TEMELJNA NAČELA ORGANIZACIJE DRŽAVNE UPRAVE IN

LOKALNE SAMOUPRAVE (študijsko gradivo)

PRIPRAVILA: Andreja OSOLNIK, univ.dipl.pravnik

december 2001

§§

1

POZNAVANJE USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE (Uradni list RS/I, št. 33/91, 42/97 in 66/2000) I. SPLOŠNO Ustava je najvišji pravni akt države, ki v pravni obliki izraža temeljne prvine splošne družbene dediščine ter prevladujočo družbeno moralo in običaje. Formalni in materialni pojem ustave Ustava je pravni akt z najvišjo veljavo, ki predstavlja v formalnem pomenu vrh vseh pravnih aktov države. Ustava je hierarhično nadrejena vsem zakonskim in podzakonskim predpisom. Od drugih pravnih predpisov se ustava razlikuje : • glede na subjekt, ki ustavo sprejema Ustavo lahko sprejme, spremeni ali razveljavi : - posebna ustavodajna skupščina, ki je izvoljena posebej za ta namen; - ljudstvo oziroma državljani na splošnem referendumu; - zakonodajni organ po posebej predpisanem postopku (v ta sistem sodi Slovenija). • glede na postopek njenega sprejemanja ali spreminjanja Postopek za sprejem ali spreminjanje ustave je zahtevnejši od postopka za sprejem drugih predpisov, dolgotrajnejši in pogojen z zahtevo po visoki stopnji soglasja - v Sloveniji soglasje najmanj 2/3 vseh poslancev Državnega zbora (kvalificirana absolutna večina). Ustave so glede na ta kriterij delijo na “čvrste ustave” (v to skupino sodi slovenska ustava) ali “gibke ustave”, ki se spreminjajo po enakem postopku kot zakoni (spremembe ustave so praviloma pogostejše). Ustava v materialnem pomenu je vsebina ustave. Vsaka država ima ustavo - skupek temeljnih načel in pravil, ki urejajo državno in družbeno ureditev, ne glede na to, ali so ta načela in pravila napisana v ustavi (v aktu) ali pa obsegajo različne druge pisane in nepisane vire (npr. angleška ustava ni napisana). Temeljna oziroma standardna ustavna materija, ki jo urejajo vse države, je : - ureditev državne organizacije; - zagotovitev pravic in dolžnosti človeka in državljana; vsaka država pa lahko dodaja še drugo materijo, odvisno od razvojne stopnje in potreb posamezne države. II. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

2

TEMELJNA IZHODIŠČA USTAVNE UREDITVE Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 (v nadaljevanju: ustava) temelji na treh temeljnih izhodiščih, ki so pravno-formalno neobvezna, a so pomembna za razumevanje določil ustave: 1. Nova ustava ne znižuje ravni ustavno-pravnega varstva, ki ga je zagotavljala Ustava

SRS iz leta 1974. 2. Ustava dopušča vse, česar izrecno ne omejuje ali prepoveduje. To pomeni, da ustava

ne ureja podrobneje tistih družbenih področij, ki so del civilne družbe oziroma so prepuščena v urejanje državljanom na podlagi lastne iniciative ter interesov.

3. Ustava vsebuje tisto, kar je za Slovenijo oziroma za njene državljane sprejemljivo, kar je pomembno za njeno učinkovito udejanjenje.

SPLOŠNE DOLOČBE > oblika državne ureditve - republika Slovenija je republika. Pojem “republika” označuje politično vladavino, v kateri državljani (lahko) vplivajo na izbor predsednika države, ki je neposredno voljen ter je politično in pravno odgovoren za opravljanje svoje funkcije. > načelo pravne države Slovenija je pravna država. “Pravna država” je sklop pravnih načel in pravil, ki zagotavljajo, da je delovanje državnih organov vezano na pravne predpise ter da je predvidljivo in ga je mogoče nadzirati. Pravna država je država, v kateri “vlada pravo” in v kateri državni organi ne smejo postopati samovoljno. V formalnem smislu država zagotavlja varstvo ustavnosti in zakonitosti, v vsebinskem smislu pa ustava in drugi pravni akti zagotavljajo človekove pravice in svoboščine, posamezniki in drugi pravni subjekti pa so varovani pred nedopustnimi posegi države. > načelo socialne države Slovenija je socialna država. Država mora skrbeti za materialno in socialno varnost državljanov. Funkcija države ni le v izvrševanju oblasti, ampak mora država zagotavljati družbeno blagostanje. Načelo socialne države je konkretizirano v temeljnih socialnih pravicah. > načelo samoodločbe Slovenija je država vseh državljanov, ki temelji na trajni in neodtuljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo, pri čemer to oblast državljani izvršujejo neposredno in z volitvami. > ljudska in državna suverenost

3

Dejanska družbena moč poteka kot krožni proces : suverena je država (t.j. organizacija oblasti na ozemlju Slovenije), tako na območju Slovenije kot v mednarodnih odnosih, periodično (volitve, referendum) pa je dejanski nosilec suverenosti ljudstvo oziroma državljani. > načelo delitve oblasti Delitev državne oblasti pomeni, da je državna oblast razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Država deluje kot organizacijska celota, vendar se njene temeljne naloge institucionalno in funkcionalno delijo med različne organe. Vsaka od treh vej oblasti ima določen prostor svojega delovanja in ne sme posegati v pristojnosti drugih vej. Bistvo načela delitve oblasti je v preprečevanju monopola političnega odločanja. Zakonodajno vejo oblasti v Sloveniji predstavljata Državni zbor in Državni svet (ki z Državnim zborom sodeluje pri zakonodajni dejavnosti), ki tvorita parlament Republike Slovenije. Izvršilno vejo oblasti v Sloveniji predstavljata Vlada Republike Slovenije (ki je tudi najvišji organ uprave v državi) in predsednik republike. Sodno vejo oblasti v Sloveniji predstavljajo redna in specializirana sodišča ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Poseben položaj v sistemu delitve oblasti ima Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je pristojno predvsem za odločanje o ustavnosti zakonov in drugih predpisov, odloča pa tudi o ustavnih pritožbah v zvezi s kršitvami temeljnih človekovih pravic. Če ustavno sodišče razveljavi zakonsko določbo, deluje kot “negativni zakonodajalec” (“pozitivni zakonodajalec” je tisti, ki zakone sprejema - t.j. Državni zbor), če zaradi pritožbe v zvezi s kršitvami temeljnih človekovih pravic razveljavi sodne odločbe, pa deluje kot “vrh sodne veje oblasti”. > Slovenija je ozemeljsko celovita in enotna (unitarna) država Slovenija je ozemeljsko celovita država - v okviru državnih meja je subjekt, nosilec vrhovne, samostojne in enotne oblasti (notranja suverenost), nasproti drugim državam pa je politično in pravno neodvisna (zunanja suverenost). Slovenija je enotna (unitarna) država - ni sestavljena (federalna) država, njeni organi uresničujejo državno oblast na celotnem ozemlju Slovenije (ena ustava, en državni zakonodajni organ, enotno ekonomsko in carinsko območje, enotna valuta…). > varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ustava zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih sovoboščin predvsem na naslednje načine: • delitev oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo onemogoča monopolizacijo

oziroma zlorabo politične moči; velikega pomena za preprečevanje zlorab imajo tudi svoboda informiranja, razvito javno mnenje ter delovanje parlamentarne opozicije.

