 2 20 % 8 80 %

SODO d.o.o. 38 0 0 % 4 10,53 % 34 89,47 %

Strokovnjaki in strokovna združenja

Inštitut Jožef Stefan, center za energetsko učinkovitost

26 8 30,77 % 1 3,85 % 17 65,38 %

Elektrotehniška zveza Slovenije-EZS 6 0 0 % 0 0 % 6 100 %

Inženirska zbornica Slovenije, Matična sekcija elektro inženirjev

5 0 0 % 0 0 % 5 100 %

Veliki porabniki

TALUM d.d. Kidričevo 4 1 25 % 0 0 % 3 75 %

Civilna družba

Focus, društvo za sonaraven razvoj 26 1 3,85 % 1 3,85 % 24 92,31 %

Drugi akterji

Sindikat delavcev energetike Slovenije 22 10 45,45 % 4 18,18 % 8 36,36 %

Združenje slovenske fotovoltaične industrije GIZ 10 1 10 % 1 10 % 8 80 %

SKUPAJ 510 120 23,53 % 54 10,59 % 336 65,88 %

Energetska podjetja predstavljajo večino izmed analiziranih pripombodajalcev. Podala so največje

število pripomb, pri čemer so bila relativno uspešna, tako glede na povprečni odstotek

upoštevanosti vseh podanih pripomb kot v razmerju do drugih skupin akterjev. Delno si lahko to

razložimo z vplivom, ki ga ima EZ-1 na njihovo delovanje, zaradi česar so se verjetno poglobljeno

pripravila pri pripravi in utemeljevanju komentarjev. V skupini strokovnjakov in strokovnih

združenj so bile upoštevane pripombe zgolj ene od treh organizacij, medtem ko je v skupini velikih

porabnikov in civilne družbe, ki sta zastopani zgolj s po enim predstavnikom, bila upoštevana po

ena pripomba. Omeniti velja tudi visoko uspešnost upoštevanja pripomb Sindikata delavcev

energetike Slovenije, ki je močno vpet v delovanje energetskih podjetij. Od skupno 120 sprejetih

pripomb so jih energetska podjetja prispevala kar 99. Kar pomeni, da gre za skupino akterjev, ki je

bila pri podajanju pripomb najbolj upoštevana, sploh v primerjavi s skupino strokovnjakov in

civilne družbe.

14.2 Analiza procesa in komentarjev v sklopu javne razprave o Predlogu usmeritev za

pripravo Energetskega koncepta Slovenije

Energetski koncept Slovenije (EKS) »je osnovni razvojni dokument na področju energetike, ki

skladno z Energetskim zakonom (EZ-1) na podlagi projekcij gospodarskega, okoljskega in

družbenega razvoja države ter na podlagi sprejetih mednarodnih obvez določa cilje zanesljive,

237

trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za obdobje prihodnjih 20 let in okvirno za 40 let«

(Ministrstvo za infrastrukturo 2015a). Dokument predstavlja osnovno strateško usmeritev za razvoj

(elektro)energetskega sektorja, kamor spada tudi proizvodnja električne energije. Ministrstvo je v

Predlogu usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije podalo nekaj osnovnih usmeritev

na področju razvoja pametnih omrežij, razvoja OVE in drugih proizvodnih virov ipd., kar govori o

pomenu teme decentralizacije proizvodnje električne energije in razpršene proizvodnje v prihodnje.

S predlogom usmeritev je ministrstvo izrazilo svoj pogled. V sklopu javne razprave pa so

zainteresirani akterji – poleg komentarjev na ostala področja, zajeta v dokumentu – podali svoje

videnje, komentarje, predloge, zaznane ovire, ideje in pomisleke tudi na temo decentralizacije

proizvodnje električne energije in različnih proizvodnih virov. Z analizo procesa, ki govori o

odprtosti oz. zaprtosti odločevalskega procesa in institucionalne strukture, ter podanih komentarjev

dobimo vpogled v mnenje številnih akterjev v energetski politični areni o področju, ki ga

raziskujemo.

Za potrebe disertacije se osredotočam na začetni del procesa oblikovanja in sprejemanja

Energetskega koncepta Slovenije, saj se je proces pričel šele junija 2015. 15. februarja 2016 je bil

izveden intervju z Urško Dolinšek, podsekretarko na Direktoratu za energijo Ministrstva za

infrastrukturo (MzI), ki je opravila analizo komentarjev, prispelih v sklopu javne razprave o

predlogu usmeritev za pripravo EKS. Vodič za intervju je predstavljen v Prilogi A. Poleg tega je bila

izvedena analiza komentarjev, ki so jih v sklopu javne razprave posredovali zainteresirani akterji in

so objavljeni na spletni strani ministrstva (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2016b).

Analiza procesa sprejemanja Predloga usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije

(EKS) ter komentarjev, predlogov, pripomb in odgovorov na vprašanja v okviru javne razprave o

dokumentu predstavlja študijo primera delovanja odločevalcev in pogledov relevantnih akterjev v

energetski politični areni na temo disertacije. Raziskovani proces predstavlja edinstven primer, saj

ga determinira prostorski, časovni in socialni kontekst, zaradi česar izsledkov raziskave ne moremo

posploševati na druge primere ali jih generalizirati. Vendar pa predstavlja odličen primer za

raziskovanje procesa in mnenj akterjev o decentralizaciji proizvodnji električne energije in z njo

povezane tematike v trenutnem času, saj je proces aktualen, vanj pa so se vključili vsi relevantni

akterji.

Javna razprava o dokumentu Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije

(Ministrstvo za infrastrukturo 2015c) se je pričela 2. junija 2015. Ministrstvo je dvomesečni rok

razprave na pobudo različnih akterjev sprva podaljšalo do 30. septembra 2015, 13. januarja 2016 pa

je pripravilo javno predstavitev rezultatov analize komentarjev in pripomb na Predlog usmeritev za

pripravo EKS, kjer so predstavniki ministrstva predstavili proces sprejemanja dokumenta ter analizo

238

komentarjev, predlogov, pripomb in odgovorov na vprašanja, ki so jih prejeli v okviru javne

razprave. Vodenje procesa sprejemanja državne energetske strategije na tako odprt način predstavlja

v določeni meri precedens, saj je bila večina preteklih odločevalskih procesov bolj zaprtih,

omogočali so tudi manj interakcije med odločevalci in drugimi akterji.

14.2.1 Proces sprejemanja Predloga usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije

Klemenc (2014) omenja, da v prvi polovici 90-ih let 20. stoletja – za razliko od raziskovanega

procesa oblikovanja EKS – predloga Nacionalnega energetskega programa ni bilo možno dobiti v

javnost oz. v javno obravnavo. Debata se torej odpira, kar v komentarjih pozdravljajo tudi mnogi

akterji. Po drugi strani pa je bil proces zaradi svoje odprtosti in domnevnega vključevanja

preširokega nabora akterjev deležen tudi nekaj kritik s strani manjšine akterjev, ki so navajeni bolj

zaprtih procesov sprejemanja državnih energetskih strategij. Vsaj dve takšni kritiki sta bili podani

na januarskem dogodku, ki ga je organiziralo ministrstvo, kar je razvidno v video prispevku

Vprašanja in odgovori, objavljenem na spleti strani ministrstva (Ministrstvo za infrastrukturo RS

2015a).

Zainteresirana javnost se je lahko vključevala v javne razprave tudi v prejšnjih procesih sprejemanja

državnih energetskih strategij, ki so se do zadnje spremembe energetskega zakona imenovale

nacionalni energetski programi. Med leti 2009 in 2012 je potekal proces sprejemanja Nacionalnega

energetskega programa Slovenije za obdobje do leta 2030, ki pa ni bil nikoli sprejet. Takrat se je

proces začel z Zeleno knjigo, ki je podala določene usmeritve za kasnejšo pripravo strategije in

odprla javno razpravo, v kateri je lahko sodelovala zainteresirana javnost. V naslednji fazi se je

začela priprava Nacionalnega energetskega programa, kjer je bila javnost vključena v javno

razpravo šele na koncu, ko je bilo možno podati komentarje na pet predvidenih scenarijev. Takrat je

ministrstvo analizo prispelih komentarjev iz javne razprave zaupalo Centru za energetsko

učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, kjer so tudi pripravili Poročilo o javni obravnavi predloga

NEP (Urbančič in drugi 2011b).

Ministrstvo, pristojno za energetiko, je takrat funkcijo vsebinskega pregleda in analize podanih

komentarjev zainteresiranih akterjev zaupalo zunanjemu akterju, medtem ko so to funkcijo v

primeru EKS prevzeli nase. Velik poudarek dajejo na odprtosti procesa in sodelovanju z

zainteresirano javnostjo v začetni fazi, s čimer želijo zagotoviti kakovostno načrtovanje in izvedbo

projekta v naslednjih fazah (Ministrstvo za infrastrukturo 2015a). Ker proces sprejetja Energetskega

koncepta Slovenije še ni zaključen, na tem mestu ne moremo podati ocene o uspešnosti,

učinkovitosti in ustreznosti takšnega postopka ter o tem, ali se bo odprtost procesa poznala tudi v

vsebinskem delu priprave dokumenta. Prav tako ne moremo vedeti, ali bodo akterji na koncu podali

239

enako oceno procesa, kot so jo podali na začetku. Ta del analize bo opravljen naknadno v sklopu

kakšne druge študije. Na tem mestu raziskava začetne faze procesa vključuje analizo primarnih

virov in intervju z uradnico ministrstva, go. Dolinšek.

Ministrstvo za infrastrukturo je s Predlogom usmeritev za pripravo Energetskega koncepta

Slovenije predstavilo lastno vizijo prihodnosti energetike v državi, vendar se je odločilo za odprt

proces, ki že na začetku vključuje sodelovanje zainteresirane javnosti in akterjev. To so naredili z

namenom, da dobijo odzive že v začetni fazi, preden začnejo s formalnim postopkom pisanja

koncepta in njegovega usklajevanja. Na ta način želijo priti do dokumenta, ki bo sprejemljiv večini

akterjev in ga bodo lahko zato izvajali (Dolinšek 2016).

Odločitev za izbiro takšnega postopka je prišla iz Direktorata za energijo na MzI, ki tudi vodi

celoten postopek priprave, razprave in usklajevanja. V široki javni razpravi želijo pridobiti različne

vsebinske vnose od zainteresiranih akterjev, obenem pa želijo s spodbujanjem k participaciji v

procesu osveščati javnost na področju energije. Proces ponuja tudi priložnost za soočanje (in

zbliževanje) različnih nasprotujočih si mnenj, ki se pojavljajo v sklopu javne razprave. Zavedajo se,

da je izpeljava takšnega procesa precej bolj kompleksna, kot če bi izpustili javno razpravo v začetni

fazi, vendar menijo, da bo končni rezultat zaradi tega kvalitetnejši (prav tam).

Analiza prispelih komentarjev je pokazala izrazito nasprotujoča si stališča akterjev pri določenih

temah, zato so se na ministrstvu odločili, da v letu 2016 pripravijo štiri javna posvetovanja na teme,

ki so se izkazale za najbolj problematične. Od teh se (1) sistemska in razpršena proizvodnja

električne energije in (2) viri energije nanašajo na temo doktorske disertacije. Namen posvetov je

zbližati stališča akterjev ter priti do sprejemljive rešitve za večino zainteresiranih akterjev.

Poleg posredovanja komentarjev v pisni obliki so na MzI v času javne razprave izvedli več

sestankov s ključnimi akterji, kot so drugi vladni resorji, občine, lokalne agencije, energetska

podjetja, nevladne organizacije idr. Zaznati je, da je krog posameznikov, ki je na Direktoratu za

energijo odgovoren za pripravo dokumenta, proces prepoznal kot svojo zgodbo, ki jo želijo izpeljati

dobro in na način, da bo tudi večina vključenih akterjev zadovoljna tako s procesom kot z

rezultatom. Temu so podredili tudi časovno komponento, kar omenja tudi Dolinšek (2016):

»Komentarjev je ogromno, nas fizično ni veliko tukaj, želimo pa zadevo imeti tukaj na ministrstvu,

ne želimo je dati delati drugim. Zaradi tega traja malo dlje.«

Javna razprava, ki je bila sprva predvidena zgolj v poletnih počitniških mesecih, je bila podaljšana

do 30. septembra 2015, saj je bilo ministrstvu v interesu, da vsi zainteresirani akterji podajo svoje

komentarje. »Če nič drugega, si lahko v nadaljnjem procesu pripravljen na te vsebine, saj je večina

komentarjev vsaj v enem delu konstruktivnih« (prav tam). Akterji so v svojih komentarjih v sklopu

240

javne razprave v splošnem podali pozitivno oceno takšnega odprtega procesa, ki že na začetku

vključuje zainteresirano javnost.

Prvi od štirih predvidenih posvetov je bil izveden 27. 5. 2016 in se je nanašal na temo virov

energije. Na delavnici je sodelovalo več kot 35 ključnih akterjev s področja energetike ter

organizacij, ki so se vključile v proces javne razprave (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2016c).

Posveta se je udeležil tudi avtor disertacije, ki je z raziskovanjem z udeležbo poskušal nadaljevati

raziskovanje procesa oblikovanja Energetskega koncepta Slovenije. Ključno vprašanje, na katerega

so udeleženci iskali odgovor, je bilo, kateri viri energije so v Sloveniji razpoložljivi in sprejemljivi

ter v kakšni energetski mešanici jih prepoznavajo za prihodnjo, trajnostno oskrbo Slovenije z

energijo. Delavnica je bila moderirana, udeleženci pa so bili razporejeni po sedmih omizjih, kjer so

načrtno umestili udeležence različnih profilov: predstavnike energetskih družb in združenj,

znanstveno-raziskovalnih organizacij, nevladnih organizacij, ministrstva idr. Namen takšne

razdelitve je bil razložen s poskusom zbliževanja stališč med različnimi akterji. Čeprav je

strukturirana razprava med različno mislečimi vedno dobrodošla, so se že na posvetu slišale opazke,

da bodo, ne glede na rezultate delavnic, odločitve o prihodnji energetski strategiji sprejete s strani

dominantnih akterjev. Umanjkal je tudi vsebinski zaključek delavnice oz. posveta, kjer bi prišli do

soglasne ali kompromisne rešitve, ministrstvo pa zaenkrat še ni odgovorilo, na kakšen način bodo

uporabili rezultate delavnice ter kako bodo upoštevali diametralno nasprotujoča si stališča nekaterih

akterjev. Nekaj začudenja je izzvala tudi vaja v drugem delu delavnice, kjer so udeleženci

razpravljali in poskušali podati odgovore na vprašanje, kakšna bo energetska mešanica v Sloveniji

leta 2035 in 2055. Svoje odgovore naj bi podali v odstotkih, vendar se je izkazalo, da je prisotnih

preveč neznank ter da udeleženci nimajo na voljo ustreznih strokovnih podlag za podajanje

utemeljene ocene. Tu se delno kaže nerazumevanje pripravljavcev delavnice, saj zainteresirana

javnost in ključni deležniki ne morejo podati odgovorov, ki ji jih mora zagotoviti stroka. Lahko pa

zainteresirana javnost izrazi svoje mnenje, želje, cilje in vrednote, na podlagi katerih se potem

pripravijo ustrezne usmeritve s strani stroke.

Trenutno obstaja veliko odprtih vprašanj, na katera bomo dobili odgovor šele ob koncu procesa

oblikovanja in sprejemanja Energetskega koncepta Slovenije. Osnovno vprašanje je, ali se bo

odprtost te faze procesa poznala tudi na vsebini končnega dokumenta, ali pa bo odločitev, kljub

odprtemu procesu in možnostim podajanja vsebinskih predlogov in komentarjev širše javnosti, na

koncu temeljila na preferencah in vplivu določenih akterjev ter njihovih interesov. Ne smemo

pozabiti, da gre za politični dokument, pri čemer mu na koncu zeleno luč prižgeta Vlada in Državni

zbor, kjer dominirajo politične stranke. To tudi pomeni, da bo moral biti dokument usklajen med

koalicijskimi strankami. Raziskovanje tega dela procesa pustimo za prihodnost, saj v tej fazi ne

241

moremo napovedati končnega izida.

14.2.2 Komentarji akterjev na Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije

V sklopu javne razprave je ministrstvo prejelo komentarje in pripombe od 751 pripombodajalcev, ki

jih lahko razdelimo na 65 pripombodajalcev in 686 dodatnih komentarjev posameznikov, poslanih

prek spletne platforme civilne družbe. Komentarji 65 akterjev so objavljeni na spletni strani

ministrstva (Ministrstvo za infrastrukturo RS 2016b), poimensko so akterji našteti v Tabeli 14.1.

Med njimi lahko najdemo vse pomembnejše akterje iz skupine strokovnjakov in strokovnih

združenj, energetskih podjetij in civilne družbe, razna gospodarska združenja, sindikate, vladne

resorje, državne agencije in institucije, občine in nekaj posameznikov.

Tabela 14.2: Abecedni seznam akterjev, ki so podali pripombe ali komentarje v okviru javne razprave o Predlogu usmeritev za pripravo EKS med 2. 6. 2015 in 30. 9. 2015Alpe Adria Green Focus, društvo za sonaraven razvoj Koželj Marijan Slovenski nacionalni naftno-plinski

komite Svetovnega naftno-plinskega sveta

Civilna iniciativa za zaščitoSenožeških Brd

Gejzir Lapajne Janez Slovensko društvo za daljinskoenergetiko

Civilna skupina zavoda (ZTK)Beltinci

Gen energija Mestna občina Velenje Služba Vlade za regionalni razvojin evropsko kohezijsko politiko

Čampa Tadej Geoplin Ministrstvo za okolje in prostor Socialni demokrati

Čerček-Hočevar Andreja Gospodarska zbornica Slovenije –Energetsko intenzivna podjetja

MzI – promet Termoelektrarna Brestanica

Čop Avgust Gospodarska zbornica Slovenije –Združenje za inženiring

Novak Pane Janez Tiselj Iztok

Dravske elektrarne Maribor Gospodarska zbornica Slovenije –Združenje za svetovalci inženiring

Novak Peter (Energotech) Urad Vlade za Slovence vzamejstvu in po svetu

Društvo jedrskih strokovnjakovSlovenije

Gospodarsko interesno združenjedistribucije električne energije

Ohranimo modro srce Evrope Valenčič Matjaž

Društvo za preučevanje ribSlovenije

Gospodarsko interesno združenjeza distribucijo zemeljskega plina

Plinovodi WWF

Pobuda na platformi E-activist (686posameznikov)

Greenpeace Slovenija Posavsko jedrsko lokalnopartnerstvo

Zavod RS za varstvo narave

Elektro Maribor Gregorič Miroslav Prebil Rok Združenje slovenske fotovoltaike

Elektroinštitut Milan Vidmar Holding slovenske elektrarne Rajh Andrej Združenje za energetskoneodvisnost Slovenije

ELES HSE Invest Razvojni center za vodikovetehnologije

Zveza društev za biomaso Slovenije

Energetika Ljubljana IJS – Center za energetskoučinkovitost

Ribiška zveza Slovenije Zveza društev za varstvo okolja

Energetska zbornica Slovenije Inštitut Jožef Štefan SAZU – Svet za energetiko Zveza ekoloških gibanj Slovenije

ETREL Inženirska akademija Slovenije Sindikat delavcev dejavnostienergetike Slovenije

Faleskini Peter Koroški deželni svetnik Rolf Holub Sindikat delavcev rudarstva inenergetike Slovenije

Vir: Ministrstvo za infrastrukturo RS (2016b)

Pri analizi podanih komentarjev sem se osredotočil predvsem na tiste, ki so se nanašali na

proizvodni del elektroenergetskega sektorja, ter v manjši fazi tudi na podane komentarje glede

242

razvoja prenosnega in distribucijskega omrežja. Pri izhodiščih, ki naj bodo osnova za pripravo

energetskega koncepta, je pri komentarjih prevladoval vidik konkurenčnosti, in sicer tako samega

elektroenergetskega sektorja kot tudi gospodarstva v državi, ki mu mora sektor elektroenergetike

zagotavljati energijo po konkurenčnih pogojih. Ta vidik so izpostavljali predvsem gospodarski

akterji (Energetska zbornica Slovenije 2015; Gospodarska zbornica Slovenije 2015). Veliko

akterjev, predvsem gospodarskih in strokovnih, je poudarjalo usklajenost in povezovanje med

energetsko, gospodarsko in razvojno politiko ter usklajenim razvojem teh sektorjev. Komentarji so

šli v smeri, da bi morali spodbujati razvoj tehnologij, kjer imamo domače znanje in možnost

proizvodnje, ter »iskati razvojne možnosti tam, kjer lahko domače gospodarstvo največ pridobi«

(Dolinšek 2016).

Po drugi strani so okoljski vidik izpostavljale nekatere okoljske nevladne organizacije in okoljski

resorji državne uprave, med drugim Focus in Greenpeace (2015),173 Ministrstvo za okolje in prostor

(2015) in Zavod RS za varstvo narave (2015). Pri prioritetah in ciljih ni bilo veliko polemik glede

okoljske in podnebne sprejemljivosti. Večina akterjev se zaveda, da je to nuja. Tako so tudi

energetsko intenzivna podjetja, ki so sicer izpostavljala potrebo po čim nižji ceni električne

energije, zagovarjala spoštovanje podnebnih in okoljskih zahtev (Gospodarska zbornica Slovenije

2015). Dvom o smotrnosti in smiselnosti ciljev na področju zmanjševanja emisij toplogrednih

plinov so izrazili le v Elektroinštitutu Milan Vidmar (2015).

Kot osnovno izhodišče, na katerega naj bo vezana celotna raba in proizvodnja energije, je večina

akterjev, med drugimi Alpe Adria Green (2015), Focus in Greenpeace (2015), IJS – CEU (2015),

Inštitut Jožef Stefan (2015) in SAZU – Svet za energetiko (2015), postavljala učinkovito rabo

energije in zmanjšanje rabe energije. Pri tej temi ni bilo polemik. Največ komentarjev z nasprotnimi

pogledi se je nanašalo na rabo in podporo obnovljivim virom energije ter rabo jedrske energije in

fosilnih virov (Dolinšek 2016). Na področju OVE je bilo izrazito nasprotovanje dodatni gradnji

hidroelektrarn s strani Društva za preučevanje rib Slovenije (2015), organizacije Ohranimo modro

srce Evrope (2015), Ribiške zveza Slovenije (2015) in Zavoda za RS za varstvo narave (2015).

Civilna iniciativa za zaščito Senožeških Brd (2015) in Zveza društev za varstvo okolja (2015) sta se

izrazili proti postavljanju vetrnih turbin. Tudi OVE kot celota so bili deležni kritik. Mestna občina

Velenje (2015) vidi pri OVE veliko pomanjkljivosti, zaradi česar naj ne bi mogli nadomestiti

proizvodnje električne energije iz velikih konvencionalnih elektrarn. Enako poudarjajo tudi pri

Sindikatu delavcev dejavnosti energetike Slovenije (2015), medtem ko spodbujanje OVE kot

nepotrebnih in celo škodljivih ocenjujeta Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije (2015)

in Zveza društev za varstvo okolja (2015).

173 Organizaciji Focus, društvo za sonaraven razvoj, in Greenpeace CEE v Sloveniji sta podali skupne komentarje, zatosta vedno navajani skupaj.

243

Problematiko zanesljivosti oskrbe zaradi razpršenih OVE poudarjajo v Elektroinštitutu Milan

Vidmar (2015), kjer OVE ne vidijo kot zanesljivega dela proizvodnje električne energije, predvsem

zaradi svoje nestanovitnosti in odvisnosti od vremena. V ELES-u (2015) omenjajo, da bo usmeritev

v razpršene OVE pomenila velike izzive pri zagotavljanju obratovanja in potrebo po povečanju

sistemskih storitev. Tudi nekateri drugi akterji, med drugim Dravske elektrarne Maribor (2015),

Elektro Maribor (2015), ETREL (2015), Gejzir (2015), Inštitut Jožef Stefan (2015) in Združenje

slovenske fotovoltaike (2015), poudarjajo potrebo po razvoju t. i. pametnih omrežij, kar je nujni

predpogoj za večjo količino razpršenih OVE enot.

Medtem se večina drugih akterjev, ki so podali komentarje, strinja, da je razvoj na področju

razpršenih OVE nujen, potreben in zaželen.174 Takšno stališče so izrazili v Alpe Adria Green (2015),

Društvu za preučevanje rib Slovenije (2015), Gejzirju (2015), Focusu in Greenpeaceu (2015), IJS –

CEU (2015), Inštitutu Jožef Stefan (2015), Posavskemu jedrskemu lokalnemu partnerstvu (2015),

SAZU – Svetu za energetiko (2015) in Združenju slovenske fotovoltaike (2015). Med temi je tudi

nekaj akterjev, ki sicer problematizirajo umeščanje OVE v prostor, vendar ob ustreznih procesih in

postopkih podpirajo razvoj sektorja OVE.

Pri mnenju akterjev o OVE se pojavlja določen paradoks. Pri tej temi celo energetska podjetja ter

gospodarska in strokovna združenja menijo, da je potrebno nadaljevati razvoj na področju OVE.

Njihova mnenja se nekoliko razlikujejo zgolj v tem, kako močno širiti in podpirati ta sektor ter na

kakšen način. Pri obeh energetskih sindikatih se pojavlja nasprotovanje OVE, kar lahko razložimo s

tem, da bi radi ohranili svoja delovna mesta, ki so striktno vezana na velike centralizirane elektrarne

in premogovnik. Do določene mere preseneča nasprotovanje obnovljivim virom s strani dela

(okoljske) civilne družbe. Medtem ko od ozko profiliranih združenj, kot so ribiška društva, lahko

pričakujemo, da bodo proti hidroelektrarnam, in od lokalnih civilnih iniciativ, da bodo proti

umeščanju OVE v njihov prostor, kar potem utemeljujejo na različne načine (vpliv na turizem, vpliv

na zdravje ipd.), pa je odpor do OVE zaznati tudi v primeru okoljske nevladne organizacije Zveze

društev za varstvo okolja. Slednji so zapisali:

Najprej je treba ukiniti subvencije za vse OVE in druge proizvodne enote električne in

toplotne energije. […] V zvezi z variabilnimi OVE – za pridobivanje elektrike (HE ne štejemo

za variabilne) je najprej treba narediti kritično analizo, kaj smo sploh z njimi pridobili. Ta

ocena še ni bila narejena. Pojavlja se celo sum lažnega navajanja količine CO2, ki naj bi jo

174 Pri podjetju Gejzir (2015) omenjajo dodatni vidik razpršenih enot OVE, in sicer, da z izgradnjo velikega številamalih razpršenih elektrarn, ki se gradijo z zasebnim kapitalom, država počasi izstopa iz lastništva energetskihobjektov, s čimer se zmanjšuje državni monopol na področju energetike. »V kolikor bo država in energetska strokaostala pri monopolnem modelu ter še naprej vztrajala pri gradnji predimenzioniranih in finančno predragihproizvodnih objektih, kot sta na primer TEŠ 6 in drugi blok NEK s sredstvi davkoplačevalcev, bo slovenskogospodarstvo zelo težko in le v manjšem delu konkurenčno« (prav tam).

244

preprečili obstoječi variabilni OVE za pridobivanje elektrike. Nihče nima realnega podatka.

Zato je vsako nekritično podpiranje teh variabilnih OVE skakanje v bazen brez vode.

Vsekakor je nujno preprečiti postavljanje vetrnih elektrarn, saj so samo škodljive, ni nobene

koristi od njih. Tudi fotovoltaiko brez subvencij naj bo dovoljeno postavljati samo znotraj

naselij, v kolikor so arhitekturno sprejemljive. (Zveza društev za varstvo okolja 2015, 3)

V zgornjem citatu je zaznati, da gre za več kot zgolj za sindrom NIMBY, saj nasprotovanje OVE ni

omejeno zgolj na neko določeno lokacijo ali na določen vir. Zaznati je celostno nezaupanje v

proizvodnjo električne energije iz razpršenih OVE. Razloge za to bi bilo potrebno podrobneje

analizirati, kar pa ni namen disertacije. Iz analize komentarjev je razvidno, da tako radikalnega

pogleda na sektor razpršenih OVE nima nobeno energetsko podjetje, strokovno ali gospodarsko

združenje, sindikati, posamezniki ali državni resorji, temveč nevladna organizacija, katere osnovni

namen bi naj bilo varovanje okolja.

Iz analize komentarjev pa je bilo zaznati še eno nekonsistentnost oz. nekoliko drugačno tolmačenje

zavezanosti varovanju okolja, ekologiji oz. trajnostnemu razvoju. Medtem ko okoljske nevladne

organizacije Alpe Adria Green (2015), Focus in Greenpeace (2015) ter Posavsko jedrsko lokalno

partnerstvo (2015) nasprotujejo nadaljnji rabi jedrske energije in fosilnih virov, čemur pritrjuje tudi

Združenje slovenske fotovoltaike (2015), pa Zveza društev za varstvo okolja (2015) podpira

nadaljnjo rabo jedrske energije, Zveza ekoloških gibanj (2015) pa podpira nadaljnjo rabo fosilnih

virov, izrecno tudi premoga.

Podporo dolgoročni rabi jedrske energije so med drugimi izrazili v Društvu jedrskih strokovnjakov

Slovenije (2015), Elektroinštitutu Milan Vidmar (2015), Energetski zbornici Slovenije (2015), GEN

energiji (2015) in Inštitutu Jožef Stefan (2015). To so akterji, katerih interesi so vezani na jedrsko

energijo. Glede rabe fosilnih virov je Predlog usmeritev za pripravo EKS predvideval, da jih po letu

2055 v Sloveniji ne bomo več izkoriščali, saj so z vidika podnebnih sprememb nesprejemljivi. To so

nekateri akterji, ki prihajajo iz sektorja fosilnih virov, razumeli kot neposredno grožnjo, zato so v

svojih komentarjih izpostavili svojo podporo in pričakovanje, da se bodo fosilna goriva uporabljala

še naprej. Podporo fosilnim virom so med drugim poudarili Elektroinštitut Milan Vidmar (2015),

Energetska zbornica Slovenije (2015), HSE (2015), Mestna občina Velenje (2015), Sindikat

delavcev dejavnosti energetike Slovenije (2015) in Sindikat delavcev rudarstva in energetike

Slovenije (2015). Oba sindikata poudarjata predvsem svoje zgodbe ohranjanja delovnih mest, kar

naj bi bila zmožna zagotoviti zgolj konvencionalna energetika velikih centraliziranih elektrarn, in ne

razpršeni OVE. Elektroinštitut Milan Vidmar (2015) trdi, da ni potrebe po spreminjanju strukture

proizvodnje električne energije, saj naj bi trenutna funkcionirala dobro, v HSE (2015) pa so

omenjali nove tehnologije rabe premoga, ki bodo omogočile okoljsko sprejemljivejšo rabo, kot je

245

na primer zajemanje in shranjevanje ogljika. Na področju rabe premoga je zaznati predvsem to, da

so se akterji, vezani na Termoelektrarno Šoštanj in Premogovnik Velenje, kot so HSE, Mestna

občina Velenje, Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije in Energetska zbornica

Slovenije, odzvali s komentarji, da je potrebno omogočiti njegovo dolgoročno rabo.

Plin je večina akterjev videla kot neproblematičen energent za srednjeročno obdobje. Vendar

Dolinšek (2016) izpostavlja problematiko, da gre vseeno za fosilni vir z izpusti toplogrednih plinov,

pa tudi, da je v primeru razširitve rabe in s tem infrastrukture težko naknadno omejevati porabo.

Ker se v komentarjih pojavljajo precej nasprotujoča mnenja glede rabe OVE, jedrske energije in

fosilnih virov, pa tudi glede vloge razpršene proizvodnje električne energije, hitro postane jasno, da

je potrebno več debate in razprave med različnimi akterji z namenom zbliževanja stališč in razlage

lastnih pozicij. Pri tem lahko namen Direktorata za energijo, da v letu 2016 pripravi še štiri javne

razprave o ključnih temah, kjer je največ razhajanj, ocenimo kot pozitiven in aktiven pristop k

zbliževanju stališč in poskusu, da se z argumentirano razpravo pride do rešitve, ki bo ustrezala

širšemu naboru akterjev. Pri tem bodo zaželeni predvsem akterji, ki lahko s pomočjo refleksije

sprejmejo disonantne informacije, in ne akterji, ki so že vnaprej zaprti za drugačne vrednote,

prepričanja in percepcije in ki avtomatsko zavračajo argumente, ki niso v skladu z njihovim

imaginarijem.

Potrebo po vključevanju javnosti v odločevalske procese na področju energetike so izpostavili pri

Focusu in Greenpeaceu (2015), SAZU – Svetu za energetiko (2015) in Zvezi ekoloških gibanj

(2015). V Focusu in Greenpeaceu (2015, 22) so zahtevo po vključevanju civilne družbe utemeljili

takole:

Vedno znova se izkaže (zadnji izstopajoči primer je TEŠ 6), da ima organizirana civilna

družba na voljo sredstva in znanje za argumentirano sodelovanje v procesih odločanja na

področju energetike. Vključevanje civilne družbe v odločanje je zaradi celovitega pogleda,

neobremenjenosti zaradi pritiskov različnih interesnih skupin in lobijev, poglobljenega

razumevanja koncepta trajnosti, podrobnega poznavanja evropskih politik in zakonodaje ter

dostopa do neodvisnih strokovnih analiz, ki jih civilna družba prinaša v energetske

razprave, predpogoj za kakovostne rešitve na področju energetike. […] V pripravo in

izvajanje energetskega koncepta je treba vključiti čim več akterjev, saj noben posamezni

akter ali posamezna stroka nima vsega znanja in vseh potrebnih informacij, da bi rešili

kompleksne, dinamične probleme, zato je potrebno povezovanje med širšim naborom

akterjev.

V komentarjih so željo po globljih spremembah v energetskem sektorju izražali predvsem v

246

nevladnem sektorju.175 Večina akterjev sicer prepoznava, da so razvoj in določene spremembe nujni

in potrebni, vendar naj se dogajajo postopoma in premišljeno (Dolinšek 2016). Urška Dolinšek

(prav tam) je v dosedanjem procesu javne razprave zaznala, da predvsem velika elektroenergetska

podjetja ne dvomijo v to, da se bo vsaj del tistega, kar povedo, upoštevalo v energetskem konceptu,

da pa je pri civilni družbi čutiti določeno stopnjo nezaupanja v ta proces. Pri tem se kaže zavedanje

o strukturni moči s strani določenih akterjev, predvsem velikih energetskih podjetij, ter posledično

zavedanje strukturne nemoči civilne družbe. Zavedanje te moči oz. nemoči pa omogoča akterjem,

da se aktivirajo in poskušajo preseči diskurzivni okvir, ki oblikuje njihovo delovanje, ter da

poskušajo na odločevalski proces vplivati na drugačne načine. Določen del civilne družbe se

zaveda, da sprememb ni mogoče doseči »iz danes na jutri«, vendar v svojih stališčih vseeno

poudarjajo potrebo po hitrih spremembah. Zavedajo se, da na ta način sodelujejo pri oblikovanju in

spreminjanju diskurza, kar se lahko čez čas, ko bodo takšen diskurz usvojili tudi dominantni akterji,

pozna v realnih spremembah energetskih politik. Ključne ugotovitve glede skupin akterjev ter

njihove vloge in stališč so podane v poglavju 14.4.

14.3 Intervjuji z akterji v slovenski energetski politični areni

Poglobljeni pol-strukturirani intervjuji z različnimi akterji v energetski politični areni so bili

opravljeni med avgustom 2014 in aprilom 2015. Vodič za intervju je predstavljen v Prilogi B.

Akterji so bili izbirani znotraj vsake relevantne skupine akterjev v areni (odločevalci, energetska

podjetja, strokovnjaki, civilna družba, predstavniki majhnih proizvajalcev, mediji). Od prvotnega

plana 20 intervjujev jih je bilo izvedenih 16, ki so vseeno pokrili vse ključne skupine akterjev.

Akterji, s katerimi so bili izvedeni intervjuji, so bili prepoznani kot relevantni na svojem področju

in znotraj lastne skupine akterjev, dobro poznajo tematiko in dogajanje ter so aktivno prisotni v

energetski politični areni. Poimensko so navedeni v Tabeli 14.2.

Tabela 14.3: Akterji, s katerimi so bili izvedeni intervjuji za potrebe raziskave

Intervjuvanec Organizacija Skupina akterjev Kraj in datum izvedbe intervjuja

1 Danijel Levičar Ministrstvo za infrastrukturo – MzI, odločevalci Ljubljana, 6. 8. 2014

175 Podobno je zaznati tudi pri podajanju komentarjev v sklopu javne razprave leta 2011 glede Nacionalnegaenergetskega programa (NEP), ki kasneje ni bil sprejet. V NEP-u je bilo predstavljenih pet scenarijev, od katerih soštirje vključevali TEŠ 6, le en scenarij pa je bil brez TEŠ 6 in je v večji meri temeljil na plinu. V Poročilu o javniobravnavi predloga NEP, ki so ga pripravili na IJS CEU, je zapisano: »Do izbire scenarija v NEP so seopredeljevale le okoljske nevladne organizacije in Svet za trajnostni razvoj. […] Po mnenju Sveta za trajnostnirazvoj so scenariji s TEŠ 6 neustrezni, manjkajo tudi podlage oz. utemeljitev scenarijev glede podaljšanjaživljenjske dobe NEK, medtem ko je po mnenju STR prezgodaj ocenjevati potrebo po JEK2. Focus, SEENET inGreenpeace se zavzemajo za scenarij brez proizvodnje električne energije iz premoga in jedrske energije. Predlaganje izračun okoljsko bolj sprejemljivega scenarija z dolgoročno vizijo 100% pridobivanja električne energije iz OVEs prehodnim obdobjem, ko je sprejemljiva proizvodnja električne energije iz zemeljskega plina. Navedene NVOnasprotujejo izgradnji JEK2, TEŠ 6 in podaljšanju življenjske dobe NEK, nekoliko se razlikujejo v odločnosti pritem« (Urbančič in drugi 2011b, 28).

247

Direktorat za energijo

2 Igor Zorčič Državni zbor RS, Odbor za infrastrukturo

odločevalci Ljubljana, 13. 3. 2015

3 Aleksander Mervar ELES d.o.o., sistemski operater prenosnega elektroenergetskega omrežja

energetska podjetja Ljubljana, 1. 4. 2015

4 Martin Novšak GEN Energija energetska podjetja Krško, 24. 10. 2014

5 Djordje Žebeljan Holding Slovenske elektrarne – HSE energetska podjetja Ljubljana, 15. 1. 2015

6 Matjaž Eberlinc Termoelektrarna Šoštanj – TEŠ (v času izvedbe intervjuja)

energetska podjetja Ljubljana, 17. 3. 2015

7 Karol Peter Peršolja Borzen d.o.o., organizator trga z električno energijo176

energetska podjetja Ljubljana, 11. 2. 2015

8 Igor Papič Fakulteta za elektrotehniko UL; Tehnološka platforma za pametna omrežja

strokovnjaki Ljubljana, 9. 1. 2015

9 Mihael G. Tomšič upokojenec (bivši minister, odgovoren za energetiko; IJS CEU)

strokovnjaki Domžale, 12. 1. 2015

10 Andreja Urbančič Institut Jožef Stefan – Center za energetsko učinkovitost (IJS CEU)

strokovnjaki Ljubljana, 10. 2. 2015

11 Andrej Klemenc REC Slovenija (v času izvedbe intervjuja)

civilna družba Ljubljana, 22. 8. 2014

12 Dejan Savič Greenpeace civilna družba Ljubljana, 6. 8. 2014

13 Lidija Živčič Focus, društvo za sonaraven razvoj civilna družba Ljubljana, 5. 8. 2014

14 Matej Guštin Združenje slovenske fotovoltaike – ZSFV

mali proizvajalci el. energije

Celje, 22. 8. 2014

15 Primož Cirman Dnevnik mediji Celje, 2. 4. 2015

16 Borut Tavčar Delo mediji Ljubljana, 16. 3. 2015

Poleg izvedbe zgoraj navedenih intervjujev je prvotni plan raziskave vključeval tudi intervjuje z

Robertom Golobom (GEN-I), Nikom Martincem (Energetska zbornica Slovenije GZS), Janezom

Kopačem (bivši minister, odgovoren za področje energije) in Darjo Radič (bivša ministrica,

odgovorna za energijo), vendar zaradi objektivnih in/ali subjektivnih razlogov do izvedbe ni

prišlo.177

Intervjuji so bili opravljeni s pomočjo vodiča za intervju (predstavljenega v Prilogi B), ki so mu bila

po potrebi dodana specifična vprašanja, prilagojena akterjem, odvisno od njihove vloge v areni.178

Analiza temelji na odgovorih intervjuvancev in interpretaciji teh odgovorov s strani raziskovalca.

176 Borzen je državno podjetje, ki opravlja funkcijo operaterja trga z elektriko in centra za podpore proizvodnji zeleneenergije. Kljub temu, da ga štejemo med podjetja, nima klasične funkcije podjetja (recimo prodaje električneenergije ali trženja določenih storitev, temveč opravlja funkcijo, ki mu je naložena v Energetskem zakonu).

177 Janez Kopač in Darja Radič sta bila vključena v analizo kot bivša odločevalca. Zanju je bil predviden delnoprilagojen vodič za intervju, ki bi se bolj nanašal na preteklo dogajanje v energetski politični areni, pretekleodločevalske procese in vlogo akterjev.

178 Od standardnega vodiča za intervju so se vprašanja najbolj razlikovala za Cirmana in Tavčarja, ki spadata v skupinomedijev, ki imajo specifično vlogo v areni. Zato njima niso bila postavljena vsa vprašanja, vezana naelektroenergetski sistem, OVE in decentralizacijo, temveč je bil večji poudarek na vlogi medijev ter pogledu nadruge akterje v areni.

248

Predstavljena je v obliki naracije, kjer so odgovori oz. povzetki odgovorov intervjuvancev

predstavljeni ločeno po tematikah in področjih. Prvi del se nanaša na strukturo proizvodnje

električne energije, OVE in decentralizacijo proizvodnje električne energije. Temu delu, ki je bolj

vezan na tehnični in okoljski aspekt socio-tehničnega sistema, ki ga predstavlja sektor električne

energije, sledi raziskovanje družboslovnih aspektov z analizo odgovorov o energetski politični

areni, vključenih akterjih ter možnostih za spremembe. Povzetki odgovorov intervjuvancev na

določena vprašanja so dodatno predstavljeni v Prilogi C.

14.3.1 Pogled na trenutno strukturo proizvodnje električne energije v Sloveniji

Pogled intervjuvancev na trenutno strukturo proizvodnje električne energije v Sloveniji in ocena

njene (ne)ustreznosti do določene mere variirata. Proizvodnja je približno tretjinsko porazdeljena

med premogom, jedrsko energijo in hidroenergijo, z majhnim dodatkom drugih virov, za katero

Levičar, Peršolja, Novšak, Eberlinc, Mervar, Urbančič, Papič in Cirman menijo, da je trenutno in za

zdaj ustrezna, dobra, ugodna oz. optimalna. Intervjuvanci so zastopani v skupinah odločevalcev,

energetskih podjetij, strokovnjakov in medijev. Takšno oceno so podali na podlagi kriterijev

»stabilnosti virov, ki proizvajajo ali pasovno energijo ali pa proizvajajo dnevni trapez« (Levičar

2014), zagotavljanja zanesljive oskrbe (Novšak 2014) in uravnoteženosti virov (Urbančič 2015), ki

so jih sami izpostavili. Cirman (2015) je poudaril predvsem organizacijsko strukturo, ki naj bi bila

do pred nekaj leti dobro zastavljena, saj je sektor proizvodnje električne energije zagotavljal

ustrezne dohodke in precejšnje dobičke, kar je omogočalo vlaganje v nove zadeve. Dodaja, da se je

to v zadnjem desetletju »sesulo« (prav tam).

Kot neustrezno ali pomanjkljivo ocenjujejo trenutno strukturo proizvodnje električne energije v

Sloveniji Zorčič, Žebeljan, Tomšič, Klemenc, Savič, Živčič, Guštin in Tavčar, ki so zastopani v

skupinah odločevalcev, energetskih podjetij, civilne družbe, malih proizvajalcev električne energije

in medijev. Ti intervjuvanci so se osredotočili na druge vidike in poudarjajo problematiko izpustov

CO2 (Žebeljan 2015), manko rabe razpršenih obnovljivih virov (Guštin 2014; Tomšič 2015),

preveliko centraliziranost (Živčič 2014), neuravnoteženost politik do distribuirane proizvodnje

električne energije (Žebeljan 2015), neusklajenost energetske in industrijske politike (Klemenc

2014) ter premalo poudarka na domačem znanju in domačih tehnoloških rešitvah (Tavčar 2015).

Savič (2014) pa je mnenja, da je struktura obstala v preteklosti:

Je struktura, ki odseva razvoj 20. stoletja; z začetkom hidroelektrarn, potem

termoelektrarne in fenomen, da je Slovenija v okviru Jugoslavije dobila jedrsko elektrarno.

Ta struktura je bila zaznamovana v takšni obliki, kot je sedaj, nekje v 1980-ih letih, in od

takrat naprej je ista. Medtem ko se svet premika v raznotere smeri, predvsem v smeri čim

249

večje uporabe obnovljivih virov energije, Slovenija temu ne sledi zares, kar odseva v tem, da

imamo neke vrste status quo energetsko strukturo. Energetska mešanica danes je skoraj ista

kot v 1980-ih, čeprav so vmes tri desetletja razvoja.

Vendar tudi med tistimi, ki so trenutno strukturo ocenili kot ustrezno ali dobro, nekateri poudarjajo,

da so podali takšno mnenje zgolj v okviru določenih kriterijev, predvsem stabilnosti in zanesljivosti

sistema, uravnoteženosti virov in nenazadnje dejstva, da sistem funkcionira. Torej strukture

proizvodnje tudi oni ne vidijo kot idealne. Novšak (2014) jo z vidika izpustov CO2 ter z okoljskega

in ekonomskega vidika vidi »dolgoročno kot neprimerno in nevzdržno kombinacijo«, Mervar

(2015) dodaja stroškovno neprimernost fosilne proizvodnje v Sloveniji in dejstvo, da bo prej ali slej

zmanjkalo premoga, Urbančič (2015) pa poudarja nujo po premiku v smeri nizkoogljične strukture

ter zmanjševanja škodljivih vplivov na okolje in rabe nevarnih (jedrskih) virov.

Na vprašanje, v katero smer bi naj šle spremembe strukture proizvodnje električne energije, so se

odgovori nanašali na usmeritve, ki so predstavljene v Tabeli 14.3. Potrebno je dodati, da je šlo za

odprto vprašanje, tako da so intervjuvanci poudarili zgolj eno ali dve karakteristiki izmed tistih, ki

so se jim v danem trenutku zdele najpomembnejše.

Tabela 14.4: Smer sprememb strukture proizvodnje električne energije, ki so bile izpostavljene v intervjujih

V katero smer naj gredo spremembe strukture proizvodnje električne energije? Število intervjuvancev,ki je omenilo usmeritev

Razvoj razpršenih OVE 7

Manj fosilnih virov (predvsem premoga) in zmanjšanje izpustov CO2 4

Večja raba hidroenergije 3

Učinkovita raba energije 3

Integracija energetske, industrijske in razvojne politike 3

Zmanjšanje okoljske škode in opustitev rabe jedrske energije 1

Strukturne spremembe (vezano na okolje, gospodarstvo, zadostitev prihodnje porabe) 1

Nadaljnje izkoriščanje jedrske energije 1

Pametna omrežja 1

Potreba po ekonomski sprejemljivosti razvoja 1

Iz odgovorov je razvidno, da se poudarjata predvsem dve usmeritvi: ena je povezana z okoljskim

aspektom – zmanjšanje vplivov na okolje oz. zmanjševanje izpustov CO2, kar pomeni opuščanje

rabe fosilnih virov. Druga pa je povezana z željo po večji integraciji OVE, s tem, da imajo pri

slednjih nekateri akterji v mislih predvsem srednje in večje hidroelektrarne, drugi pa majhne

distribuirane proizvodne enote na različne vire. Novšak (2014), predstavnik podjetja GEN energija,

ki je lastnik polovice Nuklearne elektrarne Krško, je v skladu z usmeritvijo podjetja poudaril tudi

nadaljnje izkoriščanje jedrske energije, Papič (2015) potrebo po pametnih omrežjih in ekonomski

sprejemljivosti izbrane usmeritve, medtem ko Klemenc (2014), Levičar (2014) in Peršolja (2015)

250

poudarjajo večjo povezanost med energetskimi in industrijskimi politikami.

Nekaterim intervjuvancem je bilo postavljeno dodatno vprašanje, vezano na problematiko

podnebnih sprememb. Osem intervjuvancev od desetih (Guštin, Levičar, Klemenc, Novšak, Savič,

Urbančič, Žebeljan in Živčič) je to problematiko izpostavilo kot realni problem in kot eno od

osrednjih omejitev, ki jih mora sektor proizvodnje električne energije upoštevati v sedanjosti in

prihodnosti, Papič (2014) je izkazal precej skeptičnosti do tega problema in predvsem do

poudarjanja njegove katastrofičnosti ter nuje po ukrepanju na globalni ravni, Tomšič (2015) pa se je

na tem področju ocenil za nestrokovnjaka in ni imel potrebe po razglabljanju na to temo.

Pomembneje od tega ali (in kateri) akterji prepoznavajo problematiko podnebnih sprememb, je

vprašanje delovanja akterjev na tem področju. Kot je bilo orisano že v prejšnjih poglavjih, akterjem,

katerih delovanje temelji na fosilnih virih, ni v interesu spreminjaje lastnega delovanja ali

zmanjševanje prihodkov, s tem pa niti ukrepanje na področju podnebnih sprememb. Po drugi strani

pa določeni akterji, katerih interesi se skladajo z ukrepanjem na tem področju, poudarjajo pomen

zmanjševanja CO2, kar poskušajo izkoristiti v svoj prid.179 Klemenc in Savič sta podala lastno

videnje dogajanja, ki v mnogočem temu pritrjuje in odkriva plasti delovanja nekaterih akterjev v

energetski politični areni, ki se radi kažejo kot družbeno odgovorni, vendar so pri svojem delovanju

zavezani zasledovanju lastnih interesov, saj so nenazadnje za svoje ekonomsko učinkovito in

uspešno delovanje odgovorni svojim lastnikom in tudi zaposlenim.

