Teresa Medeiros - k8dizajn.si · »Če iščete čudovito avtorico, ki bi jo dodali na seznam svojih najljubših, potem preberite Nekoč angel od Terese Medeiros.« – Heart to Heart

Teresa Medeiros

Nekoč angel

Prevod:Irma Kukovič

»Če iščete čudovito avtorico, ki bi jo dodali na seznam svojih najljubših, potem preberite Nekoč angel od Terese Medeiros.« – Heart to Heart

»Težko je obdržati resen obraz, ko berete roman Nekoč angel, toda ta ganljiva zgodba gre veliko dlje od preprostega humorja. Očarljiva ljubezenska zgodba, ki bo ujela vaše srce.« – Romantic Times

»Le malo avtorjev ima tak glas, da zapoje na straneh. Teresa Medeiros je takšna avtorica.« – Milwaukee Journal-Sentinel

Spominjam se, da sem držala mamo za roko in te gledala odhajati v uniformi, da bi se boril za svojo deželo v Vietnamu. Zame si bil najlepši moški na svetu. Toda nič ni zmoglo preseči tega, ko sem te videla prihajati domov. Vedno boš moj heroj, očka, in ta je zate.

Za Barbaro Caldwell in Anne Hall Eiseman, najboljši sestri, ki ju nikoli nisem imela.

In za Michaela, ki mi je dokazal, da angeli resnično obstajajo.

- 9 -

Nekoč aNgel

PROLOG

Nova Zelandija, 1865

Prsti Justina Connorja se sprostijo. Kadeča se pištola mu zdrsne iz dlani. Prestrašeni zaradi eksplozije so se domorodci razbežali in ga pustili samega s prvinskim rjovenjem valov in temno obliko, zvito nekaj korakov vstran.

Odstranil je divje prekletstvo.Prežema ga groza, ko se premika proti negibni postavi, ki

leži v pesku kot polomljena lutka. Mesečina ljubkuje Davidov obraz, obraz, ki je tako čeden na povsem navaden način, obraz, ki ga na londonskih ulicah ne bi pogledal dvakrat. Drobna kapljica krvi se je pocedila iz kotička njegovih ust.

Trepetaje odpre oči. »Smem prositi, fant, da se prestaviš nekoliko v levo? Zastiraš mi vetrič.« Davidov glas je bil tako

- 10 - - 11 -

Nekoč aNgelTeresa Medeiros

ravnodušno tolažeč, da bi se Justin najraje zjokal.Padel je na kolena in potegnil Davida v naročje. »Preklet

bodi, Scarborough. Ne drzni si zdaj umreti!« Kri je premočila sprednjo stran Davidove srajce. Justin je ob

krotenju te nasilne dežele videl veliko smrtonosnih ran. Tudi ko se je trudil z dlanjo ustaviti krvavitev, je vedel, da bo ta človek, ki je bil prijatelj, brat in tudi oče, umrl. Pobegli koder je popravil z Davidovega bledega čela.

David je dvignil dlan. Zlata verižica je bila zapletena okoli njegovih prstov. »Claire,« je hripavo zašepetal.

Ko jo je pritisnil v Justinovo krvavo dlan, je spoznal, zakaj je David stekel nazaj v šotor namesto v čakajoči čoln. Ni odšel po pištolo, kot je domneval Justin, temveč po dragoceno miniaturo svoje hčere, ki jo je nosil v uri.

Davidov glas je pojenjal. »Pojdi k njej. Povej ji, da mi je žal. Da sem jo imel rad. Poskrbi za mojega malega angela, Justin. Prisezi, da boš.«

Justin ni zmogel govoriti. V grlu se mu je naredil velik cmok. Strmel je v uro na svoji dlani, ki se jo je bal odpreti. Kako se bo lahko soočil s tistim navihanim nasmeškom, nežnimi rjavimi očmi, ko ji bo moral nekega dne povedati, kako je njen oče umrl v njegovem naročju na osamljeni obali? Če ne bi izrekel besed, morda David ne bi umrl.

Z zadnjimi močmi so se Davidovi prsti kot kremplji zajedli v Justinovo roko. Besede je stisnil skozi zobe. »Pri bogu, Justin! Prisezi. Moraš!«

- 10 - - 11 -


Justin je sklonil glavo, saj se ni hotel spogledati z Davidovim vročičnim pogledom. Njegove solze so umivale Davidov obraz. »Obljubim,« je zašepetal.

David se je sprostil v njegovih rokah. »To je moj dečko.« Senca nasmeška je prikrivila njegove ustnice. »Tam, kamor grem, ne bom potreboval rudnika zlata,« je zamrmral. »Tam so ulice tlakovane z ničimer drugim kot zlatom.«

Justinu se je uspelo nasmehniti skozi solze. »Večni optimist, kajne?«

Toda nikogar ni bilo več, da bi odgovoril na njegovo vprašanje.

Prijateljevo mlahavo telo si je pritisnil ob prsi, se nagibal naprej in nazaj, ko sta ga preplavljala krivda in obup, s takšno močjo kot valovi po pesku.