• uveljavitev trajnosti sodniške funkcije krepi neodvisnost sodstva. Ustava prepoveduje ustanavljanje izrednih sodišč, v mirnem času pa tudi vojaških sodišč.

• na temelju ustave je z zakonom ustanovljen varuh človekovih pravic, ki kot poseben organ opozarja na kršitve človekovih pravic (ni pristojen za varstvo drugih pravic).

4

Nima pristojnosti (oblastnega) odločanja o posameznih zadevah, vendar lahko v veliki meri vpliva na začetek obravnavanja določenih zadev ter na pospešitev postopkov.

• Ustavno sodišče je pristojno za odločanje o ustavnih pritožbah v zvezi s kršitvami temeljnih človekovih pravic, ko so izčrpana vsa druga (predvsem sodna) pravna sredstva.

• posebno jamstvo predstavlja določba o neposredni uporabi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb. Slovenija je podpisnica vseh najpomembnejših mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, ki omogočajo posameznikom, ki so izčrpali možnost pravnega varstva svojih temeljnih človekovih pravic v Sloveniji, da se pritožijo na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic.

> varstvo pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti ter skrb za Slovence po svetu Slovenija varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, skrbi pa tudi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. > skrb za naravno in kulturno bogastvo ter za skladen civilizacijski razvoj Slovenije Ta načelna določba zavezuje vse državne organe, da s pravnimi akti ter z različnimi političnimi sredstvi zagotavljajo in spodbujajo takšno varstvo in razvoj. > državni in narodni simboli Himna Slovenije je Zdravljica (Prešeren-Premrl). Uporabo grba, zastave in himne ureja poseben zakon. > ločitev države in verskih skupnosti V Sloveniji je vzpostavljen režim ločenosti države in cerkve oziroma verskih skupnosti. Ustava določa, da so država in verske skupnosti ločene, pri čemer so verske skupnosti enakopravne, njihovo delovanje pa je svobodno. > skladnost notranjega prava z mednarodnim pravom Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Splošno veljavna načela mednarodnega prava in s strani Slovenije ratificirane mednarodne pogodbe se štejejo za notranje (državno) pravo. To ustavno načelo je pogoj za vključevanje Slovenije v mednarodne politične in pravne integracije. > načelo lokalne samouprave, glavno mesto države, uradni jezik v Sloveniji V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava (podrobno pojasnjena v nadaljevanju tega študijskega gradiva). Glavno mesto Slovenije je Ljubljana. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina; na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, pa sta uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina.

5

III. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE Pojem “pravica” označuje dolžnost nekega subjekta (ki ni isti kot nosilec pravice), da s svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem nosilcu pravice omogoči njeno uresničitev. “Svoboščina” pomeni, da država in drugi subjekti ne smejo posegati v zavarovano (svobodno) sfero posameznika. Vrste človekovih pravic in svoboščin Z vidika razmerja med posameznikom in državo je razlikovati med pravicami treh temeljnih statusov : - pravice negativnega statusa so tiste, ki posamezniku zagotavljajo položaj, v katerega država in drugi subjekti ne smejo posegati (npr. svoboda vesti in veroizpovedi, svoboda izražanja, pravica do zasebne lastnine, varstvo osebnih podatkov); - pravice pozitivnega statusa so tiste, ki zagotavljajo posamezniku, da bo država delovala v njegovo korist (npr. država zagotavlja posameznikom pravico do osnovnega šolanja, pravico do zdravstvenega varstva); - pravice aktivnega statusa so tiste, na podlagi katerih lahko posamezniki aktivno sodelujejo v javnem in političnem življenju (npr. pravica do zbiranja in združevanja, volilna pravica). Z vidika vsebine dobrin, ki jih varujejo posamezne človekove pravice, je mogoče človekove pravice razvrstiti v naslednje sklope : • osebne pravice in svoboščine; • politične pravice in svoboščine; • socialne in ekonomske pravice in svoboščine; • kulturne pravice in pravice, ki izvirajo iz ustvarjalnih dejavnosti; • pravice narodnih in etičnih skupnosti. Splošne ustavne določbe Splošne določbe glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin so vsebovane v 14. do 16. členu ustave : - v 14. členu je določeno, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali drugo osebno okoliščino; - v 15. členu je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom je mogoče predpisati le način njihovega uresničevanja, če tako določa ustava (ustava v 48 primerih izrecno napotuje na podrobnejšo zakonsko ureditev) ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. S podzakonskimi predpisi (uredba, pravilnik) ni dopustno določanje pravic in dolžnosti pravnih subjektov.

6

Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. V primeru kršitev sta zagotovljeni sodno varstvo in pravica do odprave posledic njihove kršitve. - v 16. členu je izjemoma dopustna začasna razveljavitev ali omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar le v vojnem ali izrednem stanju. Nekaterim najpomembnejšim pravicam je zagotovljeno absolutno varstvo in jih niti začasno ni dopustno razveljaviti ali omejiti : nedotakljivost človekovega življenja; prepoved mučenja; varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v pravnih postopkih; domneva nedolžnosti; načelo zakonitosti v kazenskem postopku; pravna jamstva v kazenskem postopku; svoboda vesti. > OSEBNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE Osebne pravice in svoboščine so pravice, ki zagotavljajo telesno integriteto človekove osebnosti, ter druge klasične liberalne pravice in svoboščine : • nedotakljivost človekovega življenja in prepoved smrtne kazni (pravno dopustne

možnosti odvzema življenja so dovoljene le v silobranu ali skrajni sili) • prepoved mučenja ter drugačno nečloveško ali ponižujoče ravnanje • svoboda gibanja (vsakomur je priznana pravica, da se prosto giblje in si izbira

prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Pravica se sme omejiti z zakonom le, če je to potrebno zaradi zagotovitve poteka kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, da bi se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.)

• pravica do zasebne lastnine in dedovanja • pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (pravica, ki varuje posameznikovo

integriteto v postopkih) • nedotakljivost stanovanja (nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca

vstopiti v tuje stanovanje ali tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Preiskava se sme opraviti le ob navzočnosti tistega, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pod pogoji, ki jih določa zakon, se sme vstopiti v tuje stanovanje ali prostore brez sodne odločbe le, če je to nujno potrebno, da se prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje.)