Obstoječe strukture imajo korist od ohranjanja statusa quo oz. nadaljnjega razvoja fosilne

energetike, medtem ko se sile sprememb zavzemajo za energetsko tranzicijo, ki predvideva

opuščanje celih industrij, naftne in premogovne. Imamo čisto definicijo konflikta. Gre za

igro ničelne vsote. Če eni zmagajo, drugi izgubijo. Če gremo po poti podnebne energetske

politike, zmanjševanja toplogrednih plinov, moramo ukiniti konkretne industrije in pod-

industrije. Temu se klasični proizvajalci fosilne energetike upirajo, zato imamo ta konflikt.

(Savič 2014)

Imamo tri komponente: premogovna komponenta, ki sicer ne zanika neposredno evropskega

179 Papič (2015) znotraj ekonomskega konteksta poda podobno mnenje tudi za nekatere akterje, ki promovirajovarovanje okolja: »Nisem tako naiven, da bi verjel, da je to, kar se je sprožilo v Evropi, ZDA itn. na temo varovanjaokolja, da to delamo res zato, da bi varovali okolje. Lepo se sliši in je povod za široke mase, bodimo pa iskreni, kajje za to novo paradigmo, novega spreminjanja oskrbe z energijo, novih tehnologij in pristopov. […] Gre zarazporejanje gospodarskih pozicij. To je čisti biznis. Čisto poslovno. […] Želim reči, da se pod pretvezo varovanjaokolja velike države spet polaščajo nadzora v energetskem smislu nad manj razvitimi državami. Če je Nemčijavložila toliko in toliko v razvoj teh tehnologij, to pomeni, da bomo v naslednjem obdobju toliko bolj odvisni odnjih, ker bomo te tehnologije morali kupovati pri njih. [...]« Žebeljan (2015) dodaja: »Precej me moti, da sta v enemsegmentu ekologija in podnebne spremembe postali tržna niša […].« V realnosti ne moremo vsem akterjem, ki sezavzemajo za varovanje okolja, pripisati, da to počnejo zgolj zaradi zasledovanja lastnih ekonomskih, finančnih alikakšnih drugačnih ozkih interesov. Vendar obstoj takšnih akterjev ni vprašljiv, le da so morda v nekaterih sferahvidni bolj, v drugih pa manj.

251

konsenza, da podnebne spremembe obstajajo in je potrebno ukrepati; vendar to ukrepanje ni

radikalno, ampak je zmerno: recimo z argumentacijo, da bo Blok 6 v Šoštanju nadomestil

Bloka 4 in 5, ki sta manj učinkovita, in bodo specifične emisije CO2 zato bistveno nižje.

Naslednja zgodba je 'z investicijo v novo nuklearko in s podaljšanjem obstoječe v boj proti

podnebnim spremembam', ki ima tudi zelo jasno razpoznavnega nosilca. In potem je tu še

ena razpršena zgodba, 'z obnovljivimi viri nad podnebne spremembe', kjer pa so to bolj

bojna gesla okoljskih nevladnih organizacij in aktivistov, za katerimi se 'šlepajo' tudi

posamezni manjši investitorji. (Klemenc 2014)

14.3.2 Pogled na prioritete odločevalcev pri urejanju sektorja proizvodnje električne energije

Glede prioritet, ki naj si jih zastavijo odločevalci pri urejanju sektorja proizvodnje električne

energije, so intervjuvanci poleg klasičnih prioritet – glede zanesljivosti, stabilnosti, varnosti in

konkurenčnosti proizvodnje električne energije ter celotnega elektroenergetskega sistema –

izpostavljali predvsem naslednje vidike:

okoljsko sprejemljivost oz. upoštevanje okoljskih omejitev (8 intervjuvancev);

več OVE (6 intervjuvancev);

povezovanje energetske, gospodarske in razvojne politike v smislu multiplikativnih učinkov

– da bi od razvoja v energetiki imelo kaj tudi domače gospodarstvo oz. da bi bilo slednje

vključeno v proizvodnjo, razvoj storitev idr. (5 intervjuvancev);

ekonomičnost oz. gospodarnost (4 intervjuvanci);

učinkovito rabo energije (3 intervjuvanci).

Omemba okoljske sprejemljivosti, upoštevanja okoljskih omejitev ali zmanjševanja izpustov

toplogrednih plinov, torej poudarjanje okoljskega vidika, ni bila omejena zgolj na akterje, ki tudi

drugače v energetski politični areni poudarjajo ta vidik (to so predvsem civilna družba in

strokovnjaki), temveč je bil ta poudarek zaznan v vseh skupinah akterjev. Poudarek na povezovanju

energetske, gospodarske in razvojne politike je prav tako prihajal s strani širokega nabora

intervjuvancev, iz skupin odločevalcev, energetskih podjetij, strokovnjakov in civilne družbe. Je pa

zaznati razlikovanje med civilno družbo, ki poudarja predvsem potrebo po več OVE in okoljske

omejitve, ter energetskimi podjetji, ki so na takšen ali drugačen način omenili potrebo po

upoštevanju ekonomskega aspekta (konkurenčnost, ekonomičnost, povezovanje z gospodarstvom).

Povzetki odgovorov intervjuvancev glede prioritet odločevalcev pri urejanju sektorja proizvodnje

električne energije so predstavljeni v Tabeli C.2 v Prilogi C.

Izpostaviti velja zaznavanje pomanjkanja povezave med energetsko, gospodarsko in razvojno

252

politiko v državi, ki so jo zaznali intervjuvanci. Klemenc (2014) poudari ravno pomanjkanje

interakcij med različnimi politikami in arenami:

Pri nas že dolgo časa ni integracije energetske politike z industrijsko in razvojno politiko. In

ne vem, če sploh obstajajo kakršnekoli ambicije, da bi do tega prišlo. […] Kar mene najbolj

moti, je to, da v Sloveniji nimamo niti strokovne arene, ki bi se lahko na kvalificiran način in

permanentno interdisciplinarno ukvarjala s temi vprašanji. Nimamo več niti osnovnih

»think-tankov«, opravka imamo samo še s takšnimi ali drugačnimi »single issue« lobiji, ki

bi radi prodajali to in ono, radi bi ohranili delovna mesta tam in tukaj. Prostor za neko

analitično-sintetično dolgoročno mišljenje – teh kapacitet ni in to slovenski energetski

politiki manjka.

Takšna mnenja lahko razumemo kot nezaupnico dosedanjim politikam slovenskih vlad na tem

področju, ki pri svojem delovanju tega aspekta niso integrirale in ustrezno upoštevale. Po drugi

strani pa del intervjuvancev zaznava delovanje in ukrepanje drugih držav na tem področju, ki s

promocijo raznih usmerjenih razvojnih in energetskih politik skrbijo za lastne interese oz. za lastno

gospodarstvo. Intervjuvanci so pogosto omenjali primer Nemčije, ki je s fotovoltaično industrijo

ustvarila svojo zgodbo. Vzpostavili so domačo industrijo te tehnologije ter sočasno uvedli podporno

shemo za proizvodnjo električne energije iz OVE, kar je pomenilo, da so s subvencijami za OVE

podpirali lastno industrijo in gospodarstvo, natančneje sektor proizvodnje OVE tehnologij. Ta

sektor je obenem tudi izvozno usmerjen, zato so podobne politike podpore OVE promovirali in

širili tudi na ravni EU in v drugih državah članicah (Mervar 2015). Tudi Papič (2015) dodaja, da

Nemčija veliko vlaga v razvoj nove tehnologije OVE tudi z namenom, da bo postala vodilna sila na

tem področju in bo lahko te tehnologije tudi izvažala.

Klemenc (2014) dodaja, da je Nemcem uspelo oblikovati razvojno zgodbo OVE, v katero se

slovensko gospodarstvo za zdaj ni uspelo vključiti. In ravno v tem kontekstu del intervjuvancev

problematizira preteklo vzpostavljanje in delovanje podporne sheme za OVE v Sloveniji, ki:

ni bila docela premišljena,

ni v zadostni meri upoštevala vseh aspektov (predvsem finančnih in tehničnih),

zaradi nepovezanosti energetske z gospodarskimi in razvojnimi politikami skoraj ni bilo

domače proizvodnje OVE tehnologij in so bili subvencionirani zgolj uvožena tehnologija in

materiali (Novšak 2014; Mervar 2015; Papič 2015; Peršolja 2015; Tomšič 2015).180

Med komentarji na preteklo podporno shemo je prevladoval diskurz problematiziranja zastavitve in

izvajanja sheme. Do »buma« in kolapsa podporne sheme »je prišlo zaradi vse večje potrebe, ki jo je

180 »Feed-in tarifa v Nemčiji je logična, ker cirkulira denar znotraj njihove ekonomije. Feed-in tarifa v Sloveniji jeneumnost, če fotovoltaiko kupujemo v Nemčiji« (Papič 2015).

253

ta podporna shema zaznavala in je ni sproti korigirala. Če bi sproti, vsake tri, štiri mesece,

usklajevali potrebe sheme s prihodki, potem bi bilo povišanje teh prihodkov recimo 10–15% in ne

bi 'udarilo ven' kot leta 2012, ko je bilo povišanje prispevka 300% in več. Zato, ker se je dve leti

spalo in se ni sledilo tem novim potrebam« (Peršolja 2015). Prevladovalo je mnenje, da je podporna

shema za OVE vključevala nekaj strukturnih pomanjkljivosti, predvsem kar zadeva nepravočasno

zniževanje odkupne cene in nezmožnost reguliranja količine postavljenih kapacitet. Te

pomanjkljivosti bi se dalo rešiti na ustrezen način, vendar se to ni zgodilo. Savič (2014) pa je

poudaril drugo stran podpor, na katero se pogosto pozablja: »Subvencija je upravičena zato, ker

delaš družbeno korist, ker zmanjšuješ negativne vplive energetike na okolje.«

Zaradi dogajanj, povezanih s podporno shemo, povišanja prispevka za OVE na položnicah za

električno energijo, zniževanja odkupne cene in nato še ukinjanja podporne sheme, so OVE na

splošno dobili neko negativno konotacijo. Vseeno pa je potrebno paziti, da se loči politike podpore

OVE od samih obnovljivih virov ali tehnologij za njihovo izkoriščanje ter mnenja o politikah

podpore od mnenj o OVE. Tako pri vprašanju o prihodnji vlogi OVE intervjuvanci v veliki meri

trdijo, da je razvoj na tem področju nujen in zaželen ter da bo potrebna večja integracija OVE v

strukturo proizvodnje električne energije. Zmanjševanje okoljskih problemov oz. okoljska

sprejemljivost je bila druga takšna tema, za katero so intervjuvanci v večini menili, da jo je nujno

integrirati v energetsko politiko.

14.3.3 Mnenje o decentralizaciji proizvodnje električne energije in obnovljivih virih energije

Obnovljive vire energije vsi intervjuvanci vidijo kot del, nekateri tudi kot osnovo, mešanice virov

pri proizvodnji električne energije. Intervjuvanci prepoznavajo potencial za razvoj na tem področju,

tako v količini in dostopnosti teh virov kot v gospodarstvu, ki bi te danosti moralo izkoristiti in se

tudi tehnološko in proizvodno vključiti v »OVE zgodbo«. Poudarjajo tudi okoljski aspekt, kjer so

OVE veliko sprejemljivejši od fosilne in jedrske energije.

Eberlinc (2015), Guštin (2014), Levičar (2014) in Tomšič (2015) poudarjajo, da OVE zaenkrat ne

morejo nadomestiti klasičnih tradicionalnih virov. Peršolja (2015) omenja, da je v Sloveniji še

veliko potenciala za izkoriščanje OVE, ki bi ga bilo smiselno izkoristiti, vendar na način, kot

poudarjajo tudi Mervar (2015), Papič (2015) in Zorčič (2015), da bo to imelo multiplikacijske

učinke na domače gospodarstvo. Poudarjanje ekonomskega aspekta je tako zaznati predvsem pri

intervjuvancih iz skupine odločevalcev (Levičar 2014; Zorčič 2015) in energetskih podjetij (Novšak

2014; Eberlinc 2015; Mervar 2015), ki pri OVE dajejo prednost predvsem hidroenergiji, saj je

ekonomsko najbolj upravičena. Dejstvo je tudi, da je izkoriščanje te energije pri nas že dolgo

prisotno in da imajo tako odločevalci kot energetska podjetja s hidroenergijo veliko izkušenj,

254

obenem pa gre za večje proizvodne enote, ki so med OVE še najbolj podobne velikim

centraliziranim premogovnim in jedrskim elektrarnam. Tako nadaljevanje njihove rabe ne pomeni

paradigmatskega preskoka k razpršeni proizvodnji električne energije, temveč bolj nadaljevanje

ustaljene poti.

Žebeljan (2015) dodaja, da bo večja raba razpršenih OVE prinesla določene paradigmatske in

upravljavske spremembe v sam način delovanja celotnega sektorja, predvsem v smislu upravljanja

ne zgolj s proizvodnim delom, temveč tudi s porabo. Intervjuvanca iz civilne družbe (Savič 2014;

Živčič 2014) se osredotočata predvsem na okoljske vidike in poudarjata potrebo po prehodu na

OVE v celoti, kar je povezano z reševanjem oz. zmanjševanjem okoljskih problemov trenutne

strukture proizvodnje električne energije.

Večja raba OVE za proizvodnjo električne energije, če odštejemo večje hidroelektrarne, implicitno

pomeni več manjših razpršenih proizvodnih enot, kar pomeni odklon od stoletje stare paradigme

majhnega števila velikih centraliziranih elektrarn, ki zagotavljajo električno energijo za vse

porabnike. Kar zadeva decentralizacijo sistema proizvodnje, se skoraj vsi intervjuvanci zavedajo, da

bo potrebna nadgradnja elektroenergetskega omrežja v smeri pametnih omrežij. Tehnični

strokovnjaki poudarjajo, da so tehnološke rešitve na voljo, kar je izpostavil predvsem Papič (2015):

»Kot tehnik trdim, da je možno rešiti probleme z omrežjem. Če je na voljo dovolj informacij, lahko

peljemo z velikim številom majhnih enot.« Vendar obenem intervjuvanci dodajajo, da so s širjenjem

distribuirane proizvodnje električne energije ter vpeljevanjem pametnih omrežij povezani dodatni

finančni stroški.

Finančne ovire za nadgradnjo in spremembe sektorja proizvodnje električne energije ter

elektroenergetskega omrežja so prepoznane kot osrednje in predstavljajo največjo skrb velike

večine intervjuvancev, ne glede na to, kateri skupini akterjev pripadajo (Klemenc 2014; Levičar

2014; Novšak 2014; Eberlinc 2015; Papič 2015; Žebeljan 2015). Pomislek nekaterih intervjuvancev

(Levičar 2014; Novšak 2015) se nanaša tudi na dejstvo, da trenutni sistem, ki je prilagojen velikim

elektrarnam, deluje zanesljivo, zato ni potrebe po spremembah. Eberlinc (2015) in Levičar (2014)

poleg tega izražata dvom v to, da bi razpršeni OVE lahko nadomestili stabilne konvencionalne vire.

Pojavljajo se pomisleki o zanesljivosti sistema, ki bi temeljil na majhnih razpršenih OVE (Levičar

2014; Novšak 2014; Mervar 2015) ter problematika nestanovitnih OVE virov, ki niso vedno na

razpolago (Levičar 2014; Mervar 2015; Urbančič 2015). Medtem drugi poudarjajo, da bi ravno

sprememba k manjšim razpršenim enotam dodala novo kvaliteto omrežju, saj bi zaradi manjših

proizvodnih enot potrebovali tudi manjše rezervne enote (Guštin 2014; Peršolja 2015).

Klemenc (2014), Papič (2015), Tomšič (2015) in Žebeljan (2015) kot problem prepoznavajo

255

umeščanje OVE v prostor, predvsem v navezavi z vključevanjem lokalnih skupnosti.

Nevključevanje javnosti in posledično njihov odpor, ki eskalira v blokadah projektov, je tako

prepoznan kot resna ovira in kot področje, kjer bodo morali odločevalci in potencialni investitorji

narediti določene spremembe v postopkih priprave projektov.181 Ključne omejitve in pomanjkljivosti

glede rabe razpršenih enot za proizvodnjo električne energije in decentralizacije proizvodnje

električne energije, ki so jih izpostavili intervjuvanci, bi lahko razdelili na tehnično, finančno in

družbeno področje, kot je prikazano v Tabeli 14.4. Večina intervjuvancev je omenjala omejitve, ki

se nanašajo na tehnično področje. Prepoznavajo ga kot tisto, kjer so potrebne določene spremembe

v smeri prilagoditve strukture in zasnove omrežja ter nadgradnje informacijske podpore sistema, da

bi lahko ta zanesljivo deloval tudi z večjim številom manjših razpršenih proizvodnih enot.

Spremembe na tehničnem področju pa zahtevajo finančne vložke, kar je bilo prav tako prepoznano

kot ena od osrednjih omejitev. Pri tem sklopu vprašanj so intervjuvanci predstavili svoj pogled na

omejitve in pomanjkljivosti razpršene proizvodnje električne ovire, ovire za izpeljavo sprememb v

smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, ki jih je potrebno nasloviti in odpraviti, pa so

predstavljene v poglavju 14.3.8.

Tabela 14.5: Omejitve in pomanjkljivosti glede rabe razpršenih OVE, ki so bile izpostavljene v intervjujih

Omejitve in pomanjkljivosti razpršene proizvodnje električne energije (iz OVE) Število intervjuvancev,ki so omenili omejitevoz. pomanjkljivost

Tehnično področje

Trenutna struktura in zasnova omrežja, ki brez klasičnih baznih elektrarn ne morefunkcionirati

4

Potreba po nadgradnji in dobri informacijski podpori sistema 4

Nestanovitnost razpršenih virov OVE 2

Razpršeni viri ne morejo nadomestiti stabilnih virov 2

Znižanje zanesljivosti sistema 2

Finančno področje

Visoki stroški, povezani s spremembami sistema in proizvodnjo električne energije izrazpršenih virov

9

Družbeno področje

Problematika umeščanja razpršenih proizvodnih enot 3

Prisotnost stare energetske paradigme 2

Mnenja intervjuvancev o decentralizaciji proizvodnje električne energije ter o omejitvah in

pomanjkljivostih glede rabe razpršenih OVE in decentralizacije proizvodnje električne energije so

podrobneje predstavljena v Tabeli C.4 ter Tabeli C.5 v Prilogi C.

181 Eklatanten primer je odpor civilne iniciative, ki je nasprotovala umeščanju polja vetrnic v Senožeških Brdih v letih2014 in 2015.

256

14.3.4 Pogled na lastništvo majhnih razpršenih enot za proizvodnjo električne energije

Spremembe v smeri razpršene proizvodnje električne energije pomenijo veliko več proizvodnih

enot kot v primeru sistema z majhnih številom velikih elektrarn. Tu se pojavljajo vprašanja o

lastništvu tega velikega števila majhnih proizvodnih enot. Če smo se do sedaj ukvarjali predvsem s

tehničnimi, ekonomskimi in okoljskimi vidiki proizvodnje električne energije, potencialnih

sprememb in ovir, se bomo sedaj bolj osredotočili na akterje in njihovo vlogo. Začeli bomo s

pogledom na lastništvo razpršenih proizvodnih enot. Papič (2015) je mnenja, da je s perspektive

obvladovanja sistema sicer veliko lažje komunicirati s centralno enoto, kot pa z množico lastnikov s

svojimi interesi, vendar je z ustreznimi koncepti in rešitvami mogoče regulirati tudi večje število

enot. Mervar (2015) dodaja, da lahko operater omrežja ali distribucije z uporabo IT tehnologije

regulira delovanje množice majhnih razpršenih enot.

Nekoliko drugačen pogled podaja Levičar (2014), ki je mnenja, da bi bilo energetiko potrebno

prepustiti energetikom, vendar kljub temu ne izključuje možnosti, da so drugi akterji lastniki

manjših razpršenih enot. Potrebo po tem, da so kot lastniki vključeni tudi veliki akterji, torej

energetska podjetja, poudarja Žebeljan (2015). Klemenc (2014) potenciala ne vidi toliko v

posameznikih oz. gospodinjstvih, ampak bolj v različnih podjetjih, predvsem iz sektorja IT, ki jim je

v interesu zanesljiva dobava električne energije, ki jo lahko kombinirajo s storitvami hlajenja in

ogrevanja: »Oni so lahko zelo pomembni igralci, ki naredijo preboj in vzpostavijo neke pravne

ureditve, checks and balances, tudi za ostale.« Ta podjetja se že odločajo za lastne elektrarne, ki

temeljijo na razpršenih OVE, poudarek je predvsem na lastni rabi proizvedene električne energije in

manj na prodaji v omrežje. Guštin (2014), Savič (2014) in Živčič (2014) vidijo precejšen potencial

v gospodinjstvih, obenem pa tudi omejitev v pomanjkanju kapitala pri tej skupini. Živčič (2014)

omenja tudi potencial za demokratizacijo, saj s tem, ko posamezniki ali gospodinjstva proizvajajo

lastno električno energijo, postanejo manj odvisni od energetskih podjetij in jim ta ne morejo

»vsiljevati« škodljivih projektov z argumentacijo, da so nujno potrebni za zanesljivost dobave

električne energije.

14.3.5 Pogled intervjuvancev na energetsko politično areno in vključene akterje

Pogled na energetsko politično areno in vključene akterje je podan za vsakega intervjuvanca

posebej. Na ta način dobimo vpogled v njihovo percepcijo dogajanja in akterjev okrog njih, pa tudi

pogled na lastno vlogo v energetski areni. Način, na katerega umeščajo različne akterje in skupine

akterjev, nam pove, kaj si o njih mislijo, ter tudi to, kateri akterji se jim zdijo pomembnejši in bolj

relevantni v odločevalskih procesih in procesih sprememb. Za potrebe analize je narejen povzetek

257

več vprašanj in odgovorov iz intervjujev, ki so se nanašali na pogled na areno, akterje, njihovo moč,

povezave med njimi in na lastno vlogo v areni. Pri akterjih so bile vnaprej določene skupine

akterjev: odločevalci, energetska podjetja, strokovnjaki, civilna družba, mediji, javnost in porabniki.

Intervjuvanci so po lastni presoji določali, katere akterje vidijo kot del arene, imeli pa so možnost,

da v areno postavijo tudi druge. Večina intervjuvancev je bila naprošena, da energetsko areno z

vključenimi akterji nariše tako, kot jo sami zaznavajo.182 Na prazen list papirja so intervjuvanci

prostorsko umeščali skupine akterjev v energetsko politično areno. Središče papirja je predstavljalo

center arene, skupine akterjev pa so razporejali glede na to, kako zaznavajo njihov pomen, moč in

vpliv v energetski politični areni in v odločevalskih procesih. Pozicija skupine akterjev je odvisna

od tega, kako oddaljena je od središča arene oz. sheme. Tisti, ki so bližje središču, so bolj

pomembni in vplivnejši v areni, tisti dlje od središča pa manj. Velikost mehurčka, v katerem je na

shemi zapisano ime skupine akterjev, za branje sheme ni relevantna, razen pri shemi intervjuvancev

Guštin in Tomšič, ki sta skupino strokovnjakov narisala bolj podolgovato, s čimer sta želela

poudariti njeno heterogenost in dejstvo, da je del strokovnjakov bližje središču arene, del pa

oddaljenejši. Ta poudarek je podan tudi v pisnem povzetku njunih odgovorov.

Glede na pogled intervjuvancev na energetsko politično areno in vključene akterje smo jih razvrstili

v štiri skupine. Intervjuvanci v prvi skupini v središče arene postavljajo odločevalce, medtem ko vse

druge akterje postavljajo na določeno distanco od odločevalcev. Tudi druga skupina v središče arene

postavlja odločevalce, s to razliko, da precej blizu odločevalcem postavljajo energetska podjetja.

Tretja skupina v središče postavlja tako odločevalce kot energetska podjetja, četrta skupina pa v

središču arene kot dominantne akterje vidi energetska podjetja. Podrobneje so pogledi

intervjuvancev, strukturirani po skupinah, predstavljeni v nadaljevanju besedila. Tabela 14.5

povzema razvrstitev intervjuvancev po skupinah, glede na to, katero skupino akterjev vidijo v

središču energetske politične arene.

Tabela 14.6: Razdelitev intervjuvancev po skupinah glede na njihov pogled na energetsko politično areno

Prva skupina Druga skupina Tretja skupina Četrta skupina

Pogled na energetskopolitično areno:

V središču arene soodločevalci, ostaliakterji so od njihoddaljeni

V središču arene soodločevalci, zelo blizuso jim energetskapodjetja

V središču arene soskupaj odločevalci inenergetska podjetja

V središču arene soenergetska podjetja, kiimajo dominantnovlogo v areni

Intervjuvanci: Levičar, Zorčič Peršolja, Žebeljan,Tomšič, Guštin,Cirman

Novšak, Eberlinc,Urbančič, Papič,Savič, Tavčar

Mervar, Klemenc,Živčič

182 Zaradi različnega razumevanja in dojemanja energetske politične arene s strani intervjuvancev so risbe med sebojtudi konceptualno nekoliko drugačne, zaradi česar vseh ni bilo možno postaviti v shematski prikaz. Risbe, ki jih jebilo mogoče digitalno obdelati in shematizirati, so predstavljene na enovit način. Za shematski prikaz jih jeprilagodil avtor raziskave, zato obstaja možnost, da se je pri kateri od shem izgubila kakšna od prvotno mišljenihzaznav ali opazk avtorjev risb. Določenih risb ni bilo možno shematizirati, nekateri intervjuvanci pa niso risaliarene.

258

Prva skupina (v središču arene so odločevalci, ostali akterji so od njih oddaljeni)

Intervjuvanci v prvi skupini v ospredje oz. v središče arene postavljajo odločevalce, medtem ko vse

druge akterje postavljajo na določeno distanco od odločevalcev. Jasno je izražena tendenca, da so

odločevalci tisti, ki so najpomembnejši akter, saj so oni tisti, ki odločajo, ostali akterji pa v procesih

odločanja dajejo svoje »inpute«. Tako vidita areno zgolj predstavnika odločevalcev, Zorčič in

Levičar.

Igor Zorčič (2015), Državni zbor RS, Odbor za infrastrukturo:

Zorčič poudarja sistemsko percepcijo arene kot sistema z »inputi« oz. vhodnimi elementi in

»outputi« oz. izhodnimi elementi in se bolj osredotoča na delovanje državnega zbora, katerega

vlogo razume kot absorbiranje in sprejemanje informacij in »inputov« od zunaj ter prostora oz.

arene, ki omogoča razpravo. Vhodna točka sistema so porabniki, ki določajo porabo. Njihove

potrebe morajo oceniti strokovnjaki in civilna družba, ki potem dajo »inpute« odločevalcem, slednji

pa normativno urejajo delovanje energetskih podjetij in malih proizvajalcev električne energije.

Vendar Zorčič ugotavlja, da imajo precejšnjo vlogo pri dajanju »inputov« tudi energetska podjetja

in majhni proizvajalci. Zaznava, da imajo energetska podjetja več virov (finančnih, človeških) kot

ostali akterji in pogosto prinesejo odločitve odločevalcem »na pladnju«, medtem ko so argumenti in

usmeritve civilne družbe in strokovnjakov bolj sofisticirani in načelni in je potrebno več energije,

da se sprovedejo v normativni akt. Dodaja, da energetska podjetja zaradi svojih izkušenj in znanja

lahko spišejo zakon, ki je na koncu tudi sprejet, medtem ko poslanci nimajo vedno na voljo pravne

službe, da bi pripravili takšne spremembe, recimo v smeri trajnostnega razvoja, zato so precej

odvisni od drugih akterjev. Pri tem je ključna vloga strokovnjakov, ki bi morali pripraviti ustrezne

predloge za odločitve. Ker so energetska podjetja v državni lasti, obstaja povezava med njimi in

politiko. Lahko financirajo določene (politične) interese, s čimer si lahko zagotovijo vpliv. Obenem

so tudi delodajalci, kar jim daje močno pogajalsko pozicijo. Kot pomembno vlogo strokovnjakov in

civilne družbe Zorčič izpostavlja tudi ozaveščanje porabnikov, prek katerih se lahko kanalizira

največji vpliv na odločevalce.

Danijel Levičar (2014), Ministrstvo za infrastrukturo, Direktorat za energijo:

V centru arene sta vlada in državni zbor, saj se tam sprejemajo odločitve. Vsi ostali akterji imajo

dostop do teh odločevalskih struktur, nobenemu akterju odločevalci ne poskušajo dajati prednosti

pred drugimi. To pomeni, da so skupine akterjev strokovnjakov, energetskih podjetij, civilne družbe

in porabnikov enako oddaljene od centra. Civilna družba, vključno s civilnimi iniciativami, ima

enak dostop do vlade kot energetska podjetja, kar pomeni, da lahko z določenimi temami in

problematiko seznanijo odločevalce, lahko tudi podajo svoje predloge ali negativno stališče do

259

raznih projektov, ki jih lahko tudi onemogočijo. Vsi akterji lahko sodelujejo pri snovanju strateških

dokumentov, kjer Levičar poudarja, da ne sme biti »prioritiziranih lobijev«, ki bi imeli boljši dostop

in vpliv v procesih. Pri snovanju strateških dokumentov, kot je Energetski koncept Slovenije, se bo

poizkušalo akterjem, ki imajo več virov, preprečiti, da bi imeli zgolj zaradi tega tudi večji vpliv,

temveč je cilj v proces vključiti vse zainteresirane akterje. Po oceni Levičarja je naloga Direktorata

za energijo, da ne daje preferenc nobeni skupini akterjev ter da kvalitetno in dobro sodeluje z vsemi

zainteresiranimi. Včasih prihaja tudi do konfliktov, ki pa jih je potrebno reševati, predvsem mora

biti vključene več komunikacije med različnimi akterji, še posebej pri urejanju lokalnih zadev, kjer

se pojavljajo civilne iniciative, ki so proti specifičnim elektroenergetskim projektom, kot so novi

daljnovodi ali recimo umeščanje vetrnic. Pri teh primerih je zaznati dihotomijo med lokalno in

državno ravnijo ter delovanjem akterjev, med katerimi so nekateri usmerjeni zgolj in striktno

lokalno, drugi pa državno, zaradi česar prihaja do konfliktov. Pri umeščanju v prostor ima torej

lahko lokalna civilna družba precej veliko vlogo, sploh če akterji, ki vodijo projekt, ne sodelujejo z

njimi od vsega začetka.

Strokovnjaki so zelo heterogena skupina, zato ta skupina pri svojem delovanju ni enotna, temveč se

pojavljajo strokovnjaki, ki zagovarjajo diametralno nasprotna stališča in rešitve. Naloga

strokovnjakov je, da dajejo strokovne podlage in mnenja, ki pomagajo odločevalcem pri odločanju.

Naloga energetskih podjetij je, da zagotavljajo storitve in produkte, skrbijo za stabilnost,

konkurenčnost sistema in zagotavljajo okoljsko sprejemljivost. Civilna družba zavzema stališča do

predlaganih rešitev in od spodaj navzgor (bottom-up) daje svoja mnenja odločevalcem, s čimer bi

naj pomagala odločevalcem pri odločitvah. Porabniki želijo imeti zanesljivo dobavo in poceni

energente.

Največja moč bi naj bila pri tistih akterjih, kjer je koncentriran kapital, vendar ni popolnoma tako.

Levičar poudarja, da lahko imajo energetska podjetja veliko kapitalsko moč, vendar se v javnosti

težko prikažejo v pozitivni luči, saj je moč medijev tista, ki kroji javno mnenje. Zato imajo mediji

precejšnjo moč, ki jo Levičar vidi kot večjo od moči kapitala. Ker so mediji nagnjeni k temu, da

podpirajo šibkejšo stran, s tem pridobi civilna družba. Moč strokovnjakov v areni je precej šibka,

ker je v zadnjem času energetika tako politično obarvana, da se ne želijo preveč izpostavljati oz. se

tudi med skupino strokovnjakov pojavlja zasledovanje določenih partikularnih interesov, ki

delegitimira delovanje celotne skupine akterjev. Kljub temu, da so v centru arene, pa so odločevalci

z določenega vidika precej šibki, kar se kaže v tem, kako hitro prihaja do zamenjav formalnih

odločevalcev. To posledično vpliva na vse druge akterje, saj ti vidijo, da ni stabilnosti in sigurnosti.

260

Slika 14.1: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Danijel Levičar

Vir: Levičar (2014)

Druga skupina (v središču arene so odločevalci, blizu njih so energetska podjetja)

Druga skupina intervjuvancev, v katero spadajo Peršolja, Žebeljan, Tomšič, Guštin in Cirman, torej

široka paleta predstavnikov energetskih podjetij, strokovnjakov, malih proizvajalcev električne

energije in medijev, postavlja v središče arene odločevalce, zelo blizu njim pa energetska podjetja.

To pomeni, da odločevalcem pripisujejo osrednjo vlogo v areni, vendar med ostalimi akterji vidijo

energetska podjetja kot tisto skupino akterjev, ki je dominantna v razmerju do ostalih in ki ima lažji

dostop do odločevalcev ter več vpliva v odločevalskih procesih.

Karol Peter Peršolja (2015), Borzen:

Na centralni poziciji v areni se nahajajo odločevalci, saj oni sprejemajo odločitve. Najbližje

odločevalcem so energetska podjetja, ki so v državni lasti, zaradi česar obstaja povezanost med

odločevalci in energetskimi podjetji. Slednji poznajo probleme, razvoj, potrebe v sektorju, vendar je

njihovo prikazovanje stanja lahko podvrženo zasledovanju lastnih parcialnih interesov, zaradi česar

mora na drugi strani stroka podati svoje mnenje in oceno, na podlagi katere lahko odločevalci

sprejmejo odločitev. Odločevalci bi morali upoštevati tudi mnenje civilne družbe. Medtem so

porabniki sicer pomembni, vendar se nahajajo dlje od naštetih akterjev, mali proizvajalci pa so že

bolj na robu arene in nimajo nekega vpliva. Vlogo Borzena vidi Peršolja v tem, da izvršuje to, kar

odločevalci odločijo in kar jim nalaga zakonodaja, da torej deluje kot podpora odločevalcem.

261

Slika 14.2: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Karol Peter Peršolja

Vir: Peršolja (2015)

Djordje Žebeljan (2015), HSE:

Odločevalci predstavljajo center energetske politične arene. Na eni strani arene se nahajajo

energetska podjetja in strokovnjaki. Ta del arene je precej blizu odločevalcem in ne bi smel delovati

s stališča moči, čeprav se to včasih dogaja. Na drugi strani pa so nekoliko bolj oddaljeni akterji:

civilna družba, mali proizvajalci elektrike in porabniki. Civilna družba bi morala biti permanentno

prisotna v areni, poleg nasprotovanja določenim rešitvam bi morala ponujati lastne usmeritve oz.

alternative temu, čemur nasprotuje. Praksa kaže, da močnejši akterji (energetska podjetja,

odločevalci in strokovnjaki) svojo moč tudi uveljavljajo, čemur bi z zagovarjanjem družbenih

interesov morala nasproti stati civilna družba in tudi porabniki. Slednje večinoma zanima le lastni

interes, ki se izraža v ceni in vrsti storitve, tako da so bolj na robu arene, dokler imajo tisto, kar

potrebujejo. Vsi akterji poskušajo vplivati na odločevalce, vendar imajo pri tem boljše pogoje in

vzvode energetska podjetja in strokovnjaki. Do nasprotovanj med akterji, predvsem med civilno

družbo in energetskimi podjetji, pride takrat, ko energetska podjetja ne odločajo v korist družbe kot

celote oz. ko je njihovo delovanje tako razumljeno s strani drugih akterjev. HSE je energetsko

podjetje in v razmerju do odločevalcev deluje tako, da je v skladu z zakonodajo. Po Žebeljanovih

besedah poskušajo sodelovati s porabniki in civilno družbo, pri čemer zaznava predvsem

nasprotovanje z druge strani, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako rešiti določene probleme.

262

Slika 14.3: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Djordje Žebeljan

Vir: Žebeljan (2015)

Mihael G. Tomšič (2015), upokojenec (bivši minister, odgovoren za energetiko; IJS CEU):

Na sredini arene so odločevalci, ki so enačeni z odločanjem. Strokovnjaki predstavljajo heterogeno

skupino, kjer so nekateri, poimenovani »uradni strokovnjaki«, bližje centru, drugi pa oddaljeni, tako

da je ta skupina raztegnjena od bližine centra skoraj do roba arene. Energetska podjetja se nahajajo

blizu sredine, ker močno vplivajo na odločevalce. Omenja kratke mandate formalnih odločevalcev,

zaradi česar so primorani sodelovati z energetskimi podjetji, da lahko kaj pametnega naredijo. Poleg

malih proizvajalcev energetike v areno dodaja skupino nove energetike, kamor vključuje recimo

Združenje slovenske fotovoltaike. Ta skupina akterjev prav tako poskuša vplivati na odločevalce,

vendar v Sloveniji zaenkrat ni tako močna kot recimo na Danskem ali v Nemčiji. V teh državah so

akterji nove energetike, ki jih poimenuje »lobi nove energetike«, pridobili že precej podobne

karakteristike kot »lobiji konvencionalne energetike«, saj se poslužujejo istih metod dela. Civilna

družba je precej široka, a tudi amorfna skupina, ki ni tako blizu centru arene kot energetska podjetja

in del strokovnjakov. Porabniki imajo vpliv v obliki javnega mnenja in kot volivci, čemur morajo

odločevalci (delno) slediti, vendar ni specifičnega, ozko artikuliranega vpliva, ki ga ta skupina

akterjev uveljavlja predvsem prek določenih akterjev iz skupine civilne družbe, recimo prek Zveze

potrošnikov Slovenije.

263

Slika 14.4: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Mihael G. Tomšič

Vir: Tomšič (2015)

Matej Guštin (2014), Združenje slovenske fotovoltaike:

Odločevalci so na sredini arene, tradicionalna energetska podjetja so jim zelo blizu, strokovnjaki

kot heterogena skupina so razporejeni od bližine središča pa vse do roba arene. Porabniki nimajo

vpliva, zato so na robu arene. Nekoliko bližje od porabnikov, pa vseeno daleč od centra, se nahajajo

mali proizvajalci, še nekoliko bližje je civilna družba, ki prav tako nima velike moči v areni. Med

energetskimi podjetji in odločevalci obstaja močna vez, dobra povezava je tudi med konservativnim

oz. tradicionalnim delom strokovnjakov in energetskimi podjetji ter med konservativnimi

strokovnjaki in odločevalci. Energetska podjetja se trudijo ohranjati obstoječe stanje s čim manj

spremembami. Sprejemajo zgolj spremembe, ki prihajajo z uredbami ali direktivami iz Evropske

unije in se jim prilagajajo s pomočjo odločevalcev. Konservativni del strokovnjakov pomaga

energetskim podjetjem, da ne pride do sprememb, progresivni del se trudi v smeri sprememb. V

smeri sprememb deluje tudi civilna družba, k čemur težijo tudi mali proizvajalci, pogojno tudi

uporabniki. Industrija je povsem pragmatična – zasleduje lastne interese ter se temu primerno

odziva in vključuje v procese. Energetska podjetja in odločevalci so najmočnejši akterji v areni, šele

z zamikom jim sledijo strokovnjaki, kjer so konservativni bližje, progresivni pa dlje od središča.

Ostali akterji so v areni skoraj brez moči.

ZSFV predstavlja povezavo med malimi proizvajalci električne energije, OVE industrijo, civilno

družbo in delom strokovnjakov s področja OVE, zaradi česar jih je težko vklopiti v katero od

predvidenih skupin akterjev v areni. Še najbližje so zagovornikom nove, progresivne energetike,

264

vidijo se kot predstavniki malih proizvajalcev, po načinu dela v areni pa se že nekoliko približujejo

civilni družbi.

Slika 14.5: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Matej Guštin

Vir: Guštin (2014)

Primož Cirman (2015), Dnevnik:

V centru arene so odločevalci, kar vključuje ministrstvo oz. resor za energetiko, Slovenski državni

holding, ki upravlja z naložbami, in vlado. Energetska podjetja predstavljajo zelo močno skupino

akterjev, ki nimajo vedno istih ciljev in interesov, temveč vsako podjetje vleče k sebi. Njihova moč

medsebojno variira glede na čas, ki je povezan z izvajanjem projektov, trenutne prihodke, trenutne

odločevalce, trenutne vodilne v teh podjetjih ipd., vendar so vedno dokaj blizu središča arene. To pa

pomeni, da se tudi med seboj borijo za vpliv na odločevalce in uveljavljanje lastnih interesov. Mali

proizvajalci elektrike so razpršena skupina akterjev, ki nima bistvene vloge. Strokovnjaki so bolj ali

manj vezani na energetska podjetja. Uporabniki, javnost, civilna družba in mediji prav tako nimajo

velikega vpliva na dogajanje v areni, saj se večina pomembnejših odločitev dogaja na ravni med

energetskimi podjetji in odločevalci oz. v določenih primerih kar na ravni energetskih podjetij, saj

odločevalci niso bilo vključeni v procese sprejemanja odločitev ali pa so jih na koncu zgolj potrdili

(primer TEŠ 6). Zelo očitna je povezava odločevalcev z energetskimi podjetji, saj ta podjetja

kadrovsko polnijo odločevalske sfere.

Civilna družba ima več vzvodov, ki jih lahko koristi za vstop v procese in v areno: okoljski

problemi, trajnostni razvoj, opozarjanje na ekonomske in druge napake močnih akterjev, umeščanje

v prostor. Vendar velik del civilne družbe zasleduje partikularne interese: na eni strani so iniciative,

265

ki so se aktivirale zaradi enega, lokalnega problema in jih ne zanima širši nivo, na drugi strani pa

organizacije, ki delajo preveč globalno in zanemarjajo lokalne vidike. Tudi zaradi takšnega

delovanja nimajo toliko vpliva, kot bi ga lahko imele. Vloga medijev v areni je predvsem

opozarjanje na in razkrivanje problemov in nepravilnosti, ki se dogajajo. Vedno bolj pomembna

postaja usmerjevalna vloga medijev, kar poskušajo doseči z dejstvi in razkrivanjem dejstev, ki bi

drugače ostala skrita. Takšna vloga pomeni odgovornost in določeno moč, saj na ta način širijo

vpogled javnosti v tematiko, javnost pa ima prek vzvodov parlamentarne demokracije možnost

vplivanja na odločevalce.

Tretja skupina (v središču arene so odločevalci in energetska podjetja)

Tretja skupina intervjuvancev, ki jo sestavljajo predstavniki energetskih podjetij, strokovnjakov,

civilne družbe in medijev (Novšak, Eberlinc, Urbančič, Papič, Savič in Tavčar), v središče

energetske politične arene skupaj umešča odločevalce in energetska podjetja. To pomeni, da

odločevalci niso najpomembnejši akterji v areni, saj si pozicijo delijo z energetskimi podjetji. Ta so

prepoznana kot močni akterji, ki sooblikujejo odločitve in imajo v areni velik vpliv.

Martin Novšak (2014), GEN Energija:

Energetsko politično areno vidi kot prostor, kjer se v sredini ne nahaja noben akter. Vsi akterji se

nahajajo okrog središča, pri tem pa imajo nekoliko različne vloge, različna je tudi njihova moč.

Civilna družba, vsaj kar zadeva javno mnenje, ima močan vpliv. Obenem je čedalje bolj prisotna in

močna v odločevalskih procesih, kjer jo je pri umeščanju v prostor in pri drugih procesih potrebno

upoštevati (ocena vplivov na okolje, Aarhuška konvencija). Strokovnjaki in energetska podjetja se

čutijo bolj odgovorne za delovanje elektroenergetskega sistema, zato je logično, da včasih pride do

konflikta s civilno družbo, saj drugače gledajo na prioritete. Prvi gledajo na zanesljivost, varnost in

konkurenčnost delovanja, drugi pa predvsem na okoljski vidik in druge aspekte. Zato imajo slednji

v javnosti večjo svobodo govora, kar jim daje večjo moč glede konstruiranja javnega mnenja.

Na eni strani arene se tako pojavljajo civilna družba in porabniki, na drugi strani pa odločevalci in

energetska podjetja, medtem ko so strokovnjaki, predvsem zaradi raznovrstnosti, nekje vmes, saj

lahko spadajo tako na eno kot na drugo stran. Porabniki pridobivajo vedno več pravic in so vedno

bolj zaščiteni, s čimer se jim veča moč in zaradi česar so vedno bolj pomembni. V javnosti imajo

močno vlogo in so, če gledamo širše, tisti, ki odločajo (volitve, izbira dobaviteljev energije). Ker

sistem deluje zaradi njih, so na prvem mestu. Na drugem mestu so strokovnjaki. Sledijo energetska

podjetja in odločevalci, šele nato civilna družba. Mali proizvajalci energije pa nimajo pomembne

vloge. Moč javnosti oz. porabnikov je zgolj v tem, da izbirajo ljudi, ki odločajo, neposredne vloge v

odločevalskih procesih pa nimajo, torej v delovanju same arene niso blizu središča, po pomenu za

266

areno pa so.

Vloga GEN energije v areni je, da glede na strokovne izkušnje in znanje odločevalcem predlagajo

in pomagajo pri odločanju. Novšak dodaja, da delujejo tudi v smeri energetskega opismenjevanja, s

čimer poskušajo prepričati javnost in civilno družbo o ustreznih rešitvah in kombinacijah, ki

temeljijo na zanesljivosti, okolju in ekonomiji.

Slika 14.6: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Martin Novšak

Vir: Novšak (2014)

Matjaž Eberlinc (2015), TEŠ:

Odločevalci in energetska podjetja se nahajajo najbližje centru arene. Odločevalci dajo zakonodajni

okvir in usmeritve, medtem ko imajo energetska podjetja investicijski potencial. Nekoliko dlje od

centra, v drugem krogu, se nahajajo strokovnjaki, civilna družba, mali proizvajalci elektrike, mediji

in javnost, ki prav tako sodelujejo v procesih, medtem ko so porabniki v tretjem krogu, torej

najoddaljenejši od centra arene, in se lahko odločajo o tem, kakšen vir bodo izbrali.

267

Slika 14.7: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Matjaž Eberlinc

Vir: Eberlinc (2015)

Andreja Urbančič (2015), IJS CEU:

Pri centru arene se nahajajo odločevalci in energetska podjetja, s tem da slednja zaradi

»neodločanja« odločevalcev v določenih primerih kar sama sprejemajo odločitve, kar priča o

njihovi moči. Ostalih akterjev ni ravno blizu centra arene. Skupine akterjev so precej heterogene,

saj se npr. pojavljajo razlike med strokovnjaki in znotraj civilne družbe, tako da ne moremo podati

enovite ocene. Civilna družba je zelo aktivna, kar zadeva komunikacijske procese, vendar nima

vpliva na odločitve in je zelo razpršena ter neodzivna. Vloga strokovnjakov je predvsem strokovna

podpora pri odločitvah. Vloga IJS CEU je predvsem v tem, da podaja strokovne podlage in skrbi, da

so stvari čim bolj korektno računane. Z analizami predstavljajo podporo ministrstvu pri

mednarodnem poročanju in pri sestavi dokumentov za poročanje evropski komisiji.

Igor Papič (2015), FE; Tehnološka platforma za pametna omrežja:

V središču arene se nahajajo odločevalci in energetska podjetja, ki so povezani med seboj, saj je

večina energetskih podjetij v državni lasti, zato vodstva teh podjetij nastavljajo odločevalci.

Strokovnjaki so precej blizu energetskim podjetjem in so zaradi tega dokaj blizu samemu središču

arene. Mali proizvajalci električne energije so nekoliko bolj oddaljeni od centra kot strokovnjaki,

porabniki pa so precej daleč. Civilna družba je nekoliko bližje kot porabniki, njena vloga je, da

poskuša vplivati na odločevalce in energetska podjetja. Papič sebe vidi kot strokovnjaka v areni.

Strokovnjaki naj bi se zavedali, da v sistemu ne morejo spremeniti nič, če ni sodelovanja s

ključnimi akterji, to pa so po eni strani energetska podjetja, po drugi pa odločevalci, pogosto pa

268

oboje zaradi prepletenosti sovpada.

Slika 14.8: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Igor Papič

Vir: Papič (2015)

Dejan Savič (2014), Greenpeace:

Odločevalci in energetska podjetja so v središču arene. Med njimi ni prave ločnice, saj so njihova

stališča precej skladna, interesi pa večinoma obojestranski. Porabniki se delijo na gospodinjstva in

na industrijo. Slednja, predvsem energetsko intenzivna industrija, je precej blizu središča. K njim

dodaja še Gospodarsko zbornico Slovenije, ki deluje v njihovem interesu in lobira pri odločevalcih.

Malenkost bolj oddaljeni od te skupine so strokovnjaki, še oddaljenejši pa so mediji, ki do določene

mere določajo diskurz, in civilna družba, ki ji sledijo mali proizvajalci. Kot nek okvir arene je

potrebno omeniti tudi politiko EU, saj morajo biti odločitve, sprejete znotraj slovenske energetske

politične arene, skladne z usmeritvami, regulativo in politikami na ravni EU. Porabniki so precej

daleč od centra arene. Pomembni so v kontekstu, da lahko hitro postanejo predmet manipulacij in

zasledovanja ozkih partikularnih interesov.

Največjo vlogo v areni imajo odločevalci, za njimi energetska podjetja in delno strokovnjaki.

Civilna družba in nevladne organizacije sicer imajo vlogo, a nimajo moči odločanja. Vloga

porabnikov je zagotavljanje demokratičnega pritiska za spremembe, ki ga skupaj z njimi generira

civilna družba. K tem zahtevam za spremembe se do določene meje priključujejo tudi mali

proizvajalci elektrike.

Akterji, ki so bližje centru, so močnejši in imajo več vpliva. Formalno gledano so odločevalci

najmočnejši, neformalno pa se samovoljno podrejajo interesom energetskih podjetij in industrije. V

269

tem kontekstu je mogoče trditi, da so energetska podjetja skupaj z velikimi energetsko intenzivnimi

podjetji najmočnejši akter v državi, za njimi pa so odločevalci. To se najbolje pokaže takrat, ko se

pojavi kakšen politični akter, ki želi nekaj spremeniti, a se hitro zgodi reakcija s strani teh akterjev,

ki ga nemudoma napadejo na različne načine.