Ko je končno vstal, so mu otrdele noge drhtele. Davida je dvignil kot otroka. Njegova mlahava glava je visela čez Justinovo roko, njegove rjave kodraste lase je pozlatila mesečina. Justin ga je položil na dno čolna in spoštljivo poravnal njegove ude. Z dolgo palico se je odrinil od obale, potem pa počepnil ob Davidovem telesu, odrevenel od hromeče tesnobe.

Dlan mu je drhtela. Pogledal je navzdol in odkril, da je tako trdo stiskal Davidovo uro, da se mu je odtisnila v dlan. Počasi jo je odprl.

Otroški obraz, obkrožen z razmršenimi kodri, je strmel vanj, njene oči zaupljive in vesele. Davidove oči, ki so se bleščale od življenja. Justin je treskoma zaprl uro. Vse njune sanje so

- 12 - - 13 -


se končale. Vse je odšlo – rudnik zlata, Nicholas, dota male Claire. Glavo je nagnil na rob čolna, ki se je premikal, ko je posmehljivo bleščanje zvezd slepilo njegove oči.

* * *

Gospodična Amelia Winters je pogledala izpod očal, ko se je otrok prikradel v knjižnico. Pred nekaj meseci bi Claire pridrvela skozi vrata, trakovi bi valovali za njo, čevlji bi bili odvezani in neprestano bi klepetala. Škoda, da je moral njen oče izginiti, da so lahko ukrotili njeno razigranost in jo spremenili v spodobno mlado damo.

Razen njenih las. Ravnateljica je prezirljivo prhnila. Vse krtače na tem svetu ne bi zmogle ukrotiti teh kodrov. Četudi je bila oblečena v puste barve, je bilo dekle bolj podobno razmršenemu kerubinu kot Foxworthovemu dekletu. Vsaj njen klavir je bil za spremembo čist. Na njem ni bilo premogovega prahu, ki bi dokazoval, da je spet delala s služabniki, in v laseh ni imela nobene slame, ki bi dala vedeti, da se je pretihotapila v konjušnico, da bi nahranila cvileče leglo, ki ga je rešila iz sosedovega vodnjaka brez Amelijine odobritve.

Ko se je dekle spustilo v popolni priklek, je bila njena sapa hladen oblaček. Ne bi imelo smisla trošiti premoga, ko pa je bil že skoraj februar, je pomislila Amelia in se tesneje ovila v težki tvid.

- 12 - - 13 -


Claire je kukala z vogala oblazinjenega naslonjala, kot bi se bala, da jo bo naslanjač iz rožnega lesa pogoltnil. Amelia je potlačila presenečenje. Kam je odšla dekletova otroška debelušnost? V črni obleki je bila videti mršava in dolgonoga, z velikimi temnimi očmi in obrazom, bledim kot mleko. Z očmi, tako resnobnimi in nepopustljivimi, je zdaj gledala njo s pogledom, ki je bil veliko starejši od enajstletne Claire. Le otrokove dlani so izdajale njegov nemir. Mečkale so rumen papir, ki je bil njeno zadnje pismo od očeta.

V Amelii se je vzbudil kanček sočutja. Bolje, da ostro in enkrat za vselej ubije otrokovo upanje. Pobrskala je po kupu papirja na mizi in se odhrkala. »Žal mi je, da te moram obvestiti …«

»Vam je res?« jo je prekinila Claire.Pogled je dvignila s papirja. »Mi je kaj?«»Žal?«Gospodična Winters je pomežiknila. Njuna pogleda se za

trenutek ujameta. Otrok ni bil videti žaljiv, le radoveden, kar je še bolj razkačilo Amelio.

Popravila si je očala, zaprepadena, ko je opazila, da ji dlani drhtijo bolj od strahu kot od jeze.

»Opomniti te moram, da brzdaš svojo nesramnost, mlada dama. Pred sabo imam pismo sira Georgea Greya, guvernerja Nove Zelandije. Na žalost nam sporoča, da je tvoj oče, David Scarborough, mrtev.«

Besede so hladno obvisele v tihi sobi. Claire je še bolj prebledela. Njena mala pest se je še bolj stisnila okoli očetovega

- 14 - - 15 -


pisma. Vedela je, je pomislila Amelia. Moj bog, vedela je že.Amelii je bilo hudo, ker je bila tako ostra, zato je hitro

dodala: »Tvoj oče ni poskrbel zate, vendar si na Foxworthovem semenišču dobrodošla, dokler ti ne uredimo stvari.«

O čem je govorila? Komaj je še prenašala to prezgodaj zrelo malo stvarco. Vsa tista leta, ko je živela s svojim očetom brez spremstva, so ji dala samozavest, ki je že mejila na aroganco. Komaj primerno vedenje za Foxworthovo dekle. Brez oklevanja jo mora odposlati v sirotišnico.

