Šmarnice 2010 - Lojze Grozde

NAŠI VZORI 1

DR. ANTON STRLE

LOJZE GROZDE MLADEC KRISTUSA KRALJA

Za šmarnično branje 2010 priredila Nataša Ivanušič

Druck - Tisk: Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jože Kramarič) 1944

Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja ''Veliki čas, ki ga preživljamo, je dal velike ljudi, ki so narodu v čast in bodo za vso prihodnost svetli vzori, vredni, da jih posnemajo bodoči rodovi. Niso bili veliki zavoljo visoke službe ali voditeljskega položaja, ne zavoljo velikih in za dolgo dobo odločujočih zunanjih dejanj, pač pa zaradi notranje veličine, ki so si jo v trdem in vztrajnem boju priborili, spadajo v zbor junakov našega naroda, so nazorni in praktični voditelji k pravi popolnosti in oni ponižni veličini, ki jo tudi neskončno veliki Bog prizna. Prvi in morda najlepši vzor je Lojze Grozde, ki je svojo notranjo lepoto in veličino po božji milosti smel ovenčati še z gloriolo mučeništva. '' Tako Grozdeta opisuje takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman. Lojze Grozde je bil član Katoliške akcije (katoliške organizacije, katere nastanek je spodbudil takratni papež Pij XI), prednik dijaške Marijine kongregacije, marijaniški gojenec, ki so ga na novega leta dan 1943 komunisti v Mirni na Dolenjskem po strašnem mučenju umorili, ko je hotel iti k svojcem na počitnice. Odkriti hočemo nekoliko zaveso, ki pokriva življenje tega mladega človeka. Njegovi lastni zapiski so zelo kratki in jedrnati, pač podoba njegovega značaja. Njegov razvoj se kaže tudi v slovstvenih spisih, med katerimi je največ pesmi, ki so po večini izpovednega značaja. Ni sicer še izvršil velikih zunanjih dejanj, saj je živel v majhnih razmerah in se je na zunanje delo šele v tihoti pripravljal; tudi ni bil posebnež, okoli katerega bi se spletal venec izrednih anekdot. A bil je med svojimi tovariši vendarle nekaj tako posebnega, da je prenekateri izmed njih vzdihnil: »O, ko bi mogel biti Grozdetu kaj bolj podoben!« Teh misli si tudi sami želimo slišati kaj o življenju takega človeka, ki ga moremo posnemati tudi mi navadni ljudje, če le zares hočemo. Kajti koliko več moči za zmage in vztrajnost v mladostnih viharjih, koliko več zaupanja v božjo milost je tudi v nas, ako vidimo nekoga, ki je živel v istih ali še slabših življenjskih razmerah kakor mi, se moral enako ali še bolj boriti sam s seboj, pa je zmagoval in zvest božji volji v navadnih rečeh postajal velik!

1. dan šmarnic: Otroštvo 3

1. dan šmarnic: Otroštvo

Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v prijazni kotlini pri Mokronogu, uro hoda od Tržišča. Grozdetov rojstni kraj je eden izmed najlepših v naši domovini. Na zelenih holmih vidiš polno zelenih gradov — neme priče davne preteklosti; toliko jih je, da se »prelepa mirnska dolina« imenuje »dolina gradov«. Po prisojnih pobočjih vinskih goric gledajo izza košatih brajd številne zidanice v dolino. Človek bi mislil, da so plašne golobice z dolinskih polja, ki jih delavno prebivalstvo prav skrbno obdeluje. Nad njimi se dvigajo bele cerkve kakor v prošnjo sklenjene roke trpečih vernih slovenskih mater, ki se z molitvijo dan na dan bore za dušni in telesni blagor svojih otrok. Grozde je pozneje — v peti šoli — sam takole opisoval te kraje: »Sadni vrtovi, pisani travniki in zlate njive, še dalje tam zadaj pa pojo gozdovi. Bela cerkvica gleda s hriba pohlevno vasico pod seboj in prosi nanjo božji blagoslov.« Lojzetovega prihoda se v revni kmečki hiši niso nič kaj veselili, saj je bil nezakonski otrok. Čeprav je bila mati pridna in skromna, so jo domači gledali po strani. Ko je Lojzek shodil, se je nekoč, ko so napravljali drva, po nesreči nanj zavalil velik hlod. Onesvestil se je in iz glave mu je lila kri. Vsi so mislili, da bo umrl. Toda končno se je osvestil. Rana se mu je zacelila, a brazgotina na glavi se mu je za vedno poznala. Razvajali ga seveda niso. Mati je morala za delom in tako ni bil deležen veliko ljubezni; vse ga je nekam odrivalo. Če je bilo treba otroku napraviti obleko ali kaj drugega, je bil že prepir v hiši. Ko je bil Lojzek star štiri leta, je mati odšla na nov dom v dve uri oddaljeno vas — a ne na dom Lojzetovega očeta. Ženitovanje je bilo v Gorenjih Vodalah. Ko so se fotografirali, Lojze ni smel biti zraven. A kadar je fotograf hotel pritisniti, je vselej pritekel Lojzek, tako da ga je slednjič eden od svatov pograbil in zaprl v hlev. Lojze je ostal brez matere v svoji rojstni hiši. A nekega dne se ga je lotilo tako domotožje, da je na večer kar sam hotel oditi k materi. Teta je kuhala večerjo. Lojzek je prižgal plamenico, ki pa mu jo je teta vzela in vrgla nazaj v peč. Bila sta sama doma in teta je imela še delo pri živini. Lojzek je jemal nove plamenice in kar naprej prižigal ter vztrajal, da gre

4 Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja

na Impolje k materi. Teta se je bala, da ne bi zares odšel, kajti vedela je, da tega otroka teme ni strah. Ker ni mogla paziti nanj, ga je peljala v spodnjo shrambo in ga zaprla. Toda otrok je bil tako hud, da je spotoma brcnil piščanca, da je poginil. V shrambi je še huje razsajal in sesul brento. Ko je prišel iz zapora, je še vedno stal pred pečjo in prižigal. V tej detinski dobi je nekajkrat pokazal hudo trmo. Pozneje je prišel na materin dom, pa ga je moral spet zapustiti. Zato ni niti vedel, kje je prav za prav njegov pravi dom. Čutil se je povsod nekako tujega in je rad samotaril, a včasih kje na tihem jokal; saj je bil zdaj tukaj, zdaj tam — brezdomec tudi še pozneje, ko je kot študent hodil na počitnice.

»Mladost ti moja, Bog te blagoslôvi, kot črna noč so tvoji kratki dnovi, kot noč, ki jo oblaki zatemné, le redke, redke zvezde jo krasé,«

se je spominjal pozneje v četrti šoli.

V nežni mladosti je sicer pogrešal skrbne materine in očetove vzgoje ter bil preveč prepuščen sam sebi; vendar mu je že domače okolje vcepljalo vernost in ljubezen do domovine. Lojzetov stari oče je bil v Ameriki tovarniški delavec. Ko si je prihranil nekaj denarja, se je vrnil z enako trdno vernostjo, s kakršno je odšel na tuje, pa s še večjo ljubeznijo do domačije. Svoje pripovedovanje o tujini je navadno zaključil takole: »Povsod je lepo, a doma je najlepše.« Z njim je Lojzek pozimi rad kramljal za pečjo in se učil pri njem molitvic in krščanskega nauka. Triletni fantič je že molil naprej rožni venec. Zbujal je že takrat pozornost s svojo ljubeznijo do molitve. Stara mati se spominja, kako se je Lojzek veselil prvega sv. obhajila. Mati mu tudi za to priliko ni mogla napraviti obleke. Mali Lojze se je sam napotil v dve uri oddaljeno vas k stari materi, da jo poprosi za obleko, češ da bi na vsak način rad že tisto leto šel k sv. obhajilu. »Tako majhen si, pa pojdeš k svetemu obhajilu?« mu je rekla. — »Pojdem, samo obleko mi napravite, mati je ne morejo.« Obleko mu je tistikrat priskrbel njegov oče.

2. dan šmarnic: V šolo 5

2. dan šmarnic: V šolo

Ko je s šestim letom Lojzek začel hoditi v šolo, je v njem kar nekaj oživelo. Tu se je kot dečko bistrega uma kmalu otresel tistega občutka zapostavljenosti; saj je bil takoj najboljši učenec v razredu. Za učenje je dobil veliko veselje. Na kmetih se rado zgodi, da bolj cenijo delo kakor knjige. Tako so tudi Lojzetu večkrat branili v šolo, a on je nalašč bolj zgodaj vstajal, da je prej napasel živino in šel, kamor ga je vleklo srce. Dostikrat je prignal živino domov in kar skozi okno smuknil v hišo, pobral knjige in jo mahnil v šolo. Pripetilo se je, da so ga vzeli v hosto na delo, pa je od tam kar brez knjig pobegnil v šolo. Knjige so postale njegove prijateljice. Kjer je le utegnil, je bral; pri pestovanju svojih po poli bratov in še bolj na paši. Knjige in pa prosta narava — to je postalo veselje njegove mlade duše. Skrivnostno šumenje gozdov in tiho žuborenje potoka, radostno žvrgolenje ptičev v mladih jutrih, družeče se s pesmijo in vriski pastirjev in koscev, ljubki vinogradi tam na prisojnih goricah, ne daleč Mirna — vse to potopljeno v valovje čistega, neomadeževanega ozračja, lesketajočega se v zlatu sončnih žarkov, vse to je bila ena sama pesem, ki se ji je moralo odpreti mlado, nedolžno pesniško ubrano srce. Sredi samotne narave, v pogovoru s knjigami, ki so mu pripovedovale o čudovitih rečeh in dogodkih, ni več čutil nikake zapostavljenosti in grenkosti, kakor izpoveduje v šesti šoli v pesmi »Samota«:

Tako lepo je biti sam, čeprav te ne pozna nihče, čeprav nihče ne ljubi te, le Bog z nebes na tebe zre. Tišine spev — najlepši spev, lepote božje je odsev, ki v duši najde svoj odmev. Nič nimam — vendar vse imam.


Učitelj, ki je Lojzeta učil v šestem razredu ljudske šole, pripoveduje, kako je v Lojzetu takoj videl nekaj posebnega. Z velikim veseljem je ta otrok poldrugo uro daleč prihajal v šolo in kolikokrat ob grdem vremenu! Vedenja je bil vzornega, ni ga bilo treba opominjati niti enkrat. »Bil je miren, izredno resen, zbran; skratka, ni bil otrok, kakor so drugi. Pri součencih je imel ugled, čeprav ni silil v ospredje... Za pouk se je izredno zanimal. Odlikoval se je v vseh predmetih. Zanimalo ga je slovstvo vsake vrste. Njegovi domači in šolski spisi so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno življenje. Součence je po svojem duševnem razvoju neverjetno prekašal...« Na gimnazijo je prišel Lojze na čuden način. Njegova teta je služila pri neki družini v Ljubljani. Tu se je domača hčerka pravkar pripravljala za sprejemni izpit v gimnazijo. Ko so pogosto govorili o šoli, je teta postala pozorna in začela praviti, kako nadarjenega in pridnega nečaka ima; pravkar je dopolnil dvanajst let in že od malega je pravil, da bo »go-spod«; tudi učitelj je opozarjal, da bi bilo škoda, ako bi fant ne šel študirat. Da bi ga domači dali v šolo, ni bilo misliti, ker bi ga nikakor ne mogli vzdrževati. Majčkena kmetija in kopica otrok — kje naj bi vzeli denar za šolanje! Gospa, pri kateri je teta služila, je začela misliti na to, da bi poskrbela zanj na ta način, da bi naprosila za prvo silo raznih prispevkov pri dobrih ljudeh. Morda se v fantu res skriva talent, ki bi ga bilo škoda, če bi ostal zakopan. Pisala je o tem Lojzetovi materi, ki je misel seveda takoj z veseljem sprejela in poslala potrebne listine za prijavo k sprejemnemu izpitu. Bilo je prav na začetni dan znamenitega evharističnega kongresa v Ljubljani, ko je nekdo plaho potrkal na vrata, kjer je služila Lojzetova teta. Pred vrati je stal fantek, ki je spraševal po neki Ivanki. Ko je služkinja Ivanka pogledala proti vratom, je vzkliknila: »O, Lojze!« »A ta je tisti!« so se čudili, ko je s plahimi koraki ves v zadregi prišel v kuhinjo. Pred njimi je stal majhen, nebogljen pastirček v slabi, že oguljeni obleki, v strganih gumijastih copatah, z nogavicami brez stopala in s premajhnim klobukom na glavi. Pod pazduho je tiščal v papir zavit kos trdega kruha. Otroci so bili kar veseli. Toda gospo je zdaj hudo

2. dan šmarnic: V šolo 7

zaskrbelo, kaj bodo s fantom počeli; gospod je gledal zelo nezaupljivo. Ko so boječemu in gosposkih ljudi nevajenemu Lojzetu postregli z jedjo, je povedal, da je že dolgo časa vsak dan hodil uro in pol daleč na pošto spraševat, ali je iz Ljubljane prišlo kako pisanje; a zastonj. Pismo, ki ga je gospa pisala Lojzetovi materi, da jo obvesti o času sprejemnih izpitov, se je bilo izgubilo in se po nekaj mesecih vrnilo s pripombo »nepoznan«. »Mati so mi rekli: Pojdi gor v Ljubljano, boš videl kako in kaj; pa še na kongres pojdi. Pri sebi niso imeli nič denarja. Poslali so me k svojim sorodnikom, naj mi posodijo denar za vlak,« je pripovedoval Lojze. Prvič se je takrat peljal z vlakom. Hribovski pastirček se je v mestu vedel precej Matajevemu Matiju podobno. Taval je po Ljubljani cele ure sem in tja, pa zastonj gledal, kje bi srečal teto Ivanko. Šele ko se je opogumil in končno vendarle pokazal stražniku njen naslov, je bila sled dobljena. Prišel je do palače, kjer je služila teta, in tam spet dalje časa kar čakal, misleč, da bo teta prišla kaj ven. Popoldne so Lojzeta povedli na Stadion. Silen vtis je napravila na Lojzeta pobožnost na evharističnem kongresu. Bistro je opazoval in kar srkal vase lepoto prireditev in navdušenje, ki je kipelo iz množic vernega slovenskega ljudstva.


3. dan šmarnic: Sprejemni izpit

Ko so se zvečer vrnili trudni domov (z evharističnega kongresa) in so drugi otroci odšli počivat, je gospa skoraj s strahom vprašala tega ubogega pastirčka, kako sta se kaj z učiteljem pripravila za izpit. — »Kaj pa znaš?« — »Zemljepis in zgodovino,« je odgovoril. »Kaj pa slov-nica?« — Rekel je, da je nekoč že slišal o njej, pa prejšnja leta. — A to ni bilo skoraj nič. Gospa je šla v sobo in povedala možu: fant ni nič pripravljen za izpit. »Saj sem vedel; misliš, da je vsak za šolo? Plačaj mu za vlak, nekaj mu daj za popotnico in zarana ga pošlji nazaj domov. Veš, to ni kar tako.« Kaj storiti? Poskusiti je treba; morda se bo pa le dalo kaj napraviti. Gospa je prinesla svinčnik in papir in z Lojzetom sta začela z razčlembo stavkov. Spočetka je šlo težko, a nazadnje je že kar dobro razčlenjeval razširjene stavke. Prebral je odstavek, pa ga skoraj dobesedno na pamet povedal. Tudi pesem »Mejnik« se je naučil. Ko se je odpravljal Lojze k počitku, je kar oblečen smuknil pod odejo. »Ne, ne tako!« ga je posvarila gospa. »Veš, moraš zgornjo obleko sleči.« — Ubogi pastirček je stežka in sramežljivo priznal, da nima spodnjih hlač. Šele tedaj so mu jih priskrbeli. »Le lepo moli in zaspi. Jutri pa bova zgodaj vstala in ponovila.« Drugo jutro je bil Lojze ob štirih že pokonci, saj je bil tudi doma kot pastirček navajen zgodaj vstajati. Ponovila sta z gospo, kar sta se zvečer učila. Gladko je razčlenjeval stavke in brezhibno povedal pesem »Mejnik«. Pripravljen je bil zdaj kar dobro za izpit. Gospa je mogla vesela povedati možu, da pastirčku ne bo treba odpotovati s prvim vlakom na Dolenjsko, marveč da ga bo peljala k izpitu. Pogumno je Lojzek korakal s papirjem in svinčnikom proti klasični gimnaziji. V veži se je gnetlo polno mladine, med njo veliko skrbnih mamic, ki so trepetaje gledale vrvenje nadobudne mladine. Ravnatelj je stopil na gornjo stopnico in opozoril pripravnike, naj vsak, ko bo poklican, glasno in razločno reče: »tukaj«. Nastala je tišina. Pogum je iz neugnancev izginil. Treba je bilo marsikoga dvakrat pokli-cati, tako boječe so se javljali. Namesto nekaterih so se morale celo

3. dan šmarnic: Sprejemni izpit 9

mamice oglasiti. Ko je ravnatelj poklical: »Grozde Alojzij,« je ta tako glasno zaklical »tukaj«, da so se vsi spogledali. Kot podlasica je smuknil mimo gospe. V trenutku je bil slabo oblečeni pastirček pri ravnatelju, ki je naredil opazko: »Vendar eden, ki zna razločno govoriti.« Popoldne po dobro opravljenem izpitu je šel Lojze z domačimi otroki na dvorišče. Posmehljivo so ga gledali mestni fantalini in ga začeli izzivati. »Ta — pa študent, reva mala!« so vpili. Pastirček pa ni nič rekel. Pograbil je prvega čez pas in ga lepo položil v travo, nato drugega in tretjega. Kar okameneli so od začudenja. Niti toliko niso mogli priti do sape, da bi pravočasno odpêtali. »Ali misliš, da mora biti lump, če ima zakrpane hlače in nepočesane lase?« si je pozneje Grozde izpisal iz Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«. Ko so bili vsi junaki položeni v travo, se je Lojze obrnil in brez besede odšel. Osupli so gledali za njim in nihče si ni upal ziniti besedice. Drugi dan se je Lojze odpravil domov, da se v jeseni spet vrne v Ljubljano. Za gospo so se začele hude skrbi, kam bi Lojzeta spravila, ker ni bilo misliti, da bi ga obdržala v svoji številni družini. Na več krajih je poskusila, pa ga niso hoteli sprejeti, dasi je pripovedovala, da bo »gospod«. »Naša pravila ne dovoljujejo sprejema nezakonskih otrok. Tudi imamo s takimi slabe izkušnje. Pri najboljši volji vam ne moremo ustreči. Poskusite drugje,« tako so nekje rekli. Šele v Marijanišču je končno gospe uspelo, da so ga na priporočilo uglednega gospoda sprejeli za znižano oskrbovalnino. S tem seveda ni bilo konec skrbi, ker mesečnih 300 din in še polno drugih stroškov, to ni kar tako. Lepega jesenskega dne je šla gospa prosit za svojega oskrbovanca k znancem po Ljubljani. Ko ni vedela, kam bi se prav za prav obrnila, je stopila v frančiškansko cerkev in s solzami v očeh molila pred Marijo Pomagaj za težko zadevo. — Ko je potem na Sv. Petra cesti stopila v trgovino po ovitek papirja, jo je prijazno nagovorila trgovčeva gospa, ki se je z njo nekoliko poznala: »"Kaj pa vam je, gospa, da ste tako žalostni?... No, kar povejte.« A ni se upala prositi trgovke pomoči. Šele na nadaljnje prigovarjanje je povedala o veliki denarni stiski za revnega nadarjenega dijaka. Plemenita gospa ji je brez obotavljanja obljubila


mesečnih 100 din podpore. S to podporo je ostala zvesta vsa Lojzetova gimnazijska leta. Še ko je Lojze šel pred svojimi poslednjimi po-čitnicami dobrotnikom za praznike voščit, je v tej trgovini dobil lep božični dar. Ko je potem med šolskim letom prišla okrožnica, da pridni in ubožni dijaki lahko prosijo za podporo, je Lojzetova dobrotnica šla h gimnazijskemu ravnatelju, da bi ji priporočil prošnjo, češ da gre z vzdr-ževanjem silno trda. »Ne vem, kako bo. Podporo dobe navadno le dijaki iz višjih razredov... Kje pa imate fanta?« »V Marijanišču.« »Vložite prošnjo za drug zavod ... Tako bo oskrbljen, skoroda ga vzamejo celo brezplačno...« »Hvala, tja ga ne dam. Gre mi tudi za vzgojo.« »Potem pa nikar ne sitnarite in ne prosjačite okrog! Zbogom!« Vendar je Grozde dobil že v prvi šoli od tedanje banske uprave nekaj malega podpore. Drugo leto so mu v zavodu mesečnino še nekoliko znižali. V začetku tretje šole je začel dobivati podporo od banovinskega, pozneje pokrajinskega dečjega doma. To je bilo kajpada premalo, ker šola veliko stane, svojci pa so zanj komaj kaj prispevali. Tako je bil Lojze še naprej vedno navezan na dobrotnike. Marsikateri obrtnik mu je skoraj zastonj izdelal čevlje ali kaj drugega. Kaj malega si je pa že v tretji šoli med šolskim letom in med počitnicami pomagal tudi s po-učevanjem drugih.

4. dan šmarnic: V Ljubljano 11

4. dan šmarnic: V Ljubljano

Jesen se je bližala. Doma niso bili nič kaj zadovoljni, da bi šel Lojze v gimnazijo. Mnogi vaščani so govorili očimu: »Boš že videl, kaj bo. Šola stane. Ob domačijo boš.« Očim je Lojzeta tedaj zelo težko videl. Šele pozneje je spoznal, da je bil v zmoti, in je Lojzeta začel imeti skoraj rajši kakor svoje otroke. — Le mati je rada videla, da je šel Lojze v šolo, čeprav jo je skrbelo, kako bo z vzdrževanjem. Če drugega ne, se bo otrok vsaj izognil večnemu zapostavljanju in trdemu ravnanju, ki ga je bil deležen. Komaj je Lojze čakal tistega dneva, hrepenenje ukaželjne duše ga je vabilo v Ljubljano. Pastirček iz Vodal študent! A tiste zadnje dni, ko se je bližalo slovo, je na mah spoznal, koliko vezi ga vendarle priklepa na ljudi in kraj, na hribe in doline, kjer je preživel prva mladostna leta: pozabljeno je bilo vse, kar je grenkega in bridkega doživel v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Sam je pozneje opisoval, kako ob takih prilikah človek nenadno uzre lepoto, mimo katere je prej hodil kakor z zaprtimi očmi. Mati mu je dala zadnje nauke na pot v življenje; kako naj se pridno uči, da bo kaj iz njega, a predvsem naj na Boga nikar ne pozabi. »To so bili tisti zlati nauki, ki jih dajejo dandanes le še naše kmečke matere,« je pisal Lojze v četrti šoli v črtici »Študent Janez«, kjer je opisal sam sebe. K dobrotnici v Ljubljani je Lojze prišel v podobni opravi kakor za evharistični kongres, le s toliko razliko, da je to pot mesto kruha pod pazduho stiskal neizgotovljeno srajco in nekaj drugega perila. — Zares velika revščina. Ko je prišel v Marijanišče, od začetka kak teden sploh nisi vedel, da je v učilnici: majhen, šibek fantič z očmi, ki so razodevale veliko duševnega življenja, a boječ, tih in dokaj neroden; že na prvi pogled se mu je poznalo, da je doma s hribov. Ker je bil tudi slabo oblečen, ni pri dečkih, ki so se sklanjali nad prvo latinsko učenostjo ali pa razgrajali po lepem marijaniškem igrišču, da se je slišalo tja na Grad, zbujal nikake posebne pozornosti, razen da so ga včasih kaj podražili. V začetku se mu je bilo kar težko vživeti v povsem novi način življenja v zavodu, ki je bil


povsem različen od življenja na paši v svobodni naravi lepega dolenjskega podeželja.

Kak teden dni je dečko hodil z nekam povešeno glavo okoli in prefekt mu je bral domotožje v očeh. A kmalu se je fant »znašel v položaju«, kakor so govorili v tedanjem marijaniškem dijaškem narečju. Pokazal je svoj pravi obraz. Postal je živahen, samozavesten, pogumen in podjeten, tudi nagajiv sem in tja, dasi brez prave hudobije. Izmed sošolcev ni od prej nikogar poznal. Zato si prostora v razredu ni nič izbiral. Sedel je kar v prvo klop, kar je za dobrega študenta navadno najboljše. V začetku je Lojze v šoli imel smolo. Že pri drugi uri srbohrvaščine je bil vprašan, pa je takoj dobil dvojko. Ko je prišel iz šole, mu je prefekt odločno zagrozil, da bo moral iti domov krave past, ako se ne bo bolje učil. Pri tretji srbskohrvaški uri je spet moral sesti. Malo je manjkalo, pa bi bila v Marijanišču palica pela, kajti takratni prefekt ni bil preveč prizanesljiv. — Profesor srbohrvaščine Lojzeta ni rad videl. Iz črtice, v kateri Grozde kot četrtošolec opisuje sam sebe, se vidi, da ga profesor zato ni mogel, ker hribovski pastirček ni imel gosposkih hlač, kakršne so nosili njegovi sošolci iz boljših mestnih družin, in ker se na paši ni bil naučil tako lepih poklonov kakor gosposki razvajenci. — Saj se posebno gosposkega vedenja Lojze tudi pozneje ni naučil; vedno je napravil bolj vtis krepkega kmečkega fanta, ki se pa pri nastopa v meščanski družbi čuti nekam negotovega. »Ko sem pa tako strašno neroden!« je včasih potožil. Ob konferenci je bil Lojze v srbohrvaščini opominjan. Zdaj se je zarotil: »Zmagal bom, pa naj stane kar koli; če sem doma v šoli vse prekašal, ali naj tu capljam zdaj za drugimi, obložen z dvojkami, ko sem vendar sam hotel iti v šolo!« Mislil je, kako bo doma mati razočarana in kako bo razočaran učitelj, ki ga je priporočil kot svojega daleč najboljšega učenca! Pa gospa, ki se je zanj zavzela! — In res, ob koncu leta je bil Lojze že trden odličnjak z ugledom pri profesorjih in sošolcih. Drugo leto je kot najboljši učenec dobil zlato knjižico. Kot gojenec v zavodu je bil med zelo živimi tovariši še precej zgleden. Vsaj med študijem ni bilo posebnih težav z njim. Ko se je v šoli temeljito popravil, je razumevajoči prefekt napravil pri njem včasih kako

4. dan šmarnic: V Ljubljano 13

izjemo in mu dovolil, da je smel tudi med časom, ki je bil določen za študij, kaj brati, kadar se je že naučil vse predmete. Kot fant živahne narave je tedaj Lojze napravil včasih kako neumnost. Nekoč je v učilnici med študijem preveč hrupno kašljal. Ker se ni dal ugnati, ga je prefekt — prav takrat nekaj nataknjen — pognal na hodnik. Lojze vzame knjigo in gre. Ko se naveliča ponavljati latinske besede in slovnična pravila, začne pokašljevati še krepkeje kakor prej v učilnici, misleč, da se v učilnico ne sliši tako močno, nekoliko pa najbrž iz nagajivosti. Prefekt stopi za razgrajačem: »Ali misliš, da si na paši? Pojdi no sem! Da si boš za vselej zapomnil!« Dečko je moral zaradi svoje prešernosti takrat menda prvič — in morda tudi zadnjič — čutiti krepko prefektovo roko. Spet novo nečastno doživetje! Ko je bil še doma, se mu vsaj v šoli kaj takega nikdar ni primerilo. A skoraj čudno! S prefektom sta se odslej še bolj razumela, kajti Lojze je iz prefektovega vedenja dobro čutil, da mu je s kaznijo hotel le dobro; prefekt je razumel njegove mladostne napake, saj je bil tedaj sam še mlad akademik.