Odločevalci, GZS, energetska podjetja in del strokovnjakov, ki živi od projektov, vezanih na te

institucije, so v areni v prijateljskih odnosih. Porabniki v areni nimajo glasu, vendar so pomembni

zaradi širšega konteksta, saj lahko prek volitev in javnega mnenja vplivajo na odločevalce.

Poglavitni akter ustvarjanja javnega mnenja pa so mediji. Tako civilna družba kot GZS, energetska

podjetja in drugi akterji se nenehno trudijo oblikovati medijski diskurz in na ta način na svojo stran

pridobiti javnost in porabnike. Civilna družba deluje v smeri sprememb in energetske tranzicije in

takšno sporočilo predaja tudi javnosti. Medtem ko se energetska podjetja in GZS borijo za

ohranjanje privilegijev obstoječega energetskega sistema in podjetij. Mali proizvajalci elektrike se

šele učijo delovanja v energetski politični areni, saj so bili do pred kratkim to zgolj podjetniki, ki so

opravljali svoj posel. Šele ko so s spremembo okvira delovanja (spreminjanje in ukinitev podporne

sheme za OVE) ugotovili, da politika kroji njihov sektor, so se pričeli vključevati v

družbenopolitično sfero. Na tem področju je aktivno predvsem Združenje slovenske fotovoltaike,

medtem ko so odsotni akterji s področja tehnologij za izkoriščanje biomase, energetske

učinkovitosti, vetrnih elektrarn ipd.

Savič vlogo Greenpeacea v areni vidi kot del civilne družbe, ki poskuša vplivati na odločevalce

tako, da na eni strani gradijo podporo pri javnosti, tudi prek medijev, in na drugi strani z

vključevanjem v odločevalske procese. Opozarjajo tudi na problematike v elektroenergetskem

sektorju in na problematično delovanje energetskih podjetij, ki zavirajo spremembe. Uspeh

delovanja je vezan na to, ali so medijsko prepoznavni, ali jih javnost prepozna kot pomembne ter ali

jih odločevalci prepoznajo kot zastopnika javnega interesa.

270

Slika 14.9: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Dejan Savič

Vir: Savič (2014)

Borut Tavčar (2015), Delo:

V središču arene so odločevalci in energetska podjetja, ki skupaj določajo politiko in projekte.

Dokaj blizu središča se nahajajo mediji, ki v glavnem posredujejo vsem ostalim akterjem odločitve,

ki se dogajajo v središču arene. Ob tem opravljajo tudi vlogo posredovalca sporočil strokovnjakov,

civilne družbe, malih proizvajalcev, javnosti in porabnikov do odločevalcev. Tavčar tako medije

opredeli kot aktivne akterje znotraj arene, saj ustvarjajo dialog oz. predstavljajo povezovalni člen

med različnimi akterji. Tudi pritisk, ki ga izvajajo mediji ali pa različni akterji s pomočjo in skozi

medijev, lahko vodi do drugačnih odločitev, kot je bilo sprva mišljeno. Zato so mediji vedno tarča

drugih akterjev, ki želijo v areni doseči nek vpliv skozi pritisk in javno mnenje. Predstavljajo

akterja, ki ga je dobro imeti na svoji strani.

Močna vez med odločevalci in energetskimi podjetji je rezultat državnega lastništva teh podjetij, kar

vodi v dvosmerno odvisnost: politika nastavlja na vodstvene položaje svoje ljudi; pozicija politikov

pa je obenem odvisna tudi od oseb na vodstvenih položajev energetskih podjetij, ker imajo ta

podjetja precej virov. Energetska podjetja so zainteresirana za ohranjanje trenutnega stanja, skupaj z

odločevalci pa prevladujejo v areni. Mali proizvajalci elektrike so na robu arene, medtem ko so

strokovnjaki, civilna družba, javnost in porabniki nekoliko bližje, vendar pa v razmerju do

odločevalcev in energetskih podjetij v precej podrejeni poziciji. Predvsem civilna družba in del

strokovnjakov si, za razliko od energetskih podjetij, prizadeva za spremembe. Na ta način se v areni

vzpostavlja klasična dinamika: borba med akterji, ki so za ohranjanje statusa quo, ter akterji, ki so

271

za spremembe.

Slika 14.10: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Borut Tavčar

Vir: Tavčar (2015)

Četrta skupina (v središču arene so energetska podjetja)

V četrti skupini intervjuvancev, kjer se nahajajo predstavnik energetskega podjetja (Mervar) in dva

predstavnika civilne družbe (Klemenc in Živčič), v središče arene postavljajo energetska podjetja,

ki imajo dominantno vlogo v areni. Za ta pogled je značilno, da energetskim podjetjem pripisuje

celo več moči in vplivnejšo vlogo v odločevalskih procesih kot samim odločevalcem. To pomeni,

da so odločevalci v podrejenem položaju, saj naj bi energetsko politiko določala velika energetska

podjetja.

Aleksander Mervar (2015), ELES:

Center arene so energetska podjetja, sledijo strokovnjaki, na tretjem mestu so odločevalci. Vendar je

pri upoštevanju javnosti in civilne družbe – ki sta del arene, a ne v centru – ravno obratno, saj

morajo odločevalci v večji meri upoštevati javnost, energetska podjetja pa manj. A niti energetska

podjetja niti strokovnjaki niso imuni na zahteve civilne družbe, kar pomeni, da slednja določen

vpliv ima. Porabnikom je v interesu predvsem cena električne energije in manj drugi aspekti, in so

precej na obrobju arene. Vloga medijev je obveščanje javnosti, vendar Mervar ocenjuje, da vsi

mediji svoje vloge ne odigrajo zadovoljivo.

Andrej Klemenc (2014), REC Slovenija:

V centru arene se nahajajo tradicionalna energetska podjetja, kot so npr. TEŠ, HSE, GEN Energija

272

in ELES. Ti poizkušajo biti tisti, ki bodo določali energetsko politiko. Sledi povezava energetskih

podjetij z različnimi strokovnjaki, ki zagotavljajo strokovno legitimacijo odločitvam, projektom in

investicijam energetskih podjetij. Energetska podjetja imajo v sklopu Energetske zbornice pri

Gospodarski zbornici Slovenije tudi svojo posredniško strukturo vstopanja v korporativne procese

odločanja, vendar so v njo vključena zgolj tradicionalna energetska podjetja, ne pa tudi nova. Pri

strokovnjakih so opazni različni pogledi na sektor in možne rešitve, saj ni mogoče doseči

strokovnega konsenza glede nekaterih prioritet slovenske energetike. Večina političnih odločevalcev

je oddaljena od samih procesov odločanja v energetski politični areni. »Večina samo dvigne roko za

nekaj – samo potrdijo določeno zadevo« (Klemenc 2014). Po drugi strani obstaja nekaj

odločevalcev, ki bi res radi nekaj spremenili, vendar za zdaj še niso našli ustrezne koalicije med

akterji, ki so vključeni v areno, predvsem med civilno družbo in progresivnimi strokovnjaki, oz. se

ne vidijo v tej aktivni vlogi ustvarjanja mrež in oblikovanja alternativnih energetskih politik, ampak

bi radi na mizo dobili že pripravljen predlog, ki bi ga nato samo podprli. Porabniki se aktivirajo

zgolj v primeru, da se jim godi kakšna krivica, niso pa aktivni del arene, ki bi sodeloval pri procesih

ipd. Je pa aktiven del arene civilna družba, ki poskuša vplivati in poziva k ekološki modernizaciji in

transformaciji energetskega sistema. Bistveno bolj oddaljeni od procesov odločanja so mali

proizvajalci elektrike, ki še iščejo oblike, skozi katere bi lahko artikulirali svoj politični interes.

Povezave med malimi proizvajalci in civilno družbo se šele vzpostavljajo, prav tako med malimi

proizvajalci in političnimi odločevalci, obstajajo pa določene povezave med nekaterimi

strokovnjaki in malimi proizvajalci. Civilna družba je v areni tudi v funkciji t. i. watchdog-a – »psa

čuvaja« oz. neformalnega nadzornika, ki opozarja na probleme in nepravilnosti delovanja tako

odločevalcev kot energetskih podjetij. Bližje kot je akter centru arene, večja je njegova moč. Vendar

je potrebno razlikovati med močjo in vplivom, saj lahko ima v določenih trenutkih civilna družba

ali pa kakšen drugi akter odločilen vpliv na nek politični proces.

273

Slika 14.11: Shematiziran prikaz arene, ki jo je narisal Andrej Klemenc

Vir: Klemenc (2014)

Lidija Živčič (2014), Focus, društvo za sonaraven razvoj:

Energetska podjetja imajo zelo dober dostop do odločanja in so včasih celo sama sprožilec

odločevalskega procesa, pri čemer je opaziti, da lahko v določenih primerih (TEŠ 6) kršijo tudi

postavljena pravila igre. Širša javnost ima relativno šibek dostop in interes za sodelovanje v

procesih v energetski politični areni. EU postavlja nek okvir delovanja, manjša podjetja s področij

OVE in URE imajo tudi vprašljiv dostop do procesov in interes po sodelovanju. Velika energetska

podjetja imajo najmočnejšo pozicijo v areni in držijo vse niti v svojih rokah. Sledijo jim

odločevalci, nato civilna družba in manjša podjetja s področij OVE in URE. Strokovnjaki iz

akademske sfere v energetski areni na splošno nimajo vpliva in moči, so pa izkoriščani kot vzvod za

doseganje moči s strani velikih energetskih podjetij, »ker ta poiščejo strokovnjake iz akademske

sfere, ki zagovarjajo njihova stališča« (Živčič 2014). Civilna družba je v tej areni precej šibka, ni

zaznati sodelovalnega odnosa z energetskimi podjetji, prej nasprotno, gre bolj na nasprotovanje. To

je mogoče delno povezati z njihovo usmeritvijo, saj civilna družba poudarja predvsem okoljske in

družbene probleme ter želi spremembe, ki bi to odpravile, nekateri akterji pa na elektroenergetski

sektor gledajo bolj s tehničnega ali ekonomskega vidika ter imajo zaradi tega druge in drugačne

prioritete.

Ključne ugotovitve shematiziranja energetske politične arene

Pogled na energetsko politično areno se razlikuje od posameznika do posameznika, vendar je

vseeno zaznati nekaj skupnih značilnosti. Kot ključno se je pokazalo razumevanje položaja in vloge

274

odločevalcev ter energetskih podjetij, na podlagi česar smo tudi sestavili štiri skupine

intervjuvancev. Izkazalo se je, da zgolj predstavnika odločevalcev energetskim podjetjem ne

namenjata prioritizirane vloge med ostalimi akterji, saj ju bolj ali manj postavljata na podoben

položaj kot ostale akterje. Medtem vsi drugi intervjuvanci vidijo energetska podjetja kot

dominantnejša, močnejša ali pomembnejša od ostalih akterjev, ki niso odločevalci. Večina

intervjuvancev meni, da so energetska podjetja precej blizu odločevalcem oz. da so skupaj z

odločevalci v središču arene. Trije intervjuvanci so mnenja, da so odločevalce v središču arene

zamenjala energetska podjetja, ki so, tudi zaradi neaktivnosti prvih, postala dominantni akter v

areni, ki določa energetsko politiko in ki mu morajo odločevalci slediti.

Pogledi intervjuvancev nam kažejo, da ključno vlogo v areni poleg odločevalcev igrajo energetska

podjetja, medtem ko ostali akterji nekoliko zaostajajo po pomenu ali pa je njihova vloga bolj

obrobna. To pomeni, da morajo pri delovanju v energetski politični areni upoštevati lastno pozicijo

ter poskušati vplivati na odločitve z drugačnimi aktivnostmi kot dominantni akterji. Podrobneje je

vloga akterjev v areni predstavljena v poglavju 14.4.

14.3.6 Sprejemljivost trenutnega stanja v areni, kot ga vidijo intervjuvanci

Nekateri izmed intervjuvancev so izpostavili, da bi bilo smiselno vnesti nekoliko sprememb v

energetsko politično areno. Klemenc (2014) meni, da bi morali biti po klasičnih razsvetljenskih

predstavah v središču arene politični odločevalci, vsi ostali akterji pa bi naj bili enakomerno

oddaljeni od procesa izvajanja vplivov in uveljavljanja lastne moči. Odločevalci bi se morali pričeti

zavedati, da so oni tisti, ki odločajo, ter sami zahtevati, da se jim predstavijo različne alternative in

med njimi odločati, »ne pa da jim strokovnjaki pripravijo edino možno oziroma najboljšo izbiro«

(Klemenc 2014). Podobnega mnenja je Savič (2014), ki bi energetska podjetja umestil na raven,

kjer bi imela enakovreden položaj z drugimi akterji. Z vidika odločevalcev, ki bi morali biti glavni v

centru odločanja, bi ti morali vse akterje obravnavati približno enakovredno ter pretehtati njihove

pozicije in se odločiti za to, kar najbolj razumejo kot javni interes.183 Tudi Živčič (2014) in Guštin

(2014) izpostavljata, da bi morali imeti vsi akterji enakopravnejše možnosti nastopanja v areni, saj

so trenutno energetska podjetja v veliki prednosti pred ostalimi akterji, kar zadeva dostop do

odločevalcev. Potrebo po upoštevanju civilne družbe in porabnikov pri sprejemanju odločitev je

poudaril tudi Novšak (2014).

Potrebo pa spremembah načeloma izpostavljajo tisti intervjuvanci, ki zase menijo, da so bolj na

obrobju arene in ne v njenem središču. Ti večinoma prihajajo iz skupin akterjev civilne družbe,

183 Savič (2014): »Javni interes mora biti legitimiran z dolgoročnim interesom in dolgoročni interes je imeti podnebnovarnost, imeti okolje, ki ni ogroženo, ki je varno, kjer so podnebne spremembe obrzdane. In da ima državapodnebno energetsko politiko prehoda v nizkoogljično družbo.«

275

malih proizvajalcev električne energije ter delno iz tistega dela skupine strokovnjakov, ki ni

povezan z dominantnimi akterji. V tem kontekstu je izpostavljeno tudi mnenje, da energetska

podjetja ne bi smela biti v privilegiranem položaju. Torej obrobni akterji ne zahtevajo, da bi oni v

oz. blizu središča morali nadomestiti energetska podjetja, temveč zahtevajo umestitev obojih na

približno enako raven in oddaljenost od centra arene.

14.3.7 Pogled na večanje vloge civilne družbe in drugih, na rob arene odrinjenih akterjev

Intervjuvancem je bilo postavljeno vprašanje, kaj bi za areno in v njej sprejete odločitve pomenilo

večanje vloge civilne družbe in drugih akterjev, ki so bolj na robu arene. Civilna družba in drugi

šibkejši akterji bi bili tako bližje centru arene. V tem kontekstu bi močnejši akterji, to so predvsem

energetska podjetja, izgubila nekaj vpliva in moči, medtem ko bi ga civilna družba in drugi šibkejši

akterji pridobili. Zanimalo me je mnenje intervjuvancev o tem, ali bi bili rezultat tega zgolj

dolgotrajnejši postopki, ali bi prišli do kvalitativno boljših ali drugačnih odločitev, ali bi se povečala

konfliktnost odnosov ipd. Mnenje akterjev o posledicah takšnih sprememb je povezano z njihovim

videnjem energetske politične arene, ki je opisano zgoraj.

Zorčič (2015) je mnenja, da se vloga civilne družbe in strokovnjakov na takšen način ne bi bistveno

povečala, saj lahko svojo vlogo povečajo zgolj prek ozaveščanja javnosti. Levičar (2014) dodaja, da

je javnost že sedaj ustrezno vključena in da za kaj več niti ni zakonskih podlag. Do večanja vloge

civilne družbe je precej kritičen Peršolja (2015): »Mislim, da v Sloveniji še nismo dovolj zreli za

preveliko dozo demokracije. In če bi bili vsi ti akterji na skupnem imenovalcu, ne vem, če bi to

bistveno pripomoglo k boljšim, učinkovitejšim, cenejšim procesom in odločitvam.« Peršolja vidi

problem tudi v tem, da lahko vsak posameznik s svojimi somišljeniki ustanovi svoje društvo, ki

lahko postane stranka v postopku in ga tudi blokira, saj se jim dodeli »enak status kot recimo

ARSO, ki pa je institucija z vsem znanjem« (prav tam). Eberlinc (2015) ima podobne pomisleke

glede vključevanja širšega nabora akterjev, saj opaža, da več kot je akterjev in interesov, težje je

priti do skupnega imenovalca in rešitve, s katero bodo vsi zadovoljni. Meni, da bi bilo večje

vključevanje civilne družbe smiselno, vendar je od tematike odvisno, v kakšnem obsegu.

Novšak (2014) trdi, da bi v idealnih razmerah civilna družba z večjo formalno vključenostjo v

postopke do neke mere doprinesla k temu, da bi energetska podjetja in strokovnjaki razmišljali bolj

profesionalno, kar je dobrodošlo, saj civilna družba v razpravo vnaša vidike, na katere lahko

energetska podjetja ali strokovnjaki včasih pozabijo. Dodaja, da civilna družba že sedaj nekoliko

vpliva na delovanje energetskih podjetij, ki zaradi tega bolje premislijo o nekaterih usmeritvah.

Izkušnje razmerij med civilno družbo in podjetji kažejo, da se včasih zaradi delovanja enih ali

drugih ne da sodelovati, dogovori pa so možni predvsem takrat, ko sta obe strani pripravljeni

276

sprejeti nek kompromis ali konsenz, za kar je nujen pogoj sodelovalni odnos in pravočasno

vključevanje civilne družbe in javnosti v procese.

Večji vpliv javnosti na elektroenergetski sektor ne bi pomenil nič slabega, meni Mervar (2015).

Vendar mora biti izpolnjen predpogoj, da morajo vsi akterji, tudi energetska podjetja, delovati

korektno in pošteno, odločitve pa morajo biti sprejete na podlagi racionalnih argumentov. Tudi

Žebeljan (2015) vidi večje vključevanje javnosti kot potencialen doprinos h kvaliteti odločitev.

Zaradi večjega števila akterjev je za preprečitev zavlačevanja potrebno določiti roke, celotna zadeva

pa naj se »predebatira v kultiviranem in strukturiranem dialogu na način, ki pripelje do nekih

zaključkov« (prav tam).

Če bi se več akterjev začelo pogovarjati o določenih odločitvah, ki so bile do sedaj skrite oz. kjer je

bilo v procese odločanja vključeno zgolj majhno število akterjev, bi se stvari začele odvijati hitreje

(Urbančič 2015). Vključitev širšega nabora akterjev bi pomenila začetek odločanja med opcijami, ki

do sedaj niso bile vključene v ožji izbor, ter vključitev multikriterijskega vrednotenja posameznih

opcij, ne zgolj v kontekstu neposredno vključenih in prizadetih, kar so v večini primerov v

energetski areni ravno energetska podjetja, ampak tudi v kontekstu porabnikov, okolja ter nove

industrijske in lokalne razvojne zgodbe (Klemenc 2014). Živčič (2014) dodaja, da bile so

zgodovinsko gledano odločitve, ki so bile sprejete s sodelovanjem večjega števila akterjev, bolj

kakovostne. Večja vključenost različnih akterjev pripelje »do boljših odločitev, ki bi bile v večjo

korist družbi in okolju, kakor pa zgolj interesom velikih energetskih podjetij« (prav tam).

Podobnega mnenja je tudi Guštin (2014), ki pa poudari tudi problem, da bi se lahko z

manipulacijami javno mnenje hitro prevesilo tudi na stran določenih interesov, zaradi česar

odločitve ne bi bile vedno kvalitetnejše, če bi v procesu prevladovala javnost, ki nima strokovnega

znanja.

Na konfliktnost razmerij in odnosov v energetski politični areni opozarja Savič (2014), ki meni, da

bi z večjo vlogo civilne družbe in javnosti v areni dobili večjo stopnjo konfliktnosti. Glas za

spremembe (civilna družba) bi postal bolj enakovreden glasu, ki zahteva status quo (energetska

podjetja) in je trenutno močnejši, kar bi vodilo v jasnejši konflikt. Dodaja, da bi zgolj v prvi fazi

prišlo do večanja konflikta, medtem ko bi se v drugi fazi povečala racionalnost odločitev.

Večina intervjuvancev prepoznava pomen in doprinos širšega nabora akterjev k odločevalskim

procesom, vendar poudarjajo tudi, da je pri tem potrebno upoštevati določene omejitve, ki izhajajo

iz različnosti pozicij akterjev. Izpostavlja se potreba po formalizaciji ustreznih postopkov,

strukturiranem dialogu, ki naj temelji na racionalni argumentaciji, sodelovalnem odnosu s strani

vseh vključenih akterjev, pravočasnem vključevanju civilne družbe v procese ipd. Potrebo po

277

večjem vključevanju civilne družbe in drugih obrobnih akterjev poudarjajo intervjuvanci iz vrst

civilne družbe, malih proizvajalcev in strokovnjakov. Intervjuvanci iz energetskih podjetij jo

načeloma vidijo kot smiselno, vendar pri tem omenjajo pogoje, ki bi jim bilo potrebno zadostiti, da

bi procesi in komunikacija potekali uspešno ter učinkovito. Medtem intervjuvanca iz skupine

odločevalcev ter predstavnik državnega podjetja Borzen menijo, da sta javnost in civilna družba

formalno že dovolj in ustrezno vključeni. Pri odgovorih intervjuvancev je opazno tudi, da nekateri

javnost in civilno družbo dojemajo predvsem kot tisto skupino akterjev, ki poskuša zavlačevati ali

celo blokirati postopke, je do določene mere nestrokovna, nepripravljena na kompromise ter včasih

zagovarja zgolj lastne interese in vrednote. Po drugi strani pa so nekateri izrazili mnenje, da lahko

javnost in civilna družba doprineseta h kvaliteti odločitev, saj imata določeno znanje in izkušnje, ki

jih odločevalci in energetska podjetja nimajo. Takšna dihotomija se pojavlja tudi v strokovni

literaturi in nenazadnje tudi v različnih praktičnih primerih, zato je razumljivo, da je bila izražena

tudi v intervjujih.

14.3.8 Mnenje o spremembah in ovirah na tehničnem, finančnem, družbenem in političnem

področju

Intervjuvancem je bilo postavljeno vprašanje o tem, kaj bi bilo potrebno spremeniti na tehničnem,

finančnem, družbenem in političnem področju, da bi lahko prišlo do sprememb v

elektroenergetskem sektorju. Ob tem so omenjali tudi ovire in posledice sprememb.

Tehnično področje

Intervjuvanci so izpostavljali predvsem to, da je na tehničnem področju še najmanj težav in ovir, kar

zadeva uveljavljanje sprememb. Peršolja (2015) meni, da je tehnika na področju energetike dokaj

jasna, predvidljiva in brez velikih neznank. Guštin (2014), Klemenc (2014), Papič (2015) in

Urbančič (2015) trdijo, da je tehnično področje že dovolj razvito in omogoča spremembe. Vsi

problemi, kot je recimo shranjevanje energije (Urbančič 2015) in nadgradnja omrežja (Papič 2015),

sicer še niso rešeni, zato je potrebno več vlaganja v raziskave in razvoj (Žebeljan 2015). Klemenc

(2014) pa dodatno izpostavlja še potrebo po sodelovanju med različnimi akterji na tehnološkem

področju, predvsem med tistimi, ki proizvajajo tehnologije, in tistimi, ki uporabljajo te tehnologije

na ravni omrežja. Omejitve prepoznavajo v tem, da politika odloča o energetski prihodnosti, pri

čemer ne upošteva dovolj dogajanj na tehničnem področju (Novšak 2014), kar privede do tega, da

je tehnično področje preveč odvisno od ostalih (Papič 2015). Guštin (2014) in Savič (2014)

dodajata, da akterjem s tehničnega področja manjka komunikacija z javnostjo ter komuniciranje

napredka, ki bi laični javnosti ustrezno predstavil dogajanja in razvoj na tem področju.

278

Finančno področje

Na finančnem področju je kot glavna ovira prepoznano pomanjkanje kapitala, ki bi omogočil

vlaganje v nove rešitve in nadgradnjo sistema, in sicer tako na ravni države in gospodarskih

subjektov kot na ravni posameznikov. V dani situaciji je finančno zapiranje vlaganj v energetskem

sektorju omejeno in oteženo (Peršolja 2015). Intervjuvanci so v veliki meri poudarjali povezanost

finančnega in političnega področja oz. odvisnost finančnega od političnega področja (Guštin 2014;

Novšak 2014; Savič 2014; Papič 2015), ki mora sprejeti določene odločitve o usmeritvah, ki jih bo

politika podpirala, opredeliti način, na katerega bodo podprti, ter omogočiti tudi drugačne finančne

rešitve od trenutnih (Klemenc 2014; Žebeljan 2015). Izražena je bila potreba po dolgoročnih

sredstvih in virih (Žebeljan 2015) ter pomislek s strani Klemenca (2014), da bi bilo finančno

nevzdržno, če bi »celotno zadevo poganjali brez učinkov na zaposlovanje in industrijsko

proizvodnjo«. Kot možne rešitve oz. izboljšanje stanja so intervjuvanci omenjali vstop finančnih

skladov (Žebeljan 2015) in tujega kapitala (Peršolja 2015) v elektroenergetski sektor, zelenih

kreditov (Klemenc 2014), ustrezne podporne sheme ter financiranja stroškov energetske tranzicije s

prispevki, ki naj jih plačujejo tisti, ki najbolj onesnažujejo (premogovno-fosilna industrija in

energetsko intenzivna industrija) (Savič 2014).

Družbeno področje

Družbeno področje je večina intervjuvancev okarakterizirala kot odnos do javnosti in odnos javnosti

do energetike. Peršolja (2015) ga vidi kot precej problematično, ker ni strateškega delovanja na tem

področju, temveč so pogledi v precejšnji meri osredotočeni zgolj na lokalno okolje. Omenja, da se

projekte ali usmeritve v energetiki dojema kot lokalne zgodbe, pri čemer je zaznati, da se celotno

lokalno okolje postavi odločno na določeno stran: v primeru Šaleške doline odločno za projekt TEŠ

6, medtem ko v Senožeških Brdih odločno proti vetrnicam. (Lokalno) javno mnenje se seveda

navezuje na delovanje akterjev in medijev na tem področju, kjer lahko lokalni ali državni

odločevalci in mediji usmerjajo mnenje javnosti v eno ali drugo smer.

Klemenc (2014) in Novšak (2014) omenjata potrebo po opismenjevanju javnosti na področju

energetike, saj ne vplivajo zgolj odločevalci na javnost, temveč tudi družba vpliva na odločanje in

na odločevalce, kar poudarja tudi Savič (2014). Zato je potrebno, da se javnost vsaj osnovno spozna

na tematiko in je vsakokratni ozki parcialni interesi z raznimi, včasih zavajajočimi informacijami,

ne morejo na enostaven način pridobiti na svojo stran. Omenjena je bila tudi potreba po omejevanju

apetitov in interesov velikih akterjev, ki s svojim delovanjem vplivajo na družbo.

Žebeljan (2015) problematizira predvsem odnos dela javnosti oz. družbe, ki deluje po principu »not

in my backyard«, kar pomeni, da načeloma podpirajo idejo, vendar ne dovoljujejo uresničevanja in

279

lociranja projektov v njihovi bližini. Javnost se zaveda problemov, toda njihovega reševanja si ne

želijo tako, da se v njihovi bližini izvede kakšen nov projekt. Primer je prostorsko umeščanje OVE,

ki zmanjšujejo problematiko izpustov toplogrednih plinov, vendar jih lokalno prebivalstvo dojema

kot tujke, ki kazijo njihov pogled na krajino. O drugi plati tega problema, da lokalno prebivalstvo

včasih ni dovolj vključeno v projekt, je mnenje že bilo podano pri vprašanju o vlogi OVE.

Savič (2014) opaža, da so energetske politike družbeno obrobne teme, ki pogosto ne pridejo v

horizont javne razprave. Prav tako ni veliko zavedanja, da so spremembe potrebne. Ljudje se sicer

zavedajo okoljskih in podnebnih problemov, vendar njihovega reševanja ne povezujejo s

spremembami na področju energetike, še manj pa z njihovim lastnim ravnanjem (Klemenc 2014;

Savič 2014).

Politično področje

Politično področje je s strani intervjuvancev prepoznano kot osrednje. Politika lahko naredi največ,

tudi tako, da odstranjuje ovire na ostalih treh področjih (Guštin 2014; Savič 2014).

»Elektroenergetski sektor je javni sektor in je pod politiko« (Papič 2015). To pomeni, da politika oz.

odločevalci odločajo o dogajanju, razvoju ipd. Politika je ključni dejavnik ali pa ključni zaviralec

sprememb (Novšak 2014). Toda Klemenc (2014) izpostavlja, da »imamo na političnem področju

popolnoma razsuto areno odločanja«. Politiki se očita pomanjkanje kompetentnosti, odgovornosti in

motivacije, da se kaj naredi na tem področju. Živčič (2014) dodaja, da ni politične volje, da se na

področju energetike in potencialnih sprememb dorečejo zadeve in sprejmejo ustrezne odločitve.

Politika bi se morala zavedati realnih dejstev, predvsem kar zadeva tehnično področje, okvir bi

morala postaviti tudi na finančnem področju (Novšak 2014). Država bi mora vedeti, kaj želi, zato je

stvar politike, da se odloči in sprejme odločitve. »Tovrstno opredeljevanje ne sme biti stvar trenutne

politike, ta odločitev mora biti dolgoročna« (Peršolja 2015). Temu pritrjuje tudi Žebeljan, ki je

mnenja, da energetika ne bi smela biti del volilne politike, ampak bi morala postati politika

konsenza, saj energetika diha v 30-letnem, politika pa v 4-letnem »taktu«. »S kombinacijo teh dveh

taktov dobivaš zelo neoptimalne rešitve« (prav tam).

Izpostavljena je bila problematika, ki jo intervjuvanci zaznavajo tudi na družbenem področju, in

sicer, da »Slovenija nima neke energetske politike na nivoju države, ampak je na energetskem

področju precej prepuščeno lokalnemu okolju« (Peršolja 2015), kar je povezano z delovanjem

drugih akterjev v areni. Tomšič (2015) zaznava, da so politične silnice in motnje na področju

energetike zelo velike. Močnejši akterji pogosto pridobijo neko prednost pri odločanju, tako da

vplivajo na politične odločitve (Guštin 2014; Savič 2014; Živčič 2014; Urbančič 2015).

Ovire, rešitve za ovire in potrebe za spremembe v sektorju proizvodnje električne energije na

280

tehničnem, finančnem, družbenem in političnem področju, ki so jih zaznali intervjuvanci in so po

področjih predstavljene zgoraj, so povzete v Tabeli 14.5. Obenem je izpostavljen tudi pomen

vsakega področja, kot ga dojemajo intervjuvanci v relaciji do drugih treh. Iz odgovorov izhaja, da je

nujno ukrepanje predvsem na političnem področju, saj predvsem politične odločitve podajajo

usmeritve in odgovore za urejanje problematike na vseh ostalih področjih.

Tabela 14.7: Ovire, rešitve za ovire in potrebe za spremembe v sektorju proizvodnje električne energije na tehničnem, finančnem, družbenem in političnem področju, ki so jih izpostavili intervjuvanci

Tehnično področje Finančno področje Družbeno področje Politično področje

Pomen področja - najmanj problematično področje, saj sta tehnika in tehnologija na področju energetike dokaj jasni in predvidljivi- tehnično področje je dovolj razvito in omogoča spremembe

- finančno področje vpliva na razvoj in razmah na tehničnem področju, vendar nanj vplivata družbeno in predvsem politično področje

- okarakterizirano kot odnos do javnosti in odnos javnosti do energetike

- prepoznano kot osrednje področje- politika lahko odstrani ovire na ostalih področjih- politika odloča o energetskem sektorju in je ključni dejavnik (ali zaviralec) sprememb

Zaznane ovire - pomanjkljivost tehnologij shranjevanja energije- trenutno omrežje potrebno nadgradnje- vpliv politike na razvoj tehničnega področja (politika odloča o energetski prihodnosti)- pomanjkanje komuniciranja z javnostjo s strani akterjev na tehničnem področju

- pomanjkanje kapitala, ki bi omogočil vlaganje v nove rešitve in nadgradnjo sistema, tako na ravni države kot na ravni gospodarskih subjektov in posameznikov- finančno področje je precej odvisno od političnega

- problematičnost pogleda javnosti, ki je usmerjeno zgolj na lokalno okolje in ne na državno- akterji in mediji lahko usmerjajo mnenje javnosti, kar je lahko problematično, če se stem zasledujejo parcialni interesi- problematičnost sindroma NIMBY pri delu javnosti- energetske politike so družbeno obrobne teme

- v zadnjih letih zaznavanje »neodločanja« v energetiki- pomanjkanje kompetentnosti, odgovornosti in motivacije za odločanje na političnem področju- pomanjkanje energetske politike na državnem nivoju, precej je prepuščeno lokalnemu okolju- velik vpliv močnih akterjev, ki so proti spremembam, na odločevalske procese

Rešitve za ovire in potrebe za spremembe, ki jih je potrebno nasloviti

- potreba po reševanjunekaterih pomanjkljivosti (shranjevanje energije,nadgradnja omrežja)- potreba po sodelovanju med različnimi akterji na tehnološkem področju(proizvajalci in uporabniki tehnologij)

- potreba po dolgoročnih sredstvih in virih- potreba po kombinaciji vlaganja v energetiko z učinki na zaposlovanje in industrijsko proizvodnjo- potencialni viri: finančni skladi, tuj kapital, zeleni krediti, ustrezne podporne sheme, dodatni prispevki za onesnaževalce

- potreba po energetskem opismenjevanju javnosti, saj tudi javnost vpliva na odločevalce na področju energetike

- potreba po stabilnih odločitvah in usmeritvah, ki se ne bodo spreminjale vsake štiri leta, temveč bodo zastavljene dolgoročno- politika se mora zavedati realnih dejstev, predvsem s tehničnega področja, in jih upoštevati pri odločanju

281

14.3.9 Akterji, ki naj vzpodbujajo in pozivajo k spremembam v sektorju proizvodnje električne

energije

Na vprašanje o tem, kateri akterji oz. skupina akterjev so tisti, ki bi naj vzpodbujali in pozivali k

spremembam v sektorju proizvodnje električne energije, so se intervjuvanci odzvali različno.

Vprašanje je bilo zastavljeno na način, da so morali med karticami, na katerih so bile zapisane

različne skupine akterjev, ki so del energetske politične arene, izpostaviti oz. rangirati tiste, ki naj bi

vzpodbujali spremembe. Izbirali so lahko med odločevalci, energetskimi podjetji, malimi

proizvajalci elektrike, strokovnjaki, civilno družbo, javnostjo, porabniki in mediji.

Večina intervjuvancev je mnenja, da so odločevalci ključni akterji, ki naj vzpodbujajo k

spremembam in ki jih lahko tudi omogočijo (Guštin 2014; Klemenc 2014; Živčič 2014; Papič 2015;

Peršolja 2015; Urbančič 2015; Zorčič 2015). Pri tem Guštin (2014) in Živčič (2014) dodajata, da

trenutno temu ni tako, saj naj bi njihovo vlogo vzpodbujanja sprememb prevzeli drugi akterji,

predvsem civilna družba, mali proizvajalci elektrike in progresivni del strokovnjakov. Medtem

Cirman (2015), Tavčar (2015) in Tomšič (2015) že v osnovi na prvo mesto postavljajo civilno

družbo, ki naj bi delovala kot slaba vest družbe in poziva k spremembam problematičnih dejavnosti,

obenem pa tudi zato, ker se večina sprememb vzpodbudi od spodaj navzgor. Mervar (2015) na prvo

mesto postavlja javnost in porabnike, saj naj bi se elektroenergetski sektor moral prilagajati

porabnikom.

Levičar (2015) in Žebeljan (2015) na prvo mesto postavljata (tehnokratske) strokovnjake, ki imajo

znanje o tem, kaj je možno in kaj ne, kar bi morala biti osnova za sprejemanje odločitev. Eberlinc

(2015) in Novšak (2014) pa sta mnenja, da so energetska podjetja tista skupina akterjev, ki naj

vzpodbuja spremembe, saj so najbližje temu, da lahko te spremembe uresničijo. Ravno nasproten je

pogled Papiča (2015) in Urbančičeve (2015), ki vidita energetska podjetja kot tiste akterje, ki

nimajo interesa po spremembah. V trenutni situaciji jima pritrjuje tudi Savič (2014), ki vidi

energetska podjetja bolj kot oviro za spremembe, vendar imajo po njegovem potencial, da postanejo

gonilna sila sprememb.

Jasno so razvidni različni pogledi intervjuvancev na vlogo akterjev pri spremembah v

elektroenergetskem sektorju in v energetski politični areni. Do diametralnih pogledov prihaja

predvsem pri vlogi energetskih podjetij, ki jim je enkrat pripisana osrednja (Novšak 2014; Eberlinc

2015), drugič pa minorna vloga oz. celo vloga zaviralca sprememb (Savič 2014; Papič 2015;

Urbančič 2015). Podobno je z javnostjo in civilno družbo, za katero recimo Eberlinc (2015) meni,

da ni poklicana k dajanju usmeritev na področju elektroenergetskega sektorja.

Intervjuvanci znotraj določenih skupin akterjev niso podajali enotnih odgovorov o tem, kateri

282

akterji so tisti, ki naj vzpodbujajo spremembe. Oba intervjuvanca iz skupine odločevalcev sta na

visoko mesto postavila odločevalce, s tem da je Levičar kot osrednje akterje omenjal strokovnjake.

Iz skupine energetskih podjetij sta Novšak in Eberlinc osrednjo vlogo namenila energetskim

podjetjem, Peršolja odločevalcem, Mervar javnosti, Žebeljan pa strokovnjakom. Večina

intervjuvancev iz skupin strokovnjakov in civilne družbe se je odločila za odločevalce, predstavnika

medijev pa sta kot osrednjega akterja, ki poziva k spremembam, okarakterizirala civilno družbo.

Odgovori nakazujejo, da intervjuvanci v večini vidijo odločevalce kot osrednje akterje pri

vzpodbujanju sprememb. Četudi jih niso vsi postavili na prvo mesto, so se skoraj vedno znašli v

zgornjem delu razporeditev po vlogi akterjev pri vzpodbujanju sprememb v elektroenergetskem

sektorju. Opazno je tudi mnenje, da bi morali odločevalci na tem področju prepoznati svojo vlogo

in jo pričeti tudi uveljavljati, saj večina intervjuvancev pričakuje, da bodo ravno to tisti akterji, ki

bodo vzpodbujali spremembe in podajali nek okvir delovanja drugim akterjem v areni. Povzetki

odgovorov intervjuvancev so predstavljeni v Tabeli C.7 v Prilogi C.

14.3.10 Mnenje o možnosti korenitih sprememb v sektorju proizvodnje električne energije

Večina intervjuvancev meni, da nekih korenitejših sprememb v sektorju proizvodnje električne

energije ni možno izvesti v kratkem roku. Poudarjajo predvsem postopnost uvajanja sprememb, kar

je povezano z investicijskimi cikli in življenjsko dobo elektrarn, ki se gradijo za 40 do 60 let.

Guštin (2014, Klemenc (2014) in Urbančič (2015) poudarjajo, da so spremembe možne zgolj v

okviru nekih širših družbenih sprememb oz. v navezavi na druge sektorje, ali pa, kot dodajata Savič

(2014) in Tavčar (2015), da se bodo zgodile zaradi nekih širših dejavnikov in prisil, recimo v obliki

strožjih regulativ na ravni EU, padca ali rasti cen energije ipd. Zanimivo je, da se v nekaterih

podjetjih zavedajo, da so spremembe potrebne (Žebeljan 2015). medtem ko Eberlinc (2015) in

Novšak (2014) menita, da bo sistem, vsaj srednjeročno, ostal pri trenutni zasnovi, ki zagotavlja

zanesljivost.

Si pa intervjuvanci nekoliko raznoliko zamišljajo spremembe. Tako Zorčič (2015) vidi spremembe

predvsem na področju URE in težje na področju proizvodnega dela. Levičar (2014) in Novšak

(2014) se nagibata k nadaljnji rabi jedrske energije, medtem ko Eberlinc (2015) meni, da se bo

sistem dolgoročno prilagodil novim tehnologijam. Mervar (2015) dodaja, da bo odmiranje

proizvodnje iz fosilnih virov postopno in sočasno z večanjem proizvodnje iz OVE. Nihče izmed

intervjuvancev iz skupin odločevalcev in energetskih podjetij ni omenjal navezave sprememb v

strukturi proizvodnje električne energije na širše spremembe ali možnost nekega zunanjega okvira,

ki bi spodbudil ali vsilil spremembe tudi v sektorju proizvodnje električne energije. To so omenjali

283

intervjuvanci iz skupin strokovnjakov, civilne družbe, malih proizvajalcev elektrike in medijev

(Urbančič, Klemenc, Savič, Živčič, Guštin in Tavčar). Povzetki mnenj intervjuvancev so

predstavljeni v Tabeli C.8 v Prilogi C.

14.4 Ključne ugotovitve raziskave

Pri podajanju ključnih ugotovitev raziskave sem se osredotočil na raziskovalna vprašanja. Glede

vloge in moči akterjev v areni podajam tukaj bolj povzetek oz. dodajam, kar je bilo ugotovljeno pri

analizi procesa in komentarjev na predlog usmeritev za pripravo EKS in pri analizi intervjujev z

akterji v areni, saj je precej zapisano že v poglavju 14.1. Zgodovinski vidik razvoja

elektroenergetskega sektorja ni vključen v to poglavje, saj je bila ta tematika vezana na pregled

primarnih in sekundarnih virov ter ustrezno obdelana in predstavljena že v tretjem poglavju.

Kakšni sta vloga in moč akterjev v delu energetske politične arene, ki se nanaša na

proizvodnjo električne energije, in kakšne so posledice takšnih razmerij?

Kar zadeva delovanje, vlogo in moč akterjev v energetski politični areni v Sloveniji, je očitna

prevlada velikih institucionaliziranih akterjev s konvencionalnim pogledom na energetiko. Večina

relacij se dogaja med odločevalci in energetskimi podjetji. Kljub temu, da se je v analizi izkazalo,

da večina akterjev v središču arene vidi odločevalce, pa nekateri menijo, da so poleg njih v središču

tudi energetska podjetja, drugi pa, da so slednji kar v središču arene namesto odločevalcev in da so

oni tisti, ki poskušajo določati energetsko politiko. Percepcija, da so energetska podjetja dominantna

v razmerju do ostalih akterjev, ki niso odločevalci, se je potrdila tudi v sklopu analize upoštevanosti

pripomb različnih akterjev na predlog Energetskega zakona (EZ-1). Izkazalo se je, da je v procesu

javne obravnave predloga EZ-1 bilo upoštevanih največ pripomb, ki so jih podala energetska

podjetja, od vseh ostalih skupin akterjev pa znatno manj. Energetska podjetja so v prednosti tako po

skupnem številu pripomb, ki so bile upoštevane, kot tudi po uspešnosti podanih pripomb, saj imajo

največji odstotek upoštevanih pripomb med raziskovanimi akterji. Percepcija intervjuvancev, ki

menijo, da so energetska podjetja bližje središču arene od ostalih akterjev, ki niso odločevalci, se

tako sklada z realnim vplivom energetskih podjetij v raziskovanem procesu, sploh v primerjavi s

strokovnjaki in civilno družbo.

Pri odločevalcih je bila izpostavljena predvsem njihova prepletenost z energetskimi podjetji, ki so v

državni lasti, ter dejstvo, da so odločevalci pod prevelikim vplivom slednjih. Prihaja do prehodov

med posamezniki iz vrst odločevalcev v podjetja in obratno, iz vrst energetskih podjetij na mesta

političnih funkcionarjev. Poleg tega so odločevalci tisti, ki nastavljajo vodilno osebje v državnih

energetskih podjetjih. Zaradi tega prihaja do močne povezanosti med temi akterji in pogosto do

284

usklajenega delovanja. V intervjujih je bilo izpostavljeno, da pri določanju političnih prioritet na

področju elektroenergetike primat včasih prevzamejo kar energetska podjetja. Več intervjuvancev je

zaznalo problematiko »neodločanja« odločevalcev, namesto katerih se glede prihodnjih usmeritev

slovenske elektroenergetike odločajo kar sama energetska podjetja. Tako recimo Savič (2014) in

Žebeljan (2015) izpostavljata primer TEŠ 6, kjer so se o gradnji objekta odločili v TEŠ in HSE.

Odločevalskega postopka o tem, ali država želi in potrebuje ta objekt, ni bilo. »Na neki točki se je

izsililo državo, da da poroštvo za posojila. Vse, kar so se odločevalci odločali je, ali dajo to

poroštvo« (Savič 2014). Podjetje GEN energija prav tako načrtuje gradnjo novega jedrskega

reaktorja, kljub temu, da na državni ravni o tem ni bilo sprejete nikakršne politične odločitve. Če

strnemo analizo delovanja in vloge odločevalcev v areni, lahko zaključimo, da so včasih v

podrejenem položaju do energetskih podjetij, čeprav bi morali biti na sredini arene.

Energetska podjetja predstavljajo dominantne akterje v areni, ki se zavzemajo za ohranjanje lastnih

pozicij in statusa quo. Za spremembe so zainteresirani in jih podpirajo zgolj toliko, kolikor še

ohranjajo obstoječe pozicije. V intervjujih je bilo izpostavljeno, da so najmočnejši akterji v areni

tisti, ki imajo kapital oz. z njim povezane interese. To pa so energetska podjetja. Peršolja (2015) je

tako v intervjuju povedal, da je »njihovo prikazovanje stanja lahko podvrženo zasledovanju lastnih

parcialnih interesov«. Novšak (2014) pa meni, da je poslovni interes največji motivator za

delovanje akterjev, ne zgolj energetskih podjetij.

To pa je prisotno bistveno bolj, kot si mi mislimo. Se pravi, poslovna logika ali pa poslovni

model, ki si ga nekdo zamisli ali pa da bi zaslužil – ta pa pelje igro. […] Ti so prisotni in

tudi celotno civilno družbo ter odločevalce izkoriščajo v svoje namene. […] Vidim pa veliko

poslovnih interesov in ti poslovni interesi absolutno prevagajo vse civilne družbe in vse

formalne odločitve. V majhni državi, kot je Slovenija, se te stvari še bolj vidijo. Celo do

zakonodaje pridemo, ki je nekomu na kožo pisana, in to za družbo ni dobro. (Novšak 2014)

Strokovnjaki so po pomenu in vlogi v areni nekoliko oddaljeni od odločevalcev in energetskih

podjetij. Predstavljajo heterogeno skupino, kjer so nekateri strokovnjaki bližje podjetjem in

odločevalcem, drugi pa daleč stran. Še oddaljenejši od središča arene so ostali akterji, na čelu s

civilno družbo. Analiza upoštevanosti pripomb na predlog EZ-1 je pokazala, da je zgolj ena

(okoljska) nevladna organizacija sodelovala v procesu javne obravnave, ministrstvo pa je

upoštevalo zgolj eno od njenih 26 podanih pripomb. Po mnenju nekaterih intervjuvancev ima

civilna družba vpliv predvsem pri javnem mnenju, vendar nima znatnega vpliva na odločevalce. Iz

intervjujev je razvidno, da civilna družba izpostavlja neustreznost trenutne strukture proizvodnje

električne energije in potrebo po decentralizaciji proizvodnje električne energije, ki naj temelji

predvsem na razpršenih OVE, ter se zavzema za spremembe. Pri komentarjih o predlogu usmeritev

285

za pripravo EKS pa je vidna precejšnja razpršenost civilne družbe, ki zagovarja zelo različne, tudi

nasprotujoče si poglede. Gre za najširšo skupino akterjev, ki vključuje tako okoljske organizacije

kot civilne iniciative in razna interesna združenja, zato se temu ne gre čuditi. Ostali akterji, kot so

mali proizvajalci električne energije, javnost in porabniki, so bili označeni kot manj relevantni, brez

neposrednega vpliva v areni. Tudi mediji so bili označeni kot akter, ki nima neposrednega vpliva v

areni, ima pa njihova vloga obveščanja javnosti in drugih akterjev vpliv na javno mnenje. So pa

nekateri intervjuvanci kot akterja oz. kot okvir delovanja energetske politične arene izpostavili

Evropsko unijo, ki s svojimi direktivami usmerja delovanje elektroenergetskega sektorja.

Akterji v areni delujejo v korist lastnim interesom in zagovarjajo takšne rešitve, ki so jim v interesu.

To velja predvsem za gospodarske akterje, medtem ko se strokovnjaki vežejo na lastno področje

dela oz. strokovnosti, ki ga potem tudi zagovarjajo. Civilno družbo bi, poleg tega, da v določenih

primerih sicer zagovarja lastne interese, lahko opisali kot skupino akterjev, ki zagovarja širši

družbeni interes, od katerega nimajo neposrednih koristi. To jih dela manj agresivne pri

zasledovanju teh interesov, kar se pozna pri njihovi (ne)moči v areni.

Kakšne so ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije na

ravni posameznih akterjev, institucij, arene in socio-tehničnega sistema?

Pri ovirah za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije so intervjuvanci

izpostavljali finance, saj so spremembe povezane z dodatnimi stroški, ki jih je težko zagotoviti.

Tehnologije niso bile prepoznane kot ovire, saj so že precej razvite, določeni akterji so nadaljnji

napredek na tem področju opredelili kot izziv, nikakor pa ne kot oviro.

Nekateri akterji so bili prepoznani kot subjekti, ki ovirajo spremembe. Velika energetska podjetja si

ne želijo sprememb. Predvsem odločevalci in energetskega podjetja, pa tudi določene skupine

strokovnjakov menijo, da je proizvodna struktura trenutno ustrezna in ni potrebe po spremembah.

To je bilo razvidno tako iz analize komentarjev na predlog usmeritev za pripravo EKS kot tudi iz

intervjujev. Omenjeno je bilo tudi to, da razpršena proizvodnja ne more nadomestiti klasične

proizvodnje v velikih elektrarnah. Elektroenergetski sistem se je dolgo razvijal v smer

centraliziranega sistema, zato je težko uveljaviti spremembe. Sistem je »zaklenjen« v trenutnih

tehnologijah in načinu upravljanja, poleg tega je v njem vezanega veliko kapitala. Te investicije se

morajo investitorjem povrniti, zaradi česar bo obstoječa infrastruktura prisotna še dolgo.