• tajnosti pisem in drugih občil (samo zakon lahko določi, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva te ustavne pravice, če je to nujno za uvedbo in potek kazenskega postopka ali za varnost države)

• varstvo osebnih podatkov (zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo osebnih podatkov določa zakon. Posameznik ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki in pravico do sodnega varstva v primeru zlorabe.)

• svoboda vseh oblik (javnega) izražanja in obveščanja (zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja)

• svoboda vesti (izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno). Pravico do ugovora vesti je mogoče uveljavljati v primerih, ki jih določa zakon (ugovor vesti glede sodelovanja pri opravljanju vojaških obveznosti, ugovor vesti zdravstvenih delavcev.))

> POLITIČNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE

7

• pravica do zbiranja in združevanja (vsem je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih združevanj, vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi - v društva, politične stranke, sindikate… Omejitve te pravice lahko določi le zakon : pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank; sodniki, državni tožilci in ustavni sodniki pa ne smejo biti člani organov političnih strank.)

• volilna pravica (je splošna in enaka, pri čemer ima vsak državljan R Slovenije, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen (aktivna in pasivna volilna pravica). Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.)

• pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (se izvršuje neposredno - parlamentarne, predsedniške in lokalne volitve, ali po izvoljenih predstavnikih na področju javnih služb - družbenih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo…) ali gospodarskih javnih služb (energetika, komunalno in vodno gospodarstvo…))

• pravica do peticije in do drugih pobudb splošnega pomena (vlagatelj je varovan pred državo, saj le-ta ne sme zaradi vložene peticije in pobude zoper njega izvajati nobene represije)

• prepoved izročitve slovenskega državljana tuji državi (izročitev tujca pa je dopuščena le v primerih, predvidenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo)

• pravica do pribežališča (azila) je priznana tujim državljanom in osebam brez državljanstva v mejah zakona, ter le tistim osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.

> SOCIALNE IN EKONOMSKE PRAVICE IN SVOBOŠČINE • svoboda dela je pravica vsakogar, da si prosto izbira zaposlitev; vsakomur je pod

enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano. • pravica do socialne varnosti je zagotovljena državljanom pod pogoji, ki jih določa

zakon. Država je dolžna urejati obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbeti za njihovo delovanje. Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja mora država zagotoviti posebno varstvo.

• pravica do zdravstvenega varstva je zagotovljena državljanom pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon tudi določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju.

• pravice huje prizadetih oseb (invalidom je zagotovljeno varstvo in usposabljanje za delo; otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pa imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi)

• varstvo zakonske zveze in družine (država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja primerne razmere. Zakonska zveza se sklene pred pristojnim državnim organom. Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kot otroci, rojeni v njej.)

• pravice in dolžnosti staršev do svojih otrok (starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica se jim lahko odvzame ali omeji le zaradi varovanja otrokovih koristi)

• svobodno odločanje o rojstvu otrok (vsak posameznik ima priznano svoboščino, da ga pri odločanju o rojstvu otrok nihče ne sme kakorkoli omejevati; država je zavezana, da zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in da ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva otrok)

8

• pravice otrok (otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države.)

> KULTURNE PRAVICE IN PRAVICE, KI IZVIRAJO IZ USTVARJALNIH DEJAVNOSTI • svobodno izobraževanje (obvezno je le osnovnošolsko izobraževanje, ki se

financira iz javnih sredstev) • avtonomnost državnih univerz in drugih visokih šol (država le prek financiranja

vpliva na delo državnih univerz in drugih visokih šol) • svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (zagotovljeno je varstvo vseh

pravic (moralnih in materialnih), ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti)

• svobodno izražanje narodne pripadnosti (vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da svobodno goji in izraža svojo kulturo ter uporablja jezik in pisavo)

• pravica do uporabe svojega jezika in pisave (vsakdo ima to pravico pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo. Zakoni morajo predvideti možnost prevajanja).

> PRAVICE ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI Italijanska in madžarska narodna skupnost in njuni pripadniki imajo ustavno zagotovljene pravice ne glede na število pripadnikov teh skupnosti : • pravico, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole; • pravico, da za ohranjanje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo

gospodarske in kulturne dejavnosti ter dejavnosti na področju obveščanja in založništva;

• pravico do oblikovanja in razvijanja vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku v skladu z zakonom, ki določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno;

• pravico, da gojijo odnose z matičnim narodom in državo. IV. GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA Ustava ureja nekatera temeljna gospodarska in socialna razmerja, predvsem v smislu programskih določb. > DELO IN Z NJIM POVEZANE PRAVICE • varstvo dela (država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo; država mora

zagotoviti zakonsko varstvo zaposlovanja in dela)

9

• sodelovanje delavcev pri upravljanju (te pravice uresničujejo delavci v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon, posamezno ali kolektivno (npr. na zboru delavcev))

• sindikalna svoboda (ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno)

• pravica do stavke (je temeljna sindikalna pravica, ki predstavlja posebno obliko varstva interesov delavcev. Stavke (praviloma) potekajo pod vodstvom sindikatov, organizacija in izvedba mora biti vnaprej napovedana. Pravica do stavke se lahko, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti (policisti, zdravniki, cariniki..), z zakonom omeji, če to zahteva javna korist).

> LASTNINA • pravica do zasebne lastnine (ni neomejena, ampak je pridobivanje in uživanje

lastnine pogojeno s socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo) • lastninska pravica tujcev (Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave Republike

Slovenije določa, da lahko tujci pridobijo lastninsko pravico pod pogoji, ki jih določa zakon, ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor, ob pogoju vzajemnosti)

• odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist - razlastitev (lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon)

• javno dobro (na javnem dobru se lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Javno dobro so stvari (ceste, reke, morska obala…), ki so namenjene rabi vseh in ne morejo biti v pravnem prometu oziroma so v pravnem prometu z omejitvami (npr. kulturni spomeniki))

• naravna bogastva (zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva - rude, živalski in rastlinski svet, zemljišča, gozdovi, vode…).

> VARSTVO ZEMLJIŠČ, NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, ZDRAVO

ŽIVLJENSKO OKOLJE • varstvo zemljišč (zaradi smotrnega izkoriščanja zemljišč zakon določa posebne

pogoje za uporabo zemljišč. Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih)

• varstvo naravne in kulturne dediščine (vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in kulturne spomenike; država in lokalne skupnosti pa do dolžne skrbeti za ohranjanje te dediščine)

• pravica do zdravega življenskega okolja (država mora skrbeti za zdravo življensko okolje, zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Povzročitelj škode v življenskem okolju je dolžan poravnati škodo.)