5. dan šmarnic: Iztok

Med prostim časom se je Lojze zelo rad igral na zavodskem dvorišču. Vsake nove igre se je lotil. Ker je bil pri igrah od začetka dokaj neokreten, je marsikatera šala šla na njegov račun. A to ni bilo dolgo. Nič več ni dovolil, da bi se tovariši norčevali iz njega in gorje tistemu, ki bi to poskušal. Takoj ga je Lojze napadel, dostikrat kar s pestjo. Ko je tako koga premikastil, je na koncu prav posmehljivo vprašal v svojem značilnem dolenjskem narečju: »Maš dost?« Sploh je bil v nekaterih stvareh zelo samozavesten, najbrž se je tega navzel že v domači šoli, ko je vse svoje součence visoko nadkriljeval. Iz domačega vinorodnega kraja je bil prinesel s seboj nelepo navado, da je rad junačil in se ravsal. V drugi šoli se je na primer zgodilo, da mu je v učilnici med učenjem neki tovariš začel nagajati. Prefekt je bil pravkar odšel za nekaj časa iz učilnice po opravkih. Lojze je nagajivca posvaril, naj miruje. Ker ponovni opomini niso nič zalegli, je Lojze prijel za nož, ki je ravno ležal na pultu, ga zaprl in vrgel porednežu v spodnjo čeljust, da se mu je udrla kri. Lojze je ves prebledel; tako hudo pa res ni mislil. Ko se je prefekt vrnil v učilnico in zagledal žalostni prizor, sta z Lojzetom seveda spet orala. Ta dogodek je Lojze sicer obžaloval, a odtlej je marsikaterega nagajivca ustrahoval z rečenico: »Ti bom nužč v glavo vrgel!« Ker so dečki vedeli, da nekoliko starejši Lojze, kadar govori resno in s takim poudarkom, ne pozna šale, si ga niso upali več dražiti. V drugi šoli mu je prišel v roke Finžgarjev roman »Pod svobodnim soncem«. Večkrat ga je bral in dajal brat svojim tovarišem. Knjiga mu je postala kar strast. Kako se je težko krotil pri pultu! Pojezdil bi rad z Iztokom v Carigrad in z njim izvrševal junaška dela. Tam skozi širne, temne gozdove! Vse tiho je naokrog. Radovan poje in na gosli spremlja pesem. Nenadoma se razlegne glas peketajočih konjskih kopit in spet utihne v daljavi. Potem pride bojni metež! — Ali se ni Lojzetu oko ozrlo skozi okno učilnice tja v gozd na Golovcu in dalje na črni Krim in Iško pod njim; dalje in dalje na jug in vzhod so mu šle misli in mu slikale pragozdove, reke in pustolovščine... Ob nedeljah hodijo marijaniški dijaki na sprehod. Takrat so šli največkrat na Golovec. Te popoldanske sprehode je Lojze vedno imel rad. Tam je bil spet košček tiste svobode in prirodne lepote, ki ga je ob-

5. dan šmarnic: Iztok 15

dajala na Dolenjskem. Tam je vse oživelo; tudi Radovan, Iztok in vse drugo iz romana. Domišljija je začela ustvarjati: zašumel je divji pragozd in postal je prizorišče pustolovščin, nepričakovanih zased, napadov in junaštev. Lojze je hotel biti seveda Iztok in marsikateri tovariš je čutil njegovo pest na lastni koži. Ko je »Iztok« nekoč z lokom sošolcu, ki se ni hotel »vdati«, prestrelil ustnico, je bilo prefektu dovolj. Zapleniti mu je moral knjigo »Pod svobodnim soncem«, zakaj fantova domišljija je bila že preveč razgreta. Zaradi nepremišljenosti na Golovcu je Grozde nekaj dni hodil poparjen okoli. Tisto z nožem in zdaj še z lokom! Pozneje je sam pravil, kako bi bil postal docela podoben skvarjenim mestnim pobalinom, ako bi šlo tako naprej, in v slabem ne bi bil ostal na sredi pota, ko bi jo bil zavozil. Ker je bil Lojze doma iz vinorodnih krajev, je bil že zmlada navajen pijače. Kadar se je takole v drugi ali tretji šoli vrnil s počitnic v Ljubljano, ni nikoli pozabil pobahati se pred sošolci, kako ga je doma »cukal«. Pogosto je razlagal, da je pijača zdrava in potrebna reč in da se v pijanosti da marsikaj pomembnega napraviti in da voda še za v čevelj ni dobra. Zagovarjal je torej prav to, kar je pozneje ostro šibal. Že v prvi šoli je pisal tudi pesmice in jih priobčeval v »Izviru«, listu, ki ga izdajajo marijaniški nižješolci. Tovariši so videli njegovo sposobnost in so ga že kot drugošolca izbrali za urednika »Izvira«. Moško je mladi urednik med prostim časom skliceval okoli pulta krepke in živahne dečke, jim dajal navodila in naročila ter sprejemal prispevke in nasvete za list. — V tretji šoli že najdemo sonete, ki ga kažejo kot mnogo obetajočega pesnika. Pesmi so zdaj po večini narodnostne vsebine, medtem ko je prej pel o letnih časih. V četrti šoli je bil spet urednik. Ta letnik »Izvira« je zelo lep, izredno obsežen, zlasti pa močan vsebinsko in oblikovno. Neki Lojzetov sošolec je bil zelo dober ilustrator, urednik sam pa za svoja leta izredno dober in plodovit pesnik in pisatelj. Poseb-nost tega letnika je smiselna in lepa razvrstitev prispevkov; zlasti pa je značilen poseben del v vsaki številki z naslovom »Slovenci smo!« Tu je največ pisal Lojze sam pesmi in članke rodoljubne vsebine. Rad je imel tudi zdravo študentovsko šegavost. Za slovesno priliko zadnjega dneva četrte šole, ko bo treba preskočiti jarek med nižjo in višjo šolo, je Grozde spesnil šaljivo resno »Četrtošolsko gloso«, ki je bila priobčena tudi v »Mentorju«. Napisali so jo v šoli študentje na tablo.


Lojzetov sošolec je posrečeno narisal četrtošolsko revo, kako se trudi, da pride čez oslovski most v peto šolo. Profesorje je slika in pesem spravila takoj v smeh, brž ko so stopili v razred. Take glose si je Lojze lahko privoščil, saj mu profesorji niso mogli do živega, kajti za šolo je bil zmeraj pripravljen. Izpita je bil pri mali maturi oproščen. V izpričevalu najdemo samo eno štirico, iz matematike — zanjo ni bil posebno nadarjen, v vseh drugih predmetih ima odlične rede. A ne povedali bi vse resnice, ko bi ne omenili, da je imel Lojze vendarle že takrat nekatere prav lepe lastnosti. Rad je sošolcem pomagal pri učenju. Včasih je s kom porabil kar vse popoldne v inštrukcijski sobi in to za goli »Bog plačaj«. Tudi v šoli so ga sošolci nadlegovali med odmori in tudi sicer, pa jim zlepa ni odklonil pomoči. Glede pobožnosti, ki takrat pri njem ni bila nad povprečno mero, pa mo-ramo reči, da je rad častil Marijo. Kot drugošolec je bil po večmesečni pripravi in po prestanih izpitih 8. decembra 1936 sprejet v kongregacijo, ki obstoji v zavodu že od leta 1908 in nosi naslov Brezmadežne. Tudi je precej pogosto pristopal k sv. obhajilu.

6. dan šmarnic: Katoliška akcija 17

6. dan šmarnic: Katoliška akcija

Tretja šola! Za Lojzeta, ki je bil takrat že v petnajstem letu, prav nevarna doba, ki je večkrat usodna za vse življenje. Že v drugi šoli se je zdelo, da se bo pridružil lahkomiselni družbi, ki se je na skrivnem rada postavljala s kajenjem zoper šolske in hišne predpise, kdaj že pogledala tudi za dekleti in ugnala kako telebansko navihanost. Na poti v šolo in še kje drugod se je bilo prav lahko izogniti očem predstojnikov, ki so bili za Grozdeta v tej njegovi razvojni dobi po pravici še prav posebno v skrbeh in se večkrat posvetovali med seboj, kaj naj napravijo s tem izredno nadarjenim dijakom, da ga obvarujejo. »Prav zares sem se zanj bal,« je pripovedoval prefekt. »Kako je postajal vedno bolj domišljav! Seveda, šola mu ni delala preglavic, živahne narave je bil in še pesnik povrhu...« V »Majskih sonetih« iz pete šole sam pripoveduje, kako je zelo zgodaj prišel na razpotje, kjer ga je z vso silo vabila leva stran. Potem je prišlo spoznanje:

O Bog, jaz se pogrezam tu v samoti, izbral sem nevede nepravo pot; da tu poginem, Dobri moj, ne hôti!

Po daljšem obotavljanju je odločno in neustrašeno začel hoditi po strmi poti, ki pa drži v svobodne višine kreposti in prave sreče. V Marijini kongregaciji je od blizu spoznal delavne in zgledne starejše dijake, ki so bili nekateri obenem člani Katoliške akcije. Ko so ti videli Grozdetovo nadarjenost in opazili njegove dobre in slabe lastnosti, jim je prišlo na misel, ali bi ga ne kazalo pritegniti k apostolatu v Katoliški akciji in tako prekipevajoče sile tega duševno močno razgibanega fanta zaposliti za dobro stvar in sicer z besedo in zgledom, z molitvijo in delom. V tretji šoli okoli božiča se je Lojze z nekaterimi sošolci kot kandidat prvič znašel na sestanku Katoliške akcije, kamor so ga povabili višješolci iz zavoda. Lojze je imel ta dogodek za zelo odločilen in je bil za to hvaležen kot za eno največjih milosti, ki jih je v življenju prejel od Boga. Kaj ga je pravzaprav privedlo tja? Bržčas je bila najprej le neka radovednost. Udejstvoval se je že tako in tako tudi poprej povsod, kjer je bilo za mladega dijaka kaj privlačnega. Zakaj bi ne poskusil tudi tu?


Morda bo kaj zanimivega. Če je zraven takle osmošolec — in osmošolec je za tretješolca zavidljivo velika veličina — potem že ne more biti kar tako! Na sestankih Katoliške akcije se je Lojzetu začel počasi odpirati nov svet. Saj je že marsikaj podobnega slišal tudi pri kongregaciji, a še nikoli tako določno in sveže: Za Kristusovo kraljevanje naj dijaki sami osvojijo svoje tovariše v šoli, da bo vse dijakovo življenje v resnici spet krščansko; seveda morajo v prvi vrsti osvojiti za to kraljevanje najprej deželo svojega uma in srca. Velikanska naloga — sodelovati s Cerkvijo pri delu za zveličanje duš! A gotovo je tudi Lojzeta neprijetno zadelo, ko je kmalu zvedel, da se bo moral kot član Katoliške akcije tudi marsičemu odreči in se v marsičem popraviti. »Ali bi šel v organizacijo ali ne?« — Nedvomno je tudi on slišal ugovore in pospeške zoper njo. Skledici na tehtnici sta se dvigali in padali. Zdi se, da je bila pri Lojzetu odločilna misel: Nočem biti povprečnež. Tako velike in lepe naloge, kakor si jo je zastavila Katoliška akcija, se splača lotiti, naj stane, kar hoče. V začetku je kajpak vse umeval bolj površno in po zunanje. A pot je bila že nakazana. Po njej je začel odločno hoditi navzgor. Razgled je šel polagoma vedno bolj na široko in v vedno jasnejši luči je blestel tudi pomen nadnaravnih sredstev in požrtvovalnosti pri delu za vzore Katoliške akcije. Misel na namen Katoliške akcije je bolj in bolj začela vplivati na Lojzetovo vsakdanje življenje. Seveda ni postal zares apostol kar na mah, čim je prišel v Katoliško akcijo. Kot nižješolec pač še ni doumel tega, do česar se je dokopal pozneje, ko je (9. junija 1941) na prvo stran svojega malega zvezka, kamor si je na kratko zapisoval sklepe z duhovnih vaj, postavil Lacordairove besede: »Apostol ni človek, ki uči vero samo z besedo; je marveč človek, ki oznanjuje evangelij z vsem svojim bitjem in ki je že sama njegova pričujočnost blagodejna bližina Jezusa Kristusa.« Napake in slaba nagnjenja, globoko ukoreninjene v vsakem človeku, navadno tudi ne izginjajo kar same od sebe in naenkrat, kakor po ču-dežu. Tudi v Lojzetu niso. Zdi se, da je bil v razvojni dobi, ki je pri nadarjenih ljudeh z močno voljo zvezana pač še z večjimi boji, Grozde tja v peto šolo dostikrat v resni nevarnosti, kako se bo usmeril. Pa kdo bi mogel opisati skrito, a burno zgodovino mlade duše, ko se v njej bude

6. dan šmarnic: Katoliška akcija 19

nova vprašanja in dobivajo stari odgovori novo lice, ko v njej vse kipi. Treba je bilo močnega in vztrajnega hotenja in neprestane budnosti. Le tako je postajal vedno trdnejši in krepostnejši. K temu pa ga je najbolj vzpodbujala prav zavest, ki mu je bila bolj in bolj živo pred očmi, da mora Kristusu pomagati reševati tudi duše. Misel na apostolat ga je nagibala, da je začel skrbneje paziti nase, da je bil zglednejši v učilnici, pri molitvi, v razredu in povsod drugod. Vse, kar je slišal na sestankih, je bilo tako nekam novo, tako lepo, zadevalo ga je tako osebno: če imam prav jaz tako velike naloge, da pomagam spet osvojiti razkristjanjeno okolje za Kristusa Kralja, potem moram postati tega vsaj nekoliko vreden. To pa se pravi, da moram znati plavati proti toku večine, ako me nagiblje k povprečnosti; odtrgati se iz kroga lahkomiselnih tovarišev, čeprav bi to bolelo.


7. dan šmarnic: Kristus Kralj nas kliče

Kot urednik »Izvira« piše Lojze v četrti šoli (l. 1939) ob prazniku Kristusa Kralja: »Mi, slovenska mladina, smo do sedaj večinoma s prekrižanimi rokami gledali, kako že tudi po Sloveniji divja brezboštvo, in se za to nismo menili. Čas je že, da iz spanja in brezdelja vstanemo... Ko zemeljski kralj kliče svoje podložnike, zapuste ti svoje domove in družine in gredo zanj v boj, čeprav naravnost v smrt. In mi, slovenska mladina, se ne bi odzvali, ko nas kliče naš Kralj, naš najvišji gospodar, naš Bog?... Pojdimo na delo, na boj! Zmaga je naša, ker je z nami Bog. Ne skrivajmo se: smo slovenska katoliška mladina. Hočemo povsod Boga, povsod, tudi v umetnosti, tudi v književnosti! Fantje, mi hočemo povsod Boga v naši lepi Sloveniji.« V četrti šoli je bil Lojze pri »Izviru« silno delaven. Skoro polovico »Izvira« je tisto leto izpod njegovega peresa: članki načelne vsebine, povesti, največ pa pesmi — kar 44 sestavkov. V njih se jasno vidi, kako je v Lojzetu bolj in bolj zorela apostolska usmerjenost. Narodnostno je bil že od ljudske šole silno zaveden, v Ljubljani pa se mu je navdušenje za narod in domovino še povečalo. Za četrtošolsko dijaško knjižico se je dal nalašč fotografirati z rožmarinom in slovensko zastavico na prsih. Tisto leto je vedno nosil slovenski trak, navadno tudi kongregacijski znak in pero za klobukom, čeprav ga je neki profesor zaradi tega hudo po strani gledal. Lojzetovo narodnostno navdušenje se kaže tudi v spisih v »Izviru«. Ob koncu tretje šole je na svoje sošolce na-slovil poziv na narodnostno delo v času počitnic:

Fantje, ko domov hitimo, vsi, ki smo Slovenci zvesti, ognja v vsako vas nesimo naše narodne zavesti.

Vedno močneje je čutiti pri tem že tudi vpliv Katoliške akcije, ljubezen do domovine se mu je z ljubeznijo do Kristusa Kralja zlivala v eno in tako dobivala vse polnejši smisel in vse močnejše nagibe. Pogosto je ponavljal geslo: »Vse za domovino, narod in Boga.«

7. dan šmarnic: Kristus Kralj nas kliče 21

Ko ob zaključku zadnje številke »Izvira« vabi ob koncu četrtega razreda na kongres Kristusa Kralja, ki se bo vršil med počitnicami, pravi: »Slovenski dijak, ki ljubiš svoj narod, ki čutiš, kar čuti ljudstvo slovensko, ki se zavedaš, da je samo v Kristusu rešitev tvojega malega naroda, ki čutiš v sebi glas, ki te kliče, da pomagaš osvojiti za Kristusa Slovenijo, Tvoj Kralj Kristus te vabi...« Vedno bolj je spoznaval, da more dijak le iz Kristusovega nauka in iz življenja po njem črpati resnično srečo in življenjsko radost, pogum in vztrajnost sredi mladostnih težav in temin. Rad bi, da bi bili te sreče deležni tudi tisti, ki žive žalostno mladost brez sonca, brez Boga. V pesmi »Nimajo Boga« pravi Grozde četrtošolec:

Glej jih, tam gredo; njih oči mrtve, sklonjene glavé, v srcih jim bridkó.

V srcu jim temà, mraz je v njih očeh: že v teh mladih dneh nimajo Boga.

Vzel ga jim je svet; pa so vsi mladì, a vsi žalostni: zamorjeni cvet

Kdor živo občuti nesrečo tovarišev, katerih mladost ne pozna Kristusa, ne more ostati ob strani in brezbrižno gledati, kako se pogubljajo sami in zastrupljajo tudi druge ter spravljajo v nesrečo ves narod. Ob misli na to pravi Grozde v istem razredu:

V srcih kot kres nam mogočen gori, kvišku nam hočejo mlade moči, sije nam čista mladost iz oči. V boj vsi pogumno planimo, narod pogube otmimo, Slovenijo Bogu vrnimo!


8. dan šmarnic: Vesten dijak

Da je Lojze prišel v šolo, je bila njegova srčna želja. Zato se je rad učil. Že po naravi je bil silno vedoželjen. Tako je bil v šoli tudi vedno odličnjak. Ko je postal član Katoliške akcije, je vnema za študij dobila še višji smisel, ki ga narekuje krščansko pojmovanje študija. Učiti se moraš zato, ker to Bog od tebe zahteva kot tvojo poklicno dolžnost; vplivati moraš z zgledom na svoje tovariše, da bodo delali in ne sanjarili, da se bodo tako varovali silno velikih nravnih nevarnosti, ki jih prinese brezdelje. Študirati je treba zato, da boš s svojim znanjem že zdaj in še bolj pozneje mogel nastopati za Kristusovo stvar in stvar njegove Cerkve. Posebno se je Lojze odlikoval v jezikih, najbolj pri slovenščini in latinščini. Ta dva jezika sta mu bila poleg verouka, kakor je sam pripovedoval, najljubša. — V četrti šoli so dobili za latinščino profesorja, ki je pred vsem razredom ob vsaki priliki očitno pokazal, da ima Grozdeta za svojega najboljšega učenca. Kadar kdo česa ni znal, je profesor pokazal z roko na prvo klop, naj bi kdo iz prve klopa povedal: »Prva klop... Nič!« Potem pa hitro: »Druga klop, tretja klop... vsa desna stran — nič! — leva stran — Nihče!... Grozde! — No, hvala Bogu! Samo Grozde me še ni zapustil.« — Če pa se je kdaj vendarle zgodilo, da tudi Grozde ni prave zadel, je profesor žalostno pogledal po razredu. »No, še Grozde me je zapustil. Ta ne ve, nihče ne ve!« — Ob takih prilikah je priimek »Grozde« izgovoril vedno z nekim posebnim naglasom. Odličnjak, ki se je v petem razredu prvič sešel z Grozdetom, pripoveduje, kako je takoj prvi dan postal na Lojzeta pozoren: »... Ko je pri francoščini profesor poklical Grozdeta, mi je tovariš izza hrbta natihoma povedal: Boš videl, kako bo ta znal! Ta ti zna vse. — Profesor je želel, da bi se razred postavil pred nekaterimi učenci, ki so bili v razredu novinci; in vedel je, da bo to Grozde gotovo najbolje izpeljal. Grozde je bral gladko, prevajal še glaje. Vendar pa mi je neprijetno udarila njegova nekam suha in zamolkla izgovarjava l-a. Sploh moram reči, da mi prvi dan nikakor ni bil všeč. Ne njegov glas ne njegova polt ne njegovi togi plavi lasje, ki jih je imel takrat menda edinkrat precej dolge, ne njegova skromna obleka (tisti kratki modri suknjič, otegnjene

8. dan šmarnic: Vesten dijak 23

pumparice, okovani čevlji, pletena kravata in pa — njegova večna če-pica!) ne njegova mirnost in resnost, s katero je spremljal pouk. Po prvih dneh nezaupanja, opazovanj in sodb v razredu, po prvih odgovorih pa nas je skupna usoda kmalu zbližala. Nekega dne sem stopil med odmorom k njemu. Pogovarjala sva se zgolj o šolskih stvareh. Dolgo sva ostala pri francoščini. Pravil mi je, kaj je že prebral. Pri tem pogovoru me je presenetilo in nekam osramotilo spoznanje, da se Grozde ne uči zato, da bi v šoli tekmoval in se razkazoval; jaz pa si takrat odličnjaka brez takih lastnosti nisem mogel misliti; od prve ure sem ga imel za tekmeca in čutil sem, da bo zelo resen tekmec. Pa on ni kanil tekmovati, to sem kmalu spoznal ... Znal pa je zares vse in bil za šolo vedno pri-pravljen. Njegovo predavanje v peti šoli o napakah v slovenskem jeziku, posebno časnikarskem, mi je ostalo v spominu do danes, ker je bilo tako izčrpno in jasno, bolj ko vsi pravopisi.« Slovenščino je imel Lojze silno rad. »Njegove slovenske naloge,« piše nek drug sošolec, »so bile najboljše v razredu... Profesor je pri Grozdetovih slovenskih nalogah rad dejal: ,To je fant, ki zna misliti'.« — Naloge ga v resnici razodevajo kot človeka, ki misli in zna svoje misli urediti ter izraziti v jasnem, zdravem in lepem jeziku. Lojze se je kot navdušen Slovenec zelo zanimal za staro cerkveno slovanščino. V peti šoli je bilo, ko je nekoč profesor napisal na tablo staroslovenski 'Oče naš'. Medtem ko so dijaki prepisovali s table, je Grozde dvignil roko. »No, kaj bi radi?« — »Gospod profesor, ali grem lahko k tabli, da popravim napako?« Profesor mu je dovolil; Lojze pa je popravil kar četvero ali petero napak. Profesor jih v naglici ni bil opazil; Grozde jih je. — Drugikrat neki dijak ni znal oblike v staroslovenski sklanjatvi. Profesor vpraša Grozdeta. Ta pove. Ko profesor reče, da ni prav, vztraja Grozde pri svojem. Iz klopi pa se nekdo oglasi: »Prosim, gospod profesor, v knjigi je tudi tako, kakor pravi Grozde.« In pri tem je ostalo. Le za matematiko in fiziko Lojze ni imel posebnega daru in se je moral precej truditi, pa še ni spravil vselej na odlično; zgodilo se je tudi, da je ob polletju odnesel le dobro. Vendar pa nobenega predmeta ni zanemarjal. — Včasih je sam povedal kakemu sošolcu: »Naučim se vsakega predmeta za vsako uro; če ne gre drugače, pa vsaj za dobro.«


Da je bil vsako leto odličnjak in si je poleg tega pridobil še zelo obširno in zares globoko izvenšolsko izobrazbo, do tega ni prišel samo z nadarjenostjo, marveč tudi z vztrajno delavnostjo. Važen delež pri uspehu moramo pripisovati tudi Grozdetovemu načinu učenja. Za šolo se je učil vedno tega, kar je bilo na vrsti. Pri razlagi je pazil in bil dostikrat že s tem za naslednjo uro dovolj pripravljen. Ko je prišel domov, je to, kar je slišal v šoli, čimprej ponovil; dostikrat že kar med prostim časom do kosila. Vselej se je najprej naučil za šolo, potem je šele vzel kak prost predmet ali berilo. Čas učenja je čudovito znal izrabiti. Med odmorom pa se je vselej dobro odpočil z gibanjem na prostem, z odbojko, telovadbo, z dihalnimi vajami ali s tekom, tako da je kljub obilnemu študiju in drugemu delu vedno ostal čil in zdrav. — Učil pa se je zmeraj s premislekom, nikdar ne zgolj spominsko, tako da mu nikdar ni mogel kdo reči, da se »guli«. Enako natančno se je Lojze pripravljal tudi za tiste predmete, pri katerih profesor ni dosti zahteval. Vsi sošolci so se čudili, ko se je neko leto učil grščine, pri kateri so se dijaki izredno zabavali, prav tako, kakor da bi imeli najstrožjega profesorja. Pri šolskih nalogah ni nikoli prepisoval, čeprav bi bil lahko; nikdar se tudi ni zanašal na srečo ali opustil učenja za predmet, ako ga je bil že vprašan. ,Špekuliranja' in 'špricanja' sploh ni poznal. Tudi pripomočkov pri prevajanju bi ne bil uporabljal za nobeno ceno — zanašal se je le na svoje znanje, bodisi pri nalogah bodisi pri spraševanju. Izmed neobveznih predmetov je že v četrti in peti šoli obiskoval pouk nemščine in se v šesti še pred vojno učil italijanščine. Za osmo šolo je imel v načrtu angleščino in ob velikih počitnicah po sedmi je začel hoditi na tečaj za ta jezik. Ker pa se je hotel na vsak način udeleževati mesečnega študijskega tečaja pri Katoliški akciji, se je potem angleščine učil zasebno. Znal je tudi stenografijo in strojepisje ter se učil klavirja. Vsa gimnazijska leta je hodil tudi k cerkvenemu pevskemu zboru.