Spremembe pa zahtevajo čas, prilagajanje sistema in predvsem velik finančni vložek. Zaradi teh

razlogov bi bilo lažje, če bi sistem postavljali na novo (Papič 2015). Novšak (2014) omenja tudi, da

je v sektorju zaposlenih veliko ljudi, ki bi s spremembami lahko izgubili službe. Te strahove je

zaznati tudi v komentarjih na predlog usmeritev za EKS, ki so bili podani s strani obeh sindikatov.

286

Pozna pa se tudi vpliv institucionalne logike, saj bi energetska podjetja, ki znajo delati z jedrsko

energijo, to najraje počela tudi v prihodnje. Enako je s podjetji, ki upravljajo s termoelektrarnami.

To je tisto, kar znajo, kar jih zanima in s čimer bi se, ravno zaradi poznavanja področja, radi

ukvarjali tudi v prihodnje (Savič 2014).

Dodatna ovira je v tem, da odločevalci neradi eksperimentirajo z novimi rešitvami, veliko raje se

zatekajo k starim, preverjenim, kljub temu, da ne predstavljajo nujno tudi optimalne in najboljše

izbire. Poleg tega je bilo v intervjujih omenjeno pomanjkanje oz. neobstoj energetske politike na

državni ravni, kar predstavlja veliko oviro za potencialne spremembe. Mervar (2015) in Peršolja

(2015) omenjata, da je na področju energetike v politični areni zaznati predvsem lokalne interese ter

da je odločanje prepuščeno lokalnemu nivoju, saj odločevalci na državni ravni ne izvajajo svojih

funkcij. Ker večina akterjev smatra, da so politiki oz. odločevalci ključni dejavnik na področju

energetskih politik, predstavlja njihovo nedelovanje bistveno pomanjkljivost za razvoj sektorja.

Iz analize komentarjev in intervjujev je razvidno, da večina dominantnih akterjev še vedno daje

prednost konkurenčnosti ter ekonomskim in gospodarskim vidikom pred okoljskimi. Predvsem se

to nanaša na energetska podjetja in odločevalce. Opazno je, da se še ni zgodil preskok k novi

paradigmi. Sicer je opazen premik, saj velika večina akterjev prepoznava okoljski vpliv proizvodnje

električne energije kot problematičen, vendar vseeno na prvo mesto postavljajo konkurenčnost in

nizke cene.

Ravno paradigma, prepričanja in vrednote pa vplivajo na pogled posameznikov na to, kako

dojemajo sektor proizvodnje električne energije, kakšen je njihov odnos do sprememb v smeri

decentralizacije proizvodnje električne energije ter kaj si zamišljajo kot možno in sprejemljivo.

Posamezniki, ki so že dolgo del elektroenergetskega sektorja, menijo, da slednji – oz. del na

katerega so sami vezani – deluje ustrezno in si ne želijo sprememb. Simptomatična je izjava

Novšaka (2014): »Jaz seveda verjamem v jedrsko tehnologijo, ne glede na to, kakšni so bili dogodki

po svetu, katere tudi poznam.« Izjava delno govori o navezanosti na področje delovanja, delno pa o

tem, da posamezniki, ki dobro poznajo določene tehnologije, tem tudi bolj zaupajo. O navezanosti

na lastno področje delovanja, ki determinira posameznike, je nazorno misel podal Papič (2015):

»Če bi bil jaz jedrski specialist, […] bi bil jaz direktno ogrožen, ker hoče nekdo ukiniti jedrsko

elektrarno, ker si eksistenčno in čustveno vezan na njih. […] Imamo nekoga, ki dela 40 let in je

zgradil celotno kariero na tem, kar je delal. On je najbrž dobesedno užaljen, če mu nekdo reče, da to

ne bo dolgo držalo.«

Savič (2014) dodaja, da ta determiniranost vodi v začaran krog, kjer profesionalna usmeritev

posameznikov determinira tudi njihove interese:

287

V Sloveniji ne more obstajati jedrski strokovnjak, ki bi bil proti jedrski energiji, ker ne bi

imel od česa živeti. Jedrska elektrarna je glavni vir projektov in zaposlitev in raziskav. Če si

javno proti jedrski energiji, od česa boš živel? Lahko si jedrski strokovnjak, ki se ukvarja s

čim drugim. Zaradi tega ne moremo govoriti o nevtralnosti strokovnjakov. Strokovnjaki

živijo od projektov. Nadzor nad projekti ima klasična, tradicionalna energetika. Zaradi tega

sta diskurz in mnenje strokovnjakov tako tradicionalna in vezana na status quo.

Papič (2015) je v intervjuju problematiziral tudi dejstvo, da se nekateri posamezniki ne zavedajo, da

njihova stališča, četudi gre za tehnično področje, niso produkt zgolj njihovega tehničnega znanja,

temveč tudi njihovih prepričanj in vrednot:

Jaz sem predsednik platforme za pametna omrežja. Kakšen starejši inženir se posmehuje

pametnim omrežjem. […] Kdo na področju EE omrežja meni nasprotuje? Človek, ki je

striktno omejen z današnjim stanjem omrežja. Če je danes centralna proizvodnja in mu

nekdo reče, dal boš razpršene modele, ti reče, da ne bo delovalo in da se bo sesulo. Ker ne

znajo spremeniti časovne komponente. Z današnjega stališča sistema smo rekli: 20%

razpršenih virov in konec, potem moramo nekaj drastično spremeniti. Teoretično je možno

samo z razpršenimi viri peljati vse, izvedljivo bo pa, rekel bi, čez 30–40 let. Jaz delam na

fakulteti, moram razmišljati vizionarsko, imam pa težave z ljudmi, ki ne morejo razmišljati

izven obstoječih omejitev. Kdaj je prišlo do preskoka v spremembi tehnologije? Ko smo

lahko prestopali obstoječe bariere in paradigme spreminjali. Večina konfliktov med

strokovnjaki je samo v tem, koliko je posameznik sposoben zapustiti obstoječi okvir

razmišljanja. Bolj ko si fleksibilen, lažje teoretično sprejmeš neke nove odločitve.

Skozi analizo komentarjev in intervjujev je bila zaznana še ena ovira za potencialne spremembe.

Precej akterjev je izpostavilo, da je zaradi delovanja lokalnih civilnih družb postalo zelo težko

umeščati OVE v prostor. Torej tam, kjer so objekti že postavljeni, so postali del »naravne krajine«,

tudi če gre za velikane, kot sta TEŠ in NEK, nove objekte, tudi manjše, pa je zelo težko umestiti,

predvsem zaradi sindroma NIMBY oz. neustreznega vključevanja lokalne javnosti v projekte.

Takšen odpor javnosti lahko postane resna ovira pri umeščanju razpršenih enot v prostor, zato bo tej

problematiki potrebno nameniti veliko pozornosti.

Kako preseči zaznane ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije ter ali sta demokratizacija energetske politične arene in vključitev nove energetske

paradigme zadostna pogoja za takšne spremembe?

Odpor javnosti lahko delno presežemo z njihovim pravočasnim in vsebinskim vključevanjem v

odločevalske procese, tako na ravni projektov kot na ravni državnih energetskih politik. Na lokalni

288

ravni je pomemben še en vidik, ki ga sta ga izpostavila Klemenc (2014) in Tomšič (2015), in sicer,

da mora lokalna javnost imeti tudi finančne, materialne koristi od razpršenih projektov, kar je

primer recimo na Danskem, kjer je lokalno prebivalstvo finančno vključeno v projekte OVE.

Z demokratizacijo oz. odpiranjem energetske politične arene in odločevalskih procesov dobi

možnost za podajanje svojih mnenj širok nabor akterjev, s čimer obogatijo razpravo. Na agendo

lahko pridejo takšne rešitve, ki jih pred vstopom teh akterjev ni bilo. Takšen primer je analizirana

javna razprava ob predlogu usmeritev za pripravo EKS, ki že v začetni fazi vključuje široko

razpravo in možnost komentiranja predloga. Poleg tega so vsi komentarji na ogled na spletni strani

ministrstva, tako da se transparentno vidi, kdo je podal kakšne komentarje. Širina komentarjev

omogoča pripravljavcu dokumenta, da pripravi boljši dokument, saj je bil opozorjen na določene

vidike, ki jih sam ne bi vključil. Namen razprave je pridobiti čim več komentarjev in na nek način

tudi soočiti različna mnenja akterjev z namenom zbliževanja njihovih pogledov in stališč.

Nekateri intervjuvanci, predvsem iz civilne družbe in obrobnih akterjev (Guštin 2014; Klemenc

2014; Savič 2014; Živčič 2014), so poudarjali pomen demokratizacije arene, saj se na ta način

enakomerneje porazdeli moč med akterji, omogoča pa tudi bolj enakovredno možnost nastopanja v

areni. Klemenc (2014) je povedal, da bi vključitev širšega nabora akterjev pomenila začetek

odločanja med opcijami, ki do sedaj niso bile vključene v ožji izbor, obenem pa bi bile odločitve,

sprejete s sodelovanjem večjega števila akterjev, bolj kakovostne (Živčič 2014). Načeloma so se z

večjim vključevanjem javnosti v procese in njenim pozitivnim doprinosom k vsebini in formi

procesa strinjali tudi intervjuvanci iz energetskih podjetij (Novšak 2014; Mervar 2015; Žebeljan

2015).

Predstavnik odločevalcev, Levičar (2014), je sicer izpostavil, da je javnost že sedaj ustrezno

vključena v procese. Vendar bi tukaj lahko dodali, da formalno sicer je zagotovljeno, da je javnost

po zakonu vključena v določene faze procesov sprejemanja uradnih dokumentov, vendar nima

vedno enakih možnosti za vpliv kot akterji, ki so v energetski politični areni bližje odločevalcem.

Peršolja (2015) iz Borzena in Eberlinc (2015) iz TEŠ-a pa sta nekoliko skeptična do večanja vloge

javnosti, saj naj nekateri deli civilne družbe ne bi bili dovolj zreli za vključevanje v določene

procese. Večja vključenost po njunem ne bi doprinesla k učinkovitejšim in boljšim odločitvam. Tudi

Savič (2014) je mnenja, da bi večja vloga javnosti in civilne družbe v prvi fazi pomenila večjo

konfliktnost v areni, saj bi glas za spremembe postal bolj enakovreden glasu za status quo. Vendar

dodaja, da bi ta konfliktnost v drugi fazi vodila k večji racionalnosti odločitev (prav tam).

Kljub temu, da pri odločanju v energetski politični areni še vedno dominira stara paradigma rasti, pa

je znotraj okvira Evropske unije zaznati delni prehod, ki se pozna tudi pri nas. Delni premik k novi

289

paradigmi, ki kot pomemben aspekt poudarja vpliv na okolje, podnebje in zdravje ljudi, pomeni

odklon od dosedanjega načina prioritiziranja kriterijev delovanja elektroenergetskega sektorja. Na

visoko mesto postavlja okoljski vidik, zaradi česar gredo odločitve v smeri zmanjšanja okoljskega

vpliva sektorja in izbiranja takšnih virov in tehnologij za proizvodnjo električne energije, ki imajo

manjši negativni vpliv na okolje, podnebje in zdravje ljudi. Predvsem akterji iz civilne družbe

poudarjajo pomen nove paradigme in jo vključujejo v lastni diskurz, vendar jim z njo ni uspelo v

celoti prodreti na agendo. Debata na tem področju se širi, kar je rezultat delovanja teh akterjev, ni pa

še osrednji del, na podlagi katerega bi se sprejemale jasne odločitve, da je potrebno sektor

proizvodnje električne energije narediti okoljsko sprejemljiv.

Vključevanje nove paradigme, ki večjo skrb namenja okolju, ter demokratizacija arene in procesov

odločanja pa nista edina pogoja za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije. Večina intervjuvancev je mnenja, da se morajo aktivirati ključni akterji, odločevalci, ki

lahko omogočijo spremembe. Ti morajo prepoznati svojo vlogo in odgovornost za delovanje.

Intervjuvanci so bili mnenja, da morajo odločevalci pričeti razmišljati dolgoročno. Papič (2015) je

ob tem omenil, da je nujno potrebno tudi sodelovanje med akterji v areni, še posebej med

odločevalci in energetskimi podjetji, saj so slednji tako močni, da lahko olajšajo ali pa zavrejo

spremembe.

Vlogo ekonomije je izpostavil Papič (2015), ki meni, da je ekonomski pogled glavno gibalo

sprememb. Te so primarno diktirane s tem, da nekdo želi spreminjati ekonomske razmere ali

razmere na trgu. Zato bodo spremembe poudarjali tisti akterji, ki lahko imajo od njih koristi, to pa

so predvsem nova podjetja in akterji, ki so bližje sektorju OVE. Ker je potrebno veliko sredstev, da

se omogočijo spremembe na področju proizvodnje električne energije in elektroenergetskega

omrežja, je potrebno najti vir ter sredstev. Intervjuvanci so omenjali različne vire, kot so vstop

finančnih skladov in tujega kapitala v elektroenergetski sektor, zeleni krediti in dodatno obdavčenje

tistih, ki najbolj onesnažujejo. Analiza je pokazala, da veliko akterjev meni, da so spremembe

možne zgolj v okviru širših družbenih sprememb in v navezavi na druge sektorje. K njim pa nas

lahko prisilijo zunanji dejavniki, kot so strožje regulative na ravni EU ter rast cen energentov.

Kateri so ključni akterji pri spremembah v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije in kakšna je njihova vloga?

Večina intervjuvancev vidi odločevalce kot osrednje akterje, ki vzpodbujajo in lahko omogočijo

spremembe v elektroenergetskem sektorju. Morali bi se pričeti zavedati, da so oni tisti, ki odločajo,

ter sami zahtevati, da so jim predstavljene različne alternative, med katerimi lahko odločajo, ne pa,

da se jim ponudi zgolj ena možnost (Klemenc 2014). Odločevalci bi morali postaviti okvir in

290

sprejeti ustrezne odločitve. Veliko je odvisno od posameznikov, ki so na odločevalskih pozicijah.

Tako je Urbančičeva (2015) poudarila, da je »takrat, ko se je malo bolje godilo obnovljivim virom

in učinkoviti rabi energije, bilo to odvisno od enega odločevalca«. Posamezniki na odločevalskih

pozicijah, tako v državni upravi kot v energetskih podjetij, imajo torej veliko vlogo, saj lahko do

določene mere sami usmerjajo razvoj. Precej intervjuvancev je navedlo primer Nemčije, kjer je

močan odločevalec sprožil spremembe v smeri razvoja razpršenih enot OVE. Takšno usmeritev jim

je potem uspelo »izvoziti« tudi v druge države. Razlog leži v temu, da so v Nemčiji odločevalci

prepoznali interese na novo razvitega domačega industrijskega sektorja OVE kot lastne

gospodarske interese in so jih zato tudi pričeli podpirali. Z začetnim podpiranjem razpršenih OVE

so ustvarili lastno industrijo, ki sedaj postaja vse večji izvoznik in generator razvoja.

V slovenski energetski politični areni je bil v analizi izpostavljen vidik »neodločanja« odločevalcev,

ki jim manjka ambicij in politične volje, da bi kaj naredili. Njihovo vlogo zato prevzemajo drugi

akterji, predvsem civilna družba, mali proizvajalci elektrike in progresivni del strokovnjakov.

Nekateri intervjuvanci (Cirman 2015; Tavčar 2015; Tomšič 2015) so že v osnovi na prvo mesto

postavili civilno družbo, saj ta poziva k spremembam problematičnih dejavnosti. Po njihovem

mnenju se večina sprememb v družbi zgodi od spodaj navzgor. To pomeni, da obrobni akterji s

svojim delovanjem v sferi javnosti sprožijo spremembe, ki se nato skozi politični pritisk

kanalizirajo do odločevalcev, ki te spremembe sprejmejo (ali pa ne). Obrobni akterji, na čelu s

civilno družbo, so bili prepoznani kot tisti, ki pozivajo k spremembam, postavljajo novo paradigmo

in nove usmeritve na agendo v areni ter na ta način vršijo pritisk. Tudi analiza komentarjev na

predlog usmeritev za pripravo EKS je pokazala, da zgolj civilna družba želi neke globlje

spremembe sektorja.

Večina intervjuvancev je povedala, da velikim energetskim podjetjem niso v interesu spremembe,

zato jih bodo poskušali blokirati. Le Eberlinc (2015) in Novšak (2014) sta podala mnenje, da so

energetska podjetja tista skupina akterjev, ki naj vzpodbuja spremembe, saj jih lahko tudi najlažje

uresničijo.

Kakšne spremembe prinaša večja decentralizacija proizvodnje električne energije v

energetsko politično areno?

Spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije vodijo k večjemu številu

manjših razpršenih proizvodnih enot, kar pomeni, da narašča število akterjev, ki so vključeni v

proces proizvodnje električne energije. Živčič (2014) govori predvsem o demokratizaciji

energetskega sistema, saj je več proizvajalcev, ki so lahko aktivni akterji v energetskem sektorju. Na

ta način postajajo manj odvisni od energetskih podjetij, ki jim ne morejo več vsiljevati škodljivih

291

projektov z argumentacijo, da so nujno potrebni. Akterji v analizi so prepoznali koncept

»prosumerjev«, kjer vsakdo lahko proizvaja lastno električno energijo. Z lastno proizvodnjo

električne energije lahko posamezniki in drugi akterji vstopijo v energetsko politično areno. Več ko

je različnih proizvajalcev, bolj se manjša moč dosedanjim velikim proizvajalcem, ki so v Sloveniji v

državni lasti, s čimer se manjša tudi moč države. Državna energetska podjetja izgubijo monopol, ki

so ga imela dolgo časa (Gejzir 2015). Klemenc (2014) je omenjal vstop inovativnih, predvsem IT

podjetij v elektroenergetski sektor, ki so že pričela razvijati nove produkte in storitve, s čimer bodo

že v kratkem rušila položaj tradicionalnim akterjem – velikim energetskim podjetjem.

S tehničnega vidika pomeni več proizvajalcev težje obvladljiv sistem, saj je lažje komunicirati s

centralno enoto kot pa z množico lastnikov s svojimi interesi. A kot sta v intervjujih zagotovila

Mervar (2015) in Papič (2015), so takšni problemi rešljivi z ustreznimi koncepti in IT tehnologijo.

Primer Nemčije je bil v intervjujih izpostavljen tudi zaradi tega, ker je tam nastal močan industrijski

sektor OVE, ki je postal pomemben akter v njihovi energetski politični areni. Tega novega akterja

še pred petnajstimi leti ni bilo v areni, v tem času pa je pridobil vpliv in moč, da aktivno sodeluje

pri oblikovanju tamkajšnjih energetskih politik, obenem pa je vpliv in moč pridobil tudi na ravni

Evropske unije.

V naslednjem poglavju sledi povezovanje zaključkov in ključnih ugotovitev raziskovalnega dela z

ugotovitvami iz prejšnjih poglavij, ki so se nanašala bolj na teoretsko utemeljevanje raziskovanega

področja in nabor primarnih in sekundarnih virov.

292

15 Razprava o raziskovalnih vprašanjih in tezi

Razprava je namenjena podajanju zaključkov ob pregledu ugotovitev, do katerih sem prišel v sklopu

pisanja disertacije. Najprej je podan povzetek ugotovitev v povezavi z raziskovalnimi vprašanji,

nato pa še ugotovitve v navezavi na postavljeno tezo.

(1) Kako se je razvijal elektroenergetski sektor in kakšen je njegov pomen za moderno

državo?

Začetki in razvoj sektorja so bili opisani v tretjem poglavju. Na tem mestu je smiselno ponovno

poudariti, da se je razvoj začel z majhnimi, samostojnimi elektroenergetskimi sistemi, čemur je

sledilo obdobje integracije teh sistemov v večje enote in nadalje v enotne sisteme, ki so oskrbovali

celotna področja in države. Razvoj takšnega sistema ni bil odvisen zgolj od tehnologij, ki so bile na

razpolago, temveč tudi in predvsem od delovanja vključenih akterjev.

V začetnem obdobju razvoja elektroenergetskih sistemov je obstajalo več različnih oblik sistemov.

V industriji je bilo veliko proizvodnje za lastne potrebe, sistemi so bili precej decentralizirani.

Posamezni sistemi za lastno proizvodnjo električne energije so bili v prvih desetletjih 20. stoletja

stalnica in še leta 1930 je bila v ZDA polovica električne energije v industriji kupljena iz omrežja,

drugo polovico pa so proizvedli sami za lastne namene (Smil 2005). Poglavitno vlogo pri

zavzemanju za integracijo, centralizacijo in regulacijo proizvodnje električne energije ter odpravo

samostojnih izoliranih sistemov je imelo v ZDA socialno omrežje akterjev, zbranih okrog Edisona

in Insulla. To omrežje je imelo močan vpliv v raznih sektorskih združenjih, zaradi česar jim je

uspelo svoje zamisli spraviti na njihovo agendo, tam pa so jih posvojili tudi drugi podjetniki v

elektroenergetskem sektorju. Granovetter in McGuire (1998) tako trdita, da je pojav in dominacija

elektroenergetskih sistemov s centralnimi proizvodnimi enotami predvsem produkt delovanja

vplivnih posameznikov, ki so razvili vizijo o takšnem sistemu, in manj plod zgolj tehnoloških

rešitev, ki so bile na voljo. Ti posamezniki so se navezovali na že znano rešitev, saj so delno

posnemali že obstoječo industrijo plinske razsvetljave, ki je uporabljala poslovni model, kjer

centralna enota z omrežjem zagotavlja energijo odjemalcem, ki plačujejo ponavljajoče pristojbine

za storitev (Borbely in Kreider 2001). Takšen poslovni model je bil znan tako investitorjem kot

uporabnikom, zato so se odločili z njim nadaljevati.

Centraliziran elektroenergetski sistem je sčasoma pridobil vedno več pristašev, tudi med

odločevalci. Po drugi strani pa so bile druge oblike sistemov deležne vedno več ovir za delovanje:

regulativne institucije so se odločale v škodo decentraliziranim sistemom, slednji so težko prihajali

do licenc in opreme, podrejati so se morali administrativnim pravilom, ki so bila vedno bolj

293

prikrojena centraliziranim elektroenergetskim sistemom ipd. Centraliziran sistem s svojimi

organizacijskimi in tehnološkimi značilnostmi je postajal vedno bolj institucionaliziran. Vzpostavila

se je monopolna struktura sektorja, ki je vključevala maloštevilna podjetja, drugi niso imeli dostopa

do omrežja in možnosti proizvodnje električne energije.

V zgodnjih 70-ih letih 20. stoletja so se pričele regulativne spremembe, ki so do tedaj

monopolistično obliko in naravo elektroenergetskega sektorja pričele spreminjati po bolj tržni

podobi. Proces sprememb so spodbujali predvsem ekonomisti, ki so zagovarjali prosti trg in

liberalizacijo sektorja (Mez in drugi 1997). Novi koncepti in regulacija so omogočali proizvodnjo

električne energije tudi neodvisnim proizvajalcem in ne zgolj dotedanjim elektroenergetskim

podjetjem, s čimer je zakonodaja izpodbijala dolgoletno predpostavko o monopolni naravi sektorja

(Patterson 2007). Možnost dostopa do elektroenergetskega omrežja tudi za neodvisne proizvajalce

pa delno omogoča ponovne spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije.

Elektroenergetski sektor je izrednega pomena za državo. Zaradi hitre industrializacije in predvsem

zaradi visoke stopnje povezanosti z ostalim gospodarstvom je postal ključni del infrastrukture v

vseh industrializiranih državah. Sploh v Evropi je bila za dominantni model organizacije

elektroenergetskega sektorja značilna konceptualizacija električne energije kot javne infrastrukture

in kot del procesa izgradnje države. Bila je osnovni element industrijske politike in pomembna

storitev, ki naj bi bila dostopna vsem državljanom. Zaradi tega je prihajalo tudi do velikih investicij

v elektroenergetske sisteme (Mez in drugi 1997, 3–4). Procesi liberalizacije so sicer poskušali

zmanjšati in spremeniti vlogo države pri regulaciji sektorja, vendar je ta za državo tako pomemben,

da ga večina držav noče (in ne more) v celoti liberalizirati in prepustiti prostemu trgu. Država mora

zagotavljati pogoje za zasebne produkcijske in akumulacijske procese, kjer igra električna energija

ključno vlogo. Obenem je tudi sama odvisna od teh procesov, zato ji je v interesu, da

elektroenergetski sektor deluje dobro, konkurenčno in zanesljivo. Velike elektrarne za proizvodnjo

električne energije so tako posledica produktivistične energetske politike, saj naj bi bile znotraj

koncepta ekonomije obsega bolj »smiselne«. Za državo oz. javno oblast je nujno, da ima

zagotovljene stabilne resurse za preživetje države. V zadnjem času pa je na pomenu dobila tudi

regulacija sektorja zaradi negativnih okoljskih vplivov, pri čemer se odločevalci zatekajo k

postavljanju raznih omejitev.

(2) Kakšni sta vloga in moč akterjev v delu energetske politične arene, ki se nanaša na

proizvodnjo električne energije, in kakšne so posledice takšnih razmerij?

V energetski politični areni se nahaja več skupin akterjev. V grobem jih lahko razdelimo na

odločevalce, energetska podjetja, male proizvajalce električne energije, strokovnjake, civilno

294

družbo, porabnike, javnost, medije in nadnacionalne akterje. Percepcija električne energije kot dela

javne infrastrukture z značilnostmi naravnega monopola ter organizacija sektorja v obliki javnih ali

javno nadzorovanih institucionalnih monopolov je vodila do nastanka močnih sektorskih akterjev

(Mez in drugi 1997, 4). Akterji, ki so na pozicijah moči, imajo vpliv v svojih rokah, kar pomeni, da

so njihovi interesi veliko bolje zastopani kot pa skupni družbeni interesi in interesi javnosti

(Albrecht 2001). Šibkejši akterji, kot so civilna družba, porabniki, javnost in mali proizvajalci

električne energije, včasih niti nimajo dostopa do procesov, če pa ga imajo, igrajo zgolj obrobno

vlogo, kar se kaže tudi v primeru analize stopnje upoštevanja pripomb na predlog EZ-1. Energetska

politična arena ni ravno odprta arena za vse akterje. Sicer delno omogoča izražanje mnenj, vendar v

primeru, da ta prihajajo od šibkih akterjev, niso upoštevana.

Odločevalci bi v areni morali igrati ključno vlogo in bi morali biti v njenem središču, saj oni

sprejemajo odločitve. Vendar se je tako v literaturi kot v raziskavi izkazalo, da določeni akterji v

središču arene poleg njih vidijo tudi energetska podjetja. Sam bi osrednjo vlogo v areni vseeno

prepustil odločevalcem, vendar bi energetska podjetja postavil v njihovo neposredno bližino. Kot

trdita McSpadden in Culhane (1999, 223), ekonomsko motivirani akterji predstavljajo dominantni

vir moči v družbi. To je bilo izpostavljeno tudi v sklopu raziskave, predvsem v intervjujih.

Ekonomsko motivirani akterji so energetska podjetja, kjer v sistemu oskrbe z električno energijo

dominirajo velike elektrarne, ki se zanašajo na premog in jedrsko energijo. Ti so večinoma ključni

udeleženci v odločevalskih procesih. Razlog leži v dejstvu, da imajo ti akterji jasne preference glede

rezultatov odločevalskih procesov, saj na te procese gledajo skozi prizmo lastnih interesov, ki jih

poskušajo obvarovati in zagovarjati. Močni akterji vedno delujejo v smeri ohranjanja ali

povečevanja svoje moči. Velika energetska podjetja imajo interes za ohranjanje sedanjega

elektroenergetskega sistema, ker jim prinaša koristi in dominantno pozicijo, ter se močno upirajo

njegovi transformaciji, ki bi naj izvirala iz njegove okoljske netrajnosti (Clifton in Bhatnagar 2013,

43).

Obenem pozicija velikim proizvajalcem električne energije omogoča veliko strukturno moč v

energetski politični areni, tako zaradi ugodnega položaja na trgu kot velikih finančnih virov (Kellow

1996; Bernhagen 2007). Družbeno-ekonomska struktura to moč zgolj še povečuje, saj so politične

preference odločevalcev vezane na zagotavljanje pogojev za produkcijske in akumulacijske

procese. To pa pomeni, da so politične preference in gospodarski interesi podjetij, vključno z

energetskimi podjetji, nesorazmerno bolj upoštevani pri oblikovanju in izvajanju javnih politik.

Odločevalci sicer imajo možnosti za regulacijo in usmerjanje sektorja, vendar se morajo te politične

rešitve delno prilagajati interesom teh akterjev in pričakovanjem trgov.

Ostali akterji, vključno s strokovnjaki in strokovnimi združenji ter civilno družbo, so v energetski

295

politični areni v podrejenem položaju do odločevalcev in velikih energetskih podjetij. Strokovnjaki

predstavljajo heterogeno skupino, kjer so nekateri strokovnjaki bližje podjetjem in odločevalcem,

drugi pa daleč stran. Civilna družba se aktivno vključuje v procese na državni in lokalni ravni,

vendar nima politične moči. Na lokalni ravni se pojavlja v obliki civilnih iniciativ, ki nasprotujejo

posameznim projektom, pri čemer so nekatere med njimi lahko tudi uspešne, medtem ko na državni

ravni pri oblikovanju energetskih politik civilna družba v veliki večini primerov ni upoštevana.

Vloga malih proizvajalcev električne energije v areni je zelo obrobna. Razlog za to gre iskati v

njihovi razpršenosti. Večinoma se tudi še ne prepoznavajo kot politični akterji in nimajo interesa po

vključevanju v areno. Zaznati pa je določene premike, saj se vzpostavljajo združenja, ki bi naj

skrbela za interese malih proizvajalcev. Javnost se v areni pojavlja v marginalizirani vlogi, saj je

njen vpliv zaznati kot posredni pritisk v obliki volitev na odločevalce in preko javnega mnenja na

vse akterje v areni. Skupino porabnikov lahko razdelimo na majhne porabnike, kjer prevladujejo

gospodinjstva, in velike porabnike. Interesi obojih so povezani s čim nižjo ceno električno energije,

pri čemer je vloga prvih v areni precej neznatna, medtem ko imajo veliki porabniki električne

energije oz. energetsko intenzivna industrija svoje mesto v energetski politični areni in lahko kot

močni gospodarski akterji dosežejo določen vpliv. Mediji so bili označeni kot akter, ki nima

neposrednega vpliva v areni, vendar ima njihova vloga obveščanja javnosti in drugih akterjev vpliv

na javno mnenje. Pri nadnacionalnih akterjih je tako v literaturi kot v raziskavi omenjana predvsem

Evropska unija, ki jo bomo opredelili kot nekakšen okvir, znotraj katerega morajo delovati akterji v

Sloveniji in ki delno usmerja politične odločitve, vendar ni neposredno vključena v energetsko

politično areno na državni ravni.

Civilna družba je označena kot akter oz. skupina akterjev, ki na politično agendo prinaša vprašanja,

katerim formalna politika in odločevalci doslej niso namenjali pozornosti. To se v zadnjih

desetletjih zelo očitno dogaja ravno na področju okolja, nanj pa se veže tudi področje energetike.

Tako akterji, ki so na robu politične arene, preko svojega delovanja in angažiranja širše javnosti

postavljajo okoljske probleme na formalno polje politike, zaradi česar se morajo odločevalci pričeti

ukvarjati z njimi. To je velik doprinos javnosti in civilne družbe, saj imata slednji, ob manku moči

in vpliva v odločevalskih procesih, v določenih primerih vsaj možnost določanja politične agende.

Tudi v raziskavi je bilo poudarjeno, da ta skupina akterjev izpostavlja neustreznost trenutne

strukture proizvodnje električne energije in potrebo po decentralizaciji proizvodnje električne

energije, ki naj temelji predvsem na razpršenih OVE, ter se zavzema za spremembe.

V Tabeli 15.1 so povzete značilnosti skupin akterjev, ki so del energetske politične arene.

Predstavljene so njihove vloge, moč in vpliv ter pozicije, ki jih zasedajo znotraj arene. Skupine

akterjev so predstavljene po vrsti, od tiste, ki je najbližje središču arene, do tiste, ki je na njenem

296

obrobju. Tabeli sledi Slika 15.1, ki prikazuje razporeditev akterjev znotraj energetske politične

arene v Sloveniji, ki izhaja iz ugotovitev disertacije. Odločevalci so postavljeni v središče, ki

predstavlja center arene, v njihovi neposredni bližini pa so energetska podjetja. Strokovnjaki kot

heterogena skupina je razpotegnjena od bližine središča arene do roba. Veliki porabniki lahko

uporabijo svojo strukturno moč tudi za vpliv v tej areni, kar jim daje neko vlogo v areni. Vloga

ostalih akterjev pa je manj pomembna – predvsem javnost in majhni porabniki se nahajajo na

obrobju arene.

Tabela 15.1: Značilnosti skupin akterjev, ki so del energetske politične arene

Skupina akterjev

Vloga akterjev Moč in vpliv Pozicija v areni

Odločevalci Oblikujejo in sprejemajo javnopolitične odločitve.Morali bi imeti ključno vlogo in biti v središču arene, vendar je zaznati pomanjkanje odločanja z njihove strani, zaradi česar primat včasih prevzemajo energetska podjetja.Večinoma niso za spremembe, saj te predstavljajo neznan teritorij, ki za njihovo politično prihodnost predstavlja preveč neznank.Zavezani so stari paradigmi in imajo konvencionalni pogled na energetiko.

Močni akterji.Oni so tisti, ki sprejemajo javnopolitičneodločitve, ki se jim morajo drugi akterji podrediti.Imajo možnost za regulacijo in usmerjanje sektorja, ob upoštevanju določenih omejitev.

V središču arene. So ključni akterji, ki lahko sprožijo ali onemogočijo spremembe. Večina relacij v areni je med odločevalciin energetskimi podjetji.Opazna je prepletenost z energetskimi podjetji, saj so ta v državni lasti.

Energetska podjetja

Obvladujejo elektroenergetski sektor na strani proizvodnje, prenosa in distribucije terdobave električne energije.So proti spremembam, ki bi pomenile prerazporeditev moči.Delujejo v smeri zagovarjanja in varovanja lastnih interesov ter ohranjanja svoje moči.Imajo interes za ohranjanje trenutnega sistem. Zavezani so stari paradigmi in imajo konvencionalen pogled na energetiko.

Močni akterji z velikim vplivom, zaradi česar so njihovi interesi bolje zastopani od širših družbenih interesov. Ker so ekonomsko motivirani, imajo največ interesa za vplivanje.Velika strukturna moč v areni, zaradi njihove pozicije znotraj elektroenergetskega sektorja in velikih finančnih virov.

Zelo blizu središča arene. Predstavljajo dominantne in močne akterje.Politične preference odločevalcev so vezane na zagotavljanje pogojev za produkcijske in akumulacijske procese, zato so interesi podjetij bolj upoštevani pri oblikovanju in izvajanju politik.Ker so energetska podjetja v državni lasti, je opazna velika prepletenost z odločevalci.

Strokovnjaki So vir znanja za druge akterje.Predstavljajo heterogeno skupino, kjer so nekateri strokovnjaki bližje podjetjem in odločevalcem, drugi pa daleč stran, odvisno od njihovega pogleda na elektroenergetski sektor.

Nimajo velikega vpliva. Del strokovnjakov se zavzema za spremembe, del za status quo.Strokovnjaki, ki so bližje podjetjem in odločevalcem, imajo večji vpliv od tistih, ki zagovarjajo drugačne rešitve.

V podrejenem položaju do odločevalcevin energetskih podjetij.Del strokovnjakov je bližje energetskim podjetjem in odločevalcem, s tem pa tudi bližje središču arene.

Veliki porabniki

Kot veliki porabniki električne energije imajo interese, povezane s čim nižjo ceno električne energije.

Energetsko intenzivna industrija ima svoje mesto v energetski politični areni, saj zaradi svoje strukturne moči dosežejo določen vpliv.

Zaradi strukturne moči so relevantni akter v areni, kar jih v razmerju do središča arene uvršča med energetska podjetja in civilno družbo.

Civilna družba

Skupina, ki na politično agendo prinaša probleme, katerim odločevalci doslej niso namenjali pozornosti (okoljska problematika).Edina skupina, ki se zavzema za spremembe in novo energetsko paradigmo.Prepoznani kot skupina, ki ne zagovarja lastnih ozkih interesov, temveč širši družbeniinteres, od katerega nimajo neposrednih koristi.Del deluje na lokalni ravni v obliki iniciativ, del pa na državni ravni, s sodelovanjem v odločevalskih procesih.

Šibki akterji, katerim je otežen dostop do odločevalskih procesov. Igrajo obrobno vlogo, saj njihova mnenja niso upoštevana.Ob pomanjkanju moči lahko vsaj doprinesejo razne teme na agendo.Vpliv ima le na lokalni ravni, pogosto v obliki uspešnega nasprotovanja posameznim projektom. Na državni ravni pri oblikovanju energetskih politikniso upoštevani.Pomembna skupina, ker so prepoznani kot pobudniki sprememb.

V podrejenem položaju do odločevalcevin energetskih podjetij. V areni se nahajajo dokaj oddaljeni od središča, a zaradi svoje aktivnost bližje kot mediji, mali proizvajalci elektrike, majhni porabniki in javnost.

Mediji Obveščajo javnost in druge akterje o tem, kaj se v areni dogaja, tudi o dogajanju za zaprtimi vrati, s čimer opravljajo neko nadzorno funkcijo. Pomembna je njihova vloga informiranja in obveščanja ostalih akterjev.

Nimajo neposrednega vpliva v areni, a imajo njihova vloga obveščanja javnostiin drugih akterjev velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja.

Ne sodelujejo neposredno v odločevalskih procesih, vendar imajo vpliv na oblikovanje javnega mnenja.

297

Mali proizvajalci elektrike

Kot mali proizvajalci so razpršeni in nepovezani. Kot skupina se v veliki meri ne prepoznavajo kot politični akter in nimajo interesa po vključevanju v areno. Se pa določen del vedno bolj zaveda, da se morajo za dosego svojih interesov vključevati v odločevalske procese

Zaradi razpršenosti in nepovezanosti so šibki akterji, katerim je dostop do odločevalskih procesov otežen. Igrajo obrobno vlogo, njihova mnenja niso upoštevana.

So skoraj na robu arene, določena združenja poskušajo aktivno sodelovati v odločevalskih procesih.

Majhni porabniki

V tej skupini prevladujejo gospodinjstva. Njihovi interesi so povezani s čim nižjo cenoelektrične energije.

Šibki, obrobni, neaktivni akterji, ki nimajo neposrednega vpliva.

So na robu arene, njihova vloga je neznatna.

Javnost Marginalna vloga, saj je njen vpliv zaznati kot posredni pritisk v obliki volitev na odločevalce in preko javnega mnenja na vse akterje v areni.

Zgolj posreden vpliv v areni, v obliki javnega mnenja in potencialnega vpliva,ki ga lahko izražajo na volitvah.

Na robu arene, njihova vloga je neznatna.

Slika 15.1: Shema energetske politične arene v Sloveniji

V sklopu raziskave je bila opažena potreba po refleksiji delovanja določenih akterjev, pri čemer te

potrebe ne smemo posploševati na celotne skupine akterjev. Znotraj civilne družbe se pojavljajo

določeni akterji, ki poskušajo podajati informacije na nestrokoven in v določenih situacijah tudi

nekompetenten način. Te informacije poskušajo predstavljati kot strokovne argumente, čeprav so v

osnovi vrednotna stališča. Takšno delovanje je sicer prisotno tudi pri nekaterih drugih akterjih. Pri

delu civilne družbe je zelo očiten pojav sindroma NIMBY, predvsem pri delu lokalnih in ozkih

iniciativ, ki so si za prioriteto zadala varovanje ozkih – lokalno, vrstno ali problemsko pogojenih –

področij. Včasih takšno delovanje spodbudijo drugi akterji, recimo investitorji v projekte, ki na

neustrezen način vključujejo lokalno javnost, včasih pa ne. Problemi so tudi pri drugih akterjih.

Tako je pri nekaterih akterjih iz skupine energetskih podjetij in strokovnjakov prisotno pomanjkanje

zavedanja, da so tudi njihova stališča o tehnologijah in drugih povsem tehničnih zadevah pogojena

z njihovim imaginarijem, ki vključuje paradigmo, vrednote, prepričanja in percepcijo. Striktno

298

tehnično gledanje na socio-tehnične sisteme, kot je elektroenergetski, nam pokaže zgolj del celotne

slike.184

(3) Kakšne so ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije

na ravni posameznih akterjev, institucij, arene in socio-tehničnega sistema?

Ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije se pojavljajo na

tehničnem, družbenem, političnem, ekonomskem in institucionalnem področju. Pojavljajo se na

ravni posameznih akterjev, ki sledijo institucionalni logiki, svojim interesom, prepričanjem in

vrednotam, ki izhajajo iz ustaljene dominantne paradigme, na ravni institucij v obliki

institucionalnih struktur in praks, na ravni energetske politične arene ter na ravni sistema v obliki

sistemskih pravil ter zaklenjenosti sistema v trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja. Ovire za

spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, ki so bile zaznane skozi

pregled virov in raziskavo, so predstavljene na Sliki 15.2, kjer so tudi razporejene po različnih

ravneh. Uporabljen je vizualni model, ki nam pokaže večplastno naravo ovir. Prikaz ovir znotraj

posameznih ravni nam pove, na kateri ravni moramo naslavljati ovire. Obenem lahko razberemo,

katere ovire na ravni socio-tehničnega sistema vplivajo na spodnje ravni, vse do akterjev. Ovire na

različnih ravneh vplivajo ena na drugo in imajo mnogokrat učinek ojačitve.

Slika 15.2: Zaznane ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, ki se pojavljajona različnih ravneh

184 Primer je komentar na predlog usmeritev za pripravo EKS, podan s strani Elektroinštituta Milan Vidmar (2015), vkaterem pozabljajo, da se tehnični sistem ni razvijal v tej smeri zgolj zaradi tehničnih komponent, temveč tudizaradi drugih, kot so institucije, akterji, povezave, omrežja, struktura in prakse, ter da bi ob drugačnih odločitvahpred 120 leti verjetno imeli sedaj drugačen sistem: »Ali decentralizacija proizvodnje res predstavlja razvojnousmeritev? Takšen sistem smo imeli na začetku elektrifikacije in se je izkazal kot neustrezen, zato smo ganadomestili z ustreznejšim centralnim sistemom oskrbe.«

299

V raziskavi je bilo zaznati, da tehnologije niso bile izpostavljene kot ovire, saj so že precej razvite,

iz tehničnega področja pa akterji nadaljnji napredek opredeljujejo kot izziv, ne pa kot oviro.

Ekonomske ovire se pojavljajo predvsem v obliki visokih začetnih stroškov in nezadostnih

finančnih virov za investicije v spremembe. Kot ena od možnosti odvračanja od sprememb so v

literaturi izpostavljene tudi administrativne ovire, kot so pomanjkanje jasnih smernic, zamudni in

zapleteni postopki pridobivanja ustreznih dovoljenj, potreba po dovoljenjih, ki niso relevantna,

neustrezno prostorsko načrtovanje, priključevanje in dostop do omrežja, veliko število organov in

institucij, ki so vključene v procese, povezane z administracijo projekta, pomanjkanje koordinacije

med različnimi organi ipd. (Ragwitz in drugi 2007; Brown in Sovacool 2011).

Dominantni akterji, predvsem velika energetska podjetja, si ne želijo sprememb, saj jim trenutno

stanje ustreza. Navajeni so trenutnega stanja in delovanja, spremembe pa bi lahko ogrozile njihovo

pozicijo in interese (Kellow 1996; Hvelplund 1997; Matthews 2001; Gould 2002; Sine in David

2003). Energetska podjetja skušajo ohranjati nadzor nad sistemom, ki so ga skupaj s svojimi

predhodniki pomagali ustvarjati, zato otežujejo vstop novim akterjem. V sklopu raziskave se je

pokazalo, da dominantni akterji znotraj elektroenergetskega sektorja menijo, da so velike

centralizirane elektrarne (na premog in jedrsko energijo) logična in zaželena pot tudi za prihodnjo

oskrbo z električno energijo in da sektor proizvodnje temeljitejših sprememb ne potrebuje.

Kot oviro je potrebno omeniti tudi prepričanja, vrednote in percepcijo posameznikov, ki vplivajo na

njihovo odločanje in izbiro rešitve. Vzpostavljeni elektroenergetski sistemi in tehnološke pokrajine

predstavljajo okvir, ki je osnova posameznikovih pričakovanj in domnev o tem, kaj je možno in

mogoče. Vsak posameznik živi znotraj takšnega okvira, skozi katerega ocenjuje možnost rabe ter

optimalnost orodij, tehnologij in načinov upravljanja sistemov. Ti okviri in tehnološke pokrajine

oblikujejo posameznikovo dojemanje okolice kot samoumevne oz. naravne, saj so tam od začetka

zgodovinske zavesti posameznika (Sovacool in Brown 2007; Sovacool 2008). Zato se zdijo

spremembe te okolice, vključno s sistemi in načini upravljanja, za posameznika težko dojemljive.

Ne dojemajo jih kot dobrodošle, saj niso prepričani v njihov pozitiven izhod. V sklopu raziskave so

akterji izpostavili še eno oviro, ki je povezana z delovanjem lokalne javnosti in civilne družbe.

Pojav mnogih civilnih iniciativ in sindrom NIMBY namreč bistveno otežujeta umeščanje razpršenih

enot za proizvodnjo električne energije v prostor, kar že delno ovira razvoj sektorja.

Zavezanost dominantnih akterjev stari paradigmi predstavlja eno izmed zaznanih ovir za

spremembe. Razlog je v tem, da je imperativ rasti zelo globoko ukoreninjen v družbenih institucijah

in odnosih, stališčih, normah, zakonih in predpostavkah, ki iz njih izhajajo (Kellow 1996, 14).

Dejavnost velikih energetskih podjetij temelji na fosilnih in jedrskih virih, ki so konvencionalni del

300

dominantne paradigme, po kateri preračun koristi pridobivanja energije na takšen način presega

stroške negativnih posledic. Tudi raziskava je pokazala, da večina dominantnih akterjev še vedno

daje prednost konkurenčnosti ter ekonomskim in gospodarskim vidikom pred okoljskimi. Predvsem

se to nanaša na energetska podjetja in odločevalce. Opazno je, da se še ni zgodil preskok k novi

paradigmi. Sicer je opazen premik, saj velika večina akterjev prepoznava okoljski vpliv proizvodnje

električne energije kot problematičen, vendar na prvo mesto vseeno postavljajo konkurenčnost in

nizke cene. Prav tako večina dominantnih akterjev še vedno daje prednost velikim centraliziranim

elektrarnam pred razpršenimi (Thomas 1997). OVE ne vidijo kot realne alternative, ki bi bila

zmožna zamenjati fosilne in jedrske vire, zato se še naprej osredotočajo na velike proizvodne

obrate. Tako so v Termoelektrarni Šoštanj razmišljali o novem velikem premogovnem bloku, v

GEN energiji pa si želijo gradnje novega bloka jedrske elektrarne, pri čemer takšno delovanje vodi

v onemogočanje sprememb in poskus ohranjanja njihovega vpliva in moči, ki nas zaklepa v

trenutnih oblikah institucij in tehnologij. Primer predstavlja gradnja jedrske elektrarne, ki obenem

izključuje distribuirane OVE, saj gradnja nove jedrske elektrarne »zaklene« državo v centralizirani

in nefleksibilni paradigmi, ki zahteva prenosno infrastrukturo, pasivna distribucijska omrežja, ki

dostavljajo energijo zgolj v eno smer, ter relativno malo enot za proizvodnjo električne energije

(Sovacool 2008, 234–235). Takšna usmeritev onemogoča sledenje novi paradigmi, saj poleg tega,

da tehnološko onemogoči spremembe za nadaljnjih 50 let, porabi tudi sredstva, ki bi lahko bila

namenjena razpršeni proizvodnji ter minimizira možnosti za vedênjske spremembe.

Institucionalna logika, v katero so vgrajene tudi industrijske strukture, je vedno v vlogi zagovarjanja

obstoječega sistema in onemogočanja sprememb, ki bi se bistveno oddaljile od ustaljenih tehnologij

in procesov organiziranja in upravljanja. Privede do tega, da institucije postanejo rutinizirane

strukture, znotraj katerih se posamezniki oklepajo rutiniziranega vedênja, ki velja za samoumevno,

v smislu »na takšen način smo vedno delali«. Institucionalna logika v energetskih podjetjih privede

do tega, da bi podjetje, ki upravlja jedrsko elektrarno, enako delo rado opravljalo tudi v prihodnje,

zato bodo šle odločitve vodilnih v podjetju v smeri nadaljevanja ustaljenih vzorcev v prihodnost.

Poleg institucionalne logike, ki ovira spremembe, se je kot specifičnost pojavila tudi personalizacija

institucije, kjer slednja deluje po vrednotah svojih ključnih vodilnih posameznikov, ki določajo

njeno usmeritev glede na lastne preference, seveda uokvirjene z gospodarskimi in ekonomskimi

parametri, preko katerih ne morejo. To pomeni, da tisti, ki vodi institucijo, slednjo tudi usmerja. Od

njega je odvisno, ali bo šlo zgolj za nadaljevanje ustaljenih praks in blokiranje sprememb, ali pa se

bodo odločili in omogočili spremembe. Torej lahko deluje kot ovira ali kot spodbujevalec

sprememb. V primeru zamenjave nekaj posameznikov na ključnih pozicijah v ključnih institucijah v

državi bi lahko prišlo do hitrejših sprememb. To je tema, ki v nalogi sicer ni bila preverjena in

301

raziskovana, vendar se je v procesu raziskave pokazala kot ena od možnosti. Če bi na vodstveni

položaj institucije prišla oseba z drugačnimi prepričanji, percepcijo in paradigmo, bi ta institucija

mogoče pričela delovati po drugačnih načelih in se usmerjati k drugačnim oz. drugim rešitvam.