V. ORGANIZACIJA DRŽAVNE OBLASTI

10

Državna organizacija in njeno delovanje je pravno urejeno v ustavi in zakonih ter v aktih, ki urejajo notranjo organizacijo in poslovanje temeljnih državnih organov (npr. poslovnik Državnega zbora, poslovnik Vlade…). Državna organizacija izvaja državno oblast, ki se izvršuje po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Svoje odločitve sprejema v obliki pravnih aktov. Organi državne oblasti so : Državni zbor, Državni svet, predsednik republike, Vlada Republike Slovenije, Ustavno sodišče. > DRŽAVNI ZBOR Državni zbor je predstavniško telo - t.j. organ, ki predstavlja ljudstvo kot celoto in sprejema najpomembnejše odločitve. Državni zbor šteje 90 poslancev, ki so izvoljeni na splošnih državnih volitvah s tajnim glasovanjem. 88 poslancev je predstavnikov državljanov Slovenije, po en poslanec pa je predstavnik pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti. Mandatna doba državnega zbora in poslancev traja štiri leta. Mandatna doba je lahko krajša v primeru predčasnih volitev, daljša pa je lahko le v primeru vojne ali izrednega stanja. Poslanci opravljajo svojo funkcijo profesionalno. Funkcije Državnega zbora so : • zakonodajna funkcija - Državni zbor zlasti : - sprejema ustavo in spremembe ustave; - sprejema zakone in druge splošne akte; - sprejema svoj poslovnik; - sprejema državni proračun in zaključni račun proračuna; - ratificira mednarodne pogodbe; - razpisuje referendum. • volilna funkcija - Državni zbor voli ter imenuje in razrešuje predsednika Vlade in

ministre, predsednika in podpredsednike Državnega zbora, sodnike Ustavnega sodišča Republike Slovenije, guvernerja Banke Slovenije, člane računskega sodišča…

• nadzorna funkcija - Državni zbor odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici ali nezaupnici Vladi, odloča o obtožbi predsednika republike, predsednika Vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem.

• odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil • …… Način dela in poslovanja Državnega zbora je urejen s poslovnikom. Državni zbor ima predsednika Državnega zbora, ki ga izvoli z večino glasov vseh poslancev. Predsednik Državnega zbora predstavlja Državni zbor in vodi njegovo delo, sklicuje in vodi seje Državnega zbora in skrbi za izvajanje poslovnika. Državni zbor ima delovna telesa (odbori, komisije), ki so posebni organi Državnega zbora, ki jih sestavljajo poslanci. Delovna telesa so oblikovana za posamezna področja dela Državnega zbora. Delovna telesa oblikujejo stališča do posameznih vprašanj ter proučujejo in obravnavajo predloge zakonov in drugih aktov. O svojih stališčih in predlogih dajejo Državnemu zboru poročila.

11

Poslanci se povezujejo v poslanske skupine - vsak poslanec je lahko član ene poslanske skupine. Poslansko skupino lahko ustanovijo najmanj 3 poslanci. Vodje poslanskih skupin sodelujejo v kolegiju predsednika Državnega zbora pri organiziranju dela Državnega zbora. Državni zbor zaseda na rednih in izrednih sejah. Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Odločitve sprejema : - z večino opredeljenih glasov (izrecno za ali proti, ne vzdržanih glasov) - s kvalificirano večino (posamezne odločitve, ki jih določa zakon - dvotretjinska večina). Glasovanje je praviloma javno, pri nekaterih odločitvah je glasovanje tajno. Glasuje se z uporabo posebne glasovalne naprave, z dvigom rok ali s poimenskim izrekanjem; pri tajnem glasovanju pa z glasovnicami in z uporabo glasovalne skrinjice. Zakoni in drugi akti Državnega zbora se sprejemajo po zakonodajnem postopku, ki obsega prvo, drugo in tretjo obravnavo, po končani razpravi pa se glasuje o predlogu zakona kot celoti. Ko je zakon sprejet, ga razglasi predsednik republike v 8 dneh po njegovem sprejemu. Zakon mora biti objavljen (v Uradnem listu Republike Slovenije) in začne veljati 15 dan po njegovi objavi, če v zakonu ni določeno drugače. > DRŽAVNI SVET V organizaciji državne oblasti ima državni svet poseben položaj - je organ, ki deluje v okviru zakonodajne funkcije. V Državnem svetu je zagotovljeno zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Državni svet šteje 40 članov, ki so izvoljeni na volitvah : 4 predstavniki delodajalcev, 4 predstavniki delojemalcev, 4 predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, 6 predstavnikov negospodarskih dejavnosti in 22 predstavnikov lokalnih interesov. Mandatna doba državnega sveta zbora in članov traja pet let. Državni svet ima pravico : • predlagati Državnemu zboru sprejem zakonov; • dati Državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti; • zahtevati, da Državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem še enkrat odloča (odložni

veto); • zahtevati razpis zakonodajnega referenduma; • zahtevati preiskavo o zadevah javnega pomena (parlamentarna preiskava). Način dela in poslovanja Državnega sveta je urejen s poslovnikom. Državni svet ima predsednika Državnega sveta, ki ga izvoli z večino glasov vseh članov. Predsednik Državnega sveta predstavlja Državni svet in vodi njegovo delo, sklicuje in vodi seje Državnega sveta ter usklajuje delo Državnega sveta z delom Državnega zbora. Državni svet ima delovna telesa, ki opravljajo podobne naloge kot delovna telesa v Državnem zboru. Poslanske skupine se v Državnem svetu ne oblikujejo. Državni svet zaseda na sejah. Državni svet sklepa, če je na seji navzoča večina članov. Odločitve sprejema : - z večino opredeljenih glasov navzočih članov (izrecno za ali proti, ne vzdržanih glasov)

12

- s kvalificirano večino, t.j. z večino glasov vseh članov (zahteva za razpis zakonodajnega referenduma). Člani Državnega sveta opravljajo svojo funkcijo častno, imajo pa podobne pravice in dolžnosti kot poslanci Državnega zbora. > PREDSEDNIK REPUBLIKE Predsednik republike je individualni organ, njegove funkcije so predvsem reprezentativne narave. Predsednik republike : • predstavlja Republiko Slovenijo; • je vrhovni poveljnik njenih oboroženih sil; • razglaša zakone; • razpisuje volitve v Državni zbor; • sprejema uredbe z zakonsko močjo; • imenuje nekatere državne funkcionarje (veleposlaniki); • predlaga Državnemu zboru kandidate za nosilce visokih državnih funkcij (varuh