Toda ker je bila ujeta v mrežo dekletove zoprne mirnosti, je Amelia nadaljevala: »Odpovedati se boš morala svojemu dnevnemu prostoru, seveda, ker bodo učenke, ki plačujejo …«

»To ne bo potrebno.«Amelia se je zdrznila. Dekle jo spet prekinja. Je njen predani

očka ni naučil olike?»Ne potrebujem vašega usmiljenja,« je nadaljevala Claire,

mirno in zbrano kot nedavno odstavljena princesa. »Očetov najboljši prijatelj in družabnik pri rudniku zlata bo kmalu prišel pome. Gospod Connor je dedič vojvode Winthropa in je bogat ter vpliven mož. Oče je obljubil, da bo poskrbel zame v primeru, da bi se njemu kaj zgodilo.«

Zametek renčanja je privihal Amelijine ustnice, kar je Claire dalo vedeti, kaj natanko si misli o očetovih pretiranih obljubah. Tudi njo je osvojil lep nasmešek Davida Scarborougha. Močno je verjela, da bo plačeval šolnino, tako da je celo opravila nekaj

- 14 - - 15 -


nakupov tako za šolo kot zase. Kdo bo zdaj odplačal njene dolgove? Njegov duh?

Obljubil pa je tudi, da bo prišel pote, kajne, dragica?Amelia je potlačila krute besede in se prisiljeno nasmehnila.

»Mislim, da ni potrebe po tem, da bi si vzbujala otroško upanje, Claire.«

»Ne imenujte me tako!« Nenadoma je dekle viselo čez mizo, v očeh so se ji bleščala goreča čustva, dlani je stisnila v pesti. »Nikoli več me ne pokličite tako. Le moj očka me je tako klical. Ime mi je Emily.«

Amelia se je zgrudila nazaj na stol, ne da bi se zavedala. Dlan ji je poskočila k čipkastemu ovratniku.

Dekle je steklo k vratom. Sunkovito jih je odprlo in skoraj padlo čez otroka s predpasnikom, ki je klečal pri vratih. Do takrat, ko je gospodična Winters dosegla vrata, je dekle že izginilo. Hitenje njenih korakov je odmevalo skozi tišino. Poblisk belega bombaža pri vratih je ravnateljico opozoril, da služabnica ni bila edina, ki je prisluškovala.

Amelia se je oprla na podboje vrat, kratko in hitro dihala. Služabnica se je vzravnala in premočno jokala, da bi se lahko pretvarjala, da je počela kaj drugega kot prisluškovala.

»Oh, gospa, ubogo dekle,« je stokala. V predpasnik si je obrisala rdeč nos in na njegovi konici pustila madež premoga. »To jutro mi je dala meso s svojega krožnika, da bi ga odnesla mojemu jetičnemu bratu Freddiju.«

- 16 - - 17 -


Amelia se je vzravnala in jo karajoče pogledala. »Če bi si želela slišati tvoje mnenje glede radodarnosti gospodične Scarborough, bi te zanj prosila, Tansy.«

Služabnica je pobrala krpo in začela brisati stoječo uro na hodniku, ko si je ravnateljica grobo poravnala suknjič in odkorakala nazaj v knjižnico. Tresk vrat je močno odmeval po šoli.

Mlada služabnica je obrnila oči proti nebu in ovila dlani okoli krpe. »Pomagaj dragemu otroku, Gospod,« je goreče zašepetala. »Če si kdaj poslal kakšnega angela na to zemljo, vem, da je to zagotovo ljubka Emily Claire.«

* * *

»Prekleto. Preklet hudič!« Emily je v nogavicah močno udarjala z nogo po aubussonski preprogi.

Porcelanasta punčka je strmela vanjo z vzglavnika, obrobljenega s čipko, njene okrogle modre oči so se bleščale od otopelosti.

Tanka zlata nitka je obkrožala njeno ozko zapestje. Emily se je zdrznila. Le draž zlata je bil dovolj močan, da je njenega očeta odvlekel stran od nje. Nekje na Novi Zelandiji je bil rudnik poln zlata. Kaj je bilo pri tem dobrega, če je njen očka spal na tleh, priklenjen z bleščečimi lisicami? Emily je iztegnila roko in zbila punčko po elegantni spalnici.

- 16 - - 17 -


Spustila se je na kolena in si v usta natlačila satenasto prevleko, da ne bi cela šola slišala njenega kričanja. Solze so ji zdrsnile po licih. Njeno ihtenje se je spremenilo v pridušeno stokanje, preden si je drznila odpreti oči in se ozreti po prazni, bogato opremljeni spalnici.

Punčka je usmiljenja vredno skrivljeno ležala pod okensko polico, obleka ji je prekrivala obraz. »Oh, Annabel,« je zašepetala Emily. Splazila se je do nje in jo obrnila.

Drobna razpoka je zaznamovala porcelanasto čelo. Emily jo je objela in čutila nazobčano režo, ki je potekala od punčkinega lasišča pa vse do Emilyjinega zlomljenega srca.