9. dan šmarnic: Moja pot se ne gubi v temi 25

9. dan šmarnic: Moja pot se ne gubi v temi

Poleg šole je Grozde posebno študiral načelne stvari. Proučeval je zlasti natančno Mahničeve spise in sploh njegovo dobo, zbirko »Naša pot« in Ušeničnikove spise. Zato pa je bil že kot petošolec v teh stvareh ter v vprašanjih o slovstvu in splošno o umetnosti, enako pa tudi o sociologiji trdno podkovan. Socialno okrožnico »Quadragesimo anno« (prevod???) je proučeval najprej na tečaju in potem še zasebno skozi dve leti. Ob nekih počitnicah je za to okrožnico porabil vsak dan precej časa, ki si ga je bil vnaprej odmeril. Tudi druge za naš čas važne papeške okrožnice je poznal. Med počitnicami je predelal marsikaj, kar med šolskim letom ni utegnil. Rekel je: »Saj brez dela bi morda še segnil, čeprav vem, da so počitnice predvsem zato, da se odpočiješ.« L. 1939. je imela Katoliška akcija o velikih počitnicah mesečni tečaj v Bohinju. Neki akademik pripoveduje, kako se je takrat prvič seznanil z Grozdetom. Takole ga opiše: Krepak fant, vesel in po dijaško živahen, zelo dober tarokist in šahist in pri ping-pongu med prvimi; a nekoliko slabši plavač. Izven zabave nekam nenavadno resen. Grozde je o svojem življenju kaj malo povedal. Spretno je zasukal pogovor na druge reči in kmalu so bila na vrsti razna kulturna vprašanja, zlasti pa vprašanja o nalogah Katoliške akcije. »Presenetile so me Grozdetove globoke misli in zrelo katoliško gledanje na življenje. Kje neki jemlje vse to? Po nekem razgovoru sem ga vprašal: ,Pa kako, da se kot tovariša abiturienta pri borcih nisva že prej videla?' Lojze se je od srca zasmejal: ,Saj sem šele nastopni petošolec.'« Isti akademik ga označuje čez nekaj let takole: »Uganko o Grozdetovem znanju in zlasti o globokem razmišljanju o Bogu mi je pred kratkim rešil Lojzetov sošolec, ki je dejal o njem: ,Bil je reven, nič ni imel svojega. Z veseljem in ponosom pa je pokazal na Ušeničnikove Izbrane spise: To je moja knjižnica, to so moje knjige! Imeli smo vtis, da hoče poudariti, da so te knjige njegovo edino premoženje.'« Kadar se je o čem razvila debata, je bilo skoraj vnaprej gotovo, da bo zmagal Grozde. Ni bil namreč samo naučen iz raznih knjig, da bi to potem razlagal in samo ponavljal, temveč je vse resnično doživljal, v sebi premislil in potem s svojimi sodbami v debati uveljavljal katoliško stališče. Zato je bil vedno prepričevalen in zmagovit.


Tovariš se spominja nekega predavanja o komunizmu, ki ga je imel Lojze kot petošolec pri kongregaciji. »Ko smo ga ostali petošolci poslušali, smo debelo gledali, kajti od vsega tega, kar je povedal, smo zelo malo razumeli. Zdelo se nam je, da ne govori petošolec, ampak strokovnjak, ki pozna vse do potankosti Marxov materializem in ves zgodovinski razvoj komunizma. Govoril je pri tem tako gladko, razne primere razlagal brez besedila, da smo vsi strmeli. Marsikak osmošolec ga je zavidal zaradi njegovega znanja in zmožnosti. Zato ga je hotel nekdo v neki malenkosti ,zabiti', toda gospod voditelj Lojzetu sploh ni pustil, da bi se zagovarjal, marveč je sam odgovoril: ,Od petošolca bi nihče ne pričakoval takega predavanja, kajti bilo je tako izdelano in tako podano, da ga moramo le pohvaliti.'« Zakaj je Grozde toliko proučeval načelna vprašanja? Zato ker je v katoliških načelih gledal luč Kristusovega razodetja, ki naj sveti skozi temo in zmedo novodobnih zmot.

Strašna zabloda je današnjih dni: ljudje kot slepci têžko hodijo, brez ciljev, cest v nejasnost blodijo, zavrgli prave, ravne so poti... A moja pot se ne gubi v temi, jasno začrtano jo zro oči! po njej za narod grem po lepše dni.

Tako pravi Lojze v svojih pesmih. Načela mu niso bila nekaj neživljenjskega, mrtvega. Ko govori o potrebnosti poznanja katoliških načel, piše: »Biti moramo drugim luč krščanskega življenja. Ker pa je življenje odsvit načel, moramo dobro poznati katoliška načela... Najmočnejše osvajalno sredstvo je zgled. Zgled pa mora biti tako popoln, da svoj cilj doseže, čeprav ga tisti, na katere naj vpliva, ne ostvarijo popolnoma. Zato moramo katoliška načela dobro poznati tudi v malih stvareh, če hočemo, da jih bomo izvrševali tako, da jih bodo drugi spolnjevali vsaj toliko, kolikor jim je potrebno, da rešijo svoje duše... Mladec, ki ne pozna katoliških načel, je za akcijo neuporaben, je kakor

9. dan šmarnic: Moja pot se ne gubi v temi 27

vojak v bitki, ki mu niso dali puške. Kaj bo naredil tak vojak za zmago? Ali bo vsaj sebe rešil? Najbrž niti tega ne.« Zadnje leto se je zdelo, kakor da hoče Lojze z delom še prav posebno pohiteti, da čim več stori — pred smrtjo. Kakor da bi hotel povedati, da ne bi rad umrl, preden je kaj storil. Naj bi tudi vsi do zadnjega dijaka v razredu ali učilnici pod vplivom vojske govorili: »Čemu bi študiral zdaj, ko ne vem, ali bom mogel svoje znanje kdaj uporabljati ali ne?« — od Grozdeta kaj takega nisi slišal. »Učenje za šolo vzamem kot svojo prvo dolžnost, ki mi jo Bog nalaga,« je govoril, ko sem mu svetoval, česa naj se loti pri zasebnem študiju. »Ne lotim se nobene druge stvari prej, dokler se nisem pripravil za šolske predmete. Kdo pa bo vestno študiral, če mladec ne bo!« Zaradi obilnega študija in dela pri Katoliški akciji ter pri kongregaciji je kot osmošolec slovstveno veliko manj delal. »Pa zakaj nič ne pišeš?« — »Veste, ni časa za to ... morda bom kaj po božiču, nekaj imam v načrtu, če bo hotel naš urednik priobčiti.... Predvsem je pa tako, da je za zdaj delo pri Katoliški akciji važnejše. Sicer pa, da bo mogoče kdaj kaj pametnega napisati, za to se je treba najprej temeljito pripraviti. V našem času bo najvažnejša stvar delo za verski in moralni dvig našega naroda. Saj ste sami nekoč omenili Cankarjevo misel, da so na svetu stvari, ki so važnejše kakor literatura...No, saj vem, tudi umetnost lahko vrši to nalogo in jo tudi nujno vrši, če je res prava .. « Tisto leto, ko je bil Grozde v osmi šoli, si je Katoliška akcija postavila za cilj, delati vse iz nadnaravnih nagibov — v božjo čast. Kako zares je Lojze to vzel! Poklicno delo je Lojze na ta način posvetil in mu dal večnostni pomen. Kdor je Lojzeta pobliže poznal, je vedel, da se pri njem delo in molitev, pesem in žrtev, zabava in trud zares bolj in bolj za-vestno zlivajo v eno: v božjo čast. Ali ne napravlja to človeka že v majhnih stvareh velikega?


10. dan šmarnic: Tekmec

V Grozdetov razred je v peti šoli prišel dijak Tone, ki je bil izključen iz nekega drugega zavoda. Takoj se je pokazalo, da bo Lojzetu nevaren tekmec: postaven fant s čednim obrazom, prikupnega, samozavestnega nastopa. Nekdo je pripomnil: »Posrečilo se mu je odnesti iz zavoda svetniški obraz.« Obdarovan je bil z mnogimi talenti; svoje znanje je znal pred razredom prepričevalno pokazati tudi na zunaj, ker je imel gladko, jasno izgovarjavo in dober glas. Videlo se je hitro, da si hoče pridobiti v razredu vodilno mesto in neizpodmakljiv vpliv; gnal se je na vse pretege, zdaj s predavanji pri slovenščini in francoščini, zdaj z deklamacijami in drugimi nastopi pri razrednih proslavah. Zavedni dijaki so kaj kmalu spoznali Tonetovo pravo barvo: zvedeli so, da je včlanjen v tajno mladinsko komunistično organizacijo, kamor je pač moral zaiti v času počitnic, ko je bival v bližini rudarskih krajev, tam v okolici Zagorja. Tonetu se je poznala komunistična šola. Znano mu je bilo, da najlaže osvajaš s prijateljstvom in spretno prilagodljivostjo — vse bolj kakor pa z učenim razpravljanjem. — Na tak način je hotel Tone sošolce neopazno pridobiti za svoje materialistično-marksistične nazore. Ti sošolci naj bi potem razkrajalno delo opravljali dalje. Lojze je kmalu opazil, kaj je v ozadju za to Tonetovo prijaznostjo. Med njim in komunistom se je vnela tiha, a ostra borba. Šlo je zlasti za nekaj nadarjenih sošolcev, ki jih je Tone najprej hotel navezati s prijateljstvom nase. Tonetu je hotel Lojze postaviti po robu svoje prijateljstvo. Posebno huda je bila borba za nekega dijaka, ki je bil doma iz katoliške družine in dober, pa nekoliko melanholične narave. Na tega je komunist Tone vplival s tem, da je polagoma vzbudil v njem drzne verske dvome. Ta sošolec je bil Lojzetu še prav posebno pri srcu in na vsak način ga je hotel iztrgati Tonetovemu vplivu. — Velikokrat so drugi dobri dijaki Lojzetu dejali: »Pusti ga, škoda časa! Tone ga je že popolnoma dobil v svoje roke, je že izgubljen.« — Lojze pa je večkrat poudaril: »Ne smemo kar takoj hudo misliti o ljudeh.« — Začel je celo misliti na to, da bi spravil tistega fanta v organizacijo Katoliške akcije, češ da ga bo le tako mogoče zares uspešno zavarovati, da ne podleže marksističnim vplivom.

10. dan šmarnic: Tekmec 29

Lojze je na vse načine preprečeval prilike, da bi dobil komunist tistega dijaka na samem. Družil se je z njim, kolikor mu je dovoljeval hišni red, ga obiskoval na domu, se sprehajal z njim ob odmorih. Lojze je bil temu fantu kaj primeren varuh, ker sta si bila kot pesniški duši sorodna in ker sta se oba močno zanimala za slovstvo in umetnost, zlasti pa za socialno vprašanje. Ko ta Grozdetov součenec dalj časa ni mogel hoditi v šolo, mu je Lojze potem prav požrtvovalno nudil pomoč pri predelovanju zaostale učne snovi. — Resnično občudovanja vredna apostolska gorečnost je Lojzetu celo vdihnila misel, da bi zapustil Marijanišče, na katerega je bil navezan kakor malokateri gojenec, in šel stanovat skupaj s tistim dijakom. Na ta način je mislil, da bi ga popolnoma iztrgal iz nevarnosti pred volkom v ovčjem oblačilu. Prevelike ovire so to selitev sicer preprečile, a tudi tako se zdi, da Grozdetovo prizadevanje pri tem sošolcu le ni bilo zastonj. Neki Lojzetov sošolec pripoveduje glede Grozdetovega apostolata v peti šoli: »Lojze in borbeni rdečkar sta si bila nasprotna pola v razredu. Nikogar drugega bi ne bili mogli postaviti Tonetu nasproti, ko ne bi imeli Grozdeta, ki mu je pomagalo še nekaj drugih članov Katoliške akcije. Jaz takrat še nisem tako poznal tega boja, danes pa vidim, da bi bil gotovo oni sam zapeljal pol razreda, ko bi ne imeli v Lojzetu tihega tekmeca v učenju ter mirnega, a vztrajnega besednega borca v prostem času, med odmori in iz šole grede. Spominjam se, da je Lojze mnogo razpravljal s Tonetom na samem. V razredu mu je vedno onemogočal delo. Ako je Tone začel vcepljati tovarišem svoje nazore, je Lojze takoj pristopil v krog in prevzel besedo. Dostikrat sta s Tonetom ostala sama in šele zvonec ju je ločil. — Ne vem, kaj sta govorila pri debatah, gotovo pa je, da sta nekaj časa hotela drug drugega pridobiti za svojo idejo. — Nekoč sem povedal Lojzetu, da sva s Tonetom vso noč pri Čadu prepila in predebatirala (no, tak način apostolata ni, da bi ga posnemal!). ,Kaj, tudi ti?' — ,Seveda. Veš, pa ne bo nič z njim.' — ,Da, morda res ne', je pritrjeval Grozde. ,Jaz sem poskusil prav vse, pa je zdaj zastonj. Je organiziran, ni iskren. Ve, da je Bog, a ga taji in žali, ker je prenapuhnjen, da bi se ponižal pred Njim. Škoda je le, da zna svoj napuh tako skrivati. Med fanti je kar prijeten in tovariški. Vidiš, kako se znajo pri svoji akciji potuhniti, kaj vse žrtvujejo!'


Takrat nisem vedel, da je žrtvovanje napuha tudi žrtev. In Lojze ga je žrtvoval; saj je bil nadarjen, učil se je, šlo mu je bolj ko nam drugim; in vendar ni bil domišljav, kakor smo bili drugi. Poiskal sem v spominu, da bi morda vendar našel kako potrdilo njegove domišljavosti, pa ga res ne najdem!«

11. dan šmarnic: Pesem in molitev 31

11. dan šmarnic: Pesem in molitev

Tisto leto — v peti — je dobil Grozde za sošolca tudi dijaka iz svobodomiselne družine. Lojze se je trudil z njim vsa leta, dokler sta bila skupaj, razpravljal z njim o verskih vprašanjih in ga z uspehom — vsaj tako je kazalo — pridobival za pobožnost prvih petkov. Vendar si ni mogel priti docela na jasno, ali se sošolec res počasi spreminja na boljše, ali pa je vse skupaj le hinavščina. Kljub temu ni odnehal. Na opazko, da je ta fant potuhnjen kakor le kaj in da se ni vredno z njim truditi, je Lojze odvrnil: »Ima velike težave. Pri taki liberalni vzgoji in okolju bi bil malokdo boljši, posebno še, ker je nadarjen. Nam je lahko, ker nas vsi tako učijo. Seveda bi lahko tudi on vedel, kaj je prav, zato pa mu je treba pomagati.« Ta dijak je Lojzeta cenil kakor nikogar. Nekoč ga je povabil na svoj dom in ga fotografiral, kako sloni nad knjigo in si podpira glavo. Prav ta slika je bila ob Lojzetovi smrti v časopisju in na spominskih podobicah. Ta svobodomiselni dijak je kasneje odšel med partizane. Kot sedmošolec je bil dolgo v zaporu. Najbrž se je v ječi popolnoma odločil za komunizem. Govorilo se je tudi, da je prav on spoznal Lojzeta na zadnji poti in ga dal mučiti. Pomislimo, kakšno razočaranje je moral prenesti Lojze ob smrti, če je ta glas resničen. Med odmori v razredu Lojze zlepa ni sedel, ampak vedno kje kaj razpravljal. — Ako pa ni debatiral ali ni imel s kom akcijskih razgovorov, je vršil apostolat na kak drug način. Velikokrat je nalašč zato, da bi preprečil vpliv marksista Toneta, sklical fante k petju: »Ala, fantje, bomo kakšno rekli, ko bo zdaj pri grščini tako huda ura!« Tako je pevski zbor vsak dan vsaj za odmor zaposlil vse dijake, pevce in po-slušalce. — Navadno so peli narodne pesmi. Lojze je imel za petje vedno kak razlog, katerega je v krogu, ki se je zbral okoli njega, podkrepil z značilnim širokim smehom, ki si ga vedno lahko točno razločil od drugih, in s svojo priljubljeno kretnjo: eno roko s hrbtom in plosk v dlan druge. — Kadar pa ni sam začel, je takoj pritekel, ko je zaslišal, da drugi pojo. Včasih je skočil kar čez dve, tri klopi, da je bil prej pri zboru. »Urezal je čez,« pripoveduje sošolec, »da so basi lahko brez skrbi pritiskali, potem pa ha, ha, ha na vsa usta! Če je stopil v razred kak resen gospod profesor in naznanil, da to vendar ne gre, da bi v šoli peli, saj nismo na vasi, mu je eden izmed nas (drugi so se silno


vljudno muzali) razložil, da imamo gospoda ravnatelja, ki ima zelo rad petje in glasbo, in da nam je ta gospod ravnatelj, hm, dovolil, da smemo peti in da nas, hm, hm, pride celo poslušat, kadar utegne. Gospod profesor je bil med tem govorom že davno izginil skozi vrata, mi pa spet v bučen smeh; in rečem vam, da Grozde ni bil najtišji; ob takih prilikah se je smejal in ploskal za vsako reč! Imel je lep tenor, z lahkoto je zapel ,a', imel je zelo dober posluh in smisel za petje, tako da je bilo z njim prav prijetno peti.« Tudi na ta način je Lojze vršil apostolat. Ves svoj trud pa je spremljal z molitvijo. Uspeha je Lojze pričakoval bolj od molitve, od božje milosti, kakor pa od lastnega dela. Ako naj namreč kdo ljudi pridobiva za Boga, mora biti Boga sam poln. Lojze je to dobro razumel. Zato se je vselej na vsako akcijo v razredu pripravljal z molitvijo, pa naj je bila ta akcija usmerjena v to, da bi pridobil novih članov Katoliške akcije ali pa da bi obvaroval sošolce pred slabimi vplivi drugih dijakov. Posebno je bilo veliko obiskov sv. Rešnjega Telesa posvečenih prav uspehu njegovih akcij. Tudi v šestem razredu se je na pol skrita borba z nadarjenim levičarjem ostro nadaljevala. Ob koncu tistega leta pa je vojna zanesla marksista neznano kam. Docela polnovrednih naslednikov v razredu sicer ni dobil, a slaba stran se vedno rajši prime in tudi trdovratneje drži kakor dobra; tako je bilo Tonetov vpliv še znatno čutiti. Na ta način je tudi s te strani za Grozdeta ostalo še dovolj dela.

12. dan šmarnic: Pokorščina 33

12. dan šmarnic: Pokorščina

»Nekaj posebnega je bil v šesti šoli,« tako pripoveduje Lojzetov tovariš, »gospod profesor Ernest Tomec... Zabrnel je zvonec — konec šumnega odmora. Razgrajači so se v zadnjih skokih postavili na mesta, razred je stal strumno urejen in zravnan v napetem pričakovanju. Kdo bo zdajle stopil skozi vrata? Kdo nas bo v tem dolgem letu davil z latinščino? Tedaj pa so se vrata skoraj neslišno odprla. Vstopil je profesor Tomec, resno in dostojanstveno, da nam je šepet groze in začudenja zamrl na ustnicah, še preden smo posedli. Gospod profesor je takoj uvedel silno strog režim. Sedeti je bilo treba v vrstah in ravno, učiti se na pamet in v pesmicah, najhujši pa je bil popoln molk, ki ga je zahteval. Saj si lahko vse povedal, samo roko je bilo treba dvigniti in na glas povedati. Prvo uro smo napisali na tablo številko 1. Ko je nekdo zinil nepotrebno besedico, je moral Vladimir enico zbrisati. Naslednjo uro je morala biti spet gori in to tako dolgo, da smo zdržali uro v popolnem molku. Zdaj smo smeli napisati 2. Še ena novost: Vsak prestopek je bilo treba popraviti. Najbolj navadno je bilo, če si moral prepisati kakšno stran, se naučiti na pamet kak potreben odstavek ali pa skandirati nekaj desetin heksametrov. Proti disciplini, ki jo je uvedel gospod profesor, se je dvignil v razredu ogorčen odpor. ,Saj nisem iz lesa, da 'bi sedel kakor pribit!' se je pritoževali nekdo. ,Saj res,' mu je pritegnil drugi, ,kje pa morem vse tisto spisati, še za predmete nimam časa!' Pa se zdi, da je vendarle rajši pisal, kakor pa da bi zamolčal eno samo besedico. Tu pa poglejmo Grozdeta! Sedel je ko pribit, nikdar se ni ozrl, pazil je na vsako besedico. Kadar smo gospodu profesorju nagajali in ga izzivali, se Grozde ni smejal ne jezil nad nami, še ozrl se ni, tudi če se je smejal kakemu predrznežu ves razred. Grozde je gledal naprej in sedél mirno, kakor da ga ni. Videti je bilo, da vse ukrepe gospoda profesorja odobrava in spoštuje. Toda kadar je bil vprašan, je odgovarjal gladko in natančno, a preprosto in ponižno, da me je njegov odgovor vselej ponižal. — Grozde je vedel, da bi bil del razreda radostno zavpil: ,protekcija!', ko bi mu bil gospod profesor moral kar koli spregledati, zato je vedno znal vse kakor ura. Čeprav sta se tudi izven šolskih sten iz razgovorov in s tečajev, ki jih je vodil gospod profesor, zelo dobro poznala, ni mogel tega nihče iz razreda niti slutiti.«


Sicer pa je bilo glede Lojzetovega vedenja v šoli pri vseh sošolcih dobro znano, da Grozde nikoli ne nagaja. Pri profesorjih, ki niso znali držati discipline, je bil Lojze še celo bolj miren kakor pri strogih. »Naj pokaže svojo drznost pri kakem strogem profesorju, če je res tako pogumen!« je večkrat dejal o 'junakih'. »Pri nas je bilo,« nadaljuje sošolec, »da navedem še nekaj iz šestega razreda, razmeroma zelo mnogo mladcev... Več kot polovica je imela naročene Borce. Nič ne vem, čemu smo jih naročali, a bili so edini časopis, ki smo ga prebrali od začetka do konca. Niti treba ti ni bilo vedeti, čemu naročaš Borce, saj je Grozde vedel, da je to dobro! Med odmorom je stopil pred šolsko desko s tistim bledorumenim blokom: ,No, Francelj, za Borce bova poravnala: 16 din; pa saj vem, da bi tako nenadno podjetje do temeljev pretreslo tvoje finančno stanje, bomo pa zdaj zapisali 8 din, za drugo te bom pa napadel po božičnih počitnicah, ko boš imel kaj več pod palcem! Velja! Ha, ha!' In že je položil indigo pod vrhnji list in nastavil svinčnik. Kaj si hotel drugega, kakor seči v žep in mu odcingljati: ena, dve... sedem, osem! — »Takole, pa je vse v redu! Živio!' Borci so izhajali menda ob četrtkih. Ob petkih jih je bilo tako lepo videti: vsakega naročnika je čakal na njegovem prostoru list z rdečim napisom: Mi mladi borci. Če si prišel bolj zgodaj, si videl Grozdeta, kako jih je polagal na mesta, potem pa vzel svojega in odprl prvo stran (mi smo pa hiteli brati zadnjo, ker je bilo tam najzanimivejše). Borci so bili neštetokrat tudi povod debate. Treba je bilo videti Grozdeta, kako se je potegnil zanje in branil njihove misli. — In kako se je skliceval na sv. očeta, kako je spoštoval .avtoriteto"! Nam je bilo treba vse te pojme šele ustvariti. Grozde nam jih je posredoval tako naravno in primerno, kakor je bilo le mogoče.« V sedmi šoli je bila posebno zapeljiva »Osvobodilna fronta«. Lojze — narodnostno izmed vseh sošolcev pač najbolj zaveden — je bil brž o njej prav poučen in je z nje krepko trgal njen narodnostni plašč ter razkrival njeno protinarodno in protiversko delo. Takrat so se vršile mnogokrat burne debate tam na Rakovniku, kjer je imela takrat pouk tudi klasična gimnazija in je bilo mogoče kar skozi okno opazovati uspehe osvobodilnega gibanja, ko so vsi lahko videli goste oblake dima, ki so se

12. dan šmarnic: Pokorščina 35

zdaj tu zdaj tam dvigali proti nebu. A mnogo več je Lojze napravil s prijateljskimi pogovori in obiski, pri katerih je kar se da naravno tovarišem kazal, da vsakdo uničuje narodno kulturo, kdor koli se postavi proti Bogu in prestopa njegove postave.


13. dan šmarnic: Trdna načela

Že pri opisovanju Grozdetove borbe z marksističnim tekmecem smo videli, kako je Lojze vedno odločno branil katoliško prepričanje in ga vneto utrjeval v svojih tovariših. Tudi se ni nič bal, da bi morda zaradi te odločnosti padel v nemilost pri profesorjih. A pri tem je bilo njegovo vedenje do vseh profesorjev, naj so bili kakršnega koli prepričanja, zmeraj spoštljivo in njegov nastop lepo umirjen tudi ob takih prilikah, ko je branil pred njimi katoliška načela.

Ob neki priliki je v šoli prišlo na vrsto vprašanje, o razmerju med umetnostjo in nravnostjo. Profesor je razlagal, kakor da je umetnost avtonomna, da se ji ni nič treba ozirati na nravne zakone. — Grozde takoj dvigne roko — drugače je zlepa ni dvignil, da bi morda vsiljeval svoje znanje — in mirno pove, da je umetnost kakor vsako drugo človeško delovanje podrejena neizpremenljivim božjim zakonom, vpisa-nim v samo človeško naravo. Profesor je kar osupnil. Kako je mogoče, da v takih vprašanjih že petošolec pokaže tako zrelost in obenem tako odločnost. Pristavil je k Lojzetovim mislim nekaj svojih, a tako, da so dijaki vendarle dobro čutili, da je zmagal Lojze. Saj so tudi vedeli, da gospod profesor Lojzeta ceni zaradi njegovega vedenja kakor tudi zaradi znanja.