človekovih pravic, sodniki računskega sodišča…); • odloča o pomilostitvah ter podeljuje odlikovanja in častne naslove; • ….. Predsednik republike se voli na neposrednih volitvah za dobo petih let in ne more biti izvoljen več kot dvakrat zaporedoma. Predsednik republike ne sme istočasno opravljati druge javne funkcije ali poklica. Predsednika republike nadomešča predsednik Državnega zbora, kadar je to potrebno. Predsednik republike ni politično odgovoren Državnemu zboru. > VLADA Vlada je najvišji organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave. Vlada je kolegijski organ, ki uresničuje politiko stranke oziroma koalicije strank. Vlada se oblikuje tako, da predsednika vlade izvoli Državni zbor na predlog predsednika republike. Predsednik vlade je (praviloma) izvoljen z večino glasov vseh poslancev, in sicer s tajnim glasovanjem. Ko je izvoljen predsednik vlade (mandatar), mora v 15 dneh po izvolitvi sestaviti vlado in Državnemu zboru predloži ministre v imenovanje. Vlada nastopi svojo funkcijo, če je imenovanih več kot 2/3 ministrov. Vlado sestavljajo predsednik vlade in ministri. Ministri imajo dvojno vlogo - so člani Vlade kot kolegijskega organa, obenem pa vodijo posamezna ministrstva. Minister vodi in predstavlja ministrstvo, daje politične usmeritve za delo ministrstva in organov v sestavi, nadzoruje njihovo delo, izdaja predpise iz pristojnosti ministrstva… Minister ne more hkrati opravljati drugih državnih funkcij (npr. biti poslanec Državnega zbora, sodnik, državni tožilec). Odgovornost ministra za opravljanje funkcije je politična in pravna. Vsak minister kot član Vlade odgovarja za delo Vlade kot celote (kolektivna politična odgovornost), hkrati pa odgovarja za delo ministrstva, ki ga vodi (individualna politična odgovornost). S prenehanjem funkcije Vlade oziroma predsednika vlade preneha tudi funkcija ministrom.

13

Funkcije Vlade Funkcije Vlade so opredeljene v zakonu : • opravlja politično-izvršilno funkcijo - vodi, usmerja in usklajuje izvajanje politike

države, ki jo določa Državni zbor; sama sprejema ali predlaga Državnemu zboru sprejem političnih, pravnih, ekonomskih, organizacijskih in drugih ukrepov, ki so potrebni za izvajanje nalog iz državne pristojnosti.

• opravlja upravno funkcijo - vodi, usmerja in nadzoruje delovanje upravnih organov. • izdaja splošne in posamične akte, za katere je pristojna po zakonu (uredba, odlok,

sklep, odločba). Notranjo organizacijo in delo ureja Vlada s poslovnikom. Strokovne in druge naloge za Vlado opravljajo Urad predsednika Vlade in vladne službe (npr. služba za zakonodajo) Razmerje med Vlado, Državnim zborom in Državnim svetom - Vlada je za svoje delo odgovorna Državnemu zboru. Državni zbor lahko Vladi izreče nezaupnico, zaradi česar Vladi preneha funkcija. Zahtevo po glasovanju o nezaupnici Vlade lahko vložijo poslanci, glasovanje o zaupnici Vladi pa lahko zahteva predsednik vlade, da preveri, ali ima Vlada še podporo Državnega zbora. - Vlada mora sodelovati pri delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles pri sprejemanju zakonov in drugih aktov, ki jih sama predlaga. - Vlada ima pravico dati mnenje k vsakemu zakonu ali drugemu aktu, ki jih ni sama predlagala. - Vlada in vsak minister mora odgovarjati na poslanska vprašanja in zavzeti stališča do pobud in predlogov Državnega zbora in posameznih poslancev. - Med Vlado in Državnim svetom ni ustavno določenega razmerja, vendar pooblastila Državnega sveta (sodelovanje pri izvajanju zakonodajne funkcije) posredno vplivajo tudi na delovanje Vlade. > USTAVNO SODIŠČE Ustavnost in zakonitost sta temeljni načeli sodobnih držav. Ustava določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo (načelo ustavnosti), v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovenijo. Vsi podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakonom (načelo zakonitosti). Ustavno sodišče je najvišji organ za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je samostojen in neodvisen organ.

14

Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor za dobo devetih let in ne morejo biti ponovno izvoljeni. Za sodnika Ustavnega sodišča je lahko izvoljen državljan Republike Slovenije, ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let. Predsednika Ustavnega sodišča izvolijo sodniki izmed sebe za dobo treh let. Ustavno sodišče odloča o : • skladnosti zakonov z ustavo; • skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s

splošnimi načeli mednarodnega prava; • skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni; • skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni; • ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin; • sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi; • sporih glede pristojnosti med Državnim zborom, predsednikom republike in Vlado; • ustavnosti aktov in delovanja političnih strank; • …. • drugih zadevah, ki so mu naložene z ustavo in z zakoni. Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem se začne na predlog upravičenega predlagatelja, ki ga določa zakon. Predlog lahko vložijo : - Državni zbor; - najmanj 1/3 poslancev Državnega zbora; - Državni svet; - Vlada Republike Slovenije; - sodišče, državni tožilec, Banka slovenije, računsko sodišče; - varuh človekovih pravic; - organi lokalnih skupnosti; - reprezentativni sindikati. Predlagatelj ne more sprožiti postopka za oceno predpisov, ki jih je sam sprejel. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem lahko da vsakdo, ki izkaže pravni interes, ker napadeni predpis posega v njegove pravice, pravne interese in položaj. Na podlagi predloga upravičenega predlagatelja se postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem obvezno sproži, postopek na podlagi pobude pa začne Ustavno sodišče po lastni odločitvi, če oceni, da je pobudnik izkazal pravni interes. Pravne posledice kontrole ustavnosti in zakonitosti : - zakon, za katerega oceni, da ni v skladu z ustavo ali z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava, lahko Ustavno sodišče razveljavi (v celoti ali delno). Razveljavitev začne veljati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča. - podzakonske predpise ali splošne akte, za katere oceni, da so neustavni ali nezakoniti, Ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. Odprava učinkuje za nazaj (od

15

sprejema predpisa, ki je odpravljen), razveljavitev pa za naprej (od ugotovitve neustavnosti ali nezakonitosti). VI. ORGANIZACIJA PRAVOSODNEGA SISTEMA Ustava določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča sodišče. Pravosodni organi so državni organi, ki delujejo na področju pravosodja : sodišča, državna tožilstva, odvetništvo, notariat, organi za postopek o prekrških, državno pravobranilstvo. Položaj, organizacija in pristojnosti pravosodnih organov so določeni z ustavo in z zakoni. UREDITEV IN FUNKCIJE POSAMEZNIH PRAVOSODNIH ORGANOV • SODIŠČA Sodišča, za razliko od drugih državnih organov, svojih funkcij praviloma nikoli ne opravljajo na lastno pobudo, ampak začenjajo postopke na predlog, tožbo oziroma zahtevo fizičnih ali pravnih oseb. Fizične in pravne osebe sprožajo sodne postopke zaradi uveljavljanja lastnih pravic in interesov, sodne postopke pa lahko sprožajo tudi državna tožilstva in državna pravobranilstva v interesu javnosti oziroma države. Sodišča vodijo sodne postopke in odločajo v teh postopkih. Ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon. Vrste sodišč : - sodišča splošne pristojnosti - specializirana sodišča - upravno sodišče. Organiziranost sodišč temelji na načelu instančnega sodnega odločanja - sodišča praviloma odločajo na več stopnjah. Sodišča splošne pristojnosti Sodišča splošne pristojnosti izvajajo svojo funkcijo odvisno od pravnega področja, na katerem jo izvršujejo : • civilno-pravno področje - odločanje o sporih med dvema strankama (pravdni

postopek), o določenih razmerjih, glede katerih ni sporov (nepravdni postopek, npr. dedovanje) ter prisilno izvrševanje sodnih odločb (sodni izvršilni postopek), če zavezanci obveznosti iz teh odločb ne izpolnijo prostovoljno;

• kazensko-pravno področje - vodenje predhodnega kazenskega postopka (kazenska preiskava), odločanje o obtožbah glede kaznivih dejanj in glede gospodarskih prestopkov;

• vodenje javnih knjig - sodnega registra in zemljiške knjige.