»Tako zelo žal mi je, Annabel.« Punčki je poravnala žametno obleko in jo nežno poljubila na razpoko. »Zdaj morava biti zelo pogumni, draga. Očka je rekel, da morava biti zelo pogumni.« Ušel ji je smeh, ki je bil bolj podoben kolcanju. »Vse, kar morava storiti, je, da počakava.«

Splezala je na okensko polico in si k prsim pritiskala punčko. Prižigalec luči je osamljen hodil spodaj po cesti in prižigal plinske svetilke, zamegljeni obstreti so prebadali mrak z zelenkasto svetlobo. Annabelin odsev v oknu jo je opazoval, njena rožnata lica in svetli lasje so bili v močnem nasprotju z Emilyjinimi razmršenimi temnimi kodri in bledim obrazom. Punčko si je pritisnila pod obraz. Drgetanje je pustošilo po njenem vitkem telesu.

»Čakali bova kot pridni deklici, Annabel,« je zašepetala.

- 18 -

Teresa Medeiros

»Očka zdaj ne more priti po naju, vendar gospod Connor bo. Očka je obljubil, da bo prišel.«

Ko se je zibala naprej in nazaj v porajajoči se temi, se ji je z lica skotalila solza in zdrsnila po Annabelinem porcelanastem licu.

- 18 -

Teresa Medeiros

PRVI DEL

Pa vendar, tako kot angeli v nekaterih jasnih sanjahpokličejo dušo, ko človek zaspi …

Henry Vaughan

- 21 -

Nekoč aNgel

Prvo poglavje

Draga moja hči, upam, da te bo moje pismo našlo zdravo …– Nova Zelandija, North

Star, 1872

»Če si je kateri pamž že kdaj zaslužil tepež, je bila to zagotovo Emily Claire Scarborough!«

Ob Barneyjevih zarenčanih besedah se je Emily skoraj nasmehnila. Obrnila se je in se naslonila na premec malega parnika. Strmel je vanjo, njegov brazgotinasti obraz se je zverižil od besa.

Žilaste roke je napenjal na ograji čolna, ko je zamrmral: »In jaz sem ravno prava oseba, da ji ga bom dal.«

Doreen je brata potegnila za uho in ga zavila s tistim uščipom,

- 22 - - 23 -


ki je bil strah in trepet vseh na šoli Foxworthovega semenišča za mlade dame.

»Av, sestrica!« je zavpil. »Spusti me. Saj nisem položil niti prsta nanjo. Vsaj zaenkrat še ne.«

»Predvidevam, da bi rad nanjo položil kaj več kot samo prst. Videla sem tvoj pogled, ko smo jo oblačili v tisto nobel kuto.«

Tokrat se je Emily nasmehnila in Doreen je obrnila še močneje, ko je še bolj zdrsnila v cockneyjsko narečje. Vsi so vedeli, da je le iz navade oponašala govorico višjega sloja, ki ji je prislužila delo v šoli. To in pa tudi hitro izginjajoče finance gospodične Winter.

Barney ji je odrinil dlan. »Z vama bom slep in gluh, še preden bomo ugledali Novo Zelandijo. Ženske!« je pljunil in nerad vključil sestro v žaljivko.

Kot besna dihurja, je zamrmrala Emily.Čez pol sveta sta jo vlekla dva besna dihurja. Sicer sta hodila

pokončno, oblečena v klobuk in čepico, toda četudi bi ju ovila v svilo in jima nadela diamante, ne bi mogla zakrinkati, da sta pravzaprav … dihurjasta. Podrgnila se je po rokah. Bile so polne modric in črnic od Doreeninega ščipanja. Prepričana je bila, da bi jo ženska celo ugriznila, če se ne bi bala, da bi kapitan to imel za preveč primitivno. Ali pa da bi jo Emily ugriznila nazaj.

Zavzdihnila je. Mala poštna ladja je drdrala po vodi in rezala mokro pot skozi morje indigo barve.

Barney je povlekel za ovratnik. Volneno obleko mu je kupila gospodična Winters, preden so odpotovali. Lahko da je bila

- 22 - - 23 -


primerna za oster jesenski veter, ki je bičal po londonskih ulicah, vendar ne za mile vetrove Nove Zelandije. Obleka je bila očitno narejena za moškega, ki ga je skupaj dvakrat manj kot njega.

S čela si je obrisal pot. »Ta dežela ni naravna. Zdi se, kot da sem v peklu, še preden je napočil moj čas.« Zdravo oko je priprl in pogledal Emily. »In to je pekel, kamor me vodi hči samega hudiča. Poglejte jo. Pomislili bi, da je prekleti parnik v njeni lasti z vsem Tasmanovim morjem vred.

Njegova sestra se je ozrla, vendar ne proti Emily, temveč proti mostu. Stari kapitan je slonel na krmilu in napol spal. »Lahko bo moj, ko jo bova predala v naročje njenega bogatega varuha,« je rekla Doreen. »Pompozni vojvodov dedič nama bo plačal vse, kar dolguje gospodični Winters, ker je vsa ta leta pazila na zlobno malo mrho. In desetina bo najina.«

»Morala bi biti polovica,« je zamrmral Barney in se prijel za brazgotino pod očesom.