Sošolec, znan z Lojzetom od pete šole dalje, pripoveduje, kako se je Lojze razen s pridnostjo odlikoval pred sošolci tudi v tem, da je že v peti šoli imel prav čvrst svetovni nazor. »Ni iskal resnice in spoznanja v vsaki knjigi, ki mu je prišla v roke, ne v debatah s tovariši ne pri predavanjih profesorjev. Že takrat se je zavedal, rekel bi, vsak hip, kaj hoče, kakšen cilj ima in kaj je glede na ta cilj dobro ali slabo. Vsi njegovi sošolci, ki so bolj ali manj vsak dan menjavali nazore in cilje, so dobro vedeli, kakšen nazor bo zastopal Grozde. Res, sošolci! Kdaj je Grozde tudi z eno samo besedo zdvojil nad svojim, katoliškim nazorom? In kje je samo eden izmed nas, ki bi, od pete dalje ne menjal svojega gledanja na svet?«

To zgodnjo Lojzetovo odločnost lepo pojasnjuje dogodek iz pete šole. Profesor je razlagal Tavčarja. Nekaj dijakov je prav živahno posegalo v profesorjevo razlago z dognanji, ki so jim že oni sami prišli na konec.

13. dan šmarnic: Trdna načela 37

Tudi Lojze se je oglasil. »No, Grozde?« Po prvih besedah je razred osupnil. Grozde ni pomagal razlagati, ampak ugovarjal je. Gladko je na-vajal reči, o katerih se večini še sanjalo ni: »Zvon«, »Slovan«, Mahnič, stranke — za te reči je bil Lojze izvedenec! Zoper Mahniča si ni dal reči niti besedice, pa četudi od profesorja. Saj na Mahniču je gradil svoje prepričanje! No, stvar se je končala brez debate, ker je profesor rekel: »Saj, saj imate prav. No, kar dalje!«

A Grozde ni suženjsko zagovarjal prav vsake trditve, katero je kdaj Mahnič postavil v kritiki posameznih slovstvenih del in pri kateri niti Mahnič sam ni brez pridržka in trmasto vztrajal. Lojzetovo navdušenje za Mahniča razume le tisti, ki je sam z odkritosrčno ljubeznijo do resnice proučeval življenje in delo tega svetniškega škofa in — kljub nasprotnim obrekovanjem — velikega narodnjaka. Grozdetu, ki je Mahniča dobro poznal, so se tisti, ki so brez kakega temeljitejšega poznanja stvari govo-rili o Mahniču, enem izmed največjih slovenskih mož, samo s prezirljivim nasmeškom, zdeli naravnost smešni. — Iz Mahniča je Lojze črpal odločnost v izpovedovanju katoliških načel in v ravnanju po njih. Še prav poseben vtis je napravil nanj programatičen Mahničev vzklik: »Bog in vera nad vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljudstvu vstajenje!«

Gotovo je Lojze ob svojem trdnem prepričanju o resničnosti tega, kar je zagovarjal, kdaj s svojimi tovariši tudi preostro debatiral. Ko je nekoč v razredu pobijal sošolčevo zmoto, je prijatelj dejal Lojzetu: »Lojze, resnico podajaš, a ne na pravi način!« — A je že tako res, kakor pravi P. Charles: »Krepko prepričanje ima včasih nekoliko neljub zunanji izraz in tisti, ki res krepko hočejo, so v nevarnosti, da kdaj nekoliko neprijetno zadenejo ob bližnjega. Ako plavaš nasproti toku, ne gre naprej drugače, kakor da močno udarjaš z rokami proti vodi, ki te obdaja...« Pa saj po besedah istega pisatelja življenje človeka, ki hoče biti apostol, sploh nima tega namena, da bi bližnjega zibalo in ponavljalo nežne, uspavajoče popevke tistim, ki so okoli njega. Pri tem je bil Grozde zmeraj pripravljen, da svoje napake popravi, ako ga je kdo nanje opozoril. Tovariš mu je nekoč povedal, kako je prefekt v pogovoru z dijaki mimogrede omenil, da je Grozdetov nastop vendarle preoster, čeprav je sicer primeren. Povsem mirno je Lojze to sprejel in rekel: »Mogoče. Dobro, da si mi povedal. Se bom skušal popraviti; sam


vidim, da sem včasih res bolj tako... Prosim, da mi vselej odkrito poveš, kadar opaziš na meni kako napako; za to ti bom iz srca hvaležen.« Drugi pripoveduje: »Kar osupnil sem, ko sem mu nekoč nevoljen zabrusil v obraz, češ — da je domišljav in da tako tudi drugi sodijo o njem, pa se mi je vidno zadovoljen zahvalil za opozorilo in me prosil, naj ga le večkrat spomnim na napake: »Veš, jih imam veliko. Pa se jih bom z božjo pomočjo skušal čedalje bolj znebiti.«

Ob vsej svoji nepopustljivosti v načelih pa je bil tudi do tovarišev, ki so mu nasprotovali, vedno prijazen in v sodbah prizanesljiv. Ako ni bilo potrebno, tedaj sploh ni izrekel sodbe. Ko so se mu nekateri prijatelji glede nazorov oddaljili, je ostal z njimi še naprej v tesnih stikih, bilo pa mu je zelo hudo zanje. »Kako je tega fanta škoda!« je včasih dejal. »Lahko bi veliko dobrega storil, pa bo povprečnež ali pa bo celo popolnoma zašel.« Rad je Lojze pomagal tovarišem pri učenju, in sicer brez razlike vsakomur, naj so bili takega ali drugačnega prepričanja; žrtvoval je za to mnogo dragocenega časa. Zlasti se je to pokazalo v šoli. Pred marsikatero grško ali latinsko uro je kar vse stalo okoli Grozdeta, ki je na glas prevajal najtežje odstavke! Videlo se je, kako dobro je Lojze razumel misel sv. Avguština, da je treba greh in krive nazore sovražiti in jih z vso odločnostjo pobijati, a pri vsem tem grešnika in tiste, ki so v zmoti, z resnično iskrenostjo ljubiti. Sicer pa je bil mnenja, da se mora prava nesebična ljubezen kazati posebno v tem, da bližnjemu odkrito povem resnico, čeprav je morda neljuba, in ga ne pustim tavati v zmotah.

Ko tovariš opisuje Lojzetovo značajnost in načelnost, pristavlja: »Kadar je bil govor o vsakdanjih stvareh, je bil Lojze pripravljen z vsakim govoriti o vsem; veliko bolj kakor kdo drugi je razumel svoje tovariše, zato ni nikdar nepremišljeno sodil. Ne spominjam se, da bi kdaj komu kaj odrekel, kar je bilo v njegovi moči. Psovke ali nepremišljene besede nisem slišal iz njegovih ust. Tudi praznih besedi ne. « Zato je v razredu imel pri vseh sošolcih iz leta v leto večji ugled.

14. dan šmarnic: Proti toku 39

14. dan šmarnic: Proti toku

Kakor je bil Lojze ravnočrten v načelih, tako je bil tudi v dejanjih. Ako je spoznal, da je kako ravnanje pravilno, ga od njega zlepa niso mogle odvrniti ne besede ne zgled okolice. — »Grozde je zmeraj v opoziciji, seveda spet njegova načela!... Če bi drugi vsi hoteli iti na Golovec, bo Grozde gotovo hotel iti na Barje,« se je nekdo pol v šali pol zares pritoževal nad njim. Ta odločnost se je pokazala dostikrat tudi v malih stvareh. Ko je kdaj prišel — vselej le za malo časa — na obisk k svojim znancem v Ljubljani, so ga včasih pripravili do tega, da je z drugimi prisedel k igranju kart. A ko je prišel čas, ki si ga je določil za odhod, je prenehal kar sredi igre in se poslovil, nobeno prigovarjanje ga ni moglo pridržati. Zaradi te »trme« so bili včasih že kar jezni nanj. Upreti se večini, ki bi te rada potegnila s seboj v povprečnost in na slaba pota, je Lojze znal kakor nihče drugi. V tem so ga nehote morali občudovati vsi. »On pač ni tak kakor mi drugi. Je nekaj posebnega,« je večkrat kdo dejal, če si komu pokazal na Grozdetov zgled. Nekak izraz Lojzetove nepopustljivosti v načelih ali, kar je isto, značajnosti, dosled-nosti v mišljenju in ravnanju ter nedostopnosti za slab zgled, je tudi njegova pesmica iz četrte šole:

V čolniček bom skočil in na morje zaveslal. Tam viharje bom izzval, ko z vso silo privršé, sam bom vsem nasproti stal sredi besnega morja, sredi spenjenih voda. V boju bom dočakal dne in bo srečno mi srce.


Ob koncu sedme šole piše o izletu v planine: »Kdaj vas spet obiščem, planine drage? Kdaj me spet od blizu razveselite s svojo lepoto, kdaj se pri vas naužijem svežega zraka in brezskrbne prostosti?... Časi nas kujejo, vijejo in drobijo, kdo je dovolj močan, da se jim ne poda? Vas ne premaknejo, toda, ali bom zdržal jaz?... Morda vas kmalu spet pozdravim, silni velikani slovenske zemlje. Vi stojite, tudi jaz hočem stati!« — Planine je Lojze zelo ljubil, čeprav jih zaradi svoje revščine ni mogel veliko obiskovati. Da ste ga videli, kako je njegov ostri pogled postal mehak in žareč od veselja, kadar je dospel na kak razgledni vrh. Kar roke je razprostrl, kakor da bi hotel z njimi objeti vso to lepoto, in kar naprej vam bi vriskal in pel. Skrbno pa se je čuval mehkužnega sanjarjenja, ki toliko mladih ljudi ovira, da nikoli ne pridejo do prave možatosti, ki je prav lepo združljiva z veselostjo, do tiste možatosti, ki je lastna resnični značajnosti. V začetku šeste šole so nekoč šli v gledališče. Potem je Lojze pisal: »Morda bi bilo bolje, da bi igre ne bil videl. Preveč čustvena je zame. Kako mehkobno bolno sem razpoložen. Neko čudno sanjavo hrepenenje se hoče oglašati v meni, hrepenenje po nečem sladkem in lepem. Ne, ne! Pustimo sanje sanjačem, čast terja od nas mož! Dandanes časi hitro zore, tako da mora biti mladenič že zrel mož.« S svojo doslednostjo in značajnostjo si je moral Lojze prav pri najboljših in najresnejših tovariših pridobiti ugled. Tudi pri nasprotnikih! Sošolec docela drugačnih nazorov je dejal: »Grozde je res značaj; to je fant, s katerim lahko vsaj odkrito govorim!« Če bi vsi dobri fantje pokazali v dobrem vsaj toliko poguma, kakor ga največkrat slabi fantje pokažejo v zlem — tako je bilo Grozdetovo mnenje — bi rešili marsikaterega tovariša, ki je na razpotju; če bi pri dobrih fantih videl značajnost, pogum in odločnost v dobri stvari, bi se pridružil njim in vzdržal na pravi poti — a kako naj mladega fanta pritegneš s strahopetnostjo in mehkužno popustljivostjo? Tovariš, ki se z Lojzetom ni strinjal v vseh rečeh, posebno še, ker je kot mehak, čustven značaj dolgo časa čutil do Lojzeta zaradi njegove vsaj zunanje hladnosti in navideznega razumarstva hud odpor, piše, kako je vendar imel Lojze nanj že tedaj močan vpliv: »Kadar sem bil v

14. dan šmarnic: Proti toku 41

negotovosti, sem skrivaj opazoval in poslušal Lojzeta; potem sem takoj vedel, kaj naj storim ali kakšno mnenje bo pravilno... Čestokrat je prav njegov molk vplival bolj kakor besede. Videl sem, da bi mi Lojze dostikrat kako stvar očital, da bi me o čem poučil, pa je predobro poznal mojo trmo, zato je rajši molčal... Njegov vzgled, časih le samo pogled, je povedal in dosegel več, kakor še tako lepe besede.« »V razredu,« tako piše sošolec, »sem nekoč vprašal svojega sošolca, kakšno mnenje ima o Grozdetu. ,Grozde je avtoriteta v razredu. Ta bo v življenju še marsikaj dosegel, če se bo oblikoval v tej smeri,' je dejal.« — »Prenekaterikrat je marsikdo izmed nas na tihem vzdihoval: O, ko bi mogel biti Grozdetu vsaj nekoliko podoben!« pripoveduje drugi. Enako se je Lojze zelo priljubil pri profesorjih, tudi pri tistih, ki so vedeli, da se Grozde po mišljenju od njih povsem razlikuje. Prava načelnost in značajnost nikakor ne odbija okolice, marveč jo pridobiva in dviga. Kot sedmošolec opozarja Lojze tudi svoje tovariše: »Kaj mislite, kdaj boste vlekli ljudi za seboj? Ali takrat, ko boste drveli brez misli, kamor vas ženo valovi množice, ali takrat, ko boste strahopetni in se boste potuhnili, ko bi morali pokazati svoja načela? — Nikakor! Naj se zdi trenutno kakor koli, vendar je res, da so vtisnili sto-letjem obraz svoje osebnosti le tisti ljudje, ki so imeli jasna načela in res močno voljo; ki so imeli pogum, da so šli, če je bilo treba, tudi proti toku množice, tako da so končno oni potegnili množico za seboj, ne pa obratno. Danes je treba svet prenoviti. To pa zmorejo le tisti, ki so pogumni in močni in taki moramo biti mi! Ne smemo iti s svetom v po-gubo, ampak svet mora iti z nami v — rešenje! Zato pa: ne bodimo trst, ki ga veter maje!« Sošolec je Lojzetu nekoč — sicer v zasmeh — dejal: »Ti boš še poginil zaradi načel!« S tem mu je — čeprav nevede — dal veliko priznanje in izrekel nekaj, kar se je z Lojzetom že v resnici zgodilo. Toda umreti zaradi načel Kristusove Cerkve se pravi umreti zaradi Kristusovih načel, umreti za Kristusa samega. Kakšna čast!


15. dan šmarnic: »O, dela je mnogo!«

Če ste hoteli videti Grozdeta vsega v ognju navdušenja, ste ga morali vprašati glede potrebnosti Katoliške akcije in glede njenih nalog, pa v zvezi s tem še o ljubezni do domovine. — Ako vam je npr. opisoval moralne razmere v svojem domačem vinorodnem kraju, ki ga je zelo ljubil, a videl tudi ljudske napake; če je pogovor nanesel na literaturo, gledališče in kino, na razmere med dijaštvom in delavstvom, vam je ob koncu prav gotovo prešel na apostolat, ki ga naj vrši Katoliška akcija: »Velikanske naloge imamo pred seboj! Le Katoliška akcija bo to zmogla! Delavec med delavci, kmet med kmeti, dijak med dijaki!« se je razvnemal. V svojih zadnjih velikih počitnicah, po sedmi šoli, je dalje časa delal na železniški progi pri Brezovici in pri Borovnici. Z žalostjo je pripovedoval: »Kako versko mlačni in nravno pokvarjeni so mnogi mladi ljudje! Joj, to nas čaka dela! Kakšne nazore imajo! Nič ni čudnega, če je potem tudi njihovo življenje tako, da se Bog usmili! Silne naloge ima Katoliška akcija ... Kaj nam pomaga, če imamo samo veliko pripadnikov, ki so ,naši', a so v svoji notranjosti celi pogani. Treba bo organizirati, ker se zlasti mlad človek, ako je v teh današnjih zmedah osamljen, skoraj gotovo izgubi. Delati bomo morali za notranjo prenovitev, moliti in se žrtvovati!« In ni ostalo pri lepih besedah. Kako ti je znal Lojze vsak čas izrabiti za apostolat! Tudi šolski študij! Kakor mu narodnostna zavednost ni bila le beseda ali čustvo brez sadu, tako je bilo tudi z njegovim navdušenjem pri apostolatu, povezanim tesno z ljubeznijo do naroda. — Glede ljubezni do naroda je že kot četrtošolec pisal v »Izviru«: »Mnogo jih je, morda tudi med nami, ki mnogo govore o narodu, domovini, ne store pa ničesar. Pojdi danes sam vase, moj brat, in si odkrito odgovori: Koliko sem doslej storil za narod? Ali sem že kdaj molil zanj? Ali študiram zato, da bom lahko kdaj s svojim znanjem narodu koristil?... Ti, ki govoriš in kričiš, da ljubiš narod in domovino, odgovori si, ali kaj delaš zanj! Najbrže nič. Torej lažeš, ko kričiš; kajti besede brez dejanj narodu nič ne koristijo. — Fantje, z dejanji potrdimo svojo ljubezen do naroda! Naj nas ne straši to, da nas je malo! Dokler hočemo, živimo.«

15. dan šmarnic: »O, dela je mnogo!« 43

Najgloblji nagib za svojo gorečnost je Lojze izrazil, ko je zadnji mesec svojega življenja med drugim dejal na kongregacijski akademiji na praznik Brezmadežne: »Iz usmiljenja do ubogih, ki nimajo kruha, in še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz usmiljenja do obojih dajmo svoje mlade moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo in jih pripeljemo h Kristusu in v novo, lepšo prihodnost!« Kdor ima v resnici tako usmiljenje do bližnjega, ne more držati rok križem in brezbrižno gledati, kako se okoli njega pogubljajo množice. K vnemi za delo v Katoliški akciji je navduševal tudi sočlane. »Bilo je v višjih razredih,« piše njegov tovariš; »velikokrat me je izpraševal, kako je kaj s Katoliško akcijo, ali kaj delam pri njej. To je postal sčasoma kar njegov pozdrav, da sem bil včasih že jezen. Če sem pokazal, da mi ni mnogo do dela, me je začel navduševati, opominjati in tudi karati. Nekoč sem se z njim sprehajal; kakor po navadi me je tudi sedaj začel opominjati in spraševati; če kaj delam pri Katoliški akciji. ,I, kaj naj pa delam!' sem rekel. ,0, dela je mnogo! Treba je delati na sebi, truditi se, da postaja človek boljši. Moliti, odpravljati lastne napake...' — In še je govoril, kako je treba z zgledom in besedo vplivati na tovariše... Jaz pa gledam osuplo. ,Pa kaj mi pridigaš, saj to vedno slišim s prižnice. To spada v cerkev, ne pa na dvorišče!' — ,0, prijatelj,' mi je odgovoril, ,danes je treba prak-tičnega krščanstva. Danes ne spadajo take besede le v cerkev, ampak jih bomo morali širiti povsod. Treba bo izrabiti vsako priliko, da pridobimo svet zopet za Kristusa.'« Lojzetova pota v šolo in iz šole zdaj po večini niso bila samo za zabavo, marveč jih je izrabil za apostolat. To je delal povsem neprisiljeno, tako da se je v resnici videlo, kako navdušen je bil za stvar, za katero je delal, in kako je prepričan o njeni resničnosti in vrednosti. Pobijal je predsodke zoper Katoliško akcijo in dokazoval potrebnost in dolžnost laiškega apostolata, branil papeža in škofa, delal za dober tisk in svaril pred slabimi knjigami, pridobival za pogostno sv. obhajilo. Dobro je vedel, da bistveno delo Katoliške akcije še daleč ni v zunanjih nastopili, zborovanjih ali manifestacijah. Stalno je imel pred očmi to, kar je o žosistih pisal kanonik Cardijn: »Resnična žosistovska organizacija je v intimnem razgovoru, ko gre beseda od srca do srca, v tihi po-


žrtvovalnosti, v skriti žrtvi borca, ki — kadar teče za ovčico — ne pozna razdalj ne trudov ne ovir, in to često po dolgih in mukepolnih delovnih dneh.« Če je šlo za pridobivanje novih članov Katoliške akcije, je na Lojzeta prišel skoraj gotovo vselej najtrši oreh. Za to delo se je vselej že dalj časa prej pripravljal z molitvijo, šele potem se je naloge lotil. »Že v četrti šoli so me začeli pridobivati za Katoliško akcijo,« pripoveduje Lojzetov tovariš. »Trdovratno sem se upiral. Nekaj sem imel predsodkov, ker sem že zelo zgodaj slišal nekatere očitke zoper njo… V meni je odločala tudi želja, da zaradi ljube brezdelnosti in la-godnosti ostanem rajši sam zase. Nisem in nisem se dal pregovoriti. Dolgo časa so me mikastili. Nazadnje se je v peti šoli name spravil Grozde, ki se mi je začel pridruževati na poti v šolo. Začel je tam, kjer so prejšnji nehali. Ko sem se izgovarjal na kongregacijo, je Lojze razjasnil, da tukaj ne velja: ali v kongregacijo, ali v Katoliško akcijo. Govoril je tako prepričevalno, da mu nič drugega nisem mogel reči, kakor da je stvar sicer dobra in potrebna, a da mene vendar ne bo zraven. — Lojzeta ta odgovor prav nič ni vznejevoljil; prijazno se je poslovil: ,Dobro, le premisli! Se pa še drugič kaj pomeniva! Bog živi!' je pozdravil in z urno kretnjo segel po svoji večni modri baretki. Kmalu potem se mi je na potu spet pridružil in mi po kratkem, šaljivem uvodu začel spet izpodbijati pomisleke. Jaz pa se mu nisem dal ugnati. Tako se me je skoraj pol leta obzirno in prijateljsko večkrat loteval z vztrajnostjo, ki pa ni bila nikakršna vsiljivost. Končno je iztisnil iz mene odgovor: ,Sem prelen za to!' — Pri tem je odnehal. Še vedno se mi je pridruževal, a zdaj sva se pogovarjala o povsem navadnih stvareh. Dolgo časa sem že mislil, da je pri meni že končal in da me bo pustil v moji zaspanosti lepo pri miru. Kar se mi na poti iz šole tam pri mesarskih stojnicah nalahno zasopel spet pridruži in kar brez uvoda začne: ,No, no France, ali si še vedno tako len? Si se v tem času že kaj odpovedal lenobi?' me hudomušno pogleda in se zasmeje... — Njegova prostodušnost mi je vzela vso odpornost. Le bolj zaradi lepšega sem dejal: ,Veš, posebnega napredka še ni.' — Nekaj minut sem se še dajal majati, potem pa sem pristal na pristop. Lojze mi je sedaj odkrival življenje, ki živahno pólje v organizaciji, čeprav na zunaj res ni kaj posebnega opaziti. Na voglu, kjer naj bi se razšla, sva še nekoliko po-stala. Rad bi ga še marsikaj vprašal, a opravičil se je, da ne sme kršiti

15. dan šmarnic: »O, dela je mnogo!« 45

hišnega reda. — ,Bog živi, Francelj, ' Veselo je zamahnil z desnico in odhitel v Marijanišče k večerji.« Zopet drugi sošolec piše: »Ko sem se v sedmi šoli pobliže seznanil z Lojzetom, sem ga imel vedno rajši in sem se pogosto družil z njim. Kmalu me je začel navduševati za ideje Katoliške akcije in mi o tem pogosto ali po ovinkih ali pa naravnost govoriti. Težko mi je bilo reči ne, a k mladcem nisem hotel in sem mu odrekel. — Toda kljub temu sva bila še vedno dobra prijatelja in jaz sem ga še bolj občudoval, ko sem videl, kako navdušeno in kako nesebično se trudi za lepo stvar.« Ako kljub vsemu delu in molitvi njemu ali komu| drugemu pridobivanje ni hotelo uspeti, je mirno dejal: »Če je božja volja, da k nam pride, bo že prišel« »Če je božja volja,« ta izrek mu je prišel že tako v navado, da jo je ob vsaki priliki uporabljal.


16. dan šmarnic: V zaupanju v Boga delati, sejati

Razen pri Katoliški akciji je Lojze veliko delal tudi pri Marijini kongregaciji. Vesel je v tretji šoli pripovedoval, kako se je z nastopom novega voditelja v Marijanišču razmahnilo kongregacijsko življenje! Bog ve, ali mu ni prav Marija, ki se ji je posvetil in jo vsak dan častil, izprosila milost, da je prišel v Katoliško akcijo in v njej našel za svoje duševno življenje več področja in se vzgojil za vzornega Kristusovega borca. V četrti šoli je bil pri kongregacijskem svetu svetovalec za nižješolce, v sedmi šoli pa prvi pomočnik prednika in obenem vodnik nižješolske skupine. Mnogo se je pri kongregaciji trudil zlasti kot osmošolec, ko je bil izvoljen za prednika. Ob vsej svoji vnemi za učenje je vedno našel čas za seje, ki jih je znal živahno, stvarno in spretno voditi. Program za seje je vedno prej natančno pripravil in se posvetoval z voditeljem. Vedno je imel kake predloge in pobude. Hodil je na sestanke tudi k nižješolcem in navduševal fante za kongregacijske vzore in ob priliki opozarjal tudi na Katoliško akcijo, s katero naj kongreganist sodeluje pri pokristjanjenju razkristjanjenega okolja. Razmerje med kongregacijo in Katoliško akcijo mu ni delalo nikakih preglavic. Kongregacija mu je bila pomožna sila Katoliške akcije. Kdor je pri Katoliški akciji najboljši član, je tudi lahko najboljši kongreganist in enako more biti najboljši kongreganist obenem najvzornejši član Katoliške akcije. Zaupanje v zmago Kristusove Cerkve nad zlom in s tem zaupanje v zmago dobre stvari, za katero dela Katoliška akcija, je bilo pri Grozdetu nezlomljivo, naj so prihajali še tako žalostni dogodki. Zato pa ni spraševal, ali se v takih časih sploh še splača delati! Silno je Lojzeta potrla novica o smrti profesorja Ernesta Tomca. Bil je ves iz sebe. Ni in ni mogel verjeti! — V dnevniku piše ob tej priliki: »Kaj bo z nami? Kdo bo vodil našo organizacijo, kdo naše krožke in tečaje?... V strašnih časih živimo in zdi se, da nam Bog pobira naše najboljše ljudi, ki jih organizacija danes še prav posebno potrebuje ...« — A takoj pristavlja: »Toda zaupam, Ti veš, kaj delaš; ne zapusti nas nikdar!« (26. IV. 1942.) In kako so ga bolele nesreče, ki so druga za drugo prihajale nad naš narod! A vendar: božja previdnost ljubeče čuva nad nami!

16. dan šmarnic: V zaupanju v Boga delati, sejati 47

Slovenija, Slovenija, ti moja rana! Pozabljena, prezrta in izdana, sovragu prepuščena brez moči! Stegnile so krvave se roké, da te oskrunijo, raztrgajo, zdrobe — miruj, srce, miruj: Bog še živi.