16

- I. stopnja - okrajna in okrožna sodišča - II. stopnja - višja sodišča - Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Specializirana sodišča Kot specializirana sodišča so ustanovljena delovna in socialna sodišča. Delovna sodišča so pristojna za odločanje : • o individualnih delovnih sporih (sklenitev, obstoj ali prenehanje delovnega razmerja,

odškodninski spori iz delovnega razmerja - poškodbe na delu, poklicne bolezni…); • o kolektivnih delovnih sporih (obstoj kolektivne pogodbe, zakonitost stavke…). - I. stopnja - delovna sodišča - II. stopnja - Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani - Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Socialno sodišče je pristojno za odločanje : • v sporih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja; • v sporih iz zdravstvenega zavarovanja; • v sporih iz zavarovanja za primer brezposelnosti; • v sporih v zvezi z družinskimi in socialnimi prejemki. - I. stopnja - Delovno in socialno sodišče v Ljubljani - II. stopnja - Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani - Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Upravno sodišče Upravno sodišče je sodišče, ki od 1/1-1998 odloča v upravnih sporih - t.j. v sporih o zakonitosti upravnih aktov ali dejanj organov državne uprave, razen v zadevah, ki so v pristojnosti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije : • spori o zakonitosti volilnih organov za volitve v Državni zbor, Državni svet in

predsednika države; • spori o zakonitosti upravnih aktov, ki jih izda Vlada Republike Slovenije ali Banka

Slovenije. - I. stopnja - Upravno sodišče - II. stopnja - Vrhovno sodišče Republike Slovenije. • DRŽAVNA TOŽILSTVA Državna tožilstva so državni organ, ki v kazenskem postopku in v postopku gospodarskih prestopkov pred sodišči zastopajo interes države - pregon storilcev

17

kaznivih dejanj oziroma storilcev gospodarskih prestopkov. Naloge državnih tožilstev izvajajo državni tožilci. Državna tožilstva so pristojna : • za vlaganje in zastopanje kazenskih obtožb pred sodišči, kadar gre za kazniva

dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti; • za vložitev tožb in pravnih sredstev v drugih sodnih postopkih, kadar so za to

pooblaščeni z zakonom. Državna tožilstva so organizirana na treh ravneh : - okrožna državna tožilstva - višja državna tožilstva - Državno tožilstvo Republike Slovenije. Organizacijska posebnost : Generalni državni tožilec Republike Slovenije lahko oblikuje skupine za obravnavanje kaznivih dejanj - skupino tožilcev za posebne zadeve, za pregon organiziranega kriminala (pranje denarja, korupcija, mamila, orožje, zvodništvo…). • ODVETNIŠTVO Odvetništvo je del pravosodja, ki ima položaj samostojne in neodvisne službe. Odvetnik je pristojen : • da zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi (samo na podlagi

pooblastila stranke); • da strankam nudi strokovno pravno pomoč (jim pravno svetuje); • da strankam sestavlja listine (pogodbe, oporoke) in jih zastopa v pravnih razmerjih. Odvetniški poklic lahko samostojno opravlja oseba, ki je imenovana za odvetnika. Odvetnik lahko opravlja poklic individualno ali v odvetniški družbi. Za plačilo odvetniškega dela in za povračilo stroškov v zvezi z opravljenim delom Odvetniška zbornica Slovenije določa odvetniško tarifo. • NOTARIAT Notariat je del pravosodja, ki ima položaj javne službe. V okviru pooblastil javne službe ima notariat pristojnosti : • za sestavljanje javnih listin o pravnih poslih, o izjavah volje ali o dejstvih, iz katerih

izvirajo pravice; • za hrambo listin, ki jih je sestavil notar v obliki notarskih zapisov (listine o sklenjenih

pravnih poslih (pogodbe) ali o enostranskih izjavah volje (oporoke)); • za opravljanje določenih zadev po nalogu sodišč (npr. vodenje zapuščinskih

postopkov); poleg navedenih zadev pa sme notar še: • na zahtevo stranke sestavljati zasebne listine;

18

• od stranke prevzeti denar ali vrednostne papirje in jih izročiti tretjim osebam ali državnim organom;

• zastopati stranke kot pooblaščenec, če so zadeve v neposredni zvezi z notarsko listino.

Zakon glede nekaterih vrst pravnih poslov, o katerih notar sestavlja javne listine, določa obvezno pristojnost notarja - overitev podpisov na zasebnih listinah (kupoprodajne pogodbe glede nepremičnin, avtomobilov). Notariat sme samostojno opravljati oseba, ki je imenovana za notarja. Za plačilo notarskega dela in za povračilo stroškov v zvezi z opravljenim delom Notarska zbornica Slovenije določa notarsko tarifo. • ORGANI ZA POSTOPEK O PREKRŠKIH Organi za postopek o prekrških so organi, ki vodijo postopek, v katerem praviloma sodeluje le obdolžena stranka (povzročitelj prekrška), in odločajo o prekrških. O prekrških odločajo sodniki za prekrške. Organi za postopek o prekrških so organizirani na dveh ravneh : - sodniki za prekrške - Senat za prekrške Republike Slovenije. Poleg sodnikov za prekrške so prvostopenjski organ za postopek o prekrških : - Devizni inšpektorat - za področje deviznih prekrškov - Carinska uprava - za področje carinskih prekrškov. • DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO Državno pravobranilstvo je samostojen državni organ, ki : • po zakonu zastopa državo in njene organe, ki so pravne osebe, pred sodišči (pred

upravnimi organi pa le, kadar jih ta subjekt za to posebej pooblasti) • zastopa državo in njene organe, ki so pravne osebe, pred tujimi in mednarodnimi

sodišči • državi in njenim organom pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te

subjekte nastajajo premoženjske pravice ali obveznosti, ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj

• v upravnih sporih nastopa kot zastopnik javnega interesa (ima položaj stranke). Državno pravobranilstvo opravlja svoje funkcije na sedežu organa (v Ljubljani) in na zunanjih oddelkih. Naloge opravljajo generalni državni pravobranilec, državni pravobranilci in pomočniki državnih pravobranilcev.