Emily je zamikalo, da bi se strinjala z njim.V ponedeljek je vse njune obroke izdatno dosolila.V torek je izpraznila Barneyjevo steklenico z viskijem in

tekočino nadomestila z vsebino nočne posode njegove sestre.V sredo je v morje vrgla njegovo edino obleko. Prisiljen se

je bil potopiti za njo popolnoma gol, medtem ko se je Emily urezala v prst in kapljala kri v morje v želji, da bi privabila morske pse. Tako Doreen kot močni strojevodja sta morala napeti vse moči, da je Barney ni vrgel čez ograjo parnika.

- 24 - - 25 -


To jutro pa mu je s pestjo 'nenamerno' počrnila oko, ko sta ji z Doreen slekla obleko brez rokavov, jo tesno prevezala čez prsi in stlačila v to obleko.

»Niti toliko ni spodobna, da bi nosila klobuk,« je zagodrnjal Barney.

Medtem ko je njegov obraz postajal vse bolj poln izpuščajev, Doreenin pa rumenkast, je Emily predrzno nastavila svojega soncu in porjavela kot mali ameriški oreh.

»Vsaj dostojno obleko sva spravila na malo fantovsko prijateljico,« ga je zatrla Doreen.

Barney je s pogledom zdrsnil po Emily od glave do peta in zadrgetala je. Zavedala se je, da se njemu ne zdi niti malo fantovska, čeprav to ne bi nikoli priznal. Prsi so jo še vedno bolele od nemogočega pritiska njegovega tršatega prsnega koša, ko jo je pritiskal dol, da jo je Doreen z vrvjo ovila okoli prsi. Od njega se je odmaknila za celo dolžino parnika. Ko je gledal za njo, si je z roko popravil hlače. Emily je upala, da se bo zadavil.

Doreen ga je okregala. »Drži svoje preklete roke, kjer jih lahko vidim. Tega zdaj ne smeva zasrati. To delo sva dobila samo zato, ker si gospodična Amelia ni mogla privoščiti drugega detektiva.«

Barneyjev neumni odgovor je prekinilo kapitanovo vpitje: »Kopno!« Emilyjin utrip se je pospešil.

Parnik je upočasnil. Na obzorju se je prikazalo zeleno rastlinje. Doreen se je oklenila ograje, njene poteze so bile skoraj lepe od pričakovanja. Ko so se približali, si je Barney dal opraviti z

- 24 - - 25 -


vrvmi malega čolna, s katerim se bo odpravil na obalo. Namenil se je, da bo najprej sam poiskal gospoda Connorja, preden bi tvegal, da mu Emily spet pobegne na suhih tleh. Enkrat je pobegnila v Sydneyju in dvakrat v Melbournu. Toda Barney je bil zagrizen kot pes sledilec. Ko jo je našel, si jo je vrgel prek rame in jo odnesel nazaj.

Doreen je skozi razširjene nosnice razburjeno vdihnila zrak. »Naj grem s teboj? Misliš, da ga boš lahko našel sam?«

»Če je ta tip tako prefinjen in snobovski, kot je rekla gospodična Winters, da je, bom odkorakal neposredno v njegovo uglajeno hišo in ga pripeljal. Potem se bova končno rešila te nadloge in imela polne žepe denarja.«

Emily je počakala, da se je Barney vkrcal v mali čoln sredi visokih valov, potem pa se nagnila čez ograjo in mu pomahala z robčkom. »Bodi previden, Barney. Eden od družabnikov gospoda Connorja je mrtev. Drugi je izginil brez sledu.« Sladko se je posmehnila. »Ne bi marala, da bi se tudi tebi primerilo nekaj podobnega.«

Barney je pozelenel. Grdo jo je pogledal, obrnil čoln in začel veslati proti obali.

Galeb je obkrožil parnik in se izgubil v nebo. Emily mu je s pogledom sledila vse do srebrne obrobe otoka. »Nikoli ne pozabi,« je zašepetala sama zase. »Justin Connor je zelo nevaren moški.«

- 26 - - 27 -


* * *

»Hudič naj vzame to prekleto Wintersovo!«Penfeld je poskočil, ko je njegov sicer zelo mirni gospodar

izbruhnil v jezi in so mu na pladnju poskočile čajne skodelice. Z zunanje strani je po okenski polici korakal galeb in radovedno nagibal glavo.