V zaupanju v Boga delati, sejati, da nam bo v času vedrine naročje polno zlatega snopja — če prej ne, pa v času vedrine, ki je nikdar ne zakrijejo oblaki! Osvajalen je samo nikdar ugnani optimizem, združen s požrtvovalnostjo, ki se z veseljem odreka lastnim ugodnostim in udobnostim, da more drugemu storiti dobro. In Lojze je bil optimist, čeprav je moral v tem pogledu delati silo svoji naravi, ki bi ga — zlasti zaradi revščine in drugih hudih razmer — prav lahko zavedla v neozdravljiv pesimizem. — »Malodušnost v Lojzetovem srcu ni imela prostora,« piše tovariš. »Spominjam se ga, ko je nekoč govoril na zborovanju. Njegove navduševalne besede niso prihajale samo z jezika, ampak iz srca. Govoril je tako navdušeno, da te je moral ganiti iz malodušja.« Gorečnost in obenem optimizem diha Lojzetov zadnji govorček na sestanku pri Katoliški akciji; imel ga je v zadnjem mesecu svojega življenja. V njem pravi med drugim: »Mnogo posebnosti ima današnji čas. Morda največja, gotovo pa najbolj žalostna je ta, da gledamo prvič, odkar ljudje pomnijo, skrbno započeti in dobro premišljeni upor zoper vse, kar se imenuje Bog. — Tudi v prejšnjih časih so bili brezbožniki, a v močni, z železno disciplino povezani organizaciji jih do sedaj še ni bilo. Danes pa je brezboštvo organizirano v močne organizacije po vsem svetu. Več je teh orga-nizacij, včasih si katere v kakšni malenkosti tudi nasprotujejo med seboj, a vse delajo za en sam cilj: Pregnati z zemlje Boga... Najhujši izmed vseh teh organizacij je pa gotovo komunizem, ki je najbolj svetoven, najbolj organiziran in najbolj satanski. — Napada Boga samega in


njegovega Sina. Napada Cerkev, ki je Njegovo skrivnostno telo. Mi vemo, da je Bog neuničljiv, da bo Cerkev na svetu do konca sveta. Vemo pa tudi, da so v nevarnosti duše posameznih ljudi in celi narodi, da se večno pogube. Tudi Slovenci smo že v neposredni nevarnosti, z nami vred pa je v nevarnosti vsa Evropa in vesoljni svet. Večno pogubljenje pa je največja nesreča, ki more priti nad človeka. Zato se je treba tej nevarnosti upreti z vsemi močmi. A kako se upreti? Cerkev nam je pokazala pot. Pij XI. je poklical v življenje novo organizacijo Katoliške akcije nalašč zato, da zaustavi napredujoče brezboštvo, da mu vzame osvojene postojanke, ga premaga in tako obvaruje vesoljni svet časnega razdejanja in večnega pogubljenja. Mi smo odgovorili temu klicu Kristusovega namestnika. Hočemo se bojevati z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo. Nje sicer ne bodo nikoli premagale, morejo ji pa odtrgati ne le posamezne duše, ampak cele narode in jih pahniti v večno nesrečo. Hočemo na vsak način to preprečiti...«

17. dan šmarnic: »Z žrtvami se osvajajo duše...« 49

17. dan šmarnic: »Z žrtvami se osvajajo duše...«

Zveličar je odrešil svet z molitvijo, z zgledom, a predvsem z žrtvijo, s križem. Njegovi učenci zato ne bodo mogli iti po drugi poti, delati po drugačni metodi, pa naj bodo kjer koli in kadar koli. Vedno bodo morali postaviti križ na vrh vseh drugih sredstev apostolata.

»Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa,« si je zapisal Lojze. Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju po sedmi šoli je sklenil: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa. Zvečer si izprašam vest.« Pa ni ostalo samo zapisano v dnevniku. Ko je prišel v Katoliško akcijo, je kmalu spoznal, da bi bilo zanj mnogo prijetneje, ako bi ne bil vstopil v to organizacijo, ampak ostal doma in v šoli lepo ob strani in kot nadarjen in vpliven dijak samozadovoljno užival ugled in občudovanje od vseh strani. Koliko se je moral čutiti nekako osamljenega, ker niso razumeli njegovega idealizma in navdušenja, ko je vsekdar odločno branil katoliško prepričanje! Tudi je bilo treba sprejeti nase marsikatero bolečo odgovornost. Večkrat so mogli njegovi tovariši iti v gledališče, medtem ko se je za umetnost nadarjeni Lojze moral kot član Katoliške akcije utesnjevati v molk in razmišljanje pri duhovni obnovi. Čemu na sestanek ali na zborovanje, ko bi se tako prilegel sprehod v prosto prirodo, ki jo je Lojze že iz mladega tako ljubil! Vedel je tudi, da bo morda zaradi obilnega in resnega dela v organizaciji sem in tja dobil kak slabši red. Toda za Kristusa Kralja je vredno kaj žrtvovati. Lojze pri svojem delu v organizaciji nikdar ni iskal kake prednosti ali časti. Za geslo si je zapisal znane besede, ki jih je govoril delavec vrh strehe gotske katedrale: »Mar mi je, kdo vidi moje delo od spodaj! Eden edini ga vidi od zgoraj — Bog!« Hotel je vedno delati za božjo, ne pa za svojo čast:

V meni gori!... Naj razžari se kot kres vrh gore, da bo vsa srca zajelo, zate jih vnelo, da vse bo slavilo Tvoje ime.


Lojzetov tovariš pripoveduje: »V počitnicah po sedmi šoli mi je bil Grozde pri Katoliški akciji zopet nadrejen. Lepega popoldneva po kosilu me je iskal na domu, da bi mi sporočil čas sestanka. Ni me bilo doma, ker sem se kopal... Če bi me ne dobil, bi se jaz ne mogel udeležiti važnega sestanka, ki se je vršil še tisto popoldne. Od moje tete je Lojze točno poizvedel, kje se kopamo, in me je takoj odšel iskat. Iskal me je poldrugo uro in me končno našel. V živahnem razgovoru ga nisem bil opazil, ko je prišel. Prijel me je za ramo in mi dejal: ,Janez, prosim, ali bi mogel s teboj nekaj govoriti?' Sunkoma sem se obrnil in zagledal njegov obraz, s tistim značilnim smehljajem. Stopila sva nekoliko v stran in sporočil mi je, da se bo čez eno uro začel sestanek, ki se ga moram tudi jaz udeležiti. Težko mi je bilo zapustiti kopanje. Grozde je videl moje obotavljanje in mi dejal: ,Vem, da ti je hudo, ker moraš zapustiti kopanje, ko je šele štiri proč. Pa se žrtvuj za spreobrnjenje grešnikov.' Oblekel sem se in odšel z njim. Grozde mi ni povedal, kako dolgo me je v hudi vročini iskal, in da je žrtvoval zato skoraj vse popoldne. Šele pozneje sem mogel to izračunati, ko mi je teta povedala, kdaj me je iskal na domu. Sram me je postalo pred njim. Kako veliko žrtev je doprinesel ta idealni fant, ko me je tako dolgo v vročini iskal! Jaz pa sem se komaj ločil od kopanja. In kako ponižen je bil! Mislim, da bi marsikdo rekel: ,Glej, jaz te že vse popoldne iščem: boš menda tudi ti rad šel k sestanku, če sem se jaz toliko žrtvoval.' On pa tega ni rekel, ampak je o svoji žrtvi molčal.« To je samo en dogodek iz množice podobnih. Razodeva Lojzetovo vestnost in resnično apostolsko, nadnaravno usmerjenost pa tudi smisel za žrtve, brez katerih je apostolat nemogoč. Lojze je za žrtve in odpovedi imel veliko prilike. Saj je bil ubožen kakor malokateri izmed revnih študentov, odvisen od podpor, dostikrat v velikih denarnih stiskah. Pa se ni pritoževal, marveč je to vdano nosil in obračal v apostolske namene. Marsikatero tiho žrtev in odpoved, ki je nihče ni opazil, mnogotere bolečine in samopremagovanje je Lojze položil na oltar pred evharističnim Zveličarjem: za tovariše, ki so v nevarnosti, da ne zaidejo na slaba pota; za člane Katoliške akcije, ki so omahovali in se je zanje Lojze bal, da bodo odpadli in se predali valovom življenja, za duše tistih dijakov, ki so že sovražili Kristusovo Cerkev, izven katere ni zveličanja.

17. dan šmarnic: »Z žrtvami se osvajajo duše...« 51

Lojze je silno rad igral odbojko. A velikokrat se ji je moral odpovedati zaradi dela pri Katoliški akciji, zaradi sestanka ali pa zaradi kakšne druge naloge, ki jo je prevzel. — »Že spet greš!« — »Saj veste, da bi rajši šel odbojko igrat!« je tiho odvrnil Lojze in se zamišljeno nekam zazrl. Nekoč je še bolj po tihem razodel svojo skrivnost: »Naj bo ta žrtev za uspeh stvari, ki jo imamo v načrtu ... Veste, delati sem začel z nekim fantom, ki je prav zdaj v veliki nevarnosti...« Ko je zaradi vojnih razmer postajala hrana slabša, se Grozde ni nikdar pritoževal, marveč je neprijetnosti potrpežljivo sprejel nase in jih daroval zlasti za dijake, ki so bili v internaciji. Ko je v velikih počitnicah 1942. leta mesec dni delal na železnici, je imel dodatno živilsko nakaznico, pa je ni porabil zase, ko bi bil prav potreben, marveč za nekoga v internaciji v Italiji. »Mladec mora biti pripravljen na žrtve, na mučeništvo in smrt!« To opozorilo je Lojze stalno nosil v svojem koledarčku. Ob nasilni smrti vzornega člana Katoliške akcije, Vinka Mravljeta, piše Lojze: »Dobil sem del Vinkovega dnevnika. Slutil je smrt, pa se je ni ustrašil. Da, če nas pobijete devetindevetdeset odstotkov, mi ne odnehamo!« (15. VI. 1942.) Ko je padel pod komunističnimi streli mladec - akademik Jarosav Kikelj, ki ga je Grozde dobro poznal, ker je bi z njim v velikih počitnicah na mesečnem tečaju ob Bohinjskem jezeru, je kmalu za tem Lojze zapisal v dnevniku: »Kikljeva smrt nas navdušuje. Mi gremo naprej, mi strelci! Naša volja mora biti stalno usmerjena k Bogu in zadeti moramo vsak dan svoj križ in iti za Kristusom.« — In še naprej vzklika: »Moramo resnično sodelovati pri ustvarjanju lepše bodočnosti slovenskemu ljudstvu in vsemu svetu. Mi gremo naprej! Pripravljajmo se na katakombe, toda z nami je Bog!« (19. aprila 1942.) Biti poln Kristusa in potem to življenje Kristusove milosti požrtvovalno posredovati tudi drugim, nositi luč osrečujočega Kristusovega nauka v temo grehu zasužnjenih src, toplo Kristusovo ljubezen v trdoto, mrzloto in tesnobo Bogu odtujenih duš! Ta misel je prevevala Grozdeta in v tej misli sta se mu v eno dejavnost zlivala prizadevanje za lastno posvetitev in gorečnost pri apostolatu. Prav zavest, da mora kot laiški apostol


vplivati na svoje okolje, da se pokristjani, je tudi Lojzeta neprestano vzpodbujala, naj sam vedno bolj postane ves Kristusov. Ako v človeku prekipeva srce od sreče, ki jo je izkusil v tesni povezanosti z Bogom, potem bi seveda rad, da bi te sreče bili deležni tudi drugi; da bi to dosegel, je pripravljen tudi na največje žrtve. »V strune moje duše,« piše Lojze v sedmi šoli, »se je ujel dih Tvoj, Predobri. Razgibal jih je v pesem, ki žge mojo mladost in hoče na dan. Tako mehka je, tako nežna je, pa tako močna in silna. — Kdo naj jo sliši, da jo bo umel in ga bo zate osvojila njena sladkost. Umrl bom, če se me ne usmiliš, Gospod!«

18. dan šmarnic: Gojenec Marijanišča 53

18. dan šmarnic: Gojenec Marijanišča

Na Marijanišče, kjer je stanoval, se je Lojze zelo navezal. Tu se je dobro počutil in našel nekak drugi dom — saj pravega doma prav za prav ni poznal — čeprav je jasno, da pač noben zavod ne more docela nadomestiti tople in prisrčne domačnosti družinskega življenja, če je res urejeno. S hišo se je bil tako zrastel, da ga tudi večkratno prigovarjanje nekaterih zunanjih sošolcev, naj zapusti Marijanišče, češ da bo zunaj za delo pri apostolatu Katoliške akcije področje večje, ni moglo omajati. »Ostal bom v Marijanišču vso gimnazijo; saj tudi v zavodu lahko veliko napravim,« je pripovedoval. Nekoč pa je bil vendar pripravljen zapustiti Marijanišče. Po šesti šoli je prišel h gospe, ki ga je podpirala vsa gimnazijska leta, in boječe dejal: »Drugo leto bi šel rad stanovat venkaj.« Kaj ga je bilo nagnilo k tej želji? — Neki nadarjen in po srcu dober sošolec, doma iz krščanske družine, je bil v nevarnosti, da popolnoma zaide pod vpliv nekega marksista in se za vselej izgubi. Lojze se je z njim že dotlej zelo veliko trudil; nazadnje je spoznal, da vse to le nima pravega uspeha. Napravil je načrt, da bi si najel s tovarišem skupno stanovanje in ga tako učinkovito obvaroval slabe družbe in škodljivega beriva ter pridobil tudi za člana Katoliške akcije. »Ali veš, Lojze, kakšen križev pot sem prehodila, da sem te spravila pod streho?« je ugovarjala gospa. »Počakaj še dve leti. Boš pa potem pridneje delal zunaj ...« Naštevala mu je še druge dobre strani zavoda in neprilike, če bi ga zapustil. Lojze ni črhnil niti besedice. Videlo pa se je, da se borita v njegovem srcu navezanost na zavod in gorečnost za apostolsko delo.

Grozde je rad odkrito in hvaležno priznal, da je od zavoda v duhovnem in telesnem oziru prejel mnogo dobrega: Tu je našel zdravo versko ozračje, ki more že samo po sebi vplivati na mladega človeka, če se mu le zavestno ne upira. Zavod mu je v veliki meri pomagal k umski in srčni omiki in mu dajal mnogo vzpodbude in priložnosti za globlje versko in krepostno življenje. Prav kot član Katoliške akcije, ki je bila po njegovem lastnem pripovedovanju za Grozdetovo duhovno rast odločilnega pomena, se je dobrim vplivom zavoda dal oblikovati z vso pripravljenostjo.


Veliko ga je oblikovala tudi hišna knjižnica. — Predstojniki so večkrat poudarjali, kako važno je učenje tujih jezikov; saj je to podlaga za študij drugih predmetov. Odkritje je bilo za Grozdeta, ko je v zavodu — menda v četrti šoli — slišal predavanje o moderni liriki, o notranjem ritmu pojmov, predstav in podob. Ob sprejemanju te dotlej neznane modrosti so Lojzetu oči kar žarele. Dijaški nižješolski in višješolski list sta mu dala priliko, da se je uril v pisanju in pesnikovanju, na domačem odru pa se je učil javno nastopati. Sploh se mu je v zavodu v marsikaterem pogledu obzorje mnogo bolj širilo, kakor pa bi se mu kjer koli zunaj; tega se je Lojze dobro zavedal. Grozde je po precej razgibani, zanj dokaj nevarni nižješolski dobi, postal izmed vseh gojencev najboljši. Težko, če ga je kdo izmed več ko stoglave družine marijaniških dijakov sploh v čem zares dosegal, kaj šele da bi ga prekašal — pa naj bo to v pridnosti in vestnosti pri učenju, v urejenosti in točnosti ali pa v pobožnosti in v pravilnem razmerju do predstojnikov, pa tudi do sogojencev. Sošolec marijaniščnik, ki je z Lojzetom že osmo leto živel skupaj, je to na kratko izrazil: »Gotovo že deset let Marijanišče ni imelo tako odličnega gojenca in ga tudi ne bo. To je bil pač povsem izreden fant. «

Vzgledno je bilo Lojzetovo vedenje do predstojnikov. Zanje se je tudi povsod zavzel, naj bo to pri tovariših ali pred kom drugim, in tudi zoper zavod ni dovolil kaj reči. Če je kak tovariš zabavljal, si bil lahko prepričan, da bo Lojze ugovarjal, če je bil le zraven. »Godrnjanje je neumnost,« je zatrjeval. »Dosledno bi bilo, da bi vsak tak dijak šel iz zavoda. To je samo grda razvada! Godrnja tu, godrnjal bo drugod. Sedaj v malih stvareh, ker je sam majhen, ko bo pa prišel na večje mesto, bo tudi tam zabavljal in škodoval ne samo sebi, marveč tudi svojemu narodu. Če ni komu kaj prav, naj gre na pristojno mesto in pove, če misli, da bo kaj zaleglo.« — Nikdar se pred odhodom na počitnice ni pozabil posloviti pri predstojnikih. Za svoje delo pri Katoliški akciji izven zavoda je vedno iskal dovoljenja pri vodstvu in skušal to čim bolje spraviti v sklad s hišnim redom.

Glede Lojzetove poslušnosti in natančnosti pri spolnjevanju hišnega reda piše tovariš, ki je prišel v Marijanišče v peti gimnaziji: »Sploh si nisem mogel Lojzeta predstavljati, da bi kršil hišni red ali da bi se protivil predstojnikovim zapovedim. Kar se je drugim študentom zdelo povsem

18. dan šmarnic: Gojenec Marijanišča 55

naravno in celo junaško, je bilo pri Lojzetu popolnoma drugače. Ako bi on ne ubogal, bi se to zdelo nekako čudno, tragično in komično obenem, ali ne vem, kako bi ta pojav imenoval. Skratka, bilo bi nekaj povsem nenaravnega. — Spominjam se, da ga je nekoč prefekt za neko malenkost grajal; tedaj je vsa učilnica utihnila in vsem je bilo nekako nerodno, le njegovi idejni nasprotniki so se muzali: ,No, zdaj ga je začel pa še ta lomiti'. In kako je bil Lojze reden in točen. Predstojnik je celo dejal o njem kot šestošolcu: Mislil sem, da se bo razvil v izvrstnega pesnika, pa je postal v vsem prav nepesniško urejen. — Vsak čas je vedel, kaj naj dela. Zjutraj ga je zvonec kar vrgel iz postelje. Nekaj minut dihalnih vaj, če mogoče ob odprtem oknu, potem se je z mrzlo vodo umil do pasu. ,Vse to je dobra vaja za okrepitev volje in ne samo za utrditev zdravja,' je dejal. Po sv. maši in zajtrku je šel redno na vrt, da se s tekanjem okoli igrišča in s telovadbo nekoliko razgiblje, potem pa takoj na delo. Med prostim časom je šel vsaj za kako četrt ure zmeraj na dvorišče, tudi pozimi v najhujšem mrazu, ko so se vsi drugi dijaki tiščali okoli peči. Zato pa je bil zmeraj zdrav in pri učenju svež.«

V tej urejenosti se je zdel drugim dijakom naravnost nedosegljiv in nekaterim že kar pretiran. Tovariš pripoveduje: »S sošolcem sva se — ob velikih počitnicah 1942 — sprehajala po dvorišču in obirala tovariše. Govorila sva o dobrih in slabih lastnostih. Na vrsto je prišel tudi Grozde. ,Oh, to je pa tako uraden človek,' mi je dejal tovariš, ki je izraz »uraden vedno uporabljal za označevanje urejenosti. ,Le poglej ga, kako ti bo zjutraj vselej točno vstal; kako točno ob določeni uri bere Tomaža Kempčana ali Tothov Karakter, nato pa premleva Ušeničnika. Kakšen smisel ima vse to? Jaz bi šel rajši na Golovec štet drevesa, kakor pa da bi buljil v tistega Ušeničnika, in bi gotovo imel več koristi!'« V pultu je Lojze imel čudovit red. Zato pa je lahko nemudoma sedel k pultu in takoj študiral ali bral, kadar se je vrnil iz šole ali od kod drugod. Tudi v počitnicah je bil vedno s čim zaposlen. Njegov prefekt, ki ga je vodil tri leta, piše med drugim: »O njegovih počitnicah, kar jih je preživljal v Ljubljani, bi v glavnem lahko rekel to, da nisi opazil pri Grozdetu razlike med počitniško in šolsko dobo. Grozde je delal zmeraj. Nikdar ni lenuharil. Če je bilo delo na vrtu, je delal tam, če ga ni bilo, je posvetil svoj čas zasebnemu študiju ali pa je šel v Alojzijevišče delat za Katoliško akcijo.«


19. dan šmarnic: Zdrav duh v zdravem telesu

Skupnega življenja v zavodu — navadno je bilo zelo razgibano in polno domačnostnega družinskega ozračja — se je Grozde v vsem udeleževal. Če je bilo treba prirediti kaj na odru, je bil prav gotovo tudi on zraven. Kakšna kmečka vloga se mu je pri igrah prav dobro posrečila. Petja seveda tudi nikdar ni bilo brez njega. Zlasti mnogo iskrenega veselja in smeha so vzbudile prireditve, kadar je ves zavod skupno obhajal kak hišni praznik, npr. god hišnega ravnatelja, Miklavžev dan, god Marije Pomočnice, hišne zavetnice, in podobno. Tudi kakršne koli druge zabave v zavodu zlepa ni bilo, da bi tudi Lojze ne sodeloval. Kako se je dostikrat iz srca nasmejal — kar po kolenih se je tolkel, ko je kak tovariš, ali pa on sam napravil kako pošteno, posrečeno potegavščino! Tudi nekaj bojevitega Iztoka iz nižje šole je v Grozdetu še vedno ostalo prav do konca. Radovanov s petjem in šalo pa navadno tudi ne manjka, kjer je kaj več dijakov skupaj. Večkrat so nastale hude bitke npr. pri igri ''med dvema ognjema'' ali pri odbojki, zlasti kadar se je ena učilnica spoprijela z drugo, boreč se za prvenstvo. Ko so se pozimi ob času južnega snega dijaki udarili s kepami, je včasih šla seveda tudi kakšna šipa. Navadno so pred takimi bitkami zgradili iz snega velike trdnjave, ki so jih potem skušali eden drugemu vzeti. Nekoč so navalili skupaj tako visok hrib snega, da je bilo še g. ravnatelju v prvem nadstropju pri pisalni mizi nekoliko nerodno, ako se je kak navihanec skobacal na razgledno točko in mu gledal v sobo. Lojze je bil tudi spreten igralec pri šahu, pa tudi športnik, in še kako živahen! Vendar športa ni nikoli pretiraval; ni mu bil cilj, marveč sredstvo, da je mogel biti za študij in drugo delo vedno čil in da kljub delavnosti, v kateri ga pač ni mogel doseči noben sošolec, bolezni tako rekoč sploh ni poznal. Nekoč je dejal: »Prav imate: za zdravje smo dolžni skrbeti, da bomo mogli nekoč res kaj napraviti za vzore Katoliške akcije.« Ko hoče tovariš Lojzeta opisati kot športnika, odkriva tudi druge, prav zanimive poteze na njem: »Večkrat smo videli Grozdeta,« tako piše, »kako je dirjal po dvorišču, treniral tek na dolge proge ali pa je igral

19. dan šmarnic: Zdrav duh v zdravem telesu 57

odbojko. Izvrstno je metal kopje in skakal v višino. Posebno veselje je imel do boksa. Ako sem stal na dvorišču in me je Grozde opazil, je prav gotovo pridirjal k meni in me začel izzivati na ,en boks'. — ,Eh, daj mi mir, kdo se bo pa boksal, če sem pa lačen, da se mi kar tema dela pred očmi!' sem ga zavrnil. — ,Saj, prav zato, da boš pozabil na lakoto. Sicer pa ni tako hudo; jaz bom Bogu zelo hvaležen, dokler bo toliko.' — Zgrabila me je jeza, da bi ga najrajši udaril. Da si upa zagovarjati marijaniško hrano — bile so velike počitnice leta 1942, ko je bil zaradi vojne s hrano povsod vedno večji križ in ko pri najboljši volji nikjer ni bilo mogoče priskrbeti za doraščajočega človeka zares zadostne hrane — to je pa že preveč! — Toda, da bi ga udaril, tega poguma nisem imel; kajti nisem vedel, kakšen bi bil odziv. Če bi se zaobrnilo, bi mi najbrže slaba predla, kajti Lojze je bil močan in zelo žilav ter nadvse spreten. Če bi mi pa nastavil po Kristusovih besedah še levo lice, bi me za vedno pekla vest, da sem udaril tako nedolžno jagnje... Lojze pa je skakal toliko časa okrog mene, da me je prisilil na borbo. ,Saj veš,' mi je rekel, ,sedaj je vojska in se bo treba nekoliko privaditi na tepež.' Dal mi je ne-kaj takih, da jih še danes čutim, ako se spomnim. Če me je pa po nesreči udaril na nedogovorjen kraj, se mi je takoj opravičil.« Med prostim časom je Grozde velikokrat prav namenoma izzval kako živahno skupno igro; kajti vedel je, da posedanje in postajanje, ki se mu večkrat pridruži tudi neko moreče dolgočasje in nezadovoljstvo z vsem, ni dobro ne za duševno ne za telesno zdravje. Tudi pri zabavi Lojze ni pozabil biti apostol. Večkrat je na tihem povabil kakega tovariša: »Vidiš, nič kaj pravo ozračje ni danes med študenti. Moramo prirediti tekmo v odbojki. Daj, povabi še onega!« In že je bilo takole popoldne po kosilu ali ob štirih ali pa ob poletnih večerih na dvorišču vse živo. Nihče pa ni opazil, kdo je bil pravzaprav povzročitelj nepričakovanih sprememb. Tudi na orglice je zaigral, pa skoraj vedno samo narodne; zlasti mu je šla od srca »Hej, Slovenci!« Takole zvečer je neštetokrat s tovariši kar naprej pel narodne pesmi. Večkrat so priskočili na pomoč tudi prefekti, saj je bil med njimi vedno tudi kak tak, ki je petje ljubil. Zlasti poleti je bilo v mraku na vrtu lepo


poslušati. Človek bi ob takih prilikah skoraj kar pozabil, da je v mestu in ne na kmetih. Mestni hrup počasi potihne in na njivah poleg vrta se oglasi pesem neutrudnih murnov. Prijeten hlad te obda in lipovo cvetje zadiši. Mesto se nekako razmakne in mislil bi, da je množica njegovih luči samo zato, da dela prekrasen okvir temu koščku zemlje, na katerem se sedaj počutiš, kakor bi bil na deželi. Tudi nad pošteno narodno ljubavno pesmijo, da je bila le zares dostojna, se Lojze ni spotikal. Nedostojnih in praznih pa ni trpel. »Tukaj smo se večkrat sprli,« pripoveduje sošolec. »Lojze se pri izbiri pesmi ni vdal; hotel je peti vedno po svojem okusu... S svojimi ,šlagri' sem vedno propadel.«

20. dan šmarnic: »Daj mi, o Močni, opore!« 59

20. dan šmarnic: »Daj mi, o Močni, opore!«

Marsikdo je mislil ob Grozdetu, da ima pač tako naravo, da mu krepostno življenje ni delalo nikakih težav. — »Grozde je nekaj drugega, on lahko, jaz nisem take narave,« je kdo dejal, če si ga opozoril na Lojzetov zgled. Pa ni res, da bi Lojze bil med tistimi redkimi izvoljenci, ki so jim po izredni božji milosti hude borbe mladih let prihranjene in ki jim je krepost padla tako rekoč kot zrel sad v naročje. Kakor pač domala vsem ljudem, tako je bila tudi zanj ohranitev posvečujoče milosti božje in rast v njej dežela, ki jo je bilo treba osvojiti in braniti. In še s kakšnim na-porom! Dejal bi lahko, da je bil Grozde med tistimi, ki se morajo boriti celo mnogo bolj kakor večina drugih ljudi! A molil je ter zvesto in vztrajno sodeloval z milostjo božjo in tako zmagoval. »Ad astra! Deficiendo discamus. K zvezdam! Iz padcev se učimo,« si je zapisal v dnevnik. Silno resno je vselej delal duhovne vaje, s katerih imamo ohranjen njegov mali zvezek povsem kratkih zapiskov in sklepov. Takrat ga ni nič pripravilo do tega, da bi izgovoril nepotrebno besedico. Tedaj se je vse posvetno potopilo v pozabo. Pod drobnogledom duhovnih vaj dobi marsikaj povsem drugačno lice. V luči božje veličine in živo naslikanih vzorov se pokažejo kot nekaj silno velikega tudi stvari, ki smo šli skoraj brezbrižno mimo njih, češ da to ni nič posebnega, samo majhna nepopolnost. Kot šestošolec je Grozde pod vtisom resnobnih duhovnih vaj, ozirajoč se nazaj, 26. jan. 1941 zapisal v dnevnik: »Kakšno je bilo vse moje dosedanje življenje? Koliko lepih dni je bilo? Ali ni bilo mnogo dni le na videz krepostnih? Ali ni bila večkrat lahka vest le napuh? — Moj Bog! Naj spoznam sebe, naj spoznam Tebe, naj uničim sebe, naj s Tvojo roko ustvarim iz sebe Tebe . .. Moja čistost? Koliko sklepov, koliko bojev, koliko porazov, kako malo zmag! Koliko želja, koliko naporov! Kako močan je satan! Koliko nedolžnih src in oči mu večkrat nevede in proti volji služi! Skoraj bi obupal. Toda ne! Znova grem v boj, da si dobim nazaj lilijo čistosti!« V hudih viharjih mladih let se je še bolj oklepal Boga in pri njem iskal moči za zmago. V peti šoli pravi:


Jaz sem kot mlado drevo: soki življenja kipijo in hrepenenja bolijo. Jaz sem nesrečno drevo; sam bom pred sabo se skril: strašne cvetove razvil v svojih pomladnih sem dneh. Strah me sadov je iz teh, o, že sedaj me težijo; kaj če njih teža me zmore? Daj mi, o Močni, opore!