K oviram prištevamo pomanjkljive in neustrezne možnosti vključevanja javnosti v odločevalske

procese. To je ena osrednjih pomanjkljivosti institucionalnih struktur odločevalskih procesov, saj na

ta način v razpravo ne pridejo alternativni argumenti različnih akterjev, od katerih bi se mnogi

zavzemali za spremembe.

Koncept »od poti odvisnega odločanja« predvideva, da vzorci institucionalnega vpliva in ureditve

zaradi ujetosti v rutine institucij začnejo slediti določeni poti. Ko so institucije enkrat vzpostavljene

in ko se akterji začnejo zanašati na njihovo usklajevalno funkcijo, jih je zelo težko spremeniti ali

ukiniti, tudi v primeru, da se okoliščine, zaradi katerih so institucije nastale in na katerih so

utemeljene, spremenijo (Scharpf 1997, 41). Močno prisotna je tendenca, da pretekle zaveze

oblikujejo prihodnje izbire ter da sredstva, porabljena v preteklosti, služijo kot opravičilo za

prihodnje odločitve. To pomeni, da sistem sam producira in sledi takšnim pravilom in znanju, ki

nadaljujejo z ustaljenimi praksami. Takšnemu principu sledijo tudi organizacije in posamezniki.

Na koncept »od poti odvisnega odločanja« se navezuje tudi ovira v obliki zaklenjenosti sistema v

trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja. Tehnologije se pogosto ukoreninijo oz. nam zaklenejo

možnost izbir na nadaljnji poti, kar pomeni, da jih ne moremo hitro spremeniti oz. jih odpraviti.

Tako omejujejo možnost prihodnjih izbir posameznikov in akterjev zgolj na določeno blago,

infrastrukturo, družbene prakse in institucije, ki se prilegajo tej tehnologiji (Røpke v Goldblatt

2005, 16). Ko so tehnološki sistemi enkrat postavljeni, jih je težko odstraniti (Farell v Sovacool

2008, 140). Elektroenergetski sistem temelji na komponentah in tehnologijah, ki so medsebojno

povezane tako, da bistveno otežujejo prehod na drugačne tehnologije in upravljanje sistema. Sistem

se je razvijal celotno stoletje, vanj pa so se postopoma dodajali elementi, ki so ustrezali njegovemu

načinu delovanja. Uporabljenim tehnologijam in komponentam se je prilagajal tudi celotni socio-

tehnični sistem z regulativnimi, normativnimi in tehničnimi institucijami, kar je vplivalo na način,

na katerega posamezniki dojemajo elektroenergetski sektor, vključene tehnologije in možnosti

upravljanja sektorja. V sistem se zato poskuša vključevati zgolj takšne koncepte, tehnologije in

komponente, ki so skladni z obstoječo zasnovo sistema, zavračajo pa se tisti, ki zahtevajo

spremembe v komponentah, tehnologijah in institucijah (Hofman 2005, 73–74).

Takšna inercija elektroenergetskega sistema, ki predstavlja enega najkompleksnejših in kapitalsko

najintenzivnejših sistemov, pomeni, da je sistem izredno težko spremeniti. Inercija sistemov – torej

značilnost, da se sistemi ne spreminjajo, če ni nujne potrebe – je njihova osrednja značilnost

302

(Caldwell 1976). Če pa že obstaja nuja po vpeljavi sprememb, se bo sistem nagnil k

inkrementalizmu, kar pomeni vključevanje sprememb, ki se le malo razlikujejo od trenutne

usmeritve (Kellow 1996, 29). To je posledica vzpostavljanja splošnih načel v sistemu, ki ga

usmerjajo in mu dajejo stabilnost. Ta načela ponotranjijo tudi akterji v sistemu. Vse dokler načela

vodijo k zadovoljivim učinkom delovanja sistema in se ne pojavijo kakšne večje spremembe, jim

bodo akterji sledili (Hughes v Hofman 2005, 77). Tako se znotraj sistemov vzpostavi dominantna

interpretacija načina, na podlagi katerega naj bi sistem deloval, kar vodi v zavračanje drugačnega

mnenja akterjev, ki so zunaj sistema. Akterji znotraj sistema razvijejo sisteme prepričanj, ki so

usklajeni s komponentami, načeli in obliko tehnološkega sistema (Pinch in Bijker v Hofman 2005,

22). Takšen primer predstavlja prepričanje, da je centralizirana proizvodnja boljša od

decentralizirane, kar je v skladu s prepričanjem, da je uveljavljeni sistem dober in ni potrebe po

spreminjanju njegovih vitalnih delov.

(4) Kako preseči zaznane ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje

električne energije ter ali sta demokratizacija energetske politične arene in vključitev nove

energetske paradigme zadostna pogoja za takšne spremembe?

Preseganje ovir predstavlja težavno nalogo, saj je potrebno naslavljati večje število dejavnikov. Kar

se tiče sistemskih sprememb, Jacobsson in Lauber (2006) opredelita pogoje, ki so potrebni za

vzpostavitev začetne faze procesa transformacije. Da bi lahko uvedli spremembe na sistemski ravni,

je potrebno pred tem spremeniti ustrezne politike in uskladiti delovanje institucij, kar vključuje tudi

njihovo vrednotno osnovo. Tu pridemo tudi do ravni posameznikov, saj so vrednote povezane oz.

vključene v paradigmo, ki ji posameznik ali posamezni akter pripada. Prehod med paradigmami je

lažji v primerih, ko posameznik pride do nekega novega spoznanja ali krize, zaradi katere se prične

preizpraševati o ustreznosti dominantne paradigme. Ko se pojavi kriza, ta običajno predstavlja

začetek iskanja zamenjave za diskreditirano paradigmo (Kuhn v Sine in David 2003, 198). Interese

okolja so v širšo politično debato pričela vnašati družbena gibanja v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja.

S tem se je pričelo širjenje zavedanja, da je poleg ekonomije za kvaliteto bivanja važna tudi

kvaliteta okolja ter da je potrebno pričeti upoštevati meje, ki jih postavljata okolje in zdravje ljudi,

kar predstavlja temelj nove paradigme. V javnih politikah se za novo okoljsko paradigmo smatra

koncept trajnostnega razvoja, ki predpostavlja združitev ciljev s področja gospodarskega razvoja,

družbene pravičnosti in varstva okolja. Ta paradigma v normativnem smislu sicer dobiva na

pomenu, vendar se v praksi pomen trajnostnega razvoja vse prevečkrat prikrojuje interesom in

pogledom, ki jih želijo zasledovati dominantni akterji. Na področju elektroenergetike nova

paradigma pomeni predvsem zmanjševanje negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi, poudarja

pomen energetske učinkovitosti ter se usmerja k razpršeni proizvodnji električne energije iz

303

obnovljivih virov. V energetsko politično areno vnašajo novo paradigmo predvsem na rob potisnjeni

akterji – družbena gibanja in civilna družba, ki pa za zdaj nimajo velikega vpliva na odločevalske

procese znotraj arene. Kljub temu, da pri odločanju v energetski politični areni še vedno dominira

stara paradigma rasti, pa je znotraj okvirja Evropske unije zaznati delni premik, ki je opazen tudi pri

nas in ki kot enega od vidikov poudarja vpliv na okolje, podnebje in zdravje ljudi. To pomeni delni

odklon od dosedanjega načina prioritiziranja kriterijev delovanja elektroenergetskega sektorja, kar

lahko olajša pot do sprememb.

V Nemčiji je sprožila spremembe ravno spremenjena paradigma pri novih družbenih gibanjih. Ta

gibanja so zaradi svoje masivnosti pridobila politični vpliv, in ko so pričeli svoje želje politično

artikulirati, je v parlament uspelo vstopiti stranki Zelenih. Ta je potem na politični ravni zasledovala

takšne usmeritve, kot so jih podpirala ta gibanja, ki so bila njihovi volivci. To je privedlo do

vzpostavitve podpornega političnega okvira za razvoj sektorja razpršenih OVE. Šele ko je bil ta

okvir postavljen, so se začeli formirati industrijski akterji na tem področju, ki so postajali vedno

močnejši in so sedaj glavni promotorji in zagovorniki politik za podporo razpršeni proizvodnji iz

OVE.

Za premagovanje obstoječega ujetja v tehnoloških in organizacijskih oblikah so v večini potrebni

izredni dogodki, trdita Cowan in Hulten (v Hofman 2005, 30). Takšne dogodke predstavlja kriza

obstoječih tehnologij, regulacije, potencialni tehnološki preboji in razvoj nišnih trgov, spremembe v

preferencah uporabnikov ali nova znanstvena odkritja. Ker gre za spremembe na ravni institucij, te

pogosto zahtevajo dolgoročne procese za spreminjanje, saj ta raven sprememb vključuje potrebo po

spremembah sestave akterjev, norm, kognitivnega okvira in organizacijskih odnosov znotraj

institucije in tudi v relaciji z institucionalnim okoljem.

Čeprav znotraj organizacij obstaja malo možnosti za spremembe, lahko do njih pride, če se pojavijo

spremembe razmerij v zunanjem ali notranjem okolju, ki so pomagala ohranjati stanje, prepričanja,

vrednote in strukturo organizacije. Lahko pride do sprememb na trgih, lahko se pojavijo drugačne

regulative, javnost lahko zahteva spremembe, lahko pa pride tudi do zamenjave vodstva organizacij.

Novo vodstvo ima lahko drugačne poglede od prejšnjega, zaradi česar lahko pride do sprememb ali

prestrukturiranja.

Na ravni politične arene je potrebna sprememba institucionalnega okvira arene, saj ta vpliva na

dostop do virov, trgov ter vpliva na legitimnost odločevalskih procesov. Institucionalni okvir bi

moral omogočati vstop novim idejam, kar bi omogočilo razpravo o alternativnih rešitvah, to pa

posledično lahko vodi do sprememb. Spremembe institucionalne strukture in odločevalskih

procesov v smeri demokratizacije prinesejo vključenost širšega nabora akterjev v procese, njihov

304

večji vpliv na izbire ter večanje števila alternativnih rešitev v razpravi. V teoriji je bilo vključevanje

širšega nabora akterjev prepoznano kot proces, ki izboljšuje njegove rezultate in bogati razpravo

(Kitschelt 1996b), z jasno omejitvijo, da bi morali vključeni akterji delovati v skladu z

deliberativnimi načeli. Roberts (2004) omenja, da večanje participacije šibkejših akterjev

predstavlja gonilo družbenih sprememb. Toda trenutno se dogaja, da močnejši akterji v procesih

odločanja ne upoštevajo želja in interesov šibkih akterjev, ki so na obrobju ali zunaj arene, kljub

temu, da bi načelo vključevanja javnosti moralo biti bistvenega pomena za procese, ki so povezani s

posrednimi in neposrednimi vplivi na njihovo bivanjsko okolje. Zato šibkejši akterji poudarjajo

potrebo po demokratizaciji arene in institucionalnih spremembah, da bi se na ta način nekoliko

uravnotežilo razmerje moči med močnimi in šibkimi akterji. To so v sklopu raziskave poudarjali

predvsem šibkejši akterji. Te spremembe pa se lahko doseže od zgoraj navzdol, torej tako, da jih

uveljavijo odločevalci sami, lahko pa so tudi posledica delovanja od spodaj navzgor, torej tako, da

jih izsilijo posamezniki ali skupine, česar primer so predvsem družbena gibanja, civilna družba in

drugi obrobni akterji, ki se drugače kot z uveljavitvijo teh sprememb ne morejo vključevati v

procese.

Pri spremembah so ključne javne politike, ki so v veliki meri posledica zgoraj omenjenih procesov

demokratizacije arene, spremenjenih razmerij moči med akterji in/ali vključevanja nove paradigme

v odločevalske procese. Ena osnovnih nalog javnih politik bi moralo biti vodenje od manj zaželenih

ali neželenih energetskih rešitev k zaželenim, kar vključuje podporo okoljsko sprejemljivejšim

oblikam proizvodnje električne energije ter destimuliranje okoljsko problematične proizvodnje. Da

bi omogočile razvoj sektorja razpršene proizvodnje, je potrebno delovanje na več ravneh javnih

politik. Potrebne so ustrezne regulativne politike ter odstranjevanje administrativnih, političnih in

ekonomskih ovir, vlaganje v raziskave in razvoj ter, vsaj v začetnih fazah razvoja, tudi podpore za

uvajanje tehnologij v obliki različnih podpornih shem ali davčnih olajšav. Mallon (2006a, 35) je

opredelil ključne značilnosti politik na tem področju, med katerimi je potrebno izpostaviti

transparentnost, dobro opredelitev ciljev, primerno uporabo spodbud, skladnost, stabilnost in

zmanjševanje negotovosti na minimum.185

Kot ovira je bil omenjen tudi odpor lokalne javnosti do umeščanja raznih projektov v njihovo

185 Omeniti velja dogajanje v zvezi s podporno shemo za OVE in SPTE v Sloveniji, ki je bila zaradi neustreznegadelovanja nekaterih organov, odgovornih za nadzor in spremljanje izvajanja sheme, sprva podvržena drastičnemuznižanju podpor, kasneje pa je bila v celoti ukinjena. Nadomestila jo je nova shema, kot jo predvideva Energetskizakon (EZ-1), vendar razpisov za dodelitev podpor za OVE in SPTE od sprejetja EZ-1 pred dvema letoma še nibilo. To postavlja potencialne investitorje, ki bi radi investirali v sektor razpršene proizvodnje iz OVE in SPTE, vpozicijo dvojnega tveganja: (1) ne vedo, kdaj, če sploh, bo izveden javni razpis za podpore; (2) ne vedo, kakšnibodo pogoji razpisa in če bo bodo ti za njih sploh dovolj ugodni. Takšne neznanke odvračajo potencialneinvestitorje. V takšni poziciji se bo večina tistih, ki bi bili zainteresirani za vlaganje v sektor razpršene proizvodnje,umaknila iz sektorja in poskušala investirati drugje – v drugem sektorju ali v drugi državi, ki ponuja manj tveganjain negotovosti. Zato je izrednega pomena predvsem stabilnost javnih politik, ki naj dolgoročno zagotavljajo enakskladen okvir, brez nenadnih sprememb.

305

lokalno okolje. To oviro lahko delno presežemo s pravočasnim in vsebinskim vključevanjem

zainteresirane javnosti v odločevalske procese, tako na ravni projektov kot na ravni državnih

energetskih politik. Na ravni posameznih projektov je bil izpostavljen še en vidik, in sicer, da mora

lokalna javnost imeti tudi finančne oz. materialne koristi od razpršenih projektov, kar je primer

recimo na Danskem, kjer je lokalno prebivalstvo finančno vključeno v projekte OVE.

Prisotnost nove paradigme pri civilni družbi pomeni, da ti zagovarjajo spremembe k okoljsko

sprejemljivejši razpršeni proizvodnji. Takšnih teženj in usmeritev ne kažejo nobeni drugi akterji v

areni, kar je potrdila tudi raziskava. Da pa so se pričeli ti interesi izražati, oz. da so sploh prišli na

agendo, je bilo potrebno odpreti areno in proces. To se kaže pri analiziranem procesu oblikovanja

usmeritev za pripravo EKS, kjer je ministrstvo ugotovilo, da je glasov za usmeritev k

decentralizaciji in razpršeni proizvodnji kar naenkrat toliko, da jih ne morejo več preprosto

ignorirati in so na to temo pripravili javni posvet. To ne pomeni, da bo takšna usmeritev tudi

dejansko zapisana v konceptu, toda predstavlja prvi korak, s čimer je bila sploh prepoznana kot

legitimna alternativna rešitev, ki je uvrščena na agendo in se bo o njej tudi razpravljalo. V napovedi

ministrstva o izvedbi štirih javnih razprav o ključnih točkah usmeritev za pripravo EKS, se delno

kaže pristop deliberativne demokracije, ki ga verjetno nevede poskuša uveljaviti ministrstvo pri tem

procesu. Na ta način se poskuša zbliževati mnenja akterjev, kar je ob pogoju, da se akterji postavijo

na enotno normativno dimenzijo, tudi možno.

Vključevanje nove paradigme, ki večjo skrb namenja okolju, ter demokratizacija arene in procesov

odločanja pa nista edina oz. zadostna pogoja za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje

električne energije. Če ni ustreznega ukrepanja ključnih akterjev, predvsem odločevalcev, ki morajo

vzpostaviti ustrezen politični okvir, ne more priti do sprememb. Nizozemski primer nam govori, da

demokratizacija arene ni nujna, saj so pri njih spremembe izpeljali močni akterji, brez vključevanja

drugih akterjev. Politične odločitve so temeljile na pogledih in informacijah akterjev znotraj ozkega

kroga, ki ga je ustvarila vlada, ostali niso imeli vpliva (Breukers in Wolsink 2007). Razvoj

kogeneracije na Nizozemskem so tako omogočile spremembe rutin akterjev, radikalne

organizacijske spremembe v elektroenergetskem sektorju in radikalne spremembe okoljskih in

gospodarskih politik, ki so se osredotočile na dolgoročne med-sektorsko usklajene cilje (Hofman

2005, 157). Torej zavestna odločitev o spremembah s strani dominantnih akterjev je bila v tem

primeru ključna, osrednjo vlogo pa so imeli odločevalci. Ob zavedanju potrebe po spremembah so

lahko dominantni akterji tisti, ki spremembe sprožijo, kar pomeni, da demokratizacija ni nujni

predpogoj za uveljavitev sprememb. Je pa demokratizacija dobrodošla, saj je zaradi usmerjenosti

dominantnih akterjev k statusu quo malo možnosti, da bodo ti sami spodbudili in podprli

spremembe. Vključevanje svežih pogledov in idej v areni, ki pridejo z novimi akterji, pomeni

306

začetek razprave o novih rešitvah, če ti akterji dobijo večji vpliv v areni, pa lahko sprožijo

spremembe.

Tudi pojav nove paradigme pri obrobnih akterjih še ne pomeni njene uveljavitve v političnih

odločitvah na področju energetike. Paradigma bo v odločanje vključena zgolj, če ti obrobni akterji

pridobijo na vplivu in moči ali pa v primeru, da se sprememba zgodi tudi na ravni dominantnih

akterjev. V mislih imam predvsem odločevalce, ker je malo verjetno, da bo prišlo do sprememb pri

velikih energetskih podjetjih, je pa tudi to možno.186

Ne obstaja zgolj ena pot za dosego sprememb, saj se te dogajajo na različnih ravneh: posameznikov

in akterjev, institucij, arene in javnih politik. Vstop novih akterjev in paradigme v areno lahko

sproži spremembe, lahko pa jih sprožijo tudi spremembe preferenc močnih akterjev. Spremembe pa

so lahko sprožene tudi od zunaj, z ravni okolice oz. pokrajine socio-tehničnega sistema. Proces

liberalizacije sektorja, ki ga je sprožila Evropska unija, je imel velik vpliv tudi na delovanje

elektroenergetskega sektorja v Sloveniji. Dodatne spremembe lahko sprožijo različni dejavniki: (1)

močnejša integracija elektroenergetskega trga in energetskih politik na ravni Evropske unije ali

Energetske skupnosti; (2) podnebne spremembe in usmeritev k reševanju teh in drugih okoljskih

problemov; (3) razvoj novih tehnologij in tudi nove informacijsko-komunikacije tehnologije, ki

omogočajo nove možnosti znotraj delovanja samega sektorja; (4) nove gospodarske usmeritve in (5)

varnostna vprašanja v zvezi z uvozom energentov in virov. Vsi ti trendi so veliko bolj naklonjeni

razpršeni kot centralizirani proizvodnji električne energije.

Potencialne možnosti preseganja ovir za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije, ki so bile zaznane skozi pregled virov in raziskavo, so predstavljene na Sliki 15.3, kjer so

tudi razporejene po različnih ravneh. Kot pri predstavitvi ovir je tudi tukaj uporabljen vizualni

model, ki nam pokaže potrebo po ukrepanju na več ravneh, od posameznih akterjev do sistema.

Spremembe na eni ravni lahko povzročijo spremembe in razrešitev ovir tudi na drugih ravneh.

186 Primer in precedens predstavlja podjetje za dobavo energije Elektro Celje Energija (ECE), kjer se je vodstvodržavnega podjetja na lastno pest odločilo za spremembo usmeritve in vsem gospodinjstvom, od leta 2015 naprej patudi vsem malim podjetjem, brez doplačila zagotavlja električno energijo, v celoti pridobljeno iz OVE (Dnevnik2015).

307

Slika 15.3 Potencialne možnosti za preseganje ovir za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električneenergije, ki se pojavljajo na različnih ravneh

(5) Kateri so ključni akterji pri spremembah v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije in kakšna je njihova vloga?

Večina nedržavnih akterjev v energetski politični areni vidi odločevalce kot ključne v procesih

sprememb in kot odgovorne za ukrepanje, naslavljanje okoljskih problemov in ustvarjanje pogojev

za spremembe (Owens in Driffill 2008), kar je pokazala tudi raziskava. Ti morajo s svojim

posredovanjem zagotoviti spremembe, saj energetska podjetja s svojim poslovnim načinom

mišljenja nimajo vdelanih potreb po spreminjanju sistemov in struktur, ki jim omogočajo dobro

poslovanje in dominantni položaj. Obrobni akterji pa so prešibki in nimajo dovolj moči, da bi

sprožili spremembe. Sine in David (2003) poudarjata, da morajo odločevalci ustvariti takšno

ekonomsko, družbeno in tehnično okolje, ki omogoča novim akterjem vstop in delovanje v sektorju.

V slovenski energetski politični areni je bil v raziskavi izpostavljen vidik »neodločanja«

odločevalcev, ki so premalo aktivni, kar predstavlja izrazito oviro za uveljavljanje sprememb, saj so

za spremembe, kot prepoznava Kitschelt (1996b, 213), potrebni močni in aktivni odločevalci. Brez

ustreznega delovanja odločevalcev oz. države ne more priti do sprememb in razvoja sektorja

razpršene proizvodnje električne energije. Odločevalci morajo sprejeti ustrezne politike ter pravni in

administrativni okvir, ki omogoča postavljanje razpršenih enot in njihovo priključevanje na omrežje

ter spodbuja razvoj sektorja. S tem potencialni investitorji dobijo začetne signale o pogojih

308

delovanja, na podlagi katerih sprejemajo svoje odločitve o potencialnih investicijah.

Ker so v slovenski energetski politični areni odločevalci premalo aktivni, njihovo vlogo

spodbujanja k spremembam prevzemajo drugi akterji, predvsem civilna družba, progresivni del

strokovnjakov in tudi mali proizvajalci električne energije. Raziskava je pokazala, da zgolj civilna

družba želi določene globlje spremembe sektorja. Vloga obrobnih akterjev je, kljub njihovi majhni

moči v areni, izredno pomembna, saj obrobni akterji prevzemajo pobudo pri procesih ozaveščanja

javnosti in drugih akterjev, izvajanja projektov ter zagotavljanja legitimnosti novim tehnologijam in

rešitvam. Ko govorimo o pobudah za spremembe – in ne o njihovi implementaciji – te skoraj v

celoti prihajajo iz obrobja arene. V večini primerov gre za civilnodružbena gibanja in nevladne

organizacije, ki jim v sodelovanju z nekaterimi odločevalci včasih uspe vsiliti določene spremembe,

ter za nova podjetja, ki poskušajo prodreti na trg z (radikalnimi) inovacijami, s čimer izpodrivajo

obstoječe dominantne modele (Hvelplund, 1997; Brown in Sovacool, 2011). Predvsem akterji iz

civilne družbe poudarjajo pomen nove paradigme in jo poskušajo vključevati na politično agendo.

Debata na tem področju se tako širi, ne predstavlja pa še osrednjega dela, na podlagi katerega bi se

sprejemale jasne odločitve, da je potrebno sektor proizvodnje električne energije narediti okoljsko

sprejemljiv. Ker so obrobni akterji prepoznani kot motor sprememb, je za uveljavljanje sprememb

nujno odprtje institucionalne strukture in odločevalskih procesov.

Civilna družba in javnost sta pomembni tudi zato, ker se večina sprememb v družbi zgodi od spodaj

navzgor. Ti obrobni akterji s svojim delovanjem v sferi javnosti sprožijo spremembe, ki se nato

skozi politični pritisk kanalizirajo k odločevalcem, ki morajo biti odzivni na javno mnenje, saj v

nasprotnem primeru ne bodo ponovno izvoljeni.

V Nemčiji sta bili ravno ozaveščeni javnost in civilna družba, s svojim pritiskom in vplivom na

člane parlamenta, posredna ključna akterja pri sprejemu zakona o podporni shemi za OVE. Tako je

leta 1988 vlada nerada pričela z demonstracijskimi programi podpiranja OVE, leta 2000 so kljub

nenaklonjenosti ministra, odgovornega za energetiko, sprejeli nov zakon o spodbujanju OVE na

podlagi feed-in tarife. Zato so koalicijski poslanci brez privolitve ministra sprejeli nov zakon, ki je

omogočil širok razvoj razpršene proizvodnje električne energije. Za ta primer je simptomatično

dejstvo, da koncept zakona ni bil podan s strani odločevalcev, temveč s strani različnih organizacij,

med katerimi ni bilo velikih energetskih podjetij. Kot ugotavlja Janicke (v Breukers in Wolsink

2007, 2745), je nemški politični sistem postal odprt za okoljska gibanja od 80-ih let 20. stoletja

naprej in je okoljskim organizacijam omogočal vključevanje njihovega znanja v odločevalske

procese.

Podoben primer je Danska, kjer so konec 70-ih let 20. stoletja protijedrska civilnodružbena gibanja

309

pomagala pri vzpostavljanju politične podpore za OVE, katere rezultat je bila v 80-ih letih 20.

stoletja rast industrije OVE, ki je pričela sodelovati tudi v energetski politični areni. Ta nova

politična sila, sestavljena iz nove industrije OVE, civilnodružbenih gibanj, kritičnih medijev in

aktivne participacije državljanov, je uspela prepričati odločevalce, da uvedejo ukrepe za URE in

decentralizacijo proizvodnje električne energije, in to kljub močnemu nasprotovanju velikih

energetskih podjetij (Hvelplund 1997, 134).

(6) Kakšne spremembe prinaša večja decentralizacija proizvodnje električne energije v

energetsko politično areno?

Najopaznejša sprememba, ki jo prinaša decentralizacija proizvodnje električne energije, je pojav

številnih novih (neodvisnih) proizvajalcev. V Sloveniji je tako sedaj že preko 3.000 elektrarn

različnih velikosti, kar je ogromno povečanje glede na situacijo izpred dvajsetih let. Večina teh

elektrarn je manjših in distribuirane narave, priključenih na distribucijsko omrežje. Takšno rast je

omogočila podporna shema za OVE in SPTE, rezultat česar je, da je v delovanje

elektroenergetskega sektorja sedaj vključenih več kot 3.000 različnih proizvodnih enot, katerih

večina je v individualnem lastništvu ali v lastništvu podjetij, ki niso primarno vpeta v

elektroenergetski sektor. Velika energetska podjetja so bolj ali manj ostala pri svojih velikih

elektrarnah ter so v razpršeno proizvodnjo vlagala bolj iz promocijskih kot iz strateško-poslovnih

vzgibov. Slika 15.4 nazorno prikazuje razliko v stanju števila elektrarn v državi v letu 1995 in 2015.

310

Slika 15.4: Elektrarne v Sloveniji leta 1995 in 2015187

Vir: Geopedia (2016); Wikipedia (2016)

Decentralizacija je opredeljena kot proces prenosa moči in virov, zato je v političnem okolju

demokratizacijo mogoče razumeti kot posledico decentralizacije procesov odločanja. Velika

energetska podjetja v tem procesu izgubljajo moč, ki se začne deliti med številne razpršene

proizvajalce električne energije. Na trg električne energije lahko vstopajo novi akterji in podjetja, ki

lahko prevzemajo deleže ustaljenim akterjem – dobaviteljem in proizvajalcem električne energije.

Če končni porabniki postanejo tudi proizvajalci električne energije, se s tem dotedanja razmerja na

trgu precej spremenijo. Obenem so končni uporabniki dolžni sprejemati odločitve, s čimer se

187 Dopuščam možnost, da kakšna elektrarna pomotoma ni bila umeščena na sliko. Zaradi nedostopnosti podatkov jeverjetno, da kakšna mala hidroelektrarna ni označena na zemljevidu, ki označuje stanje leta 1995.

311

poveča njihova odgovornost, pa tudi njihovo zavedanje o energetskih procesih in proizvodnji

električne energije (Kranz 2008, 78).

Decentralizacija omogoča vstop novih akterjev ter institucionalnih oblik lastništva in organiziranja

v areno, kar neizogibno pomeni njeno demokratizacijo. To se kaže na Danskem, na Nizozemskem

in v Nemčiji, v nekoliko manjši meri pa tudi v Sloveniji. Pojavlja se vedno več akterjev, vedno več

tehnologij ter vedno več različnih možnosti delovanja, upravljanja in lastništva v sektorju, ki jih

pred nekaj desetletji še ni bilo. Ta pluralizacija se kaže: (1) v številnih možnostih proizvodnje

električne energije, tako po velikosti kot po tehnologiji in viru; (2) v različnih oblikah

organiziranosti in institucionaliziranosti proizvajalcev električne energije, ki so lahko javna ali

privatna podjetja, posamezniki, zadruge idr.; (3) v številnih vlogah javnosti, od aktivnih

potrošnikov, ki izbirajo med tarifami, zeleno energijo in dobavitelji, do investitorjev v nove

elektrarne in proizvajalcev električne energije.

Ker nimamo več zgolj nekaj velikih energetskih podjetij, ki upravljajo s celotnim sektorjem, temveč

še številne druge, manjše oz. drugačne akterje, je potrebno institucionalno strukturo in procese

demokratizirati do te mere, da bodo ti novi akterji pripuščeni k procesom ter da bodo lahko nanj

tudi vplivali. Z vstopom večjega števila različnih akterjev, ki zahtevajo okoljsko sprejemljivejše,

manj tvegane in bolj vključujoče načine proizvodnje električne energije, postanejo v energetski

politični areni njihovi klici glasnejši. To pa pomeni odklon od arene, kjer dominirajo velika

energetska podjetja.

Decentralizirana proizvodnja je primerna za lokalno lastništvo, lahko uporablja lokalno

razpoložljive vire in je prilagojena za lokalne potrebe, nove enote pa se lahko dodaja postopoma

(Matson in Carasso 1999). Decentralizirana proizvodnja ravno zaradi teh svojih značilnosti

omogoča in spodbuja tudi večjo demokratizacijo, samozadostnost, neodvisnost ter opolnomočenje

posameznikov in skupnosti. Tu se lahko navežemo na koncept »energetske tranzicije«, ki

predvideva spremembo paradigme v energetskem sektorju, s tem pa rabo okoljsko sprejemljivih

virov in tehnologij ter prehod k učinkoviti rabi energije in razpršenim obnovljivim virom. Koncept

ne predvideva zgolj tehnoloških sprememb, temveč vključuje tudi spremembe v samih

organizacijah, institucijah, regulativah, politikah, gospodarstvu in družbi (Hvelplund 1997). Te

posledice energetske tranzicije je v nekaterih državah že možno zaznati. Koncept izvira iz Nemčije,

ravno tam se tudi jasno kažejo spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 15–20 letih. V

elektroenergetskem sektorju in v energetski politični areni je prisotno veliko več akterjev kot prej, v

preteklosti dominantni akterji pa se soočajo z manjšanjem moči in vpliva, saj se niso pravočasno in

ustrezno odzvali na spremembe. V Nemčiji je več kot polovica vseh kapacitet OVE v lasti

kooperativ, kmetov in posameznikov, na Danskem pa je več kot tri četrtine vetrnih elektrarn v lasti

312

zadrug. Ti akterji postajajo del elektroenergetskega sektorja in tako postajajo vodilna sila v procesu

energetske tranzicije. Poleg njih so na vlogi in moči v areni pridobili predvsem akterji iz

industrijskega sektorja OVE, ki jih še pred petnajstimi leti ni bilo v areni. V tem času pa so pridobili

pomemben status, ki jim omogoča aktivno sodelovanje pri oblikovanju energetskih politik tako na

ravni držav, kjer so močni (Danska, Nemčija), kot tudi na ravni Evropske unije.

Teza

V tezi, ki sem jo izpeljeval skozi disertacijo, je postavljena trditev, da demokratizacija energetske

politične arene in vstop nove paradigme vodita do sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje

električne energije.

Spremembe v smeri tehnološko izvedljive decentralizacije proizvodnje električne energije

so možne v primeru, da se izvede sprememba razmerja političnih moči med akterji v

energetski politični areni – ki je po eni strani odvisna od demokratizacije energetske

politične arene (vstop novih akterjev), po drugi pa od spremembe sedanje dominantne

energetske paradigme (vstop v trajnostno usmeritev) – katere rezultat bo nova energetska

politika, ki bo zagotavljala ustrezne pogoje za investiranje v razpršeno proizvodnjo

električne energije.

Skozi raziskavo in ugotovitve glede četrtega raziskovalnega vprašanja se je pokazalo, da

demokratizacija arene in vstop nove paradigme omogočata spremembe, ki vodijo v decentralizacijo

proizvodnje električne energije. Vendar pa nista edina pogoja za vpeljavo sprememb v smeri

decentralizacije, saj je potrebno zagotoviti, da se te spremembe v areni – vstop novih akterjev in

nove paradigme – odrazijo tudi v procesu sprejemanja odločitev in preko tega v sprejetih odločitvah

– javnih politikah.

Ključno za doseganje sprememb je preseganje zaznanih ovir, ki delujejo v smeri ohranjanja statusa

quo. Med potencialnimi možnostmi za preseganje ovir, ki so predstavljene na Sliki 15.3 in ki

spodbujajo spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, lahko na tem mestu

izpostavimo: (1) vstop novih akterjev, ki zahtevajo spremembe v smeri nove energetske paradigme,

(2) vstop novih odločevalcev, ki so pripadniki nove paradigme in pričnejo z uveljavljanjem

sprememb, ne da bi jih k temu morali pozivati drugi akterji, (3) spremembe pri dominantnih

akterjih, kot so energetska podjetja, kjer lahko pride do zamenjave vodstvenega kadra ali

spremembe okvira delovanja organizacij, (4) zunanje vzroke, kot so razni izredni dogodki ali

znanstvene ugotovitve ter zakonodajne usmeritve EU, ki določajo liberalizacijo trga, večanje deleža

OVE, zniževanje emisij toplogrednih plinov in zmanjšanje okoljske degradacije, (5) razvoj nišnih

tehnologij, ki sledi novim znanstvenim dognanjem.

313

Ključno je zavedanje, da je za spremembe potrebnih in pomembnih več faktorjev, za njihovo

dosego pa je možnih več poti. Tako faktorji kot poti so medsebojno povezani. Zato je za prikaz oz.

vizualizacijo medsebojnih odnosov in vplivanja različnih elementov sistema smiselno uporabiti

metodo sistemske dinamike.188 Za potrebe vizualizacije ključnih ugotovitev disertacije, ki se

nanašajo na zastavljeno tezo, je uporabljen nekoliko prilagojen model sistemske dinamike. Namen

vizualizacije je prikazati kompleksnost sistema, zaviralce in spodbujevalce sprememb ter

mnogoterost povezav med deli sistema, ni pa vključene časovne dinamike in dinamičnega

spreminjanja spremenljivk, za kar bi potrebovali kompleksen simulacijski model. Uporabljen je

poenostavljen model, ki ostaja na kvalitativni in opisni ravni. Socio-tehnične sisteme je težje

razumeti in nadzorovati kot fizične sisteme, zato je zelo težko kvantificirati dele sistema ter

simulirati njihovo delovanje.

Slika 15.5 predstavlja avtorjev mentalni model elektroenergetskega socio-tehničnega sistema, ki

izhaja iz raziskovanja in ugotovitev disertacije. S črno barvo so označeni elementi sistema, ki

definirajo njegovo stanje. Črni pravokotniki predstavljajo trenutno stanje, črna puščica pa smer

možne spremembe elementa v novo stanje, ki ga označuje črni oblak. Na puščici je označeno mesto,

ki predstavlja vhodno pot za potencialne spremembe, ki omogočajo prehod elementa iz začetnega v

novo stanje. Z rdečo in zeleno barvo so zapisani dejavniki, ki vplivajo na delovanje sistema in

stanje elementov sistema. Z rdečo barvo so zapisane ovire za spremembe, ki delujejo v smeri

zaviranja sprememb in ohranjanja statusa quo. Povezave med različnimi spremenljivkami in

elementi sistema, ki delujejo v smeri zaviranja sprememb in ohranjanja statusa quo, so prikazane z

rdečimi puščicami. Te prikazujejo tudi smer delovanja dejavnika. Rdeče povezave so narejene zgolj

med ovirami za spremembe ter trenutnim stanjem elementa sistema (črni pravokotniki), saj te

povezave označujejo ohranjanje stanja in se ne nanašajo na spreminjanje trenutnega delovanja

sistema. Z zeleno barvo so označeni dejavniki, ki spodbujajo spremembe in predstavljajo možnosti

za preseganje ovir, ki delujejo v smeri ohranjanja statusa quo. Zelene puščice pa označujejo

povezave in smeri delovanja, ki delujejo v smeri spodbujanja in pospeševanja sprememb, zato so te

povezave narejene med z zeleno označenimi dejavniki, vhodnimi točkami za potencialne

188 Sistemska dinamika predstavlja vidik sistemske teorije, ki omogoča razumevanje dinamike kompleksnih sistemov.Osnova modela je spoznanje, da je struktura vsakega sistema, skupaj z vsemi povezavami in odnosi med elementisistema, enako pomembna pri določanju obnašanja sistema kot posamezni elementi (Radzicki in Taylor 1997). Zatoni dovolj zgolj raziskovanje elementov sistema, temveč je nujno potrebno pokazati povezave med njimi. V pristopusistemske dinamike je sistem prikazan kot diagram vzročnih povezav in zank, ki predstavlja zemljevid sistema zvsemi njegovimi elementi ter njihovimi medsebojnimi povezavami. Na ta način se pokaže struktura sistema,razumevanje te strukture pa nam olajša ugotavljanje obnašanja sistema skozi čas ali v primeru spreminjanjadoločenih delov sistema. Takšen nelinearni model prikazovanja obnašanja sistemov gre preko pristopa sistemskegamišljenja, saj vključuje komponento dinamičnosti. Ravno poznavanje dinamike sistema pa omogoča ustreznoukrepanje v primeru, da želimo sistem usmeriti k določenemu cilju ali pa nasloviti zaznane ovire. Preko vzročnihpovezav nam pokaže, kje v sistemu je potrebno doseči spremembe ter kje in kako spremeniti aktivne ali dominantnedele sistema. Določene vzročne povezave delujejo kot spodbujevalci sprememb, medtem ko druge delujejo v smerizaviranja sprememb oz. ohranjanja statusa quo.

314

spremembe na elementih sistema ter novimi stanji (črni oblaki) elementov sistema. Na ta način so

ločene poti oz. povezave med rdečimi in zelenimi puščicami, saj bi prikaz potencialnega

izničevanja vpliva spodbujevalcev sprememb naredil sliko nepregledno.

Slika nam pove, kateri dejavniki vplivajo na kateri del sistema, zaradi česar lahko bolje in

učinkoviteje naslavljamo ovire. Pokaže nam kompleksnost sistema, njegovo dinamično povezanost

ter mesta in poti vplivanja, ki so pomembna za naslavljanje ovir ter uveljavljanje potencialnih

sprememb. Tako lahko vidimo, da vnos spremembe v enem delu sistema vpliva tudi na druge

elemente. Prav tako lahko različni akterji iz slike razberejo, kako lahko sami delujejo ter preko

katerih poti lahko naslavljajo določene dele sistema, da bi spodbudili spremembe.

315

Slika 15.5: Prikaz povezav med elementi elektroenergetskega socio-tehničnega sistema, zaviralci sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije ter spodbujevalci sprememb

316

Ključni elementi sistema, ki so označeni s črno barvo, sprejemajo signale oz. informacije o stanju

sistema ter jih pošiljajo drugim delom sistema, tako da so tudi med njimi ustvarjene povezave.

Nekateri signali delujejo kot zaviralci sprememb, drugi pa kot spodbujevalci oz. pospeševalci

sprememb, zato so označeni z rdečo ali zeleno barvo. Prepoznani so štirje ključni elementi sistema,

na katere se nanašajo identificirane ovire in rešitve za ovire. Za trenutno stanje teh elementov smo

uporabili sledeče oznake:

trenutna energetska politična arena: zanjo so značilni zaprtost arene, pomanjkanje

demokratičnosti, velik vpliv dominantnih akterjev (energetskih podjetij) in otežen dostop

šibkim akterjem (civilni družbi). Spremembe bi naj šle v smeri večje demokratičnosti;

trenutna paradigma: dominantnost stare paradigme, ki temelji na usmeritvi v neskončno rast,

prednost daje ekonomskim kazalcem, okoljski in družbeni vidiki ostajajo v ozadju.

Spremembe naj bi šle v smeri nove energetske paradigme, ki temelji na zmanjšanju in

učinkoviti rabi energije, razpršeni proizvodnji električne energije iz OVE ter vključevanju

okoljskih in družbenih vidikov razvoja;

trenutne politike: omogočajo nadaljevanje ustaljene energetske poti, ki temelji na stari

paradigmi, vključuje precejšnje ovire za decentralizacijo proizvodnje električne energije ter

onemogoča strukturne spremembe. Spremembe bi naj šle v smeri novih politik, ki bi

pospešile razvoj razpršenih enot za proizvodnjo električne energije, ki mora biti okoljsko

sprejemljiva, ter naslovile reševanje zaznanih administrativnih, pravnih in tudi ekonomskih

ovir;

stagnacija in pomanjkanje vlaganja v razpršeno proizvodnjo električne energije: v veliki

meri gre za posledico delovanja zgornjih elementov. Onemogoča spoznavanje javnosti s

tehnologijami za razpršeno proizvodnjo, nadaljnji razvoj teh tehnologij in širitev sektorja,

ter deluje kot ohranjevalec trenutnega stanja. Spremembe bi naj šle v smeri razvoja in

vlaganja v razpršeno proizvodnjo električne energije.

Ti štirje elementi vplivajo na petega, ki je na sliki pomaknjen nekoliko bolj v desno ter označuje

stanje centraliziranosti sistema proizvodnje električne energije. Za trenutno stanje so značilne velike

centralizirane elektrarne, ki nase prevzemajo vlogo ključnih elementov elektroenergetskega sistema

dobave električne energije. Spremembe bi naj šle v smeri decentralizacije proizvodnje električne

energije. Na ohranjanje stanja vplivajo ovire ter trenutno stanje elementov v sistemu, kar je na sliki

označeno z rdečimi puščicami, medtem ko zelene puščice označujejo spodbujanje sprememb v

smeri decentralizacije proizvodnje električne energije. Ovire, ki so bile identificirane v sklopu

tretjega raziskovalnega vprašanja, so na sliki zapisane v rdeči barvi, rešitve za te ovire, ki so

317

predstavljene pri četrtem raziskovalnem vprašanju, pa so zapisane z zeleno.

Da bi demokratizirali energetsko politično areno, je potrebno nasloviti oviri oteženega dostopa

obrobnih akterjev ter prevlade dominantnih akterjev, ki nasprotujejo spremembam. Ti oviri še

dodatno krepi neodločanje odločevalcev. Kot ovira je zaznana tudi institucionalna logika, ki

onemogoča bistvene spremembe pri delovanju institucij, kar posledično onemogoča spremembo

institucionalne strukture in odločevalskih procesov v smeri večje odprtosti. Dominacijo trenutne

paradigme krepijo ustaljena prepričanja, vrednote in percepcija posameznikov, zavezanost

dominantnih akterjev tej paradigmi, »od poti odvisno odločanje«, zaklenjenost sistema v trenutnih

tehnologijah in načinih upravljanja ter trenutna arena, v kateri dominirajo akterji, ki so proti

spremembam. Za naslavljanje ovir, ki se pojavljajo na poti demokratizacije energetske politične

arene, in za spremembe trenutne paradigme je potrebno preko odpiranja institucionalnega okvirja in

odločevalskih procesov povečati vpliv akterjev, ki zagovarjajo novo paradigmo. K temu pomagajo

tudi zamenjava ključnih akterjev, sprememba odločevalskih procesov preko ustreznega ukrepanja

odločevalcev, sprememba prepričanj in vrednot posameznikov, uporaba novih znanstvenih dognanj

ter energetsko opismenjevanje javnosti.

Iz kompleksnosti povezav na sliki je razvidno, da je v primeru, da pride zgolj do demokratizacije

energetske politične arene in spremembe paradigme, potrebna dolga pot, da pridemo do spremembe

javnih politik ter nato do bolj decentralizirane proizvodnje električne energije. Zato je smiselno

sočasno naslavljati tudi druge ovire, ki se pojavljajo in vplivajo na druge elemente sistema. Izredni

dogodki, razvoj nišnih tehnologij in nadnacionalne politike, zaveze in usmeritve so lahko povod za

spremembe politik, spremembo razmerij moči med akterji in nenazadnje tudi za spremembo

delovanja dominantnih akterjev. Zagotovitev kapitalskih sredstev, ki je lahko posledica že

spremenjenih politik, pa učinkovito naslavlja problem stagnacije sektorja razpršene proizvodnje

električne energije in nadaljnjega razvoja tega sektorja.

Predvidene spremembe in rešitve za naslavljanje ovir nas potencialno pripeljejo do spremenjenega

vzorca vlaganj v sektor proizvodnje električne energije. Ob upoštevanju nove energetske paradigme

ter tehničnih opcij, ki so na voljo, to pomeni širitev sektorja razpršene proizvodnje električne

energije, v katerega ob ustreznih politikah in zagotovitvi kapitalskih sredstev lahko vlaga večje

število raznolikih akterjev. To sproži dodatno krepitev sprememb v energetski politični areni, saj

pod takšnimi pogoji decentralizacija proizvodnje električne energije omogoča dodatno

demokratizacijo energetske politične arene.

318

16 Zaključek

16.1 Sklepne ugotovitve

V doktorski disertaciji sem s pomočjo pregleda znanstvene in strokovne literature, teorije, primerov

in raziskave izpeljeval tezo, da demokratizacija energetske politične arene in sprememba

dominantne paradigme na področju energetike lahko sprožita spremembe v razmerju moči med

akterji v energetski politični areni, kar omogoči spremembe v energetskih politikah, to pa vodi v

decentralizacijo proizvodnje električne energije.

Tezo sem izpeljeval s pomočjo šestih raziskovalnih vprašanj, ki so se nanašala na zgodovino in

razvoj elektroenergetskega sektorja, vlogo in moč akterjev v energetski politični areni, ovire za

spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije in možnosti za preseganje teh

ovir, vlogo akterjev pri spremembah ter posledice decentralizacije na energetsko politično areno.

V disertaciji ugotavljam, da razvoj elektroenergetskega sistema ni bil odvisen zgolj od tehnologij, ki

so bile na razpolago, temveč tudi in predvsem od delovanja vključenih akterjev, ki so bili interesno

povezani z določenimi tehnološkimi rešitvami. Centraliziran elektroenergetski sistem je imel

sčasoma vedno več pristašev, tudi med odločevalci, po drugi strani pa so bile druge oblike sistemov

deležne vedno več ovir za delovanje.

V energetski politični areni se nahaja več skupin akterjev. V grobem jih lahko razdelimo na

odločevalce, energetska podjetja, male proizvajalce električne energije, strokovnjake, civilno

družbo, porabnike, javnost, medije in nadnacionalne akterje. Odločevalci so v središču arene, saj

sprejemajo odločitve. Energetska podjetja imajo v areni velik vpliv in moč, kar pomeni, da so

njihovi interesi zastopani veliko bolje kot skupni družbeni interesi in interesi javnosti. Močni akterji

vedno delujejo v smeri ohranjanja ali povečevanja svoje moči. Velika energetska podjetja imajo

interes za ohranjanje sedanjega elektroenergetskega sistema, ker jim prinaša koristi in dominantno

pozicijo, ter se močno upirajo njegovi transformaciji. Ostali akterji, vključno s strokovnjaki in

strokovnimi združenji ter civilno družbo, so v energetski politični areni v podrejenem položaju do

odločevalcev in velikih energetskih podjetij. Civilna družba je označena kot akter oz. skupina

akterjev, ki na politično agendo prinaša (okoljske) probleme, katerim odločevalci doslej niso

namenjali pozornosti. To je velik doprinos javnosti in civilne družbe, saj imata slednji, ob manku

moči in vpliva v odločevalskih procesih, v določenih primerih vsaj možnost določanja politične

agende.

319

Ovire za spremembe v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije se nanašajo na raven

posameznikov, institucij, arene in socio-tehničnega sistema. Vključujejo: (1) ekonomske,

administrativne in tehnične ovire; (2) delovanje v smeri ohranjanja statusa quo s strani dominantnih

akterjev, (3) prepričanja, vrednote in percepcije na ravni posameznikov; (4) prisotnost stare

paradigme pri dominantnih akterjih; (5) institucionalno logiko; (6) pomanjkljivosti institucionalnih

struktur; (7) »od poti odvisno odločanje«, ki predstavlja v sistem vgrajeno oviro uvajanju

sprememb; (8) zaklenjenost sistema v trenutnih tehnologijah in načinu upravljanja; (9) inercijo

sistemov; (10) otežen dostop obrobnim akterjem v areno; (11) »neodločanje« odločevalcev ter (12)

težave pri umeščanju razpršenih enot v prostor.

Do sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije lahko pride na različne

načine: (1) z odpiranjem institucionalnega okvira in odločevalskih procesov; (2) z zamenjavo

generacij ali ključnih akterjev; (3) s spremembami prepričanj, vrednot in percepcije posameznikov;

(4) z vstopom novih akterjev, ki zahtevajo spremembe v smeri nove paradigme, vključno z

decentralizacijo proizvodnje električne energije, v energetsko politično areno; (5) z vstopom novih

odločevalcev, ki so pripadniki nove paradigme; (6) s spremembami v delovanju dominantnih

akterjev (energetskih podjetij) zaradi zamenjave vodstvenega kadra, s spremembami norm,

kognitivnega okvira in organizacijskih odnosov znotraj organizacij ali s spremembami na ravni

pokrajine socio-tehničnega sistema; (7) s spremembami razmerja moči med akterji v areni; (8) z

ustreznim ukrepanjem odločevalcev; (9) z razvojem nišnih tehnologij ter (10) z zunanjimi vzroki,

kot so izredni dogodki, nova znanstvena odkritja, spremembe v preferencah uporabnikov ter

sledenje regulativam in direktivam Evropske unije. Te možnosti za preseganje ovir se, podobno kot

same ovire, pojavljajo na različnih ravneh, od posameznih akterjev do sistema.