Justin Connor je zmečkano pismo vrgel na tla, zakorakal po prostoru in si temne lase razmršil v divji nered. »Ali me nikoli ne bodo pustili na miru?«

Penfeld je odložil pladenj na kamnito mizico v strahu, da bodo dragoceni kitajski porcelan Justinovi dolgi koraki zmleli v prah. »Zagotovo je bil to koristolovec, gospod. Povedal sem vam, da je moški preveč spraševal.«

Justin se je obrnil z zamahom roke, zaradi česar je bil Penfeld vesel, da se je postavil pred mizico s servisom. »Zakaj misliš, da bi vztrajna gospodična Winters za svoje zahteve poslala navadnega smrtnika? Najverjetneje me je videla v svoji kristalni krogli.« Zamahnil je z rokama. »Presenečen sem le, da je poslala pismo, namesto da bi sem priletela na metli in me poiskala osebno.«

Penfeld je prikrivil ustnice, vendar je to skril s kašljanjem.Justin je obtožujoče iztegnil prst proti galebu. »Ali si tudi

ti iz njene družine? Nobenih črnih mačk za našo neomajno gospodično Winters.«

Galeb je sramežljivo nagnil glavo pod krilo.

- 26 - - 27 -


Justin je zastokal. »Moral bi ti zaviti ta koščeni vrat. Te vreči v lonec za večerjo.« Odšel je proti ptiču z iztegnjenimi rokami.

Penfeld se je pomenljivo odhrkal.Justin je pobral pismo, ki je bilo odposlano iz Londona pet

mesecev pred tem, ko ga je danes popoldne prinesel domorodec. »Kako domišljava ženska! Zahteva, da takoj pridem po dekle. Namislila si je neko zgodbico, da se je zapletla v neki škandal. Kaj bi lahko otrok storil? Pri večerji polil mleko? Ukradel posodo s sladkarijami?«

Penfeld se je potrepljal po okroglem trebuhu. »Sam sem bil nekoč kaznovan za podobno dejanje.«

»Požrtna pošast. Poslal sem ji prav vsak kovanec, ki sem ga zmogel napraskati za dekletovo izobrazbo.« Penfeld je to že vedel, sam je odposlal pisma na njen naslov. Justin se je sesedel na narobe obrnjen sod za rum. Sključil je ramena. »Očitno želi še več denarja. Vendar nimam ničesar več, kar bi lahko prodal. Kaj naj storim?«

Penfeld je vso pozornost preusmeril v čiščenje popolnoma brezmadežnega čajnika. »Morda gospodična Winters ni edina, ki je izvedela o vaših poslih. Morda vaša družina, gospod …«

Justin je dvignil pogled in se zazrl vanj z jantarjastimi očmi, ki so bile polne neusmiljenih zlatih pegic. Govoril je na takšen način, s katerim je na mestu ohromil tudi najmogočnejše maorske bojevnike. »Nimam družine.«

Za trenutek je bilo slišati le klikanje ene porcelanaste skodelice ob drugo. Justinov pogled se je spremenil iz

- 28 - - 29 -


pobesnelega v prosečega. »Samski sem. Ali tega ta ženska ne razume? Ne morem odgovarjati za otroka. Veliko bolje ji bo v Angliji, kjer je lahko deležna ustrezne izobrazbe.«

Penfeld je odpihnil navidezno smet s porcelanaste posodice za smetano. »In ko bo prestara za poroko?«

Justinov smeh je bil nekoliko divji. »O tem naju še nekaj let ne bo skrbelo. Šele tri leta je bila stara, ko je umrl David. Zdaj ne more biti več kot deset ali enajst let.« Močno prepričan si je nataknil očala z zlatim okvirjem in začel divje pisati po zadnji strani pisma. »Nazaj bom poslal pismo. Dekle ostaja v šoli, ki ji jo je izbral oče. To je zanjo najbolje. Ko bom lahko, bom poslal še več denarja.«

»Ste kdaj pomislili, da bi si otrok želel doma? Družine?«Justinovo pero je obviselo v zraku. Ko je dvignil pogled, si je

Penfeld zaželel, da bi lahko pogoltnil besede. Njegov gospodar je zamahnil z roko in gesta je zajela prašno kolibo, nedodelana in umazana tla in knjige, ki so zasedale vsak prazen prostor. »Ali je to videti kot dom?« Dotaknil se je poraščene brade, golega prsnega koša, luknje na kolenih katunastih delovnih hlač. »Sem videti kot družina?«

Penfeld je strmel v tla. Justin je lepo zložil pismo v kvadrat, napisal nov naslov na ovojnico in jo pomolil naprej. Penfeld jo je vzel.

Pri vratih se je ustavil, pogledal nazaj in videl Justina še vedno sedečega na sodu, z dlanmi se je oprijemal zlate ure, ki jo je nosil na verižici okoli vratu. V letih, ko je bil pri njem, ga

- 28 - - 29 -


je Penfeld redkokdaj videl brez nje. Kadar jo je Justin odprl, so njegove oči vedno postale nenavadno preganjane.

Penfeld je obžalujoče zavzdihnil, se obrnil in se odpravil proti vasi domorodcev.

Pismo je gladil med prsti in se bal, da ni ubogo malo dekle tisto, ki potrebuje njegovega gospodarja, temveč je gospodar tisti, ki potrebuje njo.