»Kdor ga je poznal, ve, kakšna čista duša je bil,« piše o njem tovariš. A še posebno v tem pogledu velja za Lojzeta beseda sv. Pavla: »Boj sem bojeval.« To zanj nikakor ni bilo nekaj lahkega. V »Majskih sonetih« poje:

Daj, Mati, lilijo mi zdaj v levico! Kako je lep ta Tvoje grede cvet; ponesem čistega ga zdaj med svet! Zato mi, Mati, daj še meč v desnico, da branil bom cvetlico belo z njim, da je v sveta vrvenju ne izgubim. (5. šola.)

Molil je in se stanovitno boril. »Vsak dan ,0 Gospa moja' za čistost. Bog mi pomagaj!« si je zapisal med sklepe pri duhovnih vajah (9. dec. 1941). Koliko gorečih prošenj za stanovitnost se je dvigalo k Mariji tam v marijaniški kapeli! Izogibal se je nevarnosti, ki tako rade spravijo mladega človeka v mreže, iz katerih se morda nikoli več ne izkoplje. Vsaj od pete šole dalje ni niti

20. dan šmarnic: »Daj mi, o Močni, opore!« 61

enkrat napravil kakšne neprevidnosti ali izrekel kakšne dvoumnosti v tem pogledu. Kako natančen je bil v tem; ako je opazil, da kje tiči skrita past, se ji je vselej o pravem času izognil. Doma na počitnicah je že kot tretješolec mnogo delal v prosvetnem društvu, kot petošolec je zelo požrtvovalno vadil ne samo v domači župniji, marveč tudi drugod, mladce za nastop pri mladinskih dnevih v Ljubljani. A ko mu je nekoč v prosvetnem društvu pretila nevarnost take vrste, ki si zmago v njej priboriš le s tem, da bežiš, je takoj odpovedal. Nekoč se je vrnil in odločno dejal: »Ne grem več tja! To mi je dovolj!« — »Kaj pa je bilo tam takega, da si nehal hoditi?« ga je nekdo pozneje spraševal. — »Bolje je, da ne govorim! Lahko sam sklepaš. Saj se take stvari dogajajo včasih tudi kje drugje... Vidiš, koliko dela bo za Katoliško akcijo!« Glede nevarnosti, ki bi mu mogle v tem pogledu pretiti na počitnicah, se je pred odhodom iz Ljubljane redno posvetoval s svojim duhovnim voditeljem.


21. dan šmarnic: Rajši umrjem, kakor da bi se omadeževal!

Ko je Grozde na duhovnih vajah o velikih počitnicah po sedmi šoli spet natančneje razmišljal o svojem življenju, je sklenil: »Do deklet bom zmeraj storil le to, kar je potrebno. O tem si bom vsak večer posebej izprašal vest.« Vendar na vprašanje o odnosu med fantom in dekletom ni gledal pretirano ozkosrčno, marveč tako, kakor sta mu govorila pamet in vera, to se pravi zares krščansko. Kadar so se sošolci med seboj pogovarjali, kaj bo kateri po maturi študiral, je Lojze včasih šaljivo pripomnil, da je Ljubljane že pošteno naveličan in da bi pridno, pošteno in lepo dekle s primerno kmetijo takoj vzel in pustil vse študije, če bi ga le marala. Iz tega diha zdravo in naravno Lojzetovo gledanje na to vprašanje in obenem njegova ljubezen do preprostega življenja na kmetih, sredi svobodne božje prirode, proč iz meščanske ponarejenosti, ki je tolikokrat združena s pokvarjenostjo. O teh svetih rečeh je imel visoke misli in ni pustil, da bi se kdo malopridno posmehoval ob njih. Do deklet se kot dorasel fant nikdar ni vedel le količkaj nepremišljeno, marveč vselej zelo zadržano, dasi brez kake narejene, nenaravne prisiljenosti. Na cesti je znana dekleta pozdravljal, toda ogovoril ni nobene. Tovariš piše: »Glede Grozdetovega razmerja do čistosti vem samo to, da iz njegovih ust nisem nikdar slišal kake neprimerne besede... Spominjam se pa, da je večkrat nastopil proti kvantanju. « Ena izmed velikih nevarnosti so poleg slabe družbe nezdrave leposlovne knjige, včasih tudi res umetniško slovstvo, posebno če bereš preveč, še bolj pa kino, kakršen je danes, pa včasih tudi gledališče. Za umetnost se je Lojze zelo zanimal. »Med stvarmi, ki imajo svoje mesto med pomembnimi v mojem življenju, je tudi umetnost. Cenim jo, a njene vrednosti ne pretiravam,« piše. Ljubil je lepe knjige, vendar pa je bil izbirčen in se je zlasti varoval tistih, ki bi utegnile biti nevarne za čistost. V višji šoli je zaradi mnogega drugega dela imel za leposlovje manj časa. Bral je le zares dobre in umetniško visoke knjige. S tem je bil dvakrat na dobičku: izognil se je nevarnosti in si prihranil čas za lepše in koristnejše branje. »Brati knjige, ki niso pisane v lepem jeziku, ki ne vsebujejo nad vsakdanjost povzdignjenih misli, se pravi izgubljati čas, ki je dandanes dražji kakor kdaj koli... Kdor bere ničvredne knjige, se ne bo

21. dan šmarnic: Rajši umrjem, kakor da bi se omadeževal! 63

nikdar dvignil nad svet, ampak se bo pogrezal vedno globlje v blato,« piše v peti šoli v šolski nalogi. »Tega bi se moral,« tako nadaljuje, »zavedati slovenski dijak, da bi vzrastlo iz našega dijaštva novo razumništvo, ki bi bilo ponos in sreča slovenskemu ljudstvu.« V višji šoli je tudi prišel do prepričanja, da preobilno branje leposlovja, zlasti če je preveč mehkobno čustveno, sentimentalno, škoduje, ker se v mladem človeku pri tem preveč razgreje že tako živahna domišljija. Volja izgubi tisto odločnost, ki je potrebna človeku, da moremo o njem reči: to je značaj. V navdušenju za vse lepo in čisto je čutil kar nekako naraven odpor do vsega, kar bi ga vodilo v nizkotnost in umazanost. Zapisal si je kot vodilo: »Malo mori quam foedari. Rajši umrjem, kakor da bi se omadeževal!« Kot šestošolec je po obisku gledališča zapisal, kako je škoda, da človeka pri sicer visoki umetnini — bila je Shakespearova drama Romeo in Julija — motijo nekatere stvari, ki bi prav lahko izostale in bi človek potem mogel nemoteno uživati lepoto: »Občinstvo se je prav takim stvarem najbolj smejalo in jim najbolj navdušeno ploskalo, kakor da je v blatnih neslanostih vsa duhovitost in vsa lepota umetnine! Kakšen je tvoj okus, izobraženo občinstvo? Napredno in kulturno dvajseto stoletje, kakšna je tvoja naprednost, v čem je tvoja razkričana kultura? « V operi je obsojal nespodobne balete in zato tja ni rad hodil, čeprav ga je glasba zanimala. Neprecenljivo pomoč za to, da mlad fant v mladostnem kipenju vzdrži, daje tudi delo. Kolikerih porazov se je Lojze obvaroval prav zaradi marljivega študija. Ni sanjaril, marveč je bil vedno s čim zaposlen. Za petošolsko ljubezničenje in vzdihovanje ni maral in se je rad iz tega ponorčeval. Tožil je včasih, da nekatere dijake to povsem spridi, da so mnogi sicer dobri fantje prav zaradi tega neporabni za delo v Katoliški akciji. Tudi v počitnicah je zmeraj imel kako delo, bodisi učenje, inštrukcije, bodisi da je pomagal pri kmečkem delu. Delo in zaupanje v božjo pomoč mu je dajalo neko posebno zavest moči, ki je bila zanj značilna; kljub temu, da je bil skromen in bolj tih, si v njem vedno čutil nek ponos in tiho samozavest, ki sta na mladem človeku tako ljubi, ako


sta združeni s pravo ponižnostjo. Temu ponosu je dal Grozde izraza tudi v pesmi:

Naš dom so pečine, nas dom so višine, naš dom so sinjine neba; naj strele se vžigajo, bliski naj švigajo, orel strahu ne pozna. Oblaki se gnetejo, snujejo, pletejo, da nas potisnejo s skal; a mi stojimo, višine držimo, pod tabo, o sonce, naš kralj. Naš dom so pečine, naš dom so višine, naš dom so sinjine neba; mi hočemo sonca, obnebij brez konca, le to — ali smrt zdaj velja.

To, kar je Lojze postal, prav gotovo ni bilo zgolj posledica urejene in umirjene narave. Ni se rodil s svetniškim sijem okoli glave, marveč se je moral boriti z vztrajno in odločno voljo in s tem naporom družiti gorečo in stanovitno molitev. Predvsem pa je kruh čistih in močnih tisti, ki mu je pomagal, da je v bojih in trpljenju vzdržal in duhovno tem bolj rastel, čim bolj se je moral boriti, posnemajoč letalca: ko ga zaloti nevihta, se dvigne nad oblake, nad vzburkano ozračje in se približa soncu, namesto da bi se spustil na zemljo in s tem prišel v nevarnost, da uniči letalo in izgubi življenje.

22. dan šmarnic: Za temelj samega Boga imam. 65

22. dan šmarnic: Za temelj samega Boga imam.

V bojih za lilijo čistosti in ob mnogih drugih težavah se je Grozdeta sem in tja lotevala neka moreča zavest osamljenosti. Včasih mu je že upadal pogum. Moč za vztrajnost je našel v veri, da Bog z ljubečo skrbjo misli na vsakega človeka in mu ne pošilja preizkušenj preko njegovih moči. To je tista trdna skala:

Okoli mene strašni boj divja in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam... Me bo odnesla s sabo sila ta? Divjaj, življenje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.

Med sošolci je imel Lojze sicer dobre prijatelje, a vendar ni mogel najti takega, da bi se lahko z njim res pogovoril tudi o stvareh, ki se je zaradi večje duševne razvitosti sam zanje zanimal. Še bolj pa je zastonj iskal sovrstnika, ki bi se tako dosledno kakor on ravnal po tem, kar je spoznal za pravilno. Zato je v srcu dostikrat občutil bridkost zapuščenosti. Ko so pisali v šesti šoli nalogo »List iz dnevnika«, je zapisal ob koncu: »Jaz sem sam, tako docela sam na tem božjem svetu, brez prijateljev, brez bratov, brez ljubezni. Bodi! Bog, s tabo sem močan za tri.« Kadar se je čutil tako osamljenega in se mu je začel megliti pogled in upadati pogum, je vselej iskal opore v Kristusu:

Če pa za mene tu ljubezni ni, daj lúči mi, da Te, o Bog, spoznam; težko, tako težko je biti sam! . . . . . Ne mudi se, Ljubezen — Jezus moj, težko Te čakam, sam sem v tej temì, naj čutim, da si vsaj Ti, Bog, z menoj!


Zavedal se je, da je posebno v današnjih časih potrebna neomajna, živa vera, to je tista vera, ki je odlikovala prve kristjane in jim dajala moči, da so si sredi največjih stisk in preganjanja ohranili mir srca in brez bojazni ter večkrat celo s pesmijo na ustih šli v smrt za svojo vero, zavedajoč se, da umirajo za Kristusa, ki ne umre. Zato bi predvsem rad vedno imel to trdno vero, kakor piše v šesti šoli v jatnem listu »Christophoros«: »Ko bi mogel poklekniti pred svojega novorojenega Kralja in Boga s tisto preprosto vero, ki je ne motijo nobena vprašanja, s tistim odkritim srcem, ki ga ne vznemirjajo nobeni madeži, s tisto ljubeznijo, ki se vsa do konca izroča in daruje, s tistim neomajnim zaupanjem, ki se brez vznemirljivega preudarjanja preda ljubljenemu bitju v varstvo, s tisto vedro dobrohotnostjo, ki vse bolečine pozablja — kakor poklekne pred jaslice nedolžen otrok, ki ga mati prvikrat pripelje v cerkev — potem bi kljub vsem zunanjim viharjem občutil sladkost miru, ki ga je božji Sin prinesel na zemljo. O, ko bi mogel! Potem bi se ne bal ničesar, niti smrti! Bratje, nismo taki, a moramo biti! Prosimo Detece božje, naj nam pomaga!« In koliko hrepenenja po čistih višinah popolnosti, po združenju z Bogom, ki edini more utešiti nemirno človeško srce, ki se boji, da bo pod težo zunanjih in še bolj pod navalom notranjih viharjev omagalo, razodeva »Molitev svete noči« Lojzeta sedmošolca: »Nocoj, ko bom verjetno sam, proč od svojih dragih — kakor toliko sinov mojega ljudstva in toliko drugih po vseh koncih sveta... nocoj, ko gori ogenj sovraštva po širni zemlji in požira Tvoj blagoslov in trud stoletij ... nocoj, ko morda toliko src ne bo hotelo več občutiti, kako si sladak v svoji detinski nemoči ... nocoj, ko so časi prignali boj v globinah duš do skrajnih odločitev... nocoj, ko bodo zapeli zvonovi opolnoči — ali se boš usmilil nas, ki smo mladi in smo prisegli Tebi, Kralju, zvestobo za vse dni življenja in še preko grobov — ali se nas boš usmilil in se znova rodil v naših nebogljenih srcih, Ti naš močni Bog, naš Kralj, naš veliki Brat, Detece sirotno? O, usmili se nas, pridi, da ne omagamo! Pridi, da nas tema ne zmore! Glej, tako smo mladi, tako majhni! Pridi, pridi, Detece nebogljeno — močni Bog! — Mlada srca te čakajo, hrepeneče te kličejo: Pridi, osrči in okrepi nas! Naj pade krivičnost sveta; zavladaj nam ti, Dete — Rešitelj! — Pridi, da nas tema ne zmore!«

22. dan šmarnic: Za temelj samega Boga imam. 67

Odlikoval se je Lojze po trdni veri. Zdi se, da verskih dvomov sploh ni imel. Pač zato ne, ker je veliko molil in ker je z resnobo študiral verska in z njimi zvezana vprašanja, posebej pa še zato, ker je po veri živel in mu zato ni bilo treba iskati razlogov, ki bi morali opravičevati slabo življenje in miriti vznemirjeno vest. Globoka vera mu je dajala moči, da je vzdržal tudi v najnevarnejših trenutkih, ko se človeku začno mračiti obzorja in se zdi, da na nebu ni nikakih zvezd več. Zato je tako rad stopil v marijaniško kapelo in tam pod korom pogreznil na klečalniku glavo v dlani, da se je pogovoril s Kristusom o tem, kar ga je težilo, in ga prosil vztrajnosti na poti na višine krepostnega življenja, kamor ga je vabil mladostni idealizem. Nekaj minut, in hitel je pogumno v življenje, se spet vračal pred tabernakelj z lovorikami tihih zmag nad seboj, nad vabami svoje narave in nad miki slabega zgleda. Ko se je po težkih trenutkih nebo zbegane duše zjasnilo, je videl, kako je bil tudi takrat z njim Bog, ki ga je prav z dopuščanjem teh tesnobe in malodušja polnih ur hotel tem tesneje prikleniti nase, kakor poje Lojze kot četrtošolec:

Sem mislil, da sem sam na sredi teh valov, na sredi teh vetrov, in nisem vedel, kam. In vendar, Ti si bil, mogočni moj Gospod, z menoj prav vsepovsod, kjer jaz sem boje bil. Podal si mi rokó, me dvignil iz nizkósti, pokazal pot h kreposti, pokazal pot v nebo.


23. dan šmarnic: Sonce življenja.

Moč, da je Grozde mogel vztrajati na pravi poti in priti skozi viharno dobo mladosti kot zmagovalec, mu je nedvomno dajala v prvi vrsti presveta Evharistija. Sošolec marijaniščnik je pripovedoval o Lojzetu: »Odkar je bil pri Katoliški akciji, je prejemal sv. obhajilo vsak dan. Vsaj za zadnji dve leti se ne spominjam, da bi sploh kdaj izostal od obhajila.« Ko je Lojze spoznal vrednost sv. obhajila, se mu je zdelo kar nekako samo po sebi umevno, da ga je prejel vselej, kadar je bil pri sv. maši. Večkrat se je zgodilo, da je bil samo pri obhajilu, ko se mu ni bilo mogoče udeležiti tudi sv. maše. S tem svojim zgledom je vplival tudi na druge. Nekateri mlajši fantje so izrecno priznali, da so začeli pogosto ali vsak dan hoditi k sv. obhajilu pod vplivom Grozdetovega zgleda in tako na sebi izkusili srečo in moč, ki jo more ob času mladostnih bojev dati pogostno sveto obhajilo. Sv. maša, združena s sv. obhajilom, je bila središče njegove pobožnosti; lahko tudi rečemo, da je bilo to — vsaj v zadnjem času — zanj zavestno središče vsega življenja. V programu duhovnega življenja, kakor si ga je sestavil v duhovnih vajah od 24. do 28. julija 1942, ima zapisano geslo: »Sv. Evharistija, sonce mojega življenja!« Da ne bi pozabil na te zapiske, je sklenil: »Sklepe in zapiske duhovnih vaj bom pregledal vsaj ob vsaki rekolekciji; če bo le mogoče, pa ob vsaki spovedi.« Glede spovedi je določil: »Hodil bom vsakih 14 dni k spovedi.« Sv. maša in sv. obhajilo sta bila na počitnicah, ko je bilo treba napraviti dolgo pot ali biti dolgo časa tešč — dostikrat združena z večjimi žrtvami. A to ga zlepa ni ustrašilo. Če je le količkaj mogel, je šel. Ko je v Tržišču inštruiral, je stanoval zraven cerkve in je šel k maši in k sv. obhajilu redno vsak dan. Sobico je imel nasproti cerkve, tako da je ob tihih večerih lahko opazoval trepetanje večne lučke. Pripovedujejo, da se je tu zelo rad mudil, ker je bil tako blizu Zveličarju. Domači župniji je bil s pobožnim prejemanjem sv. obhajila v veliko spodbudo. Ljudje so si večkrat šepetali: »Ta bo pa gospod,« ko so videli, kako pobožno je pristopal k angelski mizi. Pa prav zaradi tega, ker je tudi na zunaj brez kakega strahu pred ljudmi ponosno pokazal svojo vero, je imel med ljudstvom še večji ugled.

23. dan šmarnic: Sonce življenja. 69

Pri molitvi si Lojzeta videl zmeraj zbranega, a pri sv. maši še prav posebno. V višjih razredih je pri maši molil iz latinskega misala. Sošolec piše: »Pri maši je vedno klečal, da smo se njegovi vztrajnosti in pobožnosti kar čudili.« Zadnje leto je to vzbujalo že kar pozornost. Proti koncu novembra si moral nehote postati pozoren na to zbranost, lepo držanje rok in klečanje. Pa si si mislil: Prednik Marijine kongregacije je in se hoče na najlepši kongregacijski praznik, na Marijino brezmadežno spočetje, čim lepše pripraviti. Ob vsem tem je bila njegova pobožnost tudi na zunaj nenarejena, fantovska: »Ni me sram moje fantovske pobožnosti!« je zapisal v sedmi šoli. V dno srca je bil prepričan, da je pobožnost v resnici krepost in ne nekaj mehkužnega in sladkobnega. Kadar si ga gledal, kako pobožno je zlasti v zadnjem času pristopal k angelski mizi, si moral misliti na to, kar je pel v peti šoli v »Božičnem sonetu«:

Rad betlehemski hlevček bi postal, da dal bi Ti zavetja sred noči, ves mrzel sredi zime, vendar Ti toploto moje duše bi spoznal...

Za njegov napredek v pobožnosti in sploh v duhovnem življenju je bilo poleg tega, da je imel stalnega spovednika, važno tudi redno duhovno branje. Z velikim pridom je npr. v peti šoli bral življenjepis sv. Terezije Deteta Jezusa, »Povest duše«. Velik vtis je nanj napravila tudi knjiga »Kristusov mladec« in »Izžarevajmo Kristusa« p. Plusa. A poleg sv. pisma je najrajši imel Kempčanovo Hojo za Kristusom. »Ta knjiga me izmed vseh nabožnih najbolj dvigne,« je dejal. Tovariš, ki je v sedmi in osmi šoli sedel poleg njega, pripoveduje, da je videl, kako je Lojze dan za dnem ob določenem času vzel v roko to knjigo in jo bral. Morda je že kdaj prej slišal, da jo je veliki fizik Ampere znal na pamet. Tako ljuba je bila Lojzetu, da jo je vzel s seboj tudi na svoje zadnje božične počitnice, da bi tako vsak dan začrtaval v svojo osebnost Kristusove poteze, kakor jih je Kempčan tako preprosto, a tako mojstrsko naslikal.