§§

19

POZNAVANJE OSNOV LOKALNE SAMOUPRAVE I. SPLOŠNO Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) v 9. členu določa: “ V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava. “ KAJ JE LOKALNA SAMOUPRAVA ? Lokalna samouprava pomeni samostojno urejanje in reševanje življenjskih potreb prebivalstva v lokalnih skupnostih, t.j. v obliki organizirane, od države avtonomne oblasti. V lokalni samoupravi se urejajo zadeve lokalnega (krajevnega) pomena. Lokalna samouprava deluje v vseh državah, njen pomen in položaj pa je raznolik in različen. Na območju Slovenije so v že v 19. stoletju delovale vaške in mestne občine, okraji in kresije. Občine so bile organizirane že pred sprejemom Ustave, vendar je bila njihova temeljna značilnost, da so bile v veliki meri “ izpostave države oblasti, zadolžene za izvajanje zveznih in republiških predpisov. ” EVROPSKA LISTINA LOKALNE SAMOUPRAVE Evropska listina lokalne samouprave je temeljna konvencija Sveta Evrope iz oktobra 1985, ki izhaja iz pravice državljanov do lokalne samouprave - pravice, da neposredno sodelujejo pri opravljanju javnih zadev na lokalni ravni. V Evropski listini lokalne samouprave so v obliki usmeritev opredeljene javne zadeve, ki naj bodo v pristojnosti lokalnih skupnosti, organizacija lokalnih skupnosti in vpliv državljanov na njihovo odločanje, finančni viri, nadzor nad lokalnimi skupnostmi in pravno varstvo pred posegom države v pristojnosti lokalnih skupnosti. Država, ki podpiše in ratificira Evropsko listino lokalne samouprave, mora upoštevati 2/3 njenih določb, vendar se dopušča ohranjanje specifičnosti v ureditvi in praksi posameznih držav. Republika Slovenija je Evropsko listino lokalne samouprave ratificirala oktobra 1996 in je zanjo zavezujoča od marca 1997 dalje. Vsebina Evropske listine lokalne samouprave je pretežno upoštevana v Ustavi Republike Slovenije, v Zakonu o lokalni samoupravi, v Zakonu o lokalnih volitvah, v Zakonu o financiranju občin in v drugih predpisih. II. USTAVNA OPREDELITEV OBČINE

20

> Občina je temeljna lokalna skupnost, lokalna samouprava pa se lahko uresničuje tudi v drugih lokalnih skupnostih: - v širših lokalnih skupnostih - pokrajine - v ožjih lokalnih skupnostih - vaške, krajevne ali četrtne skupnosti. > Občina obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev teh območij. Občina se ustanovi z zakonom, po predhodno opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev določenega območja. > Lokalnih zadev Ustava podrobno ne razčlenjuje, ampak le določa, da “spadajo v pristojnost občine le lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. ” > Država lahko z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to občini zagotovi sredstva, pod pogojem, da občina s takšnim prenosom posameznih nalog državne uprave soglaša. > Občina se financira iz lastnih virov, država pa je dolžna občinam zagotoviti dodatna sredstva v primeru: - če gre za slabše gospodarsko razvite občine; in - če le-te izpolnjujejo z zakonom opredeljena merila za pridobitev dodatnih sredstev. > Mesto lahko pridobi status mestne občine po postopku in pod pogoji, ki jih določa

zakon. Pristojnost mestne občine je širša kot pristojnost občine. V mestih se oblikuje ena mestna občina (mesto se ne more deliti na več občin).

> Nadzor državnih organov nad delovanjem organov lokalnih skupnosti : • v zadevah, ki so v izvirni pristojnosti lokalnih skuposti, državni organi opravljajo le

nadzor nad zakonitostjo dela organov teh skupnosti; • v zadevah, ki so v preneseni pristojnosti lokalnih skupost (država je prenesla na

občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti), državni organi opravljajo tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo delovanja organov teh skupnosti. III. ZAKONODAJA O LOKALNI SAMOUPRAVI Ustava izrecno določa zakonsko urejanje posameznih vprašanj, pomembnih za lokalno samoupravo (139., 140., 141., 142., 143., 147. člen…), zato je v okviru enega zakona - t.j. Zakona o lokalni samoupravi, urejenih večina vprašanj, ki zadevajo lokalno samoupravo. Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št(Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 63/95 (obvezna razlaga 19. člena), 26/97, 70/97, 10/98, 74/98 in 70/2000) ureja:

21

NAČELNA IZHODIŠČA ZA UREJANJE LOKALNE SAMOUPRAVE Občina je temeljna lokalna skupnost, ki samostojno ureja in opravlja zadeve iz lastne (izvirne) pristojnosti in izvršuje naloge, ki sa nanjo prenesene z zakonom. Pokrajine in druge širše lokalne skupnosti so lokalne skupnosti, v katere se samostojno povezujejo občine in opravljajo javne zadeve lokalnega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin. Lokalne skupnosti so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati s premoženjem. OBMOČJE OBČINE Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. Občine in njihova območja določa Zakon o ustanovitvi občin in o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94, popravek 69/94, 69/94, 56/98 in 75/98). POGOJI ZA USTANOVITEV OZIROMA NASTANEK OBČINE Območje mora izpolnjevati naslednje pogoje, da bi lahko postalo občina: • popolna osnovna šola; • zdravstveni dom ali zdravstvena postaja; • trgovina z živili in mešanim blagom; • komunalna opremljenost; • poštne storitve; • hranilnica ali banka; • knjižnica; • prostori za upravno dejavnost. Občine naj bi imele praviloma najmanj 5.000 prebivalcev (orientacijska meja), izjemoma pa tudi manj, kadar to zahtevajo geografske, obmejne, narodnostne, zgodovinske in gospodarske razmere. T.i. “prvo mrežo občin v Republiki Sloveniji” je določil Državni zbor, nove občine pa se ustanavljajo po Zakonu o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij iz leta 1996. Nove občine lahko nastanejo : - z združitvijo dveh ali več sosednjih občin; - z razdelitvijo občine na dve ali več občin; - z izločitvijo delov ene ali več občin v samostojno občino. Ustanavljanje novih občin se izvede samo enkrat v obdobju med rednimi lokalnimi volitvami (enkrat v 4 letih). Območje občine se lahko spremeni, če se del občine izloči iz ene in priključi k drugi občini.