* * *

Emily se je obrnila in radovedno opazovala boj, ki se je odvijal na kljunu parnika. Tri ure so minile in Barney se še ni prikazal. Doreen se je izmenjavala med opazovanjem obzorja z zarjavelim daljnogledom in grožnjami napol gluhemu kapitanu parnika, da ga je prepričala, da počaka še eno uro. Kapitanov mali poštni parnik se je le enkrat mesečno odpravil iz Melbourna do Aucklanda in odločen je bil, da bo takoj odplul.

Medtem ko je Doreen kričala in je kapitan rjovel, se je Emily obrnila nazaj proti vodi, saj ji je bilo ljubše nežno pljuskanje morja ob ladijskem trupu. Nežni veter je premikal njene kodre. Sonce je mehko zahajalo v zlato morje. Kako ironično, da je po vseh letih čakanja potrošila še zadnje moči, da bi preprečila to potovanje. Nikoli je ne bi dobili na ladjo iz Anglije, če ne bi njene kave zastrupili z odmerkom volčje češnje, ki bi jo skoraj ubil.

Odločeni so bili, da jo bodo poslali edinemu moškemu na

- 30 - - 31 -


tem svetu, ki ga je prezirala še bolj kot njih – Justinu Connorju. Hrumenje motorjev pod palubo se je povečalo. Emily se je oprijela ograje, lahko je čutila, kako so oživeli bati kot njeno sovraštvo do njenega skrbnika.

Govorice so krožile po Londonu, ko se edinemu sinu bogatega vojvode ni uspelo vrniti z ekspedicije z Nove Zelandije. Dekleta, ki jih je Emily nekoč imela za prijateljice, so ji prenesla govorice iz svojih domov, dobro zakrinkale pomilovanje in pomenljivo opazovale njene zdelane obleke in ponošene čevlje.

V najvišjih londonskih krogih je ime Justina Connorja pomenilo veliko nevarnosti in romance. Po šoli se je šepetalo veliko nespodobnih zgodbic. Emily ni bila edino dekle, ki je zaspalo in sanjalo o podobi neustrašnega moškega.

Večina je verjela, da je čedni pustolovec, prevarant, ki je s kockanjem priigral posestva in zlato z ubijanjem. Prisegajo, da je svojo družino postavil na stranski tir in se ni menil za njihove prošnje, da bi se vrnil domov in zasedel svoje mesto kot dedič Winthropovega ladjedelniškega bogastva.

Emily je zožila oči. Zlahka si ga je predstavljala preskrbljenega na plodni zemlji Nove Zelandije, živečega v lepem viktorijanskem dvorcu, ki ga je zgradil iz očetovega zlata … in z očetovo krvjo. Morda ima zdaj že svojo hčer – zlatolaso lutko, ki jo obsipava z ljubeznijo in čipkami. V sedmih letih ji ni poslal niti enega pisma niti ene lepe besede. Gospodična Winters se je zelo potrudila, da je videla brezosebno pisanje, pomilovanja vredne kovance in bankovce.

- 30 - - 31 -


Po nekaj tednih takšnega očitnega zanemarjanja so njeno veliko dnevno sobo oddali Cecille du Pardieu, smrklji kitajskega videza, za katero se je šepetalo, da je nezakonska hči avstrijskega princa. Gospodični Winters je le strah pred skrivnostnim skrbnikom preprečil, da ni vrgla Emily na ulico. Dogovorjeno je bilo, da si bo hrano zaslužila s poučevanjem mlajših deklet, ki so bila nekoč tako občudovane kot ona.

V svoji mali podstrešni sobi se je Emily plazila pod tramovi in z rokavom obleke obrisala umazano okno. Več ur je strmela čez morje streh in dimnikov, ko je čakala gospoda Connorja, da bo prišel ponjo in jo odpeljal vstran.

Stokajoč parnik se je počasi premaknil. Doreen je glasno ugovarjala. Ko je otok počasi izginjal za obzorjem, je Emily zakopala nohte v ograjo.

»Ne bova se srečala danes, gospod Connor,« je zašepetala. »Ne danes. Nikoli.« Nikoli ne bo dobil priložnosti, da bi se ji ponorčeval v obraz, ker si je drznila pomisliti, da bi si jo morda želel v življenju.

Toda ko je parnik enakomerno zarezal v valove, je Doreen ugovarjajoče zavpila. Ko se je otok izgubljal za obzorjem, se je njeno stokanje spremenilo v veselje. Emily je s pogledom sledila njeni iztegnjeni roki.

Barneyjev mali čoln je rezal valove. Emily je zadržala sapo. Omotična je stopila naprej dva koraka proti ograji in opazovala, ko sta Doreen in Barney zavezovala čoln ob trup parnika.