Ko je bil pri dijaški Katoliški akciji uveden »teden duhovnega življenja«, je bil Lojze tisti, ki se ga je z največjim veseljem oprijel in ga vsak dan natančno izpolnjeval. »Teden duhovnega življenja« je list, na katerem so za vsak dan navedene razne verske vaje in vaje v samopremagovanju in v izvrševanju stanovskih dolžnosti; na njem naj zvečer označim, ali sem te vaje izvršil in kako sem jih. Lojzetov teden duhovnega življenja je bil »vedno popolnoma izpolnjen«, piše tovariš. To se pravi, da je Grozde vsak dan opravil »v redu« vseh sedemnajst oziroma osemnajst vaj v duhovnem življenju, kar jih je na listu označenih (med drugim tudi jutranji sklep, posebno izpraševanje vesti, opoldne in zvečer — poleg splošnega —, uslužno dejanje, samopremagovanje, rožni venec, obisk Najsvetejšega...). To sredstvo za napredek je vestno uporabljal tudi v počitnicah, ko se morda najbolj pokaže, ali je Kristusov borec res kaj vreden ali nič. Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so posebej bili znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega Telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, ako je le količkaj utegnil. Marsikateremu izmed sošolcev ni niti na misel prišlo, ko je Grozde tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec — za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, — za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, — zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti. Lojze je dobro vedel, da je edino možna tista Katoliška akcija, ki ima korenine v tabernaklju in ki vodi k tabernaklju, kakor se izraža neki pisatelj. Kdor je potem še vedel, kako je Lojze tudi študij in vse drugo delo znal povezati z jutranjim sv. obhajilom in mašo ter z obiski v kapeli, temu je bilo znano, da je bilo vse Lojzetovo življenje — posebno zadnje čase — popolnoma evharistično usmerjeno. Ker je živel tako globoko iz sv. Evharistije, je razumljivo, da je bilo vse njegovo mišljenje in delovanje zares nadnaravno usmerjeno. Prijatelj piše o tem: »Tega mi drugi nismo razumeli in sami nismo imeli. Meni se je npr. kar čudno zdelo, ko je Grozde na vsakem sestanku znova in znova opozarjal, da so nadnaravna sredstva pri apostolatu najvažnejša, da tu brez Boga ne moremo ničesar storiti. To mi je včasih že kar presedalo. Mojemu posvetnemu naziranju se je zdelo, da je glavna moč Katoliške akcije v njeni brezhibni organizaciji. Nadnaravna sredstva so bila zame drugotnega pomena, samo pomožno orožje; Grozde je že tedaj

23. dan šmarnic: Sonce življenja. 71

vedel, da so prvo in najpotrebnejše za vsako našo akcijo... Polagoma sem spoznal, da je imel Grozde prav in da sem mu delal krivico, ko sem gledal zviška nanj, ker se mi je zdel preveč pobožnjakarski! Tega neumnež takrat še nisem vedel, da brez božje milosti ni mogoče nikogar pridobiti za Kristusa.« Grozdetova ljubezen do sv. Rešnjega Telesa se kaže tudi iz tega, kar pripoveduje o njem neki drug tovariš: »Grozde je na sestankih znal silno globoko in življenjsko razložiti sv. pismo, kadar je prišla vrsta nanj, da prebere kak odstavek. Tu si čutil, da govori človek, ki mu sv. pismo pove vedno nekaj za življenje izredno pomembnega... S posebnim vese-ljem pa se je Lojze pripravljal za akcijsko branje, za kar je bila tisto leto določena Poppejeva knjiga 'Vzgajajmo evharistično'. Čudil sem se mu, od kod jemlje toliko navdušenja za tako suhoparne' reči. Danes sodim o teh stvareh drugače in se z Grozdetom popolnoma strinjam. A iz tega se vidi, kako je Lojze v evharističnem življenju stal visoko nad povprečnim katoliškim dijaštvom.« S pogostnimi in včasih za mladega fanta izredno dolgimi obiski Najsvetejšega je vplival tudi na druge. Nekatere, zlasti mlajše, je včasih izrečno povabil v kapelo — ali pa je češčenje sv. Rešnjega Telesa pri-poročil na sestanku Katoliške akcije ali pri kongregaciji. Za pogostno prejemanje sv. obhajila je delal tudi z besedo, enako za pobožno udeležbo pri sv. maši. Evharistična akcija mu je bila izmed vseh akcij sploh najljubša. Eden izmed tovarišev na primer piše: »Kolikokrat je mene, ko sva šla iz šole, opozoril, naj ne pozabim na prvi petek.«


24. dan šmarnic: Marijin otrok

Z ljubeznijo do presv. Rešnjega Telesa je bila pri Lojzetu kot nekaj samoumevnega zvezana tudi iskrena pobožnost do Marije. »Marija, moja mati, jaz tvoj otrok!« je zapisal (19. XII. 1941). Saj je Kristus sad Marijinega brezmadežnega telesa; saj je Lojze skozi vsa gimnazijska leta ob Njenem oltarju prejemal sv. obhajilo. V peti šoli lepo pravi v »Drobnih pesmih«:

O Marija, maj prihaja, z njim na zemljo Ti prihajaš, svojo mi roko podajaš, da popelješ me do kraja, kjer tvoj Sin, moj Bog, kraljuje, s srečo srca napolnjuje.

Svet je ta kraj, draga Mati! Tvoje šmarnice dehtijo, bele svečice gorijo, tu mi hočeš Njega dati!

Če je šel ob nedeljah popoldne na obisk k teti, je z njo za izprehod velikokrat zavil k Mariji Pomočnici na Rakovnik. Vsak dan je k Brezmadežni molil za čistost. Ko so marijaniški kongreganisti izvolili za šolsko leto 1942/43 Grozdeta za prednika, so izbrali izmed sebe največjega Marijinega častilca.

Za zadnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se je pripravljal z branjem in razmišljanjem prelepe Grignionove knjižice o pravi pobožnosti do Matere božje. Ves je bil navdušen, ko je naš škof jeseni 1942 pozval slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu. »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo... Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju

24. dan šmarnic: Marijin otrok 73

še žalijo. —. Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo...« Tako je govoril na marijanski akademiji. Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev. Glede rožnega venca piše sošolec o Grozdetu: »Nekoč mi je potožil, češ da ne bo imel prave družbe na sprehodu in kakor pol zase je spregovoril, da bo pač moral po poti moliti rožni venec. Gotovo je tako večkrat izpolnil svoja pota, ne da bi kdo slutil.« Isti pristavlja: »Sicer pa ne smemo misliti o Lojzetu, da je bil mogoče zaradi tega čudak, samotar, nepraktičen človek in sploh gojenec, ki ni za družbo. Ne, Lojze je bil v družbi vesel, živahen in šaljiv, včasih še preveč; športnik in telovadec. O, kako smo se prenekaterikrat podili po marijaniškem dvorišču in kako smejali.«

Ob presvetem Rešnjem Telesu in ob pobožnosti do Marije je Lojze hitro napredoval v popolnosti in se vedno bolj usposabljal za apostolat. K temu je na akademiji 8. decembra 1942 pozival tudi sobrate kongreganiste: »Bratje kongreganisti! Bodimo vredni nasledniki velikanov, ki so ob Marijini roki izšli iz naše kongregacije... Mi, ki predstavljamo prihodnost Cerkve in naroda, se moramo svoje naloge že zdaj zavedati in moramo že zdaj v mladosti po navodilih sv. Cerkve delati za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov, boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba božjega Srca Jezusovega. Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Vsak kongreganist je torej najprej sam poklican k posebni svetosti. A biti svet sam zase ne zadostuje za tvorce novega rodu, ampak moramo hoteti pokristjaniti in posvetiti ves svet... Današnji čas, naša Mati Marija, sv. Oče in naša nesrečna domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost, bratje? Ali se bomo ustrašili teh velikih nalog? Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!...«


25. dan šmarnic: Kam?

Zelo pogosto povzroča tudi najboljšim dijakom vprašanje, za kateri poklic naj se odločijo, ure hudih muk. Tako je bilo tudi pri Lojzetu. Da poklic, kakršen koli je že, ni sladkobna romantika, marveč resna stvar, ki zahteva zrelega premisleka, preden se odločiš zanj, je Lojze zgodaj spoznal. Misel na duhovniški poklic je v njem vstala že zgodaj. Ko je bil še majhen, je večkrat pravil, da bo »gospod«. Kajpada je ta misel v mladih letih največkrat le nekak v pravljično meglo zavit cilj, ki s svojimi živimi barvami vabi mlado srce, preko katerega še ni neusmiljeno završal vihar in ki niti ne sluti, kako nekaj resnobnega je vsak poklic, po-sebno pa še duhovniški. Morda je Lojze že kot deček kdaj videl novomašno slovesnost — ali pa vsaj slišal o njej: praznično pritrkavanje zvonov, pokanje topičev, gaj mlajev, slavoloki z napisi, vse v vencih. A ko človek pride do treznega razmišljanja, vidi, da je to samo uvod za silno težko, odgovorno, dasi v resnici čudovito lepo pot. Duhovniški poklic je visoko cenil. Stari materi je kot višješolec nekoč dejal: »Kako bi bil srečen, če bi bil duhovnik!« Še v drugem razredu je šel s sošolcem in prijateljem iz šole. Tam pod kostanji za Ljubljanico ju je srečala Lojzetova skrbnica. Ko so govorili o šoli, se je Lojze obrnil h gospe in dejal: »Veste, gospa, ta bo pa duhovnik.« — »Lepo, lepo,« je odgovorila. »Ali ti, Lojze, ne boš duhovnik?« Samo nasmehnil se je in skomizgnil z rameni. V peti šoli je spet nanesel pogovor na poklic in na tistega sošolca. Lojze je tedaj potožil gospe: »Škoda ga je. Odmaševal je že. Izmika se mi, zašel je v drugo družbo. Prav hudo mi je zanj.« Pozneje je spet prišel na obisk h gospe. Še nikoli ni bil tako razigran. — »Kaj pa si danes tako dobre volje, Lojze?« »Ali ste že prebrali?« je začel. »Kaj pa?« »No, tisto, kar je v ,Naši zvezdi'! Tole mislim.« S prstom je pokazal na članek »Zakaj sem postal duhovnik«, kjer pisatelj opisuje svojo težko odločitev za poklic; kako mu je njegova zelo pobožna mati svetovala, naj ne gre v semenišče, češ da se ji zdi preživ, in kako ga je k misli na duhovništvo vendarle napotila ravno živa

25. dan šmarnic: Kam? 75

narodna zavest in ljubezen do kmečkega ljudstva, ki bi mu rad čim več koristil. Ko so Lojzeta pozneje nekoč nadlegovali, da bi se moral že vendar enkrat odločiti, in mu nasvetovali razne poklice, ki naj bi zanj bili primerni, je vse zanikal. Ko so mu nazadnje omenili duhovniški poklic, je kratko dejal: »Ne rečem, da ne, a tega zdaj še ne vem. Šel pa bom med kmečko ljudstvo; to me veseli.« Iz njegovih pesmi, ki so po večini izpovednega značaja, bi sklepali, da se je v Grozdetovem srcu začel boj med svetno ljubeznijo in med glasom, ki je klical drugam, više. V peti šoli je že odgovoril na ta klic takole:

Ne boste, zvezde, več me goljufale, ne boste več mi sonca zakrivále. Po novih pótih šel bom v nove dni, srca in duše Bog le bo vladar, šla moja pot bo pred Njegov oltar.

Drugje lepo izraža predanost vsega svojega življenja Bogu:

Odslej ljubezen moja boš le Ti, le Tebe moja pesem bo slavila, po Tvojih potih noga bo hodila, le zate bílo bo srce vse dni!

Kmalu se je pri Lojzetu vsa borba za poklic začela sukati okoli vprašanja: Kje bom mogel več storiti za prenovitev našega ljudstva po evangeljskih načelih, za zveličanje duš, ali kar je isto, za ideale Katoliške akcije. Precej časa je mislil tudi na jezuite. Ti so mu ugajali kot strog red z izobraženostjo, z discipliniranostjo in enosmernostjo, pa obenem s toplo pobožnostjo do Srca Jezusovega. Kaj je v tem pogledu božja volja? Odgovor ni tako lahek, kakor bi morda kdo mislil. Gotovo je Lojze že kdaj slišal, da bi za božjo stvar kot laik mogel napraviti več kakor kot duhovnik. A ni bil tako površen, da ne bi vedel, da ta trditev vsaj lahko zavede v zmoto, če ni že po sebi neresnična.


Nekaj je seveda v njej resničnega: Ako bi se naravnost proti načrtom, ki jih ima Bog z menoj, nepoklican vrinil v duhovništvo, bi seveda ne mogel storiti za zveličanje duš toliko, kolikor bi lahko v laiškem poklicu, ako je po božji volji tam moje mesto; če namreč spoznam, da me Bog ne kliče k duhovništvu, tedaj je moja naloga ta, da si izberem kak drug poklic in delam za svoje zveličanje in za zveličanje drugih kot laik; in če bom sledil klicu božje milosti, bom prav kot laik dosegel v apostolatu velike reči. Človek se pri tem spomni, s kakšnimi hudimi boji je med duhovniškim in laiškim poklicem izbiral Francoz Guiard, ki je umrl v sluhu svetosti. Njegov brat, duhovnik, mu je pisal: »Ne razumem te! Praviš, da hočeš napraviti veliko dobrega. Vstopi torej kot delavec in ne kot diletant v veliko tovarno dobrega, ki je Cerkev. Praviš, da hočeš izpreobračati in dvigati duše: sprejmi torej od Boga apostolsko poslanstvo in oblast, ki se imenuje duhovništvo.« — Toda Guiard mu odgovarja: »Tudi svetni laiki imajo svoje poslanstvo. Cerkvi niso potrebni samo duhovniki, marveč tudi pesniki, pisatelji, profesorji, govorniki, ki se zanjo bore v svetu s peresom, z besedo in zgledom in pridejo s svetlobo Kristusovega nauka tja, kamor duhovniki ne morejo prodreti.« Prav to je bilo pri Grozdetu vprašanje: Kam me prav za prav Bog kliče, kje je moje mesto? Marljivo se je pripravljal, da bi mogel pozneje v poklicu storiti čim več za uveljavljenje evangeljskih načel v vsem zasebnem in javnem življenju našega naroda. Velikokrat je govoril, kako žalostno je, da imajo mnogi tako napačne pojme o slovstvu in o umetnosti in da je v zgodovinski znanosti toliko pristranosti. Hotel bi delati za pravo spoznanje in upoštevanje katoliških načel zlasti v leposlovju in tako prenekatero dušo obvarovati večnega pogubljenja, zato ga je vabila slavistika in tudi čista filozofija. »Ne vem še, kaj je božja volja,« je večkrat dejal glede poklica. »Tvoja volja, Jezus moj, je bila, da sem prišel na svet, naredi z menoj, za kar si me ustvaril. Zgodi se Tvoja volja,« tako piše v dnevniku 24. okt. 1941 — kot bi bile v njem nejasne slutnje, da ne bo dosegel duhovniškega poklica, po katerem je na tihem tako hrepenel.

26. dan šmarnic: Poklic 77

26. dan šmarnic: Poklic

Od 24. do 28. julija 1942 je Grozde pri lazaristih poslednjič delal duhovne vaje. Ali ni mislil pri njih tudi na poklic? Kmalu za tem je šel na obisk k nekemu novo mašniku in se z njim pobliže seznanil. »Nekaj važnega Vas moram danes vprašati, zato sem Vas čakal pol ure, da ste prišli.«. »Kaj bo takega?« »Vidite! Sedmo sem dovršil, stopil bom v osmo. Toda preden bom šel v osmo, si bom moral biti popolnoma na jasnem, kakšen poklic si bom izbral po dovršeni maturi. Hočem ves svoj študij v osmi šoli obrniti v to, da se za poklic primerno pripravim. Pa tudi drugo delo doma in v organizacijah hočem obrniti v svoj bodoči poklic. Prosim, svetujte mi.« »Svetoval sem mu,« piše isti gospod, »naj se obrne na svojega spovednika, ki ga dobro pozna, in naj morda vpraša nasveta še kakega drugega izkušenega duhovnika, kajti jaz si mu nisem upal prav nič jas-nega svetovati. Priporočil sem mu mnogo molitve pred tabernakljem; posebno pa po prejemu sv. obhajila, kjer naj se popolnoma po domače z Jezusom pogovori. Obljubil mi je, da bo molil in se posvetoval. Videl pa sem neko potrtost, ker ni takoj od mene dobil zadovoljivega sveta. To pot se nisva tako veselo poslovila kakor druge krati. Čez teden dni je spet potrkal na moja vrata — še danes vidim njegov veseli obraz, ko je stopil v sobo. Ko sem ga vprašal, kako in kaj, mi je vesel odgovoril: ,Najlepša Vam hvala za vaše molitve. Pot pred menoj je zdaj jasna. Odločil sem se, da pridem v to hišo, hišo molitve, dela in študija, v semenišče!' Pri tem je po mizi tolkel s kazalcem in tako z gesto potrjeval svoje besede. ,Vem, kaj hočem in kaj moram sedaj delati. Osma mi mora biti prvo leto semenišča v napredovanju k popolnosti.' Pa sem ga vprašal: ,Kakšen nagib pa te vodi v to hišo?' Njegov odgovor je bil kratek: ,Da bom kot duhovnik reševal duše!'« A Bog je hotel, da je po kakem mesecu v Lojzeta, ki je bil sicer v svojih odločitvah vedno tako izredno trden in ravnočrten, spet prišla neka negotovost glede poklica. Trdna volja, da hoče iti tja, kjer bo mogel največ storiti za božjo čast in za zveličanje duš, še ni bila dovolj, da bi


jasno videl cilj. Tudi spovednik mu najbrž ni povsem določno povedal, kaj je glede poklica božja volja. Morda ga je pri tem nekoliko begalo tudi njegovo nezakonsko rojstvo, za katerega je pač vedel, da je kanonična ovira, za katero je potreben spregled. Ko je Lojzetu njegov najbližji prijatelj razodel, da se je odločil za misijone, je Grozde vzkliknil: »0, blagor ti!« — »Kaj boš pa ti, Lojze?« ga je vprašal prijatelj. — Lojzetu se je na obrazu poznalo, da ga vprašanje boleče vznemirja. »Sam ne vem. Vse bi rad, a to je najslabše,« je zamišljen dejal. Toda Bog je pač zato dopustil, da je prišla v Lojzetovo dušo nejasnost in nemir, ker je hotel, da bi se Lojze še bolj zatekal k molitvi, rastel v ponižnosti in ob skritem dušnem trpljenju še bolj odmrl sebi ter se še tesneje združil z Bogom. Tako je Grozdeta najučinkoviteje pripravil za nalogo, ki mu jo je v svoji previdnosti namenil. Pred božičem 1942 je imel po mesečni duhovni obnovi ožji krog akademikov in osmošolcev kratek skupen sestanek. Na programu je bil razgovor, kjer naj bi se seznanili in se tako pripravili za delo v bodočem akademskem letu. »Svetuj mi, Lado, kaj naj študiram!« je Lojze nagovoril tehnika. »Na tehniko pridi!« se je razvnel elektrotehnik in mu razlagal, kako in kaj študirajo, kako grade tehnični oddelek stanovske kongregacije, kakšne boje so imeli s komunisti in kako je zaradi njihovega rovarjenja oblast zaprla fakulteto. — »Prešinila me je misel,« pripoveduje akademik, »da bi bil izvrsten za predsednika Marijine kongregacije v našem oddelku.« Lojze je prišel v zadrego. Nasmehnil se je akademiku, ki je kazal toliko ognja za svoj predmet: »Veš, na tehniko pa ne mislim iti. Kaj drugega!« — »Kaj pa te zanima? Ali profesura, medicina, pravo ...?« Lojze ni nič odgovoril. »Morda pa misliš iti v semenišče?« »Zanima me pravzaprav vse,« je odgovoril Lojze. Videlo se je, da se ne more odločiti. »Veš kaj, na medicino pojdi,« je odločil Lado. »Danes potrebujemo katoliških zdravnikov. Saj veš, kako je... Ti boš nastopil. Mnogo dobrega boš lahko storil. Katoliški zdravnik je za duhovnikom največji dobrotnik ljudi!«

26. dan šmarnic: Poklic 79

Lado je opazil, da se je Lojze nekam zamislil. Nato mu je Lado pripovedoval, kaj je slišal o medicini od Jaroslava Kiklja. »Kaj pa slavistika?« je dvignil glavo Lojze. »Torej slovenščina te zanima?« Tehnik takrat še slutil ni, da je Lojze pesnik. Saj Lojze o tem zlepa ni govoril, tako da za to stran njegovega delovanja tudi mnogi bližnji tovariši niso ničesar vedeli. Sklepati pa tega tudi skoraj ni bilo mogoče. Saj če bereš njegova zelo redka pisma (domov je pisal vedno le dopisnice) ali tudi dnevnik, kar ga je, boš dejal, da je to zgolj razumski človek, tako je vse kratko in stvarno, nobena beseda odveč. »Da, slovenščina! Toda...« je pritrdil Grozde. Nekaj kakor temna senca mu je šlo preko čela. Lado je mislil, da ga muči skrb za pravi poklic. Zato mu je rekel: »Veš kaj, še tri četrt leta imaš čas. Boš spoznal, kaj naj napraviš. Bog ti bo prav gotovo dal razsvetljenje, samo moli v ta namen!« »Pogledal me je naravnost v oči,« se spominja Lado; njegove oči so bile tako mirne, čiste in globoke. — Prevzela me je nevšečna misel: »Ravno tako me gleda kot France Mravlje na našem zadnjem zborovanju, tri dni preden so ga ubili komunisti... No, pa saj Grozde vendar stanuje v Ljubljani, kjer je sedaj mir...« Predsednik je s ploskom zaključil sestanek in zapeli smo kitico pesmi »Kristus Kralj«. Najbrž navdušeni pevec Lojze nobene pesmi — poleg »Povsod Boga« — ni pel s takim zanosom kakor to. »Vladaj Kristus Kralj!« O tem, da mora biti vse njegovo življenje, naj bo to v katerem koli poklicu, posvečeno uresničevanju programa, ki je izražen v tej pesmi, ni bilo zanj nobene negotovosti ali dvomov. Saj je celo na prvo stran zbirke pesmi »Moderna francoska lirika« s krepkimi potezami zapisal geslo »Kristus kraljuj!« Isto geslo je postavil tudi na čelo svojega silno redkobesednega dnevnika, ki ga je' začel pisati v šesti šoli. Poklic je Lojzetu izbral Bog sam.


27. dan šmarnic: Smrt je vedno pred očmi

Dva meseca pred smrtjo je prišel Lojze na obisk k svojim dobrotnikom. Pogovor je nanesel tudi na razmere pri nas. »No, Lojze, kakor kaže, bo treba vzeti puško v roke.« — »Ne, jaz je ne bom, to ni moja naloga!« je odločno dejal. »Jaz sem za nekaj drugega določen...« Mislil je pač na svoje bodoče duhovno poslanstvo, morda na duhovniški poklic. Ali pa so bile morda v Lojzetu rahle slutnje tega, kar se je po božji Previdnosti pozneje z njim zgodilo?

Večkrat je zadnje čase s prijateljem ali s teto poromal na grobove Jaroslava Kiklja in drugih žrtev brezbožnega komunizma. Posebno Jaroslav, ki ga je Lojze bolj od blizu poznal, mu je bil dostikrat v mislih. — »Ob grobu me je nekoč pogledal,« pripoveduje Lojzetov prijatelj, »in dejal: ,Kaj misliš, ali naju čaka kaj drugega? Morda že letos!' To slutnjo mi je Lojze izrazil tudi pozneje večkrat, najmanj petkrat.« Zadnjikrat je bil ob teh grobovih na dan vseh svetih. Že se je hotel vrniti domov, pa se je spomnil, da bi nesel še kako rožo na grobove. Kupil je tri rdeče rože in jih položil na Kikljev grob. S solzami v očeh se je vračal. Kakor da bi mu nekaj dejalo: prav kmalu boš umrl! V novembru je v šolski nalogi zapisal: »Smrt je vedno pred očmi, bodimo pripravljeni!« Neka slutnja, da bo mlad moral umreti, in tudi o načinu te smrti — je že zgodaj pogosto izražena v njegovih pesmih. Kaj ne bo nekoč prav njegova kri tista, ki bo pordečila snežno belino zimskega jutra, medtem ko se bo njegova duša, osvobojena sleherne zemeljske vezi, prosta dvignila v višave, kakor je pel v peti šoli:

Padajte snežinke, kri z zemljé izmijte in jo pregrnite s svojim belim plaščem, blato z njim pokrijte!

Vse grdo naj zgine, da srce napije čiste se beline, da se v njej umije in zleti v višine!

Že v velikih počitnicah je v juliju obiskal nekega duhovnika in se z njim pogovarjal o ljudeh, ki so morali zaradi svojega neomajnega verskega prepričanja dati življenje.

27. dan šmarnic: Smrt je vedno pred očmi 81

»Pa sem ga,« pripoveduje tisti gospod, »nenadoma vprašal: ,Lojze, kaj pa, če bi Bog od nas zahteval tako žrtev lastnega življenja?' — Brez kakega pomišljanja je odgovoril: 'Gospod, če bi Bog hotel, tudi takoj sedaj sem pripravljen!' Začudil sem se in se ob njem tudi sam navdušil. V nadaljnjem pogovoru sem mu nasvetoval, naj to svojo pripravljenost Bogu ponavlja pri vsakem obhajilu, pa mi je odvrnil, da to že nekaj časa dela.« Ko sta v oktobru l. 1942 s prijateljem šla po ulici, je Lojze spet nepričakovano, skoraj brez zveze, napeljal pogovor na te stvari: »Bojim se, da pri mučenju ne bi vztrajal.« »Kako to misliš?« ga je začudeno vprašal prijatelj. »Veš, nisem dovolj trden.« »Saj moraš vendar zaupati v Boga, v katerega slavo vse delaš. . . Ali so se ti zdeli govori pri rekolekciji lepi?« (11. oktobra so pri Katoliški akciji imeli duhovno obnovo.) »Zelo lepo je bilo. Dico opera mea Regi! — Svoja dela posvečujem Kralju!...« Prijatelj je potem hotel pogovor napeljati na šaljive reči in je skušal posnemati svojevrsten govornikom glas pri litanijah. Pa Grozde se to pot ni smejal, marveč se je zamišljeno zazrl nekam v daljavo in potem pogledal prijatelja v oči, tako da je ta nehote pustil norčavosti. Čez čas je Lojze pristavil: »Molim samo za vztrajnost.« Kaj je pomenila ta posebna resnoba, ki smo jo videli pri njem zlasti zadnje čase, ta zbranost pri sv. maši, to natančno izvrševanje dolžnosti, ti pogostni obiski Najsvetejšega? Ali ne pripravo na smrt? Sošolec piše: »Lojze je bil povsem preprost mlad fant, številka številne marijaniške družine. Ni bil posebnež. Z nami je hodil v šolo in užival njeno veselje in bridkost, z nami se je igral, z nami preživljal vesele ure in razvedrila v zavodu in — saj ni bil na videz nič posebnega... Le če si mu pogledal v oči, če si se spomnil njegovih dolgih molitev v marijaniški kapeli, če si prisluhnil njegovemu srcu, ki je hrepenelo po Luči, takrat se ti je moralo zazdeti, da je Lojze vendarle nekaj posebnega, da se dobro zaveda poslanstva, ki ga je imel, da je namreč za nekaj višjega rojen in da čaka nebes...«


28. dan šmarnic: Prav blizu je sveti večer

Za božične praznike je Grozde srčno želel iti domov. Božič je bil zanj sploh najlepši praznik. Bil je sicer bolj razumski človek, a o božičnih praznikih je vselej postal nekam nežen in mehak. Božičnih počitnic se je vselej otroško veselil. Na njegovem rojstnem domu ni bilo navade, postavljati jaslice. Za božične praznike so oltarček v kotu in podobe okrasili s suhimi cvetlicami. To navado je Lojzetova mati ohranila tudi na novem domu. Lojze je vpeljal novo navado — jaslice. Po počitnicah je ves srečen pripovedoval, kako so bili njegovi po poli bratje in po poli sestre veseli, ko jim je nekoč prinesel jaslice. Leta 1941 je Lojze za božične praznike domačim, ki so se bili morali preseliti drugam, v Legonjo pri Škocijanu, prinesel nove jaslice. Spomladi naslednjega leta so se naselili v Goriško goro in se nastanili v zapuščeni, razdrapani bajti. Tu je bilo uboštvo še bolj vidno. Veža je bila obenem kuhinja, pa tako razdrta, da je dobesedno deževalo vanjo; pozimi je burja prinašala sneg skozi špranje. Majhna izba je imela komaj dovolj prostora za peč in dve postelji ter za majhno mizo in klop. Otroci so morali kar čez njo skakati. Ko je bil Lojze za veliko noč 1942 pri domačih in videl to revščino, so se mu zasmilili, zlasti še mati; bal se je, da bi ne omagala in je hotel iti na delo, da bi domačim z zaslužkom pomagal. Komaj ga je mati pregovorila, da se je vrnil v šolo: »Nič ne skrbi, se bomo že kako pretolkli!« Takrat je Lojze domače zadnjikrat videl. Nikoli se še ni poslavljal tako potrt in žalosten. Ko je odhajal, je mati še stopila na prag in gledala za njim. Ko ji je izginil izpred oči, je stopila na hribec ter mu poslednjič v življenju pomahala z roko v pozdrav. Kakor težke slutnje ji je nekaj leglo na srce. Kako si je Lojze želel, da bi za božič leta 1942 prinesel v to silno revščino domače družine nekaj božičnega veselja! Zapel bi z materjo, po poli brati in po poli sestrami prelepe božične pesmi. Kako bi sinil žarek prisrčnega veselja v to bedo, ko bi tam proti večeru previdno odprl vrata mlad osmošolec in bi se vsi hkrati ozrli proti vhodu in zaklicali: »O, Lojze, si vendar prišel? Kako težko smo te čakali!« — »Kaj si prinesel za božič?« bi se opogumili mlajši. Kdor je kdaj kot študent doživel

28. dan šmarnic: Prav blizu je sveti večer 83

božične praznike v verni domači hiši na kmetih, razume, zakaj je Lojzeta tako vleklo domov. Rad bi bil po dolgih mesecih odsotnosti prinesel v ubogo kočo radost svidenja in ob vsej tej revščini še posebno čutil toplino svetega večera. Tu bi se čutil še bliže božji Besedi, ki se je ponižala v razdrto in mrzlo betlehemsko votlino in kot prve poklicala k sebi uboge, preproste pastirje. Tisto leto je bil Lojze za milosti in blagoslov božičnih praznikov duhovno še posebno lepo pripravljen, Božični skrivnosti je posvetil tudi svoj zadnji članek za jatni list »Christophoros«. Oddal ga je uredniku tik pred božičem. To je povsem kratka, preprosta pesmica — Grozdetov labodji spev:

Prav blizu je sveti večer, čeprav ni nikjer še snega, čeprav ni še konca vojska, čeprav je še v srcih nemir.