V procesih sprememb je ključna vloga odločevalcev, ki so odgovorni za ukrepanje, naslavljanje

okoljskih problemov in ustvarjanje pogojev za spremembe. Energetska podjetja nimajo potreb po

spremembah in jih v večini primerov ovirajo, obrobni akterji pa so prešibki in nimajo dovolj moči,

da bi sprožili spremembe. Je pa vloga obrobnih akterjev, predvsem civilne družbe, izredno

pomembna, saj pobude za spremembe skoraj v celoti prihajajo z njihove strani. Civilna družba in

javnost sta pomembni tudi zato, ker se večina sprememb v družbi zgodi od spodaj navzgor, kar

kažeta primera iz Danske in Nemčije, ki sta predstavljena v disertaciji.

Iz kompleksnosti povezav med elementi elektroenergetskega socio-tehničnega sistema ter ovirami

in možnostmi za rešitev teh ovir je razvidno, da je v primeru zgolj demokratizacije energetske

politične arene in spremembe paradigme potrebna dolga pot, da pridemo do spremembe javnih

politik ter nato do bolj decentralizirane proizvodnje električne energije. Demokratizacija arene in

sprememba paradigme nista edini možnosti in tudi ne vedno zadostni, saj so potrebne spremembe in

320

rešitev ovir tudi na drugih področjih. Zato je smiselno sočasno naslavljati tudi druge ovire, ki se

pojavljajo in vplivajo na druge elemente sistema. Izredni dogodki, razvoj nišnih tehnologij in

nadnacionalne politike, zaveze in usmeritve so lahko povod za spremembe politik, spremembo

razmerij moči med akterji in nenazadnje tudi za spremembo delovanja dominantnih akterjev.

Zagotovitev kapitalskih sredstev, ki je lahko posledica že spremenjenih politik, učinkovito naslavlja

problem stagnacije sektorja razpršene proizvodnje električne energije in nadaljnjega razvoja

sektorja. Predpogoj odpiranja aren je nujen za spremembe v razmerjih moči med akterji v areni, ki

olajšajo spreminjanje javnih politik. Sprememba paradigme je nujen predpogoj za to, da bo

razpršena proizvodnja okoljsko sprejemljiva. Demokratizacija energetske politične arene pa se sicer

zgodi tudi kot posledica decentralizacije proizvodnje električne energije, saj slednja omogoči vstop

v areno novim akterjem.

16.2 Prispevek disertacije k znanosti

Doktorska disertacija poskuša povezati področje okolja s področjema energetike in politologije.

Izhaja iz predpostavke, da je potrebno spremembe v elektroenergetskem sektorju usmeriti k

normativnemu cilju trajnostnega razvoja. S tem vnaša imperativ varstva okolja kot spodbujevalca

sprememb v energetiki in javnih politikah. To pomeni, da kljub temu, da gradi predvsem na

politološkem znanju, črpa tudi iz vrste drugih področij in disciplin, od sociologije, psihologije,

ekonomije in tehničnih znanosti, do okoljskih znanosti, ki jih vključuje v celoto raziskovalnega

okvira.

Znotraj politološke znanosti predstavlja disertacija določeno specifiko pri rabi policy analize, saj je

namesto državocentričnega pristopa raziskovanja elektroenergetskega sektorja uporabljen pristop

policentrične arene in raziskovanja individualne percepcije akterjev. Kot prispevek k politološki

znanosti bi lahko označili nadgradnjo Kitscheltovega koncepta političnih aren z raziskovanjem

pomena akterjev in njihove vloge v areni. To vključuje prepoznavanje vseh pomembnejših akterjev

in opredeljevanje njihove vloge, moči in odnosov med njimi ter posledic, ki jih te dimenzije

prinašajo. Podan je vpogled v razumevanje akterjev v energetski politični areni: v to, kako ti akterji

razumejo dogajanje, druge akterje in tudi lastno delovanje; v njihovo mnenje o tem, ali so

spremembe možne in zaželene ter kakšne so te spremembe; v to, kdo naj vzpodbuja spremembe in

kakšna je pri tem vloga določenih akterjev. Akterji ter njihove percepcije in imaginariji so

prepoznani kot ključni usmerjevalec dogajanja v energetski politični areni. S tem smo doprinesli k

sistematični analizi energetske politične arene ter k razumevanju procesov in delovanja akterjev.

Področje energetike v Sloveniji s politološkega zornega kota (skozi koncept političnih aren in

akterjev) še ni bilo raziskano. Zbrani so novi podatki o delovanju in značilnosti akterjev v slovenski

321

energetski politični areni ter podani zaključki glede zaznanih ovir in potencialov za spremembe. V

slovenski akademski in raziskovalni sferi so bile te teme do sedaj izrazito »podtematizirane« oz.

obstranske. Raziskovanja elektroenergetskega sektorja so se nanašala bolj na tehnične in tehnološke

vidike, delno tudi na javnopolitične, vendar zgolj z usmeritvijo na javne politike, ne pa na

raziskovanje akterjev, njihove percepcije in dojemanje dogajanja v energetski politični areni ter na

vzroke za oblikovanje javnih politik in načine, na katere so slednje oblikovane.

Prav tako je majhno število znanstvenih prispevkov, ki obdelujejo tematiko povezovanja koncepta

decentralizacije proizvodnje električne energije z demokratizacijo energetske politične arene. V teh

okvirih je veliko razmislekov tudi znotraj sfere civilne družbe, počasi pa se pričenjajo graditi

koncepti tudi v znanstvenih krogih, k čemer bo, upam, prispevala tudi pričujoča disertacija.

Disertacija temelji na problemskem pristopu raziskovanja. Gre za raziskovanje problema in poskus

reševanja problema, kjer so na primeru decentralizacije proizvodnje električne energije analizirani

in razloženi temeljni procesi sistemskih sprememb v elektroenergetskem sektorju. Razumevanje

sprememb v socio-tehničnih sistemih zahteva analizo, ki prepoznava interaktivno vlogo in

delovanje različnih akterjev, strukturne dejavnike in distribucijo moči med akterji, ki spodbujajo ali

ovirajo spremembe, ter vzorce obstoječih praks, znotraj katerih delujejo tehnologije. Zaradi tega je

politološka analiza, umeščena v interdisciplinarni okvir, ključna pri raziskovanju procesov

sprememb socio-tehničnih sistemov. Analiza in razlaga problema vzrokov za počasno uvajanje

sprememb v elektroenergetskem sektorju« vodita k boljšemu razumevanju procesov sprememb in

ovir zanje.

V sklopu disertacije je prepoznan širok nabor ovir za spremembe v smeri decentralizacije

proizvodnje električne energije. Ključni zaviralec sprememb niso tehnične ovire, temveč so to ovire,

ki se nanašajo na delovanje posameznikov, skupin akterjev, institucij, sistema, odločevalskega

procesa in javnih politik. Gre večinoma za organizacijske, psihološke, družbene in politične ovire,

ki pri raziskovanju energetskega sektorja pogosto ostajajo v ozadju. Na tem področju pri avtorjih

nisem zasledil celovitega pristopa, saj se večina osredotoča na določene ozke vidike in značilnosti.

Poskušam podati bolj celostno sliko kot avtorji pred menoj ter zapolniti vrzel v raziskovanju ovir za

spremembe v elektroenergetskem sektorju. Predstavljen je presek zaznanih ovir na različnih ravneh

in področjih, z neko osnovno zamejitvijo na politološki okvir, ki pa zahteva vključevanje

sociologije, psihologije, ekonomije in podobnih ved. S tem je podana jasnejša in nazornejša slika o

vzrokih za težko uvajanje sprememb v elektroenergetskem sektorju.

Ugotovitve disertacije služijo bolj celostnemu in poglobljenemu razumevanju dogajanja v

energetski politični areni, kar predstavlja nadgradnjo obstoječih pristopov. Ugotovitve glede ovir,

322

rešitev za ovire ter možnosti izvedbe sprememb presegajo ozko zamejitev raziskovanega področja

sprememb v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, saj so zaznane ovire prepoznane

kot ključne tudi na drugih področjih in so vezane na širši spekter sprememb. Zato je poznavanje

ovir in možnih rešitev zanje, ki so predstavljene v sklopu disertacije, dobrodošla popotnica v

primeru raziskovanja drugačnih sprememb v (elektro)energetskem sektorju in tudi širše.

Praktični doprinos doktorske disertacije je v uporabnosti njenih ključnih ugotovitev za različne

akterje v areni. Te ugotovitve akterjem omogočajo boljše razumevanje procesov, drugih akterjev,

lastne vloge ter možnosti za preseganje ovir, uveljavljanje sprememb, racionalnejše oblikovanje

odločevalskih procesov in javnih politik, pripravo posameznih projektov, opolnomočenje šibkejših

akterjev in samorefleksijo akterjev. Ključne usmeritve se lahko prenesejo v izhodišča za pripravo in

oblikovanje potrebnih strategij in ustreznejših institucionalnih struktur ter za izboljšanje

odločevalskih procesov, predvsem glede vključevanja raznih akterjev in razumevanja njihove vloge

v teh procesih.

Z raziskovanjem vprašanja, kaj v družbenem in političnem oziru prinaša decentralizacija

proizvodnje električne energije, se lahko akterji lažje in bolje pripravijo na spremembe ter temu

prilagodijo institucionalno, upravljavsko in organizacijsko obliko ter usmeritve delovanja. Odgovor

na to vprašanje je zato relevanten za vse udeležene akterje v energetski politični areni, saj ponuja

del slike o tem, kaj je pričakovati v prihodnosti.

323

Literatura

Adelman, M.A. in Soren Friis. 1974. Changing monopolies and European oil supplies: the shiftingbalance of economic and political power in the world oil market. Energy Policy 2 (4): 275–292. Afgan, Naim H. 2008. Sustainability Concept for Energy, Water and Environmental Systems. VSustainable Technologies: Options and Prospects, ur. Kemal Hanjalić, Roel van de Krol in AlijaLekić, 25–50. Dordrecht: Springer.

Agencija za energijo. 2014. Katalog informacij javnega značaja. Dostopno prek: http://www.agen-rs.si/documents/10926/26021/Katalog_informacij_javnega_zna%C4%8Daja.pdf/76995c49-d70b-48c3-8a08-5412bac09829 (16. februar 2015).

Agterbosch, Susanne, Ree M. Meertens in Walter J.V. Vermeulen. 2009. The relative importance ofsocial and institutional conditions in the planning of wind power projects. Renewable andSustainable Energy Review 13: 393–405.

Akaev, A.A. 2012. Stabilization of the Planetary Climate in the Twenty-First Century by Transitionto a New Paradigm of Energy Consumption. Doklady Earth Science 446 (2): 1180–1184.

Albrecht, Steven M. 2001. Forging new directions in science and environmental politics and policy:How can co-operation, deliberation and decision be brought together? Environment, Developmentand Sustainability 3: 323–341.

Alpe Adria Green. 2015. Predlog usmeritev za pripravo energetskega koncepta Slovenije. Dostopnoprek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/alpe_adria_green.pdf (13.marec 2016).

Althusser, Louis. 1980. Ideologija in ideološki aparati države. V Ideologija in estetski učinek, ur.Zoja Skušek-Močnik, 35–99. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Aniszczuk, Prochor. 2015. The Great Smart Grid of China. Dostopno prek: http://business-english.pl/?p=791 (15. marec 2016).

Arnstein, Sherry R. 1969. A Ladder of Citizen Participation. Journal of the American Institute ofPlanners 35 (4): 216–224.

ARSO. 2015b. EN30 – Proizvodnja in raba električne energije. Dostopno prek:http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=722 (27. februar 2016).

Assetto, Valerie J., Eva Hajba, Stephen P. Mumme. 2003. Democratization, decentralization, andlocal environmental policy capacity: Hungary and Mexico. The Social Science Journal 40: 249–268.

Aswathanarayana, U. 2010a. Renewable energy technologies. V Green Energy: Technology,Economics and Policy, ur. U. Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. ThayyibSahini, 5–64. Boca Raton, London, New York, Leiden: CRC Press.

--- 2010b. Electricity sytems. V Green Energy: Technology, Economics and Policy, ur. U.

324

Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. Thayyib Sahini, 201–212. Boca Raton,London, New York, Leiden: CRC Press.

--- 2010c. Renewable energy policies. V Green Energy: Technology, Economics and Policy, ur. U.Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. Thayyib Sahini, 269–280. Boca Raton,London, New York, Leiden: CRC Press.

Auer, Hans, Carlo Obersteiner, Wolfgang Prűggler, Lukas Weissensteiner, Thomas Faber, GustavResch. 2007. Action Plan: Guiding a Least Cost Grid Integration of RES-Electricity in an extendedEurope. Vienna: Vienna University of Technology, Energy Economics Group.

Awerbuch, Shimon. 2008. The Role of Wind Generation in Enhancing Scotland's Energy Diversityand Security: A Mean-Variance Portfolio Optimization of Scotland's Generating Mix. V AnalyticalMethods for Energy Diversity and Security, ur. Morgan Bazilian in Fabien Roques, 139–150.Oxford, Amsterdam: Elsevier.

Bachrach, Peter in Morton S. Baratz. 1962. Two Faces of Power. The American Political ScienceReview 56 (4): 947–952.

Bahor, Maja. 2011. Politična in ekološka pismenost v sodobnem svetu. V Politološke refleksije:znanstvena produkcija Centra za kritično politologijo, ur. Andrej A. Lukšič, 436–446. Ljubljana:FDV, IDV, Center za kritično politologijo.

Barradale, Merrill Jones. 2010. Impact of public policy uncertainty on renewable energyinvestment: Wind power and the production tax credit. Energy Policy 38 (12): 7698–7709.

Bazerman, Max H. 2009. Barriers to Acting on Energy and Strategies for Overcoming Them. VActing in Time on Energy Policy, ur. Kelly Sims Gallagher, 162–182. Washington D.C.: BrookingsInstitution Press,.

Beccali, M., M. Cellura in M. Mistretta. 2003. Decision-making in energy planning. Application ofthe Electre method at regional level for the diffusion of renewable energy technology. RenewableEnergy 28: 2063–2087.

Beck, Ulrich. 2001. Družba tveganja. Ljubljana: Založba Sofia.

Begić, Fajik in Naim H. Afgan. 2007. Sustainability assessment tool for the decision making inselection of energy system–Bosnian case. Energy 32: 1979–1985.

Bell, Paul A., Thomas C. Greene, Jeffery D. Fisher in Andrew Baum. 2001. EnvironmentalPsychology (fifth edition). Mahwah: Lawrence Erlbaum.

Bernhagen, Patrick. 2007. The Political Power of Business: Structure and Information in PublicPolicymaking. New York: Routledge.

Blakeley, Georgina. 2001. Creating Spaces of deliberation in Barcelona: It's Good to Talk? VChallenges to Democracy: Ideas, Involvement and Institutions: The PSA Yearbook, ur. KeithDowding, James Hughes in Helen Margetts, 153–168. Basingstoke, New York: Palgrave.

Blanco, Ismael, Vivien Lowndes in Lawrence Pratchett. 2011. Policy Networks and GovernanceNetworks: Towards Greater Conceptual Clarity. Political Studies Review 9: 297–308.

325

Blom-Hansen, Jens. 1997. A 'New Institutional' Perspective on Policy Networks. PublicAdministration 75: 669–693.

Blühdorn, Ingolfur. 2009. Locked into the Politics of Unsustainability. Dostopno prek:http://www.eurozine.com/articles/2009-10-30-bluhdorn-en.html (26. december 2015).

Bolinger, Mark in Ryan Wiser. 2008. The Value of Renewable Energy as a Hedge Against FuelPrice Risk: Analytical Contributions from Economic and Finance Theory. V Analytical Methods forEnergy Diversity and Security, ur. Morgan Bazilian in Fabien Roques, 31–60. Oxford, Amsterdam:Elsevier.

Bonnes, Mirilia in Marino Bonaiuto. 2002. Environmental Psychology: From Spatial-PysicalEnvironment to Sustainable Development. V Handbook of Environmental Psychology, ur. Robert B.Bechtel in Arza Churchman, 44–70. New York: John Wiley & Sons.

Borbely, Anne-Marie in Jan F. Kreider. 2001. Distributed Generation: An Introduction. VDistributed Generation: The Power Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely inJan F. Kreider, 1–51. Boca Raton, London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Borchert, Lars. 2015. Citizens' participation in the Energiewende. Dostopno prek:https://www.cleanenergywire.org/factsheets/citizens-participation-energiewende (4. januar 2016).

Börzel, Tanja A. 2005. Pace-setting, Foot-dragging and Fence-sitting: Member State Responses toEuropeanization. V Environmental Policy in the European Union: Actors, Institutions andProcesses (second edition), ur. Andrew Jordan, 162–182. London in Sterling: Earthscan.

Borzen. 2015. Zgodovina. Dostopno prek: https://www.borzen.si/sl/Domov/menu1/Dru%C5%BEba-Borzen/Zgodovina (16. februar 2015).

Bourdieu, Pierre. 1998. On Television and Journalism. London: Pluto Press.

Boyle, Stewart. 1989. Global warming – a paradigm shift for energy policy? Energy Policy 17 (1):2–5.

Breukers, Sylvia in Maarten Wolsink. 2007. Wind power implementation in changing institutionallandspaces: An international comparison. Energy Policy 35: 2737–2750.

Bronfman, Benson H., Sam Carnes in Mary Glass. 1980. The Decentralized Solar EnergyTechnology Assessment Program (TAP). Environmental Impact Assessment Review 1 (1): 70–72.

Brouwer, Jacob. 2001. Fuel Cells. V Distributed Generation: The Power Paradigm for the NewMillennium, ur. Anne-Marie Borbely in Jan F. Kreider, 147–179. Boca Raton, London, New York,Washington D.C.: CRC Press.

Brown, Marilyn A. 2007. Energy Myth One – Today's Energy Crisis is 'Hype'. V Energy andAmerican Society – Thirteen Myths, ur. Bejnamin K. Sovacool in Marilyn A. Brown, 23–50.Dordrecht: Springer.

Brown, Marilyn A. in Benjamin K. Sovacool. 2011. Climate Change and Global Energy Security:Technology and Policy Options. Cambridge, London: The MIT Press.

Bryman, Alan. 2001. Social Research Methods. Oxford, New York: Oxford University Press.

326

Bulkeley, Harriet. 2000. Common knowledge? Public understanding of climate change inNewcastle, Australia. Public Understanding of Science 9: 313–333.

Bürer, Mary Jean in Rolf Wüstenhagen. 2009. Which renewable energy policy is a venturecapitalist's best friend? Empirical evidence from a survey of international cleantech investors.Energy Policy 37 (12): 4997–5006.

Burnell, Peter. 2001. Promoting Parties and Party Systems in New Democracies: Is There Anythingthe 'International Community' Can Do? V Challenges to Democracy: Ideas, Involvement andInstitutions: The PSA Yearbook, ur. Keith Dowding, James Hughes in Helen Margetts, 188–204.Basingstoke, New York: Palgrave.

Button, Kenneth J. 2005. Market and Government Failures in Transport. V Handbook of TransportStrategy, Policy and Institutions, ur. Button Kenneth J., David Hensher, 11–28. Amsterdam, SanDiego, Oxford, London: Elsevier.

Caldwell, Lynton K. 1976. Energy and the Structure of Social Institutions. Human Ecology 4 (1):31–45.

CAN Europe. 2014. CAN Europe recommendations on support schemes design-Input for theEuropean state-aid environmental guidelines review. Dostopno prek:http://www.caneurope.org/docman/position-papers-and-research/renewable-energy-1/2562-can-europe-recommendations-on-support-schemes-design/file (10. januar 2016).

Capros, Pantelis in Emmanuel Samouilidis. 1988. Energy policy analysis. Energy Policy 16: 36–48.

Carolan, Michael S. 2006. Science, Expertise, and the Democratization of the Decision-MakingProcess. Society & Natural Resources: An International Journal 19 (7): 661–668.

Chen, Chung-Chiang. 2011. An analytical framework for energy policy evaluation. RenewableEnergy 36: 2694–2702.

Chineke, Theo C. in Fabian M. Ezike. 2010. Political will and collaboration for electric powerreform through renewable energy in Africa. Energy Policy 38: 678–684.

Cirman, Primož. 2014. Od nesojenega ponosa do matere vseh afer. Dnevnik, 1–2 (24. januar).

--- 2015. Intervju z avtorjem. Celje, 3. april.

Civilna iniciativa za zaščito Senožeških brd. 2015. Predlogi in utemeljitve na Predlog usmeritev zapripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/ci_za_zascito_senozeskih_brd.pdf (13. marec 2016).

Clifton, Sarah-Jayne in Dipti Bhatnagar. 2013. Good energy bad energy? Transforming our energysystem for people and the planet. Amsterdam: Friends of the Earth International.

Compston, Hugh. 2009. Policy Networks and Policy Change: Putting Policy Network Theory to theTest. Basingstoke, New York: Palgrave Macmillian.

Convention on Access to Information, Public Participation in Decision-Making and Access to

327

Justice in Environmental Matters. 1998. Dostopno prek:http://www.unece.org/fileadmin/DAM/env/pp/documents/cep43e.pdf (3. marec 2016).

Curtiss, Peter S. 2001. Principles of Control of Distributed Generation Systems. V DistributedGeneration: The Power Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely in Jan F.Kreider, 180–197. Boca Raton, London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Dahl, Robert A. 1957. The Concept of Power. Behavioral Science 2–3: 201–215.

Dahl, Robert. 2001. Political Equality in the Coming Century. V Challenges to Democracy: Ideas,Involvement and Institutions: The PSA Yearbook, ur. Keith Dowding, James Hughes in HelenMargetts, 3–17. Basingstoke, New York: Palgrave.

Dahlberg, Lincoln. 2001. Democracy via cyberspace: Mapping the rhetorics and practices of threeprominent camps. New Media & Society 3 (2): 157–177.

Daley, James M. in Anne-Marie Borbely. 2001. Installation and Interconnection. V DistributedGeneration: The Power Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely in Jan F.Kreider, 316–347. Boca Raton, London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Daly, Herman E., John B. Cobb in Clifford W. Cobb. 1994. For the Common Good: Redirecting theEconomy Toward Community, the Environment, and a Sustainable Future. Boston: Beacon Press.

Damro, Chad in Pilar Luaces Mendez. 2005. Emissions Trading at Kyoto: From EU Resistance toUnion Innovation. V Environmental Policy in the European Union: Actors, Institutions andProcesses, ur. Andrew Jordan, 253–278. London, Sterling: Earthscan.

Darkey, Daniel. 2012. Democratisation of Environmental Governance: Perceptions and Attitudes ofTownship Women Towards the Environment. Urban Forum 23: 209–219.

Daugbjerg, Carsten. 1998. Linking policy networks and environmental policies: Nitrate policymaking in Denmark and Sweden. Public Administration 76: 275–294.

Daultrey, Stu. 1980. The Political Ecology of Nuclear Power in Ireland _ or, How Nuclear Wastes.Antipode 12 (1): 108–111.

DeLeon, Peter in Danielle M. Varda. 2009. Toward a Theory of Collaborative Policy Networks:Identifying Structural Tendencies. The Policy Studies Journal 37 (1): 59–74.

del Rio Gonzales, Pablo in Felix Hernandez. 2007. How do energy & environmental policy goalsand instruments affect electricity demand? A framework for the analysis. Renewable andSustainable Energy Reviews 11: 2006–2031.

Devine-Wright, Patrick. 2011. Public engagement with large-scale renewable energy technologies:breaking the cycle of NIMBYism. WIREs Climate Change 2 (1): 19–26.

DeClercq, Geert. 2014. EU power liberalization jars with green targets: study. Dostopno prek:http://www.planetark.org/enviro-news/item/70944 (17. december 2015).

de Vries, Michael. S. 2000. The bureaucratization of participation. International Review ofAdministrative Sciences 66: 325–348.

328

Dias, Rubens A., Christiano R. Mattos in Jose A. P. Balestieri. 2006. The limits of humandevelopment and the use of energy and natural resources. Energy Policy 34: 1026–1031.

Diaz Anadon, Laura in John P. Holdren. 2009. Policy for Energy Technology Innovation. V Actingin Time on Energy Policy, ur. Kelly Sims Gallagher, 89–127. Washington D.C.: BrookingsInstitution Press.

Directive 96/92/EC of the European Parliament and of the Council of 19 December 1996concerning common rules for the internal market in electricity. Official Journal L 27/1997: 20–29.Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31996L0092:EN:HTML (26. januar 2015).

Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetskiučinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ESin 2006/32/ES. Uradni list EU L 315/1/2012. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2012:315:0001:0056:SL:PDF (28. februar2015).

Dnevnik. 2015. Zelena energija iz Elektro Celje Energije odslej tudi za mala podjetja (22. april).Dostopno prek: https://www.dnevnik.si/1042711103 (20. marec 2016).

Dolinšek, Urška. 2016. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 15. februar.

Dowding, Keith, ur. 2011. Encyclopedia of Power. Los Angeles, London, New Delhi, Singapore,Washington DC: Sage Publications.

Dravske elektrarne Maribor. 2015. Komentarji in predlogi za usmeritev za pripravo Energetskegakoncepta Slovenije (EKS). Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/dravske_elektrarne_maribor.pdf (13. marec 2016).

Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije. 2015. Komentar Društva jedrskih strokovnjakovSlovenije o Predlogu usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/drustvo__jedrskih_strokovnjakov_slovenije.pdf (13. marec 2016).

Društvo za preučevanje rib Slovenije. 2015. Pripombe DPRS na Predlog usmeritev za pripravoEnergetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/drustvo_za_preucevanje_rib_slovenije.pdf (13. marec 2016).

Dryzek, John S. 2002. Legitimacy and economy in deliberative democracy. Political Theory 29 (5):651–669.

--- 2005. Deliberative democracy in divided societies: Alternatives to Agonism and Analgesia.Political Theory 33 (2): 218–242.

Državni zbor RS. 2012. Glasovanje o zakonu v celoti; EPA: 112-VI (glasovanje: 18.07.2012 ob15.58.29). Dostopno prek: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/glasovanje?mandat=VI&seja=16.%20izredna&uid=2FBFCD05216F357DC1257A3F004CC7AE (14. marec2016).

329

--- 2014. Evidenca zapise seje (21. Redna): Odsek številka 1 – (MK), 29. januar. Dostopno prek:http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=mag&uid=AF4A5A2A5AE7C366C1257C6F002E3370 (3. januar 2016).

Dunlap, Riley E. 2002. Environmental Sociology. V Handbook of Environmental Psychology, ur.Robert B. Bechtel in Arza Churchman, 176–187. New York: John Wiley & Sons.

Dunn, William N. 1994. Public Policy Analysis: An Introduction. Englewood Cliffs, New Jersey:Prentice Hall.

Durning, Dan. 1999. The Transition from Traditional to Postpositivist Policy Analysis: A Role forQ-Methodology. Journal of Policy Analysis and Management 18 (3): 389–410.

Dye, Thomas R. 1995. Understanding Public Policy. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice Hall.

D'Alessandro, Simone, Tommasso Luzzati in Mario Morroni. 2010. Energy Transition towardseconomic and environmental sustainability: feasible paths and policy implications. Journal ofCleaner Production 18: 291–298.

Eberlinc, Matjaž. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 17. marec.

Edge, Gordon. 2006. A Harsh Environment: The Non-Fossil Fuel Obligation and the UKRenewables Industry. V Renewable Energy Policy Politics: A Handbook for Decision-making, ur.Karl Mallon, 163–184. London, Sterling: Earthscan.

Eikeland, Per Ove. 2011. The Third Internal Energy Market Package: New Power Relations amongMember States, EU Institutions and Non-state Actors? Journal of Common Market Studies 49 (2):243–263.

Elektro Maribor. 2015. Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopnoprek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/elektro_maribor.pdf (13.marec 2016).

Elektroinštitut Milan Vidmar. 2015. Komentar Elektroinštituta Milan Vidmar na Predlog usmeritevza pripravo energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/elektroinstitut_milan_vidmar.pdf (13. marec 2016).

ELES. 2013. Korporativna brošura. Dostopno prek:http://www.eles.si/files/eles/userfiles/SLO/Za_medije/KorporativnaBrosuraDruzbe/ELES_Company_profile_2013_Slo.pdf (16. februar 2015).

--- 2015. Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/eles.pdf (13. marec2016).

Energetska zbornica Slovenije. 2015. Stališče Energetske zbornice Slovenije do predloga usmeritevza izdelavo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/energetska_zbornica_slov

330

enije.pdf (13. marec 2016).

Energetski zakon (EZ-1). Ur. l. RS 17/2014. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/1/content?id=116549#!/Energetski-zakon-(EZ-1) (26. februar 2016).

Engström, Rebecka, Mans Nilsson in Göran Finnveden. 2008. Which environmental problems getpolicy attention? Examining energy and agricultural sector policies in Sweden. EnvironmentalImpact Assessment Review 28: 241–255.

ETREL. 2015. Energetski koncept Slovenije – EKS (2. junij 2015): Odgovori/predlogi ETREL d.o.o.Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/etrel.pdf (13. marec2016).

European Commission. 2013. Questions and Answers: EU Commission: Guidance for stateintervention in electricity. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-13-948_en.htm (10. marec 2016).

--- 2015a. 2030 framework for climate and energy policies. Dostopno prek:http://ec.europa.eu/clima/policies/2030/index_en.htm (31. julij 2015).

--- 2015b. 2050 Energy Strategy. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-strategy/2050-energy-strategy (31. julij 2015).

--- 2015c. Roadmap 2050: A sectoral perspective. Dostopno prek:http://ec.europa.eu/clima/policies/roadmap/perspective/index_en.htm (31. julij 2015).

European Environment Agency. 2010. Estimated average EU external costs for electricitygeneration technologies in 2005. Dostopno prek: http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/figures/estimated-average-eu-external-costs (09. november 2015).

Evropska komisija. 2015. Cilji strategije Evropa 2020. Dostopno prek:http://ec.europa.eu/europe2020/europe-2020-in-a-nutshell/targets/index_sl.htm (31. julij 2015).

Fang, Yong, Jing Li in Mingming Wang. 2012. Development policy for non-grid connected windpower in China: An analysis based on institutional change. Energy Policy 45: 350–358.

Ferguson, Eric T. 1994. Sustainability and Energy Policy. Renewable Energy 5 (2): 1422–1435.

Fink-Hafner, Danica. 1998. Raziskovanje policy omrežij. Teorija in praksa 35 (5): 816–829.

--- 2002. Znanost »o« javnih politikah in »za« javne politike. V Analiza politik, ur. Danica Fink-Hafner in Damjan Lajh, 7–28. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Fischer, Frank. 2003. Beyond empiricism: policy analysis as deliberative practise. V DeliberativePolicy Analysis: Understanding Governance in the Network Society, ur. Maarten Hajer in HendrikWagenaar, 209–227. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Flynn, Jeffrey. 2004. Communicative Power in Habermas's Theory of Democracy. EuropeanJournal of Political Theory 3 (4): 433–454.

Focus in Greenpeace. 2015. Komentarji na Predlog usmeritev za pripravo energetskega koncepta

331

Slovenije (dokument za javno razpravo). Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/focus_greenpeace.pdf(13. marec 2016).

Foster, Robert J. 1997. Energy economists and a new climate change paradigm. OPEC EnergyReview 21: 51–73.

Foucault, Michael. 2001. Power: Essential Works of Foucault 1954-1984, vol. 3. New York: NewPress.

Fouquet, Doerte in Thomas B. Johansson. 2008. European renewable energy policy at crossroads–Focus on electricity support mechanisms. Energy Policy 36: 4079–4092.

Frantzich, Stephen E. 2008. Countering the Culture of Cynicism: Keeping the Fans in the Stands. VCitizen Democracy: Political Activists in a Cynical Age (third edition), ur. Stephen E. Frantzich, 1–12. Lanham, Plymouth: Rowman & Littlefield Publishers.

French, Simon in Jutta Geldermann. 2005. The varied contexts of environmental decision problemsand their implications for decision support. Environmental Science & Policy 8 (4), 378–391.

Fung, Archon. 2005. Deliberation before revolution: Toward an ethics of deliberative democracy inan unjust world. Political Theory 33: 397–419.

García, Clara. 2013. Policies and Institutions for Grid-Connected Renewable Energy: “BestPractice” and The Case of China. Governance: An International Journal of Policy, Administration,and Institutions 26 (1): 119–146.

Garland, Michael J. 1999. Experts and the public: a needed partnership for genetic policy. PublicUnderstanding of Science 8: 241–254.

Gärling, Tommy, Anders Biel in Mathias Gustafsson. 2002. The New Environmental Psychology:The Human Interdependence Paradigm. V Handbook of Environmental Psychology, ur. Robert B.Bechtel in Arza Churchman, 101–110. New York: John Wiley & Sons.

Geiger, Gebhard. 1988. On the evolutionary origins and function of political power. Journal ofSocial and Biological Structures 11 (2): 235–250.

Gejzir. 2015. Predlog energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/gejzir.pdf (13. marec2016).

Geller, Scot E. 2002. The Challenge of Increasing Proenvironmental Bevahiour. V Handbook ofEnvironmental Psychology, ur. Robert B. Bechtel in Arza Churchman, 541–556. New York: JohnWiley & Sons.

GEN energija. 2015. Komentarji GEN energije na Predlog usmeritev za pripravo Energetskegakoncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/gen_energija.pdf (13.marec 2016).

--- 2016. Skupina GEN. Dostopno prek: http://www.gen-energija.si/o-gen-skupini/skupina-gen (26.februar 2016).

332

Geopedia. 2016. Sloj – Register deklaracij OVE. Dostopno prek:http://portal.geopedia.si/sloj/metapodatki/11595 (20. marec 2016).

Giddens, Anthony. 1984. The Constitution of Society: Outline of the Theory of Structuration.Cambridge: Polity Press.

--- 1995. Politics, Sociology and Social Theory: Encounters with Classical and ContemporarySocial Thought. Stanford: Stanford University Press.

Glover, Leigh. 2006. From Love-ins to Logos: Charting the Demise of Renewable Energy as aSocial Movement. V Transforming Power: Energy, Environment, and Society in Conflict, ur. JohnByrne, Noah Toly in Leigh Glover, 249–270. New Brunswick, New York: Transaction Publishers.

Glynos, Jason in David Howarth. 2008. Structure, Agency and Power in Political Analysis: BeyondContextualised Self-Interpretations. Political Studies Review 6: 155–169.

Goldblatt, David L. 2005. Sustainable Energy Consumption and Society: Personal Technology, orSocial Change? Dordrecht: Springer.

Gospodarska zbornica Slovenije. 2015. Smernice Energetskega koncepta Slovenije: stališčeenergetsko intenzivnih podjetij. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/gzs_energetsko_intenzivna_podjetja.pdf (13. marec 2016).

Goswami, Yogi in Jan F. Kreider. 2001. Photovoltaic Systems. V Distributed Generation: ThePower Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely in Jan F. Kreider, 93–115. BocaRaton, London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Gould, Kenneth A. 2002. Review Essay: The Democratization of Environmental Policy. RuralSociology 67 (1): 132–139.

Granovetter, Mark in Patrick McGuire. 1998. The making of an industry: electricity in the UnitedStates. V The laws of the markets, ur. Michael Callon, 147–173. Oxford, Maklen: BlackwelPublishers / The Sociological Review.

Greening, Lorna A. in Steve Bernow. 2004. Design of coordinated energy and environmentalpolicies: use of multi-criteria decision-making. Energy Policy 32: 721–735.

Grubb, M.J. 1990. The Cinderella options: A study of modernized renewable energy technologies:Part 2-Political and policy analysis. Energy Policy 18 (8): 711–724.

Guerrero, Josep M., Frede Blaabjerg, Toshko Zhelev, Kas Hemmes, Eric Monmasson, Samir Jemeï,Maria P. Comech, Ramón Granadino in Juan I. Frau. 2010. Distributed Generation: Toward a NewEnergy Paradigm. IEEE Industrial Electronics Magazine: 52–64.

Gurses, Mehmet. 2011. Elites, Oil, and Democratization: A Survival Analysis. Social ScienceQuarterly 92 (1): 164–184.

Guštin, Matej. 2014. Intervju z avtorjem. Celje, 22. avgust.

Hagendijk, R.P. 2004. The public understanding of science and public participation in regulated

333

worlds. Minerva 42: 41–59.

Haggett, Claire. 2011. 'Planning and Persuasion': Public engagement in renewable energy decision-making. V Renewable Energy and the Public: From NIMBY to Participation, ur. Patrick Devine-Wright, 15–28. London, Washington, D.C.: Earthscan.

Hajer, Maarten. 2003a. Policy without polity? Policy analysis and the institutional void. PolicyScience 36: 175–195.

--- 2003b. A frame in the fields: policymaking and the reinvention of politics. V Deliberative PolicyAnalysis: Understanding Governance in the Network Society, ur. Maarten Hajer in HendrikWagenaar, 88–112. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Hajer, Maarten in Hendrik Wagenaar. 2003. Introduction. V Deliberative Policy Analysis:Understanding Governance in the Network Society, ur. Maarten Hajer in Hendrik Wagenaar, 1–32.Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Ham, Christopher in Michael Hill. 1984. The Policy Process in the Modern Capitalist State. NewYork: Harvester Wheatsheaf.

Hampton, Greg. 1999. Environmental equity and public participation. Policy Sciences 32: 163–174.

Hardin, Garrett. 1968. The Tragedy of the Commons. Science 162 (3859): 1243–1248.

Harikrishnan, Tulsidas. 2010. Nuclear Power. V Green Energy: Technology, Economics and Policy,ur. U. Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. Thayyib Sahini, 81–108. Boca Raton,London, New York, Leiden: CRC Press.

Harrell, Bradley M. 2009. Data collection methods: Semi-Structured Interviews and Focus Groups.Dostopno prek: http://www.rand.org/pubs/technical_reports/TR718.html (11. februar 2016).

Hay, Colin. 1997. State of the Art: Divided by a Common Language: Political Theory and theConcept of Power. Politics 17 (1), 45–52.

Held, David 2000. Regulating Globalization? The Reinvention of Politics. International Sociology15 (2): 394–408.

Henry, Adam D. 2011. Ideology, Power, and the Structure of Policy Networks. Policy StudiesJournal 39 (3): 361–383.

Hildebrand, Philipp M. 2005. The European Community's Environmental Policy, 1957 to '1992':From Incidental Measures to an International Regime? V Environmental Policy in the EuropeanUnion: Actors, Institutions and Processes, ur. Andrew Jordan, 19–41. London, Sterling: Earthscan.

Hill, Kim Q. in John P. Plumlee. 1984. Policy Arenas and Budgetary Politics. The Western PoliticalQuarterly 37 (1): 84–99.

Hiremath, R.B., S. Shikha in N.H. Ravindranath. 2007. Decentralized energy planning; modellingand application–a review. Renewable and Sustainable Energy Reviews 11: 729–752.

Hockenos, Paul. 2015. The history of the Energiewende: Energiewende – the first four decades.Dostopno prek: https://www.cleanenergywire.org/dossiers/history-energiewende (17. januar 2016).

334

Hofman, Peter S. 2005. Innovation and Institutional Change: The transition to a sustainableelectricity system. Twente: University of Twente.

Hogan, William W. 2009. Electricity Market Structure and Infrastructure. V Acting in Time onEnergy Policy, ur. Kelly Sims Gallagher, 128–167. Washington D.C.: Brookings Institution Press.

Hogendorn, Christiaan in Paul Kleindorfer. 2008. The Economics of Renewable Resource Credits.V Analytical Methods for Energy Diversity and Security, ur. Morgan Bazilian in Fabien Roques,167–190. Oxford, Amsterdam: Elsevier.

Hogwood, Brian W. in Lewis A. Gunn. 1984. Policy Analysis for the Real World. Oxford: OxfordUniversity Press.

Hooker, C.A. 1989. Towards a philosophy and practise of energy policy making. Energy StudiesReview 1(2): 130–142.

Hribar, Ana, Andrej Lukšič, Dušan Macura, Primož Šporar in Primož Verbič. 2005. Metodologijavključevanja nevladnih organizacij v oblikovanje, izvajanje in vrednotenje politik in pravnih aktovna državni ravni. Ljubljana: CNVOS.

HSE. 2015. Stališče skupine HSE do Predloga usmeritev za pripravo Energetskega konceptaSlovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/holding_slovenske_elektrarne.pdf (13. marec 2016).

--- 2016. Družbe v Sloveniji. Dostopno prek: http://www.hse.si/si/druzbe-hse/druzbe-v-sloveniji (26.februar 2016).

Huard, David in Randall Keen. 2007. Do the States Now Control Energy Policy? The ElectricityJournal 20 (3): 8–11.

Hughes, Thomas P. 1993. Networks of Power: Electrification in Western Society, 1880-1930.Baltimore: John Hopkins University Press.

Hvelplund, Frede. 1997. Energy Efficiency and the Political Economy of the Danish ElectricitySystem. V European Electricity Systems in Transition: A comparative analysis of policy andregulation in Western Europe, ur. Atle Midttun, 133–166. Oxford: Elsevier Science.

IEA. 2015. World Energy Outlook 2013 Factsheet. Dostopno prek:http://www.worldenergyoutlook.org/media/weowebsite/factsheets/WEO2013_Factsheets.pdf (27.avgust 2015).

IJS – CEU. 2009. Zelena knjiga za Nacionalni energetski program Slovenije: Posvetovalnidokument za javno obravnavo. Ljubljana: IJS.

--- 2015. Pripombe na Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije – dokumentza javno obravnavo. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/ijs-center_za_energetsko_ucinkovitost.pdf (13. marec 2016).

Ilic, Marija, Jason W. Black in Marija Prica. 2007. Distributed electric power systems of the future:

335

Installation and technological drivers for near-optimal performance. Electric Power SystemsResearch 77: 1160–1177.

Innes, Judith E. in David E. Booher. 2003. Collaborative policymaking: governance throughdialogue. V Deliberative Policy Analysis: Understanding Governance in the Network Society, ur.Maarten Hajer in Hendrik Wagenaar, 33–69. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Inštitut Jožef Stefan. 2015. Stališče Instituta »Jožef Stefan« k dokumentu »Predlog usmeritev zapripravo energetskega koncepta Slovenije«. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/institut_jozef_stefan.pdf(13. marec 2016).

IPCC. 2014. Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and IIIto the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Geneva: IPCC.Dostopno prek: http://ar5-syr.ipcc.ch/ipcc/ipcc/resources/pdf/IPCC_SynthesisReport.pdf (31. julij2015).

Ishii, Tsunayoshi in Keiichiro Yasuda. 2007. Hierarchical Decentralized Autonomous Control inSuper-distributed Energy Systems. IEEJ Transactions on Electrical and Electronic Engineering 1:63–71.

Jacobsson, Staffan in Volkmar Lauber. 2006. The politics and policy of energy systemtransformation – explaining the German diffusion of renewable energy technology. Energy Policy34: 256–276.

Javna agencija RS za energijo. 2013. Poročilo o stanju na področju energetike v Sloveniji v letu2012. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/AGEN_E/PorAE_2012.pdf (31. julij 2014).

Jeffer, Jonathan. 1996. Koncepti sodobnega energetskega načrtovanja in soudeležba javnosti.Časopis za kritiko znanosti (Energetika : politika) 24 (180–181): 155–173.

Jones, David A. 1991. Electrical engineering: the backbone of society. Science, Measurement andTechnology 138 (1): 1–10. Dostopno prek: http://ieeexplore.ieee.org/stamp/stamp.jsp?tp=&arnumber=61630&isnumber=2242 (20. julij 2014).

Jones, Mark P. 2010. Beyond the Electoral Connection: The Effect of Political Parties on thePolicymaking Process. V How Democracy Works: Political Institutions, Actors, and Arenas in LatinAmerican Policymaking, ur. Carlos Scartascini, Ernesto Stein in Mariano Tommasi, 19–46.Cambridge: Inter-American Development Bank in David Rockefeller Center for Latin AmericanStudies.

Jordan, Andrew. 2005. Introduction: European Union Environmental Policy – Actors, Institutionsand Policy Processes. V Environmental Policy in the European Union: Actors, Institutions andProcesses (second edition), ur. Andrew Jordan, 1–18. London in Sterling: Earthscan.

Jordan, Grant in Klaus Schubert. 1992. A preliminary ordering of policy network labels. EuropeanJournal of Political Research 21: 7–27.

Kavrako lu, Ibrahim. 1980. Models for National Energy Policy Analysis and Planning. ǧ Automatica16: 379–392.

336

--- 1987. Energy Policy: Modelling and Analysis. Mathematical Modelling 9 (9): 659–667.

Kellow, Aynsley J. 1996. Transforming Power: The Politics of Electricity Planning. Cambridge,New York, Melbourne: Cambridge University Press.

Kitschelt, Herbert. 1980. Kernenergiepolitik: Arena eines gesellschaftlichen Konflikts. Frankfurt,New York: Campus Verlag.

--- 1994. The Transformation of European Social Democracy. Cambridge, New York: CambridgeUniversity Press.

--- 1996a. Institucionalni pogoji za inovacije na področju energetske politike. Časopis za kritikoznanosti, domišljijo in novo antropologijo 24 (180–181): 193–205.

--- 1996b. Strukturne težnje energetskopolitičnih aren. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo innovo antropologijo 24 (180–181): 207–219.

--- 1996c. Ekonomski pojmi, stroškovni koncepti in »ekonomičnost« različnih energetskihtehnologij. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 24 (180–181): 137–154.

--- 1996č. Oblika politične ureditve in energetski konflikt. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo innovo antropologijo 24 (180–181): 221–226.

Kitschelt, Herbert in Steven I. Wilkinson. 2007. Citizens-politican linkages: an introduction. VPatrons, Clients, and Policies: Petterns of Democratic Accountability and Political Competition, ur.Herbert Kitschelt in Steven I. Wilkinson, 1–49. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Kitson, Lucy, Peter Wooders in Tom Moerenhout. 2011. Subsidies and External Costs in ElectricPower Generation: A comparative review of estimates. Winnipeg: IISD. Dostopno prek:https://www.iisd.org/gsi/sites/default/files/power_gen_subsidies.pdf (09. november 2015).

Klemenc, Andrej. 2014. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 22. avgust.

Klinke, Andreas. 2011. Deliberative democratization across borders: participation and deliberationin regional environmental governance. Procedia Social and Behavioural Sciences 14: 57–60.

Komat, Anton. 2011. Civilizacija na razpotju. Teorija in praksa 48: 1184–1202.

Kørnøv, Lone. 1997. Strategic Environmental Assessment: Sustainability and Democratization.European Environment 7: 175–180.

Kotar, Mirjam. 2002. Država kot javnopolitični igralec. V Analiza politik, ur. Danica Fink-Hafner inDamjan Lajh, 49–66. Ljubljana: FDV.

Kranz, Karsten. 2008. Towards Distributed Energy Systems: Analysis of a network based onregenerative energy sources in the Federal State of Brandenburg, Germany. Magistrsko delo.Cottbus: Brandenburg University of Technology.

Krašovec, Alenka. 2002. Oblikovanje javnih politik: Primer kulturnih politik v Sloveniji. Ljubljana:Fakulteta za družbene vede.

Kulić, Slavko. 2004. Neoliberalizam kao socijaldarvinizam: rat za dominaciju ili bolji svijet.

337

Zagreb: Prometej.

Kustec, Simona. 2000. Spremembe policy omrežja in njihov vpliv na politike. Teorija in praksa 37(5): 884–902.

Kustec Lipicer, Simona. 2002. Javnopolitična omrežja. V Analiza politik, ur. Danica Fink-Hafner inDamjan Lajh, 67–81. Ljubljana: FDV.

Lah, Marko. 1998. Ekonomski vidiki policy omrežij. Teorija in praksa 35 (5): 861–876.

Laird, Frank N. 1990. Technocracy revisited: knowledge, power and the crisis in energy decisionmaking. Industrial Crisis Quarterly 4: 49–61.

Lajh, Damjan in Simona Kustec Lipicer. 2002. Proces oblikovanja dnevnega reda. V Analizapolitik, ur. Danica Fink-Hafner in Damjan Lajh, 29–45. Ljubljana: FDV.

Lee, Young Eal in Kyoo-Kun Koh. 2002. Decision-making of nuclear energy policy: application ofenvironmental management tool to nuclear fuel cycle. Energy Policy 30: 1151–1161.

Leet, Martin. 2003. Democracy and the individual: Deliberative and existential negotiations.Philosophy & Social Criticism 29 (6): 681–702.

Lemež, Nina. 2013. Mediatizacija energetike v slovenskih spletnih medijih. Magistrsko delo.Ljubljana: FDV.

Lenschow, Andrea. 2005. New Regulatory Approaches in 'Greening' EU Policies. V EnvironmentalPolicy in the European Union: Actors, Institutions and Processes, ur. Andrew Jordan, 295–316.London, Sterling: Earthscan.

Lesourd, Jean-Baptiste, Jacques Percebois in Francois Valette. 2005. Introduction. V Models forEnergy Policy, ur. Jean-Baptiste Lesourd, Jacques Percebois in Francois Valette, xvi–xxvi. London,New York: Routledge.

Levičar, Danijel. 2014. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 6. avgust.

Liefferink, Duncan in Mikael Skou Andersen. 2005. Strategies of the 'Green' Member States in EUEnvironmental Policy-making. V Environmental Policy in the European Union: Actors, Institutionsand Processes (second edition), ur. Andrew Jordan, 49–66. London in Sterling: Earthscan.

Lim, Joon Hyoung in Shui-Yan Tang. 2002. Democratization and Environmental Policy-Making inKorea. Governance: An International Journal of Policy, Administration, and Institutions 15 (4):561–582.

Linder, Stephen H. in B. Guy Peters. 1991. The Logic of Public Policy Design: Linking PolicyActors and Plausible Instruments. Knowledge and Policy 4 (1–2): 125–151.

Lodge, Martin. 2001. Regulatory Accountability: Towards a Single Citizen-Consumer Model? VChallenges to Democracy: Ideas, Involvement and Institutions: The PSA Yearbook, ur. KeithDowding, James Hughes in Helen Margetts, 205–219. Basingstoke, New York: Palgrave.