Še preden bi Barney lahko splezal vanj, ga je Doreen sunila

- 32 - - 33 -


med rebra. »Kaj je rekel? Si ga pripeljal s seboj?« Nagnila je sloki vrat, da je pokukala v čoln, kot bi pričakovala, da se bo morda nekdo skrival pod platnom. »Ali bo prišel? Ali bo poslal dober čoln po nas?«

Barney je počasi dvignil glavo, njegove oči so bile na njegovem upadlem obrazu brezizrazne. »Ni ga tukaj. Nikogar drugega ni kot trop prekletih domorodcev in neki starec po imenu Pooka, ki živi v koči. Nobene razkošne hiše ni in tudi nobenega imenitnega gentlemana.«

»To ne more držati. Mora biti tukaj. Naša gospodična Amelia je tako rekla.«

Barney se je s pogledom, polnim zlobe, zapičil v Emily. »Slišala si me. Ni ga tukaj.«

Doreen je sključila ramena. »Gospodična Amelia se je bala ravno tega. V pismu, ki mu ga je poslala, mu ni niti omenila, da bova pripeljala pamža.«

»Potem se morava znajti na kakšen drugačen način in se premakniti naprej. Kajne?«

Groba bolečina je prestrelila Emily in jo šokirala, tako močna je bila. Sovražila je Doreen. Sovražila je Barneyja. Sovražila je ves svet. Toda najbolj je sovražila mali kotiček svojega srca, ki si je drznil upati.

Solze so ji zameglile pogled. Glavo je nagnila nazaj in izbruhnila v glasen smeh, ko je to mukotrpno popoldne prvič spregovorila. »Prepričana sem, da bo gospodična Winters kmalu prejela pojasnilo. 'Draga gospodična Winters, žal mi je,

- 32 - - 33 -


da vas moram obvestiti, da moje trenutno stanje ne dovoljuje, da bi skrbel za otroka. Prilagam velikodušno plačilo v znesku treh funtov in petih šilingov za njeno nadaljnje izobraževanje, nastanitev, doto in še pol penija, da ji lahko kupite sladkarije.«

Barney in Doreen sta strmela vanjo; čeljust jima je visela skoraj do vratu.

»Za boga, tako pomilovanja vredna sta! Odideta na drugi konec sveta na željo neke stare senilne ženice, da bi izpolnila noričino misijo. Ti s tem neumnim klobukom in ti s premajhno, grdo obleko. Oba sta navadna klovna! Mi vsi smo klovni v potujočem cirkusu gospodične Amelie Winters.«

Emily se je obrnila. Goltala je solze in prej bo prekleta ter se cvrla v večnem ognju, preden bo dovolila, da jih ti dve pijavki vidita.

Slišala je njuno šepetanje za sabo in se spraševala, ali ni šla predaleč. Dvomila je, da si je kdaj kakšna od učenk gospodične Winters dovolila na takšen način govoriti z ostro gospodično Dobbins.

Zvok odtrgane deske je opozoril Emily. Obrnila se je. Barney in Doreen sta stala skupaj, se dotikala z rameni kot dve potepuški mački. Emily je obupano pogledala proti kapitanu na mostu. Naslonjen je bil čez krmilo in smrčal z odprtimi očmi.

»Ti si bila zadnje upanje uboge gospodične Amelie,« je rekla Doreen z glasom, nenavadno praznim, kot so bile tudi njene oči.

»Mala nehvaležna čarovnica,« je zamrmral Barney.

- 34 - - 35 -


Emily se je pritisnila ob ograjo. Grobi les se ji je zajedel v hrbet. »Ne približujta se mi. Opozarjam vaju.«

»Zakaj?« jo je izzvala Doreen. »Ali se bo sveti gospod Connor spustil z neba, da bi te rešil? Ne želi te. Nihče te ne mara.«

Besede je ne bi smele prizadeti. Toda Emily je ugotovila, da so jo. Po tihem je preklinjala težka krila in tvegala možnost, da je stekla mimo njiju na ozki del palube.

Barney je nagnil glavo. »Kaj je gospodična Amelia rekla o tem, če jo pripeljeva nazaj?«

Doreen je zdrsnila v čisto cockneyjsko narečje. »Rekla je, da je sramota za šolo. Najboljše učenke je odgnala. Rekla je, da če jo pripeljeva nazaj, si lahko takoj iščem novo službo.«

Barney se je preračunljivo nasmehnil. Veter se je ohladil, ko sta brat in sestra tiho strmela drug v drugega. Z iznajdljivostjo, ki sta se je naučila, da sta na londonskih ulicah preživela otroštvo brez matere, sta se hkrati pognala proti njej.

Barney jo je zagrabil za eno nogo, Doreen za drugo. Emily je dlan stisnila v pest in usekala Barneyja v obraz. Špricnila je kri in Emily je vedela, da mu je zlomila nos. Uživala je v trenutku zmage. Potem pa sta nebo in voda zamenjala mesto, ko sta jo dvignila v zrak in jo vrgla čez ograjo parnika v temno morje.

Documents

Teresa Medeiros - k8dizajn.si · »Če iščete čudovito avtorico, ki bi jo dodali na seznam svojih najljubših, potem preberite Nekoč angel od Terese Medeiros.« – Heart to Heart