Umijem si mlado srce in z biseri ga okrasim, z ljubeznijo ga prenovim — glej, Detece božje že gre!

Sveti večer se je bližal. Ko so Lojzetu branili, naj ne hodi domov, češ da je nevarno, je žalostno dejal: »Saj če bom videl, da ni varno, bom ostal kar pri sošolcu. Toda iz Ljubljane moram iti. Še učiti se ne morem nič več, ker že toliko časa nisem imel pravih počitnic!« O velikih počitnicah po sedmem razredu je bil namreč v Ljubljani in jih je uporabil za zasebni študij. Kdor je videl, kako marljivo je Lojze delal, je moral priznati, da to niso bile počitnice. Zato ni čudno, če je zadnje čase kdaj potožil, da se pri učenju hitro utrudi, ker se že toliko časa ni spočil. Želel je tudi zopet po dolgih mesecih videti svoje domače, zlasti mater, ki jo je imel zelo rad. Že prej enkrat, ko so bili domači v nevarnosti, da bodo morali daleč v tujino, je pisal v dnevniku: »Šel bom, da vidim še enkrat svojo mater... Mama, bratje in sestre, vsi moji dragi,


pridem, še danes pridem, da se vidimo za slovo, čeprav moram še jaz z vami!« (24. okt. 1941.) Ko je hotel iti na počitnice in so jih isti dan na kolodvoru zavrnili, so se vsi drugi hudovali, Lojze pa je samo mirno dejal: »Če je taka božja volja, da ostanem v Ljubljani, se vdam.« »Če je božja volja,« to je bil značilen Lojzetov izrek. »Tako pogosto je to imel na jeziku, da me je dolgo časa s tem pošteno odbijal,« je pripovedoval prijatelj. Drugi dan — na sv. večer — so mogli vsi oditi na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in malo je govoril. Ko se je poslavljal od gospoda ravnatelja, ga je ta opozoril: »Glej, da ne boš šel domov, če bi bilo nevarno. Boš pazil na to?« — »Bom,« je kratko dejal. S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot. Na sv. večer je že v mraku po treh urah naporne hoje v blatu in snegu dospel na dom svojega prijatelja v Podtaboru pri Strugah. »Ko bi vedel, da je tako daleč, bi ne bil prišel,« je šaljivo rekel. Po večerji je z družino molil vse tri dele rožnega venca. Nato so se vrstile božične pesmi ena za drugo. Za novo leto je hotel iti domov. »Če bo le količkaj mogoče, bom šel, da vsaj nekaj zvem o domačih. Že od maja ne dobim nobenega sporočila; zelo me skrbi.« Ko so ga pri prijateljevih rahlo ustavljali, da je nevarno, je zatrjeval: »Saj se bom vrnil takoj, če bom slutil kakšno nevarnost.« Želji po domu se je pridružila nova, še močnejša misel: apostolat. Vsak dan je šel k sv. maši in bil kakor navadno tudi pri sv. obhajilu. Po zahvali je vselej prebral kak odstavek iz »Hoje za Kristusom«, da bi čez dan živel iz večnostnih Kempčanovih misli. Po maši se je razvnemal: »Kako dobra je vaša župnija! Toliko ljudi ob delavnikih pri sv. obhajilu. Pri nas pa ni tako. Pri nas bo treba še veliko dela. Bog ve, koliko ljudi bo opravljalo pet prvih sobot!?« Brž je delal načrte, kako bo v domači župniji čim več storil za uspeh prvosobotne pobožnosti.

29. dan šmarnic: Palma mučeništva 85

29. dan šmarnic: Palma mučeništva

V nedeljo 28. decembra 1942 je Lojze za pripravo na prvi petek in obenem za novo leto ter za prvo soboto v mesecu opravil sv. spoved. Saj je sploh imel navado, da je bil vsako drugo sredo pri spovedi, ker je hotel na evharistični dan v tednu, v četrtek, sveto obhajilo sprejeti posebno lepo pripravljen. Naslednji dan se je odpeljal s sanmi, s katerimi je šel prijateljev brat v Ambrus, in se ustavil za en dan pri prijateljevih sorodnikih. Takoj je šel v cerkev, da si jo ogleda in naredi obisk sv. Rešnjemu Telesu. — Čez dan je pomagal pri sekanju drv. Na novega leta dan se je s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil spravno pobožnost prvega petka. Zadnjikrat v življenju! To je bila obenem njegova sv. popotnica. Ali ni tudi pri tem zadnjem sv. obhajilu, kakor že dalj časa prej, Kristusu ponavljal pripravljenosti, da daruje zanj svoje življenje? Kaj mu je govoril Zveličar v teh tihih, svetih trenutkih? Ali ni tistikrat še prav posebno občutil to, kar je dobro leto prej skušal izraziti v »Obhajilni pesmi«?

Lučke trepečejo, cvetkam šepečejo: »Kristus presladki naš gre!« Angelci pevajo, v želji zgorevajo — On pa gre v moje srce.

Tih je njegov korak, dih je njegov sladak, duša zdaj vsa se odpri! Sprejmi ga v svoj objem, vsa se utopi v Njem, — potlej od sreče umri.

Ko se je potem bližal domačemu kraju, so mu pač vedno silneje in z vedno večjo toploto vstajali spomini mladostnih sanj, mladostne sreče in tudi spomini na prve grenke kaplje v kupo življenja: misli so mu uhajale vse dalje — v širna obzorja prihodnosti: kako hoče vse svoje sile posvetiti delu za osvojitev domovine za Kristusovo kraljestvo resnice, pravice in miru. V peti šoli mu je ob pogledu na veličastno lepoto slovenske zemlje privrel iz srca sonet »Pevčeva molitev«, vroča prošnja, naj bi Marija varovala njej posvečeno deželo belih cerkvic:


Večer v svoj črn plašč zemljo ovija ... Na hribčkih cerkvice — kot ptičke bele — s srebrnimi glasovi so zapele, doline polni sladka melodija. Mlad fant domov se s polja truden vrača, odkrije se ob pesmi, postoji: »Naj polje v Tvojem varstvu, Mati, spi in oče, mama, bratje, vas domača!« Moj glas z zvonjenjem zliva se v prošnjò: »Kraljica, čuvaj nas in to zemljò, obvaruj nas noči grozečih dni, ne daj, da kri to zemljo pognoji, ne daj, da belih cerkvic več ne bo, naj rod moj ne umŕje, naj živi!«

Kako silna je morala biti ta prošnja šele sedaj, ko je vedel, da je nedolžno prelita kri to zemljo v resnici že pognojila! — Da jo bo napojila še tisti dan tudi njegova kri, tega pač ni niti malo slutil, saj bi se sicer ne postavljal po nepotrebnem v nevarnost! O dogodkih, ki so se izvršili, poročajmo samo suho in stvarno po zapiskih. Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili partizani in Grozdeta že ob vstopu v vas prijeli. Odpeljali so ga v gostilno »pri Koračinu«, kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga tu slekli in tepli. Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zvečer so hodili po hišah in vabili na »veselo igro«, kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, ako bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil

29. dan šmarnic: Palma mučeništva 87

napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd. Dolgo ni bilo mogoče zvedeti, kam so spravili njegovo truplo, dasi so otroci dobili naročilo, naj ga skrbno iščejo. Dne 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobro četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršce, nezakopanega. Brž so tjakaj prinesli prvih zvončkov, ki so to leto na prisojnih rebrih posebno zgodaj vzcveteli. Grozdetovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, dasi je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. Oblečeno je bilo v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, pa brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho z desnim licem tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka zevajoča rana. Moral je to biti smrtni udarec s topim orodjem, krampom ali motiko. Tako zapisnik, na katerem je podpisanih deset očividcev Grozdetovega trupla. Kakor razberemo iz dodatnega poročila, je bila velika rana tudi na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu, kakor pripovedujejo, odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta. Kako strašno je moral torej Grozde trpeti pri mučenju, posebno še takrat, ko so vsega stepenega in razmesarjenega več kot četrt ure hoda daleč gnali v gozd, kjer je dobil še smrtni udarec. Ko je drugo jutro posijalo sonce, je moglo biti priča rdečim madežem krvi, ki so se komaj vidno odražali v snežni belini. Zdi se kakor da bi to bilo tisto jutro, ki ga je Grozde sam s tako čudovito nežnimi barvami naslikal v šesti šoli:


Jutro mlado, čisto belo; kakor da nebo bi rado k nam na zemljo prihitelo, streh dotika se oblak; velik je, težak, da so bele niti, ki nad cesto so razpete, morale se upogniti, pod njegovo težo. Vse je tiho, vse miruje, jutra svetlega skrivnosti prisluškuje in ne moti nje svetosti. Toda, ali niso niti vztrepetale, se bolestno zazibale, kakor da bi zajokale in oblaka težo s sebe stresle?

In zemljò je kri polila, bela polja pordečila.

30. dan šmarnic: Krona pravice 89

30. dan šmarnic: Krona pravice

Zemeljski ostanki Lojzeta Grozdeta počivajo — pričakujoč veličastnega vstajenja — tam blizu njegovega rojstnega kraja, v Št. Rupertu, kjer je bil pokopan 25. februarja 1943 ob štirih popoldne. To je pokrajina, ki jo je Lojze zelo ljubil in ki se mu je v svoji lepoti zdela ena sama pesem, katere skladatelj je Bog sam. — Pogreba se je udeležila množica ljudi, ki so se v srcu Lojzetu zaupljivo priporočali v priprošnjo, v živem prepričanju, da njihove molitve ne potrebuje, ker je že pri Bogu. Kako je potekalo zasliševanje in kako se je Grozde pri tem vedel, o tem dolgo časa ni bilo mogoče dognati skoraj ničesar natančnejšega; tudi ne o podrobnostih »vesele igre«, na katero so mučitelji povabili le svoje zanesljive somišljenike. Nihče si namreč ni upal o tem kaj povedati; saj je bilo celo povpraševanje o tem smrtno nevarno. Tisti, ki so bili pri »igri«, so bili najbrž pod smrtno kaznijo zavezani molčati o mučenju. Zvedeti je bilo mogoče samo nekatere splošne stvari. Neko dekle je naslednji dan po Grozdetovi smrti, torej 2. januarja, slišala, kako je nek partizan zatrjeval, da je bil tisti osmošolec — da je bil to prav Grozde, to med ljudmi več kot mesec dni sploh ni bilo znano — nedolžen in da niso našli pri njem prav nič sumljivega; le neko latinsko knjigo je imel pri sebi. Drugo dekle je podobno mimogrede slišala, ko so pravili, da Grozde ni imel pri sebi ničesar »belogardističnega«; ko so hoteli od Grozdeta doseči, da bi krivo »priznal«, je povedal le to, da je osmošolec klasične gimnazije in kongreganist. — Najbrž so hoteli od njega izvedeti, kako to, da ima pri sebi latinsko knjigo in Hojo za Kristusom ter knjižice o fatimski Mariji. Neki partizanski kolovodja je pozneje zatrjeval, da so Grozdeta ubili zato, ker je moral biti belogardistični kurir, češ da je imel pri sebi dovoljenje za potovanje v razne kraje. Res je imel dovoljenje za Dobrepolje, kjer je hotel ostati pri svojem sošolcu, ako bi ne bilo varno hoditi dalje, in dovoljenje tudi za svoj domači kraj. Sklepali bi, da so hoteli z nečloveškim mučenjem od Lojzeta doseči, naj bi krivo »priznal«, da je kurir, česar pa seveda po svoji vesti ni mogel »priznati«, ko ni bil.


Kdor je Lojzeta od blizu poznal, si sam lahko predstavlja, kako se je pri tem zasliševanju in mučenju vedel. Hlinjenje in laž sta mu bili vedno na-ravnost odvratni. Vselej se je zvesto držal tega, kar sta mu vera in razum pokazala za edino pravilno, in tega bi tudi v besedah nikdar ne zatajil. Gotovo mu je Bog v trpljenju tudi dal svojo posebno milost, da je mogel vztrajati, kakor jo daje vsem svojim mučencem. Koliko rajši in koliko več jo je moral dati Lojzetu, ki je že več mesecev pred smrtjo posebej molil za veliko milost stanovitnosti in srčnosti, če bo treba s krvjo izpričati svojo vero, in pri sv. obhajilu prisrčno pripovedoval Jezusu, da je pripravljen zanj in za njegovo kraljestvo darovati svoje življenje. Ako je Bog dopustil, da so Grozdeta, tega zvestega njegovega služabnika, zadele tako velike muke, je to storil, ker ga je imel za dovolj močnega, da jih prenese, in sicer zato, da bi ga s tem toliko više dvignil. Tik pred božičem je Lojze za duhovno berivo imel poleg Hoje za Kristusom tudi liste sv. Pavla. Ali ni pomenljivo, da je pri branju sv. pisma prišel ravno do tistega mesta — tam je imel podobico —, kjer apostol narodov spodbuja Timoteja k stanovitnosti v apostolskem nauku: »Vsi, ki hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo rasli v hudobiji. Jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dobri boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični Sodnik« (2 Tim 3, 12 — 4, 8). Krono pravice je Grozde, veliki častilec evharističnega Jezusovega Srca, prejel prav na prvi petek — pač ne po naključju. Pet mesecev prej si je bil pri duhovnih vajah zapisal kot svoj zadnji sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa. Zvečer si izprašam vest.« Ta večer si je vest o izpolnitvi sklepa Lojze izpraševal pred vsevednim Sodnikom samim. Tokrat je mogel svojemu Kralju pokloniti silno velik dar. Večjega sploh ni mogoče dati. To je bila velika žrtev mladega življenja, ki je z vsem ognjem hrepenelo po tem, da bi razvilo svoje sile v blagor duš in jim prinašalo luči in topline Kristusovega nauka in mi-losti. Kako neizmerno mora biti za to žrtev božje plačilo in venec zmage kako čudovit! Zdaj more pridobivati za Kristusa s svojo priprošnjo pri Bogu, kakor je pisal po njegovi smrti Grozdetov znanec:

30. dan šmarnic: Krona pravice 91

»Ni te več in nam je hudo, ker čutimo, da je nastala praznina tam, kjer naj bi stal Ti. Pa se nam bridkost, ki jo čutimo ob Tvoji izgubi, ob izgubi fanta, ki smo na tihem vsi priznali v srcu, da največ izmed vseh obeta, pa se nam ta bridkost nehote preliva v veselje. Veselje nad Tvojim veseljem pri Kristusu Kralju. Veselje nad tem, da boš prosil za nas, posebno za tiste, ki smo živeli blizu Tebe. Da boš prosil zlasti za uspeh Katoliške akcije pri pridobivanju za Tvojega in našega Kralja. Da boš prosil tudi za tiste, ki so Te, zaslepljenci, mučili, in za vse, ki so s svojo slepoto pripomogli, da zločinske roke skrunijo slovensko zemljo z nedolžno prelito krvjo. Stori, kar si se učil pri Kempčanu: Zaradi Jezusa in v Njem naj Ti bodo dragi prijatelji in neprijatelji in za vse ga prosi, da bi ga vsi spoznali in ljubili.«


31. dan šmarnic: »Zgodi se to, ko nehal bom živeti...«

Ko se Grozde po božičnih počitnicah ni vrnil v Ljubljano, so pri predstojnikih, znancih in prijateljih v Marijanišču, v kongregaciji in v Katoliški akciji vedno bolj vstajale temne slutnje, da bi bil tisti dijak, o katerem je iz Mirne prihajalo vedno več novic o tem, kako je bil mučen, morda prav Grozde. Vse je bilo potrto in presenečeno, ko je bila zla slutnja z gotovostjo potrjena. »Tistega, ki je bil v vsem dobrem visoko nad nami, ni več!« — »Mi nismo bili zreli za nebesa, on pa je bil!« — »Če so imeli za koga drugega vsaj kak navidezno politični vzrok, da so ga umorili, pri Gro-zdetu gotovo niso mogli najti drugega vzroka kakor le zvestobo Bogu!« — Tako in podobno so govorili Lojzetovi tovariši. Drugje si slišal pogovore: »Jaz se Grozdetu vsak večer priporočim vsaj z enim očenašem.« — »Jaz prav tako vsak dan molim k njemu. In mislim, da ne zastonj!« — »Bil je res nekaj izrednega. Na tako krepostnega, značajnega in zares pobožnega dijaka še nikdar nisem naletel, pa sem jih veliko poznal.« — »Na njem si lahko videl, kaj more iz fanta napraviti Katoliška akcija, kadar se posreči, da ga z mislijo na apostolat res zajame.« Marsikdo je hotel imeti v spomin na Grozdeta vsaj kako majhno reč, da jo s spoštovanjem hrani. Marijaniška kongregacija Brezmadežne si je za kongregacijsko sobo oskrbela lepo sliko svojega odličnega prednika. Tudi v dveh učilnicah, kjer je Lojze rastel v znanju in kreposti, visita zdaj Lojzetovi sliki in mladim stanovalcem ob pultih nemo, a prepričevalno govorita o tem, kakšen naj bo novi dijak. In v šoli? — »Ko se je zvedelo za Grozdetovo smrt,« piše Lojzetov sošolec, »ni sploh nihče mogel verjeti. Pri mnogih profesorjih, ki sicer niso mogli žrtvovati niti minute, smo se cele ure pogovarjali o Grozdetu ...« Tudi sošolci drugih nazorov so ta umor obsojali. Ko so nekje hoteli zagovarjati upravičenost Grozdetovega umora, se je neki Lojzetov sošolec hudo sprl zastran tega, čeprav je sicer stalno zagovarjal »Osvo-

31. dan šmarnic: »Zgodi se to, ko nehal bom živeti...« 93

bodilno fronto« in četudi sta se nekdaj z Grozdetom glede marksizma in podobnih reči večkrat ostro spoprijela. Bridko so čutili njegovo izgubo pri Katoliški akciji. Tu še posebno. Kajti koliko bi bil napravil nekoč ta borec za Kristusa Kralja! Spričo njegovega življenja, ki je upravičevalo tako velike upe, in spričo smrti, ki je bila toliko prezgodnja, bi se človek resno vprašal s p. Plusom: »Kaj pa Bog vendar misli? Ali odrešenje sveta že tako hitro napreduje, da je primerno, če so taki apostoli kar takole naprodaj? Ustvari jih, jih obdari z redkimi lastnostmi, jim navdihuje gorečnost, jih pripravlja... in potem — ko pride ura, jih stre, namesto da bi jih poslal v svoj vinograd.« — Marsikomu, ki je Lojzeta od bliže poznal, je prihajalo na ustnice nekaj kakor mrmranje, izvirajoče iz potrtosti, malodušnosti in neumevanja, kako more Bog kaj takega dopuščati! A ob streznjenju smo se zavedeli, da zrno prav takrat sad obrodi, ko pade v zemljo in umre. Pa saj je vendar prav kri mučencev seme za novo krščansko pomlad, ki bo raztrgala mrzle okove novodobnega brezboštva. Res, vse je kazalo: Grozde bo postal pomemben katoliški znanstvenik in javen delavec in bo s tem vršil izredno važen apostolat. Toda »kri mučencev velja več ko črnilo učenjakov,« te besede so vklesali na grob Francoza Ernesta Psicharija in tako bi lahko zapisali tudi na Grozdetov grob. Ako bi mu Bog dal še živeti, menimo, bi Grozde postal več kakor znanstvenik, postal bi Kristusov duhovnik, in še kako goreč! Tako pa je dosegel milost, da je brez dolgotrajne priprave na zakrament mašniškega posvečenja s krvavo žrtvijo Bogu daroval lastno življenje in more zdaj pred samim nebeškim oltarjem božjega veličastva s svojo priprošnjo storiti za zveličanje duš še več. Morda bi bil tudi napisal še marsikatero lepo pesem in v njih vnemal Slovence za krščanske vzore. Morda! Toda mnogo lepšo pesem kakor s svojim peresom je napisal s svojim življenjem. To je pesem, ki se je prelila v krasne akorde izredno lepega, krepostnega, z Bogom združenega življenja.


Nov dijak! Zdaj tu pred nami niso več samo suhe črke in zgolj lepo zveneče besede, marveč živ slovenski fant iz krvi in mesa, fant, ki je z vztrajnim in odločnim hotenjem s pomočjo božje milosti na vzoren način na sebi uresničil veliki program novega dijaka, ki naj bo »resen« — a nikakor ne tragičen in nesposoben za družbo, — »značajen, močne volje in čist; požrtvovalen, podjeten in željan dejanj; ki študij krščansko pojmuje, ki nadnaravno misli, živi stalno v milosti božji ter skuša v sebi in drugih upodobiti Kristusa, osvojiti dijake za Kristusovo kraljestvo«. Svetel in krasen vzor more biti Lojze Grozde vsakemu slovenskemu fantu. Po božji Previdnosti, ki večkrat dopusti, da se človeška in satanska hudobija hrupno veselita zmag, ki pa so samo trenutne, se je proti koncu ta živa pesem Grozdetovega življenja pretresljivo lepo in mogočno pognala še v zadnji višek: smrt za nesmrtnega Kralja. Želja, ki jo je izrazil kot petošolec v pesmi »Pevčeva molitev«, se mu je izpolnila na višji način, kakor je mogel pričakovati. Prišel je k Bogu, njegovo življenje in njegova smrt pa poje Slovencem »novo pesem« in si išče pot do bratov... Takole je namreč pel:

Ko bi, Ljubezen moja, doumeti v neskončni Tvoji mogel Te lepoti, tedaj bi se pač odpovedal zmoti in le o Tebi hotel zmeraj peti.

Zgodi se to, ko nehal bom živeti, ko pridem k Tebi, viru vsej krasoti; a vendar rad bi, Jezus, Bog moj, hoti že zdaj se mi vsaj malo razodeti!

In nova pesem bo Slovencem vstala, čez to zemljo, vso Tvojo, se razlila kot vonj sladko dišečega kadila

in pot si do vseh bratov poiskala, s sladkostjo svojo srca napolnila in zate jih, Ljubezen večna, vžgala.

31. dan šmarnic: »Zgodi se to, ko nehal bom živeti...« 95

Kazalo Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja .................................................... 2 1. dan šmarnic: Otroštvo ........................................................................ 3 2. dan šmarnic: V šolo ........................................................................... 5 3. dan šmarnic: Sprejemni izpit ............................................................. 8 4. dan šmarnic: V Ljubljano ................................................................ 11 5. dan šmarnic: Iztok ............................................................................ 14 6. dan šmarnic: Katoliška akcija .......................................................... 17 7. dan šmarnic: Kristus Kralj nas kliče ................................................ 20 8. dan šmarnic: Vesten dijak ................................................................ 22 9. dan šmarnic: Moja pot se ne gubi v temi ......................................... 25 10. dan šmarnic: Tekmec ....................................................................... 28 11. dan šmarnic: Pesem in molitev ........................................................ 31 12. dan šmarnic: Pokorščina .................................................................. 33 13. dan šmarnic: Trdna načela ............................................................... 36 14. dan šmarnic: Proti toku .................................................................... 39 15. dan šmarnic: »O, dela je mnogo!« ................................................... 42 16. dan šmarnic: V zaupanju v Boga delati, sejati ................................. 46 17. dan šmarnic: »Z žrtvami se osvajajo duše...« .................................. 49 18. dan šmarnic: Gojenec Marijanišča .................................................. 53 19. dan šmarnic: Zdrav duh v zdravem telesu ....................................... 56 20. dan šmarnic: »Daj mi, o Močni, opore!« ......................................... 59 21. dan šmarnic: Rajši umrjem, kakor da bi se omadeževal! ................ 62 22. dan šmarnic: Za temelj samega Boga imam. ................................... 65 23. dan šmarnic: Sonce življenja. .......................................................... 68 24. dan šmarnic: Marijin otrok .............................................................. 72 25. dan šmarnic: Kam? .......................................................................... 74 26. dan šmarnic: Poklic ......................................................................... 77 27. dan šmarnic: Smrt je vedno pred očmi ............................................ 80 28. dan šmarnic: Prav blizu je sveti večer ............................................. 82 29. dan šmarnic: Palma mučeništva ...................................................... 85 30. dan šmarnic: Krona pravice ............................................................. 89 31. dan šmarnic: »Zgodi se to, ko nehal bom živeti...« ......................... 92

Documents

Šmarnice 2010 - Lojze Grozde