Lootsma, Freerk A. 2000. Distributed Multi-Criteria Decision Making and the Role of theParticipants in the Process. Journal of Multi-Criteria Decision Analysis 9: 45–55.

338

Lowi, Theodore J. 1964. American Business, Public Policy, Case-Studies, and Political Theory.World Politics 16 (4): 677–715.

Lukes, Steven. 2005. Power: A radial view (second edition). Bassingstoke, New York: PalgraveMacmillian.

Lukšič, Andrej A. 1998. Okoljske nevladne organizacije v Sloveniji: Prve portretne poteze. Teorijain praksa 35 (5): 877–894.

--- 2001. Rizične tehnologije kot izziv za premislek o odločevalskih formah. Teorija in praksa 38(3): 412–422.

--- 2002a. Vloga države pri zagotavljanju nacionalnih interesov. Teorija in praksa 39 (6): 1017–1027.

--- 2002b. Politološki premislek ob Aarhuški konvenciji. Teorija in praksa 39 (3): 321–330.

--- 2005. Modificiranje in odpiranje okoljskih političnih aren. Časopis za kritiko znanosti,domišljijo in novo antropologijo 33 (219): 91–107.

--- 2009. Konec demokracije? Teorija in praksa 46 (5): 537–558.

--- 2011a. Zavedanje državljanov o pomenu demokratiziranja političnih aren. V Politološkerefleksije: znanstvena produkcija Centra za kritično politologijo, ur. Andrej A. Lukšič, 105–121.Ljubljana: FDV, IDV, Center za kritično politologijo.

--- 2011b. Trajnostni razvoj, znanstveni diskurz in nova politika. V Politološke refleksije:znanstvena produkcija Centra za kritično politologijo, ur. Andrej A. Lukšič, 423–235. Ljubljana:FDV, IDV, Center za kritično politologijo.

--- 2014. Ecology, low-carbon society and politics. Teorija in praksa 51 (5): 772–788.

Lukšič, Andrej A. in Maja Bahor. 2011a. Participatory democracy within the EU: A solution fordemocratic gap? V Politološke refleksije: znanstvena produkcija Centra za kritično politologijo, ur.Andrej A. Lukšič, 88–104. Ljubljana: FDV, IDV, Center za kritično politologijo.

--- 2011b. Konceptualna refleksija Strategije razvoja Slovenije. V Politološke refleksije: znanstvenaprodukcija Centra za kritično politologijo, ur. Andrej A. Lukšič, 461–470. Ljubljana: FDV, IDV,Center za kritično politologijo.

Lund, Peter D. 2007a. Effectiveness of policy measures in transforming the energy system. EnergyPolicy 35: 627–639.

--- 2007b. The link between political decision-making and energy options: Assessing future role ofrenewable energy and energy efficiency in Finland. Energy 32 (12): 2271–2281.

MacLennan, Beryce W. 1980. Political Power and Policy Formulation, Implementation andEvaluation. Policy Studies Journal 8 (7): 1127–1134.

Mallon, Karl. 2006a. Myths, Pitfalls and Oversights. V Renewable Energy Policy Politics: AHandbook for Decision-making, ur. Karl Mallon, 5–34. London, Sterling: Earthscan.

339

--- 2006b. Ten Features of Successful Renewable Markets. V Renewable Energy Policy Politics: AHandbook for Decision-making, ur. Karl Mallon, 35–84. London, Sterling: Earthscan.

--- 2006c. An A to Z of Stakeholders. V Renewable Energy Policy Politics: A Handbook forDecision-making, ur. Karl Mallon, 85–120. London, Sterling: Earthscan.

Manepalli, Jayaraj. 2010. V Green Energy: Technology, Economics and Policy, ur. U.Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. Thayyib Sahini, 293–308. Boca Raton,London, New York, Leiden: CRC Press.

Manfren, Massimiliano, Paola Caputo in Gaia Costa. 2011. Paradigm shift in urban energy systemsthrough distributed generation: Methods and models. Applied Energy 88: 1032–1048.

March, Alan in Nicholas Low. 2004. Knowing and Steering: Mediatization, Planning andDemocracy in Victoria, Australia. Planning Theory 3 (1): 41–69.

Marinetto, Michael. 2003. Who Wants to be an Active Citizen? The Politics and Practice ofCommunity Involvement. Sociology 37 (1): 103–120.

Marsh, David in Martin Smith. 2000. Understanding Policy Networks: towards a DialecticalApproach. Political Studies 48: 4–21.

Marsh, David in Matin J. Smith. 2001. There is More than One Way to Do Political Science: onDifferent Ways to Study Policy Networks. Political Studies 49: 528–541.

Martinez-Gallardo, Cecilia. 2010. Inside the Cabinet: The Influence of Ministers in thePolicymaking Process. V How Democracy Works: Political Institutions, Actors, and Arenas in LatinAmerican Policymaking, ur. Carlos Scartascini, Ernesto Stein in Mariano Tommasi, 119–146.Cambridge: Inter-American Development Bank in David Rockefeller Center for Latin AmericanStudies.

Masini, Andrea in Emanuela Menichetti. 2012. The impact of behavioural factors in the renewableenergy investment decision making process: Conceptual framework and empirical findings. EnergyPolicy 40: 28–38.

Matson, R.J. in M. Carasso. 1999. Sustainability, energy technologies and ethics. Renewable energy16: 1200–1203.

Mattern, Mark. 2006. Putting ideas into work: A practical introduction to political though. Lanham:Rowman & Littlefield.

Matthews, Mary M. 2001. Institutions, Interests, Energy, and the Environment: Policymaking inCorporatism, Pluralism, and Beyon. Policy Studies Journal 29 (3): 407–413.

Mavsar, Silvo. 1992. Ključ za nuklearko: knjiga, ki odkriva doslej neznane dileme in podrobnosti ogradnji JE Krško. Krško: Opus.

Mawhinney, Hanne B. 2004. Deliberative Democracy in Imagined Communities: How the PowerGeometry of Globalization Shapes Local Leadership Praxis. Educational Administration Quarterly40 (2): 192–221.

340

Mazey, Sonia in Jeremy Richardson. 2005. Environmental Groups and the EC: Challenges andOpportunities. V Environmental Policy in the European Union: Actors, Institutions and Processes,ur. Andrew Jordan, 106–124. London, Sterling: Earthscan.

Mazer, Arthur. 2007. Electric Power Planning for Regulated and Deregulated Markets. Hoboken:John Wiley˛Sons, Inc..

Mazmanian, Daniel A. in Michael E. Kraft. 2009. The Three Epochs of the EnvironmentalMovement. V Toward Sustainable Communities: Transition and Transformations in EnvironmentalPolic, ur. Daneil A. Mazmanian in Michael E. Kraft, 3–32. Cambridge, London: The MIT Press.

McElroy, Michael B. 2010. Challenge of global climate change: Prospects for a new energyparadigm. Frontiers of Environmental Science & Engineering in China 4 (1): 2–11.

McEvoy, Augustin J. in Michael Grätzel. 2008. Photovoltaic Cells for Sustainable Energy. VSustainable Technologies: Options and Prospects, ur. Kemal Hanjalić, Roel van de Krol in AlijaLekić, 99–120. Dordrecht: Springer.

McSpadden, Lettie M. in Paul J. Culhane. 1999. The Strategies and Tactics of Interest Groups: TheCase of the Environmental and Energy Policy Arena. Southeastern Political Review 27 (2): 223–242.

Meadows, Donella H., Dennis L. Meadows, Jorgen Randers in William W. Behrens III. 1974. TheLimits to Growth: A Report for The Club of Rome's Project on The Predicament of Mankind. NewYork: Universe Books.

Meadows, Donella H., Dennis L. Meadows in Jorgen Randers. 2005. The Limits to Growth: The 30-year Update. London, Sterling: Earthscan.

Meier, Kenneth J. 2000. Politics and the Bureaucracy: Policymaking in the the Fourth Branch ofGovernment. Fort Worth: Harcourt College Publishers.

Mervar, Aleksander. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana. 1. april.

Mestna občina Velenje. 2015. Ugotovitve in sporočila s posveta na temo: Predlog usmeritev zapripravo energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/mo_velenje.pdf (13.marec 2016).

Mez, Lutz in Atle Midttun. 1997. The Politics of Electricity Regulation. V European ElectricitySystems in Transition: A comparative analysis of policy and regulation in Western Europe, ur. AtleMidttun, 307–332. Oxford: Elsevier Science.

Mez, Lutz, Atle Midttun in Steve Thomas. 1997. Restructuring Electricity Systems in Transition. VEuropean Electricity Systems in Transition: A comparative analysis of policy and regulation inWestern Europe, ur. Atle Midttun, 3–12. Oxford: Elsevier Science.

Milbrath, Lester W. 1989. Envisioning A Sustainable Society: Learning Our Way Out. Albany: StateUniversity of New York Press.

Ministrstvo za infrastrukturo RS. 2013. Javna obravnava predloga Energetskega zakona EZ-1.Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/predpisi/energetika/slovenija/krovni-zakon-ez/ez-

341

1/jo-ez1/ (22. junij 2016).

--- 2015a. Energetski koncept Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/dokumenti/strateski-razvojni-dokumenti/energetski-koncept-slovenije/ (12. februar 2016).

--- 2015b. Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije – Predlog zaobravnavo (EVA 2015-2430-0051). Dostopno prek:http://www.vlada.si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/?tx_govpapers_pi1%5Bsingle%5D=%2FMANDAT14%2FVLADNAGRADIVA.NSF%2F18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54%2F8baebe2d1d9dad24c1257ef9002d4cb6%3FOpenDocument&cHash=bb7e8116040eab15aeea11b5dc5f8dd7 (5. december 2015).

--- 2015c. Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/eks_usmeritve_jun_2015.pdf(11. marec 2016).

--- 2016a. Električna energija – količine. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/statistika/statisticna-podrocja/elektricna-energija-kolicine/ (11. marec 2016).

--- 2016b. Prejete pripombe na usmeritve za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopnoprek: http://www.energetika-portal.si/dokumenti/strateski-razvojni-dokumenti/energetski-koncept-slovenije/pripombe-usmeritve-eks/ (11. marec 2016).

--- 2016c. Posvetovalni proces za pripravo Energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/dokumenti/strateski-razvojni-dokumenti/energetski-koncept-slovenije/posvetovalni-proces-eks/ (12. junij 2016).

Ministrstvo za okolje in prostor. 2015. Predlog usmeritev za pripravo energetskega konceptaSlovenije – mnenje. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/ministrstvo_za_okolje_in_prostor.pdf (13. marec 2016).

Mitchell, Timothy. 2011. Carbon Democracy: Political Power in the Age of Oil. London, NewYork: Verso.

Mörth, Ulrika. 2006. Soft regulation and global democracy. V Transnational Governance:Institutional Dynamics of Regulation, ur. Marie-Laure Djelic in Kerstin Sahlin-Andersson, 119–135. Cambridge in New York: Cambridge University Press.

Moore, Stephen in Julian Simon. 1999. The Greatest Century That Ever Was: 25 Miraculous Trendsof the last 100 Years. Washington D.C.: The Cato Institute.

Moynihan, Donald P. 2003. Normative and instrumental perspectives on public participation:Citizen Summits in Washington, D.C. American Review of Public Administration 33 (2): 164–188.

Møller Hansen, Kasper. 1999. The Deliberative Poll: Discussion paper presented at the conferenceElites and Democracy. Odense: University of Southern Denmark. Dostopno prek:http://static.sdu.dk/mediafiles//Files/Om_SDU/Institutter/Statskundskab/Publikationer/Cos.pdf (30.december 2015).

Newman, Saul. 2005. Power and Politics in Poststructuralist Thought: New theories of thepolitical. Abingdon, New York: Routledge.

342

Nilsson, Mans, Lars J. Nilsson, Roger Hildingsson, Johannes Stripple in Per Ove Eikeland. 2011.The missing link: Bringing institutions and politics into energy future studies. Futures 42, 1117–1128.

Nitzan, Jonathan in Shimshon Bichler. 2009. Capital as Power: A Study of Order and Creorder.New York: Routledge.

Nogaret, E. in J. A. Pecas Lopes. 1997. An Advanced Control System for the Optimal Managementof Medium Size Power Systems with a Large Penetration from Renewable Power Sources.Renewable Energy 12 (2): 137–149.

Novšak, Martin. 2014. Intervju z avtorjem. Krško, 24. oktober.

Offe, Claus. 1984. Contradiction of the Welfare State. Cambridge: MIT Press.

--- 1985. Družbena moč in politična oblast. Ljubljana: Delavska enotnost.

Ohranimo modro srce Evrope. 2015. Pripombe na Predlog usmeritev za pripravo Energetskegakoncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/ohranimo_modro_srce_evrope.pdf (13. marec 2016).

Owens, Susan in Louise Driffill. 2008. How to change attitudes and behaviours in the context ofenergy. Energy Policy 36 (12): 4412–4418.

Pacca, S., D.V. Spitzley in G.A. Keoleian. 2005. Leveraging Non-Renewable Fuels for RenewableElectricity Generation. Stockholm: ISIE.

Papič, Igor. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 9. januar.

Parkinson, Giles. 2013a. How solar and EVs will kill the last of the industry dinosaurs. Dostopnoprek: http://reneweconomy.com.au/2013/how-solar-and-evs-will-kill-the-last-of-the-industry-dinosaurs-86893 (30. december 2015).

--- 2013b. UBS: Boom in unsubsidised solar PV flags energy revolution. Dostopno prek:http://reneweconomy.com.au/2013/ubs-boom-in-unsubsidised-solar-pv-flags-energy-revolution-60218 (17. december 2015).

Parkinson, John. 2001. Deliberative Democracy and referendums. V Challenges to Democracy:Ideas, Involvement and Institutions: The PSA Yearbook, ur. Keith Dowding, James Hughes in HelenMargetts, 131–152. Basingstoke, New York: Palgrave.

Parsons, Wayne. 2005. Public Policy: an introduction to the theory and practise of policy analysis.Cheltenham, Northampton: Edward Elgar.

Patterson, Walt. 1999. Transforming Electricity: the Coming Generation of Change. London:Earthscan.

--- 2007. Keeping The Light On: Towards Sustainable Electricity. London: Earthscan.

Paz, Luciana Rocha Leal, Neilton Fidelis da Silva in Luiz Pinguelli Rosa. 2007. The paradigm of

343

sustainability in the Brazilian energy sector. Renewable and Sustainable Energy Reviews 11: 1558–1570.

Pelletier, David, Vivica Kraak, Christine McCullum, Ulla Uusitalo in Robert Rich. 1999. Theshaping of collective values through deliberative democracy: An empirical study from New York'sNorth Country. Policy Science 32: 103–131.

Peršolja, Karol Peter. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 11. februar.

Petković, Krešimir. 2008. Interpretacijska policy analiza i deliberacijska demokracija: treba lipolitizirati analizu? Politička misao 45 (2): 27–53.

Pirotte, Christophe. 2014. Osebna komunikacija z avtorjem: strokovna pomoč pri pisanju vodiča zaintervjuje. Ljubljana, 5. avgust.

Pohekar, S.D. in M. Ramachandran. 2004. Application of multi-criteria decision making tosustainable energy planning–A review. Renewable and Sustainable Energy Reviews 8: 365–381.

Posavsko jedrsko lokalno partnerstvo. 2015. Pripombe in predlogi na Predlog usmeritev zapripravo energetskega koncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/posavsko_lokalno_jedrsko_partnerstvo.pdf (13. marec 2016).

Pritchard, Michael S. 1979. On Understanding Political Power. The Journal of Value Inquiry 13:21–31.

Radzicki, Michael J. in Robert A. Taylor. 1997. Introduction to System Dynamics: A SystemsApproach to Understanding Complex Policy. Issues (online book). Dostopno prek:http://www.systemdynamics.org/DL-IntroSysDyn/ (26. junij 2016).

Ragwitz, Mario, Anne Held, Gustav Resch, Thomas Faber, Reinhard Haas, Claus Huber, RogierCoenraads, Monique Voogt, Gemma Recce, Poul Erik Morthorst, Stine Grenaa Jensen in BernhardHeyder. 2007. Assessment and optimisation of renewable energy support schemes in the Europeanelectricity markets. Karlsruhe: OPTRES.

Randalph, John in Gilbert M. Masters. 2008. Energy for Sustainability: Technology, Planning,Policy. Washington: Island Press.

Resch, Gustav, Thomas Faber, Mario Ragwitz, Anne Held, Christian Panzer in Reinhard Haas.2008. Futures-e: 20% RES by 2020 – a balanced scenario to meet Europe's renewable energytarget. Dunaj: Vienna University of Technology.

Ribiška zveza Slovenije. 2015. Energetski koncept Slovenije – pripombe RZS. Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/ribiska_zveza_slovenije.pdf (13. marec 2016).

Rios, Jo Marie. 2000. Environmental Justice Groups: Grass-roots Movement or NGO Networks?Some Policy Implications. Policy Studies Review 17: 179–211.

Ripley, Randall B. 1987. Policy Analysis in Political Science. Chicago: Nelson-Hall.

344

Robert, Christopher in Richard Zeckhaouser. 2011. The Methodology of Normative PolicyAnalysis. Journal of Policy Analysis and Management 30 (3): 613–643.

Roberts, Nancy. 2004. Public deliberation in an age of direct citizen participation. American Reviewof Public Administration 34 (4): 315–353.

Robyns, Benoit. 2012. Decentralized Electricity Production from Renewable Energy. V ElectricityProduction from Renewable Energies, ur. Benoit Robyns, Amaud Davigny, Bruno Francois, AntoineHenneton in Jonathan Sprooten, 1–18. London: ISTE.

Roseland, Mark. 2005. Toward Sustainable Communities: Resources for Citizens and TheirGovernments (Revised Edition). Gabriola Island: New Society Publishers.

Rowe, Gene in Frewer, Lynn J. 2000. Public Participation Methods: A Framework for Evaluation.Science, Technology & Human Values 25 (1): 3–29.

Saaty, Thomas, Fred Ma in Peter Blair. 1977. Operational gaming for energy policy analysis.Energy Policy 5 (1): 63–75.

Safarzynska, Karolina in Jeroen C.J.M. van den Bergh. 2010. Evolving power and environmentalpolicy: Explaining institutional change with group selection. Ecological Economics 69: 743–752.

Saidur, R., M.R. Islam, N.A. Rahim in K.H. Solangi. 2010. A review on global wind energy policy.Renewable and Sustainable Energy Reviews 14: 1744–1762.

Saiegh, Sebastian M. 2010. Active Players or Rubber Stamps? An Evaluation of the PolicyakingRole of Latin American Legislatures. V How Democracy Works: Political Institutions, Actors, andArenas in Latin American Policymaking, ur. Carlos Scartascini, Ernesto Stein in Mariano Tommasi,47–76. Cambridge: Inter-American Development Bank in David Rockefeller Center for LatinAmerican Studies.

Samouilidis, Emmanuel J. in A. Arabatzi-Ladia. 1984. Modelling Decentralized Decision Making inthe Energy Sector. Omega The International Journal of Management Science 12 (5): 437–447.

Sandström, Annica in Lars Carlsson. 2008. The Performance of Policy Networks: The Relationbetween Network Structure and Network Performance. The Policy Studies Journal 36 (4): 497–524.

Saunders-Newton, Desmond, Gregory J. Rest in Wayne M. Turnage. 1999. Convergent PolicyAnalysis. New Directions for Evaluation 81: 61–72.

Savič, Dejan. 2014. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 6. avgust.

Sawyer, Robert F. 2009. Science based policy for addressing energy and environmental problems.Proceedings of the Combustion Institute 32: 45–56.

SAZU – Svet za energetiko. 2015. Stališče Sveta za energetiko pri SAZU o razvoju slovenskeenergetike. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/slovenska_akademija_znanosti_in_umetnosti.pdf (13. marec 2016).

Scartascini, Carlos, Ernesto Stein in Mariano Tommasi. 2010. Political Institutions, Actors andArenas in Latin American Policymaking. V How Democracy Works: Political Institutions, Actors,

345

and Arenas in Latin American Policymaking, ur. Carlos Scartascini, Ernesto Stein in MarianoTommasi, 1–18. Cambridge: Inter-American Development Bank in David Rockefeller Center forLatin American Studies.

Scharpf, Fritz W. 1997. Games Real Actors Play: Actor-Centered Institutionalism in PolicyResearch. Boulder, Oxford: Westview Press.

Scheinbein. Lawrence A. in Jeffrey E. Dagle. 2001. Electric Power Distribution Systems. VDistributed Generation: The Power Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely inJan F. Kreider, 288–315. Boca Raton, London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Schlosberg, David in John S. Dryzek. 2002. Digital Democracy: Authentic or Virtual? Organization& Environment 15 (3): 332–335.

Schneider, Ben R. 2010. Business Politics and Policymaking in Contemporary Latin America. VHow Democracy Works: Political Institutions, Actors, and Arenas in Latin American Policymaking,ur. Carlos Scartascini, Ernesto Stein in Mariano Tommasi, 217–246. Cambridge: Inter-AmericanDevelopment Bank in David Rockefeller Center for Latin American Studies.

Schneider, Daniel R., Neven Duić in Željko Bogdan. 2007. Mapping the potential for decentralizedenergy generation based on renewable energy sources in the Republic of Croatia. Energy 32: 1731–1744.

Schumacher, Ernst F. 1975. Small is beautiful. New York: Harper & Row.

Shaw, Tamsin. 2008. Max Weber on Democracy: Can the People Have Political Power in ModernStates? Constellations 15 (1): 33–45.

Shen, Yung-Chi, Grace T.R. Lin, Kuang-Pin Li in Benjamin J.C. Yuan. 2010. An assessment ofexploiting renewable energy sources with concerns of policy and technology. Energy Policy 38:4604–4616.

Shi, Tian. 2004. Ecological economics as a policy science: rhetoric or commitment towards animproved decision-making process on sustainability. Ecological Economics 48: 23–36.

Sholock, Nancy. 1999. The Paradox of Policy Analysis: If It Is Now Used, Why Do We Produce SoMuch of It? Journal of Policy Analysis and Management 18 (2): 226–244.

Sims Gallagher, Kelly. 2009a. Acting in Time on Energy Policy. V Acting in Time on Energy Policy,ur. Kelly Sims Gallagher, 1–11. Washington DC: Brookings Institution Press.

Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije. 2015. Pripombe SDE Slovenije na predlogsmernic za izdelavo EKS. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/sindikat_delavcev_dejavnosti_energetike_slovenije.pdf (13. marec 2016).

Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije. 2015. Predlogi Sindikata Delavcev Rudarstvain Energetike Slovenije k Energetskemu konceptu Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/sindikat_delavcev_rudarstva_in_energetike_slovenije.pdf (13. marec 2016).

Sine, Wesley D. in Robert J. David. 2003. Environmental jolts, institutional change, and the creation

346

of entrepreneurial opportunity in the US electric power industry. Research Policy 32: 185–207.

Singer, Stephan, Jean-Phillie Denrtuyter, Barnes Jeffres, Owen Gibbons, Ellen Hendrix, MartinHiller, Richard McLellan in Donald Pols. 2011. The Energy Report: 100% Renewable Energy by2050. Gland: WWF International.

Sklep o ustanovitvi Agencije za energijo. Ur. l. RS 54/2000. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20002520 (16. februar 2015).

Smil, Vaclav. 1993. Global Ecology: Environmental change and social flexibility. London, NewYork: Routledge.

--- 2003. Energy at the Crossroads: Global Perspectives and Uncertainties. Cambridge, London:The MIT Press.

--- 2005. Creating the Twentieth Century: Technical Innovations of 1867-1914 and Their LastingImpact. New York: Oxford University Press.

--- 2006a. Transforming the Twentieth Century: Technical Innovations and Their Consequences.Oxford, New York: Oxford University Press.

--- 2006b. Energy: a beginner's guide. Oxford: Oneworld Publications.

--- 2008. Energy in Nature and Society: General Energetics of Complex Systems. Cambridge,London: The MIT Press.

--- 2010a. Energy Transitions: history, requirements, prospects. Santa Barbara, Denver, Oxford:Praeger.

--- 2010b. Energy Myths and Realities: Bringing Science to the Energy Policy Debate. WashingtonD.C.: The AEI Press.

Sobin, Rodney. 2007. Energy Myth Seven – Renewable Energy Systems Could Never MeetGrowing Electricity Demand in America. V Energy and American Society – Thirteen Myths, ur.Benjamin K. Sovacool in Marilyn A. Brown, 171–200. Dordrecht: Springer.

Söderbaum, Peter. 1994. Actors, ideology, markets. Neoclassical and institutional perspectives onenvironmental policy. Ecological Economics 10: 47–60.

Sontag, R. in A. Lange. 2003. Cost effectiveness of decentralized energy supply systems takingsolar and wind utilization plants into account. Renewable Energy 28: 1865–1880.

Sovacool, Benjamin K. 2008. The Dirty Energy Dilemma: What's Blocking Clean Power in theUnited States. Westport: Praeger.

Sovacool, Benjamin K. in Marilyn A. Brown. 2007. Introduction – The Compelling Tangle ofEnergy and American Society. V Energy and American Society – Thirteen Myths, ur. Benjamin K.Sovacool in Marilyn A. Brown, 1–22. Dordrecht: Springer.

Sovacool, Benjamin K. in Richard F. Hirsh. 2007. Energy Myth Six – The Barriers To New andInnovative Energy Technologies are Primarily Technical: The Case of Distributed Generation (DG).V Energy and American Society – Thirteen Myths, ur. Benjamin K. Sovacool in Marilyn A. Brown,

347

145–170. Dordrecht: Springer.

Stadle, Michael, Lukas Kranzl, Claus Huber, Reinhard Haas in Elena Tsioliaridou. 2007. Policystrategies and paths to promote sustainable energy systems–The dynamic Invert simulation tool.Energy Policy 35: 597–608.

Stahl, Cynthia, Alan Cimorelli, Christine Mazzarella in Bill Jenkins. 2011. Toward Sustainability: ACase Study Demonstrating Transdisciplinary Learning Through the Selection and Use of Indicatorsin a Decision-Making Process. Integrated Environmental Assessment and Management 7 (3): 483–498.

Statistični urad RS. 2015. Proizvodnja in poraba energije: Podatki. Dostopno prek:http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=88&headerbar=4#tabPodatki (28. februar 2016).

Stauffacher, Michael, Pius Krütli, Thomas Flüeler in Roland W. Scholz. 2012. Learning from theTransdisciplinary Case Study Approach: A Functional-Dynamic Approach to Collaboration AmongDiverse Actors in Applied Energy Settings. V Tackling Long-Term Global Energy Problems: TheContribution of Social Science, ur. Daniel Spreng, Thomas Flüeler, David L. Goldblatt, JürgMinsch, 227–245. Dordrecht: Springer.

Stipetić, Davor. 2013. Utjecaj policy-kapaciteta države na razvoj energetske politike u Njemačkoj:Studija slučaja »nove energetske paradigme«. Politička misao 50 (3): 129–154.

Stirling, Andy. 2008. Diversity and Sustainable Energy Transition: Multicriteria Diversity Analysisof Electricity Portfolios. V Analytical Methods for Energy Diversity and Security, ur. MorganBazilian in Fabien Roques, 3–30. Oxford, Amsterdam: Elsevier.

Strebel, Felix. 2011. Inter-governmental institutions as promoters of energy policy diffusion in afederal setting. Energy Policy 39: 467–476.

Sun, Su-Lien in George A. Barnett. 1994. The International Telephone Network andDemocratization. Journal of the American Society for Information Science and Technology 45 (6):411–421.

Suvin, Darko. 2006. Terms of power, today: an essay in political epistemology. Critical Quarterly48 (3): 38–62.

Swisher, Randall in Kevin Porter. 2006. Renewable Policy Lessons from the US: The Need forConsistent and Stable Policies. V Renewable Energy Policy Politics: A Handbook for Decision-making, ur. Karl Mallon, 185–198. London, Sterling: Earthscan.

Taljan, Gregor in Andrej F. Gubina. 2009. Energy-based system well-being analysis for smallsystems with intermittent renewable energy sources. Renewable Energy 34: 2651–2661.

Tavčar, Borut. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 16. marec.

Taylor, Jeniffer. 2008. Ethics of Renewable Energy. Dostopno prek: http://www.ontario-sea.org/Storage/27/1872_Community_Power-_Bringin_Ethics_Back_into_Energy_Politics.pdf (27.december 2015).

Tesh, Sylvia N. 1999. Citizen experts in environmental risk. Policy Sciences 32: 39–58.

348

Tesla, Nikola. 2013. Moji izumi: Avtobiografija Nikole Tesle = My Inventions: Autobiography ofNikola Tesla. Ljubljana: Sanje.

Thayyib Sahini, K.M. 2010. Goals of the green new deal. V Green Energy: Technology, Economicsand Policy, ur. U. Aswathanarayana, Tulsidas Harikrishnan in Kadher M. Thayyib Sahini, 283–292.Boca Raton, London, New York, Leiden: CRC Press.

Thomas, Steve. 1997. The British Market Reform: a Centralistic Capitalist Approach. V EuropeanElectricity Systems in Transition: A comparative analysis of policy and regulation in WesternEurope, ur. Atle Midttun, 41–88. Oxford: Elsevier Science.

Tilly, Charles. 2000. Processes and Mechanisms of Democratization. Sociological Theory 18 (1): 1–16.

Tkalec, Tomislav. 2015. Problematika rudarjenja urana. Primeri iz Namibije, Nigra, Brazilije inBolgarije. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 43 (262): 116–134.

Tkalec, Tomislav in Andrej A. Lukšič. 2015. Energetska tranzicija in ovire zanjo. Časopis za kritikoznanosti, domišljijo in novo antropologijo 43 (262): 55–72.

Tombs, Francis. 2011. Power Politics: Political encounters in industry and engineering. London,New York: I.B. Tauris.

Tomšič, Mihael G. in Andrej Klemenc. 1996. Globalni trendi v sodobni energetiki – K novemusamorazumevanju energetike. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 24(180–181): 79–121.

Tomšič, Mihael G. 2015. Intervju z avtorjem. Domžale, 12. januar.

Torgerson, Douglas. 2003. Democracy through policy discourse. V Deliberative Policy Analysis:Understanding Governance in the Network Society, ur. Maarten Hajer in Hendrik Wagenaar, 113–138. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Turner, Royce Logan. 1986. Political Opposition to Nuclear Power: An Overview. The PoliticalQuarterly 57 (4): 438–443.

Turnšek Hančič, Maja in Tanja Oblak Črnič. 2011. Legitimnost in učinkovitost državljanskihpobud. V Politološke refleksije: znanstvena produkcija Centra za kritično politologijo, ur. Andrej A.Lukšič, 200–221. Ljubljana: FDV, IDV, Center za kritično politologijo.

Uba, Katrin. 2010. Who formulates renewable-energy policy? A Swedish example. Energy Policy38: 6674–6683.

UKOM. 2009. Sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 35. seji, 9. julija 2009.Dostopno prek: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=8&ved=0ahUKEwjOh_e_zJXLAhUG_w4KHSVBDZkQFgg_MAc&url=http%3A%2F%2Fwww.vlada.si%2Ffileadmin%2Fdokumenti%2Fsi%2FSporocila_za_javnost%2Fsevl35.doc&usg=AFQjCNEU30yE9RmoJn_-p5Nn018NqE--QA&sig2=bjazGczn60-hTVivEYsQXw&bvm=bv.115339255,d.bGQ&cad=rja (26. februar 2016).

Urbančič, Andreja. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 10. februar.

349

Urbančič, Andreja, Stane Merše, Damir Stančić, Polona Lah, Matjaž Česen, Fouad Al Mansour,Djani Brečevič, Andrej Bučar, Zvone Košnjek, Miro Bugeza, Gorazd Lampič, Mihael GabrielTomšič, Evgen Dervarič, Gorazd Skubin in Marjana Šijanec. 2009. Zelena knjiga za Nacionalnienergetski program Slovenije. Ljubljana: IJS CEU.

Urbančič, Andreja, Matjaž Česen, Boris Sučić, Stane Merše, Damir Staničić, Aleš Podgornik,Matevž Pušnik, Polona Lah, Fouad Al Mansour, Barbara Petelin Visočnik, Zvone Košnjek, MiroBugeza, Djani Brečevič, Saša Jamšek, Andrej Bučar, Gorazd Lampič, Marjana Šijanec, BrankaTavčar, Ivanka Zaplotnik, Igor Strmšnik, Mihael Gabrijel Tomšič, Evgen Dervarič, Gorazd Skubin,Peter Bevk. 2011a. NEP 2011: Dolgoročne energetske bilance NEP do leta 2030 – IZHODIŠČA.Ljubljana: IJS CEU.

Urbančič, Andreja, Boris Sučić, Stane Merše, Damir Staničić, Polona Lah, Matjaž Česen, MatevžPušnik, Aleš Podgornik, Radovan Tavzes, Zvone Košnjek in Miro Bugeza. 2011b. Poročilo o javniobravnavi Nacionalnega energetskega programa: 1. del. Ljubljana: IJS CEU.

Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Ur. l. RS 37/2009.Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=92220#!/Uredba-o-podporah-elektricni-energiji-proizvedeni-iz-obnovljivih-virov-energije (16. marec 2016).

Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodnji toplote in električne energije zvisokim izkoristkom. Ur. l. RS 37/2009. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=92219#!/Uredba-o-podporah-elektricni-energiji-proizvedeni-v-soproizvodnji-toplote-in-elektricne-energije-z-visokim-izkoristkom (16. marec 2016).

Valentine, Scott Victor in Benjamin K. Sovacool. 2010. The socio-political economy of nuclearpower development in Japan and South Korea. Energy Policy 38 (12): 7971–7979.

Valkila, Noora in Arto Saari. 2010. Urgent need for new approach to energy policy: The case ofFinland. Renewable and Sustainable Energy Reviews 14: 2068–2076.

van Kuik, Gijs, Badt Ummels in Ralph Hendriks. 2008. Perspectives on Wind Energy. VSustainable Technologies: Options and Prospects, ur. Kemal Hanjalić, Roel van de Krol in AlijaLekić, 75–98. Dordrecht: Springer.

Van Waarden, Frans. 1992. Dimensions and types of policy networks. European Journal ofPolitical Research 21: 29–52.

Varho, Vilja. 2006. Wind Power Policy Options in Finland – Analysis of Energy Policy Actors'Views. European Environment 16: 198–212.

Verbong, Geert in Frank Geels. 2007. The ongoing energy transition: Lessons from a socio-technical, multi-level analysis of the Dutch electricity system (1960-2004). Energy Policy 35:1025–1037.

Wagenaar, Hendrik in S. D. Noam Cook. 2003. Understanding policy practices: action, dialectic anddeliberation in policy analysis. V Deliberative Policy Analysis: Understanding Governance in theNetwork Society, ur. Maarten Hajer in Hendrik Wagenaar, 139–171. Cambridge, New York:Cambridge University Press.

Wake Carroll, Barbara in Terrance Carroll. 1999. Civic Networks, Legitimacy and the PolicyProcess. Governance: An International Journal of Policy and Administration 12 (1): 1–28.

350

Walker, Warren E. 2000. Policy Analysis: A Systematic Approach to Supporting Policymaking inthe Public Sector. Journal of Multi-Criteria Decision Analysis 9: 11–27.

Walker, Gordon in Patrick Devine-Wright. 2008. Community renewable energy: What should itmean? Energy Policy 36: 497–500.

Walker, Gordon, Patrick Devine-Wright, Sue Hunter, Helen High in Bob Evans. 2010. Trust andcommunity: Exploring the meanings, context and dynamics of community renewable energy.Energy Policy 38: 2655–2663.

Walker, Gordon in Noel Cass. 2011. Public roles and socio-technical configurations: Diversity inrenewable energy deployment in the UK and its implications. V Renewable Energy and the Public:From NIMBY to Participation, ur. Patrick Devine-Wright, 43–56. London, Washington, D.C.:Earthscan.

Wang, Yan. 2006. Renewable electricity in Sweden: an analysis of policy and regulation. EnergyPolicy 34, 1209–1220.

Wang, Jiang-Jiang, You-Yin Jing, Chun-Fa Zhang in Jun-Hong Zhao. 2009. Review on multi-criteria decision analysis aid in sustainable energy decision-making. Renewable and SustainableEnergy Review 13: 2263–2278.

Warwick, W.M. 2002. A Primer on Electric Etilities, Deregulation, and Restructuring of U.S.Electricity Markets. Richland: Pacific Northwest National Laboratory.

WCED. 1987. Our Common Future: Report of the World Commission on Environment andDevelopment. Oxford: Oxford University Press.

Weale, Albert. 2005. Environmental Rules and Rule-making in the European Union. VEnvironmental Policy in the European Union: Actors, Institutions and Processes, ur. AndrewJordan, 125–140. London, Sterling: Earthscan.

Webler, Thomas in Seth Tuler. 2000. Fairness and Competence in Citizen Participation: TheoreticalReflections From a Case Study. Administration & Society 32 (4): 566–595.

--- 2002. Unlocking the Puzzle of Public Participation. Bulletin of Science, Technology & Society 22(3): 179–189.

Weimar, David L. in Aidan R. Vining. 1992. Policy Analysis: Concepts and Practise. EnglewoodCliffs, New Jersey: Prentice Hall.

Weinberg, Alvin M. 1979. Limits to energy policy analysis: Editorial Comment. Energy Policy 7(4): 274.

Wikipedia. 2016. Seznam elektrarn v Sloveniji. Dostopno prek:https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_elektrarn_v_Sloveniji (20. marec 2016).

Windle, Robert J. 2005. Economic Deregulation in the USA. V Handbook of Transport Strategy,Policy and Institutions, ur. Kenneth J. Button in David Hensher, 49–64. Oxford: Elsevier.

Wolfson, Morey. 2001. The Regulatory Environment. V Distributed Generation: The Power

351

Paradigm for the New Millennium, ur. Anne-Marie Borbely in Jan F. Kreider, 233–264. Boca Raton,London, New York, Washington D.C.: CRC Press.

Wolsink, Maarten. 2000. Wind power and the NIMBY-myth: institutional capacity and the limitedsignificance of public support. Renewable Energy 21: 49–64.

Wong, Shiu-Fai. 2005. Obligation Institutions and Industry Evolution: A Comparative Study of theGerman and UK Wind Energy Industries. Industry and Innovation 12 (1): 117–145. Dostopno prek:http://dx.doi.org/10.1080/1366271042000339085 (26. januar 2015).

Zakon o ratifikaciji Konvencije o presoji čezmejnih vplivov na okolje (MPCVO). Ur. l. RS 46/1998.Dostopno prek: http://uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=1998-02-0030 (3. marec 2016).

Zakon o varstvu okolja (uradno prečiščeno besedilo) (ZVO-1-UPB1). Ur. l. RS 39/2006. Dostopnoprek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=72890#!/Zakon-o-varstvu-okolja-(uradno-precisceno-besedilo)-(ZVO-1-UPB1) (3. marec 2016).

Zavod RS za varstvo narave. 2015. Pripombe na Predlog usmeritev za pripravo Energetskegakoncepta Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/zavod_rs_za_varstvo_narave.pdf (13. marec 2016).

Združenje slovenske fotovoltaične industrije. 2014. So se priklopi novih sončnih elektrarnpopolnoma ustavili?, 29. januar. Dostopno prek: http://us4.campaign-archive2.com/?u=7b39f04de03e85f94344689d6&id=b3dd36d985&e=0b0fc9ad9e (20. februar 2014).

Združenje slovenske fotovoltaike. 2015. Komentarji Združenja slovenske fotovoltaike na Energetskikoncept Slovenije. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/zdruzenje_slovenske_fotovoltaike.pdf (13. marec 2016).

Zito, Anthony R. 2005. Task Expansion: A Theoretical Overview. V Environmental Policy in theEuropean Union: Actors, Institutions and Processes, ur. Andrew Jordan, 141–161. London,Sterling: Earthscan.

Zorčič, Igor. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 13. marec.

Zuvanic, Laura, Mercedes Iacoviello in Ana L. Rodriguez Gusta. 2010. The Weakest Link: TheBureaucracy and Civil Service Systems in Latin America. V How Democracy Works: PoliticalInstitutions, Actors, and Arenas in Latin American Policymaking, ur. Carlos Scartascini, ErnestoStein in Mariano Tommasi, 147–176. Cambridge: Inter-American Development Bank in DavidRockefeller Center for Latin American Studies.

Zveza društev za varstvo okolja. 2015. MzI predlog usmeritev za pripravo energetskega konceptaSlovenije: razprava ZVOS: Predlogi in utemeljitve (prvi del). Dostopno prek:http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/zveza_drustev_za_varstvo_okolja.pdf (13. marec 2016).

Zveza ekoloških gibanj. 2015. Pripombe in predlogi ZEG-a na Prpedlog usmeritev za pripravoEnergetskega koncepta Slovenije – EKS. Dostopno prek: http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/komentarji_javna_razprava/zveza_ekoloskih_gibanj_

352

slovenije.pdf (13. marec 2016).

Žebeljan, Djordje. 2015. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 15. januar.

Žerdin, Martin, Radovan Tavzes, Aleš Mlakar, Leonida Trnovšek, Katja Vrabič, Mojca Vrbajnščak,Barbara Jerman, Urška Bregar in Nika Cigoj. 2011. Okoljsko poročilo za celovito presojo vplivovna okolje za Nacionalni energetski program (obdobje 2010-2030). Ljubljana: Aquarius.

Živčič, Lidija. 2014. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 5. avgust.

Živčič, Lidija, Marie Moisan in Tomislav Tkalec. 2014. Project Achieve – Reducing energyconsumption in fuel-poor households. Journal of Energy Technology 7: 67–88.

353

Stvarno in imensko kazalo

Aagenda, 25, 52, 65, 69, 98, 101, 103, 108, 119, 127, 128, 129, 136, 137, 140, 155, 193, 201, 206, 207, 209, 211, 289, 290, 291, 293, 296, 297, 306,

309, 319

BBazerman, M., 107, 108, 122Beck, U., 81, 124, 125, 155Bernhagen, P., 65, 70, 98, 100, 101, 106, 108, 111, 150, 295Brown, M. A., 26, 42, 46, 49, 57, 67, 68, 132, 160, 161, 162, 166, 177, 178, 192, 194, 196, 204, 208, 212, 223, 224, 225, 228, 300, 309

Ccentralizirana proizvodnja električne energije, 21, 25, 38, 44, 52, 53, 54, 67, 91, 99, 108, 113, 155, 158, 160, 161, 162, 163, 164, 166, 170, 171, 172,

178, 179, 184, 190, 192, 193, 197, 201, 202, 205, 207, 214, 244, 245, 249, 255, 293, 294, 301, 303, 307, 317Cirman, P., 232, 248, 249, 258, 261, 265, 282, 291civilna družba, 33, 34, 53, 66, 69, 84, 93, 107, 108, 109, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 134, 135, 148, 152, 153, 155, 156, 174, 177, 178, 186, 199,

206, 207, 208, 211, 212, 215, 216, 217, 225, 230, 232, 233, 234, 236, 237, 242, 243, 244, 246, 247, 248, 249, 252, 255, 256, 258, 259, 260,261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 282, 283, 284, 285, 286, 288, 289, 290, 291, 294,295, 296, 297, 298, 300, 304, 305, 306, 309, 310, 317, 319, 320, 322

Compston, H., 84, 85, 86, 87, 88, 91, 96

Ddecentralizacija proizvodnje električne energije, 19, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 28, 29, 30, 31, 33, 36, 66, 103, 113, 158, 160, 163, 166, 170, 171, 172, 173,

176, 177, 178, 180, 190, 191, 203, 206, 209demokracija, 35, 62, 91, 104, 124, 141, 150, 151, 152, 153, 155, 212, 216, 218demokratizacija, 17, 22, 23, 24, 27, 28, 30, 36, 63, 104, 150, 151, 152, 153, 155, 156, 170, 173, 174, 211, 212, 219, 220Devine-Wright, P., 116, 118, 127, 135, 136, 137, 174, 175, 176Dolinšek, U., 238, 240, 243, 246, 247dominantni akterji, 22, 23, 25, 39, 40, 56, 64, 70, 88, 91, 92, 95, 105, 107, 108, 110, 111, 112, 114, 116, 120, 128, 132, 157, 172, 174, 175, 181, 186,

187, 189, 190, 192, 193, 195, 196, 197, 198, 199, 203, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 214, 220, 221, 241, 247, 258, 261, 272, 275, 276,284, 285, 287, 294, 295, 297, 299, 300, 301, 303, 306, 307, 308, 309, 312, 313, 317, 318, 319, 320, 321

država, 23, 24, 25, 29, 35, 36, 38, 49, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 82, 84, 85, 86, 87,93, 96, 97, 99, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 111, 115, 116, 117, 118, 121, 123, 124, 125, 126, 127, 130, 131, 132, 134, 135, 136, 138, 140,141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 158, 160, 162, 165, 170, 171, 172, 174, 175, 177, 178, 183, 191,196, 200, 204, 205, 208, 209, 212, 218, 220, 222, 226, 228, 231, 232, 233, 234, 235, 237, 239, 240, 241, 242, 244, 245, 248, 251, 253, 259,260, 261, 263, 268, 270, 271, 275, 278, 279, 280, 281, 284, 285, 287, 288, 291, 292, 293, 294, 296, 297, 301, 305, 306, 307, 308, 310, 312,313, 321

EEberlinc, M., 248, 249, 254, 255, 258, 266, 267, 268, 276, 282, 283, 289, 291eksterni stroški, 46, 48, 49, 50, 51, 70, 72, 191, 214, 219, 223, 224elektroenergetski sektor, 17, 18, 19, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 29, 31, 33, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 48, 49, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 59, 60, 61, 63, 66, 67,

69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 80, 90, 91, 99, 104, 106, 107, 108, 109, 112, 113, 115, 125, 129, 130, 132, 135, 148, 149, 152, 156, 157,158, 160, 162, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 177, 178, 179, 180, 183, 184, 186, 190, 191, 193, 195, 197, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205,206, 207, 208, 209, 211, 214, 205, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 230, 231, 233, 234, 235, 236, 238, 242, 243,244, 245, 246, 247, 249, 251, 252, 253, 255, 257, 261, 270, 273, 274, 277, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 286, 287, 290, 291, 292, 293, 294,295, 297, 300, 302, 304, 305, 306, 307, 309, 310, 312, 313, 317, 318, 319, 321, 322, 323

elektroenergetski sistem, 17, 19, 24, 36, 44, 52, 56, 57, 59, 73, 78, 113, 158, 159, 160, 162, 166, 182, 183, 184, 194, 204, 228, 248, 286, 293, 300, 319energetika, 18, 22, 24, 26, 29, 38, 49, 58, 61, 67, 69, 71, 72, 74, 75, 83, 107, 109, 120, 127, 129, 131, 145, 148, 155, 175, 186, 190, 198, 206, 209,

213, 214, 219, 223, 228, 230, 231, 232, 235, 237, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 248, 251, 252, 254, 257, 260, 263, 264, 265, 273,278, 279, 280, 281, 284, 285, 287, 288, 296, 297, 303, 307, 309, 319, 321

energetska podjetja, 25, 33, 39, 40, 41, 45, 52, 55, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 67, 69, 70, 75, 76, 84, 85, 93, 97, 106, 107, 109, 110, 111, 112, 113, 120,130, 131, 156, 171, 172, 173, 174, 176, 177, 178, 179, 185, 191, 192, 193, 197, 198, 201, 203, 204, 208, 214, 221, 226, 231, 233, 236, 237,240, 242, 243, 244, 245, 247, 248, 250, 252, 254, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274,275, 276, 277, 278, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 290, 291, 292, 294, 295, 296, 297, 300, 301, 307, 308, 309, 310, 311, 312, 313, 319, 320

energetska politična arena, 17, 18, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 36, 37, 64, 66, 81, 82, 83, 84, 85, 87, 88, 91, 97, 98, 99, 103,106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 119, 120, 123, 125, 134, 135, 136, 140, 141, 144, 145, 151, 152, 153, 155, 156,157, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 179, 192, 195, 197, 200, 206, 207, 208, 214, 215, 216, 219, 220, 221, 222, 225, 226, 228, 230, 231, 232,233, 234, 235, 236, 238, 247, 248, 249, 251, 252, 253, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273,274, 275, 276, 277, 280, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292, 294, 295, 296, 297, 298, 299, 303, 304, 305, 306, 307, 308,309, 310, 312, 313, 317, 318, 319, 320, 321, 322, 323

energetska politika, 21, 22, 23, 29, 58, 66, 67, 68, 69, 70, 107, 115, 125, 135, 156, 157, 174, 178, 191, 197, 203, 208, 209, 247, 253, 254, 272, 273,275, 280, 281, 284, 287, 288, 292, 294, 296, 297, 306, 307, 313, 319

energetska tranzicija, 19, 20, 75, 171, 174, 175, 177, 209, 216, 251, 270, 279, 312, 313Evropska unija, 58, 68, 69, 70, 76, 85, 109, 120, 207, 228, 286, 289, 292, 296, 304, 307, 313, 320

GGlover, L., 190

354

Guštin, M., 248, 249, 251, 254, 255, 257, 258, 261, 264, 265, 275, 277, 278, 279, 280, 282, 283, 284, 289

HHofman, P. S., 53, 89, 121, 122, 130, 171, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 195, 197, 201, 202, 203, 204, 205, 208, 215, 302,

303, 304, 306Hughes, T. P., 40, 41, 53, 183, 205, 303Hvelplund, F., 58, 112, 157, 174, 177, 178, 190, 192, 193, 203, 208, 300, 309, 310, 312

Iideologija, 28, 30, 64, 65, 82, 88, 89, 91, 92, 93, 94, 104, 110, 132, 145, 156, 217inercija sistemov, 19, 166, 205, 302, 320institucija, 22, 23, 24, 26, 27, 28, 29, 35, 36, 52, 64, 69, 76, 81, 82, 84, 90, 94, 95, 99, 101, 102, 106, 108, 109, 110, 113, 114, 115, 116, 120, 121, 122,