22

NOTRANJA ČLENITEV OBČINE Občine, zlasti večje in številčnejše, lahko s statutom občine organizirajo krajevne, vaške in četrtne skupnosti kot obliko lokalne samouprave znotraj občine. Občina lahko s statutom podeli krajevnim skupnostim status pravne osebe. NALOGE OBČINE Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki se določijo s splošnim aktom občine ali s področno zakonodajo. Zakon o lokalni samoupravi primeroma našteva naloge, ki jih opravlja občina: • upravlja občinsko premoženje; • spodbuja gospodarski razvoj občine; • ustvarja možnosti za gradnjo stanovanj; • ureja, upravlja in skrbi za lokalne javne službe; • ureja in vzdržuje vodovodne, energetske in druge komunalne objekte; • gradi, vzdržuje in ureja lokalne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine; • pospešuje službe socialnega skrbstva, skrbi za osnovno varstvo otrok, socialno

ogrožene invalide in ostarele; • organizira občinsko upravo; • …. Del svojih nalog lahko občina prenese na pokrajino ali drugo širšo lokalno skupnost, ki jo ustanovi z drugimi občinami. V dosedanjem postopku reforme lokalne samouprave so bile natančneje razmejene državne in lokalne zadeve, v obdobju ustanavljanja pokrajin oziroma širših lokalnih skupnosti pa je utemeljeno pričakovati proces postopnega prenosa nekaterih (sedanjih) nalog iz državne pristojnosti na te širše lokalne skupnosti. ORGANI OBČINE Organi občine so: občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (sprejema statut občine, odloke in druge občinske akte, prostorske in druge plane razvoja, proračun, voli člane občinskih odborov,…). Število članov občinskega sveta določa Zakon o lokalnih volitvah glede na število prebivalcev v občinah (do 3.000 prebivalcev 7 do 11 članov, do 5.000 prebivalcev 12 do 15 članov…). V občinskem svetu na narodnostno mešanem območju imata svoje predstavnike italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Občinski svet se izvoli na neposrednih lokalnih volitvah. Župan predstavlja in zastopa občino, skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev občinskega sveta, zadrži izvajanje nezakonitih odločitev občinskega sveta, sprejema začasne ukrepe… Župan se izvoli na neposrednih lokalnih volitvah. Nadzorni odbor opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine, nadzoruje smotrnost porabe proračuskih sredstev in finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev. Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet in ne smejo biti člani

23

občinskega sveta, delavci občinske uprave, drugi javni uslužbenci ali člani poslovodstev pravnih oseb, ki so uporabniki občinskih proračunskih sredstev. V občini se lahko organizira en ali več občinskih odborov, ki predlagajo občinskemu svetu odločitve iz njegove pristojnosti, usmerjajo delo občinske uprave in nadzorujejo delovanje občinskih javnih služb. OBČINSKA UPRAVA Organizacijo in delovno področje občinske uprave določi občinski svet na predlog župana. Predstojnik občinske uprave je župan, delo občinske uprave pa neposredno vodi tajnik občine (direktor občinske uprave), ki ga imenuje in razrešuje župan. Manjše občine lahko oblikujejo skupno občinsko upravo za več občin. PREMOŽENJE IN FINANCIRANJE OBČIN Premoženje občine sestavljajo nepremičnine in premične stvari, ki so v lasti občine, denarna sredstva in pravice. Občina mora s svojim premoženjem ravnati kot dober gospodar. Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci. Občina lahko del svojega premoženja odtuji le proti plačilu, ki postane del premoženja občine, le izjemoma pa ga lahko podari za humanitarne, izobraževalne … namene. O odtujitvi premoženja odloča občinski svet. Občina financira lokalne zadeve javnega pomena : • iz lastnih sredstev; • iz posojil, • iz sredstev države. Lastna sredstva občine so davki in druge dajatve ter dohodki iz njenega premoženja. Občina lahko predpiše lastne davke: davek od premoženja; davek na dediščine in darila; davek na dobitke od iger na srečo; davek od prometa nepremičnin. Občini pripada del dohodnine v razmerju, ki ga določi Državni zbor. Dohodki iz premoženja, s katerim upravlja občina, so: dohodki iz najemnin in zakupnin za objekte in zemljišča, ki so v občinski lasti; dohodki od vlaganj kapitala; dohodki od vrednostnih papirjev, dohodki od dobička javnih podjetij in koncesij… Občina lahko najame posojila pod pogoji, ki jih določa zakon. Državna sredstva se dodelijo posamezni občini za nemoteno izvajanje lokalnih zadev javnega pomena. Državni proračun določi za posamezno proračunsko obdobje višino finančnih sredstev ob upoštevanju čimbolj enakomernega regionalnega razvoja. Vsi dohodki in odhodki občine morajo biti zajeti in izkazani v občinskem proračunu, ki ga občina sprejema v skladu z Zakonom o financiranju občin. Občina lahko razpolaga samo s tistimi dohodki, ki so vplačani v proračun do konca proračunskega leta, če občinski proračun za novo proračunsko leto ni pravočasno sprejet, pa se javna poraba občine začasno, do njegovega sprejema, financira po proračunu preteklega leta.

24

Za izvrševanje občinskega proračuna skrbi župan, če občinski predpisi ne določajo drugače. MESTNA OBČINA Mestna občina se oblikuje na območju mesta, če ima najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest, ter je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega območja. Mestna občina se oblikuje na območju mesta, kjer je potrebno enotno prostorsko in urbanistično urejanje, zadovoljevanje komunalnih potreb in planiranje razvoja. Izjemoma lahko status mestne občine pridobi tudi mesto, ki ne izpolnjuje pogojev, če je pridobitev statusa mestne občine utemeljena iz zgodovinskih razlogov. Mestno občino ustanovi Državni zbor z zakonom, s katerim se določita območje in ime mestne občine. Mestna občina mora poleg pogojev, ki so določeni za (ostale) občine, izpolnjevati še naslednje pogoje: • ima poklicne in srednje šole ter oddelke visokih šol in fakultet; • ima bolnišnico; • ima omrežje javnih služb; • ima telekomunikacijska središča; • ima univerzitetne in specialne knjižnice in INDOK centre; • ima gledališča, muzeje, arhive; • ima RTV postaje in tisk; • ima športno rekreacijske objekte; • … Mestna občina poleg nalog občine kot svoje naloge opravlja še z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest: • ureja javni primestni promet; • ureja obratovalni čas gostinskih lokalov na svojem območju; • izvaja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov na svojem območju; • … Mestna občina pa opravlja še druge naloge: • skrbi za smotrn razvoj na območju mesta kot celote; • skrbi za mestne prometne naprave in mestne javne zgradbe; • določa namembnost mestnega prostora in usklajuje rabo prostora z mejnimi

občinami; • ureja mestni promet; • zagotavlja delovanje, kulturnih, znanstvenih, socialnih, varstvenih in zdravstvenih

ustanov, ki imajo pomen za mesto, širšo lokalno skupnost ali za državo; • zagotavlja varstvo naravnih in kulturnih spomenikov na območju mesta; • določa posebne davke v skladu z zakonom.

25