123, 124, 125, 126, 134, 136, 143, 147, 148, 150, 157, 168, 170, 173, 174, 175, 179, 181, 185, 190, 191, 196, 198, 199, 200, 201, 202, 203,204, 206, 207, 211, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 220, 222, 232, 233, 242, 270, 276, 286, 293, 299, 300, 301, 302, 303, 304, 307, 312, 318,320, 322

institucionalna logika, 184, 190, 198, 199, 201, 206, 215, 217, 231, 285, 287, 299, 301, 318, 320institucionalna struktura, 36, 108, 121, 122, 123, 151, 157, 183, 200, 204, 206, 215, 218, 238, 304, 309, 312, 318imaginarij, 24, 27, 28, 36, 88, 91, 206, 246, 298, 321

Jjavnost, 17, 26, 55, 69, 83, 93, 98, 101, 104, 107, 108, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 123, 125, 127, 131, 134, 136, 136, 137, 138, 139, 140, 141,

142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 152, 154, 155, 156, 157, 176, 186, 198, 199, 208, 212, 216, 218, 219, 231, 234, 235, 239, 240,241, 246, 256, 258, 260, 265, 266, 267, 270, 271, 272, 274, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 286, 288, 298, 300, 302, 304, 305, 306,309, 312, 317, 318, 319

Jeffer, J., 53, 111, 129, 163

KKellow, A. J., 25, 26, 89, 111, 113, 114, 129, 132, 143, 192, 197, 199, 201, 205, 218, 223, 295, 300, 303Kitschelt, H., 26, 28, 51, 67, 81, 82, 83, 92, 107, 108, 110, 121, 125, 161, 171, 190, 208, 209, 218, 219, 305, 308, 321Klemenc, A., 28, 83, 114, 131, 132, 160, 197, 231, 239, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 255, 257, 258, 272, 273, 274, 275, 277, 278, 279, 280, 282,

282, 283, 284, 289, 290, 292komunikacijski proces, 30, 36, 58, 83, 107, 108, 117, 118, 121, 125, 127, 135, 147, 148, 151, 152, 153, 168Kranz, K., 49, 51, 56, 67, 69, 70, 71, 112, 160, 162, 163, 170, 172, 174, 191, 193, 194, 213, 220, 312

LLevičar, D., 247, 249, 250, 251, 254, 255, 257, 258, 259, 260, 261, 276, 282, 283, 289liberalizacija, 25, 36, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 68, 71, 76, 156, 160, 171, 178, 179, 207, 214, 234, 235, 294, 307, 313Lukšič, A. A., 28, 65, 66, 75, 81, 82, 83, 104, 105, 108, 123, 124, 125, 135, 147, 150, 151, 153, 154, 174, 187, 190, 194, 196, 210, 211, 216, 217, 231Lund, P. D., 112, 127, 130, 131

Mmali proizvajalci električne energije, 79, 107, 115, 172, 173, 234, 235, 248, 249, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 273, 276, 278,

282, 284, 286, 291, 295, 296, 297, 298, 309Mallon, K., 49, 72, 107, 109, 112, 115, 118, 119, 139, 162, 164, 178, 206, 220, 222, 224, 225, 305Mazer, A., 48, 59, 165, 166mediji, 30, 31, 33, 47, 82, 84, 85, 93, 98, 107, 109, 119, 120, 177, 231, 235, 247, 248, 249, 258, 260, 261, 265, 266, 267, 269, 270, 271, 272, 279,

281, 282, 283, 284, 286, 295, 296, 297, 310, 319Mervar, A., 248, 249, 250, 253, 254, 255, 257, 258, 272, 282, 283, 287, 289, 292Milbrath, L. W., 27, 89, 94, 108, 195moč, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 30, 31, 32, 33, 36, 38, 39, 40, 43, 44, 47, 52, 53, 54, 55, 57, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 73, 77, 79, 82, 83,

84, 85, 86, 87, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118,120, 121, 122, 123, 124, 125, 127, 128, 129, 132, 134, 135, 136, 137, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 148, 150, 151, 152, 153, 155, 156,159, 160, 161, 162, 164, 166, 168, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 180, 183, 184, 191, 192, 193, 195, 198, 200, 201, 202, 206, 207,208, 209, 211, 212, 213, 216, 218, 221, 223, 226, 227, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 244, 246, 247, 248, 258, 259, 260, 262, 263,264, 265, 266, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 280, 281, 284, 285, 286, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 301,302, 304, 305, 306, 307, 308, 309, 310, 311, 312, 313, 318, 319, 320, 321, 322, 323

NNitzan, J., 64, 66, 87, 105, 106, 111, 112nadnacionalni akterji, 68, 69, 71, 85, 107, 109, 120, 220, 295, 296, 318, 319, 321Novšak, M., 248, 249, 250, 251, 253, 254, 255, 258, 266, 267, 275, 276, 278, 279, 280, 282, 283, 285, 286, 287, 289, 291

Oobnovljivi viri energije, 17, 20, 26, 30, 33, 42, 43, 46, 48, 49, 57, 65, 66, 67, 71, 72, 77, 80, 84, 107, 156, 160, 161, 163, 164, 168, 169, 171, 174, 190,

197, 205, 213, 214, 222, 224, 225, 243, 244, 249, 252, 254, 291, 304, 312od poti odvisno odločanje, 200, 201, 302, 318, 320odločevalci, 20, 21, 25, 26, 33, 36, 52, 57, 65, 68, 69, 86, 89, 90, 91, 97, 98, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 112, 113, 114, 116, 117, 118, 120, 121, 122,

123, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 134, 135, 136, 137, 140, 142, 143, 144, 146, 147, 148, 150, 151, 152, 154, 155, 156, 157, 175, 176, 177,185, 186, 190, 191, 192, 193, 196, 198, 199, 201, 202, 207, 208, 209, 211, 212, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 223, 224, 225, 231, 232, 233,235, 238, 239, 247, 248, 249, 252, 254, 256, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 278,

355

279, 280 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 289, 290, 291, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 301, 305, 306, 307, 308, 309, 310, 313, 318, 319,320

odločevalski proces, 21, 22, 24, 27, 28, 30, 31, 36, 66, 83, 91, 100, 101, 103, 104, 106, 107, 108, 110, 111, 112, 113, 114, 116, 117, 119, 121, 122,123, 125, 127, 128, 129, 134, 135, 136, 137, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 150, 151, 152, 153, 155, 157, 160, 172, 173, 176,192, 199, 200, 206, 207, 215, 216, 217, 218, 219, 221, 231, 234, 236, 238, 239, 246, 247, 248, 257, 258, 261, 266, 270, 272, 274, 277, 281,288, 289, 295, 296, 297, 298, 302, 304, 305, 306, 309, 318, 319, 320, 322, 323

okoljska politika, 68, 70, 89, 135, 155, 211, 216, 219

Ppametna omrežjaPapič, I., 249, 250, 251, 253, 254, 255, 257, 268, 269, 278, 279, 280, 282, 286, 287, 288, 290, 292paradigma, 18, 22, 23, 24, 27, 28, 30, 31, 81, 83, 94, 95, 97, 98, 101, 113, 114, 132, 160, 161, 170, 174, 184, 186, 190, 192, 195, 196, 197, 198, 202,

204, 206, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 217, 220, 251, 255, 256, 287, 288, 289, 290, 291, 297, 298, 299, 300, 301, 302, 303, 304, 305, 306,307, 309, 312, 313, 317, 318, 319, 320, 321

participacija, 22, 24, 30, 36, 100, 108, 117, 118, 128, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 144, 145, 146, 147, 148, 150, 151, 152, 153, 154,155, 156, 160, 174, 177, 199, 200, 212, 216, 218 , 219, 221, 232, 240, 305, 310

Patterson, W., 49, 56, 57, 60, 83, 160, 166, 167, 199, 205, 294percepcija, 18, 28, 30, 35, 88, 90, 91, 93, 94, 101, 107, 114, 117, 119, 121, 122, 124, 131, 144, 145, 153, 194, 199, 200, 207, 220, 224, 230, 231, 232,

233, 246, 257, 259, 284, 295, 298, 300, 302, 318, 320, 321, 322Peršolja, K. P., 250, 253, 254, 255, 261, 262, 276, 278, 279, 280, 282, 283, 285, 289porabniki električne energije, 19, 26, 40, 41, 44, 48, 52, 55, 56, 58, 62, 75, 107, 109, 111, 113, 115, 116, 129, 159, 160, 161, 165, 166, 167, 170, 172,

173, 174, 178, 207, 227, 229, 234, 235, 237, 258, 259, 260, 262, 263, 264, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 275, 277, 282, 286, 295,296, 297, 311

prepričanja, 17, 18, 28, 30, 31, 34, 88, 89, 90, 92, 94, 95, 96, 97, 100, 101, 102, 110, 113, 121, 123, 126, 127, 129, 143, 145, 151, 158, 179, 180, 190,194, 195, 196, 198, 201, 202, 203, 205, 207, 210, 212, 219, 232, 233, 246, 287, 288, 298, 299, 300, 302, 303, 304, 318, 320

RRandalph, J., 43, 44, 48, 55, 57, 84, 129, 131, 152, 160, 165, 176, 191, 196, 208, 222, 223razpršena proizvodnja električne energije, 17, 20, 21, 23, 24, 26, 27, 36, 40, 77, 79, 80, 91, 115, 118, 158, 159, 160, 161, 163, 164, 165, 166, 167, 168,

169, 170, 172, 174, 176, 177, 189, 190, 191, 198, 208, 214, 217, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 228, 229, 230, 231, 238, 240, 244,245, 246, 249, 250, 255, 256, 257, 285, 286, 288, 291, 296, 300, 301, 303, 304, 305, 306, 307, 308, 309, 310, 311, 312, 317, 318, 320, 321

SSavič, D., 249, 251, 254, 255, 257, 266, 269, 270, 271, 275, 277, 278, 279, 280, 282, 285, 287, 289Smil, V., 17, 19, 28, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 45, 46, 48, 49, 51, 54, 67, 69, 71, 72, 132, 152, 161, 163, 164, 165, 171, 190, 205, 293socio-tehnični sistem, 24, 26, 27, 30, 36, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 204, 249, 286, 299, 307, 314, 316, 320, 322Sovacool, B. K., 18, 26, 27, 42, 44, 46, 48, 49, 61, 67, 68, 110, 112, 113, 114, 130, 132, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 177, 178, 191, 192, 193,

194, 195, 196, 197, 198, 201, 202, 204, 208, 212, 214, 222, 223, 224, 225, 228, 300, 301, 302, 309strokovnjaki, 19, 27, 32, 33, 34, 69, 84, 90, 101, 105, 107, 109, 110, 114, 115, 118, 126, 127, 129, 130, 131, 135, 136, 142, 143, 144, 145, 149, 154,

158, 185, 195, 198, 199, 202, 218, 219, 231, 233, 234, 236, 237, 242, 245, 247, 248, 249, 251, 252, 255, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264,265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 278, 282, 283, 284, 285, 286, 288, 291, 294, 295, 296, 297, 298, 309, 319

TTavčar, B., 248, 249, 258, 266, 271, 272, 282, 283, 284, 291Tesla, N., 19, 39, 41Tomšič, M. G., 28, 83, 114, 131, 132, 160, 197, 231, 248, 249, 251, 253, 254, 255, 258, 261, 263, 264, 280, 282, 289, 291

UUrbančič, A., 68, 161, 167, 168, 169, 170, 223, 234, 239, 247, 248, 249, 250, 251, 255, 258, 266, 268, 277, 278, 280, 282, 283, 284, 291

Vvrednote, 18, 26, 28, 29, 30, 31, 34, 66, 68, 88, 89, 90, 92, 94, 97, 100, 101, 105, 110, 114, 121, 122, 123, 124, 126, 127, 129, 131, 136, 143, 144, 145,

151, 153, 154, 174, 183, 190, 193, 194, 195, 198, 200, 201, 202, 207, 210, 218, 219, 223, 232, 233, 241, 246, 278, 288, 298, 299, 300, 301,303, 304, 318, 320

WWalker, G., 26, 27, 59, 116, 135, 137, 156, 157, 174, 175 176Warwick, W.M., 40, 59, 61, 160, 161

Zzaklenjenost sistema, 122, 180, 190, 203, 299, 302, 318, 320Zorčič, I., 248, 249, 254, 258, 259, 276, 282

ŽŽebeljan, D., 248, 249, 251, 255, 257, 258, 261, 262, 263, 277, 278, 279, 280, 282, 283, 285, 289Živčič, L., 213, 248, 249, 251, 255, 257, 258, 272, 274, 275, 277, 280, 282, 284, 289, 291

356

Priloge

Priloga A: Vodič za intervju 1

Vodič je bil uporabljen pri intervjuvanju ge. Urške Dolinšek, podsekretarke na Direktoratu za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo.

UVOD:- razlaga, o čem je disertacija in zakaj potrebujem intervju- razlaga uporabljenih terminov: akterji, odločevalski proces, energetska politična arena- kratka predstavitev poteka intervjuja- dovoljenje za snemanje

VPRAŠANJA:1. Kako to, da proces sprejemanja Energetskega koncepta Slovenije poteka na takšen način, natančneje s predstavitvijo predloga usmeritev za pripravo EKS, ki je bil nato v javni obravnavi: organizacija javnih predstavitev analize komentarjev; odpiranje procesa z javnimi razpravami? Zakaj ste se odločili za takšen proces in kdo ima zasluge za to?

2. Kaj želite pridobiti s takšnim procesom? Kakšna so pričakovanja ministrstva glede procesa?

3. Kako je potekala analiza komentarjev, ki so bili podani na predlog usmeritev za EKS?

4. Ali so se kakšni komentarji nanašali na sam proces ustvarjanja in sprejemanja EKS in na njegovo časovnico?---5. Glede vsebine, pri katerih vprašanjih in temah je bilo zaznati največ diametralnih pogledov podanih komentarjev (npr. jedrska, premog, OVE, URE, decentralizacija)? Ali je bilo nasprotujoča stališča zaznati tudi pri tem, iz katerih izhodišč oz. vidikov (ekonomski, okoljski, družbeni) naj izhaja EKS?

6. Kakšni so bili komentarji na predlagane cilje?---7. Kakšni so bili komentarji glede rabe virov? Kateri akterji so se opredeljevali do te tematike?

8. Specifični komentarji na OVE, jedrsko, fosilne vire (pri električni energiji)?

9. Ali je bilo zaznati promoviranje določenih tehnologij v skladu z zasledovanjem lastnih interesov pripombodajalcev?

10. Komentarji glede (finančnega) spodbujanja OVE (mogoče tudi spodbujanja katerih drugih virov)?---11. Kakšni so bili komentarji glede »sobivanja« proizvodnje električne energije iz OVE in jedrske energije?

12. Komentarji glede prehoda na razpršeno proizvodnjo električne energije (decentralizacija)? Kdo je podajal komentarje? Komentarji glede omrežja (v navezavi na decentralizacijo)?

13. Komentarji na umeščanje OVE (negativen vpliv na naravo, oskrba samo iz OVE)? Ali je bilo kaj komentarjev na umeščanje fosilnih in jedrskih enot?

14. Kakšni so bili komentarji akterjev glede problematike okolja in podnebnih sprememb (ali naj bo to prioriteta, iz katere naj izhaja koncept; ali naj bo to zgolj kot nek del; ali naj bodo cilji na teh področjih podrejeni ekonomskemu in gospodarskemu razvoju)?---15. Komentarji glede usklajenosti politik – koliko mora biti energetska usklajena z industrijsko-razvojno?

16. Komentarji glede vloge civilne družbe ali vloge javnosti in njenega vključevanja v postopke?---17. Ali obstajajo kakšne skupne točke ali značilnosti komentarjev, podanih s strani različnih skupin akterjev (kot so energetska podjetja, strokovnjaki, strokovna združenja, civilna družba ...)?

18. Kateri akterji so najbolj izražali željo po spremembah v energetiki?

19. Je iz kakšnih komentarjev mogoče zaznati, kako različni akterji vidijo vlogo politike (oz. odločevalcev) pri energetskem konceptu?

357

Priloga B: Vodič za intervju 2

Vodič je bil uporabljen pri intervjuvanju 16 posameznikov, ki predstavljajo akterje v energetski politični areni.

UVOD:

- razlaga o čem je disertacija in zakaj potrebujem intervju- razlaga uporabljenih terminov: akterji, odločevalski proces, energetska politična arena- kratka predstavitev poteka intervjuja (in rabe kartic, risanja)- dovoljenje za snemanje

VPRAŠANJA:

Prvi sklop – elektroenergetski sistem:

1. Začnimo s strukturo proizvodnje elektrike v Sloveniji – kako vi vidite to strukturo? Opišite jo.- Se vam zdi ustrezna? Česa ne marate pri njej?

2. Kako bi jo vi spremenili – kako bi naj izgledala?

3. Katere prioritete naj si zastavijo odločevalci pri urejanju sektorja proizvodnje električne energije?

Drugi sklop:4. Ali lahko podate nekaj asociacij na podnebne spremembe?- Kje v tej zgodbi je proizvodnja električne energije?

5. KARTICE Z AKTERJI: Kdo naj po vašem mnenju vzpodbudi spremembe v sektorju proizvodnje elektrike (k okoljsko bolj sprejemljivemu)? Kdo so tisti ključni akterji? Če lahko razvrstite akterje po pomembnosti – kdo je najbolj pripraven za to in kdo manj: odločevalci, energetska podjetja, civilna družba, porabniki (mali proizvajalci elektrike, mediji ...)? Zakaj ste jih tako razvrstili?- Kateri akterji so po vašem mnenju gonilna sila sprememb in kateri si sprememb ne želijo?

6. Kakšna naj bo vloga obnovljivih virov energije (njihov razvoj v prihodnje, finančna plat, pozitivne lastnosti – sploh glede varovanja okolja, tehnične karakteristike – zmožnost prevzeti vlogorešitelja, ki bi jim jo nekateri radi dodelili)?

Tretji sklop – spremembe k bolj decentraliziranemu sistemu:

7. V 90 sekundah – povejte vaše mnenje o decentraliziranem sistemu proizvodnje električne energijeoz. sistemu z veliko distribuiranimi, malimi enotami za proizvodnjo elektrike: prednosti in slabosti?

8. KARTICE – 4 PODROČJA (POLITIČNO – odločanje, TEHNIČNO – opcije, FINANČNO – sredstva, DRUŽBENO – sprejemljivost): Za vsako od teh področij povejte, kaj bi bilo potrebno storiti za usmeritev k bolj decentralizirani proizvodnji električne energije?- Katere ovire se pojavljajo na teh področjih?- Kakšne posledice bi po vašem mnenju prinesel bolj decentraliziran sistem proizvodnje električne energije na teh področjih

358

9. Hipotetično, kdo bi naj bil lastnik majhnih, distribuiranih enot (posamezniki, mali lastniki, neodvisni proizvajalci ali energetska podjetja) in zakaj?

Četrti sklop – akterji v sektorju:

10. A3 LIST (ENERGETSKA POLITIČNA ARENA): Središče lista je »center dogajanja – center arene«. Na list papirja najprej postavite različne akterje (odločevalci, proizvajalci, strokovnjaki, NVO-ji, civilna družba, porabniki, mali proizvajalci ...) - Kje se ti nahajajo po pomembnosti oziroma kako dober dostop do komunikacijskih (dostop do informacij) in odločevalskih procesov v areni imajo? Dajte bližje recimo tudi tiste, za katere menite, da so si bližje – ali na eno stran papirja? Kje se nahajate vi?- Dodajte med njimi povezave – kdo s kom sodeluje in komunicira?- V treh besedah opišite, kako vidite sebe in druge akterje.- Kako bi ocenili vpliv in moč akterjev?- Kaj je recimo najbolj pomembna stvar, ki jo ti akterji počnejo – kaj je njihovo bistvo – za vsakega akterja?

11. Kako razumete vašo vlogo v energetski politični areni (v razmerju do drugih akterjev)?

Peti sklop:

12. ŠE VEDNO SMO NA RISBI: Ali se vam zdi takšno stanje, kot je na risbi, sprejemljivo, OK? Bi kaj spremenili: večja/manjša participacija civilne družbe – jo bolj vključiti v procese, je preveč vključena v procese? Kakšna naj bo njena vloga?

13. MOJA BARVA NA RISBI: Postavim civilno družbo nekoliko bližje; lahko tudi druge akterje, ki so dlje od sredine (mali proizvajalci, porabniki, javnost): Kaj pa, če bi recimo naredili to? Kaj bi topomenilo? Bi se strinjali s takšnimi spremembami? Bi to pomenilo bolj demokratične odločitve, boljše odločitve ali daljše postopke?- Kaj bi bilo po vašem potrebno, da se to doseže?

14. Kakšni se vam zdijo postopki, vezani na varovanje okolja (okoljevarstveno dovoljenje, presoja vplivov na okolje, upoštevanje Aarhuške konvencije – vključevanje javnosti v postopke)?

Šesti sklop – za vsakega akterja posebej:

*

Sedmi sklop:

18. Ali ste (v preteklosti) spreminjali vaš pogled na sektor/sistem/areno? Zakaj?

19. Kakšno je vaše stališče o možnosti korenitih sprememb v sistemu proizvodnje električne energije(so možne ali ne; predvsem v bolj okoljsko in bolj decentralizirano smer)?

359

Priloga C: Izsledki iz intervjujev

Tabela C.1: Smer sprememb strukture proizvodnje električne energije, ki so jih poudarili intervjuvanci

Usmeritev Intervjuvanci

Manj fosilnih virov (predvsem premoga) in zmanjšanjeizpustov CO2

Papič, Urbančič, Zorčič, Žebeljan

Večja raba hidroenergije Novšak, Peršolja, Zorčič

Strukturne spremembe (vezano na okolje, gospodarstvo,zadostitev prihodnje porabe)

Levičar

Nadaljnje izkoriščanje jedrske energije Novšak

Zmanjšanje okoljske škode in opustitev rabe jedrskeenergije

Urbančič

Razvoj razpršenih OVE Guštin, Klemenc, Papič, Savič, Tomšič, Žebeljan, Živčič

Učinkovita raba energije Guštin, Savič, Živčič

Integracija energetske, industrijske in razvojne politike Klemenc, Levičar, Peršolja

Pametna omrežja Papič

Potreba po ekonomski sprejemljivosti razvoja Papič

Tabela C.2: Prioritete odločevalcev pri urejanju sektorja proizvodnje električne energije, ki so jih poudarili intervjuvanci

Prioritete, ki naj si jih zastavijo odločevalci Intervjuvanec

Več OVE, poudarek na hidro, cenovna dostopnost, multiplikativni učinki (na gospodarstvo,javne finance)

Zorčič

Potreba po celostnem pogledu, zanesljivost, konkurenčnost, okoljska sprejemljivost, da imagospodarstvo koristi od tega

Levičar

Okoljske zahteve; uporaba proizvodnih virov, zlasti tistih OVE, ki imajo potencial tudi zavključitev domače proizvodnje (predvsem hidro)

Peršolja

Zanesljiva oskrba, ekologija, ekonomija Novšak

Varna in zanesljiva proizvodnja iz domačih virov, zmanjšanje vpliva na okolje Eberlinc

Če gre cela EU k povečevanju OVE, potem je treba temu slediti; upoštevati standardprebivalcev in konkurenčnost gospodarstva; kar se proizvodnjo tiče, postaviti ciljne deleževirov, kakor se bo dogovorilo v sklopu državne strategije

Mervar

Usmeritev od produkta k storitvi oskrbe, sektor proizvodnje ni sam sebi namen Žebeljan

Zanesljivost oskrbe, pomembno je imeti lastne vire energije, prehod v nizkoogljično družbo,izboljšava konkurenčnosti, učinkovita raba energije

Urbančič

Zanesljivost oskrbe; ker imamo majhen sistem, ni toliko važna samozadostnost – ta je važnav nekem širšem regijskem ali EU kontekstu; tudi gospodarnost, okoljski kriteriji, možnostlociranja

Tomšič

Integracija energetskih in gospodarskih politik (da bo imela ekonomija tudi kaj od tega) –ekonomske koristi

Papič

Določene prioritete že predpisuje EU: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; cenovnakonkurenčnost posameznih virov; povezovanje z gospodarsko politiko (energetska politikanaj vključuje ali omogoči domači industrijski razvoj – da bo Slovenija imela od tega dodanovrednost)

Klemenc

Upoštevati omejitve okolja, zmanjševanje TGP, opuščanje fosilnih virov, vpeljava OVE Savič

Prednost ukrepom URE; ustrezna strategija glede OVE in več OVE; prestrukturiranjeomrežij, da bi omogočila več razpršenih virov

Živčič

360

Večanje deleža OVE, zmanjševanje ovir za OVE, URE Guštin

Tabela C.3: Mnenje intervjuvancev o vlogi obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije

O vlogi obnovljivih virov Intervjuvanec

Več OVE, največja pozornost naj bo namenjena hidro, ker je tam največ multiplikacijskihučinkov

Zorčič

»Razvoj in spodbujanje razpršenih obnovljivih virov tipa fotovoltaike in vetra igra vlogo vsmislu zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, ampak nikakor ne bomo mogli s temiviri nadomestiti stabilnih virov, se pravi hidro vira, termo virov in jedrskega dela.«

Levičar

»Kar se tiče potenciala, Slovenija ima bistveno večji potencial kot tisto, kar je bilo do sedajizkoriščenega, če govorimo o naravnem potencialu. Če govorimo o okoljski sprejemljivosti,mislim, da bi se s pravilnim, proaktivnim pristopom do javnosti in lokalne skupnosti dalotudi kaj več storiti.«

Peršolja

Če gledamo OVE, je v hidroenergiji največji potencial v Sloveniji. »Predvsemosredotočanje na hidroenergijo, da se najprej izkoristijo tehnično, tehnološko, ekonomsko inokoljsko najsprejemljivejše lokacije. Jaz nisem za distribuirane male hidroelektrarne.«Poleg hidro naj bo osnova tudi biomasa, ki jo v Sloveniji premalo izkoriščamo.

Novšak

OVE ne morejo v celoti nadomestiti tradicionalnih virov, fosilnih in jedrske. Razen obshranjevanju energije, vendar je na tem področju še potreben razvoj. Hidroenergija imapotencial.

Eberlinc

»Delež OVE bo definitivno rasel. Kar se tiče znanja in opreme, ki jo Slovenija proizvaja, staprioriteta voda in les.« Zaradi cene in nestanovitnosti še ni čas za sonce in veter.

Mervar

»Na področju elektrike morajo obnovljivi viri postati zanesljiv in stabilen partner pri oskrbiz električno energijo. Do sedaj je veljala klasika, da se proizvodnja prilagaja porabi, zobnovljivimi viri se bo poraba prilagajala proizvodnji, tehnološko tako, da tega končniporabnik ne opazi.«

Žebeljan

»Mislim, da lahko dolgoročno dobijo vlogo 100 % zagotavljanja storitev, vendar le sočasnoz učinkovito rabo energije in dematerializacijo oz. snovno učinkovitostjo.«

Urbančič

Večja vloga OVE, vendar ni potrebe, da bi OVE prevzeli celotno proizvodnjo električneenergije.

Tomšič

Povečanje deleža OVE, skladno z maksimiranjem (gospodarskih) koristi za našo družbo. Papič

Lokalni obnovljivi viri naj imajo prvenstveno vlogo v konceptu lokalne energetike. Nadaljeposkusiti izkoriščati OVE prostorsko tam, kjer je prostor že degradiran in ne na nekihizpostavljeni naravovarstvenih in krajinskih lokacijah. Treba je začeti z razvojem OVE naveliko. Za OVE je pomembno tudi, da postajajo sestavni del drugih zgodb (recimogradbeništva ipd.).

Klemenc

Z vidika podnebne realnosti in vrste okoljevarstvenih problemov ter tveganj fosilna gorivain jedrske energije ne potrebujemo. Lahko prestopimo na obnovljive vire energije v celoti,ki jasno vključuje prehodno obdobje. »Vrsta študij kaže, da je to izvedljivo, ekonomskosmiselno, da ustvarja nova delovna mesta in industrijske panoge, da pa moramo v ta računvzeti celotno obdobje in upoštevati posledice podnebnih sprememb.«

Savič

»Idealni scenarij bi bil 100% uporaba obnovljivih virov energije. So rešitev, a jih nemoremo jemati kot idealno rešitev, ker imajo vseeno nekatere stranske učinke, zato bi bilopotrebno pri prehodu na OVE te učinke zmanjševati.«

Živčič

»Zaenkrat jih je premalo in ne morejo nadomestiti velikih enot. To, da so razpršeni, jekvečjemu prednost, ker se s tem težje 'pade dol' kot pri centralizirani proizvodnji. Možno je,da zavzamejo zelo visok delež, vse tja do sto odstotkov, je pa v tem primeru potrebnopametno omrežje, da se lahko vsi med seboj uravnavajo.«

Guštin

Tabela C.4: Mnenje intervjuvancev o decentraliziranem sistemu proizvodnje električne energije

O decentraliziranem sistemu proizvodnje električne energije Intervjuvanec

361

»Skrbi, ki jih imam v povezavi s tem. Skrbita me predvsem prenosni in distribucijski sistem.Trenutni prenosni in distribucijski sistem v Sloveniji sta narejena za velike vire, ki jihimamo. Če bomo res vztrajali na decentralizaciji, potem bo potrebna ne samo spremembasplošne energetske paradigme, ampak bodo potrebni veliki finančni napori, da se ta zadevaimplementira. Zelo verjetno bodo potrebna pametna omrežja. […] Potem je tu še faktorzanesljivosti, kjer je potrebno preveriti, ali se zanesljivost sistema pri razpršenih virih ohraniali se ne ohrani.«»Če se bo tehnologija razpršenih virov toliko izpopolnila, da bo primerljiva, da se bo lahkokosala z velikimi viri, in če se zanesljivost vsaj ohrani, če ne že izboljša, nimam nobenihzadržkov, da se to zadevo začne načrtno porivati naprej. V tej fazi pa bi jo držal v nekihokvirih, dokler ne vidimo, kaj to dejansko pomeni za naš sistem.«

Levičar

»Osebno sem zagovornik decentraliziranih virov. Verjetno sami veste, da sam sistem kottakšen mora imeti rezervo, ki bazira na največjem proizvodnem viru, in za tega moraš imetiback up. Kar pomeni, da če imaš velike proizvodne enote, moraš imeti hkrati velikoproizvodno enoto, ki čaka in ne obratuje. S tem so povezani visoki fiksni stroški zavzdrževanje te hladne rezerve. Tako da jaz osebno sem za bolj razpršeno proizvodnjo.«

Peršolja

»Moramo se zavedati, da sistem deluje tako, da se zanesljivost določa v mikrosekundah. Tadel sistema in njegove zanesljivosti držijo velike elektrarne. Ker je sedaj ogromno malihelektrarn, predvsem fotovoltaike in vetrnih, se sedaj kaže, da velike enote držijo sistem.Težko si je predstavljati zanesljivost delovanja sistema z veliko malimi enotami.«Reševanje tega problema pa bi zahtevalo velika finančna sredstva in vlaganje v omrežje.Sistem bo kompleksnejši in zahtevnejši za zanesljivo oskrbo. Se pravi za kvaliteto inzanesljivo oskrbo po frekvenci, napetosti in zanesljivosti v vsakem času.

Novšak

S tem so povezani visoki stroški. Omrežje potrebuje nadgradnjo, povezano s pametnimiomrežji.

Eberlinc

»Za obvladovanje razpršenih virov je najprej potrebna dobra informacijska podpora inonline podatki. V Sloveniji tega zaenkrat nimamo.«

Mervar

Distribuirana proizvodnja ne bi smela biti predvsem finančni vložek, temveč moraprispevati k zanesljivosti oskrbe. To je povezano z ustreznim lociranjem enot.»Nemčija bo začela optimizirati sistem obnovljivih virov. Najprej so 'nametali' sončne invetrne elektrarne, sedaj jih bodo začeli optimizirati, kar predstavlja drugi korak pri oskrbi zobnovljivimi viri. Pri nas tega drugega koraka ne vidim. V Sloveniji pogrešam koncept, kibi navajal, kje in kakšna bo vloga distribuirane proizvodnje, kje se bo pozicionirala, kaj bonaredila. Takšen koncept bi vsa vložena sredstva ustrezno oplemenitil. Pa tudi 'imidž'distribuirane proizvodnje bi nastal.«

Žebeljan

»V nekem prehodnem obdobju še vedno potrebujemo nekakšen klasični sistem, vključno spodpornimi velikimi enotami. Zagotovo so tehnične rešitve možne.«

Urbančič

»Kot tehnik trdim, da je možno rešiti probleme z omrežjem. Če je na voljo dovoljinformacij, lahko peljemo z velikim številom majhnih enot. Samo sistem je bistveno boljkompleksen in s kompleksnostjo se zmanjšuje zanesljivost. Ampak to stane, zahteva čas insredstva. Mi smo nekaj let nazaj pripravili program razvoja pametnih omrežij v Sloveniji,potem še operativni načrt. Poskušali smo dokazati, da če investiramo določen znesek vdistribucijsko omrežje, lahko v naslednjem desetletju privarčujemo bistveno več.«»Začeli smo izvajati študijo izvedljivosti za velik japonsko-slovenski demonstracijskiprojekt. Ko delaš na takšnem preizkusnem objektu tri leta, se naučiš v praksi tega, kako najbi zadeva delovala. So pa seveda zelo jasni cilji. Želimo zmanjšati stroške prikloparazpršenih virov v omrežju, želimo povečati kontrolabilnost in observabilnost omrežja, sepravi, da spreminjamo načine regulacije ali vodenja sistema.«

Papič

»Super, ampak, da zadeva funkcionira, moraš prilagoditi distribucijsko omrežje, da jesposobno zadevo speljati. Potrebno je precej investicij in strateški razvoj pametnih omrežij –enega brez drugega ni.«

Klemenc

Implikacija potrebnega prehoda na OVE je ravno prehod na razpršene vire, kar vključujedecentralizacijo.

Savič

»Prednost bi bila, da pridemo do bolj demokratičnega energetskega sistema, kjer je večproizvajalcev, kjer smo lahko posamezniki aktivni igralci v energetskem sektorju. Je paverjetno slabost ta, da je takšen energetski sektor težje obvladljiv, težje je napovedovati

Živčič

362

proizvodnjo, povezovati sistem in ga obdržati na ravni funkcionalnega sistema.«

»V tem vidim prednost, saj je sistem veliko bolj ranljiv, če ima samo par izvornih točk in sote po vrhu velike. Kar pomeni, da če pade ena, so ogrožene vse ostale. Je pa zaradi različnihrežimov proizvodnje (sonce sveti samo podnevi) potrebno povezovati vse vire energijeskupaj in usklajevati na sistemski ravni.«

Guštin

Tabela C.5: Povzetki mnenj intervjuvancev o omejitvah in pomanjkljivostih glede rabe OVE in decentralizacije proizvodnje električne energije

O omejitvah in pomanjkljivostih OVE in decentralizacije proizvodnje električneenergije

Intervjuvanec

Razpršeni OVE ne morejo nadomestiti stabilnih virov, ker so nestanovitni in niso vedno narazpolago. Omejitve glede decentralizacije: trenutna struktura in zasnova omrežja – potrebapo spremembi; potreba po spremembi energetske paradigme; veliki finančni napori; kako jez zanesljivostjo sistema. Konkurenčnost: če razpršimo vire, pomeni, da imamo velikomajhnih virov. V energetiki je pa tako kot v drugih panogah, kjer še vedno velja zakonekonomije obsega. Zelo težko se ti manjši viri v ekonomskem smislu lahko primerjajo zvelikimi viri.

Levičar

Izkoriščanje manjših OVE je trenutno predrago in brez kakšnih podpor ali subvencijnerentabilno.V primeru veliko majhnih razpršenih enot bo zanesljivost sistema sigurno padla. Reševanjetega problema povezano z visokimi finančnimi stroški.

Novšak

OVE ne morejo v celoti nadomestiti tradicionalnih virov. Visoki stroški, povezani z decentralizacijo.

Eberlinc

Prenosni sistem brez klasičnih baznih elektrarn ne more funkcionirati.Cena in nestanovitnost določenih OVE (sonce in veter).Potreba po dobri informacijski podpori za obvladovanje razpršenih virov, ki je trenutno vSloveniji ni.

Mervar

Prostorska komponenta: čim manj spreminjati prostor.Potreba po ustreznem lociranju enot.

Žebeljan

Glede omrežja in razpršenih enot se zaenkrat pojavlja predvsem problem regulacijefrekvence in napetosti.

Urbančič

»Na Danskem je običajno situacija takšna, da so okoliški prebivalci lastniki vetrnic. In ko senaš okoliški prebivalec strese vsakič, ko sliši obrat vetrnice, je tisti na Danskem zadovoljen,ker mu je en cekin padel v mošnjiček. Če ne bo vzpostavljena povezava med interesiposameznikov, ker je družbeni interes preveč oddaljen in zaradi splošnega nezaupanja, ko senam kot družbeni interes poskuša 'uturiti' tudi zelo pritlehne ozke interese različnih akterjev.Zaradi družbenega interesa je potrebno videti, kje ta zasebni in posamezni interesvključevati in povezovati. Pri nas je do sedaj edini uspešni primer, ki pa se sedaj nekaj krha,Dolenja vas z vetrnico, kjer so avstrijski investitorji od začetka vključevali prebivalce.Kmetijska skupnost ima neko korist. Čisto materialno. Zato je družbeno področje potrebnopremisliti.«

Tomšič

Pred povečanjem deleža razpršenih OVE je potrebno nadgraditi omrežje. Ekonomika kotovira. »So pa ta vprašanja pogojena z obstoječim stanjem. Imamo elektroenergetski sistem,ki deluje dobro in je zanesljiv. Ta sistem se je postopoma gradil, postopoma je dozorel inpostal takšen.«Ovira je tudi zakonodaja, ki onemogoča izvajanja določenih dejavnosti ali aktivnosti naomrežju, ker je to javna infrastruktura.Ovira je tudi v tem, če bodo ljudje to sprejeli – sociološki vidik.Brez demonstracijskih poligonov, kjer se v omejenem delu omrežja testira določenekoncepte, je težko iti v masovno implementacijo.

Papič

»Težava je v tem, da je razdelitev stroškov in koristi taka, da lokalno prebivalstvo pri vsehinvesticijah v OVE vidi samo stroške (ki bodo na okolju) ali motnje (ki jih povzročajovetrne elektrarne) in estetsko degradacijo (ki jo povzročajo solarne elektrarne). Tadistribucija stroškov in koristi je bila pri klasični energetiki ali celo jedrski energetikibistveno boljša: ker imajo ljudje v Velenju ali Zasavju od tega delovna mesta, infrastrukturo,

Klemenc

363

po drugi strani so seveda obremenjeni z onesnaženjem itd. Pri OVE pa je zadeva taka, da solokalni rentniki maloštevilni, kar potem še dodatno povzroča konflikte v lokalnih okoljih.Eni imajo od tega domnevno samo koristi, drugi pa stroške in so brez koristi.«

Omejitve povezane s stroški, s počasnimi spremembami v sistemu. Savič

Decentraliziran sistem je verjetno težje obvladljiv. Obenem so problem finance, ki jih ni.Ovire za spremembe predstavljajo tudi ustaljeni energetski igralci, ki želijo nadaljevati poustaljenih tirnicah.

Živčič

Tabela C.6: Mnenje intervjuvancev o lastništvu majhnih, distribuiranih enot za proizvodnjo električne energije

O lastništvu majhnih, distribuiranih enot za proizvodnjo električne energije Intervjuvanec

»Moje mnenje je, da je energetiko potrebno prepustiti energetikom. Če se bojo banke inturistične kmetije začele ukvarjati z energetiko, s proizvodnimi viri, ne vem koliko časa involje imajo, da se spustijo v podrobnosti in se seznanijo z zadevami. To ni njihov corebusiness. Težko bodo parirali nekomu, ki mu je to core business. […] V primeru, da imajoposamezniki interes sebi zagotavljati energijo, viške pa dati v omrežje, pa ne vidimproblemov in se s tem strinjam, če nimajo ambicij po državnih subvencijah.«

Levičar

»Tako kot Mercator obvladuje svoj enormen nabor artiklov, lahko prek pametne ITtehnologije operater omrežja in distribucije obvladuje množico majhnih razpršenih enot.Tako se lahko učinkovito dela z veliko različnimi proizvajalci.«

Mervar

»Obnovljivi viri morajo biti v takšni lasti, da ne prihaja do zlorab lastniške funkcije.« Vlastništvu vključeni tudi veliki akterji.

Žebeljan

S stališča delovanja sistema je veliko lažje komunicirati s centralno enoto kot pa z množicolastnikov s svojimi interesi.»Če je zadaj lastništvo – če sem lastnik majhne enote, je moj motiv najbolj izkoristiti vir inpotem prodati elektriko. Dostikrat je v omrežju situacija, kjer so zgostitve, težave, kjermoram reči, da zmanjšaš proizvodnjo. Težko je nekomu, ki je individualna poslovna enota,reči, zmanjšaj proizvodnjo, medtem ko recimo sveti sonce. [...] Regulacija takšnih primerovje del konceptov pametnih omrežij, kako stimulirati porabnike. Gre za vzpostavitevsistemov, ki tečejo on-line. Da se nekomu sporoči signal, kdaj naj preneha proizvajati alizmanjša svojo proizvodnjo, kar je pogojeno z določenimi finančnimi mehanizmi.«

Papič

»Tukaj imaš t. i. 'prosumerje'. Jaz tukaj predvsem računam na to, da bodo IT podjetja – kotzelo zainteresirana (vsaj na zahodu), da si sama zagotavljajo hlajenje, ogrevanje inelektrično energijo, zaradi teg, ker je to najbolj zanesljivo in ker je kombinacija vsegatrojega za njih najcenejša. Oni so lahko zelo pomembni igralci, ki naredijo preboj invzpostavijo neke pravne ureditve, checks and balances tudi za vse ostale. […] Oni bodoverjetno tudi pomembni za OVE, ta zgodba tako ima nek 'prosumer štih'. Ker do sedaj jebilo stimulirano, da si elektriko prodal v sistem, kar je postalo ekonomsko nevzdržno. Če sele da, večino energije, ki jo proizvedeš, porabiš na samem mestu proizvodnje, viške paoddajaš v sistem.«

Klemenc

»Moj osebni pomislek je, da govorimo o kulturi lastnikov. Če pomislimo na današnje mladeljudi, nihče izmed nas ni lastnik. Govorimo o veliki množici ljudi, ki so lastniki in nimajokapitala, da bi se šli še lastništvo distribuiranih proizvodnih enot. To sicer ne govori protitakšnemu sistemu, gre za zavedanje, da je to velika ovira, ker gre za lastniškotransformacijo, kjer gre za prehod iz nekaj centralnih lastnikov do tega, da imamo več tisočmajhnih lastnikov, ki so proizvajalci in porabniki lastne energije. […] Če se tukaj polegposameznikov vključijo tudi drugi akterji, razna podjetja, tudi energetska, ki zmorejoinvestirati, potem se lahko delno nadomesti manko kapitala pri posameznikih.«

Savič

»Idealno bi bilo razpršeno lastništvo, v povezavi s konceptom že omenjenegademokratičnega energetskega sektorja. Če bi več ljudi imelo lastne obnovljive vire elektrike,ne bi tako hitro verjeli, da bomo ostali brez luči, če ne sprejmemo še enega nevarnega blokav svoje dvorišče. Je pa dejstvo, da je pri trenutnih proizvajalcih elektrike verjetno trenutnona voljo več kapitala za investicije kot v zasebnih žepih.«

Živčič

»Podpiram tezo, da se spusti notri širšo javnost, pri čemer naj lastniki stanovanjskihnepremičnin zagotovijo proizvodnjo električne energije vsaj v takem obsegu, kot je njihovaporaba. To se nanaša samo za nivo zagotavljanja energije za gospodinjstva, ki pa na

Guštin

364

državnem nivoju ni niti približno tako pomembna kot industrija.«

Tabela C.7: Povzetki odgovorov intervjuvancev na vprašanje, kateri akterji so tisti, ki naj vzpodbujajo in pozivajo k spremembam v sektorju proizvodnje električne energije

Kateri akterji naj vzpodbujajo k spremembam v sektorju proizvodnje električneenergije

Intervjuvanec

Na prvem mestu odločevalci, ker lahko sprejemajo odločitve. Nato korelacija medporabniki, civilno družbo in strokovnjaki. Ključna vloga tudi strokovnjakov, ker morajostrokovno utemeljeni zaključki biti podlaga za odločitve.

Zorčič

Strokovnjaki na prvem mestu, saj oni podajo strokovno mnenje o tem, kaj je možno in kajne (katere tehnologije, napovedi za naprej). Na strokovnih podlagah se nato odločajoodločevalci.Energetska podjetja, civilna družba, mali proizvajalci elektrike in porabniki pa od spodajdajejo signale odločevalcem, ki tudi vplivajo na odločitve odločevalcev.

Levičar

Odločevalci so na prvem mestu, sledijo strokovnjaki in energetska podjetja. Civilna družbaima tudi svojo vlogo, medtem ko porabniki in mali proizvajalci nekoliko manj.

Peršolja

Energetska podjetja in strokovnjaki v energetskih podjetjih so najbližje temu, da lahko touresničijo. Sledijo odločevalci, nato po vrsti: strokovnjaki, porabniki, civilna družba, maliproizvajalci elektrike.

Novšak

Na prvem mestu energetska podjetja, nato odločevalci. Obojni lahko udejanjijo spremembe.Sledijo strokovnjaki, ki predstavljajo podporo. Primer: energetska podjetja, in neodločevalci, so se odločila za TEŠ 6 in nove hidroelektrarne, torej lahko vzpodbudijospremembe in so zaradi tega na prvem mestu.Civilna družba je zgolj udeležena v postopkih in ni poklicana za dajanje usmeritev. Maliproizvajalci pa ne morejo nadomestiti velikih.

Eberlinc

Na prvem mestu javnost, mediji, porabniki in delno civilna družba. Ker se mora sektorprilagajati porabnikom.Sledijo energetska podjetja in mali proizvajalci elektrike.Nato so odločevalci, ki bi naj s strokovnjaki pripravljali konkretne usmeritve.

Mervar

Na prvem mestu tehnokratski strokovnjaki. Nato odločevalci. Sledijo porabniki inenergetska podjetja.

Žebeljan

Na prvem mestu odločevalci, ker imajo moč izpeljati spremembe.Porabniki zgolj v manjši meri vplivajo na te zadeve, enako velja za majhne proizvajalceelektrike. Energetska podjetja nimajo interesa po spreminjanju.

Urbančič

Na prvem mestu civilna družba. Sledijo strokovnjaki in odločevalci. Tomšič

Na prvem mestu odločevalci. Sledijo strokovnjaki, ki iščejo rešitve pri pogojih, ki jim jihzastavijo odločevalci. Civilna družba delno, delno pa so lahko zadaj razni lobiji oz. manipuliranje z javnimmnenjem. Mali proizvajalci in porabnike skrbijo za lastne interese. Energetska podjetjanimajo interesa po spreminjanju.

Papič

Na prvem mestu odločevalci, ker imajo moč izpeljati spremembe.Ostali akterji postavljeni bolj horizontalno, pod odločevalci.

Klemenc

Na prvem mestu energetska podjetja, ki definirajo energetsko politiko. Vendar so lahkoovira ali pa gonilna sila sprememb. Trenutno so ovira, hkrati pa tako močni, da če pride dosprememb pri njih, postanejo gonilna sila.Sledijo strokovnjaki.

Savič

Na prvem mestu bi morali biti odločevalci, vendar trenutno temu ni tako. Trenutno so tomali proizvajalci elektrike iz OVE, civilna družba, angažirani posamezniki.

Živčič

Na prvem mestu bi morali biti odločevalci, takoj za njimi energetska podjetja, vendartrenutno temu ni tako. Trenutno so na prvem mestu civilna družba, mali proizvajalcielektrike, progresivni del strokovnjakov. Medtem ko so energetska podjetja in odločevalcidaleč zadaj.

Guštin

Na prvem mestu civilna družba, kot slaba vest družbe. Na drugem mestu mediji, nato Cirman

365

javnost in porabniki.

Na prvem mestu javnost, nato civilna družba in porabniki, saj do večine sprememb pride odspodaj navzgor. Sledijo odločevalci, ki bi morali upoštevati želje javnosti. Nato strokovnjakiin energetska podjetja.

Tavčar

Tabela C.8: Povzetki mnenj intervjuvancev o možnosti korenitih sprememb v sektorju proizvodnje električne energije

Možnost korenitih sprememb v sektorju proizvodnje električne energije Intervjuvanec

Na področju URE se da, ostalo težje. Zorčič

Odvisno od tehnologij, ki bodo prišle in ki bodo na razpolago. V prehodnem času zagotovoraba jedrske energije.

Levičar

V tem trenutku ne, saj gre za togi sektor s počasnimi spremembami. Peršolja

Elektroenergetski sistem naj ostane zanesljiv, z ekonomsko sposobnimi in trajnostnonaravnanimi viri, ni potrebe po decentralizaciji, ki ne bo okoljsko sprejemljivejša.

Novšak

Srednjeročno bo sistem takšen, kot je. Dolgoročno se bo prilagodil novim tehnologijam. Eberlinc

Spremembe bodo postopne, z odmiranjem proizvodnje iz fosilnih goriv in postopnimvečanjem proizvodnje iz OVE.

Mervar

Korenite spremembe so možne, zaželena je evolucijska tranzicija in ne nek hitri preskok.Zavedanje, da je tudi v energetskih podjetjih, konkretneje v HSE, potrebno nareditispremembe.

Žebeljan

Spremembe so možne samo z nekimi širšimi družbenimi spremembami, kar predstavljavelik zalogaj.

Urbančič

Bil bi že čas za spremembe. Tomšič

Spremembe bodo postopne, nanašale se bodo na več sektorjev hkrati (gradbeništvo,kmetijstvo, energetika, idr.). Spremembe se bodo dogajale tudi zaradi širšega okolja(regulativa na ravni EU in prenos tujih praks).

Klemenc

Majhna možnost sprememb. Četudi se bodo zgodile, bo to zaradi nekih širših trendov indejavnikov v regiji (cene energije, cene fosilnih goriv, cene onesnaževanja, regulativa naravni EU).

Savič

Spremembe so možne predvsem dolgoročno, nekoliko manj srednjeročno, hitrih pa nimožno izpeljati.

Živčič

Spremembe so možne, tudi v relativno kratkem času, vendar se kot pogoj za to morajospremembe zgoditi tudi v drugje, ne zgolj v energetiki.

Guštin

V spremembe nas bo prisilil kdo drug (regulativa EU, globalni dogovori). Tavčar

366